Podcasts about agrft

V sobotnem popoldnevu je bil naš gost gledališki režiser Tomi Janežič. Diplomiral in magistriral je na AGRFT iz gledališke režije ter zaključil večletno mednarodno psihodramsko edukacijo. Prvo profesionalno predstavo Equus je na oder postavil leta 1996, od takrat pa je nanizal vrsto uspehov s predstavami, kot so Človek (po knjigi Viktorja Frankla Kljub vsemu reči življenju Da, Kralj Lear, Potujoče gledališče Šopalović, Sedem vprašanj o sreči, še ni naslova in druge. Je tudi prejemnik nagrade Prešernovega sklada, ki pa je le ena v vrsti številnih nagrad za njegovo delo.Njegove predstave so gostovale na pomembnih festivalih, kot so Kunstenfestivaldesarts v Belgiji, Bitef v Srbiji in Wiener Festwochen v Avstriji. Kot redni profesor na AGRFT je svoje bogate izkušnje predajal novim generacijam gledaliških ustvarjalcev, predaval pa je tudi v tujini, med drugim v Oslu, Arezzu, Beogradu, Novem Sadu, Lizboni in drugod. Kot gledališki režiser v zadnjih letih v Sloveniji deluje le izjemoma, več režira v tujini, zato ne zamudite priložnosti, da ga pobliže spoznate.

Klemen Kovačič je prejemnik nagrade za najboljšega igralca na Tednu slovenske drame za igro v uprizoritvi Agmisterij. "V bistu, sem najprej mislil", pravi Klemen, "da bo to enkratni dogodek, da sploh ne bo ponovitve, saj gre za mojo magistrsko nalogo, a zaradi tako lepega odziva in festivalskih ponudb (Gibanica, Borštnikovo srečanje), sem se rade volje premislil!" Danes je Klemen član Slovenskega mladinskega gledališča, deluje tudi na področju avtorskega gledališča in je eden od ustanovnih članov kolektiva Počemučka. Njihova predstava Under construction (Gledališče Glej) je na 52. Tednu slovenske drame prejela posebno nagrado. Klemen Kovačič se je s prvim samostojnim avtorskim projektom 'Razmetana soba' predstavil leta 2022, istega leta je tudi diplomiral na AGRFT-ju. Razmetana soba, pravi Klemen, je neko logično nadaljevanje predstave Agmisterij.

V dvoranah AGRFT in Slovenske kinoteke v Ljubljani se v petek začenja projekt Kino Slovenija, ki bo nanizal 17 večerov slovenskega filma. Njihovo sporočilo pa je, da pojdite v kino. Na slovenski film. Kino filmi so namreč posneti prav za ta namen, drugače kot na primer televizijske serije, hkrati pa se v kinodvorani lažje umirimo in potopimo v zgodbo in podobe. In še o premieri prvega dela radijske igre Kapucinska grobnica, ki je nastala po istoimenskem romanu avstrijskega pisatelja in publicista judovskega rodu Josepha Rotha.

Gledališka in filmska igralka Barbara Cerar, prvakinja SNG Drama, se je kot pisateljica uveljavila že z dvema romanoma: s prvencem Pretežno jasno, njen drugi roman Prod pa je pred kratkim izšel pri založbi Miš. Barbara Cerar nas trenutno navdušuje v predstavah: Otroci sonca Maksima Gorkega, Te igre bo konec, Matjaža Zupančiča in kot Gospa Peachum, v Brechtovi uprizoritvi ' Opera za tri groše', ki jo je na oder ljubljanske Opere postavila režiserka Mateja Koležnik. Od leta 2022 je docentka za dramsko igro na AGRFT.

Tokratne Jezikovne pogovore namenjamo študijskemu programu Oblike govora, ki ga je mogoče obiskovati v sklopu druge stopnje študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Študijski program traja dve leti. Sestavljata ga smeri Govorno sporočanje in Oblikovanje govorjenih besedil. V oddaji je program podrobneje predstavila docentka za področje govora na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani doktorica Nina Žavbi.

Mehka, siva brada, ki ovija spodnji del obraza, pa topel pogled iskrivih oči, že v bežnem stiku izražata prijaznost, kakršne nismo več vajeni. Po daljšem pogovoru je v njej moč zaznati modrost osebe, ki osmisli drobne zgodbe ljudi, jih postavi na oder in dalje v tok dogajanja povsem spontano sprejme vsakogar; sproži miselne procese, pozitivne čustvene odzive in notranje bogatenje. To je Tomi Janežič, avtor gledališke predstave Dodekalogija 1972 – 1983, nastajajoče v okviru projekta Dotik usode, ki je z nosilnim partnerjem SNG Nova Gorica del uradnega programa GO! 2025. Tomi Janežič je večkrat nagrajeni novogoriški režiser in redni profesor na ljubljanski AGRFT. Od leta 1996 vodi Studio za raziskavo umetnosti igre, vznemirjajo ga področja različnih igralskih tehnik in psihodrame. Njegove predstave gostujejo na številnih mednarodnih festivalih. Srečali smo se tik pred premiero predstave 1973 v SNH Nova Gorica. Pogovor je tekel o tem, zakaj beseda sreča vedno znova nagovarja z vprašanji in redkeje z odgovori; o dogodkih, ko so ljudje kljub vsemu življenju rekli DA, pa o duhu časa sedemdesetih, osemdesetih let prejšnjega stoletja na goriškem; o svetu, ki ga mladi živijo danes in še o marsičem.

Danes slavi jubilej dramski igralec Boris Juh. Rodil se je leta 1935 v Celju. Po končanem študiju na AGRFT je najprej igral v Slovenskem mladinskem gledališču, nastopal je tudi na eksperimentalnih odrih, na Odru 57 in v Gledališču Glej. Leta 1971 je postal član ansambla osrednje slovenske gledališke hiše, ljubljanske Drame, kjer je ostal vse do upokojitve in skozi desetletja ustvaril množico pomembnih vlog. Veliko je nastopal tudi v filmu in na televiziji in seveda na Radiu. Pred desetletjem se je z Borisom Juhom pogovarjala Staša Grahek. Najprej o tem, kako je postal igralec.

Nedavni strokovni kolokvij z naslovom V goščavi kapitalizma – Sveta Ivana Klavniška danes, ki je bil na pobudo Založbe /*cf. v sodelovanju z raziskovalnim programom AGRFT in Slovenskim mladinskim gledališčem vključen v humanistični program Cankarjevega doma ob ljubljanski premieri in slovenski praizvedbi te esejistične drame, je bil zastavljen kot multidisciplinarni diskurzivni dogodek. Z dvema od predavateljev, teatrologoma Aldom Milohnićem in Jakobom Ribičem, se bo pogovarjala dramaturginja Vilma Štritof. Vabimo vas k poslušanju!

Piše Jera Krečič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Gledališka in filmska igralka Barbara Cerar, prvakinja ljubljanske Drame in docentka za dramsko igro na AGRFT, svojo pisateljsko kariero po romanesknem prvencu Pretežno oblačno nadaljuje z romanom Prod, triravninsko domišljijsko pripovedjo, v kateri odpira univerzalna vprašanja življenja in smrti, družine, spomina, svobode in človekove dobrote. Prva raven pripovedi so dogaja v nedoločnem arhaičnem času na podeželju. Glavna os, ki uokvirja celoten roman in povezuje vse tri ravni pripovedi, hkrati pa tudi ločuje in povezuje dve mesti iz prve ravni, Kyr in Ledd, je reka. Čez njo iz tiranskega mesta Kyr v svobodno mesto Ledd potujejo tako in drugače ranjeni »naplavljeni« ljudje, katerih usodo spoznavamo prek Torvalda, glavnega junaka tega prvega, arhaičnega dela pripovedi. Spremljamo zgodbo njegovega življenja in ljudi, ki jih, tako kot tudi drugi prebivalci mesta Ledd, sprejme v svoje skromno bivališče in jim priskrbi varen dom. Poglavja tretjeosebne pripovedi o Torvaldu, ki mlado Elin in njeno hčerko Ino sprejme v svoj dom, se prepletajo s poglavji o Ani, prav tako naplavljeni deklici, ki s Torvaldom začne živeti po Elinem odhodu. Čeprav čemeren in čustveno ranjen, je Torvald čudovit oče in skrbnik, ki svojim oskrbovankam in oskrbovancu Jakobu daje vse, kar zmore dati. Kljub grozodejstvom, ki se dogajajo v sosednjem mestu Kyr, in žalostnim usodam sirot in drugih mrtvih naplavljencev, se pripoved bere nekako kot podeželska idila z elementi pravljice, vendar v precej realističnem tonu, kar bralca pušča nekje vmes. Druga raven romana je prvoosebna pripoved neimenovane skoraj petdesetletne pripovedovalke, ki se potaplja v hišo svojega otroštva. Prek fragmentarnih zapisov, raznolikih in domiselnih v svoji obliki in vsebini – ganljivih, humornih in estetko polnih – počasi sestavljamo sliko pripovedovalkine družine, za katero ves čas oprezamo, kako je povezana z družino Torvalda ali drugih prebivalcev Ledda ali Kyra. Vendar očitnejših povezav, razen mizarskega poklica Torvaldovega varovanca Jakoba in pripovedovalkinega očeta, ni. Glavna junakinja teh poglavij je pravzaprav stara hiša, prek katere pripovedovalka v sebi odpira in reflektira svojo preteklost in otroštvo. »Nikoli nisem vedela, da hišo lahko olupiš kot pomarančo. Da hiša diha, prebavlja in izloča. Zdaj to vem. Ko sem te olupila, si postala najbolj kruta. S petami sem odstranila še zadnjo plast vljudnosti. Na golih stenah je ostalo samo krvavo, utripajoče meso. Kot bi ti slekla kožo in razgalila vse tvoje slabosti. Vem, da tega nisi hotela. Pa sem vseeno vztrajala. Seveda mi nisi prizanesla. Razkazala si mi ves svoj diapazon razočaranja. Sama si rinila v to, sem pomislila, zdaj pa plavaj. In sem se vrgla v besneče valove obupa in jeze. Nekako mi je uspelo uiti na Johnove stopnice. Spet me je rešil. Čepela sem na stopnicah in mimogrede pobožala okensko polico. Besna mi je zadrla trsko v dlan. Zamenjala te bom za kamnito, sem pomislila in se takoj počutila bolje.« Nad vsemi zgodbami in osebami romana Barbare Cerar Prod pa je reka. Njej so posvečena vmesna poglavja, ki ustavljajo romaneskno dogajanje na drugih dveh ravneh in ga hkrati uokvirjajo. Ne le da so vsi liki zelo povezani z njo, saj je njihova zaupnica; reka je tudi spremljevalka in nema priča vsega, kar se dogaja v mestih ob njej. Vanjo se stekajo gnev, kri, bolečina, spomini. Predstavlja mejo in hkrati povezavo med ljudmi in njihovimi bivališči. Mori in daje življenje. Uničuje in očiščuje. Zdravi. Ravnovesje, tako krhko, se po hudi ujmi, ko reka ljudem odnese vse, znova vzpostavi le z ljubeznijo in dobroto. Roman je hvalnica slednjima.

