Podcasts about sodobni

"Intelligens. Naravno. Umetno. Kolektivno." To je osrednja tema 19. Bienala arhitekture, ki bo potekal v Benetkah od 10.maja do 23. novembra letos. Bienale, ki ga kurira italijanski arhitekt in inženir Carlo Ratti, izpostavlja različne definicije in oblike inteligence, ki niso omejene le na danes prevladujoči pojem umetne inteligence, saj poziva k njeni globlji, širši in bolj vključujoči opredelitvi. Slovenski pavilion na tej največji mednarodni razstavi arhitekture bosta oblikovala arhitekta Ana Kosi in Ognen Arsov iz arhitekturnega biroja KIP (Kosi in partnerji). Njun projekt izpostavlja mojstrske tehnike in veščine gradnje kot ključni in nenadomestljivi del arhitekturne produkcije. Ana Kosi: "Mojstri so večkrat spregledan del arhitekture, so pa fizično prepleteni z njo, vsi elementi, ki gredo v neko hišo, grejo preko njihovih rok in za njimi ostaja neka sled. Ta sled je lahko brezkompromisna brez napake ali pa z napako." Ognen Arsov: "Sodobni arhitekt se danes oddaljuje od same gradnje, na eni strani jih obremenjuje birokracija, na drugi pa so jim na voljo super orodja s katerimi lahko vse tridimenzioniraš in super specificiraš v samem projektu. In vendar je ta razvoj razkril tudi pomanjkljivosti mehanizacije, zato je kakovost in razvoj grajenega okolja še vedno močno odvisna od znanja mojstrov na gradbišču."

Dušan Jovanović, velikan slovenskega in nekdaj jugoslovanskega gledališča zadnjih več kot pet desetletij, je preminil na prelomu iz leta 2020 v 2021, štiri leta pozneje pa je pred bralci in bralkami zelo obsežna monografija z naslovom Dušan Jovanović, ki jo je uredila dr. Diana Koloini, izdal jo je Slovenski gledališki inštitut. V sodelovanju s Cankarjevim domom v Ljubljani je Inštitut v januarju pripravil tudi veliko razstavo ter bogat in raznovrsten spremljevalni program. Pred mikrofonom gostimo Diano Koloini, da bi Dušana Jovanovića in dragocene zapise na radijski način približali bodočim bralkam in bralcem. Vabimo vas k poslušanju!

Človeška spolnost je močna sila. Je zapletena in skrivnostna, verjetno se tudi zato toliko ukvarjamo z njo. Lahko je sila, ki zbližuje, lahko pa je tudi uničevalna. Družba je na področju spolnosti v zadnjih desetletjih doživela velikanske spremembe. Danes v spolnosti skoraj ni več omejitev, pogosto jo dojemamo kot potrošniško dobrino, saj živimo v svetu, v katerem seks prodaja skoraj vse. Spolnost lahko v določenih primerih začne povzročati težave, lahko ima celo hude posledice. Naraščajo namreč zasvojenosti s seksualnostjo, tudi z internetnim seksom oziroma pornografijo, ki je zaradi digitalne dostopnosti vseprisotna . Eden od največjih paradoksov pornografije se kaže v stiski, ki jo doživljajo v spolnosti predvsem mladostniki. V preteklosti so pornografske revije in posnetke uporabljali za raziskovanje spolnosti, pripravo ali zmanjšanje napetosti pred resničnim spolnim odnosom z drugim človekom in kot vir vzburjenja. Danes pornografija ne predstavlja vira spodbude k spolnim odnosom s partnerjem, ampak prej oviro, saj se ob resničnih partnerjih ne vzburijo tako, kot to lahko dosežejo s pornografijo. Raziskava Ministrstva za zdravje na Japonskem je pokazala, da velikega števila mladih fantov, starih med 16 in 19 let, seks z resničnimi ženskami ne zanima več ali pa do njega čutijo celo odpor. Število takih moških je od leta 2008 do 2010 naraslo s 17, 5 na 36,1 odstotka. Podobno pomanjkanje zanimanja za seks z drugo osebo so v isti raziskavi izrazili tudi starejši moški in ženske.Kako na področju spolnosti postaviti mejo med zdravim oziroma običajnim, normalnim na eni strani in patološkim na drugi? Je ta meja enaka za vse ljudi? Gre za bolezensko stanje ali le vedenjsko težavo? Je spolno izražanje vedno stvar izbire? Kako opredeliti stanje, ko oseba izgubi nadzor nad svojim seksualnim vedenjem in z njim nadaljuje kljub negativnim posledicam?O vsem tem v svoji knjigi Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi piše Peter Topić, psihoterapevt, ki je specialistični študij na področju zasvojenosti s seksualnostjo in travm zaključil na mednarodnem inštitutu IITAP (International Institute for Trauma and Addiction Professionals) pri svetovno priznanem strokovnjaku dr. Patricku Carnesu v Londonu in ZDA in tako postal prvi Slovenec in peti Evropejec z uglednim nazivom CSAT (Certified Sex Addiction Therapist). Danes  je gost Intelekte, ob njem pa tudi gostja, partnerska in spolna terapevtka Špela Gornik.   Foto:Mig Gilbert, Wikipedia

Zdravnica Urška Janžič v Kliniki na Golniku zdravi bolnice in bolnike s pljučnim rakom. Tokrat ima več dobrih novic! Zadnji podatki namreč kažejo, da je zdravljenje pljučnega raka v Sloveniji primerljivo z zdravljenjem v najboljših evropskih centrih. Na nekaterih področjih smo, kot je povedala za oddajo Ultrazvok, v sami špici stroke. Sodobni pristopi zdravljenja pljučnega raka so podaljšali obdobje remisije in pomembno izboljšali preživetje bolnikov. Z asist. dr. Urško Janžič se je srečal Iztok Konc. Foto: Klinika Golnik

Pripoved o švicarsko-ameriški slikarki in borki za pravice severnoameriških staroselcev, ki pa se ne bere kot klasični zgodovinski oziroma biografski romanSodobni švicarski pisatelj Alex Capus – francosko zvenečemu priimku navkljub ustvarja v nemščini – je avtor, ki ga slovenski bralci in bralke že razmeroma dobro poznamo, saj smo, zahvaljujoč prevajalskim naporom Mojce Kranjc, v zadnjem desetletju ali malo več na svoje knjižne police dobili kar štiri njegove romane. Najprej je do nas dospelo delo Léon in Louise pa potem Švindler, špijonka in človek z bombo, nato Popotovanje v soju zvezd in čisto na koncu – to je bilo pred kakim mesecem ali dvema – še Susanna, ki je tudi sicer Capusov najnovejši roman. Vse te knjige so izšle pri Cankarjevi založbi in prav vse bi – vsaj na prvi pogled – lahko opredelili za zgodovinske romane. A Mojca Kranjc opozarja, da je na tej oznaki pravzaprav nekaj problematičnega, nekaj zavajajočega. Kdor namreč po Capusovih delih poseže v pričakovanju, da mu bodo ti romani prvenstveno služili kot nekakšna literarna ilustracija k učbeniku zgodovine, bo slej ko prej razočaran. Kot namreč še pripominja Capusova prevajalka, pisatelj snov za svoje romane sicer res poišče v zgodovinskih arhivih, a iz nje navsezadnje ustvari polnokrvno literaturo. A kako natanko mu to uspe? – Odgovor smo v pogovoru z Mojco Kranjc iskali v tokratnem Sobotnem branju. Foto: Goran Dekleva

Servus. Pred nami je zima in marsikdo jo bo preživel na smučišču. Kam it smučat? "V Avstrijo," je rekla navdušena smučarka Ajda Rotar Urankar.

Govorimo o odprtju novih prostorov Arhiva Republike Slovenije, o razstavi Plastenja: kolaž in asemblaž v sodobni slovenski umetnosti v Cukrarni, kako je potekal strokovni kolokvij z naslovom V goščavi kapitalizma – Sveta Ivana Klavniška danes, o Platformi malih umetnosti 2024 in o Čufarjevih dnevih na Jesenicah.

V epizodi 160 je bil moj gost Marcel Štefančič, priznani filmski kritik, publicist in dolgoletni voditelj oddaje Studio City. Marcel je skozi svojo kariero obravnaval nešteto filmskih klasik, analiziral družbene fenomene in s svojim edinstvenim slogom komentiral aktualna dogajanja v medijih in politiki. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Konzumiranje podatkov, razmišljanje in slab spomin Odvisnost od umetne inteligence Sodobni kapitalizem, ekonomska neenakost in ekstremizem Ukinitev Studio City, Marcelov podkast in razvoj digitalnih medijev Zanimanje za filme in tradicionalni mediji Top 5 filmov za vsakega najstnika Razcvet filmov in filmske industrije v 80-ih in 90-ih Soočanje s pritiski z izobraževanjem Studio City, snemanje oddaje v živo in iskanje navdiha Hitre revolucije, konstantno učenje in umetna inteligenca ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Maja Moll. Zbirka zgodb pisatelja, scenarista, režiserja in vsestranskega publicista Mihe Mazzinija Menjava glasbe je po vsebinski in oblikovni plati sestavljena iz dveh delov. Ko jo v rokah obračamo in iščemo njeno zadnjo plat, trčimo ob dve naslovnici, ki ju je zasnovala vsestranska likovna umetnica Samira Kentrič. Na njej se v skladu z naslovom nahaja velikansko uho, znotraj katerega se kot v kakšni harfi razprostirajo strune, na katere igrata angel in robotski zlodej – odvisno od tega, katero naslovnico najprej uzremo. Naslovnici namreč bralcu tudi sugerirata, v katero smer se bo zasukalo pet zgodb, v vsaki polovici knjige – hudiček napeljuje k bolj tragičnemu oziroma ciničnemu razpletu, angelček pa obuja upanje in protagonistom prinaša vsaj začasno zadoščenje. Čeprav zgodbe na prvi pogled delujejo kot bizaren, grotesken, znanstvenofantastičen prikaz realnosti, lahko za njimi slutimo povsem navadne ljudi iz mesa in krvi, ujete v primež (na)gonov in hrepenenj pa tudi odvisnosti od sodobnih tehnologij in neustavljive težnje po maščevanju. Ostarela junakinja zgodbe Podgana, ki se spopada s številnimi zdravstvenimi težavami, na vrtu najde mrtvo podgano in jo zamrzne z mislijo, da jo bo po pošti poslala politiku, ki se bo izkazal za največjega “podganarja”. Medtem ko iz dneva v dan spremlja televizijski dnevnik, da bi izbrala svojo žrtev, se ji zdravje toliko popravi, da ji ni treba več obiskati zdravnika. Čedalje boljše volje postaja tudi dokaj siromašni zbiratelj gramofonskih plošč, ki nekega dne dobi preblisk, kako bi se lahko s pomočjo mrčesa znebil konkurence, medtem ko protagonist zgodbe Najbolj srečen par na svetu po ženini smrti doživi presenečenje v podobi robotsko patentirane soproge, ki pa tudi od njega terja izdelavo mladega in gibčnega dvojnika. Novonastali android ga pospremi z besedami: “Ljudje smo si želeli biti nesmrtni, kar je neumnost. Rešitev je v tem, da smo mnogokratni.” Rešitev za pisatelja, čigar branost upada, iščeta njegova založnik in agentka. Po vzoru zahodnih trendov mu predlagata androginost oziroma kar fizično spremembo spola, sam pa raje odrine v Makedonijo in tam v zaprtih omrežnih skupinah prodaja priročnik z naslovom Lažne novice za začetnike. “Angelsko” serijo zgodb zaključi zgodba Gluhe roke. Opisuje ostareli par, nedaleč v prihodnosti, ki si zaradi večjih možnosti za zaposlitev, namontira ob telo celo serijo robotskih rok, ki služijo določenim poklicem in namenom. A to so tako imenovane gluhe roke, nekakšne fantomske okončine, ki se nikoli ne morejo zliti z organskim telesom: “Ko sem bila otrok …, kadar mi je roka zaspala in me je mravljinčila, mi je mama rekla, da me roka ne sliši, oglušela je in moram jo zbuditi, da me bo spet ubogala. Spominjam se tistega občutka, ko držim roko in je hkrati moja, a ni del mene. Gluha roka. Že dolgo nisem razmišljala o tem izrazu. Polna sva gluhih rok. Lahko jim rečeva, kar hočeva, pa naju nočejo več poslušati.” S simboliko androidov, robotskih udov, telesnih deformacij in kastracij Mazzini odstira pogled na odtujenega posameznika, ki se nenehno trudi zapolniti manko, ki ga vzpostavlja neoliberalistična družba s svojim modelom neskončnega krogotoka nesmiselne proizvodnje in potrošnje. Sodobni individuum je tako že v štartu odvečen in “izbrisan”, saj ne more slediti samodestruktivnemu tempu, ki melje vse, kar temelji na neodvisnosti, samoregulaciji in samoohranitvi. Tako se nam med branjem knjige Menjava glasbe zdi, kot da bi junakom le še malo manjkalo do tega, da se znajdejo na “zeleni veji”, vendar jih neka oseba ali dogodek vedno znova pošlje na začetek. Lotevajo se najrazličnejših absurdnih podjetniških inovacij, dokler dokončno ne propadejo, saj ne zmorejo biti dovolj prilagodljivi niti konkurenčni. Čeprav se zdi, da je problem v družbi, ki od slehernika terja nenehno prilagajanje, posodabljanje in vsestransko transformiranje, Mazzini usmerja kritično ost tudi v posameznika in njegovo navdušenje nad teorijami zarot ter hitrimi in nepremišljenimi odločitvami v stilu Martina Krpana in Don Kihota. Protagonistko zgodbe Jackpot na primer prikaže kot preplašeno prodajalko srečk, ki se nekega dne odloči, da bo zamolčala zmagoviti zadetek svoje stranke in si denar izplačala na svoj račun. Čeprav se zaveda, da bi jo v praksi hitro izsledili, je ponosna na prebuditev notranje “amazonke” oz. hladne preračunljivke, ki bo odslej lažje funkcionirala v družbi. Tudi glavna junakinja zgodbe Žive jaslice se zaveda skritega podjetniškega potenciala, zrežirati mora zgolj še malo večji čudež, da bo lahko živela na račun družinskih in religioznih iluzij, čeprav tvega linč prevarane množice. Zmagovalec na področju podjetniških inovacij pa je prav gotovo junak zgodbe Vseslovenske sile za pomoč javnemu zdravstvu, ki najde tržno oz. socialno nišo v poslušanju pacientov, ki dneve čakajo izgubljeni na hodnikih zdravstvenih domov in bolnišnic, a se v resnici nihče ne zmeni zanje: “Moj kolega, strokovnjak za vaše težave, bo kmalu z vami.” S tem preprostim stavkom tolaži nesrečnike, pri delu pa se mu v drugih enotah pridružijo številni svojci in prijatelji ter se tudi specializirajo za določene starostne skupine in bolezenska stanja, ne da bi paciente v resnici dokončno potolažili, kaj šele pozdravili. Tudi Hana, ki kot poslušalka mostov v zadnji zgodbi stremi k temu, da bi prebolela mamino smrt in premagala hipnotično odvisnost od zaslonov, se na koncu zave, da ne želi “gledati samo v strop od avtoceste” ter prisluškovati samomorilcem in razpadajočemu asfaltu: “Žal mi je, ampak ne bom poslušalka mostov. / … / Nočem se skrivati kot moja mama. Življenje hočem občutiti, ne pa gledati na ekranu.” Ne nazadnje lahko rečemo, da zgodbe Mihe Mazzinija v knjigi Menjava glasbe niso črno-bel niti fantazijski prikaz družbene realnosti, ampak razpirajo celo paleto najrazličnejših nians slik in zvokov, ki – zasidrani v sedanjem trenutku – tvorijo prerez vsakdanjih stremljenj in hrepenenj bitij, čakajočih na zadnje poglavje svojega življenja. Z angelskim šepetalcem sladkih iluzij na eni in s hudičkom z občutkom za ironijo na drugi rami. Dinamični in duhoviti dialogi, kompleksni psihološki orisi in nepričakovani dramaturški obrati pa brez dvoma prinašajo tudi številne iztočnice za filmsko upodobitev.

