Podcasts about miklav

Partnerstvo za Dravsko kolesarsko pot je pomagalo uresničevati projekt tam, kjer je bilo treba v prepričevanje in prizadevanja vložiti nekaj več truda. Vse od leta 2016 ga je vodil Leo Kremžar, nekoč župan občine Miklavž na Dravskem polju, od minulega torka pa mu predseduje mag. Alan Bukovnik, župan Radelj ob Dravi. V oddaji smo skupaj z Urošem Rozmanom, direktorjem RRA Koroška spoznali delovanje in uspehe partnerstva ter izvedeli, kako se projekt nadgrajuje in kaj mu bodo v najbližji prihodnosti še dodali.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Odlika esejev Borisa Šinigoja v knjigi Novemu Orfeju naproti je avtorjevo veliko poznavanje filozofije in teologije, občudovanja vredna sta poliglotstvo in bogastvo virov. Poglavitna naravnanost knjige, ki jo avtor sam predstavlja kot esejistično potovanje, pa so iskrena vernost, predanost Bogu in spodbujanje bralk in bralcev, da bi s srcem začutili moč duhovnosti in prihod Novega Orfeja – Kristusa. Avtor pravi: »V tem duhu želijo pričujoči eseji pričevati zanj, ki se ne razodeva le na skrivnem v utišanju srca kot odločilna Beseda človeškega življenja, temveč tudi sredi sveta v na novo prebujenem duhovnem posluhu kot Novi Orfej, rečeno s Klementom Aleksandrijskim, ki z novo pesmijo spodbudi odrešilna spreobrnjenja številnih duš ter na novo preobrazi in medsebojno uglasi prvine celotnega kozmosa.« Šinigoj v treh esejističnih sklopih po poteh filozofije, filokalije in filharmonije, se pravi dejavne ljubezni do Modrosti, Lepote in Ubranosti, kaže pot k poslednji Resnici in odrešilni Ljubezni v padlem svetu, ki po njegovem mnenju čedalje bolj tone v zlo. »Ljubezen, ki nas z blagim spevom Novega Orfeja nepreslišno kliče k spreobrnjenju, da iz pobeljenih grobov vstanemo v novo Življenje onkraj smrti.« Sleherno avtorjevo miselno iskanje, pa naj se vrača v antiko ali se srečuje s sodobno filozofijo, poezijo in glasbo, se izteče v bližino Božjega obličja; ali bolje, Šinigoj ni iskalec, temveč je svoj smisel že našel, saj je Bog tako ob njem kot v njem. Bog kot Ljubezen, tako občuti, ničesar ne vsiljuje, ampak zgolj neizmerno potrpežljivo ljubi človeka in stvarstvo. Šinigoj samega sebe uvršča med današnje filozofe, čeprav v njegovem prizadevanju prevladuje teološka misel. Najtežji vprašanji zanj sta skrivno sobivanje in medsebojni odnos Božje Previdnosti ter človekove svobodne presoje in izbire. V svojo duhovno držo vključuje molitev in slavljenje. Prihod Novega Orfeja bi se moral uresničiti kot novo rojstvo krščanskega humanizma. Današnji svet Šinigoj vidi kot kibernetsko združevanje organskih in biomehatroničnih prvin, v tem dogajanju pa pogreša vzgojo duha. Čas je po njegovem mnenju duhovno izpodjeden, pri pojmovanju pravičnosti in morale prevladuje zgolj juridično pojmovanje. Vpraša se, kako sredi zapeljivih napevov koristoljubja in uspavajočega ponavljanja sloganov pridobitništva prebuditi usnuli um sodobnega človeka, in ponudi odgovor, da bi morali obnoviti duhovno vzgojo in oblikovati novega človeka z zgledovanjem po rešilnem in nesmrtnem Kristusovem evangeljskem liku. Boris Šinigoj piše tudi o odgovornosti do drugih ljudi, sočutju, smrti, grehu, odrešitvi in vstajenju. Pri tem se navezuje na Boetija, Platona, Aristotela, Kierkegaarda, Lévinasa, Wittgensteina in številne druge filozofe, pozornost namenja slovenskim avtorjem, med njimi prezgodaj umrlemu Miklavžu Ocepku, izhaja pa tudi iz prevajalskih, miselnih in uredniških opusov Primoža Reparja in Gorazda Kocijančiča. Kot mnogim drugim se tudi njemu zdijo zavezujoča duhovna spoznanja Dostojevskega iz romana Bratje Karamazovi. Ozre se po Bibliji, saj so v njej, kot je zapisal Lévinas, zbrane vse temeljne stvari, ki so morale biti izrečene, zato da bi človeško življenje imelo smisel. Biblijske osebnosti odstirajo transcendenco. Religioznim vidikom je podrejena tudi glasba. Slišati jo je kot premagovanje časa in oglašanje večnosti. Šinigoj omeni zaprtje družbe in onemogočanje javne glasbene dejavnosti v koronskem času. Slovenska filharmonija je tedaj pripravila nastop manjše glasbene zasedbe. Izvajalci, tako instrumentalisti kot pevci, so si morali nadeti črne maske in biti primerno oddaljeni drug od drugega. »Petje z udušljivimi maskami na ustih je nedvomno podvig brez primere v vsej zgodovini glasbe.« In še: »Kako naj polni duševne bolesti z masko na ustih še pojemo psalme, ne da bi udušili glasbeno Muzo, ki nas osvobaja predsmrtnega strahu?« Šinigojevi eseji v knjigi Novemu Orfeju naproti so napisani v privzdignjenem slogu, izbranih in poetičnih besedah, mnogo pojmov pisec zapisuje z veliko začetnico in tako poudarja njihov pomen. Kljub osebnemu odnosu do verskih vprašanj je večina esejev napisana na visoki teoretični ravni, poznavalsko in poglobljeno, ter opremljena tudi z znanstvenim aparatom, zato bi jih bilo mogoče v marsičem imeti za znanstvene razprave. Zlasti srečavanje z afganistansko glasbo, proučevanje njenega razvoja in vplivov nanjo je vsebinsko pomembno, inovativno in objektivno. V teh zvokih se razodeva posebna lepota. Pisec spremne besede Alen Širca ima besedila Borisa Šinigoja za nekakšen anarhokrščanski manifest za avtentično krščansko premišljevanje filozofije, duhovnosti, poezije in predvsem glasbe. Šinigoj je tudi izvrsten glasbenik in odličen izvajalec na historičnih strunskih glasbilih.

