Podcasts about zdi

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Za Kajo Bucik Vavpetič so Srebrne vezi romaneskni prvenec, vendar je pod psevdonimom Zoe Ashwood že pisala besedila za angleški trg, za slovenski trg pa prevajala fantazijska in romantična knjižna dela. Tudi pričujoči roman lahko uvrstimo v rubriko fantazijska romanca. Uvrstitev med deseterico najboljših romanov lanskega leta ne preseneča, saj je zgodba dobro strukturirana in ponuja zanimiv preplet ljubezenske romance in pustolovščin, v katerih se dobri junaki borijo proti zlim. Vse skupaj poteka na fiktivnem slovanskem ozemlju, katerega imena – Gorjanska, Brezinjska, Raška in Fareška – spominjajo na pokrajine in kraje na Slovenskem. Za boljšo odslikavo prizorišča je na koncu romana priložen zemljevid, delo ilustratorke Tine Dobrajc, ki je ustvarila tudi barvito ilustracijo na naslovnici. Avtorica Kaja Bucik Vavpetič si je glavne junake pa tudi stranske like zamislila kot kombinacijo ljudi in bajeslovnih bitij. Med njimi so v reki plavajoče rusalke, rogati mački – domovoji, čateži, psoglavci in druge “nakazni”, ki jih je zlobni knez Jaroslav Černograjski s pomočjo srebrnih ovratnic prisilil v suženjstvo. Tudi glavna junaka – Ljudmila in Gaber – nista običajna človeka, saj je Mila plod posesivne ljubezni med Jaroslavom in rusalko, njenemu izvoljencu Gabru pa iz glave poganjajo rogovi. Že na začetku romana izvemo, da ima Jaroslav za Milo pripravljenega drugega ženina – ostarelega generala Dragovana, kateremu dolguje uslugo – vendar ga Mila v navalu obupa porine po stopnicah, da omahne v smrt. Od takrat je na begu pred maščevanjem očeta, ki spotoma ubije njene služkinje, sinu Tiborju pa natakne srebrno ovratnico, da si pokori njegovo uporniško naravo. Mila se pri odhodu z gradu pridruži Gabru in njegovim prijateljem, ki kujejo maščevanje za smrt sorodnikov in vaščanov, ki jih je Milin oče brez usmiljenja zasužnjil ali ubil. Gabrom se čedalje bolj romantično zbližujeta, ovire, ki ju doživljata, pa so bolj stvar etičnih pomislekov in predsodkov zaradi družine, iz katere izvirata, kot kakih fizičnih ali logističnih zapletov. Gaber na nekem mestu celo izreče: “Če bi vse življenje iskal, ne bi našel ženske, ki je manj primerna zame kot ti. Tvoj oče je ubil moje starše. Jaz sem ti umoril brata.” Vrhunec romana je organiziran napad na Jaroslavov grad. Številne zagate se kmalu obrnejo njim v prid, še posebej ko dobijo na svojo stran pojoče rusalke ter borbene psoglavce in domovoje, katerim s pomočjo ugrabljene graščakinje odstranijo ovratnice. Le-te predstavljajo “srebrne vezi”, ki zasužnjenim bitjem na eni strani onemogočajo, da bi v polnosti izkoristila svoje potenciale, na drugi pa vzpostavljajo nemo zavezništvo med njimi. Zdi se, da Gaber svoji izvoljenki najbolj očita to, da predvsem želi osvoboditi brata Tiborja, ne pa zasužnjenih nakaz, ki umirajo zaradi opeklin pri uporabi tekočega srebra ali na bojnem polju: “Vem, da ni namenoma sebična, ampak kljub vsemu ne vidi, kako hudo je v tem kraljestvu zaradi Jaroslava. Ne ve, ker ni nikoli stala na bojnem polju in pobijala nakazni, ki so si od vsega najbolj želele svobode.” Čeprav bi o zaključku te fantazijske romance lahko rekli, da se okoliščine izidejo na način, da je “volk sit in koza cela”, ima bralec lahko pomisleke do dedovanja prestola, ki ga namesto bolj pravičnega Tiborja zasede Milin starejši brat, za katerega je znano, da je še do nedavnega ubogal očetove ukaze. Roman Kaje Bucik Vavpetič Srebrne vezi je tako iz vsebinskega kot iz stilističnega vidika obarvan izrazito dualistično – vsebina se v celoti odvija okrog osi dobrega in zla, ljubezni in smrti, medtem ko se formalno gledano izmenjujejo Milina in Gabrova poglavja, v katerih zreta na svet okoli sebe iz prvoosebne, precej idealizirane perspektive. Čeprav zgradba stoji na trdnih temeljih, pogrešamo dodaten uvid v dogajanje iz vidika Gabrovih prijateljev, Miline matere rusalke, ki je šele pred kratkim dočakala osvoboditev iz primeža moža Jaroslava, pa tudi izpoved Milinega vse bolj uporniškega rogatega mačka, domovoja Leska, ki si ves čas prizadeva nekaj povedati, a mu to nekako ne uspe. Upamo, da bo Kaja Bucik Vavpetič v prihodnja dela vključila dramaturško nadgradnjo v smislu večperspektivne zasnove zgodbe in kompleksnejših psiholoških orisov, ki bi bralca nedvomno še bolj intenzivno prikovali k branju knjige.

Vydáme do páté kapitoly knihy Daniel – k ohlušující hostině krále Belšasara, během níž dojde k dramatickému zjevení. Zdi paláce ožívají tajemným písmem a král, ještě před chvílí pyšný a opojený vínem, je náhle přemožen strachem. Teolog John Vernon McGee nás provede výkladem nejen biblického textu, ale i souvislostí s historickým pozadím.

Četrta oddaja Lahko noč, otroci! v našem novem ciklu radijskih čebelic - besedil iz knjižne zbirke Čebelica, ki so zaživela v zvočni podobi, prinaša nekaj živalskih, nekaj gozdnih in nekaj človeških pesmi o vsakdanjostih tega samosvojega sveta. Zdi se, da je ta skozi rimo še bolj pisan in nam razkrije tudi kaj, kar se nam v tej vsakdanjosti kdaj izmuzne. Pripovedovalka: Darja Reichman. Avtorica besedila: Tina Arnuš Pupis. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2025.

Zdi se, da le še novi papež Leon XIV. in generalni sekretar Združenih narodov verjameta v možnost miru in spoštovanje mednarodnega prava. Medtem ko njuni pozivi odzvanjajo kot krik vpijočega v puščavi, svet poganja oboroževalna tekma in stopnjevanje največjih konfliktov našega časa. Ob uničujočem pustošenju vojn svetovni obrambni izdatki strmo naraščajo že deseto leto zapored. Kljub temu pa obstaja v zahodnem svetu temeljno soglasje; da je tudi rekordnih 2700 milijard dolarjev za orožje na svetovni ravni premalo. Zato bodo zahodne zaveznice, zbrane v zvezi Nato, po pričakovanjih povišale vlaganja v obrambo, morda celo na 5 odstotkov bruto družbenega proizvoda, kot zahteva ameriški predsednik Donald Trump, ki je tudi za začetek svojega drugega mandata najprej obiskal Savdsko Arabijo, s katero je sklenil rekordni orožarski posel v višini 142 milijard dolarjev. Če bi Ernest Hemingway danes pisal o vojni, bi moral drugače nasloviti svoj roman. Zbogom orožje bi v pregreti oboroževalni mrzlici in sejanju smrti na največjih bojiščih našega časa zvenelo naravnost utopično!

Naš Tretji polčas je bil znova posvečen nogometu, kajti do konca prvenstva sta ostala le še dva igralna dneva. Z gosti smo zato pogledali na razpredelnico in komentirali zadnje spremembe na njej in nedavno dogajanje v Ljudskem vrtu. Zdi se, kot da se je spomladansko cvetenje Vijolic letos začelo vsaj dva kroga prepozno

Uspešen poslovnež in ekscentrični tehnološki izumitelj srednjih let Karsh Relikh po smrti svoje lepe žene Becce, ki je umrla zaradi raka, česar Karsh ne more preboleti, razvije revolucionarno tehnologijo. Mrtvaški prt, nekakšen 3D digitalni skener, svojcem omogoča spremljanje razgradnje človeškega telesa po pokopu. Za ta posebna pokopališča se začne zanimati več mest in investitorjev po svetu, vendar pa neko noč neznanci oskrunijo več grobov, tudi tistega, v katerem je pokopana Becca. Karsh se odloči priti zadevi do dna, a na tej poti vedno bolj drsi v vrtinec preganjavice. 81-letni David Cronenberg pravi, da je celovečerec Mrtvaški prt, premierno predstavljen lani v Cannesu, njegov najbolj oseben in intimen doslej. V filmu je, kot v večini njegovih del, nekaj hipnotičnega, gleda se ga s cmokom v grlu in nejevero, kot mešanico morbidnosti in romantike. Kot futuristično reinterpretacijo Edgarja Allana Poeja ali Frankensteina Mary Shelley, ki bi ga brali od konca proti začetku. Mrtvaški prt je Cronenbergova meditacija o smrti in telesnosti, o bližini in obsedenosti, o voajerizmu in mislih, ki jih običajno odrivamo stran. Za Cronenberga je bila umetnost vedno tudi poligon za preizkušanje meja – tudi meja biologije, družbe in vsega, čemur pravimo »človeško«. Film se skuša odzivati na naš čas s svojo digitalno paranojo, mrežnimi povezavami, v katere bi lahko bila združena ta pokopališča, mednarodnim vohunjenjem, Rusi in Kitajci, biomedicinsko manipulacijo in globalnim nadzorom. Mimogrede, večina vrhunske tehnologije, ki jo uporabljamo v vsakdanjem življenju, je bila razvita v vojaške namene, vključno s svetovnim spletom. Vse to brbota nekje v ozadju Karsheve zasebne zgodbe. Ja, Mrtvaškemu prtu lahko očitamo, da je ob vsej svoji drznosti tudi nekakšen Cronenbergov »the best of«. Zdi se, da je iz vsakega svojega dela pobral po nekaj idej. Res veliko je dialogov in ne najboljše igre; kljub temu, da v osrednjih vlogah nastopajo Vincent Cassel, Diane Kruger in Guy Pearce, so vsi malce leseni, karikirani. Rigor mortis kot koncept? Če smo že omenili Poeja, mi pride ob tem pristopu na misel še B-filmski kralj Roger Corman ... Kakorkoli, celovečercev, ki bi idejno dražili gledalce, je danes bolj malo; Mrtvaški prt je tako antipod oskarjevske slavljenke Anore. Gre tudi za metafilm o sobivanju živih in mrtvih ter sobivanju notranjega in zunanjega sveta, kar je ena od rdečih niti Cronenbergovega opusa. Ta razume film tudi kot stroj za oživljanje duhov, in dejansko je v Mrtvaškem prtu nekaj elegičnega. Zdi se, kot da bi zadnji kader leta med oblake naznanil tudi avtorjevo dokončno slovo od filmskega ustvarjanja. Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.

Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Pino Pograjc v novih pesniških zbirkah Megalomast in Izbruhijada nadaljuje občutje svojih prejšnjih zbirk Trgetanje in Trepete. Slednja je v izraznosti in ekspresiji najbolj dovršena – gre za mešanje intimnih doživljajev in spominov na otroštvo, podaja pa tudi faktografske opise resničnih dogodkov, npr. ubitega geja. Prehajanje iz intime pesniškega jaza v kolektiv in nasprotno ter s tem ozaveščanje gejevske problematike se nadaljuje v Megalomastu in Izbruhijadi. Brati ju je mogoče posamezno, lahko pa tudi skupaj kot skupno poemo. Že vizualno knjiga deluje kot jeza, prelivata se črna in rdeča. Poleg belih listov vsebujeta rdeče liste, ki so kot krik groze in prikaz abotnega stanja. Črni listi so kot negativ potiskani z belim tiskom. Megalomast ima dodano zvočno podobo s QR-kodami, s katerimi se povežemo do posnetkov prebrane poezije. Bere jo avtor sam. Glasbeno dopolnitev je ustvaril Jaka Berger – Brgs, na različne dogodke pa se nanašajo ilustracije Maje Poljanc. Podoba obeh del in ovitka je estetsko dovršena, celostno gledano zbirka ponuja različne stike in možnosti doživljanja te poezije. Zbirka Megalomast izhaja iz problemskega vidika homoerotike. Omenjeni so aktivisti, umetnice in umetniki, pred nami se prikaže zgodovina skupnosti LGBTQAI+. Prepletanje teoretičnih dejstev in uvidov deluje faktografsko, ironično in mestoma trpko zabavno. Avtor razgalja in nikogar ne olepšuje, niti same ranljive skupnosti. V pesmi 21 celo pravi: »ko si dovolim trenutek / introspekcije, spekuliram / in ugotovim, / da pretiravam, / a lahke so sodbe, / kadar nisem kozel«. Seveda namigovanje na Kozlovsko sodbo v Višnji Gori ni edino. Ta zbirka je tudi bolj pretočna, saj se avtor fizično premika po krajih in miselno prehaja k različnim zgodovinskim osebnostim. Je kot opazovalec, ki pa si prizna svoje slabosti. Druga zbirka Izbruhijada je s svojim neposrednim izražanjem izjemno ekspresivna. Izbruh, ogorčenje nad celotnim sistemom, slabe izkušnje se prelivajo skozi celotno zbirko. Zdi se, kot da je prava zaveza samo še poezija, zlasti Tomaža Šalamuna, Karla Hmeljaka in Andreje Štepec. Od slednje si je izposodil naslov pesmi »fnt moj«, ki se v oštevilčenih pesmih zlasti kot začetni verz pogosto pojavlja. To deluje kot nagovor in obrazec, v katerem je najti nagovor in izpoved subjekta. Ta ni le ranljiv, temveč v svojem namenu in aktivizmu postaja odločen. Zbirka smelo opozarja na ranljivost posameznika z več vidikov. Težavnost položaja homoseksualcev Pograjc razplasti v jezikovne kode in ljudske slabšalnice. Nežnost se umakne brutalnosti, v pesmih skorajda ni več prostora niti za bolečino. Pomembna okova sta še položaj ustvarjalca in psihičnega bolnika. V 54-ih pesmih se pesnik jasno postavi v bran predvsem sebi – saj ne nazadnje skorajda nima nikogar. Ta nihče niti ne preraste v željo po kom. In to je dodatna vrednost te poezije. Odsekan pogovorni jezik deluje natrgano, tako kot tudi pesnik zahaja v destruktivnost misli. Pesniški zbirki Pina Pograjca Megalomast in Izbruhijada sta kažeta na to, česar družba noče ne videti ne razumeti. Dajeta vidnost spregledanemu in prikazujeta tudi temno plat. Sta izbruh zatajevanosti ali kot pravi pesnik v enem najbolj bolečih verzih 45. pesmi Megalomasta: »vedno imam tri kože, / ker sem se počutil kot monstrum / že v otroštvu, / iščoč vezi, / kjerkoli je dišalo po njih, / kjerkoli je vbod pustil, / da se kdo okuži z mano // in še vedno ne vem, / ali sem samo tujec / v telesu človeka«.

Zdi se, da se je predvolilna kampanja pred parlamentarnimi volitvami že pošteno razvnela, ob tem pa še ni jasno, kako se bo očitkov o konfliktu interesov otresel premier Robert Golob in kako bo na prvaka opozicije Janeza Janšo vplival sedanji sodni proces. Vmes volivce, ki očitno znova čakajo na nov obraz, čaka še referendum o dodatkih k pokojninam vrhunskih umetnikov.Komentirata novinarka Tanja Starič in politični analitik Andraž Zorko.

Dobro jutro, drage poslušalke in cenjeni poslušalci! Danes mi kristjani praznujemo veliki petek in se spominjamo dneva, ko je Jezus po svetopisemskih zapisih trpel in umrl na križu. Vsakodnevna poročila redkokdaj minejo brez poročanja o nasilju in smrti. Sledijo si tako hitro, da sproti pozabimo, kaj se je zgodilo vsak dan. Zakaj pa se potem svet še vedno spominja smrti nekoga pred dva tisoč leti, kot da bi se zgodilo včeraj? Zdi se, da je Jezusova smrt za vedno spremenila podobo naše smrti. Če bi bila Kristusova smrt zadnje, kar bi se v zvezi z njim zgodilo na tem svetu, ne bi mogli reči o njem, da je Odrešenik sveta. V resnici gre v njegovem primeru za nekaj dosti večjega, o čemer apostol Pavel govori takole: On je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja. (Rim 4,25) Jezus je žrtveno Jagnje, ki odvzema greh sveta. (Jn 1,29). S svojo smrtjo na križu je vsem, ki vanj verujejo, priskrbel odrešenje! Dokaz za to, da njegova smrt res odvzema greh sveta, je njegovo vstajenje od mrtvih. V našem izkustvu se vera v vstajenje sooča z usodo smrti, ki ji je na milost in nemilost izročeno vse, kar živi. Vera v vstajenje je vera v Boga, vera tistih, ki živijo in trpijo. To je veliko upanje, ki nas tolaži in dviga. Nemočni in umirajoči Kristus je sprejel trpljenje in smrt in tako s svojim zgledom ustoličil zakon ljubezni, ki je močnejša kot vsaka druga sila na tem svetu. Kristusovo odrešenje ne prihaja iz trpljenja samega, ampak iz brezmejne ljubezni, s katero je sprejel trpljenje in smrt in se popolnoma daroval za nas. Te ljubezni ni mogoče ubiti ali je izničiti, ker je večna, ker je življenje samo. Obhajanje Velikega petka nas vedno znova vabi, da se s Kristusom tudi mi darujemo v Getsemaniju našega časa, da smo z njim v uri velike preizkušnje in se z njim prostovoljno in zavestno odločimo za daritev svojega življenja, da bi tudi mi enkrat lahko doživeli svojo veliko noč. Veliki petek nam vedno znova potrjuje, da je Kristus z nami tudi danes, v stiski naših velikih petkov, in skupaj z nami trpi in umira, da bomo tudi mi z njim vstali v novo življenje in ga lahko podarili tistim, ki nas potrebujejo. Vsem voščim vesele velikonočne praznike!

Zdi se, da v teh časih evropska politika obravnava samo dve temi, oboroževanje in carine. A tudi pri teh dveh glavnih prioritetah večje enotnosti ni. Pri oboroževanju sta nastali dve večji skupini, pri carinah pa je protiukrepanje odvisno od vsake posamezne članice. Nekatere bi Trumpu z enako mero vrnile na področju industrije, spet druge na področju kmetijskih pridelkov ...

Na slovenskih platnih se je v tem tednu začel predvajati filmski portret Zorana Predina, Praslovan. Pester dokumentarni film, ki popisuje Predinovo bogato glasbeno pot in razgibano življenje, dopolnjujejo hudomušni igrani vložki. Filmi o glasbenikih in glasbenicah so v zadnjih letih znova postali priljubljen prodajni izdelek. Velikokrat s pretiranimi hvalospevi in pavšalnimi zgodovinskimi uvrstitvami obujajo kariere in poganjajo brezidejno popkulturno mašinerijo. Zdi se, da so vedno bolj narejeni po vnaprej pripravljenih vzorcih, ki so že poželi uspeh z nagovarjanjem glasbene nostalgije občinstev. Odhod v kino na »nov« portret ostarelega ali preminulega zvezdnika je zato vedno pospremljen s tovrstnim zadržkom. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Toda mogoče je ravno zato že od samega začetka Praslovan presenetil s svežino in sproščenostjo, ki gre portretirancu. Začne se namreč z najbolj izpeto figuro govorečih glav, ki pa jo z izborom sogovornikov in njihovim medsebojnim dialogom na daljavo preobrača na glavo – v svoj prid. Predinovi sodobniki iz vseh sfer ustvarjalnosti duhovito špekulirajo o njegovi identiteti. Če ga niso morda celo zamenjali v porodnišnici, kot se s stereotipom o hladnih Slovencih in vročeglavih Balkancih poigra na primer Boris Dežulović. Čeprav film traja skoraj dve uri, to pa je za glasbeni dokumentarec nevarno dolgo, na nobeni točki ne postane dolgočasen. Vešče namreč prepleta že omenjeno figuro govorečih glav s posnetki iz Predinove kariere, tu in tam presenetljivo iskrenimi intervjuji s Predinom samim in člani njegovih družin ter igranimi vložki tujih turistov na turi po njegovem življenju. Ti sprva delujejo nekoliko vsiljeno. A se iztečejo v veliki finale, ki deluje kot posrečen most od zgodbe o Zoranu Predinu kot največjem mogočem približku glasbenega zvezdnika v slovenskem in jugoslovanskem prostoru do Zorana Predina kot človeka. Partnerja, očeta, sina, športnega navdušenca, ki mu kdaj tudi poči film. Njegova neslavna epizoda z napadom na košarkarskega sodnika je sprva obravnavana preveč lahkotno, toda ko gledalec že misli, da film opravičuje njegov nasilni izgred, ga Predin sam in njegova žena najjasneje in najbolj nedvoumno obsodita. Subtilno je obravnavan tudi njegov sloves ženskarja, ki je uravnotežen s toplim prikazom njegove očetovske in gospodinjske vloge. Ob vsem tem pa je še vedno največji dosežek filma, da mu uspe kritično prikazati izredno bogato kariero glasbenika, ki je vedno znova iskal nov izraz in se včasih bolj, včasih manj uspešno skušal tudi prilagajati okusu svojega občinstva. Velikokrat res ne znamo ceniti, koga imamo, to pa morda še posebej velja za Predinov »tak fejst nori Maribor«. Toda ko se plejada najznamenitejših glasbenih poetov in mojstrov besed, na čelu z Đorđem Balaševićem, odkrito pokloni Predinu in še posebej njegovemu Praslovanu, o njegovem mojstrstvu ne bi smelo biti več dvoma. Neverjeten podatek, da je v štirih desetletjih kariere posnel kar štirideset albumov, to le še podčrta. Piše Žiga Brdnik Bere Dejan Kaloper

Le kdo v svojih letih šolanja ni slišal znanega slovenskega reka: "Vaja dela mojstra"? Popolnoma enake nasvete so poslušali že pred več kot dva tisoč petsto leti. Tako je že eden izmed sedmih starogrških modrecev, Periander iz Korinta, svetoval: »Vse je treba uriti!« Hotel je povedati, da nobene stvari ne moremo obvladati brez vaje in da so izkušnje naše najboljše učiteljice. Tudi rimski govorec Cicero je zapisal: »Izkušnja je najboljša učiteljica.« Znameniti rimski pesnik Horacij, ki je živel v zadnjem stoletju pr. n. št., pa je poudarjal: »Vaja oziroma izkušnja te bo marsičesa naučila.« Naj si torej še tako močno želimo, da bi kaj naredili na hitro, pa vseeno dobro, človeška modrost že več kot dve tisočletji meni drugače. Edini način, da postanemo mojster pri kakšnem opravilu ali znanju, so nenehno urjenje, učenje, vaja in piljenje. Kot pravi neki drug slovenski pregovor: »Na napakah se učimo.« Tako razumevanje pri osvajanju znanja in veščin v družbi je bilo nekoč tudi vodilo šolskega sistema, ki je v evropski zgodovini temeljil na dolgoletnem urjenju bodisi ročnih bodisi umskih sposobnosti posameznika. Mojstri, ki so doživeli tako poučevanje, so bili res mojstri v pravem pomenu besede – do zadnje podrobnosti so bili vešči svojega dela in so znali svoje dolgoletne učne izkušnje prenesti tudi na nove rodove. Danes pa se otroci univerzalno šolajo in usposabljajo za vsa znana področja vedenja in tehnike, nobenega izmed osvojenih znanj pa ne utrjujejo z dolgotrajno vajo. Zdi se, da živimo le še na površju, v globine védenja pa sploh ne moremo več prodreti. In popolnoma enako ne znamo in ne zmoremo več prodreti v globino človeške duše, saj smo z vsem v hipu zadovoljni in nimamo potrpljenja, da bi z vajo, urjenjem in vztrajnostjo desetletja, korak za korakom, odkrivali skrivnost, kdo smo in kakšni smo.

