Podcasts about besedilo

V samem jedru indijske civilizacije je veliki ep Mahabharata. V samem jedru Mahabharate pa je Bhagavadgita, Gospodova pesem, v kateri so strnjene najbolj temeljne ideje hindujske metafizike in etikeLetos poleti se je v 93. letu starosti poslovila naša velika indologinja in prevajalka iz sanskrtske književnosti, dr. Vlasta Pacheiner Klander. Po njeni zaslugi so naše knjižne police bogatejše za slovito Kalidasovo dramo, Šakuntalo, pa za Zgodbo o Savitri iz epa Mahabharata, sicer daleč najobsežnejše literarne stvaritve v vsej človeški zgodovini, ki, kot vemo, velja za temeljno besedilo indijske civilizacije. V knjigi Ko pesem tkem nam je dr. Pacheiner Klander v branje ponudila svoj izbor iz vedske himnike, njena antologija Kot bilke, kot iskre pa prinaša bogato komentiran izbor iz sanskrtske lirike. No, najpomembnejše delo, ki je prišlo iz prevajalske delavnice Vlaste Pacheiner Klander, pa je najbrž Bhagavadgita ali Gospodova pesem. To je razmeroma kratek in v sebi sklenjen razdelek iz šeste knjige že omenjene Mahabharate, v katerem so na slogovno izbrušen in izrazno jedrnat način razgrnjeni temeljni koncepti oziroma ideje staroindijske hindujske filozofije od metafizike do etike. Zato lahko rečemo, da Bhagavadgita radovednemu bralcu oziroma zvedavi bralki ponuja nekakšno metonimično bližnjico v samo srce starodavne Indije. Prav po tej bližnjici smo se odpravili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Nino Petek, predavateljico azijskih filozofsko-religijskih tradicij na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in avtorico poglobljene študije, ki spremlja najnovejšo izdajo prevoda Bhagavadgite Vlaste Pacheiner Klander, izdajo, ki je pri založbi Sanje luč sveta ugledala v začetku letošnjega leta. V pogovoru z dr. Petek smo preverjali, zakaj Gospodovo pesem brati danes, kaj nam to delo sporoča in, ne nazadnje, kako zelo smo Slovenci za svoje razumevanje stare Indije zadolženi pri dr. Pacheiner Klander. Foto: Kršna s piščaljo, ilustracija Bhagavadgite iz 12. stoletja, detajl (Cleveland Museum of Art, javna last)

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Filozof Primož Repar nas je presenetil s težko opredeljivo knjižico 77: Osrečenost v času Luke Dončića. Fizično ima delo format in obliko slikanice. Večja dolžina stranice jo razteguje v kvadratno obliko, platnice pa so trde in debele. Tudi notranjost je polna vizualnih podob: fotografij Luke Dončića iz časa Eurobasketa 2017, na katerem je Slovenija osvojila zlato medaljo. Glede na vsebino je omejitev zgolj na to obdobje nekoliko nenavadna. Dončićevo življenje in delo, kakor ju vidi Repar, bi bili na slikovni ravni lahko prikazani v daljšem obdobju, ki bi lahko ponudilo tudi več dramatičnih prizorov. Po drugi strani pa je lahko zgovorna tudi vrnitev na izhodišče, na zgodovinsko točko slovenske košarke, preden je Dončić stopil na parket NBA-jevske košarke, saj poudarja nedolžnost in pristnost, ki sta v središču Reparjevega zanimanja. Njegova filozofska drža je eksistencialistična in izhaja iz Kierkegaardove krščanske misli, pri umeščanju Dončića v filozofsko mišljenje pa se opira tudi na različne sodobnejše mislece in filozofe ter kritike kulture, denimo Baudrilarda in njegov koncept simulakra ter Deborda in njegovo družbo spektakla. Njuni kritiki poblagovljenosti medčloveških odnosov Repar dodaja eksistencialno dimenzijo. V Dončiću, enem najboljših igralcev košarke na svetu, namreč vidi avtentično osebo. V svojem poetičnem slogu, polnem smiselnih, igrivih jezikovnih domislic in asociacij, ki so vzporedni Dončićevim domislicam na parketih, nam sporoča, da je privlačnost Dončića v razkoraku med njegovo odličnostjo in ranljivostjo. Nešablonski košarkar Dončić je velik tudi zaradi svojih neuspehov. Raste s porazi in zgrešenimi meti. Prepriča tudi s svojimi čustvi, jezo in razočaranjem. Reparjevo filozofsko interpretacijo je mestoma mogoče videti kot pretirano. A s tem bi zgrešili poanto. Tudi sam namreč sporoča, da pri njej ne gre za zajetje Dončića »takega kot je«, temveč za njegovo darovanje kot osebe. In ta dar je, če izvajamo, dar filozofu, ki na svojem terenu izvaja tisto, kar naj bi po Reparjevem Dončić izvajal na igrišču. Zato moramo tudi Reparjevo domnevno pretiravanje razumeti kot del igre. Ali eksistencialne revolucije, oživitve pristne osebe, za katero se zavzema. Kot filozof, poet, tisti, ki moli. Besedilo, ki je prevedeno v angleščino, namreč presega meje žanrov in njegovo oblikovno raznolikost je dejansko najbolj smiselno razumeti kot molitev, ekstatično, navdušujoče izrekanje, ki mu uveljavljeni postopki niso dovolj za izraz osebnega eksistencialnega hrepenenja. V tem oziru je Reparjeva knjižica prepričljiva. Vendar pa moramo biti do besedila tudi deloma kritični. Eksistencialni analizi in revoluciji je treba dodati materialistično. Potrošništvo je specifična kulturna faza središča imperija, za katerega je bilo treba žrtvovati ogromno ljudi na periferiji. Poleg tega je nestabilna, saj jo ogrožajo lastni materialni procesi proizvodnje, ki vodijo v krize in manjšajo kupno moč delavcev. Če si želimo omogočiti dostojno življenje vsem, bo treba v praksi, ne zgolj v duhu, doseči radikalne spremembe. Pri tem pa nam eksistencialna revolucija seveda lahko pomaga in pripravi pogoje za kolosalen materialni obrat. Knjigo 77: Osrečenost v času Luke Dončića spremljajo besedila Iva Daneua, Sergeja Tavčarja in Igorja Đurovića. Tavčarjev komentar vključuje rasizirano razumevanje košarke, ki ni strokovno utemeljeno. Kot je v delu športnega novinarstva in popularnega dojemanja košarke v navadi, izpostavlja lažno dihotomijo med močnimi in tehnično podkovanimi igralci ter igralci z inteligenco in kreativnostjo, ki so seveda vsi po vrsti belci: Dončić, Larry Bird in Mirza Delibašić. Pri tem podcenjuje osupljivo košarkarsko inteligenco LeBrona Jamesa, ki je po načinu igre tudi Dončićev vzornik. Romantizirano razumevanje razlik med NBA-jevsko in evropsko košarko ni točno, prva je namreč tudi hitrejša in mentalno kompleksnejša.

Pred drugo epizodo petdelne radijske serije o materinstvu in (ne)materinstvu z naslovom Ksenija predvajamo pogovor o njej in o celotnem delu, ki ga je avtorica Tjaša Mislej najprej pisala za gledališče. Nominirano je bilo za Grumovo nagrado in je bilo med izbranimi na natečaju ljubljanske Drame, v kateri bo v kratkem tudi uprizorjeno. Vilma Štritof je vodila pogovor na letošnjem festivalu Teden slovenske drame, ki je tudi partner radijskega projekta. Zastavljen je interdisciplinarno, saj besedilo odpira številna vprašanja intimnega in družbenega življenja sodobne ženske in matere. Zato sta poleg avtorice Tjaše Mislej in radijske režiserke Špele Kravogel v pogovoru sodelovali še dr. Ana Svetel, antropologinja in pisateljica, in dr. Katarina Možina, družinska psihoterapevtka. Pogovor je bil posnet aprila letos v Prešernovem gledališču Kranj.

Namesto na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so v opuščeni dvorani Kina Komuna premierno uprizorili igro norveškega nobelovca Jona Fosseja Tukaj v temnem gozdu. Besedilo, nastalo leta 2023, je prevedla Marija Zlatnar Moe, kot režiser, oblikovalec prostora in avtor videa je uprizoritev zasnoval Dorian Šilec Petek. Vtise po predpremieri 1.10. je zbrala Staša Grahek. Jon Fosse: Tukaj v temnem gozdu I svarte skogen inne, 2023 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 2. oktober 2025 Prevajalka Marija Zlatnar Moe Režiser, oblikovalec prostora in avtor videa Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovic Avtor glasbe Andrej Kobal Kostumograf Timotej Rosc Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Miha Peterlič Asistentka režiserja Selena Trontelj V uprizoritvi so uporabljeni odlomki iz romanov Jona Fosseja A Shining in Septology. Avtorja dodatnih besedil sta Eva Mahkovic in Dorian Šilec Petek. Nastopajo Jernej Gašperin, Nina Rakovec, Jaka Lah, Jure Rajšp k. g., Judita Zidar, Boris Kerč in Andrej Kobal Foto: Peter Giodani; https://www.mgl.si/sl/predstave/tukaj-v-temnem-gozdu/

Inštitut za slovensko kulturo v Benečiji je kulturno in jezikovno središče zamejskih Slovencev v Italiji, ki prebivajo od Kanalske doline in Rezije do Terskih in Nadiških dolin. Ustanovljen je bil leta 2006 z namenom, da kot močna krovna organizacija omogoči bolj učinkovito uveljavljanje in ohranjanje slovenskega jezika in kulture v krajih, kjer je pripoved zgodovine v odnosu do Slovencev težka in mračna. “Prišel sem z dežja pod kap.” To preprosto reklo zgovorno označuje razmere v Benečiji takoj po drugi svetovni vojni. S temi besedami se začne knjiga Mračna leta Benečije, ki sta jo pod psevdonimom NAZ napisala duhovnika Marino Qualizza in Božo Zuanella. Knjiga o delovanju tajnih organizacij v Benečiji je izšla v italijanščini leta 1996 v Čedadu, slovenski prevod pa je Cankarjeva založba v Ljubljani objavila dve leti pozneje. Duhovnika sta bila za svoje delo preganjana na sodišču, pogum, s katerim sta prekinila molk, dolg desetletja, pa naj bi vplival tudi na njuni profesionalni karieri. Oba sta v visoki starosti umrla maja 2025. Ravno tisti mesec pa je Inštitut za slovensko kulturo v Benečiji izvolil novo vodstvo sedmih posameznic različnih generacij, vseh izredno dejavnih na raznih področjih življenja slovenske manjšine v Benečiji. Prvi večji dogodek so članice novega vodstva posvetile ravno umrlima duhovnikoma in lokalno skupnost pozvale k skupnemu branju njunih besed. Besedilo je bilo na voljo tako v slovenščini kot v italijanščini, branje pa je spodbudilo tudi marsikatero zgodbo starejših generacij, ki so ji lahko prisluhnili mladi, ki teh časov niso doživeli. Predstavnice vodstva smo povabili k pogovoru o tem, kako vidijo vlogo Inštituta za slovensko kulturo v regiji in širše ter položaju slovenske manjšine v sedanjih časih.

