Podcasts about njena

Šla je skozi izčrpavajočo ločitev, se drugič poročila, zatem pa se ji je v kratkem obdobju svet postavil na glavo. Zaradi hude poškodbe kolena je bila prisiljena končati kariero učiteljice smučanja. Med okrevanjem je izvedela, da ima raka na dojki. Kmalu zatem je prestala še operacijo črevesja. Obenem pa je njen mož dobil diagnozo: Parkinsonova bolezen.Njena gorenjska trma in privzgojen odnos do življenja sta jo gnala prek obupa. Da bi se čustveno in telesno sestavila, se je odpravila na 4000 kilometrov dolgo kolesarjenje od jezera Tahoe v Kaliforniji, kjer živi, do La Ventane na mehiški obali, kjer imajo družinsko počitniško hiško. Kolesarila je pri temperaturah pod ničlo in pri 40 stopinjah, po makadamu nacionalnih parkov in po asfaltu tik ob prehitrih priklopnikih, spotoma pa premagala blizu 50.000 metrov višine. "Vožnja po samotni cesti, kjer mi ni bilo treba paziti na promet ali kar koli drugega, je omogočala, da so mi glavo polnile misli in spomini. Spominjala sem se. Predelovala. Odstranjevala bolečine iz preteklosti. Premikanje naprej po cesti je bilo moja odrešitev." Zapiski: osebna spletna stran, knjiga Naj se vrti, Alenka Vreček na Instagramu.

Tokrat smo lahko slišali, kako dejavno se tudi Slovenska Karitas odziva na konkretne stiske v nerazvitih deželah, kako razvejana je njena mednarodna pomoč.

Že od otroštva nog Tjaša Kosar opaža, da se večina ljudi v življenju bori in da tista znana fraza, da življenje ni potica, še kako drži. Tjaša to čuti tudi na lastni koži. Njena visoka občutljivost, ki jo opisuje kot sposobnost, da »čutiš bolečino drugega fizično«, ji ne dovoljuje, da bi pogledala stran od krivic. Kot priča številnim neenakostim je že hitro spoznala, da je v življenju »ne bomo vsi enako odnesli«.To globoko zavedanje jo je gnalo, da svoje izkušnje in bolečnino okoli nje spremeni v dejanja. »Moja želja je prispevati k temu, da mogoče tistim za tabo ne bi bilo treba iti čez iste bolečine, ker so nepotrebne,« pravi. To svoje notranje vodilo uresničuje skozi delo na področju izobraževanja, ozaveščanja, zagovorništva o ženskih pravicah, duševnega zdravja ter skozi umetnost, kot sta gledališče zatiranih in ustvarjanje dokumentarnega filma »Pokaži mi bolečino sveta«. Verjame, da je »borba za druge tudi eno izmed zdravil, kako sebe izvleči iz temnih prostorov«.Tjaša opozarja, da se neenakosti med nami poglabljajo, ker ne naredimo dovolj, da bi bilo drugače. Živimo v kulturi, kjer so v ospredju »tekmovanje, individualizem in samouresničevanje«, medtem ko sistemsko razmišljanje o dobrobiti celotne skupnosti ostaja spregledano. »V resnici vse deluje tako, da ne bi bili solidarni,« je neposredna. Ta erozija se po njenem kaže v tem, da sicer deklarativno nasprotujemo neenakostim, a se te v praksi krepijo, ker naša dejanja ne sledijo našim besedam.Zakaj je tako težko graditi solidarnost? Tjaša izpostavlja ekonomske pritiske: velik del prebivalstva, kar dve tretjini, zasluži manj od povprečne plače. »In zdaj: če ne zaslužiš dovolj, se moraš ves čas pehati za to, da preživiš.« Ljudje morda preprosto ne zmorejo, ne pa, da nočejo, ko se ne odzovejo na pozive k dejanjem solidarnosti, razmišlja Tjaša, ki pa sama ne ostaja nema opazovalka. Verjame, da »solidarnost ni nekaj, kar pritisneš na on ali off, ampak je kultura, način življenja.« Zanjo solidarnost tudi ni le občasna gesta pomoči, temveč prepričanje, »skoraj kot verovanje«, ki se kaže v vseh naših dejanjih in odnosih.Spodbuja nas, da »ne skrivamo, kaj se nam zares dogaja«, saj s tem, ko spregovorimo, lahko preprečimo, da bi se podobne stiske ponovile komu drugemu. To je dejanje, ki »ti pomaga, da ponoči lahko spiš.«Prisluhnimo Tjaši. Njeno delo in razmišljanje kažeta, da kljub sistemskim oviram in občutku nemoči vedno obstaja pot naprej. »Tam, kjer se začne tema, se na drugi strani začne tudi pogum,« pravi. Vsak posameznik, ki »ne obupa«, lahko prispeva k spremembi. Včasih je dovolj že, da ponudimo roko in resnično prisluhnemo drug drugemu.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Andrej Lutman je eden tistih slovenskih pesnikov, ki s svojim ustvarjanjem dokazujejo neizmerno in mnogovrstno izrazno moč slovenskega jezika. Njegova imaginacija nima meja: domisli se novih in novih izrazov, verze premetava sem ter tja, zahoče se mu skrajnosti. Takšno skrajnost in povezavo domnevno nezdružljivega kaže že nekoliko nenavaden naslov zbirke Obline zavesti. Obline namigujejo na čutnost, zavest je v marsičem razumska. Pesnik z novimi besedami slika kratke prizore, nekakšno zaganjanje v nove izkušnje in nenavadna doživetja. Včasih je tudi malce vulgaren, kot da bi hotel zaustaviti pretirano in razgaljeno čustvenost. Je že tako, da slovenski pesniki svojo poezijo radi zabelijo s kakšnimi kar precej nazornimi izrazi. Lutman kopiči besedne igre, presenečenja in obrate, vendar ne ostaja na površju, temveč prodira v globino. Njegove pesmi govorijo tudi o bivanjski stiski. S slikovitimi verzi nas povede v mejne položaje, ne izogiba se angažiranosti in opozoril, da je s tem svetom nekaj hudo narobe. V ludistični maniri, tu in tam tudi nekoliko nadrealistično, pesnikuje o zavrnitvi, preganjanju in negotovosti. Pesnik je ironičen, kdaj pa kdaj tudi sarkastičen. V posmehovanju je nekaj strašljivega, saj se v stihe vsilijo posiljevalec, alkoholik in socialno neprilagojen psihopat. Po Lutmanovi poeziji se sprehaja sprevrženost, toda nikakor ne gre prezreti neposredne kritičnosti: »Medij nacionalnega / dosega (v razvoju): / večumje, / enoumje, / brezumje. Poet je igriv in norčav. Parafrazira znane pesmi in jim odvzema njihovo naravnanost in sporočilnost. V zanikanju in profanosti je vendarle tudi nekaj takega, kar spominja na grenkobo, zagrenjenost in morda razočaranje, češ da je tako, kot je, lahko pa bi bilo čisto drugače. Andrej Lutman se ponorčuje iz resnih tem, tudi iz družbe omejene odgovornosti. Sebe ima za sanjavca, in to takšnega, ki bedi. Gre mu za to, da bi prekinil vsakdanji notranji samogovor, odmislil vse misli in si prizadeval, da bi zmogel uvideti. Premagati skuša štiri sovražnosti – grozo, jasnost, moč in ne nazadnje tudi starost. Ko jih bo obvladal, se mu bo odprla zadnja pot, toda po uresničitvi te možnosti, zagotavlja, se bo boril še naprej, saj večnost, kot zatrjuje, nima mej. Bojevalec zmore marsikaj: ustvarja premišljene načine spopadanja in skuša spremeniti tok svoje usode. Pod vplivom tujih življenjskih okoliščin spoznava, da upornost prinaša svobodo, medtem ko izbris samopomembnosti spodbuja kljubovalen pogum. Zmaga nad nravstvenimi sodbami poraja skromnost, o kateri meni, da ni izenačena s hlapčevstvom. Bojevalec ne pomiluje svojih slabosti in se slej ko prej nauči, da se zmore smejati tudi samemu sebi. Pri tem kar naravnost razkrije, da so njegove vrednote razpon, trdnost, skladje, osrednjost in odločnost. Avtor se dotakne zapletenega razmerja z žensko in dvomi, da v odnosu med spoloma lahko vse teče gladko. V nekaterih pesmih sam spregovori kot ženska, zapoje ji tudi hvalnico. Ženski se zahoče znanja za prostost. Vesela je in svobodna, drzna in spodbudna, oborožena in ženstvena, v trpnih razmerah gibka in hitra, pa še zvedava in posebna, kot pravi, še več, nekakšna sohkratinja in celo večhkratinja. »Ko se ženska upre, / si moški dopove: / nisem uspešen, / sem upehan, / opeharjen.« Kakorkoli že, udeleženki in udeležencu v dvojici se marsikaj primeri, toda po vsej verjetnosti je vredno vztrajati. »Prostor dočaka par. / In je znosno.« Na koncu zbirke se pesnik sprašuje o ustvarjalnem postopku in snovanju pesmi. Vznemirjajo ga jezikovna vprašanja, zamisli se nad skupinskim nastajanjem knjige. Predvideva, da je slovenščina postala prepoznavna, ko se je začela prav v slovenščini ukvarjati sama s sabo. Seveda vse skupaj sploh ni bilo preprosto, saj so pisni viri lahko celo razlog za laži. »Le prikrivanje in izkoriščanje tržno naravnanih trenutkov, ko naj bi določen zapis postal pomemben, omogoči nastanek zgodovine.« Nekatere pesmi imajo ritem in kitice, kar nekaj pa jih je oblikovanih kot poezija v prozi. Na koncu je dodana še tako imenovana predalpska naskočnica z naslovom Priskutna skuta. Njena domnevna avtorica je Regina Kralj. Mimogrede, takšen psevdonim je včasih uporabljal slovenski literarni ustvarjalec Jože Štucin. Lutmanova Regina je precej objestna, saj priznava, da rada razčlovečuje, še raje pa razčetverja. Nič čudnega, da je takšna, ko pa ji vso to razbrzdanost na uho prišepetava sam satan. Sliko na naslovnici pesniške zbirke Obline zavesti je upodobil Andrej Lutman sam. Uporabil je modro vijolično barvo in spodaj narisal obraz, ki je zazrt v letečega in nevarnega zmaja z odprtim gobcem. Vse skupaj je nekoliko skrivnostno in grozljivo, vendar po svoje tudi očarljivo, tako kot je očarljiva, slogovno mogočna in povedno razkošna poezija Andreja Lutmana, iskalca nečesa novega, drugačnega in umetniško izzivalnega; umetnika, ki si je že pridobil pomemben in prepoznaven položaj med slovenskimi pesnicami in pesniki.

Ako je trudnoća zdrava, žena treba da se ponaša sasvim normalno, pa ako oseća da može da trči maraton, zašto da ne?! Ukratko bi bila poruka gošće nove epizode Mamazjanije Nele Bunčić Vukomanović, pasionirane trkačice, popularne Jugoslovenke, koja je od pre devet i po meseci mama jedne male Lole, koja joj uveliko pravi društvo na trkačkoj stazi i svetskim maratonima. Sve do porođaja, Nela je trčala maratone, vežbala u teretani, osluškivala svoje telo i nije prelazila određene granice. „Nisam bila neustrašiva trudnica, imala sam i ja neke strahove, naročito u petom mesecu kada su krenule iznenadne kontrakcije. Međutim, to je prošlo, bila sam dobro, osećala sam da mogu da treniram, a moje prirodno stanje je da se krećem. Bilo bi mi strašno da sam morala da ležim, da se ne pomeram“, priča Nela. Okolina nije uvek sa odobravanjem gledala na njeno ponašanje u trudnoći, čak je i mama bila u strahu, svaki put kada bi otišla da trči. „Dešavalo se da me mama zove i kad joj kažem da idem na trčanje nije joj bilo svejedno, ali to sam ja. Slušala sam svoje telo, sa lekarom sam se dogovorila da smanjim treninge, ali nije bilo potrebe da prestajem. Žene u trudnoći treba da znaju da je to prirodno stanje, nije bolest, kao što se naše društvo često odnosi prema ‚drugom stanju‘. Ako je trudnoća zdrava, onda se ponašamo normalno i poželjno je da se krećemo i budemo aktivne“, objašnjava Nela. Porođaj je, uz manje probleme, prošao kako treba i rođena je Lola, koja iako još nije prohodala, sa mamom redovno trči. „Vodim je na maratone i oduševljena je gužvom, ljudima, a posebno kad prođemo kroz cilj, pa bacaju šarene konfete na sve strane, to joj je omiljeno. Lola je divna beba, koja se stalno smeje, dobro jede, sisa, spava“, priča Nela, koja najviše vremena provodi sa svojom bebom, uprkos obavezama. Iako većina mladih mama ne stižu da se posvete bebi onoliko koliko bi želele i uživaju u odrastanju svog deteta, koje brzo prođe, Nela je Lolu maksimalno uključila u svoj život. „Ona je tu da se prilagođava nama. Ako ja vežbam, tu je pored mene i to joj je jako zabavno, tada se najviše smeje. Kad idem da trčim maraton, neretko je povedem, kad trčim rekreativno, ona je sa mnom, guram je u kolicima, učesnik je u mom životu i tako provodimo vreme zajedno. Kad je gladna dojim je, gde god da se nađemo u tom trenutku, jer i dalje sisa i pored čvrste hrane, ali mleko je za nju obrok kojeg se još ne odriče“, priča gošća Mamazjanije. Upoređujući, kroz razgovor, svoje nemirno detinjstvo, iz kojeg nosi avanturističke uspomene na brojne padove sa rolera, posekotine iz igre, Nela zaključuje da deca treba da budu slobodna, da ih pustimo i da se povrede jer to su prvi koraci suočavanja sa traumama i početak osamostaljivanja, kao i način da sebe nauče da čuvaju u kasnijem periodu. „Lolu već sad puštam da se igra sa našim kucama, koje su u odnosu na nju dosta velike, ali ona je sa njima opuštena, navikla je i kad laju, prave buku, njoj ne smeta da spava u toj gunguli. Kad prohoda, planiram da ogradimo dvorište i da je pustimo da šeta, pada, i nauči da se dočeka i zaštiti, ali to je jedino moguće ako joj pružimo slobodu i ne stojimo neprestano ‚nad glavom‘“, kaže Nela. Ubrzo nakon što se porodila, Nela se suočila sa najvećim bolom u životu, kada joj je preminuo otac, koji se tokom šest godina lečio od teške bolesti. „Bio je to najveći izazov za mene sa kojim ništa drugo ne može da se poredi, period u kojem sam želela da budem sama, da tugujem jer to je bol koja ne prolazi. Međutim, Lola je bila tu i njen osmeh je sve nas održao. Naša veza je toliko jaka da u periodima kada sam bila sa tatom u bolnici i nisam mogla da budem sa njom, ona je spavala, nije plakala, niti bila zahtevna ni na koji način. Kao da je, zaista, osetila da treba da mi pomogne. Dala mi je snagu bez koje ne znam kako bih izdržala“, zaključuje Nela.

