Oder

»Ne bi rekla, da ima umetnica mati manj skrbi, ko so otroci starejši, ampak vseeno se je lažje dogovarjati za svoj čas, čas za umetniško ustvarjanje.« Tako pravi Barbara Kapelj, ki je slovenski uprizoritveni prostor v zadnjih desetletjih močno zaznamovala z nekaterimi ključnimi uprizoritvami in dogodki družbeno kritičnega in feminističnega značaja, s katerimi je odstrla spregledane, odrinjene in nevidne zgodovinske perspektive življenj žensk – tako tistih, ki so delovale znotraj umetniških sfer kot tudi tistih z obrobja. Med njimi: Ženska dela: obrobljanje, vozlanje, pletenje, tkanje, Nekega dne in neke noči, odkrivanje Lili Novy, Hodim za teboj in gledam te, Draga Duša, Kapelj Semenič v sestavljanju, Kamnolomke, … Njena dela črpajo iz umetnosti in življenjskih zgodb širokega spektra umetnic in drugih žensk, tako v času kot prostoru, in se gradijo v sodelovanju z premnogimi sodobnicami, ki jih obravnavane téme nagovarjajo oziroma osebno zadevajo. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji Damjana Černe v predstavi Pletenje, 2010, foto: Damjan Osredkar

Predstava Spolzka tla, s podnaslovom Antimuzikal Nezaželenih, je najnovejše odrsko delo Matjaža Fariča, plesalca, koreografa in režiserja, ki v njej združuje mnogotere odrske jezike in izraze, med njimi sodobni ples, igro, petje, glasbo v živo, dodatno dinamiko pa v dogajanje vnese tudi uporaba vrtljivega odra v Linhartovi dvorani Cankarjevega odra, na katerega smo že domala pozabili. Kakor oblika je tudi vsebina zelo heterogena, predvsem pa je zanimivo soočenje ter srečanje sveta sodobnih plesalcev in plesalk s svetom brezdomcem. V to srečanje so vključene vsakršne nujnosti, navade, možnosti, strahovi, glasovi, in prekletstva, vsak na svoji strani pa se – z mislijo na jutri – bori za kolikor toliko znosen danes. Več o predstavi pa v pogovoru z Matjažem Faričem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Darja Štravs Tisu, www.cd-cc.si

Filip Kalan Kumbatovič je markantna osebnost iz novodobne slovenske kulturne zgodovine, arhitekt po osnovni izobrazbeni vokaciji, zelo zgodaj pa je gledališče prepoznal kot okolje, znotraj katerega se je udejanjil kot mislec, praktik, organizator, predvsem pa se je njegov angažma odrazil v prispevku k slovenski gledališki zgodovini. Filip Kalan Kumbatovič, neformalno imenovan Kumba, velja za utemeljitelja moderne slovenske zgodovine gledališča, tej vedi je priboril sloves in ugled v domačem in mednarodnem prostoru. V oddaji predstavljamo odlomek besedila Simone Ješelnik, dramaturginje in samostojne strokovne delavke v Centru za teatrologijo in filmologijo Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani z naslovom in Kumba in njegov dvojnik. Prispevek je del tematskega bloka Filip Kalan Kumbatovič ali kako vzpostaviti kontinuiteto, v reviji Dialogi, št. 1-2, 2025, katerega urednik je mag. Primož Jesenko.

V oddaji gostimo Mila Raua, mednarodno priznanega švicarskega gledališkega režiserja, znanega po političnih predstavah, ki poskušajo vplivati na družbeno realnost. Leta 2007 je Milo Rau ustanovil Mednarodni inštitut za politični umor, v okviru katerega je do zdaj nastalo več kot 50 gledaliških predstav, dogodkov, filmov in razstav. Leta 2018 je postal umetniški vodja belgijskega gledališča NTGent v Gentu, trenutno pa vodi festival Wiener Festwochen ‒ Dunajske slavnostne tedne. V oddaji boste izvedeli, kaj za Mila Raua predstavlja politično gledališče in kako lahko spreminja družbeno realnost. Vabljeni k poslušanju!