Mickey Barnes in njegov prijatelj Timo, ki sta se zadolžila v propadli nepremičninski špekulaciji, se krutemu izterjevalcu v bližnji prihodnosti izmuzneta s prijavo na kolonizatorsko medplanetarno odpravo. Mickey pristane med tako imenovanimi »nadomestljivimi« – vesoljskimi težaškimi delavci, ki med opravljanjem nevarnih opravil pogosto umrejo in jih nadomestijo s kloniranim lastnim telesom z vsajenimi starimi spomini. Vendar se pri 17. različici Mickeyja zadeve nekoliko zapletejo … Pričakovanja po filmu Parazit, s katerim je južnokorejski režiser Bong Joon-ho leta 2019 in 2020 doživel svetovno prepoznavnost, so bila visoka; s filmom Mickey 17, ki je premiero doživel na nedavnem Berlinalu, pa je obenem naredil korak naprej in se vrnil h koreninam. Film uporablja jezik futurizma, da bi spregovoril o današnjem času, in je mešanica črne komedije, distopije, znanstvene fantastike, vesoljske pustolovščine in družbene satire. Na potovanju, ki ga spremljamo in doživljamo skupaj s protagonisti filma, avtorji spretno prehajajo med žanri in med temami, ki so bile podrobneje razdelane že v številnih drugih znanstvenofantastičnih celovečercih. Vendar filmu tega ne kaže zameriti, saj se niti sam – kljub svojemu visokoproračunskemu zaledju – ne jemlje preveč resno; seveda če ne razumemo prav satire za kraljevsko pot k resnim dilemam in h kritiki vsakdanjosti. Mark Ruffalo v vlogi propadlega politika, ki vodi in financira vesoljsko kolonizatorsko odpravo, tako izredno spominja na Donalda Trumpa in s tem opozarja, v kako nelagodno resničnost smo se nenadoma zbudili. Skratka, za navidezno lahkotnostjo, s katero Bong Joon-ho žonglira med žanri, in bohotnostjo, s katero niza filmske reference, se skrivajo številna filozofska in religiozna vprašanja ter koncepti, ki se dotikajo človeškega bistva. Od osnov ljubezni, ponovnega rojstva, identitete, samožrtvovanja, do zavržnih civilizacijskih praks, pomanjkanja empatije, zasužnjevalnih impulzov ter potrošniškega odnosa do ljudi in okolja nasploh. Pri tem je avtorjem v precejšnjo pomoč podvojeno karikiran pristop Roberta Pattinsona, ki igralsko dominira v filmu in nas nazadnje opozori, da je prav minljivost eden od temeljev človečnosti. Ali bo film Mickey 17 pustil kakšno globljo dolgoročno sled? Zdi se, da se avtorska ekipa sploh ne ukvarja s tem vprašanjem. Če upoštevamo, kako dolgo traja produkcija tako zahtevnega filma, se zdi, da je premiero doživel v najbolj primernem trenutku. Z vizualno dinamičnim jezikom, tehnično izpiljenostjo in številnimi posrečenimi prizori, s celostnim oblikovanjem novega planeta in njegovih avtohtonih prebivalcev, pa tudi z vnosom komičnih elementov v pripoved so avtorji poskrbeli predvsem za prijetno gledalsko izkušnjo, vse nadaljnje interpretacije pa prepuščajo nam. Včasih je že to čisto dovolj.

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Rok Vilčnik je eden najpomembnejših mariborskih besednih ustvarjalcev z raznolikim opusom. Prav posebno mesto v sodobni literarni produkciji na slovenskem ima njegov najnovejši roman Mehanizem. Gre za romaneskno pravljico, ki je primerna tako za otroke kot za odrasle. Vsebuje namreč zelo bogato alegorično vsebino, podano prek razvejanega domišljijskega sveta. Zgodba govori o dveh igračah, Titini in Titinu, ki se prebudita v škatli. Titinin ključ za navijanje je zlomljen, zato morata čimprej poiskati nekoga, ki ga bo popravil. Znajdeta se v svetu teme, ki ga upravlja Mož brez sence, pomaga pa mu vojska rogačev. Pripoved ima klasično strukturo pustolovščine. Kratka poglavja gradijo intenzivne dogodivščine s tipičnimi nenadnimi obrati. Na formalni ravni Vilčnikovo delo sledi preizkušenim obrtniškim prijemom. Jezik je jasen in discipliniran. V tem pogledu pripoved spominja na najuspešnejše ameriške animirane filme. Naslednja asociacija so umetniške videoigre neodvisnih razvijalcev, ki svojim umetninam vdahnejo unikaten domišljijski pečat. Zdi se, da je vsako poglavje kot misija, ki nas vodi do končnega soočenja z nepredvidljivim obratom. Razvijalci gotovo ne bi zgrešili, če bi roman Mehanizem prevedli v obliko videoigre. Na notranji, vsebinski ravni, pa se Vilčnik, ki v delo gotovo vnaša tudi občutje lutkarskega sveta in lutkovnih iger, s katerimi ima prav tako izkušnje, dotika pravprašanj o izvoru pomena in sreče, razmerij med egoizmom in tovarištvom, ljubeznijo in sovraštvom ter tudi kozmologije. V sodobnem svetu ima akademsko etablirana književnost, predvsem romani, vlogo umeščanja individualiziranega subjekta v izgubljeno celoto in celostnost. Nasprotno pa skuša fantazijska književnost, ki sta jo etablirala univerzitetna kolega John Ronald Reuel Tolkien in Clive Staples Lewis, ustvarjati oziroma domišljijsko poustvarjati svetove, ki so celostni in zaceljeni, od katerih posameznik ni ločen, temveč je njihov organski del. Prav v tak svet sta umeščena in ga odkrivata Titina in Titin, pri tema pa segata tudi po metafiziki. Vendar ne gre za zapleteno filozofsko govorico, temveč za »filozofijo«, kakršno poznajo otroci, preden povsem ponotranjijo postulate sodobnega sveta. Ta svet je tudi umetno zarezal črto med odraslimi in otroki, ki implicira, da otroci živijo v fantazijah, odrasli pa dojemajo svet takšen, kakršen je. To je filozofsko gledano seveda naivna predpostavka, knjige, kot je Vilčnikova, ki nas znova postavijo v otroško perspektivo in jo povežejo z našim odraslim jazom, pa omogočajo, da to občutimo na najgloblji ravni. Dogodivščine in dileme Titnia in Titine so namreč podane iz neke, recimo, nepokvarjene perspektive, ki pa se še vedno nahaja v nas, le da smo jo prekrili s plastmi cinizma in obrambnih mehanizmov. S tega vidika nam lahko pravljice včasih dajo več kot romani, Vilčnikovo delo pa je skoraj idealen spoj obojega. Zgodba je zelo privlačna in bralca zlahka posrka. Obenem je polna zdravilne toplote in nežnosti, pri čemer se, kar je pomembno za kvaliteto dela, ne izogiba eksistencialni tesnobi ob soočanju s končnostjo in zlom. Pri tem pa ne gre v nasprotno skrajnost, kot je značilno za nekatere sodobne pristope k fantazijskemu pisanju, in se ne spušča v nikakršno eksploatacijo groze, seksualnosti, nasilja in podobno. Kot rečeno, roman je v celoti primeren za otroke. Vilčnik načeloma uspešno, vendar ne nujno povsem, vzpostavlja različne ravni resničnosti, ki spominjajo na predmoderne religiozne metafizike in neoplatonistično filozofijo. Mešajo se tudi časi, sanje in resničnost, praspomini in trenutni doživljaji. To prinaša delu dodatno, mestoma osupljivo dimenzijo, vendar so prehodi občasno morda preveč zapleteni ali prehitri, zgoščeni pa so v zaključku zgodbe, kar nekoliko otežuje dojemanje. Kljub temu pa je zaključek izjemno pomenljiv in to ne kvari končnega vtisa o tej skrivnostni knjigi, ki nas strese iz banalnega vsakdana, nas angažira in popelje v bujne nadrazumske svetove, ki jih ne bomo zlahka pozabili.

Morska trava kot gnojilo? Zdi se nenavadno, a stoletja so jo kmetje uporabljali za pridelavo zelenjave in povrtnin. Z vozovi in vprežno živino so se odpravili do morja, kjer so jo nabrali, odpeljali na njive in jo podorali v zemljo. In pridelek? Vse je krasno uspevalo, pripoveduje ljubiteljski raziskovalec istrske zgodovine, Koprčan Stanko Ivančič, ki je to metodo gnojenja preskusil tudi sam. Več o tej skoraj pozabljeni tradiciji in povezanosti vsakdanjega življenja Koprčanov z morjem pa v tokratni oddaji.

We discuss an 0day that was dropped on Parallels after 7 months of no fix from the vendor, as well as ZDI's troubles with responses to researchers and reproducing bugs. Also included are a bunch of filesystem issues, and an insanely technical linux kernel exploit chain.Links and vulnerability summaries for this episode are available at: https://dayzerosec.com/podcast/274.html[00:00:00] Introduction[00:00:12] Training: Attacking Hypervisors[00:01:03] Dropping a 0 day: Parallels Desktop Repack Root Privilege Escalation[00:24:48] From Convenience to Contagion: The Half-Day Threat and Libarchive Vulnerabilities Lurking in Windows 11[00:30:19] Exploiting LibreOffice [CVE-2024-12425, CVE-2024-12426][00:46:47] Patch-Gapping the Google Container-Optimized OS for $0Podcast episodes are available on the usual podcast platforms: -- Apple Podcasts: https://podcasts.apple.com/us/podcast/id1484046063 -- Spotify: https://open.spotify.com/show/4NKCxk8aPEuEFuHsEQ9Tdt -- Google Podcasts: https://www.google.com/podcasts?feed=aHR0cHM6Ly9hbmNob3IuZm0vcy9hMTIxYTI0L3BvZGNhc3QvcnNz -- Other audio platforms can be found at https://anchor.fm/dayzerosecYou can also join our discord: https://discord.gg/daTxTK9

Nemci so imeli predčasne parlamentarne volitve. Zdi se, da sta v času velikih geostrateških napetosti v svetu na preizkušnji tudi nemška politika in družba v celoti. Nezadovoljstvo z odhajajočo vlado spremljajo recesija nemškega gospodarstva, upadanje avtomobilske industrije in nasploh zaton nekdaj cvetočega poslovnega modela. Vse glasnejša so opozorila, da so korenite spremembe neizogibne. Ali bo nova vlada v zastrupljenem političnem ozračju znala preseči omejitve zadolževanja, birokratizacijo in nesoglasja glede migracij ter potegniti iz mrtvega teka največje gospodarstvo v Evropi in tretje na svetu? O tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Jure Požgan, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; dr. Irena Samide, profesorica novejše nemške književnosti in prodekanja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; Sibil Svilan, bančnik, nekdanji direktor SID banke; Maja Derčar, dopisnica RTV Slovenija iz Nemčije.

