Podcasts about videti

Začela se je uradna kampanja pred marčevskimi volitvami v Državni zbor. Stranke si želijo predvsem srečanj z volivci na terenu.Strokovnjaki Zobec, Jaklič, Fridl Jarc in Videtič ob začetku kampanje o predpogojih poštene tekme in svarilih pred »instrumentalizacijo.«V Washingtonu prvo zasedanje Trumpovega Odbora za mir, brez večine evropskih voditeljev.Policija zaradi suma zlorabe javne funkcije v povezavi s primerom Epstein, aretirala nekdanjega princa Andrewa.ŠPORT: Kanada–Finska in ZDA–Slovaška polfinala olimpijskega hokejskega turnirja.VREME: Padavine se bodo nadaljevale. Meja sneženja se bo na vzhodu in severu do jutra spustila do nižin, drugod pa bo večinoma na nadmorski višini približno 600 metrov. Najvišje dnevne temperature bodo od 2 do 6, na Primorskem 11 °C.Zakaj sodišče v aferi Fotopub še vedno ni uspelo vročiti obtožnice Dušanu Smodeju?Odbora državnega zbora za notranje zadeve in pravosodje ne podpirata zahteve po presoji ustavnosti glede sprememb kazenskega postopka o priporu.V društvu Viljem Julijan razočarani: Zakon o skladu za financiranje zdravljenja redkih bolezni, pomanjkljiv.

Skupna lista NSi, SLS in Fokus Marka Lotriča predstavila programske prioritete.Kultura, mediji in “padanje mask” pred volitvami: Fridl Jarc in Videtič o ostrenju kampanje.Vlada na vljudnostnem obisku v Posavju, brežiški župan upa, da podpisani dogovori po 22. marcu ne bodo pozabljeni.Pokojnine bodo v skladu z redno uskaditvijo letos višje za 4,2 odstotka.Ženeva prizorišče intenzivnih pogajanj med Ukrajino in Rusijo ter Združenimi državami Amerike in Iranom.Pobuda One of us Evropsko komisijo spodbuja, naj ne sprejme resolucije, ki bi omogočala splav na ravni Evropski unije.Šport: Prevc in Lanišek peta na zadnji tekmi smučarjev skakalcev na olimpijskih igrah.Vreme: Popoldne in jutri bo pretežno jasno z nekaj občasne povečane oblačnosti.Seja komisije za nadzor javnih financ o korupciji zaradi nesklepčnosti prekinjenaZa izplačila v kmetijstvu letos na voljo nekaj več kot 260 milijonov evrov.V številnih mestnih središčih še zadnja pustna rajanja, jutri začetek postnega časa.

Tokratna oddaja je prinesla poglobljen pogovor o stanju slovenske kulture, politike in medijev. Gosta sta bila filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc ter politični komentator Miran Videtič. V mesecu kulture smo se vprašali, kam je zašla slovenska kulturna krajina, ali se kultura spreminja v ideologijo ter kakšno vlogo imajo pri tem mediji. Dotaknili smo se tudi aktualnih političnih razmer, afer, padanja mask ter domnevno ustavno spornih odločitev vlade. Nismo se izognili vprašanju pravne države, vlogi predsednice republike in vplivu nevladnih organizacij. Ob začetku volilne kampanje pa je bil še pogled na politično prizorišče in ključna merila za odločitev volivcev.

Nehvaležna bitja so četrti celovečerec na Češkem živečega slovenskega režiserja Olma Omêrzuja. Kot že v Družinskem filmu, je tudi tokrat v središču družina – ločena starša, hčerka s prehransko motnjo in sin, ki se počuti zapostavljenega. Eno od ključnih vlog igra Timon Šturbej, glavno vlogo očeta pa irski igralec Barry Ward, ki je bil pri filmu tudi izvršni producent. Ob premieri filma je pogovor z režiserjem posnela Tesa Drev Juh. V njem Omerzu med drugim govori o občutku brezizhodnosti, ki ga je želel vnesti v film, o tem, kako težko je danes nagovoriti gledalce, pa o posebnem razmerju med otroki in odraslimi v okviru družine, ki otežuje resnično poznavanje drug drugega.

Ime tedna je postal Pavle Čuk, vodja smučišča Ski Bor v Črnem Vrhu nad Idrijo, ki je pred več kot dvajsetimi leti obnovil smučarske naprave in tako smučišče, ki beleži že šestdeset let organiziranega smučanja, rešil pred propadom. Od takrat skupaj z ekipo vsako zimo skrbi za izdelavo umetnega snega in zagon naprav ter tako ohranja pri življenju eno redkih malih smučišč pri nas, ki ostaja priljubljeno med vsemi generacijami.Kandidata sta bila tudi: Nika Prevc, najboljša smučarska skakalka zadnjih sezon in olimpijska podprvakinja, ki je svoj prvi olimpijski nastop na srednji skakalnici v Predazzu končala na drugem mestu in osvojila srebrno medaljo. To je že 29. kolajna na zimskih olimpijskih igrah za slovenske športnike, Nika Prevc pa je z uspehom še utrdila svoj status ene vodilnih športnic slovenskega zimskega športa. Branko Zakotnik, specialist internistične onkologije, ki je večino svoje poklicne poti posvetil delu na Onkološkem inštitutu Ljubljana ter pomembno prispeval k razvoju sodobnega zdravljenja raka v Sloveniji, za kar je prejel tudi državno odlikovanje red za zasluge. Kot dolgoletni predstojnik internistične onkologije in prvi koordinator Državnega programa obvladovanja raka je soustvarjal sistemski pristop k onkološki oskrbi ter zaznamoval razvoj stroke in organizacijo zdravljenja bolnikov z rakom.         

