Podcasts about njena

Tina Modotti, ki se je pred 130 leti rodila v Vidmu v Italiji, danes velja za pomembno ustvarjalko moderne fotografije 20. stoletja. In vendar je njen inteziven in dovršen umetniški opus nastajal le dobrih sedem let. Kmalu zatem je kot članica mehiške komunistične partije postala prepoznavna figura revolucionarnega gibanja – in fotografijo je povsem opustila. Kot najstnica se je preselila v Združene države Amerike in se preizkusila kot gledališka in filmska igralka, njen ustvarjalni in politični preobrat se je zgodil v Mehiki dvajsetih let prejšnjega stoletja. Tam je vstopila v krog umetnikov in intelektualcev, med katerimi sta bila tudi Diego Rivera in Frida Kahlo. Ključno vlogo pri njenem razvoju je imel ameriški fotograf Edward Weston. Po izgonu iz Mehike se je vključila v delo Mednarodne rdeče pomoči. Njena pot jo je vodila v Sovjetsko zvezo in nato v Španijo, kjer je med državljansko vojno delovala v podporo republikanski strani. Povsem se je posvetila političnemu organiziranju, revolucionarnemu in humanitarnemu delu, zato se k fotografiji ni več vrnila. Posebno zanimivo je, da je del svoje zapuščine – fotografije in drugo gradivo – v Moskvi zaupala tržaškemu Slovencu, revolucionarju in povojnemu politiku Ivanu Regentu. Prav po zaslugi teh vezi ima tudi slovenski prostor pomembno, čeprav pogosto prezrto mesto v zgodbi Tine Modotti. gost: dr. Miklavž Komelj, poznavalec njenega dela, ki je izbrskal umetničino zapuščino v Sloveniji  fotografija: Wikipeida, Tina Modotti by Jane Reece c. 1919

Dobrodošla u serijal postani primjer mogućeg, mjesto na kojem ćeš upoznati inspirativne poduzetničke priče iz susjedstva. Jer, velike uspjehe ne grade samo tamo neki ljudi daleko od nas. Postižu ih i žene poput tebe i mene, a ovo je prilika da se za njih više čuje! Puno se priča o težini pokretanja vlastitog poslovanja, ali malo se govori o svim izazovima koji uslijede nakon postizanja prvog uspjeha: kako nastaviti razvijati posao, bez da žrtvujemo privatan život, koje sve vještine je potrebno razviti da bismo skalirali, kako održati motivaciju u dugogodišnjem poslovanju.Ovaj serijal posvećen je svakoj poduzetnici koja je pronašla način da unatoč nesavršenim okolnostima i brojnim izazovima postane primjer mogućeg, uživaj u slušanju!U ovoj epizodi ugostila sam Andreu, koja stoji iza studija Katran - prostora za urbane evente i vjenčanja, industrije koja je sinonim za visoki stres i nepredvidivost. Andrea nam je otvorila prozor u svijet organizacije i podijelila kako balansira između perioda ekstremne gužve i zatišja, učeći da balans nije statičnih 50-50, već prisutnost u skladu s trenutačnim potrebama obitelji i posla. Razgovarale smo o hrabrosti potrebnoj za velike investicije i renovacije bez garancije, ali i o ključnom momentu njenog rasta: osvještavanju razlike između vlastite odgovornosti i onoga što pripada klijentima ili suradnicima. Posebno mi je bilo značajno čuti kako je kroz rad na sebi uspjela utišati potrebu za pretjeranim udovoljavanjem, te kako je vježbanje jednostavnog „ne“ transformiralo njene odnose. Njena priča o radu sa suprugom i pronalaženju vlastitog glasa unutar zajedničkog biznisa predivan je primjer kako duboka unutrašnja motivacija i razumijevanje vlastitih obrazaca iz djetinjstva mogu biti najjači štit protiv kvartalnih kriza i želje za odustajanjem.

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Stojana Špegla Levitev tišine se umešča v tisti del sodobne slovenske poezije, ki zavestno zavrača komunikativnost, izpovednost in potrebo po razlagi. Špeglova lirika nagovarja bralca izjemno subtilno, saj mu ne ponuja vstopne točke, pač pa vzpostavi zadržan, skoraj zaprt prostor jezika. Njena govorica je krožna, umirjena in slogovno izrazito poenotena. Ta poenotenost zbirki hkrati omogoča natančnost in jo omejuje. Zbirko zaznamuje ponavljanje sorodnih motivov – pepela, vetra, zemlje, ptice, svetlobe in vilinskega konjička –, ki se razporejajo v rahlo spremenjenih razmerjih v organskem razvojnem loku. Pesmi ne delujejo kot zaporedje stanj ali misli, temveč kot dolgotrajno vztrajanje v istem območju zaznave. Bralec je postavljen pred vprašanje, koliko variacij je še mogočih znotraj enega registra in kdaj se ponavljanje začne zapirati samo vase. Prav tu se pokaže temeljna kritiška dilema zbirke: ali ponavljanje še odpira pomen ali pa ga že utrjuje? Takšna poetika se približuje tistemu, kar je Heidegger razumel kot razkrivanje biti, ki se nikoli ne pokaže v celoti, saj se hkrati kaže in umika. Jezik v Levitvi tišine ni sredstvo poimenovanja, ampak je prostor zadržka. Zbirka je tako nekakšna hiša jezika, v kateri je svet zgolj nakazan. A če Heidegger v tem umiku vidi možnost resnice, se ob tej zbirki lahko porodi vprašanje, ali se zadržek ves čas še kaže kot ontološki pogoj ali pa na določeni točki že začne delovati kot estetska zaščita pred drznostjo. Na primer v verzih: »jutranjica objema grebene, / – molk – / solze dreves razkoljejo kamen, / vsi drobci na tleh / so bili nekoč gora«. Takšni verzi vzpostavijo pomen kot nekaj izmuzljivega in nestabilnega. Beseda ne zapre pomena, temveč nasprotno: ga pusti odprtega, kar se lahko bere v navezavi na Derridajevo misel sledi, po kateri pomen nikoli ni v celoti prisoten, temveč se vedno odmika lastni polnosti in tvornosti, kar pomeni, da ostaja v gibanju in razliki. Je pa to hkrati tudi hoja po tankem ledu, saj ob dosledni repeticiji podobnih postopkov ta izmik lahko začne postajati prepoznaven slogovni znak, kar pa lahko potem postane vprašanje bralčeve vztrajnosti. Takšna slogovna suspenzija, kot nam jo podaja Špeglova Levitev tišine, je izraz izjemne discipline. V tej izčiščeno izpisani zbirki ni odvečnih potez ali naključnih mest. Vsak verz deluje premišljeno, skoraj izmerjeno. In prav ta ostrina razlikuje Špeglovo pisavo od številnih sodobnih poskusov hermetičnosti, ki pogosto zdrsnejo v meglenost ali arbitrarno zaprtost. Špegel je slog v zbirki dosledno in precizno izpilil, izrezal. To zahteva velikanski nadzor nad jezikom in podobami. In v tem smislu zbirka deluje zrelo in suvereno, saj ne tipa meje, ampak jasno ve, kje se želi ustaviti. Pomembno je tudi to, da narava v zbirki ni metafora notranjega sveta. Ne gre za romantično projiciranje čustev v pokrajino, kot smo nekako navajeni v zgodovini poezije, pač pa se zgodi obrat perspektive: človek se pojavi kot ena izmed oblik naravnega dogajanja, brez privilegiranega položaja. Subjekt ni središče smisla, ampak le sled; govor ni izraz notranjosti, ampak je le odziv na pritisk sveta, ki obstaja neodvisno od človekove volje. Torej kot nekaj, kar se zgodi, ne kot nekaj, kar bi človek nadzoroval. Ta odločitev je dosledna in premišljena, vendar hkrati na nek način tvegana, saj se lahko bere tudi kot zožitev razpona možnih napetosti. Pomembno je tudi vprašanje časovnosti. Zbirka Levitev tišine gradi napetost skozi kroženje. Čas kot da v zbirki zgolj je. Branje tako daje občutek neznanskega trajanja, ki se ne izteče v sklep. To zahteva bralni režim, ki od bralca terja potrpežljivost in pripravljenost na počasnost, obenem pa omeji možnost, da bi se pomen vzpostavil skozi kontrast ali preskok. Avtorjeva likovna izkušnja – Špegel je namreč likovni umetnik – je v zbirki jasno zaznavna. Pesmi so komponirane kot izjemno izostrene vizualne enote. Verz pogosto deluje kot rez v prostoru in času, kjer pride do izraza gibanje v naravi, kar je sicer pogosto prezrto. To daje zbirki arhitekturno stabilnost in hkrati meditativno dinamiko. So si pa pesmi tako sorodne, da proti koncu zbirke ni več povsem jasno, ali nova pesem še odpira razmerje ali zgolj potrjuje že vzpostavljeno metodo. V kontekstu sodobne slovenske poezije, ki pogosto išče bodisi izrazito izpovednost bodisi neposredno družbeno gesto, zavzema Levitev tišine izrazito drugačno držo. Neangažiranost zbirke ni brezbrižnost, temveč zavrnitev instrumentalnega govora. A tudi ta zavrnitev ima svojo ceno: zbirka se umakne iz dialoga s sedanjostjo in ostaja zaprta v lastno problemsko polje, ki pa razmišljujočemu bralcu kljub temu lahko odpre prostor za razmislek ali kontemplacijo o biti vsega, kar je. Levitev tišine je zato zbirka, ki zavestno tvega zamejitev. Njena doslednost je rezultat odločitve, in ne pomanjkanja. Ta odločitev sicer pomeni, da zbirka ostaja v enem samem tonalnem območju, brez večjega notranjega nihanja, kar bo za nekatere naslovnike znak zrelosti in resnosti, za druge pa omejitev, ki preprečuje, da bi se poetika resnično preizkusila. Pri tem se zastavi tudi vprašanje bralne etike, ki jo zbirka implicira. Levitev tišine od bralca ne zahteva samo tankočutne pozornosti, temveč tudi določeno odpoved – predvsem odpoved pričakovanju, da bo besedilo vodilo, razlagalo ali usmerjalo branje. Branje postane vaja v zadržku, kar ni nevtralna odločitev. Zbirka s tem predpostavlja izurjenega bralca, ki je pripravljen sprejeti, da se pomen ne razpira v razlagi, temveč v ponavljanju. Ta zahteva je legitimna, a tudi izključujoča, saj se besedilo zavestno odreka dialogu z manj potrpežljivim ali manj teoretsko podkovanim naslovnikom. V tem smislu zbirka ni elitistična po intenci, temveč po učinku, to pa je pomembna, a redko eksplicitno naslovljena razsežnost neke poetike. Špeglova Levitev tišine je poezija, ki ne išče odziva in ne ponuja razlage. Njena vrednost je v vztrajanju in natančnosti, njena šibkost pa v tem, da vztrajanje ne prerašča v tveganje. Levitev tišine ostaja premišljena, arhitekturno stabilna in resna zbirka, ki pa se zavestno odpoveduje možnosti, da bi lastno doslednost tudi resno preizkusila.

Dobrodošla u serijal postani primjer mogućeg, mjesto na kojem ćeš upoznati inspirativne poduzetničke priče iz susjedstva. Jer, velike uspjehe ne grade samo tamo neki ljudi daleko od nas. Postižu ih i žene poput tebe i mene, a ovo je prilika da se za njih više čuje! Puno se priča o težini pokretanja vlastitog poslovanja, ali malo se govori o svim izazovima koji uslijede nakon postizanja prvog uspjeha: kako nastaviti razvijati posao, bez da žrtvujemo privatan život, koje sve vještine je potrebno razviti da bismo skalirali, kako održati motivaciju u dugogodišnjem poslovanju.Ovaj serijal posvećen je svakoj poduzetnici koja je pronašla način da unatoč nesavršenim okolnostima i brojnim izazovima postane primjer mogućeg, uživaj u slušanju!U ovoj epizodi serijala ugostila sam Doroteju Marković, odvjetnicu koja je pravi dokaz da čak i u tradicionalno stresnim branšama možemo redefinirati pravila i graditi biznis u skladu sa sobom. Doroteja nam je ispričala svoj put od sigurnosti državnog sistema do trenutka kada je njeno poslovanje „eksplodiralo“ upravo zato što je skupila hrabrost da posao prilagodi sebi, svojim vrijednostima i privatnom životu, a ne obrnuto. Razgovarale smo o važnosti postavljanja jasnih granica prema klijentima, o tome kako nam niširanje i specijalizacija zapravo donose više slobode i poštovanja, ali i o tome zašto je presudno razviti filter za tuđe savjete koji nas često ograničavaju rečenicama „moraš“ ili „ne može se“. Njena priča je snažan podsjetnik da su najveći rast i najveća zarada mogući paralelno s brigom o sebi, pod uvjetom da se usudimo otpustiti stare obrasce i fokusiramo se na korak koji pravimo danas, držeći jasnu viziju onoga što želimo postati.

