Oder

Kulturno dogajanje v Mariboru je te dni v znamenju šestdesetega festivala Borštnikovo srečanje. Ob jubileju so pripravili razstavo Borštnik!, danes pa bomo spregovorili o razstavi, ki povezuje festivala Borštnikovo srečanje in Prestopi. Na Intimnem odru v prostorih GT22 so pripravili razstavo Moraš, torej moreš, ki obeležuje 10. obletnico delovanja neodvisne gledališke produkcije društva Moment. Njihovo osnovno poslanstvo je produkcija in razvoj neodvisnega gledališča ter povezovanje umetnosti in družbe. Kot sta povedala člana gledališča in snovalca razstave Zoran Petrovič in Andrej Firm so skušali na razstavi prikazati dele scenografij, kostumografij in rekvizitov iz obdobja delovanja društva Moment od začetkov do danes. Vabimo vas k poslušanju!

Prav zaradi osebnega pristopa in angažmaja so vloge Tine Vrbnjak prepričljive, premišljene in izražajo njena osebna stališča do tém, ki se jih raznolike vloge dotikajo. V Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana je članica ansambla več kot desetletje in pol in se poleg repertoarnih predstav podaja tudi v lastna iskanja znotraj igralskega poklica in osebnih zanimanj. Za svoje delo je letos prejela nagrado »Duša Počkaj« Združenja dramskih umetnikov Slovenije za izjemne igralske stvaritve v zadnjih dveh letih, leta 2024 nagrado za najboljšo igralko na 54. Tednu slovenske drame, na letošnjem 55. Tednu slovenske drame pa je s predstavo Alica, nekaj solilogov o neznosnosti časa, skupaj z avtorsko ekipo prejela nagrado občinstva. Predstava je uvrščena tudi v tekmovalni program festivala Borštnikovo srečanje. Tik pred tem smo Tino Vrbnjak povabili k pogovoru. vabimo vas k poslušanju! foto: Gregor Gobec, drama.si

Ajda Rooss je selektorica tekmovalnega programa letošnjega festivala Borštnikovo srečanje. Celoletno slovensko gledališko bero si je ogledovala brez vnaprejšnjega koncepta, odprto, z vsem znanjem, izkušnjami in intuicijo. Slovenska in mednarodna strokovna javnost in občinstvo jo predvsem poznajo po njeni predanosti lutkarstvu, ki mu je posvetila skoraj ves čas svoje kariere. Vendar je tudi igralka, dramaturginja, režiserka in publicistka, kar je vodilo ne le njen izbor, temveč tudi razmislek o slovenski gledališki krajini.

Posvečamo se predstavi Inkubator, Uspavanka za otroke, ki so se, še preden so znali govoriti, naučili gramatike smrti. V Slovenskem mladinskem gledališču so jo pripravili z režiserjem Oliverjem Frljićem, ki je v tem gledališču že režiral nekatere odmevne predstave. Izhodišče za predstavo je televizijska podoba nedonošenčkov, ki so nagneteni skupaj, da bi jim bilo toplo, saj je v bolnišnici Al Shifa v Gazi zmanjkalo goriva, agregati so se ustavili in inkubatorji niso več delovali. Ustvarjalci: režiser Oliver Frljić, dramaturg Goran Injac ter igralke in igralec Draga Potočnjak, Lina Akif, Daša Doberšek in Blaž Šef, so spregovorili o temah, procesu uprizoritve in širšem kontekstu nastanka predstave. Vabimo vas k poslušanju! foto: Matej Povše, mladinsko.com

25. maja obeležujemo svetovni dan multiple skleroze. Gre za kronično neozdravljivo avtoimunsko bolezen, ki je drugi najpogostejši vzrok invalidnosti pri mladih. Je možno o takšni bolezni spregovoriti skozi oči umetnosti? To skuša storiti multimedijska gledališka plesna predstava Zakaj jaz v produkciji Katja Dance Company in sicer skozi izseke iz življenja obolele Tadeje Polanšček. V oddaji gostimo plesalko in koreografinjo Katjo Vidmar ter producenta Alberta Podrekarja.

