Podcasts about potem

V romanu, s katerim je pred približno 40 leti poznejši norveški nobelovec tudi zaslovel, se nam Fosse razkriva kot dostojen naslednik Samuela Becketta, nemara največjega književnika druge polovice 20. stoletjaLjubitelji in ljubiteljice gledališča so imeli doslej že kar nekaj možnosti seznaniti se z ustvarjanjem predlanskega Nobelovega nagrajenca za književnost, norveškega pesnika, pisatelja in dramatika Jona Fosseja. Njegovo igro Noč poje pesmi svoje so, na primer, na odru Male Drame v Ljubljani uprizorili že pred več kot 20 leti. Potem so v sezoni 20/21 Fossejevo dramo Ime igrali v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica, no, v Mestnem gledališču ljubljanskem pa si je prav ta čas moč ogledati predstavo Fossejeve Tukaj v temnem gozdu. Nekoliko drugače pa je s tistimi, ki, raje kakor da bi hodili v gledališče, ostajajo doma in berejo v naslanjaču. Doslej smo namreč v slovenščini imeli na voljo eno samo Fossejevo prozno delo – Melanholijo I, ki je v prevodu Jane Kocjan luč sveta ugledala leta 2011 pod založniškim okriljem mariborske Litere. Za tisto izdajo je po uredniški plati poskrbela Petra Vidali, no, ista urednica pa zdaj stoji za Čolnarno, drugim Fossejevim romanom, ki je – ponovno v prevodu Jane Kocjan, a tokrat pri drugi založbi, pri novomeški Gogi – pred nekaj tedni prišel na naše knjižne police. Čeprav se torej zdi, da prevajanje Fossejeve proze pri nas nekoliko zaostaja za uprizarjanjem Fossejevih dram, to seveda še ne pomeni, da Norvežanovo ustvarjanje razpada na dve samostojni, kvečjemu le ohlapno povezani polovici. Prav nasprotno; tisti, ki tako hodijo v gledališče kakor berejo v domačem naslanjaču, namreč pravijo, da imamo tu v resnici opravka z dvema stranem enega in istega kovanca. Zato smo se v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Petro Vidali, spraševali, kaj se pravzaprav pokaže, če Fossejeve drame postavimo ob bok Fossejevim romanom, še zlasti, seveda, čisto sveži Čolnarni? Kako je, drugače rečeno, njegov opus videti s ptičje perspektive, kaj nam sporoča in v kakšni govorici to počne? Foto: Goran Dekleva

Prvega novembra mineva leto od zrušitve nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu. Smrt 16ih ljudi je bila le eden od krvavih dogodkov, ki so v zadnjih letih pretresli Srbijo, in ljudje so pokazali, da jim je tokrat dovolj. Množice mladih protestnikov so zasedle trge, prometna vozlišča, pripravili so številne pohode, tudi v tujino, in številni so pričakovali padec oblasti Aleksandra Vučića. A zdi se, da bo ostal predsednik vsaj še dobro leto. Potem pa se bo Srbija morala odločiti, ali se bo usmerila v Evropsko unijo ali pa bo ostala izoliran člen na jugovzhodu Evrope. Gostje: dr. Faris Kočan, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; Saša Banjanac Lubej, dopisnica RTV Slovenija z Balkana; Boštjan Anžin, nekdanji dopisnik RTV Slovenija z Balkana. Avtor oddaje Marjan Vešligaj.

Świat startupów ma swoją “ciemną stronę mocy”. Nasz dzisiejszy gość wie o niej naprawdę sporo. Marek Kapturkiewicz, który dał się namówić na rozmowę #bezlukru, to człowiek - instytucja. Świadek i aktywny uczestnik czterech rewolucji technologicznych opowiada nam o swojej niedoszłej karierze inżyniera, doświadczeniach w pracy dla korporacji i dekadzie, jaką spędził w Grupie Onet.Co najbardziej wartościowe jednak, dzieli się z nami doświadczeniami i rekomendacjami ze swojej przedsiębiorczej drogi. Jest bowiem co-founderem, inwestorem i partnerem w funduszu Innovation Nest, a od blisko 2 lat również współzałożycielem firmy SpacetoGrow. Czego jeszcze dowiesz się z tej rozmowy? ✅ Dlaczego to co robisz, powinno Cię fascynować?✅ Jakie dwa drogowskazy prowadzą przez życie naszego gościa i dlaczego jednym z nich jest poczucie sprawczości?✅ Dlaczego w biznesie ludzie często mówią o wartościach, ale rzadko według nich postępują i jak się ma do tego kultura firmy?✅ Czemu przedsiębiorstwo, w opinii Marka, to wyłącznie marketing i zarządzanie?✅ Dlaczego nie każdy sukces jest błogosławieństwem i jak sobie z nim wówczas poradzić?„Kiedy zdjąłem gardę, dotknąłem obszarów, które naprawdę zmieniły moje myślenie. To był moment, w którym zacząłem słuchać, nie tylko mówić.” Niech ten cytat naszego gościa, będzie najlepszą zachętą, abyś zechciał_ wysłuchać tej wyjątkowej premiery. Serdecznie zapraszamy. ▶️

Potem ko je po fizičnem napadu v soboto umrl 48-letnik, ki je v noči na soboto prišel v enega od novomeških lokalov po svojega sina, je Novo mesto zavito v črnino. Zaradi zaostrene varnostne situacije v jugovzhodni Sloveniji, kjer so napadi Romov problem že dlje časa, bo od danes na območju novomeške občine dvakrat več policistov kot drugod po Sloveniji, tam bodo tudi posebne policijske enote. Po tragičnem dogodku sta iz objektivne odgovornosti z ministrskih položajev odstopila pravosodna ministrica Andreja Katič in notranji minister Boštjan Poklukar, predsednik vlade Robert Golob bo o tem danes obvestil državni zbor. V oddaji tudi o tem: - Socialni partnerji bodo znova poskušali zbližati stališča do obvezne božičnice - Združene države in Kitajska dosegle okviren dogovor o trgovinskem sporazumu - Na Festivalu slovenskega filma celovečerec "Kaj ti je deklica" dobil kar pet vesen

V številnih nemških mestih so že drugi konec tedna zapored potekali protesti proti izjavi kanclerja Friedricha Merza, da ima država težavo z izgledom njenih mest. Kancler je govoril o odpravljanju prejšnjih neuspehov na področju migracij in se zavzel za pospešitev izgona neželenih prišlekov. Kako mu je uspelo razburiti javnost? Ali lahko odločitve ameriškega predsednika zamajejo energetsko oskrbo v Berlinu. Potem ko so ZDA uvedle sankcije proti ruskima naftnima družbama Rosneft in Lukoil, sekundarne sankcije pa grozijo tudi vsem, ki poslujejo z njima, je pod vprašajem delovanje rafinerije v bližini Berlina, ki je v ruski lasti. Ali lahko v prestolnici ostanejo brez ogrevanja?

Zaczyna się od kredytów. Również tych konsumenckich. Potem tworzy się instrumenty, które pomagają rosnąć dużym a stopniowo pogrążają małych. Na końcu przejmuje się cały rynek.O mechanizmach, które doprowadziły do niemal całkowitej wyprzedaży naszego majątku narodowego opowiadam w 81 odcinku Rozmów Na Fundamencie.Zapraszam do wysłuchania! Jeśli chciałbyś się ze mną skontaktować, pisz na adres: pkielar.poczta@gmail.comJeśli chciałbyś wesprzeć mój kanał - cegiełkę z dopiskiem "darowizna" możesz wpłacić na poniższy numer konta: PKO BP: 53 1020 4900 0000 8902 3794 7437

Zdravo. Tokrat začnemo s filozofsko razpravo o tem, ali je svet res padel s tečajev, odkar nas je zapustil David Bowie?! Vmes so se zgodili Trump 1, COVID, Ukrajina, Gaza, Trump 2, Bill Gates pa za dve tretjini planeta 28. oktobra "načrtuje" očarljiv skupinski samomor. Mi pa nadaljujemo z debato o kapitalizmu, distribuciji hrane ter razmišljamo o vplivu medijev na človeško psihologijo in pogled na svet nasploh. Sledi razglas o dvelovniku: našli smo trgovino, ki je odprta LE dva dni na teden. Bravo. Potem pa preidemo k razpravi o delavskem razredu, poštenem plačilu, malicah, ... na koncu se vse skupaj nežno zlije v debato o hrani v nepokvarljivi oblik (nedolžni zajec), svetovni politiki in Revolutu. ⏰ Do konca sveta je še 8 dni.

