POPULARITY
Categories
Osrednja večerna informativna oddaja Radia Slovenija, Radijski dnevnik, prinaša pregled in analizo aktualnega dogajanja iztekajočega se dne doma in po svetu. Vsak dan ob 18.30 na Radiu Slovenija.
Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je potrebno pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav udejanjil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti preko raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešen mlad poslovnež Jean – Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je ali vidimo te zglede? Polnost sreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!
Vse se laže preboli kot krivico. Odpustiti povzročeno zlo pomeni spravo, odpuščanje. To svetopisemsko stališče je prastaro, a težko uresničljivo. Tudi nam povzroča težave. Meni omenjanje sprave v zaporedju vrine v spomin tri dogodke. Vojna. Vsak večer zagrnjena okna. Strel v gluho noč. Zjutraj leži v sadovnjaku mrtev človek. Partizan, ki se je bil vračal od tam, kamor je bil poslan kot »terenska zveza«. Ni padel pod okupatorjevim strelom, kar daje misliti. Francetov France ga je na hitro pokopal ob jablano. Ni se razvedelo. Pokojnik ima svoje spominsko obeležje. Na njem je zapisan kot Nace, a da je bilo njegovo pravo partizansko ime Cene. Čudna pomota. Še ista vojna. Blizu hiše straži nemški vojak. Zelo mlad človek. K sebi vabi kodrolasega dečka: Komm her, Pöblein. Komm! (= deček, pridi sem; pridi!). Otrok zbeži k hišnim vratom. Vojak povesi glavo. Ta človek zagotovo ni moril. Vzet je bil družini in poslan na bojni ples. S kom naj se spravi, če še živi? Po vojni. Nenadoma zmanjka nekaj ljudi. Včeraj je mizar Jože še bil, naslednji dan ni prišel v delavnico. Ni ga bilo nikoli nikamor več. »Pa tak funkcionar je njegov brat,« so se nekateri čudili, drugi pa namigovali. Na nobeni spominski plošči ni njegovega imena. Trije dogodki iz zgodovinskega časa, ki se dotikajo moje kože. Kaj pa vsi drugi, zdaj že znani, in vsi neznani na obeh straneh ideološke črte! Sprava. Ta je doma na sredi srca, sicer je prevečkrat le bolj ali manj bobneča beseda. Spravni spomeniki pa so opomniki. Eden je komaj dovolj. »Pa se ne moreta spravit,« so kdaj modrovali starejši ljudje na račun sovaščanov, ki sta se bodla zaradi drevesa, posekanega na meji, in jih »tud sodnija ne more poglihat«, so rekli. Stara zaveza pozna spravne darove, navadno živali. A ne samo teh; modri Sirah pravi: »Gospodu po volji je odstopiti od hudobije, sprava je odstopiti od krivice.« Nobenega zaklanega vola, ampak - odpuščanje. Pa pravimo: tudi če bi odpustil, ne bi mogel pozabiti. Saj ravno spominjati se je treba, da ne bi ponavljali znanih grozot. Svet se razpenja čez Vzhod in Zahod, Sever in Jug. Kar niso le strani neba, so pomenljiv obraz današnjega sveta.
Pljučna hipertenzija svojih bolnikov ne izbira glede na starost in spol. Gre za bolezen, ki prizadene pljuča in srce. Nastane lahko zaradi številnih vzrokov, vsem pa je skupno, da vodijo do zoženja ali zamašitve pljučnih arterij. Kdaj pomisliti na to, da gre lahko za pljučno hipertenzijo in kakšne so možnosti zdravljenja? Naša gostja je bila specialistka interne medicine dr. Polona Mlakar
V prihodnjih minutah bomo tekli po ulicah Tržiča. Seveda ne dobesedno, ampak nas bo tja popeljala gospa Ana Jerman, velika ljubiteljica teka. Nekdanja vzgojiteljica in potem ravnateljica tržiških vrtcev je ljubezen do športa z različnimi dejavnostmi približala že najmlajšim. Gibanju pa ostaja zvesta tudi v pokoju, skozi leta se ji je doma nabrala bogata zbirka priznanj, medalj in pokalov. V pričakovanju sobotnega ljubljanskega teka trojk je Ano Jerman v Bistrici pri Tržiču obiskala Lucija Fatur.
Za nami so velikonočni prazniki, ko obhajamo Kristusovo vstajenje. Štirje evangelisti pišejo o istem dogodku – o praznem grobu, o srečanjih z Vstalim in o Jezusovem poslanstvu po vstajenju. Mi verujemo, da je to, kar je zapisano, resnica. Verovati pa ni vedno lahko. Človek si želi dokaze, želi si dejstva, želi »črno na belem«, želi logično sosledje dogodkov. Toda če bi vero lahko razložili z matematičnimi formulami ali znanstvenimi koraki, to ne bi bila več vera, temveč znanje. Vera se začne tam, kjer se konča čista preverljivost. Vera je tako velik izziv, ker zahteva, da pogledamo »onkraj« svoje logike in preprosto zaupamo, verujemo. Božja beseda današnje tretje velikonočne nedelje nas popelje na obalo Tiberijskega jezera, kjer se vstali Jezus razodene svojim učencem. Med njimi je tudi Simon Peter – učenec, ki je pred Jezusovo smrtjo trikrat zatrdil, da ga ne pozna. V trenutku stiske in strahu ga je zatajil. In zdaj, ob mirni obali, ob žerjavici in kruhu, ga ta isti Jezus gleda v oči in ga vpraša: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Peter odgovori: »Gospod, ti veš, da te imam rad.« In Jezus mu reče: »Pasi moje ovce.« Ta evangeljski odlomek nam nastavlja zrcalo. Jezusovo vprašanje: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« lahko razširimo in ga postavimo sebi: Človek, si iskren? Govoriš resnico? Si zanjo pripravljen kaj žrtvovati? A tu se ne ustavi. Pojavi se še nadgradnja: Kaj si pripravljen narediti iz ljubezni do bližnjega? Kje se v tebi ustavi kazalnik iskrenosti, resnicoljubnosti, požrtvovalnosti? Jezus je šel za resnico do konca – umrl je zanjo. Peter pa je iz Jezusovih rok sprejel poslanstvo. Postal je prvi papež, voditelj prve Cerkve. Tudi on je – iz ljubezni in zaradi resnice – umrl mučeniške smrti. Njegovo življenje, poklic in poslanstvo so bili resničen odgovor na ljubezen. In mi? Hočemo ali nočemo, ob tem ne moremo ostati ravnodušni. V vsakem človeku se znova prebudi vprašanje: Kje sem jaz? Lahko bi rekli, da smo razpeti med sodobnim egoizmom in pristnim altruizmom. A prava ljubezen pomeni prav to: da se iz ljubezni razdajaš – do konca. Sveta mati Terezija je leta 1979, ob prejemu Nobelove nagrade za mir, izrekla pomenljivo misel: »Ni pomembno, koliko naredimo, temveč koliko ljubezni vložimo v to, kar delamo.« Vsak dan znova imamo priložnost, da svoje delo – majhno ali veliko – opravimo z ljubeznijo. In to spreminja svet.
Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in WiFi 7:https://www.t-2.net/odkrijte-wi-fi-7-----------------------------------------------------------Fejmrč na https://www.fejmici.si/Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.comPoljubna enkratna donacija na: https://tinyurl.com/y2uyljhmMesečna finančna podpora možna na:3€ - https://tinyurl.com/yxrkqgbc5€ - https://tinyurl.com/y63643l58€ - https://tinyurl.com/y62ywkmtMotitelji:- Gašper Berganthttps://www.gasperbergant.si https://www.instagram.com/gasper.bergant/ - Žan Papičhttps://www.zanpapic.si https://www.instagram.com/zanpapi/ Produkcija: Warehouse Collectivehttps://www.warehousecollective.siGrafična podoba: Artexhttps://www.facebook.com/artextisk
Lepo in doživeto veliko noč praznujejo tudi rojaki v Hamiltonu v Kanadi, ki se združujejo v župniji sv. Gregorija Velikega. Župnik, salezijanec Drago Gačnik vsako leto poskrbi za duhovno obnovo. V sredo v velikem tednu je za spoved prišel g. Valant iz Toronta. Vsak petek so imeli tudi križev pot, v petek pred cvetno nedeljo so ga uprizorili z igralci.
Osrednja večerna informativna oddaja Radia Slovenija, Radijski dnevnik, prinaša pregled in analizo aktualnega dogajanja iztekajočega se dne doma in po svetu. Vsak dan ob 18.30 na Radiu Slovenija.
Vas zanima aktualno dogajanje? V Dogodkih in odmevih, osrednji popoldanski informativni oddaji, vam ponujamo poročila, analize in komentarje ključnih aktualnih dogodkov tekočega dne – tako s področja politike kot gospodarstva, zdravstva, šolstva, kulture in športa. Vsak dan ob 15.30 na Radiu Slovenija.
Adolescenca se začne kot tipični britanski – BBC-jev krimič: na severu Anglije, v okolici Liverpoola, z dvema policistoma, ki se poleg dela ukvarjata tudi z lastnimi družinskimi težavami. Kriminalistični inšpektor Luke Bascombe (igra ga Ashley Walters) in narednica Misha Frank (to igra Faye Marsay) čakata na ukaz za začetek racije. Takrat Bascomba pokliče sin Adam, ki se kot že večkrat dotlej pretvarja, da je bolan, da mu ne bi bilo treba v šolo. Adamovo izogibanje pouku in družbi sošolcev prikrito nakazuje eno izmed tem miniserije: psihično nasilje, ki so mu izpostavljeni številni mladi ljudje med svojimi vrstniki. Medvrstniško nasilje, bodisi fizično ali psihično, najbrž ni nič novega, tako kot ni nič novega niti prepad med različnimi generacijami. Med starejšimi in mlajšimi generacijami so vedno obstajala določena trenja zaradi spreminjajočih se vrednot, prepričanj, načina življenja; tako, kot so starejše generacije nad mlajšimi pogosto zaprepadene, si mlajše želijo več svobode in sprememb. Vseeno pa je iz generacije v generacijo nekaj »res drugače«; znanost in tehnologija se razvijata eksponentno, ne linearno, kar pomeni, da je med tehnologijo, ki oblikuje življenje naših otrok, in tehnologijo, ki je oblikovala naše življenje, večja razlika, kot če bi primerjali generacijo nas in naših staršev; in še veliko večja, če bi z njo primerjali generaciji naših staršev in starih staršev. In čeprav so imeli mladi vedno svoj sleng, svoje izraze, ki so se njihovim staršem zdeli trapasti, so razlike v komunikaciji med generacijo alfa – otroki, rojenimi po letu 2010 – in njihovimi starši najbrž še veliko večje kot med prejšnjimi generacijami. Ob eksponentnem tehnološkem razvoju in hitri digitalizaciji sveta v zelo kratkem času namreč nastajajo povsem nove oblike jezika in pomenov. Pomeni memov, internetnih šal in referenc, emotikonov se spreminjajo s takšno hitrostjo, da med generacijami nastajajo skoraj nepredirne razlike. Jezika in izrazov mladih, ki jih ti uporabljajo med seboj, starši pogosto ne razumejo več, in Adolescenca je navdihnila številne članke v spletnih medijih s »slovarčki« izrazov in emotikonov, ki pomenijo vse kaj drugega, kakor bi sklepali po njihovem dobesednem pomenu. A ostali smo pri dveh policistih, ki v avtu čakata na navodila za začetek racije. Namen racije je aretacija osumljenca za umor, kar ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi do zob oboroženi policisti nekaj minut pozneje merili v 13-letnega dečka, ki se od strahu polula v posteljo. Jamieja Millerja, trinajstletnika, osumljenca umora sošolke (igra ga odlični Owen Cooper), privedejo na policijsko postajo in ga priprejo; sledi prihod medicinske sestre, odvetnika in socialnega delavca, pregled, telesna preiskava in zaslišanje. Resnost dogajanja je še bolj očitna prav zaradi neprekinjene kader-sekvence, ki v BBC-jevi seriji najbrž ne bi bila mogoča, medtem, ko si Netflixova produkcija to lahko privošči. Vsak izmed štirih delov miniserije Adolescenca na podoben način prikaže enega izmed vidikov dogajanja, ki bega in spravlja v nemočno stisko vse vpletene odrasle – od staršev do pedagogov, psihologov, socialnih delavcev in policistov. Da se nikomur od njih niti sanja ne, kaj se dogaja, postane jasno na primeru otroških objav na družbenih omrežjih. Odrasli že razumejo besede in slike, a to še ne pomeni, da razumejo tudi, kaj te pomenijo, ko jih uporabljajo otroci; inšpektorja Bascomba se končno usmili njegov sin, ki mu pove, kaj zapisi dejansko pomenijo. V komunikacijski izoliranosti, zaprtosti generacije same vase, se ti otroci torej na nek način znajdejo prepuščeni sami sebi – kot v različici Gospodarja muh, ki se odvija na družbenih omrežjih, na zaslonih njihovih računalnikov in predvsem pametnih telefonov, v katere so zazrti, medtem ko so »na varnem« v svojih sobah. Stanje v šolskih ustanovah ni dosti boljše; učiteljice in učitelji na spletu množično pišejo o tem, kako jih je upodobitev kaotičnega stanja v šoli v Adolescenci ob gledanju spravljala v stisko s svojo realističnostjo; kako stare avtoritarne disciplinske metode (upravičeno) niso več sprejemljive, medtem, ko razpadajočemu (javnemu) šolskemu sistemu s prevečkrat podplačanimi, obupanimi in apatičnimi pedagogi, ki nimajo pravega stika z realnostjo mladih, še ni uspelo vzpostaviti drugačnega načina delovanja. Elon Musk je pred nekaj dnevi izjavil, da je temeljna šibka točka zahodne civilizacije empatija; ker naj bi je imeli preveč, naj bi delovala samodestruktivno. Dogajanje, prikazano v Adolescenci, nasprotno nakazuje na kronično, privzgojeno pomanjkanje empatije. Kdo naše otroke vzgaja v brezčutne ljudi, se ob tem sprašujejo starši, pri katerih miniserija vzbuja tesnobo ob tem, kako zelo gredo lahko stvari narobe, tudi če sami ne naredijo nobene »velike napake«. Je kriva epidemija, ki je te otroke v njihovih najzgodnejših letih oropala socialnih stikov in s tem veščin, uravnavanja čustev, nadzora impulzov, kot ugotavljajo nekateri terapevti in pedagogi? So krivi mizogini vplivneži, ki reklamirajo spolno nasilje kot sredstvo opolnomočenja moških? So krivi algoritmi, ki za vsakega uporabnika naslikajo svojo resnico, vse bolj oddaljeno od resnic drugih; in ki iz nas do onemoglosti izvabljajo čustvene odzive, dokler ne ostane niti za kapljo empatije več? Ali digitalizacija sveta nasploh, ki ljudi pomanjša na skupek pikslov? Adolescenca prinaša srhljivo odslikavo dejanskega stanja – odgovore pa bomo v položaju, ki v marsikaterem pogledu nima zgodovinskih vzporednic, kot družba morali poiskati sami. Recenzijo je napisala Tina Poglajen, bere Lidija Hartman
Vera je ključna tudi pri vzgoji in spodbujanju otrok, mladih. Če verjamemo vanje, v smisel njihovega življenja, to odpira zaupanje in lahko se rodijo bogati sadovi. Vsak otrok na svet prinaša nekaj novega, dragocenega. Razumeti, jih slišati, predvsem pa ljubiti, je bilo eno od osnovnih sporočil Mednarodnega posveta Skrivni svet avtizma, ki se je desetega aprila odvijal na Akademiji za glasbo. Pogovarjali smo se z glavno predavateljico dr. Katarino Lio Kompan Erzar.