»Za sodobnike je bil izobražena, etična in ognjevita osebnost, nadarjen avtor in režiser, sijajen sogovornik in govornik. Za prihodnje rodove bo na žalost ostal samo del vsega tega, bodisi v pisni obliki (drama), bodisi v videozapisih (uprizoritve, ki jih je režiral), spomini njegovih sodobnikov in študentov pa bodo čedalje bolj bledeli.« Tako je v svojem prispevku v monografiji Dušan Jovanović zapisala Aleksandra Jovičević. Nekaj več odlomkom iz omenjene monografije, ki smo jo podrobneje predstavili v prejšnji, pa lahko prisluhnete v tokratni oddaji. Monografijo Dušan Jovanović je leta 2025 izdal Slovenski gledališki inštitut, uredila jo je dr. Diana Koloini. Vabimo vas k poslušanju!

Dušan Jovanović, velikan slovenskega in nekdaj jugoslovanskega gledališča zadnjih več kot pet desetletij, je preminil na prelomu iz leta 2020 v 2021, štiri leta pozneje pa je pred bralci in bralkami zelo obsežna monografija z naslovom Dušan Jovanović, ki jo je uredila dr. Diana Koloini, izdal jo je Slovenski gledališki inštitut. V sodelovanju s Cankarjevim domom v Ljubljani je Inštitut v januarju pripravil tudi veliko razstavo ter bogat in raznovrsten spremljevalni program. Pred mikrofonom gostimo Diano Koloini, da bi Dušana Jovanovića in dragocene zapise na radijski način približali bodočim bralkam in bralcem. Vabimo vas k poslušanju!

Letošnji prejemnik Grumove nagrade za najboljše dramsko besedilo je Milan Ramšak Marković za besedilo Trilogija o mestih in ljudeh. Z nagrajencem smo se pogovarjali o njegovem besedilu, metodi pisanja, odnosu do uprizoritve in položaju sodobne dramatike v slovenskem prostoru. Grumovo nagrado so to leto podelili šestintridesetič, poleg nagrajenca pa so bile nominiranke za nagrado še Varja Hrvatin (Vile v Sloveniji), Nina Kuclar Stiković (morska deklica) in Maša Pelko (Für Ofelija (Mitologija utapljanja)).

Nataša Keser je igralka mlajše generacije, ki je končala magisterij dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani pod mentorstvom igralca Janeza Hočevarja in režiserja Tomija Janežiča. Že kot študentka je z diplomsko produkcijo 1981 v režiji sošolke Nine Rajić Kranjac opozorila na svoj igralski talent, kot samozaposlena v kulturi je vse do leta 2023 sodelovala pri mnogih odmevnih predstavah, kot sta na primer Solo (2021, Nova pošta) in Zborovanje ptic (2015, Gledališče Glej). Kot članica gledališkega kolektiva Počemučka je soprejemnica nagrade za najboljšo lutkovno predstavo ter nagrade za igro in animacijo na 12. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije. Od leta 2023 je Nataša Keser članica stalnega ansambla Slovenskega mladinskega gledališča. Prav za predstavo Angeli v Ameriki, ki je nastala v produkciji SMG, pa je lansko leto prejela Borštnikovo nagrado za igro. Vabljeni k poslušanju! Foto: Luka Kaše

Katarino Morano, filmsko režiserko, zadnja leta spremljamo predvsem kot dramaturginjo in pisateljico dramskih besedil, kot so na primer Sedem dni, Usedline, Kako je padlo drevo, Zakaj sva se ločila?. Vse je na odrih režiral Žiga Divjak, s katerim skupaj ustvarjata in sta dobila že več priznanj. Katarina Morano je dobitnica Borštnikovih nagrad: za dramaturgijo predstave Gejm in za izvirno besedilo predstave Usedline; za to besedilo je prejela tudi nagrado Slavka Gruma na Tednu slovenske drame pred tremi leti. To sezono si je v Mestnem gledališču ljubljanskem mogoče ogledati predstavo Zakaj sva se ločila? Katarine Morano in Žige Divjaka, v kateri nastopata Jana Zupančič in Matej Puc. Da bi o tej predstavi, pa tudi o prihodnjih projektih izvedeli kaj več, je Tadeja Krečič Katarino Morano povabila pred mikrofon oddaje Oder.