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Čeprav je Alen Steržaj že leta 2015 izdal zbirko kratkih zgodb Pa ste vi normalni?! in je diplomirani novinar, pisec glasbenih besedil, nekdanji glasbeni urednik revije Stop in med drugim sestavljavec križank, je najbolj znan kot basist priljubljene rokovske skupine Big Foot Mama. In tako strastno, kot nastopa na odru, tudi potuje. Gora ni zadeta (zadet je, kdor gre gor) ni le še eno delo o pri Slovencih tako priljubljeni “plezariji”, ampak, kot o knjigi zapiše založnik, pustolovščina iskanja poti na “konec sveta”. Kot v enem od intervjujev pove avtor sam, je knjiga kompilacija petih potovanj po Aziji, ki jo je obiskoval po etapah, od leta 1996 naprej. Med prvo in zadnjo potjo so minila skoraj tri desetletja. Vendar je sestavljena tako domišljeno in posrečeno, da je videti, kot da si je ta megalomanski popotniški zalogaj privoščil v enem kosu. Pa še nekaj je zelo osvežujoče: Alena Steržaja je zanimalo, kako se do konca sveta pride “po tleh”. Na to iskanje je prvič odrinil s prijateljem še kot študent z ljubljanske železniške postaje, iz Budimpešte potem s turškim avtobusom skozi neskončna polja sončnic, pa skozi Romunijo, Bolgarijo do Turčije, s še enim avtobusom do Irana in od tam naprej z vsakršnim prevozom – s kombiji, tovornjaki, ladjami, vlaki, čolni, tuktuki, rikšami, vpregami, motorji, peš – in prek različno zapletenih državnih mej skozi Pakistan, Indijo, Nepal, Kitajsko, Mjanmar, Tajsko, Kambodžo, Vietnam, Borneo vse do Pacifika v zalivu Jayapure na Papui Novi Gvineji, kjer je, kot je evforično zapisal, prispel na skrajno točko našega sveta. Steržajevo popotovanje je vse kaj drugega kot današnji množični “instantni izleti” s turističnimi agencijami, kjer ljudje, varno spravljeni pod vodičevim steklenim zvonom, mislijo, da raziskujejo svet. Brez lastnega truda in napenjanja možganov, brez vsakodnevnega ubadanja s prevozi in prenočišči, brez želje po samostojnem sporazumevanju v različnih jezikih. Brez resničnega stika z deželo in njenim vsakodnevnim življenjem, brez pristajanja na čim bolj pristno doživljanje njenih razmer. Vsi bi bili danes popotniki, le da brez nepredvidenih zapletov in težav. Vsi bi se družili z domačini, ampak takšnimi, h katerim jih (za denar) pripelje nekdo drug, in preizkušeno niso nevarni. In vsi bi poskušali njihovo hrano – le da po njej po možnosti ne bi imeli želodčnih težav. Vsi bi si privoščili adrenalinske avanture – ampak brez tveganja. Tudi tisti, ki se na pot še odpravijo sami, si jo v današnjih časih natančno zrežirajo in že od doma olajšajo s spletnimi rezervacijami prenočišč, avtomobilskih najemov in ogledov največjih znamenitosti. Pravzaprav jim, omejenim z dnevi dopusta, kaj drugega niti ne preostane, da sploh pridejo zraven. Knjiga Gora ni zadeta je dragocena tudi in prav zato, ker ujame duha nekdanjega popotništva, ko je bil svet še odprt in prvinski in se vanj ni odpravil vsak, ker si je bilo treba za to vzeti čas. In zbrati pogum. Potovanje je bilo nekaj, kar te je v očeh sorodnikov, prijateljev in znancev naredilo posebnega, rahlo prismuknjenega in lahkomiselnega. Zabušanta. Takrat, ko še ni bilo tehnoloških pomagal, ko se je na pot odšlo z nahrbtnikom, papirnatim zemljevidom in kakšnim knjižnim vodnikom – po navadi je bil to Lonely Planet – v žepu. Seveda tudi z beležko in pisalom. Vsakemu, ki je kdaj samostojno potoval, je ob branju jasno, da je Steržajev odlični, napeti literarno-dnevniški potopis nastal iz pridnega sprotnega zapisovanja na krajih samih, saj kako bi drugače lahko tako oprijemljivo poustvaril kraje in dogodke, natančno ujel trenutke, koščke pogovorov, misli, vonje in okuse izpred toliko let, oživil vzdušje, ki je včasih tudi prav zagatno in grozeče. Kot na primer na poti iz Irana v Pakistan, ko je bil še popotniški zelenec: “Čez eno uro res pride nekdo mimo z napol razpadlim pajkanom. Samo da bo zdržal do meje! Končno šibnemo iz Zahedana. A ni tako preprosto: po zgolj treh kilometrih nas na cesti ustavi skupina bradatih Irancev s turbani! Videti je kot zaseda! Oba ven! Kaj se dogaja? Napad? Ugrabitev? Rop? Možje se med sabo prerekajo, ničesar ne razumeva. ... Vse se odvija tako hitro in nejasno. Doslej je bilo še zabavno, ker si imel občutek, da se lahko kadarkoli vrneš domov, če bi bila frka. Onkraj puščave, pet tisoč kilometrov od doma, kjer ni rednega transporta, pa ni več hec. Treba bo narediti premik v glavi! A vzdušje zna biti tudi prijazno, sproščeno in povezovalno, kot ko v Katmanduju najde prijatelje med Nepalci. Pravzaprav na verandi prenočišča skupina mladih fantov z akustično kitaro najde njega. “Povabijo me, da prisedem, ker 'smo prepričani, da si glasbenik'. Takoj najdemo skupen jezik. Nepalski rokerji v skajastih jaknah so face, ne delujejo kot pokvarjena banda, čeprav je prvo, kar me vprašajo, ali uživam hašiš.” Potopisni žanr je nehvaležna zadeva, saj je veliko ljudi prepričanih, da je svoje popotne doživljaje preprosto preliti na papir. Da zna vsak napisati “reportažo”. Samo malo na Wikipedijo skočiš, prepišeš zgodovino in opise krajev in tamkajšnje znamenitosti, to začiniš še z nasveti, kje najceneje spati in se prehranjevati, kako se je obnesel rent-a-car, kakšno kartico vstaviti v mobilnik, in navržeš še nekaj cenenih anekdot. “Profesionalni” potovalci si na veliko pomagajo s sponzorji in ko je knjiga zunaj še z javnimi nastopi in nasveti (kot da je potovanje nekaj, česar se lahko priučiš); televizijo in splet kar razganja od popotniških izkušencev. V resnici pa so dobri, predani in nesamovšečni potopisci, tisti, ki imajo res kaj povedati in jim je potovanje v krvi ter se z njim tudi notranje razvijajo, redka vrsta. Kot ljubiteljica potopisnega pisanja ne dobim pogosto v roke kaj vsaj približno podobnega odličnim popotnim zapisom Alme Karlin (morda sta me v zadnjih desetletjih na tem področju presenetili Sonja Porle in Agata Tomažič) in, če grem še malo na tuje, Potovanju s Charliejem Johna Steinbecka ali Velikemu železniškemu bazarju Paula Therouxa. Pa na polno, kot strela z jasnega, “uleti” Alen Steržaj. Ne da bi se mi sploh sanjalo, da fant ni le odličen glasbenik, ampak tudi zaprisežen popotnik, ki se ne hvali s tem, ki zna pisati in razume, da je “smisel potopisa osebna izkušnja, osebno doživetje”. Potovanje, če ga hočeš zapisati in urediti tako, kot je večdesetletno izkušnjo ubesedil Steržaj, je tudi garanje. In disciplina. In dobršna mera drznosti, da pričakovanju bralcev navkljub razbiješ določene stereotipe, v katere si bil pred obiskom neke dežele tudi sam trdno prepričan, kot se mu je zgodilo v “poduhovljeni” Indiji: “Zdaj vem, da je tudi duhovnost dobrina, tako kot čapati ali sari, ki pač ni zastonj. Kako lahko duhovnost, ki naj bi bila negacija materializma, razprodajajo na tako podle in grobe načine? In se pri tem še sklicujejo na karmo! Tega indijskega paradoksa ne razumem!” Gora ni zadeta zadene bralca z divjim ritmom, kot dober rock. Potegne ga v sam vrtinec potovanja, še posebej v prvi tretjini, obarvani z mladostniško vnemo, nerodnostmi, predsodki, strahovi in humorjem. Pravzaprav je vse, kar bi lahko knjigi očitali, dolžina 350 strani (in še 16 strani fotografij za povrh); saj ne, da bi opešal avtor, ampak od neznosnega tempa, neznanske odkritosrčnosti, nenavadnih avantur in neverjetnih čudes omaga bralec, čeprav očaran. Bo že držalo, da je v njej ujetih “nekaj zadnjih trenutkov kamene dobe, preden jo bo požrla globalizacija”. Slovenski potopis svetovnega formata.

