Podcasts about njena

»Vsaka posplošitev človeških razlik vedno trči ob dejstvo, da je človek edinstven,« pravi gostja sredinega intervjuja na Prvem, prof. dr. Nancy McWilliams, mednarodno priznana in večkrat nagrajena ameriška psihoanalitičarka, psihologinja, predavateljica in avtorica knjig. Njena knjiga Psihoanalitična diagnostika je bila prevedena v več kot dvajset jezikov, imamo jo tudi v slovenščini. Profesorica Nancy McWilliams neutrudno raziskuje človeško osebnost in odnose, se preizprašuje o razlikah in univerzalnosti kategorij duševnih motenj ter nastavlja ogledalo družbi in posamezniku. Po šestdesetih letih kariere je še vedno dejavna, tudi na predavateljskih turnejah po svetu. Pred kratkim je obiskala tudi Ljubljano. S prof. dr. Nancy McWilliams se bo v sredo po 10. uri pogovarjala Mojca Delač.

Ko je lani prejela nagrado Bert za življenjsko delo na področju filmske igre, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev in režiserk, so v utemeljitvi zapisali: »Silva Čušin je igralka, ki bi uspela v kateri koli kinematografiji.« Njena umetniška prezenca pa je prav tako izjemno močna na gledališkem odru. Za svoje gledališko ustvarjanje je prejela številne nagrade in priznanja, med njimi Borštnikov prstan, nagrado Prešernovega sklada in Sterijevo nagrado, ki jo podeljujejo na mednarodnem gledališkem festivalu v Novem Sadu. Na Malem odru SNG Drama jo trenutno lahko spremljamo v dveh predstavah: v uprizoritvi Otroci britanske dramatičarke Lucy Kirkwood ter v drami Vojna nima ženskega obraza, nastali po delu beloruske pisateljice, novinarke in Nobelove nagrajenke za književnost (2015) Svetlane Aleksijevič.

Suada Kapić je sarajevska rediteljica, scenaristkinja, medijska pionirka i osnivačica nezavisne multimedijalne kuće FAMA, prve takve vrste u bivšoj Jugoslaviji. Sa samo 16. godina je glumila jednu od partizanki sa Serge Gainsburgom i Jane Birkin u partizanskom filmu Milutina Kosovca iz 1971. godine, "19 djevojaka i jedan mornar". Nakon završenog studija književnosti odlučila je upisati studij režije kod čuvenog talijanskog redatelja Federica Fellinija, no audicija je otkazana zbog ubistva premijera Aldo Mora. Potom je upisala režiju u Beogradu kod Dejana Mijača. Prije rata u bivšoj Jugoslaviji pokrenula je prvu nezavisnu TV kuću pod nazivom FAMA, koja je snimala čuveni talk show serijal "Umijeće življenja" sa vodećim protagonistima političkog života tadašnje Jugoslavije, od Karadžića, Tijanića, Mesića, Šuvara i drugih. Tokom opsade Sarajeva pokrenula je neke od najvažnijih projekata dokumentovanja života pod opsadom, uključujući legendarni „Sarajevo Survival Guide“ i „Survival Map 92–96“, stvarajući jedinstvenu arhivu svjedočanstava o svakodnevnom preživljavanju u ratnim okolnostima.Njena dugogodišnja misija bila je sačuvati iskustva građana Sarajeva od zaborava, kroz hiljade prikupljenih priča, intervjua i dokumenata koji danas predstavljaju jedno od najvažnijih svjedočanstava o opsadi u modernoj historiji. Kroz umjetnost, medije i kulturu, Suada Kapić istražuje teme sjećanja, otpora, ljudske izdržljivosti i mehanizama preživljavanja u ekstremnim okolnostima. U ovoj epizodi razgovaramo o Sarajevu prije rata, opsadi kao iskustvu koje je obilježilo njen život i rad, nastanku FAMA kolekcije, kulturi pamćenja, transgeneracijskom sjećanju i traumama, ali i o tome zašto je važno sačuvati lične priče kao dokument vremena za generacije koje dolaze.Razgovarale smo o:00:00:00 Teaser i najava00:03:41 Sa 16 godina glumila sa Serge Gainsburgom i Jane Birkin u partizanskom filmu "19 djevojaka i jedan mornar" Milutina Kosovca00:10:27 Zbog atentata na Alda Mora 1978. otkazana audicija za studij režije kod Fellinija u Rimu00:18:44 "Serijal „Umijeće življenja“ sniman u Sarajevu 1991. godine s vodećim političarima tadašnje Jugoslavije00:26:01 Nastanak FAMA-e, prve nezavisne TV produkcijske kuće u bivšoj Jugoslaviji00:33:01 Početak posade Sarajeva, bijeg s Grbavice i nastanak projekta FAMA kolekcija00:40:05 Transgeneracijska memorija je modul za suočavanje sa ratnih traumama00:46:10 Odlazak u Tokio usred rata zbog promocije "Sarajevo survival guidea"00:54:50 Sefer Halilović nam je pomogao da od vojnih JNA mapa napravimo Mapu opkoljenog Sarajeva01:00:20 Izložba "Mape opkoljenog Sarajeva" u Britanskoj nacionalnoj biblioteci01:05:01 Naš arhiv iz FAME-e ćemo pohraniti online i u svjetskim bibliotekama, zbog straha od pogrešne interpretacije arhivskog materijala 01:13:01 Na ovom podneblju nam je potrebna ozbiljna psihoterapija zbog transgeneracijskih trauma01:21:40 Zašto je nakon 8 godina lobiranja propala ideja o osnivanju Muzeja opsade Sarajeva?01:30:01 Nakon neuspjele inicijative za osnivanje Muzeja opsade Sarajeva, odlučili smo FAMA kolekciju pretvoriti u virtualni arhiv sjećanja, dostupnu svima i svugdjeFAMA metodologija: https://www.famamethodology.net/bhsSerijal "Umijeće življenja": https://www.youtube.com/playlist?list=PLWuNIc69Mzw1uLGNRWaj2fX62I8abye3g

Pisateljica Pia Prezelj je objavila svoj drugi roman Bili smo trije. Njena pripoved o ženski, ki pripotuje na otok, da bi izvedela več o svoji mami, je kljub zahtevnim vprašanjem pripovedovana umirjeno, skoraj apolinično. Toda ko junakinja spoznava nove in nove ljudi, ko spoznava otok in ko se ji zastavljajo nova in nova vprašanja, se pripoved čustveno intenzivira. Več o romanu, objavljenem pri Gogi, pove avtorica v Izšlo je v pogovoru z Markom Goljo, posnetim 7. maja. Nikar ne zamudite.

Nedelja, cerkveni tednik naših rojakov, letos praznuje stoletnico in ima velik pomen za Cerkev, družbo in sožitje na avstrijskem Koroškem. 100-letnica Nedelje je bila v središču nedavne dvojezično oblikovane novinarske konference v škofijski palači v Celovcu. Govorili so: škof Jože Marketz, izdajatelj tednika Janko Krištof in njegov glavni urednik Vincenc Gotthardt. Svoj pogled na tednik je predstavila tudi zunanja sodelavka Monika Novak Sabotnik. Vse te je slišati v oddaji. Nedelja je izjemna v več pogledih. To je tednik, ki je preživel nevihte časa in je eden redkih v Avstriji, ki ima tako dolgo tradicijo, berejo jo že štiri generacije. Tudi v časih individualizma in digitalizacije ustvarja skupnost, predstavlja tako povezavo s slovensko narodno skupnostjo kot s Katoliško Cerkvijo na Koroškem. Njena posebnost je, da odraža jezikovno, kulturno in umetniško ustvarjalnost slovenske skupnosti. Odlikujejo jo novinarska kakovost, verodostojnost in privlačna grafična zasnova. Že pred leti so postali vidni in navzoči v svetovnem spletu, zdaj pa tudi z mladimi ustvarjajo povezave na področju družbenih omrežij. Škof Marketz je v izjavi zapisal: Zaskrbljujoče stanje današnjega sveta nam narekuje, da ostaja poglobljeno iskanje miru in sožitja v luči evangelija naša trajnostna naloga. V prvi številki Nedelje 1926 je zapisana spodbuda in želja bralki in bralcu, da bi »tvoje srce vselej bilo polno svetega miru«. Naj nam Nedelja tudi v prihodnje pomaga pri iskanju tega miru za ta naš svet.

Angela Balzano je asistentka z doktoratom na Oddelku za lesarstvo ljubljanske Biotehniške fakultete. V Slovenijo je z juga Italije najprej prišla v okviru krajše študijske izmenjave. Takrat si je mislila, da ima srečo, ker se ji ni treba naučiti slovenščine. Ko pa so ji tu ponudili službo, se je lotila tudi tega izziva. Danes ji gre odlično. Njena najljubša beseda je lipa, več pa pove v tokratnem Jezikanju.

Med prvomajskimi počitnicami sem z ženo dopustoval v Avstriji in južni Nemčiji. Pravijo, da je dobro iti v svet, da spoznaš, kaj vse imaš doma, česar drugod ni. In čeprav to res drži, se mi izkušnje tujine še bolj pomembne zdijo za razmislek, kaj dobrega bi od tam lahko prinesli domov. Vsi vemo, da je pri primerjavi germanskih dežel s Slovenijo nešteto področij, kjer bi lahko na dolgo in široko razpravljali o razlikah, mene pa je na tokratnem dopustu posebej nagovorilo nekaj na prvi pogled precej banalnega: estetika podeželja …Komentar je pripravil Luka Gojkošek, glasbenik in pedagog.

Danas smo ugostili Azru Hodžić Kadić, profesoricu bosanskog i hrvatskog jezika u Centru za strane jezike na Univerzitetu u Beču i saradnicu na Odsjeku za slavistiku i kavkaske studije Univerziteta Fridrich Schiller u Jeni. Njena područja istraživanja su manjinski jezici, proučavanje bosanskog jezika u višejezičnom društvu kao i uloga maternjih jezika u formiranju policentričnog identiteta. Također je autorica višejezičkih udžbenika za bosanski kao drugi jezik - "Otkrij Bosanski".