»Performativni dan rad išče teater in umetnost tam, kjer ju na prvi pogled ni. In to počne v ambientih, ki so vse prej kot »oder«. Zato se Trubarjeva 3 za en dan preoblikuje v večplastni teritorij, ki postane gledališče, a ne docela; ki spominja na galerijo, a ne povsem; ki ostane akademija, a še malo več.« Tako beremo v spremnem besedilu, ko se odpravimo na Performativni dan, ki je potekal v petek, 4. oktobra, v sklopu festivala AGRFT, Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Performativni dan je zasnovala doc. dr. Zala Dobovšek, predavateljica za predmet Performans, ki nam je podelila vodstvo, svoja razmišljanja, vprašanja in poglede, ki se odpirajo ob ustvarjenih performativnih dejanjih. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz performansa Urše Majcen: Koža, foto: AGRFT UL

"Ozaveščanje javnosti o strpnosti in miru, kot temeljni človekovi vrednoti, odgovornosti, možnosti, pravici, dobrini" je moto projekta Mir - Peace katedre za trobila akademije za glasbo. V okviru projekta so študenti, alumni in profesorji akademije ustvarili nova dela s tematiko miru, njihove skladbe pa je izvedel Trobilni ansambel Akademije za glasbo Brass AG pod umetniškim vodstvom Dušana Kranjca. Zvenele so na koncertu in so sestavni del filma, ki so ga posneli v sodelovanju z AGRFT (https://www.youtube.com/watch?v=vtyH1RavMYI), zdaj pa so luč sveta ugledale tudi na CD-ju, z izdajo katerega se je projekt končal. Idejno zasnovo projekta ter izvedbo predstavlja Dušan Kranjc, ki je povedal tudi nekaj o skladbah, ki jih bomo poslušali: Richard Strauss: Also sprach Zarathustra David Veber: Perpetuum mobile Tilen Slakan: Peaceful Reverie Simon Kravos: War and Peace Andrej Misson: Poker za mir

V novi epizodi ELLE podkasta voditeljica Petra Windschnurer gosti Gajo Filač, mlado gledališko in filmsko igralko, ki je širši javnosti postala znana z  vlogo v mladinskem filmu Košarkar naj bo. Gajo smo lahko letos poleg različnih vlog, ki jih je odigrala na gledaliških deskah po Sloveniji, zavzeto spremljali tudi v seriji Skrito v raju. Ta hip se pripravlja na novo gledališko sezono, med drugim tudi na igro Morska deklica avtorice Nine Kuclar Stiković, ki bo svojo izvedbo doživela 27. septembra 2024 v Mini teatru. Voditeljica ji je na začetku zastavila ista vprašanja, kot jih je v prejšnem podkastu Tjaši Železnik, ter mladi igralki namignila, da jo že sedaj zanima, kakšne odgovore bo podala nanje čez sedemnajst let.  Spregovorili sta tudi o Gajini družini, tisti tapravi in o njenih filmskih družinah, obenem pa tudi o tem, kako jo je definiral študij na AGRFT-ju in ali je v poklicu, ki ga opravlja, moč najti prave prijatelje. Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete na platformi Metroplay. Najdete nas tudi na: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠SPLETNA STRAN⁠⁠⁠⁠⁠⁠ ⁠⁠⁠⁠⁠⁠INSTAGRAM⁠⁠⁠⁠⁠⁠ ⁠⁠⁠⁠⁠⁠FACEBOOK⁠⁠⁠⁠⁠⁠ ⁠⁠⁠⁠⁠⁠TWITTER⁠⁠⁠⁠⁠⁠ ⁠⁠⁠⁠⁠⁠Instagram voditeljice⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Petre Windschnurer.

Igralec Branko Šturbej je letošnji prejemnik Borštnikovega prstana, najvišjega priznanja, ki ga lahko prejme slovenski gledališki igralec ali igralka. Takoj po končanem študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani se je leta 1985 zaposlil v SNG Drama Ljubljana; tam je odigral prve vidne vloge in prejel prve nagrade. Že kmalu pa se je vrnil v rodni Maribor, kjer je ostal ves čas ravnateljevanja režiserja Tomaža Pandurja. Od leta 1990 je odigral vrsto izjemnih vlog v njegovih režijah pa tudi v uprizoritvah drugih režiserjev; zelo opazno je bilo njegovo sodelovanje z Januszem Kico, ki še kar traja. Od leta 1997 igralsko ustvarja v ljubljanski Drami in v drugih slovenskih gledališčih, pa tudi pri filmu in televiziji, že dvajset let pa na AGRFT poučuje dramsko igro.

Novinarka, ki ljubi radio in verjame v največjo moč slišane besede, na VALU202; leta 2016 prestopila na mesto odgovorne urednice Sveta kapitala, vodila ekipo cca 20 ljudi s slogom »humanega start up-a«. Zaradi grenke izkušnje izstopila iz novinarskih krogov. Danes se ukvarjam z relevantno, za future ključno vsebino, ki pa jo do javnosti prinašam na čist, transpareneten način. Skozi jasno informacijo, kdo je organizator oziroma naročnik. Danes sodeluje z Delom (poslovni dogodki in podcasti), in s številnimi blagovnimi znamkami, ki jih odlikuje odličnost.   Petra Kovič, po izobrazbi univ.dipl.komunikologinja, je 15 let službovala kot novinarka, voditeljica in dnevna urednica na Valu 202 Radia Slovenija; v času radijskega dela je opravila na tisoče intervjujev na najrazličnejše teme in obenem opravila Šolo govora RTV Slovenija, kjer so jo več let poučevali akademski igralci iz AGRFT in profesorji fonetike, retorike in fonologije ter profesionalni speakerji kot so denimo legendarne radijske napovedovalke Nataša Dolenc, pokojna Ajda Kalan in Maja Šumej. Opravila pa je tudi večletno izobraževanje iz fonetike in fonologije pri Suzani Kästner.   V zadnji sedmih letih se je javnosti predstavila kot odgovorna urednica poslovnega tiskanega in spletnega časnika Svet kapitala in tudi kot snovalka in voditeljica poslovnih konferenčnih dogodkov in okroglih miz.   Od začetkov karierne poti pa se vzporedno posveča tudi korporativnemu komuniciranju in snovanju poslovnih dogodkov in okroglih miz ter seveda moderiranju. Podpisuje se tudi kot urednica in avtorica priloge Marketing magazin, BivaMMo. Obvlada in pozna najsodobnejše trende v načinu podajanja vsebin v korporativnih kontekstih, v katerih se zasleduje cilj povezovanja malih sivih celic na asociativni ravni bralca z naročnikovimi blagovnimi znamki. Slog podajanja vsebine vselej prilagodi naročniku oziroma obravnavani tematiki. Njen slog sledi sproščeni strokovnosti.   Kot dolgoletna novinarka se navdušuje nad podcasti, ki so obenem lep odmik in čudovit približek klasične radijske oddaje. Ocenjuje, da je podcast oblika negovanja blagovne znamke in odnosa s strankami in javnostmi, ki pokaže na odlike kot so zazrtost v prihodnost, razumevanje trendov, poslovno uspešnost nujnost negovanja in nadgrajevanja BZ.   Najljubši citat: Vsak na koncu najde svoj sitz Najljubša knjiga: na nočni omarici ima vselej cca 6 do 7 knjig. ·      Ker nisem stoik po naravi, me je v turbolentnem času med leti 2019 in 2022 »rešila« uspešnica z naslovom Ovira je pot. Sicer zelo lahkotno branje, a z zame odličnim sporočilom/vodilom. ·      Na vsako pot pa s seboj vzamem uspešnico mojega dragega prijatelja dr. Kenana Crnkića »Pazi kojeg vuka hraniš«, kjer začne z mislijo »Ti češ umrijeti, počni da živiš«. ·      Sicer pa se vse bolj navdušujem se nad čudovitimi ljubezenskimi romani z zanimivim slogom, strukturo in zgodbo, takimi ki so do solz ganile samega krutega Hitlerja, recimo Pisma iz Rusije. ·      Strokovnih pa je cel kup…ki me učijo spanja, dihanja, hranjenja, bla bla bla… Imam svoje mnenje o tem, da nas drugi učijo tisto, kar smo že vedeli in nam to prodajajo kot suho zlato. ·      V tem hipu pa noro uživam ob branju knjige Obdobje Rolling Stonesov, ki jo je napisala težka frajerka Lesley-Ann Jones. Najljubša serija : Meni so ljubše nadaljevanke; med njimi še vedno izstopa Twin Peaks norega režiserja Davida Lyncha. Sploh muzika. Hobiji : sanjam o naskoku gigantskih valov v Nazare na Portugalskem z desko, a nimam pojma o tem športu. Rumena teniška žogica je najbolj antistresna žogica na svetu – torej, tenis. Downhill mountain biking, klasičen balet, jazz balet, hoja, supanje, tek na smučeh, jadranje, potovanja, prijateljska srečevanja, pikniki, filmski festivali, koncerti, kuhanje, igranje z otroki, branje, branje, branje, poslušanje muzike… Najljubša hrana : čokolešnik Najljubši podjetnik: prvega ne izdam, a si nesporno zasluži ta naziv, saj me je nesebično naučil marsikaj iz polja gospodarstva in to skozi prizmo naprednega, inovativnega, celo vizionarskega pogleda. Takoj ob njem, ki ostaja neimenovan, pa je prav gotovo g. Blaž Brodnjak, predsednik uprave NLB. Lahko se podpišem kot njegov »fan«. Izrazito karizmatičen tip (človeka) s poglobljenim uvidom, in neverjetno retorično prepričljivostjo. Najljubši app: Spotify Zaključni nauki: ·      Solze šparaj za čas, ko življenje zares zaboli. (neznan avtor) ·      Najprej recite »ja«, potem poglejte, ali je nekaj zares za vas ali ne. Paraliza analize je ubijalka razvoja, rasti. (dr. Kenan Crnkić)

Igralka in pisateljica Maja Gal Štromar, Koprčanka v Ljubljani, in Danijel Malalan, igralec in direktor Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. MIDVA je nova večerna oddaja Radia Koper; prinaša pogovore z dvojicami, ki delujejo na različnih področjih – prijatelji, sodelavci, poslovni partnerji, zakonski partnerji, starši in otroci. Tokrat sta naša gosta igralka in igralec. Oba sta rada nastopala že kot otroka. Maja je namesto mikrofona imela kar krtačo, Danijel pa je rad pel. Njune poti do izobrazbe so bile različne. Maja je širila krila in se kot diplomirana romanistka odločila za študij na ugledni Mednarodni šoli Jacques Lecoq v Parizu, Danijel, iz domačih Trebč pri Trstu, je Ljubljano začel spoznavati šele kot študent prvega letnika dramske igre na AGRFT, sošolce pa zabaval z narečjem, ki ga niso razumeli. Oder imata oba enako rada. In oba sta na polju umetnosti svoje veje širila v vse smeri. Maja je igralka, pisateljica, gledališka pedagoginja, dramatesa in tudi mojstrica branja djotiša. Danijel je igralec, a tudi diplomiran ekonomist z magisterijem iz managementa umetnosti. Je umetniški koordinator in direktor Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Številne vloge povezujeta z lahkoto, kajti «… v življenju igramo različne vloge prav vsak dan ...«, povesta v oddaji, ki ju predstavlja kot umetnika in kot človeka. Z njima se je pogovarjala Nataša Benčič.

