Podcast appearances and mentions of simone semeni

Oddajo namenjamo Nini Rajić Kranjac, gledališki režiserki in letošnji prejemnici nagrade Prešernovega sklada. Nina Rajić Kranjac ustvarja predstave tako v institucionalnih gledališčih kot na neodvisni sceni, s svojo samosvojo poetiko, premišljeno režijo, poglobljenim delom in širokim poljem zanimanja pa vedno znova prepriča številne gledališke komisije, kritike in občinstvo - doma in tudi po svetu. Umetnica je na svoj talent opozorila že v času študija z uprizoritvijo dela tisočdevetsoenainosemdeset (1981) Simone Semenič in z magistrsko uprizoritvijo Zborovanje ptic. Njena uprizoritev Mrakijada je prejemnica Šeligove nagrade na Tednu slovenske drame, Angeli v Ameriki so prejeli Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev, njena predstava Solo pa je prejela grand prix Mire Trailović za najboljši uprizoritev na festivalu Bitef. V utemeljitvi za nagrado Prešernovega sklada je komisija izpostavila tri njena dela: Zaprto študijo Ivana Viripajeva, Mrakijado po dramah Ivana Mraka in Angeli v Ameriki Tonyja Kushnerja. Z Nino Rajić Kranjac se je pogovarjala Ana Lorger.