V prostorih Slovenskega gledališkega inštituta smo si ogledali razstavo Cveta Mirnik: kostumografinja in njen svet. Obsežna in več-delna razstava, ki obsega še postavitev v Medobčinski splošni knjižnici v Žalcu, njenem rojstnem kraju, v katerem je tudi vse življenje živela, ter načrtovana potujoča razstava, je prikaz njenega bogatega opusa, ki ga je začela ustvarjati že med študijem na beograjski Akademiji za uporabne umetnosti. Bogastvo njene zapuščine razkriva njeno pretanjeno branje dramskih besedil in preliv v osnutke kostumov, ki jih je, po izobrazbi likovna umetnica, likovno estetsko dovrševala in jih pogosto umeščala v zamišljene prizore in scenske postavitve. O razstavi je več povedala Tea Rogelj, kustosinja razstave. Vabimo vas k poslušanju!

Tokrat se odpravljamo v svet gledališča, v tišino ustvarjanja in glasnost smeha. Naša gostja je dramaturginja in dramatičarka Iva Štefanija Slosar, doma iz Jelšan. Iz dramaturgije je diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, trenutno pa zaključuje magistrski študij na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu. Deluje tako na področju praktične dramaturgije kot dramskega pisanja. Njena dela so že v preteklih letih požela pozornost, letos pa je za tekst Prvič so demokracijo izumili na agori, drugič pa v gasilskem domu prejela dve pomembni priznanji, pred dvema tednoma nagrado Zofke Kveder za mladega dramatika.

Glasovi tišine z Matejo Lopuh, zdravnico, ki spremlja človeka do zadnjega koraka.Smrt opisuje kot »eksplozijo neporabljene energije«, v kateri se sprostijo neizpolnjene sanje, načrti, vizije in ljubezen. Svojcem kot strokovnjakinja paliativne medicine pomaga to energijo ujeti, namesto da pred njo zbežijo.Vodi Center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo v Splošni bolnišnici Jesenice. Njena pot pa se je začela v anesteziologiji, kjer so jo pacienti z neozdravljivimi boleznimi hitro naučili, da medicina nima odgovorov na vsa vprašanja. Spoznala je koncept »totalne bolečine« – to je tista točka, kjer protibolečinske tablete, čeprav še kako močne, ne delujejo, kjer se pokaže, da ne boli več telo, temveč duša. Takrat je pozornost od napredne medicine preusmerila k človeku. Namesto v receptorje zdaj gleda tudi v oči posameznika, ki pred njo odlaga svoje zadnje »balastne vreče«.

U ovoj epizodi podkasta, gošća je košarkašica Nina Bogićević koja kroz iskren i dubok razgovor deli iskustvo profesionalne karijere duge više od 20 godina.Nina govori o životu i igranju košarke na različitim kontinentima, kroz zemlje poput Ekvadora, Čilea, Meksika, Španije, Poljske, Francuske, Turske i Belgije, i o tome kako je svako od tih iskustava oblikovalo njen lični i sportski identitet.Poseban osvrt daje na rani odlazak u inostranstvo i izazove koje nosi ulazak u vrhunski profesionalni sport u jednoj od najjačih liga sveta – Španiji. Govori o značaju prvih trenera i starijih igračica kao uzora, ali i o trenucima koji su testirali njenu snagu – poput prve ozbiljne povrede koja je uticala na dalji tok njene karijere.Otvoreno govori o tome koliko bi joj u tim trenucima značila podrška psihologa, koja je danas sve dostupnija sportistima, kao i o ulozi porodice kao ključnog oslonca kroz sve uspone i padove.U razgovoru se dotiče i snova koje je ostvarila, ali i onih koji su ostali neispunjeni, dok danas svoju strast prema sportu prenosi na mlađe generacije kroz rad sa decom na letnjem kampu u Americi.Njena priča nas podseća da je svaki put u sportu autentičan i da upravo ta različitost čini svaku karijeru posebnom i ispunjenom mogućnostima, uz neizostavnu ulogu discipline i vere u sebe na tom putu.Pratite nas na društvenim mrežama!Instagramhttps://www.instagram.com/jaomile_podcast/Facebook https://www.facebook.com/JAOMILEPODCASTTikTokhttps://www.tiktok.com/@jaomile_podcastTwitter https://twitter.com/mileilicGost: Nina BogićevićDatum: 4. April  2026. Autor i domaćin: Tina KrajišnikLokacija: Studio Long MileProdukcija: Jao Mile#jaomilepodcast #tinakrajisnik #ninabogicevic #crvenazvezda #kkpartizan #NikolaJovic #nba  #nikolajokic #abaliga #jokic #bogdanovic #euroleague #doncic #nikolatopic #micic

V akademskih krogih je Ana Svetel dr. Ana Svetel, etnologinja in kulturna antropologinja, docentka na Filozofski fakulteti v Ljubljani, v literarnih pa pesnica in pisateljica. Pri založbi Beletrina je konec lanskega leta objavila svojo drugo zbirko zgodb z naslovom Steklene stene. V zbirki je izšlo pet daljših kratkih zgodb, ki se odlikujejo tako s svojimi zapleti kot s svojimi pripovednimi prijemi in konci. Njena junakinja se lahko sreča s povsem literarnim zapletom, kdaj drugič kaka njena vplivnica živi bolj v vzporednem življenju družabnih omrežij kot v vsakdanjem življenju, tretjič rešuje bivanjske dileme, četrtič …, vedno pa njene junakinje nastopajo v dobro zgrajenih in izpeljanih zgodbah, ki pritegnejo. Več o zbirki in svojih zgodbah pove pisateljica v pogovoru z Markom Goljo.

V tokratni oddaji Razkošje v glavi predstavljamo dr. Majo Simoneti, eno ključnih osebnosti slovenske krajinske arhitekture in prostorskega načrtovanja. Njena pot združuje bogato prakso, znanstveno raziskovanje in neutrudno zagovorništvo javnega interesa. Je obraz vseslovenske pobude "Za drevesa gre!", ki zahteva enotno strokovno zaščito dreves v naseljih na državni ravni, urejene evidence javnih dreves ter preprečevanje nestrokovnega sekanja in obrezovanja. Zaposlena je na Inštitutu za politike prostora, ki v teh dneh praznuje 20 let delovanja. Z dr. Majo Simoneti se je pogovarjal Miha Žorž.

Nedeljska gostja je Maja Vardjan, direktorica Muzeja za arhitekturo in oblikovanje MAO Slovenija, mednarodno uveljavljena in priznana kustosinja in raziskovalka, specializirana za slovensko oblikovalsko in arhitekturno produkcijo 20. stoletja ter sodobne ustvarjalne prakse. V muzeju MAO ima dolgoletne izkušnje, vodila je pripravo številnih razstav in sodelovala pri ključnih projektih. Med številnimi nagradami in priznanji je prejela tudi nagrado Mednarodnega muzejskega sveta muzejev (ICOM) Slovenija. In čeprav je diplomirana arhitektka, ni nikoli ustvarjala v biroju ali se lotila kakega klasičnega arhitekturnega projekta. Njena velika želja, da bi postala novinarka, jo je nehote odpeljala v kuratorske vode. “Zato je vsaka moja razstava”, pravi Maja Vardjan, “zasnovana kot arhitekturni projekt.”

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Ariele Herček Delicate tongue – Krhki jezik na prvi pogled sodi med intimistično liriko: govori o bližini, dotiku, telesu, lezbični ljubezni in spominu. Ob natančnejšem branju pa postane jasno, da osrednja napetost ni ljubezenska zgodba, temveč razmerje med bližino in samoto. Ljubezen je konkretna: dotik vratu, roka okoli telesa, skupno dihanje, sok ali pa deljena sredica. Spomin je senzoričen, bližina pa telesni dogodek. Zbirka ne pripoveduje linearne zgodbe o vzponu in razpadu razmerja, temveč vzpostavlja križno strukturo: ljubezen sledi poti od rasti prek zrelosti k ovenelosti, subjektka pa potuje nasprotno – od ovenelosti prek zrelosti k rasti. Razpad razmerja tako ne povzroči razpada subjektke, ampak izguba postane pogoj dozorevanja. Ta križni lok je ena najmočnejših kompozicijskih potez zbirke in nosi njeno vsebinsko zrelost. Pesmi nikoli ne zdrsnejo v patetiko. Ton kljub razpadanju ostaja miren. Zbirka preseže romantični model lirske izgube in vzpostavi afirmativno držo: lépo in boleče imata enako ontološko težo. Ena najmočnejših kvalitet zbirke Krhki jezik je odsotnost legitimacijskega tona – lezbična ljubezenska izpoved nikoli ne postane programska ali aktivistična. Sodobna LGBT-literatura pogosto vključuje identitetno refleksijo in politično ozadje, Ariela Herček pa je izbrala drugo pot: njena ljubezen ni téma, temveč dejstvo, ki ne potrebuje obrambe; zato je univerzalna. Zbirka presega žanrsko opredelitev lezbične poezije in se umešča v širše polje poezije o bližini, katere tiha prisotnost deluje radikalneje kot marsikateri manifest. Pesem Nedokončan seznam vrst intimnosti, ki sem jih doživela se začne s kiticama: »tiha intimnost, ko se nagneš k meni in / mi zašepetaš na uho, / tako blizu, da z ustnicami oplaziš pramene mojih las, / tako blizu, da na vratu čutim tvoj dih; // električna intimnost tvojega telesa, ko pleše ob mojem, / premikaš se v valovih, ki se ne nehajo bližati, / in vse kosti se mi spremenijo v tekoče / hrepenenje.« Na nedokončanem seznamu si sledijo še intimnost brez diha, intimnost hrepenenja, mehka intimnost, globoka intimnost. Tematsko jedro zbirke je bližina, njen simbolni organizem pa je rastlinski. Pesnica gradi svet skozi vegetativno metaforiko cvetnih listov, zorenja, ovenelosti. Osrednji simbol je pomaranča, ki je tudi kompozicijski princip – delitev sadeža, razpoka lupine, skupna sredica, sok – vse to prehaja med telesnostjo in simboliko. Ko se sadež razpre, se razpira bližina. Motivne ponovitve ustvarjajo notranjo vezivnost zbirke. Tudi svetloba – sonce v prsih in toplota – bi lahko zdrsnila v sentimentalnost, a avtorica se je temu izognila. Njena svetloba ni kičasta, ima namreč enako težo kot bolečina. Metafore so izrazno preproste, a močno pomenske; njihova navidezna preprostost ustvarja globino: »[Z]ate bi pojedla cvetne liste in pustila, da mi v prsih zrastejo rože, / tam tako ali tako že nekaj časa gori sonce, / zaradi tebe.« Zbirka Krhki jezik se izmika skrajnostim sodobne ljubezenske poezije, ki rada zaniha med klišejem in eksplicitnostjo. Čeprav je tematizacija ljubezni pogosto telesna, nikoli ne zapade v vulgarno natančnost. Erotika je krhka in senzorična, globina pa nastaja skozi zamolk. To, kar ni izrečeno, odmeva močneje od natančnega opisa. Prav dostojanstveno je, kako v tej zbirki intimnost ni razkazovanje, ampak deljena tišina. Morda bi ji kdo lahko očital zadržanost, a potem bi spregledal njeno etično dimenzijo: namreč da Drugi ni objektificiran, pač pa ostaja skrivnosten in celovit. Zbirka bralcu ne ponuja dokončne podobe, pač pa prostor, v katerem se lahko zgodi čutenje. Zbirka slogovno sodi v minimalizem – ne v smislu redukcije jezika, pač pa v smislu koncentracije na življenje »malega« posameznika. Gre za poetiko »male« – osebne – zgodbe, katere dogajanje je znotraj intimnega prostora absolutno. Ta eksistencialni minimalizem pokaže, da je majhno življenje dovolj, da nosi težo smisla, brez potrebe po vélikem narativu. Glas lirske subjektke je ambivalenten: zelo neposreden, skoraj dnevniški in mladostno transparenten; hkrati pa izjemno zrel v metaforah in mirnem sprejemanju cikla ljubezni. Ta napetost med ranljivostjo in dozorelostjo oblikuje estetsko identiteto zbirke. Njena moč je v transparentnosti, ki v preprostem izrazu skriva globino doživljanja. Pod površino intimne lirike se vzpostavi tiha afirmacija življenja, kjer sta lépo in boleče izrečena z enako mirnostjo. Kljub tematski in lirični moči pa ima zbirka Krhki jezik pomanjkljivosti na ravni jezika. Nastala je dvojezično: izvirno v angleščini – ki, kot je zapisala Ariela Herček, »daje več prostora za izražanje,« – nato pa jo je avtorica je sama prevedla v slovenščino. V slovenskih pesmih se ponavljajo odstopanja, ki niso estetskega tipa, ampak tehnična nedoslednost, to so: napačna raba povratno svojilnega zaimka, nezanesljivo razlikovanje med določno in nedoločno obliko pridevnika, serijsko manjkajoče vejice pri polstavkih in nedosledna raba ločil. Odsotnost ločil sicer v sodobni pesmi sicer ni sporna, sporna pa postane, ko v posamezni pesmi pride do le delne rabe ločil. Opazna je tudi interferenca angleške skladnje v nemotiviranih inverzijah in pogostih trpniških konstrukcijah, ki v slovenščini ne zazvenijo. Najzahtevnejše je prevajati lastna umetniška besedila, a zbirka je lektorirana, zato so ponavljajoče se napake, ki motijo branje, neopravičljive. Pri zbirki, ki kaže tolikšno tematsko zrelost, bi moral biti jezikovni redakcijski proces še posebej temeljit, pri čemer pa odgovornost za končno podobo zbirke ni le avtorska, temveč tudi uredniška in lektorska. Razlika med dobro in odlično zbirko je pogosto prav v disciplini izraza. Krhki jezik bi z dosledno jezikovno redakcijo lahko postal prepoznaven glas svoje generacije; v sedanji obliki pa ostaja zbirka z izrazitim presežkom in hkrati jasno omejitvijo – poetika, ki se dotika odličnosti in bi jo z jezikovnim izčiščenjem najverjetneje tudi dosegla.

