Podcasts about zgodba

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Jure Franko. Pesnik in pisatelj Samo Kreutz je avtor dvanajstih knjig v slovenskem jeziku in šestih v angleščini. V kratkoprozni zbirki Lomljene poti ponuja v branje osem zgodb, v katerih vsakič znova vznika sodobni “zlomljeni” človek, ki razgalja potrošniško družbo 21. stoletja, iz katere na vsak način želi pobegniti. Bodisi prekine z dobro plačano službo in družino bodisi postane pozoren na razpoke v neoliberalni ideologiji, ki zazevajo ob ravnanju z brezdomci, vaškimi posebneži, neindoktriniranimi protestniki in nič hudega slutečimi živalmi … Stil pisanja variira med realističnim, nadrealističnim, znanstveno-fantastičnim in poetičnim in na trenutke se zazdi, da se znajdemo v možganih protagonista, o katerem ugotavljamo ali je umetniški genij, psihotik ali le izjemno senzibilno bitje, ki se v polni meri zaveda vpliva nezavednega na manifestacijo stvarnosti. Čeprav nas naslovnica s fotografijo dveh dečkov in razrite zemlje v ozadju navdaja z mislijo, da gre za realistično zasnovan potopis, nas že prvi zgodbi Dom, ki se zgodi in Prvič s prababico k maši “prizemljita” s svojim poetično-filozofskim slogom in polemiziranjem na temo begunstva in krščanskih stereotipov. V zgodbi Indigo in jaz, ki v podpoglavjih razpne ves barvni spekter refleksij pisarniške delavke, ki se poleg pritiska nadrejenih in sodelavcev morebiti sooča tudi s svojo avtističnostjo, ugotavljamo preplet subjektivnih misli in objektivne realnosti. Protagonist zgodbe Ugrez v obdobju korone ugotavlja, da vsi ljudje niso ujeti v ideološki diskurz o “reševanju drugega”, čeprav v procesu razsvetljevanja izgubi soprogo in sina in tudi delovno mesto. Zdi se, da ga preplavi notranji mir prav ob ugotovitvi, da se tam zunaj nahajajo ljudje, podobni njemu, z zasejanim dvomom o celem naboru rekvizitov in strategij, vpeljanih skupaj z novodobnim medicinskim imperativom: “In začutil je olajšanje. Vseobsegajoče. Morda zato, ker je bil končno zunaj, izven dosega te družbe, in je popoldanski piš vstal, da bi prevetril prostor pred njim. Mogoče. Ali pa morebiti zaradi tega, ker jih je videl. Ljudi. Ogromno njih, kako so hodili sem in tja. Počasi, sproščeno. Predvsem pa … brez mask. Zdaj si je lahko spet domišljal, niso še vsi – prodani.” Čeprav se zgodba zasuka v smer maščevanja bogatemu in nadutemu šefu, pisatelj ne pozabi omeniti taborov, ki so se oblikovali v času epidemije covida, in medsebojnega obtoževanja naših in vaših, cepilcev in “antivakserjev”. Zgodba je zanimiva tudi zato, ker ponuja pogled v delovanje možganov in ustvarjanje prepričanja na podlagi retoričnih fraz in vizualizacij, ki lahko pripeljejo do dramatičnih razsežnosti. Primer magičnega realizma, ki ga povzroča lucidna samohipnoza, je zgodba, Simon med stvarmi. Brezdomec Simon, ki je s svojo prisotnostjo tako rekoč sestavni del velikega trgovskega centra, namreč izgine, njegovo dušo pa zajamejo izpovedi goloba, otroka iz soseske, ženske in varnostnika in s svojimi pričevanji odkrivajo koščke mozaika njegovega življenja in izginotja. V nekem trenutku se pojavi Simonovo vsevidno oko in se zlije s poletom ptice, ki zakriči: “Izginotje je zlitje s tem, kar ljudje spregledajo.” In v nadaljevanju: “Kot bi zamaknjenost v trenutku popustila, so se mimoidoči začeli prisiljeno nasmihati drug drugemu. Niso več vedeli, zakaj so se zbrali tukaj. Ali pa so potihoma govorili o nekom, ki asfalt spreminja v vodo.” Čudeži, ki se dogajajo protagonistom zgodb so možni zaradi prekrivanja različnih dimenzij subjektivne realnosti v skupinsko hipnozo, pisatelj pa z njihovimi citati tke simbolne vezi, s katerimi vnaša v fizikalni svet magijo kot čarovnik, ki se zaveda vpliva besed na konkretna dejanja. Tudi zadnje tri zgodbe so polne ekspresionističnih refleksij in simbolike, povezane z zvokom, glasbo, barvami in doživljanjem vojne oz. miru, ki ga protagonist zgodbe Beethoven ni odgovoril tako vztrajno išče. V dnevnik si zapiše: “Mir ni odsotnost sovražnika. Mir je takrat, ko lahko sovražniku rečeš – ti si del moje simfonije.” Zgodbi Kleejeva zanka in Tri spirale modrine sta poklon dvema imenitnima slikarjema, Paulu Kleeju in Van Goghu, ki sta se navduševala nad metafiziko svetlobe, barv in glasbe. Pisatelj odslikava zgodbi, kot bi nanašal barve na platno, in se pri tem poigrava z ekspresionizmom in nadrealizmom. Čeprav v opisih lahko začutimo tudi pisateljevo bit, kako vibrira z bitjo umrlih umetnikov, pod njo zaslutimo (z)lomljenost sodobnega človeka, ki išče prizemljitev za svoja hrepenenja in besede, s katerimi bi lahko opisal svojo razcepljenost v poblaznelem svetu nadrealnih pričakovanj, klasifikacij in semantičnih paberkovanj, ki se dostikrat vrtijo v začaranem krogu. Kratkoprozna zbirka Sama Kreutza Lomljene poti, ki v uvodu nosi domiselno posvetilo “tistim, ki nosijo namesto zemljevidov – brazgotine”, je namenjena posamezniku, ki se zaveda svojih ran in brazgotin, ki jih prekrije čas, je počastitev skozi uprizoritev njegovih notranjih bitk, ki jih zrcali sodobna družba. Avtorja moramo pohvaliti za inovativen stil, ki se na določenih mestih pojavi kot nadrealističen kolaž različnih žanrov, in za strukturo zbirke, zastavljene kot luciden hologram, ki ga lahko hkrati beremo na več diskurzivnih ravneh.

Odiseja je eno največjih in najbolj interpretiranih del evropske književnosti, ki se je pojavljalo tudi v drugih literarnih delih, pa v likovni umetnosti in v zadnjih desetletjih tudi v popularni kulturi, predvsem v filmskih priredbah. Kar je pri tem zanimivo, je, da sta tako Iliada kot Odiseja sicer povezani s številnimi neznankami glede časa nastanka, avtorstva, načina nastajanja in zapisovanja obeh pesnitev. Vendar se je na podlagi raziskav in dešifriranja mikenske pisave v sredini 20. stoletja oblikovala domneva, kot poudarja prevajalec Kajetan Gantar, "da je treba Homerja in nastanek Iliade in Odiseje datirati nekako v sredino osmega stoletja pred Kristusom". Kar pa je gotovo, je, da gre za umetniško izredno domiselna in skrbno pretehtana epa, še posebej to velja za Odisejo. Ta ep temelji na pesnitvah oziroma motivnih podlagah, ki se med seboj povežejo v celoto, ki razpade na dva velika dela – to sta Odisej na poti in Odisej na Itaki –, vsak od njiju pa ima po dvanajst spevov, vsak izmed teh pa se spet deli na tri manjše enote po štiri speve. Ep najprej opisuje desetletno vračanje Odiseja na otok Itaka po koncu trojanske vojne, sklene pa se z zgodbo o Odisejevem snidenju z ženo in pokolom vsiljivih snubcev. Na poti ga čakajo težke preizkušnje, ki razkrijejo njegovo iznajdljivost, vztrajnost in hrepenenje po domu. Zgodba o potovanju prehaja v razmisleke o poti skozi življenje, iskanju samega sebe in upanju ter moralnih dilemah. Zato Odiseja ni le ep o vrnitvi v očetnjavo, je tudi ep o ponovni vzpostavitvi kozmičnega ravnovesja, ki se je podrlo z vojno v Troji, o odpuščanju in o neprenehnem sledenju samemu sebi oziroma svojim ciljem. V pogovoru, katerega izhodišče je film Odiseja Christopherja Nolana, razmišljamo o tej filmski priredbi, razsežnostih epa, o interpretacijah in današnjem pogledu na to skoraj tri tisoč let staro literarno delo. Sodelujejo klasična filologinja in prevajalka Homerjeve Iliade Jelena Isak Kres, filologinja in prevajalka Nada Grošelj ter filmski kritik in prevajalec Igor Harb. Foto: marmorni doprsni kip Homerja, rimska kopija izgubljenega helenističnega originala iz 2. stoletja pr. n. št., ki jo hrani Britanski muzej; vir – Wikipedija.

