Podcasts about zgodba

Nevoščljivce užene z dobroto. Pripoveduje: Boris Cavazza. Napisal: Michael West. Prevedla: Nataša Holly. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1975.

Po bureku in kranjski klobasi je zdaj svojo antropološko in kulturološko obravnavo doživela tudi slivovka, pijača, ki je tudi praksa prehajanja, prilagajanja, prenašanja, lingua franca nekdanjega jugoslovanskega vsakdana, prehrambeni izdelek, ki tudi danes zaznamuje območja nekdanje skupne države. Toda kako lahko ena sama pijača zaznamuje celoten narod? Odgovore na to je poskušal poiskati dr. Jernej Mlekuž, ZRC Sazu, in avtor knjige Bratstvo in slivovka, o vsebini katere govorimo v oddaji Glasovi svetov. Foto: Wikipedia

Gledali smo v nočno nebo in proti 12. avgustu, ko bo Luna zagrnila Sonce – v Španiji popolnoma, v Sloveniji delno, a dovolj, da bomo lahko začutili dih vesolja. Zgodba se nadaljuje 28. avgusta z luninim mrkom, ko bo Zemlja za trenutek postala glavni igralec. Kaj nam ti pojavi razkrivajo o našem mestu v vesolju? Naš gost je bil prof. dr. Tomaž Zwitter, ki bo razložil, kako opazovati, razumeti in doživeti ta nebesna dogodka.

Piše Miša Gams, bereta Ana Bohte in Dejan Kaloper Po kratkoproznem prvencu Pasja sreča je Peti okus druga zbirka kratkih zgodb Nataše Skušek, vizualne umetnice, kiparke, performerke in pisateljice, ki v svojih zgodbah skicira najrazličnejše vsakdanje situacije in jih začini z veliko mero humorja. Tudi tokrat je pred bralcem 32 zgodb, katerih rdeča nit se razprostira med bizarno kulinariko in fetišizmom sodobne družbe. Kot že v prvencu, se avtorica tudi v tej knjigi osredotoča na neimenovanega junaka ali junakinjo, ki se ji med opravljanjem monotonih opravil zgodi nek nenavaden dogodek ali pa dramaturgija vsakdana doživi neobičajen razplet. Zdi se kot bi se vrstile barvite urbane vinjete, podkrepljene s “krukiji” Ljubljančanov, ki si želijo ohraniti svoj ritem in navade, a jih vsakič znova nekaj vrže iz tira. Dogodki, ki se jim zgodijo, so bodisi bizarni in groteskni bodisi sovpadajo z intuicijo, telepatijo ali sinhroniciteto. Med zgodbe so umeščene še krajše literarne “razglednice”, poslane iz mest, savn, naravnih in zabaviščnih parkov in še bi lahko naštevali, ki nek droben dogodek orišejo skozi serijo subjektivnih refleksij in narečnih metafor – kot bi bili na razstavi in gledali del vizualnega kolaža, ob katerem bi želeli izvedeti več o avtorju in okrožju, iz katerega izhaja… Zgodbe so zelo kratke in dostikrat fragmentarne, zreducirane na izjave ali refleksije protagonistov. Uvod nas dobesedne vrže v osrednje dogajanje, zaključek pa je lahko nepričakovan s številnimi nerazrešenimi vprašanji ali pa s povsem banalno razrešitvijo, o kateri prej nismo razmišljali. Včasih se v zaključku pravo dogajanje šele začne, kot je to razvidno iz zgodbe Salonarji, v kateri ženska ob vstopu v trgovino s čevlji zasluti, da se ne bo zlahka izmuznila radovednemu prodajalcu, ki jo obletava z neumestnimi komplimenti in vulgarnimi opazkami. Čeprav že na začetku jasno pove, da si ne bo vzela časa za preizkušanje čevljev, jo trgovec zelo hitro sezuje, nakar se v zaključku razgrne njegova prava perverzna narava, ki jo zaznamuje obsedenost s stopali in nožnimi prsti: “Lahko vam jih zmasiram, pocuzam prstke, pogrickam nohtke. Od palca do mezinca in nazaj. Mljask, mljask.” Zgodba se konča sredi stavka in prepusti bralčevi domišljiji dokončen razplet naelektrenega ozračja. Posebnost kratkega literarnega formata na eni, dveh ali treh straneh je tudi v tem, da se avtorica pozabava s fokusiranjem bralčeve pozornosti ali z njegovimi asociacijami, ki neredko zaidejo na področje seksualnih konotacij in povezanosti oralne fiksacije z nezavednim odnosom do hrane. V zgodbi z naslovom Borovničev štrudelj protagonistka sredi gozda naleti na profesionalno poznavalko molekularne gastronomije in tradicionalne prehrane, ki “po bukovem štoru razprostira pomokane plahte testa”, jih polni z borovnicami in maže s stepenim jajcem, nato pa se zavihti na kolo in odrvi kot kakšna kulinarična gverilka novim dogodivščinam naproti. V zgodbi Valentinove babure sledimo konfliktu med moškim in žensko, ki pripravlja pečene paprike in v očeh moškega izpade kot maščevalna čarovnica, le da na koncu on sam potegne “ta kratko”. V zgodbi Domača kuhinja zločin zagreši razočarana gospodinja, ki možu za rojstni dan podari dolg japonski nož in tečaj priprave sušija, nato pa naleti na mentorico v kočljivi pozi na jedilni mizi njunega stanovanja. Še bolj eksplicitno je meja med užitkom in bolečino oralne fiksacije predstavljena v zgodbi Oralna faza, v kateri pacient, sedeč na zobozdravstvenem stolu, fantazira o svoji zdravnici, čeprav mu le-ta povzroča bolečine: “Predstavljam si, kako odpne zadrgo rožnate uniforme, osvobodi prsi iz modrca, me z njimi poboža, oklofuta po obrazu, jaz pa samo ležim in se slinim. Hočem cuzati njene joške, ampak ne čutim več ustnic. Jebenti, anestetik je začel prijemati.” Čeprav so vodilna nit zbirke Peti okus čutila, se v njihovem ozadju razgalja neka posebna anksioznost bodisi v podobi separacijske tesnobe bodisi v močni želji po družbeni in seksualni osvoboditvi. Protagonistkam se tako sredi utesnjujoče banke kar sami od sebe odpirajo modrčki, njihove fantazije privabljajo neznance na ulici in situacije, ki jih ne morejo več nadzorovati. Nataša Skušek za vsako zgodbo ustvari posebno formo, saj vsaka izmed njenih junakinj na drugačen način zaznava čas in prostor. V zgodbi Binkošti se odloči za tedenski opis dogodkov po posameznih dnevih, v zgodbi Odmerki prikaže bolezensko stanje junakinje skozi celoto dneva, neodzivnost zdravnikov pa se razgrne v rubrikah, ki nosijo naslove Do konca tedna, Kasneje, Naslednje dni in Prepozno. V zgodbi z naslovom Sestanek prikaže različne poglede na blokovsko tematiko iz vidika družinskih članov, poštarja in zapisnikarja. Zanimive so tudi prigode, ki odslikavajo razmišljanje najstnice – kot sta zgodbi Partianimal in Čilaout – kjer nam besede v oklepajih sporočajo, kaj v resnici najstnice čutijo in kako je lahko to v diametralnem nasprotju z njihovim obnašanjem. Naj omenim še Sličice, ki v enostavčnih povedih skicirajo meščane v trgovini, mesnici, na ulicah in v parku, ki jih povezujejo nevidne vezi in neizrečeni komentarji. Če bi spregovorili iskreno in prizemljeno, bi ugotovili, kako so si v svojem čustvovanju in ravnanju podobni, kako ranljivi smo v svojem bistvu kot ljudje in obenem kako močni bi lahko bili, če bi bili iskreni in milostni do sebe in drugih. Za konec bi lahko rekli, da je zbirka Peti okus namenjena vsem generacijam, zlasti tistim, ki v najstniških letih razvijajo svoj “okus” za fabulo in kritiko, saj jih zgodbe vabijo že s svojo zabavno formo, obenem pa jim nalijejo čistega vina glede odcepitve od družine in razkrinkavanja družbene utopije. Čeprav Nataša Skušek na nek način priznava, da bomo vsakič znova “padli” na istih obsesijah, strahovih in psiholoških fintah, se tudi zaveda, da nas vsak padec znova in znova ojača v naših povezovanjih in stremljenjih ...

Zgodba o ravnatelju, katerega intimni posnetki so krožili po spletu in v rumenih medijih, je za seboj pustila smrtno žrtev in nekaj preživelih bližnjih. Med njimi je tudi najstnica, 16-letnica, najranljivejša bližnja, ki se je dolgo čutila kriva za smrt svojega očeta. Po desetih letih se je znova ozrla nazaj in premislila svojo pot od takrat do danes in v čevljih odrasle ženske nam bo povedala, kako je ne le preživela, pač pa zacvetela, ne da bi morala dogodke iz preteklosti zakopati v nezavedno. Z Ano Kamenik, ravnateljevo hčerjo, se bo v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Cirila Štuber.