Mojca Fatur je uveljavljena gledališka in filmska igralka, ki je na svoji umetniški poti skozi leta ustvarila številne kompleksne in čustveno močne vloge. Prejela je več priznanj. Njena zgodba presega umetnost. Mojca Fatur je tudi iskrena, srčna pripovedovalka življenja. Ob izidu njene knjige »Zdrava« smo se z njo pogovarjali o zdravju, odnosih - tudi do sebe in sveta širše. Je dokaz, kako je tudi iz najtežjih preizkušenj mogoče zrasti.Mojci se zdi pomembno spregovoriti (tudi)o notranjih stiskah, oklepih, zaledenelih travmah in o osebnih doživetjih, ki nas zaznamujejo. Nas jih je strah. To so primarne rane, s katerimi se kot otroci nismo mogli soočiti. »Saj ni treba, da so za njimi močne zlorabe, zapuščenost … najbolj ranjeni smo od neprisotnosti. Prve rane se začenmos tem, ko starši niso polno prisotni, lahko so prisotni fizično, ne pa v duhu. Opazujem mamice, ko peljejo otročka v vozičku, ali ga dojijo, pa ne gleda otroka v oči, ampak v telefon. »To je neprisotnost, ki rani.V resnici mi je bolezen dala najdragocenejše darilo- sebe sem dobila nazaj. Za zdravje sem se morala poglobiti v globine svoje biti, kjer najdemo najbolj primarno esenco.»Bolezen me je naučila tudi prepoznavanja, kaj je moje in kaj ni, kaj drugi “projecirajo” name. Šokirana sem, kakšna družba postajamo. Moji nameni so čisti, če je nekdo to sposoben sprejeti, prav, če ne, pa tudi.«Ob knjigi »Zdrava«, ki jo je Mojca napisala o svoji izkušnji z boleznijo in predvsem o poti do vnovičnega zdravja, smo jo v oddaji »Via positiva« vprašali tudi, zakaj se je odločila za knjigo, kako se je pisala. Kakšen je njen odnos do življenja in zakaj je pomembno, da se ob bolezni ne poistovetimo z njo?»Najprej sem želela čim bolj razumeti bolezen. A, kot pravijo, kamor gre moja pozornost, tja gre moja energija, tisto hranim. Zato sem se vprašala, želim biti čim bolj bolna ali zdrava? Zaprla sem vse zavihke o bolezni in začela zelo globinsko raziskovati pot do zdravja. Po eni plati skozi knjige, dokumentarce in pod drugi skozi sebe, navznoter. Kakšni občutki gredo skozi mene ob misli na zdravje?«»Ogromno energije porabimo za to, da v sebi tiščimo navzdol in skrivamo tiste dele sebe, ki niso najlepši, vsi se kdaj zlažemo, smo nevoščljivi … , ko bi jo pa lahko za ustvarjalnost, ljubezen, za odnos in radost. Odrasli lahko izbiramo. Česa se bojimo? Soočimo se. Ko se sprejmemo, sprostimo ogromno energije, in s tem se začne zdraviti tudi naša celovitost.«

Pri ZKP RTV Slovenija je, v sodelovanju z Radiem Slovenija − Prvi program in Glasbeno produkcijo, izšel album Portraits v izvedbi pevke Tjaše Fabjančič in Big Banda RTV Slovenija pod taktirko in z aranžmaji Michaela Laggerja. Tjaša Fabjančič je ena od prvih v generaciji slovenskih jazzovskih pevk, ki so se uveljavile predvsem z avtorsko glasbo. S svojim raznovrstnim glasbenim ustvarjanjem že vrsto let povezuje Slovenijo in Avstrijo in je do sedaj izdala že štiri avtorske albume (Traveling 2009, Circles 2011, Pripovedi 2013 in MiniatureN 2020). Njena melodična glasba s poetičnim pridihom z lahkoto prehaja meje žanrov in jezikov ter pripoveduje zgodbe o svetlih in temnih trenutkih življenja, rojstvu in odhajanju, upanju in milini. Izbor teh skladb je na albumu mogoče slišati izven intimnejših okvirov, saj jih je avstrijski pianist, skladatelj in dirigent Michael Lagger prelil v mogočno orkestralno preobleko, pisano posebej za Big Band RTV. Ob izdaji se je s Tjašo Fabjančič pogovarjala glasbena urednica Alja Kramar

Ana Pepelnik (1979) je avtorica osmih pesniških zbirk in dve desetletji ena najprepoznavnejših sodobnih pesnic. Že s prvencem Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo (2007) ji je uspelo oblikovati samosvojo pesniško poetiko, v kateri ima izrazito mesto jezik. "Njena poetika se ne ukvarja samo z vprašanjem, kaj je poezija, kdo jo piše in koga piše ona, pač pa predvsem, kaj ob, v in onkraj pesmi ter za pesmijo pomeni biti človek," je v utemeljitvi zapisal upravni odbor Prešernovega sklada, ki je Ani Pepelnik podelil nagrado za njeni pesniški zbirki To se ne pove (2023) in V drevo (2025). Več o nagrajenki in njeni poeziji pa v pogovoru Gregorja Podlogarja z nagrajenko. Tehnična izvedba Mirta Berlan, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2026.

Živa Deu je doktorica arhitekturnih znanosti in prva redna profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, kjer je predavala predmet Prenova arhitekture in konzervatorstvo, Njena bibliografija obsega skoraj 1000 enot in 14 monografij, njeno zadnje delo pa je izšlo leta 2024 in ima naslov Hiše za boljše življenje. Še vedno je zelo aktivna, v oddaji je spregovorila o raznolikostih in posebnostih ter o pomenu ohranjanja slovenske stavbne dediščine.

Andreja Rauch Podrzavnik je ustvarjalka na področju uprizoritvenih umetnosti, koreografinja, režiserka, performerka. Svoje delo opravlja in razvija več kot 30 let, tako v polju uprizoritvenih in raziskovalnih projektov kot na področju poučevanja kompozicije, tehnike, improvizacije in performativnih veščin. Njena praksa na področju performativne umetnosti pogosto združuje koreografijo z glasbeno in vizualno umetnostjo in instalacijami, specifičnimi za posamezno lokacijo. Prostor uprizoritve in izvedbe projekta je zanjo odločilen soigralec in ga vključuje kot aktiven del svojega ustvarjalnega procesa. Njeni projekti se včasih povežejo v sklope, serije, nekateri projekti so rezultirali v publikacijah. Tudi v slednjih deluje kot koreografinja in uporablja svoje kompozicijske veščine. Za svoje delo je Andreja Rauch Podrzavnik prejela številne nagrade in priznanja, med njimi tudi letošnjo nagrado Ksenije Hribar za koreografsko delo.