Piše Marija Švajncer, bereta Ajda Sokler in Igor Velše. Naslov Nebesa v razsulu je mogoče razumeti tako, pojasnjuje avtor Slavoj Žižek, da se spomnimo enega najbolj znanih citatov Mao Zedonga, dobesednega navedka, ki se glasi, češ da je pod nebesi vse v razsulu, situacija je odlična. To naj bi po Žižkovem mnenju pomenilo, da tkivo trenutnega družbenega reda razpada, bližajoči se kaos pa revolucionarnim silam ponuja izjemno priložnost za odločno akcijo in prevzem politične oblasti. Strinja se, da je pod nebesi zares vse v razsulu, v razsulu so pravzaprav nebesa sama. Zamisli se nad dogajanjem v letih 2020 in 2021, času pandemije covida-19, globalnega segrevanja, znakov nove hladne vojne, izbruha državljanskih protestov in družbenih odporov po vsem svetu. V knjigi se filozof Žižek kaže kot prodoren politični analitik, proučevalec dogajanja v svetu, razrednega in strankarskega boja in vstaje množic ter dober poznavalec antagonizmov današnjega časa. Tu in tam se navezuje na filozofe, zlasti na Hegla in Marxa ter sodobnike, omeni Mladena Dolarja in Alenko Zupančič, kar nekaj Freudovih in Lacanovih spoznanj je zanj še vedno uporabnih, toda poglaviten pomen imajo poglabljanje v politične položaje v različnih državah, prikazovanje nasprotij, odkrivanje paradoksov in razkrivanje negativnosti. Žižek proučuje sodobno demokracijo in anarhijo, slika moč kapitalizma in hkrati poskuse, da bi v svetu zavladale napredne sile. Brez dlake na jeziku opisuje ravnanje populističnih politikov, nekakšno novo brezsramnost in načrtno obscenost, tako rekoč zaničevanje osnovnih pravil olike in demokratične odprtosti. Videti je, kot da vrnitev v staro spodobnost ni več mogoča. Iz trenutnega stanja in političnih navzkrižij napoveduje, kaj se bo iz vsega tega izcimilo, kako se bodo končale ameriške volitve, na katerih je na koncu zmagal Biden. Ugotavlja, da so obubožani v najrevnejših delih Združenih držav Amerike kljub zmagi demokratskega predsednika podpirali republikanski populizem. To se je na naslednjih volitvah tudi potrdilo. Filozof trdi, da zgodovina ni objektiven razvoj, temveč dialektičen proces, v katerem je neločljiv pogoj za tisto, kar se v resnici dogaja, njegova ideološka simbolizacija. Med drugim opozarja, da Izrael igra nevarno igro. Palestinci na Zahodnem bregu so dan za dnem izpostavljeni administrativnemu in fizičnemu nasilju; izhoda iz krize ne bo brez pristnega glasu Palestincev. »Zame je edini način iz tega zapletenega položaja etičen. Na koncu koncev ni konflikta med bojem proti antisemitizmu in bojem proti temu, kar država Izrael počne na Zahodnem bregu. Oba boja sta del enega in istega boja za suverenost.« Zaustavi se pri koronski pandemiji in trdi, da so nekatere države kapitulirale pred virusom. Pandemija ni zgolj znanstveni in zdravstveni pojav, temveč je naravna katastrofa, prav tako pa še družbeni, ekonomski in ideološki pojav, ki vzbuja strah pred dolgoročnimi gospodarskimi posledicami in vpliva na duševno zdravje. Edino upanje preostane sprejeti izziv postčloveškosti in si prizadevati za vzpostavitev nove normalnosti. »Ta vzpostavitev ni zdravstven ali gospodarski problem, temveč je v svojem bistvu političen: prisiljeni smo na novo izumiti naše celotno družbeno življenje.« Slavoj Žižek napoveduje tako imenovani komunizem vojne dobe, se pravi panevropsko izredno stanje s strogo disciplino in podrejanjem gospodarstva v boju proti vsem izzivom. Pravi, da potrebujemo novo obliko komunizma, nekakšen zmernokonservativni komunizem. Konservativnost pomeni prizadevanje, da se ohranijo razmere, ki so primerne za življenje ljudi. »… potrebujemo globalne ukrepe za boj proti zdravstvenim in okoljskim grožnjam, tako da bo gospodarstvo treba nekako socializirati.« Odgovori si na vprašanje, zakaj se oklepa imena komunizem, tako rekoč prekletega imena, ko pa se zaveda, da je komunistični projekt 20. stoletja propadel in pripomogel k vzponu novih oblik morilske groze. Komunizma ne jemlje kot rešitev vseh zagat, temveč kot še zmeraj najboljše poimenovanje za tisto, kar nam omogoča, da pravilno dojamemo težave, s katerimi se danes soočamo, in skušamo najti izhod iz njih. Komunizem je zanj edina možnost, saj verjame, da je svobodna izbira tistega, kar mora narediti in kar je nujno storiti. Spomni se besed Grete Thunberg, da je treba doseči, kar se zdi nemogoče. Slavoj Žižek torej še vedno ostaja komunist. Predlaga, da je treba odpreti prostor za nove svoboščine, take, katerih čas šele prihaja. Išče pot iz nezavidljivega položaja sodobnega sveta in skrajnosti v njem. Prepričan je, da potrebujemo globalno solidarnost, mednarodno sodelovanje in novi red. Edina resnična rešitev je po njegovem mnenju sprememba svetovnega ekonomskega sistema. Pravi cilj bi morala biti družba, ki bi bila postavljena na takšnih temeljih, da do revščine sploh ne bi prišlo. Demokracija za Žižka pomeni moč ljudstva oziroma idejo, da bi se substancialna volja večine morala izraziti v delovanju države in zaupanju v volilne mehanizme. Zavzema se za ekološko gibanje in feministični boj. Po robu se je treba postaviti prepletenosti države in civilne družbe, pomembne so svoboda in človekove pravice. Ekološka kriza je eno od osrednjih vprašanj sodobnega časa, zato se je z njo treba spopadati premišljeno in intenzivno. Današnji čas potrebuje žvižgače, pritrjuje avtor, se pravi ljudi, ki razkrivajo laži in pokvarjenost oblastnikov. Slavoj Žižek verjame, da je demokratični socializem mogoč, zaveda pa se začetka nevarne poti, od katere je odvisno naše preživetje. Zaupa v načelnost politike radikalne izbire ter predlaga izbiro tam, kjer je ta nujna, in jo zavrača, kjer je lažna. Poziva nas, naj kot edino upanje sprejmemo izziv postčloveškosti in si prizadevamo za vzpostavitev nove normalnosti. V sedanjem času, v katerem je Evropa v zatonu in so napadi na evropsko zapuščino na vrhuncu, poudarja avtor, se moramo odločiti prav za Evropo in si prizadevati za razsvetljenstvo, človekove pravice in svoboščine, družbeno solidarnost in feminizem. Slavoj Žižek v svojih prizadevanjih ostaja zvest samemu sebi tako s provokativnimi kot z revolucionarnimi pobudami. V marsičem bi bili lahko ponosni nanj in na njegov nadvse odmevni filozofski opus, vendar se to v podalpski kokoški, v kateri so ljudje nadvse kritični, zgodi le redko.

Akademski slikar Jernej Forbici se rad pošali, da je v Italiji umetnik, v Sloveniji pa kustos in umetniški direktor. Art Stays, ptujski festival sodobne umetnosti, ki ga že dvajset let vodi skupaj z ženo Mariko Vicari, privablja domača in tuja zveneča imena. V tem času pa lahko v KiBeli v Mariboru ujamemo tudi njegovo razstavo z naslovom Prekleta lakota za zlatom. Za Jerneja Forbicija so značilni veliki formati in klasične slikarske tehnike, ki jih popestri z modernističnimi pristopi, motivično pa je zavezan naravi – v nekoliko magičnih prizorih pokrajine lahko subtilno zaslutimo ekološke razmisleke. Kot zapišejo ob razstavi, ''na njegovih prostranih poljih človek ni preprost prebivalec ali ganjen opazovalec, ampak parazit, odgovoren za dramo vsakdanjega življenja''. " Hkrati ''Forbicijeva narava pripoveduje o sodobnem človeku, ki je sposoben najti lepoto v kaosu". Umetnika, ki sicer veliko časa preživi v tujini, smo obiskali na njegovi domačiji v Kidričevem, kjer je tudi galerija FO.VI, v kateri KUD Art Stays organizira razne skupinske in samostojne razstave. Slika (izrez): Zamegljena prihodnost z umetnimi plastičnimi rožami (Blurry Future with fake plastic flowers)

Petra Pogorevc, dolgoletna dramaturginja Mestnega gledališča ljubljanskega, je letos doktorirala s področja študijev scenskih umetnosti na AGRFT. Njena doktorska disertacija z naslovom Smrt in žalovanje kot mejna in preobrazbena dejavnika v sodobnih uprizoritvenih umetnostih je prerasla v znanstveno monografijo Gledališče in žalovanje s podnaslovom Uprizarjanje smrti kot izgube, ki je izšla pri Knjižnici MGL. Z avtorico monografije smo se pogovarjali o smrti, ki nepovratno zaznamuje življenje uprizoritve, in o žalovanju, ki z rojevanjem novih uprizoritvenih principov ohranja spomin in slavi življenje tiste osebe, ki za vedno odide. Foto: Tomaž Skale, Dnevnik

V tokratni oddaji Sledi večnosti gostimo bržkone najbolj znanega in tudi priljubljenega duhovnika, župnika v Sloveniji – Martina Goloba. Sporočilo evangelija Golob razširja tudi s pomočjo družabnih medijev, kjer ima na desettisoče sledilcev, pa tudi prek knjig, pred tedni je pri Založbi Družina izšla že njegova tretja, tokrat z naslovom Na spletni prižnici 2. Gre za zbir 100 vlogov, ki jih župnik Golob snema že od leta 2018 in jih je za knjižno izdajo priredil urednik spletne Aleteie Lojze Grčman. O vsebini knjige pa tudi o odrešenjski moči Božje ljubezni, smiselnosti trpljenja, vlogi duhovnikov v sodobni družbi, pomenu hvaležnosti, o čudežih in še marsičem, se je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič pogovarjala z Martinom Golobom. foto: Martin Golob (Tobija Antolič)

Za Palestince v Gazi je poleg izraelskih napadov smrtonosna tudi lakota. Človekoljubne pomoči, ki prihaja v enklavo, ni dovolj, opozarjajo humanitarci. Zaradi akutne podhranjenosti je ogroženih več kot 320 tisoč otrok, navaja predstavnik Unicefa Ted Chaiban in dodaja, da otroci ne bi smeli umirati med tem, ko čakajo v vrsti pred prehranskim centrom ali zbirajo vodo. Druge teme: - Trump ukazal premik dveh jedrskih podmornic. - Protest v Celovcu zaradi racije avstrijske policije pri Peršmanu. - Boj proti diskriminaciji v ospredju dneva spomina na genocid nad Romi in Sinti.

