Podcasts about zdi

Episode 175: In this episode of Critical Thinking - Bug Bounty Podcast we're comparing Hackbot setups and results. We also talk about some of the recent ZDI drama, as well as the importance of freaking beautiful POCsFollow us on twitter at: https://x.com/ctbbpodcastGot any ideas and suggestions? Feel free to send us any feedback here: info@criticalthinkingpodcast.ioShoutout to YTCracker for the awesome intro music!====== Links ======Follow your hosts Rhynorater, rez0 and gr3pme on X: https://x.com/Rhynoraterhttps://x.com/rez0__https://x.com/gr3pmeCritical Research Lab:https://lab.ctbb.show/ Need a Pentest? We just launched CTBB Pentests!https://pentest.ctbb.show/Hack full time? Check out the Full-Time Hunter's Guild!https://ctbb.show/fthg====== Ways to Support CTBBPodcast ======Hop on the CTBB Discord at https://ctbb.show/discord!We also do Discord subs at $25, $10, and $5 - premium subscribers get access to private masterclasses, exploits, tools, scripts, un-redacted bug reports, etc.You can also find some hacker swag at https://ctbb.show/merch!Today's Sponsor: Check out Zero Trust Cloud Access from ThreatLockerhttps://www.criticalthinkingpodcast.io/tl-ztca====== Resources ======Another day, another universal linux LPEhttps://x.com/v12sec/status/2054491454064746629ZDI Dramahttps://x.com/ryotkak/status/2052881664909660521Orange Tsai Bug on Edgehttps://x.com/thezdi/status/2054868495888777266Chompie's Exploit in NV Container Toolkithttps://x.com/chompie1337/status/2054882193055601140GitHub Security April bug bounty statshttps://x.com/GitHubSecurity/status/2054274356403138932====== Timestamps ======(00:00:00) Introduction(00:02:14) q param prompt injection & Mobile CSPT(00:14:17) Admin API Key MegaCrit(00:17:13) Hackbots(00:37:10) Pretty POCs and ZDI Drama(00:44:48) GitHub Security April Stats

Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Ana Bohte. V četrti pesniški zbirki Klarise Jovanović Banket se razpotegne raznolik poetičen svet in se v devetih sklopih razgrne pred bralcem in bralko v vsem svojem razkošju. Uvodna pesem Besedje, satovje se na metaforični ravni dotakne dela pesnika, ki polaga besedo k besedi kakor čebela, ki pripravlja satje za mlado kraljico in njeno “novo služinčad, za ponoreli roj – / kako strahotno pošumeva – / ki te bo oplodil ali ugonobil, / tega ne veš. Kako bi / vedel?” Ambivalentna čustva, ki zadevajo pesniški eros, razpet med ustvarjanje in razdor, se kažejo tudi v nekaterih drugih pesmih, ki se zgoščajo okrog ozaveščanja praznine niča. Tako na koncu pesmi Moj teritorij zapiše: “… Moj teritorij, / nočna mora. Hlepeti po / zraku. Razkleniti prste. / Jekleni primež, moj teritorij. / Stran, ven iz moje kamre. / Ven, ven. // In se nameriti čez brv / nesnovnosti v materijo, / v drhtečo gmoto živega mesa, / pojemajočo in presihajočo, / pred meč ali pod meč, / pred ogenj ali skozi ogenj, / na pogorišče, na grobišče. / V pepelnato sivino / niča.” V prvem sklopu se pesnica ustavi v mestih in deželah, ki so zaznamovale njene prednike. Konča se s pesmima Zlato, razsuto in Oda nebesnemu svodu, v katerih pogleda v “brezna človeške bede” in gomile brezimnih vojakov, ki so umrli za tuje interese. V drugem sklopu se vzpostavi kontrast med nebom in breznom skozi pogled stare matere in matere, ki – kakor zapiše v pesmi Moja mati pa kar stoji – “kar stoji in gleda / njene oči pa so vse večje. / Moj Bog, toliko vsega se je / nabralo v njih. / Toliko vsega. Zdi se mi, / da bo udarilo čez rob, / da bo kriknilo. In vendar: ne.” V tretjem sklopu obravnava mitološke junake in zgodovinske osebnosti, med katerimi je tudi Agamemnon. Pesnica ga pomenljivo vpraša: “Si zares mislil, da boš z vodo / iz kopeli spral s sebe / kri in gnoj in garje? / Da bo vse tako, kot je bilo prej?” V pesmi Cerber, pes se obregne ob troglavega psa iz grške mitologije, ki naj bi pazil, da ne bi kakšna umrla duša zbežala iz podzemlja pa tudi, da ne bi kakšna živa vanj vstopila. Sprašuje se, ali gre za volka, psa, kojota, šakala ali za pritlikavo hijeno, ki “venomer zaudarja po človeškem joku”. Nahaja se med breznom in prepadom, ki sta drug od drugega oddaljena le za “tanek, svilnat dekliški las”. V zaključku pesmi se sprašuje, zakaj se troglavi pes zaganja v temo in se poskuša strgati z verige, kot bi zasliševala sloje lastnega nezavednega, lastne impulze in gone, ki jo ženejo v ustvarjanje in v izkušanje temnih plati človekove narave. V četrtem sklopu se s kritično zasnovanima pesmima Sokrat in Sapfo dotakne dveh pomembnih osebnosti antične dobe in dobronamerno preizprašuje njuno metodologijo dela. Medtem ko pri Sapfo zapiše, da ji “sintaksa jé iz roke”, se zdi, da ji gre Sokratova majevtična metoda neskončnega zasliševanja sogovornika, dokler le-ta ne spozna globine lastne nevednosti, močno na živce: “Ja, ravno to si / počel. In ko si človeka razcefral, / si ga znova, košček za koščkom, / sestavil, skrbno sestavil, in potem / spet znova, brez konca in kraja. / Medtem si se muzal in hihital / v brado, češ kdo mi pa kaj more, / čeprav bi moral vedeti, da beseda / prej in bolje zadene od bodala. / In ravno ona te je pokopala.” Klarisa Jovanović se močno zaveda dometa besed, zato ne preseneča, da se večkrat zateče k ponavljanju posameznih besednih zvez z obujanjem izrekov iz pravljic ali odsekov iz ljudskih pesmi, ki preigravajo mitološka in življenjska spoznanja. V pesmih najdemo veliko simbolike in metaforike – od senčnih globeli, črnih rečnih strug in čeri pa do prepleta plime in oseke, svetlega in temnega, razodetega in potlačenega, erosa in thanatosa. Slednja prideta najbolj do izraza v šestem poglavju, ko beremo pesniške zapise o Orfeju in Evridiki, Ivani Orleanski, neznanem kastratu, dečku, ki stoji pred Manziolijevo palačo, in deklici, ki stoji pred morjem. Morje v tem primeru pooseblja samoto, brezimnost, pa tudi strah in poželenje deklice, ki se čedalje bolj zaveda svojega bremena: “… Deklica ve: nekoč jo bo / samotno morje vzelo in / ona se mu bo pustila vzeti. / Ogenj v njenem drobu / bo vse bolj plamenel / in morje ga ne bo / pogasilo.” Če je prva polovica zbirke Banket v znamenju vode in ognja, je druga polovica v znamenju puščave in izsušene krajine. V sedmem sklopu beremo pesmi o Kairu, Gizi, Aleksandriji in Heliopolisu, v katerih pesnica v sebi odkriva težo prahu in tišine, v osmem sklopu pa svoja najgloblja čustva razodene v pesmih Zavistna krajina, Lahkokrila krajina, Potrta krajina, Priliznjena krajina, Solzava krajina in Krajina, polna prezira. Tako se v Zavistni krajini pritožuje nad odsotnostjo sence in sladkobo bolečine, ki izvira iz večnega sonca, saj v zaključku zapiše: “Bo mar tako žgalo / do konca? / Tako skelelo / do zadnje kaplje?” V devetem sklopu Banketa se Klarisa Jovanović vrne k sleherniku in slutnji vseobsegajoče boginje, ki prevpije plimo v Atlantiku in se veseli tornada, zato ne preseneča, da ima zaključna pesem naslov Visoka pesem. V njej povzema vso simboliko Svetega pisma stare zaveze kot tudi obet prihodnosti v smislu branjenja ljubezni “pred naraslimi vodami uničenja.” S tem globokim sporočilom se slavnostni Banket konča, v bralcu in bralki pa ostaja občutek mističnega in simbolnega, pomešanega z osebno izkušnjo avtorice, ki se zaveda prepleta ustvarjalnih sil s silami uničenja, a hkrati močno upa, da ljubezen na koncu vendarle prevlada ...

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Dejan Kaloper. Denis Vrbanec je pesnik, pisatelj in kantavtor mlajše generacije, rojene na prelomu 21. stoletja, predstavnik t. i. milenijcev, o katerih piše v svojem proznem prvencu. Po poklicu je športni pedagog, predlani je izdal pesniški prvenec Minevanja, napisal pa je tudi več kot 100 avtorskih komadov in izdal sedem avtorskih albumov. Glasbo ustvarja pod umetniškim psevdonimom Denis Chills, svoje izkušnje s kajtanjem in deskanjem, ki jih je pridobil med potovanjem po Španiji in Južni Afriki, pa deli z mladimi, ki jih v osnovni šoli poučuje športno vzgojo. Zato ne preseneča, da glavni junak v kratkem romanu Milenijec sanjari o potovanju v Južno Afriko, kjer naj bi med valovi iskal svojo svobodo, eksistencialno izpolnitev in odklop od monotonega vsakdana. Protagonist romana je Miloš, mladoletni odvisnik od ekranov, ki s pomočjo antidepresivov nadomešča eno odvisnost od druge. Mladost preživlja ob igranju videoigric, spremljanju družbenih omrežij in ogledovanju pornografije, zato izgublja stik z resničnostjo, njegov odnos s starši pa je omejen na nekajsekundno komunikacijo. Rojen je bil leta 1993, na repu t. i. milenijske dobe, in ne razume generacije staršev, ki so del življenja preživeli v socialistični Jugoslaviji. Po njegovem mnenju so “stoični, brez čustev, brez kakršnegakoli dvoma o svojem lažnem obstoju”. Ima se za izgubljeno generacijo, ki si ne more privoščiti niti dostojne službe niti najema bivališča, kaj šele nakupa nepremičnine, fizični stik s prijatelji pa postaja vse bolj nedosegljiv in virtualen: “Nič čudnega, da so milenijci tako imenovana “generacija Jaz”. Njihovi starši in stari starši so umirali v vojnah, oni pa umirajo za pristen stik, dotik, prijateljstvo in Big Maca s krompirčkom in kokakolo.” Zgodba se začne v čakalnici pri psihiatru dr. Zaplotniku, kjer se protagonistu podijo po glavi najrazličnejše misli, čas pa si krajša s pogovorom s simpatično vrstnico Klaro, ki je med deskanjem izgubila strica, njena mama pa je večkrat poskušala storiti samomor. Ko Miloš od brata Mitje prejme pismo, da se je po nesreči med deskanjem v Južni Afriki odločil odpotovati v Indijo, se tudi sam odpravi po bratovih stopinjah v afriško vasico Worcester, kjer večino dneva preživi v meditacijskem centru med poglabljanjem vase, vmes pa vsak prosti trenutek izrabi za uživanje na divjih valovih. Roman je razdeljen na štiri tematske sklope. V uvodnem delu pisatelj opisuje “zapor” milenijske duše, ki se zateka v odvisnost od ekranov, saj si ne upa na polno zaživeti v zunanjem svetu. Protagonist opisuje ekstatične občutke sreče med dopisovanjem s Klaro in fantazira o pobegu v deželo, kjer bi lahko na lastni koži preizkusil prave valove namesto dopaminskih navalov začasnega virtualnega zadovoljstva. Med drugim se sprašuje, kakšne vrednote in potrebe bodo postale del vsakdana milenijcev, če so njihovi možgani že zdaj zapolnjeni z dražljaji, ki jih ne morejo sproti predelati: “Ali bodo še znali slišati glasbo, ki so jo skladali njihovi predniki? Jih bo ganila Debussyjeva Mesečina – Claire de lune? Ali bodo poslušali samo še računalniško narejeno, ponavljajočo se, nečustveno, umetno glasbo?” In malo naprej nadaljuje: “Ali bodo pogledi na zaslone postali pomembnejši od iskrenega pogleda v oči? Bodo sploh sposobni razumeti, kaj pomeni ljubiti sočloveka? Ali bodo morali to poiskati po Googlu? Ali bodo v brskalnik vpisovali vprašanje “Kako nekoga ljubiti?”” Ker so posamezna poglavja romana Milenijec zasnovana kot izmeničen preplet dogajanja v Sloveniji in Južni Afriki, se morata bralec in bralka precej zbrati, da lahko sledita nenehnemu dramaturškemu preskakovanju, ki v četrtem sklopu doseže nenaden obrat in celotno zgodbo postavi povsem na glavo. Diagnozama depresije in anksioznosti se tako pridruži še diagnoza shizofrenije, ki poleg jemanja antidepresivov na bazi benzodiazepina terja še uporabo visokih odmerkov citaloprama, namenjenega zdravljenju panične in obsesivno-kompulzivne motnje. Čeprav protagonist po predoziranju z antidepresivi naveže z očetom veliko bolj pristen odnos, ki temelji na poglobljenem pogovoru, se izkaže, da psihiater ne opravi svojega dela – deloma zato, ker ima tudi sam probleme z odvisnostjo, deloma pa zato, ker ne dojame dometa, ki ga ima kompleksna patološka struktura njegovega varovanca. Vrbanec se sicer zelo resno in večplastno loteva problematike odvisnosti od sodobnih elektronskih naprav, vendar dramaturška struktura romana Milenijec zaradi pomanjkljivo razdelane zgodbe ves čas peša, zato tudi zaključek deluje precej nerealistično in privlečeno za lase. Zdi se, da je Vrbanec po eni strani skeptičen do tega, da bi bilo odvisnost mogoče pozdraviti tako, da bi ena razvada nadomestili drugo, po drugi strani pa je skeptičen tudi do dela psihiatrov, ki eksperimentirajo z antidepresivi, ne da bi se dovolj zavedali, da lahko povečana konzumacija pahne človeka v težko psihozo in samomor. Zanimivo je zaključno poglavje, v katerem se Miloševa zavest zaradi ponovnega predoziranja s tabletami počasi izklaplja kot zaslon računalnika, ki je razpet med 0 in 1, preskakujoč iz analogne zavesti v digitalizirano paradigmo – kot bi celoten svet postal privid entuziastičnega shizofrenika, ki že od rojstva živi v svojih fantazmah. Za konec lahko rečemo, da Vrbancu sicer manjka pisateljske kilometrine, vendar so njegove lucidne ideje o sodobni družbi hvaležno gradivo za morebitne bodoče literarne mojstrovine.