Ime tedna je postala Nika Kovač z Inštituta 8. marec, ki koordinira državljansko pobudo Moj glas, moja izbira. Pobudo je Evropska komisija sprejela in sklenila, da je zagotavljanje varnega in dostopnega splava ženskam v državah Unije mogoče financirati z evropskimi sredstvi. Gre za eno redkih državljanskih pobud v Evropski uniji, ki jih je podprl Evropski parlament, potem ko jo je podpisalo več kot ena 1,1 milijona Evropejcev.Kandidatki sta bili tudi: Maja Weiss, režiserka in scenaristka ter ena najplodovitejših slovenskih dokumentaristk, ki je s svojo več kot 35 let dolgo ustvarjalno potjo pustila trajen pečat v zgodovini slovenskega filma. Je prva režiserka, ki je v samostojni Sloveniji posnela celovečerni igrani film in vstopila v prostor, ki je bil tedaj izrazito domena moških. Njena filmografija obsega več kot 50 naslovov, prikazanih na več kot 150 festivalih, za svoj izjemen opus je prejela tudi nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo.  Mojca Lavrenčič, dirigentka, ki je na četrti izvedbi prestižnega mednarodnega tekmovanja za ženske dirigentke La Maestra v Pariški filharmoniji dosegla izjemen mednarodni uspeh. Med 225 prijavljenimi kandidatkami z vsega sveta je prejela prvo nagrado ter še vrsto posebnih priznanj, kar predstavlja pomemben dosežek tako za umetnico kot za slovenski glasbeni prostor.  

Tina Modotti, ki se je pred 130 leti rodila v Vidmu v Italiji, danes velja za pomembno ustvarjalko moderne fotografije 20. stoletja. In vendar je njen inteziven in dovršen umetniški opus nastajal le dobrih sedem let. Kmalu zatem je kot članica mehiške komunistične partije postala prepoznavna figura revolucionarnega gibanja – in fotografijo je povsem opustila. Kot najstnica se je preselila v Združene države Amerike in se preizkusila kot gledališka in filmska igralka, njen ustvarjalni in politični preobrat se je zgodil v Mehiki dvajsetih let prejšnjega stoletja. Tam je vstopila v krog umetnikov in intelektualcev, med katerimi sta bila tudi Diego Rivera in Frida Kahlo. Ključno vlogo pri njenem razvoju je imel ameriški fotograf Edward Weston. Po izgonu iz Mehike se je vključila v delo Mednarodne rdeče pomoči. Njena pot jo je vodila v Sovjetsko zvezo in nato v Španijo, kjer je med državljansko vojno delovala v podporo republikanski strani. Povsem se je posvetila političnemu organiziranju, revolucionarnemu in humanitarnemu delu, zato se k fotografiji ni več vrnila. Posebno zanimivo je, da je del svoje zapuščine – fotografije in drugo gradivo – v Moskvi zaupala tržaškemu Slovencu, revolucionarju in povojnemu politiku Ivanu Regentu. Prav po zaslugi teh vezi ima tudi slovenski prostor pomembno, čeprav pogosto prezrto mesto v zgodbi Tine Modotti. gost: dr. Miklavž Komelj, poznavalec njenega dela, ki je izbrskal umetničino zapuščino v Sloveniji  fotografija: Wikipeida, Tina Modotti by Jane Reece c. 1919

Dobrodošla u serijal postani primjer mogućeg, mjesto na kojem ćeš upoznati inspirativne poduzetničke priče iz susjedstva. Jer, velike uspjehe ne grade samo tamo neki ljudi daleko od nas. Postižu ih i žene poput tebe i mene, a ovo je prilika da se za njih više čuje! Puno se priča o težini pokretanja vlastitog poslovanja, ali malo se govori o svim izazovima koji uslijede nakon postizanja prvog uspjeha: kako nastaviti razvijati posao, bez da žrtvujemo privatan život, koje sve vještine je potrebno razviti da bismo skalirali, kako održati motivaciju u dugogodišnjem poslovanju.Ovaj serijal posvećen je svakoj poduzetnici koja je pronašla način da unatoč nesavršenim okolnostima i brojnim izazovima postane primjer mogućeg, uživaj u slušanju!U ovoj epizodi ugostila sam Andreu, koja stoji iza studija Katran - prostora za urbane evente i vjenčanja, industrije koja je sinonim za visoki stres i nepredvidivost. Andrea nam je otvorila prozor u svijet organizacije i podijelila kako balansira između perioda ekstremne gužve i zatišja, učeći da balans nije statičnih 50-50, već prisutnost u skladu s trenutačnim potrebama obitelji i posla. Razgovarale smo o hrabrosti potrebnoj za velike investicije i renovacije bez garancije, ali i o ključnom momentu njenog rasta: osvještavanju razlike između vlastite odgovornosti i onoga što pripada klijentima ili suradnicima. Posebno mi je bilo značajno čuti kako je kroz rad na sebi uspjela utišati potrebu za pretjeranim udovoljavanjem, te kako je vježbanje jednostavnog „ne“ transformiralo njene odnose. Njena priča o radu sa suprugom i pronalaženju vlastitog glasa unutar zajedničkog biznisa predivan je primjer kako duboka unutrašnja motivacija i razumijevanje vlastitih obrazaca iz djetinjstva mogu biti najjači štit protiv kvartalnih kriza i želje za odustajanjem.

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Stojana Špegla Levitev tišine se umešča v tisti del sodobne slovenske poezije, ki zavestno zavrača komunikativnost, izpovednost in potrebo po razlagi. Špeglova lirika nagovarja bralca izjemno subtilno, saj mu ne ponuja vstopne točke, pač pa vzpostavi zadržan, skoraj zaprt prostor jezika. Njena govorica je krožna, umirjena in slogovno izrazito poenotena. Ta poenotenost zbirki hkrati omogoča natančnost in jo omejuje. Zbirko zaznamuje ponavljanje sorodnih motivov – pepela, vetra, zemlje, ptice, svetlobe in vilinskega konjička –, ki se razporejajo v rahlo spremenjenih razmerjih v organskem razvojnem loku. Pesmi ne delujejo kot zaporedje stanj ali misli, temveč kot dolgotrajno vztrajanje v istem območju zaznave. Bralec je postavljen pred vprašanje, koliko variacij je še mogočih znotraj enega registra in kdaj se ponavljanje začne zapirati samo vase. Prav tu se pokaže temeljna kritiška dilema zbirke: ali ponavljanje še odpira pomen ali pa ga že utrjuje? Takšna poetika se približuje tistemu, kar je Heidegger razumel kot razkrivanje biti, ki se nikoli ne pokaže v celoti, saj se hkrati kaže in umika. Jezik v Levitvi tišine ni sredstvo poimenovanja, ampak je prostor zadržka. Zbirka je tako nekakšna hiša jezika, v kateri je svet zgolj nakazan. A če Heidegger v tem umiku vidi možnost resnice, se ob tej zbirki lahko porodi vprašanje, ali se zadržek ves čas še kaže kot ontološki pogoj ali pa na določeni točki že začne delovati kot estetska zaščita pred drznostjo. Na primer v verzih: »jutranjica objema grebene, / – molk – / solze dreves razkoljejo kamen, / vsi drobci na tleh / so bili nekoč gora«. Takšni verzi vzpostavijo pomen kot nekaj izmuzljivega in nestabilnega. Beseda ne zapre pomena, temveč nasprotno: ga pusti odprtega, kar se lahko bere v navezavi na Derridajevo misel sledi, po kateri pomen nikoli ni v celoti prisoten, temveč se vedno odmika lastni polnosti in tvornosti, kar pomeni, da ostaja v gibanju in razliki. Je pa to hkrati tudi hoja po tankem ledu, saj ob dosledni repeticiji podobnih postopkov ta izmik lahko začne postajati prepoznaven slogovni znak, kar pa lahko potem postane vprašanje bralčeve vztrajnosti. Takšna slogovna suspenzija, kot nam jo podaja Špeglova Levitev tišine, je izraz izjemne discipline. V tej izčiščeno izpisani zbirki ni odvečnih potez ali naključnih mest. Vsak verz deluje premišljeno, skoraj izmerjeno. In prav ta ostrina razlikuje Špeglovo pisavo od številnih sodobnih poskusov hermetičnosti, ki pogosto zdrsnejo v meglenost ali arbitrarno zaprtost. Špegel je slog v zbirki dosledno in precizno izpilil, izrezal. To zahteva velikanski nadzor nad jezikom in podobami. In v tem smislu zbirka deluje zrelo in suvereno, saj ne tipa meje, ampak jasno ve, kje se želi ustaviti. Pomembno je tudi to, da narava v zbirki ni metafora notranjega sveta. Ne gre za romantično projiciranje čustev v pokrajino, kot smo nekako navajeni v zgodovini poezije, pač pa se zgodi obrat perspektive: človek se pojavi kot ena izmed oblik naravnega dogajanja, brez privilegiranega položaja. Subjekt ni središče smisla, ampak le sled; govor ni izraz notranjosti, ampak je le odziv na pritisk sveta, ki obstaja neodvisno od človekove volje. Torej kot nekaj, kar se zgodi, ne kot nekaj, kar bi človek nadzoroval. Ta odločitev je dosledna in premišljena, vendar hkrati na nek način tvegana, saj se lahko bere tudi kot zožitev razpona možnih napetosti. Pomembno je tudi vprašanje časovnosti. Zbirka Levitev tišine gradi napetost skozi kroženje. Čas kot da v zbirki zgolj je. Branje tako daje občutek neznanskega trajanja, ki se ne izteče v sklep. To zahteva bralni režim, ki od bralca terja potrpežljivost in pripravljenost na počasnost, obenem pa omeji možnost, da bi se pomen vzpostavil skozi kontrast ali preskok. Avtorjeva likovna izkušnja – Špegel je namreč likovni umetnik – je v zbirki jasno zaznavna. Pesmi so komponirane kot izjemno izostrene vizualne enote. Verz pogosto deluje kot rez v prostoru in času, kjer pride do izraza gibanje v naravi, kar je sicer pogosto prezrto. To daje zbirki arhitekturno stabilnost in hkrati meditativno dinamiko. So si pa pesmi tako sorodne, da proti koncu zbirke ni več povsem jasno, ali nova pesem še odpira razmerje ali zgolj potrjuje že vzpostavljeno metodo. V kontekstu sodobne slovenske poezije, ki pogosto išče bodisi izrazito izpovednost bodisi neposredno družbeno gesto, zavzema Levitev tišine izrazito drugačno držo. Neangažiranost zbirke ni brezbrižnost, temveč zavrnitev instrumentalnega govora. A tudi ta zavrnitev ima svojo ceno: zbirka se umakne iz dialoga s sedanjostjo in ostaja zaprta v lastno problemsko polje, ki pa razmišljujočemu bralcu kljub temu lahko odpre prostor za razmislek ali kontemplacijo o biti vsega, kar je. Levitev tišine je zato zbirka, ki zavestno tvega zamejitev. Njena doslednost je rezultat odločitve, in ne pomanjkanja. Ta odločitev sicer pomeni, da zbirka ostaja v enem samem tonalnem območju, brez večjega notranjega nihanja, kar bo za nekatere naslovnike znak zrelosti in resnosti, za druge pa omejitev, ki preprečuje, da bi se poetika resnično preizkusila. Pri tem se zastavi tudi vprašanje bralne etike, ki jo zbirka implicira. Levitev tišine od bralca ne zahteva samo tankočutne pozornosti, temveč tudi določeno odpoved – predvsem odpoved pričakovanju, da bo besedilo vodilo, razlagalo ali usmerjalo branje. Branje postane vaja v zadržku, kar ni nevtralna odločitev. Zbirka s tem predpostavlja izurjenega bralca, ki je pripravljen sprejeti, da se pomen ne razpira v razlagi, temveč v ponavljanju. Ta zahteva je legitimna, a tudi izključujoča, saj se besedilo zavestno odreka dialogu z manj potrpežljivim ali manj teoretsko podkovanim naslovnikom. V tem smislu zbirka ni elitistična po intenci, temveč po učinku, to pa je pomembna, a redko eksplicitno naslovljena razsežnost neke poetike. Špeglova Levitev tišine je poezija, ki ne išče odziva in ne ponuja razlage. Njena vrednost je v vztrajanju in natančnosti, njena šibkost pa v tem, da vztrajanje ne prerašča v tveganje. Levitev tišine ostaja premišljena, arhitekturno stabilna in resna zbirka, ki pa se zavestno odpoveduje možnosti, da bi lastno doslednost tudi resno preizkusila.

