Podcasts about naslov

Četrto tekmo finalne serije državnega prvenstva v košarki med Olimpijo in Krko je včeraj gostilo ljubljansko moštvo, ki mu je v Stožicah le uspelo potrditi 22. naslov državnega prvaka. Ob razpletu izenačenega košarkarskega finala se posvetimo še zadnji prijateljski tekmi slovenske nogometne reprezentance v letošnjem letu. Slovenija bo zvečer v Celju, na generalki pred jesenskimi kvalifikacijami za svetovno prvenstvo, gostila reprezentanco Bosne in Hercegovine.

Četrto tekmo finalne serije državnega prvenstva v košarki med Olimpijo in Krko je včeraj gostilo ljubljansko moštvo, ki mu je v Stožicah le uspelo potrditi 22. naslov državnega prvaka. Ob razpletu izenačenega košarkarskega finala se posvetimo še zadnji prijateljski tekmi slovenske nogometne reprezentance v letošnjem letu. Slovenija bo zvečer v Celju, na generalki pred jesenskimi kvalifikacijami za svetovno prvenstvo, gostila reprezentanco Bosne in Hercegovine.

Ob zaključku šolskega leta smo za tokratno oddajo Sol in luč izbrali dve zgodbi Karla Gržana, ki jih je pred desetletjem kot podlistke pisal za revijo Ognjišče. Opisujeta prav mlade in njihova srečevanja z življenjem, ki ga v veliki meri izpolnjuje prav šola. Naslov knjižice je Od senc k svetlobi izšla pa je pri Založbi Ognjišče.

V Slovenskem mladinskem gledališču je bila premiera nove predstave Inkubator režiserja Oliverja Frljića, enega najprodornejših evropskih gledaliških ustvarjalcev. Naslov, simbol ter osrednji scenski element predstave – inkubator – je metafora za vrzeli v naši kolektivni človečnosti in za paradokse civilizacije. Nekaj vtisov je strnil Dušan Rogelj. Režija: Oliver Frljić Uspavanka za otroke, ki so se, še preden so znali govoriti, naučili gramatike smrti Besedilo: ustvarjalke_ci predstave Premiera: 16. 5. 2025 Zasedba Lina Akif, Daša Doberšek, Klemen Kovačič, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Vito Weis Ustvarjalci Dramaturgija: Goran Injac Scenografija: Igor Pauška Kostumografija: Slavica Janošević Asistent režije: Bor Ravbar Asistent scenografije: Demijan Pintarič Svetovanje za gib: Dragana Alfirević Oblikovanje svetlobe: Kristina Kokalj Izbor glasbe: Oliver Frljić Oblikovanje zvoka: Sven Horvat Lektorica: Mateja Dermelj Vodja predstave: Liam Hlede Na fotografiji: Lina Akif, Matej Recer, Blaž Šef, Klemen Kovačič, Daša Doberšek, Vito Weis, Draga Potočnjak Foto: Matej Povše https://mladinsko.com/sl/program/214/inkubator/

V Carigradu bodo danes neposredna pogajanja med Ukrajino in Rusijo. Ruskega predsednika Vladimirja Putina na srečanju ne bo. Neposredne pogovore je sicer predlagal Putin, potem ko so številne zahodne države Moskvo pozvale, naj privoli v 30-dnevno prekinitev ognja, in zagrozile z dodatnimi sankcijami v primeru nespoštovanja premirja. Ostali poudarki oddaje: - Dan slovenske vojske letos v znamenju reform obrambnega sistema. - Vlada v parlament pošilja sveženj sodniške zakonodaje, med drugim ukinja okrajna sodišča. - Naslov nogometnih pokalnih prvakov osvojili Celjani in Ljubljančanke.

Hajduk je sve dalje od mjesta prvaka Hrvatske za ovu sezonu. Rijeka je ostala prva na prvenstvenoj ljestvici, a prati je Dinamo s bodom manje. Šest bodova Osijeku bježi Varaždin, koji je na četvrtom mjestu, koje vodi u europska natjecanja. Ispred Osijeka su još Istra i Slaven Belupo. Na začelju ljestvice je Šibenik, a Gorica i Lokomotiva po svemu su sudeći ostaju u ligi. Odličan nastup hrvatskih karatistkinja i karatista na Europskom prvenstvu.

Tri kola prije kraja prvenstva Hajduk je potonuo na kladionicama. Rijeka, trenutačno vodeća momčad, je pod ogromnim pritiskom, a Dinamo ima najbolji raspored do kraja prvenstva, no o prvaku će očito odlučivati detalji.

V finalni seriji državnega prvenstva v hokeju na ledu sta se še drugič pomerili ekipi Olimpije in Jesenic. Zmaji so v Tivoliju potrdili prevlado na domačih ledenih ploskvah in se veselili 20. naslova državnih prvakov. Najboljši kolesarji sveta pa se pripravljajo na jutrišnjo zadnjo preizkušnjo v Ardenih, ki sodi med peterico največjih enodnevnih dirk.

V terminu, odprtem za srečanja, ponujamo v poslušanje nov večer v nizu pogovornih večerov s skupnim naslovom Četrt stoletja. Naslov tokratne razprave je: Smisel, vrednote, skupnost in Bog. Gostje voditelja Janka Petrovca so: religiologinja Nadja Furlan Štante, koprski stolni župnik Primož Krečič, glavni imam Primorske Samir Jusić in upokojeni binkoštni pastor Izet Veladžić. O veri kot razodetju, daru, utehi in oporni palici – pa tudi o krizi in morebitnem novem vzponu tradicionalnih verstev - so se pogovarjali v Gledališču Koper.

Kako razumeti delovanje in vpliv prvih raziskovalnih ustanov na ozemlju sedanje države, če so nam približno poznani le njihovi odmevi v sedanjem času, ali z drugimi besedami, koliko poznamo in se sploh zavedamo pomena te dediščine danes? Dober primer ponuja najstarejši akademski pogon pri nas od ustanovitve leta 1810, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, ki ga že dolgo časa vodi znanstveni svetnik dr. Jože Bavcon, naš tokratni gost. Med drugim vrt skrbi tudi za uvid v svoje preteklo delovanje. Pred nekaj dnevi so tako predstavili knjigo o sodelovanju prvega ustanovitelja vrta, Franca Hladnika (1773-1844) z na Reki rojenim ustanoviteljem dunajskega z imenom Nicolaus Thomas Host (1761-1834). Naslov dela je »Franc Hladnik in Nicolaus Thomas Host«, o sodelovanju Hladnika in Hosta v duhu razsvetljenstva v Ljubljani in na Dunaju. Poleg Bavcona so prispevke napisali še, pokojna botaničarka dr. Nada Praprotnik, zgodovinarka botanike iz Dunaja dr. Marianne Klemun in pomočnica vodje ljubljanskega Botaničnega vrta, biologinja dr. Blanka Ravnjak, docentka na ljubljanski Biotehniški fakulteti. FOTO: Vodja Botaničnega vrta UL dr. Jože Bavcon drži najnovejšo knjigo o dediščini vrta VIR: Goran Tenze, Program Ars

Pri Društvu za opazovanje in preučevanje ptic je izšel slovenski prevod ornitološke biblije – Collins Bird Guide, priročnik, ki so ga leta 1999 izdali na Švedskem in je preveden v 24 jezikov. Naslov slovenskega prevoda, ki je pravkar izšel, je Ptice Slovenije, Evrope in Sredozemlja. Izvirnik je v švedščini, prevajali pa so iz angleške različice. V njem najdemo opise, statuse in ilustracije skoraj 400 vrst ptic, ki živijo v Sloveniji ter opise in ilustracije preostalih evropskih, severnoafriških in bližnjevzhodnih ptic. Opazovanje ptic in tudi skrb zanje je v Sloveniji kar dobro razširjeno, ptice so priljubljene - Žiga Končina Šmid je na ljubljanskih ulicah spraševal, katere ptice lahko naštejejo mimoidoči, na hitro in na pamet, potem pa smo se o prevodu priročnika pogovarjali z njegovim urednikom, Tilnom Basletom iz DOPPS-a.

V soboto, 12. aprila, bo v romarskem svetišču na Sladki Gori 4. vseslovensko srečanje mož, očetov in sinov – »Z ramo ob rami«, Romarji upanja. Naslov srečanja izraža glavne poudarke cerkvene sinode: občestvo, sodelovanje in poslanstvo. Po Sloveniji je zdaj več kot dvajset moških duhovnih skupin, tako imenovani možje svetega Jožefa, ki se širijo. Cilj vseslovenskega srečanja je tudi spodbuda, da se ustanovi še kakšna nova skupina. Prijave za srečanje 12. aprila so še odprte, nas pa je predvsem zanimalo, kaj je moška duhovnost, po kateri metodi delujejo skupine, na čem je poudarek in zakaj je pomembno poslušati drug drugega. V župnijo Sladka Gora v Šmarju pri Jelšah, ki je del Škofije Celje, se je odpravila Jasmina Bauman, ki vabi k poslušanju tokratne oddaje.

