Podcasts about zgodba

KUD »Pod lipo« Adergas v času božičnih praznikov v Adergasu pripravlja »Božično zgodbo z živimi jaslicami«. Na samostanskem dvorišču bodo 26. in 27. decembra 2025 ob 17. uri uprizorili zgodbo o Jezusovem rojstvu, s pesmijo, besedo in ob sodelovanju več kot šestdesetih nastopajočih. V imenu organizatorjev nas je obiskala Angelca Maček.

Le kdo ne pozna Kekca? Čeprav se bo večina spomnila na filmsko podobo najslavnejšega slovenskega pastirčka – oziroma enega od treh, ki so ga igrali –, pa je za njegovo stvaritev zaslužen mladinski pisatelj Josip Vandot. Po skoraj 100 letih, tretja pripovedka o Kekcu z naslovom Kekec nad samotnim breznom je izšla leta 1924, zdaj lahko spremljamo četrto nadaljevanje, a tokrat izpod peresa našega radijskega sodelavca s Prvega in Vala Marka Radmiloviča. Od kod sploh zamisel za knjigo, ki ji je dal naslov Kekec 4, izšla pa je pri založbi Pivec? Kot je Marko Radmilovič povedal Tini Lamovšek, je bil povabljen na srečanje v organizaciji mariborskega Arhiva, kjer so našli zahtevo za povrnitev vojne škode, ki jo je takoj po vojni vložila Vandotova hči. Zgodba se nanaša na slovenski javnosti neznano dejstvo, da je Josip Vandot preživel zadnje leto miru oziroma prvo leto vojne v Mariboru pri svoji hčeri.

Charles Perrault, francoski pisatelj iz 17. stoletja, je zapisal eno najslavnejših pravljic vseh časov. Zgodba o deklici, ki je sedela pri pepelu, a nikoli ni izgubila upanja in dobrote. To je izvirna francoska različica pravljice, polna čarobnosti, skrivnostne krstne botre in čarobnega sredinca. Pepelka nas uči, da nobena bridkost življenja ne more uničiti lepega srca – in da se dobrota vedno poplača.Vir: Francoske pravljice, prevedel, spremno besedo napisal dr. Niko Kuret, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1957, bere Nataša Holy

Najprej so bili sonce, dež, grom in strela, potem je bil ogenj ... Kmalu so prišli ljudje, ki so ogenj zanetili in sedli okrog njega. Sedeli in modrovali so na prostem, pod milim nebom in v jamah, v katerih je ostalo veliko sledi dima. Ognjišče se je velikokrat razvnelo v požar, kot zgodbe, ki so razplamtevale domišljijo in razvezale jezike, prepletale polifonijo glasov v pletenice dolgih pripovedi. Zgodba ujetega sonca, gorčega ognja in ukradene lune se je nadaljevala. Ker je bilo ljudi strah, so prižgali bakle, zato da bi v temnih nočeh na zemlji zasijala ognjeno topla in srebrno modrikasta mesečina. Potem so gradili domove in vanje prinašali luč in ogenj: z oljenkami, s svečami, petrolejkami. Prišlo je stoletje plinskih svetilk, žarnic, električnega toka, zatem stoletje odvisnosti od električne energije in pojava svetlobnega onesnaževanja. Seveda zgodbe še ni konec ... Sogovormik: zgodovinar Uroš Dokl, ki je napisal knjigo Kako je bilo, ko še ni bilo elektrike (ilustracije Toni Buršić, Založba Aristej)  fotografija: Wikimedia Commons

Kaj če bi nenadoma začeli pisati, kot da gledamo besedilo v ogledalu? In kaj če bi znanost nenadoma ustvarila življenje, ki bi bilo enako, pa hkrati povsem “obrnjeno”? Vsa znana bitja na Zemlji so zgrajena iz enakih levih in desnih gradnikov, a nekateri znanstveniki danes odklepajo vrata zrcalnemu življenju, življenju iz zrcalnih molekul, na katerega bi bile naše celice in encimi povsem neprilagojeni, za naš imunski sistem pa bi bil še večja novost od covida. To bi bila prava Pandorina skrinjica sodobne biologije: revolucionarna zdravila na eni strani in neznana in neobvladljiva tveganja na drugi. So zrcalni organizmi utemeljena skrb ali znanstvenofantastični scenarij, desetletja v prihodnosti? Gostje:Dr. John Glass, Inštitut J. Craig Venter, ZDADr. Roman Jerala, Kemijski inštitutDr. Ines Mandič Mulec, Biotehniška fakulteta, UNI LJDr. Boris Turk, Inštitut 'Jožef Stefan' Strokovni sodelavec je dr. Matej Huš, Kemijski inštitut. V tokratni Xpertizi (od 32.10 naprej) gostuje Janez Volavšek s Kemijskega inštituta.  Članek o potencialni nevarnosti zrcalnih organizmov, objavljen v reviji Science.  Poglavja: 00:00:01 Zgodba o levi in desni rokavici 00:01:13 O čem se bomo pogovarjali: za in proti in o svarečem pismu znanstvenikov 00:04:05 Kaj je kiralnost? 00:06:53 John Glass o tem, zakaj nekatere znanstvenike skrbi 00:11:32 Če se spustimo na realna tla: Kje smo trenutno? 00:13:01 Roman Jerala: Od 50 do 100 let bo še minilo, da izdelamo zrcalno celico 00:20:15 O zrcalnih organizmih z mikrobiologinjo Ines Mandič Mulec 00:28:55 O smiselnosti moratorijev v znanosti s sinteznim biologom Borisom Turkom 00:31:41 Kaj pa prihodnjič? 00:32:10 Xpertiza: Janez Volavšek

Slovenijo je jeseni obiskala pričevalka za življenje Patricia Sandoval. Predstavila je svojo zgodbo od srečne družine preko treh splavov, menjave partnerjev, dela na abortivni kliniki, strašnih spoznanj in odvisnosti od mamil, vse dokler se ni znašla na ulici na robu smrti kot brezdomka. Sledila je izkušnja Božjega neskončnega usmiljenja, kesanja in spreobrnjenja, mističnega srečanja z Jezusom in dušami svojih splavljenih otrok na »Rahelinem vinogradu«, vse do apostolata za kulturo življenja in za čistost, ki ga v živo in v medijih izvaja po svetu. Vabljeni, da prisluhnete njeni pretresljivi zgodbi v oddaji Srečanja!

