Podcasts about Beseda

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Stojana Špegla Levitev tišine se umešča v tisti del sodobne slovenske poezije, ki zavestno zavrača komunikativnost, izpovednost in potrebo po razlagi. Špeglova lirika nagovarja bralca izjemno subtilno, saj mu ne ponuja vstopne točke, pač pa vzpostavi zadržan, skoraj zaprt prostor jezika. Njena govorica je krožna, umirjena in slogovno izrazito poenotena. Ta poenotenost zbirki hkrati omogoča natančnost in jo omejuje. Zbirko zaznamuje ponavljanje sorodnih motivov – pepela, vetra, zemlje, ptice, svetlobe in vilinskega konjička –, ki se razporejajo v rahlo spremenjenih razmerjih v organskem razvojnem loku. Pesmi ne delujejo kot zaporedje stanj ali misli, temveč kot dolgotrajno vztrajanje v istem območju zaznave. Bralec je postavljen pred vprašanje, koliko variacij je še mogočih znotraj enega registra in kdaj se ponavljanje začne zapirati samo vase. Prav tu se pokaže temeljna kritiška dilema zbirke: ali ponavljanje še odpira pomen ali pa ga že utrjuje? Takšna poetika se približuje tistemu, kar je Heidegger razumel kot razkrivanje biti, ki se nikoli ne pokaže v celoti, saj se hkrati kaže in umika. Jezik v Levitvi tišine ni sredstvo poimenovanja, ampak je prostor zadržka. Zbirka je tako nekakšna hiša jezika, v kateri je svet zgolj nakazan. A če Heidegger v tem umiku vidi možnost resnice, se ob tej zbirki lahko porodi vprašanje, ali se zadržek ves čas še kaže kot ontološki pogoj ali pa na določeni točki že začne delovati kot estetska zaščita pred drznostjo. Na primer v verzih: »jutranjica objema grebene, / – molk – / solze dreves razkoljejo kamen, / vsi drobci na tleh / so bili nekoč gora«. Takšni verzi vzpostavijo pomen kot nekaj izmuzljivega in nestabilnega. Beseda ne zapre pomena, temveč nasprotno: ga pusti odprtega, kar se lahko bere v navezavi na Derridajevo misel sledi, po kateri pomen nikoli ni v celoti prisoten, temveč se vedno odmika lastni polnosti in tvornosti, kar pomeni, da ostaja v gibanju in razliki. Je pa to hkrati tudi hoja po tankem ledu, saj ob dosledni repeticiji podobnih postopkov ta izmik lahko začne postajati prepoznaven slogovni znak, kar pa lahko potem postane vprašanje bralčeve vztrajnosti. Takšna slogovna suspenzija, kot nam jo podaja Špeglova Levitev tišine, je izraz izjemne discipline. V tej izčiščeno izpisani zbirki ni odvečnih potez ali naključnih mest. Vsak verz deluje premišljeno, skoraj izmerjeno. In prav ta ostrina razlikuje Špeglovo pisavo od številnih sodobnih poskusov hermetičnosti, ki pogosto zdrsnejo v meglenost ali arbitrarno zaprtost. Špegel je slog v zbirki dosledno in precizno izpilil, izrezal. To zahteva velikanski nadzor nad jezikom in podobami. In v tem smislu zbirka deluje zrelo in suvereno, saj ne tipa meje, ampak jasno ve, kje se želi ustaviti. Pomembno je tudi to, da narava v zbirki ni metafora notranjega sveta. Ne gre za romantično projiciranje čustev v pokrajino, kot smo nekako navajeni v zgodovini poezije, pač pa se zgodi obrat perspektive: človek se pojavi kot ena izmed oblik naravnega dogajanja, brez privilegiranega položaja. Subjekt ni središče smisla, ampak le sled; govor ni izraz notranjosti, ampak je le odziv na pritisk sveta, ki obstaja neodvisno od človekove volje. Torej kot nekaj, kar se zgodi, ne kot nekaj, kar bi človek nadzoroval. Ta odločitev je dosledna in premišljena, vendar hkrati na nek način tvegana, saj se lahko bere tudi kot zožitev razpona možnih napetosti. Pomembno je tudi vprašanje časovnosti. Zbirka Levitev tišine gradi napetost skozi kroženje. Čas kot da v zbirki zgolj je. Branje tako daje občutek neznanskega trajanja, ki se ne izteče v sklep. To zahteva bralni režim, ki od bralca terja potrpežljivost in pripravljenost na počasnost, obenem pa omeji možnost, da bi se pomen vzpostavil skozi kontrast ali preskok. Avtorjeva likovna izkušnja – Špegel je namreč likovni umetnik – je v zbirki jasno zaznavna. Pesmi so komponirane kot izjemno izostrene vizualne enote. Verz pogosto deluje kot rez v prostoru in času, kjer pride do izraza gibanje v naravi, kar je sicer pogosto prezrto. To daje zbirki arhitekturno stabilnost in hkrati meditativno dinamiko. So si pa pesmi tako sorodne, da proti koncu zbirke ni več povsem jasno, ali nova pesem še odpira razmerje ali zgolj potrjuje že vzpostavljeno metodo. V kontekstu sodobne slovenske poezije, ki pogosto išče bodisi izrazito izpovednost bodisi neposredno družbeno gesto, zavzema Levitev tišine izrazito drugačno držo. Neangažiranost zbirke ni brezbrižnost, temveč zavrnitev instrumentalnega govora. A tudi ta zavrnitev ima svojo ceno: zbirka se umakne iz dialoga s sedanjostjo in ostaja zaprta v lastno problemsko polje, ki pa razmišljujočemu bralcu kljub temu lahko odpre prostor za razmislek ali kontemplacijo o biti vsega, kar je. Levitev tišine je zato zbirka, ki zavestno tvega zamejitev. Njena doslednost je rezultat odločitve, in ne pomanjkanja. Ta odločitev sicer pomeni, da zbirka ostaja v enem samem tonalnem območju, brez večjega notranjega nihanja, kar bo za nekatere naslovnike znak zrelosti in resnosti, za druge pa omejitev, ki preprečuje, da bi se poetika resnično preizkusila. Pri tem se zastavi tudi vprašanje bralne etike, ki jo zbirka implicira. Levitev tišine od bralca ne zahteva samo tankočutne pozornosti, temveč tudi določeno odpoved – predvsem odpoved pričakovanju, da bo besedilo vodilo, razlagalo ali usmerjalo branje. Branje postane vaja v zadržku, kar ni nevtralna odločitev. Zbirka s tem predpostavlja izurjenega bralca, ki je pripravljen sprejeti, da se pomen ne razpira v razlagi, temveč v ponavljanju. Ta zahteva je legitimna, a tudi izključujoča, saj se besedilo zavestno odreka dialogu z manj potrpežljivim ali manj teoretsko podkovanim naslovnikom. V tem smislu zbirka ni elitistična po intenci, temveč po učinku, to pa je pomembna, a redko eksplicitno naslovljena razsežnost neke poetike. Špeglova Levitev tišine je poezija, ki ne išče odziva in ne ponuja razlage. Njena vrednost je v vztrajanju in natančnosti, njena šibkost pa v tem, da vztrajanje ne prerašča v tveganje. Levitev tišine ostaja premišljena, arhitekturno stabilna in resna zbirka, ki pa se zavestno odpoveduje možnosti, da bi lastno doslednost tudi resno preizkusila.