Piše Žiga Valetič, bere Igor Velše. Tako kot film se tudi slovenski strip bolj pogosto kot v drugih deželah napaja v literaturi. Kar ni nujno slabo – zakaj bi si namreč risarke in risarji morali vsakič sami izmišljati zgodbe, če pa so za razvijanje idej in pripovedništvo poklicani tudi pisateljice in pisatelji? Prenosov zgodb, romanov in poezije v stripovsko formo je bilo v zadnjih dvajsetih letih veliko. Ustripljeni so bili na primer Butalci in več Cankarjevih zgodb, po en roman Ivana Tavčarja in Frana Saleškega Finžgarja, potopisni utrinki Evalda Flisarja, drama Simone Semenič, za polna albuma zgodb Mihe Mazzinija in Vinka Möderndorferja, iz svetovne književnosti pa so nekateri striparji predelali Orwella, Dostojevskega, Shakespeara in Novo zavezo Svetega pisma. Najbolj aktualen projekt te vrste je Strip preobrazbe. Posamezne zgodbe so vsak mesec izhajale v reviji, nato pa se je pot zaokrožila z izdajo obsežne knjige, v kateri je zbranih enajst stripov. Format lično oblikovane šivane brošure z zavihki je priročen – bliže manjšim kot pa velikim albumskim formatom. Vsak prispevek ima svoj likovni slog, kadriranje, črke, žanr in sporočilo. Blaž Kutin in Martin Ramoveš nas v zgodbi Nedeljsko kosilo zapeljeta z nadrealizmom. Starša silita sina edinca, da bi končno začel malo več jesti, a korak za korakom se kosilo sprevrača v orgijo žretja vsega živega in neživega. Sprva se zdi, da je ta ludizem namenjen le sebi, ampak zgodba se zaključi s prepričljivo metaforo o odraščanju in družinskih odnosih. Tudi pisateljica Zarja Vršič in likovnik Andrej Štular, ki ga poznamo po intuitivno-eksperimentalnem kolažiranju, sta v zaključku zgodbe Kozjeglavka nadrealistična. Zgodba se vrti okoli šolskega telovadnega orodja, kjer skrčke in raznožke ob skokih čez kozo dobijo nenavadno spodbudo nepriljubljene učiteljice. Ampak Štular k delu pristopa interpretativno in si jemlje svobodo, ki vsakič pripelje do česa novega. Tomo Podstenšek in Jakob Klemenčič sta v Hiši na hribu naredila korak od ljudskih vraž k nadnaravnemu. Mož in žena v zrelih letih se iz bloka preselita v podeželsko hišo, nepremičninska agentka pa jima zaupa, da je cena hiše nizka tudi zato, ker je v njej živela ženska, ki so jo imeli za čarovnico in je umrla nasilne smrti. Klemenčič vzpostavi klasičen način stripovskega pripovedovanja z elementi, ki nas takoj posrkajo v zgodbo in nas ne izpustijo več. Nejc Gazvoda in Matej Kocjan vzpostavljata distopičen svet v zgodbi z naslovom Birokracija. Že smo v žanru znanstvene-fantastike, ki se meša s socialnim eksistencializmom in kiber-pankovsko estetiko. Nekoliko daljšo pripoved je treba brati večkrat, da bi izluščili vse njene plasti. Dogodke v sedanjosti pojasnjuje vračanje v preteklost, na koncu pa gre tudi za ljubezensko in medgeneracijsko tragedijo. Tanja Komadina in Igor Šinkovec sta v zgodbi Vesne Lemaić Stik poskrbela za udarec realizma. Kljub številnim jezikom, ki jih govorijo turisti na idilični peščeni plaži, vse skupaj deluje kot brezbesedni pripetljaj. Ključno, kar se zgodi na živahni obali, je namreč pristanek nenavadnega čolna, iz katerega se nemo izkrcajo potnice in potniki, stečejo na celino, za seboj pa pustijo le stopinje. Brez dodatnih komentarjev, na začudenje vseh prisotnih. Primož Krašna je pripoved Mihe Mazzinija Revolucionar upodobil tako, da jo je ilustriral. Strani so še vedno razdeljene na okvirčke, ni pa govornih oblačkov in običajne dinamike, ki jo prinesejo dialogi. Vodi nas naracija ostarelega gospoda, ki je po ponesrečenem sinu podedoval ogromno bogastvo, zdaj pa se mu zdi, da je našel način, kako s tem denarjem spremeniti družbo. Morda najbolj abstraktno zgodbo sta zasnovala Andrej Tomažin in Matej Stupica. Govorita o Drugem letu popolne fragmentacije, o totalitarni Novi Ljubljani, ki se vzpostavlja in ponovno razpada po veliki vojni. Srhljivi futurizem na ravni podob ostaja podoben današnjemu mestu, trepetava risba, razpršene postavitve in prvoosebno pripovedovanje pa vzbujajo nemir in nelagodje. Eden bolj posrečenih žanrskih poskusov je uspel pisateljici Mojci Kumerdej in risarju Gašperju Rusu z zgodbo Božič s Hirošijem. Serviserja hišnih robotov obiščeta žensko, ki živi z zastarelim modelom, in ji ponudita naprednejše in bolj sposobne modele. Ponovno znanstvena fantastika, a tokrat z brezhibno dramaturško strukturo. Ana, ki jo je Iztok Sitar priredil po kratki zgodbi Ane Schnabl, se zelo lepo vklaplja v avtorjev opus, v katerem se adolescentne, socialne in družinsko-psihološke zgodbe mešajo z erotizmom. Pravzaprav je nedavno izšla knjiga Dekliške oči, za katero je Sitar narisal deset takšnih zgodb petih slovenskih avtoric, med njimi pa je tudi ta o sestri dvojčici. Marko Kociper se je kot prvi lotil katere od kratkih kratkih zgodb Andreja Blatnika, ki je tako kratka, da so v stripu lahko uporabljene prav vse njene besede. Pri psihoterapevtu žena razlaga, kako je mož na nekem potovanju vozil za motoristoma, in ženski, ki je sedela na zadnjem sedežu, se je nenadoma razvezala vrvica zgornjega dela kopalk. O tem še vedno rad pripoveduje prijateljem, njo pa ta prizor še vedno obiskuje v sanjah. Polteni zaplet v značilnem Kociprovem slogu. Povsem zadnja je konstruktivistična upodobitev socialnega zapleta Zorana Kneževića Trenutek ali betoniranje v zimskem času, ki sta jo predelala ponovno angažirana Štular in Stupica. Uspešno zbližanje stripa in literature, kot smo mu priča v celotnem projektu Strip preobrazbe, je mogoče tudi zato, ker se je nekdanji sloves stripa kot nečesa pogrošnega dvignil na nivo butične umetnosti, kot v spremni besedi ugotavlja Žiga Rus. Literatura pa je v zadnjega četrt stoletja zdrsnila s piedestala umetnosti do tega, da je samo še ena od mnogih zvrsti. Kljub razlikam se bosta risba in beseda tudi v prihodnje našli v točkah nevsakdanjosti, ludizma in psihofizičnih skrajnosti.