Roman Čakajoč na Bojanglesa je francoski pisatelj Olivier Bourdeaut napisal v nekaj tednih, potem ko je izgubil službo in nestrpno čakal na objavo in morebiten uspeh veliko zajetnejšega, do zdaj še neizdanega dela.Tako je roman, za vsebino katerega bi težko rekli, da se ukvarja s človeško zmernostjo, premišljenostjo, preudarnostjo, umirjenostjo in treznostjo, skromnostjo in varčnostjo, na splošno odlikami kreposti, zdravih navad in duševne stabilnosti, postal pisateljev mednarodno priznan prvenec, namesto romana, s katerim se je mučil veliko dlje, kot s pričujočim. Potem ko je v različnih medijih doslej doživel že nekaj priredb – tudi filmska je med njimi – , je za prevod v slovenščino poskrbela Daša Pelikan Prek, v zbirki Ginko pa ga je izdalo Književno društvo Hiša poezije. Čeprav dogajanje v knjigi zaznamujejo zabavljaška ekstravaganca, razsipništvo, lahkoživost premožne francoske družabne smetane, pa se zgodba ukvarja predvsem z družino odraščajočega otroka, ki pa, čeprav mu starša namenjata precej naklonjenosti in ljubezni, s svojimi potrebami ni v središču pozornosti, ampak se, tudi ko gre za zabavo in ples, vse vrti okrog mamine duševne bolezni in njenega nepredvidljivega vedenja. Ples mame in očeta ter pesem Mr. Bojangles, ki jo poje Nina Simone, zaznamujeta veliko dogodkovnih plati romana; o doživljanjih posebnih situacij in emocionalni vpletenosti v trenutke čudaške vsakdanjosti vsak s svojimi pogledi pričata oče in sin … Nadja Dobnik je urednica zbirke Ginko, ki je izpostavila še več mogočih pogledov na roman Čakajoč na Bojanglesa. 

❗ Z KODEM TRIGAPA20 MACIE 20% ZNIŻKI NA PIERWSZE ZAMÓWIENIE NA: https://salt.pl/discount/TRIGAPA20❗WYBIERZ SWÓJ IDEALNY PLAN TRENINGOWY NA: https://www.trimp.pl/Lata temu Roman Zaczkiewicz założył bloga Szarmant, który cieszył się w świecie polskiej mody sporym powodzeniem. Na jego kanwie powstała marka Zack Roman, ubierająca dziś w Polsce setki mężczyzn. Po trzydziestce odkrył sporty wytrzymałościowe, mimo trudnych początków - fatalna koordynacja ruchowa! - złamał 5h na 1/2 Ironmana, a połówkę maratonu przebiegł w 1:31. W dzisiejszym odcinku łączymy sport ze światem mody, szukamy odpowiedzi na pytanie, czy Polacy potrafią się ubrać, opowiadamy, dlaczego wełna merino jest lepsza do sportu niż poliester, a mimo to i tak nie podbije świata. Polecam też kącik trenerski - chłopaki z TRIMP Team zdają relację z IM Barcelona na miejscu, tuż po wyścigu.Zapraszamy!

Nowy kawałek ŻUKU "DAJCIE ŻYĆ [Elegia o 15 października]" - w rocznicę naszego kilkugodzinnego stania w kolejkach. Jest politycznie, żartobliwie i nostalgicznie. Wszelkie skojarzenia przypadkowe! Rap & tekst: Szymon Żuk produkcja: PREMISE realizacja: Idź Pod Prąd TV reżyseria: Eunika Żuk mix/mastering: Mateusz Kosnowicz PR: Katarzyna Gębala-Odrzywolska Czy oczekuję zbyt wiele, podnosząc głowę coraz śmielej, że te pierwsze miesiące dadzą mi choć nadzieję, że wyrzucę z ulgą bilet za złotych cztery dwieście i wrócę się z lotniska sto piątką na Śródmieście. I zamieszkam sobie z żoną – drugie piętro róg Perłowej, a zmartwieniem będzie tylko, czy dziś pogoda na rower. Rozkoszny zapach kawy nam umili poranek, a newsy uspokoją w nas ośmioletni lament. [Co do posłów, nie ma żadnej wątpliwości cienia, że kolejne kadencje odbywać będą w więzieniach.] Potem doznam ekstazy, wychodząc na zakupy, w niehandlową niedzielę, nie odbywając pokuty. Minę kościół pod wezwaniem jednej słusznej partii, żaden święty mnie nie ścignie, że nie klękam pod portretem. Nie usłyszę „ksiądz Salceson don Subito Santi”, idąc dalej wolnym krokiem, nie stresując się prezesem. Bez kredytu się dorobię, nikt nie powie, że podstępem. Stać mnie będzie na lekarza bez batalii o numerek. Ciepłe dni spędzę tam, skąd pocztówki przepiękne. I otworzę w końcu knajpę z ramenem i z burgerem. REF: Dokładnie rok minęło jak jeden dzień, ze 100 konkretów mamy może z 5. Dokładnie rok minęło, zostały trzy, więc spieszmy się panowie, dajcie żyć. Dokładnie rok minęło jak jeden dzień, ze 100 konkretów mamy może z 5. Dokładnie rok minęło, zostały trzy, więc spieszmy się panowie, dajcie żyć. Jak Ricardo Cabrio Punto kaucją opuszcza areszt, jak Marcin R. bez trudu wraca po dniu na zachodnie sale, jak Zero liczy zera, leżąc w słonecznej Italii, to jak ja mam ufać, że ten kraj się w końcu nie zawali? Zakładam ciepły golfik, na to czarną kapotkę. Pewnie trochę postoję, bo idziemy zmieniać Polskę. Dwie godzinki w kolejce, tak ponoć w wszystkich gminach. Wyszedłem z domu piętnastego i tak stoję tam do dzisiaj. [Witamy w kraju kwitnącej cebuli, gdzie mieszkańców do łez doprowadza kwas politycznej abulii, gdzie zabobon wypościł ludzi z moralności i zapewnił odpust „a kto, a kto nie ma pokus?”] Czas przyspiesza tyk, tyk, tyk, Totalizator, Orlen, Poczta. W myśl zasady – TKM – ruszacie tam, gdzie leży forsa. Z każdą chwilą sekund mniej, fanfary coraz ciszej grane. Wyjdźcie z twarzą z tych układów, póki macie twarze. Bo ja wierzę, że najlepsze jest jeszcze przed nami, że w pierwszej zwrotce nie mówiłem o krainie Narnii. Że sam C.S. Lewis nie wymyśliłby historii lepszej, niż ta, którą wkrótce stworzymy my sami. REF: Dokładnie rok minęło jak jeden dzień, ze 100 konkretów mamy może z 5. Dokładnie rok minęło, zostały trzy, więc spieszmy się panowie, dajcie żyć. Dokładnie rok minęło jak jeden dzień, ze 100 konkretów mamy może z 5. Dokładnie rok minęło, zostały trzy, więc spieszmy się panowie, dajcie żyć. [– Tu nie ma młodych twarzy. Nie ma pomysłów dla młodych. – Ta. – Na moim osiedlu jest więcej psów i kotów niż dzieci. – Ta, ta…]

Včasih se zdi, da je življenje sestavljeno iz rutine, urnikov in pravil. Potem pa srečaš nekoga, ki ti dokaže, da se da v vsem tem najti tudi veliko smeha. Naš današnji gost v oddaji Odprto za srečanja je Sani Može - vloger, stand up komik, fotograf in glasbenik, ki s kraško iskrenostjo in veliko samoironije razkriva, kako zabaven zna biti čisto običajen dan. Danes je prepoznaven obraz kraškega humorja. Verjame, da se ustvarjalnost začne tam, kjer se konča rutina. O tem je bila beseda, pa tudi o vlogih, stand upu, glasbi, fotografiji in o tem, kako se rojevajo ideje na relaciji med službo in odrom. Če mislite, da vas je težko nasmejati - potem je to pogovor, ki ga morate slišati.

