Podcasts about ameriki

Rok Fink:« Ko sem prvič stopil na slovenska tla, sem se počutil kot doma« Tokrat predstavljamo rojaka iz Argentine Roka Finka. Rojen je v Buenos Airesu slovenskim staršem, ki so se v argentinsko prestolnico preselili po drugi svetovni vojni. Odraščal je v večmilijonskem in multikulturnem argentinskem glavnem mestu, prežet s slovenstvom in slovensko kulturo ter glasbo, ki jo z vso zavzetostjo ohranja še danes. Človek z vrsto poklicev, nekoč zaposlen v zavarovalništvu, odgovoren za storitve v potniški asistenci, finančni direktor v podjetju za zdravstvene storitve, taksist, ki tudi danes, kot upokojenec ne počiva. Še posebej blizu sta mu glasba in petje, v Argentini je sodeloval v številnih pevskih in instrumentalnih zasedbah. Čeprav rojen v južni Ameriki, je tesno povezan s Slovenijo, ki jo že vrsto let redno obiskuje in pravi, da se v deželi pod Alpami počuti kot doma.

Slovenski starši so Karolino Koglot v iskanju boljšega življenja še kot dojenčico vkrcali na ladjo, ki je po 45 dneh prispela na cilj. V Caracasu so začeli na novo. Doma so na vztrajanje njene mame govorili tudi slovensko. Znanje jezika je dopolnila med študijem na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Delala je kot restavratorka, po upokojitvi pa zdaj poučuje študente v mestu Maracay, kjer živi. Blizu so ji tamkajšnja radost do življenja, prijaznost in solidarnost ljudi. Po desetletjih življenja v Južni Ameriki priznava, da je doma na dveh koncih. Ko je v Venezueli, pogreša Slovenijo in obratno. Ob nedavnem obisku je poleg radijskega studia obiskala tudi tržnico. Na vprašanje, kaj bo odnesla domov, najprej izstreli: »Žganje!«

Nataša Keser je igralka mlajše generacije, ki je končala magisterij dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani pod mentorstvom igralca Janeza Hočevarja in režiserja Tomija Janežiča. Že kot študentka je z diplomsko produkcijo 1981 v režiji sošolke Nine Rajić Kranjac opozorila na svoj igralski talent, kot samozaposlena v kulturi je vse do leta 2023 sodelovala pri mnogih odmevnih predstavah, kot sta na primer Solo (2021, Nova pošta) in Zborovanje ptic (2015, Gledališče Glej). Kot članica gledališkega kolektiva Počemučka je soprejemnica nagrade za najboljšo lutkovno predstavo ter nagrade za igro in animacijo na 12. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije. Od leta 2023 je Nataša Keser članica stalnega ansambla Slovenskega mladinskega gledališča. Prav za predstavo Angeli v Ameriki, ki je nastala v produkciji SMG, pa je lansko leto prejela Borštnikovo nagrado za igro. Vabljeni k poslušanju! Foto: Luka Kaše

Odraščal je v enem največjih mest v Južni Ameriki, v São Paulu, zdaj že dvanajst let živi v Ljubljani. Predstavljamo vam Cuco Valiukeviciusa, glasbenega producenta, strastnega kuharja ter ljubitelja piva in življenja. Nekatere slovenske besede mu še vedno delajo preglavice, recimo "Gospodarsko razstavišče", vendar jezik po več kot desetih letih življenja v Sloveniji obvlada. V pogovoru tudi o odločitvi za selitev v Ljubljano, o njegovem producentskem delu in večjezični družini.

Sredin večer namenjamo nogometu in najnovejši epizodi podkasta Žoga je okrogla, v kateri je bil gost novinar MMC Toni Gruden, odličen poznavalec južnoameriškega nogometa. Z valovskimi reporterji Boštjanom Janežičem, Markom Cirmanom, Jožetom Pepevnikom in voditeljem Luko Petričem se je pogovarjal o spremembah v argentinskem prvenstvu, ki je nekoč veljalo za valilnico talentov, danes pa v njem igrajo kruhoborci in veterani. V pogovoru so omenili tudi nekdanjega Olimpijinega napadalca Andresa Vombergarja, ki odlično nastopa v dresu ekipe San Lorenza. Vombergar je s šestimi zadetki na vrhu lestvice strelcev. V Južni Ameriki sicer še vedno odmeva visoka zmaga Argentine nad Brazilijo v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Poraz je odnesel brazilskega selektorja Dorivala Juniorja. V domačem nogometnem prvenstvu v vodstvu ostaja Olimpija, ki je v zadnjem odigranem kolu zanesljivo dobila ljubljanski derbi proti Bravu.

Piše Meta Kušar, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Esej je tista sočna in krepčilna literarna zvrst, ki je potrebna tako pisatelju in dramatiku kot tudi pesniku. Nič manj oseben ni kot lirika, samo besede so drugače stkane. Niti, na katere se tke, niso zgodba, ampak misli, ideje, prepričanja, ki se razgalijo in s tem osvojijo bralca. Leta 2014 je Drago Jančar izdal eseje Pisanja in znamenja. V desetih letih je globalizacija pokazala nove trike, vendar prav nič ne moti, da so v knjigi Zakaj pisati tudi esej iz leta 1989 in še nekaj starejših od deset let, saj tako doživljamo tudi lucidnost in kvaliteto našega opazovanja pred desetletjem in več. Vem, da se literarni ustvarjalec pogosteje sprašuje, kakšno vlogo ima literatura, kot pa bralec. Kritiki in založniki imajo spet svoje razloge, grobe do literature in umetnika. Nekateri kritiki bi želeli agitacijo, drugi, da bi umetnik zarjovel kot lev. O vseh različnih zahtevah časa razmišlja Jančar v uvodnem eseju, tudi o informacijski džungli in o nenadomestljivosti evropske kulture, literaturo postavi v njen center, in upa na ljudi, tudi mlade, ki naj bi vse manj brali, da začutijo smisel in bogastvo in neštete velike in filigranske vrednote v knjigi iz papirja, ki daje zgodbo, poezijo in esej. Jančarjevi eseji o pisanju so močna izpoved o stoletnem divjanju v Evropi, v katerem je umrlo milijone ljudi; premnogim je bilo vzeto življenje, ki so ga ljubili, in jim je bilo vsiljeno nekaj neživljenjskega, mrtvega. Povsem razločno je bilo videti, da smo umrli Boga, Hudiča pa smo pustili pri življenju. Še dobro, ker zdaj vsakega človeka posebej sili ugotavljati, koliko zla je sposoben bližjemu storiti. Hudič nam kaže, kaj nas bo učilo sočutja, dejansko prav to, da zagledamo lastno neusmiljenost. Jančar v svojem pisanju stoji ob Brodskem, ki pravi: Estetika je mati etike. Ko gre človek resno skozi Jančarjeve eseje v knjigi Zakaj pisati, ga je sram, da ni bral, kar omenja, da ni slišal za pomembna srečanja pisateljev in za nagrade, ki so bile avtorju podeljene. Precej nonšalantno so mnogi, celo politiki, metali na Evropsko zvezo svoj cinizem, kot prej na samostojno Slovenijo. Nekaj jih je, več kot se nam zdi, ki jih pekli slaba vest, ko čezatlantskega prijateljstva ni več in smo postali zajedavci Amerike. Za vse, ki se o zgodovini Evrope in o Srednji Evropi niso v šoli dovolj naučili, velja, naj berejo Jančarjeve eseje. Poučili se bodo, da je Milan Kundera v The New York Review of Books leta 1984 objavil esej Tragedija Srednje Evrope. Bralci so ga brali z navdušenjem, ker so spoznali njeno kulturno identiteto in odprtost. Osem let pred tem, leta 1976, je Tomaž Šalamun v knjigi Praznik objavil pesem Naša vera: Srednja Evropa! / Grozni sentimentalni kraji, totalna katastrofa! / Z ljudstvi, / natrpanimi v živinske vagone, peljanimi na izlet / v koncentracijska taborišča pod plin, ali podobne / neokusnosti med hlipanjem in krpanjem nogavic!... Takrat je zagrabil drugačen fenomen Srednje Evrope, ki se nam kaže zdaj, leta 2025. Ta fenomen je v Jančarjevih esejih nenehno prisoten. Seveda pa ne pozabi niti na opazovanje Habsburškega mita v moderni avstrijski književnosti iz leta 1963. Pisatelj, ki skozi vso knjigo slavi demokracijo, hkrati pa priznava, da je bil v »kulturnem pomenu« tudi jugonostalgik. A vedno zgrožen nad diktaturo v Jugoslaviji, sicer blažjo kot na Madžarskem in Češkem, a še vedno diktaturo, ki je državo pognala v prepad. Drago Jančar je človek, ki je nenehno hrepenel po politični svobodi in zanjo marsikaj storil, a je spoznal, kot pravi »narodni značaj vseh malih narodov, kjer se ljudje raje ukvarjajo drug z drugim, kakor pa z velikim svetom okoli sebe«. Eseji v knjigi Zakaj pisati veliko povedo o slovenski vodilni družbi, »ki najraje jaha politično demagogijo in nezaceljene rane naroda izrablja za surova obračunavanja«. Vsi se še spomnimo, koliko energije in lucidnega pisanja je Drago Jančar v devetdesetih letih namenil svoji publicistiki, kolumnam v Delu – in nekega dne, brez pojasnila uredništva, ni objavil nobene več. To kar je napisal leta 2021: »Torej sem na robu, opazujem življenje, pišem o njem, naj bo to v zgodovinskem ali današnjem času,« bo veljalo še za sleherne prihodnje eseje. Kdor natančno ne gleda zgodovine, si ni mislil, da bo najnovejši udarec gibanju 'woke', prebujenstvo, prišel prav iz države z močno demokracijo. Puritanstvo v Ameriki je prastaro, od časa do časa se zbudi kot neprecepljena otroška bolezen, in zdaj je udarilo v literaturo. Ne samo v moderno, ampak tudi v klasiko, ki je generacijam dajala smisel in ohranjala lepoto. Jančarjevi eseji nagovarjajo k življenju. Kdo je krivec za vse te norosti, ki so seveda tudi nezaslišane grozote? Oba akterja hladne vojne in vsi mi opazovalci, ki razločno vidimo, kot tudi pisatelj, ki jih je napisal, da je vajeti prevzel diktat ega nad vso raznovrstnostjo nezavednega. Potem sta tu še pragmatizem, ki ga pisatelj prepoznava vsepovsod, in elementarna nehvaležnost brez sočutja, ki para dušo tako ustvarjalcem umetnosti kot občinstvu. In še nekaj nam povedo eseji v knjigi Zakaj pisati: Naše razcapanosti ne more nihče več popraviti, če je ne bo začel popravljati vsak sam. Ali bi si lahko želeli več, kot je razmišljanje pisatelja o preteklih časih v Jugoslaviji, o tranziciji in o težkih rečeh, ki se (spet) dogajajo zdaj.

