POPULARITY
Golobovo počitnikovanje presojala KPK, obstaja sum nasprotja interesov.Vlada prepričana, da je v treh letih storila veliko, komentator Videtič ne vidi nobenega uspeha, ki bi bil v dobro državljanov.Poslanci kot primernega za nadaljnjo obravnavo ocenili zakon o samomoru s pomočjo; katere pasti prinaša?Ministrstvo za obrambo skupaj s predsednico države z ločeno slovesnostjo v Kočevskem rogu. Zgodovinarji: Gre za dodatno razdvajanje!V Gazi kaos ob odprtju centra za razdeljevanje pomoči, papež Leon 14. ponovil pozive k miru.Zelenski v Berlinu s kanclerjem Merzem tudi o nadaljevanju mirovnih pogajanj med Rusijo in Ukrajino.Na Škofljici po napadu medveda iščejo dodatne rešitve za zaščito občanov.Šport: Košarkarji Cedevite Olimpije so prvi finalisti državnega prvenstva.Vreme: Zvečer možne plohe, jutri bolj suho, vsak dan nekoliko topleje.
Kljub nekaterim poskusom pogajanj o končanju vojne v Ukrajini ali vsaj prekinitvi ognja ni videti, da bi bila Kijev in Moskva kaj bliže takšnemu scenariju. Nekdanji poveljnik ukrajinskih sil Valerij Zalužni meni, da ni realno upati na vrnitev mej z Rusijo iz leta 1991 ali 2022. Druge teme: - Ameriški predsednik Trump predlaga 50-odstotne carine na uvoz iz Evropske unije; veljati bi začele čez 9 dni. - Poslanci podprli začetek postopka za vpis pravice do uporabe gotovine v ustavo. - Borštnikov prstan bo letos dobila igralka Nataša Barbara Gračner.
Drugi poudarki iz oddaje: -Kaj čaka uporabnike aplikacije EasyPark, potem ko so jim brez njihove vednosti samodejno odtegovali plačilo parkirnine - Skoraj dve leti po začetku delovanja večgeneracijskega centra Brežice ostaja nezasedena polovica stanovanjskih enot, namenjenih starejšim - Na čezmejnem območju Benečije in doline Soče želijo bolje izkoristiti možnosti kolesarjenja, toda legalnih poti je za zdaj malo
Kratki spis O prostem času, katerega avtor je stoiški filozof Seneka iz 1. stol., je nastal kot odziv na kritiko njegovega prijatelja Serena, da Seneka z umikom v zasebnost izdaja svojo filozofsko šolo: stoiki namreč niso nasprotovali dejavni udeležbi v javnem življenju, ki so ga pragmatično naravnani Rimljani tako zelo cenili. Politika, vojska in pravo so bili tako tri vodilna področja, kjer naj bi si ambiciozen Rimljan ustvaril svojo kariero, medtem ko je umik iz politike v zasebnost pogosto obveljal za najhujšo kazen, ki lahko doleti zavednega Rimljana v službi svojemu narodu. Seneka v tem delu prijatelju dokazuje, da ostaja zvest stoiški šoli in njenim utemeljiteljem, vendar na drugačni, globlji ravni. Priznava sicer, da bi bilo treba od vsakega posameznika do neke mere zahtevati, naj s svojim delom koristi tudi drugim ljudem, vendar po drugi strani trdi, da mora človek najprej poskrbeti zase. Kakor nekdo, ki se poslabša, škodi ljudem okoli sebe, »tako tudi vsakdo, ki deluje v lastno dobro, koristi drugim prav s tem, da se oblikuje v bitje, od katerega bodo imeli korist,« zapiše filozof. Ker spremembe delujejo od znotraj navzven in je vsak posameznik v prvi vrsti odgovoren zase, bi moral gojiti svoje intimno, duhovno življenje, šele nato pa se ukvarjati z zunanjim svetom. Če bomo poskrbeli za svoje duševno zdravje, krepili svoje vrline in ob pomoči filozofije iskali pravo modrost, ne bomo zgolj sami boljši, je prepričan Seneka, ampak bomo s tem bistveno pripomogli k širši družbeni blaginji. Modrega človeka pri odločitvi za umik v meditativno življenje zato vodi »védenje, da bo tudi tedaj počel stvari, ki bodo koristile prihodnjim rodovom«. Tej misli sta na primer sledila vélika stoiška učitelja Zenon in Hrizip, ki sta po njegovem mnenju s takim načinom življenja »storila večja dejanja, kakor če bi vodila vojske, opravljala visoke državne službe ali postavljala zakone«. Ti in podobni duhovni vodje so namreč odkrili, »kako lahko njihov pokoj ljudem prinese več koristi kakor vse prizadevno tekanje drugih ljudi po opravkih in ves znoj, ki ga ti pri tem prelijejo. Videti je torej, da niso bili nič manj dejavni, čeprav niso igrali nobene vloge v političnem življenju.« Naj tudi nas ta misel v moderni družbi, kjer se včasih pretirano poudarja družbeno in politično angažiranost, večkrat spomni, da ima življenje v zasebnosti, stran od žarometov javnosti, svojo vrednost in je temeljnega pomena pri doseganju osebnega zadovoljstva in notranjega miru.
Oddajo namenjamo Nini Rajić Kranjac, gledališki režiserki in letošnji prejemnici nagrade Prešernovega sklada. Nina Rajić Kranjac ustvarja predstave tako v institucionalnih gledališčih kot na neodvisni sceni, s svojo samosvojo poetiko, premišljeno režijo, poglobljenim delom in širokim poljem zanimanja pa vedno znova prepriča številne gledališke komisije, kritike in občinstvo - doma in tudi po svetu. Umetnica je na svoj talent opozorila že v času študija z uprizoritvijo dela tisočdevetsoenainosemdeset (1981) Simone Semenič in z magistrsko uprizoritvijo Zborovanje ptic. Njena uprizoritev Mrakijada je prejemnica Šeligove nagrade na Tednu slovenske drame, Angeli v Ameriki so prejeli Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev, njena predstava Solo pa je prejela grand prix Mire Trailović za najboljši uprizoritev na festivalu Bitef. V utemeljitvi za nagrado Prešernovega sklada je komisija izpostavila tri njena dela: Zaprto študijo Ivana Viripajeva, Mrakijado po dramah Ivana Mraka in Angeli v Ameriki Tonyja Kushnerja. Z Nino Rajić Kranjac se je pogovarjala Ana Lorger.
Videti je, kot da iz ZDA ni več novice, ki ne bi bila tako ali drugače povezana s predsednikom, Donaldom Trumpom. Že prvi mandat je dajal vtis prenasičenosti, a bil je naravnost neznaten, če ga primerjamo zgolj s prvim mesecem drugega mandata.