Misijonar Janez Krmelj nam je zaupal zgodbo, ki ste jo sicer lahko že slišali v Adventnem koledarju, a o čudežu poslušati prav iz ust misijonarja, je res nekaj posebnega. Prisluhnite rubriki Pojdite in učite.

Pisateljico Astrid Lindgren z brezkrajno domišljijo in zaupanjem v dobro, poznamo po njenih večplastnih literarnih likih, ki zasledujejo podobne vrednote, kot jih je gojila sama. Vedno v stiku z naravo in živalmi, je bila vedno blizu šibkejšim in ranljivejšim. Tako je za svoje bralno občinstvo, ki ga je bilo in ga je še veliko, izbrala otroke. Čeprav ji življenje velikokrat ni prizanašalo – težko je bilo predvsem pomankanja polno obdobje zgodnjega, najstniškega materinstva, ko je sina za nekaj časa oddala v oskrbo drugim ljudem –, je v sebi hranila lepe spomine na srečno otroštvo, zato je do otrok pristopala z globokim razumevanjem do njihove čustvenega in mišljenjskega sveta, predvsem s klasičnim in kanonskim knjižnim opusom, s katerim je prekinila s pokroviteljskim in moralističnim nagovarjanjem otrok …  Ni se menila za konvencije, ki so veljale dotlej. Zaradi posebnega čuta in pronicljive inteligence, sposobnosti spajanja različnih znanj o behaviorizmu in dejanskih opazovanj otroškega vedenja, se je z otroki hitro ujela, hrati pa je komunikacija z njimi potekala na intuitivni ravni. Veliko se je dopisovala tako z mladimi, ki jih je zanimal njen razkošen domišljijski kozmos ali vesolje izkušenj, s katerimi jim je pomagala pri težavah odraščanja, pisali pa so ji tudi starejši ljudje, ki so si včasih obetali prijaznega nasveta, zelo neposredno pa je bila kar nekajkrat naprošena za donacijo denarja … Ohranjena pa je tudi njena obsežna, neprecenljiva korespondenca s sorodniki in prijatelji, raznovrstni dnevniški zapiski, posebno dragoceni so tisti iz časa vojne. Najbolj srečna je bila, ko je lahko pisala. Ne glede na to, da se je rada družila na otoških počitnicah in čas preživljala s prijatelji, da je doma prirejala najrazličnejša srečanja, je od vsega najbolj ljubila samoto. Po več letih od izdaje ene najbolj kredibilnih biografij, ki jo je na osnovi bogatih, raznolikih virov, dokumentarnega in materialnega gradiva, napisal danski biograf Jens Andersen, zdaj njen življenjepis navdihuje tudi slovenske navdušence njene literature. Knjiga Astrid Lindgren, s podnaslovom Zgodba o avtorici Pike Nogavičke, je izšla pri Založbi Mladinska knjiga, prevedla pa jo je Amalija Maček. Sogovornik: Andrej Ilc, pobudnik prevoda biografije v slovenščino  

Razkošno leto kulture in umetnosti, naslovljeno Evropska prestolnica kulture GO!2025, je zaključeno. Odprlo je spekter širine v umevanju humanističnih pojmovanj in rezino kolača namenilo tudi glasbi v najširšem pomenu te besede. Kakšno glasbeno izkušnjo je ponudil program Evropske prestolnice kulture? Koliko pričakovanj je dejansko uresničil? Kakšen je bil pomen glasbe in kakšna je bila njena vrednost? In slednjič – je bilo v ponudbi izkustvo, ki se bo vtisnilo v zgodovinski spomin? O tej tematiki se je Simona Moličnik pogovarjala z ambasadorjem EPK Alexandrom Gadjievim, z ustvarjalci Rossinijeve opere Potovanje v Reims in s skladateljem nove skladbe za projekt Simfonični gozd / Drevesni orkester Matejem Boninom. Ton in montaža Tone Jurca

Sara se sooča s šolskim projektom in želi, da bo popoln. Zgodba bo pokazala, da brez truda ni napredka in kako vztrajnost vodi do uspeha. Pozdravljeni v novi epizodi podkasta, kjer raziskujemo zanimive frazeme skozi kratke, hudomušne zgodbe za otroke in vse radovedne člane družine. Besedila zgodbic o slovenskih frazemih mi je pomagal ustvariti UI. Frazemi so povzeti po spletnih virih: fran.si :Janez Keber: Slovar slovenskih frazemov. Lektorira Tatjana Kovačič, bere Nataša Holy.

Gostja oddaje Obrazi sosednje ulice je tokrat mariborska frizerka Viktorija Jarc. Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije ji je ob 55-letnici njenega salona podelila naziv – najstarejša obrtnica leta 2025. Zgodba o njeni vztrajnosti, strokovnosti in ljubezni do dela navdihuje generacije mladih frizerjev. Foto: Anton Šijanec

V romanu Svet, drugačen od sanj spremljamo zgodbo odrasle ženske Eve, ki nam skozi pisma pripoveduje o času, ko je bila še gimnazijka. Eva, ki je verna, se sooča s številnimi vprašanji in izzivi – povsem življenjskimi. Precej zanimiv preobrat se zgodi po obisku festivala Stična mladih, ki jo postavi v položaj, ko mora na določene stvari pogledati drugače, kot je bila vajena. Naša gostja je avtorica romana Lucija Čakš.

Svet pozdravov in dobrih želja. Pripovedujeta: Jelena Sitar in Igor Cvetko. Avtorica besedila: Jelena Sitar. Avtor glasbe: Igor Cvetko. Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.