Naslov tokratnega potepanja je »Francoska riviera s programom HI Connect«. Z nami je bil mladi popotnik in član Popotniškega združenja Slovenije Luka Rakovič. Predstavil nam je svojo izkušnjo sodelovanja v HI Connect programu, v sklopu katerega je kot prostovoljec delal v hostlu na znameniti Azurni obali. Iz prve roke je za vas podal več informacij, kako vstopiti v program, kaj vse vam ta ponuja in ostale praktične nasvete. Hkrati pa smo podrobneje spoznali Francosko riviero skozi njegove oči.S06E04Gost: Luka RakovičModerator: Tilen NipičPremiera: Facebook Popotniško združenje Slovenije, 12. 03. 2025Projekt poteka v sodelovanju z MKC Maribor/Mladi Maribor. Oddajo si lahko v živo ogledate tudi na njihovih Facebook straneh.PovezaveSpletna stran PZS: ⁠www.youth-hostel.si/si⁠Facebook PZS: ⁠www.facebook.com/popotnistvo⁠Instagram PZS: ⁠www.instagram.com/higlobetrotter⁠Popotniški snep Youtube: https://www.youtube.com/popotnistvo​

Piše Ifigenija Simonović, bere Eva Longyka Marušič. Anton Komat je nosilec naziva ambasador znanj in prejemnik slovenske nagrade za družbeno odgovornost HORUS. Je avtor dobrega ducata poljudno znanstvenih knjig za otroke in odrasle, številnih televizijskih scenarijev, na desetine spremnih besed za knjige svojih somišljenikov. Nanizal je najmanj petsto člankov v slovenskih in tujih revijah. Tokrat bomo v roke vzeli njegovo najnovejšo knjigo Zgodbe pozabljenega sveta, ki je izšla pri založbi Buča. Zbirka Zgodbe pozabljenega sveta vsebuje enaindvajset kratkih esejistično naravnanih osebnoizpovednih zgodb, ki nakazujejo avtorjevo okoljevarstveno in človekoljubno izhodišče. Komat je pisatelj, ki ga bralci cenijo, tisti o katerih piše, pa bi ga najraje utopili v žlici vode. Prav to, da odločno plava proti toku, je njegova najznačilnejša odlika. Anton Komat se že tri desetletja pojavlja v javnih razpravah kot zagovornik narave, zlasti vode in gozdov, in kot nasprotnik zastrupljanja rodovitne zemlje, rastlin, živali in ljudi. V živo ozavešča šolarje in srednješolce po vsej Sloveniji, pojavlja pa se tudi v parlamentu, kadar je treba povzdigniti besedo nad brezvestnimi lobisti. Eden od zadnjih podvigov, namreč prepoved uvoza in uporabe nepopravljivo škodljivih gensko modificiranih pridelkov, mu po vsej verjetnosti in v škodo vsej Evropi ne bo uspel. Antona Komata je delo pripeljalo v mnoge dežele, na Bližnji in Srednji vzhod, v Egipt in Rusijo, a najbolj prizadeven je v domačem kraju, v Domžalah, kjer je leta 2021 ustanovil Društvo za sonaravno lokalno prehrano in izobraževanje. Na samem začetku letošnjega leta mu je v Domžalah uspelo preprečiti podiranje mogočnih bukev, ki jih je pred 120 leti posadil Tirolec Jakob Oberwalder, lastnik tovarne Univerzale, kjer so vse do leta 2003 izdelovali znamenite slamnike. Nosila jih je gosposka v Ameriki in Evropi. Podiranja bukev so se na vrat na nos lotili žagarji iz Arboretuma Volčji potok. Komat je v zanj značilnem bliskovitem odzivu dokazal, da so drevesa zdrava in da je potrebna samo tako imenovana drevesna kirurgija. Bukve bojo lahko mirno kraljevale v parku vsaj še dvajset let. Prav gozdarsko kirurško in do narave pokroviteljsko pa se je Anton Komat v zbirki Zgodbe pozabljenega sveta lotil spominov na otroštvo, srečanj z ljudmi, ki so ga globlje zaznamovali, in opisa naključnih pripetljajev. Piše tako, da najprej ne skopari s podobo, pusti, da se pripoved ukorenini in razraste, potem pa precizno izpostavi bistvo, ne da bi povzročal bolečino, ogorčenje ali obup. Naslov zbirke Zgodbe pozabljenega sveta vsebuje spomine, ki nikakor niso pozabljeni, vzbujajo pa vprašanje, kaj od tistega sveta bo preživelo našo dobo objestnosti in samoljubja. Naj gre za ljubezen, za čarovnijo gozda, za samoto, tišino in krila domišljije, za raziskovanje onesnaženih jam ali vodotokov, za moč denarja ali nasilja, Anton Komat se dosledno oklepa resnice kakor jezdec vranca. V zgodbi Darilo miru na primer piše, da je človek po svojem izvoru bitje sonca, svetlobe in toplote, v zgodbi Zasvojenci z otoki pa ugotavlja, da je iskalec notranjega miru, raziskovalec odsotnosti mita in tolmač lastnega izgona iz narave. V uvodni zgodbi z naslovom Dopusti življenju živeti pokaže izhodišče svojega pisanja, ki ne obljublja leposlovne zbirke zgodb, temveč nepopustljivo aktivistično pisanje. Tako na primer ugotavlja, da sedanji čas utripa v ritmu človekovega nasilja in naravnih katastrof, da so ljudje odrezani od narave, izpuljeni iz zemlje kot plevel, vrženi na gnojišče velemest, gulagov za izvajanje popolne nadvlade. V knjigi najdemo zapise o političnem scientizmu, vulgarnem materializmu, genskem determinizmu, socialno obarvanem neodarvinizmu, o kultu umetne inteligence, o obsedenosti z digitalizacijo. To so teme in izrazi, ki jih rahločuten bralec leposlovnih kratkih zgodb ne pričakuje in jih morda tudi zavrača, a na koncu knjige si misli, da je vsaj bral, če že ni ukrepal. V zgodbi Zdravilna moč sočutja najdemo zapis o prikritih, zamolčanih ali zanikanih odlagališčih obstojnih organskih polutantov, preprosto rečeno strupenih kemikalij, ki bi jih morali po Stockholmski konvenciji iz leta 2004 strumno očiščevati. Ta srhljiva zgodba je literarna zato, ker je razplet odvisen od enega samega človeka, ki zaradi odpadkov zboli za rakom in se v svoji stiski zave stiske drugega. Sklene povedati resnico in to se, kakor vedno, izkaže za odrešujoče. V knjigi so seveda tudi lirični utrinki, ki so kakor gostoljubna čitalniška počivališča. Starka Minka, prijateljica medvedke in njenih mladičev v zgodbi z naslovom Pripoved modre starke, ima na primer ogorel obraz in štrenasto bele lase, pa velike in temne oči, skoraj črne kot nebo brez meseca. Ko Anton Komat na svojih pisateljskih poteh naleti na šokantne statistične podatke, se ne ustraši, se ne umakne, temveč zategne uzde, njegov vranec zahrza, bralec pa se zdrzne in se zave plašnic, ki ga kot uspavala varujejo pred slabo vestjo. Tega občutka Komat ne vsiljuje z moralističnim prepričevanjem, temveč piše kot priča, ki vidi prav vse, kar bi lahko videli vsi, če ne bi izbrali slepote ali pogledali vstran. Najsi to počnemo s polno ali potlačeno zavestjo, vprašanje, na čigav račun živimo, postaja vedno bolj zamolklo in nezaželeno. Prav tega vprašanja Anton Komat ne izpusti iz vajeti. Napoveduje in zapoveduje vedno bolj ozaveščeno ježo čez drn in strn in prisega na moč filozofije, mistike in umetnosti.

Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije. V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora … Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu. Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja. Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed. Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje. V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce. V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti. Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.