Predstava Umetnost življenja: Umor na podeželju, avtorice so Barbara Kukovec, Katarina Stegnar in Urška Brodar, je predstava o tem, kako resničnost zareže v umetniški proces in ga radikalno preusmeri. Vabimo vas k poslušanju pogovora o recepciji in recipročnosti v umetnosti, o procesu nastajanja predstave in njenih predhodnih performansov, pa tudi o izobraževalni in zagovorniški funkciji feministične umetnosti, v katerem so sodelovale vse tri avtorice, ki so hkrati tudi nastopile v predstavi Umetnost življenja: Umor na podeželju, nastali v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in festivala Mesto žensk. foto: Andrej Firm

Pred drugo epizodo petdelne radijske serije o materinstvu in (ne)materinstvu z naslovom Ksenija predvajamo pogovor o njej in o celotnem delu, ki ga je avtorica Tjaša Mislej najprej pisala za gledališče. Nominirano je bilo za Grumovo nagrado in je bilo med izbranimi na natečaju ljubljanske Drame, v kateri bo v kratkem tudi uprizorjeno. Vilma Štritof je vodila pogovor na letošnjem festivalu Teden slovenske drame, ki je tudi partner radijskega projekta. Zastavljen je interdisciplinarno, saj besedilo odpira številna vprašanja intimnega in družbenega življenja sodobne ženske in matere. Zato sta poleg avtorice Tjaše Mislej in radijske režiserke Špele Kravogel v pogovoru sodelovali še dr. Ana Svetel, antropologinja in pisateljica, in dr. Katarina Možina, družinska psihoterapevtka. Pogovor je bil posnet aprila letos v Prešernovem gledališču Kranj.

Umetniško delo je tesno povezano z fizičnim, psihičnim in čustvenim stanjem umetnice ali umetnika – oziroma študentke ali študenta umetniške smeri. Kakšne so specifike študija na akademiji in kako pomembna je pri tem celostna skrb zase? Ob četrti ediciji AGRFT festivala, ki poteka med 30. septembrom in 5. oktobrom 2025, smo se o tem pogovarjali s psihiatrom in psihoterapevtom dr. Borutom Škodlarjem ter s študentoma dramske igre na AGRFT Nežo Dvorščak in Petrom Aljozom Marnom.

Kristijan Muck (1941), igralec, režiser, likovnik, esejist, pesnik, dramatik, pedagog in še kaj, bo februarja praznoval petinosemdesetletnico. Prihodnji teden mu bodo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je bil dolgo profesor dramske igre, posvetili dan s predstavitvijo in odlomki nekaterih njegovih del. Pri tem sodeluje tudi Program Ars s svojimi prispevki in z uvrstitvijo njegovih radijskih iger v spored. Prvi od njih je tukaj objavljeni pogovor. V njem se Kristijan Muck predstavi kot neumoren iskalec in premišljevalec, vsidran v bogat duhovni svet, ki se odraža v njegovem obsežnem opusu raznolikih stvaritev, povezanih predvsem z gledališčem.

Po telefonu smo poklicali v Jeruzalem in se pogovarjali z Ramzijem Maqdisijem, palestinskim gledališkim in filmskim umetnikom, ki je tudi v Evropi in svetu poznan kot igralec v filmih, nagrajenih na berlinskem in cannskem festivalu. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru o življenju in umetniškem ustvarjanju v času, ki ga imenuje sam imenuje čas, ko je človečnost klonila pred izzivom reševanja ljudi pred genocidom. Pogovor sva pripravila z Gorazdom Rečnikom, novinarjem našega 2. programa, Vala 202. V studiu se nam je pridružila tudi Tatjana Ažman, vodja Slovenskega centra pri Mednarodnem gledališkem inštitutu, in povedala nekaj več o tem, kako sta se z Maqdisijem spoznala in o vlogi Mednarodnega gledališkega inštituta na prostorih kriznih žarišč. Tatjana Ažman nam je posredovala tudi del korespondence z igralcem Mohamedom Shashajem, ki živi v Gazi. Vabimo vas k poslušanju!

