Podcasts about Beseda

Co nám o současné politice říká to, že lidé jako Donald Trump dnes vyhrávají volby? Jaké milníky nás v posledních dekádách k tomuto vývoji nasměřovaly a jaký vývoj je možné očekávat? Po nějaké době se redakce Alarmu opět objevila v Brně. V Kabinetu MÚZ jsme 14. května pořádali večírek společně s festivalem Beseda u Bigbítu, na němž zahrál rapper Anki, písničkářka Barbora Hora se svou kapelou nebo Bernard z brněnského kolektivu Fungus. Večer ovšem zahájila důležitá debata o aktuální geopolitické situaci, kterou připravil a moderoval šéfredaktor Alarmu Jan Bělíček. O Trumpovi a novém světovém řádu společně s ním diskutovali politoložka Anna Pospěch Durnová z Vídeňské univerzity a politolog Pavel Barša působící na Filozofické fakultě Univerzity Karlovy. Právě záznam z této debaty vám nyní přinášíme. Anna Pospěch Durnová se domnívá, že zvolení Donalda Trumpa je součástí širšího příběhu o selhání emancipačních hnutí druhé poloviny 20. století. „Příběh emancipace – ať už jsou to menšiny, náboženské menšiny, genderová identita –, který píšeme od šedesátých let 20. století a v němž se tvrdí, že se máme snažit o nějakou všeobecnou spravedlnost a vytvářet spletitý příběh emancipace a toho, že na tomto světě můžeme nějak pospolitě žít, se pro Trumpovi voliče stává hrozbou, na kterou je potřeba reagovat – klidně i radikálně,“ říká v debatě Anna Pospěch Durnová. Připomíná také, že Trumpovy kroky jeho voliči nepovažují za skandální, ale za něco, čemu tleskají. Pro Pavla Baršu je to jen jedna část příběhu a za důležitější považuje selhání liberální globalizace. Globalizace a digitalizace podle něj zpřítomnila i těm nejchudším lidem realitu ekonomických a společenských nerovností, které v posledních dekádách výrazně akcelerují. Právě to přináší společenskou deziluzi a frustraci. „To přináší obrovský resentiment. Lidé, kteří jsou na opačném konci společenské hierarchie i díky novým technologiím a smartphonům v reálném čase vidí obrovské majetky a blyštivý život bohatých. Je to globální panoptikum nerovnosti,“ říká Pavel Barša. Podle něj sledujeme také zánik meritokracie a představy, že lidé jsou v životě za svou snahu po zásluze odměněni. Podpořte vznik dalších dílů: https://www.darujme.cz/projekt/1205779

Spregovorili smo o smislu trpljenja, o tem, kako ga Bog uporablja v našem življenju in zakaj v težkih časih težko verjamemo v Božjo ljubezen. Koristna je tudi meditacija, v kateri smo se odpirali za izkušnjo božje ljubezni, ki je najboljše zdravilo za rane iz preteklosti, izgubo zdravja ali bližnjih oseb, izgubo službe ali lajšanje stisk, ki jih prinašajo življenjska razočaranja. Z nami sta bila sodelavca Svetopisemske družbe Marko Ipavec in Melita Bevc.

Na dan Zemlje smo spregovorili o okoljskih izzivih današnjih dni. Spomnili se bomo okrožnice Laudato si papeža Frančiška, od katere objave bo konec maja minilo 10 let. Beseda je tekla tudi o okoljskem dolgu, naš gost je bil direktor Inštituta za zdravje in okolje Tomaž Gorenc.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Odlika esejev Borisa Šinigoja v knjigi Novemu Orfeju naproti je avtorjevo veliko poznavanje filozofije in teologije, občudovanja vredna sta poliglotstvo in bogastvo virov. Poglavitna naravnanost knjige, ki jo avtor sam predstavlja kot esejistično potovanje, pa so iskrena vernost, predanost Bogu in spodbujanje bralk in bralcev, da bi s srcem začutili moč duhovnosti in prihod Novega Orfeja – Kristusa. Avtor pravi: »V tem duhu želijo pričujoči eseji pričevati zanj, ki se ne razodeva le na skrivnem v utišanju srca kot odločilna Beseda človeškega življenja, temveč tudi sredi sveta v na novo prebujenem duhovnem posluhu kot Novi Orfej, rečeno s Klementom Aleksandrijskim, ki z novo pesmijo spodbudi odrešilna spreobrnjenja številnih duš ter na novo preobrazi in medsebojno uglasi prvine celotnega kozmosa.« Šinigoj v treh esejističnih sklopih po poteh filozofije, filokalije in filharmonije, se pravi dejavne ljubezni do Modrosti, Lepote in Ubranosti, kaže pot k poslednji Resnici in odrešilni Ljubezni v padlem svetu, ki po njegovem mnenju čedalje bolj tone v zlo. »Ljubezen, ki nas z blagim spevom Novega Orfeja nepreslišno kliče k spreobrnjenju, da iz pobeljenih grobov vstanemo v novo Življenje onkraj smrti.« Sleherno avtorjevo miselno iskanje, pa naj se vrača v antiko ali se srečuje s sodobno filozofijo, poezijo in glasbo, se izteče v bližino Božjega obličja; ali bolje, Šinigoj ni iskalec, temveč je svoj smisel že našel, saj je Bog tako ob njem kot v njem. Bog kot Ljubezen, tako občuti, ničesar ne vsiljuje, ampak zgolj neizmerno potrpežljivo ljubi človeka in stvarstvo. Šinigoj samega sebe uvršča med današnje filozofe, čeprav v njegovem prizadevanju prevladuje teološka misel. Najtežji vprašanji zanj sta skrivno sobivanje in medsebojni odnos Božje Previdnosti ter človekove svobodne presoje in izbire. V svojo duhovno držo vključuje molitev in slavljenje. Prihod Novega Orfeja bi se moral uresničiti kot novo rojstvo krščanskega humanizma. Današnji svet Šinigoj vidi kot kibernetsko združevanje organskih in biomehatroničnih prvin, v tem dogajanju pa pogreša vzgojo duha. Čas je po njegovem mnenju duhovno izpodjeden, pri pojmovanju pravičnosti in morale prevladuje zgolj juridično pojmovanje. Vpraša se, kako sredi zapeljivih napevov koristoljubja in uspavajočega ponavljanja sloganov pridobitništva prebuditi usnuli um sodobnega človeka, in ponudi odgovor, da bi morali obnoviti duhovno vzgojo in oblikovati novega človeka z zgledovanjem po rešilnem in nesmrtnem Kristusovem evangeljskem liku. Boris Šinigoj piše tudi o odgovornosti do drugih ljudi, sočutju, smrti, grehu, odrešitvi in vstajenju. Pri tem se navezuje na Boetija, Platona, Aristotela, Kierkegaarda, Lévinasa, Wittgensteina in številne druge filozofe, pozornost namenja slovenskim avtorjem, med njimi prezgodaj umrlemu Miklavžu Ocepku, izhaja pa tudi iz prevajalskih, miselnih in uredniških opusov Primoža Reparja in Gorazda Kocijančiča. Kot mnogim drugim se tudi njemu zdijo zavezujoča duhovna spoznanja Dostojevskega iz romana Bratje Karamazovi. Ozre se po Bibliji, saj so v njej, kot je zapisal Lévinas, zbrane vse temeljne stvari, ki so morale biti izrečene, zato da bi človeško življenje imelo smisel. Biblijske osebnosti odstirajo transcendenco. Religioznim vidikom je podrejena tudi glasba. Slišati jo je kot premagovanje časa in oglašanje večnosti. Šinigoj omeni zaprtje družbe in onemogočanje javne glasbene dejavnosti v koronskem času. Slovenska filharmonija je tedaj pripravila nastop manjše glasbene zasedbe. Izvajalci, tako instrumentalisti kot pevci, so si morali nadeti črne maske in biti primerno oddaljeni drug od drugega. »Petje z udušljivimi maskami na ustih je nedvomno podvig brez primere v vsej zgodovini glasbe.« In še: »Kako naj polni duševne bolesti z masko na ustih še pojemo psalme, ne da bi udušili glasbeno Muzo, ki nas osvobaja predsmrtnega strahu?« Šinigojevi eseji v knjigi Novemu Orfeju naproti so napisani v privzdignjenem slogu, izbranih in poetičnih besedah, mnogo pojmov pisec zapisuje z veliko začetnico in tako poudarja njihov pomen. Kljub osebnemu odnosu do verskih vprašanj je večina esejev napisana na visoki teoretični ravni, poznavalsko in poglobljeno, ter opremljena tudi z znanstvenim aparatom, zato bi jih bilo mogoče v marsičem imeti za znanstvene razprave. Zlasti srečavanje z afganistansko glasbo, proučevanje njenega razvoja in vplivov nanjo je vsebinsko pomembno, inovativno in objektivno. V teh zvokih se razodeva posebna lepota. Pisec spremne besede Alen Širca ima besedila Borisa Šinigoja za nekakšen anarhokrščanski manifest za avtentično krščansko premišljevanje filozofije, duhovnosti, poezije in predvsem glasbe. Šinigoj je tudi izvrsten glasbenik in odličen izvajalec na historičnih strunskih glasbilih.

Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Marko Pišljar je poezijo začel pisati dokaj pozno. Glede na njegov poklic – več mandatov je bil predstojnik Psihiatrične bolnišnice Idrija, predava pa tudi na Univerzi na Primorskem – je to razumljivo, saj psihiatrija zagotovo terja od človeka popolno predanost drugim, seveda pa tak poklic prej ali slej zahteva tudi pogled vase, v svoja stremljenja, upanja in razmisleke. Knjiga Šepet križpotij ima sedem tematskih enot: Na poti, Več podob je v tebi, Izgubljeni v kaosu križpotja, V tišini praznine, Kjer tišina in veter se bratijo, Gora in Beseda. Naslovi so pomensko premišljeni in dokaj jasno opredeljujejo vsebinski fokus posameznih sklopov. Najbližje liriki in osebni izpovednosti, kjer sta literarni subjekt in avtor tesno povezana, je cikel Več podob je v tebi. V teh pesmih je razkrita intimna vez med pesnikom in njegovo drago, vez med bitjema, ki sta se nekoč davno srečala v študentskem domu. Takole pravi v pesmi Na stopnišču: "Presenetila si me tisti večer / na stopnišču študentskega doma. / Srce s pogledom si razkrila, / odstrla meglico spoznanja z mojega obraza. // Slišal sem tvoje besede, / ki so naselile se v meni. / Tvoje misli so spregovorile mojim / v novi harmoniji najinih globin." Rojstvo ljubezni je rojstvo sveta in življenja. Vse drugo je megla, sivina in nič. Samo ljubezen, v kakrši koli podobi že, je agens hrepenenja, je gibalo biti in razodetje upanja. Le z ljubeznijo izstopimo iz sebe in se zbližamo z drugim, postanemo več kot zgolj numerična enota človeštva, postanemo subjekt, ki ima neskončno zaledje smisla. Ali kot v nadaljevanju pesnik neposredno pove v pesmi Sestop k tebi: "Prekinil sem hitenje, / preveč sem bil zadihan. / Umíril sem misli / in srce. // Začutil sem žar sonca, / zagledal odsev gozda, / pobožal z nogo preprogo v sobi, / zaslišal dih tvoje pripovedi." Kirurško natančno, bi lahko komentirali, je tu ponazorjena vsa silna moč ljubezni, ki človeka vrne k sebi, ga obdari z možnostjo, da potem "iz sebe" uzre vse lepote "zunanjega sveta" in drugega, začuti sonce, občuduje odsev gozda, predvsem pa "zasliši dih njene pripovedi"; jaz se splete v dva jaza. Jaz ni več sam, ampak je sam z njo v novi celoti, v novi podobi razširjene biti. V drugih ciklih, ki so pomensko raznorodni – večinoma se dotikajo eksistencialnih tem – izstopa sklop Izgubljeni v kaosu križpotja. Nehote se mi je v to stavčno strukturo vrinila beseda "brezpotje"; torej nekaj takega kot človek v puščavi, kjer ni nobene poti, hkrati pa so vse smeri na široko odprte. Iskanje smisla v tej "vrženosti v svet", ki si ga nismo izbrali sami – kar je edino, ko o subjektu odločajo samo in izključno drugi – porodi vprašanja kam, zakaj, kdo in kako ... Kako narediti svojo podobo resnično, kako ji dati pomen in smisel, (za)vest o sebi, kako uzreti resnico in se okopati v spoznanju odrešitve. Poti, kot rečeno, je neskončno, križpotje pri Pišlarju pa sugerira iskanje Boga, iskanje ljubezni do drugega, odprtost za čudež stvarstva, ki ti je dan v upravljanje. V pesmi Prepletajoča se pota takole strne: "Nebo se mi je odmikalo. / Za trenutek sem včasih začutil svoj čas, / prepoznal najina prepletajoča pota, / ki so se razdvajala in zopet približevala. // Tiho polzi čas v preteklost, / razdiralna odsotnost uničuje skupna pota. / Zastrte v kopreno otožnosti se budijo želje, / da v kaosu našla bi pot in se srečala." In spet smo pri temelju. Če smo malo provokativni, je ljubezen kar pesnikova draga in Bog je njeno utelešenje. Vstajenje dveh bitij iz kaosa križpotja v objemu Duha, ki ju vodi v enost, pravo romanje dveh samot do ene duše, ki je radostno spoznanje. Življenje kot potovanje k Njej in Njemu. Podobno kot popotnik na 56. strani, kjer se cikel bivanja spet vrne v stanje nemoči, v odhod, ki ga človek sicer lahko nadzira in celo realizira, ne more pa mu pobegniti. Fatalnost rojstva in smrti je najpopolnejša kategorija biti: "Prišel je na konec. // Potovanje je zadišalo po jeseni (...) Zagledal se je v reko, / ki je odtekala, / reko, brez obzorja." V zbirki Marka Pišljarja Šepet križpotij je tudi nekaj angažiranih pesmi, ki govorijo o trpljenju in nesmiselnih smrtih nedolžnih; tak je pač svet, včasih krut, včasih krasen, pogosto gluh, velikokrat kot pesem blag ... Najbolj strašne rane pa beremo v pesmi V viharju nasilja: "Združila jih je smrt, / obnemogle in sestradane v koncentracijskih taboriščih, / postavljene pred strelski vod." Kje je tu Bog, človeka spreleti dvom, kje je tu rešilna ljubezen, kje sta pravica in sočutje? Tema je tudi luč brez fotonov, se tolažimo, pesnik pa svojo tolažbo odkrije v meditaciji: "Sedim pred hišo / in gledam / v mogočen Kanin. / Spremljam potovanje oblakov iznad Soče, / poslušam prve deževne kaplje / in ptice zgodnjega pomladanskega gozda. / Prepuščam se objemu okolja. / Dotikam se zemlje. / Bivam. / Sem doma."