Piše Katja Šifkovič, bere Sanja Rejc. Velikan slovenske proze in poezije Feri Lainšček je naposled zaključil svoje veliko delo, trilogijo kurjega življenja: pastirja, jajca in fizike, ter s tem zaokrožil svojo veliko nalogo – povedati in zapisati nekaj tehtnega o svojem življenju. Osredotočiti se želim predvsem na megalomansko preprostost, s katero mu je ob zavedanje, da pomnjenje laže, uspelo zapisati dušo nekega časa, surovost družinskih odnosov, melanholijo pozabe in predvsem zgodovino nekih ljubezni. Če se avtor v prvem romanu Kurji pastir vrača v preteklost, da bi razumel, kako so ga potlačeni spomini na mladost zaznamovali v odraslosti, se v drugem delu, Petelinjem jajcu, kot starejši fant sprašuje o smislu življenja, tujosti, ujetosti in sreči. Povest dobi nadaljevanje v zadnjem delu trilogije, v Kurji fiziki, kjer Lainšček obračuna s spominom na starše, sestro in revščino, predvsem pa s kolektivno in neustavljivo željo po boljšem življenju, ki je vodila odločitve, tudi če so pogosto vodile le k žrtvovanju. Tudi ta roman beremo skozi oči našega protagonista, ki se mora že na začetku soočiti z očetovo odločitvijo, da bo zgradil novo hišo. Večjo, boljšo, v kateri bodo imeli vsi več prostora. Oče se poda na lov za najboljšim delavcem, sestro pošljejo na delo v sosednjo Avstrijo, mali Ferek pa je ujet med očetovo željo, da bi bil sin bolj uporaben, in materino ljubeznijo, ki sinu ves čas želi zagotoviti, da jim ne bo šlo vedno za nohte. Enkrat se mora tudi ta kalvarija končati. Velik del avtoritete romana izhaja iz tega, da je Lainščku uspelo preseči žanr avtobiografije, ga pretresti in obrniti na glavo. Iz Ferija Lainščka je zato tokrat padel romaneskni portret intimne človeškosti posameznikov, ki si prizadevajo izbojevati si svoj prostor v svetu. Želja po boljšem življenju pa ni vedno dovolj za srečen konec. Zdi se, da Lainšček tega romana ni pisal s pozicije velikana slovenske literature, temveč s krivdo zaznamovanega fanta, ki mu ni uspelo rešiti tegob lastne družine. Obenem pa se tej žalosti ne preda – kljub revščini, težkim družinskim odnosom in žalosti je roman v svojem jedru poklon smislu življenja. Ta je za avtorja najbrž v tem, da moramo najti prostor za ustvarjanje in iskanje samih sebe s stvarmi in ljudmi, ki nas obkrožajo. In se ne smemo predajati melanholiji zaradi tega, kar nam manjka. Branje romana Kurja fizika je zato nujno, ker ponuja več kot le zgodbo. Ponuja nam pogled v človekov obstoj skozi nekakšno izkrivljeno in razkrivajočo lečo. Lainščkovo pisanje nas vabi v svet, v katerem jezik postane ontološko raziskovanje – potovanje, na katerem se sprašujemo o resničnosti, ki jo je nujno ponovno interpretirati. Bistvo te trilogije pa niso le besede na papirju, ampak doživljanje življenja več razsežnosti – preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Za bralce jih je Lainšček prijazno filtriral skozi objektiv nekoga, ki vidi onkraj konvencionalnih meja.

Nemalokrat se zgodi, da se izgubimo v glasnem šumu neznosnega ritma vsakdanjih obveznosti in pokleknemo pod težo pričakovanj našega modernega sveta. Zdi se nam, da nimamo ventila, prek katerega bi lahko izrazili samega sebe, niti zavetja, kjer bi se lahko ustavili in v miru zadihali. A na srečo obstajajo takšna zavetja, saj smo se v tokratni Nedeljski reportaži zatekli v enega izmed teh redkih prostorov. Pridružili smo se igralski skupini v sklopu kolektiva Odprta scena, kjer so nam pokazali, na kakšen način si vzamejo čas zase, se družijo in ustvarjajo v svojem tempu.

Profesor je poučeval svoje študente, kako obvladovati vsakdanji stres in živeti s skrbmi. Med svojim predavanjem je stopil do katedra in dvignil kozarec vode, ki je bil na njem. Nekateri so mislili, da jih bo vprašal ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln. Vendar je profesor vprašal nekaj drugega: »Kaj se vam zdi, kako težak je ta kozarec vode?« Odgovori študentov so se razlikovali. Nekateri so ocenjevali težo okrog osemdeset gramov, nekateri so se približali tristotim gramom. Vendar je bilo vprašanje profesorja zvito. Študentom je končno pojasnil, da fizična teža ni najbolj pomembna. »To, koliko je kozarec težak, je odvisno od tega, kako dolgo ga držim v roki,« jim pove in nadaljuje: »Če ga držim eno minuto, to za zdravega človeka ne bo problem. Če pa ga bi držal celo uro, bom čutil bolečine v roki. Če bi ga držal cel dan, bi mi roka že povsem otopela. V nobenem od teh primerov se teža kozarca ne spremeni, toda dalj časa ko ga držim, težji se mi zdi.« Profesor je zaključil svojo uro predavanja z mislijo: »Stres in skrbi v našem življenju so podobne kozarcu vode. Če o njih razmišljam za kratek čas, mi ne škodijo. Če razmišljam o njih dlje časa, nas lahko začnejo 'boleti' in pritiskati k tlom. Če bi o njih razmišljal že cel dan, bi se čutil povsem otrplega in ne bi bil sposoben ničesar narediti.« V življenju se zgodi, da nas določeni dogodki ali situacije povsem preplavijo. Zdi se, kot da smo potopljeni v naše obveznosti, skrbi in ničesar drugega ne vidimo več. Tedaj se je dobro odločiti in odložiti naš 'kozarec skrbi'. Dogaja se tudi, da takšen 'kozarec' držimo že predolgo, ko je določen dogodek že davno mimo ali pa nanj ne moremo več prav nič vplivati. Voda v takšnem kozarcu se že usmradi, tako da ni več pitna, je celo zdravju škodljiva. Vse kar imamo od tega kozarca, je le še bolečina, ki se je oklepamo. In vse kar lahko naredimo je, da kozarec odložimo. Danes smo lahko pozorni na vse kozarce, ki jih po nepotrebnem držimo in si povzročamo krče v rokah.

Slovenski pedagog dr. Franc Pediček, ki je med drugo svetovno vojno in po njej doživel tudi grozote taborišč, je po vojni pri dr. Gogali doštudiral pedagogiko in postal ugleden profesor, predavatelj, znanstvenik, v slovenskih šolah je vzpostavil svetovalno službo ter napisal vrsto knjig o vzgoji. Toda leta 1971 je po svojem nagovoru na 2. posvetu slovenskih pedagogov na Bledu močno trčil ob režim tedanje komunistične oblasti. Ni se strinjal s tem, da bi sistem vzgoje in izobraževanja oblikoval človeka po meri in potrebah družbe. Njegova smer je bila spoštovanje človekovega dostojanstva, njegove edinstvene in celostne osebnosti, ustvarjalnosti in odgovornosti. Od tistega dne je bilo Pedičku prepovedano pisanje in predavateljsko delo, dobil je lahko le obrobne službe. Znašel se je v močnem konfliktu med stroko in politiko, kar je bilo takrat nevarno. Odtlej je bil nadzorovan in zasledovan. To so izkusili tudi mnogi drugi. Režimsko oblikovanje otrok in mladih po meri družbe se je še okrepilo in bilo močno prisotno vsaj do konca osemdesetih let. Zdi se, kot da je v sedanjem času nadzor nad oblikovanjem mladih in nad delovanjem odraslih ostal in se v času trenutne vlade še okrepil; le izvajalci so (formalno) drugi – namesto komunistične partije ga izvajajo leve nevladne in politične organizacije. S pomočjo Sorosevega, ameriškega in evropskega financiranja so v uničevanje človekovega dostojanstva, družine, vrednot in načela zdrave pameti usmerjene pravne službe, sodobni mediji, politika, literatura, kultura, vplivneži, marsikje pa tudi vsebine in načini dela v vrtcih in šolah. Nekdo se je odločil, da bodo za manjvredne označeni tisti, ki niso simpatizerji posiljevanja s teorijo spolov in ki so proti spreminjanju spola otrok in mladih. Nekdo se je spomnil, da so električni avtomobili okolju prijazni, čeprav nam ni razkril celotnega vpliva na okolje in ne vemo, kam bomo na primer z njihovimi odpadnimi baterijami. Prepričujejo nas, da so krave bolj škodljive za ozračje kot letala. Nekdo se je odločil, da moramo ilegalnim migrantom na široko odpreti vrata in jim nuditi vse ugodnosti, toda bognedaj, da nas med vožnjo zaloti policija dan po tem, ko nam je preteklo vozniško dovoljenje, ali da kak dan zamudimo s plačilom položnice. Dekleta so bombardirana s posnetki vedno lepih in srečnih vplivnic, kar jim daje občutek, da niso dovolj lepa, dovolj vitka in da njihove ustnice, nos ali zadnjica potrebujejo popravilo. Nekomu ni všeč, da vsakdo pove, kar misli, zato je uveljavil pojem sovražnega govora in mnenja, s katerimi se ne strinja, označil kar za fašizem. Vsebinske razprave so nezaželene, logika je postala nesprejemljiva, oblika je prevladala nad vsebino, politična korektnost nad resnico. In ko nam zdrava pamet pravi, da gredo stvari vedno bolj narobe, nas prepričujejo, da je z našo pametjo nekaj hudo narobe, da je vse to za nas dobro, da tako ščitimo človekove pravice in da nam to omogoča boljšo prihodnost. Spet je družba tista, ki oblikuje posameznika po svoji meri. Redki imajo sposobnost, znanje in moč, da izstopajo iz tega vzorca. Zlahka najdemo vzporednice s Pedičkovim časom, ko sta vladala enoumje in nadzor. Rešili smo se enega nadzora in prešli pod drugega, učinek pa je isti. Za tistega, ki se tem (zmedenim) globalističnim načelom postavi po robu, se že najde nek način, da je utišan. Zanemarili smo vrednost in edinstvenost posameznika. Ne zanimajo nas človekova notranjost, njegova ustvarjalnost, talenti in potencial za doprinos k skupnosti, njegove vrednote. Kako zelo so nas Evropejce navadili na leporečenje in vedno bolj zgrešene vrednote, priča odziv na nagovor ameriškega podpredsednika J. D. Vancea. Govoril je o pomenu vrednot, ki smo jih poteptali, ter o pomenu tega, da vsakdo svobodno pove svoje stališče. Poudaril je, kako pomembno je prisluhniti vsakomur, četudi se z njim ne strinjamo. Med drugim je dejal: »Izkazalo se je, da ne morete enostavno zahtevati inovativnosti ali ustvarjalnosti, tako kot tudi ne morete prisiliti ljudi, kaj naj mislijo, kaj naj čutijo ali kaj naj verjamejo. Verjamemo, da so te stvari zagotovo povezane.« Priznal je, da so tudi v ZDA naredili mnogo napak na tem področju, toda očitno so se odločili spremeniti smer ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih. V nagovoru je Vance postavil vprašanje, ki bi si ga lahko večkrat postavili vsi: »Kolikokrat moramo spremljati te strašne napake, preden spremenimo napačno smer in našo skupno civilizacijo popeljemo na nova pota?« Ustavitev ameriškega financiranja nevladnih organizacij, usmerjenih v globalizem, in nekaterih levih političnih strank ter s tem tovrstnih vsebin je žarek upanja za Evropo. Tudi prepoved cenzuriranja družbenih omrežij je korak v pravo smer. Če bo le Evropa in z njo Slovenija znala pravi čas odpreti prostor, v katerem se bo posameznik lahko uresničil kot edinstvena, neponovljiva celostna osebnost ter odgovorno zaživel svojo ustvarjalnost. K temu lahko pomaga tudi vsakdo izmed nas – najprej v vsakodnevnem odločanju, da prisluhnemo sebi in sočloveku, sledimo logiki in zdravemu razumu ter da se, ko bo čas, pravilno odločimo na volitvah.

