POPULARITY
Tudi drevesa včasih zvečer v gozdu ne morejo zaspati. Pripoveduje: Zvone Hribar. Napisala: Nada Križnar. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.
Seta Knop je avtorica prevoda odmevne Andrićeve literarnozgodovinske biografije, nemškega novinarja Michaela Martensa 'V požaru svetov, Ivo Andrić, Zgodba evropskega življenja'. Monografija razkriva življenje svetovljana in razburkan čas 20.stoletja. Ivo Andrić je bil izvrsten pisatelj, diplomat in Nobelov lavreat. Seta Knop je prevajalka, leksikografka, literarna zgodovinarka ter vodja knjižnice na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prevaja predvsem sociološka, zgodovinska, filozofska in kulturološka dela avtorjev kot so: Theodor W. Adorno, Terry Eagleton, Eric Hobsbawm, Susan Sontag, Richard Pipes, David Graeber, Danilo Kiš, Svetlana Slapšak. Leposlovna dela, pravi, v glavnem prevaja iz srbskega in hrvaškega jezika. Pred leti je prevedla kratko prozo hrvaške pisateljice Maše Kolanović Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe, pred kratkim pa so v njenem prevodu izšle kratke zgodbe hrvaškega pisatelja Nevena Ošumovića Rajske ptice. Za svoj prvi prevod leposlovnega dela Peščena ura pisatelja Danila Kiša je prejela nominacijo za Sovretovo nagrado. Njena velika želja je, da bi prevedla Kiševo biografijo.
Jesen slika z rjavo, rdečo in rumeno barvo … Pripoveduje: Nina Valič. Napisal: Milan Petek. Posneto v studiih Radia Slovenija 1998.
Piše Ana Geršak, bere Maja Moll. Balada o trobenti in oblaku sodi med klasike slovenske književnosti 20. stoletja, k priljubljenosti tega zvrstno izmuzljivega teksta pa je veliko prispevala tudi filmska priredba Franceta Štiglica iz leta 1961. Novelo oziroma povest oziroma kratki roman je Kosmač v več delih prvič objavil v reviji Naša Sodobnost v letih 1956 in 1957; kot beremo v izčrpni spremni besedi Andraža Gombača pa je v knjižni obliki izšla šele tri leta po filmski priredbi in še to v skrajšani obliki. Kot vsaka dobra klasika je tudi Balada bila in gotovo še bo deležna številnih in raznovrstnih literarnih interpretacij, zato se bom pomudila le pri tisti, ki nagovarja trenutno znova aktualno dilemo avtorskega družbenega angažmaja. Tokratna izdaja je ponatis prvotne revijalne objave, ki je vsebovala več pasaž, namenjenih razgrinjanju pisateljskih notranjih konfliktov. Oziroma natančneje: konfliktov med literarno fikcijo in resničnostjo, zapisanih v času, ki je od pisatelja terjal predvsem družbeni angažma v načinu upodabljanja prizorov iz obdobja fašistične in nacistične okupacije med drugo svetovno vojno. Kot bi lik pisatelja utelešal diskrepanco med socrealistično usmerjeno vizijo literature in dejansko vojno izkušnjo. Balada o trobenti in oblaku povezuje vzporedni zgodbi o junaškem Temnikarju in strahopetnem Črnilogarju. Povzetek zveni kot zasnova pravljice pa tudi sicer ima zgodba nemalo pravljičnih elementov, recimo kontrastiranje likov, ki se, takole na hitro, delijo na etično dobre in slabe. Ideja dvojnosti je ostala zapisana tudi v naslovu, ki ga je avtor na kratko razložil z besedami, da trobenta predstavlja smrt, oblak pa življenje. Še pomenljivejši je bil prvotni podnaslov: »Osnutek za dvoje novel, ki sta ostali osnutek.« Svetova, prepletena v duhu maksime, ki pravi, da je življenje bolj neverjetno od domišljije, povezuje lik pisatelja Petra Majcna. Ta se zateče na dolenjsko podeželje, da bi v miru napisal zgodbo, ki ga preganja že dlje časa, o Temnikarju in njegovi družini. Zgodba še ni napisana in do konca pripovedi niti ne bo: razraščala se bo zgolj v Majcnovi domišljiji, njen zaplet pa bo usodno posegel v življenje Črnilogarjeve družine, s čimer se bo izpolnilo Majcnovo nekoliko samovšečno zatrjevanje, da je Temnikar »resničen«. Kolikor bolj se bo lik pisatelja prepuščal lastnim vizijam, bolj bo bežal od znamenj, ki nakazujejo na »resnično« tragedijo svojih gostiteljev. Balada o trobenti in oblaku je pripoved o nezmožnosti ubesedovanja resničnosti v času, ko je resničnost nasilja že davno presegla domišljijo. Peter Majcen, Kosmačev alter ego, ki že z imenom namiguje na lastno neznatnost, morda celo povprečnost, zasleduje za tisti čas tipično herojsko in skoraj pravljično zgodbo o pogumnem kmetu in njegovi nič manj pogumni ženi, ki v dobro kolektiva, družbe, nacije žrtvujeta sebe in svojo družino. Majcnova naracija preigrava klišeje povojne proze, domnevne šibkosti, ki naj bi jih imela Temnikarja, pa so bolj kot ne literarnega značaja in namenjene temu, da junaka približajo sleherniku, zaradi česar je njuna žrtev le še bolj herojska. A v Majcnovo pripoved ves čas vdira resnično življenje v podobi posameznikov, ki so tragedijo, sumljivo podobno Temnikarjevi, doživeli na lastni koži in ki jo želijo na vsak način deliti s pisateljem. Ta se jih panično otepa, kot bi intuitivno zaznal nevarnost, ki jo njegovi popolno zasnovani narativi predstavlja nepopolna dejanskost. Nasprotje Temnikarju tako uteleša lik, ki je daleč od tedanje predstave junaškega. Črnilogar je opisan kot izdajalec, kot posameznik šibke volje, ki za svojo strahopetnost krivi gospodovalno ženo. Pripovedni liniji sta v uravnoteženem kontrastu, tako kot liki, pri katerih je hitro prepoznavno kdo sodi na katero stran. Majcen namreč že od samega začetka v Črnilogarju prepoznava nekaj, kar ga odbija, in čeprav se zdi, da bi se morala perspektiva v nekem trenutku zasukati, se to ne zgodi. Tudi v tej dosledno izpeljani naravnanosti likov je nekaj pravljičnega. Balada o trobenti in oblaku je danes, v času tolikerih svetovnih konfliktov, relevantna ravno zaradi dileme angažmaja, ki jo lik Petra Majcna ubeseduje v Kosmačevem imenu: v svojem prizadevanju, da bi upodobil idejo nekega junaštva, je taisto idejo upodobil tako, da jo je preslikal v negativ. Že res, da je junak zgodbe Temnikar, a Balada je zgodba o Črnilogarju, sodobna parabola o tem, da bo posameznika vedno dohitela teža njegovih dejanj.
Radijska igra za otroke pripoveduje o poplavi in o živalih, ki skupaj vedrijo. V dogajanje nas uvede jež, ki utrinke dogajanja ob tridnevnem deževju zapisuje v svoj dnevnik. Režiserka: Rosanda Sajko Dramaturg: Ervin Fritz Tonska mojstrica: Metka Rojc Avtor izvirne glasbe: Borut Lesjak Jež – Janez Albreht Polhlja – Mojca Ribič Polhec – Maja Končar Smrekova vila – Violeta Tomić Podlasica – Lenča Ferenčak Sraka – Iva Zupančič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija septembra 1992
Zgodba o pogumnih ljudeh, ki so srečni v svoji vasi. Pripoveduje: Draga Potočnjak. Napisala: Rosalie Maggio. Prevedla: Katja Širca. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.