Režiser Zvone Šedlbauer se je rodil 7. januarja 1944 v Ljubljani. Študiral je na AGRFT v Ljubljani in se izpopolnjeval v tujini, tudi v ZDA. Od sredine šestdesetih do preloma stoletja je ustvaril okrog 150 odmevnih, pogosto izvrstnih predstav v tako rekoč vseh slovenskih gledališčih; bil je med ustanovitelji gledališča Glej, nekatera gledališča je tudi vodil. Bil je profesor na Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo, uveljavil se je tudi kot radijski režiser. Z oddajo Naši umetniki pred mikrofonom se bomo vrnili v leto 1986, ko je Zvone Šedlbauer o sebi pripovedoval v radijskem studiu – in se pokazal kot kritičen premišljevalec o gledališču; marsikatera njegova misel spodbuja k premisleku tudi danes.

V prestolnici pa tudi v Mariboru, Novem mestu in Celju se v sredo, 8. novembra, začenja 34. Ljubljanski mednarodni filmski festival – Liffe. Prinaša izbor 89 celovečernih in 14 kratkih filmov.Morda največja novost letošnjega festivala, ki bo potekal do 19. novembra, pa je novo ljubljansko prizorišče – dvorana AGRFT, ki bo skušala nadomestiti še vedno zaprti Kino Komuna. Več o letošnjem festivalu v pogovoru s programskim direktorjem Liffa Simonom Popkom.

Ko se gledališče odloči, da bo uprizorilo dramsko besedilo, je ena prvih oseb, ki to besedilo dobi v roke, gledališki lektor. Njegovo delo pa se v marsičem razlikuje od siceršnje lektorske prakse, saj poleg tega, da pregleda izhodiščno dramsko besedilo, sooblikuje tudi odrski govor. Poklic lektorja v gledališču nam bo osvetlil Martin Vrtačnik, ki je bil med letoma 2010 in 2022 zaposlen v Mestnem gledališču ljubljanskem, od lani pa deluje kot asistent za področje govora na katedri za govor na AGRFT.

Nika Rozman je priznana in večkrat nagrajena gledališka, filmska in televizijska igralka. Leta 2010 je diplomirala iz dramske igre in umetniške besede na AGRFT v Ljubljani. Zaposlena je bila v Mestnem gledališču Ljubljanskem in v Slovenskem narodnem gledališču Drama Maribor. V širši javnosti je najbolj prepoznana po vlogi kriminalistke Tine Lanc iz serij Jezero, Leninov park in Dolina rož. Med drugim je prejemnica Borštnikove nagrade za mlado igralko ter filmske nagrade Vesna za najboljšo stransko vlogo. Za oddajo Razkošje v glavi se je z Niko Rozman pogovarjal Miha Žorž.

Široka paleta vlog na odrih slovenskih gledališč, pa tudi v filmu in na televiziji ji omogoča to, kar je v igralskem poklicu še posebej pomembno: nenehen izziv, ki ga prinaša sodelovanje v različnih projektih. Izziv, ki žene njeno raziskovalno strast. Semena ljubezni do gledališča so vzklila že v otroštvu med rednimi obiski lutkovnih predstav, nato se je predanost le še krepila in edina logična pot jo je vodila na študij igre. Magistrski študij je opravila na Akademiji dramskih umetnosti v Novem Sadu in na AGRFT v Ljubljani. Kot svobodnjakinja je sodelovala z mnogimi režiserji, že od študentskih let pa pogosto “leti” v navezi z režiserko Nino Rajić Kranjac. Diplomski uprizoritvi Zdaj letim! in 1981 sta leta 2014 celotnemu letniku prinesli akademijsko Prešernovo nagrado za skupinsko igro. Seveda so sledile še druge, vse do najnovejše, Angeli v Ameriki, ki pod režijskim vodstvom Nine Rajić Kranjac nastaja v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani. Tudi ljubezen do lutk je ostala. Je članica gledališkega kolektiva Počemučka in njihova predstava Under Construction jim je prinesla nagrado za najboljšo lutkovno predstavo zadnjih dveh sezon in nagrado za igro in animacijo na 12. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije; Igralka Nataša Keser je gostja voditeljice Nade Vodušek.

Ob 110. obletnici rojstva in 30. obletnici smrti Vladimirja Pavšiča, znanega s psevdonimom Matej Bor, v radovljiški knjižnici Antona Tomaža Linharta na spominski slovesnosti predstavljajo monografijo o gradivu iz njegove zapuščine, ki jo hranijo v knjižnični domoznanski zbirki. Pogovarjali smo se z eno od osrednjih gostij festivala Itn., mlado nizozemsko-turško pisateljico Lale Gül, ki v svojem avtobiografskem prvencu Živela bom prevprašuje svoje odraščanje znotraj konservativne, verne družine. Gremo še na Štajersko, v Slovenskem narodnem gledališču Maribor so dramsko sezono začeli s premiero predstave Pijani, novo operno sezono pa začenjajo s premiero Mozartove Čarobne piščali, že tretje uprizoritve tega glasbenega dela v zgodovini opere. Na mariborskem Intimnem odru GT22 pa predstavljajo avtorsko predstavo Krik: Vrzeli, projekt skupine študentov in absolventov AGRFT-ja, zbranih v kolektivu Reaktor. Načrtujejo niz predstav s krovnim naslovom Krik; v prvi so se dotaknili spolnih zlorab otrok in se z njo predstavili tudi na Borštnikovem srečanju.

Piše: Katarina Mahnič, bereta: Bernard Stramič in Mateja Perpar Saša Pavček, znana in cenjena slovenska dramska in filmska igralka, prvakinja ljubljanske Drame, se s knjigo Živi ogenj gledališča pridružuje skupini gledaliških kolegov – igralcev, režiserjev, lektorjev – ki so svoje umetniške izkušnje in odnos do govorjene besede tako ali drugače, sami ali s pomočjo nadomestnih pisateljev, popisali v knjigah. Pavčkovi sicer pisanje ni tuje – tako dramskih besedil kot pesmi in esejev. Leta 2005 je v knjižnem prvencu Na odru zvečer objavila tri drame in nekaj esejev, sledili sta pesniški zbirki Obleci me v poljub in Zastali čas, napisala pa je tudi nekaj knjig za otroke. Knjigo Živi ogenj gledališča odpira obdobje korone, ko je gledališče izgubilo svoj ritual. Pavčkova se je v tem ustavljenem času zatekla med svoje zapiske in se tolažila z mislijo, da je “pavza vendar sestavni del dramaturgije predstave”, ter z vero v “živo vakcino umetnosti”, kot posrečeno imenuje, ki bo v prihodnosti spet vse postavila na svoje mesto. Nato se vrstijo spomini na zgodnje otroštvo in začetke igralske poti. Bila je vase zaprt, plašen in zasanjan otrok; svojci so jo opisali kot “krhko, šibkega zdravja in z bolj malo telesne moči”. Njen prvi spomin na gledališče je obisk lutkovnega teatra pri treh ali štirih letih, ki se ji je zdel majhen kot škatlica za vžigalice, a poln netiva. Zvezdica Zaspanka in razbojnik Ceferin, ki bi rad omehčal kamnito srce, sta ostala z njo za vedno. Spominja se Mladinskega gledališča, kjer je bil nekaj let umetniški vodja njen oče in kjer sta jo kot otroka zasvojila vonj gledališke garderobe, šminke in prepotenih igralskih teles ter oder, ta svet neskončnih možnosti. Začutila je, da je gledališče njen dom, nelagodno pa se je počutila v vrtcu in osnovni šoli. Bila je dislektik v času, ko se o disleksiji še ni govorilo, ampak so drugačne otroke preprosto razglasili za lene in butaste. Staršem so učitelji celo predlagali, naj gre po osemletki na kakšno lažjo poklicno šolo. “Disleksija pa je po mojem samo nekoliko drugačna pamet od splošno veljavne,” piše Pavčkova. Dramski krožek v Pionirskem domu, gimnazija Poljane, Šentjakobsko gledališče, sprejemni izpiti na Akademiji, prve vloge, zgodnje materinstvo, režiserji, s katerimi je sodelovala, predavanje umetniške besede na AGRFT-ju … Ta avtobiografski del je Pavčkova skladno prelila v bolj esejistične zapise, ki so nastali ob različnih priložnostih, za razna glasila ali prireditve, in se jim ponekod pridruži kakšna njena pesem. Govorijo o svobodi umetniškega izražanja, kulturi, knjigi, predsedovanju Združenju dramskih umetnikov Slovenije … V drugem, posebnem delu knjige imenovanem O ljudeh, gorečih za gledališče, pa predstavi še šestnajst portretov njej ljubih gledališčnikov, med njimi Poldeta Bibiča, Dušo Počkaj, Ivanko Mežan, Borisa Cavazzo, Jerneja Šugmana, Dušana Jovanovića …, saj “brez ljudi, ki jih ni več med nami, naše bivanje ne bi imelo temeljev in naša življenja ne darovanega bogastva”. Eni so bolj živi in domišljeni od drugih, saj je pri tistih, ki jih je osebno bolje poznala, lahko vpletla tudi posrečene anekdote. Mene je najbolj “zadela” predstavitev velikega igralca Poldeta Bibiča, pravzaprav razmišljanje o njegovi umetniški besedi in interpretiranju. Avtorica se je dotaknila treh Bibičevih interpretacij: Menartove balade Galeja, Prešernovega Uvoda h Krstu pri Savici in Levstikovega Martina Krpana. Opisuje jih tako sočno in preprosto, da bralec res zasliši izjemno moč in modrost interpreta. In dojame, da še zdaleč ni dovolj, da nekaj samo tekoče prebereš in malce pomolčiš vmes. Še tako lep glas, nas opozarja Pavčkova, ki obvlada raznolike lege, modulacije in bravure, mora biti vedno in vselej tudi glas vesti in odgovornosti. Živi ogenj gledališča je na prvo branje zahtevna knjiga; seveda če bralec ni vsaj malo posvečen v skrivnosti gledališke in govorne umetnosti. Če jo primerjam z nekaterimi knjigami o teaterskih ljudeh, ki so jih bralci vzeli za svoje, na primer z Racem, Cavazzo in Mileno Zupančič, je Saša Pavček veliko bolj zadržana v razkrivanju osebnega življenja in veliko bolj detajlna in precizna v poglabljanju v igralčevo poslanstvo – v njegov govor, moralno držo, smisel za sodelovanje z drugimi. To je tudi knjiga, ki jo je, v nasprotju s prej naštetimi, napisala igralka sama, zato slog pisanja jasno izžareva njeno osebnost, ki se kot rdeča nit lesketa skozi raznovrstno strukturo zapisanega. In je, preprosto, lepa. Skromna. Zadržana. Humorna – nič čudnega, saj ji je od vseh dramskih zvrsti najbližja komedija. Jasna in preprosta, tudi ko piše o zapletenih stvareh. Polna človeškega etosa. Stalno na preži, da ne bi komu naredila krivice, koga spregledala, da njena svoboda ne bi stopila na pot drugega. “Umetnik vedno postavlja v ospredje človeka. Bo postavil sebe ali drugega? Če denimo v dramatiki postavi sebe v ospredje, bo potreboval tudi drugega, da mu nasprotuje in ga s tem osvetli, mar ni tako? Kako pa bo ravnal v življenju? Bo v življenju postavil sebe na prvo mesto, kar pravijo, da je dobro in prav. Tega se skušam (pozno sicer, a nikoli ni prepozno) naučiti. Kako pa je, če si sam sebi vedno prvi in edini, pri tem pa ignorantski do drugih? Umetnik mora imeti svobodo, le-ta mu omogoča izražanje; do kod sega ta svoboda, da ne omejuje svobode drugega, da daje rast tudi drugemu, pa je zame zelo važno vprašanje.” Saša Pavček v Živem ognju gledališča izpostavlja še dve za vse pomembni temi. Prva je materinstvo, ki je bilo v umetniškem poklicu zanjo zahteven izziv, sploh ker je bila mlada mati samohranilka. Hkrati pa ji je pomagalo držati smer, pomagalo ji je pri vztrajnosti in disciplini. “Nenadoma sem razumela in občutila življenje bolj polno, bolj globoko, bolj zares, bolj naravno in preprosto.” Druga je predavateljstvo, saj je imela svoje študente resnično rada, verjela je vanje, verjela, da je treba z mladimi ljudmi, enako kot z besedami, ravnati previdno in čuječe. Nekoč jo je nekdo vprašal, kakšno korist ima kdo od študija predmeta umetniška beseda. Tisti trenutek je ostala brez odgovora, pri sebi pa si je ves čas tiho prizadevala in si resnično želela, da bi bila korist tega študija: postati boljši človek: “Ne zgolj vešč recitator, virtuozen igralec, marveč plemenitejši človek!” Naj končam z anekdoto, ki jo je Saša Pavček zapisala pri portretu režiserja Dušana Jovanovića. Po neki premieri jo je pobožal po licu in rekel, da je en tako občutljiv zračen človek. Nikoli ni ugotovila, kaj je mislil z zračnostjo, vprašala pa ga tudi ni. Po prebranem Živem ognju gledališča me je obšlo, da je Jovanović besedo transparentnost, ki jo tako radi uporabljajo politiki, nadomestil z bolj estetsko zračnostjo. Prepričana sem, da sem v knjigi spoznala odkrito, čisto in jasno Sašo Pavček, zračno Sašo, zasvojenko z besedami, ki na vprašanje, kako pravilno kaj povedati, odgovarja: govorite čiste misli. Čudovit in dragocen prispevek h kulturi slovenskega gledališča in splošni kulturi slovenskega naroda.