Gusti in Irena sta bila revna, a sta se imela zelo rada. Bližal se je sveti Miklavž in Irena je premišljevala, kaj naj podari ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Glazerjevo nagrado za življenjsko delo je prejela slikarka Anka Krašna. »Refleksija vrhunske avtorice se kaže v globokih sledeh, ki jih umetnica pušča za seboj, ko se z ustvarjalno mladostno svežino in radovednostjo izogiba kalupom, v katere so ujeti prevladujoči trendi na področju likovne vizualne umetnosti,« so zapisali v utemeljitvi za Glazerjevo nagrado. Slikarka in profesorica Anka Krašna se je rodila leta 1950 v Mariboru. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je diplomirala leta 1976, kjer je tri leta pozneje končala specialistični študij za slikarstvo. Kot redna profesorica za slikarsko oblikovanje je bila do upokojitve leta 2023 zaposlena na mariborski Pedagoški fakulteti. Ustvarja v svojem ateljeju v Miklavžu na Dravskem polju. Doslej se je predstavila na več kot 100 samostojnih razstavah in sodelovala na 340 skupinskih. Anko Krašna je leta 2016 pred mikrofon povabila Aleksandra Saška Gruden.

Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije. V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora … Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu. Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja. Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed. Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje. V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce. V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti. Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.

Avtorica obravnava brezčutnost v sodobnem svetu, vpliv pomanjkanja empatije na odnose in skupnosti, ter psihološke posledice površinskih interakcij. Poudarja pomen refleksije in gradnje zdravih odnosov za bolj empatičen svet.

Letos mineva sto štirideset let od rojstva ameriškega pesnika Ezre Pounda (1885–1972), ki je ne le spremenil poezijo 20. stoletja, temveč tudi precej vplival na mnoge pesnike in pesnice po drugi svetovni vojni po vsem svetu. Njegovo glavno delo, mogočna pesnitev, izvirno naslovljena The Cantos, še danes buri akademske duhove. Pound se je tej pesnitvi posvečal več desetletji, integralna verzija, objavljena leta 1970, pa vsebuje 117 spevov. Pound je to pesnitev skozi leta objavljal po delih, kot delo v nastajanju. Tako je leta 1948 v samostojni knjigi izdal enajst spevov s skupnim naslovom Pizanski Cantos. Knjigo zdaj lahko beremo tudi v prevodu Miklavža Komelja. Obsežna izdaja s številnimi opombami in obsežno spremno besedo je lansko leto izšla pri Slovenski matici. Ob Poundovem jubileju in izidu te knjige s prevajalcem predstavljamo tega kontroverznega modernista in njegovo ustvarjanje. Foto: Wikipedija

Sedemdeset let Pomurskega muzeja Murska Sobota; v njem so odprli novo stalno razstavo Ljudje ob Muri. Prejemnik zlate plakete Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti je letos Tomaž Faganel. V Bežigrajski galeriji 2 je na ogled razstava Zasloni letošnje prejemnice Prešernove nagrade Dragice Čadež, v Galeriji mesta Ptuj pa razstava Mirka Rajnarja. V Cankarjevem domu v Ljubljani so ob 30-letnici genocida v Srebrenici odprli razstavo Vesti, ki niso zbudile vesti. V slovenskem prevodu Miklavža Komelja so izšli Pizanski Cantos. Glasbena oprema Tina Ogrin, ton in montaža Vjekoslav Mikez, redakcija Staša Grahek.

Oddaja za mlade in z mladimi je prinesla kolaž vsebin. Dijaki novinarskega krožka Škofijske gimnazije Vipava so zbrali vtise z Miklavževanja in Dneva odprtih vrat, Klara Keršič in Jošt Plevel sta predstavila Evropsko novoletno srečanje mladih v Talinu, v oddaji pa smo predstavili tudi mednarodne uspehe na tekmovanjih dijakov velenjskega šolskega centra.

