Podcasts about besedilo

Piše Jelka Kernev Štrajn, bere Eva Longyka Marušič. Roman Anje Radaljac Prst v prekatu je po svoji zunanji in notranji zgradbi zanimiv, izviren spoj »knjige podgobja« in »knjige korenine«. Ob branju lahko opazujemo vsestransko razraščanje pripovednih zastranitev, ki se slejkoprej ujamejo v mrežo pomenskih vozlišč. Ta skrbijo, da se rdeča nit ne izgubi, čeprav se rada nekoliko natrga; in da lahko sledimo pripovedi, sestavljeni iz treh poglavij: Prst, Znotranjščina, Prekat. Besedilo, uvedeno s pesmijo o devetkrat umorjeni in desetkrat rojeni mitski Matildi, se žanrsko umešča v tradicijo poetičnih romanov; saj nas že na prvih straneh sooči s svojevrstnim prepletom proze in poezije. V oči padejo grafično zaznamovani razmiki med vezano in nevezano besedo, ki jih je mogoče opazovati od začetka do konca obsežnega besedila. Odlomki, ki se na zunaj kažejo kot poezija, pogosto govorijo o stvareh in dogodkih iz oprijemljive realnosti. Vpeti so v kronologijo pripovednega toka; tisti, v obliki nevezane besede, pa bralstvo pogosto potegnejo bodisi v protagonistkine sanje bodisi v njene dialoško razgibane notranje monologe. Toda temu pravilu nikakor ne kaže dosledno slediti. Romaneskno pisavo Prsta v prekatu namreč odlikuje ravno to, da sproti spodbija pravila, ki jih sama implicitno postavlja, zato od bralstva pričakuje nenehno budnost. Gre za zahtevno branje, ki ga kljub pogosti in ne vselej dosledni rabi substandarda vseskozi lajša ritmično valovanje povedi. Hkrati ta pisava ravno v pravi meri posega v skladnjo in nam s tem že vnaprej prepreči, da bi se predali anestetičnemu učinkovanju prebranega ter pozabili na žgoče aktualno problematiko romana. K temu po svoje prispevajo tudi pogosti neologizmi; na primer: pokoljevalnica, fragmentiranka, znotranjščina, zaporuna itn. Ob njih se nehote ustavljamo, saj gre za izraze, ki kar kličejo po politično angažirani interpretaciji. Poleg tega bi v knjigi zaman iskali zapise z veliko začetnico. Lastna imena in stavčni začetki – povsod same male črke! Ta odločitev je v popolnem skladju z osnovno etično naravnanostjo besedila kot celote, ki zagovarja odsotnost sleherne hierarhije med bitnostmi, vključno z vsemi »bitji iz tujih svetov«. V tem pogledu je roman pozornosti vredno nadaljevanje tiste tradicije, ki jo je v slovenskem prostoru vzpostavilo pesniško in aktivistično mišljenje Jureta Detele. Glede na to ne more biti nikakršnega dvoma, da je v osnovno temo romana vtkan aktivizem, skrb za skupnost, v tesnem prepletu z živalskim vprašanjem, nič manj pa tudi s feministično, LGBT in kvirovsko tematiko. Na pravopisni ravni na to dosledno opozarjajo specifični zapisi glagolskih obrazil, na podlagi katerih lahko sklepamo, da se ima Višnja kot prvoosebna pripovedovalka in hkrati protagonistka romana za nebinarno osebo. Romaneskno dogajanje se začne na točki, ko se odloči prekiniti svoje triletno sobivanje z Erjonom, zaposlenim v klavnici. Njegova ilegalna naloga je snemanje spornega dogajanja za klavniškimi zidovi in tudi drugod, saj je tajni preiskovalec. Višnja mu pri tem pomaga. To počneta zato, da bi gradivo objavila in tako nekaj prispevala k »osvoboditvi živali«. Toda Erjon sčasoma postane žrtev svoje naloge. Njegove duševne motnje, podložene z alkoholom, se kažejo v čedalje pogostejših izbruhih nasilja, zato Višnja sama nadaljuje »misijo«. S seboj vzame ključek, kjer je shranjeno njuno posneto gradivo, in Frido, svojo najboljšo prijateljico, za katero se kmalu izkaže, da je kokoška, ena izmed nekoč rešenih in osvobojenih »pernatih fragmentirank«. Po spletu naključij, ki implicirajo tudi mistično razsežnost, si Višja najde novo zaposlitev, obe pa celo nov dom pri Fe in Emi, ki sta predana proživalska aktivista oz. aktivistki in hkrati nebinarni osebi. V tej simpatični skupnosti biva tudi maček Sarival. Pozneje se jima začasno pridruži še Višnjina sestra, prav tako aktivistka. Skupaj izpeljejo načrtovano akcijo osveščanja o javnosti skrbno prikritem dogajanju z nečloveškimi živalmi. Svoj »karneval« v obliki razstrelitve neke klavnice in objave posnetega gradiva udejanjijo na način, da tvegajo resne obtožbe tako s strani medijev kot tudi oblasti. Na tem mestu se v romanu odpre idealen prostor za povečanje suspenza, vendar ostane premalo izkoriščen. Akciji namesto zadoščenja sledi razočaranje, zato akterji in akterke doživijo krizo. Premaguje jo vsak po svoje, Višnja tako, da resno zboli. Iz njenega pripovedovanja, kjer se intenzivno oglašajo spomini na otroštvo, je mogoče sklepati, da kompleksna obolelost njenega telesa ni naključje. Sledimo dolgotrajni in zapleteni diagnostiki v sedanjosti in zastranitvam v obliki reminiscenc. V njeno »znotranjščino« skupaj z njo vstopamo skozi »zrcalo« in potem sestopamo v globino »kristalnega jajca« do liminalnih stanj. Tu se ob preigravanju različnih motivov in mnogoterih identitet, vselej skozi prizmo pretanjenih relacij z drugim, zgodi obrat, ko začne »gnoj«, ki se je nabral, teči »nazaj ven in v mesnato žrelo črnega vorteksa«. Tako se zgodi, da se »še en krog steče v svoj začetek«, pripovedovalkina zaskrbljenost za lastno telo se transformira nazaj v skrb za druge, skrb za vse tisto, kar je večje od nje. Toda idejna razsežnost romana daleč presega to poanto. Premišljeno tkanje raznolikih prvin, utopičnih, distopičnih, realnih in mitskih, namreč ne ponuja samo izvirne kritike sodobne družbe, temveč »šiv v tapiseriji civilizacije, ki se skuša iztakniti in izvesti neko drugo, novo podobo«.

Letošnji prejemnik Grumove nagrade za najboljše dramsko besedilo je Milan Ramšak Marković za besedilo Trilogija o mestih in ljudeh. Z nagrajencem smo se pogovarjali o njegovem besedilu, metodi pisanja, odnosu do uprizoritve in položaju sodobne dramatike v slovenskem prostoru. Grumovo nagrado so to leto podelili šestintridesetič, poleg nagrajenca pa so bile nominiranke za nagrado še Varja Hrvatin (Vile v Sloveniji), Nina Kuclar Stiković (morska deklica) in Maša Pelko (Für Ofelija (Mitologija utapljanja)).

Močna kakor smrt je ljubezen, odmeva v svetopisemski Visoki pesmi. Besedilo, ki si ga pogosto izberejo mladoporočenci pri cerkveni poroki kot potrditev tega, za kar se odločajo. Ljubezen mi je vse razodela je naslov poezije Karla Wojtyle, ki si je kot papež nadel ime Janez Pavel II. in se mu danes priporočamo kot svetniku. Ljubezen je čustvo, ki ga v sebi nosijo poročeni in celibaterji, razvezani in osamljeni, vsi, nekateri pravijo, da tudi živali – že iz predkrščanske dobe je znan praznik gregorjevo, dan, ko se ptički ženijo. Lady Gaga, ena največjih pop zvezdnic 21. stoletja, je izjavila, da je bil njen največji strah v življenju, da bi ostala sama. Po koncertih in predstavah, kjer so se je ljudje dotikali, se z njo rokovali, pogovarjali, se je domov vračala in ostajala sama. Najsrečnejša je postala, ko je našla ljubezen svojega življenja. Obstajajo različne vrste ljubezni in morda najbolj nedolžna, najbolj zastonjska in tudi najdlje trajajoča je materinska ljubezen, po kateri hrepenijo otroci. Pomislimo samo na dečka Serjožo iz Tolstojeve Ane Karenine. Očetu in njegovi prijateljici, ki sta mu sporočila, da je mati umrla, ni verjel. Na sprehodih po parkih Petrograda se je zaziral v ženske obraze in v njih iskal enega samega – obraz svoje matere, ki se mu je na deveti rojstni dan kot sonce zasvetil, ko se je prebudil iz sna. Resnično je stala pred njim – njegova mati, ki mu je bila vse. Krščanskih cerkva, največjih svetovnih galerij ali pa številnih zasebnih stanovanj si skorajda ni za zamisliti brez ikonične slike Marije z Detetom. Botticelli, Caravaggio, Raphael pa tudi Leopold Layer z Brezij na Gorenjskem – vsem je skupna milostna podoba Marije z otrokom, ki se prižema k njenemu obrazu, prsim ali pa nogam. Michelangelo pa s svojo Pietà iz kararskega marmorja v baziliki Sv. Petra v Vatikanu pokaže še na eno, morda najtežjo podobo iz življenja: ko mati v naročju drži mrtvega sina. Prizor, ki je v postnem času živo navzoč ob premišljevanju križevega pota. Mati je poslanstvo, ki ne pozna upokojitve. To je beseda, ki je v vseh slovarjih napisana z zlatimi črkami. Hvaležni jim moramo biti, materam, ki so nas rodile v svet, ki so v prečutih nočeh in še velikokrat pozneje dajale prednost življenju otroka in sebe zatajevale. Vsem njim naj velja čestitka za materinski dan.

Dr. Mateja Pezdirc Bartol v prispevku z naslovom Preseganje spolnih stereotipov v sodobni slovenski komediji (Ditka - Milena - Bogdana), raziskuje, v kolikšni meri slovenska komedija v 21. stoletju sledi spremenjeni vlogi moškega in ženske v družini in družbi ter se odmika od tradicionalnih reprezentacij telesa in spolnosti. V analizo avtorica vključuje slovenske komedije, ki družbene konstrukcije spolov, vlog in poklicev postavljajo pod vprašaj, se s spolnimi stereotipi poigravajo oziroma jih v določenih vidikih že tudi presegajo. Besedilo je v celoti objavljeno v reviji za teorijo scenskih umetnosti Amfiteater, letnik 12., številka 1, s tematskim naslovom Preživetje komedije. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji Damjana Černe v uprizoritvi: Simona Semenič: jerebika, štrudelj, ples pa še kaj, režija Jure Novak, SMG in SNG Nova Gorica, sezona 2021/22, foto: Ivian Kan Mujezinović

Vlada je tik pred novim letom potrdila predlog novega zakona o medijih. Besedilo prinaša nekaj pomembnih novosti, ki pa že razburjajo javnost. Gre za določbe, ki se nanašajo na vplivneže. Kritik so deležne tudi sheme državnih pomoči medijem in predlog, da bi koncentracijo medijskega lastništva po novem presojala Agencija za komunikacijska omrežja in storitve, ki s tem po mnenju kritikov pridobiva preveliko moč. O vsem tem z gosti v Studiu ob 17.00. Gostje: Asta Vrečko, ministrica za kulturo; Mojca Zorko, podpredsednica Društva novinarjev Slovenije; Cene Grčar, odvetnik; Denis Sabadin, odgovorni urednik Primorskih novic.

NAPOVED: Ne na odru, temveč v dvorani Male drame na Litostrojski je bila sinoči premierno - in v Sloveniji krstno - uprizorjena igra z naslovom Bog nemškega pisatelja in odvetnika Ferdinanda von Schiracha (izg.: fon šíraha). Besedilo je prevedla Mojca Kranjc, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Peter Petkovšek. Nastopa šest igralcev ljubljanske Drame in dva gosta: Ivo Ban v glavni vlogi in Primož Vrhovec kot medicinski izvedenec. Na premieri je bila Tadeja Krečič. Igrajo Maja Sever, Ivo Ban k. g., Barbara Žefran, Maša Derganc, Pia Zemljič, Veronika Drolc, Primož Vrhovec k. g. in Saša Tabaković. Dramo je iz nemščine prevedla Mojca Kranjc, avtorji priredbe prevoda so ustvarjalci uprizoritve. Avtorsko ekipo pod vodstvom režiserja Petra Petkovška sestavljajo dramaturginja Eva Kraševec, lektor Arko, avtor videa Urban Zorko, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja in oblikovalka maske Gordana Bobojević, skladatelj Peter Žargi, oblikovalec svetlobe Dani Žorž in asistentka režiserja (študijsko) Lucija Trobec. Igrajo Maja Sever, Ivo Ban k. g., Barbara Žefran, Maša Derganc, Pia Zemljič, Veronika Drolc, Primož Vrhovec k. g. in Saša Tabaković.

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili igro pri nas kar dobro znanega sodobnega nemškega dramatika Mariusa von Mayenburga. Besedilo iz leta 2021 s kratkim, a dovolj zgovornim naslovom Ex je prevedla Anja Naglič, tema igre pa so zapleteni medčloveški odnosi, ki so bili nekoč celo ljubezenski. Drama, 2021 Premiera: 12. december 2024 Prevajalka Anja Naglič Režiserka Maruša Kink Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka in kostumografka Vasilija Fišer Avtorica glasbe Veronika Kumar Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopajo Mojca Funkl, Jernej Gašperin, Nina Rakovec Foto: Peter Giodani, https://www.mgl.si/sl/predstave/ex/

V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premiera drame Razodetje švedskega avtorja Mattiasa Anderssona, ki se je v foyeru pred predstavo o igri pogovarjal z Ivico Buljanom, režiserjem Razodetja. Besedilo je prevedla Jana Klenovšek Kocjan, dramaturginja je bila Marinka Poštrak, umetniški svetovalec pa Robert Walt. Impresivno scenografijo je zasnoval Aleksandar Denić, nastopilo je šest igralcev gledališkega ansambla in Branko Šturbej kot gost ter štirje glasbeniki.Tadeja Krečič: Režija: Ivica Buljan. Dramaturgija: Marinka Poštrak. Nastopajo Aljoša Ternovšek, Vesna Jevnikar, Darja Reichman, Blaž Setnikar, Miha Rodman, Živa Selan in Branko Šturbej kot gost. Živa avtorska glasba z mini orkestrom pod glasbenim vodstvom mladega skladatelja Vida Ožbolta. Scenograf: Aleksandar Denić, umetniški svetovalec je Robert Waltl, kostume podpisuje Ana Savić Gecan ob pomoči asistentke Hane Tavčar, lektorica je Barbara Rogelj, oblikovalec svetlobe Sonda Trinajst, avtorica videa Toni Soprano Meneglejte, masko je ustvaril Matej Pajntar. Besedilo je prevedla Jana Klenovšek Kocjan.

Besedilo irskega scenarista, dramatika in igralca sestavljajo izseki pogovorov po mimobežnih spolnih srečanjih. Z garnituro bolj ali manj toksičnih moških se protagonistka, brezimna Ona, tolaži zaradi ponovne samskosti, ki je bolj tragična, kot se sprva zdi. Režiserka: Tijana Zinajić Prevajalka: Vesna Hauschild Dramaturginja: Nina Kuclar Stiković Lektorica: Anja Pišot Scenograf: Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf: Matic Hrovat Avtor glasbe: Laren Polič Zdravič Koreografinja: Lada Petrovski Ternovšek Oblikovalec svetlobe: Igor Remeta Oblikovalec zvoka: Jure Mavrič Igrajo: Medea Novak, Jure Kopušar, Žiga Udir, Andrej Zalesjak, Blaž Valič, Ivana Percan Kodarin

Stari hrast je novo delo vztrajno družbenokritičnega Britanca Kena Loacha. Film je bil prikazan v okviru Festivala migrantskega filma, zdaj nadaljuje svojo pot po kinematografih slovenske Art kino mreže. Besedilo o filmu, ki ponuja pretežno optimističen pogled na eno od perečih problematik sodobne Evrope, je pripravila Gaja Pöschl, bere Eva Longyka Marušič.