My Very Personal Guidance and Strategies to Protect Network Edge Devices A quick summary to help you secure edge devices. This may be a bit opinionated, but these are the strategies that I find work and are actionable. https://isc.sans.edu/diary/My%20Very%20Personal%20Guidance%20and%20Strategies%20to%20Protect%20Network%20Edge%20Devices/31660 PostgreSQL SQL Injection A followup to yesterday's segment about the PostgreSQL vulnerability. Rapid7 released a Metasploit module to exploit the vulnerability. https://github.com/rapid7/metasploit-framework/pull/19877 Ivanti Connect Secure Exploited The Japanese CERT observed exploitation of January's Connect Secure vulnerability https://blogs.jpcert.or.jp/ja/2025/02/spawnchimera.html WinZip Vulnerability WinZip patched a buffer overflow vulenrability that may be triggered by malicious 7Z files https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-25-047/ Xerox Printer Patch Xerox patched two vulnerabililites in its enterprise multifunction printers that may be exploited for lateral movement. https://securitydocs.business.xerox.com/wp-content/uploads/2025/02/Xerox-Security-Bulletin-XRX25-003-for-Xerox-VersaLinkPhaser-and-WorkCentre.pdf

Mednarodni odnosi se pospešeno spreminjajo. Od sveta, utemeljenega na boleči lekciji druge svetovne vojne, prehajamo v novo obdobje. Zdi se, da v čas, ko velja zakon močnejšega. Evropa manevrira med silnicami Rusije, ZDA in Kitajske, sooča se s pritiski tehnoloških velikanov, države največkrat niso poenotene glede prioritet, prebivalstvo geopolitične pretrese občuti na kakovosti življenja, kar dodatno otežuje pripoznavanje ključnih, tudi varnostih izzivov, in odzivanje nanje.Kako pripravljena je Evropa na novi svet? Kakšen ta svet sploh je? Pred tretjo obletnico vojne v Ukrajini in še ne mesec dni od začetka mandata Donalda Trumpa odgovarjajo: Klemen Grošelj, nekdanji evropski poslanec in obramboslovec, Branko Soban, novinar Dela, Marek Kohv, estonski varnostni strokovnjak. Priporočamo tudi poslušanje reportaže iz Estonije in Finske o dojemanju ruske grožnje.

In this episode of the mnemonic security podcast, Robby is joined by Dustin Childs, Head of Threat Awareness at Trend Micro's Zero Day Initiative (ZDI). Dustin explains the ZDI's role in purchasing and analysing vulnerabilities to provide early protection for customers and how zero days – previously unknown vulnerabilities – become "n-days" once disclosed or patched.The conversation highlights the critical importance of timely patching, the risks posed by bad patches, and the concept of virtual patching as a defence strategy. Dustin also delves into attack surface monitoring, the evolving threat landscape, and the ongoing challenges of balancing security and usability in modern networks.Send us a text

Piše: Tonja Jelen, bere Igor Velše. Roman esejista in pisatelja Vinka Ošlaka Pismo Philemonu je preplet najrazličnejših razmislekov, presoj in razprav o življenju. Dogaja se v prvem stoletju v Rimu, vendar se zdi, da je zasnova brezčasna in bi se lahko dogajal tudi danes. Podlaga za roman je pismo apostola Pavla, ki pa ga nadgrajujejo avtorjevi vpogledi in domišljija. Vse to se kaže v pogovorih, ki odpirajo vprašanja o samem jedru obstoja – življenju – s tem pa tudi o zavedanju minljivosti in koncu. Čeprav okoliščine na smrt obsojenega Pavla kažejo na konec, se protagonist vseeno posveča še drugim razmislekom in ne le o obsodbi in koncu. Rdeča nit je predvsem poudarjanje modrosti, srčnosti in človeškosti. Tu se zastavlja pomembno vprašanje – kaj je človeško in ali je to dobro. Zdi se, da gre za nenehno nasprotje med moralo in slabim in praznim življenjem. Delo ponuja več vidikov, saj ga je mogoče brati s filozofskega, teološkega in literarnega vidika. Vse troje se namreč smiselno povezuje in prepleta. Dodatno težo Pavlovim razmislekom dajejo citati, v poševnem tisku, večinoma svetopisemski odlomki. Pisec pri tem ne zdrsne v moraliziranje in pretirano kazanje ene strani; bistvo je delati dobro, kar pa seveda velja za vse človeštvo. Dobra novica nas lahko zaposluje vse življenje«. Dogajanje je prikazano živo, s skoraj vsemi resničnimi zgodovinskimi liki, ki vstopajo v dialoge. Živahno razpravljanje uresničuje bravurozen jezik, kakršnega v sodobni književnosti večkrat pogrešamo. Osebna in zemljepisna imena pa niso poslovenjena, kar kaže že naslov romana, pa tudi imena, kot so Korinth, Roma, Christos, Paulos in druga. Učinek je večja pristnost dela, postavljenega prvo stoletje. Spopadanje med bliščem in pristnostjo, dobrim in slabim, tudi krščanskim in poganskim, brezbrižnostjo in poglobljenostjo spominja na Ošlakove eseje iz leta 2007 Obe kraljestvi. Tudi v njih se kažejo pomisleki ob popularnosti in naivnosti. Obstaja tudi dvom, bojazen, ki se jima ni mogoče izogniti. Prav ta kritičnost je dobro gonilo romana. Poudarila bi še vlogo Arethe, ki ni samo neopazna gospodinja. Večplastno predstavljanje žensk in njihovih vrlin kaže, kaj vse lahko prinesejo njena dobra dejanja. Čeprav danes obstaja veliko knjig za osebno rast, je Ošlakovo leposlovno delo za to veliko bolj primerno branje, ob njem lahko tehtno premislimo, koliko smo svobodni. Če smo. Pismo Philemonu je bilo nagrajeno z literarno nagrado svetlobnica leto 2023. Vinko Ošlak je v Pismu Philemonu natančno zastavil kar nekaj vprašanj in prodrl na marsikatero področje. Analiziral je večna vprašanja, na katera se v vse hitrejšem svetu prevečkrat pozablja, in z njimi dregnil v srž posameznika in skupnosti, ki je spregledala že marsikaj bistvenega in dobrega za človeštvo. Ne nazadnje je to pismo za marsikoga, ki se sooča s tako imenovanimi življenjskimi razmisleki. Roman Pismo Philemonu ni le delo, ki bi bilo odprto samo za vero, stremi namreč k dobremu in mirnemu. K temu, skratka, kar potrebujemo vsi.

Piše Anja Radaljac, bere Eva Longyka Marušič. Love me tender je kratko prozno delo, ki subvertira pogosto situacijo, v kateri se znajdejo partnerji, ki se ločujejo in v svojih stiskah izrabljajo otroka. V tem primeru je ženska, prvoosebna avtofikcijska pripovedovalka, pisateljica in lezbijka, tista, ki se znajde v položaju, ko ji bivši partner onemogoča stike z otrokom; obtožena je pedofilije, incesta in neprištevnosti. Partner, s katerim je preživela dvajset let, jo začne psihološko zlorabljati in manipulirati tako z njo, kot s sinom v hipu, ko se zave, da njena odločitev, da se z njim razide in zaživi življenje kot samska ženska, ki se dobiva druge ženske, ni samo prehodna »muha«, temveč zavestna in trajna odločitev za drugačen življenjski slog, ki njega ne zajema več – pripovedovalka pusti tudi odvetniško službo in se odloči živeti kot pisateljica. Pripovedovalka v je oseba, ki v veliki meri performira moški družbeni spol. V štiridesetih letih zapusti družino, nadaljnjih razmerij ne plete po odnosnosti, temveč zgolj na podlagi seksualnosti, v njih je pogosto neempatična, čustveno distancirana, hladna. Do čustvenih svetov drugih ljudi – partnerk, cimra, bivšega moža ali sina – ima zelo omejen dostop; zdi se, da si njihove notranjosti težko predstavlja in je v resnici niti ne zanimajo. S sinom Paulom išče predvsem trenutke lagodnosti, sproščenosti in zabave. Sama poudarja, da si v obdobju, ko je pisala svojo prvo knjigo, zanj ni vzela časa, da se mu ni zares posvečala in da je znala biti odsotna. Ključno za tekst je, da njen nekdanji partner ne problematizira ničesar od tega, kot pogosto ni problematizirano podobno vedenje in čustvovanje moških, za katere so opisani vedenjski vzorci statistično pogostejši. Vprašanje, ki se postavlja, je, zakaj ne. Bržkone ima s tem kaj opraviti naturalizacija političnih in medosebnih odvodov moškega družbenega spola; ti vzorci niso zaznani kot problematični – kar je zaznano kot problematično, odraža druge vidike problematičnih družbenih vzorcev. Bivši partner namreč pripovedovalko obtožuje incesta, pedofilije, isto pa očita še njenim prijateljem – dovolj je že fotografija, na kateri njun sin sedi na isti klopi kot njen gejevski kolega. Prav tako je tarča njegovega napada njena izbira ženskih spolnih partneric; bivši partner iz tega nemudoma ustvari moralno paniko, češ da ni primerno, da bi njun sin vedel, da se njegova mama sestaja z ženskami. Podobno napade tudi njeno odločitev za zamenjavo kariere, četudi je to manj v fokusu; tu padejo predvsem obtožbe o neurejenosti življenjske situacije, nestabilnosti ipd. Tisto, kar bi bilo dejansko mogoče postaviti pod vprašaj – in se v tekoči, sočni, izčiščeni pripovedi Love me tender lepo odraža – ni zares postavljeno pod vprašaj, ker je normalizirano. Aludirano je tudi, da je lahko to pri moških občasno razlog, da ženske partnerice po razhodu na sodišču nekdanjega partnerja prikažejo v luči, ki je slabša od objektivne; objektivna luč je preprosto premalo, da bi v obstoječem družbeno-političnem okolju kakorkoli postavljala pod vprašaj primernost osebe za starševstvo. Po drugi strani je pod vprašaj postavljeno tisto, kar nikakor ne bi smelo biti postavljeno pod vprašaj – odločitev za homoerotična razmerja, odločitev, da ženska ne bo več živela v skladu z družbenimi pričakovanji, menjava stabilne, ugledne službe – ki pa je, kot je na nekem mestu v knjigi povsem neposredno opisano, terjala, da je pripovedovalka branila morilce, pedofile in posiljevalce – za svobodnjaštvo, za umetniški poklic. Proza Love Me Tender v orisani konstelaciji pod vprašaj seveda postavlja samo funkcijo in družbeno-politično vlogo matere in materinske ljubezni. Pripovedovalka pri tem dolgo sicer žaluje za izgubo sina, a ko mora na tehtnico postaviti sebe ali njega, izbere sebe, izbere suverenost in možnost samoodločanja. Zdi se, da je to morda najbolj radikalna poteza v knjigi; pričakovanje, da bo ženska vedno izbrala nekoga drugega, ne sebe, ali vsaj ne samó sebe, je najbolj jasno zavrnjeno in tukaj je knjiga najmočnejša, saj je ravno v tem likinjina največja moč. Paradoksalno je to največ, kar bi v bistvu lahko ponudila tudi svojemu sinu – enostavno ne želi sprejeti pogojev, ki bi bili do nje destruktivni, ne želi izbrisati sebe, da bi lahko obstajala v življenju bližnjega – četudi je ta bližnji njen sin. Odloči se, da bo vztrajala v tem, kar čuti, da je, tudi če to stanje prinaša s seboj čustveno bolečino.