Piše Anja Radaljac, bere Eva Longyka Marušič. Najboljše šele pride je romaneskni prvenec Petre Julie Ujawe, izdan pri Cankarjevi založbi, v knjižni zbirki Razmerja, ki skuša v slovenski kulturni prostor uvajati žanr, ki je doslej ostajal na založniški margini; ljubezenski roman. Če zapišemo, da je obstajal na margini, mislimo s tem zelo dobesedno; v slovenskem literarnem prostoru je namreč dolgo obstajala vzporedna »literarna scena« samozaložniških izdaj, nezaupnica slovenskim založniškim hišam (ki za ta žanr niso imele interesa). A predano bralstvo je rado posegalo po teh v samozaložbah izdanih romanih, ki so na obrobju bržkone pristali prav zaradi svoje žanrske strukture, ki je skladna s tem, kar družba povezuje z »ženskimi« interesi, to je z ljubeznijo in odnosi. Pomenljivo pri tem je, da je bila kriminalka kot žanr, ki ga temeljno določajo kriminal, policijska država in/ali druge oblike nadzora, v kulturnem prostoru, ki je seveda tudi del establishmenta, legitimirana veliko prej. Najboljše šele pride je dokaj pravoveren urbani sodobni ljubezenski roman, ki ne meša žanrov in vsebine ne podlaga s težjimi tematikami; ostaja lahkotno branje, ki je – podobno kot kriminalka, ki si prizadeva za razrešitev kriminalnega primera – osredotočeno na ključno žanrsko premiso: pripeljati junakinjo Kristino in junaka Janusa do izpolnjujoče ljubezenske zveze. Pri tem se jima na pot postavljajo različne ovire, pretežno psihološke narave in izhajajoče predvsem iz njunih individualnih notranjih dinamik. Besedilo romana ne ponuja zunanjih preprek, ki bi ljubimca ohranjala narazen, niti ne predpostavlja kakšnih ovir, ki bi bile objektivne, četudi notranje narave, kot je denimo bolezen. Psihologija likinje in lika v romanu Najboljše šele pride je sicer izrazito ploska, konflikt pa je zaradi tega toliko šibkejši. Deli besedila se spočetka dogajajo v preteklosti, kasneje preskakujejo po več dni, včasih celo tednov – ali cel mesec, leto. S tem nastaja ohlapna struktura, v kateri se zdi, da se avtorica trudi povedati samo »najbolj pomembno«, s čimer pa ne pride do dinamičnega odnosa med likinjo in likom (druge literarne osebe so zastavljene še bolj površinsko) kakršen je za ljubezenski roman ključen, ne pride do romantične napetosti med njima, ampak se roman razpoloženjsko nekako vleče skozi situacije, ki bi bile zelo preprosto rešljive že z drobcem odprte komunikacije. Redki so tudi pogovori med likinjo in likom, ki bi lahko dali romanu nekaj več specifičnosti, morda kaj značilne, individualne medosebne dinamike. Pogosto avtorica denimo opisuje, da sta se junak in junakinja sprehajala v tišini, ali pa napiše, da sta govorila po telefonu, a pogovora ne poda. Zgodba tako teče z velikimi preskoki, med katerimi ni razdelane pripovedi, junak in junakinja sta, v nasprotju z eno od zakonitosti žanra ljubezenskega romana, večinoma ločena in tako se odnos med njima ne razvije pred bralstvom – bralstvo dobi predvsem nekakšno pojasnilo, obvestilo, ko se premakne kaj večjega. Praznine, kjer naj bi se razvijal odnos med likom in likinjo, so napolnjene z relativno nezanimivim dogajanjem okoli junakinjine poklicne poti, čeprav je tudi na tem mestu smiselno zapisati, da se roman trudi slediti žanrski konvenciji, da junakinja počne nekaj, kar je v podporo ženskam (odpre avtomehanično delavnico za ženske, ki zaposluje samo ženske). Tudi v njeni precej generični družini ni nobenih resnih trenj ali česarkoli, kar bi ustvarjalo napetost; vsi se imajo radi, se podpirajo, vse je ena sama skladnost ali, bolj v slogu romana, praznovanje, saj z velikimi dogodki praznujejo vse mogoče, med drugim vsak god vsakogar v družini. Toda morda najbolj nevarna avtoričina odločitev je, da za zbližanje junakinje in junaka uporabi komo nekega drugega lika v romanu; vse skupaj izpade nerealistično, posebej pa ni v skladu z emocionalnim lokom odnosa, ki ga (ne) zgradita do tiste točke. Najboljše šele pride Petre Julie Ujawe je torej roman, ki poskuša v eni od osrednjih založb vnesti v slovenski prostor žanr sodobnega urbanega ljubezenskega romana in vidno sledi večini vodil žanra, a odpove prav na mestih, kjer jim ne sledi, in naposled ne zgradi dinamične, atmosferično močne ljubezenske zgodbe.

Piše Jelka Kernev Štrajn, bere Eva Longyka Marušič. Roman Anje Radaljac Prst v prekatu je po svoji zunanji in notranji zgradbi zanimiv, izviren spoj »knjige podgobja« in »knjige korenine«. Ob branju lahko opazujemo vsestransko razraščanje pripovednih zastranitev, ki se slejkoprej ujamejo v mrežo pomenskih vozlišč. Ta skrbijo, da se rdeča nit ne izgubi, čeprav se rada nekoliko natrga; in da lahko sledimo pripovedi, sestavljeni iz treh poglavij: Prst, Znotranjščina, Prekat. Besedilo, uvedeno s pesmijo o devetkrat umorjeni in desetkrat rojeni mitski Matildi, se žanrsko umešča v tradicijo poetičnih romanov; saj nas že na prvih straneh sooči s svojevrstnim prepletom proze in poezije. V oči padejo grafično zaznamovani razmiki med vezano in nevezano besedo, ki jih je mogoče opazovati od začetka do konca obsežnega besedila. Odlomki, ki se na zunaj kažejo kot poezija, pogosto govorijo o stvareh in dogodkih iz oprijemljive realnosti. Vpeti so v kronologijo pripovednega toka; tisti, v obliki nevezane besede, pa bralstvo pogosto potegnejo bodisi v protagonistkine sanje bodisi v njene dialoško razgibane notranje monologe. Toda temu pravilu nikakor ne kaže dosledno slediti. Romaneskno pisavo Prsta v prekatu namreč odlikuje ravno to, da sproti spodbija pravila, ki jih sama implicitno postavlja, zato od bralstva pričakuje nenehno budnost. Gre za zahtevno branje, ki ga kljub pogosti in ne vselej dosledni rabi substandarda vseskozi lajša ritmično valovanje povedi. Hkrati ta pisava ravno v pravi meri posega v skladnjo in nam s tem že vnaprej prepreči, da bi se predali anestetičnemu učinkovanju prebranega ter pozabili na žgoče aktualno problematiko romana. K temu po svoje prispevajo tudi pogosti neologizmi; na primer: pokoljevalnica, fragmentiranka, znotranjščina, zaporuna itn. Ob njih se nehote ustavljamo, saj gre za izraze, ki kar kličejo po politično angažirani interpretaciji. Poleg tega bi v knjigi zaman iskali zapise z veliko začetnico. Lastna imena in stavčni začetki – povsod same male črke! Ta odločitev je v popolnem skladju z osnovno etično naravnanostjo besedila kot celote, ki zagovarja odsotnost sleherne hierarhije med bitnostmi, vključno z vsemi »bitji iz tujih svetov«. V tem pogledu je roman pozornosti vredno nadaljevanje tiste tradicije, ki jo je v slovenskem prostoru vzpostavilo pesniško in aktivistično mišljenje Jureta Detele. Glede na to ne more biti nikakršnega dvoma, da je v osnovno temo romana vtkan aktivizem, skrb za skupnost, v tesnem prepletu z živalskim vprašanjem, nič manj pa tudi s feministično, LGBT in kvirovsko tematiko. Na pravopisni ravni na to dosledno opozarjajo specifični zapisi glagolskih obrazil, na podlagi katerih lahko sklepamo, da se ima Višnja kot prvoosebna pripovedovalka in hkrati protagonistka romana za nebinarno osebo. Romaneskno dogajanje se začne na točki, ko se odloči prekiniti svoje triletno sobivanje z Erjonom, zaposlenim v klavnici. Njegova ilegalna naloga je snemanje spornega dogajanja za klavniškimi zidovi in tudi drugod, saj je tajni preiskovalec. Višnja mu pri tem pomaga. To počneta zato, da bi gradivo objavila in tako nekaj prispevala k »osvoboditvi živali«. Toda Erjon sčasoma postane žrtev svoje naloge. Njegove duševne motnje, podložene z alkoholom, se kažejo v čedalje pogostejših izbruhih nasilja, zato Višnja sama nadaljuje »misijo«. S seboj vzame ključek, kjer je shranjeno njuno posneto gradivo, in Frido, svojo najboljšo prijateljico, za katero se kmalu izkaže, da je kokoška, ena izmed nekoč rešenih in osvobojenih »pernatih fragmentirank«. Po spletu naključij, ki implicirajo tudi mistično razsežnost, si Višja najde novo zaposlitev, obe pa celo nov dom pri Fe in Emi, ki sta predana proživalska aktivista oz. aktivistki in hkrati nebinarni osebi. V tej simpatični skupnosti biva tudi maček Sarival. Pozneje se jima začasno pridruži še Višnjina sestra, prav tako aktivistka. Skupaj izpeljejo načrtovano akcijo osveščanja o javnosti skrbno prikritem dogajanju z nečloveškimi živalmi. Svoj »karneval« v obliki razstrelitve neke klavnice in objave posnetega gradiva udejanjijo na način, da tvegajo resne obtožbe tako s strani medijev kot tudi oblasti. Na tem mestu se v romanu odpre idealen prostor za povečanje suspenza, vendar ostane premalo izkoriščen. Akciji namesto zadoščenja sledi razočaranje, zato akterji in akterke doživijo krizo. Premaguje jo vsak po svoje, Višnja tako, da resno zboli. Iz njenega pripovedovanja, kjer se intenzivno oglašajo spomini na otroštvo, je mogoče sklepati, da kompleksna obolelost njenega telesa ni naključje. Sledimo dolgotrajni in zapleteni diagnostiki v sedanjosti in zastranitvam v obliki reminiscenc. V njeno »znotranjščino« skupaj z njo vstopamo skozi »zrcalo« in potem sestopamo v globino »kristalnega jajca« do liminalnih stanj. Tu se ob preigravanju različnih motivov in mnogoterih identitet, vselej skozi prizmo pretanjenih relacij z drugim, zgodi obrat, ko začne »gnoj«, ki se je nabral, teči »nazaj ven in v mesnato žrelo črnega vorteksa«. Tako se zgodi, da se »še en krog steče v svoj začetek«, pripovedovalkina zaskrbljenost za lastno telo se transformira nazaj v skrb za druge, skrb za vse tisto, kar je večje od nje. Toda idejna razsežnost romana daleč presega to poanto. Premišljeno tkanje raznolikih prvin, utopičnih, distopičnih, realnih in mitskih, namreč ne ponuja samo izvirne kritike sodobne družbe, temveč »šiv v tapiseriji civilizacije, ki se skuša iztakniti in izvesti neko drugo, novo podobo«.

