Podcasts about knji

Kolutni magnetofon, diktafon, monokasetofon, brajeva ura, brajev meter. To je le nekaj pripomočkov, ki so slepim in slabovidnim v zgodovini pomagali pri samostojnosti. Približno 60 takšnih predmetov, razdeljenih v sedem tematskih sklopov, je zdaj na ogled v Knjižnici slepih in slabovidnih Minke Skaberne v Ljubljani na stalni razstavi z naslovom Slepopisje od točkopisa do eBralca. Rdeča nit razstave je pismenost slepih – z brajico in tehničnim zvokom do uveljavitve v poklicu in družbi. Ob tem pa je namen razstave, ki je tudi podlaga za ustanovitev Muzeja slepopisja, ohranitev kulturne dediščine slepih in slabovidnih. Sogovornika: Stane Padežnik Viktor Vertačnik

Ob prihajajočem Tednu slepih, ki ga zaznamujemo prvi teden v juniju, bomo v današnjih Sledeh časa obiskali Knjižnico slepih in slabovidnih Minke Skaberne v Ljubljani, kjer je postavljena muzejska razstava Slepopisje od točkopisa do e-bralca, ki osvetljuje zgodovino in pomen pismenosti slepih skozi različna pisna in zvočna sredstva – od brajice in tehničnega zvoka do sodobnih e-bralnikov. Na ogled je približno 60 predmetov, razdeljenih v sedem tematskih sklopov. Ustvarjalci z razstavo želijo ohranjati kulturno dediščino slepih in slabovidnih, muzejska zbirka pa je tudi podlaga za ustanovitev Muzeja slepopisja, muzeja slepih in slabovidnih. Razstavo si je ogledala novinarka Petra Medved.

Miriam Drev je v slovenščino prevedla več kot sto del iz sodobne in klasične angleške, ameriške in nemške književnosti; med njimi Deklino zgodbo Margaret Atwood, Boga majhnih stvari Arundhati Roy, dela Philipa Rotha, Iana McEwana, Zgodbe iz Narnije in druge, številni avtorji so v slovenščini prvič izšli na njeno pobudo. Književno ustvarja tudi sama. Podpisala je šest pesniških zbirk, za zadnjo, Zdravljenje prednikov, je leta 2023 prejela Veronikino nagrado; napisala je štiri romane: Od dneva so in od noči, njen tretji roman, je celo prvi epistolarni roman pri nas. Četrti roman, Po poti se je zvečerilo, pa je izšel letos pri založbi Pivec. V njem nastopa Lucia, ki ima korenine tako v Libanonu, Bejrutu, kot v Sloveniji, v Ljubljani - kamor z mamo in bratom pribežijo, ko se v Libanonu prične državljanska vojna. Kot da bi bila potovanja vdelana v njeno osebnost, mlada ženska tudi sama zapusti Ljubljano in odide v tujino - v iskanju tako dela kot novih doživetij. V Edinburgu spozna partnerja, očarljivega Američana Aleca, in si z njim ustvari družino, a v njunem odnosu postopoma pride na dan Alecova manipulativna, hladnokrvna in brezobzirna prava narava. Z Miriam Drev se o njenem novem romanu in siceršnjem delu pogovarja Tina Poglajen.

Praznovanju svetovnega dneva čebel, ki nas na pobudo Slovenije pri OZN vse od leta 2018 naprej opominja na izjemen pomen čebel, se že osmo leto zapored pridružuje tudi svojevrstni pravljični cikel Čebelice v oddaji Lahko noč, otroci!. Nocoj bodo najmlajše pospremile v svet sanj tople, iskrive in navihane pesmi Neže Maurer, ki nas, med drugim opomnijo na srečico, na previdnost, na to, da nikoli ni prav, na pomladni veter ali zlate copatke. Pa tudi na to, kaj je strah. Skratka, pogledajo na naš svet z zvedave in bolj vedre plati. Četudi kdaj ni takšen in se v njem ne počutimo prav doma. Na današnji svetovni dan čebel se bomo z dramsko igralko Nino Valič in zbirko pesmi Televizijski otroci, ki je v Knjižnici Čebelica izšla leta 1986, poklonili Neži Maurer ob njenem nedavnem slovesu. Pripovedovalka: Nina Valič. Avtorica besedila: Neža Maurer. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2025.

Pogovarjali smo se s pionirjem elektronskega bančništva, plačilnih sistemov in digitalne varnosti, ki je s svojimi proizvodi prodrl vse do Srednjega vzhoda in severne Afrike, z vizionarjem, ki je na prvo mesto vedno postavljal odnose in prave vrednote. Matjaž Čadež je človek navdiha, ki s svojo življenjsko poklicno potjo še danes, ko je upokojen, marsikoga navdušuje. Poslovno se je vrsto let kalil v IBM-u, nato na Švedskem in pozneje ustanovil podjetji Halcom in mBills. Vpeljeval je napredne modele vodenja in sisteme, ki so postali vzorčni za marsikatero slovensko podjetje. Sodelovali so s številnimi svetovno priznanimi strokovnjaki in bili na svetovnem trgu in razvoju med vidnejšimi. Več o Matjaževem pogledu na svet, pogledu na prihodnost, predvsem pa o njegovem pogledu na medsebojne odnose in ljudi, boste dodobra spoznali v knjigi - ki je bila na Knjižnem sejmu izbrana za najboljšo poslovno knjigo 2024, nekaj pa tudi v radijskem pogovoru. V vsakem njegovem stavku je tehtna misel. Ustanovil je podjetje Halcom, ki je eno prvih slovenskih podjetij, v katerem so uvedli sistem solastništva zaposlenih, uvajali izobraževanja in tematska druženja, finančna nagrajevanja uspešnosti, investirali v montessori vrtec za otroke zaposlenih, … nasploh so bili obogateni z izjemnim pogledom v prihodnost.

Nasilje v šolah, nezmožnost nenasilne komunikacije, premajhna motivacija za učenje jezika in kulture so nekateri izzivi učnega modela Tilka za medkulturno in istočasno poučevanje jezika in književnosti. Učitelji več jezikov se bodo lahko v prihodnjih dneh na ljubljanski pedagoški fakulteti udeležili usposabljanja za rabo tega modela. Gostja je avtorica modela in predstojnica Inštituta za jezikoslovne študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper Vesna Mikolič (fotografija: Michal Jarmoluk / Pixabay).