Dobrih deset le je že minilo, kar je mali prikupni medvedek z modrim plaščkom in velikim rdečim klobukom prispel naravnost iz Peruja na londonsko železniško postajo Paddington ter po številnih zabavnih prigodah očaral tako britansko družinico, ki ga je posvojila, kakor tudi široko filmsko občinstvo. Pretanjen britanski humor, s katerim je neštete napete knjižne dogodivščine medvedka Paddingtona začinil že njegov avtor pisatelj Michael Bond, je režiser Paul King nato zelo uspešno prenesel tudi v enako simpatično filmsko nadaljevanje iz leta 2017, te dni pa je na spored naših kinematografov prišel še tretji del – Medvedek Paddington v džungli. Kakor pove že naslov, se sladkosnedi medo, ki se v Veliki Britaniji kot prava mala popikona lahko pohvali celo s svojo poštno znamko in obiskom pri nekdanji kraljici, v tokratni pustolovščini poda na dolgo pot v svojo domovino, malo da bi se spomnil svoje preteklosti in toliko bolj, da bi našel svojo drago teto Lucy, ki je nenadoma izginila iz doma za ostarele medvede. Kakor v prejšnjih dveh filmskih adaptacijah, se Paddingtonu tudi sredi neprehodne džungle pripetijo vse mogoče in nemogoče nadloge, po robu se mu postavljajo prevaranti, ob strani pa mu trdno stoji družina …, a nekaj poglavitnega filmu vendarle manjka. Pristni britanski humor. Zdi se, da je rahlo spremenjena ustvarjalna ekipa z režiserjem Dougalom Wilsonom, za katerega je Medvedek Paddington v džungli celovečerni prvenec, preveč stavila na glasen situacijski humor in pretirano karikiranje, pri tem pa kar nekoliko pozabila, da je medvedek Paddington kot lik najbolj prepričljiv prav zaradi svoje izjemne vljudnosti in mirnosti, ki ga krasita v prvih dveh filmih. Tudi zlobnež, ki ga tokrat igra Antonio Banderas, je vse preveč intenziven in skoraj histerično neodločen, zares odlična in edina tudi ravno prav samoironična pa je Olivia Colman kot mati prednica. Škoda le, da njene pevske in interpretacijske sposobnosti zaradi podpovprečne sinhronizacije v slovenščino izgubijo kar precej britanskega šarma. Če film Medvedek Paddington v džungli ne bi imel dveh zares posrečenih predhodnikov, v katerih so ustvarjalci s širšim družbenim kontekstom znali in zmogli preseči detektivsko vsebino medvedkovih dogodivščin, bi verjetno obveljal za čisto soliden družinski film, a tokratna letvica je bila očitno postavljena nekoliko previsoko. Sodeč po precej zdolgočasenih vzdihih mlajših gledalcev na sinočnji premieri v kranjskem kinematografu MojKino, razvlečeno bezljanje po džungli, preočitno namignjeni zapleti in samo srednje duhoviti gagi namreč niso navdušili niti ciljnega občinstva. Piše: Gaja Pöschl Bere: Ajda Sokler

Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Petra Bauman, mariborska pesnica, pisateljica, igralka, po izobrazbi pa diplomirana novinarka, je po pesniškem prvencu Januar iz leta 2008 in zbirki Paradiž izpred petih let v sklopu razpisa Sončnice 2024 izdala tretjo zbirko z naslovom Dan v zalivu. Lahko bi rekli, da ji je večletni premor v ustvarjalnem smislu koristil, saj pesmi, ki jih prebiramo v minimalistično zasnovani tanki knjižici, kipijo od intimnih doživetij, življenjskih refleksij in vsestranskih razodetij, opisanih na izjemno liričen in intuitiven način, pri čemer stoji z nogami trdno na tleh. Pesničina zmožnost, da v vsakem detajlu izsledi zgodbo in da v še tako banalnem koščku stvarnosti zasluti subtilen preplet mikro- in makrokozmosa, je vredna občudovanja. Zbirka je razdeljena na tri dele – prvi se nanaša na prednike in rodbino, drugi je zasnovan kot paleta ljubezenskih odnosov, tretji pa je posvečen pokojnim ali kako drugače izginulim ljudem, časom in prostorom. Ko prebiramo njene pesmi, se pred nami odpirajo svetovi mimo bežečega trenutka, ki s sabo prenaša celo vrsto čustev. Ta postajajo vse bolj otipljiva in telesna – v pesmi Tu zapiše: “Slišim solze / starejše kakor morje, glasne / kakor ploha.” Šele na koncu zvemo, da solze, ki se razlivajo “od oči do ust” in ki pridejo v podobi hudournika, ki “lomi nežno lesovino mize”, briše moški izpovedovalec: “Tvojo žalost sprimem v kepo / in jo shranim kot drva za zimo / in takrat, ko bo najhuje, / jo bom prižgal.” V pesmi Mravlje na duhovit način zaslutimo staranje z “drobci oglja”, ki se sprehajajo po mrežastih stezah in peščenih sipinah vse bolj zrele kože – ta s svojimi kraterji ustvarja ribnike za žejne živalce, ki v nekem trenutku ugriznejo v “belo poseko”. Motivu vode – sicer univerzalnemu simbolu za čustva – ki se bodisi kopiči v jezerih oz. ribnikih, bodisi ledení bodisi kaže svojo moč v rekah in potokih, lahko sledimo skozi celotno zbirko. V pesmi Slovo piše, da so skozi njo stekli “vsi srečni dnevi in vsi utopljenci tega mesta”, v pesmi Zlitje pa postane eno s starimi algami, ribjimi kostmi in praznimi školjkami, ki so prevzeli žensko, ki “vsak dan postaja / malo bolj / voda”. Moč vode zaslutimo tudi v pesmi Sekvoja, “kajti še tako močno drevo nekoč / nova voda izpodje,” v pesmi Vodovnik pa se pesnica dotakne starega ljudskega mita o povodnem možu, ki potrebuje človeško žrtev, a ga ljudje vse bolj obmetavajo le s starim železom in pljunki. Kdo je tisti, ki drobi led, ki lirsko subjektko uklešča nekje globoko pod kožo, pa se sprašujemo v pesmi z naslovom Stolčen led: “Že dvakrat si stolkel moj led / gladek si kot kamen pod gubasto kožo, / s svetom pod pazduho / in s kladivom pod drugo.” Šele ko ljubimec položi svet pod svojo glavo in odloži kladivo, se lahko spočneta mir in ljubezen, led pa se spremeni v neustavljiv potok, ki prinaša katarzo in poživitev. Odnos med ljubimcema je najbolj pronicljivo in metaforično opisan v pesmi Soba – na začetku, ko se še ne poznata, se zdi, kot da je razdalja med njima ogromna, nato pa se vse bolj manjša: “Prvi dan najine ljubezni / so med nama bila mesta. / Ko si me ljubil še bolj, / sva hodila po vaseh. / Z leti sva drug do drugega morala / prehoditi razdaljo hiše. / V visoki ljubezni je med nama bila soba, / potlej divan in stol in miza. / Predzadnji dan najine ljubezni / sva imela pod sabo le tla, / zadnji dan sva izobesila belo zastavo …” Motiv sobe, polne skrivnosti, in majhne hiše se pojavlja na več mestih v zbirki Dan v zalivu. V pesmi z naslovom V treh korakih pesnica osebi, ki jo imenuje “mlajša sestrica z drugače zažganimi koreninami”, v izpove svoje misli: “Bili sva hiša, ki jo je mogoče prehoditi v treh korakih. / Zdaj sva neprehodni hiši. / V vsaki ena soba. / Ena po apnu, po fotografijah rajnkih in po / božičnem drevesu dišeča soba, / ki jo bo spet mogoče prehoditi / v treh korakih.” Zdi se, kot da pesnica šteje čas v korakih, odnose pa primerja s toplim hišnim zavetjem: pristni se nahajajo v istem prostoru, bolj odtujeni pa se oddaljujejo skupaj z razdaljami med naselji in mesti. V pesmi Rodbina se lirska subjektka odpravi na nomadsko pot po stopinjah prednikov, ki postajajo njeni novi podplati. Medtem ko rodbinci gledajo le še v konice svojih čevljev, ona opazuje svoje roke: “… nekaj močnega je na njih, / da lahko gnetejo / kruh in pripovedi / dan za dnem” ter dodaja: “To je tvoja stranpot, / uhojena kot od divjih živali, / mehka od šap, / ki puščajo novo, svežo sled v snegu.” A včasih je treba skreniti spoti prednikov in na novo ustvariti stopinje. V pesmi Volkulja sledimo ženskemu telesu, ki stoji “kot popotna žival v temnozeleni noči” v nemem pričakovanju volka in mladičev, in v sebi prepoznava svetlobo in temo oziroma igro dveh diametralno nasprotnih principov. Pesniška zbirka Petre Bauman Dan v zalivu je polna barvite simbolike in večplastne metaforike. Pesnica jo lušči plast za plastjo, dokler ne pride do prvinskih elementov, do ljudskega izročila, univerzalnih arhetipov in vprašanj, ki vznikajo iz kolektivnega nezavednega. Namenja jih v enaki meri sebi in drugim, povezanim s koreninami in semeni, kot zapiše v pesmi Izginuli: “Bili smo izbrani v pleme, / v odprti krog, kamor pridejo tisti, / ki jim je okoli prekatov vzklilo / tudi nekaj srebotja in vrb žalujk.” Poleg tega da ima Baumanova izjemen občutek za poudarjanje sugestivnosti, lucidnosti in inovativne metaforike, ima precejšen občutek tudi za dramaturgijo pesmi. Tako kot že v prejšnjih zbirkah tudi v tej počasi stopnjuje napetost in se iz deročih voda nenehno vrača v mirne zalive, kjer umiri svoje misli in iskanja. S ponavljanjem besednih zvez ustvarja svojevrstne semiotične kanale, skozi katere posreduje svoja sporočila jasno in prodorno ter hkrati izjemno ritmično in sugestivno, da se bralcu na trenutke zazdi, kot bi v odmevu zaslišal Malo nočno muziko pesnika Tomaža Brenka, kateremu je posvečena ena izmed pesmi. Včasih pa kakšno izmed pesmi uzremo tudi kot barvito ekspresionistično sliko s plejado barv, ki se prelivajo kot kolaž najrazličnejših intimnih vtisov. Takšna je pesem Hči, v kateri se mogočen oranžni veter preplete z rdečim soncem in črno podobo jetnikov za rešetkami, medtem ko se lirska subjektka vsakič znova prepoznava kot neugledna hči vetra, sonca in pesmi. Če povzamemo zadnje verze iz pesmi Slovo, lahko le še dodamo, da se ne moremo znebiti avtoričinega petja v ušesih in da ne moremo nehati ležati pod plahtami pesmi, ki izginjajo v čas, dokler se – čez bogsigavedi koliko let – znova ne sklenejo v novi pesniški zbirki.

Brezupno stanje, nemogoče za zdržat, sama žalost, brezzveze itd. so besede, ki jih je mogoče pogosto slišati. Zdi se, da je dovolj razlogov za pesimizem. Kaj je vzrok za tako klimo?

