Komentar tednika Družina

Francija in z njo vsa Evropa je presenečena nad navdušenjem mladih pri srečanju s papežem na pariškem »Stadionu Francije«. Ne gre samo za njihovo številčnost, ampak predvsem za njihovo mladostno radost in upanje, ki so ju hoteli deliti s svetim očetom. In papež Leon jim je prisluhnil ter se z njimi ozrl na bogato duhovno zgodovino francoskih svetnikov.

V Stično sem letos prišla predvsem službeno, z mislimi pri kljukicah, ki jih moram do konca dneva narediti. Vedela sem, da bo lepo, veselila sem se svete maše in večernega koncerta, nisem pa pričakovala, da bom sredi večtisočglave množice mladih obstala s solzami v očeh.Komentar je pripravila Katarina Berden.

Spremembe v šoli so potrebne. Pomembno pa je, da so premišljene in pripravljene skupaj s tistimi, ki težave učencev in učiteljev v praksi rešujejo vsakodnevno. Upamo lahko, da bo minister uresničil svojo namero, da bodo pri načrtovanju sprememb učitelji ključni partnerji.

Bliža se dan žalujočih (15. september) in z njim opomnik na nekaj, česar naša družba ne zna dobro sprejeti: žalovanje je del življenja. V svetu mladih, uspešnih in nasmejanih podob pogosto pozabljamo, da vanj sodijo tudi bolezen, nemoč, staranje, izguba, slovo in žalovanje.Komentar je pripravil p. Ivan Platovnjak.

Odločitev dveh ministrstev slovenske vlade, da učencem prvih razredov na prvi šolski dan poklonijo slovensko zastavo in izvod Ustave naše države, je v zadnjem tednu sprožila burne odzive v javnosti. Prepričana sem, da je odločitev za tovrstno darilo prvošolcem nastala iz spoznanja, da morajo otroci in starši vedeti, da živijo v Sloveniji, ki je suverena, pravna in ne le socialna država.Komentar je pripravila Helena Kregar, predsednica Društva katoliških pedagogov Slovenije.

Ko govorimo o skrbi za stvarstvo, se je težko izogniti občutku, da to delamo zato, ker nas v to sili situacija. Toda za kristjane je to premalo. Ekologija ni nova tema v krščanstvu. Morda niti ne vemo, da kristjani po vsem svetu 1. septembra obhajamo svetovni dan molitve za stvarstvo.

Marija, Mati Odrešenika in Mati upanja, že dva tisoč let nagovarja ljudi po vsem svetu ter jim v njihovih stiskah prinaša tolažbo, bližino in pogled, usmerjen h Kristusu.

Napad na Marijine podobe in oltar v Medžugorju ni le materialna škoda, čeprav je tudi to. Gre za poseg v nekaj, kar kanonsko pravo in krščansko izročilo že od nekdaj razumeta kot posebno kategorijo prostora – locus sacer, sveti kraj. Prav zato velja ob takšnem dejanju pomisliti predvsem na to, da so sveti kraji kraji molitve. Prav ta razsežnost je bila v Medžugorju najbolj neposredno prizadeta.Komentar je napisal dr. Sebastijan Valentan, ki je med drugim doktor kanonskopravnih znanosti.

Ob zadnjem umoru, ko je mož ubil soprogo, so se sprožile polemike. Kje so vzroki in kaj bomo kot družba naredili?

»Hvaležen sem duhovnikom, ki sprejmejo novo poslanstvo – včasih z lahkim, drugič s težkim srcem. Hvaležen sem tudi župljanom, ki znajo izpustiti duhovnika, ki ga imajo radi, in sprejeti drugega, ki prihaja s svojimi darovi in omejitvami. Ob pomanjkanju duhovnikov je takšna velikodušnost še dragocenejša.«

Počitnice oz. dopust večinoma komaj čakamo in se tega časa zelo veselimo. Navadno vsaj za nekaj časa zamenjamo okolje in poskrbimo, da se sprostimo – po možnosti duševno in telesno. Da se bomo s svojo »oslico« vrnili v utečen življenjski in delovni ritem, podajam nekaj previdnostnih sugestij.

Pogled v zgodovino Cerkve pove, da je po koncilih – vseh je bilo doslej 21 – vedno znova prihajalo do razkolov. Razkolne skupine so vedno Cerkvi očitale, da se je izneverila izročilu in vpeljala nekaj novega, česar to izročilo ne pozna.

Duhovniki smo še vedno samo ljudje in v bistvu sem hvaležen, da smo tudi duhovniki krhki, grešni in obdani z raznimi slabostmi.