Razstava »Gremo na morje« v Mestnem muzeju Ljubljana nas popelje na nostalgično potovanje skozi zgodovino dopustovanja, a hkrati odpira tudi širšo zgodbo o tem, kako se je turizem sploh začel. Zgodba turizma namreč sega globoko v preteklost. Ljudje so sprva potovali iz nuje – zaradi iskanja hrane, vode ali varnosti –, že v času starih civilizacij pa so se na pot odpravljali tudi iz verskih razlogov, kasneje pa tudi iz želje po znanju in izkušnjah, spoznavanju drugačnih ljudi in kultur. Že v 17. stoletju so se mladi evropski aristokrati odpravljali na znamenite Grand Toure, dolga izobraževalna potovanja po Evropi, ki so veljala za pomemben del njihove vzgoje in družbenega prestiža. Ideja potovanja za užitek se je nato v 19. stoletju povezala z obiskovanjem morja, ki je bilo sprva privilegij elite, a se je z razvojem prometa, predvsem železnice in parnikov, postopoma razširila med širše družbene sloje. Pomembno vlogo pri tem so odigrali tudi zdravniki, ki so morje priporočali kot vir zdravja in dobrega počutja. Fotografije, razglednice in drugi predmeti oživljajo prve stike Ljubljančanov z morjem ter spominjajo na leto 1857, ko je Južna železnica povezala Ljubljano s Trstom. To je spodbudilo razvoj obmorskih letovišč, kot je Portorož, razvijati pa se je začela tudi turistična misel. Med obema vojnama so obalo začeli odkrivati tudi manj premožni sloji – predvsem matere z otroki, za kar si je prizadevala tudi takrat novoustanovljena organizacija Jadranska straža, pravi razcvet množičnega dopustovanja pa je nastopil v času socialistične Jugoslavije, ko je bil oddih v posebnih počitniških domovih in prikolicah prvič omogočen tudi delavskemu prebivalstvu. Tako je morje postalo prostor sprostitve, druženja in skupnih doživetij, ki so zaznamovala generacije. Nostalgični spomini, vpogledi v preteklost, razmisleki o razvoju turizma pa ne govorijo le o nekdanjih skupnih identitetah in hrepenenju po morskem oddihu, ampak prinašajo tudi spoznanja, kako se družba in kultura življenja spreminjata, nenazadnje pa velja potrkati tudi na okolijsko zavest.Sogovornica: umetnostna zgodovinarka Barbara Savenc, soavtorica razstave Gremo na morje, MGMLFotografija: Mire Cetin (1922–2016), Deviška terasa, 1954, olje na platnu (Mestni muzej Ljubljana)

Letos mineva 50 let od začetka obratovanja trboveljskega dimnika, enega najbolj prepoznavnih simbolov Zasavja. Objekt, ki je desetletja služil energetiki, danes dobiva tudi nove vsebine. Med njimi je kulinarično doživetje Večerja v dimniku, ki obiskovalcem omogoča vstop v sam dimnik in drugačen pogled na industrijsko dediščino.

Danes zaznamujemo dan državnosti, v spomin na formalno razglasitev Slovenije kot samostojne države pred natanko petintridesetimi leti. Da Slovenija postane suverena in neodvisna država, smo izglasovali na plebiscitu, 23-ega decembra 1990. Na omenjeni dan se je na volišče v Novem mestu odpravila tudi Jelisava Dobovšek Sethna – Biba, kot jo kličejo prijatelji. Zgodba je toliko bolj posebna, ker je v mesto ob Krki, sicer svoj rojstni kraj, prišla iz Tokia.

Letošnja prejemnica Lavrinove diplome, ki jo podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev, je Judit Reiman, vsestranska posrednica slovenske kulture na Madžarskem. Najstarejša slovenska založba Mohorjeva družba pa letos obeležuje 175. obletnico delovanja – redno letno srečanje je potekalo v Celju. V Graslovem stolpu v Slovenski Bistrici pa je na ogled spremljevalna razstava 6. mednarodnega trienala keramike UNICUM z naslovom Od tradicionalne do sodobne keramike – Zgodba o solnici.

Backrooms temelji na viralni zgodbi, ki se je začela konec prejšnjega desetletja razvijati na podlagi najdene fotografije. Ta prikazuje prazen pisarniški oziroma trgovski prostor s spuščenimi stropi in neonsko osvetljavo, vse v rumenkastih odtenkih in odprto daleč naprej, kot da prostoru ne bi bilo konca. Objavo na spletnem omrežju je spremljalo srhljivo besedilo o izgubljenih dimenzijah, v katere lahko padeš kot v hroščasti videoigri in kjer zmeraj nekaj preži nate. Zmes boleče vsakdanje podobe in tega lovecraftovskega izhodišča je v naslednjih letih navdihnila številne ustvarjalce, ki so pisali zgodbe, programirali videoigre in snemali kratke filme. Najuspešnejši med zadnjimi je bil Kane Parsons, ki je pri šestnajstih, torej še v srednji šoli, posnel kratki film Backrooms o snemalcu, ki vpade v tak prazen prostor in tava od sobe do sobe, dokler ga na koncu ne začne loviti nekakšna pošast. Film je bil uspešnica in ima danes 84 milijonov ogledov, Parsons pa je nadaljeval s serijo povezanih filmčkov, po večini dolgih le minuto ali dve. Kmalu ga je opazil Hollywood in tako je Parsons pri dvajsetih dobil priložnost posneti Backrooms kot celovečerni film. Pri tem so se mu kot producenti pridružili številni uveljavljeni avtorji grozljivk, z Jamesom Wanom, Osgoodom Perkinsom in Shawnom Levyjem vred. Tako je dobil 10 milijonov dolarjev proračuna ter ga izkoristil za kompleksen in morbiden set ter zvezdniško zasedbo, ki vključuje nominiranca za oskarja Renate Reinsve in Chiwetela Ejioforja. Film izredno učinkovito dopolni podobo, vzdušje in neugodje kratkih filmov ter razširi obete, ki jih je bilo mogoče slutiti že iz izvirne spletne objave fotografije. Zgodba je zastavljena v duhu serij, kot je Območje somraka, kjer spremljamo običajno življenjsko zgodbo, v kateri se zgodi odmik v resničnosti. Tukaj imamo ločenca Clarka, faliranega arhitekta, ki se trudi s trgovino s pohištvom, v kateri tudi živi in kamor nikoli ne vidimo zaiti niti ene stranke. Neke noči v kleti odkrije prehod skozi steno in ta ga pripelje v skriven, očitno neskončen svet. Sprva je videti, kot da bi se njegova trgovina še nadaljevala, le da je vsaka soba po svoje napačna. Nekatere so videti kot v hiši iluzij, druge imajo tapecirane strme klančine, iz tretjih vodijo drobna vrata kot v omaro. Clark izkoristi svoj čut za prostor in celo kartira neki del, toda ko hoče vse to razložiti svoji terapevtki, hitro dojame, da je tik pred odločitvijo, da bi ga dala hospitalizirati. Tako si najde pomočnika, opremijo se s kamero, da bi šli še globlje in dlje. In stvari se seveda zalomijo. Glede na to, kako prazni so ti filmski prostori in da je prav ta odsotnost vsebine in funkcionalnosti tisto, kar jih naredi tako srhljive, je prav zanimivo, kako zelo polni so raznih detajlov, ki namigujejo na nekaj več, vendar tega nikoli ne razkrijejo v podrobnost. Tako je, denimo, v nekaterih prostorih postavljen kartonski model, ki v več jezikih predvaja zvočni zapis iz sonde Voyager, ki drvi skozi medzvezdni prostor. Še bolj povedne oziroma sugestivne so različne samo delno uspešne kopije izgubljenih ljudi in predmetov. Backrooms: Brez izhoda pušča odprta vrata za različne interpretacije same funkcije prostora, usode likov in pomena celotnega dogajanja, tako da številni obsesivni oboževalci že preučujejo vsak kader in namig, da bi lahko uzrli kakšno nit, ki bi jih privedla do višjega pomena. Toda obstaja tudi druga šola. To so tisti, ki film cenijo prav zaradi nedoločnosti in pomenske neoprijemljivosti, zaradi načina, kako z vizualnimi in zvočnimi podobami ustvari presunljivo vzdušje. Zaradi surove pisarniške podobe je vse skupaj boleče blizu grozi, ki jo marsikateri občutijo, ko pomislijo na službo. Na tem mestu je ponovno treba omeniti vzporednico s kozmično grozo v delih H. P. Lovecrafta, ki so nastala pred stotimi leti. Ključni povod tako za Lovecraftovo pisanje kot za navdušenje nad njim je izviral iz znanstvenih dognanj o neznatnosti človeka v primerjavi z neznanskostjo vesolja. In podobno se zdi, da bi v današnji dobi lahko dejali, da je uspeh filma Backrooms in drugih sorodnih del, kot je serija Severance, prav tako povezan s ključnim prelomom v družbi. In najočitnejša tarča se zdi vse neizprosnejši vzajemni odnos med človekom in njegovim delovnim mestom ter porastom brezpredmetnosti samih sebi namenjenih služb, ki jih je antropolog David Graber poimenoval Bulšihti. Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Dejan Kaloper. Iz oddaje Gremo v kino.

Mlada slovenska avtorica Urša Majcen je pred kratkim pri založbi Goga izdala zbirko dramskih besedil z naslovom Vaje z ribo; pred tem je leta 2021 izšel njen pesniški prvenec, zbirka poezije z naslovom ekosistem tišine, dve leti kasneje pa tiskana izdaja dramskega besedila Zgodba o bakrenem kralju. Njen ustvarjalni opus se razteza med poezijo, dramatiko, filmom in performativnimi umetnostmi, zato je pogovor priložnost za vpogled v različne plasti ustvarjanja dramaturginje, dramatičarke, pesnice pa tudi scenaristke in multimedijske performerke.

Zgodba radovednega vprašaja iz pozabljenega romana ... Pripoveduje: Stanislava Bonisegna. Napisala: Nina Mazi. Posneto v studiih Radia Slovenija 2005.