Kakšno pot je slovenska dramatika prehodila v času, ki Ivana Cankarja ločuje od Simone Semenič?Ko je Slavko Grum leta 1928 začel pisati svoje osrednje dramsko delo, Dogodek v mestu Gogi, je v sočasnem dnevniškem zapisku takole opredelil svoj stvariteljski načrt, svoje umetniško stremljenje: »[N]apisati igro, ki more zadržati tudi današnjega trudnega, na sanjah tako zelo obubožanega človeka dve uri v gledališču, pridržati v gledališču človeka, ki sicer rajši pobega v kino in variete.« Na prvi pogled se sicer zdi, da dramatik ni imel previsokih ambicij, a če bi »kino« in »variete« iz zgornjega navedka nadomestili s televizijo, nogometno tekmo ali video-igrico, bi hitro ugotovili, da je skoraj stoletje staro Grumovo razmišljanje o recepcijskih zaprekah, s katerimi se je soočalo gledališče v njegovih časih, še vedno povsem aktualno. Še več: če beremo zgodovino slovenske dramatike, ki jo je dramaturg, gledališki teoretik in predavatelj na ljubljanski AGRFT, akad. dr. Tomaž Toporišič, pod naslovom Dramske pisave stoletja : od Ivana Cankarja do Simone Semenič in naprej nedavno objavil pri založbi Literarno-umetniškega društva Literatura, tedaj se zdi, da je pravzaprav celotno zgodbo slovenskega pisanja za teater v zadnjih 120ih letih mogoče opredeliti kot nekakšen boj za prenovo gledališke umetnosti, kot iskanje novih, drznih, pogosto nezaslišanih izraznih strategij, ki bi zmogle izreči temeljne resnice o bivanjski izkušnji v modernem svetu in tako zadržale občinstvo, ki mu pogled slej ko prej uhaja k bolj bleščavim, bolj spektakelskim, intelektualno in emocionalno najbrž manj zahtevnim dejavnostim. Skozi kakšne premene je torej šlo slovensko dramsko pisanje od Cankarja dalje in kako so te premene navsezadnje pomagale spremeniti režijo, igro, scenografijo, kostumografijo oziroma, rečeno kar najbolj jedrnato, uprizoritvene prakse v slovenskih gledališčih? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Tomaža Toporišiča. foto: Milada Kalezić v predstavi Čarovnica iz Zgornje Davče, ki jo je po drami Rudija Šeliga v sezoni 1977/78 režiral Dušan Jovanović v SLG Celje

Ob 8. marcu, Mednarodnem dnevu žena, so tudi naše vsebine uglašene z obeleževanjem. Po oddaji nas bodo spremljali odlomki iz uprizoritve Lepe Vide lepo gorijo, ki so jo po besedilu Simone Semenič v Prešernovem gledališču Kranju uprizorili v sezoni 2021/22, na sporedu pa je tudi nocoj. Med vsebinami pa bomo spregovorili o razstavi V ospredje VI pripravljajo in Dnevu odprtih vrat arhitekturnih ateljejev arhitektk, o filmski umetnosti, ki ji je posvečen festival feminističnega filma v Mariboru ter o Krojih knjig in literarnih revij, okrogli mizi ob likovni prenovi revije Literatura. foto: Nada Žgank, www.pgk.si, izsek

V Slovenskem mladinskem gledališču so uprizorili najnovejše delo Simone Semenič: žbam!, nastalo prav za to uprizoritev, ki jo režijsko podpisuje Vito Taufer. V uspešnih igri v igri, premenah vlog in identitet ter spektakelskiih značilnostih uprizoritve je kot dramaturg sodeloval Emil Filipčič, vsi ti elementi pa so omogočili učinkovito posredovanje najbolj resnih tematik današnjega prostora in časa, razpetih med energetsko krizo in spolno nasilje. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujezinović, www.mladinsko.si, izsek

Vabimo vas, da prisluhnete radijski priredbi besedila Ubeseditve obstoječega: »dramatičnost« dokumentarnih, (avto)biografskih in potopisnih materialov, ki ga je napisala Zala Dobovšek, dramaturginja, gledališka kritičarka in teatrologinja. V besedilu avtorica interpretira in analizira primere gledaliških besedil in predlog za uprizoritve Žige Divjaka, Simone Semenič in Marka Požlepa. V celoti je besedilo izšlo v knjigi Drama, tekst, pisava 2 pri Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega. Foto: Matej Kristovič, Digitalni arhiv FBS

Skladateljica Nina Šenk je prejela avstrijsko nagrado Johanna Josepha Fuxa za novo operno delo canvas (platno) po literarni predlogi Simone Semenič. V Galeriji Luna na Ptuju je na ogled prodajna razstava ptujske umetnice Rozine Šebetič.