Piše Andrej Lutman, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Aleš Učakar je leta 1996 objavil zbirko kratke proze Veliki Mhrann in leta 1999 pesniško zbirko Mesta tihe sreče. Naslov nove zbirke Naposled vsaj implicira čas, ko je pesniško ustvarjanje doseglo tisto stopnjo, da se pesmi zvrstijo v zbirko in dobijo mesto v osebnem kozmosu izrekanja. Zbirka je razdeljena na dva dela. Oblikovno vzeto pravzaprav ni razlike: stihi so dosledno brez velikih začetnic, pesmi so razpotegnjene, vsebujejo dolge verze, krajši verzi pa jim dodelijo udarnost in spevnost, česar daljši ne vsebujejo, saj stremijo k naraciji, k ponavljajočim se izpisom in opisom pesnikovih zaznamb. Na dva dela zbirko ločita verza ali kar krilatici „iz normalizacije nenormalnega / v totalizacijo totalnega“. Prvi del zbirke je vsebinsko osmišljen s slikanjem sedanjosti, ki se razteza v prihodnost, in je katastrofično preroški. V pesmi Spektakel so verzi: „…zato nas čaka zamenjava udov s komponentami / algoritmi pridejo namesto uma / intima bo entropična / individualnost moteča“. Še bolj nazorna je pesem Drobci apokalipse, ki se konča s kitico: „gozd je utišan in ogoljen / ocean je omotično spokojen / seme je odplulo z oseko / iščoč potem pač kak drug južni otok / planet je zdaj togotno prazen“. Pesnik torej dopoveduje svetu in bralstvu, da je stanje preresno celo za ironijo. Drugi del zbirke ne poglablja mrakobe prvega dela, a pri njej vztraja in ji dodaja nekak narativni lok, da pa je morda vendarle mogoča manj mračna prihodnost. A tak namig je zgolj iluzija, saj je nakazano le nekakšno sprijaznjenje s stanjem, ki naj bi se kar ne nehalo. Kot nekakšno rešitev ali možnost odmika pesnik nakaže smer ustvarjanja, pesnjenja, prebiranja. V pesmi z naslovom Najino mesto usmeri z verzi: „najino mesto ne potrebuje ne hrupa ne slave / njegove ulice so večno hvaležne / za stopinje, ki jih čeznje sejeva / in čez trge, terase, promenade / ponosno je na predanost / vdihnjeno v toploto potne kože“. Verzi v pesmi Oda radosti so še bolj optimistični: „… ki bodo naslednji najemniki mojega doma / ki bodo ljubili in hrepeneli znova in znova / ki bojo brali moja pisma v steklenici / poslana prek valov, stoletij / na krilih delfina in metulja / ker življenje gre vedno naprej“. Izbrana navedka sta nekak skrajni doseg pesnikovih videnj, ki prav izstopata iz siceršnje kataklizmične agende zbirke. Posebnost in dragocenost zbirke Naposled je tudi spremno besedilo izpod peresa samega pesnika, v katerem nazorno pojasnjuje nekatere značilnosti pesmi. Da še ni vsega konec navsezadnje sporoča stavek: „Ena od možnosti izbojevanja boljšega sveta je v pričujoči poetični izvedbi previharjenje duhovnega in fizičnega gorja per aspera ad astra.“ Stanja človekove zavesti, kot so strah, napetost, bolezen, skrivanje, bežanje in podobno, pesniku dodajajo presežno vrednost, da brezkompromisno opozarja na zablode, išče vzroke, in hkrati nakazuje pot, ki si jo človeštvo zasluži, a si jo mora prislužiti. Nemara tudi z branjem pesmi iz zbirke Naposled.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Za razvoj pesniškega jezika Zorana Pevca velja, da je njegova idejna struktura podobna. Nikoli se ni odrekel zavezanosti filozofiji in duhovnim razmislekom, prav tako kot je v njegovi poeziji vselej dosledno navzoče samoizpraševanje. Ocene vsake njegove nove pesniške zbirke navajajo, da gre za nadaljevanje in nadgraditev avtorjevega dosedanjega opusa, ki jemlje iz postmodernističnih in metafizičnih širjav. Vsekakor drži, da se pesnik Zoran Pevec, samohodec, ozira za vedno novimi interpretacijami, izpeljanimi kot enovita celota na podlagi ideje, ki ga vznemiri in ji nato sledi. Vsaka njegova knjiga poezije je enota zase, vse so konceptualno zgrajene na osnovi ene, vodilne ideje, kar razkrivajo že premišljeni naslovi zbirk. Če preskočimo prve knjige Orbis pictus (1986), Zapisi pozabljenih (1996), in Pod silikonskim nebom (2000) ter v zbirki Moški v sobi (2004), začinjeni z rahlo samoironijo, prisluhnemo pesnikovi vsakodnevnosti, preverjanju dvomov in lucidnemu samoizpraševanju, se presenečeni znajdemo v svojevrstnem monologu pesniške zbirke V neki točki (2006), v kateri se Pevec že počasi odreka realnemu. Tako je tudi v neki točki skoraj dve desetletji pozneje kot Edvard Kocbek pesem strnil v preobsežnosti jezika, / v kamen in v nočno hišo / brez oken, brez oči. Radikalna sprememba sledi v zbirki To ni Michel Foucault (2014) z jasno, bolj poetično kot filozofsko aluzijo na Magrittovo slavno sliko To ni pipa, pri čemer gre za razglabljajoč odnos med besedo in vizualnostjo kot prevaro. Pomenski okvir zbirke V sobi na osnovi naslova ni tako berljiv, a tudi te pesmi temeljijo na berljivih podobah in prispodobah, gradijo na odsevanju sodobnega sveta na odblesku preteklosti, se potapljajo v paradokse in praznino različnih časovnih obdobij ter pristajajo v sedanjosti. Še dlje nazaj, k izvoru zahodne misli, k Sokratu in k osvoboditvi od primarnega strahu pred fizično smrtjo je pozivala zbirka z naslovom Kako postati nihče (2018) in podnaslovom melete thanatou, ki je hkrati naslov sklepne pesmi v knjigi. Naslov napeljuje bralca na budistično nirvano, na popolno izpraznjenost. V najnovejši zbirki V sobi pa Pevec, kot pesnik Louis Zukofsky, zapiše: »Lahko se je ločil od sebe, / od poezije nikoli.« Zbirke z začetka dvajsetih let so Pevčevo premočrtno smer še utrdile. Zbirka Na objektivističnem stolu (2021) je zgoščeno razmišljanje, ki na različne načine zaznamuje položaje sodobne družbe, mitsko preteklost in poezijo iz različnih zornih kotov. Za pesniško zbirko Beckett – moj advokat (2022) pa je značilna izgubljenost posameznika v razčlovečenem svetu, v katerem išče lastno identiteto. V njej je Beckett kot advokat ves čas absurdno navzoč med pesnikovimi verzi kot predstavnik nekdanjega, ne tako kaotičnega sveta. Srhljivo ironična verza zadnje pesmi »problem smrti je le umrljivost / sicer pa bi menda kar šlo,« se ujemata tudi z zaključki posameznih družbenokritičnih pesmi, ki niso optimistični. A vendar! V zbirki V sobi Pevec kot Hegel v iskanju lastne neskončnosti ve, da je pisanje poezije ustvarjanje lastnega sveta z besedami, ki zavzeto čakajo – ne na Godota, temveč na lastno razsvetljenje. V tem kontekstu je kot logična nadgradnja dosedanjih zbirk poezije nastajala tudi zbirka pesmi V sobi. Iteracija besedne zveze v sobi je slogovna figura, ki določa ritem pripovedi. S ponavljanjem istih besed v prvi vrstici vsake pesmi Pevec razkriva podobe kot v filmu, kader za kadrom, pri čemer so pomembne njegove posamične poante in razmisleki ob njih, s katerimi posega v njihovo intimo, se z lucidnimi pomisleki tihotapi v njihova sporočila in jih vpenja v samosvojo celoto. Ni presenetljivo, da je za sogovornike izbral štiriindvajset pesnikov, petnajst pesnic, osem filozofov, Platona, ki ni sedel v sobi / temveč v skupnosti Akademije , / na prostem, tri glasbenike, dve pevki in enega pevca ter celo mističarko. Izbral je torej petinpetdeset avtorjev in avtoric različnih umetniških glasov ter jih bralcu v uvodnih verzih predstavil najprej kot poročevalec, v nadaljevanju pa vanje rafinirano vpleta svoja osebna, poetična in filozofska gledišča. Gre torej za premišljeno izbrana intimna vabila, objektiven odnos do izbranih 'gostov v sobi' in subjektiven pogled nanje. Bolje rečeno – za lastno razčiščevanje bivanja v svetu, ki je, kakršen je. V vsaki pesmi je pesnik hkrati biograf in avtobiograf in ravno ta dvojnost je dramaturško privlačna. Jasna in premočrtna je od trenutka, ko se je Zoran Pevec domislil, kako bi prek izbrancev ubesedil svoje stanje duha, svoj lirično-filozofski pogled na svet. Zbirka V sobi ni razdeljena na cikle ali posamezne dele. Pesmi, ki niso enako dolge, gradijo kratki verzi, prefinjeno izpiljeni v tekoči pripovedi brez kitic. Začetek je navadno pripovedno umirjen, nekako na sredini pa se skoraj vsaka pesem prelomi v dramatično poved, ki se navezuje na izbrančeve osebne in umetniške značilnosti, ter se navadno zaključi s pesnikovim povzetkom, razmislekom, komentarjem, poglobljeno poanto. Drzno preigravanje med komentiranjem in vključevanjem pesnikovega eksistencialnega in filozofskega razmišljanja bralca ves čas 'drži v šahu'. Kakšen je Pevčev na prvi pogled prepoznaven upesnjeni svet, se izriše že v vizualni podobi med plešočimi listi spominov, v nadrealistični fotografiji Mana Raya, na drevesu spoznanja, ki mu je zmanjkalo figovih listov, v zadetku tarče natančno v sredino črnega centra, med Kooningovimi in Pollockovimi slikami v newyorškem muzeju moderne umetnosti, na livadi marjetic, kjer vsakdo govori vsakomur, na vrtu, kjer angel hodi v krogu, prekrit z lučjo in temo, ter v temnih sanjah in besedah mraka na osamljenih ustih in v sanje zaviti pisani blazini na armaturi življenja. Prispodobe v zaključkih pesmi so paradoksalne, abstraktne, in celo slavospevne, pomensko se vedno navezujejo na izbranega obiskovalca sobe: »Iz antičnih spisov preberemo, / da je bil Platon njegov učenec / in tako je menil tudi naš največji pesnik, / ko je dejal, / da bi vsak Tomaž hotel biti Šalamun.« Poezija je najbolj izčiščena, izpiljena raba jezika, kjer je vsaka najmanjša beseda pomembna. Zoran Pevec se pri luščenju bistva in plastenju lastnega lirskega nagovora tega v celoti drži. Portreti z njegovimi komentarji so asketsko zgoščeni, iskrivi in poglobljeni. Nobena beseda ni odveč in nič ne manjka.