Duhovnik Izidor Završnik je leta 1943 namesto sojetnika stopil pred strelski vod nemških okupacijskih sil v Mariboru. V duhovnika je bil posvečen na začetku vojne leta 1941, star 24 let. Kljub nevarnosti je skrbel za vernike in tvegal lastno življenje, nazadnje pa je bil aretiran. Zgodba odpira številna vprašanja, še kako aktualna za današnji čas, hkrati pa ostaja tudi izziv. Celjski škof msgr. dr. Maksimilijan Matjaž je namreč 26. februarja letos prejel uradno prošnjo za začetek škofijskega postopka za beatifikacijo Izidorja Završnika, potem ko se je zbralo dovolj gradiva in pričevanj o njegovem darovanju življenja iz ljubezni do bližnjega. Postopek za beatifikacijo se je uradno začel 10. marca. Foto: arhiv Škofije Celje

Morje že stoletja pripoveduje svojo zgodbo, razume pa jo le, kdor mu prisluhne s srcem. Pripoveduje: Martina Maurič Lazar. Napisala: Kristina Menih. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci!. Posneto v studiih Radia Slovenija 2011.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Dejan Kaloper. Denis Vrbanec je pesnik, pisatelj in kantavtor mlajše generacije, rojene na prelomu 21. stoletja, predstavnik t. i. milenijcev, o katerih piše v svojem proznem prvencu. Po poklicu je športni pedagog, predlani je izdal pesniški prvenec Minevanja, napisal pa je tudi več kot 100 avtorskih komadov in izdal sedem avtorskih albumov. Glasbo ustvarja pod umetniškim psevdonimom Denis Chills, svoje izkušnje s kajtanjem in deskanjem, ki jih je pridobil med potovanjem po Španiji in Južni Afriki, pa deli z mladimi, ki jih v osnovni šoli poučuje športno vzgojo. Zato ne preseneča, da glavni junak v kratkem romanu Milenijec sanjari o potovanju v Južno Afriko, kjer naj bi med valovi iskal svojo svobodo, eksistencialno izpolnitev in odklop od monotonega vsakdana. Protagonist romana je Miloš, mladoletni odvisnik od ekranov, ki s pomočjo antidepresivov nadomešča eno odvisnost od druge. Mladost preživlja ob igranju videoigric, spremljanju družbenih omrežij in ogledovanju pornografije, zato izgublja stik z resničnostjo, njegov odnos s starši pa je omejen na nekajsekundno komunikacijo. Rojen je bil leta 1993, na repu t. i. milenijske dobe, in ne razume generacije staršev, ki so del življenja preživeli v socialistični Jugoslaviji. Po njegovem mnenju so “stoični, brez čustev, brez kakršnegakoli dvoma o svojem lažnem obstoju”. Ima se za izgubljeno generacijo, ki si ne more privoščiti niti dostojne službe niti najema bivališča, kaj šele nakupa nepremičnine, fizični stik s prijatelji pa postaja vse bolj nedosegljiv in virtualen: “Nič čudnega, da so milenijci tako imenovana “generacija Jaz”. Njihovi starši in stari starši so umirali v vojnah, oni pa umirajo za pristen stik, dotik, prijateljstvo in Big Maca s krompirčkom in kokakolo.” Zgodba se začne v čakalnici pri psihiatru dr. Zaplotniku, kjer se protagonistu podijo po glavi najrazličnejše misli, čas pa si krajša s pogovorom s simpatično vrstnico Klaro, ki je med deskanjem izgubila strica, njena mama pa je večkrat poskušala storiti samomor. Ko Miloš od brata Mitje prejme pismo, da se je po nesreči med deskanjem v Južni Afriki odločil odpotovati v Indijo, se tudi sam odpravi po bratovih stopinjah v afriško vasico Worcester, kjer večino dneva preživi v meditacijskem centru med poglabljanjem vase, vmes pa vsak prosti trenutek izrabi za uživanje na divjih valovih. Roman je razdeljen na štiri tematske sklope. V uvodnem delu pisatelj opisuje “zapor” milenijske duše, ki se zateka v odvisnost od ekranov, saj si ne upa na polno zaživeti v zunanjem svetu. Protagonist opisuje ekstatične občutke sreče med dopisovanjem s Klaro in fantazira o pobegu v deželo, kjer bi lahko na lastni koži preizkusil prave valove namesto dopaminskih navalov začasnega virtualnega zadovoljstva. Med drugim se sprašuje, kakšne vrednote in potrebe bodo postale del vsakdana milenijcev, če so njihovi možgani že zdaj zapolnjeni z dražljaji, ki jih ne morejo sproti predelati: “Ali bodo še znali slišati glasbo, ki so jo skladali njihovi predniki? Jih bo ganila Debussyjeva Mesečina – Claire de lune? Ali bodo poslušali samo še računalniško narejeno, ponavljajočo se, nečustveno, umetno glasbo?” In malo naprej nadaljuje: “Ali bodo pogledi na zaslone postali pomembnejši od iskrenega pogleda v oči? Bodo sploh sposobni razumeti, kaj pomeni ljubiti sočloveka? Ali bodo morali to poiskati po Googlu? Ali bodo v brskalnik vpisovali vprašanje “Kako nekoga ljubiti?”” Ker so posamezna poglavja romana Milenijec zasnovana kot izmeničen preplet dogajanja v Sloveniji in Južni Afriki, se morata bralec in bralka precej zbrati, da lahko sledita nenehnemu dramaturškemu preskakovanju, ki v četrtem sklopu doseže nenaden obrat in celotno zgodbo postavi povsem na glavo. Diagnozama depresije in anksioznosti se tako pridruži še diagnoza shizofrenije, ki poleg jemanja antidepresivov na bazi benzodiazepina terja še uporabo visokih odmerkov citaloprama, namenjenega zdravljenju panične in obsesivno-kompulzivne motnje. Čeprav protagonist po predoziranju z antidepresivi naveže z očetom veliko bolj pristen odnos, ki temelji na poglobljenem pogovoru, se izkaže, da psihiater ne opravi svojega dela – deloma zato, ker ima tudi sam probleme z odvisnostjo, deloma pa zato, ker ne dojame dometa, ki ga ima kompleksna patološka struktura njegovega varovanca. Vrbanec se sicer zelo resno in večplastno loteva problematike odvisnosti od sodobnih elektronskih naprav, vendar dramaturška struktura romana Milenijec zaradi pomanjkljivo razdelane zgodbe ves čas peša, zato tudi zaključek deluje precej nerealistično in privlečeno za lase. Zdi se, da je Vrbanec po eni strani skeptičen do tega, da bi bilo odvisnost mogoče pozdraviti tako, da bi ena razvada nadomestili drugo, po drugi strani pa je skeptičen tudi do dela psihiatrov, ki eksperimentirajo z antidepresivi, ne da bi se dovolj zavedali, da lahko povečana konzumacija pahne človeka v težko psihozo in samomor. Zanimivo je zaključno poglavje, v katerem se Miloševa zavest zaradi ponovnega predoziranja s tabletami počasi izklaplja kot zaslon računalnika, ki je razpet med 0 in 1, preskakujoč iz analogne zavesti v digitalizirano paradigmo – kot bi celoten svet postal privid entuziastičnega shizofrenika, ki že od rojstva živi v svojih fantazmah. Za konec lahko rečemo, da Vrbancu sicer manjka pisateljske kilometrine, vendar so njegove lucidne ideje o sodobni družbi hvaležno gradivo za morebitne bodoče literarne mojstrovine.

Zgodba o pionirskem podvigu dolenjskih farmacevtov, ki so s podjetjem Dawa sredi Afrike postavili temelje za lokalno proizvodnjo zdravilDawa je danes za milijone prebivalcev Kenije ime farmacevtskega podjetja, napisano na škatlici kakšnega od izdelkov, ki jih je mogoče kupiti v tamkajšnjih lekarnah. Redkokdo pa ve, da so temelje za to podjetje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja postavljali strokovnjaki iz Novega mesta in da danes enega največjih proizvajalcev zdravil v širši regiji ne bi bilo brez nenavadne zgodbe o slovensko-kenijskem sodelovanju. Krka se je namreč v 70-ih letih odločila za pogumno potezo in skupaj s kenijsko državo in lokalnimi podjetniki v Nairobiju ustanovila moderno farmacevtsko tovarno z imenom Dawa, ki je v ta del Afrike prvič prinesla možnost, da zdravila izdelujejo doma. Čez strme vzpone in padce tega ambicioznega podviga nas bo v tokratnih Sledeh časa popeljal zgodovinar iz Znanstveno-raziskovalnega središča Koper dr. Jure Ramšak, nekaj bolj osebnih vpogledov pa nam bodo ponudili tudi odlomki iz spominov Darinke Miklavčič, ki je podjetje nekaj let zelo uspešno vodila. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Izsek iz naslovnice Dolenjskega lista iz 22. oktobra 1976. 