Film Samsara španskega režiserja mlajše generacije Loisa Patiña, poskuša v gledalcu prebuditi meditativno izkušnjo. O tem, do katere mere je to z medijem filma mogoče doseči, se sprašuje Muanis Sinanović. Besedilo bere Igor Velše.

Piše Bojan Sedmak, bere Bernard Stramič. Založbino spletno oglaševanje romana Tereze Vuk Zakaj ima moj hudič krila se začne z uvodnim stavkom, da njegova avtorica nima življenjepisa. Glede na to, da prvoosebna pripovedovalka na tristo petdesetih straneh eksplicitno tke svojo preteklost, je trditev nekoliko nerodna. Več kot sedemdeset poglavij je namreč razporejenih v preverljive časovne in prostorske okvirje med odcepljeno in cepljeno domovino ter tujino s pretežno romanskim poreklom, iz analitičnega razporeda dogajanja pa je mogoče sintetično stkati koordinate pisateljičinega bivanja, vključno z implicitno rdečo nitjo kljubovanja običajnemu. Ta biografija sicer ne povezuje dejstev za kakšen hvalisavi 'circulus vitae', a potrjena izobrazba, na primer, je na bivanjski poti marsikdaj pač manj uporabna kot obvladovanje pol ducata tujih jezikov. Tereza Vuk se je rodila v prestolnici pred malodane pol stoletja v solidno situirano družino, ki pa od njenih najstniških turbulenc ob eksperimentiranju z drogami ni imela dovolj posluha za njeno posebnost. Staršema je parala živce s svojo neprilagojenostjo, ko sta jo v vzgojni dobri veri prenašala in prevažala od formalnih do življenjskih šol in jo začudena in nemočna postavljala iz stanovanja ter jo pošiljala na rehabilitacije v za to pripravne institucije. Besedilo posrečeno ne vsebuje pop psihologije o tem, kje so pravi nastavki neugnane odvisnosti od omamnih substanc in zakaj njene učinkovine ne ponehajo v zrelosti – tovrstne sledi bi najbrž vodile v protagonistkina najbolj zgodnja leta, o katerih pa avtorica ne razpreda dosti, čeprav sorodstvenim razmerjem posveča precej poglavij. Iz fragmentarnega razporeda motivov po čustveni globini izstopajo nasveti nečakinji, ob katerih ironizira zagledanost v genetske prirastke in s presunljivo šaljivostjo vplivnice brez otrok oživlja svoje mesto v familiji. Tamkajšnje zatrdline morda nazorno izpričujejo v celotnem besedilu ponavljajoči se stavki, kot so »objemi me, objemi me«, namenjeni večinoma fotru, kot ga dosledno imenuje. In poznejši nasprotni »ne me met rad, ne me met rad«, s katerimi v svojih prigodah odbija pribite nadležneže vseh sort. Takšnih se na njenih poteh po Portugalski in v Italiji, kjer použiva provizorične muke plačanih odvajalnih programov, pojavlja kar nekaj; med njimi tudi s partnerji, s katerimi kot nebrzdana dvajsetinvečletnica poskuša ohranjati svojo uporniško držo. In ko hkratnost nasprotujočih si čustev poskuša krmiliti s pospeški evforije, je tako akterki kot njenim sledilcem jasno, da ima naslovni hudič krila, ker je nenehno podkrepljen z hranili, kot so kokain, trava, tripi … Za dodatek ji med divjimi mentalnimi avtomatizmi nenehno prišepetava, naj laže, poleg tega pa jo uroči še z ljudskim rekom, da kdor laže, tudi krade. Ob izpadih, ki se jih sramuje, pisateljica večkrat izrecno pove, da ne more povedati vsega, čeprav je prav v iskreno povedanem privlačnost njenega pisanja. Odprto pušča ugibanje, ali so cenzurne blokade in etične pasti pri soočanju s seboj povezane z moškimi književni liki, s katerimi v romanu komunicira in opravlja s hitrostjo umetne inteligence. Najbrž bi podobno opravila tudi s tistimi pisci, ki v dandanašnjih aktualnih knjigah objavljajo izkušnje o tem, kako priti k sebi od delovne izgorelosti, pretiranih količin pira ali enigmatičnih ljubezenskih odnosov – slednje menda še najbolj zdravilno s hojo čez hribe in doline ter po žerjavici. Zdi se, da bi piska v tovrstnem besedovanju zabila v 'touch down' vsakogar, ki bi se je lotil z intelektualno domišljavostjo. Zakaj vročica iz knjižnega lonca à la Vuk uhaja izpod modne pokrovke avtofikcije? Zato ker gre v tej pretežno za avtorske performanse v razmerah vsesplošne mediatizacije, torej za bivanje v medijih, zunaj katerega je dejanskega življenja bolj malo, Tereze Vuk pa pač ni v tem klubu. V njenih klubih so prvenstveno ljudje na mesni dotik, slavni z zaslonov pa so le bežno omenjani, največkrat za potrebe nujno potrebnega sarkazma do obče plitkosti in neumnosti. Knjiga Zakaj ima moj hudič krila je zato bližje avtobiografiji, ki ne bi zgubila svoje privlačnosti, četudi bi bila protagonistka označena z drugim imenom kot personalna ali tretjeosebna. Se pravi v klasični razdelitvi pozicij med jazom in drugimi, kakršna je vzniknila v prvem modernem romanu z donkihotstvom. Po njem se pisci v svojih alter egih vidno cepijo na avtonomne norce, ki se jim meša od preobilja izmišljij, in na taiste, brez katerih ne more na pot nobena fikcija, da se lahko potovanje konča. Zatorej ni odveč, da je v romanu večkrat omenjena nuja pisanja, pretežno v navezi z imidžem, ki si ga je avtorica pridobila s svojimi blogi oziroma prvima knjigama Creepyatrija (2013) in Kolumniatrija (2016). Tereza Vuk na svoj način odganja raznolike vsiljivce z odločnostjo, češ 'dajte mi mir za pisat', ker se zaveda dobrobiti te sublimacije, pretvorbe sinaptičnih spreletov v družbeno čislano početje. In ker se tovrstna priznanja vrstijo, se bo morebiti kmalu pojavilo vprašanje o prevodu v katerega od obsežnejših jezikov. V tem primeru bi se zadeva morda nekoliko zapletla, kajti kar v pogovornem idiolektu deluje ne samo osvežilno provokativno, ampak besedilno dominanto, bi v prevodu najbrž izgubilo draž. Pretirano bi bilo reči, da kvaliteta tovrstnega slovstva stoji in pade z ljubljanščino, a če bi bil roman napisan v knjižnem jeziku, bi mogoče deloval samo kot eden med mnogimi, ki se ukvarjajo z iskanjem sebe med drugimi in drogami, vključno s covidom in njegovimi deliriji v neki blokovski soseski. Tako pa je v hudiču s krili ključen slog in slovenščina si zasluži čim več nonsensov, prilepljenih na čela svojih Butalcev, ter metafor v stilu črnohumornega 'wise crackinga', četudi se te neprevedljive v 'linguo franco'. K zapomnljivemu vtisu vsekakor veliko prispeva tudi duhovita prepirljivost, s katero Tereza Vuk odpira marsikateri problem in ga zaljša z brezmejnim bentenjem? Po naključni prosti asociaciji si je mogoče predstavljati, kako na primer s čezmejno hrvaško pisateljico Vedrano Rudan družno zaključujeta nacionalne mejne spore tako, da vse vpletene zdraharje pošiljata s tremi čistimi pikicami v njihovo lastno omejenost. Do ustvarjanja, ki se prepaja z mamili, je nekoliko zadržanosti lahko upravičene; ne v moralističnem smislu, ampak v povsem psihofizično preverljivem – istočasnost zadetosti, sredi katere naj bi se zadevale prave besede, je namreč idealno slepilo. Bukowski, ki se avtorici podtika pod nos, je mnoga pivska kolovratenja v sedanjikih popisoval mirno za nazaj, ko je relativno 'clean and sober' živel s svojo žensko, poslušal klasično glasbo in stavil na konjskih dirkah. In ne nazadnje je še naš največji romantik produkcijsko upadel, ko se je spravljal s svojo zasvojenostjo, saj zadnjih deset let ni napisal skoraj ničesar več pa še v zadnji pesniški briljanci ni mogel brez omembe dvignjenih kozarcev. Ranljivi vitalizem Tereze Vuk bo predvidoma na preizkušnji, ko bo svoj literarni zastavek kot mnogi, ki so se po premiernih uspešnicah znašli pred izzivom drugega izdelka, hotela potrditi z naslednjo odlično knjigo. Od kod torej zadovoljstvo v izpovedi, naslovljeni bolj z retoričnim kot vprašanjem za nadaljnjo razlago? Preprosto v predanosti prepričljivi pripovedi, sploh če se zraven posluša glasba, ki je vpeta v njena krila. Navsezadnje je ob izbornem rokenrolu fino brati pogovorne tekste in pisati svoje. S samosvojo sugestivno pisavo je Tereza Vuk roman Zakaj ima moj hudič krila vpisala med pomembno slovensko literaturo.

Suzana Koncut je vrhunska prevajalka, ki se je podpisala pod vrsto prevodnih knjig vrhunskih francoskih pisateljic in pisateljev. V to skupino zanesljivo sodi pripovedna zbirka Dogodek in druga besedila francoske nobelovke Annie Ernaux. Knjiga je izšla v prestižni zbirki Kondor; vsebuje štiri pisateljičina besedila. Besedilo je zelo ohlapna oznaka, saj se ne vpisuje v sistematiko literarnih zvrsti kot črtica, kratka zgodba, noveleta, novela itd., ampak sporoča, da besedilo ni strukturirano in da se uspešno izmika tovrstnim literarnovednim oznakam. Toda to ne pomeni, da so besedila Annie Ernaux kar nekaj, nasprotno. Pisateljica se je definitivno zavedala, da ustvarja samosvoj svet tako z izbiro tem kot s samo pripovedjo. Zelo pogosto piše o temah, ki si jih ljudje običajno izogibamo in ki so bile v času nastanka besedil vsaj nekoliko tabu. V besedilu Dogodek piše o splavu, v besedilu Gola strast o ženski in njeni strastni ljubezni, v Okupaciji o obsedenosti z novo partnerko nekdanjega ljubimca, v Mladeniču pa o razmerju s precej mlajšim ljubimcem. Toda izzivalna ni samo tematika pisateljičinih besedil, ampak tudi pisava. Nagrajenka piše v prvi osebi ednine, piše zelo zgoščeno in intenzivno ter z izjemnim ritmom. Besedila zahtevajo od bralstva, da jim sledi, da ne odneha do zadnje pike. Vendar besedila niso zgolj besedila o osebnih stiskah, ampak njihova avtorica v svoja besedila srka različne sodobne utripe, od političnih in socialnih ter do sodobne popularne kulture. Skratka, odlična knjiga, ki ji do popolnosti manjka samo spremna beseda. V večdesetletni zgodovini zbirke Kondor je najverjetneje prvič, da je izšla knjiga brez spremne besede. Zagato je rešil urednik Andrej Ilc z zgoščeno notico O pisateljici. Več o Annie Ernaux in njenih besedilih pa pove prevajalka Suzana Koncut v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Besedilo, ki ga enkrat na leto poslušamo v velikonočni vigiliji, smo vzeli pod drobnogled za tokratno katehezo. Nastalo naj bi med letoma 400 in 600 in se je vedno malo spreminjalo. Naj vam sobotni večer polepša hvalnica velikonočni sveči.

Odkrijte skrivnostno in ganljivo zgodbo skrite grozote v slovenski zgodovini z razstavo »3450 umorjenih: Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin«. Razstava razkriva tragične usode 3450 moških, umorjenih v nepojasnjenih okoliščinah po koncu druge svetovne vojne, skozi arheološke izkope, osebne predmete žrtev in zgodovinske analize. Ta dogodek prinaša v ospredje temne dele naše preteklosti in odpira vrata spravi in razumevanju. Pridružite se nam in se dotaknite koščka skrite zgodovine, ki je oblikoval našo sedanjost. Besedilo lahko tudi preberete na casnik.si.

Film Kako seksati bi si morali ogledati predvsem najstniki, govori namreč o tem posebnem obdobju v življenju – obdobju, ko še posebej pomembna postanejo osamosvajanje, prijateljstva in spolnost. Prvenec Britanke Molly Manning Walker je na festivalu v Cannesu prejel glavno nagrado v sekciji Posebni pogled. Besedilo o filmu je pripravila Gaja Pöschl, bere Lidija Hartman.

NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči še predzadnja premiera pred celotno prenovo gledališke hiše. Pet igralcev je pod režijskim vodstvom Igorja Pisona in ob dramaturginji Diane Koloini uprizorilo igro Ameriški sen Edwarda Albeeja prvič uprizorjeno leta 1961 Besedilo je prevedel Zdravko Duša, lektorica je bila Tatjana Stanič. Na premieri v Mali drami je bila Tadeja Krečič Edward Albee: Ameriški sen, premiera: 21. marca, ob 20.00. Režija: Igor Pison V uprizoritvi, ki je nastala po prevodu Zdravka Duše, igrajo Polona Juh, Marko Mandić, Maja Sever, Petra Govc in Maks Dakskobler (k. g.). Ustvarjalno ekipo ob režiserju in avtorju izbora glasbe Igorju Pisonu sestavljajo še dramaturginja Diana Koloini, lektorica Tatjana Stanič, scenografinja in kostumografinja Anneliese Neudecker, oblikovalec svetlobe Dani Žorž, oblikovalec maske Tomaž Erjavec in asistentka kostumografinje Ana Janc.

V Gledališču Koper smo si ogledali predstavo Sirote britanskega dramatika irskega porekla Dennisa Kellya. Režirala jo je Renata Vidič. Dogajanje Sirot traja eno noč. Zakonca Helen in Dannyja, ki sta ravno sedla k večerji, ki naj bi bila romantična in v dvoje, saj je njun 5-letni sin v varstvu pri babici, zmoti prihod Heleninega brata Liama, katerega oblačila so okrvavljena, on sam pa v temu primernem psihološkem stanju. Ali pa se vsaj zdi, da je popolnoma živčno iztirjen. V dobri uri in pol se nato v intenzivnih dialogih med protagonisti odkriva, zakriva in razkriva, kaj se je v resnici zgodilo. Besedilo je odlično in prevod Tine Mahkota mojstrski, kar sploh ni samo po sebi umevno, saj je pri Kellyu takoj opaziti dediščino gledališča absurda, kar se tiče odnosa do jezika in njegove uporabe. Ta ima pogosto komične ali tragikomične učinke, kar je prevajalka nadvse uspešno ohranila v slovenščini, igralci pa izvrstno prenesli na izvedbeno raven. Njihove hitre izmenjave v pogovoru trojice bistveno pripomorejo k temu, da besedilo učinkuje, kot mora: premorov skorajda ni, pomen ne izhaja iz pomensko praznih povedi, ampak šele iz celote izmenjav, kar od igralcev zahteva izjemno skoncentriranost in predhodno naštudiranost ne le lastnega besedila, ampak njegove vpetosti v besedilo soigralcev. Mak Tepšič in Tjaša Hrovat sta z realistično tresavico odlična v upodobitvi živčne razrvanosti, Tepšič tudi v psihopatskem manipuliranju, ki se ga zavemo šele postopno, Hrovatova v radikalnem boju z resničnostjo ob vsakem razkritju, da zgodba ni taka, kot se je zdelo še trenutek prej. A najbolj ganljiv je Blaž Popovski, ko se v tišini sooča s sesipanjem vsega svojega sveta in se spreminja iz mehkega, ljubečega, dobronamernega človeka v trdega, skoraj surovega razočaranca. Zares odlična predstava.