Zlezite v limonove postelje, zaprite lešnikove oči in sanjajte o vanilijevem poletju … Pripoveduje: Štefka Drolc. Napisal: Ivan Sivec. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1981.

Inventura je naslov zgodbe, ki bo prejela nagrado lastovka, znane pa so tudi preostale tri zgodbe, ki so se na 35. natečaju za najboljšo kratko zgodbo uvrstile v ožji izbor. Danes se v Ljubljani pričenja 12. Reciklart – mednarodni umetniški festival recikliranja in DIY oziroma »naredi si sam« kulture. Tudi smetarji pišejo lepe pesmi je naslov leposlovnega prvenca Matjaža Virjenta. Danes bo v Galeriji raum AU v Slovenj Gradcu odprtje razstave Vztrajni ostanki Evrope. Prav tako v Slovenj Gradcu bo jutri deveti festival mednarodnega animiranega filma Zebra. Vabljeni k poslušanju!

Zgodba o podjetju Progros poslanca Resnice Borisa Mijiča je dobila novo poglavje. Mijič je namreč podjetje podaril Roku Snežiču, ki je ime podjetja spremenil v Klukec, njegova glavna dejavnost pa je po novem reja kamel. Mijič sicer kot lastnik podjetja svojim delavcem dolguje več 10 tisoč evrov, finančni upravi pa več kot 30 tisoč evrov neplačanih davkov in prispevkov. V oddaji tudi o tem: - Koalicija in Resnica predlagata tri posvetovalne referendume; zakonodajni o noveli zakona o parlamentarni preiskavi 11. oktobra - Unija bo z novim svežnjem sankcij proti Rusiji najbolj udarila po ruskem energetskem in finančnem sektorju - Louvre po lanskem ropu znova odprl vrata ene od svojih najpomembnejših galerij - Apolonove galerije

Do konca Dirke po Franciji je le še pet etap, Tadej Pogačar pa ima vse v svojih nogah, saj ima pred Remcom Evenepoelom več kot štiri minute in pol prednosti. Belgijec je sicer dobil zadnji dve etapi, a pravi, da je drugo mesto njegov domet. Po odstopu Jonasa Vingegaarda pa v ospredje vse bolj vstopa zgodba o dopingu in nočnih testiranjih. Vabljeni k poslušanju.

Nevoščljivce užene z dobroto. Pripoveduje: Boris Cavazza. Napisal: Michael West. Prevedla: Nataša Holly. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1975.

Po bureku in kranjski klobasi je zdaj svojo antropološko in kulturološko obravnavo doživela tudi slivovka, pijača, ki je tudi praksa prehajanja, prilagajanja, prenašanja, lingua franca nekdanjega jugoslovanskega vsakdana, prehrambeni izdelek, ki tudi danes zaznamuje območja nekdanje skupne države. Toda kako lahko ena sama pijača zaznamuje celoten narod? Odgovore na to je poskušal poiskati dr. Jernej Mlekuž, ZRC Sazu, in avtor knjige Bratstvo in slivovka, o vsebini katere govorimo v oddaji Glasovi svetov. Foto: Wikipedia

Gledali smo v nočno nebo in proti 12. avgustu, ko bo Luna zagrnila Sonce – v Španiji popolnoma, v Sloveniji delno, a dovolj, da bomo lahko začutili dih vesolja. Zgodba se nadaljuje 28. avgusta z luninim mrkom, ko bo Zemlja za trenutek postala glavni igralec. Kaj nam ti pojavi razkrivajo o našem mestu v vesolju? Naš gost je bil prof. dr. Tomaž Zwitter, ki bo razložil, kako opazovati, razumeti in doživeti ta nebesna dogodka.

Zgodba o ravnatelju, katerega intimni posnetki so krožili po spletu in v rumenih medijih, je za seboj pustila smrtno žrtev in nekaj preživelih bližnjih. Med njimi je tudi najstnica, 16-letnica, najranljivejša bližnja, ki se je dolgo čutila kriva za smrt svojega očeta. Po desetih letih se je znova ozrla nazaj in premislila svojo pot od takrat do danes in v čevljih odrasle ženske nam bo povedala, kako je ne le preživela, pač pa zacvetela, ne da bi morala dogodke iz preteklosti zakopati v nezavedno. Z Ano Kamenik, ravnateljevo hčerjo, se bo v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Cirila Štuber.