V Slovenskem gledališkem inštitutu je od junija letos na ogled razstava Iz naših zbirk: Alenka dela lutke. Alenka Pirjevec, dramska igralka in lutkarica je namreč inštitutu podarila 33 lutk s spremljevalnim gradivom, darilo pa se je hkrati skladalo z njenim 80. rojstnim dnevom, s čimer so obletnico združili z razstavo. Ta je namenjena odraslemu in otroškemu občinstvu, predstavlja pa kronološki pregled lutk, ki so oživljale slovenske odre vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Z Alenko Pirjevec smo se sprehodili po razstavi.

Petra Pogorevc, dolgoletna dramaturginja Mestnega gledališča ljubljanskega, je letos doktorirala s področja študijev scenskih umetnosti na AGRFT. Njena doktorska disertacija z naslovom Smrt in žalovanje kot mejna in preobrazbena dejavnika v sodobnih uprizoritvenih umetnostih je prerasla v znanstveno monografijo Gledališče in žalovanje s podnaslovom Uprizarjanje smrti kot izgube, ki je izšla pri Knjižnici MGL. Z avtorico monografije smo se pogovarjali o smrti, ki nepovratno zaznamuje življenje uprizoritve, in o žalovanju, ki z rojevanjem novih uprizoritvenih principov ohranja spomin in slavi življenje tiste osebe, ki za vedno odide. Foto: Tomaž Skale, Dnevnik

"V gravitaciji ena je abstraktna slika samo simulacija abstrakcije, saj je na hrbtni strani žebljiček, ki določa, kaj je zgoraj, kaj je spodaj. V breztežnosti pa zgoraj, spodaj, levo, desno ne obstaja." Postgravitacijski umetnik, kandidat za astronavta, vrhunski estet, Ksevt, Krst pod Triglavom, tržaški konstruktivizem, Edvard Zajec, Kozmokinetični kabinet Noordung, retrogardistična umetnost, Neue Slowenische kunst, atraktor, režiser, dramatik, mislec, projekt Noordung 1995-2045; To je le nekaj koordinat na umetniškem zemljevidu Dragana Živadinova. Vabimo vas, da prisluhnete letošnjemu lavreatu, ki je ob prejemu Prešernove nagrade nekaj več povedal o svojem življenju v umetnosti.

Oddajo Oder danes namenjamo oblikam sodelovanja, na primer med skladateljem, pesnikom, pevskim zborom in igralcem. V kantati Mladost se vse umetnosti skladno prepletejo, posebna pozornost pa velja seveda igralcu Juriju Součku. Poleg gledaliških, radijskih, televizijskih in drugih igralskih stvaritev, je Souček leta 1984 sodeloval tudi z Darijanom Božičem, ki je kantato Mladost napisal na besedilo Toneta Pavčka in ga uglasbil za igralca, mladinski pevski zbor in instrumentalni orkester. Vabimo vas k poslušanju!

Vojna v Ukrajini je vsakdanje življenje ljudi postavila na glavo. Kako ustvarjati gledališče, ko je država v vojni? Kaj prostori, ki kljub vsemu ostajajo odprti, pomenijo prebivalstvu? O tem se sprašujejo ustvarjalci podkasta Gledališča vojne na italijanskem radijskem programu RAI. Za oddajo Oder smo se z njimi pogovarjali na festivalu Mittelfest. Pred mikrofon smo povabili tudi umetniškega direktorja festivala Giacoma Pedinija.

Tanja Zgonc je kot koreografinja in plesalka že več kot štiri desetletja dejavna in priznana na slovenski in svetovni plesni sceni. Pripravila je blizu 30 avtorskih predstav in prejela številne nagrade, med njimi, leta 2002, za predstavo Kagami odsev tudi nagrado Prešernovega sklada. Plesala je v uspešnih predstavah Plesnega Teatra Ljubljana in sodelovala s številnimi priznanimi režiserji v Sloveniji in tujini ter postavila koreografije/odrski gib v preko sto gledaliških predstavah. Leta 2002 je bila na AGRFT UL izvoljena v naziv docentke, 2012 v naziv redne profesorice za področje plesne in gibne izraznosti. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru o plesni in koreografski poti, predvsem pa o plesu butoh, ki se mu Tanja Zgonc posveča večji del svoje umetniške kariere. Vabimo vas k poslušanju!

