Oder

Po premieri Wagnerjeve opere Tristan in Izolda v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana, se posvečamo zaodrju gledališča Roberta Wilsona, svetovno priznanega režiserja in avtorja te uprizoritve. Umetnik se je lani poleti poslovil, uprizoritev so do končne realizacije pripeljali njegovi dolgoletni sodelavci in sodelavke. Z njimi ter z dramaturginjo Tatjano Ažman in režiserjem in scenografom Dorianom Šilcem Petkom bomo spregovorili o načinih in procesih dela Roberta Wilsona. Vabimo vas k poslušanju!

V tokratni oddaji se pogovarjamo z ustvarjalkami gledališkega diptiha Prva beseda je mama in Vranica, ki je premiero doživel lani na odru Male drame SNG Drama Ljubljana. Avtorica besedila Prva beseda je mama je dramatičarka in dramaturginja Tjaša Mislej, Pia Vatovec Dirnbek je avtorica besedila Vranica, na odru ju je spojila Brina Klampfer Merčnik. Vabljeni k poslušanju!

Tomaž Grom je instrumentalist in skladatelj, zvočni in filmski umetnik, iniciator in organizator različnih pobud na področju sodobne in improvizirane glasbe. »Brezkompromisno drega v aktualni družbeni prostor. Glasba je zanj iskanje, so nepojasnjena vprašanja, pretakanje zamisli, negotove situacije. Kompozicija je improvizacija. Improvizacija mu daje prostor, da odbluzi, da dela napake, da se izgublja in iznajdeva rešitve. V improvizaciji težave rojevajo razmisleke in odpirajo nove poti,« med drugim beremo v njegovem življenjepisu. Že ves svoj ustvarjalni opus posveča tudi sodelovanjem z gledališkimi in sodobnoplesnimi umetniki umetnicami. Tudi na programu Ars smo se s Tomažem Gromom že večkrat srečali in v poslušanje tokrat ponujamo srečanje, ki se je dogodilo julija leta 2009 in zatorej predstavlja umetnikovo zgodnje obdobje ustvarjanja.

Na pobudo Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk je Vlada Republike Slovenije letošnje leto razglasila za leto Zofke Kveder, saj letos obeležujemo stoto obletnico smrti te pronicljive pisateljice, novinarke, prevajalke, urednice in kulturne posrednice. Pisala je tudi dramska besedila: njen opus obsega sedem enodejank (Tuje oči, Zimsko popoldne, Pri branjevki, Strti, Ljubezen; Pijanec, Egoizem) in dve štiridejanki (Pravica do življenja in Amerikanci). O avtoričinem ustvarjanju na področju dramksega pisanja smo se pogovarjali z doktorico Matejo Pezdirc Bartol, literarno zgodovinarko in redno profesorico za slovensko književnost na oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Bor Ravbar je mlad gledališki režiser, ki je v času svojega študija nase opozóril že z uprizoritvijo Strah in beda, ki je nastala po motivih Brechtovih besedil in bila uvrščena v študentski program 57. Festivala Borštnikovo srečanje. Prav tako je še kot študent v Gledališču Glej režiral svojo prvo profesionalno predstavo po besedilu Nine Kuclar Stiković: deklici, s katero so se uvrstili v spremljevalni program 54. Tedna slovenske drame. Bor Ravbar je bil tudi član uredništva Akademijskega lista, strokovne študentske publikacije za področje gledališča in filma, deloval je tudi kot oblikovalec luči, najbolj izpostavljeni sta bili uprizoritvi Žene v testu Žive Bizovičar in Agmisterij Klemna Kováčiča. V Mini teatru je režiral avtorski projekt Sanjači ali ljubezenska zgodba v revoluciji, lansko leto se je v avtorskem projektu Kje mi živimo ukvarjal s stanovanjsko problematiko v Sloveniji, pred kratkim pa je na odru Prešernovega gledališča Kranj režiral in skupaj z Varjo Hrvatin ustvaril avtorski projekt In mnogi drugi …Vabljeni k poslušanju!

