Podcasts about zgodba

Zgodba o Jakcu, preprostem a bistrem fantu, ki se je odpravil v svet. Kako bo s pomočjo čarobne tobačnice, ki mu jo je podaril oče ob slovesu pridobil grad in lepo nevesto? Prisluhni 2. delu angleške pravljiceVir: Zlata ptica, Angleške pravljice, prevedla Lilijana Avčin, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1963, bere Nataša Holy

Mučno razmerje med Andrejinimi starši se je končalo že kmalu po njenem rojstvu in tako se mame skoraj ne spomni: spomni pa se zanemarjanja, večurnega čakanja na očeta v avtomobilu pred igralnico, spomni se njegovih partneric, s katerimi je imel spolne odnose v isti sobi. In nato je tudi sama doživela spolno zlorabo. Njeno otroštvo je zaznamovala tudi mačeha, ki jo je redno pretepala, tako zelo, da se po zahtevni operaciji srca še nekaj mesecev ni smela vrniti domov in je živela pri najeti varuški. Pozneje je kot najstnica na še enem zahtevnem zdravljenju in rehabilitaciji v tujini ostala sama, brez spremstva, brez sredstev, brez podpore. Nekaj let o vseh zlorabah in stiskah ni povedala nikomur; ko je ob pomoči zaupne osebe zbrala pogum, pa je ostala brez družine in doma, sama ‒ najprej v varni hiši, pozneje v dijaški skupnosti. Kljub slabemu zdravju in formalni brezdomnosti pa ima velikanski cilj: študirati želi medicino in tako prispevati svoj delež k boljši družbi.Kako lahko pomagate Andreji? Pošljite SMS z besedo BOTER5 ali BOTER10 na številko 1919 ali donirajte v poljubnem znesku na spodaj navedeni sklic in pripis Andrejina zgodba. Vsa sredstva bodo brez slehernih odbitkov porabljena za Andrejino izobrazbo in lažje življenje. Podatki za nakazilo: ZVEZA ANITA OGULIN IN ZPMPROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANA IBAN: SI56 0201 2002 0297 991BIC: LJBASI2XKODA: CHAR NAMEN: ANDREJINA ZGODBASKLIC: SI00 738 Kontaktni podatki programa Botrstvo: info@boter.si ali 070 698 642 novinarka Vala 202 Jana Vidic: jana.vidic@rtvslo.si

Zgodba o Jakcu, preprostemu, a bistrem fantu, ki se je odpravil v svet. Kako bo s pomočjo čarobne tobačnice, ki mu jo je podaril oče ob slovesu pridobil grad in lepo nevesto?Vir: Zlata ptica, Angleške pravljice, prevedla Lilijana Avčin, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1963, bere Nataša Holy

Veliki indijski ep Mahabharata je brez dvoma eno velikih besedil svetovne literarne zakladnice, v katerem se skozi bogastvo zgodb prepletajo filozofski, etični, religijski, estetski in sploh življenjski uvidi, spoznanja in iskanja stare indijske civilizacije.Med mnoštvom zgodb, ki jih vsebuje ta, v svetovnem merilu daleč najobsežnejši ep, po svoji literarni dovršenosti izstopa ljubezenska zgodba z naslovom Nala in Damajanti. Iz sanskrta jo je prevedel dr. Luka Repanšek, dvojezična izdaja je izšla pri založbi Sanje.

V Ajdovščini so pred kratkim predstavili knjigo Ajdovski letalec nad soško fronto avtorjev Vesne Kamin Kajfež in Tomislava Kajfeža. Delo opisuje življenjsko pot Venčeslava Vrtovca iz Velikih Žabelj, enega prvih slovenskih vojaških letalcev, ki je med prvo svetovno vojno služil v avstro-ogrski vojski. Z zgodbo, ki jo pozna le malokateri domačin, sta avtorja Vrtovca rešila iz pozabe in njegovo življenje umestila v širši okvir soške fronte ter razvoja letalstva na Ajdovskem. Nataša Uršič je zgodbo o Vrtovcu in novi knjigi strnila v radijski zapis.

Zgodba o tem, kako so skušali ljudje ukaniti smrt, da ne bi več kosila med njimi in na svetu ne bi bilo gorja, je ljudskega izvora. Zato je kljub resni temi polna zabavnih preobratov in humorja. Smrt zaprejo v zidanico in nihče več ne umre. Na koncu pa jim je žal in jo izpustijo. Režiserka: Irena Glonar Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Jure Culiberg Avtor izvirne glasbe: Jani Golob Smrt - Majda Potokar Tomaž - Janez Hočevar Sitar - Jurij Souček Zet – Zvone Hribar Drvarja - Borut Veselko, Uroš Maček Pastirček - Aljoša Ternovšek Razbojnik Janez - Slavko Cerjak Razbojnik Milan - Andrej Nahtigal Mežnar Lojzek - Jožef Ropoša Butalski policaj - Zlatko Šugman Cefizelj - Pavle Ravnohrib Dohtar - Boris Juh Mamca - Ivanka Mežan Župnik - Aleš Valič Birič - Polde Bibič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija junija 1995.

V današnji oddaji boste mednarodnega priznanega strokovnjaka prava, esejista in rednega univerzitetnega profesorja dr. Marka Pavliho bolje spoznali tudi kot pisatelja. Letos je pri založbi Chiara izdal svoj prvi roman, z naslovom Potop. Zgodba o potapljaški odpravi v Jadranskem morju je obenem metafora potopa v globine človeške psihe, v iskanje odgovorov o prijateljstvu, ljubezni, smislu življenja in smrti. Dr. Pavliha pravi, da je bilo pisanje romana zanj pravzaprav potop samo po sebi. Potop, ki ga je vodila izjemna ljubezen do morja.

Skriti ljudje je novi celovečerni film Mihe Hočevarja o simpatičnem Islandcu, ki se po naključju znajde v Sloveniji, prepričan, da je še vedno na Slovaškem. Film je svetovno premiero doživel na Mednarodnem filmskem festivalu v Rekijaviku na Islandiji, slovensko pa na 28. Festivalu slovenskega filma Portorož. Gre za prvi slovenski film, ki je nastal v koprodukciji z Islandijo. Glavna protagonista filma sta slovenski igralec Blaž Šef in islandski svetovno uveljavljeni zvezdnik Ólafur Darri Ólafsson. Pri scenariju je z režiserjem Miho Hočevarjem sodeloval priznani srbski scenarist Srđan Koljević. Zgodba se v celoti odvija v poletno sončni Sloveniji, začne in konča pa se v Islandiji.

V Beli krajini smo se srečali z menedžerko leta 2023, Marto Kelvišar, direktorico črnomaljske družbe Adria Dom. Kot poslovna voditeljica pri obljubah pritiska na zavoro in pri dejanjih dodaja plin. Poslovna zgodba montažnih oziroma mobilnih domov , ki jo s sodelavci piše, je navdihujoča.

V Beli krajini smo se srečali z menedžerko leta 2023, Marto Kelvišar, direktorico črnomaljske družbe Adria Dom. Kot poslovna voditeljica pri obljubah pritiska na zavoro in pri dejanjih dodaja plin. Poslovna zgodba montažnih oziroma mobilnih domov , ki jo s sodelavci piše, je navdihujoča.