Piše Tjaž Mihelič, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesniške zbirke Marjana Strojana V parku, mesec bi se lahko najprej lotili celostno in pogled usmerili na razmerje med obliko in vsebino. Tako kot ga obravnava empirična literarna veda. Pred nami se razkazuje zbirka, kakor da bi izšla v nekih drugih časih. V sicer prikupni skorajda že za otroke ustvarjeni ilustraciji Mance Kovačič se pred nami razprostira naslov zbirke: v parku med gosto travo leži mesec in na njem, lahko bi rekli, mlada zaljubljenca. A ne skupaj, temveč vsak k sebi dana, ona leži na mesecu in pogled upira v nebo, on, sedeč prav tako na mesecu, se z dlanmi opira nanj. Lahko si mislimo, da premišljuje, medtem ko zre v daljavo. In kam zre? Prav k robu platnic, z očmi, ki jih lahko uzremo le po branju, usmerja in kaže: notri sem. Ta 'notri sem' bi lahko opredelili kot glavno vodilo zbirke, ki je postmodernistično kazanje na stvar samo. Pesniško zbirko tvorijo šest širših sklopov, poimenovanih po prvem verzu prve pesmi v njih, in samostojna pesem Otroci, glasni. Glavni temi, ki prehajata iz sklopa v sklop, sta ljubezenska in poetološka tematika, z njima se družita temi spomina in pravega trenutka, čez vse pa je dana koprena postmodernističnega kazanja. S tem pa se odstira določena distanca do predmeta pisanja, ki vpliva tudi na tiste pesmi, katerih namen ni prav nič postmodernističen. Ali pač. Bralsko izkušnjo, ki jo dobimo ob zbirki, bi torej lahko opredelili kot branje vrste opomb. Kot bi avtor nekoč napisal prave, neobremenjene pesmi, zdaj pa jih znova motri, razmišlja ob njih, ve, da so bile fikcija. In na drugi ravni bi nekatere pesmi lahko brali kot opombe k opombam, saj so zdaj jasno, ker reference nanje najdemo v kazalu, zdaj zamegljeno, kadar avtor na primer opisuje določeno literarno delo, prestreljene z referencami na pisanje drugih. Zdi se, da Marjan Strojan z novo zbirko nadaljuje pisanje, kjer ga je končal v prejšnji zbirki z naslovom Hribi, oblaki, lepe pozdrave. O takratni zbirki je dobra opažanja o Strojanovem postmodernizmu ponudil recenzent Goran Dekleva, zato jih avtor pričujoče recenzije ne bom ponavljal ali se po nepotrebnem zapletal v razvijanje bržkone podobne teze. Omenimo le, da je Dekleva tedaj postavil tezo, da Strojan ni »rahlo predvidljiv in dolgočasen – postmodernist« ter da naše bralske izkušnje ne želi na vse pretege usmerjati na svoje predhodnice, denimo na Sapfin fragment. Raje nadaljujmo v delu zbirke, kjer ta ponuja prelom. V nje sredini, v razdelku Noč, že proti jutru, se zgodi izrazitejši prehod v poetološko tematiko, skozi katero pa na humoren način in s postmodernističnimi postopki kaže na kritiko določenega tipa pisanja: »Po drugi strani so tudi pesniki samo ljudje, / ni jim do pisanja, a č vsak dan napišejo le / dve vrstici, imajo ob koncu leta Knjigo. / In grejo smučat … Napisati dveh vrstic res / ni pretežko, glejte, ta pesem jih ima že pet.« Pesem bi utegnili imeti zgolj za kritiko s pridihom ironije, a bi bila to preozka interpretacija. Pesnik nas v nadaljnjih razdelkih vodi k tipu pisanja, ki pa je poezija oziroma tisto, na kar mora poezija, če to želi biti in se ne samo samooklicati, računati. Poudarjam, na kar poezija ali bolje pesnik, mora računati. Celotna zbirka nas tako vodi k premisleku, nas s tem opogumlja ter vodi k spoznanju. V nadaljevanju pesnik prehaja prek tematike časa, spomina in pravega trenutka. V zadnji pesmi omenjenega razdelka se najprej dotakne našega časa: »Gospoda – ta čas, z izjemo kuge in mej, / ni stvari, ki bi zahtevala vašo pozornost.« V naslednjem razdelku Svetloba – vse izrečeno v eni začetnih pesmi pravi »[…] Sedanjost / je preozka, da bi strpali vanjo toliko usod« S tem se oddalji od linearnosti časa, kar nadaljuje v neki drugi pesmi: »Mogoče je res vse nekakšna vrzel, / mogoče nihče ne razume, zakaj je / med nami?« Pesnikovo domovanje je torej vrzel. Da bi človek-pesnik razumel čas, mora stopiti v reko spomina. Ta vstop se prek raznih referenc sicer pojavlja vseskozi, najbolj osebno pa v pričujočem sklopu v treh pesmih, ki jih je avtor posvetil prijateljem. Zahteva po spominu se zaiskri v zadnji pesmi razdelka: »Vse lépo umre, a preživi – ne vemo, kje ne kdaj«. V zadnjem razdelku V sposojenem telesu se premaknemo k zavezi pravega trenutka. Že prva pesem nas usmeri kot vstop v ta sveti čas: »V primerjavi z romanom ima naša hiša mnogo / bivališč in jaz eno samo življenje – da odklenem neka za / zmeraj zaklenjena vrata.« Za temi vrati pa je drugačen čas in drugačen kraj. »Je kraj, ki ga je nemogoče zgrešiti: / jabolka se kotalijo po pobočjih, / oblaki jezdijo po / gozdovih. / […] / Ne, ker bi ne upal, ne ker bi ne / znal, ampak kjer je vsak / tam tudi tu, ves čas / in potem.« To nas spomni na razpravljanja Walterja Benjamina v delu O pojmu zgodovine in o mesijanskem času, ki je čas iskrenosti, polnosti. Varuje ga pravi Angel zgodovine ali Angel poezije, če parafraziramo Benjamina. In ravno z angelom se začne naslednja pesem, z »angelom varuhom«. In ta trenutek traja, zapiše v sklepni pesmi zbirke: »odpre [se] kakor knjiga, ki smo jo, komaj prebrano, spet / pravkar odprli«. Da bi predstavljena poanta, ki se mi zdi najpomembnejša, prišla do izraza, bi morali nekatere pesmi zlasti iz prve polovice zbirke strniti, razredčiti. Tako bi zbirka lepše peljala k osrednjemu delu. Naj še enkrat poudarimo, da Marjan Strojan ne ponuja lekcije; ponuja razmislek, venomer nas sili k razmišljanju o pisanju, kot tudi on premišljuje o njem. Svežino ponuja z distanco, s premislekom v temnih časih.

Peter Pavel Vergerij sr. je bil pionir evropske pedagoške misli, ki je z razpravo O plemenitih navadah in izobrazbi mladih svobodnega rodu dolgoročno oblikoval naše predstave o tem, kaj se pravi biti resnično omikanZdi se, da v sodobnem svetu čislamo predvsem znanje, ki je neposredno uporabno, ki pride prav, kot se reče, v resničnem življenju. A ni še tako dolgo, kar je veljalo, da človek kratko malo ne more veljati za resnično izobraženega, resnično omikanega, če ni na široko razgledan po filozofiji in zgodovini, če ni vešč klasičnih jezikov, če ne zna na izust latinskih pregovorov ali vsaj kopice Prešernovih verzov. Pridobivanju tovrstne, na videz nekoristne vednosti je bila slej ko prej namenjena gimnazija, kakršna se je na Slovenskem oblikovala v drugi polovici 19. stoletja, a tu je vendarle treba reči, da so se avstro-ogrski pedagogi, ko so oblikovali gimnazijski kurikulum, navezovali na precej starejše predstave o smotrih in metodah vzgoje oziroma izobraževanja. Opirali so se namreč na pedagoške ideje in poglede, ki so se oblikovali v zgodnjerenesančni Italiji druge polovice 14. in prve polovice 15. stoletja. V tem kontekstu pa je eno ključnih vlog odigral bleščeč intelektualec iz Kopra, pionir evropske pedagoške misli, Peter Pavel Vergerij starejši, ki je leta 1402 v latinščini napisal vplivno razpravo O plemenitih navadah in izobrazbi mladih svobodnega rodu, ki je v gibkem prevodu Anje Božič pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem Celjske Mohorjeve družbe. In kako natanko si Vergerij zamišlja ta izobraževalni proces, v katerem se vihravi mladeniči preoblikujejo v krepostne, modre može? – Natanko to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Anjo Božič, sicer raziskovalko na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede, ki je svoj prevod razprave O plemenitih navadah opremila z izvrstno spremno besedo, za dobro mero pa je slovenski izdaji dodala še nekaj Vergerijevih pisem ter njegovo komedijo Paulus, tako da se zdaj lahko naposled res temeljito seznanimo s tem evropsko pomembnim in odmevnim učenjakom z današnjega slovenskega ozemlja, ki pa je bil pri nas doslej skoraj docela neznan. Foto: Vergerijev portret znotraj iniciale, s katero se začenja njegova razprava O plemenitih navadah v rokopisu, ki ga hrani oxfordska knjižnica Bodleian (detajl z naslovnice slovenske izdaje Vergerija starejšega)

Zadnje dni nas navdušuje dogajanje na vesoljskem plovilu, ki se je najdlje do sedaj oddaljilo od Zemlje, obkrožilo Luno in se bo, upajmo, srečno vrnilo na Zemljo. Kot je navadno v takšnih primerih, je bilo izrečenih mnogo epohalnih stavkov o majhnosti, neznatnosti planeta in o nujnem razumevanju med narodi. Ob tem pa smo se še mimogrede naučili, kaj je v življenju resnično pomembno. Ko se je prekinila komunikacija med plovilom in Zemljo, se astronavti niso preveč vznemirili. Tudi ko poveljnik ni mogel dostopati do elektronske pošte, se je človeštvu zdel to precej domač in pogost pojav. Ko pa se je pokvarilo stranišče, se je posadka resnično prestrašila. Hočemo povedati, da se tukaj doli premalokrat zavedamo, kako smo civilizacija stranišč, in da kontemplacija ekonomsko-političnih elit med njihovo uporabo žal prevečkrat vpliva na tok, ki ga človeške družbe uberejo v realnem času. Polet pa je pomemben tudi za slovensko politično elito. Sploh za tiste stranke, ki so nove. Kajti bolj etablirane stranke in njihovo članstvo pomnijo še tiste polete z Appolom in Space Shuttlom, da ne govorimo, kako nekatere stranke še vedno vodijo isti voditelji kot v času poletov vesoljskega čolnička. Kakorkoli; člani in vodstvo stranke Resnica so seveda z velikim zanimanjem spremljali polet, saj lažiran pristanek na luni misije Apollo 11 stoji v njihovem statutu takoj ob dejstvu, da v morskih globinah preži šestdeset metrov dolg ligenj. In ko so se vodstvo ter podporniki zbrali v tistem kranjskem lokalu – mimogrede; če dobijo ministrstvo za kulturo, bodo zahtevali, da se bife vpiše na seznam snovne kulturne dediščine – so z nejevero gledali posnetke okrogle Zemlje. Predsednik jim je namreč zagotovil, da je Zemlja ploščata in da bodo pri ploščati Zemlji vztrajali tudi v koalicijski pogodbi. Težavo, nelagodje in tudi morebitno delitev stranke na frakcije je preprečil eden članov, ki je stal v neposredni bližini, ko so delili pamet. Takole je govoril: »Kaj, ali ni objektiv kamere, s katero so posneli fotografijo, okrogel? Ergo, je na fotografiji okrogla tudi Zemlja, čeprav je v resnici ploščata!« In so vsi navdušeno zaploskali, ker je oni tako pametno govoril ter so naročili red bull in se pri tem pomembno držali, saj so jeziček na tehtnici. Nekatere druge stranke pa so se bale, da bo na do sedaj še neodkritih prostorih na temni strani Lune ladja treščila v nebesa ali vice ter zmotila mir tamkajšnjih prebivalcev. Na srečo se ni zgodilo nič podobnega. Kot vse kaže, leži onstranstvo globlje v vesolju. Ob znanstvenem pomenu pa je misija Artemis II pomembna tudi s simbolnega, občečloveškega stališča. Vesoljski potniki so kar nekajkrat načeli vprašanje perspektive. Se pravi, da je iz vesolja Zemlja videti kot enoten, prelep, skoraj idiličen kup kamenja, na katerem ni zaznati nobenih delitev, razlik in meja, ki sicer poganjajo človeštvo proti izumrtju. Zadnje dni še posebej intenzivno. Ampak ta, nekoliko naivna sporočila ne zdržijo kritične presoje. Mar morebiti vesoljski potniki menijo, da če bi človeštvo zgradilo večje vesoljsko plovilo, takega za nekaj milijard ljudi in ga poslalo v vesolje, da potniki s seboj ne bi vzeli razlik, antagonizmov, sovraštva in delitev? Človeška tragedija ni vprašanje perspektive, še manj vprašanje lokacije v vesolju ... Človeška tragedija je vprašanje razuma, oziroma njegovega pomanjkanja. Z drugimi besedami. Če astronavti želijo dobro človeštvu, naj nam pošljejo fotografije in znanstvene izsledke; če pa hočejo dobro sebi, naj ostanejo tam gori. S tem drobnim navodilom pa tudi končujemo skromno serijo Zapisov iz močvirja. Teh nekaj desetletij pisanja je nič v primeru z večnostjo vesolja, v katerega obstoju smo našli tudi razlog za ukinitev serije. Namreč – vse, kar se začne, se tudi konča. In seveda … Zdi se, da sedeti v močvirju in razmišljati, počasi ne bo več dovolj. Treba bo kaj tudi storiti.

Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušič. Majo B. Kranjc smo že lahko spoznali kot pesnico, ki je leta 2024 objavila prvenec Mreža na dlani, konec lanskega leta je izšel njen prvi roman Klopotec in skoraj hkrati je prejela še nagrado modra ptica za še neobjavljeno delo, tako da bomo njen drugi roman lahko brali že letos! Zdi se, da je Maja B. Kranjc doživela nenaden ustvarjalni razcvet, a pravzaprav gre za vseživljenjsko gojenje veščine, saj v pesniški zbirki Mreža na dlani lahko preberemo, da se s poezijo sooča že od otroštva. Avtorico je pot vodila od dramaturgije do psihologije, zato nas ne preseneča, da se roman Klopotec ne razpira v široko zastavljeno zgodbo, temveč gre v globino in se odvija na ravni čustev, notranjih doživljanj in odnosov. Vse zunanje praktično odpade, v kratkih poglavjih se izmenjujeta glasova Vere in njene hčerke Nine, zadaj slišimo zvok klopotca, ki je včasih tišji in počasnejši, spet drugič pa glasno tolče v neusmiljenem ritmu. Klopotec iz naslova je osrednja metafora romana, je tisto, kar si mati in hči delita, čeprav tega dolgo ne vesta. Obe ga čutita v trebuhu in v prsih, ta klopotec, ki je pravzaprav ime za tesnobo in osamljenost. Vsaka zase se v samoti borita s temi občutki. Kar ju združuje, ju hkrati tudi ločuje, zaradi tesnobe se ogradita tako druga od druge kot tudi od sveta nasploh. V ospredju romana je zapleten odnos med materjo in hčerjo. Vera je mamo izgubila, ko je bila še otrok. Njeno otroštvo se je takrat končalo, saj je morala stopiti v prevelike mamine čevlje in prevzeti skrb za starejšega, a manj zrelega brata. Strogi oče je pričakoval, da bo prevzela gospodinjsko in skrbstveno delo ter da bo odgovorna, vestna in resna. Merila, ki so veljala zanjo, so bila za njenega brata drugačna, bolj ohlapna. Morda si zato kasneje ne želi otrok, morda je skrbela že dovolj. Verina želja je bila, da bi živela sama, da bi učila in pisala, zato se sprva ne želi vezati s Tinetom, ki jo sicer očara, a čuti, da je med njima preveč razlik. Njeno življenje se zasuče v drugo smer, ko zanosi. Otrok jo je prisilil k vrnitvi k Tinetu, razmišlja Vera, in ta otrok jo od njega začne oddaljevati. Tine je presrečen, ona pa je obupana v krču poporodne depresije. Občutek osamljenosti se dodatno poglablja zaradi stigme. Komu bi sploh lahko povedala, da otrok v njeno življenje ni prinesel veselja, ampak še več skrbi in bolečine? Uteho začne iskati v alkoholu. Medtem že zaslišimo drugi pripovedni glas: Nina ponudi otroški pogled na Vero, Tineta in njun odnos. Začutimo lahko njeno željo po materini toplini, a Vera tega ne zmore. Po ločitvi se odnos med materjo in hčerjo le še ohladi, Vera je do Nine stroga, nepopustljiva in nadzorovalna. Nina možnost drugačnega življenja vidi z Bojanom in ko z njim nepričakovano zanosi, se veseli nove družine, ki jo bosta skupaj ustvarila. A mladostna idealizacija kaj kmalu zbledi, saj je Bojan nasilen in oblastniški, k čemur njegove težave z alkoholom ne pripomorejo. Tako Vero kot Nino spremljamo od dekliških let naprej, roman pa spretno preskakuje v času, saj prizore filmsko niza v kratkih poglavjih. Dogajanje je razpeto v širok časovni lok, a ni preobloženo. Avtorica Maja B. Kranjc je precizno odbrala ključne momente za razvoj glavnih junakinj, ker pa je roman tako zelo osredotočen na notranjost Vere in Nine, se bralci težko orientiramo, kje in kdaj se pravzaprav nahajamo. Ko se Vera loči od Tineta, izvemo, da se je osamosvojila na isti dan kot država – šele na tem mestu je prvič jasno, kdaj se zgodba dogaja in to je ena redkih orientacijskih točk v romanu. Roman se tako zelo osredotoča na notranjost, na tisto, kar se dogaja v posameznici, in na tisto, kar se dogaja v družinski celici, da popolnoma odmisli širšo, družbeno dimenzijo. Posebej za Ninino zgodbo se občasno zdi, da bi se lahko dogajala tudi petdeset let prej, le v njenih pogovorih s samozavestno, odločno in svobodomiselno prijateljico Sandro, ki jo spodbuja, naj Bojana zapusti, dobimo občutek, da se zgodba dogaja v sedanjosti oziroma bližnji preteklosti. Lažje bi razumeli tudi Verin občutek osamljenosti, krivde in sramu ob poporodni depresiji, ki je sicer še danes tabu, a vseeno nekaj, o čemer smo bolj ozaveščeni kot v poznih sedemdesetih oziroma zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko Vera najverjetneje sploh ni vedela, kaj se z njo dogaja. Poleg psihološkega raziskovanja likov se roman osredinja tudi na vzorce, ki jih podedujemo od prednikov. Čeprav Verina mama v romanu nikoli ne spregovori, se izkaže, da je tudi ona čutila klopotec v trebuhu. Zgodba kaže nekakšno napredovanje, od Verine mame, ki s klopotcem ni zmogla živeti, prek Vere, ki se je z njim borila po svoje, z alkoholom in pisanjem poezije, do Nine, za katero lahko ob koncu optimistično upamo, da ji bo uspelo razbiti okove podedovane travme. Prav tako se zasveti možnost, da bosta Vera in Nina premostili razdaljo, ki se je z leti ustvarila med njima, ter vzpostavili bolj pristen in topel odnos. Roman tako deluje očiščevalno, saj sporoča, da je mogoče zaživeti drugače in da za to nikoli ni prepozno. Veliko vlogo pri tem ima za obe junakinji prav pisanje – to je poleg klopotca, ki se vrtinči v njunem drobovju, še ena stvar, ki jo imata skupno. S pisanjem ta klopotec pravzaprav premagujeta. Vera poezijo piše ponoči, ko ima čas in mir, Nina v najstniških letih poskuša tudi sama, a jo od pisanja odvrne prav Vera, ki njene pesmi brez dovoljenja pokaže stricu. Nina to občuti kot izdajo in pisanje za dolga leta opusti, želja pa v njej ponovno vzbrsti, ko se po ločitvi in bolezni sooča s svojo preteklostjo, s klopotcem. Roman je tako tudi svojevrstna hvalnica terapevtski in katarzični moči besed, izlitih na papir. Moški liki v romanu nastopajo samo obrobno, a vendarle je vredno omeniti, da jih je Maja B. Kranjc prikazala plastično, in ne zgolj stereotipno v vlogi antagonistov. Tine, Verin mož in Ninin oče, si želi, da bi družina ostala skupaj, a ga Verin hlad potiska vse dlje od doma. Ne on ne Vera nista dovolj čustveno opremljena, da bi odnos lahko rešila. Nina ima pravzaprav več lepih in toplih spominov nanj kot na Vero, pa vendar Tine v njenem življenju nima večje vloge in v celoti zbledi v Verini senci. Ninin partner Bojan je Tinetovo nasprotje, bolj je podoben Veri, saj je oblasten in obsojajoč, s taščo pa si delita tudi odvisnost od alkohola, na nek način postaneta zaveznika, zaradi česar postane Nina še bolj priklenjena nanj. Bojan je do Nine in do njunega sina Petra tako verbalno kot fizično nasilen, a se v ozadju nakazujejo tudi njegovi notranji boji, posebej z odvisnostjo, ki se je zmore rešiti. Roman je do njega prizanesljiv in dopušča, da se lahko spremeni, vendar pa z jasnim sporočilom, da gre za odnos, od katerega se mora Nina oddaljiti. Kdo smo brez tistih, na katere nas vežejo nevidne niti, se sprašuje roman Klopotec. Oblikujejo nas družina, odnosi, ki jih pletemo z ljudmi okoli sebe. Roman se osredotoča predvsem na družinske in partnerske vezi, na družino kot osnovno celico. Odsotnost širše družbene dimenzije sicer povzroča dezorientiranost v času in prostoru, po drugi strani pa ustvari toliko bolj precizno izrisane psihološke portrete glavnih junakinj. Dogajanje teče gladko in čeprav zajema dolgo obdobje, je avtorica dobro izbrala in izpostavila ključne momente v življenju protagonistk. Roman Klopotec je suveren prehod Maje B. Krajnc od poezije k prozi, pri čemer je avtorica ohranila poetičnost jezika in slogovno izpiljenost. Kljub nekaterim pomanjkljivostim lahko rečemo, da je to tenkočuten roman, ki bo gotovo nagovoril marsikaterega bralca, in predvsem bralke, in da se že veselimo njenega drugega romana.

Martina Maurič Lazar je nova programska vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana, lutkarica, igralka, režiserka in pedagoginja. "Zdi se mi, da nas to, kar nas zaznamuje v otroštvu, nekako vodi skozi celo življenje ter da so ti otroški vtisi in prvi stiki najpomembnejši - to so večinoma lutke in igrače. In zato je ukvarjanje z lutkovnim gledališčem za otroke ena najodgovornejših dejavnosti v umetnosti sploh. Otrokom razpiramo pogled, jih peljemo v svet, kamor ne pridejo prostovoljno, pripeljejo jih starši in vzgojitelji."

Piše Tonja Jelen, bere Eva Longyka Marušič. Romaneskni prvenec Ajde Bračič Kresničevje obravnava več tematik in sledi sodobnim spraševanjem posameznika, družbe, ekologije in s tem sobivanja vseh. Na individualni ravni se pisateljica posveča celjenju družinskih ran protagonistke Agnes in njene sestre Klare, ob tem pa sledimo zgodbi realne osebe Valentina Podstenška in njegove pesniške zbirke Puščavnikovi verzi. Ta zgodba je zaradi manjkajočih zgodovinskih podatkov večinoma literarizirana in je ena izmed najbolj kvalitetnih delov romana. Roman potema na več jezikovnih ravneh. Poetični izrazi in realno opisovanje se spretno prepletajo, najsi bodo to opisi zgradb, literarnih likov ali duševnih stanj, tudi gozda. Ajda Bračič se subtilno ukvarja z naravo, a obenem spretno zastavlja vprašanje o zavajanju z new agem. Kritično ocenjuje protagonistkino soočenje s hipijevsko druščino Sare, Tulsi in Joshua. Z več vidikov predstavlja, koliko dvoličnosti se lahko pojavi in posebej poudari njihovo preračunljivost in zlonamernost do labilne osebe, ki jo želijo uničiti. A tudi glavna junakinja ima svojo pezo, in ta je medgeneracijska travma in slabi družinski vzorci. Prav razčlenjevanje družinske preteklosti disfunkcionalnih odnosov s starši je v delu najbolje obravnavano. Jedrna družina ni nujno varno zavetje za otroka in pozneje mladostnici, saj materinska in očetovska vloga nista dosledno in zdravo predani. Vpliv staršev na Agnes in Klaro je v romanu zelo škodljiv in nezdrav. Odrasli hčeri vsaka na svoj način in po svojih poteh rešujeta in razčlenjujeta otroštvo in mladostništvo, spomini razkrivajo vso problematiko, ki pa je zdaj ni lahko rešiti. Tudi med sestrama zevajo jeza, praznina in sprtost, šele na koncu lahko vse zakrpata in spet vzpostavita odnos. Psihološko razčlenjevanje je s tega vidika dodelano in premišljeno. Prav tako družinska perspektiva o Valentinovi ljubezni, ki se zaradi očetovega pretiranega ponosa in zaščitništva konča tragično za hčerko. Klasično vprašanje o prepovedani ljubezni zaradi socialnega statusa je avtorica konkretno predelala in s tem zastavila resno vprašanje o smislu Valentinovega življenja brez Anice. Kaj sploh pomeni ljubezen v primarni družine in ali je nato v sekundarni sploh mogoča, je ključno v obeh primerih. Agnesino samoiskanje in strah za Klaro ter v manjši meri postopna razgradnja Valentina so pomembne točke romana. Agnes prehaja v različna duševna stanja in sanje, zrašča se z okoljem, postane na primer potok, in se spet vrne v svojo osebnost. Njo čaka nova vzpostavitev, medtem ko Valentina ne. Pač pa je za njim ostala resnična pesniška zbirka. Kresničevje ponuja tudi vprašanje o okoljski krizi in ljudeh, ki se za to angažirajo. Pri tem je pomembno tudi zavedanje, da lahko ekstremizem vodi do še hujših posledic. Manipuliranje obstaja tudi tukaj, čeprav naj bi šlo za dobro človeštva. Občutek za človeka in naravo mora iti z roko v roki, bi lahko parafrazirala idejo Agnes. Središče sveta niso človek in njegove stvaritve, vse je prehajanje, razgradnja in minljivost. Iz nje lahko vedno zraste nekaj svetlega, čeprav je vmes veliko teme. Zdi se, da gre za poudarek misli Iztoka Geistra, da bo narava vedno obstala. Romaneskni prvenec Ajde Bračič Kresničevje prinaša zanimiva spoznanja o ranljivosti človeka, narave in stvarstva. Pomembno pa je, da posameznik ali posameznica kljub vsem težavam ne potone in se zna soočiti z življenjem.

Minevata dva tedna od ameriško-izraelskega napada na Iran, kar je v konflikt pahnilo večji del regije. Vojaška akcija je prekinila pogajanja o iranskem jedrskem programu, ta hip pa se zdi, da se akterji od pogajalske mize le še oddaljujejo.Ameriški predsednik Donald Trump povodov za vojno nikoli ni prepričljivo pojasnil, niti ni pridobil soglasja ameriškega kongresa, kaj šele Združenih narodov. Zdi se, da še naprej seje kaos in računa, do bo iz tega nekako izšel kot zmagovalec. O konfliktu na Bližnjem vzhodu, odnosih med ZDA in Evropo, vojni v Ukrajini in o zdravju ameriške demokracije pod Trumpom je ekskluzivno za poslušalke in poslušalce Vala 202 spregovorila Anne Applebaum. Zgodovinarka, novinarka ameriške revije The Atlantic in voditeljica podkasta Autocracy in America je avtorica pred kratkim v slovenščino prevedenega dela Avtokracija, d. d., slovenskim bralcem pa je na voljo tudi obsežna knjiga Gulag, zgodovina sovjetskih taborišč – zanjo je leta 2004 prejela Pulitzerjevo nagrado.Uporabne povezave: objave v reviji The Atlantic, podkast Autocracy in America, knjiga Avtokracija d. d.,  knjiga Gulag, zgodovina sovjetskih taborišč, besedilo radijskega intervjuja z Anne Applebaum na rtvslo.si. Poglavja: 00:00:01 Napad na Iran: Nejasni cilji, Trumpovo nerazumevanje tveganj, usoda iranskega ljudstva, oteževanje opozicijskih gibanj in medijev. 00:05:41 Trumpovi osebni interesi: Finančne koristi na Bližnjem vzhodu, primerjava z Bushevo administracijo, kaj sploh še omejuje Trumpa. 00:08:16 Laganje kot prikaz moči: Kako avtokrati uporabljajo dezinformacije za ustrahovanje in ustvarjanje apatije. 00:12:17 Nova ureditev in delitev sveta: Kako je Ukrajina preoblikovala način vojskovanja, zabloda o Hladni vojni 2.0, boj med avtokracijo in demokracijo znotraj vsake države. 00:16:41 Pomen močne in združene Evrope: Zakaj je suverenost držav najbolje zaščitena znotraj EU, pomen civilne družbe, zakaj se demokracije obračajo proti sebi.

Piše Muanis Sinanović, bere Bernard Stramič. Franci Novak je od samih začetkov samosvoj literarni umetnik, ki v poezijo prinaša pripovedni lok, v prozo pa meditativno liričnost. V zbirki kratkih zgodb Obvoz, za katero je leta 2022 prejel osrednjo slovensko nagrado za kratko prozo, je atmosfera zgoščena okoli istega jedra eksistencialnega premišljevanja, ta pa se preliva tudi v pesniško zbirko Zgodbe o tebi. Zgodbe o tebi so dejansko zbirka liričnih zgodb o Drugem. Ta Drugi so različni liki, večinoma bližnje osebe. Njihova identiteta večinoma ni razkrita, naše védenje o njih pa se skozi dolge pesmi, sestavljene iz dvostišij, eliptično dopolnjuje. Zdi se, da se nekateri liki v zbirki vračajo, tako da se celota spleta v svojstven arhiv nekega življenja v neki deželi. Novaka pisava je nezgrešljivo slovenska: vpeta je v slovenski tip družinskih in osebnih odnosov, v slovenski prostor in odnos do sveta, ki ga poznamo iz intimistične literature in filma vsaj od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Pri tem pa je na videz paradoksalno tudi slovenska poezija. Posebnost Novakove poetike, tako v zbirki zgodb Obvoz kot v zbirki pesmi Zgodbe o tebi, je nenavadno prodorno ubesedovanje proletarskega doživetja. To seveda ni revolucionarna poezija, ne poezija velikih obratov in velemest, imaginarija, ki ga navadno povezujemo s heroično in tragično podobo delavstva. Je lirika voženj na delovno mesto, hladnih juter, človekove subjektivnosti med stroji, deževnih in temnih popoldnevov, drobnih uvidov in prebliskov, ki se pravzaprav ujemajo s slovensko pokrajino. Ta ni masovno urbanizirana, veliko male ali srednje velike industrije se nahaja na ruralnih območjih. Ne gre za delavstvo z množično razredno zavestjo, temveč tako, ki je ujeto v svoj postmoderni vsakdan. A ravno v poetičnih namigih in v radikalnem razcepu med izkušnjo delavskega delovnika ter razkrajajočo se družbo in občutjem pokrajine se pravzaprav bleščeče zarisuje kapitalistična odtujenost. Na povsem avtentičen način je Franci Novak tudi osrednji sodobni slovenski poet delavske izkušnje. Sorodniki in drugi liki, tudi najbližji, se v pesmih pogosto nahajajo v robnih stanjih. Imajo alzheimerjevo bolezen, so invalidi ali preprosto stari, se nahajajo v spremenjenih stanjih zavesti, ki jih prinašajo minevanje in udarci življenja. Lirski subjekt z bolečo zavzetostjo skuša spoznati njihovo notranjost, specifično gledišče, s katerega opazujejo svet. Nemoč se meša z zavezanostjo pesniški besedi, ki lahko nemoč vsaj nekoliko premosti ali pa jo drugod vsaj ubesedi, če je že ne more premagati. Med verzi je zaznati obžalovanje zaradi omenjene razlike in zamujenih življenjskih priložnosti v medosebnih odnosih. Vendar pa ne gre za izpovednost, za parazitiranje na intimnih čustvih, temveč za obliko mišljenja, spopadanja, izrekanja, katere namen v prvi vrsti ni razgaliti svojo notranjost, temveč razjasnjevati tisto, kar nam je dano kot nedoumljivo. To pa je naš odnos do drugih subjektivnosti, do ljudi, med katerimi se gibljemo vse življenje, a nikoli ne moremo izvedeti, kako je biti oni, se z njimi ne moremo zliti. Neizogibno nam uhajajo. Pesmi so večkrat izrazito ganljive in lahko izvabijo solze, vendar zahtevajo bralsko kilometrino in angažma. Poleg ljudi, ki uhajajo v druga stanja zavesti in v minevanje, so tu še pripadniki iste generacije, nemara partnerka, sestra, sodelavec. Ko je lirski subjekt z njimi v dialogu, gre vselej za dvojino, izvzeto iz preostanka sveta, ki se na ozadju kaže kot hladna, skoraj vdirajoča stvarnost. Vendar pa ta ni demonizirana: je zgolj nasprotje intimnosti, ki jo pesmi želijo ujeti. Nekatere pesmi so bolj dostopne, druge bolj zgoščene in manj dostopne. Zbirka je vsekakor zelo kvalitetna in njeni vrhunci so presunljivi. Kot mnoge druge lirske pesniške zbirke bi bila tudi ta lahko krajša. Zaradi intenzivnosti in dolžine se motivi in podobe namreč začnejo ponavljati in bralska vizija lahko izgubi nekaj ostrine. Lirsko pisanje pogosto ustvarja neskladje s pogledom pišočega, ki zasleduje lastno notranjo celoto, in beročega, ki je zunaj nje. To neskladje je pri selekciji smiselno premostiti, tudi tukaj, čeprav za nobeno pesem ne bi mogli reči, da je slaba ali nevredna branja. Gre le za ostrino in zgoščenost, bistvo poezije.