Slovenci v sosednjih državah so ob podpori matične države ustanovili tretjo koordinacijo. Po Agraslomaku in Zamejski gospodarski koordinaciji so zdaj dobili še športno združenje. ZAŠKO povezuje slovenske zamejske športne zveze, ki imajo dolgo tradicijo v Furlaniji – Julijski krajini in na avstrijskem Koroškem, s Porabjem in Hrvaško, kjer tovrstnih povezav še ni. Zakaj je pomembna zamejska športna koordinacija in kaj konkretno prinaša? Bibi in Bobo sta glavna junaka slovensko nemške knjige za otroke. Mala bobra nas opozarjata na pomen sprejemanja drugih in drugačnih, na sožitje in sobivanje, pravi avtorica, koroška slovenska literatka in prevajalka Ivana Kampuš. Doktor Klemen Lah, vodja lektorata za slovenščino na reški Filozofski fakulteti, predstavi novosti, ki so jih pripravili za študente slovenskega jezika. Pridružimo pa se tudi porabskim malčkom, ki so uspešno priklicali Miklavža. Foto(MGTŠ): Podpisniki ustanovitve Zamejske športne koordinacije

Prvo decembrsko epizodo Radia Ga Ga – Nova generacija prevzemajo dame, prva dama slovenske zabavne glasbe Helena Blagne, prva drama slovenske scene Salome in prva mama slovenskega šansona Svetlana Makarovič, ki ji bodo v studiu za Prešernovo nagrado čestitali številni znani Slovenci. Vrača se duhovna misel, ki bo tokrat posvečena klofuti iz nebes, Franc Kangler se nam bo oglasil iz Trsta, Uroš Slak pa bo v studiu gostil Roberta Goloba, ki bo razložil, kaj je povedal na zaslišanju na KPK. Kako praznuje rojstni dan France Prešeren, kdo bo nastopil v filmu z naslovom Film, ki ga Janša ne bo videl, kakšne težave imajo Miklavž in parklji in verjetno še kaj v petek dopoldan na Prvem.

Prva decembrska oddaja je že malo praznično obarvana, saj danes goduje Miklavž. V več mestih in krajih po Sloveniji so pripravili Miklavževe sprevode, Miklavževanja pa so marsikje pripravili tudi Slovenci v tujini – slišali boste, kako so se imeli otroci v Švici. Pogledali smo tudi med Slovence v Belgijo; pogovarjali smo se z Ano Planinc, ki jo je pred desetletjem pot pripeljala v Bruselj in je o življenju tam napisala knjigo, pozanimali pa smo se tudi, s čim imajo ob selitvi v Belgijo Slovenci največ težav. Tudi na 15-letnico delovanja Slovenčic nismo pozabili. Ta ženski pevski zbor, ki deluje v Tuzli v Bosni in Hercegovini, bo jubilej zaznamoval s posebnim koncertom.

Oprosti! Vem, da ti pišem prav v tistem času leta, ko že tako ali tako dobiš ogromno …

Kdo ne pozna sv. Miklavža že iz otroških let? Spomin nanj se ohranja 16 stoletij iz roda v rod in iz kraja v kraj …

Če ni megle in vidite rdečo zarjo, takrat Miklavž piškote peče … Pripoveduje: Ivan Rupnik. Slovenski ljudski pripovedki. Posneto v studiih Radia Slovenija 1994.

Sveti Miklavž je bil resnična zgodovinska osebnost; škof, ki je postal svetnik in legenda obdarovanja, zlasti otrok. Običaj je doma v alpskih deželah, zelo je cenjen tudi na naših tleh, na katerih ima skoraj toliko pojavnih oblik, kolikor je pokrajin in krajev. Povsod pa je v ospredju dejanje obdarovanja, ki ima veliko večjo vrednost kot vsebina daru (ponovitev).

Moralni teolog dr. Gabriel Kavčič za Radio Ognjišče o sporni odločitvi ustavnih sodnikov o oplojevanju z biomedicinsko pomočjo.Poslanska skupina SDS bo vložila zahtevo za razrešitev predsednice državnega zbora.NSi pripravili interpelacijo zoper notranjega ministra Boštjana Poklukarja.Karitas s Klicem dobrote vabi k darovanju za družine v stiski, Radio Ognjišče pa k jutrišnji maši ob 30-letnici delovanja.V Ljubljani se bodo poslovili od inženirja Miklavža Kržana, sekretarja za energetiko, industrijo in malo gospodarstvo v prvi demokratično izvoljeni občini Ljubljana.Vreme: Jutri bo zmerno do pretežno oblačno, dopoldne ponekod po nižinah še megleno.

Zagotovo je v preteklih dneh v Sloveniji odmevala odločitev goriškega občinskega sveta, da Benitu Mussoliniju ne odvzame naziva častnega občana. Kako so polemiko spremljali naši rojaki v Furlaniji Julijski krajini? V Trstu so obeležili 50-letnico Slovenskega raziskovalnega inštituta, na zadnji novembrski dan bo odprtje tradicionalnega Miklavževega sejma. Na isti dan pa bo v Gorici zaživel Andrejev sejem.

Med drugimi poudarki: - Bo mariborska občina proračunsko luknjo zakrpala s prodajo nepremičnin? - Otroci v Miklavžu pri Ormožu v prenovljenem, lepšem in večjem vrtcu. - Začelo se je novo študijsko leto Univerze za tretje življenjsko obdobje Nova Gorica. - Prvi gasilec z Muljave je bil Josip Jurčič, stoletniki so tudi tamkajšnji gasilci - kulturniki.