Zgodba sester Lee in Mire Hedžet je zgodba o ljubezni, potrpežljivosti in sestrski povezanosti, ki se je še okrepila ob bolezni njune mame. Demenca jima je življenje obrnila na glavo, a pokazala tudi, kako močna je lahko človeška bližina — in kako pomembno je, da ne pozabiš nase, ko skrbiš za nekoga drugega.»In potem se lepega dne zaveš, da to ni več tvoja mama, ampak da si ti njena mama,« pove Lea.Njuna mama z demenco živi že 25 let. Bolezen se je začela plaziti neopazno – z drobnimi pozabami in zmedenostjo, ki sta bili skoraj prisrčni. »Poklicala me je in vprašala, kako se pripravi pašta s kalamari, čeprav je to ona mene naučila,« se spominja Lea.Prelomni trenutek je bila nenadna očetova smrt. Takrat je postalo očitno, da je prav on tiho nosil glavno breme in mamo ščitil pred svetom. »Šok zelo pospeši bolezen,« pove Lea. »Videli smo, da ne zmore več sama živeti.« Mama je v dveh mesecih izgubila 30 kilogramov, imela je sladkorno bolezen, bila zmedena in osamljena.Sestri sta morali hitro vzpostaviti mrežo pomoči. Sprva sta poskusili z oskrbo prek centra za socialno delo, a so se oskrbovalke pogosto menjavale in mama se ni mogla navezati nanje. Zato sta sami začeli iskati ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati, in jih uvajati postopoma. »Prvo pomočnico smo ji predstavili kot mojo prijateljico. Po treh tednih jo je že klicala ‘moja prijateljica',« pripoveduje Lea. Kljub skrbi pa bolezen napreduje. »Gre počasi, in potem se zaveš, da to ni več tvoja mama, ampak da si ti njena mama,« pravi Lea. »Poslavljaš se od nje, še preden umre.« Mira doda: »A čustva ne umrejo. Ko jo objamem, me poboža. Ko zasliši najin glas, se sprosti.« Danes je mama v domu za starejše. Negovalke jo hranijo, negujejo in skrbijo za osnovno udobje. Domača oskrba zanjo ni bila več mogoča, a sestri sta ostali trden del njene vsakodnevne rutine.Da sta lahko dolga leta usklajevali skrb za mamo s svojim življenjem, sta morali najti ravnovesje. »Če ti nisi zdrav, ne moreš drugim pomagati,« pravi Lea. Mira je prisegala na jogo, tek in plavanje. Tudi služba jima je bila v oporo — kot priložnost, da za nekaj ur mislita na kaj drugega.Obe poudarjata, kako pomembno je, da ob bolezni ne ostaneš sam. »Najprej se moraš sprijazniti z boleznijo, potem pa poiskati strokovno pomoč. Spominčica nama je zelo pomagala,« pravi Lea. »Sprejeti moraš, da so spremembe edina stalnica. Ne prevzgajati, ne kregati,« dodaja Mira. Njuna zgodba kaže, kako močno se prepletejo življenja, ko nekdo zboli za demenco — in kako pomembno je, da ob tem ne pozabiš nase. Pokaže, da je potrpežljivost nekaj, kar se da graditi dan za dnem, z majhnimi dejanji skrbi, bližine in nežnosti.
Verotčka je majhna deklica, ki posluša očkove pravljice zalahko noč. Eno njeno oko spi, drugo oko je še odprto. Eno njeno uho spi, drugo uho še posluša. Vse živali čakajo, da zaspi. Sibirska mačka Vasca; kosmati vaški pes Postojko; kosmati medved Miško; čriček za pečjo; in samovšečni petelin. Projekt Gutenberg, e-knjiga Verotčkinih pravljic, Verotčkine zgodbe, Mamin Siberiak, prevod Ray Davidson, Ilustracije: Boris M. Artzybasheff, založba Ep Dutton & Co., inc. New York, 1922, Ep Dutton & Co., Ponatis marca 1932. Natisnjeno v Združenih državah Amerike. Iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy
Zgodba filma Raj se začne leta 1930 v času gospodarske krize, ko na galapaški otok Floreana prispe družina Wittmer. Iščejo možnost za nov začetek v tropskih krajih s primerno klimo za sina, ki trpi za astmo. Za otok jih je navdušil filozof Ritter, ki tam živi že več let in poskuša napisati ultimativno filozofsko delo ter pomagati ženi ozdraveti od multiple skleroze z meditacijo. Ritterjeva želita zasebnost, zato se Wittmerjevi naselijo precej proč, kjer začnejo trdo delo preoblikovanja divjine. Oboji težko shajajo, ko se na otoku pojavi samozvana baronica von Wagner Bosquet s svojima ljubimcema in namerava tam zgraditi hotel. Hedonistična nekdanja igralka je mojstrica manipulacije in kmalu so si vsi v laseh. Ta zasnova je obetajoča, tako tudi zasedba, ki vključuje Juda Lawa, Vanesso Kirby, Ano de Armas, Daniela Brühla in eno najbolj vročih zvezdnic zadnjih let, Sydney Sweeney v vlogi Margret Wittmer. Žal je, kot omenjeno, film režiral Ron Howard, ki je v tem tisočletju poskrbel za dosti več umetniških ali komercialnih polomov kot pa uspešnic. Čeprav je bil tudi soscenarist filma, zgodba nima pravega tempa, kaj šele fokusa, sploh ko v film vpleta ne posebno subtilne krščansko-mitološke in potem še moralistične elemente. Že naslov Raj je poveden, scenarij pa vključuje tudi aluzije na biblijske zgodbe od izgona iz Raja do Jezabele in Kajna in Abela. Za nameček smo gledalci deležni Ritterjevih poceni popkulturnih filozofskih kontemplacij, ki so zgodovinsko najbrž točne in bi lahko bile predmet globoke ironije v filmu, vendar so vključene na način, ki naj bi dodal globino in pomen. Dodatna težava je zgodovinska perspektiva. Jasno je, kdo je preživel dogajanje na Floreani, vendar so si pričevanja o dogajanju nasprotujoča, film pa se izrecno postavi na eno stran. Howard je posnel nekaj izjemnih filmov po resničnih, velikih zgodovinskih dogodkih, recimo Apollo 13, Čudoviti um in Dirka življenja, toda posnel je tudi Hillbilly Elegy, biografsko dramo družine aktualnega ameriškega podpredsednika JD Vancea. Ta je bila deležna številnih kritik zaradi neavtentičnosti, predvsem ker je film potenciral problematično literarno predlogo. Kot je lani v recenziji knjige za MMC zapisala Kaja Sajovic: »Vance v svojem neusmiljenem portretu pasu rje hodi po zelo tanki liniji med introspekcijo in golo krutostjo.« Tako je aktualni film Raj še dodatno sporen, saj se zdi, da se prek zgodbe uveljavijo nekatera stališča, ki so presenetljivo blizu Vanceovim. Na rajskem otoku imamo namreč tri različne družine: par, ki ne more imeti otrok, trojček ženske z dvema moškima in heteronormativno družino. Ko jih okolje postavi pred hude preizkušnje, se bon vivanti zatečejo h kriminalu, filozofski par se je pripravljen hitro odreči moralnim načelom, kot je vegetarijanstvo, normiji pa se prebijejo skozi peklenske muke, »ker so družina«. To ni dedukcija, temveč dejanski dialog. Res je, da zgodba vsaj delno temelji na resničnih dogodkih, toda tovrstne izmenjave in tak prikaz ljudi ter njihovih notranjih življenj so avtorska odločitev. In ta odločitev je očitno bila posneti film za ameriško krščansko konservativno občinstvo. Recenzijo je pripravil Igor Harb, bere Igor Velše.
Zgodba o sladkosnedih, tudi medvedih … Pripoveduje: Darja Reichman. Napisala: Nina Mazi. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.
Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Igor Velše Vsebinsko in sporočilno bogat roman Marija Čuka Zlato zrno je večplasten. Zgodba o iskanju ljubezni in hrepenenju po njej je napisana v tretji osebi ednine. Tako imenovani vsevedni pripovedovalec razgrne čustveno doživljanje Leopolda Teofita, moškega srednjih let, ki iz Milana pripotuje v Trst. Mesto ni imenovano, iz opisov pa je mogoče razbrati, da teče beseda o prav tem obmorskem mestu, ki slovi po svoji bogati zgodovini in notranjih nasprotjih iz preteklih in sedanjih časov. Leopold se, poln upanja, da se bo srečal z novo ljubeznijo, sprehaja po ulicah in pripoved dobi novo razsežnost: zvrstijo se spomini na preteklost, oživljanje političnega dogajanja in nasilje, ki ga zlepa ni mogoče prekiniti. Leopoldovo pričakovanje ljubezenske pustolovščine prekine pretep mladeničev. Vse skupaj močno spominja na fašizem ali pa je kar njegova nova pojavna oblika. Glavni literarni lik Leopold je nekoliko naiven in konservativen moški. Opravlja delo direktorja poštne izpostave, bere poezijo, s prijatelji navija na nogometnih tekmah, politično je usmerjen nekoliko levičarsko, vendar se volitev ne udeležuje. Zavezan je tako pokojnemu očetu kot umrli življenjski sopotnici Nevii. Protagonist se poglablja vase in razkriva svojo notranjost: »Nor sem! Vse se mi dozdeva. Življenje je privid, beseda privid življenja. Nisi mi dal svoje besede, oče, a slišim jo, kako odmeva po teh ulicah in po tem mestu, kjer tvojo besedo potiskajo v temen kot, pa je ne morejo utišati. Leopold je čutil, da je to posebno mesto, da se po njem pretakajo mozaiki usod, obrazi različnosti, da ni ednina, marveč množina.« Oče je kot Slovenec zaradi nesprejetosti in nestrpnosti moral Trst zapustiti in oditi drugam. Fašistični pritisk je bil premočan. V očeh oblasti je bil pritepenec in ščavo, njegov jezik je bil ogrožen in preganjan. Oče še vedno živi v njem in Leopold občuti z njim posebno vez, hkrati pa sluti, da beg ni rešitev. Marij Čuk z učinkovitimi literarnimi sredstvi, bogatim besediščem, poetično obarvanimi odlomki in rahlo ironijo razgrinja slovensko-italijanske odnose, težaven položaj ljudi onstran meje in trdoživost fašizma. Njegovo prikazovanje ni črno-belo, temveč objektivno ter tako kritično kot tudi prizanesljivo, zlasti do Leopoldovih značajskih lastnosti. Pisatelj omenja, kako se današnji Slovenci zaradi cenejšega življenja iz svoje države preseljujejo v Trst in Gorico ter zaživijo v novih okoliščinah, kakršne koli že so. V Leopoldu so ohranjena čustva, ki jih je gojil do Nevie. V dolgem obdobju njene bolezni ji je stal ob strani in ji izkazoval iskreno naklonjenost ter ji pomagal premagovati telesne bolečine: »Vse bo dobro, ljubezen moja, vse bo dobro. Jaz sem ob tebi in v tebi.« Nič na tem svetu pa ni idealno in popolno. Bolehna Nevia, profesorica klasične filologije, se je za kratek čas zaljubila v sodelavca. Kar tako, kot se to pač primeri v življenju. Rahločutni Leopold je trpel, toda sčasoma se je Nevia otresla zagledanosti v drugega moškega in spet je Leopold postal središče njenega življenja. Kako tudi ne, saj ga je zaradi pogubne bolezni potrebovala. Spomin nanjo je živ in močan, zato se Leopold celo vpraša, ali je Nevio zaradi iskanja nove ljubezni morda izdal. Veseli se srečanja z Irmo, njegovo pričakovanje se sveti kot zlato zrno. S skrivnostno žensko se je seznanil na spletu. Osamljenost ter hrepenenje in želja po novi ljubezni so ga prignali v Trst. Ali se je ljubezen uresničila? Ga je Irma, ki mu je v pismih obetala toliko lepega in ga z izbranimi besedami začarala, osrečila? Vsega nikakor ne bi bilo primerno razkriti. Spletne seznanitve in vabila lahko prinesejo nove ljubezenske zveze, nič presenetljivega pa ni, če se iz njih izcimi tudi kaj drugega. V romantičnih in s čustvi nabitih Irminih pismih je večkrat omenjena beseda denar. Kakor koli že, bilo je vredno, da je Leopold pripotoval v Trst. V tem slikovitem mestu je marsikaj izvedel tudi o sebi. V romanu Zlato zrno je veliko filozofskih spoznanj in življenjskih modrosti. Avtor med drugim pravi, da je življenje vedno uganka, ki ljudi postavlja pred preizkušnje; obrnjeno je v prihodnost in ne v preteklost. Dokler traja, je tudi upanje, še več – možnost lepega in dobrega: »Tudi iskanje nevidnega in nedosegljivega je čas, ki ga velja živeti.« Usodo Leopold sluti kot neotipljivo čarodejko, proti kateri nima moči. Morda pa sploh ni usode in so namesto nje pravzaprav samo izkušnje in izzivi ali celo učinkovanje nevidnega bitja, ki mu nekateri pravijo bog. Pomisliti bi bilo treba tudi na smrt. »Škoda, da polagamo čas v varstvo zrahljanim živcem, hudobiji, egoizmu, diktatorjem. Ko bi razmišljal o svoji minljivosti, bi bil človek le dobro bitje brez hudičeve zlobe.« Morda je vse naše početje zatekanje v prostore upanja in iskanje trikov, da bi se izognili smrti. Velikokrat ljudje sploh ne vedo, kaj bi radi. V romanu se poraja vprašanje, ali se lahko zgodi, da vsemogočna, drzna in močna ljubezen omaje celo besedo in narod. Ljubezen je po eni strani galerija izgubljenih priložnosti in žalost, po drugi pa tudi poskočnost, presenečenje in veselje. V ljubezni ni treba besed, zadošča jo začutiti, toda ne gre pozabiti, da življenje ni le idila in prav zaradi ljubezni je treba prestati marsikatero neprijetno preizkušnjo. Ljubosumje in strah jo slej ko prej uničita. Leopold vzame s seboj psa Rončija. Med potjo ga spravi v kovček in med nastanitvijo v hotelu kuža potrpežljivo in po pasje vdano spremlja vse, kar se dogaja lastniku. Ljudje pač potrebujemo nekoga, ki nas razume in je na naši strani. Ne nazadnje ni brez pomena, kaj je o svojem novem literarnem delu povedal Marij Čuk sam. Vrsto let smo po radiu lahko poslušali njegovo poročanje o dogajanju onstran meje, zlasti v Trstu. V zadnjem času spremljamo njegove načrte, poslanice in ukrepanje v zvezi s položajem predsednika Društva slovenskih pisateljev. Sprejel je izziv in že zdaj njegovo prizadevanje za slovenski jezik in kulturo ter angažiranost odmevajo v slovenski javnosti. Na predstavitvi romana je Marij Čuk povedal, da je Leopold Teofit naivni človek, tak, ki išče svoj izvor in identiteto. Tako zelo verjame v dobro, da njegove vere ne more prav nič omajati. Zlo mu ne pride do živega, toda vse to je za današnji čas, je pripomnil avtor, že kar problematično. Sodobni svet je namreč kaos posameznikov, družbe in vrednot. V človekovi glavi vre spopad realnega in virtualnega, tako da sploh ne ve več, kaj je on sam in kje je meja. Pisana beseda naj bi v razburkanih časih, je pribil pisatelj, vseeno ohranila svojo moč. Besede Marija Čuka jo vsekakor ohranjajo. V romanu Zlato zrno prepričljivo in z notranjo napetostjo slika posameznikovo doživljanje in družbeno dogajanje. V tretjeosebni pripovedi, protagonistovem izpovedovanju in vsebini poslanih pisem, tako Leopoldovih kot Irminih, je veliko življenjskih resnic, kritičnih spoznanj in moralnih dilem.
Mineva natanko 1281 dni od takrat, ko je svet zatresla vojna v Ukrajini. O ruski invaziji zadnja tri leta v medijih beremo o pogajanjih, zaostritvah, dobljenih in izgubljenih območjih. Po podatkih evropskega statističnega urada se je iz Ukrajine v Evropsko unijo preselilo 4,3 milijona ljudi. Mnogi so našli dom v Sloveniji, tudi Iryna Delina in Olena Kuscheva z otroki. Njihovo zgodbo spremljamo že tretje leto.
Pred kratkim smo poslušali škotsko pravljico Pepekatepotl. Danes pa bom prebrala drugačno inačico. Zgodba se konča enako, vendar pripoved teče drugače. Duhovita pripovedka izhaja iz področja Galloway v Škotski krajini in spominja na tisto o špicparkeljcu.Vir: Ilustrirana zakladnica škotskih pravljic in pripovedk, Theresa Breslin, prevedla Katarina Juvančič, Založba Morfemplus d.o.o., Jezero 2016, bere Nataša Holy
Na 31. filmskem festivalu v Sarajevu bo svetovno premiero doživel celovečerec Belo se pere na devetdeset, ki ga je po knjižni uspešnici Bronje Žakelj režiral Marko Naberšnik. Zgodba spremlja Bronjo skozi različna obdobja njenega življenja. Gre za ganljiv, humoren in navdihujoč film o spoprijemanju z boleznijo in smrtjo. Knjiga je bila leta 2019 ovenčana z nagrado Kresnik in se uvršča med največje leposlovne uspešnice v Sloveniji zadnjih desetletij. S pisateljico in režiserjem filma se je pred premiero pogovarjal Marko Rozman.
V Sloveniji poznamo adventno navado Marijo nosijo. Ljudi spominja na pot Jožefa in Marije, ko so ju povsod zavrnili in »v prenočišču zanju ni ...«Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.
Zgodba meksikajnarjev, slovenskih vojakov prostovoljcev, ki so se v Mehiki bojevali za širitev habsburške monarhije sredi 19. stoletja, je gotovo manj znana v splošnem poznavanju naše zgodovine. Takratnemu dogajanju in presunljivi, sicer fiktivni zgodbi enega izmed njih, Toneta Brusa, lahko sledimo v stripu, ki je delo stripovskega ustvarjalca Zorana Smiljanića – ob njem se kot avtor podpisuje tudi Marijan Pušavec. Kar nekaj je zgodovinskih, dobro znanih likov, ki so s Smiljanićevim stripom dobili svojo podobo: Ivan Cankar, Jože Plečnik in Karel Destovnik – Kajuh, julija pa je izšel njegov novi strip Fritz Lang: Ljutomer–Berlin–Hollywood. Ilustratorja, karikaturista, scenarista, publicista, predvsem pa striparja Zorana Smiljanića smo lahko pred letom in pol spoznali tudi v oddaji Razkošje v glavi, ki vam jo ponovno ponujamo v poslušanje. Avtorica oddaje je Darja Groznik.