Piše Miša Gams, bereta Ana Bohte in Dejan Kaloper Po kratkoproznem prvencu Pasja sreča je Peti okus druga zbirka kratkih zgodb Nataše Skušek, vizualne umetnice, kiparke, performerke in pisateljice, ki v svojih zgodbah skicira najrazličnejše vsakdanje situacije in jih začini z veliko mero humorja. Tudi tokrat je pred bralcem 32 zgodb, katerih rdeča nit se razprostira med bizarno kulinariko in fetišizmom sodobne družbe. Kot že v prvencu, se avtorica tudi v tej knjigi osredotoča na neimenovanega junaka ali junakinjo, ki se ji med opravljanjem monotonih opravil zgodi nek nenavaden dogodek ali pa dramaturgija vsakdana doživi neobičajen razplet. Zdi se kot bi se vrstile barvite urbane vinjete, podkrepljene s “krukiji” Ljubljančanov, ki si želijo ohraniti svoj ritem in navade, a jih vsakič znova nekaj vrže iz tira. Dogodki, ki se jim zgodijo, so bodisi bizarni in groteskni bodisi sovpadajo z intuicijo, telepatijo ali sinhroniciteto. Med zgodbe so umeščene še krajše literarne “razglednice”, poslane iz mest, savn, naravnih in zabaviščnih parkov in še bi lahko naštevali, ki nek droben dogodek orišejo skozi serijo subjektivnih refleksij in narečnih metafor – kot bi bili na razstavi in gledali del vizualnega kolaža, ob katerem bi želeli izvedeti več o avtorju in okrožju, iz katerega izhaja… Zgodbe so zelo kratke in dostikrat fragmentarne, zreducirane na izjave ali refleksije protagonistov. Uvod nas dobesedne vrže v osrednje dogajanje, zaključek pa je lahko nepričakovan s številnimi nerazrešenimi vprašanji ali pa s povsem banalno razrešitvijo, o kateri prej nismo razmišljali. Včasih se v zaključku pravo dogajanje šele začne, kot je to razvidno iz zgodbe Salonarji, v kateri ženska ob vstopu v trgovino s čevlji zasluti, da se ne bo zlahka izmuznila radovednemu prodajalcu, ki jo obletava z neumestnimi komplimenti in vulgarnimi opazkami. Čeprav že na začetku jasno pove, da si ne bo vzela časa za preizkušanje čevljev, jo trgovec zelo hitro sezuje, nakar se v zaključku razgrne njegova prava perverzna narava, ki jo zaznamuje obsedenost s stopali in nožnimi prsti: “Lahko vam jih zmasiram, pocuzam prstke, pogrickam nohtke. Od palca do mezinca in nazaj. Mljask, mljask.” Zgodba se konča sredi stavka in prepusti bralčevi domišljiji dokončen razplet naelektrenega ozračja. Posebnost kratkega literarnega formata na eni, dveh ali treh straneh je tudi v tem, da se avtorica pozabava s fokusiranjem bralčeve pozornosti ali z njegovimi asociacijami, ki neredko zaidejo na področje seksualnih konotacij in povezanosti oralne fiksacije z nezavednim odnosom do hrane. V zgodbi z naslovom Borovničev štrudelj protagonistka sredi gozda naleti na profesionalno poznavalko molekularne gastronomije in tradicionalne prehrane, ki “po bukovem štoru razprostira pomokane plahte testa”, jih polni z borovnicami in maže s stepenim jajcem, nato pa se zavihti na kolo in odrvi kot kakšna kulinarična gverilka novim dogodivščinam naproti. V zgodbi Valentinove babure sledimo konfliktu med moškim in žensko, ki pripravlja pečene paprike in v očeh moškega izpade kot maščevalna čarovnica, le da na koncu on sam potegne “ta kratko”. V zgodbi Domača kuhinja zločin zagreši razočarana gospodinja, ki možu za rojstni dan podari dolg japonski nož in tečaj priprave sušija, nato pa naleti na mentorico v kočljivi pozi na jedilni mizi njunega stanovanja. Še bolj eksplicitno je meja med užitkom in bolečino oralne fiksacije predstavljena v zgodbi Oralna faza, v kateri pacient, sedeč na zobozdravstvenem stolu, fantazira o svoji zdravnici, čeprav mu le-ta povzroča bolečine: “Predstavljam si, kako odpne zadrgo rožnate uniforme, osvobodi prsi iz modrca, me z njimi poboža, oklofuta po obrazu, jaz pa samo ležim in se slinim. Hočem cuzati njene joške, ampak ne čutim več ustnic. Jebenti, anestetik je začel prijemati.” Čeprav so vodilna nit zbirke Peti okus čutila, se v njihovem ozadju razgalja neka posebna anksioznost bodisi v podobi separacijske tesnobe bodisi v močni želji po družbeni in seksualni osvoboditvi. Protagonistkam se tako sredi utesnjujoče banke kar sami od sebe odpirajo modrčki, njihove fantazije privabljajo neznance na ulici in situacije, ki jih ne morejo več nadzorovati. Nataša Skušek za vsako zgodbo ustvari posebno formo, saj vsaka izmed njenih junakinj na drugačen način zaznava čas in prostor. V zgodbi Binkošti se odloči za tedenski opis dogodkov po posameznih dnevih, v zgodbi Odmerki prikaže bolezensko stanje junakinje skozi celoto dneva, neodzivnost zdravnikov pa se razgrne v rubrikah, ki nosijo naslove Do konca tedna, Kasneje, Naslednje dni in Prepozno. V zgodbi z naslovom Sestanek prikaže različne poglede na blokovsko tematiko iz vidika družinskih članov, poštarja in zapisnikarja. Zanimive so tudi prigode, ki odslikavajo razmišljanje najstnice – kot sta zgodbi Partianimal in Čilaout – kjer nam besede v oklepajih sporočajo, kaj v resnici najstnice čutijo in kako je lahko to v diametralnem nasprotju z njihovim obnašanjem. Naj omenim še Sličice, ki v enostavčnih povedih skicirajo meščane v trgovini, mesnici, na ulicah in v parku, ki jih povezujejo nevidne vezi in neizrečeni komentarji. Če bi spregovorili iskreno in prizemljeno, bi ugotovili, kako so si v svojem čustvovanju in ravnanju podobni, kako ranljivi smo v svojem bistvu kot ljudje in obenem kako močni bi lahko bili, če bi bili iskreni in milostni do sebe in drugih. Za konec bi lahko rekli, da je zbirka Peti okus namenjena vsem generacijam, zlasti tistim, ki v najstniških letih razvijajo svoj “okus” za fabulo in kritiko, saj jih zgodbe vabijo že s svojo zabavno formo, obenem pa jim nalijejo čistega vina glede odcepitve od družine in razkrinkavanja družbene utopije. Čeprav Nataša Skušek na nek način priznava, da bomo vsakič znova “padli” na istih obsesijah, strahovih in psiholoških fintah, se tudi zaveda, da nas vsak padec znova in znova ojača v naših povezovanjih in stremljenjih ...

Razstava »Gremo na morje« v Mestnem muzeju Ljubljana nas popelje na nostalgično potovanje skozi zgodovino dopustovanja, a hkrati odpira tudi širšo zgodbo o tem, kako se je turizem sploh začel. Zgodba turizma namreč sega globoko v preteklost. Ljudje so sprva potovali iz nuje – zaradi iskanja hrane, vode ali varnosti –, že v času starih civilizacij pa so se na pot odpravljali tudi iz verskih razlogov, kasneje pa tudi iz želje po znanju in izkušnjah, spoznavanju drugačnih ljudi in kultur. Že v 17. stoletju so se mladi evropski aristokrati odpravljali na znamenite Grand Toure, dolga izobraževalna potovanja po Evropi, ki so veljala za pomemben del njihove vzgoje in družbenega prestiža. Ideja potovanja za užitek se je nato v 19. stoletju povezala z obiskovanjem morja, ki je bilo sprva privilegij elite, a se je z razvojem prometa, predvsem železnice in parnikov, postopoma razširila med širše družbene sloje. Pomembno vlogo pri tem so odigrali tudi zdravniki, ki so morje priporočali kot vir zdravja in dobrega počutja. Fotografije, razglednice in drugi predmeti oživljajo prve stike Ljubljančanov z morjem ter spominjajo na leto 1857, ko je Južna železnica povezala Ljubljano s Trstom. To je spodbudilo razvoj obmorskih letovišč, kot je Portorož, razvijati pa se je začela tudi turistična misel. Med obema vojnama so obalo začeli odkrivati tudi manj premožni sloji – predvsem matere z otroki, za kar si je prizadevala tudi takrat novoustanovljena organizacija Jadranska straža, pravi razcvet množičnega dopustovanja pa je nastopil v času socialistične Jugoslavije, ko je bil oddih v posebnih počitniških domovih in prikolicah prvič omogočen tudi delavskemu prebivalstvu. Tako je morje postalo prostor sprostitve, druženja in skupnih doživetij, ki so zaznamovala generacije. Nostalgični spomini, vpogledi v preteklost, razmisleki o razvoju turizma pa ne govorijo le o nekdanjih skupnih identitetah in hrepenenju po morskem oddihu, ampak prinašajo tudi spoznanja, kako se družba in kultura življenja spreminjata, nenazadnje pa velja potrkati tudi na okolijsko zavest.Sogovornica: umetnostna zgodovinarka Barbara Savenc, soavtorica razstave Gremo na morje, MGMLFotografija: Mire Cetin (1922–2016), Deviška terasa, 1954, olje na platnu (Mestni muzej Ljubljana)

Danes zaznamujemo dan državnosti, v spomin na formalno razglasitev Slovenije kot samostojne države pred natanko petintridesetimi leti. Da Slovenija postane suverena in neodvisna država, smo izglasovali na plebiscitu, 23-ega decembra 1990. Na omenjeni dan se je na volišče v Novem mestu odpravila tudi Jelisava Dobovšek Sethna – Biba, kot jo kličejo prijatelji. Zgodba je toliko bolj posebna, ker je v mesto ob Krki, sicer svoj rojstni kraj, prišla iz Tokia.

Letos mineva 50 let od začetka obratovanja trboveljskega dimnika, enega najbolj prepoznavnih simbolov Zasavja. Objekt, ki je desetletja služil energetiki, danes dobiva tudi nove vsebine. Med njimi je kulinarično doživetje Večerja v dimniku, ki obiskovalcem omogoča vstop v sam dimnik in drugačen pogled na industrijsko dediščino.

Letošnja prejemnica Lavrinove diplome, ki jo podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev, je Judit Reiman, vsestranska posrednica slovenske kulture na Madžarskem. Najstarejša slovenska založba Mohorjeva družba pa letos obeležuje 175. obletnico delovanja – redno letno srečanje je potekalo v Celju. V Graslovem stolpu v Slovenski Bistrici pa je na ogled spremljevalna razstava 6. mednarodnega trienala keramike UNICUM z naslovom Od tradicionalne do sodobne keramike – Zgodba o solnici.