Ni je besede, ki bi lahko opravičila slike z vrečami kosti pobitih. Vsak bo vprašal, »zakaj«, in vsak vidi, da ni prav.
Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Po pesniškemu prvencu Dve zimi je Primož Čučnik, ki ga poznamo tudi kot kritika, esejista, urednika in kolumnista, izdal še dvanajst pesniških zbirk, zbirko kolumen Promet s knjigo, knjigo kritik in esejev z naslovom Delo in Dom – za katero je leta 2008 prejel nagrado Prešernovega sklada, roman Otročjost, napisanim iz vidika otroka, pred kratkim pa esejistično obarvan literarni “kolaž” Osel in senca, ki poleg razmišljanja o urbanem in ruralnem, preteklem in sedanjem, svetlobi in sencah spretno umešča avtorjev poetični pečat in ga preplete v dinamičen konglomerat s filozofskimi fragmenti in kratko prozo. Glavni junak, ki s prijateljem na dolenjskem podeželju obnavlja star družinski skedenj, s katerim ga vežejo spomini na otroštvo, v nekem trenutku prepusti vajeti lastnemu nezavednemu, da vanj prodrejo mitemi iz življenja staršev in starih staršev, ter tako starinskim pojmom in predmetom, ki jih najde v nastajajoči hiši, omogoči, da povejo svojo zgodbo. Hišo v hiši primerja s starogrškim panteonom, v katerem ugleda slepega očeta Ojdipa, jokavo Jokasto in antifašistično Antigono. Ti predstavljajo eksistencialne temelje za groteskno evropsko podrtijo, ki je bila v zgodovini že večkrat porušena. Obenem pa ob delu v skednju občuti in dojame številna življenjska, fenomenološka in ontološka protislovja: “Skedenj je stal in nikomur pisal. // Skedenj je protislovje. / S smrtjo ni nikomur lahko, / niti živim / niti živim. // Stranske vloge brez besedila. / Viže brez teksta. // Tomažek. // Ni pomembno, kako počasi greš, / dokler se ne ustaviš. // Konfucij.” Sebe in svojega delovnega sotrpina imenuje Pi Ču in Li Baj ter vzpostavi podobnost med Don Kihotom in Sančom Panso, le da ju vidi kot aktivna udeleženca, ki z združevanjem idealizma in realizma, pragmatičnosti in poezije, uspešno vzdržujeta ravnotežje pri vsakdanjih delovnih izzivih. S to razliko, da jima v tej mitološko-zenovski strukturi najbolj umanjka prav osel, ki velja za najbolj trpežno, neustrašno, pridno, zvesto, a hkrati neupogljivo in trmasto žival: “Kdor je sam svoj gospodar in svobodnega duha, v hišo pripelje osla, ne psa. Ko je pri hiši osel, ni nikogar blizu, tatovi pa se na daleč izognejo tej hiši. Vsak se boji prerekati z oslom, ko ga ta zabodeno pogleda, še največji pogumnež stisne rep med noge.” V neki drugi zgodbi nadaljuje razvijanje te misli: “Predstavljajte si trmastega osla, ki vas vztrajno ignorira in se niti za noht ne premakne, tudi če ga žgečkate in mu pripovedujete o korenčkovem raju, ki ga čaka zunaj – kaj vse zamuja s poležavanjem po hiši. Predstavljajte si osla brez čuta za domišljijo, ki bi ga nemudoma osrečila. Mislim, da noben osel ne pade daleč od svojega gospodarja. Če drži, da se osel ne cmeri in ne pokaže čustev, pa se zmotno verjame, da je brezčutna žival. Osli so zadržana in molčeča bitja, ki svojih tegob ne razlagajo vsemu svetu. Ampak kako naj vemo, kako se počuti osel, ko je sam?” Pri branju knjige Osel in senca bralec dobi občutek, kot da Čučnik skupaj s skednjem gradi tudi knjigo. Po kompaktnem in uravnoteženem prologu, v katerem se z obujanjem obredov, za katere se zdi, da so v večji meri že izumrli, poglobi v svoje otroštvo, nanaša plast za plastjo odtenke svoje subtilne poezije ter jo utrdi z opombami in ciklom Dom se premika. Sledi mu izviren Seznam stvari, ki so bodisi nujno potrebni bodisi jih v življenju ne bo pogrešal. Osrednji del knjige predstavlja pesniški cikel z naslovom Skedenj (obrnjen na glavo), posvečen predlani umrlemu Tomažu Skulju. V njem prodira v osnove poezije in filozofije ter jih bogati z refleksijami in dvogovorom o življenju, smrti in ponovni gradnji. Prosti pesniški verzi odstopajo prostor poeziji v prozi, dokler v sklopu Hiša v hiši s serijo kratkih zgodb – ki si sledijo po abecedi – dokončno ne opusti vseh oblik poezije. Z epilogom postavi streho na svojo umetniško gradnjo – analizira vzroke, dileme, filozofska vprašanja in paradokse, ki se mu porajajo med obnovo skednja. Med drugim se pomudi tudi pri podobnostih in razlikah med umetniškim delom in hišo: “Umetniško delo hoče ljudi iztrgati iz udobja. Hiša mora služiti udobju. Umetniško delo je revolucionarno, hiša konzervativna. Umetniško delo kaže človeštvu nove poti in misli na prihodnost. Hiša misli na sedanjost. Človek ljubi vse, kar služi njegovemu udobju. Sovraži vse, kar ga hoče iztrgati iz pridobljenega in zavarovanega položaja in kar ga obremenjuje. In tako ljubi hišo in sovraži umetnost.” Kljub preprostim in razumljivim razlagam pa je Čučnikov jezik v knjigi Osel in senca rahlo zbadljiv, ironičen in duhovit, prežet na eni strani s postmodernistično dialektiko in podeželskim pragmatizmom, na drugi pa s kitajskim taoizmom in zen budizmom. Pesmi, za katere se zdi, da iz avtorjevega nezavednega spontano kapljajo po načelu bežnih asociacij, vzpostavljajo bližnjice do vzporednih zgodb in krepijo fantazijski svet, ki se nam ob osvetljevanju različnih plasti skednja vsakič razpira na nov način. Skedenj je tako prispodoba za temačno kolektivno nezavedno, kamor redkokdaj zaide sončni žarek, majhna tradicionalna okna pa nudijo le omejen pogled v svet – pa vendar predmeti, ki se znajdejo v njem, nastopajo kot neke vrste šamanistični obredni totemi in obenem kot simbolne metafore. Tudi na glavo postavljena risba skednja na naslovnici, nas opozarja, da stvari niso takšne, kot so videti na prvi pogled. Brati jih moramo namreč kot rebus, pesniški koan ali nelogični paradoks, da se prebijemo do njihove biti. In Primožu Čučniku tovrstni poizkusi kar dobro uspevajo, saj v celotni knjigi Osel in senca ostaja na križišču med realnim, imaginarnim in simbolnim, s pomembnim sporočilom o vrednosti solidarnega dela, družinskega izročila in prijateljstva.