Gost epizode 191 je bil Mohammed Waleed Alaswad, mladi fant, ki je kot migrant prišel iz Sirije v Slovenijo. Danes dela kot uspešen frizer v eni izmed Ljubljanskih brivnic. =================== Pridite se strižt k Mohammedu ❤️ https://form.lime-booking.com/sl/UnseenBarbershop/service?u=7228 =================== V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Spoznanje s Klemnom in otroštvo v Siriji Življenje pred vojno in izkušnje v šoli Začetek vojne in posledice Beg iz Sirije in potovanje v Turčijo Življenje v Turčiji in iskanje dela Migracija v Evropo in izkušnje v Sloveniji Prilagajanje na novo življenje in izobraževanje Uspeh in prihodnost =================== Prijavi se na AIDEA newsletter (obvestilo glede LIVE AIDEA dogodka): https://aidea.si/aidea-mailing-lista
Avgust v švicarskem Locarnu diha v jeziku filma. Med avtorskimi pogledi, ki se letos prvič predstavljajo svetu, je tudi glas slovenske režiserke in scenaristke Kukle. Njen celovečerni prvenec Fantasy, nadaljevanje večkrat nagrajenega kratkega filma Sestre, bo tam premierno prikazan v tekmovalnem programu festivala. V filmu nastopajo Sarah Al Saleh kot Mihrije, Mina Milovanović kot Sina, Mia Skrbinac kot Jasna in Alina Juhart v naslovni vlogi Fantasy. Zgodba spremlja tri prijateljice na pragu odraslosti, katerih svet zamaje srečanje z mlado transspolno žensko. Film diha skozi glasbo, gradi pripoved v podobah in odpira prostor za bližino, pogum ter vprašanja, ki jih pogosto preglasimo. Ne ponuja zaključkov, temveč prostor za dvom, premik in iskanje – kdo smo, ko ni nikogar, ki bi nas določal, in ali je mogoče živeti zunaj zgodb, ki so nam bile namenjene? Za vizualno podobo skrbi direktor fotografije Lazar Bogdanović, za glasbo Relja Ćupić, za montažo Lukas Miheljak, za zvok Julij Zornik. Scenografija je delo Maje Šavc, kostumografija Damirja Rakovića, maska pa Tinke Prpar. Gašper Stražišar se s Kuklo pogovarja o poti od kratkega do celovečernega filma, o temah identitete in pripadnosti ter o ustvarjalnem procesu, ki je Fantasy popeljal od zamisli do premiere v Locarnu in naprej na mednarodna prizorišča.
Z njim se pogovarja deček Bodo … Pripoveduje: Jerica Mrzel. Napisal: Grigor Vitez. Prevedel: Jože Šmit. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1974.
Piše Anja Radaljac, bere Eva Longyka Marušič. Najboljše šele pride je romaneskni prvenec Petre Julie Ujawe, izdan pri Cankarjevi založbi, v knjižni zbirki Razmerja, ki skuša v slovenski kulturni prostor uvajati žanr, ki je doslej ostajal na založniški margini; ljubezenski roman. Če zapišemo, da je obstajal na margini, mislimo s tem zelo dobesedno; v slovenskem literarnem prostoru je namreč dolgo obstajala vzporedna »literarna scena« samozaložniških izdaj, nezaupnica slovenskim založniškim hišam (ki za ta žanr niso imele interesa). A predano bralstvo je rado posegalo po teh v samozaložbah izdanih romanih, ki so na obrobju bržkone pristali prav zaradi svoje žanrske strukture, ki je skladna s tem, kar družba povezuje z »ženskimi« interesi, to je z ljubeznijo in odnosi. Pomenljivo pri tem je, da je bila kriminalka kot žanr, ki ga temeljno določajo kriminal, policijska država in/ali druge oblike nadzora, v kulturnem prostoru, ki je seveda tudi del establishmenta, legitimirana veliko prej. Najboljše šele pride je dokaj pravoveren urbani sodobni ljubezenski roman, ki ne meša žanrov in vsebine ne podlaga s težjimi tematikami; ostaja lahkotno branje, ki je – podobno kot kriminalka, ki si prizadeva za razrešitev kriminalnega primera – osredotočeno na ključno žanrsko premiso: pripeljati junakinjo Kristino in junaka Janusa do izpolnjujoče ljubezenske zveze. Pri tem se jima na pot postavljajo različne ovire, pretežno psihološke narave in izhajajoče predvsem iz njunih individualnih notranjih dinamik. Besedilo romana ne ponuja zunanjih preprek, ki bi ljubimca ohranjala narazen, niti ne predpostavlja kakšnih ovir, ki bi bile objektivne, četudi notranje narave, kot je denimo bolezen. Psihologija likinje in lika v romanu Najboljše šele pride je sicer izrazito ploska, konflikt pa je zaradi tega toliko šibkejši. Deli besedila se spočetka dogajajo v preteklosti, kasneje preskakujejo po več dni, včasih celo tednov – ali cel mesec, leto. S tem nastaja ohlapna struktura, v kateri se zdi, da se avtorica trudi povedati samo »najbolj pomembno«, s čimer pa ne pride do dinamičnega odnosa med likinjo in likom (druge literarne osebe so zastavljene še bolj površinsko) kakršen je za ljubezenski roman ključen, ne pride do romantične napetosti med njima, ampak se roman razpoloženjsko nekako vleče skozi situacije, ki bi bile zelo preprosto rešljive že z drobcem odprte komunikacije. Redki so tudi pogovori med likinjo in likom, ki bi lahko dali romanu nekaj več specifičnosti, morda kaj značilne, individualne medosebne dinamike. Pogosto avtorica denimo opisuje, da sta se junak in junakinja sprehajala v tišini, ali pa napiše, da sta govorila po telefonu, a pogovora ne poda. Zgodba tako teče z velikimi preskoki, med katerimi ni razdelane pripovedi, junak in junakinja sta, v nasprotju z eno od zakonitosti žanra ljubezenskega romana, večinoma ločena in tako se odnos med njima ne razvije pred bralstvom – bralstvo dobi predvsem nekakšno pojasnilo, obvestilo, ko se premakne kaj večjega. Praznine, kjer naj bi se razvijal odnos med likom in likinjo, so napolnjene z relativno nezanimivim dogajanjem okoli junakinjine poklicne poti, čeprav je tudi na tem mestu smiselno zapisati, da se roman trudi slediti žanrski konvenciji, da junakinja počne nekaj, kar je v podporo ženskam (odpre avtomehanično delavnico za ženske, ki zaposluje samo ženske). Tudi v njeni precej generični družini ni nobenih resnih trenj ali česarkoli, kar bi ustvarjalo napetost; vsi se imajo radi, se podpirajo, vse je ena sama skladnost ali, bolj v slogu romana, praznovanje, saj z velikimi dogodki praznujejo vse mogoče, med drugim vsak god vsakogar v družini. Toda morda najbolj nevarna avtoričina odločitev je, da za zbližanje junakinje in junaka uporabi komo nekega drugega lika v romanu; vse skupaj izpade nerealistično, posebej pa ni v skladu z emocionalnim lokom odnosa, ki ga (ne) zgradita do tiste točke. Najboljše šele pride Petre Julie Ujawe je torej roman, ki poskuša v eni od osrednjih založb vnesti v slovenski prostor žanr sodobnega urbanega ljubezenskega romana in vidno sledi večini vodil žanra, a odpove prav na mestih, kjer jim ne sledi, in naposled ne zgradi dinamične, atmosferično močne ljubezenske zgodbe.
Zgodba govori o malem mungu, ki veselo raziskuje hišo svojega prijatelja, toda na vrtu te hiše živijo še druge živali, predvsem zvita in nevarna kača naočarka. Prav po zaslugi te svetovno znane zgodbe večina misli, da mungi lovijo samo kače. Pa se to le malokdaj zgodi, čeprav je njihovo telo odporno pred kačjim strupom. V glavnem jedo raznovrsten majhen plen. Režiser: Marjan Marinc Tonski mojster: Stane Likeb Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Pripovedovalec – Jurij Souček Uredništvo igranega programa Posneto v Studiih Radia Slovenija junija 1963.