Brezskrbni časi zbijanja šal so minili. Po internih zakonih se mora v času predvolilne kampanje tudi naša oddaja transformirati v odgovorno družbenopolitično glasilo nepotvorjenih informacij. Tako suhoparno preglejmo dogodke preteklih dni.V Radencih, kjer imajo tri srca, jim je zaradi te koronarne inflacije zmanjkalo mehkih tkiv za ostale organe. Najbolj očitno za možgane. Tako sta se na seji občinskega sveta stepla poslanca. Oziroma eden se je tepel, drugi pa ga zdaj toži. Če se stepejo poslanci na državni ravni, človek še razume, kaj pa lahko predstavnika ljudstva razjezi do fizičnega napada med razpravo o pločnikih, krožiščih in čistilnih napravah, nam ni uspelo izvedeti. Zdaj pa h kulturi. Vrhunec preteklega kulturnega konca tedna je bila premiera filma o Melaniji Trump. Dokumentarnega filma. Kot vemo, je žena ameriškega predsednika naše gore nekoliko uveli list. In kot tudi vemo, so kritiki film raztrgali. Kar je zelo pogumno, še sploh v Sloveniji. Namreč za lik in delo brhke Melanije je vsaj do nedavnega skrbela predsednica republike, ko je bila še v advokaturi. Kar nekaj dolgih jezikov, ali pač pisunov, kot smo sami, je prek nje občutilo dolgo roko ameriške pravice, ko so hoteli služiti na Melanijin račun, in so kršili avtorske, oziroma njim podobne pravice. Zato je biti filmski kritik na Slovenskem trenutno zelo pogumno dejanje, kajti če privežeš ženo ameriškega predsednika na cineastični pranger, si lahko nakoplješ na glavo slovensko predsednico – ki je, mimogrede, že začela sama o sebi govoriti v tretji osebi – oziroma njeno odvetniško pisarno. Zato velja biti previden in pogumni slovenski filmski kritiki, ki trgajo desničarsko mojstrovino na koščke, tvegajo še kaj več kot le svojo službo. Seveda smo v naši redakciji šampioni oportunizma in si zaradi lastne varnostni filma sploh nismo ogledali. Tako da nam ni treba soditi. Kajti kot velja v največji svetovni demokraciji zadnje tedne: »Ne sodi in ne boš obsojen!«Ampak raziskovalni duh ter stare filmske povezave nam niso dali miru in izvedeli smo, da sta v Belo hišo priromala dva predloga za filmsko ovekovečenje Melanije Trump. Enega, tega ki je bil končno tudi realiziran, je dostavil Amazon, po prijateljski ceni, drugega pa Disneyjevi studii. V skladu s tradicijo so pri Disneyju predlagali animiran celovečerni film z Melanijino zgodbo. A se je prva dama vseeno odločila za klasično kinematografijo, kljub obljubi, da bi bila sprejeta na Panteon Disneyjevih princes.Uspelo nam je pridobiti sinopsis Disneyjeve risanke o Melaniji in tako kot prvi medij, ne le v Sloveniji, objavljamo odlomke iz tega žal nerealiziranega dela. "Mala Melanija v revni hišici ob Savi sanja o lepšem življenju v pogojih tržnega gospodarstva. Sanja, da bo postala princesa in v deročo vodo vrže kovanec za srečo. Sicer ne postane princesa takoj; na mestu, kjer je kovanec padel v vodo pa zgradijo hidrocentralo. Njena lepota in revščina jo končno pripeljeta v obljubljeno deželo. Kjer se cedita med in mleko ter ob njiju na zabavah tudi človeški izločki. Melanijo, ki ima raztrgana oblačila, obleko pa polno pepela, ki ga mora čistiti po bogatih hišah, na zabavo povabita znana Disneyjeva junaka Tom in Jeffrey. Tam ji Jeffrey predstavi Donalda Ducka, še enega Disneyjevega junaka, vendar mora Melanija zbežati z zabave, ker ji bo opolnoči potekla viza. Donald jo išče; ko jo najde na srednji strani barvne revije, jo obišče v njeni revni sobici in jo zasnubi. Melanija je mehkega srca, še sploh, ko izve, da je Donald v bistvu sin Strica Skopušnika, ki se koplje v denarju. Ob tem izve, da se bo Donald iz grdega račka spremenil v princa takoj, ko se mu zgodi čista ljubezen, ali pa če postane ameriški predsednik. Ker pa tudi Donald ni modre krvi, jima dobra vila podari sina, ki pa je baron že ob rojstvu. Ker s čisto ljubeznijo zaradi viharja, imenovanega Stormy, ni nič, postane Donald ameriški predsednik; a se namesto v princa spremeni v Shreka. Mediji par imenujejo »lepotica in zver«, kar Melanijo moti, in zato se z Donaldom še enkrat prijavita v Belo hišo. Ko pa urok tudi drugič ne popusti, je možnost za rešitev in izpolnitev Melanijine življenjske želje najti princa na belem konju le v iskreni ljubezni. Ali pa v tretjem mandatu." Kot rečeno, je bil Disneyjev predlog zavrnjen, saj naj bi bilo v risanki preveč sledi ekspresionizma iz obdobja filma noir, medtem ko si gledalci želijo lahkotnejše vsebine. Zato so se v Beli hiši odločili za Amazonov scenarij, ki sledi samo dvajsetim dnem v življenju Melanije Trump.

Kako razumeti novo grožnjo ameriškega predsednika Donalda Trumpa osmerici evropskih držav s postopno uvedbo dodatnih 25 odstotnih carin, dokler ne bodo ZDA dobile možnosti prevzema Grenlandije? Kakšne gospodarske posledice ima lahko ta napoved in ali so te res bistveno manj usodne od nadaljnjega popuščanja Trumpu, ko so na kocki temeljna načela Unije? O tem smo se pogovarjali s profesorjem mednarodne ekonomije in strokovnjakom za Evropsko unijo dr. Mojmirom Mrakom. Odziv Unije bo tlakoval pot prihodnji vlogi Evrope v novi geopolitični razdelitvi sveta, je opozoril.

Božičnica je v glasovanju za besedo leta prejela največ glasov med 11 finalistkami. Več kot četrtino od okrog 4000 glasov. Izbor besede leta poteka na pobudo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, spletnega portala RTV Slovenija in časopisne hiše Delo. Ob božičnici je bilo mogoče glasovati tudi za besede: carina, dolgotrajna oskrba, dvojna raba, flotilja, iskljiv, paliativa, redke zemlje, somestje, tiktokizacija, zastoj. Pred glasovanjem je komisija izbrala tudi besedo mladih, to je 6-7 [šest sedem]. Beseda označuje govorico mladih, ki posnema svet odraslih in ga hkrati karikira. Ob razglasitvi besede leta je Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije danes razglasila tudi kretnjo leta. Največ glasov je prejela kretnja za besedo geopestrost. Ta kretnja je bila prvič predstavljena 6. oktobra ob mednarodnem dnevu geopestrosti. Njena posebnost je, da gre za prvo tovrstno kretnjo v znakovnem jeziku na svetu. Aleksander Čobec je k pogovoru povabil vodjo projekta Simono Klemenčič.

Rdečo preprogo prvič srečamo v tragediji Agamemnon, od takrat dalje z njo izražamo čast, spoštovanje, moč in prestiž. Uporablja se v okviru državnega in diplomatskega protokola, predvsem ob uradnih prihodih tujih državnikov, državnih proslavah in slavnostnih sprejemih najvišje ravni. Njena uporaba je natančno določena in pomeni uradni protokolarni sprejem, ne dekorativni element. Na vprašanja o rdeči preprogi tokrat odgovarja prof. dr. Boštjan Udovič.

Po izobrazbi je Urška Breznik sinologinja in umetnostna zgodovinarka. Prav študij kitajske kulture, jezika, zgodovine in filozofije je bil tisti, ki ji je odprl oči za širše družbeno zavedanje. Branje Edwarda Saida, palestinsko-ameriškega akademika in političnega aktivista, ter soočenje z evrocentrizmom pa sta jo pretresla in ji dala vedeti, da zahodna družba ni tako urejena, kot se rada predstavlja. Danes deluje v mariborski Pekarni Magdalenske mreže, kjer se tesno prepletatata njeno osebno in poklicno življenje – v nevladnem sektorju, pravi, meja med njima skoraj izgine. Za druge se aktivno postavlja najmanj osemnajst let, prelomni trenutek pa se je zgodil leta 2012, ko so v Mariboru mestu organizirali razstavo, ki je izraelske naselbine na Zahodnem bregu prikazovala kot simbol napredka in moderne arhitekture, povsem iztrgane iz konteksta okupacije. »Na otvoritvi razstave smo organizirali protest. Nanjo je bil povabljen tudi izraelski veleposlanik. No, in takrat se je rodila ideja, iz katere je nastala kulturna ambasada Palestine.« Od takrat naprej ozavešča javnost, v zadnjem času pa so skupaj z nevladnimi organizacijami vložili kazensko ovadbo proti izraelskim politikom in zahteva tudi pravno odgovornost za genocid.Pri svojem delovanju se Urška vsakodnevno srečuje z birokratskimi zidovi, ki preprečujejo konkretno pomoč ljudem. Opozarja na razkorak med politično retoriko in dejanskimi upravnimi postopki. Čeprav se slovenski politični vrh javno rad predstavlja kot podpornik Palestincev v njihovih prizadevanjih, se v praksi zatika pri osnovah, kot so vizumi. Izpostavlja primer mladega prostovoljca iz Dženina, ki zaradi okupacije ni mogel na slovenskem veleposlaništvu v Tel Avivu oddati prstnih odtisov. Izrael mu je zato preprečil prihod v Slovenijo, češ da je »varnostna grožnja«, slovenska diplomacija pa je ostala pasivna. »Ko se z njimi pogovarjaš, imaš občutek, kot da sploh ne vedo, kaj se dogaja ali pa da so na strani Izraela. To je prav neverjetno.«Kljub sistemskim oviram solidarno deluje na lokalni ravni. Nevladne organizacije vidi kot »nujno zlo«, ki krpa luknje tam, kjer država odpove – od socialnih stisk do integracije. V Mariboru vodi skupine za učenje slovenščine, kjer se srečujejo Palestinci, Iranci, Ukrajinci in domačini. Učijo se jezika, obenem pa tudi spoznavajo in gradijo skupnost. Prepričana je, da solidarnosti ne moreš občutiti, če živiš v zaprtem mehurčku udobja: »Solidarnost zelo težko občutiš, če živiš v zaprtem krogu ljudi, ki so iz istega poklica, istega družbenega razreda ... in ne vidiš, kako ljudje v resnici živijo.«Njena vztrajnost temelji na prepričanju, da nimamo pravice obupati. Navdih črpa iz besed Palestincev, ki kljub grozotam ohranjajo upanje, ter filozofije, da aktivizem ni le orodje za spremembo vlade, temveč ščit, ki varuje pred tem, da sistem spremeni nas. »Palestinke in Palestinci ves čas govorijo, da je izguba upanje privilegij zahoda. Ker oni si tega ne morejo privoščiti, saj bi potem lahko vsak dan preprosto legli in čakali, da nanje pade bomba.« Zato verjame v »optimizem volje in pesimizem duha« – v zavedanje, da je situacija težka, a da se je zanjo nujno boriti.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

Piše Matjaž Zorec, bere Aleksander Golja. Alojzija Zupan Sosič, dolgoletna profesorica književnosti, ki je med drugim letos izdala pesniški prvenec, se v zanimivi hibridni knjigi loteva najosnovnejše literarne aktivnosti – branja. Knjiga z za literarnovedno delo nekoliko nenavadnim, skorajda naivnim naslovom Berem pesmi je zastavljena pomenljivo, posebej z ozirom na standardno predpostavljeno objektivnost v znanstvenih besedilih. Avtoričina metoda se sicer drži univerzitetnih in strokovnih standardov, ima številne opombe, dolgo bibliografijo, preverjene reference in teoretsko zaledje, a hkrati želi delovati onstran gole in dostikrat od literarnega življa distancirane univerzitetne sfere. Tega preseganja se loteva z nekaj, recimo temu, narativnimi razširitvami in modulacijami, med katerimi je najopaznejše personalno pisanje; Zupan Sosič se je sicer odrekla anonimnemu akademskemu vsevedju in v tekst vtkala svojo osebo, to pa deluje tako na jezikovni kot na teoretični ravni. Njena eksplikacija poteka v prvi osebi ednine, piska je tudi osebno angažirana glede te ali one teoretske linije in tudi splošnejšega pogleda na svet, v čemer lahko vidimo odmev enega od temeljev v postajanju poezije. Tako kot je lirski subjekt tako ali drugače eden od dominantnih determinant poezije, je v avtoričinem izpisovanju literarne vednosti na delu teoretski subjekt, ki ni več od teorije ločen razvrščevalec, temveč aktivno participira v njenih izsledkih. V obzorju njenega izvajanja je pomembno lociranje poezije kot v literarni produkciji zapostavljene, a za literaturo ključne forme z neštetimi možnostmi za refleksijo in tudi subverzijo tako književnosti kot človekovega širšega delovanja. To je najbolj vidno, če jo zoperstavimo romanu kot danes najbolj priljubljeni formi; ima privilegiran status, je glavni fokus uredništev in založništev ter najbolj usidran v sedanji družbeni mainstream. Tako je v tej svoji fazi dostikrat tudi fetišiziran, poblagovljen in trivializiran, zaradi česar nemalokrat le posnema literarno-marketinške vzorce in nereflektirano poustvarja razne moduse neoliberalističnih ideologij. Pesem pa zaradi svoje večje ali manjše kratkosti in kompaktnosti ter tako rekoč brezmejnih izraznih možnosti ponuja boljše poglede v delovanje današnjih političnih, družbenih, ne nazadnje planetarnih negotovosti ter tudi odprtost za spremembe. Poleg pesmi je glavna nit knjige, kot nam pove naslov, branje. Bralna kultura pada, ljudje berejo vse manj in predvsem površno, poglobljeno interpretativno branje z refleksijo pa tako rekoč izumira. Zaradi omenjenih lastnosti se prav poezija kaže kot eden od možnih načinov, kako branje spet opolnomočiti. Avtoričin osebnejši pristop k možnostim branja in interpretacije dopolnjujejo sodobne teorije, poleg tako imenovane literarne ekologije predvsem kognitivni pristop na podlagi nevroznanstvenih izsledkov, postfeminizem ter teorija spolne identitete in kvirovska teorija. S predlogi in prakso nesuhoparnega in inovativnega branja poezija tako rekoč prevzame prvenstvo v spopadanju z najbolj perečimi problemi današnjega časa. Zupan Sosič poudarja tudi pomembno vlogo knjižnih klubov pri implementaciji takšnega branja. Avtoričino apologijo poglobljenega, doživetega in inovativnega branja ter njegovo širitev tudi onstran knjižnih klubov, na primer v izobraževalni sistem na vseh ravneh, lahko seveda samo podpremo. Prav tako tudi njeno kritiko sedanjih družbenih razmer, ki s hitrimi in malimi fiksi paralizira našo vse manjšo pozornost in možnost kritičnega mišljenja, spodbuja pavšalnost in stasito zagovednost ter čedalje bolj izloča pozorno branje. Žal tem trendom prevečkrat sledi tudi literatura. Četudi bi kakšen avtoričin prikaz stanja lahko malo dopolnili, ji v širši sliki vendarle lahko pritrdimo. Isto velja glede bralnih klubov in njihovega prispevka k bogatenju branja. Mimogrede lahko opozorimo tudi na teoretske bralne klube, v katerih sodelujoči razpravljajo o ključnih teoretskih delih onstran akademije in univerze. Morda ima teorija podoben problem kot literatura; zakrnela akademskost in napiflanost aksiomatskih znanj na ravni benignega zdravega razuma, brez živega, relevantnega in predvsem dobronamernega razpravljanja … Vendarle pa bi v takšnem duhu dialoga izpostavili nastavek za možno kritiko ali dopolnitev avtoričinih izsledkov. Prva bi bila dvom o kognitivni teoriji in nevroznanosti, kakršni povzema avtorica; ne toliko o njunih izsledkih kot o pretencioznosti. Če človek bere pesem, jo seveda v natančnem in poglobljenem branju vedno bere osebno, drugače kot z osebnim izkustvom pač ne moremo dostopati do česarkoli. Literatura je dialoška umetnost, zaradi česar se naša poglobljena konzumpcija hočeš nočeš vedno premika iz naše perspektive v druge, kar jasno vodi v povečanje empatije. No, mar ni to že od pamtiveka povsem jasno; da se del možganov za empatijo aktivira, ko smo – empatični? In da žlehtnoba porodi drugo žlehtnobo. Res rabimo nevroznanstvenike in filozofe kognicij, da nam to potrdijo? Končno pa bi lahko razširili tudi koncept branja. To deloma naredi že avtorica, ko navaja, da ne zamira branje kot tako, temveč natančno branje; ne umira tekst, temveč kontekst. Dalje tudi razločuje med branjem literature in drugimi umetnostmi, ki delujejo prek drugih načinov recepcije, denimo vizualna umetnost ali gledališče, a se obenem dopolnjujejo in širijo obzorja. Lahko pa mislimo tudi v drugo smer: vsaka resna obravnava katerekoli umetnosti mora umetniško delo predvsem – prebrati. Bil je čas, ko je bila literatura kot medij marsikje prvenstvena že zaradi čisto tehnološke ravni; pisava in fizično branje kot tehnologija sta bila poglavitna načina sprejemanja. Danes so ta prvenstva prevzele druge forme, druge umetnosti in mediji, kar pa ne pomeni, da je branje izginilo. V ožjem smislu prebiranja zgolj knjig gotovo, a širše in v današnjem prvem planu predvsem videa branje ni nikoli izginilo. Prav poglobljeno branje se tako izkaže ključno tudi onstran literature. Pismenost ni bila še nikoli tako pomembna. Če bo literatura nekoč izumrla, to ne pomeni, da bo branje izginilo. Seveda pa je treba z avtorico pozvati: berimo pesmi. Če znaš prebrati pesem, znaš prebrati vse.