Lima, Peru 27. januarja 1982. Kdor je obiskal kakšno od revnih naselij Lime, je prijatelje, ki so nameravali tja, želel posvariti pred roparji in žeparji. »Ne imej ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Lima, Peru 27. januarja 1982. Kdor je obiskal kakšno od revnih naselij Lime, je prijatelje, ki so nameravali tja, želel posvariti pred roparji in žeparji. »Ne imej ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Gost epizode 199 je msgr. dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof, redni profesor filozofije ter religije in avtor številnih knjig. =================== V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zgodnje življenje in duhovno prebujenje Vojaška služba in filozofsko raziskovanje Teološki študij in osebna vera Zgodba o Abrahamu in Izaku Monoteizem in narava Boga Medverski dialog in skupna duhovna izhodišča Sodobni izzivi: individualizem in skupnost Vloga religije v sodobni družbi Pojmi nebes in večnega življenja Sprejemanje omejitev življenja in iskanje smisla

V Jezusovem trpljenju in vstajenju se nam Bog predstavlja kot čakajoči Bog. To je drugi vidik čakanja, ki zadeva naše celotno duhovno življenje. Zato bi rad ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

V Jezusovem trpljenju in vstajenju se nam Bog predstavlja kot čakajoči Bog. To je drugi vidik čakanja, ki zadeva naše celotno duhovno življenje. Zato bi rad ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Ljubljanski Nebotičnik, zgrajen leta 1933, je simbol modernizacije in poguma predvojne Ljubljane. S svojimi 70 metri je bil najvišja stavba v srednji Evropi in na Balkanu, njegova gradnja pa je pomenila arhitekturni, tehnični in estetski prelom. Ključen del Nebotičnika je tudi njegova pasaža, ki se povezuje s pasažo palače Viktoria z iztekom na današnjo Cankarjevo cesto. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bila to ena najsodobnejših in najlepših pasaž v Ljubljani – prostor trgovin, druženja prebivalk in prebivalcev, prostor mestnega utripa in elegance, so zapisali pri zavodu Afront, ki vsako leto organizira festival Odprte hiše Slovenije, v sklopu katerega je letos zaživel projekt Oživitev prve ljubljanske pasaže. Ta je danes, čeprav ima status kulturnega spomenika državnega pomena, zapuščena, zanemarjena in skoraj pozabljena. O zgodovini, arhitekturi in družbeni vlogi Pasaže Nebotičnik in Pasaže Viktoria bo tekla beseda tudi v tokratni oddaji Sledi časa. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila avtorici projekta Oživitev prve ljubljanske pasaže Lenko Kavčič in Evo Eržen ter arhitekturnega zgodovinarja dr. Boga Zupančiča.

Brat bi se rad z zvijačo polastil prestola. Pripoveduje: Romana Šalehar. Napisala: June Swanson. Prevedla: Katja Širca. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

Piše Sanja Podržaj, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesnitev v prozi Zgodba, ki se je morala zgoditi je nekaterim bralkam in bralcem že znana iz zbirke Naplavine, ki je izšla leta 2004, morda pa tudi iz izbora Brvarjevih Retrospektiva, ki je tri let zatem izšel v knjižni zbirki Kondor. Pred nami pa je zdaj prva samostojna izdaja, posvečena avtorjevemu osemdesetemu jubileju in hkrati osemdesetletnici konca druge svetovne vojne. Spomnimo se, Andrej Brvar je svojo poetiko razvijal v desetih pesniških zbirkah, prvo z naslovom Slikanica je objavil leta 1969. Poleg pesmi za odrasle je ustvaril tudi nekaj del za otroke in mladino, v knjigah Odzivi in Novi odzivi pa lahko prebiramo njegove pogovore in zapise o literaturi, umetnosti in družbenih vprašanjih. V Mariborski knjižnici je petnajst let deloval kot akcesor-lektor, nato pa se je usmeril v uredniško delo, najprej pri založbi Obzorja, kasneje pa pri mariborski Študentski založbi Litera. Brvarja poznamo tudi kot člana znamenite Peterice, ki so jo poleg njega tvorili še Tone Partljič, France Forstnerič, Drago Jančar in Marjan Kramberger. Leta 1973 so objavili manifestni zbornik Skupaj, v katerem so opozarjali, da se kultura dogaja tudi zunaj nacionalnega središča. Tako kot je Andrej Brvar je pustil svoj pečat na Mariboru, se je mesto Maribor pomembno vtisnilo v njegovo delo in tudi Zgodba, ki se je morala zgoditi se začne prav tam. Maribor ni pesnikovo rojstno mesto, kljub temu pa tja sega njegova predzgodovina, saj sta v njem živela in se spoznala njegova starša. Mama je delala v tiskarni, oče pa je bil klarinetist v vojaški godbi, glasbenik-narednik. Mlada človeka, ki sta se zaljubila, hodila v gledališče, na plese, v kino in na romantične sprehode v park … to bi bila popolna ljubezenska zgodba, če je ne bi prekinjale novice o mrtvih in ranjenih v Barceloni, o Hitlerjevih pritiskih na Češko, o bombnikih, tankih in nemškem škornju, ki v neusmiljenem ritmu koraka po Evropi in nazadnje vkoraka tudi v Maribor. Pesnitev z novo postavitvijo, kjer na desni knjižni strani beremo o osebni zgodbi pesnikovih staršev, na levi pa bolj hladno izpisano občezgodovinsko dogajanje, dobi tudi novo dinamiko, ki še dodatno poudari usodno moč zgodovine, da usmerja potek posameznikovega življenja. Tako sta se mlada zaljubljenca znašla na vlaku in se oddahnila, ko je zavil južno, v izgnanstvo v Srbijo, in ne severno, v koncentracijsko taborišče Dachau. Končna postaja je bilo mesto Čačak ob Zahodni Moravi, ki je prišleke sprejelo z odprtimi rokami. Tam sta se Brvarjeva starša poročila, si našla stanovanje in delo ter si nazadnje ustvarila družino. Čeprav jih bojevanje ni doseglo, so občutili strah, ko so se med preletavanjem letal skrivali po zatohlih in vlažnih zakloniščih, še posebej pa so občutili pomanjkanje. Ker niso imeli dostopa do zdravil, sta Brvarjeva starša v pičlih treh mesecih izgubila dva otroka, najprej nekaj mesecev starega Petra, zatem še dve leti staro Marijanko. To je najbolj srce parajoč del pesnitve, saj beremo o nemoči, ki sta ju čutila mlada starša ob besedah zdravnika, ki bi ljudi lahko pozdravil, če bi le imel penicilin. Kljub temu pa zaključek ni temačen in črnogled, temveč pomirjujoč, v Brvarjevem slogu vitalističen in optimističen. Vojne je konec in rodi se nov otrok, pesnitev pa se zaključi z besedami: »Vse to – o nedoumljiva določenost naših življenj! – vse to se je očitno moralo, moralo zgoditi, da se je avgusta naslednjega leta rodil ta, ki je to napisal.« Z vzklikom »O nedoumljiva določenost naših življenj!« lahko povzamemo Brvarjevo poetiko, ki je polna čudenja nad življenjem. Gre za eksistencialno čudenje, kot pravi sam, do tega, da vse preprosto je in da je, kakršno je. Morda je to tudi razlog, da se pesnik ne zateka v abstrakcijo in metafore, temveč stvarnost opisuje neposredno. V pesnitvi ni patosa, kot tudi ne olepševanja, niti moraliziranja. Posamezne kitice delujejo kot besedne podobe, ki jasno in nedvoumno slikajo prizor za prizorom, in se nazadnje povežejo v tekočo pripoved brez zastranitev. Pripovednost sicer ni nujna sestavina pesmi v prozi, hibridne zvrsti, ki se izmika določitvam in omejitvam. A Andrej Brvar te pesniške oblike ni izbral po naključju, saj pesem v prozi vidi kot matrico sodobnega pesništva in se je v svoji poetiki zanjo zavestno odločil. Leta 2011 je izšla prva antologija slovenske poezije v prozi z naslovom Brez verzov, brez rim, ki jo je uredil prav Brvar in v njej postavil tudi trditev, da je poezija na poti v prozo, saj je trend sodobne poezije pripoveden, četudi je ta pripoved razsekana v navidezne verze. Njegova pesnitev Zgodba, ki se je morala zgoditi, ima navidezne kitice, ki so pravzaprav sklopi ali bolje prizori. Čeprav gre za pripoved, ni tistega epskega zamaha, ki bi te posamezne prizore povezal, ni psihologizacije oseb niti podrobnih opisov dogajanja. Pesnitev je odprta, zračna, bralcu je dopuščeno, da sam zapolni praznine in vrzeli. Še ena oblikovna posebnost knjige so fotografije, ki dodatno poudarjajo, da gre za zgodbo resničnih ljudi, za pesniško sublimirano resničnost, kot je v spremni besedi zapisala slovenistka, urednica in velika poznavalka Brvarjeve poezije Darka Tancer-Kajnih ter poudarila pomen osebnih zgodb za dojemanje velike svetovne zgodovine. Zgodba, ki se je morala zgoditi ne nosi sporočila samo o naši preteklosti, temveč tudi o naši sedanjosti. Vojna v Ukrajini, genocid v Gazi, zaostrovanje odnosov med svetovnimi velesilami in vse večje oboroževanje držav v Evropi in drugod po svetu … ob vsem tem, kar spremljamo v novicah, nas Brvarjeva pesnitev opominja, kako nenadno in usodno lahko dogodki, ki bodo krojili veliko zgodbo zgodovine, posežejo v male zgodbe naših življenj. Jubilejna izdaja Zgodbe, ki se je morala zgoditi je presežen knjižni izdelek, ki je nastal s sodelovanjem avtorja, oblikovalca Saša Urukala in urednice Milene Pivec. Z njo se je mariborska založba Pivec poklonila Andreju Brvarju, ki je Mariboru s svojim literarnim ustvarjanjem in drugim kulturnim delom veliko dal, s tem pa centralno pesnitev Brvarjevega opusa, ki prepleta zgodovinsko dogajanje z družinsko sago, ponudila tudi novi generaciji bralk in bralcev.

