Naši umetniki pred mikrofonom

Med letošnjimi prejemniki nagrad Prešernovega sklada je režiser in direktor fotografije Gregor Božič. Nagrado je dobil za kratki film Navadna hruška, samosvoj preplet dokumentarnega filma in žanra znanstvene fantastike, ki ga podpisuje kot režiser, ter za filma Človek, ki ni mogel molčati Nebojše Slijepčevića in Fiume o morte! Igorja Bezinovića, pri katerih je kot direktor fotografije pomembno sooblikoval vizualno podobo in avtorske poetike obeh del. V njegovem delu izstopata natančen občutek za prostor in dosledno grajena atmosfera, pogosto vezana na značilne lokalne kontekste. Vzporedno s filmskim ustvarjanjem že vrsto let raziskuje stare sadne sorte, to pa je dolgoročen projekt na presečišču kulturne krajine, še posebno v njegovih domačih Goriških brdih, in filmskega razmisleka o odnosu med človekom in naravo. Pred mikrofon ga je povabila Tina Poglajen. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2026.

Arhitekt in industrijski oblikovalec Saša J Mächtig, ki so mu letos podelili Prešernovo nagrado, je diplomiral na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani pri prof. Edvardu Ravnikarju. Bil je zaslužen za to, da se je leta 2002 ljubljanska Akademija za likovno umetnost preimenovala v Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje. Leta 1967 je zasnoval kiosk K67, ki je bil v uporabi po vsej Jugoslaviji in širše, na primer na olimpijadi v Münchnu, kiosk pa so že leta 1970 vključili v zbirko Muzeja moderne umetnosti v New Yorku. Prešernovo nagrado so mu podelili, kot so poudarili v utemeljitvi, za življenjski opus, ki je vzpostavil temelj slovenske sodobne oblikovalske identitete. Zapisali so še, da "njegova praksa temelji na globokem razumevanju razmerja med tehnologijo, prostorom in človekom." Pogovor z nagrajencem je pripravila Tesa Drev Juh, posnel ga je Damjan Rostan.

Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejme Mateja Bučar, koreografinja in plesalka z unikatnim koreografskim opusom, v katerem je v ospredju njeno raziskovanje razmerja med predmetnim svetom in človeškim telesom. Z umetnico se je pogovarjala Ana Lorger, oddajo je posnel Miha Klemenčič.

Ajda Smrekar je gledališka, filmska in televizijska igralka, nastopa tudi v radijskih igrah in literarnih oddajah, glas posoja likom iz risank. Decembra 2025 ji je Združenje dramskih umetnikov Slovenije podelilo nagrado Staneta Severja za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih. Ajdo Smrekar, o kateri v utemeljitvi nagrade beremo, da je osebnost, ki gledališko krajino oplaja s poglobljenim pristopom in izpiljenim obvladovanjem izraznih razsežnosti, je v studio povabila Staša Grahek. Ton in montaža Liam Samsa.

Dramska igralka Damjana Černe je kot dolgoletna članica Slovenskega mladinskega gledališča s svojimi igralskimi stvaritvami – tako v domačem gledališču kot na nevladni sceni – pomembno zaznamovala slovensko gledališko krajino. Za svoje vloge v zadnjih dveh letih je ob koncu lanskega leta prejela Severjevo nagrado za izjemne igralske dosežke. Strokovna žirija je v utemeljitvi nagrade zapisala, da gre za lucidno igralko neusahljive energije, ki se nikoli ne zateka k bližnjicam všečnosti, a kljub temu ostaja pristna in izrazito specifična. Umetnica se je o svojem bogatem in raznorodnem igralskem ustvarjanju pogovarjala s Kajo Novosel. Tonski mojster Damjan Rostan, Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2026.

Berta Bojetu je bila vsestranska umetnica: igralka, pesnica, pisateljica. Nastopala je na odru Koreodrame, bila je ena izmed ustanoviteljic tega gledališča, odigrala vloge v več filmih, petnajst let je ustvarjala v Lutkovnem gledališču v Ljubljani. Objavila je pesniški zbirki Žabon in Besede iz hiše Karlstein, prozni deli Filio ni doma in Ptičja hiša, dramsko igro Osama. Za roman Ptičja hiša je dobila nagrado kresnik. Berta Bojetu se je rodila na začetku februarja leta 1946. Ob osemdeseti obletnici rojstva poslušamo pogovor Vlada Motnikarja z ustvarjalko. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 1996.