Cerkev je bila skozi stoletja osrednji javni prostor govorjene in pisane slovenske besede. Že Brižinski spomeniki, ki so najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najzgodnejši dokument slovenske kulture, so povezani s cerkvijo. Nekatera besedila teh spomenikov se nanašajo tudi na veliko noč, najpomembnejši krščanski praznik. V času tega praznika skozi pogovor, ki je nastal v sodelovanju Programa Ars Radia Slovenija, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, razmišljamo, kakšna je bila vloga cerkve pri oblikovanju slovenščine in kakšen je bil pri tem njen pomen za slovensko besedo in slovensko kulturo v Avstriji in Italiji, pa tudi kako pomembno mesto ima tam cerkev pri ohranjanju slovenščine danes. Sodelujejo prof. dr. Edvard Kovač, Marko Tavčar in Andrej Lampichler.

S ukrajinistkou Lenkou Víchovou o tom, jak Západ nevyužil šanci porazit RuskoCelý článek k tomuto dílu podcastu najdete na: Seznam zprávách a také v Magazínu Paměti národaŽivá vystoupení podcastu Dobrovský & Šídlo:22.4.2025 - 19:00 - Dačice, kulturní dům Beseda ➡️ https://tinyurl.com/2htrw3ej20.5.2025 - 19:30 - Panelka Luleč ➡️  https://tinyurl.com/wsm2wypp17.6.2025 - 19:00 - Congress Centre Pardubice ➡️ https://tinyurl.com/5xsakpk4 Nezapomeňme 80 Paměť národa připravila celorepublikový projekt k připomínce konce 2. světové války. Na více než sto místech se můžete v průběhu dubna a května seznámit s příběhy lidí, kteří bojovali za naši svobodu i těch, kteří za ni bojují dnes.Běh pro Paměť národa - letos na 19 místech po celé republice - Paměť národa už desátým rokem pořádá závody v běhu - připomíná tím tak osudy politických vězňů, válečných veteránů, disidentů a dalších, kteří se postavili totalitním režimům v minulosti, ale i těch, kteří za svobodu bojují dnesX

Rojaki v Črni gori so od leta 2010 povezani v Društvu Slovencev Vida Matjan. Ime nosi po slovensko-črnogorski glasbeni pedagoginji in skladateljici z dekliškim priimkom Hribar. Slovenci sicer živijo v osrednjem delu Črne gore in v obmorskih mestih Tivat, Hercegnovi, Kotor in Budva. Pred slabim letom je bilo v državi ustanovljeno posebno ministrstvo za diaspore, to je narodne skupnosti, ki živijo v Črni gori. Vodi ga Mirsad Azemović, ki se je včeraj seznanil z delovanjem našega Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki deluje že trideset let. Beseda je tekla tudi o ukrepih za spodbujanje vračanja v Slovenijo, saj je lani v sklopu urada zaživela Info točka, kjer je moč dobiti vse informacije in nasvete Slovencem in njihovim potomcem, ki razmišljajo o vrnitvi v Slovenijo ali jo že načrtujejo, pa tudi tistim, ki želijo sodelovati s Slovenijo iz tujine. Z namenom privabljanja visokokvalificiranih strokovnjakov so bile uvedene davčne spremembe, ki prinašajo ugodnejšo davčno obravnavo za ključne razvojne kadre, so še sporočili z USZS.

Beseda nad Božím Slovem - to je pořad Séla manželů Petra a Markéty Šanderových z husitské fary v Kuřimi. Prozkoumejte spolu s nimi biblické texty ekumenického lekcionáře. Aktuálně se zastávkami v Žalmech, u proroka Izajáše, v listu Filipským a Janově evangeliu.

V Planici slavje ob koncu sezone - Lanišek zlat, Domen Prevc s svetovnim rekordom.Lahko visoka podpora kandidatom za evropske sodnike postavi tudi novega varuha?Ekonomist Janez Šušteršič: Beseda »reforma« je zvodenela, uporabljamo jo za ukrepe, ki si tega ne zaslužijo.V Mjanmaru po zadnjih podatkih 1700 žrtev potresa, mednarodna pomoč prihaja, primanjkuje medicinskih pripomočkov.Spremembe pri naročanju rakavih bolnikov. Na Onkološkem inštitutu vztrajajo, da so v dobro bolnikov.Komentar Nejca Krevsa o imenovanju nove prehodne vlade v Siriji.ŠPORT: Primož Roglič na dirki po Kataloniji danes do etapne zmage.VREME: danes zjasnitve, ponoči spet dež, tudi jutri možne plohe, vmes bo posijalo sonce.

Poslechněte si další epizodu podcastu Dobrovský & Šídlo natočenou v úterý 25. března v Českých BudějovicíchNadcházející živá vystoupení:22.4.2025 - 19:00 - Dačice, kulturní dům Beseda ➡️ https://tinyurl.com/2htrw3ej20.5.2025 - 19:30 - Panelka Luleč ➡️  https://tinyurl.com/wsm2wyppX

S Vladimírem Votápkem o tom, jaké Rusko bylo, je a jaké by mohlo býtNadcházející živá vystoupení:25.3.2025 - 19:00 - České Budějovice, Biograf Kotva ➡️ https://tinyurl.com/32kc67t722.4.2025 - 19:00 - Dačice, kulturní dům Beseda ➡️ https://tinyurl.com/2htrw3ej20.5.2025 - 19:30 - Panelka Luleč ➡️  https://tinyurl.com/wsm2wyppX

Spomnimo, da letos obhajamo 1700 let od nastanka nicejske veroizpovedi, ki so jo napisali leta 325, dopolnili leta 381 ter dokončno zapečatili leta 431. Končno jo poznamo kot nicejsko-carigrajsko veroizpoved. Ta izpoved se začne z besedo VERUJEM. To je prva beseda veroizpovedi. Beseda, ki izraža ne le intelektualno prepričanje, ampak temeljno zaupanje in predanost. Toda ali je vera danes še smiselna? Jo sploh še potrebujemo? Za razlago vesolja ne potrebujemo več 1Mz knjige, ker imamo znanost. Za obvladovanje vremena ne potrebujemo več molitve; imamo tehnologijo. Za preprečevanje zlorabe oblasti ne potrebujemo več prerokov, temveč imamo volitve. Za dosego blaginje ne potrebujemo več blagoslovov; imamo ekonomiste. Če zbolimo, ne gremo več k duhovniku, ampak k zdravniku. Če čutimo krivdo, ne potrebujemo več spovedi; lahko gremo k psihoterapevtu. Če smo depresivni, ne potrebujemo več Svetega pisma, ampak lahko vzamemo prozac. In če iščemo odrešitev, lahko gremo v nakupovalno središče, kjer lahko kupimo srečo po zelo ugodni ceni. Kdo torej potrebuje vero? Vera ostaja nepogrešljiva, tudi v času, ko znanost, tehnologija in napredek ponujajo odgovore na mnoge praktične potrebe in izzive človeštva. Znanost nam lahko pove, kako stvari delujejo, ne more pa odgovoriti na najgloblje vprašanje: zakaj smo tukaj. Tehnologija lahko olajša življenje, ne more pa nas naučiti, kako osmisliti življenje. Ekonomija lahko ustvarja blaginjo, ne more pa nasititi naše duhovne lakote. Vera je odgovor na tista vprašanja, ki presegajo meritve in formule. Kdo smo? Zakaj obstajamo? Kaj je smisel življenja? Znanost nam lahko pove, kako so nastali naši nagoni, toda vera nas uči, kako jih usmerjati. Znanost lahko razloži kozmične pojave, vendar vera išče smisel v njih. Vera daje okvir, v katerem lahko razumemo svoje bivanje, prepoznamo svoje poslanstvo in gradimo odnose z drugimi ter z Bogom. Čeprav se zdi, da je vera v modernem svetu potisnjena ob rob, ostaja temeljna za naše razumevanje življenja. Znanost bo morda nekega dne odgovorila na vsa tehnična vprašanja, toda vprašanja o pomenu, vrednotah, ljubezni in večnosti bodo ostala. Vera je naš odgovor na te globoke skrivnosti, naš most k neizrekljivemu. Ko izrečemo besedo Verujem, vstopamo v povsem nov svet odnosov. Odnosov, ki se pletejo v samem srcu Trojice – med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Sveti Duh, ki ga cerkveni očetje razlagajo kot ljubezen med Očetom in Sinom, je tista moč, ki nas po zakramentu krsta priteguje v ta neizrekljivi ples Trojice. Izpoved vere ni samo dogmatična trditev, ampak osebna odločitev, da vstopimo v Božje življenje – v dinamiko ljubezni. Po Svetem Duhu nas Bog vabi v ta odnos, da postanemo otroci Očeta, bratje in sestre Sina ter nosilci Božje ljubezni v svetu. Kot je dejal neki pisatelj »Vera je začetek. Ne smemo se igrati z njo: jo imeti, je ne imeti več; treba je vstopiti v to kripto – cerkveno in osebno, kjer vre živa voda, in stopiti iz nje in vse razdeliti …« VSE RAZDELITI! VERUJEM TO? JAZ VERUJEM!