Letošnji prejemnik Grumove nagrade za najboljše dramsko besedilo je Milan Ramšak Marković za besedilo Trilogija o mestih in ljudeh. Z nagrajencem smo se pogovarjali o njegovem besedilu, metodi pisanja, odnosu do uprizoritve in položaju sodobne dramatike v slovenskem prostoru. Grumovo nagrado so to leto podelili šestintridesetič, poleg nagrajenca pa so bile nominiranke za nagrado še Varja Hrvatin (Vile v Sloveniji), Nina Kuclar Stiković (morska deklica) in Maša Pelko (Für Ofelija (Mitologija utapljanja)).

Močna kakor smrt je ljubezen, odmeva v svetopisemski Visoki pesmi. Besedilo, ki si ga pogosto izberejo mladoporočenci pri cerkveni poroki kot potrditev tega, za kar se odločajo. Ljubezen mi je vse razodela je naslov poezije Karla Wojtyle, ki si je kot papež nadel ime Janez Pavel II. in se mu danes priporočamo kot svetniku. Ljubezen je čustvo, ki ga v sebi nosijo poročeni in celibaterji, razvezani in osamljeni, vsi, nekateri pravijo, da tudi živali – že iz predkrščanske dobe je znan praznik gregorjevo, dan, ko se ptički ženijo. Lady Gaga, ena največjih pop zvezdnic 21. stoletja, je izjavila, da je bil njen največji strah v življenju, da bi ostala sama. Po koncertih in predstavah, kjer so se je ljudje dotikali, se z njo rokovali, pogovarjali, se je domov vračala in ostajala sama. Najsrečnejša je postala, ko je našla ljubezen svojega življenja. Obstajajo različne vrste ljubezni in morda najbolj nedolžna, najbolj zastonjska in tudi najdlje trajajoča je materinska ljubezen, po kateri hrepenijo otroci. Pomislimo samo na dečka Serjožo iz Tolstojeve Ane Karenine. Očetu in njegovi prijateljici, ki sta mu sporočila, da je mati umrla, ni verjel. Na sprehodih po parkih Petrograda se je zaziral v ženske obraze in v njih iskal enega samega – obraz svoje matere, ki se mu je na deveti rojstni dan kot sonce zasvetil, ko se je prebudil iz sna. Resnično je stala pred njim – njegova mati, ki mu je bila vse. Krščanskih cerkva, največjih svetovnih galerij ali pa številnih zasebnih stanovanj si skorajda ni za zamisliti brez ikonične slike Marije z Detetom. Botticelli, Caravaggio, Raphael pa tudi Leopold Layer z Brezij na Gorenjskem – vsem je skupna milostna podoba Marije z otrokom, ki se prižema k njenemu obrazu, prsim ali pa nogam. Michelangelo pa s svojo Pietà iz kararskega marmorja v baziliki Sv. Petra v Vatikanu pokaže še na eno, morda najtežjo podobo iz življenja: ko mati v naročju drži mrtvega sina. Prizor, ki je v postnem času živo navzoč ob premišljevanju križevega pota. Mati je poslanstvo, ki ne pozna upokojitve. To je beseda, ki je v vseh slovarjih napisana z zlatimi črkami. Hvaležni jim moramo biti, materam, ki so nas rodile v svet, ki so v prečutih nočeh in še velikokrat pozneje dajale prednost življenju otroka in sebe zatajevale. Vsem njim naj velja čestitka za materinski dan.

Dr. Mateja Pezdirc Bartol v prispevku z naslovom Preseganje spolnih stereotipov v sodobni slovenski komediji (Ditka - Milena - Bogdana), raziskuje, v kolikšni meri slovenska komedija v 21. stoletju sledi spremenjeni vlogi moškega in ženske v družini in družbi ter se odmika od tradicionalnih reprezentacij telesa in spolnosti. V analizo avtorica vključuje slovenske komedije, ki družbene konstrukcije spolov, vlog in poklicev postavljajo pod vprašaj, se s spolnimi stereotipi poigravajo oziroma jih v določenih vidikih že tudi presegajo. Besedilo je v celoti objavljeno v reviji za teorijo scenskih umetnosti Amfiteater, letnik 12., številka 1, s tematskim naslovom Preživetje komedije. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji Damjana Černe v uprizoritvi: Simona Semenič: jerebika, štrudelj, ples pa še kaj, režija Jure Novak, SMG in SNG Nova Gorica, sezona 2021/22, foto: Ivian Kan Mujezinović

Vlada je tik pred novim letom potrdila predlog novega zakona o medijih. Besedilo prinaša nekaj pomembnih novosti, ki pa že razburjajo javnost. Gre za določbe, ki se nanašajo na vplivneže. Kritik so deležne tudi sheme državnih pomoči medijem in predlog, da bi koncentracijo medijskega lastništva po novem presojala Agencija za komunikacijska omrežja in storitve, ki s tem po mnenju kritikov pridobiva preveliko moč. O vsem tem z gosti v Studiu ob 17.00. Gostje: Asta Vrečko, ministrica za kulturo; Mojca Zorko, podpredsednica Društva novinarjev Slovenije; Cene Grčar, odvetnik; Denis Sabadin, odgovorni urednik Primorskih novic.

NAPOVED: Ne na odru, temveč v dvorani Male drame na Litostrojski je bila sinoči premierno - in v Sloveniji krstno - uprizorjena igra z naslovom Bog nemškega pisatelja in odvetnika Ferdinanda von Schiracha (izg.: fon šíraha). Besedilo je prevedla Mojca Kranjc, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Peter Petkovšek. Nastopa šest igralcev ljubljanske Drame in dva gosta: Ivo Ban v glavni vlogi in Primož Vrhovec kot medicinski izvedenec. Na premieri je bila Tadeja Krečič. Igrajo Maja Sever, Ivo Ban k. g., Barbara Žefran, Maša Derganc, Pia Zemljič, Veronika Drolc, Primož Vrhovec k. g. in Saša Tabaković. Dramo je iz nemščine prevedla Mojca Kranjc, avtorji priredbe prevoda so ustvarjalci uprizoritve. Avtorsko ekipo pod vodstvom režiserja Petra Petkovška sestavljajo dramaturginja Eva Kraševec, lektor Arko, avtor videa Urban Zorko, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja in oblikovalka maske Gordana Bobojević, skladatelj Peter Žargi, oblikovalec svetlobe Dani Žorž in asistentka režiserja (študijsko) Lucija Trobec. Igrajo Maja Sever, Ivo Ban k. g., Barbara Žefran, Maša Derganc, Pia Zemljič, Veronika Drolc, Primož Vrhovec k. g. in Saša Tabaković.

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili igro pri nas kar dobro znanega sodobnega nemškega dramatika Mariusa von Mayenburga. Besedilo iz leta 2021 s kratkim, a dovolj zgovornim naslovom Ex je prevedla Anja Naglič, tema igre pa so zapleteni medčloveški odnosi, ki so bili nekoč celo ljubezenski. Drama, 2021 Premiera: 12. december 2024 Prevajalka Anja Naglič Režiserka Maruša Kink Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka in kostumografka Vasilija Fišer Avtorica glasbe Veronika Kumar Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopajo Mojca Funkl, Jernej Gašperin, Nina Rakovec Foto: Peter Giodani, https://www.mgl.si/sl/predstave/ex/

V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premiera drame Razodetje švedskega avtorja Mattiasa Anderssona, ki se je v foyeru pred predstavo o igri pogovarjal z Ivico Buljanom, režiserjem Razodetja. Besedilo je prevedla Jana Klenovšek Kocjan, dramaturginja je bila Marinka Poštrak, umetniški svetovalec pa Robert Walt. Impresivno scenografijo je zasnoval Aleksandar Denić, nastopilo je šest igralcev gledališkega ansambla in Branko Šturbej kot gost ter štirje glasbeniki.Tadeja Krečič: Režija: Ivica Buljan. Dramaturgija: Marinka Poštrak. Nastopajo Aljoša Ternovšek, Vesna Jevnikar, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Živa Selan in Branko Šturbej kot gost. Živa avtorska glasba z mini orkestrom pod glasbenim vodstvom mladega skladatelja Vida Ožbolta. Scenograf: Aleksandar Denić, umetniški svetovalec je Robert Waltl, kostume podpisuje Ana Savić Gecan ob pomoči asistentke Hane Tavčar, lektorica je Barbara Rogelj, oblikovalec svetlobe Sonda Trinajst, avtorica videa Toni Soprano Meneglejte, masko je ustvaril Matej Pajntar. Besedilo je prevedla Jana Klenovšek Kocjan.

Besedilo irskega scenarista, dramatika in igralca sestavljajo izseki pogovorov po mimobežnih spolnih srečanjih. Z garnituro bolj ali manj toksičnih moških se protagonistka, brezimna Ona, tolaži zaradi ponovne samskosti, ki je bolj tragična, kot se sprva zdi. Režiserka: Tijana Zinajić Prevajalka: Vesna Hauschild Dramaturginja: Nina Kuclar Stiković Lektorica: Anja Pišot Scenograf: Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf: Matic Hrovat Avtor glasbe: Laren Polič Zdravič Koreografinja: Lada Petrovski Ternovšek Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec zvoka: Jure Mavrič Igrajo: Medea Novak, Jure Kopušar, Žiga Udir, Andrej Zalesjak, Blaž Valič, Ivana Percan Kodarin

Stari hrast je novo delo vztrajno družbenokritičnega Britanca Kena Loacha. Film je bil prikazan v okviru Festivala migrantskega filma, zdaj nadaljuje svojo pot po kinematografih slovenske Art kino mreže. Besedilo o filmu, ki ponuja pretežno optimističen pogled na eno od perečih problematik sodobne Evrope, je pripravila Gaja Pöschl, bere Eva Longyka Marušič.