Misli o gledališču režiserja Janeza Pipana ob knjigi Zoje Skušek, ki je bila v času prve izdaje skoraj povsem spregledana, nedavno pa je izšla dopolnjena izdaja.Izvirna študija Gledališče kot oblika spektakelske funkcije Zoje Skušek, osamljeno teoretično delo o gledališču iz 80. let prejšnjega stoletja, se loteva številnih značilnosti, zagat in problemov, ki so se v prostoru gledališča pojavili vse od atiške tragedije do aktualnega, tudi slovenskega gledališča. Njeno delo, ki velja za pionirsko, z zanimanjem jemljemo v roke tudi sedaj, ko se ustavljamo ob avtoričini ugotovitvi, da gledališču umanjkata oba pogoja kapitalistične blagovne produkcije: dobrina (kot blago) in pa trg. Zato gledališče vselej že presega menjalno in tržno logiko kapitalistične, meni. Od drugih množičnih medijev, političnih zborovanj, religioznih, artističnih manifestacij, hibridnih umetniških praks in drugega, se gledališče, kot piše, razlikuje tudi po tem, da vendarle ne deluje kot preprosto mamilo, ni navadno dražilo in ni uspavalo. V novi, dopolnjeni izdaji knjige, je temeljito in izčrpno spremno študijo napisal gledališki režiser in profesor na AGRFT Janez Pipan, ki pravi, da je gledališče sicer ena izmed oblik spektakla, vendar je tudi kapitalizem spektakel, saj je uprizorjen. Živimo v času strahovite industrije čustev. Tudi totalitaristične idelologije so gradile na spektaklu in čustveni identifikaciji, ki je mnogokrat ostala brez refleksije. Čustva poganjano revolucionarno energijo, vse manj pa jih je v gledališču. Kot pravi Pipan, je sodobni oder kot prižnica, nekakšna poboljševalnica sveta. Če želimo, da gledališče naslovi človekovo bitje v celoti, je potrebno preseči dosedanjo zavrtnitev čustvovanja v sodobnem gledališču.

Kakšno pot je slovenska dramatika prehodila v času, ki Ivana Cankarja ločuje od Simone Semenič?Ko je Slavko Grum leta 1928 začel pisati svoje osrednje dramsko delo, Dogodek v mestu Gogi, je v sočasnem dnevniškem zapisku takole opredelil svoj stvariteljski načrt, svoje umetniško stremljenje: »[N]apisati igro, ki more zadržati tudi današnjega trudnega, na sanjah tako zelo obubožanega človeka dve uri v gledališču, pridržati v gledališču človeka, ki sicer rajši pobega v kino in variete.« Na prvi pogled se sicer zdi, da dramatik ni imel previsokih ambicij, a če bi »kino« in »variete« iz zgornjega navedka nadomestili s televizijo, nogometno tekmo ali video-igrico, bi hitro ugotovili, da je skoraj stoletje staro Grumovo razmišljanje o recepcijskih zaprekah, s katerimi se je soočalo gledališče v njegovih časih, še vedno povsem aktualno. Še več: če beremo zgodovino slovenske dramatike, ki jo je dramaturg, gledališki teoretik in predavatelj na ljubljanski AGRFT, akad. dr. Tomaž Toporišič, pod naslovom Dramske pisave stoletja : od Ivana Cankarja do Simone Semenič in naprej nedavno objavil pri založbi Literarno-umetniškega društva Literatura, tedaj se zdi, da je pravzaprav celotno zgodbo slovenskega pisanja za teater v zadnjih 120ih letih mogoče opredeliti kot nekakšen boj za prenovo gledališke umetnosti, kot iskanje novih, drznih, pogosto nezaslišanih izraznih strategij, ki bi zmogle izreči temeljne resnice o bivanjski izkušnji v modernem svetu in tako zadržale občinstvo, ki mu pogled slej ko prej uhaja k bolj bleščavim, bolj spektakelskim, intelektualno in emocionalno najbrž manj zahtevnim dejavnostim. Skozi kakšne premene je torej šlo slovensko dramsko pisanje od Cankarja dalje in kako so te premene navsezadnje pomagale spremeniti režijo, igro, scenografijo, kostumografijo oziroma, rečeno kar najbolj jedrnato, uprizoritvene prakse v slovenskih gledališčih? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Tomaža Toporišiča. foto: Milada Kalezić v predstavi Čarovnica iz Zgornje Davče, ki jo je po drami Rudija Šeliga v sezoni 1977/78 režiral Dušan Jovanović v SLG Celje

Lado Kralj (1938-2022) je bil zelo vsestranska osebnost: med drugim je med letoma 1959 in 1961 delal kot novinar na RTV Ljubljana, leta 1965 je diplomiral na Filozofski fakulteti iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter angleškega jezika s književnostjo, od 1967 do 1971 je bil asistent dramaturgije na AGRFT, leta 1970 je soustanovil Glej, študiral je v Združenih državah Amerike, nato še Pekarno, bil umetniški vodja Drame, uredil Zbrano delo Slavka Gruma, leta 1987 pa se je zaposlil na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Ob pedagoškem in znanstvenem delu predvsem o ekspresionizmu in teoriji drame je začel pisati prozo. Leta 2010 je objavil zbirko kratke proze Kosec koso brusi (zanjo je dobil nagrado za najboljši prvenec in fabulo), štiri leta pozneje je objavil roman Če delaš omleto, lani pa še roman Ne bom se več drsal na bajerju. Vendar Lado Kralj žal ni dočakal uvrstitve svojega romana v ožji izbor za nagrado kresnik. Zato v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je o berljivem in občutenem romanu o Ljubljani med drugo svetovno vojno in po njej pripovedujeta avtorjeva življenjska sopotnica Jožica Avbelj in glavni urednik založbe Beletrina Urban Vovk. Nikar ne zamudite.

Nedeljska gostja je gledališka in filmska igralka Nataša Matjašec Rošker, letošnja dobitnica Borštnikovega prstana za življenjsko delo, ki ji ga bodo podelili prav nocoj na velikem odru mariborskega gledališča, v njeni matični hiši, kjer je postala stalna članica leta 2007. Po končanem študiju dramske igre na AGRFT-ju je najprej delovala kot samostojna ustvarjalka na različnih gledaliških odrih ter v neodvisnih gledaliških skupinah. Nastopila je tudi v več celovečernih, kratkih, dokumentarnih in videofilmih. Za svoje delo je bila tako doma kot v tujini večkrat nagrajena. Foto: Radio Maribor/Boštjan Lah

Pogovor z nekom, ki odhaja. Slovo prijateljev. A tega drugega ni na odru. Njegov stol je prazen. Očitno je že odšel. In tisti, ki je ostal, sam pri sebi preigrava slovo. Pripoveduje nam, ki se morda ob tem spomnimo svojih sloves, svojih monologov, izgovorjenih v bolečo tišino. Predstava Disco inferno je avtorski projekt igralca Luke Bokšana, v katerem skozi skoraj prazno, minimalistično scenografijo oder reže notranje trenje. Z zadržano igro brez poudarjenih gest in s sijajnim gibalnim koncem – "plesom" z dvema barskima stoloma gledalca ves čas drži v napetosti. Z monodramo, eno najzahtevnejših igralskih nalog, je pravkar magistriral na AGRFT v Ljubljani. O njegovi dozdajšnji igralski poti, o gledališču in umetnosti, o željah in prihodnosti se z Luko Bokšanom pogovarja Nada Vodušek.

Z gostom šestnajste epizode podkasta sem pred snemanjem opravil že nešteto lepih in globokih pogovorov. Zato, ker je pač izjemno zanimiv sogovornik; in seveda zato, ker je moj oče. Matjaž Zupančič je režiser, pisatelj, redni profesor gledališče režije na AGRFT, petkratni Grumov nagrajenec in eden najprepoznavnejših in najuspešnejših sodobnih slovenskih dramatikov. Osrednja nit pogovora sta umetnost in gledališče, z vsemi subtilnimi ločnicami in vzporednicami, ki jih lahko povlečemo z življenjem. Matjaž mi je zaupal podrobnosti glede izbora na Akademiji in razložil proces ustvarjanja predstav na velikih odrih. Opisal mi nekaj zelo zabavnih anekdot iz svoje stroke in predstavil par zelo dragocenih uvidov, med drugim o vprašanju sodobnosti in o prihodnosti gledališča. Predstava Še vedno Alice, ki je na sporedu v SNG Drama: https://www.drama.si/dogodek/se-vedno-alice/ V pogovoru omenjava knjige Awe - The New Science of Everyday Wonder (Dacher Keltner), Pustila bi jih trohneti (Alenka Zupančič), V gozdu (Tana French). Omenjava dramska besedila Vladimir (Matjaž Zupančič) in View from the Bridge (Arthur Miller).