Sokrat, eden najpomembnejših antičnih filozofov, je vselej poudarjal pomen skromnega življenja. Verjel je namreč, da je obvladovanje svojih telesnih in duševnih potreb ključno za dobro in srečno življenje, tisti pa, ki tega ne zmorejo in postanejo sužnji strastem, po njegovem mnenju nujno telesno in duševno propadejo. Menil je, da razuzdanec »najbolj škodi prav sebi; največja škoda namreč ni le to, da zapravi svojo posest, ampak da pogubi tudi svoje telo in duha,« zatrjuje v premišljevanjih, ki jih je po Sokratovi smrti v Spominih zapisal njegov učenec Ksenofont. Ta je med drugim zapisal tudi pogovor med filozofom in sodobnikom Antifontom, ki je nekoč pristopil k Sokratu in se pritožil, da ne razume, kako je lahko zadovoljen s svojim skromnim načinom življenja. »Ješ in piješ najslabšo hrano in pijačo, ovijaš se v reven plašč, ki ga nosiš pozimi in poleti, ne nosiš ne čevljev ne hitona. Ne sprejemaš denarja, ki prinaša radost in imetniku omogoča svobodnejše in lepše življenje,« mu je očital in sklenil, da mora biti njegovo življenje res nesrečno. Toda Sokrat mu je v pogovoru dokazal ravno nasprotno in poudaril, kako malo pravzaprav človek potrebuje za dobro in srečno življenje. Glede zadnjega je tako odvrnil, da morajo ljudje za denar delati in so torej sužnji dela, ker pa sam za pouk ne zahteva plačila, se lahko kadar koli odloči, da nekomu ne bo posvečal časa in ga poučeval, če ni pri volji. Torej je veliko svobodnejši od Antifonta in tako tudi srečnejši, saj ni odvisen od pehanja za dobičkom. Podobno ga je poučil glede hrane in pijače: »Gre tebi tvoj živež bolj v slast kot meni moj?« ga je vprašal in mu tako poskušal namigniti, da vrsta hrane nima prav nič opraviti z našo željo po njej – lakoto namreč vsi občutimo enako, torej bi za potešitev zadoščala tudi čisto preprosta hrana. Sreče ni mogoče najti v veliki količini dragih, ekstravagantnih jedi, saj nam bogatejša hrana ne daje večjega občutka sitosti – taka miselnost nas kvečjemu naredi odvisne od nepotrebnih materialnih dobrin. »Mar ne veš, da je človeku treba manj hrane, če z užitkom jé, in da manj hrepeni po pijači, če z užitkom pije?« ga je vprašal. Enako je trdil tudi glede oblačil: ker so ljudje pozabili na njihov prvotni namen, so postala dobrina, po kateri pretirano hrepenijo, toda Sokratu je preprost plašč popolnoma dovolj, da ga varuje pred mrazom. »Se ti torej ne zdi, da jaz, ki kar naprej urim svoje telo v prenašanju vsega mogočega, vse laže prenašam kot ti, ki temu ne posvečaš pozornosti?« je vprašal Antifonta in končal: »Videti je, Antifont, da ti sreča pomeni razkošje in prestiž; jaz pa sem mnenja, da je nič potrebovati božansko, potrebovati prav malo pa največji približek božanskemu.«
Izrael je ponoči potrdil dogovor o prekinitvi ognja v Gazi, ki bo začel veljati jutri. V agenciji Združenih narodov za pomoč palestinskim beguncem so pozdravili sporazum in strani pozvali k njegovi uveljavitvi. Ob tem izražajo pripravljenost pomagati v mednarodnih prizadevanjih za zagotovitev pomoči razdejani enklavi. Kot je še dejal vodja agencije Philippe Lazzarini, so pripravljeni pomagati tudi pri vnovični vzpostavitvi izobraževanja v Gazi in zagotavljanju primarnega zdravstva. Drugi poudarki oddaje: - Delodajalci le za uskladitev minimalne plače z inflacijo za 1,9 odstotka, sindikati za 3,5-odsotno zvišanje - Videti spregledano je slogan Chemnitza, ki poleg Goric nosi naziv evropske prestolnice kulture - Pred rokometaši druga tekma na svetovnem prvenstvu; nasprotniki prihajajo z Zelenortskih otokov
Visoko v Alpah se dogaja nekaj, kar je še nedolgo nazaj veljalo za nepredstavljivo. Ledeniki, stoletja stabilni in mogočni, se talijo s hitrostjo, ki presega vse, kar smo videli doslej. Po ocenah znanstvenikov naj bi do konca stoletja izginilo več kot 90 % alpskih ledenikov – samo letos so švicarski izgubili kar 2,5 % svoje prostornine. Pred stoletjem je bilo na območju Švice še 4.000 ledenikov, danes jih ostaja le še četrtina. Slovenija premore dva mikro ledenika, Triglavskega in ledenik pod Skuto, ki sta zaradi toplih talilnih sezon tik pred izginotjem. Taljenje prinaša številne posledice: motnje v oskrbi s pitno vodo, večjo ranljivost za naravne nesreče in naraščajočo nevarnost za obiskovalce gora.Sogovorniki:mag. Miha Pavšek, višji strokovnoraziskovalni asistent, ZRC SAZU Geografski inštitut Antona Melikadr. Jure Tičar, znanstveni sodelavec, ZRC SAZU Geografski inštitut Antona Melikadr. Renato Roberto Colucci, raziskovalec, italijanski Nacionalni svet za raziskave, Inštiut za polarne znanosti
Vlada po več mesecih spregleda in zaradi omrežnin prisluhnila gospodarstvu in opoziciji, ali premier in ministri sploh vedo, kaj sprejemajo?Politični komentator Videtič o rekordnem padcu podore vladi in Gibanju Svoboda.Operaterji številki 112 stavkajo že 268 dni. Zaradi odnosa vlade bodo stavko še zaostrili.Janša z dražbo začel zbirati sredstva, da povre sodne stroške tožilki in sodnikom, ki so po njegovih besedah krivo sodili.Vreme: Ponoči se bo razjasnilo, v notranjosti bo nastala megla. Zjutraj bo marsikje slana.
Ameriške predsedniške volitve so pred vrati, njihov izid pa ne bo pomembno vplival le na tamkajšnjo notranjo politiko, ampak tudi na položaje na svetovni geopolitični šahovnici. Zato se porajajo vprašanja, kako bi zmaga Donalda Trumpa oziroma Kamale Harris vplivala na bližnjevzhodno krizo, na vojno v Ukrajini, pa tudi na stopnjevanje napetosti v okolici Tajvana. Oziroma, drugače, vprašati se je treba, koga si voditelji Rusije, Kitajske, Izraela, Irana in še katere druge države želijo po volitvah videti v Beli hiši. Odgovor iščemo v torkovem Studiu ob 17.00 na Prvem. Gostje: Miha Lampreht, nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz Rusije; dr. Primož Šterbenc, politolog, Fakulteta za management Univerze na Primorskem; dr. Maja Veselič, sinologinja, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani.
Izid predsedniških volitev v Združenih državah ne bo pomembno vplival le na ameriško notranjo politiko, ampak tudi na položaj na svetovni geopolitični šahovniciV Združenih državah so predsedniške volitve pred vrati, njihov izid pa slej ko prej ne bo pomembno vplival le na ameriško notranjo politiko, ampak tudi na položaj na svetovni geopolitični šahovnici. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako bi zmaga Donalda Trumpa oziroma Kamale Harris utegnila vplivati na zapletanje in razpletanje ključnih, strateško najpomembnejših kriznih žarišč našega časa – od vojne v Ukrajini prek konflikta na Bližnjem vzhodu do rastočih napetosti okoli Tajvana. V tem kontekstu nas je prvenstveno zanimalo, kaj voditelji Rusije, Kitajske, Izraela, Irana pa še kakšne države pravzaprav pričakujejo od obeh kandidatov? Koga si, drugače rečeno, po volitvah bolj želijo videti v Beli hiši in, jasno, zakaj? – Odgovore so nam pomagali iskati naš nekdanji dopisnik iz Moskve, Miha Lampreht, pa politolog, predavatelj na Fakulteti za menedžment Univerze na Primorskem, dr. Primož Šterbenc, ter sinologinja, predavateljica na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Maja Veselič. foto: uradna vladna portreta Kamale Harris in Donalda Trumpa (Wikipedija, javna last)
Drugi poudarki iz oddaje: -Waldorfska šola Maribor praznuje 20. obletnico - Danes je svetovni dan varstva živali; obiskali smo inštruktorico za šolanje psov - Bili smo tudi na gradu Mokrice, kjer poteka prvo svetovno prvenstvo v 3D-lokostrelstvu pri nas
Izraelska vojska in libanonsko gibanje Hezbolah poročata o spopadih na jugu Libanona. Tamkajšnje oblasti so sporočile, da je bilo v državi v minulih dveh tednih ubitih več kot tisoč ljudi, približno milijon jih je razseljenih. Izraelska vojska je sporočila, da je bilo na jugu Libanona ubitih osem njenih pripadnikov. Hezbolah je sporočil, da je proti Izraelu izstrelil več kot 100 raket. Po navedbah judovske države jih je večina padla na odprta območja v zahodni Galileji.
