Podcasts about naslov

Smučarske skakalke so s posamično tekmo na veliki napravi sklenile letošnje olimpijske nastope. Naslov prvakinje je še drugič pripadel Norvežanki Anni Stroem, sledila ji je Eirin Maria Kvandal. Nika Prevc je po srebru s posamične tekme na mali napravi in zlatu z ekipne zaokrožila prve igre zaokrožila z bronom.

Domen Prevc je svetovni prvak v poletih. V Oberstdorfu je konkurenco premagal za 59 točk in pol. Svetovni rekorder in lanski dobitnik malega globusa za polete je po Robertu Kranjcu in Petru Prevcu tretji prvak v poletih iz Slovenije. Četverica slovenskih skakalcev pa bo danes v Oberstdorfu branila ekipni naslov iz svetovnih prvenstev pred dvema in štirimi leti. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - V Minneapolisu po novem smrtonosnem incidentu vse glasnejše zahteve za odhod zveznih agentov - Ameriške ladje plujejo proti Perzijskemu zalivu, Iran v visoki pripravljenosti - Med kandidati za župana v občini Pliberk dva koroška Slovenca

Piše Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Maja Moll. Pisateljica Tatjana Plevnik se je leta 2023 predstavila s kratkoproznim prvencem Vabe, je pa tudi mentorica kreativnega pisanja in avtorica izvrstnega priročnika za pisanje kratke zgodbe Pišmeuk. Poskusni svetovi so njeno drugo leposlovno delo, v njem je enaintrideset kratkih zgodb, ki preigravajo isto temo – izgubo partnerja. A naj to ne zavede, ne gre za žalobne zgodbe, čeprav občasno globoko začutimo bolečino. Avtorica je zbirko zasnovala izjemno igrivo in inovativno, saj se spretno giblje med različnim žanri, nekatere si je izmislila kar sama. Naslov zbirke je sam po sebi zgovoren in napeljuje na to, da se bomo v zgodbah sprehajali po različnih literarnih svetovih, ki so vzniknili iz domišljije. Točka vznika, ki je tudi skupni imenovalec vseh zgodb, je moževa smrt, posamezne zgodbe pa so kot veje, ki se razraščajo v najrazličnejše smeri. Tako beremo vse od realistične zgodbe, pa do romantazije, fantazije in vampirske zgodbe, veje pa sežejo tudi do absurda in do bolj klasičnih oblik, kot so miti, bajke in pripovedke. Zbirka tako ni niti malo dolgočasna in čeprav imajo vse zgodbe skupno izhodišče, ni niti približno monotona ali ponavljajoča se. Vsaka od njih nas preseneti, še posebej pa zbirko obarvajo tiste, v katerih je avtorica presegla vse žanrske okvirje in si je nove žanre izmislila kar sama ter jih poimenovala na primer fatalna zgodba, komercialna zgodba, permakulturna zgodba, veganska basen itd. Uporaba različnih žanrov je avtorici omogočila, da je izpisala večplasten pogled na žalovanje in v vsaki zgodbi izpostavila drug obraz soočanja z izgubo. Protagonistke niso stereotipne podobe jokajočih vdov, ki se za vedno odenejo v črnino. O vlogi ženske kot vdove v družbi je pronicljivo pisala Erica Johnson Debeljak v odmevni knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica, v kateri je lastno izkušnjo vdovstva popisala ob mitskih, bibličnih in resničnih zgodbah ter iz tega izluščila, da se je vloga vdove v zadnjih tisoč letih le malo spremenila. Vdove so pogosto stereotipizirane kot večno žalujoče, definirane zgolj s svojo izgubo in žalovanjem, ne pa kot celovite in enkratne posameznice. Poenostavljeno bi lahko rekli, da družba obsoja tako preveč kot tudi premalo žalovanja. Vdove, ki žalujejo »preveč«, so videne kot krhke, nemočne in nesposobne, na nek način odvečne za družbo, ki ne prenese njihove žalosti. V zgodbi Oma, Ruska in fant izpod Gorjancev na primer beremo: »Čeprav je prijateljicam govorila, da so ljudje, ki za nekom predolgo žalujejo, dolgočasni, si ni mogla pomagati: vsako noč je sanjala pokojnega moža, dokler se ni sama sebi uprla.« Tu je še nasprotni pol tako imenovane »vesele vdove«, ki »ne žaluje dovolj«, se vede preveč veselo, družabno in zato deluje brezčutno. Največjega obsojanja pa je deležna vdova, ki pokaže interes za romantiko in si drzne še naprej živeti (tudi) kot spolno aktivna ženska. Vdova v zgodbi Lambda se sprašuje: »ali je za postarano vdovo v bombažni srajčki spodobno, da si v spanju mrmra erotične zgodbe. Zagotovo ne. Toda nič ne more, če ji še kaplja z jezika.« Vdove v zgodbah so tudi jezne, bodisi na moža, ki je umrl in jih s tem zapustil, bodisi na smrt, ki ga je vzela (o tem beremo v zgodbi Ljubosumje). Nekatere od njih se oklepajo preteklosti in jih možje spremljajo kot duhovi ali prividi, druge pa se na inovativne načine podajo v iskanje novih ljubimcev, na primer zgodba Uvod v vrtičkanje ljubimcev se bere kot spletni blog z nasveti, kako na vrtu posaditi in vzgojiti čisto prave ljubimce. V komercialni zgodbi Prodajalna za transakcijsko življenje pa beremo jezno pritožbo potrošnice, ki je kupila moža, s katerim je bila izredno zadovoljna, a mu je predčasno potekel rok uporabe in zahteva, da ji pošljejo novega. Tatjana Plevnik je s tem pokazala, da zna biti izredno domiselna, tako z vsebino kot tudi s slogom pisanja, ki ga spretno prilagaja tonu vsake zgodbe. Nekatere so napisane bolj lahkotno, z obilico humorja, spet druge zarežejo globlje. Zgodbe, ki so napisane bolj humorno, delujejo subverzivno, saj sprevračajo ustaljen pogled na vdovstvo, žalovanje in življenje po izgubi. Potem pa so tu zgodbe z resnejšim tonom, ki nas peljejo v neposreden stik s to izkušnjo: »Ko doživimo izgubo, nas žalost vodi na različne načine. Ne moremo nadzorovati načina, kako se žalost naseli v telesu. Moja žalost v temi tava po tvoji sobi in poskuša ugotoviti, kje si. Ni načina, da bi pisala o trenutkih, ki se jih nočem spominjati,« razmišlja protagonistka zgodbe Žalujoča hiša. Na žalost ob smrti moža Tatjana Plevnik v zgodbah pogosto pripne še druge negotovosti, ki takšno izgubo spremljajo – soočanje z lastno minljivostjo, s staranjem, osamljenostjo in nemočjo. S počasno odrinjenostjo iz življenja. Starejši ljudje so pogosto stereotipizirani kot šibki in nemočni, kot ljudje, ki ne morejo več ničesar prispevati. Podobno kot vdove so tudi stari ljudje v tem sploščenem pogledu zreducirani zgolj na svojo starost in njene atribute. Zgodbe v zbirki Poskusni svetovi ne grejo toliko v smeri razbijanja stereotipov in starizmov, temveč se bolj poglobijo v reliefen prikaz nekaterih notranjih stisk, ki jih s seboj prinese starost. Zgodba Ime mleka se na primer začne z besedami: »Zdaj je še vse v redu s tvojim spominom, zato si težko predstavljaš, kako bo, ko enkrat ne bo vse v redu.« Nato opisuje postopno izgubo spomina. Podobno lahko o demenci beremo v zgodbi Večna pot, v kateri protagonistka vse bolj s težavo razlikuje spomine od sedanjosti. Vseskozi pa zbirko preveva tema osamljenosti predvsem ob izgubi tistega, s katerim so protagonistke načrtovale, da si bodo starost delile – z vsem dobrim in slabim, kar bo prinesla. Naslov zbirke tako ne pomeni le literarnih poskusov z različnimi žanri, temveč označuje različne načine preživetja. Načine, kako se sočiti z realnostjo žalovanja, četudi s kratkim skokom v »poskusne svetove«. Tatjana Plevnik je s svojim drugim kratkoproznim delom Poskusni svetovi pokazala izjemno suverenost in pisateljsko kondicijo, k čemur so nedvomno pripomogle številne vaje v kreativnem pisanju in obsežno teoretično znanje, ki ga je izkazala v priročniku Pišmeuk. Ustvarila je razgibano zbirko, ki bralcev kljub težki osrednji tematiki, ki zgodbam dodaja temen podton, ne pusti obupanih. Iz njih veje svetloba, saj pričajo o vitalnosti domišljije in moči ustvarjalnosti, ki ljudem omogoča, da iz bolečine ustvarimo nove, barvite in presenetljive svetove.