Dobrodošla u serijal postani primjer mogućeg, mjesto na kojem ćeš upoznati inspirativne poduzetničke priče iz susjedstva. Jer, velike uspjehe ne grade samo tamo neki ljudi daleko od nas. Postižu ih i žene poput tebe i mene, a ovo je prilika da se za njih više čuje! Puno se priča o težini pokretanja vlastitog poslovanja, ali malo se govori o svim izazovima koji uslijede nakon postizanja prvog uspjeha: kako nastaviti razvijati posao, bez da žrtvujemo privatan život, koje sve vještine je potrebno razviti da bismo skalirali, kako održati motivaciju u dugogodišnjem poslovanju.Ovaj serijal posvećen je svakoj poduzetnici koja je pronašla način da unatoč nesavršenim okolnostima i brojnim izazovima postane primjer mogućeg, uživaj u slušanju!U ovoj epizodi serijala ugostila sam Doroteju Marković, odvjetnicu koja je pravi dokaz da čak i u tradicionalno stresnim branšama možemo redefinirati pravila i graditi biznis u skladu sa sobom. Doroteja nam je ispričala svoj put od sigurnosti državnog sistema do trenutka kada je njeno poslovanje „eksplodiralo“ upravo zato što je skupila hrabrost da posao prilagodi sebi, svojim vrijednostima i privatnom životu, a ne obrnuto. Razgovarale smo o važnosti postavljanja jasnih granica prema klijentima, o tome kako nam niširanje i specijalizacija zapravo donose više slobode i poštovanja, ali i o tome zašto je presudno razviti filter za tuđe savjete koji nas često ograničavaju rečenicama „moraš“ ili „ne može se“. Njena priča je snažan podsjetnik da su najveći rast i najveća zarada mogući paralelno s brigom o sebi, pod uvjetom da se usudimo otpustiti stare obrasce i fokusiramo se na korak koji pravimo danas, držeći jasnu viziju onoga što želimo postati.

Brezskrbni časi zbijanja šal so minili. Po internih zakonih se mora v času predvolilne kampanje tudi naša oddaja transformirati v odgovorno družbenopolitično glasilo nepotvorjenih informacij. Tako suhoparno preglejmo dogodke preteklih dni.V Radencih, kjer imajo tri srca, jim je zaradi te koronarne inflacije zmanjkalo mehkih tkiv za ostale organe. Najbolj očitno za možgane. Tako sta se na seji občinskega sveta stepla poslanca. Oziroma eden se je tepel, drugi pa ga zdaj toži. Če se stepejo poslanci na državni ravni, človek še razume, kaj pa lahko predstavnika ljudstva razjezi do fizičnega napada med razpravo o pločnikih, krožiščih in čistilnih napravah, nam ni uspelo izvedeti. Zdaj pa h kulturi. Vrhunec preteklega kulturnega konca tedna je bila premiera filma o Melaniji Trump. Dokumentarnega filma. Kot vemo, je žena ameriškega predsednika naše gore nekoliko uveli list. In kot tudi vemo, so kritiki film raztrgali. Kar je zelo pogumno, še sploh v Sloveniji. Namreč za lik in delo brhke Melanije je vsaj do nedavnega skrbela predsednica republike, ko je bila še v advokaturi. Kar nekaj dolgih jezikov, ali pač pisunov, kot smo sami, je prek nje občutilo dolgo roko ameriške pravice, ko so hoteli služiti na Melanijin račun, in so kršili avtorske, oziroma njim podobne pravice. Zato je biti filmski kritik na Slovenskem trenutno zelo pogumno dejanje, kajti če privežeš ženo ameriškega predsednika na cineastični pranger, si lahko nakoplješ na glavo slovensko predsednico – ki je, mimogrede, že začela sama o sebi govoriti v tretji osebi – oziroma njeno odvetniško pisarno. Zato velja biti previden in pogumni slovenski filmski kritiki, ki trgajo desničarsko mojstrovino na koščke, tvegajo še kaj več kot le svojo službo. Seveda smo v naši redakciji šampioni oportunizma in si zaradi lastne varnostni filma sploh nismo ogledali. Tako da nam ni treba soditi. Kajti kot velja v največji svetovni demokraciji zadnje tedne: »Ne sodi in ne boš obsojen!«Ampak raziskovalni duh ter stare filmske povezave nam niso dali miru in izvedeli smo, da sta v Belo hišo priromala dva predloga za filmsko ovekovečenje Melanije Trump. Enega, tega ki je bil končno tudi realiziran, je dostavil Amazon, po prijateljski ceni, drugega pa Disneyjevi studii. V skladu s tradicijo so pri Disneyju predlagali animiran celovečerni film z Melanijino zgodbo. A se je prva dama vseeno odločila za klasično kinematografijo, kljub obljubi, da bi bila sprejeta na Panteon Disneyjevih princes.Uspelo nam je pridobiti sinopsis Disneyjeve risanke o Melaniji in tako kot prvi medij, ne le v Sloveniji, objavljamo odlomke iz tega žal nerealiziranega dela. "Mala Melanija v revni hišici ob Savi sanja o lepšem življenju v pogojih tržnega gospodarstva. Sanja, da bo postala princesa in v deročo vodo vrže kovanec za srečo. Sicer ne postane princesa takoj; na mestu, kjer je kovanec padel v vodo pa zgradijo hidrocentralo. Njena lepota in revščina jo končno pripeljeta v obljubljeno deželo. Kjer se cedita med in mleko ter ob njiju na zabavah tudi človeški izločki. Melanijo, ki ima raztrgana oblačila, obleko pa polno pepela, ki ga mora čistiti po bogatih hišah, na zabavo povabita znana Disneyjeva junaka Tom in Jeffrey. Tam ji Jeffrey predstavi Donalda Ducka, še enega Disneyjevega junaka, vendar mora Melanija zbežati z zabave, ker ji bo opolnoči potekla viza. Donald jo išče; ko jo najde na srednji strani barvne revije, jo obišče v njeni revni sobici in jo zasnubi. Melanija je mehkega srca, še sploh, ko izve, da je Donald v bistvu sin Strica Skopušnika, ki se koplje v denarju. Ob tem izve, da se bo Donald iz grdega račka spremenil v princa takoj, ko se mu zgodi čista ljubezen, ali pa če postane ameriški predsednik. Ker pa tudi Donald ni modre krvi, jima dobra vila podari sina, ki pa je baron že ob rojstvu. Ker s čisto ljubeznijo zaradi viharja, imenovanega Stormy, ni nič, postane Donald ameriški predsednik; a se namesto v princa spremeni v Shreka. Mediji par imenujejo »lepotica in zver«, kar Melanijo moti, in zato se z Donaldom še enkrat prijavita v Belo hišo. Ko pa urok tudi drugič ne popusti, je možnost za rešitev in izpolnitev Melanijine življenjske želje najti princa na belem konju le v iskreni ljubezni. Ali pa v tretjem mandatu." Kot rečeno, je bil Disneyjev predlog zavrnjen, saj naj bi bilo v risanki preveč sledi ekspresionizma iz obdobja filma noir, medtem ko si gledalci želijo lahkotnejše vsebine. Zato so se v Beli hiši odločili za Amazonov scenarij, ki sledi samo dvajsetim dnem v življenju Melanije Trump.

Kako razumeti novo grožnjo ameriškega predsednika Donalda Trumpa osmerici evropskih držav s postopno uvedbo dodatnih 25 odstotnih carin, dokler ne bodo ZDA dobile možnosti prevzema Grenlandije? Kakšne gospodarske posledice ima lahko ta napoved in ali so te res bistveno manj usodne od nadaljnjega popuščanja Trumpu, ko so na kocki temeljna načela Unije? O tem smo se pogovarjali s profesorjem mednarodne ekonomije in strokovnjakom za Evropsko unijo dr. Mojmirom Mrakom. Odziv Unije bo tlakoval pot prihodnji vlogi Evrope v novi geopolitični razdelitvi sveta, je opozoril.

Božičnica je v glasovanju za besedo leta prejela največ glasov med 11 finalistkami. Več kot četrtino od okrog 4000 glasov. Izbor besede leta poteka na pobudo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, spletnega portala RTV Slovenija in časopisne hiše Delo. Ob božičnici je bilo mogoče glasovati tudi za besede: carina, dolgotrajna oskrba, dvojna raba, flotilja, iskljiv, paliativa, redke zemlje, somestje, tiktokizacija, zastoj. Pred glasovanjem je komisija izbrala tudi besedo mladih, to je 6-7 [šest sedem]. Beseda označuje govorico mladih, ki posnema svet odraslih in ga hkrati karikira. Ob razglasitvi besede leta je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije danes razglasila tudi kretnjo leta. Največ glasov je prejela kretnja za besedo geopestrost. Ta kretnja je bila prvič predstavljena 6. oktobra ob mednarodnem dnevu geopestrosti. Njena posebnost je, da gre za prvo tovrstno kretnjo v znakovnem jeziku na svetu. Aleksander Čobec je k pogovoru povabil vodjo projekta Simono Klemenčič.