V teku je 55. Teden slovenske drame, z njim pa pričakovanje novih prejemnikov Grumove nagrade in nagrade za mladega dramatika, ki ju bo razkril sklepni festivalski večer s podelitvijo nagrad. Med dvanajstimi prispelimi besedili je letošnja strokovna žirija izbrala tri nominirana besedila: Zapali mi kres avtorice Ive Štefanije Slosar, Jagnje avtorice Lučke Neže Peterlin in Tvoj boj avtorja Klemna Kovačiča. Z nominiranci smo se pogovarjali o njihovih besedilih, pogledih na dramsko pisanje in smislu pisanja dramatike tukaj in zdaj.

V času, ko na odru ljubljanske Opere gledamo uprizoritev Opere za tri groše, ki jo je po besedilu Bertolta Brechta režirala Mateja Koležnik, predstava pa je nastala v soprodukciji SNG Drama Ljubljana in SNG Opera in balet Ljubljana, se bomo s treatrologom mag. Primožem Jesenkom iz Slovenskega gledališkega inštituta sprehodili med kritiškimi odzivi na dosedanje uprizoritve tega dela. Na slovenskih odrih jih je bilo, vključno s trenutno, deset, prvo, v režiji Bojana Stupice so uprizorili leta 1937. Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank

Ob 100. obletnici rojstva Mirka Zupančiča, vsestranskega gledališkega ustvarjalca, pesnika, pisatelja, teatrologa, shakespearologa in zaslužnega profesorja, vas vabimo k poslušanju njegove avtobiografske pripovedi, ki smo jo na takratnem Radiu Ljubljana posneli leta 1988. Istega leta je Mirko Zupančič v Uredništvu igranega programa posnel tudi cikel teoretskih razprav o Shakespearjevih tragiških junakih. Eno izmed njih, o Macbethu in njegovi pogubi, dodajamo danes v poslušanje.Vabimo vas, da prisluhnete tudi radijski igri Hiša na robu, Mirka Zupančiča, ki bo še nekaj časa na voljo v poslušanje na naših spletnih straneh in med podkasti.

V tokratni oddaji gostimo gledališko in radijsko režiserko Živo Bizovičar, gledališko ustvarjalko mlajše generacije, ki je nase opozorila že med študijem s predstavo Jagababa, za katero je prejela akademijsko Prešernovo nagrado. Pozneje je za predstavo Žene v testu prejela Borštnikovo nagrado za celosten pristop k obdelavi gradiva, nagrado Društva slovenskih kritikov in teatrologov Slovenije ter Šeligovo nagrado na Tednu slovenske drame, za predstavo Juriš pa je prejela Borštnikovo nagrado za avtorski koncept in dramatizacijo. Februarja smo na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega lahko videli predstavo Drame princes, ki jo je ustvarila v Dramskem Teatru Skopje. Živa Bizovičar, ki se pomembnih zgodovinskih tem loteva z raziskovalno natančnostjo in kritičnim razmislekom, je konec januarja na odru Slovenskega mladinskega gledališča režirala predstavo Boško in Admira. Vabljenik poslušanju!

Dr. Mateja Pezdirc Bartol v prispevku z naslovom Preseganje spolnih stereotipov v sodobni slovenski komediji (Ditka - Milena - Bogdana), raziskuje, v kolikšni meri slovenska komedija v 21. stoletju sledi spremenjeni vlogi moškega in ženske v družini in družbi ter se odmika od tradicionalnih reprezentacij telesa in spolnosti. V analizo avtorica vključuje slovenske komedije, ki družbene konstrukcije spolov, vlog in poklicev postavljajo pod vprašaj, se s spolnimi stereotipi poigravajo oziroma jih v določenih vidikih že tudi presegajo. Besedilo je v celoti objavljeno v reviji za teorijo scenskih umetnosti Amfiteater, letnik 12., številka 1, s tematskim naslovom Preživetje komedije. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji Damjana Černe v uprizoritvi: Simona Semenič: jerebika, štrudelj, ples pa še kaj, režija Jure Novak, SMG in SNG Nova Gorica, sezona 2021/22, foto: Ivian Kan Mujezinović