V Katoliškem domu prosvete v Tinjah na avstrijskem Koroškem se bo jutri začelo Novoletno srečanje treh Slovenij, ki ga dom pripravlja v sodelovanju s Katoliško akcijo iz Celovca. Naslov dvodnevnega srečanje je: Živeti s preiskušenim upanjem. Sobotna predavatelja sta dr. Andrej Fink in škof dr. Anton Jamnik, popoldne bodo govorili slovenskih znamenitostih v Gradcu, na sporedu bo okrogla miza mladih iz Slovenije, zamejstva in zdomstva, odprtje razstave Justine Hribernik in večerni kulturni program. Nedeljska predavatelja bosta Tone Rode in Christina Santono Sienčnik. Predavanja bo možno spremljati tudi preko Zooma. Novoletno srečanje treh Slovenije se bo sklenilo s sveto mašo rektorja tinjskega doma Jožeta Kopeiniga.

Je res vsega kriva Luna? Izbirava in komentirava zanimivosti v novi publikaciji “Življenje z Luno”, ki jo je uredil Andrej Guštin. Knjiga vsebuje izbrane poljudne teme o Luni, njenem nastanku in povezavi z Zemljo, ter njenem vplivu na življenje. Knjiga je nastala ob razstavi o Luni, ki jo od konca oktobra lahko obiščete v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Na razstavi boste opazovali realistični model Lune velikosti človeka in se dotaknete prave Lune (oziroma lunarnega meteorita). Naslov epizode sva si izposodili po naslovu razstave: “Vsega je kriva Luna”! Hvala vsem, ki naju podpirate na ⁠⁠⁠https://ko-fi.com/temnastranlune⁠! — Zapiski epizode | “Vsega je kriva Luna” - razstava v Prirodoslovnem muzeju Slovenije (PMS) knjiga “Življenje z Luno” (nakup možen na strani PMS) Dodatne zanimivosti: | Velikost objektov na obzorju in na nebu (preizkus s kupolo sv. Petra v Rimu in ne z Luno) People and the Sky (Anthony Aveni) Night skies of Botswana (Stephen O'Meara) The First Astronomers - How Indigenous Elders Read the Stars (Duane Hamacher) Astronomy: Sky Country (Karlie Noon & Krystal de Napoli) Risoroman (NASA) “First woman” Nasveti: | podkast Hevreka - intervju o razstavi #3 epizoda podkasta Portal v vesolje Opazovanja: (knjiga) G. Cannat,⁠⁠⁠ “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2024”⁠⁠⁠ Preleti Mednarodne vesoljske postaje:⁠ ⁠⁠na spletni strani Vesolje.net⁠⁠⁠, na spletni strani⁠ ⁠⁠Heavens-Above⁠⁠⁠ Vesoljsko vreme na Space Weather.com  ---- Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's⁠ Scientific Visualization Studio⁠ Zvočni intermezzo: ⁠NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida)⁠ Glasba: Peli (⁠Opravičujemo se za vse nevšečnosti⁠)

Tokratni praznični Mozaik dneva je prinesel odlomek iz predavanja nekdanjega predsednika ustavnega sodišča in ministra dr. Petra Jambreka, ki ga je imel na letošnjih študijskih dnevih Draga. Naslov njegovega razmišljanja je bil »Evropska unija in kriza demokracije danes« in v razpravi ni šel mimo skrajne desnice in skrajne levice.

Kolesarska zvezdnika Tadej Pogačar in Primož Roglič se bosta danes podala v lov na zmago na svetovnem prvenstvu v Zürichu. Skoraj 274 kilometrov dolga trasa predvsem Pogačarja, kot specialista za enodnevne dirke, postavlja v vlogo izrazitega favorita. Za oba asa bo skrbelo 6 slovenskih kolesarjev. V oddaji tudi: - Izrael po uboju Hezbolahovega voditelja napoveduje širitev vojaške ofenzive - Ankete zmago na današnjih avstrijskih parlamentarnih volitvah napovedujejo skrajno desnim svobodnjakom - Današnji svetovni dan srca kot opomnik za boljšo skrb za zdravje

Potujemo po Sloveniji, v Novo Gorico, kjer v Slovenskem narodnem gledališču novo sezono začenjajo s predstavo, ki obravnava temo neplodnosti. Naslov je kratek: 64. To urbano dramo hrvaške pisateljice Tene Štivičić je režirala Nina Šorak. V Trbovljah pa so v Delavskem domu zagnali 16. festival sodobne tehnologije, umetnosti in virtualne resničnosti Speculum Artium. Umetniška dela gledalce vabijo, da se jih dotaknejo in jih preizkusijo ter s tem dejavno sooblikujejo podobo festivala. Pozornost namenjamo še konferenci ob 80-letnici sociologa, profesorja in urednika dr. Rastka Močnika.

Med gosti letošnjega festivala Dnevi poezije in vina je tudi uveljavljena, prevajana in nagrajevana danska pesnica Pia Tafdrup. V Sloveniji je že večrat nastopila, že pred dvajsetimi leti je pri založbi Aleph izšla njena zbirka Kristalni gozd v prevodu Maje Caserman, tokrat pa so pri Beletrini izdali izbor njenih pesmi iz devetnajstih zbirk z naslovom Med vedno in nikoli; pesmi in avtoričin avtopoetski esej, ki je vključen v knjigo, je prevedla Silvana Orel Kos. S pesnico se je v Ljubljani pogovarjala Staša Grahek. Bere Eva Longyka Marušič, ton in montaža Nina Kač. Foto: https://www.tafdrup.com/

V ljubljanski galeriji Equrna tokrat ne bomo naleteli na slikarska ali kiparska dela, temveč na fotografije in videe. In čeprav v njih lahko prepoznamo neko estetiko, je namen predvsem razmislek o samem mediju, procesu nastajanja umetniškega dela in gledanju. Razstavljata likovna in konceptualna umetnika Nika Špan in v Grčiji živeči Anglež Richard Whitlock [ríčard uítlok]. Naslov je hudomušen, kot pravita: Zapri oči. Nekaj več kot 80 let je od prvega izida Malega princa, dela francoskega pisatelja in pilota Antoinea de Saint-Exupéryja, ki je zelo aktualno tudi dandanes. Osamljenost, prijateljstvo, ljubezen, izguba, predvsem pa resnica, za katero moramo gledati z drugačnimi očmi, da bi jo spoznali, so temeljni pojmi te večne zgodbe, ki so vodili tudi ustvarjalce istoimenske baletne predstave, ki bo premiero na odru ljubljanske Opere in baleta ugledala jutri (v petek). O tem, kako so Malega princa v baletni preobleki pripravljali z mislijo na mlado občinstvo in kako nam partitura - podobno kot Mali princ - ob vsakokratnem poslušanju odstira povsem novo zgodbo, smo se pogovarjali s koreografom in avtorjem libreta Lukasom Zuschlagom in skladateljico Aleksandro Naumovski Potisk.