Ustvarjanje avtoric iz dežele vzhajajočega sonca, ki so že pred tisočletjem spisale obsežne romane in psihološko pretanjeno avtobiografsko prozo, predstavlja eno najbolj osupljivih poglavij v zgodovini svetovne književnostiNa prelomu iz 10. v 11. stoletje, v času torej, ki ga zgodovinopisje po tradiciji označuje kot obdobje heian, so na Japonskem, v skrajno rafiniranem zavetju tamkajšnjega cesarskega dvora začela nastajati prozna dela, ki nas še danes, tisoč let pozneje, zlahka osupnejo. Najprej seveda zato, ker je bila to književnost, ki je – pa čeprav je bil to izrazito moški, patriarhalen svet – niso ustvarjali avtorji temveč avtorice. Še več, najboljša besedila, ki so jih okoli leta 1000 napisale blagorodne, visoko izobražene dame z japonskega dvora – v tem kontekstu moramo najbrž omeniti vsaj Dnevnik muhe enodnevnice pa Knjigo na vzglavniku ter Zgodba o Genjiju, roman, ki ga pod naslovom Princ in dvorne gospe lahko že dolga desetletja prebiramo tudi slovenski bralke in bralci –, so se nato umestila v samo jedro japonskega literarnega kanona. Tudi to je, kajpada, dovolj presenetljivo; mesto, ki ga pri Rusih zavzema Puškin, pri Špancih Cervantes, pri Nemcih pa Goethe, v deželi vzhajajočega sonca slej ko prej pripada pisateljicam, kot so Fujiwara no Michitsuna no Haha pa Sei Shōnagon ter Murasaki Shikibu. No, morda najbolj fascinantno pa je, ko govorimo o vrhovih japonske proze iz obdobja heian, da nas ti teksti, čeprav so stari že debelih tisoč let, lahko še vedno nagovarjajo zelo močno, zelo neposredno. Čeprav so njihove avtorice naseljevale svet, ki je tako v smislu materialne kulture kakor družbenih institucij ter prevladujočih vrednot in verjetij, od našega očitno zelo oddaljen, so vendarle pisale tako, da se v mislih, čustvih, vtisih in hotenjih, izraženih v tej prozi, utegnemo sodobni bralci in bralke brez posebnega naprezanja prepoznati, se z njimi identificirati. Vtis je, skratka, kakor da tisočletje nemara le ni tako dolga doba, kot se zdi, in da tudi potovati med oddaljenimi kulturami morda ni tako težko, kot se nam včasih dozdeva. A nekaj pri vsem skupaj ostaja nejasno – kako je ta literatura sploh nastala? Kakšen je bil politični, družbeni in intelektualni okvir, znotraj katerega so Murasaki Shikibu, Sei Shōnagon in druge pisateljice sploh lahko začele ustvarjati? Kaj se je, še drugače rečeno, moralo na Japonskem okoli leta 1000 dogajati, da so v deželi vzhajajočega sonca ženske že takrat dobile domovinsko pravico v polju visoke književnosti, pravico, na katero so morale njihove kolegice v Evropi, denimo, čakati vse tja do 19. če ne kar 20. stoletja? – Prav to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga. Foto: upodobitev Murasaki Shikibu, ki piše Zgodbo o Genjiju, je v 17. stoletju ustvaril Tosa Mitsuoki (Wikipedija, javna last)

Bagdad je mesto v današnjem Iraku. Staro je več kot 1200 let. Mesto je zacvetelo v neprekosljivo središče znanosti, medicine, filozofije in izobraževanja v 8. in začetku 9. stoletja pod al-Mahdijem in njegovim naslednikom, Harun Al-Rashidom. Se ga spomniš iz pravljic Tisoč in ena noč? V teh pravljicah se izraža slava Bagdada v tem obdobju . Takrat je veljal za najbogatejše mesto na svetu. Njegove pomole so obdajale ladje s Kitajske , Indije in Vzhodne Afrike . Vir: Zelena pravljična knjiga vsebuje nekaj najbolj znanih pravljic, vzetih iz različnih virov. Green Fairy Book, The Project Gutenberg eBook, Andrew Lang , Langmans, Green and Co, London; 1906, iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

Zdravo. Tokrat snemamo v “črni sobi”, brez glasbene podlage, v težkih pogojih, ki so podobni snemanju igralcev pred “green screenom” in tudi mi čutimo podobne vrste pritiske. Medtem ko se navajamo na nov studio, elegantno zdrsnemo v oglasni blok (prijazno vas povabimo na hvalazavseribe.si). Sledi poročilo iz Berlina: navijači na steroidih, medalja z leskom in taktični izračun, kako maraton preživiš z malo teka in veliko ponosa. Nato se čudimo letalski logiki iz Floresa, štejemo tovornjake in še vedno čakamo tisti famozni “šalter” za potnike, ki so zgrešili Avstralijo. Tudi o Zadnji priložnosti: Kiri, Moose (ne los!) in večno zamujajoči gospod Čondo, piščanci namesto koz ter soba, ki se izkaže za … hodnik. Komodo? Še ne še. Najprej spanje, naslednjič pa zmaji.