Zgodbice iz starega Atlasa Slovenije, Vir: Atlas Slovenije, Mladinska knjiga in Geodetski zavod Slovenije, Ljubljana, 1985,  slike: Artistly, bere Nataša Holy

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Roman z naslovom Tudi smetarji pišejo lepe pesmi in podnaslovom Zgodba o petih obsedenostih je prvenec Matjaža Virjenta. V Prologu je navedeno, da sta leta 2016 izginila ženska in moški, lastnica zasebnega lokala Margita in smetar Jakob, slikar brez diplome in pesnik. Na kraju, kjer so bila razmetana oblačila skrivnostno pogrešane dvojice, je stalo vozilo z odprtimi vrati, v bližini je tičal premražen in prestrašen pes. Kaj se je zgodilo? Pisatelj Matjaž Virjent podaja napeto in vznemirljivo dogajanje nadvse prepričljivo, saj posamezni literarni liki, ki so tako ali drugače povezani, govorijo kar sami. Z izostrenim posluhom za slikanje osebnostnih lastnosti jih prikaže plastično in prepričljivo, tako tiste samozavestne in malce samovšečne kot tudi tihe, odmaknjene in zagrenjene iskalce smisla življenja, utrujene od iskanja, odrinjenosti in družbenega pritiska. Smetar, ki je tudi umetnik, preveč ljubi in se zaradi neuresničenih želja in neuspešnega ljubezenskega prizadevanja znajde v ustanovi za zdravljenje duševnih motenj. Razkrivanje njegove osebnostne podobe, tako stiske kot ljubezenske zamaknjenosti, je najlepši vtis, ki ga napravi roman. Vse skupaj sploh ni preprosto. Roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi v marsičem spominja na vsebinske in slogovne vidike postmodernizma. Očitno je odzivanje na nesmiselno početje človeštva, zlasti vojno; pisatelja se dotikajo znane umetnine in njihovi ustvarjalci in osmišljajo življenje njegovih literarnih likov. Ljudje imajo različna stališča in jih izrekajo naravnost. »Kdor trdi, da smo umetniki paraziti družbe, močno podcenjuje naš destruktivni potencial. Umetniki smo njen smrtonosni virus in za svoje delo ne bi smeli biti plačani popolnoma nič. Ravno nasprotno. Vse skupaj bi morali zapreti v kazensko kolonijo, kakršno je izkusil Dostojevski, kjer bi cele dneve garali in kjer bi hrepeneli zgolj po nekaj urah počitka, topli postelji in kosu kruha.« Tako izvemo, da umetnikov v resnici nihče ne razume, nekateri od njih se zatekajo k silam zla in si namesto prilagodljivosti izberejo katarzično ostrino samouničenja. Pravzaprav jim ni pomoči, saj tudi najbolj beden umetnik na svetu trpi za patološkim narcisizmom. Nekdo od protagonistov pomisli, da bi naš planet lahko rešil le nekakšen družbenopolitični prevrat, kar bi pomenilo, da bi moške dejavnosti, kakršne so vojna, ekocid, imperializem in nasilje, nadomestile bolj žensko obarvane usmeritve, se pravi sočutje, sodelovanje in spoštovanje. Tudi ljubezen ima več obrazov. Margite, tetovirane in mišičaste lepotice ukrajinskega rodu, ne ljubi samo občutljivi in ranljivi smetar, temveč tudi dekle Ela, ki po njenem izginotju začne veneti in obupavati. Margita je vedela, kaj je sreča. Primerjala jo je z internetom – omrežjem pozitivnosti, kamor prebivalke in prebivalci planeta nalagajo svoje iskrene ljubezni, brezpogojna prijateljstva, spoštovanje, sočutje in dobroto ali pa te občutke s svetovnega spleta kratko malo jemljemo. »In, če me v nadaljevanju misliš vprašati, kdo je najbližji stanju konstantne sreče, ti lahko povem, da tisti, ki najbolj uravnovešeno dodaja in jemlje s tega čustveno-energetskega interneta.« Sreča pomeni tudi srečati pravega človeka. Prav srečanje z usodno žensko je obupavajočega smetarja ustavilo, da ni napravil samomora. Ali ima kdorkoli pravico prepovedati uresničitev ljubezni zgolj zato, ker ne ustreza družbenim, spolnim, telesnim, ideološkim, verskim, generacijskim ali kakršnim koli že vrednostnim razporeditvam? Demokratični človek bi odgovoril, da tega ne sme nihče, noben oblastnik, direktor, far ali lastni starši. Vsakdo o tem odloča sam. Že že, toda vse prevečkrat je posamezno življenje videti popolnoma razvrednoteno in nepomembno. Nihilizem in resigniranost sta samo dve sporočilni usmeritvi Virjentovega romana. S poznavanjem filozofije oriše pet obsedenosti – ustvarjalnost, telo, vojno, samodestruktivnost in smrt. Na koncu je mogoče najti odgovor, kaj se je pravzaprav zgodilo z Margito in Jakobom. »Spoznanje o nepomembnosti nekega življenja (in s tem lastne ničevosti) se mi je na ozadju Obijeve agonije izrisalo kot zgolj eno izmed elementarnih dejstev planeta, na katerem živimo.« Obi je ime zapuščenega psa. V romanu je poleg nizanja življenjskih resnic tudi veliko humorja in ironije. Pisatelj v jezikovno bogatem slogu v pokončnem in ležečem tisku ter z rabo velikih črk potuje od notranjega doživljanja literarnih oseb in palete čustev do odzivanja na družbene razmere in sprejemanja umetniških dosežkov. Roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi je, kot smo omenili, prvenec, vendar v marsičem zrelo in v kakovostno celoto urejeno umetniško delo. Publicist, kritik in literarni ustvarjalec Aljaž Krivec na zavihku platnice piše, da je bil roman nominiran za nagrado novo obzorje. Izginotje, s katerim se pisanje začne, se po njegovem mnenju zgodi na ozadju celotne zgodovine sveta, razpršene po površini globusa. Roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi je heterogen in se, kot pravi Krivec, enako posvečeno zavezuje tako klasični kot popularni kulturi, gostilniškemu čveku in visoki filozofiji; sprehodi se od proze do poezije in prispe do esejističnih odlomkov ter sočasno pripoveduje napeto, prodorno in tudi humoristično zgodbo.

»To je priljubljen zaplet ruskih pravljic. Naš junak, mladi sovjetski tožilec, je kot kakšen protagonist pravljice obkrožen z neznanim. Ne razume sveta, v katerem živi.« Tako ukrajinski režiser in scenarist Sergej Loznica opiše protagonista svojega najnovejšega celovečernega filma Dva tožilca, ki si ga je slovensko občinstvo v sekciji Kralji in kraljice lahko ogledalo že na novembrskem Liffu, ta teden pa je prišel tudi na redni spored. A medtem ko v pravljicah dobro praviloma premaga zlo in junak živi srečno do konca svojih dni, mladega sovjetskega tožilca čaka vse drugačna usoda. Ironično je, da si s poštenostjo in zaupanjem v pravičnost tako pravnega kot političnega sistema svojo usodo v resnici zapečati kar sam. Film Dva tožilca je nastal po istoimenski literarni predlogi fizika in pisatelja Georgija Demidova, ki je večino svojega življenja preživel v sovjetskih gulagih in od tam črpal tudi snov za svoja književna dela. Novela Dva tožilca je objavo dočakala šele štirideset let po nastanku, a glede na trenutno politično dogajanje se njena tema dandanes zdi srhljivo sodobna. In prav na tem je svojo filmsko priredbo zgradil tudi Loznica, ki se ni trudil na silo posodabljati pretresljive vsebine, ampak je raje ostal historično kar se le da zvest dogajalnemu okolju novele, in z vrnitvijo v čas najhujših stalinističnih čistk nastaviti ogledalo sodobni družbi. Zgodba ritmično in pomensko zvesto sledi klasičnemu dramskemu trikotniku in gledalca dramaturško natančno vodi od zasnove do katastrofe. Ravnokar imenovani lokalni tožilec skoraj čudežno prejme pismo po krivem obtoženega zapornika iz najstrožje zastraženega oddelka delovnega taborišča in se v mladostni slepi veri v pravičnost boljševističnega sistema odloči zadevi priti do dna. Pri tem seveda naleti na številne ovire, ki močno spominjajo na Kafkov imaginarij, z neskončnim čakanjem in brezštevilnimi zaprtimi vrati vred. Kakor da bi mlademu tožilcu vsa okolica sporočala, naj odneha, preden bo prepozno. Najbolj dobesedno se je Loznica temu svarilu približal v na pol pravljični podobi starega brezrokega moža z leseno nogo, ki v prepolnem kupeju razlaga svoje brezplodno romanje k Leninu. A tožilec, ki »ne razume sveta, v katerem živi«, tudi tedaj ničesar ne razume … Film Dva tožilca je zanimiv zaradi natančne razdeljenosti na sekvence, ki spretno podpirajo stopnjevanje napetosti, zaradi kafkovsko klavstrofobičnega vzdušja, ki se proti vsem pričakovanjem še bolj zgosti, ko tožilec začne iskati pomoč v Moskvi, in zaradi markantnega, a povsem brezizraznega obraza odličnega glavnega igralca Aleksandra Kuznecova. Najbolj pretresljivo pa je seveda to, da je skoraj devetdeset let pozneje vse videno še vedno tako boleče aktualno. Recenzijo je napisala Gaja Pöschl, bere Maja Moll.