Marija Lucija Antolič je zdravnica in soustanoviteljica prve klinike za dolgoživost v Sloveniji. Že od otroštva jo je spremljala mama zdravnica, kasneje pa je svojo pot zavestno usmerila v celostno razumevanje zdravja — ne kot odsotnost bolezni, temveč kot sposobnost telesa, da živi vitalno, močno in usklajeno. Njena strast so preventiva, krvni sladkor, uravnotežen življenjski slog in majhne, a trajne spremembe, ki dejansko premikajo naše zdravje. V podkastu govoriva o dolgoživosti, genetiki, prehrani, stresu, odnosih in navadah, ki lahko spremenijo naše življenje, ne glede na starost.V najinem iskrenem in izjemno zanimivem pogovoru se dotakneva tem, ki jih pogosto spregledamo:Kaj dolgoživost v resnici pomeni — živeti dlje ali živeti bolje?Koliko našega staranja je zapisano v genih in koliko si ga ustvarimo sami.Zakaj bi se morali s krvnim sladkorjem ukvarjati tudi tisti, ki nimajo sladkorne bolezni.Prvi znaki, da je naš krvni sladkor neuravnan — brez laboratorijskih izvidov.Kje na svetu ljudje živijo najdlje in zakaj so njihove navade tako učinkovite.DEXA scan: katero informacijo razkrije bolje kot tehtnica.Stres kot skriti pospeševalec staranja — in kako ga prepoznati pravočasno.Družbena povezanost: ali lahko sploh govorimo o zdravju, če smo osamljeni?Najmanjša navada, ki jo lahko uvedeš že jutri — in ti dolgoročno spremeni zdravje.Marija Lucija je delila tudi osebne zgodbe, izzive in trenutke, ki so jo usmerili v dolgoživostno medicino, ter razkrila, zakaj se v njeni kliniki ljudje pogosto oglasejo šele, ko “vse laboratorijske vrednosti izgledajo normalne”, sami pa se počutijo utrujene in prazne.Po ogledu videa ali poslušanju podkasta se lahko z nami povežeš tudi na Instagramu: ► https://www.instagram.com/malincanastja/ ► https://www.instagram.com/antolicmd/Če imaš vprašanja, mi lahko vedno pišeš na nastja.kramer@malinca.si

»Ne bi rekla, da ima umetnica mati manj skrbi, ko so otroci starejši, ampak vseeno se je lažje dogovarjati za svoj čas, čas za umetniško ustvarjanje.« Tako pravi Barbara Kapelj, ki je slovenski uprizoritveni prostor v zadnjih desetletjih močno zaznamovala z nekaterimi ključnimi uprizoritvami in dogodki družbeno kritičnega in feminističnega značaja, s katerimi je odstrla spregledane, odrinjene in nevidne zgodovinske perspektive življenj žensk – tako tistih, ki so delovale znotraj umetniških sfer kot tudi tistih z obrobja. Med njimi: Ženska dela: obrobljanje, vozlanje, pletenje, tkanje, Nekega dne in neke noči, odkrivanje Lili Novy, Hodim za teboj in gledam te, Draga Duša, Kapelj Semenič v sestavljanju, Kamnolomke, … Njena dela črpajo iz umetnosti in življenjskih zgodb širokega spektra umetnic in drugih žensk, tako v času kot prostoru, in se gradijo v sodelovanju z premnogimi sodobnicami, ki jih obravnavane téme nagovarjajo oziroma osebno zadevajo. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji Damjana Černe v predstavi Pletenje, 2010, foto: Damjan Osredkar

Pamet u glavu.Nigde nije bezbedno.Obuci se pristojno.Ne izazivaj.Budi dobra devojčica....Šta uopšte znači budi dobra devojčica ? Da li sam ja na ovo pristala? Jesmo li sve mi na ovo pristale?!?Devojčice se uče da budu fine. Da ne viču, da ne protivreče, da ne zauzimaju previše prostora. Uče ih da pristaju, da trpe, da budu “pristojne” i “dobre”. Tako ih patrijarhalno društvo, nežno i sistematski, postavlja “na mesto”, a to mesto je uvek malo niže od onog koje zaslužuju.O tome koliko su te “male lekcije” oblikovale generacije žena, i o tome šta znači biti feministkinja u zemlji gde se i danas često samo šapuće o nasilju, razgovaraju psihijatri Roberto i Mihailo sa svojom gošćom, sociološkinjom Jelenom Riznić, aktivistkinjom kolektiva Ženska solidarnost, borkinjom za prava žena. Jelena je, takođe, jedna od onih koje su doživele i preživele seksualno nasilje, u istraživačkom centru Petnica, na mestu koje je trebalo da oseća kao svoj siguran prostor, u formativnim, tinejdžerskim godinama. Jedina je koja je otkrila svoj identitet.Jelena govori o svom iskustvu i o hrabrosti koja ne počiva na patetici, već na odlučnosti da se sistem više nikada ne zataška iza reči “ugled” i “tradicija”.Njena ispovest svedoči o jednom od najtežih i najvažnijih obračuna sa institucijama koje su znale i ćutale.Epizoda preispituje naše društvo, ali i nas same: kako pristajemo da gledamo nasilje dok ga nazivamo “izolovanim slučajem”, kako nas vaspitanje uči da sumnjamo u žrtve, i koliko dugo ćemo još čekati da empatija postane društvena norma, a ne izuzetak.Promena ne dolazi naglo. Ona teče, kao voda: tiho, ali postojano, rušeći zidove koji su godinama delovali neprobojno.Prihvati je sa snagom i dostojanstvom, jer prirodno je, menjaš se.

Pesniška zbirka Vse, kar ti moram povedati je izšla kot 124. knjiga v ugledni knjižni zbirki Aleph pri Centru za slovensko književnost. Njena avtorica, pesnica Špela Setničar je prvenko smiselno razdelila na nekaj tematskih sklopov. V uvodnem ciklu Vzgoja kanarčkov piše o otroški izkušnji, skoraj praviloma travmatični, pri tem pa najde prepoznavno ravnovesje med pričevanjem, spominjanjem in izpovedjo. V njeni poeziji imajo čustva pomembno mesto, vendar pesnica v svojem izražanju ni nikoli sentimentalna. To je razvidno tudi v ciklu Lasje sujejo, ki vsebuje pesmi o osebni izkušnji raka. Več o svoji poeziji in pesniški zbirki pove pesnica v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je, občuteno pa prebere tudi kar nekaj svojih pesmi. Nikar ne zamudite.

Pisateljica Vesna Lemaić piše kratke zgodbe in romane. Debitirala je leta 2008 s pripovedno zbirko Popularne zgodbe in z njo nemudoma opozorila bralke in bralce, da smo dobili dobro pisateljico. Za zbirko je dobila nagrado zlata ptica, pa nagrado za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu in Dnevnikovo fabulo, predvsem pa je že v prvenki pokazala, da ima razvit čut za portretiranje literarnih likov in da ne miži pred socialno tematiko. To velja tudi za njeno šesto knjigo, za roman z naslovom Obraz (objavljen pri Cankarjevi založbi). Naslov romana je na prvi pogled preprost, neambiciozen, vendar ga pisateljica s svojo pripovedjo več kot opraviči. Njena romaneskna junakinja, Bruna, ima brazgotinast obraz, ki morda že simbolizira njeno rastočo stisko. Kot študentka, ki vse manj študira in se vse težjo preživlja, najde svoje prenočišče v skvotu nekje v Ljubljani. Toda tudi tam ona in njeni znanci potrebujejo denar za popravilo strehe, ki neusmiljeno pušča. Pisateljica tako zastavi roman kot pripoved o osebni stiski in o socialni stiski mladih, nato pa pripoved presenetljivo zasuka v srhljivko: telesa osrednjih protagonistov pokažejo zobe, pa tudi soba, v kateri naj bi strašil pokojni predsednik Tito in tako prispeval k prenovi strehe, postaja vse bolj strašljiva. Več o romanu Obraz pove Vesna Lemaić v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Seta Knop je avtorica prevoda odmevne Andrićeve literarnozgodovinske biografije, nemškega novinarja Michaela Martensa 'V požaru svetov, Ivo Andrić, Zgodba evropskega življenja'. Monografija razkriva življenje svetovljana in razburkan čas 20.stoletja. Ivo Andrić je bil izvrsten pisatelj, diplomat in Nobelov lavreat. Seta Knop je prevajalka, leksikografka, literarna zgodovinarka ter vodja knjižnice na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prevaja predvsem sociološka, zgodovinska, filozofska in kulturološka dela avtorjev kot so: Theodor W. Adorno, Terry Eagleton, Eric Hobsbawm, Susan Sontag, Richard Pipes, David Graeber, Danilo Kiš, Svetlana Slapšak. Leposlovna dela, pravi, v glavnem prevaja iz srbskega in hrvaškega jezika. Pred leti je prevedla kratko prozo hrvaške pisateljice Maše Kolanović Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe, pred kratkim pa so v njenem prevodu izšle kratke zgodbe hrvaškega pisatelja Nevena Ošumovića Rajske ptice. Za svoj prvi prevod leposlovnega dela Peščena ura pisatelja Danila Kiša je prejela nominacijo za Sovretovo nagrado. Njena velika želja je, da bi prevedla Kiševo biografijo.

Akademski slikar Jernej Forbici se rad pošali, da je v Italiji umetnik, v Sloveniji pa kustos in umetniški direktor. Art Stays, ptujski festival sodobne umetnosti, ki ga že dvajset let vodi skupaj z ženo Mariko Vicari, privablja domača in tuja zveneča imena. V tem času pa lahko v KiBeli v Mariboru ujamemo tudi njegovo razstavo z naslovom Prekleta lakota za zlatom. Za Jerneja Forbicija so značilni veliki formati in klasične slikarske tehnike, ki jih popestri z modernističnimi pristopi, motivično pa je zavezan naravi – v nekoliko magičnih prizorih pokrajine lahko subtilno zaslutimo ekološke razmisleke. Kot zapišejo ob razstavi, ''na njegovih prostranih poljih človek ni preprost prebivalec ali ganjen opazovalec, ampak parazit, odgovoren za dramo vsakdanjega življenja''. " Hkrati ''Forbicijeva narava pripoveduje o sodobnem človeku, ki je sposoben najti lepoto v kaosu". Umetnika, ki sicer veliko časa preživi v tujini, smo obiskali na njegovi domačiji v Kidričevem, kjer je tudi galerija FO.VI, v kateri KUD Art Stays organizira razne skupinske in samostojne razstave. Slika (izrez): Zamegljena prihodnost z umetnimi plastičnimi rožami (Blurry Future with fake plastic flowers)

Tijana Škorić Tomić gošća je Vladimira Stankovića u novoj epizodi podkasta Biznis priče.