Mladinski kulturni center Maribor je pred kratkim izdal dve knjigi poezije. Prva ima naslov Tri minute in podnaslov Antologija slovenske slemovske poezije. Uredila jo je Petra Kolmančič, tudi avtorica izčrpne in tehtne uvodne besede. V antologiji se predstavljajo Anka Vidmar, Letteče bessede, Hana Bujanović Kokot, Kristian Koželj, Matic Ačko, Metka Zadravec, Mišel Amo Ristov, Neža Prah Seničar, Nika Gradišek, Nina Medved, Pavla Zabret, Petra Kokol, Pino Pograjc, Tomaž Lovrenko in Tom Veber. Naslov druge knjige poezije je Rekviem za sneg; pod prvenko, v kateri ima narava pomembno vlogo, se je podpisal Matic Ačko. V pogovoru Marka Golje s Petro Kolmančič in z Maticem Ačkom lahko izveste, kaj je slemovska poezija in kakšni so njena zgodovina, utrip in energija. Za nameček Matic Ačko prebere dve pesmi: prva je humorno zasukana slemovska pesem Zarota, druga, Ozelot se nekoliko navezuje na simbolistično tradicijo, narava pa ima v njej opazno vlogo. Nikar ne zamudite.

Piše Jure Jakob, bere Igor Velše. Zbirka Prišleki Literarno-umetniškega društva Literatura že več kot dvajset let načrtno in kontinuirano skrbi za izdajo prvencev s področja izvirne slovenske poezije in prozaistike. V letošnji ediciji sta knjižni krst doživeli kar dve "prišlekinji", ena od njiju je mlada pisateljica Liu Zakrajšek z romanom Zajtrk prvakinj. Naslov je domiselna parafraza naslova romana Kurta Vonneguta Zajtrk prvakov ali Zbogom, plavi ponedeljek. To postane kmalu jasno tudi tistim bralcem, ki Vonnegutovega opusa nimamo v mezincu, saj je omenjeno besedilo obvezno branje na tečaju kreativnega pisanja, ki ga obiskuje pripovedovalka romana Zajtrk prvakinj. Neimenovana pripovedovalka je namreč študentka književnosti, ob študiju pa si denar služi s kar tremi študentskimi zaposlitvami: dela v knjigarni, je biljeterka v kinu in hostesa v kulturnem domu. Tri službe opravlja, ker se je odselila od doma in potrebuje sredstva za samostojno življenje, pri čemer poglavitni del požre najemnina. Najemniško stanovanje si deli z dvema sostanovalkama, z najboljšo prijateljico Vesno, nekaj let starejšo študentko slikarstva, ki dela kot receptorka v majhnem hotelu, in s Pio, falirano študentko prava, ki je redno zaposlena kot šefinja strežbe v petični restavraciji. Ni nam treba brati skoraj do polovice romana, kjer v že omenjeni epizodi profesor Marinšek razloži ironični pomen naslovne fraze Vonnegutovega teksta. Že po nekaj straneh postane jasno, da omenjene cimre, glavne figure in dogajalno vozlišče romana Liu Zakrajšek, niso nikakršne "prvakinje" in "junakinje", temveč tri dokaj običajne mlade ženske, ki se vsaka po svoje odzivajo na življenjske okoliščine, v katere so jih porinile družinske razmere, lasten značaj in osebne želje, predvsem pa ekonomski pogoji sodobne slovenske družbe in duh časa, ki takšne razmere upravičuje in perpetuira. Zajtrk prvakinj se dogaja tako rekoč tukaj in zdaj. Čeprav prizorišča niso konkretizirana v realni topografiji Ljubljane, si zlahka zamišljamo ljubljanski kino, kulturni dom, knjigarno, meščansko vilo, blok v spalnem naselju, kafič za vogalom ali pa najemniško stanovanje na vroči podstrehi v centru starega mesta. Še bolj eksplicitna je časovna umestitev v leto po prisilnem koronskem "zaprtju". Ampak kronotop v tem romanu v svoji zunanji, predmetni navzočnosti niti ne pride do pravega izraza; je le v nekaj potezah skicirano prizorišče, na katerem vstaja prava vsebina pripovedi o ljudeh in njihovih odnosih. Poleg neimenovane pripovedovalke in njenih cimer srečamo za ducat sorodstveno, prijateljsko in službeno povezanih likov, ki jih roman orkestrira v dinamično sosledje situacij. Situacijsko razpletanje dogajanja je bržkone ena od poglavitnih značilnosti pripovedne tehnike Zajtrka prvakinj: vsebina zgodbe je včasih sicer podana tudi kot retrovizija nečesa, kar se je bilo že dogodilo, ampak praviloma v dogajanje stopimo od znotraj, kot nevidne priče nečesa, kar se pravkar dogaja. In to, kar se dogaja, se pretežno razkriva ob pogovoru protagonistk in protagonistov ali pa skozi notranji samogovor glavne protagonistke. Mimogrede, njen introvertirani in nesamozavestni, hkrati pa kljubovalni in vztrajni značaj je večkrat duhovito in zelo posrečeno okarakteriziran prav z govorno repliko, za katero pa se šele post festum izkaže, da v resnici ni bila izgovorjena oziroma jo je izrekla "le v svoji glavi". V tem sosledju učinkovito insceniranih in zelo naravno, živo razvijajočih se pogovorov se postopoma izrišejo glavne teme romana: izkoriščevalska delovna razmerja, v katera so vpeti mladi na pragu odraslosti, disfukcionalnost primarne družine, duševne bolezni med mladimi, ekonomska vrednost kot edina družbena vrednota, povzpetništvo, literarni snobizem, hipokrizija, osamljenost, družbeni stereotipi, predvsem pa hipnost in površinskost odnosov in fluidnost osebnih identitet. Intenca romana, ki jo skoraj nezaznavno kroji pripovedna optika prvoosebne pripovedovalke, se vpričo vseh teh glavnih tem kaže kot radovedna, včasih že skoraj prostodušna odprtost, ki se sproti, po nareku te iste lucidne prostodušnosti preobraža v spontano, nenarejeno kritičnost. Kritičnost do tematik, ki so verjetno izpostavljene teme zdajšnje generacije mladih odraslih (Zajtrk prvakinj bi lahko imel tudi oznako generacijski roman), je zadržana, ironična in sarkastična, toda zato nič manj določna; zaradi jedke ironije je le še bolj sveža, deluje življenjsko in z lahkoto sprevrača nekatere klišeje in stereotipe. Če predvidljivo privoščljivo izpostavim en primer: lik Nataše Sever, uspešne pisateljice, kresnikove nagrajenke, je prav posrečeno zabavna karikatura, ki v nekaj potezah razkrinka pozo sodobnega feminizma, ki ga zanimajo predvsem boj za simbolni kapital in s tem povezano pozicijo moči, za ukvarjanje s kompleksno realnostjo življenja in resnično enakopravnostjo spolov pa mu zmanjkuje volje in interesa. Zajtrk prvakinj ni po obsegu nič kaj začetniško skromno branje, ampak knjiga z dosti "mesa" med platnicami, ki drži suveren pripovedni tempo od prvega do zadnjega, petinštiridesetega poglavja in dodatnega epiloga. Glavno odliko romana vidim v zelo spretni dramaturški organizaciji dogajanja, zelo prepričljivih pogovornih sekvencah, ki subtilno krmarijo med eksplicitnim in neizrečenim, v opisni natančnosti, pozornosti na drobne, vsakdanje detajle, pri čemer imajo izpostavljeno mesto tisti, ki navdajajo z nelagodjem, celo s fizičnim odporom, pa v duhovitosti in humorju, s katerim pripovedovalka jadra čez številne sentimentalne čeri zgodbe, in v čustveni neposrednosti. Ta se sicer na nekaterih točkah ujame v past melodrame, kar se zgodi zlasti v epilogu, ki ga po mojem skromnem mnenju lahko tudi ne bi bilo, a celota ne bi ničesar pogrešala. Ampak če potegnem črto, je Zajtrk prvakinj Liu Zakrajšek polnokrvno branje in bi ga bilo krivično imenovati obetavni prvenec, saj prepriča že s tistim, kar daje, ne le s tistim, kar morebiti obeta.

Zdravo. Naslov tokratne epizode bi moral biti "En jošk za drugim", vendar "umetna inteligenca" ni hotela sodelovati pri kreiranju naslovnice za tokratno epizodo. Ko pa smo v navodilu namesto treh prsi napisali "tri pištole" je skreilrala sliko, kot da so tri pištole manj nevarne kot recimo triprsa vlačuga z Erotikona VI, Eccentrica Gallumbits. V epizodi se pogovarjamo o rečeh, ki so na tak ali drugačen način povezane z našo osnovno temo šeste sezone: o življenju vesolju in sploh vsem. Tudi o tem, da bo treba že čez tri mesece na vašem jeklenem konjičku zamenjati letne gume za zimske. Da slučajno ne pozabite in da ne bo potem "ni vedela".

Evropski nogometni prvaki so četrtič postali Španci. V sinočnjem finalu v Berlinu so premagali Angleže z 2: 1. Najkoristnejši igralec prvenstva je vezist zmagovalcev Rodri, za najboljšega mladega nogometaša so razglasili njegovega reprezentančnega kolega Lamina Yamala. V oddaji tudi o tem: - Nekdanji ameriški predsednik Trump po poskusu atentata prispel na konvencijo republikancev - Poslanci pred počitnicami o razbremenitvi dela na upravnih enotah na področju tujcev. - V požaru v Portorožu zgorelo deset lokalov, trije ljudje so potrebovali zdravniško pomoč.