Po propadu rimskega cesarstva je bila antična kultura stoletja pozabljena in za srednjeveško družbo po večini nezanimiva. Beseda renesansa, torej poimenovanje za obdobje od 14. do 16. stoletja, že sama po sebi pomeni »prerod«, torej novo rojstvo antične umetnosti in kulture. Med znanimi misleci renesanse je bil tudi nizozemski teolog, filozof, prevajalec in veliki humanist Erazem Rotterdamski. Eden njegovih najbolj znanih namigov je, da se je v raziskovanju in premišljevanju treba vračati »Ad fontes!« (k izvirom), torej k tistim studencem modrosti, iz katerih je na začetku zajemala človeška kultura. Takole je dejal: »Predvsem je treba odhiteti k samim virom, to pomeni h grškim in starim na splošno.« S tem ni le zapisal osrednjega mota renesančnega gibanja, ampak je poskušal pokazati smernice tudi Katoliški cerkvi pri raziskovanju njenih korenin in Svetega pisma. Menil je namreč, da se človek ne rodi kot človek, ampak tak šele postane; da homo (po latinsko človek) šele s preučevanjem svojih kulturnih izvorov postane humanus, torej človeški. Danes, ko nas ne zanima več nič starega, ko si znanost samovšečno prizadeva le še za nenehno odkrivanje še nedoseženega in tako hrani najosnovnejšo potrebo kapitalizma po izumljanju novih in novih nesmiselnih potreb človeka, smo na stare Grke in Rimljane, antiko in vso tradicijo pozabili. Enako se ne zavedamo več niti lastnih nacionalnih korenin – kmečkega izvora slovenstva, ki je zraslo iz ljubezni do rojstne grude, zaradi katere se je narodu pod tujimi vladarji stoletja sploh uspelo ohraniti. Evropa postaja nevarno enaka – sredi Grčije ali v središču Berlina: mladi z mobilnim telefonom v rokah in slušalkami na ušesih. Narodna različnost Evrope izginja, ker svojih korenin ne iščemo več. Še nobeno drevo pa ni preživelo brez srkanja sokov, iz katerih je zraslo.

Župnik je obiskal starejšega moža. Ta je bil vse življenje dejaven v župniji. Duhovnik je možu dejal: »Dolga leta ste ohranjali vero. Najbrž ste zelo ponosni, da ste jo ohranili do konca.« Bolnik je odvrnil: »Pa saj ne gre za to, da sem ohranil vero, ampak da me je Gospod ohranjal vse življenje. V Svetem pismu piše, da mu lahko zaupamo.« Prerok Jeremija v današnjem prvem berilu pravi: »Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje,« (Jer 17,7). Govor iz današnjega evangelija (Lk 6,17-26) je nekakšen program tega, kaj pomeni živeti kot kristjan v tem svetu. Jezus nam ponuja vzorec vrednot, ki zaznamujejo njegovo kraljestvo. Pravi, naj živimo v skladu s svojim sistemom vrednot. Blagruje uboge, žalostne, preganjane, blagruje tiste, ki delajo dobro, in tiste, ki odpuščajo. Če gradiš svoje življenje za sedanji trenutek, boš žel sadove zdaj, v tem trenutku. Toda dolgoročno bodo taki sadovi najbrž propadli. Če boš gradil svoje življenje na lepoti, se moraš zavedati, da bo ta minila. Če gradiš življenje na drugih ljudeh, ki te ljubijo in jih ti ljubiš, te bodo ti ljudje enkrat zapustili. Ob smrti zagotovo. Če živiš svoje življenje zase, porabiš svoj denar samo zase, ne živiš tako, kakor uči Jezus. Značilne vrednote, ki te delajo kristjana, se morajo poznati po tvojem življenju. Kristjan se uči ceniti krotkost, žrtev, uboštvo, žalost. Ne zaposlujejo ga stvari, s katerimi je tako obremenjen ta svet. Ni treba, da ga skrbijo moč, uspeh, udobje ali slava v javnosti. Bog je naklonjen ubogim. Beseda blagor pomeni globoko zadovoljen. Jezusove besede lahko razumemo tako, da človek lahko žaluje, lahko je ubog, ampak je v svoji notranjosti še vedno zadovoljen. Kristjan je človek, ki lahko reče: »Ljudje mi ne dajejo priznanja, toda moje napore vidi Bog. Njemu so dragoceni.« Ljudje imajo lahko vtis, da je žalosten, a je v sebi umirjen in pomirjen. Dokler te bodo v življenju vodila merila tega sveta, boš nesrečen. Ko boš svoje življenje gledal v Božji luči, boš čutil mir in notranjo srečo blagrov. Dokler boš dovoljeval, da bodo tvoja žalost, tvoje pomanjkanje priznanja in slave med ljudmi imeli zadnjo besedo, bosta v tvojem življenju razočaranje in brezup. Lahko pa boš dovolil, da bo Božje kraljestvo postalo najpomembnejša stvar v tvojem življenju, doživel boš resnično veselje in boš prepričan, da si deležen blagoslova blagrov.

Beseda nad Božím Slovem - to je pořad Séla manželů Petra a Markéty Šanderových z husitské fary v Kuřimi. Vydejte se spolu s nimi prozkoumat texty ekumenického lekcionáře.

Pesnik se zazira na drugo stran, v nebo, onstran vse filozofije, saj verjame, da je tam od vekov Beseda, ki nas osmišlja in ohranja.