Dirigent Marko Munih se je rodil 9. januarja 1936 na Mostu na Soči. Študiral je na Akademiji za glasbo v Ljubljani in se izpopolnjeval pri Lovru Matačiću v Frankfurtu. Dirigiral je Simfoničnemu orkestru RTV Slovenija in Orkestru Slovenske filharmonije, izjemno uspešen je bil kot dirigent Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič ter z njim gostoval po Evropi in Severni Ameriki. Osem let je bil umetniški vodja in dirigent Komornega zbora RTV Slovenija, bil je prejemnik številnih nagrad, med drugimi Betettove in dveh nagrad Prešernovega sklada. Urednika oddaje Ciril Stani in Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 1987.

Akademska slikarka Cita Potokar se je rodila 28. novembra leta 1915, umrla je leta 1993, deset let prej pa je na prošnjo tedanjega urednika Cirila Stanija pred mikrofonom našega radia razmišljala o svojem življenju in delu. Cita Potokar je bila vsestransko ustvarjalna, pisala je tudi pesmi, eno poslušamo v oddaji, že od ranih let pa sta jo zanimali predvsem risba in slika. Sama je povedala: ''Risala sem neznansko rada, risalni blok je bil pripet na moja oblačila.''

Na božič je minilo trideset let, odkar je v Ljubljani umrl Marijan Lipovšek, slovenski skladatelj, pianist in dolgoletni profesor na ljubljanski Akademiji za glasbo, dobitnik Prešernove nagrade za življenjski opus. V našem arhivu hranimo njegovo dragoceno razmišljanje iz leta 1980. Takrat je pred mikrofonom našega radia takole pripovedoval o svojem življenju in ustvarjanju.

Koroški Slovenec in eden izmed najpomembnejših srednjeevropskih likovnikov našega časa Valentin Oman je dopolnil 90 let. Življenje je posvetil umetnosti slikanja, v kateri je z grafičnimi postopki in z inovativnimi likovnimi intervencijami razvil izviren slog. Pomembno je sooblikoval sodobno avstrijsko slikarstvo. Pustil je globok pečat na številnih sakralnih objektih, pa tudi na posvetnih stavbah. Omanov osrednji motiv je že od nekdaj človek. Njegove fragmentirane podobe človeških figur so nedoločljive, nejasne in večplastne, tako pa namerno puščajo prostor gledalčevi domišljiji. Njegova praksa je usmerjena v postopek sam, pri katerem upošteva lastnosti materialov in se z njimi poigrava. Zanj so značilni plastenje, večkratno obdelovanje, odtiskovanje in uporaba medijskih podob ali umetnostnozgodovinskih referenc. Ob umetniškem ustvarjanju je tudi politično angažiran, poznan je kot borec za pravice koroških Slovencev in človek dejanj. V svojem najnovejšem delu dvojezične krajevne napise, simbol boja koroških Slovencev za svoje pravice, uliva v bronaste stebre, ki so in še bodo postavljeni v javni prostor na avstrijskem Koroškem. Za to delo sam pravi, da je nekaj najboljšega, kar je naredil kot umetnik do zdaj. Z Valentinom Omanom se je pred dnevi, ob odprtju nove razstave Križev pot: Ukrajina / Bližnji vzhod v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, pogovarjala Urška Savič. Gre za zadnjo razstavo v ciklu Omanovo leto, s katerim so se muzejske ustanove v Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem poklonile umetniku ob njegovem jubileju. Foto: Dobran Laznik

Koroški Slovenec in eden izmed najpomembnejših srednjeevropskih likovnikov našega časa Valentin Oman je dopolnil 90 let. Življenje je posvetil umetnosti slikanja, v kateri je z grafičnimi postopki in z inovativnimi likovnimi intervencijami razvil izviren slog. Pomembno je sooblikoval sodobno avstrijsko slikarstvo. Pustil je globok pečat na številnih sakralnih objektih, pa tudi na posvetnih stavbah. Omanov osrednji motiv je že od nekdaj človek. Njegove fragmentirane podobe človeških figur so nedoločljive, nejasne in večplastne, tako pa namerno puščajo prostor gledalčevi domišljiji. Njegova praksa je usmerjena v postopek sam, pri katerem upošteva lastnosti materialov in se z njimi poigrava. Zanj so značilni plastenje, večkratno obdelovanje, odtiskovanje in uporaba medijskih podob ali umetnostnozgodovinskih referenc. Ob umetniškem ustvarjanju je tudi politično angažiran, poznan je kot borec za pravice koroških Slovencev in človek dejanj. V svojem najnovejšem delu dvojezične krajevne napise, simbol boja koroških Slovencev za svoje pravice, uliva v bronaste stebre, ki so in še bodo postavljeni v javni prostor na avstrijskem Koroškem. Za to delo sam pravi, da je nekaj najboljšega, kar je naredil kot umetnik do zdaj. Z Valentinom Omanom se je pred dnevi, ob odprtju nove razstave Križev pot: Ukrajina / Bližnji vzhod v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, pogovarjala Urška Savič. Gre za zadnjo razstavo v ciklu Omanovo leto, s katerim so se muzejske ustanove v Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem poklonile umetniku ob njegovem jubileju.