V letu molitve, s katerim se pripravljamo na obhajanje svetega leta 2025, ste slišali nekaj strani knjige Tomaša Špidlika OSNOVE KRŠČANSKE DUHOVNOSTI, kjer avtor knjige govori o molitvi.. Besedilo je prineslo odgovor na vprašanje: Kaj je ustna molitev? Pa tudi o tem, katera je zasebna in katera javna molitev? Dotaknili se bomo tudi vprašanja svetopisemskih psalmov in alegoričnega pomena Svetega pisma.

Film Samsara španskega režiserja mlajše generacije Loisa Patiña, poskuša v gledalcu prebuditi meditativno izkušnjo. O tem, do katere mere je to z medijem filma mogoče doseči, se sprašuje Muanis Sinanović. Besedilo bere Igor Velše.

Piše Bojan Sedmak, bere Bernard Stramič. Založbino spletno oglaševanje romana Tereze Vuk Zakaj ima moj hudič krila se začne z uvodnim stavkom, da njegova avtorica nima življenjepisa. Glede na to, da prvoosebna pripovedovalka na tristo petdesetih straneh eksplicitno tke svojo preteklost, je trditev nekoliko nerodna. Več kot sedemdeset poglavij je namreč razporejenih v preverljive časovne in prostorske okvirje med odcepljeno in cepljeno domovino ter tujino s pretežno romanskim poreklom, iz analitičnega razporeda dogajanja pa je mogoče sintetično stkati koordinate pisateljičinega bivanja, vključno z implicitno rdečo nitjo kljubovanja običajnemu. Ta biografija sicer ne povezuje dejstev za kakšen hvalisavi 'circulus vitae', a potrjena izobrazba, na primer, je na bivanjski poti marsikdaj pač manj uporabna kot obvladovanje pol ducata tujih jezikov. Tereza Vuk se je rodila v prestolnici pred malodane pol stoletja v solidno situirano družino, ki pa od njenih najstniških turbulenc ob eksperimentiranju z drogami ni imela dovolj posluha za njeno posebnost. Staršema je parala živce s svojo neprilagojenostjo, ko sta jo v vzgojni dobri veri prenašala in prevažala od formalnih do življenjskih šol in jo začudena in nemočna postavljala iz stanovanja ter jo pošiljala na rehabilitacije v za to pripravne institucije. Besedilo posrečeno ne vsebuje pop psihologije o tem, kje so pravi nastavki neugnane odvisnosti od omamnih substanc in zakaj njene učinkovine ne ponehajo v zrelosti – tovrstne sledi bi najbrž vodile v protagonistkina najbolj zgodnja leta, o katerih pa avtorica ne razpreda dosti, čeprav sorodstvenim razmerjem posveča precej poglavij. Iz fragmentarnega razporeda motivov po čustveni globini izstopajo nasveti nečakinji, ob katerih ironizira zagledanost v genetske prirastke in s presunljivo šaljivostjo vplivnice brez otrok oživlja svoje mesto v familiji. Tamkajšnje zatrdline morda nazorno izpričujejo v celotnem besedilu ponavljajoči se stavki, kot so »objemi me, objemi me«, namenjeni večinoma fotru, kot ga dosledno imenuje. In poznejši nasprotni »ne me met rad, ne me met rad«, s katerimi v svojih prigodah odbija pribite nadležneže vseh sort. Takšnih se na njenih poteh po Portugalski in v Italiji, kjer použiva provizorične muke plačanih odvajalnih programov, pojavlja kar nekaj; med njimi tudi s partnerji, s katerimi kot nebrzdana dvajsetinvečletnica poskuša ohranjati svojo uporniško držo. In ko hkratnost nasprotujočih si čustev poskuša krmiliti s pospeški evforije, je tako akterki kot njenim sledilcem jasno, da ima naslovni hudič krila, ker je nenehno podkrepljen z hranili, kot so kokain, trava, tripi … Za dodatek ji med divjimi mentalnimi avtomatizmi nenehno prišepetava, naj laže, poleg tega pa jo uroči še z ljudskim rekom, da kdor laže, tudi krade. Ob izpadih, ki se jih sramuje, pisateljica večkrat izrecno pove, da ne more povedati vsega, čeprav je prav v iskreno povedanem privlačnost njenega pisanja. Odprto pušča ugibanje, ali so cenzurne blokade in etične pasti pri soočanju s seboj povezane z moškimi književni liki, s katerimi v romanu komunicira in opravlja s hitrostjo umetne inteligence. Najbrž bi podobno opravila tudi s tistimi pisci, ki v dandanašnjih aktualnih knjigah objavljajo izkušnje o tem, kako priti k sebi od delovne izgorelosti, pretiranih količin pira ali enigmatičnih ljubezenskih odnosov – slednje menda še najbolj zdravilno s hojo čez hribe in doline ter po žerjavici. Zdi se, da bi piska v tovrstnem besedovanju zabila v 'touch down' vsakogar, ki bi se je lotil z intelektualno domišljavostjo. Zakaj vročica iz knjižnega lonca à la Vuk uhaja izpod modne pokrovke avtofikcije? Zato ker gre v tej pretežno za avtorske performanse v razmerah vsesplošne mediatizacije, torej za bivanje v medijih, zunaj katerega je dejanskega življenja bolj malo, Tereze Vuk pa pač ni v tem klubu. V njenih klubih so prvenstveno ljudje na mesni dotik, slavni z zaslonov pa so le bežno omenjani, največkrat za potrebe nujno potrebnega sarkazma do obče plitkosti in neumnosti. Knjiga Zakaj ima moj hudič krila je zato bližje avtobiografiji, ki ne bi zgubila svoje privlačnosti, četudi bi bila protagonistka označena z drugim imenom kot personalna ali tretjeosebna. Se pravi v klasični razdelitvi pozicij med jazom in drugimi, kakršna je vzniknila v prvem modernem romanu z donkihotstvom. Po njem se pisci v svojih alter egih vidno cepijo na avtonomne norce, ki se jim meša od preobilja izmišljij, in na taiste, brez katerih ne more na pot nobena fikcija, da se lahko potovanje konča. Zatorej ni odveč, da je v romanu večkrat omenjena nuja pisanja, pretežno v navezi z imidžem, ki si ga je avtorica pridobila s svojimi blogi oziroma prvima knjigama Creepyatrija (2013) in Kolumniatrija (2016). Tereza Vuk na svoj način odganja raznolike vsiljivce z odločnostjo, češ 'dajte mi mir za pisat', ker se zaveda dobrobiti te sublimacije, pretvorbe sinaptičnih spreletov v družbeno čislano početje. In ker se tovrstna priznanja vrstijo, se bo morebiti kmalu pojavilo vprašanje o prevodu v katerega od obsežnejših jezikov. V tem primeru bi se zadeva morda nekoliko zapletla, kajti kar v pogovornem idiolektu deluje ne samo osvežilno provokativno, ampak besedilno dominanto, bi v prevodu najbrž izgubilo draž. Pretirano bi bilo reči, da kvaliteta tovrstnega slovstva stoji in pade z ljubljanščino, a če bi bil roman napisan v knjižnem jeziku, bi mogoče deloval samo kot eden med mnogimi, ki se ukvarjajo z iskanjem sebe med drugimi in drogami, vključno s covidom in njegovimi deliriji v neki blokovski soseski. Tako pa je v hudiču s krili ključen slog in slovenščina si zasluži čim več nonsensov, prilepljenih na čela svojih Butalcev, ter metafor v stilu črnohumornega 'wise crackinga', četudi se te neprevedljive v 'linguo franco'. K zapomnljivemu vtisu vsekakor veliko prispeva tudi duhovita prepirljivost, s katero Tereza Vuk odpira marsikateri problem in ga zaljša z brezmejnim bentenjem? Po naključni prosti asociaciji si je mogoče predstavljati, kako na primer s čezmejno hrvaško pisateljico Vedrano Rudan družno zaključujeta nacionalne mejne spore tako, da vse vpletene zdraharje pošiljata s tremi čistimi pikicami v njihovo lastno omejenost. Do ustvarjanja, ki se prepaja z mamili, je nekoliko zadržanosti lahko upravičene; ne v moralističnem smislu, ampak v povsem psihofizično preverljivem – istočasnost zadetosti, sredi katere naj bi se zadevale prave besede, je namreč idealno slepilo. Bukowski, ki se avtorici podtika pod nos, je mnoga pivska kolovratenja v sedanjikih popisoval mirno za nazaj, ko je relativno 'clean and sober' živel s svojo žensko, poslušal klasično glasbo in stavil na konjskih dirkah. In ne nazadnje je še naš največji romantik produkcijsko upadel, ko se je spravljal s svojo zasvojenostjo, saj zadnjih deset let ni napisal skoraj ničesar več pa še v zadnji pesniški briljanci ni mogel brez omembe dvignjenih kozarcev. Ranljivi vitalizem Tereze Vuk bo predvidoma na preizkušnji, ko bo svoj literarni zastavek kot mnogi, ki so se po premiernih uspešnicah znašli pred izzivom drugega izdelka, hotela potrditi z naslednjo odlično knjigo. Od kod torej zadovoljstvo v izpovedi, naslovljeni bolj z retoričnim kot vprašanjem za nadaljnjo razlago? Preprosto v predanosti prepričljivi pripovedi, sploh če se zraven posluša glasba, ki je vpeta v njena krila. Navsezadnje je ob izbornem rokenrolu fino brati pogovorne tekste in pisati svoje. S samosvojo sugestivno pisavo je Tereza Vuk roman Zakaj ima moj hudič krila vpisala med pomembno slovensko literaturo.

Suzana Koncut je vrhunska prevajalka, ki se je podpisala pod vrsto prevodnih knjig vrhunskih francoskih pisateljic in pisateljev. V to skupino zanesljivo sodi pripovedna zbirka Dogodek in druga besedila francoske nobelovke Annie Ernaux. Knjiga je izšla v prestižni zbirki Kondor; vsebuje štiri pisateljičina besedila. Besedilo je zelo ohlapna oznaka, saj se ne vpisuje v sistematiko literarnih zvrsti kot črtica, kratka zgodba, noveleta, novela itd., ampak sporoča, da besedilo ni strukturirano in da se uspešno izmika tovrstnim literarnovednim oznakam. Toda to ne pomeni, da so besedila Annie Ernaux kar nekaj, nasprotno. Pisateljica se je definitivno zavedala, da ustvarja samosvoj svet tako z izbiro tem kot s samo pripovedjo. Zelo pogosto piše o temah, ki si jih ljudje običajno izogibamo in ki so bile v času nastanka besedil vsaj nekoliko tabu. V besedilu Dogodek piše o splavu, v besedilu Gola strast o ženski in njeni strastni ljubezni, v Okupaciji o obsedenosti z novo partnerko nekdanjega ljubimca, v Mladeniču pa o razmerju s precej mlajšim ljubimcem. Toda izzivalna ni samo tematika pisateljičinih besedil, ampak tudi pisava. Nagrajenka piše v prvi osebi ednine, piše zelo zgoščeno in intenzivno ter z izjemnim ritmom. Besedila zahtevajo od bralstva, da jim sledi, da ne odneha do zadnje pike. Vendar besedila niso zgolj besedila o osebnih stiskah, ampak njihova avtorica v svoja besedila srka različne sodobne utripe, od političnih in socialnih ter do sodobne popularne kulture. Skratka, odlična knjiga, ki ji do popolnosti manjka samo spremna beseda. V večdesetletni zgodovini zbirke Kondor je najverjetneje prvič, da je izšla knjiga brez spremne besede. Zagato je rešil urednik Andrej Ilc z zgoščeno notico O pisateljici. Več o Annie Ernaux in njenih besedilih pa pove prevajalka Suzana Koncut v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Besedilo, ki ga enkrat na leto poslušamo v velikonočni vigiliji, smo vzeli pod drobnogled za tokratno katehezo. Nastalo naj bi med letoma 400 in 600 in se je vedno malo spreminjalo. Naj vam sobotni večer polepša hvalnica velikonočni sveči.