Beseda ljubezen je verjetno največkrat zapisana beseda v poeziji in izrečena med ljudmi. V mislih imamo seveda tiste, ki jim rečemo “dobrohotni” ...

Sporočilo tega tedna je: da Bog deluje tudi tam, kjer se nam zdi, da je vse obstalo. Da upanje ni naivnost, ampak odločitev. In da se prihodnost naše družbe začne tam, kjer dovolimo, da nas vodi Beseda – tiho, zvesto in pogumno.Komentar je pripravil Primož Lorbek, upravitelj univerzitetne župnije Maribor in kaplan v župnijah Hajdina in Starše.

V oddaji Sledi večnosti spoznavamo program Zdravilna beseda, ki v župnijah, krščanskih skupnostih in na spletu ponuja varen prostor za ljudi, ki se soočajo z življenjskimi stiskami. Program je že od vsega začetka naravnan ekumensko. Z gostom Markom Ipavcem smo preverili, kako potekajo srečanja, kaj pomeni varen prostor in kako Božja beseda nagovarja posameznike. Dotaknemo se tudi vprašanj, kdaj je potrebna strokovna pomoč in kaj kot družba pogosto spregledamo ob globokih ranah.

Z nami je bila Eva Strajnar, govorila je pomenu Božje besede, programih svetopisemske družbe in o tem, kakšen je pomen branja Božje besede.

Ljubno ob Savinji je znova potrdilo svoj status najpomembnejšega prizorišča ženskih smučarskih skokov na svetu. Na 15. izvedbi tekme svetovnega pokala se je pod Rajhovko v dveh dneh zbralo rekordnih 17 tisoč gledalcev, domača junakinja Nika Prevc pa je slavila zmago že petič zapored in ostaja nepremagana na tej skakalnici. V novi epizodi podkasta 254,5 sta Luka Dolar in Cene Prevc gostita pomočnika direktorja svetovnega pokala Mirana Tepeša, ki zadnjih deset let deluje v ženskem svetovnem pokalu in opozarja na to, da združevanje ženskega in moškega koledarja tekem ni pravilna poteza. Beseda je tekla tudi o graditvi nove skakalnice na Ljubnem, Cene Prevc je ob zmagi Anžeta Laniška pokomentiral tudi ponesrečen nastop Domna Prevca.

Gledati na življenje svetega Frančiška z distance stoletij je lahko zelo romantično, romanca pa nima kaj dosti z ljubeznijo. Beseda spominja na kakšen roman, ki pa je vse kaj drugega kot življenje radikalnega ubožca. Kdor želi slediti Frančišku, se mora ljubezni predati brezpogojno. Brez ampakov, brez čejev in brez časovnih omejitev, za vedno. Šele potem bo to tudi za večnost.

… ima zares posebno moč … Pripoveduje: Damjana Černe. Napisala: Valentina Assejeva. Prevedel: Franjo Jamnik. Posneto v studiih Radia Slovenija 2008.

Pokud se vám přednáška líbila a shledáváte ji hodnotnou, prosím, pošlete dobrovolný příspěvek v krypto či korunách! Pravidelná podpora a LN: https://opristavu.urza.cz/ BTC: bc1qqs0sutxykl5h97xa0fcu4qaptvkvq5ecm52qn9 LTC: ltc1qpcnumcpvx2a77p0shkxwawc555nepy25l0n090 Číslo účtu: 2201359764/2010; variabilní symbol: 5 ---- Na Filozofický kruh Západočeské university v Plzni jsem přijel besedovat už podruhé; nejen proto, že vždycky rád znovu navštívím město, kde jsem prožil prvních osmnáct let svého života, ale především proto, že studenty zajímal anarchoagorismus, jemuž se poslední dobou intenzivně věnuji. Na besedu dorazilo hodně lidí, včetně známého objektivisty Jiřího Kinkora; témata byla různorodá – zprvu jsme řešili spíše praktické věci jako třeba zajištění na stáří, časem jsme se postupně začali věnovat filozofickým otázkám týkajících se svobody a hlavně toho, co pro ni můžeme udělat. – Urza (www.urza.cz); autor knihy Anarchokapitalismus; tvůrce Svobodného přístavu; spoluzakladatel a hlava Institutu Ludwiga von Misese; člen předsednictva Svobody učení; učitel ve svobodné škole Ježek bez klece

Posebej se posvečamo nagradam Ksenije Hribar, besedi leta, ki je tokrat božičnica, letu 2026 kot letu Zofke Kveder in Srečka Kosovela, pa razstavi Mozaični trenutki časa v galeriji Equrna.

Iz urada predsednice republike Nataše Pirc Musar so sporočili predloge imen za guvernerja Banke Slovenije, varuha človekovih pravic in treh ustavnih sodnikov. Za prvega moža Banke Slovenije predlaga viceguvernerja Primoža Dolenca, za varuhinjo človekovih pravic pravnico Simono Drenik Bavdek, za ustavne sodnike pa Tamaro Kek, Barbaro Kresal in Marka Starmana. Meni, da imajo vsi zadostno podporo. O imenovanju petih predstavnikov neodvisnih institucij naj bi poslanke in poslanci odločali konec januarja. V oddaji tudi o tem: - Ameriški prevzem Grenlandije bi pokopal zvezo Nato, danske oblasti sporočajo ameriškemu predsedniku Trumpu. - Minister Maljevac ob izdaji prvih položnic za dolgotrajno oskrbo zagotavlja, da bo ta dostopna za vse. - Beseda leta 2025 je božičnica, med kretnjami pa je javnost prepričala geopestrost

Izglasovana je beseda leta 2025. Med enajstimi finalistkami (carina, božičnica, dolgotrajna oskrba, dvojna raba, flotilja, iskljiv, paliativa, redke zemlje, somestje, tiktokizacija in zastoj) je največ glasov prejela božičnica. V Mestnem gledališču Ptuj so na oder postavili klasiko slovenske mladinske književnosti – Bratovščino sinjega galeba Toneta Seliškarja, ki mlade in odrasle nagovarja že desetletja. Tik pred iztekom prejšnjega leta je izšel slovenski prevod romana Recherche avstrijskega avtorja slovenskih korenin Paula Blahe.