Drugi poudarki iz oddaje: -V Lendavi se ta konec tedna začenja letošnji Festival Vinarium, sklenili ga bodo z 9. obletnico odprtja razglednega stolpa -Regionalno Ptujsko cesto skozi naselje Miklavž na Dravskem polju so tudi uradno predali namenu -Z novim šolskim letom bo v Brežicah zaživel zasebni vrtec, prvi tovrstni v Posavju

Poslušate lahko še peto pričevanje Miklavža Kavčiča, rojenega leta 1932 v Šentjoštu nad Horjulom. V prejšnjih štirih oddajah Moja zgodba nas je popeljal skozi bogato in s preizkušnjami prežeto življenjsko pot. V povojnih pobojih je izgubil pet bratov, eden je šel kot begunec v Argentino, očeta je ubila ročna bomba. Mama je ostala sama s sedmimi otroki. Tokrat nam je Miklavž natresel še nekaj spominov iz povojnega časa in svojih študijskih let.

Do zdaj smo že v treh oddajah poslušali pričevanje Miklavža Kavčiča, rojenega leta 1932 iz Šentjošta nad Horjulom. Čas vojne in po njej ga je globoko zaznamoval. V povojnih pobojih je Miklavž izgubil pet svojih bratov, eden pa se je kasneje iz begunskega taborišča umaknil v Argentino. Tokrat nam je predstavil čas konec štiridesetih let, ko je dobil zaposlitev v podjetju oziroma trgovini tovornjakov, avtobusov in avtomobilov Autocommerce, ki je skrbela za nabavo vozil in rezervnih delov zanje.

V prejšnji dveh oddajah Moja zgodba smo spremljali Miklavža Kavčiča rojenega leta 1932 iz Šentjošta nad Horjulom, ki nas je v svojih spominih vodil skozi čas druge svetovne vojne in prvih povojnih let, ko je v Šentjoštu zavladala smrtna tišina. Tokrat lahko poslušate tretji del pričevanja, ki osvetljuje povojni čas, kako je oblast pritiskala na študente in dijake, ki so bili iz tabora nasprotnikov komunizma vzgojeni v krščanski veri, demokratičnem duhu in zato nevarni ideologiji enoumja.

Poslušate lahko nadaljevanje pričevanja Miklavža Kavčiča, rojenega leta 1932 v Šentjoštu nad Horjulom. V prejšnji oddaji je spregovoril o nasilni partizanski propagandi za OF, o nastanku VŠ v Šentjoštu in o prvem partizanskem napadu. Tokrat nadaljujemo s pripovedjo o neuspešnem partizanskem napadu na Šentjošt in o revolucionarnem maščevanju, ki je temu sledilo. Partizani so se kruto znesli nad civilisti, nedolžnimi domačini.

Tokrat smo poslušali pričevanje Miklavža Kavčiča, ki je bil rojen na Šentjoštu nad Horjulom, večino življenja pa je preživel v Ljubljani. Spregovoril nam je o svojih spominih na otroška leta, začetek vojne, nastanek vaške straže v Šentjoštu in na prvi partizanski napad na Šentjošt. To je bil prvi del njegovih spominov, ki jih bomo predvajali še v nekaj naslednjih oddajah.

V epizodi 145 je bila moja gostja Milena Miklavčič, slovenska pisateljica, novinarka ter ljubiteljska zgodovinarka in antropologinja. Avtorica številnih zelo branih knjig, kot je Ogenj, rit in kače niso za igrače. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Milenine knjige, ženske in moške zgodbe Pogovori z ljudmi, nastanek knjige in digitalna pismenost Strah, pogum in nelagodje Nelagodna izkušnja pri pisanju knjige Problematika mladih danes Spolne prakse nekoč in danes 4. Božja zapoved Zaprtost vase, konflikti in pogovor Zbiranje zgodb za nastanek prve knjige Odnos z mamo, delovne navade in ljudsko znanje Bralne navade mladih, pisanje in kreativnost Zanimive zgodbe z moškimi, miselnost prejšnjih generacij Ženske in moški danes Odnos s poslušalci, dialog in avtentičnost zgodb Kdaj so ženske začele nositi modrčke?

Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pesniška zbirka umetnika Miklavža Komelja Da in ne je obsežno delo, ki vsebuje avtorske pesmi in dve prevedeni: svetega Janeza od Križa Temna noč in Arthurja Rimbauda Pijani čoln. Gre za jezikovno prefinjeno pesniško delo, pri čemer avtor v pesmih razmišlja tudi o jeziku samem: »Preseženje jezika / ni isto / kot uničenje jezika.« Kaj vse je lahko jezik, pesem, kaj je lahko 'da' in kaj 'ne', so ena izmed krovnih vprašanj zbirke. Da in ne se tako gosti in hkrati prši v vseh idejah, občutjih in razmislekih ter se razrašča v številne možnosti, kaj vse nam lahko ponuja in daje Komeljeva poezija. Sprejemanje absoluta, različnega kulturnega izročila in leposlovja se prepleta in dopolnjuje. Možnost združevanja »nezdružljivega« postane ne le možnost, ampak tudi odlika. Tudi v primerjavi s prejšnjimi zbirkami Miklavža Komelja je zbirka Da in ne polna intertekstualnosti, vendar se je v tej zgodil nekakšen lom v posebni izreki čustev, občutja in odnosa sveta do lirskega subjekta. Glas pesnika je bolj svež, prečiščen in zračen. Subjekt je vseprisoten opazovalec, kritik in tudi glasnik – slavilec življenja, najsi bo v sonetih ali v kratkih, predvsem trivrstičnih pesmi. Zadnje se čudijo in slavijo naravo, natančneje cvetočo češnjo. Prav cikel teh kratkih pesmi premišljeno odmerja izrečeno. Pesnik je natančen, precizen. Drobne radosti sredi narave poveličujejo življenje, ki je vse. Tako Komelj sledi naravnemu ciklu, tudi psu, kot se neposredno izrazi. V ospredje prihaja sredica življenja oz. lepota: »Ta češnja tiho / stoji celo leto in / potem zacveti.« Pri tem ne gre spregledati, da zacveti tudi sredi vojne in se pesnik s tem naveže na Karla Destovnika Kajuha. Vračanje novega in večnega – ki ni več nujno – je v Komeljevi zbirki dosledno. A zdaj ni več vmesnosti, je samo dvojnost. Že sam naslov med zanikanjem in pritrditvijo podaja tezo, ki se v zbirki večkrat potrdi. Tudi zelo dosledno že na samem začetku zbirke: »Nesmrtnost in smrtnost / se ne izključujeta nič bolj kot to, / da lahko rečem Da / in tudi Ne.« Dvojnost med popolnostjo in uničenjem, med lastnim mišljenjem in vsiljenim, med posameznikom in svetom se v zbirki pojavlja kot možnost izbire ali prisile. A pesnik zatrjuje, da sta lastni veličina mnenja in ranljivosti več vredni kot sistematično uničevanje sveta. Prav to jasnost izraza po verjetju v človekov dobri prav, je treba poudariti kot eno ključnih izpeljav teh pesmi. V zbirki zmotijo nekateri motivi in namigi na vojno, bojevanje, čeprav se subjekt nagiba tudi k dezerterstvu. Pri tem se bralec lahko znajde v zagati, kaj pomeni popolno zanikanje določenih trditev. Ta (ne)logičnost ali ne nazadnje njena dvojnost ponujata dobro iztočnico za razmišljanje in preigravanje izraza. Pri tem pesnik ne razočara s slikovitostjo, jezikovno prefinjenostjo in tudi neposrednostjo izraza. Ta neposrednost je ob prvem branju lahko neprijetna, vendar se na poseben način zasidra v premišljevanje v nadaljevanju branja. Pravzaprav v prav poseben mir: "In tudi če mi glas vseh ljudi / reče: »Povsod je kaos, reda ni, / nikjer ga več ni,« rečem: »V meni jè.«" Pesniška zbirka Miklavža Komelja Da in ne je poezija, ki jo je vredno brati. Ni treba stati za vsako mislijo, vendar so pesmi dodelane, polne medbesedilnosti, razmislekov in veličine življenja. Četudi samo stoji in se zbudi enkrat na leto. Vse je vredno in je, kot je naslovljena zbirka.

Poročali smo o škodi po neurjih v občini Radenci, omejitvah za supe in lebdeče deske na Bledu, novih prostorih vrtca in knjižnice v Miklavžu pri Ormožu in gledališki predstavi, ki jo je ob praznovanju 30-letnice Občine Medvode pripravilo tamkajšnje gledališko društvo.

Se spomnite, kako je bilo, ko ste bili še otroci? Ko ste živeli v svetu, v katerem so bili edini hudi problemi črke in številke … in pozneje: računi, formule, enačbe, neznanke … gravitacija … fotosinteza, evolucija, revolucija … zemljepisna širina, zemljepisna dolžina … pa pravopis in lepopis … Ko niste imeli težav z Miklavžem, birmo, župnikom, papežem, Cerkvijo… Ko so se vam zapovedi zdele čisto v redu… celo nujne mogoče?! ... Potem pa ste kar na lepem vse prerasli, šolo zamenjali za službo in se sami sebi zazdeli neverjetno pomembni … S Cerkvijo, s papežem, z zapovedmi ste naredili tako kot z Miklavžem … in se preselili v svet, v katerem se ne znajdeš več brez urnika in navigacije. Svet resnih in zaskrbljenih obrazov, ki si ne znajo več predstavljati, kako je, če se ne mudi, in kako diši v večernem mraku, preden začne snežiti. Svet težkih in tujih besed, iz katerega so računalniki in telefoni pregnali pesmi in pravljice. Svet uspešnih in lepih, v katerem se ne posluša, ampak le ocenjuje, v katerem se ne popravlja, ampak le zamenja … Svet modrih in razumnih, v katerem se vse premeri, stehta in zapiše v razpredelnice … Modri in razumni … Tako je Jezus imenoval učene in pametne, slavne in bogate in kar je še podobnih … nadutih in zagledanih vase … Ki živijo v svetu, v katerem ni prostora za Boga, ki se ga ne da zamenjati, ki ga je treba poslušati in se njegove Ljubezni ne da izmeriti in opisati … Ni prostora za Boga, ki ga ne moremo spraviti v razpredelnice, predalčke in škatle … V svetu, v katerem ne znamo več v štirih potezah spraviti slona v hladilnik! (Saj veste, no: Kako v treh potezah spravite žirafo v hladilnik? Odprete vrata, spravite žirafo na poličko in zaprete vrata. In kako spravite slona v štirih potezah v hladilnik? Odprete vrata, vzamete ven žirafo, postavite noter slona in zaprete vrata. Čisto preprosto!) In tako Bog čaka kot slon pred hladilnikom, ker si, modri in razumni, kot smo, ne znamo več predstavljati … ker ne verjamemo … ker ne verujemo … Ali veste, kako spravite Boga z eno potezo v svoje življenje, v svoje srce? Čisto preprosto! Odprete srce … Odprete srce!