Piše Miša Gams, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Marija Švajncer je vsestranska ustvarjalka, avtorica devetih pesniških zbirk, štirih romanov za odrasle, štirih mladinskih romanov, desetih filozofskih knjig ter številnih uglasbenih pesmi in lutkovnih iger; obenem pa tudi piska literarnih recenzij in prejemnica nagrad, med katerimi izstopata Glazerjeva listina in nagrada Mira. V svojih delih se poglablja v družinske in obče medčloveške odnose, secira avtorska dela slikarjev in gledaliških igralcev ter odslikava parodijo sodobne družbe, ki iz dneva v dan drvi v digitalizacijo in razpad tradicionalnih vrednot. Roman Ljubezen z robotom je pretresljiv in hkrati duhovit prikaz življenjske zgodbe hrepeneče ženske v srednjih letih, ki se v nekem trenutku odloči nabaviti robota, da bi ji služil za pomoč v gospodinjstvu pa tudi za ljubezenskega partnerja, saj ima z biološkimi primerki vse preveč težav – od prevelike posesivnosti in narcizma do zanemarjanja in hladnokrvne brezčutnosti. Robot, ki je sredi tretjega tisočletja programiran s sofisticiranimi algoritmi, ki senzibilno beležijo vsako žensko željo kot tudi njen intuitivni domet, se izkaže za veliko bolj razmišljujočega, delujočega in čustvenega partnerja od vseh protagonistkinih izbrancev, poleg tega pa premore tudi kritično dojemanje sodobne družbe, ki po zadnjih programskih “posodobitvah” pridobi prav revolucionarne razsežnosti. Medtem ko glavna junakinja v svojih željah in pričakovanjih postaja čedalje bolj skromna, postaja robot, ki mu junakinja ljubkovalno pravi Boti, toliko bolj neučakan in zahteven – kar nenadoma pričakuje, da bo z njim sodelovala pri delavskih protestih in robotski revoluciji, iz zvestega partnerja se prelevi v uličnega bandita in spolnega predatorja, ki preži na izzivalno sosedo. Junakinja se zaloti pri razmišljanju: “Ljubila sem Botija, toda ne sedanjega, temveč prejšnjega, čeprav sta si bila na las podobna. V njegovi notranjosti je bilo zdaj vse drugače. 'Prekleti prasci, da so ga tako iznakazili!'” Nekje na zadnji tretjini knjige protagonistka spozna zdravnika, se zaplete v ljubezensko razmerje in kuje načrte, da bi z njim pobegnila na planet Ipsilon. Zdi se, da jo Boti pri njenih načrtih ovira, saj postaja čedalje bolj militarističen in maščevalen, sama pa v sebi prepoznava le še željo po doživljenjskem umiku in absolutnem miru. Vendar na Zemlji, ki jo v svojih šapah držijo tri velesile, mir ni več opcija, saj gre za nenehno dokazovanje premoči s pomočjo nove tehnologije: “Nekdo je predlagal, da bi bilo najbolje, če bi se spopadale med seboj tri obstoječe velesile. Američani bodo stregli po življenju Rusom in Kitajcem, Rusi Američanom in Kitajcem, Kitajci pa Američanom in Rusom. Militaristi so si meli roke. Krvi bo toliko, da bo preplavila celine. Mrliče bo treba hitro pokopati, da ne bodo začeli zaudarjati. Spreletel me je srh. Najraje bi se skrila v krtino ali polhovo duplino, toda takšnih odrešilnih kotičkov že zdavnaj ni bilo več. Boti je imel v očeh nekaj grozečega. Nič dobrega ni obetalo.” Čeprav so geopolitične razmere v svetu že na začetku drugega tisočletja takšne, da si bralec težko predstavlja, da bo življenje v tretjem tisočletju sploh še mogoče, pa roman Ljubezen z robotom vendarle ponuja svojevrsten optimizem, vsaj glede izbire življenja na drugih planetih in izbire ali živeti z robotom ali s sočlovekom. Protagonistka si na koncu zaželi, da bi tudi sama postala robotka, in to v tistem najbolj optimalnem, funkcionalnem smislu, saj spoznava, da jo lastna čustva čedalje bolj omejujejo, obenem pa opaža, da so razlike med robotom in človekom vse bolj zabrisane: “Zaželela sem si, da bi bila tudi jaz robotka. Če že ne drugega, bi me izdelali tako, da ne bi mogla jokati. Tudi glede pobitosti in žalosti bi pomislili na omejitve. Toliko ji bomo dovolili, potem pa ne bomo nadaljevali. Gre za to, da roboti vseeno ne morejo biti čisto enaki kot ljudje. Prav čustva jim je treba odvzeti. Malce se že lahko jezijo, morda bi jim dovolili tudi preklinjati in se razburjati, medtem ko jim gorečnosti, strasti in zaslepljenosti, kakršne zmorejo ljudje in pri tem krepko pretiravajo, ne bi dovolili. Meje, na kateri so roboti čedalje bolj podobni ljudem, ni mogoče določiti.” Marija Švajncer nam skozi zgodbo o ljubezni med človekom in robotom sugerira, da s tehnologijo, ki vpliva na čustva ljudi, le še bolj prispevamo k razmahu vojn, zato je treba razmisliti, v kolikšni meri spustiti v vsakdanje življenje umetno inteligenco, ki s človekom vzpostavlja intimno prijateljstvo in vzbuja najgloblja čustva. Nihče ne more vedeti, v katero smer se bodo razvijali sofisticirani algoritmi in kako bodo manipulirali z ljudmi v geopolitičnem, čustvenem pa tudi v reproduktivnem smislu. Ne nazadnje se je treba vprašati, kakšen svet želimo pustiti mladim generacijam, ki so že zdaj prikrajšane za živ stik z vrstniki in za poglabljanje medčloveških vezi. Čeprav je uvod v roman z opisi pomanjkljivosti protagonistkinih nekdanjih ljubimcev precej razvlečen, pa v jedru uspešno pripelje zgodbo do vrhunca, saj razpre rdečo nit v smeri psiholoških in filozofskih vprašanj, ki pestijo sodobno žensko in ki jih je Freud pred stoletjem strnil v kompleksno vprašanje: Kaj neki ženska hoče? Četudi liki v romanu delujejo precej plastično in enodimenzionalno, pa ironični monologi in duhoviti dialogi poskrbijo za dramaturški suspenz, zlasti na točki, ko pride do okvare robota in njegove nadgradnje, ki posledično privede do zatona ljubezni. Roman Ljubezen z robotom je zaradi inovativne teme in zabavnega pripovednega toka predvsem berilo, po katerem bi lahko segli zlasti dijaki in študentje ter v njem poiskali pomembne ideje za šolske eseje in posvetovalne razprave.

Za koncert kot je bil prejšnjo sredo (25. 2. 2026 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma) v sklopu Zlatega abonmaja, ni prav lahko najti besed, ki bi zares slikovito opisale glasbeno dogajanje. Tokrat je bil gost Budimpeški koncertni simfonični orkester, ansambel z več kot stoletno tradicijo, katerega vodstvo je pred dvajsetimi leti prevzel violinist András Keller, ustanovitelj priznanega godalnega Kvarteta Keller. Orkester, ki se sicer pogosto posveča tudi izvedbam sodobnega repertoarja, je za tokratni koncert izbral dve deli iz obdobja romantike. Tako je v prvem delu večera z madžarskimi gosti nastopil poljski pianist Rafał Blechacz, čigar pianistična pot je bila že pred dvajsetimi leti okronana z zmago na znamenitem Chopinovem klavirskem tekmovanju. Tokrat se je predstavil z izvedbo Chopinovega Prvega klavirskega koncerta, mladostnega dela, ki ga je skladatelj napisal pri komaj dvajsetih letih. Pianist je s svojo igro izrisal izrazito svojstveno umetniško držo, ki se je skozi vrhunsko tehnično preciznost kazala v izredni občutljivosti tonskega podajanja, nad katero bdi jasno strukturirana interpretacija. Chopinova partitura v pianistovih rokah ni zvenela sentimentalno, temveč izrazito prečiščeno, v tem pogledu skoraj asketsko. Sicer občudovanja vredna igra, ki pa spominja na strogo zaščiteno umetnino, zaradi česar se ji ni mogoče povsem približati. Blechaczova igra se namreč ne bohoti navzven, zato verjetno zahteva izrazito tenkočutnega poslušalca, kar se je izkazalo tudi v izvedbi izbranega dodatka – Chopinovega Valčka v cis-molu, op. 64, št. 2. Ta posebnost pianistovega izraza, ki je blizu apolinični lepoti, pa hkrati potrebuje temu primernega orkestrskega sopotnika. Zdi se, da je dirigent András Keller izoblikoval jasno idejo o sicer spremljevalni vlogi orkestra, ki jo narekuje partitura. Tako se je učinkovito izognil nevarnosti, da bi se igra orkestra spremenila v megleno ozadje. Skupaj s solistom je namreč gradil napetosti v virtuoznejših odsekih in na drugi strani nudil subtilno podlago pianistovi igri. Pri tem so zvočno še posebej blestela godala, fagot in sekcija rogov pa so bili naravnost odlični v polnitvi zvočne barve in dialogih s klavirjem. Druga posebna zgodba tega večera, za opis katere bi zares potrebovali poeta, je izvedba Četrte simfonije Čajkovskega, ob kateri zastane dih. To štiristavčno simfonično delo je odsev skladateljevih globokih čustvenih pretresov – leta 1877 se je nepremišljeno poročil in doživljal še globlje duševne stiske, ki jih je v pismih zaupal svoji mecenki, Nadeždi von Meck, s katero sta imela precej nenavadno razmerje. Prav njej je simfonijo posvetil, v pismih pa razkril vsebino dela – razmišljal je o usodi kot neizogibni življenjski sili. Te ponazarjajoče začetne fanfare so kot usodni klic presekale prostor. Večkrat vračajoča se glavna misel v prvem stavku, je vedno znova zazvenela z žlahtno barvo trobil, ki so se izkazala kot mogočen zvočni steber orkestra. Naravnost blestela je sekcija rogov, imenitni so bili posamezni pihalci v solističnih vlogah ali prinašanju motivov, godala pa so z zvočno večplastnostjo poskrbela, da je orkester utripal v gradnjah napetosti na eni strani in prosojno milino na drugi. Po liričnem, melanholičnem, dih jemajočem drugem stavku, smo odprtih ust opazovali v piko natančne pizzicate v karakterno igranem Scherzu. V izvajalsko zahtevnem Finalu pa so glasbeniki dokončno potrdili, da gre za ansambel, ki čustveno intenzivne in tehnično zahtevne izzive presega s čisto lahkoto. Pod črto – gre za izvajalsko telo, ki ga odlikuje večplastno, živo in angažirano muziciranje, ki temelji na poslušanju in medsebojnem odzivanju. Orkester, ki je z izvajalskim elanom, homogeno in neoporečno igro sledil skupnemu umetniškemu cilju. Dirigentska persona Andrása Kellerja – z občutkom za detajl, dialog med glasovi in notranjo napetost posameznih linij – verjetno izvira iz njegovega udejstvovanja v komorni glasbi. In vendar je eden redkih, ki mu uspe isto ustvariti tudi z večjim korpusom – s simfoničnim orkestrom. To je bila interpretacija simfonične zgodbe Čajkovskega, ki bo še dolgo odzvanjala ali pa celo za vedno ostala v naboru poslušalskih spominov.