Piše Majda Travnik Vode, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Za nekaj breztežnih, skorajda hipnotičnih trenutkov se zazdi, da se bo zgodila pripovedna čarovnija; da se bo prvi roman Maja Haderlap Angel pozabe na nevidni razpoki kot živo srebro prelil v novega, Ženske v temi, in se bosta knjigi strnili v nedeljivo celoto. Ta vzgib je morda posledica neubranljive sile pričakovanja; v Angelu pozabe avtorica hkrati z apokalipso koroških Slovencev med drugo svetovno vojno in po njej izriše nepozabna družinska in družbena portreta babice Mici in očeta Zdravka, medtem ko lik matere ostane oklevajoče ambivalenten – in zato toliko bolj vznemirljiv. Zato ne preseneča, da ob podatku na začetku romana Ženske v temi, da se bo protagonistka z Dunaja odpeljala k ostareli mami na Koroško, samodejno potegnemo sklep, da bo avtorica družinsko galerijo podaljšala z monumentalnim portretom matere. In vendar ne: roman Ženske v temi po nekaj uvodnih zamahih krene v povsem drugo smer, na drugačna tematska križišča in v drugačno atmosfero kot Angel pozabe; še najbolj pa preseneti drugačen, poenostavljeno rečeno, veliko bolj negotov notranji tempo romana. V Angelu pozabe, čeprav zvečine pisanim iz otroške perspektive (Drago Jančar ga je po Lojzetu Kovačiču parafraziral Deklica in smrt), so vsebinska in vrednostna razmerja in stališča jasna; in temu sledi tudi pisava. Nasprotno Ženske v temi – kot v retrovizorju nemara sugerira že naslov – že v uvodnih akordih zazvenijo tipajoče, krhko in že tudi nekoliko nepovezano, pri čemer je osrednji katalizator tovrstnega vzdušja ranljiva in razpršena protagonistka Mira, za katero se zdi, da jo je avtorica zavestno umestila daleč proč od brezimne, a notranje veliko bolj navzoče prvoosebne pripovedovalke v Angelu pozabe. Deklica, kasneje mladostnica, v Angelu pozabe sama pri sebi ves čas dobro vé in ubeseduje, kdo je in kaj se ji dogaja, medtem ko Mira v Ženskah v temi samo sebe zaznava nekako haptično, tako da se poraja vtis, kot da zmore zgolj občasno slediti valovanju svoje zavesti. Mirino stanje občasno spomni na junake Marka Sosiča: »To je kača, ki leže jajca v meni, je tuhtala Mira, ta žival je večna, razmnožuje se po železni, zame nedoumljivi zakonitosti. Začutila je plamtenje hladnega ognja, ki se je sprijel v visok, vse višji vrtinec plamenov, se najprej zatikajoče se, naposled pa odločno in neomajno razmahnil in požgal vse, kar ga je skušalo ustaviti.« Razlogov za Mirino bolj ali manj stalno tesnobo je veliko; eden od najbolj pomenljivih je jezik, saj Mira, Koroška Slovenka, ne v slovenščini ne v nemščini nima besed za svoja občutja: »V Mirini družini so zaupali robatim tonom, za vse so bili nekaj najbolj običajnega. ( … ) S tem jezikom je Mira zrasla, bil je njen dejanski materni jezik, robat in skrčen na najnujnejše, jezik, ki jo je izoblikoval in ki se mu ni mogla drugače postaviti po robu, kakor da se mu je izmaknila, se ogradila od njega.« Povod za tokratni Mirin odhod z Dunaja je obisk ostarele matere v domači podjunski vasi. Stik z domačim okoljem opiše z besedami: »Bil je zadah umiranja, sladkoben in žarek, četudi opojen zadah umiranja življenja.« Še prej v besedilu svojo vas imenuje »past«, ob čemer se spomnimo na dekličin citat iz Angela pozabe, ko prihaja na počitnice: »Domači griči se preobrazijo v past, ki vsako poletje seže po meni in me zgrabi.« 'Past' je torej eden od skupnih in hkrati najbolj simptomatičnih in izzivalnih toposov obeh romanov. To, da obe protagonistki koroške vasi in njihov okoliš, imenujeta 'past', nazorno govori, kako trpko je, zlasti za mladega človeka, biti koroški Slovenec, vsak trenutek izpostavljen in zaznamovan. Mira ni dovolj pogumna, da bi se borila za slovenstvo, kar pa ne pomeni, da se ji ob prihodu vsakič znova ne vzbudijo mešani občutki odpadništva in pripadnosti slovenski manjšini. Ob snidenju z materjo po dolgem času spregovori v slovenščini, naslednji dan pa med opravki v Železnem Dolu, majhnem sosednjem mestu, nepričakovano naleti na Jurija, svojo mladostno ljubezen, in se dogovori za zmenek. Z Jurijem se je razšla, ker je podtaknil razstrelivo pod električno napeljavo, da bi mednarodno javnost opozoril na koroški problem. Jurij je torej drugačen od nje, ki je pred »nevšečnostjo biti koroški Slovenec« pobegnila na Dunaj, se poročila z Avstrijcem Martinom in se zaposlila v knjižnici. Ko Mira med obiskom preiskuje vzroke za svoje partnerske, identitetne in duševne težave, se med drugim spominja, kako ji je okolica kot otroku nič krivi naprtila krivdo za očetovo smrt (ta motiv se ujema z utopitvijo v Angelu pozabe) in kako je ob tem čutila, da jo mati zaradi tega sovraži (mati ji to zdaj tudi potrdi), ter kako so jo kot deklico otipavali in nadlegovali vaški pijanci. Za to, da bi odkrila poglavitni vzrok svojih težav, pa sluti, da bi morala »pobrskati pod pepel druge svetovne vojne« – kar pa se ji zdi tako neznosno, da se temu takoj odpove: »Bala se je, da se kot potomka žrtev nasilja ne bi več rešila iz klobčiča vezi in ne bi mogla nikomur razložiti, zakaj se ne vidi kot Slovenko.« Poleg tega Mira med pospravljanjem najde anketo, s katero je pred diplomo raziskovala položaj koroških Slovenk, pa tudi svoj najstniški dnevnik iz časa, ko je zanosila, splavila in pristala na psihiatriji. Mira si med vračanjem h koreninam torej prizadeva, da bi poiskala vzroke za svoje osebno počutje in nelagodje v (slovenski) kulturi – in jih najdeva vsenaokrog, vendar zaenkrat nima moči, da bi jih presegla; tako tudi ni čudno, da konec njene zgodbe ostane povsem odprt. V drugem delu, v trenutku Mirinega odhoda na Dunaj, roman preklopi na pripoved Mirine mame Ani, pri čemer nemudoma izstopi neskladnost predstav, ki jih imata mati in hči druga o drugi. Jasno je, da je Ani kljub telesni betežnosti duhovno in miselno prožna, tudi sama pa se, ob selitvi iz domače hiše v varovano okolje, znajde na križpotju. Tudi Ani ne razpolaga z jezikom za svoje spomine in občutja, zato ji pride na misel, da bi si življenje najlaže približala z risanjem: »Če bi hotela narisati svojo mater, bi jo kot temno gorsko kraljico, ki živi v ledu in premore lastnost, da ob nekaterih dnevih stopi na dan kot velikanka, ob drugih dneh pa je prozorno bitje.« V primerjavi s hčerjo Ani deluje veliko bolj uravnoteženo; zdi se, da predvsem zahvaljujoč svoji sposobnosti, da se pravočasno ustavi pred usodnimi vprašanji, nekako v skladu z Nietzschejevim spoznanjem, da če predolgo gledamo v brezno, nas lahko brezno pogleda nazaj. Ani je – morda tudi zaradi globoke osebne vere – podarjeno, da je brezno ne privlači predolgo ... Ta lastnost je dobro vidna ob njenem premišljevanju o materi Neži, za katero Ani ni nikoli dokončno dognala, ali je bila žrtvujoča se svetnica ali gostilniška lahkoživka. Ko se v Ani poleže trenutno vznemirjenje, lahko mirno in razsodno živi naprej življenje slehernice. Njena nedoslednost v spoznavanju je eden od vidikov njene osebnosti, zaradi katerega ostaja ženska v temi, in hkrati učinkovit preživetveni mehanizem. Maja Haderlap v knjigi Ženske v temi odpira večna vprašanja človeške bližine, ženske in narodnostne identitete, odnosov med materami in hčerami, strategij soočanja s travmami, minevanja in drugih, vendar se ob koncu zdi, da ji ni uspelo poiskati tako učinkovitih notranje- in zunanjeformalnih kanalov za posredovanje svojih tematik kot v romanu Angel pozabe. Lika Mire in Ani nista dovolj karizmatična in večplastna, da bi iz njiju lahko zrasel prepričljiv skelet romana (medtem ko njuni potencialno veliko bolj zagonetni sorodnici, Neža in Dragica, ostaneta v ozadju). Kot kontrapunkt premalo magnetičnima junakinjama bi avtorica verjetno lahko učinkovito zgradila dinamično zunanje dogajanje, vendar je tega malo, zgolj za nujni okvir. Notranji tonus pripovedi rahljajo tudi dolgi, ponekod preveč površinski oziroma pozunanjeni opisi, ki večkrat nimajo dovolj razvidnega vpliva na dogajanje in razvoj romana. Delež bežnih impresij, spominov, opisov in drugih zastranitev je tolikšen, da se izgubljata rdeča nit in linearnost romana, fokus pripovedi pa dodatno zamegljuje tematska neosredotočenost, saj ni povsem jasno, kaj avtorica izpostavlja kot ključen Mirin oziroma Anin problem, in, v povezavi s tem, kaj je središčna tema romana – duševna neravnovesja, identiteta ali odnos med materami in hčerami? Roman tako ves čas nekako niha in od bralca pogosto terja, da si ga sam osmišlja in razlaga. Ženske v temi ponujajo zanimive nastavke, ki pa so izpeljani preveč nejasno, da bi jih forma romana lahko ustrezno podčrtala in povzdignila. Kot da roman že po svoji naravi terja odločnejšo strukturo, zato bi bilo nemara zanimivo preizkusiti, kako bi avtoričine tokratne literarne odločitve učinkovale v krajših formah.

Petra Pogorevc, dolgoletna dramaturginja Mestnega gledališča ljubljanskega, je letos doktorirala s področja študijev scenskih umetnosti na AGRFT. Njena doktorska disertacija z naslovom Smrt in žalovanje kot mejna in preobrazbena dejavnika v sodobnih uprizoritvenih umetnostih je prerasla v znanstveno monografijo Gledališče in žalovanje s podnaslovom Uprizarjanje smrti kot izgube, ki je izšla pri Knjižnici MGL. Z avtorico monografije smo se pogovarjali o smrti, ki nepovratno zaznamuje življenje uprizoritve, in o žalovanju, ki z rojevanjem novih uprizoritvenih principov ohranja spomin in slavi življenje tiste osebe, ki za vedno odide. Foto: Tomaž Skale, Dnevnik

Lucija Gartner, diplomirana geografinja in etnologinja, je tudi to poletje majerca na Planini v Lazu. Njena družina že triindvajseto leto skrbi za visokogorsko pašo krav molznic in ohranjanje življenja na planini. V sirarni na planini predelujejo mleko v planšarski sir in druge izdelke. V Lazu, 1560 metrov visoko, je sedemnajst značilnih stanov in sirarna. Lastniki in njihovi prijatelji so povezani v lazovsko skupnost, ki jo odlikujejo odprtost, pomoč in povezanost. Lucija Gartner, dejavna tudi v Združenju kmečkih sirarjev, pa vsako poletje poleg odraslih povezuje tudi številne otroke in najstnike, ki so dragoceni pomočniki. Pridobivanje delovnih navad, zgodnje vstajanje in upoštevanje pravil so zanje pomembna popotnica, ki jo Lucija Gartner kljub včasih napornemu delu zna razdeliti. Tudi zato se mladi radi vračajo v Laz, mimo katerega potekata tudi Bohinjska sirarska pot in mednarodna Železna pot. Foto: Damjan Rostan