Backrooms temelji na viralni zgodbi, ki se je začela konec prejšnjega desetletja razvijati na podlagi najdene fotografije. Ta prikazuje prazen pisarniški oziroma trgovski prostor s spuščenimi stropi in neonsko osvetljavo, vse v rumenkastih odtenkih in odprto daleč naprej, kot da prostoru ne bi bilo konca. Objavo na spletnem omrežju je spremljalo srhljivo besedilo o izgubljenih dimenzijah, v katere lahko padeš kot v hroščasti videoigri in kjer zmeraj nekaj preži nate. Zmes boleče vsakdanje podobe in tega lovecraftovskega izhodišča je v naslednjih letih navdihnila številne ustvarjalce, ki so pisali zgodbe, programirali videoigre in snemali kratke filme. Najuspešnejši med zadnjimi je bil Kane Parsons, ki je pri šestnajstih, torej še v srednji šoli, posnel kratki film Backrooms o snemalcu, ki vpade v tak prazen prostor in tava od sobe do sobe, dokler ga na koncu ne začne loviti nekakšna pošast. Film je bil uspešnica in ima danes 84 milijonov ogledov, Parsons pa je nadaljeval s serijo povezanih filmčkov, po večini dolgih le minuto ali dve. Kmalu ga je opazil Hollywood in tako je Parsons pri dvajsetih dobil priložnost posneti Backrooms kot celovečerni film. Pri tem so se mu kot producenti pridružili številni uveljavljeni avtorji grozljivk, z Jamesom Wanom, Osgoodom Perkinsom in Shawnom Levyjem vred. Tako je dobil 10 milijonov dolarjev proračuna ter ga izkoristil za kompleksen in morbiden set ter zvezdniško zasedbo, ki vključuje nominiranca za oskarja Renate Reinsve in Chiwetela Ejioforja. Film izredno učinkovito dopolni podobo, vzdušje in neugodje kratkih filmov ter razširi obete, ki jih je bilo mogoče slutiti že iz izvirne spletne objave fotografije. Zgodba je zastavljena v duhu serij, kot je Območje somraka, kjer spremljamo običajno življenjsko zgodbo, v kateri se zgodi odmik v resničnosti. Tukaj imamo ločenca Clarka, faliranega arhitekta, ki se trudi s trgovino s pohištvom, v kateri tudi živi in kamor nikoli ne vidimo zaiti niti ene stranke. Neke noči v kleti odkrije prehod skozi steno in ta ga pripelje v skriven, očitno neskončen svet. Sprva je videti, kot da bi se njegova trgovina še nadaljevala, le da je vsaka soba po svoje napačna. Nekatere so videti kot v hiši iluzij, druge imajo tapecirane strme klančine, iz tretjih vodijo drobna vrata kot v omaro. Clark izkoristi svoj čut za prostor in celo kartira neki del, toda ko hoče vse to razložiti svoji terapevtki, hitro dojame, da je tik pred odločitvijo, da bi ga dala hospitalizirati. Tako si najde pomočnika, opremijo se s kamero, da bi šli še globlje in dlje. In stvari se seveda zalomijo. Glede na to, kako prazni so ti filmski prostori in da je prav ta odsotnost vsebine in funkcionalnosti tisto, kar jih naredi tako srhljive, je prav zanimivo, kako zelo polni so raznih detajlov, ki namigujejo na nekaj več, vendar tega nikoli ne razkrijejo v podrobnost. Tako je, denimo, v nekaterih prostorih postavljen kartonski model, ki v več jezikih predvaja zvočni zapis iz sonde Voyager, ki drvi skozi medzvezdni prostor. Še bolj povedne oziroma sugestivne so različne samo delno uspešne kopije izgubljenih ljudi in predmetov. Backrooms: Brez izhoda pušča odprta vrata za različne interpretacije same funkcije prostora, usode likov in pomena celotnega dogajanja, tako da številni obsesivni oboževalci že preučujejo vsak kader in namig, da bi lahko uzrli kakšno nit, ki bi jih privedla do višjega pomena. Toda obstaja tudi druga šola. To so tisti, ki film cenijo prav zaradi nedoločnosti in pomenske neoprijemljivosti, zaradi načina, kako z vizualnimi in zvočnimi podobami ustvari presunljivo vzdušje. Zaradi surove pisarniške podobe je vse skupaj boleče blizu grozi, ki jo marsikateri občutijo, ko pomislijo na službo. Na tem mestu je ponovno treba omeniti vzporednico s kozmično grozo v delih H. P. Lovecrafta, ki so nastala pred stotimi leti. Ključni povod tako za Lovecraftovo pisanje kot za navdušenje nad njim je izviral iz znanstvenih dognanj o neznatnosti človeka v primerjavi z neznanskostjo vesolja. In podobno se zdi, da bi v današnji dobi lahko dejali, da je uspeh filma Backrooms in drugih sorodnih del, kot je serija Severance, prav tako povezan s ključnim prelomom v družbi. In najočitnejša tarča se zdi vse neizprosnejši vzajemni odnos med človekom in njegovim delovnim mestom ter porastom brezpredmetnosti samih sebi namenjenih služb, ki jih je antropolog David Graber poimenoval Bulšihti. Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Dejan Kaloper. Iz oddaje Gremo v kino.

Mlada slovenska avtorica Urša Majcen je pred kratkim pri založbi Goga izdala zbirko dramskih besedil z naslovom Vaje z ribo; pred tem je leta 2021 izšel njen pesniški prvenec, zbirka poezije z naslovom ekosistem tišine, dve leti kasneje pa tiskana izdaja dramskega besedila Zgodba o bakrenem kralju. Njen ustvarjalni opus se razteza med poezijo, dramatiko, filmom in performativnimi umetnostmi, zato je pogovor priložnost za vpogled v različne plasti ustvarjanja dramaturginje, dramatičarke, pesnice pa tudi scenaristke in multimedijske performerke.

Zgodba radovednega vprašaja iz pozabljenega romana ... Pripoveduje: Stanislava Bonisegna. Napisala: Nina Mazi. Posneto v studiih Radia Slovenija 2005.

Duhovnik Izidor Završnik je leta 1943 namesto sojetnika stopil pred strelski vod nemških okupacijskih sil v Mariboru. V duhovnika je bil posvečen na začetku vojne leta 1941, star 24 let. Kljub nevarnosti je skrbel za vernike in tvegal lastno življenje, nazadnje pa je bil aretiran. Zgodba odpira številna vprašanja, še kako aktualna za današnji čas, hkrati pa ostaja tudi izziv. Celjski škof msgr. dr. Maksimilijan Matjaž je namreč 26. februarja letos prejel uradno prošnjo za začetek škofijskega postopka za beatifikacijo Izidorja Završnika, potem ko se je zbralo dovolj gradiva in pričevanj o njegovem darovanju življenja iz ljubezni do bližnjega. Postopek za beatifikacijo se je uradno začel 10. marca. Foto: arhiv Škofije Celje