K pogovoru smo povabili inženirko oblikovanja, kreatorko, direktorico in ustanoviteljico podjetja ter blagovne znamke moških oblačil SENS, Zlato Zavašnik. Urejenost je pomembna, zelo vpliva na človeka in na njegovo počutje, tudi na okolje, v katerem se giblje. Zato je vredno v to vložiti nekaj časa, koliko?, naj vsak presodi sam. S pregovorom, da obleka naredi človeka, se ne strinjam najbolj. Bi pa rekla, obleka spremeni razpoloženje človeka in dejansko vpliva nanj navzven in navznoter, in to se mi zdi izjemno pomembno. Zlata še doda: Obleka vseeno nima takšnega vpliva, da bi nas naredila. Lahko pa držo in svoj karakter izrazimo ali podpremo z obleko, to pa. Zlata Zavašnik ustvarja že štirideset let. Kombinacija oblikovalke in podjetnice, ki se v njej prepleta, se je izkazala za veliko prednost. Eno od njenih vodil je trajnost, med prvimi je vstopila v bolj trajnostne in do okolja ter ljudi odgovornejše izdelan tekstil. Trideset let praznuje njena blagovna znamka. S svojo predanostjo in zavedanjem o potrebah trga po kakovostni moški modi in obleki je leta 1994 zagnala lastno blagovno znamko. Z minimalističnimi in vsestranskimi dizajni je revolucionirala slovensko modo, postala del slovenske oblačilne dediščine. Njena zavezanost etiki v poslovnih odnosih je bila odločilna za preživetje in rast tudi v obdobju ko so se številna tekstilna podjetja zapirala. Spominja se, kako se je čez noč trg razpolovil. Njena odločitev, da bo nadaljevala, je v celoti spremenila platformo podjetja. Treba je bilo zožiti poslovanje. Se specializirati. Meni je pomembno, da nisem razpršena. Potrebujem fokus. Najti širino znotraj tega, je zame izziv. In da se, kar je zanimivo. »Obleka ne more narediti človeka, to se mi zdi premočno. Obleka vseeno nima takšnega vpliva. Mislim, da mora imeti človek že sam po sebi neko držo, karakter, da lahko potem to izrazi ali poudari skozi obleko. Če nima vrednot, mu jih žal tudi obleka ne more dati. Z obleko lahko pridobi pozornost, zgradila pa ga ne bo kot človeka v polnem pomenu te besede.«»Žal večini ljudi trendi in cene narekujejo izbor. Vse skupaj je danes žal na kvantiteti in ne na kakovosti. Tudi mladi si raje kupijo pet majic kot eno, ki je za nošnjo prijetnejša in ki »boža« kožo. To bi morali veliko bolj izpostavljati, ker z obleko kažemo tudi svoje vrednote. Manj je več, ne samo v smislu barv in vzorcev, tudi v količinskem smislu je manj več. Na koncu prihranimo, ko smo za oblačilo na začetku odšteli več, a ga nosili dolgo časa. To vpliva na mnoga področja življenj, smo vzor naslednjim generacijam, to je velika tema.« Ko sem bila mlajša sem seveda imela ideje, večje, močnejše, tudi po tujih trgih, željo se pokazati. Bili so poizkusi, a izkušnje ne dobre. »Delala sem kalkulacije, koliko sem dobila za vloženo energijo. Rezultat ni bil v prid moje energije. Počutje mi je bilo pomembno in žal sem ugotovila, da vložim preveč za majhen rezultat. Nisem želela delati samo za modno pisto, ko potem kolekcija obstane v skladišču ali na smetišču. Vedno sem zato iskala mejo, do kod grem lahko z estetiko, da še ohranim produkt, ki je nosljiv.« »Svoboda je v minimalizmu. Obleka je tudi naš tihi govor, z njo sporočamo marsikaj o sebi, svojih načelih, kažemo tudi, koliko časa smo porabili za izbor in urejanje. Če imamo dober izbor, s tem prihranimo čas še za kaj drugega, meni se to zdi pomembno. Zato je začetni premislek ob nakupu zelo dragocen. Dober izbor oblačil postane naša druga koža, v katerih se odlično počutimo in jih nosimo dolgo časa. Na področju tekstila so se zgodile velike spremembe. Danes morajo biti proizvodnje tkanin celostne, izpolnjevati morajo številne kriterije in zaveze, ki zmanjšujejo obremenitve na okolje. V osnovi velja, da se v neki tkanini počutimo dobro, mora biti naravnega deleža v njej vsaj trideset odstotkov, kar še omogoča dihanje in nas ne zapre.« »Obleka je naš podpis. Mediji - in toliko jih je, vemo, da močno vplivajo. Vpijejo o tem, koliko boljši bi morali biti. Vsak se nekoliko podvrže temu. Pritisk je močan. Dobro je izoblikovati svoj stil, v katerem se dobro počutimo in se z njim lahko poistovetimo.«

Ana Svetel je za kratkoprozno zbirko Steklene stene nedavno prejela nagrado Društva slovenskih literarnih kritikov kritiško sito. Njena zbirka obsega pet daljših kratkih zgodb, ki se odlikujejo tako s svojimi zapleti kot s svojimi pripovednimi prijemi in konci. Njena junakinja se lahko sreča s povsem literarnim zapletom, kdaj drugič kaka njena vplivnica živi bolj v vzporednem življenju družabnih omrežij kot v vsakdanjem življenju, tretjič rešuje bivanjske dileme, četrtič …, vedno pa njene junakinje nastopajo v dobro zgrajenih in izpeljanih zgodbah, ki pritegnejo. Več o zbirki je avtorica povedala v pogovoru z Markom Goljo. Premierno smo ga predvajali januarja letos v oddaji Izšlo je. Foto: Marko Golja

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Nekaterim delom se vidi, da so nastala iz nuje, kot potreba po razgaljenju nekega subjekta ali stanja, prek njunega odnosa pa morda tudi kot potreba po razkrinkanju sistema. Obračun je ne nazadnje aktivna oblika soočenja z nasprotnikom, sestavljanje bilance pozitivnih in negativnih izidov, napovedovanje reza, ki bo, vsaj glede na izbiro besede, brutalen in dokončen, in bo prinesel nepovratne spremembe. Po obračunu vrnitev v status quo namreč ni več mogoča; obračun je radikalna gesta, pri kateri gre, vsaj teoretično, za preživetje. Soočenje potrebuje na drugi strani nekoga ali nekaj, kar presega pasivnost zrcalne funkcije. Rečeno z žargonom z nekega drugega področja: soočenje terja aktivno participacijo nasprotnega pola. Terja »Drugega/drugega« z veliko ali malo začetnico. Obračun, romaneskni prvenec pesnice Kaje Teržan, v tem smislu zastavlja drugačno vprašanje: ali je sploh mogoče razgaliti lastno ranljivost, izvesti radikalen, brezkompromisen in dokončen obračun s samim seboj? Roman Obračun ima svojo simbolno raven, ki se, tako kot Božanska komedija, razdeli na tri dele, od pekla proti nebesom. V romanu pa se sprehodijo od Močvirja skozi Hišo vse do zaključnega Samohoda. Kot Dante ima tudi pripovedovalka svojega vodnika in vodnico. Prvi je Krap, z japonskim imenom Koi, kar tudi sicer pomeni »krap«, in simbolizira odpornost, vztrajnost, željo po preživetju. V romanu predstavlja bolj kot ne materializacijo pripovedovalkinega notranjega glasu in ji zato sporoča točno tisto, kar sama v sebi že itak ve, čeprav se mora pretvarjati, da to sliši od nekoga zunanjega. Ko se v zadnjem delu romana znova srečata, ima krap človeško podobo in tudi sicer postane od pripovedovalke ločena, mestoma hostilna entiteta. V vmesnem prostoru, v Hiši, pripovedovalka sreča Karin, za katero se v zaključku izkaže, da je le druga skrajnost istosti. Skozi vse tri dele pa se ponavlja element vode, najprej kot močvirje, nato kot jezero, ki je neredko zaledenelo. V zadnjem delu je prostor dogajanja klet, vendar se motiv vode prenese na drugo raven besedila, na način ubesedovanja, ki v nasprotju s prej fragmentirano narativo postane tekoč in deroč oziroma kot je omenjeno v romanu: potok in reka. Voda je nasploh pogost motiv poezije Kaje Teržan; že njen pesniški prvenec je bil naslovljen Delta. V Obračunu je najti elemente pesmi Razgled nad jezerom iz nagrajene zbirke Krog, kot bi bil roman odgovor na tisti del, v katerem pravu pravi: »Skoraj, da me ni. Razgled sem; imam zunajtelesno izkušnjo jezera.« V nasprotju s tem namreč pripovedovalka Obračuna še kako je. Njena prisotnost obvladuje vse pripovedne plasti, do te mere, da občutje včasih postane klavstrofobično. Čeprav se zdi, da je vse v romanu usmerjeno k pripovedovalkini introspekciji, k postopnemu udejanjenju njene notranje preobrazbe, se ta ne zgodi zares, vsaj ne v tisti dokončni meri, ki bi jo od obračuna kot radikalne geste pričakovali. Ker se pripovedovalka ves čas sooča le sama s seboj, pa čeprav v različnih preoblikah, umanjka nasprotni pol, ki bi presegel stopnjo zrcaljenja, torej protipol, ki bi v roman vnesel napetost Drugosti. Obračun je usmerjen navzven in teče enosmerno: pripovedovalkin resnični nasprotnik je zunanji svet. Ta je večinoma prikazan kot odklonilen in sovražen, kar je razumljivo, saj je filtriran skozi optiko pripovedovalke. Zunanjost nima opornih točk, ki bi perspektivo premerile, jo, vsaj začasno, spreobrnile ali vsaj pretresle, tako da ostaja pogled nanj pretežno enoznačen. Edini zavezniki tega odtujenega sveta so otroci, ki so si sposobni ustvarili lasten svet z lastnimi pravili. Pripovedovalka jim skuša v tem slediti, prevzeti njihov pogled: od tod čarobni govoreči krap, od tod cele pasaže iz sanj in poetične podobe, ki jih nato raztrga krutost resničnosti. Pa vendar je v drži pripovedovalke nekaj, česar otroški pogled še nima, vsaj ne na tak način, in česar se sama pravzaprav dobro zaveda: zagrenjenosti, ki je nekje opisana kot »črn mehkužec ... bežno podoben ogromnemu sluzastemu polžu z velikansko glavo«. Pripovedovalka sicer sklene, da se bo stvora znebila, kar tudi stori; pa vendar do konca romana ostaja občutek, da ni zares izginil. Obračun Kaje Teržan bi lahko brali kot izpoved senzibilne subjektke, ki ne najde načina, kako se izraziti v svetu, ki deluje popolnoma drugače kot ona sama. Vendar pripovedovalka, namesto da bi problematizirala lastno tujost, ostaja trdno zasidrana v svojo pozicijo, od katere ne odstopa, in zato tudi sprememba ni mogoča. Roman se tako ujame v zanko avtoreferencialnosti, v smislu, da se nenehno obrača vase in v notranji svet pripovedovalke, ki se vedno znova sooča le sam s seboj. Tega postopka se v celoti zaveda in ga tudi nagovarja, vendar ga ne zmore preseči, zaradi česar ustvarja občutek nezmožnosti, da bi kroženju ubežala. Tu ni ne dvoumnosti ne ambivalence, ironija, o kateri berem na zavihku, pa ne pride do izraza, ker se izgubi v dobesednosti. Mogoče je bistvo Obračuna to, da roman sam vzpostavi Drugost v odnosu do bralstva. Čeprav lahko občudujem to držo, ideja tu presega izvedbo.

Nocoj bomo premierno slišali pravljico Podkev in njena sreča avtorice Polone Šergon. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. Zdirjal kot iz uma čez mokro je trato, a tam ga čakálo lepljivo je blato. Prilepila podkev se v mokro je reč, so žeblji zavpili: »Ne moremo več!« in glej, naša podkev je kmalu spoznala, da samcata v travi je mokri ostala. Pripoveduje: Primož Pirnat. Avtorica besedila: Polona Šergon. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Mojstra zvoka: Sonja Strenar in Matjaž Miklič.. Režiserka: Špela Kravogel. Urednica oddaje: Alja Verbole. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 01 Radia Slovenija, april 2025.