Piše Veronika Šoster, bere Eva Longyka Marušič. Naše skladišče Tjaše Mislej, dramo o štirih delavkah v skladišču supermarketa, je žirija za nagrado Slavka Gruma označila za socialno dramo, ki pa je v resnici tudi smešna kot komedija, mogoče celo farsa. Res gre za precej tragikomičen tekst, ki se sprehaja po meji absurda, sploh z dogajanjem, ki je pogosto privedeno do skrajnosti, da so družbene poante še bolj zaostrene. Naslov sicer aludira na neko drugo, svetovno priznano in s Pulitzerjevo nagrado ovenčano ameriško dramo – Naše mesto Thorntona Wilderja iz leta 1938, ki slika vsakdanje življenje prebivalcev nekega mesta. Tudi v Našem skladišču spremljamo vsakdanji, rutiniran in ustaljen način dela v skladišču, ki za glavne junakinje pravzaprav je njihovo mesto, saj skoraj ne vidijo zunanjega sveta, temveč vse dneve in noči preživijo kar na delovnem mestu. Spijo v skladišču na zložljivih posteljah, zvečer pa ob skrbno odmerjenem času skupaj gledajo televizijo. Le včasih, če se zares izkažejo, če ni kakšnega praznika ali posebnega dogodka, se lahko ob nedeljah odpravijo domov. Sanjska služba, ni kaj. Besedilo močno temelji na pogovorih štirih sodelavk in njihovih različnih značajih in ozadjih, didaskalij je le za vzorec, kar govori tako o simbolni izpraznjenosti potrošniško natrpanega sveta – skladišča, kot o ekonomičnosti avtorice, ki se zanaša na vihrave in dinamične besedne izmenjave. Drama je zato razgibana in živahna, edino, kar delavkam med telesno izčrpavajočim delom preostane, pa je seveda bežen pogovor, ki se pogosto vrti v krogih in se vrača k zmeraj istim temam, celo istim replikam. Ujetost delavk v skladišče je jasna, besedilo se bere prav tako tesnobno kot kakšen psihološki triler, čeprav se v njem srečujemo le z nepreglednimi policami konzerv. Te nas pozdravijo že takoj na notranji strani knjige, če razpremo zavihke, in vizualno spominjajo na Warholovo grafiko paradižnikovih juh Campbell. Konzerve lahko pomenijo marsikaj, poleg embalaže so nekakšne časovne kapsule, stisnjene sanje, ki bodo na polici ostale, dokler jih kdo končno ne odpre – morda jih ne bo nikoli. Ali kot ob napisu na nalepki uvoza pomenljivo reče Suzi: »Ta fižol je videl več sveta kot jaz.« Vsaka delavka je namreč edinstvena in rahlo obupana prav v svojih sanjah, take jih spoznamo že čisto na začetku. 27-letna Evelin bi rada zaslovela z nastopanjem, enako stara Maria bi bila rada pisateljica, da bi pisala zgodbe o ljudeh, ki živijo posebna življenja, 35-letna Suzi bi rada odprla svojo cvetličarno, 58-letna Vera pa čaka na mirno upokojitev z možem, a kmalu izvemo, da je v resnici že vdova. To laganje samemu sebi in zatiskanje oči pred resničnostjo je prisotno pri vseh, čeprav pri nekaterih bolj prikrito kot pri drugih, obenem pa njihovo vztrajno sanjarjenje in zamišljanje vedno novih čudovitih prihodnosti poskrbi, da vanje verjamemo in zanje navijamo – kar je v kontekstu skladišča in hipermegamarketa, ki vse pogoltne vase, še bolj boleče. Nočemo, da bi se zataknile v skladišču, kot pravijo, a se zavedamo, da je kak drug scenarij še bolj nemogoč. Dogajalni prostor je torej skladišče bizarno velikanske trgovine, ki se razteza na šest tisoč kvadratnih metrih, tako ogromne, kot pravi Evelin, da v enem tednu ne moreš prit peš z enega konca na drugega, tako velike, da moraš ob vhodu kupit zemljevid, drugače ne najdeš več poti ven, tako ogromne, da ženske v njej rojevajo, ko čakajo na kruh, moški si morajo na novo obriti brade, starci se poslavljajo in odhajajo na drugi svet … Posebej komičen je pojav zmedenega kupca v skladišču. Ves dan namreč išče nov grški jogurt z okusom japonskih mandarin z marmelado iz švedskih gozdnih jagod s semeni španskega sezama iz Andaluzije, nato pa se pojavi še drugič, čez noč je namreč omagal sredi oddelka za gospodinjske aparate. Njegova izgubljenost v prostoru se tako preslika v simbolno izgubljenost med vso ponudbo, ki ji niti približno ne moremo več slediti, kar seveda spomni na preveč izbire in sindrom strahu, da ne bi česa zamudili. Drama tako spominja na satirični roman Gradyja Hendrixa Horrorstör, v katerem kupci čez noč obtičijo v neprehodni Ikeini trgovini. Utopične sanje o obilju, ki mu ni konca, se hitro sprevržejo v nočno moro, ko se na nas zgrinja vedno več nepotrebnega materiala, zato ni nič čudnega, da se drama proti koncu sprevrže v kar groteskno smer. Prav tako ni nič čudnega, da se pojavi lik novinarja, ki pa ironično ne bo razkril hudega izkoriščanja, ampak bi samo rad nekaj posnetkov za priljubljeno oddajo o malih ljudeh, ki živijo svoja bedna življenja v kapitalizmu. Prav nič nas ne more več šokirati, ne skladiščnik voznik, ki dela prek prijateljeve napotnice, ne katastrofalne delovne razmere, to sploh ni več distopija. Drama Tjaše Mislej Naše skladišče je zastavljena na trdnih temeljih, za tako težko temo je presenetljivo humorno zastavljena, kar jo odreši moralizma, ne gre pa dlje od tega in ne naredi nekega preloma. Seveda to lahko razumemo kot ujetost v kapitalistično mašinerijo, kjer sanje o stavki in sindikatu odpihne čas za televizijo, a vse ostaja preveč na površini. Sploh v zadnji tretjini in sklepnem dejanju bi pričakovala malo več drznosti, saj nas zgodba pripelje točno tja, kamor smo pričakovali že od začetka, kar ji ne naredi usluge. Kljub temu pa odpira veliko relevantnih tem in jih uspešno širi le s preprostimi dialogi. Ti delujejo, ker se z delavkami povežemo, ker imajo svoje sanje, želje in tudi muhe. In če je Shakespeare zapisal, da je ves svet oder, je zdaj ves svet pač – skladišče.

Piše Katarina Mahnič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Prevedla: Veronika Rot. Drugi roman ene najbolj prodornih katalonskih ustvarjalk mlajše generacije Irene Solà je zelo posebno in nenavadno pisanje, saj se v njem prepletajo najrazličnejše perspektive, literarne oblike in slogi. Pripoved, ki se dogaja v podeželskem okolju pirenejske pokrajine ob meji s Francijo, se razteza preko različnih časov in dimenzij bivanja na istem prostoru, v njej se gnetejo vraže, običaji in legende, mitologija in bratomorna vojna, preteklost, sedanjost in onostranstvo, resnično in nadnaravno, sanje in čuječnost, strah in pogum. V knjigi spregovorijo različna bitja, živa in neživa – oblaki, rusalke, duhovi, psi, srnjaki, gobe, gore, medvedi in seveda ljudje – vsi imajo svoj način in slog pripovedovanja. Od preteklosti sta odvisni sedanjost in prihodnost, vse je povezano z vsem, vse se napaja iz narave, izvira iz nje in se vanjo vrača, vse je brezčasno in hkrati vsečasno. “Tukaj smo bile vedno in tukaj vedno tudi bomo,” pripovedujejo gobe, katerih spomin seže veliko dlje kot človeški. “Ker ni začetka in ni konca. Ker je bet ene bet vseh. Klobuk ene je klobuk vseh. Spore ene so spore vseh. Zgodba ene je zgodba vseh.” Človekovo nebogljenost in nepomembnost v primerjavi z neusmiljenimi silami narave, in kako je posameznik le droben košček mogočne vsemirske sestavljanke, nakazuje že uvodni prizor, ko strela ubije kmeta in ljubiteljskega pesnika Domèneca, sicer vajenega težkega življenja v odročnih krajih. Na to stran gore je prišel pogledat h kravam, pa tudi preizkusit verze, saj mu jih je doma, ob delu in nenehnem otroškem vrišču, težko kovati in slišati. Hotel se je prepričati, kakšen okus imajo in kako zvenijo, kajti kadar je človek sam, mu verzov ni treba govoriti šepetaje. O njegovi smrti neprizadeto pripovedujejo nevihtni oblaki, ki so jo povzročili, na njegovo truplo pa z obžalovanjem naletijo tudi duhovi štirih žena, ki so jih na smrt obsodili zaradi čarovništva, in besedo dobijo pozneje. Iz različne časovne oddaljenosti spregovorijo Domènecovi domači – žena Sió ter otroka Mia in Hilari. Čeprav roman nima glavnega junaka ali premočrtne pripovedi, je prav Domènecova družina s kmetije Koljekrava stičišče in odskočna deska vseh zgodb, dogodkov, spominov in časov, saj se je njena usoda najmočneje dotaknila vseh – pokrajine, živali in ljudi. V štirih delih in skozi osemnajst poglavij različni pripovedovalci v bogatem jeziku, polnem nevsakdanjih metafor, z menjavanjem slogov (poetičnega, realističnega, magično realističnega, toka zavesti) slikajo veličastno fresko nekega prostora, polno surove prvinskosti in melanholičnega optimizma. “Ta kraj je težak kot kamen, kot krava v naročju. Vse tako majhno, vse tako enako,” razmišlja najstnica Cristina, ki za preganjanje dolgčasa išče granate, krogle in ostanke orožja, ki jih je tam pustila državljanska vojna. In si bolj od vsega želi oditi daleč stran. Pa čeprav se kasneje vrne. Odraščanje, tragedije, smrt, nesrečo, vojno, ljubezen, upanje in odpuščanje neobičajni govorci predstavljajo iz različnih zornih kotov in, kakor je to čudno slišati, iz nehomogenega materiala čudežno ustvarijo ubrano celoto, visoko pesem stvarstvu, iz katere veje svoboden, panteistični duh. Pojem in gora pleše je knjiga, po branju katere obsediš kot od strele zadet, pisati o njej pa ni preprosto. Bolj kot vsebina, ki jo je zaradi zagonetne večplastnosti težko ubesediti, je pomemben čustven odziv bralca, blagodejen občutek, ki te preveva in te še dolgo ne zapusti. Kot bi se pred tabo odvijala čarovnija, ki je ne moreš povsem doumeti, vendar popolnoma podležeš njenim čarom. Besedilo je z izjemnim občutkom za poetičnost in slogovne raznolikosti bralno tekoče prelila prevajalka Veronike Rot, po njeni zaslugi je to jezikovno osupljivo in zahtevno delo v slovenščini res magično zazvenelo. Kot pravi, je bil največji izziv prav razmerje med kmečko okornostjo in poetičnostjo besedila, za katero je morala ujeti pravo melodijo, besedišče, besedni red, dolžino stavkov … Razgiban ritem in navidezno lahkotnost romana pa vseskozi ohranjajo tudi repeticije, ki napisano še bolj približajo govorjeni besedi. “In nato grem v hišo. Puško odložim v omaro. Rada bi poiskala srnjaka. Rada bi, da se ne bi zdanilo. Da bi okrogla luna ostala in živela na vrtu kot mačka. Da bi Jaume ostal in živel na vrtu kot maček. Da bi si poskusila povedati vse stvari, in to velikokrat. Skodelici žalostno ždita na kuhinjski mizi, v temi, psica odide v spalnico, saj je čas za spanje. Ker sva prej spali in so naju zbudili, zdaj pa se zdi, da te noči ne bo nikoli konec. Vendar pa jaz nočem iti spat. Nočem, da bi Jaume odšel. Toliko stvari je treba povedati.” Roman Irene Solà Pojem in gora pleše se začenja kot nekakšna okoljska moralka, v kateri narava žuga človeku in kaže svojo večvrednost, brezbrižna do vsega, kar ga določa, tudi do njegovih ustvarjalnih darov. Kmalu pa se roman razvije v pretanjeno študijo vedno vnovične potrditve medsebojne povezanosti in soodvisnosti; zadiha kot en organizem. Čeprav gora v svojem poglavju ravnodušno zagrozi, da se bo znova začelo premikanje, uničenje in nov začetek (“nihče se ne bo spominjal imen vaših otrok”) bralec narave ne začuti kot bavbava, ampak po branju obsedi pomirjen s svojim mestom v njej. Na veke vekov.

Redkokateri filmski ustvarjalec v svojih delih tako kreativno uporablja metafore kot nemški scenarist in režiser Christian Petzold. Če pomislimo na njegovo dramo Phoenix, postavljeno v razrušeni Berlin tik po drugi svetovni vojni ali na Tranzit in Undine – filma, v katerih je prav tako kot v svojem novem celovečercu Rdeče nebo v glavno vlogo postavil igralko Paulo Beer. Besedilo o filmu je pripravil Igor Harb, bere Igor Lotrič.