Morje že stoletja pripoveduje svojo zgodbo, razume pa jo le, kdor mu prisluhne s srcem. Pripoveduje: Martina Maurič Lazar. Napisala: Kristina Menih. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci!. Posneto v studiih Radia Slovenija 2011.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Dejan Kaloper. Denis Vrbanec je pesnik, pisatelj in kantavtor mlajše generacije, rojene na prelomu 21. stoletja, predstavnik t. i. milenijcev, o katerih piše v svojem proznem prvencu. Po poklicu je športni pedagog, predlani je izdal pesniški prvenec Minevanja, napisal pa je tudi več kot 100 avtorskih komadov in izdal sedem avtorskih albumov. Glasbo ustvarja pod umetniškim psevdonimom Denis Chills, svoje izkušnje s kajtanjem in deskanjem, ki jih je pridobil med potovanjem po Španiji in Južni Afriki, pa deli z mladimi, ki jih v osnovni šoli poučuje športno vzgojo. Zato ne preseneča, da glavni junak v kratkem romanu Milenijec sanjari o potovanju v Južno Afriko, kjer naj bi med valovi iskal svojo svobodo, eksistencialno izpolnitev in odklop od monotonega vsakdana. Protagonist romana je Miloš, mladoletni odvisnik od ekranov, ki s pomočjo antidepresivov nadomešča eno odvisnost od druge. Mladost preživlja ob igranju videoigric, spremljanju družbenih omrežij in ogledovanju pornografije, zato izgublja stik z resničnostjo, njegov odnos s starši pa je omejen na nekajsekundno komunikacijo. Rojen je bil leta 1993, na repu t. i. milenijske dobe, in ne razume generacije staršev, ki so del življenja preživeli v socialistični Jugoslaviji. Po njegovem mnenju so “stoični, brez čustev, brez kakršnegakoli dvoma o svojem lažnem obstoju”. Ima se za izgubljeno generacijo, ki si ne more privoščiti niti dostojne službe niti najema bivališča, kaj šele nakupa nepremičnine, fizični stik s prijatelji pa postaja vse bolj nedosegljiv in virtualen: “Nič čudnega, da so milenijci tako imenovana “generacija Jaz”. Njihovi starši in stari starši so umirali v vojnah, oni pa umirajo za pristen stik, dotik, prijateljstvo in Big Maca s krompirčkom in kokakolo.” Zgodba se začne v čakalnici pri psihiatru dr. Zaplotniku, kjer se protagonistu podijo po glavi najrazličnejše misli, čas pa si krajša s pogovorom s simpatično vrstnico Klaro, ki je med deskanjem izgubila strica, njena mama pa je večkrat poskušala storiti samomor. Ko Miloš od brata Mitje prejme pismo, da se je po nesreči med deskanjem v Južni Afriki odločil odpotovati v Indijo, se tudi sam odpravi po bratovih stopinjah v afriško vasico Worcester, kjer večino dneva preživi v meditacijskem centru med poglabljanjem vase, vmes pa vsak prosti trenutek izrabi za uživanje na divjih valovih. Roman je razdeljen na štiri tematske sklope. V uvodnem delu pisatelj opisuje “zapor” milenijske duše, ki se zateka v odvisnost od ekranov, saj si ne upa na polno zaživeti v zunanjem svetu. Protagonist opisuje ekstatične občutke sreče med dopisovanjem s Klaro in fantazira o pobegu v deželo, kjer bi lahko na lastni koži preizkusil prave valove namesto dopaminskih navalov začasnega virtualnega zadovoljstva. Med drugim se sprašuje, kakšne vrednote in potrebe bodo postale del vsakdana milenijcev, če so njihovi možgani že zdaj zapolnjeni z dražljaji, ki jih ne morejo sproti predelati: “Ali bodo še znali slišati glasbo, ki so jo skladali njihovi predniki? Jih bo ganila Debussyjeva Mesečina – Claire de lune? Ali bodo poslušali samo še računalniško narejeno, ponavljajočo se, nečustveno, umetno glasbo?” In malo naprej nadaljuje: “Ali bodo pogledi na zaslone postali pomembnejši od iskrenega pogleda v oči? Bodo sploh sposobni razumeti, kaj pomeni ljubiti sočloveka? Ali bodo morali to poiskati po Googlu? Ali bodo v brskalnik vpisovali vprašanje “Kako nekoga ljubiti?”” Ker so posamezna poglavja romana Milenijec zasnovana kot izmeničen preplet dogajanja v Sloveniji in Južni Afriki, se morata bralec in bralka precej zbrati, da lahko sledita nenehnemu dramaturškemu preskakovanju, ki v četrtem sklopu doseže nenaden obrat in celotno zgodbo postavi povsem na glavo. Diagnozama depresije in anksioznosti se tako pridruži še diagnoza shizofrenije, ki poleg jemanja antidepresivov na bazi benzodiazepina terja še uporabo visokih odmerkov citaloprama, namenjenega zdravljenju panične in obsesivno-kompulzivne motnje. Čeprav protagonist po predoziranju z antidepresivi naveže z očetom veliko bolj pristen odnos, ki temelji na poglobljenem pogovoru, se izkaže, da psihiater ne opravi svojega dela – deloma zato, ker ima tudi sam probleme z odvisnostjo, deloma pa zato, ker ne dojame dometa, ki ga ima kompleksna patološka struktura njegovega varovanca. Vrbanec se sicer zelo resno in večplastno loteva problematike odvisnosti od sodobnih elektronskih naprav, vendar dramaturška struktura romana Milenijec zaradi pomanjkljivo razdelane zgodbe ves čas peša, zato tudi zaključek deluje precej nerealistično in privlečeno za lase. Zdi se, da je Vrbanec po eni strani skeptičen do tega, da bi bilo odvisnost mogoče pozdraviti tako, da bi ena razvada nadomestili drugo, po drugi strani pa je skeptičen tudi do dela psihiatrov, ki eksperimentirajo z antidepresivi, ne da bi se dovolj zavedali, da lahko povečana konzumacija pahne človeka v težko psihozo in samomor. Zanimivo je zaključno poglavje, v katerem se Miloševa zavest zaradi ponovnega predoziranja s tabletami počasi izklaplja kot zaslon računalnika, ki je razpet med 0 in 1, preskakujoč iz analogne zavesti v digitalizirano paradigmo – kot bi celoten svet postal privid entuziastičnega shizofrenika, ki že od rojstva živi v svojih fantazmah. Za konec lahko rečemo, da Vrbancu sicer manjka pisateljske kilometrine, vendar so njegove lucidne ideje o sodobni družbi hvaležno gradivo za morebitne bodoče literarne mojstrovine.

Zgodba o pionirskem podvigu dolenjskih farmacevtov, ki so s podjetjem Dawa sredi Afrike postavili temelje za lokalno proizvodnjo zdravilDawa je danes za milijone prebivalcev Kenije ime farmacevtskega podjetja, napisano na škatlici kakšnega od izdelkov, ki jih je mogoče kupiti v tamkajšnjih lekarnah. Redkokdo pa ve, da so temelje za to podjetje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja postavljali strokovnjaki iz Novega mesta in da danes enega največjih proizvajalcev zdravil v širši regiji ne bi bilo brez nenavadne zgodbe o slovensko-kenijskem sodelovanju. Krka se je namreč v 70-ih letih odločila za pogumno potezo in skupaj s kenijsko državo in lokalnimi podjetniki v Nairobiju ustanovila moderno farmacevtsko tovarno z imenom Dawa, ki je v ta del Afrike prvič prinesla možnost, da zdravila izdelujejo doma. Čez strme vzpone in padce tega ambicioznega podviga nas bo v tokratnih Sledeh časa popeljal zgodovinar iz Znanstveno-raziskovalnega središča Koper dr. Jure Ramšak, nekaj bolj osebnih vpogledov pa nam bodo ponudili tudi odlomki iz spominov Darinke Miklavčič, ki je podjetje nekaj let zelo uspešno vodila. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Izsek iz naslovnice Dolenjskega lista iz 22. oktobra 1976. 

Zgodbice iz starega Atlasa Slovenije, Vir: Atlas Slovenije, Mladinska knjiga in Geodetski zavod Slovenije, Ljubljana, 1985,  slike: Artistly, bere Nataša Holy

Kdo je prijatelj? Nekdo, ki mu zaupaš. Z njim se zabavaš. In sanjaš … Pripoveduje: Gašper Jarni. Napisala: Alenka Kramer. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci!. Posneto v studiih Radia Slovenija 2011.