Obilježavajući Mother's Day, praznik koji slavi snagu i ljepotu majčinstva, razgovarali smo sa jednom bosanskom majkom, čija je priča istovremeno doboko lična i univerzalno historijska, jer se prepliće sa strahotama bosanskog rata. Ona je Ismeta Čejvan iz Melbournea, vrijedna i otresita Krajiškinja, istinska heroina nade, koja je usljed ratnih dešavanja godinama bila odvojena od starijeg, tada 12- godišnjeg sina, ne znajući da li je uopšte živ, tragala za njim i našavši ga, uspjela ga dovesti u Australiju. Snagom svoje vjere i odlučnosti pronašla je sina, a možda i zbog nevidljivih putanja sudbine, ili karme, jer je u svom selu tokom rata spasila živote dvoje tuđe djece, izvukavši ih iz zapaljene štale. Ožiljci od opekotina na jednoj ruci ostali su kao svjedočanstvo na strahote rata, ali i podsjećanje na veličinu hrabrosti jedne bosanske žene.

Liane je stara devetnajst let in ima za sabo težko otroštvo, ki ga je vsaj delno preživela v reji. To jo je močno zaznamovalo. Občutek, da je mama, ki zelo očitno ni kos svojim materinskim obveznostim in si raje kot redno službo išče tako imenovane priložnostne sponzorje, noče, je tako globoko ukoreninjen v Lianini podzavesti, da potrditev išče drugje, predvsem na svetovnem spletu. Ko nekega dne dobi povabilo na avdicijo za resničnostni šov, se zanjo vse spremeni. »Vodja kastinga je rekla, da me hoče. Hoče me,« zabrusi Liane svetovalki za poklicno integracijo, ki si drzne podvomiti, da je resničnostni šov lahko prava karierna priložnost. Tudi dvomi prijateljic in edinega fanta, do katerega ni ravnodušna, ne omajejo njenega prepričanja, da so bile besede vodje kastinga pristne in da jo prvič v življenju nekdo hoče. Njo, prav njo. Liane seveda ne vidi širše slike, ne vidi pasti, ki se skrivajo za kirurškimi lepotnimi posegi, previsokimi petkami in prekratkimi krili ter zapeljivim poplesovanjem v neposrednih prenosih na družbenih omrežjih. Vidi le odskočno desko v boljše življenje, priložnost, da končno postane nekdo, da uide neperspektivnemu vsakdanjiku nenehnih groženj z deložacijo zaradi neplačanih računov in maminih ponavljajočih se vzorcev, ki se počasi prenašajo tudi na mlajšo sestro. Liane hoče izstopiti iz začaranega kroga in edini kapital, ki ga lahko vnovči – tako se ji zdi – je njeno telo. Film Nebrušeni diamant, celovečerni prvenec francoske režiserke in scenaristke Agathe Riedinger, je težko gledati, ne da bi glavno osebo vsaj malo obsojali. Če bi le opustila uničevanje svojega lepega telesa. Če bi le pozabila na tono ličil. Če bi se le izpisala iz družbenih omrežij in vpisala v šolo ali si poiskala službo. Če bi … Pa ima Liane – realno gledano – sploh to možnost? Si lahko brez izobrazbe preprosto najde službo in izplava iz začaranega kroga? Zelo verjetno je, da bo šla po maminih stopinjah in se zadovoljila s tako imenovanimi občasnimi sponzorji. Njena potreba po občudovanju izvira iz otroške travme, ki se je sama le delno zaveda, zato vsak všeček, ki ga dobi za svoje žgečkljive fotografije, ne poboža le njenega ega, temveč v njem vidi predvsem priložnost za korak k samouresničitvi. Socialnih omrežij ne uporablja tako kot bogate vplivnice z zlato žlico v ustih – kot le še eno poslovno priložnost – temveč kot edino priložnost. Nebrušeni diamant je film, ki nas spodbudi, da na dekleta, kot je Liane, pogledamo iz drugega zornega kota. Je film, ki nas opozori na naš privilegirani položaj, s katerega pogosto tako zlahka obsojamo tovrstno početje, in nam ponudi vpogled v kompleksnost boja junakinje za preživetje in občutkov, ki ga spremljajo. Piše: Gaja Pöschl Bere: Maja Moll

Z afriške celine prihaja nova sogovornica oddaje Drugi pogled Matildah Zulu. Njena domovina je Zambija, zadnjih nekaj let živi v Turčiji, točneje v Carigradu, od koder jo je pot novembra lani vodila v Zagorje ob Savi. Kako se je znašla tam? Odločila se je sodelovati v prostovoljskem projektu, v okviru katerega bo pol leta sodelovala pri aktivnostih v tamkajšnjem mladinskem centru ter pomagala učiteljem na eni od zagorskih šol. V nadaljevanju z avtorico oddaje Andrejo Gradišar o tem, kako so Zambijko sprejeli v Zasavju, katere afriške igre je naučila otroke ter kaj bi se rada naučila v Sloveniji.

Z afriške celine prihaja nova sogovornica oddaje Drugi pogled Matildah Zulu. Njena domovina je Zambija, zadnjih nekaj let živi v Turčiji, točneje v Carigradu, od koder jo je pot novembra lani vodila v Zagorje ob Savi. Kako se je znašla tam? Odločila se je sodelovati v prostovoljskem projektu, v okviru katerega bo pol leta sodelovala pri aktivnostih v tamkajšnjem mladinskem centru ter pomagala učiteljem na eni od zagorskih šol. V nadaljevanju z avtorico oddaje Andrejo Gradišar o tem, kako so Zambijko sprejeli v Zasavju, katere afriške igre je naučila otroke ter kaj bi se rada naučila v Sloveniji.

Piše Kristina Jurkovič, bereta Igor Velše in Sanja Rejc.. Pri knjižnih recenzijah se običajno posvečamo le besedilu, toda če knjigo za odrasle krasijo ilustracije, kar je precej neobičajno, je treba narediti izjemo; še toliko bolj, ko gre za skladen tandem slike in besede, kot je to v avtobiografski pripovedi Moj kraški pristan avtorice Elizabeth Griffin, kjer čarobne črno-bele jedkanice Alfreda Furlanija čudovito prevajajo avtoričina občutja v podobo. To ponazarja že naslovnica, natančno izrisan igličast gozd, skozi katerega se pretika svetloba in v katerega vodi široka pot, ki ni le prispodoba avtoričinih pohajanj po kraški gmajni, marveč tudi raziskovanja svoje življenjske poti. Ta jo je, kot beremo, pred tridesetimi leti prek mnogih stranpoti pripeljala iz Amerike v zgodovinsko in družbeno občutljivo okolje tržaškega zaledja, kjer si je z možem Italijanom ustvarila družino in kjer še danes poučuje angleščino. Kot se za pristno popotnico spodobi, je Griffinova vedoželjno in občutljivo odprta proti drugemu in drugačnosti. V ospredju knjige stoji njeno odkrivanje še vedno krhkega sobivanja Italijanov in zamejskih Slovencev, še vedno razmejene bližine, kar avtorica zelo dobro ponazori na primeru tamkajšnje nižje srednje šole, kamor hodijo tako italijanski kot slovenski dijaki, a je pouk organiziran tako, da se nikoli ne srečajo. Svoja opažanja in občutenja tujosti, tudi izločenosti, vedno skuša razumeti, prav slednje doživi ob spodletelem poskusu, da bi sinova izšolala v slovenskih šolah. Neprijetni izkušnji navkljub ne neha spoštovati in občudovati slovenske skupnosti, njeno močno voljo po samoohranitvi celo povezuje z lastnim bivanjem: ''Kdove,'' si rečem med vožnjo z dela, ''ali moji slušatelji slutijo, da me spominjajo na Kras, ko pa so tako neustrašni, vztrajni in odločni?'' Sama pri sebi se nasmehnem: ''Kjer sem sprva videla zadržanost, zdaj uziram veliko ljubeznivost in lepoto. Nič drugače ni z mojim bivanjem na Krasu.'' Avtorica Elizabeth Griffin se pred nobeno perspektivo ne zapira, nasprotno, odpira ji nove horizonte in zdi se, da jo ravno zavedanje in sprejemanje raznolikosti vedno bolj ukoreninjata v poprej tujem okolju. Njena zgodba pa je tudi lep preplet makro- in mikrosvetov. Prek svojega vrta se poveže s kraško zemljo, na sprehodih s psom Benom odkriva kraški svet in naleti na marsikatero človeško zgodbo, prek ljubečih portretov posameznih prebivalcev prikaže dinamično mikroklimo svojega kraja. Tako v poglavju Trgovec, trgovina, leta eden od temeljev kraja po lastnikovi smrti postane le še ena v vrsti brezdušnih prodajaln, kamor zahaja vedno manj kupcev. Pripoved tkejo zunanje izkušnje in notranji uvidi oziroma refleksije, ki se najtesneje povežejo ob smrti avtoričinega očeta. Na daljših sprehodih intenzivno začuti očetovo prisotnost in tudi sam Kras, ki kot nekakšen čuteč sopotnik vpija njeno razpoloženje. Zave se, da sta oba, vsak na svoj način, njeni zavetni luki pred življenjem in njegovimi pretresi. V jasnosti tega spoznanja zasije tudi kraška pokrajina na zadnji ilustraciji. Moj kraški pristan je lepa, blaga pripoved o sidranju v tuji deželi, ki postane fizični dom, po dušni plati pa umirjeno bivanje v čisti prisotnosti. Doživljanje sveta skozi prizmo Elizabeth Griffin je pravi bralski balzam in želeli bi si, da bi nas v prihodnje popeljala še na kakšno plovbo.

Razprave, ali bi se morale krovne politične organizacije koroških Slovencev povezati v eno organizacijo, potekajo že več desetletij, toda mnenja ostajajo različna. Usklajeni pa so cilji in ključne teme, na katere opozarjajo. Kaj pa mladi? Doberdobska rock skupina Blek Panters, znana po koncertnih spektaklih, praznuje 30 letnico. O pripravah na tri koncerte v Kulturnem domu v Gorici pripoveduje soustanovitelj skupine Peter Gergolet. Z etnologinjo Jasno Simoneta in Silvo Perčič, ki že več desetletij raziskuje narodne noše, se pogovarjamo o bogastvu narodnih noš na Tržaškem in projektu Ženska duša v barvi in vezenini. Pridružimo pa se tudi gimnazijcem iz Monoštra, ki so obiskali vrstnike na Ljutomerski gimnaziji.   Foto: Nadja Doljak - slovenska narodna noša na Tržaškem  

Od žene u diplomatiji postala je žena na sceni koja komedijom ruši patrijarhalne predrasude, što na neki način radi i u privatnom životu, Jagoda Jovanović, stend ap komičarka koja piše priče. Sa mužem Špancem odgaja dva dečaka, koja nose neobično lepa imena, Kai i Nil, žive u Srbiji, ali često skoknu i do Barselone, obišli su svet, a na međusobnoj podršci i poruci koju šalju svojim odnosom prema poslu i deci, možemo samo da im pozavidimo ili da se prosto – ugledamo. Jagoda nam je u razgovoru otkrila kako izgleda život u mešovitom braku u Srbiji. „Posebno je zanimljivo što sam udata za Španca, čija je mama feministiknja, tako da sam dobila gotov proizvod“, uz osmeh priča Jagoda. Priznaje da bi joj bilo teško sa severnjakom, jer kako kaže, u tim hladnim zemljama u kojima nema sunca na nebu, nema ga ni u ljudima. „Španci i mi smo dosta slični, pa smo se lako uklopili. Posebno što je generacija mog supruga već odmakla od tog patrijarhalnog načina života, koji je u Španiji, pod vekovnim uticajem crkve, bio jako izražen. Međutim, sad je sve dosta drugačije, a on mi je u životu, sa decom, ali i u poslu, velika podrška“. Jagoda i Pao izvodili su zajedno nastup „Iz špajza na scenu“, a u velikom broju njenih stend-apova i priča, on je tema, kao i njihov brak. „Navikao je da bude tema u mojim stend-apovima i ne smeta mu. Ima, naravno, dušebrižnika koji kažu da treba da nađem pravog muškarca, da je Pao dobar, ali nosi helanke. Kade je to čuo, predložio je da se na sceni jednom prilikom i pojavi u helankama“, kroz osmeh priča naša gošća, i dodaje da njoj kažu da radi stend ap, ali da je Pao taj koji je duhovit. Njih dvoje, pre četiri godine, dobili su prvo dete. Jagoda je sa 37 godina rodila prvog sina, a već sa 39 drugog i to -nije bilo lako. „Bila sam ljuta kad sam saznala za drugu trudnoću, ali Pao je to razumeo. Kai godinu dana uopšte nije spavao, a kad je roditelj neispavan, pravi greške, nemaran je, i eto, tako dođe i do drugog deteta. Mnogi kažu da je razlika u godinama između njih dvojice idealna, ali ne bih se složila. Nisam imala takve planove, opet, obojica su divni i oni su mi sad najveća inspiracija za rad, uprkos svemu“, priča Jagoda. Njena knjiga „Ljubav, Uživo“ je dokaz. Opisuje upravo porodične odnose i ljubav prema deci. „Istina je da deca frustriraju i da je u kući ponekad napeto, ali nekako sve to lakše podnosim kad te situacije iskoristim u stend-apu i mom pisanju. Takođe, Pao je divan, on je mnogo smireniji od mene i kad se iznerviram, umiri me i sa decom je jako brižan i strpljiv“, kaže Jagoda. Oko vaspitanja dece se slažu i nema mnogo odstupanja. „Ne volim one helikopter roditelje, koji na sve paze i guše decu. Na nas vrište kad vide kako ih puštamo da trče, jure, budu svoji. Ako dete ne padne, neće umeti ni da ustane, treba da oseti i kako je to, a kako će, ako mu ne damo da izađe napolje. A deca treba da budu napolju, da se umore. Da dođu kući mrtvi umorni, a živi“, naglašava Jagoda. Tokom našeg razgovora, Jagoda je ispričala kako zvuče njihova deca, koja imaju četiri i dve godine, a govore srpski i španski paralelno i često ih mešaju u istim rečenicama, i objasnila koliko je značajno za decu, da znaju više jezika od malena, ali i da nikada ne zaborave maternji. Takođe, osim njene dece, koja su joj stalna inspiracija, nedavno je dobila još jednu. „Ovo što studenti u Srbiji rade je donelo novu motivaciju za rad i nepresušnu inspiraciju za priče i stend-apove, dok uz sve to gajimo nadu da će uspeti i da će se nešto promeniti, da će nas zaista ta naša deca naučiti onome što mi nismo mogli njih i popraviti ono u čemu smo mi podbacili“, zaključuje Jagoda, sa širokim, neizostavnim osmehom.