Piše Veronika Šoster, bereta Jure Franko in Maja Moll. Izbor pesmi Gioconde Belli (1948) v knjigi Ognjeno drevo zajema iz njenih devetih pesniških zbirk in se razteza med letoma 1974, ko je izšla zbirka Na travi, in 2020, ko je izšla zbirka Rdeča riba, ki plava v prsih. To pomeni skoraj polstoletni opus priznane pesnice, ki je prevedena že v več kot dvajset jezikov. Gioconda Belli je bila rojena v Nikaragvi, v sedemdesetih letih, ko je začela pisati in objavljati, se je zoperstavila režimu in se pridružila gverilskemu gibanju sandinistov. Izrekla se je tudi proti vladi Daniela Ortege in leta 2023 so ji odvzeli državljanstvo, trenutno živi v izgnanstvu v Madridu. Gre torej za avtorico, ki zavzema močna stališča tako v pisanju kot v javnem življenju. Naslovno ognjeno drevo se v zbirki večkrat pojavi kot motiv intenzivnosti, čutnosti, prebujenja: »Želim si eksplodirati / kot strok ognjenega drevesa / prepustiti svoja semena vetru«. Spet drugje nagovarja žensko, naj ljubi življenje in ponovno zacveti z vitalno silo, ki spominja na ognjeno drevo. Gre sicer za vrsto drevesa, ki potrebuje nekaj let, da zažari v cvetovih živo rdeče barve, kar je pomensko prikladno prav za spodbujanje in prebujanje energije in upora v ženski. Gioconda Belli se namreč izrazito ukvarja z žensko in njenim položajem v družbi. Zanimivo je, da pogosto nagovarja ali govori v skupnem imenu, na primer »nas žensk«, da še bolj poudari skupnostni boj. Pri tem lahko zasledujemo različne pomenske veje, ki rastejo iz njenega ognjenega drevesa. Najprej imamo telesnost in erotičnost, s katero je razburjala in povzročala škandale, že ko je začela objavljati poezijo. V eseju Literatura, ženska in nove utopije, dodanem na koncu knjige, tako zaupa, kako je doživela ogorčen odziv svoje družine, saj naj bi jim bila v sramoto, ker se pač ne spodobi pisati pesmi o »ženskih rečeh«, čemur pa se je odločno uprla: »[…] In v trenutku, ko so me hoteli zatreti, je prav erotika zame postala prvi korak ne le v smeri slavljenja lastne ženskosti, temveč tudi v smeri bojevite politične zaobljube spreminjanja okostenelega družbenega sistema. Iz bojevite pesnice svobode, zagovornice lastne poezije in lastnega ženskega glasu, ki se ni pustil utišati, sem se prelevila v bojevnico v vrstah sandinistične fronte narodne osvoboditve leta 1970. Moje telo je prevzelo obliko države.« V tem odlomku se jasno kažeta njeni pokončnost in drznost, ki botrujeta njeni odločitvi, da ne bo molčala ali se prilagajala družbenim pričakovanjem, temveč se bo postavila zase in za vse, ki nimajo glasu. V pesmi Nihče si ne izbere piše o tem, da si nihče izmed nas ne izbere, kje in kdaj se bo rodil, in da si ne smemo zatiskati oči, ampak moramo pomagati ustvarjati nov in boljši svet, pa če je še tako težko. Veliko njenih pesmi je domoljubnih, uporniških, revolucionarnih, saj v njih nagovarja skupnost, ki se mora boriti za boljšo prihodnost in se spominjati svojih mrtvih. Pri tem pa ni programska in izpraznjena, saj se vse te misli udejanjajo s prefinjenim pesniškim jezikom. Poleg tega piše o ženski telesnosti, ki ni vedno družbeno sprejemljiva, zaželena ali prijetna, na primer o menstruaciji, nosečnosti, menopavzi, staranju. S pisanjem o teh temah, ki so še vedno tabu, razkriva hinavščino sodobne družbe, ki si želi le konvencionalnih lepih in mladih podob, pri tem pa na stran odriva vse ostale realnosti in pojavnosti ženske. Pravzaprav je ironično, da to še vedno velja za provokativno ali šokantno pisanje, sploh zato, ker Belli v svojem pisanju ni nikoli teatralna ali ceneno senzacionalna, temveč piše izjemno prizemljeno, umirjeno, z občutkom in sočutjem. Na posebno toplino, pa tudi pomenljivost, naletimo v pesmi Zastareli občutki krivde, ko si pesniška govorka privošči trenutek miru, da bi brala in počivala: »Kako bi bilo, se sprašujem, / če se ne bi nenehno počutile, / kot da moramo biti na več koncih hkrati? / Če ne bi med ležanjem s knjigo pomislile, / da bi morale početi nekaj drugega? / Če bi se, kot to počno moški, zavedale / pomembnosti časa, / namenjenega lastni rasti? // […] Potrebujemo / resen trening, / da se vseskozi ne zanikamo / in ne delamo majhnih.« Gioconda Belli se nenehno obrača tudi k času, ki pa ni le prazen označevalec, temveč dejstvo, ki ga moramo uzavestiti in poskusiti sprejeti. Čas beži, hiti, drvi, mi pa se v njem izgubljamo. To se dogaja tako v družbenem kot v osebnem smislu, in Belli se spet najbolj nasloni na žensko, natančneje starajočo se žensko, prek katere kritizira starizem. Pesniška govorka pripoveduje o spremembah, ki jih opaža na telesu, o tem, kako se počuti, ko jo iz ogledala gleda neki drugi obraz. Vse to poveže tudi z lastno minljivostjo, slovesom, in v kar nekaj presunljivih pesmih začutimo pesek, ki nam vztrajno polzi med prsti. Giocondo Belli moramo nujno brati v kontekstu, najprej politične situacije njene rojstne države, potem v kontekstu njenega spola in družbenih pričakovanj, da lahko zares cenimo njeno pisanje. Pravzaprav je najbolj presenetljivo in izvirno, kako družbeni boj poveže z ženskim telesom, kot pravi tudi sama. Ta izraziti preplet je nekaj svežega in pomensko zelo bogatega, saj sooča s krivicami, tabuji, zamolčanim in zasramovanim, ne da bi postala banalna ali vase zaverovana. Njena poezija je tako vedno poezija bojevitega nagovora, ki cveti ognjeno rdeče.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Maja Moll in Jure Franko. Na naslovnici romana Marija Švajncer Ljubezen v breznu je fotografija pri nas neznanega EM Merla. Vidim temno skalnato pobočje, ki je lahko gorski previs ali rob globoke jame. V ozadju je izsušena pokrajina, ki je lahko kraška ali puščavska. Z belo obrobljene črne črke vabijo misel na smrt in žalovanje. Ljubezen mi vedno vzbuja misel na dvojino, kar je seveda ozkosrčen romantičen, morda izrazito ženski predsodek. V resnici se mi ljubezen, čeprav ena sama, vsem dana in hkrati nedosegljiva, prikazuje v najrazličnejših barvah in podobah, včasih vilinsko, drugič pod masko, včasih kot laž. Na hrbtni strani knjige je zapisano, da roman Ljubezen v breznu govori o ljubezni. Zakaj potem temne sence, črne črke? Kje je rožnato nebo, neomadeževana belina? Kratka oznaka na hrbtni strani se strne s trditvijo, da "ljubezen ni ena sama in ima lahko več barv, tudi mavrično." Tako že pred branjem izvem, čemu se je avtorica posvetila, ne morem pa si misliti, kako bo načrt izpeljala. Odprem knjigo in se prepustim branju. Hitro mi postane jasno, da gre za družinsko zgodbo, ki pa ni družinska saga, ki naj bi zajemala več generacij in postavila dogajanje v kraj in čas, temveč je zelo ozko, linearno, skopo zastavljena izpoved ženske, ki doživi nekaj nepredvidljivega. To samo po sebi ni nič nenavadnega, saj je vsako življenje nepredvidljivo, vsako pa tudi vredno zapisa, saj vsak človek šteje, ljudje pa nosijo zgodbe. Naloga pisateljev je, da zgodbe zapišejo. Lahko zapišejo gola dejstva ali pa se z dejstvi poigrajo, jih premešajo ali jim primešajo izmišljene dodatke. Roman se začne takole: "Nikoli nisem mislila, da se bo vse skupaj spremenilo in se obrnilo v nekaj čisto drugačnega. Najino življenje se ni veliko razlikovalo od preživljanja let, mesecev, dni, ur številnih drugih dvojic, nič nenavadnega se ni dogajalo. Ustvarila sva bližino in vse je teklo po ustaljenih tirnicah." Tik pred koncem romana avtorica ponudi tudi izhodišče za zgodbo, kratko poročilo iz časopisa, ki se bere takole: "Moškega, ki je v prepad pahnil znanega dirigenta, so v zaporu ubili. Preiskovalci še raziskujejo, kaj se je sploh zgodilo." Iz tega poročila izvem vse. Avtorica romana je poskrbela, da se zadržim ob zapisu. Nikoli ne vem, kaj me čaka. Iz kratkih zapisov v črnih kronikah je nastal že marsikateri veličastni roman. Razdori v družinah so pogoste teme ženskega pisanja, Marija Švajncer pa je uvedla tematiko moža in očeta, ki se zaplete v erotično razmerje z moškim. Nič novega na tem svetu, a kdor na taka razmerja pomisli prvič, je upravičeno šokiran. Zdi se, da roman izhaja prav iz šoka nad nečim, kar se je v starih časih sicer dogajalo, a ni bilo potrebno, da tisti, ki nočejo, o tem razmišljajo. Roman oziroma povest je tendenčne narave. Homoseksualnost v družini postaja vedno pogostejša tema sodobne proze. Tudi rumenega tiska, poezije, tudi politike, konec koncev. Avtorica skuša opozoriti na tiste "normalnosti", zaradi katerih posamezna življenja izstopajo iz normale. Že na začetku postane jasno, da je glavna junakinja osrednji, skoraj edini predmet pisateljičinega zanimanja. Njeno otroštvo je zaznamovano z odraščanjem ob alkoholiku in trpljenju zapisani materi. Prva ljubezen, prvi pogum za prekinitev družinskega vzorca, otroci, začasna sreča. Mož se začne odtujevati, sčasoma odide, na koncu umre. Odtujuje se tudi ona, a njo ljubezen ščiti, njega pa uničuje. Njena brezpogojna ljubezen ne zagotavlja sreče. Povzroča nepopisno trpljenje. Otroka obstajata, a nista vpletena. Ženska je, skupaj z otrokoma, od moža finančno odvisna. To poudari brezizhodnost iz kočljivega položaja. A poskuša se osamosvojiti. Postane sprehajalka psa – tudi ta izbira službe nakazuje propad ženske, ki ljubi preveč. Najhuje, kar se zgodi, je, da mož doživi novo ljubezen – a še huje je, da se zaljubi v moškega. In kar je še huje – ljubimec je pokvarjenec, ki postane celo morilec. Gre za poseben žanr, ki je prej povest kot roman. Pomislim na zelo popularno povest iz 19. stoletja Sreča v nesreči Janeza Ciglerja. Podobno vzdušje. Podobno trpljenje preprostega človeka. Resnično, poučno in strašno. Če rečem, da gre za žensko naturalistično povest, to rečem brez omalovaževanja. Tudi take povesti so dobrodošle. Če bi šlo za roman s tragično ljubezensko temo, bi bilo morda opisane več prepletenosti med družinskimi člani, zlasti odnos otrok do staršev, ki se ločujeta in otrokoma nehote povzročata travme, ki se jih bosta reševala še pozno v odrasli dobi. Morda bi lahko zaživela tudi ljubezen med moškima. Avtorica ne razišče te ključne teme, ki povzroči, da se v srečni družini nekaj obrne čisto drugače, kakor sama pravi. Nepredvideno in nenavadno ljubezen avtorica pahne v brezno. Iz zapeljivega ljubimca naredi neosebo. Žena skuša moža razumeti, a zmore samo obsoditi ljubimca. V dojemanju ženske, ki jo mož prevara z moškim, ni razumskih oporišč. Morda je ravno to poanta romana Marije Švajncer. Zgodbe se zgodijo po nepredvidljivih ključih. Ne pomaga razum, ne pomaga filozofija, čustva so popolnoma nezanesljiva. Ljubezni se lahko oprimemo, a ni nujno odrešilna. Vsekakor knjiga spodbuja vrtanje v vsakdanje dogodke, ki so na videz nepomembni, a imajo vzrok in posledice. Razdori v družinah so pogoste teme sodobnega ženskega pisanja. Žalostno je, da se ljubezen lahko konča v breznu, na dnu vseh dnov. Pri Janezu Ciglerju zmaga, pri Zofki Kveder propade. Pri Mariji Švajncer ne pade v brezno ljubezen. Konča se samo neka zgodba, začne pa se razmislek o odzivu navadnih ljudi na navadne ali vsaj pogoste dogodke, na katere se ne želimo navaditi.

Predstavljamo vam simpatično Nizozemko, ki doktorat opravlja v Belgiji, Lauriso Arneales Arauz. Laurisa se je med magisterijem v Groeningenu specializirala za področje zdravega staranja, zdaj pa je del skupine za človeško fiziologijo in športno fizioterapijo na Univerzi Vrije v Bruslju. Njena ljubezen pa seveda- možgani. Raziskuje, kako so z utrujenostjo, ki povzroča tudi kognitivne in gibalne napake, povezani nevrotransmiterji. Avtorica oddaje: Mojca Delač. Prevode bere: Ajda Sokler.

Mislila je da nikad neće raditi u marketingu – danas gradi zajednice za najveće developer alate. U 326. epizodi Pojačala gostuje Milica Maksimović, stručnjakinja za developer marketing i suosnivačica platforme Literally. Njena priča je sve samo ne linearna: od ljubavi prema engleskom jeziku i snova o karijeri bubnjarke, preko rada u prosveti i metodike koja ju je trajno udaljila od nastavničkog poziva, pa sve do, po njenim rečima "slučajnog" ulaska u svet tech startapa i developer zajednica. Razgovor sa Ivanom vodi nas kroz Milicine rane profesionalne borbe, ali i kroz složeni pejzaž rada sa inženjerskim publikama. Saznajemo kako se gradi zajednica, kako se komunicira sa najtežim tržištem, i zašto developer alati danas nose najviše povraćaja investicije. Milica objašnjava kako izgleda autentična marketinška komunikacija u svetu gde je cinizam uobičajen, a poverenje teško stečeno. Epizoda osvetljava i razlike između rada u bootstrap okruženju i korporativnog fintech-a, govori o burnoutu, ulozi mentora i tome kako jedna knjiga o mrežama može da preokrene ceo karijerni put. O čemu smo pričali: - Najava razgovora - Početak razgovora - Kad porastem biću - Ulazak u IT svet - Šta posle faksa - Novo poglavlje - Novi Sad - Napredak u karijeri - Internet i edukacija - Organizacija u IT-ju - Ulazak u preduzetništvo - Zaključak razgovora Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/3GJ32ab Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN

Belma Bešlić Gal, bh. i austrijska pijanistica i kompozitorica, u Tuzli je sa 7 godina započela svoju pijanističku karijeru u klasi prof. Planinke Jurišić, a potom je usred ratnog vihora u BiH svoju karijeru nastavila na čuvenoj Visokoj školi za muzičku umjetnost Franz Liszt u Weimaru u Njemačkoj kod prof.Gerlinde Otto i Lazara Bermana. Nakon završetka Weimarske škole Belma svoju karijeru nastavlja na Kunstuniversität Graz izučavajući pozorišnu i scensku muzikom, te kompoziciju. Osvojila je brojne svjetske nagrade još kao mlada pijanistica sloveći za jednu od najdarovitijih mladih pijanistica u ex YU, nasljednicu maestra Ive Pogorelića, a kasnije je osvojila i brojne nagrade na muzičkim festivalima. Jedna je od osnivačica Kamernog sastava Revolucionario, koji je izvodio muziku inspirisanu bosanskim i balkanskim etnosom. Dio je tima koji uređuje projekat Vdonaukanal / Donaukanal, umjetničke avenije i AR instalacija na Dunavskom kanalu u Beču. Njena postavka, uključena u Klima Biennale Wien i dio “BIN IM OZEAN!” izložbe, donosi interaktivna zvučna iskustva u javni prostor Beća. Prošle godine Belma je u piktoresknom selu Mijakovići pored kraljevskog grada Bobovac u općini Vareš, osnovala prvu art rezidenciju klasične muzike u BiH AIR "Zvjezdane staze", gdje su kompozitori iz cijelog svijeta donijeli eksperimentalnu savremenu muziku među lokalne mještane. Ove godine je selo Mijakovići proglašeno i jednim od 17 najljepših sela u BiH i zajedno sa Turističkom zajednicom Ze-Do Kantona Belma je organizirala kulturno-umjetničku manifestaciju Romantične noći na ljetni solisticij. U ovoj epizodi razgovaramo s Belmom , umjetničkom direktoricom koja stoji iza rezidencije u Mijakovićima o simbiozi klasične muzike i drugih hibridnih muzičkih formi u piktoresknom seoskom ambijentu.Kako zvuči selo kad primi umjetnost otvorena srca? Kako izgleda spoj globalne muzičke scene i lokalne svakodnevice? I zašto jedan brazilski kompozitor kaže da se u ovom selu osjećao kao u "majčinoj utrobi"?Razgovarali smo o:00:00:00 Uvod i najava00:03:35 Kako je nastala rezidencija u Mijakovićima? 00:11:40 Na rezidenciju se prijavilo 46 muzicara/kompozitora iz svijeta 00:15:47 Odabrano je 5 kompozitora, 3 mjeseca su boravili u Mijakovićima00:20:09 Bivša Jugoslavija je finansirala suvremenu komponovanu muziku00:24:11 Mještani u selu Mijakovićima su otvoreni za eksperimentalnu muziku00:29:30 Klasična muzika nije isključivo namijenjena elitnim grdaskim krugovima, ne smijemo se dijeliti na selo i grad 00:35:20 Brazilski kompozitor u rezidenciji u selu se osjećao kao u "majčinoj utrobi"00:41:00 Kako sam used rata izašla iz Tuzle i otišla studirati u Weimer?00:45:13 Projekat Vdonaukanal /Donaukanal, AR umjetničke instalacije na dunavskom kanalu u Beču00:48:12 Zvučno mapiranje partizanskih spomenika u bivšoj YU00:53:27 Rezidencija će biti inkubator ideja, ostavština muzičkih formi za nove naraštaje ______________