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Maja Moll. Začnimo pri koncu. Na zadnji platnici knjige Svet je drugačen je navedeno kratko pohvalno besedilo akademika Matjaža Kmecla, besede občudovanja in ugotovitev, da je pisanje Mateje Gaber zanimiv memoarski esej. Tako živahnega in samozavestnega kozmopolitizma pri nas zelo manjka. Kmecla so navdušili živahnost, smisel za humorno stran življenja, svetovljanstvo, eruditstvo in še marsikaj. Pisateljica se najprej spominja let, ki jih je preživela v Kuvajtu. Videti je, kot da jo bo pot vodila še v druge, prav tako eksotične dežele, a ni tako. V nadaljevanju obiskuje evropska mesta, nič manj vabljiva pa niso niti slovenska – Škofja Loka, Radovljica in Ljubljana. Pravzaprav je vseeno, kam se Mateja Gaber odpravi, povsod je ona sama – radoživa in živahna ženska, ljubiteljica lepih umetnosti in veseljakinja, ki življenje zajema z veliko žlico in se zna sproščeno smejati, pogosto tudi na svoj račun. Kamor koli gre, povsod je ob njej ali v njenih mislih njen Brane, soprog, po poklicu pediater in zagnan igralec golfa. Če smo že pri golfu, ki je za oba precejšnja strast in izziv, je treba omeniti, da je Brane za poročno potovanje predlagal obisk Škotske, kjer bi si ogledala gradove in si pridobila vednost o bogati kulturni dediščini. Tako mimogrede, malce brezbrižno, je omenil, da bi lahko vzela s seboj palice za golf. Gradov je bilo kar veliko, ogledala pa sta si le enega, saj se igranju golfa nista mogla upreti. Mateja Gaber je otroštvo preživela v Prekmurju, v Ljubljani pa se je izšolala vse do doktorata s področja literarnih ved. Na Filozofski fakulteti na več oddelkih opravlja delo predavateljice in lektorice nemškega jezika. Začelo pa se je tako, da je po študiju najprej učila na Gimnaziji Bežigrad. Ker ljubi življenje in se rada zabava, si ni mogla kaj, da se za pusta ne bi našemila. In kaj je postala tistega dne? Sama Ester Williams, plavalka in filmska igralka, ki je moški svet vznemirjala s svojo očarljivostjo in plavalno veščino. Na Gimnazijo je prikorakala v enodelnih kopalkah, obuta v sandale, na glavo si je poveznila plavalno kapo z obodom iz rož, na oči pa mačja očala v slogu petdesetih let. V cekarju je imela radio na baterije in kopalno brisačo. Mahnila jo je naravnost v ravnateljevo pisarno in se zleknila na njegovo mizo kot na sončno plažo. Vehementno sem odprla vrata njegove pisarne, vključila glasbo Glenna Millerja In the Mood, s prefinjenimi gibi sinhrone plavalke odplavala do direktorjeve mize, nanjo poveznila kopalno brisačo in se ulegla na mizo, kot da se sončim. Mogoče bi kdo rekel, da se igram s službo, ampak meni se je vse skupaj zdelo čisto normalno, saj je bil vendar pustni torek, ko je čas za norčije. Biti profesor pač ne izključuje norčavosti. »Gabrova, super si, ampak pejt iz pisarne,« je odločno in s prikritim smehom »ukazal« direktor in mi tako odprl pot do drugih razredov, kamor me je pot zanesla z glasbo in brisačo vred, toda vedno z elegantnimi gibi Esther Williams. Ravnatelj je bil razumevajoči Janez Šušteršič, po besedah Mateje Gaber najboljši direktor katere koli gimnazije na svetu. Takrat je v dijaškem svetu zaslovela kot profesorica, ki hodi naokrog v kopalkah. Poleg iskrivega humorja knjiga Svet je drugačen prinaša še veliko novega. Pisateljica se spretno izraža v več jezikih, najbolj prepričljivo in s posebnim navdušenjem slovenščino dopolnjuje z nemščino, saj se z njo ukvarja tudi poklicno. Dodaja informacije o književnosti, likovni umetnosti in glasbi. Dosežkom človeške ustvarjalnosti se predaja z užitkom. Kar zadeva medčloveške odnose, je dobronamerna in prijazna. V knjigi ni enega samega pritoževanja, ni kritike, tarnanja in sprenevedanja. Mateja Gaber izraža spoštovanje do človeka in njegovega dostojanstva, ceni pripadnost in narodno zavednost, na visoko mesto postavlja ljubezen in družino. Njen humor nikoli ne zdrkne navzdol, le redko je obešenjaški. Vse okoli sebe vidi v svetlih barvah in obsijano s sončno svetlobo. Ni pa samo resna znanstvenica, temveč je tudi ljubiteljica mode in vsakršnih zabav, tudi domačih. Ko se je kot univerzitetna predavateljica prenehala šemiti v službenih prostorih, je sproščeno veseljaštvo prenesla v domače stanovanje. Zdaj so se po njem sprehajale hollywoodske zvezde, zdaj osebki iz verskega sveta. Ko se je oblekla v boginjo lova Diano, si je domišljala, da je nadvse imenitna, mož Brane pa je imel kar nekaj pomislekov in je njeno podobo z visokimi črnimi škornji primerjal z žensko, za katero ne bi bilo mogoče reči, da je prišla iz samostana, ampak je nekakšna uživaška nabiralka moških. Zaradi nočnega hrupa med zabavami so sosedje klicali policijo, a se ni zgodilo nič usodnega. Policisti so vljudno zavrnili ponujene čevapčiče. Tudi sicer so bila vrata doma Mateje Gaber široko odprta. Družina je bila gostoljubna in je pod svojo streho sprejemala umetnike in druge ljudi, ki so potrebovali prenočišče. Neka ruska trenerka se je nekoliko preveč navdušila nad Branetom. Ocvrta jajca, ki ji jih je pripravil, so bila zanjo vrhunec kulinarične umetnosti, čeprav jo je vzorna hišna gospodinja dlje časa razvajala s slastnimi jedmi in vožnjami na treninge. Zaradi slabe angleščine je imenitnega kuharja Braneta imela za piškot. Mati Mateje Gaber pa se je na potovanju na Nizozemsko uprla amsterdamski prodajalki ljubezni, ki si je meni nič, tebi nič poželela njenega moža in družinskega očeta. Nikakor ji ga ni hotela izročiti v ljubezenski postopek za primerno plačilo. Po knjigi se sprehajajo tudi znane osebnosti iz javnega življenja in različnih dejavnosti. Avtorica v Španiji ni izkoristila priložnosti, da bi se srečala z Luko Dončićem, Marta Verginella in Igor Pribac sta ji prinašala primorske dobrote, Dragan Živadinov in Janez Vrečko sta jo na študentski ekskurziji poučila o konstruktivizmu. V Kuvajtu so delovali znani slovenski zdravniki: Mile Kersnič, Andrej Aleš, Janez Bajc in David Neubauer, Brane Gaber pa je tam opravljal delo supervizorja oziroma glavnega svetovalca arabskim zdravnikom za intenzivno terapijo otrok. Kuvajtska bolnišnica je namreč od enote za intenzivno terapijo otrok v Kliničnem centru v Ljubljani prevzela način zdravljenja najbolj bolnih otrok, ki se zdravijo po vsem svetu in ne glede na to, kje je središče sveta. Pisateljica Mateja Gaber spremeni in obrne marsikateri stereotip. O svoji tašči, partizanki in plemeniti ženski, je napisala veliko lepih besed, prav tako o moževi hčeri iz njegovega prvega zakona. V njej je toliko ljubezni in naklonjenosti, da bo branje v hudo kaotičnih in žalostnih časih, v katerih divjajo vojne, nadvse dobrodošlo. Knjiga Svet je drugačen diši po dobroti. Le kdo se ne bi hotel predati temu vabljivemu vonju?

Več kot dva milijona prebivalcev porušenega območja Gaze je še naprej obsojenih na počasno umiranje. Izrael nadaljujejo politiko kolektivnega kaznovanja Palestincev; ob okupaciji Gaze napoveduje še obsežno gradnjo judovskih naselbin na Zahodnem bregu. A tudi gibanju Hamas ni kaj dosti mar za trpljenje lastnega ljudstva. Prekinitve ognja ni videti, mednarodna skupnost z Evropsko unijo vred pa si ob nepredstavljivem trpljenju civilnega prebivalstva zatiska oči. Več o aktualnih razmerah na Bližnjem vzhodu v tokratnem Studiu ob 17-ih z voditeljem Blažem Ermencem. Gostje: - vodja slovenskega predstavništva v Ramali na Zahodnem bregu Vojko Kuzma - dr. Primož Šterbenc s Fakultete za management Univerze na Primorskem - obramboslovec, dr. Klemen Grošelj - bližnjevzhodna dopisnica Karmen Švegl

Golobovo počitnikovanje presojala KPK, obstaja sum nasprotja interesov.Vlada prepričana, da je v treh letih storila veliko, komentator Videtič ne vidi nobenega uspeha, ki bi bil v dobro državljanov.Poslanci kot primernega za nadaljnjo obravnavo ocenili zakon o samomoru s pomočjo; katere pasti prinaša?Ministrstvo za obrambo skupaj s predsednico države z ločeno slovesnostjo v Kočevskem rogu. Zgodovinarji: Gre za dodatno razdvajanje!V Gazi kaos ob odprtju centra za razdeljevanje pomoči, papež Leon 14. ponovil pozive k miru.Zelenski v Berlinu s kanclerjem Merzem tudi o nadaljevanju mirovnih pogajanj med Rusijo in Ukrajino.Na Škofljici po napadu medveda iščejo dodatne rešitve za zaščito občanov.Šport: Košarkarji Cedevite Olimpije so prvi finalisti državnega prvenstva.Vreme: Zvečer možne plohe, jutri bolj suho, vsak dan nekoliko topleje.

