Komentar tednika Družina

Slovenski narod je leta 1990 s plebiscitarno večino izbral samostojnost in jo leta 1991 tudi ubranil. To niso bile sanje, to je bila vizija zorečega naroda, ki je postala resničnost! Praznovanje tega dogodka bi vsako leto moral biti vrhunec zgodbe države – in to na sam praznik. Ne na hitro, kak dan prej, da gremo potem na dopust.

V zadnjem času se prav sistematično mešajo pravice in zahteve na eni ter dolžnosti in odgovornosti na drugi strani. Ta vtis je zagotovo povečala tudi razprava o Zakonu o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo.

En mesec je premalo časa, da bi lahko ocenili delo in usmeritve voditelja. Treba je počakati na prve poteze, dokumente, imenovanja … Še kasneje je sredi dogajanja težko videti celotno sliko. Tako na primer šele zdaj začenjamo bolje razumeti, kaj je pomenil za Cerkev in svet papež Frančišek. Enako velja tudi za Roberta Francisa Prevosta, ki je pred mesecem dni prišel iz konklava kot papež Leon XIV. V tem kratkem obdobju pa smo vseeno lahko zaznali vsaj bežno skico njegove osebnosti in duhovnosti.

Ukvarjati se z vprašanji našega odnosa do naravnega okolja je za večino katoličanov v Sloveniji in v tem našem delu Evrope še vedno zelo obrobno in nepomembno vprašanje. Osebno sem prepričan, da ne gre za obrobno in nepomembno vprašanje naše vere.

Ob obletnici konca druge svetovne vojne so se zvrstile številne pietetne slovesnosti, ki so izžarevale neuničljivo moč spomina, ukoreninjenega v resnici in sočutju.

Že v svojih prvih besedah se je močno povezal z vsemi svojimi neposrednimi predhodniki, s katerimi se je srečeval, saj je kot študent in pozneje kot generalni prior bival le tri korake od meje z Vatikanom. Obenem pa je s svojim nastopom pokazal, da ne bo kopija nobenega od njih.

Ni važno, ali bo novi papež s te ali one celine, star ali mlajši, z doktoratom ali brez njega …, pomembno je, da bo Gospodov.

»Podelil vam bom blagoslov.« Na naše veliko začudenje ga je izrekel v slovenščini: »Blagoslovi vas Bog Oče in Sin in Sveti Duh.«

Velika noč je. A v meni še vedno odjek besed, ki jih je ob novem letu Frančišek namenil diplomatom. Zaskrbljeno je spregovoril o svetovni vojni, konkretni grožnji za svet. Doslej je govoril o vojni »po kosih«, tokrat pa, da so ti kosi iz dneva v dan bolj strnjeni in kot taki vse večja in bolj konkretna pretnja za svet.

Ni je besede, ki bi lahko opravičila slike z vrečami kosti pobitih. Vsak bo vprašal, »zakaj«, in vsak vidi, da ni prav.

Prepričan sem, da je koalicijskim poslancem malo mar za stiske, trpljenje in hrepenenje samskih žensk in žensk v istospolnih zvezah. S sklicevanjem na njihove pravice, medtem ko vsi vemo, da otrok nikoli ni nikogaršnja pravica, samo poskušajo nabirati poceni politične točke.

V ekipi Pohoda za življenje se veselimo dne, ko bodo pričevalci na naših pohodih tudi bivši protestniki.

… Vsi nismo in ne bomo »Prevci«, a prav vsak je poklican, da izkoristi svoje talente in iz sebe naredi zgodbo svojega življenja. Zgodba družine Prevc pa nam je ob tem spodbuda in opomnik, da se največji uspehi ne merijo zgolj v medaljah, ampak v ljudeh, ki ostanejo – ne glede na vse, kar prinese življenje. Kot je nekoč dejal Prevčev oče Božidar: »Življenje je glavno, ne uspeh.«

Z močnim poslabšanjem varnosti v Evropi in svetu so se že in se bodo še bolj vnovič odpirala stara vprašanja o vojni in miru, o katerih smo upali, da ne bodo več pereča. Tudi vprašanje, ali je oboroževanje moralno in krščansko dopustno.

Arko, poudarja, da post ni zgolj fizična vzdržnost od mesa, ampak predvsem duhovna prenova srca. Postni čas bi morali izkoristiti za poglabljanje odnosa z Bogom in bližnjimi ter premagovanje osebnih ovir, ki nas ločujejo od pristnega odnosa z njim. Pomembno je, da naše molitve in dejanja temeljijo na iskreni želji po duhovni rasti in ne na dokazovanju lastne vzdržnosti. Avtor zaključuje, da je pravi pomen posta v odpovedi sebičnosti, zamer in napuha ter v sprejemanju Božje ljubezni in odpuščanja.

Za obstanek Ukrajine je v danem trenutku nujna prekinitev ognja in obnovitev državnosti v trajnejših okvirih. Avtor nas popelje skozi zgodovino Ukrajine, ki jo je po njegovem treba obravnavati znotraj širše zgodovine vzhodnoslovanskega prostora. Kakor večkrat v preteklosti, se tudi sodobna Rusija do Ukrajine obnaša kot imperij in jo na podlagi svoje interpretacije geografsko-zgodovinskih okoliščin šteje po lastno vplivno območje, med drugim zapiše.

Kar zadeva nedavne dogodke in pogajanja, se Ukrajinci zaradi njih počutijo nelagodno, vendar so pripravljeni storiti vse, da bi se končala krvava vojna.