Pesnik in prevajalec Mile Klopčič se je rodil leta 1905 v Franciji. Ko je bil star približno štiri leta, se je z družino preselil v Zagorje ob Savi in tam preživel večji del otroštva. Težko življenje rudarjev in njihovih družin ga je temeljno zaznamovalo in vplivalo na njegov izostreni socialni čut, ki ga je ubesedil tudi v poeziji. Objavil je dve pesniški zbirki: Plamteči okovi in Preproste pesmi. Predvsem pa je bil plodovit prevajalec temeljnih književnih del iz ruščine, na primer Lermontova, Puškina, Bloka, in iz nemščine, na primer Heinricha Heineja. Mile Klopčič je razmišljanje o svojem življenju in delu posnel v studiu Radia Slovenija leta 1980. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.

Dramatičarka in pisateljica Tjaša Mislej je ena najpomembnejših avtoric mlajše generacije. Za dramo Naše skladišče je prejela nagrado Slavka Gruma, besedilo pa je bilo vključeno tudi v lanski izbor za maturitetni esej iz slovenščine. Letos je v SNG Drama Ljubljana zaživela njena nova drama Prva beseda je mama, za katero je bila avtorica nominirana za nagrado Slavka Gruma in nagrajena na Draminem natečaju za izvirno dramsko besedilo. Radijsko izvedbo besedila smo jeseni kot petdelno serijo predvajali tudi na Radiu Slovenija. Tjaša Mislej se letos prvič predstavlja tudi kot pisateljica s svežo zbirko kratke proze Ocean na steni. O svojem aktualnem ustvarjanju in novih projektih govori v pogovoru s Kajo Novosel. Tonska mojstrica: Klara Otorepec

Društvo slovenskih režiserjev in režiserk je konec novembra podelilo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Prejela jo je filmska in gledališka igralka Silva Čušin, članica ansambla SNG Drama Ljubljana. Pred leti je za življenjsko delo že prejela Borštnikov prstan, največje priznanje za igralsko umetnost na Slovenskem, leta 2022 pa za delo pri filmu in televiziji nagrado Ite Rine. Silva Čušin je nastopila v filmih, kot so Sanremo, Jaz sem Frenk, Izbrisana, Ivan, Inferno, Srečen za umret, 9:06, Estrellita – pesem za domov, Predmestje, Šterkijada. Leta 2022 se je s Silvo Čušin pogovarjala Tina Poglajen.

Primož Pirnat je eden naših vodilnih igralcev, ki suvereno in občutljivo obvladuje igranje v vseh medijih in vseh mogočih zvrsteh: v gledališču, filmu, na televiziji in radiu. Že poldrugo desetletje je eden izmed stebrov Mestnega gledališča ljubljanskega, v katerem trenutno nastopa v Nušićevem Pokojniku. S Primožem Pirnatom se je pogovarjala Staša Grahek. V oddajo je vključena Pirnatova interpretacija pesmi Braneta Senegačnika z naslovom Sonata in del skladbe Elegija za godalni kvartet Janeza Gregorca. Oddajo sta posnela Klara Otorepec in Jernej Boc.

Črt Škodlar se je rodil 1934 v Ljubljani, kjer se je tudi šolal, od leta 1949 je deloval v Mestnem lutkovnem gledališču (današnjem Lutkovnem gledališču Ljubljana) sprva kot animator, pozneje pa kot režiser. Leta 1955 je bil animator pri Zvezdici Zaspanki Franeta Milčinskega - Ježka v režiji Jožeta Pengova in likovni zasnovi Mare Kralj. Izjemno priljubljena predstava je prišla leta 1965 na Škodlarjevo pobudo tudi na filmsko platno. To je bil prvi barvni slovenski celovečerni film z lutkami. Leta 1962 je prevzel vodstvo lutkovnega oddelka na ljubljanski televiziji, kjer je bil tudi scenograf in režiser. Režiral je tudi eksperimentalna animirana filma Jutro, jezero in večer v Annecyju (1965) ter Sintetičen humor (1967), pri katerih je bil tudi glavni animator, kratki igrani film Če bo deklica (1967) ter kratki lutkovni film Fatamorgana (1968). V vlogi Sajovica se je pojavil tudi v uspešnem celovečernem igranem filmu Maja in vesoljček (1988) v režiji Janeta Kavčiča. Za svoje delo je leta 2003 prejel Ježkovo nagrado ter nagrado Saše Dobrile za življenjsko delo. S Črtom Škodlarjem se je leta 2004 pogovarjala Ingrid Kovač Brus.