V mestu na francoski rivieri se odvija kultni filmski festival, kjer se filmi potegujejo za zlato palmo. Nina Zagoričnik nas z dvema filmoma popelje v dva nenavadna kraja: prvi je popolnoma izmišljen, drugi pa je sveto mesto Rim. Na francoski rivieri ji v pogovoru družbo dela študent AGRFT-ja Matic Štamcar.

Ena najbolj vznemirljivih mladih režiserk je trenutno najmlajša predavateljica na AGRFT. Nedavno smo doživeli dve njeni uprizoritvi: Mrakijado na Velikem odru SNG Drama, nastalo po trilogiji dramatika in pisatelja Ivana Mraka, ter avtorsko uprizoritev SOLO. Premiero je doživela v Novi pošti, prostoru Slovenskega mladinskega gledališča in Maske Ljubljana. SOLO je z velikim uspehom gostoval na festivalih in odrskih prizoriščih. Dvakrat kot zmagovalna predstava, in sicer na 65. mednarodnem festivalu Bitef v Beogradu ter na festivalu Tedna slovenske drame, kjer je prejel Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev tekmovalnega programa. Nina Rajić Kranjac je že med študijem prejela študentsko Prešernovo nagrado. Ko pa je stopila na profesionalni oder, so bile nagrajene skoraj vse njene režije. Pravijo, da ustvarja gledališče novega časa.

Lahko bi bil tudi odvetnik, vendar je po diplomi iz prava spoznal, da je poklican za nekaj drugega, zato se je vpisal na AGRFT in leta 2014 diplomiral iz dramske igre in umetniške besede v letniku Tomija Janežiča in Janeza Hočevarja. Od takrat ga njegova igralska pot kot rednega člana ali gostujočega igralca vodi po številnih slovenskih gledaliških odrih od Nove Gorice, Kopra, Novega mesta, Maribora do Ljubljane, kjer je trenutno član ansambla SNG Drama, vendar sodeluje tudi z drugimi gledališči. To pomlad je z ekipo Mini teatra gostoval v kultnem newyorškem gledališču La MaMa s predstavo Turingov stroj, ki je še vedno na sporedu tudi doma. Trenutno nastaja v Mini teatru že nova predstava Angeli v Ameriki, premierno bo uprizorjena v začetku maja. Nočni pogovor bo zato malo obarvan tudi z ameriško gledališko sceno, a kot pravi naš gost, je po svoji raznolikosti in kakovosti slovensko gledališče v veliki prednosti. Nejc Cijan Garlatti je nočni gost Nade Vodušek.

Prejšnji portretiranec Vito Weis je pred mikrofon na intimni gledališki portret povabil Gregorja Zorca, svežepečenega dobitnika nagrade za najboljšega igralca na Tednu slovenske drame 2023. Ob znameniti Vitovi kavici smo se po predstavi Krize v Novi pošti v Ljubljani pogovarjali o: njunem dolgoletnem medsebojnem sodelovanju, dveh desetletjih z Vio Negativo, predstavah Korak v pravo smer, Gledališka ura, Učene žene id.; Gregorjevem ustvarjanju animiranih filmov s partnerko Špelo Čadež, filmih Boles in Orkester; pa tudi (dolg)času v teatru, iskanju stika s publiko in kamero, kontrolo nad telesom, svobodnim opravljanjem igralskega poklica in tem, kako pomembno je kdaj tudi izpreči in reči: »ne«. Gregor Zorc je leta 1996 maturiral na Gimnaziji Moste Ljubljana, kjer se je kot član dramskega krožka redno udeleževal festivalov: Podobe trenutkov, Gimnazijad in Linhartova srečanja. V šolskem letu 1997/98 se vpiše v prvi letnik igre na AGRFT pod mentorstvom prof. Borisa Cavazze in prof. Jožice Avbelj. Sodeluje na institucionalni in neodvisni sceni, med drugim od leta 2002 z Vio Negativa. Leta 2017 je prejel Borštnikovo nagrado za igro za predstavo Stenica. Njegovo ustvarjanje ni vezano samo na gledališče, saj je kot igralec in kor scenarist sodeloval v več kot dvajsetih filmih. Za vlogo v Šelestenju Janeza Lapajneta je leta 2002 prejel Vesno za najboljšega igralca. (vir: https://sigledal.org/geslo/Gregor_Zorc) Moderatorja: Vito Weis in Žiga Brdnik Zvok: Boštjan Eržen Produkcija: KUD Moment Intimni portret Vita Weisa: https://bit.ly/3UoGGx5 Zahvala: Vitu Weisu, KUDu Moment, Mladinskemu gledališču, Mestni občini Maribor, Ministrstvu za kulturi in radiema MARŠ ter Maribor za predvajanje na radijskih valovih.

Nina Kuclar Stiković je mlada dramatičarka, Grumova nagrajenka za svoj prvenec "Govoriti o tistem, o čemer se je molčalo". Njena nova družinska igra "Skupaj sami ali jutri je v sanjah izgledal drugače" v režiji Nejca Gazvode, bila v začetku marca premierno uprizorjena v mariborskem gledališču. Igro so uprizorili tudi dijaki umetniške gimnazije v Ljubljani, saj je dramski tekst vključen v letošnji maturitetni program. Nina Kuclar Stiković na AGRFT-ju zaključuje magisterij dramaturgije in scenskih umetnosti, 17. aprila pa bo v gledališču Glej premiera njenega novega dramskega teksta z naslovom "Deklici". V Priporočilu Nina najprej predlaga detoks od socialnih omrežij.

Izpostavljamo razstavo Jože Plečnik na Gorenjskem – včeraj, danes, jutri, ki so jo včeraj odprli v Kranju in razstavo, ki jo ob stoti obletnici rojstva pesnika Karla Destovnika – Kajuha nocoj odpirajo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Na razstavi je predstavljeno Kajuhovo življenje in delo z obsežnim izborom fotografij, osebnih dokumentov ter rokopisov njegovih pesmi, pisem in korespondence. V oddaji več tudi o dokumentarnem filmu Magdalenice gospe Radojke Vrančič scenaristke in režiserke Helene Koder, ki so ga predvajali v kinodvorani AGRFT-ja ob ponatisu znamenitega cikla Marcela Prousta Iskanje izgubljenega časa.

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Neznanca. Gre za priredbo igre angleškega dramatika Johna Boyntona Priestleyja Inšpektor na obisku; leta 1945 so jo premierno uprizorili v Moskvi, na začetku petdesetih so jo že igrali na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. Temeljita priredba in prevod sta delo Barbare Hieng Samobor, ki je tudi režiserka predstave; ta je o tem, zakaj časovna in prostorska sprememba nista bili ovira, povedala: "Osnovni motiv ljudi, ki zaradi privilegiranosti, ki jo po navadi prinaša denar, gazijo po drugih ljudeh – to je zadnja tri stoletja pravzaprav v vseh zgodovinskih legah zelo podobno." Priredba gledališke igre An Inspector Calls, 1945 Psihološki triler Krstna uprizoritev priredbe Premiera: 10. december 2022 Avtorica priredbe in režiserka Barbara Hieng Samobor Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo: Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Gal Oblak, Filip Štepec (Agrft), Boris Kerč Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/neznanec/

Društvo slovenskih režiserjev, AGRFT in Program Ars so 7. novembra 2022 v prostorih Akademije priredili večer s scenaristko in režiserko Heleno Koder, letošnjo prejemnico nagrade Franceta Štiglica za življenjsko delo, in ob tej priložnosti predvajali njen dokumentarni film Zbirni center iz leta 92, posnet v produkciji RTV Slovenija. Z njo se je na večeru pogovarjal Miran Zupanič, za oddajo Razgledi in razmisleki pa se je s Heleno Koder pogovarjal Matej Juh.

V začetku oktobra je minilo 110 let od rojstva igralke in pesnice Mile Kačič. Odraščala je v skromnih razmerah, študirala je solopetje in dramsko igro na Državnem konservatoriju v Ljubljani in nekaj semestrov tudi na AGRFT. Njeno gledališko nastopanje je tesno povezano z ljubljansko Dramo, kjer je ustvarjala od leta 1945 do upokojitve 1970. Veliko je igrala tudi na filmu, v radijskem arhivu pa hranimo desetine literarnih oddaj in iger, v katerih je slišati njen glas. Ni bila samo igralka - pisala je rahločutno poezijo, predvsem z motivi ljubezni, materinstva in smrti. Mila Kačič je umrla leta 2000. Leta 1983 se je v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom ozrla po svoji življenjski in ustvarjalni poti. Foto: BoBo

Lotimo se prvih 100 dni Golobove vlade in performansa na AGRFT, predsedniške kampanje ter najavi kandidatur Levice in NSi, naslovimo pa tudi obvezno božičnico....

Richard Wagner je bil izrazit nasprotnik monarhizma, ki je verjel, da bi umetnost morala biti dostopna vsem. Genij, za katerega ustvarjanje je prepričani monarh Ludwig II. Bavarski zapravil večino svojega premoženja in mu v Bayreuthu zgradil gledališče, v katerem vstopnica za ogled predstave stane nekaj tisoč evrov. Ob izidu Izbranih spisov Umetnost in družba Richarda Wagnerja smo o življenju in delu enega osrednjih umetnikov 19. stoletja, ki dve stoletji po svojem rojstvu še vedno ponuja bogato snov za razmislek o glasbi, gledališču in družbi, govorili z muzikologom dr. Gregorjem Pompetom in dr. Aldom Milohnićem, predavateljem zgodovine gledališča na AGRFT. Oddajo je leta 2015 pripravila Saška Rakef. V ponedeljek, 25. julija ob 15:50, bo na programu Ars neposredni prenos začetka Slavnostnih iger v Bayreuthu 2022 ter Wagnerjeve opere Tristan in Izolda. Vabljeni k poslušanju. V ciklu Refleksije štirih bomo v prihodnjih tednih ob sobotah ob 13:05 na programu Ars govorili še o Denisu Diderotu, Baruchu de Spinozi in Mahatmi Gandhiju. foto: Pixabay/niki_vogt

S študentom filmske in TV režije ter študentko produkcije na AGRFT o stanju v industriji ter njunih predstavah o boljšem jutri v filmu, na...