Kljub nekaterim poskusom pogajanj o končanju vojne v Ukrajini ali vsaj prekinitvi ognja ni videti, da bi bila Kijev in Moskva kaj bliže takšnemu scenariju. Nekdanji poveljnik ukrajinskih sil Valerij Zalužni meni, da ni realno upati na vrnitev mej z Rusijo iz leta 1991 ali 2022. Druge teme: - Ameriški predsednik Trump predlaga 50-odstotne carine na uvoz iz Evropske unije; veljati bi začele čez 9 dni. - Poslanci podprli začetek postopka za vpis pravice do uporabe gotovine v ustavo. - Borštnikov prstan bo letos dobila igralka Nataša Barbara Gračner.

Drugi poudarki iz oddaje: -Kaj čaka uporabnike aplikacije EasyPark, potem ko so jim brez njihove vednosti samodejno odtegovali plačilo parkirnine - Skoraj dve leti po začetku delovanja večgeneracijskega centra Brežice ostaja nezasedena polovica stanovanjskih enot, namenjenih starejšim - Na čezmejnem območju Benečije in doline Soče želijo bolje izkoristiti možnosti kolesarjenja, toda legalnih poti je za zdaj malo

Kratki spis O prostem času, katerega avtor je stoiški filozof Seneka iz 1. stol., je nastal kot odziv na kritiko njegovega prijatelja Serena, da Seneka z umikom v zasebnost izdaja svojo filozofsko šolo: stoiki namreč niso nasprotovali dejavni udeležbi v javnem življenju, ki so ga pragmatično naravnani Rimljani tako zelo cenili. Politika, vojska in pravo so bili tako tri vodilna področja, kjer naj bi si ambiciozen Rimljan ustvaril svojo kariero, medtem ko je umik iz politike v zasebnost pogosto obveljal za najhujšo kazen, ki lahko doleti zavednega Rimljana v službi svojemu narodu. Seneka v tem delu prijatelju dokazuje, da ostaja zvest stoiški šoli in njenim utemeljiteljem, vendar na drugačni, globlji ravni. Priznava sicer, da bi bilo treba od vsakega posameznika do neke mere zahtevati, naj s svojim delom koristi tudi drugim ljudem, vendar po drugi strani trdi, da mora človek najprej poskrbeti zase. Kakor nekdo, ki se poslabša, škodi ljudem okoli sebe, »tako tudi vsakdo, ki deluje v lastno dobro, koristi drugim prav s tem, da se oblikuje v bitje, od katerega bodo imeli korist,« zapiše filozof. Ker spremembe delujejo od znotraj navzven in je vsak posameznik v prvi vrsti odgovoren zase, bi moral gojiti svoje intimno, duhovno življenje, šele nato pa se ukvarjati z zunanjim svetom. Če bomo poskrbeli za svoje duševno zdravje, krepili svoje vrline in ob pomoči filozofije iskali pravo modrost, ne bomo zgolj sami boljši, je prepričan Seneka, ampak bomo s tem bistveno pripomogli k širši družbeni blaginji. Modrega človeka pri odločitvi za umik v meditativno življenje zato vodi »védenje, da bo tudi tedaj počel stvari, ki bodo koristile prihodnjim rodovom«. Tej misli sta na primer sledila vélika stoiška učitelja Zenon in Hrizip, ki sta po njegovem mnenju s takim načinom življenja »storila večja dejanja, kakor če bi vodila vojske, opravljala visoke državne službe ali postavljala zakone«. Ti in podobni duhovni vodje so namreč odkrili, »kako lahko njihov pokoj ljudem prinese več koristi kakor vse prizadevno tekanje drugih ljudi po opravkih in ves znoj, ki ga ti pri tem prelijejo. Videti je torej, da niso bili nič manj dejavni, čeprav niso igrali nobene vloge v političnem življenju.« Naj tudi nas ta misel v moderni družbi, kjer se včasih pretirano poudarja družbeno in politično angažiranost, večkrat spomni, da ima življenje v zasebnosti, stran od žarometov javnosti, svojo vrednost in je temeljnega pomena pri doseganju osebnega zadovoljstva in notranjega miru.

Oddajo namenjamo Nini Rajić Kranjac, gledališki režiserki in letošnji prejemnici nagrade Prešernovega sklada. Nina Rajić Kranjac ustvarja predstave tako v institucionalnih gledališčih kot na neodvisni sceni, s svojo samosvojo poetiko, premišljeno režijo, poglobljenim delom in širokim poljem zanimanja pa vedno znova prepriča številne gledališke komisije, kritike in občinstvo - doma in tudi po svetu. Umetnica je na svoj talent opozorila že v času študija z uprizoritvijo dela tisočdevetsoenainosemdeset (1981) Simone Semenič in z magistrsko uprizoritvijo Zborovanje ptic. Njena uprizoritev Mrakijada je prejemnica Šeligove nagrade na Tednu slovenske drame, Angeli v Ameriki so prejeli Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev, njena predstava Solo pa je prejela grand prix Mire Trailović za najboljši uprizoritev na festivalu Bitef. V utemeljitvi za nagrado Prešernovega sklada je komisija izpostavila tri njena dela: Zaprto študijo Ivana Viripajeva, Mrakijado po dramah Ivana Mraka in Angeli v Ameriki Tonyja Kushnerja. Z Nino Rajić Kranjac se je pogovarjala Ana Lorger.

Videti je, kot da iz ZDA ni več novice, ki ne bi bila tako ali drugače povezana s predsednikom, Donaldom Trumpom. Že prvi mandat je dajal vtis prenasičenosti, a bil je naravnost neznaten, če ga primerjamo zgolj s prvim mesecem drugega mandata.

Sokrat, eden najpomembnejših antičnih filozofov, je vselej poudarjal pomen skromnega življenja. Verjel je namreč, da je obvladovanje svojih telesnih in duševnih potreb ključno za dobro in srečno življenje, tisti pa, ki tega ne zmorejo in postanejo sužnji strastem, po njegovem mnenju nujno telesno in duševno propadejo. Menil je, da razuzdanec »najbolj škodi prav sebi; največja škoda namreč ni le to, da zapravi svojo posest, ampak da pogubi tudi svoje telo in duha,« zatrjuje v premišljevanjih, ki jih je po Sokratovi smrti v Spominih zapisal njegov učenec Ksenofont. Ta je med drugim zapisal tudi pogovor med filozofom in sodobnikom Antifontom, ki je nekoč pristopil k Sokratu in se pritožil, da ne razume, kako je lahko zadovoljen s svojim skromnim načinom življenja. »Ješ in piješ najslabšo hrano in pijačo, ovijaš se v reven plašč, ki ga nosiš pozimi in poleti, ne nosiš ne čevljev ne hitona. Ne sprejemaš denarja, ki prinaša radost in imetniku omogoča svobodnejše in lepše življenje,« mu je očital in sklenil, da mora biti njegovo življenje res nesrečno. Toda Sokrat mu je v pogovoru dokazal ravno nasprotno in poudaril, kako malo pravzaprav človek potrebuje za dobro in srečno življenje. Glede zadnjega je tako odvrnil, da morajo ljudje za denar delati in so torej sužnji dela, ker pa sam za pouk ne zahteva plačila, se lahko kadar koli odloči, da nekomu ne bo posvečal časa in ga poučeval, če ni pri volji. Torej je veliko svobodnejši od Antifonta in tako tudi srečnejši, saj ni odvisen od pehanja za dobičkom. Podobno ga je poučil glede hrane in pijače: »Gre tebi tvoj živež bolj v slast kot meni moj?« ga je vprašal in mu tako poskušal namigniti, da vrsta hrane nima prav nič opraviti z našo željo po njej – lakoto namreč vsi občutimo enako, torej bi za potešitev zadoščala tudi čisto preprosta hrana. Sreče ni mogoče najti v veliki količini dragih, ekstravagantnih jedi, saj nam bogatejša hrana ne daje večjega občutka sitosti – taka miselnost nas kvečjemu naredi odvisne od nepotrebnih materialnih dobrin. »Mar ne veš, da je človeku treba manj hrane, če z užitkom jé, in da manj hrepeni po pijači, če z užitkom pije?« ga je vprašal. Enako je trdil tudi glede oblačil: ker so ljudje pozabili na njihov prvotni namen, so postala dobrina, po kateri pretirano hrepenijo, toda Sokratu je preprost plašč popolnoma dovolj, da ga varuje pred mrazom. »Se ti torej ne zdi, da jaz, ki kar naprej urim svoje telo v prenašanju vsega mogočega, vse laže prenašam kot ti, ki temu ne posvečaš pozornosti?« je vprašal Antifonta in končal: »Videti je, Antifont, da ti sreča pomeni razkošje in prestiž; jaz pa sem mnenja, da je nič potrebovati božansko, potrebovati prav malo pa največji približek božanskemu.«