Po skoraj dveh desetletjih kraljevanja na vrhu kinolestvic in milijardah zaslužkov se je v zadnjem času studio Marvel spoprijemal s serijo neuspehov, ko so številne njihove filme kritiki raztrgali, gledalci pa preskočili. Studio je pravzaprav postal že kar obupan in je za naslednji film o Maščevalcih zbral neverjetno število zvezdnikov in največji proračun v zgodovini filma, da bi vsaj nekoliko prebudil oboževalce. A še preden bomo lahko prihodnje leto videli ta nadspektakel, nam je Marvel predstavil nekaj povsem drugačnega – Fantastične štiri v posebni retro viziji. Fantastični štirje so ena najbolj priljubljenih stripovskih superjunaških skupin, ki je doživela že več filmskih adaptacij, a te doslej niso bile povezane s širšim Marvelovim filmskim vesoljem. In tudi ta je sprva videti tako. Zgodba se odvija v vzporedni resničnosti, ki je vizualno navdahnjena s stripi in znanstveno fantastiko iz prve polovice 20. stoletja, torej s prvimi zgodbami o superjunakih in barvitimi znanstvenofantastičnimi revijami. Fantastični štirje so v tem svetu že uveljavljeni junaki in pravzaprav kar zaščitniki sveta, saj se vsi do njih bolj ali manj vedejo kot do edinih odločevalcev o usodi planeta. Supermoči so dobili, ko so kot prvi astronavti poleteli v vesolje, kjer jih je ožarčila in mutirala nekakšna kozmična sila. Tako je njihov vodja Reed Richards dobil moč, da podaljša ude, njegova žena Sue Storm lahko manipulira z energijo in postane nevidna, njegov najboljši prijatelj Ben Grimm ima kožo iz skale in je izredno močan, njen brat Johnny pa lahko leti in zagori. Pri tem je zanimivo opaziti ključen odmik od klasičnega narativa te skupine junakov. Sue ima že tako najzanimivejši nabor moči, v tem filmu pa je postala tudi političarka, ki z izrednimi sposobnostmi mediacije združi ves svet in postane de facto predsednica. Zgodba aktualnega filma se začne, ko Sue ugotovi, da je noseča, veselo pričakovanje naraščaja pa zmoti prihod neuničljive vesoljke, ki napove, da bo planet kmalu požrl nekakšen bog, Galakt. Fantastični štirje se odpravijo, da bi ga ustavili oziroma se pogajali z njimi. Če je bil do te točke film še nekako svež v svojem retrofuturizmu, pa ob tem soočenju nenadoma zaide v biblične vode, ko Galakt v zameno za odrešitev Zemlje zahteva še nerojenega dojenčka. Fantastični štirje niso Abraham, predvsem pa ne Sue, ki se začne krčevito boriti za svojega potomca, še toliko bolj, ker večina planeta meni, da bi bila to poštena kupčija. Tako mora Sue najprej prepričati svet, da se je vredno boriti z Galaktom, nato organizirati obrambo in na koncu še spopad. Preostali trije fantastiki sicer prispevajo k temu projektu, a Sue je kot neustrašna in neusmiljena mati medvedka, ko brani svojega otroka in ves svet pred jeznim in požrešnim bogom. Čeprav lahko na film gledamo kot na poletni blockbuster, poln absurdne akcije in zanimivih vizualnih pristopov, pa je težko spregledati, kako v ozadju poveličuje vrednote ameriške družbe iz petdesetih, v kateri je jasno, kdo vodi in kdo sledi. Obenem je ves feministični narativ okrog Sue Storm le krinka, saj so njeni dosežki v politični areni ves čas delegirani v ozadje, tisti na bojni fronti pa so prikazani kot odziv njene primarne, materinske vloge. Za nameček je film izdatno temačen, sploh v 3D-tehniki. Prva polovica je zaradi postavitve v drugačno realnost sicer polna krasnih domislic in podob, ki pa ne vodijo nikamor. To je še toliko bolj opazno v drugi polovici, ki jo prežema pričakovanje armagedona, končni spopad pa kljub nekaj zanimivim preobratom ne pokaže nič zares novega. Kot kaže, bodo Fantastični štirje ena največjih kino uspešnic tega leta, kar dokazuje, da ima Marvel še vedno tisti čar, pa čeprav še vedno ne zna pokazati nič prav zares novega. Piše: Igor Harb Bere: Aleksander Golja
Jasen sončen dan. Gospoda se srečata, eden ima odprt dežnik. »Saj ne dežuje, Toni!« »Ne, vem. Cementuje pa!« Glagola cementovati ne boste našli v slovarjih, čeprav lepo opisuje usodo prebivalk in prebivalcev Anhovega in srednje Soške doline. Njihova zgodba je premalo znana, zato je monografija magistrice Jasmine Jerant z naslovom Primer: Anhovo in s podnaslovom Med azbestom, odpadki, razvojem in zdravstveno krizo še toliko bolj dragocena. Pripoveduje namreč zgodbo o kapitalskem in tudi družbenem interesu za proizvodnjo azbesta in cementa, za prikrivanje škodljivosti proizvedenega in o pogumu posameznic in posameznikov, ki so leta in desetletja opozarjali in opozarjajo na škodljivost tovarne in njene proizvodnje. Zgodba o Anhovem je zgodba o interesu kapitala in državljanskem pogumu, hkrati pa tudi o veliki večini prebivalstva Republike Slovenije, ki Anhovega zaradi njegove »oddaljenosti«, »odmaknjenosti« ne opazi. Monografija je zasnovana kronološko in je izčrpno dokumentirana. Avtorica je zajemala iz vrste virov (uvodna smešnica je iz tovarniškega glasila Naš list!), tudi iz zaupnih dokumentov. V monografiji (izdala jo je Založba Mladinska knjiga) boste med drugim našli podatek, koliko odpadkov je takrat in takrat tovarna odvrgla v Sočo, v bistro hči planin. Nikar ne zamudite knjige in pogovora Marka Golje z magistrico Jasmino Jerant. (Pogovor je bil premierno objavljen 3. oktobra 2024.)
Tokratna zgodba je zgodba družine Krepek iz Maribora. Zgodba mamice Biljane, očeta Antona in sina Matea. In zgodba Junakov 3. nadstropja. Je zgodba, ki ne vpraša, samo zgodi se. Smo dovolj močni, da preživimo tudi najtežje dogodke v življenju? Anton Krepek in sin Mateo zdaj vesta, da morata naprej, prav vsak dan posebej, kot gre tudi pot po Caminu, in da se moramo tudi življenja učiti znova in znova. Antona Krepka je ob izteku lanskega leta na pogovor povabila Lucija Fatur. In še zanimivost – ravno na današnji dan pred šestimi leti je Anton Krepek sklenil pot po Caminu.
Zgodba v tokratnih Sledeh časa zahteva nekaj predznanja. Ali vsaj predposlušanja. Marko Radmilovič se je, v prenesenem pomenu, vrnil na mesto zločina in ob novih dejstvih, ki so privrela na plano, pripravil drugi del oddaje o zločincu Francu Rihtariču. Prvi del zgodbe je bil objavljen pred dobrimi tremi leti in ga znova priporočamo v poslušanje, da bo drugi del bolje in lažje razumljiv. Tokrat odkrivamo nove elemente v zgodbi o Francu Rihtariču, ki so tako senzacionalni, da se zdijo težko verjetni. A če ne drugače, je zgodba vsaj zanimiva in tako vredna pozornosti v dokumentarnem uredništvu našega radia.
Bodu pri plavanju pomaga sinja riba … Pripoveduje: Branko Miklavc. Napisal: Grigor Vitez. Prevedel: Jože Šmit. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1974.