9. julija leta 1993 je takrat dvaindvajsetletni Lotos Vincenc Šparovec, sicer študent dramske igre na AGRFT, opravljal vzdrževalna dela na boku tovorne ladje, ki je plula po Atlantskem oceanu. Nepričakovano je padel v vodo in se kar štiri ure boril z valovi Atlantika preden so ga rešili. Zdaj je to svojo izkušnjo preobrazil v odrski dogodek, monodramo z naslovom Človek v morju, ki bo premiero doživel nocoj. V oddaji poročamo še o odprtju slovenskega paviljona na beneškem bienalu ter o treh finalistih nagrade Kritiško sito. Vabimo pa vas tudi na koncert Solze, večje od brusnic, ki ga v ciklu abonmajskih koncertov Same mogočne skladbe danes in jutri v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravlja Orkester Slovenske filharmonije.9. julija leta 1993 je takrat dvaindvajsetletni Lotos Vincenc Šparovec, sicer študent dramske igre na AGRFT, opravljal vzdrževalna dela na boku tovorne ladje, ki je plula po Atlantskem oceanu.Nepričakovano je padel v vodo in se kar štiri ure boril z valovi Atlantika preden so ga rešili. Zdaj je to svojo izkušnjo preobrazil v odrski dogodek, monodramo z naslovom Človek v morju, ki bo premiero doživel nocoj. V oddaji poročamo še o odprtju slovenskega paviljona na beneškem bienalu ter o treh finalistih nagrade Kritiško sito. Vabimo pa vas tudi na koncert Solze, večje od brusnic, ki ga v ciklu abonmajskih koncertov Same mogočne skladbe danes in jutri v Cankarjevem domu v Ljubljani pripravlja Orkester Slovenske filharmonije.

Jože Faganel je slovenist in romanist, z dolgoletno potjo priznanega lektorja v različnih gledališčih, je nekdanji sodelavec Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, upokojeni profesor na AGRFT in Teološki fakulteti, ki je še do pred nekaj leti vodil najstarejšo knjižno založbo v Sloveniji, Celjsko Mohorjevo. Bil je tudi dolgoletni predsednik Društva hemofilikov Slovenije, saj s to boleznijo, ozroma kot pravi sam - lastnostjo, vse življenje sobiva. Zanima se za redke bolezni in javnost po svojih močeh skuša osveščati v izogib nepotrebnih stereotipov in nepravilnih pristopov zdravljenja.

Olga Kacjan se je rodila v Zemunu v Srbiji leta 1952. Diplomirala je na AGRFT v Ljubljani, že kot študentka je nastopala v filmu in postala prepoznavna predvsem zaradi vloge Katice v filmu Povest o dobrih ljudeh. Kot svobodna umetnica je gostovala v številnih slovenskih in tujih gledaliških, tudi v eksperimentalnih, in v okviru jugoslovanske zunajinstitucionalne skupine Kazalište, pozorište, gledališče, teater s sedežem v Zagrebu. Največji del svojega štiridesetletnega gledališkega ustvarjanja je preživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Olga Kacjan je prejela številne nagrade, leta 2012 Župančičevo za življenjsko delo, leto pozneje pa tudi Borštnikov prstan, največje priznanje, kar jih na Slovenskem lahko dobi dramska igralka ali igralec iz rok svojih kolegov. Takrat se je z igralko Olgo Kacjan pogovarjala Tadeja Krečič.

Matjaž Jamnik (1995) je diplomiral iz filmske in televizijske režije na ljubljanski AGRFT. Njegov diplomski projekt Nihče ni rekel, da te moram imeti rad se je kot prvi slovenski film uvrstil v sekcijo Cinefondation filmskega festivala v Cannesu. Za svoje diplomsko delo je prejel tudi univerzitetno Prešernovo nagrado. Na letošnjem Festivalu slovenskega filma je predstavil kratki dokumentarni film Sutherland v okvirju, ki ga je v sodelovanju z Gajo Najo Rojec ustvaril v Južni Afriki. Moderatorka: Ivana Vogrinc Vidali Zvok: Boštjan Eržen Serija filmskih pogovorov #EkstremnoSlovensko je v preteklih letih domovala v IntimnemKinu v GT22 in skrbela za širjenje filmske zavesti v živo. 2019 se je zaključila serija pogovorov EkstremnoSlovensko s slovenskimi filmskimi ustvarjalkami, ki je izšla tudi v knjižni izdaji (bit.ly/32XKoYg), štafeto pa je prevzela nova, mlada filmska energija. V letu 2020 se je serija v iskanju kontinuiranega stika z občinstvom v sodelovanju z Bazo slovenskih filmov prvič preselila na splet ...

Lana Bregar (1998) je obiskovala Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, smer fotografski tehnik. Želja po povezovanju zgodb v enovito celoto je v njej zbudila zanimanje za film, zato se je vpisala na AGRFT, kjer je zaključila študij filmske in televizijske režije. Trenutno piše svoj prvi celovečerni scenarij v okviru scenaristične delavnice Scenarnica in mednarodne delavnice Munich Film Up! Njen diplomski film Otava je mednarodno premiero doživel na Sarajevskem filmskem festivalu in je bil v polfinalnem izboru za študentskega oskarja. Moderatorka: Ivana Vogrinc Vidali Zvok: Boštjan Eržen Serija filmskih pogovorv #EkstremnoSlovensko je v preteklih letih domovala v IntimnemKinu v GT22 in skrbela za širjenje filmske zavesti v živo. 2019 se je zaključila serija pogovorov EkstremnoSlovensko s slovenskimi filmskimi ustvarjalkami, ki je izšla tudi v knjižni izdaji (https://bit.ly/32XKoYg), štafeto pa je prevzela nova, mlada filmska energija. V letu 2020 se je serija v iskanju kontinuiranega stika z občinstvom v sodelovanju z Bazo slovenskih filmov prvič preselila na splet ...

In the 23rd issue of Contemporary Czech Art in Berlin we present Paula Ďurinová. Paula Ďurinová is a documentary filmmaker, visual artist and writer living and working in Berlin. She graduated from Documentary Filmmaking at the class of Olga Sommerová at the Academy of Arts in Banska Bystrica, Slovakia and spent a semester at AGRFT in Ljubljana, Slovenia. She was the participant of IDFAcademy (2017) and Summer School of Ethnographic Filmmaking in the Czech Republic (2013). Paula produced and directed short documentary films in Georgia, Bosnia and Herzegovina. Moldova, Czechia and Slovakia and collaborated with various arts and human-rights institutions and collectives. In 2010, she co-founded a platform for documentary film Living documentary. Her essays are published in Slovakia and internationally. She engages in research-based practices and collaborates with various disciplines - audiovisual performances, text and photography. Paula works as anartistic director of ACUD Galerie in Berlin. She co-curated the exhibition, performance and reading program Do Not Touch (2020) and curated the last exhibition project at ACUD Galerie It's Not Your Fault. She is currently studying Experimental Film in the class of Nina Fischer at the UDK - Berlin University of the Arts. Contemporary Czech Art in Berlin: berlin.czechcentres.cz/de/projects/contemporary-czech-art-in-berlin

Gaja Naja Rojec in Matjaž Jamnik sta diplomanta AGRFT in avtorja filma Sutherland v okvirju. To je njun prvi dokumentarni film, ki sta ga posnela v Južni Afriki in predstavila na 24. Festivalu slovenskega filma Portorož. V Afriko sta šla brez fiksne ideje, kaj bo nastalo. Želela sta obiskati okolje, nabrati portrete ljudi in iz tega narediti izdelek.

Center za teatrologijo in filmologijo Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, s kratico CTF, je leta 1945 (takrat še kot Odsek za dokumentacijo) ustanovil prof. Filip Kumbatovič - Kalan, ki je vzpostavil tudi smernice Centra, gledališki arhiv pa je bil ustanovljen še v partizanih, v Črnomlju. Poleg prof. Kumbatoviča sta na razvoj Centra vplivala in pustila poseben pečat tudi prof. dr. Marko Marin in prof. dr. Barbara Sušec Michieli. Ena od temeljnih nalog Centra je posredovanje informacij in varovanje arhivskega in dokumentarnega gradiva s področja gledališča, radia, filma in televizije, pa tudi opravljanje strokovnega, razvojnega in raziskovalnega dela. Študentom in drugim zainteresiranim javnostim so v okviru Centra na voljo specializirana knjižnica, arhivsko in dokumentarno gradivo s področja gledališča in filma in videoteka. Avtor Klemen Markovčič. Sogovornika pa strokovna sodelavca Centra Simona Ješelnik in Miha Grum.

Slovenian composer Aldo Kumar is this year's winner of the Kozina Award, given by the Association of Slovenian Composers. His rich oeuvre includes choral, solo, chamber, vocal-instrumental, stage and film music, and he also teaches at the Academy of Theater, Radio, Film and Television (AGRFT) in Ljubljana. Listen to the Anbot group in which he participates www.anbot.si https://www.youtube.com/watch?v=tLXROz3gJ6I&ab_channel=Anbot - Slovenski skladatelj Aldo Kumar je letošnji dobitnik Kozinove nagrade, ki jo podeljuje Društvo slovenskih skladateljev. Njegov bogat opus zajema zborovsko, solistično, komorno, vokalno-instrumentalno, scensko in filmsko glasbo, poučuje pa tudi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani. Prisluhnite skupini Anbot, v kateri sodeluje na www.anbot.si. https://www.youtube.com/watch?v=tLXROz3gJ6I&ab_channel=Anbot

Slovenian composer Aldo Kumar is this year's winner of the Kozina Award, given by the Association of Slovenian Composers. His rich oeuvre includes choral, solo, chamber, vocal-instrumental, stage and film music, and he also teaches at the Academy of Theater, Radio, Film and Television (AGRFT) in Ljubljana.Listen to the Anbot group in which he participates www.anbot.sihttps://www.youtube.com/watch?v=tLXROz3gJ6I&ab_channel=Anbot - Slovenski skladatelj Aldo Kumar je letošnji dobitnik Kozinove nagrade, ki jo podeljuje Društvo slovenskih skladateljev. Njegov bogat opus zajema zborovsko, solistično, komorno, vokalno-instrumentalno, scensko in filmsko glasbo, poučuje pa tudi na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani. Prisluhnite skupini Anbot, v kateri sodeluje na www.anbot.si.https://www.youtube.com/watch?v=tLXROz3gJ6I&ab_channel=Anbot

V tokratni oddaji bomo govorili strokovnih ekskurzijah na Goričkem in na AGRFT- ju. Preverili bomo kako je potekal Projektni teden »Otrok poglej naokrog« in terenski del projekta Pirati plastike. Tokrat bomo pokukali še v črno luknjo. Pridružila se nam bo Lara Svenšek, ki se je udeležila delavnice v okviru festivala Oko Besede, pogovarjali pa se bomo s prejemnikoma Krkine nagrade dijakoma Tamaro Kolerič in Domnom Bogdanom. Jakob bo predstavil kako se mladi borimo za podnebno pravičnost.

Če ste junija šli mimo Cankarjevega doma v Ljubljani, niste mogli uiti pozornemu očesu Opazovalca, ki je zrl na vas s pročelja. Morda ste se za hip ustavili in se zamislili. Se ovedeli prisotnosti neštetih oči kamer, ki nenenhno spremljajo in nadzorujejo naše gibanje. Umetnica Ema Kobal je vprašanje zastavila sebi in vsem nam. Čelistka, ki je lok zamenjala z likovnimi orodji in se zadnje čase posveča predvsem eksperimentiranju z grafičnimi tehnikami. No, ni ga zamenjala povsem, še zmeraj jo lahko slišimo v zasedbi Bowrain, lani je kot soavtorica ustvarila glasbo za gledališko predstavo Ljudožerci, ki jo je režiral Luka Marcen v produkciji AGRFT. A vse pogosteje jo srečujemo predvsem na likovnih razstavah. V njenih delih se nam izrisujejo različni življenjski prizori dinamičnih človeških figur, njihovih skupnih in posamičnih zgodb. Naših zgodb. Emo Kobal je na nočni pogovor povabila Nada Vodušek.