Lucija Kejžar je modna oblikovalka, ki prepleta dediščino balkanske folklore z brezčasno črno-belo estetiko. Njena blagovna znamka Lucija Sila Kejžar stoji na temeljih tradicije, trajnosti in lokalne izdelave.Gostja: Lucija KejžarVoditeljica: Petra WindschnurerSpremljate nas lahko še na drugih kanalih:YOUTUBE / METROPLAY / FACEBOOK / INSTAGRAM / TIKTOK / ELLE.SI

ÆMONA je neodvisna slovenska modna znamka, ki na edinstven način združuje digitalno in fizično modo. Njena ustanoviteljica je oblikovalka Anika Opara. Gostja: Anika OparaVoditeljica: Petra WindschnurerSpremljate nas lahko še na drugih kanalih:YOUTUBE / METROPLAY / FACEBOOK / INSTAGRAM / TIKTOK / ELLE.SI

Oddajo namenjamo Nini Rajić Kranjac, gledališki režiserki in letošnji prejemnici nagrade Prešernovega sklada. Nina Rajić Kranjac ustvarja predstave tako v institucionalnih gledališčih kot na neodvisni sceni, s svojo samosvojo poetiko, premišljeno režijo, poglobljenim delom in širokim poljem zanimanja pa vedno znova prepriča številne gledališke komisije, kritike in občinstvo - doma in tudi po svetu. Umetnica je na svoj talent opozorila že v času študija z uprizoritvijo dela tisočdevetsoenainosemdeset (1981) Simone Semenič in z magistrsko uprizoritvijo Zborovanje ptic. Njena uprizoritev Mrakijada je prejemnica Šeligove nagrade na Tednu slovenske drame, Angeli v Ameriki so prejeli Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev, njena predstava Solo pa je prejela grand prix Mire Trailović za najboljši uprizoritev na festivalu Bitef. V utemeljitvi za nagrado Prešernovega sklada je komisija izpostavila tri njena dela: Zaprto študijo Ivana Viripajeva, Mrakijado po dramah Ivana Mraka in Angeli v Ameriki Tonyja Kushnerja. Z Nino Rajić Kranjac se je pogovarjala Ana Lorger.

Med telesom in prostorom je filmski in video opus, mednarodno uveljavljene umetnice in režiserke, Nataše Prosenc Stearns, ki se v štirih programih predstavljen v Slovenski kinoteki vse od marca do junija 2025. Nataša Prosenc Stearns je diplomantka ALUO, kjer je ustvarila svoje prve videe, instalacije in filme. S Fulbrightovo štipendijo nadaljuje podiplomski študij v Los Angelsu, na California Institute of the Arts, kjer takoj po končanem študiju ustanovi lastno produkcijsko hišo Kanalya Pictures. Začne sodelovati z ameriškimi galerijami in desetletje razstavlja pod okriljem galerije Ruth Bachofner. Njena dela so bila razstavljena v slovenskih in mednarodnih galerijah in muzejih, dvakrat na Beneškem bienalu, najprej s projektom Gladiatorji, skupaj z Andrejem Zdravičem, za svoj projekt prejme nagrado Prešernovega sklada, leta 2015 pa v skupini dvajsetih umetnikov iz Los Angelesa! Njen večmedijski projekt z naslovom Zaklinjanja, avtoričin kritičen pogled na sodobni način življenja, kjer ritual izgublja svoj pomen v tradicionalnih družbah, bo na ogled od 28. marca do 25. aprila 2025 v Galeriji Gong v Novi Gorici, kot del Evropske prestolnice kulture, Go 2025.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Dan poezije bi lahko podarili pesnici Meti Kušar, saj se srčno posveča poeziji in poetičnemu. Od leta 2015 je nosilka Veronikine nagrade za poezijo, je avtorica šestih pesniških zbirk, ki so pred dvema letoma izšle tudi v antologijskem izboru z naslovom Vse od prej. Zbirke Azur, Madeira in Ljubljana so izšle tudi v dvojezičnih izdajah, njene posamezne pesmi pa so vključene v številne antologije doma in v tujini. V revijalnem prostoru je s poezijo navzoča že od leta 1968. V tretji tretjini prejšnjega stoletja se je oglašala z umetniškimi in kulturno-zgodovinskimi oddajami na vseh takratnih radijskih postajah. Je ustanoviteljica Prestola poezije, unikatnega glasbeno-literarnega performansa, prek katerega je od Ljubljane do Washingtona in Londona širila naklonjenost slovenski poeziji. Za posvečenost kulturnemu utripu v Plečnikovi knjigarni v Ljubljani, kjer je bila vrsto let zaposlena, je leta 1993 prejela Schwentnerjevo nagrado. Mnogim bralcem je znana tudi po poglobljenih intervjujih z izjemnimi sogovorniki iz sveta umetnosti in znanosti. Izbor z naslovom Intervju je izšel pri založbi Slovenske matice leta 2009. Njena dolgoletna predanost Slovenskem centru PEN jo označuje za demokraciji in svobodi govora predano intelektualko. Za prvo knjigo esejev z naslovom Kaj je poetično ali ura ilegale je Meta Kušar leta 2012 prejela Rožančevo nagrado. Zdaj prihaja med bralce njena druga zbirka esejev Abonma za poezijo. Z naslovom avtorica znova poudarja pomen poezije in poetičnosti, saj vstopa v jedro njenega življenja bodisi zaradi pisanja in branja ali pa druženja s pišočimi intelektualci. V uvodnem eseju Recepti iz moje garaže avtorica prostodušno razloži okoliščine, ki so povzročile globlji razmislek o stanju duha na Slovenskem, čemur je ta knjiga esejev pravzaprav posvečena. "Moja garaža dokazuje, da vsak človek uteleša neko bistvo, brez katerega bi bilo življenje zapravljeno. Dobre dokaze tega najdemo v vsakem bivališču: v arheoloških izkopaninah ali v stari kmečki hiši starih staršev. Tu v garaži dokazujejo, da sta vidno in nevidno prepletena." Pride čas, ko se človek začne ozirati okrog sebe in opaža, da je zavit v vsakdanjost, ki je prepletena s preteklostjo in s stvarmi in spomini, ki so ga zaznamovali. Sproti ni mogoče vsega porazporediti, a razporeja se samo od sebe, nenehno. Čas teče, z njim odtekajo kosmi našega bitja. Zavedamo se, da prej ali slej pride čas, ko ne bo več mogoče ničesar pospraviti, ko bo vse sprhnelo, z nami vred. Ko nas bo pač pobralo, kot je napovedal Tone Pavček. "Ko umremo, nekje obleži še ostanek ustvarjanja. Pokaže se neumrljivost pesnika. Ali pisatelja. Ali slikarja. Tudi pečarja. Računovodkinje. Ali njene izšolane kuharice! Neiztrohnjeno srce ima vse mogoče lastnike." Ta trditev vliva upanje, da vsak človek zapusti sled za sabo, nekaj, kar ne strohni, nekaj, česar se je vredno spominjati. Ko avtorica čisti garažo, ji pod roke prihajajo zavitki revij, škatle knjig, kuhinjski recepti, pisma. Prav vsi imamo kote, podstrešja, predale založenega vsakdana. Odlagamo, pometamo pod preproge, ovijamo v molk, tiščimo v pozabo, celo zanikamo ali napihujemo, razglašamo na ves glas in pošiljamo slike v vesolje, a vse ostaja pod našo skupno streho, da se ozremo, vsak sam ali vsi kot pripadniki neke družbe, in skušamo razumeti, od kod smo, kdo smo, morda celo, zakaj smo. Vsi neprestano odlagamo in nalagamo dragocenosti in tudi sramoto. V knjigi esejev Abonma za poezijo avtorica pravzaprav izsiljuje odgovore, ki so neizogibni – priznati moramo, da nam ne gre dobro. Spomni nas, na primer, na spregledanega pesnika Janeza Ovsca, na Ludvika Mrzela, na Jožeta Udoviča, tudi na preračunljivo narobe razumljenega Tomaža Šalamuna. Opozarja na spodrsljaje literarnih kritikov in pedagogov. "Biti svoboden kritik na Slovenskem je težko. Še vedno je! Kritika pri nas v glavnem hodi kot karavana, redki si upajo ali so si upali usekati po svoje." To je res. Kritika je tudi vedno strah, kdaj ga bo kdo po glavi, če bo govoril po svoje. A Meta Kušar upa zapisati po svoje, svoje mnenje in prepričanje. To dokazuje z obema zbirkama esejev. To dokazuje tudi s svojo poezijo, v kateri ni naključij in ki je ni mogoče posnemati. V esejistični obravnavi literatov, tudi urednikov revij ali profesorjev literature, ki so po sili razmer hodili po robu, se izkaže kot dobro podkovana poznavalka literarne srenje. Filozofsko držo naslanja na filozofa Deana Komela in Iztoka Simonitija, poznavanje Jungovih dognanj pa ji omogoča globlje razumevanje človekove duše, torej bistva poezije, ki je noben brezdušnež ne more ustvariti ali začutiti. Svoj pogled nazaj, na vse, kar se ji je nabralo v garaži, če to nabirališče dokazov bivanja jemljemo kot prispodobo, torej pogled na življenjska spoznanja in doživetja, Meta Kušar opisuje sproščeno, sprijaznjeno. Ne žuga, ne poučuje, niti ne piše grenko ali sarkastično, temveč sporoča in vabi k branju, k iskanju lepote in globljih pomenov, k čaščenju poezije. "Poezija je vrhunec človeškega duha," piše. Bralce vabi, naj si vzamejo abonma za tavanje po labirintih poezije. Tam nekje, v srčiki poetičnega labirinta, ki ima en sam vhod in nešteto izhodov, vsak lahko najde nekaj, kar bo hranilo in ohranjalo njegovo dušo.

Jana Menger je koreografinja in režiserka, plesalka in performerka, gledališka ustvarjalka ter predavateljica na Akademiji za ples. Njen opus obsega več kot 70 plesnih in dramskih predstav. Prejšnji teden je na Malo sceno Mestnega gledališča ljubljanskega postavila prvo slovensko uprizoritev drame James Brown je uporabljal navijalke, popularne francoske avtorice Yasmine Reza. Ko pristopim gledališču, pravi, je gib moj domicil. Njena zgodba s plesom se je začela že v rani mladosti pri gimnastiki.

Magistrica Darja Pergovnik je pri Muzeju in galerijah mesta Ljubljane objavila knjigo Plečnikova zelena Ljubljana, znanstveno monografijo o mojstrovem urejanju odprtega prostora (od promenad, ulic, trgov, parkov in še marsičesa). Njena knjiga tako omogoča bralki in bralcu, da se v veliki meri zavesta Plečnikovega celostnega razumevanja prostora, hkrati pa je še kako zanesljiva in dragocena spremljevalka pri odkrivanju in spoznavanju Plečnikove Ljubljane. Več o Plečniku in monografiji pove avtorica v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, med drugim pa odgovori tudi na vprašanje Ali v Ljubljani s preveliko lahkoto sekamo drevesa. Nikar ne zamudite.

Irena je avtorica Svetišč narave. Knjige, ki je eno pomembnejših bralnih presenečenj leta. Sedem tednov je preživela v različnih habitatih iz slovenskega nabora in dokazala, da popolna izkušnja leži tik za domačim pragom. Zagotovo imate doma tudi kakšnega izmed njenih izletniških vodnikov. Njena strast so povedke in pripovedke, vezane na hribe, kar je, kot se izkaže, zelo pomembno za razumevanje njenega opusa.

Vsi jeziki so bistroumni, ker postavljajo strukture našega mišljenja. Bistroumnost grškega oziroma starogrškega jezika pa je nekaj tako posebnega, da lahko o njej napišemo pripoved. Novinarka, pisateljica Andrea Marcolongo je o svoji knjigi z naslovom Bistroumni jezik: devet epskih razlogov, zakaj ljubiti grščino zapisala, da je to knjiga o ljubezni do jezika, in še pomembneje, o ljubezni do ljudi, ki ta jezik govorijo. Njena knjiga je postala uspešnica, to pa je pri knjigah o jeziku redek primer. Gostja oddaje bo dr. Dragica Fabjan Andritsakos, profesorica stare grščine in latinščine (ponovitev).