Videti je, kot da se vedno bolj sovražimo. Bližajoče se volitve, svetovna pandemija ali katera druga kriza to samo še pospešijo. Želim si, da bi lahko rekel, da smo kristjani pri tem izjema. Pa nismo. Tudi številni kristjani so na žalost postali žrtev zapovedi “Vpij glasneje in izrazi katero koli (neinformirano) mnenje, ki ti pade na misel.” Zapisi na družbenih omrežjih in komentarji pod objavljenimi novicami so videti kot neskončno žebranje sumničenja, ki je gorivo za bes, ta pa je gonilna sila sovraštva in delitev. Zakaj nas je večina vsaj malo ali pa veliko bolj jezna, kot je bila? Zakaj je bes nova pandemija? Obstaja kar nekaj razlogov za to. Na spletu smo veliko agresivnejši kot pri osebnih stikih. Ljudje na spletu zapišejo stvari, ki jih sicer v resničnem življenju ne bi izrekli. Razloga za to sta preprosta: anonimnost in distanca. Z uporabo spletnih psevdonimov prikrijemo svojo identiteto in s tem tudi svojo človeškost. Dejstvo, da osebe, na katere zapis ali objavo se odzivamo, pri tem ne moremo gledati v oči, našo agresivnost samo poveča. Ker nas splet dehumanizira, je na njem tudi laže grdo ravnati z drugimi. Žalostno je, da sovraštvo prinese več klikov kot ljubezen. Veliko pred lažnimi novicami današnjega časa so uredniki spoznali, da se slabe novice prodajajo bolje kot dobre. In družbena omrežja so kot steroid za to nagnjenost. Algoritmi na Facebooku, Googlu in drugih družbenih omrežjih načrtno dajejo prednost ogorčenju, saj se to širi veliko hitreje kot nekaj, kar ga ne povzroča. Bes je način, da te ljudje slišijo, tudi če nimaš česa povedati. Okoli nas se dogaja še en paradoks: po zaslugi tehnologije nikoli prej nismo bili tako povezani kot danes, a prav tako se nikoli prej nismo počutili tako osamljenih. Čeprav to ne drži vedno, se bodo nekateri ljudje zadovoljili s kakršno koli pozornostjo, ki jo lahko dobijo. Ko se počutiš kot nihče, ti nekaj klikov, všečkov ali komentarjev lahko da občutek, da si nekdo. Včasih se sprašujem, ali ljudje, ki na spletu puščajo za seboj besne tirade, niso le osamljeni in upajo, da jih bo nekdo opazil. In potem je tukaj še nenehno bombardiranje z novicami o množičnem streljanju, nesrečah, naravnih katastrofah in spopadih, v katerih umirajo nedolžni ljudje. Zasipa nas z informacijami, ki jih le stežka predelamo, kaj šele, da bi glede njih ukrepali. Zato zlahka postanemo cinični. Več vemo, bolj cinični postajamo. In bolj cinični postajamo, bolj negativni so naši odzivi. Kaj lahko torej storimo? Prihodnost je lahko temačna ali pa tudi drugačna. Osebno se zavzemam za to, da bi bila drugačna. Boljša. Zato želim z vami podeliti štiri vprašanja, ki si jih lahko zastavite preden kaj objavite, napišete ali odpošljete e-pošto ali sms. 1. Kaj je moja resnična spodbuda: želim pomagati, prizadeti ali samo biti opažen? 2. Bo bralcem mojega zapisa ali gledalcem moje objave zaradi tega bolje ali slabše? 3. Bom s tem iz ljudi izvabil najslabše ali najboljše, kar je v njih? 4. Če bi osebo, ki ji je namenjen moj zapis, lahko gledal v oči, ali bi izrekel enake besede, na enak način? Povedano drugače: Če ne koristi, ne zdravi in ne prinese nič dobrega, ne povejmo ali ne objavimo. Ali pa z besedami iz Svetega pisma: “Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred.” (Efežanom 4,29.31) Bodimo glas ljubezni, upanja in razuma (dejstev); s sovraštvom zastrupljena družba namreč potrebuje alternativo, ne svojega odmeva.
"Pri srcu mi je bilo lepo, ker sem videl, da tudi ona enkrat za spremembo uživa ob nas, ne pa samo otroci," je po celodnevnem družinskem kopanju v bazenskem kompleksu povedal sogovornik, ki z mamo in bratom že dolgo živi v pomanjkanju. Mama, ki je bila zaradi posebnosti v razvoju mlajšega sina že kmalu po njegovem rojstvu prisiljena pustiti službo in po ločitvi z njima živi sama, se zadnjih nekaj let bori še z rakom. Vsak strošek je preračunan do zadnjega centa, celo osnovno hrano hvaležno dobivajo iz donacij. "Mi za denar, ki bi ga porabili za en dan na kopališču, živimo dva tedna." Zato so bili neizmerno hvaležni za podarjene vstopnice iz akcije Čarobno poletje Zveze Anita Ogulin in ZPM, ki je namenjena prav temu, da bi čim več otrok lahko skupaj s starši odšlo na izlet za vsaj en počitniški dan.
Do Pogačarjevega tretjega Toura le še slabih 34 kilometrov vožnje na čas.Na območju Kokre odpravljanje posledic ujme in prepoved gibanja, promet v Logarski dolini delno omogočen, pot na Okrešelj zaprta.Janša na taboru SDS pred več kot deset tisoč zbranimi: V interesu celotne Slovenije je, da je ta žalostni svobodni mandat čim krajši!Politični komentator Videtič o razmerah v koaliciji, opoziciji in dogajanju na evropskem parketu.Nejc Krevs o novi nevarnosti eskalacije konflikta na širšem Bližnjem vzhodu.Papež: Samo, če se bomo naučili počivati, bomo lahko imeli sočutje!Zakonski jubilanti poromali k Mariji pomagaj, blagoslovil jih je škof Šuštar.Študentje leto dni po uničujočih poplavah na pomoč v Ljubno ob Savinji.Prvi mož dirke po Sloveniji Bogdan Fink navdušen nad navidezno lahkotnostjo dosežkov kolesarskega asa Tadeja Pogačarja.VREME: Popoldne večinoma sončno in spet topleje. Jutri delno jasno, popoldne bodo plohe in nevihte.
Gasilcem uspelo požar na Krasu spraviti pod nadzor, na delu bodo tudi ponoči in jutri.Zaradi izpada informacijskih sistemov težave v podjetjih in drugih ustanovah po vsej Evropi.Politični komentator Videtič o razmerah v koaliciji, opoziciji in dogajanju na evropskem parketu.ŠPORT: Tadej Pogačar po lovu na ubežnike slavil še eno etapno zmago.VREME: Ponoči bodo padavine z nevihtami postopno zajele večji del države, Agencija za okolje izdala oranžno opozorilo.
Med bogastvom ene angleških plemiških družin ...Iz knjige Zgodbe za veselje do življenja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.