Obrambni izdatki nikakor nočejo z jedilnika, kar pomeni, da še kako vplivajo nanj. Zato o Parlamentarni skupščini Nata, ki jo je gostila Ljubljana. Podrobnosti, tudi ustreznejša poročanja o dogodku, najdete v običajnih medijih, kot analitična avantgarda pa se spoprimimo z eno samo mislijo generalnega sekretarja. Takole je sporočil članicam in njihovim državljanom: "3,5 odstotka BDP potrebujemo, da bomo ohranili Atlantik, Arktiko, Evropo in ZDA varne." Takole je rekel – in kdo smo mi, da bi dvomili o njegovih besedah. Ali namenih, če smo že pri tem. Ampak samo zaradi informativne vloge nacionalnega medija razčistimo nekaj dilem … Da ohranimo omenjene pokrajine varne, pomeni, da jih obranimo pred sovražnikom. Sovražnik, tako generalni sekretar, ima očitno velike apetite po Atlantiku, Arktiki, Evropi in ZDA. Za varnost teh področij, območij in držav bo šel naš denar. Slovenci nismo naivni, predvsem pa ne brezglavo razsipni, da ne bi poskusili nekaj prišparati … Pod dva odstotka, kot dajemo zdaj, se zdi sprejemljivo, tako da moramo samo nekoliko oklestiti pri treh ali štirih postavkah, pa spustimo odstotke do današnje vrednosti. Šparovnost je lepa čednost in na prvi pogled se zdi, da bi najlažje prišparali pri Arktiki. Pustimo vnemar, da pri pešajočem javnem šolstvu zadnje generacije volivcev ne ločijo več natančno med Arktiko in Antarktiko – po podobni analogiji, kot se mešata Iran in Irak. In bi se verjetno Slovenija in Slovaška, če po naključju ne bi živeli v eni od obeh. Kakorkoli. Arktika se zdi zelo zelo oddaljena, ampak kot članica Nata smo zavezani braniti vse, kar brani Nato. Zdaj: morski levi, tjulnji in nekaj Eskimov se zdijo za slovenski braniteljski potencial precej abstraktna zadeva, ampak glede prihrankov se moramo vprašati, kdo je na Arktiki resnični sovražnik. Če vprašaš tam gori, koga se resnično ves čas in najbolj bojijo, ti bodo vsi odgovorili – se pravi tjulnji, polarne lisice, arktični zajci in Eskimi – da severnega medveda. Severni medved je največji plenilec na Arktiki in če Rutte misli z ohranjanjem arktične varnosti na Ruse in njihove apetite, se moti. Vsako živo bitje na daljnem severu se enega polarnega medveda boji bolj, kot se boji stotih Rusov. Če smo že pri tem … Sicer ne vemo zagotovo, ampak rajtamo, da se tudi Rusi sami bojijo polarnih medvedov. Za ohranitev Arktike varne bi se morali slovenski obrambni strokovnjaki, pa vojska, si mislimo, odpraviti na jago severnih medvedov. Kar pa se zdi problematično, ker ne zmoremo upleniti niti domačih rjavih, ki po Rakitni strašijo prebivalce; če pa jih že dobimo pred cevi, se oglasi kakšna civilna iniciativa. Se pravi, da moramo nemudoma pojasniti gospodu generalnemu sekretarju, da smo Slovenci za varovanje Arktike čisto neprimerni in da bi vsled tega prispevali le tri odstotke BDP. Svojo polovico odstotka odstopimo nekomu, ki ima z mrazom in ledom večje veselje. Dancem, recimo. Potem gremo naprej. Tu so Američani. Se pravi, da se moramo s tremi odstotki potruditi, da bodo ostali varni tudi Američani. V tej državi je situacija še bolj zapletena, kot je to na skrajnem severu. Kot vemo, so največji sovražniki Američanov in njihove varnosti Američani sami. Američani imajo s pobijanjem Američanov veliko veselje in letne številke mrtvih gredo v tisoče. Slovenci pa, kot veleva dobra vzgoja, se v prepire drugih ne vtikamo radi. Vsaj ne z odstotki. Pa še nekaj je. Z Melanijo, ki je kljub posavski provenienci mentalno očitno najbolj stabilen del družine Trump, za varnost Amerike naredimo več kot nekatere druge članice Nata. Tako nam lahko na račun Amerike Rutte ponovno zmanjša prispevek za pol odstotka. In smo že na 2,5. Atlantik bomo branili z vsemi silami. Slovenci radi hodimo na morje. Država bo prispevala vsa plovila, ki so ji na razpolago. Policija policijski čoln, vojska vojaško ladjo, Narodni muzej pa koliščarski deblak. Namesto po jadranskih obalah se bomo razmestili po atlantskih in namesto "Večeras je naša fešta" prepevali "Jutri gremo v napad!" Vse ostalo bo ostalo enako. Tako pridemo do Evrope in njene varnosti. Ki jo je treba ohraniti z vsem, kar imamo. Parlamentarna skupščina Nata je bila v Ljubljani o tem jasna. Evropo bomo branili z orožjem in z obrambnimi izdatki. O tem ni dvoma. Kot kaže, jo branimo in jo bomo branili pred Rusi. Nekoliko manj je jasno, kako jo bomo obranili pred domačimi norci. Oziroma, če citiramo slavnega Rusa: "Glave nas bodo stali bedaki v lastnih vrstah."

Nowy odcinek Misji Sport pełen sportowych emocji i mocnych tematów! W studiu Aldona Marciniak i Łukasz Kadziewicz zapraszają na rozmowy o najważniejszych wydarzeniach tygodnia. Na początek tenis — Iga Świątek kończy sezon z niedosytem, ale wciąż może mocno zmniejszyć stratę do Aryny Sabalenki. W rozmowie z Tomaszem Wolfke analizujemy, jak wyglądają szanse Polki przed WTA Finals w Rijadzie, ile punktów jest jeszcze do zdobycia i co musi się wydarzyć, by zbliżyć się do liderki rankingu WTA. Potem piłka nożna — Robert Lewandowski żegna się z Barceloną. Czy decyzja klubu to kwestia wieku, czy planu na przyszłość? W studiu Radosław Majdan i Jarosław Koliński ocenią przyszłość kapitana reprezentacji i podsumują mecz z Litwą, który zapewnił Polsce baraże do mistrzostw świata. Kto może być naszym rywalem w decydujących spotkaniach i czy drużyna Jana Urbana jest na to gotowa? Na koniec – spojrzenie w przyszłość polskiego futbolu. Naszym gościem będzie Wiktor Roszkowski, prezes Techno Soccer Academy (TSA), który opowie o projekcie, mogącym zmienić sposób szkolenia młodzieży w Polsce. Czym jest piłkarskie IQ i jak uczyć młodych zawodników myślenia taktycznego od najmłodszych lat?