»To je čas, ko staro še ni zamrlo, novo pa se še ni oblikovalo, in v tem obdobju je nastal eden najuspešnejših gospodarskih podvigov.« Tako o osemdesetih letih prejšnega stoletja razmišlja Jurij Gruden, režiser dokumentarnega filma o vrtoglavem vzponu in padcu slovenskega informacijsko-tehnološkega giganta Iskra Delta. Leta 1976 ustanovljeno podjetje se je predvsem na vzhodnem trgu bliskovito uveljavilo, zgodba o njegovem padcu pa je povezana s svetovnimi političnimi igrami med hladno vojno. Posvečamo pa se tudi skrivnostim, ki jih v predstavi Skrivno društvo KRVZ režiserja Mareta Bulca v Lutkovnem gledališču Ljubljana razkrivajo štirje enajstletniki. Foto: Kinodvor, izrez fotografijeDokumentarni film o enigmatičnem podjetju Iskra Delta in pustolovska detektivka za otroke po romanu Simone Semenič»To je čas, ko staro še ni zamrlo, novo pa se še ni oblikovalo, in v tem obdobju je nastal eden najuspešnejših gospodarskih podvigov.« Tako o osemdesetih letih prejšnega stoletja razmišlja Jurij Gruden, režiser dokumentarnega filma o vrtoglavem vzponu in padcu slovenskega informacijsko-tehnološkega giganta Iskra Delta. Leta 1976 ustanovljeno podjetje se je predvsem na vzhodnem trgu bliskovito uveljavilo, zgodba o njegovem padcu pa je povezana s svetovnimi političnimi igrami med hladno vojno. Posvečamo pa se tudi skrivnostim, ki jih v predstavi Skrivno društvo KRVZ režiserja Mareta Bulca v Lutkovnem gledališču Ljubljana razkrivajo štirje enajstletniki.

Nagrajenka Sklada Staneta Severja 2021 za igralske stvaritve v poklicnih gledališčih je Marjuta Slamič, dolgoletna članica novogoriškega umetniškega ansambla, za vlogo Bogdane v komediji jerebika, štrudelj, ples pa še kaj Simone Semenič. Nastala je v koprodukciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica in Slovenskega mladinskega gledališča. »Največja odlika predstave je užitek igranja, veselje do igre, ki ga vseskozi izžarevajo nastopajoči in se preliva v publikum. Zdi se, da je središče te razigranosti Marjuta Slamič v vlogi Bogdane, da je prav ona tista, ki vseskozi poganja dogajanje, mu daje takt in spodbuja radoživost. V vlogi farovške gospodinje je dar za naravno in detajlirano podajanje – tako tipičen za Marjutino igro pred kamero – nadgradila s smislom za komično, čutnostjo in primorskim temperamentom. Marjuta Slamič je Bogdano oblikovala s toplino in pretanjenim razumevanjem »malega človeka«,« je zapisano v utemeljitvi nagrade. Z igralko Marjuto Slamič se pogovarja Ingrid Kašca Bucik.

NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.

V knjigi Turški lok je zbranih petnajst razprav na temo slovenske drame, ki jih je avtor ob različnih priložnostih napisal v zadnjih desetih letih. Obravnava avtorje različnih generacij, od Vitomila Zupana do današnjih sodobnikov, kot sta Peter Resman ali Simona Semenič. Glavni namen so dekodiranje zametkov postmodernistične in postdramske pisave pri avtorjih starejših generacij ter premisleki o novih načinih pisanja v današnjem času, na nekaterih mestih med njimi vleče tudi vzporednice. V oddajo smo uvrstili tri odlomke iz razprav: Drama kot oblika (iz) "predmiselnega kaosa", v katerem Lukan analizira dramo Zapiski Vitomila Zupana, Gledališče jezika, kot ga piše Milan Jesih, ter Čas v krogu, ki zaznamuje dogajanje in metafizične razsežnosti v drami 24ur Simone Semenič. Uporaba turškega loka kot simbola preciznosti avtorju omogoča vstopiti v dramo in zadeti njen izvirni dramski živec, v oddajo Oder pa se je Blaž Lukan oglasil z osebnimi pogledi na izbrane avtorje. Knjiga je izšla pri Cankarjevi založbi januarja 2020. Vabimo vas k poslušanju. foto: Maj Pavček

jerebika, štrudelj, ples pa še kaj je naslov dramskega besedila Simone Semenič, ki bo nocoj premierno zaživelo na odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Iz mariborske založbe Litera pa v našo oddajo prihajata novosti; govorili bomo o pesniških zbirkah Mete Kušar: Zmaj ter Goreča knjiga Miklavža Komelja. Vabimo vas k poslušanju! foto: Peter Uhan, izsek