Amir Kamber razgovara s Josipom Mlakićem o Bosni, tamnom vilajetu, literaturi, strahu (od čega?) i drugim univerzalnim pojavama. Svima onima koji vole čitati i cijene djela nobelovca Ive Andrića preporučujemo roman „Na Vrbasu tekija“. Književni selektor Davor Korić nas u uvodi u lik i djelo ovog bosanskohercegovačkog pisca. Šta se krije u arhivi franjevačkog samostana u Jajcu? O kakvoj ili čijoj Bosni i Hercegovini piše Josip Mlakić? Fiktivnoj, povijesnoj ili ovoj današnjoj "daytonskoj"? Von Amir Kamber.

Piše Veronika Šoster, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Knjižna zbirka Sončnice že vrsto let prinaša sveže pesniške pristope, zelo različne glasove, poetike in občutja. Na videz drobna knjižica Favnovo popoldne izjemno plodovitega ustvarjalca Andreja Medveda, sicer pesnika, esejista, filozofa, urednika, prevajalca in umetniškega vodje Obalnih galerij Piran, si zasluži vso pozornost, saj je presunljiva in zgoščena v najmanjši atom izdihanega zraka. Kot vedno se je pri branju Medvedove poezije dobro čim bolj seznaniti z aluzijami, navezavami, pokloni in navdihi. Že naslov zbirke Favnovo popoldne prinaša pravo zakladnico zgodovine in kulture. Favn je bil v rimski mitologiji bog polj in gozdov, upodobljen kot človek s kozjimi nogami, lahko bi rekli, da je rimska različica grškega satira. Navdihnil je mnoge, med drugim francoskega simbolista Stéphana Mallarméja, ki je leta 1876 napisal pesem z naslovom Favnovo popoldne. Tu se zgodba vplivov ne konča, saj je osemnajst let pozneje skladatelj Claude Debussy na podlagi pesnitve napisal skladbo z istim naslovom. Mallarmé je bil do poskusa najprej zadržan, saj naj bi že poezija dovolj zazvenela, ko pa je Debussyjevo desetminutno stvaritev slišal v živo, mu je poslal precej občudujočo zahvalo. Medvedova knjiga tako, že preden jo odpremo, nagovarja in vabi v posebno vzdušje, ki naj bi bilo popoldne nekega mitološkega bitja. Vendar ne ostane le pri tem. Knjiga se takoj razprši na razne pomenske konce in kraje in nas že s prvim verzom povabi v prazne, zapuščene prostore. Posvečena je deklici Danki Ilić, katere tragična zgodba še vedno ni dobila zaključka. Medved tako hipoma ustvari močan kontrast med nežno sanjavo glasbo in tragičnimi usodami, kar je pravzaprav tudi srž vsake mitologije. Vsebinskemu kontrastu sledi tudi vizualni, saj se pesmi razdrobijo v zelo nenavadno obliko – skoraj vsaka stran v knjigi prinaša tri verze zgoraj in tri verze spodaj, na sredi pa med njimi zeva velikanska praznina. So to prostori, ki smo jih zapustili, ki so zapustili nas? Se med njimi giba favnova senca? Tudi Medvedovo Favnovo popoldne lahko beremo kot enotno stvaritev, ki pa se napaja iz raznih virov. Gre za poezijo, ki jo je neizmerno težko ujeti v opise, saj se dogaja na obrobju zavesti, med stikom neba in zemlje, ki sta ves čas povezana v svoji usodnosti. Podobe so po eni strani neverjetno trpke, stroge, hladne, krute, po drugi pa mehkobno svetle, nežne, čutne. Medved izumlja svoj jezik, jezik iz zemlje, če si sposodim Zajčevo sintagmo (a ne kar naključno, že na začetku knjige naletimo na podobo kepe iz pepela). To je jezik, ki rožlja in se krotoviči, ki nas ne izpusti iz svojega primeža od prve do zadnje vrstice: »[…] in kot svetlobni prti, ki skrijejo obrazne maske … Kot majhni krti iz telesne plazme se skrijejo neznansko majhni škrati v krvi, kot pivnik v laske in kot tipalke v žrdi … Kot mokra ptica v dlani, stopljena klica v izprani raztopini, v nebesni kani … Kam so izginile listnate role? V sladke, presladke šamrole? So se razblinile v znitkane pole? V kepi iz ust in žrela? V pust občutek po piku kraljevskega žela? V tekoči, lepljivi vodik, v plinaste cisterne?« Andrej Medved se poigrava tako s pomeni in navezavami kot s samimi besedami, pa naj gre na ravni zvočnosti besed, kot tudi na ravni skrite notranje rime, ki ni stalna, zato je ne moremo pričakovati in se ne izpoje, ko pa se pojavi, se zdi kot osji pik, kot trska, kot sončni žarek med listjem. Tako je zbirka tesno zvezana tudi na besedni in zvočni ravni. Iz vsakega verza bi lahko izluščili mnogo skritih pomenov, a včasih je bolje, da se prepustimo toku Favnovega popoldneva, da nas ponese skozi tisočletja in spet nazaj, v današnje prazne prostore, ki še kako odmevajo. Po tonu se zdi, da gre za nagovor oziroma dialog z bralcem, pesniški subjekt se ves čas obrača na nekoga, pri tem pa uporablja primerjave, da bi opisal, kar doživlja in opazi okrog sebe. Vpraša nas, če lebdimo v popoldnevu favna, in res se zdi, da se v trenutku odlepimo od tal in se še bolj prepustimo toku poezije, ki je polna mitoloških podob, zgodovine, umetnosti, pa tudi čisto vsakdanjih podob sveta. Vsako novo vprašanje nas postavlja pred dilemo, pred željo po odgovoru in obenem hlepenju po nadaljevanju v ritmu, ki ne jenja: »Si kdaj pomislil na vzhajajočo / luno, ki v ožarčenem sfumatu skriva / plašč grenkobe, ki se zajeda v tvoje čelo in ramena, / brez polti in črnih turov?« Kot se pred favnom razprostre popoldne, se pred pesniškim govorcem razprostre vsemirje, ki ga lovi v verze, kjer bi se vsaj malo ustalilo, ustavilo, umirilo. Hoče videti, kako zraste vrt, kako se zaspi na dlaki jazbeca, kako brizgne kri, kako se zbudi jutro, kako se žrejo oblaki in se podirajo stolpi. Pri tem spraševanju niti malo ne prosi za pozornost, saj je naslovnik vprašanj lahko kar on sam, ali pa so namenjena le tihemu odzvanjanju v zavesti, med sanjami. Proti koncu knjige se večkrat vrine njegov bežni medklic na vsa ta vprašanja, 'ne vedel bi, a vendar vem', ki še bolj priča o vseobsegajočih možnostih, ki jih odpira. Gre za poezijo, ki se ji moramo prepustiti, s katero moramo odplavati v neskončno dolgo popoldne. In postati, kot pravi zadnji verz knjige: »Kot nebo brez konca.«

Pri Cankarjevi založbi v zbirki Moderni klasiki sta pred kratkim izšla roman Biografija naključnega čudesa pisateljice Tanje Maljarčuk in roman Milenij v Beogradu sodobnega srbskega pisatelja Vladimirja Pištala. V italijanskem mestu  Bologna se danes začenja že 62-ti sejem knjig za otroke in mladostnike. Po lanskem gostovanju Slovenije je letos v središču svetovne pozornosti založništva in knjigotrštva: Estonija. Še do jutri pa v Gradcu poteka jubilejna 25. izdaja Festivala avstrijskega filma Diagonala.Vabljeni k poslušanju!