»Le malokateri režiser je zarezal tako ostre sledove v razvoju neke gledališke hiše, kakor velja to posebej za delo Bojana Stupice v ljubljanski Drami,« je med drugim zapisal Dušan Moravec leta 1971 v publikaciji Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. Bojan Stupica se v gledališko zgodovino vpisuje kot režiser in igralec, obenem pa tudi kot arhitekt, ki je uprizoritve umeščal v izvirne odrske prostore. Največji del svojega časa in ustvarjalnih sil je namenil beograjskim in še nekaterim jugoslovanskim gledališčem, pa tudi odrom velikih evropskih središč. S Slovenijo in z Ljubljano ga vežejo po prvih eksperimentalnih nastopih in po prvem, nekajmesečnem angažmaju v Mariboru, le tri kratka obdobja rednega dela v ljubljanski Drami: mladostna gledališka leta, prva sezona v času okupacije in prvi dve po osvobojditvi, ko je bil leto dni tudi ravnatelj osrednjega slovenskega gledališča, med drugim zapiše Dušan Moravec, že med vojno pa je izdelal tudi načrt za prenovo in dozidavo gledališke stavbe. Po drugi svetovni vojni je sodeloval pri oblikovanju Akademije za igralsko umetnost in na njej predaval osnove dramske igre in režije. Poučeval je tudi na gledaliških akademijah v Beogradu in Zagrebu. O delu Bojana Stupice, ki je bil v celoti gledališki človek, saj je bil v mariborski in ljubljanski Drami pred vojno angažiran kot igralec, režiser in scenograf, v slovenskih gledališčih, kot ga je teatrološko in zgodovinsko popisal Dušan Moravec, se bomo posvetili v dveh zaporednih oddajah. Vabimo vas k poslušanju!

Tatjana Ažman letos praznuje trideset let ustvarjanja v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je leta 2015 prejela naziv priznane dramaturginje za področje opere in baleta. Je osebnost številnih teatroloških vlog, saj gledališče raziskuje in soustvarja v najrazličnejših dimenzijah. Njeno delo povezuje teorijo, dramatiko, pedagoško delo in kulturno diplomacijo, spremljajo pa ga razgledanost, predanost in mednarodna prepoznavnost. V drugem delu oddaje smo se posvetili njenemu unikatnemu delovanju na področju kulturne diplomacije izven slovenskih in evropskih meja.

Tatjana Ažman letos praznuje trideset let ustvarjanja v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je leta 2015 prejela naziv priznane dramaturginje za področje opere in baleta. Je osebnost številnih teatroloških vlog, saj gledališče raziskuje in soustvarja v najrazličnejših dimenzijah. Njeno delo povezuje teorijo, dramatiko, pedagoško delo in kulturno diplomacijo, spremljajo pa ga razgledanost, predanost in mednarodna prepoznavnost. V prvem delu oddaje smo se z gostjo pogovarjali o njeni dramaturški poti in delu v matični operni hiši pa tudi nalogah in poslanstvu dramaturginje.

Slovensko ljudsko gledališče Celje ta mesec praznuje 75 let ustanovitve. Šestega decembra 1950 je Mestni ljudski odbor Celje z odločbo ustanovil poklicno gledališče, tedaj imenovano Mestno gledališče Celje. S tem je mestu odprl vrata v novo obdobje kulturnega razvoja in profesionalizacije gledališkega ustvarjanja. Petinsedemdeset let pozneje je Slovensko ljudsko gledališče Celje osrednja gledališka ustanova v Savinjsko-šaleški regiji ter pomemben nosilec kulturne identitete mesta. V tem času se je gledališče razvilo v živahno in razvejano ustanovo, ki je oblikovala številne generacije ustvarjalcev in gledalcev. V oddaji gostimo direktorja in umetniškega vodjo gledališča Miho Goloba.