Blaž Lukan, dramaturg, teatrolog, gledališki kritik in visokošolski predavatelj ter pesnik, je tudi letošnji prejemnik Grun-Filipičevega priznanja za dosežke v slovenski dramaturgiji. Predstavljamo vam besedila iz njegove zadnje knjige Tretja predstava, s podnaslovom Eseji o drami, gledališču, plesu in drugih abstrakcijah, v katerih se Blaž ukan analitično in sintetično osredotoča na fenomene performerja in igralca, predstave kot subjekta, ki želi nagovarjati ter razmišljanja o pisanju o gledališču kot fenomenu samem po sebi. Vabimo vas k poslušanju!

Dramaturginja, dramatičarka, režiserka in pedagoginja Ira Ratej je letošnja prejemnica nagrade Polde Bibič za življenjsko delo, ki jo podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije. V oddaji Oder smo se z nagrajenko pogovarjali o njeni dosedanji bogati in raznoliki gledališki poti, za katero je prejela stanovsko priznanje. Foto: Peter Giodani

Kako dolgotrajni skupnosti procesi gledališkega soustvarjanja, ki jih imenujemo snovalno gledališče,  bogatijo in širijo gledališko krajino? Kje vse vidimo začetke snovalnih pristopov in kako se je tak princip dela iz neodvisne gledališke scene razširil v institucije? O tem so na okrogli mizi Snovalno gledališče: razraščanje in esenca, ki sta jo v okviru 60. Borštnikovega srečanja organizirala Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije in 3. program RTV Slovenija – program ARS, spregovorile dramaturginje Zala Dobovšek, Varja Hrvatin, Ula Talija Pollak in dramaturg Blaž Lukan. Vabljeni k poslušanju!

Gledališki režiser Tomi Janežiča s sodelavci ustvarja obsežen projekt, Gledališka dodekalogija 1972-1983, ki nastaja pod okriljem Evropske prestolnice kulture GO! 2025. Projektu, ki obsega 12 gledaliških predstav – nekatere nastajajo znotraj repertoarjev gledaliških hiš, druge kot enkratni dogodki –, smo namenili dve oddaji Oder. Vabimo vas, da ta torek prisluhnete drugemu delu pogovora s Tomijem Janežičem.

Režiser Tomi Janežič v sklopu Evropske prestolnice kulture GO 2025 s širokim kolektivom gledaliških sodelavcev ustvarja obširen projekt z naslovom Gledališka dodekalogija 1972 – 1984, s podnaslovom Trangeneracijska dokumentarna fikcija. V njem spremljamo zgodbe in usode ljudi, družin in sodobnikov, ki so jih v minulem stoletju na različne načine zaznamovali Gorica, Nova Gorica in njun okoliš. Dvanajst predstav se bo zvrstilo od januarja do decembra, približno na polovici ciklusa pa smo Tomija Janežiča povabili pred mikrofon. Vabimo vas k poslušanju!

Barbara Medvešček se je je takoj po diplomi, že leta 1998, zaposlila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje. Tam je odigrala plejado najrazličnejših vlog. In prav zato, ker vsako vlogo sprejme kot nov poligon za raziskovanje, se ji je uspelo izogniti pastem tipizacije. Poseduje namreč dar za komiko, občutek za detajle in ima močno prezenco. Je prejemnica letošnje nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije Duša Počkaj za dvoletno obdobje.

Matej Kejžar je plesalec sodobnega plesa in koreograf, ki že desetletja živi in deluje v Bruslju, v Ljubljano pa se vsako leto vrača ob koncu junija, ko s produkcijsko hišo Pekinpah pripravijo festival Spider, katerega umetniški vodja je. Osrednji motiv letošnjega festivala, ki bo v Plečnikovem gledališču v ljubljanskem parku Tivoli potekal med 18. in 21. junijem, je hipnoza. O hipnozi, elektriki, lepoti in še čem, bosta v oddaji Oder spregovorila Matej Kejžar in Leja Jurišić, plesalka, koreografinja in ambasadorka festivala Spider. Vabimo vas k poslušanju!