Beseda in kretnja leta 2024, zbornik o življenju in pisanju Borisa Pahorja z naslovom "Jaz pa nikoli nisem sanjal", ki sta ga izdala Založništvo tržaškega tiska in Slovenska matica, nova knjigarna Šiškla in še kaj v pogovoru z Anjo Zag Golob. Ob tem tudi o mariborskem slikarju nemškega rodu s konca 19. stoletja Eduardu Lindu; pokrajinski muzej v Mariboru ga namreč javnosti predstavlja z monografijo in razstavo. V Ljubljani pa je v Društvu umetnikov DUM na ogled razstava latvijske umetnice Agate Lielpētere. Avtorji prispevkov Aleksander Čobec, Goran Tenze, Vlado Motnikar, Brigita Mohorič in Urška Savič. Urednica oddaje Staša Grahek, bere Eva Longyka Marušič, ton in montaža Vladimir Jovanović.

Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je končal, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. V bistvu ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. A tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, a smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. A kljub temu raje sklenemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se sprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a možnih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so možni zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde upravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo pri tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, a nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.

Rudyard Kipling je pisal poezijo in knjige, med katerimi je morda najbolj znana “Knjiga o džungli”. Za svojo literarno ustvarjalnost je leta 1907 prejel Nobelovo nagrado za literaturo in pri 42 letih postal njen najmlajši prejemnik. Kiplingu njegova dela niso prinesel le slave, ampak tudi denar. Nekoč je k njemu pristopil novinar in mu rekel: “Gospod Kipling, prebral sem, da je nekdo izračunal, da je glede na denar, ki ste ga zaslužili s svojim pisanjem, vsaka vaša beseda vredna približno sto dolarjev.” Nato je segel v žep, iz njega potegnil bankovec za sto dolarjev, ga dal Kiplingu in rekel: “Tukaj je bankovec za sto dolarjev. Zdaj pa mi, prosim, povejte eno od vaših sto dolarjev vrednih besed.” Kipling je vzel denar, ga spravil v žep ter rekel: “Hvala!” Beseda “hvala” je vsekakor vredna sto dolarjev. Čeprav je precej kratka, je njena moč izredno velika. Izraža sporočilo, ki ga lahko doseže le redko katera druga beseda. Smo v tistem obdobju leta, ko večina, ozirajoč se na leto, ki se izteka, vsaj za hip pomisli na to, za kar so lahko hvaležni. Čeprav je lepo ob koncu leta “šteti svoje blagoslove”, pa lahko ima izražanje hvaležnosti skozi vse leto izjemne prednosti. Številne raziskave, opravljene na področju hvaležnosti, govorijo o njenih prednostih. Poglejmo si le nekatere od njih. • Zahvaliti se ni le olikano, ampak vam lahko pomaga tudi pri vzpostavljanju novih odnosov. Če se zahvalite neznancu, ki vam pridrži vrata, ali sodelavcu, ki vam je pomagal pri določenem projektu, vas prepoznavanje prispevka drugih naredi bolj odprte za oblikovanje novega ali nadaljevanje že obstoječega odnosa. • Hvaležnost tudi izboljšuje telesno zdravje. Hvaležni ljudje občutijo manj bolečin in se počutijo bolj zdrave kot drugi ljudje. Ljudje, ki izražajo hvaležnost, tudi bolj skrbijo za svoje zdravje, kar seveda prispeva k bolj kakovostnemu življenju in daljši življenjski dobi. • Pozitiven vpliv hvaležnosti je viden tudi na področju psihičnega zdravja, saj zmanjšuje negativna čustva, kot sta zavist in nezadovoljstvo, ter povečuje občutke sreče in zadovoljstva. • Hvaležni ljudje tudi pokažejo več sočutja in empatije do drugih, so manj agresivni in nimajo želje po maščevanju. • Imate težave s spanjem? Raziskave kažejo, da samo nekaj minut premišljevanja o stvareh, za katere ste hvaležni, preden zaspite, lahko znatno izboljša kakovost vašega spanca in tudi njegovo dolžino. • Hvaležnost izboljšuje samospoštovanje in povečuje trdoživost. Hvaležnost ne le zmanjšuje negativne učinke stresa, ampak igra pomembno vlogo pri premagovanju življenjskih travm. Zavest, da smo tudi v najtežjih okoliščinah lahko za kaj hvaležni, je pomemben dejavnik pri krepitvi trdoživosti. Vsi imamo sposobnost in priložnost negovati hvaležnost. Vzemite si nekaj minut in se osredotočite na to, kar imate, namesto da bi se pritoževali nad vsem tistim, česar nimate, pa mislite, da bi morali imeti ali da si to zaslužite. Razvijanje miselnosti hvaležnosti je eden od najboljših načinov, da postanete bolj zadovoljna in srečna oseba. Zato upoštevajte nasvet apostola Pavla, zapisan v prvem pismu Tesaloničanom: “Hvaležni bodite v vsem: kajti to je volja Božja v Kristusu Jezusu za vas.” (CHR)

Če je pojem preturizem še nekako sprejemljiv in ni presenetljiv, je dvojica genocid in mir pretresljiva. Izbrani kot Beseda leta in Kretnja leta sta ogledalo današnjih skrajnih napetosti. O teh in drugih, več kot 600 besedah, so danes ob predstavitvi spregovorili na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Drugačen vsakdan pa prikazuje razstava Horuk v nove čase - socialistični vrtec za otroka moderne družbe. V Zgodovinskem arhivu Ljubljana je na ogled razstava, ki prikazuje razvoj ljubljanskih vrtcev od konca 2. svetovne vojne do 70. let preteklega stoletja. Vabimo vas k poslušanju!

Tibet je prizadel močan potres z magnitudo 6,8, ki je zahteval najmanj 95 smrtnih žrtev, številni so ranjeni in ujeti pod ruševinami. Delo reševalcev ovirajo tudi vremenski pogoji. Tresenje tal so čutili še v sosednjih Nepalu, Butanu in Indiji, od koder o žrtvah ne poročajo. Drugi poudarki oddaje: - Agencija za energijo vztraja pri novem sistemu obračunavanja omrežnine. - Na Goriškem in v zgornji Vipavski dolini za zdaj ni večjih težav zaradi respiratornih okužb in gripe. - Beseda leta je genocid, kretnja pa gib za mir.

»V začetku je bila Beseda in beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« To je znameniti stavek začetka Janezovega Evangelija. Gre namreč za vprašanje, kaj je bilo tisto, kar je obstajalo pred začetkom sveta, kaj se je svetlikalo, še predno se je porodil naš svet, ki je vendar poln zagonetnosti, lepote in presenečenj? Ali kot danes govorimo, kaj je bil tisti »božji delec«, iz katerega se je vse rojevalo? Je sploh mogoče seči še onkraj samega začetka in biti navzoč v sami Neskončnosti, ki človeka popolnoma presega? Judje so bili prepričani, da je pred nastankom sveta že bivala Thora, se pravi, da je v Bogu od vekomaj postava, zato je tudi človek poklican, da s pravičnim življenjem prihaja nazaj k Bogu ter prek etične pokončnosti seže prav tja do večnosti, do same neskončne Besede. Stari Grki so bil prepričani, da je ta Beseda iz večnosti modrost, zato je treba razmišljati in prek modrovanja seči v neskončnost. Grški krščanski misleci pa so opazovali ta svet, občudovali njegovo lepoto in skupaj z velikim Platonom zatrjevali, da je mogoče seči v začetke sveta, če ljubimo čisto Lepoto. Toda znova smo v zagati, kajti takoj se vprašamo: kaj pa je tisto Lepo, najlepše, ki bi nas popeljalo k samemu začetku sveta in bi nam pomagalo zaživeti večnost že na tem svetu? Gotovo večna lepota odseva v etični čistosti ali v velikem moralnem junaštvu. Prav tako so čistost misli, skladje razuma in reči lepota, ki nas osvaja. Toda renesančni misleci so poudarjali, da je vrhunec ustvarjalnega duha v glasbeni lepoti. Zametke takšnih idej najdemo že v Svetem pismu in tudi pri cerkvenih očetih. To bi pomenilo, da bi bila najvišja Beseda, ki se razkriva kot Božja modrost in dobrota, sama glasba. Potem bi lahko rekli, da dobri in modri Bog ustvarja svet z najlepšimi melodijami. Iz njegove nežne in ljubeče glasbe se rojeva svet, svet poln lepote in harmonije. Sozvočje človeka z vsem stvarstvom izražajo najlepše melodije, ki nas popeljejo v večnost, kjer nas pričakuje Bog, v katerem je že odnos z Besedo, Besedo skladja, sozvočja in nežnih melodij. Zdaj razumemo, zakaj smo ob preprostih božičnih melodijah razneženi, zakaj se nam ob prepevanju Svete noči čas ustavi, zakaj imamo občutek, da se nam božična skrivnost v harmoniji svete družine, iskanju smehljaja otroka, v sozvočju z vesoljem, ki ga prinašajo Modri z Vzhoda, razkriva večna Lepota. Naj nas nežnost teh nebeških melodij spremlja skozi vse leto, ki je pred nami.

Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – in to skozi jezik. Svetim knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici, razumni človeku. Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama. Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto.« Lepota velja v islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepo, ali v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije. Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele prek lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Oblike koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporedje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjuje skoraj do magičnega učinka. Med številnimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakor koli že, nedvomno drži: estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu.« Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar nista potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?

Zakaj lahko za besedo leta 2024 izbiramo med 11 nominiranimi besedami: bojler, brutalno, dvoživka, genocid, hibridno delo, kajtanje, komisarka, odklop, omrežnina, učitelji in zet. Vsaka odločitev, kakor tudi vsaka beseda, ima svojo zgodbo. Pregledali jih bomo s Simono Klemenčič, predsednico komisije, ki je izbrala nominiranke, eno besedo je dodala časopisna hiša Delo. Akcijo organizira ZRC SAZU v sodelovanju z našo spletno stranjo, Multimedijskim centrom RTV Slovenija. S predsednico komisije se je pogovarjal Aleksander Čobec. Za besedo leta lahko glasujete na spletnem naslovu beseda-leta.si do 7. januarja do 11.55. Besedo leta 2024 bodo namreč razglasili 5 minut pozneje. Glasujete lahko enkrat na dan. Izbrana pa je že novotvorjenka leta, to je preturizem (ustreznik za angleški izraz overtourism, prekomerni turizem). Na prireditvi 7. januarja bodo predstavniki Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije razglasili tudi kretnjo leta.

Danes je božič. Beseda pomeni majhen Bog in kaže na jezikovno-versko ustvarjalnost naših prednikov. Majhen Bog, Dete, tako ljubeznivo opevano tudi v …

Petdeseta letošnja oddaja je gostila avtorja knjige Iskri se beseda. Žarko Rovšček se je planinstvu zapisal že v mladih letih ter mu ostal zvest do danes, ko gore doživlja globlje in s peresom v roki. Dolgoletni odbornik PD Tolmin v teh dneh po Sloveniji predstavlja svojo knjigo, v kateri je zbral vse besedila Toneta Škarje. Zaupal nam je, kako se je tega izziva lotil in ga uspešno pripeljal do cilja.

"Na najvišjo goro sveta smo potegnili novo, Jugoslovansko smer. Ta – peta po vrsti, po težavnosti pa prva smer – ne bo nadomestila klasičnega pristopa na Everest. Pretežka je, predolgo poteka v veliki višini, izpostavljena je viharjem. Vedno, dokler bo obstajala civilizacija, bo pričala o pogumu, tovarištvu in sposobnosti nekega majhnega naroda, ki je moral zelo pohiteti, da je ujel zamujeno."Tako je že kmalu po odpravi na Everest zapisal njen vodja, alpinist, gorski reševalec, fotograf in pisatelj Tone Škarja. Sodeloval je na 18 alpinističnih odpravah, petkrat kot član in 13-krat kot vodja. O odpravah, pa tudi o alpinizmu na splošno, je napisal veliko del in člankov, ki jih je v knjigi Iskrí se beseda zbral in uredil publicist Žarko Rovšček. Soavtor knjige, ki je izšla pri Planinski zvezi, je posthumno tudi Tone Škarja, ki je sodeloval pri njenem začetku. Foto: Manca Ogrin, PZS

Pričakovanje, ki ga danes želimo preskočiti, je bila tema oddaje s frančiškanom in kliničnim psihologom p. dr. Christianom Gostečnikom. Beseda je tekla tudi o odnosih, ki se bogatijo, ko jih živimo ter o sporočilu luči in upanja tudi za tiste, ki so ga izgubili.

20. november je svetovni dan otrok. Z upoštevanjem otroških mnenj lahko uresničimo njihovo pravico do izražanja, razumemo njihove zamisli za boljši svet in upoštevamo njihove poglede pri današnjih odločitvah. Pa jih res? Se otroci res počutijo kot otroci ali odrastejo prehitro? Osnovnošolci Neža, Sara, Zara in Jaša pravijo, da si mora vsak pri sebi zastaviti vprašanje, kaj naša družba dejansko naredi za otroke.

Dobový film Vlny režiséra Jiřího Mádla vypráví napínavé a doposud utajené příběhy novinářů Československého rozhlasu. Právě tento film můžete v neděli 17. listopadu vidět na sváteční projekci v prostějovském kině Metro70. Po filmu bude následovat beseda s ředitelem Českého rozhlasu Olomouc Josefem Podstatou a vedoucím vysílání Jiřím Matějů.