Vir: Projekt Gutenberg, e-knjiga Veročkinih pravljic, Verotčkine zgodbe, Mamin Siberiak, prevod Ray Davidson, Ilustracije: Boris M. Artzybasheff, založba Ep Dutton & Co., inc. New York, 1922, Ep Dutton & Co., Ponatis marca 1932. Natisnjeno v Združenih državah Amerike. Iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

Slovenja je deklarirano pomorska država. A kaj več kot spominov in tradicije, v glavnem zbrane v Pomorskem muzeju v Piranu, nimamo. Našo, nekdaj mogočno ladijsko floto smo razprodali skupaj s propadom Splošne plovbe Piran. Z njo je na dno morja potonila tudi tradicija poimenovanja plovil po slovenskih krajih in Ljubljane, Slovenije, Triglavi so le še spomin tistih, ki so sedeli pred sprejemniki in poslušali oddajo »Kje so naše ladje.« Ni pa le Splošna plovba poimenovala ladij s slovenskimi kraji. Tudi Jadrolinija oziroma njena predhodnica »Jadranska Plovidba« je imela v floti nekaj ladij s slovensko konotacijo. Najbolj zanimiva in seveda povsem neznana je življenjska pot in žalostna usoda ladje, imenovane Maribor.

Zgodba o Fižolčku tokrat ne pripoveduje o rastlini ali o zrnu, čeprav nosi tako ime. V pravljični igri z drobnimi junaki je najmanjši izmed najmanjših glavni junak vojaček Fižolček, ki mora rešiti zakleto kraljestvo. Na poti do čudodelnega, nepremagljivega meča, ki je nekoč skrivnostno izginil in ki bi lahko rešil kraljestvo lakote in revščine, se mu ponujajo slava, čast in bogastvo, skušnjave in nevarnosti, ki ga odvračajo od cilja. Vendar Fižolček pogumno ohranja vizijo svojega cilja. Režiserka: Rosanda Sajko Dramaturginja: Djurdja Flere Tonski mojster: Mladen Fortič Avtor izvirne glasbe: Borut Lesjak Fižolček - Jože Mraz Prvi vojak - Janez Hočevar Drugi vojak - Franček Drofenik Tretji vojak - Tone Homar Kralj - France Presetnik Minister - Franjo Kumer Duh - Jože Zupan Druge vloge - Jana Osojnik, Silva Danilo, Pavle Kovič, Ludvik Pečar Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih Radia Ljubljana oktobra 1966.

26-letna Beti Žust se je odločila za življenjsko pot, ki je za mnoge skrivnostna, za njo pa posebej navdihujoča. Sprejela je odločitev, da bo redovnica, pot do tja pa jo vodi v skupnosti Marijinih sester čudodelne svetinje v Ljubljani. Ali je takšna odločitev in pot enostavna? Kdaj je pravzaprav dozorela odločitev, da se posveti Božji poti?

Danes pa nekaj o aktualnem trenutku v slovenskem žogobrcu. V času, ko to poslušate, se končuje slovenska nogometna avantura s poskusom preboja na Mundial prihodnje leto. Kot ima slovenski žurnalizem v navadi, ob uspehih govorimo o junakih in pravljici, ob neuspehih pa udrihamo z vsem kar gre po ubogih športnikih. Naša oddaja bo vsaj malo odvzela breme z ramen nogometašev, selektorja in Nogometne zveze Slovenije … Zakaj? Ker na nogomet gledamo širše kot običajna javnost.Osredinimo se samo na zadnji poraz, ki so ga mnogi opisali kot sramotnega, v Stožicah proti reprezentanci Kosova. Kdo je kriv, je bilo odgovorjeno že stokrat. Zvezna vrsta, ki je bila luknjičasta in počasna. Selektor, ki ne spravi skupaj ofenzivne taktike, ali napadalci, ki dajo gol vsako četrto tekmo? Po našem svetem prepričanju nihče od naštetih. Največjo krivdo nosi Janez Janša, za njim pa Danilo Türk. Zgodba je zapletena, hkrati pa enostavna. Na predlog Janševe vlade je Slovenija prve dni marca leta 2008 priznala Kosovo kot neodvisno in suvereno državo. Strinjal se je tudi tedanji predsednik Danilo Türk in poslanci so z nekaj izjemami priznanje potrdili. Torej; če takrat Slovenija Kosova ne bi priznala, ne bi mogla prejšnjo soboto proti njemu izgubiti, ker tekme sploh ne bi igrala. Igrati proti državi, ki ne obstaja, je pač nemogoče. Sobotni nogometni poraz je dal prav Sašu Pečetu in Zmagu Jelinčiču, ki sta že leta 2008 opozarjala, da bo priznanje imelo daljnosežne in negativne posledice za našo državo. Njune besede so ob sobotnem porazu z 2 : 0 postale meso, kar le še enkrat več pomeni, da je politični šovinizem tek na dolge proge. Da bi se izognili podobnim blamažam in v pomoč našemu nogometu tako predlagamo, da za božjo voljo nikarte več priznavati novih neodvisnih držav … Da ne bi recimo komu prišlo na misel priznanje Katalonije … Ob trenutnem stanju v naši reprezentanci pa ne moremo biti samozavestni niti pred tekmo z ekipo Palestine, ki jo gostimo v rehabilitacijskem centru Soča. Če dobro premislimo; slovenskemu reprezentančnemu nogometu bi najbolj pomagali, ako prekinemo diplomatske stike z večino svetovnih držav in potem bi, z neigranjem tekem, dosegli kar precejšnje uspehe. Pač po logiki, da če tekme ne igraš, si še vedno uspešnejši od tega, da jo izgubiš! Ob tekmi pa je bilo še nekaj spornih situacij, ki so burile javnost mogoče celo bolj kot poraz sam. Tribune so namreč zasedli kosovski navijači v številu, ki je najbrž preseglo slovenske navijače in žvižgali so Zdravljici. Kar je vsega obsojanja vredno, ampak nekaj je treba vedeti … Pogumni in neustrašni Iliri iz goratega zaledja Jadranskega morja gojijo do nogometa posebno strast. Pa ne le to. Nogomet je postal njihov izvozni izdelek, ki je mogoče celo bolj pogost, kot nastrgano meso v štručki ali pa popularna poletna osvežitev. Hočemo povedati, da nogometaši pod dvoglavim orlom logično zapolnjujejo nogometno reprezentanco republike Albanije, nato republike Kosovo in v veliki meri še reprezentanco Švice. Proti takšni valilnici nogometnih talentov je majhna Slovenija brez moči in ker smo v kvalifikacijah igrali tako s Kosovom kot s Švico, lahko v maniri duhovičenja športnih komentatorjev pristavimo, da je dvoglavi orel pošteno oskubil slovensko kokoš. Pa gremo k izgubljenemu dvoboju na tribunah. Mlačnost in pomanjkanje energije slovenskih navijačev na tribunah je čudovito sovpadalo z mlačnostjo in pomanjkanjem energije slovenskih nogometašev. In poznejše jokanje po družbenih omrežjih, kako so bili gostujoči navijači bolj glasni, bolj zavzeti, z večjimi zastavami in z več strasti, je klavrni navijaški predstavi le nastavilo ogledalo. Na tem mestu pa ne moremo mimo katastrofalne politike Nogometne zveze Slovenije. Groteskna in zdaj sploh ne več prikrita absolutna in popolna centralizacija Slovenije je dosegla in zadušila tudi nogomet. Vztrajanje, da mora reprezentanca igrati tekme v na pol dograjenih Stožicah, ker je pač v onih betonskih temeljih zakopano bistvo slovenstva, je neumno, če že ni skrajno škodljivo. Nacionalne nogometne zveze, tudi tiste velikih in pomembnih reprezentanc, dosledno skrbijo, da nacionalna moštva domače tekme igrajo na različnih prizoriščih po državi. To ni ne neka novost, ne posebna praksa. Gre za osnovno nogometno dostojnost, bi zapisali. Razen slovenske nogometne zveze, ki je tako zaverovana v Ljubljano, kot da si nogometni uradniki ne bi smeli izplačati dnevnice, če bi se podali kam drugam. Recimo v Celje, kjer trenutno gori še zadnji dostojni utrinek slovenskega nogometa. Da o Mariboru, ki je kljub sramotni prodaji domačega kluba še vedno z naskokom največje slovensko nogometno mesto. Vztrajanje z Ljubljano in s Stožicami, kjer poskušajo umetno vzpostaviti čarobnost nekdanjega Bežigrada, je za slovenski nogomet škodljivo prav toliko, kot porazne igre naše nogometne reprezentance.  