Besedilo, ki ga enkrat na leto poslušamo v velikonočni vigiliji, smo vzeli pod drobnogled za tokratno katehezo. Nastalo naj bi med letoma 400 in 600 in se je vedno malo spreminjalo. Naj vam sobotni večer polepša hvalnica velikonočni sveči.

Odkrijte skrivnostno in ganljivo zgodbo skrite grozote v slovenski zgodovini z razstavo »3450 umorjenih: Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin«. Razstava razkriva tragične usode 3450 moških, umorjenih v nepojasnjenih okoliščinah po koncu druge svetovne vojne, skozi arheološke izkope, osebne predmete žrtev in zgodovinske analize. Ta dogodek prinaša v ospredje temne dele naše preteklosti in odpira vrata spravi in razumevanju. Pridružite se nam in se dotaknite koščka skrite zgodovine, ki je oblikoval našo sedanjost. Besedilo lahko tudi preberete na casnik.si.

Odkrijte skrivnostno in ganljivo zgodbo skrite grozote v slovenski zgodovini z razstavo »3450 umorjenih: Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin«. Razstava razkriva tragične usode 3450 moških, umorjenih v nepojasnjenih okoliščinah po koncu druge svetovne vojne, skozi arheološke izkope, osebne predmete žrtev in zgodovinske analize. Ta dogodek prinaša v ospredje temne dele naše preteklosti in odpira vrata spravi in razumevanju. Pridružite se nam in se dotaknite koščka skrite zgodovine, ki je oblikoval našo sedanjost. Besedilo lahko tudi preberete na casnik.si.

NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči še predzadnja premiera pred celotno prenovo gledališke hiše. Pet igralcev je pod režijskim vodstvom Igorja Pisona in ob dramaturginji Diane Koloini uprizorilo igro Ameriški sen Edwarda Albeeja prvič uprizorjeno leta 1961 Besedilo je prevedel Zdravko Duša, lektorica je bila Tatjana Stanič. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič Edward Albee: Ameriški sen, premiera: 21. marca, ob 20.00. Režija: Igor Pison V uprizoritvi, ki je nastala po prevodu Zdravka Duše, igrajo Polona Juh, Marko Mandić, Maja Sever, Petra Govc in Maks Dakskobler (k. g.). Ustvarjalno ekipo ob režiserju in avtorju izbora glasbe Igorju Pisonu sestavljajo še dramaturginja Diana Koloini, lektorica Tatjana Stanič, scenografinja in kostumografinja Anneliese Neudecker, oblikovalec svetlobe Dani Žorž, oblikovalec maske Tomaž Erjavec in asistentka kostumografinje Ana Janc.

Film Kako seksati bi si morali ogledati predvsem najstniki, govori namreč o tem posebnem obdobju v življenju – obdobju, ko še posebej pomembna postanejo osamosvajanje, prijateljstva in spolnost. Prvenec Britanke Molly Manning Walker je na festivalu v Cannesu prejel glavno nagrado v sekciji Posebni pogled. Besedilo o filmu je pripravila Gaja Pöschl, bere Lidija Hartman.

V Gledališču Koper smo si ogledali predstavo Sirote britanskega dramatika irskega porekla Dennisa Kellya. Režirala jo je Renata Vidič. Dogajanje Sirot traja eno noč. Zakonca Helen in Dannyja, ki sta ravno sedla k večerji, ki naj bi bila romantična in v dvoje, saj je njun 5-letni sin v varstvu pri babici, zmoti prihod Heleninega brata Liama, katerega oblačila so okrvavljena, on sam pa v temu primernem psihološkem stanju. Ali pa se vsaj zdi, da je popolnoma živčno iztirjen. V dobri uri in pol se nato v intenzivnih dialogih med protagonisti odkriva, zakriva in razkriva, kaj se je v resnici zgodilo. Besedilo je odlično in prevod Tine Mahkota mojstrski, kar sploh ni samo po sebi umevno, saj je pri Kellyu takoj opaziti dediščino gledališča absurda, kar se tiče odnosa do jezika in njegove uporabe. Ta ima pogosto komične ali tragikomične učinke, kar je prevajalka nadvse uspešno ohranila v slovenščini, igralci pa izvrstno prenesli na izvedbeno raven. Njihove hitre izmenjave v pogovoru trojice bistveno pripomorejo k temu, da besedilo učinkuje, kot mora: premorov skorajda ni, pomen ne izhaja iz pomensko praznih povedi, ampak šele iz celote izmenjav, kar od igralcev zahteva izjemno skoncentriranost in predhodno naštudiranost ne le lastnega besedila, ampak njegove vpetosti v besedilo soigralcev. Mak Tepšič in Tjaša Hrovat sta z realistično tresavico odlična v upodobitvi živčne razrvanosti, Tepšič tudi v psihopatskem manipuliranju, ki se ga zavemo šele postopno, Hrovatova v radikalnem boju z resničnostjo ob vsakem razkritju, da zgodba ni taka, kot se je zdelo še trenutek prej. A najbolj ganljiv je Blaž Popovski, ko se v tišini sooča s sesipanjem vsega svojega sveta in se spreminja iz mehkega, ljubečega, dobronamernega človeka v trdega, skoraj surovega razočaranca. Zares odlična predstava.

Piše Veronika Šoster, bere Eva Longyka Marušič. Naše skladišče Tjaše Mislej, dramo o štirih delavkah v skladišču supermarketa, je žirija za nagrado Slavka Gruma označila za socialno dramo, ki pa je v resnici tudi smešna kot komedija, mogoče celo farsa. Res gre za precej tragikomičen tekst, ki se sprehaja po meji absurda, sploh z dogajanjem, ki je pogosto privedeno do skrajnosti, da so družbene poante še bolj zaostrene. Naslov sicer aludira na neko drugo, svetovno priznano in s Pulitzerjevo nagrado ovenčano ameriško dramo – Naše mesto Thorntona Wilderja iz leta 1938, ki slika vsakdanje življenje prebivalcev nekega mesta. Tudi v Našem skladišču spremljamo vsakdanji, rutiniran in ustaljen način dela v skladišču, ki za glavne junakinje pravzaprav je njihovo mesto, saj skoraj ne vidijo zunanjega sveta, temveč vse dneve in noči preživijo kar na delovnem mestu. Spijo v skladišču na zložljivih posteljah, zvečer pa ob skrbno odmerjenem času skupaj gledajo televizijo. Le včasih, če se zares izkažejo, če ni kakšnega praznika ali posebnega dogodka, se lahko ob nedeljah odpravijo domov. Sanjska služba, ni kaj. Besedilo močno temelji na pogovorih štirih sodelavk in njihovih različnih značajih in ozadjih, didaskalij je le za vzorec, kar govori tako o simbolni izpraznjenosti potrošniško natrpanega sveta – skladišča, kot o ekonomičnosti avtorice, ki se zanaša na vihrave in dinamične besedne izmenjave. Drama je zato razgibana in živahna, edino, kar delavkam med telesno izčrpavajočim delom preostane, pa je seveda bežen pogovor, ki se pogosto vrti v krogih in se vrača k zmeraj istim temam, celo istim replikam. Ujetost delavk v skladišče je jasna, besedilo se bere prav tako tesnobno kot kakšen psihološki triler, čeprav se v njem srečujemo le z nepreglednimi policami konzerv. Te nas pozdravijo že takoj na notranji strani knjige, če razpremo zavihke, in vizualno spominjajo na Warholovo grafiko paradižnikovih juh Campbell. Konzerve lahko pomenijo marsikaj, poleg embalaže so nekakšne časovne kapsule, stisnjene sanje, ki bodo na polici ostale, dokler jih kdo končno ne odpre – morda jih ne bo nikoli. Ali kot ob napisu na nalepki uvoza pomenljivo reče Suzi: »Ta fižol je videl več sveta kot jaz.« Vsaka delavka je namreč edinstvena in rahlo obupana prav v svojih sanjah, take jih spoznamo že čisto na začetku. 27-letna Evelin bi rada zaslovela z nastopanjem, enako stara Maria bi bila rada pisateljica, da bi pisala zgodbe o ljudeh, ki živijo posebna življenja, 35-letna Suzi bi rada odprla svojo cvetličarno, 58-letna Vera pa čaka na mirno upokojitev z možem, a kmalu izvemo, da je v resnici že vdova. To laganje samemu sebi in zatiskanje oči pred resničnostjo je prisotno pri vseh, čeprav pri nekaterih bolj prikrito kot pri drugih, obenem pa njihovo vztrajno sanjarjenje in zamišljanje vedno novih čudovitih prihodnosti poskrbi, da vanje verjamemo in zanje navijamo – kar je v kontekstu skladišča in hipermegamarketa, ki vse pogoltne vase, še bolj boleče. Nočemo, da bi se zataknile v skladišču, kot pravijo, a se zavedamo, da je kak drug scenarij še bolj nemogoč. Dogajalni prostor je torej skladišče bizarno velikanske trgovine, ki se razteza na šest tisoč kvadratnih metrih, tako ogromne, kot pravi Evelin, da v enem tednu ne moreš prit peš z enega konca na drugega, tako velike, da moraš ob vhodu kupit zemljevid, drugače ne najdeš več poti ven, tako ogromne, da ženske v njej rojevajo, ko čakajo na kruh, moški si morajo na novo obriti brade, starci se poslavljajo in odhajajo na drugi svet … Posebej komičen je pojav zmedenega kupca v skladišču. Ves dan namreč išče nov grški jogurt z okusom japonskih mandarin z marmelado iz švedskih gozdnih jagod s semeni španskega sezama iz Andaluzije, nato pa se pojavi še drugič, čez noč je namreč omagal sredi oddelka za gospodinjske aparate. Njegova izgubljenost v prostoru se tako preslika v simbolno izgubljenost med vso ponudbo, ki ji niti približno ne moremo več slediti, kar seveda spomni na preveč izbire in sindrom strahu, da ne bi česa zamudili. Drama tako spominja na satirični roman Gradyja Hendrixa Horrorstör, v katerem kupci čez noč obtičijo v neprehodni Ikeini trgovini. Utopične sanje o obilju, ki mu ni konca, se hitro sprevržejo v nočno moro, ko se na nas zgrinja vedno več nepotrebnega materiala, zato ni nič čudnega, da se drama proti koncu sprevrže v kar groteskno smer. Prav tako ni nič čudnega, da se pojavi lik novinarja, ki pa ironično ne bo razkril hudega izkoriščanja, ampak bi samo rad nekaj posnetkov za priljubljeno oddajo o malih ljudeh, ki živijo svoja bedna življenja v kapitalizmu. Prav nič nas ne more več šokirati, ne skladiščnik voznik, ki dela prek prijateljeve napotnice, ne katastrofalne delovne razmere, to sploh ni več distopija. Drama Tjaše Mislej Naše skladišče je zastavljena na trdnih temeljih, za tako težko temo je presenetljivo humorno zastavljena, kar jo odreši moralizma, ne gre pa dlje od tega in ne naredi nekega preloma. Seveda to lahko razumemo kot ujetost v kapitalistično mašinerijo, kjer sanje o stavki in sindikatu odpihne čas za televizijo, a vse ostaja preveč na površini. Sploh v zadnji tretjini in sklepnem dejanju bi pričakovala malo več drznosti, saj nas zgodba pripelje točno tja, kamor smo pričakovali že od začetka, kar ji ne naredi usluge. Kljub temu pa odpira veliko relevantnih tem in jih uspešno širi le s preprostimi dialogi. Ti delujejo, ker se z delavkami povežemo, ker imajo svoje sanje, želje in tudi muhe. In če je Shakespeare zapisal, da je ves svet oder, je zdaj ves svet pač – skladišče.