Projekt Transport je omnibus šestih lutkovnih miniaturk in povezuje šest gledališč iz Slovenije, Poljske, Estonije, Litve in Češke. Pod vodstvom avtorja in režiserja Tina Grabnarja ustvarjalci preiskujejo trajnostni pristop h gledališču, tako v vsebinskem kot produkcijskem smislu ter raziskovanje uprizoritvenih strategij združujejo s tehnološko inovativnostjo. O projektu razmišlja gledališka kritičarka in publicistka Nika Arhar. Refleksijo je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije v okviru spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025. Vabimo vas k poslušanju! foto: Miha Fras, lgl.si, izsek

»Povprečnemu okusu ne strežem! Ne, tega ne delam! Kar delam, delam krvavo zares in zagrizen v zavest, da služim stvari, stvari gledališča! Brez ozira na to, ali ugajam ali ne. Nemara nimam zmerom najsrečnejše roke. Zato pa gotovo neštetokrat srečno.« V teh stavkih je režiser, scenograf in igralec Bojan Stupica izrazil svoj umetniški kredo, ki ga vodil že v najbolj zgodnjih, pa tudi poznejših umetniških raziskovanjih in njih udejanjanju. Z besedilom akademika Dušana Moravca se posvečamo delu Bojana Stupice v slovenskih gledališčih, od zgodnjih 30. do sredine 60. let minulega stoletja. Med njegovimi uprizoritvami je tudi krstna izvedba Brechtove Beraške opere na odru ljubljanske Drame, ki je bila tudi prva slovenskega uprizoritev katerega od del Bertolta Brechta. »Le malokateri režiser je zarezal tako ostre sledove v razvoju neke gledališke hiše, kakor velja to posebej za delo Bojana Stupice v ljubljanski Drami. Malokateri režiser se je znal tako približati igralcu in prisluhniti publiki, ne da bi se jim pri tem uklonil,« je med drugim še zapisal Dušan Moravec. Vabimo vas k poslušanju!

Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je bilo gostitelj večine gledališkega programa Evropske prestolnice kulture GO! 2025. Podrobneje o tem, kaj je sodelovanje z zavodom EPK gledališču prineslo v iztekajočem se letu, predvsem pa o tem, kaj je evropska prestolnica kulture prinesla za prihodnost gledališča, smo se pogovarjali z Mirjam Drnovšček, direktorico Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave Gledališka dodekalogija: 1982, foto: Guido Mencari Photography

Olja Grubić je kostumografinja, scenografinja, vizualna umetnica in performerka, ki je iz konceptualizacije prostora diplomirala na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani (AVA). Njen primarni medij je sicer risba, vendar jo pogosto povezuje z mediji, kot so video, fotografija, instalacija in performans. Z umetnico smo govorili o osnovnih pogojih bivanja, goloti in hrani, temah, ki jih Olja Grubić izraža v svojem najnovejšem ciklu Extima. Vabljeni k poslušanju! na fotografiji: Extima#4: Življenjski prostor, foto: Marcandrea, vir: bunker.si

Režiserka Živa Bizovičar in dramaturg Nik Žnidaršič sta mlad gledališki tandem. Nase sta opozorila v času študija že kot posameznika, skupaj pa sta ustvarila odmevne in nagrajene predstave, kot so: Žene v testu, Juriš in Boško in Admira. Njuna zadnja premiera je bila že septembra v Prešernovem gledališču Kranj v koprodukciji z Mestom žensk. Nastala je po romanu v slovenščino doslej še neprevedene ameriške avtorice Kathy Acker z naslovom don Kihot, ki je bila sen. Predstava je v marsičem nenavadna, predvsem preseneča dejstvo, da sta segla po delu ameriške punk pesnice, pisateljice, eksperimentatorke in performerke, najbolj dejavne v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Barbara Kapelj se že od zgodnjih let posveča raziskovanju ženskih pisav, pozneje svoje zanimanje razširi na raziskovanje ženskih vprašanj v obsegu umetnic, intelektualk, delavk, ženskega življenja v družbi danes in v preteklosti. Svoj avtorski opus udejanja predvsem v uprizoritvenih umetnostih, njene predstave in druge performativne oblike že več kot dve desetletji sooblikujejo slovenski gledališki in širše kulturni prostor. Po tem, ko je v oddaji prejšnji teden spregovorila o svojih prebojnih začetkih in nadalje o sodelovanju z vrsto slovenskih in tujih umetnic različnih generacij, o različnih intervencijah in perfomansih v javnem prostoru, se pogovor nadaljujeva s pripovedjo o projektu Hodim za tabo in gledam te, v nadaljevanju pa vas vabimo k poslušanju razkošja zgodb Barbare Kapelj o delavkah v kamnolomih, Lili Novy, sodelovanju s Simono Semenič, staranju in še čem. performans Kamnolomke, foto: Gabriele Fuso