Čeprav so evropski zavezniki včerajšnje srečanje v Parizu označili kot pomemben napredek h končanju vojne v Ukrajini, med drugim z dogovorom o povojni razporeditvi sil, ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski opozarja, da še vedno ostaja v zraku ključno ozemeljsko vprašanje. Druge teme: - Ameriško zavzetje Grenlandije bi po mnenju Danske pomenilo konec zveze NATO. - Po rekordnem letu slovenski turizem pričakuje zmerno rast števila gostov. - Beseda leta 2025 je božičnica.

Božičnica je v glasovanju za besedo leta prejela največ glasov med 11 finalistkami. Več kot četrtino od okrog 4000 glasov. Izbor besede leta poteka na pobudo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, spletnega portala RTV Slovenija in časopisne hiše Delo. Ob božičnici je bilo mogoče glasovati tudi za besede: carina, dolgotrajna oskrba, dvojna raba, flotilja, iskljiv, paliativa, redke zemlje, somestje, tiktokizacija, zastoj. Pred glasovanjem je komisija izbrala tudi besedo mladih, to je 6-7 [šest sedem]. Beseda označuje govorico mladih, ki posnema svet odraslih in ga hkrati karikira. Ob razglasitvi besede leta je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije danes razglasila tudi kretnjo leta. Največ glasov je prejela kretnja za besedo geopestrost. Ta kretnja je bila prvič predstavljena 6. oktobra ob mednarodnem dnevu geopestrosti. Njena posebnost je, da gre za prvo tovrstno kretnjo v znakovnem jeziku na svetu. Aleksander Čobec je k pogovoru povabil vodjo projekta Simono Klemenčič.

Beseda »ljubezen« je prav toliko silovita, kolikor je žal tudi izrabljena, kar se rado zgodi pri velikih stvareh. Tako kot za Boga velja, da »je Ljubezen!«, za svetega Frančiška velja, da ni zgolj govoril o ljubezni, ampak jo je živel v vsakem trenutku.

Nazrite do sveta e-shopového financovania bez pozlátka. Od toho, prečo banky nezaujme ani najkrajší oblek, až po to, ako si mnohé firmy samy podkopávajú bonitu skrytými tržbami a slabou maržou. Priblíži nový fintech model splácania podľa denných tržieb, prudké zmeny v buy now pay later regulácii aj to, prečo si zákazníci kupujú drahší bicykel, keď ho môžu splácať po častiach. Viac informácií nám poskytla Monika Beseda, Partnerships Development Manager v Tatra banke.

Nazrite do sveta e-shopového financovania bez pozlátka. Od toho, prečo banky nezaujme ani najkrajší oblek, až po to, ako si mnohé firmy samy podkopávajú bonitu skrytými tržbami a slabou maržou. Priblíži nový fintech model splácania podľa denných tržieb, prudké zmeny v buy now pay later regulácii aj to, prečo si zákazníci kupujú drahší bicykel, keď ho môžu splácať po častiach. Viac informácií nám poskytla Monika Beseda, Partnerships Development Manager v Tatra banke

NAPOVED: Sinoči se je začela sezona tudi v Mali drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani in sicer s slovenskima novitetama. Tjaša Míslej z besedilom Prva beseda je mama in Pia Vatovec Dirnebek z Vranico sta bili namreč v sezoni 22/23 izbrani na natečaju za najboljše dramsko besedilo ljubljanske Drame. Sinoči smo uprizoritev obeh gledali v režiji Brine Klampfer Merčnik. Tadeja Krečič: Dramaturginja je Eva Kraševec, lektor Arko, scenografinja Vasilija Fišer, kostumografinja Marina Sremac, skladatelja Mateja Starič in Sebastien Bal, oblikovalka odrskega giba Vita Osojnik, oblikovalec svetlobe Dani Žorž, oblikovalka maske Andrea Schmidt, asistentka režiserke Ana Duša, študijska asistentka dramaturginje Nika Šoštarič in asistentka kostumografinje Slavica Janošević.ljubljanske Drame. Sinoči smo uprizoritev obeh gledali v režiji Brine Klampfer Merčnik, dramaturginja je bila Eva Kraševec, nastopilo je sedem igralcev Drame in Kaja Petrovič ter Robert Prebil kot gosta. Tadeja Krečič: igrajo Kaja Petrovič (gostja), Tina Vrbnjak, Benjamin Krnetić, Klemen Janežič, Iva Babić, Saša Pavlin Stošić, Robert Prebil (gost), Silva Čušin in Eva Jesenovec.

Pred drugo epizodo petdelne radijske serije o materinstvu in (ne)materinstvu z naslovom Ksenija predvajamo pogovor o njej in o celotnem delu, ki ga je avtorica Tjaša Mislej najprej pisala za gledališče. Nominirano je bilo za Grumovo nagrado in je bilo med izbranimi na natečaju ljubljanske Drame, v kateri bo v kratkem tudi uprizorjeno. Vilma Štritof je vodila pogovor na letošnjem festivalu Teden slovenske drame, ki je tudi partner radijskega projekta. Zastavljen je interdisciplinarno, saj besedilo odpira številna vprašanja intimnega in družbenega življenja sodobne ženske in matere. Zato sta poleg avtorice Tjaše Mislej in radijske režiserke Špele Kravogel v pogovoru sodelovali še dr. Ana Svetel, antropologinja in pisateljica, in dr. Katarina Možina, družinska psihoterapevtka. Pogovor je bil posnet aprila letos v Prešernovem gledališču Kranj.

Velibor Čolić je po nekaj mesecih vojne v Bosni in Hercegovini kot begunec odšel proti Parizu. Leta 1992 je znal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre. Danes je cenjen in večkrat nagrajen francoski pisatelj. V slovenskem prevodu je izšel njegov avtobiografski roman Vojna in dež. Bridkim in pretresljivim zgodbam dodaja ironijo ter razmišlja tudi o aktualnih vojnah. Beseda “vojna” v južnoslovanskih jezikih pozna množino, mir pa je vedno le v ednini.