Zgodba o Jakcu, preprostem a bistrem fantu, ki se je odpravil v svet. Kako bo s pomočjo čarobne tobačnice, ki mu jo je podaril oče ob slovesu pridobil grad in lepo nevesto? Prisluhni 2. delu angleške pravljiceVir: Zlata ptica, Angleške pravljice, prevedla Lilijana Avčin, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1963, bere Nataša Holy

Mučno razmerje med Andrejinimi starši se je končalo že kmalu po njenem rojstvu in tako se mame skoraj ne spomni: spomni pa se zanemarjanja, večurnega čakanja na očeta v avtomobilu pred igralnico, spomni se njegovih partneric, s katerimi je imel spolne odnose v isti sobi. In nato je tudi sama doživela spolno zlorabo. Njeno otroštvo je zaznamovala tudi mačeha, ki jo je redno pretepala, tako zelo, da se po zahtevni operaciji srca še nekaj mesecev ni smela vrniti domov in je živela pri najeti varuški. Pozneje je kot najstnica na še enem zahtevnem zdravljenju in rehabilitaciji v tujini ostala sama, brez spremstva, brez sredstev, brez podpore. Nekaj let o vseh zlorabah in stiskah ni povedala nikomur; ko je ob pomoči zaupne osebe zbrala pogum, pa je ostala brez družine in doma, sama ‒ najprej v varni hiši, pozneje v dijaški skupnosti. Kljub slabemu zdravju in formalni brezdomnosti pa ima velikanski cilj: študirati želi medicino in tako prispevati svoj delež k boljši družbi.Kako lahko pomagate Andreji? Pošljite SMS z besedo BOTER5 ali BOTER10 na številko 1919 ali donirajte v poljubnem znesku na spodaj navedeni sklic in pripis Andrejina zgodba. Vsa sredstva bodo brez slehernih odbitkov porabljena za Andrejino izobrazbo in lažje življenje. Podatki za nakazilo: ZVEZA ANITA OGULIN IN ZPMPROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANA IBAN: SI56 0201 2002 0297 991BIC: LJBASI2XKODA: CHAR NAMEN: ANDREJINA ZGODBASKLIC: SI00 738 Kontaktni podatki programa Botrstvo: info@boter.si ali 070 698 642 novinarka Vala 202 Jana Vidic: jana.vidic@rtvslo.si

Zgodba o Jakcu, preprostemu, a bistrem fantu, ki se je odpravil v svet. Kako bo s pomočjo čarobne tobačnice, ki mu jo je podaril oče ob slovesu pridobil grad in lepo nevesto?Vir: Zlata ptica, Angleške pravljice, prevedla Lilijana Avčin, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1963, bere Nataša Holy

Veliki indijski ep Mahabharata je brez dvoma eno velikih besedil svetovne literarne zakladnice, v katerem se skozi bogastvo zgodb prepletajo filozofski, etični, religijski, estetski in sploh življenjski uvidi, spoznanja in iskanja stare indijske civilizacije.Med mnoštvom zgodb, ki jih vsebuje ta, v svetovnem merilu daleč najobsežnejši ep, po svoji literarni dovršenosti izstopa ljubezenska zgodba z naslovom Nala in Damajanti. Iz sanskrta jo je prevedel dr. Luka Repanšek, dvojezična izdaja je izšla pri založbi Sanje.

V Ajdovščini so pred kratkim predstavili knjigo Ajdovski letalec nad soško fronto avtorjev Vesne Kamin Kajfež in Tomislava Kajfeža. Delo opisuje življenjsko pot Venčeslava Vrtovca iz Velikih Žabelj, enega prvih slovenskih vojaških letalcev, ki je med prvo svetovno vojno služil v avstro-ogrski vojski. Z zgodbo, ki jo pozna le malokateri domačin, sta avtorja Vrtovca rešila iz pozabe in njegovo življenje umestila v širši okvir soške fronte ter razvoja letalstva na Ajdovskem. Nataša Uršič je zgodbo o Vrtovcu in novi knjigi strnila v radijski zapis.