Naslov današnje duhovne spodbude je verjetno najkrajši zapis bistva Frančiškovega življenja. Sestra Luna, brat Sonce, veter, zrak, oblaki, ogenj, rože, sadje… “Hvalite in poveličujte mojega Gospoda,” je zapel v Sončni pesmi.

Oddaja nam prinaša prispevke o novih nagrajencih Ivane Kobilca in o Čopovih nagradah za bibliotekarstvo, pa o razstavi ob 50. obletnici delovanja Obalnih galerij Piran, v Galeriji Jakopič je razstava alumnov Od blizu: Začasni naslov, v galeriji Družina pa so na ogled jaslice Andreja Dobleharja.

Napovedujemo retrospektivo filmskega opusa dokumentaristk Anje Medved in Nadje Velušček z naslovom Območje prehoda, ki se pričenja v Slovenski kinoteki s projekcijo filmov Mesto na travniku in Spovednica tihotapcev: Pogledi skozi železno zaveso. V Galeriji Jakopič pa je na ogled skupinska razstava Začasni naslov sedemnajstih udeležencev izobraževalnega programa za odrasle – Od blizu: Fotografija kot način videnja sveta.

Prva knjiga iz globalno odmevnega, sedem-delnega niza romanov, ki pripovedujejo zgodbo o Tari, francoski knjigarnarki, ki se je brez razvidnega razloga zataknila v času, saj se ji iz dneva v dan ponavlja 18. november. V zadnjih letih smo se bralke in bralci z vsega sveta – tudi iz Slovenije – navadili sodobno književnost, ki prihaja iz nordijskih dežel, asociativno povezovati predvsem z literarno zvrstjo kriminalke. Jo Nesbø, Camilla Läckberg, Stieg Larsson in drugi so nas pač osvojili s svojimi zapeljivo mrakobnimi, moralno sivimi detektivkami, ki skušajo pokazati, kaj se v resnici dogaja v podpodju na videz urejenih, dobro delujočih, razsvetljenih skandinavskih družb. Seveda pa to še ne pomeni, da se morajo nordijski avtorji in avtorice, če si želijo prodreti na globalni knjižni trg, za vsako ceno oprijeti prav kriminalk. Nikakor ne; obstajajo pač tudi drugi literarni žanri, druge poti do uspeha. In po eni od teh je po letu 2020, ko je luč sveta ugledal prvi del njene načrtovane in ta čas še vedno ne do kraja dokončane romaneskne septologije, naslovljene O prostornini časa, zelo odločno stopila danes 63-letna pisateljica Solvej Balle, ki je bralke in bralce navdušila najprej doma, na Danskem, potem širom po Skandinaviji, no, letos, ko je bila nominirana še za prestižnega mednarodnega bookerja, pa pravzaprav že povsod po svetu; tudi pri nas, kjer je pod založniškim okriljem Mladinske knjige ob začetku poletja izšel prvi del iz serije O prostornini časa. Naslov, ki ga je danska pisateljica poiskala svoji septologiji, je brez najmanjšega dvoma intriganten, mamljiv, a kakšna je zgodba, ki se za njim skriva? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalca Solvej Balle, Darka Čudna. Foto: Goran Dekleva

Predsjednik Vlade Republike Hrvatske, Andrej Plenković, točno sat vremena govorio o stanju nacije u hrvatskom Saboru. Koristeći sve moguće načine, oporba je žestoko uzvratila. Vlada ne pristaje na ponudu sindikata javnih i državnih službi za povećanjem plaća od 11 posto, nudi 20 eura, 36 australskih dolara za topli obrok. Bune se i djelatnici Hitne medicinske službe, jedine hitne službe u Hrvatskoj bez beneficiranog radnog staža. Naslov kako se Luka Modrić vraća u Real Madrid je bombastičan, ali i s dozom realnoga.

Pisateljica Vesna Lemaić piše kratke zgodbe in romane. Debitirala je leta 2008 s pripovedno zbirko Popularne zgodbe in z njo nemudoma opozorila bralke in bralce, da smo dobili dobro pisateljico. Za zbirko je dobila nagrado zlata ptica, pa nagrado za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu in Dnevnikovo fabulo, predvsem pa je že v prvenki pokazala, da ima razvit čut za portretiranje literarnih likov in da ne miži pred socialno tematiko. To velja tudi za njeno šesto knjigo, za roman z naslovom Obraz (objavljen pri Cankarjevi založbi). Naslov romana je na prvi pogled preprost, neambiciozen, vendar ga pisateljica s svojo pripovedjo več kot opraviči. Njena romaneskna junakinja, Bruna, ima brazgotinast obraz, ki morda že simbolizira njeno rastočo stisko. Kot študentka, ki vse manj študira in se vse težjo preživlja, najde svoje prenočišče v skvotu nekje v Ljubljani. Toda tudi tam ona in njeni znanci potrebujejo denar za popravilo strehe, ki neusmiljeno pušča. Pisateljica tako zastavi roman kot pripoved o osebni stiski in o socialni stiski mladih, nato pa pripoved presenetljivo zasuka v srhljivko: telesa osrednjih protagonistov pokažejo zobe, pa tudi soba, v kateri naj bi strašil pokojni predsednik Tito in tako prispeval k prenovi strehe, postaja vse bolj strašljiva. Več o romanu Obraz pove Vesna Lemaić v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Če ste za dobro kriminalko so pri založbi Pivec obogatili ponudbo knjig za odrasle s tremi kriminalnimi romani. Vohunska kriminalka Vrij Mihe Lamprehta je prvi roman nekdanjega novinarja, dopisnika, direktorja našega radia in alpinista. Vrij je fikcija, ki jo postavil v "neslovensko okolje, recimo mednarodno okolje'', s prepletom naključij, zgodb iz preteklosti, aktualnih dogodkov, političnih in gospodarskih spletk, vohunskih dejavnosti in razkritih skrivnosti. Komik, televizijski voditelj, pisatelj, podkaster in skladatelj Jure Godler po seriji vohunskih avantur s pridihom humorja zdaj piše detektivke v slogu ''whodunit - kdo je storilec''. Naslov prvega dela nove serije detektivskih primerov Hermana Arha je Mrtvi kot. Danica Ozvaldič, ki jo je pisanje ves čas spremljalo ob poslovni poti, pa je po pesniški zbirki in biografskem romanu napisala roman Brez obraza, ki razkriva, kako globoko lahko sežejo lovke digitalnih skupin, ki izkoriščajo ranljivost mladih. Foto: Renate Rugelj

Upozorenje: posle ove epizode možda ćete proveravati ispod kreveta. Jelisaveta se istraumirala gledajući novu "Monsters" seriju, pa smo morali da analiziramo: da li je Netflix prešao svaku granicu dobrog ukusa? Ali ovo nije samo horor priča! Pronašli smo norvešku seriju "Exit" o najgorim (i najbogatijim) ljudima na svetu koje ćete obožavati da mrzite, a Nenad se poklonio svom TV-u i objašnjava zašto je jedna video igra bolje napisana od 99% današnjih filmova. Plus kao i uvek - filmovi, knjige, muzika, svaštara i naša sećanja na Kristale i Dejana Gvozdena ❤️

Vokalna skupina Oktet In spiritu iz Vojnika začenja danes veliko koncertno turnejo pri Slovencih v Argentini. Naslov turneje je ODMEV DOMOVINE POD JUŽNIM KRIŽEM. O tem smo se pogovarjali s pevcem zasedbe Anžejem Gračnerjem.