Rdečo preprogo prvič srečamo v tragediji Agamemnon, od takrat dalje z njo izražamo čast, spoštovanje, moč in prestiž. Uporablja se v okviru državnega in diplomatskega protokola, predvsem ob uradnih prihodih tujih državnikov, državnih proslavah in slavnostnih sprejemih najvišje ravni. Njena uporaba je natančno določena in pomeni uradni protokolarni sprejem, ne dekorativni element. Na vprašanja o rdeči preprogi tokrat odgovarja prof. dr. Boštjan Udovič.

Po izobrazbi je Urška Breznik sinologinja in umetnostna zgodovinarka. Prav študij kitajske kulture, jezika, zgodovine in filozofije je bil tisti, ki ji je odprl oči za širše družbeno zavedanje. Branje Edwarda Saida, palestinsko-ameriškega akademika in političnega aktivista, ter soočenje z evrocentrizmom pa sta jo pretresla in ji dala vedeti, da zahodna družba ni tako urejena, kot se rada predstavlja. Danes deluje v mariborski Pekarni Magdalenske mreže, kjer se tesno prepletatata njeno osebno in poklicno življenje – v nevladnem sektorju, pravi, meja med njima skoraj izgine. Za druge se aktivno postavlja najmanj osemnajst let, prelomni trenutek pa se je zgodil leta 2012, ko so v Mariboru mestu organizirali razstavo, ki je izraelske naselbine na Zahodnem bregu prikazovala kot simbol napredka in moderne arhitekture, povsem iztrgane iz konteksta okupacije. »Na otvoritvi razstave smo organizirali protest. Nanjo je bil povabljen tudi izraelski veleposlanik. No, in takrat se je rodila ideja, iz katere je nastala kulturna ambasada Palestine.« Od takrat naprej ozavešča javnost, v zadnjem času pa so skupaj z nevladnimi organizacijami vložili kazensko ovadbo proti izraelskim politikom in zahteva tudi pravno odgovornost za genocid.Pri svojem delovanju se Urška vsakodnevno srečuje z birokratskimi zidovi, ki preprečujejo konkretno pomoč ljudem. Opozarja na razkorak med politično retoriko in dejanskimi upravnimi postopki. Čeprav se slovenski politični vrh javno rad predstavlja kot podpornik Palestincev v njihovih prizadevanjih, se v praksi zatika pri osnovah, kot so vizumi. Izpostavlja primer mladega prostovoljca iz Dženina, ki zaradi okupacije ni mogel na slovenskem veleposlaništvu v Tel Avivu oddati prstnih odtisov. Izrael mu je zato preprečil prihod v Slovenijo, češ da je »varnostna grožnja«, slovenska diplomacija pa je ostala pasivna. »Ko se z njimi pogovarjaš, imaš občutek, kot da sploh ne vedo, kaj se dogaja ali pa da so na strani Izraela. To je prav neverjetno.«Kljub sistemskim oviram solidarno deluje na lokalni ravni. Nevladne organizacije vidi kot »nujno zlo«, ki krpa luknje tam, kjer država odpove – od socialnih stisk do integracije. V Mariboru vodi skupine za učenje slovenščine, kjer se srečujejo Palestinci, Iranci, Ukrajinci in domačini. Učijo se jezika, obenem pa tudi spoznavajo in gradijo skupnost. Prepričana je, da solidarnosti ne moreš občutiti, če živiš v zaprtem mehurčku udobja: »Solidarnost zelo težko občutiš, če živiš v zaprtem krogu ljudi, ki so iz istega poklica, istega družbenega razreda ... in ne vidiš, kako ljudje v resnici živijo.«Njena vztrajnost temelji na prepričanju, da nimamo pravice obupati. Navdih črpa iz besed Palestincev, ki kljub grozotam ohranjajo upanje, ter filozofije, da aktivizem ni le orodje za spremembo vlade, temveč ščit, ki varuje pred tem, da sistem spremeni nas. »Palestinke in Palestinci ves čas govorijo, da je izguba upanje privilegij zahoda. Ker oni si tega ne morejo privoščiti, saj bi potem lahko vsak dan preprosto legli in čakali, da nanje pade bomba.« Zato verjame v »optimizem volje in pesimizem duha« – v zavedanje, da je situacija težka, a da se je zanjo nujno boriti.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

Piše Matjaž Zorec, bere Aleksander Golja. Alojzija Zupan Sosič, dolgoletna profesorica književnosti, ki je med drugim letos izdala pesniški prvenec, se v zanimivi hibridni knjigi loteva najosnovnejše literarne aktivnosti – branja. Knjiga z za literarnovedno delo nekoliko nenavadnim, skorajda naivnim naslovom Berem pesmi je zastavljena pomenljivo, posebej z ozirom na standardno predpostavljeno objektivnost v znanstvenih besedilih. Avtoričina metoda se sicer drži univerzitetnih in strokovnih standardov, ima številne opombe, dolgo bibliografijo, preverjene reference in teoretsko zaledje, a hkrati želi delovati onstran gole in dostikrat od literarnega življa distancirane univerzitetne sfere. Tega preseganja se loteva z nekaj, recimo temu, narativnimi razširitvami in modulacijami, med katerimi je najopaznejše personalno pisanje; Zupan Sosič se je sicer odrekla anonimnemu akademskemu vsevedju in v tekst vtkala svojo osebo, to pa deluje tako na jezikovni kot na teoretični ravni. Njena eksplikacija poteka v prvi osebi ednine, piska je tudi osebno angažirana glede te ali one teoretske linije in tudi splošnejšega pogleda na svet, v čemer lahko vidimo odmev enega od temeljev v postajanju poezije. Tako kot je lirski subjekt tako ali drugače eden od dominantnih determinant poezije, je v avtoričinem izpisovanju literarne vednosti na delu teoretski subjekt, ki ni več od teorije ločen razvrščevalec, temveč aktivno participira v njenih izsledkih. V obzorju njenega izvajanja je pomembno lociranje poezije kot v literarni produkciji zapostavljene, a za literaturo ključne forme z neštetimi možnostmi za refleksijo in tudi subverzijo tako književnosti kot človekovega širšega delovanja. To je najbolj vidno, če jo zoperstavimo romanu kot danes najbolj priljubljeni formi; ima privilegiran status, je glavni fokus uredništev in založništev ter najbolj usidran v sedanji družbeni mainstream. Tako je v tej svoji fazi dostikrat tudi fetišiziran, poblagovljen in trivializiran, zaradi česar nemalokrat le posnema literarno-marketinške vzorce in nereflektirano poustvarja razne moduse neoliberalističnih ideologij. Pesem pa zaradi svoje večje ali manjše kratkosti in kompaktnosti ter tako rekoč brezmejnih izraznih možnosti ponuja boljše poglede v delovanje današnjih političnih, družbenih, ne nazadnje planetarnih negotovosti ter tudi odprtost za spremembe. Poleg pesmi je glavna nit knjige, kot nam pove naslov, branje. Bralna kultura pada, ljudje berejo vse manj in predvsem površno, poglobljeno interpretativno branje z refleksijo pa tako rekoč izumira. Zaradi omenjenih lastnosti se prav poezija kaže kot eden od možnih načinov, kako branje spet opolnomočiti. Avtoričin osebnejši pristop k možnostim branja in interpretacije dopolnjujejo sodobne teorije, poleg tako imenovane literarne ekologije predvsem kognitivni pristop na podlagi nevroznanstvenih izsledkov, postfeminizem ter teorija spolne identitete in kvirovska teorija. S predlogi in prakso nesuhoparnega in inovativnega branja poezija tako rekoč prevzame prvenstvo v spopadanju z najbolj perečimi problemi današnjega časa. Zupan Sosič poudarja tudi pomembno vlogo knjižnih klubov pri implementaciji takšnega branja. Avtoričino apologijo poglobljenega, doživetega in inovativnega branja ter njegovo širitev tudi onstran knjižnih klubov, na primer v izobraževalni sistem na vseh ravneh, lahko seveda samo podpremo. Prav tako tudi njeno kritiko sedanjih družbenih razmer, ki s hitrimi in malimi fiksi paralizira našo vse manjšo pozornost in možnost kritičnega mišljenja, spodbuja pavšalnost in stasito zagovednost ter čedalje bolj izloča pozorno branje. Žal tem trendom prevečkrat sledi tudi literatura. Četudi bi kakšen avtoričin prikaz stanja lahko malo dopolnili, ji v širši sliki vendarle lahko pritrdimo. Isto velja glede bralnih klubov in njihovega prispevka k bogatenju branja. Mimogrede lahko opozorimo tudi na teoretske bralne klube, v katerih sodelujoči razpravljajo o ključnih teoretskih delih onstran akademije in univerze. Morda ima teorija podoben problem kot literatura; zakrnela akademskost in napiflanost aksiomatskih znanj na ravni benignega zdravega razuma, brez živega, relevantnega in predvsem dobronamernega razpravljanja … Vendarle pa bi v takšnem duhu dialoga izpostavili nastavek za možno kritiko ali dopolnitev avtoričinih izsledkov. Prva bi bila dvom o kognitivni teoriji in nevroznanosti, kakršni povzema avtorica; ne toliko o njunih izsledkih kot o pretencioznosti. Če človek bere pesem, jo seveda v natančnem in poglobljenem branju vedno bere osebno, drugače kot z osebnim izkustvom pač ne moremo dostopati do česarkoli. Literatura je dialoška umetnost, zaradi česar se naša poglobljena konzumpcija hočeš nočeš vedno premika iz naše perspektive v druge, kar jasno vodi v povečanje empatije. No, mar ni to že od pamtiveka povsem jasno; da se del možganov za empatijo aktivira, ko smo – empatični? In da žlehtnoba porodi drugo žlehtnobo. Res rabimo nevroznanstvenike in filozofe kognicij, da nam to potrdijo? Končno pa bi lahko razširili tudi koncept branja. To deloma naredi že avtorica, ko navaja, da ne zamira branje kot tako, temveč natančno branje; ne umira tekst, temveč kontekst. Dalje tudi razločuje med branjem literature in drugimi umetnostmi, ki delujejo prek drugih načinov recepcije, denimo vizualna umetnost ali gledališče, a se obenem dopolnjujejo in širijo obzorja. Lahko pa mislimo tudi v drugo smer: vsaka resna obravnava katerekoli umetnosti mora umetniško delo predvsem – prebrati. Bil je čas, ko je bila literatura kot medij marsikje prvenstvena že zaradi čisto tehnološke ravni; pisava in fizično branje kot tehnologija sta bila poglavitna načina sprejemanja. Danes so ta prvenstva prevzele druge forme, druge umetnosti in mediji, kar pa ne pomeni, da je branje izginilo. V ožjem smislu prebiranja zgolj knjig gotovo, a širše in v današnjem prvem planu predvsem videa branje ni nikoli izginilo. Prav poglobljeno branje se tako izkaže ključno tudi onstran literature. Pismenost ni bila še nikoli tako pomembna. Če bo literatura nekoč izumrla, to ne pomeni, da bo branje izginilo. Seveda pa je treba z avtorico pozvati: berimo pesmi. Če znaš prebrati pesem, znaš prebrati vse.