Slovenski muzeji skrbijo za najrazličnejše oblike dediščine, med njimi je tudi tista nesnovna, ki jo imajo na skrbi v glavnem kustusi z etnološko ali s kulturnoantropološko izobrazbo. Manj pa je praks, ko se muzeji s svojo dejavnostjo odpravijo zunaj matične hiše. »Na teren,« kot se reče. Velenjskemu muzeju želje za delovanje zunaj matične hiše, ki je na čudovitem gradu nad samim mestom, ne manjka. Ena izmed muzejskih enot je tudi pred dobrima dvema desetletjema muzejski dejavnosti namenjena Grilova domačija. Nekdanja viničarija se je ohranila kot lep primer šaleškega samooskrbnega gospodarstva in po tem, ko jo je v upravljanje dobil Muzej Velenje, postala tudi oder za prikaz najrazličnejših starožitnosti, ki so nekoč živele v dolini. Marko Radmilovič je v Nedeljski reportaži obiskal svatbo na Grilovi domačiji.

Ljubljanska Galerija Fotografija, ki se zdaj nahaja v novih prostorih v Centru Rog, letos obeležuje 20-letnico delovanja. Ob ustanovitvi, takrat na Petkovškovem nabrežju 47, je bila prva privatna galerija v Sloveniji, specializirana prav za fotografijo. Z njo je ustanoviteljica Barbara Čeferin želela pomagati vzpostaviti trg prodaje fotografske umetnosti in popularizirati kakovostno fotografijo. Do danes so pripravili več kot 150 razstav, sodelujejo s številnimi domačimi in tujimi kulturnimi ustanovami, inštituti, ambasadami. Organizirali so več dobrodelnih dražb, pa številne pogovore, predstavitve knjig, predavanja, delavnice. Že 15 let sodelujejo na sejmih po svetu, imajo svojo galerijsko knjigarno in delujejo kot založba. Ob letošnjem jubileju pa so pripravili skupinsko razstavo z naslovom Iz oči v oči. Osrednji motiv je portret, ki ga v različnih žanrskih in tehnoloških pristopih predstavlja 25 avtorjev in avtoric. Kuratorki sta Hana Čeferin in Barbara Čeferin. Foto (izrez): Arhiv Galerije Fotografija

Kam vse še lahko seže človeška domišljija, bi se lahko vprašali ob slikah in skulpturah mladega vizualnega umetnika Miha Majesa. Odslužene predmete, kot so čevlji, konzerve in igrače, sestavlja na primer v živobarvna in skoraj strašljiva bitja. In čeprav je prisotnih toliko fluorescentnih barv, da bi lahko površen pogled opazil le norčavo igro in brezbrižno naivno veselje, je v bistvu prisotna neka zadušljiva teža. To je, kot sam pravi, tudi prikrita groteska in kritika demoralizirane sodobne družbe. Razstavo v ljubljanski Equrni je naslovil Los Caprichos, Hedonic Calculus – spogleduje se s kultnim delom Francisca de Goye ter z odnosom med travmo in užitkom. Kurator Arne Brejc pa dodaja, da ''smo tako navajeni perfekcije, da divjost, brutalnost, neposrednost v umetniškem delu na nas deluje osvežujoče in osvobajajoče. Človek je še vedno človek in se v nepopolnosti prepozna.'' Foto: Žiga Bratoš

Albert Camus: »Usoda in mogoče tudi veličina Kafkovega dela je v tem, da pušča odprte vse možnosti in nobene ne potrjuje.«V romanih in kratkih zgodbah Franza Kafke, ki pogosto tematizirajo zapleteno, skrivnostno, celo nedoumljivo delovanje birokracije, se tako mojstrsko prepletajo in vzajemno dopolnjujejo občutki tesnobe, krivde, odtujenosti, jalovosti in nesmisla, da je – v pridevniški obliki »kafkovski« – njegov priimek navsezadnje postal nekakšen sinonim za moderno dojemanje sveta. Je torej Kafka, od čigar smrti je 3. junija minilo natanko sto let, pravzaprav osrednji avtor svetovne literature 20. stoletja? In če to drži, zakaj proza tega pisatelja, ki se je julija leta 1883 rodil v Pragi nemško govorečim staršem judovskega rodu, nagovarja bralke in bralce celo danes, ko pa smo vendar že globoko zakorakali v 21. stoletje? Kaj nam, drugače rečeno, sporočajo Kafkovi romani, kot so Amerika, Proces in Grad, pa kratke zgodbe, kot so Preobrazba, Sodba, Gladovalec in V kazenski koloniji, da se jih ne naveličamo brati? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Mladena Dolarja ter dr. Vaneso Matajc in dr. Vida Snoja, komparativista, ki predavata na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Foto: skice, ki jih je narisal Franz Kafka (Wikipedia, javna last)

Letos praznuje 30-letnico delovanja Društvo za sodobni ples Slovenije. Ustanovljeno je bilo maja leta 1994, pobude za ustanovitev takšnega društva pa so se pojavile že sredi 80. let. Njegova prva predsednica je bila Ksenija Hribar. Društvo deluje kot strokovno društvo aktivnih ustvarjalcev sodobnega plesa na nacionalnem nivoju in si od vsega začetka prizadeva za strokovno utemeljeno sodelovanje z odgovornimi institucijami v Sloveniji v procesu sprejemanja odločitev, ki se tičejo področja sodobnega plesa. Razvija in podpira dejavnosti za razvoj teorije, kritike in zgodovinjenja sodobnega plesa, organizira javna predavanja, okrogle mize, delavnice in sodeluje pri različnih manifestacijah doma in v tujini. Podpira dejavnosti za vzpostavitev ustreznih ustanov za izobraževanje in druge institucionalne, prostorske in kadrovske infrastrukture za sodobni ples pri nas. Ob 30-letnici Društva za sodobni ples Slovenije sta se povabilu pred mikrofon odzvala člana upravnega odbora Teja Reba in Rok Vevar. Vabimo vas k poslušanju! Svetovni dan plesa 2024, foto: Nada Žgank

Damjana Bakarič je komunikologinja, publicistka in predavateljica, avtorica knjig Na tesnobi, Na boljše, Razmerja in Pogumna srca. Raziskovalka človekove psihologije, čustev in duše. Zadnja leta se posveča partnerskim odnosom in si prizadeva, da bi se potencialni partnerji srečevali prek poglobljenih pogovorov. Zato prireja debatno družabne večere za moške in ženske, ki si želijo ustvariti kakovostne partnerske odnose. Damjano Bakarič je v oddajo Med štirimi stenami povabila Cirila Štuber.

V sklopu promocije slovenske kulturne dediščine v svetu so v soorganizaciji KULTURA-NATURA SLOVENIJA, gibanja za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine ter Slovenske matice predstavili projekt Slovenski kozolec 1993–2024. Pogovarjali smo se s Slavkom Mežkom, »očetom« in vodjo projekta, ob katerem je nastala tudi razstava arhitekta Borana Hrelje iz Toronta. na dogodku je predaval prof. dr. Borut Juvanec: “Kozolec, spomenik slovenske arhitekture”. Kozolec sodi med med nenadomestljive prepoznavnosti slovenske ljudske arhitekture in kulturne krajine. »Kozolec je spoznavni znak Slovenije!« »Kozolec je spomenik slovenskega ljudskega stavbarstva.« (dr. Tone Cevc, 1993) »Kjer stojijo kozolci, najdeš slovenske korenine.« (Jaka Čop, 1993) »Kozolec je naša arhitektura, edina etnična arhitektura, kar jih poznam. Kozolec označuje etnični prostor Slovenije.« (prof. dr. Borut Juvanec).Sodobni časi, novodobno kmetijstvo, spremenjeno in marsikje pozidano podeželje ter izginjajoča narodna osveščenost mu niso naklonjeni. S projektom Slovenski kozolec si s preprostim sloganom »Ohranimo slovenski kozolec!« že od leta 1993 na najrazličnejše načine prizadevajo opozoriti na nujo sistemske zaščite, raziskave, ovrednotenja in smiselnega ohranjanja tega pomnika našega stavbarstva, tesarskega znanja ter poltisočletnih tradicij. V Rutu nad Baško grapo je bilo leta 1996 ustanovljeno vseslovensko gibanje Ohranimo slovenski kozolec. Pred leti je vzniknila pobuda »Kozolec na UNESCO!« Z namensko avkcijo in prodajo legendarne knjige Slovenski kozolec se začenja zbirati sredstva za obnovo in revitalizacijo Slovenčevega stoha v Rutu nad Baško grapo, kamor bo umeščena tudi stalna predstavitev projekta.

Po ocenah, ki jih je lani objavila Svetovna banka, naj bi kar 56 odstotkov svetovnega prebivalstva živelo v mestih. Ampak ta podatek se slej ko prej zdi preveč splošen, ohlapen, morda celo malo zavajajoč, kajne. Vsi namreč vemo, da si urbana okolja niso podobna kakor jajce jajcu, da je pač precejšnja razlika med življenjem v mestih, kot so Erevan, Zürich, Bratislava ali Canberra, in bivanjsko izkušnjo, ki jo svojim prebivalcem in obiskovalcem ponujajo Istanbul, Pariz, New York ali Tokio. V prvih je sicer mogoče prav zgledno, kakovostno živeti, si celo ogledati to ali ono znamenitost, katere kulturno-zgodovinski pomen daleč presega lokalni kontekst, ampak to vendarle niso mesta, ki bi v kulturnem smislu zares narekovala tempo, v katerih bi se, drugače rečeno, oblikovala specifična forma mentis, prav poseben življenjski slog, o katerem bi nato sanjali in ga hoteli posnemati milijoni s celega sveta. Kdor hoče danes živeti karseda moderno, se najbrž ne bo preselil v Nikozijo, Dallas ali Ljubljano, ampak v London, Seul ali Berlin. Še zlasti v Berlin, vsaj če je soditi po fami, ki se v zadnjih nekaj desetletjih – pravzaprav vse od padca Zidu – širi o nemški prestolnici. Berlin naj bi namreč v letih po koncu hladne vojne v predstavah mladeničev in mladenk s stare celine, ki sanjajo o boljšem, intenzivnejšem življenju, nekako izpodrinil Pariz in New York in se uspešno preobrazil v tisto mesto, ki nikoli ne spi, v mesto, ki narekuje, kaj je zares moderno in kaj ne, v čem moramo uživati in v čem ne, za čim se v življenju velja pehati in za čim ne. Prav zato je bilo tako nenavadno ob koncu lanskega leta na policah naših knjižnic in knjigarn ugledati knjigo z absurdnim naslovom Berlin ni Berlin, Ljubljana je Berlin; gre za nekakšen zbornik, ki prinaša intriganten esej nemškega kulturnega teoretika Nicolasa Hausdorfa o življenju v Berlinu na začetku 21. stoletja ter razmišljanja štirih ljubljanskih piscev in pisk, ki – Hausdorfu dovolj tesno na sledi – razmišljajo o življenju v slovenski prestolnici na začetku 21. stoletja. In kaj je bilanca te nenavadne knjige? Da je Berlin bolj provincialen, kot si mislimo? Ali da Ljubljana ni tako dolgočasna, kakor smo se navadili verjeti? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili publicista in urednika pri založbi Sophia Marka Bauerja, ki je v slovenščino prevedel Hausdorfa, ter dr. Primoža Krašovca, sociologa kulture in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki je za knjigo Berlin ni Berlin, Ljubljana je Berlin, prispeval enega izmed esejev.   foto: grafit na berlinskih ulicah (Sarah_Loetscher, Pixabay)

Spoštovani, danes ne gre za vprašanje, ali Bog obstaja, ampak ali je potreben. Če je nekaj potrebno, v filozofskem smislu pomeni, da ni možno, da ne bi obstajalo, ker je nujno. Zakaj potemtakem glede obstoja Boga dvomimo? Nevera v Boga je posledica napačnih pričakovanj, ki izhajajo iz napačnih predstav o Bogu. Običajno gre za vprašanje trpljenja. Sprašujemo se, zakaj ga dobri Bog dopušča in ne uporabi svoje moči in avtoritete. Zlo obstaja, ker obstajata svobodna volja in moralna resnica. Nadalje, težave z Bogom imamo zaradi napačnega razumevanja Svetega pisma, ker ga tolmačimo nestrokovno. Težave nam povzročajo tudi neuslišane molitve, ker ne razumemo Božje volje. Prepričanje, da je krščanstvo edino zveličavno, je tudi resna ovira; to pa zato, ker ne razumemo Božjega načrta odrešenja. Zato smo nad Bogom razočarani in iščemo nadomestna verovanja. Sodobni človek verjame v znanost in tehnologijo, kar je hvalevredno. Toda zaskrbljujoče je, da več ne čutimo potrebe po Bogu in bližnjih. Brez odnosa oziroma stika z Bogom zdržimo leta, čeprav smo intuitivno vsi religiozni, ves čas pa potrebujemo družbo visokotehnoloških naprav. Ogroža nas vedenjska odvisnost poimenovana nomofobija, kar je skrajšana oblika angleške besede no-mobile-phone phobia. Gre za panično tesnobo, patologijo sodobnega časa, ker mislimo, da moramo biti s pomočjo pametnega telefona vedno na voljo in v stiku. Zato nenehno preverjamo nedogovorjene klice in sporočila, polnimo baterije, telefon imamo s sabo povsod, smo v stresu, če izgubimo signal spletne prisotnosti, zaradi družbe s telefonom preskakujemo obveznosti, ne spimo, imamo težave v odnosih. Preverimo, ali takšno nujo po stiku čutimo tudi v odnosu do Boga in bližnjih. Imamo kopico informacij in virtualnih prijateljev, a smo vedno bolj nevedni, osamljeni, ustrahovani, nepotešeni, nesrečni in potrti. Algoritmi umetne inteligence lahko izvajajo naloge bolje kot mi, ne morejo pa imeti Božjih lastnosti. Rad imam svoj pametni telefon in računalnik, vendar me ne moreta ljubiti in me razumeti. Android ne more biti Bog. Vsi se rodimo z globokim hrepenenjem po smislu, ki ga lahko izpolni samo Stvarnik. Zato je Bog nujno potreben. In vedno bo tako. Zato umolknimo pred Bogom, kajti tišina je prvi Božji jezik. Kdo smo mi, da prekinjamo Božjo tišino? Če naše besede ne prispevajo k tišini, potem raje ne recimo ničesar.