V tem pomladnem času rada pogledam skozi veliko okno na vrt, poln rumenih trobentic. Tudi druge rože so letos zelo zgodnje. Zvončki, tudi ta »gosposki« so že sklonili glave, toda kot bi spodbujali vetrnice, ki so ob jutranjem mrazu upočasnile svoje cvetenje. In tulipani hitro rastejo, vse je zeleno, le cveteti se jim še ne mudi. Vsak dan vzcveti kakšen nov šopek narcis. Kako pisano je. Lepo je to Božje stvarstvo. Prebudi hrepenenje. »Kakor jelen hrepeni po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.« Čudovita so tvoja dela. Tiho, skrivnostno hrepenenje po Bogu, ganjenost, ki je pomešana z veseljem in hvaležnostjo. Gospodova smrt je darovana za odrešenje človeka. Za njegovo dostojanstvo. Vsako življenje je čudovita vrednota, je enkratno. Prav vsakega se je dotaknila Jezusova daritev. Tudi zame se je daroval, čeprav nisem nikomur podobna. Na svetu ni meni enakega. Nisem kot moj drugi. Vsak je drugačen. Kot cvetlice. A prav vsak je dragocen, saj ga je odkupil Gospod s svojo žrtvijo na križu. Veselje, ki ga čutim sredi cvetočega vrta, se je rodilo iz zavesti pisanega darovanja narave. Duša, ki se spusti v to lepoto, je odprta, je večna. Treba je samo upati, se odpreti, sprostiti. Rada imam v življenju papir in svinčnik. Kar mi leži na duši, dam na papir, kar mi govore oči sogovornika, se me dotakne in pridejo besede. Povežem se z besedami, prepoznavam jih po jasnini oči, resnici, ki se čuti v glasu, v povezanosti z ljubeznijo, ki je jezik duše. Ko uporabim dobro, sočutno besedo, prav taka spodbuja druge, jih obogati, potolaži, razveseli, pomiri – in se odprejo in prav tako izrazijo. Iščejo, kako bi očistili svoje srce. Gospod, v tem postnem času si želim blagodejnih in globokih pogovorov, ki odstranijo odvečne, grde, take, ki ranijo in zastirajo svetlobo, ki jo prinaša tvoja Luč.
Nocoj bomo premierno slišali pravljico Rdeča žoga avtorice Mateje Črv Sužnik. Izbrana je bila med 945 pravljicami, ki so prispele na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. Drobna ženica je živela v majhni hiši z majhnim vrtom. Vsak dan je pometla po hiši, pogrebla po vrtu. Redko se je zgodilo, da je kdo šel mimo njene hiše. Še bolj redko, da jo je kdo opazil. In od sile redko, da ji je kdo voščil: »Dober dan.« Pripoveduje: Jernej Gašperin. Avtorica besedila: Mateja Črv Sužnik. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Mojstrica zvoka: Sonja Strenar. Režiserka: Ana Krauthaker. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, marec 2025.
Beneška ljudska pravljica govori o treh čisto majčkenih prebivalcih s kmečkega ognjišča – o fižolčku, ogeljčku in slamici. Ti pogumni junaki, ki živijo na ognjišču klepetave gospodinje, se nekega dne, meni nič tebi nič, odločijo odpeketati v širni svet, kjer je vse polno dogodivščin ... Duhovita ljudska pravljica, ki prihaja iz Nadiške doline in je doživela že ničkoliko zapisov, je v radijski priredbi začinjena z izvirno, poskočno glasbo ter pesmicami, ki jih pojejo fižolček, ogeljček in slamica. Režiser: Alen Jelen Prirejevalec in avtor songov: Gregor Fon Dramaturginja: Ana Kržišnik Tonski mojster: Mirko Marinšek Avtor izvirne glasbe in izbora zvočnih efektov: Tomaž Rauch Lektor: Renato Horvat Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Pripovedovalec – Marko Okorn Gospodinja – Janja Majzelj Sosede – Maja Končar Ogeljček – Jurij Souček Slamica – Polona Juh Fižolček – Zvone Hribar Krojaček – Uroš Smolej Pevci – Jurij Souček, Polona Juh, Zvone Hribar, Otroški zbor RTV Slovenija Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2009.