Zakaj imamo radi to državo po 35 letih samostojnosti in demokracije? Ne zato, ker je v njej marsikaj narobe. Ljubim jo, ker je moja, ker je naša, ker je samostojna, ker je slovenska.

Sedanja menjava oblasti je jamstvo za prihodnje menjave oblasti, v katero koli smer že bodo šle. In teh menjav nikdar ne bi smeli, če smo resnični demokrati, razumeti kot »konec sveta«, temveč jim, čeprav skozi stisnjene zobe nezadovoljstva s to ali ono oblastno ekipo, izrekati trikratni hura.

Uničujoč, drag, škodljiv, po vseh civilizacijskih merilih nedopusten poseg v najsvetejši del mesta ne bi poškodoval le Plečnikove dediščine. Gradbeni tujek bi preusmeril in pospešil tok podtalnice, smrtonosni udarec pa bi neprecenljivi bližnji dediščini s posledičnim posedanjem zadalo spiranje drobnih delcev, opozarjajo strokovnjaki.

Ob nedavnem Ritmu srca avtor razmišlja o močni povezovalni in duhovni vlogi sodobne krščanske glasbe, ki skozi skupno petje združuje različne generacije in mladim približuje vero. Ob tem poudarja, da mladi tudi danes iščejo iskrena in smiselna sporočila, do njihovih src pa lahko pogosto pridemo prav prek glasbe.

Organizacije, ki se s svojci borimo za pravice izključenih žrtev, se jih bomo tudi letos spomnile, molile za žrtve in rablje ter spravo med nami. Že četrtič se bomo, »ker smo ljudje«, v soboto, 16. maja, zbrali na Trgu republike in se poklonili žrtvam komunizma.

Ko razmišljamo o svobodi medijev, ne govorimo le o pravicah novinarjev, ampak o pravici družbe do resnice. Ta pravica pa ni zagotovljena sama po sebi. Zahteva ljudi, ki so pripravljeni govoriti, pisati in tudi stati za izrečenim. In zahteva skupnost, ki takšno držo prepozna in podpira.

Dolgo sem mislila, da vem, kaj pomeni delati. Ustvarjati, organizirati, producirati – delo je imelo obliko, rok, rezultat. Nekaj, kar si lahko pokazal. Ljudje so vedeli, kaj počnem.Potem je prišlo materinstvo in z njim delo, ki nima robov. Delo, ki se razliva čez dan in noč, brez jasnega začetka in konca. Poskušala sem ga meriti z istimi merili kot prej, zato se mi je zdelo, da ga sploh ni. Da dnevi minevajo brez sledi. Da čas, preživet z otrokom, pomeni ždenje v prazno …

Komentar obravnava odziv na nedavni besedni napad ameriškega predsednika na papeža Leona XIV. in opozarja, da izhaja iz pretiranega političnega razumevanja papeževih izjav. Avtor poudarja, da papež ne nastopa kot politični tekmec, temveč kot oznanjevalec evangelija, ki mora govoriti o moralnih vprašanjih, med katera spadata tudi vojna in mir. Papež se je na napad odzval mirno, potrpežljivo in pokončno, kar avtor postavlja v kontrast s pomanjkanjem preudarnosti pri številnih sodobnih politikih. Trumpov zapis je po naključju povečal medijsko pozornost papeževemu potovanju po Afriki, kjer je Leon XIV. opozarjal na vojne, korupcijo, družbene krivice in uničevanje okolja ter Afriko predstavil kot celino velikih potencialov za Cerkev in svet. Njegovi govori in srečanja so ga razkrili kot moralno avtoriteto, ki jo sodobni svet nujno potrebuje, ter kot pastirja, ki periferijo postavlja v središče in utrujenemu Zahodu kaže nova duhovna obzorja.

Ne glede na to, kako nujno potrebujemo ali kako si zgolj želimo duhovnika v domačem župnišču, pa je potrebno, da skrbimo za nove duhovne poklice. Dokler duhovniški poklic v družbi ne bo spoštovan, si bodo redki upali prisluhniti klicu. Dokler ostajajo družine versko mlačne, se v njih težko rodi duhovni poklic.

Mir. Prvi velikonočni pozdrav, prvo voščilo, ki ga Jezus nameni svojim in ga ponovi čez osem dni. Tudi pred smrtjo, ko sede z njimi k mizi in jim izroči oporoko in zagotovi: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dam.« Prvo voščilo o miru pa se je razlegalo že v božični noči. Voščilo nebes, ki nam zemljanom naznanja novo dobo.Tako je svoj komentar v tedniku Družina začel Bojan Ravbar.