Minevajo štiri leta od začetka vojne v Ukrajini, njenega konca še ni na vidiku. Kamen spotike ostajajo predvsem ozemeljska vprašanja, Kijev in Moskva si poleg zračnih napadov izmenjujeta tudi očitke o odgovornosti za neuspeh mirovnega procesa. Zdi se, da mednarodni pozivi k miru vedno znova naletijo na gluha ušesa. Drugi poudarki oddaje: Vlada bo predlagala izredno uskladitev pokojnin za dodatni odstotek. Po novem električnem mrku težave na vzhodu države povečini odpravljene. Slovenski kriminalisti razkrili mednarodno kriminalno združbo.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Brane Senegačnik je podkovan v teoriji poezije in njeni praksi, vešč tudi tradicionalnih oblik, zlasti soneta, a verzi njegovih mističnih pejsažev tečejo mirno valujoče kot omamno prelivajoče se skladbe: zvenijo pritajeno in se oglašajo tiho, le včasih imajo ritem karminaste trobente, barvo bledo vijoličnega jezika grozdov glicinij, hipnotično lahkotnost zlatih brez v snežni noči, kakor morska pena razlivajočih se občutkov in melodijo hlepečih sledov plohe po asfaltu, sledov tolikih življenj. Ko bolečina kot zvok božjih črk stopi s papirja v prostor pesnikove tišine, si ga v žadasti svetlobi za vselej prilasti. »Tako preprosto je to. Tako resnično.« Mistični pejsaži so nastajali v prav določenih trenutkih pesnikovega občutja, kar razkriva vsaka pesem posebej. Čeprav so pesnikovi asketsko zabeleženi zapisi nastajali v daljšem časovnem razponu, kar kažejo tudi občasne medijske objave, imajo vse v tej pesniški zbirki enak naslov Mistični pejsaži, dodana jim je le številka. Skoraj tisoč se jih je nabralo v pesnikovem predalu, za objavo v pričakovano minimalistično oblikovani knjigi – kot si jo je zamislil Lucijan Bratuš – je izbranih le sto dvajset, zadnja ima številko 981. Čeprav je bila urednica knjige Miljana Cunta, jih je verjetno izbral pesnik sam, zavedajoč se, da se pravi trenutki odvijajo v notranjem spominu, ne glede na sosledje resničnih dogodkov, ki premočrtno odtekajo v za vedno izgubljeno minulost. Za objavo vsake pesmi v knjigi čas in prostor nista bila pomembna. V spremnem besedilu Neizrekljiva svetloba Senegačnikovega jutra Milček Komelj začenja svoj dolgi poetični zapis z mislijo, da so ti mistični pejsaži resnično z mistiko prepojene pesniške krajinske slike. S svojo razlago nas kot umetnostni zgodovinar in pesnik pospremi v nežno zamišljene in poetično krhke, ritmično uglašene proste verze. Klasični filolog, prevajalec, raziskovalec grške tragedije in literarni teoretik Brane Senegačnik je v bistvu najbolj pesnik. Pesnik po duši, v zadnjih petintridesetih letih eden redkih, ki je poleg modernističnega toka zavesti v prostem verzu vstopal tudi v svet tradicionalnih pesniških oblik. Od leta 1991 do danes je izšlo devet njegovih pesniških zbirk, dve sta bili nagrajeni. Za zbirko Pogovori z nikomer (Slovenska matica, 2019) je leta 2021 prejel nagrado Prešernovega sklada, za zbirko Prosojnosti (Celjska Mohorjeva družba, 2024) pa lani Jenkovo nagrado, najvišje priznanje za poezijo Društva slovenskih pisateljev. Med sodobnimi slovenskimi pesniki je Senegačnik samohodec, lirik, v občutenju življenja prisegajoč na hipno občutje lastne biti, prisluškujoč svoji najgloblji notranjosti. Nihče v lastni poeziji ni prvi izumil odsotnosti, tišine in minljivosti, tudi Senegačnik ne, čeprav ostaja neovrgljivo dejstvo, da razmišljanje in upesnjevanje lastnih spoznanj nesporno vsakomur omogoča, da bolje razume sebe. S svojo lirsko, v vsaki zbirki bolj minimalistično izreko želi avtor s potopitvijo v globine bivanjskih izkušenj doseči popolnost. Kot vsak pravi pesnik. Življenje, ki edino stoji nasproti minevanju, postane v njegovi liriki samosvoje središče. Osredotočanje na čisto poetično postane tisto 'sem' v njegovi najgloblji notranjosti. Jezik kot izvor absolutnega, ki je v lirskem subjektu pred pisanjem, pa postane pesniška materija, ki jo mora do bistva globoko občutiti, da lahko oblikuje svoje lirične sledi. Osnovno poslanstvo Senegačnikove poezije je skozi potapljanje v tišino nenehno seganje k neizrekljivemu, včasih manj, drugič bolj odkrito. Vsak njegov verz je drobec, ki upa, da ne bo izginil v nič, a ko so skozi njegov pogled vsi tu in v določenem trenutku plameníjo nedolžnost sveta, bralca vendarle vabijo k lastni, neobremenjeni interpretaciji. V resnici gre predvsem za intimno in nežno serenado bitnosti, neločljivo povezano s svojo odsotnostjo in minljivostjo. Téma narave, ki jo Senegačnik s svetlobnimi odtenki občutij postavlja v središče različno dolgih pesmi v prejšnji zbirki Prosojnosti, je nenavadno občutljiva, krhka. Njegovi verzi v tej zbirki – enkrat abstraktni, drugič bolj figuralno določljivi – so sestavljeni z nenehnim preigravanjem z oblikami in subtilnim prehajanjem prostih verzov. Dihov besed. Pesnik je nasproti večnemu gibanju, valovanju in minljivosti bivanja postavil milino odsevov, ki presevajo njegove izpesnjene (pris)podobe. Vsaka pesem zbirke je ločen ambientalni kader, ki ga v objemu brezčasnosti hkrati navdajata izrazito čustven naboj in melanholija. Tudi v zbirki Mistični pejsaži je narava sprehajališče Senegačnikovih verzov. Samo brezgrajno občutje in odprto notranje oko zmoreta uzreti skrito življenje v čarobni paleti letnih časov in ga narediti vidnega za svet, žejen lepote. Vpliv filozofije na Senegačnikovo pesniško ustvarjanje je in je bil pomemben vse od začetka, kajti ne le brati, filozofija uči tudi razmišljati in pisati. V njegovi do kraja zreducirani minimalistični izreki bralcu ponuja slutnjo skrivnosti, iz katere smo prišli in v katero se vračamo. »Življenje je čudež, smrt modrost,« je v knjigi Štirje obrazi duše leta 2000 zapisal slikar in mislec Maksim Sedej ml., ki je vse življenje iskal modrost vsega bivajočega. Bil je prepričan, da sodobni svet ni naklonjen iskanju resnice, da beseda tehnika zabriše besedo znanost, da seksualnost zabriše besedo ljubezen. Današnji problem ni več iskanje ali najdenje, temveč sinteza najvišjega duhovnega in znanstvenega spoznanja človeštva. Zdi se, da Senegačnik v zbirki Mistični pejsaži v tem kontekstu božje umešča v neznane daljave, v nekakšno nebeško večnost in neskončnost: »Trave ti segajo do brade, / jutro preko misli // to pomeni / dotikati se zvezd s temenom / z vsemi usti svojega molčanja / peti hozána«. Božjo besedo, ki se bere vsak dan pri sveti maši kot brevir in misal. Namesto časa je nad občutljivim pesnikom nebo. Misel je v današnjem svetu navzoča in poimenovana na mnogo načinov, ima mnogo besed, izrazov, imen. Ta njena navzočnost je ključno, esencialno vprašanje. Šele z zavedanjem te navzočnosti, ko sprejme božje kot svoje bistvo, se Senegačnik kot lirski subjekt osvobaja. Šele takrat lahko popolnoma osvobodi tudi svojo misel in se zave svoje vloge v tem svetu, kajti eno je gotovo: to, kar pride na koncu, nima ne glasu ne konca. Senegačnikova poezija s svojo intimno izrazno močjo je korak k sebi in hkrati v neizogiben onkraj sebe: »Dolga smrt // v zreli julijski svetlobi, / v gosti senci akacijevih vej / tik ob neki vodi. // Nevidna kot misli. / Neizbežna / in negotova / kot je to, da si.«

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Roman Vanja je zadnji del Möderndorferjeve trilogije, ki vključuje še romana Odštevanje ter Zvezda, žlica in ura. Čeprav se trojica vsebinsko, vsaj na prvi pogled, ne navezuje druga na drugo, lahko med njimi opazimo vzporednice: posledice, ki so jih v protagonistih pustili druga svetovna vojna in njihov ambivalenten odnos s svojci oz. predniki. Da se travme, ki jih doživljajo junaki vseh treh romanov, raztezajo vse tja do prve svetovne vojne, je najbolj razvidno prav iz zgodbe, ki jo razkriva roman Vanja. V nasprotju s prejšnjima romanoma, ki se odvijeta v 24 urah, v njem sledimo celotnemu življenju rdečelasega Ivana, edinega sina očeta, ki ga je zaznamovala vojna v Galiciji in jo v trenutkih vinjenosti izpoveduje otrokom: “Včasih smo bili tako lačni, da smo v blatnih jarkih s tal pobirali bruhanje svojih kolegov. Bruhke smo natikali na zobotrebce in jih jedli. Nad nami pa so švigale granate. Mreža neprekinjenega streljanja. Tik nad glavami. Nič posebnega ni bilo, če je tvojemu najboljšemu kameradu nenadoma odtrgalo pol obraza. Sploh me ni več prizadelo. Kot da je to nekaj običajnega. In je tudi bilo. Saj se je dogajalo vsak dan. Po sovražnikovem napadu, ko je bilo nekaj miru, sem se moral temeljito pogledati. Bil sem ves krvav in umazan od razcefranega človeškega mesa … Moral sem preveriti, če kri ni ni moja, če meso ni moje, če čreva, ki mi visijo na ramah niso moja …” Ivan zre na življenje skozi očetove oči v prepričanju, da lahko največ gorja povzročijo vraževerni sovaščani, ki v rdečelasem sosedu vidijo večjega sovražnika kot v kolonialistično razpoloženih nacistih in fašistih. Po materini smrti in očetovem odhodu iz družine se znajde na bojišču preigravanja medgeneracijskih travm, ki se iz primarne družine prenašajo v drugo in tretjo družino. Če se osrednji lik romana Odštevanje začne spopadati z družinskimi travmami šele v četrtem desetletju svojega življenja, ko tudi prvič spozna svojega biološkega očeta, se protagonist romana Vanja Ivan že zelo zgodaj začne spraševati, kako nanj vpliva preteklost staršev in starejših sester, ki se v boju za preživetje zatekajo k najrazličnejšim rešitvam, od pajdašenja z vojnim zločincem do izumljanja terapevtskih pravljic in neprekinjenega posta. Spomine na primarno družino mu pomaga zatreti šele skrivnostna Ana, ki izhaja iz družine dveh gluhonemih sester in očeta, ki so ga odpeljali na Goli otok, kar je tudi stična točka z romanom Zvezda, žlica in ura. V njem se protagonistka s sinom po več letih znajde v stanovanju, obkrožena s predmeti očeta, ki je večino življenja preživel v italijanskem taborišču, domobranski celici belgijske kasarne, mariborskem zaporu in na Golem otoku. Vendar pa med zadnjima romanoma trilogije obstaja prepoznavna distinkcija – prvi se odvija ob stiku s predmeti, ki sprožijo asociativno verigo spominov na preteklost, se zadnji v celoti odvija skozi pogovore še živečih ljudi, ki z Ivanom posredno razrešujejo dogodke iz svoje preteklosti. Ivan tako z željo po novem začetku posvoji Aninega sina in se preseli v dom njene matere, vendar po nizu nespametnih poslovnih odločitev in nerazčiščenih družinskih odnosov konča na Psihiatrični kliniki, kjer z zdravnico počasi predeluje svoje življenje in zbira pogum za obisk svojih otrok. Möderndorfer se tako kot v prejšnjih romanih tudi v tem pokaže kot rahločuten pripovedovalec, ki niza različne segmente osebne zgodovine glavnega junaka, ki v nekem trenutki doživi psihotični zlom. V prepričanju, da mu že ves čas sledijo organi pregona v stilu nekdanje Udbe, se odpravi na Upravo javne varnosti, kjer ima veličasten monolog: “Mene ne morete strpati na Goli otok, jaz sem se rodil leta tisoč devetsto devetintrideset, bil sem premlad, kaj pa sem jaz vedel, kdo je to Stalin, mene ne, mene ne morete. Ker jaz nisem noben komunist, jaz sem brat shirane sestre in sin vojaka prve svetovne vojne in odlikovanega heroja osvobodilne fronte, to je bil moj ata, zdaj pa me poslušajte: jaz nisem kriv, da je moja sestra poročena z vojnim zločincem, če je to problem, potem ga lahko rešimo takoj, samo pustite moj tovornjak pri miru, to so moje roke, moja prihodnost, vse sem žrtvoval, hčerke sploh ne vidim, včeraj se je rodila, še malo, pa bo končala osnovno šolo, navrtali ste mi možgane, da preskakujem čas, razumete, hočem, da se to neha, nikogar ne bom izdal, jaz ne, jaz že ne, če je to problem, me raje ubijte, dovolj je trpela moja ljuba Ana, pa njen oče, mučenik v komunističnih zaporih, sveti Duh in on, ki se je slačil pred mano, saj vem, tako daleč to sega, vse veste, dvignil je svoj duhovniški talar in pod njim je imel velikega kurca, če je to problem, da se nisem umaknil, je to problem?” Möderndorfer v romanu Vanja prikaže, kako v protagonistovem, nezavednem deluje mehanizem potlačitve pa tudi na kakšen način se v posameznih slojih nalagata osebna in kolektivna zgodovina. V romanu Odštevanje je pokazal, na kakšen način se protagonist, ki se nahaja v obdobju tranzicije, ob očetovih spominih premika k izvoru samega sebe oziroma svoje družine, v romanu Zvezda, žlica in ura se sprašuje o sami naravi resnice in spomina, v romanu Vanja, ki ima podnaslov Kratek roman o predolgem življenju, pa razkriva zakulisje družinske travme, ki se je materializirala v rdečelasem “grešnem kozlu”. Zdi se, da je ta vse življenje izbiral napačne odločitve, da bi se lahko nezavedno poistovetil s predniki, ki so končali v zaporih ali na takšnih in drugačnih moriščih. Čeprav gre v prvi vrsti za roman o tem, do kam lahko človeka privedeta zgodnja smrt matere in želja po poistovetenju z očetom, pa nam roman Vanja nudi tudi pogled v shizofrenijo sodobnega časa in v nevrozo, ki jo puščajo za sabo nepredelane zgodovinske travme, ki jih iz dneva v dan preigravamo tako na političnem bojišču kot v vsakdanjem življenju.

Zdi se preprosto, zdi se, da vedo vse "iz glave". A v uri ali dveh prenosa je treba povedati toliko imen krajev in ljudi, brez vmesnih pavz in stokanja, da je seveda za vsak prenost nujna vnaprejšnja priprava. Tudi jezikovna. Gost: novinarski in reporterski kolega iz športne redkacije Marko Polak.