Vokalna skupina Oktet In spiritu iz Vojnika začenja danes veliko koncertno turnejo pri Slovencih v Argentini. Naslov turneje je ODMEV DOMOVINE POD JUŽNIM KRIŽEM. O tem smo se pogovarjali s pevcem zasedbe Anžejem Gračnerjem.

Na svetovnem prvenstvu v slalomu na divjih vodah v Avstraliji so končali nastope tekmovalci v klasičnih disciplinah, v kanuju in kajaku. Na prvenstvu v Penrithu ostaja le še en tekmovalni dan, namenjen najboljšim posameznicam in posameznikom v krosu. V popoldanskih športnih minutah predstavimo postavljalko proge v Penrithu, ki znanje že devet let nabira pri nas v Tacnu. Tadej Pogačar pa bo po svetovnem prvenstvu v cestnem kolesarstvu nastopil še na evropskem prvenstvu in skušal v istem letu osvojiti oba naslova, kar je doslej uspelo redkim. Njegova največjega tekmeca bosta v nedeljo Remco Evenepoel in Jonas Vingegaard. Posvetimo se še jadralcem razreda formula kite, ki se na svetovnem prvenstvu v Cagliariju bližajo regatam za odličja.

Slovenski kolesarski as Tadej Pogačar je v Kigaliju v Ruandi postal svetovni prvak na cestni dirki. Ciljno črto je prečkal pred srebrnim Belgijcem Remcom Evenepoelom in bronastim Ircem Benom Healyjem. Pogačar je tako ubranil mavrično majico iz lanskega dirke v Zürichu. Primož Roglič je dirko končal na 11-tem mestu. V oddaji tudi o tem: - Droni znova nad danskimi vojaškimi objekti, Nato krepi dejavnosti na Baltiku - Hamas izgubil stik z dvema talcema, Izrael poziva k 24-urni prekinitvi ognja - S simbolično trgatvijo se je v Mariboru končal festival stare trte

V Ruandi se s preizkušnjami mlajših kategorij nadaljuje svetovno prvenstvo v cestnem kolesarstvu. Tadej Pogačar, osrednji favorit za zmago na nedeljski cestni dirki v kategoriji članov, proste dneve v Kigaliju namenja intenzivnim treningom. V Južni Koreji, ki gosti svetovno prvenstvo v športnem plezanju, pa so podelili zadnje komplete odličij paraplezalcem in plezalcem v hitrosti.