Co bylo před Nikdy nic nebylo? Nejúspěšnější album kapely Sto zvířat slaví dvacet let. A proto se v našem podcastovém studiu sešli zakládající členové kapely Jana Jelínková a Tomáš Belko. V pozici benjamínka je doplnil Petr Ostrouchov, který do kapely přišel „teprve“ před jedenatřiceti lety   A byl to vstup z kategorie fenomenálních. „Byl jsem obhlídnout koncert kapely, který se odehrával na maturitním plese mého bývalého gymnázia v Lucerně. Okoukával jsem, jak Jirka Tvrdík hraje na kytaru a říkal si, brzo už to budu hrát já,“ vzpomíná Petr Ostrouchov na své přijímačky. Pak následovala afterparty v Malostranské Besedě. Střih v čase. „Probudil jsem se v sedm ráno, Beseda byla zamčená. Našel jsem tam tři lidi, kteří tam pospávali. Jenže já věděl, že v devět na mě bude čekat na nádraží kamarád s lyžema a že jedeme do Pece na hory,“ popisuje Petr prekérní situaci, kterou nevyřešil zrovna gentlemansky. „Potřeboval jsem se z toho baráku dostat. Nebyla doba mobilních telefonů… a nezbylo mi nic jiného než vyrazit dveře i s mříží.“     Když se vrátil do Prahy, zavolal mu tehdejší bubeník Honza Kalina: „Tak už to všechno víme. Myslím, že přijímací zkoušky do kapely nemohly dopadnout líp!“   Cola s Rumlem Podobných vzpomínek na devadesátá léta mají Ostrouchov s Janou Jelínkovou a Tomáše Belkem celou řadu. A to včetně dvou turné po Americe, která s česky zpívanými písničkami úspěšně absolvovali. A proč se k nim vrací právě teď?    Sto zvířat po dvaceti letech vydávají poprvé na vinylu v mnoha ohledech zlomové album kariéry, které mělo výrazný růžový obal a neslo název Nikdy nic nebylo. V podcastu s Honzou Vedralem rozebírají jeho natáčení i příběhy, které se skrývají za písničkami, jež má kapela dodnes v repertoáru. Dojde i na řadu dalších historek z devadesátých let. „Jednou jsme se rozhodli uspořádat koncert na pomoc silným,“ uvozuje jednu z tehdejších obzvlášť povedených eskapád Tomáš Belko. Kapela skutečně dotáhla hospodský nápad a výtěžek z koncertu v KD Vltavská věnovala společnosti Coca-Cola. Jako host večera se navíc představil tehdejší ministr vnitra Jan Ruml, který byl na pódiu uveden jako dvojník Jana Rumla. A publiku odtajnil recept na… colu s Rumlem.   Nazlobená Milena Památná byla i divadelní představení, která sepisoval Tomáš Belko a členové formace je cvičili u Kalinů doma a předváděli v Malostranské besedě. „Ta atmosféra byla vynikající. Byl to ostrůvek naší demence ve verších,“ vzpomíná Petr Ostrouchov. A Tomáš Belko ho doplňuje vzpomínkou na Milenu Dvorskou, kterou tehdy kapela přemluvila, aby se zúčastnila představení s názvem Kutna a kadidlo. Její role nebyla právě typická. Asi v půlce představení vstala a začala se hlasitě vztekat. „To není divadlo, to je humus!“ zařvala herecká legenda (ve verších) a s prásknutím odešla ze sálu.     Vyjdou všechny desky Album Nikdy nic nebylo kapela nyní plánuje přehrát na třech koncertech 20. 11. 2024 v Brně ve Flédě, 21. 11. 2024 v Ostravském klubu Garage a 8. 12. 2024 v pražském Lucerna Music Baru. Krom toho Sto zvířat navíc během listopadu do digitálních servisů po letech postupně doplní svoji kompletní diskografii.  Nově si tam fanoušci budou moc poslechnout i alba Ty vole, na základní škole, Bambule, Druhá brada i eponymní debut Sto zvířat. Tedy nahrávky, které byly dosud prakticky nedostupné.    Na třech koncertech se na pódium vrátí i Petr Ostrouchov s Tomášem Belkem, který už jinak v kapele funguje hlavně jako autor textů. „Byla to text, který na něj seděl,“ říká Belko o skladbě Destiláty, jejímiž slovy se před rokem na sociálních sítích loučil s předčasně zesnulým zvířecím tahounem a kapelníkem Honzou Kalinou. A která se nakonec objevila na aktuálním albu Vladimíra Mišíka Vteřiny, měsíce a roky.    Se vzpomínkami na nepřehlédnutelného frontmana a charismatického chlápka Honzu Kalinu ale Sto zvířat jako kapela nekončí. Skupina se totiž po úspěšných koncertech k albu Noční ptáci,jehož vydání se nedožil, rozhodla pokračovat i nadále. Jejím novým zpěvákem, který na pódiu doplňuje Janu Jelínkovou, se stal Míra Barabáš. Právě tak dnešní Zvířata naplnila celoživotní filozofii Honzy Kaliny, že hrát se musí za každou cenu.    A dobrá zpráva nakonec? Koncerty to nekončí. „Už chystáme nové album,“ prořekla se Jana Jelínková v podcastu Headliner CZ.    Kompletní rozhovor si můžete zdarma poslechnout v podcastu Headliner CZ. Podcastová revue Noty Vole! má nově vlastní kanál, který doporučujeme sledovat samostatně. Díky, pokud naši podcastovou tvorbu podpoříte příspěvkem na herohero.cz/notyvole nebo forendors.cz/notyvole

V pátek 25. října večer se konal v zámeckém skleníku vzpomínkový večer na Huga Mensdorff-Pouilly ve formě besedy s jeho synovcem Ferdinandem, který dnes spravuje boskovický majetek rodiny. Publikujeme záznam rozhovoru, který s Ferdinandem Mensdorff-Pouilly vedla Martina Vašková. Ptala se na Ferdinandovy vzpomínky na strýce Huga, ale také na aktuální působení a plány rodiny Mendsdorff-Pouilly v Boskovicích.

Ali ste vedeli, da je bil prvi slovenski dialog v ameriškem filmu posnet za celovečerni film Naboj za Joeja iz leta 1954? V ljubezenskem prizoru v tem filmu moški izpove ženski ljubezen v več jezikih in eden izmed njih je tudi slovenščina. To nam je povedal naš gost Joe Valenčič, ameriški Slovenec, ki se je z ameriško igralko slovenskega rodu Audrey Totter pogovarjal o prvem slovenskem dialogu v ameriškem filmu. Naš gost nam je predstavil še nekaj drugih primerov prvih slovenskih besed na ameriškem radiu in v filmu. Beseda pa je sicer tekla o slovenščini med ameriškimi Slovenci (foto:Wikipedia).

Univerza na Japonskem. Poganski profesor sliši, da je ...Iz knjige Dragoceno darilo zgodb, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Magazín: Hudební pořad Ať Tebe chválím; Labyrint se vrací; beseda Sebevražda. a jak dál? Hovoří: Kamila Beranová, Jarmila Beková, Alena Scheinostová.

V današnji cross-over epizodi gostimo Aljošo in Tomaža iz Slovenskega F1 Pokala. Beseda teče o zgodovini in zakulisju tekmovanja, organizaciji in produkciji live streamov. Nova sezona je skoraj tu in prijave se odpirajo s 16. septembrom, za več informacij skoči na njihov Discord (povezava je spodaj). Pretekle dirke so na voljo na ogled na njihovem YouTube kanalu.SFP - Slovenski F1 PokalDom slovenskega 'open wheel' dirkanja.discord.gg/Y6tFGCwCyP -  Prijave na prvenstvo instagram.com/slovenskif1pokaltiktok.com/@slovenskif1pokalPodprete nas lahko na: patreon.com/F1_FanatikiPovezava do Discorda: https://discord.gg/eVXv3FFKEhPovezava do Instagrama: https://www.instagram.com/f1_fanatiki/Support the show