Namesto da bi poskušali spodbujati tiste, ki trpijo, pa naj bo to zaradi bolezni, žalovanja ali katerekoli druge oblike trpljenja, bi morali poskusiti najti način, kako trpeti z njimi. Bolnikom je treba pomagati, da svojo bolezen vidijo v širšem kontekstu svojega življenja.

Pesnik se zazira na drugo stran, v nebo, onstran vse filozofije, saj verjame, da je tam od vekov Beseda, ki nas osmišlja in ohranja.

Če gredo ljudje lahko na Luno in govorimo o tem, da bomo šli na Mars, ni izgovora, da ne bi tudi v Cerkvi spremenili našega načina komunikacije, da bi bolj učinkovito oznanjali evangelij, je v uvodnem nagovoru poudaril pro-prefekt Dikasterija za evangelizacijo Rino Fisichella ...Tako je svoje razmišljanje začela Mojca Purger. Komentar si lahko v celoti preberete na spletnih straneh Družine.

V tem, da se Donald Trump v ZDA vrača na položaj predsednika, pri severnih sosedih Kanadčanih pa se predsednik vlade Justin Trudeau poslavlja, je veliko simbolike. Možakarja sta v prejšnjem desetletju predstavljala različna pristopa k politiki in družbi. Trump je veljal za tipičnega brdavsa, Trudeau za uglajenca. Na svoj način je bil vzpon njegove uglajenosti tesno povezan s šokantno Američanovo zmago leta 2016.Tako je svoje tokratno razmišljanje začel Aleš Maver. Komentar, ki ga je prebrala Mateja Subotičanec, si lahko v celo preberete na spletnih straneh tednika Družina.

Brezupno stanje, nemogoče za zdržat, sama žalost, brezzveze itd. so besede, ki jih je mogoče pogosto slišati. Zdi se, da je dovolj razlogov za pesimizem. Kaj je vzrok za tako klimo?

Verujem, da bodo resnični romarji upanja postali tudi pričevalci sprave.

Prišel je, da nas reši greha, žalosti, osamljenosti, obupa, depresije … Prišel je, da postanemo ljudje.

Zmagovita skupina med tem zagotavlja, da bo varovala pravice manjšin in da so kristjani varni. Čas bo pokazal, ali se bo nova oblast držala zagotovil, ali si z njimi le kupuje mednarodno legitimnost in bomo priča ponovitvi scenarija iz Afganistana po prevladi talibanov. Letošnji advent je tako za Sirijo čas novega upanja, a tudi globoke negotovosti, piše Rok Blažič.

Zaskrbljujoče je, da je tako odločitev US zahteval od potreb otrok in ljudem odtujeni urad, ki vsako leto prejema večmilijonska davkoplačevalska sredstva za zaposlovanje aktivistov, ki v slovensko zakonodajo sistematično vgrajujejo temeljne pojme kulturnega marksizma in t. i. prebujenske (LGBT) ideologije.

Različne so poti do srca, včasih do našega srca ne more niti Bog, kaj šele človek. Na drugi strani pa je potrebno le malo, včasih samo beseda sogovornika in prijazen nasmeh, in že se odpremo …Tako je svoje razmišljanje ob Tednu Karitas začel generalni tajnik Slovenske karitas Peter Tomažič. Celoten komentar je bil objavljen in si ga lahko preberete v tedniku Družina.

Teden zaporov tudi letos ni teden zapornikov, marveč vseh, ki jih v življenju kakorkoli prizadene hudodelstvo ali kazen, njihovih bližnjih in tistih, ki z njimi delajo.

Ob praznikih vseh svetih in vernih rajnih se je znova postavilo vprašanje: kdaj bo 3.450 žrtev, izkopanih iz Jame pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu in »začasno« shranjenih v garaži kočevskega komunalnega podjetja, dobilo temeljno civilizacijsko pravico do groba na kraju, ki si ga zanje želijo njihovi svojci – v prestolnici slovenske države?Tako je svoje razmišljanje začel Bogomir Štefanič. V celoti ga lahko preberete na spletnih straneh katoliškega tednika Družina.

V začetku meseca novembra kristjani postanemo romarji. Romamo na pokopališča in grobove s svečami v rokah, s krizantemami v naročjih, s tiho otožnostjo v srcu in nepremagljivim upanjem v svojih molitvah.

Avtorica se osredotoča na naravne pojave, kot sta ogenj in dež, ter na izzive, ki jih prinašata. V svojem komentarju poudarja, da se oba pojava v današnjem času pojavita vse pogosteje, kar izziva strah in negotovost v družbi. Anja opozarja, da se ukvarjamo predvsem s posledicami, medtem ko resnični vzroki ostajajo skriti in neodpravljeni. Ta pristop vodi do kopičenja problemov, ki se sčasoma razvijejo v resne težave.Dotika se tudi širšega konteksta družbenih izzivov, kjer pogosto iščemo krivce, namesto da bi se osredotočili na izvor problemov. Anja izraža prepričanje, da nove zakonodaje in novice o rešitvah pogosteje delujejo kot zavlačevanje, kot pa resnično ukrepanje. S primeri iz področja izobraževanja opozarja na nujnost, da se z resničnimi vzroki težav spopademo na temelju, kar pa je pogosto zamudno in zahtevno.

Izmaličeno človeštvo potrebuje Jezusa, večno svežino. Prebudimo se, zapustimo lastno udobje in stopimo na pot oznanje­vanja.