PIše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Naslov zbirke kratkih zgodb Nevenke Miklič Perne Revščina / zakladi obeta pripovedi o socialni tematiki z znanimi nasprotji, vendar se ta pojavijo le občasno. Podnajemnica, Fen in nekatere druge zgodbe segajo v težko otroštvo pripovedovalk in puščajo trajne posledice, duševne motnje vse življenje. Vse zgodbe pripovedujejo ženske v prvoosebnih notranjih monologih, nekaj pa je tudi psihološko zelo prepričljivih tretjeosebnih opisov. Več zgodb zaznamujejo medosebni odnosi, čustvena razmerja in osebna stališča do drugih. Matere so prizanesljive in pretirano skrbne do svojih otrok, a odzivi na to niso vedno pričakovani. Zaključek zgodbe Pege razkrije usodne dogodke, ki so povsem spremenili življenje pomembne uradnice. V firmi, kjer se ji je trideset let dobro godilo, jo preseneti novi lastnik, predstavnik multinacionalke, ki ugotovi, da njeno delovno mesto ni potrebno, in jo odpusti. Sama sebi in drugim noče priznati resnice, vendar se zatakne pri kreditu, ki ga je najela za nakup hčerinega stanovanje. Še vedno vzdržuje videz ugledne gospe, čeprav postane čistilka pri stari ženski in trikrat na teden pomaga dementni Vidi. Najpomembnejši pa je videz: »Strah me je edino teh temnih gub, ki so se začele nabirati okoli mojih oči, tega me je strah, gospa doktor.« Zgodba Dragi starši zveni kot pismo ali dnevnik postarane in zgarane pomočnice vzgojiteljice v vrtcu. »Kaj pa naj jim rečem, tem današnjim staršem. No, lahko bi rekla: gospa, vaša dvojčka sta nagravžno scrkljana, gospa, vaša Mila se joče za vsak drek, gospod, vaša Katarinca je samo suhe makarone … gospa, vaš Aleksej ima gnile že vse zobe v ustih, ali niste vi zelo priznana psihologinja po poklicu – aha, mogoče ga nočete trpinčiti z umivanjem …« O svojih vrednotah razmišlja najstnica, ki je pravkar opravila maturo. Vsa zadovoljna sama s seboj in svojo popolnostjo v primerjavi z debelo sošolko, ki ima dva popravca, kuje načrte, kako bosta s fantom, ki je otrok narave, star dvaintrideset let in jo uči meditacije, odpotovala v Indijo. »Denar za pot in za prvo leto bom nekako vzela fotru in matki, ker sta že davno pozabila na vrednote in ju zanima samo še keš, zato bo to navsezadnje bolje zanju … Dareta ne zanima denar, ker živi za naravo in duhovne cilje. Majke mi. Grem kao študirat v tujino.« V kratkih in zelo kratkih zgodbah pisateljica dokazuje, da je dobra opazovalka vsakdanjih in nekoliko drugačnih ljudi. Zunanjih dogodkov skoraj ni, vse dogajanje se razrašča v razmišljanje: prava resnica se razkrije na koncu. Zgodba Udejanjanje dobrote je življenjsko vodilo mamice, ki nadvse ljubi svoji hčerkici, prijazna je tudi do vseh drugih ljudi, vsem znancem je kar naprej delala usluge, pekla peciva za nepomembne obiske, plačevala tortice, kavice, vstopnice prijateljicam in njihovim otrokom, podarjala bogata, izbrana darila za praznike in rojstne dneve; odzivi obdarovanih pa niso pričakovani. Spoznala je, da zaradi dobrote in pozornosti do drugih njeno življenje kljub vsemu trudu ali ravno zato ni postalo nič lepše, ampak ravno nasprotno. Presunljiva je satirična zgodba Nevidna ženska. Skupina ljudi kramlja o ženski, ki so jo bežno poznali. Pripombe so bolj opravljanje kot spomini. In vendar je bila ta ženska žrtev zločina, umetnica, kiparka, kar znanci omalovažujejo. »Samo lepo, da smo prišli na pogreb, smo le bili njeni sošolci. Če ne bi bilo nas, bi bilo bolj žalostno. Pa že dolgo se nismo videli. Moramo ponoviti.« Spremno besedo h knjigi je napisal Tomo Podstenšek, mojster kratkih zgodb: »Avtorica dokazuje, da suvereno obvlada različne jezikovne lege, ki jih ustrezno prilagaja starosti in lastnostim pripovedovalk, slog je zgoščen, veliko je namigov, ki širijo pahljačo možnosti interpretacij,« piše.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Naslov zgoščene spominske pripovedi vidnega slovenskega pisatelja Florjana Lipuša, Prešernovega nagrajenca in dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je Mrtve stvari, podnaslov pa O sebi, o drugih, in o tretjem. Katere stvari so mrtve? Čedalje bolj umira slovenski jezik onstran slovensko-avstrijske meje, mrtva je pisateljeva mati, toda spomin nanjo je ohranjen, živ in tudi boleč. Oboje pisatelju povzroča grenkobo in žalost. V pretresljivem in izpovedno presunljivem življenjepisu se Lipuš vrača v svoje otroštvo, najprej preprosto in takšno, kot je pač življenje v majhni koroški vasi. Nič usodnega se ne dogaja, treba je pač nekako preživeti. Družina je revna in živi v grapi, kot so revni vsi, ki živijo na takih koncih, saj grape, pravi pisatelj, niso narejene za bogastvo. Ko je bil še čisto majhen, star komaj štiri leta, je mirne dneve najprej prekinil očetov odhod, kmalu zatem še materin. Orožnika sta jo v času druge svetovne vojne odvedla, ker je govorila v koroškem narečju, se pravi slovenščini. Nič drugega ni storila, le za to je šlo, da je bila v času nacizma jezikovna pripadnost narodni manjšini onstran meje prepovedana, in to tako zelo, da se je materino življenje končalo v plinski celici v Ravensbrücku. Sinkoma, mlajši se je komaj začel postavljati na noge, je obljubila, da se bo vrnila, toda besede ni mogla držati. Usmrtili so jo tri mesece pred koncem vojne. »Zgodaj so se mi zgodila odrasla leta, stlačena v eno leto, v en sam dopoldan. Dvomim, da so bila poznejša leta zrela leta, bila so obilnejša, številčnejša, glasnejša, lepša, temeljitejša, zrela niso bila, nič več bistvenega se me pozneje ni prijelo. Pozno sem se iz boba izdrl, z zamudo, v negotovostih in dvomih, pa še danes mi ni jasno, ali sem se res ali se mi samo zdi, da sem se.« Žalost za mrtvo materjo nosi pisatelj s seboj. Zdaj je očitna in skeli, zdaj se malce skrije v njegovo notranjost, potem pa se čez čas spet začne oglašati. Doživel je vse mogoče. Pot so mu prekrižali tudi dobri ljudje, med njimi župnik Aleš Zechner, in ti so poskrbeli, da se je lahko izšolal. Osem let je preživel v Škofijskem zavodu na Plešivcu. »Zavod se je obrnil proti meni kot človeku, ne ponuja mi poštenosti, pravičnosti, enakovrednosti, ponuja mi prezir. Niso me bili veseli, nismo bili dobrodošli, nismo se počutili sprejete, nič mar jim ni naš jezik, manjvrednost našega jezika je očitna in izpričana.« Leta v Zavodu so minevala, kot da to ni on sam, temveč je nekdo, ki zgolj sprejema verske dogme, se izobražuje po zavodskih pravilih, telovadi, predvsem pa veliko moli. Spolno zorenje je bilo neopazno in zatajeno. Kar hitro je ugotovil, da duhovniški poklic ni zanj. K sreči so bili spet dobri ljudje tisti, ki so pripomogli uresničiti drugačno življenjsko pot. Valentin Inzko, voditelj dela narodne skupnosti, ga je vpisal na celovško učiteljišče. Poučevanje mu je prineslo veliko zadovoljstva. Ustvaril si je družino, postal oče štirim otrokom in v življenje se je skoraj neopazno prikradla tudi sreča. Pomisli pa, da se je Valentinu Inzku premalokrat zahvalil za posojeno očetovstvo. Kljub novim okoliščinam in spremembam se ni mogel v celoti otresti bremena vsega hudega, kar se mu je zgodilo: »A kje in od kod jemati, ko so nas vsi od kraja vzgajali za malega človeka, uklonjenega, ponižnega, poslušnega, pokornega, ubogljivega?« Negotov in ogrožen položaj slovenske manjšine na Koroškem ga preganja in hromi. Vedno znova občuti drugorazrednost in odrinjenost. Za družino je zgradil hišo in zaživel na Selah pri Žitari vasi, toda tam živijo rojaki, ki čedalje bolj opuščajo slovenski jezik. Bili so časi, ko je bilo drugače. Urejal je dijaško glasilo Kres in v njem so mladi, polni upanja in zanosa, izražali pripadnost matičnemu narodu in skrb za slovenski jezik. »Kres pa je bil, čeprav je izhajal le malo let, narodni mejnik, najvažnejši kulturni dogodek po vojni in napoved življenjske volje. Koroškim Slovencem je utrl nova pota v kulturo, v duhovnost.« Florjan Lipuš je bil kasneje kar dvajset let urednik revije Mladje. »Mladje se je pojavilo za veličastje umetništva, in morda tudi po veličju, a veličje si mora pridelati vsak sam. Začelo se je iskanje resnice. Revijo so izdajali brez plačila, honorar so dobili enkrat samkrat, nazadnje jim je zmanjkalo denarja. Čas in družbene spremembe so napravili svoje. Pisatelj priznava, da se ga vse življenje polašča grenkoba. Za ranami ostajajo brazgotine. Pripoved Mrtve stvari je napisana tako, da dogodki ne potekajo drug za drugim, temveč se avtor zaustavi zdaj pri enem, zdaj pri drugem, potem se spet vrne na začetek in k trenutkom, ko je izgubil ljubljeno mater. Jezik je bogato metaforičen, opisno slikovit, včasih tudi privzdignjen in obogaten z narečnimi izrazi. Lipuš piše v sedanjiku, prihodnjiku, pretekliku in celo predpretekliku. Oživljanje spominov je realistično, nekateri odlomki pa nekoliko spominjajo na magični realizem, zlasti prihod smrti, matilde z dolgimi špiklastimi nogami, preoblečene v vilo, in ta strašni stvor odnese babico in ne prizanese materi. Tisto, kar ostane od rajnice, se otrese pepela in postane del vesolja. »Mamini zemeljski delci so grob preigrali. Pogosto se mi zgodi, da mamin duh ždi nad nami in nas varva. Z grobom vzdržujemo vez z mrtvimi, skozi to okno rajni opazujejo svet in tresejo z glavo. Skozi grobove nas vidijo.« Toda ljudje onstran meje so živi. Matična država bi morala pripomoči in si prizadevati, da njihovo ustvarjalno življenje in materni jezik ne bi zamrla.

Izrečene besede nikoli ne povedo vsega, vse je skrito v tišinah in podtekstih. Čeprav klasično zahodno, evropsko gledališče temelji na vidnih in zvočnih zaznavah, če izhajamo iz opredelitev, s katerimi klasificiramo čute v odnosu do umetnosti, pa obstajajo tudi drugi jeziki, ki nastajajoče podobe in pripovedi v gledališču ustvarjajo v temi in tišini, praznem prostoru ... Raziskovalka in pionirka senzorialnega jezika in gledališča v Sloveniji Barbara Pia Jenič, izhaja iz nevidne materije vonja, tudi iz veččutnosti nasploh, kar je bilo v zadnjih gledaliških stoletjih prezrto, kot je bil sam koncept fizičnega in telesnega. Soustanoviteljica in direktorica Zavoda Senzorium, ki je bogate izkušnje nabirala v različnih kulturnih okoljih in se hkrati z razvijanjem lastnih inovativnih izhodišč, učila od začetnika in snovalca senzorialnega jezika in gledališča Enriqueja Vargasa, združuje prakso in teorijo. Tako zdaj v knjižni obliki predstavlja možnosti najbolj organske različice gledališča. Naslov: Senzorialni jezik, organska potopitev v dogajanje.  Fotografija: iz predstave Odstiranja Primož M. Dolničar