Piše Jože Štucin, bere Aleksander Golja. Seveda nas ob prozi Mateja Krajnca Gospod z Ezl eka najprej zamika izvedeti, kaj je v našem času še "absurdni roman"; je to nadaljevanje literarnega žanra, ki ga je razvil predvsem Albert Camus. Njegov Mit o Sizifu je bil svojčas kultno delo, saj je premaknil smisel življenja proti nesmislu, absurdu, stanju, v katerega bitje pade ne po svoji volji in se potem iz njega lahko izvije samo na dva načina: da dogodek svoje biti ignorira ali pa v svoji enkratni pojavnosti najde izziv, lučko uma, ki sili v temo in išče način, kako absurd premagati. Da tretje možnosti, prostovoljnega odhoda s te platforme, ki v resnici ne ponuja nič konkretnega, to je samomora, niti ne omenjamo. Žanr je imel veliko smiselnih temeljev, od grozodejstev svetovnih vojn do krize človekove identitete brez Boga, v zaodrju pa so olje na ogenj prilivali še totalitaristični sistemi potrošniškega kapitalizma in idealistični diktati komunizma z vsemi vmesnimi interakcijami in podsistemi. Resničnost, ko odvržeš vse iluzije, privide, aluzije, mimikrije in sanje ... je nična, prazna množica upanja in stanje krutega zavedanja le-tega. Vse to sicer že vemo: absurd biti in bivanja, Sizif, mrtev Bog, dekadenca in podobne reči, ki nam hudiča ponujajo na pladnju in jemljejo smisel življenja ter ga sprevračajo na zgolj materialno pojavnost, vse to je sicer literarna klasika, je že nekako obdelano, predelano seveda nikakor. Je pa velik del peze celotne eksistenicialne krize prejšnjega sotletja ostal odprt za nove "pobude", za nova iskanja smisla. Kot vidimo zgodba v našem času spet dobiva navdih, spet se kopičijo absurdi in človek ponovno, nemara tokrat še bolj zares, lebdi v praznem prostoru, niču. Še vedno smo na začetku, to je prva misel ob branju tega intrigantnega dela, ki nima niti začetka niti konca, je pa tu, kot skala na hrbtu, naš korak "navzgor", ki vedno generira padec "navzdol". No, da pa se ob vsem tem najde pisatelj Matej Krajnc s svojim absurdnim junakom, gospodom z Ezl eka, je pravzaprav raritetno in občudovanja vredno oživljanje sloga polpretekle "nezgodovine", literature absurda. Junak je nekakšna glasbena figura z ulice, pevec, nastopač, ki na nekem mestu, v prostoru Ezl eka (menda predel Maribora, če se ne motimo), kroji podobo mesta. Nič posebnega, je pač nekdo, ki v svojem brezčasju išče svoj trenutek, mogoče tudi boren zaslužek, a je tam kot kandelaber, ikona ulice. To je, se zdi, temeljna postavka romana, a ker gre za roman absurda, bolje za absurden roman (ki, mimogrede, zelo minimalistično doseže romaneskni standard tako glede dolžine kot v razmahu zgodbe, ki je v resnici ni), ta "realna" oseba je vez imaginacije s fikcijo. Okrog tega "gospoda" se vse vrti. Nič ni res in vse je res. Pisatelj se je "utrgal z vajeti", bi lahko šaljivo dodali. Ima vizije mesta, ima refleksije in spomine, rad se suče med realitetatimi z ulice, hkrati pa pada v nemilost svoje lastne domišljije. Zgodba se mu suče okrog jedra kot ringlšpil v Pratru, ker pa gre za glasbene slike, je prepolna asociacij na znana umetniška in poustvarjalna imena iz zvrsti, ki tudi njega oplajajo. Če pride mimo Miles Davis, lahko samo rečemo, hvala bogu, ena realna persona v romanu. Na vse to se mešajo Bajagovi verzi, ki je tudi opeval džezerje, malo za šalo, veliko zares. In tako naprej. Ni konca ne kraja refleksij z bistrim umskim pisateljskim nagonom, ko dogodki kot poskočna kobilica preskakujejo iz časa v čas, iz sedanjosti k Franu Levstiku (odlični so citati njegovih del v objemu modernega čutenja), ko pisatelj vleče vzporednice z minulim, nekdanjim, arhaičnim in sedanjim, preminulim, živim in fiktivnim. Težko je branje prvih strani, ko pa se udobno umestiš v Krajnčev svet, ko se znebiš želje po realizmu in "odpišeš" štorijo kot nekaj, kar v tem romanu pade že po prvih stavkih, se lahko samo prikloniš bravuroznosti introspekcije, ki z navdihom ekstrospekcije mimogrede ruši tabuje in spet vzpostavlja vez z eksperimentalno literaturo, ki jo je ustvarjal James Joyce. Predvsem z njegovim zagonetnim romanom Finneganovo bdenje. Tu sicer ne gre toliko za zapis prostega toka sanj v času budnosti, temveč je bolj kot nekakšna povodenj nove resničnosti, nekaj, v kar se je svet zbudil po modernizmu in vseh tavanjih po jeziku in iskanju smisla. Kakšno delo!, nas prešine, kdo še tako radikalno sega v čase, prostore, vrednote in slike, pa spisano še plemeniti z zvočnim metabolizmom krasnih jazzovskih komadov, ki svoje zgodbe z lahkoto najdejo tudi v liturgiji popa in arta, kjer ni nobenih visokih pesmi, je pa čista kri življenja.
Območje Ilirske Bistrice in širšega območja Pivške kotline ima zelo pomembno strateško lego, saj tu tečejo prometne povezave osrednje Slovenije s pristaniščema Reko in Trstom. Zato ne preseneča, da je tu pred 80 leti potekala ena največjih vojaških operacij na slovenskem ozemlju. Zgodba o tej tako imenovani tržaško-reški operaciji oziroma sklepnih bojih v drugi svetovni vojni se je začela v začetku leta 1945, ko so se enote Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije preoblikovale v Jugoslovansko armado. Nastale so prva, druga, tretja in četrta armada. Še posebno zadnja je bila v zadnjih dneh vojne v Ilirski Bistrici in na Pivškem v težkih preizkušnjah. Njene enote so se namreč spopadle s pripadniki 97. nemškega armadnega korpusa. Po srditih bojih se je potem partizanskim enotam predalo 16.000 nemških vojakov, pripadnikov omenjenega korpusa.Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Uvodoma boste slišali pogovor z dobitnico letošnje literarne nagrade časnika Delo kresnik Ano Schnabl, sledil bo pogovor s fotografom slovite agencije MAGNUM Paolom Pellegrinom, ki razstavlja v ljubljanski galeriji Jakopič, in z umetniško direktorico te agencije Andréo Holzerr. Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu ponuja ogled razstave »Fantastični prasvetovi Štefana Planinca in slovenski nadrealizem«, ki so jo pripravili ob 100. obletnici rojstva leta 2017 preminulega slovenskega slikarja. Narodni muzej Slovenije v Ljubljani je pravkar odprl razstavo o 60 tisoč letih glasbe in neandertalčevi piščali, ki so jo našli pred 30 leti v jami Divje babe blizu Cerkna. Mestni muzej Ljubljana pa ponuja razstavo arheoloških najdb z naslovom »Emona ob Drami« z izkopavanj ob prenovi ljubljanske Drame pred par leti. V Umetnostni galeriji Maribor je nedavno potekala okrogla miza o prihodnosti kulture v mestu in posebej v centru kulture Rotovž, za katerega tamkajšni župan pravi, da je največja naložba v kulturo v zadnjem času. FOTO: Ana Schnabl ob prejemu Delove literarne nagrade kresnik (avtor Bobo/Borut Živulović) VIR: https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/35-kresnik-v-roke-ani-schnabl-za-september-roman-ki-odpira-boleco-temo-nasilja-v-druzini/749915#&gid=1&pid=3
To pomlad smo se na različne načine spomnili na peto obletnico začetka epidemije. Ne vedoč, kakšna sprememba nas čaka, smo le nekaj dni pred njenim začetkom, marca 2020, objavili Mančino zgodbo. Maturantka je takrat živela sama s hudo bolno mamo v stanovanju, močno poškodovanem po izlivu vode, s krediti in v hudem pomanjkanju, saj sta po hrano hodili v humanitarne organizacije. Pet let pozneje je zaradi pomoči poslušalcev Mančino življenje precej drugačno, prihodnost pa veliko bolj optimistična.
Svetu, ki ga s prostim očesom ne opazimo, vladajo izredno prilagodljiva bitja - bakterije. Čeprav gre za enocelične in mikroskopsko majhne organizme, jih ravno ta navidezna preprostost žene k neverjetni iznajdljivosti, ko pride do prilagajanj na različne naravne okoliščine. Ena izmed prilagoditev, ki bakterijam omogoča, da se oprimejo različnih površin, povežejo z drugimi bakterijami, se medsebojno sporazumevajo in ščitijo pred neugodnimi razmerami v okolju, je biofilm. Natančno organiziran in kompleksen preplet lepljivih, skorajda želejastih snovi in bakterij. Kar je za bakterije obrambna struktura, nam marsikdaj povzroča preglavice - od jutranjih oblog na zobeh, bolnišničnih okužb do kontaminacij pri denimo predelavi mleka. Ko se torej bakterije znajdejo v okolju, kjer je preživetje oteženo, se ne umaknejo, temveč izgradijo nekakšen zaščitni plašč. Kje iskati snovi, ki lahko to kompleksno bakterijsko strukturo, ki je odporna na vročino, razkužila in celo antibiotike, uničijo? In kako poustvariti razmere, da bodo bakterije takšno strukturo oblikovale tudi v laboratoriju? S takšnimi in podobnimi vprašanji se pri svojem delu srečuje doktorica Nika Janež, raziskovalka na Odseku za biotehnologijo Instituta “Jožef Stefan”.
Prijel se ga je vzdevek Amo socialec. "Če ne bo nihče pomagal tem ljudem, jim bom pa jaz,« pravi. In to tudi počne. Je raper, socialni delavec, prostovoljec, predvsem pa človek z velikansko empatijo in voljo do nudenja pomoči sočloveku, vsem tistim, ki jih je na rob družbe postavil sistem in osebne okoliščine. Njegovo delo ni spregledano, saj so ga bralci časopisa Večer razglasili za Štajersko osebnost leta 2024. Kaj opaža pri svojem delu in kaj ga razveseli?
Zgodba, ki je posebej namenjena birmancem. Prinaša odgovore na pomembna vprašanja in zanimivo nalogo.
Zgodba se dogaja med borovničevimi škrati, nastopajo pa še jež, žabica, veverica in jazbec. Mali škratek Borovniček žalosti mamo Borovničar, ker noče jesti borovnic. Režiserka: Irena Glonar Dramaturg: Ervin Fritz Tonski mojster: Jure Culiberg Avtor izvirne glasbe: Aldo Kumar Izvajalec glasbe (pevec): Jure Ivanušič Škratek Borovniček – Vitja Čretnik Mama Borovničar – Saša Mihelčič Očka Borovničar – Zvone Hribar Jež – Dare Valič Žabica – Polona Juh Veverica – Polona Vetrih Jazbec – Aleš Valič Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2002.