Motnje hranjenja se zdijo kot izziv sodobnega časa. Gre za težko ozdravljivo bolezen, ki lahko celo ogrozi naše življenje. Sodobni svet nas sili v idealno podobo, to pa marsikomu povzroča stisko in začaran krog vsakdanjosti in motenj hranjenja. To bo tema četrtkovega svetovalnega servisa, naša gostja bo Ana Ziherl, predsednica društva za pomoč pri motnjah hranjenja Svetovalni svet. Pokličite ali nam pišite.

V Galeriji Murska Sobota sta na ogled dve novi razstavi in sicer lendavskega akademskega slikarja Štefana Galiča predstavljajo z njegovimi barvnimi lesorezi, bil je namreč vrhunski mojster te klasične grafične tehnike. Painting the Blues pa se glasi predstavitev Madžara Tamasa Bakosa, nekoč brezdomca, ki je živel na ulicah Budimpešte in nato postal slikar, samouk. Njegova slike so predvsem nadvse iskrene. In še 12. CoFestival se začenja, mednarodni festival sodobnega plesa, ki ga v Kinu Šiška odpirajo z razstavo fotografij Urške Boljkovac Odsev telesa in s predstavo grškega plesalca in koreografa Christosa Papadopoulosa Larsen C, ki so jo opisali kar kot meditativno koreografsko čarovnijo kot simbiozo med naravnimi in človeškimi skupnostmi.

Smrt je v sodobni družbi tabu tema. Rajši govorimo o mladosti, zdravju, lepoti. Ob tem pa je človek, še posebej v času ostarelosti in bolezni, pogosto osamljen. Še več: pravimo da je osamljenost najhujša bolezen današnjega časa.Na praznik Vseh svetih smo v oddajo Pogovor o povabili psihoterapevtko Bernardo Ložar in upokojeno medicinsko sestro Snježano Veber, ki je tudi delala v Hospicu. Obe sta imeli priložnost spremljati mnoge ljudi v času bolezni in njihovega odhoda v večnost. Vprašali ju bomo, kaj človek takrat najbolj potrebuje, pa tudi, kako biti blizu svojcem v času bolezni in umiranja.Zanimalo nas bo, kaj se zgodi v zadnjem obdobju življenja in kakšne priložnosti takrat dobimo za ozdravitev naših medosebnih odnosov in ran iz preteklosti. Je to čas, da odpustimo?Medtem, ko bi nekateri želeli uzakoniti smrt na zahtevo, se bomo pogovarjali o dragocenosti zadnjega obdobja življenja, pa tudi o pomenu duhovnosti.

Evangeličanski duhovnik, ki se je rodil pred natanko 300 leti, je z mojstrskim prevodom Nove zaveze iz grščine vzpostavil prekmurski knjižni jezik, to pa je v 19. stoletju pomembno zaznamovalo celostni razvoj slovenščineLe malokdo ve, da Slovenci nimamo le ene različice knjižnega jezika – ampak kar dve. Prvo, starejšo, tisto, ki se je začela razvijati s Primožem Trubarjem sredi 16. stoletja, seveda poznamo in – bolj ali manj uspešno – uporabljamo vsi. Kaj pa druga? – Ta se je po zaslugi evangeličanskih duhovnikov – v tem kontekstu velja omeniti vsaj Franca Temlina, Mihaela Severja Vanečaja ter Štefana Küzmiča – začela razvijati od prve polovice 18. stoletja dalje na skrajnem severovzhodu slovenskega narodnega ozemlja in jo danes poznamo kot prekmurski knjižni jezik. Sodobni jezikoslovci in literarnimi zgodovinarji ugotavljajo, da je slovstvena produkcija v tem jeziku – pa čeprav ga pozna le malokdo z desnega brega Mure – slej ko prej odigrala ključno vlogo pri ohranjanju slovenskega značaja Prekmurja in Porabja. Prav zato smo v središče tokratnega Kulturnega fokusa umestili figuro Štefana Küzmiča, bržčas najpomembnejšega, najzmožnejšega izmed utemeljiteljev prekmurske knjižne norme, od čigar rojstva letos mineva natanko tristo let. Kako je Küzmič živel, kaj je pravzaprav ustvaril in kakšno mesto gre njegovi zapuščini v širšem kontekstu slovenske kulturne zgodovine, smo preverjali v pogovoru s slovenistom in jezikoslovcem, izvrstnim poznavalcem Küzmičevega časa in dela, predavateljem na Oddelku za slovanske jezike in književnosti mariborske Filozofske fakultete, akad. dr. Markom Jesenškom. foto: naslovnica druge izdaje Küzmičeve Nove zaveze iz leta 1817, detajl (Wikipedija, javna last)

Spoštovani, v središču človekovega srca je oltar. Če na oltarju ni Boga, tja postavimo malika, kajti človekovo srce je nenehna tovarna idolov. Včasih je bilo pogansko malikovanje nekaj običajnega. Potem je nastopilo krščanstvo. Toda v postkrščanski dobi je postalo malikovanje še očitnejše. V poskusu, da bi se osvobodili Boga, častimo napačne prioritete, vrednote in želje. Vsak nadomestek Boga je idol. Pa ne zato, ker je Bog kapricast in častihlepen samodržec; Bog to zapoveduje v naše dobro. Sodobni idoli niso izdelani iz kamna, lesa ali zlata. Idoli so lahko občutki, užitki, ambicije, motivi, moč, oblast, uspeh, prepričanje, verovanje, pričakovanja, predstave, sanje, domišljija, fantazija, ideje in iluzije. Ko postanejo osebe ali stvari pomembnejše od Boga, postanejo idoli. Lahko gre za dobre, plemenite in hvalevredne reči, kot so družina, naši otroci, izobrazba, delo, služba, kariera, imetje, hišni ljubljenčki, hobiji, šport, zunanji izgled, prijatelji, ljubezen, pametni telefon, znanstveni dosežek. Martin Luther je trdil, da nihče ne zgreši, ne da bi prej prekršil prvo izmed Desetih Božjih zapovedi, ki pravi: »Ne imej drugih bogov poleg mene!« To pomeni, da je vsak greh najprej greh malikovanja. Ljudje postajamo to, kar častimo. Če je naš idol denar, postanemo grabežljivi in skopuški. Če je naš idol pohota, nas ženeta umazana spolnost in egoizem. Če je naš idol delo, se v delu izgubimo in zaradi njega izgorimo. Če je naš idol krščanstvo, lahko postanemo ošabni, pristranski in arogantni do drugih. Če je naš idol politika, nas lahko zaslepi demon oblastništva in sovražnega govora. Če je naš idol naš lastni videz, privre na površje bolesten narcisizem. Če je naš idol pametni telefon, ne zmoremo vzpostaviti medsebojnega odnosa. Žal velja prepričanje, da kogar ni v virtualnem svetu, ga pravzaprav ni. Ustvarjeni smo po Božji podobi, idoli pa nas naredijo podobne njim. Ugledni ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da nasprotje vere ni nevera oziroma ateizem, ampak malikovanje. Predvsem malikovanje samega sebe, ker od Adama naprej želimo postati bogovi. Idol je to, za kar živim in brez česar ne morem živeti. Imam samo eno izbiro: Bog ali idol?

Kako se skozi prizmo idej in konceptov, ki jih danes razvija teologija, kaže svet 21. stoletja – od podnebnih sprememb prek razmaha umetne inteligence do vojne v Ukrajini?Georg Wilhelm Friedrich Hegel, veliki nemški filozof prve polovice 19. stoletja, je trdil, da obstajajo tri discipline, tri ključne poti, po katerih si človek utira pot do spoznanja oziroma do vednosti. To naj bi bile: umetnost, teologija in filozofija. No, danes, skoraj 200 let po Heglovi smrti, omikana javnost brez večjih težav spremlja, kaj se godi novega v širokem polju umetnosti, od poezije do televizijskih serij, od baleta do konceptualnih likovnih instalacij. Tudi sodobna filozofija z imeni kot so Rancière, Sloterdijk ali Žižek najbrž ostaja v očišču pozornosti intelektualcev vseh barv, ozadij in specializacij. Kaj pa teologija? Katera vprašanja, kateri problemi razgibavajo sodobno teološko misel? Kako današnji teologi in teologinje odgovarjajo na najrazličnejše krize, ki pretresajo naš svet? – Vtis je, da bomo med ljudmi, ki se sicer ponašajo z zgledno splošno razgledanostjo, danes le stežka našli sogovornika, ki bi nam lahko zadovoljivo odgovoril na tovrstna vprašanja. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako se skozi prizmo idej in konceptov, ki jih razvija sodobna teologija, navsezadnje kažejo zagatne razmere – od, na primer, podnebnih sprememb prek razmaha umetne inteligence do vojne v Ukrajini –, v katerih smo se v 21. stoletju vsi skupaj znašli. Pri tem so nam bili v pomoč trije sodelavci Teološke fakultete Univerze v Ljubljani: teolog in filolog asist. mag. Jan Dominik Bogataj pa rusist, zgodovinar in teolog doc. dr. Simon Malmenvall ter filozof prof. dr. Bojan Žalec. Foto: oltar v helsinški cerkvi Temppeliaukio, detajl (Goran Dekleva)

V epizodi 111 je bil moj gost dr. Peter Raymond, strokovnjak in mednarodni strateg, ki je eden izmed največjih strokovnjakov v svetu na področju tehnoloških, gospodarskih in političnih vprašanj. Dr. Peter Raymond je svetoval mnogim svetovnim voditeljem na področju odnosov s Kitajsko, bil je partner v mednarodni družbi PricewaterhouseCoopers, mnogo let preživel na Kitajskem in je nosilec doktorata s področja vpliva mednarodne širitve kitajskih tehnoloških gigantov, kot so TikTok, Alibaba, Tencent in drugi. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Tehnologija, VR, Metaverse in socialna omrežja Največji izziv za ZDA, večpolarni svet Ustvarjalnost in kreativno uničevanje Projekt: One Road One Belt Kako naj se odzovejo ZDA? Tajvan Pobuda za digitalno svilno pot Afrika: Gospodarski razvoj Svetovni izzivi, koristna odkritja Premoženjska neenakost Vprašanje prejšnjega gosta ============================= Prijavi se in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT priporočamo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …): https://aidea.si/aidea-mailing-lista ============================= AIDEA Total Pack — Paket 22 znanstveno podprtih učinkovin v 4 izdelkih. https://bit.ly/AIDEA-Total-Pack =============================

V 180. epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim sedem sogovornic, s katerimi sem govorila o njihovih pogledih na (ne)tradicionalne vloge, ki jih imamo ženske v sodobni družbi. Govorimo o vlogah, ki so nekaterim ženskam blizu in jih sprejemajo, o tistih, proti katerim se nekatere borijo. Govorimo o odločitvah imeti ali ne imeti otroka, o poroki ali izven zakonski vezi, o pritiskih, ki so jih doživljale od okolja ob izbiri izobraževalne poti ali poklica, pa o tem, kaj bi te moralo zanimati in kaj ne, o tem, ali naj ženska ima izpit za avto ali ne. Nekatere sogovornice so želele ostati anonimne, druge so o svojih izkušnjah povedale več. Hvala vsem, ki ste sodelovale pri nastanku te epizode in dovolile, da pokukamo v vaše življenje. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sem jih omenila v epizodi. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda180 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/collections/all⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari

Piše: Miša Gams, bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Eden najprepoznavnejših sodobnih srbskih pisateljev Aleksandar Gatalica je poleg svetovne književnosti študiral tudi klasično filologijo, v zadnjih tridesetih letih pa je napisal skoraj dvajset knjig, za katere je dobil vse pomembnejše nacionalne nagrade. Med njegovimi najbolj znanimi deli sta zbirki kratkih zgodb Beograd za tujce in Mimikrije ter romani Življenjske črte, Evripidova smrt, Nevidni, Velika vojna in Zadnji argonavt. Posebnost zbirke Beograd za tujce je, da so protagonisti izjemni posamezniki, ki se bodisi zaradi značajskih potez, bodisi zaradi nenavadnega poklica ali hobija že v osnovi ne vključujejo v dogmatičen družbeni sistem, vendar se njihova prisotnost na nek bizaren način izkaže za ključnega pomena v srbski družbi. Gatalica je zbirko zasnoval kronološko skozi zgodovinski pregled od 16. stoletja do danes, zato ne preseneča, da je ob naslovu zgodbe omenjena tudi letnica, ki podaja zgodovinski in kulturološki okvir za interpretacijo opisane situacije ali dogodka. Osrednji liki zgodb so fiktivni posamezniki, ki se kot priseljenci zaradi najrazličnejših okoliščin znajdejo v Beogradu, njihova dejanja pa sprožijo celo vrsto dogodkov, ki vplivajo tudi na potek srbske zgodovine. Pisatelj bolj kot na karto zgodovinarja igra na karto rekonstruktorja zgodovine vsakdanjega življenja, saj mu zgodovinska dejstva – tako med drugim piše pisec spremne besede Milosav Gudović – služijo le kot “postament, na katerem lahko zgradi lastno estetsko resnico oz. resnično fikcijo”. Aleksandar Gatalica se lahko pohvali z bogatim poznavanjem srbske zgodovine, še bolj pa z umetelno predelavo in sofisticirano interpretacijo zgodovinskega gradiva v domišljijsko zgodbo, ki z opisom številnih fabulativnih detajlov očara bralca. Tako v zgodbi Beograjski potapljač, ki se odvija v času srbske vstaje proti Turkom (1804), sledimo potapljaču turških korenin Ismailu Vidinskemu, ki naj bi bil zmožen več ur preživeti v Savi in Donavi. To so pridoma izkoriščali tako Srbi kot Turki, saj je veljal za izjemnega podvodnega prenašalca sporočil: “Pod vodo ni bilo čutiti vonja po strelivu in zvoki, naj so bili kriki ali topovske salve, so komaj segali do tja, a beograjski potapljač je kljub temu zavohal vojno in priplaval na površje. Zdaj je bil že bolj kot človeku podoben dvoživki: med prsti na nogah in rokah je imel račjo plavalno kožico, koža, ki se je lesketala, kot bi bila svilena, pa se mu je kot ribam zavlekla pod štrleča rebra. Kdo bi ga prepoznal? Kdo bi ga najel? Za čuda so to storili srbski poglavarji, ki so v vojni proti turški posadki v Beogradu pozabili, da je bil povodni mož v Vidinu nekoč Turek. A verjetno je na to pozabil tudi beograjski potapljač sam in ni bilo nevarnosti, da bi izdal vstajnike.” Pričujoča zgodba, ki je posvečena Ivu Andriču, je metaforičen prikaz ustvarjalnega procesa tega znamenitega nobelovca, ki je največja dela ustvaril med drugo svetovno vojno v tišini svojega beograjskega kabineta. V obliki pisem napisana zgodba Tatvine v glosarju, ki se odvija stoletje kasneje, ko se je Srbija osvobodila vladavine Turkov, pa Gatalica spremlja nemškega filologa, ki ob izdelavi starogrško-srbskega glosarja ugotavlja, da posamezne vnesene besede lahko spreminjajo tok srbske zgodovine, pa tudi lastno življenje. V zgodbi Mož, ki je prodajal smrt je osrednji lik krznar Anastazij Pravica, ki konec 20. stoletja prodaja krzna ogroženih živali, ki jih pridobi na madžarskem, moldavskem in transilvanskem črnem trgu. Ko ob branju časopisnih osmrtnic ugotovi, da njegove stranke kmalu po nakupu krzna umrejo, se kot nekakšen detektiv loti raziskave nenavadnega naključja: “Anastazij Pravica je prodajal sámo smrt, čeprav se mu je globoko v sebi zdelo, da krzno ne more biti povzročitelj nekogaršnjega konca, temveč prej pravična sodba. Jetične je kratko malo privlačila polarna lisica, porumenele od raka astrahan, rdeče v obraz soboljevina, bledikavo anemične hermelin, tiste s temnimi vekami pa nerc.” Sodobni utrip srbskega velemesta, razpetega med lucidne sanje, fantazmagorične vizije in prvinski gon po preživetju, je najbolj razviden v zgodbah Jaz sem legenda, Dvoboj in Kralj miši in podgan. V prvi se realnost glavne junakinje, ki se iz majhnega obmorskega mesta preseli v Beograd, preoblikuje v skladu z njenimi potlačenimi strahovi in željami, druga prikazuje paralelno življenje učiteljice klavirja in neizobraženega politika, ki v sanjah razčiščujeta drug z drugim, tretja pa prikazuje strategije preživetja ljudi z roba družbe, ki jim vladajo samooklicani gospodarji mesta: “Med pooblaščene vazale so se šteli gospodar Sredoje, ki je nadzoroval branje časopisa v restavracijah s hitro prehrano, gospodar Dobrica, vladar brezplačnih predavanj in koncertnih matinej, gospodar Gane, vsemogočnež med gizdalini in hladno-toplimi bifeji v hotelih najvišjega razreda, ter nazadnje gospodar Kosta, surovi nadzornik brezplačnih pokušin v samopostrežnih trgovinah. Kralj miši in podgan je sam pazil na žeparje in goljufe, in ker je bila vojska njegovih podložnikov najštevilčnejša, se je razglasil za zakonitega kralja Beograda.” Čeprav se zdi, da se Aleksandar Gatalica s svojim na pol dokumentarističnim, pol fantazijskim stilom želi približati bralcu, pa se dostikrat izgubi v nepomembnih podrobnostih, s katerimi zabriše sicer jasno razdelano osrednjo nit pripovedi. Kljub temu da gre za stilističnega mojstra, ki se poigrava z besedami na duhovit in rahlo ciničen način, v knjigi Beograd za tujce pogrešamo obračun s stereotipi in miti, ki jih imajo tujci o srbski prestolnici. In premislek o takšni in drugačni odtujenosti v državi, ki poskuša v 21. stoletju voziti slalom med različnimi političnimi diskurzi in interpretacijami zgodovine.