Lina Akif je dramska igralka in performerka, ki je na letošnjem 33. festivalu Dnevi komedije prejela nagrado žlahtna komedijantka, in sicer za vlogo v predstavi Tatovi podob v produkciji zavoda Emanat. Članica Slovenskega mladinskega gledališča je v tehnoburleski poustvarila Kamalo Harris in Štajerko v boju za naziv vinske kraljice. Kot je zapisala strokovna žirija, se je Lina Akif izkazala kot izvrstna komedijantka, ki s svojo močno igralsko prezenco, drzno performativno držo v gledalcu na eni strani izvablja smeh in na drugi povzroča čustvene pretrese. Četudi sta njeni točki začinjeni z obilico humorja, služita kot opomin, v kakšnem svetu živimo, pa si ne bi želeli. V oddaji smo se z žlahtno komedijantko pogovarjali o svetu, v katerem živimo, komičnem v gledališču in družbi ter potencialih absurdnega v njenih prihajajočih projektih.

Pred 20. leti je Vlasta Veselko, koreografinja, plesalka in tango plesalka ustanovila Mednarodni festival eksperimentalnega giba Nagib. Deset let pozneje se je iz njega razvilo Društvo za kulturno produkcijo in afirmacijo umetniških procesov NAGIB, ki vse od takrat v Mariboru pod vodstvom producentke in kuratorice Petre Hazabent ustvarja sodoben plesno afirmativen celoleten program. Letošnja obletnica je priložnost za še posebej bogat in reflektiran program, o katerem je Petra Hazabent več povedala v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden. Vabimo vas k poslušanju! foto: NAGIB

"Zavest o tem, da se v preteklem išče srž in smisel umetnosti – to je bila popolnoma revolucionarna ideja, ki jo je sprožil Dušan." Ljubiša Ristić je srbski gledališki režiser, ki je v poznih 70. in 80. letih 20. stoletja soustvarjal slovensko gledališče; sprva v Pekarni, ki jo je vodil Lado Kralj in nato v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, pod umetniškim vodstvom Igorja Lampreta, in pa v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je sodobno evropsko gledališče snoval takratni umetniški vodja Dušan Jovanović, pozneje pa je umetniško vodstvo prevzel Ivo Svetina. Ristićeva najbolj znamenita predstava iz tega obdobja je Missa in a-minor. Konec 70. let je v Beogradu ustanovil gledališče KPGT, kar pomeni: kazalište, pozorište, gledališče, teatar. O tem, o omenjenem obdobju jugoslovanskega gledališča ter o Dušanu Jovanoviću, ob razstavi Dušan Jovanović - kulturni terorist, pa več v pogovoru. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Danilo Kiš – Ljubiša Ristić, Missa in a minor, režija Ljubiša Ristić, Slovensko mladinsko gledališče, 1980, od leve proti desni: Marinka Štern, Majolka Šuklje, Maja Blagovič, Draga Potočnjak, Mina Jeraj, Irena Varga, Sandi Pavlin, Pavle Ravnohrib, Saša Pavček, Marko Mlačnik in Damjana Černe. Z dovoljenjem SMG.

Kot del uradnega programa Evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica 2025 se že odvija gledališki omnibus Tomija Janežiča z naslovom Dodekalogija 1972-1983. V nizu dvanajstih predstav, naslovljenih po izbranih letih, sledimo lokalnim in globalnim dogodkom, raznim referencam iz tistega časa, hkrati pa osebnim in družinskim zgodbam. Mreža relacij, ki nastaja iz teh resničnosti in fikcij, je podnaslovljena s sintagmo »transgeneracijska dokumentarna fikcija«. Janežič se z omnibusom ozira v preteklost, po njegovem zgodnjem režijskem delu pa se razgledujemo v tokratnem Odru. Sidrišče njegove uprizoritvene misli proti koncu devetdesetih let nam bo približal pogovor, h kateremu je režiserja takrat povabila Barbara Orel. Za orientacijo, za Janežičevo prvo profesionalno predstavo velja Equus, ki ga je postavil na oder Mestnega gledališča ljubljanskega leta 1996, dve leti pred pričujočim intervjujem.

O letošnjem izboru tekmovalnega in spremljevalnega programa 55. Tedna slovenske drame se bomo pogovarjali s selektorico Aljo Predan in z Rokom Bozovičarjem, vršilcem dolžnosti direktorja Prešernovega gledališča.Vabimo vas k poslušanju!