Piše Marica Škorjanec-Kosterca, bereta Renato Horvat in Eva Longyka Marušič. Ustvarjalnost Cvetke Bevc je raznovrstna, saj je pesnica, pisateljica in glasbenica. Rojena je bila v Slovenj Gradcu, otroštvo je preživljala na Koroškem in v Prekmurju. Na ljubljanski univerzi je diplomirala iz muzikologije in primerjalne književnosti ter se po diplomi se je izpopolnjevala v Corku. Izdala je več kot trideset knjig. Piše za otroke, mladino in odrasle, poezijo in prozo, radijske igre, filmske scenarije in glasbene spremljave. Tudi spoznavanje tujih dežel in kultur ji je dalo navdih za nova dela. Pesmi v zbirki Skozi razpoke neba so razvrščene v pet ciklov: Stopinje v mraku, Pariške vedute, Domotožje, Neizprosnosti in Ščebetanje jezika. Prve tri povezuje Pariz, ki je pesnico očaral že na prvem potovanju v Francijo pri petnajstih letih. Takrat si je želela, da bi se nekoč lahko sprehajala ob Seni in se predajala utripu Montmartra in da bi v Parizu imela svoj dom. Sanje so se ji uresničile pred nekaj leti. V prvi pesmi primerja svojo selitev v Pariz z negotovostjo vseh »potovcev«, ki so odhajali od doma v neznani svet, v tuja velemesta, kjer so se morali privajati na novo okolje. Njena odločitev je bila lažja, ker je našla zavetje v dvoje, v ljubezni. Prilagajanje nenapisanim pravilom velemesta je počasno in zaradi jezika in nesprejetosti včasih mučno. V prizadevanju, da bi si odvzela status priseljenke, se je celo pridružila uličnemu protestu proti vojni. Pesem Pariške vedute pa se izmika osebnim stiskam in težavam prilagajanja. Slikovite asociacije podob, zvokov in vonjev pričarajo znane in manj znane pariške znamenitosti: »Harmonikar s črno mačko na rami / igra z ljubeznijo do ponavljanja. / Njegov La vie en rose se smuka / med kadilom pod cerkvenim svodom.« Pesmi nas vodijo med umetnine in umetnike, ulica neslišno odmeva od zvokov Satiejeve Gimnopedije, »ustvarjene za godce v nebesih«, pod kamnitim obokom Louvra igra fant na violončelu melodijo, ki bo pobožala Mona Lizo, tu so hipna ujetost v Monetovi sliki, slike Carravaggia, mednožja božanstev, skrita za figovimi listi in od lepote ganjeni obiskovalci muzeja. A Cvetka Bevc se ne posveča samo doživljanju znamenitosti, pesem si zasluži tudi druga plat vsakdanjika: utrujena oblačila prostitutke na vogalu, na tleh moški v spalni vreči, ki je zaprl oči in zagrizel v podarjeno bageto – tudi to so utrinki velemesta. Za svetovljansko umetnico, ki tako rada potuje, je domotožje stalnica. Brez sentimentalnosti oživijo kraji njenega otroštva, zadnji sledovi vojne, bližnja državna meja, »kjer se je govorica babic mešala s popačenkami, iztisnjenimi iz grl avstrijskih oficirjev.« Pesmi, zajete v ciklu Neizprosnosti govorijo o bivanjskih vprašanjih, rojstvih in umiranju, smrt bi lahko prešla v novo rojstvo. Pesnica pa spregovori pa tudi o socialnih stiskah, zapiranju tovarn in zgaranih delavcih, ki ostajajo brez dela, »razdruženi proletarci vseh dežel«. Tisto od včeraj ni več dobro za danes, ko sta na prvem mestu tekmovalnost in potrošništvo. Dana nam je pravica do izbire med biti in imeti, zavrniti ali sprejeti. V imenu svobode se stoletja medi sovraštvo in po svetu se netijo vedno nova vojna žarišča. Cikel Ščebetanje jezika vsebuje pesmi o pesniškem ustvarjanju in smislu poezije Za ustvarjalko je pesem nujnost: »Neizrečeno me zbuja s krikom / kot nadležna trepalnica v očesu. Kmalu bom prenočila v poeziji / obračala se bom na njeni slamnjači / posušene bilke bodo silile skozi platno / stkano iz mojega hrepenenja Pesem kot politični pamflet / Izgublja magijo poezije. Ki zmore povezati. Edina. / Samo povem.« Pesem lahko nastane v presežku žalosti, veselja, jeze, obupa ali izostrenih misli in pove tisočere zgodbe. Pesmi Cvetke Bevc so tako nastajale, zato nas pritegnejo in spodbujajo k razmišljanju o njenem globokem pesniškem sporočilu.

Verjamete v naključja? Mogoče vas bo k premišljevanju o njih spodbudila naša današnja gostja Irena Tršinar, ki je o tej temi napisala dve zanimivi knjigi. Irena Tršinar je diplomirana umetnostna zgodovinarka, vendar je vse življenje delala v državni upravi, na področju registracije prebivalstva na Statističnem uradu Republike Slovenije in na ministrstvu za notranje zadeve. Odgovorna je bila za Centralni register prebivalstva, sodelovala je tudi pri razvoju e-uprave in mednarodnih dogodkih. Od leta 2011 je upokojena. Njena zvedavost in ljubezen do kulture pa jo ženeta naprej, da s svojim pisanjem poskuša ohraniti spomine na naključja, dogodke in ljudi. Ireno Tršinar bomo predstavili v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.

Med letošnjimi Prešernovimi nagrajenci in nagrajenkami je prejemnica nagrade Prešernovega sklada tudi vizualna umetnica Nika Autor, ki je diplomirala in magistrirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, doktorirala pa na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Njena praksa temelji predvsem na eksperimentalnih video in dokumentarnih filmih, filmskih esejih, fotografiji, kolažih, risbah in prostorskih video instalacijah, njena dela pa so bila prikazana na mnogih razstavah in filmskih festivalih tako doma kot v tujini. V središču njenega dela so zamolčane in spregledane zgodbe, prek njih pa raziskuje teme migracij, delavstva, politik spomina. Med drugim je z delom "Novicam se ne odpovemo!" in "Obzornik 63 – Vlak senc" leta 2017 zastopala Slovenijo na Beneškem bienalu. Z umetnico se je pogovarjala Petra Meterc.

Roman To objokovano telo - v izvirniku je izšel leta 2018 - je tretji del trilogije, ki je nastajala od leta 1988. V njem je pisateljica drobce avtofikcije, ki ni prvoosebna, pač pa je zgodba podana kot nekakšna samorefleksija z razdalje (z vidika drugoosebne pripovedovalke), vdelala predvsem v lik, ki ni v ospredju, čeprav so določene izkušnje prve zimbabvejske pisateljice, ki je izdala knjigo v angleškem jeziku, vpisane v podobo protagonistke romana.Ta se ukvarja predvsem s tem, kako osmisliti življenje v družbi neenakih možnosti, kako s končano visoko izobrazbo ubežati revnemu življenju vaške periferije, obogateti, zlesti iz depresivnih epizod, upleniti bogatega moža, postati uspešna v očeh svojih sorodnikov, se izviti iz zavisti do drugih, se otresti sramote, ker ni uspelo poseganje po sanjah obljubljenega življenja ... Njena spoznanja o družbi, lastni vrednosti in statusu, odnosih moški - ženska, beli - temnopolti, jo pahnejo v pesimizem in obup ... A smisel zanjo, ki je obtičala v okoliščinah, predvidenih za mlajše ženske, vseeno obstaja. Nenazadnje se na lastnih nogah, v prenesenem pomenu sicer, obdržijo tudi invalidni ljudje in prizadete osebe iz časov bojev za neodvisnost in svobodo, iz časov vojne, okrog katere je zgrajen skoraj ves njihov identitetni svet ... Knjigo, ki je izšla pri Založbi Goga, je prevedel Andrej E. Skubic.

Piše Jure Jakob, bere Igor Velše. Pesnice in pisateljice Lidije Dimkovske verjetno ni potrebno posebej predstavljati, saj že več kot dve desetletji živi in ustvarja v Sloveniji in je tvorni del slovenske literarno-kulturne srenje ne le kot izrazit avtorski glas, temveč tudi kot zavzeta slovensko-makedonska (med)kulturna posrednica in prevajalka. Mustarjev prevod njenega romana EMŠO je izšel le leto po izidu izvirnika, ki je bil leta 2023 ovenčan s prestižno makedonsko nacionalno nagrado roman leta. EMŠO je kompleksen, premišljeno strukturiran roman, ki učinkovito prepleta dva pripovedna pramena: motivno-tematsko in po obsegu dominantno prvoosebno pripoved v približnih okvirih literarne realistike ter vzporedno fragmentarno distopično pripoved, ki ključne tematike prve (osamljenost in medčloveško odtujenost) potencira v maniri poetizirane negativne utopije. V romanu EMŠO imamo tako opravka s polivalentnim, pomensko bogatim in sporočilno večpomenskim svetom, v katerem se literarna izmišljija spretno in boleče natančno stika z nekaterimi fenomeni družbe in časa, v katerih živimo. V prvem planu dogajalne resničnosti romana je zgodba o družini Avram, kot jo pripoveduje Katerina, najmlajša članica ožje družine. Živijo v Skopju, njen oče Nikos je ciprski Grk, ki ga je njena mati Milka spoznala poleti 1974, ko si je kot sezonska delavka služila denar v enem od hotelov na ciprski rivieri na severnem delu otoka. Tisto poletje je sever Cipra zasedla turška vojska, tam živeči Grki pa so v strahu za golo življenje prebegnili na jug otoka ali pa se kot politični begunci razkropili po svetu. Eden od njih je tudi Nikos, ki s takrat že nosečo Katerinino mamo v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah zapusti primarno družino in z Milko zbeži v Makedonijo, kjer se poročita in si ustvarita skupno življenje. Rodi se sin Stefan, sedem let zatem pa še Katerina, glavna protagonistka pripovedi. Nikos, ki že od mladih nog boleha za težko obliko astme, je ljubeč oče, ki pa čustev do otrok ne zna izražati. Svojo begunsko travmo in spodleteli zakon predeluje z zanikanjem in potlačitvijo – zapre se vase, je pasiven, apatičen in depresiven, z bližnjimi komunicira le na ravni funkcionalnega minimuma. Ob prepirih z ženo, ki so stalnica družinskega vsakdana, ali pa če mu preprosto kaj ni prav, se iz blokovskega stanovanja zateka v svojo garažo. Edino, kar ob tem zmore storiti, je, da se vsakič priduša z istim ljudskim reklom, ki kot ponavljajoča se mantra in simbolična ponazoritev dogajalnega ozračja odmeva od prve do zadnje strani romana: "Da bi se pobral v puščobo!" Pripovedovalkina mati Milka je skoraj obrnjena podoba svojega moža. Je histerično občutljiv hipohonder, vedno in o vsem ima svoje mnenje in ob vsaki priložnosti ga brezobzirno izraža, kar pa ne pomeni, da ji je za svet okoli sebe kaj mar. V resnici je čustveno hladen egocentrik, ki zna do drugih – bližnjih in manj bližnjih – vzpostaviti le zajedljivo sovražen odnos. Je patološko negativistična oseba, ki za fasado glasnega, pikolovskega in samopomilujočega pritoževanja nad vsemi, ki ji pridejo na pot, svoje življenje neskrupulozno krmari v smer zadovoljevanja lastnih, v osnovi plehko materialnih potreb in interesov. Izredno neizprosna kritika sentimentalnega klišeja "dobre mame", kot jo z likom sebične in ozkosrčne Milke Avram razvije Lidija Dimkovska, je sicer le eden, čeprav mogoče najbolj oster izmed kritičnih nožev, s katerimi pisateljica reže v družbeno patologijo sodobnosti. Zgodba o družini Avram namreč ni romantična družinska saga. Ni niti psihološka študija nravi in značajev, ki bi jo v prvi vrsti zanimalo subtilno in pronicljivo raziskovanje osebnih motivov protagonistov in odnosov med njimi. Zgodba o odtujeni, disfunkcionalni družini (eni od mnogih podobnih) je pravzaprav prilika, skoraj moraliteta o načelni nemožnosti pristnih medčloveških odnosov v sodobnem svetu, tako na mikro kot na makro ravni. Njena osnovna intenca je kritični prikaz, ne hladna razčlemba, eden glavnih stilističnih prijemov, pa je groteska. Ne le sebična mati, tudi drugi glavni liki so pretirani, občutje odtujenosti in emocionalne neizpolnjenosti, ki pripovedovalko preveva od začetka do konca, pa prignano skoraj do neznosnosti. Družinska zgodba je sicer že od vsega začetka vpeta v širše, zgodovinsko prepoznavno in v realno okolje umestljivo družbeno dogajanje. Nastanek družine Avram je neločljivo povezan z zgodovinskimi dogodki in geopolitiko – če Turki ne bi okupirali severnega Cipra, se Nikos in Milka verjetno ne bi na vrat na nos poročila in čez noč pristala v Makedoniji. Tako kot geneza družine, ki sovpada z enim od izbruhov političnega nasilja, je tudi njeno vsakodnevno življenje, kot ga korak za korakom spoznavamo ob pripovedovanju sprva odraščajoče deklice, kasneje pa mlade, izobražene, radovedne ženske Katerine, neločljivo prepleteno z akutnimi problemi zahodne (globalno ekspandirane) družbe. Gre za vprašanja, kot so razslojenost, družbena korupcija, agresivna neoliberalna ekonomska agenda, razčlovečujoče potrošništvo, dobri stari nacionalizem, šovinizem, okoljska problematika in spremljajoče ideologije hitrih in dokončnih rešitev ter še kaj. Družinska zgodba in družbena zgodba sta ena pripoved, katere glavno sporočilo je, preprosto rečeno, da nam gre slabo, da je nekaj zares in temeljito narobe. EMŠO je angažiran roman v dobrem, netendencioznem pomenu. Za bolezni, ki jih diagnosticira, ne pozna čudežne tabletke, ampak preprosto in umetniško suvereno izvaja eno od različic starega, aristotelovskega recepta: katarzično očiščevanje s pomočjo terapije prikazovanja trpljenja. Torej: minister nič ne opozarja, uporaba izdelka obvezna!

