Podcasts about ponovno

AI zamjenjuje junior developere? Govorimo i o trendu ili nečemu što se se zadržati dugoročno? Na konferenciji Shift Miami razgovarali smo sa senior inženjerom Zvonimirom Petkovićem iz Infobipa. U intervjuu smo se dotaknuli najnovijih trendova u području umjetne inteligencije, konkretno multimodalnih jezičnih modela, njihove primjene i izazova koje donose developerima. Zvonimir je komentirao utjecaj ovih alata na radna mjesta, posebno juniorske pozicije, kao i šire promjene koje AI donosi u dinamiku tech industrije. _______________0:00 – Uvod0:40 – Multimodalni modeli: revolucija ili nova prijetnja?4:20 – Ovi modeli barataju vrlo osjetljivim podacima6:30 – Zašto developeri panično izbjegavaju ove AI alate?8:50 – AI alati brišu granicu između stručnjaka i laika11:15 – Je li AI “ubio” juniorske pozicije?13:20 – Tempo tech industrije: količina ispred kvalitete17:16 – Tko će kupiti Google Chrome?TOP & FLOP20:20 – Ponovno se dijele otkazi21:40 – Procurili tajni podaci američke vlade_______________

V novi epizodi Radia Ga Ga – Nova generacija po konklavu preverjamo, kako je z novim papežem zadovoljen Donald Trump, kaj bo v Vatikanu počel Elon Musk, zakaj bo osel Rožmarin novi papamobil in kaj bo počel poveljnik štajerske garde, Franc Kangler. Ponovno se bo oglasil domači strokovnjak za beli dim, Luka Mesec, slišali pa bomo tudi prenos govora Roberta Goloba iz vaje za državno proslavo. Uroš Slak bo tokrat gostil domače športne in legende estrade – Sagadina, Predina in Zahovića, ki bodo spregovorili o starosti slovenskih huliganov, Ivu Danevu. Zakaj je družina Strojan prepričana, da je prireditev "Pot ob žici" nateg, kaj je Matjaž Han zaupal Zvezdani, koliko Falconov namerava nabaviti minister Sajovic in verjetno še nekaj o nutrijah v petek dopoldne na Prvem programu Radia Slovenija.

V 95. letu starosti je umrla pesnica in pisateljica Neža Maurer. S svojim obsežnim literarnim delom se je pomembno zapisala v novejšo zgodovino slovenskega leposlovja. Številne njene pesmi so uglasbene, z njimi pa so posneli tudi sedem kratkometražnih televizijskih filmov. Muzikal Veronika Deseniška se letos znova vrača na celjski Stari grad, tokratna ponovitev bo še posebej simbolična, saj letos mineva 600 let od smrti tragične junakinje.

Ponovno se vrača Matej Jager z izkušnjo, ki je za naše podnebno območje (k sreči) nepredstavljivo. Avstralski vzhod - med drugim tudi kraj, v katerem zdaj biva že šest let - je prejšnji teden doletela vrtinčasta ujma, čemur je bilo to območje nazadnje priča pred petdesetimi leti. Vetrovi z močjo od 120 do 160 km/h so odnašali strehe, vihar pa je poplavljal okolico mesta Brisbane in prebivalcem za teden dni izklopil elektriko. Matej je z nami delill, kakšen je občutek, ko pristaneš v središču ciklona Alfreda in vse utihne, kako so se na prihod neurja pripravljali in kakšne so bile kazni za zadrževanje na plaži v pričakovanju naravne katastrofe.

Nekadašnji enfant terrible svjetske klasične glazbene scene, danas neprikosnovena zvijezda pozornica diljem planete: maestro Ivo Pogorelić u razgovoru s Nenadom Kreizerom otkriva kako je svirao u Japanu za vrijeme potresa i zašto se uvijek iznova rado vraća u Njemačku. U pregledu glazbene scene iz Hrvatske Zoran Stošić otkriva kako Josipa Lisac uspijeva biti u središtu pažnje. Slušamo nove singlove Sare Renar („Nježne riječi“), Kol Centra („Loša bivša djevojka“) i Konvoja („Gladne oči“). Von Nenad Kreizer.

Med obvezno opremo, ki smo jo pred desetletji premogli na naši kmetiji, so bile uzda iz brzde in jermenov, vajet ter gajžla, kot smo rekli biču – pripomočku za udarjanje živine. Na veliko otroško veselje oče gajžle ne na nas ne na živini ni uporabljal, le sem pa tja je z njo zažvižgal skozi zrak. Konjem so vedno, ko so se z njimi odpravljali k težkim kmečkim opravilom, nadeli uzdo na glavo in jih tako vodili. Z na videz preprostimi pripravami so kmetje obvladovali silno konjsko moč, otroci pa smo težko delo konj zaradi varnosti bolj ko ne spremljali od daleč, saj nikoli nismo vedeli, kdaj se bodo močni delovni konji ob hrzanju povzpeli na zadnje noge in nas brcnili. Razen kakšnega prevrnjenega voza sena ali hlodov večje škode na naši kmetiji nismo utrpeli, se pa že od otroških dni konj bojim. Poslušnejši in pohlevnejši so se mi zdeli lisasti voli, vpreženi v jarem. Tako za konje kot za vole je nekdaj veljalo, da so neprecenljiva delovna moč od jutra do večera, v ledeno mrzlih jutrih ali pa v vročih poletnih dneh. Skrbni gospodarji so se zavedali, kaj bi pomenila izguba ene ali druge vprežne živali, pri slabih pa je največkrat pel samo bič. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tako vi kot jaz smo vpeti v vajeti. Vsakdo izmed nas nosi svojo uzdo, svoj jarem. Mogoče je komu izmed vas dano, da uzde in jarme drugih držite v vajetih in vodite. Želim vam, da potegi vodenja ne bi prerasli v prisilo ali celo nasilje, ki zagotavlja poslušnost ali spodbuja k delu. Verjamem, da ste dobri gospodarji – gospodarji, ki znajo svoji vprežni živini kdaj pa kdaj sneti uzdo ali jarem z glave in izpustiti vajeti. Če se bojite, da bo vašo čredo premamilo prostranstvo svobode, potem vajeti ne smete izpustiti, temveč samo popustiti. Če pa ste voz, ki ga vlečete, preveč naložili, potem boste v jarem morali vpreči še koga. Sicer vas lahko doletita hrzanje in prhanje. Mogoče vam bo kdo celo ušel z vajeti. Sama sem potrebovala več kot samo štirinajst dni poletnih počitnic, da sem lahko odpela krivične spone in razvezala vezi jarma (prim. Iz 58,6). Jarem, ki me je tiščal in žulil, mi je uspelo sneti. Če sem iskrena, mi zanj ni prav nič več mar. Prav tako si ne želim, da bi ga nase vzel kdo drug. Ukrojen je bil zame, a sčasoma sem ga prerasla. Z leti sem se pod njim počutila utesnjeno in nemirno, zato sem ga morala odložiti in nase vzeti nov jarem. Upajoč, da bom našla počitek svoji duši. Ponovno sem se začela učiti od Njega, ker je krotak in v srcu ponižen, njegov jarem pa prijeten in njegovo breme je lahko (prim. Mt 11,29–30). Naši vozovi bodo po koncu poletnih počitnic začeli ponovno drdrati po kolesnicah življenja. Upam, da vam je z njih uspelo zmetati ves odvečen tovor in da vas vajeti življenja ne bodo preveč utesnjevale.

Nakon što je nedavno izabrana vlada Sjevernog teritorija opozvala travanjsku zabranu usvajanja krokodila kao kućnih ljubimaca, za ljubitelje ovih divljih životinja se ponovno otvorila mogućnost njihovog udomljavanja. Zabrana je uspostavljena u sklopu plana tadašnje laburističke vlade za upravljanje populacijom krokodila, što je u kolovozu izazvalo predizborne rasprave na području Sjevernog teritorija.

Predsjednička kampanja je u punom jeku, a na pozornici u tjednu iza nas supružnici Kekin i aktualni predsjednici republike i vlade. Ponovno prosvjedovao dio umirovljenika, ali i dio prosvjetara. Blagdanska košarica koju izračunavaju sindikati skuplja no ikada, s druge strane bez problema se izdvaja i do 80 dolara pa i više za božićno drvce.