Piše Katarina Mahnič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Prevedla: Veronika Rot. Drugi roman ene najbolj prodornih katalonskih ustvarjalk mlajše generacije Irene Solà je zelo posebno in nenavadno pisanje, saj se v njem prepletajo najrazličnejše perspektive, literarne oblike in slogi. Pripoved, ki se dogaja v podeželskem okolju pirenejske pokrajine ob meji s Francijo, se razteza preko različnih časov in dimenzij bivanja na istem prostoru, v njej se gnetejo vraže, običaji in legende, mitologija in bratomorna vojna, preteklost, sedanjost in onostranstvo, resnično in nadnaravno, sanje in čuječnost, strah in pogum. V knjigi spregovorijo različna bitja, živa in neživa – oblaki, rusalke, duhovi, psi, srnjaki, gobe, gore, medvedi in seveda ljudje – vsi imajo svoj način in slog pripovedovanja. Od preteklosti sta odvisni sedanjost in prihodnost, vse je povezano z vsem, vse se napaja iz narave, izvira iz nje in se vanjo vrača, vse je brezčasno in hkrati vsečasno. “Tukaj smo bile vedno in tukaj vedno tudi bomo,” pripovedujejo gobe, katerih spomin seže veliko dlje kot človeški. “Ker ni začetka in ni konca. Ker je bet ene bet vseh. Klobuk ene je klobuk vseh. Spore ene so spore vseh. Zgodba ene je zgodba vseh.” Človekovo nebogljenost in nepomembnost v primerjavi z neusmiljenimi silami narave, in kako je posameznik le droben košček mogočne vsemirske sestavljanke, nakazuje že uvodni prizor, ko strela ubije kmeta in ljubiteljskega pesnika Domèneca, sicer vajenega težkega življenja v odročnih krajih. Na to stran gore je prišel pogledat h kravam, pa tudi preizkusit verze, saj mu jih je doma, ob delu in nenehnem otroškem vrišču, težko kovati in slišati. Hotel se je prepričati, kakšen okus imajo in kako zvenijo, kajti kadar je človek sam, mu verzov ni treba govoriti šepetaje. O njegovi smrti neprizadeto pripovedujejo nevihtni oblaki, ki so jo povzročili, na njegovo truplo pa z obžalovanjem naletijo tudi duhovi štirih žena, ki so jih na smrt obsodili zaradi čarovništva, in besedo dobijo pozneje. Iz različne časovne oddaljenosti spregovorijo Domènecovi domači – žena Sió ter otroka Mia in Hilari. Čeprav roman nima glavnega junaka ali premočrtne pripovedi, je prav Domènecova družina s kmetije Koljekrava stičišče in odskočna deska vseh zgodb, dogodkov, spominov in časov, saj se je njena usoda najmočneje dotaknila vseh – pokrajine, živali in ljudi. V štirih delih in skozi osemnajst poglavij različni pripovedovalci v bogatem jeziku, polnem nevsakdanjih metafor, z menjavanjem slogov (poetičnega, realističnega, magično realističnega, toka zavesti) slikajo veličastno fresko nekega prostora, polno surove prvinskosti in melanholičnega optimizma. “Ta kraj je težak kot kamen, kot krava v naročju. Vse tako majhno, vse tako enako,” razmišlja najstnica Cristina, ki za preganjanje dolgčasa išče granate, krogle in ostanke orožja, ki jih je tam pustila državljanska vojna. In si bolj od vsega želi oditi daleč stran. Pa čeprav se kasneje vrne. Odraščanje, tragedije, smrt, nesrečo, vojno, ljubezen, upanje in odpuščanje neobičajni govorci predstavljajo iz različnih zornih kotov in, kakor je to čudno slišati, iz nehomogenega materiala čudežno ustvarijo ubrano celoto, visoko pesem stvarstvu, iz katere veje svoboden, panteistični duh. Pojem in gora pleše je knjiga, po branju katere obsediš kot od strele zadet, pisati o njej pa ni preprosto. Bolj kot vsebina, ki jo je zaradi zagonetne večplastnosti težko ubesediti, je pomemben čustven odziv bralca, blagodejen občutek, ki te preveva in te še dolgo ne zapusti. Kot bi se pred tabo odvijala čarovnija, ki je ne moreš povsem doumeti, vendar popolnoma podležeš njenim čarom. Besedilo je z izjemnim občutkom za poetičnost in slogovne raznolikosti bralno tekoče prelila prevajalka Veronike Rot, po njeni zaslugi je to jezikovno osupljivo in zahtevno delo v slovenščini res magično zazvenelo. Kot pravi, je bil največji izziv prav razmerje med kmečko okornostjo in poetičnostjo besedila, za katero je morala ujeti pravo melodijo, besedišče, besedni red, dolžino stavkov … Razgiban ritem in navidezno lahkotnost romana pa vseskozi ohranjajo tudi repeticije, ki napisano še bolj približajo govorjeni besedi. “In nato grem v hišo. Puško odložim v omaro. Rada bi poiskala srnjaka. Rada bi, da se ne bi zdanilo. Da bi okrogla luna ostala in živela na vrtu kot mačka. Da bi Jaume ostal in živel na vrtu kot maček. Da bi si poskusila povedati vse stvari, in to velikokrat. Skodelici žalostno ždita na kuhinjski mizi, v temi, psica odide v spalnico, saj je čas za spanje. Ker sva prej spali in so naju zbudili, zdaj pa se zdi, da te noči ne bo nikoli konec. Vendar pa jaz nočem iti spat. Nočem, da bi Jaume odšel. Toliko stvari je treba povedati.” Roman Irene Solà Pojem in gora pleše se začenja kot nekakšna okoljska moralka, v kateri narava žuga človeku in kaže svojo večvrednost, brezbrižna do vsega, kar ga določa, tudi do njegovih ustvarjalnih darov. Kmalu pa se roman razvije v pretanjeno študijo vedno vnovične potrditve medsebojne povezanosti in soodvisnosti; zadiha kot en organizem. Čeprav gora v svojem poglavju ravnodušno zagrozi, da se bo znova začelo premikanje, uničenje in nov začetek (“nihče se ne bo spominjal imen vaših otrok”) bralec narave ne začuti kot bavbava, ampak po branju obsedi pomirjen s svojim mestom v njej. Na veke vekov.

Redkokateri filmski ustvarjalec v svojih delih tako kreativno uporablja metafore kot nemški scenarist in režiser Christian Petzold. Če pomislimo na njegovo dramo Phoenix, postavljeno v razrušeni Berlin tik po drugi svetovni vojni ali na Tranzit in Undine – filma, v katerih je prav tako kot v svojem novem celovečercu Rdeče nebo v glavno vlogo postavil igralko Paulo Beer. Besedilo o filmu je pripravil Igor Harb, bere Igor Lotrič.

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili še dolg iz minule sezone – komedijo Arzenik in stare čipke, ki jo je leta 1939 napisal ameriški dramatik Joseph Kesselring. Igra je kmalu po nastanku postala uspešnica, po njej so leta 1944 posneli film, kar nekajkrat so jo igrali tudi na slovenskih odrih. Besedilo je prevedla Alenka Klabus Vesel, režira Nina Ramšak Marković. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Joseph Kesselring: Arzenik in stare čipke Arsenic and Old Lace, 1939 Komedija Premiera: 14. november 2023 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Ramšak Marković Dramaturg Milan Ramšak Marković Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Glasbeni opremljevalec Milan Ramšak Marković Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Oblikovalka maske Anja Blagonja Asistent dramaturga Tilen Oblak Asistentka kostumografke (študijsko) Zala Žagar Nastopajo Judita Zidar, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Matevž Sluga AGRFT, Filip Samobor Matic Lukšič, Klara Kuk k. g., Jožef Ropoša, Jaka Lah, Tomo Tomšič, Tanja Dimitrievska Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/arzenik-in-stare-cipke/

Premiera: 8. oktober 2023 informativne oddaje, Svet kulture, 10. okrober 2023 V Mini teatru si še danes lahko ogledate prizore iz epska zgodbe o nemških bratih, ki so sredi 19. stoletja zavohali veter priložnosti, glasbo sna o uspehu v ameriški poslovni pokrajini in tam v več rodovih zgradili gigantsko finančno trdnjavo. Trilogija Lehman je delo italijanskega dramatika Stefana Massinija, ki pa je doživljajo procese transformacij in skrajšav, pod tokratno različico adaptacije za oder in tri igralce se je podpisal dramatik Ben Power. Besedilo je prevedel in režiral Peter Petkovšek, dramaturg je bil Urban Zorko, v dinamičnem prehajanju med vlogami ter zmagami in porazi pa so spretno krmarili igralci Igor Samobor, Branko Šturbej in Gal Oblak. Na nedeljski premieri je bila Magda Tušar.