Zdravo. Tokratno epizodo z vami delimo v celoti, ker v Predigri (bonus epizodi, ki jo pred glavno epizodo ponavadi dobijo naši podporniki) na vse pretege temeljito znanstveno analiziramo čustvenčke, predvsem najljubše kose “zelenjave” in kako se prikazujejo na različnih mobilnih operacijskih sistemih. Čudoviti svet čustvenčkov prekine dejstvo, da je do rojstnega dneva Billa Gatesa še dobra dva tedna (15 dni). Za nepoučene: to je dan, ko bomo vsi cepljeni proti COVID-19 končno končali tostransko trpljenje. Za tiste, ki bi še radi živeli, imamo nasvete: uporaba kisa in aluminijaste folije kot zaščite pred 5G žarki ter bunker, ki naj bo vsaj 7 metrov pod zemljo. Dotaknemo se tudi nasvetov o gledanju v sonce (zjutraj!) in razpravljamo o dvomljivi učinkovitosti kreme za sončenje. Potem spet odrinemo v Ladin Gaj, kjer divje zveri pojejo pozno v noč, na obzorju pa je končno Komodo. Vmes razmišljamo o izgubljenem občutku čudenja. Končamo z apelom: bodite prijazni, hvaležni in uživajte, dokler lahko. Naslednjih 14 dni bo ključnih.

Premirje v Gazi je tik pred začetkom veljanja. Potem ko so predstavniki Izraela in Hamasa danes sprejeli prvo fazo mirovnega načrta za Gazo, naj bi sporazum o prekinitvi ognja in izpustitvi talcev še danes potrdil izraelski varnostni kabinet. Svetovna javnost medtem odločno pozdravlja korak h koncu več kot dve leti trajajočega konflikta. Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je vse strani pozval k spoštovanju dogovora. Kot je dejal, morajo biti vsi talci izpuščeni dostojanstveno, prelivanje krvi pa se mora končati za vedno. Ostali poudarki oddaje: Minister Maljevac se strinja, da je izvedba dolgotrajne oskrbe zapletena, a poudarja premik na področju. Poslanci bodo morali znova odločati o noveli zakona o vrtcih. Pred obletnico koroškega plebiscita opozorila o nerešenih manjšinskih vprašanjih.

Predstavljamo novega člana Tajnega društva OFC Jureta Vitulića, ki ste ga bralci naše spletne strani že spoznali, ko smo pred kratkim objavili njegovo analitično kolumno o Mitrovskemu in Raulu. Prepričani smo, da bo njegov doprinos obogatil vaš in naš najljubši podkast. Potem se posvetimo osrednji temi epizode, slovesu Milana Mandarića, ki nas je zapustil v 88. letu starosti. Tvorec sodobne, konkurenčne Olimpije je v Ljubljani pustil neizbrisen pečat.Spomnimo se tudi petkove tekme z Aluminijem, na kateri so Green Dragons proslavili rojstni dan, igralci pa precej po nepotrebnem zapravili dve dragoceni točki.Za konec pa še hokej, basket in štajerska satira.

Danes pa o prehranski problematiki. In seveda o vojni industriji, ki je priljubljena tema, medtem ko gledamo, kako se denar steka k trgovcem z orožarsko ropotijo. Neverjetno, vendar je ekonomska znanost dolga desetletja za opis razmerij med civilno potrošnjo in intenzivnim oboroževanjem uporabljala hrano. Maslo, če smo natančni. Teorija o maslu in topovih je še danes priljubljena v kolumnističnih naporih razložiti najnovejšo oboroževalno tekmo. Vendar je maslo v tej prispodobi zadnje čase padlo v nemilost; tako ga je zamenjalo živilo, ki bi ga v tem razmerju razumni najmanj pričakoval. Ker je krhko. Govorimo o jajcih. Teorija o jajcih in topovih.Na tem mestu se bomo izognili vsem neumestnim dovtipom, ki jih lahko človek zapiše ob rob razmišljanja o generalih, politikih in jajcih. To naj počnejo drugi, mi se bomo podali točno v sredo problema. Kot ste sami ugotovili – ali v trgovini, ali na lokalni tržnici – ima oboroževalna tekma neposreden vpliv na jajca. Ki jih ni, ali pa so draga. Dokler se nismo trudili doseči petih odstotkov BDP za obrambo, je bilo jajc kolikor hočeš, na ekonomskih fakultetah pa so kot učni pripomoček topovom priglihali maslo. A čim smo začeli denar kanalizirati v dejansko vojaško porabo, je jajc zmanjkalo. Kot rečeno, so jajca krhka in občutljiva na spremembe tako družbenega vzdušja, kot na preusmeritve industrijskih tokov. Najprej k očitnemu. Jajca se noro dražijo. V trenutku, ko to pišemo, se bližajo štirim evrom za paket desetih jajc, če pa gre za rojstnodnevno torto in potrebujete one iz proste reje, se boste stegnili do petih evrov. Brez napora. Na tržnicah je situacija podobna. Po uradnih statistikah so cene jajc šle v petih letih navzgor za 41 odstotkov, obstajajo pa tudi tržišča, na katerih so se podražila za petdeset odstotkov. Uradne razloge poznamo; vlade po vsem svetu krivijo ptičjo gripo, stroške krme in pa prehod na bolj humano odprto rejo. Eden izmed razlogov, ki je tudi poveden, pa je povečana potrošnja, saj so jajca kljub tem norim podražitvam še vedno najbolj dostopen vir beljakovin. Podražitev pa je le en vidik jajčne krize. Kot so se naučili tisoči, ki so letošnje poletje preživeli v hrvaških kampih, je mogoče celo to, da jajc zmanjka. Se pravi, da se je pomanjkanje jajc, ki je pred časom zadelo Združene države, razširilo tudi na staro celino in če kaj, pomanjkanje česarkoli liberalnemu kapitalizmu resnično ni v ponos. A to so uradne statistike, ki pa jim v naši analitični oddaji že od nekdaj ne posvečamo posebne veljave. Če hočemo priti zadevi do dna, moramo odgovoriti na temeljno vprašanje, ki se glasi, ali je prej bila kura ali jajce? Ker oboje je namreč neposredno povezano s topovi. H kuram, oziroma kokošim torej. Kokoši veljajo za neumne živali in kot smo se naučili iz zgodovine, si lahko neumen, vendar to še ne pomeni, da nisi preračunljiv. In kaj so pogruntale kokoši? Če zanalašč in načrtno nesejo manj jajc, jim s tem posledično višajo ceno. Čim dosežejo jajca visoko ceno, recimo petih evrov, postanejo njihovi producenti, se pravi kokoši, toliko bolj dragocene, oziroma vrednejše. Kar pomeni, da solidno nesnico – ki sicer znese manj jajc kot pred desetletjem – ob koncu valilne dobe ne čaka kokošja juha, temveč jo bodo rejci obdržali do visoke starosti. Kajti tudi eno jajce na dan je boljše kot nobeno jajce na dan. Pred petimi leti, ko so bila jajca evro dvajset, so rejci kokoši, ki so izgubile sposobnost jajčne hiperprodukcije, na hitro zamleli v piščančje medaljone ali piščančjo salamo; danes trikrat premislijo, preden to storijo. Če se vam zdi nemogoče, da bi kokoši poznale temelje neoliberalne ekonomije, ker so preneumne, se poglobite v ustroj kripto valut; ako je desetim mozoljastih računalničarjem uspelo določiti ceno niču, verjemite, da je mogoče milijardam kokoši določiti ceno jajc. Ampak to je le prvi del razlage. Drugi del govori o tem, kako so jajca v enačbi, oziroma aksiomu o maslu in topovih zamenjala mlekarski proizvod. Na kratko … Maslo je v proračunu držav prispodoba za civilno porabo, topovi pač za vojaško. Modra država mora iskati ravnovesje med obema; a čim se povečajo izdatki za maslo, se zmanjšajo izdatki za topove, trenutno pa smo na obratni strani opisane prispodobe, ko se povečujejo izdatki za topove in manjšajo za maslo. Ampak težava je v tem, da so cene masla stabilne. No, vsekakor bolj stabilne kot tiste za jajca, ker če bi merili inflacijo po jajcih, bi bili spet v Jugoslaviji. In prav zaradi tega, ker so jajca postala  rumeno-beli predmet poželenja, ker se jih ne moremo zasititi, ker jih cvremo, kuhamo, žvrkljamo in poširamo ne glede na ceno, morajo postati simbol civilne porabe. Torej teorija o jajcih in topovih. »Manj kot je jajc, več je topov,« je dejstvo, ki kriči iz informativnih oddaj ... Pa še nekaj je. Če se zazreš globoko v oči povprečne krave, vidiš, da jim je gladko vseeno za to, da jim iz vimen prihaja prispodoba o razdeljeni družbi na robu kataklizme. Krave se želijo le pasti in potem prežvekovati. A ne kokoši; mogoče so neumne, vendar so še kako preračunljive in medtem, ko se mi norčujemo iz njihovega inteligenčnega količnika, jim je uspelo zasužnjiti mesto v velikosti Ptuja. Ko boste torej naslednjič kupovali jajca, vedite, da niste potrošnik, temveč ste žrtev premišljenega in dobro vodenega ekonomskega eksperimenta; pesnik pred desetletji prilike o trgovcih z novci ni zaman preroško končal s kokošjo. Takole nas je posvaril božanski Župančič:                                   Ta putka kokodajca                                 Bo znesla zlata jajca!                                 Potem pa pit                                 Haha Zares                                 Vsi Blatničani zbrani.    