V zadnjih desetletjih se Bližnji vzhod in muslimanski svet soočata z različnimi političnimi, družbenimi in ekonomskimi izzivi, vključno z vojnimi posegi in okupacijo, ki so posledica vmešavanju tujih sil v regijo. Bližnji vzhod se pogosto označuje za »sektaško« regijo, medtem ko se Evropa še zmeraj sooča s pritoki migrantov iz Bližnjega vzhoda in Severne Afrike. Politični in medijski krogi te procese pogosto povezujejo z rasizmom in islamofobijo, v veliko manjši meri pa s strpnostjo in sobivanjem, med zgodovinsko povezanima svetovoma, namreč Evropo in islamom. Za ta dva svetova pogosto uporabljamo dva nasprotujoča si oziroma neenaka pojma, namreč »Zahod« ali »Evropa«, ki označuje zgodovinsko-geografsko področje in pa »islam«, ki označuje versko področje. Po mnenju filozofa Kwameja Anthonyja Appiaha, prva zabeležena uporaba besede za Evropejce kot osebe izhaja iz zgodovine konfliktov. V latinski kroniki napisani leta 754 v Španiji, avtor zmagovalce Bitke pri Toursu imenuje »Europenses«, Evropejci. Torej, ideja »Evropejca« se je najprej uporabila za razlikovanje med kristjani in muslimani. Poleg tega je pri konceptu Zahod zelo težko ločiti njegov metafizični in geografski pomen, saj se je začel uporabljati potem, ko je krščansko-teološko paradigmo izpodrinilo bolj sekularno razumevanje modernosti. Naproti krščanski Evropi se je hitro označilo tako imenovano »ozemlje islama« ali dār al-islām. Moderna ideja o »zahodu« kot kulturni dediščini, pa se pojavi šele proti koncu 19. stoletja. Regija, ki ji pod skupnim imenovalcem pravimo »muslimanski svet«, je problematičen pojem, saj izhaja iz kolonialnega pogleda, ki muslimanske države vidi kot domnevno kulturno-politično enoto. Potemtakem ni presenetljivo, da so številni zahodni učenjaki v svojih diskurzih opredelili islam kot vero, v skladu s prevladujočim krščanskim ali še natančneje protestantskim razumevanjem tega pojma. A glede na to, da sta bila oba svetova med seboj povezana, je skoraj nemogoče govoriti o enoplastni in enodimenzionalni evropski identiteti, namreč judovsko-krščanski. Dejstvo, da Aristotela in Platona ni mogoče popolnoma razumeti, ne da bi poznali tudi klasično arabsko-islamsko filozofijo Ibn Sine ali velike komentarje Ibn Rušda, in da se zlitje neoplatonizma in ideje o enosti Boga v islamu (tawḥīd) kaže tudi v krščanski sholastiki, potrjuje tezo, da sta Aristotel in Platon zaradi izjemnega vpliva, ki sta ga imela na muslimanske filozofe, s filozofskega vidika tudi islamska misleca. In obratno – znanstvena paradigma muslimanskih učenjakov, ki so v srednjem veku predstavili znanstveno metodo in spojili filozofijo in teologijo, so prispevali k nastanku humanizma in renesanse. Tako imenovani Zahodni svet je torej vpet v znanstveno-filozofske strukture islamske misli. Ponovno odkritje grške filozofije in umetnosti v predmoderni Evropi se je zgodilo v prevajalskih centrih, ki so grške filozofe prevajali najprej v arabščino in nato stoletja pozneje v latinščino. V tem smislu je filozofija al-Kindija, al-Farabija, Ibn Sine (Aviccena), Ibn Tufayla, Ibn Rušda (Averroesa), al-Gazalija, in drugih pomembna tudi za razumevanje moderne zahodne filozofije, saj je bila arabsko-islamska filozofija ena glavnih poti, po kateri je celoten Aristotelov opus prišel v Evropo. Potemtakem lahko trdimo, da se splošna zgodovina človeštva ne more zapisati brez prispevkov islamske kulture in filozofije ter vpliva, ki sta ga imela na proizvodnjo znanja v zgodnji moderni Evropi.

Glavni most v Mariboru so ponovno odprt tudi za avtomobile. Takšna je odločitev mariborskega županstva; ali je na to vplivalo merjenje prometa ali negodovanje ljudi, sta v Radijski tribuni pojasnila podžupan Samo Peter Medved in vodja občinskega Urada za komunalo, promet in prostor Andraž Mlaker. Pod drobnogled pa smo vzeli tudi druge, ob konicah izjemno prometno preobremenjene točke v mestu.

Danes pa nekaj o prehranjevalnih praksah slovenske mladine. O tem, kdo kaj jè, kdo česa ne jè in zakaj. Skratka o pojavu, ki ga imenujemo »izbirčnost,« pogovorno »zbirčnost«, globoko na slovenskem podeželju pa »kočljivost«, celo »špuravost« ali »žnetlavost«, naši stari pa so mu rekli tudi »lišpavost.« V Sloveniji imamo prehrano za šolajočo se mladino subvencionirano. Obstajajo različne kategorije, odvisno od premoženjskega stanja družine oziroma skrbnikov, ostaja pa dejstvo, da imajo lahko osnovnošolci subvencionirano malico in kosilo, srednješolci pa malico. Ukrep, čeprav je pogosto politično manipuliran, se kljub vsemu zdi eden najbolj socialnih ukrepov države in je eden redkih, ki smer plovbe slovenske barke drži v pravi smeri. Ampak kot je navada, se je zapletlo tudi pri tem ukrepu. Muslimanska skupnost v Sloveniji je izvedla raziskavo, med katero so preverili stanje šolske prehrane glede na ponudbo svinjskega mesa. Kot vemo, je v tej verski praksi uživanje svinjskega mesa prepovedano. Muslimanska skupnost je še poudarila, da imajo njihovi otroci ustavno pravico dobiti jedilnik brez te vrste mesa. Na isti čoln so takoj skočili še vegetarijanci, ki bi jim redna ponudba vegetarijanskega obroka prav tako olajšala življenje, ker se ne bi bilo treba več vznemirjati, da bi njihov sonček prišel v stik z mesekom. Potem v nizkem štartu čakajo še vegani, ki so že do zdaj trdili, da je v šolah pogosto citiran verz Ježek bežek, kam pa kam greš ves s hruškami obdan … … ideološko obarvan, ker se norčuje iz prepričanja, da je treba odklanjati vso hrano živalskega izvora. A treba je vedeti, da muslimani niso edina religijska skupina v slovenski šoli z željo po prilagojenem jedilniku. Večinsko katolištvo bi v petkih absolutno uživalo ribe, v postnem času pa prosijo, če bi lahko država subvencionirala samo kruh in vodo. Ampak seveda se tu še ne konča. Sicer majhna, a vseeno obstoječa skupnost hindujcev apelira na zakonodajalca, da z jedilnikov umakne govedino, judovska skupnost se pridružuje muslimanski, kar je izjemno redek primer, pri prepovedi svinjine; po drugi strani pa se učenci, katerih starši prihajajo iz azijskega sveta, sprašujejo, čemu slovenske šole ne ponujajo pasjega mesa. Ki je menda zdravo in za šolajočo se mladino tako koristno. Sicer ni podatka, če imamo v slovenskih šolah koga z mongolskim kulturnim in religioznim vzorcem, ampak bog ne daj mu postreči ribo, polinezijskim učencem pa ne mleka in mlečnih izdelkov. Ampak ne smemo se ustaviti le pri religioznih ali kulturnih praksah. Šole morajo poskrbeti tudi za dietno kuhinjo; brezglutenski obroki se zdijo razumna zahteva, potem pa so tu še učenci, ki so intolerantni na laktozo ali trpijo za diabetesom. Ves ta sprehod skozi različne kombinacije jedilnikov pa je bil potreben, da se dokopljemo do bistva vsega problema. Če bi bili starši modrejši, se ne bi ukvarjali, kaj jedo otroci, ko so v šoli, ter bi bili veseli, da sploh jedo – privilegij, ki je na planetu vse manj samoumeven. Potem pa so tu še šolske kuharice. Kot vemo vsi, ki smo se prikotalili skozi osnovnošolsko šolanje … Lahko se zameriš ravnatelju, lahko se zameriš učiteljici matematike, kar je zelo pogosto, lahko se zameriš celo knjižničarki, ne smeš pa se zameriti kuharici v šolski kuhinji. In – ali hišniku, o čemer pa bomo govorili ob drugi priložnosti. Kot je staršem z nerazumnimi, nesmotrnimi in razvajenimi stališči in zahtevami uspelo uničiti že mnogo dobrega v slovenski šoli, jim bo z vtikanjem nosu v lonce šolskih kuhinj slej kot prej uspelo uničiti tudi šolsko prehrano. Univerzalno pravilo je: vsi otroci so lačni in vsi otroci so po malem izbirčni. Ampak otroški svet je narejen praktično in se izbirčnost ali preference pri hrani uravnajo same od sebe. Prejšnje generacije, ki smo doživele višek kulinarične ponudbe malic pri sendviču s pariško, smo religiozne, kulturne in zdravstvene omejitve med populacijo regulirale s tem, da so deklice dale salamo iz sendviča dečkom, ti pa deklicam nazaj rezino sira. Pa so bili zadovoljni kulturni vzorci in vsi bogovi na panteonu. Ampak seveda se izbirčnost ne konča v osnovnih in srednjih šolah. Kje pa! Ker se socialnost obroka razteza tudi na študentsko populacijo – spet trdimo, da gre za pohvalno in dobrodošlo prakso – se je z začetkom študijskega leta začelo komplicirati tudi tam. Če spomin ne vara, so se prvi boni na univerzi v Ljubljani, ki je tedaj nosila neko drugo ime, pojavili v prvi polovici osemdesetih let dvajsetega stoletja. Ker so na začetku veljali za vse izdelke v študentskih kantinah, so bile prve generacije študentov subvencionirane od države s pivom, kar je bil zelo socialen, a nekoliko manj študijsko naravnan ukrep. Pozneje so se boni spremenili do oblike, ki jo poznamo danes, ko ponudniki študentske prehrane, trenutno jih je 220, ponujajo prehrano v 307 lokalih. Večinoma seveda v Ljubljani, študentske organizacije pa poudarjajo, da se je število ponudnikov v zadnjih osmih letih skoraj prepolovilo; sklepamo, da ima to nekakšno povezavo z ljubljanskim turističnim boomom. Se pravi; bolj kot je hrano mogoče prodati turistom, manj je interesa prodati jo študentom. A to še ni vse. Zapletlo se je pri kakovosti prehrane. Ponovno brez podatkov in najbrž narobe sklepamo, da so prve generacije, ki jim je bilo dovoljeno biti izbirčen v osnovni šoli, zapustile šolske klopi in se preselile v predavalnice. Tako imamo pobudo različnih študentskih društev, da se boni omejijo ali ukinejo, nadomestijo pa naj jih študentske menze, ki bi lahko bolje skrbele za zdrave in uravnotežene obroke, kot to počnejo lokavi gostilničarji, ki jih zanima samo profit. Še več; v razgreto ozračje se je vključil celo Nacionalni inštitut za javno zdravje s projektom »Dober tek študent«. V septembru 2023 so izvedli vizualno oceno 35 obrokov, izbranih glede na najpogosteje unovčene študentske bone. Z Nacionalnega inštituta so sporočili, da bodo letos šli še korak dlje. Letos izbrane obroke ne bodo le vizualno ocenili, temveč jih bodo tudi poskusili, s čimer bomo dobili nov kamenček pri borbi za zdravo in uravnoteženo prehrano študentov. Kot vidimo, so bitke na bojnem polju subvencionirane prehrane naše mladeži – ki se bojujejo tako v kuhinjah kot v poslanskih klopeh, sploh pa za štirimi stenami domov, kjer se otroci pritožujejo nad teksturami, okusi in postrežbo – besne in pri mesnih obrokih celo krvave. In najbrž se nikjer v našem javnem življenju tolikokrat ne omeni ustava republike Slovenije kot pri subvencionirani šolski prehrani. Zaradi tega se »Ustavna komisija« državnega zbora zavzema, da bi s tresočo kuhalnico kot ustavno dopolnilo v ustavo dodali ne člen, temveč celotno »Slovensko kuharico« Felicite Kalinšek, kar bi posledično vsem šolajočim se v Sloveniji omogočilo ustavno pravico, da jedo točno tisto, kar jim paše.