Piše Ajda Klepej, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Novi roman Tam, kjer plešejo tulipani Irene Svetek bi lahko z manjšo zadržanostjo imenovali zgodovinski roman. Pred nami razgrinja tragično zgodbo rodbine Romančik, ki ji, sodeč po vstavljenem družinskem drevesu in ujemanju v letih, avtorica tudi sama pripada. Zgodba njene družine se osredinja okrog treh generacij žensk, razteza se skozi obdobje dveh stoletij, vmes pa se zamenjajo kar štirje državni sistemi in režimi. Skozi usode treh žensk je predstavljena vsa krutost človekovega značaja, ki mu svetovne vojne in totalitarni režimi omogočajo še več priložnosti za izražanje samovolje skozi nasilje. Roman je predvsem ubeseditev hudih duševnih, vojnih in povojnih, zlasti po krivici doživetih travm in tega, kako se te prenašajo iz generacije v generacijo. Pestrost romana vzdržuje že prostor dogajanja – srbsko mesto Vršac. V začetku 20. stoletja je bilo mesto stičišče različnih narodnosti, kultur in jezikov in ravno zaradi svoje heterogenosti je v vojnem in povojnem obdobju doživljalo veliko sprememb. Življenja nemško, madžarsko, srbsko, romunsko in hebrejsko govorečih prebivalcev so tekla, kot je v nekem trenutku narekovala zgodovina. Maria, Katka in Ana – babica, hči in vnukinja – so v romanu žrtve nepravega zgodovinskega trenutka; so prave grške tragične junakinje – v veliki meri brez krivde krive. Nesrečni dogodek, ki je tedaj še pomembno in vplivno družino Romančik zaznamoval za več rodov sega v leto 1912. Josef Garaj se je že ob prvem srečanju z Michalom Romančikom, lastnikom bogatih vinogradov in razkošne meščanske vile, odločil, da se bo polastil njegovega bogastva prek poroke z njegovo hčerjo Katko. Sicer pa so v zgodbi poudarjene ženske in njihovi odnosi z moškimi in ne nasprotno. Poleg zgodovinskih okoliščin, ki zaznamujejo slehernika, so Maria, Katka in Ana zaznamovane tudi s svojim spolom. Njihove odločitve temeljijo izključno na razmerah, ki so določale življenje žensk na začetku 20. stoletja. Predvsem so se morale izkazati v vlogi matere in žene ter ohranjati dostojanstvo in ugled družine. Katka je zato morala sprejeti Garajevo snubitev, saj je nepričakovano in še neporočena zanosila z vaškim slikarjem. Nemoč žensk tistega časa zoper omejitve svojega spola, ki so ga vplivni moški videli kot objekt poželenja in sredstvo za doseganje svojih ciljev, pa najbolj pooseblja Ana. Komaj petnajstletna se je morala poročiti s Herzelom Kleinom, ki se je za to poroko odločil že pri njenih enajstih letih. Bila je žrtev posilstva zagrizenega nacista Hansa Schullerja, in poslana v delavsko taborišče, ker je zavrnila dvorjenje komisarja Jasenka Labudovića. Avtorica je po mojem mnenju najbolje ubesedila prav njeno zgodbo, Anina osebna zgodba in zgodovinsko dogajanje sta usklajeni. Irena Svetek ubeseduje Anine občutke med begom pred nacisti in njeno preživetje koncentracijskega in delavskega taborišča. Na tem mestu beremo skope opise zunanje okolice in bogate pejsaže Aninih notranjih razmišljanj: »Pisala je o oblekah, ki niso bile njene, ampak razcapane krpe, ki jih je dobila potem, ko so jih slekli s teles mrtvih žensk, pisala je o hrani, ki jo je pojedla, čeprav so bile to le skorje kruha ali redka plesniva juha z okusom po zemlji in soli.« Roman Tam, kjer plešejo tulipani je napisan v izjemno baročnem in na trenutke že preobloženem slogu. Vsevedni pripovedovalec se osredotoča na vsak zvok, lego sonca, lune in zvezd, postavitev pohištva in zunanjo okolico, zanemarja pa notranje življenje zgodovinskih oseb, ki je tukaj bistveno. Povedi, kot je »Razmišljal je o odgovornosti, ki ga čaka, o umetnosti in o lastnem življenju, ki sta se tako nepričakovano prepletala,« preprosto ne zadovoljijo. Avtorica sicer v roman umešča pasuse, ki jih liki izrečejo prvoosebno skozi pisma in dialoge, vendar bi jih bilo zaradi boljšega pogleda v njihove notranje stiske lahko več. Vse do zadnjega dela romana, kjer avtorica ubeseduje Anino zgodbo in stisko, se zdi, kot da je izpričana zgodovinska kulisa zgolj to – kulisa. Faktografsko obnavljanje zgodovinskega poteka na začetku vsakega poglavja se je v romanu razvilo v predvidljiv vzorec. Liki zaradi teh opisov niso nič bolje umeščeni v zgodovinsko dogajanje, nasprotno, zdi se, kot da bi se osebni zgodbi Marije in Katke lahko dogajali kadarkoli, kot da nista pogojeni s svojim časom. Med zgodovinskim dogajanjem in osebnimi zgodbami zeva pregloboka diskrepanca, predvsem zaradi zgodovinskih uvodov, ki spominjajo na izseke iz učbenika za zgodovino. Kljub obsežnim in številnim zgodovinskim odlomkom pa ravno zato, ker je razmerje med zgodovinskim in osebnim preveč neuravnoteženo, ne začutimo avtentičnega zeitgeista. Treba je poudariti, da je avtoričin slog brez dvoma utemeljen, čudovite povedi, dobro pričarajo zgodovinski trenutek: »Težke žametne zavese so dušile svetlobo, ki je pronicala skozi medeninaste lestence in pozlačene oljenke na stenah, v zraku je lebdel gost cigaretni dim, za mizami so sedeli gostje v svilenih telovnikih z manšetnimi sponkami na rokavih …«. Nekoliko bolj kritična do strukture romana si dovolim biti predvsem zato, ker je roman vreden poglobljenega branja in kritičnega premisleka, slog pisanja pa je dovolj izčiščen, da ga tovrstni premislek ne bo ogrožal. Roman Tam, kjer plešejo tulipani ponuja poglobljeno branje o tragični družinski zgodbi in samem tragičnem dvajsetem stoletju. Avtorica Irena Svetek je s poustvarjanjem Anine zgodbe dokazala, da zna v pripoved o globokih osebnih stiskah vtkati tudi zunanje okoliščine, ki jih povzročajo, z nekoliko prilagojeno pripovedno tehniko in prestrukturiranjem romana pa bi nam krivdo, travmo, strah, krivico, nezadoščenost in bolečino še bolj približala. Čeprav si je to težko predstavljati, saj roman bralca že zdaj pretrese in ga navda z grozo.

Že vrsto let študentka Tjaša živi le z mamo, s svojim očetom nima stika, drugih bližnjih sorodnikov nimata, a je z mamino skrbnostjo in iznajdljivostjo ter s Tjašinim honorarnim delom življenje teklo po ustaljenih tirnicah. Do usodne diagnoze, ki mami iz tedna v teden bolj jemlje sposobnost gibanja, hranjenja, tudi dihanja.Tjaša je morala poleg skrbi za redni študij in zaslužek v celoti prevzeti skrb še za mamo: »Večkrat se je dušila in sem se bala, da bom jaz ta, ki jo bom videla umreti, ker nimam medicinskega znanja, kako pomagati človeku s tako hudo boleznijo.« Kljub vse zahtevnejši skrbi za hranjenje, nego, številne preglede in iskanje vsaj začasne pomoči je Tjaši uspelo opraviti vse izpite na fakulteti. Moči za sicer zelo želeno nadaljevanje študija ji zdaj jemljejo skrbi. Mamino življenje se nezadržno izteka, ostala bo sama, brez bližnjih sorodnikov, brez finančne varnosti, brez najbližje in edine osebe, ki ji pomeni dom. KAKO LAHKO POMAGATE TJAŠI: Pošljite SMS z besedo BOTER5 ali BOTER10 na številko 1919 ali donirajte v poljubnem znesku na spodaj navedeni sklic in pripis za Tjašo. Vsa sredstva bodo brez slehernih odbitkov porabljena za Tjašino izobrazbo in lažje življenje. Podatki za nakazilo: ZVEZA ANITA OGULIN IN ZPMPROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANAIBAN: SI56 0201 2002 0297 991KODA: CHARNAMEN:TJAŠINA ZGODBASKLIC: SI 736 Kontaktni podatki:info@boter.si ali 070698642ali novinarka Vala 202 Jana Vidic: jana.vidic@rtvslo.si

Tudi drevesa včasih zvečer v gozdu ne morejo zaspati. Pripoveduje: Zvone Hribar. Napisala: Nada Križnar. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

Seta Knop je avtorica prevoda odmevne Andrićeve literarnozgodovinske biografije, nemškega novinarja Michaela Martensa 'V požaru svetov, Ivo Andrić, Zgodba evropskega življenja'. Monografija razkriva življenje svetovljana in razburkan čas 20.stoletja. Ivo Andrić je bil izvrsten pisatelj, diplomat in Nobelov lavreat. Seta Knop je prevajalka, leksikografka, literarna zgodovinarka ter vodja knjižnice na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prevaja predvsem sociološka, zgodovinska, filozofska in kulturološka dela avtorjev kot so: Theodor W. Adorno, Terry Eagleton, Eric Hobsbawm, Susan Sontag, Richard Pipes, David Graeber, Danilo Kiš, Svetlana Slapšak. Leposlovna dela, pravi, v glavnem prevaja iz srbskega in hrvaškega jezika. Pred leti je prevedla kratko prozo hrvaške pisateljice Maše Kolanović Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe, pred kratkim pa so v njenem prevodu izšle kratke zgodbe hrvaškega pisatelja Nevena Ošumovića Rajske ptice. Za svoj prvi prevod leposlovnega dela Peščena ura pisatelja Danila Kiša je prejela nominacijo za Sovretovo nagrado. Njena velika želja je, da bi prevedla Kiševo biografijo.