Piše Sanja Podržaj, bere Maja Moll. Miza za štiri, tretji roman novinarke, pisateljice in urednice Lare Paukovič, je roman o družini, odnosih in tistih življenjskih obdobjih, ko se znajdemo na razpotju – ostati v varnosti znanega in rutine ali pa storiti korak v neznano? V obeh primerih tvegamo, a morda je nevarnost stagnacije bolj ogrožajoča, kot da nas tok odnese. S temi besedami bi lahko povzela srčiko tega konciznega dela, ki na nekaj več kot dvesto straneh pred nami razgrne življenje osemindvajsetletne J. Naj že na začetku poudarimo specifiko tega romana, in sicer da so vsi liki poimenovani z začetnicami. Po eni strani je s tem omogočena večja identifikacija, saj takšno naslavljanje daje vtis, da bi ti liki res lahko bili kdorkoli, po drugi strani pa to lahko bralko tudi zmoti in zmede – v tem primeru nimamo velikega števila likov, tako da poimenovanje z začetnicami nekako deluje. V dogajanje vstopimo in medias res: spremljamo par, ki se v avtu vozi na obisk, med njima pa je prišlo do prepira, še preden sta se odpravila od doma. Pripovedovalko, ki je tudi osrednji lik romana, torej spoznamo v tem čustvenem stanju, ko razmišlja, kako v njenem razmerju z B. ni bilo niti začetnega vznemirjenja, to pa jo napelje v fantaziranje o starem prijatelju in skoraj ljubimcu – kako bi bilo, če bi se namesto z B. ljubila z njim? Podobnim razmislekom o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, lahko sledimo skozi glavnino romana, ki se bere kot izsek iz odločilnega obdobja v življenju, v katerem si bo protagonistka začrtala pot naprej. Preden začne zares kreirati svojo prihodnost, pa mora predelati svojo preteklost. Njeno kopanje po lastni in družinski zgodovini je tudi posledica materine nenadne smrti pred enim letom. Žalovanje jo je še dodatno potisnilo v nekakšno stanje prostega teka, iz katerega pa jo zdrami nepričakovano vabilo mamine najboljše prijateljice in sodelavke v arhitekturnem biroju S., če bi pregledala fotografije iz študentskih časov, na katerih je tudi njena mama. Proces žalovanja je poln kompleksnih in nemalokrat nasprotujočih si občutenj, kar avtorica nazorno predstavlja s protagonistkinim premišljevanjem o mami in njunem odnosu, ob tem pa se odpirajo tudi širša vprašanja o vlogi in položaju sodobne ženske ter ženskosti nasploh. Poglavja, v katerih sledimo dogodkom v realnem času, se menjavajo s poglavji, v katerih se J. spominja otroštva in odraščanja, premišljuje o družinski dinamiki ali pa razmišlja o situacijah, ki so jo ključno zaznamovale. Preplet časovnic je izpeljan elegantno, saj je vsak premislek o tistem, kar je bilo nekoč, smiselno povezan s tem, kar se dogaja zdaj. Lara Paukovič je na ta način ustvarila prepričljiv in plastičen glavni lik. J. premišljuje o tem, kako je bila že od otroških let vedno postavljena pred ideal ženske, v kakršno naj bi odrasla, a se nikdar ni počutila, da bi se temu idealu lahko kdaj približala. Bila je bodisi predebela bodisi presuha, zaradi slabe samopodobe se v svojem telesu nikoli ni zares počutila dobro, prepričanje o lastni manjvrednosti jo je tudi ustavilo, da bi sledila svojim sanjam in si ustvarila kariero na področju umetnosti, temveč jo je potisnilo v varno, a nezadovoljujočo službo v marketingu. Razlog za to odkriva v odnosu z mamo, ki je bila »v spolnosti izrazito liberalna, po drugi strani pa neverjetno zadrta glede telesnosti« in zdi se, »da je verjela, da imajo pravico do seksualne ekspresije samo popolna telesa, grda pa je treba zatreti«. J. čuti sram, saj ima občutek, da nikdar ni dosegla pričakovanj in lepotnih idealov, ki jih je postavljala njena uspešna in vedno urejena mama. Le-ta je veliko dala na videz, pa tudi na ugled in prestiž – modne znamke, draga ličila in parfumi so J. dobro znani zaradi mame, ki je z vsem tem želela seči iz srednjega v višji razred, čeprav je to presegalo sredstva družine. V nasprotju z mamo je njeni prijateljici S razredni preskok uspel, ko se je poročila z D. Ko se J. in njen partner B. zbližujeta z zrelim parom, J. postaja vse bolj očitno, da je bilo med mamo in njeno prijateljico tudi veliko rivalstva in zavisti, D. pa je bil nekaj več kot le mož dobre prijateljice. Ob tem se pokaže ključna razlika med prijateljicama – njena mama je bila kljub svojemu videzu in prezenci v notranjosti negotova in je iskala zunanjo potrditev, tako pri možu kot pri drugih moških, S. pa je bila poosebitev samozavesti. J. se ob njej sprašuje: »Kako neustavljive so ženske, ki niso ves čas v vojni s svojim telesom?« Vendar pa se S. ne izkaže kot vzornica za J., saj v njej vidi tudi prevzetnost in privilegiranost. Življenja parov se vedno bolj prepletajo in ob tem pa postaja vse bolj jasno, kakšno je razmerje moči njimi. Starejši par v mlajšem ne vidi prijateljev, temveč človeka, s katerima se lahko poigra. Zanimivo je, da je v tej dinamiki mlajši par tisti, ki je bolj zadržan, starejši pa zelo očitno promiskuiteten in drzen tako v izkazovanju medsebojne naklonjenosti kot v nespodobnih vabilih. Čeprav D. vzbuja v J. poželenje, ta na to ne more pristati, kakor ne more pristati na to, da ji njen partner B. ne vzbuja več ničesar. Želi si strastnega razmerja, kot ga imata S. in D., a hkrati ne želi biti kot onadva, brezbrižna do vseh v iskanju užitka. Zdi se, da je J. z vseh strani zamejena s pričakovanji – od svoje mame, partnerja in nazadnje tudi od S. in D. Vsak od njih želi, da bi bila nekaj drugega, a ona ne želi nič od tega. Pravzaprav se zdi, da je celo življenje želela ugajati drugim in je pri tem izgubila sebe. Na začetku romana se sprašuje, kako bi bilo, če bi bila z drugim moškim, a z razvojem dogodkov vedno bolj ugotavlja, da kleč ni v drugem moškem, temveč v njej sami. Pot spoznavanja mame in njene preteklosti J. nepričakovano pelje na pot samospoznavanja. V njeni zgodbi vidi odsev svoje in ugotavlja, da je imela tudi mama na voljo ogromno vzporednih življenj, ki bi jih lahko živela, če bi se tako odločila. Vprašanje je torej, čemu dati v življenju prednost? Njena mama je naredila to, kar se je od nje pričakovalo – ustalila se je, si ustvarila na videz popolno družino in tudi uspešno kariero. Toda J. ima občutek, da si je želela drugačnega življenja, tudi drugačnega partnerja od njenega očeta. Zdi se, kot da se je mama sprijaznila z umirjenim družinskim življenjem, hrepenela pa je po tem, kakor živita S. in D., ki sta imela denar in drznost, da sta si takšen način življenja lahko privoščila. J. se zave, da bo morala, če bi želela prekiniti vzorec, dati prednost sebi in se ne ozirati na to, kaj družba pričakuje od nje. Vendar ne na način, na katerega to počne S., ki se ne ozira na življenja drugih ljudi, ko zasleduje svoje cilje. Utreti si bo morala svojo pot. V tem lahko vidimo tudi generacijski prepad. Čeprav ima mlada ženska danes več možnosti, da se odloči, ali si želi družino, kariero, morda oboje ali pa nič od tega, pritiski, ki izhajajo iz vzgoje, še vedno vztrajajo v podzavesti. Podobno je z lepotnimi ideali, ki so bolj sproščeni, kot so bili v začetku dvatisočih, a se jih ženske, ki so odraščale v tistem času, le stežka otresejo. Roman Miza za štiri s tem odpira širša družbena vprašanja, a nanja ne poskuša odgovarjati, zgodbe ne širi v družbeno kritiko in ne podaja sodb o tem, kaj bi bilo bolj prav. Na neki točki se J. pogovarja z nekdanjo kolegico s fakultete, ki dela v galeriji in se ukvarja z aktivizmom. J. jo občuduje, ker je izbrala karierno pot v skladu s svojimi zanimanji, čeprav gre za manj stabilno in varno izbiro, zaradi katere je v prekarnem položaju. Občuduje jo tudi zaradi njenega družbene angažiranosti, o kateri iskreno pove, da je ne more razumeti: »težko se ukvarjam s kolektivno bolečino, ker imam preveč svoje.« J. je vpeta v silnice, na katere kot posameznica nima dosti vpliva, niti se ne trudi, da bi ga imela. Trudi pa se, da bi jih razumela in s tem morda prerasla svojo bolečino, izstopila iz pasivnosti ter spremenila tisto, kar lahko – sebe in svoje življenje. Roman sicer ostaja izsek iz življenja, a če ga beremo ob geslu zasebno je politično lahko v njem uvidimo tudi feministično noto.

Piše Veronika Šoster, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. V tretji pesniški zbirki Vznožje Stanka Hrastelj tematizira bolečino in smrt, a to počne na izjemno svojstven, nepričakovan način. Zdi se, da je avtorica posebej za to zbirko ustvarila nov svet z novimi pravili, v katerem lahko vsaj za toliko časa, kot traja knjiga, prenese vso to težo. Zbirko prefinjeno dopolnjujejo črno-bele fotografije Nine Sotelšek, ki prikazujejo veliko opustelih pokrajin in skrivnostno moško postavo. Že na začetni fotografiji v zbirki ga vidimo na hribu sredi redkega rastja, po eni strani je podoba melanholična, njegova pojava je namreč osamljena, zamegljena, po drugi strani pa kar srhljiva, preteča, tako kot bo preteča nevarnost, da bo govorka podlegla bolečini. Ob prvem stiku z zbirko smo tako metaforično postavljeni ob vznožje hriba s pogledom, usmerjenim navzgor. Zbirka Stanka Hrastelj Vznožje je formalno razdeljena na pet ciklov, ki jih lahko beremo skoraj kot poglavja romana ali dejanja v drami, saj je zelo zgodbeno zastavljena. Začne se s Pričakovanji, ko se nekaj na tihem pripravlja in šušlja, ne vemo točno, kaj, a mora ostati skrivnost. Ker pa se kmalu zatem pojavijo prečrtane vrstice, postane jasno, da ne gre za neke splošne govorice, temveč bolj za zamolčano. Prečrtani verzi so misli, ki niso nikoli povedane na glas, ampak se le tiščijo in prerivajo v notranjosti, dokler ne postanejo že neznosne. V tem smislu je zelo učinkovita pesem o tem, kako se pesniška govorka zaveda, da bi se morala počutiti dobro, saj ji objektivno gledano prav nič ne manjka: »moje občutenje sveta in časa je taka globoka, gosta in temna žalost je taka trda, težka, groba stiska (o jaz, ki mi nič ne manjka) (o jaz, ubogi ateist) je kot kepa vlečenega testa ki jo nekdo tanjša in širi in vleče in razteguje in te zmelje in raztrosi po testu in te vanj zavije in si štrudl en tam scmarjen, zažgan štrudl ki ga nihče noče« Že na začetku smo tako soočeni z občutjem, ki ne bo kar tako izginilo, ampak bo vztrajalo do (morda bridkega) konca. A v ciklu Potovanje na srečo vstopi Rupert, pojavi se v vagonu, kjer sedi govorka, ki jo je potovanja zelo strah. Sede zraven nje, ker začuti njeno stisko, ona pa ga takoj imenuje »Rupert mirni / Rupert spokojni / Rupert svetli« in kar je še svetlejših, pozitivnih oznak. Označi ga tudi za tolažnika in odrešenika, kar se kasneje izkaže za ključno. Rupert pomaga tudi drugim potnikom in se izkaže za junaka, hitro in mimogrede zavzame pozicijo stebra družbe, nato pa sede k oknu in zadrema. Govorko popolnoma fascinira, komaj čaka kakšno njegovo pripoved, in res ji pove o kovčku, v katerem ni bilo nič posebnega, le neizrečene besede. V tem verzu se pokaže njegova dejanska modrost, saj je najtežje nositi prav neizrečene besede, medtem ko se njemu ne zdijo posebno breme, pravzaprav se zdi, da ga je pesnica postavila na to mesto prav zaradi tega, da ji jih bo pomagal spraviti na plan. Da bo z njegovo pomočjo lahko nehala črtati cele verze, cele misli. Rupert vse prenaša stoično, zanesljivo, postane metafora, s katero govorka potuje. A kljub vsemu se zdi, da je prepozno za metaforičnost, da bolečina neomajno vztraja, da ne bo šla nikamor, pa če si ona tega še tako želi. Na več mestih v zbirki najdemo neposredne navezave na religijo, na primer zapovedi, češčenje pa tudi paruzijo, tj. Kristusov drugi prihod, ki mu je posvečen celoten cikel. Vzpostavi se kompleksen odnos govorke do religije, saj jo po eni strani zavrača, po drugi pa se naslanja na njene podobe, da bi se lahko izrazila, celo iz besed ustvari človeka, postane stvariteljica. A teža ostaja, skozi verze postaja vedno bolj občutna, otipljiva, vseprisotna. Njena uteha je tako vera v Ruperta, ki tudi v odsotnosti oziroma zanikanju še vedno ostaja prisoten, se vpleta v dogajanje in njeno razmišljanje, ona ga nagovarja, se obrača nanj, postane ji uteha. Ves čas ga poskuša zadržati, mu poiskati nadomestek, ga pohvaliti, ga skratka udejanja skozi svoje videnje sveta, ki pa je zaznamovano z bolečino in trpljenjem. To udejanjenje gre tako daleč, da Rupert prestopi fiktivne meje in jo pokliče z imenom avtorice, prekine tihi dogovor, jo presune. In nato se prebudi upanje, ki je nalezljivo in se ga lahko daje dalje in dalje – tudi če se kdaj prikotali do vznožja, ga spodmakneš, pa gre naprej. Rupert se vedno bolj kaže kot religijska oseba, ki pa je obenem skupek različnih oseb oziroma njihov derivat; izvaja naloge, ki so usojene, a ga morijo, na dušo mu leže žalost. Stanka Hrastelj tako spretno in predvsem izjemno kompleksno komentira vpliv slepega nekritičnega sledenja, ki se lahko hitro sprevrže v nekaj drugega, kot je bilo obljubljeno. V pesmi vse bolj vdirajo smrt, obup, končanje, osamljenost, zapuščenost. Avtorica od nas zahteva, da zbirko beremo jasno narativno, ne samo zaradi oseb in tempa, ampak tudi zaradi širše pomenske slike, ki se vzpostavi in kontekstualizira prav skozi pesniško dogajanje. Boj z depresijo in smrtjo je iz vrstice v vrstico bolj na nož, bolj obupan, a paradoksalno tudi bolj poln upanja. Nenehno iskanje nadomestila, ko Rupert ni na voljo, tako spominja na večni boj z lastnimi demoni, ki se jih ne da nikamor pregnati, nikakor izničiti. A upanje se predaja naprej, kot tihi refren, kot majcena prečrtana vrstica, kot beseda, zašepetana v noč. In morda je to dovolj, vsaj za zdaj. Če ne, pa bomo spet in spet spodmaknili vznožje.