Najnovije izvješće organizacije za zaštitu potrošača Choice pokazuje da je Aldi ponovno najjeftiniji supermarket u Australiji. Ovo dolazi u trenutku kada se Woolworths i Coles suočavaju s optužbama Australskog povjerenstva za tržišno natjecanje i zaštitu potrošača zbog kršenja zakona o potrošačima. No, mogu li kupci uvijek birati gdje će kupovati?

Težave ima spet vladajoča hrvaška stranka HDZ. Dva njena vidna člana so policisti nedavno aretirali zaradi finančne afere, še bolj zanimivo pa je, da sta oba odstopila s svojih vidnih položajev le nekaj dni preden jima je policija potrkala na vrata. Ali sta morda vedela za kriminalistično preiskavo zoper njiju? Ponovno je zavrelo tudi med vlado in predsednikom države. Hrvaška vlada namreč že od pomladi napoveduje, da bo s prvim januarjem ponovno uvedla obvezno služenje vojaškega roka. Obrambni minister se o tem očitno ni posvetoval z vrhovnih poveljnikom vojske, predsednikom države Zoranom Milanovićem. Bo torej Hrvaška prihodnje leto imela nove nabornike ali ne? Novosti se obetajo tudi zaposlenim v šolah, učiteljem, čistilkam, hišnikom… po novem bodo za svoje delo dobivali ocene. Kakšni so odzivi učiteljev na to, da bodo zdaj tudi oni ocenjevani?

Samo v zadnjem tednu je v Sloveniji za covidom na novo zbolelo 224 ljudiLetos poročil o kužnih boleznih ni in ni konca. Po primerih oslovskega kašlja in ošpic v začetku leta, po klopnem meningoencefalitisu spomladi, se je s poletjem pojavila zajčja mrzlica, zdaj pa nas je presenetila tuberkuloza. Tukaj pa je še novi koronavirus. Že v začetku avgusta so nekatere bolnišnice zaradi povečanega števila okužb z novim koronavirusom prepovedale obiske. Samo v zadnjem tednu je v Sloveniji za covidom na novo zbolelo 224 ljudi. Strokovnjaki opozarjajo, da okužbe z novim koronavirusom ne gre podcenjevati. Več v Ultrazvoku z infektologinjo doc. dr. Matejo Logar. Z njo je govoril Iztok Konc.

Ponovno je planula "Drava International", osječka tvrtka za preradu plastike. Predsjednik Zoran Milanović osudio je ustaške simbole i pjesme u Imotskom. Kaže, nepromišljeni pojedinci nanose štetu državi i bacaju sjenu na heroje Domovinskog rata. U Zagrebu su na glavnom gradskom trgu dočekani hrvatski olimpijci.

Tudi letos se bodo kot kaže kresala mnenja o formulaciji "večje število tujih študentov". V javni razpravi je predlog Zakona o visokem šolstvu, ki dopušča predavanja v tujem jeziku, če je vanje vpisano "večje število tujih študentov". Pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti poudarjajo, da je praksa pokazala, da se kot "večje število tujih študentov" pojmujejo že trije neslovenski, zaradi katerih je moralo potem 30 slovenskih študentov poslušati slovenskega predavatelja v angleščini. Na drugi strani zakon podpira rektorska konferenca in poudarja, da je plod široke razprave vseh deležnikov. Gosta oddaje sta predsednica Rektorske konference in rektorica Univerze na Primorskem prof. dr. Klavdija Kutnar ter akademik prof. dr. Marko Jesenšek (vir fotografije Pixabay).