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili še dolg iz minule sezone – komedijo Arzenik in stare čipke, ki jo je leta 1939 napisal ameriški dramatik Joseph Kesselring. Igra je kmalu po nastanku postala uspešnica, po njej so leta 1944 posneli film, kar nekajkrat so jo igrali tudi na slovenskih odrih. Besedilo je prevedla Alenka Klabus Vesel, režira Nina Ramšak Marković. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Joseph Kesselring: Arzenik in stare čipke Arsenic and Old Lace, 1939 Komedija Premiera: 14. november 2023 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Ramšak Marković Dramaturg Milan Ramšak Marković Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Glasbeni opremljevalec Milan Ramšak Marković Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Oblikovalka maske Anja Blagonja Asistent dramaturga Tilen Oblak Asistentka kostumografke (študijsko) Zala Žagar Nastopajo Judita Zidar, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Matevž Sluga AGRFT, Filip Samobor Matic Lukšič, Klara Kuk k. g., Jožef Ropoša, Jaka Lah, Tomo Tomšič, Tanja Dimitrievska Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/arzenik-in-stare-cipke/

Premiera: 8. oktober 2023 informativne oddaje, Svet kulture, 10. okrober 2023 V Mini teatru si še danes lahko ogledate prizore iz epska zgodbe o nemških bratih, ki so sredi 19. stoletja zavohali veter priložnosti, glasbo sna o uspehu v ameriški poslovni pokrajini in tam v več rodovih zgradili gigantsko finančno trdnjavo. Trilogija Lehman je delo italijanskega dramatika Stefana Massinija, ki pa je doživljajo procese transformacij in skrajšav, pod tokratno različico adaptacije za oder in tri igralce se je podpisal dramatik Ben Power. Besedilo je prevedel in režiral Peter Petkovšek, dramaturg je bil Urban Zorko, v dinamičnem prehajanju med vlogami ter zmagami in porazi pa so spretno krmarili igralci Igor Samobor, Branko Šturbej in Gal Oblak. Na nedeljski premieri je bila Magda Tušar.

premiera. 19. 10. 2023 informativne oddaje RA SLO 20. 10. 2023 V Lutkovnem gledališču Ljubljana so včeraj premierno uprizorili predstavo Mala vrla viteza, ki je nastala po šaljivi pripovedi norveškega pisatelja Bjørna F. Rørvika in Alice Lima de Faria. Besedilo je prevedel Darko Čuden. Domišljeno predstavo, nasičeno s posebno estetiko, ki sprevrača pravljične značilnosti, je režirala Ivana Djilas, med drugimi pa so predstavo soustvarili rudi Jelena Proković, Jani Kovačič, Blaž Celarec, Sara Slivnik in Željko Božič ... Ogledala si jo je Magda Tušar. Avtor:Bjørn Fredrik Rørvik in Alice Lima de Faria Režiserka in avtorica dramatizacije:Ivana Djilas Prevajalec:Darko Čuden Kostumografka:Jelena Proković Scenografka:Sara Slivnik Avtor glasbe:Blaž Celarec Avtor songov:Jani Kovačič Koreograf:Željko Božič Avtorica maske:Tina Prpar Oblikovalec svetlobnih elementov in luči:Igor Remeta Lektorica:Irena Androjna Mencinger Asistentka kostumografke:Saša Dragaš Tehnologija izdelave rekvizitov:Olga Milić Igrajo: Kralj in Zmaj:Brane Vižintin Princeska:Aja Kobe Vitez Roženkravt:Jan Bučar Vitez Netresk:Ajda Toman Silak:Blaž Celarec k. g. Glasbenika na posnetku:Andraž Polič in Joži Šalej

Angeli v Ameriki, dramski diptih ameriškega pisatelja Tonyja Kushnerja, je že takoj po izidu v zgodnjih 90-ih letih preteklega stoletja, obveljal za kanonsko besedilo ameriške postmodernistične dramatike. Besedilo, ki vključuje in pretresa mnogotere vidike človekovega družbenega in intimnega tu-bivanja, so za začetek nove sezone uprizorili v Slovenskem mladinskem gledališču, v režiji Nine Rajić Kranjac. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujezinović, izsek, vir: mladinsko.si

Dočakali smo novi film Finca Akija Kaurismäkija. Naslovljen Jesensko listje ni usklajen samo z letnim časom, ampak kar s trenutnim zeitgeistom kljub svoji vintage estetiki. Ljubezenska zgodba, ki gradi na romantiki in srčnosti, in je obenem prežeta z značilnim suhim Kaurismakijevim humorjem. Na videz preprost film, ki nam pomaga ohraniti upanje v lepoto vsakdanjega, temeljno človečnega. Besedilo o filmu je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Renato Horvat.

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Sosedje Ralfa Westhoffa. Gre za odrsko priredbo filmskega scenarija iz leta 2014. Besedilo je prevedla Anja Naglič, režirala je Tijana Zinajić. Ralf Westhoff: Sosedje Wir sind die Neuen, 2016, odrska adaptacija filma Wir sind die Neuen (2014), 2016 Komedija Prva slovenska uprizoritev Premiera 6. oktober 2023 Prevajalka Anja Naglič Režiserka in avtorica glasbene opreme Tijana Zinajić Dramaturginja Alenka Klabus Vesel Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Matic Hrovat Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Igrajo Nataša Tič Ralijan, Jožef Ropoša, Tomo Tomšič, Veronika Železnik k. g., Kaja Petrovič AGRFT, Nejc Jezernik k. g. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/sosedje/#gallery-1663-9

Prva oktobrska oddaja Od slike do besede nas je odnesla v leto 1942 in pogledala, kako smo Slovenci živeli v tistem letu. Besedilo je nastalo v sklopu predavanj, ki jih je organizirala Slovenska matica. Vabila je zgodovinarje, med njimi dr. Jožeta Možino, ki je prispeval besedilo za nocojšnjo oddajo.

Piše: Anja Radaljac. Bere: Eva Longyka Marušič: Zdi se, da v kontekstu slovenske kriminalke še vedno ni samoumevno, če zapišemo, da je knjiga napeto branje, ki ga vse od začetka do konca ne moremo spustiti iz rok. Črni princ Irene Svetek vsekakor je taka knjiga in z žanrskega vidika se s tem že prebije v vrh slovenskega kriminalnega žanra. Ne manjka krvavih, srhljivih, zelo visceralno spisanih prizorov nasilja, ne manjka trupel in ne manjka dramatičnosti; ne le poglavja, kar vsak daljši odstavek se konča s tako imenovanim cliffhangerjem, ki nas sili v branje naslednjega in naslednjega odlomka. Pravzaprav je ta postopek tako izrazit, da ga je mogoče imeti za eno od osrednjih orodij gradnje pripovedi v Črnem princu. Pisateljica v romanu veliko stavi na dinamiko in napetost pripovedi ter nenehno presenečanje bralstva, kar ji dobro uspeva kljub temu, da kot eden izmed fokalizatorjev pripovedi nastopa tudi morilec, čigar zgodbo pravzaprav spremljamo vse od začetka romana. Pomembno se zdi tudi, da Svetek v središče romana postavlja femicid in nasilje nad ženskami, tako v partnerskem odnosu kot tudi v širši družbi. Moški v romanu so ženskam pretežno nevarni ali pa se nanje vsaj ni mogoče zanesti; celo Mio Aurelli, ki ga je mogoče imeti za osrednjega protagonista Črnega princa, tožilec, ki se ves čas zavzema za pravico, je brezbrižen do svoje ljubice in v odnosu do nje izraža izkoriščevalske tendence, predvsem pa se ne ozira na njeno notranje doživljanje, njena čustva, potrebe ali želje. Pripoved to pojasnjuje z Miovim tragičnim intimnim ozadjem, ki ga spremlja kot breme, a tudi kot svojevrsten alibi. To je vzorec, ki ga je mogoče pripisati (skorajda) vsem moškim likom v romanu, vključno s storilci; imeli so tragično intimno zgodbo. To seveda ne prinaša le psihološke širine literarnih oseb, temveč je tudi točno; večina ljudi z antisocialnimi težnjami ali antisocialno osebnostno motnjo je v resnici imela neugodne življenjske okoliščine v otroštvu. Z družbenega vidika roman podaja zanimiv komentar o posledicah tovrstnih okoliščin glede na spol: kjer pri moških vznikne sadizem, vznikne pri ženskih mazohizem, kar je eden ključnih motivov romana. Literarno prepričljivo je, da Irena Svetek pri tem zrcaljenju pokaže celoten spekter vedenj in situacij, v katere lahko vodijo srečanja med ranjenimi osebami, ki se obračajo k sadizmu oziroma mazohizmu. Tako imamo na eni strani vztrajanje v nefunkcionalnih odnosih, na drugem, skrajnem koncu pa umor, ki se zgodi na mazohistično željo žrtve v odziv na morilčev sadistični impulz. Vzorec je izpisan v podtalju predvidevanja, da gre pri zločinih v romanu za medpartnersko nasilje in klasične primere femicidov. Ta dinamika povsem jasno razkriva realno pogostost medpartnerskega nasilja nad ženskami, po drugi strani pa pokaže tudi globlje psihološke trende in vzorce, ki jih ni težko povezati z družbenimi konvencijami v odnosu do spola, ki kot nek zunanji vzvod odmerjajo, kam se bo usmerila agresija travmatsko zaznamovane osebe – k sebi ali k drugemu. Dobro je izrisan tudi primer tega, kako je lahko tragično ozadje v družbi za moškega svojevrstna prepustnica za agresivno ali vsaj brezbrižno, egoistično vedenje, medtem ko se mora ženska, naj bo njeno ozadje takšno ali drugačno, s svojo stisko soočati sama, saj je sicer v družbi prepoznana kot nesposobna ali histerična. Zanimiv je primer Leje, Mieve ljubice, ki je psihiatrinja, a se sramuje svojih paničnih napadov in ni nikomur pripravljena zaupati, da se ji dogajajo, in jo, ko v paniki zakriči na sodelavko, naj jo pusti samo v prostoru, predvsem skrbi, kako naj zakrije stiske in kako naj kar najbolje prevzame odgovornost za povzdignjeni glas. Ženski njene stiske v družbi ne prinesejo simpatije ali popuščanja – kot ga denimo Miu – temveč breme, ki ga je treba zakriti. Manj prepričljiv je Črni princ v končnem razkritju velike prevare, ki je jedro romana. Težava je v tem, da bi bilo celotno tragično zgodbo mogoče preprečiti na precej elegantnejši in preprostejši način, na primer z vpeljavo policije ali s selitvijo. Zgodba, ki jo Črni princ podaja, je tako v svoji zasnovi polna pretiranosti, neverjetnosti (npr. da Mio po tridesetih letih enostavno ne ve več, kako je videti njegova sestra) in tudi patetike ter nepotrebne medosebne dramatičnosti. Besedilo se tako na koncu žanrsko zelo približa nekakšni melodrami, kar pa v kontekstu, da gre vendarle za žanrsko delo, ki naj predvsem zabava, morda ni tako zelo moteče, kot bi bilo zunaj žanrskih okvirjev; slednje Črni princ precej manj presega, kot jih je, na primer, presegla Rdeča kapica. Pod črto, gre za vešče in napeto napisano kriminalko, ki kljub bombastičnemu razvoju dogodkov vendarle opozarja tudi na nekaj družbeno relevantnih tematik.

Premiera: 26. 9. 2023 Joann Sfar: Vampirček gre v šolo Prevajalec: Izar LunačekRežiser: Jernej PotočanIgrajo: Nejc Jezernik, Matic Lukšič, Tina ResmanDramaturginja: Brina JenčekScenograf: Dan PikaloKostumografinja: Nika DolganOblikovalec lutk in vizualna podoba: Izar LunačekTehnološki svetovalec: Mitja RitmaničAvtorja songov: Matic Lukšič, Jernej PotočanOblikovanje svetlobe:Domen Lušin informativne oddaje: 27. 9. 2023 Iz stare vile v ljubljanskem Mini teatru so sinoči premierno v šolo poslali malo prikazen. Lutkovna predstava Vampirček gre v šolo je nastala po stripu francoskega umetnika Joanna Sfara. Besedilo je prevedel Izar Lunaček, uprizoritev pa je režiral Jernej Potočan. Več Magda Tušar:

V mladinskem norveškem filmu Dancing Queen se vse dobesedno vrti okrog dvanajstletne Mine. Ta se prijavi na avdicijo za plesno skupino, čeprav ne zna plesati. Besedilo o filmu, ki otroke v prvi vrsti uči o tem, da je treba verjeti vase, je napisala Gaja Pöschl, bere Mateja Perpar.

Leta 1992 je knjiga z naslovom »Mediteranski brevir« profesorja Predraga Matvejevića prejela naziv »evropski esej leta«. Od prve izdaje 1. 1987 je preteklo pet let, in začela se je pot najbolj prevajane knjige, napisane v hrvaškem jeziku. V slovenskega smo jo – nemara zaradi znanja izvirnika – dobili šele dve desetletji po prvi izdaji. Leto dni pred 2017, ko je v Mostarju rojeni Matvejević v starosti 85 let preminil v Zagrebu, ga je 60 uglednih italijanskih intelektualcev, vključno z Umbertom Ecom in Claudiom Magrisom predlagalo za Nobelovo nagrado. Dobil je ni, vendar je s tem in njegovimi kasnejšimi deli o osrednjem evropskem morju starega sveta, predvsem v okoljih romanskih jezikov premikal spoznavne meje o njegovih civilizacijskih in človeških lastnostih, vplivih in njihovih trajanjih. Na Programu Ars smo konec 90-ih predvajali izbor prevodov šestih zaokroženih poglavij, ki jih je pripravil urednik Štefan Kutoš. Predzadnja oddaja, peta po vrsti, je nosila naslov »Neznosna teža govora o sebi«, v kateri se profesor Matvejević loti opisovanja ljudstev vzhodne jadranske obale in njenega zaledja skozi čas. Med drugim se je tam tudi spraševal: do kam seže Mediteran? Besedilo sta takrat prebrala Simona Juvan in Ivan Lotrič, z glasbo pa ga je opremil Blaž Šivic. FOTO: Ilirska plemena glede na vire antičnih avtorjev VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Desilo#/media/Slika:Ilirija_Ilirska_Ilira_plemena_Mapa.png

Pri nas so razvili najnatančnejšo metodo za določanje starosti papirja Kako stara je knjiga, ki jo držimo v roki? Običajno lahko pogledamo letnico natisa. A če je knjiga starejša in letnice ni, lahko določanje starosti postane precej bolj negotovo početje. V knjižnicah je na tisoče knjig, katerih starost še vedno ni znana, ocene pa so lahko napačne tudi za desetletje ali več. Tu so tudi denimo številne slike in dokumenti, za katere se ne ve, ali so pristni ali morda ponarejeni, kar ima seveda znaten vpliv na njihovo ceno. A vendar v samem papirju se skrivajo zelo jasni indici, kdaj je papir nastal, le da jih ni preprosto razbrati. Zdaj pa so znanstveniki pri nas razvili do zdaj najnatančnejšo metodo določanja starosti papirja, ki starost določi na dve leti natančno. S tem so se odprle številne nove možnosti ne samo pri datiranju knjig, ampak tudi pri določanju pristnosti dokumentov, pri forenzičnih raziskavah in na številnih drugih področjih. Za tem uspehom pa se skriva tudi zanimiva zgodba o papirju in njegovih spremembah skozi čas.Gosta Intelekte sta raziskovalka dr. Floriana Coppola, ki je metodo razvila, ter prof. dr. Matija Strlič, vodja Laboratorija za dediščinsko znanost na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani, v okviru katerega je raziskava potekala.

»Zanimivo pa je, da plesalec odpre usta in tekst vstopi v plesno predstavo takrat, ko se ples dejansko razveže od jezika oziroma v trenutku, ko jezik izgubi status gospodujoče materialnosti.« To je ena od glavnih misli dr. Bojane Kunst v besedilu Bi slišali mišico, če bi mogla govoriti? O plesu in jeziku, ko analizira zgodovinsko pojmovanje plešočega telesa v odnosu do govorjenega jezika in njuno medsebojno osamosvajanje, s tem pa tudi konstituiranje nove plesne zvrsti. Besedilo je v celoti objavljeno v knjigi Drama, tekst, pisava, ki je pri Knjižnici MGL izšla pred dobrim desetletjem. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Irena Zagoričnik Tomažin: (S)pozaba kaprice, glasovno-plesna predstava, Mesto žensk 2006, foto: Nada Žgank, izsek

Obljubljamo, da te oddaje ni napisala umetna inteligenca. Je pa ChatGPT avtor besedila, ki so ga poslušalci morali prepoznati v primerjavi z besedilom izpod peresa človeka. Ugotavljamo, da naloga ni tako preprosta.

Slovensko mladinsko gledališče, 22. april 2023 Radio Slovenija, informativni program, 23. april 2023 V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči premierno uprizorili dramo Ljudje, kraji in stvari. Besedilo priznanega angleškega dramatika Duncana Macmillana še enkrat znova spregovori o frustracijah sedanjih ljudi, težavnosti družinskih odnosov, dušečih, globoko zakoreninjenih travmah, odvisnosti in o težkih poteh ozdravitve. Prestavo je režiral Matjaž Pograjc, ogledala pa si jo je Magda Tušar:

V oddaji Svet kulture bomo predstavili najnovejši roman Toneta Partljiča z naslovom Veter z vzhoda. Zgodovinski roman, umeščen v 30. leta prejšnjega stoletja ponudi nov pogled na štajersko prestolnico. Žlahtna mešanica fikcije in resničnosti predstavlja kopico zgodovinskih osebnosti, v središču zgodbe pa so dijaki, ki se jim odpira širši pogled na svet. V nadaljevanju bomo obiskali tudi mariborske odrske deske in vas povabili k ogledu predstave Kako sem se naučila voziti, ki jo je režiral Nejc Gazvoda. Besedilo je leta 1998 ameriški dramatičarki Pauli Vogel prineslo Pulitzerjevo nagrado.