Nejc Cijan Garlatti je eden najperspektivnejših igralcev nove generacije. Končal je prvo stopnjo prava v Novi Gorici, kjer je deloval desetletje. Potem se je vpisal na AGRFT, danes pa ga gledalci lahko spremljajo na odru SNG Drama, kjer bo v majski premieri igre Mati, poljskega pisatelja Stanislawa Ignacyja Witkiewicza in v režiji Juša Zidarja, odigral vlogo glavnega protagonista.

Na nočni klepet prihaja Domen Valič. Na spletu preberemo: Domen Valič je slovenski televizijski voditelj in igralec. Leta 2004 se je vpisal na AGRFT in študiral dramsko igro in umetniško besedo. Naslovi v revijah nam vzbudijo radovednost: »Domen Valič priznal zvezo z lepotico«, »Punco vidiš drugače, ko veš, da je všeč tvojemu bratu«. Kaj pa je sam povedal o sebi? Poslušajte nočni program. Domna Valiča je na Nočni obisk povabil Iztok Konc.

"Misel, kaj bo z nami in svetom, nas preganja, zato si ne upamo razmišljati o prihodnosti." To je bil razlog, da je napisala besedilo, kjer se liki obračajo v preteklost, ob strani pa sta ji stala Aleksandar Popovski in Nejc Gazvoda. Nina Kuclar Stiković je dramaturginja, ki je za realistično dramo Jutri je v sanjah izgledal drugače prejela Grumovo nagrado za mlado dramatičarko. Sodobna drama govori o tem, kako epidemija načrtovano združi odtujeno in razseljeno družino. Besedilo ima prvine dnevnika. Dramski prvenec 24-letne diplomantke AGRFT-ja je 6. aprila doživel tudi krstno izvedbo na Starem odru SNG Maribor.

Potem, ko so pred dobrimi tremi leti o spolnem nadlegovanju javno spregovorile ameriške igralke, so svoj glas povzdignile tudi igralke iz Srbije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Slovensko javnost pa je pred dnevi razburila izpoved igralke Mie Skrbinac o nadlegovanju, ki ga je bila kot študentka deležna na AGRFT. Gibanje #nisisama, ki mu v teh dneh podporo izreka na tisoče ljudi, je preplavilo družabna omrežja, mag. Nika Kovač, pobudnica slovenskega gibanja #jaztudi, pa je skupaj s sodelavci Inštituta 8. marec vložila pobudo za spremembo kazenskega zakonika glede posilstva. Povabili smo jo v oddajo Nočni obisk, kjer bo spregovorila o aktualni družbeni problematiki.

Potem ko so v javnost prišle informacije o spolnem nadlegovanju profesorja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je v zadnjih dneh razburila izpoved igralke Mie Skrbinac o spolnem nadlegovanju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Pričevanje je sprožilo plaz novih izpovedi in burno javno razpravo o problematiki, ki je sicer prisotna v vseh sferah naše družbe. Kakšne so razmere in rešitve voditeljica Martina Tita Mayer z gosti. Gostje: - prof. Tomaž Gubenšek, dekan AGRFT, - prof. dr. Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete v Ljubljani, - Nika Kovač iz Inštituta 8. marec, - Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo, - poslanka Iva Dimic, predsednica parlamentarnega Odbora za znanost, šport in izobraževanje.

Gost oddaje Odprto za srečanja je režiser in scenarist Martin Turk, uspešen filmski ustvarjalec in dobitnik ševilnih nagrad. Nazadnje je na festivalu slovenskega filma lansko jesen prejel vesno za najboljši igrani celovečerec, film Ne pozabi dihati. Odraščal je v Trstu, kjer se je šolal do akademije, po končani AGRFT pa je ostal v Ljubljani. Za seboj ima tri celovečerne filme, veliko kratkih in nekaj dokumentarnih, pa tudi lepo število nagrad doma in na tujem ter veliko gostovanj na festivalih.

Tak je naslov monologa v predstavi Sedem dni, omnibusu človeških usod. Naših usod. Njegova interpretacija zareže v žile. Za vloge v predstavi je nedavno dobil Dnevnikovo nagrado za izjemen igralski dosežek na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. Če ga ne ujamete na odru, ga lahko gledate v filmih in nadaljevankah. Njegove interpretacije literature lahko spremljate tudi na naših radijskih valovih. Čeprav je igranje okusil že v gimnaziji, AGRFT ni bil na prvem mestu njegovega študijskega seznama. A je, kot se v življenju pogosto zgodi, naključje poskrbelo, da je pristal prav tam. Njegove številne izjemne igralske stvaritve pričajo, da je šlo za zelo srečno naključje. In tako kot takrat poklic igralca tudi po petnajstih letih dela sprejema z odprtimi čuti, se veseli vsake nove izkušnje, se spopada z odgovornostjo in tremo, doživlja obdobja utrujenosti in si ne dovoli samovščečnosti, ki bi ga zapeljala v rutino. Igralca Mateja Puca je na nočni pogovor povabila Nada Vodušek.

Po dolgih desetletjih iskanja ustrezne rešitve, se Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani končno nasmihajo lepši časi in s tem boljši pogoji za poučevanje umetnosti, zajetih v nazivu. Ob Aškerčevi cesti v Ljubljani, na mestu, kjer je bila do selitve Fakulteta za kemijo, so zgradili popolnoma novo stavbo – kar se je pokazalo kot finančno najustreznejša možnost – ki pa je ohranila vse elemente kulturne dediščine, ki so jo Ljubljani in Sloveniji zapustili Plečnikovi študenti v 30-ih letih minulega stoletja. Na gradbišču nove AGRFT smo se srečali s Tomažem Gubenškom, dekanom Akademije, in se pogovorili tako o novi stavbi kot tudi Akademiji kot ustanovi z določenimi zahtevami in nujnostmi. foto: arhiv UL AGRFT

Branko Jordan, gledališki igralec, profesor dramske igre na AGRFT ter soustanovitelj in član igralskega kolektiva Beton Ltd. je eden tistih ustvarjalcev, ki nenehno potuje na premici med vlogami v repertoarnih gledališčih in kritičnim raziskovanjem ter odzivanjem na aktualno družbeno realnost v neodvisnih avtorskih predstavah kolektiva Beton Ltd., ki letos obeležuje deseto obletnico ustvarjanja. Njihova zadnja predstava Mahlzeit je s pomenljivo in preroško sporočilnostjo svojo premiero doživela tik pred svetovno pandemijo. Branka Jordana je pred mikrofon povabila Martina Černe.

Lena je prikupna svetlolaska in odlična pevka, ki je nase opozorila že kot študentka igralstva na AGRFT. Z igralcem in televizijskim voditeljem Nikom Škrlecem sta bila sošolca in danes sta tudi par. Nika v teh dneh videvamo na nacionalni televiziji kot voditelja oddaje Izodrom, ki v času spremenjenega življenja zaradi koronavirusa otrokom krajša čas, jih osvešča, zabava in izobražuje. Kaj počneta Lena in Nik v gledališču, kako o njem razmišljata in kaj jima bogati prosti čas, po polnoči.

V Trbovljah rojena igralka Anja Drnovšek se je z gledališčem srečala že kot otrok. Po končani gimnaziji v Litiji se je vpisala na AGRFT v Ljubljani in študirala dramsko igro in umetniško besedo. Že v študijskih letih je debitirala v Mestnem gledališču ljubljanskem in nastopila v več študentskih kratkih filmih. Po diplomi je odšla v tržaško gledališče, svoj gledališki pristan pa je našla v Kopru. Poznamo jo tudi po vlogah v TV nadaljevankah. Anja Drnovšek pa je tudi velika ljubiteljica konjev in športnega jahanja. V nočni galop se bo podala v pogovoru z Alenom Jelenom.

Alenka Kraigher se je leta 2009 preselila v New York in leto zatem že nastopila ob zvezdniku Willemu Defoeju v predstavi Idiot Savant v The Public Theatru. Predstavo je režiral Richard Foreman s katerim je Alenka Kraigher pozneje sodelovala še v predstavi Old-Fashioned Prostitutes. Že takoj na začetku svoje igralske kariere je prejela odlične kritike. Alenka Kraigher je v Ljubljani diplomirala filmsko režijo na AGRFT. Z igralko se je pred časom pogovarjal Alen Jelen.Foto: osebni arhiv

Nataša Barbara Gračner, prvakinja ljubljanske Drame, s svojo karizmatično igralsko prezenco ustvarja nepozabne vloge, igri se posveča tudi kot režiserka ter profesorica dramske igre in umetniške besede na AGRFT.

Lahko bi rekli, da zna Blaž Šef s svojim glasom »prav prijetno pobožati ušesa«. In to »že vse od mladih nog«, bi k temu dodali ljudje. Zato so se njegovi vrstniki že v vrtcu velikokrat posedli okrog njega, ko jim pravljic ni samo bral, ampak tudi zelo doživeto pripovedoval. Že med študijem na AGRFT je lahko potem te svoje interpretativne sposobnosti dokazoval tudi na snemanjih radijskih iger in na odrih številnih gledališč, po diplomi leta 2010 pa ga je razveselilo povabilo, da lahko postane stalni član igralske ekipe Slovenskega mladinskega gledališča …

Doktor Gregor Moder je docent za področje filozofije, na AGRFT v Ljubljani uči filozofijo umetnosti. Zaposlen je kot raziskovalec na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer se ukvarja z nemškim idealizmom, s teorijo ideologije ter s filozofijo kulture in umetnosti. Je član uredniškega odbora revije Problemi in urednik knjižnega programa založbe Maska. Odmev je doživel tudi kot avtor knjig Komična ljubezen: Shakespeare, Hegel, Lacan ter Hegel in Spinoza: substanca in negativnost.Pred leti je bil dejaven član Kolektiva Narobov, s katerim je prejel tudi Ježkovo nagrado. Od leta 2011 je kot postdoktorski raziskovalec na univerzi Jana Van Eycka v Maastrichtu na Nizozemskem preučeval komedijo in negativnost. Prihodnje leto bo kot Fulbrightov štipendist gostoval na Univerzi Princeton v Združenih državah Amerike. foto: YouTube/IFDT CELAP

Na festivalu glasbenega filma Naj se rola!, ki se je v četrtek začel v ljubljanskem Kinodvoru, so s filmom Kriči, Sarajevo! odprli tudi poletno Kinodvorišče. Naš gost bo režiser filma Kriči, Sarajevo! Tarik Hodžić, ki spregovori o obleganju Sarajeva z glasbene perspektive, skozi gostovanje pevca skupine Iron Maiden decembra 1994. Dogodek je zaznamoval tiste na odru in tiste pod njim. Govorili bomo še o magistrskih filmih študentk ljubljanskega AGRFT-ja, o novem nadaljevanju Mož v črnem in predstavili 10. festival migrantskega filma, ki se bo prihodnji teden odvijal po vsej državi.