Avtorica razkriva globoko simboliko rok v različnih kulturah, od izrazov ljubezni in topline do njihove vloge pri ustvarjanju in zdravljenju. Posebno pozornost namenja materinskim rokam, ki simbolizirajo varnost in ljubezen, ter rokam v zdravstvu, ki rešujejo življenja. Ob tem razmišlja tudi o temnejši uporabi rok v fizičnem nasilju in moči skupnih rok pri soočanju s krizami.Milena Miklavčič vabi k razmisleku o vplivu, ki ga imajo naše roke na življenje drugih in kako lahko z njimi prispevamo k boljši družbi.

Pravljica o soncu … Pripoveduje: Silvij Božič. Napisal: Žarko Petan. Posneto v studiih Radia Slovenija 1979.

Nekateri preostali vsebinski poudarki oddaje: - V občini Mirna z rebalansom proračuna zagotovili sredstva za graditev vrtca. - Graditev prizidka k vrtcu v Miklavžu pri Ormožu gre hitreje, kot so načrtovali. - Obrta zbornica z dobrodelno akcijo pomaga eni najstarejši picerij pri nas, ki so ji poplave uničile vse. - Cerkljanski osnovnošolci posneli promocijski film o pikniku s pajtičkami.

V tokratni Svetovalnici smo spregovorili o najemanju izvajalcev gradbenih del. Kako se zavarovati pred morebitnimi napakami in zamudami, kako doseči, da bodo izpolnili dane zaveze in kako ravnati, če po opravljenih delih odkrijemo nepravilnosti. V našem studiu sta sodelavki Tržnega inšpektorata Republike Slovenije Tina Miklavčič in Tanja Marn.

Še drugi poudarki iz oddaje: - Bližnji sosedje Tovarne papirja Vipap v Kršem te dni opozarjajo na neprijeten in dražeč vonj. - Male trgovine na podeželju v boju za obstanek; na Gorenjskem in Primorskem so jih v zadnjih dveh letih zaprli 50. - Kmetje v Slovenj Gradcu nasprotujejo takšnim protipoplavnim ukrepom, zaradi katerih bi izgubili preveč kmetijskih površin. - V občini Miklavž na Dravskem polju naj bi glavno cesto skozi naselje uredili do konca aprila.

Številni ljudje si razbijejo zobe in glavo in poskušajo priti z glavo skozi zid, ker jim je nekdo, morda celo kakšen učitelj, nekoč dejal, da ni nič nemogoče. Če se le dovolj potrudiš! Če podrediš vse le enemu cilju. Če ti le ne zmanjka volje in moči. In poguma. Nič ni nemogoče. Mimogrede: na spletu sem prebral, da v uri zaletavanja z glavo skozi zid porabiš samo 150 kalorij. To je precej manj kot s spanjem ali gledanjem televizije. Neverjetno. Ne pričakujte, da se bodo zgodile nemogoče stvari. Nemogoče je nemogoče, prav zato, ker je NEmogoče! Neverjetno pa ni nemogoče, je le neverjetno. Če ne zmorete vere (če nočete verjeti), to še ne pomeni, da ni res in da resnica ni mogoča. Nemogoče je NEmogoče: iz svoje lastne moči, sam od sebe in sam iz sebe. Nemogoče. Bogu pa ni nič nemogoče. Zato pričakujte: ko se z Bogom spustite v odnos – neverjetno. Ljudje verjamemo v marsikaj. Nekateri verjamejo v horoskope, v duhove, v palčke, v Božička, Miklavža in dedka Mraza in verjamejo v Boga! Toda to še ni vera. Verjeti v horoskope je bedarija. Verjeti v duhove in palčke norija. Verjeti v Božička, Miklavža in dedka Mraza je otročarija. Verjeti v Boga pa je predvsem stvar razuma in ponižnosti – priznanje, da je nad tabo še nekdo, ki je pravi gospodar časa, življenja in prostora. Toda to je šele religija – stvar pripadnosti in statistike. Verjeti Bogu. To je šele vera. Ne rečemo kar tako, da je vera milost. Nič ni nemogoče. Zakaj ljudje ozdravijo od neozdravljivih bolezni, raka, poškodb? Zakaj nekateri ustvarijo in dosežejo, kar pač že ustvarijo in dosežejo? Zato, ker to ni nemogoče – le rahlo neverjetno. Če je kaj težko, še ne pomeni, da je nemogoče. Če je kaj visoko, še ne pomeni, da je nedosegljivo. Če je kaj dragoceno, še ne pomeni, da si ne moreš privoščiti. In če je kaj zastonj, še ne pomeni, da tega ne boš drago plačal. Nič ni nemogoče torej ne pomeni razbiti si zobe in glavo, ampak imeti vero.

Prvi skupni dogodek Evropskega srečanja mladih v dvorani Stožice.Dr. Ivan Štuhec o krčenju sredstev na RTV-ju, padcu podpore vladi in Miklavževem dobrodelnem koncertu.Mojca Kepic in Peter Tomažič s Slovenske karitas o delu humanitarnih organizacij v letošnjem letu.Vreme: Danes in jutri bo na vzhodu in severu delno jasno, drugod bo pretežno oblačno.

Smo duhovni ali realističen tip človeka? Kdaj vemo, da smo Duhovno napredovali in stopili na višji nivo zavesti ? Na ta vprašanja bo odgovarjala Marjeta Miklavčič.