Jesen slika z rjavo, rdečo in rumeno barvo … Pripoveduje: Nina Valič. Napisal: Milan Petek. Posneto v studiih Radia Slovenija 1998.

Piše Ana Geršak, bere Maja Moll. Balada o trobenti in oblaku sodi med klasike slovenske književnosti 20. stoletja, k priljubljenosti tega zvrstno izmuzljivega teksta pa je veliko prispevala tudi filmska priredba Franceta Štiglica iz leta 1961. Novelo oziroma povest oziroma kratki roman je Kosmač v več delih prvič objavil v reviji Naša Sodobnost v letih 1956 in 1957; kot beremo v izčrpni spremni besedi Andraža Gombača pa je v knjižni obliki izšla šele tri leta po filmski priredbi in še to v skrajšani obliki. Kot vsaka dobra klasika je tudi Balada bila in gotovo še bo deležna številnih in raznovrstnih literarnih interpretacij, zato se bom pomudila le pri tisti, ki nagovarja trenutno znova aktualno dilemo avtorskega družbenega angažmaja. Tokratna izdaja je ponatis prvotne revijalne objave, ki je vsebovala več pasaž, namenjenih razgrinjanju pisateljskih notranjih konfliktov. Oziroma natančneje: konfliktov med literarno fikcijo in resničnostjo, zapisanih v času, ki je od pisatelja terjal predvsem družbeni angažma v načinu upodabljanja prizorov iz obdobja fašistične in nacistične okupacije med drugo svetovno vojno. Kot bi lik pisatelja utelešal diskrepanco med socrealistično usmerjeno vizijo literature in dejansko vojno izkušnjo. Balada o trobenti in oblaku povezuje vzporedni zgodbi o junaškem Temnikarju in strahopetnem Črnilogarju. Povzetek zveni kot zasnova pravljice pa tudi sicer ima zgodba nemalo pravljičnih elementov, recimo kontrastiranje likov, ki se, takole na hitro, delijo na etično dobre in slabe. Ideja dvojnosti je ostala zapisana tudi v naslovu, ki ga je avtor na kratko razložil z besedami, da trobenta predstavlja smrt, oblak pa življenje. Še pomenljivejši je bil prvotni podnaslov: »Osnutek za dvoje novel, ki sta ostali osnutek.« Svetova, prepletena v duhu maksime, ki pravi, da je življenje bolj neverjetno od domišljije, povezuje lik pisatelja Petra Majcna. Ta se zateče na dolenjsko podeželje, da bi v miru napisal zgodbo, ki ga preganja že dlje časa, o Temnikarju in njegovi družini. Zgodba še ni napisana in do konca pripovedi niti ne bo: razraščala se bo zgolj v Majcnovi domišljiji, njen zaplet pa bo usodno posegel v življenje Črnilogarjeve družine, s čimer se bo izpolnilo Majcnovo nekoliko samovšečno zatrjevanje, da je Temnikar »resničen«. Kolikor bolj se bo lik pisatelja prepuščal lastnim vizijam, bolj bo bežal od znamenj, ki nakazujejo na »resnično« tragedijo svojih gostiteljev. Balada o trobenti in oblaku je pripoved o nezmožnosti ubesedovanja resničnosti v času, ko je resničnost nasilja že davno presegla domišljijo. Peter Majcen, Kosmačev alter ego, ki že z imenom namiguje na lastno neznatnost, morda celo povprečnost, zasleduje za tisti čas tipično herojsko in skoraj pravljično zgodbo o pogumnem kmetu in njegovi nič manj pogumni ženi, ki v dobro kolektiva, družbe, nacije žrtvujeta sebe in svojo družino. Majcnova naracija preigrava klišeje povojne proze, domnevne šibkosti, ki naj bi jih imela Temnikarja, pa so bolj kot ne literarnega značaja in namenjene temu, da junaka približajo sleherniku, zaradi česar je njuna žrtev le še bolj herojska. A v Majcnovo pripoved ves čas vdira resnično življenje v podobi posameznikov, ki so tragedijo, sumljivo podobno Temnikarjevi, doživeli na lastni koži in ki jo želijo na vsak način deliti s pisateljem. Ta se jih panično otepa, kot bi intuitivno zaznal nevarnost, ki jo njegovi popolno zasnovani narativi predstavlja nepopolna dejanskost. Nasprotje Temnikarju tako uteleša lik, ki je daleč od tedanje predstave junaškega. Črnilogar je opisan kot izdajalec, kot posameznik šibke volje, ki za svojo strahopetnost krivi gospodovalno ženo. Pripovedni liniji sta v uravnoteženem kontrastu, tako kot liki, pri katerih je hitro prepoznavno kdo sodi na katero stran. Majcen namreč že od samega začetka v Črnilogarju prepoznava nekaj, kar ga odbija, in čeprav se zdi, da bi se morala perspektiva v nekem trenutku zasukati, se to ne zgodi. Tudi v tej dosledno izpeljani naravnanosti likov je nekaj pravljičnega. Balada o trobenti in oblaku je danes, v času tolikerih svetovnih konfliktov, relevantna ravno zaradi dileme angažmaja, ki jo lik Petra Majcna ubeseduje v Kosmačevem imenu: v svojem prizadevanju, da bi upodobil idejo nekega junaštva, je taisto idejo upodobil tako, da jo je preslikal v negativ. Že res, da je junak zgodbe Temnikar, a Balada je zgodba o Črnilogarju, sodobna parabola o tem, da bo posameznika vedno dohitela teža njegovih dejanj.

Radijska igra za otroke pripoveduje o poplavi in o živalih, ki skupaj vedrijo. V dogajanje nas uvede jež, ki utrinke dogajanja ob tridnevnem deževju zapisuje v svoj dnevnik. Režiserka: Rosanda Sajko Dramaturg: Ervin Fritz Tonska mojstrica: Metka Rojc Avtor izvirne glasbe: Borut Lesjak Jež – Janez Albreht Polhlja – Mojca Ribič Polhec – Maja Končar Smrekova vila – Violeta Tomić Podlasica – Lenča Ferenčak Sraka – Iva Zupančič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija septembra 1992

Zgodba o pogumnih ljudeh, ki so srečni v svoji vasi. Pripoveduje: Draga Potočnjak. Napisala: Rosalie Maggio. Prevedla: Katja Širca. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