Gostja oddaje Obrazi sosednje ulice je bila knjižničarka in vsestranska umetnica Metka Lipnik. Rada ima poezijo in slikarstvo in na obeh področjih tudi ustvarja. Je pozitivna, srčna, energična in vedoželjna vodja knjižnice v Račah, ki je našla svoje poslanstvo med knjigami.

Obeta se nam zanimiv dogodek. APZ sv. Cecilije bo s koncertom Odmevi starodavne knjižnice v ponedeljek, 24. 3., ob 20.00 nastopil v Frančiškanski knjižnici v župniji Marijinega oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani. O njem je spregovoril dirigent in umetniški vodja Miha Zupanc Kovač.

Antologijo sodobne slovenske otroške in mladinske književnosti smo dobili še v slovenskem jeziku, izdalo jo je Društvo slovenskih pisateljev ob podpori Javne agencije za knjigo. Sprva je bila namreč zasnova za bolonjski in dopolnjena za frankfurtski knjižni sejem, a se je nato pokazal interes zanjo med kadrom v domačem izobraževanju. Zdaj je torej na voljo vzgojiteljem, učiteljem, knjižničarjem in vsem ostalim kot kažipot pri spodbujanju branja kakovostne literature. Posvetimo se tudi razstavi Z vrha dna – postanki ostankov v izolski galeriji Insula, kjer se predstavlja multimedijski umetnik Martin Zelenko Poles. Njegov ustvarjalni material so drobci keramičnih posod, stekla, lesa in kovine, ki jih na obalo naplavi morje. In še o dogodku Svet stoji na glavi, knjige pa v garaži, s katerim so v Novi Gorici odprli Festival kompleksnosti.

Piše Milan Vogel, bereta Renato Horvat in Eva Lonygka Marušič. Slovensko etnološko društvo si poleg Glasnika, ki izide vsakega četrt leta, v svoji Knjižnici vsako leto ”prizadeva izdajati publikacije, ki odslikavajo široko polje sodobnega etnološkega in kulturnoantropološkega raziskovanja ter hkrati odražajo raznolikost tematik, pristopov, lokacij in drugih osišč vede,” je v uvodu zapisala urednica zbirke Ana Svetel. Tako so izšle različne tematske monografije ni tudi zborniki posvetovanj. Največ jih je s posvetov Vzporednice med slovensko in hrvaško etnologijo, zadnji v zbirki pa je nastal po mednarodnem posvetu Borovo gostüvanje, Blochziehen, rönkhúzás 26. in 27. septembra 2022 v Monoštru na Madžarskem. Zbornik Vleka ploha in poroka z borom. Pustni šegi v Sloveniji, Avstriji in na Madžarskem so uredile Marija Kozar Mukič, Mojca Ravnik in Nena Židov. Pri organizaciji posveta so poleg Slovenskega etnološkega društva sodelovali tudi Slovenski etnografski muzej kot slovenski koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine, Inštitut za narodopisje ZRC SAZU in Zveza Slovencev na Madžarskem. Na simpoziju naj bi raziskovalci predstavili svoje raziskave in nove ugotovitve o dveh najpogostejših pustnih šegah, ki ju poznajo skoraj po vsej Evropi, nekatere sledi po vodijo kar globoko v zgodovino. Organizatorji so skušali izvedeti več o izvoru, starosti ter razvoju vleke ploha in poroke z borom, o izvoru borovega gostüvanja, ki se je, kot pravijo urednice ”do danes pod tem imenom ohranilo v Prekmurju in Porabju, ter o povezavi te šege z mnogo širše razširjeno vleko ploha.” Posvet naj bi dopolnil ugotovitve prvega poročevalca o tej šegi v Prekmurju Borisa Kuharja, ki mu je o borovem gostüvanju med obema vojnama pripovedoval domačin Franc Bükvič. Vse tudi po tem zborniku ni povsem jasno, Bükvičeve pripovedi pa so droben, a avtentičen podatek ..., ”ki neposredno nakazuje vpliv stikov med prebivalci sosednjih pokrajin na razvoj teh šeg in nas opozarja, da bi morali bolje poznati prepletanje različnih kulturnih tradicij v načinu življenja prebivalcev na teh območjih”. Borovo gostüvanje kot šega poročitve dekleta ali fanta v vasi, kjer ni bilo nobene poroke, kar naj bi bilo sramota, ki jo je treba popraviti, je znano v Prekmurju in Porabju, vlečenje ploha pa je razširjeno vse prek Gradiščanske, Štajerske in Koroške na obeh straneh meje do Gorenjske in Kanalske doline. Oblike se med seboj razlikujejo, osnovni namen pa je enak: ohraniti rodnost in s tem življenje. Nosilci šege so različni, od fantovskih družb do društev, največkrat gasilskih, ki jim je to pomemben finančni vir. Šega se ne dogaja vsako leto, marveč le takrat, ko ni bilo prave poroke. Urednice so bistvo raziskav strnile takole: ”Prispevki pričajo o izredni pestrosti tradicije vleke ploha in poroke z borom, njeni regionalni raznovrstnosti, prilagodljivosti na socialne in zgodovinske okoliščine ter njeni vlogi v življenjih posameznikov in skupnosti. Zbornik na novo osvetljuje njun izvor in razvoj ter postavlja tudi mnoga nova vprašanja. Neposrednega odgovora na izhodiščno vprašanje o tem, kaj je Franc Bükvič videl na avstrijskem Štajerskem (nanj se namreč sklicuje B. Kuhar, op. MV), sicer nimamo, a na podlagi bogatega gradiva in spoznanj s posvetovanja v Monoštru bo odgovor na to in še mnoga druga vprašanja lažje najti. Upamo in želimo, da tudi v prihodnje v mednarodnem krogu raziskovalcev.” Dva prispevka sta namenjena nesnovni dediščini. Avstrijsko obravnava Cristina Blasetto, Nena Židov in Anja Jerin pa sta avtorici prispevka o vpisu šeg v Register nesnovne kulturne dediščine v Sloveniji, v katerem jih je bilo do oktobra lani od 123 enot kar 14 povezanih s pustno dediščino.