Zgodba o tem, kako so skušali ljudje ukaniti smrt, da ne bi več kosila med njimi in na svetu ne bi bilo gorja, je ljudskega izvora. Zato je kljub resni temi polna zabavnih preobratov in humorja. Smrt zaprejo v zidanico in nihče več ne umre. Na koncu pa jim je žal in jo izpustijo. Režiserka: Irena Glonar Dramaturginja: Vilma Štritof Tonski mojster: Jure Culiberg Avtor izvirne glasbe: Jani Golob Smrt - Majda Potokar Tomaž - Janez Hočevar Sitar - Jurij Souček Zet – Zvone Hribar Drvarja - Borut Veselko, Uroš Maček Pastirček - Aljoša Ternovšek Razbojnik Janez - Slavko Cerjak Razbojnik Milan - Andrej Nahtigal Mežnar Lojzek - Jožef Ropoša Butalski policaj - Zlatko Šugman Cefizelj - Pavle Ravnohrib Dohtar - Boris Juh Mamca - Ivanka Mežan Župnik - Aleš Valič Birič - Polde Bibič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija junija 1995.

V današnji oddaji boste mednarodnega priznanega strokovnjaka prava, esejista in rednega univerzitetnega profesorja dr. Marka Pavliho bolje spoznali tudi kot pisatelja. Letos je pri založbi Chiara izdal svoj prvi roman, z naslovom Potop. Zgodba o potapljaški odpravi v Jadranskem morju je obenem metafora potopa v globine človeške psihe, v iskanje odgovorov o prijateljstvu, ljubezni, smislu življenja in smrti. Dr. Pavliha pravi, da je bilo pisanje romana zanj pravzaprav potop samo po sebi. Potop, ki ga je vodila izjemna ljubezen do morja.

Skriti ljudje je novi celovečerni film Mihe Hočevarja o simpatičnem Islandcu, ki se po naključju znajde v Sloveniji, prepričan, da je še vedno na Slovaškem. Film je svetovno premiero doživel na Mednarodnem filmskem festivalu v Rekijaviku na Islandiji, slovensko pa na 28. Festivalu slovenskega filma Portorož. Gre za prvi slovenski film, ki je nastal v koprodukciji z Islandijo. Glavna protagonista filma sta slovenski igralec Blaž Šef in islandski svetovno uveljavljeni zvezdnik Ólafur Darri Ólafsson. Pri scenariju je z režiserjem Miho Hočevarjem sodeloval priznani srbski scenarist Srđan Koljević. Zgodba se v celoti odvija v poletno sončni Sloveniji, začne in konča pa se v Islandiji.

V Beli krajini smo se srečali z menedžerko leta 2023, Marto Kelvišar, direktorico črnomaljske družbe Adria Dom. Kot poslovna voditeljica pri obljubah pritiska na zavoro in pri dejanjih dodaja plin. Poslovna zgodba montažnih oziroma mobilnih domov , ki jo s sodelavci piše, je navdihujoča.

V Beli krajini smo se srečali z menedžerko leta 2023, Marto Kelvišar, direktorico črnomaljske družbe Adria Dom. Kot poslovna voditeljica pri obljubah pritiska na zavoro in pri dejanjih dodaja plin. Poslovna zgodba montažnih oziroma mobilnih domov , ki jo s sodelavci piše, je navdihujoča.

Lima, Peru 27. januarja 1982. Kdor je obiskal kakšno od revnih naselij Lime, je prijatelje, ki so nameravali tja, želel posvariti pred roparji in žeparji. »Ne imej ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Lima, Peru 27. januarja 1982. Kdor je obiskal kakšno od revnih naselij Lime, je prijatelje, ki so nameravali tja, želel posvariti pred roparji in žeparji. »Ne imej ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Gost epizode 199 je msgr. dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof, redni profesor filozofije ter religije in avtor številnih knjig. =================== V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zgodnje življenje in duhovno prebujenje Vojaška služba in filozofsko raziskovanje Teološki študij in osebna vera Zgodba o Abrahamu in Izaku Monoteizem in narava Boga Medverski dialog in skupna duhovna izhodišča Sodobni izzivi: individualizem in skupnost Vloga religije v sodobni družbi Pojmi nebes in večnega življenja Sprejemanje omejitev življenja in iskanje smisla

V Jezusovem trpljenju in vstajenju se nam Bog predstavlja kot čakajoči Bog. To je drugi vidik čakanja, ki zadeva naše celotno duhovno življenje. Zato bi rad ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

V Jezusovem trpljenju in vstajenju se nam Bog predstavlja kot čakajoči Bog. To je drugi vidik čakanja, ki zadeva naše celotno duhovno življenje. Zato bi rad ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Ljubljanski Nebotičnik, zgrajen leta 1933, je simbol modernizacije in poguma predvojne Ljubljane. S svojimi 70 metri je bil najvišja stavba v srednji Evropi in na Balkanu, njegova gradnja pa je pomenila arhitekturni, tehnični in estetski prelom. Ključen del Nebotičnika je tudi njegova pasaža, ki se povezuje s pasažo palače Viktoria z iztekom na današnjo Cankarjevo cesto. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bila to ena najsodobnejših in najlepših pasaž v Ljubljani – prostor trgovin, druženja prebivalk in prebivalcev, prostor mestnega utripa in elegance, so zapisali pri zavodu Afront, ki vsako leto organizira festival Odprte hiše Slovenije, v sklopu katerega je letos zaživel projekt Oživitev prve ljubljanske pasaže. Ta je danes, čeprav ima status kulturnega spomenika državnega pomena, zapuščena, zanemarjena in skoraj pozabljena. O zgodovini, arhitekturi in družbeni vlogi Pasaže Nebotičnik in Pasaže Viktoria bo tekla beseda tudi v tokratni oddaji Sledi časa. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila avtorici projekta Oživitev prve ljubljanske pasaže Lenko Kavčič in Evo Eržen ter arhitekturnega zgodovinarja dr. Boga Zupančiča.