V knjigi Turški lok je zbranih petnajst razprav na temo slovenske drame, ki jih je avtor ob različnih priložnostih napisal v zadnjih desetih letih. Obravnava avtorje različnih generacij, od Vitomila Zupana do današnjih sodobnikov, kot sta Peter Resman ali Simona Semenič. Poglavitni namen je dekodiranje zametkov postmodernistične in postdramske pisave pri avtorjih starejših generacij ter premisleki o novih načinih pisanja v današnjem času, na nekaterih mestih med njimi vleče tudi vzporednice. V oddajo smo uvrstili tri odlomke iz razprav: Drama kot oblika (iz) »predmiselnega kaosa«, v katerem Lukan analizira dramo Zapiski Vitomila Zupana, Gledališče jezika, kot ga piše Milan Jesih ter Čas v krogu, ki zaznamuje dogajanje in metafizične razsežnosti v drami 24ur Simone Semenič. Uporaba »turškega loka« kot simbola preciznosti avtorju omogoča vstopiti v dramo in zadeti njen izvirni dramski »živec«, v oddajo Oder pa se je Blaž Lukan oglasil z osebnimi pogledi na izbrane avtorje. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Maj Pavček

Včeraj bi se moral zaključiti 50. Teden slovenske drame, vendar ga je doletela podobna usoda, kot mnoge druge prireditve, ki so jih onemogočile posebne razmere. Nagrade Slavka Gruma za najboljše novo slovensko dramsko besedilo, kot ostale nagrade, tudi še niso podelili, poznamo pa ime nagrajenke. Tjaša Mislej je bila izbrana z absurdno socialno dramo Naše skladišče. Nominirana so bila še dramska besedila Ize Strehar, Simone Semenič, Katarine Morano, Žige Divjaka in Simone Hamer.

V vsaki od enajstih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 45. Festivala Borštnikovo srečanje. še ni naslova spremljajo: Benjamin Zajc, dramaturg, Miranda Trnjanin, igralka, Katja Černe, dramaturginja in pedagoginja in Maja Arzenšek, nekdanja plesalka in zdravnica. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Maribor Simona Semenič: še ni naslova Slovensko mladinsko gledališče Režiser in dramaturg: Tomi Janežič Scenograf: Branko Hojnik Izbor glasbe: ustvarjalci predstave Kostumografka: Marina Sremac Oblikovalec zvoka: Silvo Zupančič Oblikovalca svetlobe: David Cvelbar, Tomi Janežič Asistenta režije: Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca Asistent scenografije: Aleksander Vujović Oblikovalec videa: Dušan Ojdanič Oblikovalka maske: Nathalie Horvat Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Vodja predstave: Gašper Tesner Igralci: Neda R. Bric, Daša Doberšek, Tomi Janežič, Nataša Keser, Boris Kos, Mirjana Medojević, Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Daniel Day Škufca, Stane Tomazin, Matija Vastl Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.

V vsaki od enajstih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 45. Festivala Borštnikovo srečanje. še ni naslova spremljajo: Benjamin Zajc, dramaturg, Miranda Trnjanin, igralka, Katja Černe, dramaturginja in pedagoginja in Maja Arzenšek, nekdanja plesalka in zdravnica. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Maribor Simona Semenič: še ni naslova Slovensko mladinsko gledališče Režiser in dramaturg: Tomi Janežič Scenograf: Branko Hojnik Izbor glasbe: ustvarjalci predstave Kostumografka: Marina Sremac Oblikovalec zvoka: Silvo Zupančič Oblikovalca svetlobe: David Cvelbar, Tomi Janežič Asistenta režije: Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca Asistent scenografije: Aleksander Vujović Oblikovalec videa: Dušan Ojdanič Oblikovalka maske: Nathalie Horvat Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Vodja predstave: Gašper Tesner Igralci: Neda R. Bric, Daša Doberšek, Tomi Janežič, Nataša Keser, Boris Kos, Mirjana Medojević, Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Daniel Day Škufca, Stane Tomazin, Matija Vastl Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.