Če bi vam kdo povedal zgodbo o mestu, ki je bilo iz nič načrtovano kot ena od propagandnih izložb v hladni vojni, nato pa je bilo spričo geopolitičnih razmer prisiljeno v vedno bolj skromne načrte od prvotnih, zgodbo o mestu, ki je nastalo kot zgled mesta delavcev, že po nekaj desetletij pa je bil velik del tamkajšnjih prebivalcev zaposlen v igralnicah, v katerih so denar puščali bogatejši sosedje z zahodne strani meje, bi se verjetno z zanimanjem podali na izlet v ta nenavaden kraj. Četudi je Nova Gorica vse to, pa se prejkone le malokdo od nas skoznjo sprehodi na način, da bi lahko najbolj zanimive zgodbe tega modernistično zamišljenega mesta tudi dejansko ugledal. Na današnjem sprehodu po Novi Gorici bomo storili prav to. Skozi ulice, bloke, drevesa, izložbe in igralnice ter zgodbe o uresničenih in neuresničenih urbanističnih načrtih, bomo Novo Gorico odkrivali s pomočjo raziskovalca in turističnega vodnika, kulturologa dr. Blaža Kosovela, ki je pot po mestu opisal tudi v knjigi Nova Gorica: novo mesto ob meji: vodnik po somestju obeh Goric in okolici, ki je izšla pri Zavodu Magistrala in Društvu humanistov Goriške. Knjižni vodnik je izdan v sklopu projekta Ab Initio - urbana utopija, ki je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture Nova Gorica 2025. Nedeljsko reportažo je pripravila Alja Zore. Foto: Prešernova ulica v Novi Gorici, zgodnja 60. leta; izsek iz razglednice, hrani Pokrajinski arhiv Nova Gorica

V 95. letu je umrl dirigent, zborovodja, muzikolog in duhovnik Mirko Cuderman. S svojim delom je dvignil raven ljubiteljskega zborovskega glasbenega poustvarjanja na raven poklicnih glasbenikov. Za svoje delo je prejel več nagrad in odlikovanj: Župančičevo nagrado (1993), častni znak svobode RS (2001), red za zasluge (2007), Gallusovo plaketo, zlato plaketo JSKD (2011) in nazadnje leta 2022 Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Programska platforma Dramina zvočna knjižnica je od danes obogatena z novim zvočnim posnetkom, ki vsebinsko zajema poezijo med obema svetovnima vojnama: od Alojza Gradnika do Antona Podbevška in Srečka Kosovela.

Publicist, geolog in zgodovinar Alojzij Pavel Florjančič, prijatelj pokojnega koroškega slikarja Jožeta Tisnikarja, je pred časom Kulturnemu društvu Jože Tisnikar doniral nekaj slikarjevih zgodnjih del. Del donacije je skupaj z deli drugih umetnikov na ogled na razstavi v Knjižnici Ksaverja Meška Slovenj Gradec. Umrla je režiserka Marija Šeme Baričevič, ki je na nacionalni televiziji utirala pot svojim kolegom in kolegicam, ki so začeli režirati igrane in dokumentarne oddaje ter televizijske filme. Celovečerni prvenec Kaj ti je deklica scenaristke in režiserke Urške Djukić je na letošnjem 75. mednarodnem filmskem festivalu Berlinale prejel nagrado fipresci, ki jo podeljuje mednarodno združenje filmskih kritikov, za najboljši film v novem tekmovalnem programu Perspektive.

Se Avstriji pet mesecev po volitvah vendarle obeta nova vlada, v kateri se bo ljudski in socialdemokratski stranki pridružil Neos? Kaj bi to lahko pomenilo za koroške Slovence? Odgovore iščemo s poslanko Zelenih v državnem zboru Olgo Voglauer. Ustavimo se v Slovenski študijski knjižnici v Celovcu, kjer so morali zaradi pomanjkanja denarja in kadrovske podhranjenosti skrajšati delovni čas. Zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss je z doseženim v svojem zadnjem – tretjem – mandatu zadovoljna. Med drugim so spodbudili gospodarski razvoj, pomemben za ohranitev same narodne skupnosti. Ustavimo se tudi pri Slovencih v Italiji, ki skrbno negujejo pustno tradicijo. Priprave na Kraški pust, eno največjih prireditev v Furlaniji – Julijski krajini, so se začele že pred meseci in so v sklepni fazi. Kaj jim pomeni pust in kaj vse pripravljajo? Prisluhnite!Foto (odbor KP Henrik Šturman) - 55. Kraški pust 2024

Na ploščadi pred Cankarjevim domom se v tem času vsak konec tedna vije dolga vrsta čakajočih. Kot pred nekaj leti za kovidno testiranje ali takrat, ko so v trgovinah v obdobju socializma dobili kavo ali pralni prašek. Pa so le študentje, ki se želijo v izpitnem obdobju v miru pripravljati na izpite. Ponekod v tujini so nekatere študijske knjižnice odprte 24 ur 7 dni v tednu, pri nas pa ne. Še več: v Ljubljani je še nedavno le Centralna tehniška knjižnica imela čitalnico odprto pozno v noč, tudi ob sobotah in nedeljah do polnoči. Zakaj vsaj v izpitnem obdobju ne odprejo svojih čitalnic tudi preostale knjižnice na fakultetah v prestolnici, katera izmed poslovalnic Mestne knjižnice in druge specializirane knjižnice? Kako je drugod po Sloveniji in tujini?

Amir Kamber razgovara sa Sašom Savanović o književnosti, burnim političkim vremenima i njenom rodnom Novom Sadu. Autorica romana "Novo Sada" objašnjava zbog čega je sretna i šta je brine kada razmišlja o studentskim protestima u Srbiji. Književni stručnjak Davor Korić iscrpnije govori o radu spisateljice Savanović i generaciji u međuprostoru, između socijalizma i kapitalizma. Zašto je ta generacija izgubila iluzije prije nego što je i stigla da ih ima? Ima li budućnosti za nove ideje? Kakve? Von Amir Kamber.