Kot je že tradicija, na praznični velikonočni ponedeljek prisluhnemo reviji Koroška poje, ki jo pripravlja Krščanska kulturna zveza vse od leta 1972. "Ko glas žensk postane zgodba" je bil naslov tokratnega koncerta, ki je potekal 8. marca. Z njim so se poklonili skladateljicam, pevkam, zborovodkinjam, instrumentalistkam in glasbenim pedagoginjam. Prek videoportretov smo spoznali njihova razmišljanja o vlogi glasbe in ženske, izvedeli več o njihovem poslanstvu ter prisluhnili njihovi ustvarjalnosti. V celovškem Domu glasbe so nastopili moški pevski zbor Foltej Hartman iz Pliberka, mladinski pevski zbor Oisternig iz Zilje, kvartet Ave, vokalna skupina Tambula, skupina Akzent, zasedba Oktakord, Shifting Roots in Lara Rutar ter projektni zbor Mladina poje. Iz Italije, iz Devina, so prvič na koncert Koroška poje prišli Fantje izpod Grmade, komorni zbor Limbar pa iz Moravč. Prisluhnite jim!!Foto(ORF):Zbor Mladina poje navdušil občinstvo na Koroška poje

Piše: Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Roman igralke in pisateljice Nataše Konc Lorenzutti Vse je postalo plamen sodi med biografska dela. Predstavlja življenje intelektualke in umetnice Lize Hribar, rojene Obereigner (1913–1996). Kiparka je znana predvsem po izdelovanju jaslic, njen odnos do dela je subtilno orisan, pa vendar roman prikazuje še marsikaj. Predstavljeni so tedanje intelektualno življenje, vzpostavitev pomembnih ustanov nacionalnega pomena in pogled na žensko v njenih različnih vlogah. Prikazuje nam političen pogled in polemične odločitve predvsem v povojnem obdobju. Zelo dobro je prikazana podoba Ljubljane z njenimi ulicami in stavbami in s tem je dodan tudi fokus takratnega meščanskega življenja. Pred nami se razgrne življenje Lize in njene primarne in sekundarne družine. Pisateljica se najbolj živo posveča družini Lize in Zorana Hribarja, večkrat pa se pojavljajo liki, ki imajo le statično obliko ali pa so pogoste vesti o smrtih. Delo je obširno in prikazuje širšo sliko. Družinsko drevo je premišljeno orisano, pisateljica prikazuje številne, med sabo prepleteni sorodniki. Natančno se spušča v detajle, ki pričajo o pomembnih ljudeh z gospodarskega, znanstvenega in kulturniškega področja. Poudari na primer povezavo s Tovarno kanditov in sladčic Josephine Šumi, gospodarstvenice, ki je po ločitvi od moža Franca vse vodila sama. Moč in sposobnost žensk avtorica pogosto poudarja. Motiv bombonov se kot nostalgičen spomin pojavlja kot pomembna točka v različnih okoliščinah dialogov. Romaneskna zgodba zelo neposredno govori ljubezenskih razmerjih med znanimi Slovenci, pri čemer ni prizanesljiva do razhodov, ločitev in prešuštev. Zgodba je postavljena v čas, ko so živeli priznani umetniki in umetnice, na primer Lizina tesna prijateljica Lily Novy, pa Ljuba Prenner, Oton Zupančič, Izidor Cankar, Josip Vidmar, France Bevk in drugi. Prav ta del romana je eden izmed močnejših, saj se pred nami razvije bogata plejada družinskih in prijateljskih povezav ter njihovo druženje in razmišljanje. Predstavljeni so kot polnokrvne osebe s svojimi nazori in pogledi na takratno dogajanje. Trpko predstavlja tudi različna izgnanstva posameznikov in njihovih družin. Zgodba teče v sedanjiku, zaradi česar je dogajanje še bolj živo. Pri tem se pisateljica posveča predvsem ženskam in njihovemu delovanju na pisateljskem oziroma pesniškem področju. Roman Vse je postalo plamen je zasnovan na resničnih osebah in dogodkih. kar je značilno za dela Nataše Konc Lorenzutti. Ob tem pa pisateljica ostaja zvesta simboličnemu izražanju in prefinjenemu jeziku: »Minilo bo dolgo poletje, prišla bo jesen, vlakna smisla bodo rumenela, se cefrala, ona pa jih bo nabirala in jih vpletala v tapiserijo, ki ne sme razpasti, saj so bili drugače vsi napori zaman.« Vse je postalo plamen je delo, ki ne prizanaša sistemu, zločinom, nemorali, neetičnemu ravnanju. Poudarja, kako pomembno je biti človek in to, da »Delo je zmeraj blagoslov.«

Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušič. Majo B. Kranjc smo že lahko spoznali kot pesnico, ki je leta 2024 objavila prvenec Mreža na dlani, konec lanskega leta je izšel njen prvi roman Klopotec in skoraj hkrati je prejela še nagrado modra ptica za še neobjavljeno delo, tako da bomo njen drugi roman lahko brali že letos! Zdi se, da je Maja B. Kranjc doživela nenaden ustvarjalni razcvet, a pravzaprav gre za vseživljenjsko gojenje veščine, saj v pesniški zbirki Mreža na dlani lahko preberemo, da se s poezijo sooča že od otroštva. Avtorico je pot vodila od dramaturgije do psihologije, zato nas ne preseneča, da se roman Klopotec ne razpira v široko zastavljeno zgodbo, temveč gre v globino in se odvija na ravni čustev, notranjih doživljanj in odnosov. Vse zunanje praktično odpade, v kratkih poglavjih se izmenjujeta glasova Vere in njene hčerke Nine, zadaj slišimo zvok klopotca, ki je včasih tišji in počasnejši, spet drugič pa glasno tolče v neusmiljenem ritmu. Klopotec iz naslova je osrednja metafora romana, je tisto, kar si mati in hči delita, čeprav tega dolgo ne vesta. Obe ga čutita v trebuhu in v prsih, ta klopotec, ki je pravzaprav ime za tesnobo in osamljenost. Vsaka zase se v samoti borita s temi občutki. Kar ju združuje, ju hkrati tudi ločuje, zaradi tesnobe se ogradita tako druga od druge kot tudi od sveta nasploh. V ospredju romana je zapleten odnos med materjo in hčerjo. Vera je mamo izgubila, ko je bila še otrok. Njeno otroštvo se je takrat končalo, saj je morala stopiti v prevelike mamine čevlje in prevzeti skrb za starejšega, a manj zrelega brata. Strogi oče je pričakoval, da bo prevzela gospodinjsko in skrbstveno delo ter da bo odgovorna, vestna in resna. Merila, ki so veljala zanjo, so bila za njenega brata drugačna, bolj ohlapna. Morda si zato kasneje ne želi otrok, morda je skrbela že dovolj. Verina želja je bila, da bi živela sama, da bi učila in pisala, zato se sprva ne želi vezati s Tinetom, ki jo sicer očara, a čuti, da je med njima preveč razlik. Njeno življenje se zasuče v drugo smer, ko zanosi. Otrok jo je prisilil k vrnitvi k Tinetu, razmišlja Vera, in ta otrok jo od njega začne oddaljevati. Tine je presrečen, ona pa je obupana v krču poporodne depresije. Občutek osamljenosti se dodatno poglablja zaradi stigme. Komu bi sploh lahko povedala, da otrok v njeno življenje ni prinesel veselja, ampak še več skrbi in bolečine? Uteho začne iskati v alkoholu. Medtem že zaslišimo drugi pripovedni glas: Nina ponudi otroški pogled na Vero, Tineta in njun odnos. Začutimo lahko njeno željo po materini toplini, a Vera tega ne zmore. Po ločitvi se odnos med materjo in hčerjo le še ohladi, Vera je do Nine stroga, nepopustljiva in nadzorovalna. Nina možnost drugačnega življenja vidi z Bojanom in ko z njim nepričakovano zanosi, se veseli nove družine, ki jo bosta skupaj ustvarila. A mladostna idealizacija kaj kmalu zbledi, saj je Bojan nasilen in oblastniški, k čemur njegove težave z alkoholom ne pripomorejo. Tako Vero kot Nino spremljamo od dekliških let naprej, roman pa spretno preskakuje v času, saj prizore filmsko niza v kratkih poglavjih. Dogajanje je razpeto v širok časovni lok, a ni preobloženo. Avtorica Maja B. Kranjc je precizno odbrala ključne momente za razvoj glavnih junakinj, ker pa je roman tako zelo osredotočen na notranjost Vere in Nine, se bralci težko orientiramo, kje in kdaj se pravzaprav nahajamo. Ko se Vera loči od Tineta, izvemo, da se je osamosvojila na isti dan kot država – šele na tem mestu je prvič jasno, kdaj se zgodba dogaja in to je ena redkih orientacijskih točk v romanu. Roman se tako zelo osredotoča na notranjost, na tisto, kar se dogaja v posameznici, in na tisto, kar se dogaja v družinski celici, da popolnoma odmisli širšo, družbeno dimenzijo. Posebej za Ninino zgodbo se občasno zdi, da bi se lahko dogajala tudi petdeset let prej, le v njenih pogovorih s samozavestno, odločno in svobodomiselno prijateljico Sandro, ki jo spodbuja, naj Bojana zapusti, dobimo občutek, da se zgodba dogaja v sedanjosti oziroma bližnji preteklosti. Lažje bi razumeli tudi Verin občutek osamljenosti, krivde in sramu ob poporodni depresiji, ki je sicer še danes tabu, a vseeno nekaj, o čemer smo bolj ozaveščeni kot v poznih sedemdesetih oziroma zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko Vera najverjetneje sploh ni vedela, kaj se z njo dogaja. Poleg psihološkega raziskovanja likov se roman osredinja tudi na vzorce, ki jih podedujemo od prednikov. Čeprav Verina mama v romanu nikoli ne spregovori, se izkaže, da je tudi ona čutila klopotec v trebuhu. Zgodba kaže nekakšno napredovanje, od Verine mame, ki s klopotcem ni zmogla živeti, prek Vere, ki se je z njim borila po svoje, z alkoholom in pisanjem poezije, do Nine, za katero lahko ob koncu optimistično upamo, da ji bo uspelo razbiti okove podedovane travme. Prav tako se zasveti možnost, da bosta Vera in Nina premostili razdaljo, ki se je z leti ustvarila med njima, ter vzpostavili bolj pristen in topel odnos. Roman tako deluje očiščevalno, saj sporoča, da je mogoče zaživeti drugače in da za to nikoli ni prepozno. Veliko vlogo pri tem ima za obe junakinji prav pisanje – to je poleg klopotca, ki se vrtinči v njunem drobovju, še ena stvar, ki jo imata skupno. S pisanjem ta klopotec pravzaprav premagujeta. Vera poezijo piše ponoči, ko ima čas in mir, Nina v najstniških letih poskuša tudi sama, a jo od pisanja odvrne prav Vera, ki njene pesmi brez dovoljenja pokaže stricu. Nina to občuti kot izdajo in pisanje za dolga leta opusti, želja pa v njej ponovno vzbrsti, ko se po ločitvi in bolezni sooča s svojo preteklostjo, s klopotcem. Roman je tako tudi svojevrstna hvalnica terapevtski in katarzični moči besed, izlitih na papir. Moški liki v romanu nastopajo samo obrobno, a vendarle je vredno omeniti, da jih je Maja B. Kranjc prikazala plastično, in ne zgolj stereotipno v vlogi antagonistov. Tine, Verin mož in Ninin oče, si želi, da bi družina ostala skupaj, a ga Verin hlad potiska vse dlje od doma. Ne on ne Vera nista dovolj čustveno opremljena, da bi odnos lahko rešila. Nina ima pravzaprav več lepih in toplih spominov nanj kot na Vero, pa vendar Tine v njenem življenju nima večje vloge in v celoti zbledi v Verini senci. Ninin partner Bojan je Tinetovo nasprotje, bolj je podoben Veri, saj je oblasten in obsojajoč, s taščo pa si delita tudi odvisnost od alkohola, na nek način postaneta zaveznika, zaradi česar postane Nina še bolj priklenjena nanj. Bojan je do Nine in do njunega sina Petra tako verbalno kot fizično nasilen, a se v ozadju nakazujejo tudi njegovi notranji boji, posebej z odvisnostjo, ki se je zmore rešiti. Roman je do njega prizanesljiv in dopušča, da se lahko spremeni, vendar pa z jasnim sporočilom, da gre za odnos, od katerega se mora Nina oddaljiti. Kdo smo brez tistih, na katere nas vežejo nevidne niti, se sprašuje roman Klopotec. Oblikujejo nas družina, odnosi, ki jih pletemo z ljudmi okoli sebe. Roman se osredotoča predvsem na družinske in partnerske vezi, na družino kot osnovno celico. Odsotnost širše družbene dimenzije sicer povzroča dezorientiranost v času in prostoru, po drugi strani pa ustvari toliko bolj precizno izrisane psihološke portrete glavnih junakinj. Dogajanje teče gladko in čeprav zajema dolgo obdobje, je avtorica dobro izbrala in izpostavila ključne momente v življenju protagonistk. Roman Klopotec je suveren prehod Maje B. Krajnc od poezije k prozi, pri čemer je avtorica ohranila poetičnost jezika in slogovno izpiljenost. Kljub nekaterim pomanjkljivostim lahko rečemo, da je to tenkočuten roman, ki bo gotovo nagovoril marsikaterega bralca, in predvsem bralke, in da se že veselimo njenega drugega romana.