Podprite naše delo s prijavo v člansko skupino na platformi Patreon: https://www.patreon.com/zdp   Zelo hvaležni bomo za vse ocene in komentarje na: Spotify: https://bit.ly/spotify-zdp Apple Podcasts: https://bit.ly/apple-zdp   Sledite nam: Nenadov instagram: @kojic.nenad Mariov instagram: @mario_sambolec Spletna stran: https://www.feel-good.si   Poslušate nas lahko na: iTunes: https://bit.ly/itunes-zdp Spotify: https://bit.ly/spotify-zdp Google Podcasts: https://bit.ly/google-zdp Podbean: https://bit.ly/podbean-zdp Stitcher: https://bit.ly/stitcher-zdp Pocket Casts: https://bit.ly/pocket-zdp Podcast Addict: https://bit.ly/addict-zdp Castbox: https://bit.ly/castbox-zdp Deezer: https://bit.ly/deezer-zdp

V nemški prestolnici te dni poteka 73. mednarodni filmski festival in v oddaji Razgledi in razmisleki tokrat gostimo režiserko z zlatim medvedom nagrajenega filma z lanskega dogodka. Alcarràs je ime vasice v zahodni Kataloniji, pa tudi zmagovalnega filma lanskega Berlinala. Igrani film je španska režiserka Carla Simón posnela v maniri observacijskega dokumentarca in ga postavila v okolje, v katerem je sama odraščala: v zahodno Katalonijo, med nasade breskev, v divjo, a vendar kultivirano naravo. V sodelovanju in boju z njo se tamkajšnji kmetje preživljajo nešteto generacij. Toda odslej bo drugače: filmska družina Solé mora zapustiti svojo posest, saj bodo na njej postavili bolj dobičkonosne sončne elektrarne. Sodobni simbol »zelenega prehoda« in »čiste energije« za družino Solé pomeni nenadno izgubo vira preživljanja, v film pa vnese dodatno kompleksnost. Pred družino Solé sta zadnje poletje obiranja breskev in negotova prihodnost. Na fotografiji: režiserka Carla Simón https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Carla_Sim%C3%B3n-67545.jpg

Prihodnji teden se v Ljubljani začenja 11. Gibanica, bienale slovenske sodobne plesne umetnosti. Med 22. in 25. februarjem bo na ogled izbor domače plesne produkcije zadnjih dveh let. Sodobni ples v Sloveniji dosega vrhunske rezultate, a se še vedno spopada s pomanjkanjem financiranja in slabimi delovnimi pogoji. V tokratni oddaji Glasovi svetov gostimo Nino Meško, članico umetniškega odbora Gibanice ter koreografa Jana Rozmana, člana upravnega odbora Društva za sodobni ples Slovenije. Oddajo pripravlja Miha Žorž

Sodobni pravopisi naj bi težili k prožnosti v normi, ponujali naj bi čim več izbir, informacij in opisov, hkrati pa bi morali biti po meri tudi tistim, ki ne želijo razmišljati o jeziku. Ali bo to uspelo tudi osmemu slovenskemu pravopisu, ki je v nastajanju? V pogovoru s Heleno Dobrovoljc, vodjo Pravopisne komisije pri SAZU in ZRC SAZU, smo orisali poglavji, ki sta ta hip v javni razpravi, in sicer poglavje Slovnični oris za pravopis ter pravila za prevzemanje iz prvih desetih tujih jezikov (albanščina, estonščina, finščina, francoščina, italijanščina, madžarščina, poljščina, slovaščina, španščina, turščina), ki so zbrana v poglavju O prevzemanju iz posameznih jezikov (foto: Gerd Altmann/Pixabay).

Žičniške naprave že dolgo niso popularne samo na smučiščih. Povedano drugače; smučišča so njihovo prvotno uporabo celo zakamuflirala, saj je po svetu veliko zgodnjih gondol vozilo prav do svetišč, kamor še danes prevažajo na stotine turistov ali vernikov. Pa še nekaj se je zgodilo medtem. Sodobni »mega polisi«, ki se dušijo v prometni brezizhodnosti, so se začeli zavedati ekološke brezmadežnosti, odlične izrabe prostora in neinvazivnosti za javni prostor, ki jo ponujajo žičniške naprave. Po mnogih svetovnih velemestih množično gradijo gondole, ki tako nimojo več samo turistično-rekreacijskega poslanstva. Postajajo del javnega transporta in če kaj, je prihodnost zelene mobilnosti v zraku pod napetimi jeklenicami … Sledi časa gredo z gondolo na Sveto goro, sprevodnik je Marko Radmilovič.

Piše: Marjan Kovačevič Beltram Bere: Jure Franko Obsežno delo teologa, zdravnika, politika in nekdanjega jezuita Franceta Cukjatija Na poti iskanja vsebuje poljudne filozofske in teološke razmisleke o razumevanju sveta, sočloveka in samega sebe ter o iskanju smisla življenja. Razdeljeno je na šest poglavij, v njih pa so med drugim članki, ki jih je pisal že v sedemdesetih letih in jih je zdaj dopolnil. Po Cukjatijevem prepričanju je človek nenehno na poti iskanja. Prvo, kar išče, je drugi, je sočlovek, za to pa sta potrebna iskrena odprtost in dialog, ki omogoča pristen človeški stik, ki pa je ponavadi obremenjen s predsodki. Avtor se osredotoča na zakonsko ljubezen kot zakrament, v katerem se morata uveljaviti odmiranje sebičnosti in odpiranje srca, ki raste na skupnih temeljih oziroma interesih. Družina se izogne propadanju, le če se ne zapira, ampak komunicira z okoljem. Prava ljubezen je nesebičen dar, ki nosi v sebi zakonitost večnosti; s krepitvijo zaupanja ne zasužnjuje, marveč osvobaja. V poglavju Ko človek išče sebe Cukjati poudarja, da vsak človek v svojih globinah skriva svetlo in temno stran. Priznati svojo temno stran je za človeka najtežji korak v psihoterapevtskem procesu osebnega zorenja – pri tem avtor navaja Junga; v pastoralnem jeziku pa je srečanje z lastnim zlom klic k priznanju in spreobrnjenju. Kar se tiče spolnosti, se avtor slikovito izraža, češ da spolnost ne sodi v nebo in ne v pekel, ampak na zemljo. Spolnost je po njegovem moralno slabo dejanje le takrat, če nasprotuje načelu nesebične ljubezni. Cukjati ugotavlja, da je evropska misel razdelila človeka na dve počeli, na dušo in telo, zavrnila pa je duhovno počelo. Psihologija namreč spet odkriva, da človek ni le individualno in socialno bitje, ampak tudi religiozno, da človek ni le komunikacija s sočlovekom, ampak tudi s transcendenco. Človek je tridimenzionalno bitje: biološko, duševno in duhovno. Če zanemari eno od teh, degenerira. Sodobni človek je človek trpljenja in notranje stiske, ker ga bolj kot kdajkoli preganja občutek nesmisla. Ob tem pa Cukjati navaja Viktorja Frankla, ki trdi, da ima vsako človekovo trpljenje vendarle svoj smisel in pomen. Človek je zaradi preobilice informacij in številnih podob medijske industrije zbegan in nevrotično nemiren, ne prisluhne pa klicu svoje vesti. Po avtorjevem prepričanju najglobje stiske in konflikte razrešuje dialog z Bogom, ki pripomore k duševni uravnovešenosti. In kaj je človek, se sprašuje Cukjati? Človek je človek, kolikor sebe presega, transcendira in se ravna po treh zakonih življenja: živeti za druge, biti usmerjen v prihodnost in slediti zahtevam svoje vesti. Če je prvi del knjige posvečen vsakdanji izkušnji človeka in njegovi religiozni praksi, nam zadnji, manjši del nudi pogled v odnos znanosti do religije. Psihologija, pravi Cukjati, odkriva prepletenost vseh dimenzij človeka – biološke, psihološke in duhovne – in da človek ni le individualno, ampak tudi družbeno in religiozno bitje. Avtor ugotavlja, da je stari Freud svoje prvotne teze, da je religija otroška faza v evoluciji človeštva, kolektivna nevroza in sad Ojdipovega kompleksa, prerasel in da je v globinah svojega srca začutil nadprostorske in nadčasovne dimenzije svojega bitja. Cukjati poudarja, da je v središču novodobne eksistencialne filozofije in psihologije vprašanje o smislu bivanja. Frankl je v svoji logoterapiji izhajal iz Freuda, vendar v podzavesti ni videl le nagonskosti, ampak tudi duhovnost, in ni videl kolektivnih arhetipov kot Jung. Izhajal je iz analize eksistence in v logosu spoznal vključevanje smisla kot nekaj specifično človeškega. Naloga vseh eksistencialnih smeri psihologije je, po mnenju avtorja, pomagati najti smiselnost in polnost življenja in privesti človeka do odgovornega odnosa do življenja. Cukjati je ob tem kritičen do Cerkve in opozarja, da bo našla skupen jezik z novejšimi smermi psihoanalize in psihoterapije, le če bo pogosteje poudarjala vrednost in potrebo po zreli individualni vesti ter se izogibala slepemu vsiljevanju apriornega kataloga dobrih in grešnih dejanj, človeka pa postavila pred eksistencialno resnico in mu pomagala, da se odpre Bogu in ljudem, ter ga spodbudila, da se nauči svobodno in zrelo odločati med dobrim in zlom. Ob zaključku knjige pa je polemičen še do homoseksualnosti in teorij spolov ter se v dialogu različnih nazorov zavzema le za pogovor na podlagi znanstveno dokazljivih dejstev. Čeprav knjiga Franceta Cukjatija Na poti iskanja na prvi pogled ni konsistentna in je razpršenost člankov moteča, omogoča najširšemu krogu bralcev uvid in premislek o bivanjskih resnicah in medsebojnih odnosih.

Ob koncu 19. Animateke in podelitvi evropskih filmskih nagrad, na katerih je nagrado za najboljši kratki film dobil film z naslovom Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić in sorežiserke Emilie Pigeard, oddajo namenjamo dogajanju v sodobnemu animiranemu filmu. Ko govorimo o animaciji, veliko ljudi najprej pomisli na filme, namenjene otrokom, ali pa animirane filme velikih holivudskih studiev, kot sta denimo Pixar in Disney, morda tudi na japonski studio Ghibli. Pa vendarle se na področju sodobnega animiranega filma dogaja veliko več kot to. Animirani filmi obsegajo vse od umetniških, eksperimentalnih, dokumentarnih, pripovednih; obravnavajo teme in slikajo podobe, ki jih film z živimi nastopajočimi ne more. Nekateri animatorji in animatorke ustvarjajo samo z digitalnimi orodji, drugi si radi umažejo roke in prisegajo na analogne pristope, veliko jih združuje oboje. Animacija je umetnostna zvrst, ki zahteva najbolj natančno obvladovanje filmskega medija od vseh – zakaj torej skoraj povsod po svetu ostaja na obrobju filmske umetnosti? Ali v zadnjih letih vendarle vse bolj dobiva mesto, ki ji pripada? Z gosti Igorjem Prasslom, Tino Smrekar in Leo Vučko. Foto: SFC/Urška Djukić

Sodobni britanski filozof Alain de Botton je v svoji knjigi raziskoval, zakaj je v nas tako globoko zasidrana skrb za svoj status. V ožjem pomenu je sicer status pravni ali poklicni položaj v neki skupini, toda filozofa veliko bolj zanima širši pomen izraza, ki »označuje posameznikovo veljavo in ugled v očeh sveta«. V uvodnih poglavjih se tako osredotoča na človekovo potrebo po nenehnem potrjevanju njegove pomembnosti.Za sodobno družbo, zlasti zahodni svet, tako po njegovem mnenju velja, da »poglavitno gonilo naših želja po uspehu v družbeni hierarhiji morda niso več toliko dobrine, ki jih lahko nakopičimo, ali moč, ki jo lahko izkoristimo, temveč količina ljubezni, ki smo je deležni zaradi visokega statusa«. Misli, da dandanes denarja, slave in vpliva ne cenimo več samih na sebi, pač pa jih tako visoko vrednotimo zato, ker jih razumemo »kot simbole ljubezni – in sredstvo, s katerim bi se dokopali do nje«. Tako izraz, ki ga navadno uporabljamo za opredeljevanje odnosa do staršev ali partnerja, razširija na celotno družbo – našega hrepenenja po tem, da nekomu ne bi bilo vseeno za nas, da bi nekdo opazil našo navzočnost, nas globlje spoznal, upošteval naše mnenje in poskrbel za nas, dandanes ne usmerjamo več k bližnjim, pač pa želimo tak odnos od vse družbe. Zakaj? Ker vidimo, da »tisti, ki jih družba ljubi, tako kakor ljubimci uživajo zaščito pod naklonjenimi pogledi okolice«, medtem ko posamezniki brez statusa »ostajajo nevidni, do njih se vedemo grobo, nihče se ne zmeni za posebnosti njihovega značaja in nihče jih zares ne pozna«. Bogataš v svojem bogastvu uživa prav zato, ker opaža, da je deležen občudovanja in naklonjenosti družbe, siromak pa se svoje revščine sramuje zaradi občutka, da ostaja neviden oziroma mu družba namenja celo očitke in ponižanje. Ob tem filozof poudarja, da položaj ni črno-bel in preprosto življenje ne pomeni nujno nizkega statusa: vojaki in raziskovalci na primer lahko neudobje prenašajo daljša časovna obdobja in prostovoljno doživljajo pomanjkanje, saj jihvodi in spodbuja misel, da jih drugi zaradi njihovega dela cenijo. Tako tudi posledic nizkega statusa po njegovem mnenju ne bi smeli presojati le v luči materialnih dobrin – v ozadju se namreč skriva nekaj globljega, naš občutek samospoštovanja. De Botton nas v »Skrbi za status« vabi k premisleku o tem, ali ni morda visok status tudi za nas ena najbolj zaželenih dobrin prav zato, ker si v resnici želimo odobravanja družbe, potrditve naše vrednosti in pomembnosti.