Dušan Jovanović, dramatik, režiser, pedagog, mislec umetnosti in družbe, je slovensko in nekdaj jugoslovansko gledališče s sodelavci in sopotniki dvignil visoko nad povprečje. Vse svoje ustvarjalne moči je namenjal raziskovanju človeka in njegovega bivanja v travmatičnih okoliščinah zgodovine in sodobnosti in skozi to optiko tudi ves čas napovedoval prihodnost. Ob razstavi Dušan Jovanović – kulturni terorist, ki je na ogled v Cankarjevem domu, prisluhnite portretu, ki je nastal ob 80-letnici Dušana Jovanovića, oktobra 2019, v soavtorstvu Ane Perne, teatrologinje in kustosinje iz Slovenskega gledališkega inštituta - Gledališkega muzeja in dramaturginje Petre Tanko. Foto: Dušan Jovanović, z vaje za uprizoritev , (režija Dušan Jovanović, Drama Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, krstna uprizoritev 21. 2. 1989). Foto: Tone Stojko, vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.

Gostimo Kristino Aleksovo, plesalko, koreografinjo, performerko in nekdanjo članico baletnega ansambla SNG Opera in balet Ljubljana, ki že nekaj let v okviru platforme Via Negativa raziskuje in ustvarja sodobni performans, njena najnovejša plesna predstava Tri četrt človeka pa je premiero doživela lani oktobra. Vabljeni k poslušanju! Foto: Marcandrea

V prvi oddaji leta 2025 se posvečamo 40. obletnici Plesnega Teatra Ljubljana, ki jo je ta pomembna plesna ustanova zaznamovala lani. Leta 1984 je PTL ustanovila Ksenija Hribar kot prvo profesionalno sodobno-plesno skupino pri nas, ki jo je nasledil produkcijski zavod. V štirih desetletjih so ustvarili več kot 300 novih plesnih predstav, tam pa se je kalila tudi večina domačih uveljavljenih koreografov. Pred mikrofon smo povabili direktorico Živo Brecelj in producentko ter vodjo projektov Katjo Somrak.

Redni član igralskega ansambla Slovenskega mladinskega gledališča je tudi Blaž Šef. Poleg vlog v gledališču, v katerem ga spremljamo poldrugo desetletje, Blaž Šef veliko ustvarja tudi v našem programu literarnih oddaj in radijskih iger, sinhronizira animirane filme in serije ter aktivno izkazuje veliko zanimanje za umetniško-humanistično valovanje v slovenski in širši družbi. Že od študijskih let se vzpostavlja kot samosvoja umetniška osebnost. Zaznamuje ga izjemna intelektualna širina, kar ga nujno žene v aktivno avtorsko soustvarjanje, pa tudi v kar največji kreativni razpon, ki se kaže v raznolikosti njegovih dosežkov. Je prejemnik več nagrad za samostojno in kolektivno ustvarjanje, med njimi je tudi Severjeva nagrada, ki jo je prejel leta 2017. Njegove odrske stvaritve dajo gledalcu slutiti, da se v svojo izvirno zamisel za določen lik oziroma odrsko osebo globoko potopi. Išče, raziskuje in odkriva možnosti za njeno upodobitev ter na koncu svojo stvaritev oblikuje po koordinatah, ki jih je našel ali iznašel nekje na drzni in vztrajni poti umetnosti naproti. Vabimo vas k poslušanju pogovora, ki ga je z Blažem Šefom pripravila Petra Tanko. foto: Luka Kaše, www.mladinsko.com

Na ulice prestolnice se v prazničnih dneh že več kot dvajset let podaja Ana Mraz. Zimski mednarodni festival uličnega gledališča in cirkusa poteka v organizaciji Gledališča Ane Monro in zavoda Turizem Ljubljana. To pa ni edina Ana, ki bo letos razgibala ulično dogajanje: v Maribor prihaja Ana Mrzla, v Radovljico pa Ana Snežna. O preteklih in aktualnih dogodivščinah vseh zimskih An pa tudi o položaju domačega uličnega gledališča smo se pogovarjali z Gorom Osojnikom, predsednikom in umetniškim vodjem Gledališča Ane Monro.