Umetno generirane podobe nastajajo v enormnih količinah in ločevanje med umetnimi in pravimi v številnih primerih ni več stvar izostrenega očesa. Naj gre za podobe z vojnih območij ali za ljudi, samo na podlagi prepričljivosti same podobe, ki jo gledamo, se danes le stežka odločimo, ali gledamo realno sliko oziroma posnetek ali ne. Problem s prepoznavanjem lahko imajo tudi biometrični sistemi, ki se danes uporabljajo že marsikje, recimo za avtomatizirano prehajanje meje. Možnosti za zlorabe, manipulacije in poneverbe so visoke, občutek nezaupanja in negotovosti pa vse bolj vseprisoten. Kje se v tem trenutku pravzaprav nahajamo in kakšne so aktualne strategije za naslavljanje določenih neželenih stranskih posledic vedno zmogljivejših modelov umetne inteligence? O vsem tem smo v Podobah znanja govorili s prof. dr. Petrom Peerom, predstojnikom Laboratorija za računalniški vid na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.

Kdo je prijatelj? Nekdo, ki mu zaupaš. Z njim se zabavaš. In sanjaš … Pripoveduje: Gašper Jarni. Napisala: Alenka Kramer. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci!. Posneto v studiih Radia Slovenija 2011.

In zdaj nekaj povsem drugačnega. Sicer gremo v središče Ljubljane, a po drugačnih opravkih, kot bi se pričakovalo. Središče Ljubljane – ta antični pojem, kjer se je vsa moč, vpliv in usodnost naroda skoncentrirala na enem kvadratnem kilometru – je bilo v preteklem tednu prizorišče tudi nekoliko drugačne drame. Drame v prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Hočemo povedati, da so ob običajnem naboru tamkajšnjih in javnosti znanih sociopatov na sceno stopili tudi tisti manj izpostavljeni. Kot zdaj že nekaj mesecev, se obnova ljubljanske Drame in z njo kulturnega hrama vseh Slovencev, ne začne zaradi nasprotovanja sosedov. »Nasprotovanje sosedov« je po dnevnih pozdravih najbolj uporabljana besedna zveza v Sloveniji, in tokrat se širi po ulicah z mitskimi imeni, ki obkrožajo Dramo. Zgodba je sila enostavna. Obnova bi bila seveda hrupna, prašna, prostorsko potratna, zmotila bi mir in parkirišča stanovalcev tam ene ulice in tam ene bajte. Če ne moreš zmotiti miru sosedov v Halozah, kako so investitorji pričakovali, da bodo lahko zmotili mir stanovalcev v središču Ljubljane? Sploh po fiasku z obnovo Plečnikovega stadiona. Kakorkoli; obe strani javkata v javnosti. Tako stanovalci kot umetniki oziroma dramski igralci, ki zmrzujejo in se gredo gledališče v nekem skladišču. In ko razumni prebere vse javne nastope, oziroma sporočila za javnost, ki jih obe strani plasirata v medije, je jasno predvsem eno. V tisti ogroženi hiši, primerno se imenuje Nemška hiša in je elitna lokacija sredi elitnih lokacij, stanuje kar nekaj odvetnikov. Ali pa premožnežev, ki si lahko privoščijo dobre odvetnike. Čeprav bi bilo čudno, ako bi na elitni lokaciji v središču Ljubljane ne živela manjša komuna juristov. Kajti jezik, ki ga uporabljajo stanovalci med blokiranjem začetka graditve, je vrhunsko pravniški. Suh. Zakoni in dejstva in pravice in tako naprej in tako nazaj. Tako je izjava dramskih umetnikov v primerjavi s sporočilom stanovalcev eno samo jamranje in pozivanje na nekakšne nepravne, humanistične in občečloveške kategorije. Jasno, da v skromni radijski oddaji ne moremo biti razsodniki in da zaradi spora med umetniki in odvetniki ne moremo fabricirati globljih razmislekov – poskusimo pa vseeno lahko! Osrednje vprašanje današnje analize je: »Koliko naj bo v družbi odvetnikov in koliko naj bo umetnikov?« Kakšno naj bo razmerje med njimi? Na prvi pogled bi rekli, da gre za dve kategoriji, ali poklica, ali stanja duha, ki si ne bi mogla biti bolj vsaksebi. Pa nič ni dlje od resnice. Oboji živijo v zablodi. Umetniki v zablodi, da lahko z umetnostjo izboljšajo družbo, odvetniki v zablodi, da je mogoče družbo izboljšati s pravom. Kot smo se naučili, je družbo mogoče izboljšati s prisluhi, a o tem kdaj drugič. Najbolj preprosto bi bilo, če bi imeli v družbi enega umetnika na enega odvetnika. Ampak to se ne zdi realno, ker bi imeli v Drami potem same monodrame, en odvetnik pa je kljub temu sposoben preprečiti zaprtje ulice. Bolj razumno se zdi, da bi imeli na enega odvetnika deset umetnikov, a to bi nas popeljalo na pot brezzakonja, kjer bi hipiji zganjali gledališče v parkih in na rečnih bregovih, družba kot organizem, ki ga skupaj drži zakonodaja, pa bi razpadala. Tako smo po preučitvi dejstev in pregledu evidenc tako odvetniške zbornice kot združenja dramskih igralcev prišli na plano s številko: trije umetniki na enega odvetnika. Trideset umetnikov na deset odvetnikov. Tristo umetnikov na sto odvetnikov, tri tisoč umetnikov na tisoč odvetnikov. Ta številka se nam zdi umetniško-odvetniški zlati rez slovenske družbe in predlagamo, da se je v prihodnje držimo, pa bomo lahko obnavljali gledališča, sploh pa bomo lahko uveljavljali pravila pravne države. Obstaja pa problem, da razmerje tri proti ena deluje zgolj in le v središču Ljubljane. Če pogledamo razmerje recimo v Celju, kjer sicer imajo tako odvetnike kot umetnike, je to drugačno, da ne govorimo o slovenskem podeželju, kjer ni niti umetnikov niti odvetnikov. Je pa res, da je obnova kulturne infrastrukture na podeželju tako redka, da se celo najbolj nestrpni sosedje nimajo priložnosti pritožiti. Kaj šele najeti odvetnika. Kako se bo končal spor, oziroma kdaj se bo začela obnova Drame? Država, ki je vsaj za zdaj na strani umetnikov in ne odvetnikov, grozi z nekakšnimi razlastninjenji; ta bo verjetno morala sprovesti slovenska vojska, pa še to bo težko, kajti kot vemo, je odvetniško pero ostrejše od meča. Obstaja pa še ena možnost Pozivamo igralce ljubljanske Drame, da na javnem prostoru med Gregorčičevo in Gradiščem postavijo oder na prostem in brezplačno širnemu slovenskemu občinstvu v slogu partizanskega gledališča odigrajo dve predstavi … Prvi večer Brechtovo Malomeščansko svatbo, da se spomnimo, kako zelo zlagan je lokalni hohštapleraj, drugi večer Cankarjev Za narodov blagor. Da se spomnimo, kaj je to nacionalni interes.