V tem tednu želimo poslušalce s ciklom sedmih novih radijskih pravljic tudi spomniti na pomen čebel za človekov obstoj na tem planetu, hkrati pa razpreti pahljačo pravljic, ki jih skriva resnično samosvoja knjižna zbirka Čebelica. Peta v nizu sedmih je slovenska ljudska pravljica: Zlato kralja Matjaža. Zgodba o tem, da do skritega bogastva pod goro pride le tisti, ki se pred sivim skalovjem znajde na zadnji dan starega leta. Pa še sam ne ve, kdaj in kako. Takšne in drugačne gore se nam odprejo, ko se vse silnice poravnajo tako, da je prav. Kar je redko, ko pa se zgodi, je neopisljivo. Pripovedovalka: Barbara Cerar. Slovenska ljudska pravljica, Anja Štefan. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2025.
Zgodba slovenskih kemikov, ki so v nacističnem taborišču preživeli s pomočjo znanja, nato pa bili doma krivično obsojeni kot izdajalci, razkriva tragičen preplet znanosti, politike in boja za dostojanstvo v času dveh totalitarizmov. (Izvorni članek: Znanost v senci smrti 1942-1948) Dialog je ustvarjen s pomočjo orodja NotebookLM.
Zgodba o modrem pastirju je zgodba o tem, kako naša naravnanost vpliva na naše doživljanje. Je ena najljubših zgodb enega izmed mojih učiteljev, Ringu Tulku Rinpočeja. Nekoč je živel moder pastir, ki je pasel svoje ovce na gorskem prelazu nad svojo rodno vasjo. Nekega dne je po poti čez prelaz prišel tuj popotnik in povprašal pastirja: »Ali ste vi doma v vasi tam spodaj v dolini?« »Ja, tam sem doma,« je odvrnil pastir. »Kakšni ljudje pa živijo tam?« je vprašal popotnik. Pastir mu je odgovoril z vprašanjem: »Kakšni pa so ljudje v vašem domačem kraju?« »V moji vasi so ljudje grozni,« je dejal popotnik, »so nevljudni, negostoljubni, vsi so skregani med sabo in neradi pomagajo drug drugemu.« Modri pastir je na to dejal: »Ljudje v vasi tam spodaj so prav taki. So prepirljivi in negostoljubni.« Ko je to slišal, se je popotnik obrnil in odšel drugam. Čez nekaj časa je do prelaza prišel drug popotnik in pastirja vprašal isto vprašanje: »Kakšni so ljudje v vasi tam spodaj?« Pastir je spet povprašal: »Kakšni so ljudje v vasi, od koder prihajate?« »V moji vasi so ljudje čudoviti,« je odvrnil drugi popotnik, »so prijazni, gostoljubni, vsi z veseljem drug drugemu priskočijo na pomoč.« Temu popotniku je pastir rekel: »Ljudje v moji vasi so prav taki. So ljubeznivi in gostoljubni.« In popotnik je nadaljeval svojo pot proti vasi. Nauk te zgodbe je, da je naše doživljanje drugih ljudi in okolja odvisno od našega načina razmišljanja in od naših navad in dejanj. Kamor koli gremo, smo mi tisti, ki gremo tja, zato bomo ne glede na to, kje smo, doživljali podobne situacije in podobne odnose z drugimi. Zato se moramo po svojih najboljših močeh truditi, da umirimo svoj um in izboljšamo svoj način razmišljanja in delovanja. S tem bomo sami srečnejši, pozitivno bomo vplivali na vse druge ljudi in tako pripomogli tudi k izboljšanju vsega sveta. Tudi Mahatma Gandhi je dejal: »Bodi sam sprememba, ki si jo želiš v svetu.«
Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Nova knjiga Jerneja Ščeka, vsestransko dejavnega tržaškega Slovenca, filozofa, esejista, prevajalca in publicista, bralca, bralko pozdravi s kar šestimi nagovori. Na uvodnih straneh se oglašata urednica knjige Martina Kafol in Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela, kjer so bili Ščekovi intervjuji, nekateri zaradi prostorskih omejitev časnika nekoliko skrajšani, najprej objavljeni. Na zavihkih platnic nagovarjata Marko Kravos in Nataša Konc Lorenzutti na hrbtu knjige pa z nekaj besedami še Zdravko Duša in Igor Škamperle! Še več iz fotografij in pogovorov sestavljenih portretov šteje galerija uglednih sodobnih italijanskih književnikov, filozofov, zgodovinarjev, psihologov in družboslovcev ter ob njih tudi uspešnežev na povsem drugih področjih. Po izidu prve, medtem že ponatisnjene knjige Kavarna Italija Ščekovi vljudni, sproščeni, poznavalski in suvereni premišljeni dialogi z izbranimi sogovorniki in sogovornicami niso več presenečenje. Osupljivo je morda le to, da je mlademu avtorju v letih 2022–24 uspelo zaokrožiti pogovore ali dopisovanja s še petintrideseterico uglednih raziskovalcev, premišljevalcev in ocenjevalcev kulturnega in političnega dogajanja v današnji Italiji in po svetu. Prva v knjigo Kavarna odprta vstopita zagovornika alpinizma kot umetnosti bistvenega in nasprotnika komercializacije. Ona, Nives Meroi iz Lombardije, on, Roman Benet iz okolice Trbiža – prva zakonca z osvojenimi vsemi štirinajstimi osemtisočaki. Zgodba, močna kot dvojina, kot skupnost dveh, ki se kot eno prebijata naprej, strne Šček. S psihiatrinjo Chiaro Caprì se je Šček pogovarjal o pripadnikih mafijskih združb, ki imajo, kot je razkrila ob preučevanju zapornikov, izrazite sociopatske poteze. Mafija obstaja, a je obenem nikjer ni, najbolj zastrašujoče pa je, da lahko pradavni modeli nadzorovanja ozemlja, strukture in oblikovanja oblasti preživijo v dobi socialnih omrežij. Igiaba Scego, Rimljanka somalskega rodu, pravi, da pisanje v dveh jezikih, ki sta se do včeraj sovražila, doživlja kot dejanje literarne dekolonizacije. In pripominja, da je vsaka vojna bratomorna, saj človek kolje sočloveka. Enako meni tudi svoj čas bojevit zagovornik nadstrankarskega komunizma, teoretični fizik in prevajalec izvirnih biblijskih knjig Carlo Rovelli, ki je med jugoslovansko vojno s tovornjakom vozil pomoč vsem vpletenim etničnim skupnostim. »To je bilo hudičevo delo,« se spominja. »Brat je moril brata, da bi dokazal, da je drugačen.« Pedagog Christiano Raimo je postal učitelj zato, ker verjame, da sta vzgoja in izobraževanje vrhunec slehernega kulturništva in da je od tega vprašanja odvisno vse življenje. Capinski kapitalizem, povzema, si z omejevanjem sredstev javnemu šolstvu sam koplje grob. S pisateljem in novinarjem Antoniom Scuratijem se je Šček pogovarjal o njegovih dokumentarnih romanih, v katerih analizira pojav Mussolinija in fašizma, ter neizprosno razbija mit o Italijanih, dobrih ljudeh. Fašizem se v zborniku pojavi še dvakrat. Najprej v pogovoru z zgodovinarjem Emiliom Gentilejem, ki fašizem že petdeset let preučuje z iskanjem in kritično analizo zgodovinskih virov, torej z uporabo golih dejstev, kot jih je ob upoštevanju kategorij zgodovinskega razuma mogoče dokumentirano rekonstruirati. Pri tem se posebej ukvarja z organizacijsko, kulturno in institucionalno razsežnostjo, ki odsevajo bistvo tega totalitarizma. Zgodovino fašizma in z njim odpora, osvobodilnega gibanja in Jugoslavije 20. stoletja raziskuje tudi precej mlajši Eric Gobetti. Ugotavlja, da se v Italiji vedno znova srečuje s protipartizansko ali protijugoslovansko interpretacijo dejstev, pri čemer so problem tudi sama dejstva. O njih se brezsramno laže. »Največji problem so tisti,« je prepričan Gobetti, »ki zavestno lažejo v brk zgodovinskim dognanjem. To ni politizacija, temveč ideologizacija zgodovine!« Filozof evolucije Telmo Pievani v nemara najbolj vznemirljivem dialogu zavrača idejo človeške zgodovine kot linearno napredujoče puščice od sključene opice do pokončnega prvaka intelektualnega in telesnega razvoja. Po novih odkritjih so Zemljo naseljevale in ena ob drugi sobivale različne človeške vrste, tudi neandertalci, za prevlado najbolj selivskega sapiensa pa je bil odločilen jezik. Pievani prisega na znanost in srečna naključja, ki vodijo do velikih odkritij in svari pred priganjanjem k takojšnjim rezultatom. Zanj je najstrašnejši sovražnik tega časa algoritem, orodje spletnega tržišča, ki uporabnika ne sooča z novimi odkritji, temveč vzgaja generacijo konformistov. »Če pogledate, kaj se dogaja z vidika človeških možganov,« pojasnjuje Ščeku, »boste spoznali, da nazadujemo v starodavne plemenske skupnosti.« Šele predvčerajšnjim smo vstopili v ta potencialno vsevedni krasni novi svet, poln priložnosti in informacij, »v dveh desetletjih pa se s socialnimi omrežji znajdemo z otroki, ki se zapirajo v mehurčke enako mislečih in čutečih, enakih okusov in vrednot,« med katerimi je drugačnež avtomatično čudak, odpadnik. Tej perverzni logiki digitalnega pobarbarjenja se moramo upreti, sklene Pievani. Med zanimivejšimi sogovorniki velja vsaj opozoriti še na enega posebneža. Na Michaeleja Recha, bolj znanega po psevdonimu Zerocalcare, ki ga Jernej Šček predstavi kot prvo ime italijanskega stripa nove generacije in označi za fenomen kulture, ki mežika popu, da bi poganjala alternativo. Pri tem ne podira le rekordov v nakladah, temveč tudi idejne in politične pregrade. Vsi Ščekovi sogovorniki v knjigi Kavarna odprta so zanimive osebnosti, omenili smo morda le za odtenek zanimivejše ali tiste, ki so ob prvem branju korak bližje od preostalih.