Brat bi se rad z zvijačo polastil prestola. Pripoveduje: Romana Šalehar. Napisala: June Swanson. Prevedla: Katja Širca. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

Piše Sanja Podržaj, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesnitev v prozi Zgodba, ki se je morala zgoditi je nekaterim bralkam in bralcem že znana iz zbirke Naplavine, ki je izšla leta 2004, morda pa tudi iz izbora Brvarjevih Retrospektiva, ki je tri let zatem izšel v knjižni zbirki Kondor. Pred nami pa je zdaj prva samostojna izdaja, posvečena avtorjevemu osemdesetemu jubileju in hkrati osemdesetletnici konca druge svetovne vojne. Spomnimo se, Andrej Brvar je svojo poetiko razvijal v desetih pesniških zbirkah, prvo z naslovom Slikanica je objavil leta 1969. Poleg pesmi za odrasle je ustvaril tudi nekaj del za otroke in mladino, v knjigah Odzivi in Novi odzivi pa lahko prebiramo njegove pogovore in zapise o literaturi, umetnosti in družbenih vprašanjih. V Mariborski knjižnici je petnajst let deloval kot akcesor-lektor, nato pa se je usmeril v uredniško delo, najprej pri založbi Obzorja, kasneje pa pri mariborski Študentski založbi Litera. Brvarja poznamo tudi kot člana znamenite Peterice, ki so jo poleg njega tvorili še Tone Partljič, France Forstnerič, Drago Jančar in Marjan Kramberger. Leta 1973 so objavili manifestni zbornik Skupaj, v katerem so opozarjali, da se kultura dogaja tudi zunaj nacionalnega središča. Tako kot je Andrej Brvar je pustil svoj pečat na Mariboru, se je mesto Maribor pomembno vtisnilo v njegovo delo in tudi Zgodba, ki se je morala zgoditi se začne prav tam. Maribor ni pesnikovo rojstno mesto, kljub temu pa tja sega njegova predzgodovina, saj sta v njem živela in se spoznala njegova starša. Mama je delala v tiskarni, oče pa je bil klarinetist v vojaški godbi, glasbenik-narednik. Mlada človeka, ki sta se zaljubila, hodila v gledališče, na plese, v kino in na romantične sprehode v park … to bi bila popolna ljubezenska zgodba, če je ne bi prekinjale novice o mrtvih in ranjenih v Barceloni, o Hitlerjevih pritiskih na Češko, o bombnikih, tankih in nemškem škornju, ki v neusmiljenem ritmu koraka po Evropi in nazadnje vkoraka tudi v Maribor. Pesnitev z novo postavitvijo, kjer na desni knjižni strani beremo o osebni zgodbi pesnikovih staršev, na levi pa bolj hladno izpisano občezgodovinsko dogajanje, dobi tudi novo dinamiko, ki še dodatno poudari usodno moč zgodovine, da usmerja potek posameznikovega življenja. Tako sta se mlada zaljubljenca znašla na vlaku in se oddahnila, ko je zavil južno, v izgnanstvo v Srbijo, in ne severno, v koncentracijsko taborišče Dachau. Končna postaja je bilo mesto Čačak ob Zahodni Moravi, ki je prišleke sprejelo z odprtimi rokami. Tam sta se Brvarjeva starša poročila, si našla stanovanje in delo ter si nazadnje ustvarila družino. Čeprav jih bojevanje ni doseglo, so občutili strah, ko so se med preletavanjem letal skrivali po zatohlih in vlažnih zakloniščih, še posebej pa so občutili pomanjkanje. Ker niso imeli dostopa do zdravil, sta Brvarjeva starša v pičlih treh mesecih izgubila dva otroka, najprej nekaj mesecev starega Petra, zatem še dve leti staro Marijanko. To je najbolj srce parajoč del pesnitve, saj beremo o nemoči, ki sta ju čutila mlada starša ob besedah zdravnika, ki bi ljudi lahko pozdravil, če bi le imel penicilin. Kljub temu pa zaključek ni temačen in črnogled, temveč pomirjujoč, v Brvarjevem slogu vitalističen in optimističen. Vojne je konec in rodi se nov otrok, pesnitev pa se zaključi z besedami: »Vse to – o nedoumljiva določenost naših življenj! – vse to se je očitno moralo, moralo zgoditi, da se je avgusta naslednjega leta rodil ta, ki je to napisal.« Z vzklikom »O nedoumljiva določenost naših življenj!« lahko povzamemo Brvarjevo poetiko, ki je polna čudenja nad življenjem. Gre za eksistencialno čudenje, kot pravi sam, do tega, da vse preprosto je in da je, kakršno je. Morda je to tudi razlog, da se pesnik ne zateka v abstrakcijo in metafore, temveč stvarnost opisuje neposredno. V pesnitvi ni patosa, kot tudi ne olepševanja, niti moraliziranja. Posamezne kitice delujejo kot besedne podobe, ki jasno in nedvoumno slikajo prizor za prizorom, in se nazadnje povežejo v tekočo pripoved brez zastranitev. Pripovednost sicer ni nujna sestavina pesmi v prozi, hibridne zvrsti, ki se izmika določitvam in omejitvam. A Andrej Brvar te pesniške oblike ni izbral po naključju, saj pesem v prozi vidi kot matrico sodobnega pesništva in se je v svoji poetiki zanjo zavestno odločil. Leta 2011 je izšla prva antologija slovenske poezije v prozi z naslovom Brez verzov, brez rim, ki jo je uredil prav Brvar in v njej postavil tudi trditev, da je poezija na poti v prozo, saj je trend sodobne poezije pripoveden, četudi je ta pripoved razsekana v navidezne verze. Njegova pesnitev Zgodba, ki se je morala zgoditi, ima navidezne kitice, ki so pravzaprav sklopi ali bolje prizori. Čeprav gre za pripoved, ni tistega epskega zamaha, ki bi te posamezne prizore povezal, ni psihologizacije oseb niti podrobnih opisov dogajanja. Pesnitev je odprta, zračna, bralcu je dopuščeno, da sam zapolni praznine in vrzeli. Še ena oblikovna posebnost knjige so fotografije, ki dodatno poudarjajo, da gre za zgodbo resničnih ljudi, za pesniško sublimirano resničnost, kot je v spremni besedi zapisala slovenistka, urednica in velika poznavalka Brvarjeve poezije Darka Tancer-Kajnih ter poudarila pomen osebnih zgodb za dojemanje velike svetovne zgodovine. Zgodba, ki se je morala zgoditi ne nosi sporočila samo o naši preteklosti, temveč tudi o naši sedanjosti. Vojna v Ukrajini, genocid v Gazi, zaostrovanje odnosov med svetovnimi velesilami in vse večje oboroževanje držav v Evropi in drugod po svetu … ob vsem tem, kar spremljamo v novicah, nas Brvarjeva pesnitev opominja, kako nenadno in usodno lahko dogodki, ki bodo krojili veliko zgodbo zgodovine, posežejo v male zgodbe naših življenj. Jubilejna izdaja Zgodbe, ki se je morala zgoditi je presežen knjižni izdelek, ki je nastal s sodelovanjem avtorja, oblikovalca Saša Urukala in urednice Milene Pivec. Z njo se je mariborska založba Pivec poklonila Andreju Brvarju, ki je Mariboru s svojim literarnim ustvarjanjem in drugim kulturnim delom veliko dal, s tem pa centralno pesnitev Brvarjevega opusa, ki prepleta zgodovinsko dogajanje z družinsko sago, ponudila tudi novi generaciji bralk in bralcev.