Reševalci so danes končali reševanje treh hrvaških planincev, ki jih je včeraj pod Toscem zasul snežni plaz. Potem ko so včeraj našli truplo enega od ponesrečencev, so danes našli še trupli preostalih dveh ponesrečencev.

Na dobry początek sezonu spotykamy się we własnym gronie - bez gościa. Zniesiecie to? Rozmawiamy o tym, co przed nami: spektakle w Gdyni, przeprowadzka do Potem-o-tem i wspaniali goście na dużej scenie Teatru Komedia - wśród nich Natalia Przybysz i gościna niespodzianka w spektaklu, którego jeszcze nie ogłosiliśmy nigdzie poza tym podcastem! Rozmawiamy o trudnościach z utrzymaniem wagi i uwagi. Wspominamy przygodę na planie "1670", a Bartek opowiada o swoich wakacjach z wojskiem!

Potem ko je vlada prejšnji teden sprejela proračunske dokumente za prihodnji dve leti, je danes znan tudi predvideni razrez odhodkov po ministrstvih. Izdatki se bodo prihodnje leto povečali na 17,7 milijarde, v letu 2027 pa na 18 milijard evrov. Največ izdatkov se po pričakovanjih povečuje pri obrambi, največ sredstev pa tudi tokrat pripada sociali in šolstvu. Drugi poudarki oddaje: - Ameriški predsednik Trump pred današnjim srečanjem z izraelskim premierjem Netanjahujem napovedal nekaj velikega. - Ukrajinski predsednik Zelenski evropskim partnericam predlagal zgraditev skupnega ščita pred grožnjami Rusije. - Povprečno slovensko gospodinjstvo vsak teden zavrže nekaj več kot dva kilograma hrane, od tega skoraj kilogram še užitne.

Piše Jože Štucin, bere Igor Velše. Kratka proza, še bolje prozica, a ne v slabšalnem smislu, ki je nastala izpod peresa Miše Gams, ima lastnosti nekakšnih prigodnic, zapisanih dogodkov, ki so se zgodili, ali pa tudi ne, kar je popolnoma irelevantno. Zapisani so na način, kot da jih pripovedovalec pove zbrani družbi ob kavi, nemara za šankom, ali pa tako, mimogrede, na sprehodu s prijateljem. Paleta vsebin je temu primerno pestra, raznorodna, zastavljena na vse strani neba, skoraj tako, kot bi pisateljica hotela nekemu relativno "mrtvemu" kraju, kjer se nič posebnega ne dogaja, kjer je dan podoben dnevu in se leta štukajo v dolgočasen niz praznine, za vsako ceno vliti nekaj duše, nekaj življenjskega "žmohta", ki je vreden pozornosti in debate. Ker gre za realističen pristop, že v prvem stavku Podalpskih odštekank spoznamo, da je to mestece Kamnik, zgodovinsko in arhitekturno zaščitena gruča hiš, v katerih so se med navadnimi ljudmi rodili tudi slavni in nadvse pomembni Slovenci, na primer Rudolf Maister, pa še kdo, večina pa jih tu le preživlja noč, svoj dragoceni čas in energijo pa preko dneva potrošijo v Ljubljani, kamor se vozijo na delo. Vendar to ni pomembno, sploh ni v fokusu zbirke, ni vezivno tkivo mesta, pač pa je pomembno dogajanje, ki mestu dodaja šarm in širši pomen, Zgodbe bi bile vse lahko resnične, predvidevamo celo, da večinoma so, toda, ko jih enkrat dobi v zobe ljudski duh, neusmiljen pripovedovalski stroj "rekla-kazala", se rade pretvorijo v prave dogodivščine s poanto, vsebino in literarno "encikliko", pismo, ki zaokroži od ust do ust, dokler se ne kanonizira v pisateljičini delavnici in postane zbirka zgodb. Seveda nismo do te mere naivni, da bi verjeli, da je vse res, hkrati pa prav dobro vemo, da je res prav vse, od pike do pike, od mamuta do generala in dekleta z gomoljastimi udi ali treh svetnikov (svetnîkov in svétnikov), ki so omamljeni od pijače in v trenutku navihanega navdiha ukradli mestni avtobus ter se razposajeno podili z njim naokrog, do Dneva, ko se ni zgodilo nič. Kraji, kot je Kamnik, imajo v "undergroundu" ogromno zgodb, večino skritih, večno zastrtih v rokah podzemlja, a nikoli se ne ve, kdaj pride mimo pisatelj, no, pisateljica, in jih "vrže na papir". Potem je slika mesta diametralno drugačna - iz spalnega naselja se prelevi v disneyland, kraljestvo pravljic, iluzij in neverjetnih štorij. Prav zabavno je v tem Kamniku, ni kaj! Pisateljičin način je mojstrsko preprost, piše z vidika nevtralne osebe, opazovalca, nič ne razlaga, ne komentira preveč, sploh zelo faktično beleži dogodke; ker pa je nevtralno oko lahko tudi negotovo v svoji presoji, ima vsaka zgodba tri verzije konca. Pač, po želji bralca, kar bi se mu zdelo najbolj verjetno in relevantno. Seveda bralec prebere vse tri možnosti, nad vsemi je navdušen, nikakor se ne more odločiti za najbolj veristično in primerno, zato zgodba ostane taka, kot je bila zapisana – z glavo in tremi repki. Prebereš na dušek, ker je tudi jezik točno tak – za na dušek. Nič literariziranja, nobenih bravur, zelo malo metaforike, če sploh kaj, vse faktično zabeleženo z rahlo distanco, včasih celo z duhcem humorja in iz šaljive distance. Nabor je pa tako širok, da se čudiš, kako je vse to možno strpati v mestece, ki je na trenutke tudi navadna vas ali spalni zaselek. Da ne bo nesporazuma, intenca knjige Podalpske odštekanke vsekakor ni samo sarkastična in duhovita, v svojem jedru je seriozna in poduhovljena, le napisana je tako, da zdrsne skozi možgane kot nekakšen newageevski odmev slavnih Butalcev. A brez strahu, primerjava je zgolj naključna in z resničnostjo nima nobene povezave, je pa nekaj na tem, da se redko kdaj znamo na šaljiv način pogovarjati o resnih in tudi žalostnih rečeh. To nam kot Slovencem nemara manjka, Miša Gams pa dotično psihološko strukturo podalpskega človeka nonšalantno preskoči in prostodušno zapiše zgodbe na mehak način, z nasmeškom v kotičku ust, a z majhnim črvičkom v umu, ki bralca vendarle sili k tehtnemu razmisleku. To je bravuroznost te knjižice. Skoraj bi si želeli nadaljevanja, razširitve, a, bog ve, da se v avtoričine literarne plane ne moremo spuščati, pa tudi Kamnika je verjetno nekje konec.