Zgodba sester Lee in Mire Hedžet je zgodba o ljubezni, potrpežljivosti in sestrski povezanosti, ki se je še okrepila ob bolezni njune mame. Demenca jima je življenje obrnila na glavo, a pokazala tudi, kako močna je lahko človeška bližina — in kako pomembno je, da ne pozabiš nase, ko skrbiš za nekoga drugega.»In potem se lepega dne zaveš, da to ni več tvoja mama, ampak da si ti njena mama,« pove Lea.Njuna mama z demenco živi že 25 let. Bolezen se je začela plaziti neopazno – z drobnimi pozabami in zmedenostjo, ki sta bili skoraj prisrčni. »Poklicala me je in vprašala, kako se pripravi pašta s kalamari, čeprav je to ona mene naučila,« se spominja Lea.Prelomni trenutek je bila nenadna očetova smrt. Takrat je postalo očitno, da je prav on tiho nosil glavno breme in mamo ščitil pred svetom. »Šok zelo pospeši bolezen,« pove Lea. »Videli smo, da ne zmore več sama živeti.« Mama je v dveh mesecih izgubila 30 kilogramov, imela je sladkorno bolezen, bila zmedena in osamljena.Sestri sta morali hitro vzpostaviti mrežo pomoči. Sprva sta poskusili z oskrbo prek centra za socialno delo, a so se oskrbovalke pogosto menjavale in mama se ni mogla navezati nanje. Zato sta sami začeli iskati ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati, in jih uvajati postopoma. »Prvo pomočnico smo ji predstavili kot mojo prijateljico. Po treh tednih jo je že klicala ‘moja prijateljica',« pripoveduje Lea. Kljub skrbi pa bolezen napreduje. »Gre počasi, in potem se zaveš, da to ni več tvoja mama, ampak da si ti njena mama,« pravi Lea. »Poslavljaš se od nje, še preden umre.« Mira doda: »A čustva ne umrejo. Ko jo objamem, me poboža. Ko zasliši najin glas, se sprosti.« Danes je mama v domu za starejše. Negovalke jo hranijo, negujejo in skrbijo za osnovno udobje. Domača oskrba zanjo ni bila več mogoča, a sestri sta ostali trden del njene vsakodnevne rutine.Da sta lahko dolga leta usklajevali skrb za mamo s svojim življenjem, sta morali najti ravnovesje. »Če ti nisi zdrav, ne moreš drugim pomagati,« pravi Lea. Mira je prisegala na jogo, tek in plavanje. Tudi služba jima je bila v oporo — kot priložnost, da za nekaj ur mislita na kaj drugega.Obe poudarjata, kako pomembno je, da ob bolezni ne ostaneš sam. »Najprej se moraš sprijazniti z boleznijo, potem pa poiskati strokovno pomoč. Spominčica nama je zelo pomagala,« pravi Lea. »Sprejeti moraš, da so spremembe edina stalnica. Ne prevzgajati, ne kregati,« dodaja Mira. Njuna zgodba kaže, kako močno se prepletejo življenja, ko nekdo zboli za demenco — in kako pomembno je, da ob tem ne pozabiš nase. Pokaže, da je potrpežljivost nekaj, kar se da graditi dan za dnem, z majhnimi dejanji skrbi, bližine in nežnosti.

Verotčka je majhna deklica, ki posluša očkove pravljice zalahko noč. Eno njeno oko spi, drugo oko je še odprto. Eno njeno uho spi, drugo uho še posluša. Vse živali čakajo, da zaspi. Sibirska mačka Vasca; kosmati vaški pes Postojko; kosmati medved Miško; čriček za pečjo; in samovšečni petelin. Projekt Gutenberg, e-knjiga Verotčkinih pravljic, Verotčkine zgodbe, Mamin Siberiak, prevod Ray Davidson, Ilustracije: Boris M. Artzybasheff, založba Ep Dutton & Co., inc. New York, 1922, Ep Dutton & Co., Ponatis marca 1932. Natisnjeno v Združenih državah Amerike. Iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

Zgodba filma Raj se začne leta 1930 v času gospodarske krize, ko na galapaški otok Floreana prispe družina Wittmer. Iščejo možnost za nov začetek v tropskih krajih s primerno klimo za sina, ki trpi za astmo. Za otok jih je navdušil filozof Ritter, ki tam živi že več let in poskuša napisati ultimativno filozofsko delo ter pomagati ženi ozdraveti od multiple skleroze z meditacijo. Ritterjeva želita zasebnost, zato se Wittmerjevi naselijo precej proč, kjer začnejo trdo delo preoblikovanja divjine. Oboji težko shajajo, ko se na otoku pojavi samozvana baronica von Wagner Bosquet s svojima ljubimcema in namerava tam zgraditi hotel. Hedonistična nekdanja igralka je mojstrica manipulacije in kmalu so si vsi v laseh. Ta zasnova je obetajoča, tako tudi zasedba, ki vključuje Juda Lawa, Vanesso Kirby, Ano de Armas, Daniela Brühla in eno najbolj vročih zvezdnic zadnjih let, Sydney Sweeney v vlogi Margret Wittmer. Žal je, kot omenjeno, film režiral Ron Howard, ki je v tem tisočletju poskrbel za dosti več umetniških ali komercialnih polomov kot pa uspešnic. Čeprav je bil tudi soscenarist filma, zgodba nima pravega tempa, kaj šele fokusa, sploh ko v film vpleta ne posebno subtilne krščansko-mitološke in potem še moralistične elemente. Že naslov Raj je poveden, scenarij pa vključuje tudi aluzije na biblijske zgodbe od izgona iz Raja do Jezabele in Kajna in Abela. Za nameček smo gledalci deležni Ritterjevih poceni popkulturnih filozofskih kontemplacij, ki so zgodovinsko najbrž točne in bi lahko bile predmet globoke ironije v filmu, vendar so vključene na način, ki naj bi dodal globino in pomen. Dodatna težava je zgodovinska perspektiva. Jasno je, kdo je preživel dogajanje na Floreani, vendar so si pričevanja o dogajanju nasprotujoča, film pa se izrecno postavi na eno stran. Howard je posnel nekaj izjemnih filmov po resničnih, velikih zgodovinskih dogodkih, recimo Apollo 13, Čudoviti um in Dirka življenja, toda posnel je tudi Hillbilly Elegy, biografsko dramo družine aktualnega ameriškega podpredsednika JD Vancea. Ta je bila deležna številnih kritik zaradi neavtentičnosti, predvsem ker je film potenciral problematično literarno predlogo. Kot je lani v recenziji knjige za MMC zapisala Kaja Sajovic: »Vance v svojem neusmiljenem portretu pasu rje hodi po zelo tanki liniji med introspekcijo in golo krutostjo.« Tako je aktualni film Raj še dodatno sporen, saj se zdi, da se prek zgodbe uveljavijo nekatera stališča, ki so presenetljivo blizu Vanceovim. Na rajskem otoku imamo namreč tri različne družine: par, ki ne more imeti otrok, trojček ženske z dvema moškima in heteronormativno družino. Ko jih okolje postavi pred hude preizkušnje, se bon vivanti zatečejo h kriminalu, filozofski par se je pripravljen hitro odreči moralnim načelom, kot je vegetarijanstvo, normiji pa se prebijejo skozi peklenske muke, »ker so družina«. To ni dedukcija, temveč dejanski dialog. Res je, da zgodba vsaj delno temelji na resničnih dogodkih, toda tovrstne izmenjave in tak prikaz ljudi ter njihovih notranjih življenj so avtorska odločitev. In ta odločitev je očitno bila posneti film za ameriško krščansko konservativno občinstvo. Recenzijo je pripravil Igor Harb, bere Igor Velše.