Naše predstave o Indiji, sploh njeni preteklosti, mnogokrat prikličejo poenostavljene podobe, ki so nastale kot posledica kolonialistične ignorance in občutka evropske duhovne in civilizacijske superiornosti, brezbrižnih kulturnih prevodov, prenašanja in vsiljevanja zahodnih konceptov in paradigem v njena raznolika okolja ter napačna branja njenih svojstvenih fenomenov. Tako so Indiji, prepredeni z mnogimi etničnimi skupinami, verskimi praksami in jeziki, predpisali konstrukte duhovne in religiozne univerzalnosti, kar ustvari hinduizem kot absolutno esenco indijske identitete in nacionalnosti, med vsemi religijami najbolj univerzalno in tolerantno religijo … Zanimivo, pred evropskimi posegi hinduizem v Indiji sploh ni bil prepoznan kot religija, potem pa so tej domislici, ki je zelo uspela, pritrjevali tudi indijski izobraženci, ki so v prilagajanju kolonialistični prizmi, skozi katero je bila Indija tudi romantizirana, iskali možnosti upora. O imaginacijah in interpretacijah Indije, ki so ubrale stranpoti ter življenjskih logikah, ki ne dokazujejo prav in narobe, resnico in laž, belo in črno, najboljše in najslabše, več dr. Tamara Dietrich, profesorica indologije na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: Wikipedija

Šla je skozi izčrpavajočo ločitev, se drugič poročila, zatem pa se ji je v kratkem obdobju svet postavil na glavo. Zaradi hude poškodbe kolena je bila prisiljena končati kariero učiteljice smučanja. Med okrevanjem je izvedela, da ima raka na dojki. Kmalu zatem je prestala še operacijo črevesja. Obenem pa je njen mož dobil diagnozo: Parkinsonova bolezen.Njena gorenjska trma in privzgojen odnos do življenja sta jo gnala prek obupa. Da bi se čustveno in telesno sestavila, se je odpravila na 4000 kilometrov dolgo kolesarjenje od jezera Tahoe v Kaliforniji, kjer živi, do La Ventane na mehiški obali, kjer imajo družinsko počitniško hiško. Kolesarila je pri temperaturah pod ničlo in pri 40 stopinjah, po makadamu nacionalnih parkov in po asfaltu tik ob prehitrih priklopnikih, spotoma pa premagala blizu 50.000 metrov višine. "Vožnja po samotni cesti, kjer mi ni bilo treba paziti na promet ali kar koli drugega, je omogočala, da so mi glavo polnile misli in spomini. Spominjala sem se. Predelovala. Odstranjevala bolečine iz preteklosti. Premikanje naprej po cesti je bilo moja odrešitev." Zapiski: osebna spletna stran, knjiga Naj se vrti, Alenka Vreček na Instagramu.

Naslov Zavladati vetru, pove v oddaji avtorica, je izbrala zato, »ker protagonistke skušajo vetru, ki je neizbežen, res zavladati. Vsaka s svojim pristopom, s svojo starostjo in načinom ter ljubeznijo, ki jo imajo v sebi.« Več o zbirki, v kateri so torej v glavnem planu ženske v različnih življenjskih položajih, soočene s tujstvom, nasiljem, hrepenenjem, travmami, partnerskimi konflikti itd., Mateja Gomboc pove v pogovoru z Markom Goljo. Njena zbirka je izšla lani pri založbi Slovenska matica.

Martina Orožen je bila naša najboljša poznavalka razvoja slovenskega jezika – svoja spoznanja in poglede na pot skozi slovenski jezik in njegovo spreminjanje je prepričljivo strnila v petih monografijah, ki bodo v zavesti Slovencev ohranjale jezikoslovne dosežke njenega dolgoletnega znanstvenoraziskovalnega dela, je zapisal prof. dr. Marko Jesenšek. Njena znanstvena bibliografija obsega več kot 500 enot. Zasl. prof. dr. Martina Orožen je v maju umrla v 94. letu starosti, danes pa sta Oddelek za slovenistiko in Oddelek za slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani pripravila žalno sejo. Martina Orožen je bila večkrat tudi gostja naše oddaje. Prisluhnili bomo pogovoru o Skalarjevem rokopisu, ki smo ga pred desetimi leti posneli na njenem domu.

Tokrat smo lahko slišali, kako dejavno se tudi Slovenska Karitas odziva na konkretne stiske v nerazvitih deželah, kako razvejana je njena mednarodna pomoč.

Tokrat smo lahko slišali, kako dejavno se tudi Slovenska Karitas odziva na konkretne stiske v nerazvitih deželah, kako razvejana je njena mednarodna pomoč.

Že od otroštva nog Tjaša Kosar opaža, da se večina ljudi v življenju bori in da tista znana fraza, da življenje ni potica, še kako drži. Tjaša to čuti tudi na lastni koži. Njena visoka občutljivost, ki jo opisuje kot sposobnost, da »čutiš bolečino drugega fizično«, ji ne dovoljuje, da bi pogledala stran od krivic. Kot priča številnim neenakostim je že hitro spoznala, da je v življenju »ne bomo vsi enako odnesli«.To globoko zavedanje jo je gnalo, da svoje izkušnje in bolečnino okoli nje spremeni v dejanja. »Moja želja je prispevati k temu, da mogoče tistim za tabo ne bi bilo treba iti čez iste bolečine, ker so nepotrebne,« pravi. To svoje notranje vodilo uresničuje skozi delo na področju izobraževanja, ozaveščanja, zagovorništva o ženskih pravicah, duševnega zdravja ter skozi umetnost, kot sta gledališče zatiranih in ustvarjanje dokumentarnega filma »Pokaži mi bolečino sveta«. Verjame, da je »borba za druge tudi eno izmed zdravil, kako sebe izvleči iz temnih prostorov«.Tjaša opozarja, da se neenakosti med nami poglabljajo, ker ne naredimo dovolj, da bi bilo drugače. Živimo v kulturi, kjer so v ospredju »tekmovanje, individualizem in samouresničevanje«, medtem ko sistemsko razmišljanje o dobrobiti celotne skupnosti ostaja spregledano. »V resnici vse deluje tako, da ne bi bili solidarni,« je neposredna. Ta erozija se po njenem kaže v tem, da sicer deklarativno nasprotujemo neenakostim, a se te v praksi krepijo, ker naša dejanja ne sledijo našim besedam.Zakaj je tako težko graditi solidarnost? Tjaša izpostavlja ekonomske pritiske: velik del prebivalstva, kar dve tretjini, zasluži manj od povprečne plače. »In zdaj: če ne zaslužiš dovolj, se moraš ves čas pehati za to, da preživiš.« Ljudje morda preprosto ne zmorejo, ne pa, da nočejo, ko se ne odzovejo na pozive k dejanjem solidarnosti, razmišlja Tjaša, ki pa sama ne ostaja nema opazovalka. Verjame, da »solidarnost ni nekaj, kar pritisneš na on ali off, ampak je kultura, način življenja.« Zanjo solidarnost tudi ni le občasna gesta pomoči, temveč prepričanje, »skoraj kot verovanje«, ki se kaže v vseh naših dejanjih in odnosih.Spodbuja nas, da »ne skrivamo, kaj se nam zares dogaja«, saj s tem, ko spregovorimo, lahko preprečimo, da bi se podobne stiske ponovile komu drugemu. To je dejanje, ki »ti pomaga, da ponoči lahko spiš.«Prisluhnimo Tjaši. Njeno delo in razmišljanje kažeta, da kljub sistemskim oviram in občutku nemoči vedno obstaja pot naprej. »Tam, kjer se začne tema, se na drugi strani začne tudi pogum,« pravi. Vsak posameznik, ki »ne obupa«, lahko prispeva k spremembi. Včasih je dovolj že, da ponudimo roko in resnično prisluhnemo drug drugemu.

Ako je trudnoća zdrava, žena treba da se ponaša sasvim normalno, pa ako oseća da može da trči maraton, zašto da ne?! Ukratko bi bila poruka gošće nove epizode Mamazjanije Nele Bunčić Vukomanović, pasionirane trkačice, popularne Jugoslovenke, koja je od pre devet i po meseci mama jedne male Lole, koja joj uveliko pravi društvo na trkačkoj stazi i svetskim maratonima. Sve do porođaja, Nela je trčala maratone, vežbala u teretani, osluškivala svoje telo i nije prelazila određene granice. „Nisam bila neustrašiva trudnica, imala sam i ja neke strahove, naročito u petom mesecu kada su krenule iznenadne kontrakcije. Međutim, to je prošlo, bila sam dobro, osećala sam da mogu da treniram, a moje prirodno stanje je da se krećem. Bilo bi mi strašno da sam morala da ležim, da se ne pomeram“, priča Nela. Okolina nije uvek sa odobravanjem gledala na njeno ponašanje u trudnoći, čak je i mama bila u strahu, svaki put kada bi otišla da trči. „Dešavalo se da me mama zove i kad joj kažem da idem na trčanje nije joj bilo svejedno, ali to sam ja. Slušala sam svoje telo, sa lekarom sam se dogovorila da smanjim treninge, ali nije bilo potrebe da prestajem. Žene u trudnoći treba da znaju da je to prirodno stanje, nije bolest, kao što se naše društvo često odnosi prema ‚drugom stanju‘. Ako je trudnoća zdrava, onda se ponašamo normalno i poželjno je da se krećemo i budemo aktivne“, objašnjava Nela. Porođaj je, uz manje probleme, prošao kako treba i rođena je Lola, koja iako još nije prohodala, sa mamom redovno trči. „Vodim je na maratone i oduševljena je gužvom, ljudima, a posebno kad prođemo kroz cilj, pa bacaju šarene konfete na sve strane, to joj je omiljeno. Lola je divna beba, koja se stalno smeje, dobro jede, sisa, spava“, priča Nela, koja najviše vremena provodi sa svojom bebom, uprkos obavezama. Iako većina mladih mama ne stižu da se posvete bebi onoliko koliko bi želele i uživaju u odrastanju svog deteta, koje brzo prođe, Nela je Lolu maksimalno uključila u svoj život. „Ona je tu da se prilagođava nama. Ako ja vežbam, tu je pored mene i to joj je jako zabavno, tada se najviše smeje. Kad idem da trčim maraton, neretko je povedem, kad trčim rekreativno, ona je sa mnom, guram je u kolicima, učesnik je u mom životu i tako provodimo vreme zajedno. Kad je gladna dojim je, gde god da se nađemo u tom trenutku, jer i dalje sisa i pored čvrste hrane, ali mleko je za nju obrok kojeg se još ne odriče“, priča gošća Mamazjanije. Upoređujući, kroz razgovor, svoje nemirno detinjstvo, iz kojeg nosi avanturističke uspomene na brojne padove sa rolera, posekotine iz igre, Nela zaključuje da deca treba da budu slobodna, da ih pustimo i da se povrede jer to su prvi koraci suočavanja sa traumama i početak osamostaljivanja, kao i način da sebe nauče da čuvaju u kasnijem periodu. „Lolu već sad puštam da se igra sa našim kucama, koje su u odnosu na nju dosta velike, ali ona je sa njima opuštena, navikla je i kad laju, prave buku, njoj ne smeta da spava u toj gunguli. Kad prohoda, planiram da ogradimo dvorište i da je pustimo da šeta, pada, i nauči da se dočeka i zaštiti, ali to je jedino moguće ako joj pružimo slobodu i ne stojimo neprestano ‚nad glavom‘“, kaže Nela. Ubrzo nakon što se porodila, Nela se suočila sa najvećim bolom u životu, kada joj je preminuo otac, koji se tokom šest godina lečio od teške bolesti. „Bio je to najveći izazov za mene sa kojim ništa drugo ne može da se poredi, period u kojem sam želela da budem sama, da tugujem jer to je bol koja ne prolazi. Međutim, Lola je bila tu i njen osmeh je sve nas održao. Naša veza je toliko jaka da u periodima kada sam bila sa tatom u bolnici i nisam mogla da budem sa njom, ona je spavala, nije plakala, niti bila zahtevna ni na koji način. Kao da je, zaista, osetila da treba da mi pomogne. Dala mi je snagu bez koje ne znam kako bih izdržala“, zaključuje Nela.

Nocoj bomo premierno slišali pravljico Podkev in njena sreča avtorice Polone Šergon. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. Zdirjal kot iz uma čez mokro je trato, a tam ga čakálo lepljivo je blato. Prilepila podkev se v mokro je reč, so žeblji zavpili: »Ne moremo več!« in glej, naša podkev je kmalu spoznala, da samcata v travi je mokri ostala. Pripoveduje: Primož Pirnat. Avtorica besedila: Polona Šergon. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Mojstra zvoka: Sonja Strenar in Matjaž Miklič.. Režiserka: Špela Kravogel. Urednica oddaje: Alja Verbole. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 01 Radia Slovenija, april 2025.

Obilježavajući Mother's Day, praznik koji slavi snagu i ljepotu majčinstva, razgovarali smo sa jednom bosanskom majkom, čija je priča istovremeno doboko lična i univerzalno historijska, jer se prepliće sa strahotama bosanskog rata. Ona je Ismeta Čejvan iz Melbournea, vrijedna i otresita Krajiškinja, istinska heroina nade, koja je usljed ratnih dešavanja godinama bila odvojena od starijeg, tada 12- godišnjeg sina, ne znajući da li je uopšte živ, tragala za njim i našavši ga, uspjela ga dovesti u Australiju. Snagom svoje vjere i odlučnosti pronašla je sina, a možda i zbog nevidljivih putanja sudbine, ili karme, jer je u svom selu tokom rata spasila živote dvoje tuđe djece, izvukavši ih iz zapaljene štale. Ožiljci od opekotina na jednoj ruci ostali su kao svjedočanstvo na strahote rata, ali i podsjećanje na veličinu hrabrosti jedne bosanske žene.