8. septembra je minilo sto let, odkar se je v Ljubljani rodil Štefan Planinc, akademski slikar in dolgoletni profesor na akademiji za likovno umetnost. Velja za enega najpomembnejših slovenskih slikarjev fantastične in nadrealistične figuralike, bil je tudi mojster knjižne ilustracije. Leta 1948 je ob delu in šolanju na gimnaziji v Ljubljani obiskoval slikarsko sekcijo Kulturno-umetniškega društva Franceta Marolta, ki jo je vodil Marij Pregelj. Potem se je vpisal na akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in diplomiral pri prof. Gojmirju Antonu Kosu. Študij je končal na slikarski specialki pri prof. Mariju Preglju. Od leta 1974 je poučeval na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani kot docent in od leta 1984 kot redni profesor. Za svoje delo je prejel veliko nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo in Jakopičevo nagrado, leta 2008 pa nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo. Štefan Planinc je leta 1985 v studiu Radia Slovenija posnel razmišljanje o svojem življenju in ustvarjanju.

Ob zaostrenih gospodarskih razmerah v svetu in ohlajanju domačega gospodarstva je vlada predlagala povečanje proračunskih izdatkov v prihodnjem letu na rekordnih 17,7 milijarde evrov in povišanje primanjkljaja na 2,1 milijarde. Potem ko so v zajeten sveženj proračunskih dokumentov vnesli še včeraj dogovorjene popravke, pripravljajo čistopis, zato vsebine še niso objavili. Prvi odzivi so posledično splošni, iz gospodarstva odmeva predvsem božičnica, občine pa utemeljujejo svoje zahteve glede povprečnine. Drugi poudarki oddaje: - Po napovedih premierja Goloba o regulaciji cen hrane stroka meni, da razmere ne potrebujejo interventnih ukrepov. - Palestinski predsednik Abas v videonagovoru Generalni skupščini Združenih narodov izrazil pripravljenost na sodelovanje z ameriškim kolegom Trumpom. - V finalu svetovnega prvenstva v športnem plezanju v kategoriji težavnosti poleg favoritinje Janje Garnbret tudi Lučka Rakovec in Rosa Rekar.

"Życie ludzkie jest tutaj najważniejsze. Należy pokryć koszty, a potem odzyskać pieniądze" – mówił w Porannej rozmowie w RMF FM poseł Polski 2050 Paweł Śliz, komentując dyskusję na temat kosztów ewentualnej ewakuacji posła Franciszka Sterczewskiego, który płynie z flotyllą humanitarną do Strefy Gazy. "Będziemy trzymać się umowy koalicyjnej" – zapowiedział Śliz ws. rotacji w fotelu marszałka Sejmu.

Informacje o podkaście, odcinkach i autorach: https://teologiazkatowic.pl Rozmawiamy dziś o nowej książce ks. Grzegorza Strzelczyka „Eklezjologia. Jak Kościół rozumie sam siebie” (WAM, Kraków 2025).  Stawiamy pytania o jej zamysł, zręby metody i o niektóre treści. Ks. Grzegorz odpowiada najpierw, jak daleko w historię jego poszukiwań teologicznych sięga geneza tej książki. Potem dzieli się tym, jak sam widzi główne akcenty treściowe, jakie starał się położyć: odkrywanie Bożego objawienia o Kościele w ludzkiej historii, synodalność jako stały element tożsamości kościelnej, teologiczna integracja spojrzenia na sakramenty inicjacji i na sakrament święceń oraz posługi. Zatrzymujemy się przy nietypowym układzie treści: książka zaczyna się bowiem od ujęcia systematycznego, jak dziś Kościół rozumie siebie; dopiero potem zajmuje się danymi biblijnymi i historią doktryny eklezjologicznej. Ks. Grzegorz wyjaśnia ten układ, wskazując szczególnie na potrzebę rozpoznawania w trudnej często i złożonej historii Kościoła i refleksji nad nim tego, co trwałe i co chroni głębię prawdy o Bożych wymiarach Kościoła.   Poruszamy też kilka innych szczegółowych wątków, nasuwających się z perspektywy współczesnego „alfabetu” eklezjologii. Mówimy zatem o umiejscowieniu eklezjologii communio, a także o tym, dlaczego odwoływanie się do idei „stanów” w Kościele nie ma teologicznej wartości.  W rozmowie pojawia się także kilka innych wątków, wydobytych z omawianej książki. Mamy nadzieję, że ich przedstawienie będzie zachętą do lektury.  Omawiana książka dostępna jest tutaj: https://wydawnictwowam.pl/prod.eklezjologia.43524.htm?sku=96679 

Potem ko so iz Splošne bolnišnice Trbovlje sporočili, da v sredo zapirajo urgentni center, z ministrstva za zdravje odgovarjajo, da bi bilo kaj takega v nasprotju s predpisi in da center ostaja odprt. Za sredo so napovedali sestanek s predstavniki vseh treh zasavskih zdravstvenih domov in bolnišnice Trbovlje. Ta opozarja na hude kadrovske težave po odhodu enote za hitre preglede iz trboveljskega zdravstvenega doma, ki je julija zapustila urgentni center in zahtevala drugačno razdelitev dela.

Ukrajinski pisatelj, pesnik, esejist in prevajalec Andrij Ljubka je po ruski invaziji leta 2022 opustil pisanje. Zdelo se mu je, da je vse, kar je počel pred vojno, med vojno postalo nekoristno in brez smisla. Zato si je obljubil, da bo nadaljeval po koncu vojne in se posvetil konkretni pomoči. Organiziral je selitve kulturnih ustvarjalcev z območja bojev v mirnejše dele Zakarpatja in zbiral denar za terenska vozila za fronto. Pri tem je bil zelo uspešen. Potem pa je ugotovil, da se vojna še ne bo kmalu končala, pa tudi, da mu ljudje zaupajo, ker je pisatelj. Ljubka živi v mestu Užgorod, ki leži ob meji s Slovaško. Ob njegovem gostovanju na festivalu Mesto knjige v Novi Gorici v sklopu programa Evropske prestolnice kulture smo se z njim pogovarjali o književnosti, vojni in upanju (Na fotografiji je Andriy Ljubka ob obisku Nove Gorice, vir: osebni arhiv).

Potem ko so Združeno kraljestvo, Kanada in Avstralija popoldne priznali neodvisno in suvereno Palestino, je to pred slabo uro storila tudi Portugalska. Palestinske oblasti so priznanje že pred tem označile za predpogoj miru, Izrael pa je do takšne poteze kritičen in trdi, da palestinska država ogroža njegov obstoj.