Oddajo namenjamo Nini Rajić Kranjac, gledališki režiserki in letošnji prejemnici nagrade Prešernovega sklada. Nina Rajić Kranjac ustvarja predstave tako v institucionalnih gledališčih kot na neodvisni sceni, s svojo samosvojo poetiko, premišljeno režijo, poglobljenim delom in širokim poljem zanimanja pa vedno znova prepriča številne gledališke komisije, kritike in občinstvo - doma in tudi po svetu. Umetnica je na svoj talent opozorila že v času študija z uprizoritvijo dela tisočdevetsoenainosemdeset (1981) Simone Semenič in z magistrsko uprizoritvijo Zborovanje ptic. Njena uprizoritev Mrakijada je prejemnica Šeligove nagrade na Tednu slovenske drame, Angeli v Ameriki so prejeli Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev, njena predstava Solo pa je prejela grand prix Mire Trailović za najboljši uprizoritev na festivalu Bitef. V utemeljitvi za nagrado Prešernovega sklada je komisija izpostavila tri njena dela: Zaprto študijo Ivana Viripajeva, Mrakijado po dramah Ivana Mraka in Angeli v Ameriki Tonyja Kushnerja. Z Nino Rajić Kranjac se je pogovarjala Ana Lorger.

Radio Marija ir klausītāju veidots radio, kas nes Dieva Vārdu pasaulē. Radio Marija balss skan 24 stundas diennaktī. Šajos raidījumos klausītājiem kā saviem draugiem neatkarīgi no viņu reliģiskās pārliecības cenšamies sniegt Kristus Labo Vēsti – Evaņģēliju, skaidru katoliskās Baznīcas mācību. Cenšamies vairot lūgšanas pieredzi un sniegt iespēju ielūkoties visas cilvēces kultūras daudzveidībā. Radio Marija visā pasaulē darbojas uz brīvprātīgo kalpošanas pamata. Labprātīga savu talantu un laika ziedošana Dieva godam un jaunās evaņģelizācijas labā ir daļa no Radio Marija harizmas. Tā ir lieliska iespēja ikvienam īstenot savus talantus Evaņģēlija pasludināšanas darbā, piedzīvojot kalpošanas prieku. Ticam, ka Dievs īpaši lietos ikvienu cilvēku, kurš atsauksies šai kalpošanai, lai ar Radio Marija starpniecību paveiktu Latvijā lielas lietas. Radio Marija ir arī ģimene, kas vieno dažādu vecumu, dažādu konfesiju, dažādu sociālo slāņu cilvēkus, ļaujot katram būt iederīgam un sniegt savu pienesumu Dieva Vārda pasludināšanā, kā arī kopīgā lūgšanas pieredzē. "Patvērums Dievā 24 stundas diennaktī", - tā ir Radio Marija Latvija devīze. RML var uztvert Rīgā 97.3, Liepājā 97.1, Krāslavā 97.0, Valkā 93.2, kā arī ar [satelītuztvērēja palīdzību un interneta aplikācijās](http://www.rml.lv/klausies/).

Tudi tako o Evropi v oddaji Kulturni fokus razmišlja pohodnik, popotnik in potopisec Jakob J. Kenda. Pred tem je na poteh in transverzalah po Ameriki in Sloveniji, ko se je namenil preučiti pohodniško krajino tudi najbolj opustelih in neobljudenih zakotji naše dežele, spoznaval stvarnost življenja, ki je včasih dobivalo tudi nekoliko fantastične in magične plasti. Ta prehajanja med dejanskimi doživetji in namišljenimi pojavi v naravi ali v domišljiji so velikokrat mojstrsko izpeljana in bralca privabijo med platnice ali na neznane poti razgibano - čarobno mističnih pokrajin, ki pomnijo tudi veliko okrutnosti, surovosti in nečlovečnosti v nastajanjih in razhajanjih Evrope preteklosti. Nenazadnje dr. Jakoba J. Kendo poznamo prevsem po njegovem prevajalskem delu, predvsem po prevodu knjižne serije Harry Potter, zdaj pa se je po prej izdanih potopisnih romanih odločil za pisanje samosvojega Evropskega cikla. Prvi nosi naslov: EVROPA: SEVER, SEVEROZAHOD. V skupini treh predstavnikov stare celine obišče nekoliko odmaknjene predele divje - nežnih pokrajin, ki jih tudi poznamo iz mnogih knjižnih in filmskih upodobitev (avtor je v dialogu tudi s primeri likovnih stvaritev, zabeleženih v umetnostni zgodovini), le da so njihove resničnejše in lepše podobe bolj skrite očem in še nekoliko skrivnostnejše.  foto: z naslovnice knjige EVROPA: SEVER, SEVEROZAHOD  

Queer je posnet po istoimenski literarni predlogi Williama S. Burroughsa, tragičnega ameriškega popisovalca globokih plasti zavesti in simbolnih svetov, do katerih se je pogosto dokopaval ob pomoči substanc. Zgodnjega bitnika, ki je pisal o življenju na poti, gejevskih odnosih, Južni Ameriki in Maroku, pisatelja, ki je ubil ženo, ko je streljal v kozarec na njeni glavi. Zgodba govori o odnosu med ameriškim gejem in odvisnikom od drog Williamom Leejem ter mlajšim Američanom Allertonom, ki ga sreča v mehiškem baru, na sceni, kjer se gibljejo razni priseljeni boemi in marginalci. Gre za pogost motiv zahodne književnosti 20. stoletja, ki pa navadno ne preizprašuje kolonialnih in razrednih odnosov med priseljenci in domačini, na ozadju katerih zahodnjaki odigravajo svoje osebne drame. Film zvesto prenaša posebno atmosfero in simboliko Burroughsovega pisanja v nov medij. Da bi ustvaril retro potujitev dogajanja, uporablja stare načine snemanja filmov, s pomanjšanimi modeli stavb in vozil z zamejenimi scenami, ki se slikajo na oknih notranjih prostorov, predvsem barov. Obenem pa tovrstne vizualne retro elemente v povezavi s staromodno filmsko glasbo kombinira s sodobno glasbo, ki je mešanica posebej ustvarjenih del Trenta Reznorja in kanoniziranega alternativnega rocka. Tako premeša naš občutek za resničnost, kot to uspeva tudi Burroughsovemu pisanju, potem pa nas povede v tesnobne notranje prostore, opremljene s tipičnim pohištvom tistega časa, ki nato preraščajo v še tesnobnejše sanjske in simbolne svetove, polne raztelešenj, prelivanj teles in podobno. Vzporednice s Cronenbergovim filmom Goli obed, prav tako posnetim po Burroughsovem besedilu, in njegovo siceršnjo estetiko so pri tem neizogibne. Čeprav film estetsko ni popolnoma izviren, pa je glede tega vseeno precej prepričljiv. William in Allerton se spustita v zapleten partnerski odnos, ki ga raziskujeta na potovanju po Južni Ameriki. Mnoge scene so skoraj gledališke, pa naj se dogajajo v zdravniških ordinacijah, hotelskih sobah ali omenjenih barih. Igralci zvesto poudarjajo manierizme ljudi iz petdesetih oziroma časa modernistične kulture, kakršne prepoznavamo v starih filmih ali pri starejših ljudeh. Odnosi so na prvi pogled površinski, utopljeni v neobveznost boemskega življenja, vendar njihova nevrotičnost razkriva globlje potrebe. Te se intenzivno prikažejo v avtentičnih prizorih spolnosti in jemanja drog, pa tudi nežnosti, ki si jo lika izkazujeta. Ta je poudarjena, ko mlajši partner skuša starejšemu pomagati prebroditi hudo abstinenčno krizo. Vsa stanja izjemno dobro upodablja Daniel Craig z eno najboljših vlog zadnjih mesecev. Ko se par odpravi na odrešilno pot v džunglo, da bi prek ajuhaske odkril resnico o samem sebi, se psihedelija podkrepi. Tu in tam zaide tudi v pretiravanje, ki lahko v ciničnih, posthipijevskih in vedno treznejših časih naleti na privzdignjeno obrv. Vendarle pa se film, preden bi se odpeljal v ekshibicionistični nepovrat, z mističnim kvantnim preskokom konča v izjemno globokem eksistencialnem doživetju samote sodobnega (zahodnega) človeka.