Tenorist Branko Robinšak se je rodil 5. novembra 1955 v Mariboru. Debitiral je leta 1983 v Ljubljani z vlogo Tamina v Mozartovi Čarobni piščali in dobil zanjo Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Petnajst let je bil angažiran v opernih hišah Avstrije in Švice, nastopal je na najpomembnejših mednarodnih glasbenih festivalih. Leta 1991 je pel na Dunajskem poletju (Wiener Sommer) kot don Ottavio (v operi Don Giovanni), kritika ga je ocenila za “odkritje”. Kot prvak ljubljanske opere je od sezone 2000/2001 naprej nastopal v številnih vlogah. Leta 2011 je Branko Robinšak prejel nagrado Prešernovega sklada in takrat je Dejan Juravič posnel pogovor z njim.

25. oktobra 2025 je minilo sto let, odkar se je v Ljubljani rodil Janez Bitenc, slovenski skladatelj, pesnik, pisatelj, pedagog in publicist. Umrl je v osemdesetem letu starosti – tudi v Ljubljani. Bil je začetnik skladanja in pisanja besedil za otroke, ustvaril je kakih 500 pesmic in glasbenih pravljic. Ob tem je sistematično razvijal glasbeno vzgojo predšolskih otrok in metodiko glasbenega pouka. O svojem življenju in delu je leta 1984 pripovedoval v studiu Radia Ljubljana. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten.

Miki Muster, pionir slovenskega stripa in animiranega filma, se je rodil 22. novembra 1925 v Murski Soboti, umrl je leta 2018. Njegov Zvitorepec je že dolgo slovenska stripovska klasika, mnogi še pomnijo tudi njegove animirane filme. V Mestnem muzeju Ljubljana se Mikiju Mustru poklanjajo z razstavo o njegovem ustvarjanju. Leta 2015, ko je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, se je z Mikijem Mustrom pogovarjala Maja Žel Nolda.

Darja Reichman je članica ansambla Prešernovega gledališča v Kranju. Na tem odru ustvarja že trideset let, pred tem je bila v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, igrala je v filmih, na televiziji, pogosto nastopa v literarnih oddajah in radijskih igrah našega radia. Prejela je več nagrad, omenimo nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Takrat je bilo v utemeljitvi nagrade zapisano, da je »Darja Reichman ustvarjalka izredno širokega igralskega razpona.« Lani je prejela Sterijevo nagrado za vlogi Maruše in Marte v uprizoritvi Deževen dan v Gurlitschu (gúrliču) v Novem Sadu, pa nagrado julija za igro v predstavi Boj na požiralniku v režiji Jerneja Lorencija in letos Borštnikovo nagrado za isto vlogo. Ta mesec je praznovala okrogli jubilej, zato ji posvečamo tokratno oddajo. Z Darjo Reichman se je pogovarjala Tadeja Krečič. Tehnična izvedba Vladimir Jovanovič, produkcija 2020.

Mate Dolenc je na naše književno prizorišče stopil z novelami in črticami, ki jih je objavljal v Mladih potih, Sodobnosti, Problemih in Dialogih. Leta 1970 je izdal svojo prvo samostojno knjigo, zbirko novel z naslovom Menjalnica. Dve leti pozneje je izšel roman Peto nadstropje trinadstropne hiše, ki ga je napisal skupaj z Dimitrijem Ruplom. Tem knjigam so sledile Aleluja Katmandu, Potopljeni otok, Gorenčev vrag in številne druge, s katerimi je gradil svoj, danes zelo obsežen pisateljski opus. Zanj je prejel številne pomembne nagrade, kot so nagrada Prešernovega sklada, Levstikova in Kajuhova nagrada, dve nagradi desetnica in večernica. Po njegovih delih Morje v času mrka in Vampir z Gorjancev so posneli tudi filma. S pisateljem se pogovarja Tina Kozin, urednica oddaje: Tadeja Krečič. Produkcija: 2005.

