Oder

Aprila smo na odru Španskih borcev videli premieri dveh predstav pod skupnim imenom dogodka Telesa identitete, identitete telesa, vsaka na svoj način sta tematizirali vzpostavljanje in razkrajanje identitete skozi telo in gibanje. Šlo je za predstavi Na začetku grške koreografinje Ermire Goro ter delo Povratek francoskega koreografa Smaïla Kanoutéja. Plesni diptih je hkrati tudi prvi projekt Mattie Casona, plesalca in koreografa, ki je pred kratkim postal novi umetniški vodja plesnega ansambla En-Knap.

Na slovesnosti ob začetku 56. Tedna slovenske drame je vsakoletne nagrade za igralske in neigralske dosežke podelilo Združenje dramskih umetnikov Slovenije. Nagrado “Polde Bibič” za življenjsko delo je prejela Barbara Stupica, »Opus Barbare Stupice je raznolik in obsežen. Njeni začetki delovanja v gledaliških hišah segajo v čas konca osemdesetih let prejšnjega stoletja in v dobrih tridesetih letih sodelovanja z različnimi umetniškimi ustvarjalci se je v garderobah, depojih, delavnicah, hodnikih zbralo veliko lutk, kostumov in drugih rekvizitov, ki pričajo o pestrosti kreativnega duha avtorice. Barbara Stupica je snovalka lutk, ilustratorka, kostumografinja, scenografka; sodeluje pri nastajanju predstav za najmlajše in odrasle. Njene stvaritve so lahko zelo majhne, v obliki namiznih lutk ali senčnega gledališča, in velike ali zelo velike, v funkciji scenskih postavitev in kostumov za animatorje ali igralce. Sama poudarja, da ji je zelo blizu vizualna estetika zgodovinskih slogovnih obdobij baroka in rokokoja ter v smehu doda: "ultra kič". Vstopiti v zagonetni labirint Barbare Stupice pomeni biti povabljen (ali zvabljen) v "zajčjo luknjo" ali v "hišo za ogledalom", kjer kraljuje domišljija«, je med drugim zapisala Dr. Nataša Smolič v katalogu Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije 2021, kjer so Barbaro Stupico izpostavili kot osrednjo likovnico bienala. V svoji karieri je zelo intenzivno sodelovala z Vitom Tauferjem, Matjažem Pograjcem, Ivanom Peterneljem in Barbaro Hieng Samobor, Jako Ivancem, Ivano Djilas, Matjažem Faričem in Iztokom Kovačem. Predvsem v Slovenskem mladinskem gledališču in Lutkovnem gledališču Ljubljana je od leta 1989 pustila neizbrisljiv pečat. Barbara Stupica je tudi prejemnica več Borštnikovih nagrad za kostumografijo in scenografijo ter nagrad na festivalih zunaj Slovenije. O njenem visokem umetniškem kredu pričajo tudi oddaje, v katerih smo umetnico gostili pred nekaj leti in smo jih za danes pripravili v radijski kolaž. Ta naj prikaže njen odnos do gledališke materije, ki se je posveča, njeno iskateljsko in drzno žilico, ki jo vsakič znova spodbuja k preizkušanju novih in neznanih poti, strokovnost in prizadevanja, da se bi njene zamisli uresničile čim bolj avtentično in v popolnosti. Vabimo vas, da prisluhnete Barbari Stupici.

Dramaturginja Maja Borin, dolgoletna članica Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor in letošnja nagrajenka Združenja dramskih umetnikov Slovenije, je gostja današnje oddaje Oder. Maja Borin je nagrado Marko Slodnjak Združenja dramskih umetnikov Slovenije dobila za dramaturgijo štirih predstav: Toxic, Toxic 2, Kot noč in dan ter Lav iz in di er. Borinova si je nagrado prislužila tudi za štiri avtorske literarno-gledališke projekte, v katerih je občinstvu na dogodkih zunaj gledališke hiše med drugim predstavila kultnega avtorja Kekčevih zgodb Josipa Vandota, mariborsko legendo Rudolfa Maistra in pesnika Pohorja Janka Glazerja. Dramaturginjo je nedavno pred mikrofon povabila Brigita Mohorič, novinarka Radia Maribor, v ospredju pogovora pa so bila vprašanja o vlogi in delu dramaturginje pri nastajanju gledališke predstave, o gledališko literarnih projektih, ki nastajajo zunaj gledališča, pa tudi o tem, zakaj ljudje še vedno radi prihajajo v gledališče. Vabimo vas k poslušanju!