Ustvarjanje avtoric iz dežele vzhajajočega sonca, ki so že pred tisočletjem spisale obsežne romane in psihološko pretanjeno avtobiografsko prozo, predstavlja eno najbolj osupljivih poglavij v zgodovini svetovne književnostiNa prelomu iz 10. v 11. stoletje, v času torej, ki ga zgodovinopisje po tradiciji označuje kot obdobje heian, so na Japonskem, v skrajno rafiniranem zavetju tamkajšnjega cesarskega dvora začela nastajati prozna dela, ki nas še danes, tisoč let pozneje, zlahka osupnejo. Najprej seveda zato, ker je bila to književnost, ki je – pa čeprav je bil to izrazito moški, patriarhalen svet – niso ustvarjali avtorji temveč avtorice. Še več, najboljša besedila, ki so jih okoli leta 1000 napisale blagorodne, visoko izobražene dame z japonskega dvora – v tem kontekstu moramo najbrž omeniti vsaj Dnevnik muhe enodnevnice pa Knjigo na vzglavniku ter Zgodba o Genjiju, roman, ki ga pod naslovom Princ in dvorne gospe lahko že dolga desetletja prebiramo tudi slovenski bralke in bralci –, so se nato umestila v samo jedro japonskega literarnega kanona. Tudi to je, kajpada, dovolj presenetljivo; mesto, ki ga pri Rusih zavzema Puškin, pri Špancih Cervantes, pri Nemcih pa Goethe, v deželi vzhajajočega sonca slej ko prej pripada pisateljicam, kot so Fujiwara no Michitsuna no Haha pa Sei Shōnagon ter Murasaki Shikibu. No, morda najbolj fascinantno pa je, ko govorimo o vrhovih japonske proze iz obdobja heian, da nas ti teksti, čeprav so stari že debelih tisoč let, lahko še vedno nagovarjajo zelo močno, zelo neposredno. Čeprav so njihove avtorice naseljevale svet, ki je tako v smislu materialne kulture kakor družbenih institucij ter prevladujočih vrednot in verjetij, od našega očitno zelo oddaljen, so vendarle pisale tako, da se v mislih, čustvih, vtisih in hotenjih, izraženih v tej prozi, utegnemo sodobni bralci in bralke brez posebnega naprezanja prepoznati, se z njimi identificirati. Vtis je, skratka, kakor da tisočletje nemara le ni tako dolga doba, kot se zdi, in da tudi potovati med oddaljenimi kulturami morda ni tako težko, kot se nam včasih dozdeva. A nekaj pri vsem skupaj ostaja nejasno – kako je ta literatura sploh nastala? Kakšen je bil politični, družbeni in intelektualni okvir, znotraj katerega so Murasaki Shikibu, Sei Shōnagon in druge pisateljice sploh lahko začele ustvarjati? Kaj se je, še drugače rečeno, moralo na Japonskem okoli leta 1000 dogajati, da so v deželi vzhajajočega sonca ženske že takrat dobile domovinsko pravico v polju visoke književnosti, pravico, na katero so morale njihove kolegice v Evropi, denimo, čakati vse tja do 19. če ne kar 20. stoletja? – Prav to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga. Foto: upodobitev Murasaki Shikibu, ki piše Zgodbo o Genjiju, je v 17. stoletju ustvaril Tosa Mitsuoki (Wikipedija, javna last)

Bagdad je mesto v današnjem Iraku. Staro je več kot 1200 let. Mesto je zacvetelo v neprekosljivo središče znanosti, medicine, filozofije in izobraževanja v 8. in začetku 9. stoletja pod al-Mahdijem in njegovim naslednikom, Harun Al-Rashidom. Se ga spomniš iz pravljic Tisoč in ena noč? V teh pravljicah se izraža slava Bagdada v tem obdobju . Takrat je veljal za najbogatejše mesto na svetu. Njegove pomole so obdajale ladje s Kitajske , Indije in Vzhodne Afrike . Vir: Zelena pravljična knjiga vsebuje nekaj najbolj znanih pravljic, vzetih iz različnih virov. Green Fairy Book, The Project Gutenberg eBook, Andrew Lang , Langmans, Green and Co, London; 1906, iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

Zdravo. Tokrat snemamo v “črni sobi”, brez glasbene podlage, v težkih pogojih, ki so podobni snemanju igralcev pred “green screenom” in tudi mi čutimo podobne vrste pritiske. Medtem ko se navajamo na nov studio, elegantno zdrsnemo v oglasni blok (prijazno vas povabimo na hvalazavseribe.si). Sledi poročilo iz Berlina: navijači na steroidih, medalja z leskom in taktični izračun, kako maraton preživiš z malo teka in veliko ponosa. Nato se čudimo letalski logiki iz Floresa, štejemo tovornjake in še vedno čakamo tisti famozni “šalter” za potnike, ki so zgrešili Avstralijo. Tudi o Zadnji priložnosti: Kiri, Moose (ne los!) in večno zamujajoči gospod Čondo, piščanci namesto koz ter soba, ki se izkaže za … hodnik. Komodo? Še ne še. Najprej spanje, naslednjič pa zmaji.