Vojni v Gazi in Ukrajini bosta osrednji temi vrha skupine G7, ki se začenja blizu Barija na jugu Italije. Glede pomoči Kijevu je osrednje vprašanje zamrznjenega ruskega premoženja. Druge teme: - Vlada pritiska na sindikate, da bi dogovor o plačnem sistemu dosegli do počitnic - Carinski spor med Unijo in Kitajsko: bodo nemški avtomobili občutno dražji? - Naslov prvaka lige NBA se nasmiha Bostonu: Dallas davi tretjič poražen

V mojih sanjah raste vsako noč drevo je naslov dokumentarnega filma režiserja, scenarista in pedagoga Vida Hajnška, ki je svetovno premiero doživel na festivalu dokumentarnega filma v Solunu. Naslov filma je vzet iz ene pesmi Franceta Forstneriča, ki je bil njegov ded, velik navdih pa so mu bile tudi fotografije Stojana Kerblerja, še posebej iz njegove serije obrazov Haložanov. Njegov magistrski film Konec je prejel priznanje Franceta Brenka za izjemne dosežke na področju filmske kulture, debitiral pa je s celovečernim dokumentarnim filmom o argentinski pisateljici slovenskih korenin Alejandri Laurencich, z naslovom Alejandra (režija: Klemen Brvar in Vid Hajnšek).

S pisanjem šolskega eseja, ki k skupni oceni za slovenščino prispeva kar polovico končne ocene, se za maturante letos 7. maja začenja spomladanski rok splošne mature. Naslov letošnjega sklopa je Ujeti ali svobodni, obvezna dela pa štiri drame – Dogodek v mestu Gogi Slavka Gruma, Zaprta vrata Jean-Paula Sartra, Veliki briljantni valček Draga Jančarja in Naše skladišče Tjaše Mislej. Posameznim delom in glavnim likom smo že posvetili dve oddaji Studio ob 17h v preteklih tednih, v tokratni oddaji pa se bomo osredotočili na najpomembnejše razlike in podobnosti med vsemi štirimi dramami, izpostavili nekaj glavnih značilnostih eseja ter podali konkretna navodila na pisanje. Kakšen tip ujetosti zaznamo v delih? Kje se kaže odsotnost upanja? Kateri liki so brezizhodno ujeti? Kaj predstavlja rešitev, svobodo? Se lahko sploh znotraj sistema popolnoma osvobodiš? O vsem tem voditeljica Tadeja Bizilj in dijaki Srednje šole Josipa Jurčiča Ivančna Gorica, Ula Regali, Zoja Peteh, Julija Ambrožič, Teja Zaletelj, Alja Božič, Aljaž Lampret in profesorica slovenščine, Majda Simonič.

Zdravo. V tokratni epizodi namesto pogovora o 24. poglavju 5. knjige obdelamo leto zmaja, Threads (anketo in podarimo knjigo), Stožice, vladni podkast, 42. vladni vladni računalnik, premaknjene golobe, čustveno stanje našega scenarista, 24 urni cikel novic, zalivsko vojno in težave s percepcijo relanosti. Posvetimo se tudi peti knjigi kot taki in jo primerjamo s trilogijo v štirih delih. Kar smo nameravali narediti v eni od prihodnjih epizod, ampak nič ne de. Spomnimo se tudi na tiste zelene koščke papirja in še kaj. Intro nam uspe narediti v štirih korakih. Bravo.

Danes pa se nekoliko ozrimo po parlamentarnih postopkih. Eden izmed njih nam je še posebej pritegnil pozornost. Predvsem zaradi tega, ker je stranka, ki ga vlaga, vztrajna. Vztrajnost pa je lepa čednost. Nova Slovenija je že oktobra vložila v državni zbor zakonsko pobudo, po kateri bi v okviru osnovnih šol za učence, ki jim slovenščina ni materni jezik, uvedli posebne pripravljalnice. Zadeva je namreč ta, da otroci tujih državljanov, ki se vpisujejo v naše osnovne šole, v razredu doživljajo stiske, ker ne razumejo navodil učitelja, v stiskah pa so tudi učitelji in posledično še starši. Da bi se nekako rešili tega morja samih stisk, so pri Novi Sloveniji zakon decembra ponovno vložili v parlamentarno obravnavo – pa čeprav že oktobra ni dobil zadostne podpore. Vlada je takrat menila, da je področje vključevanja otrok, ki jim slovenščina ni materni jezik, že dovolj dobro urejeno z obstoječo šolsko zakonodajo. A so pri Novi Sloveniji, prepričani v svoj prav, pojasnili, da zakon vlagajo še enkrat in ga bodo vlagali tako dolgo, dokler ga parlament ne sprejme, pa čeprav se medtem postarajo. Ob tem prišepnemo, da se Stara Slovenija politično ne sliši tako privlačno kot Nova Slovenija … Razen tega pa ima pojem »stara« – zaradi tujcem nikoli razumljive kompleksnosti slovenščine – več pomenov. In noben od njih ni v povezavi s politično stranko laskav.Če si za začetek nalijemo čiste slovenščine … Prepričani smo, da imajo, ko učitelj v razredu podaja snov v pravilni slovenščini, z upoštevanjem njegovih navodil težave tudi otroci, katerih matere govorijo slovensko! Zadeva je namreč ta, da je naš jezik, se pravi slovenščina, bolj ogrožen, kot so ogroženi rjavi medvedi slovenskih gozdov ali pa zrak okoli Šaleške doline, ko pride do vremenske inverzije. Resnično ne bi radi kot deklarirano mladostna in optimistična oddaja izpadli nergaško; recimo v slogu upokojenih učiteljic slovenščine, ki se morajo voziti z avtobusom javnega prometa in poslušati tamkajšnji govor; a jezik, ki ga govori šolajoča se mladina, je le še v obrisih podoben klasični slovenščini. Slovenščina, ki jo govori mladina, nam je blizu podobno, kot nam je blizu jezik Brižinskih spomenikov.   Ne bi na tem mestu zaplavali v teorije o jeziku kot komunikacijskem orodju in hkrati kot identifikacijskemu fenomenu; a spakedranščino, v kateri se mešajo anglicizmi, turcizmi, hrvatizmi, germanizmi, lokalni govori in narečja, ob dodatku slengov, računalniških izrazov, medmetov in glasov kot takih, je zelo težko razumeti kot nacionalni kanon sporazumevanja. Zato je zahteva – da se otroci tujcev zaprejo v pripravljalnico, otroci tistih, ki so imeli srečo, da njihovi prastarši niso emigrirali, ali da so njihovi stari straši radi kmetovali, ali pa celo, da so bili njihovi starši junija 91 na pravem mestu ob pravem času, pa lahko pouk obiskujejo nemoteno – milo rečeno diskriminatorna.     In če se od nekoliko nergaške in patetične teorije odmaknemo k jezikovni praksi … Kako si pri Novi Sloveniji predstavljajo t. i. pripravljalnice? Ki so, mimogrede, pogosta praksa tudi v drugih državah, kjer se srečujejo s težavno integracijo tujcev.   Ravno mnogo podatkov, vsaj v nam dostopnem zakonskem predlogu, sicer ni najti; je pa mogoče zaslediti, da bi se za takšne pripravljalnice lahko odločilo več šol skupaj in da ravnatelji idejo podpirajo že zdaj. O samem delu v pripravljalnicah pa nam Nova Slovenija sporoča, da bi otroci v njih spoznavali slovenski jezik in kulturo … S slovenskimi sovrstniki pa bi lahko mimo pripravljalnic, ki bi trajale eno leto, obiskovali predmete športne vzgoje, likovnega pouka in glasbene umetnosti. Sklepamo, da je pedagoška sekcija pri Novi Sloveniji telovadbo, likovnega in glasbo izvzela zato, ker trije omenjeni predmeti ne potrebujejo poznavanja živega jezika; za glasbo tako ali tako velja, da je univerzalen jezik, učitelj telovadbe lahko za skok čez kozo da tudi znakovna navodila, likovna umetnost pa je neverbalno komuniciranje par excellence.   Ampak, čemu bi se ustavili samo pri treh predmetih? Tudi za matematiko in fiziko ni potrebno globlje poznavanja slovenščine, saj se učenec giblje v absolutnem okolju števil … In še naprej: angleščina je sploh tuj jezik, geografija je omejena na zemljevide in statistiko, zgodovina pa na letnice. Kemija temelji na periodičnemu sistemu, biologija na flori in favni … Če dobro premislimo, potrebujemo v osnovni šoli poglobljeno poznavanje slovenščine samo pri pouku slovenščine. Pouk slovenščine pa je namenjen spoznavanju jezika in kulture v najširšem pomenu besede, se pravi, da se tam enakovredno spoznavajo z jezikom avtohtoni sončki, ki imajo omejeno jezikovno vedenje o materinščini, ker so »gor rasli« ob računalniških igricah, angleško govorečih tv serijah in permisivni vzgoji, kot tudi otroci tujcev, ki so k nam prišli iz globin tretjega sveta.   Oni dan sta državna zavarovalnica Triglav in zavod Vozi, okrepljena s slovensko marketinško pametjo, predstavila novo akcijo, ki naj bi med mladimi uredila divje področje električnih skuterjev in njim podobnih vozil. Naslov akcije, s katero so se približali govoru slovenske mladine in ki jo sponzorira ena največjih slovenskih gospodarskih družb v državni lasti sploh, je: »Ne bluzi, z glavo kruzi!«   In potem bi pri Novi Sloveniji v pripravljalnico pošiljali otroke, ki so škandalozno prepričani, da je miš moškega spola.