V tokratni oddaji sta bila z nami dr. Dejan Verčič in Miran Videtič, govorili pa smo o aktualnem političnem dogajanju, o zmagovalcih in poražencih, o stavkovnih aktivnostih in pogajalskih sposobnostih, o komuniciranju in zavajanju.
V epizodi 144 je bil moj gost Alen Kobilica, maneken, podjetnik in ustanovitelj centra Vidim cilj. Je tudi paratriatlonec in predvsem zelo ponosen očka in mož. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Energija mirnosti in otroštvo Ali nas otroštvo in okolica definirata? Alkoholizem v družini in odnos z očetom Tehnologija, prisotnost in potapljanje na dah Paratriatlon Prepoved alkohola in cigaret Manekenska kariera Svet mode in vizualnost Umetna inteligenca, šolski sistem in vrednote Pomoč umetne inteligence za slepe Tumor, benigna zadeva in izguba vida Soočanje z izgubo vida Ne igraj vloge žrtve, bodi inspiracija Vzgoja otroka in kdaj postati očka? Kako si ustvarimo vtis brez vida? Ustanovitev centra za otroke z razvojnimi specifikami Alenova podjetniška pot Indy&Pippa
Ekolog in pisatelj Boris Kolar piše odlične kratke zgodbe in romane. Njegovi romani se praviloma uvrstijo vsaj v širši izbor za kresnika, še pogosteje pa v ožjega. To mu je uspelo tudi z najnovejšim romanom O vinu, kozah in drugih prevarah. Roman, objavljen pri založbi Goga, se odlikuje s samosvojo pripovedjo. Videti je, da je prav pripoved glavna junakinja romana, saj pripovedovalec pripoveduje zgodbo s širokim epskim zamahom, bogatim jezikom, kot niz dogodkov v odmaknjenem času 13. stoletja (ter sodobnosti). Junakov je kar nekaj, zaplet pa je nekoliko čarovniški: na smrt obsojena domnevna čarovnica se sodniku, škofu maščuje tako, da s kletvijo spremeni njegovo oboževano vino v kozjo scalino. V literaturi je skoraj vse možno, to Kolar ve in to je v polni meri izkoristi. Več o romanu pove v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.
Drugi poudarki oddaje: - Občina Loška dolina mora zaradi skromnih zajetij znova obuditi vodovodno zajetje Obrh - V ljubljanskem Miklošičevem parku poteka deratizacija - Ob 1500-letnici mesta končana obnova Marijine rotunde, najstarejšega sakralnega objekta v Kopru. - V Križevcih ta konec tedna festival prleške gibanice
Ko v teh dneh stopimo v razstavne prostore Mednarodnega grafičnega likovnega centra, naletimo na dela Zmaga Jeraja (1937–2015), a jih v poltemi skoraj težko razločimo, počakati moramo, da jih oplazi snop svetlobe. Dramatično in gledališko postavitev podpisuje Toni Soprano Meneglejte, kustos razstave Gregor Dražil pa poudarja, da so želeli vzpostaviti novo dojemanje Jerajevih del in se hkrati približati njegovemu razumevanju lastne umetnosti. Izbrali so slike, fotografije in grafike iz konca šestdesetih in sedemdesetih let, ko se je umetnik ukvarjal z odnosom med notranjim in zunanjim prostorom, v delih pa se prepletajo nelagodje, pričakovanje, neznano in skrivnostno. Naslov in koncept razstave "Z visokim korakom prestopim okensko polico" izhajata iz dela poljskega pisatelja Bruna Schulza, ki ga je Jeraj občudoval. Zakaj tak fokus in drzna postavitev sta dve od tem pogovora s kustosom Gregorjem Dražilom o leta 1937 rojenem ekspresivnem figuraliku, prejemniku Prešernove nagrade za življenjsko delo, ki je sicer v svoji obsežni produkciji raziskal osrednje fenomene in gibanja povojnega slikarstva. Foto: Zmago Jeraj, brez naslova, 1969; vir: spletna stran MGLC
»Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno«, so besede iz znamenite knjige Mali princ. Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno opominja na moč čustev pri oblikovanju empatije.
Videtič o premieru Golobu, ki ga bolj kot vodenje države zanimajo všečki na družbenih omrežjih.Slovenija ne letni ravni beležila 3 odstotno inflacijo, v območju evra je bila 2,4 odstotna.Von der Laynova na prvem soočenju ni izključila možnosti sodelovanja z zavezniki Giorgie Meloni.Rupel za Radio Ognjišče: Vojna v Ukrajini je samo ena izmed preizkušenj za Evropsko unijo.Hamas naj bi pripravljal odgovor na predlog prekinitve ognja.Na predvečer mednarodnega praznika dela bodo po gričih zagoreli kresovi.V NSi zahtevajo nujno sejo komisije za človekove pravice zaradi poskusa omejitve medijske svobode govora.Vreme: Danes še jasno,s temperaturami do 26 stopinj Celzija, jutri spet plohe in nevihte.Primc napovedal kampanjo s katero izražajo odločno nasprotovanje dvema referendumoma.Generalna skupščina združenih narodov bo o resoluciji o genocidu v Srebrenici glasovala šele sredi maja.ŠPORT: V prvem polfinalu lige prvakov se bosta drevi merila münchenski Bayern in madridski Real.
Mladi zdravniki opozarjajo, da so pravice določenih delavcev močno okrnjene.Videtič o premieru, ki ga bolj kot vodenje države zanimajo všečki na družbenih omrežjih.Inflacija aprila upadla na tri odstotke, a še vedno ostaja nad povprečjem evroobmočja.V Evropi in tudi Sloveniji praznično ob 20. obletnici največje širitve Evropske unije.Slovenski hokejisti do pričakovanih treh točk proti Romuniji; jutri jih čakajo Italijani.Vreme: Jutri bo oblačno, popoldne krajevne plohe na jugozahodu, zvečer tudi drugod.