Tudi drevesa včasih zvečer v gozdu ne morejo zaspati. Pripoveduje: Zvone Hribar. Napisala: Nada Križnar. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

Seta Knop je avtorica prevoda odmevne Andrićeve literarnozgodovinske biografije, nemškega novinarja Michaela Martensa 'V požaru svetov, Ivo Andrić, Zgodba evropskega življenja'. Monografija razkriva življenje svetovljana in razburkan čas 20.stoletja. Ivo Andrić je bil izvrsten pisatelj, diplomat in Nobelov lavreat. Seta Knop je prevajalka, leksikografka, literarna zgodovinarka ter vodja knjižnice na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prevaja predvsem sociološka, zgodovinska, filozofska in kulturološka dela avtorjev kot so: Theodor W. Adorno, Terry Eagleton, Eric Hobsbawm, Susan Sontag, Richard Pipes, David Graeber, Danilo Kiš, Svetlana Slapšak. Leposlovna dela, pravi, v glavnem prevaja iz srbskega in hrvaškega jezika. Pred leti je prevedla kratko prozo hrvaške pisateljice Maše Kolanović Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe, pred kratkim pa so v njenem prevodu izšle kratke zgodbe hrvaškega pisatelja Nevena Ošumovića Rajske ptice. Za svoj prvi prevod leposlovnega dela Peščena ura pisatelja Danila Kiša je prejela nominacijo za Sovretovo nagrado. Njena velika želja je, da bi prevedla Kiševo biografijo.

Jesen slika z rjavo, rdečo in rumeno barvo … Pripoveduje: Nina Valič. Napisal: Milan Petek. Posneto v studiih Radia Slovenija 1998.

Zgodba o pogumnih ljudeh, ki so srečni v svoji vasi. Pripoveduje: Draga Potočnjak. Napisala: Rosalie Maggio. Prevedla: Katja Širca. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

Zgodba o sladkosnedih, tudi medvedih … Pripoveduje: Darja Reichman. Napisala: Nina Mazi. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

Gost epizode 191 je bil Mohammed Waleed Alaswad, mladi fant, ki je kot migrant prišel iz Sirije v Slovenijo. Danes dela kot uspešen frizer v eni izmed Ljubljanskih brivnic. =================== Pridite se strižt k Mohammedu ❤️ https://form.lime-booking.com/sl/UnseenBarbershop/service?u=7228  =================== V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Spoznanje s Klemnom in otroštvo v Siriji Življenje pred vojno in izkušnje v šoli Začetek vojne in posledice Beg iz Sirije in potovanje v Turčijo Življenje v Turčiji in iskanje dela Migracija v Evropo in izkušnje v Sloveniji Prilagajanje na novo življenje in izobraževanje Uspeh in prihodnost =================== Prijavi se na AIDEA newsletter (obvestilo glede LIVE AIDEA dogodka): https://aidea.si/aidea-mailing-lista 

Avgust v švicarskem Locarnu diha v jeziku filma. Med avtorskimi pogledi, ki se letos prvič predstavljajo svetu, je tudi glas slovenske režiserke in scenaristke Kukle. Njen celovečerni prvenec Fantasy, nadaljevanje večkrat nagrajenega kratkega filma Sestre, bo tam premierno prikazan v tekmovalnem programu festivala. V filmu nastopajo Sarah Al Saleh kot Mihrije, Mina Milovanović kot Sina, Mia Skrbinac kot Jasna in Alina Juhart v naslovni vlogi Fantasy. Zgodba spremlja tri prijateljice na pragu odraslosti, katerih svet zamaje srečanje z mlado transspolno žensko. Film diha skozi glasbo, gradi pripoved v podobah in odpira prostor za bližino, pogum ter vprašanja, ki jih pogosto preglasimo. Ne ponuja zaključkov, temveč prostor za dvom, premik in iskanje – kdo smo, ko ni nikogar, ki bi nas določal, in ali je mogoče živeti zunaj zgodb, ki so nam bile namenjene? Za vizualno podobo skrbi direktor fotografije Lazar Bogdanović, za glasbo Relja Ćupić, za montažo Lukas Miheljak, za zvok Julij Zornik. Scenografija je delo Maje Šavc, kostumografija Damirja Rakovića, maska pa Tinke Prpar. Gašper Stražišar se s Kuklo pogovarja o poti od kratkega do celovečernega filma, o temah identitete in pripadnosti ter o ustvarjalnem procesu, ki je Fantasy popeljal od zamisli do premiere v Locarnu in naprej na mednarodna prizorišča.

Z njim se pogovarja deček Bodo … Pripoveduje: Jerica Mrzel. Napisal: Grigor Vitez. Prevedel: Jože Šmit. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1974.

Zgodba v tokratnih Sledeh časa zahteva nekaj predznanja. Ali vsaj predposlušanja. Marko Radmilovič se je, v prenesenem pomenu, vrnil na mesto zločina in ob novih dejstvih, ki so privrela na plano, pripravil drugi del oddaje o zločincu Francu Rihtariču. Prvi del zgodbe je bil objavljen pred dobrimi tremi leti in ga znova priporočamo v poslušanje, da bo drugi del bolje in lažje razumljiv. Tokrat odkrivamo nove elemente v zgodbi o Francu Rihtariču, ki so tako senzacionalni, da se zdijo težko verjetni. A če ne drugače, je zgodba vsaj zanimiva in tako vredna pozornosti v dokumentarnem uredništvu našega radia.

Bodu pri plavanju pomaga sinja riba … Pripoveduje: Branko Miklavc. Napisal: Grigor Vitez. Prevedel: Jože Šmit. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1974.

V tem tednu želimo poslušalce s ciklom sedmih novih radijskih pravljic tudi spomniti na pomen čebel za človekov obstoj na tem planetu, hkrati pa razpreti pahljačo pravljic, ki jih skriva resnično samosvoja knjižna zbirka Čebelica. Peta v nizu sedmih je slovenska ljudska pravljica: Zlato kralja Matjaža. Zgodba o tem, da do skritega bogastva pod goro pride le tisti, ki se pred sivim skalovjem znajde na zadnji dan starega leta. Pa še sam ne ve, kdaj in kako. Takšne in drugačne gore se nam odprejo, ko se vse silnice poravnajo tako, da je prav. Kar je redko, ko pa se zgodi, je neopisljivo. Pripovedovalka: Barbara Cerar. Slovenska ljudska pravljica, Anja Štefan. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2025.