Ramazan nas vsako leto uči dragocenih lekcij. To ni le čas posta, ampak obdobje notranje rasti, premisleka in povezovanja. Z odpovedjo hrani in pijači smo krepili voljo; s potrpežljivostjo pa prečistili misli, z molitvijo in dobrimi deli utrdili srce. Vsak trenutek, ko smo premagovali lakoto in žejo, nas je spomnil, da je resnična moč v duhovni vztrajnosti in zavesti o tem, da nas na naši poti vedno spremlja božja milost. Ko se ramazan konča, ni pomembno samo, kako smo ga preživeli, ampak kaj nosimo naprej. Bajram ni samo praznovanje, ampak priložnost, da vrednote, ki smo jih krepili ves mesec, živimo tudi v prihodnje. Sočutje, skromnost, hvaležnost – vse to niso le ramazanske vrline, ampak temelji življenja. Ne gre le za obred posta, ampak za to, kako nas ta mesec preoblikuje, kako okrepi naš značaj in odnose z ljudmi okrog nas. Praznični dnevi so čas veselja in povezanosti. Po postu telo uživa v hrani, duša pa v druženju in toplini doma. Takrat objamemo svoje najdražje, pokličemo tiste, ki jih pogrešamo, in podarimo nasmeh tistim, ki ga potrebujejo. Vsako dejanje prijaznosti je korak k boljšemu svetu. Iskren objem, prijazna beseda ali skromno dejanje dobrote so včasih vredni več kot najrazkošnejše darilo. Pomembno je, da ob tej praznični priložnosti ne pozabimo na tiste, ki trpijo. Svet okrog nas je poln preizkušenj, vojn, stisk in negotovosti. Bajram je priložnost, da v svojih srcih in dejanjih širimo mir in upanje. Kajti resnična vrednost praznika ni v obilju, temveč v ljubezni, ki jo delimo z drugimi. Vsaka pomoč, vsak iskren dar, vsaka topla beseda lahko prinese upanje tistim, ki ga najbolj potrebujejo. Ob bajramu se spomnimo vseh, ki potrebujejo podporo, osamljenih, bolnih, tistih, ki iščejo toplino in varnost. Praznični dnevi niso le čas veselja, ampak tudi priložnost, da odprta srca prinesejo upanje tistim, ki ga najbolj potrebujejo. V vsakem dobrem delu, v vsaki iskreni besedi se odraža resničen bajramski duh. Naj bodo ti dnevi napolnjeni z mirom, srečo in blagoslovom. Bajram šerif mubarak olsum. Vesel in srečen bajram.
Osrednja jutranja informativna oddaja Druga jutranja kronika prinaša analizo najbolj aktualnega nočnega dogajanja, predvsem pa napoveduje teme, ki bodo zaznamovale dan. Je strnjena, verodostojna, zmeraj aktualna – in najbolj poslušana radijska oddaja v Sloveniji. Vsak dan ob 7.00 na Radiu Slovenija.
Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post? Ne vem. Post me vedno preseneti in včasih se šele nekje okoli tretje postne nedelje začnem odločati čemu bi se odpovedal. Letos sem hitrejši. Sklenil sem, da bom boljši. Tako. V vseh pogledih. Morda se komu zdi presplošno, vendar se v tej splošnosti skriva mnogo stvarnih, vsakdanjih odločitev. In sprememb. Precej dela me čaka. Koliko ljudi je nezadovoljnih, razočaranih nad sabo in svojim življenjem. Z zavistjo pogledujejo k sosedu in si želijo, ne le »blaga in žene«, ampak tudi navad, obnašanja, vsega. Drugačnega življenja. Drugačnih prijateljev. Ali pa le trenutek pozabe na lastne skrbi. Malo zabave. Spremembe. Vsak človek si kdaj pa kdaj zaželi spremembe. Pa se zjutraj drugače počeše. Ali pa se sploh ne počeše. Nekdo si gre kupit novo obleko. Spet drug se odloči za shujševalno kuro. So ljudje, ki si lahko omislijo nov avto ali stanovanje. Nekdo bo zamenjal službo ali celo poklic. Poznam nekoga, ki se je naveličal svoje žene in si je, tako za spremembo, omislil novo. Imenuje jo ljubica. Pa ja, malo spremembe ne škodi. Tako se na seznamu sprememb znajde vse: od čevlja na nogi do življenjskega sloga. Kaj pa, za spremembo, malo svetništva? Saj lahko začnem z majhnimi koraki: prijazen nasmeh namesto posmeha, prijazna beseda namesto trmastega molka, izpolnjena obljuba namesto izgovorov, vsakodnevna molitev namesto televizije, Sveto pismo namesto interneta… Pa tudi: sadje namesto čokolade, kozarec vode namesto kave… Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni?
Borut Pahor o politični krizi v Sloveniji: Razmere v mednarodni skupnosti so takšne, da bi slovenska politika morala spoznati, da je čas za sodelovanje.V SDS zbrali več kot 47.500 podpisov za razpis referendum o pokojninah za privilegirane.Člani SLS bodo na kongresu izbirali vsaj med tremi kandidati za vodenje stranke.Papeževo stanje vsak dan boljše, nima več potrebe po mehanskem predihavanju. Odzivi po srečanju komisarke Kos in predsednika Srbije Vučiča: Ravnanje komisarke je sramota za Slovenijo.Golob na vrhu Evropske unije: Vlaganje v orožje predstavlja le del varnosti.Radio Ognjišče skupaj s Slovensko karitas in ministrstvom za zunanje zadeve začenja akcijo „Dobroti dajemo glas“, ki bo skušala osvetliti slovensko pomoč Južnemu Sudanu.Izrael poskuša z obsežnimi napadi vnovič vzpostaviti varnostni koridor, ki bi razmejil jug in sever Gaze.Vsak sedmi kristjan je žrtev preganjanja ali diskriminacije, v Evropskem parlamentu oblikovali poseben projekt pomoči.Športni center Ilirija v Ljubljani danes in jutri odprl vrata občanom.Šport: Slovenski nogometaši drevi proti Slovaški za obstanek v B ligi narodov.Vreme: Danes bo prevladovalo jasno vreme, jutri popoldne se bo od zahoda pooblačilo.
Vas zanima aktualno dogajanje? V Dogodkih in odmevih, osrednji popoldanski informativni oddaji, vam ponujamo poročila, analize in komentarje ključnih aktualnih dogodkov tekočega dne – tako s področja politike kot gospodarstva, zdravstva, šolstva, kulture in športa. Vsak dan ob 15.30 na Radiu Slovenija.