V vsaki od enajstih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 45. Festivala Borštnikovo srečanje. še ni naslova spremljajo: Benjamin Zajc, dramaturg, Miranda Trnjanin, igralka, Katja Černe, dramaturginja in pedagoginja in Maja Arzenšek, nekdanja plesalka in zdravnica. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Maribor Simona Semenič: še ni naslova Slovensko mladinsko gledališče Režiser in dramaturg: Tomi Janežič Scenograf: Branko Hojnik Izbor glasbe: ustvarjalci predstave Kostumografka: Marina Sremac Oblikovalec zvoka: Silvo Zupančič Oblikovalca svetlobe: David Cvelbar, Tomi Janežič Asistenta režije: Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca Asistent scenografije: Aleksander Vujović Oblikovalec videa: Dušan Ojdanič Oblikovalka maske: Nathalie Horvat Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Vodja predstave: Gašper Tesner Igralci: Neda R. Bric, Daša Doberšek, Tomi Janežič, Nataša Keser, Boris Kos, Mirjana Medojević, Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Daniel Day Škufca, Stane Tomazin, Matija Vastl Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.

V vsaki od enajstih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 45. Festivala Borštnikovo srečanje. še ni naslova spremljajo: Benjamin Zajc, dramaturg, Miranda Trnjanin, igralka, Katja Černe, dramaturginja in pedagoginja in Maja Arzenšek, nekdanja plesalka in zdravnica. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Maribor Simona Semenič: še ni naslova Slovensko mladinsko gledališče Režiser in dramaturg: Tomi Janežič Scenograf: Branko Hojnik Izbor glasbe: ustvarjalci predstave Kostumografka: Marina Sremac Oblikovalec zvoka: Silvo Zupančič Oblikovalca svetlobe: David Cvelbar, Tomi Janežič Asistenta režije: Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca Asistent scenografije: Aleksander Vujović Oblikovalec videa: Dušan Ojdanič Oblikovalka maske: Nathalie Horvat Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Vodja predstave: Gašper Tesner Igralci: Neda R. Bric, Daša Doberšek, Tomi Janežič, Nataša Keser, Boris Kos, Mirjana Medojević, Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Daniel Day Škufca, Stane Tomazin, Matija Vastl Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.

V vsaki od enajstih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 45. Festivala Borštnikovo srečanje. še ni naslova spremljajo: Benjamin Zajc, dramaturg, Miranda Trnjanin, igralka, Katja Černe, dramaturginja in pedagoginja in Maja Arzenšek, nekdanja plesalka in zdravnica. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Maribor Simona Semenič: še ni naslova Slovensko mladinsko gledališče Režiser in dramaturg: Tomi Janežič Scenograf: Branko Hojnik Izbor glasbe: ustvarjalci predstave Kostumografka: Marina Sremac Oblikovalec zvoka: Silvo Zupančič Oblikovalca svetlobe: David Cvelbar, Tomi Janežič Asistenta režije: Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca Asistent scenografije: Aleksander Vujović Oblikovalec videa: Dušan Ojdanič Oblikovalka maske: Nathalie Horvat Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Vodja predstave: Gašper Tesner Igralci: Neda R. Bric, Daša Doberšek, Tomi Janežič, Nataša Keser, Boris Kos, Mirjana Medojević, Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Daniel Day Škufca, Stane Tomazin, Matija Vastl Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.

V vsaki od enajstih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 45. Festivala Borštnikovo srečanje. še ni naslova spremljajo: Benjamin Zajc, dramaturg, Miranda Trnjanin, igralka, Katja Černe, dramaturginja in pedagoginja in Maja Arzenšek, nekdanja plesalka in zdravnica. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Maribor Simona Semenič: še ni naslova Slovensko mladinsko gledališče Režiser in dramaturg: Tomi Janežič Scenograf: Branko Hojnik Izbor glasbe: ustvarjalci predstave Kostumografka: Marina Sremac Oblikovalec zvoka: Silvo Zupančič Oblikovalca svetlobe: David Cvelbar, Tomi Janežič Asistenta režije: Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca Asistent scenografije: Aleksander Vujović Oblikovalec videa: Dušan Ojdanič Oblikovalka maske: Nathalie Horvat Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Vodja predstave: Gašper Tesner Igralci: Neda R. Bric, Daša Doberšek, Tomi Janežič, Nataša Keser, Boris Kos, Mirjana Medojević, Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Daniel Day Škufca, Stane Tomazin, Matija Vastl Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.