Miklavž je ta konec tedna zaključil z obiski pri naših rojakih. Po včerajšnji nedeljski sveti maši se je ustavil v kapeli Slovenskega pastoralnega centra v Bruslju. Dan pred tem, v soboto, 9. decembra, pa je bilo Miklavževanje v Moersu v nemški deželi Severno Porenje – Vestfalija pri pevskem zboru Slovenski cvet. V cerkvi Svetega Jožefa se je začelo z bogoslužjem v slovenskem jeziku. Mašo je daroval slovenski župnik iz Belgije Gregor Šemrl. Za glasbeno in pevsko spremljavo je poskrbela organistka Danica Ban-Schroers. Po maši so se odpravili v Don Bosco Haus, kjer je sledilo srečanje z Miklavžem, ki je otrokom podaril darila. Prejeli so jih tudi nekateri glasbeniki in vodja pevskega zbora Slovenski cvet Iztok Kešpret, saj je zbor zapel tudi nekaj slovenskih pesmi. Sledil je glasbeni program z glasbeniki ansambla »Slovenski fantje« Silva Kopšeta in druženje ob kavi, pecivu in drugih dobrotah, ki so jih pripravile pridne gospodinje. Druženje Slovencev in njihovih nemških prijateljev je trajalo do pozne večerne ure, je sporočil Dušan Čegovnik.

V tednu, ko pridne otroke obiskuje Miklavž, se v Vatikanu zdi, da so več dela z obiski imeli parklji. Že nekaj let se v Vatikanu odvija afera, kjer je glavni akter eden izmed kardinalov. Ta naj bi s svojo zaupnico in s pomočjo še osmih "sodelavcev" odtujil več sto milijonov evrov, ki so jih Vatikanu darovali verniki. Vatikansko sodišče, ki prvič v zgodovini vodi primer zoper enega izmed kardinalov, bo svojo odločitev sprejelo predvidoma konec naslednjega tedna. Vendar primer sodišča ne moti italijanske priprave na decembrske praznike, ki jih Italijani tradicionalno obhajajo s svojimi domačimi.

V oddaji vas bomo seznanili z dramskimi izseljenskimi besedili v prekmurščini, ki so nastajala med prekmurskimi izseljenci v Bethlehemu v Pensilvaniji, ustavili se bomo na 9. Dnevih slovenskega filma v Beogradu, gostili bomo lektorico slovenskega jezika v Bukarešti Katarino Dovč, odpravili pa se bomo tudi k Slovencem na Švedsko, ki za ta konec tedna pripravljajo veliko glasbeno prireditev, zbrane pa bo obiskal tudi Miklavž.

Vzgojna inovativnost staršev nima meja. Razumljivo. Starši se morajo nekako znajti, da njihova vzgoja ne bo ne avtoritarna ne permisivna, marveč, kot pravijo psihologi, rahločutna. A je to laže reči kot izvesti. To izkušajo vsi starši. Otrok hoče od zibelke naprej ubirati svoja pota, izsiliti svoje zahteve, pri tem pa seveda ne pomisli, ker tega v prvih letih življenja niti ni sposoben, da ima vse svoje meje, da so ob njem še drugi, ki imajo vsak svoja pričakovanja. Majhen otrok se doživlja kot središče sveta, in ne le družine, svet je zanj in on je edini, zaradi katerega ima svet smisel, zato refleksno zakriči, če mu kaj ni všeč, brez zadržkov krikne – »ne bom«, brez kančka slabe vesti odrine krožnik, če na njem ni tisto, kar hoče. A to bitje, majhna zverinica, ki starše vsaj trikrat na dan spravi na rob živčnega zloma, kot je nekoč zapisal dr. Alojz Ihan, je za očeta in mamo največje bogastvo; za njegovo dobro bi dali vse, kajti vse, kar delajo in načrtujejo, se stika v njihovem ljubljenem otroku. In to je prav. Toda ta dvojnost, ko je otrok najprej angel, a hkrati tudi mala zverinica, zaradi katere staršem včasih poči film, nam nazorno razodeva našo človeško naravo. Ne samo otrok, tudi odrasli delamo drugače, kot hočemo. O tem stanju naše ranjene narave se je razpisal sv. Pavel v sedmem poglavju Pisma Rimljanom, kjer je rekel, da tudi on sam dela celo tisto, česar noče. V tem kontekstu laže razumemo uvodni stavek, da je za dobro vzgojo potrebna velika iznajdljivost, nekakšna umetniško-vzgojna ustvarjalnost. Pred kratkim sem na obisku pri svojih pranečakih doživel, kako so mladi starši za svoja mala angela zastavili adventni vzgojni projekt. Namesto da bi otrokoma pomagali sestaviti pismo za sv. Miklavža in mu našteli, česa vse si otroka želita, so storili nasprotno, v dogovoru z Miklavžem so otrokoma posredovali njegovo pismo. V njem je sv. Miklavž sestavil adventni program, kako naj otroka preživita ta lepi poznojesenski čas v pričakovanju njegovega skrivnostnega obiska. Za vsak adventni dan, ko otroka izpolnita Miklavževo priporočilo, ju v adventnem koledarju čaka čokoladna nagrada. Otroka sta mi navdušeno kazala Miklavževo pismo, ki sta ga vsega okrasila, da zdaj z veliko vnemo izpolnjujeta, kar jima je naročil. Uporni »ne bom« skoraj vsak dan znova udari na plan, a že naslednjih hip se otroka spomnita na Miklavževo pismo in naredita kot tisti mož iz evangelija, ki je zavrnitev po premisleku preobrnil v plemenito dejanje. Sv. Miklavž je poosebljal dobroto, zato ga je Cerkev v 4. stoletju razglasila za svetnika. Naj se na njegovo velikodušnost, ljudomilost in dobroto spomnimo odrasli ali otroci, učinek je enak, vsi mu želimo biti podobni.