Piše Tatjana Pregl Kobe, bere Lidija Hartman. Eden od načinov približevanja motivni izpovedi enega najžlahtnejših likovnih umetnikov prejšnjega stoletja, Vladimirja Makuca, je bil od nekdaj poetičnost. V desetletjih je intimna melodioznost v vseh oblikah njegovega likovnega ustvarjanja postala zaščitni znak minucioznega in na neki način sentimentalnega umetnika, ki ga je sprejela tako strokovna kot široka javnost. Ni presenetljivo, da so ob njegovih delih sočasno nastajale obsežnejše lirske izpovedi vidnih slovenskih poetov, kot so Ciril Zlobec, Tone Pavček in Ivo Svetina, ki so ob njegovih delih opevali Kras in slovensko primorje ter v verze prevajali svoj pogled na intimnost njegovih likovnih sporočil. Meje novega navdiha je Makuc zaslutil na prelomu tistega obdobja, ko je bil prvi zanosni melodični spev Krasu izpet in je zavestno prestopil v svet tehničnega izobilja, v sodobne, iz vedno novih tehnicističnih spoznanj skovane sanje. A nikoli, v nobenem trenutku ni kot interpret Krasa in mediteranskega duha pretrgal vezi s kraji, iz katerih je izhajal. Ob letošnji spominski razstavi z naslovom Želja po nebu v kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev je bila k sodelovanju povabljena pesnica Miljana Cunta. Ne zato, ker je bila lani dobitnica nagrade Prešernovega sklada, temveč predvsem kot njegova rojakinja. Naslov dvojezične knjige Pogovori z Vladimirjem Makucem / Conversazioni con Vladimir Makuc nedvoumno sporoča, da gre za pesničin dvogovor s slikarjevimi deli, pozorno branje pa razgrinja, da gre za projekcijo pesničinega doživljanja Makučevih umetnin, njenega intimnega poglabljanja vanje, a tudi za razmišljanje o mukah in radostih ustvarjanja v vseh umetniških zvrsteh. Svojo značilno likovno govorico, ki se je mojstrsko približevala otroški risbi, je Makuc organsko prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom. Kako je pesnica vodila pogovor z izjemnim likovnikom, ki je brezhibno obvladoval metier prisluškujoč pticam, zemlji in imaginarnemu domu svoje ustvarjalne domišljije, sporoča že v prvih stavkih uvoda. Šla je za umetnikovimi podobami, kot se človek spusti do kletnih prostorov, da bi videl, ali so morda povezani s kletnimi prostori sosednje hiše. Nato je obiskala kraje njegovega bivanja in delovanja, premišljevala o umetnikovi potrebi po samoti, vstopila v cerkvico na hribu, kjer je več let kopiral mojstrovine iz preteklosti, s čimer si je tlakoval lastno pot, zaznala slikarjevo otroško zaljubljenost v lepoto in njegovo trmasto zazrtost vase. Ko je zbrala vtise, se je v večerni tišini vprašala, katere njegovih podob so se vtisnile vanjo, in si priklicala v zavest lastne spomine, slutnje, sanje. Stalnice v lirskem jeziku Miljane Cunta so slogovna jasnost, čistost in milina, skrben izbor prispodob, pretanjeno občutje presojne lepote ter prečiščena, a zato nič manj bogata lirska izreka besed. Že v njenem pesniškem prvencu Za pol neba, v katerem je s prefinjeno krhkostjo upesnjevala pokrajine hrepenenja in presojnost ženske lepote, se nežno razpirajo metafore poetičnega. V knjigi Svetloba od zunaj se je v petih ciklih z opisi usodnih in neopaznih vsakdanjih dogodkov vrnila k poetiki prvenca s skrajno občutenim, duhovno povzdignjenim, domala eteričnim jezikom. S pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo se pesnica premika po času in prostoru natančno, premišljeno, skoraj asketsko, a hkrati gibko, lahkotno in jasno zaznava podobe in jih zapisuje v večnost. Zbirka Pesmi dneva pa skupaj s črno-belimi fotografijami nenavadnih prizorov navadnih stvari Dušana Šarotarja predstavlja drugačno konceptualno zasnovo. Pesmi v prozi, ki prinašajo célo vesolje enega dneva, v katerem se prelivajo navzočnost in odsotnost, tišina in živost, počitek in premišljevanje, v zasnovi spominjajo na Pogovore z Vladimirjem Makucem. Za pogovore, ki so – ob osmih dvostranskih in šestintridesetih enostranskih reprodukcijah likovnih del Vladimirja Makuca – za pesnico v tej poetični knjigi dokument osebnega potovanja v prostoru in času, je bil primeren drugačen žanr. Pesniška zasnova knjige – skupaj z uvodno stranjo – temelji na dvajsetih obsežnih fragmentih, zapisanih kot kratke ali daljše zgodbe, ki koncizno grajene ena za drugo kažejo na pripovedno širino, s katero pesnica pritegne v razmislek širok nabor tém, asociiranih z Makučevimi vizualnimi podobami. Glede na vprašanje, kako tènka je meja med klasično zapisano kratko zgodbo in poetično zapisanim kratkim proznim besedilom, ni dvoma, da gre v knjigi kljub stvarnemu naslovu, ki je morda prav zaradi tega zavajajoč, za čisto poezijo. Avtoportret oziroma portret – tako pesnice kot za v pogovoru z njo živo navzočega umetnika v tej knjigi – se kaže kot nikoli dokončana pesem. Kljub temu je nujno, da zdaj v tihoti ateljeja najdeš tistega, ki zre v vsa zrcala sveta in ostane cel. Vladimir Makuc se je zavedal notranjih omejitev svobode in jih je zato likovno lucidno izpovedoval. Ptice, voli, krogi – kot zobati urni mehanizmi ali planeti – in znaki, ki jim morda še sam ni razvozlal pomena, so ga tako zasvojili, da je kot mistik in vizionar čutil njihovo moč. Pod črepinjasto suhoto se udira korak, vse globlje stopa, zamotan in težak, dokler se v nekem hipu – kdo ga je priklical? – ne zasveti zlata sled. V svojem zadnjem obdobju je Makuc – v slikah na platnu, grafikah, na akvarelih, miniaturnih kipih in na kamnitih skulpturah, posejanih z zelenimi, a ošiljenimi črepinjami – osvobodil črto, da je spregovorila z lastnim pomenom in ptice odrešil znakovne funkcionalnosti, da so se polne prhutave radoživosti, zvedave, a prestrašene v prostorih, nasičenih s črtami, osvobajale. V zadnjem zapisu Miljana Cunta suvereno, nič kaj sramežljivo nagovori slikarja z besedami »Dragi prijatelj, naj ti predstavim svoj atelje. Nič posebnega – miza, stol in nekaj knjig v kotu spalnice.« Celostranski zapis spremlja črno-bela fotografija iz Makučevega ateljeja, na kateri je Lado Mlekuž ujel umetnika med pripravo za tisk grafike na njegovi mizi. Zdi se, kot bi prisluhnil pesničinim besedam, ki zaključujejo knjigo: »Tako se zlagajo pesmi, prijatelj, v ateljejih večnosti, kot mize – ena v drugi prebivajo, naključne sopotnice, da te spominjajo.«

Četrto tekmo finalne serije državnega prvenstva v košarki med Olimpijo in Krko je včeraj gostilo ljubljansko moštvo, ki mu je v Stožicah le uspelo potrditi 22. naslov državnega prvaka. Ob razpletu izenačenega košarkarskega finala se posvetimo še zadnji prijateljski tekmi slovenske nogometne reprezentance v letošnjem letu. Slovenija bo zvečer v Celju, na generalki pred jesenskimi kvalifikacijami za svetovno prvenstvo, gostila reprezentanco Bosne in Hercegovine.

Četrto tekmo finalne serije državnega prvenstva v košarki med Olimpijo in Krko je včeraj gostilo ljubljansko moštvo, ki mu je v Stožicah le uspelo potrditi 22. naslov državnega prvaka. Ob razpletu izenačenega košarkarskega finala se posvetimo še zadnji prijateljski tekmi slovenske nogometne reprezentance v letošnjem letu. Slovenija bo zvečer v Celju, na generalki pred jesenskimi kvalifikacijami za svetovno prvenstvo, gostila reprezentanco Bosne in Hercegovine.

Ob zaključku šolskega leta smo za tokratno oddajo Sol in luč izbrali dve zgodbi Karla Gržana, ki jih je pred desetletjem kot podlistke pisal za revijo Ognjišče. Opisujeta prav mlade in njihova srečevanja z življenjem, ki ga v veliki meri izpolnjuje prav šola. Naslov knjižice je Od senc k svetlobi izšla pa je pri Založbi Ognjišče.