V prostorih Slovenskega gledališkega inštituta smo si ogledali razstavo Cveta Mirnik: kostumografinja in njen svet. Obsežna in več-delna razstava, ki obsega še postavitev v Medobčinski splošni knjižnici v Žalcu, njenem rojstnem kraju, v katerem je tudi vse življenje živela, ter načrtovana potujoča razstava, je prikaz njenega bogatega opusa, ki ga je začela ustvarjati že med študijem na beograjski Akademiji za uporabne umetnosti. Bogastvo njene zapuščine razkriva njeno pretanjeno branje dramskih besedil in preliv v osnutke kostumov, ki jih je, po izobrazbi likovna umetnica, likovno estetsko dovrševala in jih pogosto umeščala v zamišljene prizore in scenske postavitve. O razstavi je več povedala Tea Rogelj, kustosinja razstave. Vabimo vas k poslušanju!

»Če je spol normativna kategorija – opredeljena s civilizacijskimi pričakovanji – potem predoči tudi obstoj teles onkraj: teles, ki se tako ali drugače ne uvrščajo v tisto, kar je definirano kot normativ,« zapišejo ustvarjalci predstave Jaz, David, ki je nastala kot magistrska produkcijska predstava programa Gledališke režije na AGRFT v Ljubljani v koprodukciji z Masko Ljubljana. Predstava je nastala po resnični zgodbi Davida Reimerja in v središče postavlja vprašanje družbenega spola in spolne identitete. O procesu ustvarjanja in poglabljanja v obravnavano temo v oddaji razmišljajo Gabrijel Lazić, režiser predstave, Nastja Uršula Virk, soustvarjalka besedila in dramaturginja, ter Kaja Petrovič, igralka v predstavi. Vabljeni k poslušanju!

Dramaturginja in dramatičarka Lučka Neža Peterlin je za dramsko besedilo Jagnje lani prejela nagrado za mladega dramatika na Tednu slovenske drame. Letos je besedilo zaživelo v obliki radijske igre, ki je z živo izvedbo v Stolpu Škrlovec v Kranju dopolnila program 56. Tedna slovenske drame. Radijska igra s terenskimi posnetki in v živo izvajano glasbo mojstrsko nadgradi vzdušje, ki ga je v besedilu razvila avtorica. Po premieri smo se pogovarjali z ustvarjalkami: režiserko Ano Krauthaker, igralkama Diano Kolenc in Tjašo Železnik, avtorico in izvajalko glasbe Ido Hiršenfelder ter avtorico besedila Lučko Nežo Peterlin.

Na Tednu slovenske drame v Kranju od leta 1979 podeljujejo nagrado Slavka Gruma za najboljše slovensko dramsko besedilo. Do danes se je tako zvrstilo 52 naslovov domače dramatike. Letošnje leto je strokovna žirija v sestavi Maja Šorli, Petra Vidali in Dino Pešut za nagrado Slavka Gruma nominirala pet besedil: - Katarina Morano in Žiga Divjak skupaj s strokovnima sodelavkama Jasmino Jerant in Moniko Weiss: Anhovo - Lina Akif: Hudič babi brusi jezik - Matjaž Zupančič: Orkan - Tereza Gregorič, Borut Petrović, Jakob Šfiligoj: Usje se je dalu - Katarina Morano: Zakaj sva se ločila Pred podelitvijo prestižne nagrade smo se z nominirankami in nominiranci pogovarjali o njihovih besedilih.

V teku je 56. festival Teden slovenske drame. Od leta 2012 na festivalu poleg že dlje uveljavljene nagrade Slavka Gruma podeljujejo tudi nagrado za mladega dramatika, ki jo je strokovni svet Prešernovega gledališča Kranj - v duhu letošnje obletnice - preimenoval v nagrado Zofke Kveder. Strokovna žirija (v sestavi Maja Šorli, Petra Vidali in Dino Pešut) je za nagrado Zofke Kveder nominirala tri besedila: - Maruša Freya Voglar: Fižol cveti pozimi - Samo Podkrajšek: Pasja procesija - Iva Š. Slosar: Prvič so demokracijo izumili na agori, drugič pa v gasilskem domu Z mladimi avtoricama in avtorjem smo se v oddaji pogovarjali o njihovih besedilih ter razmišljali o njihovih dramskih poetikah.

"Predstava z naslovom Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli izhaja iz absurda, kot ga opredeljuje trenutni kontekst časa in kot ga v delu Morilec brez razloga razvija francoski dramatik romunskega rodu Eugene Ionesco. Vračanje k stvarnosti, ki jo vse bolj nadomešča fiktivno, izmišljeno, napeljuje na premislek o nas samih, kakršni smo, in stalno spreminjajočih se okoliščinah, ki nas obdajajo. Po drugi strani pa gre tudi za vračanje k izhodiščem teatralnega in množici uprizoritvenih postopkov, zavitih v grenko-sladko kombinacijo preteklega in sedanjega, obljubljenega in zapravljenega, predvsem pa izgubljenega časa, ki je pretekel vmes, ko s[m]o zaznavali neko drugo realnost od tiste, ki je dejansko bila", med drugim beremo v spremnem besedilu. Predstavo Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli je kolektiv Beton Ltd. premierno uprizoril v jeseni leta 2013 in jo z velikim uspehom uprizarja še danes. Več pa v pogovoru s člani kolektiva, Katarino Stegnar, Primožem Bezjakom in Brankom Jordanom. Vabimo vas k poslušanju!