Kulturno dogajanje v Mariboru je te dni v znamenju šestdesetega festivala Borštnikovo srečanje. Ob jubileju so pripravili razstavo Borštnik!, danes pa bomo spregovorili o razstavi, ki povezuje festivala Borštnikovo srečanje in Prestopi. Na Intimnem odru v prostorih GT22 so pripravili razstavo Moraš, torej moreš, ki obeležuje 10. obletnico delovanja neodvisne gledališke produkcije društva Moment. Njihovo osnovno poslanstvo je produkcija in razvoj neodvisnega gledališča ter povezovanje umetnosti in družbe. Kot sta povedala člana gledališča in snovalca razstave Zoran Petrovič in Andrej Firm so skušali na razstavi prikazati dele scenografij, kostumografij in rekvizitov iz obdobja delovanja društva Moment od začetkov do danes. Vabimo vas k poslušanju!

Prav zaradi osebnega pristopa in angažmaja so vloge Tine Vrbnjak prepričljive, premišljene in izražajo njena osebna stališča do tém, ki se jih raznolike vloge dotikajo. V Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana je članica ansambla več kot desetletje in pol in se poleg repertoarnih predstav podaja tudi v lastna iskanja znotraj igralskega poklica in osebnih zanimanj. Za svoje delo je letos prejela nagrado »Duša Počkaj« Združenja dramskih umetnikov Slovenije za izjemne igralske stvaritve v zadnjih dveh letih, leta 2024 nagrado za najboljšo igralko na 54. Tednu slovenske drame, na letošnjem 55. Tednu slovenske drame pa je s predstavo Alica, nekaj solilogov o neznosnosti časa, skupaj z avtorsko ekipo prejela nagrado občinstva. Predstava je uvrščena tudi v tekmovalni program festivala Borštnikovo srečanje. Tik pred tem smo Tino Vrbnjak povabili k pogovoru. vabimo vas k poslušanju! foto: Gregor Gobec, drama.si

Ajda Rooss je selektorica tekmovalnega programa letošnjega festivala Borštnikovo srečanje. Celoletno slovensko gledališko bero si je ogledovala brez vnaprejšnjega koncepta, odprto, z vsem znanjem, izkušnjami in intuicijo. Slovenska in mednarodna strokovna javnost in občinstvo jo predvsem poznajo po njeni predanosti lutkarstvu, ki mu je posvetila skoraj ves čas svoje kariere. Vendar je tudi igralka, dramaturginja, režiserka in publicistka, kar je vodilo ne le njen izbor, temveč tudi razmislek o slovenski gledališki krajini.

Posvečamo se predstavi Inkubator, Uspavanka za otroke, ki so se, še preden so znali govoriti, naučili gramatike smrti. V Slovenskem mladinskem gledališču so jo pripravili z režiserjem Oliverjem Frljićem, ki je v tem gledališču že režiral nekatere odmevne predstave. Izhodišče za predstavo je televizijska podoba nedonošenčkov, ki so nagneteni skupaj, da bi jim bilo toplo, saj je v bolnišnici Al Shifa v Gazi zmanjkalo goriva, agregati so se ustavili in inkubatorji niso več delovali. Ustvarjalci: režiser Oliver Frljić, dramaturg Goran Injac ter igralke in igralec Draga Potočnjak, Lina Akif, Daša Doberšek in Blaž Šef, so spregovorili o temah, procesu uprizoritve in širšem kontekstu nastanka predstave. Vabimo vas k poslušanju! foto: Matej Povše, mladinsko.com

25. maja obeležujemo svetovni dan multiple skleroze. Gre za kronično neozdravljivo avtoimunsko bolezen, ki je drugi najpogostejši vzrok invalidnosti pri mladih. Je možno o takšni bolezni spregovoriti skozi oči umetnosti? To skuša storiti multimedijska gledališka plesna predstava Zakaj jaz v produkciji Katja Dance Company in sicer skozi izseke iz življenja obolele Tadeje Polanšček. V oddaji gostimo plesalko in koreografinjo Katjo Vidmar ter producenta Alberta Podrekarja.