Piše Marko Golja, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Poljska pesnica Anna Świrszczyńska je bralke in bralce prevodne lirike nagovorila že leta 1963 v antologiji Poljska lirika dvajsetega stoletja v prevodu urednika Lojzeta Krakarja, leta 1999 pa tudi v antologiji poljske ljubezenske lirike Prošnja za srečne otroke. Urednica Rozka Štefanova je poslovenila tudi njeno pesem Morilski ples, pesem, ki razume kot eno ljubezen, trpljenje in spomin, pesem, ki lepo naslika pesničino brezkompromisnost. Leta 2018 je pri Literarnoumetniškem društvu Literatura v knjižni zbirki Mozaiki izšla njena zbirka Baba sem. Knjižna zbirka je bila kratkosapna, toda zbirka je ponovno potrdila, da je prevajalka in publicistka Jana Unuk literarna posrednica v najboljšem, najlepšem in najvišjem pomenu besede. Že naslov je manifestativen in manifesten par excellence, kajti take oznake ne more izreči kdor koli. Pesnica pa se ni ustavila samo pri naslovu, ampak je rezko upesnila niz trpkih, bolečih ženskih usod v patriarhalnem svetu. Toda naj njene ženske še tako trpijo, naj jih moški še tako maltretirajo, ženske zmorejo, vztrajajo, njihova samozavest in moč rasteta, tudi njihova lepota. Skratka, Baba sem je zbirka, ki bi morala vpisati Anno Świrszczyńsko v zemljevid slovenske prevodne poezije. Morda ji je to uspelo, morda ne. Toda zagotovo je oziroma bo to uspelo knjigi Džingiskan v kopalnici. Knjiga vsebuje izbrane pesmi iz pesničinih pesniških zbirk, objavljenih v letih med 1936 in 1984 z izjemo pesmi iz zbirke Baba sem. Na prvi pogled je to škoda, kot da knjigi nekaj manjka, nekaj pomembnega, toda morda bo knjiga Džingiskan v kopalnici napotila bralko in bralca, da bosta pobrskala po Cobissu, našla pesničino edino samostojno zbirko v slovenščini in segla po njej. Naj bo tako ali drugače, Džingiskan v kopalnici prinaša vznemirljivo liriko. Pesnica je namreč ustvarjala v letih močne kulturne tradicije in zgodovinskih cunamijev, poljskega katolicizma, druge svetovne vojne in nacističnega terorja, socializma in vladavine komunistov, pa tudi feminizma in antifeminizma … Toda naj je bil svet okrog nje še tako nor in nasilen, je pesnica ohranjala svoj glas, ga razvijala in krepila. Njena ljubezen do moškega ni niti za hip hipa tradicionalna, njena ženska ni vdana žena, podrejena patriarhalnemu moškemu, ampak razume ljubezen brezkompromisno, absolutno, strastno. Tako kot v zbirki Baba sem se v njenih drugih zbirkah prav tako pojavlja trpljenje. Trpljenje je osebna izkušnja, neprenosljivo, intimno, hkrati pa izkušnja, ki trpečo ali trpečega spreminja, spremeni. Tako v pesmi Moje trpljenje v treh kratkih distihih zapiše »Moje trpljenje / je zame koristno. // Daje mi pravico pisati / o trpljenju drugih. // Moje trpljenje je svinčnik, / s katerim pišem.« Anna Świrszczyńska pogosto piše o trpljenju, vendar ne zato, da bi s temi zapisi gradila ideologijo trpljenja, nasprotno. Ko piše o trpljenju, piše o stanju sveta, osebne izkušnje, izkušnje ženskega spola, vendar tega stanja ne sprejema kot nekaj nesprejemljivega, dokončnega. Ne pristaja niti na polaščevalni in polaščevalski diskurz. Njena poezija je zavezana slikanju stanja sveta, hkrati pa temu stanju kljubuje in ustvarja prostor svobode, samozavesti, poguma, človeško prepričljive drže. Pa naj bo ta cena še tako visoka, ko v pesmi Samota v zbirki Veter, objavljeni leta 1970 zapiše verz »Sama sem, močna sem«. S takimi verzi že kar deklarativno nasprotuje tako poljskemu katolicizmu kot poljskemu socializmu. Vendar Anna Świrszczyńska ni asocialno bitje; v knjigi je vrsta pesmi, ki pričajo o njenem socialnem čutu, posluhu za drugo, empatiji v polnem pomenu besede. V tovrstnih pesmih ni prostora za ideologijo, skrepenele formulacije o človeku kot družbenem bitju ali kaj podobnega, ne, njene besede, verzi in prizori so vedno zelo človeški, tudi presunljivi. Tudi v pesmih, ko piše o trenutkih pred smrtjo, pred težko preizkušnjo, pred operacijo, ne ponuja nobenih zarotitvenih obrazcev, bližnjic in obljub, ampak je pogumna in mirna kot Sokrat. Kot da bi želela sporočiti svetu: Živela sem pogumno in polno in zdaj sem mirna. Tako da, ja, Anna Świrszczyńska je v slovensko prevodno književnost vstopala počasi, skoraj neopazno, ampak po zaslugi Jane Unuk, prevajalke knjig Baba sem in Džingiskan v kopalnici je zdaj tukaj, vznemirljiva in stroga in nežna in samozavestna in mirna, vredna naše pozornosti in naklonjenosti.

Francoski pisatelj Xavier de Maistre je ob koncu 18. stoletja ustvaril enega najbolj nenavadnih pa tudi vznemirljivih potopisov v zgodovini evropske literatureMed potopisi, ki so se z zlatimi črkami vpisali v zgodovino evropskih književnosti, ni težko opaziti nekakšne korelacije med eksotično naravo destinacije potovanja, ki ga pisci popisujejo, na eni strani in, na drugi, literarno slavo. Pomislimo: Marco Polo je potoval na Kitajsko, Anton Čehov na Sahalin, Bruce Chatwin v Patagonijo. Pa še in še bi lahko naštevali. A če je to nekakšno pravilo, tedaj bi mu lahko hitro poiskali tudi kakšno izjemo … Goethejevo italijansko potovanje, denimo, ali pa Saramagovo vandranje po Portugalski. In vendar se zdi, da v tem smislu nihče ne more preseči francoskega pisatelja Xaviera de Maistra, ki je v literarni kanon vstopil tako, da je popisal potovanje, ki ga je opravil – po svoji sobi! Toda: ali to sploh še lahko imenujemo potovanje? In če ja, kaj neki se lahko popotniku zgodi na, kot se zdi na prvi pogled, kratki in premočrtni poti, ki vodi od okna do knjižne police, od naslanjača do mize? Prav to sta tudi vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Primoža Viteza, francista, predavatelja na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete, ki je za legendarno knjižno edicijo Kondor ob koncu lanskega leta pripravil prevod de Maistrovega Popotovanja po moji sobi. foto: ddcoverart / Pixabay