Piše Tina Jurkovič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Pesnika, dramatika in pisatelja Iva Svetine ni treba predstavljati, morda pa je treba na kratko spregovoriti o Gaspari Stampa, največji pesnici italijanske renesanse, ki ji je Svetina posvetil poetično zasnovan roman Mal di mare. Za branje romana ni nujno poznati pesničine biografije ali literarno-družbenega konteksta – bralec se lahko preprosto prepusti gostemu liričnemu pisanju, intenzivni senzualnosti, nezadržnemu toku asociacij oziroma prvoosebnemu, torej Gasparinemu telesnemu doživljanju usodnega ljubezenskega razmerja in občutenju sebe kot ženske in pesnice. A nekaj kratkih besed o njenem življenju bi morda dodatno pripomoglo k bralskemu užitku. Rodila se je v Padovi v prvi polovici 16. stoletja, po očetovi smrti pa se je z materjo, sestro in bratom preselila v trgovsko in kulturno živahne Benetke in tam prejela dobro izobrazbo na področju glasbe in literature. Dom družine Stampa je bil kulturno-umetniško shajališče ljudi iz javnega življenja, ki so radi prisluhnili Gasparinemu igranju na lutnjo. V takšnem svobodoljubnem ozračju je Gaspara lahko razvijala svoje umetniške ambicije in odprto živela ljubezenska razmerja, za ženske takratnega časa najbrž redek privilegij. Prelomnica v njenem življenju je bila nenadna bratova smrt in s tem obdobjem se začne Svetinov roman. Iz žalovanja jo dvigne grof Collaltino di Collalto in v njej zaneti novo življenje. Gaspara vzplamti kot ženska in pesnica in ravno motiv sveče in plamena se v romanu pogosto pojavi, morda tudi zato, ker gre za preoblikovanje znamenitega verza, ki velja za nekakšno njeno vodilo – če prosto povzamem, v verzu izreče, da mora ljubiti, njena usoda da je živeti goreče, ne da bi občutila bolečino, in v romanu se verz zrcali na več mestih: ''Morda pa vrlina ni vrlina, morda le veščina, da se z golimi rokami dotikam plamena, v katerem izginjajo poslednji poljubi: z njimi si moje srce spremenil v plašno in pohotno žival.'' Roman v 125. kratkih poglavjih je več kot zrcaljenje Gasparinega življenja in njene čutne in eksistencialne poezije – zdi se, da je prav oboje avtorja navdihnilo, da ji v razkošnem jeziku zleze pod kožo in tako drzno preigra žensko erotično doživljanje, žensko erotično vitalnost, nekaj, kar tudi sicer odlikuje del Svetinove poezije. In odlikuje tudi pesmi Gaspare Stampa, ki so pomenile preobrat v dotlej petrarkistični maniri pesnjenja, ko je o odsotni oziroma nedostopni ženski pel moški. Zdaj pa o ženski poje ženska, v življenju polno prisotna, ki se izkušanja ljubezni ne boji ubesediti. Njena ljubezen do grofa je plemenita, a predvsem mesena, Gaspara se zaveda moči svoje plodovitosti in svoje želje v nobenem trenutku ne obžaluje: ''Ko te ljubim, sem plamen, nič religioznega ni v tej prispodobi, le moje neutolažljivo hlepenje, da se me dotakneš, da me slečeš, da mi slečeš še kožo, vsak njen centimeter poznaš, zato veš, kje se duša stika s poltjo, kje je znoj jok srca /…/'' Branje romana Iva Svetine je pravi sinestetični užitek, kjer zunanje dopolnjuje notranje, kjer se topi steklo, se ovlaži in ječi kamen, kjer se žalost meša med črepinje zvezd in je nežnost ljubljenega metuljasta – avtor z asociacijami širi prostor podob, a ne pozabi na pesničino samospraševanje: ''Zakaj opoldne tako težko rodim pesem? Ker ni nikjer nobenih senc? Ker svetloba požre vso milino, vse temne kotičke, kjer se lahko skrijem, da me ni in da tudi tebe ni.'' Razmerje z grofom je trajalo tri leta, plod pa je postumno objavljena pesniška zbirka 311 sonetov in madrigalov. Gaspara Stampa je pri komaj 31 letih umrla za koliko, za mal di mare, kot so rekli bolezni. Z njeno smrtjo se konča tudi Svetinov roman o ženski, pesnici, ki jo je vzpostavila ljubezen, četudi nesrečna. Ali kot je v njenem imenu zapisal avtor: ''Če bo kdo želel spoznati nemogočo ljubezen, bo morda našel knjigo mojih pesmi, tvojih otrok; kot biseri so, si dejal, ko si mi laskal. In temu se bo reklo posmrtna slava … častite jo, pesnico, ki ni znala ljubiti brez pesmi … pesniti brez ljubezni …''

Vprašanje teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti, je preklop grške filozofije in je postalo teološko vprašanje. Nemška protestantska teologinja Dorothee Sölle (1929–2003), znana po teološkem cinizmu, je misterij teodiceje poimenovala kar »teološki sadizem«. Ocenila je, da je treba izpoved vere iz Nicejsko-carigrajske veroizpovedi, ki pravi, da verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje …, tolmačiti, da Bog še ni končal z ustvarjanjem sveta, ker je svet še vedno v porodnih bolečinah. Temu pritrjuje pismo apostola Pavla Rimljanom, ki pravi: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« (Rim 8,21–23) Glasba stvarstva je mračna in žalostna. Zlovešči vpliv smrti je viden v vsakem živem bitju; ihtenje, jecljanje in vzdihovanje. Niti verniki nismo izjema. Söllejeva trdi, da je naš svet trajni in stalni Auschwitz. Njena nova formulacija uglajeno razrešuje problem teodiceje trpečega človeka, ki v hrepenenju po odrešenju na novi zemlji in novih nebesih vpije k odsotnemu Bogu. Naloga in dolžnost človeka je moralno-duhovna rast, le-te pa ni brez naravnega in človeškega trpljenja. Vprašanje trpljenja je láhko, dokler je intelektualne narave in je omejeno le na salonsko filozofsko diskusijo, a je težko, ko morajo trpeči kot kaznjenci prenašati rožljanje in žvenketanje verig trpljenja (Voltaire). Kristusov križ na Kalvariji je Božji odgovor, ne na filozofski, Epikurjev način, ampak na teološki, Božji način. V Kristusovem kriku Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil? je Božji odgovor na naše protestne ugovore. Gre za konkretno trpljenje, ne pa navidezno, teoretično, filozofsko, stoično ali mistično. Kristus ni trpel zato, da bi dosegel popolnost, ampak da bi bili lahko mi popolni v njegovi popolnosti brezpogojne darovanjske ljubezni. Izvorno pričevanje o trpljenju je zabeležila tudi judinja Simone Weil (1909–1943), francoska filozofinja in krščanska pisateljica, rekoč: »Treba je ljubiti tudi takrat, ko duša nadaljuje ljubiti v prazno in zaman, zato da obstane vsaj volja za ljubiti in v ljubezni vztrajati.« Ko bom stopil pred Boga, me bo vprašal: »Kje so tvoje brazgotine od stisk?« Če bom odgovoril, da jih nimam, me bo vprašal: »Ali nisi našel na svetu ničesar, kar bi bilo vredno trpljenja? Ali te ni sram priti v nebesa brez brazgotin?« (Allan Boesak)

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Četrta knjiga kratkih zgodb Toma Podstenška Sprehod z neznanko prinaša najrazličnejše vsebine, dogajanje večkrat sprožijo strah, žalost, sočutje slaba vest, neutemeljena sovražnost. Prevladuje prvoosebni pripovedovalec oziroma pripovedovalka – zdravnica, soseda, prijatelj, prijateljica, hči, nečak, vnuk. Časovni okvir ni natančno označen. Pred nami se odpira vsakdanjost sedanjosti, ki ponekod prehaja v preteklost, kot spomin na dogodek, ki zaznamuje življenje. Pisatelj ostaja samo opazovalec in se izogiba etičnim sodbam. Literarne like opisuje s trpko humornostjo, spremlja jih kot snemalec s kamero, sledi njihovemu razmišljanju in odkriva skrito nezavedno. V zgodbi Sprehod z neznanko opisuje preganjavico ženske, ki ji na nočni poti po mestu sledi moški. Njena ogroženost se stopnjuje, saj je prepričana, da je zločinec, on pa ji sledi, ker ima po naključju isto pot, ko se vrača iz službe proti domu. Nehotni »zasledovalec« postane krivec za prometno nesrečo, ko neznanka steče čez cesto. Tudi v zgodbi Sreča revežev se zgodi nezgoda na cesti: moški iz mesta na podeželski cesti povozi kokoš revnega zakonskega para. Mrtvo kuro vrne lastnikoma in ponudi, da se dogovorijo o odškodnini, zakonca ga gostoljubno pogostita, nato pa … Rezka satira o novinarski etiki se oglaša v zgodbi O možu, ki ni dvignil roke. Novinar Igor išče snov za rubriko Na današnji dan ob obletnici Hitlerjevega obiska v Mariboru. Množica na fotografiji iz leta 1941 z dvignjenimi rokami pozdravlja Heil Hitler, razen moškega, ki ni dvignil roke. Fotoreporter v njem prepozna svojega starega strica, zato se oba z novinarjem odpeljeta na teren, da bi v pogovoru z junakom, ki ni dvignil roke, ustvarila prispevek. Sledi pa presenečenje: strica je takrat bolela zlomljena ključnica. A novinar Igor mora oddati članek. »Saj ne bom napisal, zakaj ni dvignil roke, Je pozdravil Hitlerja? Ni. To je važno, drugo so malenkosti. Bralci hočejo navdihujočo zgodbo, ljudje potrebujejo junake, ne pa resnice.« Ob branju zgodbe Vse najboljše se sprašujemo, zakaj si Klara tako brezmejno želi pozornosti, zakaj si ob rojstnem dnevu priredi slavnostno razstavo s torto, baloni in šampanjcem, da lahko potem na treh socialnih omrežjih pokaže posnetke in pripis: Moj dragi me je tudi letos presenetil za rojstni dan. A tega dragega ni nikjer. »Malo je počakala, da je telefon zabrnel in so začeli prihajati prvi všečki. Nato je enega za drugim izpraznila oba kozarca šampanjca in začela pospravljati. Prepičila je balone, pometla bleščice in vrgla torto v koš za smeti, da je beli labod elegantno zdrsnil z njenega vrha in si zlomil vrat.« Vzroke za to lažno predstavo nam razkrije naslednja (tragična) zgodba Besede in številke. O socialnih stiskah in trgovini s krvno plazmo pripoveduje ženska v zgodbi Schwer verdient, (Težko zasluženo). V zastavljalnici odkupijo pet sveže izdrtih še krvavih zlatih zob, zgodba Rezervni deli pa kaže, da se je mladenič kot dobrodošla žrtev znašel pred skupino, ki trguje s telesnimi organi. V nasprotju z drugimi vedno pretresljivimi nepričakovanimi obrati na koncu zgodbe je Uspavanka za Greto kot lirska pesem v prozi z iskrenim sočutjem do umirajoče povožene in obstreljene srne. »Iztegnil sem dlan in se narahlo dotaknil njenega kožuha. Bila je topla in mehka. Ne moreš umreti brez imena, sem pomislil. Greta, srna Greta. To se mi je zdelo lepo ime za srno. Počasi sem jo božal in ji nežno šepetal zloge brez pomena, kakor da bi poskušal uspavati otroka.« Tudi za zbirko Sprehod z neznanko velja misel, ki jo je Tomo Podstenšek zapisal ob izidu svoje zgodbe Izpit: »Kratka zgodba nastaja iz nelagodja in potrebe po soočanju z delčkom tistega, česar ne želimo videti ali vedeti.« V razkrivanju teh najglobljih resnic je pisatelj zelo prepričljiv.