Lutkovno gledališče Maribor je konec novembra praznovalo jubilej, pet desetletij profesionalnega delovanja. Pred mikrofon smo zato povabili Katarino Klančnik Kocutar, direktorico mariborskega lutkovnega gledališča, ki je lutkariji predana že četrt stoletja, in bo za vedno, je med drugim povedala Brigiti Mohorič. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave: Tanja Lužar: Srce v temi, sezona 2022/23, vir foto: lg-mb.si

Oddaja je tokrat posvečena festivalu Platforma malih umetnosti, na katerem se vsako leto zvrstijo predstave, ki jih v institucionalnih gledališčih načelno le redko kdaj vidimo. Letos smo na odru Pošte in Slovenskega mladinskega gledališča lahko videli lokalne in mednarodne goste, ki so s petjem, plesom in različnimi performansi preoblek popestrili turobni november. O letošnjem festivalskem programu sta spregovorila Metod Zupan in Maša Radi Buh, festivalska selektorja, ki sta s preostalo programsko ekipo soustvarjala letošnji festival. Vabljeni k poslušanju.

»V akademsko tradicionalistično okolje romantično harmoničnega igranja je zarezala z dotlej v Drami neobičajnim atonalnim izrazom »nove glasbe««. »Zanjo bi se potegovali vsi odri tega sveta.« »Ne znam si drugače razložiti močnega vtisa, ki ga je zapuščala s prav vulkanskimi izlivi svoje umetniške izpovedi.« S temi in podobnimi stavki je sočasna strokovna in kritiška javnost označevala umetniško, igralsko delo Duše Počkaj. V posebni oddaji In srce na dlani in v srcu zaklad, posvečeni 100.obletnici rojstva Duše Počkaj. Ta torek po 14.uri. Ne zamudite! Foto: Duša Počkaj kot Martha v Kdo se boji Virginie Woolf, režiser Mile Korun, Drama SNG Ljubljana, 1964. Foto: Vlastja Simončič. Vir : Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.

Ob deseti obletnici dneva slovenskega znakovnega jezika, ki smo ga obeležili 14. novembra, smo v oddajo Oder povabili gluho režiserko in igralko Lado Orešnik. Študirala je dramatiko za gluhe na Janačkovi akademiji v Brnu. Že od leta 2000 je občasno ustvarjala v slovenskem prostoru, pred petnajstimi leti pa se je preselila v Slovenijo in redno deluje kot režiserka in igralka, vodi pa tudi kulturne in jezikovne delavnice ter poučuje znakovni jezik. Z Lado Orešnik smo se pogovarjali o ustvarjanju oseb z okvaro sluha v gledališču, dostopnosti slovenskih profesionalnih gledališč in primerih dobrih praks, ki bi jih lahko implementirali v slovenski kulturni prostor. Prepis oddaje, s katerim želimo oddajo narediti vsak delno dostopno za osebe z okvaro sluha, najdete na spodnji povezavi. https://www.rtvslo.si/kultura/oder/lada-oresnik-gluhi-imajo-izjemen-talent-in-strast-do-gledalisca/728674

Nedavni strokovni kolokvij z naslovom V goščavi kapitalizma – Sveta Ivana Klavniška danes, ki je bil na pobudo Založbe /*cf. v sodelovanju z raziskovalnim programom AGRFT in Slovenskim mladinskim gledališčem vključen v humanistični program Cankarjevega doma ob ljubljanski premieri in slovenski praizvedbi te esejistične drame, je bil zastavljen kot multidisciplinarni diskurzivni dogodek. Z dvema od predavateljev, teatrologoma Aldom Milohnićem in Jakobom Ribičem, se bo pogovarjala dramaturginja Vilma Štritof. Vabimo vas k poslušanju!