Plesni maraton, na katerem se tekmovalci zaradi denarja in slave izčrpavajo do smrti, ilustrira rojevanje podivjanega kapitalizma. Predstava Samo ne se ustavit!, ki jo bodo premierno uprizorili na odru mariborske Drame, je metafora za vrtiljak, s katerega ne moremo stopiti, poudari režiser Primož Ekart. Sodobni čas namreč znova poraja krize in izkoriščanje delavcev. Umetniško sodelovanje med ŠKUC gledališčem in našim programom Ars pa v dvorani Gledališča Glej predstavlja krstno izvedbo novega slovenskega besedila Steklena struna. Participativna radijska igra izpod peresa Sandija Jesenika se ukvarja s problemi spolnega, fizičnega in verbalnega nasilja. Premierno bo uprizorjena danes. V Galeriji Krško je na ogled razstava Habitat slikarja Uroša Weinbergerja, ki ustvarja na področjih sodobnega slikarstva, muralov, večmedijskih instalacij ter glasbe, in posvetili se bomo še koncertu violončelista Milana Hudnika in klarinetista Jožeta Kotarja. Glasbenika bosta v Studiu 26 Radia Slovenija izvedla dela iz cikla Koncertnega ateljeja Društva slovenskih skladateljev, na sporedu pa bo glasba Lojzeta Lebiča, Brine Jež Brezavšček, Urške Pompe, Tilna Lebarja in Domna Gnezde.

Piše: Marija Švajncer Bere: Maja Moll Marcel Štefančič, junior, je znan predvsem kot voditelj odmevne televizijske oddaje Studio City. To, da je vodstvo RTV onemogočilo njegovo nadaljnje delo, je v javnosti dvignilo precej prahu in negodovanja, ljudje si njegovo kakovostno oddajo želijo nazaj. Ob tem je Štefančič tudi zagotovo največji slovenski poznavalec filmske umetnosti in tudi filmske industrije, hkrati pa je nadvse plodovit avtor velikega števila pomembnih knjig. V zadnjem času je za nekatere od njih upravičeno dobil zaslužene nagrade. Naslov dela Kaj ne vidite, da gorimo! je parafraza odlomka iz Freudove razlage sanj, očetove groze zaradi očitajočega šepetanja njegovega mrtvega otroka, češ, ali ne vidi, da gori. Stari mož, ki je bedel ob trupelcu, ni opazil, da je sveča povzročila požar. Štefančič se je z apokaliptično zagnanostjo zamislil nad negativnimi pojavi in skrajnostmi današnjega sveta, neoliberalizmom in podnebnimi spremembami kot posledicami te domnevno neuničljive vrste kapitalizma. Kot velik erudit, filozof in izvedenec za medijsko sceno in poznavalec sodobne knjižne refleksije takih in drugačnih deviacij razgrinja mračno podobo družbenega dogajanja našega časa. Piše o moči kapitalizma kot pojavu, ki nima več nasprotnega pola in drugačne perspektive. Videti je, kot da smo prispeli na konec vsega, izhoda kratko malo ni več. Neenakost med ljudmi je dobila strahovite razsežnosti. Razglašanje individualizma je lažno in zgolj sprenevedanje, saj govori o tem, da sta posameznica in posameznik sama kriva za svoj morebitni brezizhodni položaj. Zakaj pa se nista bolj potrudila? Družba ju je izvrgla in ju razglasila za odvečna, hkrati pa pisec razkriva paradoks, da družbe tako ali tako ni več. Poglavitno veljavo imata profit in tako imenovani ekonomska uspešnost in učinkovitost. V odlično napisanih esejih v knjigi Kaj ne vidite, da gorimo! Štefančič tu in tam v literarnem slogu opisuje stisko človeka našega časa, njegovo stresno življenje ter doživljanje ponižanj, negotovosti in strahu pred tistimi, ki mu režejo kruh in ga ves čas nadzorujejo. Slikovito piše o novih in novih oblikah izkoriščanja, potiskanju ljudi na sam rob in bogatenju peščice izbrancev oziroma samopašnih elit. Še vedno divja vojna, grozi nam virus, narava je oskrunjena. V esejistovem pisanju prevladujejo spoznanja, da je naš svet grd in umazan. Voltairov Kandid je doživel njegove strahote, a je v nasprotju s Štefančičem in pod Leibnizevim vplivom še vedno zatrjeval, da je to najboljši od vseh možnih svetov. Ali Marcel Štefančič, junior ponuja kak izhod? Ne gre prezreti, da o etičnih vrednotah govori naravnost, tako o solidarnosti, enakosti, altruizmu kot tudi o svobodi in kolektivnem sodelovanju, vendar pa dvomi, da bi bila upor in revolucija uresničljiva. Na protestih se lahko zgodi, da množico, ki se vzdigne proti krivicam, razženejo z vodnim topom in solzivcem ali pa represivni organi vstajnikom celo strežejo po življenju. Ne gre samo za to, o čem piše avtor in kaj napoveduje, temveč vzbuja pozornost tudi s tem, kako vse to zapisuje. Njegov slog je razgiban, besedni zaklad izvrsten in bravurozen, ideje kar vrejo iz njega. Povzema tudi stališča sodobnih teoretikov in publicistov, toda poglavitna so njegova izvirna kritična spoznanja in opozarjanje na številne pasti, ki jih nastavljajo oblastniki; morda bi jih nekoliko anahronistično imenovali voditelji vladajočega razreda, tako poimenovanje pa bi bilo za časom zato, ker nasprotnega pola, podrejenega delavskega razreda oziroma proletariata v pravem pomenu besede ni več. Obstajajo le še prekarci in podobni ljudje brez pravic in zaščite, osebe, ki životarijo in delajo v nenehni negotovosti. Štefančičevo besedišče je izjemno bogato. O krivicah piše prizadeto in empatično, in to pogosto v prvi osebi množine, čeprav pri malverzacijah, ki jih razkriva, sam zagotovo ni bil zraven. Razgalja pojavne oblike zla in zahteva uresničitev njihovega nasprotja. Prav dobro ve, kako pomembna je demokracija, toda ne preostane mu drugega, kot da več besed namenja njenemu nepriznavanju, izginjanju in nemoči pred obličjem kapitalizma. Razgalja novo avtoritarnost, populizem, represijo in nevarnost fašizma. Opisuje brezobzirno poseganje v naravo, posledice podnebnih sprememb, smrtonosne požare in uničujočo sušo. Kaže podobo novega življenjskega stila, ki ga je povzročil koronavirus. Ljudje so se umaknili v mehurčke, toda avtor opozarja, da so v njih prisilno tičali že prej. Sodobni svet in njegovo grozljivo podobo Štefančič, doživlja, kot bi gledal kak film, porajajo se mu tudi asociacije iz literarnih del. V spremljanje kaotičnega sveta vnaša svojo široko filozofsko vednost. Po branju Štefančičevega pesimistično napisanega dela Kaj ne vidite, da gorimo! skušamo ohraniti vsaj kanec upanja, da oris apokalipse prevladuje nekje drugje, v velikem in oddaljenem svetu, v Sloveniji pa naj bi bilo vendarle nekoliko drugače, manj črno in brezupno. Seveda smo v marsičem odvisni od drugih, toda ni še vse izgubljeno. Morali bomo še veliko postoriti. Nekaj se nam bo vendarle posrečilo. Tudi avtor pravi, da imamo socialno državo in da neoliberalcem še ni uspelo razdejati dežnika, ki nas varuje pred koncem sveta.

Sodobni ples ima v Sloveniji bogato zgodovino. Vzporedno z baletom se je začel razvijati po prvi svetovni vojni, ko so v Ljubljani ustanovili dve nacionalno pomembni instituciji: Univerzo in Slovensko narodno gledališče s tremi delovnimi enotami: Dramo, Opero in Baletom. V različnih časovnih obdobjih so razvoj sodobnega plesa zaznamovali številni vrhunski umetniki in umetnice, prav posebno mesto pa pripada Kseniji Hribar, ki je s svojimi izkušnjami, nabranimi v tujini, pustila velik pečat pri profesionalizaciji sodobnega plesa pri nas. Prava zakladnica znanja s tega področja je Rok Vevar, ki je tudi skrbnik bogate zbirke gradiv, zbranih v Začasnem plesnem arhivu. Z njim se je pogovarjal Miha Žorž.

Antoine-Laurent de Lavoisier je vsak dan pred odhodom v službo tri ure izvajal eksperimente v svojem zasebnem laboratoriju, po večerji pa se je običajno vrnil in nadaljeval z delom. Pogosto sta eksperimentirala skupaj z ženo Marie-Anne Pierrette Paulze, ki je bila prav tako zelo nadarjena znanstvenica. -- Z vašo podporo pripovedujemo zgodbe o znanosti na zanimiv in razumljiv način : kvarkadabra.net/podpri/ --

Mednarodni festival sodobnega plesa v Murski Soboti Front@ se odvija vsako leto na skrajnem severovzhodu, v bližini treh meja in daleč od velikih kulturnih centrov - v Murski Soboti, ki ob koncu poletja postane pomembno evropsko središče sodobnega plesa. In danes se s klovnovsko grotesko Krotilka stolov Tine Janežič aka Lingaling in predstavo Narejeno iz prostora španske skupine "GN/MCGuy Nader/ Maria Campos" začenja letošnja Front@. V produkciji zavoda Flota, pod umetniškim vodstvom Matjaža Fariča, se bodo v treh dneh na različnih prizoriščih v Murski Soboti predstavili uveljavljeni tuji in domači plesalci in plesalke. Podnaslov letošnje, že 17. festivala Front@ je: Sodobni ples? “Ka' je tou?

Z matematičarko, gozdarko in lovko Marijo Jakopin o izginjanju avtohtone vrste jelk zaradi neurij, posledici monokulturnega bukovega gozda in pomenu izobraževanja o gozdu že v osnovnih šolah. Sodobni gozd je preobremenjen, trdi Marija Jakopin, ki kot matematičarka, gozdarka in lovka ne gleda na gozd samo kot na drevesa, pa tudi drevesa razume vedno bolje. Ima geografski informacijski sistem, kjer ima točno narisane meje raznih gozdnih posesti. Vodi mednarodno gozdno šoli in piše kriminalni roman, ki se dogaja na robu gozda.

Sodobni glasbi se posvečamo tokrat, in sicer bomo poslušali del koncerta Koncertnega ateljeja Društva slovenskih skladateljev. Novembra 2021 so na tem koncertu v Kogojevi dvorani društva nastopili člani tria Tempestoso, ki ga sestavljajo harmonikarica Sanja Mlinarič, klarinetist Andraž Golob in violončelist Urban Megušar. Verjetno je do zdaj največji uspeh zasedbe ta, da je bila leta 2019 razglašena za zmagovalko tekmovanja Borisa Pergamenščikova v Berlinu, in sicer je žirija enega največjih in najprestižnejših tekmovanj za sodobno glasbo, ki poteka vsaka tri leta pod častnim pokroviteljstvom Tatjane Pergamenščikov in sira Andrasa Schiffa, v utemeljitvi nagrade izpostavila "interpretacijo na visoki instrumentalni ravni" in zapisala, da glasbeniki "s svojim vznemirljivim nastopom združujejo glasbeno tradicijo z duhom sedanjosti in nakazujejo smer prihodnosti". Repertoar zasedbe obsega tako izvirne skladbe kot tudi skrbno izbrane priredbe oziroma aranžmaje, v katerih se lahko izrazno uveljavi skoraj orkestrski zven nekoliko nenavadnega sestava. Glasbeniki koncertirajo po vsej Evropi, nedavno so snemali za avstrijski radio Ö1, na našem preogramu pa smo marca lani neposredno prenašali njihov koncert v okviru cikla GM oder Glasbene mladine Slovenije - prav v oddaji Nove glasbene generacije. Neville HALL: More full of flames and voices za klarinet, violončelo in harmoniko Uljas PULKKIS: »XTC« (Ecstasy) za violončelo in harmoniko Nina ŠENK: Onkraj za bas klarinet Emre SIHAN KALELI: I am a Diptych za klarinet, harmoniko, violončelo in zvočne objekte

Sodobni napredni materiali lahko ponudijo celo vrsto presenetljivih lastnosti. Da se zasloni naprav, ki jih vsepovsod skrbno prenašamo naokoli, superhitro odzivajo na vsak naš dotik in nam v visoki resoluciji pokažejo, kar nas pač zanima, je postalo povsem samoumevno. Pričakovanja, kakšne možnosti nam bodo ponudile naprave prihodnosti, so zato le še večja. Se bo nesrečno razbiti zaslon lahko kar sam popravil? Bomo dočakali oblačila, ki nas bodo naredila nevidne? Te ideje nikakor niso več povsem utopične. Raziskave na prvi pogled eksotičnih lastnosti vrste različnih materialov namreč razkrivajo, da je potencial še ogromen. Kakšne možnosti se nakazujejo, v Podobah znanja razlaga prejemnik Zoisovega priznanja, dr. Miha Ravnik, izredni profesor fizike in vodja Skupine za fiziko mehke snovi na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani ter višji znanstveni sodelavec na Institutu “Jožef Stefan”. Ponovitev oddaje.

Sodobni svet, vsem napredkom navkljub, zahteva veliko od človeka. Značilnost poindustrijske dobe je namreč, da stavi na znanje, informatizacijo, globalizacijo. Medmrežje je nova svetovna platforma, ki digitalno povezuje kraje, narode in posameznike v soodvisnost in soodgovornost pri oblikovanju novih družbenih odnosov. Še nikoli svet ni bil tako prepleten, kot je danes. A vendar se zdi, da so prepadi – kulturni, miselni, gospodarski – med regijami in celinami nespremenjeno globoki. Nekako trajni, ob sicer nenehnih prizadevanjih, da bi jih zasuli. Hkrati se pojavljajo nove razpoke v tektonski plošči, ki ji pravimo življenje človeštva. Vedno znova se rojevajo konflikti, pa še obstoječih nismo znali odpraviti. V svetu negotovosti, tudi zasebne, je zato posameznik na nenehni in zahtevni preizkušnji. Bo obstal? Ali se bo uveljavil kot bitje smisla, drznih načrtov, vidnih uspehov? Vse večji izzivi, da bi obvladovali svet, vlivajo strah in dajejo občutek nemoči. Ti vodijo, če nam jih ne uspe zatreti, v potrtost in apatijo. Človek današnjega veka je tako bitje kronične zaskrbljenosti, velikokrat tudi izmučenosti. Je izžet in oropan resnične življenjske sile. Dvigati duha, sredi vseh teh pojavov, sodi zato k našim glavnim dnevnim opravilom. Drug drugega, pa tudi sebe, nenehno notranje dvigati! To lahko počne vsak – tisti, ki veruje, in tisti, ki ne pozna Boga. A uspešnejši smo, če pri tem črpamo iz zakladnice nebeškega bogastva, iz Jezusove nepreklicne modrosti in trajne srčnosti.