Zdravo. Ker smo ravno v teh časih, se spočetka sprašujemo, kako se mošt spremeni v vino, kaj stoji za to čarovnijo in da je pri nekaterih drugih pijačah treba dosti plesat' okol' soda, da v še ne-alkoholno pijačo stopi tisto božje, kar od pijače človek pač pričakuje. Alkohol, torej. Ugotovimo, da rastemo in da se učimo, najdemo komad tedna in še enega in se po kratkem odvodu do Odiseje 2001 posvetimo poglavju, kjer Vodnik (ptič) razloži Random, kaj je to vzvratno inženirstvo. Tudi o filtrih, generalštabu in Fordu Prefectu je govora. Vmes se spomnimo tudi na dilemo, kaj je vprašanje in kaj je odgovor in ugotovimo da so trenutno vsi božkji operaterji zasedeni.

Zdravo. V 180. epizodi našega malega podkasta se v predigri opravičimo za vse nevščečnosti ob naših občasnih netočnostih. Ugotovimo, da ostajamo divje netočni, če se le da. Človeko potrebuje le železno voljo, gorečo vero ali včasih oboje. Na primeru luninih men ugotovimo, kar je avtor ugotovil že pred časom (to, da smo problem ljudje in da je bilo vse zavoženo že na drevju) in sklenemo, da smo ljudje zažagani, lunine mene gor ali dol. Ob polčasu se končno potopimo v 17. poglavje 5. knjige, še prej pa obdelamo petunije, difenbahije ali pelargonije. Potem pa le skočimo v poglavje, v katerem se Random spozna z Vodnikom 2.0 oz. se bolj ptica vodnik spoznava z njo, Vodnik pa pokaže kako nedoganljive laserske predstave je sposoben izvesti iz čisto navadnega dežja. Tudi o temni snovi govorimo, čeprav ne vemo, kje je.

Zdravo. Tokrat se posvetimo zgodbam z ljubljanskega maratona in kako je težko ne objaviti nič na družabnih omrežjih, če ste bili tam. Prek vedeževalcev in vedeževalk (shoutout Maruča) pridemo do radijske oddaje ŽVPL in tiste dolge poti na Unije, kjer se je zgodilo, kar se je zgodilo. V oddaji obdelamo dež, beg Random in veverice, ki se pojavijo v kadru zaradi neznanih razlogov. Smo pa veseli, ker je poglavje lepo napisano in nas zelo zabava. Vprašanje je, če smo to v epizodi povedali. Aha, pa tudi komad tedna imamo po doglem času. Ker vam najbrž ne bo všeč, ga bomo objavili le v zapiskih, da se vam ne zapeče v možgane. Če tega nočete, ne berite zapiskov spodaj. Bili ste ste opozorjeni.

Zdravo. V predigri ugotovimo, da zmeraj snemajo in da velja biti previden. Mi nismo in zakorakamo v dolino smrti, kjer srečamo zombije in se sprašujemo, če smo vsi udeleženci v prometnih kolonah kot zombiji. Seveda ne pozabimo na 5G in ugotovimo, da se nekateri obnašajo, kot da bodo preživeli smrt samo. V epizodi se dotaknemo drugega dela 15. poglavja 5. knjige, kjer ugotovimo, da čas teče drugače, če se premikaš hitreje in da ni lahko biti oče (ali mama). Starš. In da je Artur preživel deset najdaljših sekund v svojem življenju. Tudi, da živimo v čudnih časih, ampak sklenemo, da so najbrž časi čudni že od začetka časov. Naključna pubertetnica sprašuje svojega novo našlega očeta ”Kaj je to?”, medtem ko se on ukvarja z začetnimi nevšečnostmi, ki jih prinaša starševstvo, zmedenostjo in nesigurnostjo in še čim. Čudimo se le, da Arturja to tako preseneti, kajti njegovo življenje je bilo vse prej kot mirno. Končamo z mislijo, da dajmo svojim otrokom priložnost, velja?

Vojak v akciji. Naslov morebitnega novega slovenskega resničnostnega šova cinično oriše tragičnost dogajanja po svetu. Ameriški predsednik govori o vojni kot da gre za športni spektakel, goreči navijači ene in druge ekipe pa tekmujejo s širjenjem nepreverjenih informacij. Po zaslugi nastopa Slavoja Žižka v Frankfurtu Slovenija vsaj enkrat na veliki sceni ni izpadla kot izključno kimajoča pahorjansko-šentflorjanska dolina.

Zdravo. Tokrat se, preden se posvetimu starševstvu in kako nas je doletelo (kot starševstvo z jasnega, čisto nepričakovano), poglobimo v čase, ko smo bili še mladi, pa ne samo v srcu. Tudi kako pokončati, zombija, vampirja in druge pošasti (ne) boste zvedeli v predigri. Še vedno čakamo vaše kartice, vmes pa se pogovarjamo šoli za starše in najpomembnejšemu nauku, ki smo se ga naučili tam, in to je, da se ne smemo starši prilagoditi otroku, ampak se mora otrok prilagoditi nam. In da je Trillian našla prikladen izgovor: ”Samo po kruh skočim.” V epizodi pa o nihajočih razpoloženjih, urah, lamuellski tehnologiji in Wilhelmovem kriku, ki je že nekaj tednov tudi del našega malega podkasta.

Zdravo. V predigri ugotovimo, da zmeraj snemajo in da velja biti previden. Mi nismo in zakorakamo v dolino smrti, kjer srečamo zombije in se sprašujemo, če smo vsi udeleženci v prometnih kolonah kot zombiji. Seveda ne pozabimo na 5G in ugotovimo, da se nekateri obnašajo, kot da bodo preživeli smrt samo. V epizodi se dotaknemo drugega dela 15. poglavja 5. knjige, kjer ugotovimo, da čas teče drugače, če se premikaš hitreje in da ni lahko biti starš. In da je Artur preživel deset najdaljših sekund v svojem življenju. Tudi, da živimo v čudnih časih, ampak sklenemo, da so najbrž časi čudni že od začetka časa. Naključna pubertetnica sprašuje svojega novo našlega očeta ”Kaj je to?”, medtem ko se on ukvarja z začetnimi nevšečnostmi, ki jih prinaša starševstvo, zmedenostjo in nesigurnostjo in še čim. Čudimo se le, da Arturja to tako preseneti, kajti njegovo življenje je bilo vse prej kot mirno. Končamo z mislijo, da dajmo svojim otrokom priložnost, velja?

Zdravo. Tokrat v predigri zavijemo v Treme v New Orleansu, kjer se spomnimo na Vse svete, zakrpamo varnostne luknje in se odpravimo debatirat o alkoholu, natančneje o knjigi Drunk Edwarda Slingerlanda, ki ima nekaj zanimiv tez povezanih z razvojem človeštva in alkoholom. Tudi o pijanih opicah in božjem debatiramo, preden se končno posvetimo bolj basic vsebini, ki je primerna za začetek epizode, kjer ima glavno vlogo naključna pubertetnica - Random - in njena mati (Trillian) in njen oče (Artur), velik popotnik. Izvemo tudi nekaj zanimivih podatkov o planetu Lamuella, potem pa Trillian gre in ker gre ona, tudi mi končamo s tokratno epizodo in ugotovimo, da bomo 15. poglavje 5. knjige očitno obdelovali še dolgo.

Zdravo. Tokrat se v predigri pogovarjamo zelo naglas, tudi o fiziki in nje zakonu, povemo, da pridemo, kamor nas povabijo, se ustavimo v Afriki, kjer so evropski kolonialisti še nekaj desetletij nazaj množično izkoriščali kontinent, vmes se preselimo na sosednji kontinent, kamor so Angleži lepo prenesli tradicijo rasizma v Novi svet. V drugem delu ustanovimo Civilno iniciativo OPR, v kateri @dvladar-ju iz Mastodona ukrademo odlično idejo, s katero bi zagotovo hitreje rešili probleme javnega prevoza. Aljo pove svojo super idejo, ki so jo v stranki SD že pred 15 leti ignorirali, ko je hotel (zares dobro idejo) predlagat svojemu poslancu. V epizodi končno se končno premaknemo iz 13. poglavja in obdelamo celo 14. poglavje, kjer spremljamo Forda, kako bi rešil sebe in Vodnik, torej: kako naj Vodnik 2.0 ukrade Vogonom in kako naj pobegne iz stolpnice Štoparskega vodnika, v kateri je vsepolno prej omenjenih Vogonov.