Legenda o povodnem možu je navdihovala številne ustvarjalce. Lansko poletje je doživela premiero tudi kot pop rock muzikal. Besedilo za zgodbo, ki duhovito ozavešča in nagovarja posameznika k razmisleku o uporabi in vplivu družbenih omrežij, je napisal Ambrož Kvartič, glasbo pa Neža Buh - Neisha. O ustvarjanju novega slovenskega muzikala bosta umetnika pripovedovala v noči s sobote na nedeljo v pogovoru z nočno voditeljico Anamarijo Štukelj Cusma.

Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta je spet zaživela gledališka predstava Judovski pes, nastala pred leti po romanu izraelskega pisatelja Asherja Kravitza. Rodil se je leta 1969 v Jeruzalemu. Študiral je elektroniko, matematiko in fiziko. Prvi knjigi, ki ju je napisal, sta humorni kriminalki, tretje delo Jaz sem Mustafa Rabinowitz je zgodba o vojaku v protiteroristični enoti izraelske vojske in njegovih moralnih dilemah. Leta 2007 je Asher Kravitz napisal roman Judovski pes: gre za prvoosebno pripoved psa, ki je svojo življenjsko pot začel v nemško-judovski družini tik pred nastopom nacizma. Besedilo je prevedla Katja Šmid, avtor odrske priredbe je Yonathan Esterkin, ki je slovensko predstavo – nastala je v koprodukciji Mini teatra in Prešernovega gledališča Kranj – tudi režiral. V njej nastopa dramski igralec Miha Rodman, ki je besedilo naštudiral tudi v angleščini. Z Asherjem Kravitzem se je leta 2017 ob premieri pogovarjala Staša Grahek. Na fotografiji: Miha Rodman, Judovski pes, foto PGK / Miha Fras

NAPOVED: V koprodukciji Mestnega gledališča Ptuj in Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici je nastala predstava z naslovom Nenadoma, reka. Besedilo je napisal srbski dramatik in dramaturg Dimitrije Kokanov, prevedla sta jo Nebojša Pop Tasić in Anja Pišot. Režiral jo je Kokan Mladenović, ki besedilo, tesno povezano z distopičnim romanom Georgea Orwella 1984, kritiko totalitarizma - v sedanjem svetu vidi, da »Prihaja novi totalitarizem, v katerem sami sebe nadzorujemo.« V predstavi nastopa šest igralcev, na malem odru novogoriškega gledališča si jo je ogledala Tadeja Krečič. KOPRODUKCIJA Mestno gledališče Ptuj Prevajalca Nebojša Pop-Tasić, Anja Pišot Režiser Kokan Mladenović Dramaturg Dimitrije Kokanov Asistentka režiserja in dramaturginja Tereza Gregorič Lektorica Anja Pišot Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Aleksandra Pecić Mladenović Avtor glasbe in korepetitorÁrpád Szerda Asistentka avtorja glasbe in korepetitorja Zsófi Szerda Koreograf in svetovalec za gib Ivan Mijačević Oblikovalec svetlobe Marko Vrkljan Oblikovalca videa Stojan Nemec, Valentin Pavlin Oblikovalca zvoka Stojan Nemec, Borut Čelik IGRAJO Tamara Avguštin k. g., Anuša Kodelja k. g., Jure Kopušar, Žiga Saksida, Urška Taufer, Žiga Udir PREMIERA 03. december 2022, SNG Nova Gorica, mali oder Druga premiera 08. december 2022, SNG Nova Gorica, mali oder

Radio Slovenija, informativne oddaje, 18.11. 2022 V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili lutkotečno predstavo Mala čarovnica, ki je v dramatizaciji Jožeta Pengova slovensko praizvedbo doživela že leta 1967. Besedilo nemškega pravljičarja Otfrieda Preußlerja je tokrat priredila Jera Ivanc, posodobljeno različico predstave s kopijami lutk pa je režiral Brane Vižintin. Avtor:Otfried Preußler Režiser:Brane Vižintin Prevajalka:Katja Ogrin Dramaturginja in avtorica priredbe:Jera Ivanc Oblikovalec lutk:Slavko Hočevar Scenografka:Laura Krajnc po zasnovi Vladimirja Rijavca Lutkovni tehnolog:Iztok Bobić Avtor glasbe:Marijan Vodopivec Avtor glasbene priredbe in zaključnega songa:Joži Šalej Lektorica:Maja Cerar Oblikovalec svetlobe:Niko Štabuc Glasbeni producent:Nino de Gleria Izvajalci glasbe:Jelena Ždrale, Primož Fleishman, Aleš Rendla, Joži Šalej, Nino de Gleria Glas na posnetku:Primož Pirnat Igrajo: Mala čarovnica:Aja Kobe Abraksas, Drugi otrok (glas):Matevž Müller Ropotavza, Deklica s cvetjem, Rdeči Bill, Pastirica:Ana Hribar Vrhovna čarovnica, Krošnjar (glas), Snežak, Rina z mladički (animacija), Čajnik:Jure Lajovic Močvirka, Prodajalec, Prva ženica, Gospa, Drugi otrok (animacija), Črni Joe:Rok Kunaver Druga ženica, Krošnjar (animacija), Gospejin otrok, Prvi otrok, Rina:Boštjan Sever k. g. Vodja predstave in oblikovalec zvoka:Emil Koprivc Producentka:Alja Cerar Mihajlović Lučni vodja:Niko Štabuc Scenski tehniki:Darko Nedeljković, Klemen Sašek, Kliment Petkukjeski Izdelava replik lutk, scene in kostumov:Iztok Bobić, Sandra Birjukov, Monika Colja, Polona Černe, Zala Kalan, David Klemenčič, Olga Milić, Zlatko Djogić, Laura Krajnc, Žiga Lebar, Uroš Mehle, Zoran Srdić, Jože Lašič

Igra je namenjena malčkom in njihovim odraslim spremljevalcem z željo, da jih ti s poslušanjem spodbudijo k tvorjenju prvih zlogov. Glasbena zgodba ob možnem skupnem zvočnem ustvarjanju živali, dreves in majhnih otrok govori o glasovnem ustvarjanju malčkov in malčic. Ob spoznavanju prvih zlogov ti večinoma zelo uživajo, zlasti v ustvarjanju glasu in glasbe, ki ob tem nastaja. Poetično izhodišče zgodbe pa je predpostavka, da morda otroci poznajo jezik živali in živali razumejo govorico majhnih otrok. Sicer pa igra predvsem spodbuja in krepi navezanost odraslega in otroka prek skupnega doživljanja umetniškega dela. Ko zapoje listje dreves in gozdna jasa postane koncertni oder, se srečamo v igri ... čebljajte z nami. Besedilo in zgodba: Irena Pivka; glasbena kompozicija: Brane Zorman; kuratorka in producentka: Saška Rakef. Povezovalni vokal – Nada Vodušek; Malček – Kiran Benjamin Rosenbluth – Orlić; Voditelja vokala malčka – Nina R. Orlić, Brandon Rosenbluth; Dojenčica in odrasla pevka: Naomi Uma Zorman. Produkcija B-AIR LAB, Radio Slovenija, september 2022.

“Roman novogrškega pisatelja Nikosa Kazantzakisa o svetem Frančišku Asiškem je umetniško polnokrvna in razgibana predstavitev znamenitega svetnika zahodnega krščanstva, kakor ga dojema razgledan, nazorsko in ustvarjalni domišljiji odprt pravoslavec 20. stoletja.” Ob prazniku svetnika, ki ga pozna cel svet smo izbrali nekaj odlomkov iz knjige Božji ubožec. Besedilo, ki ga je poslovenil Jaroslav Novak, je zasnovano kot spominsko obnavljanje brata Leona, Frančiškovega najzvestejšega, po značaju nekoliko sančopansovskega spremljevalca po poteh od papeža do sultana, od mladostne radoživosti do popolne askeze, od verističnih do mističnih doživetij. Tako so zapisali ob rob knjige Božji ubožec pri Celjski Mohorjevi družbi, kjer je knjiga izšla.

Vabimo vas k poslušanju prvega dela besedila z naslovom Med egom in skrbjo. Nekaj opazk o neodvisni uprizoritveni sceni, ki ga je napisala Pia Brezavšček, trenutna urednica revije Maska. Besedilo zatorej neodvisno uprizoritveno sceno motri s pozicije umeščenosti in aktivno udeležene opazovalke polja neodvisne uprizoritvene scene, »katere spolno pogojene«, zapiše Pia Brezavšček, »generacijske in hierarhične izzive doživljam tudi na lastni koži pri svojem delu kot urednica revije v nedavno generacijsko prenovljenem zavodu Maska. Z neodvisno uprizoritveno sceno mislim na mrežo nevladnih organizacij in posameznic in posameznikov na polju uprizoritvenih umetnosti, ki se je napletla od osamosvojitve države v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Avtorica postavi tezo, da se model etike skrbi pojavi v antagonizmu do prevladujočega modela umetnika-producenta, ki se je uveljavil pred desetletji in se po večini še vzdržuje, čeprav se že dogaja menjava generacij in delovanje v spremenjenih družbenih razmerah. Besedilo Med egom in skrbjo. Nekaj opazk o neodvisni uprizoritveni sceni je objavljeno v reviji Dialogi, številka 5 do 6, letnik 58, 2022. na fotografiji: Barka, prostorska postavitev, del projekta Arhitektura sanj, Muzeum - 25 let, oktober - november 2020, www.muzeum.si

Premiera: 23. septembra, ob 20.00 v Mali Drami. Napoved: Prva premiera letošnje sezone v Slovenskem narodnem gledališču Drama v Ljubljani je bila sinoči na odru Male drame. Silva Čušin, Saša Pavček in Janez Škof so nastopili v igri Otroci sodobne britanske pisateljice Lucy Kirkwood.Besedilo je prevedla Tina Mahkota, dramaturg je bil Blaž Lukan, igro je režirala Nina Šorak. Na sinočnji premieri je bila Tadeja Krečič Scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Tina Pavlović, avtor zvočne podobe Laren Polič Zdravič, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. Foto: Peter Uhan

Vse zastonj! Vse zastonj! je naslov prve premiere letošnje sezone v Prešernovem gledališču v Kranju. Igro je napisal Dario Fo, italijanski dramatik, Nobelov nagrajenec za književnost, prevedel jo je Gašper Malej. Gre za problematiko delavcev, ki z zaslužkom ne morejo preživeti, za povrh pa jih uničujejo vedno višje cene. Besedilo se je zdelo režiserki Ajdi Valcl ravno pravšnje za sedanji trenutek, skupaj z dramaturgom Markom Bratušem pa sta ga priredila za naše okolje. Predstavo Vse zastonj! Vse zastonj! si je ogledala Tadeja Krečič: Dario Fo: Vse zastonj! Vse zastonj! Prevajalec Gašper Malej Adaptacija Marko Bratuš in Ajda Valcl Režiserka Ajda Valcl Dramaturg Marko Bratuš Scenografka Urša Vidic Kostumografka Urška Recer Koreografinja, scenski gib: Lada Petrovski Ternovšek Svetovalec za koreografijo Branko Potočan Avtorica glasbe Polona Janežič Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalca maske Matej Pajntar in Alja Sušnik Asistentka scenografke Anja Gruden Igrajo Antonia, brezposelna Vesna Pernarčič Giovanni, delavec Aljoša Ternovšek Margherita, honorarna delavka Vesna Slapar Luigi, delavec, Margheritin mož Miha Rodman Policist, Komandir specialne enote, Kmet, Starec Blaž Setnikar Statista Dominik Vodopivec in Jure Pogačar

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Barbara Zupan V romanu Križci, krožci se Jedrt Maležič po romanu Napol morilke, ki je raziskoval izseljenstvo in narodnost med drugo svetovno vojno, vrača v sodobni čas ter k premišljanju o zasebnosti, umeščenosti v politično. Križci, krožci tudi na slogovni ravni ustvarjajo kontinuiteto z avtoričinimi prejšnjimi deli. Tekst se sprehaja po meji med knjižnim, knjižno pogovornim in pogovornim jezikom, izraz je sproščen, tekoč in emocionalno poln. Besedilo kljub raziskovanju tematik, ki so boleče tako zasebno kot tudi družbeno, prežema duhovitost in humornost. Humor v romanu ne deluje kot sredstvo zakrivanja bolečine, temveč kot ena od osrednjih protagonistkinih dispozicij; s humorjem je kritična do večinske družbe, do lezbične scene, svoje nekdanje partnerice in tudi do same sebe, obenem pa prav duhovitost preprečuje, da bi roman izzvenel preobteženo. Pripoved se namreč osredinja okoli odnosa med protagonistkama, Gigo, ki je tudi pripovedovalka romana, in njeno nekdanjo ženo Alino ter njunega skupnega starševstva deklici Zarji. Roman se tako ukvarja z bolečino ob izgubi partnerstva, izgubi otroka, bolečino ob izdajstvu, ko nekdanja partnerica poskrbi, da Giga nima več stikov z otrokom, češ da je tako »najbolje za vse«, bolečino ob nerazumevanju prijateljic z lezbične scene in seveda z vsakršnim nerazumevanjem, ga jih je protagonistka deležna od heteronormativne patriarhalne družbe. Zdi se, da se znajde tako zelo sama, da za svoje stanje ne najde niti priročnika za samopomoč, saj, kot pravi, priročnika za nebiološke mame ni. Jedrt Maležič je za popis procesa žalovanja, prebolevanja izgube in poskusa razumevanja in grajenja novega življenja iz nemogočih okoliščin izbrala literarni postopek, v katerem se kaže narava prebolevanja odnosov. Ko se prihodnost odnosa izmakne, se pogosto vračamo v preteklost, skušamo rekonstruirati pot, ki jo je razmerje prestalo, in ugotoviti, kje natanko se je zalomilo. Kako sem se znašla tukaj?, se zdi ključno vprašanje, ki si ga Giga zastavlja, in tako se roman vrača iz sedanjosti v preteklost, iz trenutnega stanja razbitosti, v neko poprejšnje stanje celovitosti; nekje je ta namreč morala obstajati, kajne? Četudi se Giga oklepa upanja, da bo prišla do te točke, kjer je vse delovalo, pa si roman ne dela utvar. Ne glede na to, kako daleč seže njen spomin, so družbene in osebne okoliščine, ki so naposled botrovale trenutni situaciji, vselej obstajale. Prepletale so se s svetlimi trenutki zaljubljenosti, skupne politične angažiranosti in želje po skupni prihodnosti; v vsem tem je tako prihajalo tudi do posplošitev, do prilagajanj na mestih, kjer bi se najbrž bilo treba ustaviti in kaj razčistiti, morda končati. V tem smislu roman Križci, krožci pripoveduje psihološko prepričljivo zgodbo o dveh kompleksnih osebah, ki se skušata najti, ki skušata vztrajati ena ob drugi, a jima nepredelana neskladja in neujemanja v interesih rušita potencial harmonične in zadovoljujoče skupne prihodnosti. Obenem je roman Križci, krožci politično delo, ki se družbenim vprašanjem približa z za Jedrt Maležič značilnim izhajanjem iz osebnega, ki pa se samodejno pretaka v politično. Osrednje vprašanje romana je s tega vidika vprašanje materinstva in starševstva po ločitvi, s pomembno vpeljavo prizme nebiološke matere, ki jo družba, vključno s prijateljicami z lezbične scene, ki so družinsko življenje z otrokom vsaj v nekem podtonu razumele kot obliko izdajstva, kot približevanje konformizmu heteronormativne matrice, ne razume. Skorajda samoumevno je, da jo širša družbena skupina še bolj zavrača in še težje razume; Giga biva v izjemno izolirani, samotni poziciji. V tej konstelaciji ni nepomembno, da njen otrok, Zarja, zdaj biva tudi z moškim, Urbanom, ki mu pravi »tati« in ima v nekem smislu tri starše, pri čemer roman dobro slika prevladovanje patriarhalnega modela, ki izriva vse druge modele družin. Ne gre namreč za to, da bi med Gigo, Alino in Urbanom obstajalo neko skupno prizadevanje za večstarševsko družino; Giga je izrinjena ter tako po zasebni in po pravni liniji, odvečna, takoj ko se nekaj zalomi. Roman s tem opozarja na krhkost družin, ki presegajo okvire heteronormativne patriarhalne strukture. V njih namreč še vedno bivajo ljudje, ki se lahko ljubijo, ustvarjajo intimo, a se tudi odtujijo in razhajajo, tako kot osebe v heteronormativnih razmerjih, vendar so dodatno obremenjeni z družbenimi konteksti, ki jih postavljajo v težji, neenakopraven in naposled samoten položaj. Roman Jedrt Maležič Križci, krožci se prebere na dušek, ob tem pa na prepričljiv način pokaže, kako mnoštvo identitet, v katerem biva vsaka oseba, v družbi z drugimi osebami ustvarja preseke, stičišča, a tudi razdalje, odmike, nerazumevanja in samote.

Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani Arthur Schnitzler: Samotna potArthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek.

Besedilo Življenje je sen španskega dramatika Pedra Calderóna de la Barce je kot filozofsko-pesniško delo zanimivo tudi danes, saj si zastavlja večno živa vprašanja – kaj je resnica, kaj je sen, kaj je življenje? S tem delom se je spopadel tudi Dragan Živadinov – uprizoritev v njegovi režiji bo jutri premierno na ogled v Stari dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor. V SNG Drama Opera Balet Maribor pa se obeta premiera opere Rigoletto, ki še danes velja za Verdijevo revolucionarno mojstrovino, odlikujejo pa jo sofisiticirana muzikalnost, poglobljena dramatičnost in tako rekoč ljudska spevnost. Foto: SNG Drama Opera Balet Maribor, Tiberiu Marta, izrez fotografijeNa mariborskih odrskih deskah zastavljajo vprašanje, kaj je sen, in se obiskovalcev dotikajo z melodično lepoto ter glasbeno-psihološko ekspresivnostjo.Besedilo Življenje je sen španskega dramatika Pedra Calderóna de la Barce je kot filozofsko-pesniško delo zanimivo tudi danes, saj si zastavlja večno živa vprašanja – kaj je resnica, kaj je sen, kaj je življenje? S tem delom se je spopadel tudi Dragan Živadinov – uprizoritev v njegovi režiji bo jutri premierno na ogled v Stari dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor. V SNG Opera Balet Maribor pa se obeta premiera opere Rigoletto, ki še danes velja za Verdijevo revolucionarno mojstrovino, odlikujejo pa jo sofisiticirana muzikalnost, poglobljena dramatičnost in tako rekoč ljudska spevnost.

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1 Besedilo sodobnih britanskih avtoric po motivih Ovidovih Heroid je režiral Aleksandar PopovskiNa velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani

Besedilo te radijske igre za otroke je na natečaju radijskih iger za otroke leta 1974 prejelo prvo nagrado. Osrednja misel te zabavne igre je, naj smeh premaga pretirano resnobo in mrkost – to misel pa izražajo v igri prav otroci, takšni, kakršni so otroci po vsem svetu. Režiserka: Rosanda Sajko Dramaturginja: Djurdja Flere Tonska mojstrica: Metka Rojc Avtor izvirne glasbe: Urban Koder Izvajalci glasbe: Pevski zbor Silve Krašovec Predsednik – Jurij Souček Podpredsednik – Zlatko Šugman Stražar – Janez Hočevar Ječar – Milan Kalan Rabelj – Jože Zupan Bibolog – Branko Miklavc Posneto v studiih Radia Slovenija decembra 1974.

Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž

Najprej so bile Razglednice gledališki tekst, pozneje je nastala radijska priredba. Snov črpa iz popotniških izkušenj različnih žensk. Riše, slika in vrezuje različne podobe fotoaparata, ki beleži več kot le pojavno stvarnost. Besedilo je že samo po sebi pot – v različne kraje, prostore, razmerja, srečevanja, skozi različne vizure in k različnim ljudem. Kritiko sedanje nevrotične družbe, ujete v vsakdanjo mehansko rutino, vzpostavi prav s fotografiranjem njenega nasprotja v živopisnosti barv, glasov, pokrajin, ki spreminjajo in razširjajo pogled ter bogatijo zaznavo sveta in ljudi v njem. Tako se v nedramski obliki, nekakšni krpanki, vzpostavljajo nasprotja dojemanj in ravnanj, soočenje ženskega pogleda s patriarhalno zaznamovano zgodovino pa na koncu le oblikuje toliko bolj zavezujoče žensko stališče, kolikor bolj razgalja in s tem ruši patriarhalni, hierarhično oblikovani družbeni vzorec. V pogovoru, ki ga je pripravila dramaturginja Vilma Štritof, so sodelovali Simona Hamer, avtorica, Primož Ekart, režiser, Barbara Cerar, igralka, Darja Hlavka Godina, glasbena oblikovalka in Matjaž Miklič, tonski mojster. Vabimo vas k poslušanju! na fotografji: Simona Hamer, foto: Petra Veber, izsekPogovor s soustvarjalci tudi o poti nagrajenega gledališkega besedila v zvočni svetNajprej so bile Razglednice gledališki tekst, v  mozaični dramaturgiji s poudarjeno vizualno dimenzijo pa avtorica svet opazuje skozi fotografski aparat. Snov črpa iz popotniških izkušenj različnih žensk. Riše, slika in vrezuje različne podobe fotoaparata, ki beleži več kot le pojavno stvarnost. Besedilo je že samo po sebi pot – v različne kraje, prostore, razmerja, srečevanja, skozi različne vizure in k različnim ljudem. Kritiko sedanje nevrotične družbe, ujete v vsakdanjo mehansko rutino, vzpostavi prav s fotografiranjem njenega nasprotja v živopisnosti barv, glasov, pokrajin, ki spreminjajo in razširjajo pogled ter bogatijo zaznavo sveta in ljudi v njem. Tako se v nedramski obliki, nekakšni krpanki, vzpostavljajo nasprotja dojemanj in ravnanj, soočenje ženskega pogleda s patriarhalno zaznamovano zgodovino pa na koncu le oblikuje toliko bolj zavezujoče žensko stališče, kolikor bolj razgalja in s tem ruši patriarhalni, hierarhično oblikovani družbeni vzorec. V pogovoru so sodelovali Simona Hamer, avtorica, Primož Ekart, režiser, Barbara Cerar, igralka, Darja Hlavka Godina, glasbena oblikovalka, Matjaž Miklič, tonski mojster Tonska mojstra Matjaž Mastnak, Mirta Brlan Voditeljica pogovora in avtorica oddaje Vilma Štritof Posneto februarja 2022 v studiih Radia Slovenija

V zadnji decembrski teden vstopamo s pregledom dogajanja na Mariborskem umetnostnem sejmu, ki letos poteka že sedmič in drugo leto zapored v spletni različici. Poleg nakupa umetniških del umetnikom omogoča tudi promocijo in podporo. Slovensko mladinsko gledališče pa nocoj vabi na premiero predstave Pojedina pri Trimalhionu, ki je nastala na podlagi istoimenskega dela antičnega Petronijevega romana Satirikon. Besedilo vedno aktualne zgodbe o tem kako bogastvo hitro spridi človeka ter o zatiskanju oči najbogatejših pred bedo in revščino na drugi strani, je deloma nastalo po igralskih improvizacijah; predstava pa je na oder postavljena kot satira našega tukaj in zdaj. [foto: Renata Šalehar in Ivan Godnič v »Pojedini pri Trimalhionu«, (c) Ivian Kan Mujezinović]

Besedilo prvotne lutkovne igrice so radijski ustvarjalci prenesli v formo radijske igre. V njej deklica Kaja sreča tiste ljudi, ki ji pomagajo od sprejema v bolnišnico do predpriprave na poseg, izvedbe posega, bivanja v bolnišnici in na koncu do odhoda domov. Namen radijske igre je, da vas na to pripravi in vam pomaga razumeti, kako je, če kaj takega doleti vas ali koga, ki ga poznate. Kajina zgodba vam bo vlila pogum in zaupanje. V radijski igri poleg poklicnih igralcev, otrok, ki so jih v Uredništvu igranega programa Radia Slovenija izbrali na spomladanski avdiciji, nastopa tudi zdravstveno osebje. Prirejevalka Suzana Tratnik Dramaturginja Vilma Štritof Režiserka Saška Rakef Tonski mojster Urban Gruden Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina Kaja Luna Khaleesi Meglič Brina Mila Mrak Mama Sabina Kogovšek Oče Matej Puc Bolniška sestra dr. Barbara Rojnik, specialistka porodništva in ginekologije Janja, medicinska sestra v ambulanti Slavica Ravnik, diplomirana medicinska sestra, socialna pedagoginja, profesorica in psihoterapevtka Zdravnica Breda dr. Katarina Borovnik, zdravnica specializantka pediatrije Kirurg primarij dr. Igor Mihael Ravnik, specialist pediater Anestezist dr. Vladimir Bricelj, specialist pediatrije, kardiolog Prava bolnišnična vzgojiteljica Janja Hana Jamnikar Traja Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija oktobra 2021 Radijska igra je nastala v okviru projekta B-AIR, v sklopu bolnišničnega radia, namenjenega malčkom, otrokom in mladostnikom, ki se zaradi različnih zdravstvenih razlogov znajdejo za krajši ali daljši čas v bolnišnici. Skrbno kurirane umetniške vsebine so izbrane na način, da jim olajšajo bivanje v bolnišničnem okolju in zmanjšujejo strah ter napetost.

V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje

Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10

Odgovor nam je z rdečo barvo podčrtala dr. Suzana Pulec Lah z Oddelka za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko Pedagoške fakultete v Ljubljani.

V oddaji Od slike do besede smo predstavili izzid knjige Evangelij po Čušinu. Besedilo, ki ga poznamo kot izjemno uspešno monodramo dramskega igralca Gregorja Čušina, je zdaj pred nami kot literarno besedilo, polno humorje in domislic na temelju evangeljev. Knjiga je pred kratkim izšla pri založbi Bogataj, predstavili pa smo jo v klepetu z avtorjem.

Prvi program Radia Slovenija razpisuje natečaj za izvirne slovenske pravljice za oddajo Lahko noč, otroci! Natečaj poteka od 5. oktobra do 5. novembra 2021, je anonimen, avtorji lahko sodelujejo z 1 šifro in največ 5 besedili. Besedilo ne smejo biti daljše od 5000 znakov (s presledki vred). Več na radioprvi.si.

POŽIGALCI Po igri Maxa Frischa Dobrnik in požigalci Naslov izvirnika: Biedermann und die Brandstifter Krstna uprizoritev priredbe AVTOR PRIREDBE, REŽISER IN SCENOGRAF: Jan Krmelj PREVAJALKA: Maila Golob DRAMATURGINJA: Eva Kraševec LEKTORICA: Tatjana Stanič KOSTUMOGRAFINJA: Špela Ema Veble AVTOR GLASBE: Luka Ipavec OBLIKOVALEC SVETLOBE: Borut Bučinel IGRAJO: Saša Tabaković - Dobrnik Iva Babić – Betka Benjamin Krnetić – Pepe Uroš Fürst – Vili Nina Valič – Ana Matija Rozman - Dr. Fil in Policaj Napoved: S premiero in krstno izvedbo igre Požigalci se je začela nova gledališka sezona v ljubljanski Drami. Besedilo je po igri švicarskega dramatika Maxa Frischa priredil Jan Krmelj – tudi režiser in scenograf predstave. Frischevo dramo z naslovom Dobrnik in požigalci je prevedla Maila Golob, dramaturginja je bila Eva Kraševec. Premiero na velikem odru Drame si je ogledala Tadeja Krečič:

Serijo Dramaturška križišča, v kateri smo se pogovarjali s slovenskimi dramaturginjami in dramaturgi, smo nadgradili z besedilom Nekaj dragocenega, ki ga je napisala dramaturginja Diana Koloini. Objavljeno je kot predgovor h knjigi Dramaturgija in predstava britanskih avtoric Cathy Turner in Synne K. Behrndt, ki je v prevodu Eve Mahkovic v knjižici Mestnega gledališča ljubljanskega izšla leta 2011. Diana Koloini v spremnem besedilu situacijo, ki jo v knjigi opisujeta britanski avtorici, primerja s situacijo in razumevanjem dramaturga pri nas, obenem pa po lastnih teoretskih in praktičnih izkušnjah, opazovanju in premisleku izrisuje podobo, delo in naloge, če povzamemo z eno besedo: mesto dramaturgije in dramaturga v produkcijskem krogotoku gledališke umetnosti. Besedilo je bilo za potrebe radijskega medija nekoliko prirejeno in okrajšano, izvirnik pa je mogoče najti v navedeni knjižni izdaji. Oddajo smo posneli decembra 2014.

Predstava Zberi svoje ptice se poda na poslednje potovanje polno vtisov, spominov in hudomušnih prerekanj. Glavni osebi v predstavi nimata imen, sta starka in starec ter simbolno predstavljata celotno človeštvo. Protagonista sta upodobila upokojena igralca Sandi Pavlin in Jadranka Tomažič. Predstava Zberi svoje ptice bo danes ob 20. uri premierno prikazana v Cankarjevem domu. Branko Potočan jo je režiral, oblikoval scenografijo in koreografijo. Besedilo je napisala Draga Potočnjak.

"Misel, kaj bo z nami in svetom, nas preganja, zato si ne upamo razmišljati o prihodnosti." To je bil razlog, da je napisala besedilo, kjer se liki obračajo v preteklost, ob strani pa sta ji stala Aleksandar Popovski in Nejc Gazvoda. Nina Kuclar Stiković je dramaturginja, ki je za realistično dramo Jutri je v sanjah izgledal drugače prejela Grumovo nagrado za mlado dramatičarko. Sodobna drama govori o tem, kako epidemija načrtovano združi odtujeno in razseljeno družino. Besedilo ima prvine dnevnika. Dramski prvenec 24-letne diplomantke AGRFT-ja je 6. aprila doživel tudi krstno izvedbo na Starem odru SNG Maribor.

Pred nedavnim je pri Mladinski knjigi izšel album - knjiga z naslovom Franc Saleški Finžgar, vera v resnico, lepoto in pravico ob sto petdeseti obletnici pisateljevega rojstva. V njej je zbrano obsežno slikovno gradivo, številne fotografije od časa Finžgarjevega otroštva v Doslovčah na Gorenjskem do smrti na Mirju v Ljubljani, reprodukcije naslovnic knjig, pisem, dokumentov, priznanj. O spominih na svojega starega strica Jurja, kot ga je klical, piše Janez Bogataj. Besedilo o življenju in pisateljski poti akademika Finžgarja je napisal Mihael Glavan, v zadnjem delu pa dodal odlomke iz Finžgarjevih najboljših del po svojem izboru. Z Mihaelom Glavanom se pogovarja Tadeja Krečič.