Ob zaključku šolskega leta smo za tokratno oddajo Sol in luč izbrali dve zgodbi Karla Gržana, ki jih je pred desetletjem kot podlistke pisal za revijo Ognjišče. Opisujeta prav mlade in njihova srečevanja z življenjem, ki ga v veliki meri izpolnjuje prav šola. Naslov knjižice je Od senc k svetlobi izšla pa je pri Založbi Ognjišče.

V Slovenskem mladinskem gledališču je bila premiera nove predstave Inkubator režiserja Oliverja Frljića, enega najprodornejših evropskih gledaliških ustvarjalcev. Naslov, simbol ter osrednji scenski element predstave – inkubator – je metafora za vrzeli v naši kolektivni človečnosti in za paradokse civilizacije. Nekaj vtisov je strnil Dušan Rogelj. Režija: Oliver Frljić Uspavanka za otroke, ki so se, še preden so znali govoriti, naučili gramatike smrti Besedilo: ustvarjalke_ci predstave Premiera: 16. 5. 2025 Zasedba Lina Akif, Daša Doberšek, Klemen Kovačič, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Vito Weis Ustvarjalci Dramaturgija: Goran Injac Scenografija: Igor Pauška Kostumografija: Slavica Janošević Asistent režije: Bor Ravbar Asistent scenografije: Demijan Pintarič Svetovanje za gib: Dragana Alfirević Oblikovanje svetlobe: Kristina Kokalj Izbor glasbe: Oliver Frljić Oblikovanje zvoka: Sven Horvat Lektorica: Mateja Dermelj Vodja predstave: Liam Hlede Na fotografiji: Lina Akif, Matej Recer, Blaž Šef, Klemen Kovačič, Daša Doberšek, Vito Weis, Draga Potočnjak Foto: Matej Povše https://mladinsko.com/sl/program/214/inkubator/

V Carigradu bodo danes neposredna pogajanja med Ukrajino in Rusijo. Ruskega predsednika Vladimirja Putina na srečanju ne bo. Neposredne pogovore je sicer predlagal Putin, potem ko so številne zahodne države Moskvo pozvale, naj privoli v 30-dnevno prekinitev ognja, in zagrozile z dodatnimi sankcijami v primeru nespoštovanja premirja. Ostali poudarki oddaje: - Dan slovenske vojske letos v znamenju reform obrambnega sistema. - Vlada v parlament pošilja sveženj sodniške zakonodaje, med drugim ukinja okrajna sodišča. - Naslov nogometnih pokalnih prvakov osvojili Celjani in Ljubljančanke.

Hajduk je sve dalje od mjesta prvaka Hrvatske za ovu sezonu. Rijeka je ostala prva na prvenstvenoj ljestvici, a prati je Dinamo s bodom manje. Šest bodova Osijeku bježi Varaždin, koji je na četvrtom mjestu, koje vodi u europska natjecanja. Ispred Osijeka su još Istra i Slaven Belupo. Na začelju ljestvice je Šibenik, a Gorica i Lokomotiva po svemu su sudeći ostaju u ligi. Odličan nastup hrvatskih karatistkinja i karatista na Europskom prvenstvu.

Tri kola prije kraja prvenstva Hajduk je potonuo na kladionicama. Rijeka, trenutačno vodeća momčad, je pod ogromnim pritiskom, a Dinamo ima najbolji raspored do kraja prvenstva, no o prvaku će očito odlučivati detalji.

V finalni seriji državnega prvenstva v hokeju na ledu sta se še drugič pomerili ekipi Olimpije in Jesenic. Zmaji so v Tivoliju potrdili prevlado na domačih ledenih ploskvah in se veselili 20. naslova državnih prvakov. Najboljši kolesarji sveta pa se pripravljajo na jutrišnjo zadnjo preizkušnjo v Ardenih, ki sodi med peterico največjih enodnevnih dirk.

V terminu, odprtem za srečanja, ponujamo v poslušanje nov večer v nizu pogovornih večerov s skupnim naslovom Četrt stoletja. Naslov tokratne razprave je: Smisel, vrednote, skupnost in Bog. Gostje voditelja Janka Petrovca so: religiologinja Nadja Furlan Štante, koprski stolni župnik Primož Krečič, glavni imam Primorske Samir Jusić in upokojeni binkoštni pastor Izet Veladžić. O veri kot razodetju, daru, utehi in oporni palici – pa tudi o krizi in morebitnem novem vzponu tradicionalnih verstev - so se pogovarjali v Gledališču Koper.

Pri Društvu za opazovanje in preučevanje ptic je izšel slovenski prevod ornitološke biblije – Collins Bird Guide, priročnik, ki so ga leta 1999 izdali na Švedskem in je preveden v 24 jezikov. Naslov slovenskega prevoda, ki je pravkar izšel, je Ptice Slovenije, Evrope in Sredozemlja. Izvirnik je v švedščini, prevajali pa so iz angleške različice. V njem najdemo opise, statuse in ilustracije skoraj 400 vrst ptic, ki živijo v Sloveniji ter opise in ilustracije preostalih evropskih, severnoafriških in bližnjevzhodnih ptic. Opazovanje ptic in tudi skrb zanje je v Sloveniji kar dobro razširjeno, ptice so priljubljene - Žiga Končina Šmid je na ljubljanskih ulicah spraševal, katere ptice lahko naštejejo mimoidoči, na hitro in na pamet, potem pa smo se o prevodu priročnika pogovarjali z njegovim urednikom, Tilnom Basletom iz DOPPS-a.

Kako razumeti delovanje in vpliv prvih raziskovalnih ustanov na ozemlju sedanje države, če so nam približno poznani le njihovi odmevi v sedanjem času, ali z drugimi besedami, koliko poznamo in se sploh zavedamo pomena te dediščine danes? Dober primer ponuja najstarejši akademski pogon pri nas od ustanovitve leta 1810, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, ki ga že dolgo časa vodi znanstveni svetnik dr. Jože Bavcon, naš tokratni gost. Med drugim vrt skrbi tudi za uvid v svoje preteklo delovanje. Pred nekaj dnevi so tako predstavili knjigo o sodelovanju prvega ustanovitelja vrta, Franca Hladnika (1773-1844) z na Reki rojenim ustanoviteljem dunajskega z imenom Nicolaus Thomas Host (1761-1834). Naslov dela je »Franc Hladnik in Nicolaus Thomas Host«, o sodelovanju Hladnika in Hosta v duhu razsvetljenstva v Ljubljani in na Dunaju. Poleg Bavcona so prispevke napisali še, pokojna botaničarka dr. Nada Praprotnik, zgodovinarka botanike iz Dunaja dr. Marianne Klemun in pomočnica vodje ljubljanskega Botaničnega vrta, biologinja dr. Blanka Ravnjak, docentka na ljubljanski Biotehniški fakulteti. FOTO: Vodja Botaničnega vrta UL dr. Jože Bavcon drži najnovejšo knjigo o dediščini vrta VIR: Goran Tenze, Program Ars