Piše Ifigenija Simonović, bere Eva Longyka Marušič. Anton Komat je nosilec naziva ambasador znanj in prejemnik slovenske nagrade za družbeno odgovornost HORUS. Je avtor dobrega ducata poljudno znanstvenih knjig za otroke in odrasle, številnih televizijskih scenarijev, na desetine spremnih besed za knjige svojih somišljenikov. Nanizal je najmanj petsto člankov v slovenskih in tujih revijah. Tokrat bomo v roke vzeli njegovo najnovejšo knjigo Zgodbe pozabljenega sveta, ki je izšla pri založbi Buča. Zbirka Zgodbe pozabljenega sveta vsebuje enaindvajset kratkih esejistično naravnanih osebnoizpovednih zgodb, ki nakazujejo avtorjevo okoljevarstveno in človekoljubno izhodišče. Komat je pisatelj, ki ga bralci cenijo, tisti o katerih piše, pa bi ga najraje utopili v žlici vode. Prav to, da odločno plava proti toku, je njegova najznačilnejša odlika. Anton Komat se že tri desetletja pojavlja v javnih razpravah kot zagovornik narave, zlasti vode in gozdov, in kot nasprotnik zastrupljanja rodovitne zemlje, rastlin, živali in ljudi. V živo ozavešča šolarje in srednješolce po vsej Sloveniji, pojavlja pa se tudi v parlamentu, kadar je treba povzdigniti besedo nad brezvestnimi lobisti. Eden od zadnjih podvigov, namreč prepoved uvoza in uporabe nepopravljivo škodljivih gensko modificiranih pridelkov, mu po vsej verjetnosti in v škodo vsej Evropi ne bo uspel. Antona Komata je delo pripeljalo v mnoge dežele, na Bližnji in Srednji vzhod, v Egipt in Rusijo, a najbolj prizadeven je v domačem kraju, v Domžalah, kjer je leta 2021 ustanovil Društvo za sonaravno lokalno prehrano in izobraževanje. Na samem začetku letošnjega leta mu je v Domžalah uspelo preprečiti podiranje mogočnih bukev, ki jih je pred 120 leti posadil Tirolec Jakob Oberwalder, lastnik tovarne Univerzale, kjer so vse do leta 2003 izdelovali znamenite slamnike. Nosila jih je gosposka v Ameriki in Evropi. Podiranja bukev so se na vrat na nos lotili žagarji iz Arboretuma Volčji potok. Komat je v zanj značilnem bliskovitem odzivu dokazal, da so drevesa zdrava in da je potrebna samo tako imenovana drevesna kirurgija. Bukve bojo lahko mirno kraljevale v parku vsaj še dvajset let. Prav gozdarsko kirurško in do narave pokroviteljsko pa se je Anton Komat v zbirki Zgodbe pozabljenega sveta lotil spominov na otroštvo, srečanj z ljudmi, ki so ga globlje zaznamovali, in opisa naključnih pripetljajev. Piše tako, da najprej ne skopari s podobo, pusti, da se pripoved ukorenini in razraste, potem pa precizno izpostavi bistvo, ne da bi povzročal bolečino, ogorčenje ali obup. Naslov zbirke Zgodbe pozabljenega sveta vsebuje spomine, ki nikakor niso pozabljeni, vzbujajo pa vprašanje, kaj od tistega sveta bo preživelo našo dobo objestnosti in samoljubja. Naj gre za ljubezen, za čarovnijo gozda, za samoto, tišino in krila domišljije, za raziskovanje onesnaženih jam ali vodotokov, za moč denarja ali nasilja, Anton Komat se dosledno oklepa resnice kakor jezdec vranca. V zgodbi Darilo miru na primer piše, da je človek po svojem izvoru bitje sonca, svetlobe in toplote, v zgodbi Zasvojenci z otoki pa ugotavlja, da je iskalec notranjega miru, raziskovalec odsotnosti mita in tolmač lastnega izgona iz narave. V uvodni zgodbi z naslovom Dopusti življenju živeti pokaže izhodišče svojega pisanja, ki ne obljublja leposlovne zbirke zgodb, temveč nepopustljivo aktivistično pisanje. Tako na primer ugotavlja, da sedanji čas utripa v ritmu človekovega nasilja in naravnih katastrof, da so ljudje odrezani od narave, izpuljeni iz zemlje kot plevel, vrženi na gnojišče velemest, gulagov za izvajanje popolne nadvlade. V knjigi najdemo zapise o političnem scientizmu, vulgarnem materializmu, genskem determinizmu, socialno obarvanem neodarvinizmu, o kultu umetne inteligence, o obsedenosti z digitalizacijo. To so teme in izrazi, ki jih rahločuten bralec leposlovnih kratkih zgodb ne pričakuje in jih morda tudi zavrača, a na koncu knjige si misli, da je vsaj bral, če že ni ukrepal. V zgodbi Zdravilna moč sočutja najdemo zapis o prikritih, zamolčanih ali zanikanih odlagališčih obstojnih organskih polutantov, preprosto rečeno strupenih kemikalij, ki bi jih morali po Stockholmski konvenciji iz leta 2004 strumno očiščevati. Ta srhljiva zgodba je literarna zato, ker je razplet odvisen od enega samega človeka, ki zaradi odpadkov zboli za rakom in se v svoji stiski zave stiske drugega. Sklene povedati resnico in to se, kakor vedno, izkaže za odrešujoče. V knjigi so seveda tudi lirični utrinki, ki so kakor gostoljubna čitalniška počivališča. Starka Minka, prijateljica medvedke in njenih mladičev v zgodbi z naslovom Pripoved modre starke, ima na primer ogorel obraz in štrenasto bele lase, pa velike in temne oči, skoraj črne kot nebo brez meseca. Ko Anton Komat na svojih pisateljskih poteh naleti na šokantne statistične podatke, se ne ustraši, se ne umakne, temveč zategne uzde, njegov vranec zahrza, bralec pa se zdrzne in se zave plašnic, ki ga kot uspavala varujejo pred slabo vestjo. Tega občutka Komat ne vsiljuje z moralističnim prepričevanjem, temveč piše kot priča, ki vidi prav vse, kar bi lahko videli vsi, če ne bi izbrali slepote ali pogledali vstran. Najsi to počnemo s polno ali potlačeno zavestjo, vprašanje, na čigav račun živimo, postaja vedno bolj zamolklo in nezaželeno. Prav tega vprašanja Anton Komat ne izpusti iz vajeti. Napoveduje in zapoveduje vedno bolj ozaveščeno ježo čez drn in strn in prisega na moč filozofije, mistike in umetnosti.

Podajamo se v ene izmed najbolj odročnih predelov planeta. Z zavzetim popotnikom Markom Mikljem podoživljamo najbolj zanimive dele njegove poti po Srednji in Južni Ameriki, na kateri se je pobliže spoznal z več plemenskimi ljudstvi in različnimi posamezniki, npr. šamani, ki živijo daleč onkraj meja t. i. civiliziranega sveta, v džunglah Peruja, Bolivije in Brazilije. V intervjuju, v katerem opisuje svoje izkušnje z bivanjem v divjini brez dostopa do elektrike, pitne vode in zdravniške oskrbe, med drugim pripoveduje o "glasbi džungle", požarih, tarantelah in posebnih obredih.