»Ne bi rekla, da ima umetnica mati manj skrbi, ko so otroci starejši, ampak vseeno se je lažje dogovarjati za svoj čas, čas za umetniško ustvarjanje.« Tako pravi Barbara Kapelj, ki je slovenski uprizoritveni prostor v zadnjih desetletjih močno zaznamovala z nekaterimi ključnimi uprizoritvami in dogodki družbeno kritičnega in feminističnega značaja, s katerimi je odstrla spregledane, odrinjene in nevidne zgodovinske perspektive življenj žensk – tako tistih, ki so delovale znotraj umetniških sfer kot tudi tistih z obrobja. Med njimi: Ženska dela: obrobljanje, vozlanje, pletenje, tkanje, Nekega dne in neke noči, odkrivanje Lili Novy, Hodim za teboj in gledam te, Draga Duša, Kapelj Semenič v sestavljanju, Kamnolomke, … Njena dela črpajo iz umetnosti in življenjskih zgodb širokega spektra umetnic in drugih žensk, tako v času kot prostoru, in se gradijo v sodelovanju z premnogimi sodobnicami, ki jih obravnavane téme nagovarjajo oziroma osebno zadevajo. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji Damjana Černe v predstavi Pletenje, 2010, foto: Damjan Osredkar

Predstava Spolzka tla, s podnaslovom Antimuzikal Nezaželenih, je najnovejše odrsko delo Matjaža Fariča, plesalca, koreografa in režiserja, ki v njej združuje mnogotere odrske jezike in izraze, med njimi sodobni ples, igro, petje, glasbo v živo, dodatno dinamiko pa v dogajanje vnese tudi uporaba vrtljivega odra v Linhartovi dvorani Cankarjevega odra, na katerega smo že domala pozabili. Kakor oblika je tudi vsebina zelo heterogena, predvsem pa je zanimivo soočenje ter srečanje sveta sodobnih plesalcev in plesalk s svetom brezdomcem. V to srečanje so vključene vsakršne nujnosti, navade, možnosti, strahovi, glasovi, in prekletstva, vsak na svoji strani pa se – z mislijo na jutri – bori za kolikor toliko znosen danes. Več o predstavi pa v pogovoru z Matjažem Faričem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Darja Štravs Tisu, www.cd-cc.si

Filip Kalan Kumbatovič je markantna osebnost iz novodobne slovenske kulturne zgodovine, arhitekt po osnovni izobrazbeni vokaciji, zelo zgodaj pa je gledališče prepoznal kot okolje, znotraj katerega se je udejanjil kot mislec, praktik, organizator, predvsem pa se je njegov angažma odrazil v prispevku k slovenski gledališki zgodovini. Filip Kalan Kumbatovič, neformalno imenovan Kumba, velja za utemeljitelja moderne slovenske zgodovine gledališča, tej vedi je priboril sloves in ugled v domačem in mednarodnem prostoru. V oddaji predstavljamo odlomek besedila Simone Ješelnik, dramaturginje in samostojne strokovne delavke v Centru za teatrologijo in filmologijo Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani z naslovom in Kumba in njegov dvojnik. Prispevek je del tematskega bloka Filip Kalan Kumbatovič ali kako vzpostaviti kontinuiteto, v reviji Dialogi, št. 1-2, 2025, katerega urednik je mag. Primož Jesenko.

V oddaji gostimo Mila Raua, mednarodno priznanega švicarskega gledališkega režiserja, znanega po političnih predstavah, ki poskušajo vplivati na družbeno realnost. Leta 2007 je Milo Rau ustanovil Mednarodni inštitut za politični umor, v okviru katerega je do zdaj nastalo več kot 50 gledaliških predstav, dogodkov, filmov in razstav. Leta 2018 je postal umetniški vodja belgijskega gledališča NTGent v Gentu, trenutno pa vodi festival Wiener Festwochen ‒ Dunajske slavnostne tedne. V oddaji boste izvedeli, kaj za Mila Raua predstavlja politično gledališče in kako lahko spreminja družbeno realnost. Vabljeni k poslušanju!