Kaj je mlade pritegnilo, da so prišli prisluhnit predavanju, kjer so slišali besede, kot so: dvignite se nad cinizem, prevzemite odgovornost, poročite se?

Kot hčerka koreografinje in plesne pedagoginje Jane Kovač Valdés in pantomimika Andresa Valdésa je bila že od mladih nog izpostavljena odrskim umetnostim. Sodobni ples ji je od nekdaj pomenil prostor svobodnega izraza in raziskovanja same sebe. Ljubezen do te plesne zvrsti zdaj uspešno predaja naprej kot plesna pedagoginja v plesnem studiu Intakt, še vedno pa se tudi izobražuje, končuje namreč magisterij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Njena velika ljubezen je tudi ustvarjanje avtorske glasbe. Ples in odrska umetnost sta ji bila položena v zibelko. Kot hčerka koreografinje in plesne pedagoginje Jane Kovač Valdés in pantomimika Andresa Valdésa je bila že od mladih nog izpostavljena odrskim umetnostim. Sodobni ples ji je od nekdaj pomenil prostor svobodnega izraza in raziskovanja same sebe. Ljubezen do te plesne zvrsti zdaj uspešno predaja naprej kot plesna pedagoginja v plesnem studiu Intakt, še vedno pa se tudi izobražuje, končuje namreč magisterij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.

Sodobni puščavnik je zemljan, ki živi v svetu, a ni od sveta. Duh ga dviga v višave odmaknjenosti, premišljevanja, molitve. Teža svetnega življenja vleče človeka k tlom, on pa želi biti svoboden za višja spoznanja in pripravljen, da zastavi svoje moči za graditev duhovnosti. Vrvež sveta mu je odveč. Ne želi se predajati skrbem, kaj bo jedel in pil, kje domoval in kako živel. Ker je puščavnik zazrt v lepoto misli in čustev, v večno obzorje, je po merilih sveta čudak; posebnež, ki živi svojo odgovornost in mu ni mogoče naložiti naloge, po kateri bi prinašal drugim zemeljske dobrine. Res sodobni puščavnik nima omembe vrednega zaslužka in se preživlja od drobtin, ki padajo z mize bogatašev. A temu navkljub lahko prinaša svetu duhovno bogastvo. Njegov poklic je poklicanost človeka, ki odkriva resnico. Je znanilec vedenja, ki raste iz ljubezni. S svojim življenjem pričuje za pomen Božjega. Odmika se pogledu sveta, da bi ohranil sposobnost za duhovne uvide in čut za premišljevanje o nadnaravnem. Da bi prejemal odgovore na temeljna življenjska vprašanja, ki jih šepet nebes podarja budnemu srcu. Poleg vsega prinaša svetu kopico drugih vrednih spoznanj. Kdor je učitelj resnice, ga Večni živi. Kdor se je sposoben odreči svetu in zase ne potrebuje ničesar, daje vedeti, da je duh nad materijo in da ljubezen ostaja, tudi ko materija mine. In kdor ne poveličuje sveta, ni propadel, ampak se postavlja, notranje prenovljen, nadenj.

Sodobni način življenja, še prav posebej v razvitem, bogatem svetu, temelji na tako visoki porabi energije in dobrin, da ta poraba že drastično presega zmožnosti planeta, da bi takšno raven lahko dolgoročno vzdrževal. Sodobna civilizacija je uspela nekoč tako rekoč neskončna prostranstva Zemlje na nek način skrčiti na pretesen planet, kjer se zdi vsega premalo. Vztrajano dodajanje toplogrednih plinov antropogenega izvora v ozračje, ki se danes giblje okoli 36 milijard ton C02 ekvivalenta na leto, vse bolj ruši celo vrsto prepletenih fizikalnih in biolških procesov na planetu. Posledično postaja Zemlja iz desetletja v desetletje vse manj življenju prijazen planet. Da se moramo naslavljanja tega neravnovesja resno lotiti, danes slišimo skoraj na vsakem koraku. A za uspešno uvajanje sprememb, ki bi podnebne spremembe ublažile, je dobro imeti pred očmi razsežnosti današnje porabe. Kako se je poraba energije spremenila z industrijsko revolucijo in z nadaljnjim tehnološkim razvojem ter kakšna je energetska bilanca človeštva danes, se je v knjigi Energetske potrebe človeštva skozi čas: od industrijske revolucije do civilizacije tipa I lotil dr. Marko Kovač s Centra za energetsko učinkovitost Instituta "Jožef Stefan ".

Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).

Podnebne spremembe, kibernetska transformacija družbe, pandemija in zdaj še vojna v Ukrajini. Sodobni problemi zahtevajo širok pogled in premišljene in dolgoročno zastavljene rešitve. A živimo v dobi dezinformacij, kratke pozornosti in visoke stopnje negotovosti in nezaupanja. V kolikšni meri so naši možgani kos takšnim razmeram, na katere nas evolucija ni mogla pripraviti? Gost oddaje je nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek.

Dihanje je samodejen proces in prav zato lahko pozabimo, kako pomembno je dihati pravilno. Nekaj, kar je dnevna navada, pa nam na dolgi rok škodi ali pa izjemno koristi. Sodobni človek v osnovi diha plitko, ne več s celim trebuhom, razpon premikanja trebušne prepone se je zmanjšal s 7 cm na nekje 1 cm. Plitko diha kar 80 % ljudi, ki tudi ponoči ne preklopijo na nezaveden (pravilen) način dihanja, zaradi takšnega dihanja pa se telo veliko slabše regenerira, več zbolevamo, slabo se počutimo, smo brezvoljni in brez energije. Kako pa torej pravilno dihati? S prepono, skozi nos, skozi usta, kdaj počasi, kdaj hitro? Obstajajo kakšne vaje? Koliko časa moramo zavestno posvečati pozornost pravilnemu dihanju, da postane avtomatizirano?

Za dolgoročne vlagatelje je pomembno, da zgodaj ulovimo zanimive naložbene priložnosti. Zato v tokratni epizodi o megatrendih in potrošniku prihodnosti z Denisom Mancevičem, nekdanjim diplomatom v Moskvi, rojenim Kijevčan, MBA-jevcem, doktor družboslovnih in humanističnih znanosti, magistrom mednarodne poslovne ekonomije, ki je bil tudi izvršni direktor v Slovenski industriji jekla (SIJ), zdaj pa je direktor in partner v podjetju Herman & Partnerji (https://denismancevic.com/. Epizodo lahko tudi gledate na https://youtu.be/POYJJjxitr0 V tokratni epizodi boste slišali: - O formalnem izobraževanju in trendih - O precejenosti metaversa - AR vs VR (obogatena vs virtualna resničnost) - Prihodnost VR športa - Ukrajnci in paintball = stanje pripravljenosti  - Kitajska - Zelena tranzicija in vroči ESG - Gamifikacija vsega - Sodobni naložbeni slovar (opice, avtisti, retardiranci…) - Experiance sharing – delitev izkušenj med uporabniki - Hype na tržnici in marketing - Selitev oglaševalcev na družbena omrežja. Umiranje klasičnega TV-ja - Kako zvabiti evre iz denarnice milenijcev in zilenijcev - Prihodnost avtomobilske panoge - Gotovina vs digital denar - Kibernetski kriminal - Robotizacija vsega - Vesoljski podvigi: leti v vesolje in ustvarjanje kolonij na Marsu - TOP 5 megatrendov: 1. demografija, 2. zaupanje, 3. digitalizacija (blockchain), 4. zelena energija, 5. hrana & voda (od samozadostnosti do vzdržne proizvodnje) _______________________ Delavnica za ženske: Finančno močna! Delavnico pripravljata Marja Milič, ustvarjalka podcasta Money-How in Klara Leben, ustvarjaka podcasta Inbed Prijava https://biznispace.com/sl/workshops _____________________________________ Davčni webinar: Vodnik po davkih za male vlagatelje Brezplačno; 10. februarja ob 17:00. Prijave https://biznispace.com/sl/workshops ___________________________________ (delavnica) Investiranje za začetnike Praktično o osnovah investiranja. https://biznispace.com/sl/workshops ________________________________________ Imaš vprašanje? Piši mi na marja@biznispace.com ________________________________________

Sodobni pomen besede humor izhaja iz teorije o telesnih tekočinah. Latinska beseda humor, ki jo naglasimo na črki u, pomeni tekočina. Če so telesne tekočine v pravem razmerju, je po teoriji, ki nosi tudi ime humoralna medicina, človek sproščen in vedrega značaja. Medicina je še danes področje, na katerem se veliko uporablja latinščina. Tako je zato, ker so antični zdravniki več stoletij veljali za najboljše. Take zanimivosti lahko preberemo v knjigi Povest o latinščini, ki jo je napisal Tore Janson, upokojeni profesor latinščine in afriških jezikov z univerze v Göteborgu. Knjiga prikazuje preteklost, sedanjost in prihodnost latinskega jezika. Avtor podaja razlago ob pomoči zgodovinskega razvoja jezika in sociolingvistične povezanosti družbe in jezika. Gosta sta latinista Gašper Kvartič, prevajalec knjige, in dr. Aleš Maver, pisec spremne besede. Vir fotografije: Pixabay.

Sodobni ples je kot umetniška zvrst v Sloveniji dobro razvit. Izobraževanje na tem področju je možno že od malih nog naprej. V sklopu Umetniške gimnazije Ljubljana je na voljo štiriletni program Sodobni ples. Sicer pa se s spodbujanjem plesne ustvarjalnosti otrok in mladih ukvarjata tudi Plesni studio Intakt in Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Gostji tokratne oddaje Oder sta vodja Plesnega studia Intakt, Nataša Tovirac ter Nina Meško, producentka za ples pri JSKD.Kako lahko mladi v Sloveniji stopijo v stik s sodobnim plesom? Kakšne možnosti imajo na institucionalni ravni za tovrstno izobraževanje in podporo? Sodobni ples je kot umetniška zvrst v Sloveniji dobro razvit. Izobraževanje na tem področju je možno že od malih nog naprej. V sklopu Umetniške gimnazije Ljubljana je na voljo štiriletni program Sodobni ples. Sicer pa se s spodbujanjem plesne ustvarjalnosti otrok in mladih ukvarjata tudi Plesni studio Intakt in Javni sklad republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Gostji tokratne oddaje Oder sta vodja Plesnega studia Intakt, Nataša Tovirac ter Nina Meško, producentka za ples pri JSKD.

Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od preostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. O krščanstvu sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: "Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro." Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačen vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).

Kakšni so torej ti današnji ljudje; podobni so …

Gost v epizodi #61 je ponovno Urban Urbanc, avtor, predavatelj in svetovalec za avtentičen način življenja ter za medsebojne odnose. Razpravljala sva o zavestnosti in moškem principu v sodobnem času. Dotakneva se tematik, kot so: Pomembnost zavedanja/zavestnosti pri moških Duhovnost pri obeh spolih Duhovnost in moški Uspešnost Odraščanje in sprejemanje odgovornosti Uspeh in čutenje telesa Moški princip ter poslanstvo Prevzemanje krivde Percepcija in praksa hvaležnosti Svobodna volja vs. milost Laganje in življenje v resnici Meta princip in enosmerno dajanje ljubezni Moško-ženski odnos Moški princip pri ženskah Podrejenost vs. sprejemanje Nasvet za sodobnega zavestnega moškega Samozadovoljevanje in pornografija

V tokratni oddaji Sledi večnosti bomo spregovorili o romarskem turizmu. V oddaji sodelujeta: Slavica Arih iz Maribora, ki je pred skoraj tridesetimi leti skupaj s svojim soprogom ustanovila prvo romarsko agencijo pri nas - Ariturs in mag.Melito Bevc – direktorico Zavoda za turizem, mladino in šport v Šmarju pri Jelšah.

V knjigi Turški lok je zbranih petnajst razprav na temo slovenske drame, ki jih je avtor ob različnih priložnostih napisal v zadnjih desetih letih. Obravnava avtorje različnih generacij, od Vitomila Zupana do današnjih sodobnikov, kot sta Peter Resman ali Simona Semenič. Glavni namen so dekodiranje zametkov postmodernistične in postdramske pisave pri avtorjih starejših generacij ter premisleki o novih načinih pisanja v današnjem času, na nekaterih mestih med njimi vleče tudi vzporednice. V oddajo smo uvrstili tri odlomke iz razprav: Drama kot oblika (iz) "predmiselnega kaosa", v katerem Lukan analizira dramo Zapiski Vitomila Zupana, Gledališče jezika, kot ga piše Milan Jesih, ter Čas v krogu, ki zaznamuje dogajanje in metafizične razsežnosti v drami 24ur Simone Semenič. Uporaba turškega loka kot simbola preciznosti avtorju omogoča vstopiti v dramo in zadeti njen izvirni dramski živec, v oddajo Oder pa se je Blaž Lukan oglasil z osebnimi pogledi na izbrane avtorje. Knjiga je izšla pri Cankarjevi založbi januarja 2020. Vabimo vas k poslušanju. foto: Maj Pavček

V službi preživimo tretjino življenja, zato je pomembno, da smo zadovoljni s svojim delom. Pa tudi plačo! Plača je za večino glavni vir dohodka. Kakšna pa je vaša plača? Ste zadovoljni z njo? Ima vaš kolega višjo plačo? Kdaj in kako do šefa po povišek? O plačah, novih oblikah dela ter tudi priložnostih na trgu dela sem se pogovarjala z Tomažem Gorjupom, direktorjem Styrie digital marketplaces, ki upravlja portale kot so Bolha.com, Mojedelo.com, pa tudi portal placa.si, ki ponuja podrobni vpogled v plače po različnih poklicih, panogah in drugih kategorijah. ___________________________ Podcast Money-How lahko tudi gledate na Youtube: https://www.youtube.com/marjamilic ___________________________ V tokratni epizodi boste slišali: - Zadovoljstvo s službami: Odnose s sodelavce postavljamo na prvo mesto, plača je šele na osmem - Odpoved: Kdaj ljudje dajo odpoved in zakaj? Veliko ljudi je strah pred spremembo, veliko jih čaka na konflikte, da to izrabijo za odhod iz podjetja - Prekvalifikacije: Pred pandemijo se je kar 54% Slovencev bilo pripravljeno prekvalificirati za novo službo - Krajši delovnik: Islandija uvaja štiridnevni delovnik. Pri nas pa še fleksibilnega delavnika nimamo urejenega … - Aktualno o trgu dela: Imamo »ničelno« brezposelnost. Službe so! Prijav na delovna mesta je malo. - Plače: Zakaj v oglasih za prosto delovno mesto ni objavljena višina plač? Plačna diskriminacija. Namesto plače, delnice ali delež v podjetju? Plačilo v kriptovalutah? Kako do poviška? - Lojalnost: kar 22 odstotkov Slovencev si v pol leta želi zamenjati delodajalca, 30 odstotkov ne planira spremembi v naslednjih 4 letih - Izobrazba: Kako pomemben je naziv dr., mag., prof.,... pred imenom in priimkom? - Sodobni trendi: Digitalni nomadi – kdo to so in v katerih državah bi radi delali Slovenci na tak način? - Sabatikal – ko greš na enoletni premor in te služba počaka. Kako je s plačilom? - Ekologija: kar Več kot 40% Slovencev ne bi šlo delati v podjetje, ki ni ekološko osveščeno.  Ekonomija delitve, recikliranje… ________________________________ Ankete, ki jih omenjam v epizodi najdete na spodnjih povezavah Instagram: https://www.instagram.com/marjamilic/ Facebook: https://www.facebook.com/marjamilic/ Linkedin: https://www.linkedin.com/in/marjamilic/