In this episode of the SANS Internet Storm Center's Stormcast, we cover the latest cybersecurity threats and defenses, including Python-delivered malware, goodware hash sets, SSL/TLS protocol updates, and critical vulnerabilities in ASUS routers and Paessler PRTG. Stay informed and secure your systems! Full details and links to all stories: SwaetRAT via Python: https://isc.sans.edu/diary/SwaetRAT%20Delivery%20Through%20Python/31554 Goodware Hash Sets: https://isc.sans.edu/diary/Goodware%20Hash%20Sets/31556 SSL/TLS Updates: https://isc.sans.edu/diary/Changes%20in%20SSL%20and%20TLS%20support%20in%202024/31550 Cyberhaven Extension Compromise: https://secureannex.com/blog/cyberhaven-extension-compromise/ PRTG Vulnerability: https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-24-1736/ ASUS Router Vulnerabilities: https://cybersecuritynews.com/asus-router-vulnerabilities/

Piše:Miša Gams, bereta Renato Horvat in Sanja Rejc. Pesniška zbirka Žilažili pesnice, performerke, igralke in pevke z umetniškim psevdonimom Anjuta, nadaljuje zastavljen rez, ki v podobi krvaveče rane kot posledice kirurške zareze sameva na naslovnici pesniškega prvenca Rane rane. Zbirka, sestavljena iz pesmi v obliki QR kod, ki vodijo do multimedijsko raznolikih pesniških – zvočnih, vizualnih in performativnih – utrinkov, predstavlja inovativen preplet različnih umetniških disciplin, pristopov, žanrov in sodelujočih umetnikov, ki so zaokrožili zgodbo okrog osebnih ran Anje Novak pa tudi ran, ki so se odprle v naši družbi in še vedno krvavijo. Njena druga pesniška zbirka nudi intimen pogled v takšne in drugačne rane iz vidika žile, ki preko srčnega utripa in pulziranja krvi sporoča drugi žili svojo zgodbo in to povsem intuitivno, v skladu s prepričanjem, da sta naša fizionomija in duševnost nerazdružljiv fenomen, ki vedno znova poraja nove eksplozije inspiracije in (znotraj)telesne ekstaze. Pri tem kot osrednji punctum motri nenehno spremembo in minljivost, saj tako kot po Heraklitu nihče ne stopi dvakrat v isto reko, tako tudi v skladu s pesničino filozofijo “nihče ne stopi dvakrat v isto žilo”, saj: “… tam ni več iste krvi / večnost je laž laži / koncept obljube ne zdrži / resnica je v tem / da vse beži / resnica je vsak / trenutek in / potem ga več ni / resnica je / da zdaj me srečaš / takšno in čez trenutek / zavržeš me drugačno”. In na koncu pesmi doda: “… kdo me bo ljubil tako spremenljivo / kdo me bo ljubil golo / … / Resnico.” Zdi se kot da je pisanje v zbirki Žilažili obupen poskus premagovanja groze, zevajoče skozi manko, ki ga razpira rana, ki se nikoli ne zaceli. Na tem mestu iskanja gole resnice in hkrati strahu, da bo napačno razumljena, se kot nadomestek neustrezne besede lahko znajde le še dotik. V pesmi Objemi me se sprašuje, kako streči smrti, če ne vemo nič o tem, kako streči življenju: “Še večja groza / od vseh groz / v človeku / je groza, / ko imaš čas se z grozo soočiti. //...// Dotik / je vpoklican / tam, / kjer besedi / spodleti.” Lahko bi rekli, da Anjuta v drugi zbirki še bolj razvija svojo subtilnost, ekspresivnost in telesnost, skupaj z mesenostjo pa se rana le še bolj razpira, bolečina postaja večja, oprijemljivejša pa tudi bolj ozaveščena in prizemljena v konkretnih metaforah oz. prispodobah. V pesmi s pomenljivim naslovom Baba zapiše, da je narejena iz “Ahilove kože”: “Narejena sem / iz kože na podplatu, / ki vse čuti. / Preživela sem / rod za rodom / in sem izpred / tega časa. / Moja globoka rana / so globalna vrata. / Členek sem, / na katerem se obračata / divjina in beton. / Članek sem / v National Geographicu.” Z namigovanjem na biblijski izgon ženske iz raja pripelje pesem do zanimivega preobrata, v katerem subjektka postane plen, ki ubije plenilca; Bog-inja, ki kot sumerska kača Uroboros nenehno lovi in žre samo sebe: “Nič božjega ni / na meni. / Razen njegove sence, / ko me hoče skrit / pred / svetom, / pred / teboj, / ki si svet. / Ti sam / si Bog, / ki si ga / lačna. / Jej.” Pesniška zbirka Anje Novak Anjute Žilažili je razdeljena na deset vsebinskih sklopov. Pesmi po dolžini segajo od najkrajših pesniških formulacij, imenovanih Mikrocirkulacije in se nahajajo v obširni paleti kapilar – pretočna, zadihana, cvetoča, brihtna, vročekrvna, frontna, prestreljena, sočutna, igriva, brezskrbna, radostna in počena kapilara, – pa do daljših eksperimentalnih pesmi, žalostink, molitvic in poslavljanj tako od ljubega kot od delov telesa, ki jih je zapustil pesničin alter ego. Bolezen ji pomeni le “zdrav odziv na bolan svet”, “oblika nemega političnega protesta”, ki zareže v bridko resnico o prepletenosti družbenega in individualnega telesa. V pesmi Anoreksija sprašuje “kako ravnati z rano, ki ne neha krvaveti”, v pesmi z naslovom Moja bolezen pa odsekano in malodane “robotsko” zapiše: “Moja bolezen / čas za začasno vrnitev telesa / njemu meni samemu. / Moje telo / biološki stroj, / ki ga želita služba / in družba na silno nazaj. / … / Moje telo / mašina.” Nekaj pesmi preveva izrazita družbena kritika zaradi neperspektivne stanovanjske in zaposlitvene politike, pri čemer lahko subjektka nastopa kot igralka ali kot čistilka zgolj z menjavo pravih natikačev. V pesmi Cene se razburja nad previsokimi cenami nepremičnin za mlade ter pomenljivo ugotavlja: “Kako naj tržim / svoje možgane, / da bom preživela. / Vem, da nič ne vem / in da vse znam.” V sklopu Krčne žile in krvni strdki se Anjuta poigrava z motivom starogrške Meduze ter secira moški pogled na strastno in pobesnelo žensko, pri čemer citira filozofinjo in pisateljico Hélène Cixous, ki na nekem mestu zapiše: “Moški so iz Meduze naredili pošast, / ker so se bali ženske sle in besa”, drugod pa opazimo vpliv romana Hladnokrvno Trumana Capoteja. Zdi se, da se kljub več kot stotim objavljenim pesmim, Anjuta ne more izpeti, saj se v zadnjem razdelku sprašuje “Katera pesem več obžaluje, zamolčana ali izpeta?” Pesničino krvaveče brezno kar še naprej bruha pesmi, ki druga drugo lovijo za rep, zato nas ne preseneča grafika francoskega slikarja Jeana-Léona Gérôma, objavljena na koncu zbirke, ki prikazuje golo Resnico v podobi mlade ženske, ki se z bičem v roki vzpenja iz vodnjaka z odprtimi usti v želji, da bi kaznovala človeštvo. Zbirka Žilažili Anje Novak Anjute je tako iz vsebinskega in stilističnega kot iz grafičnega vidika nekaj posebnega – je precej ožja od klasičnih knjig, poleg tega pa celotno zbirko preveva manjša luknja, skozi katero drsi gladka modra vezalka, ki jo lahko zavežemo na različne načine. V zbirki naletimo na številna drobna presenečenja, ki popestrijo tako vizualno podobo knjižice kot sámo branje. Naj namignemo, da nam kak del knjige spotoma lahko ostane v dlaneh, a ne zaradi tega, ker bi bil premalo zalepljen, temveč zato, ker se pesnica poigrava z naravo realnosti, namenskostjo posameznih stvari in dobesedno interpretacijo osebnega pečata. Ni naključje, da nas v uvodu pričaka citat pisatelja in filmskega režiserja Cliva Barkerja: “Vsak od nas je knjiga krvi; rdeči smo, kjerkoli nas odpreš.” In dejansko ima bralec oz. bralka pri prebiranju zbirke občutek, da se avtoričina zevajoča rana lahko zlepi z ranami vsakega izmed nas – tako kot se žila žili razkrije na mestu, kjer najbolj krvavi. In to je pravzaprav odlika prvinske poezije – da v nas priteka in iz nas izteka ista, a vsakič drugačna sila, ki jo lahko imenujemo tako Eros Thanatos kot tudi gola Resnica.

Zdi se neverjetno, vendar je resnično. Januarja leta 2005 ...Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Nekdaj je bilo smučanje v Sloveniji brez prave konkurence. Smučišč, predvsem tistih majhnih, z eno žičnico ali celo le z vrvnimi vlečnicami, je kar mrgolelo, osnovne šole so imele zaloge smučarske opreme. Danes je drugače, podnebne razmere so naredile svoje, majhna smučišča izumirajo. Zdi se, da smučanje vedno bolj postaja šport elite. O tem so nedavno govorili na okrogli mizi v Alpskem smučarskem muzeju v Begunjah, Aleš Smrekar pa je srečanje izkoristil tudi za iskanje morebitnega odgovora na bolj retorično vprašanje: "Ali je smučanje še slovenski nacionalni šport?"Sogovorniki: dr. Andreja Štelcar, pediatrinja Uroš Zupan, direktor Smučarske zveze Slovenije Boštjan Paradiž, predsednik Združenja slovenskih žičničarjev Dejan Plastovski, direktor direktorata za šport, ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport Luka Vrančič, direktor Turizma Kranjska Gora

Quick & Dirty Obfuscated JavaScript Analysis https://isc.sans.edu/diary/Quick%20%26%20Dirty%20Obfuscated%20JavaScript%20Analysis/31468 Decrypting a PDF With a User Password https://isc.sans.edu/diary/Decrypting%20a%20PDF%20With%20a%20User%20Password/31466 The strange case of disappearing Russian servers https://isc.sans.edu/diary/The%20strange%20case%20of%20disappearing%20Russian%20servers/31476 QNAP Buggy Firmware Update https://community.qnap.com/t/firmware-qts-5-2-2-2950-build-20241114-released/254 7-ZIP Zstandard Decompression Integer Underflow https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-24-1532/ https://7-zip.org/download.html

"Zdi se mi pomembno, da razbijemo mit, da je menopavza stvar starejših žensk. O menopavzi bi morale razmišljati ženske, ki so stare 35 let." - dr. Marušo Strgulc, specialistka ginekologije in porodničarstva. Na Herera podkastu, prvem slovenskem podkastu, ki je v celoti posvečen perimenopavzi in menopavzi, že lahko prisluhneš pogovoru z dr. Marušo Strgulc, ki v epizodi enostavno razloži ključne pojme in temelje za razumevanje obdobja, v katerem bo vsaka od nas preživela tudi do tretjino svojega življenja. Kako opredelimo to obdobje, s kakšnimi simptomi se lahko srečamo in kako ti vplivajo na naše življenje, zakaj prihaja do sprememb, ki jih doživi vsaka ženska, kako to obdobje vpliva na kakovost in dolgoročno zdravje žensk, zakaj o perimenopavzi premalo vedo tudi zdravniki in ali obstaja test, ki potrdi, da smo v perimenopavzi. Prijavite se na podkast Herera na aplikaciji Apple Podcasts ali Spotify in ujemite prihajajoče epizode.

Začel se je spektakel vseh spektaklov, nad Parizom je vzplamtel olimpijski ogenj. Igre so ponudile strast, epska tekmovanja, čustvene odzive in občasne afere. Zdi se, da manjka le olimpijski mir.