Je res vsega kriva Luna? Izbirava in komentirava zanimivosti v novi publikaciji “Življenje z Luno”, ki jo je uredil Andrej Guštin. Knjiga vsebuje izbrane poljudne teme o Luni, njenem nastanku in povezavi z Zemljo, ter njenem vplivu na življenje. Knjiga je nastala ob razstavi o Luni, ki jo od konca oktobra lahko obiščete v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Na razstavi boste opazovali realistični model Lune velikosti človeka in se dotaknete prave Lune (oziroma lunarnega meteorita). Naslov epizode sva si izposodili po naslovu razstave: “Vsega je kriva Luna”! Hvala vsem, ki naju podpirate na ⁠⁠⁠https://ko-fi.com/temnastranlune⁠! — Zapiski epizode | “Vsega je kriva Luna” - razstava v Prirodoslovnem muzeju Slovenije (PMS) knjiga “Življenje z Luno” (nakup možen na strani PMS) Dodatne zanimivosti: | Velikost objektov na obzorju in na nebu (preizkus s kupolo sv. Petra v Rimu in ne z Luno) People and the Sky (Anthony Aveni) Night skies of Botswana (Stephen O'Meara) The First Astronomers - How Indigenous Elders Read the Stars (Duane Hamacher) Astronomy: Sky Country (Karlie Noon & Krystal de Napoli) Risoroman (NASA) “First woman” Nasveti: | podkast Hevreka - intervju o razstavi #3 epizoda podkasta Portal v vesolje Opazovanja: (knjiga) G. Cannat,⁠⁠⁠ “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2024”⁠⁠⁠ Preleti Mednarodne vesoljske postaje:⁠ ⁠⁠na spletni strani Vesolje.net⁠⁠⁠, na spletni strani⁠ ⁠⁠Heavens-Above⁠⁠⁠ Vesoljsko vreme na Space Weather.com  ---- Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's⁠ Scientific Visualization Studio⁠ Zvočni intermezzo: ⁠NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida)⁠ Glasba: Peli (⁠Opravičujemo se za vse nevšečnosti⁠)

Kolesarska zvezdnika Tadej Pogačar in Primož Roglič se bosta danes podala v lov na zmago na svetovnem prvenstvu v Zürichu. Skoraj 274 kilometrov dolga trasa predvsem Pogačarja, kot specialista za enodnevne dirke, postavlja v vlogo izrazitega favorita. Za oba asa bo skrbelo 6 slovenskih kolesarjev. V oddaji tudi: - Izrael po uboju Hezbolahovega voditelja napoveduje širitev vojaške ofenzive - Ankete zmago na današnjih avstrijskih parlamentarnih volitvah napovedujejo skrajno desnim svobodnjakom - Današnji svetovni dan srca kot opomnik za boljšo skrb za zdravje

Med gosti letošnjega festivala Dnevi poezije in vina je tudi uveljavljena, prevajana in nagrajevana danska pesnica Pia Tafdrup. V Sloveniji je že večrat nastopila, že pred dvajsetimi leti je pri založbi Aleph izšla njena zbirka Kristalni gozd v prevodu Maje Caserman, tokrat pa so pri Beletrini izdali izbor njenih pesmi iz devetnajstih zbirk z naslovom Med vedno in nikoli; pesmi in avtoričin avtopoetski esej, ki je vključen v knjigo, je prevedla Silvana Orel Kos. S pesnico se je v Ljubljani pogovarjala Staša Grahek. Bere Eva Longyka Marušič, ton in montaža Nina Kač. Foto: https://www.tafdrup.com/

Zdravo. Naslov tokratne epizode bi moral biti "En jošk za drugim", vendar "umetna inteligenca" ni hotela sodelovati pri kreiranju naslovnice za tokratno epizodo. Ko pa smo v navodilu namesto treh prsi napisali "tri pištole" je skreilrala sliko, kot da so tri pištole manj nevarne kot recimo triprsa vlačuga z Erotikona VI, Eccentrica Gallumbits. V epizodi se pogovarjamo o rečeh, ki so na tak ali drugačen način povezane z našo osnovno temo šeste sezone: o življenju vesolju in sploh vsem. Tudi o tem, da bo treba že čez tri mesece na vašem jeklenem konjičku zamenjati letne gume za zimske. Da slučajno ne pozabite in da ne bo potem "ni vedela".

Evropski nogometni prvaki so četrtič postali Španci. V sinočnjem finalu v Berlinu so premagali Angleže z 2: 1. Najkoristnejši igralec prvenstva je vezist zmagovalcev Rodri, za najboljšega mladega nogometaša so razglasili njegovega reprezentančnega kolega Lamina Yamala. V oddaji tudi o tem: - Nekdanji ameriški predsednik Trump po poskusu atentata prispel na konvencijo republikancev - Poslanci pred počitnicami o razbremenitvi dela na upravnih enotah na področju tujcev. - V požaru v Portorožu zgorelo deset lokalov, trije ljudje so potrebovali zdravniško pomoč.

Vojni v Gazi in Ukrajini bosta osrednji temi vrha skupine G7, ki se začenja blizu Barija na jugu Italije. Glede pomoči Kijevu je osrednje vprašanje zamrznjenega ruskega premoženja. Druge teme: - Vlada pritiska na sindikate, da bi dogovor o plačnem sistemu dosegli do počitnic - Carinski spor med Unijo in Kitajsko: bodo nemški avtomobili občutno dražji? - Naslov prvaka lige NBA se nasmiha Bostonu: Dallas davi tretjič poražen

V mojih sanjah raste vsako noč drevo je naslov dokumentarnega filma režiserja, scenarista in pedagoga Vida Hajnška, ki je svetovno premiero doživel na festivalu dokumentarnega filma v Solunu. Naslov filma je vzet iz ene pesmi Franceta Forstneriča, ki je bil njegov ded, velik navdih pa so mu bile tudi fotografije Stojana Kerblerja, še posebej iz njegove serije obrazov Haložanov. Njegov magistrski film Konec je prejel priznanje Franceta Brenka za izjemne dosežke na področju filmske kulture, debitiral pa je s celovečernim dokumentarnim filmom o argentinski pisateljici slovenskih korenin Alejandri Laurencich, z naslovom Alejandra (režija: Klemen Brvar in Vid Hajnšek).

S pisanjem šolskega eseja, ki k skupni oceni za slovenščino prispeva kar polovico končne ocene, se za maturante letos 7. maja začenja spomladanski rok splošne mature. Naslov letošnjega sklopa je Ujeti ali svobodni, obvezna dela pa štiri drame – Dogodek v mestu Gogi Slavka Gruma, Zaprta vrata Jean-Paula Sartra, Veliki briljantni valček Draga Jančarja in Naše skladišče Tjaše Mislej. Posameznim delom in glavnim likom smo že posvetili dve oddaji Studio ob 17h v preteklih tednih, v tokratni oddaji pa se bomo osredotočili na najpomembnejše razlike in podobnosti med vsemi štirimi dramami, izpostavili nekaj glavnih značilnostih eseja ter podali konkretna navodila na pisanje. Kakšen tip ujetosti zaznamo v delih? Kje se kaže odsotnost upanja? Kateri liki so brezizhodno ujeti? Kaj predstavlja rešitev, svobodo? Se lahko sploh znotraj sistema popolnoma osvobodiš? O vsem tem voditeljica Tadeja Bizilj in dijaki Srednje šole Josipa Jurčiča Ivančna Gorica, Ula Regali, Zoja Peteh, Julija Ambrožič, Teja Zaletelj, Alja Božič, Aljaž Lampret in profesorica slovenščine, Majda Simonič.

Zdravo. V tokratni epizodi namesto pogovora o 24. poglavju 5. knjige obdelamo leto zmaja, Threads (anketo in podarimo knjigo), Stožice, vladni podkast, 42. vladni vladni računalnik, premaknjene golobe, čustveno stanje našega scenarista, 24 urni cikel novic, zalivsko vojno in težave s percepcijo relanosti. Posvetimo se tudi peti knjigi kot taki in jo primerjamo s trilogijo v štirih delih. Kar smo nameravali narediti v eni od prihodnjih epizod, ampak nič ne de. Spomnimo se tudi na tiste zelene koščke papirja in še kaj. Intro nam uspe narediti v štirih korakih. Bravo.

Zdravo. Ker smo ravno v teh časih, se spočetka sprašujemo, kako se mošt spremeni v vino, kaj stoji za to čarovnijo in da je pri nekaterih drugih pijačah treba dosti plesat' okol' soda, da v še ne-alkoholno pijačo stopi tisto božje, kar od pijače človek pač pričakuje. Alkohol, torej. Ugotovimo, da rastemo in da se učimo, najdemo komad tedna in še enega in se po kratkem odvodu do Odiseje 2001 posvetimo poglavju, kjer Vodnik (ptič) razloži Random, kaj je to vzvratno inženirstvo. Tudi o filtrih, generalštabu in Fordu Prefectu je govora. Vmes se spomnimo tudi na dilemo, kaj je vprašanje in kaj je odgovor in ugotovimo da so trenutno vsi božkji operaterji zasedeni.