Zdi se, da se bo, če se seveda že ni, klubu nespornih svetovnih velesil 21. stoletja – torej ZDA, Kitajski in Rusiji – vsak hip pridružila še IndijaIndija je od leta 2023 država z največ prebivalci na svetu. Ponaša se s petim največjim gospodarstvom, ki, zahvaljujoč predvsem razmahu storitvenih, farmacevtskih in visokotehnoloških industrij, zdaj že lep čas raste s skoraj 7-odstotno letno stopnjo. Obenem se zdi vlada v New Delhiju diplomatsko sila spretna, saj uspešno zasleduje lastno, avtonomno zunanjo politiko. Čeprav je članica Šanghajske skupine za sodelovanje in BRICS-a, dveh mednarodnih organizacij, v katerih ima najbrž največjo težo beseda Kitajske, z Združenimi državami vendarle uspešno sodeluje v kontekstu t. i. Quada, štirilateralne varnostne povezave, ki vključuje še Japonsko in Avstralijo. Prav pred nedavnim je, kot vemo, podpisala tudi prostotrgovinski sporazum z EU, od Rusije pa navkljub negodovanju Bruslja in Washingtona še naprej kupuje poceni energente in vojaške tehnologije. In ko smo že pri orožju: po ocenah strokovnjakov Indija premore slabih 200 jedrskih konic. Ali vse to pomeni, da jo že moramo postaviti ob bok Združenim državam Amerike, Ljudski republiki Kitajski in Ruski federaciji? Ali pa Indija vendarle še ni čisto prava velesila 21. stoletja? In če ni – kaj pravzaprav ovira njen vstop v klub najmočnejših? – Odgovore smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili nekdanjo veleposlanico Republike Slovenije v Indiji, Darjo Bavdaž Kuret, pa ekonomista Saša Šmigića, strokovnjaka za kitajske in indijske trge pri družbi Generali Investments, ter našega radijskega kolega, poznavalca mednarodnih odnosov, dr. Tomaža Gerdena. Foto: Skorge / Pixabay

Hrana se res dotika vsega. Odnos do prehrane pa sega globoko v človekovo osebnost. Pri prehranjevanju nikoli ne gre samo za potešitev lakote, ampak tudi izraz, kako smo se naučili gledati na svet. Resda jemo, zato, da živimo, vendar je tudi obilje trenutkov, načinov in priložnosti, v katerih živimo, zato, da jemo (Claude Levi -Strauss). Pomembnost hranilne vrednosti zaužite hrane je tako neprimerljivo manjša od pomembnosti njene simbolne vrednosti. In, če je ne delimo z drugimi, tako pojasnjuje nauk stare brahmanske teologije, ubijemo njeno bistvo. Zdi se, da ukvarjanje s hrano in kuhanje, še nikoli ni bilo tako priljubljeno in izpostavljeno in pomembno, kot je v dobi, ki jo živimo. Hrana kot življenjski slog, torej. O tem smo tokrat govorili v Intelekti. Z nami so bili gostje: - mag. Jernej Ogrin - inženir prehrane, prehranski svetovalec in ustanovitelj podjetja Zadnja dieta - Mario Sambolec - trener in nutricionist z več mednarodno priznanimi licencami s področja coachinga, prehranskih in vadbenih znanosti, ustanovitelj in vodja podjetja Feelgood, pod okriljem Fitnes Zveze Slovenije predava in izobražuje trenerje, športne delavce ter prehranske svetovalce - dr. Ajda Urbas - specialistka interne medicine iz ZD Koper, tudi predsednica društva Sladko na kratko, društva za ozaveščanje o zdravem življenjskem slogu in preprečevanju sladkorne bolezni

Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Pravijo, da človeka prepoznaš po prijateljih, s katerimi se druži, ali po knjigah, ki jih bere. Vinka Ošlaka, pesnika, esejista, kronista in prevajalca, prepoznavam po knjigah, ki jih je prevedel ali napisal. Gre za skoraj sto naslovov. Leta 2003 je prejel Rožančevo nagrado za knjigo esejev Spoštovanje in bit. Vinko Ošlak prevaja večinoma iz nemščine in angleščine, je pa tudi eden redkih slovenskih esperantistov. Prevaja slovensko literaturo v esperanto in dela iz esperanta v slovenščino. Nekaj časa je bil predsednik odbora za esperanto pri Mednarodnem Penu. Gre za idealistično, nemara utopistično gibanje, ki ni ne versko ne politično, hkrati pa je več kot to dvoje skupaj. Esperanto je umeten jezik, ki v imenu samem nosi upanje. Pripadniki esperantizma skušajo s pomočjo esperanta doseči, da bi se ljudje različnih narodnosti, verskih in političnih prepričanj razumeli med seboj in se zato, ker bi se razumeli, lahko tudi zares poznali in spoštovali, se nenazadnje tudi sprejeli kot enakopravne in enakovredne prebivalce planeta. Esperanto naj bi bil temelj za mir na svetu, prispodoba upanja. Žal je upanje le prispodoba hrepenenja po neuresničljivem. Združevanje je na žalost preveč priklenjeno na izključevanje. Upanje, brezup, žrtvovanje in predanost, rast in razpad, oče in sin so temeljne teme Ošlakovega romana Konrad. Poleg razmerja med očetom in sinom je izpostavljen odnos moškega do duhovnih učiteljev in do žensk v svojem življenju. Vloge matere ali ženske in žene so odločilne v poteku dogajanja, a ostajajo v ozadju Ošlakove pripovedi. Kaj je prav, kaj je narobe, katere vrednote naj človek upošteva, ko se prebija skozi življenje? V romanu Konrad je pod drobnogledom človek, ki hoče živeti po svoji vesti, a ne ve, če si sme zaupati. V poglavju z naslovom Ko kralj ne verjame več v republiko je jasno zapisana dilema, ki Konrada spremlja na vsej življenjski poti. Gre za kralja Aleksandra in začetek druge svetovne vojne. "Ali je kralj prav ravnal glede na zakone dobrega vladanja na eni in glede na posledice za ljudstvo na drugi strani. Težava pa je v tem, da v času, ko mora vladar ukrepati, na to vprašanje navadno nihče nima zanesljivega odgovora. Žal pride odgovor navadno šele po vladarjevi smrti, ko zadeve tudi ni več mogoče popraviti, če je ravnal narobe." V nekem drugem drobcu piše: "Vsak človek je postavljen čez nekaj malega ali tudi velikega, kakor naš kralj, skoraj nihče pa tega ne ve, ali vsaj tako ravna, kakor da ne ve." Roman Konrad je zgodba o Slovencu, ki je na lastni koži okušal, prestajal in preživel razpad avstro-ogrske monarhije in nastanek Kraljevine Jugoslavije, se kot rudar pretolkel skozi drugo svetovno vojno in po njej kot razlaščen kmet izgubil stik s svetom, in kar je še bolj usodno, stik s svojim sinom. Prepad med dvema civilizacijsko različnima načinoma življenja je v romanu pripisan izbrisu možnosti demokracije po drugi svetovni vojni. Sin niti ob ob očetovi smrti ne dojame sinovstva, zato morda tudi očetovstva do svojih otrok ne bo zmogel izživeti. Usoda se ponavlja, vzorci so zakoličeni v nas samih. Konrad, nezakonski otrok, obsojen na izobčenost, se pokončno prebija skozi življenje kot hlapec, oproda, sedlar, zidar, rudar. Po nekonvencionalni poroki s starejšo žensko se izkaže kot dober kmet in gospodar. Po ženini smrti se znova poroči, a še prej ima nezakonskega otroka z žensko, ki ni kos materinstvu. Konradova druga žena otroka sprejme. Pisatelj se v drugem delu romana posveča pretežno temu sinu, Viktorju. Usodne politične spremembe v Konradovem življenju so vendarle dopuščale ohranjanje tradicionalnih vrednot, človek se je smel okleniti svojega notranjega občutka, ravnati po svoji vesti, preobrat po drugi svetovni vojni pa je starejše povozil, mlajše pa pognal po krivem, brezkrivdnem, brezvestnem tiru. Del romana, ki se posveča Konradu kot glavnemu protagonistu, berem kot biografsko prozo, napisano pedantno, slikovito, realistično. Tako se je pred sto petdesetimi leti pač živelo v naših krajih. Zdi se logično. Znano iz literature tistega časa, ne le slovenskih, tudi evropskih pisateljev. Ošlak to občutje nenehno potrjuje s skrbno izbranimi citati iz Svetega pisma. Vnaša dialoge z učitelji, z duhovniki, pri katerih dobiva tehtne odgovore in napotke. Do lika očeta je kot pisatelj prizanesljiv. Ko pa se posveti Konradovemu sinu Viktorju, zaznam samoobtoževanje, saj nehote začenjam brati knjigo kot avtobiografijo. Zgodovinski dogodki sežejo v najintimnejša življenja, najsi gre za kralje ali kmete in delavce, za ženske, moške ali otroke. Celotno podobo življenja, ki ga ponazarjajo liki staršev, otroka, sosedov, gospodarjev, knapov, gostilničarjev, oficirjev, konjskih hlapcev, učiteljev in pridigarjev, dekel in žena Vinko Ošlak podpre s citati iz Svetega pisma, ki so kot potrditve ali ponazoritve vsega, kar se v romanu dogaja. Zgodovinske dogodke, narečne izraze, imena resničnih ljudi in vire citatov navaja v opombah pod črto, tako da je roman mogoče brati tudi kot zgodovinsko kroniko o viharnem stoletju življenja Slovencev sredi Evrope. Posebnost tega romana je pisateljev pogled na zgodovinske in družinske dogodke skozi prizmo Svetega pisma in protestantske strogosti. Medtem ko pisatelj skuša biti objektiven, piše s sočutno bolečino in obžalovanjem. Tako je strog roman nehote sentimentalen. Oba lika, oče in sin, pridobita moje sočutje in zaupanje, prepričana pa sem tudi, da se bo marsikateri sin očeta, rojenega v 19. stoletju, lahko poistovetil s to vseslovensko sago. Globlji uvid v roman ponuja pedantna spremna beseda Denisa Poniža.

Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Sonja Votolen je slavistka in anglistka, pesnica, pisateljica, dramatičarka in publicistka, ki piše priročnike za učenje tujih jezikov, strokovne pedagoške članke, recenzije in literarne kolumne. V pesniški zbirki Pankrt opisuje otroštvo, zaznamovano z neljubečimi starši. Že v prvi pesmi z naslovom Za vse kajtejetrebabilo otroke, ki je hkrati uvod v prvi sklop pesmi, v kratkih stavkih opiše pogled na svet skozi prizmo zarodka, ki nastane kot plod nesrečnega naključja, pri čemer izpostavi vodilno misel: “Še preden postaneš bitje, bi moral imeti pravico odločiti se, ali sploh želiš postati bitje. Že takoj takrat, tisti trenutek sparitve dveh osebkov, ko si le še pikica.” In nadaljuje: “Preiti v življenje ali staniščni odtok, bris s toaletnim papirjem ali spodnjicami – to bi moralo biti vprašanje svobodne volje, odločitve majhnih pikic. Bog, zahtevam pravico odločanja za vse pikice, še preden se rodijo!” V nadaljevanju zbirke Votolenova niha med iskanjem ljubezni staršev in izražanjem jeze, ogorčenja pa tudi lastnega opolnomočenja. O slednjem dramaturginja in pesnica dr. Romana Aniya Ercegović v spremni besedi piše, da gre za “šamansko potovanje celjenja, najdenja izgubljenega dela svoje duše”, pesnica Aleksandra Kocmut pa v svoji spremni besedi dodaja, da je pesmi “napisala bolečina, tako globoka in prvinska, da se dotakne celo tistega najstarejšega dela naših možganov, limbičnega sistema, kjer kraljujejo zgolj nagoni.” V prvem sklopu zbirke Pankrt smo priča občutjem, ki se začnejo z besedami “Popljuvajte me”, pa do klavstrofobičnosti, ki jo izraža pesem Ujeta sem ujeta sem zajeta sem, v kateri pesnica opisuje občutke brezizhodne zazidanosti, znotraj katere stojita dva megalomita: “Na enem piše mati / na drugem oče Upiram oči vanju / Ni je moči ki bi kamna zmehčala”. V pesniškem sklopu z naslovom Tri mame Sonja Votolen opisuje svoja najbolj zgodnja leta, preživeta v družbi dveh tet in babice, ki so ji predstavljale nadomestno mater. Oče jo je namreč že zgodaj razglasil za “pankrta”, mati pa mu je v njegovem distanciranju od otroka zelo hitro sledila. V sklopu Bio mati se podrobneje posveča samopomilovanju in pribijanju matere na križ resnice: “Križam sama sebe ker / te križam mati in pribijam / na križ resnice in vse / smeti ti končno mečem v / obraz Opljuskati te hočem / s pljunki svoje bolečine / In ne drzni si zamijavkati / naj ne govorim naj ne govorim / tako predolgo sem natovarjala / vase tvojo doto krame in / sem preveč natovorjena s / tvojo nesramno hinavsko / priliznjeno neljubeznijo”. Namesto da bi jo mati vzela v toplo dlan kot mehkega piščančka, iz njenih rok raste trnje, ki ji ob vsakem stiku povzroča neizmerno bolečino. Dejstvo, da je vsakič znova zavrnjena, se ji zareže v nezavedno, zato nas ne čudi, da iz pesniške subjektke bruhajo zahteve po tem, naj jo ljudje popljuvajo, da ji bo na nek način lažje, saj so to edini vedenjski vzorci, ki jih njena duša pozna od rojstva naprej. Na trenutke priča o tem, da se počuti kot okostje, ki ga je mati glodala, čeprav je pri tem ni niti pogledala. V sklopu Oče se posveča otroškemu zaznavanju očeta – od zmerjanja s pankrtom in ostalega besednega poniževanja do pretepanja: “Utrgal je kakšno šibo in me mahnil z njo čez telo / Njen drobni biček me je spekel skozi / oblekico in nikjer ni bilo mamine rame / Mama daj položi roko pod pankrtovo glavo / Oče pokliči vsaj enkrat pankrta s pravim imenom / so bile pankrtove edine želje”. Pesniška zbirka Pankrt se usede v dušo bralca in pod sabo razpre vseh devet krogov Dantejevega pekla, ki se začnejo in končajo v pobožni slovenski družini, odtujeni od svojih čustev – s hladnim in nasilnim očetom in upognjeno materjo, ki se ne zna postaviti zase in za svojega otroka. Tudi v drugi polovici zbirke pesnica nadaljuje v svojem prepoznavnem stilu, le da se tokrat bolj prizemlji v sedanji trenutek, ki ji odstira pogled v lastno nezavedno, ki nenehno obračunava s starši: “… Tako vstopam vase in poslušam / svoje glasove in samo malo / z nogo premaknem listje na tleh / Kot da jih pospravljam v nek predal / Zapojem v mislih in naredim križ / na tvoje čelo mati / na tvoje čelo oče / Lastovke s perutmi pišejo note v zrak”. Pesniški slog Sonje Votolen je osebnoizpoveden – čustva se kažejo s pomanjševalnicami, ponavljanjem besednih zaporedij in z barvitostjo jezika, ki se v navalu izbruhov kaže včasih črno-belo, spet drugič v bolj ali manj ozaveščenih odtenkih sramu, občutkov krivde, nemoči, jeze, ogorčenja pa tudi olajšanja, čustvene razbremenitve in katarze. Pesmi se večinoma začnejo brez naslovov, le s poudarjenim prvim verzom, kateremu sledi serija verzov brez stavčnih ločil, ki bi razmejila stavke, misli oz. občutenja. Bralcu se zato zdi, kot bi ga med branjem posrkalo v nekakšen čustven tornado in ga zabrisalo včasih na eno, drugič na drugo stran zbirke. Pesnici je treba priznati pogum in svojevrstno senzibilnost pri opisovanju svojih psihičnih stanj, kar je v slovenskem literarnem prostoru prej izjema kot pravilo. Zdi se, da slovenska družba – in z njo tudi literatura – od Cankarja naprej goji strahospoštovanje do lika matere, ki je večinoma prikazana kot požrtvovalna, plemenita in dobra kot kruh. Mati v pesniški zbirki Pankrt pa je opisana kot oseba, ki si še na smrtni postelji ne upa dotakniti svojega otroka in ga poklicati po imenu. V zaključku predzadnjega teksta v zbirki Sonja Votolen piše iz vidika umirajoče matere: “Kriva si, da nisva poznala sožitja, kriva si, da si naju razdvojila, kriva si, da si se borila v mojem trebuhu, da nisi popustila in se preprosto izlila kot kri med mojimi stegni. Zdaj odhajam, a ne morem se spomniti, da bi te bila ljubila vsaj eno sekundo. Nebodigatreba si bila. Ne morem reči, da sem te imela rada. Nimam slabe vesti, saj sem ti vendarle dala življenje. In navsezadnje, ja, grda sem bila do tebe, toda mati je le ena. To pa si le zapomni!” Po drugi strani pa s citati književnikov in izseki ljudske modrosti, ki se nahajajo na začetkih osmih pesniških sklopov, lahko sestavimo mozaik avtoričinih prepričanj – Votolenova se ne nazadnje sklicuje na svobodno voljo izražanja in ubesedovanja, če že ni imela prav nobene besede pri lastnem spočetju oziroma rojstvu.

Obglavili so Titov kip v Velenju. Zdi se, da so izgubili glave tudi svetovni politiki, ki kažejo mišice in se igrajo vojno.