Potem ko je premier Robert Golob v torek napovedal uvedbo obvezne neobdavčene božičnice za vse, je izhodišča za pogajanja s socialnimi partnerji danes predstavil minister za finance Klemen Boštjančič. Obvezna božičnica bi na predlog vlade dosegla polovico minimalne bruto plače. Minister je napovedal tudi davčno razbremenitev samostojnih podjetnikov normirancev. Drugi poudarki oddaje: - Razmere v Gazi od začetka izraelske kopenske ofenzive na istoimensko mesto iz dneva v dan bolj nečloveške. - V Franciji množični protesti zaradi proračunskega varčevanja. - Cepljenje drobnice in goveda proti bolezni modrikastega jezika odslej pri nas obvezno.

NIE KAŻDE STANIE TO NIERUCHOMOŚĆ Koń może się zatrzymać i stać w miejscu, ale to jeszcze nie znaczy, że osiągnął nieruchomość. W niej mówimy o czymś więcej – o spokojnym, równym staniu, w którym koń nie tylko się zatrzymał, ale też jest rozluźniony, skupiony i gotowy do kolejnego ruchu. Ta gotowość jest jednym z kluczy.Do osiągnięcia nieruchomości prowadzi długa droga. Najpierw uczymy konia spokojnego stania w codziennych sytuacjach – przy czyszczeniu, siodłaniu, podczas krótkich pauz w pracy. Potem rozwijamy zatrzymanie jako jasne i czytelne przejście. Kolejny krok to praca nad równowagą – tak, by koń mógł ze stój ruszyć w przód, cofnąć się czy skręcić bez napięcia.Nieruchomość to efekt pracy nad zatrzymaniem, równowagą i zaufaniem – a nie tylko sam brak ruchu. Jest jak wisienka na torcie relacji, sprawności fizycznej i gotowości do współpracy. Jeśli chcesz nauczyć się krok po kroku, jak przejść od zwykłego stania do prawdziwej nieruchomości – dołącz do Klubu Alfa Horse Online. Znajdziesz tam pełne instrukcje, ćwiczenia z ziemi i z siodła oraz wsparcie trenerów, którzy pomogą Ci wprowadzać je w życie ze swoim koniem. https://www.alfahorse.pl/klubah 

Za danes napovedanega podpisa pogodbe s podjetjem Leonardo za nakup helikopterjev za nujno medicinsko pomoč ne bo. Potem ko je protikorupcijska komisija vložila zahtevek za revizijo postopka javnega naročila, je notranji minister Boštjan Poklukar napovedal, da bodo počakali na odločitev pristojnih, zato bodo podpis pogodbe prestavili. V oddaji tudi: - Predsednica republike Nataša Pirc Musar je za guvernerko Banke Slovenije predlagala bančnico Jano Benčina Henigman. - Ob prazniku priključitve Primorske k matični domovini vprašanje, koliko smo po ukinitvi Splošne plovbe še pomorska država. - Odbojkarji po uvodni zmagi na svetovnem prvenstvu na drugi tekmi izgubili proti Bolgariji, a osvojili točko.

Slovenski košarkarji so končali evropsko prvenstvo. Potem ko so v četrtfinalu v Rigi vodili večino tekme proti Nemčiji, so jih aktualni svetovni prvaki na koncu premagali z 99:91. Luka Dončić, ki je dvoboj sklenil z 39-imi točkami, je dejal, da Euro zapuščajo z dvignjeno glavo. V oddaji tudi: - Jesenska gospodarska napoved Umarja bo po pričakovanjih nižja od spomladanske, a še vedno pozitivna. - Evropski boj za položaj Unije v svetu, njene vrednote in avtonomijo je preveval govor predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen. - ZDA pretresa atentat na enega od najvplivnejših konservativnih aktivistov in Trumpovih privržencev, 31-letnega Charlieja Kirka.

Velenje in Šoštanj sta z okoliškimi kraji več desetletij predstavljala enega od ključnih temeljev slovenske energetike. V skladu z zelenim prehodom pa je premog postal »nebodigatreba«, ki ga je treba nadomestiti z okolju prijaznejšimi energenti. Prihodnost Šaleške doline po obdobju premogovništva bo začrtal eden od dveh ključnih zakonov – zakon o razvojnem prestrukturiranju savinjsko-šaleške premogovne regije. Prihaja pozneje, kot je bilo načrtovano, in vse kaže, da s premalo denarja za uspešno prihodnost doline. Ta med drugim Holdingu Slovenske elektrarne prinaša 43 milijonov evrov, da bi na enem od jezer, ki je nastal kot posledica izkopavanja premoga, zgradili največjo plavajočo sončno elektrarno v Evropi. Tudi to je ena od skrbi lokalnega prebivalstva. Kako daleč so postopki za sončno elektrarno in zakaj bi moralo vse to zanimati celotno Slovenijo, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Aleksander Jevšek, minister za kohezijo in regionalni razvoj; Peter Dermol, župan Mestne občine Velenje; Boris Goličnik, nacionalni koordinator pravičnega prehoda in župan občine Šoštanj; Mitja Tašler, pomočnik direktorja TEŠ; Simon Lamot, sindikalist v Premogovniku Velenje; Rok Plankelj, direktor Savinjsko-šaleške gospodarske zbornice. Avtorica oddaje Metka Pirc.

To nie jest łatwa rozmowa.Piotr Cwalina – lekarz, mąż i ojciec trójki dzieci – opowiada o swojej drodze, która przez lata prowadziła go w ciemność.Zaczęło się niewinnie: joga, medytacje, szukanie sensu. Potem przyszło rejki, wróżki, ezoteryka. Z czasem coraz większe poczucie pustki, lęku, aż po natarczywe myśli, by odebrać sobie życie.A jednak… Bóg się nie poddał!

Potem ko smo v zadnjem avgustovskem Doživetju obiskali dvorec Strmol v Rogatcu, se bomo ustavili še v tamkajšnjem Muzeju na prostem, na še enem prav posebnem doživetju, ki kar kliče po obisku. Ta muzej z izvirnimi hišami je z leti prerasel v največji muzej na prostem pri nas in je dobil status kulturnega spomenika državnega pomena.

Najpierw dał światu Dobry Towar. Potem sprawił, że wszyscy zaczęli cieszyć się z faktu, że mają Pro8l3m. W najbliższy piątek na ekrany kin trafi erotyczny dreszczowiec "Trzy miłości", w którym zadebiutował jako kompozytor muzyki filmowej. Bohaterem nowego odcinka podcastu "Mój Ulubiony Film" jest Piotr "Steez" Szulc. Na rozmowę zaprasza Łukasz Muszyński.

Nasz gość wspomina świadectwa mieszkańców Wrocławia i historie związane z 1 września 1939 roku. Podkreśla, że choć miasto tonęło w euforii, to w tym samym czasie dochodziło do dramatycznych wydarzeń. Jedna z przywoływanych przez niego relacji dotyczy dziewczynki, która wraz z siostrą szła do szkoły, gdy niemiecki pilot otworzył do nich ogień:Mówiła mi ta Pani, że w pewnym momencie ten człowiek podlatywał samolotem tak blisko, że spotkała jego spojrzenie. Spojrzała w twarz kogoś, kto chciał ją zamordować z pełną premedytacją. Pewnie był to młody człowiek. Może tydzień wcześniej był w domu, siedział przy stole ze swoją siostrzyczką albo córką. Potem przyjechał do Polski i robił takie rzeczy. Także wydaje mi się, że warto o tym pamiętać. Warto w ten wrześniowy, piękny dzień przypomnieć także tę scenę.Gość audycji Cała naprzód nie zgadza się z opinią, że Wrocław był podczas wojny “oazą spokoju”. Jak mówi:Wrocławianie brali udział bardzo aktywny w wojnie, stąd wymaszerowały kolumny, które kierowały się ku Warszawie, stąd rano już Wrocławianie słyszeli samoloty lecące w stronę Warszawy.Juliusz Woźny podkreśla również odbywające się nagminnie w tym czasie prześladowania Polaków, w tym studentów i harcerzy. Przywołuje historię jednego z nich:Polacy byli prześladowani przez cały ten czas. Rozmawiałem z panem Rudolfem Tauerem, mam ogromny szacunek dla tego człowieka. Proszę sobie wyobrazić: polski harcerz, który zakłada mundurek w tych okolicznościach i uczestniczy w ostatniej polskiej mszy 17 września w kościele św. Marcina na Ostrowie Tumskim. Tam odbyła się ostatnia msza w języku polskim, która zakończyła się odśpiewaniem pieśni Boże, coś Polska. Potem ten sam młody człowiek, Rudolf Tauer, został zmuszony do założenia niemieckiego munduru. Bronił swojego miasta przed atakiem Armii Czerwonej, przeżył wojnę.