Boris Pahor, veliki tržaški pisatelj je v visoki starosti, rojen je bil l.1913, odšel konec maja l.2022. Poleg številnih knjig v katerih je skozi prikaz lastne izkušnje s totalitarizmi XX. stoletja opisoval njihove zablode, ki se ne bi bile smele zgoditi, je zapustil tudi dobrih 5 tisoč kosov pisemske korespondence. Hrani jo NUK, bolj podrobno pa se jo je lotila redna profesorica slovenske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti dr.Urška Perenič. Sama pravi, da se je o tej nalogi še za časa življenja dogovorila s pisateljem. Zasnovala je projekt »Književna republika Borisa Pahorja«, in v tem okviru lani decembra uredila že drugi zbornik z več besedili o njegovem pisanju in življenju. Njegov naslov s podnaslovom »opus Borisa Pahorja med življenjem in pisanjem« je »Jaz pa nikoli nisem sanjal«, in o opisih in pristopih različnih avtoric in avtorjev, ki so napisali prispevke smo z njo pripravili pogovor. FOTO: Urška Perenič leta 2022 VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Urška_Perenič

Predstavljamo najzanimljivije misli i izjave pisaca i spisateljica koje smo ugostili u 2024. godini. Kako i zašto Tijan Sila piše o ratu? Šta Rumena Bužarovska misli o "velikim" muškarcima na štiklama? S kakvim Duhovima se zapravo bori Vladimir Arsenijević? Zašto su hladni zidovi u onoj staroj kući Namika Kabila? Književni selektor Davor Korić i voditelj Amir Kamber razgovaraju o najzapaženijim književnim djelima autora i autorica koji govore jezike koje jednostavno ne možemo da ne razumijemo. Von Amir Kamber.

Izpostavljamo tri prevodna dela, ki so pred kratkim izšla pri Cankarjevi založbi. Med slovenske bralce v prevodu Jedrt Maležič prihaja tretji del trilogije z naslovom Vernon Subutex Virginie Despentes. Alex Capus je švicarski pisatelj, ki piše v nemščini, njegov roman Susanna je prevedla Mojca Kranjc. V zbirki S poti pa je izšla knjiga ameriškega pisatelja Edmunda Whitea z naslovom Pohajalec s podnaslovom Sprehod po pariških paradoksih. V oddaji predstavljamo tudi zgodbe in likovna dela iz depojev Obalnih galerij Piran, razstavo Miscellanea, ki so jo odprli v koprski Galeriji Loža ter zbirko kratkih zgodb z naslovom Gnezda Jerneje Ferlež.

37. Černetovo nagrado bo prejel Dimitri Žbogar s Tržaškega. Tako odločitev je soglasno sprejela posebna komisija, ki jo je imenoval upravni odbor Knjižnice Dušana Černeta iz Trsta in jo sestavljajo Tomaž Simčič, Erika Jazbar in Ivo Jevnikar. Žbogar je javni delavec in kmetijski podjetnik ter sindikalist iz Samatorce v občini Zgonik. Nagrado bo prejel za njegov čut in delo za skupnost, za vztrajanje pri vrednotah in prizadevanje za rast krajevnega narodnostnega, verskega, kulturnega in političnega občestva. Podelitev bo na štefanovo takoj po praznični maši v učilnici župnišča v Zgoniku. No, Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza pa sta sporočila, da bo 46. Tischlerjevo nagrado prejel dipl. inž. Franc Kattnig za življenjsko delo na kulturnem in založniškem področju ter za dolgoletno prizadevanje v prid slovenskega jezika in kulture na Koroškem. Podelitev bo 20. januarja v Celovcu.

V tem prvem zimskem mesecu so imeli v Podnanosu prav posebno slavje. Obeležili so 50 let delovanja njihove krajevne knjižnice in 750-letnico prve omembe kraja. Med drugim so pripravili tudi razstavo »Naš kraj, zapisan v času«, ki na ogled postavlja več kot 100 zanimivih dokumentov in tiskov. V oddaji Primorski kraji in ljudje se bomo zato odpravili v ta kraj pod planoto Nanos.

Amir Kamber razgovara s uglednom slovenskom spisateljicom Miranom Likar o njenom romanu "Pripovjedač". Riječ je o životnom putu jednog mladića koji u ratu mijenja sedam uniformi. Zašto? Od slovenskog partizana, preko vojnika Wermachta do sovjetskog špijuna. Izmišljena priča? Književni stručnjak Davor Korić rasvjetljava pozadinu i detaljnije predstavlja lik i djelo autorice Mirane Likar koja živi i radi u Ljubljani. Šta nam njen roman može reći o novim starim ratnim vremenima u kojima živimo? Von Amir Kamber.

Frančiškanska knjižnica in muzej v Ljubljani sta del frančiškanskega samostana poleg cerkve Marijinega oznanjenja v središču Ljubljane. In ko so leta 2022 začeli obnavljati frančiškanski samostan, se je izkazalo, da lahko del stavbe namenijo za bivanje študentkam in študentom. Hkrati pa so se lotili tudi obnove starodavne knjižnice, ki velja za najbogatejšo samostansko in zasebno knjižnico v Sloveniji. Žal pa je bila ta knjižnica najslabše urejena, saj desetletja zanjo niso pretirano skrbeli in je postala nekakšen depo za knjige in preostalo imovino pokojnih samostanskih bratov. Zato so se najprej lotili temeljite prenove prostorov, ki je trajala dobri dve leti. Knjižnico so potem ob prisotnosti najvišjih predstavnikov državne in cerkvene oblasti slovesno odprli lani novembra. Tako so prvič v zgodovini delovanja to knjižnico skupaj z manjšim muzejem, kjer razstavljajo zbirko slik, odprli za strokovno in širšo javnost. Od odprtja naprej je obisk frančiškane nekoliko presenetil, saj je bilo in je zanimanje za oglede knjižnice zelo veliko. Polege tega so prejeli za kakovostno prenovo tudi nekaj nagrad. Frančiškansko knjižnico bomo spoznali tudi v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Pri naši založbi Ognjišče je izšla nova knjiga z naslovom Dober dan, starost! Njen avtor je Drago Tacol, katerega članki na to temo so izhajali v reviji Ognjišče v letih 2022 in 2023. Knjigo so predstavili tudi na letošnjem Knjižnem sejmu, kjer se je avtor pogovarjal z urednikom Božom Rustjo.