Pamet u glavu.Nigde nije bezbedno.Obuci se pristojno.Ne izazivaj.Budi dobra devojčica....Šta uopšte znači budi dobra devojčica ? Da li sam ja na ovo pristala? Jesmo li sve mi na ovo pristale?!?Devojčice se uče da budu fine. Da ne viču, da ne protivreče, da ne zauzimaju previše prostora. Uče ih da pristaju, da trpe, da budu “pristojne” i “dobre”. Tako ih patrijarhalno društvo, nežno i sistematski, postavlja “na mesto”, a to mesto je uvek malo niže od onog koje zaslužuju.O tome koliko su te “male lekcije” oblikovale generacije žena, i o tome šta znači biti feministkinja u zemlji gde se i danas često samo šapuće o nasilju, razgovaraju psihijatri Roberto i Mihailo sa svojom gošćom, sociološkinjom Jelenom Riznić, aktivistkinjom kolektiva Ženska solidarnost, borkinjom za prava žena. Jelena je, takođe, jedna od onih koje su doživele i preživele seksualno nasilje, u istraživačkom centru Petnica, na mestu koje je trebalo da oseća kao svoj siguran prostor, u formativnim, tinejdžerskim godinama. Jedina je koja je otkrila svoj identitet.Jelena govori o svom iskustvu i o hrabrosti koja ne počiva na patetici, već na odlučnosti da se sistem više nikada ne zataška iza reči “ugled” i “tradicija”.Njena ispovest svedoči o jednom od najtežih i najvažnijih obračuna sa institucijama koje su znale i ćutale.Epizoda preispituje naše društvo, ali i nas same: kako pristajemo da gledamo nasilje dok ga nazivamo “izolovanim slučajem”, kako nas vaspitanje uči da sumnjamo u žrtve, i koliko dugo ćemo još čekati da empatija postane društvena norma, a ne izuzetak.Promena ne dolazi naglo. Ona teče, kao voda: tiho, ali postojano, rušeći zidove koji su godinama delovali neprobojno.Prihvati je sa snagom i dostojanstvom, jer prirodno je, menjaš se.

Seta Knop je avtorica prevoda odmevne Andrićeve literarnozgodovinske biografije, nemškega novinarja Michaela Martensa 'V požaru svetov, Ivo Andrić, Zgodba evropskega življenja'. Monografija razkriva življenje svetovljana in razburkan čas 20.stoletja. Ivo Andrić je bil izvrsten pisatelj, diplomat in Nobelov lavreat. Seta Knop je prevajalka, leksikografka, literarna zgodovinarka ter vodja knjižnice na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prevaja predvsem sociološka, zgodovinska, filozofska in kulturološka dela avtorjev kot so: Theodor W. Adorno, Terry Eagleton, Eric Hobsbawm, Susan Sontag, Richard Pipes, David Graeber, Danilo Kiš, Svetlana Slapšak. Leposlovna dela, pravi, v glavnem prevaja iz srbskega in hrvaškega jezika. Pred leti je prevedla kratko prozo hrvaške pisateljice Maše Kolanović Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe, pred kratkim pa so v njenem prevodu izšle kratke zgodbe hrvaškega pisatelja Nevena Ošumovića Rajske ptice. Za svoj prvi prevod leposlovnega dela Peščena ura pisatelja Danila Kiša je prejela nominacijo za Sovretovo nagrado. Njena velika želja je, da bi prevedla Kiševo biografijo.

Tijana Škorić Tomić gošća je Vladimira Stankovića u novoj epizodi podkasta Biznis priče.

Mislila je da nikad neće raditi u marketingu – danas gradi zajednice za najveće developer alate. U 326. epizodi Pojačala gostuje Milica Maksimović, stručnjakinja za developer marketing i suosnivačica platforme Literally. Njena priča je sve samo ne linearna: od ljubavi prema engleskom jeziku i snova o karijeri bubnjarke, preko rada u prosveti i metodike koja ju je trajno udaljila od nastavničkog poziva, pa sve do, po njenim rečima "slučajnog" ulaska u svet tech startapa i developer zajednica. Razgovor sa Ivanom vodi nas kroz Milicine rane profesionalne borbe, ali i kroz složeni pejzaž rada sa inženjerskim publikama. Saznajemo kako se gradi zajednica, kako se komunicira sa najtežim tržištem, i zašto developer alati danas nose najviše povraćaja investicije. Milica objašnjava kako izgleda autentična marketinška komunikacija u svetu gde je cinizam uobičajen, a poverenje teško stečeno. Epizoda osvetljava i razlike između rada u bootstrap okruženju i korporativnog fintech-a, govori o burnoutu, ulozi mentora i tome kako jedna knjiga o mrežama može da preokrene ceo karijerni put. O čemu smo pričali: - Najava razgovora - Početak razgovora - Kad porastem biću - Ulazak u IT svet - Šta posle faksa - Novo poglavlje - Novi Sad - Napredak u karijeri - Internet i edukacija - Organizacija u IT-ju - Ulazak u preduzetništvo - Zaključak razgovora Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/3GJ32ab Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN

Šla je skozi izčrpavajočo ločitev, se drugič poročila, zatem pa se ji je v kratkem obdobju svet postavil na glavo. Zaradi hude poškodbe kolena je bila prisiljena končati kariero učiteljice smučanja. Med okrevanjem je izvedela, da ima raka na dojki. Kmalu zatem je prestala še operacijo črevesja. Obenem pa je njen mož dobil diagnozo: Parkinsonova bolezen.Njena gorenjska trma in privzgojen odnos do življenja sta jo gnala prek obupa. Da bi se čustveno in telesno sestavila, se je odpravila na 4000 kilometrov dolgo kolesarjenje od jezera Tahoe v Kaliforniji, kjer živi, do La Ventane na mehiški obali, kjer imajo družinsko počitniško hiško. Kolesarila je pri temperaturah pod ničlo in pri 40 stopinjah, po makadamu nacionalnih parkov in po asfaltu tik ob prehitrih priklopnikih, spotoma pa premagala blizu 50.000 metrov višine. "Vožnja po samotni cesti, kjer mi ni bilo treba paziti na promet ali kar koli drugega, je omogočala, da so mi glavo polnile misli in spomini. Spominjala sem se. Predelovala. Odstranjevala bolečine iz preteklosti. Premikanje naprej po cesti je bilo moja odrešitev." Zapiski: osebna spletna stran, knjiga Naj se vrti, Alenka Vreček na Instagramu.

Ako je trudnoća zdrava, žena treba da se ponaša sasvim normalno, pa ako oseća da može da trči maraton, zašto da ne?! Ukratko bi bila poruka gošće nove epizode Mamazjanije Nele Bunčić Vukomanović, pasionirane trkačice, popularne Jugoslovenke, koja je od pre devet i po meseci mama jedne male Lole, koja joj uveliko pravi društvo na trkačkoj stazi i svetskim maratonima. Sve do porođaja, Nela je trčala maratone, vežbala u teretani, osluškivala svoje telo i nije prelazila određene granice. „Nisam bila neustrašiva trudnica, imala sam i ja neke strahove, naročito u petom mesecu kada su krenule iznenadne kontrakcije. Međutim, to je prošlo, bila sam dobro, osećala sam da mogu da treniram, a moje prirodno stanje je da se krećem. Bilo bi mi strašno da sam morala da ležim, da se ne pomeram“, priča Nela. Okolina nije uvek sa odobravanjem gledala na njeno ponašanje u trudnoći, čak je i mama bila u strahu, svaki put kada bi otišla da trči. „Dešavalo se da me mama zove i kad joj kažem da idem na trčanje nije joj bilo svejedno, ali to sam ja. Slušala sam svoje telo, sa lekarom sam se dogovorila da smanjim treninge, ali nije bilo potrebe da prestajem. Žene u trudnoći treba da znaju da je to prirodno stanje, nije bolest, kao što se naše društvo često odnosi prema ‚drugom stanju‘. Ako je trudnoća zdrava, onda se ponašamo normalno i poželjno je da se krećemo i budemo aktivne“, objašnjava Nela. Porođaj je, uz manje probleme, prošao kako treba i rođena je Lola, koja iako još nije prohodala, sa mamom redovno trči. „Vodim je na maratone i oduševljena je gužvom, ljudima, a posebno kad prođemo kroz cilj, pa bacaju šarene konfete na sve strane, to joj je omiljeno. Lola je divna beba, koja se stalno smeje, dobro jede, sisa, spava“, priča Nela, koja najviše vremena provodi sa svojom bebom, uprkos obavezama. Iako većina mladih mama ne stižu da se posvete bebi onoliko koliko bi želele i uživaju u odrastanju svog deteta, koje brzo prođe, Nela je Lolu maksimalno uključila u svoj život. „Ona je tu da se prilagođava nama. Ako ja vežbam, tu je pored mene i to joj je jako zabavno, tada se najviše smeje. Kad idem da trčim maraton, neretko je povedem, kad trčim rekreativno, ona je sa mnom, guram je u kolicima, učesnik je u mom životu i tako provodimo vreme zajedno. Kad je gladna dojim je, gde god da se nađemo u tom trenutku, jer i dalje sisa i pored čvrste hrane, ali mleko je za nju obrok kojeg se još ne odriče“, priča gošća Mamazjanije. Upoređujući, kroz razgovor, svoje nemirno detinjstvo, iz kojeg nosi avanturističke uspomene na brojne padove sa rolera, posekotine iz igre, Nela zaključuje da deca treba da budu slobodna, da ih pustimo i da se povrede jer to su prvi koraci suočavanja sa traumama i početak osamostaljivanja, kao i način da sebe nauče da čuvaju u kasnijem periodu. „Lolu već sad puštam da se igra sa našim kucama, koje su u odnosu na nju dosta velike, ali ona je sa njima opuštena, navikla je i kad laju, prave buku, njoj ne smeta da spava u toj gunguli. Kad prohoda, planiram da ogradimo dvorište i da je pustimo da šeta, pada, i nauči da se dočeka i zaštiti, ali to je jedino moguće ako joj pružimo slobodu i ne stojimo neprestano ‚nad glavom‘“, kaže Nela. Ubrzo nakon što se porodila, Nela se suočila sa najvećim bolom u životu, kada joj je preminuo otac, koji se tokom šest godina lečio od teške bolesti. „Bio je to najveći izazov za mene sa kojim ništa drugo ne može da se poredi, period u kojem sam želela da budem sama, da tugujem jer to je bol koja ne prolazi. Međutim, Lola je bila tu i njen osmeh je sve nas održao. Naša veza je toliko jaka da u periodima kada sam bila sa tatom u bolnici i nisam mogla da budem sa njom, ona je spavala, nije plakala, niti bila zahtevna ni na koji način. Kao da je, zaista, osetila da treba da mi pomogne. Dala mi je snagu bez koje ne znam kako bih izdržala“, zaključuje Nela.