Je slovenska demokracija v krizi? Je in ni. Je glede na politično kulturo zadnjih let, ki se je vidno odražala v histerizaciji parlamentarnega govora. Je glede na manj vidno, a smrtno nevarno bolezen, ki se ji reče korupcija …Komentar za tednik Družina je napisal p. Branko Cestnik.

Do pozitivnih sprememb torej ne vodi le pravilna odločitev na prihajajočih volitvah. Pomembno je razumeti resnico, da je treba k političnim odločitvam usmeriti dobre ljudi.

Napad na Iran je bil tvegana stava, ki lahko prinese dobre in slabe posledice. V svojem omejenem pogledu ne vidimo vseh motivov zanj, nekaj jih bo razkril čas, nekaj jih bo ostalo skritih.

Na pragu predvolilnega časa se nam je s filmom Exodus 1945: Naša kri zgodilo nekaj, kar kot balzam blaži napetosti in tke skupnostno oblačilo, v katero se lahko odenemo vsi.

Vsaka še tako težka stiska je lahko rešljiva, včasih traja leta, včasih se samo dovolj olajša, da z njo živimo, veliko pa se jih lahko zelo dobro razreši. In rešitev za rane iz odnosov in zasvojenosti so zopet samo dobri odnosi in dobre navade. Post je priložnost za korak k človeku, kot nas vabi letošnja preventivna akcija 40 dni brez alkohola.

Letošnje volitve bodo ene najpomembnejših, najbolj usodnih v zgodovini naše mlade države. Se zavedamo resnosti tega trenutka, pomembnosti vsakega glasu? Ali pa nam ni mar za prihodnost naše domovine?

Ob slovenskem kulturnem prazniku, se včasih zdi, da kulturo dojemamo kot (najraje podarjen) čokoladni ali bonbon proti kašlju, a bi bilo ustrezneje, ko bi jo kot vsakdanji kruh – ali kot fizioterapijo.

Ljudje v vseh časih in kulturah potrebujemo nekoga, ki svoje življenje posveti duhovnim dobrinam in v nemirnih srcih prebuja spomin na večnost in na Boga.

V času, ko se Cerkev na Slovenskem in v Evropi sooča s številnimi izzivi evangelizacije, je dragoceno doživeti papeževo bližino in njegovo očetovsko držo. Domov smo se vrnili okrepljeni v veri.

Leon XIV. je človek edinosti, še več, je služabnik in graditelj edinosti, ki nikogar ne osiromaši, ampak vse obogati.

»Človek ima dva merilnika časa, koledar in uro. Koledar razdeli čas v dneve, mesece in leta, ura pa v sekunde, ki se zvrstijo v minute, minute v ure, ure v dneve, dneve v tedne, mesece, leta, desetletja, stoletja in tisočletja. Samo človek uporablja uro, kar pomeni, da se zaveda minljivosti.«Tako je svoje razmišljanje o doživljanju časa v tedniku Družina začel frančiškan zlatomašnik Zdravko Jakop.

Sveto leto je tudi leto sprave. Morda lahko božični stisk roke prinese novo upanje v ta naš nemirni svet.

Naša družba se že dolgo premika v nevarno smer – tja, kjer je človek merjen po uporabnosti. Družba brez ranljivih je družba, kjer odnosi postopoma izginevajo. Miselnost, ki življenje meri po koristnosti, je nevarnejša od glasnega konflikta.

Morda je eden najlepših odmevov Slovenskega knjižnega sejma ta, da nas vsakič znova povabi, naj ob dobri knjigi premislimo o svojem mestu v svetu, naj postanemo bolj pozorni do soljudi in bolj odprti za navdihe in spodbude Duha.

Ko se je jasno pokazalo, da bo zakon padel, se nam je kar zasmejalo. Sedaj bo kultura smrti vsaj za nekaj časa utihnila, a to je priložnost, da spet zacveti kultura življenja. Prav kmalu – mogoče že čez leto dni bomo postavljeni pred isti, mogoče malo spremenjen zakon o evtanaziji. Pomembno je, da bomo takrat ne samo govorili, ampak pokazali, kaj smo kot Cerkev naredili.

Sodelavci Karitas ne obupamo, ker tudi Bog ne obupa. V mnogih primerih lahko pomagata preprosta beseda in bližina, v drugih strokovna podpora, v najtežjih primerih pa lahko pomaga samo Bog. Sodelavci Karitas to ne samo verjamemo, ampak mnogokrat tudi občutimo. Res smo hvaležni za našo vero.

Smrt pride sama po sebi. Ni treba strupa ali drugih nehumanih pripomočkov. Boljši so sveti zakramenti in blagoslov Marije Pomočnice. Oni nas zagotovo spravijo v nebesa.