Piše Veronika Šoster, bere Igor Velše. Pred nami je že šesta knjiga v seriji Primeri inšpektorja Tarasa Birse, s katero med domačimi avtorji in avtoricami kriminalk že od leta 2016, ko je izšlo Jezero, kraljuje Tadej Golob. Ponovno se izkaže za odličnega izbiralca prizorišč za umore in dogajanje samo, saj se tokrat po jezerskem biseru in razgreti poletni prestolnici podajamo prav na vrh – na Triglav. Prav zato tudi tako nadahnjen naslov romana, Oj, Triglav, moj dom. Avtor je sicer izkušen plezalec in alpinist, ki pozna mnoge poti in smeri pa tudi nevarnosti, ki na nas prežijo v gorah, zato so bila pričakovanja velika, in s tega vidika se zagotovo uresničijo. Golob nas skupaj s Tarasom in preiskovalno ekipo že čisto na začetku prestavi v dogajanje, med pohodnike, ki prestrašeno in brezglavo bežijo pred razbesnelo nevihto, ki ne skopari s smrtonosnimi strelami. Med spontano reševalno akcijo, pri kateri Tarasu pomaga njegov nekdanji soplezalec, naletita na truplo. Pozneje se izkaže, da je umrli pred udarom strele prejel še usodni strel v glavo – iz pištole. Kar bi moral biti izlet, se tako sprevrže v iskanje morilca. Preiskavo otežuje predvsem kaos, ki se je razvil med nevihto, saj se nobena od prič zares ne spomni, kje je kdo bil in kaj je počel, prav tako pa ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kdo vse je bil ob pravem trenutku na kraju zločina. Zagonetka se skozi roman počasi razpleta, ekipo pa moti predvsem dejstvo, da ne najdejo pravega motiva za umor. Umorjenega gorskega tekača, ki se je sicer poklicno ukvarjal z razvojem elektrificiranja prevoznih sredstev, namreč nihče od prisotnih naj ne bi poznal. Golob tako sestavi privlačno morilsko uganko, ob tem pa spretno omenja razne gorske podatke in dejstva, Taras kot iz rokava stresa različne razdalje med posameznimi točkami in se nasploh izkaže za pravega poznavalca. Udaren začetek se kmalu prevesi v bolj umirjen osrednji del romana, v katerem spremljamo pogovore s pričami, raziskovanje umorjenčeve preteklosti in zasebnega življenja ter na žalost tudi ogromno prostočasnih dejavnosti in drugih manj pomembnih reči, ki jih počne ekipa s Tarasom na čelu. Nikoli ne zmanjka časa za kakšno kavo, sprehod, odhod do plezališča, tek na Rožnik, malico, postanek na črpalki in podobno. Neverjetno je, da se avtor od prve knjige dalje glede nepotrebnega balasta, ki zaustavlja akcijo in ruši napetost, ni niti malo izboljšal, temveč še kar vztraja pri natančnih opisih stvari, ki se izkažejo za popolnoma nepomembne za rešitev primera. Nič čudnega, da potrebujemo skoraj dvesto strani, da pridemo do prve približne osumljenke. Na trenutke res ne bi škodilo več proceduralnosti, da bi dobili pravi občutek, da ekipa preiskuje, zaslišuje, raziskuje. Golob poskuša biti aktualen z izbiro poklica umorjenega, ki je razvijal nekakšne zmogljivejše sončne celice, a ne gre nikamor dlje od tega, prav tako ne zaslišuje zares njegovih sodelavcev, konkurence, družinskih članov, vse ostaja v ozadju. Zaslišanja se absurdno dogajajo kar pri ljudeh doma ali na njihovih delovnih mestih, eno izmed prič pa kar malo pozabijo oziroma njegovi mami naročijo, naj jih pokliče, ko se bo pojavil, kar deluje že rahlo komično. Seveda poskuša Golob ustvariti pristno občutje, kar pomeni čim manj pretiravanja z akcijo in šokantnimi dogodki, ki bi v tem okolju delovali pretirano, a kljub temu bi lahko spletel gosto mrežo osumljenih in nam žrtev bolj živo narisal pred oči– tako pa se z umorjenim sploh ne moremo zares povezati, zanj nam je skoraj vseeno, kot je vseeno preiskovalcem, ki si raje vzamejo čas za še eno kavico iz avtomata kot za brskanje po njegovem življenju. Triglav je seveda atraktivna izbira, tudi simbolno zelo močna, a to ni dovolj. Lahko pa je tudi preveč, sploh vseh teh poti in razdalj in mogočih smeri, ki jih kar naprej naštevajo in premlevajo. Še Brajc v nekem trenutku pripomni, da mu od vsega tega že brenči v glavi, kako ne bi bralcu. Se pa v samo zgodbo romana spretno vpisujejo pretekli primeri, ki Tarasa še vedno mučijo, mu visijo za vratom in ga nasploh spravljajo iz tira. To sta predvsem dve osebi, zaenkrat oproščeni zločina, najprej Jure Krep iz Kome, za katerega se bojijo, da bo Taras z njim obračunal, potem pa še Klara Zupet, njegova zaresna antagonistka, ki mu povzroča kar nekaj preglavic. Tudi sicer se avtor z liki trudi bolj kot s potekom zgodbe, sploh Taras in Tina sta zrasla in se razvila, veliko več je zaupnosti, iskrenih pogovorov, pa tudi ljubosumja. Čeprav je Taras v Komi deloval precej zdelano, se predvsem v drugi polovici Triglava zdi, da je že bolj podoben sebi, je tudi bolj razigran, celo nespameten in ironičen, kar je krasno opazovati. Njegove pikre opazke pripoved popestrijo, pa tudi zapletejo. Osterca in Brajca poskuša Golob čim bolj ločiti med sabo, kar mu uspeva z vpeljavo nekaj zgodbenih okljukov, ju pa še vedno zaznamujejo preveč podobna govorica in odzivi. Tadej Golob je očitno končno prepoznal potencial lika Tine, ki je prvič samostojno zaživela šele v televizijski upodobitvi Nike Rozman, in ji poskuša dajati več odgovornosti, več časa na papirju, pa tudi več poudarka. Še vedno pa roman trpi za šovinističnimi opazkami in slabo karakterizacijo ženskih likov. To se najbolj subtilno pokaže pri odzivu na odkritje, da je v del primera vpletena tudi droga GHB oziroma t. i. droga za posilstvo. Tina se na odkritje odzove precej naivno, po informacije se zateče celo k svojim starim zapiskom, da bi si osvežila spomin, in kot da ne bi bila mlada ženska, ki je na zabavah in v klubih ves čas soočena z možnostjo, da ji bo nekaj podtaknjeno v pijačo, kot da se kot kriminalistka z nekaj izkušnjami še ne bi srečala z žrtvami te droge … Namesto da bi avtor temo obravnaval kot še kako resnično grožnjo in pokazal na ta družbeni problem, ki ironično korenini globoko v sovraštvu do žensk, priložnost zamudi. To ni kurioziteta, tega ne gledamo le v filmih ali serijah, ampak to dejansko živimo. Primer zagotovo ni dovolj zapleten za tako debel roman, začetna napetost pa se v balastu izgubi. Roman Tadeja Goloba Oj, Triglav, moj dom pač ni kriminalka, ob kateri bi si grizli nohte od nestrpnosti in divje obračali strani, temveč bolj takšna, ob kateri je vedno čas za še eno kavo iz avtomata. Zanimivo torej, da se tempo v zadnjih nekaj poglavjih tako pospeši, da je sledenje vsem novim informacijam in razrešitvam že težko, in sprašujem se, zakaj ni mogoče tega bolje razporediti skozi ves roman, namesto da avtor na koncu rokohitrsko vse poveže in razreši. Dobimo pa odgovore na kar nekaj odprtih vprašanj, zato se zdi, kot da bi to lahko bil sklepni roman v seriji, ki je kljub pomanjkljivostim brez dvoma dala pravi zagon sodobni slovenski kriminalki.

I nakon 8 godina u online svijetu, ja i dalje obožavam ovaj posao. Volim reći da ću isti posao raditi i sa 70 godina, što (nedavno sam otkrila) nije cilj svakog poduzetnika. No, što kada bi svaki dan u tvom poslu bio izvor uzbuđenja i prilika za rast? Ako se trenutno ne budiš s tim emocijama, podijelit ću s tobom kako da se ponovno zaljubiš u svoj posao - u jednostavnih 6 koraka. Ova epizoda je za tebe ako želiš osvježiti svoje poslovne rutine i ponovno probuditi tu zaraznu energiju i entuzijazam. #radimposvom iskustvo UŽIVO (USKORO!) 10x MASTERMIND: https://www.radimposvom.com.hr/wp-content/uploads/2024/07/10x-MASTERMIND.pdf Brzi programi: SOS: Nitko ne kupuje - https://www.radimposvom.com.hr/sos-nitko-ne-kupuje/ Društvena prodaja - https://www.radimposvom.com.hr/drustvena-prodaja/ Intuicijom do CILJA - https://www.radimposvom.com.hr/intuicijom-do-cilja/ Sljedećih tisuću - https://www.radimposvom.com.hr/sljedecih-tisucu/ Planiraj kao CEO - https://www.radimposvom.com.hr/planiraj-kao-ceo Neodoljiva prodaja u inboxu - https://www.radimposvom.com.hr/neodoljiva-prodaja-u-inboxu/ Poslušaj i epizodu 74: Što raditi dok čekaš prve klijente - https://www.radimposvom.com.hr/podcast/sto-raditi-dok-cekas-prve-klijente/ Poslušaj i epizodu 98: 9 granica zahvaljujući kojima je moj posao - baš po mom - https://www.radimposvom.com.hr/podcast/9-granica-zahvaljujuci-kojima-je-moj-posao-bas-po-mom-2/ Ostani u toku: E-mail - tea@radimposvom.com.hr Instagram - https://www.instagram.com/teazavacki Newsletter - https://content.teatime.com.hr/newsletter

Trio se je zopet zbral skupaj, epizoda v drugem poskusu posneta uspešno! Debatirali smo predvsem o govoricah, ki napeljujejo na podaljšanje Stewarta, okrepljen strokovni štab itd. Ponovno pa je zaključek pripadal Blažovemu kvizu. Vabljeni k poslušanju!