Predstava Umetnost življenja: Umor na podeželju, avtorice so Barbara Kukovec, Katarina Stegnar in Urška Brodar, je predstava o tem, kako resničnost zareže v umetniški proces in ga radikalno preusmeri. Vabimo vas k poslušanju pogovora o recepciji in recipročnosti v umetnosti, o procesu nastajanja predstave in njenih predhodnih performansov, pa tudi o izobraževalni in zagovorniški funkciji feministične umetnosti, v katerem so sodelovale vse tri avtorice, ki so hkrati tudi nastopile v predstavi Umetnost življenja: Umor na podeželju, nastali v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in festivala Mesto žensk. foto: Andrej Firm

Pred drugo epizodo petdelne radijske serije o materinstvu in (ne)materinstvu z naslovom Ksenija predvajamo pogovor o njej in o celotnem delu, ki ga je avtorica Tjaša Mislej najprej pisala za gledališče. Nominirano je bilo za Grumovo nagrado in je bilo med izbranimi na natečaju ljubljanske Drame, v kateri bo v kratkem tudi uprizorjeno. Vilma Štritof je vodila pogovor na letošnjem festivalu Teden slovenske drame, ki je tudi partner radijskega projekta. Zastavljen je interdisciplinarno, saj besedilo odpira številna vprašanja intimnega in družbenega življenja sodobne ženske in matere. Zato sta poleg avtorice Tjaše Mislej in radijske režiserke Špele Kravogel v pogovoru sodelovali še dr. Ana Svetel, antropologinja in pisateljica, in dr. Katarina Možina, družinska psihoterapevtka. Pogovor je bil posnet aprila letos v Prešernovem gledališču Kranj.

Umetniško delo je tesno povezano z fizičnim, psihičnim in čustvenim stanjem umetnice ali umetnika – oziroma študentke ali študenta umetniške smeri. Kakšne so specifike študija na akademiji in kako pomembna je pri tem celostna skrb zase? Ob četrti ediciji AGRFT festivala, ki poteka med 30. septembrom in 5. oktobrom 2025, smo se o tem pogovarjali s psihiatrom in psihoterapevtom dr. Borutom Škodlarjem ter s študentoma dramske igre na AGRFT Nežo Dvorščak in Petrom Aljozom Marnom.

Kristijan Muck (1941), igralec, režiser, likovnik, esejist, pesnik, dramatik, pedagog in še kaj, bo februarja praznoval petinosemdesetletnico. Prihodnji teden mu bodo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je bil dolgo profesor dramske igre, posvetili dan s predstavitvijo in odlomki nekaterih njegovih del. Pri tem sodeluje tudi Program Ars s svojimi prispevki in z uvrstitvijo njegovih radijskih iger v spored. Prvi od njih je tukaj objavljeni pogovor. V njem se Kristijan Muck predstavi kot neumoren iskalec in premišljevalec, vsidran v bogat duhovni svet, ki se odraža v njegovem obsežnem opusu raznolikih stvaritev, povezanih predvsem z gledališčem.

Po telefonu smo poklicali v Jeruzalem in se pogovarjali z Ramzijem Maqdisijem, palestinskim gledališkim in filmskim umetnikom, ki je tudi v Evropi in svetu poznan kot igralec v filmih, nagrajenih na berlinskem in cannskem festivalu. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru o življenju in umetniškem ustvarjanju v času, ki ga imenuje sam imenuje čas, ko je človečnost klonila pred izzivom reševanja ljudi pred genocidom. Pogovor sva pripravila z Gorazdom Rečnikom, novinarjem našega 2. programa, Vala 202. V studiu se nam je pridružila tudi Tatjana Ažman, vodja Slovenskega centra pri Mednarodnem gledališkem inštitutu, in povedala nekaj več o tem, kako sta se z Maqdisijem spoznala in o vlogi Mednarodnega gledališkega inštituta na prostorih kriznih žarišč. Tatjana Ažman nam je posredovala tudi del korespondence z igralcem Mohamedom Shashajem, ki živi v Gazi. Vabimo vas k poslušanju!