Letos mineva 70 let od smrti nemškega dramatika in pesnika Bertolta Brechta, dialektika in misleca nasprotij, ki je znal v vsakem redu videti nered in v vsakem neredu možnost transformacije, ki bi vzpostavila novi red. Je umetnik, ki je močno spremenil način ustvarjanja in razumevanja evropskega gledališča, znan je po songih, političnem gledališču, učinku potujitve in gestusu. Ob obletnici njegove smrti je vse do septembra v Cankarjevem domu v okviru cikla predavanj Čas je za Brechta! mogoče spremljati pogovore mednarodnih in tujih družboslovcev, prevajalcev in gledališčnikov, ki aktualizirajo, interpretirajo in reflektirajo Brechtova dela in misel. Skupaj z Urbanom Šrimpfom je cikel predavanj zasnoval dr. Mladen Dolar, ki je med drugim prevajal Brechtova dela in pisal o njegovi teoriji potujitve. Vabljeni k poslušanju!

Bliža se 27. marec, Svetovni dan gledališča. Na ta dan se tradicionalno začenja Teden slovenske drame in letos bo Prešernovo gledališče v Kranju gostilo 56. festival slovenske dramatike in uprizoritvenih umetnosti, ki svojo besedilno snov zajemajo iz že gotovih dramskih in gledaliških besedil, množica letošnjih uprizoritev, ki se bodo na festivalu predstavile in tudi tekmovale za festivalske nagrade, pa so nastale po principih snovalnega gledališče, ki svoje vire iščejo tako v literarnih kot neliterarnih gradivih. Selektorica letošnjega tekmovalnega in spremljevalnega programa predstave je dr. Zala Dobovšek, dramaturginja, gledališka kritičarka in raziskovalka, docentka na Oddelku za dramaturgijo in scenske umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, ki je tudi gostja tokratne oddaje. Vabimo vas k poslušanju!

Andreja Rauch Podrzavnik je ustvarjalka na področju uprizoritvenih umetnosti, koreografinja, režiserka, performerka. Svoje delo opravlja in razvija več kot 30 let, tako v polju uprizoritvenih in raziskovalnih projektov kot na področju poučevanja kompozicije, tehnike, improvizacije in performativnih veščin. Njena praksa na področju performativne umetnosti pogosto združuje koreografijo z glasbeno in vizualno umetnostjo in instalacijami, specifičnimi za posamezno lokacijo. Prostor uprizoritve in izvedbe projekta je zanjo odločilen soigralec in ga vključuje kot aktiven del svojega ustvarjalnega procesa. Njeni projekti se včasih povežejo v sklope, serije, nekateri projekti so rezultirali v publikacijah. Tudi v slednjih deluje kot koreografinja in uporablja svoje kompozicijske veščine. Za svoje delo je Andreja Rauch Podrzavnik prejela številne nagrade in priznanja, med njimi tudi letošnjo nagrado Ksenije Hribar za koreografsko delo.

Po premieri Wagnerjeve opere Tristan in Izolda v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana, se posvečamo zaodrju gledališča Roberta Wilsona, svetovno priznanega režiserja in avtorja te uprizoritve. Umetnik se je lani poleti poslovil, uprizoritev so do končne realizacije pripeljali njegovi dolgoletni sodelavci in sodelavke. Z njimi ter z dramaturginjo Tatjano Ažman in režiserjem in scenografom Dorianom Šilcem Petkom bomo spregovorili o načinih in procesih dela Roberta Wilsona. Vabimo vas k poslušanju!

V tokratni oddaji se pogovarjamo z ustvarjalkami gledališkega diptiha Prva beseda je mama in Vranica, ki je premiero doživel lani na odru Male drame SNG Drama Ljubljana. Avtorica besedila Prva beseda je mama je dramatičarka in dramaturginja Tjaša Mislej, Pia Vatovec Dirnbek je avtorica besedila Vranica, na odru ju je spojila Brina Klampfer Merčnik. Vabljeni k poslušanju!

Tomaž Grom je instrumentalist in skladatelj, zvočni in filmski umetnik, iniciator in organizator različnih pobud na področju sodobne in improvizirane glasbe. »Brezkompromisno drega v aktualni družbeni prostor. Glasba je zanj iskanje, so nepojasnjena vprašanja, pretakanje zamisli, negotove situacije. Kompozicija je improvizacija. Improvizacija mu daje prostor, da odbluzi, da dela napake, da se izgublja in iznajdeva rešitve. V improvizaciji težave rojevajo razmisleke in odpirajo nove poti,« med drugim beremo v njegovem življenjepisu. Že ves svoj ustvarjalni opus posveča tudi sodelovanjem z gledališkimi in sodobnoplesnimi umetniki umetnicami. Tudi na programu Ars smo se s Tomažem Gromom že večkrat srečali in v poslušanje tokrat ponujamo srečanje, ki se je dogodilo julija leta 2009 in zatorej predstavlja umetnikovo zgodnje obdobje ustvarjanja.