Na Glavnem odru Slovenskega knjižnega sejma so svoja dela predstavljali raziskovalna skupina s Fakultete za družbene vede, ameriško-slovenska pisateljica Elizabeth Griffin in pisatelj Drago Jančar. Poročamo pa tudi o odprtju prenovljene razstave Bela krajina v odsevu sedmih tisočtletij v Belokranjskem muzeju v Metliki in o francoski nagradi za poezijo Alain Bosquet, ki sta jo prejela Aleš Šteger in njegov prevajalec v francoščino, Giulleume Métayer.

Tokratni Studio ob 17-ih bo potekal ob neposrednem prenosu s 40. Slovenskega knjižnega sejma, kjer bomo prisluhnili pogovoru o podkastu Prvi na maturi. Posebno pozornost vsako leto namenjamo pripravi na maturitetni esej, ki čaka maturante splošne mature in prispeva kar polovico točk h končni oceni iz slovenščine. Kako mladi doživljajo in razumejo dela? Katera vprašanja ali dileme se jim zastavljajo ob prebiranju? So naše radijske oddaje kamenček v mozaiku priprave na esej in celotno maturo? Gostje: Katarina Torkar Papež, prof. slovenščine na Gimnaziji Poljane; Vid Kavčič in Vid Sakač, študenta; Ajda Lučovnik, dijakinja, letošnja maturantka; dr. Matej Šekli, RIC, predsednik DPK SM za slovenščino; Drago Meglič, RIC, pomočnik glavne ocenjevalke.

Tokratni Studio ob 17-ih bo potekal ob neposrednem prenosu s 40. Slovenskega knjižnega sejma, kjer bomo prisluhnili pogovoru o podkastu Prvi na maturi. Posebno pozornost vsako leto namenjamo pripravi na maturitetni esej, ki čaka maturante splošne mature in prispeva kar polovico točk h končni oceni iz slovenščine. Kako mladi doživljajo in razumejo dela? Katera vprašanja ali dileme se jim zastavljajo ob prebiranju? So naše radijske oddaje kamenček v mozaiku priprave na esej in celotno maturo? Gostje: Katarina Torkar Papež, prof. slovenščine na Gimnaziji Poljane; Vid Kavčič in Vid Sakač, študenta; Ajda Lučovnik, dijakinja, letošnja maturantka; dr. Matej Šekli, RIC, predsednik DPK SM za slovenščino; Drago Meglič, RIC, pomočnik glavne ocenjevalke.

Posneli smo današnji utrip 40. Slovenskega knjižnega sejma. Na enem izmed odrov so predstavili tudi novo monografijo Uroša Lajovca, ki se je posvetil delu Gustava Mahlerja in popisal svoj vidik izvajanja njegovih simfonij.

Na Gospodarskem razstavišču so odprli 40. Slovenski knjižni sejem s sloganom Knjigo moraš imeti rad. Letošnji 40. Slovenski knjižni sejem, ki ga pripravlja Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije, bo na 5000 kvadratnih mestih ponudil več kot 280 dogodkov. V Galeriji Božidar Jakac - Muzeju moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici na Krki je na ogled njihova največja razstava do zdaj, na kateri predstavljajo dela nove stvarnosti in realizma v Srednji Evropi v obdobju med letoma 1925 in 1933.

Pri Švedski akademiji so v utemeljitvi zapisali, da piše avtorica "intenzivno poetično prozo, ki se spopada z zgodovinskimi travmami in razkriva krhkost človeškega življenja«. V slovenščini imamo do zdaj samo roman Vegetarijanka Han Kang; prevedla ga je Urša Zabukovec iz španščine, izšel je pri založbi Mladinska knjiga. Roman je sicer v Južni Koreji izšel že leta 2007, čez devet let pa je dobil mednarodno Bookerjevo nagrado. Prav o tem romanu, pa tudi sicer o korejski književnosti, se Tadeja Krečič pogovarja z Evo Vučkovič, asistentko na oddelku za azijske študije Filozofske fakultete v Ljubljani.

Danes je dan reformacije, ko je nemški menih Martin Luther pred 517-imi leti cerkvenim oblastnikom poslal 95 tez o prenovi Cerkve. Dan nas vsako leto spomni na protestantski projekt oblikovanja slovenskega knjižnega jezika, v katerem je imel osrednjo vlogo Primož Trubar. Slovenščina je danes med stotimi največjimi in najbolje razvitimi svetovnimi jeziki, pojasnjuje jezikoslovec in literarni zgodovinar Kozma Ahačič, ki poudarja, da je prihodnost slovenščine ob globalizaciji optimistična. V oddaji tudi: - Objavljenega premirja med Izraelom in Hezbolahom za zdaj ni. - V Španiji tridnevno žalovanje zaradi največjih poplav v zadnjih desetletjih. - V ospredju evropskih poročil o napredku Zahodnega Balkana pomen vladavine prava.

September je v naši državi mesec skupnega branja, letos je v znamenju branja v javnem prostoru. Knjižnice, bralna društva, strokovna združenja in številni partnerji, ki sodelujejo v tej največji akciji bralne kulture, želijo to jesen branje pripeljati izza zidov domov, knjižnic in šol v galerije, muzeje, nakupovalna središča, parke, tudi v gozdove, in tako spodbujati prebivalke in prebivalce k branju in okrepitvi njihove bralne pismenosti. Ta pa - kot razgrinjajo raziskave - upada pri mladostnikih in odraslih. Zakaj? Kako motivirati otroke in odrasle k dolgoročnemu branju v digitalni dobi? O tem središčnem vprašanju bomo premišljevali v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Igor Saksida, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani; dr. Petra Javrh, Andragoški center Republike Slovenije; Nada Požar Matijašič, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje; dr. Klaudija Šterman Ivančič, Pedagoški inštitut; Alenka Urh, KUD Sodobnost International.