Piše Žiga Valetič, bere Igor Velše. Tako kot film se tudi slovenski strip bolj pogosto kot v drugih deželah napaja v literaturi. Kar ni nujno slabo – zakaj bi si namreč risarke in risarji morali vsakič sami izmišljati zgodbe, če pa so za razvijanje idej in pripovedništvo poklicani tudi pisateljice in pisatelji? Prenosov zgodb, romanov in poezije v stripovsko formo je bilo v zadnjih dvajsetih letih veliko. Ustripljeni so bili na primer Butalci in več Cankarjevih zgodb, po en roman Ivana Tavčarja in Frana Saleškega Finžgarja, potopisni utrinki Evalda Flisarja, drama Simone Semenič, za polna albuma zgodb Mihe Mazzinija in Vinka Möderndorferja, iz svetovne književnosti pa so nekateri striparji predelali Orwella, Dostojevskega, Shakespeara in Novo zavezo Svetega pisma. Najbolj aktualen projekt te vrste je Strip preobrazbe. Posamezne zgodbe so vsak mesec izhajale v reviji, nato pa se je pot zaokrožila z izdajo obsežne knjige, v kateri je zbranih enajst stripov. Format lično oblikovane šivane brošure z zavihki je priročen – bliže manjšim kot pa velikim albumskim formatom. Vsak prispevek ima svoj likovni slog, kadriranje, črke, žanr in sporočilo. Blaž Kutin in Martin Ramoveš nas v zgodbi Nedeljsko kosilo zapeljeta z nadrealizmom. Starša silita sina edinca, da bi končno začel malo več jesti, a korak za korakom se kosilo sprevrača v orgijo žretja vsega živega in neživega. Sprva se zdi, da je ta ludizem namenjen le sebi, ampak zgodba se zaključi s prepričljivo metaforo o odraščanju in družinskih odnosih. Tudi pisateljica Zarja Vršič in likovnik Andrej Štular, ki ga poznamo po intuitivno-eksperimentalnem kolažiranju, sta v zaključku zgodbe Kozjeglavka nadrealistična. Zgodba se vrti okoli šolskega telovadnega orodja, kjer skrčke in raznožke ob skokih čez kozo dobijo nenavadno spodbudo nepriljubljene učiteljice. Ampak Štular k delu pristopa interpretativno in si jemlje svobodo, ki vsakič pripelje do česa novega. Tomo Podstenšek in Jakob Klemenčič sta v Hiši na hribu naredila korak od ljudskih vraž k nadnaravnemu. Mož in žena v zrelih letih se iz bloka preselita v podeželsko hišo, nepremičninska agentka pa jima zaupa, da je cena hiše nizka tudi zato, ker je v njej živela ženska, ki so jo imeli za čarovnico in je umrla nasilne smrti. Klemenčič vzpostavi klasičen način stripovskega pripovedovanja z elementi, ki nas takoj posrkajo v zgodbo in nas ne izpustijo več. Nejc Gazvoda in Matej Kocjan vzpostavljata distopičen svet v zgodbi z naslovom Birokracija. Že smo v žanru znanstvene-fantastike, ki se meša s socialnim eksistencializmom in kiber-pankovsko estetiko. Nekoliko daljšo pripoved je treba brati večkrat, da bi izluščili vse njene plasti. Dogodke v sedanjosti pojasnjuje vračanje v preteklost, na koncu pa gre tudi za ljubezensko in medgeneracijsko tragedijo. Tanja Komadina in Igor Šinkovec sta v zgodbi Vesne Lemaić Stik poskrbela za udarec realizma. Kljub številnim jezikom, ki jih govorijo turisti na idilični peščeni plaži, vse skupaj deluje kot brezbesedni pripetljaj. Ključno, kar se zgodi na živahni obali, je namreč pristanek nenavadnega čolna, iz katerega se nemo izkrcajo potnice in potniki, stečejo na celino, za seboj pa pustijo le stopinje. Brez dodatnih komentarjev, na začudenje vseh prisotnih. Primož Krašna je pripoved Mihe Mazzinija Revolucionar upodobil tako, da jo je ilustriral. Strani so še vedno razdeljene na okvirčke, ni pa govornih oblačkov in običajne dinamike, ki jo prinesejo dialogi. Vodi nas naracija ostarelega gospoda, ki je po ponesrečenem sinu podedoval ogromno bogastvo, zdaj pa se mu zdi, da je našel način, kako s tem denarjem spremeniti družbo. Morda najbolj abstraktno zgodbo sta zasnovala Andrej Tomažin in Matej Stupica. Govorita o Drugem letu popolne fragmentacije, o totalitarni Novi Ljubljani, ki se vzpostavlja in ponovno razpada po veliki vojni. Srhljivi futurizem na ravni podob ostaja podoben današnjemu mestu, trepetava risba, razpršene postavitve in prvoosebno pripovedovanje pa vzbujajo nemir in nelagodje. Eden bolj posrečenih žanrskih poskusov je uspel pisateljici Mojci Kumerdej in risarju Gašperju Rusu z zgodbo Božič s Hirošijem. Serviserja hišnih robotov obiščeta žensko, ki živi z zastarelim modelom, in ji ponudita naprednejše in bolj sposobne modele. Ponovno znanstvena fantastika, a tokrat z brezhibno dramaturško strukturo. Ana, ki jo je Iztok Sitar priredil po kratki zgodbi Ane Schnabl, se zelo lepo vklaplja v avtorjev opus, v katerem se adolescentne, socialne in družinsko-psihološke zgodbe mešajo z erotizmom. Pravzaprav je nedavno izšla knjiga Dekliške oči, za katero je Sitar narisal deset takšnih zgodb petih slovenskih avtoric, med njimi pa je tudi ta o sestri dvojčici. Marko Kociper se je kot prvi lotil katere od kratkih kratkih zgodb Andreja Blatnika, ki je tako kratka, da so v stripu lahko uporabljene prav vse njene besede. Pri psihoterapevtu žena razlaga, kako je mož na nekem potovanju vozil za motoristoma, in ženski, ki je sedela na zadnjem sedežu, se je nenadoma razvezala vrvica zgornjega dela kopalk. O tem še vedno rad pripoveduje prijateljem, njo pa ta prizor še vedno obiskuje v sanjah. Polteni zaplet v značilnem Kociprovem slogu. Povsem zadnja je konstruktivistična upodobitev socialnega zapleta Zorana Kneževića Trenutek ali betoniranje v zimskem času, ki sta jo predelala ponovno angažirana Štular in Stupica. Uspešno zbližanje stripa in literature, kot smo mu priča v celotnem projektu Strip preobrazbe, je mogoče tudi zato, ker se je nekdanji sloves stripa kot nečesa pogrošnega dvignil na nivo butične umetnosti, kot v spremni besedi ugotavlja Žiga Rus. Literatura pa je v zadnjega četrt stoletja zdrsnila s piedestala umetnosti do tega, da je samo še ena od mnogih zvrsti. Kljub razlikam se bosta risba in beseda tudi v prihodnje našli v točkah nevsakdanjosti, ludizma in psihofizičnih skrajnosti.

Gustav Gnamuš, eden naših najvidnejših slikarjev, je umrl 12. aprila 2024. Rodil se je leta 1941 v Mežici. Študiral je slikarstvo na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Sedeju, Miheliču in Stupici. Od leta 1978 je bil predavatelj na njej. Gustav Gnamuš je za svoje ustvarjanje prejel Jakopičevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada in leta 2001 največjo, Prešernovo nagrado za celotni opus. Takrat je Aleksandra Saška Gruden posnela pogovor s slikarjem. Ponovno poslušanje - kot hommage velikemu umetniku.

Papež Frančišek je ob vrhuncu velikonočnih praznovanj vodil velikonočno bogoslužje, po katerem je na Trgu svetega Petra razglasil velikonočno sporočilo in daroval blagoslov mestu in svetu. V tradicionalni poslanici ob veliki noči je opozoril na vojne v svetu in spomnil na žrtve številnih konfliktov. Ponovno je pozval k takojšnji izpustitvi talcev, ugrabljenih 7. oktobra, takojšnji prekinitvi ognja v Gazi in dostopu do humanitarne pomoči ter izmenjavi vseh zapornikov med Ukrajino in Rusijo.

Nihče ni bankrotiral z unovčevanjem vsaj del dobička, pravi pregovor. Bitcoin se približuje rekordni vrednosti 70 tisoč dolarjev, ki jo je dosegel novembra 2021, ether je prebil 3.500 dolarjev. Ponovno se govori o meme kovancih, kot sta dogecoine in shiba inu, ki se vzpenjata proti rekordnim vrednostim. Rekordi so pospremljeni s precejšnjo nihajnostjo. Znotraj dneva lahko pride tudi do 10 in več odstotnih sprememb. Vstopili smo v območje ekstremnega pohlepa, kaže indeks strahu in pohlepa, ki meri sentiment na kripto trgu. Za marsikaterega kvazi strokovnjaka pa je to tudi idealen čas za striženje "ovac". Pazite se jih! Pred mikrofonom: Nejc Bizjak iz Bitstampa

Ustavili smo se pri rojakih v avstralskem Sydneyu, kjer je po skoraj letu dni na radijskih valovih v slovenski radijski oddaji na lokalnem radiu spet zazvenela slovenska beseda in glasba. Pomudili smo se tudi v Urugvaju in se z Aleksandrom Temlinom pogovarjali o učenju slovenščine pri slovenskih rojakih v tej državi, o kulturni dejavnosti pri Slovencih v Južnem Banatu pa je tekla beseda s predsednikom društva Logarska Dolina v Pančevu Josipom Webrom. Seznanjamo vas tudi s Taborom za slovenske otroke iz sveta, ki ga pripravlja Svetovni slovenski kongres.