Beseda s dlouholetým rozhlasovým zpravodajem a spolupracovníkem České televize Petrem Voldánem je živou nahrávkou pořadu Českého rozhlasu Hradec Králové a Pardubice.

Beseda s dlouholetým rozhlasovým zpravodajem a spolupracovníkem České televize Petrem Voldánem je živou nahrávkou pořadu Českého rozhlasu Hradec Králové a Pardubice.

Beseda s dlouholetým rozhlasovým zpravodajem a spolupracovníkem České televize Petrem Voldánem je živou nahrávkou pořadu Českého rozhlasu Hradec Králové a Pardubice.

V Smederevu v osrednji Srbiji so včeraj slovesno odprli kulturno-izobraževalni center slovenskega društva Martin Krpan. Na dogodku je zbrane nagovorila tudi državna sekretarka na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar. Poudarila je izreden pomen prostorov, ki bodo omogočili učenje slovenščine in odpirali vrata radovednosti, ustvarjalnosti ter medsebojnemu povezovanju. Državna sekretarka se je včeraj srečala s predstavniki slovenskih društev iz Novega Sada, Beograda, Zrenjanina, Kragujevca in Pančeva, danes pa se bo z društvi, ki delujejo na jugu Srbije. Dvodnevni obisk je začela s srečanjem s predsednikom slovenskega nacionalnega sveta Sašom Verbićem, predstavnico v nacionalnem svetu Elzo Ajduković, članom Sveta Vlade za Slovence po svetu Zoranom Jovičićem in učiteljico slovenskega jezika v Srbiji Mileno Spremo. Na vljudnostnem srečanju jo je sprejel tudi pristojni minister Beriša. Beseda je tekla o aktualnem stanju, izzivih in aktivnostih slovenske skupnosti v Srbiji, s poudarkom na postopkih za pridobitev slovenskega državljanstva, učenju slovenskega jezika ter povezovanju med društvi in z Republiko Slovenijo.

V Smederevu v osrednji Srbiji so včeraj slovesno odprli kulturno-izobraževalni center slovenskega društva Martin Krpan. Na dogodku je zbrane nagovorila tudi državna sekretarka na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar. Poudarila je izreden pomen prostorov, ki bodo omogočili učenje slovenščine in odpirali vrata radovednosti, ustvarjalnosti ter medsebojnemu povezovanju. Državna sekretarka se je včeraj srečala s predstavniki slovenskih društev iz Novega Sada, Beograda, Zrenjanina, Kragujevca in Pančeva, danes pa se bo z društvi, ki delujejo na jugu Srbije. Dvodnevni obisk je začela s srečanjem s predsednikom slovenskega nacionalnega sveta Sašom Verbićem, predstavnico v nacionalnem svetu Elzo Ajduković, članom Sveta Vlade za Slovence po svetu Zoranom Jovičićem in učiteljico slovenskega jezika v Srbiji Mileno Spremo. Na vljudnostnem srečanju jo je sprejel tudi pristojni minister Beriša. Beseda je tekla o aktualnem stanju, izzivih in aktivnostih slovenske skupnosti v Srbiji, s poudarkom na postopkih za pridobitev slovenskega državljanstva, učenju slovenskega jezika ter povezovanju med društvi in z Republiko Slovenijo.

Živý díl podcastu Moshpit z festivalu Beseda u Bigbítu v režii Kláry Bělíčkové se věnuje novinářskému projektu Okraj a novinařině v Moravskoslezském kraji. Hostkou totiž byla Klára Filipová z redakce Okraje. Existuje něco jako novinařina na okraji nebo v regionech? Jaké jsou nedostatky a problémy života v regionech, ale také specifické potřeby místních? Co taková práce obnáší? Co je to Bedřiška a co v Ostravě znamená pro bydlení a komunity? O tom a mnohém dalším v živém nahrávání podcastu Moshpit přímo ze stage! Klára Filipová je datová novinářka Českého rozhlasu, dříve pracovala v redakci Reportérů v České televizi. Vystudovala žurnalistiku a politologii. Je spoluzakladatelka nové redakce Okraj působící v Moravskoslezském kraji. A ve svém biu na instagramu píše, že má ráda smažák. Podpořte vznik dalších dílů Moshpitu: https://www.darujme.cz/alarm-neskrtnou

Zdravo. V epizodi na trdem stolu razmišljamo, kako smo iz (pre)obilja, v katerem živimo, prostovoljno zgradili in splezali v ledene kadi trpljenja in zakaj, zdaj ko “imamo vse”, silimo sami sebe v plavanje v mrzli vodi ali pa v puščavske triatlone, gorske ultramaratone in kar je še teh. V imenu rasti, zdravja, boljše različice sebe … ali pa samo zato, ker je naš ego še vedno večji od nas samih? Preden nadaljujemo z dogodivščinami Douglasa in Marka, ki spita kar na betonu, zaidemo tudi k vse večjem oboroževanju in govoru o vojni. Mogoče bi bilo dobro, da govorimo tudi o miru. Da bi vsaj več govorili o miru kot o vojni. Beseda nanese tudi na splošni ljudski odpor, investiranje v orožarska podjetja, učenje otrok streljanja, francoski kolonializem in še kaj.