Kako je pomladne dneve pričakala družina gozdnih telohov … Pripoveduje: Mojca Ribič Napisala: Živa Agrež. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1990.

Zgodba o skrivnostni ženski je vezana na arheološko najdišče Rifnik. To je zelo markanten hrib na severnem obrobju razgibanega Kozjanskega, južno od Šentjurja, ki obvladuje pokrajino in s svojo stožčasto obliko dolini ob reki Voglajni daje posebno mikavnost. Zato ne preseneča, da je bil Rifnik bolj ali manj nepretrgano poseljen v vseh pomembnejših zgodovinskih obdobjih. Arheološki park Rifnik pa stoji na kraju največje poznoantične naselbine na Slovenskem.

Kaj se zgodi, če se snežaki spremenijo v dinozavre in snežne čarovnice. Pripoveduje: Romana Šalehar. Napisala: Elke Bräuling. Prevedla: Jana Milčinski. Posneto v studiih Radia Slovenija 1996.

Sredi februarja je nenadoma povsod zadišalo po pustu … Pripoveduje: Marijana Brecelj. Napisala: Bina Štampe Žmavc. Posneto v studiih Radia Slovenija 1990.

Toni Mulec je v brlog pripeljal neverjetno zgodbo o porazih, solzah, požaru in zmagi. Priprave je začel na kolesu, ker motorja preprosto ni imel. Bančni račun je bil prazen, v nahrbtniku pa namesto sendviča bencin. Ko je sredi puščave ostal brez goriva, so mu prividi pokazali smer, naposled pa ga je rešila JCB "kombinirka". Nekaj tednov pred dirko je požar v pepel spremenil družinsko gospodarsko poslopje, a je Toni kljub temu in tudi s pomočjo srčnih podpornikov kot Feniks vstal iz pepela in domov pripeljal prvo slovensko zmago na Dakarju. Vrnil se je kot kralj peska in hitrosti. Spustite sklopko in odprite gas v Dakarski podkast. Po dveh urah in pol boste na cilju vsebinskega brzinca v ustih čutili žejo in puščavski pesek, predvsem pa povsem rugače razumeli zmagoslavje popolnega outsiderja, ki je sebi in svetu dokazal kako se dirka s srcem! Aja, pa Jure je šel Tonija kar trikrat počakat na Brnik!.ZAPISKI:Pot na Dakar 2025:https://youtu.be/Ef6F_f8zLRYO dakarskem stroju:https://www.amzs.si/motorevija/avtomobili/dozivetja/2025-02-28-dozivetje-dakarska-zverPrvi obisk Tonija v brlogu:https://youtu.be/7q95f8PYPM4.IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebastjan_plevnjak/⁠⁠⁠⁠⁠

Kaj se zgodi, ko za bolezen, s katero se rodi otrok, ni zdravila? Ko se je pred petimi leti rodil deček Urban, zdravila za njegovo redko gensko bolezen ni bilo. Njegova mama Špela se je v želji po pomoči svojemu otroku in vsem drugim otrokom z isto boleznijo povezala z zdravniki, raziskovalci in strokovnjaki iz vsega sveta, da bi razvili novo zdravilo, ki bi Urbanovo bolezen pozdravilo, izboljšalo ali vsaj ustavilo. Uspelo ji je! Iz osebne stiske je nastal projekt, ki je privedel do razvoja zdravila Urbagen — enega redkih na svetu, razvitih brez sodelovanja velike farmacevtske družbe. Zgodba o pogumu, sodelovanju in vprašanju, kako danes nastajajo zdravila za redke bolezni, je zgodba tokratne Intelekte. Foto: UKC Ljubljana Sodelujejo: Urbanova mama dr. Špela Miroševič (Fundacija CTNNB 1), njegov nevrolog prof. dr. Damjan Osredkar (Pediatrična klinika Ljubljana), vodja raziskovalne skupine, ki je razvila samo zdravilo, prof. dr. Leszek Lisowski (CMRI Sydney) in raziskovalec, ki se je projektu pridružil že na samem začetku, dr. Duško Lainšček (Kemijski inštitut Ljubljana).  Fundacija CTNNB 1 TUKAJ

... za katerem so vzdihovale vse muce. Pripoveduje: Judita Zidar. Napisala: Tatjana Kokalj. Posneto v studiih Radia Slovenija 1999.

Babica plete šal za vnučke … Pripoveduje: Stanislava Bonisegna. Napisala: Valerija Skrinjar Tvrz. Posneto v studiih Radia Slovenija 1999.

Po slovenskih vaseh je še danes mogoče opaziti rdeče traktorje z velikim napisom Štore. Med letoma 1977 in 1985 so v novozgrajeni tovarni v bližini Celja, ki je delovala v okviru kooperacije Železarne Štore in italijanskega giganta Fiata, izdelali več kot 35 tisoč traktorjev različnih modelov. Tovarno, ki je zaposlovala tudi do 320 ljudi, so zaradi finančnih težav nenadoma zaprli pred natanko 40 leti. Kakšna je zapuščina legendarnih "Štoročanov"? Koliko domačega znanja je bilo v teh traktorjih? In kaj je bilo v resnici v ozadju propada proizvodnje? V radijskem dokumentarcu Vala 202 poleg zgodovinskega in gospodarskega konteksta slovensko industrijo traktorjev umeščamo tudi v širši okvir sodobnega kmetijstva in tehnološkega razvoja. Sogovorniki: Jan Golavšek (lastnik traktorja Štore), Emil Amon (nekdanji zaposleni), Marjan Mačkošek (dolgoletni član poslovodstva Železarne Štore), Viktor Jejčič (strokovnjak za traktorje), Igor Lukić (kmetovalec in mehanik).

Kaj če bi nenadoma začeli pisati, kot da gledamo besedilo v ogledalu? In kaj če bi znanost nenadoma ustvarila življenje, ki bi bilo enako, pa hkrati povsem “obrnjeno”? Vsa znana bitja na Zemlji so zgrajena iz enakih levih in desnih gradnikov, a nekateri znanstveniki danes odklepajo vrata zrcalnemu življenju, življenju iz zrcalnih molekul, na katerega bi bile naše celice in encimi povsem neprilagojeni, za naš imunski sistem pa bi bil še večja novost od covida. To bi bila prava Pandorina skrinjica sodobne biologije: revolucionarna zdravila na eni strani in neznana in neobvladljiva tveganja na drugi. So zrcalni organizmi utemeljena skrb ali znanstvenofantastični scenarij, desetletja v prihodnosti? Gostje:Dr. John Glass, Inštitut J. Craig Venter, ZDADr. Roman Jerala, Kemijski inštitutDr. Ines Mandič Mulec, Biotehniška fakulteta, UNI LJDr. Boris Turk, Inštitut 'Jožef Stefan' Strokovni sodelavec je dr. Matej Huš, Kemijski inštitut. V tokratni Xpertizi (od 32.10 naprej) gostuje Janez Volavšek s Kemijskega inštituta.  Članek o potencialni nevarnosti zrcalnih organizmov, objavljen v reviji Science.  Poglavja: 00:00:01 Zgodba o levi in desni rokavici 00:01:13 O čem se bomo pogovarjali: za in proti in o svarečem pismu znanstvenikov 00:04:05 Kaj je kiralnost? 00:06:53 John Glass o tem, zakaj nekatere znanstvenike skrbi 00:11:32 Če se spustimo na realna tla: Kje smo trenutno? 00:13:01 Roman Jerala: Od 50 do 100 let bo še minilo, da izdelamo zrcalno celico 00:20:15 O zrcalnih organizmih z mikrobiologinjo Ines Mandič Mulec 00:28:55 O smiselnosti moratorijev v znanosti s sinteznim biologom Borisom Turkom 00:31:41 Kaj pa prihodnjič? 00:32:10 Xpertiza: Janez Volavšek

Razkošno leto kulture in umetnosti, naslovljeno Evropska prestolnica kulture GO!2025, je zaključeno. Odprlo je spekter širine v umevanju humanističnih pojmovanj in rezino kolača namenilo tudi glasbi v najširšem pomenu te besede. Kakšno glasbeno izkušnjo je ponudil program Evropske prestolnice kulture? Koliko pričakovanj je dejansko uresničil? Kakšen je bil pomen glasbe in kakšna je bila njena vrednost? In slednjič – je bilo v ponudbi izkustvo, ki se bo vtisnilo v zgodovinski spomin? O tej tematiki se je Simona Moličnik pogovarjala z ambasadorjem EPK Alexandrom Gadjievim, z ustvarjalci Rossinijeve opere Potovanje v Reims in s skladateljem nove skladbe za projekt Simfonični gozd / Drevesni orkester Matejem Boninom. Ton in montaža Tone Jurca

Svet pozdravov in dobrih želja. Pripovedujeta: Jelena Sitar in Igor Cvetko. Avtorica besedila: Jelena Sitar. Avtor glasbe: Igor Cvetko. Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.