Ko so Judje v 5. stoletju pred Kristusom prišli iz babilonske sužnosti, so se počutili očiščeni razvad moralnih stranpoti in napolnjeni s svobodo. Vedeli pa so, da bo ta svoboda prinesla radost in veselje, če jo bodo napolnili z božjo besedo. Pisatelj pete Mojzesove knjige želi znova povedati, kaj zahteva Mojzesova postava, in poudariti, da je dana Božjemu ljudstvu v veselje in modrost. Zato izpolnjevanje božjih zapovedi, ki izvirajo iz poslušanja božje besede, ni nekaj težkega, nekaj nemogočega, tudi ne nekaj grenkega, ampak vzradosti človeško srce. Gre za življenjsko vodilo, ki je ostanek Izraelskega ljudstva pripeljalo nazaj v svobodo, nazaj v ljubljeni Jeruzalem, ki ga bodo znova pozidali ter po jeruzalemskih gričih nasadili vinsko trto. Božja beseda bo njihovemu ljudstvu podarjala modrost in moč. Zato najprej pisatelj te knjige, najbrž duhovnik Ezdra, hrabri svoje ljudstvo, naj bo veselo in naj radostno sprejme Božjo Besedo, ki bo odslej postava srca. To pomeni, da bo šlo za zakon, ki ga ne bo zahtevala ne država ne tempeljska duhovščina, pač pa Bog sam, saj bo odslej njegova Beseda v njihovem srcu. Pogoj, da bi Beseda samega Boga vstopila v njihovo srce, pa je, da se Izrael nauči poslušati. Od tod prerokov klic: Poslušaj, Izrael! Spomnimo se, da je prerok Elija znal prisluškovati Bogu, ki mu je govoril v »rahlem šumljanju vetriča«. Tudi drugi preroki so nenehno iskali možnost, da bi slišali pravo Božjo besedo. V človeku je namreč pogosto težnja, da bi svoje želje, pa tudi slabosti in sebične vzgibe, predstavil kot Božji navdih. Toda preroki so se ob pomoči Božje besede, ki je bila v njih, se pravi Ljubezni, Dobrote in Usmiljenja, odrekli zaverovanosti vase in govorili iskreno, pa če je bilo to komu prav ali ne. Zato so se tudi pustili presenetiti božji besedi in so sami presenečali tako kralje kot navadno ljudstvo. Tudi Kristus preseneča svoje rojake, ko trdi, da izpolnjevanje Postave ni le upoštevanje predpisov, ampak prav svoboda srca, ki pa izvira iz ljubeče božje besede. Zato vedo globoki krščanski misleci povedati, da Kristus ni prišel reševat predpisov in načel, ampak človeka; da ne rešuje ustanov, ampak božje kraljestvo Ljubezni, kraljestvo božje besede v srcu.

Zdravo. Končno smo pred zadnjim poglavjem in škripanje športnih copat iz sosednjega prostora nas ne moti. Preveč. Zato pa se spomnimo legend, kot so dr. Hana Suralova, Bojan Krajnc, Sammy Davis Jr. (in ne Miles Davis), Tomo iz Orta, Milan iz Palme in Marin Medak iz podjetja Della Spina, ki je tokratni ne-še-sponzor epizode. Beseda teče tudi o rezultatih ankete (kaj bomo počeli v 6. epizod), politikih, ki pišejo horoskope, dnevni božji besedi, podkastoma Ofsajd in Žoga je okrogla in o tisti skupini na Facebooku, kjer najdete dogodke, na katerih lahko zastonj pijete (in mogoče tudi jeste). Tudi o tem, da je s tujim otepačem po koprivah najlažje, je govora … in najbrž tudi malo o zadnjem poglavju 5. knjige.

Potem ko je vlada stavkajoče zdravnike pozvala k začetku pogajanj za danes ob 14-ih, je sindikat Fides sporočil, da to zaradi stavke ne bo mogoče in predlagal pogovore drevi na daljavo. Stavke se udeležuje velika večina zdravnikov, tudi zaradi razmer. V oddaji tudi: - Izrael trdi, da je v Gazi ubil več kot 8 tisoč pripadnikov Hamasa, analitiki trdijo, da je to število pol manjše. - Francija je z Gabrielom Attalom dobila najmlajšega predsednika vlade doslej. - Za nami je najbolj vroče leto v 100 tisoč letih, ugotavljajo znanstveniki evropskega programa Kopernik. - Beseda leta je ujma, novotvorjenka strojetvor in kretnja leta solidarnost.

V rámci našeho cyklu besed s Gabrielou jsme vystoupili (opět) v Brně; tentokrát v Ježku. Tuto besedu vlastně navrhly naše studentky – Jotka, Amálka a Verča, které se také zúčastnily; na rozdíl od minulého vystoupení v Brně přišlo i celkem dost diváků. Beseda byla klidnější než ta minulá; jen bylo potřeba vypípat některé osobní informace, které mi během besedy šeptala Jotka. – Gabriela Ježková; zakladatelka, majitelka, zřizovatelka a ředitelka školy Ježek bez klece; anarchokapitalistka; učitelka sebeřízených žáků; matka sebeřízených dětí; libertariánka – Jotka; žákyně školy Ježek bez klece – Amálka; žákyně školy Ježek bez klece – Veronika; žákyně školy Ježek bez klece – Urza (www.urza.cz); autor knihy Anarchokapitalismus; tvůrce Svobodného přístavu; spoluzakladatel a hlava Institutu Ludwiga von Misese; člen předsednictva Svobody učení; učitel ve svobodné škole Ježek bez klece

S komikom Admirjem Baltićem in znanimi televizijskimi voditelji smo iskali najlepšo slovensko besedo. Vseh časov! Pri tem so nam pomagali tudi voditelj televizijskega dnevnika Saša Krajnc, televizijska novinarka Žana Vertačnik ter igralca in voditelja Nik Škrlec in Jure Godler.

Arnold Stadler je skoraj sedemdesetletni nemški pisatelj, esejist in prevajalec, avtor več romanov in drugih zvrstno različnih proznih knjig, za katere je dobil prestižne nagrade doma in v Združenih državah Amerike. V slovenščini imamo roman Smrt in jaz, midva v prevodu Urške P. Černe iz leta 2008. Pozneje je avtor obiskal Ljubljano in se je z njim za Radio Slovenija pogovarjala Amalija Maček.

Slovenijo zopet trese nogometna mrzlica, mi pa smo z novinarjem Rokom Viškovičem na tviter spejsu analizirali zadnje tekme reprezentance ter naše možnosti v zaključku kvalifikacij. Lahko že razmišljamo o naših nasprotnikih na Euru? Beseda je tekla tudi o slovenskem dragulju Benjaminu Šešku, o katerem bo morda kmalu govoril celoten nogometni svet. Vabljeni k poslušanju.

I fell in love with Cody, in the manly way, because of the stories and charisma this man has. Be careful, you might fall in love as well. Join the Patreon Buy a shirt

Léto mnohé svádí ke krátkým románkům, sexu na jednu noc i úletům ze sféry nevěry. Proč právě tohle roční období? Často žijeme v představě, že máme potkat vysněného partnera nebo partnerku a strávit s nimi celý život. Realita ale a pravděpodobně vždy byla trochu jiná. Jak se proměňuje myšlení a prožívání romantických vztahů? Podcast Balanc přináší záznam rozhovoru s psychoterapeutkou Emou Sikora z festivalu Beseda u Bigbítu.Všechny díly podcastu Balanc můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Konj je beseda, beseda pa ni konj. Zakaj ne krava ali mačka? Kaj pravzaprav pomeni beseda ni konj?

In this special episode, we're celebrating over a decade of legal adult use weed in Washington State. From an experienced industry pro scoping out the dispensary scene to an excited newbie on a weekend trip, you'll find something to relate to if you've ever felt the mix of nerves and exhilaration that comes with buying legal cannabis. We've got you covered with all the tips you'll need to feel prepared and ready to go weed shopping — and don't forget to check out our list of women-owned dispensaries in Washington on our instagram @dothepot. Thank you to our guests Melissa Beseda, Ariana Newton and Tess Melody Taylor. Hosted by Ellen Lee Scanlon Sign up for our newsletter at dothepot.com Follow us: IG: @dothepot FB: @dothepot Pinterest: @dothepot LinkedIn: How to Do the Pot Twitter: @dothepot --- Send in a voice message: https://anchor.fm/htdtp/message

… ima zares posebno moč … Pripoveduje: Damjana Černe. Napisala: Valentina Assejeva/Franjo Jamnik. Posneto v studiih Radia Slovenija 2008.