Piše Muanis Sinanović, bere Ivan Lotrič. Denis Poniž nas v desetih esejih zbirke Videnja in vedenja vodi po različnih temah, ki večinoma služijo kot splošna izhodišča za zavito popotovanje po spominih in sodbah subjekta slovenskega dvajsetega stoletja. Tako stanje je tudi v skladu z uvodnim esejem, ki predstavi sámo vizijo te literarne vrste, zaznamovano s subjektivnim značajem podajanja vednosti, zapečatenim s karizmo pišočega. V svoji razpršeni formi, ki se vedno znova vrača na izhodišče, je pisec bolj ali manj učinkovit. Ko piše o gledališču, poeziji, mačkah in drugem, se vsakič znova vrača k antikomunistični drži in razmišljanju, kako je na njegovo doživetje teh predmetov vplival prejšnji režim. Vendar pa večinoma precej lucidno premišljuje tudi o prenosu in spremembah oblasti iz prejšnje ureditve v današnjo. Pri tem je dragocen osebni pričevalec slovenskega kulturnega življenja skozi čas, s svojim neustrašnim podajanjem konkretnih primerov tako iz preteklosti kot iz sodobnosti pa prebija opno tihega dogovora o molku. A čeprav na koncu poudarja, da ga ne tare zagrenjenost, včasih zapade v digresije in obča mesta. V eseju Rodno mesto, ki je poskus nadgradnje spletnega besedila Rekviem za Ljubljano, se znova prepušča neokusnemu šovinizmu. Čeprav si v primerjavi z izvornim besedilom želi nekatere nastavke ponekod ublažiti, zaradi neodločnosti in ponosnega vztrajanja, zapada v protislovja. Stisko zaradi sprememb v mestu želi avtor kompenzirati z uvrščanjem Ljubljane med srednjeevropske metropole, medtem ko naj bi bila druga mesta nekdanje skupne države bolj divja, vajena otomanskih navad. Dejstvo pa je, da je bila otomanska civilizacija urbana in da imajo mnoga južnoslovanska mesta bogatejšo zgodovino urejenega urbanega življenja kot Ljubljana. Vendar pa ravno zaradi omenjenih protislovij tekst ni tako izenačen, avtor niha med idealiziranjem in resigniranim samopodcenjevanjem. Njegove kritike mestnih politik so same po sebi sicer utemeljene in doživete in jih kljub hipertrofiranim šovinističnim elementom nikakor ne gre ignorirati. Podobno obče mesto se mu prikrade denimo v eseju o živalih, ko zatrdi, da s hrano neživalskega izvora ne bi mogli nahraniti svetovnega prebivalstva. Hiter premislek nam razkrije, da prav s tako hrano nahranimo neprimerno več živali, kot je ljudi, samo zato, da bi pojedli živali, tako da klišejska ocena ne zdrži. Kljub takim občim mestom in prehitrim sodbam pa eseje preveva žlahten antimodernizem, ki ne zapada v fanatizem in predvsem na področju umetnosti lovi ravnotežje med tokovi preteklosti, modernosti in postmodernosti. Videti je, da sta iskrenost in pokončnost zaradi zgodovinskih in geografskih okoliščin še izdatno nezaželeni, to pa nosi tudi dodatno težo in pušča sledi na posamezniku, ki se kažejo v simptomatičnih zdrsih. Ravno nasprotniki teh lastnosti pa nanje prežijo, da bi povratno očrnili tistega, ki se trudi govoriti resnico, tako da v javni razpravi padamo v začaran krog digresije. Vse to je pri branju Poniževih esejev treba vzeti v zakup in za njimi videti avtorja, ki ni, kot je modno govoriti, mrtev, temveč na plečih nosi neko zgodovino. Kljub posameznim pomanjkljivostim je knjigo Denisa Poniža Videnja in vedenja vredno priporočati kot svojstven tekstovni kompendij vednosti in predvsem življenjskih izkušenj, nabranih v nezgrešljivo slovenskem kulturnem, pisateljskem, izobraževalnem in umetniškem okolju. Eseji pa kljub svoji večinoma prijetni zgovornosti včasih najglasneje govorijo skozi tisto, kar ni izrečeno, kar je v lovu za resnico hitro prestopljeno.
Politični komentator Videtič o povolilnem dogajanju v SD in slabem delovanju vlade.Obramboslovka Juvan: vprašanje je, ali si Izrael s povračilnimi ukrepi zoper Iran sploh želi stopnjevanja napetosti.Nov napad v Sydneyu: V cerkvi med mašo ranjeni škof, duhovnik in nekaj vernikov.Vreme: Pred nami je izrazita ohladitev, ponekod bo tudi snežilo.
V tokratni oddaji Spoznanje več, predsodek manj smo se po političnem prizorišču in širšem družbenem dogajanju sprehodili skupaj z gostoma dr. Dejanom Verčičem in Miranom Videtičem. Oba dogajanje spremljata in s svojo kritično mislijo in globljim uvidom lahko dodata pomemben kamenček v našem razumevanju.
V prvih treh tednih zdravniške stavke prestavili oziroma odpovedali približno 6800 zdravstvenih storitev. Fides vlado poziva k pospešitvi pogajanj.Politični komentator Videtič za Radio Ognjišče o pestrem koalicijskem dogajanju. Nas čaka politična kriza?Ministrstvo odobrilo enkratni solidarnostni dodatek kmetom po poplavah.Netanjahu odredil pripravo načrtov za evakuacijo civilistov iz Rafe na jugu Gaze.Pirc Musar v Sarajevu izrazila željo po evropski poti Bosne in Hercegovine.Vreme: Jutri bo predvsem v zahodni, južni in osrednji Sloveniji občasno deževalo.
Najbrž prvi svetovno pomembni ameriški pisatelj in filozof, ki nam je zapustil prelomno misel, da se ohranitev sveta skriva v divjosti Videti je, da se na Slovenskem dolgo nismo kaj prida zanimali za Henryja Davida Thoreauja, ameriškega misleca, pisatelja in aktivista sredine 19. stoletja. No, to se je v zadnjih nekaj letih korenito spremenilo, saj smo naposled dobili prevode treh ključnih Thoreaujevih spisov – Waldna ali življenja v gozdu pa Državljanske nepokorščine ter Hoje. Za kaj pravzaprav gre v teh besedilih, ki jih je zvrstno sicer zelo težko opredeliti, saj nenehno nihajo med lirsko meditacijo, avtobiografsko izpovedjo, družbenopolitično izjavo nazora in filozofsko razpravo? – Thoreau se skozi prizmo pričujočega pisanja slej ko prej kaže kot nenavadna figura, ki hoče pod vprašaj postaviti številne vrednote in prakse meščanske družbe, sredi katere živi. Nasproti gospostvu, izkoriščanju in podrejanju, nasproti zasledovanju dobička in udobja, nasproti konformizmu in kolektivni morali, nasproti množični, tehnicistični družbi … postavlja posameznika, njegovo intelektualno in etično avtonomijo, njegovo iznajdljivost in pogum, pa tudi – in to se zdi še pomembneje – neukročeno naravo, divjino, celo divjost, v kateri naj bi se, kot piše v Hoji, skrivala »ohranitev sveta«. Z vsem tem je Thoreau pomagal postaviti idejne temelje na videz tako raznorodnim fenomenom, kot sta satjagraha, Gandhijev nenasilni odpor, ter institucija narodnega parka. Ker pa se danes, v antropocenu, vse jasneje zavedamo, da politična praksa upora zoper status quo in varovanje narave vendarle nista tako zelo oddaljena drug od drugega, kot se zdi na prvi pogled, smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kako natanko se Thoreaujeva ekološka etika in njegova državljanska etika pravzaprav stikata. Pri tem nam sta nam pomagala literarna kritičarka, Anja Radaljac, ki je v slovenščino za založbo UMco prevedla Thoreaujevo Hojo, ter filozof in predavatelj na Univerzi na Primorskem, dr. Tomaž Grušovnik, ki je za založbo LUD Šerpa poskrbel za prevod Državljanske nepokorščine. foto: obrežje jezera Walden v Massachusettsu, kjer je Henry David Thoreau živel med letoma 1845 in 1847 (Ekabishek/Wikipedia)