Od žene u diplomatiji postala je žena na sceni koja komedijom ruši patrijarhalne predrasude, što na neki način radi i u privatnom životu, Jagoda Jovanović, stend ap komičarka koja piše priče. Sa mužem Špancem odgaja dva dečaka, koja nose neobično lepa imena, Kai i Nil, žive u Srbiji, ali često skoknu i do Barselone, obišli su svet, a na međusobnoj podršci i poruci koju šalju svojim odnosom prema poslu i deci, možemo samo da im pozavidimo ili da se prosto – ugledamo. Jagoda nam je u razgovoru otkrila kako izgleda život u mešovitom braku u Srbiji. „Posebno je zanimljivo što sam udata za Španca, čija je mama feministiknja, tako da sam dobila gotov proizvod“, uz osmeh priča Jagoda. Priznaje da bi joj bilo teško sa severnjakom, jer kako kaže, u tim hladnim zemljama u kojima nema sunca na nebu, nema ga ni u ljudima. „Španci i mi smo dosta slični, pa smo se lako uklopili. Posebno što je generacija mog supruga već odmakla od tog patrijarhalnog načina života, koji je u Španiji, pod vekovnim uticajem crkve, bio jako izražen. Međutim, sad je sve dosta drugačije, a on mi je u životu, sa decom, ali i u poslu, velika podrška“. Jagoda i Pao izvodili su zajedno nastup „Iz špajza na scenu“, a u velikom broju njenih stend-apova i priča, on je tema, kao i njihov brak. „Navikao je da bude tema u mojim stend-apovima i ne smeta mu. Ima, naravno, dušebrižnika koji kažu da treba da nađem pravog muškarca, da je Pao dobar, ali nosi helanke. Kade je to čuo, predložio je da se na sceni jednom prilikom i pojavi u helankama“, kroz osmeh priča naša gošća, i dodaje da njoj kažu da radi stend ap, ali da je Pao taj koji je duhovit. Njih dvoje, pre četiri godine, dobili su prvo dete. Jagoda je sa 37 godina rodila prvog sina, a već sa 39 drugog i to -nije bilo lako. „Bila sam ljuta kad sam saznala za drugu trudnoću, ali Pao je to razumeo. Kai godinu dana uopšte nije spavao, a kad je roditelj neispavan, pravi greške, nemaran je, i eto, tako dođe i do drugog deteta. Mnogi kažu da je razlika u godinama između njih dvojice idealna, ali ne bih se složila. Nisam imala takve planove, opet, obojica su divni i oni su mi sad najveća inspiracija za rad, uprkos svemu“, priča Jagoda. Njena knjiga „Ljubav, Uživo“ je dokaz. Opisuje upravo porodične odnose i ljubav prema deci. „Istina je da deca frustriraju i da je u kući ponekad napeto, ali nekako sve to lakše podnosim kad te situacije iskoristim u stend-apu i mom pisanju. Takođe, Pao je divan, on je mnogo smireniji od mene i kad se iznerviram, umiri me i sa decom je jako brižan i strpljiv“, kaže Jagoda. Oko vaspitanja dece se slažu i nema mnogo odstupanja. „Ne volim one helikopter roditelje, koji na sve paze i guše decu. Na nas vrište kad vide kako ih puštamo da trče, jure, budu svoji. Ako dete ne padne, neće umeti ni da ustane, treba da oseti i kako je to, a kako će, ako mu ne damo da izađe napolje. A deca treba da budu napolju, da se umore. Da dođu kući mrtvi umorni, a živi“, naglašava Jagoda. Tokom našeg razgovora, Jagoda je ispričala kako zvuče njihova deca, koja imaju četiri i dve godine, a govore srpski i španski paralelno i često ih mešaju u istim rečenicama, i objasnila koliko je značajno za decu, da znaju više jezika od malena, ali i da nikada ne zaborave maternji. Takođe, osim njene dece, koja su joj stalna inspiracija, nedavno je dobila još jednu. „Ovo što studenti u Srbiji rade je donelo novu motivaciju za rad i nepresušnu inspiraciju za priče i stend-apove, dok uz sve to gajimo nadu da će uspeti i da će se nešto promeniti, da će nas zaista ta naša deca naučiti onome što mi nismo mogli njih i popraviti ono u čemu smo mi podbacili“, zaključuje Jagoda, sa širokim, neizostavnim osmehom.

Med telesom in prostorom je filmski in video opus, mednarodno uveljavljene umetnice in režiserke, Nataše Prosenc Stearns, ki se v štirih programih predstavljen v Slovenski kinoteki vse od marca do junija 2025. Nataša Prosenc Stearns je diplomantka ALUO, kjer je ustvarila svoje prve videe, instalacije in filme. S Fulbrightovo štipendijo nadaljuje podiplomski študij v Los Angelsu, na California Institute of the Arts, kjer takoj po končanem študiju ustanovi lastno produkcijsko hišo Kanalya Pictures. Začne sodelovati z ameriškimi galerijami in desetletje razstavlja pod okriljem galerije Ruth Bachofner. Njena dela so bila razstavljena v slovenskih in mednarodnih galerijah in muzejih, dvakrat na Beneškem bienalu, najprej s projektom Gladiatorji, skupaj z Andrejem Zdravičem, za svoj projekt prejme nagrado Prešernovega sklada, leta 2015 pa v skupini dvajsetih umetnikov iz Los Angelesa! Njen večmedijski projekt z naslovom Zaklinjanja, avtoričin kritičen pogled na sodobni način življenja, kjer ritual izgublja svoj pomen v tradicionalnih družbah, bo na ogled od 28. marca do 25. aprila 2025 v Galeriji Gong v Novi Gorici, kot del Evropske prestolnice kulture, Go 2025.

Jana Menger je koreografinja in režiserka, plesalka in performerka, gledališka ustvarjalka ter predavateljica na Akademiji za ples. Njen opus obsega več kot 70 plesnih in dramskih predstav. Prejšnji teden je na Malo sceno Mestnega gledališča ljubljanskega postavila prvo slovensko uprizoritev drame James Brown je uporabljal navijalke, popularne francoske avtorice Yasmine Reza. Ko pristopim gledališču, pravi, je gib moj domicil. Njena zgodba s plesom se je začela že v rani mladosti pri gimnastiki.

Tessniem Kadiri je mlada 23-letna novinarka iz Nemčije. A njen videz, polt temnejšega odtenka in gosti črni kodrasti lasje, pripovedujejo, da njene korenine presegajo evropske. Njena starša prihajata iz Maroka, kjer je kot otrok preživela dolga poletja. Spominja se toplih noči, preživetih z glasnimi tetami in strici, ki so si med seboj ure in ure pripovedovali zgodbe. In seveda hrane, polne okusov, začimb in brav. V pogovoru z Nežo Borkovič govorita tudi o Evropskem (ne)sprejemanju drugačnosti, njeni odločitvi, da vsakodnevno ne nosi hijaba in obogatitvi, ki jo je v njeno življenje prinesel preplet dveh diametralnih kultur.

Pridružite mi se dok razgovaramo sa Hajdi, slikarkom i grafičkom dizajnerkom iz Crne Gore. Otkrijte kako je osvojila svet svojim radovima, od kolekcija holivudskih zvezda do TEDx govora i saradnje sa luksuznim brendovima!Dobrodošli u novu epizodu The Catherine B. Roy Show!

Najpoznatija konjska trka u Australiji - Melbourne Cup, koja se po tradiciji održava svakog prvog utorka u novembru, ima svoju jako dugu tradiciju i postala je razlogom da dan njenog održavanja postane državni praznik u Viktoriji. Melbourne Cup je dugo opisivana kao trka koja zaustavlja naciju, ali pitanje je može li još uvijek zadržati taj naslov. Njena popularnost opada, mahom zbog kockanja, a mahom i zbog aktivista za prava životinja koji već kritikuju Melbourne Cup zbog povezanosti sa zlostavljanjem konja.

Umetnica Ejti Štih v Boliviji, kjer živi od leta 1982, uvrščajo med najopaznejše tamkajšnje umetnike. V Santa Cruzu je iz opuščene policijske postaje preuredila galerijo Manzana 1. Galerija, ki se nahaja v samem središču mesta, je priljubljena med tujimi in tudi slovenskimi umetniki, še posebej fotografi in lutkarji. Njeno pravo ime je Marija Štih de Fernández de Córdoba – Vovk. Priimek Štih je dobila po očetu Bojanu Štihu, gledališkem kritiku in esejistu, priimek Vovk pa je prevzela po mami Meliti, vsestranski akademski likovni umetnici. Njena slikarska dela, ki opozarja na družbene nepravilnosti in socialne neenakosti, so bila letos razstavljena na treh likovnih prizoriščih. Še vedno si jih lahko ogledamo na Gradu Štanjel.

Lucia Adzić je mama petoro dece. Njena preduzetnička i životna priča je jedna od najinspirativnijih koje ste ikada čuli! Uživajte u slušanju! Sve intervjue možete pogledati ovde https://youtube.com/playlist?list=PL8H5ZhcyY66orp4i1AEEb91W6DwY6qyAQ&si=QlC_Wz0g1l8hbeTu

Čuvena psihoterapeutkinja, magistar psiho-socijalnog rada, osnivačica izdavačke kuće „Harfa“ i istoimene privatne škole, majka troje dece, Irena Orlović, sukobila je tradicionalno sa modernim roditeljstvom, pokrenula pitanja odnosa u porodici i njihovog uticaja na decu, kao i ranog razvoja, trauma iz detinjstva i promena koje su uvek moguće. Naša gošća duboku traumu, koju je doživela nakon rođenja ćerkice Matee, pretočila je u snagu i borbu koja nikad ne prestaje. Matea je rođena sa kardiološkim problemom, sa pola srca, a potom je nakon operacije, koja je ubrzo usledila, dobila i neurološke smetnje, zbog kojih danas ne čuje i ne govori. Ogromna bol i težina sa kojom su se Irena i njena porodica tada suočili, doneli su nešto neverovatno – veliki uspeh na polju učenja o razvoju dece, što je pre svega značilo Matei, koja je danas srećno dete, kako kaže Irena, čak najsrećnija u kući. „Naši prijatelji ne dolaze mene da vide, nego Mateu. Ona je njima svima uzor. Njena radost oko sitnica, malih stvari, koje ostali ni ne primete, je očaravajuća. Ona ume da se raduje, da tu radost širi na sve oko sebe. Radom, učenjem, istraživanjem, obilaskom najeminentnijih ustanova, uspeli smo da dovedemo Mateu u stanje da bude samostalna, i nikad je nismo gledali kao osobu sa smetnjama, niti na nas kao na roditelje bolesnog deteta“, priča Irena. Iz ličnog, ali i profesionalnog iskustva, Irena objašnjava koliko je važan rani razvoj, traume u najranijem detinjstvu i kakav uticaj imaju na dete, koje postaje odrasla osoba. Razvoj dečjeg uma traje do 25. godine i sve je podložno promenama. „Kao kad odlučite da promenite sav nameštaj u kući, da sve izbacite i kupite novo, tako je i sa umom. Ako postoje nagomilani problemi, nezadovoljstvo, anksioznost i osoba sve želi da uradi ispočetka, to je moguće, nije lako, ali je izvodljivo. Važno je takođe znati kako traumu pretvoriti u nešto korisno, kao i iz nje izvući snagu“, objašnjava Irena. Odnosi između roditelja i njihova komunikacija sa detetom su od ključnog značaja za rast i razvoj. „Ako su ti roditelji u lošim odnosima, ako dete ne vidi razumevanje ili koristan konflikt, onda je to za njega kao da se ruši kuća, kao da mu krov pada na glavu, a dete ne može da živi u pola kuće. Iz tog razloga veoma je važno gledati sa kim ćete imati dete. Za roditeljstvo se treba pripremiti i nije čudno ako neko uči o roditeljstvu, a da još deteta nema ni u stomaku“, kaže Irena. Irena nam objašnjava šta znači srećno detinjstvo, kako se razvija dečji um i zašto su odnosi među roditeljima najvažniji za dete. Ukazuje na brojne probleme u odnosima roditelja i naglašava da je važno gledati sa kim ćete imati dete, takođe objašnjava kako roditelj treba da komunicira sa detetom, a da ga ono razume. Irena opisuje na koji način postavljati granice u vaspitanju dece, koje su neophodne, i otkriva zašto je učenje po modelu najdominantniji vid podizanja deteta. Rad sa ćerkom Mateom doveo je i do otvaranja privatne škole „Harfa“, u kojoj nema ocena. Irena govori o značaju koji škola ima na decu i o batinama koje su nekada smatrane uobičajenom metodom vaspitanja, kako kod kuće, tako i u školi. Međutim, na njih se danas gleda kao na zlostavljanje, a tako će se, prema njenom mišljenju, gledati i na ocene za 50 ili 100 godina.

Bilo da ste preduzetnik ili velika kompanija, danas je više nego ikad važnije da pratite vaše poslovne aktivnosti kroz prikupljanje i analizu podataka kako biste doneli prave poslovne odluke. O osnovnim ekonomskim principima poslovanja, analizi podataka i edukaciji na ovu temu, razgovarali smo sa Aleksandrom Grašićem, osnivačem edukativne platforme Outliers i zajednice na društvenim mrežama excel.grasic, kao jednim od najvećih stručnjaka na ovim prostorima kada su u pitanju edukacije na temu analize podataka i donošenje odluka kroz podatke. Aleksandar Grašić, Founder @ Outliers - https://www.linkedin.com/in/aleksandar-grasic-2b85ba3b/ Teme u epizodi: - Uvod i predstavljanje - Aleksandrov karijerni put - korporacije, akademija, preduzetništvo - Kako je sve pređašnje iskustvo pomoglo u građenju preduzetničke priče - Iskustva u radu sa klijentima - Izazovi u edukaciji - Građenje zajednice na društvenim mrežama - Budućnost analize podataka i edukacije Prijavite se na naš YouTube kanal: https://bit.ly/3uWtLES Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu - https://www.digitalk.rs Pratite DigiTalk.rs na društvenim mrežama: Facebook: https://www.facebook.com/Digitalk.rs Instagram: https://www.instagram.com/digitalk.rs/ Linkedin: https://www.linkedin.com/company/digitalkrs Veliku zahvalnost dugujemo kompanijama koje su prepoznale kvalitet onoga što radimo i odlučile da nas podrže i daju nam vetar u leđa: Partneri podkasta: - Raiffeisen banka - https://www.raiffeisenbank.rs/ Usluge Raiffeisen banke za stanovništvo koje preporučujemo: https://bit.ly/3VIa0S2 Usluge za mala i srednja preduzeća Raiffeisen banke koje preporučujemo: https://bit.ly/43IiSZV - Kompanija NIS - https://www.nis.rs/ - Ananas - https://ananas.rs/ - kompanija Idea - https://online.idea.rs/ U Ideinoj online prodavnici unesite promo kod 1000digitalk i očekuje vas 1.000 dinara popusta prilikom vaše online kupovine! Prijatelj podkasta: - BiVits ACTIVA Brain Level Up Booster - https://bivits.com/proizvod/brain-level-up/ Kada želiš da živiš i radiš na višem nivou, uzmi BiVits Brain Level Up za više energije i bolju koncentraciju tokom dana! - Izdavačka kuća Finesa - https://www.finesa.edu.rs/ U ovoj epizodi podelićemo dve knjige "Uticaj | Psihologija ubeđivanja" izdavačke kuće Finesa onima koji budu najbrži i najkreativniji sa komentarima, a možete nam slobodno pisati i na info@digitalk.rs i direktno nam uputiti komentar, sugestiju ili primedbu. Takođe, svi oni koji na Finesinom websajtu poruče knjige i unesu promo kod digitalk dobiće 10% popusta na već snižene cene izdanja na sajtu: https://www.finesa.edu.rs/

87-godišnja Ana Matić, nekadašnja učiteljica u Doboju, u Australiji nije nastavila svoj pedagoški rad, ali je otkrila ljepotu i smisao rada i volontiranja u zajednici. Njena neumorna energija, skromnost, i "dječija duša" su sjajna inpiracija mlađim generacijama. Nekadašnja članica hora Modra rijeka i koordinatorica Bosanske nove grupe pri STARTS-u je istinska Bosanka koja gotovo tri decenije svog boravka u Australiji, pronosi svojim aktivizmom u zajednici otporni i neuništivi bosanski duh koji se izdiže iznad svake situacije i nevolje.