Izrael je ponoči potrdil dogovor o prekinitvi ognja v Gazi, ki bo začel veljati jutri. V agenciji Združenih narodov za pomoč palestinskim beguncem so pozdravili sporazum in strani pozvali k njegovi uveljavitvi. Ob tem izražajo pripravljenost pomagati v mednarodnih prizadevanjih za zagotovitev pomoči razdejani enklavi. Kot je še dejal vodja agencije Philippe Lazzarini, so pripravljeni pomagati tudi pri vnovični vzpostavitvi izobraževanja v Gazi in zagotavljanju primarnega zdravstva. Drugi poudarki oddaje: - Delodajalci le za uskladitev minimalne plače z inflacijo za 1,9 odstotka, sindikati za 3,5-odsotno zvišanje - Videti spregledano je slogan Chemnitza, ki poleg Goric nosi naziv evropske prestolnice kulture - Pred rokometaši druga tekma na svetovnem prvenstvu; nasprotniki prihajajo z Zelenortskih otokov

Visoko v Alpah se dogaja nekaj, kar je še nedolgo nazaj veljalo za nepredstavljivo. Ledeniki, stoletja stabilni in mogočni, se talijo s hitrostjo, ki presega vse, kar smo videli doslej. Po ocenah znanstvenikov naj bi do konca stoletja izginilo več kot 90 % alpskih ledenikov – samo letos so švicarski izgubili kar 2,5 % svoje prostornine. Pred stoletjem je bilo na območju Švice še 4.000 ledenikov, danes jih ostaja le še četrtina. Slovenija premore dva mikro ledenika, Triglavskega in ledenik pod Skuto, ki sta zaradi toplih talilnih sezon tik pred izginotjem. Taljenje prinaša številne posledice: motnje v oskrbi s pitno vodo, večjo ranljivost za naravne nesreče in naraščajočo nevarnost za obiskovalce gora.Sogovorniki:mag. Miha Pavšek, višji strokovnoraziskovalni asistent, ZRC SAZU Geografski inštitut Antona Melikadr. Jure Tičar, znanstveni sodelavec, ZRC SAZU Geografski inštitut Antona Melikadr. Renato Roberto Colucci, raziskovalec, italijanski Nacionalni svet za raziskave, Inštiut za polarne znanosti

Vlada po več mesecih spregleda in zaradi omrežnin prisluhnila gospodarstvu in opoziciji, ali premier in ministri sploh vedo, kaj sprejemajo?Politični komentator Videtič o rekordnem padcu podore vladi in Gibanju Svoboda.Operaterji številki 112 stavkajo že 268 dni. Zaradi odnosa vlade bodo stavko še zaostrili.Janša z dražbo začel zbirati sredstva, da povre sodne stroške tožilki in sodnikom, ki so po njegovih besedah krivo sodili.Vreme: Ponoči se bo razjasnilo, v notranjosti bo nastala megla. Zjutraj bo marsikje slana.

Ameriške predsedniške volitve so pred vrati, njihov izid pa ne bo pomembno vplival le na tamkajšnjo notranjo politiko, ampak tudi na položaje na svetovni geopolitični šahovnici. Zato se porajajo vprašanja, kako bi zmaga Donalda Trumpa oziroma Kamale Harris vplivala na bližnjevzhodno krizo, na vojno v Ukrajini, pa tudi na stopnjevanje napetosti v okolici Tajvana. Oziroma, drugače, vprašati se je treba, koga si voditelji Rusije, Kitajske, Izraela, Irana in še katere druge države želijo po volitvah videti v Beli hiši. Odgovor iščemo v torkovem Studiu ob 17.00 na Prvem. Gostje: Miha Lampreht, nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz Rusije; dr. Primož Šterbenc, politolog, Fakulteta za management Univerze na Primorskem; dr. Maja Veselič, sinologinja, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.

Izid predsedniških volitev v Združenih državah ne bo pomembno vplival le na ameriško notranjo politiko, ampak tudi na položaj na svetovni geopolitični šahovniciV Združenih državah so predsedniške volitve pred vrati, njihov izid pa slej ko prej ne bo pomembno vplival le na ameriško notranjo politiko, ampak tudi na položaj na svetovni geopolitični šahovnici. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako bi zmaga Donalda Trumpa oziroma Kamale Harris utegnila vplivati na zapletanje in razpletanje ključnih, strateško najpomembnejših kriznih žarišč našega časa – od vojne v Ukrajini prek konflikta na Bližnjem vzhodu do rastočih napetosti okoli Tajvana. V tem kontekstu nas je prvenstveno zanimalo, kaj voditelji Rusije, Kitajske, Izraela, Irana pa še kakšne države pravzaprav pričakujejo od obeh kandidatov? Koga si, drugače rečeno, po volitvah bolj želijo videti v Beli hiši in, jasno, zakaj? – Odgovore so nam pomagali iskati naš nekdanji dopisnik iz Moskve, Miha Lampreht, pa politolog, predavatelj na Fakulteti za menedžment Univerze na Primorskem, dr. Primož Šterbenc, ter sinologinja, predavateljica na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Maja Veselič.   foto: uradna vladna portreta Kamale Harris in Donalda Trumpa (Wikipedija, javna last)

Z nami sta bila prof. dr. Igor Lukšič in politični analitik Miran Videtič. Spregovorila sta o vladi, njenem razpadanju po obrokih, o nastopu premiera pred Generalno skupščino, o sestavljanju novega plačnega sistema in o sladkih obljubah, ki ostajajo le na papirju.

Drugi poudarki iz oddaje: -Waldorfska šola Maribor praznuje 20. obletnico - Danes je svetovni dan varstva živali; obiskali smo inštruktorico za šolanje psov - Bili smo tudi na gradu Mokrice, kjer poteka prvo svetovno prvenstvo v 3D-lokostrelstvu pri nas

Izraelska vojska in libanonsko gibanje Hezbolah poročata o spopadih na jugu Libanona. Tamkajšnje oblasti so sporočile, da je bilo v državi v minulih dveh tednih ubitih več kot tisoč ljudi, približno milijon jih je razseljenih. Izraelska vojska je sporočila, da je bilo na jugu Libanona ubitih osem njenih pripadnikov. Hezbolah je sporočil, da je proti Izraelu izstrelil več kot 100 raket. Po navedbah judovske države jih je večina padla na odprta območja v zahodni Galileji.

Videti je, kot da se vedno bolj sovražimo. Bližajoče se volitve, svetovna pandemija ali katera druga kriza to samo še pospešijo. Želim si, da bi lahko rekel, da smo kristjani pri tem izjema. Pa nismo. Tudi številni kristjani so na žalost postali žrtev zapovedi “Vpij glasneje in izrazi katero koli (neinformirano) mnenje, ki ti pade na misel.” Zapisi na družbenih omrežjih in komentarji pod objavljenimi novicami so videti kot neskončno žebranje sumničenja, ki je gorivo za bes, ta pa je gonilna sila sovraštva in delitev. Zakaj nas je večina vsaj malo ali pa veliko bolj jezna, kot je bila? Zakaj je bes nova pandemija? Obstaja kar nekaj razlogov za to. Na spletu smo veliko agresivnejši kot pri osebnih stikih. Ljudje na spletu zapišejo stvari, ki jih sicer v resničnem življenju ne bi izrekli. Razloga za to sta preprosta: anonimnost in distanca. Z uporabo spletnih psevdonimov prikrijemo svojo identiteto in s tem tudi svojo človeškost. Dejstvo, da osebe, na katere zapis ali objavo se odzivamo, pri tem ne moremo gledati v oči, našo agresivnost samo poveča. Ker nas splet dehumanizira, je na njem tudi laže grdo ravnati z drugimi. Žalostno je, da sovraštvo prinese več klikov kot ljubezen. Veliko pred lažnimi novicami današnjega časa so uredniki spoznali, da se slabe novice prodajajo bolje kot dobre. In družbena omrežja so kot steroid za to nagnjenost. Algoritmi na Facebooku, Googlu in drugih družbenih omrežjih načrtno dajejo prednost ogorčenju, saj se to širi veliko hitreje kot nekaj, kar ga ne povzroča. Bes je način, da te ljudje slišijo, tudi če nimaš česa povedati. Okoli nas se dogaja še en paradoks: po zaslugi tehnologije nikoli prej nismo bili tako povezani kot danes, a prav tako se nikoli prej nismo počutili tako osamljenih. Čeprav to ne drži vedno, se bodo nekateri ljudje zadovoljili s kakršno koli pozornostjo, ki jo lahko dobijo. Ko se počutiš kot nihče, ti nekaj klikov, všečkov ali komentarjev lahko da občutek, da si nekdo. Včasih se sprašujem, ali ljudje, ki na spletu puščajo za seboj besne tirade, niso le osamljeni in upajo, da jih bo nekdo opazil. In potem je tukaj še nenehno bombardiranje z novicami o množičnem streljanju, nesrečah, naravnih katastrofah in spopadih, v katerih umirajo nedolžni ljudje. Zasipa nas z informacijami, ki jih le stežka predelamo, kaj šele, da bi glede njih ukrepali. Zato zlahka postanemo cinični. Več vemo, bolj cinični postajamo. In bolj cinični postajamo, bolj negativni so naši odzivi. Kaj lahko torej storimo? Prihodnost je lahko temačna ali pa tudi drugačna. Osebno se zavzemam za to, da bi bila drugačna. Boljša. Zato želim z vami podeliti štiri vprašanja, ki si jih lahko zastavite preden kaj objavite, napišete ali odpošljete e-pošto ali sms. 1. Kaj je moja resnična spodbuda: želim pomagati, prizadeti ali samo biti opažen? 2. Bo bralcem mojega zapisa ali gledalcem moje objave zaradi tega bolje ali slabše? 3. Bom s tem iz ljudi izvabil najslabše ali najboljše, kar je v njih? 4. Če bi osebo, ki ji je namenjen moj zapis, lahko gledal v oči, ali bi izrekel enake besede, na enak način? Povedano drugače: Če ne koristi, ne zdravi in ne prinese nič dobrega, ne povejmo ali ne objavimo. Ali pa z besedami iz Svetega pisma: “Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred.” (Efežanom 4,29.31) Bodimo glas ljubezni, upanja in razuma (dejstev); s sovraštvom zastrupljena družba namreč potrebuje alternativo, ne svojega odmeva.