Pred kratkim sem prebral misel Thomasa Jeffersona, ki je nekoč rekel: “Sveča ne izgubi ničesar, če prižge drugo svečo.” Vsakdo, ki je že kdaj nesebično pomagal drugemu, ve, da je to res. Toda žal niso vsi pripravljeni sprejeti te miselnosti dajanja. Pravzaprav večina ljudi ne razmišlja tako. Prepričani so, da deliti nekaj svojega z drugimi pomeni izgubiti. Vsak človek ima eno izmed dveh miselnosti: miselnost pomanjkanja ali obilja. Ljudje, ki negujejo miselnost pomanjkanja, menijo, da je v življenju na voljo le omejena količina dobrin, pa naj gre za denar, priložnosti ali kaj drugega. Svet vidijo kot torto s točno določenim številom kosov, zato si prizadevajo, da bi dobili svojega, in ko jim to uspe, ga želijo za vsako ceno zavarovati in v njem uživati sami. Tisti z miselnostjo obilja pa verjamejo, da je vsega dovolj za vse. Če je življenje torta in se drugi bojujejo za svoj kos, je rešitev ljudi z miselnostjo obilja ta, da bodo pač spekli drugo torto. Če imajo zamisel, jo delijo; prepričani so, da se jim bo porodila nova. Če imajo denar, ga nekaj dajo, saj ga lahko vedno še kaj zaslužijo. Vedo, da je na voljo več (ali drugačnih) virov in dovolj priložnosti, da vsi uspejo. Ljudje smo jemalci ali dajalci. Jemalci jemljejo, grabijo in pogoltnejo vse, kar lahko, da bi zadovoljili svoje potrebe. Življenje vidijo kot tekmo, v kateri lahko zmaga le eden. Na drugi strani pa so dajalci, ljudje, ki dajejo, ustvarjajo in omogočajo, da se stvari zgodijo. Ti ustvarjajo napredek in spodbujajo druge k uspehu. Verjamem, da na tem področju dobimo od življenja to, kar pričakujemo. Lahko zbiramo in potem zadržujemo tisto malo, kar imamo, in ne dobimo ničesar več. Lahko pa to, kar imamo, dajemo in delimo z drugimi in smo tudi sami nagrajeni z obiljem. Naše stališče pomeni ključno razliko. Če združimo moči, če velikodušno dajemo, bomo tako ali drugače dobili veliko več, kot smo dali. Svetopisemsko besedilo iz Pregovorov 11,24 je jasno: “Nekateri razdaja obilo in bogatí še bolj; drugi zadržuje celó, kar se spodobi, pa gre v siromaštvo.” Gojimo miselnost obilja. Bodimo dajalci, ne jemalci; sodelujmo, ne tekmujmo. Prepričan sem, da bomo tako na podlagi lastne izkušnje spoznali resničnost omenjenih besed in doživeli tisto, kar je opisal Pierre Teilhard de Chardin, ki je rekel: “Najbolj zadovoljujoča stvar v življenju je zmožnost dati velik del sebe drugim.”
Mladi potrebujejo dolgoročno digitalno vzgojo, dober zgled v odraslih in regulacijo tehnoloških velikanov, ne popolnih prepovedi ali zakonskih omejitev tehnologije, pravi Katja K. Ošljak. Kako prednosti in pasti uporabe telefonov vidijo mladi, kaj kažejo domače in tuje raziskave, kako omejevati uporabo telefonov v šolah? Katja Koren Ošljak je asistentka na Fakulteti za družbene vede in ustanoviteljica zavoda za digitalno vzgojo Vsak. Val 202 • Odbita do bita • Tik Tok 3: Katja Koren Ošljak o mladih Priporočeni čas uporabe zaslonov pri otrocih | safe.si The State of Personal Online Security and Confidentiality | SXSW LIVE - YouTube Izid knjige Mediji & mladi - Mediji mladih Odbit Discord Maruša na Bluesky Anže na Bluesky Poglavja: 00:01:54 Presenetljiv podatek digitalne zrelosti 00:04:29 Kako velika težava je tehnologija v šolah? 00:05:43 So telefoni nekaj posebnega? 00:09:28 Časovna omejitev zaslonov 00:12:24 Preusmerimo jezo od telefonov h tehnološkim velikanom 00:17:24 Je prepoved telefonov napačen signal mladim? 00:24:35 Kako naj šole vzpodbujajo odgovorno rabo telefonov? 00:28:43 Prakse in rezultati iz tujine
Osrednja večerna informativna oddaja Radia Slovenija, Radijski dnevnik, prinaša pregled in analizo aktualnega dogajanja iztekajočega se dne doma in po svetu. Vsak dan ob 18.30 na Radiu Slovenija.
Osrednja večerna informativna oddaja Radia Slovenija, Radijski dnevnik, prinaša pregled in analizo aktualnega dogajanja iztekajočega se dne doma in po svetu. Vsak dan ob 18.30 na Radiu Slovenija.
Dvoje poti, tak naslov je dan psalmu 1 v knjigi psalm v Svetem pismu. Zato Vas ob vstopanju na pot današnjega dne povabim k skupnemu razmišljanju o poti. A ne samo o poti, po kateri hodimo, ampak tudi o poti v prenesenem pomenu, poti mojega življenja, poti včerajšnjega in današnjega dne, poti mojega upanja, veselja, ljubezni, poklicni poti in še bi lahko našteval. Že s tem naštevanjem smo lahko zaslutili, da je beseda pot središče za naš vsakdan. V svoji avtobiografiji Pot je slovenski alpinist Nejc Zaplotnik zapisal te misli: »Vse to je moje življenje. Pot, ki ne pripelje nikamor drugam kot na naslednjo pot in ta zopet na naslednje razpotje. Brez konca. Svoboda v najpopolnejšem pomenu besede. Obsojen sem na svobodo, tako svoboden, da med množico ljudi, ki me imajo radi, in med tistimi, ki me ne marajo, ostajam sam. Sam s svojimi željami, sanjami, hrepenenji, in sam na svoji večni poti.« Vsak dan znova in znova stopamo na pot našega življenja, kdaj imamo občutek, da smo sredi gneče, velikokrat smo tudi sami, a na njo stopamo s svojimi željami, upanji, hrepenenji in tudi kdaj s strahom in spoštovanjem pred kakim razpotjem. Ko vstopam na pot današnjega dne, današnjih 86400 sekund naj v naših mislih odmevajo besede psalmista v psalmu 1: »Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu krivičnih, ki ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, temveč se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Tak je kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah, ki daje sad ob svojem času in mu listje ne ovene; kar koli dela, dobro uspeva.« Naj nas na poti skozi današnji dan spremlja Božji blagoslov, da kar koli bomo delali, da bo dobro uspelo, ali kot je zapisal tudi Nejc Zaplotnik: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«
Če bi človeku pri dvajsetih letih vnaprej povedali, kaj vse bo v svojem življenju doživel, bi v večini primerov preprosto rekel, da je to nemogoče. Da česa takega nikoli ni sposoben prenesti. Potem pa, glej, prihajajo stvari, nenačrtovane, čisto drugačne, kot bi jih sam lahko načrtoval. In človek zmore. Sam sebe preseneča. Tega od sebe ne bi nikoli pričakoval. Vsak lahko pobrska po svojem življenju in ugotovi kaj podobnega. Verjetno je to del našega človeškega dozorevanja, zelo pomemben del. To pomeni, da gremo naprej, da ne obstanemo na neki točki in se ne premaknemo več. Prav do zadnjega trenutka gremo naprej in morda bomo najbolj presenetili sebe prav v tistih zadnjih trenutkih življenja. Kdo ve? Poslušala sem gospo, ki zelo slabo vidi. Iz leta v leto slabše. Ko je še hodila v službo, je pogosto razmišljala: »Če bi normalno videla, bi se lotila tega in onega, bi naredila to in to …« Sanjarila je o nečem, česar ni bilo. Kaj vse bi bilo, če bi bilo. Vsi poznamo takšna razmišljanja: kaj bi bilo, če bi imeli drugačne možnosti, če bi bili zdravi, če bi imeli dovolj denarja, če bi nam bili ljudje okrog bolj naklonjeni in še in še. Zdaj, ko se je zaradi vida upokojila, pa je njeno razmišljanje drugačno, veliko bolj skromno: »Da bi vsaj še toliko videla kot sedaj, pa bo šlo.« Ob takšnem razmišljanju se počuti bolj zadovoljno kot pred leti. Za premik v tem razmišljanju pa je potrebovala čas, kar nekaj let. Ni prišlo kar samo od sebe. Ta premik se je moral zgoditi v njej sami. Nihče ni mogel namesto nje narediti tega koraka. Drugi so jo lahko samo spremljali od daleč. Prav je, da se o vsem tem pogovarjamo, da si takšne stvari povemo. S tem si med seboj pomagamo delati takšne premike v sebi. Kako čisto drugače živim, če rečem: »Bog bodi zahvaljen, da lahko še malo hodim«, kot pa če bi se ves čas samo jezila, da ne zmorem več, da ne zmorem toliko kot drugi. Na ta ali oni način se to tiče vsakega od nas, saj ne gre vedno samo za zdravje, ampak še za marsikaj drugega.