In zdaj nekaj povsem drugačnega. Sicer gremo v središče Ljubljane, a po drugačnih opravkih, kot bi se pričakovalo. Središče Ljubljane – ta antični pojem, kjer se je vsa moč, vpliv in usodnost naroda skoncentrirala na enem kvadratnem kilometru – je bilo v preteklem tednu prizorišče tudi nekoliko drugačne drame. Drame v prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Hočemo povedati, da so ob običajnem naboru tamkajšnjih in javnosti znanih sociopatov na sceno stopili tudi tisti manj izpostavljeni. Kot zdaj že nekaj mesecev, se obnova ljubljanske Drame in z njo kulturnega hrama vseh Slovencev, ne začne zaradi nasprotovanja sosedov. »Nasprotovanje sosedov« je po dnevnih pozdravih najbolj uporabljana besedna zveza v Sloveniji, in tokrat se širi po ulicah z mitskimi imeni, ki obkrožajo Dramo. Zgodba je sila enostavna. Obnova bi bila seveda hrupna, prašna, prostorsko potratna, zmotila bi mir in parkirišča stanovalcev tam ene ulice in tam ene bajte. Če ne moreš zmotiti miru sosedov v Halozah, kako so investitorji pričakovali, da bodo lahko zmotili mir stanovalcev v središču Ljubljane? Sploh po fiasku z obnovo Plečnikovega stadiona. Kakorkoli; obe strani javkata v javnosti. Tako stanovalci kot umetniki oziroma dramski igralci, ki zmrzujejo in se gredo gledališče v nekem skladišču. In ko razumni prebere vse javne nastope, oziroma sporočila za javnost, ki jih obe strani plasirata v medije, je jasno predvsem eno. V tisti ogroženi hiši, primerno se imenuje Nemška hiša in je elitna lokacija sredi elitnih lokacij, stanuje kar nekaj odvetnikov. Ali pa premožnežev, ki si lahko privoščijo dobre odvetnike. Čeprav bi bilo čudno, ako bi na elitni lokaciji v središču Ljubljane ne živela manjša komuna juristov. Kajti jezik, ki ga uporabljajo stanovalci med blokiranjem začetka graditve, je vrhunsko pravniški. Suh. Zakoni in dejstva in pravice in tako naprej in tako nazaj. Tako je izjava dramskih umetnikov v primerjavi s sporočilom stanovalcev eno samo jamranje in pozivanje na nekakšne nepravne, humanistične in občečloveške kategorije. Jasno, da v skromni radijski oddaji ne moremo biti razsodniki in da zaradi spora med umetniki in odvetniki ne moremo fabricirati globljih razmislekov – poskusimo pa vseeno lahko! Osrednje vprašanje današnje analize je: »Koliko naj bo v družbi odvetnikov in koliko naj bo umetnikov?« Kakšno naj bo razmerje med njimi? Na prvi pogled bi rekli, da gre za dve kategoriji, ali poklica, ali stanja duha, ki si ne bi mogla biti bolj vsaksebi. Pa nič ni dlje od resnice. Oboji živijo v zablodi. Umetniki v zablodi, da lahko z umetnostjo izboljšajo družbo, odvetniki v zablodi, da je mogoče družbo izboljšati s pravom. Kot smo se naučili, je družbo mogoče izboljšati s prisluhi, a o tem kdaj drugič. Najbolj preprosto bi bilo, če bi imeli v družbi enega umetnika na enega odvetnika. Ampak to se ne zdi realno, ker bi imeli v Drami potem same monodrame, en odvetnik pa je kljub temu sposoben preprečiti zaprtje ulice. Bolj razumno se zdi, da bi imeli na enega odvetnika deset umetnikov, a to bi nas popeljalo na pot brezzakonja, kjer bi hipiji zganjali gledališče v parkih in na rečnih bregovih, družba kot organizem, ki ga skupaj drži zakonodaja, pa bi razpadala. Tako smo po preučitvi dejstev in pregledu evidenc tako odvetniške zbornice kot združenja dramskih igralcev prišli na plano s številko: trije umetniki na enega odvetnika. Trideset umetnikov na deset odvetnikov. Tristo umetnikov na sto odvetnikov, tri tisoč umetnikov na tisoč odvetnikov. Ta številka se nam zdi umetniško-odvetniški zlati rez slovenske družbe in predlagamo, da se je v prihodnje držimo, pa bomo lahko obnavljali gledališča, sploh pa bomo lahko uveljavljali pravila pravne države. Obstaja pa problem, da razmerje tri proti ena deluje zgolj in le v središču Ljubljane. Če pogledamo razmerje recimo v Celju, kjer sicer imajo tako odvetnike kot umetnike, je to drugačno, da ne govorimo o slovenskem podeželju, kjer ni niti umetnikov niti odvetnikov. Je pa res, da je obnova kulturne infrastrukture na podeželju tako redka, da se celo najbolj nestrpni sosedje nimajo priložnosti pritožiti. Kaj šele najeti odvetnika. Kako se bo končal spor, oziroma kdaj se bo začela obnova Drame? Država, ki je vsaj za zdaj na strani umetnikov in ne odvetnikov, grozi z nekakšnimi razlastninjenji; ta bo verjetno morala sprovesti slovenska vojska, pa še to bo težko, kajti kot vemo, je odvetniško pero ostrejše od meča. Obstaja pa še ena možnost Pozivamo igralce ljubljanske Drame, da na javnem prostoru med Gregorčičevo in Gradiščem postavijo oder na prostem in brezplačno širnemu slovenskemu občinstvu v slogu partizanskega gledališča odigrajo dve predstavi … Prvi večer Brechtovo Malomeščansko svatbo, da se spomnimo, kako zelo zlagan je lokalni hohštapleraj, drugi večer Cankarjev Za narodov blagor. Da se spomnimo, kaj je to nacionalni interes.

Kako je pomladne dneve pričakala družina gozdnih telohov … Pripoveduje: Mojca Ribič Napisala: Živa Agrež. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1990.

Zgodba o skrivnostni ženski je vezana na arheološko najdišče Rifnik. To je zelo markanten hrib na severnem obrobju razgibanega Kozjanskega, južno od Šentjurja, ki obvladuje pokrajino in s svojo stožčasto obliko dolini ob reki Voglajni daje posebno mikavnost. Zato ne preseneča, da je bil Rifnik bolj ali manj nepretrgano poseljen v vseh pomembnejših zgodovinskih obdobjih. Arheološki park Rifnik pa stoji na kraju največje poznoantične naselbine na Slovenskem.

Kaj se zgodi, če se snežaki spremenijo v dinozavre in snežne čarovnice. Pripoveduje: Romana Šalehar. Napisala: Elke Bräuling. Prevedla: Jana Milčinski. Posneto v studiih Radia Slovenija 1996.

Sredi februarja je nenadoma povsod zadišalo po pustu … Pripoveduje: Marijana Brecelj. Napisala: Bina Štampe Žmavc. Posneto v studiih Radia Slovenija 1990.

Toni Mulec je v brlog pripeljal neverjetno zgodbo o porazih, solzah, požaru in zmagi. Priprave je začel na kolesu, ker motorja preprosto ni imel. Bančni račun je bil prazen, v nahrbtniku pa namesto sendviča bencin. Ko je sredi puščave ostal brez goriva, so mu prividi pokazali smer, naposled pa ga je rešila JCB "kombinirka". Nekaj tednov pred dirko je požar v pepel spremenil družinsko gospodarsko poslopje, a je Toni kljub temu in tudi s pomočjo srčnih podpornikov kot Feniks vstal iz pepela in domov pripeljal prvo slovensko zmago na Dakarju. Vrnil se je kot kralj peska in hitrosti. Spustite sklopko in odprite gas v Dakarski podkast. Po dveh urah in pol boste na cilju vsebinskega brzinca v ustih čutili žejo in puščavski pesek, predvsem pa povsem rugače razumeli zmagoslavje popolnega outsiderja, ki je sebi in svetu dokazal kako se dirka s srcem! Aja, pa Jure je šel Tonija kar trikrat počakat na Brnik!.ZAPISKI:Pot na Dakar 2025:https://youtu.be/Ef6F_f8zLRYO dakarskem stroju:https://www.amzs.si/motorevija/avtomobili/dozivetja/2025-02-28-dozivetje-dakarska-zverPrvi obisk Tonija v brlogu:https://youtu.be/7q95f8PYPM4.IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebastjan_plevnjak/⁠⁠⁠⁠⁠