»Za sodobnike je bil izobražena, etična in ognjevita osebnost, nadarjen avtor in režiser, sijajen sogovornik in govornik. Za prihodnje rodove bo na žalost ostal samo del vsega tega, bodisi v pisni obliki (drama), bodisi v videozapisih (uprizoritve, ki jih je režiral), spomini njegovih sodobnikov in študentov pa bodo čedalje bolj bledeli.« Tako je v svojem prispevku v monografiji Dušan Jovanović zapisala Aleksandra Jovičević. Nekaj več odlomkom iz omenjene monografije, ki smo jo podrobneje predstavili v prejšnji, pa lahko prisluhnete v tokratni oddaji. Monografijo Dušan Jovanović je leta 2025 izdal Slovenski gledališki inštitut, uredila jo je dr. Diana Koloini. Vabimo vas k poslušanju!

Dušan Jovanović, velikan slovenskega in nekdaj jugoslovanskega gledališča zadnjih več kot pet desetletij, je preminil na prelomu iz leta 2020 v 2021, štiri leta pozneje pa je pred bralci in bralkami zelo obsežna monografija z naslovom Dušan Jovanović, ki jo je uredila dr. Diana Koloini, izdal jo je Slovenski gledališki inštitut. V sodelovanju s Cankarjevim domom v Ljubljani je Inštitut v januarju pripravil tudi veliko razstavo ter bogat in raznovrsten spremljevalni program. Pred mikrofonom gostimo Diano Koloini, da bi Dušana Jovanovića in dragocene zapise na radijski način približali bodočim bralkam in bralcem. Vabimo vas k poslušanju!

Letošnji prejemnik Grumove nagrade za najboljše dramsko besedilo je Milan Ramšak Marković za besedilo Trilogija o mestih in ljudeh. Z nagrajencem smo se pogovarjali o njegovem besedilu, metodi pisanja, odnosu do uprizoritve in položaju sodobne dramatike v slovenskem prostoru. Grumovo nagrado so to leto podelili šestintridesetič, poleg nagrajenca pa so bile nominiranke za nagrado še Varja Hrvatin (Vile v Sloveniji), Nina Kuclar Stiković (morska deklica) in Maša Pelko (Für Ofelija (Mitologija utapljanja)).

Nataša Keser je igralka mlajše generacije, ki je končala magisterij dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani pod mentorstvom igralca Janeza Hočevarja in režiserja Tomija Janežiča. Že kot študentka je z diplomsko produkcijo 1981 v režiji sošolke Nine Rajić Kranjac opozorila na svoj igralski talent, kot samozaposlena v kulturi je vse do leta 2023 sodelovala pri mnogih odmevnih predstavah, kot sta na primer Solo (2021, Nova pošta) in Zborovanje ptic (2015, Gledališče Glej). Kot članica gledališkega kolektiva Počemučka je soprejemnica nagrade za najboljšo lutkovno predstavo ter nagrade za igro in animacijo na 12. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije. Od leta 2023 je Nataša Keser članica stalnega ansambla Slovenskega mladinskega gledališča. Prav za predstavo Angeli v Ameriki, ki je nastala v produkciji SMG, pa je lansko leto prejela Borštnikovo nagrado za igro. Vabljeni k poslušanju! Foto: Luka Kaše

Katarino Morano, filmsko režiserko, zadnja leta spremljamo predvsem kot dramaturginjo in pisateljico dramskih besedil, kot so na primer Sedem dni, Usedline, Kako je padlo drevo, Zakaj sva se ločila?. Vse je na odrih režiral Žiga Divjak, s katerim skupaj ustvarjata in sta dobila že več priznanj. Katarina Morano je dobitnica Borštnikovih nagrad: za dramaturgijo predstave Gejm in za izvirno besedilo predstave Usedline; za to besedilo je prejela tudi nagrado Slavka Gruma na Tednu slovenske drame pred tremi leti. To sezono si je v Mestnem gledališču ljubljanskem mogoče ogledati predstavo Zakaj sva se ločila? Katarine Morano in Žige Divjaka, v kateri nastopata Jana Zupančič in Matej Puc. Da bi o tej predstavi, pa tudi o prihodnjih projektih izvedeli kaj več, je Tadeja Krečič Katarino Morano povabila pred mikrofon oddaje Oder.