V spomin Eki Vogelnik, gledališki in likovni umetnici, ki se je poslovila pred nekaj dnevi, vas vabimo k poslušanju pogovora, ki opisuje več kot štiri-desetletno umetniško pot Eke Vogelnik. Izrisuje jo njena izrazita avtorska poetika, ki zaznamuje slovenski kulturni prostor, v medijih gledališča, lutkovnega gledališča, filma, televizije, knjižne ilustracije, grafičnega oblikovanja, ter tudi pisane besede, v nekaterih proznih besedilih, radijskih igrah in pesmih. V pogovoru, ki smo ga posneli pred dobrim desetletjem, je Eka Vogelnik spregovorila o ustvarjanju in pedagoškem delu, o družini, od koder njena ustvarjalnost izvira in kateri sama daruje svoje talente, hčerki pa z lastnimi umetniškimi in izraznimi potmi to družinsko življenje nadaljujeta. foto: Miran Juršič

Ivan Peternelj je igralec, plesalec, koreograf in režiser, ki od sredine 90-ih let prejšnjega stoletja ustvarja v Slovenskem mladinskem gledališču in na zunajinstitucionalni sceni. Gledališke vloge oblikuje s pretanjenim posluhom za besedne in nebesedne vsebinske enote, ki jih v procesu razgradnje in ponovne sinteze oblikuje s komaj opaznim odmikom in pri tem ustvarja vselej nove in drugačne igralske izraze. Pri tem ga podpirata muzikaličnost in obvladovanje telesa, tako da nekatere njegove trenutke na odru opazujemo skoraj kot nesnovne. V kritikah beremo o njegovi kvaliteti povezovanja gibalnega in verbalnega instrumentarija, poleg tega pa tudi o izrazitih potezah humorja in hudomušnosti, strašljivosti, liričnosti, poetičnosti, o učinkovitem soustvarjanju odrskih atmosfer, komentiranju, ironiji, satiri, domišljeni obrazni in telesni mimiki, in tako naprej. Od kod izvira njegova ljubezen do gledališča, kako ga je pot vodila naprej, kakšno gledališče ima rad, kaj ga žene v režijo in tovrstno izpovedovanje avtorskih zamisli in še več, v pogovoru z Ivanom Peterneljem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Luka Kaše, https://sigledal.org/

V drugem delu pogovora z režiserko Tjašo Črnigoj, soavtorico niza predavanj-performansov Spolna vzgoja II, ki je večkrat prepričala občinstvo in kritiško javnost in na festivalih doma in v tujini prejela več nagrad, se še poglobimo v omenjeno odrsko delo, dotikamo pa se tudi predstave Punce. Tematsko in oblikovno sledi predhodnemu delu, vendar poleg tematiziranja preteklosti angažirano gleda v prihodnost. Ob razmišljanju o njenem gledališkem delu, režiserka razkriva svoje poglede na ustvarjanje gledališča in njegovo poslanstvo v javnost. Vabimo vas k poslušanju!

Režiserka Tjaša Črnigoj je z ekipo igralk in drugih gledaliških umetnic ustvarila niz petih predavanj-performansov z naslovom Spolna vzgoja II, ki z različnih zornih kotov in skozi raznolike uprizoritvene prakse osvetljujejo pravico do seksualnega užitka kot temeljno spolno pravico v okviru človekovih pravic. Izjemen uspeh tega gledališkega dela, ki temelji na osebnih zgodbah in pogovorih s strokovnjaki z različnih področij, odražajo ne zgolj mnenja in zadovoljstvo gledalk in gledalcev temveč tudi nagrade občinstva in kritiške javnosti na letošnjih festivalih doma in v tujini. Pred mikrofonom zato tokrat gostimo Tjašo Črnigoj. Vabimo vas k poslušanju!

Tomaž Toporišič, slovenski dramaturg, esejist, gledališki teoretik, univerzitetni učitelj, se v svojem delu temeljito posveča branju in razbiranju tako besednih kot odrskih umetnosti zadnjih 50 let. V tokratnem besedilu, z naslovom: Dekonstrukcije nasprotja med reprezentacijo in prezentacijo od neoavantgarde do pomilenija: od Pupilije, Jesiha in Jovanovića do Zupančiča, Živadinova, Frljića, Semenič in Divjaka, raziskuje, kako se je v času od neoavantgarde do postpostdramskega manifestirala želja povedati zgodbe. Zanima ga, kakšne oblike redramatizacije, refiguracije in rekarakterizacije gledaliških strojev še vedno producira sodobna uprizoritvena paradigma. V besedilu razgrinja načine, kako se avtorice in avtorji intenzivno posvečajo refleksiji samih sebe, svojih besedil in kontekstov ter recepcije in pri tem kot avtorice - rapsodke vzpostavljajo neposreden dialog z bralkami in bralci, gledalkami in gledalci, svojimi bodočimi interpreti. Vabimo vas k poslušanju!