Ob pol desetih najprej izpostavljamo oddajo Musica sacra, ki jo je glasbena urednica Polona Gantar to pot namenila postnemu spevu O vos omnes. »O, vi vsi, ki greste mimo po poti, premislite in poglejte, ali je kakšna bolečina kakor moja, ki me je zadela; ki jo je prizadel Gospod na dan svoje srdite jeze«, je vsebina speva, ki so ga mnogi skladatelji oblikovali po lastnem navdihu. Besedilo, ki bo v današnji oddaji zvenelo v različnih oblikah, je prirejeno iz latinskega prevoda starozaveznih Žalostink, krščansko bogoslužje pa ga je položilo na usta križanemu Kristusu. Gre za responzórij, ki se je v rimsko-katoliški liturgiji prvotno pel v vélikem tednu, danes pa se ga v postnem času največkrat izvaja kot samostojno skladbo v obliki moteta. Besedilo je prirejeno iz latinskega prevoda starozaveznih Žalostink, krščansko bogoslužje pa ga je položilo na usta križanemu Kristusu. V oddaji Evroradijski koncert, ki se začne ob 11. uri in 5 minut, bomo predvajali koncert z glasbo Johannesa Brahmsa. 19. novembra lani sta v Koncertni dvorani Centra umetnosti v Seulu v Južni Koreji nastopila pianist Yekwon Sunwoo in Simfonični orkester Južnokorejske radiotelevizije, ki ga je vodil dirigent Sebastian Lang-Lessing. Na sporedu koncerta sta bila Brahmsova Koncert za klavir in orkester št. 1 v d-molu in Simfonija št. 2 v D-duru. Popoldne izpostavljamo oddajo Musica noster amor, ki se bo na programu ARS začela ob 16ih in 5 minut. Glasbeni urednik Mihael Kozjek je za predvajanje tokrat izbral posnetke s koncerta ansambla Concéntus Músicus z Dunaja, ki je štirinajstega februarja lani nastopil v Brahmsovi dvorani dunajskega Glasbenega združenja. Sloviti glasbeni sestav se že več kot šest desetletij posveča poustvarjanju in raziskovanju glasbe starejših obdobij ter velja za enega izmed pionirjev zgodovinsko ustrezne oziroma historične izvajalske prakse. Leta 1953 ga je skupaj s svojo življenjsko sopotnico Alice in prijatelji glasbeniki iz Dunajskega simfoničnega orkestra ustanovil pred petimi leti umrli glasbeni velikan Nikolaus Harnoncourt. Zdajšnji umetniški vodja je mojster instrumentov s tipkami Stefan Gottfried. Pod njegovim vodstvom so člani ansambla Concentus Musicus za začetek izvedli krajši deli Heinricha Ignaza Franza von Bibra, sledili pa so še Uvertura v D-duru Georga Philippa Telemanna, Violinski koncert št. 1 v a-molu Johanna Sebastiana Bacha in suita glasbenih točk iz semiopere Kralj Artur Henryja Purclla. Ob 18. uri in 30 minut se bo začela oddaja Obiski kraljice, ki jo glasbena urednica Anamarija Štukelj Cusma tokrat namenja glasbi Charlesa-Marie-ja Widorja. Francoski skladatelj je napisal deset Orgelskih simfonij, skladb za orgle solo v več stavkih. V oddaji bomo slišali najbolj priljubljeno izmed njih, Simfonijo za orgle št. 5 v f-molu op. 42, ki jo je napisal leta 1879, ter 4. stavek iz njegove Devete simfonije, imenovane tudi Gotska. Ob 20. uri pa vas vabimo še k poslušanju oddaje Glasbeni portret, ki jo tokrat posvečamo Carlu de Incontreri, tržaškemu skladatelju, muzikologu, avtorju mnogih radijskih oddaj, umetniškemu vodji številnih glasbenih ustanov in festivalov, profesorju glasbene zgodovine in estetike. Vsestransko glasbeno osebnost je pred mikrofon povabila Helena Filipčič Gardina, avtorica oddaje.

Lutkovno gledališče Ljubljana je sezono 2020/2021 odprlo z uprizoritvijo Rumena luna, ki je nastala na podlagi besedila angleškega dramatika Davida Greiga. Besedilo je prevedla Tina Mahkota, predstavo pa je režiral Primož Ekart. Rumena luna, balada o Lejli in Leeju, je ljubezenska zgodba. Je zgodba o dveh najstnikih, ki se najdeta v trenutku, ko se enemu izmed njiju življenje usodno obrne na glavo. Lee ima 17 let, živi sam z mamo in njenim fantom ter s spominom na očeta, ki je odšel, ko je imel Lee pet let. Za sabo je pustil kapo z našitim jelenom in razglednico graščine v škotskem višavju – “Moj oče je kralj Glasgowa,” pravi Lee, “in to je njegova graščina.” In v to graščino se zateče v trenutku najhujše stiske. Na poti se mu nepričakovano pridruži Lejla – “tiha Lejla,” muslimanka, ki nikoli ne govori. Dekle iz dobro situirane družine, ki si želi, da bi jo svet opazil. Da bi jo ljudje opazili, da bi jo poslušali, da bi jih zanimalo, kdo je. Lejla in Lee najdeta drug drugega, a nad njima se zgrinjajo temni oblaki: sledi jima preteklost, ki ji je težko ubežati. Kljub težkim temam, ki se jih besedilo dotika, pa uprizoritev pripoveduje predvsem o ljubezni, ki se zgodi med dvema najstnikoma z obrobja družbe, je nekakšen "road movie" z elementi komedije, tragedije in melodrame. V tokratnem Gymnasiumu gostimo igralsko zasedbo - Nežo Dvorščak, Maksa Mihajlovića, Tiborja Anželja in Alenko Tetičković. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič

Do razkritja stenskih poslikav v Chauvetovi jami (Ardeche, F, 1994) so imeli znanstveniki pračloveka za primitivnega Ko je francoska ekipa speleologov - med njimi Jean-Marie Chauvet, po njem se imenuje jama - konec l.1994 na JZ Francije v pokrajini Ardeche našla pred približno 25 tisoč leti zasut jamski vhod, se jim je v notranjosti prikazala paleta trodimenzionalno narisanih živali na stenah. Popolnost in način upodobitve se nista skladala s podmeno o evolucijsko naravnanem razvoju človekovih sposobnosti risanja s perspektivo. Do razkritja teh stenskih poslikav so imeli znanstveniki pračloveka za primitivnega in nesposobnega ustvariti takšne podobe. Ko so pred nekaj leti (2016) dokončno ugotovili starost slikarij (od 37000 - 28000 pr.n.št.), se je izkazalo, da ne gre za najstarejše ampak za najbolj dovršene trodimenzionalno narisane podobe v prazgodovonskih jamah doslej. L. 1996 je sloviti Ernst H.Gombrich v New York Review of Books ob izidu dveh študij o slikarijah tam objavil esej o "Čudežu iz Chauvetove jame". Leta 2014 so prejele označbo svetovne dediščine UNESCO. Besedilo pod fotko: Upodobitev živali v jami Chauvet ni najstarejša, je pa najbližje ugotovitvi, da gre za delo inteligentnega človeka vir: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/5/57/11_PanneauDesChevaux%28PartieGauche%29.jpg

Junija 2016 je bil pri šolskih sestrah v Št. Petru v Rožu najden tako imenovani Rokopis iz Škofič. Hranili ga bodo v Škofijskem arhivu v Celovcu. Besedilo je kompilacija Svetega pisma, apokrifnih vsebin, ki so se skozi stoletja razvijale okoli Marije. Vsebina je predelava nemškega prevoda spisa Mystica Ciudad de Dios španske redovnice Marie de Jesus de Agreda (1602–1665). Še posebej je zanimivo, ker vključuje tudi čustva. Besedilo pripoveduje o Jezusovem in Marijinem življenju, vendar bralec zgodbo spremlja z Marijinega zornega kota. V oddaji Jezikovni pogovori smo se o vsebini, značilnostih in okoliščinah rokopisa pogovarjali z asistentko na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU dr. Andrejko Žejn in vodjo Centra za restavriranje in konserviranje arhivskega gradiva v Arhivu RS Lucijo Planinc.

Akvarij v Piranu je ocean v malem. Tak je tudi naslov knjige, ki jo je založila GEPŠ (Gimnazija, elektro in pomorska šola Piran, v okviru katere deluje ta, v 60-ih letih ustanovljeni, in pred desetletjem prenovljeni, edini morski akvarij na slovenski obali od Debelega rtiča do Sečovelj. Sestavili pa so jo raziskovalci morja, iz Morske biološke postaje Piran(NIB), prof.dr. Lovrenc Lipej in dr. Borut Mavrič, opis akvarijskih reči in akvaristike na svetovni ravni pa je delo strokovne vodje akvarija, dr. Manje Rogelja, tudi gostje današnje oddaje. Slednja skupaj z ribičem Gorazdom Lazarjem skrbita za vse potrebno, da ta akvarij z 20 bazeni deluje pravilno. Dva človeka torej skrbita za tehnično, strokovno in funkcionalno plat prikaza bogate biodiverzitete slovenskega morja. Aquarium Piran tudi v najhladnejšem zimskem mesecu januarju, ko je zaprt za redne obiske, skrbi za povprečno 150 vrst organizmov tega dela severnega Jadrana, in tako ponuja neposreden vpogled v za marsikoga presenetljivo raznovrstnost omenjenega akvatorija. Besedilo pod fotko: Gorazd Lazar pri rednem čiščenju enega od večjih bazenov Akvarija Piran Foto: Borut Furlan

Nič novega ne povemo, ko povzemamo, kako se zaradi klimatskih otoplitev spreminja vrstna pestrost tako rastlin kot živali v nekem okolju. Raziskovalec dr. Klemen Čandek z Nacionalnega inštituta za biologijo se z biodiverziteto in biogeografijo pajkov ukvarja že kar nekaj let. Če nas zanima konkretno število vrst, npr. v Sloveniji, je potrebno takoj dodati, da ugotavljanje tega števila z različnimi metodami skorajda nujno precej zgodaj pripelje do ugotovitve, kako je zgolj zamejitev morebitnega takšnega štetja v lokalno okolje le neka zanimivost, ne pa znanstvena kategorija poznavanja vrste. Vrstna pestrost neke vrste se po pravilu razširi ven iz politično-geografskih enot. Kako razlikujejo vrste parkov, kaj vpliva na njihovo biodiverziteto, in kako se nekdo, ki se je v rani mladosti pajkov celo bal, z njimi ukvarja tako zavzeto, v pogovoru z raziskovalcem asistentom z inštitutskega Oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov. Besedilo pod fotko: Samica z mladiči največje vrste pajkov pri nas, žarkasta tarantela (Hogna radiata) foto: Matjaž Gregorič

Jeseni 1844, okrog praznika sv. Martina, je France Prešeren napisal prvo inačico pesmi, ki je ob nastanku imela naslov »Zdravica ob novini leta 1844«. Tankočutni bralci so v poznejših različicah tedaj spočete pesmi začutili slavospev bratstvu, svobodi in enakosti. Ta duh je na pomlad narodov 1848 odprl vrata gibanju, po katerem v monarhiji tudi s Slovenci nič več ni bilo tako kot dotlej. Besedilo je vznemirilo glasbenega ustvarjalca izpod Nanosa, duhovnika in skladatelja Stanka Premrla. Leta 1917, ko je bila v dunajskem parlamentu prebrana Majniška deklaracija s slovenskimi narodnimi zahtevami, je bila Premrl-Prešernova pesem prvič javno izvedena. Sedem desetletij zatem, v času političnih sprememb, zlasti od leta 1987 naprej, so začeli ljudje ob njenem prepevanju spontano vstajati. Slovenija je dobila himno, ki jo je bilo treba le še formalno potrditi. Da je postala državna himna, pa je morala najprej nastati še slovenska država.

Tokrat v Gymnasiumu gostimo člane gledališke skupine Središče z Gimnazije Celje – Center. Ustvarili so predstavo, projekt Kamenčki, ki na oder prinaša najrazličnejše zgodbe povezane z napadi iz homofobije. Besedilo osnovo gradi na treh napadih s smrtnim izidom iz preteklosti (Matthew Shepard, Larry King in napad v klubu Pulse), medtem pa se na odru pojavijo resnične pripovedi nekaj več kot petindvajsetih ljudi, ki so ekipi prijazno zaupali svoje zgodbe, te pa pripeljejo do enega najbolj medijsko pokritih napadov v Sloveniji, ki se je zgodil v začetku novembra v klubu Tiffany v Ljubljani. Avtor besedila in režiser predstave je četrtošolec Aljaž Primožič, ki je za svoje delo na področju pesniškega in literarnega ustvarjanja prejel že številne nagrade. Avtorica, voditeljica oddaje je Liana Buršič

Oddajo Moja zgodba smo tokrat posvetili 100 letnici samostojne province Hčera krščanske ljubezni ali usmiljenk. Spoznali ste lahko kakšna je bila usoda sester, ki so nekoč negovale bolnike v večini slovenskih bolnišnic, po letu 1945. Pri tem so nam pomagale življenjske zgodbe sester Valerije Akvine Bojc, Pavline Hren in pa misijonarke Marjete Mrhar. Besedilo je zapisala s. Cveta Jost, prebrala pa s. Francka Saje.

Oddajo Moja zgodba smo tokrat posvetili 100 letnici samostojne province Hčera krščanske ljubezni ali usmiljenk. Spoznali ste lahko kakšna je bila usoda sester, ki so nekoč negovale bolnike v večini slovenskih bolnišnic, po letu 1945. Pri tem so nam pomagale življenjske zgodbe sester Valerije Akvine Bojc, Pavline Hren in pa misijonarke Marjete Mrhar. Besedilo je zapisala s. Cveta Jost, prebrala pa s. Francka Saje.

Nobelovo nagrado za književnost za leto 2018 so decembra lani podelili poljski pisateljici Olgi Tokarczuk. Doslej je napisala vrsto romanov, esejističnih zbirk in knjig kratke proze in razvila nezgrešljiv literarni slog, ki navdušuje po vsem svetu – tako bralce kot strokovno javnost. Več njenih del imamo prevedenih tudi v slovenščino. Leta je 2017 izšel njen roman Jakobove bukve, lani pa roman Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, oba v prevodu Jane Unuk. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali govor, ki ga je imela Olga Tokarczuk decembra nekaj dni pred podelitvijo nagrade v Stockholmu. Gre za tehtno in poglobljeno razmišljanje o položaju in moči oziroma nemoči literature v sodobnem svetu. Besedilo je prevedla Jana Unuk.

Nobelovo nagrado za književnost za leto 2018 so decembra lani podelili poljski pisateljici Olgi Tokarczuk. Doslej je napisala vrsto romanov, esejističnih zbirk in knjig kratke proze in razvila nezgrešljiv literarni slog, ki navdušuje po vsem svetu – tako bralce kot strokovno javnost. Več njenih del imamo prevedenih tudi v slovenščino. Leta je 2017 izšel njen roman Jakobove bukve, lani pa roman Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, oba v prevodu Jane Unuk. V oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali govor, ki ga je imela Olga Tokarczuk decembra nekaj dni pred podelitvijo nagrade v Stockholmu. Gre za tehtno in poglobljeno razmišljanje o položaju in moči oziroma nemoči literature v sodobnem svetu. Besedilo je prevedla Jana Unuk.

Prejšnji teden smo predvajali uvodni del eseja z uredniškim naslovom »Kdo je prijatelj in kdo sovražnik odprte družbe«. Izvirnik je bil namreč brez vprašalnega zaimka in v množini. Napisal ga je pokojni Samo Resnik, »gverilski borec za demokratizacijo Slovenije« od osemdesetih let naprej. Rojen je bil leta 1962, aprila 2011 pa je prezgodaj umrl. Nekdo je po njegovi smrti napisal, da je bil Resnik »neskončno naporen, a vendarle dragocen«, saj se je začetkov sprememb loteval z mehko močjo, močjo argumenta. Prvi del besedila govori o njegovem razumevanju Slovenije v desetletju po osamosvojitvi, izhodišče zadnjega, današnjega dela pa je razširitev okvira razumevanja slovenskega kulturnega razkola na obdobje 30-ih let oziroma refleksije španske državljanske vojne. Zato se Samo Resnik precej navezuje na Edvarda Kocbeka. Besedilo pripoveduje o rabi zdravega razuma iz zornega kota koncepta odprte družbe, tema pa je seveda Slovenija v začetku tisočletja.