V Slovenskem gledališkem inštitutu je od junija letos na ogled razstava Iz naših zbirk: Alenka dela lutke. Alenka Pirjevec, dramska igralka in lutkarica je namreč inštitutu podarila 33 lutk s spremljevalnim gradivom, darilo pa se je hkrati skladalo z njenim 80. rojstnim dnevom, s čimer so obletnico združili z razstavo. Ta je namenjena odraslemu in otroškemu občinstvu, predstavlja pa kronološki pregled lutk, ki so oživljale slovenske odre vse od osemdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Z Alenko Pirjevec smo se sprehodili po razstavi.

Petra Pogorevc, dolgoletna dramaturginja Mestnega gledališča ljubljanskega, je letos doktorirala s področja študijev scenskih umetnosti na AGRFT. Njena doktorska disertacija z naslovom Smrt in žalovanje kot mejna in preobrazbena dejavnika v sodobnih uprizoritvenih umetnostih je prerasla v znanstveno monografijo Gledališče in žalovanje s podnaslovom Uprizarjanje smrti kot izgube, ki je izšla pri Knjižnici MGL. Z avtorico monografije smo se pogovarjali o smrti, ki nepovratno zaznamuje življenje uprizoritve, in o žalovanju, ki z rojevanjem novih uprizoritvenih principov ohranja spomin in slavi življenje tiste osebe, ki za vedno odide. Foto: Tomaž Skale, Dnevnik

"V gravitaciji ena je abstraktna slika samo simulacija abstrakcije, saj je na hrbtni strani žebljiček, ki določa, kaj je zgoraj, kaj je spodaj. V breztežnosti pa zgoraj, spodaj, levo, desno ne obstaja." Postgravitacijski umetnik, kandidat za astronavta, vrhunski estet, Ksevt, Krst pod Triglavom, tržaški konstruktivizem, Edvard Zajec, Kozmokinetični kabinet Noordung, retrogardistična umetnost, Neue Slowenische kunst, atraktor, režiser, dramatik, mislec, projekt Noordung 1995-2045; To je le nekaj koordinat na umetniškem zemljevidu Dragana Živadinova. Vabimo vas, da prisluhnete letošnjemu lavreatu, ki je ob prejemu Prešernove nagrade nekaj več povedal o svojem življenju v umetnosti.

Oddajo Oder danes namenjamo oblikam sodelovanja, na primer med skladateljem, pesnikom, pevskim zborom in igralcem. V kantati Mladost se vse umetnosti skladno prepletejo, posebna pozornost pa velja seveda igralcu Juriju Součku. Poleg gledaliških, radijskih, televizijskih in drugih igralskih stvaritev, je Souček leta 1984 sodeloval tudi z Darijanom Božičem, ki je kantato Mladost napisal na besedilo Toneta Pavčka in ga uglasbil za igralca, mladinski pevski zbor in instrumentalni orkester. Vabimo vas k poslušanju!

Vojna v Ukrajini je vsakdanje življenje ljudi postavila na glavo. Kako ustvarjati gledališče, ko je država v vojni? Kaj prostori, ki kljub vsemu ostajajo odprti, pomenijo prebivalstvu? O tem se sprašujejo ustvarjalci podkasta Gledališča vojne na italijanskem radijskem programu RAI. Za oddajo Oder smo se z njimi pogovarjali na festivalu Mittelfest. Pred mikrofon smo povabili tudi umetniškega direktorja festivala Giacoma Pedinija.

Tanja Zgonc je kot koreografinja in plesalka že več kot štiri desetletja dejavna in priznana na slovenski in svetovni plesni sceni. Pripravila je blizu 30 avtorskih predstav in prejela številne nagrade, med njimi, leta 2002, za predstavo Kagami odsev tudi nagrado Prešernovega sklada. Plesala je v uspešnih predstavah Plesnega Teatra Ljubljana in sodelovala s številnimi priznanimi režiserji v Sloveniji in tujini ter postavila koreografije/odrski gib v preko sto gledaliških predstavah. Leta 2002 je bila na AGRFT UL izvoljena v naziv docentke, 2012 v naziv redne profesorice za področje plesne in gibne izraznosti. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru o plesni in koreografski poti, predvsem pa o plesu butoh, ki se mu Tanja Zgonc posveča večji del svoje umetniške kariere. Vabimo vas k poslušanju!