Ko Sveto pismo uporablja izraz sveti, ga uporablja v pomenu »ločen« ali »različen«. Beseda vsebuje tudi pomen, da si zdrav in celovit v svetu, ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Ko Sveto pismo uporablja izraz sveti, ga uporablja v pomenu »ločen« ali »različen«. Beseda vsebuje tudi pomen, da si zdrav in celovit v svetu, ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. V knjigi Martine Potisk Ena na ena je šestdeset pesmi, naslovljenih zgolj po zaporednih številkah. Vse so napisane dosledno brez punktuacije (razen v štiriinpetdeseti pesmi ko se za V pojavi pika), v prostem verzu in z jezikom, ki se rad spreobrača iz visokega do pogovornega, na trenutke celo "pošvedranega" z neštetimi besednimi igrami, kalki, asociativnim pisanjem, kjer se verzi pretakajo drug v drugega na videz brez "repa in glave", se pa pretakajo, točijo v razne plasti, v nadpomene, podpomene in prazne marnje ... Tako nekako, kot se civilizacija vedno bolj striktno spreminja v cvilizacijo. To po že znani tezi ljubega nam pesnika, da gre vse počasi h koncu "ne s treskom, temveč s cviljenjem". Vsaj še eno pesnico poznam, Vido Mokrin Pauer, ki goji tovrstno pisanje. Beseda porodi besedo, asociacija dvigne pulz do nove prispodobe, vse se nekako po principu ena na ena kotali iz verza v verz, vmes je nekaj besednih iger, veliko je slengovskih prekucij, neprestano pa brbota in rine v smer jezikovnih "norosti", kjer se težko odločamo, ali gre za realije ali nemara samo fekalije – besede prenesejo vse, bralčevi percepciji se pa potem vrti v glavi od jezikavih erupcij. Da ne bo nesporazuma, Martina Potisk to počne na žlahtno sproščen način, brez sile se prepušča toku, kjer "cvilita" oba, bralec in pesnica. Občasno se spozabi in pove kakšno bolj "uravnoteženo" misel, na primer v devetnajsti pesmi, kjer je poezija čistejša in jasnejša: "ne / ni zvezd / mandragorinih gnezd / samo nenasitljivi naprstci / komarji v predpasnikih in pijanska / srepota pred paradoksalnim strelskim / postankom ko bo treba odmetati mrzle / kanje in premostiti pretrgane glasove / na vranje pogreti podstrehi ker / roko na srce / res ne morem / minirati tako eh / majhnih njih / potem ostanem sama // do neba". Igra je pač igra, besedne so pa sploh zabavne. Asociativni tok je za prmajduš nekaj, česar ne prinašajo podnebne spremembe, ni plaz, niti povodenj, sploh ne ogroža sveta, je pa strašen in nenasiten v svoji ekspanziji. Pesništvo prejšnejga stoletja je že dodobra preigralo vse take besedilne vulkane, se pa v resnici nikoli ni odpovedalo dejstvu, da so človeški možgani, ko si zares začnejo izmišljati poezijo, samozadostno vesolje, ki planetarno resničnost mimogrede, brez muje, stisne v kot in jo naredi drobceno. Tako, če strnemo brez pik in vejic, so vse to res "parnasovske pompadure" in se pesmim prav dobro godi. Nič jih ne ovira pri nastanku; pesnica se jim blagovoljno prepušča, da jo izkoriščajo kot medij, kot ročno izdelano žensko torbico (pompaduro), v kateri lahko najdeš več reči, kot jih volumen sploh lahko sprejme. Tudi literarnih eksperimentov je v pompaduri na pretek. Če se omejimo samo na prosto verzifikacijo in zapis brez punktuacije, smo že na njivi svobodnega doživljanja poezije brez vnaprejšnjih diktatov. Bralec tekst brez ločil seveda lahko bere in akceptira po svoje, mu dodaja svoj pomen, se ritmično obnaša kot jazzovski bobnar in pogosto bere celo "sinkopirano". Poudarke in intence poezije lahko prestavi na čisto druge pomene in vrednote. Na tej točki se pesnica naveže na slavne prednike, Eliota, Pounda in Gertrude Stein, če omenimo samo najbolj znane, svoje pa so k takemu slogu prispevali še nadrealistični ustvarjalci in pesniki beat generacije. Mogoče res že malo pozabljen pristop, saj se postmodernistična lirika raje ogleduje v narcisovem ogledalu jaza, avtopoetik pa se je v zadnjih desetletjih razcvetelo za več deset arboretumov, ampak ti tokovi, ti prosti tokovi, ti svobodni curki besed, te iskrive povodnji, ki v svojo strugo lahko spravijo kakršno koli besedo ali metaforo, ta "frajgajst" ima v modernem času spet svoj pomen - pesniku dati avtonomijo in svobodo, da brez pomisleka lahko napiše: "vem / vas ne zanima / na samem merim v sence sonca / dokler do donebnega poka prodira / od oka koralna bilanca".

 Beseda konaná v rámci výstavy Reflexu při příležitosti jeho 35. narozenin odhalila zákulisí práce portrétních fotografů, jejichž snímky zdobily stránky v historii týdeníku. Tato vynikající kolekce fotografií zahrnuje ikonické portréty celebrit, jako jsou hokejová hvězda Jaromír Jágr, talentovaná herečka Marta Issová, legendární exprezident Václav Havel nebo světoznámá hudební skupina Red Hot Chili Peppers.

Nemški filozof Theodor Adorno, utemeljitelj frankfurtske šole, je trdil, da je napisati pesem po Auschwitzu barbarsko, saj se "prek principa estetske stilizacije nezamisljiva usoda vendarle kaže tako, kot da bi imela kak smisel". Seveda je poezija mogoča v najbolj nemogočih razmerah, ampak dejstvo je, da nas genocid zamaje v temelju naše človeškosti. Da to ni le beseda. Je groza, ki ostane, tudi ko se konča in tudi če je nočemo videti.

Partizanska tiskarna ni delovala nezakonito, ampak podtalno. Beseda atentat izhaja iz francoske attentat, ta pa iz latinskega attentare, tj. poizkusiti. Zapis poskus atentata je zato napačen. To sta le dva primera, ki kažeta, kako jezikovno občutljivo je občinstvo vsebin RTV Slovenija. Nekaj pripomb in odzivov bomo pregledali z Varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Marico Uršič Zupan (Foto: Aleksander Čobec).

Co nám o současné politice říká to, že lidé jako Donald Trump dnes vyhrávají volby? Jaké milníky nás v posledních dekádách k tomuto vývoji nasměřovaly a jaký vývoj je možné očekávat? Po nějaké době se redakce Alarmu opět objevila v Brně. V Kabinetu MÚZ jsme 14. května pořádali večírek společně s festivalem Beseda u Bigbítu, na němž zahrál rapper Anki, písničkářka Barbora Hora se svou kapelou nebo Bernard z brněnského kolektivu Fungus. Večer ovšem zahájila důležitá debata o aktuální geopolitické situaci, kterou připravil a moderoval šéfredaktor Alarmu Jan Bělíček. O Trumpovi a novém světovém řádu společně s ním diskutovali politoložka Anna Pospěch Durnová z Vídeňské univerzity a politolog Pavel Barša působící na Filozofické fakultě Univerzity Karlovy. Právě záznam z této debaty vám nyní přinášíme. Anna Pospěch Durnová se domnívá, že zvolení Donalda Trumpa je součástí širšího příběhu o selhání emancipačních hnutí druhé poloviny 20. století. „Příběh emancipace – ať už jsou to menšiny, náboženské menšiny, genderová identita –, který píšeme od šedesátých let 20. století a v němž se tvrdí, že se máme snažit o nějakou všeobecnou spravedlnost a vytvářet spletitý příběh emancipace a toho, že na tomto světě můžeme nějak pospolitě žít, se pro Trumpovi voliče stává hrozbou, na kterou je potřeba reagovat – klidně i radikálně,“ říká v debatě Anna Pospěch Durnová. Připomíná také, že Trumpovy kroky jeho voliči nepovažují za skandální, ale za něco, čemu tleskají. Pro Pavla Baršu je to jen jedna část příběhu a za důležitější považuje selhání liberální globalizace. Globalizace a digitalizace podle něj zpřítomnila i těm nejchudším lidem realitu ekonomických a společenských nerovností, které v posledních dekádách výrazně akcelerují. Právě to přináší společenskou deziluzi a frustraci. „To přináší obrovský resentiment. Lidé, kteří jsou na opačném konci společenské hierarchie i díky novým technologiím a smartphonům v reálném čase vidí obrovské majetky a blyštivý život bohatých. Je to globální panoptikum nerovnosti,“ říká Pavel Barša. Podle něj sledujeme také zánik meritokracie a představy, že lidé jsou v životě za svou snahu po zásluze odměněni. Podpořte vznik dalších dílů: https://www.darujme.cz/projekt/1205779