V približno štiristoletnem procesu, nekako med letoma 1500 in 1900, si je peščica evropskih držav podvrgla svet. Evropski raziskovalci, trgovci, plantažniki, industrialci, vojaki in, kajpada, kolonisti so si zlagoma podredili obe Ameriki ter Avstralijo in tam izvedli genocid strašljivih razsežnosti nad staroselskim prebivalstvom. Razkosali so si Afriko in v odvisen ali polodvisen položaj spravili starodavna azijska cesarstva od otomanskega na zahodu do kitajskega na vzhodu. Ta proces se je v naš kolektivni zgodovinski spomin vpisal z dvema besedama: kolonializem in imperializem. Toda v tem zmagoslavju Britanije, Španije, Francije, Portugalske, Nemčije, Nizozemske, Rusije, Belgije in Italije je bilo vsebovano tudi že seme poraza – tekmovanje med evropskimi velesilami za nadzor nad svetom, nad ozemlji, surovinami, trgovskimi potmi in tržišči ter ljudmi je namreč sprožilo najprej prvo, nato pa še drugo svetovno vojno, ki sta staro celino izčrpali do te mere, da Evropa starih kolonialnih imperijev preprosto ni več mogla zadržati. In tako sta kolonializem in imperializem enkrat za vselej odromala na smetišče zgodovine, kajne. No, kolonializem v pretežni meri morda res, glede imperializma pa stvari niso tako preproste. Samir Amin, sloviti francosko-egiptovski marksistični ekonomist in politolog ter pionir teorije svetovnih sistemov, je bil, na primer, prepričan, da je imperializem tudi danes še prav lepo pri močeh, da pravzaprav predstavlja temeljni ekonomsko-politični okvir, znotraj katerega se odvija življenje na našem planetu. Svojo interpretacijo oziroma analizo imperializma je Amin potrpežljivo razvijal skozi vrsto let, nekaj njegovih tozadevnih razprav pa je pri Založbi /*cf. pred nedavnim izšlo tudi v slovenskem prevodu pod naslovom Sodobni imperializem : spisi o kapitalizmu, imperializmu in revoluciji. Kako je torej Amin mislil imperializem, da ga ni v uporabo prepustil le tistim zgodovinarjem, ki se ubadajo z 18. ali 19. stoletjem, ampak ga je s pridom apliciral na analizo sodobnega, globaliziranega sveta? In v kakšni podobi se mu je ta svet skozi prizmo koncepta imperializma navsezadnje razkril? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa dr. Marka Kržana, ki je Aminov Sodobni imperializem prevedel in mu pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: finančno središče na Manhattnu v New Yorku (Wikipedia, King of Hearts, CC BY-SA 4.0)

Slovenski pesnik Oton Zupančič, doma iz Bele krajine, je nosil v sebi podobo svetega Jurija, ki mu je bil simbol prihajajoče pomladi in veselja, hkrati pa tudi znak novih moralnih moči in poštenja. Že 1911 je zapel, kako so se odprla »nebeška okna na stežaj« in kako je sv. Jurij ljudem pomagal, »da so ločili silo in nasilje«, istočasno pa obvladali zlo, saj so »stisnili sto let trpljenja v pest«. Pozneje je tudi zapel svojem prijatelju pesniku Josipu Murnu: »Hej batjuška, vstan batjuška hej! Tvoj vitez sveti Jurij potrkal nam je na duri!« Vse polno je bilo zelenih vej in metuljčki so bili na cvetovih, skratka polnost pomladi je prišla in zvrhana mera radosti. Slovenski poet nam je razkril dvojno podobo današnjega godovnjaka: na eni strani predstavlja radost nad življenjem in v nas podaljšuje občutje velikonočnega veselja. Ta vzhičenost pa se navezuje tudi na predkrščanske običaje pozdravljanja pomladi. V tem je lepa simbolika, Slovenci v svoji tradiciji povezujemo staro slovansko izročilo z novo krščansko radostjo nad življenjem Vstalega Gospoda. Zeleni Jurij simbolizira to dvojno veselje. In na drugi strani gre za zmagovanje nad zlom. Človek neprestano naleti na hudobijo in mora izbirati med dobrim in zlim. Podoba sv. Jurija se spopada s tem zlom, zato ga upodabljajo kot viteza, ki ugonobi zmaja. Tudi ta tradicija je povezana s starimi legendami o neustrašenih pomorščakih, Argonavtih, ki so prinašali zlato runo iz daljnega Črnega morja pa vse tja do Ljubljanice, kjer so se morali ustaviti. Da bi pa prišli do Jadranskega morja, so morali poraziti tudi grozečo pošast. Zato ima naša prestolnica Ljubljana v svojem grbu zmaja, ki se navezuje tudi pošast, ki jo premaguje njen zavetnik sv. Jurij. Tudi po krščanski legendi je namreč sv. Jurij rešil mlado dekle pred pošastjo in s tem postal simbol boja zoper zlo. Gre namreč za priljubljenega starokrščanskega mučena, ki je premagal najhujše zlo, to je sovraštvo. Zato ga lahko povezujemo z viteško plemenitostjo, ki brani nemočne, nezaščitene in uboge. Tudi Slovencem je sv. Jurij pomagal premagovati skušnjav zla, ki jih vsak človek nosi v sebi, in se radovati novega življenja. Sodobni antropologi ugotavljajo, da je največje zlo v nas samih. Veliki grški mislec Platon govori celo o 7 glavem zmaju, ki ga nosimo v sebi. Ne Ne moremo ga premagati, lahko pa ga uspavamo, če smo prizanesljivi do napak drugih in tudi svojih. Tako bi lahko rekli, da z odpuščanjem in ljubeznijo ti naši »zmaji« postanejo »zmajčki« in je z njimi mogoče živeti.

Pred kratkim sem od daleč opazoval skupino mladih prostovoljcev, ki so poskušali otroke navdušiti za sodelovanje pri raznih igrah. Veliko truda so vložili, da so očitno vsega naveličane otroke pripravili k vsaj delnemu sodelovanju. Ko jim jih je uspelo vključiti, je igra lepo stekla. Ob občudovanju sem se spraševal, kaj neki žene te mlade prostovoljce, da se ukvarjajo s temi vsega sitimi otroki. Ko vam želim dobro jutro, sprašujem sebe in vas, ali bi bili pripravljeni tudi mi potrpeti in se truditi, da koga, ki ga nič ne veseli, vsaj malo premaknemo. Vsaj meni pogosto prihaja na misel, da če se jim že nič ne da, naj pa zgnijejo v svoji lenobi in naveličanosti. Vem, da s tem ravno ne delujemo spodbudno na odraščajoče, a je to očitno še najpametnejši odgovor. S to mislijo moramo še bolj občudovati mlade, ki imajo sami gotovo kaj početi, a se kljub temu zastonj ukvarjajo z otroki. V življenju smo srečali najrazličnejše ljudi. Z nekaterimi se hitro povežemo in je pravo veselje biti v njihovi družbi; od nekaterih bi najraje pobegnili; pri drugih pa niti ne veš, kako bi navezal stik. Pogosto to raznolikost razlagamo s prirojeno družabnostjo. Nočem trditi, da na tem nič ni. Marsikaj nam je prirojeno, še več pa pridobljeno. Sodobni vzgojitelji govorijo, da je vsakdo odraz odnosov, s katerimi je odraščal. No, za to niti ne potrebujemo kakšnih velikih raziskav, saj vidimo, da ljudje iz kultur, kjer je v zraku glasno in obilno govorjenje, to vestno počnejo tudi drugje; in spet tisti iz bolj zadržanih in umirjenih kultur ostajajo tihi in odmaknjeni. A čeprav smo odrasli v okolju, kjer se ni veliko dalo na družabnost, še ne pomeni, da smo na to obsojeni za vse življenje. Verjetno ne bomo vsi postali taki, kot so ti mladi prostovoljci, ki sem jih prej omenil. Raziskave pa kažejo, da imajo ljudje, ki znajo in zmorejo navezovati stike z drugimi, ki vložijo veliko v skrb za druge, bolj zadovoljno življenje. Čeprav ti mladi prostovoljci želijo nesebično dobro otrokom, s katerimi delajo, končno sami prejemajo največ. Čutijo se povezani z drugimi, razvijajo zmožnost hitrega navezovanja stikov in se trudijo prenašati tudi neprijetne odnose. Vse to jim bo dalo moč za odpornost v trenutkih in z ljudmi, ki bodo zanje usodni. Če bom dan začel že s tem, da si vzamem kakšno minuto za soseda, ki ga drugače le bežno pozdravim, bom tudi sam vse bolj družaben. Če pa komu priskočim na pomoč, bo zame in za druge dan veliko lepši.

Potem ko je bila v preteklosti pogosto deležna bolj obrobne pozornosti, se je letos ob pandemiji pokazalo, kako izjemno pomembna je znanost. V zgolj letu dni smo prišli od ekspresnega dekodiranja celotnega genoma prej nepoznanega koronavirusa do več obetavnih cepiv. Gre za hitrost, ki je povsem neprimerljiva s čimerkoli iz zgodovine. Seveda pa so bili ključni predpogoji za ta podvig že zagotovljeni; številni vrhunski laboratoriji po svetu, vrhunska znanja in razvite tehnologije, ki so z izjemnim sodelovanjem znanstvenikov z vsega sveta in deljenjem raziskovalnih podatkov to sploh omogočili. Kajti znanost je po svoji naravi vendarle tek na dolge proge. Na to smo v Sloveniji v preteklosti prepogosto pozabljali in tako smo danes na prelomni točki. Ali bomo znanosti priznali njen pomen in ji omogočili pogoje za uspešno delovanje ali pa se bo drsenje Slovenije v razvoju in konkurenčnosti ter beg možganov v tujino zgolj pospešeno nadaljevalo. Kako je razvita znanost povezana s kakovostjo življenja v državi in kaj izgubljamo z njenim zanemarjanjem, je Nina Slaček preverila z nekaterimi letošnjimi prejemniki najvišjih državnih nagrad za znanost, Zoisovih nagrad. Gostje v studiu: - prof. dr. Stane Pejovnik, prejemnik Zoisove nagrade za življenjsko delo, - prof. dr. Baraba Malič, Zoisova nagrada za vrhunske dosežke, - prof. dr. Gregor Anderluh, Zoisova nagrada za vrhunske dosežke, - izr. prof. dr. Kozma Ahačič, Zoisova nagrada za vrhunske dosežke.

Dolgo smo živeli v utvari, da bomo lahko ustvarili skupni, malo bolj sproščeni knjižni pogovorni jezik. Vmesno stopnjo med najvišjo obliko govorjenega jezika in narečji, ki bi bila za sproščeno rabo v medijih idealna. Pa se je izkazalo, da bo takšnih pogovornih knjižnih jezikov na Slovenskem vse več. Še tako izobražen Mariborčan bo v javnosti vedno govoril malo drugače kot enako izobražen Koprčan, Tržačan, Celovčan, Novomeščan, Celjan ali Ljubljančan. Sodobni čas zahteva radijski in televizijski govor, ki se zvrstno vsakič znova prilagaja tako vsebini kot tudi namenu oddaje, je na posvetu Mediji in govorjena slovenščina povedal predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša dr. Kozma Ahačič. Kako postavljati ideale pri tem prilagajanju in kakšno vlogo ima pri tem javni zavod RTV Slovenija, smo se po posvetu pogovarjali z dr. Ahačičem.

V zadnjih desetletjih so se vloge moških kot očetov bistveno spremenile. Vedno več se jih aktivno vključuje v družinsko življenje in odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Sociologi govorijo o fenomenu novega očetovstva oziroma o novih skrbnih očetih. Spremenile so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. O tem kako živijo moški med delom in starševstvom danes, o sodobnem očetovstvu smo spregovorili v oddaji Intelekta. Pred mikrofon smo povabili doktorico socioloških znanosti Živo Humer iz Mirovnega inštituta in direktorja ter ustanovitelja Ekvilib Inštituta, Aleša Kranjca Kušlana.

Če so še nedavno očetje predstavljali avtoritarno in odsotno družinsko figuro, so se njihove vloge v zadnjih desetletjih bistveno spremenile. Vedno več se jih aktivno vključuje v družinsko življenje, vedno več si jih želi preseči nekoč jasno začrtano očetovsko funkcijo in vedno več se jih odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Sociologinje in sociologi govorijo o fenomenu novega očetovstva oziroma o novih skrbnih očetih. Spremenile so se indvidiualne predstave in želje glede očetovstva, spremenile pa so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. O tem kako živijo moški med delom in starševstvom danes, o sodobnem očetovstvu bomo spregovorili v oddaji Glasovi svetov. Pred mikrofon smo povabili doktorico socioloških znanosti Živo Humer iz Mirovnega inštituta in direktorja ter ustanovitelja Ekvilib Inštituta, Aleša Kranjca Kušlana.

V knjigi Turški lok je zbranih petnajst razprav na temo slovenske drame, ki jih je avtor ob različnih priložnostih napisal v zadnjih desetih letih. Obravnava avtorje različnih generacij, od Vitomila Zupana do današnjih sodobnikov, kot sta Peter Resman ali Simona Semenič. Poglavitni namen je dekodiranje zametkov postmodernistične in postdramske pisave pri avtorjih starejših generacij ter premisleki o novih načinih pisanja v današnjem času, na nekaterih mestih med njimi vleče tudi vzporednice. V oddajo smo uvrstili tri odlomke iz razprav: Drama kot oblika (iz) »predmiselnega kaosa«, v katerem Lukan analizira dramo Zapiski Vitomila Zupana, Gledališče jezika, kot ga piše Milan Jesih ter Čas v krogu, ki zaznamuje dogajanje in metafizične razsežnosti v drami 24ur Simone Semenič. Uporaba »turškega loka« kot simbola preciznosti avtorju omogoča vstopiti v dramo in zadeti njen izvirni dramski »živec«, v oddajo Oder pa se je Blaž Lukan oglasil z osebnimi pogledi na izbrane avtorje. Vabimo vas k poslušanju! Foto: Maj Pavček

V središču tokratne oddaje, posvečene filmu, je novi dokumentarec Erika Valenčiča Videti El Aaiún o begunskem taborišču v Alžirski puščavi, v katerem že več kot 40 let živi okrog 170 tisoč pripadnic in pripadnikov ljudstva Sahravi. Razmišljamo o filmografiji Hala Ashbyja, ki mu na Televiziji Slovenija tokrat posvečajo rubriko Kinoteka. Posvečamo se sodobnemu srbskemu filmu, poleg tega poročamo o prvem kinu, ki ga lahko po dolgem času spet obiščete – in sicer o Drive-in kinu Bežigrad.