V teku je 55. Teden slovenske drame, z njim pa pričakovanje novih prejemnikov Grumove nagrade in nagrade za mladega dramatika, ki ju bo razkril sklepni festivalski večer s podelitvijo nagrad. Med dvanajstimi prispelimi besedili je letošnja strokovna žirija izbrala tri nominirana besedila: Zapali mi kres avtorice Ive Štefanije Slosar, Jagnje avtorice Lučke Neže Peterlin in Tvoj boj avtorja Klemna Kovačiča. Z nominiranci smo se pogovarjali o njihovih besedilih, pogledih na dramsko pisanje in smislu pisanja dramatike tukaj in zdaj.

V času, ko na odru ljubljanske Opere gledamo uprizoritev Opere za tri groše, ki jo je po besedilu Bertolta Brechta režirala Mateja Koležnik, predstava pa je nastala v soprodukciji SNG Drama Ljubljana in SNG Opera in balet Ljubljana, se bomo s treatrologom mag. Primožem Jesenkom iz Slovenskega gledališkega inštituta sprehodili med kritiškimi odzivi na dosedanje uprizoritve tega dela. Na slovenskih odrih jih je bilo, vključno s trenutno, deset, prvo, v režiji Bojana Stupice so uprizorili leta 1937. Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank

Ob 100. obletnici rojstva Mirka Zupančiča, vsestranskega gledališkega ustvarjalca, pesnika, pisatelja, teatrologa, shakespearologa in zaslužnega profesorja, vas vabimo k poslušanju njegove avtobiografske pripovedi, ki smo jo na takratnem Radiu Ljubljana posneli leta 1988. Istega leta je Mirko Zupančič v Uredništvu igranega programa posnel tudi cikel teoretskih razprav o Shakespearjevih tragiških junakih. Eno izmed njih, o Macbethu in njegovi pogubi, dodajamo danes v poslušanje.Vabimo vas, da prisluhnete tudi radijski igri Hiša na robu, Mirka Zupančiča, ki bo še nekaj časa na voljo v poslušanje na naših spletnih straneh in med podkasti.

V tokratni oddaji gostimo gledališko in radijsko režiserko Živo Bizovičar, gledališko ustvarjalko mlajše generacije, ki je nase opozorila že med študijem s predstavo Jagababa, za katero je prejela akademijsko Prešernovo nagrado. Pozneje je za predstavo Žene v testu prejela Borštnikovo nagrado za celosten pristop k obdelavi gradiva, nagrado Društva slovenskih kritikov in teatrologov Slovenije ter Šeligovo nagrado na Tednu slovenske drame, za predstavo Juriš pa je prejela Borštnikovo nagrado za avtorski koncept in dramatizacijo. Februarja smo na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega lahko videli predstavo Drame princes, ki jo je ustvarila v Dramskem Teatru Skopje. Živa Bizovičar, ki se pomembnih zgodovinskih tem loteva z raziskovalno natančnostjo in kritičnim razmislekom, je konec januarja na odru Slovenskega mladinskega gledališča režirala predstavo Boško in Admira. Vabljenik poslušanju!

Dr. Mateja Pezdirc Bartol v prispevku z naslovom Preseganje spolnih stereotipov v sodobni slovenski komediji (Ditka - Milena - Bogdana), raziskuje, v kolikšni meri slovenska komedija v 21. stoletju sledi spremenjeni vlogi moškega in ženske v družini in družbi ter se odmika od tradicionalnih reprezentacij telesa in spolnosti. V analizo avtorica vključuje slovenske komedije, ki družbene konstrukcije spolov, vlog in poklicev postavljajo pod vprašaj, se s spolnimi stereotipi poigravajo oziroma jih v določenih vidikih že tudi presegajo. Besedilo je v celoti objavljeno v reviji za teorijo scenskih umetnosti Amfiteater, letnik 12., številka 1, s tematskim naslovom Preživetje komedije. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji Damjana Černe v uprizoritvi: Simona Semenič: jerebika, štrudelj, ples pa še kaj, režija Jure Novak, SMG in SNG Nova Gorica, sezona 2021/22, foto: Ivian Kan Mujezinović