Piše Marko Golja, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Poljska pesnica Anna Świrszczyńska je bralke in bralce prevodne lirike nagovorila že leta 1963 v antologiji Poljska lirika dvajsetega stoletja v prevodu urednika Lojzeta Krakarja, leta 1999 pa tudi v antologiji poljske ljubezenske lirike Prošnja za srečne otroke. Urednica Rozka Štefanova je poslovenila tudi njeno pesem Morilski ples, pesem, ki razume kot eno ljubezen, trpljenje in spomin, pesem, ki lepo naslika pesničino brezkompromisnost. Leta 2018 je pri Literarnoumetniškem društvu Literatura v knjižni zbirki Mozaiki izšla njena zbirka Baba sem. Knjižna zbirka je bila kratkosapna, toda zbirka je ponovno potrdila, da je prevajalka in publicistka Jana Unuk literarna posrednica v najboljšem, najlepšem in najvišjem pomenu besede. Že naslov je manifestativen in manifesten par excellence, kajti take oznake ne more izreči kdor koli. Pesnica pa se ni ustavila samo pri naslovu, ampak je rezko upesnila niz trpkih, bolečih ženskih usod v patriarhalnem svetu. Toda naj njene ženske še tako trpijo, naj jih moški še tako maltretirajo, ženske zmorejo, vztrajajo, njihova samozavest in moč rasteta, tudi njihova lepota. Skratka, Baba sem je zbirka, ki bi morala vpisati Anno Świrszczyńsko v zemljevid slovenske prevodne poezije. Morda ji je to uspelo, morda ne. Toda zagotovo je oziroma bo to uspelo knjigi Džingiskan v kopalnici. Knjiga vsebuje izbrane pesmi iz pesničinih pesniških zbirk, objavljenih v letih med 1936 in 1984 z izjemo pesmi iz zbirke Baba sem. Na prvi pogled je to škoda, kot da knjigi nekaj manjka, nekaj pomembnega, toda morda bo knjiga Džingiskan v kopalnici napotila bralko in bralca, da bosta pobrskala po Cobissu, našla pesničino edino samostojno zbirko v slovenščini in segla po njej. Naj bo tako ali drugače, Džingiskan v kopalnici prinaša vznemirljivo liriko. Pesnica je namreč ustvarjala v letih močne kulturne tradicije in zgodovinskih cunamijev, poljskega katolicizma, druge svetovne vojne in nacističnega terorja, socializma in vladavine komunistov, pa tudi feminizma in antifeminizma … Toda naj je bil svet okrog nje še tako nor in nasilen, je pesnica ohranjala svoj glas, ga razvijala in krepila. Njena ljubezen do moškega ni niti za hip hipa tradicionalna, njena ženska ni vdana žena, podrejena patriarhalnemu moškemu, ampak razume ljubezen brezkompromisno, absolutno, strastno. Tako kot v zbirki Baba sem se v njenih drugih zbirkah prav tako pojavlja trpljenje. Trpljenje je osebna izkušnja, neprenosljivo, intimno, hkrati pa izkušnja, ki trpečo ali trpečega spreminja, spremeni. Tako v pesmi Moje trpljenje v treh kratkih distihih zapiše »Moje trpljenje / je zame koristno. // Daje mi pravico pisati / o trpljenju drugih. // Moje trpljenje je svinčnik, / s katerim pišem.« Anna Świrszczyńska pogosto piše o trpljenju, vendar ne zato, da bi s temi zapisi gradila ideologijo trpljenja, nasprotno. Ko piše o trpljenju, piše o stanju sveta, osebne izkušnje, izkušnje ženskega spola, vendar tega stanja ne sprejema kot nekaj nesprejemljivega, dokončnega. Ne pristaja niti na polaščevalni in polaščevalski diskurz. Njena poezija je zavezana slikanju stanja sveta, hkrati pa temu stanju kljubuje in ustvarja prostor svobode, samozavesti, poguma, človeško prepričljive drže. Pa naj bo ta cena še tako visoka, ko v pesmi Samota v zbirki Veter, objavljeni leta 1970 zapiše verz »Sama sem, močna sem«. S takimi verzi že kar deklarativno nasprotuje tako poljskemu katolicizmu kot poljskemu socializmu. Vendar Anna Świrszczyńska ni asocialno bitje; v knjigi je vrsta pesmi, ki pričajo o njenem socialnem čutu, posluhu za drugo, empatiji v polnem pomenu besede. V tovrstnih pesmih ni prostora za ideologijo, skrepenele formulacije o človeku kot družbenem bitju ali kaj podobnega, ne, njene besede, verzi in prizori so vedno zelo človeški, tudi presunljivi. Tudi v pesmih, ko piše o trenutkih pred smrtjo, pred težko preizkušnjo, pred operacijo, ne ponuja nobenih zarotitvenih obrazcev, bližnjic in obljub, ampak je pogumna in mirna kot Sokrat. Kot da bi želela sporočiti svetu: Živela sem pogumno in polno in zdaj sem mirna. Tako da, ja, Anna Świrszczyńska je v slovensko prevodno književnost vstopala počasi, skoraj neopazno, ampak po zaslugi Jane Unuk, prevajalke knjig Baba sem in Džingiskan v kopalnici je zdaj tukaj, vznemirljiva in stroga in nežna in samozavestna in mirna, vredna naše pozornosti in naklonjenosti.

Politika nas spremlja povsod, nekateri jo spremljajo redno, nekateri je ne prenesejo. Zala Tomašič, ki nas zastopa v evropskem parlamentu, ima politiko zelo rada. V njo je vključena že od študija v Ameriki, kjer je študirala politologijo in zraven opravljala pripravništvo tudi v senatu. Po vrnitvi v Slovenijo je nadaljevala svojo politično pot, kjer se je izkazala kot ena izmed najmlajših evropskih poslank. Njena odločnost in predanost so jo pripeljale v Bruselj, kjer vsak dan zastopa interese Slovenije. Zala se zaveda, da politika ni le vprašanje zakonodaje, temveč tudi odgovornost za prihodnost. V svojem delu se osredotoča na mlade, trajnostni razvoj in izboljšanje položaja v Evropski uniji. Vabljeni k ogledu oddaje, kjer boste slišali tudi vizije in ambicije za prihodnost ter pogled v zakulisje Zalinega življenja. Vas zanima več? ● https://www.zalatomasic.eu/ Moderator pogovora: Gaja Gregorčič Kamera in montaža: Siniša Kanižaj Urednica področja Mladi: Katja Zver Urednica oddaje Reflektor: Mojca Purger Izdaja DRUŽINA d.o.o., www.druzina.si #OddajaReflektor #mladi #evropskiparlament #politika #mladivpolitiki

Gibanje Pot in Vinko Kobal, s katerim se je srečala že v gimnazijskih letih, je pomembno zaznamovalo njeno življenje in ga bogati še danes – 50 let kasneje. In zanimivo, da ji tudi hoja zelo veliko pomeni in so pohodi: blizu in daleč pravzaprav njen vsakdan. Zdenka Žigon, raziskovalka dežel in usod ljudi – kot etnologinja in zgodovinarka, pa tudi socialna delavka, je predvsem predana knjigam in branju. Svojčas je bila direktorica Lavričeve knjižnice v Ajdovščini, knjigam in branju pa zavezana prej in potem – še zdaj. Njena prizadevanja za razvijanje bibliotekarske stroke so prepoznali tudi v Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije in leta 2009 je za svoje delo prejela Čopovo diplomo. Tudi po upokojitvi je izredno dejavna; med drugim v društvu Most, kjer z najrazličnejšimi študijskimi krožki bogatijo življenje ljudem v tretjem življenjskem obdobju. Zdenka Žigon je strastna bralka, ki je s številni bralnimi projekti svoj zanos delila na vse generacije in različne, tudi ranljive skupine.

Tessniem Kadiri je mlada 23-letna novinarka iz Nemčije. A njen videz, polt temnejšega odtenka in gosti črni kodrasti lasje, pripovedujejo, da njene korenine presegajo evropske. Njena starša prihajata iz Maroka, kjer je kot otrok preživela dolga poletja. Spominja se toplih noči, preživetih z glasnimi tetami in strici, ki so si med seboj ure in ure pripovedovali zgodbe. In seveda hrane, polne okusov, začimb in brav. V pogovoru z Nežo Borkovič govorita tudi o Evropskem (ne)sprejemanju drugačnosti, njeni odločitvi, da vsakodnevno ne nosi hijaba in obogatitvi, ki jo je v njeno življenje prinesel preplet dveh diametralnih kultur.

V novi epizodi ELLE podkasta voditeljica Petra Windschnurer gosti Raiven, ki je v letu 2024 slovensko in tujo javnost navdušila s svojim do potankosti dodelanim nastopom na Evroviziji. Sara Briški Cirman, znana pod umetniškim imenom Raiven je slovenska mezzosopranistka, pop pevka, harfistka in slovenska predstavnica na Evroviziji 2024, je lani praznovala 10. obletnico glasbenega ustvarjanja. Ob koncu leta je za mikrofon sedla še v Elle podkast studiu in s svojim iskrenimi odgovori na številne teme povsem navdušila voditeljico Petro Windschnurer. Raiven voditeljici že na začetku zaupa, da ne mine dan, da ob vsem kar počne, ne bi razmišljala še o modi. Njena podoba je plod njenih kreativnih zamisli, od barve las, do stajlingov, ki so del njenega privatnega življenja kot tudi njenih odrskih nastopov. Z voditeljico sta spregovorili o njenih glasbenih in modnih začetkih, o tem kdo je bolj ranljiv Sara ali Raiven, o zvesti publiki, ki jo tako kot Raiven druži samosvoj modni izraz, o lepoti, o ustvarjalnem procesu, o tem na katerem odru najraje stoji, kako zasvojiv zna biti oder za ustvarjalce in ali meni, da se zna zgoditi, da bo slovenski oder za njo s časom postal premajhen. Več o podkastu z Raiven si lahko preberete tukaj. Gostja: Sara Briški Cirman - Raiven https://raiven-music.com https://www.instagram.com/raivenofficial/ Voditeljica: Petra Windschnurer https://www.instagram.com/windschnurer/ Več podobnih vsebin najdete na: https://elle.metropolitan.si/

V akademskih krogih je Ana Svetel dr. Ana Svetel, etnologinja in kulturna antropologinja, docentka na Filozofski fakulteti v Ljubljani, v literarnih pa pesnica in pisateljica. Pri založbi Beletrina je konec lanskega leta objavila svojo drugo zbirko zgodb z naslovom Steklene stene. V zbirki je izšlo pet daljših kratkih zgodb, ki se odlikujejo tako s svojimi zapleti kot s svojimi pripovednimi prijemi in konci. Njena junakinja se lahko sreča s povsem literarnim zapletom, kdaj drugič kaka njena vplivnica živi bolj v vzporednem življenju družabnih omrežij kot v vsakdanjem življenju, tretjič rešuje bivanjske dileme, četrtič …, vedno pa njene junakinje nastopajo v dobro zgrajenih in izpeljanih zgodbah, ki pritegnejo. Več o zbirki in svojih zgodbah pove pisateljica v pogovoru z Markom Goljo, v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Piše:Miša Gams, bereta Renato Horvat in Sanja Rejc. Pesniška zbirka Žilažili pesnice, performerke, igralke in pevke z umetniškim psevdonimom Anjuta, nadaljuje zastavljen rez, ki v podobi krvaveče rane kot posledice kirurške zareze sameva na naslovnici pesniškega prvenca Rane rane. Zbirka, sestavljena iz pesmi v obliki QR kod, ki vodijo do multimedijsko raznolikih pesniških – zvočnih, vizualnih in performativnih – utrinkov, predstavlja inovativen preplet različnih umetniških disciplin, pristopov, žanrov in sodelujočih umetnikov, ki so zaokrožili zgodbo okrog osebnih ran Anje Novak pa tudi ran, ki so se odprle v naši družbi in še vedno krvavijo. Njena druga pesniška zbirka nudi intimen pogled v takšne in drugačne rane iz vidika žile, ki preko srčnega utripa in pulziranja krvi sporoča drugi žili svojo zgodbo in to povsem intuitivno, v skladu s prepričanjem, da sta naša fizionomija in duševnost nerazdružljiv fenomen, ki vedno znova poraja nove eksplozije inspiracije in (znotraj)telesne ekstaze. Pri tem kot osrednji punctum motri nenehno spremembo in minljivost, saj tako kot po Heraklitu nihče ne stopi dvakrat v isto reko, tako tudi v skladu s pesničino filozofijo “nihče ne stopi dvakrat v isto žilo”, saj: “… tam ni več iste krvi / večnost je laž laži / koncept obljube ne zdrži / resnica je v tem / da vse beži / resnica je vsak / trenutek in / potem ga več ni / resnica je / da zdaj me srečaš / takšno in čez trenutek / zavržeš me drugačno”. In na koncu pesmi doda: “… kdo me bo ljubil tako spremenljivo / kdo me bo ljubil golo / … / Resnico.” Zdi se kot da je pisanje v zbirki Žilažili obupen poskus premagovanja groze, zevajoče skozi manko, ki ga razpira rana, ki se nikoli ne zaceli. Na tem mestu iskanja gole resnice in hkrati strahu, da bo napačno razumljena, se kot nadomestek neustrezne besede lahko znajde le še dotik. V pesmi Objemi me se sprašuje, kako streči smrti, če ne vemo nič o tem, kako streči življenju: “Še večja groza / od vseh groz / v človeku / je groza, / ko imaš čas se z grozo soočiti. //...// Dotik / je vpoklican / tam, / kjer besedi / spodleti.” Lahko bi rekli, da Anjuta v drugi zbirki še bolj razvija svojo subtilnost, ekspresivnost in telesnost, skupaj z mesenostjo pa se rana le še bolj razpira, bolečina postaja večja, oprijemljivejša pa tudi bolj ozaveščena in prizemljena v konkretnih metaforah oz. prispodobah. V pesmi s pomenljivim naslovom Baba zapiše, da je narejena iz “Ahilove kože”: “Narejena sem / iz kože na podplatu, / ki vse čuti. / Preživela sem / rod za rodom / in sem izpred / tega časa. / Moja globoka rana / so globalna vrata. / Členek sem, / na katerem se obračata / divjina in beton. / Članek sem / v National Geographicu.” Z namigovanjem na biblijski izgon ženske iz raja pripelje pesem do zanimivega preobrata, v katerem subjektka postane plen, ki ubije plenilca; Bog-inja, ki kot sumerska kača Uroboros nenehno lovi in žre samo sebe: “Nič božjega ni / na meni. / Razen njegove sence, / ko me hoče skrit / pred / svetom, / pred / teboj, / ki si svet. / Ti sam / si Bog, / ki si ga / lačna. / Jej.” Pesniška zbirka Anje Novak Anjute Žilažili je razdeljena na deset vsebinskih sklopov. Pesmi po dolžini segajo od najkrajših pesniških formulacij, imenovanih Mikrocirkulacije in se nahajajo v obširni paleti kapilar – pretočna, zadihana, cvetoča, brihtna, vročekrvna, frontna, prestreljena, sočutna, igriva, brezskrbna, radostna in počena kapilara, – pa do daljših eksperimentalnih pesmi, žalostink, molitvic in poslavljanj tako od ljubega kot od delov telesa, ki jih je zapustil pesničin alter ego. Bolezen ji pomeni le “zdrav odziv na bolan svet”, “oblika nemega političnega protesta”, ki zareže v bridko resnico o prepletenosti družbenega in individualnega telesa. V pesmi Anoreksija sprašuje “kako ravnati z rano, ki ne neha krvaveti”, v pesmi z naslovom Moja bolezen pa odsekano in malodane “robotsko” zapiše: “Moja bolezen / čas za začasno vrnitev telesa / njemu meni samemu. / Moje telo / biološki stroj, / ki ga želita služba / in družba na silno nazaj. / … / Moje telo / mašina.” Nekaj pesmi preveva izrazita družbena kritika zaradi neperspektivne stanovanjske in zaposlitvene politike, pri čemer lahko subjektka nastopa kot igralka ali kot čistilka zgolj z menjavo pravih natikačev. V pesmi Cene se razburja nad previsokimi cenami nepremičnin za mlade ter pomenljivo ugotavlja: “Kako naj tržim / svoje možgane, / da bom preživela. / Vem, da nič ne vem / in da vse znam.” V sklopu Krčne žile in krvni strdki se Anjuta poigrava z motivom starogrške Meduze ter secira moški pogled na strastno in pobesnelo žensko, pri čemer citira filozofinjo in pisateljico Hélène Cixous, ki na nekem mestu zapiše: “Moški so iz Meduze naredili pošast, / ker so se bali ženske sle in besa”, drugod pa opazimo vpliv romana Hladnokrvno Trumana Capoteja. Zdi se, da se kljub več kot stotim objavljenim pesmim, Anjuta ne more izpeti, saj se v zadnjem razdelku sprašuje “Katera pesem več obžaluje, zamolčana ali izpeta?” Pesničino krvaveče brezno kar še naprej bruha pesmi, ki druga drugo lovijo za rep, zato nas ne preseneča grafika francoskega slikarja Jeana-Léona Gérôma, objavljena na koncu zbirke, ki prikazuje golo Resnico v podobi mlade ženske, ki se z bičem v roki vzpenja iz vodnjaka z odprtimi usti v želji, da bi kaznovala človeštvo. Zbirka Žilažili Anje Novak Anjute je tako iz vsebinskega in stilističnega kot iz grafičnega vidika nekaj posebnega – je precej ožja od klasičnih knjig, poleg tega pa celotno zbirko preveva manjša luknja, skozi katero drsi gladka modra vezalka, ki jo lahko zavežemo na različne načine. V zbirki naletimo na številna drobna presenečenja, ki popestrijo tako vizualno podobo knjižice kot sámo branje. Naj namignemo, da nam kak del knjige spotoma lahko ostane v dlaneh, a ne zaradi tega, ker bi bil premalo zalepljen, temveč zato, ker se pesnica poigrava z naravo realnosti, namenskostjo posameznih stvari in dobesedno interpretacijo osebnega pečata. Ni naključje, da nas v uvodu pričaka citat pisatelja in filmskega režiserja Cliva Barkerja: “Vsak od nas je knjiga krvi; rdeči smo, kjerkoli nas odpreš.” In dejansko ima bralec oz. bralka pri prebiranju zbirke občutek, da se avtoričina zevajoča rana lahko zlepi z ranami vsakega izmed nas – tako kot se žila žili razkrije na mestu, kjer najbolj krvavi. In to je pravzaprav odlika prvinske poezije – da v nas priteka in iz nas izteka ista, a vsakič drugačna sila, ki jo lahko imenujemo tako Eros Thanatos kot tudi gola Resnica.