Piše Veronika Šoster, bereta Igor Velše in Lidija Hartman. Knjiga Suzane Tratnik Škarje, ki je izšla v knjižni zbirki Lambda, prinaša devet zgodb, ki slikajo presenetljiv pripovedni lok, saj se na začetku z nostalgijo in prizori odraščanja še dotikajo prejšnje kratkoprozne knjige Noben glas, potem pa se od tega občutja odrežejo in nas popeljejo v svetove onstran ogledala. Ponovno prevladujejo močne, samosvoje, neustrašne in svobodne pripovedne junakinje. Avtorica navdušuje s svojo veščino ustvarjanja prepričljivih deklet in žensk, ki jim vihravo sledimo skozi ovinke in čez polja, med ulice in v globoko vodo. Rade si mislijo, da se v svetu znajdejo in ga celo obvladajo, čeprav ga včasih šele spoznavajo, pri tem pa so tako zelo človeške. Začarata nas njihova zvedavost in občasna jezikavost, ki pa nista klišejsko prikazani kot značilnosti močne mlade ženske, temveč kot osnovna človekova vrlina in strast po spoznanju in učenju, pa tudi po bližini. Resnejši ton zgodb ves čas barvajo črnohumorne opazke, ki vzdušje razgibajo in ga proti koncu knjige celo povsem zmehčajo. Osnovno gonilo dejanj in situacij v zgodbah nasploh so seveda odnosi, najsi gre za družinske, prijateljske ali ljubezenske vezi, ki se pletejo in pogosto tudi prestrižejo. Čeprav se zdi, da so odnosi samostojni, so vedno povezani s situacijo, pa naj gre za družinsko preteklost, družbeno situacijo, pričakovanja družbe, prtljago ali predsodke. Ali kot lepo reče ena izmed junakinj: življenje v večnem vojnem stanju. Za naslov zbirke je formativna prva zgodba, ki se prav tako imenuje Škarje, V njej srečamo kar nekaj primerov uporabe besede škarje, najsi gre za nevarno prehitevanje, telesno zadovoljevanje med ljubimkama ali rezanje nekoga od življenja … Čeprav je prav ta zgodba na prvi pogled klasična zgodba o odraščanju in spoznavanju spolnosti, je dejansko trpka simbolična pripoved o ostrih škarjah odraslosti, ki te v nekem trenutku za vedno ločijo od primarne družine in naivne otroške varnosti, ki jo imaš lahko za samoumevno. Ta sentiment nadaljuje druga zgodba Noge za milijon dolarjev, v kateri se junakinja odloči, da si bo zavarovala svojo posebno sposobnost, kot si je filmska igralka zavarovala noge, pri tem pa se poveže s skrivnostno sosedo, s katero naj bi sklenila ta posel. Sploh pa se melanholično razcveti zgodba Pred sprožilcem, kjer se s pomočjo stare skupinske fotografije vrnemo v preteklost. Ves čas se zdi, da junakinja zaupno pripoveduje, skoraj prišepetava svoje otroške spomine, da jih ne bi prestrašila, da ne bi kot poljski zajec švignili čez travnik. Med razvojem zapuščinske obravnave se sprehodimo po vseh lažeh, čustvih in prelomih, ki so se zgodili, dokler ne pride do simbolnega odhoda akterjev s fotografije: »Vsi utihnejo. Moje besede so nekaj pokvarile. Mara in Tadeja se pobereta s tal in stopita iz fotografije. Ni jima več do smeha. Tudi moj oče zapušča prizor. Ploskne z dlanmi in narejeno vedro reče: 'Naj me je ujela, briga me! Še vem ne, kdo je. Samo mimo je šla.' Odpravi se proti cesti, proti Pokopališču. Počasi. Ne ozre se; požvižgava si. Ostanem sama na fotografiji. Sama pred sprožilcem. Odkar ni kolena, na katerem sem slonela, pogosto lebdim.« Nekateri prepadi med ljudmi so pregloboki, da bi jih lahko preskočili, otroštvo pa je kot prepognjena fotografija v hlačnem žepu, ki na pregibu vedno bolj bledi, dokler je nekega dne neopazno ne izgubimo. Avtorica je res mojstrica ustvarjanja odnosov, ki so prepojeni z ljubeznijo in bolečino, z zgodbami, ki niso zgodbe, dokler še nastajajo, temveč to postanejo šele ob pogledu skozi zaprašeno ogledalo. Druga polovica knjige se občutno razpre in preseneti, saj začne posegati po nekaterih pripovednih prijemih, ki vso strukturo in notranjo realnost knjige razbremenijo. Taka je zagotovo zgodba National Geographic o dolgo izgubljeni prijateljici, ki pove že kar filmsko zgodbo o begu pred nekakšno mafijo, pa tudi satirična zgodba Zlata jama o poskusu oživitve klubske scene. Potem je tu še zgodba Roke, ki se začne zelo napeto, saj spremljamo zmenek na slepo. Ljubimki sta si le dopisovali, zdaj pa se prvič srečata v živo. Hiperfokus pripovedovalke na malenkosti, kot so prsti, trzljaji, tatuji in premiki, se vrtinči pod stropom tesne kabine avtomobila, s katerim se premikata po Ljubljani. Namesto v pričakovano smer razočaranja pa se zgodba razpleta erotično in čustveno, dokler se ne poda v subverzijo Alice v Čudežni deželi na najbolj izviren način. Na tem mestu je že zaznati izlet v nadrealizem in absurdizem, kar se sploh nadgradi z zadnjo zgodbo v zbirki, ki je nekakšna odštekana mešanica filmov Večno sonce brezmadežnega uma in Nikoli redko včasih vedno. Razhod je namreč pripeljan do skrajne meje, ob tem pa avtorica skozi črni humor in situacijsko komiko prevprašuje popolno telesno avtonomijo. Ravno ta prehod v neznano, ki se zgodi proti koncu, knjigo Škarje povzdigne. Suzana Tratnik v svojem pisanju že ves čas premika meje realnega, ki je pogosto rahlo zamaknjeno, pri tem pa je vedno uspešna. Ne gre namreč v čisto fantastiko ali mitologijo, temveč ustvari občutek, da živa sila njenih junakinj svet malo meče s tečajev in ravno toliko izkrivlja fizikalne zakone, da lahko posežejo po nekom na drugi strani ogledala. Prav tako prestopa okvirje pričakovanega, saj se nikoli ne zadovolji z obstoječimi, vsakič iz žepa potegne novo fotografijo, ki je še nismo videli. Čeprav že začenja bledeti, zgodbe ne bodo nikoli.

Ponovno smo prižgali mikrofone in posneli novo epizodo Foruma za tri. Tokrat je bil gost naš predstavnik na medijski tribuni Blaž oziroma na forumu vsem znani Turkei.Snemanje je potekalo v sredo takoj po tekmi proti ekipi London Lions, ki smo jo izgubili. Namen je bil da pokomentiramo samo tekmo vendar nas je pogovor hitro ponesel v ... reševanje državnih tekmovanj.Vse se začne ravno pri osnovah in na tej ravni ne vidimo drugega kot stagniranje iz sezone v sezono. Švercanje preko Luke Dončića pa enkrat tudi več ne bo mogoče. Verjamemo, da se da stanje popraviti vendar pa je potrebno nekje začeti. Podali smo nekaj mnenj na to temo, na momente tudi kakšno noro. Debatirajmo.

V Narodni galeriji predstavljajo sveženj risb poznobaročnega slikarja Janeza Potočnika, ki je po besedah kustosa Andrej Smrekarja še vedno svojevrstna uganka. Kakovost v njegovem opusu zelo niha – prav v akademijskih risbah je opaziti ambicioznost in spretnost, odličen je bil v kopiranju, ko pa ni imel slikovne predloge, na katero bi se lahko uprl, so bili izdelki okorni. Pa vendar, deloval je kot samostojen slikar, predvsem meščanskih portretov, eden bolj znanih je tisti Michelangela Zoisa, očeta razsvetljenca Žige Zoisa. V Svetu kulture še o ponovni izvolitvi Dušana Merca za predsednika Društva slovenskih pisateljev.

Danas se u Sydneyu po odluci Vrhovnog suda Novog Južnog Walesa nastavlja sudska istraga o osuđujućoj presudi šestorici Hrvata za terorizam iz 1981.godine. Novi dokazi ukazuju na mogućnost da je ključni svjedok suđenja bio agent UDBE, da branitelji optuženika nisu imali sve potrebne informacije za vrijeme sudjenja, a sumnja se i na policijske metode, od navodnog nasilja, do podmetanja dokaza.

Ponovno je čas, da se Koudy in Tilc sfiltrirava skozi mikrofon. Kot je ugotovil Koudy že v štartu snemanja nam je v tem trenutku milo rečeno težko. Vabljeni k poslušanju ene takšne prave depresivne epizode.