Miran Zupanič je profesor filmske režije na AGRFT-ju in avtor dokumentarnega filma o Vladu Kreslinu »Poj mi pesem«. Glasbeni del oddaje bo zaznamovala mala plošča ameriškega raperja Black Thoughta, poleg tega pa še sveži projekt britanskega klaviaturista Kaidija Tathama z naslovom In My Life ter prvenec britanskega kolektiva Snazzback, ki združuje razne nove muzike.

Luka Marčetić je igralec, režiser in scenarist. Verjetno ga prepoznaš po nekaterih bolj znanih slovenskih nadaljevankah Dan ljubezni, V dvoje ali pa po filmu Pr’Hostar, ki je leta 2017 doživel velik uspeh na slovenski filmski sceni. Pogovarjala sva se o njegovi karieri in poslovnem vidiku filmskega sveta. Nekatere izmed tem, ki sva jih načela so: kakšni so proračuni slovenskih serij in filmov (in ali se s tem da preživeti), koliko se da v Slovenji zaslužiti z uspešnim filmom kot je Pr’Hostar in kako Luka išče ravnotežje med kvaliteto in hitrostjo.   Časovnica 1:50 Od kod igralsko režiserske ambicije Luke Marčetića? 14:15 Kakšne so prednosti in slabosti tega, da Luka ni obiskoval AGRFT-ja? 18:50 Ali se je boljše specializirati ali obvladati več reči povprečno? 23:25 Kako se odločiti za naslednji korak po velikem uspehu (npr. Pr’Hostar) 27:25 Kako s svojo serijo priti na Netflix in ali se to splača? 36:20 Kakšni so proračuni filmskih serij? 38:30 Ali je “netflix-izacija” dobra za avtorje? 43:25 Kakšen je poslovni dogovor pri predvajanju filma v kinematografih? 54:05 Zakaj Luka še vedno vztraja v Sloveniji navkljub majhnosti trga? 57:00 Kaj je Patreon in kakšen je bil Lukejev eksperiment in koliko smo Slovenci pripravljeni plačati avtorske vsebine? 1:08:00 Kako najti ravnotežje med ponujanjem vsebine zastonj (za dosego čim večjega občinstva) in med monetizacijo vsebine? 1:10:40 Pomembnost pravega trenutka v svetu filma 1:18:15 Kdaj je nekaj (poslovna ideja, film, knjiga) dovolj dobro, da to pokažemo javnosti? 1:25:00 Kakšen nasvet bi Luka dal sam sebi pri petindvajsetih letih? 1:28:00 Naslednji projekti Luke

Pogovor Ekstremno slovensko z Niko Rozman je v živo potekal v knjižnici.GT22 14. decembra, 2017. Moderator: Žiga Brdnik. Nika Rozman, rojena 1985 v Ljubljani, je pod mentorstvom profesorjev Jožice Avbelj in Jerneja Lorencija leta 2010 diplomirala iz dramske igre in umetniške besede na AGRFT. Istega leta se je zaposlila v MGL, leta 2014 pa prestopila v ansambel SNG Drama Maribor. Ustvarila je več kot trideset gledaliških vlog, med njimi mnoge nosilne kot so Shakespearovi Julija in Ofelija, Cankarjeva Jacinta, Wedekindova Lulu, Katerina Ostrovskega, Viripajeva Saša, Lotzova Mrs.Pellner. Sodelovala je v gledaliških produkcijah APT Novo mesto, Gledališča Glej, Mini teatra, SNG Drama Ljubljana, Gledališča Škuc, Slovenskega mladinskega gledališča, z Zavodom Margareta Schwarzwald, Masko, Vio Negativo in Zavodom Emanat. Nastopila je v številnih filmskih, video in televizijskih projektih; med drugim v kratkih filmih Barbare Zemljič, Tomaža Gorkiča, Marine Gržinić, Pile Rusjan, Urške Djukić; in v celovečernih filmih Kruha in iger, Pod gladino (Klemna Dvornika) in Idila (Tomaža Gorkiča). Glas je posodila tudi številnim radijskim igram in animiranim junakom. Prejela je Borštnikovo nagrado za mlado igralko za vlogo Katerine v uprizoritvi Nevihta Mestnega gledališča ljubljanskega (Festival Borštnikovo srečanje), priznanje ZDUS za umetniške dosežke za vloge v predstavah Prevare Jere Ivanc (MGL), Pohujšanje v dolini šentflorjanski Ivana Cankarja in Lulu Franka Wedekinda (obe Drama SNG Maribor) in Vesno za najboljšo stransko vlogo za vlogo Mie v filmu Idila. FILMOGRAFIJA Apoptoza (2017) Pod gladino (2016) Idila (2014) Plavanje (2014) Pravica ljubiti (2013) Mladost (2012) Kruha in iger (2011) Njena pravila, moja pogostitev (2010) Prvi dan v službi (2010) Piran - Pirano (2010) Gospod podzavest (2009) Proti oknu (2007) Zora (2007) Vir: - http://www.nika-rozman.com/ - https://www.film-center.si/sl/film-v-sloveniji/filmi/oseba/7297/nika-rozman/ Foto: Janez Marolt

Pogovor z Minco Lorenci je potekal v okviru serije Ekstremno slovensko - pogovori s slovenskimi filmskimi ustvarjalkami, 30. novembra, 2017 v IntimneKinu.GT22. Minca Lorenci se je po nekajletnem premoru letos na kino platna vrnila kar dvakrat v dveh odmevnih slovenskih filmih. V ospredju je seveda njena odlična glavna vloga Vesne Jenko v novem filmu Marka Nabršnika Slovenija, Avstralija in jutri ves svet, ki se dogaja v njenem in njegovem domačem Mariboru. Druga je stranska vloga v filmu Janeza Burgerja Ivan, ki je pobral kopico nagrad vesen na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Prvi ravno danes prihaja v kina po Sloveniji, drugi pa je na platnih rednega kino programa zasvetil prejšnji teden. Ob vlogah v študijskih filmih na AGRFT je igrala tudi v filmih Lajf, Slovenka in Panika. Sicer v prvi vrsti dramska igralka Minca Lorenci je zaključila študij na AGRFT v Ljubljani leta 2005 v vlogi Klitajmestre v uprizoritvi Agamemnon v letniku profesorjev Jožice Avbelj in Dušana Mlakarja. To je sicer začetek njene poklicne poti, a že v času študija jo srečamo v študijskih filmih slušateljev AGRFT, v opaznih vlogah v Mini teatru v Ljubljani ali v Mestnem gledališču na Ptuju. Leta 2005 se je pridružila igralskemu ansamblu SLG Celje, kjer je v kratkem obdobju ustvarjanja opozorila nase z izredno sposobnostjo transformacije in decentno prezentacijo likov v humornih ali resnih, klasičnih ali sodobnih tekstih ali uprizoritvah. VLOGE NA FILMU IN TELEVIZIJI 2017 – Slovenija, Avstralija in jutri ves svet, r. Marko Naberšnik 2017 – Ivan, r. Janez Burger 2015 – TV serija Nova dvajseta 2013 – Panika, r. Barbara Zemljič 2009 – Slovenka, r. Damjan Kozole 2008 – Lajf, r. Vito Taufer 2002 – Odlepljeni, r. Nina Blažin (AGRFT) 2002 – Boš pa mrzlo jedo, r. Miha Mlaker, (AGRFT) NAGRADE 2009/2010 Nagrada strokovne žirije za najboljšo igralko v sezoni 2008/2009 v skupnem projektu Za zaveso SLG Celje in NT RC

MARIBOR IS THE FUTURE 009 - FILMSKI: pogovor z Aljošo Ternovškom Pogovor je potekal 17. decembra, 2016 v GT22 v okviru serije #ekstremnolokalno, v okviru katere predstavljamo filmske ustvarjalce iz Maribora in okolice. Aljoša Ternovšek se je l.1972 rodil v učiteljski družini, kjer je bil oče, Peter Ternovšek, že od nekdaj zaljubljen v gledališke deske. Skupaj s Tonetom Partljičem sta sodelovala v amaterskem gledališču v Sladkem Vrhu. Prva predstava, v kateri je Aljoša sodeloval z Matjažem Latinom kot režiserjem, je bila Zgodba Vinka Möderndorferja, takrat še v produkciji dramskega studia, ki ga je takrat vodil Vili Ravnjak. Sledila je predstava Kralj umira, ki jo je prav tako režiral Matjaž Latin, ki od tega trenutka postane sooblikovalec Aljoševe igralske karizme. Tu je bil Aljoša že na AGRFT in njegova pot je bila zapečatena, kar se tiče njegovega ustvarjanja seveda. Še na Akademiji je v MGL-u napravil fantastično vlogo (Bernard) ob Borisu Cavazzi v Smrti trgovskega potnika. TV-gledalci ga poznajo kot Dušana Vaupotiča – Duleta iz oddaje Tistega lepega popoldneva in filma Kleščar. Vloge v gledališču: Equus – MGL, režija: Tomi Janežič; Murlin Murlo – MGL, režija: Matjaž Latin; Namišljen bolnik – MGL, režija: Zlatko Bonrek; Ion – režija: Sebastijan Horvat, Grand Prix na Tednu slovenske drame; Fortinbras je pijan – MGL, režija: Zijah A. Sokolović; Življenje v teatru -Narodni dom Maribor, režija: Matjaž Latin; Kleščar – monokomedija, izbor na Festivalu monodrame na Ptuju izmed tridesetih predstav. Vloge v filmu: Tantadruj – režija: Tugo Štiglic (naslovna vloga); Peter in Petra – režija: Arko; Striptih – režija: Filip Robar DorIN; Kleščar – film v režiji Matjaža Latina (naslovna vloga). Videoportret Aljoše Ternovška: https://www.youtube.com/watch?v=NEDcx6tsLA0 Organizator: Društvo za razvoj filmske kulture, Maribor. Ob podpori: #mobilniudarnik, GT22, Fundacija Sonda in Mestna občina Maribor. www.gt22.si

Za tokratno edicijo Slo-Flowa smo v goste povabile gledališkega, filmskega in televizijskega igralca Klemena Janežiča, ki je kljub temu, da smo snemali na zaspano sobotno jesensko jutro, poskrbel za energično debato o izzivih, tegobah in lepotah svojega poklica. Maja W in Bojana sta tako med drugim izvedeli, kako je biti študent režije na AGRFT, pa […]

»Whoever said progress was a slo process wasn’t talking about me! I’m a P.I.M.P! Plus… I got the magic stick.« (50 Cent) S tem citatom je v torek na snemanju podcasta mlada diplomantka režije Katarina Rešek strnila svoje misli o slovenskem filmu. Poleg nje je pred mikrofonom FilmFlowa sedel Vid Hajnšek, še en mlad režiser v […]

Hans Ties Lehmann, 26. oktober 2009, AGRFT, Ljubljana