Na pobudo Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk je Vlada Republike Slovenije letošnje leto razglasila za leto Zofke Kveder, saj letos obeležujemo stoto obletnico smrti te pronicljive pisateljice, novinarke, prevajalke, urednice in kulturne posrednice. Pisala je tudi dramska besedila: njen opus obsega sedem enodejank (Tuje oči, Zimsko popoldne, Pri branjevki, Strti, Ljubezen; Pijanec, Egoizem) in dve štiridejanki (Pravica do življenja in Amerikanci). O avtoričinem ustvarjanju na področju dramksega pisanja smo se pogovarjali z doktorico Matejo Pezdirc Bartol, literarno zgodovinarko in redno profesorico za slovensko književnost na oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Bor Ravbar je mlad gledališki režiser, ki je v času svojega študija nase opozóril že z uprizoritvijo Strah in beda, ki je nastala po motivih Brechtovih besedil in bila uvrščena v študentski program 57. Festivala Borštnikovo srečanje. Prav tako je še kot študent v Gledališču Glej režiral svojo prvo profesionalno predstavo po besedilu Nine Kuclar Stiković: deklici, s katero so se uvrstili v spremljevalni program 54. Tedna slovenske drame. Bor Ravbar je bil tudi član uredništva Akademijskega lista, strokovne študentske publikacije za področje gledališča in filma, deloval je tudi kot oblikovalec luči, najbolj izpostavljeni sta bili uprizoritvi Žene v testu Žive Bizovičar in Agmisterij Klemna Kováčiča. V Mini teatru je režiral avtorski projekt Sanjači ali ljubezenska zgodba v revoluciji, lansko leto se je v avtorskem projektu Kje mi živimo ukvarjal s stanovanjsko problematiko v Sloveniji, pred kratkim pa je na odru Prešernovega gledališča Kranj režiral in skupaj z Varjo Hrvatin ustvaril avtorski projekt In mnogi drugi …Vabljeni k poslušanju!

O delu režiserja Bojana Stupice, ki je bil najprej in potem ves čas tudi scenograf, reformator in graditelj uprizoritvenih prostorov, pa tudi igralec, smo besedilo akademika Dušana Moravca, ki je Stupičevo delo v slovenskih gledališčih od zgodnjih 30. do sredine 60. let prejšnjega stoletja teatrološko in zgodovinsko obdelal, poslušali že v prejšnji oddaji; v njej spoznamo Stupičeve začetke v mariborski Drami, po krajši odsotnosti in angažmaju v Skopju, se je v mariborsko Dramo vrnil, kmalu po začetnem uspehu, pa so mu angažma ponudili v ljubljanski Drami. Drugi del besedila, ki ga je Moravec objavil v Dokumentih Slovenskega gledališkega muzeja, v 17. zvezku zbirke leta 1971, se še osredotoča na to obdobje, na sezoni 1935/36 in 1936/37, pred Stupičevim ponovnim odhodom iz Ljubljane, tokrat v Beograd. Če na hitro osvežimo ugotovitve iz prvega dela, ponovimo besede, objavljene v Akademskem glasu: »Kot inscenator je napovedal Stupica našemu teatru radikalno lekcijo, pometal je z odra vse zaprašeno platno, ki naj bi predstavljalo les, kamen in še dišeče rože po vrhu in je za desko dal na oder desko, za brezo brezo.« Poleg scenskih novosti, ki jih je v slovensko gledališče in posebej v ljubljansko Dramo prinesel Bojan Stupica, je njegovo ljubljansko obdobje pomembno tudi zaradi uprizoritev komedij ruskih avtorjev, ki so bile večinsko zastopane v njegovem režijskem delu in, z besedami Dušana Moravca: »nov Stupičev do skrajne mere poenostavljen način igranja ali igriva teatralika«. Vabimo vas k poslušanju!