Blaž Lukan, dramaturg, teatrolog, gledališki kritik in visokošolski predavatelj ter pesnik, je tudi letošnji prejemnik Grun-Filipičevega priznanja za dosežke v slovenski dramaturgiji. Predstavljamo vam besedila iz njegove zadnje knjige Tretja predstava, s podnaslovom Eseji o drami, gledališču, plesu in drugih abstrakcijah, v katerih se Blaž ukan analitično in sintetično osredotoča na fenomene performerja in igralca, predstave kot subjekta, ki želi nagovarjati ter razmišljanja o pisanju o gledališču kot fenomenu samem po sebi. Vabimo vas k poslušanju!

Dramaturginja, dramatičarka, režiserka in pedagoginja Ira Ratej je letošnja prejemnica nagrade Polde Bibič za življenjsko delo, ki jo podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije. V oddaji Oder smo se z nagrajenko pogovarjali o njeni dosedanji bogati in raznoliki gledališki poti, za katero je prejela stanovsko priznanje. Foto: Peter Giodani

Kako dolgotrajni skupnosti procesi gledališkega soustvarjanja, ki jih imenujemo snovalno gledališče,  bogatijo in širijo gledališko krajino? Kje vse vidimo začetke snovalnih pristopov in kako se je tak princip dela iz neodvisne gledališke scene razširil v institucije? O tem so na okrogli mizi Snovalno gledališče: razraščanje in esenca, ki sta jo v okviru 60. Borštnikovega srečanja organizirala Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije in 3. program RTV Slovenija – program ARS, spregovorile dramaturginje Zala Dobovšek, Varja Hrvatin, Ula Talija Pollak in dramaturg Blaž Lukan. Vabljeni k poslušanju!

Gledališki režiser Tomi Janežiča s sodelavci ustvarja obsežen projekt, Gledališka dodekalogija 1972-1983, ki nastaja pod okriljem Evropske prestolnice kulture GO! 2025. Projektu, ki obsega 12 gledaliških predstav – nekatere nastajajo znotraj repertoarjev gledaliških hiš, druge kot enkratni dogodki –, smo namenili dve oddaji Oder. Vabimo vas, da ta torek prisluhnete drugemu delu pogovora s Tomijem Janežičem.

Režiser Tomi Janežič v sklopu Evropske prestolnice kulture GO 2025 s širokim kolektivom gledaliških sodelavcev ustvarja obširen projekt z naslovom Gledališka dodekalogija 1972 – 1984, s podnaslovom Trangeneracijska dokumentarna fikcija. V njem spremljamo zgodbe in usode ljudi, družin in sodobnikov, ki so jih v minulem stoletju na različne načine zaznamovali Gorica, Nova Gorica in njun okoliš. Dvanajst predstav se bo zvrstilo od januarja do decembra, približno na polovici ciklusa pa smo Tomija Janežiča povabili pred mikrofon. Vabimo vas k poslušanju!

Barbara Medvešček se je je takoj po diplomi, že leta 1998, zaposlila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje. Tam je odigrala plejado najrazličnejših vlog. In prav zato, ker vsako vlogo sprejme kot nov poligon za raziskovanje, se ji je uspelo izogniti pastem tipizacije. Poseduje namreč dar za komiko, občutek za detajle in ima močno prezenco. Je prejemnica letošnje nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije Duša Počkaj za dvoletno obdobje.

Matej Kejžar je plesalec sodobnega plesa in koreograf, ki že desetletja živi in deluje v Bruslju, v Ljubljano pa se vsako leto vrača ob koncu junija, ko s produkcijsko hišo Pekinpah pripravijo festival Spider, katerega umetniški vodja je. Osrednji motiv letošnjega festivala, ki bo v Plečnikovem gledališču v ljubljanskem parku Tivoli potekal med 18. in 21. junijem, je hipnoza. O hipnozi, elektriki, lepoti in še čem, bosta v oddaji Oder spregovorila Matej Kejžar in Leja Jurišić, plesalka, koreografinja in ambasadorka festivala Spider. Vabimo vas k poslušanju!