Celovečerni prvenec Ester Ivakič, Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, delno nadaljuje izrazito domišljijsko, igrivo in hkrati surovo estetiko, ki jo je režiserka začrtala v svojih kratkih, sicer veliko bolj eksperimentalnih filmih, s katerimi je pokazala, da jo že lahko uvrščamo med najbolj samosvoje in prepoznavne ustvarjalce pri nas. Priredba zbirke kratkih zgodb Noben glas Suzane Tratnik, ki sta jo Ester Ivakič in scenaristka Nika Jurman za film nekoliko preoblikovali, ohranja geografski in delno časovni okvir prekmurskega podeželja konec 20. stoletja, vendar ga ne uporablja povsem kot realistično kuliso, temveč tudi kot polje za senzorično in asociativno pripoved. Ida odrašča v tesnem družinskem krogu: s staro mamo slabega zdravja, očetom, ki – kot je pregovorno značilno za slovensko podeželje – v nedogled gradi novo hišo, in mamo, katere preteklost je prežeta s temnejšimi toni. Ido – kot je morda pri otrocih njene starosti pogosto – nedoumljivost smrti hkrati privlači in plaši, vse močnejša je tudi slutnja, da bo prav stara mama prva, ki jo bo izgubila. Osrednji motiv izgube je prisoten na več ravneh, vendar film v tem smislu ne stremi k enotnemu emocionalnemu vrhuncu. Izguba se namesto tega pojavlja kot niz razpok v otroškem svetu domišljije in hkrati kot neizgovorjena konstanta sveta. Ta razpršenost postane logičen del poetike, ki raje vzpostavlja občutke kot dramske poudarke. Filmu se občasno pozna epizodičnost literarne predloge: posamezni motivi so izjemno močni, toda med njimi ni vedno popolne kohezije. Subtilni kvirovski podtoni iz kratkih zgodb o deklici, ki se začne zavedati svoje drugačnosti od okolja, v katerem odrašča, v filmu izginejo, to pa bi morda zlahka speljali na samocenzuro ali heteronormativizacijo pripovedi, vendar se zdi, da je odločitev delno tudi simptomatična za polje režiserkinega zanimanja: osredinjenje na fantastični, delno nadrealistični register ter zasledovanje čustvene in senzorične logike prizorov, ne pa psihološke ali identitetne strukture likov. Najizrazitejši intervencijski moment filma je v tem smislu uvedba magičnorealističnega motiva, utelešenega v žalobni, neopredeljivi navzočnosti sester Idine mame Ívane, ki delujeta kot odmev velike izgube. Ta ni izpeljan kot šok ali žanrski zasuk, temveč kot preprost, notranje konsistenten del sveta, v katerem smrt še nima trdnih kontur. Na tej točki film najjasneje razgrne svojo logiko: ne gre za vzpostavljanje dramatičnih poudarkov, temveč za ustvarjanje prostora, kjer se težko razumljive izkušnje preoblikujejo v magično-realistične elemente, ki skupaj z otroško predstavo o resničnosti določajo ton pripovedi. V tem kontekstu je pomembno sanjsko, megličasto vzdušje filma, ki ga Ester Ivakič gradi s kombinacijo zvoka, glasbe, fotografije in scenografije. Počasni delci svetlobe, ravnice in pokrajina, ki je hkrati odprta in utesnjujoča, ustvarjajo svet, ki ni povsem realističen niti povsem fantastičen, temveč liminalen prostor, kjer čarobno in vsakdanje sobivata brez potrebe po razmejitvi. Ta senzorična plast je eden najbolj izraznih in svojevrstnih elementov filma, ki z estetiko nepretencioznosti ključno soustvarja pomen. Podobno so igralske interpretacije minimalistične, zadržane in pogosto nedramatične. Lik stare mame je nekoliko prepoenostavljen na simbol starosti in minevanja, mladi igralki (Liza Muršič v vlogi Terezke in predvsem Lana Marić v vlogi naslovne Ide) pa ohranjata izrazito opazovalno držo, ki psihološko poglobitev nadomešča z občutkom otroške prisotnosti in zavedanja. Minimalizem čustveno izraznost zmanjša, vendar se to po drugi strani ujema z estetiko pripovedi, v kateri liki tu in tam niso toliko osebnosti kot bolj funkcije vzdušja. Motiv petja in religiozna motivika delujeta podobno. V naslovu film petje povzdigne v mitsko prvino, v pripovedi pa se pojavlja v nerafinirani, domačni, otroški obliki. Ida nima posluha; njeno petje nima zdravilne moči, kot si domišlja sprva, temveč je zaradi njega le tarča posmeha. Glasba in besedila, napisani za film, delujejo zavestno odmaknjeni od klasične glasbene produkcije. Gre za dosledno avtoričino strategijo, pri kateri film ne želi zveneti »filmsko«, temveč ohraniti vtis, da bi lahko te pesmi nastale v otroški sobi, med igro, brez ambicije po estetizaciji. Devica Marija ni prikazana toliko kot sakralna figura, ampak bolj kot objekt domišljije, nekakšen vsakdanji artefakt magičnega mišljenja dveh deklic. Kontrast med tem igrivim, neinstitucionalnim odnosom do religije in represivnimi pedagoškimi prijemi šole v času pozne Jugoslavije se ne razvije v kritiko sistema, temveč v še en primer preproste strategije Ester Ivakič, v kateri svet odraslih obstaja kot okvir, ne kot tema. Tem motivom se pridruži tudi nadrealistična prisotnost psičke, to je motiv, ki ga režiserka razvija že od kratkega filma Assunta naprej. Tudi tam ima žival – pes – simbolno in skoraj arhetipsko vlogo: kot prinašalec nečesa, kar presega razum odraslih in seže v otroško doživljanje sveta, kjer se naravno, čudežno in grozljivo ves čas prepletajo. Zdi se, da to, kar bi lahko poimenovali naivizem ali estetika nepretencioznosti, stopa v ospredje kot osrednji del avtorskega izraza Ester Ivakič; ker pa je igrani celovečerni film vendarle drugačna forma od poudarjeno avtorskih kratkih eksperimentalnih filmov, je bilo upravičeno pričakovati, da bo ta okvir vsaj delno avtorsko svobodo tudi omejil. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo kot polnokrvni celovečerni prvenec ni film, pri katerem bi bila v ospredju izoblikovanost, temveč film z dušo, ki izraža in napoveduje eno najizrazitejših avtorskih prezenc pri nas. Recenzijo je napisala Tina Poglajen. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.

K ovdovelemu gospodarju dvorca na Norveškem se v pričakovanju boljšega življenja priženi ambiciozna Rebekka, prav tako ovdovela mati dveh najstniških hčera. Gospodar na poročni večer umre in na vrata kmalu potrkajo upniki. Izkaže se, da je razkošno posestvo pred bankrotom, to pa ne preprečuje gospodarjevi lepi hčerki Agnes, da se zaradi plemiškega rodu do mačehe in polsester ne bi prezirljivo vedla. Toda povzpetniška Rebekka ima svoj načrt: svojo neprivlačno hčer Elviro bo tako vzgojila in preobrazila, da bo »ustrezna« za poroko s princem. Grda polsestra (Den Stygge Stesøsteren) je celovečerni prvenec norveške avtorice mlajše generacije Emilie Blichfeldt. Gre za satirično, groteskno reinterpretacijo Pepelke s primesmi črne komedije in telesne grozljivke. Kljub prepletanju zgodovinskih obdobij in umetniških smeri, od fevdalizma in stampunka do sodobne plesne elektronske glasbe, ki se spretno meša s klasiko, gre za celovit, hipnotičen filmski organizem. S svojo drznostjo je za gledalca podobno pretresljiva izkušnja kot primitivni lepotni posegi, ki jim je pod materino taktirko podvržena grda račka Elvira. Toda pozor, v Grdi polsestri, v kateri nedolžnost velja za dragoceno valuto, ni zares nedolžen nihče. Za Elviro, ki je bila že pred materinim podjetniškim načrtom zaljubljena v princa zaradi njegove pesniške zbirke, se izkaže, da je sicer žrtev svojih fantazem – v resničnem življenju je princ plitev primitivnež – toda ker se v svoji želji voljno podvrže preobrazbi, je vsaj sokriva za svojo nemilo usodo. Pripovedka o Pepelki, katere zasnutki segajo v antiko, je v zgodovini doživela številne preobrazbe, različne psihološko-filozofske šole pa so ji pripisovale zelo nasprotujoče si pomene. Od patriarhalne fantazije o podreditvi moškemu kot končnemu cilju do Freudove analize prisile, avtoritarnosti in moči želje. Jung je v arhetipski zgodbi našel prispodobo individuacije oziroma razvojne poti k sebi in iskanja notranjih zmožnosti, sodobna feministična kritika pa v zgodbi vidi predvsem kritiko družbenih pričakovanj in nadzora. Zdi se, da je scenaristka in režiserka Emilie Blichfeldt dobro preučila vsa ta izhodišča in je nasprotja tudi mojstrsko pregnetla v svoje delo, ki sešije zgodovinski kostumski spektakel s potujitvenimi učinki nizkoproračunskega B-filma. Ob mesenosti, ki se napenja pod korzeti, telesnih tekočinah, samopoškodbah, vprašanju lepote in tekmovalnosti, pa tudi samozavedanju ženske telesnosti moramo omeniti dve francoski predhodnici, Julio Ducournau s filmom Titan (2021) in Coralie Fargeat s Substanco (2024). Vse čistune, ki bi morda oporekali suverenemu mešanju žanrov in svobodni interpretaciji Pepelke, ki si jo je privoščila Emilie Blichfeldt, pa bi bilo treba opozoriti na to, da so znameniti pravljičarji 19. stoletja, kot so Hans Christian Andersen in brata Grimm, znali za svoje obdobje podobno spretno vnašati v pripovedi krutost in družbeno kritiko z nasilnimi in seksualnimi podtoni ... Zagotovo ena presežnih filmskih izkušenj leta.

New Oracle E-Business Suite Patches Oracle released one more patch for the e-business suite. Oracle does not state if it is already exploited, but the timing of the patch suggests that it should be expedited. https://www.oracle.com/security-alerts/alert-cve-2025-61884.html Widespread Sonicwall SSLVPN Compromise Huntress Labs observed the widespread compromise of the Sonicwall SSLVPN appliance. https://www.huntress.com/blog/sonicwall-sslvpn-compromise Active Exploitation of Gladinet CentreStack and Triofox Local File Inclusion Flaw (CVE-2025-11371) An unpatched vulnerability in the secure file sharing solutions Gladinet CentreStack and TrioFox is being exploited. https://www.huntress.com/blog/gladinet-centrestack-triofox-local-file-inclusion-flaw Two 7-Zip Vulnerabilities CVE-2025-11002, CVE-2025-11001 7-Zip patched two vulnerabilities that may lead to arbitrary code execution https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-25-949/ https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-25-950/

Pol milijona žrtev zločinov, ki jih ni mogoče odpustiti; zlomljena in globoko razcepljena Sirija – to je bilanca 14 let trajajoče državljanske vojne. Na eni strani zapuščina Asadovega režima, ki je državi pol stoletja vladal s trdo roko, na drugi nove revolucionarne oblasti, ki dopuščajo maščevalne pohode. Bodo znale združiti Sirijo, ohraniti mir in stabilnost? Zdi se, da se vojna še ni zares končala. Odpravili smo se po odtisih zločinov starega in novega režima. Od predmestij Damaska, ki so zravnana z zemljo, do obalnega območja, na katerem živijo alaviti – pravijo jim Asadovi ljudje, tarče zadnjih maščevalnih pohodov. Koliko prostora je še v Siriji za manjšine? Kristjane, druze, alavite ... Oblast je zdaj v rokah sunitov, začasnega, neizvoljenega predsednika Ahmeda Al Šare, nekoč pripadnika Al Kaide; spreobrnjenega skrajneža, ki je turban zamenjal za kravato.

V New Yorku se je začelo vsakoletno zasedanje generalne skupščine Združenih narodov. Svetovna organizacija deluje 80 let. Zdi se, da odnosi v svetu še nikoli doslej niso bili tako v nasprotju z njeno ustanovno listino. V tokratnem Studiu ob 17h o dveh največjih krizah, ki zaznamujeta današnji čas, bližnjevzhodni in vojni v Ukrajini, ter o vse bolj očitnem razpadanju sistema, ki je bil vzpostavljen pred 80-imi leti. Primerjamo načine reševanja svetovnih kriz, vlogo Svetovne organizacije pri tem ter ocenjujemo odnose med velesilami. Gostje: Darja Bavdaž Kuret, slovenska diplomatka; Ervin Milharčič Hladnik, komentator; dr. Mitja Žagar, Inštitut za narodnostna vprašanja. Avtor oddaje Marjan Vešligaj.

Evropska unija in Združene države Amerike so s političnim dogovorom sklenile začasni trgovinski mir. Kdo bo največji zmagovalec in kdo poraženec trgovinskega sporazuma? Kakšne bodo posledice za paradni evropski panogi, farmacijo in avtomobilizem? Na kakšen način bo Evropa izpolnila obljube o povečanju nakupov ameriških energentov in orožja? Je to začetek konca svobodne trgovine? Zdi se, da je vprašanj po sklenjenem sporazumu bistveno več kot odgovorov. Na nekaj izmed njih bomo skušali odgovoriti v tokratnem Studiu ob 17.00.

Dustin Childs, Head of Threat Awareness at Trend Micro Zero Day Initiative, joins to discuss their work on "ZDI-23-1527 and ZDI-23-1528: The Potential Impact of Overly Permissive SAS Tokens on PC Manager Supply Chains." The research explores two critical vulnerabilities (ZDI-23-1527 and ZDI-23-1528) that could have enabled attackers to hijack the Microsoft PC Manager supply chain via overly permissive SAS tokens in WinGet and official Microsoft domains. While the issues have since been resolved, the findings highlight how misconfigured cloud storage access can put trusted software distribution at risk. The post also includes detection strategies to help defenders identify and mitigate similar threats. The research can be found here: ZDI-23-1527 and ZDI-23-1528: The Potential Impact of Overly Permissive SAS Tokens on PC Manager Supply Chains Learn more about your ad choices. Visit megaphone.fm/adchoices

Dustin Childs, Head of Threat Awareness at Trend Micro Zero Day Initiative, joins to discuss their work on "ZDI-23-1527 and ZDI-23-1528: The Potential Impact of Overly Permissive SAS Tokens on PC Manager Supply Chains." The research explores two critical vulnerabilities (ZDI-23-1527 and ZDI-23-1528) that could have enabled attackers to hijack the Microsoft PC Manager supply chain via overly permissive SAS tokens in WinGet and official Microsoft domains. While the issues have since been resolved, the findings highlight how misconfigured cloud storage access can put trusted software distribution at risk. The post also includes detection strategies to help defenders identify and mitigate similar threats. The research can be found here: ZDI-23-1527 and ZDI-23-1528: The Potential Impact of Overly Permissive SAS Tokens on PC Manager Supply Chains Learn more about your ad choices. Visit megaphone.fm/adchoices

Be Careful With Fake Zoom Client Downloads Miscreants are tricking victims into downloading fake Zoom clients (and likely other meeting software) by first sending them fake meeting invites that direct victims to a page that offers malware for download as an update to the Zoom client. https://isc.sans.edu/diary/Be%20Careful%20With%20Fake%20Zoom%20Client%20Downloads/32014 Python tarfile Vulnerability Recently, the Python tarfile module introduced a filter option to help mitigate some of the insecure behavior common to software unpacking archives. This filter is, however, not working quite as well as it should. https://mail.python.org/archives/list/security-announce@python.org/thread/MAXIJJCUUMCL7ATZNDVEGGHUMQMUUKLG/ Hewlett Packard Enterprise Insight Remote Support processAttachmentDataStream Directory Traversal Remote Code Execution Vulnerability HP fixed, among other vulnerabilities, a critical remote code execution vulnerability in Insight Remote Support (IRS) https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-25-325/

Četrta oddaja Lahko noč, otroci! v našem novem ciklu radijskih čebelic - besedil iz knjižne zbirke Čebelica, ki so zaživela v zvočni podobi, prinaša nekaj živalskih, nekaj gozdnih in nekaj človeških pesmi o vsakdanjostih tega samosvojega sveta. Zdi se, da je ta skozi rimo še bolj pisan in nam razkrije tudi kaj, kar se nam v tej vsakdanjosti kdaj izmuzne. Pripovedovalka: Darja Reichman. Avtorica besedila: Tina Arnuš Pupis. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2025.