15. septembra je grafik in slikar Karel Zelenko dopolnil sto let. Rodil se je v Celju. Leta 1949 je diplomiral na oddelku za kiparstvo na ljubljanski likovni akademiji, kjer je končal še specialko za grafiko pri profesorju Božidarju Jakcu in specialko za slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Izpopolnjeval se je na študijskih potovanjih po Belgiji, Franciji, Italiji in Nemčiji. Zelenko sodi med najuglednejše predstavnike ljubljanske grafične šole. Njegov likovni jezik se je zelo zgodaj izoblikoval in ostal ves čas nespremenjen. Izvor navdiha za izrazito figuralen motivni svet je realno življenje in izkustvo. Čeprav se je preizkušal v različnih medijih, ostajajo najbolj izrazite njegove črno bele jedkanice, v katerih govori samo črta. Vabimo vas, da ob stoti obletnici rojstva Karla Zelenka poslušate pogovor z umetnikom, ki ga je leta 2002 posnela Vida Curk.

8. septembra je minilo sto let, odkar se je v Ljubljani rodil Štefan Planinc, akademski slikar in dolgoletni profesor na akademiji za likovno umetnost. Velja za enega najpomembnejših slovenskih slikarjev fantastične in nadrealistične figuralike, bil je tudi mojster knjižne ilustracije. Leta 1948 je ob delu in šolanju na gimnaziji v Ljubljani obiskoval slikarsko sekcijo Kulturno-umetniškega društva Franceta Marolta, ki jo je vodil Marij Pregelj. Potem se je vpisal na akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in diplomiral pri prof. Gojmirju Antonu Kosu. Študij je končal na slikarski specialki pri prof. Mariju Preglju. Od leta 1974 je poučeval na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani kot docent in od leta 1984 kot redni profesor. Za svoje delo je prejel veliko nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo in Jakopičevo nagrado, leta 2008 pa nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo. Štefan Planinc je leta 1985 v studiu Radia Slovenija posnel razmišljanje o svojem življenju in ustvarjanju.

Društvo slovenskih lutkovnih umetnikov in prijateljev lutk UNIMA Slovenija je letošnjo Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo podelilo Silvanu Omerzuju. V utemeljitvi so zapisali, da je Omerzu subtilen diagnostik časa, prisluškovalec senc, portretist sodobnosti, svarilec prihodnosti in varuh preteklosti. Njegova predanost lutki – v misli, izdelavi, režiji in tihih postavitvah – pomeni edinstven in trajen fenomen v slovenskem lutkovnem prostoru. V pogovoru se bomo dotaknili njegovih ustvarjalnih začetkov, ustanovitve gledališča Konj in vpliva češkega lutkarstva na njegovo delo. Povedal nam je, da čeprav je prvo pravo predstavo videl šele, ko je bil sprejet v službo v Lutkovnem gledališču v Ljubljani, je bila njegova pot v svet lutk spontana in naravna. Lutke je namreč risal, modeliral in sestavljal že v otroštvu.

Za slovensko avtorico v središču jubilejne, 40. izdaje festivala Vilenica je bila letos izbrana Maja Haderlap, leta 1961 v Železni Kapli rojena pesnica in pisateljica. Svoj pesniški prvenec je objavila že leta 1983, zbirko Žalik pesmi, prozni prvenec pa je sledil šele čez osemindvajset let, leta 2011, in sicer izjemno uspešen roman Angel pozabe. Zanj je prejela nagrado Ingeborg Bachmann. Letos, dve leti po objavi v Avstriji, je v slovenskem prevodu izšel tudi njen roman Ženske v temi. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom se bomo sprehodili po avtoričinih literarnih postajah. Predvajamo del pogovora, ki je pomenil uvodni dogodek letošnje 40. Vilenice. Z Majo Haderlap se je v ponedeljek v Atriju Regionalnega RTV-centra Koper/Capodistria pogovarjala Irena Urbič.

Mira Mihelič (1912-1985) je bila ena najpomembnejših slovenskih prevajalk (med drugim je prevedla dela Scotta, Dickensa, Manna in Sartra), napisala je vrsto romanov, nekateri so zgodovinski, drugi umeščeni v meščansko okolje; pisala je tudi za otroke. Zelo pomembno je bilo njeno delovanje v mednarodnem Penu. Leta 1980 je o svojem življenju, o radostih in ovirah, ki ji jih je postavljalo na pot, pripovedovala za naš radio.

Pred dnevi so v Celju pesnici Nataliji Milovanović podelili letošnjo Veronikino nagrado. Ob tej vsako leto podelijo tudi zlatnik poezije, priznanje za celoten pesniški opus in ustvarjalno obogatitev slovenskega jezika in kulture. Nagrado so letos posmrtno namenili pesniku, kritiku in novinarju Petru Kolšku, ki se je rodil leta 1951, umrl pa leta 2019. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz primerjalne književnosti in slovenistike. Najprej je bil profesor na srednji šoli, od leta 1987 pa je bil član kulturnega uredništva pri Delu. Peter Kolšek je izdal osem pesniških zbirk, nekaj kritiških in kolumnističnih knjig in več pesniških antologij. Leta 2011 je bil gost oddaje Naši umetniki pred mikrofonom. Z njim se je pogovarjal Marjan Strojan.