Lina Akif je dramska igralka in performerka, ki je na letošnjem 33. festivalu Dnevi komedije prejela nagrado žlahtna komedijantka, in sicer za vlogo v predstavi Tatovi podob v produkciji zavoda Emanat. Članica Slovenskega mladinskega gledališča je v tehnoburleski poustvarila Kamalo Harris in Štajerko v boju za naziv vinske kraljice. Kot je zapisala strokovna žirija, se je Lina Akif izkazala kot izvrstna komedijantka, ki s svojo močno igralsko prezenco, drzno performativno držo v gledalcu na eni strani izvablja smeh in na drugi povzroča čustvene pretrese. Četudi sta njeni točki začinjeni z obilico humorja, služita kot opomin, v kakšnem svetu živimo, pa si ne bi želeli. V oddaji smo se z žlahtno komedijantko pogovarjali o svetu, v katerem živimo, komičnem v gledališču in družbi ter potencialih absurdnega v njenih prihajajočih projektih.

Pred 20. leti je Vlasta Veselko, koreografinja, plesalka in tango plesalka ustanovila Mednarodni festival eksperimentalnega giba Nagib. Deset let pozneje se je iz njega razvilo Društvo za kulturno produkcijo in afirmacijo umetniških procesov NAGIB, ki vse od takrat v Mariboru pod vodstvom producentke in kuratorice Petre Hazabent ustvarja sodoben plesno afirmativen celoleten program. Letošnja obletnica je priložnost za še posebej bogat in reflektiran program, o katerem je Petra Hazabent več povedala v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden. Vabimo vas k poslušanju! foto: NAGIB

"Zavest o tem, da se v preteklem išče srž in smisel umetnosti – to je bila popolnoma revolucionarna ideja, ki jo je sprožil Dušan." Ljubiša Ristić je srbski gledališki režiser, ki je v poznih 70. in 80. letih 20. stoletja soustvarjal slovensko gledališče; sprva v Pekarni, ki jo je vodil Lado Kralj in nato v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, pod umetniškim vodstvom Igorja Lampreta, in pa v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je sodobno evropsko gledališče snoval takratni umetniški vodja Dušan Jovanović, pozneje pa je umetniško vodstvo prevzel Ivo Svetina. Ristićeva najbolj znamenita predstava iz tega obdobja je Missa in a-minor. Konec 70. let je v Beogradu ustanovil gledališče KPGT, kar pomeni: kazalište, pozorište, gledališče, teatar. O tem, o omenjenem obdobju jugoslovanskega gledališča ter o Dušanu Jovanoviću, ob razstavi Dušan Jovanović - kulturni terorist, pa več v pogovoru. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Danilo Kiš – Ljubiša Ristić, Missa in a minor, režija Ljubiša Ristić, Slovensko mladinsko gledališče, 1980, od leve proti desni: Marinka Štern, Majolka Šuklje, Maja Blagovič, Draga Potočnjak, Mina Jeraj, Irena Varga, Sandi Pavlin, Pavle Ravnohrib, Saša Pavček, Marko Mlačnik in Damjana Černe. Z dovoljenjem SMG.

Kot del uradnega programa Evropske prestolnice kulture Nova Gorica-Gorica 2025 se že odvija gledališki omnibus Tomija Janežiča z naslovom Dodekalogija 1972-1983. V nizu dvanajstih predstav, naslovljenih po izbranih letih, sledimo lokalnim in globalnim dogodkom, raznim referencam iz tistega časa, hkrati pa osebnim in družinskim zgodbam. Mreža relacij, ki nastaja iz teh resničnosti in fikcij, je podnaslovljena s sintagmo »transgeneracijska dokumentarna fikcija«. Janežič se z omnibusom ozira v preteklost, po njegovem zgodnjem režijskem delu pa se razgledujemo v tokratnem Odru. Sidrišče njegove uprizoritvene misli proti koncu devetdesetih let nam bo približal pogovor, h kateremu je režiserja takrat povabila Barbara Orel. Za orientacijo, za Janežičevo prvo profesionalno predstavo velja Equus, ki ga je postavil na oder Mestnega gledališča ljubljanskega leta 1996, dve leti pred pričujočim intervjujem.

O letošnjem izboru tekmovalnega in spremljevalnega programa 55. Tedna slovenske drame se bomo pogovarjali s selektorico Aljo Predan in z Rokom Bozovičarjem, vršilcem dolžnosti direktorja Prešernovega gledališča.Vabimo vas k poslušanju!