V vsaki od sedmih epizod serije Abonma TSD v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 49. Tedna slovenske drame. še ni naslova (izmenično) spremljajo: Minca Lorenci, igralka, Eva Nina Lampič, režiserka, Marko Sosič, selektor, Nika Švab, dramaturginja, Aphra Tesla, intermedijska umetnica in Miha Horvat, soustanovitelj Fundacije Sonda. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Študent Slovensko mladinsko gledališče še ni naslova Režija: Tomi Janežič Zasedba: Neda R. Bric, Daša Doberšek, Tomi Janežič, Nataša Keser, Boris Kos, Mirjana Medojević, Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Daniel Day Škufca, Stane Tomazin, Matija Vastl Dramaturgija: Tomi Janežič Scenografija: Branko Hojnik Izbor glasbe: ustvarjalci predstave Kostumografija: Marina Sremac Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar, Tomi Janežič Asistenca režije: Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca Asistent scenografije: Aleksander Vujović Oblikovanje video: Dušan Ojdanič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Vodja predstave: Gašper Tesner Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.

V vsaki od sedmih epizod serije Abonma TSD v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 49. Tedna slovenske drame. še ni naslova (izmenično) spremljajo: Minca Lorenci, igralka, Eva Nina Lampič, režiserka, Marko Sosič, selektor, Nika Švab, dramaturginja, Aphra Tesla, intermedijska umetnica in Miha Horvat, soustanovitelj Fundacije Sonda. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Študent Slovensko mladinsko gledališče še ni naslova Režija: Tomi Janežič Zasedba: Neda R. Bric, Daša Doberšek, Tomi Janežič, Nataša Keser, Boris Kos, Mirjana Medojević, Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Daniel Day Škufca, Stane Tomazin, Matija Vastl Dramaturgija: Tomi Janežič Scenografija: Branko Hojnik Izbor glasbe: ustvarjalci predstave Kostumografija: Marina Sremac Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar, Tomi Janežič Asistenca režije: Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca Asistent scenografije: Aleksander Vujović Oblikovanje video: Dušan Ojdanič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Vodja predstave: Gašper Tesner Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.

V vsaki od sedmih epizod serije Abonma TSD v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 49. Tedna slovenske drame. še ni naslova (izmenično) spremljajo: Minca Lorenci, igralka, Eva Nina Lampič, režiserka, Marko Sosič, selektor, Nika Švab, dramaturginja, Aphra Tesla, intermedijska umetnica in Miha Horvat, soustanovitelj Fundacije Sonda. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Študent Slovensko mladinsko gledališče še ni naslova Režija: Tomi Janežič Zasedba: Neda R. Bric, Daša Doberšek, Tomi Janežič, Nataša Keser, Boris Kos, Mirjana Medojević, Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Daniel Day Škufca, Stane Tomazin, Matija Vastl Dramaturgija: Tomi Janežič Scenografija: Branko Hojnik Izbor glasbe: ustvarjalci predstave Kostumografija: Marina Sremac Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar, Tomi Janežič Asistenca režije: Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca Asistent scenografije: Aleksander Vujović Oblikovanje video: Dušan Ojdanič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Vodja predstave: Gašper Tesner Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.

V Slovenskem mladinskem gledališču so zadnje sobote namenjene celodnevnemu gledališkemu maratonu, deset ur trajajoči predstavi «še ni naslova«, ki predeluje snov o nadčasovnem arhetipnem junaku, na katerega se lepijo številni pomeni, povezuje pa jih skupinska igra ekipe, ki jo vodi režiser Tomi Janežič. Izhodišče dolgotrajnega procesa nastajanja in vzporednega pisanja besedila Simone Semenič je bil lik Don Juana, ki predstavlja enega izmed osrednjih, enigmatičnih, svetlih in temačnih podob umetnosti in misli Zahoda. V oddaji Kulturni fokus se bo Magda Tušar pogovarjala z režiserjem predstave in igralci: Dašo Doberšek, Mirjano Medojević, Danijelom Dayem Škufco in Stanetom Tomazinom.