premiera. 19. 10. 2023 informativne oddaje RA SLO 20. 10. 2023 V Lutkovnem gledališču Ljubljana so včeraj premierno uprizorili predstavo Mala vrla viteza, ki je nastala po šaljivi pripovedi norveškega pisatelja Bjørna F. Rørvika in Alice Lima de Faria. Besedilo je prevedel Darko Čuden. Domišljeno predstavo, nasičeno s posebno estetiko, ki sprevrača pravljične značilnosti, je režirala Ivana Djilas, med drugimi pa so predstavo soustvarili rudi Jelena Proković, Jani Kovačič, Blaž Celarec, Sara Slivnik in Željko Božič ... Ogledala si jo je Magda Tušar. Avtor:Bjørn Fredrik Rørvik in Alice Lima de Faria Režiserka in avtorica dramatizacije:Ivana Djilas Prevajalec:Darko Čuden Kostumografka:Jelena Proković Scenografka:Sara Slivnik Avtor glasbe:Blaž Celarec Avtor songov:Jani Kovačič Koreograf:Željko Božič Avtorica maske:Tina Prpar Oblikovalec svetlobnih elementov in luči:Igor Remeta Lektorica:Irena Androjna Mencinger Asistentka kostumografke:Saša Dragaš Tehnologija izdelave rekvizitov:Olga Milić Igrajo: Kralj in Zmaj:Brane Vižintin Princeska:Aja Kobe Vitez Roženkravt:Jan Bučar Vitez Netresk:Ajda Toman Silak:Blaž Celarec k. g. Glasbenika na posnetku:Andraž Polič in Joži Šalej

Angeli v Ameriki, dramski diptih ameriškega pisatelja Tonyja Kushnerja, je že takoj po izidu v zgodnjih 90-ih letih preteklega stoletja, obveljal za kanonsko besedilo ameriške postmodernistične dramatike. Besedilo, ki vključuje in pretresa mnogotere vidike človekovega družbenega in intimnega tu-bivanja, so za začetek nove sezone uprizorili v Slovenskem mladinskem gledališču, v režiji Nine Rajić Kranjac. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujezinović, izsek, vir: mladinsko.si

Dočakali smo novi film Finca Akija Kaurismäkija. Naslovljen Jesensko listje ni usklajen samo z letnim časom, ampak kar s trenutnim zeitgeistom kljub svoji vintage estetiki. Ljubezenska zgodba, ki gradi na romantiki in srčnosti, in je obenem prežeta z značilnim suhim Kaurismakijevim humorjem. Na videz preprost film, ki nam pomaga ohraniti upanje v lepoto vsakdanjega, temeljno človečnega. Besedilo o filmu je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Renato Horvat.

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Sosedje Ralfa Westhoffa. Gre za odrsko priredbo filmskega scenarija iz leta 2014. Besedilo je prevedla Anja Naglič, režirala je Tijana Zinajić. Ralf Westhoff: Sosedje Wir sind die Neuen, 2016, odrska adaptacija filma Wir sind die Neuen (2014), 2016 Komedija Prva slovenska uprizoritev Premiera 6. oktober 2023 Prevajalka Anja Naglič Režiserka in avtorica glasbene opreme Tijana Zinajić Dramaturginja Alenka Klabus Vesel Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Matic Hrovat Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Igrajo Nataša Tič Ralijan, Jožef Ropoša, Tomo Tomšič, Veronika Železnik k. g., Kaja Petrovič AGRFT, Nejc Jezernik k. g. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/sosedje/#gallery-1663-9

Prva oktobrska oddaja Od slike do besede nas je odnesla v leto 1942 in pogledala, kako smo Slovenci živeli v tistem letu. Besedilo je nastalo v sklopu predavanj, ki jih je organizirala Slovenska matica. Vabila je zgodovinarje, med njimi dr. Jožeta Možino, ki je prispeval besedilo za nocojšnjo oddajo.

Piše: Anja Radaljac. Bere: Eva Longyka Marušič: Zdi se, da v kontekstu slovenske kriminalke še vedno ni samoumevno, če zapišemo, da je knjiga napeto branje, ki ga vse od začetka do konca ne moremo spustiti iz rok. Črni princ Irene Svetek vsekakor je taka knjiga in z žanrskega vidika se s tem že prebije v vrh slovenskega kriminalnega žanra. Ne manjka krvavih, srhljivih, zelo visceralno spisanih prizorov nasilja, ne manjka trupel in ne manjka dramatičnosti; ne le poglavja, kar vsak daljši odstavek se konča s tako imenovanim cliffhangerjem, ki nas sili v branje naslednjega in naslednjega odlomka. Pravzaprav je ta postopek tako izrazit, da ga je mogoče imeti za eno od osrednjih orodij gradnje pripovedi v Črnem princu. Pisateljica v romanu veliko stavi na dinamiko in napetost pripovedi ter nenehno presenečanje bralstva, kar ji dobro uspeva kljub temu, da kot eden izmed fokalizatorjev pripovedi nastopa tudi morilec, čigar zgodbo pravzaprav spremljamo vse od začetka romana. Pomembno se zdi tudi, da Svetek v središče romana postavlja femicid in nasilje nad ženskami, tako v partnerskem odnosu kot tudi v širši družbi. Moški v romanu so ženskam pretežno nevarni ali pa se nanje vsaj ni mogoče zanesti; celo Mio Aurelli, ki ga je mogoče imeti za osrednjega protagonista Črnega princa, tožilec, ki se ves čas zavzema za pravico, je brezbrižen do svoje ljubice in v odnosu do nje izraža izkoriščevalske tendence, predvsem pa se ne ozira na njeno notranje doživljanje, njena čustva, potrebe ali želje. Pripoved to pojasnjuje z Miovim tragičnim intimnim ozadjem, ki ga spremlja kot breme, a tudi kot svojevrsten alibi. To je vzorec, ki ga je mogoče pripisati (skorajda) vsem moškim likom v romanu, vključno s storilci; imeli so tragično intimno zgodbo. To seveda ne prinaša le psihološke širine literarnih oseb, temveč je tudi točno; večina ljudi z antisocialnimi težnjami ali antisocialno osebnostno motnjo je v resnici imela neugodne življenjske okoliščine v otroštvu. Z družbenega vidika roman podaja zanimiv komentar o posledicah tovrstnih okoliščin glede na spol: kjer pri moških vznikne sadizem, vznikne pri ženskih mazohizem, kar je eden ključnih motivov romana. Literarno prepričljivo je, da Irena Svetek pri tem zrcaljenju pokaže celoten spekter vedenj in situacij, v katere lahko vodijo srečanja med ranjenimi osebami, ki se obračajo k sadizmu oziroma mazohizmu. Tako imamo na eni strani vztrajanje v nefunkcionalnih odnosih, na drugem, skrajnem koncu pa umor, ki se zgodi na mazohistično željo žrtve v odziv na morilčev sadistični impulz. Vzorec je izpisan v podtalju predvidevanja, da gre pri zločinih v romanu za medpartnersko nasilje in klasične primere femicidov. Ta dinamika povsem jasno razkriva realno pogostost medpartnerskega nasilja nad ženskami, po drugi strani pa pokaže tudi globlje psihološke trende in vzorce, ki jih ni težko povezati z družbenimi konvencijami v odnosu do spola, ki kot nek zunanji vzvod odmerjajo, kam se bo usmerila agresija travmatsko zaznamovane osebe – k sebi ali k drugemu. Dobro je izrisan tudi primer tega, kako je lahko tragično ozadje v družbi za moškega svojevrstna prepustnica za agresivno ali vsaj brezbrižno, egoistično vedenje, medtem ko se mora ženska, naj bo njeno ozadje takšno ali drugačno, s svojo stisko soočati sama, saj je sicer v družbi prepoznana kot nesposobna ali histerična. Zanimiv je primer Leje, Mieve ljubice, ki je psihiatrinja, a se sramuje svojih paničnih napadov in ni nikomur pripravljena zaupati, da se ji dogajajo, in jo, ko v paniki zakriči na sodelavko, naj jo pusti samo v prostoru, predvsem skrbi, kako naj zakrije stiske in kako naj kar najbolje prevzame odgovornost za povzdignjeni glas. Ženski njene stiske v družbi ne prinesejo simpatije ali popuščanja – kot ga denimo Miu – temveč breme, ki ga je treba zakriti. Manj prepričljiv je Črni princ v končnem razkritju velike prevare, ki je jedro romana. Težava je v tem, da bi bilo celotno tragično zgodbo mogoče preprečiti na precej elegantnejši in preprostejši način, na primer z vpeljavo policije ali s selitvijo. Zgodba, ki jo Črni princ podaja, je tako v svoji zasnovi polna pretiranosti, neverjetnosti (npr. da Mio po tridesetih letih enostavno ne ve več, kako je videti njegova sestra) in tudi patetike ter nepotrebne medosebne dramatičnosti. Besedilo se tako na koncu žanrsko zelo približa nekakšni melodrami, kar pa v kontekstu, da gre vendarle za žanrsko delo, ki naj predvsem zabava, morda ni tako zelo moteče, kot bi bilo zunaj žanrskih okvirjev; slednje Črni princ precej manj presega, kot jih je, na primer, presegla Rdeča kapica. Pod črto, gre za vešče in napeto napisano kriminalko, ki kljub bombastičnemu razvoju dogodkov vendarle opozarja tudi na nekaj družbeno relevantnih tematik.

Premiera: 26. 9. 2023 Joann Sfar: Vampirček gre v šolo Prevajalec: Izar LunačekRežiser: Jernej PotočanIgrajo: Nejc Jezernik, Matic Lukšič, Tina ResmanDramaturginja: Brina JenčekScenograf: Dan PikaloKostumografinja: Nika DolganOblikovalec lutk in vizualna podoba: Izar LunačekTehnološki svetovalec: Mitja RitmaničAvtorja songov: Matic Lukšič, Jernej PotočanOblikovanje svetlobe:Domen Lušin informativne oddaje: 27. 9. 2023 Iz stare vile v ljubljanskem Mini teatru so sinoči premierno v šolo poslali malo prikazen. Lutkovna predstava Vampirček gre v šolo je nastala po stripu francoskega umetnika Joanna Sfara. Besedilo je prevedel Izar Lunaček, uprizoritev pa je režiral Jernej Potočan. Več Magda Tušar:

V mladinskem norveškem filmu Dancing Queen se vse dobesedno vrti okrog dvanajstletne Mine. Ta se prijavi na avdicijo za plesno skupino, čeprav ne zna plesati. Besedilo o filmu, ki otroke v prvi vrsti uči o tem, da je treba verjeti vase, je napisala Gaja Pöschl, bere Mateja Perpar.