Piše Ana Hancock, bereta Eva Longyka Marušič in Ivan Lotrič. Blaž Kutin je scenarist, režiser, pisatelj in prevajalec. Leta 2006 je v Cannesu za scenarij prejel nagrado novi talent Evropske unije. Režiral je tudi z vesno nagrajeni kratki film Poslednji dan Rudolfa Nietzscheja in celovečerec Nikoli nisva šla v Benetke. Obvladovanje filmskega jezika se pozna že v zbirki kratke proze Tempirana bomba, izdani leta 2017, zasledimo lahko tudi fantastične elemente in tematiko razkroja družine kot varnega zavetja. Vse to se ponovi tudi v Kutinovem romanesknem prvencu Kenozoik. Protagonista Luka in Lena sta par v tridesetih letih, oba zaposlena v zdravstvu. On je voznik rešilca, ona pa medicinska sestra, ki v prostem času pomaga v begunskem centru. Čeprav oba svoje delo razumeta kot poslanstvo, Leno globoko pretrese vsako trpljenje, ki mu je priča, v jok jo spravi že pogled na zgrbljenega starčka: »Ni več čustvovala le s pacienti, čustvovala je s potepuškimi psi, z begunci, s kanarčki, z izruvanim grmom.« Lenini bližnji vedno težje prenašajo njeno po njihovem mnenju pretirano občutljivost. Navdihnjeni z newagevskim priročnikom za samopomoč ji za rojstni dan pripravijo negativno presenečenje, misleč, da jo bo izpostavljenost ekstremnemu stresu spametovala. Ideja, ki bi že v teoriji morala biti slaba. Zgodba o tem, kako pet odraslih verjame za lase privlečeni postavki, se zdi kot novica iz tuje črne kronike. Še bolj nemogoče se zdi njeno udejanjenje, vendar v romanu deluje. Konec koncev gre za svet kolektivne tesnobe, iz katere se vsak skuša rešiti po svoje: Lenin oče s pisanjem knjig, s katerimi želi svoje bivanje ovekovečiti, njena mati z lepotičenjem in materializmom. Zvesto sledenje enodimenzionalnemu priročniku pa seveda ne predvidi zapleta: »Videti je bila v šoku, neodzivna. Zmedlo jih je, kajti kaj takega v knjigi nikjer ni bilo omenjeno.« Po travmatični noči se Lena, sprva sicer prefinjeno, začne sistematično maščevati vsem vpletenim, enega za drugim prizadene na področju, kjer je najbolj ranljiv. Postane sebična in neobčutljiva, Luka pa, ironično, postaja vse bolj podoben Leni, kakršna je bila včasih. Sistem pa deluje le, dokler so njegovi akterji čustveno indiferentni, kar je samoumevna norma. V končni fazi gre za svet, kjer preživijo najbolj neobčutljivi, sebični in egoistični. Roman Blaža Kutina Kenozoik je psihološka srhljivka, kriminalka, v osredju katere sta travma in maščevanje. Kot senca ves čas implicitno spremlja vprašanje odpuščanja. V svetu, polnem ironije in krutih naključij imata posebno mesto črni humor in groteska. Humor je subtilen in v osnovi situacijski, na primer v opisu Lukove na novo odkrite skrbi za rože, s čimer, ironično, preseže Lenino občutljivost: »Vseh šest rastlin je odnesel v avto in se zapeljal do cvetličarne, ki je bila na poti v Šiško. Avto je pustil na štirih žmigavcih, odhitel noter in cvetličarki razložil situacijo«. Ali ko Lena materi na steno stanovanja pritrdi reprodukcijo Munchovega Bolnega otroka: »Se mi samo zdi, ali deklica zgleda nekam bolna? Naslov je Bolni otrok. Lepa, ne?« Prevladujoče občutje Kutinovega Kenozoika je tesnobnost, prikazana z vizualno bogatim jezikom. Odnosi in značaji posameznikov so prikazani brez olepševanja. Oportunistični odnosi z bližnjimi posameznikovo tesnobo le še poslabšujejo, saj se na nikogar ni mogoče zanesti. Gre za popolno deziluzijo družine in prijateljstva, ki pa ne osvobaja, temveč povzroča izolirane posameznike. Bralec marsikaj le sluti, prav tako literarni subjekt, ki ne more zaupati niti lastni presoji. Kenozoik je tako distopična kritika vsega: ideologije, širše družbe, bližnjih odnosov in na koncu lastne presoje. Iz vsega, kar se je subjektu zgodilo in kar je ta prizadejal drugim, ni mogoče potegniti nobenega pomirjujočega nauka: »Življenje ne ponuja odgovorov, meteoriti padejo nepričakovano«. Največ, na kar lahko upamo, je morebitno sprijaznjenje z inherentno nesmiselnostjo: »Morda je smisel prav v nesmislu.«
Sokrat, eden izmed najpomembnejših antičnih filozofov, je vselej poudarjal pomen skromnega življenja. Verjel je namreč, da je obvladovanje svojih telesnih in duševnih potreb ključno za dobro in srečno življenje, tisti ljudje pa, ki tega ne zmorejo in postanejo sužnji strastem, po njegovem mnenju nujno telesno in duševno propadejo. Menil je, da razuzdanec »najbolj škodi prav sebi; največja škoda namreč ni le to, da zapravi svojo posest, ampak da pogubi tudi svoje telo in duha«, zatrjuje v premišljevanjih, ki jih je po Sokratovi smrti v Spominih zapisal njegov učenec Ksenofont. Ta je med drugim zapisal tudi pogovor med filozofom in sodobnikom Antifontom. Le-ta je nekoč pristopil k Sokratu in se pritožil, da ne razume, kako je lahko zadovoljen s svojim skromnim načinom življenja. »Ješ in piješ najslabše vrste hrano in pijačo, ovijaš se v reven plašč, ki ga nosiš pozimi in poleti, ne nosiš čevljev in ne hitona. Ne sprejemaš denarja, ki prinaša radost in ki imetniku omogoča svobodnejše in lepše življenje,« mu je očital in sklenil, da mora biti njegovo življenje res nesrečno. Toda Sokrat mu je v pogovoru dokazal ravno nasprotno in poudaril, kako malo pravzaprav človek potrebuje za dobro in srečno življenje. Glede zadnjega je tako odvrnil, da morajo ljudje za denar delati in so torej sužnji dela, ker pa sam za pouk ne zahteva plačila, se lahko potemtakem kadar koli odloči, da nekomu ne bo posvečal časa in ga poučeval, če ni pri volji. Torej je v nasprotju z Antifontom veliko svobodnejši in tako tudi srečnejši, saj ni odvisen od pehanja za dobičkom. Podobno ga je poučil glede hrane in pijače: »Gre tebi tvoj živež bolj v slast kot meni moj?« ga je vprašal in mu tako skušal namigniti, da vrsta hrane nima prav nič opraviti z našo željo po njej – lakoto namreč vsi občutimo enako, torej bi za potešitev zadoščala tudi povsem preprosta hrana. Sreče torej ni mogoče najti v veliki količini dragih, ekstravagantnih jedi, saj nam bogatejša hrana ne daje večjega občutka sitosti – taka miselnost nas kvečjemu naredi odvisne od nepotrebnih materialnih dobrin. »Mar ne veš, da je človeku treba manj hrane, če z užitkom jé, in da manj hrepeni po pijači, če z užitkom pije?« ga je pobaral. Enako je trdil tudi glede oblačil: ker so ljudje pozabili na njihov prvotni namen, so postala dobrina, po kateri pretirano hrepenijo, toda Sokratu je preprost plašč povsem dovolj, da ga ščiti pred mrazom. »Se ti ne zdi torej, da jaz, ki kar naprej urim svoje telo v prenašanju vsega mogočega, vse laže prenašam kot ti, ki temu ne posvečaš pozornosti?« je vprašal Antifonta in sklenil: »Videti je, Antifont, da ti sreča pomeni razkošje in prestiž; jaz pa sem mnenja, da je nič potrebovati božansko, potrebovati prav malo pa največji približek božanskemu.«
Zgodovina slovenskega seznanjanja z Japonsko je zgodba o osupljivo hitrem napredovanju in poglabljanju globalizacije, ki pa vendar nikoli ne poteka premočrtno, saj jo spremljajo tudi predsodki in nerazumevanje Čeprav so podjetni portugalski trgovci in zavzeti misijonarji do Japonske dospeli že sredi 16. stoletja, je celo v očeh najbolje izobraženih Evropejcev dežela vzhajajočega sonca dolgo ostajala nekakšna terra incognita, neznano in skrivnostno otočje na skrajnem robu sveta. No, kar je veljalo za prebivalce stare celine nasploh, pa je še toliko bolj veljalo za naše prednike v slovenskih deželah. Kakor namreč v knjigi Od popolne neznanke do prisrčne prijateljice – ta je pred nedavnim izšla pod okriljem Inštituta za novejšo zgodovino – ugotavlja zgodovinar dr. Aleš Gabrič, je prve omembe Japonske v časopisih in knjigah, ki so izhajali na našem ozemlju, zaslediti šele v tridesetih in štiridesetih letih 19. stoletja. Pa ti zapisi svojim bralkam in bralcem menda niso sporočali bistveno več od tega, da naj bi Japonci radi uporabljali pahljače. To pomeni, da smo Slovenci v manj kot dveh stoletjih napredovali od skoraj popolnega neznanja do položaja, ko so Ozujevi in Kurosawovi filmi, Hokusajeve grafike, Bashōvi haikuji, Murakamijevi romani ali Miyazakijeve risanke nepogrešljiv del splošne omike … da o mestu, ki ga v naših vsakdanjih življenjih zasedajo ikebane, sudoku, računalniki in brezhibno izdelani avtomobili, niti ne govorimo. Zgodovina slovenskega seznanjanja z Japonsko je, drugače rečeno, zgodba o osupljivo hitrem napredovanju in poglabljanju globalizacijskih procesov, ki pa vendarle ne potekajo premočrtno, brez ovinkov ali zaprek. Kako so se torej skozi čas spreminjali naši pogledi na deželo vzhajajočega sonca, kako je resnična vednost v tem kontekstu hodila vštric s stereotipi in predsodki pa tudi kakšni so obeti za nadaljnjo gospodarsko in kulturno izmenjavo z Japonsko, smo v tokratnih Glasovih svetov preverjali v pogovoru z dr. Gabričem. foto: Katsushika Hokusai - Dober veter, jasno jutro iz grafičnega cikla 36 pogledov na Fujiyamo, 1830-32 (Wikipedia, javna last)
Umrl je Filip Robar Dorin. Bil je vsestranski filmski ustvarjalec – režiser, scenarist, scenograf, kostumograf in montažer, bil je snemalec zvoka in direktor fotografije. Ustvaril je več kot 30 dokumentarnih in igranih filmov, več kot 15 portretov slovenskih pesnikov in pisateljev, glasbenikov in slikarjev ter deset celovečernih igranih in dokumentarnih filmov. Za svoje delo je leta 2019 prejel Prešernovo nagrado, pred tem pa med drugim leta 2010 nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti in kulture, leta 2018 pa nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije. Leta 2008 je Filipa Robarja Dorina pred mikrofon povabil Marko Golja. Foto: FSF
Profesor Martin Turner je nevrolog, ki je v začetku jeseni gostoval na Sinapisini nevroznanstveni konferenci v Ljubljani. Kot je povedal za našo oddajo, se specializira za motnje delovanja živčnega sistema, zadnjih 20 let pa deluje na področju bolezni motoričnega nevrona oziroma ALS – amiotrofične lateralne skleroze. Kaj lahko o njej razberemo iz krvi? Zakaj so geni le del odgovorov? In ali lahko s svojim (zdravim) življenjskim slogom kaj vplivamo na razvoj bolezni? Mojca Delač vas skupaj s sogovornikom vabi med nevrone!
Mateja Bučar je slovenska koreografija in plesalka, ki je svojo umetniško pot začela kot balerina v Operi in baletu SNG v Ljubljani, pozneje in vzporedno je bila članica Plesnega teatra Ljubljana. Baletno izobrazbo je pridobivala doma in v tujini, prav tako tehnike modernega in sodobnega plesa. Z letom 1992 stopi na samostojno umetniško pot koreografinje in plesalke. Od leta 1999 pod okriljem DUM, Društva umetnikov, so njena dela s področij sodobnega plesa in performansa uprizarjana v mednarodnem prostoru. Mateja Bučar je leta 2015 na Trinity Laban konservatoriju za glasbo in ples londonske univerze prejela doktorski naziv na področju teorije estetskih vprašanj v koreografskih praksah. Svoje umetniško delo ustvarja za različne notranje in zunanje ambiente. Več pa v pogovoru, ki ga bomo poslušali v dveh delih. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Rdeči čeveljci / Rdeči oktober, LGL, 2021, foto: Jaka Varmuž, www.dum-club.si
Glas iz oblaka je rekel: Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte. Verovati ne pomeni biti naiven, ampak zaupati Vanj, v Božji način. Videti, slišati, dojemati sebe, sočloveka, Boga. Prišla sem s prekrasnega koncerta klasične glasbe. Polna lepote, doživljanja glasbe, ki navdihuje, pomirja, spodbuja. Odklenila sem vhodna vrata in obstala. Nepovabljeni so bili v hiši. Hitro sem odprla vrata prve, nato druge sobe in obnemela. Moj najbolj ljub, intimen prostor je bil pravi kaos. Razmetane stvari po postelji, tleh, omarah. Pretresena, zmedena, a vendarle trezna sem poklicala sina, nato policijo, brata, prijatelja, da je preklical mojo bančno kartico, soseda, ki ni opazil nobenih znakov vlamljanja. Da ne bi uničila forenzičnih sledi vlomilcev, sem lahko le delno preverila, kaj vse je izginilo. Ko so po razmeroma počasni, a vzorni kontroli kriminalistov vsi utihnili, odšli, sem z bolečino v srcu začela iskati in pregledovati svetinje, ki so se jih dotaknile »umazane« roke. Nekaterih očitno ni bilo več. Vrednosti, ki so izginile, so bile moji dragoceni spomini, darila ljubljenih oseb v mojem življenju. Ostala sem brez nakita, brez denarja, brez kartice, a odločena, da ostanem doma, da ne prespim drugje. »Vse zmorem v Kristusu,« mi je šlo skozi možgane in srce. Dolgo v noč sem pobirala stvari, ki so ostale, vsake, ki mi nekaj pomeni, sem se razveselila. Kot da je nova. Moj brat mi je svetoval, da če bom ostala doma, naj imam ob sebi »kakšno težko ponev«. Jaz pa sem odvrnila, da zadošča električni lopar za mrčes. Gospod, poživi moj smisel za humor. Namesto, da se jezim na vlomilce, poiščem, kaj so mi pustili nedotaknjeno. Namesto, da se jezim nase, kaj sem naredila narobe, lahko z dobro voljo hitro ukrepam, zlahka premostim zaplete, ki nastanejo. Namesto, da obupujem, se vprašam, kaj lahko storim ob tem, kar imam, kar je, kar je dobro. Prosim Svetega Duha, da napolni moje srce z veseljem, da se imamo, da sem ostala živa, sem s svojo družino, ki mi pomaga, s prijatelji, ki čutijo mojo stisko, da so prišli k meni sosedje, strokovnjaki, dobri ljudje, ki mi pomagajo … Vedno in povsod lahko najdem tudi kaj lepega, tudi ko bi se lahko jezila, jokala, obupovala. Moj Bog, napolni me s spoznanji, čuti in pogumom, da najdem veselje, smeh, saj si v mene položil tudi ta dar – smisel za humor. Smisel za humor naj živi naprej. Da ob preizkušnjah ne zmanjka Luči oz. v temačnosti življenja ne pride do potrtosti, zagrenjenosti. Človek lahko tudi z veseljem dela čudeže. Ob tem rodi usmiljenje, celo odpuščanje.