Zgodba o sladkosnedih, tudi medvedih … Pripoveduje: Darja Reichman. Napisala: Nina Mazi. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Igor Velše Vsebinsko in sporočilno bogat roman Marija Čuka Zlato zrno je večplasten. Zgodba o iskanju ljubezni in hrepenenju po njej je napisana v tretji osebi ednine. Tako imenovani vsevedni pripovedovalec razgrne čustveno doživljanje Leopolda Teofita, moškega srednjih let, ki iz Milana pripotuje v Trst. Mesto ni imenovano, iz opisov pa je mogoče razbrati, da teče beseda o prav tem obmorskem mestu, ki slovi po svoji bogati zgodovini in notranjih nasprotjih iz preteklih in sedanjih časov. Leopold se, poln upanja, da se bo srečal z novo ljubeznijo, sprehaja po ulicah in pripoved dobi novo razsežnost: zvrstijo se spomini na preteklost, oživljanje političnega dogajanja in nasilje, ki ga zlepa ni mogoče prekiniti. Leopoldovo pričakovanje ljubezenske pustolovščine prekine pretep mladeničev. Vse skupaj močno spominja na fašizem ali pa je kar njegova nova pojavna oblika. Glavni literarni lik Leopold je nekoliko naiven in konservativen moški. Opravlja delo direktorja poštne izpostave, bere poezijo, s prijatelji navija na nogometnih tekmah, politično je usmerjen nekoliko levičarsko, vendar se volitev ne udeležuje. Zavezan je tako pokojnemu očetu kot umrli življenjski sopotnici Nevii. Protagonist se poglablja vase in razkriva svojo notranjost: »Nor sem! Vse se mi dozdeva. Življenje je privid, beseda privid življenja. Nisi mi dal svoje besede, oče, a slišim jo, kako odmeva po teh ulicah in po tem mestu, kjer tvojo besedo potiskajo v temen kot, pa je ne morejo utišati. Leopold je čutil, da je to posebno mesto, da se po njem pretakajo mozaiki usod, obrazi različnosti, da ni ednina, marveč množina.« Oče je kot Slovenec zaradi nesprejetosti in nestrpnosti moral Trst zapustiti in oditi drugam. Fašistični pritisk je bil premočan. V očeh oblasti je bil pritepenec in ščavo, njegov jezik je bil ogrožen in preganjan. Oče še vedno živi v njem in Leopold občuti z njim posebno vez, hkrati pa sluti, da beg ni rešitev. Marij Čuk z učinkovitimi literarnimi sredstvi, bogatim besediščem, poetično obarvanimi odlomki in rahlo ironijo razgrinja slovensko-italijanske odnose, težaven položaj ljudi onstran meje in trdoživost fašizma. Njegovo prikazovanje ni črno-belo, temveč objektivno ter tako kritično kot tudi prizanesljivo, zlasti do Leopoldovih značajskih lastnosti. Pisatelj omenja, kako se današnji Slovenci zaradi cenejšega življenja iz svoje države preseljujejo v Trst in Gorico ter zaživijo v novih okoliščinah, kakršne koli že so. V Leopoldu so ohranjena čustva, ki jih je gojil do Nevie. V dolgem obdobju njene bolezni ji je stal ob strani in ji izkazoval iskreno naklonjenost ter ji pomagal premagovati telesne bolečine: »Vse bo dobro, ljubezen moja, vse bo dobro. Jaz sem ob tebi in v tebi.« Nič na tem svetu pa ni idealno in popolno. Bolehna Nevia, profesorica klasične filologije, se je za kratek čas zaljubila v sodelavca. Kar tako, kot se to pač primeri v življenju. Rahločutni Leopold je trpel, toda sčasoma se je Nevia otresla zagledanosti v drugega moškega in spet je Leopold postal središče njenega življenja. Kako tudi ne, saj ga je zaradi pogubne bolezni potrebovala. Spomin nanjo je živ in močan, zato se Leopold celo vpraša, ali je Nevio zaradi iskanja nove ljubezni morda izdal. Veseli se srečanja z Irmo, njegovo pričakovanje se sveti kot zlato zrno. S skrivnostno žensko se je seznanil na spletu. Osamljenost ter hrepenenje in želja po novi ljubezni so ga prignali v Trst. Ali se je ljubezen uresničila? Ga je Irma, ki mu je v pismih obetala toliko lepega in ga z izbranimi besedami začarala, osrečila? Vsega nikakor ne bi bilo primerno razkriti. Spletne seznanitve in vabila lahko prinesejo nove ljubezenske zveze, nič presenetljivega pa ni, če se iz njih izcimi tudi kaj drugega. V romantičnih in s čustvi nabitih Irminih pismih je večkrat omenjena beseda denar. Kakor koli že, bilo je vredno, da je Leopold pripotoval v Trst. V tem slikovitem mestu je marsikaj izvedel tudi o sebi. V romanu Zlato zrno je veliko filozofskih spoznanj in življenjskih modrosti. Avtor med drugim pravi, da je življenje vedno uganka, ki ljudi postavlja pred preizkušnje; obrnjeno je v prihodnost in ne v preteklost. Dokler traja, je tudi upanje, še več – možnost lepega in dobrega: »Tudi iskanje nevidnega in nedosegljivega je čas, ki ga velja živeti.« Usodo Leopold sluti kot neotipljivo čarodejko, proti kateri nima moči. Morda pa sploh ni usode in so namesto nje pravzaprav samo izkušnje in izzivi ali celo učinkovanje nevidnega bitja, ki mu nekateri pravijo bog. Pomisliti bi bilo treba tudi na smrt. »Škoda, da polagamo čas v varstvo zrahljanim živcem, hudobiji, egoizmu, diktatorjem. Ko bi razmišljal o svoji minljivosti, bi bil človek le dobro bitje brez hudičeve zlobe.« Morda je vse naše početje zatekanje v prostore upanja in iskanje trikov, da bi se izognili smrti. Velikokrat ljudje sploh ne vedo, kaj bi radi. V romanu se poraja vprašanje, ali se lahko zgodi, da vsemogočna, drzna in močna ljubezen omaje celo besedo in narod. Ljubezen je po eni strani galerija izgubljenih priložnosti in žalost, po drugi pa tudi poskočnost, presenečenje in veselje. V ljubezni ni treba besed, zadošča jo začutiti, toda ne gre pozabiti, da življenje ni le idila in prav zaradi ljubezni je treba prestati marsikatero neprijetno preizkušnjo. Ljubosumje in strah jo slej ko prej uničita. Leopold vzame s seboj psa Rončija. Med potjo ga spravi v kovček in med nastanitvijo v hotelu kuža potrpežljivo in po pasje vdano spremlja vse, kar se dogaja lastniku. Ljudje pač potrebujemo nekoga, ki nas razume in je na naši strani. Ne nazadnje ni brez pomena, kaj je o svojem novem literarnem delu povedal Marij Čuk sam. Vrsto let smo po radiu lahko poslušali njegovo poročanje o dogajanju onstran meje, zlasti v Trstu. V zadnjem času spremljamo njegove načrte, poslanice in ukrepanje v zvezi s položajem predsednika Društva slovenskih pisateljev. Sprejel je izziv in že zdaj njegovo prizadevanje za slovenski jezik in kulturo ter angažiranost odmevajo v slovenski javnosti. Na predstavitvi romana je Marij Čuk povedal, da je Leopold Teofit naivni človek, tak, ki išče svoj izvor in identiteto. Tako zelo verjame v dobro, da njegove vere ne more prav nič omajati. Zlo mu ne pride do živega, toda vse to je za današnji čas, je pripomnil avtor, že kar problematično. Sodobni svet je namreč kaos posameznikov, družbe in vrednot. V človekovi glavi vre spopad realnega in virtualnega, tako da sploh ne ve več, kaj je on sam in kje je meja. Pisana beseda naj bi v razburkanih časih, je pribil pisatelj, vseeno ohranila svojo moč. Besede Marija Čuka jo vsekakor ohranjajo. V romanu Zlato zrno prepričljivo in z notranjo napetostjo slika posameznikovo doživljanje in družbeno dogajanje. V tretjeosebni pripovedi, protagonistovem izpovedovanju in vsebini poslanih pisem, tako Leopoldovih kot Irminih, je veliko življenjskih resnic, kritičnih spoznanj in moralnih dilem.

Mineva natanko 1281 dni od takrat, ko je svet zatresla vojna v Ukrajini. O ruski invaziji zadnja tri leta v medijih beremo o pogajanjih, zaostritvah, dobljenih in izgubljenih območjih. Po podatkih evropskega statističnega urada se je iz Ukrajine v Evropsko unijo preselilo 4,3 milijona ljudi. Mnogi so našli dom v Sloveniji, tudi Iryna Delina in Olena Kuscheva z otroki. Njihovo zgodbo spremljamo že tretje leto.

Pred kratkim smo poslušali škotsko pravljico Pepekatepotl. Danes pa bom prebrala drugačno inačico. Zgodba se konča enako, vendar pripoved teče drugače. Duhovita pripovedka izhaja iz področja Galloway v Škotski krajini in spominja na tisto o špicparkeljcu.Vir: Ilustrirana zakladnica škotskih pravljic in pripovedk, Theresa Breslin, prevedla Katarina Juvančič, Založba Morfemplus d.o.o., Jezero 2016, bere Nataša Holy

Na 31. filmskem festivalu v Sarajevu bo svetovno premiero doživel celovečerec Belo se pere na devetdeset, ki ga je po knjižni uspešnici Bronje Žakelj režiral Marko Naberšnik. Zgodba spremlja Bronjo skozi različna obdobja njenega življenja. Gre za ganljiv, humoren in navdihujoč film o spoprijemanju z boleznijo in smrtjo. Knjiga je bila leta 2019 ovenčana z nagrado Kresnik in se uvršča med največje leposlovne uspešnice v Sloveniji zadnjih desetletij. S pisateljico in režiserjem filma se je pred premiero pogovarjal Marko Rozman.