Pred dnevi je umrl lutkovni ustvarjalec Tine Varl. Rodil se je leta 1940 v Mariboru, že kmalu je deloval v različnih mariborskih lutkovnih gledališčih. Leta 1974 je bil pobudnik in soustanovitelj Lutkovnega gledališča Maribor, v letih od 1991 do 1998 je bil njegov direktor in umetniški vodja. Dolga leta je kot predsednik odbora za lutkarstvo pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije pomagal razvijati lutkarstvo doma in v zamejstvu. Od šestdesetih let je organiziral letna srečanja amaterskih in poklicnih lutkarjev. Skupaj z ženo Bredo Varl sta ustvarjala v lutkovnih gledališčih v Sloveniji in Avstriji, na nacionalni televiziji in za slovenski program avstrijske televizije. Posebej pomembno je bilo njegovo pedagoško in mentorsko delo. V Mariboru je ustanovil mednarodni lutkovni festival – Poletni lutkovni pristan, ki ga letos prirejajo že šestintridesetič. Tine Varl je prejel številna stanovska priznanja, med njimi Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo na področju lutkarstva, Glazerjevo nagrado za življenjsko delo, bronasti grb mesta Maribor, Tišlerjevo nagrado za življenjsko delo med koroškimi Slovenci in zlati znak Republike Avstrije za kulturno delovanje. Z lutkovnima ustvarjalcema Bredo in Tinetom Varlom se je leta 2000 pogovarjala Vida Curk.

Pred dnevi je umrla pisateljica, esejistka in prevajalka Zora Tavčar: Rodila se je 2. oktobra 1928 v Loki pri Zidanem Mostu, tam je preživela tudi zadnja leta. Življenjska pot jo je vodila po svetu. V gimnazijo je hodila v Mariboru, na Dunaju in v Ljubljani, kjer je študirala književnost, doktorirala je v Milanu. Z možem, pisateljem Alojzom Rebulo sta si dom ustvarila na Opčinah pri Trstu, kjer je preživela veliko let ter kot profesorica in kulturna delavka pomembno zaznamovala življenje in delovanje slovenske skupnosti. Z Zoro Tavčar se je o njenem vznemirljivem življenju in ustvarjanju leta 1997 pogovarjala Lučka Jenčič.

Klemen Kovačič je bil za svojo magistrsko predstavo Agmisterij nagrajen na 55. Tednu slovenske drame, Bienalu sodobne plesne umetnosti Gibanica in 60. Festivalu Borštnikovo srečanje. Skupaj s sodelavci je za predstavo v trajanju prejel tudi Prešernovo nagrado za študentke in študente Univerze v Ljubljani. Osemurni performerjev obračun s samim seboj je Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije razglasilo za najboljšo uprizoritev leta 2024. Kot član Slovenskega mladinskega gledališča je v sezoni 2024/25 ustvaril atraktivne in različne vloge, s katerimi se uveljavlja kot eruptiven ustvarjalec in pronicljiv premišljevalec gledališča. Tonski mojster Jernej Boc.

26. julija 2025 je umrl slovenski slikar Ludvik Pandur, star sedeminsedemdeset let. Rodil se je v družini slikarja Lajčija Pandurja, študiral je na akademiji v Zagrebu in se izpopolnjeval v mojstrski delavnici Krsta Hegedušića. Živel in ustvarjal je v Mariboru, razstavljal pa vsepovsod: od Ljubljane, Pirana in Ptuja do New Yorka, Münchna in Madrida. Do upokojitve je bil priljubljen profesor na pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Leta 2018 je Pandur prejel Glazerjevo nagrado za življenjsko delo, najvišje priznanje na področju kulture Mestne občine Maribor. Kot hommage umetniku objavljamo pogovor, ki ga je Vida Curk posnela leta 1999. Urednica oddaje je Tadeja Krečič Scholten.

Letos spomladi je dopolnil 70 let dramski igralec Aleš Valič. Rodil se je v Ljubljani, kjer je leta 1977 končal študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Po študiju se je za dve sezoni zaposlil v SSG Trst, nato pa je bil stalni član ljubljanske Drame od 1990 do leta 2004. V tem obdobju je sodeloval tudi v drugih slovenskih gledališčih in izvedel nekaj lastnih produkcij. Aleš Valič ni samo odličnen karakterni igralec, je tudi izvrsten interpret umetniške besede. Od leta 1990 poučuje na AGRFT, kjer predava umetniško besedo. Leta 2006, ko se je za Radio z njim pogovarjala Tadeja Krečič, je bil tudi dekan Akademije. Aleš Valič veliko nastopa na filmu in na televiziji. Neprecenljiv pa je njegov umetniški opus, ustvarjen na radiu.