»Le malokateri režiser je zarezal tako ostre sledove v razvoju neke gledališke hiše, kakor velja to posebej za delo Bojana Stupice v ljubljanski Drami,« je med drugim zapisal Dušan Moravec leta 1971 v publikaciji Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. Bojan Stupica se v gledališko zgodovino vpisuje kot režiser in igralec, obenem pa tudi kot arhitekt, ki je uprizoritve umeščal v izvirne odrske prostore. Največji del svojega časa in ustvarjalnih sil je namenil beograjskim in še nekaterim jugoslovanskim gledališčem, pa tudi odrom velikih evropskih središč. S Slovenijo in z Ljubljano ga vežejo po prvih eksperimentalnih nastopih in po prvem, nekajmesečnem angažmaju v Mariboru, le tri kratka obdobja rednega dela v ljubljanski Drami: mladostna gledališka leta, prva sezona v času okupacije in prvi dve po osvobojditvi, ko je bil leto dni tudi ravnatelj osrednjega slovenskega gledališča, med drugim zapiše Dušan Moravec, že med vojno pa je izdelal tudi načrt za prenovo in dozidavo gledališke stavbe. Po drugi svetovni vojni je sodeloval pri oblikovanju Akademije za igralsko umetnost in na njej predaval osnove dramske igre in režije. Poučeval je tudi na gledaliških akademijah v Beogradu in Zagrebu. O delu Bojana Stupice, ki je bil v celoti gledališki človek, saj je bil v mariborski in ljubljanski Drami pred vojno angažiran kot igralec, režiser in scenograf, v slovenskih gledališčih, kot ga je teatrološko in zgodovinsko popisal Dušan Moravec, se bomo posvetili v dveh zaporednih oddajah. Vabimo vas k poslušanju!

Tatjana Ažman letos praznuje trideset let ustvarjanja v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je leta 2015 prejela naziv priznane dramaturginje za področje opere in baleta. Je osebnost številnih teatroloških vlog, saj gledališče raziskuje in soustvarja v najrazličnejših dimenzijah. Njeno delo povezuje teorijo, dramatiko, pedagoško delo in kulturno diplomacijo, spremljajo pa ga razgledanost, predanost in mednarodna prepoznavnost. V drugem delu oddaje smo se posvetili njenemu unikatnemu delovanju na področju kulturne diplomacije izven slovenskih in evropskih meja.

Tatjana Ažman letos praznuje trideset let ustvarjanja v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je leta 2015 prejela naziv priznane dramaturginje za področje opere in baleta. Je osebnost številnih teatroloških vlog, saj gledališče raziskuje in soustvarja v najrazličnejših dimenzijah. Njeno delo povezuje teorijo, dramatiko, pedagoško delo in kulturno diplomacijo, spremljajo pa ga razgledanost, predanost in mednarodna prepoznavnost. V prvem delu oddaje smo se z gostjo pogovarjali o njeni dramaturški poti in delu v matični operni hiši pa tudi nalogah in poslanstvu dramaturginje.

Slovensko ljudsko gledališče Celje ta mesec praznuje 75 let ustanovitve. Šestega decembra 1950 je Mestni ljudski odbor Celje z odločbo ustanovil poklicno gledališče, tedaj imenovano Mestno gledališče Celje. S tem je mestu odprl vrata v novo obdobje kulturnega razvoja in profesionalizacije gledališkega ustvarjanja. Petinsedemdeset let pozneje je Slovensko ljudsko gledališče Celje osrednja gledališka ustanova v Savinjsko-šaleški regiji ter pomemben nosilec kulturne identitete mesta. V tem času se je gledališče razvilo v živahno in razvejano ustanovo, ki je oblikovala številne generacije ustvarjalcev in gledalcev. V oddaji gostimo direktorja in umetniškega vodjo gledališča Miho Goloba.

Projekt Transport je omnibus šestih lutkovnih miniaturk in povezuje šest gledališč iz Slovenije, Poljske, Estonije, Litve in Češke. Pod vodstvom avtorja in režiserja Tina Grabnarja ustvarjalci preiskujejo trajnostni pristop h gledališču, tako v vsebinskem kot produkcijskem smislu ter raziskovanje uprizoritvenih strategij združujejo s tehnološko inovativnostjo. O projektu razmišlja gledališka kritičarka in publicistka Nika Arhar. Refleksijo je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije v okviru spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025. Vabimo vas k poslušanju! foto: Miha Fras, lgl.si, izsek

»Povprečnemu okusu ne strežem! Ne, tega ne delam! Kar delam, delam krvavo zares in zagrizen v zavest, da služim stvari, stvari gledališča! Brez ozira na to, ali ugajam ali ne. Nemara nimam zmerom najsrečnejše roke. Zato pa gotovo neštetokrat srečno.« V teh stavkih je režiser, scenograf in igralec Bojan Stupica izrazil svoj umetniški kredo, ki ga vodil že v najbolj zgodnjih, pa tudi poznejših umetniških raziskovanjih in njih udejanjanju. Z besedilom akademika Dušana Moravca se posvečamo delu Bojana Stupice v slovenskih gledališčih, od zgodnjih 30. do sredine 60. let minulega stoletja. Med njegovimi uprizoritvami je tudi krstna izvedba Brechtove Beraške opere na odru ljubljanske Drame, ki je bila tudi prva slovenskega uprizoritev katerega od del Bertolta Brechta. »Le malokateri režiser je zarezal tako ostre sledove v razvoju neke gledališke hiše, kakor velja to posebej za delo Bojana Stupice v ljubljanski Drami. Malokateri režiser se je znal tako približati igralcu in prisluhniti publiki, ne da bi se jim pri tem uklonil,« je med drugim še zapisal Dušan Moravec. Vabimo vas k poslušanju!

Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je bilo gostitelj večine gledališkega programa Evropske prestolnice kulture GO! 2025. Podrobneje o tem, kaj je sodelovanje z zavodom EPK gledališču prineslo v iztekajočem se letu, predvsem pa o tem, kaj je evropska prestolnica kulture prinesla za prihodnost gledališča, smo se pogovarjali z Mirjam Drnovšček, direktorico Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Gledališka dodekalogija: 1982, foto: Guido Mencari Photography

Olja Grubić je kostumografinja, scenografinja, vizualna umetnica in performerka, ki je iz konceptualizacije prostora diplomirala na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani (AVA). Njen primarni medij je sicer risba, vendar jo pogosto povezuje z mediji, kot so video, fotografija, instalacija in performans. Z umetnico smo govorili o osnovnih pogojih bivanja, goloti in hrani, temah, ki jih Olja Grubić izraža v svojem najnovejšem ciklu Extima. Vabljeni k poslušanju! na fotografiji: Extima#4: Življenjski prostor, foto: Marcandrea, vir: bunker.si

Režiserka Živa Bizovičar in dramaturg Nik Žnidaršič sta mlad gledališki tandem. Nase sta opozorila v času študija že kot posameznika, skupaj pa sta ustvarila odmevne in nagrajene predstave, kot so: Žene v testu, Juriš in Boško in Admira. Njuna zadnja premiera je bila že septembra v Prešernovem gledališču Kranj v koprodukciji z Mestom žensk. Nastala je po romanu v slovenščino doslej še neprevedene ameriške avtorice Kathy Acker z naslovom don Kihot, ki je bila sen. Predstava je v marsičem nenavadna, predvsem preseneča dejstvo, da sta segla po delu ameriške punk pesnice, pisateljice, eksperimentatorke in performerke, najbolj dejavne v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Barbara Kapelj se že od zgodnjih let posveča raziskovanju ženskih pisav, pozneje svoje zanimanje razširi na raziskovanje ženskih vprašanj v obsegu umetnic, intelektualk, delavk, ženskega življenja v družbi danes in v preteklosti. Svoj avtorski opus udejanja predvsem v uprizoritvenih umetnostih, njene predstave in druge performativne oblike že več kot dve desetletji sooblikujejo slovenski gledališki in širše kulturni prostor. Po tem, ko je v oddaji prejšnji teden spregovorila o svojih prebojnih začetkih in nadalje o sodelovanju z vrsto slovenskih in tujih umetnic različnih generacij, o različnih intervencijah in perfomansih v javnem prostoru, se pogovor nadaljujeva s pripovedjo o projektu Hodim za tabo in gledam te, v nadaljevanju pa vas vabimo k poslušanju razkošja zgodb Barbare Kapelj o delavkah v kamnolomih, Lili Novy, sodelovanju s Simono Semenič, staranju in še čem. performans Kamnolomke, foto: Gabriele Fuso

»Ne bi rekla, da ima umetnica mati manj skrbi, ko so otroci starejši, ampak vseeno se je lažje dogovarjati za svoj čas, čas za umetniško ustvarjanje.« Tako pravi Barbara Kapelj, ki je slovenski uprizoritveni prostor v zadnjih desetletjih močno zaznamovala z nekaterimi ključnimi uprizoritvami in dogodki družbeno kritičnega in feminističnega značaja, s katerimi je odstrla spregledane, odrinjene in nevidne zgodovinske perspektive življenj žensk – tako tistih, ki so delovale znotraj umetniških sfer kot tudi tistih z obrobja. Med njimi: Ženska dela: obrobljanje, vozlanje, pletenje, tkanje, Nekega dne in neke noči, odkrivanje Lili Novy, Hodim za teboj in gledam te, Draga Duša, Kapelj Semenič v sestavljanju, Kamnolomke, … Njena dela črpajo iz umetnosti in življenjskih zgodb širokega spektra umetnic in drugih žensk, tako v času kot prostoru, in se gradijo v sodelovanju z premnogimi sodobnicami, ki jih obravnavane téme nagovarjajo oziroma osebno zadevajo. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji Damjana Černe v predstavi Pletenje, 2010, foto: Damjan Osredkar

Predstava Spolzka tla, s podnaslovom Antimuzikal Nezaželenih, je najnovejše odrsko delo Matjaža Fariča, plesalca, koreografa in režiserja, ki v njej združuje mnogotere odrske jezike in izraze, med njimi sodobni ples, igro, petje, glasbo v živo, dodatno dinamiko pa v dogajanje vnese tudi uporaba vrtljivega odra v Linhartovi dvorani Cankarjevega odra, na katerega smo že domala pozabili. Kakor oblika je tudi vsebina zelo heterogena, predvsem pa je zanimivo soočenje ter srečanje sveta sodobnih plesalcev in plesalk s svetom brezdomcem. V to srečanje so vključene vsakršne nujnosti, navade, možnosti, strahovi, glasovi, in prekletstva, vsak na svoji strani pa se – z mislijo na jutri – bori za kolikor toliko znosen danes. Več o predstavi pa v pogovoru z Matjažem Faričem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Darja Štravs Tisu, www.cd-cc.si