Kinematografi pri nas še naprej ostajajo zaprti, vendar jih ponekod po Evropi postopoma spet odpirajo – o tem bomo razmišljali v tokratni oddaji. Spraševali se bomo tudi o tem, kaj se dogaja v sodobnem bolgarskem filmu in ali dogajanje tam lahko vzporejamo s kreativnim preporodom nekaterih sosednjih kinematografij (npr. romunske in grške). Poleg tega bomo vzeli pod drobnogled kratek film novozelandskega režiserja Taike Waititija Two Cars, One Night (Dva avta, ena noč), ki je bil osnova za njegov uspešni celovečerec Boy, in kratke filme Wesa Andersona.

Potovanja z letali, vlaki, ladjami in avtomobili so ta čas sicer res nemogoča, toda naš duh še vedno lahko prosto vandra po zemeljski obli. S knjigo. Zato smo se v tokratnem Sobotnem branju skupaj s Christophom Ransmayrjem odpravili na veliko ekspedicijo. Sodobni avstrijski pisatelj namreč v sveže prevedenem Atlasu rahločutnega moškega v 70 kratkih, avtobiografskih zapisih obišče 70 destinacij – od eksotičnih do najbolj vsakdanjih, od neobljudenih skalnatih otočkov, izgubljenih sredi razburkane modrine Pacifika, do prikupno zaspanih mestec v alpskem predgorju – in pozorno opazuje svet. Skozi prizmo Ransmayrjeve natančno izpisane, meditativne proze se vsakokrat znova zdi, da so horizonti našega planeta nenavadno široki, prav nič utesnjujoči, da so poti prehodne, kakor veter odprte na vse strani, da se lepota skriva za vsakim vogalom, v slehernem zrncu peska. In vendar je Ransmayrjevo pisanje vseskozi elegično intonirano. Zakaj? Od kod se je v Atlas rahločutnega moškega prikradla ta blaga žalost – Odgovor smo iskali v pogovoru s Štefanom Vevarjem, ki je Ransmayrjevo knjigo za založbo Beletrina prevedel v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Čeprav med letošnjimi prejemniki Prešernovih nagrad oziroma nagrad Prešernovega sklada, ni pesnic ali pesnikov, smo na predvečer slovenskega kulturnega praznika v Podobah znanja vendarle govorili prav o sodobni poeziji. Pred našim mikrofonom smo namreč gostili literarno zgodovinarko dr. Darjo Pavlič, predavateljico na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, ki se zadnja leta znanstveno-raziskovalno precej posveča vprašanju, kako bralke in bralci sploh lahko produktivno beremo današnjo liriko oziroma kakšne interpretativne strategije lahko uporabimo, da navsezadnje stopimo v telo pesmi? Pri tem naša tokratna gostja analizira najrazličnejše vidike pisanja in branja poezije – tu se, denimo, posveča vplivu francoskega strukturalizma na slovensko pesniško produkcijo šestdesetih, tam primerja osebnoizpovedne strategije ameriških in slovenskih pesnic v zadnjih dveh desetletjih, spet nekje drugje hoče ugotoviti, ali si je pri branju pesniških besedil mogoče pomagati s teoretskimi koncepti, ki jih je literarna veda razvila za analizo proze, in tako naprej in naprej. Do kakšnih ugotovitev se je navsezadnje dokopala, je v pogovoru z dr. Pavlič preverjal Goran Dekleva. foto: Dr. Darja Pavlič (Goran Dekleva)

Zakaj? Ker je še s kolegom oficirjem miniral jugoslovansko bojno ladjo ob italijanski zasedbi Dalmacije aprila 1941, da ne bi prišla v italijanske (zanju sovražnikove) roke. Šlo je za zavestno odločitev dveh mladih mož. Tudi s podobnimi primeri, ki ponazarjajo današnjega "duha časa" v odnosu do osvobodilnih gibanj, se soočajo sodobni muzeji, v tem primeru piranski »pomorski«, poimenovan po omenjenem slovenskem mornariškem častniku v jugoslovanski mornarici. Za kakšno dediščino gre, kako jo približati okolici ter sploh razložiti in ponazoriti predvsem mladim, o tem in mnogih drugih izzivih muzejev se pogovarjamo z muzejskima svetnicama, ddr. Vereno Perko Vidrih (Gorenjski muzej Kranj) in dr. Nadjo Terčon (Pomorski muzej Sergej Mašera Piran). Izšel je tudi zbornik Slovenskega muzejskega društva z izborom prispevkov z njihovega septembrskega (2019) »zborovanja« v Tržiču na Gorenjskem z naslovom »Muzeji in njihova vloga v sodobni družbi« – povod za pogovor z gostjama.

"Pa saj to je bil vendar terorist", je nedavno srednješolec v Piranu odvrnil ob razlagi usode narodnega heroja Sergeja Mašere. Zakaj? Ker je še s kolegom oficirjem miniral jugoslovansko bojno ladjo ob italijanski zasedbi Dalmacije aprila 1941, da ne bi prišla v njihove (zanju sovražnikove) roke. Šlo je za zavestno odločitev dveh mladih mož. Tudi s podobnimi primeri, ki ponazarjajo današnji "duh časa" v odnosu do osvobodilnih gibanj, se soočajo sodobni muzeji, v tem primeru piranski »pomorski«, poimenovan po omenjenem slovenskem mornariškem oficirju v takratni jugoslovanski mornarici. Za kakšno dediščino gre, kako jo približati okolici in sploh razložiti in ponazoriti predvsem mladim, o tem in o mnogih drugih izzivih muzejev se pogovarjamo z muzejskima svétnicama, ddr. Vereno Perko Vidrih (Gorenjski muzej Kranj) in dr. Nadjo Terčon (Pomorski muzej Sergej Mašera Piran). Izšel je tudi zbornik Slovenskega muzejskega društva z izborom prispevkov z njihovega septembrskega (2019) »zborovanja« v Tržiču na Gorenjskem z naslovom »Muzeji in njihova vloga v sodobni družbi« - povod za pogovor z gostjama. Na fotografiji Pomorski muzej Sergej Mašera Piran - foto: Lea Širok-RTV SLO

Sodobni napredni materiali imajo vrsto zelo zanimivih in včasih kar presenetljivih lastnosti. Da se zasloni naprav, ki jih vsepovsod skrbno prenašamo naokoli, superhitro odzivajo na vsak naš dotik in nam v visoki resoluciji pokažejo, kar nas pač zanima, je postalo povsem samoumevno. Pričakovanja, kakšne možnosti nam bodo ponudile naprave prihodnosti, so zato le še večja. Se bo nesrečno razbiti zaslon lahko kar sam popravil? Bomo dočakali oblačila, ki nas bodo naredila nevidne? Te ideje nikakor niso več povsem utopične. Raziskave na prvi pogled eksotičnih lastnosti vrste različnih materialov namreč razkrivajo, da je potencial še ogromen. Kakšne možnosti se nakazujejo, v Podobah znanja razlaga prejemnik Zoisovega priznanja, dr. Miha Ravnik, izredni profesor fizike in vodja Skupine za fiziko mehke snovi na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani ter višji znanstveni sodelavec na Institutu “Jožef Stefan”.

V tokratnem Sedmem dnevu vam predstavljamo drugi del pogovora z naslovom sodobni izzivi krščanstva. Sodelujeta evangelijska kristjana: pastor mag.Benjamin Hlastan iz Slovenj Gradca in vsestranski razumnik, pesnik, pisatelj in eseist mag.Vinko Ošlak iz Celovca.

Tokratna oddaja ima naslov sodobni izzivi krščanstva, in jo pripravljamo v dveh delih. Zdaj bomo slišali prvega. Naša in vaša gosta sta evangelijska kristjana: pastor mag.Benjamin Hlastan iz Slovenj Gradca in vsestranski razumnik, pesnik, pisatelj in eseijist mag. Vinko Ošlak iz Celovca.

V razstavišču gradu Rajhenburg nad Brestanico je na ogled likovna razstava Sodobni tržaški umetniki. V Pilonovi galeriji v Ajdovščini je na ogled razstava Veno Pilon in Božidar Jakac - 50 let prijateljstva.Ob 150-letnici rojstva duhovnika, etnomuzikologa Janka Barléta pripravljajo o njem v Zagrebu v soboto 26. oktobra mednarodni znanstveni simpozij.

Podobe, ki so prišle iz neba in so jih naslikali angeli – to je ena izmed razlag nastanka ikon, upodobitev svetih oseb in bibličnih dogodkov, ki so značilne so predvsem za vzhodno krščanstvo, med drugim tudi za Rusijo. Ta je pogosto označena kar kot dežela ikon, čeprav so te tja skupaj s pravoslavno vero prišle iz Bizanca. Izbor ikon iz treh ruskih muzejev je trenutno na ogled tudi v Sloveniji – v Mestnem muzeju Ljubljana si namreč lahko še do 15. septembra ogledate razstavo Ikone: Zakladi ruskih muzejev. Razstava s sodobnim pogledom na ikone izpostavlja razkorak med današnjim obiskovalcem muzeja in temi upodobitvami svetih oseb in bibličnih dogodkov, ki že več kot tisočletje nastajajo po natančno določenih pravilih. V oddaji jo predstavljajo avtorja projekta Blaž Vurnik in Blaž Peršin in avtor postavitve Miran Mohar, spremlja pa jo tudi avtorska glasba Alda Kumarja, ki je nastala prav za razstavo.

V peti epizodi oddaje Filozofija gre v svet govorimo o kritičnem mišljenju v javnem prostoru in sodobnem času. Naša gosta sta dr. Borut Ošlaj, filozof in redni profesor na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Ali Žerdin, sociolog, publicist, novinar in urednik Sobotne priloge časopisa Delo. Transkripcije posameznih epizod oddaje Filozofija gre v svet so dostopne na naši Facebook strani. . . . Projekt sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

Sodobni pristopi pri oskrbi živali, ki zagotavljajo dobro pučutje živali v hlevu in na pašniku.

Sodobna tehnologija omogoča, da dobri starši otrokom digitalno sledimo, jih nadzorujemo in uvajamo cenzuro v totalitarni maniri, ki se je ne bi sramovala niti nekdanja KGB. Sodobni starši imamo v žepu informacije o tem, kje se nahajajo, s kom občujejo, kake vsebine konzumirajo, koliko časa igrajo igrice. Obstaja veliko aplikacij, celo ponudniki storitev tekmujejo, kdo nam bo omogočil več nadzora nad otroki. Vse te tehnološke dobrine apliciramo našim najmlajšim v imenu varnosti in skrbi. Kakšen je vaš pogled na to? In zakaj svojim najdražjim počnemo nekaj, kar v resnici preziramo?

ZA STAROVEŠKE Maje je bilo merjenje časa zelo pomembno. V koledarjih, ki so jih imeli, se kaže njihovo verovanje, da se dogodki ponavljajo v določenih ciklusih. Koledar, ki ga nekateri strokovnjaki imenujejo tzolkin (štetje dni), je sestavljal 260-dnevni ciklus, razdeljen na 13 oštevilčenih obdobij. Vsako od teh obdobij je trajalo 20 dni in vsak dan je imel svoje ime. Maji so se po tem koledarju ravnali v svojem verskem življenju, uporabljali pa so ga tudi za napovedovanje prihodnosti.

Sodobni ideal je, da človeka njegovo delo zanima, osrečuje in bogati. Vendar je doseganje tega ideala močno oteženo. Včasih smo izjemno zadovoljni z rezultati svojega dela, pa je pot do tja noaorna in polna stresnih trenutkov. Včasih je delo kot tako zanimivo in izpolnjujoče, vendar so odnosi s sodelavci tisti, ki grenijo ure preživete na delovnem mestu. Včasih pa je problematičen urnik dela, zaradi katerega ne moremo preživljati časa z družino in prijatelji ter preprosto nimamo časa ne za hobije ne za športne dejavnosti. Kakšni so psihološki pritiski povezani z delom v sodobni družbi? Doktorica Eva Boštjančič, vodja katedre za psihologijo dela in organizacije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, pravi, da je večopravilnost značilnost sodobnega dela in poudarja, da glede na rezultate raziskav večopravilnost vsekakor ni učinkovita. Kot poudarja, se na katedri zelo trudijo, da bi znanstvena dognanja, ki so nastala v slovenskem prostoru, prišla tudi do delodajalcev. Na katedri zato pripravljajo tudi spletno stran, psihologijadela.com, kjer objavljajo najnovejše ugotovitve s področja psihologije dela in organizacij. Z dr. Evo Boštjančič se je pogovarjala Urška Henigman. foto: osebni arhiv

Jure Jakob je v slovenski literarni prostor vstopil leta 2003 s pesniško zbirko Tri postaje in sodobni slovenski poeziji nemudoma začrtal nove perspektive. Njegov lirski subjekt je namreč v prvi vrsti opazovalec, tih, natančen in potrpežljiv. In svet, ki ga opazuje - v pomembni meri gre tu za svet narave -, v Jakobovih pesmih dobi novo in nadvse prepričljivo domovanje. Veter, drevesa ali ptice pred tem kot da še nikoli niso uživali tako samozadostne eksistence. Zbirki Tri postaje, za katero je prejel nagrado Modra ptica, so sledile Budnost, Zapuščeni kraji in Delci dela. Za knjigo esejev Hiše in drugi prosti spisi je Jure Jakob pred dobrima dvema letoma prejel Rožančevo nagrado in nagrado Kritiško sito. V zadnjih letih pa je objavil tudi tri pesniške zbirke za otroke. Lakota je tako peta pesniška zbirka za odrasle Jureta Jakoba in v njej, se zdi, se je stik z naravo samo še poglobil. »Kakor da«, kot so zapisali v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada »smo se bralke in bralci nenadoma znašli v novi, do čutov darežljivi, ontološko polni pokrajini.« Pa vendar, to ni naivno navduševanje nad idilično, brezmadežno in nepotvorjeno naravo. Sodobni subjekt je vedno tu in nekje med zamolki vedno ve, da se nekatere rane nikoli ne zaprejo.

Piratstvo je na nekaterih morskih območjih še vedno pereče vprašanje. V Gvinejskem zalivu so denimo nigerijski pirati nedavno napadli švicarsko tovorno ladjo Glarus in ugrabili 12 od 19-ih članov posadke. Med njimi slovenskega pomorščaka, sedem državljanov Filipinov in po enega državljana Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Romunije in Ukrajine. K pogovoru o sodobnem piratstvu smo v oddajo povabili kapitana dolge plovbe in predavatelja na Fakulteti za pomorstvo in promet Valterja Subana. Svojo strokovno izobrazbo je namreč izpopolnil prav na področju zaščite in varnosti na tovornih ladjah. Zanimalo nas je, kdo so sodobni pirati, kako so organizirani, kakšne varnostne ukrepe morajo upoštevati ladje, ko plujejo po nevarnih morjih, kako so na napade pripravljene posadke, in kdo običajno poskrbi za plačilo odkupnine. Med drugim smo ga vprašali, ali je kdaj tudi sam doživel piratski napad, najprej pa nas je zanimalo, ali morda ima več informacij o poteku napada na ladjo Glarus.

Plesalka in koreografinja Veronika Valdes in mladi, ki obiskujejo različne srednje šole s plesnim programom, o sodobnem plesu, razliki z baletom, stereotipih in izzivih ...