Spregovorili smo o smislu trpljenja, o tem, kako ga Bog uporablja v našem življenju in zakaj v težkih časih težko verjamemo v Božjo ljubezen. Koristna je tudi meditacija, v kateri smo se odpirali za izkušnjo božje ljubezni, ki je najboljše zdravilo za rane iz preteklosti, izgubo zdravja ali bližnjih oseb, izgubo službe ali lajšanje stisk, ki jih prinašajo življenjska razočaranja. Z nami sta bila sodelavca Svetopisemske družbe Marko Ipavec in Melita Bevc.

Spregovorili smo o smislu trpljenja, o tem, kako ga Bog uporablja v našem življenju in zakaj v težkih časih težko verjamemo v Božjo ljubezen. Koristna je tudi meditacija, v kateri smo se odpirali za izkušnjo božje ljubezni, ki je najboljše zdravilo za rane iz preteklosti, izgubo zdravja ali bližnjih oseb, izgubo službe ali lajšanje stisk, ki jih prinašajo življenjska razočaranja. Z nami sta bila sodelavca Svetopisemske družbe Marko Ipavec in Melita Bevc.

Na dan Zemlje smo spregovorili o okoljskih izzivih današnjih dni. Spomnili se bomo okrožnice Laudato si papeža Frančiška, od katere objave bo konec maja minilo 10 let. Beseda je tekla tudi o okoljskem dolgu, naš gost je bil direktor Inštituta za zdravje in okolje Tomaž Gorenc.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Odlika esejev Borisa Šinigoja v knjigi Novemu Orfeju naproti je avtorjevo veliko poznavanje filozofije in teologije, občudovanja vredna sta poliglotstvo in bogastvo virov. Poglavitna naravnanost knjige, ki jo avtor sam predstavlja kot esejistično potovanje, pa so iskrena vernost, predanost Bogu in spodbujanje bralk in bralcev, da bi s srcem začutili moč duhovnosti in prihod Novega Orfeja – Kristusa. Avtor pravi: »V tem duhu želijo pričujoči eseji pričevati zanj, ki se ne razodeva le na skrivnem v utišanju srca kot odločilna Beseda človeškega življenja, temveč tudi sredi sveta v na novo prebujenem duhovnem posluhu kot Novi Orfej, rečeno s Klementom Aleksandrijskim, ki z novo pesmijo spodbudi odrešilna spreobrnjenja številnih duš ter na novo preobrazi in medsebojno uglasi prvine celotnega kozmosa.« Šinigoj v treh esejističnih sklopih po poteh filozofije, filokalije in filharmonije, se pravi dejavne ljubezni do Modrosti, Lepote in Ubranosti, kaže pot k poslednji Resnici in odrešilni Ljubezni v padlem svetu, ki po njegovem mnenju čedalje bolj tone v zlo. »Ljubezen, ki nas z blagim spevom Novega Orfeja nepreslišno kliče k spreobrnjenju, da iz pobeljenih grobov vstanemo v novo Življenje onkraj smrti.« Sleherno avtorjevo miselno iskanje, pa naj se vrača v antiko ali se srečuje s sodobno filozofijo, poezijo in glasbo, se izteče v bližino Božjega obličja; ali bolje, Šinigoj ni iskalec, temveč je svoj smisel že našel, saj je Bog tako ob njem kot v njem. Bog kot Ljubezen, tako občuti, ničesar ne vsiljuje, ampak zgolj neizmerno potrpežljivo ljubi človeka in stvarstvo. Šinigoj samega sebe uvršča med današnje filozofe, čeprav v njegovem prizadevanju prevladuje teološka misel. Najtežji vprašanji zanj sta skrivno sobivanje in medsebojni odnos Božje Previdnosti ter človekove svobodne presoje in izbire. V svojo duhovno držo vključuje molitev in slavljenje. Prihod Novega Orfeja bi se moral uresničiti kot novo rojstvo krščanskega humanizma. Današnji svet Šinigoj vidi kot kibernetsko združevanje organskih in biomehatroničnih prvin, v tem dogajanju pa pogreša vzgojo duha. Čas je po njegovem mnenju duhovno izpodjeden, pri pojmovanju pravičnosti in morale prevladuje zgolj juridično pojmovanje. Vpraša se, kako sredi zapeljivih napevov koristoljubja in uspavajočega ponavljanja sloganov pridobitništva prebuditi usnuli um sodobnega človeka, in ponudi odgovor, da bi morali obnoviti duhovno vzgojo in oblikovati novega človeka z zgledovanjem po rešilnem in nesmrtnem Kristusovem evangeljskem liku. Boris Šinigoj piše tudi o odgovornosti do drugih ljudi, sočutju, smrti, grehu, odrešitvi in vstajenju. Pri tem se navezuje na Boetija, Platona, Aristotela, Kierkegaarda, Lévinasa, Wittgensteina in številne druge filozofe, pozornost namenja slovenskim avtorjem, med njimi prezgodaj umrlemu Miklavžu Ocepku, izhaja pa tudi iz prevajalskih, miselnih in uredniških opusov Primoža Reparja in Gorazda Kocijančiča. Kot mnogim drugim se tudi njemu zdijo zavezujoča duhovna spoznanja Dostojevskega iz romana Bratje Karamazovi. Ozre se po Bibliji, saj so v njej, kot je zapisal Lévinas, zbrane vse temeljne stvari, ki so morale biti izrečene, zato da bi človeško življenje imelo smisel. Biblijske osebnosti odstirajo transcendenco. Religioznim vidikom je podrejena tudi glasba. Slišati jo je kot premagovanje časa in oglašanje večnosti. Šinigoj omeni zaprtje družbe in onemogočanje javne glasbene dejavnosti v koronskem času. Slovenska filharmonija je tedaj pripravila nastop manjše glasbene zasedbe. Izvajalci, tako instrumentalisti kot pevci, so si morali nadeti črne maske in biti primerno oddaljeni drug od drugega. »Petje z udušljivimi maskami na ustih je nedvomno podvig brez primere v vsej zgodovini glasbe.« In še: »Kako naj polni duševne bolesti z masko na ustih še pojemo psalme, ne da bi udušili glasbeno Muzo, ki nas osvobaja predsmrtnega strahu?« Šinigojevi eseji v knjigi Novemu Orfeju naproti so napisani v privzdignjenem slogu, izbranih in poetičnih besedah, mnogo pojmov pisec zapisuje z veliko začetnico in tako poudarja njihov pomen. Kljub osebnemu odnosu do verskih vprašanj je večina esejev napisana na visoki teoretični ravni, poznavalsko in poglobljeno, ter opremljena tudi z znanstvenim aparatom, zato bi jih bilo mogoče v marsičem imeti za znanstvene razprave. Zlasti srečavanje z afganistansko glasbo, proučevanje njenega razvoja in vplivov nanjo je vsebinsko pomembno, inovativno in objektivno. V teh zvokih se razodeva posebna lepota. Pisec spremne besede Alen Širca ima besedila Borisa Šinigoja za nekakšen anarhokrščanski manifest za avtentično krščansko premišljevanje filozofije, duhovnosti, poezije in predvsem glasbe. Šinigoj je tudi izvrsten glasbenik in odličen izvajalec na historičnih strunskih glasbilih.

Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Marko Pišljar je poezijo začel pisati dokaj pozno. Glede na njegov poklic – več mandatov je bil predstojnik Psihiatrične bolnišnice Idrija, predava pa tudi na Univerzi na Primorskem – je to razumljivo, saj psihiatrija zagotovo terja od človeka popolno predanost drugim, seveda pa tak poklic prej ali slej zahteva tudi pogled vase, v svoja stremljenja, upanja in razmisleke. Knjiga Šepet križpotij ima sedem tematskih enot: Na poti, Več podob je v tebi, Izgubljeni v kaosu križpotja, V tišini praznine, Kjer tišina in veter se bratijo, Gora in Beseda. Naslovi so pomensko premišljeni in dokaj jasno opredeljujejo vsebinski fokus posameznih sklopov. Najbližje liriki in osebni izpovednosti, kjer sta literarni subjekt in avtor tesno povezana, je cikel Več podob je v tebi. V teh pesmih je razkrita intimna vez med pesnikom in njegovo drago, vez med bitjema, ki sta se nekoč davno srečala v študentskem domu. Takole pravi v pesmi Na stopnišču: "Presenetila si me tisti večer / na stopnišču študentskega doma. / Srce s pogledom si razkrila, / odstrla meglico spoznanja z mojega obraza. // Slišal sem tvoje besede, / ki so naselile se v meni. / Tvoje misli so spregovorile mojim / v novi harmoniji najinih globin." Rojstvo ljubezni je rojstvo sveta in življenja. Vse drugo je megla, sivina in nič. Samo ljubezen, v kakrši koli podobi že, je agens hrepenenja, je gibalo biti in razodetje upanja. Le z ljubeznijo izstopimo iz sebe in se zbližamo z drugim, postanemo več kot zgolj numerična enota človeštva, postanemo subjekt, ki ima neskončno zaledje smisla. Ali kot v nadaljevanju pesnik neposredno pove v pesmi Sestop k tebi: "Prekinil sem hitenje, / preveč sem bil zadihan. / Umíril sem misli / in srce. // Začutil sem žar sonca, / zagledal odsev gozda, / pobožal z nogo preprogo v sobi, / zaslišal dih tvoje pripovedi." Kirurško natančno, bi lahko komentirali, je tu ponazorjena vsa silna moč ljubezni, ki človeka vrne k sebi, ga obdari z možnostjo, da potem "iz sebe" uzre vse lepote "zunanjega sveta" in drugega, začuti sonce, občuduje odsev gozda, predvsem pa "zasliši dih njene pripovedi"; jaz se splete v dva jaza. Jaz ni več sam, ampak je sam z njo v novi celoti, v novi podobi razširjene biti. V drugih ciklih, ki so pomensko raznorodni – večinoma se dotikajo eksistencialnih tem – izstopa sklop Izgubljeni v kaosu križpotja. Nehote se mi je v to stavčno strukturo vrinila beseda "brezpotje"; torej nekaj takega kot človek v puščavi, kjer ni nobene poti, hkrati pa so vse smeri na široko odprte. Iskanje smisla v tej "vrženosti v svet", ki si ga nismo izbrali sami – kar je edino, ko o subjektu odločajo samo in izključno drugi – porodi vprašanja kam, zakaj, kdo in kako ... Kako narediti svojo podobo resnično, kako ji dati pomen in smisel, (za)vest o sebi, kako uzreti resnico in se okopati v spoznanju odrešitve. Poti, kot rečeno, je neskončno, križpotje pri Pišlarju pa sugerira iskanje Boga, iskanje ljubezni do drugega, odprtost za čudež stvarstva, ki ti je dan v upravljanje. V pesmi Prepletajoča se pota takole strne: "Nebo se mi je odmikalo. / Za trenutek sem včasih začutil svoj čas, / prepoznal najina prepletajoča pota, / ki so se razdvajala in zopet približevala. // Tiho polzi čas v preteklost, / razdiralna odsotnost uničuje skupna pota. / Zastrte v kopreno otožnosti se budijo želje, / da v kaosu našla bi pot in se srečala." In spet smo pri temelju. Če smo malo provokativni, je ljubezen kar pesnikova draga in Bog je njeno utelešenje. Vstajenje dveh bitij iz kaosa križpotja v objemu Duha, ki ju vodi v enost, pravo romanje dveh samot do ene duše, ki je radostno spoznanje. Življenje kot potovanje k Njej in Njemu. Podobno kot popotnik na 56. strani, kjer se cikel bivanja spet vrne v stanje nemoči, v odhod, ki ga človek sicer lahko nadzira in celo realizira, ne more pa mu pobegniti. Fatalnost rojstva in smrti je najpopolnejša kategorija biti: "Prišel je na konec. // Potovanje je zadišalo po jeseni (...) Zagledal se je v reko, / ki je odtekala, / reko, brez obzorja." V zbirki Marka Pišljarja Šepet križpotij je tudi nekaj angažiranih pesmi, ki govorijo o trpljenju in nesmiselnih smrtih nedolžnih; tak je pač svet, včasih krut, včasih krasen, pogosto gluh, velikokrat kot pesem blag ... Najbolj strašne rane pa beremo v pesmi V viharju nasilja: "Združila jih je smrt, / obnemogle in sestradane v koncentracijskih taboriščih, / postavljene pred strelski vod." Kje je tu Bog, človeka spreleti dvom, kje je tu rešilna ljubezen, kje sta pravica in sočutje? Tema je tudi luč brez fotonov, se tolažimo, pesnik pa svojo tolažbo odkrije v meditaciji: "Sedim pred hišo / in gledam / v mogočen Kanin. / Spremljam potovanje oblakov iznad Soče, / poslušam prve deževne kaplje / in ptice zgodnjega pomladanskega gozda. / Prepuščam se objemu okolja. / Dotikam se zemlje. / Bivam. / Sem doma."