Slovenja je deklarirano pomorska država. A kaj več kot spominov in tradicije, v glavnem zbrane v Pomorskem muzeju v Piranu, nimamo. Našo, nekdaj mogočno ladijsko floto smo razprodali skupaj s propadom Splošne plovbe Piran. Z njo je na dno morja potonila tudi tradicija poimenovanja plovil po slovenskih krajih in Ljubljane, Slovenije, Triglavi so le še spomin tistih, ki so sedeli pred sprejemniki in poslušali oddajo »Kje so naše ladje.« Ni pa le Splošna plovba poimenovala ladij s slovenskimi kraji. Tudi Jadrolinija oziroma njena predhodnica »Jadranska Plovidba« je imela v floti nekaj ladij s slovensko konotacijo. Najbolj zanimiva in seveda povsem neznana je življenjska pot in žalostna usoda ladje, imenovane Maribor.

Danes pa nekaj o aktualnem trenutku v slovenskem žogobrcu. V času, ko to poslušate, se končuje slovenska nogometna avantura s poskusom preboja na Mundial prihodnje leto. Kot ima slovenski žurnalizem v navadi, ob uspehih govorimo o junakih in pravljici, ob neuspehih pa udrihamo z vsem kar gre po ubogih športnikih. Naša oddaja bo vsaj malo odvzela breme z ramen nogometašev, selektorja in Nogometne zveze Slovenije … Zakaj? Ker na nogomet gledamo širše kot običajna javnost.Osredinimo se samo na zadnji poraz, ki so ga mnogi opisali kot sramotnega, v Stožicah proti reprezentanci Kosova. Kdo je kriv, je bilo odgovorjeno že stokrat. Zvezna vrsta, ki je bila luknjičasta in počasna. Selektor, ki ne spravi skupaj ofenzivne taktike, ali napadalci, ki dajo gol vsako četrto tekmo? Po našem svetem prepričanju nihče od naštetih. Največjo krivdo nosi Janez Janša, za njim pa Danilo Türk. Zgodba je zapletena, hkrati pa enostavna. Na predlog Janševe vlade je Slovenija prve dni marca leta 2008 priznala Kosovo kot neodvisno in suvereno državo. Strinjal se je tudi tedanji predsednik Danilo Türk in poslanci so z nekaj izjemami priznanje potrdili. Torej; če takrat Slovenija Kosova ne bi priznala, ne bi mogla prejšnjo soboto proti njemu izgubiti, ker tekme sploh ne bi igrala. Igrati proti državi, ki ne obstaja, je pač nemogoče. Sobotni nogometni poraz je dal prav Sašu Pečetu in Zmagu Jelinčiču, ki sta že leta 2008 opozarjala, da bo priznanje imelo daljnosežne in negativne posledice za našo državo. Njune besede so ob sobotnem porazu z 2 : 0 postale meso, kar le še enkrat več pomeni, da je politični šovinizem tek na dolge proge. Da bi se izognili podobnim blamažam in v pomoč našemu nogometu tako predlagamo, da za božjo voljo nikarte več priznavati novih neodvisnih držav … Da ne bi recimo komu prišlo na misel priznanje Katalonije … Ob trenutnem stanju v naši reprezentanci pa ne moremo biti samozavestni niti pred tekmo z ekipo Palestine, ki jo gostimo v rehabilitacijskem centru Soča. Če dobro premislimo; slovenskemu reprezentančnemu nogometu bi najbolj pomagali, ako prekinemo diplomatske stike z večino svetovnih držav in potem bi, z neigranjem tekem, dosegli kar precejšnje uspehe. Pač po logiki, da če tekme ne igraš, si še vedno uspešnejši od tega, da jo izgubiš! Ob tekmi pa je bilo še nekaj spornih situacij, ki so burile javnost mogoče celo bolj kot poraz sam. Tribune so namreč zasedli kosovski navijači v številu, ki je najbrž preseglo slovenske navijače in žvižgali so Zdravljici. Kar je vsega obsojanja vredno, ampak nekaj je treba vedeti … Pogumni in neustrašni Iliri iz goratega zaledja Jadranskega morja gojijo do nogometa posebno strast. Pa ne le to. Nogomet je postal njihov izvozni izdelek, ki je mogoče celo bolj pogost, kot nastrgano meso v štručki ali pa popularna poletna osvežitev. Hočemo povedati, da nogometaši pod dvoglavim orlom logično zapolnjujejo nogometno reprezentanco republike Albanije, nato republike Kosovo in v veliki meri še reprezentanco Švice. Proti takšni valilnici nogometnih talentov je majhna Slovenija brez moči in ker smo v kvalifikacijah igrali tako s Kosovom kot s Švico, lahko v maniri duhovičenja športnih komentatorjev pristavimo, da je dvoglavi orel pošteno oskubil slovensko kokoš. Pa gremo k izgubljenemu dvoboju na tribunah. Mlačnost in pomanjkanje energije slovenskih navijačev na tribunah je čudovito sovpadalo z mlačnostjo in pomanjkanjem energije slovenskih nogometašev. In poznejše jokanje po družbenih omrežjih, kako so bili gostujoči navijači bolj glasni, bolj zavzeti, z večjimi zastavami in z več strasti, je klavrni navijaški predstavi le nastavilo ogledalo. Na tem mestu pa ne moremo mimo katastrofalne politike Nogometne zveze Slovenije. Groteskna in zdaj sploh ne več prikrita absolutna in popolna centralizacija Slovenije je dosegla in zadušila tudi nogomet. Vztrajanje, da mora reprezentanca igrati tekme v na pol dograjenih Stožicah, ker je pač v onih betonskih temeljih zakopano bistvo slovenstva, je neumno, če že ni skrajno škodljivo. Nacionalne nogometne zveze, tudi tiste velikih in pomembnih reprezentanc, dosledno skrbijo, da nacionalna moštva domače tekme igrajo na različnih prizoriščih po državi. To ni ne neka novost, ne posebna praksa. Gre za osnovno nogometno dostojnost, bi zapisali. Razen slovenske nogometne zveze, ki je tako zaverovana v Ljubljano, kot da si nogometni uradniki ne bi smeli izplačati dnevnice, če bi se podali kam drugam. Recimo v Celje, kjer trenutno gori še zadnji dostojni utrinek slovenskega nogometa. Da o Mariboru, ki je kljub sramotni prodaji domačega kluba še vedno z naskokom največje slovensko nogometno mesto. Vztrajanje z Ljubljano in s Stožicami, kjer poskušajo umetno vzpostaviti čarobnost nekdanjega Bežigrada, je za slovenski nogomet škodljivo prav toliko, kot porazne igre naše nogometne reprezentance.  

Gost epizode 199 je msgr. dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof, redni profesor filozofije ter religije in avtor številnih knjig. =================== V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zgodnje življenje in duhovno prebujenje Vojaška služba in filozofsko raziskovanje Teološki študij in osebna vera Zgodba o Abrahamu in Izaku Monoteizem in narava Boga Medverski dialog in skupna duhovna izhodišča Sodobni izzivi: individualizem in skupnost Vloga religije v sodobni družbi Pojmi nebes in večnega življenja Sprejemanje omejitev življenja in iskanje smisla

Brat bi se rad z zvijačo polastil prestola. Pripoveduje: Romana Šalehar. Napisala: June Swanson. Prevedla: Katja Širca. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

Zdravo. Tokrat snemamo v “črni sobi”, brez glasbene podlage, v težkih pogojih, ki so podobni snemanju igralcev pred “green screenom” in tudi mi čutimo podobne vrste pritiske. Medtem ko se navajamo na nov studio, elegantno zdrsnemo v oglasni blok (prijazno vas povabimo na hvalazavseribe.si). Sledi poročilo iz Berlina: navijači na steroidih, medalja z leskom in taktični izračun, kako maraton preživiš z malo teka in veliko ponosa. Nato se čudimo letalski logiki iz Floresa, štejemo tovornjake in še vedno čakamo tisti famozni “šalter” za potnike, ki so zgrešili Avstralijo. Tudi o Zadnji priložnosti: Kiri, Moose (ne los!) in večno zamujajoči gospod Čondo, piščanci namesto koz ter soba, ki se izkaže za … hodnik. Komodo? Še ne še. Najprej spanje, naslednjič pa zmaji.

Tudi drevesa včasih zvečer v gozdu ne morejo zaspati. Pripoveduje: Zvone Hribar. Napisala: Nada Križnar. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

Jesen slika z rjavo, rdečo in rumeno barvo … Pripoveduje: Nina Valič. Napisal: Milan Petek. Posneto v studiih Radia Slovenija 1998.

Zgodba o pogumnih ljudeh, ki so srečni v svoji vasi. Pripoveduje: Draga Potočnjak. Napisala: Rosalie Maggio. Prevedla: Katja Širca. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

Zgodba o sladkosnedih, tudi medvedih … Pripoveduje: Darja Reichman. Napisala: Nina Mazi. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

Gost epizode 191 je bil Mohammed Waleed Alaswad, mladi fant, ki je kot migrant prišel iz Sirije v Slovenijo. Danes dela kot uspešen frizer v eni izmed Ljubljanskih brivnic. =================== Pridite se strižt k Mohammedu ❤️ https://form.lime-booking.com/sl/UnseenBarbershop/service?u=7228  =================== V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Spoznanje s Klemnom in otroštvo v Siriji Življenje pred vojno in izkušnje v šoli Začetek vojne in posledice Beg iz Sirije in potovanje v Turčijo Življenje v Turčiji in iskanje dela Migracija v Evropo in izkušnje v Sloveniji Prilagajanje na novo življenje in izobraževanje Uspeh in prihodnost =================== Prijavi se na AIDEA newsletter (obvestilo glede LIVE AIDEA dogodka): https://aidea.si/aidea-mailing-lista 

Z njim se pogovarja deček Bodo … Pripoveduje: Jerica Mrzel. Napisal: Grigor Vitez. Prevedel: Jože Šmit. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1974.