Proti koncu decembra je ravnatelj neke osnovne šole rekel učiteljem: Vsak od ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.
Prvič v novem terminu, nikakor pa ne prvič s temo, ki valovske jezikalce vznemirja že od nastanka oddaje. Tuje jezike imamo v naši oddaji zelo radi, skoraj tako kot tokratna gostja Ramona Irgolič, ki smo jo sicer imenovali poliglotka, čisto tehnično pa je že hiperpoliglotka.
Osrednja jutranja informativna oddaja Druga jutranja kronika prinaša analizo najbolj aktualnega nočnega dogajanja, predvsem pa napoveduje teme, ki bodo zaznamovale dan. Je strnjena, verodostojna, zmeraj aktualna – in najbolj poslušana radijska oddaja v Sloveniji. Vsak dan ob 7.00 na Radiu Slovenija.
Podajmo se na pot po osrčju afriške savane v družbi največjega kopenskega sesalca: slona. Njegova mogočna pojava res naredi vtis, visok je tri metre in težak kot šest avtomobilov, vendar ima slon še veliko drugih prednosti. Dva velika uhlja, da bolje sliši, dva podaljšana sekalca, okla, s katerima se brani in neverjeten trobec, s pomočjo katerega diha, se sporazumeva, jé ali utrga cvetlico. Seveda takšen velikan ne poje le kokosovega oreha za zajtrk. Vsak dan zaužije okoli dvesto kilogramov trave, rastlin in sadja ter popije toliko vode, kot je natočimo v kopalno kad. Za sporazumevanje s svojo čredo, to je s svojo družino, ne potrebuje mobilnega telefona, temveč proizvaja infrazvočne valove, ki se lahko prenašajo več kilometrov daleč. Danes boš spoznal Temba, osemletnega slonjega mladiča, ki bi si ga krokodil skoraj privoščil za obrok. Na srečo so člani črede vedno v bližini, saj pri slonih največ štejeta občutek za družino in vzajemna pomoč. L'éléphant : le colosse qui jouait de la trompette Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9) Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10) Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša Grčman Fonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.
Osrednja jutranja informativna oddaja Druga jutranja kronika prinaša analizo najbolj aktualnega nočnega dogajanja, predvsem pa napoveduje teme, ki bodo zaznamovale dan. Je strnjena, verodostojna, zmeraj aktualna – in najbolj poslušana radijska oddaja v Sloveniji. Vsak dan ob 7.00 na Radiu Slovenija.
Vsak letni čas je po svoje najlepši. Pripoveduje: Stanislava Bonisegna. Napisala: Valerija Skrinjar. Posneto v studiih Radia Slovenija 1998.
Cilj Evropske filmske akademije, ki so jo konec osemdesetih let ustanovili evropski filmski ustvarjalci z obeh strani železne zavese, je še danes povezovanje in opozarjanje na evropski film in njegove ustvarjalce. Lani je postala predsednica francoska igralka Juliette Binoche . Decembra 2024, dan pred podelitvijo evropskih filmskih nagrad, se je v švicarskem Luzernu srečala z novinarji, med katerimi je bila tudi Ingrid Kovač Brus. Bralka Lucija Grm, tonski mojster Vito Plavčak. Foto: Juliette Binoche, Toronto International Film Festival 2024 - John Sears
Direktor Premogovnika Velenje Marko Mavec je po tragični ponedeljkovi nesreči, v kateri so po vdoru gline umrli trije rudarji, za sinočnje Odmeve dejal, da bodo morda opustili odkop v jami, kjer se je zgodila nesreča. V občini Šoštanj so za danes razglasili dan žalovanja, opoldne se bodo oglasile sirene po vsej občini. Vlada je dan žalovanja razglasila za jutri. V oddaji tudi: - Vsak četrti dom za starejše zaradi pomanjkanja kadra s praznimi posteljami. Vladni ukrepi doslej niso bili učinkoviti - Izrael vse bolj silovito nad Zahodni breg - Rokometaše po zmagi nad Argentino na svetovnem prvenstvu jutri čaka Egipt
Ruwaida Amer je 30-letna učiteljica in novinarka z juga Gaze. Kljub temu je njeno življenje pred začetkom zadnje vojno večinoma potekalo na severu v mestu Gaza. Pripoveduje, da je imela dostojno življenje. Vsak dan je poučevala ter ustvarjala novinarske prispevke in dokumentarce. Še posebej se je osredotočila na zgodbe ljudi, še najmanj ji je všeč politika. Ko se je pred 15 meseci začela vojna, se je njeno življenje popolnoma spremenilo. Sever Gaze zanjo ni obstajal več. Tam so bili vsi njeni prijatelji in učenci. Začelo se je drugačno življenje. Soočala se je s pomanjkanjem vode, elektrike, hrane, povezav s svetom. Med vojno je ključno preživeti. Nekaterim njenim prijateljem in učencem ni uspelo. Zdaj je končno na obzorju premirje. Ruwaida Amer pravi, da je varno življenje ključno. Da se lahko prosto gibaš in ti ni treba ves čas razmišljati, ali te nekdo bombardira ali ne. Zamišlja si, da to pomeni konec neprestanih preletov vojaških letal in dronov. Varnost pomeni, da se lahko srečaš s komerkoli, z družino, prijatelji. Znova lahko greš v službo. Ruwaida zadnjih 15 mesecev ni v živo poučevala nikogar. Želi si, da bi premirje bilo dokončno. Mir je nekaj najpomembnejšega. To je vse, kar si trenutno prebivalci Gaze želijo. Ruwaida pa se zaveda, da je mir pomemben za vse ljudi na svetu. Tudi zato svet poziva, da trdno podpre to premirje. Niti v najhujših sanjah si prebivalci Gaze ne želijo več nadaljevanje vojne. Verjame, da ima vsaka zgodba začetek in konec. Torej vse se enkrat konča, samo da ne vemo kako. Svoje sanje prihodnosti si v Gazi želijo uresničevati v miru, ki lahko po besedah Ruwaide reši vse težave. To zvočno pismo je tik pred nastopom premirja v Gazi poslala učiteljica in novinarka Ruwaida Amer. Ve čas vojne je ya številne medije popisovala življenjske zgodbe ljudi v Gazi.