"Pri srcu mi je bilo lepo, ker sem videl, da tudi ona enkrat za spremembo uživa ob nas, ne pa samo otroci," je po celodnevnem družinskem kopanju v bazenskem kompleksu povedal sogovornik, ki z mamo in bratom že dolgo živi v pomanjkanju. Mama, ki je bila zaradi posebnosti v razvoju mlajšega sina že kmalu po njegovem rojstvu prisiljena pustiti službo in po ločitvi z njima živi sama, se zadnjih nekaj let bori še z rakom. Vsak strošek je preračunan do zadnjega centa, celo osnovno hrano hvaležno dobivajo iz donacij. "Mi za denar, ki bi ga porabili za en dan na kopališču, živimo dva tedna." Zato so bili neizmerno hvaležni za podarjene vstopnice iz akcije Čarobno poletje Zveze Anita Ogulin in ZPM, ki je namenjena prav temu, da bi čim več otrok lahko skupaj s starši odšlo na izlet za vsaj en počitniški dan.

Do Pogačarjevega tretjega Toura le še slabih 34 kilometrov vožnje na čas.Na območju Kokre odpravljanje posledic ujme in prepoved gibanja, promet v Logarski dolini delno omogočen, pot na Okrešelj zaprta.Janša na taboru SDS pred več kot deset tisoč zbranimi: V interesu celotne Slovenije je, da je ta žalostni svobodni mandat čim krajši!Politični komentator Videtič o razmerah v koaliciji, opoziciji in dogajanju na evropskem parketu.Nejc Krevs o novi nevarnosti eskalacije konflikta na širšem Bližnjem vzhodu.Papež: Samo, če se bomo naučili počivati, bomo lahko imeli sočutje!Zakonski jubilanti poromali k Mariji pomagaj, blagoslovil jih je škof Šuštar.Študentje leto dni po uničujočih poplavah na pomoč v Ljubno ob Savinji.Prvi mož dirke po Sloveniji Bogdan Fink navdušen nad navidezno lahkotnostjo dosežkov kolesarskega asa Tadeja Pogačarja.VREME: Popoldne večinoma sončno in spet topleje. Jutri delno jasno, popoldne bodo plohe in nevihte.

Gasilcem uspelo požar na Krasu spraviti pod nadzor, na delu bodo tudi ponoči in jutri.Zaradi izpada informacijskih sistemov težave v podjetjih in drugih ustanovah po vsej Evropi.Politični komentator Videtič o razmerah v koaliciji, opoziciji in dogajanju na evropskem parketu.ŠPORT: Tadej Pogačar po lovu na ubežnike slavil še eno etapno zmago.VREME: Ponoči bodo padavine z nevihtami postopno zajele večji del države, Agencija za okolje izdala oranžno opozorilo.

Med bogastvom ene angleških plemiških družin ...Iz knjige Zgodbe za veselje do življenja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

V tokratni oddaji sta bila z nami dr. Dejan Verčič in Miran Videtič, govorili pa smo o aktualnem političnem dogajanju, o zmagovalcih in poražencih, o stavkovnih aktivnostih in pogajalskih sposobnostih, o komuniciranju in zavajanju.

V tokratni oddaji sta bila z nami dr. Dejan Verčič in Miran Videtič, govorili pa smo o aktualnem političnem dogajanju, o zmagovalcih in poražencih, o stavkovnih aktivnostih in pogajalskih sposobnostih, o komuniciranju in zavajanju.

V epizodi 144 je bil moj gost Alen Kobilica, maneken, podjetnik in ustanovitelj centra Vidim cilj. Je tudi paratriatlonec in predvsem zelo ponosen očka in mož. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Energija mirnosti in otroštvo Ali nas otroštvo in okolica definirata? Alkoholizem v družini in odnos z očetom Tehnologija, prisotnost in potapljanje na dah Paratriatlon Prepoved alkohola in cigaret Manekenska kariera Svet mode in vizualnost Umetna inteligenca, šolski sistem in vrednote Pomoč umetne inteligence za slepe Tumor, benigna zadeva in izguba vida Soočanje z izgubo vida Ne igraj vloge žrtve, bodi inspiracija Vzgoja otroka in kdaj postati očka? Kako si ustvarimo vtis brez vida? Ustanovitev centra za otroke z razvojnimi specifikami Alenova podjetniška pot Indy&Pippa

Ekolog in pisatelj Boris Kolar piše odlične kratke zgodbe in romane. Njegovi romani se praviloma uvrstijo vsaj v širši izbor za kresnika, še pogosteje pa v ožjega. To mu je uspelo tudi z najnovejšim romanom O vinu, kozah in drugih prevarah. Roman, objavljen pri založbi Goga, se odlikuje s samosvojo pripovedjo. Videti je, da je prav pripoved glavna junakinja romana, saj pripovedovalec pripoveduje zgodbo s širokim epskim zamahom, bogatim jezikom, kot niz dogodkov v odmaknjenem času 13. stoletja (ter sodobnosti). Junakov je kar nekaj, zaplet pa je nekoliko čarovniški: na smrt obsojena domnevna čarovnica se sodniku, škofu maščuje tako, da s kletvijo spremeni njegovo oboževano vino v kozjo scalino. V literaturi je skoraj vse možno, to Kolar ve in to je v polni meri izkoristi. Več o romanu pove v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Drugi poudarki oddaje: - Občina Loška dolina mora zaradi skromnih zajetij znova obuditi vodovodno zajetje Obrh - V ljubljanskem Miklošičevem parku poteka deratizacija - Ob 1500-letnici mesta končana obnova Marijine rotunde, najstarejšega sakralnega objekta v Kopru. - V Križevcih ta konec tedna festival prleške gibanice

Ko v teh dneh stopimo v razstavne prostore Mednarodnega grafičnega likovnega centra, naletimo na dela Zmaga Jeraja (1937–2015), a jih v poltemi skoraj težko razločimo, počakati moramo, da jih oplazi snop svetlobe. Dramatično in gledališko postavitev podpisuje Toni Soprano Meneglejte, kustos razstave Gregor Dražil pa poudarja, da so želeli vzpostaviti novo dojemanje Jerajevih del in se hkrati približati njegovemu razumevanju lastne umetnosti. Izbrali so slike, fotografije in grafike iz konca šestdesetih in sedemdesetih let, ko se je umetnik ukvarjal z odnosom med notranjim in zunanjim prostorom, v delih pa se prepletajo nelagodje, pričakovanje, neznano in skrivnostno. Naslov in koncept razstave "Z visokim korakom prestopim okensko polico" izhajata iz dela poljskega pisatelja Bruna Schulza, ki ga je Jeraj občudoval. Zakaj tak fokus in drzna postavitev sta dve od tem pogovora s kustosom Gregorjem Dražilom o leta 1937 rojenem ekspresivnem figuraliku, prejemniku Prešernove nagrade za življenjsko delo, ki je sicer v svoji obsežni produkciji raziskal osrednje fenomene in gibanja povojnega slikarstva. Foto: Zmago Jeraj, brez naslova, 1969; vir: spletna stran MGLC

»Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno«, so besede iz znamenite knjige Mali princ. Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno opominja na moč čustev pri oblikovanju empatije.