V Sloveniji poznamo adventno navado Marijo nosijo. Ljudi spominja na pot Jožefa in Marije, ko so ju povsod zavrnili in »v prenočišču zanju ni ...«Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

V Sloveniji poznamo adventno navado Marijo nosijo. Ljudi spominja na pot Jožefa in Marije, ko so ju povsod zavrnili in »v prenočišču zanju ni ...«Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Zgodba meksikajnarjev, slovenskih vojakov prostovoljcev, ki so se v Mehiki bojevali za širitev habsburške monarhije sredi 19. stoletja, je gotovo manj znana v splošnem poznavanju naše zgodovine. Takratnemu dogajanju in presunljivi, sicer fiktivni zgodbi enega izmed njih, Toneta Brusa, lahko sledimo v stripu, ki je delo stripovskega ustvarjalca Zorana Smiljanića – ob njem se kot avtor podpisuje tudi Marijan Pušavec. Kar nekaj je zgodovinskih, dobro znanih likov, ki so s Smiljanićevim stripom dobili svojo podobo: Ivan Cankar, Jože Plečnik in Karel Destovnik – Kajuh, julija pa je izšel njegov novi strip Fritz Lang: Ljutomer–Berlin–Hollywood. Ilustratorja, karikaturista, scenarista, publicista, predvsem pa striparja Zorana Smiljanića smo lahko pred letom in pol spoznali tudi v oddaji Razkošje v glavi, ki vam jo ponovno ponujamo v poslušanje. Avtorica oddaje je Darja Groznik.

Gost epizode 191 je bil Mohammed Waleed Alaswad, mladi fant, ki je kot migrant prišel iz Sirije v Slovenijo. Danes dela kot uspešen frizer v eni izmed Ljubljanskih brivnic. =================== Pridite se strižt k Mohammedu ❤️ https://form.lime-booking.com/sl/UnseenBarbershop/service?u=7228  =================== V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Spoznanje s Klemnom in otroštvo v Siriji Življenje pred vojno in izkušnje v šoli Začetek vojne in posledice Beg iz Sirije in potovanje v Turčijo Življenje v Turčiji in iskanje dela Migracija v Evropo in izkušnje v Sloveniji Prilagajanje na novo življenje in izobraževanje Uspeh in prihodnost =================== Prijavi se na AIDEA newsletter (obvestilo glede LIVE AIDEA dogodka): https://aidea.si/aidea-mailing-lista 

Avgust v švicarskem Locarnu diha v jeziku filma. Med avtorskimi pogledi, ki se letos prvič predstavljajo svetu, je tudi glas slovenske režiserke in scenaristke Kukle. Njen celovečerni prvenec Fantasy, nadaljevanje večkrat nagrajenega kratkega filma Sestre, bo tam premierno prikazan v tekmovalnem programu festivala. V filmu nastopajo Sarah Al Saleh kot Mihrije, Mina Milovanović kot Sina, Mia Skrbinac kot Jasna in Alina Juhart v naslovni vlogi Fantasy. Zgodba spremlja tri prijateljice na pragu odraslosti, katerih svet zamaje srečanje z mlado transspolno žensko. Film diha skozi glasbo, gradi pripoved v podobah in odpira prostor za bližino, pogum ter vprašanja, ki jih pogosto preglasimo. Ne ponuja zaključkov, temveč prostor za dvom, premik in iskanje – kdo smo, ko ni nikogar, ki bi nas določal, in ali je mogoče živeti zunaj zgodb, ki so nam bile namenjene? Za vizualno podobo skrbi direktor fotografije Lazar Bogdanović, za glasbo Relja Ćupić, za montažo Lukas Miheljak, za zvok Julij Zornik. Scenografija je delo Maje Šavc, kostumografija Damirja Rakovića, maska pa Tinke Prpar. Gašper Stražišar se s Kuklo pogovarja o poti od kratkega do celovečernega filma, o temah identitete in pripadnosti ter o ustvarjalnem procesu, ki je Fantasy popeljal od zamisli do premiere v Locarnu in naprej na mednarodna prizorišča.

Z njim se pogovarja deček Bodo … Pripoveduje: Jerica Mrzel. Napisal: Grigor Vitez. Prevedel: Jože Šmit. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1974.

Zgodba v tokratnih Sledeh časa zahteva nekaj predznanja. Ali vsaj predposlušanja. Marko Radmilovič se je, v prenesenem pomenu, vrnil na mesto zločina in ob novih dejstvih, ki so privrela na plano, pripravil drugi del oddaje o zločincu Francu Rihtariču. Prvi del zgodbe je bil objavljen pred dobrimi tremi leti in ga znova priporočamo v poslušanje, da bo drugi del bolje in lažje razumljiv. Tokrat odkrivamo nove elemente v zgodbi o Francu Rihtariču, ki so tako senzacionalni, da se zdijo težko verjetni. A če ne drugače, je zgodba vsaj zanimiva in tako vredna pozornosti v dokumentarnem uredništvu našega radia.

Bodu pri plavanju pomaga sinja riba … Pripoveduje: Branko Miklavc. Napisal: Grigor Vitez. Prevedel: Jože Šmit. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1974.

Območje Ilirske Bistrice in širšega območja Pivške kotline ima zelo pomembno strateško lego, saj tu tečejo prometne povezave osrednje Slovenije s pristaniščema Reko in Trstom. Zato ne preseneča, da je tu pred 80 leti potekala ena največjih vojaških operacij na slovenskem ozemlju. Zgodba o tej tako imenovani tržaško-reški operaciji oziroma sklepnih bojih v drugi svetovni vojni se je začela v začetku leta 1945, ko so se enote Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije preoblikovale v Jugoslovansko armado. Nastale so prva, druga, tretja in četrta armada. Še posebno zadnja je bila v zadnjih dneh vojne v Ilirski Bistrici in na Pivškem v težkih preizkušnjah. Njene enote so se namreč spopadle s pripadniki 97. nemškega armadnega korpusa. Po srditih bojih se je potem partizanskim enotam predalo 16.000 nemških vojakov, pripadnikov omenjenega korpusa.Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

V tem tednu želimo poslušalce s ciklom sedmih novih radijskih pravljic tudi spomniti na pomen čebel za človekov obstoj na tem planetu, hkrati pa razpreti pahljačo pravljic, ki jih skriva resnično samosvoja knjižna zbirka Čebelica. Peta v nizu sedmih je slovenska ljudska pravljica: Zlato kralja Matjaža. Zgodba o tem, da do skritega bogastva pod goro pride le tisti, ki se pred sivim skalovjem znajde na zadnji dan starega leta. Pa še sam ne ve, kdaj in kako. Takšne in drugačne gore se nam odprejo, ko se vse silnice poravnajo tako, da je prav. Kar je redko, ko pa se zgodi, je neopisljivo. Pripovedovalka: Barbara Cerar. Slovenska ljudska pravljica, Anja Štefan. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2025.

Zgodba slovenskih kemikov, ki so v nacističnem taborišču preživeli s pomočjo znanja, nato pa bili doma krivično obsojeni kot izdajalci, razkriva tragičen preplet znanosti, politike in boja za dostojanstvo v času dveh totalitarizmov. (Izvorni članek: Znanost v senci smrti 1942-1948) Dialog je ustvarjen s pomočjo orodja NotebookLM.

Padal bo sneg vso noč in vse jutro in ves dan in pobelil tudi tole zgodbo. Pripoveduje: Zlatko Šugman. Napisal: Grigor Vitez. Prevedel: Jože Šmit. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1977.

Premier in ministri bodo odgovarjali na poslanska vprašanja, med drugim o omrežninah -ta zgodba bo ta teden dobila še eno nadaljevanje - ter o davku na nepremičnine, za katerega prevladuje ocena, da bo prinesel nasprotne učinke od želenih. Drugi poudarki oddaje: - Izraelska vojska streljala na Libanonce, ki so se vračali na domove. Premirje kljub nasilju podaljšano za tri tedne - Beloruskemu predsedniku Lukašenku nov, že sedmi mandat. Za Unijo volitve nelegitimne - Rokometaši so se od svetovnega prvenstva poslovili s porazom proti Hrvaški