»Performativni dan rad išče teater in umetnost tam, kjer ju na prvi pogled ni. In to počne v ambientih, ki so vse prej kot »oder«. Zato se Trubarjeva 3 za en dan preoblikuje v večplastni teritorij, ki postane gledališče, a ne docela; ki spominja na galerijo, a ne povsem; ki ostane akademija, a še malo več.« Tako beremo v spremnem besedilu, ko se odpravimo na Performativni dan, ki je potekal v petek, 4. oktobra, v sklopu festivala AGRFT, Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Performativni dan je zasnovala doc. dr. Zala Dobovšek, predavateljica za predmet Performans, ki nam je podelila vodstvo, svoja razmišljanja, vprašanja in poglede, ki se odpirajo ob ustvarjenih performativnih dejanjih. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz performansa Urše Majcen: Koža, foto: AGRFT UL

17. mednarodni bienalni festival sodobne lutkovne umetnosti Lutke 2024 je konec septembra v Ljubljano pripeljal izbor najbolj kakovostnih in inovativnih predstav evropske lutkovne produkcije. O festivalu, novih uprizoritvenih principih lutkarstva, pa tudi pomenu lutke smo se pogovarjali z Benjaminom Zajcem. Hišni dramaturg Lutkovnega gledališča Ljubljana, dramaturg, kritik in performer je bil eden od treh selektorjev letošnje edicije festivala.

V oddaji gostimo gledališko režiserko Nino Rajić Kranjac, eno izmed najbolj vidnih in najuspešnejših režiserk mlajše generacije. Njene predstave so s samosvojim gledališkim jezikom, raziskovalno naravnanostjo in družbenimi temami prepričale premnoge žirije pomembnih gledaliških festivalov kot sta to na primer Borštnikovo srečanje in mednarodni festival Bitef. V oddaji boste izvedeli, kako Nina Rajić Kranjac razmišlja o ustvarjalnem procesu, času in prostoru v gledališču. Vabljeni k poslušanju!

Mini teater, ljubko, majhno gledališče na eni izmed najlepših ulic v središču Ljubljane letos praznuje 25 let delovanja. Leta 1999 sta ga ustanovila Robert Waltl in Ivica Buljan z namenom, da bi okrepila ustvarjanje v postdramskem gledališču in gledališču za mlado občinstvo. Letno si predstave Mini teatra ogleda več kot 25.000 gledalcev, v četrt stoletja pa so tam skupno uprizorili kar 151 predstav. Gosta tokratne oddaje Oder sta ustanovitelja tega gledališča, Robert Waltl in Ivica Buljan.

Pisanje v sklopu delavnic dramskega pisanja je v zadnjem času eden od stalno navzočih in vse bolj priljubljenih pristopov snovanja izvirnega dramskega besedila. O prednostih tovrstnega ustvarjanja, pomenu za avtorice in avtorje, pa tudi o izkušnji mentoriranja in vprašanju avtorstva se pogovarjamo z dramatičarko, dramaturginjo in mentorico delavnic dramskega pisanja Simono Hamer.

Krpanje nevidnega je projekt Ivane Müller in Bojane Kunst. Gre za serijo javnih intervencij, performansov, kolektivnih akcij, s katerimi umetnici skušata vzpostaviti povezave med različnimi resničnostmi mesta, opozoriti na moč lokalnih skupnosti, ki tvorijo mesto, in navsezadnje ustvariti imaginarni zemljevid pokrpanega, »popravljenega« mesta. Projekt in predstava sta bila del nedavno končanega festivala Mladi levi, Bojana Kunst pa ju predstavlja v tokratni oddaji Oder. Foto: Nada Žgank

Ravnateljica Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana Vesna Jurca Tadel v tokratnem pogovoru spregovori o svoji repertoarni politiki, o izzivih vodenja osrednje slovenske gledališke hiše in aktualne selitve ob obnovi Drame na novo lokacijo.