Cerkev je bila skozi stoletja osrednji javni prostor govorjene in pisane slovenske besede. Že Brižinski spomeniki, ki so najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najzgodnejši dokument slovenske kulture, so povezani s cerkvijo. Nekatera besedila teh spomenikov se nanašajo tudi na veliko noč, najpomembnejši krščanski praznik. V času tega praznika skozi pogovor, ki je nastal v sodelovanju Programa Ars Radia Slovenija, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, razmišljamo, kakšna je bila vloga cerkve pri oblikovanju slovenščine in kakšen je bil pri tem njen pomen za slovensko besedo in slovensko kulturo v Avstriji in Italiji, pa tudi kako pomembno mesto ima tam cerkev pri ohranjanju slovenščine danes. Sodelujejo prof. dr. Edvard Kovač, Marko Tavčar in Andrej Lampichler.

S ukrajinistkou Lenkou Víchovou o tom, jak Západ nevyužil šanci porazit RuskoCelý článek k tomuto dílu podcastu najdete na: Seznam zprávách a také v Magazínu Paměti národaŽivá vystoupení podcastu Dobrovský & Šídlo:22.4.2025 - 19:00 - Dačice, kulturní dům Beseda ➡️ https://tinyurl.com/2htrw3ej20.5.2025 - 19:30 - Panelka Luleč ➡️  https://tinyurl.com/wsm2wypp17.6.2025 - 19:00 - Congress Centre Pardubice ➡️ https://tinyurl.com/5xsakpk4 Nezapomeňme 80 Paměť národa připravila celorepublikový projekt k připomínce konce 2. světové války. Na více než sto místech se můžete v průběhu dubna a května seznámit s příběhy lidí, kteří bojovali za naši svobodu i těch, kteří za ni bojují dnes.Běh pro Paměť národa - letos na 19 místech po celé republice - Paměť národa už desátým rokem pořádá závody v běhu - připomíná tím tak osudy politických vězňů, válečných veteránů, disidentů a dalších, kteří se postavili totalitním režimům v minulosti, ale i těch, kteří za svobodu bojují dnesX

Poslechněte si další epizodu podcastu Dobrovský & Šídlo natočenou v úterý 25. března v Českých BudějovicíchNadcházející živá vystoupení:22.4.2025 - 19:00 - Dačice, kulturní dům Beseda ➡️ https://tinyurl.com/2htrw3ej20.5.2025 - 19:30 - Panelka Luleč ➡️  https://tinyurl.com/wsm2wyppX

S Vladimírem Votápkem o tom, jaké Rusko bylo, je a jaké by mohlo býtNadcházející živá vystoupení:25.3.2025 - 19:00 - České Budějovice, Biograf Kotva ➡️ https://tinyurl.com/32kc67t722.4.2025 - 19:00 - Dačice, kulturní dům Beseda ➡️ https://tinyurl.com/2htrw3ej20.5.2025 - 19:30 - Panelka Luleč ➡️  https://tinyurl.com/wsm2wyppX

Dobový film Vlny režiséra Jiřího Mádla vypráví napínavé a doposud utajené příběhy novinářů Československého rozhlasu. Právě tento film můžete v neděli 17. listopadu vidět na sváteční projekci v prostějovském kině Metro70. Po filmu bude následovat beseda s ředitelem Českého rozhlasu Olomouc Josefem Podstatou a vedoucím vysílání Jiřím Matějů.

Zdravo. Končno smo pred zadnjim poglavjem in škripanje športnih copat iz sosednjega prostora nas ne moti. Preveč. Zato pa se spomnimo legend, kot so dr. Hana Suralova, Bojan Krajnc, Sammy Davis Jr. (in ne Miles Davis), Tomo iz Orta, Milan iz Palme in Marin Medak iz podjetja Della Spina, ki je tokratni ne-še-sponzor epizode. Beseda teče tudi o rezultatih ankete (kaj bomo počeli v 6. epizod), politikih, ki pišejo horoskope, dnevni božji besedi, podkastoma Ofsajd in Žoga je okrogla in o tisti skupini na Facebooku, kjer najdete dogodke, na katerih lahko zastonj pijete (in mogoče tudi jeste). Tudi o tem, da je s tujim otepačem po koprivah najlažje, je govora … in najbrž tudi malo o zadnjem poglavju 5. knjige.

S komikom Admirjem Baltićem in znanimi televizijskimi voditelji smo iskali najlepšo slovensko besedo. Vseh časov! Pri tem so nam pomagali tudi voditelj televizijskega dnevnika Saša Krajnc, televizijska novinarka Žana Vertačnik ter igralca in voditelja Nik Škrlec in Jure Godler.

I fell in love with Cody, in the manly way, because of the stories and charisma this man has. Be careful, you might fall in love as well. Join the Patreon Buy a shirt

In this special episode, we're celebrating over a decade of legal adult use weed in Washington State. From an experienced industry pro scoping out the dispensary scene to an excited newbie on a weekend trip, you'll find something to relate to if you've ever felt the mix of nerves and exhilaration that comes with buying legal cannabis. We've got you covered with all the tips you'll need to feel prepared and ready to go weed shopping — and don't forget to check out our list of women-owned dispensaries in Washington on our instagram @dothepot. Thank you to our guests Melissa Beseda, Ariana Newton and Tess Melody Taylor. Hosted by Ellen Lee Scanlon Sign up for our newsletter at dothepot.com Follow us: IG: @dothepot FB: @dothepot Pinterest: @dothepot LinkedIn: How to Do the Pot Twitter: @dothepot --- Send in a voice message: https://anchor.fm/htdtp/message