Filip Kalan Kumbatovič je markantna osebnost iz novodobne slovenske kulturne zgodovine, arhitekt po osnovni izobrazbeni vokaciji, zelo zgodaj pa je gledališče prepoznal kot okolje, znotraj katerega se je udejanjil kot mislec, praktik, organizator, predvsem pa se je njegov angažma odrazil v prispevku k slovenski gledališki zgodovini. Filip Kalan Kumbatovič, neformalno imenovan Kumba, velja za utemeljitelja moderne slovenske zgodovine gledališča, tej vedi je priboril sloves in ugled v domačem in mednarodnem prostoru. V oddaji predstavljamo odlomek besedila Simone Ješelnik, dramaturginje in samostojne strokovne delavke v Centru za teatrologijo in filmologijo Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani z naslovom in Kumba in njegov dvojnik. Prispevek je del tematskega bloka Filip Kalan Kumbatovič ali kako vzpostaviti kontinuiteto, v reviji Dialogi, št. 1-2, 2025, katerega urednik je mag. Primož Jesenko.

V oddaji gostimo Mila Raua, mednarodno priznanega švicarskega gledališkega režiserja, znanega po političnih predstavah, ki poskušajo vplivati na družbeno realnost. Leta 2007 je Milo Rau ustanovil Mednarodni inštitut za politični umor, v okviru katerega je do zdaj nastalo več kot 50 gledaliških predstav, dogodkov, filmov in razstav. Leta 2018 je postal umetniški vodja belgijskega gledališča NTGent v Gentu, trenutno pa vodi festival Wiener Festwochen ‒ Dunajske slavnostne tedne. V oddaji boste izvedeli, kaj za Mila Raua predstavlja politično gledališče in kako lahko spreminja družbeno realnost. Vabljeni k poslušanju!

Predstava Umetnost življenja: Umor na podeželju, avtorice so Barbara Kukovec, Katarina Stegnar in Urška Brodar, je predstava o tem, kako resničnost zareže v umetniški proces in ga radikalno preusmeri. Vabimo vas k poslušanju pogovora o recepciji in recipročnosti v umetnosti, o procesu nastajanja predstave in njenih predhodnih performansov, pa tudi o izobraževalni in zagovorniški funkciji feministične umetnosti, v katerem so sodelovale vse tri avtorice, ki so hkrati tudi nastopile v predstavi Umetnost življenja: Umor na podeželju, nastali v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in festivala Mesto žensk. foto: Andrej Firm

Pred drugo epizodo petdelne radijske serije o materinstvu in (ne)materinstvu z naslovom Ksenija predvajamo pogovor o njej in o celotnem delu, ki ga je avtorica Tjaša Mislej najprej pisala za gledališče. Nominirano je bilo za Grumovo nagrado in je bilo med izbranimi na natečaju ljubljanske Drame, v kateri bo v kratkem tudi uprizorjeno. Vilma Štritof je vodila pogovor na letošnjem festivalu Teden slovenske drame, ki je tudi partner radijskega projekta. Zastavljen je interdisciplinarno, saj besedilo odpira številna vprašanja intimnega in družbenega življenja sodobne ženske in matere. Zato sta poleg avtorice Tjaše Mislej in radijske režiserke Špele Kravogel v pogovoru sodelovali še dr. Ana Svetel, antropologinja in pisateljica, in dr. Katarina Možina, družinska psihoterapevtka. Pogovor je bil posnet aprila letos v Prešernovem gledališču Kranj.

Umetniško delo je tesno povezano z fizičnim, psihičnim in čustvenim stanjem umetnice ali umetnika – oziroma študentke ali študenta umetniške smeri. Kakšne so specifike študija na akademiji in kako pomembna je pri tem celostna skrb zase? Ob četrti ediciji AGRFT festivala, ki poteka med 30. septembrom in 5. oktobrom 2025, smo se o tem pogovarjali s psihiatrom in psihoterapevtom dr. Borutom Škodlarjem ter s študentoma dramske igre na AGRFT Nežo Dvorščak in Petrom Aljozom Marnom.