Videtič o premieru Golobu, ki ga bolj kot vodenje države zanimajo všečki na družbenih omrežjih.Slovenija ne letni ravni beležila 3 odstotno inflacijo, v območju evra je bila 2,4 odstotna.Von der Laynova na prvem soočenju ni izključila možnosti sodelovanja z zavezniki Giorgie Meloni.Rupel za Radio Ognjišče: Vojna v Ukrajini je samo ena izmed preizkušenj za Evropsko unijo.Hamas naj bi pripravljal odgovor na predlog prekinitve ognja.Na predvečer mednarodnega praznika dela bodo po gričih zagoreli kresovi.V NSi zahtevajo nujno sejo komisije za človekove pravice zaradi poskusa omejitve medijske svobode govora.Vreme: Danes še jasno,s temperaturami do 26 stopinj Celzija, jutri spet plohe in nevihte.Primc napovedal kampanjo s katero izražajo odločno nasprotovanje dvema referendumoma.Generalna skupščina združenih narodov bo o resoluciji o genocidu v Srebrenici glasovala šele sredi maja.ŠPORT: V prvem polfinalu lige prvakov se bosta drevi merila münchenski Bayern in madridski Real.

Mladi zdravniki opozarjajo, da so pravice določenih delavcev močno okrnjene.Videtič o premieru, ki ga bolj kot vodenje države zanimajo všečki na družbenih omrežjih.Inflacija aprila upadla na tri odstotke, a še vedno ostaja nad povprečjem evroobmočja.V Evropi in tudi Sloveniji praznično ob 20. obletnici največje širitve Evropske unije.Slovenski hokejisti do pričakovanih treh točk proti Romuniji; jutri jih čakajo Italijani.Vreme: Jutri bo oblačno, popoldne krajevne plohe na jugozahodu, zvečer tudi drugod.

Piše Muanis Sinanović, bere Ivan Lotrič. Denis Poniž nas v desetih esejih zbirke Videnja in vedenja vodi po različnih temah, ki večinoma služijo kot splošna izhodišča za zavito popotovanje po spominih in sodbah subjekta slovenskega dvajsetega stoletja. Tako stanje je tudi v skladu z uvodnim esejem, ki predstavi sámo vizijo te literarne vrste, zaznamovano s subjektivnim značajem podajanja vednosti, zapečatenim s karizmo pišočega. V svoji razpršeni formi, ki se vedno znova vrača na izhodišče, je pisec bolj ali manj učinkovit. Ko piše o gledališču, poeziji, mačkah in drugem, se vsakič znova vrača k antikomunistični drži in razmišljanju, kako je na njegovo doživetje teh predmetov vplival prejšnji režim. Vendar pa večinoma precej lucidno premišljuje tudi o prenosu in spremembah oblasti iz prejšnje ureditve v današnjo. Pri tem je dragocen osebni pričevalec slovenskega kulturnega življenja skozi čas, s svojim neustrašnim podajanjem konkretnih primerov tako iz preteklosti kot iz sodobnosti pa prebija opno tihega dogovora o molku. A čeprav na koncu poudarja, da ga ne tare zagrenjenost, včasih zapade v digresije in obča mesta. V eseju Rodno mesto, ki je poskus nadgradnje spletnega besedila Rekviem za Ljubljano, se znova prepušča neokusnemu šovinizmu. Čeprav si v primerjavi z izvornim besedilom želi nekatere nastavke ponekod ublažiti, zaradi neodločnosti in ponosnega vztrajanja, zapada v protislovja. Stisko zaradi sprememb v mestu želi avtor kompenzirati z uvrščanjem Ljubljane med srednjeevropske metropole, medtem ko naj bi bila druga mesta nekdanje skupne države bolj divja, vajena otomanskih navad. Dejstvo pa je, da je bila otomanska civilizacija urbana in da imajo mnoga južnoslovanska mesta bogatejšo zgodovino urejenega urbanega življenja kot Ljubljana. Vendar pa ravno zaradi omenjenih protislovij tekst ni tako izenačen, avtor niha med idealiziranjem in resigniranim samopodcenjevanjem. Njegove kritike mestnih politik so same po sebi sicer utemeljene in doživete in jih kljub hipertrofiranim šovinističnim elementom nikakor ne gre ignorirati. Podobno obče mesto se mu prikrade denimo v eseju o živalih, ko zatrdi, da s hrano neživalskega izvora ne bi mogli nahraniti svetovnega prebivalstva. Hiter premislek nam razkrije, da prav s tako hrano nahranimo neprimerno več živali, kot je ljudi, samo zato, da bi pojedli živali, tako da klišejska ocena ne zdrži. Kljub takim občim mestom in prehitrim sodbam pa eseje preveva žlahten antimodernizem, ki ne zapada v fanatizem in predvsem na področju umetnosti lovi ravnotežje med tokovi preteklosti, modernosti in postmodernosti. Videti je, da sta iskrenost in pokončnost zaradi zgodovinskih in geografskih okoliščin še izdatno nezaželeni, to pa nosi tudi dodatno težo in pušča sledi na posamezniku, ki se kažejo v simptomatičnih zdrsih. Ravno nasprotniki teh lastnosti pa nanje prežijo, da bi povratno očrnili tistega, ki se trudi govoriti resnico, tako da v javni razpravi padamo v začaran krog digresije. Vse to je pri branju Poniževih esejev treba vzeti v zakup in za njimi videti avtorja, ki ni, kot je modno govoriti, mrtev, temveč na plečih nosi neko zgodovino. Kljub posameznim pomanjkljivostim je knjigo Denisa Poniža Videnja in vedenja vredno priporočati kot svojstven tekstovni kompendij vednosti in predvsem življenjskih izkušenj, nabranih v nezgrešljivo slovenskem kulturnem, pisateljskem, izobraževalnem in umetniškem okolju. Eseji pa kljub svoji večinoma prijetni zgovornosti včasih najglasneje govorijo skozi tisto, kar ni izrečeno, kar je v lovu za resnico hitro prestopljeno.

Politični komentator Videtič o povolilnem dogajanju v SD in slabem delovanju vlade.Obramboslovka Juvan: vprašanje je, ali si Izrael s povračilnimi ukrepi zoper Iran sploh želi stopnjevanja napetosti.Nov napad v Sydneyu: V cerkvi med mašo ranjeni škof, duhovnik in nekaj vernikov.Vreme: Pred nami je izrazita ohladitev, ponekod bo tudi snežilo.

Izraelska vojska v odgovoru na nedavni Hamasov teroristični napad nadaljuje obstreljevanje območja Gaze in se pripravlja na kopensko ofenzivo. Domove je zapustilo več kot milijon Palestincev. Ob humanitarni katastrofi v Gazi se stopnjujejo tudi sovražnosti ob izraelsko-libanonski meji. V mednarodni skupnosti se vrstijo pozivi k umiritvi razmer, toda za zdaj zaman. Več o aktualnem konfliktu na Bližnjem vzhodu v današnjem Studiu ob 17-ih.

Kaj pomeni, da zaradi dreves ne vidiš gozda? Pomagajte nam razvozlati pomen tega frazema.

Mladi Norvežan Mathias Braathen je lani skakalne smuči postavil v kot in postal profesionalni snemalec zračnih posnetkov. Je eden od trojice, zaslužen, da so z letošnjega Svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju v Planici šli v svet ne le čudoviti posnetki doline pod Poncami, ampak tudi dih jemajoči posnetki smučarskih skokov posnetih s pomočjo dronov, ki so letali vsega nekaj metrov za skakalci. Za dober posnetek namreč ni dovolj, da si vrhunsko izurjen upravljalec drona, ampak moraš smučarske skoke poznati do zadnje malenkosti, poznati zakonitosti vetra, imeti uigrano ekipo in kar je najbolj pomembno, da ti nekdanji kolegi zaupajo.

Pred letom dni je ruski predsednik Vladimir Putin ukazal vojaški napad na Ukrajino. Napad je utemeljil s tem, da Ukrajina izvaja genocid na rusko govorečem vzhodu države. S tem je sprožil najhujši konflikt v Evropi po drugi svetovni vojni. Ob obletnici vojne se je generalna skupščina Združenih narodov sešla na izrednem zasedanju in sprejela resolucijo, ki med drugim zahteva sklenitev pravičnega in trajnega miru v Ukrajini. Druge teme oddaje: - Začenjajo se pogajanja o reformi plačnega sistema v javnem sektorju; sodeč po odzivih sindikatov na predstavljeno reformo se obetajo zahtevni pogovori - Stroka; samo zakon o infrastrukturi za alternativna goriva ne bo povzročil razmaha električnih vozil; izboljšati je treba uporabniško izkušnjo - Razočaranje slovenskih skakalk na prvi tekmi nordijskega svetovnega prvenstva; danes v Planici v boj za odličja kombinatorke in smučarski tekači

V Petkovi centrifugi Tatjane Pirc imajo glavno vlogo mavrični ljudje, javni RTV in zdrava pamet, pridružili sta se tudi blaginja in draginja, za posladek pa upravičenci dobite digitalne bonbone.