Kaj se zgodi, ko za bolezen, s katero se rodi otrok, ni zdravila? Ko se je pred petimi leti rodil deček Urban, zdravila za njegovo redko gensko bolezen ni bilo. Njegova mama Špela se je v želji po pomoči svojemu otroku in vsem drugim otrokom z isto boleznijo povezala z zdravniki, raziskovalci in strokovnjaki iz vsega sveta, da bi razvili novo zdravilo, ki bi Urbanovo bolezen pozdravilo, izboljšalo ali vsaj ustavilo. Uspelo ji je! Iz osebne stiske je nastal projekt, ki je privedel do razvoja zdravila Urbagen — enega redkih na svetu, razvitih brez sodelovanja velike farmacevtske družbe. Zgodba o pogumu, sodelovanju in vprašanju, kako danes nastajajo zdravila za redke bolezni, je zgodba tokratne Intelekte. Foto: UKC Ljubljana Sodelujejo: Urbanova mama dr. Špela Miroševič (Fundacija CTNNB 1), njegov nevrolog prof. dr. Damjan Osredkar (Pediatrična klinika Ljubljana), vodja raziskovalne skupine, ki je razvila samo zdravilo, prof. dr. Leszek Lisowski (CMRI Sydney) in raziskovalec, ki se je projektu pridružil že na samem začetku, dr. Duško Lainšček (Kemijski inštitut Ljubljana).  Fundacija CTNNB 1 TUKAJ

... za katerem so vzdihovale vse muce. Pripoveduje: Judita Zidar. Napisala: Tatjana Kokalj. Posneto v studiih Radia Slovenija 1999.

Babica plete šal za vnučke … Pripoveduje: Stanislava Bonisegna. Napisala: Valerija Skrinjar Tvrz. Posneto v studiih Radia Slovenija 1999.

Po slovenskih vaseh je še danes mogoče opaziti rdeče traktorje z velikim napisom Štore. Med letoma 1977 in 1985 so v novozgrajeni tovarni v bližini Celja, ki je delovala v okviru kooperacije Železarne Štore in italijanskega giganta Fiata, izdelali več kot 35 tisoč traktorjev različnih modelov. Tovarno, ki je zaposlovala tudi do 320 ljudi, so zaradi finančnih težav nenadoma zaprli pred natanko 40 leti. Kakšna je zapuščina legendarnih "Štoročanov"? Koliko domačega znanja je bilo v teh traktorjih? In kaj je bilo v resnici v ozadju propada proizvodnje? V radijskem dokumentarcu Vala 202 poleg zgodovinskega in gospodarskega konteksta slovensko industrijo traktorjev umeščamo tudi v širši okvir sodobnega kmetijstva in tehnološkega razvoja. Sogovorniki: Jan Golavšek (lastnik traktorja Štore), Emil Amon (nekdanji zaposleni), Marjan Mačkošek (dolgoletni član poslovodstva Železarne Štore), Viktor Jejčič (strokovnjak za traktorje), Igor Lukić (kmetovalec in mehanik).

Kaj če bi nenadoma začeli pisati, kot da gledamo besedilo v ogledalu? In kaj če bi znanost nenadoma ustvarila življenje, ki bi bilo enako, pa hkrati povsem “obrnjeno”? Vsa znana bitja na Zemlji so zgrajena iz enakih levih in desnih gradnikov, a nekateri znanstveniki danes odklepajo vrata zrcalnemu življenju, življenju iz zrcalnih molekul, na katerega bi bile naše celice in encimi povsem neprilagojeni, za naš imunski sistem pa bi bil še večja novost od covida. To bi bila prava Pandorina skrinjica sodobne biologije: revolucionarna zdravila na eni strani in neznana in neobvladljiva tveganja na drugi. So zrcalni organizmi utemeljena skrb ali znanstvenofantastični scenarij, desetletja v prihodnosti? Gostje:Dr. John Glass, Inštitut J. Craig Venter, ZDADr. Roman Jerala, Kemijski inštitutDr. Ines Mandič Mulec, Biotehniška fakulteta, UNI LJDr. Boris Turk, Inštitut 'Jožef Stefan' Strokovni sodelavec je dr. Matej Huš, Kemijski inštitut. V tokratni Xpertizi (od 32.10 naprej) gostuje Janez Volavšek s Kemijskega inštituta.  Članek o potencialni nevarnosti zrcalnih organizmov, objavljen v reviji Science.  Poglavja: 00:00:01 Zgodba o levi in desni rokavici 00:01:13 O čem se bomo pogovarjali: za in proti in o svarečem pismu znanstvenikov 00:04:05 Kaj je kiralnost? 00:06:53 John Glass o tem, zakaj nekatere znanstvenike skrbi 00:11:32 Če se spustimo na realna tla: Kje smo trenutno? 00:13:01 Roman Jerala: Od 50 do 100 let bo še minilo, da izdelamo zrcalno celico 00:20:15 O zrcalnih organizmih z mikrobiologinjo Ines Mandič Mulec 00:28:55 O smiselnosti moratorijev v znanosti s sinteznim biologom Borisom Turkom 00:31:41 Kaj pa prihodnjič? 00:32:10 Xpertiza: Janez Volavšek

Razkošno leto kulture in umetnosti, naslovljeno Evropska prestolnica kulture GO!2025, je zaključeno. Odprlo je spekter širine v umevanju humanističnih pojmovanj in rezino kolača namenilo tudi glasbi v najširšem pomenu te besede. Kakšno glasbeno izkušnjo je ponudil program Evropske prestolnice kulture? Koliko pričakovanj je dejansko uresničil? Kakšen je bil pomen glasbe in kakšna je bila njena vrednost? In slednjič – je bilo v ponudbi izkustvo, ki se bo vtisnilo v zgodovinski spomin? O tej tematiki se je Simona Moličnik pogovarjala z ambasadorjem EPK Alexandrom Gadjievim, z ustvarjalci Rossinijeve opere Potovanje v Reims in s skladateljem nove skladbe za projekt Simfonični gozd / Drevesni orkester Matejem Boninom. Ton in montaža Tone Jurca

Svet pozdravov in dobrih želja. Pripovedujeta: Jelena Sitar in Igor Cvetko. Avtorica besedila: Jelena Sitar. Avtor glasbe: Igor Cvetko. Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.

Slovenja je deklarirano pomorska država. A kaj več kot spominov in tradicije, v glavnem zbrane v Pomorskem muzeju v Piranu, nimamo. Našo, nekdaj mogočno ladijsko floto smo razprodali skupaj s propadom Splošne plovbe Piran. Z njo je na dno morja potonila tudi tradicija poimenovanja plovil po slovenskih krajih in Ljubljane, Slovenije, Triglavi so le še spomin tistih, ki so sedeli pred sprejemniki in poslušali oddajo »Kje so naše ladje.« Ni pa le Splošna plovba poimenovala ladij s slovenskimi kraji. Tudi Jadrolinija oziroma njena predhodnica »Jadranska Plovidba« je imela v floti nekaj ladij s slovensko konotacijo. Najbolj zanimiva in seveda povsem neznana je življenjska pot in žalostna usoda ladje, imenovane Maribor.