Zdravo. V 180. epizodi našega malega podkasta se v predigri opravičimo za vse nevščečnosti ob naših občasnih netočnostih. Ugotovimo, da ostajamo divje netočni, če se le da. Človeko potrebuje le železno voljo, gorečo vero ali včasih oboje. Na primeru luninih men ugotovimo, kar je avtor ugotovil že pred časom (to, da smo problem ljudje in da je bilo vse zavoženo že na drevju) in sklenemo, da smo ljudje zažagani, lunine mene gor ali dol. Ob polčasu se končno potopimo v 17. poglavje 5. knjige, še prej pa obdelamo petunije, difenbahije ali pelargonije. Potem pa le skočimo v poglavje, v katerem se Random spozna z Vodnikom 2.0 oz. se bolj ptica vodnik spoznava z njo, Vodnik pa pokaže kako nedoganljive laserske predstave je sposoben izvesti iz čisto navadnega dežja. Tudi o temni snovi govorimo, čeprav ne vemo, kje je.

Zdravo. Tokrat se posvetimo zgodbam z ljubljanskega maratona in kako je težko ne objaviti nič na družabnih omrežjih, če ste bili tam. Prek vedeževalcev in vedeževalk (shoutout Maruča) pridemo do radijske oddaje ŽVPL in tiste dolge poti na Unije, kjer se je zgodilo, kar se je zgodilo. V oddaji obdelamo dež, beg Random in veverice, ki se pojavijo v kadru zaradi neznanih razlogov. Smo pa veseli, ker je poglavje lepo napisano in nas zelo zabava. Vprašanje je, če smo to v epizodi povedali. Aha, pa tudi komad tedna imamo po doglem času. Ker vam najbrž ne bo všeč, ga bomo objavili le v zapiskih, da se vam ne zapeče v možgane. Če tega nočete, ne berite zapiskov spodaj. Bili ste ste opozorjeni.

Zdravo. V predigri ugotovimo, da zmeraj snemajo in da velja biti previden. Mi nismo in zakorakamo v dolino smrti, kjer srečamo zombije in se sprašujemo, če smo vsi udeleženci v prometnih kolonah kot zombiji. Seveda ne pozabimo na 5G in ugotovimo, da se nekateri obnašajo, kot da bodo preživeli smrt samo. V epizodi se dotaknemo drugega dela 15. poglavja 5. knjige, kjer ugotovimo, da čas teče drugače, če se premikaš hitreje in da ni lahko biti oče (ali mama). Starš. In da je Artur preživel deset najdaljših sekund v svojem življenju. Tudi, da živimo v čudnih časih, ampak sklenemo, da so najbrž časi čudni že od začetka časov. Naključna pubertetnica sprašuje svojega novo našlega očeta ”Kaj je to?”, medtem ko se on ukvarja z začetnimi nevšečnostmi, ki jih prinaša starševstvo, zmedenostjo in nesigurnostjo in še čim. Čudimo se le, da Arturja to tako preseneti, kajti njegovo življenje je bilo vse prej kot mirno. Končamo z mislijo, da dajmo svojim otrokom priložnost, velja?

Vojak v akciji. Naslov morebitnega novega slovenskega resničnostnega šova cinično oriše tragičnost dogajanja po svetu. Ameriški predsednik govori o vojni kot da gre za športni spektakel, goreči navijači ene in druge ekipe pa tekmujejo s širjenjem nepreverjenih informacij. Po zaslugi nastopa Slavoja Žižka v Frankfurtu Slovenija vsaj enkrat na veliki sceni ni izpadla kot izključno kimajoča pahorjansko-šentflorjanska dolina.

Zdravo. Tokrat se, preden se posvetimu starševstvu in kako nas je doletelo (kot starševstvo z jasnega, čisto nepričakovano), poglobimo v čase, ko smo bili še mladi, pa ne samo v srcu. Tudi kako pokončati, zombija, vampirja in druge pošasti (ne) boste zvedeli v predigri. Še vedno čakamo vaše kartice, vmes pa se pogovarjamo šoli za starše in najpomembnejšemu nauku, ki smo se ga naučili tam, in to je, da se ne smemo starši prilagoditi otroku, ampak se mora otrok prilagoditi nam. In da je Trillian našla prikladen izgovor: ”Samo po kruh skočim.” V epizodi pa o nihajočih razpoloženjih, urah, lamuellski tehnologiji in Wilhelmovem kriku, ki je že nekaj tednov tudi del našega malega podkasta.

Zdravo. V predigri ugotovimo, da zmeraj snemajo in da velja biti previden. Mi nismo in zakorakamo v dolino smrti, kjer srečamo zombije in se sprašujemo, če smo vsi udeleženci v prometnih kolonah kot zombiji. Seveda ne pozabimo na 5G in ugotovimo, da se nekateri obnašajo, kot da bodo preživeli smrt samo. V epizodi se dotaknemo drugega dela 15. poglavja 5. knjige, kjer ugotovimo, da čas teče drugače, če se premikaš hitreje in da ni lahko biti starš. In da je Artur preživel deset najdaljših sekund v svojem življenju. Tudi, da živimo v čudnih časih, ampak sklenemo, da so najbrž časi čudni že od začetka časa. Naključna pubertetnica sprašuje svojega novo našlega očeta ”Kaj je to?”, medtem ko se on ukvarja z začetnimi nevšečnostmi, ki jih prinaša starševstvo, zmedenostjo in nesigurnostjo in še čim. Čudimo se le, da Arturja to tako preseneti, kajti njegovo življenje je bilo vse prej kot mirno. Končamo z mislijo, da dajmo svojim otrokom priložnost, velja?

Zdravo. Tokrat v predigri zavijemo v Treme v New Orleansu, kjer se spomnimo na Vse svete, zakrpamo varnostne luknje in se odpravimo debatirat o alkoholu, natančneje o knjigi Drunk Edwarda Slingerlanda, ki ima nekaj zanimiv tez povezanih z razvojem človeštva in alkoholom. Tudi o pijanih opicah in božjem debatiramo, preden se končno posvetimo bolj basic vsebini, ki je primerna za začetek epizode, kjer ima glavno vlogo naključna pubertetnica - Random - in njena mati (Trillian) in njen oče (Artur), velik popotnik. Izvemo tudi nekaj zanimivih podatkov o planetu Lamuella, potem pa Trillian gre in ker gre ona, tudi mi končamo s tokratno epizodo in ugotovimo, da bomo 15. poglavje 5. knjige očitno obdelovali še dolgo.

Zdravo. Tokrat se v predigri pogovarjamo zelo naglas, tudi o fiziki in nje zakonu, povemo, da pridemo, kamor nas povabijo, se ustavimo v Afriki, kjer so evropski kolonialisti še nekaj desetletij nazaj množično izkoriščali kontinent, vmes se preselimo na sosednji kontinent, kamor so Angleži lepo prenesli tradicijo rasizma v Novi svet. V drugem delu ustanovimo Civilno iniciativo OPR, v kateri @dvladar-ju iz Mastodona ukrademo odlično idejo, s katero bi zagotovo hitreje rešili probleme javnega prevoza. Aljo pove svojo super idejo, ki so jo v stranki SD že pred 15 leti ignorirali, ko je hotel (zares dobro idejo) predlagat svojemu poslancu. V epizodi končno se končno premaknemo iz 13. poglavja in obdelamo celo 14. poglavje, kjer spremljamo Forda, kako bi rešil sebe in Vodnik, torej: kako naj Vodnik 2.0 ukrade Vogonom in kako naj pobegne iz stolpnice Štoparskega vodnika, v kateri je vsepolno prej omenjenih Vogonov.