Kristijan Muck (1941), igralec, režiser, likovnik, esejist, pesnik, dramatik, pedagog in še kaj, bo februarja praznoval petinosemdesetletnico. Prihodnji teden mu bodo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je bil dolgo profesor dramske igre, posvetili dan s predstavitvijo in odlomki nekaterih njegovih del. Pri tem sodeluje tudi Program Ars s svojimi prispevki in z uvrstitvijo njegovih radijskih iger v spored. Prvi od njih je tukaj objavljeni pogovor. V njem se Kristijan Muck predstavi kot neumoren iskalec in premišljevalec, vsidran v bogat duhovni svet, ki se odraža v njegovem obsežnem opusu raznolikih stvaritev, povezanih predvsem z gledališčem.

Po telefonu smo poklicali v Jeruzalem in se pogovarjali z Ramzijem Maqdisijem, palestinskim gledališkim in filmskim umetnikom, ki je tudi v Evropi in svetu poznan kot igralec v filmih, nagrajenih na berlinskem in cannskem festivalu. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru o življenju in umetniškem ustvarjanju v času, ki ga imenuje sam imenuje čas, ko je človečnost klonila pred izzivom reševanja ljudi pred genocidom. Pogovor sva pripravila z Gorazdom Rečnikom, novinarjem našega 2. programa, Vala 202. V studiu se nam je pridružila tudi Tatjana Ažman, vodja Slovenskega centra pri Mednarodnem gledališkem inštitutu, in povedala nekaj več o tem, kako sta se z Maqdisijem spoznala in o vlogi Mednarodnega gledališkega inštituta na prostorih kriznih žarišč. Tatjana Ažman nam je posredovala tudi del korespondence z igralcem Mohamedom Shashajem, ki živi v Gazi. Vabimo vas k poslušanju!

V Slovenskem gledališkem inštitutu je od junija letos na ogled razstava Iz naših zbirk: Alenka dela lutke. Alenka Pirjevec, dramska igralka in lutkarica je namreč inštitutu podarila 33 lutk s spremljevalnim gradivom, darilo pa se je hkrati skladalo z njenim 80. rojstnim dnevom, s čimer so obletnico združili z razstavo. Ta je namenjena odraslemu in otroškemu občinstvu, predstavlja pa kronološki pregled lutk, ki so oživljale slovenske odre vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Z Alenko Pirjevec smo se sprehodili po razstavi.

Petra Pogorevc, dolgoletna dramaturginja Mestnega gledališča ljubljanskega, je letos doktorirala s področja študijev scenskih umetnosti na AGRFT. Njena doktorska disertacija z naslovom Smrt in žalovanje kot mejna in preobrazbena dejavnika v sodobnih uprizoritvenih umetnostih je prerasla v znanstveno monografijo Gledališče in žalovanje s podnaslovom Uprizarjanje smrti kot izgube, ki je izšla pri Knjižnici MGL. Z avtorico monografije smo se pogovarjali o smrti, ki nepovratno zaznamuje življenje uprizoritve, in o žalovanju, ki z rojevanjem novih uprizoritvenih principov ohranja spomin in slavi življenje tiste osebe, ki za vedno odide. Foto: Tomaž Skale, Dnevnik

"V gravitaciji ena je abstraktna slika samo simulacija abstrakcije, saj je na hrbtni strani žebljiček, ki določa, kaj je zgoraj, kaj je spodaj. V breztežnosti pa zgoraj, spodaj, levo, desno ne obstaja." Postgravitacijski umetnik, kandidat za astronavta, vrhunski estet, Ksevt, Krst pod Triglavom, tržaški konstruktivizem, Edvard Zajec, Kozmokinetični kabinet Noordung, retrogardistična umetnost, Neue Slowenische kunst, atraktor, režiser, dramatik, mislec, projekt Noordung 1995-2045; To je le nekaj koordinat na umetniškem zemljevidu Dragana Živadinova. Vabimo vas, da prisluhnete letošnjemu lavreatu, ki je ob prejemu Prešernove nagrade nekaj več povedal o svojem življenju v umetnosti.

Oddajo Oder danes namenjamo oblikam sodelovanja, na primer med skladateljem, pesnikom, pevskim zborom in igralcem. V kantati Mladost se vse umetnosti skladno prepletejo, posebna pozornost pa velja seveda igralcu Juriju Součku. Poleg gledaliških, radijskih, televizijskih in drugih igralskih stvaritev, je Souček leta 1984 sodeloval tudi z Darijanom Božičem, ki je kantato Mladost napisal na besedilo Toneta Pavčka in ga uglasbil za igralca, mladinski pevski zbor in instrumentalni orkester. Vabimo vas k poslušanju!

Vojna v Ukrajini je vsakdanje življenje ljudi postavila na glavo. Kako ustvarjati gledališče, ko je država v vojni? Kaj prostori, ki kljub vsemu ostajajo odprti, pomenijo prebivalstvu? O tem se sprašujejo ustvarjalci podkasta Gledališča vojne na italijanskem radijskem programu RAI. Za oddajo Oder smo se z njimi pogovarjali na festivalu Mittelfest. Pred mikrofon smo povabili tudi umetniškega direktorja festivala Giacoma Pedinija.