Vsak aditiv, ki ga odobri Evropska agencija za varnost hrane, je v dovoljenih oziroma predpisanih vrednostih neškodljiv, pa če je naravnega ali sintetičnega izvora. Zakaj se torej aditivov drži negativen predznak? Kako varna in regulirana je njihova raba in kako prepoznati številne in pogosto begajoče označbe na embalažah? To in še marsikaj bomo v sredinem Svetovalnem servisu vprašali magistrico inženirko prehrane Edvino Hafner z Inštituta za nutricionistiko. Pišite nam ali pokličite po 9h!
Veliki bi še več ozemlja, vplivni bi radi svoja omrežja razširili, bogati imajo premalo. Nasilneži vseh vrst so na pohodu. V tesnobnem svetu se vendarle ne gre povsem prepustiti strahu, ki hromi, obenem pa bi se veljalo izogniti naivnosti. Sliši se enostavneje, kakor v resnici je.Viri: Eppur si muove - In vendar se vrti: Sudan, vojna, ki nas ne zanima In the Gaza Strip, children have endured devastating hardships since October 2023 Ars aktualno: Genocid - beseda leta 2024 Dogodki in odmevi: Vlada in agencija za energijo glede omrežnin še vedno na nasprotnih bregovih Vroči mikrofon: EU nima pravega političnega vodenja Marcel: O državnih financah (Klemen Boštjančič), podnebni krizi (dr. Žiga Zaplotnik in dr. Žiga Malek) in medijskem zakonu (Jasna Zakonjšek in dr. Marko Milosavljević) Tehnična podpora: Zuckerbergovo "ukinjanje preverjanja dejstev" je le vrh ledene gore Frekvenca X: So AI agenti naslednja velika stvar? Botrstvo: Anže: Vsak dan mi je žal, da časa ne preživljam s hčerko Mihilizem: Marija Štremfelj: Smo duhovna bitja s kratko človeško izkušnjo Med štirimi stenami: "Ko sem odložil kamenček, sem odložil del bremena preteklosti."
Osrednja jutranja informativna oddaja Druga jutranja kronika prinaša analizo najbolj aktualnega nočnega dogajanja, predvsem pa napoveduje teme, ki bodo zaznamovale dan. Je strnjena, verodostojna, zmeraj aktualna – in najbolj poslušana radijska oddaja v Sloveniji. Vsak dan ob 7.00 na Radiu Slovenija.
Vas zanima aktualno dogajanje? V Dogodkih in odmevih, osrednji popoldanski informativni oddaji, vam ponujamo poročila, analize in komentarje ključnih aktualnih dogodkov tekočega dne – tako s področja politike kot gospodarstva, zdravstva, šolstva, kulture in športa. Vsak dan ob 15.30 na Radiu Slovenija.
Na božični večer, za kristjane na prvega od treh svetih večerov, premišljujemo o božiču kot družinskem prazniku v preteklosti in danes. Oddaja je nastala v najstarejšem slovenskem domu starejših – Lambrechtovem domu v Slovenskih Konjicah – v sodelovanju s podobnim domom iz Slovenske Bistrice. Vsak dom zase – in v Sloveniji je takih zavodov nekaj več kot 110 – je ena velika družina, kjer se prav v takih prazničnih večerih, kot je božični, ustvarjajo in rojevajo številne tople in lepe zgodbe sočutnih bližin.
Vas zanima aktualno dogajanje? V Dogodkih in odmevih, osrednji popoldanski informativni oddaji, vam ponujamo poročila, analize in komentarje ključnih aktualnih dogodkov tekočega dne – tako s področja politike kot gospodarstva, zdravstva, šolstva, kulture in športa. Vsak dan ob 15.30 na Radiu Slovenija.
Osrednja jutranja informativna oddaja Druga jutranja kronika prinaša analizo najbolj aktualnega nočnega dogajanja, predvsem pa napoveduje teme, ki bodo zaznamovale dan. Je strnjena, verodostojna, zmeraj aktualna – in najbolj poslušana radijska oddaja v Sloveniji. Vsak dan ob 7.00 na Radiu Slovenija.
Osrednja jutranja informativna oddaja Druga jutranja kronika prinaša analizo najbolj aktualnega nočnega dogajanja, predvsem pa napoveduje teme, ki bodo zaznamovale dan. Je strnjena, verodostojna, zmeraj aktualna – in najbolj poslušana radijska oddaja v Sloveniji. Vsak dan ob 7.00 na Radiu Slovenija.
Ste kot potrošniki pri kupovanju pozorni na označbe na embalažah živil? V torkovem Svetovalnem servisu bo z nami Urša Menard z Zveze potrošnikov Slovenije. Vsak kritičen potrošnik namreč mora poznati posamezne sestavine in hranilne vrednosti ter razliko med »porabiti do« in »uporabno najmanj do«. Tudi navodila za shranjevanje recimo so pomembna in jih velja upoštevati.
Zadnja oddaja pred zasluženimi počitnicami prinaša voditelja Luko Meseca, ki bo opogumljen po dobljeni sodbi zanesljivo povedal vse, kar sme. V studiu se mu bodo pridružili člani Civilne iniciative Kočevje, ki imajo svoje poglede na JEK2, pa Franc Kangler, ki nepreklicno odstopa kot prometni poročevalec in profesor Hanumak, ki bo predstavil prve produkte Energetske koalicije. Uroš Slak bo tokrat gostil Matjaža Hana in reperja Zlatka, ki bo nekaj ostrih verzov namenil tudi novi nuklearki, Marcel pa se bo z Jožetom Potrebuješem in drugimi pogovarjal o novem 15 minutnem mestu Čukitown. Kralj Karel, Karel Erjavec, en Karel iz Brežic in mogoče še en Karel v petek ob 10h na Prvem programu Radia Slovenija..
Ker je že iz časov, ko so govorili latinsko, ponavljanje mati modrosti, se po sedmih letih znova lotevamo pregovorov. Izšla je namreč knjiga Paremiologija med tradicijo in sodobnostjo, ki jo je pred kratkim izdal Inštitut za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU. Je del triletnega projekta, ki se je začel z veliko zbirko pregovorov, ki so jo hranili na inštitutu. In pregovori oziroma paremije nas v Jezikanju vedno zanimajo.
Vsak večer v sanjah odpluje tja, kamor ga vodi njegova domišljija … Pripoveduje: Boris Juh. Napisala: Staša Grgovič. Posneto v studiih Radia Slovenija 2003.
Vsak večer se veselo zaganja na obalo in uživa, ko se za njim kotalijo kamenčki v morje ... Pripoveduje: Gregor Geč. Napisala: Mira Zelinka. Posneto v studiih Radia Slovenija 1997.