Piše: Milan Vogel Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko ”Spomeniki so vseh mogočih oblik in velikosti. V tej knjigi sem predstavil pomene in motive, ki se skrivajo za širokim naborom obeležij – ne le običajnih kipov, ampak tudi abstraktnih skulptur, slik, arhitekturnih objektov, muzejev in spominskih parkov, porušenih zgradb in porušenih vasi, koncentracijskih taborišč, pokopališč, grobnic in svetišč.” Tako angleški zgodovinar Keith Lowe, avtor, ki je slovenskim bralcem znan vsaj še po knjigah Podivjana celina in Strah in svoboda, strnjeno povzema vsebino in sporočilo odlično napisane knjige Ujetniki zgodovine. Kaj nam spomeniki drugi svetovni vojni povedo o zgodovini in o nas. Tako kot ljudje so tudi spomeniki ujeti v okove zgodovine, ki se jih zaradi spreminjanja družbenih razmer le težko otresejo. Avtor ob številnih primerih poudarja, da se vlogi ”junaka” in ”mučenika” lahko hitro zamenjata. To dokazujejo rušitve spomenikov ob spremembah režimov po vsem svetu. Spomnimo se podiranja spomenika Sadamu Huseinu, odstranjevanja Stalinovih ali Leninovih kipov v baltskih in drugih državah, začetka odstranjevanja kipov junakov konfederacije z ulic in javnih trgov leta 2017 v ZDA, rušenja spomenika kralju Aleksandru v Ljubljani ob italijanski okupaciji, umaknitve Titovega spomenika izpred Muzeja novejše zgodovine in odstranitve spomenikov, povezanih z NOB, z Brda. Avtor rušenje ali odstranitev sicer razume, a hkrati obžaluje, saj so spomeniki dragoceni zgodovinski dokumenti, ki ”zgovorno pripovedujejo o vrednotah naših prednikov, dobrih in slabih. To so znamenitosti z močjo, ki navdihujejo vse mogoče debate. So tudi velike umetnine, izdelane z osupljivo rokodelsko spretnostjo in domišljijo. Uničevanje vsega tega zaradi sodobne politike je velika sramota.” V sklepnem delu poudarja, da rušenje ne rešuje naše zgodovine, ampak jo zgolj potisne pod zemljo. S spomeniki se je vedno treba soočiti in se o njih pogovarjati, kličejo nas na odgovornost in skrbijo, da ”nikoli ne pozabimo na svoj dolg do zgodovine ali na svojo zasužnjenost z njo”. Predstavitev petindvajsetih spomenikov in obeležij z vsega sveta v tej knjigi to nazorno kaže. S takim razumevanjem je Lowe spomenike razvrstil v pet kategorij. V prvi so spomeniki, postavljeni junakom, v drugi mučenikom, v tretji pošastim, četrti del je naslovil Apokalipsa, zadnjega, petega, pa Ponovno rojstvo. Vsak spomenik je odsev trenutnih družbenih razmer, kar avtor brez patetike tudi razloži. Nekateri so pogosto predstavljani, kot npr. Auschwitz, drugi manj, kot npr. 2000 km dolga pešpot Pot osvoboditve Evrope, ki se začenja v Londonu in vodi po znamenitih krajih, po katerih so se zahodni osvoboditelji Evrope v letih 1944 in 1945 prebijali do Berlina. Za avtorja je to daleč največji spomenik v tej knjigi, saj govori tako o današnjem svetu kot o zgodovini. ”Za pešpotjo se poleg zgodovinskega sporočila skriva tudi politično sporočilo – ali vsaj politično stališče.” Evropski svet jo je potrdil kot uradno evropsko kulturno pot. Zaradi časovne omejenosti prispevka ne moremo navajati vseh spomenikov in obeležij, zgodovinskih parkov, porušenih krajev, ki so kot spomeniki ostali v ruševinah, kot npr. vas Oradour-sur-Glane v Franciji ali katedrala v v letalskem napadu uničenem Coventryju v Angliji, katere prošt Harwar je že med vojno pozival k spravi in sodelovanju s porušenimi cerkvami v Nemčiji. Coventry se danes imenuje Mesto miru in sprave in je pobraten z mnogimi med vojno porušenimi mesti, kot so Volgograd, Varšava, Dresden in Hirošima. Njegovo osrednje gledališče se imenuje po leta 1941 bombardiranem Beogradu, ena od ulic po vasi Lidice, ki so jo leta 1942 povsem porušili nacisti, ena pa po nemškem mestu Meschede, ki je bilo leta 1945 uničeno v letalskem napadu ameriških bombnikov. V tretjem delu knjige, naslovljenem Pošasti, je dobila mesto tudi Slovenija, in sicer s Spomenikom žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani, ”enem najzanimivejših in najbolj problematičnih spomenikov, kar sem jih kdaj videl”, pravi. ”V primerjavi z drugimi do sedaj videnimi obravnavanimi obeležji ta spomenik narodove preteklosti ne poskuša spraviti v figurativno podobo. Nikjer ni nobenega kipa, nobenih portretov ljudi, zamrznjenih v akciji. Spomenik je popolnoma abstrakten. Vendar ni zato nič manj kontroverzen.” Po Lowovem mnenju spomenik nima namena zbujati pozornosti, saj je ob zadnjem obisku nekaj ur stal ob njem in ga opazoval, a se nihče ni ustavil, da bi ga pogledal. ”Nihče ni na klinasto oblikovani stopnici na njegovem južnem robu čakal na srečanje s prijatelji. Nihče se ni ustavil v senci velikih kamnitih plošč, da bi pojedel sendvič. Spomenik obvladuje eno stran Kongresnega trga v samem osrčju mesta, toda zdi se, da ga preveva nekaj, kar odbija pozornost,” in nadaljuje, da je brezizraznost spomenika verjetno njegova največja prednost, saj da je želel biti tankočuten, da ne bi nikogar žalil in obujal razdiralnih strasti med vojno. ”Če ne pove ničesar o junakih niti o mučenikih niti o krivcih, potem je to namerna odločitev. Celo njegovo ime je namerno nedoločno. Čeprav vsakdo ve, da je to spomenik drugi svetovni vojni, je posvečen žrtvam vseh vojn.” Avtor je bil pretresen nad Hudo jamo, kamor ga je peljal Mitja Ferenc, zato se sprašuje, kaj ta ”brezizrazni, abstraktni spomenik pove o strahotah, ki sem jim bil ravnokar priča? Kako lahko sprejmeš spomenik iz čistega belega kamna, ko pa je resnica dosti bolj umazana, skrita na dnu temnega brezna v slovenskih hribih?” Na drugem mestu zapiše, da če so drugi spomeniki postavljeni zato, da bi usmerjali narodove spomine, je ta ravno zato, da bi jih razblinil.

Sve učestaliji napadi na pripadnike židovskih zajednica, negiranje Holokausta i povijesni revizionizam, svjedoče o porastu antisemitizma u Europi, što brojkama potkrepljuju i statistike. Pripadnici židovske zajednice se u pojedinim europskim gradovima više ne usuđuju izlaziti na ulicu s obilježjima koje bi ih okrakterizirale kao Židove. Koji je uzrok ovom opasnom trendu i što društva čine kako bi mu se oduprijelo? O tomu govorimo i s predsjednikom Židovske općine Zagreb Ognjenom Krausom. Von Nenad Kreizer.

Austrace se potiče da pozovu svoje izabrane parlamentarne predstavnike i zatraže bolje očuvanje koala, jer, ukoliko se ne podzmu hitne mjere, ovomu tobolčaru u Novom Južnom Walesu prijeti izumiranje. Rujan je mjesec zaštite koala.

Da li je advertising industriji potrebno ponovno promišljanje? Nakon decenija funkcionisanja po istim principima, advertising industriju u kratkom vremenskom periodu zadesile su tektonske promene koje je doneo digital, razvoj tehnoloških kompanija, pa sada i veštačke inteligencije. Gde se trenutno nalazi i šta je to potrebno da svi zajedno promislimo kako bismo advertising industriju postavili na mesto koje joj pripada? U jednom strastvenom razgovoru, na ove teme nam je pričao Miloš Skokić, jedan od osnivača agencije Žiška, momak koji se zaista loži na advertising i svoju karijeru je posvetio kako bi unapredio celu industriju. Miloš Skokić, Žiška - https://www.linkedin.com/in/milosskokic/ Teme u epizodi: - Uvod i predstavljanje - Kontekst teme razgovora - Gde se nalazi advertising industrija - Svaki biznis je odgovor na stanje na tržištu i postojeće tenzije - Employer branding za advertising industriju - Demistifikacija advertajzing industrije i kreativnog rada - Open Source kreativni procesi - inflacija kurs-sadržaja? - Ideja o ko-kreaciji - Komunikacija svrhe - Advertajzing aktivizam Prijavite se na naš YouTube kanal: https://bit.ly/3uWtLES Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu - https://www.digitalk.rs Pratite DigiTalk.rs na društvenim mrežama: Facebook: https://www.facebook.com/Digitalk.rs Instagram: https://www.instagram.com/digitalk.rs/ Linkedin: https://www.linkedin.com/company/digitalkrs Veliku zahvalnost dugujemo kompanijama koje su prepoznale kvalitet onoga što radimo i odlučile da nas podrže i daju nam vetar u leđa: 1. Pokrovitelj podkasta: MTS - https://mts.rs/ 2. Partneri podkasta: - Projekat Srbija inovira - https://srbijainovira.rs/ - OTP banka - https://www.otpbanka.rs/ Nova mBanking aplikacija OTP banke: Google play - https://play.google.com/store/apps/details?id=eu.newfrontier.iBanking.mobile.SOG.Retail&hl=en App store - https://apps.apple.com/app/soge-m-bank/id803935073?ls=1 - kompanija Mastercard - https://www.mastercard.rs/sr-rs.html - Ananas - https://ananas.rs/ - kompanija Idea - https://online.idea.rs/ U Ideinoj online prodavnici unesite promo kod 1000digitalk i očekuje vas 1.000 dinara popusta prilikom vaše online kupovine! 3. Prijatelj podkasta: - Izdavačka kuća Finesa - https://www.finesa.edu.rs/ U ovoj epizodi podelićemo dve knjige ‘'Vodič kroz digitalnu transformaciju'' izdavačke kuće Finesa onima koji budu najbrži i najkreativniji sa komentarima, a možete nam slobodno pisati i na info@digitalk.rs i direktno nam uputiti komentar, sugestiju ili primedbu. Takođe, svi oni koji na Finesinom websajtu poruče knjige i unesu promo kod digitalk dobiće 10% popusta na već snižene cene izdanja na sajtu: https://www.finesa.edu.rs/