Danes pa nekaj o aktualnem trenutku v slovenskem žogobrcu. V času, ko to poslušate, se končuje slovenska nogometna avantura s poskusom preboja na Mundial prihodnje leto. Kot ima slovenski žurnalizem v navadi, ob uspehih govorimo o junakih in pravljici, ob neuspehih pa udrihamo z vsem kar gre po ubogih športnikih. Naša oddaja bo vsaj malo odvzela breme z ramen nogometašev, selektorja in Nogometne zveze Slovenije … Zakaj? Ker na nogomet gledamo širše kot običajna javnost.Osredinimo se samo na zadnji poraz, ki so ga mnogi opisali kot sramotnega, v Stožicah proti reprezentanci Kosova. Kdo je kriv, je bilo odgovorjeno že stokrat. Zvezna vrsta, ki je bila luknjičasta in počasna. Selektor, ki ne spravi skupaj ofenzivne taktike, ali napadalci, ki dajo gol vsako četrto tekmo? Po našem svetem prepričanju nihče od naštetih. Največjo krivdo nosi Janez Janša, za njim pa Danilo Türk. Zgodba je zapletena, hkrati pa enostavna. Na predlog Janševe vlade je Slovenija prve dni marca leta 2008 priznala Kosovo kot neodvisno in suvereno državo. Strinjal se je tudi tedanji predsednik Danilo Türk in poslanci so z nekaj izjemami priznanje potrdili. Torej; če takrat Slovenija Kosova ne bi priznala, ne bi mogla prejšnjo soboto proti njemu izgubiti, ker tekme sploh ne bi igrala. Igrati proti državi, ki ne obstaja, je pač nemogoče. Sobotni nogometni poraz je dal prav Sašu Pečetu in Zmagu Jelinčiču, ki sta že leta 2008 opozarjala, da bo priznanje imelo daljnosežne in negativne posledice za našo državo. Njune besede so ob sobotnem porazu z 2 : 0 postale meso, kar le še enkrat več pomeni, da je politični šovinizem tek na dolge proge. Da bi se izognili podobnim blamažam in v pomoč našemu nogometu tako predlagamo, da za božjo voljo nikarte več priznavati novih neodvisnih držav … Da ne bi recimo komu prišlo na misel priznanje Katalonije … Ob trenutnem stanju v naši reprezentanci pa ne moremo biti samozavestni niti pred tekmo z ekipo Palestine, ki jo gostimo v rehabilitacijskem centru Soča. Če dobro premislimo; slovenskemu reprezentančnemu nogometu bi najbolj pomagali, ako prekinemo diplomatske stike z večino svetovnih držav in potem bi, z neigranjem tekem, dosegli kar precejšnje uspehe. Pač po logiki, da če tekme ne igraš, si še vedno uspešnejši od tega, da jo izgubiš! Ob tekmi pa je bilo še nekaj spornih situacij, ki so burile javnost mogoče celo bolj kot poraz sam. Tribune so namreč zasedli kosovski navijači v številu, ki je najbrž preseglo slovenske navijače in žvižgali so Zdravljici. Kar je vsega obsojanja vredno, ampak nekaj je treba vedeti … Pogumni in neustrašni Iliri iz goratega zaledja Jadranskega morja gojijo do nogometa posebno strast. Pa ne le to. Nogomet je postal njihov izvozni izdelek, ki je mogoče celo bolj pogost, kot nastrgano meso v štručki ali pa popularna poletna osvežitev. Hočemo povedati, da nogometaši pod dvoglavim orlom logično zapolnjujejo nogometno reprezentanco republike Albanije, nato republike Kosovo in v veliki meri še reprezentanco Švice. Proti takšni valilnici nogometnih talentov je majhna Slovenija brez moči in ker smo v kvalifikacijah igrali tako s Kosovom kot s Švico, lahko v maniri duhovičenja športnih komentatorjev pristavimo, da je dvoglavi orel pošteno oskubil slovensko kokoš. Pa gremo k izgubljenemu dvoboju na tribunah. Mlačnost in pomanjkanje energije slovenskih navijačev na tribunah je čudovito sovpadalo z mlačnostjo in pomanjkanjem energije slovenskih nogometašev. In poznejše jokanje po družbenih omrežjih, kako so bili gostujoči navijači bolj glasni, bolj zavzeti, z večjimi zastavami in z več strasti, je klavrni navijaški predstavi le nastavilo ogledalo. Na tem mestu pa ne moremo mimo katastrofalne politike Nogometne zveze Slovenije. Groteskna in zdaj sploh ne več prikrita absolutna in popolna centralizacija Slovenije je dosegla in zadušila tudi nogomet. Vztrajanje, da mora reprezentanca igrati tekme v na pol dograjenih Stožicah, ker je pač v onih betonskih temeljih zakopano bistvo slovenstva, je neumno, če že ni skrajno škodljivo. Nacionalne nogometne zveze, tudi tiste velikih in pomembnih reprezentanc, dosledno skrbijo, da nacionalna moštva domače tekme igrajo na različnih prizoriščih po državi. To ni ne neka novost, ne posebna praksa. Gre za osnovno nogometno dostojnost, bi zapisali. Razen slovenske nogometne zveze, ki je tako zaverovana v Ljubljano, kot da si nogometni uradniki ne bi smeli izplačati dnevnice, če bi se podali kam drugam. Recimo v Celje, kjer trenutno gori še zadnji dostojni utrinek slovenskega nogometa. Da o Mariboru, ki je kljub sramotni prodaji domačega kluba še vedno z naskokom največje slovensko nogometno mesto. Vztrajanje z Ljubljano in s Stožicami, kjer poskušajo umetno vzpostaviti čarobnost nekdanjega Bežigrada, je za slovenski nogomet škodljivo prav toliko, kot porazne igre naše nogometne reprezentance.  

Gost epizode 199 je msgr. dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof, redni profesor filozofije ter religije in avtor številnih knjig. =================== V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zgodnje življenje in duhovno prebujenje Vojaška služba in filozofsko raziskovanje Teološki študij in osebna vera Zgodba o Abrahamu in Izaku Monoteizem in narava Boga Medverski dialog in skupna duhovna izhodišča Sodobni izzivi: individualizem in skupnost Vloga religije v sodobni družbi Pojmi nebes in večnega življenja Sprejemanje omejitev življenja in iskanje smisla

Brat bi se rad z zvijačo polastil prestola. Pripoveduje: Romana Šalehar. Napisala: June Swanson. Prevedla: Katja Širca. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

Zdravo. Tokrat snemamo v “črni sobi”, brez glasbene podlage, v težkih pogojih, ki so podobni snemanju igralcev pred “green screenom” in tudi mi čutimo podobne vrste pritiske. Medtem ko se navajamo na nov studio, elegantno zdrsnemo v oglasni blok (prijazno vas povabimo na hvalazavseribe.si). Sledi poročilo iz Berlina: navijači na steroidih, medalja z leskom in taktični izračun, kako maraton preživiš z malo teka in veliko ponosa. Nato se čudimo letalski logiki iz Floresa, štejemo tovornjake in še vedno čakamo tisti famozni “šalter” za potnike, ki so zgrešili Avstralijo. Tudi o Zadnji priložnosti: Kiri, Moose (ne los!) in večno zamujajoči gospod Čondo, piščanci namesto koz ter soba, ki se izkaže za … hodnik. Komodo? Še ne še. Najprej spanje, naslednjič pa zmaji.

Tudi drevesa včasih zvečer v gozdu ne morejo zaspati. Pripoveduje: Zvone Hribar. Napisala: Nada Križnar. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

Jesen slika z rjavo, rdečo in rumeno barvo … Pripoveduje: Nina Valič. Napisal: Milan Petek. Posneto v studiih Radia Slovenija 1998.

Zgodba o pogumnih ljudeh, ki so srečni v svoji vasi. Pripoveduje: Draga Potočnjak. Napisala: Rosalie Maggio. Prevedla: Katja Širca. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

Zgodba o sladkosnedih, tudi medvedih … Pripoveduje: Darja Reichman. Napisala: Nina Mazi. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

Gost epizode 191 je bil Mohammed Waleed Alaswad, mladi fant, ki je kot migrant prišel iz Sirije v Slovenijo. Danes dela kot uspešen frizer v eni izmed Ljubljanskih brivnic. =================== Pridite se strižt k Mohammedu ❤️ https://form.lime-booking.com/sl/UnseenBarbershop/service?u=7228  =================== V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Spoznanje s Klemnom in otroštvo v Siriji Življenje pred vojno in izkušnje v šoli Začetek vojne in posledice Beg iz Sirije in potovanje v Turčijo Življenje v Turčiji in iskanje dela Migracija v Evropo in izkušnje v Sloveniji Prilagajanje na novo življenje in izobraževanje Uspeh in prihodnost =================== Prijavi se na AIDEA newsletter (obvestilo glede LIVE AIDEA dogodka): https://aidea.si/aidea-mailing-lista 

Z njim se pogovarja deček Bodo … Pripoveduje: Jerica Mrzel. Napisal: Grigor Vitez. Prevedel: Jože Šmit. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1974.

Bodu pri plavanju pomaga sinja riba … Pripoveduje: Branko Miklavc. Napisal: Grigor Vitez. Prevedel: Jože Šmit. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1974.