Leta 1992 je knjiga z naslovom »Mediteranski brevir« profesorja Predraga Matvejevića prejela naziv »evropski esej leta«. Od prve izdaje 1. 1987 je preteklo pet let, in začela se je pot najbolj prevajane knjige, napisane v hrvaškem jeziku. V slovenskega smo jo – nemara zaradi znanja izvirnika – dobili šele dve desetletji po prvi izdaji. Leto dni pred 2017, ko je v Mostarju rojeni Matvejević v starosti 85 let preminil v Zagrebu, ga je 60 uglednih italijanskih intelektualcev, vključno z Umbertom Ecom in Claudiom Magrisom predlagalo za Nobelovo nagrado. Dobil je ni, vendar je s tem in njegovimi kasnejšimi deli o osrednjem evropskem morju starega sveta, predvsem v okoljih romanskih jezikov premikal spoznavne meje o njegovih civilizacijskih in človeških lastnostih, vplivih in njihovih trajanjih. Na Programu Ars smo konec 90-ih predvajali izbor prevodov šestih zaokroženih poglavij, ki jih je pripravil urednik Štefan Kutoš. Predzadnja oddaja, peta po vrsti, je nosila naslov »Neznosna teža govora o sebi«, v kateri se profesor Matvejević loti opisovanja ljudstev vzhodne jadranske obale in njenega zaledja skozi čas. Med drugim se je tam tudi spraševal: do kam seže Mediteran? Besedilo sta takrat prebrala Simona Juvan in Ivan Lotrič, z glasbo pa ga je opremil Blaž Šivic. FOTO: Ilirska plemena glede na vire antičnih avtorjev VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Desilo#/media/Slika:Ilirija_Ilirska_Ilira_plemena_Mapa.png

Pri nas so razvili najnatančnejšo metodo za določanje starosti papirja Kako stara je knjiga, ki jo držimo v roki? Običajno lahko pogledamo letnico natisa. A če je knjiga starejša in letnice ni, lahko določanje starosti postane precej bolj negotovo početje. V knjižnicah je na tisoče knjig, katerih starost še vedno ni znana, ocene pa so lahko napačne tudi za desetletje ali več. Tu so tudi denimo številne slike in dokumenti, za katere se ne ve, ali so pristni ali morda ponarejeni, kar ima seveda znaten vpliv na njihovo ceno. A vendar v samem papirju se skrivajo zelo jasni indici, kdaj je papir nastal, le da jih ni preprosto razbrati. Zdaj pa so znanstveniki pri nas razvili do zdaj najnatančnejšo metodo določanja starosti papirja, ki starost določi na dve leti natančno. S tem so se odprle številne nove možnosti ne samo pri datiranju knjig, ampak tudi pri določanju pristnosti dokumentov, pri forenzičnih raziskavah in na številnih drugih področjih. Za tem uspehom pa se skriva tudi zanimiva zgodba o papirju in njegovih spremembah skozi čas.Gosta Intelekte sta raziskovalka dr. Floriana Coppola, ki je metodo razvila, ter prof. dr. Matija Strlič, vodja Laboratorija za dediščinsko znanost na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, v okviru katerega je raziskava potekala.

»Zanimivo pa je, da plesalec odpre usta in tekst vstopi v plesno predstavo takrat, ko se ples dejansko razveže od jezika oziroma v trenutku, ko jezik izgubi status gospodujoče materialnosti.« To je ena od glavnih misli dr. Bojane Kunst v besedilu Bi slišali mišico, če bi mogla govoriti? O plesu in jeziku, ko analizira zgodovinsko pojmovanje plešočega telesa v odnosu do govorjenega jezika in njuno medsebojno osamosvajanje, s tem pa tudi konstituiranje nove plesne zvrsti. Besedilo je v celoti objavljeno v knjigi Drama, tekst, pisava, ki je pri Knjižnici MGL izšla pred dobrim desetletjem. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Irena Zagoričnik Tomažin: (S)pozaba kaprice, glasovno-plesna predstava, Mesto žensk 2006, foto: Nada Žgank, izsek

Obljubljamo, da te oddaje ni napisala umetna inteligenca. Je pa ChatGPT avtor besedila, ki so ga poslušalci morali prepoznati v primerjavi z besedilom izpod peresa človeka. Ugotavljamo, da naloga ni tako preprosta.

Slovensko mladinsko gledališče, 22. april 2023 Radio Slovenija, informativni program, 23. april 2023 V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči premierno uprizorili dramo Ljudje, kraji in stvari. Besedilo priznanega angleškega dramatika Duncana Macmillana še enkrat znova spregovori o frustracijah sedanjih ljudi, težavnosti družinskih odnosov, dušečih, globoko zakoreninjenih travmah, odvisnosti in o težkih poteh ozdravitve. Prestavo je režiral Matjaž Pograjc, ogledala pa si jo je Magda Tušar:

V oddaji Svet kulture bomo predstavili najnovejši roman Toneta Partljiča z naslovom Veter z vzhoda. Zgodovinski roman, umeščen v 30. leta prejšnjega stoletja ponudi nov pogled na štajersko prestolnico. Žlahtna mešanica fikcije in resničnosti predstavlja kopico zgodovinskih osebnosti, v središču zgodbe pa so dijaki, ki se jim odpira širši pogled na svet. V nadaljevanju bomo obiskali tudi mariborske odrske deske in vas povabili k ogledu predstave Kako sem se naučila voziti, ki jo je režiral Nejc Gazvoda. Besedilo je leta 1998 ameriški dramatičarki Pauli Vogel prineslo Pulitzerjevo nagrado.

Legenda o povodnem možu je navdihovala številne ustvarjalce. Lansko poletje je doživela premiero tudi kot pop rock muzikal. Besedilo za zgodbo, ki duhovito ozavešča in nagovarja posameznika k razmisleku o uporabi in vplivu družbenih omrežij, je napisal Ambrož Kvartič, glasbo pa Neža Buh - Neisha. O ustvarjanju novega slovenskega muzikala bosta umetnika pripovedovala v noči s sobote na nedeljo v pogovoru z nočno voditeljico Anamarijo Štukelj Cusma.

Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta je spet zaživela gledališka predstava Judovski pes, nastala pred leti po romanu izraelskega pisatelja Asherja Kravitza. Rodil se je leta 1969 v Jeruzalemu. Študiral je elektroniko, matematiko in fiziko. Prvi knjigi, ki ju je napisal, sta humorni kriminalki, tretje delo Jaz sem Mustafa Rabinowitz je zgodba o vojaku v protiteroristični enoti izraelske vojske in njegovih moralnih dilemah. Leta 2007 je Asher Kravitz napisal roman Judovski pes: gre za prvoosebno pripoved psa, ki je svojo življenjsko pot začel v nemško-judovski družini tik pred nastopom nacizma. Besedilo je prevedla Katja Šmid, avtor odrske priredbe je Yonathan Esterkin, ki je slovensko predstavo – nastala je v koprodukciji Mini teatra in Prešernovega gledališča Kranj – tudi režiral. V njej nastopa dramski igralec Miha Rodman, ki je besedilo naštudiral tudi v angleščini. Z Asherjem Kravitzem se je leta 2017 ob premieri pogovarjala Staša Grahek. Na fotografiji: Miha Rodman, Judovski pes, foto PGK / Miha Fras

NAPOVED: V koprodukciji Mestnega gledališča Ptuj in Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici je nastala predstava z naslovom Nenadoma, reka. Besedilo je napisal srbski dramatik in dramaturg Dimitrije Kokanov, prevedla sta jo Nebojša Pop Tasić in Anja Pišot. Režiral jo je Kokan Mladenović, ki besedilo, tesno povezano z distopičnim romanom Georgea Orwella 1984, kritiko totalitarizma - v sedanjem svetu vidi, da »Prihaja novi totalitarizem, v katerem sami sebe nadzorujemo.« V predstavi nastopa šest igralcev, na malem odru novogoriškega gledališča si jo je ogledala Tadeja Krečič. KOPRODUKCIJA Mestno gledališče Ptuj Prevajalca Nebojša Pop-Tasić, Anja Pišot Režiser Kokan Mladenović Dramaturg Dimitrije Kokanov Asistentka režiserja in dramaturginja Tereza Gregorič Lektorica Anja Pišot Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Aleksandra Pecić Mladenović Avtor glasbe in korepetitorÁrpád Szerda Asistentka avtorja glasbe in korepetitorja Zsófi Szerda Koreograf in svetovalec za gib Ivan Mijačević Oblikovalec svetlobe Marko Vrkljan Oblikovalca videa Stojan Nemec, Valentin Pavlin Oblikovalca zvoka Stojan Nemec, Borut Čelik IGRAJO Tamara Avguštin k. g., Anuša Kodelja k. g., Jure Kopušar, Žiga Saksida, Urška Taufer, Žiga Udir PREMIERA 03. december 2022, SNG Nova Gorica, mali oder Druga premiera 08. december 2022, SNG Nova Gorica, mali oder

Radio Slovenija, informativne oddaje, 18.11. 2022 V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili lutkotečno predstavo Mala čarovnica, ki je v dramatizaciji Jožeta Pengova slovensko praizvedbo doživela že leta 1967. Besedilo nemškega pravljičarja Otfrieda Preußlerja je tokrat priredila Jera Ivanc, posodobljeno različico predstave s kopijami lutk pa je režiral Brane Vižintin. Avtor:Otfried Preußler Režiser:Brane Vižintin Prevajalka:Katja Ogrin Dramaturginja in avtorica priredbe:Jera Ivanc Oblikovalec lutk:Slavko Hočevar Scenografka:Laura Krajnc po zasnovi Vladimirja Rijavca Lutkovni tehnolog:Iztok Bobić Avtor glasbe:Marijan Vodopivec Avtor glasbene priredbe in zaključnega songa:Joži Šalej Lektorica:Maja Cerar Oblikovalec svetlobe:Niko Štabuc Glasbeni producent:Nino de Gleria Izvajalci glasbe:Jelena Ždrale, Primož Fleishman, Aleš Rendla, Joži Šalej, Nino de Gleria Glas na posnetku:Primož Pirnat Igrajo: Mala čarovnica:Aja Kobe Abraksas, Drugi otrok (glas):Matevž Müller Ropotavza, Deklica s cvetjem, Rdeči Bill, Pastirica:Ana Hribar Vrhovna čarovnica, Krošnjar (glas), Snežak, Rina z mladički (animacija), Čajnik:Jure Lajovic Močvirka, Prodajalec, Prva ženica, Gospa, Drugi otrok (animacija), Črni Joe:Rok Kunaver Druga ženica, Krošnjar (animacija), Gospejin otrok, Prvi otrok, Rina:Boštjan Sever k. g. Vodja predstave in oblikovalec zvoka:Emil Koprivc Producentka:Alja Cerar Mihajlović Lučni vodja:Niko Štabuc Scenski tehniki:Darko Nedeljković, Klemen Sašek, Kliment Petkukjeski Izdelava replik lutk, scene in kostumov:Iztok Bobić, Sandra Birjukov, Monika Colja, Polona Černe, Zala Kalan, David Klemenčič, Olga Milić, Zlatko Djogić, Laura Krajnc, Žiga Lebar, Uroš Mehle, Zoran Srdić, Jože Lašič