Stojan Batič, eden najbolj znanih slovenskih kiparjev, se je rodil leta 1925, umrl je leta 2015. Poznamo ga predvsem po številnih spomeniških plastikah, njegovi kipi pa krasijo tudi številne parke po Sloveniji. Stojan Batič se je rodil v Trbovljah in v pogovoru z Vido Curk je leta 2005 najprej spregovoril o navezanosti na domači kraj in o mladosti, ki jo je preživel tam.

Ciril Zlobec je bil ena najvidnejših osebnosti slovenske književnosti, pa tudi družbenega življenja in politike, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Rodil se je 4. julija leta 1925 v Ponikvah, umrl je v Ljubljani, star 94 let. Prve pesmi je objavljal že med vojno, leta 1953 je skupaj s Tonetom Pavčkom, Kajetanom Kovičem in Janezom Menartom izdal prvo pesniško zbirko Pesmi štirih, ki so jo velikokrat ponatisnili. Sledile so številne druge pesniške zbirke, nagrade in priznanja. V arhivskem posnetku iz leta 1982 Ciril Zlobec, na vrhuncu moči, razmišlja o svojem življenju in ustvarjanju - predvsem pesniškem.

Alenka Pirjevec, osemdesetletnica, se je v bogatem in raznovrstnem opusu dokazala kot igralka, animatorka lutk, režiserka, dramaturginja, avtorica celostne podobe uprizoritve, scenografka, snovalka in izdelovalka lutk, mentorica, umetniška vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana. Prav zdaj si v Slovenskem gledališkem inštitutu lahko ogledamo razstavo lutk Alenke Pirjevec z naslovom Alenka dela lutke, ki se osredotoča na avtorske projekte Alenke Pirjevec kot tudi na uprizoritve, za katere je izdelala lutke. Sledimo ji od leta 1994, ko so v Cankarjevem Pohujšanju prvič zaživele lutke v njeni izdelavi, do 2017, ko je s predstavo Prva ljubezen zaokrožila svojo lutkovno kariero. Z Alenko Pirjevec se je leta 2015 pogovarjala Tadeja Krečič:

Dobitnica 35. kresnika za najboljši slovenski roman preteklega leta je Ana Schnabl z romanom September, ki je izšel pri založbi Beletrina. "Ana Schnabl z romanom September z bolečo natančnostjo uvida in lovljenja morastih trenutkov odziva na družinsko in partnersko nasilje ponuja po eni strani zgodbo o spominu, o tistih zadevah, o katerih se večinoma ne govori, po drugi pa zgodbo o nasprotniku spomina, ki je pozaba," preberemo v utemeljitvi nagrade. Ana Schnabl je začela pisateljsko pot kot avtorica kratke proze, September je njen tretji roman, že z romanom Plima pa se je Ana Schnabl leta 2023 uvrstila v izbor desetih nominirancev za kresnika. Konec leta 2024 je Vlado Motnikar s pisateljico govoril o vseh njenih knjigah, tudi o romanu September.

17. junija 2025 je minilo sto dvajset let, odkar se je v Ljubljani rodila Vida Juvan, ena največjih slovenskih igralk, ki jo je učila še slavna Marija Vera. Pripoved o svojem življenju in delu je za naš radio posnela leta 1980. Izjemno pogumno in poglobljeno je razmišljala o poklicu igralke, gledališču ter vlogi učiteljice in mentorice mladih igralcev. »Mišljenje, da je umetnost nekaj, česar se je mogoče naučiti kot obrti, se mi zdi zgrešeno,« je rekla. Vida Juvan je dobila vrsto priznanj, med njimi moramo omeniti vsaj Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Umrla je v Ljubljani, stara triindevetdeset let.

Pred kratkim je minilo devetdeset let od rojstva slikarja in grafika Zvesta Apollonia iz Bertokov pri Kopru s širokim spektrom različnih pristopov v ustvarjanju. Sodeloval je na več kot tristo skupinskih razstavah in imel več kot sto osebnih razstav. Ustvarjal je v slikarstvu, grafiki, ilustraciji in oblikovanju. Za svoje delo je prejel več kot dvajset nagrad doma in v tujini, tudi nagrado Prešernovega sklada in Jakopičevo nagrado. Z umetnikom se je leta 2002 pogovarjala Vida Curk.