Maratonskih 215 minut (s 15-minutnim odmorom), mrakobno ozračje ter zgodba o obskurnem arhitekturnem gibanju in priseljenski izkušnji, posneta na pozabljen format VistaVision – kdo bi si mislil, da lahko film s takimi vhodnimi parametri v kinematografe privabi toliko občinstva, kot trenutno uspeva Brutalistu. Nepopustljiva estetika filma v režiji Bradyja Corbeta odslikava etos arhitekturnega sloga, ki mu je podaril naslov: grob je, surov in prav nič se ne trudi, da bi občinstvu olajšal gledalsko izkušnjo, ob tem pa ni niti malo dolgočasen. Zgodba se spleta okoli izmišljenega madžarskega arhitekta Lászla Tótha (igra ga Adrien Brody); ta med vojno emigrira v ZDA in si poskuša ustvariti novo življenje. Sreča se mu nasmehne, ko spozna bogatega industrialca Harrisona Van Burna. Ta ga vzame pod svoje pokroviteljstvo in mu naroči načrt za megalomansko stavbo, posvečeno njegovi pokojni materi. Sprva je videti, da je Lázslu uspel veliki met, a se kmalu izkaže, da ne bo šlo tako gladko. Corbet nam to da slutiti že v uvodni sekvenci s simbolno vizualno gesto – na glavo obrnjenim kipom svobode – ki skriva ključ do osrednje teme filma: Brutalist prežveči in izpljune idejo Amerike kot obljubljene dežele, v kateri lahko vsakdo najde svoj kotiček pod soncem in razvije svoje potenciale, če je le dovolj sposoben in prizadeven. Brutalistični arhitekturni slog se je porodil na ruševinah evropskih mest po koncu druge svetovne vojne kot odgovor na povečane potrebe po poceni zgradbah. Še posebno dobro se je prijel v socialističnih in komunističnih okoljih, ki so v egalitarnosti betona prepoznale odklon od buržoazne arhitekture, zato ne preseneča, da je, obložen s takšno ideološko konotacijo, v Ameriki najpogosteje naletel na odpor in nerazumevanje. V Brutalistu monumentalen objekt, ki ga je načrtoval László Tóth, učinkuje kot metafora tujca ali, bolje rečeno, tujka, ki se ga je treba znebiti. Amerika, ki se navzven kaže kot napredna in odprta dežela priložnosti, se izkaže za zavrto, nazadnjaško in ksenofobno družbo, ki ji vlada elita, našemljena v oblačila starih aristokracij, navznoter pa puhla, brez kulture, vrednot in tradicije, ki bi pomagale obrzdati napuh in zajeziti psihopatološki potencial na hitro pridobljenega bogastva. Vse to pooseblja Lászlóv mecen Van Buren. Ta je sicer očaran nad ustvarjalno močjo svojega varovanca, a v njej ne zmore uživati, dokler se je ne polasti. Cena ni pomembna; ker se duša ne ukloni, se poloti telesa. V fascinantni, diabolično morasti sekvenci, postavljeni v drobovje kamnoloma carrarskega marmorja, ki kot velika rana zeva sredi idiličnega toskanskega hribovja, se razpre bolestna lakomnost zahodnega sveta. Če ne prej, nam na tej točki postane jasno, da Corbet v resnici ne pripoveduje le o Ameriki, ampak nam kaže svet, v katerem živimo. Brezkompromisno in brez olepšav. Piše: Špela Barlič Bere: Ajda Sokler

80 odstotkov redkih bolezni je genetskega izvora, vendar pa je zdravljenje z gensko terapijo v Sloveniji zelo okrnjeno. Zdravljenje, ki bi bolnikom pomagalo, je velikokrat možno le v Ameriki in je zelo drago – cene genskih zdravil se gibljejo od enega do štiri milijonov evrov. Zato v Društvu za pomoč otrokom z redkimi boleznimi Viljem Julijan državo spodbujajo, da ta zagotovi financiranje zdravljenja z genskimi zdravili. Prispevek je pripravila Lucija Vidergar. Bere Darja Groznik.

Politika nas spremlja povsod, nekateri jo spremljajo redno, nekateri je ne prenesejo. Zala Tomašič, ki nas zastopa v evropskem parlamentu, ima politiko zelo rada. V njo je vključena že od študija v Ameriki, kjer je študirala politologijo in zraven opravljala pripravništvo tudi v senatu. Po vrnitvi v Slovenijo je nadaljevala svojo politično pot, kjer se je izkazala kot ena izmed najmlajših evropskih poslank. Njena odločnost in predanost so jo pripeljale v Bruselj, kjer vsak dan zastopa interese Slovenije. Zala se zaveda, da politika ni le vprašanje zakonodaje, temveč tudi odgovornost za prihodnost. V svojem delu se osredotoča na mlade, trajnostni razvoj in izboljšanje položaja v Evropski uniji. Vabljeni k ogledu oddaje, kjer boste slišali tudi vizije in ambicije za prihodnost ter pogled v zakulisje Zalinega življenja. Vas zanima več? ● https://www.zalatomasic.eu/ Moderator pogovora: Gaja Gregorčič Kamera in montaža: Siniša Kanižaj Urednica področja Mladi: Katja Zver Urednica oddaje Reflektor: Mojca Purger Izdaja DRUŽINA d.o.o., www.druzina.si #OddajaReflektor #mladi #evropskiparlament #politika #mladivpolitiki

Če vas mika misel na enoletno potovanje okoli sveta, boste v 51. epizodi podkasta izvedeli vse o tem, kako sta to uresničila Simona in Jure Čuček. Simona in Jure Čuček sta par, ki ju združuje strast do raziskovanja sveta in odkrivanja novih kultur. Jure, ki je med potovanjem delal na daljavo, dokazuje, da je mogoče združiti profesionalno življenje s popotniškimi sanjami. Simona, navdušena raziskovalka in ljubiteljica lokalne hrane, pa prinaša toplino in radovednost v njuna doživetja. Skupaj sta se podala na enoletno potovanje, ki je postalo zgodba o življenjskih spominih, dogodivščinah in posebnih trenutkih. Simona in Jure sta svojo pustolovščino začela v Južni Ameriki, kjer sta raziskovala bogate kulture in dih jemajoče pokrajine. Njuno potovanje ju je nato vodilo do Miamija. Iz Miamija sta se podala na križarjenje po Bahamih in doživela rajske plaže, ki jih vidimo na razglednicah. Po vrnitvi na celino sta obiskala Las Vegas in se od tam z avtobusom odpravila v Los Angeles – izkušnja, ki jo opisujeta kot manj udobno, a vseeno vredno doživetja. Naslednja postaja so bili Havaji, kjer sta uživala v tropskem vzdušju, preden sta odletela v Avstralijo. Prav Avstralija je bila njun glavni cilj, saj sta želela tam pričakati novo leto. Po mesecu dni raziskovanja dežele kengurujev sta bila navdušena nad edinstveno naravo in sproščenim življenjskim slogom. Pot sta nadaljevala na Baliju, nato pa raziskovala številne azijske države. Izmed vseh destinacij ju je najbolj očarala Japonska. Tam sta uživala v izjemni hrani, raziskovala tradicije in, kot pravi Jure, uživala v odličnem pivu. _____ V tem pogovoru boste izvedeli:

V ZDA se dobro spominjajo dogodkov izpred natanko štirih let, namreč vdora privržencev Donalda Trumpa v poslopje zveznega kongresa. Ampak razlage tega dogodka si še zmeraj diametralno nasprotujejo. Ali se Ameriki – in svetu – obeta repriza 6. januarja 2021 ali so tokrat razmere drugačne? Zakaj prav 6. januar? Gre za natančno določen dan v ameriškem volilnem koledarju. Veliko prahu je dvignila tudi Bidnova izbira ljudi, ki jim je podelil najvišje civilno priznanje – medaljo za svobodo.

Slovenija je Ano Karneža spoznala, ko se je 16-letna s petjem izkazala na šovu talentov in pozneje na Slovenski popevki. Medtem je diplomirala v dramski igri na znameniti ameriški umetniški šoli Juilliard v ZDA. Ujeli smo jo, še preden je za nekaj dni odpotovala v Nepal na poroko sošolke iz New Yorka, zdaj pa že pripravlja kovčke za vrnitev v Ameriko. Tam jo čakajo avdicije in učenje hladnokrvnosti ob zavedanju, da vsaka ne bo uspešna. Ana za zdaj namerava ostati v Ameriki, saj uživa v samostojnosti in je radovedna, kaj ima življenje zanjo še pripravljeno. (foto: Thomas Brunot)

Poezija Valžine Mort (1981), v Belorusiji rojene in v Ameriki živeče pesnice in prevajalke, predstavlja edinstven pesniški glas v sodobni literaturi, ki združuje osebno in politično, pa travmatično in sublimno. Posebno mesto v njeni poeziji imajo tudi podobe, s katerimi pesnica ustvarja kompleksno sliko, v kateri se prepleteta sedanji in pretekli čas. Valžina Mort, ki že skoraj dvajset let živi čez lužo, kjer poučuje na Univerzi Cornell v zvezni državi New York, je za svoje delo prejela številne nagrade, med drugim leta 2004 tudi kristal Vilenice. Poezijo piše v dveh jezikih. Dodaja, da v dveh tujih jezikih, in prav zato, kot še pravi, jezika ne časti. Avtorica je letos kot častna gostja nastopila na festivalu Dnevi poezije in vina. Ob tej priložnosti je pri založbi Beletrina v prevodu Kristine Kočan pod naslovom Pesem o belih jabolkih izšel izbor iz treh njenih pesniških zbirk, napisanih v angleščini, mi pa smo se takrat na Ptuju z njo pogovarji o njeni poeziji, Ameriki, jeziku in Belorusiji. Foto: Gregor Podlogar

Gostja oddaje je Alenka Mali, 25-letna potomka dveh alpinistov; Slovenca in Argentinke, ki se je pred desetletji preselila v Slovenijo, tako da je otroštvo preživela izmenjaje v Evropi in v Južni Ameriki, največ v gorovju Patagonije. Starša sta jo s svojo strastjo do preživljanja časa v hribih in premagovanja lastnih telesnih omejitev "okužila" že zelo zgodaj.Alenka se je pri 16 preselila v Kanado, kjer se med drugim ukvarja s turnim smučanjem, z base jumpingom in deskanjem na snegu (prosti slog). S slednjim tudi tekmovalno, a si menda nikoli ni izrecno želela biti športnica, tako da se predvsem v zadnjem času raje posveča promociji aktivnega življenjskega sloga in občutka svobode, ki ga nudijo tovrstne aktivnosti. Pri čemer se ji zdi bistveno boljši karierni cilj od tega, da si "za kakšno leto ali dve prvak, potem pa se te nihče več ne spomni", to, da postaneš v okvirih svoje dejavnosti (o deskanju denimo pravi, da je prej kot šport kultura) relevantna in cenjena osebnost, ki tej skupnosti vseskozi tudi veliko vrača.

V tokratni epizodi Domen, Luka in Žiga pregledajo in analizirajo dogajanje na dirki v Ameriki.Podprete nas lahko na: patreon.com/F1_FanatikiPovezava do Discorda: https://discord.gg/eVXv3FFKEhPovezava do Instagrama: https://www.instagram.com/f1_fanatiki/Formula Star 2025https://as2005.eu/formula-star-2025/Support the showSupport the show

"Moj časopis je moje sidro", pravi Barbara Kramžar, ki je že vrsto let dopisnica časnika Delo iz tujine. Svoje novinarsko delo je sicer po diplomi začela v zunanjepolitični redakciji na Radiu Slovenija , a kaj kmalu odšla k časniku. Dolgoletno dopisništvo v tujini je začela jv Nemčiji - takrat še v Bonnu, nato šla prvič v Zda, se vrnila v Evropo in poročala z Dunaja, nato odšla v Berlin in spet v Zda, kjer je od leta 2019. Dolga leta tujine ji niso vzela občutka, da je Slovenija dom. Sem se redno vrača, vse dopuste z možem Američanom, ki odlično govori slovenščino, preživita v zaledju Kopra, kjer imata drugi dom. O delu dopisnice iz tujine, o Ameriki kot jo čuti, živi, o njej poroča, o bližajočih se volitvah, ki bodo zaznamovale Zda in ves svet se z Barbaro Kramžar v oddaji Odprto za srečanja pogovarja Nataša Benčič.

Andrej P. Škraba, Klemen Selakovič & Jani Pravdič. Enkrat na mesec se srečamo in preko dialoga (iz gr. diálogos "pogovor"), drug z drugim delimo ideje. Teme DIALOGA 51: Kam in kako radi potujemo Klemen na poti v Indijo pozabi vizo Avtentične destinacije in znamenitosti Andrejevo potovanje po Ameriki Študijske izmenjave po svetu Športni rekordi in ekstremne borbe Smrt, zapor in neverjetna preživetja Filmski svet in prepoznavnost Kraja identitete in AI prevare Steve Ballmer, Bill Gates in Howard Schultz Hustle mode Astra AI KPIs in “North Star” metrika Najbolj uspešne mobilne aplikacije

Bil je zasužnjen, preživel je državljansko vojno ter prestal vladavino zakonov Jima Crowa. Zora Neale Hurston, antropologinja, etnografka, folkloristka in pisateljica, je poslušala in zapisala njegovo presunljivo in tragično zgodbo, ki se je dramatično odvijala v zadnjih izdihljajih prepovedane trgovine s sužnji.   Gre za eno redkih znanih pripovedi starega človeka, ki konec 20. let prejšnjega stoletja živi v Alabami, ima izkušnjo otroštva in mladosti na rodni afriški zemlji, je pa tudi pričevalec ugarabitve, poniževanja in trpinčenja po zajetju, preden ga z drugimi sotrpini izkrcajo v Ameriki. Zato pripoveduje o tem, kako so črni ljudje prišli v Ameriko. Bil je med tistimi, ki so bili zadnje žrtve ameriške kolonialne politike in ekonomije, potem ko je bilo mednarodno in čezoceansko trgovanje z ljudmi že zdavnaj prepovedano, a lastniki plantaž na jugu v drugi polovici 19. stoletja še vedno nezakonito zasužnjujejo ljudi z zahodnih predelov Afrike. Poleg starčevega slikanja kulturnih posebnosti življenja iz sedanjega Benina, pogrešanja Afrike, ljubezni do žene in otrok, ki mu jih je drugega za drugim od njega v Ameriki odtrgala smrt, se njegova izpoved nazorno dotakne tudi nasilja in krutosti, grozodejstev, ki so si jih afriška ljudstva prizadejala med sabo. Določena ljudstva so v osvajalnih vojnah uprizarjala lov na druge skupnosti, potem pa so pripadnike pobili ali prodali v suženjstvo, se tako okoristili in poskrbeli za nadvlado. Knjiga z naslovom Barakun prinaša zgodbo zadnjega "črnskega tovora". Prevedla jo je Irena Duša Draž, spremno besedo pa je napisala Petra Meterc.

Umni sadjar Franc Ksaver Pirc je s svojim delom zaznamoval skoraj celo 19. stoletje. Bil je duhovnik, umni sadjar, gospodarstvenik, učitelj, pesnik in misijonar med Indijanci ob Velikih jezerih v Ameriki (ponovitev).

Izšel je najnovejši projekt vsestranskega glasbenika Žige Murka, album Your Love, ki predstavlja prelomnico v njegovem ustvarjanju. Žigova glasbena pot se je sicer začela z izobraževanjem v klasični glasbi, ko je študiral klavir in pozavno, in se nadaljevala na Jazzovskem konservatoriju v Rotterdamu. Med študijem in po vrnitvi v Slovenijo je nastopal na številnih prizoriščih, tako doma kot po Evropi. V zadnjih desetih letih se je uveljavil kot eden vodilnih producentov elektronske glasbe v Sloveniji, saj je izdal več kot 30 albumov in nastopal na uglednih festivalih po Evropi, Sloveniji in Ameriki. Na albumu Your Love pa se Žiga Murko prvič predstavlja kot pevec in avtor.

V oddaji predstavljamo Ljubljančanko Urško Prepeluh Magajne, ki jo je življenjska pot pred dvema desetletjema odpeljala v Združene države Amerike. Z družino živi v Chicagu in dela kot pravnica. Tudi njen soprog ima slovenske korenine, spoznala pa sta se v Sloveniji med njegovim sodelovanjem na tečaju slovenskega jezika v Ljubljani. In za ohranjanje slovenskega jezika v Ameriki zdaj nadvse zavzeto skrbi tudi Urša Prepeluh Magajne, ki je zelo aktivna v slovenski skupnosti v Lemontu, kjer slovenščino tudi poučuje. Sicer pa dejavno sodeluje tudi pri drugih prireditvah, ki jih organizirajo v okviru slovenskega društva in jih ne zmanjka skozi vse leto. Sodeluje tudi pri slovensko ameriškem poslovnem klubu in tke tesne vezi s Slovenijo. O življenju čez lužo, delu pravnice v Ameriki, povezavah z domovino, ohranjanju slovenščine in slovenstva, pogrešanju Slovenije in prepletanju različnih kultur v tujini pripoveduje Urška Prepeluh Magajne v oddaji Slovencem po svetu - Portreti .

Že sicer burno predvolilno dogajanje v Združenih državah je dodatno razburkal poskus atentata na nekdanjega predsednika in predsedniškega kandidata republikancev Donalda Trumpa. Številnim pozivom k umiritvi napetosti se je pridružil zdajšnji predsednik Joe Biden, ki je dejal, da v Ameriki ni prostora za kakršno koli nasilje. Politična retorika v ZDA se je zelo zaostrila, čas je, da jo umirimo, je dodal. Republikanci v Milwaukeeju sicer začenjajo vsedržavno konvencijo, na kateri bodo tudi uradno potrdili Trumpovo kandidaturo na novembrskih volitvah. V oddaji tudi o tem: - Poslanci sprejemajo še zadnje zakone pred počitnicami - Po sobotnem neurju na Štajerskem prizadeti prebivalci nujno potrebujejo strešno kritino - Ribniški osnovnošolci preživljajo počitnice tudi ob spoznavanju narave in kulturne dediščine

Vinko Globokar, slovenski skladatelj, komponist, dirigent, jazzovski glasbenik, pedagog in pozavnist je 7. julija dopolnil devetdeset let. Ob jubileju poslušamo pogovor Vide Curk z umetnikom iz leta 2006. Vinko Globokar, dobitnik Prešernove nagrade, dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter častni član Slovenske filharmonije, govori o svojem življenju, ki ga je v veliki meri preživel v Franciji, pa tudi v Nemčiji in Ameriki, predvsem pa razlaga svoje poglede na sodobno glasbo in lastno ustvarjanje.

Novinar Robi Poredoš že 27 let prebiva v New Yorku, kjer dela kot dopisnik Slovenske tiskovne agencije iz Združenih držav. Je odličen poznavalec tamkajšnje politike in dogajanja v družbi. Ko smo ga leta 2014 prvič gostili v oddaji Globalna vas, je tako pripovedoval o izbruhu množičnih protestov zoper policijsko nasilje nad temnopoltimi Američani. Deset let pozneje opaža, da se napetosti med pripadniki dveh nasprotujočih si političnih polov in tudi drugih družbenih skupin še zaostrujejo. Robi v intervjuju poleg vsakdanjih stvari, ki zaznamujejo življenje čez lužo, pripoveduje o najbolj aktualnih "ameriških vprašanjih" ta hip, kot so denimo prihajajoče predsedniške volitve. Označuje jih za najbolj bizarne doslej. Pa o tem, kako na kakšnem srečanju Slovencev v Ameriki bistveno lažje kot Melanijo srečaš Donalda Trumpa. In o tem, kako je slednji postal (tako) nesramen in napadalen šele po vstopu v politiko.

Jutri svoje nastope na letošnji turneji po Sloveniji začenja Slovenski plesni ansambel Triglav iz Winnipega v osrednji Kanadi, ki s petjem in plesom že več desetletij s ponosom ohranja slovensko kulturo v Kanadi in je promotor naše kulture. Ustanovili so ga leta 1972, zasedbo pa vztrajno pomlajujejo. Na tokratnem gostovanju, ki ga pripravlja Izseljensko društvo Slovenija v svetu, bo nastopila skupina, ki jo sestavlja petindvajset plesalcev. Veliko potujejo po svetu, v zadnjih letih so se večkrat predstavili v Kanadi, Ameriki, Italiji, Sloveniji in drugod. Jutri bodo nastopili pred Ljubljanskem magistratom; v četrtek v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici, v petek v Murski Soboti, v soboto v Števerjanu, v nedeljo na 30. Taboru Slovencev po svetu v Šentvidu v Ljubljani, danes teden v Izoli, nato se bodo udeležili tudi dvodnevnega plesnega seminarja v prostorih Akademske folklorne skupine France Marlot.

Martin Marion se je v študentskih letih kalil v Združenih državah Amerike, kjer se je uveljavil kot gledališki igralec, med drugim kot član skupine uprizoritvenih umetnikov Blue Man Group, ki slovi po izvirnih odrskih produkcijah vsestransko ustvarjalnih pripadnikov z značilnimi modroobarvanimi obrazi in telesi. Nekje od preloma tisočletja kombinira življenje v Ameriki, Nemčiji in Sloveniji, kjer ga poznamo zlasti kot filmskega igralca, je namreč prejemnik nagrade vesna za posebne dosežke v filmski produkciji, ki jo je leta 2011 prejel za svoj nastop v filmu Stanje šoka iz leta 2011. Od takrat se udejstvuje tudi kot pesnik, v zadnjih letih pa se posveča predvsem družinskemu življenju in, tako kot se je navadil med epidemijo covida, večinoma ustvarja v zavetju svojega doma.

Umni sadjar Franc Ksaver Pirc je s svojim delom zaznamoval skoraj celo 19. stoletje. Bil je duhovnik, umni sadjar, gospodarstvenik, učitelj, pesnik in misionar med Indijanci ob Velikih jezerih v Ameriki. Avtor oddaje je Ivan Merljak.

Leon Aron, who was born in Moscow and came to the United States as a refugee in 1978, is a senior fellow at the American Enterprise Institute (AEI). He studies Russian domestic and foreign policy, US-Russia relations, and the economic, social, and cultural aspects of Russia's post-Soviet evolution. From 2014 to 2020, Dr. Aron was a governor of the Broadcasting Board of Governors, which oversees the operations of several international broadcasting outlets, including Voice of America and Radio Free Europe/Radio Liberty. From 1990 to 2004, he was a panelist on Looking from America (Gliadya iz Ameriki), a weekly Voice of America Russian-language radio and television show. Dr. Aron has taught at Georgetown University and received the US Institute of Peace's Peace Fellowship. In 2011-12 he was Co-chairman of the Russia Advisory Group of Governor Mitt Romney's presidential election campaign. Dr. Aron is also a prolific writer and editor. His latest book, Riding the Tiger: Vladimir Putin's Russia and the Uses of War (AEI Press, 2023), chronicles, through the use of hundreds of Russian sources, how Vladimir Putin has used militarized patriotism to transform Russian society and maintain his grip on power.

Tedensko izkazovanje nezadovoljstva z našim premierjem je pretekle dni prineslo zanimivo epizodo, ki je nekoliko drugačna od običajnih. Ob že nekoliko dolgočasnih očitkih o nesposobnosti se je tokrat ob Golobovem ravnanju pojavila dilema, ki je zaradi kompleksnih okoliščin vzbudila zanimanje tudi pri vaši najbolj priljubljeni analitični oddaji.Okoliščine so sicer na prvi pogled preproste in prav tako na prvi pogled je premier ponovno ustrelil kozla. Šlo pa je tako. Švicarji so priredili mirovno konferenco za Ukrajino, Golob pa je šel raje gledat Dončića v Dallas. V svojo obrambo je pojasnil, da se je za pot čez lužo odločil šele zatem, ko se je prepričal, da gre Ruse in Ukrajince mirit gospa predsednica. Ampak javnost je šla v strelske jarke, ker: kaj se pa to pravi, vprašanja o življenju in smrti, geopolitični prihodnosti, svetovnem redu, nevarnosti tretje svetovne vojne in podobno zamenjati z veseljem ob gledanju uspešnega metanja žoge skozi obroč! Na prvi pogled ima javnost seveda prav, kajti v opisu del in nalog predsednika vlade so mirovne konference mnogo višje na lestvici od košarkarskih tekem. Ampak ko javnost enoglasno linča vsakokratnega slovenskega premiera, je vedno pametno pogledati problem od blizu. Kot to storimo v naslednjih nekaj minutah. Najprej bodimo realistični glede udeležbe Slovenije na mirovnih konferencah. Niso nas pogosto vabili. Oziroma, sploh nas niso vabili. Še ko smo bili znotraj katere druge večnacionalne tvorbe, so nas odganjali od mize. Če kongres Svete alianse v Ljubljani leta 1821 obravnavamo vsaj na simbolni ravni kot mirovno konferenco, so celo pri Tavčarju Rusi omenjeni večkrat kot Slovenci. Pa je bil kongres pri nas doma! V povojnem Parizu so med debato o naši zahodni meji iz sobe poslali celo jugoslovansko delegacijo – kaj bi šele storili samo s slovensko … Hočemo povedati, da je naš geopolitični vpliv omejen zaradi preprostega dejstva, ki se je v teh zadnjih nekaj stoletjih neštetokrat izkazalo kot pravilno: "Ker smo majhni in neznatni, smo tudi neupoštevani." Če povsem odstranimo nacionalni ponos in samopoveličevanje – tudi če bi Golob sedel v Švici, bi bilo njegovo mnenje, mnenje naše vlade in s tem mnenje našega naroda – nepomembno. Za zastopanje nepomembnih mnenj pa imamo na srečo v Sloveniji institut predsednika države. Tisti bolj poduhovljeni na tem mestu dvignejo pravičniški prst, češ da ne gre samo za geopolitično merjenje moči in da lahko tudi majhne države znotraj mednarodnih odnosov s svojo držo, nastopom, ali vzorom opozarjajo na etične standarde in posledične zdrse. Res je, a zavzeti moralno utemeljeno stališče glede konflikta na evropskem vzhodu je, kot smo se v teh preteklih dveh letih naučili, Sizifovo delo. Vsaki, še tako globoki človeški tragediji sčasoma poteče rok trajanja in na koncu jo zamenja cinizem politike in orožarske industrije. Ob tem pa obstaja še ena plat mirovne konference v Švici. Še preden se je začela, je bilo z izjavama predsednikov obeh vojskujočih se strani jasno, da bo neuspešna. Vsaj glede miru. Sedeti tam v veri, da se kuje kakršna koli oblika miru ali vsaj majhna možnost za prekinitev ognja, bi bilo naivno. Tako je konferenca bila namenjena samo za nekaj splošnih izjav in kot nabirka novih milijard za vojaško pomoč Ukrajini. Sklepati orožarske posle na konferenci o miru pa je vsaj toliko smešno, kot je tudi tragično. Obstaja sicer majhna možnost, da se je premier vsega tega zavedal ter je z neudeležbo na konferenci poslal svetu glasnejše sporočilo, kot bi ga z udeležbo. Večja možnost pa je, da premier tako daleč ni razmišljal in si je samo želel videti igrati Dončića. Glede na rezultat tekme, ki se je je udeležil, je bilo zagotovo bolj zanimivo v Dallasu kot v Švici. In zdaj k političnim konotacijam obiska v Ameriki. Skrb za prepoznavnost in dobro podobo Slovenije v tujini je v opisu nalog prvega ministra pomembna kategorija. In če smo ugotovili, da bi bil v Švici praktično neviden, je nekaj besed z Luko Dončićem pred tekmo zaleglo za celoletne napore polovice diplomatskega zbora slovenskega zunanjega ministrstva. Naključno te dni pri nas proslavljamo, ker smo se po zaslugi ruskih vohunov z novičko znašli na straneh Wall Street Journala. Na straneh vseh športnih in večine ostalih medijev v Združenih državah pa se dnevno znajdemo po zaslugi Luke Dončića. Če vzamemo samo mantro zadnjih tridesetih let razvoja naše dežele, ki se glasi: "prepoznavnost, prepoznavnost in še enkrat prepoznavnost", ni niti približno ne objekta in ne subjekta, ki bi za prepoznavnost Slovenije naredil toliko, kot naredi Luka Dončić. Melanija bi lahko bila blizu, če ne bi slovenstva skrivala kot kača nog, uspešno nas promovira še kakšen športnik, pa recimo Laibach, potem pa se konča. Meriti vrednost posameznika glede na njegov prispevek k prepoznavnosti domače dežele je sicer bizarno, a korelacijo med uspešnostjo države in njeno prepoznavnostjo v tujini smo vzredili sami. Kaj je torej pomembnejša udeležba predsednika slovenske vlade: na brezupno načelni ravni podpreti mir, ki praktično ni mogoč, ali pa podpreti športnika, ki nedvoumno prispeva h globalnemu vedenju in zavedanju o Slovencih kot narodu in Sloveniji kot državi.

Naš tokratni sogovornik v rubriki Drugi pogled, JOHN BOYD, prihaja iz Združenih držav Amerike, točneje iz New Jerseya. Ljubezenska zgodba z zdajšnjo ženo Sonjo ga je leta 1993 prvič pripeljala na obisk v Slovenijo – in že takrat je bil presunjen nad lepotami Slovenije in njenih gora, ki so ga pustile odprtih ust. Pravi, da je že takrat vedel, da bo nekoč v Sloveniji tudi živel – in res je tako že zadnjih 25 let. Kako drugačno je življenje pri nas kot v Ameriki, koga najbolj pogreša, kako težka se mu zdi slovenščina in še kaj boste slišali v prihodnjih minutah – z Johnom Boydom se je pogovarjala Tadeja Bizilj.

V Mariboru so s podelitvijo nagrad sklenili 59. festival Borštnikovo srečanje. Borštnikov prstan si je nadel Branko Šturbej, za najboljšo predstavo pa so bili izbrani šesturni Angeli v Ameriki v režiji Nine Rajić Kranjac in produkciji Slovenskega mladinskega gledališča. V oddaji tudi o razstavi “Steklena soba – napačno informiranje” berlinskega producenta Tactical Tech, ki je na ogled v Računalniškem muzeju v Ljubljani.

Pred natanko enim tednom je skupina študentov zasegla prostore Fakultete za družbene vede. Protest, ki so ga poimenovali "Nič tišine do svobodne Palestine", je bil eden odmevnejših študentskih protestov v zadnjem času. Zdi se, da so ti po 60. in 70. letih prejšnjega stoletja kar nekako zamrli. Najodmevnejši so v zadnjem času zagotovo propalestinski študentski protesti v Združenih državah Amerike.Za organizacijo študentskih protestov je nujna močna študentska skupnost. Skozi leta pa se je študentska skupnost zelo spreminjala in prišla do točke, kjer ji komajda lahko še rečemo skupnost. Zakaj študentski protesti v Sloveniji niso takšnih razsežnosti kot tisti v Ameriki in ali študentje proteste dojemajo kot nujne za spreminjanje družbe in svojega položaja v njej? Sogovornika: Gaj Kolšek, študent politologije ter dr. Tomaž Deželan, profesor politologije na Fakulteti za družbene vede in raziskovalec politične participacije mladih.

In this episode, the hosts delve into the complex world of Russian domestic and foreign policy with the return of Dr. Leon Aaron, a senior fellow at the American Enterprise Institute. Dr. Aaron provides an expert analysis on the late Alexei Navalny, a figure who evolved from an anti-corruption crusader to a symbol of resistance against the Putin regime, culminating in his judicial murder. The discussion explores Navalny's impact, the conditions of his imprisonment, the boldness of his return to Russia, and the chilling environment of Russian prisons.The episode also touches on the broader implications of Navalny's activism, including the political climate in Russia, the use of sanctions, and the strategic maneuverings of Vladimir Putin on the international stage. Dr. Aaron offers a detailed examination of the current state of U.S.-Russia relations, the strategic importance of Ukraine, and the potential future scenarios that could unfold from this geopolitical chess game. Listeners will gain insight into the motivations behind Putin's actions, the impact of international sanctions, and the significance of supporting Ukraine amidst ongoing conflicts.Join us for a profound discussion that not only honors the memory of Alexei Navalny but also illuminates the stark realities of political opposition in Putin's Russia, the heroism of standing for truth, and the global importance of defending democratic values.Guest Bio:Leon Aron, who was born in Moscow and came to the United States as a refugee in 1978, is a senior fellow at the American Enterprise Institute (AEI). He studies Russian domestic and foreign policy, US-Russia relations, and the economic, social, and cultural aspects of Russia's post-Soviet evolution.From 2014 to 2020, Dr. Aron was a governor of the Broadcasting Board of Governors, which oversees the operations of several international broadcasting outlets, including Voice of America and Radio Free Europe/Radio Liberty. From 1990 to 2004, he was a panelist on Looking from America (Gliadya iz Ameriki), a weekly Voice of America Russian-language radio and television show. Dr. Aron has taught at Georgetown University and received the US Institute of Peace's Peace Fellowship. In 2011-12 he was Co-chairman of the Russia Advisory Group of Governor Mitt Romney's presidential election campaign.Support the showTo learn more about the show, contact our hosts, or recommend future guests, click on the links below: Website: https://www.faithfulpoliticspodcast.com/ Faithful Host: Josh@faithfulpoliticspodcast.com Political Host: Will@faithfulpoliticspodcast.com Twitter: @FaithfulPolitik Instagram: faithful_politics Facebook: FaithfulPoliticsPodcast LinkedIn: faithfulpolitics Subscribe to our Substack: https://faithfulpolitics.substack.com/

Nad staro celino so črni oblaki: Trump poziva Ruse k napadu na članice Nata, ki plačujejo premalo za ameriško zaščito, Macron razmišlja o napotitvi evropskih vojakov v Ukrajino, Putin pa svari pred jedrsko eskalacijoZdaj, ko se zdi dovolj verjetno, da bi bil Donald Trump novembra lahko ponovno izvoljen za predsednika, bi se na stari celini najbrž morali začeti spraševati, kaj storiti, če bo januarja 2025 za mizo v Ovalni pisarni znova sedel mož, ki Nato očitno šteje za Ameriki odvečno zavezništvo in ki v Evropski uniji slej ko prej prepoznava možno geopolitično tekmico Združenim državam, katere potenciale bi veljalo preemptivno nevtralizirati. Vprašanje negotovih čezatlantskih odnosov pa utegne postati še bolj pereče, če se bo pod Trumpom Washington nato še po bratsko pogodil z Moskvo glede Ukrajine. Evropa je z vsestransko pomočjo Kijevu v zadnjih dveh letih namreč pošteno razdražila ruskega medveda, a je pri teh politikah vztrajala, saj se je zanašala, da vse to počne v dovolj trdnem zavezništvu z Združenimi državami. Če pa bosta Bela hiša in Kremelj dosegla dogovor, po katerem se bo Ukrajina ponovno znašla v trdnem ruskem objemu, evropske države pa nenadoma ne bodo mogle več računati na ameriško vojaško zaščito, tedaj se bo dobršen del stare celine znašel med Putinovim kladivom in Trumpovim nakovalom, v skrajno neprijetnem geopolitičnem položaju, skratka. Časa za razmislek, kaj v takem primeru storiti, ni veliko, a kolikor ga je, ga je menda treba izkoristiti zdaj. Kakšne poteze bi torej morale v naslednjih mesecih ali letu dni povleči evropske vlade? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom v studiu gostili dr. Ljubico Jelušič, nekdanjo obrambno ministrico in predavateljico na Katedri za obramboslovje ljubljanske Fakultete za družbene vede, ter dr. Boštjana Udoviča, ki poučuje na Katedri za mednarodne odnose iste visokošolske ustanove, prek spleta pa sem nam je v diskusiji pridružil še zgodovinar, urednik revije Razpotja in publicist, Luka Lisjak Gabrijelčič. foto: Leuchtturm81, Pixabay

Februar je pri koncu in Frekvenca X njegove zadnje ure, ki so zaradi prestopnega leta pravzaprav bonus, izkorišča za prelet tem, ki so ta mesec odmevale v znanosti. Maja Ratej raziskuje avtoimunske bolezni in zakaj jih bomo lahko morda v dogledni prihodnosti uspešno zdravili. Preverila je tudi, kakšna velikanka je na novo odkrita anakonda v Južni Ameriki in koliko več vemo o dinozavrih 200 let po njihovem odkritju. Več pa tudi o tem, da se lahko v Ljubljani po novem pomudite pri Hallersteinovem zvezdnem opazovalniku, pa o ameriškem zasebnem naskoku na Luno, rasni genetiki in celo gensko spremenjenih bananah. Sogovorniki: dr. Matjaž Gregorič, Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU dr. Nataša Karas Kuželički, Katedra za klinično biokemijo, Fakulteta za farmacijo, UNI LJ dr. Mitja Saje, Filozofska fakulteta, UNI LJ dr. Steve Brusatte, Univerza v Edinburgu

Milko Lazar, slovenski skladatelj, pianist, čembalist, saksofonist in dirigent, deluje na področju sodobne komponirane in jazzovske glasbe. Z različnimi zasedbami je posnel več kot petdeset plošč ter dvajset avtorskih albumov. Redno komponira za orkester Slovenske filharmonije in Simfonike RTV Slovenija ter orkestre v tujini. Njegova dela so izvajali po Evropi, ZDA, Južni Ameriki, Kitajski in Rusiji. Poznan pa je tudi po svojem sodelovanju s koreografom Edvardom Clugom. Skupaj se približujeta trideseti številki vseh njunih skupnih baletov. 15. februarja bomo v Berlinski operi doživeli premiero njune nove baletne uprizoritve Sen kresne noči.

Iztoka je pred približno 15 leti izgorelost zaradi prenapornega dela v enem od večjih slovenskih podjetij prisilila k odločitvi, da v svojem življenju nekaj radikalno spremeni. Že od otroških let je gojil željo po obisku Brazilije, ki si jo je uresničil ob tej priložnosti. Sprva si je sicer nameraval vzeti nekaj mesecev za oddih in nujno regeneracijo, nato pa naj bi se vrnil na svoje prejšnje delovno mesto, tako so bili tudi dogovorjeni. Kmalu je ugotovil, da ga življenje v Južni Ameriki duhovno bolj izpolnjuje, predvsem pa manj obremenjuje. Zdaj opravlja delo turističnega vodiča po državah Južne Amerike.

Bosansko-ameriški pisatelj, pesnik, kolumnist in predavatelj kreativnega pisanja na ugledni ameriški univerzi Princeton Aleksandar Hemon velja za enega največjih mojstrov pisane besede s tega prostora, ki mu je uspelo na zelo zahtevnem in konkurenčnem ameriškem trgu. Že več kot 30 let živi v Združenih državah Amerike, kjer se je znašel tik pred krvavim razpadom Jugoslavije in pozneje čez lužo tudi ostal.V Sloveniji ga na knjižnem področju že dobro poznamo, saj je prevedenih kar nekaj njegovih knjig. Hemon velja za razmišljujočega misleca in kritičnega opazovalca družbe brez dlake na jeziku. V zadnjem času pa najraje sliši na ime Cielo Hemon, ki je njegovo umetniško ime, kadar ustvarja kot didžej. Gašper Andrinek se z njim pogovarja o nevarnosti kolektivne nostalgije, vse bolj radikalni Ameriki, o tem, kaj se lahko zgodi, če zmaga Trump, ter o tem, da nič ni večno, tudi družbene ureditve ne. Aleksandar Hemon je bil tudi nedeljski gost.

V oddaji gostimo še eno povratnico. Maruša Jakše se je v domovino vrnila po kar nekaj letih poskusov uveljavljanja v Združenih državah Amerike, kjer ji ni uspelo najti kakšne bolj trajne oblike bivanja in dela. Na lastni koži je izkusila kruto resničost diskriminiranih tujih delavcev v Ameriki: v eni izmed svojih služb se je namreč pritožila svojemu šefu, ker so morale s sodelavkami spati v bivalnih kontejnerjih, v katerih bi v normalnih razmerah lahko živele maksimalno tri, notri pa jih je stlačiš dva- do trikrat toliko. Nadrl jo je, češ da tam nima enakih pravic kot "pravi Američani", in da kot tujka lahko samo zadovoljna s tem, kar dobi. Ta težka izkušnja se je po njenih besedah izkazala za neprecenljivo, predvsem pa prelomno glede njenega osebnostnega razvoja. Po njeni zaslugi se med drugim, kot pravi, precej bolj boji načrtne in zavestne človeške zlobe kot pa na primer stikov z ljudmi s socialnega dna - tudi če gre za sobivanje z malimi kriminalci z ulice, kot denimo v Brooklynu, kjer se je kot edina belka daleč naokoli počutila "zelo lepo sprejeto" med uličnimi preprodajalci cracka.

"V orbito so uritili satelit." "Ilka Štuhec se je vrnila s priprav v Kužni Ameriki." "Cenim njegovo uborno izreko." To so le nekateri primeri zatipkov oziroma jezikovnih zdrsov, ki so jih opazili in popravili lektorji. Kaj pa sploh počnejo in kako se otresejo očitkov, da so tako imenovani grammarnaziji? Kot pravi lektorica Kristina Pučnik: "Dobra lektura je neopažena, saj pri slabi seveda opazimo tisto, česar lektor ni naredil."

Following a visit to Capitol Hill last week, Volodymyr Zelenskyy (President of Ukraine) made one final push to Congress in hopes of preventing Ukraine fatigue. This week, the government is on the verge of a government shutdown, and many members of Congress have made their intentions clear about whether or not they will support more funding as we head into October. To help us sort through all of this we spoke with Dr. Leon Aron, a senior fellow at the American Enterprise Institute (AEI). He studies Russian domestic and foreign policy, US-Russia relations, and the economic, social, and cultural aspects of Russia's post-Soviet evolution. We dive deep into the complex web of Russia's invasion of Ukraine and the geopolitical factors at play. We kick things off by discussing the mysterious return of the Wagner Group, a Russian paramilitary organization, to Ukraine. Who's really pulling the strings behind this mercenary group, especially after the death of Yevgeny Prigozhin, a key figure in Putin's invasion strategy? We also delve into the role religion plays in Russia's military actions, examining how the Russian Orthodox Church influences public opinion and policy. And Will wonders how come the Budapest Memorandum isn't making headlines despite Russia's blatant violation of it?Dr. Aron, who shares his incredible journey from Moscow to the United States and offers a unique perspective on Russian and American politics. Dr. Aron sheds light on the evolving landscape of Russian domestic politics since the fall of the Soviet Union and the key factors driving these changes. We also explore the role of the Russian Orthodox Church in shaping both public opinion and policy in Russia. This episode is packed with insights that will help you understand the intricacies of the Russia-Ukraine conflict, the Wagner Group's activities in Africa, and why it's crucial for Americans to be informed about Putin's motives as we send aid to Ukraine. Guest Bio:From 2014 to 2020, Dr. Aron was a governor of the Broadcasting Board of Governors, which oversees the operations of several international broadcasting outlets, including Voice of America and Radio Free Europe/Radio Liberty. From 1990 to 2004, he was a panelist on “Looking from America” (Gliadya iz Ameriki), a weekly Voice of America Russian-language radio and television show. Dr. Aron has taught at Georgetown University and was the recipient of the US Institute of Peace's Peace Fellowship.Dr. Aron is also a prolific writer and editor, and his books include Roads to the Temple: Memory, Truth, Ideas, and Ideals in the Making of the Russian Revolution, 1987–1991 (Yale University Press, 2012), in which he details and analyzes the intellectual and moral revolution that precipitated the end of the Soviet Union; Russia's Revolution: Essays 1989–2006 (AEI Press, 2007); and the first in-depth biography of Boris Yeltsin, Yeltsin: A Revolutionary Life (St. Martin's Press, 2000).Support the showTo learn more about the show, contact our hosts, or recommend future guests, click on the links below: Website: https://www.faithfulpoliticspodcast.com/ Faithful Host: Josh@faithfulpoliticspodcast.com Political Host: Will@faithfulpoliticspodcast.com Twitter: @FaithfulPolitik Instagram: faithful_politics Facebook: FaithfulPoliticsPodcast LinkedIn: faithfulpolitics

Gledališki in filmski igralec Petja Labović je v sami špici filmske in gledališke scene. Njegov avtorski projekt skupaj z Natašo Matjašec Rošker "Ne ti meni Alice (once again)" se je uvrstil v tekmovalni program tako Tedna slovenske drame kot tudi Borštnikovega srečanja. Petja je eden od dveh glavnih protagonistov filma Jezdeca, v tandemu s Timonom Šturbejem, ki je te dni doživel slovensko premiero. V začetku maja nastopa na odru Mini teatra, v uprizoritvi Angeli v Ameriki, ameriškega dramatika Tonyja Kushnerja.

Slovenski gledališki režiser, ki je z uprizoritvijo Gospa Dalloway po motivih romana Virginije Woolf, doživel svoj režijski debut na Malem odru SNG Drama. Dramske adaptacije se je lotil uveljavljeni hrvaški dramatik Tomislav Zajec. Kdo je režiser Peter Petkovšek, ki se je šele po diplomi na Filozofski fakulteti iz primerjalne književnosti in francoščine, odločil za študij dramskih umetnosti? Začel ga je v Londonu, magistriral v New Yorku ter kljub številnim uprizoritvam v Ameriki in drugod po svetu, svoj slovenski debut doživel šele predlani v Slovenske ljudskem gledališču v Celju z uprizoritvijo Klinc. Peter Petkovšek trenutno dela doktorat na univerzi Leeds v Angliji o performativnih reakcijah na podnebne spremembe in medkulturnem dialogu kot generatorju novih družbenih paradigem.

Popotnika Nena Tomelj Bobnar in Blaž Levičnik sta se aprila lani odpravila na t. i. Pacifiško pot. Prehoditi sta nameravala približno 4.000-kilometrsko traso po zahodni obali Združenih držav Amerike, ki vodi od ameriške meje z Mehiko na jugu do Kanade na severu. Pot sta morala predčasno zaključiti, saj jima je pot pred mejo z Oregonom prekrižal obsežen gozdni požar. Zdaj potujeta po Južni Ameriki. Trenutno počivata in se prekladata po brazilskih plažah, kjer se učita surfanja, ter ob tem menda neizmerno zabavata lokalne poznavalce morskih valov in tokov, ki ju slučajno opazijo. V intervjuju pripovedujeta o tem, s čim in kom sta se srečala v zadnjem letu ter kaj vse sta doživela na poti, pa tudi o tem, zakaj bi se kdo sploh lotil takega podviga in udobje lagodnega življenja tukaj zamenjal za spanje v avtomobilu, enolično hrano iz raznih praškov in vsakodnevno tlačenje že dobro utrjenih žuljev na stopalih. Ko sta pot začela, sta prvih pet mesecev spala v šotoru, hostelov pa sta se posluževala zgolj v slabem vremenu ali ob močni utrujenosti. Nato pa sta šotor zamenjala za avtomobil, ki je po njunih besedah veliko udobnejši in tudi bolj praktičen. Če se hočeva premakniti za 200 km, se usedeva v avto in se tja odpeljeva. Ne rabiva planirat skoraj teden hoje do tja. Kar se tiče odrekanj, pozna se, če je slabo vreme. Takrat, ko ležiš v avtomobilu, nimaš kaj zelo veliko za počet. Takrat bi bila vesela kombija ali nekega prostora, kjer bi lahko počela praktično karkoli. Ampak po petih mesecih v šotoru je tudi avto lahko zelo luksuzen. Blaž Levičnik