Miklavževa skromnost je že nekaj časa nazaj prerasla v obilje, a ne pri vseh družinah. Zato tudi bo ena izmed tem, ki smo se jih dotaknili obdarovanje. Vstopili smo še v svet stisk, tako otrok in mladine, kot tudi starostnikov. Kakšno je doživljanje prazničnega časa mladostnikov, o čem premišljujejo in kako se s samoto spopadajo tisti, na katere se ne spomni nihče, tudi v prazničnem času ne. O tem smo govorili z gosti: sodelavko Slovenske karitas Heleno Zevnik Rozman, strokovno vodjo Nacionalne mreže TOM telefon za otroke in mladostnike Tjašo Bertoncelj in docentom na Primorski univerzi dr. Markom Pišljárjem.

Babica in vnučka obdarujeta Miklavža. Pripoveduje: Jurij Souček. Napisala: Nina Mazi. Posneto v studiih Radiotelevizije Slovenija 2005.

Črni petek, spletni ponedeljek, Miklavževi popusti – v zadnjih tednih so nas vse te spodbude vabile k spletnemu nakupovanju z vsaj na videz ugodnimi popusti. A ne gre vedno vse po pričakovanjih, zato se o pasteh spletnega nakupovanja in potrošniških pravicah pogovarjamo v ponedeljkovem Svetovalnem servisu. Kaj morate preveriti, preden v spletni obrazec vnesete številko bančne kartice, kaj storiti, če naročeni izdelek ni enak prejetemu ali pa še slabše – če ga kljub plačilu sploh niste prejeli? Na vprašanja bosta odgovarjala Jasmina Mesič iz Si-Certa in vodja Evropskega potrošniškega centra Romana Javornik. Vabljeni k sodelovanju!

Psihologinja Tajda Laure prebiva v Utrechtu. Študirala je v Leidnu, vmes živela tudi v Haagu, na delo pa se vozi v Rotterdam. V osmih letih na Nizozemskem je torej spoznala kar nekaj tamkajšnjih mest. Opaža, da jih tako rekoč vse in vse bolj zaznamuje velika prostorska kriza, pri čemer je najočitnejša stanovanjska problematika. Dela na področju duševnega zdravja študentov, ki so tudi tako še posebej ranljivi: predvsem tisti iz tujine so pred časom celo protestirali, da bi opozorili na dejstvo, da po uspešnem vpisu na tamkajšnje fakultete ne morejo do stanovanj, in sicer tako, da so več tednov prenočevali v šotorih. Med drugim pripoveduje o tem, kako težko se je privadila na nizozemsko prehrano, in o tem, kako zlahka se zrediš, če se prehranjuješ "pravoverno nizozemsko", tj. s sendviči. Pa tudi o tamkajšnji "obsedenosti" z načrtovanjem tako vsega službenega kot tudi prostočasnih dejavnosti ... Ter o zaposlenosti, če ne celo obremenjenosti kot osnovnem stanju človeka. "Delovno" je, kot pravi, na Nizozemskem najpogostejši in najbolj pričakovan odgovor na vprašanje "Kako si?".

Cene surove nafte na svetovnih borzah so se novembra spuščale. Maloprodajne cene bencina in dizla zunaj avtocest so tudi pri nas od polnoči precej nižje kot v minulem 14-dnevnem obdobju. Liter bencina po novem stane skoraj 1,37 evra, liter dizla pa nekaj manj kot 1,56 evra. Sredi splošnega trenda upadanja so se sicer borzne cene nafte od konca tedna nekoliko zvišale. Zakaj? Kaj prinaša evropska prepoved uvoza ruske surove nafte, pospremljena s cenovno kapico? Druge teme oddaje: - Učinkovitejši boj proti nezakonitim migracijam osrednja tema vrha Evropska unija - zahodni Balkan v Tirani - Premier Robert Golob pojasnila v zvezi z očitki o poskusih politizacije policije pričakuje še od prvega policista Boštjana Lindava - Otroci se veselijo daril, ki jim jih je ponoči na okenskih policah pustil sveti Miklavž

Otroci, ali kdaj pogledate večerno zarjo … Pripoveduje: Draga Potočnjak. Napisala: Nina Mazi. Posneto v studiih Radia Slovenija 1996.

Miklavž in parkelj! Žiga in Jaša! O, ta veseli fuzbalski december! Obdelava prvega od treh sklepnih krogov. ZZzZzzziiimaaa jeee! Ni dosti golov, ampak če so, so pa iber lepi! Če se znajdete v Ofsajdu, ga lahko podprete na: urbani.si/ofsajd. Hvala vsem in vsakomur posebej! Imamo majice! Ofsajd majice! Ta teden poslana naročila gredo skozi še v tem letu! Naročila tukaj: docs.google.com/forms/d/e/1FAIpQL…DRGpaOcmPwVYdG3Z4 Oddajo #Ofsajd o fuzbalu slovenskem snemamo od septembra 2015, skoraj vsak fuzbal sezonski ponedeljek. Pa še kdaj vmes. Hvala!

Maša ima rada svoje prijatelje, zato postane pravi mali Miklavž. Pripoveduje: Gregor Čušin. Napisal: Tomo Kočar. Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.

Dr. Belovičeva spregovori kakšne koristi prinaša uživanje orehov.