Pridružite mi se dok razgovaramo sa Hajdi, slikarkom i grafičkom dizajnerkom iz Crne Gore. Otkrijte kako je osvojila svet svojim radovima, od kolekcija holivudskih zvezda do TEDx govora i saradnje sa luksuznim brendovima!Dobrodošli u novu epizodu The Catherine B. Roy Show!

Najpoznatija konjska trka u Australiji - Melbourne Cup, koja se po tradiciji održava svakog prvog utorka u novembru, ima svoju jako dugu tradiciju i postala je razlogom da dan njenog održavanja postane državni praznik u Viktoriji. Melbourne Cup je dugo opisivana kao trka koja zaustavlja naciju, ali pitanje je može li još uvijek zadržati taj naslov. Njena popularnost opada, mahom zbog kockanja, a mahom i zbog aktivista za prava životinja koji već kritikuju Melbourne Cup zbog povezanosti sa zlostavljanjem konja.

Umetnica Ejti Štih v Boliviji, kjer živi od leta 1982, uvrščajo med najopaznejše tamkajšnje umetnike. V Santa Cruzu je iz opuščene policijske postaje preuredila galerijo Manzana 1. Galerija, ki se nahaja v samem središču mesta, je priljubljena med tujimi in tudi slovenskimi umetniki, še posebej fotografi in lutkarji. Njeno pravo ime je Marija Štih de Fernández de Córdoba – Vovk. Priimek Štih je dobila po očetu Bojanu Štihu, gledališkem kritiku in esejistu, priimek Vovk pa je prevzela po mami Meliti, vsestranski akademski likovni umetnici. Njena slikarska dela, ki opozarja na družbene nepravilnosti in socialne neenakosti, so bila letos razstavljena na treh likovnih prizoriščih. Še vedno si jih lahko ogledamo na Gradu Štanjel.

Lucia Adzić je mama petoro dece. Njena preduzetnička i životna priča je jedna od najinspirativnijih koje ste ikada čuli! Uživajte u slušanju! Sve intervjue možete pogledati ovde https://youtube.com/playlist?list=PL8H5ZhcyY66orp4i1AEEb91W6DwY6qyAQ&si=QlC_Wz0g1l8hbeTu

Čuvena psihoterapeutkinja, magistar psiho-socijalnog rada, osnivačica izdavačke kuće „Harfa“ i istoimene privatne škole, majka troje dece, Irena Orlović, sukobila je tradicionalno sa modernim roditeljstvom, pokrenula pitanja odnosa u porodici i njihovog uticaja na decu, kao i ranog razvoja, trauma iz detinjstva i promena koje su uvek moguće. Naša gošća duboku traumu, koju je doživela nakon rođenja ćerkice Matee, pretočila je u snagu i borbu koja nikad ne prestaje. Matea je rođena sa kardiološkim problemom, sa pola srca, a potom je nakon operacije, koja je ubrzo usledila, dobila i neurološke smetnje, zbog kojih danas ne čuje i ne govori. Ogromna bol i težina sa kojom su se Irena i njena porodica tada suočili, doneli su nešto neverovatno – veliki uspeh na polju učenja o razvoju dece, što je pre svega značilo Matei, koja je danas srećno dete, kako kaže Irena, čak najsrećnija u kući. „Naši prijatelji ne dolaze mene da vide, nego Mateu. Ona je njima svima uzor. Njena radost oko sitnica, malih stvari, koje ostali ni ne primete, je očaravajuća. Ona ume da se raduje, da tu radost širi na sve oko sebe. Radom, učenjem, istraživanjem, obilaskom najeminentnijih ustanova, uspeli smo da dovedemo Mateu u stanje da bude samostalna, i nikad je nismo gledali kao osobu sa smetnjama, niti na nas kao na roditelje bolesnog deteta“, priča Irena. Iz ličnog, ali i profesionalnog iskustva, Irena objašnjava koliko je važan rani razvoj, traume u najranijem detinjstvu i kakav uticaj imaju na dete, koje postaje odrasla osoba. Razvoj dečjeg uma traje do 25. godine i sve je podložno promenama. „Kao kad odlučite da promenite sav nameštaj u kući, da sve izbacite i kupite novo, tako je i sa umom. Ako postoje nagomilani problemi, nezadovoljstvo, anksioznost i osoba sve želi da uradi ispočetka, to je moguće, nije lako, ali je izvodljivo. Važno je takođe znati kako traumu pretvoriti u nešto korisno, kao i iz nje izvući snagu“, objašnjava Irena. Odnosi između roditelja i njihova komunikacija sa detetom su od ključnog značaja za rast i razvoj. „Ako su ti roditelji u lošim odnosima, ako dete ne vidi razumevanje ili koristan konflikt, onda je to za njega kao da se ruši kuća, kao da mu krov pada na glavu, a dete ne može da živi u pola kuće. Iz tog razloga veoma je važno gledati sa kim ćete imati dete. Za roditeljstvo se treba pripremiti i nije čudno ako neko uči o roditeljstvu, a da još deteta nema ni u stomaku“, kaže Irena. Irena nam objašnjava šta znači srećno detinjstvo, kako se razvija dečji um i zašto su odnosi među roditeljima najvažniji za dete. Ukazuje na brojne probleme u odnosima roditelja i naglašava da je važno gledati sa kim ćete imati dete, takođe objašnjava kako roditelj treba da komunicira sa detetom, a da ga ono razume. Irena opisuje na koji način postavljati granice u vaspitanju dece, koje su neophodne, i otkriva zašto je učenje po modelu najdominantniji vid podizanja deteta. Rad sa ćerkom Mateom doveo je i do otvaranja privatne škole „Harfa“, u kojoj nema ocena. Irena govori o značaju koji škola ima na decu i o batinama koje su nekada smatrane uobičajenom metodom vaspitanja, kako kod kuće, tako i u školi. Međutim, na njih se danas gleda kao na zlostavljanje, a tako će se, prema njenom mišljenju, gledati i na ocene za 50 ili 100 godina.

"Niti ne gre zato, kaj bi rada igrala, ampak bolj s kom, kaj, v kakšnem konceptu in s kakšno možnostjo vpletenosti pri ustvarjalnem procesu. In pa seveda ekipa, kolegi!"Tina Vrbnjak je gledališka in filmska igralka, prvakinja SNG Drama, kjer je poleg številnih vlog, ustvarila tudi nekaj avtorskih projektov.Na 54. Tednu slovenske drame v Kranju je letos prejela nagrado za najboljšo igralko, za vlogo v predstavi Mrakijada, lani pa je od Društva slovenskih audiovizualnih igralcev prejela nagrado Veliki plan za vlogo Klavdije Jaklič v popularni TV seriji Gospod profesor. Njena vrhunska interpretacija je prišla še posebej do izraza v zadnjih dveh uprizoritvah letošnje gledališke sezone SNG Drama: na odru Male drame, v avtorskem projektu Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa, v režiji Luke Marcena ter na Velikem odru, v uprizoritvi Cyrano De Bergerac, režiserja Tina Grabnarja.

Bilo da ste preduzetnik ili velika kompanija, danas je više nego ikad važnije da pratite vaše poslovne aktivnosti kroz prikupljanje i analizu podataka kako biste doneli prave poslovne odluke. O osnovnim ekonomskim principima poslovanja, analizi podataka i edukaciji na ovu temu, razgovarali smo sa Aleksandrom Grašićem, osnivačem edukativne platforme Outliers i zajednice na društvenim mrežama excel.grasic, kao jednim od najvećih stručnjaka na ovim prostorima kada su u pitanju edukacije na temu analize podataka i donošenje odluka kroz podatke. Aleksandar Grašić, Founder @ Outliers - https://www.linkedin.com/in/aleksandar-grasic-2b85ba3b/ Teme u epizodi: - Uvod i predstavljanje - Aleksandrov karijerni put - korporacije, akademija, preduzetništvo - Kako je sve pređašnje iskustvo pomoglo u građenju preduzetničke priče - Iskustva u radu sa klijentima - Izazovi u edukaciji - Građenje zajednice na društvenim mrežama - Budućnost analize podataka i edukacije Prijavite se na naš YouTube kanal: https://bit.ly/3uWtLES Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu - https://www.digitalk.rs Pratite DigiTalk.rs na društvenim mrežama: Facebook: https://www.facebook.com/Digitalk.rs Instagram: https://www.instagram.com/digitalk.rs/ Linkedin: https://www.linkedin.com/company/digitalkrs Veliku zahvalnost dugujemo kompanijama koje su prepoznale kvalitet onoga što radimo i odlučile da nas podrže i daju nam vetar u leđa: Partneri podkasta: - Raiffeisen banka - https://www.raiffeisenbank.rs/ Usluge Raiffeisen banke za stanovništvo koje preporučujemo: https://bit.ly/3VIa0S2 Usluge za mala i srednja preduzeća Raiffeisen banke koje preporučujemo: https://bit.ly/43IiSZV - Kompanija NIS - https://www.nis.rs/ - Ananas - https://ananas.rs/ - kompanija Idea - https://online.idea.rs/ U Ideinoj online prodavnici unesite promo kod 1000digitalk i očekuje vas 1.000 dinara popusta prilikom vaše online kupovine! Prijatelj podkasta: - BiVits ACTIVA Brain Level Up Booster - https://bivits.com/proizvod/brain-level-up/ Kada želiš da živiš i radiš na višem nivou, uzmi BiVits Brain Level Up za više energije i bolju koncentraciju tokom dana! - Izdavačka kuća Finesa - https://www.finesa.edu.rs/ U ovoj epizodi podelićemo dve knjige "Uticaj | Psihologija ubeđivanja" izdavačke kuće Finesa onima koji budu najbrži i najkreativniji sa komentarima, a možete nam slobodno pisati i na info@digitalk.rs i direktno nam uputiti komentar, sugestiju ili primedbu. Takođe, svi oni koji na Finesinom websajtu poruče knjige i unesu promo kod digitalk dobiće 10% popusta na već snižene cene izdanja na sajtu: https://www.finesa.edu.rs/

87-godišnja Ana Matić, nekadašnja učiteljica u Doboju, u Australiji nije nastavila svoj pedagoški rad, ali je otkrila ljepotu i smisao rada i volontiranja u zajednici. Njena neumorna energija, skromnost, i "dječija duša" su sjajna inpiracija mlađim generacijama. Nekadašnja članica hora Modra rijeka i koordinatorica Bosanske nove grupe pri STARTS-u je istinska Bosanka koja gotovo tri decenije svog boravka u Australiji, pronosi svojim aktivizmom u zajednici otporni i neuništivi bosanski duh koji se izdiže iznad svake situacije i nevolje.