Ponovno odpiramo debato o problemu, ki vztraja že več desetletij in prizadeva več generacij. Govorili bomo o sodobnem plesu in zunajinstitucionalnih scenskih umetnostih, področjih, na katerih si avtorji in drugi umetniki že predolgo prizadevajo za institucionalizacijo, predvsem pa za ustrezne delovne pogoje, v prvi vrsti vadbene prostore. Pogovoru so se pridružili Branko Potočan in Matjaž Farič, oba plesalca in koreografa zrele generacije, ki v nezadostnih produkcijskih razmerah delujeta domala vso svojo umetniško kariero; Danijela Zajc in Jaka Andrej Vojevec, ustvarjalca mlajše srednje generacija, ki se jima prostori, v katerih delujeta, dobesedno rušijo pred očmi; Goran Završnik je ustvarjalec, producent, organizator in tudi član dialoške skupine na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije ter Kim Komljanec, ki iz predhodnega umetniškega delovanja problematiko pozna, trenutno pa je kot svetovalka ministrice zaposlena na Ministrstvu za kulturo. K sodelovanju smo povabili tudi predstavnike Mestne obline Ljubljana, od koder smo, zaradi pomanjkanja sogovornikov, prejeli pisni odgovor. Problem vadbenih prostorov ima dolgo zgodovino, razlog zakaj o njem danes govorimo, pa je v obvestilu, ki smo ga prejeli od različnih ustvarjalcev in zavodov, govori pa o tem, da so izgubili vadbeni in studijski prostor na Parmovi 25 v Ljubljani. Po besedah Matjaža Fariča je v teh prostorih več kot desetletje nastajala domala vsa ljubljanska zunajinstitucionalna gledališka produkcija in produkcija sodobnega plesa. Vabimo vas k poslušanju! foto: Drago Videmšek

Pojedinosti kaznenih optužbi protiv Donalda Trumpa bit će otkrivene na njegovom prvom pojavljivanju pred sudom, u utorak poslijepodne u New Yoruku. Ovo je prvi put da se neki bivši američki predsjednik suočio s kaznenom prijavom. Ovaj sudski postupak je zadesio Trumpa dok se on bavi svojom trećom utrkom za predsjednika.

Odvratno i neprihvatljivo. To su riječi koje je direktor australske ragbijašle lige upotrijebio kako bi opisao tvrdnje o rasističkom zlostavljanju upućene spram igrača Latrella Mitchella. Incident, koji je navodno uključivao tinejdžera na tribinama, izazvao je osude igrača i trenera u tom sportu te pojačao pozive za doživotnu zabranu pristupa utakmicama za sve uključene.

Svetovno znan harmonikar Denis Novato se ponovno mudi v Avstraliji!

Konec meseca oziroma v začetku februarja bosta zasedali tako ameriška kot evropska centralna banka. Ponovno se pričakuje višanje ključnih obrestnih mer, sicer obe centralni banki napovedujeta nekoliko počasnejši tempo dvigovanja. Vse to vpliva tudi na dogajanje na finančnem trgu. Danes se bomo ukvarjali z bolj konservativnimi naložbami, torej obveznicami in pa z depoziti. Depozitne obrestne mere rastejo, prav tako tudi zahtevane donosnosti na obveznice. Je to lahko priložnost za male vlagatelje? Gosta epizode: - Primož Cencelj, upravljavec premoženja obvezniškega in denarnega sklada pri Generali Investments ( - Rok Makovec, vodja oddelka trgovanja pri Novi KBM Epizode je objavljena tudi na Youtube

Nositelji hipotekarnih kredita pogođeni su sedmim uzastopnim porastom kamatnih stopa. Poduzeća i kućanstva zabrinuti su zbog učinaka povećanja. Središnja banka također revidira vrhunac inflacije za ovu godinu, upozoravajući da će vjerojatno doći do još mnogo povećanja.

Slovensko društvo Jadran v Melbournu je nedavno imelo letni občni zbor in ima druga redna srečanja. Kmalu bodo praznovali velik jubilej. Oglasil se je predsednik Milan Ogrizek in razložil kaj pripravljajo.

Katera je najbolj oddaljena galaksija? In kako velike so lahko zvezde? O takih in drugačnih zanimivostih, ki bi spadale v astronomsko knjigo rekordov, se pogovarjava v zadnji epizodi druge sezone! Hvala vsem, ki ste naju spremljali! Ponovno se slišimo na začetku septembra! Glavna tema | Zvezda Earendel Najbolj oddaljeni kvazar Najmasivnejše črne luknje Residencia (Cerro Paranal) in James Bond Novice | Bodo astronavti lahko gojili rastline na Luni? Podatki satelita Gaia: 13. junij Prvi podatki satelita JWST: 12. julij Rekordni potres na Marsu Opazovanja | slovenska astronomska revija Spika: http://astronomska-revija-spika.si/ (knjiga) G. Cannat, “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2021” (knjiga) Bojan Kambič: “Raziskujmo ozvezdja z daljnogledom 10x50” Priporočilo | Opravičujemo se (v živo) na Na meji nevidnega konvencija Na meji nevidnega ---- Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's Scientific Visualization Studio Zvočni intermezzo: NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida) Glasba: Peli (Opravičujemo se za vse nevšečnosti)

Dr. Mihaela Knez je vodja programa Slovenščina za otroke in mladostnike na Centru za slovenščino kot drugi tuji jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Povedala nam je več o poletni šoli slovenščine in mladinski poletni šoli slovenščine, ki bosta potekali julija ponovno v živo in preko spleta. Za več informacij obiščite:https://centerslo.si/tecaji-za-odrasle/tecaji-slovenscine-na-spletu/poletna-sola-slovenskega-jezika-na-spletu/https://centerslo.si/za-otroke/tecaji/mladinska-poletna-sola/

Dr. Mihaela Knez je vodja programa Slovenščina za otroke in mladostnike na Centru za slovenščino kot drugi tuji jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Povedala nam je več o poletni šoli slovenščine in mladinski poletni šoli slovenščine, ki bosta potekali julija ponovno v živo in preko spleta. Za več informacij obiščite:https://centerslo.si/tecaji-za-odrasle/tecaji-slovenscine-na-spletu/poletna-sola-slovenskega-jezika-na-spletu/https://centerslo.si/za-otroke/tecaji/mladinska-poletna-sola/

SRPSKI RADIO CIKAGO – PROF DR MILOS VESIN• RUSIJA PRISILJENA NA RAT• BRUTALNO, BEZOBRAZNO I PODLO MANIPULISANJE INFORMACIJAMA• BOLEST I NASTRANOST NA ZAPADU ZAKONOM ODOBRENA I POZELJNA• NEZAPAMCENO MIROTOCENJE I KRVOTOCENJE IKONA I RASPECA• UMNOZIMO MOLITVE I OTVORIMO SRCA ZA STRADALNIKESERBIAN RADIO CHICAGO IS A KEY PLAYER AMONG THE ETHNIC BROADCASTERS IN THE U.S. AND IS CONSIDERED THE NUMBER ONE MEDIA OUTLET IN THE SERBIAN-AMERICAN AND BALKAN COMMUNITY IN THE UNITED STATES OF AMERICA AND CANADA.SERBIAN RADIO CHICAGO BROADCASTS DAILY FROM 3PM TO 4PM CST ON WNWI AM 1080, CHICAGO.HTTPS://WWW.SERBIANRADIOCHICAGO.COMHTTPS://WWW.SERBIANRADIOCHICAGO.NETSupport the show (https://www.paypal.me/serbianradiochicago)

Ponovno se družimo sa supernaturalnim duetom - Sanjom i Ines

Ponovno je z nami Živa! In ne Živa Groza, ker Živa Groza sploh ne obstaja. To si je folk izmislil, si morte mislit!?! Da se kaj takšnega zgodi v današnjem času, da si nekdo informacije kr izmisli, TO je živa groza! Ne, z nami je ponovno Živa Ahac alias peta skečoholičarka. Tokrat ona ve, Aleš […]

V decembru je Slovensko drustvo Sydney imelo svoj letni občni zbor, kjer so izvolili nov upravni odbor za leto 2022. K pogovoru smo povabili dosedanjo tajnico, ki je poročala o razpletu in trenutnem stanju društva.

Tokrat ve Aleš! Ajda Rotar Urankar (ki je še tretjič gostja) in Sašo pa nimata pojma! Ponovno se poraja par vprašanj: ali jima bo uspelo do konca dela ugotoviti: “Kdo ali kaj je Sisu?”,  ali bo Sašo res sam hodil na sprehode in ali bo Aleš res začel s svojo linijo plenic za odrasle? Vse […]

Predsednik Slovenskega socialnega skrbstva in informacijskega urada Kew v Melbournu Peter Mandelj je spregovoril o nedavnem občnem zboru organizacije in o načrtih za naslednje leto.