Episode 80: In this episode of Critical Thinking - Bug Bounty Podcast Justin is joined by Sina Kheirkhah to talk about the start of his hacking journey and explore the differences between the Pwn2Own and HackerOne EventsFollow us on twitter at: @ctbbpodcastWe're new to this podcasting thing, so feel free to send us any feedback here: info@criticalthinkingpodcast.ioShoutout to YTCracker for the awesome intro music!------ Links ------Follow your hosts Rhynorater & Teknogeek on twitter:https://twitter.com/0xteknogeekhttps://twitter.com/rhynorater------ Ways to Support CTBBPodcast ------Hop on the CTBB Discord at https://ctbb.show/discord!We also do Discord subs at $25, $10, and $5 - premium subscribers get access to private masterclasses, exploits, tools, scripts, un-redacted bug reports, etc.Today's Guest: https://x.com/SinSinologyBlog: https://sinsinology.medium.com/Resources:WhatsUp Gold Pre-Auth RCEAdvanced .NET Exploitation TrainingdnSpyExQEMUUnicorn EngineQilinglibAFLAlex Plaskett interviewTippingPointFlashback TeamTimestamps:(00:00:00) Introduction(00:12:45) Learning, Mentorship, and Failure(00:29:34) Pentesting and Pwn2Own(00:40:05) Hacking methodology(01:01:57) Debuggers and shells in IoT Devices(01:35:40) Differences between ZDI and HackerOne(02:02:27) Pwn2Own Steps and Stories(02:14:06) Master of Pwn Title(02:29:54) Bug reports

Franc Schreiner, spodnještajerski duhovnik in narodni buditelj, je izjemen pa hkrati, paradoksno, tudi tipičen predstavnik podeželskih kaplanov in župnikov, ki so si okoli leta 1900 na vso moč prizadevali v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmetaFranc Schreiner se je rodil leta 1872 v Lokavcih na Murskem polju. Za mašnika je bil posvečen leta 1896, glavnino svojega pastirskega dela pa je opravil v Dobrni (kjer je kot kaplan služboval med letoma 1900 in 1907), Žalcu (tamkajšnji kaplan je bil v obdobju 1907–1917) in, nazadnje, v fari Šentilj pri Velenju (dotično župnijo je vodil od leta 1917 do upokojitve leta 1938). Umrl je med drugo svetovno vojno, leta 1943. Zdi se, da je bilo vse njegovo dolgoletno pastirsko delovanje podloženo z eno samo mislijo: da se duhovnik, ki mu je resnično mar za vernike, nikakor ne sme skrivati za oltarjem, temveč mora stopiti med ljudi in si pošteno zavihati rokave, da bi jim pomagal – ne le v duhovno-verskem, ampak tudi ekonomsko-socialnem in kulturno-prosvetnem smislu. Zato je tako v Dobrni kakor v Žalcu in Šentilju energično ustanavljal hranilnice in zadruge, ljubiteljske pevske zbore in gledališke skupine, bralne krožke, gasilska društva. Da bi zagnal vso to civilno-družbeno infrastrukturo se ni pomišljal seči v lasten žep, za nameček pa je kmete seznanjal še z novimi poljedelskimi tehnikami in jih učil, kako navsezadnje ravnati s pridelkom kot tržnim blagom. Seveda pa Schreiner ni bil mož brez napak; v svojem gorečem in neutrudnem zavzemanju za slovenski narod kot katoliški narod – zdi se, da nacionalne ideje in evangeljskega sporočila sploh ni znal misliti neodvisno ene od drugega – je znal biti nepremišljen, navijaški, grob in konflikten. Njegove tarče pa niso bili le tisti, ki so še v Avstro-Ogrski simpatizirali z nemško nacionalno idejo; prav zagrizeno se je znal spraviti tudi nad sonarodnjake liberalnih nazorov. Franc Schreiner, skratka, ni bil svetnik. Bil pa je eden tistih mož, ki so si ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja z zavzetostjo, ki je danes tako rekoč nihče več ne premore, prizadevali in navsezadnje tudi uspeli v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta iz revščine in zaostalosti. Na ta način so poskrbeli, da smo Slovenci kot narod stali in obstali tudi v moderni dobi, o čemer smo podrobneje govorili v predhodni oddaji. Njegov portret nam je za tokratne Sledi časa pomagal izrisati antropolog, dolgoletni predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Božidar Jezernik.   foto: župnik Franc Schreiner s šentiljskimi šolarji ob zaključku šolskega leta, sredi 30. let 20. stoletja

Zdi se, da je zadnja leta med študenti kot pomoč pri učenju močno razširjena uporaba farmakoloških sredstev za krepitev kognitivnih sposobnosti. Čeprav gre po večini za načeloma varna zdravila, ki se predpisujejo predvsem za zdravljenje hiperaktivnosti in narkolepsije, pa njihova uporaba pri zdravih posameznikih prinaša določena nepotrebna tveganja. Kako varno je jemanje tako imenovanih pametnih drog? Kako učinkovite so in kakšna tveganja prinašajo?Sogovorniki: dr. Lovro Žiberna, izredni profesor farmakologije na ljubljanski Fakulteti za farmacijo Simon Luštrek, nekdanji študent Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, ki se je za potrebe študija ukvarjal z uporabo drog med študenti Marko Verdenik iz Slovenskega združenja za zmanjševanje škodljivih posledic drog – Drogart

Zdi se, kot da je umetna inteligenca preskočila nekaj stopenj razvoja, skozi katere je šla biološka evolucija naravne inteligence.

Prodaja večinskega deleža Panvite hrvaški družbi Mplus in napoved prodaje Celjskih mesnin hrvaškemu mesnemu podjetju Pivac sproža številne bojazni. Kaj dolgoročno pomeni razprodaja strateško pomembnega prehranskega sektorja, ki se postopno dogaja že vse od osamosvojitve dalje? Je to priložnost za razvoj agroživilstva pri nas ali samo za lastnike, ki prodajajo podjetja? Kam bo hrvaški lastnik usmerjal nadaljnji razvoj? Kakšna so tveganja za oskrbo prehranskih verig? Zdi se, da je na kocki prehranska suverenost države, a politika presenetljivo molči. O tem v Studiu ob 17.00 z voditeljico Jernejko Drolec in gosti: Toni Balažič, izvršni direktor Panvite Andrej Udovč, agrarni ekonomist z Biotehniške Fakultete Ervin Kosi, državni sekretar na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Branko Tomažič, predstavnik Državnega sveta.

Exim email server ignored ZDI's responsible disclosure of critical remote code execution flaws for over a year, putting millions of servers at risk. Malicious ads are appearing in Bing Chat responses, promoting fake sites distributing malware. Windows 11 now natively supports passkeys, though browser support may make this redundant. Researchers exploit WiFi beamforming side-channel to potentially reveal keystrokes, but practicality is limited. The ECH TLS extension encrypts the ClientHello packet to hide SNI data. Exim disclosure timeline and impact on millions of vulnerable servers. Bing chat ads mimic search result malvertising risks amplified by chatbot trust. Show notes: https://www.grc.com/sn/SN-942-Notes.pdf Hosts: Steve Gibson and Leo Laporte Download or subscribe to this show at https://twit.tv/shows/security-now. Get episodes ad-free with Club TWiT at https://twit.tv/clubtwit You can submit a question to Security Now at the GRC Feedback Page. For 16kbps versions, transcripts, and notes (including fixes), visit Steve's site: grc.com, also the home of the best disk maintenance and recovery utility ever written Spinrite 6. Sponsors: canary.tools/twit - use code: TWIT expressvpn.com/securitynow kolide.com/securitynow

Exim email server ignored ZDI's responsible disclosure of critical remote code execution flaws for over a year, putting millions of servers at risk. Malicious ads are appearing in Bing Chat responses, promoting fake sites distributing malware. Windows 11 now natively supports passkeys, though browser support may make this redundant. Researchers exploit WiFi beamforming side-channel to potentially reveal keystrokes, but practicality is limited. The ECH TLS extension encrypts the ClientHello packet to hide SNI data. Exim disclosure timeline and impact on millions of vulnerable servers. Bing chat ads mimic search result malvertising risks amplified by chatbot trust. Show notes: https://www.grc.com/sn/SN-942-Notes.pdf Hosts: Steve Gibson and Leo Laporte Download or subscribe to this show at https://twit.tv/shows/security-now. Get episodes ad-free with Club TWiT at https://twit.tv/clubtwit You can submit a question to Security Now at the GRC Feedback Page. For 16kbps versions, transcripts, and notes (including fixes), visit Steve's site: grc.com, also the home of the best disk maintenance and recovery utility ever written Spinrite 6. Sponsors: canary.tools/twit - use code: TWIT expressvpn.com/securitynow kolide.com/securitynow

Exim email server ignored ZDI's responsible disclosure of critical remote code execution flaws for over a year, putting millions of servers at risk. Malicious ads are appearing in Bing Chat responses, promoting fake sites distributing malware. Windows 11 now natively supports passkeys, though browser support may make this redundant. Researchers exploit WiFi beamforming side-channel to potentially reveal keystrokes, but practicality is limited. The ECH TLS extension encrypts the ClientHello packet to hide SNI data. Exim disclosure timeline and impact on millions of vulnerable servers. Bing chat ads mimic search result malvertising risks amplified by chatbot trust. Show notes: https://www.grc.com/sn/SN-942-Notes.pdf Hosts: Steve Gibson and Leo Laporte Download or subscribe to this show at https://twit.tv/shows/security-now. Get episodes ad-free with Club TWiT at https://twit.tv/clubtwit You can submit a question to Security Now at the GRC Feedback Page. For 16kbps versions, transcripts, and notes (including fixes), visit Steve's site: grc.com, also the home of the best disk maintenance and recovery utility ever written Spinrite 6. Sponsors: canary.tools/twit - use code: TWIT expressvpn.com/securitynow kolide.com/securitynow

IPv4 Addresses in Little Endian Decimal Format https://isc.sans.edu/diary/IPv4%20Addresses%20in%20Little%20Endian%20Decimal%20Format/30256 Chrome Update fixes 0-day Vulnerability https://chromereleases.googleblog.com/2023/09/stable-channel-update-for-desktop_27.html Unpatched EXIM Vulnerabilities https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-23-1469/ WS_FTP Vulnerabilities https://community.progress.com/s/article/WS-FTP-Server-Critical-Vulnerability-September-2023

IPv4 Addresses in Little Endian Decimal Format https://isc.sans.edu/diary/IPv4%20Addresses%20in%20Little%20Endian%20Decimal%20Format/30256 Chrome Update fixes 0-day Vulnerability https://chromereleases.googleblog.com/2023/09/stable-channel-update-for-desktop_27.html Unpatched EXIM Vulnerabilities https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-23-1469/ WS_FTP Vulnerabilities https://community.progress.com/s/article/WS-FTP-Server-Critical-Vulnerability-September-2023

Home Office/Small Business Hurricane Prep https://isc.sans.edu/diary/Home%20Office%20%20%20Small%20Business%20Hurricane%20Prep/30166 Notepad++ Vulnerabilities https://securitylab.github.com/advisories/GHSL-2023-092_Notepad__/ 7-Zip Vulnerability https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-23-1164/ BGP Error Handling Issues https://blog.benjojo.co.uk/post/bgp-path-attributes-grave-error-handling

Home Office/Small Business Hurricane Prep https://isc.sans.edu/diary/Home%20Office%20%20%20Small%20Business%20Hurricane%20Prep/30166 Notepad++ Vulnerabilities https://securitylab.github.com/advisories/GHSL-2023-092_Notepad__/ 7-Zip Vulnerability https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-23-1164/ BGP Error Handling Issues https://blog.benjojo.co.uk/post/bgp-path-attributes-grave-error-handling

From a Zalando Phish to a RAT https://isc.sans.edu/diary/From%20a%20Zalando%20Phishing%20to%20a%20RAT/30136 RARLAB WinRAR Recovery Volume Vulnerability https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-23-1152/ Hotmail SPF Record Error Leads to spam false positives https://www.bleepingcomputer.com/news/microsoft/hotmail-email-delivery-fails-after-microsoft-misconfigures-dns/ Chinese Entanglement | DLL Hijacking in the Asian Gambling Sector https://www.sentinelone.com/labs/chinese-entanglement-dll-hijacking-in-the-asian-gambling-sector/ Google Chrome to Warn Users of Malicious Extensions https://betanews.com/2023/08/17/google-chrome-to-warn-users-about-problematic-extensions/

From a Zalando Phish to a RAT https://isc.sans.edu/diary/From%20a%20Zalando%20Phishing%20to%20a%20RAT/30136 RARLAB WinRAR Recovery Volume Vulnerability https://www.zerodayinitiative.com/advisories/ZDI-23-1152/ Hotmail SPF Record Error Leads to spam false positives https://www.bleepingcomputer.com/news/microsoft/hotmail-email-delivery-fails-after-microsoft-misconfigures-dns/ Chinese Entanglement | DLL Hijacking in the Asian Gambling Sector https://www.sentinelone.com/labs/chinese-entanglement-dll-hijacking-in-the-asian-gambling-sector/ Google Chrome to Warn Users of Malicious Extensions https://betanews.com/2023/08/17/google-chrome-to-warn-users-about-problematic-extensions/