Izraelska vojska v odgovoru na nedavni Hamasov teroristični napad nadaljuje obstreljevanje območja Gaze in se pripravlja na kopensko ofenzivo. Domove je zapustilo več kot milijon Palestincev. Ob humanitarni katastrofi v Gazi se stopnjujejo tudi sovražnosti ob izraelsko-libanonski meji. V mednarodni skupnosti se vrstijo pozivi k umiritvi razmer, toda za zdaj zaman. Več o aktualnem konfliktu na Bližnjem vzhodu v današnjem Studiu ob 17-ih.
Francoski pisatelj Antoine de Saint Exupéry je med drugo svetovno vojno, leta 1943, izdal danes znamenito knjigo Mali princ. Leto pozneje je v neznanih okoliščinah za zmeraj izginil med opravljanjem izvidniške letalske naloge v Franciji. Danes s svojo novelo o princu, ki išče lepoto in ljubezen, živi v srcu marsikaterega prebivalca planeta. Toda kaj pomeni »prebivati v srcu nekoga« in kaj je hotel pisatelj povedati, ko je lisici v svoji pripovedi Mali princ dal izreči besede: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem, bistvo je očem nevidno«? Marsikdo si želi, da bi srečo lahko ujel v dlan, drugi misli, da jo je, ko prisegajo na kopičenje materialnih dobrin in ugodje. Toda v obilju materialnega sveta in ob bombardiranju reklamnih digitalnih sporočil pozabljamo, da sreča, resnica, ljubezen niso nekaj fizičnega, nekaj, kar se da otipati, okusiti, slišati, vonjati ali videti. Pozabljamo torej, da za pojavi in predmeti, ki jih lahko zaznavamo s svojimi čutili, obstaja za človeka veliko pomembnejši svet. Kdor hoče videti resnico, mora najprej čutiti ljubezen v srcu, sporoča avtor Malega princa. Samo s človeškim razumom in zazrtostjo v veličino lastnih misli in domislic se ne da spoznati ne sveta ne nas samih. Pomembna so človeška čustva. Čustvo pa je vedno obrat k temu, kar nas kot posameznika presega, obrat k drugemu, odnos do drugega, to, kar danes pogosto imenujemo empatija. Šele ko boš drugemu odprl srce, boš vedel, kakšen je vonj in okus stvari, ne obrnjeno. Šele ko boš začutil ljubezen do drugega, boš lahko videl lepoto in dobroto in to spoznanje prinašal tudi drugim.. Šele z žrtvovanjem za drugega, kakršno je bila ne nazadnje tudi tvegana pisateljeva vojaška letalska naloga med drugo svetovno vojno in kakršno je potrebno, da pomagamo prizadetim v nedavni vodni ujmi, odkriješ svoje bistvo in bistvo prebivanja človeka v svetu. Religija je tako zelo pomembna, ker človeka opominja, naj bistva ne išče v sebi, ampak najprej v drugem, skritem, nedoumljivem, presežnem, neotipljivem in neimenljivem; nikakor ne v materialnem: naj ga išče tudi s srcem, ne samo z razumom.
S pozornostjo se ozrem vase. Se vprašam, kako se počutim, ko sanjam, posvetim se svojim občutkom, razpoloženju. Prazno, zdolgočaseno? Ali pa spodbudno, polno upanja? Celo čudenja. Ob čudenju imaš občutek majhnosti, čutiš radost neznatnosti, kot ob širnem oceanu, vpet v lepoto. Čudenje je začetek modrosti, je veselje, saj je ob njem življenje polnejše. Vsakdo ima bogato in zapleteno notranje življenje, misli, spomine, občutje, želje. Enkratno in edinstveno. A večinoma je globoko zakopano. Skriti spomini vplivajo na naše zaznavanje sveta. Prednost dajemo razumu, a zatrta čustva so vir notranjega neravnovesja, ki se izrazi boleče, uničujoče, tudi v bolezni. Ne da nam miru. Treba se je naučiti, kako postati prijatelj tega notranjega sveta. To je naš skriti zaklad, ki ga ni lahko odkriti, ker je treba premagati ovire. Ovire nastanejo že v otroštvu, ko otrok s svojo senzibilnostjo čuti razliko med zahtevami in vedenjem pomembnih oseb, predvsem staršev, drugih vzgojiteljev. Otroci čutijo razliko med svojimi potrebami in negativnim vzdušjem, ki ob tem nastaja. Zmeda povzroči zaprtost, pomanjkanje občutka varnosti, nezaupanje. Če hočemo imeti svoj mir in skladnost, pred zapletenostjo notranjega sveta ne mižimo, ne gledamo stran, ne zbežimo. Želim si videti vse svoje globine, nezavedno, kjer so tudi sence, a prav tako lepa mavrica mojih lastnosti, darov, nad katerimi bi bil navdušen. Videti svoje šibkosti, slabosti, a opaziti tudi svojo veličino. Jezus pravi – če spregledamo svoj resnični jaz, sebe, svojo svobodo, svojo osebnost, bomo izgubili sami sebe. Če bi videli vse svoje globine, nezavedno, bi videli v sebi nekaj obsedenca, a tudi lepe lastnosti, nad katerimi bi bili navdušeni. Če ne priznam notranje zmede, krivde, se bojim zavrnitve, bo to povzročilo praznino. Preseči je treba ta notranji spor, se soočiti s strahovi, bolečino, priznati svojo nemoč brez Boga, v katerem najdemo mir. S svojim omejenim razumom, torej razumsko iščem, a ljubečega Boga najdem najprej v srcu – pravega, ljubečega, živega Boga. Ljubezen, tudi do sebe, premaga vse.
Kaj pomeni, da zaradi dreves ne vidiš gozda? Pomagajte nam razvozlati pomen tega frazema.
22.7.2022 – sv. Magdalena – Videti Marija Magdalena je šla in učencem naznanila, da je videla Gospoda (Jn 20,18).
Mladi Norvežan Mathias Braathen je lani skakalne smuči postavil v kot in postal profesionalni snemalec zračnih posnetkov. Je eden od trojice, zaslužen, da so z letošnjega Svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju v Planici šli v svet ne le čudoviti posnetki doline pod Poncami, ampak tudi dih jemajoči posnetki smučarskih skokov posnetih s pomočjo dronov, ki so letali vsega nekaj metrov za skakalci. Za dober posnetek namreč ni dovolj, da si vrhunsko izurjen upravljalec drona, ampak moraš smučarske skoke poznati do zadnje malenkosti, poznati zakonitosti vetra, imeti uigrano ekipo in kar je najbolj pomembno, da ti nekdanji kolegi zaupajo.
Pred letom dni je ruski predsednik Vladimir Putin ukazal vojaški napad na Ukrajino. Napad je utemeljil s tem, da Ukrajina izvaja genocid na rusko govorečem vzhodu države. S tem je sprožil najhujši konflikt v Evropi po drugi svetovni vojni. Ob obletnici vojne se je generalna skupščina Združenih narodov sešla na izrednem zasedanju in sprejela resolucijo, ki med drugim zahteva sklenitev pravičnega in trajnega miru v Ukrajini. Druge teme oddaje: - Začenjajo se pogajanja o reformi plačnega sistema v javnem sektorju; sodeč po odzivih sindikatov na predstavljeno reformo se obetajo zahtevni pogovori - Stroka; samo zakon o infrastrukturi za alternativna goriva ne bo povzročil razmaha električnih vozil; izboljšati je treba uporabniško izkušnjo - Razočaranje slovenskih skakalk na prvi tekmi nordijskega svetovnega prvenstva; danes v Planici v boj za odličja kombinatorke in smučarski tekači
V Petkovi centrifugi Tatjane Pirc imajo glavno vlogo mavrični ljudje, javni RTV in zdrava pamet, pridružili sta se tudi blaginja in draginja, za posladek pa upravičenci dobite digitalne bonbone.