Angela Vode, učiteljica, publicistka, politična delavka in specialna pedagoginja se je rodila leta 1892 v ljubljanski železničarski družini. V Ljubljani je obiskovala osnovno šolo, meščansko šolo in učiteljišče, po končanem študiju je poučevala na številnih osnovnih šolah v okolici Ljubljane, dokler ni bila zaradi protiavstrijske propagande odpuščena. Od leta 1917 do leta 1919 je bila zaposlena kot uradnica v Jadranski banki. Pozneje, ko je delala v Samassovi tovarni, je soorganizirala stavko delavcev in uradnikov. Poslej se je vse več posvečala političnemu delu v delavskih gibanjih in gibanjih za ženske pravice. Njen vzporedni interes pa je bil namenjen otrokom s posebnimi potrebami. Ob delu je študirala zdravstveno pedagogiko, hospitirala je v Berlinu, Pragi in na Dunaju, v Ljubljani pa je opravila specialistični izpit za poučevanje otrok s posebnimi potrebami. Angela Vode si je prizadevala za odpravljanje diskriminacije po spolu in socialnem položaju in napisala številne članke in knjige, med katerimi omenimo posebej delo Spol in usoda v dveh delih, ki sta izšla v letih 1938 in 1939. Pred vojno je bila članica Komunistične partije, vendar se je že leta 1939, ko je ostro nasprotovala paktu Ribbentrop–Molotov, odvrnila od nje, tovariši pa so jo iz nje izključili. Med drugo svetovno vojno je sodelovala v Osvobodilni fronti, Nemci so jo internirali v taborišče Ravensbrück, kjer je ostala do konca vojne. Po vojni je znova doživela kruto usodo, saj so jo nove komunistične oblasti leta 1947 v montiranem Nagodetovem procesu obsodile na 20 let zapora, iz katerega so jo sicer konec leta 1952 izpustile, vendar je za socialistično oblast in javnost skoraj do smrti sredi osemdesetih let ostala neoseba. Umrla je 5. maja pred 40 leti. V našem arhivu hranimo odlomke iz spominov Angele Vode. Leta 1982, ko je imela 90 let, jih je prebirala pred radijskim mikrofonom v studiu, kamor jo je povabila Rapa Šuklje. Foto: Wikipedija
Padal bo sneg vso noč in vse jutro in ves dan in pobelil tudi tole zgodbo. Pripoveduje: Zlatko Šugman. Napisal: Grigor Vitez. Prevedel: Jože Šmit. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1977.
Premier in ministri bodo odgovarjali na poslanska vprašanja, med drugim o omrežninah -ta zgodba bo ta teden dobila še eno nadaljevanje - ter o davku na nepremičnine, za katerega prevladuje ocena, da bo prinesel nasprotne učinke od želenih. Drugi poudarki oddaje: - Izraelska vojska streljala na Libanonce, ki so se vračali na domove. Premirje kljub nasilju podaljšano za tri tedne - Beloruskemu predsedniku Lukašenku nov, že sedmi mandat. Za Unijo volitve nelegitimne - Rokometaši so se od svetovnega prvenstva poslovili s porazom proti Hrvaški
Alfredo Rodriguez je kubanski pianist, nominiranec za nagrado grammy in glasbeni genij. Za sabo ima zgodbo, ki meji na filmsko: od nezakonitega prebega v Združene države Amerike, do ustvarjanja z glasbenimi ikonami. Alfredo Rodriguez je bil na veliki svetovni turneji, del katere je bil tudi nastop na mariborskem JazzLentu. S Saro Zmrzlak je govoril o univerzalnem jeziku – jeziku glasbe in doživljanju življenja skozi notni zapis. Pa o življenju na turneji in o tem, kako se glasbenik s klasičnim ozadjem znajde v improvizaciji različnih žanrov.Foto: Blaž Črnič
"Economic MOAT" — a business's ability to maintain a competitive edge over its competitors. Gost je bil Srdan Mahmutovic. https://www.linkedin.com/in/srdanmahmutovic/ ============================= Tematike: Koncept Moata Prednosti in izzivi v poslovnem svetu Osebna pot in razvoj tehnologije Zgodba o Kriptomatu in začetki podjetništva Razvoj poslovnega modela in naročnine Prvi koraki in rast podjetja Strategije trženja in pozicioniranje Učinkovitost procesov in sistemov Vpliv AI na prihodnost podjetništva Prihodnost dela in AI agenti Uporaba AI v marketingu Disruptivni učinki AI na customer support AI v programiranju in razvoju Tehnološki napredek in družbene spremembe Virtualna singularnost in prihodnost tehnologije Magija tehnologije in njena percepcija Izkušnje in izzivi pri razvoju produktov Vizija za prihodnost Izobraževanje in finančna pismenost v vzhodni Evropi Povezovanje in skupnost v digitalnem svetu ============================= Prijavi se in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT priporočamo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …): https://aidea.si/aidea-mailing-lista
V epizodi 159 je bil moj gost Luka Jezeršek, priznani kuhar, podjetnik in že od začetka sodnik pri MasterChef Slovenija. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: MasterChef resničnostni šov Spodbujanje kulinarike v Sloveniji Kulinarika in podjetništvo Zgodba družine Jezeršek in nastanek podjetja Družinsko podjetništvo in družinska ustava MasterChef je poslovna stvar; medijska pozornost Strast do dela in posest Taggenbrunn Lastnosti mladih kuharjev in delovne navade Lukova najboljša jed in MasterChef izkušnja Najboljše kulinarične izkušnje Lukovi poslovni plani ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/
V srednji Soški dolini, skozi katero se vije Soča, ta smaragdni biser naravne lepote, je čas pustil sledi – bolje rečeno – rane. Kar bi morala narava ob reki le še nadgraditi in ljudem nuditi varno okolje, se v Anhovem ni zgodilo. Zgodilo se je ravno nasprotno. Zgodba cementarne, ki se vleče od prve polovice prejšnjega stoletja, se pravzaprav nadaljuje še danes. Nekatere bitke pa so izbojevane in to zaradi aktivizma ljudi, ki so znali razbrati brezkompromisnost kapitala, ki ne pozna nobenih meja in nobene človečnosti. Knjiga Jasmine Jerant Primer: Anhovo je zgodovinska, gospodarska, okoljska in politična kriminalka. Žal resnična. Knjiga je tudi povod za oddajo Sledi časa, s katero se bomo preselili na kraj dogajanja – v Anhovo.
18. oktobra leta 1405 se je rodil Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II. Prav na ta dan je bila v frančiškanski knjižnici v Ljubljani predstavitev knjige njegovih humanističnih spisov in zapisov o slovenskem ozemlju. Knjigo sta prevedla Anja Božič in Jan Dominik Bogataj, ki sta isti dan prišla tudi v studio oddaje Razgledi in razmisleki. Enej Silvij Piccolomini je bil med vsemi papeži najbolj povezan z današnjim slovenskim ozemljem kot tajnik cesarja Friderika III., kot škof v Trstu in eden glavnih akterjev pri ustanovitvi ljubljanske nadškofije. Bil pa je tudi izobražen humanist in pisatelj – v knjigi tako najdemo njegova leposlovna dela, kot so Zgodba o dveh zaljubljencih, komedija Hrizida, pa satira O bedi dvorjanov. O vsem tem se Tadeja Krečič pogovarja z Anjo Božič in Janom Dominikom Bogatajem, prevajalcema in avtorjema izbora besedil.
Mama pošlje v bolnišnico vetrc in ptička … Pripoveduje: Vida Levstik. Napisala: Jana Milčinski. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1979.
Če ne bi bili radovedni, ne bi nič vedeli … Pripoveduje: Ivo Ban. Nemška pravljica. Prevedla: Alenka Bole Vrabec. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1976.
Na tekmovanju goslačev stari muren najlepše gode. Pripoveduje: Srečo Špik. Napisala: Valerija Skrinjar Tvrz. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1985.