V vsaki od enajstih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 45. Festivala Borštnikovo srečanje. še ni naslova spremljajo: Benjamin Zajc, dramaturg, Miranda Trnjanin, igralka, Katja Černe, dramaturginja in pedagoginja in Maja Arzenšek, nekdanja plesalka in zdravnica. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Maribor Simona Semenič: še ni naslova Slovensko mladinsko gledališče Režiser in dramaturg: Tomi Janežič Scenograf: Branko Hojnik Izbor glasbe: ustvarjalci predstave Kostumografka: Marina Sremac Oblikovalec zvoka: Silvo Zupančič Oblikovalca svetlobe: David Cvelbar, Tomi Janežič Asistenta režije: Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca Asistent scenografije: Aleksander Vujović Oblikovalec videa: Dušan Ojdanič Oblikovalka maske: Nathalie Horvat Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Vodja predstave: Gašper Tesner Igralci: Neda R. Bric, Daša Doberšek, Tomi Janežič, Nataša Keser, Boris Kos, Mirjana Medojević, Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Daniel Day Škufca, Stane Tomazin, Matija Vastl Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.

V vsaki od enajstih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 45. Festivala Borštnikovo srečanje. še ni naslova spremljajo: Benjamin Zajc, dramaturg, Miranda Trnjanin, igralka, Katja Černe, dramaturginja in pedagoginja in Maja Arzenšek, nekdanja plesalka in zdravnica. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Maribor Simona Semenič: še ni naslova Slovensko mladinsko gledališče Režiser in dramaturg: Tomi Janežič Scenograf: Branko Hojnik Izbor glasbe: ustvarjalci predstave Kostumografka: Marina Sremac Oblikovalec zvoka: Silvo Zupančič Oblikovalca svetlobe: David Cvelbar, Tomi Janežič Asistenta režije: Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca Asistent scenografije: Aleksander Vujović Oblikovalec videa: Dušan Ojdanič Oblikovalka maske: Nathalie Horvat Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Vodja predstave: Gašper Tesner Igralci: Neda R. Bric, Daša Doberšek, Tomi Janežič, Nataša Keser, Boris Kos, Mirjana Medojević, Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Daniel Day Škufca, Stane Tomazin, Matija Vastl Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.

V vsaki od enajstih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 45. Festivala Borštnikovo srečanje. še ni naslova spremljajo: Benjamin Zajc, dramaturg, Miranda Trnjanin, igralka, Katja Černe, dramaturginja in pedagoginja in Maja Arzenšek, nekdanja plesalka in zdravnica. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Maribor Simona Semenič: še ni naslova Slovensko mladinsko gledališče Režiser in dramaturg: Tomi Janežič Scenograf: Branko Hojnik Izbor glasbe: ustvarjalci predstave Kostumografka: Marina Sremac Oblikovalec zvoka: Silvo Zupančič Oblikovalca svetlobe: David Cvelbar, Tomi Janežič Asistenta režije: Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca Asistent scenografije: Aleksander Vujović Oblikovalec videa: Dušan Ojdanič Oblikovalka maske: Nathalie Horvat Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Vodja predstave: Gašper Tesner Igralci: Neda R. Bric, Daša Doberšek, Tomi Janežič, Nataša Keser, Boris Kos, Mirjana Medojević, Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Daniel Day Škufca, Stane Tomazin, Matija Vastl Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.

V vsaki od enajstih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 45. Festivala Borštnikovo srečanje. še ni naslova spremljajo: Benjamin Zajc, dramaturg, Miranda Trnjanin, igralka, Katja Černe, dramaturginja in pedagoginja in Maja Arzenšek, nekdanja plesalka in zdravnica. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Maribor Simona Semenič: še ni naslova Slovensko mladinsko gledališče Režiser in dramaturg: Tomi Janežič Scenograf: Branko Hojnik Izbor glasbe: ustvarjalci predstave Kostumografka: Marina Sremac Oblikovalec zvoka: Silvo Zupančič Oblikovalca svetlobe: David Cvelbar, Tomi Janežič Asistenta režije: Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca Asistent scenografije: Aleksander Vujović Oblikovalec videa: Dušan Ojdanič Oblikovalka maske: Nathalie Horvat Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Vodja predstave: Gašper Tesner Igralci: Neda R. Bric, Daša Doberšek, Tomi Janežič, Nataša Keser, Boris Kos, Mirjana Medojević, Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Daniel Day Škufca, Stane Tomazin, Matija Vastl Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.

V vsaki od enajstih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 45. Festivala Borštnikovo srečanje. še ni naslova spremljajo: Benjamin Zajc, dramaturg, Miranda Trnjanin, igralka, Katja Černe, dramaturginja in pedagoginja in Maja Arzenšek, nekdanja plesalka in zdravnica. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Maribor Simona Semenič: še ni naslova Slovensko mladinsko gledališče Režiser in dramaturg: Tomi Janežič Scenograf: Branko Hojnik Izbor glasbe: ustvarjalci predstave Kostumografka: Marina Sremac Oblikovalec zvoka: Silvo Zupančič Oblikovalca svetlobe: David Cvelbar, Tomi Janežič Asistenta režije: Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca Asistent scenografije: Aleksander Vujović Oblikovalec videa: Dušan Ojdanič Oblikovalka maske: Nathalie Horvat Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Vodja predstave: Gašper Tesner Igralci: Neda R. Bric, Daša Doberšek, Tomi Janežič, Nataša Keser, Boris Kos, Mirjana Medojević, Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Daniel Day Škufca, Stane Tomazin, Matija Vastl Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.

V vsaki od enajstih epizod serije Abonma Borštnik v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 45. Festivala Borštnikovo srečanje. še ni naslova spremljajo: Benjamin Zajc, dramaturg, Miranda Trnjanin, igralka, Katja Černe, dramaturginja in pedagoginja in Maja Arzenšek, nekdanja plesalka in zdravnica. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Maribor Simona Semenič: še ni naslova Slovensko mladinsko gledališče Režiser in dramaturg: Tomi Janežič Scenograf: Branko Hojnik Izbor glasbe: ustvarjalci predstave Kostumografka: Marina Sremac Oblikovalec zvoka: Silvo Zupančič Oblikovalca svetlobe: David Cvelbar, Tomi Janežič Asistenta režije: Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca Asistent scenografije: Aleksander Vujović Oblikovalec videa: Dušan Ojdanič Oblikovalka maske: Nathalie Horvat Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Vodja predstave: Gašper Tesner Igralci: Neda R. Bric, Daša Doberšek, Tomi Janežič, Nataša Keser, Boris Kos, Mirjana Medojević, Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Daniel Day Škufca, Stane Tomazin, Matija Vastl Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.

Na začetku meseca je preminil Michel Serres francoski zgodovinar znanosti, profesor filozofije in član Francoske akademije. Z oddajo Razgledi in razmisleki bo spomin nanj obudil prevedeni pogovor z Michelom Serresom, ki smo ga prvič objavili pred petimi leti. V njem predstavlja svoje poglede na sodobni svet, ki so v marsičem drugačni od kolegov. Njegov najljubši predmet opazovanja je generacija mladih, odraščajoča v svetu, ki ga pretresajo spremembe in je izpostavljena pretresom, podobnim tistim ob koncu antike. »Bodimo prizanesljivi do njih, to so mutanti,« poziva Michel Serres, ki foto: je sicer strog do svoje in do naslednje generacije, ki bosta za sabo pustili razdejano zahodno družbo. Besedilo je prevedla Nadja Dobnik. foto: https://www.google.com/search?biw=1680&bih=858&tbm=isch&sa=1&ei=B6kUXZv-Ks3kgwe5woHQDw&q=michel+serres+bobo&oq=michel+serres+bobo&gs_l=img.3..35i39.7303.8381..9697...0.0..0.89.412.5......0....1..gws-wiz-img.......0i19j0i30i19.pOz2GcipeY8#imgrc=Q5q-bj_a9SA2DM:&spf=1561635090067

Besedilo z naslovom Problem povečevanja človeške energije, ki velja za osrednji spis opusa Nikole Tesle, je pred kratkim tudi v slovenskem prevodu izšlo pri založbi ZRC in založbi Litera. O knjigi, z obsežno spremno študijo, ki Teslo predstavi v širšem kontekstu, bomo govorili v tokratni oddaji Sobotno branje. Pred mikrofon smo povabili prevajalca in avtorja spremne študije Tiborja Hrs Pandurja.

V vsaki od sedmih epizod serije Abonma TSD v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 49. Tedna slovenske drame. še ni naslova (izmenično) spremljajo: Minca Lorenci, igralka, Eva Nina Lampič, režiserka, Marko Sosič, selektor, Nika Švab, dramaturginja, Aphra Tesla, intermedijska umetnica in Miha Horvat, soustanovitelj Fundacije Sonda. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Študent Slovensko mladinsko gledališče še ni naslova Režija: Tomi Janežič Zasedba: Neda R. Bric, Daša Doberšek, Tomi Janežič, Nataša Keser, Boris Kos, Mirjana Medojević, Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Daniel Day Škufca, Stane Tomazin, Matija Vastl Dramaturgija: Tomi Janežič Scenografija: Branko Hojnik Izbor glasbe: ustvarjalci predstave Kostumografija: Marina Sremac Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar, Tomi Janežič Asistenca režije: Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca Asistent scenografije: Aleksander Vujović Oblikovanje video: Dušan Ojdanič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Vodja predstave: Gašper Tesner Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.

V vsaki od sedmih epizod serije Abonma TSD v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 49. Tedna slovenske drame. še ni naslova (izmenično) spremljajo: Minca Lorenci, igralka, Eva Nina Lampič, režiserka, Marko Sosič, selektor, Nika Švab, dramaturginja, Aphra Tesla, intermedijska umetnica in Miha Horvat, soustanovitelj Fundacije Sonda. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Študent Slovensko mladinsko gledališče še ni naslova Režija: Tomi Janežič Zasedba: Neda R. Bric, Daša Doberšek, Tomi Janežič, Nataša Keser, Boris Kos, Mirjana Medojević, Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Daniel Day Škufca, Stane Tomazin, Matija Vastl Dramaturgija: Tomi Janežič Scenografija: Branko Hojnik Izbor glasbe: ustvarjalci predstave Kostumografija: Marina Sremac Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar, Tomi Janežič Asistenca režije: Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca Asistent scenografije: Aleksander Vujović Oblikovanje video: Dušan Ojdanič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Vodja predstave: Gašper Tesner Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.

V vsaki od sedmih epizod serije Abonma TSD v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 49. Tedna slovenske drame. še ni naslova (izmenično) spremljajo: Minca Lorenci, igralka, Eva Nina Lampič, režiserka, Marko Sosič, selektor, Nika Švab, dramaturginja, Aphra Tesla, intermedijska umetnica in Miha Horvat, soustanovitelj Fundacije Sonda. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Študent Slovensko mladinsko gledališče še ni naslova Režija: Tomi Janežič Zasedba: Neda R. Bric, Daša Doberšek, Tomi Janežič, Nataša Keser, Boris Kos, Mirjana Medojević, Anja Novak, Draga Potočnjak, Matej Recer, Blaž Šef, Daniel Day Škufca, Stane Tomazin, Matija Vastl Dramaturgija: Tomi Janežič Scenografija: Branko Hojnik Izbor glasbe: ustvarjalci predstave Kostumografija: Marina Sremac Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar, Tomi Janežič Asistenca režije: Mirjana Medojević, Daniel Day Škufca Asistent scenografije: Aleksander Vujović Oblikovanje video: Dušan Ojdanič Oblikovanje maske: Nathalie Horvat Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Vodja predstave: Gašper Tesner Don Juan je eden tistih literarnih likov, ki so doživeli največ obdelav. Za izhodišče si ga je vzel tudi Tomi Janežič z ekipo, ki se mu je raziskovalno in laboratorijsko približevala vso prejšnjo sezono. Vzporedno s tem je nastajalo novo dramsko besedilo Simone Semenič z naslovom še ni naslova. Avtorica se je Don Juanu, ki tokrat nosi kleno slovensko ime Janez, približala z vidika njegovih »zapeljank« in posledic njegovih dejanj – ki se vsa zlijejo v celoto v enem samem hipu, enem samem utripu srca. V trenutku, ki je potreben, da telo, ki zdrsne z ležišča, trešči na trda tla. Besedilo se je, kot se je izkazalo, izvrstno povezalo z gradivom, nastalim na vajah, in Janežič ga je subtilno združil v bogato, razplasteno celoto, ki dodaja še en pogled na brezštevilne različice Don Juana in donjuanizma, predvsem pa spregovori o naših radostih, upanjih, strahovih in stiskah. Tukaj in zdaj.

Nedavno, le 74 let po koncu druge svetovne vojne, je CNN objavil rezultate raziskave, v kateri je v reprezentativnem vzorcu sodelovalo 7.092 odraslih iz sedmih evropskih držav. Med vključenimi v raziskavo jih o holokavstu tretjina ve zelo malo ali nič. Približno eden od dvajsetih sodelujočih v raziskavi pa sploh ne ve, da se je holokavst zgodil. Zdi se neverjetno, da – ob dejstvu, da so med nami še žive priče grozodejstev druge svetovne vojne – spomin na to bledi. Številni dogodki, ki se tako vsako leto zvrstijo 27. januarja, so v tem kontekstu še kako pomemben opomin na – med drugim – zločine, storjene zaradi predsodkov. Predsodkov, ki postanejo državna politika. V današnji oddaji Ars humana bomo spregovorili o nacističnem preganjanju homoseksualcev. To temo, zamolčano in tabuizirano vse do poznih 70-ih let preteklega stoletja, je leta 1979 v dramskem besedilu Rožnati trikotnik ubesedil ameriški dramatik, Jud in homoseksualec Martin Shermann. Besedilo je v našem prostoru v prevodu Lada Kralja in režiji Vinka Möderndorferja doživelo krstno izvedbo leta 1983, v Cankarjevem domu pa smo si nedavno lahko ogledali njegovo drugo izvedbo – režiral jo je Alen Jelen. Pred mikrofon smo povabili oba režiserja Rožnatega trikotnika, Vinka Möderndorferja in Alena Jelena, ter sociologa dr. Romana Kuharja.

Fotografinja Inge Morath se je rodila v avstrijskem Gradcu leta 1927. Takoj po rojstvu se je s starši – bila sta znanstvenika – preselila v Nemčijo. V Gradec se je vračala le še na obiske in počitnice. S starši in bratom je živela v Münchnu, nato v bližini Berlina in krajši čas v Franciji, pa spet v Nemčiji. V Berlinu je Inge Morath maturirala in začela študirati jezike, med vojno jo je pot zanesla v Budimpešto in v Salzburg, na Dunaj, v Pariz, London in nazadnje v Ameriko, kjer se je na začetku šestdesetih let poročila z znamenitim dramatikom Arthurjem Millerjem. Iz Amerike je kot fotografinja potovala po vsem svetu, tudi na Koroško in Štajersko, kjer je sklenila svoje fotografsko ustvarjanje. V Umetnostni galeriji Maribor so njene fotografije predstavili v okviru retrospektive. V Razgledih in razmislekih lahko v naslednjih minutah prisluhnete besedilu, ki ga je Inge Morath napisala o tem, kako se je po drugi svetovni vojni pridružila znameniti fotografski skupini Magnum. Besedilo je prevedla Staša Grahek.

Plačate enega, dobite dva! Pred vami je drugi del Jezikanja o oglasih, tokrat o tiskanih in spletnih. Za jezikovno korektnost skrbi jezikoslovec dr. Marko Stabej z oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, o besedi in sliki, džabest izpeljankah in hudobrih idejah pa tudi s kreativcem Boštjanom Napotnikom – Napom.