Letošnji nagrajenec Vilenice je Miljenko Jergović, leta 1966 v Sarajevu rojeni pisatelj, pesnik, esejist, kolumnist in še kaj. V slovenščini ga poznamo po številnih prevodih, zaslovel pa je že s proznim prvencem Sarajevski Marlboro. Je neutruden portretist malih ljudi, kronist življenja v Sarajevu in v njegovi široki okolici. Za svoje delo je prejel že lepo število literarnih nagrad, domačih in mednarodnih, zadnja je zdaj Vilenica. Po Jergovićevih besedah je to najpomembnejše priznanje v tem delu sveta. Miljenka Jergovića je pred mikrofon povabil Vlado Motnikar. Prevedel Vlado Motnikar, bere Bernard Stramič, urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten

Častnemu gostovanju Slovenije na knjižnih sejmih v Frankfurtu in v Bologni naj bi sledila večja podpora slovenskemu knjižnemu prostoru, pričakoval se je zagon. Velik del založnikov, stanovskih združenj in društev je zato še toliko bolj razočaranih, saj so letos prejeli celo manj sredstev, to pa je za slovensko knjigo nič drugega kot nazadovanje. Na ministrstvu za kulturo na drugi strani zavračajo očitek o drastičnem znižanju sredstev in obljubljajo, da bodo v prihodnje sredstva povečevali. Kako razumeti nasprotujoče si ocene o stanju slovenskega založništva? Kako velik je šok po Frankfurtu in Bologni? V tokratnem Studiu ob 17.00 z voditeljem Aleksandrom Čobcem in gosti: ministrica za kulturo Asta Vrečko direktorica Javne agencije za knjigo Katja Stergar direktor Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev Vladimir Kukavica, predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc profesor knjigarstva na ljubljanski filozofski fakulteti ter poznavalec slovenskega knjižnega trga Andrej Blatnik.

Pobude, da bi po znanju lahko segala splošna javnost, so se zgostile v 18. stoletju, v času razsvetljenega absolutizma, ko so začele vznikati javne knjižnice. Licejska knjižnica, predhodnica Narodne in univerzitetne knjižnice, je bila neformalno ustanovljena že leta 1774. Začetna zbirka 637 knjig, rešenih iz požara v Jezuitskem kolegiju, je prerasla v današnje tri milijone knjižnih del, periodike, letakov, rokopisov, multimedijskega gradiva in sive literature. Ob 250-letnici je predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar na slavnostni akademiji NUK-u izročila odlikovanje red za izredne zasluge, odprli pa so tudi začasno razstavo z naslovom Hranimo misli – že 250 let in jo pospremili z monografijo. Osredotoča se na poslanstvo, ki ostaja skozi zgodovino knjižnice enako, torej zbiranje, hranjenje in posredovanje gradiva, poudarja Helena Janežič, skrbnica Zbirke knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu ter soavtorica razstave. Pogovarjali smo se z njo in z ravnateljem NUK-a, Viljemom Lebanom. Foto: Žiga Bratoš

Obilježavajući Svjetski dan knjige ugostili smo Amru Pajalić, nagrađivanu književnicu, urednicu i nastavnicu iz Melbournea. Mada je rođena u Australiji i piše na engleskom jeziku, Amra Pajalić se u svom književnom radu oslanja na svoje bosanskohercegovačko kulturno naslijeđe, te pišući za mlade ljude koji tek traže puteve svog identiteta, s ponosom ističe svoju različitost. "Nekada moraš raditi ono što ne voliš, da nađeš ono što voliš, ako pratiš svoju želju, onda ćeš naći svoju nafaku... " Ili: "Nemojte govoriti da je prekasno... pokušajte, jer ne znate šta će vam biti...", neki su od savjeta koje Amra Pajalić upućuje svojim učenicima i našim slušaocima.

Njene knjige so izdale številne založbe v Španiji, Portugalski, Italiji, Turčiji, Braziliji, Kitajski, Koreji, Maleziji, Belgiji, Franciji, Nemčji, Ukrajini, Slovaškem, Rusiji in na Maržarskem. Nekatere njene slikanice se v Rusiji in Koreji predvajajo kot risanke. Je pa aktivna tudi v založniški panogi kot članica številnih knjižnih upravnih odborov, pa tudi kot predsednica Slovenskega knjižnega sejma. Založba Morfem, se kljub temu, da je Slovenija častna gostja bolognskega knjižnega sejma, tako kot vsa leta doslej, predstavlja samostojno, pravi direktorica založbe Helena Kraljič, letos z dvestopetdesetimi naslovi v petindvajsetih tujih jezikih. Založba Morfem je zelo uspešna tudi s predstavitvijo domačih avtorjev v tujini in tujih v Sloveniji. Na lanskoletnem Slovenskem knjižnem sejmu je gostila uspešen britanski tandem, pisateljico Rachel Bright in ilustratorja Jima Fielda.

Ksenija Banović, redovna članica Društva hrvatskih knjiž. prevodilaca, nagrađivana je književna prevoditeljica za bugarski jezik. U diplomskom radu piše da je recepcija pojedine nacionalne književnosti u prijevodu određena u najvećoj mjeri političkim kontekstom određenog razdoblja, a za podcast razjašnjava tezu na primjeru bugarske književnosti na hrvatskom. Zašto smo si mi i Bugari tako blizu, a jezično, kulturološki i prijevodom pomalo daleko i kako je do toga došlo? Zašto Bugari razumiju Srbe i nas, ali mi njih ne? Kojom neprevedivom riječju Bugari opisuju stanje ušušnosti, topline pod dekom? To i mnogo više u ep. #225. -- Podržite naš rad (već od 2€): www.buymeacoffee.com/bsjv Predložite gosta, teme i dajte svoj osvrt: forms.gle/nZ6tJTKuQysct3jQ7 Sve o podcastu (platforme, mediji, kontakt obrazac): www.linktr.ee/bliskisusreti (CC) 2024 Bliski susreti jezične vrste

Miloš K. Ilić je pisac iz Pančeva, čija najnovija knjiha "Po zanimanju: Ana Miloš" je uzburkala domaću umetničku scenu. Podržite Pokretače na paypal.me/sgarcevic ili patreon.com/belgrade

"Kreativnost je veština kombinovanja elemenata na nov i neočekivan način. " Gost Ivana Minića u 244. epizodi Pojačala je Nenad Vukušić - freelance copywriter sa preko 20 godina radnog iskustva iz Hrvatske. Kao jedan od pionira copywriting delatnosti na našim prostorima, Nenad sa nama deli iskustva i dogodovštine iz svoje duge copywriting karijere, kao i savete vezane za sve one koji su zainteresovani za copywriting bilo kao moguće zanimanje ili kao način da unaprede svoje poslovanje i prisustvo na internetu i svom ciljnom tržištu. U razgovoru sa Ivanom, Nenad nam daje vredne uvide u to gde njegovi klijenti često greše u pokušajima da plasiraju određene proizvode na ciljnim tržištima, koje su česte klopke u koje zapadaju i na koje sve načine se može osigurati uspeh i napredak uz malo promišljenosti i uvida u veštinu copywritinga i digitalnog marketinga. Teme u epizodi: - Uvod - Kad porastem biću... - Zašto pamtimo stare reklame - Obrazovni put - Književnost je bitna za copywriting - Rad u advertisingu - Copywriting edukacija - Freelancing - Problem lokalizacije - Copyraonica - Planovi za budućnost Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/3Gqddg3 Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN