Podcasts about zdi

Minevajo štiri leta od začetka vojne v Ukrajini, njenega konca še ni na vidiku. Kamen spotike ostajajo predvsem ozemeljska vprašanja, Kijev in Moskva si poleg zračnih napadov izmenjujeta tudi očitke o odgovornosti za neuspeh mirovnega procesa. Zdi se, da mednarodni pozivi k miru vedno znova naletijo na gluha ušesa. Drugi poudarki oddaje: Vlada bo predlagala izredno uskladitev pokojnin za dodatni odstotek. Po novem električnem mrku težave na vzhodu države povečini odpravljene. Slovenski kriminalisti razkrili mednarodno kriminalno združbo.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Brane Senegačnik je podkovan v teoriji poezije in njeni praksi, vešč tudi tradicionalnih oblik, zlasti soneta, a verzi njegovih mističnih pejsažev tečejo mirno valujoče kot omamno prelivajoče se skladbe: zvenijo pritajeno in se oglašajo tiho, le včasih imajo ritem karminaste trobente, barvo bledo vijoličnega jezika grozdov glicinij, hipnotično lahkotnost zlatih brez v snežni noči, kakor morska pena razlivajočih se občutkov in melodijo hlepečih sledov plohe po asfaltu, sledov tolikih življenj. Ko bolečina kot zvok božjih črk stopi s papirja v prostor pesnikove tišine, si ga v žadasti svetlobi za vselej prilasti. »Tako preprosto je to. Tako resnično.« Mistični pejsaži so nastajali v prav določenih trenutkih pesnikovega občutja, kar razkriva vsaka pesem posebej. Čeprav so pesnikovi asketsko zabeleženi zapisi nastajali v daljšem časovnem razponu, kar kažejo tudi občasne medijske objave, imajo vse v tej pesniški zbirki enak naslov Mistični pejsaži, dodana jim je le številka. Skoraj tisoč se jih je nabralo v pesnikovem predalu, za objavo v pričakovano minimalistično oblikovani knjigi – kot si jo je zamislil Lucijan Bratuš – je izbranih le sto dvajset, zadnja ima številko 981. Čeprav je bila urednica knjige Miljana Cunta, jih je verjetno izbral pesnik sam, zavedajoč se, da se pravi trenutki odvijajo v notranjem spominu, ne glede na sosledje resničnih dogodkov, ki premočrtno odtekajo v za vedno izgubljeno minulost. Za objavo vsake pesmi v knjigi čas in prostor nista bila pomembna. V spremnem besedilu Neizrekljiva svetloba Senegačnikovega jutra Milček Komelj začenja svoj dolgi poetični zapis z mislijo, da so ti mistični pejsaži resnično z mistiko prepojene pesniške krajinske slike. S svojo razlago nas kot umetnostni zgodovinar in pesnik pospremi v nežno zamišljene in poetično krhke, ritmično uglašene proste verze. Klasični filolog, prevajalec, raziskovalec grške tragedije in literarni teoretik Brane Senegačnik je v bistvu najbolj pesnik. Pesnik po duši, v zadnjih petintridesetih letih eden redkih, ki je poleg modernističnega toka zavesti v prostem verzu vstopal tudi v svet tradicionalnih pesniških oblik. Od leta 1991 do danes je izšlo devet njegovih pesniških zbirk, dve sta bili nagrajeni. Za zbirko Pogovori z nikomer (Slovenska matica, 2019) je leta 2021 prejel nagrado Prešernovega sklada, za zbirko Prosojnosti (Celjska Mohorjeva družba, 2024) pa lani Jenkovo nagrado, najvišje priznanje za poezijo Društva slovenskih pisateljev. Med sodobnimi slovenskimi pesniki je Senegačnik samohodec, lirik, v občutenju življenja prisegajoč na hipno občutje lastne biti, prisluškujoč svoji najgloblji notranjosti. Nihče v lastni poeziji ni prvi izumil odsotnosti, tišine in minljivosti, tudi Senegačnik ne, čeprav ostaja neovrgljivo dejstvo, da razmišljanje in upesnjevanje lastnih spoznanj nesporno vsakomur omogoča, da bolje razume sebe. S svojo lirsko, v vsaki zbirki bolj minimalistično izreko želi avtor s potopitvijo v globine bivanjskih izkušenj doseči popolnost. Kot vsak pravi pesnik. Življenje, ki edino stoji nasproti minevanju, postane v njegovi liriki samosvoje središče. Osredotočanje na čisto poetično postane tisto 'sem' v njegovi najgloblji notranjosti. Jezik kot izvor absolutnega, ki je v lirskem subjektu pred pisanjem, pa postane pesniška materija, ki jo mora do bistva globoko občutiti, da lahko oblikuje svoje lirične sledi. Osnovno poslanstvo Senegačnikove poezije je skozi potapljanje v tišino nenehno seganje k neizrekljivemu, včasih manj, drugič bolj odkrito. Vsak njegov verz je drobec, ki upa, da ne bo izginil v nič, a ko so skozi njegov pogled vsi tu in v določenem trenutku plameníjo nedolžnost sveta, bralca vendarle vabijo k lastni, neobremenjeni interpretaciji. V resnici gre predvsem za intimno in nežno serenado bitnosti, neločljivo povezano s svojo odsotnostjo in minljivostjo. Téma narave, ki jo Senegačnik s svetlobnimi odtenki občutij postavlja v središče različno dolgih pesmi v prejšnji zbirki Prosojnosti, je nenavadno občutljiva, krhka. Njegovi verzi v tej zbirki – enkrat abstraktni, drugič bolj figuralno določljivi – so sestavljeni z nenehnim preigravanjem z oblikami in subtilnim prehajanjem prostih verzov. Dihov besed. Pesnik je nasproti večnemu gibanju, valovanju in minljivosti bivanja postavil milino odsevov, ki presevajo njegove izpesnjene (pris)podobe. Vsaka pesem zbirke je ločen ambientalni kader, ki ga v objemu brezčasnosti hkrati navdajata izrazito čustven naboj in melanholija. Tudi v zbirki Mistični pejsaži je narava sprehajališče Senegačnikovih verzov. Samo brezgrajno občutje in odprto notranje oko zmoreta uzreti skrito življenje v čarobni paleti letnih časov in ga narediti vidnega za svet, žejen lepote. Vpliv filozofije na Senegačnikovo pesniško ustvarjanje je in je bil pomemben vse od začetka, kajti ne le brati, filozofija uči tudi razmišljati in pisati. V njegovi do kraja zreducirani minimalistični izreki bralcu ponuja slutnjo skrivnosti, iz katere smo prišli in v katero se vračamo. »Življenje je čudež, smrt modrost,« je v knjigi Štirje obrazi duše leta 2000 zapisal slikar in mislec Maksim Sedej ml., ki je vse življenje iskal modrost vsega bivajočega. Bil je prepričan, da sodobni svet ni naklonjen iskanju resnice, da beseda tehnika zabriše besedo znanost, da seksualnost zabriše besedo ljubezen. Današnji problem ni več iskanje ali najdenje, temveč sinteza najvišjega duhovnega in znanstvenega spoznanja človeštva. Zdi se, da Senegačnik v zbirki Mistični pejsaži v tem kontekstu božje umešča v neznane daljave, v nekakšno nebeško večnost in neskončnost: »Trave ti segajo do brade, / jutro preko misli // to pomeni / dotikati se zvezd s temenom / z vsemi usti svojega molčanja / peti hozána«. Božjo besedo, ki se bere vsak dan pri sveti maši kot brevir in misal. Namesto časa je nad občutljivim pesnikom nebo. Misel je v današnjem svetu navzoča in poimenovana na mnogo načinov, ima mnogo besed, izrazov, imen. Ta njena navzočnost je ključno, esencialno vprašanje. Šele z zavedanjem te navzočnosti, ko sprejme božje kot svoje bistvo, se Senegačnik kot lirski subjekt osvobaja. Šele takrat lahko popolnoma osvobodi tudi svojo misel in se zave svoje vloge v tem svetu, kajti eno je gotovo: to, kar pride na koncu, nima ne glasu ne konca. Senegačnikova poezija s svojo intimno izrazno močjo je korak k sebi in hkrati v neizogiben onkraj sebe: »Dolga smrt // v zreli julijski svetlobi, / v gosti senci akacijevih vej / tik ob neki vodi. // Nevidna kot misli. / Neizbežna / in negotova / kot je to, da si.«

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Roman Vanja je zadnji del Möderndorferjeve trilogije, ki vključuje še romana Odštevanje ter Zvezda, žlica in ura. Čeprav se trojica vsebinsko, vsaj na prvi pogled, ne navezuje druga na drugo, lahko med njimi opazimo vzporednice: posledice, ki so jih v protagonistih pustili druga svetovna vojna in njihov ambivalenten odnos s svojci oz. predniki. Da se travme, ki jih doživljajo junaki vseh treh romanov, raztezajo vse tja do prve svetovne vojne, je najbolj razvidno prav iz zgodbe, ki jo razkriva roman Vanja. V nasprotju s prejšnjima romanoma, ki se odvijeta v 24 urah, v njem sledimo celotnemu življenju rdečelasega Ivana, edinega sina očeta, ki ga je zaznamovala vojna v Galiciji in jo v trenutkih vinjenosti izpoveduje otrokom: “Včasih smo bili tako lačni, da smo v blatnih jarkih s tal pobirali bruhanje svojih kolegov. Bruhke smo natikali na zobotrebce in jih jedli. Nad nami pa so švigale granate. Mreža neprekinjenega streljanja. Tik nad glavami. Nič posebnega ni bilo, če je tvojemu najboljšemu kameradu nenadoma odtrgalo pol obraza. Sploh me ni več prizadelo. Kot da je to nekaj običajnega. In je tudi bilo. Saj se je dogajalo vsak dan. Po sovražnikovem napadu, ko je bilo nekaj miru, sem se moral temeljito pogledati. Bil sem ves krvav in umazan od razcefranega človeškega mesa … Moral sem preveriti, če kri ni ni moja, če meso ni moje, če čreva, ki mi visijo na ramah niso moja …” Ivan zre na življenje skozi očetove oči v prepričanju, da lahko največ gorja povzročijo vraževerni sovaščani, ki v rdečelasem sosedu vidijo večjega sovražnika kot v kolonialistično razpoloženih nacistih in fašistih. Po materini smrti in očetovem odhodu iz družine se znajde na bojišču preigravanja medgeneracijskih travm, ki se iz primarne družine prenašajo v drugo in tretjo družino. Če se osrednji lik romana Odštevanje začne spopadati z družinskimi travmami šele v četrtem desetletju svojega življenja, ko tudi prvič spozna svojega biološkega očeta, se protagonist romana Vanja Ivan že zelo zgodaj začne spraševati, kako nanj vpliva preteklost staršev in starejših sester, ki se v boju za preživetje zatekajo k najrazličnejšim rešitvam, od pajdašenja z vojnim zločincem do izumljanja terapevtskih pravljic in neprekinjenega posta. Spomine na primarno družino mu pomaga zatreti šele skrivnostna Ana, ki izhaja iz družine dveh gluhonemih sester in očeta, ki so ga odpeljali na Goli otok, kar je tudi stična točka z romanom Zvezda, žlica in ura. V njem se protagonistka s sinom po več letih znajde v stanovanju, obkrožena s predmeti očeta, ki je večino življenja preživel v italijanskem taborišču, domobranski celici belgijske kasarne, mariborskem zaporu in na Golem otoku. Vendar pa med zadnjima romanoma trilogije obstaja prepoznavna distinkcija – prvi se odvija ob stiku s predmeti, ki sprožijo asociativno verigo spominov na preteklost, se zadnji v celoti odvija skozi pogovore še živečih ljudi, ki z Ivanom posredno razrešujejo dogodke iz svoje preteklosti. Ivan tako z željo po novem začetku posvoji Aninega sina in se preseli v dom njene matere, vendar po nizu nespametnih poslovnih odločitev in nerazčiščenih družinskih odnosov konča na Psihiatrični kliniki, kjer z zdravnico počasi predeluje svoje življenje in zbira pogum za obisk svojih otrok. Möderndorfer se tako kot v prejšnjih romanih tudi v tem pokaže kot rahločuten pripovedovalec, ki niza različne segmente osebne zgodovine glavnega junaka, ki v nekem trenutki doživi psihotični zlom. V prepričanju, da mu že ves čas sledijo organi pregona v stilu nekdanje Udbe, se odpravi na Upravo javne varnosti, kjer ima veličasten monolog: “Mene ne morete strpati na Goli otok, jaz sem se rodil leta tisoč devetsto devetintrideset, bil sem premlad, kaj pa sem jaz vedel, kdo je to Stalin, mene ne, mene ne morete. Ker jaz nisem noben komunist, jaz sem brat shirane sestre in sin vojaka prve svetovne vojne in odlikovanega heroja osvobodilne fronte, to je bil moj ata, zdaj pa me poslušajte: jaz nisem kriv, da je moja sestra poročena z vojnim zločincem, če je to problem, potem ga lahko rešimo takoj, samo pustite moj tovornjak pri miru, to so moje roke, moja prihodnost, vse sem žrtvoval, hčerke sploh ne vidim, včeraj se je rodila, še malo, pa bo končala osnovno šolo, navrtali ste mi možgane, da preskakujem čas, razumete, hočem, da se to neha, nikogar ne bom izdal, jaz ne, jaz že ne, če je to problem, me raje ubijte, dovolj je trpela moja ljuba Ana, pa njen oče, mučenik v komunističnih zaporih, sveti Duh in on, ki se je slačil pred mano, saj vem, tako daleč to sega, vse veste, dvignil je svoj duhovniški talar in pod njim je imel velikega kurca, če je to problem, da se nisem umaknil, je to problem?” Möderndorfer v romanu Vanja prikaže, kako v protagonistovem, nezavednem deluje mehanizem potlačitve pa tudi na kakšen način se v posameznih slojih nalagata osebna in kolektivna zgodovina. V romanu Odštevanje je pokazal, na kakšen način se protagonist, ki se nahaja v obdobju tranzicije, ob očetovih spominih premika k izvoru samega sebe oziroma svoje družine, v romanu Zvezda, žlica in ura se sprašuje o sami naravi resnice in spomina, v romanu Vanja, ki ima podnaslov Kratek roman o predolgem življenju, pa razkriva zakulisje družinske travme, ki se je materializirala v rdečelasem “grešnem kozlu”. Zdi se, da je ta vse življenje izbiral napačne odločitve, da bi se lahko nezavedno poistovetil s predniki, ki so končali v zaporih ali na takšnih in drugačnih moriščih. Čeprav gre v prvi vrsti za roman o tem, do kam lahko človeka privedeta zgodnja smrt matere in želja po poistovetenju z očetom, pa nam roman Vanja nudi tudi pogled v shizofrenijo sodobnega časa in v nevrozo, ki jo puščajo za sabo nepredelane zgodovinske travme, ki jih iz dneva v dan preigravamo tako na političnem bojišču kot v vsakdanjem življenju.

Zdi se preprosto, zdi se, da vedo vse "iz glave". A v uri ali dveh prenosa je treba povedati toliko imen krajev in ljudi, brez vmesnih pavz in stokanja, da je seveda za vsak prenost nujna vnaprejšnja priprava. Tudi jezikovna. Gost: novinarski in reporterski kolega iz športne redkacije Marko Polak.

Zdi se, da se bo, če se seveda že ni, klubu nespornih svetovnih velesil 21. stoletja – torej ZDA, Kitajski in Rusiji – vsak hip pridružila še IndijaIndija je od leta 2023 država z največ prebivalci na svetu. Ponaša se s petim največjim gospodarstvom, ki, zahvaljujoč predvsem razmahu storitvenih, farmacevtskih in visokotehnoloških industrij, zdaj že lep čas raste s skoraj 7-odstotno letno stopnjo. Obenem se zdi vlada v New Delhiju diplomatsko sila spretna, saj uspešno zasleduje lastno, avtonomno zunanjo politiko. Čeprav je članica Šanghajske skupine za sodelovanje in BRICS-a, dveh mednarodnih organizacij, v katerih ima najbrž največjo težo beseda Kitajske, z Združenimi državami vendarle uspešno sodeluje v kontekstu t. i. Quada, štirilateralne varnostne povezave, ki vključuje še Japonsko in Avstralijo. Prav pred nedavnim je, kot vemo, podpisala tudi prostotrgovinski sporazum z EU, od Rusije pa navkljub negodovanju Bruslja in Washingtona še naprej kupuje poceni energente in vojaške tehnologije. In ko smo že pri orožju: po ocenah strokovnjakov Indija premore slabih 200 jedrskih konic. Ali vse to pomeni, da jo že moramo postaviti ob bok Združenim državam Amerike, Ljudski republiki Kitajski in Ruski federaciji? Ali pa Indija vendarle še ni čisto prava velesila 21. stoletja? In če ni – kaj pravzaprav ovira njen vstop v klub najmočnejših? – Odgovore smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili nekdanjo veleposlanico Republike Slovenije v Indiji, Darjo Bavdaž Kuret, pa ekonomista Saša Šmigića, strokovnjaka za kitajske in indijske trge pri družbi Generali Investments, ter našega radijskega kolega, poznavalca mednarodnih odnosov, dr. Tomaža Gerdena. Foto: Skorge / Pixabay

Hrana se res dotika vsega. Odnos do prehrane pa sega globoko v človekovo osebnost. Pri prehranjevanju nikoli ne gre samo za potešitev lakote, ampak tudi izraz, kako smo se naučili gledati na svet. Resda jemo, zato, da živimo, vendar je tudi obilje trenutkov, načinov in priložnosti, v katerih živimo, zato, da jemo (Claude Levi -Strauss). Pomembnost hranilne vrednosti zaužite hrane je tako neprimerljivo manjša od pomembnosti njene simbolne vrednosti. In, če je ne delimo z drugimi, tako pojasnjuje nauk stare brahmanske teologije, ubijemo njeno bistvo. Zdi se, da ukvarjanje s hrano in kuhanje, še nikoli ni bilo tako priljubljeno in izpostavljeno in pomembno, kot je v dobi, ki jo živimo. Hrana kot življenjski slog, torej. O tem smo tokrat govorili v Intelekti. Z nami so bili gostje: - mag. Jernej Ogrin - inženir prehrane, prehranski svetovalec in ustanovitelj podjetja Zadnja dieta - Mario Sambolec - trener in nutricionist z več mednarodno priznanimi licencami s področja coachinga, prehranskih in vadbenih znanosti, ustanovitelj in vodja podjetja Feelgood, pod okriljem Fitnes Zveze Slovenije predava in izobražuje trenerje, športne delavce ter prehranske svetovalce - dr. Ajda Urbas - specialistka interne medicine iz ZD Koper, tudi predsednica društva Sladko na kratko, društva za ozaveščanje o zdravem življenjskem slogu in preprečevanju sladkorne bolezni

Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Pravijo, da človeka prepoznaš po prijateljih, s katerimi se druži, ali po knjigah, ki jih bere. Vinka Ošlaka, pesnika, esejista, kronista in prevajalca, prepoznavam po knjigah, ki jih je prevedel ali napisal. Gre za skoraj sto naslovov. Leta 2003 je prejel Rožančevo nagrado za knjigo esejev Spoštovanje in bit. Vinko Ošlak prevaja večinoma iz nemščine in angleščine, je pa tudi eden redkih slovenskih esperantistov. Prevaja slovensko literaturo v esperanto in dela iz esperanta v slovenščino. Nekaj časa je bil predsednik odbora za esperanto pri Mednarodnem Penu. Gre za idealistično, nemara utopistično gibanje, ki ni ne versko ne politično, hkrati pa je več kot to dvoje skupaj. Esperanto je umeten jezik, ki v imenu samem nosi upanje. Pripadniki esperantizma skušajo s pomočjo esperanta doseči, da bi se ljudje različnih narodnosti, verskih in političnih prepričanj razumeli med seboj in se zato, ker bi se razumeli, lahko tudi zares poznali in spoštovali, se nenazadnje tudi sprejeli kot enakopravne in enakovredne prebivalce planeta. Esperanto naj bi bil temelj za mir na svetu, prispodoba upanja. Žal je upanje le prispodoba hrepenenja po neuresničljivem. Združevanje je na žalost preveč priklenjeno na izključevanje. Upanje, brezup, žrtvovanje in predanost, rast in razpad, oče in sin so temeljne teme Ošlakovega romana Konrad. Poleg razmerja med očetom in sinom je izpostavljen odnos moškega do duhovnih učiteljev in do žensk v svojem življenju. Vloge matere ali ženske in žene so odločilne v poteku dogajanja, a ostajajo v ozadju Ošlakove pripovedi. Kaj je prav, kaj je narobe, katere vrednote naj človek upošteva, ko se prebija skozi življenje? V romanu Konrad je pod drobnogledom človek, ki hoče živeti po svoji vesti, a ne ve, če si sme zaupati. V poglavju z naslovom Ko kralj ne verjame več v republiko je jasno zapisana dilema, ki Konrada spremlja na vsej življenjski poti. Gre za kralja Aleksandra in začetek druge svetovne vojne. "Ali je kralj prav ravnal glede na zakone dobrega vladanja na eni in glede na posledice za ljudstvo na drugi strani. Težava pa je v tem, da v času, ko mora vladar ukrepati, na to vprašanje navadno nihče nima zanesljivega odgovora. Žal pride odgovor navadno šele po vladarjevi smrti, ko zadeve tudi ni več mogoče popraviti, če je ravnal narobe." V nekem drugem drobcu piše: "Vsak človek je postavljen čez nekaj malega ali tudi velikega, kakor naš kralj, skoraj nihče pa tega ne ve, ali vsaj tako ravna, kakor da ne ve." Roman Konrad je zgodba o Slovencu, ki je na lastni koži okušal, prestajal in preživel razpad avstro-ogrske monarhije in nastanek Kraljevine Jugoslavije, se kot rudar pretolkel skozi drugo svetovno vojno in po njej kot razlaščen kmet izgubil stik s svetom, in kar je še bolj usodno, stik s svojim sinom. Prepad med dvema civilizacijsko različnima načinoma življenja je v romanu pripisan izbrisu možnosti demokracije po drugi svetovni vojni. Sin niti ob ob očetovi smrti ne dojame sinovstva, zato morda tudi očetovstva do svojih otrok ne bo zmogel izživeti. Usoda se ponavlja, vzorci so zakoličeni v nas samih. Konrad, nezakonski otrok, obsojen na izobčenost, se pokončno prebija skozi življenje kot hlapec, oproda, sedlar, zidar, rudar. Po nekonvencionalni poroki s starejšo žensko se izkaže kot dober kmet in gospodar. Po ženini smrti se znova poroči, a še prej ima nezakonskega otroka z žensko, ki ni kos materinstvu. Konradova druga žena otroka sprejme. Pisatelj se v drugem delu romana posveča pretežno temu sinu, Viktorju. Usodne politične spremembe v Konradovem življenju so vendarle dopuščale ohranjanje tradicionalnih vrednot, človek se je smel okleniti svojega notranjega občutka, ravnati po svoji vesti, preobrat po drugi svetovni vojni pa je starejše povozil, mlajše pa pognal po krivem, brezkrivdnem, brezvestnem tiru. Del romana, ki se posveča Konradu kot glavnemu protagonistu, berem kot biografsko prozo, napisano pedantno, slikovito, realistično. Tako se je pred sto petdesetimi leti pač živelo v naših krajih. Zdi se logično. Znano iz literature tistega časa, ne le slovenskih, tudi evropskih pisateljev. Ošlak to občutje nenehno potrjuje s skrbno izbranimi citati iz Svetega pisma. Vnaša dialoge z učitelji, z duhovniki, pri katerih dobiva tehtne odgovore in napotke. Do lika očeta je kot pisatelj prizanesljiv. Ko pa se posveti Konradovemu sinu Viktorju, zaznam samoobtoževanje, saj nehote začenjam brati knjigo kot avtobiografijo. Zgodovinski dogodki sežejo v najintimnejša življenja, najsi gre za kralje ali kmete in delavce, za ženske, moške ali otroke. Celotno podobo življenja, ki ga ponazarjajo liki staršev, otroka, sosedov, gospodarjev, knapov, gostilničarjev, oficirjev, konjskih hlapcev, učiteljev in pridigarjev, dekel in žena Vinko Ošlak podpre s citati iz Svetega pisma, ki so kot potrditve ali ponazoritve vsega, kar se v romanu dogaja. Zgodovinske dogodke, narečne izraze, imena resničnih ljudi in vire citatov navaja v opombah pod črto, tako da je roman mogoče brati tudi kot zgodovinsko kroniko o viharnem stoletju življenja Slovencev sredi Evrope. Posebnost tega romana je pisateljev pogled na zgodovinske in družinske dogodke skozi prizmo Svetega pisma in protestantske strogosti. Medtem ko pisatelj skuša biti objektiven, piše s sočutno bolečino in obžalovanjem. Tako je strog roman nehote sentimentalen. Oba lika, oče in sin, pridobita moje sočutje in zaupanje, prepričana pa sem tudi, da se bo marsikateri sin očeta, rojenega v 19. stoletju, lahko poistovetil s to vseslovensko sago. Globlji uvid v roman ponuja pedantna spremna beseda Denisa Poniža.

Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Sonja Votolen je slavistka in anglistka, pesnica, pisateljica, dramatičarka in publicistka, ki piše priročnike za učenje tujih jezikov, strokovne pedagoške članke, recenzije in literarne kolumne. V pesniški zbirki Pankrt opisuje otroštvo, zaznamovano z neljubečimi starši. Že v prvi pesmi z naslovom Za vse kajtejetrebabilo otroke, ki je hkrati uvod v prvi sklop pesmi, v kratkih stavkih opiše pogled na svet skozi prizmo zarodka, ki nastane kot plod nesrečnega naključja, pri čemer izpostavi vodilno misel: “Še preden postaneš bitje, bi moral imeti pravico odločiti se, ali sploh želiš postati bitje. Že takoj takrat, tisti trenutek sparitve dveh osebkov, ko si le še pikica.” In nadaljuje: “Preiti v življenje ali staniščni odtok, bris s toaletnim papirjem ali spodnjicami – to bi moralo biti vprašanje svobodne volje, odločitve majhnih pikic. Bog, zahtevam pravico odločanja za vse pikice, še preden se rodijo!” V nadaljevanju zbirke Votolenova niha med iskanjem ljubezni staršev in izražanjem jeze, ogorčenja pa tudi lastnega opolnomočenja. O slednjem dramaturginja in pesnica dr. Romana Aniya Ercegović v spremni besedi piše, da gre za “šamansko potovanje celjenja, najdenja izgubljenega dela svoje duše”, pesnica Aleksandra Kocmut pa v svoji spremni besedi dodaja, da je pesmi “napisala bolečina, tako globoka in prvinska, da se dotakne celo tistega najstarejšega dela naših možganov, limbičnega sistema, kjer kraljujejo zgolj nagoni.” V prvem sklopu zbirke Pankrt smo priča občutjem, ki se začnejo z besedami “Popljuvajte me”, pa do klavstrofobičnosti, ki jo izraža pesem Ujeta sem ujeta sem zajeta sem, v kateri pesnica opisuje občutke brezizhodne zazidanosti, znotraj katere stojita dva megalomita: “Na enem piše mati / na drugem oče Upiram oči vanju / Ni je moči ki bi kamna zmehčala”. V pesniškem sklopu z naslovom Tri mame Sonja Votolen opisuje svoja najbolj zgodnja leta, preživeta v družbi dveh tet in babice, ki so ji predstavljale nadomestno mater. Oče jo je namreč že zgodaj razglasil za “pankrta”, mati pa mu je v njegovem distanciranju od otroka zelo hitro sledila. V sklopu Bio mati se podrobneje posveča samopomilovanju in pribijanju matere na križ resnice: “Križam sama sebe ker / te križam mati in pribijam / na križ resnice in vse / smeti ti končno mečem v / obraz Opljuskati te hočem / s pljunki svoje bolečine / In ne drzni si zamijavkati / naj ne govorim naj ne govorim / tako predolgo sem natovarjala / vase tvojo doto krame in / sem preveč natovorjena s / tvojo nesramno hinavsko / priliznjeno neljubeznijo”. Namesto da bi jo mati vzela v toplo dlan kot mehkega piščančka, iz njenih rok raste trnje, ki ji ob vsakem stiku povzroča neizmerno bolečino. Dejstvo, da je vsakič znova zavrnjena, se ji zareže v nezavedno, zato nas ne čudi, da iz pesniške subjektke bruhajo zahteve po tem, naj jo ljudje popljuvajo, da ji bo na nek način lažje, saj so to edini vedenjski vzorci, ki jih njena duša pozna od rojstva naprej. Na trenutke priča o tem, da se počuti kot okostje, ki ga je mati glodala, čeprav je pri tem ni niti pogledala. V sklopu Oče se posveča otroškemu zaznavanju očeta – od zmerjanja s pankrtom in ostalega besednega poniževanja do pretepanja: “Utrgal je kakšno šibo in me mahnil z njo čez telo / Njen drobni biček me je spekel skozi / oblekico in nikjer ni bilo mamine rame / Mama daj položi roko pod pankrtovo glavo / Oče pokliči vsaj enkrat pankrta s pravim imenom / so bile pankrtove edine želje”. Pesniška zbirka Pankrt se usede v dušo bralca in pod sabo razpre vseh devet krogov Dantejevega pekla, ki se začnejo in končajo v pobožni slovenski družini, odtujeni od svojih čustev – s hladnim in nasilnim očetom in upognjeno materjo, ki se ne zna postaviti zase in za svojega otroka. Tudi v drugi polovici zbirke pesnica nadaljuje v svojem prepoznavnem stilu, le da se tokrat bolj prizemlji v sedanji trenutek, ki ji odstira pogled v lastno nezavedno, ki nenehno obračunava s starši: “… Tako vstopam vase in poslušam / svoje glasove in samo malo / z nogo premaknem listje na tleh / Kot da jih pospravljam v nek predal / Zapojem v mislih in naredim križ / na tvoje čelo mati / na tvoje čelo oče / Lastovke s perutmi pišejo note v zrak”. Pesniški slog Sonje Votolen je osebnoizpoveden – čustva se kažejo s pomanjševalnicami, ponavljanjem besednih zaporedij in z barvitostjo jezika, ki se v navalu izbruhov kaže včasih črno-belo, spet drugič v bolj ali manj ozaveščenih odtenkih sramu, občutkov krivde, nemoči, jeze, ogorčenja pa tudi olajšanja, čustvene razbremenitve in katarze. Pesmi se večinoma začnejo brez naslovov, le s poudarjenim prvim verzom, kateremu sledi serija verzov brez stavčnih ločil, ki bi razmejila stavke, misli oz. občutenja. Bralcu se zato zdi, kot bi ga med branjem posrkalo v nekakšen čustven tornado in ga zabrisalo včasih na eno, drugič na drugo stran zbirke. Pesnici je treba priznati pogum in svojevrstno senzibilnost pri opisovanju svojih psihičnih stanj, kar je v slovenskem literarnem prostoru prej izjema kot pravilo. Zdi se, da slovenska družba – in z njo tudi literatura – od Cankarja naprej goji strahospoštovanje do lika matere, ki je večinoma prikazana kot požrtvovalna, plemenita in dobra kot kruh. Mati v pesniški zbirki Pankrt pa je opisana kot oseba, ki si še na smrtni postelji ne upa dotakniti svojega otroka in ga poklicati po imenu. V zaključku predzadnjega teksta v zbirki Sonja Votolen piše iz vidika umirajoče matere: “Kriva si, da nisva poznala sožitja, kriva si, da si naju razdvojila, kriva si, da si se borila v mojem trebuhu, da nisi popustila in se preprosto izlila kot kri med mojimi stegni. Zdaj odhajam, a ne morem se spomniti, da bi te bila ljubila vsaj eno sekundo. Nebodigatreba si bila. Ne morem reči, da sem te imela rada. Nimam slabe vesti, saj sem ti vendarle dala življenje. In navsezadnje, ja, grda sem bila do tebe, toda mati je le ena. To pa si le zapomni!” Po drugi strani pa s citati književnikov in izseki ljudske modrosti, ki se nahajajo na začetkih osmih pesniških sklopov, lahko sestavimo mozaik avtoričinih prepričanj – Votolenova se ne nazadnje sklicuje na svobodno voljo izražanja in ubesedovanja, če že ni imela prav nobene besede pri lastnem spočetju oziroma rojstvu.

Obglavili so Titov kip v Velenju. Zdi se, da so izgubili glave tudi svetovni politiki, ki kažejo mišice in se igrajo vojno.

Celovečerni prvenec Ester Ivakič, Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, delno nadaljuje izrazito domišljijsko, igrivo in hkrati surovo estetiko, ki jo je režiserka začrtala v svojih kratkih, sicer veliko bolj eksperimentalnih filmih, s katerimi je pokazala, da jo že lahko uvrščamo med najbolj samosvoje in prepoznavne ustvarjalce pri nas. Priredba zbirke kratkih zgodb Noben glas Suzane Tratnik, ki sta jo Ester Ivakič in scenaristka Nika Jurman za film nekoliko preoblikovali, ohranja geografski in delno časovni okvir prekmurskega podeželja konec 20. stoletja, vendar ga ne uporablja povsem kot realistično kuliso, temveč tudi kot polje za senzorično in asociativno pripoved. Ida odrašča v tesnem družinskem krogu: s staro mamo slabega zdravja, očetom, ki – kot je pregovorno značilno za slovensko podeželje – v nedogled gradi novo hišo, in mamo, katere preteklost je prežeta s temnejšimi toni. Ido – kot je morda pri otrocih njene starosti pogosto – nedoumljivost smrti hkrati privlači in plaši, vse močnejša je tudi slutnja, da bo prav stara mama prva, ki jo bo izgubila. Osrednji motiv izgube je prisoten na več ravneh, vendar film v tem smislu ne stremi k enotnemu emocionalnemu vrhuncu. Izguba se namesto tega pojavlja kot niz razpok v otroškem svetu domišljije in hkrati kot neizgovorjena konstanta sveta. Ta razpršenost postane logičen del poetike, ki raje vzpostavlja občutke kot dramske poudarke. Filmu se občasno pozna epizodičnost literarne predloge: posamezni motivi so izjemno močni, toda med njimi ni vedno popolne kohezije. Subtilni kvirovski podtoni iz kratkih zgodb o deklici, ki se začne zavedati svoje drugačnosti od okolja, v katerem odrašča, v filmu izginejo, to pa bi morda zlahka speljali na samocenzuro ali heteronormativizacijo pripovedi, vendar se zdi, da je odločitev delno tudi simptomatična za polje režiserkinega zanimanja: osredinjenje na fantastični, delno nadrealistični register ter zasledovanje čustvene in senzorične logike prizorov, ne pa psihološke ali identitetne strukture likov. Najizrazitejši intervencijski moment filma je v tem smislu uvedba magičnorealističnega motiva, utelešenega v žalobni, neopredeljivi navzočnosti sester Idine mame Ívane, ki delujeta kot odmev velike izgube. Ta ni izpeljan kot šok ali žanrski zasuk, temveč kot preprost, notranje konsistenten del sveta, v katerem smrt še nima trdnih kontur. Na tej točki film najjasneje razgrne svojo logiko: ne gre za vzpostavljanje dramatičnih poudarkov, temveč za ustvarjanje prostora, kjer se težko razumljive izkušnje preoblikujejo v magično-realistične elemente, ki skupaj z otroško predstavo o resničnosti določajo ton pripovedi. V tem kontekstu je pomembno sanjsko, megličasto vzdušje filma, ki ga Ester Ivakič gradi s kombinacijo zvoka, glasbe, fotografije in scenografije. Počasni delci svetlobe, ravnice in pokrajina, ki je hkrati odprta in utesnjujoča, ustvarjajo svet, ki ni povsem realističen niti povsem fantastičen, temveč liminalen prostor, kjer čarobno in vsakdanje sobivata brez potrebe po razmejitvi. Ta senzorična plast je eden najbolj izraznih in svojevrstnih elementov filma, ki z estetiko nepretencioznosti ključno soustvarja pomen. Podobno so igralske interpretacije minimalistične, zadržane in pogosto nedramatične. Lik stare mame je nekoliko prepoenostavljen na simbol starosti in minevanja, mladi igralki (Liza Muršič v vlogi Terezke in predvsem Lana Marić v vlogi naslovne Ide) pa ohranjata izrazito opazovalno držo, ki psihološko poglobitev nadomešča z občutkom otroške prisotnosti in zavedanja. Minimalizem čustveno izraznost zmanjša, vendar se to po drugi strani ujema z estetiko pripovedi, v kateri liki tu in tam niso toliko osebnosti kot bolj funkcije vzdušja. Motiv petja in religiozna motivika delujeta podobno. V naslovu film petje povzdigne v mitsko prvino, v pripovedi pa se pojavlja v nerafinirani, domačni, otroški obliki. Ida nima posluha; njeno petje nima zdravilne moči, kot si domišlja sprva, temveč je zaradi njega le tarča posmeha. Glasba in besedila, napisani za film, delujejo zavestno odmaknjeni od klasične glasbene produkcije. Gre za dosledno avtoričino strategijo, pri kateri film ne želi zveneti »filmsko«, temveč ohraniti vtis, da bi lahko te pesmi nastale v otroški sobi, med igro, brez ambicije po estetizaciji. Devica Marija ni prikazana toliko kot sakralna figura, ampak bolj kot objekt domišljije, nekakšen vsakdanji artefakt magičnega mišljenja dveh deklic. Kontrast med tem igrivim, neinstitucionalnim odnosom do religije in represivnimi pedagoškimi prijemi šole v času pozne Jugoslavije se ne razvije v kritiko sistema, temveč v še en primer preproste strategije Ester Ivakič, v kateri svet odraslih obstaja kot okvir, ne kot tema. Tem motivom se pridruži tudi nadrealistična prisotnost psičke, to je motiv, ki ga režiserka razvija že od kratkega filma Assunta naprej. Tudi tam ima žival – pes – simbolno in skoraj arhetipsko vlogo: kot prinašalec nečesa, kar presega razum odraslih in seže v otroško doživljanje sveta, kjer se naravno, čudežno in grozljivo ves čas prepletajo. Zdi se, da to, kar bi lahko poimenovali naivizem ali estetika nepretencioznosti, stopa v ospredje kot osrednji del avtorskega izraza Ester Ivakič; ker pa je igrani celovečerni film vendarle drugačna forma od poudarjeno avtorskih kratkih eksperimentalnih filmov, je bilo upravičeno pričakovati, da bo ta okvir vsaj delno avtorsko svobodo tudi omejil. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo kot polnokrvni celovečerni prvenec ni film, pri katerem bi bila v ospredju izoblikovanost, temveč film z dušo, ki izraža in napoveduje eno najizrazitejših avtorskih prezenc pri nas. Recenzijo je napisala Tina Poglajen. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.

K ovdovelemu gospodarju dvorca na Norveškem se v pričakovanju boljšega življenja priženi ambiciozna Rebekka, prav tako ovdovela mati dveh najstniških hčera. Gospodar na poročni večer umre in na vrata kmalu potrkajo upniki. Izkaže se, da je razkošno posestvo pred bankrotom, to pa ne preprečuje gospodarjevi lepi hčerki Agnes, da se zaradi plemiškega rodu do mačehe in polsester ne bi prezirljivo vedla. Toda povzpetniška Rebekka ima svoj načrt: svojo neprivlačno hčer Elviro bo tako vzgojila in preobrazila, da bo »ustrezna« za poroko s princem. Grda polsestra (Den Stygge Stesøsteren) je celovečerni prvenec norveške avtorice mlajše generacije Emilie Blichfeldt. Gre za satirično, groteskno reinterpretacijo Pepelke s primesmi črne komedije in telesne grozljivke. Kljub prepletanju zgodovinskih obdobij in umetniških smeri, od fevdalizma in stampunka do sodobne plesne elektronske glasbe, ki se spretno meša s klasiko, gre za celovit, hipnotičen filmski organizem. S svojo drznostjo je za gledalca podobno pretresljiva izkušnja kot primitivni lepotni posegi, ki jim je pod materino taktirko podvržena grda račka Elvira. Toda pozor, v Grdi polsestri, v kateri nedolžnost velja za dragoceno valuto, ni zares nedolžen nihče. Za Elviro, ki je bila že pred materinim podjetniškim načrtom zaljubljena v princa zaradi njegove pesniške zbirke, se izkaže, da je sicer žrtev svojih fantazem – v resničnem življenju je princ plitev primitivnež – toda ker se v svoji želji voljno podvrže preobrazbi, je vsaj sokriva za svojo nemilo usodo. Pripovedka o Pepelki, katere zasnutki segajo v antiko, je v zgodovini doživela številne preobrazbe, različne psihološko-filozofske šole pa so ji pripisovale zelo nasprotujoče si pomene. Od patriarhalne fantazije o podreditvi moškemu kot končnemu cilju do Freudove analize prisile, avtoritarnosti in moči želje. Jung je v arhetipski zgodbi našel prispodobo individuacije oziroma razvojne poti k sebi in iskanja notranjih zmožnosti, sodobna feministična kritika pa v zgodbi vidi predvsem kritiko družbenih pričakovanj in nadzora. Zdi se, da je scenaristka in režiserka Emilie Blichfeldt dobro preučila vsa ta izhodišča in je nasprotja tudi mojstrsko pregnetla v svoje delo, ki sešije zgodovinski kostumski spektakel s potujitvenimi učinki nizkoproračunskega B-filma. Ob mesenosti, ki se napenja pod korzeti, telesnih tekočinah, samopoškodbah, vprašanju lepote in tekmovalnosti, pa tudi samozavedanju ženske telesnosti moramo omeniti dve francoski predhodnici, Julio Ducournau s filmom Titan (2021) in Coralie Fargeat s Substanco (2024). Vse čistune, ki bi morda oporekali suverenemu mešanju žanrov in svobodni interpretaciji Pepelke, ki si jo je privoščila Emilie Blichfeldt, pa bi bilo treba opozoriti na to, da so znameniti pravljičarji 19. stoletja, kot so Hans Christian Andersen in brata Grimm, znali za svoje obdobje podobno spretno vnašati v pripovedi krutost in družbeno kritiko z nasilnimi in seksualnimi podtoni ... Zagotovo ena presežnih filmskih izkušenj leta.

New Oracle E-Business Suite Patches Oracle released one more patch for the e-business suite. Oracle does not state if it is already exploited, but the timing of the patch suggests that it should be expedited. https://www.oracle.com/security-alerts/alert-cve-2025-61884.html Widespread Sonicwall SSLVPN Compromise Huntress Labs observed the widespread compromise of the Sonicwall SSLVPN appliance. https://www.huntress.com/blog/sonicwall-sslvpn-compromise Active Exploitation of Gladinet CentreStack and Triofox Local File Inclusion Flaw (CVE-2025-11371) An unpatched vulnerability in the secure file sharing solutions Gladinet CentreStack and TrioFox is being exploited. https://www.huntress.com/blog/gladinet-centrestack-triofox-local-file-inclusion-flaw Two 7-Zip Vulnerabilities CVE-2025-11002, CVE-2025-11001 7-Zip patched two vulnerabilities that may lead to arbitrary code execution https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-25-949/ https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-25-950/

Pol milijona žrtev zločinov, ki jih ni mogoče odpustiti; zlomljena in globoko razcepljena Sirija – to je bilanca 14 let trajajoče državljanske vojne. Na eni strani zapuščina Asadovega režima, ki je državi pol stoletja vladal s trdo roko, na drugi nove revolucionarne oblasti, ki dopuščajo maščevalne pohode. Bodo znale združiti Sirijo, ohraniti mir in stabilnost? Zdi se, da se vojna še ni zares končala. Odpravili smo se po odtisih zločinov starega in novega režima. Od predmestij Damaska, ki so zravnana z zemljo, do obalnega območja, na katerem živijo alaviti – pravijo jim Asadovi ljudje, tarče zadnjih maščevalnih pohodov. Koliko prostora je še v Siriji za manjšine? Kristjane, druze, alavite ... Oblast je zdaj v rokah sunitov, začasnega, neizvoljenega predsednika Ahmeda Al Šare, nekoč pripadnika Al Kaide; spreobrnjenega skrajneža, ki je turban zamenjal za kravato.

V New Yorku se je začelo vsakoletno zasedanje generalne skupščine Združenih narodov. Svetovna organizacija deluje 80 let. Zdi se, da odnosi v svetu še nikoli doslej niso bili tako v nasprotju z njeno ustanovno listino. V tokratnem Studiu ob 17h o dveh največjih krizah, ki zaznamujeta današnji čas, bližnjevzhodni in vojni v Ukrajini, ter o vse bolj očitnem razpadanju sistema, ki je bil vzpostavljen pred 80-imi leti. Primerjamo načine reševanja svetovnih kriz, vlogo Svetovne organizacije pri tem ter ocenjujemo odnose med velesilami. Gostje: Darja Bavdaž Kuret, slovenska diplomatka; Ervin Milharčič Hladnik, komentator; dr. Mitja Žagar, Inštitut za narodnostna vprašanja. Avtor oddaje Marjan Vešligaj.

Film Jona režiserja palestinsko-sirskih korenin Ameerja Fakherja Eldina, ki se je rodil leta 1991 v Kijevu staršem iz Golanskega višavja, zdaj pa ustvarja v Nemčiji, je pravzaprav drugi del trilogije z naslovom Homeland na temo izgnanstva, katere uverturo predstavlja film Tujec, ki se je pred štirimi leti potegoval za tujejezičnega oskarja. Melanholična oz. razpoloženjska drama o globokih ranah, ki jih prinaša izgnanstvo, nadgrajuje temačno in obenem poetično estetiko prvega dela trilogije s sugestivnimi posnetki nemškega otočja Halligen, otočja v Vatskem morju tik ob meji z Dansko, ki slovi po nenehnih poplavah. V filmu sledimo izgnanemu pisatelju Munirju, ki zaradi težav z anksioznostjo odpotuje na otok v Severnem morju, kjer poskuša zajeti zrak s polnimi pljuči, tako simbolično kot tudi dobesedno, saj se iz dneva v dan bori z napadi panike. Zlitje z lepoto narave, ki ga obdaja na vsakem koraku, in prijaznimi domačini ga navda z uvidom, da je življenje stkano iz drobnih trenutkov skromnosti, tišine pa tudi domišljijskih vizij in medsosedskega zaupanja. Munir nas med drugim spomni na judovskega preroka Jono, ki ga Bog pošlje v svet, da bi ljudem povedal, naj se pokesajo svojih grehov. Zaradi neubogljivosti pri tem doživi številne preizkušnje, od nevihte do tega, da ga poje orjaški kit, ki ga po treh dneh kesanja odvrže na kopno. V mestu Ninive mu naposled uspe ljudi spreobrniti od grehov in rešiti mesto pred božjim uničenjem. Zdi se, da se Munir bori z občutki krivde in vizijami samožrtvovanja podobno, kot to počne biblijski Jona. Režiser se tako kot že v prvem delu trilogije posveti tudi prikazu osamljenosti in občutka izkoreninjenosti, ki ga doživlja izseljenec, iztrgan iz družinskega okolja, ki vseskozi hrepeni po človeški bližini v tujini. Pri tem pa ne ponuja lažnega upanja, da je “aklimatizacija” v tujini mogoča, niti da je vrnitev v domovino stvar preproste izbire. Nekje v nezavednem se gledalcu poraja vprašanje o tem, kaj dom kot tak pomeni in ali ne gre morebiti za začasen fantazijski prostor, ki ga iz dneva v dan naseljujejo drugačne fantazme, sanje in utopije. V filmu spremljamo vdore kolektivnega nezavednega v Munirjevo zavest, ki se ob domotožju bori tudi s spomini na pripovedovanje materinih pravljic in z vizualizacijo mitološkega izročila. Film Jona, ki je nastal v koprodukciji Nemčije, Kanade in Italije, je bil februarja prikazan na Berlinalu, na festivalu v Hongkongu pa je dobil nagrado za najboljšega igralca in igralko v sekciji svetovnega filma – Young Cinema. Munirja igra libanonski igralec, pisatelj in glasbenik Georges Khabbaz, ostarelo domačinko z otočja pa nemška igralka Hanna Schygulla, znana po nastopih v filmih znamenitega režiserja Rainerja Wernerja Fassbinderja. Čeprav sta na začetku kot gost in hotelirka na nasprotnih bregovih, se izkaže, da v kriznih razmerah dobro sodelujeta in celo zaplešeta na palestinsko glasbo vpričo vaščanov, ki se radi preizkušajo v rokoborbi. Poleg odlične fotografije, glasbe in montaže lahko pohvalimo režijsko zrelost komaj 34-letnega Ameerja Fakherja Eldina, ki se je izkazal tudi kot nadvse izviren scenarist – zagotovo bomo zanj še slišali, če ne prej pa ob premieri tretjega dela te poetične trilogije, ki bo zaokrožila mozaik zgodb o izseljencih in njihovih hrepenenjih. Recenzijo je pripravila Miša Gams, bere Ajda Sokler.

Osiromašena tla, odporni škodljivci, suše, pozebe, nove bolezni, naraščajoče število prebivalcev. Zdi se, kot da težavam, ki danes pestijo kmetijstvo, ni videti konca. Kako torej zagotoviti, da bo letina vendarle dobra oziroma vsaj zaščitena pred napadi škodljivcev?Zelena revolucija sredi petdesetih let preteklega stoletja je prinesla odporne sorte, škropiva, insekticide in mineralna gnojila - a vzporedno so se na trgu pojavili tudi biotični pripravki proti škodljivcem. Ti se zgledujejo po odnosih v naravi in za obrambo kmetijskih rastlin pred škodljivimi žuželkami uporabljajo kar druge organizme - glive, žuželke, bakterije in viruse. Biotično varstvo ponuja alternativo uporabi kemičnih sredstev in je prav zato danes v ospredju strateških načrtov in smernic kmetovanja. O parazitskih žuželkah, ki napadejo poljščinam škodljive žuželke. O glivah, ki se namnožijo kar na ličinki škodljivca, možnih neželenh stranskih učinkih teg pristopa - pa tudi o tem, kako na Kmetijskem inštitutu spremljajo škodljivce, bo spregovoril tokratni gost Podob znanja, dr. Jaka Razinger s Kmetijskega inštituta Slovenije.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Dejan Koban – pesnik, založnik in montažer na TV Slovenija – naj bi doslej napisal okrog dvajset pesniških zbirk, o katerih na ovitku zadnje zbirke Mrčes, piše, da jih je osem izdal, dve sta shranjeni v oblaku, pet jih je med selitvami izgubil, pet pa obredno odvrgel v kontejnerje za papir. Pred tremi leti je ustanovil založbo Črna skrinjica in pod njenim okriljem izdal 27 pesniških zbirk avtoric in avtorjev različnih generacij, pri katerih se kot rdeča nit vije črna naslovnica brez vidnejših podatkov, a ko jo bralec odpre, se znajde na posebni detektivski odpravi prepoznavanja različnih pesniških stilov in izrazov. Mrčes je formalno gledano njegova sedma avtorska pesniška zbirka. V petih oziroma šestih sklopih – če štejemo še zadnjo pesem v rubriki Konec – beremo 50 pesmi, kar nas spomni na avtorjev body art projekt pre_več, ki v obliki knjige vsebuje fotografije tetovaž 49 krajših odlomkov iz pesmi avtorjev in avtoric iz Slovenije in širšega območja Balkana. Posamezne sklope v zbirki Mrčes je Koban opremil s citati prijateljev ali pa z verzi iz njihovih pesniških zbirk – tako lahko v uvodu preberemo verz Nežke Struc, v zaključku pa verza Monike Vrečar in Lenarta Sušnika. Še dva pesnika, ki sta sodelovala pri zborniku Črne skrinjice, prepoznamo ob branju Kobanovih pesmi jate in odraščanje. V prvi zapiše: “gregor kosi računa na mehkobo / črnih pulijev, sam prisegam skozi / steklena zapestja, veliko obljubljam. / kot perje. kot jaspis. kot žonglerji z / ognjem. gregor kosi poje dunajsko / torto. se evidentira v službo. mene / se nikoli več nihče ne bo dotaknil.” V pesmi odraščanje pa se pomudi pri pesniku Vidu Karlovšku: “vid karlovšek stoji na krožišču in vihti / svoje pesmi okoli valobranov. vid je / porozno tipalo.” Zdi se kot da Koban gradi svoj pesniški slog na odmiku od drugih pesniških estetik, a jih na specifičen način ponotranji in do njih vzpostavi ambivalentno razmerje, ki mu služi kot inspiracija za asociativno porajanje verzov. Tudi bežen pregled naslovov v zbirki Mrčes – za katere si je avtor brez dvoma vzel veliko časa – kaže na spontano in hkrati premišljeno snovanje besednih verig, ki se porajajo iz nezavednega po vsakič drugačni verigi asociacij. Naslovi, kot so Rikše niso konkurenčne belim teslam, Tiranu je v učko padlo razpelo, Majhni diktatorji si ne zmorejo sami zavezati vezalk, Madeže preprosto zasteklimo, Vragolije smo obesili za vratove in jim pozabili sneti uhane, Mozart se je pozabil žogat, zato nam uhaja iz spomina itd. spominjajo na izposojene drobce groteskne vsakdanjosti, ki jih najdemo v reklamnih sporočilih, medijskih novicah, slasherskih filmih, popevkah in postmodernistični dekonstruktivistični poeziji, kateri je pesnik naklonjen tako po vsebini kot po formi. Med branjem pesmi se bralec mimogrede znajde v kolažu najrazličnejših vtisov, impresij in sugestij, razmejenih s piko, kar vnaša v branje navidezen občutek determiniranosti in ločenosti od ostalega teksta. In dejansko verz, ki se lomi na sredini, v naslednji vrstici s pomočjo ločil in enakozvočnih besed dobi rahlo drugačno konotacijo in kontekst, zato se zdi, da lahko isto pesem beremo na več načinov. Ena izmed njih je pesem trening: “težke / stopinje se zaganjajo v / ustnice, ne moreš oprostiti. // nešteto koncev / se pase po tebi.” V pesmi z naslovom primitivnost se je zalepila globoko v nebo naših drhtenj pa se pesnik poigrava z besedama prozorno in porozno: “… vedno več vrstic je bledih. / prozornih. poroznih. skoznje / mezijo podivjane klofute. // vedno bolj smo prezebli. / vedno bolj se tehtamo / v drsenju skozi potrpljenje.” Lucidne vizije, ki jih servira pesnikovo nezavedno, bralčevo nezavedno prepoznava kot oporne točke, okrog katerih nehote gradi smisel skozi mreže označencev, katerih označevalec je izmuzljiv in fluiden. Pesmi se na ta način izognejo klasificiranju in umeščanju v najrazličnejše sheme in kategorije, in to je tudi odlika Kobanovega pisanja. O posamezni pesmi namreč ne moremo reči, da je družbenokritična ali intimistična, objektivna ali subjektivna, angažirana ali larpurlartistična, saj jo lahko beremo na več vzporednih nivojih iz različnih vidikov realnosti, ki se osredinja skozi večplastni lik Dejana Kobana. Črke se skozi mehanizme sozvočja in asociacije, ki jih pozna le pesnik, gostijo v besede in besedne zveze kot nemiren mrčes, ki postaja čedalje bolj glasen in nadležen, saj bralcu ne pusti počitka, ampak od njega zahteva aktivno držo in osredotočenost. Od njega zahteva prav to, česar v vsakdanjem življenju ni vajen, saj je – obkrožen z elektronskimi napravami, prevajalniki in umetno inteligenco, ki mu preparira realnost – navajen na udoben, razumljiv, enostaven in jasen monolog. Po drugi strani se zdi, da Kobanov monolog postaja vse bolj pluralen, razsrediščen in iztirjen. V pesmi z naslovom približujemo se iztirjenim, piše: “… manično opletamo / s pahljačami. Manično iščemo zlate žile. Ko / pridemo do ničesar, se zavijemo v zdrs. // opraskani rinemo v vrh.” Dvoumno, ambivalentno in paradoksalno človekovo naravo, ki stremi na eni strani k doseganju vrha, na drugi pa si gradi podzemna skrivališča, še najbolje opiše pesem garje, domače živalice: “a boš že dogradil podzemno / skladišče? Logotipi ne tipajo. / grulijo. zabijajo. brišejo. monoliti / se skopajo v jutranji belini in sipljejo / občutek, da je svet nov in lačen. / pospravi oglje, v novi dobi bomo / trošili mamute, sekvoje, tintine. / jecljaš. Preveč cuzanja. slačiš / se. na varnem si. poješ piškotek. / se izprežeš. samozadovoljiš. / konec sveta te čaka v kavarni. / ne mudi se mu, poobeduje / presno pistacijevo tortico. // imaš še nekaj časa”. Če se zdi, da se lahko tolažimo, da imamo v tem brezumnem svetu morda še nekaj časa za gradnjo podzemnih zaklonišč in piramid v podobi pistacijevih presnih tortic, nam čas, ki ga opisuje Mrčes, kot saharski pesek sproti izginja med prsti. Zaustavimo ga lahko le z neskončnim listanjem in prebiranjem pesniške zbirke, ki nam hkrati služi za preganjanje najrazličnejših insektov. Preverjeno.

Dalajlama je ena od ključnih globalnih osebnosti 20. stoletja – budistični duhovni voditelj, ambasador miru, pa tudi vodja tibetanske vlade v izgnanstvu. Ob njegovi 90-letnici, ki jo je obhajal v začetku julija, imamo možnost ogleda dokumentarca, ki združuje njegovo prvoosebno izpoved, pregled nepričakovano razburljive življenjske poti, pa tudi oris njegove filozofije, misli, vere in pogledov, ki jih skuša na temeljih tradicije posodobiti za naš čas. Dokumentarec Modrost sreče je nastal v švicarski produkciji in sta ga v soavtorstvu podpisala Barbara Miller in Philip Delaquis. Film ne skriva svojih ambicioznih nastavkov; pripoved Dalajlame v studiu se izmenjuje s številnimi arhivskimi posnetki, ki predstavljajo njegovo boljšo plat, ter s kolažem vizualnih vložkov, podob z vsega sveta, zaradi katerih sem v spoju z meditativno glasbo na trenutke pomislil, da je film režirala kar umetna inteligenca po nareku. Portretiranec govori v resnem, hipnotično umirjenem tonu o sreči in notranjem miru ter o poti, kako lahko to dosežemo ne glede na narodno pripadnost ali veroizpoved. V tem je, poleg karizmatičnega značaja, tudi univerzalna privlačnost njegove pojave. Zdi pa se, da dokumentarec nehote izpostavi neko slabost: v svojih neposrednih nagovorih, morda tudi zaradi svoje starosti, ostaja samo pri splošnih mestih, ki jih ni težko sprejeti, oziroma se z njimi povsem strinjati. Ob prepogostem ponavljanju in nabuhlih vizualnih vložkih pa se nisem zmogel – vsej dobronamernosti navkljub – znebiti občutka, da začnejo njegove misli v neki točki zveneti kot newagevske fraze. Vsekakor zelo slaba usluga portretirancu, ki ga avtorja s svojim pristopom ves čas obravnavata izključno kot »njegovo svetost«. Dalajlama je vendarle veliko zapletenejša osebnost, ki je preživela izjemno prevratne čase, vendar nam dokumentarec Modrost sreče ne privošči, da bi ga ugledali v vsej svoji mnogoterosti ali izvedeli kaj zares novega. V času, ko nas vsakodnevno – v najboljšem primeru – bombardirajo razne skušnjave, v najslabšem pa kar konkretne bombe, je gotovo smiselno prisluhniti modrecu, ki nas skuša iskreno opomniti na dragocenost časa in bivanja in ozavestiti pravo pot k notranjemu miru. V tem smislu je film Modrost sreče gotovo nastal v pravem času, a je zanimiv tudi politični trenutek filma. Ob napetem razmerju s Tajvanom namreč izpostavlja Kitajsko priključitev Tibeta, kjer okupatorji že desetletja izvajajo kulturni genocid nad starodavnim prebivalstvom. Dalajlama, ki je zaradi tega večino življenja prebil v izgnanstvu, se izkaže s presenetljivo spravljivim odnosom. Verjetno je v tem tudi nekaj diplomatske modrosti in odmev njegovega večnega prizadevanja za miroljubne rešitve ter iskanje ravnovesja s premočnim nasprotnikom v ohranjanju ogrožene avtohtone kulture.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Maja Moll in Jure Franko. Na naslovnici romana Marija Švajncer Ljubezen v breznu je fotografija pri nas neznanega EM Merla. Vidim temno skalnato pobočje, ki je lahko gorski previs ali rob globoke jame. V ozadju je izsušena pokrajina, ki je lahko kraška ali puščavska. Z belo obrobljene črne črke vabijo misel na smrt in žalovanje. Ljubezen mi vedno vzbuja misel na dvojino, kar je seveda ozkosrčen romantičen, morda izrazito ženski predsodek. V resnici se mi ljubezen, čeprav ena sama, vsem dana in hkrati nedosegljiva, prikazuje v najrazličnejših barvah in podobah, včasih vilinsko, drugič pod masko, včasih kot laž. Na hrbtni strani knjige je zapisano, da roman Ljubezen v breznu govori o ljubezni. Zakaj potem temne sence, črne črke? Kje je rožnato nebo, neomadeževana belina? Kratka oznaka na hrbtni strani se strne s trditvijo, da "ljubezen ni ena sama in ima lahko več barv, tudi mavrično." Tako že pred branjem izvem, čemu se je avtorica posvetila, ne morem pa si misliti, kako bo načrt izpeljala. Odprem knjigo in se prepustim branju. Hitro mi postane jasno, da gre za družinsko zgodbo, ki pa ni družinska saga, ki naj bi zajemala več generacij in postavila dogajanje v kraj in čas, temveč je zelo ozko, linearno, skopo zastavljena izpoved ženske, ki doživi nekaj nepredvidljivega. To samo po sebi ni nič nenavadnega, saj je vsako življenje nepredvidljivo, vsako pa tudi vredno zapisa, saj vsak človek šteje, ljudje pa nosijo zgodbe. Naloga pisateljev je, da zgodbe zapišejo. Lahko zapišejo gola dejstva ali pa se z dejstvi poigrajo, jih premešajo ali jim primešajo izmišljene dodatke. Roman se začne takole: "Nikoli nisem mislila, da se bo vse skupaj spremenilo in se obrnilo v nekaj čisto drugačnega. Najino življenje se ni veliko razlikovalo od preživljanja let, mesecev, dni, ur številnih drugih dvojic, nič nenavadnega se ni dogajalo. Ustvarila sva bližino in vse je teklo po ustaljenih tirnicah." Tik pred koncem romana avtorica ponudi tudi izhodišče za zgodbo, kratko poročilo iz časopisa, ki se bere takole: "Moškega, ki je v prepad pahnil znanega dirigenta, so v zaporu ubili. Preiskovalci še raziskujejo, kaj se je sploh zgodilo." Iz tega poročila izvem vse. Avtorica romana je poskrbela, da se zadržim ob zapisu. Nikoli ne vem, kaj me čaka. Iz kratkih zapisov v črnih kronikah je nastal že marsikateri veličastni roman. Razdori v družinah so pogoste teme ženskega pisanja, Marija Švajncer pa je uvedla tematiko moža in očeta, ki se zaplete v erotično razmerje z moškim. Nič novega na tem svetu, a kdor na taka razmerja pomisli prvič, je upravičeno šokiran. Zdi se, da roman izhaja prav iz šoka nad nečim, kar se je v starih časih sicer dogajalo, a ni bilo potrebno, da tisti, ki nočejo, o tem razmišljajo. Roman oziroma povest je tendenčne narave. Homoseksualnost v družini postaja vedno pogostejša tema sodobne proze. Tudi rumenega tiska, poezije, tudi politike, konec koncev. Avtorica skuša opozoriti na tiste "normalnosti", zaradi katerih posamezna življenja izstopajo iz normale. Že na začetku postane jasno, da je glavna junakinja osrednji, skoraj edini predmet pisateljičinega zanimanja. Njeno otroštvo je zaznamovano z odraščanjem ob alkoholiku in trpljenju zapisani materi. Prva ljubezen, prvi pogum za prekinitev družinskega vzorca, otroci, začasna sreča. Mož se začne odtujevati, sčasoma odide, na koncu umre. Odtujuje se tudi ona, a njo ljubezen ščiti, njega pa uničuje. Njena brezpogojna ljubezen ne zagotavlja sreče. Povzroča nepopisno trpljenje. Otroka obstajata, a nista vpletena. Ženska je, skupaj z otrokoma, od moža finančno odvisna. To poudari brezizhodnost iz kočljivega položaja. A poskuša se osamosvojiti. Postane sprehajalka psa – tudi ta izbira službe nakazuje propad ženske, ki ljubi preveč. Najhuje, kar se zgodi, je, da mož doživi novo ljubezen – a še huje je, da se zaljubi v moškega. In kar je še huje – ljubimec je pokvarjenec, ki postane celo morilec. Gre za poseben žanr, ki je prej povest kot roman. Pomislim na zelo popularno povest iz 19. stoletja Sreča v nesreči Janeza Ciglerja. Podobno vzdušje. Podobno trpljenje preprostega človeka. Resnično, poučno in strašno. Če rečem, da gre za žensko naturalistično povest, to rečem brez omalovaževanja. Tudi take povesti so dobrodošle. Če bi šlo za roman s tragično ljubezensko temo, bi bilo morda opisane več prepletenosti med družinskimi člani, zlasti odnos otrok do staršev, ki se ločujeta in otrokoma nehote povzročata travme, ki se jih bosta reševala še pozno v odrasli dobi. Morda bi lahko zaživela tudi ljubezen med moškima. Avtorica ne razišče te ključne teme, ki povzroči, da se v srečni družini nekaj obrne čisto drugače, kakor sama pravi. Nepredvideno in nenavadno ljubezen avtorica pahne v brezno. Iz zapeljivega ljubimca naredi neosebo. Žena skuša moža razumeti, a zmore samo obsoditi ljubimca. V dojemanju ženske, ki jo mož prevara z moškim, ni razumskih oporišč. Morda je ravno to poanta romana Marije Švajncer. Zgodbe se zgodijo po nepredvidljivih ključih. Ne pomaga razum, ne pomaga filozofija, čustva so popolnoma nezanesljiva. Ljubezni se lahko oprimemo, a ni nujno odrešilna. Vsekakor knjiga spodbuja vrtanje v vsakdanje dogodke, ki so na videz nepomembni, a imajo vzrok in posledice. Razdori v družinah so pogoste teme sodobnega ženskega pisanja. Žalostno je, da se ljubezen lahko konča v breznu, na dnu vseh dnov. Pri Janezu Ciglerju zmaga, pri Zofki Kveder propade. Pri Mariji Švajncer ne pade v brezno ljubezen. Konča se samo neka zgodba, začne pa se razmislek o odzivu navadnih ljudi na navadne ali vsaj pogoste dogodke, na katere se ne želimo navaditi.

Vincent je malce vzvišen grafični oblikovalec, zaposlen v večjem studiu. V nekaj dneh doživi dva neizzvana napada s strani sodelavcev. Direktor mu svetuje krajši dopust oziroma vsaj delo od doma, vendar na svojo grozo ugotovi, da sproža divji bes tudi pri popolnih neznancih; dovolj za napad je že neposreden očesni stik. Vincent se odpravi na podeželski vikend, kjer ugotovi, da ni edini na ta način ogrožen posameznik, in da se po Franciji širi val absurdnega nasilja. Francosko-belgijski film Vincent mora umreti je režijski prvenec igralca Stéphana Castanga; premiero je doživel v sekciji »Teden kritike« v Cannesu leta 2023. Njegova premisa je zelo kafkovska: naslovni lik se znajde v svetu, ki ga ne razume več; obtožen je brez očitne krivde, proti samim temeljem njegovega bivanja se zarotijo neznane sile. Temu dramskemu izhodišču sledi detektivska pripoved, saj se naslovni lik trudi raziskati, kaj se dogaja in kaj bi lahko ukrenil. Povejmo, da filmsko naracijo spremljamo iz njegovega gledišča. Vincent na poti sreča žensko, ki do njega presenetljivo ni sovražna in med njima se razvije neke vrste ljubezenska zgodba, v to pa so zamešane še prvine grozljivke in komedije absurda. Režiser spretno prehaja med vsemi temi elementi, ki se naslanjajo na žanrsko tradicijo in prikličejo v spomin vrsto starih mojstrov, od Buñuela do Romera. Odličen je v ustvarjanju tesnobne atmosfere, vendar se zdi, da ima scenarij v zadnji tretjini težave, in vseh sestavnih delov oziroma pripovednih niti ne zna splesti v trden organizem. V tem pogledu se velja spomniti na celovečerec Slepota, ki ga je po romanu Joséja Saramaga leta 2008 posnel Fernando Meirelles in je podobno pustil precej mešane vtise. Zdi se, kot da filmom, ki hočejo povedati preveč oziroma poudarjajo lastno pomembnost z nizanjem nabuhlih prispodob o stanju človeštva, družbe in posameznika v njej, na koncu pogosto spodleti. Kakorkoli, Vincent mora umreti je še vedno solidno delo, vešče vodeno ter dovolj izvirno, in če bi bila druga polovica enakovredna prvi, bi ga zlahka uvrstil med najboljše celovečerce leta. Gotovo je njegova odlika tudi v izbiri in vodenju igralcev, od katerih ni po svoji osnovni pojavi nihče izrazito simpatičen ali klasično privlačen, še posebej ne odlični Karim Leklou v naslovni vlogi. Avtorji se tako ljubko poigravajo tudi z našo identifikacijo in pričakovanji. Stéphan Castang in njegov scenarist, tudi igralec Mathieu Naert, sta v filmu Vincent mora umreti pred nas navrgla dovolj idejnih izhodišč, da pusti sled še dolgo po ogledu. Vsem pomanjkljivostim navkljub gre za zelo aktualno delo o eksistenčni negotovosti, izbruhih sovraštva, preganjavici. To je črna komedija o temeljni osamljenosti in nenazadnje izvrstna satira o razpadanju družbenih vezi in pravil. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.

Evropska unija in Združene države Amerike so s političnim dogovorom sklenile začasni trgovinski mir. Kdo bo največji zmagovalec in kdo poraženec trgovinskega sporazuma? Kakšne bodo posledice za paradni evropski panogi, farmacijo in avtomobilizem? Na kakšen način bo Evropa izpolnila obljube o povečanju nakupov ameriških energentov in orožja? Je to začetek konca svobodne trgovine? Zdi se, da je vprašanj po sklenjenem sporazumu bistveno več kot odgovorov. Na nekaj izmed njih bomo skušali odgovoriti v tokratnem Studiu ob 17.00.

30 let po genocidu v Srebrenici imamo veliko bolj jasno sliko o Evropi, kot smo jo imeli takrat. Če se je Evropa takrat vsaj pretvarjala, da ji je mar žrtev, danes, ob trpljenju Palestincev v Gazi, niti pretvarjanja ni več. Tudi genocid se odvija pred našimi očmi in ga zločinci niti ne skušajo več skriti. Tako razmere 30 let pozneje ocenjuje bosansko-hrvaški pisatelj in politolog Igor Štiks, avtor več nagrajenih romanov, ki so prevedeni tudi v slovenščino. V romanu Elijev stol je zgodba postavljena v Sarajevo v prvih mesecih obleganja. Pisatelj pa v usta ene od oseb, sarajevske gledališke igralke, položi besede, da Evropa molči, ker so etnično čista mesta v resnici tudi njena neizgovorljiva želja. "Da, Alma Filipović v mojem romanu poskuša razložiti navidezni paradoks: kako to, da ta Evropa, ki se združuje, noče pomagati Sarajevu, ki je simbol te Evrope oziroma tega, kar ta Evropa želi biti. Doživljali smo uničevanje nekega mesta in države prav v istem času, ko so se razglašale vse te vrednote nove, postnacionalne, mešane Evrope. Razglašali so te vrednote, videli pa smo popolno politično nemoč. Odgovor Alme v mojem romanu na ta paradoks je bil, da je v resnici to tisto, kar si Evropa želi in da je evropsko združevanje v resnici velika laž. V resnici se je, kot se danes dobro vidi, krepilo načelo nacionalnih držav, ki se hočejo, tudi če podelijo del suverenosti Evropski uniji, zaščititi pred potencialno nevarnimi hordami barbarov, ki prihajajo z juga in vzhoda," je v pogovoru povedal Igor Štiks. "Zdi se, da imamo zdaj, ob dogajanju v Gazi, veliko bolj jasno sliko o Evropi. Če se je v 90-ih letih pretvarjala, da ji je mar, zdaj niti pretvarjanja ni več, pač pa to pasivno spremlja ali pa celo aktivno sodeluje v nečem, česar krivci niti ne skrivajo več – celo Ratko Mladić je skušal prikriti genocid, danes se to niti ne skriva več. Zdaj, ko se midva pogovarjava, Trump in Netanjahu odprto govorita o tem, kako preostale Palestince zapreti v veliko koncentracijsko taborišče in kako jih izseliti iz Gaze. Pred kamerami z vsega sveta torej govorita o tem, kako narediti to, za kar smo mislili, da se nikoli več ne bo ponovilo." Igor Štiks je spregovoril tudi o novem naraščanju nacionalizmom in o zelo slabi demografski situaciji v regiji, ki postaja izpraznjeno ozemlje, potencialno zanimivo le za multinacionalke v boju za surovine, kot so voda, gozdovi in litij.

S kakšnimi vprašanji se je jugoslovanska komunistična partija soočala med obema vojnama in zakaj se zdi, da o njenem delovanju, preden se je na njeno čelo prebil Josip Broz Tito, ne vemo skoraj ničesar?Ko je bilo druge svetovne vojne konec, so, kot dobro vemo, oblast v Jugoslaviji prevzeli komunisti s Titom, Kardeljem, Đilasom, Rankovićem in še kom na čelu. Toda: od kod so se vzeli vsi ti ljudje, od kod so prišli na veliki oder zgodovine? – Prišli so, kajpada, iz gozdov, iz partizanov. Od kod pa so šli v partizane? In kako to, da so prav oni – in ne nemara kdo drug – v vojnih letih vodili upor proti okupatorju ter revolucijo? No, to pa je vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti, ne da bi si prej podrobneje ogledali zgodovino Komunistične partije Jugoslavije v medvojnem obdobju, zgodovino, ki smo jo večidel že pozabili, če smo jo, po pravici rečeno, sploh kadarkoli dobro poznali. Zdi se namreč, da vodilni ljudje v povojni partiji niso vselej hoteli na dolgo in široko govoriti o dogajanju v predvojni partiji. To je ustvarilo precej veliko belo liso v našem poznavanju preteklosti, ki smo jo vsaj v grobem skušali zapolniti v tokratnih Glasovih svetov. Pred mikrofon smo namreč povabili dr. Božidarja Jezernika, nekdanjega dolgoletnega predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki prav ta čas zaključuje obsežno, v angleščini pisano študijo, v kateri pretresa burno zgodovino Komunistične partije Jugoslavije od njene ustanovitve aprila leta 1919 pa do propada prve jugoslovanske države aprila 1941. Foto: Delegati ustanovnega kongresa Komunistične partije Jugoslavije pred hotelom Slavija v Beogradu, april leta 1919 (Wikipedija, javna last)

Dustin Childs, Head of Threat Awareness at Trend Micro Zero Day Initiative, joins to discuss their work on "ZDI-23-1527 and ZDI-23-1528: The Potential Impact of Overly Permissive SAS Tokens on PC Manager Supply Chains." The research explores two critical vulnerabilities (ZDI-23-1527 and ZDI-23-1528) that could have enabled attackers to hijack the Microsoft PC Manager supply chain via overly permissive SAS tokens in WinGet and official Microsoft domains. While the issues have since been resolved, the findings highlight how misconfigured cloud storage access can put trusted software distribution at risk. The post also includes detection strategies to help defenders identify and mitigate similar threats. The research can be found here: ZDI-23-1527 and ZDI-23-1528: The Potential Impact of Overly Permissive SAS Tokens on PC Manager Supply Chains Learn more about your ad choices. Visit megaphone.fm/adchoices

Dustin Childs, Head of Threat Awareness at Trend Micro Zero Day Initiative, joins to discuss their work on "ZDI-23-1527 and ZDI-23-1528: The Potential Impact of Overly Permissive SAS Tokens on PC Manager Supply Chains." The research explores two critical vulnerabilities (ZDI-23-1527 and ZDI-23-1528) that could have enabled attackers to hijack the Microsoft PC Manager supply chain via overly permissive SAS tokens in WinGet and official Microsoft domains. While the issues have since been resolved, the findings highlight how misconfigured cloud storage access can put trusted software distribution at risk. The post also includes detection strategies to help defenders identify and mitigate similar threats. The research can be found here: ZDI-23-1527 and ZDI-23-1528: The Potential Impact of Overly Permissive SAS Tokens on PC Manager Supply Chains Learn more about your ad choices. Visit megaphone.fm/adchoices

Be Careful With Fake Zoom Client Downloads Miscreants are tricking victims into downloading fake Zoom clients (and likely other meeting software) by first sending them fake meeting invites that direct victims to a page that offers malware for download as an update to the Zoom client. https://isc.sans.edu/diary/Be%20Careful%20With%20Fake%20Zoom%20Client%20Downloads/32014 Python tarfile Vulnerability Recently, the Python tarfile module introduced a filter option to help mitigate some of the insecure behavior common to software unpacking archives. This filter is, however, not working quite as well as it should. https://mail.python.org/archives/list/security-announce@python.org/thread/MAXIJJCUUMCL7ATZNDVEGGHUMQMUUKLG/ Hewlett Packard Enterprise Insight Remote Support processAttachmentDataStream Directory Traversal Remote Code Execution Vulnerability HP fixed, among other vulnerabilities, a critical remote code execution vulnerability in Insight Remote Support (IRS) https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-25-325/

Četrta oddaja Lahko noč, otroci! v našem novem ciklu radijskih čebelic - besedil iz knjižne zbirke Čebelica, ki so zaživela v zvočni podobi, prinaša nekaj živalskih, nekaj gozdnih in nekaj človeških pesmi o vsakdanjostih tega samosvojega sveta. Zdi se, da je ta skozi rimo še bolj pisan in nam razkrije tudi kaj, kar se nam v tej vsakdanjosti kdaj izmuzne. Pripovedovalka: Darja Reichman. Avtorica besedila: Tina Arnuš Pupis. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2025.

Zdi se, da se je predvolilna kampanja pred parlamentarnimi volitvami že pošteno razvnela, ob tem pa še ni jasno, kako se bo očitkov o konfliktu interesov otresel premier Robert Golob in kako bo na prvaka opozicije Janeza Janšo vplival sedanji sodni proces. Vmes volivce, ki očitno znova čakajo na nov obraz, čaka še referendum o dodatkih k pokojninam vrhunskih umetnikov.Komentirata novinarka Tanja Starič in politični analitik Andraž Zorko.

We discuss an 0day that was dropped on Parallels after 7 months of no fix from the vendor, as well as ZDI's troubles with responses to researchers and reproducing bugs. Also included are a bunch of filesystem issues, and an insanely technical linux kernel exploit chain.Links and vulnerability summaries for this episode are available at: https://dayzerosec.com/podcast/274.html[00:00:00] Introduction[00:00:12] Training: Attacking Hypervisors[00:01:03] Dropping a 0 day: Parallels Desktop Repack Root Privilege Escalation[00:24:48] From Convenience to Contagion: The Half-Day Threat and Libarchive Vulnerabilities Lurking in Windows 11[00:30:19] Exploiting LibreOffice [CVE-2024-12425, CVE-2024-12426][00:46:47] Patch-Gapping the Google Container-Optimized OS for $0Podcast episodes are available on the usual podcast platforms: -- Apple Podcasts: https://podcasts.apple.com/us/podcast/id1484046063 -- Spotify: https://open.spotify.com/show/4NKCxk8aPEuEFuHsEQ9Tdt -- Google Podcasts: https://www.google.com/podcasts?feed=aHR0cHM6Ly9hbmNob3IuZm0vcy9hMTIxYTI0L3BvZGNhc3QvcnNz -- Other audio platforms can be found at https://anchor.fm/dayzerosecYou can also join our discord: https://discord.gg/daTxTK9

Nemci so imeli predčasne parlamentarne volitve. Zdi se, da sta v času velikih geostrateških napetosti v svetu na preizkušnji tudi nemška politika in družba v celoti. Nezadovoljstvo z odhajajočo vlado spremljajo recesija nemškega gospodarstva, upadanje avtomobilske industrije in nasploh zaton nekdaj cvetočega poslovnega modela. Vse glasnejša so opozorila, da so korenite spremembe neizogibne. Ali bo nova vlada v zastrupljenem političnem ozračju znala preseči omejitve zadolževanja, birokratizacijo in nesoglasja glede migracij ter potegniti iz mrtvega teka največje gospodarstvo v Evropi in tretje na svetu? O tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Jure Požgan, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; dr. Irena Samide, profesorica novejše nemške književnosti in prodekanja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; Sibil Svilan, bančnik, nekdanji direktor SID banke; Maja Derčar, dopisnica RTV Slovenija iz Nemčije.

My Very Personal Guidance and Strategies to Protect Network Edge Devices A quick summary to help you secure edge devices. This may be a bit opinionated, but these are the strategies that I find work and are actionable. https://isc.sans.edu/diary/My%20Very%20Personal%20Guidance%20and%20Strategies%20to%20Protect%20Network%20Edge%20Devices/31660 PostgreSQL SQL Injection A followup to yesterday's segment about the PostgreSQL vulnerability. Rapid7 released a Metasploit module to exploit the vulnerability. https://github.com/rapid7/metasploit-framework/pull/19877 Ivanti Connect Secure Exploited The Japanese CERT observed exploitation of January's Connect Secure vulnerability https://blogs.jpcert.or.jp/ja/2025/02/spawnchimera.html WinZip Vulnerability WinZip patched a buffer overflow vulenrability that may be triggered by malicious 7Z files https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-25-047/ Xerox Printer Patch Xerox patched two vulnerabililites in its enterprise multifunction printers that may be exploited for lateral movement. https://securitydocs.business.xerox.com/wp-content/uploads/2025/02/Xerox-Security-Bulletin-XRX25-003-for-Xerox-VersaLinkPhaser-and-WorkCentre.pdf

Mednarodni odnosi se pospešeno spreminjajo. Od sveta, utemeljenega na boleči lekciji druge svetovne vojne, prehajamo v novo obdobje. Zdi se, da v čas, ko velja zakon močnejšega. Evropa manevrira med silnicami Rusije, ZDA in Kitajske, sooča se s pritiski tehnoloških velikanov, države največkrat niso poenotene glede prioritet, prebivalstvo geopolitične pretrese občuti na kakovosti življenja, kar dodatno otežuje pripoznavanje ključnih, tudi varnostih izzivov, in odzivanje nanje.Kako pripravljena je Evropa na novi svet? Kakšen ta svet sploh je? Pred tretjo obletnico vojne v Ukrajini in še ne mesec dni od začetka mandata Donalda Trumpa odgovarjajo: Klemen Grošelj, nekdanji evropski poslanec in obramboslovec, Branko Soban, novinar Dela, Marek Kohv, estonski varnostni strokovnjak. Priporočamo tudi poslušanje reportaže iz Estonije in Finske o dojemanju ruske grožnje.

In this episode of the mnemonic security podcast, Robby is joined by Dustin Childs, Head of Threat Awareness at Trend Micro's Zero Day Initiative (ZDI). Dustin explains the ZDI's role in purchasing and analysing vulnerabilities to provide early protection for customers and how zero days – previously unknown vulnerabilities – become "n-days" once disclosed or patched.The conversation highlights the critical importance of timely patching, the risks posed by bad patches, and the concept of virtual patching as a defence strategy. Dustin also delves into attack surface monitoring, the evolving threat landscape, and the ongoing challenges of balancing security and usability in modern networks.Send us a text

In this episode of the SANS Internet Storm Center's Stormcast, we cover the latest cybersecurity threats and defenses, including Python-delivered malware, goodware hash sets, SSL/TLS protocol updates, and critical vulnerabilities in ASUS routers and Paessler PRTG. Stay informed and secure your systems! Full details and links to all stories: SwaetRAT via Python: https://isc.sans.edu/diary/SwaetRAT%20Delivery%20Through%20Python/31554 Goodware Hash Sets: https://isc.sans.edu/diary/Goodware%20Hash%20Sets/31556 SSL/TLS Updates: https://isc.sans.edu/diary/Changes%20in%20SSL%20and%20TLS%20support%20in%202024/31550 Cyberhaven Extension Compromise: https://secureannex.com/blog/cyberhaven-extension-compromise/ PRTG Vulnerability: https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-24-1736/ ASUS Router Vulnerabilities: https://cybersecuritynews.com/asus-router-vulnerabilities/

Nekdaj je bilo smučanje v Sloveniji brez prave konkurence. Smučišč, predvsem tistih majhnih, z eno žičnico ali celo le z vrvnimi vlečnicami, je kar mrgolelo, osnovne šole so imele zaloge smučarske opreme. Danes je drugače, podnebne razmere so naredile svoje, majhna smučišča izumirajo. Zdi se, da smučanje vedno bolj postaja šport elite. O tem so nedavno govorili na okrogli mizi v Alpskem smučarskem muzeju v Begunjah, Aleš Smrekar pa je srečanje izkoristil tudi za iskanje morebitnega odgovora na bolj retorično vprašanje: "Ali je smučanje še slovenski nacionalni šport?"Sogovorniki: dr. Andreja Štelcar, pediatrinja Uroš Zupan, direktor Smučarske zveze Slovenije Boštjan Paradiž, predsednik Združenja slovenskih žičničarjev Dejan Plastovski, direktor direktorata za šport, ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport Luka Vrančič, direktor Turizma Kranjska Gora

Quick & Dirty Obfuscated JavaScript Analysis https://isc.sans.edu/diary/Quick%20%26%20Dirty%20Obfuscated%20JavaScript%20Analysis/31468 Decrypting a PDF With a User Password https://isc.sans.edu/diary/Decrypting%20a%20PDF%20With%20a%20User%20Password/31466 The strange case of disappearing Russian servers https://isc.sans.edu/diary/The%20strange%20case%20of%20disappearing%20Russian%20servers/31476 QNAP Buggy Firmware Update https://community.qnap.com/t/firmware-qts-5-2-2-2950-build-20241114-released/254 7-ZIP Zstandard Decompression Integer Underflow https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-24-1532/ https://7-zip.org/download.html

"Zdi se mi pomembno, da razbijemo mit, da je menopavza stvar starejših žensk. O menopavzi bi morale razmišljati ženske, ki so stare 35 let." - dr. Marušo Strgulc, specialistka ginekologije in porodničarstva. Na Herera podkastu, prvem slovenskem podkastu, ki je v celoti posvečen perimenopavzi in menopavzi, že lahko prisluhneš pogovoru z dr. Marušo Strgulc, ki v epizodi enostavno razloži ključne pojme in temelje za razumevanje obdobja, v katerem bo vsaka od nas preživela tudi do tretjino svojega življenja. Kako opredelimo to obdobje, s kakšnimi simptomi se lahko srečamo in kako ti vplivajo na naše življenje, zakaj prihaja do sprememb, ki jih doživi vsaka ženska, kako to obdobje vpliva na kakovost in dolgoročno zdravje žensk, zakaj o perimenopavzi premalo vedo tudi zdravniki in ali obstaja test, ki potrdi, da smo v perimenopavzi. Prijavite se na podkast Herera na aplikaciji Apple Podcasts ali Spotify in ujemite prihajajoče epizode.

Začel se je spektakel vseh spektaklov, nad Parizom je vzplamtel olimpijski ogenj. Igre so ponudile strast, epska tekmovanja, čustvene odzive in občasne afere. Zdi se, da manjka le olimpijski mir.

Episode 80: In this episode of Critical Thinking - Bug Bounty Podcast Justin is joined by Sina Kheirkhah to talk about the start of his hacking journey and explore the differences between the Pwn2Own and HackerOne EventsFollow us on twitter at: @ctbbpodcastWe're new to this podcasting thing, so feel free to send us any feedback here: info@criticalthinkingpodcast.ioShoutout to YTCracker for the awesome intro music!------ Links ------Follow your hosts Rhynorater & Teknogeek on twitter:https://twitter.com/0xteknogeekhttps://twitter.com/rhynorater------ Ways to Support CTBBPodcast ------Hop on the CTBB Discord at https://ctbb.show/discord!We also do Discord subs at $25, $10, and $5 - premium subscribers get access to private masterclasses, exploits, tools, scripts, un-redacted bug reports, etc.Today's Guest: https://x.com/SinSinologyBlog: https://sinsinology.medium.com/Resources:WhatsUp Gold Pre-Auth RCEAdvanced .NET Exploitation TrainingdnSpyExQEMUUnicorn EngineQilinglibAFLAlex Plaskett interviewTippingPointFlashback TeamTimestamps:(00:00:00) Introduction(00:12:45) Learning, Mentorship, and Failure(00:29:34) Pentesting and Pwn2Own(00:40:05) Hacking methodology(01:01:57) Debuggers and shells in IoT Devices(01:35:40) Differences between ZDI and HackerOne(02:02:27) Pwn2Own Steps and Stories(02:14:06) Master of Pwn Title(02:29:54) Bug reports

Exim email server ignored ZDI's responsible disclosure of critical remote code execution flaws for over a year, putting millions of servers at risk. Malicious ads are appearing in Bing Chat responses, promoting fake sites distributing malware. Windows 11 now natively supports passkeys, though browser support may make this redundant. Researchers exploit WiFi beamforming side-channel to potentially reveal keystrokes, but practicality is limited. The ECH TLS extension encrypts the ClientHello packet to hide SNI data. Exim disclosure timeline and impact on millions of vulnerable servers. Bing chat ads mimic search result malvertising risks amplified by chatbot trust. Show notes: https://www.grc.com/sn/SN-942-Notes.pdf Hosts: Steve Gibson and Leo Laporte Download or subscribe to this show at https://twit.tv/shows/security-now. Get episodes ad-free with Club TWiT at https://twit.tv/clubtwit You can submit a question to Security Now at the GRC Feedback Page. For 16kbps versions, transcripts, and notes (including fixes), visit Steve's site: grc.com, also the home of the best disk maintenance and recovery utility ever written Spinrite 6. Sponsors: canary.tools/twit - use code: TWIT expressvpn.com/securitynow kolide.com/securitynow

Exim email server ignored ZDI's responsible disclosure of critical remote code execution flaws for over a year, putting millions of servers at risk. Malicious ads are appearing in Bing Chat responses, promoting fake sites distributing malware. Windows 11 now natively supports passkeys, though browser support may make this redundant. Researchers exploit WiFi beamforming side-channel to potentially reveal keystrokes, but practicality is limited. The ECH TLS extension encrypts the ClientHello packet to hide SNI data. Exim disclosure timeline and impact on millions of vulnerable servers. Bing chat ads mimic search result malvertising risks amplified by chatbot trust. Show notes: https://www.grc.com/sn/SN-942-Notes.pdf Hosts: Steve Gibson and Leo Laporte Download or subscribe to this show at https://twit.tv/shows/security-now. Get episodes ad-free with Club TWiT at https://twit.tv/clubtwit You can submit a question to Security Now at the GRC Feedback Page. For 16kbps versions, transcripts, and notes (including fixes), visit Steve's site: grc.com, also the home of the best disk maintenance and recovery utility ever written Spinrite 6. Sponsors: canary.tools/twit - use code: TWIT expressvpn.com/securitynow kolide.com/securitynow

Exim email server ignored ZDI's responsible disclosure of critical remote code execution flaws for over a year, putting millions of servers at risk. Malicious ads are appearing in Bing Chat responses, promoting fake sites distributing malware. Windows 11 now natively supports passkeys, though browser support may make this redundant. Researchers exploit WiFi beamforming side-channel to potentially reveal keystrokes, but practicality is limited. The ECH TLS extension encrypts the ClientHello packet to hide SNI data. Exim disclosure timeline and impact on millions of vulnerable servers. Bing chat ads mimic search result malvertising risks amplified by chatbot trust. Show notes: https://www.grc.com/sn/SN-942-Notes.pdf Hosts: Steve Gibson and Leo Laporte Download or subscribe to this show at https://twit.tv/shows/security-now. Get episodes ad-free with Club TWiT at https://twit.tv/clubtwit You can submit a question to Security Now at the GRC Feedback Page. For 16kbps versions, transcripts, and notes (including fixes), visit Steve's site: grc.com, also the home of the best disk maintenance and recovery utility ever written Spinrite 6. Sponsors: canary.tools/twit - use code: TWIT expressvpn.com/securitynow kolide.com/securitynow

Exim email server ignored ZDI's responsible disclosure of critical remote code execution flaws for over a year, putting millions of servers at risk. Malicious ads are appearing in Bing Chat responses, promoting fake sites distributing malware. Windows 11 now natively supports passkeys, though browser support may make this redundant. Researchers exploit WiFi beamforming side-channel to potentially reveal keystrokes, but practicality is limited. The ECH TLS extension encrypts the ClientHello packet to hide SNI data. Exim disclosure timeline and impact on millions of vulnerable servers. Bing chat ads mimic search result malvertising risks amplified by chatbot trust. Show notes: https://www.grc.com/sn/SN-942-Notes.pdf Hosts: Steve Gibson and Leo Laporte Download or subscribe to this show at https://twit.tv/shows/security-now. Get episodes ad-free with Club TWiT at https://twit.tv/clubtwit You can submit a question to Security Now at the GRC Feedback Page. For 16kbps versions, transcripts, and notes (including fixes), visit Steve's site: grc.com, also the home of the best disk maintenance and recovery utility ever written Spinrite 6. Sponsors: canary.tools/twit - use code: TWIT expressvpn.com/securitynow kolide.com/securitynow

Exim email server ignored ZDI's responsible disclosure of critical remote code execution flaws for over a year, putting millions of servers at risk. Malicious ads are appearing in Bing Chat responses, promoting fake sites distributing malware. Windows 11 now natively supports passkeys, though browser support may make this redundant. Researchers exploit WiFi beamforming side-channel to potentially reveal keystrokes, but practicality is limited. The ECH TLS extension encrypts the ClientHello packet to hide SNI data. Exim disclosure timeline and impact on millions of vulnerable servers. Bing chat ads mimic search result malvertising risks amplified by chatbot trust. Show notes: https://www.grc.com/sn/SN-942-Notes.pdf Hosts: Steve Gibson and Leo Laporte Download or subscribe to this show at https://twit.tv/shows/security-now. Get episodes ad-free with Club TWiT at https://twit.tv/clubtwit You can submit a question to Security Now at the GRC Feedback Page. For 16kbps versions, transcripts, and notes (including fixes), visit Steve's site: grc.com, also the home of the best disk maintenance and recovery utility ever written Spinrite 6. Sponsors: canary.tools/twit - use code: TWIT expressvpn.com/securitynow kolide.com/securitynow

IPv4 Addresses in Little Endian Decimal Format https://isc.sans.edu/diary/IPv4%20Addresses%20in%20Little%20Endian%20Decimal%20Format/30256 Chrome Update fixes 0-day Vulnerability https://chromereleases.googleblog.com/2023/09/stable-channel-update-for-desktop_27.html Unpatched EXIM Vulnerabilities https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-23-1469/ WS_FTP Vulnerabilities https://community.progress.com/s/article/WS-FTP-Server-Critical-Vulnerability-September-2023

IPv4 Addresses in Little Endian Decimal Format https://isc.sans.edu/diary/IPv4%20Addresses%20in%20Little%20Endian%20Decimal%20Format/30256 Chrome Update fixes 0-day Vulnerability https://chromereleases.googleblog.com/2023/09/stable-channel-update-for-desktop_27.html Unpatched EXIM Vulnerabilities https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-23-1469/ WS_FTP Vulnerabilities https://community.progress.com/s/article/WS-FTP-Server-Critical-Vulnerability-September-2023

Home Office/Small Business Hurricane Prep https://isc.sans.edu/diary/Home%20Office%20%20%20Small%20Business%20Hurricane%20Prep/30166 Notepad++ Vulnerabilities https://securitylab.github.com/advisories/GHSL-2023-092_Notepad__/ 7-Zip Vulnerability https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-23-1164/ BGP Error Handling Issues https://blog.benjojo.co.uk/post/bgp-path-attributes-grave-error-handling

Home Office/Small Business Hurricane Prep https://isc.sans.edu/diary/Home%20Office%20%20%20Small%20Business%20Hurricane%20Prep/30166 Notepad++ Vulnerabilities https://securitylab.github.com/advisories/GHSL-2023-092_Notepad__/ 7-Zip Vulnerability https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-23-1164/ BGP Error Handling Issues https://blog.benjojo.co.uk/post/bgp-path-attributes-grave-error-handling

From a Zalando Phish to a RAT https://isc.sans.edu/diary/From%20a%20Zalando%20Phishing%20to%20a%20RAT/30136 RARLAB WinRAR Recovery Volume Vulnerability https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-23-1152/ Hotmail SPF Record Error Leads to spam false positives https://www.bleepingcomputer.com/news/microsoft/hotmail-email-delivery-fails-after-microsoft-misconfigures-dns/ Chinese Entanglement | DLL Hijacking in the Asian Gambling Sector https://www.sentinelone.com/labs/chinese-entanglement-dll-hijacking-in-the-asian-gambling-sector/ Google Chrome to Warn Users of Malicious Extensions https://betanews.com/2023/08/17/google-chrome-to-warn-users-about-problematic-extensions/

From a Zalando Phish to a RAT https://isc.sans.edu/diary/From%20a%20Zalando%20Phishing%20to%20a%20RAT/30136 RARLAB WinRAR Recovery Volume Vulnerability https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-23-1152/ Hotmail SPF Record Error Leads to spam false positives https://www.bleepingcomputer.com/news/microsoft/hotmail-email-delivery-fails-after-microsoft-misconfigures-dns/ Chinese Entanglement | DLL Hijacking in the Asian Gambling Sector https://www.sentinelone.com/labs/chinese-entanglement-dll-hijacking-in-the-asian-gambling-sector/ Google Chrome to Warn Users of Malicious Extensions https://betanews.com/2023/08/17/google-chrome-to-warn-users-about-problematic-extensions/