Zdravo. Tokrat je zaradi bolezni v ansamblu opis epizode malce drugačen. Namreč: konec tedna se je ekipa, ki skrbi, da to podkast pride v eter, dobila na sestanku (se pravi, ne vaši vrli voditelji Aljo, Peli in Zi), ampak tisti, ki v redakciji zares delamo, torej tehnična ekipa. Scenarist je iz podaljšanega vikenda v Maredi prinesel neko virozo in jo podelil celotnem uredništvu. Najprej je obležal naš redaktor, nato oblikovalec, za njima upravljalka družabnih omrežij, potem pa še tehnični direktor, čisto na koncu pa scenarist, režiserka in tajnik režije. Zato te vrstice pišem jaz, vaš dragi montažer, ki bo moral namesto zgoraj omenjenih opraviti vse, da bo 173. epizoda na voljo za poslušanje ob ponedeljkih zjutraj, tako, kot se spodobi. V epizodi končno obdelamo 3. del 13. poglavja 5. knjige in vse, kar se zgodi v njem. Pa tudi o filmih, grških bajkah o tem, kam skriti boga, da ga ljude ne bi našli in o tem, da je Artur končno srečen, govorimo. In potem spozna Random. Najbrž še o čem, seveda pa ne pozabimo govoriti o čistonavadnem govedu in bizonih. Če te vrstice berete, potem veste, da mi je uspelo naložiti epizodo ... in to pravočasno. Aleluja.

Zdravo. Še vedno smo v 13. poglavju 5. knjige, tokrat za začetek ugotovimo, da bi Maldivi potrebovali ne osemtisočake, ampak deset ali dvanajsttisočake. Tudi o hitrih avtih se pogovarjamo in pa o tem, kdo je posrednik med bogovi in ljudsvtom. Odgovor je Stari Bargo. Presedlamo na debato o življenju, ki je smrtno nevarna reč, obdelamo tudi nedoganljivo voljo, alkoholizem, odvisnosti, miselno telovadbo in še marsikaj, na koncu pa Aljo lepo zaključi, da v zakonu je že tako: ali imaš prav, ali imaš pa mir. Tudi Vsemogočni Bob bi se strinjal s tem. :)

Zdravo. V tokratni epizodi se končno prebijemo v 13. poglavje 5. knjige, kjer spoznamo nov planet, ki mu pravijo Lamuella in novega junaka, ki mu mi pravimo Stari Bargo V resnici mu je ime Stari Thrasbarg. Ampak, ker nas poslušalec, ki nam je zameril, kako izgovarjamo Zaphodovo ime, že dolgo več ne posluša, je lahko tudi Bargi. Spoznamo pa tudi novo vesoljsko ladjo in dve potnici na njem. In mojstra sendvičev. On ni na ladji, je pa na planetu. Ime mojstra sedvičev ostane skrivnost do konca epizode, ker se mi vmes pogovarjamo o preklinjanju, novem letu, novih turističnih destinacijah letošnje zime (Opatija), novi paradigmi, celoletnih smučiščih v nakupovalnih centrih, ter o nožih in seveda o razstavljenih sendvičih, kakršne ima Peli najraje. Ugotovimo tudi, da so vsi sendviči lepi, tudi razstavljeni.

Zdravo! V 3. delu 12. poglavja 5. knjige se končno posvetimo velikemu prezračevalnegmu in telefonskemu puntu, dogodkom, ki so se zgodili leta 3454 zv. št in zaradi katerih Vesolje, kot ga poznamo nikoli ni bilo več isto. Spomnimo se tudi na tistega, ki je oral ledino, zdaj ga pa več ni! Opomnimo, da je novo šolsko leto pred vrati, damo nasvet kako lahko zavijete zvezke za vašega otroka, se spomnimo na Pošto 3.0 in ne pozabimo povedati, da imajo v nizkocenovnih trgovinah ročne giljotine za obrezavo prevelikih zvezkov. Če nimate sekire ali mačete Krmelj, seveda. Preden se posvetimo puntu, razložimo, kako zanimiva inovacija je bil dih-o-mat, in kateri so najbolj zen športi na planetu. V epizodi se nam predstavi tudi Vodnik 2.0!

Zdravo. Začnemo z zelenim prehodom (spet) in se hitro preselimo na Maldive, ter ugibamo kdaj bodo pod morjem, ter kdaj je res “last minute” za obisk Maldivov. Podobno kot v Restavraciji ob koncu vesolja, le da bo potop Maldivov enkraten dogodek, kar pa za dogajanje v zgoraj omenjeno restavracijo ne moremo reči. Ker imamo radi konje (če še niste opazili) predlagamo pot s konjem do Indije in od tam s kajakom do Maldivov. Ideja za naslednjo ekspidicjo Marina Medaka, če nas posluša. V epizodi se posvetimo drugemu delu 15. poglavja 5. knjige, kjer Ford pristane na polički široki samo en čevelj. Vmes omenimo še Camino (spet), klestimo stroške in spoznamo popolne tepce. Proti koncu se spomnimo tudi teve serij, ki smo jih radi gledali, med drugimi tudi serijo Magnum P.I. … in še nekatere. Ne pozabimo omeniti niti Velikega prezračevalnega in telefonskega punta. Naslov, kamor lahko pošljete ⁠⁠⁠razglednice z dopusta, najdete na tej povezavi⁠⁠⁠!

Zdravo. Ta teden pogledamo daleč v prihodnost in se vprašamo, kje boste za Novo leto? Že drugič v zgodovini našega podkasta. V začetku se pogovarjamo o pitju in petju, o legendarnem #wwwp oz. webmaster pikniku, alkoholu, materi Zemlji in sklenemo, da nihče ni otok. Še otoki so pod morsko gladino vsi povezani. Spomnimo se tudi na legendarno reklo, ki veli, da "od tamalih nisi pijan". Obdelamo tudi navodila za sestavljanje omar IKEA, v po glavju spremljamo Forda kako pada iz 23. nadstropja stolpnice Štoparskega vodnika, kako se huduje nad premnogimi zaposlenimi v podjetju, oz. korporaciji in kako ima revež boleč gleženj. Tudi na Ronalda Waynea ne pozabimo, pa na kartice iz kjerkoli že pač ste, lahko tudi z Debelega rtiča in prosimo, da ne pošiljate kartic v klet na Trstenjakovi, ker bomo potem morali s karjolo do tja. Naslov, kamor lahko pošljete ⁠⁠razglednice z dopusta, najdete na tej povezavi⁠⁠!

Zdravo. Ker so časi težki, imamo ta teden vas epizodo, ob kateri boste, vsaj upamu, vsaj malo pozabili na tegobe preteklega tedna. Zato se zapodimo v čase, ko smo bili še mladi in ugotovimo, da še dobro, da smo preživeli. Začnemo z zgodbo o vodnjaku in izvijaču, predlagamo igro Pandemic za krajšanje poletnih dni, ne pozabimo na sekire Krmelj in vas naučimo kako zmagati v Monopolyu. Tudi o sreči, željah in hrepenenju se pogovarjamo, pa o nezgodah ... in o tem, da je Artur s samozadovoljevanjem (besedo znamo napisati, ne pa izgovoriti, zato se zatečemo k drkanju), torej z drkanjem prišel do najbolj oddaljenih zvezd. Per asepra ad astra. Naslov, kamor lahko pošljete ⁠razglednice z dopusta, najdete na tej povezavi⁠!

V tokratni epizodi spoznamo popadljive rastline, omenimo estradnike, kot so: Srečko Katanec, Fredy Miler, Freddie Mercury, Damjan Murko in ugotovimo, da je treba več vadit. Komad tedna iščemo in ni Vedno si sanjala njega, čeprav ima zanimiv prehod na bobnih. Od tam zabredemo k zelenemu prehodu in ugotovimo, da so konji (lahko) rešitev. V epizodi se posvetimo prvemu delu 11. poglavja 5. knjige, kjer Artur išče planet, ki nima popoadljivih rastlin, Peli pa pove, da je srečal popadljivo rastlino in se spomni na mačete Krmelj, ki še vedno niso naš spnzor. Ugotovimo tudi, da veliko ljudi res ne ve, kako stvari zares delujejo. Za konec nazdravimo s kozarcem Armagnaca, spomnimo se sanjske sekcence, krčme in križank in se še pred koncem poglavja poslovimo. Nadaljujemo naslednji teden. Naslov, kamor lahko pošljete razglednice z dopusta, najdete na tej povezavi!