Kulturno dogajanje v Mariboru je te dni v znamenju šestdesetega festivala Borštnikovo srečanje. Ob jubileju so pripravili razstavo Borštnik!, danes pa bomo spregovorili o razstavi, ki povezuje festivala Borštnikovo srečanje in Prestopi. Na Intimnem odru v prostorih GT22 so pripravili razstavo Moraš, torej moreš, ki obeležuje 10. obletnico delovanja neodvisne gledališke produkcije društva Moment. Njihovo osnovno poslanstvo je produkcija in razvoj neodvisnega gledališča ter povezovanje umetnosti in družbe. Kot sta povedala člana gledališča in snovalca razstave Zoran Petrovič in Andrej Firm so skušali na razstavi prikazati dele scenografij, kostumografij in rekvizitov iz obdobja delovanja društva Moment od začetkov do danes. Vabimo vas k poslušanju!

Prav zaradi osebnega pristopa in angažmaja so vloge Tine Vrbnjak prepričljive, premišljene in izražajo njena osebna stališča do tém, ki se jih raznolike vloge dotikajo. V Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana je članica ansambla več kot desetletje in pol in se poleg repertoarnih predstav podaja tudi v lastna iskanja znotraj igralskega poklica in osebnih zanimanj. Za svoje delo je letos prejela nagrado »Duša Počkaj« Združenja dramskih umetnikov Slovenije za izjemne igralske stvaritve v zadnjih dveh letih, leta 2024 nagrado za najboljšo igralko na 54. Tednu slovenske drame, na letošnjem 55. Tednu slovenske drame pa je s predstavo Alica, nekaj solilogov o neznosnosti časa, skupaj z avtorsko ekipo prejela nagrado občinstva. Predstava je uvrščena tudi v tekmovalni program festivala Borštnikovo srečanje. Tik pred tem smo Tino Vrbnjak povabili k pogovoru. vabimo vas k poslušanju! foto: Gregor Gobec, drama.si

Ajda Rooss je selektorica tekmovalnega programa letošnjega festivala Borštnikovo srečanje. Celoletno slovensko gledališko bero si je ogledovala brez vnaprejšnjega koncepta, odprto, z vsem znanjem, izkušnjami in intuicijo. Slovenska in mednarodna strokovna javnost in občinstvo jo predvsem poznajo po njeni predanosti lutkarstvu, ki mu je posvetila skoraj ves čas svoje kariere. Vendar je tudi igralka, dramaturginja, režiserka in publicistka, kar je vodilo ne le njen izbor, temveč tudi razmislek o slovenski gledališki krajini.

Posvečamo se predstavi Inkubator, Uspavanka za otroke, ki so se, še preden so znali govoriti, naučili gramatike smrti. V Slovenskem mladinskem gledališču so jo pripravili z režiserjem Oliverjem Frljićem, ki je v tem gledališču že režiral nekatere odmevne predstave. Izhodišče za predstavo je televizijska podoba nedonošenčkov, ki so nagneteni skupaj, da bi jim bilo toplo, saj je v bolnišnici Al Shifa v Gazi zmanjkalo goriva, agregati so se ustavili in inkubatorji niso več delovali. Ustvarjalci: režiser Oliver Frljić, dramaturg Goran Injac ter igralke in igralec Draga Potočnjak, Lina Akif, Daša Doberšek in Blaž Šef, so spregovorili o temah, procesu uprizoritve in širšem kontekstu nastanka predstave. Vabimo vas k poslušanju! foto: Matej Povše, mladinsko.com

25. maja obeležujemo svetovni dan multiple skleroze. Gre za kronično neozdravljivo avtoimunsko bolezen, ki je drugi najpogostejši vzrok invalidnosti pri mladih. Je možno o takšni bolezni spregovoriti skozi oči umetnosti? To skuša storiti multimedijska gledališka plesna predstava Zakaj jaz v produkciji Katja Dance Company in sicer skozi izseke iz življenja obolele Tadeje Polanšček. V oddaji gostimo plesalko in koreografinjo Katjo Vidmar ter producenta Alberta Podrekarja.