Nocoj bomo premierno slišali pravljico Podkev in njena sreča avtorice Polone Šergon. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. Zdirjal kot iz uma čez mokro je trato, a tam ga čakálo lepljivo je blato. Prilepila podkev se v mokro je reč, so žeblji zavpili: »Ne moremo več!« in glej, naša podkev je kmalu spoznala, da samcata v travi je mokri ostala. Pripoveduje: Primož Pirnat. Avtorica besedila: Polona Šergon. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Mojstra zvoka: Sonja Strenar in Matjaž Miklič.. Režiserka: Špela Kravogel. Urednica oddaje: Alja Verbole. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 01 Radia Slovenija, april 2025.

Obilježavajući Mother's Day, praznik koji slavi snagu i ljepotu majčinstva, razgovarali smo sa jednom bosanskom majkom, čija je priča istovremeno doboko lična i univerzalno historijska, jer se prepliće sa strahotama bosanskog rata. Ona je Ismeta Čejvan iz Melbournea, vrijedna i otresita Krajiškinja, istinska heroina nade, koja je usljed ratnih dešavanja godinama bila odvojena od starijeg, tada 12- godišnjeg sina, ne znajući da li je uopšte živ, tragala za njim i našavši ga, uspjela ga dovesti u Australiju. Snagom svoje vjere i odlučnosti pronašla je sina, a možda i zbog nevidljivih putanja sudbine, ili karme, jer je u svom selu tokom rata spasila živote dvoje tuđe djece, izvukavši ih iz zapaljene štale. Ožiljci od opekotina na jednoj ruci ostali su kao svjedočanstvo na strahote rata, ali i podsjećanje na veličinu hrabrosti jedne bosanske žene.

Od žene u diplomatiji postala je žena na sceni koja komedijom ruši patrijarhalne predrasude, što na neki način radi i u privatnom životu, Jagoda Jovanović, stend ap komičarka koja piše priče. Sa mužem Špancem odgaja dva dečaka, koja nose neobično lepa imena, Kai i Nil, žive u Srbiji, ali često skoknu i do Barselone, obišli su svet, a na međusobnoj podršci i poruci koju šalju svojim odnosom prema poslu i deci, možemo samo da im pozavidimo ili da se prosto – ugledamo. Jagoda nam je u razgovoru otkrila kako izgleda život u mešovitom braku u Srbiji. „Posebno je zanimljivo što sam udata za Španca, čija je mama feministiknja, tako da sam dobila gotov proizvod“, uz osmeh priča Jagoda. Priznaje da bi joj bilo teško sa severnjakom, jer kako kaže, u tim hladnim zemljama u kojima nema sunca na nebu, nema ga ni u ljudima. „Španci i mi smo dosta slični, pa smo se lako uklopili. Posebno što je generacija mog supruga već odmakla od tog patrijarhalnog načina života, koji je u Španiji, pod vekovnim uticajem crkve, bio jako izražen. Međutim, sad je sve dosta drugačije, a on mi je u životu, sa decom, ali i u poslu, velika podrška“. Jagoda i Pao izvodili su zajedno nastup „Iz špajza na scenu“, a u velikom broju njenih stend-apova i priča, on je tema, kao i njihov brak. „Navikao je da bude tema u mojim stend-apovima i ne smeta mu. Ima, naravno, dušebrižnika koji kažu da treba da nađem pravog muškarca, da je Pao dobar, ali nosi helanke. Kade je to čuo, predložio je da se na sceni jednom prilikom i pojavi u helankama“, kroz osmeh priča naša gošća, i dodaje da njoj kažu da radi stend ap, ali da je Pao taj koji je duhovit. Njih dvoje, pre četiri godine, dobili su prvo dete. Jagoda je sa 37 godina rodila prvog sina, a već sa 39 drugog i to -nije bilo lako. „Bila sam ljuta kad sam saznala za drugu trudnoću, ali Pao je to razumeo. Kai godinu dana uopšte nije spavao, a kad je roditelj neispavan, pravi greške, nemaran je, i eto, tako dođe i do drugog deteta. Mnogi kažu da je razlika u godinama između njih dvojice idealna, ali ne bih se složila. Nisam imala takve planove, opet, obojica su divni i oni su mi sad najveća inspiracija za rad, uprkos svemu“, priča Jagoda. Njena knjiga „Ljubav, Uživo“ je dokaz. Opisuje upravo porodične odnose i ljubav prema deci. „Istina je da deca frustriraju i da je u kući ponekad napeto, ali nekako sve to lakše podnosim kad te situacije iskoristim u stend-apu i mom pisanju. Takođe, Pao je divan, on je mnogo smireniji od mene i kad se iznerviram, umiri me i sa decom je jako brižan i strpljiv“, kaže Jagoda. Oko vaspitanja dece se slažu i nema mnogo odstupanja. „Ne volim one helikopter roditelje, koji na sve paze i guše decu. Na nas vrište kad vide kako ih puštamo da trče, jure, budu svoji. Ako dete ne padne, neće umeti ni da ustane, treba da oseti i kako je to, a kako će, ako mu ne damo da izađe napolje. A deca treba da budu napolju, da se umore. Da dođu kući mrtvi umorni, a živi“, naglašava Jagoda. Tokom našeg razgovora, Jagoda je ispričala kako zvuče njihova deca, koja imaju četiri i dve godine, a govore srpski i španski paralelno i često ih mešaju u istim rečenicama, i objasnila koliko je značajno za decu, da znaju više jezika od malena, ali i da nikada ne zaborave maternji. Takođe, osim njene dece, koja su joj stalna inspiracija, nedavno je dobila još jednu. „Ovo što studenti u Srbiji rade je donelo novu motivaciju za rad i nepresušnu inspiraciju za priče i stend-apove, dok uz sve to gajimo nadu da će uspeti i da će se nešto promeniti, da će nas zaista ta naša deca naučiti onome što mi nismo mogli njih i popraviti ono u čemu smo mi podbacili“, zaključuje Jagoda, sa širokim, neizostavnim osmehom.

Med telesom in prostorom je filmski in video opus, mednarodno uveljavljene umetnice in režiserke, Nataše Prosenc Stearns, ki se v štirih programih predstavljen v Slovenski kinoteki vse od marca do junija 2025. Nataša Prosenc Stearns je diplomantka ALUO, kjer je ustvarila svoje prve videe, instalacije in filme. S Fulbrightovo štipendijo nadaljuje podiplomski študij v Los Angelsu, na California Institute of the Arts, kjer takoj po končanem študiju ustanovi lastno produkcijsko hišo Kanalya Pictures. Začne sodelovati z ameriškimi galerijami in desetletje razstavlja pod okriljem galerije Ruth Bachofner. Njena dela so bila razstavljena v slovenskih in mednarodnih galerijah in muzejih, dvakrat na Beneškem bienalu, najprej s projektom Gladiatorji, skupaj z Andrejem Zdravičem, za svoj projekt prejme nagrado Prešernovega sklada, leta 2015 pa v skupini dvajsetih umetnikov iz Los Angelesa! Njen večmedijski projekt z naslovom Zaklinjanja, avtoričin kritičen pogled na sodobni način življenja, kjer ritual izgublja svoj pomen v tradicionalnih družbah, bo na ogled od 28. marca do 25. aprila 2025 v Galeriji Gong v Novi Gorici, kot del Evropske prestolnice kulture, Go 2025.

Jana Menger je koreografinja in režiserka, plesalka in performerka, gledališka ustvarjalka ter predavateljica na Akademiji za ples. Njen opus obsega več kot 70 plesnih in dramskih predstav. Prejšnji teden je na Malo sceno Mestnega gledališča ljubljanskega postavila prvo slovensko uprizoritev drame James Brown je uporabljal navijalke, popularne francoske avtorice Yasmine Reza. Ko pristopim gledališču, pravi, je gib moj domicil. Njena zgodba s plesom se je začela že v rani mladosti pri gimnastiki.

Pridružite mi se dok razgovaramo sa Hajdi, slikarkom i grafičkom dizajnerkom iz Crne Gore. Otkrijte kako je osvojila svet svojim radovima, od kolekcija holivudskih zvezda do TEDx govora i saradnje sa luksuznim brendovima!Dobrodošli u novu epizodu The Catherine B. Roy Show!

Najpoznatija konjska trka u Australiji - Melbourne Cup, koja se po tradiciji održava svakog prvog utorka u novembru, ima svoju jako dugu tradiciju i postala je razlogom da dan njenog održavanja postane državni praznik u Viktoriji. Melbourne Cup je dugo opisivana kao trka koja zaustavlja naciju, ali pitanje je može li još uvijek zadržati taj naslov. Njena popularnost opada, mahom zbog kockanja, a mahom i zbog aktivista za prava životinja koji već kritikuju Melbourne Cup zbog povezanosti sa zlostavljanjem konja.

Lucia Adzić je mama petoro dece. Njena preduzetnička i životna priča je jedna od najinspirativnijih koje ste ikada čuli! Uživajte u slušanju! Sve intervjue možete pogledati ovde https://youtube.com/playlist?list=PL8H5ZhcyY66orp4i1AEEb91W6DwY6qyAQ&si=QlC_Wz0g1l8hbeTu