Zdi se, da se je predvolilna kampanja pred parlamentarnimi volitvami že pošteno razvnela, ob tem pa še ni jasno, kako se bo očitkov o konfliktu interesov otresel premier Robert Golob in kako bo na prvaka opozicije Janeza Janšo vplival sedanji sodni proces. Vmes volivce, ki očitno znova čakajo na nov obraz, čaka še referendum o dodatkih k pokojninam vrhunskih umetnikov.Komentirata novinarka Tanja Starič in politični analitik Andraž Zorko.

We discuss an 0day that was dropped on Parallels after 7 months of no fix from the vendor, as well as ZDI's troubles with responses to researchers and reproducing bugs. Also included are a bunch of filesystem issues, and an insanely technical linux kernel exploit chain.Links and vulnerability summaries for this episode are available at: https://dayzerosec.com/podcast/274.html[00:00:00] Introduction[00:00:12] Training: Attacking Hypervisors[00:01:03] Dropping a 0 day: Parallels Desktop Repack Root Privilege Escalation[00:24:48] From Convenience to Contagion: The Half-Day Threat and Libarchive Vulnerabilities Lurking in Windows 11[00:30:19] Exploiting LibreOffice [CVE-2024-12425, CVE-2024-12426][00:46:47] Patch-Gapping the Google Container-Optimized OS for $0Podcast episodes are available on the usual podcast platforms: -- Apple Podcasts: https://podcasts.apple.com/us/podcast/id1484046063 -- Spotify: https://open.spotify.com/show/4NKCxk8aPEuEFuHsEQ9Tdt -- Google Podcasts: https://www.google.com/podcasts?feed=aHR0cHM6Ly9hbmNob3IuZm0vcy9hMTIxYTI0L3BvZGNhc3QvcnNz -- Other audio platforms can be found at https://anchor.fm/dayzerosecYou can also join our discord: https://discord.gg/daTxTK9

Nemci so imeli predčasne parlamentarne volitve. Zdi se, da sta v času velikih geostrateških napetosti v svetu na preizkušnji tudi nemška politika in družba v celoti. Nezadovoljstvo z odhajajočo vlado spremljajo recesija nemškega gospodarstva, upadanje avtomobilske industrije in nasploh zaton nekdaj cvetočega poslovnega modela. Vse glasnejša so opozorila, da so korenite spremembe neizogibne. Ali bo nova vlada v zastrupljenem političnem ozračju znala preseči omejitve zadolževanja, birokratizacijo in nesoglasja glede migracij ter potegniti iz mrtvega teka največje gospodarstvo v Evropi in tretje na svetu? O tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Jure Požgan, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; dr. Irena Samide, profesorica novejše nemške književnosti in prodekanja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; Sibil Svilan, bančnik, nekdanji direktor SID banke; Maja Derčar, dopisnica RTV Slovenija iz Nemčije.

My Very Personal Guidance and Strategies to Protect Network Edge Devices A quick summary to help you secure edge devices. This may be a bit opinionated, but these are the strategies that I find work and are actionable. https://isc.sans.edu/diary/My%20Very%20Personal%20Guidance%20and%20Strategies%20to%20Protect%20Network%20Edge%20Devices/31660 PostgreSQL SQL Injection A followup to yesterday's segment about the PostgreSQL vulnerability. Rapid7 released a Metasploit module to exploit the vulnerability. https://github.com/rapid7/metasploit-framework/pull/19877 Ivanti Connect Secure Exploited The Japanese CERT observed exploitation of January's Connect Secure vulnerability https://blogs.jpcert.or.jp/ja/2025/02/spawnchimera.html WinZip Vulnerability WinZip patched a buffer overflow vulenrability that may be triggered by malicious 7Z files https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-25-047/ Xerox Printer Patch Xerox patched two vulnerabililites in its enterprise multifunction printers that may be exploited for lateral movement. https://securitydocs.business.xerox.com/wp-content/uploads/2025/02/Xerox-Security-Bulletin-XRX25-003-for-Xerox-VersaLinkPhaser-and-WorkCentre.pdf

Mednarodni odnosi se pospešeno spreminjajo. Od sveta, utemeljenega na boleči lekciji druge svetovne vojne, prehajamo v novo obdobje. Zdi se, da v čas, ko velja zakon močnejšega. Evropa manevrira med silnicami Rusije, ZDA in Kitajske, sooča se s pritiski tehnoloških velikanov, države največkrat niso poenotene glede prioritet, prebivalstvo geopolitične pretrese občuti na kakovosti življenja, kar dodatno otežuje pripoznavanje ključnih, tudi varnostih izzivov, in odzivanje nanje.Kako pripravljena je Evropa na novi svet? Kakšen ta svet sploh je? Pred tretjo obletnico vojne v Ukrajini in še ne mesec dni od začetka mandata Donalda Trumpa odgovarjajo: Klemen Grošelj, nekdanji evropski poslanec in obramboslovec, Branko Soban, novinar Dela, Marek Kohv, estonski varnostni strokovnjak. Priporočamo tudi poslušanje reportaže iz Estonije in Finske o dojemanju ruske grožnje.

In this episode of the mnemonic security podcast, Robby is joined by Dustin Childs, Head of Threat Awareness at Trend Micro's Zero Day Initiative (ZDI). Dustin explains the ZDI's role in purchasing and analysing vulnerabilities to provide early protection for customers and how zero days – previously unknown vulnerabilities – become "n-days" once disclosed or patched.The conversation highlights the critical importance of timely patching, the risks posed by bad patches, and the concept of virtual patching as a defence strategy. Dustin also delves into attack surface monitoring, the evolving threat landscape, and the ongoing challenges of balancing security and usability in modern networks.Send us a text

In this episode of the SANS Internet Storm Center's Stormcast, we cover the latest cybersecurity threats and defenses, including Python-delivered malware, goodware hash sets, SSL/TLS protocol updates, and critical vulnerabilities in ASUS routers and Paessler PRTG. Stay informed and secure your systems! Full details and links to all stories: SwaetRAT via Python: https://isc.sans.edu/diary/SwaetRAT%20Delivery%20Through%20Python/31554 Goodware Hash Sets: https://isc.sans.edu/diary/Goodware%20Hash%20Sets/31556 SSL/TLS Updates: https://isc.sans.edu/diary/Changes%20in%20SSL%20and%20TLS%20support%20in%202024/31550 Cyberhaven Extension Compromise: https://secureannex.com/blog/cyberhaven-extension-compromise/ PRTG Vulnerability: https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-24-1736/ ASUS Router Vulnerabilities: https://cybersecuritynews.com/asus-router-vulnerabilities/

Nekdaj je bilo smučanje v Sloveniji brez prave konkurence. Smučišč, predvsem tistih majhnih, z eno žičnico ali celo le z vrvnimi vlečnicami, je kar mrgolelo, osnovne šole so imele zaloge smučarske opreme. Danes je drugače, podnebne razmere so naredile svoje, majhna smučišča izumirajo. Zdi se, da smučanje vedno bolj postaja šport elite. O tem so nedavno govorili na okrogli mizi v Alpskem smučarskem muzeju v Begunjah, Aleš Smrekar pa je srečanje izkoristil tudi za iskanje morebitnega odgovora na bolj retorično vprašanje: "Ali je smučanje še slovenski nacionalni šport?"Sogovorniki: dr. Andreja Štelcar, pediatrinja Uroš Zupan, direktor Smučarske zveze Slovenije Boštjan Paradiž, predsednik Združenja slovenskih žičničarjev Dejan Plastovski, direktor direktorata za šport, ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport Luka Vrančič, direktor Turizma Kranjska Gora

Quick & Dirty Obfuscated JavaScript Analysis https://isc.sans.edu/diary/Quick%20%26%20Dirty%20Obfuscated%20JavaScript%20Analysis/31468 Decrypting a PDF With a User Password https://isc.sans.edu/diary/Decrypting%20a%20PDF%20With%20a%20User%20Password/31466 The strange case of disappearing Russian servers https://isc.sans.edu/diary/The%20strange%20case%20of%20disappearing%20Russian%20servers/31476 QNAP Buggy Firmware Update https://community.qnap.com/t/firmware-qts-5-2-2-2950-build-20241114-released/254 7-ZIP Zstandard Decompression Integer Underflow https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-24-1532/ https://7-zip.org/download.html

"Zdi se mi pomembno, da razbijemo mit, da je menopavza stvar starejših žensk. O menopavzi bi morale razmišljati ženske, ki so stare 35 let." - dr. Marušo Strgulc, specialistka ginekologije in porodničarstva. Na Herera podkastu, prvem slovenskem podkastu, ki je v celoti posvečen perimenopavzi in menopavzi, že lahko prisluhneš pogovoru z dr. Marušo Strgulc, ki v epizodi enostavno razloži ključne pojme in temelje za razumevanje obdobja, v katerem bo vsaka od nas preživela tudi do tretjino svojega življenja. Kako opredelimo to obdobje, s kakšnimi simptomi se lahko srečamo in kako ti vplivajo na naše življenje, zakaj prihaja do sprememb, ki jih doživi vsaka ženska, kako to obdobje vpliva na kakovost in dolgoročno zdravje žensk, zakaj o perimenopavzi premalo vedo tudi zdravniki in ali obstaja test, ki potrdi, da smo v perimenopavzi. Prijavite se na podkast Herera na aplikaciji Apple Podcasts ali Spotify in ujemite prihajajoče epizode.

Episode 80: In this episode of Critical Thinking - Bug Bounty Podcast Justin is joined by Sina Kheirkhah to talk about the start of his hacking journey and explore the differences between the Pwn2Own and HackerOne EventsFollow us on twitter at: @ctbbpodcastWe're new to this podcasting thing, so feel free to send us any feedback here: info@criticalthinkingpodcast.ioShoutout to YTCracker for the awesome intro music!------ Links ------Follow your hosts Rhynorater & Teknogeek on twitter:https://twitter.com/0xteknogeekhttps://twitter.com/rhynorater------ Ways to Support CTBBPodcast ------Hop on the CTBB Discord at https://ctbb.show/discord!We also do Discord subs at $25, $10, and $5 - premium subscribers get access to private masterclasses, exploits, tools, scripts, un-redacted bug reports, etc.Today's Guest: https://x.com/SinSinologyBlog: https://sinsinology.medium.com/Resources:WhatsUp Gold Pre-Auth RCEAdvanced .NET Exploitation TrainingdnSpyExQEMUUnicorn EngineQilinglibAFLAlex Plaskett interviewTippingPointFlashback TeamTimestamps:(00:00:00) Introduction(00:12:45) Learning, Mentorship, and Failure(00:29:34) Pentesting and Pwn2Own(00:40:05) Hacking methodology(01:01:57) Debuggers and shells in IoT Devices(01:35:40) Differences between ZDI and HackerOne(02:02:27) Pwn2Own Steps and Stories(02:14:06) Master of Pwn Title(02:29:54) Bug reports

Exim email server ignored ZDI's responsible disclosure of critical remote code execution flaws for over a year, putting millions of servers at risk. Malicious ads are appearing in Bing Chat responses, promoting fake sites distributing malware. Windows 11 now natively supports passkeys, though browser support may make this redundant. Researchers exploit WiFi beamforming side-channel to potentially reveal keystrokes, but practicality is limited. The ECH TLS extension encrypts the ClientHello packet to hide SNI data. Exim disclosure timeline and impact on millions of vulnerable servers. Bing chat ads mimic search result malvertising risks amplified by chatbot trust. Show notes: https://www.grc.com/sn/SN-942-Notes.pdf Hosts: Steve Gibson and Leo Laporte Download or subscribe to this show at https://twit.tv/shows/security-now. Get episodes ad-free with Club TWiT at https://twit.tv/clubtwit You can submit a question to Security Now at the GRC Feedback Page. For 16kbps versions, transcripts, and notes (including fixes), visit Steve's site: grc.com, also the home of the best disk maintenance and recovery utility ever written Spinrite 6. Sponsors: canary.tools/twit - use code: TWIT expressvpn.com/securitynow kolide.com/securitynow

IPv4 Addresses in Little Endian Decimal Format https://isc.sans.edu/diary/IPv4%20Addresses%20in%20Little%20Endian%20Decimal%20Format/30256 Chrome Update fixes 0-day Vulnerability https://chromereleases.googleblog.com/2023/09/stable-channel-update-for-desktop_27.html Unpatched EXIM Vulnerabilities https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-23-1469/ WS_FTP Vulnerabilities https://community.progress.com/s/article/WS-FTP-Server-Critical-Vulnerability-September-2023

IPv4 Addresses in Little Endian Decimal Format https://isc.sans.edu/diary/IPv4%20Addresses%20in%20Little%20Endian%20Decimal%20Format/30256 Chrome Update fixes 0-day Vulnerability https://chromereleases.googleblog.com/2023/09/stable-channel-update-for-desktop_27.html Unpatched EXIM Vulnerabilities https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-23-1469/ WS_FTP Vulnerabilities https://community.progress.com/s/article/WS-FTP-Server-Critical-Vulnerability-September-2023

Home Office/Small Business Hurricane Prep https://isc.sans.edu/diary/Home%20Office%20%20%20Small%20Business%20Hurricane%20Prep/30166 Notepad++ Vulnerabilities https://securitylab.github.com/advisories/GHSL-2023-092_Notepad__/ 7-Zip Vulnerability https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-23-1164/ BGP Error Handling Issues https://blog.benjojo.co.uk/post/bgp-path-attributes-grave-error-handling

Home Office/Small Business Hurricane Prep https://isc.sans.edu/diary/Home%20Office%20%20%20Small%20Business%20Hurricane%20Prep/30166 Notepad++ Vulnerabilities https://securitylab.github.com/advisories/GHSL-2023-092_Notepad__/ 7-Zip Vulnerability https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-23-1164/ BGP Error Handling Issues https://blog.benjojo.co.uk/post/bgp-path-attributes-grave-error-handling

From a Zalando Phish to a RAT https://isc.sans.edu/diary/From%20a%20Zalando%20Phishing%20to%20a%20RAT/30136 RARLAB WinRAR Recovery Volume Vulnerability https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-23-1152/ Hotmail SPF Record Error Leads to spam false positives https://www.bleepingcomputer.com/news/microsoft/hotmail-email-delivery-fails-after-microsoft-misconfigures-dns/ Chinese Entanglement | DLL Hijacking in the Asian Gambling Sector https://www.sentinelone.com/labs/chinese-entanglement-dll-hijacking-in-the-asian-gambling-sector/ Google Chrome to Warn Users of Malicious Extensions https://betanews.com/2023/08/17/google-chrome-to-warn-users-about-problematic-extensions/

From a Zalando Phish to a RAT https://isc.sans.edu/diary/From%20a%20Zalando%20Phishing%20to%20a%20RAT/30136 RARLAB WinRAR Recovery Volume Vulnerability https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-23-1152/ Hotmail SPF Record Error Leads to spam false positives https://www.bleepingcomputer.com/news/microsoft/hotmail-email-delivery-fails-after-microsoft-misconfigures-dns/ Chinese Entanglement | DLL Hijacking in the Asian Gambling Sector https://www.sentinelone.com/labs/chinese-entanglement-dll-hijacking-in-the-asian-gambling-sector/ Google Chrome to Warn Users of Malicious Extensions https://betanews.com/2023/08/17/google-chrome-to-warn-users-about-problematic-extensions/