Dramska in filmska igralka Nataša Barbara Gračner je najnovejša dobitnica Borštnikovega prstana za igralski opus. Ta je res izjemen, saj je oblikovala več kot dvesto gledaliških, filmskih, radijskih in televizijskih vlog, lotila pa se je tudi režije. »Njeno delo ni le pomemben del zgodovine slovenskega gledališča, temveč živa navzočnost etike umetniškega delovanja – pokončne, celovite, neodvisne in predane igralskemu poklicu v najširšem humanističnem pomenu besede,« je zapisano v utemeljitvi strokovne komisije. Prav ta čas lahko gledamo Natašo Barbaro Gračner v magistralni vlogi zdravnice v istoimenski drami Roberta Ickeja v ljubljanski Drami, Uroš Fürst pa še vedno z uspehom nastopa v monodrami Vse sijajne stvari Duncana Macmillana, ki jo je Nataša Barbara Gračner režirala. Je pač popolnoma posvečena gledališču, zadnja leta tudi kot profesorica na ljubljanski akademiji. In o vsem tem je govorila s Tadejo Krečič.

Andrej Rozman - Roza, pesnik za otroke in odrasle, pisatelj, komediograf, prevajalec, filmski in gledališki igralec, producent in režiser, je 25. maja dopolnil sedemdeset let, njegov opus pa je velikanski in povsem nekonvencionalen, inovativen, komunikativen, z eno besedo: izjemen. To so opazile tudi komisije za nagrade, saj je dobil številne nagrade: Prešernovega sklada, Levstikovo, Ježkovo in Župančičevo, zlato ptico, večernico, nagrado Staneta Severja. Kot sam pravi, je vesel kombinacije pisanja in nastopanja, saj napisano ostaja, nastopanje pa je stvar trenutka. Z Andrejem Rozmanom - Rozo se je leta 2009 pogovarjal Marko Golja.

Miriam Drev je v slovenščino prevedla več kot sto del iz sodobne in klasične angleške, ameriške in nemške književnosti; med njimi Deklino zgodbo Margaret Atwood, Boga majhnih stvari Arundhati Roy, dela Philipa Rotha, Iana McEwana, Zgodbe iz Narnije in druge, številni avtorji so v slovenščini prvič izšli na njeno pobudo. Književno ustvarja tudi sama. Podpisala je šest pesniških zbirk, za zadnjo, Zdravljenje prednikov, je leta 2023 prejela Veronikino nagrado; napisala je štiri romane: Od dneva so in od noči, njen tretji roman, je celo prvi epistolarni roman pri nas. Četrti roman, Po poti se je zvečerilo, pa je izšel letos pri založbi Pivec. V njem nastopa Lucia, ki ima korenine tako v Libanonu, Bejrutu, kot v Sloveniji, v Ljubljani - kamor z mamo in bratom pribežijo, ko se v Libanonu prične državljanska vojna. Kot da bi bila potovanja vdelana v njeno osebnost, mlada ženska tudi sama zapusti Ljubljano in odide v tujino - v iskanju tako dela kot novih doživetij. V Edinburgu spozna partnerja, očarljivega Američana Aleca, in si z njim ustvari družino, a v njunem odnosu postopoma pride na dan Alecova manipulativna, hladnokrvna in brezobzirna prava narava. Z Miriam Drev se o njenem novem romanu in siceršnjem delu pogovarja Tina Poglajen.

8. maja pred sto leti se je v Solkanu pri Novi Gorici rodil Vladimir Makuc, slovenski slikar, grafik in kipar. Makuc je študiral na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in diplomiral leta 1954. Pozneje je opravil še specialko za restavratorstvo. Četrt stoletja se je posvečal predvsem grafičnemu ustvarjanju in raziskoval različne grafične pristope, pozneje je prešel k slikarstvu, pa tudi kiparstvu, tapiseriji, knjižni opremi in keramiki, v poznejših letih je ustvarjal tudi v akvarelni tehniki. Značilnosti njegovega ustvarjanja zaznamujejo prizorišča in bitja iz narave, največkrat s Krasa, prostori in navade odmaknjenega, podeželskega življenja in starodavne tradicije. Leta 1979 je za svoje dosežke prejel Prešernovo nagrado in odlikovanje red dela z zlatim vencem, leta 1987 pa tudi nagrado Riharda Jakopiča in leta 2015 Župančičevo nagrado. Ob stoti obletnici rojstva Vladimirja Makuca je v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju na ogled razstava njegovih del z naslovom Želja po nebu. Na ogled je do 11. junija. Pogovor z Vladimirjem Makucem je leta 1999 posnela Vida Curk.