Berek o Hołowni: Gdzieś się wybiera, coś powie, potem się tłumaczy

"Agresji nie wyeliminują >środki bojowe

Ben Fields szybko zdobył zaufanie emerytowanych nauczycieli, których później wykorzystał. Ta historia wstrząsnęła Wielką Brytanią.Instagram @konradshymanskyhttps://www.instagram.com/konradshymansky/Autor podcastuKonrad SzymańskiOpracowanieRafał GałązkaŹródła: https://ntpd.eu/Mb6N8kontakt/współpraca: codypresents@gmail.com

Pred počitnicami pa še temeljno vprašanje, s katerim si boste lahko krajšali poletne večere: Zakaj in čemu se še nihče ni spomnil slogana: »Naredimo Slovenijo spet veliko!« Bojni vzklik neopopulizma se širi po planetu kot vihar in samodržci, diktatorji, avtokrati ali pa samo populisti, so k znameniti Trumpovi pogruntavščini že prilimali ime svoje dežele. »Ponovno velike« države rastejo kot gobe po dežju. Ponovno velika je skoraj postala Romunija, Izrael tako ali tako, ponovno velika je postala Madžarska, predlagano je, da se k stari slavi vrne Evropa kot celota in še bi lahko naštevali. Le v Sloveniji se še ni našel junak, ki bi se lotil delanja ponovno velike Slovenije. Kar je nenavadno, ker ni, da bi ne imeli kandidatov. V predvolilnem letu, ko se rojevajo nove stranke ena za drugo, stare pa se utrjujejo na svojih pozicijah, bi človek pričakoval, da bo kdo zagrabil geslo, ki je dokazano najbolj učinkovito politično geslo enaindvajsetega stoletja. Pa ne samo to: »MAGA« je geslo in politični program hkrati, kar je vsaj za večino ameriških volivcev zelo udobno. Istočasno pa si v slovenskih strankarskih štabih že belijo glavo, s katerim sloganom naj gredo na državnozborske volitve leta 2026. In medtem ko bodo izumljali slogane, ki bodo vsebovali besede »naprej« in »zaupanje« in »Slovenija«, v političnem kotu stoji in čaka garancija za uspeh, če ne že za zmago na volitvah: »Naredimo Slovenijo spet veliko!« Poglejmo morebitne ovire, ki stojijo na poti uvedbe trumpizma v Sloveniji. Predvsem dve besedi v sloganu sta sporni. In sicer »veliko« ter »spet.« Slovenija je mala. Majhna. Majcena. Povezovati jo na kakršenkoli način s pojmom »velika« je smešno. Razen v prenesenem imenu, ko imajo naši športniki veliko srce. Drugače pa je naša majhnost ne le geografsko dejstvo, temveč tudi primerjalna prednost in dobrodošel turistični atribut. Če bi kdo zdaj začel znotraj trumpistične agende govoriti o Sloveniji kot o »veliki«, bi si zaslužil samo posmeh in njegove politične pozicije bi se kvečjemu oslabile, nikakor pa ne povečale. Potem pa je tu besedica »spet«, ki jo lahko iz originala ustrezneje prevajam kot »ponovno«. V državah, ki geslo uporabljajo, seveda mislijo na nekdanjo slavo teh držav. Madžari na srečna leta znotraj črno-žolte monarhije, Izraelci na srečne čase kralja Davida in tako naprej in tako nazaj. Niti ni povsem jasno, na katero od dob v slavni ameriški zgodovini se navezuje Donaldov vzklik. Večina njegovih privržencev misli na dobo po koncu druge svetovne vojne, do sredine šestdesetih let, ko so se Američanom končno spuntali otroci; omenjenih dvajset let  velja za nekakšno idealizirano predstavo o ameriških sanjah. Mogoča pa slovenski zet celo misli na reaganavsko dobo, ko je Ronald – sicer ne tako vneto in tako pogosto – tudi sam uporabljal zelo podobno geslo o vrnitvi k ameriški veličini. Problem pri Sloveniji je, da zgodovinsko gledano ni bila nikoli velika. Sicer bi tudi težko bila, ker nikoli ni imela državnega okvirja, ampak skozi vso slovensko zgodovino, bi lahko za velika označili samo izbrana poglavja, celotno dobo pa izjemno težko. Kar nas napeljuje na misel, da bi lahko pomladniki začeli poudarjati pomen slovenske osamosvojitve, saj »Naredimo Slovenijo spet veliko« z mislijo na recimo sedemdeseta leta dvajsetega stoletja ne zdrži resne analize. Obstaja seveda možnost, da bi kdo z uvedbo slogana imel v mislih Karantanijo, ampak to se zdi celo za trenutne slovenske populiste že korak predaleč nazaj. Še tretja možnost, zakaj še tako zagreti slovenski populisti ne izkoristijo potenciala slogana »Naredimo Slovenijo spet veliko«, pa se skriva v nerodnem sorodstvu s sloganom: »Naredite mi to deželo spet nemško!« Obstaja pa še ena resnica … Slovenci smo imeli, pa smo ga ali zavrgli ali pozabili, popoln politični slogan, ki pa je bil žal premalo enostranski, premalo politikantski in preveč vključujoč, da bi se obdržal, in ga je stampedo politike razdvajanja poteptal in odvrgel na smetišče zgodovine: »Slovenija, moja dežela.« Nič drugega ni treba.  

Potem ko je dolgotrajna oskrba več deset let vedno obležala v predalih, se zdaj z njeno uvedbo zastavljajo številna vprašanja o njenem uresničevanju. Kaj bo prinesel največji premik na področju socialnega varstva v zgodovini države, kdaj bodo dostopne katere pravice, kdo bo do njih upravičen, kako bodo rešili vprašanje pomanjkanja in nagrajevanja kadra? Kaj najbolj skrbi ljudi?Gost v studiu je bil minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac. Poslušajte še:  Po desetletjih neuspešnih poskusov v Sloveniji uvajamo dolgotrajno oskrbo, pri čemer pa se pojavlja kar nekaj začetnih težav. Gorazd Rečnik je v Radljah ob Dravi preveril, kako so pripravljeni na začetek izvajanja dolgotrajne oskrbe tudi na domu. Poslušaj reportažo tukaj.

Zadnje tedne nas je dosegla prijetna vest, da bodo odslej cene goriv na avtocestah enako regulirane kot tiste v notranjosti. Kar pomeni, da nižje. Vest je bila prijetna za veliko večino državljanov, neprijetna pa za delničarje in upravo Petrola.Ta se je v podobi visokih Petrolovih direktorjev tako razhudila, da je skoraj pljunila. No, na koncu ni, ampak so Petrolovi direktorji kot užaljeni otroci povedali, da bodo pač zamrznili sponzorska sredstva za kulturo in šport in da bodo investirali na trgih in v državah, ki so do Petrola bolj prijazne. Potem so Petrolovi direktorji govorili o maržah in o zmanjšanih profitih in sploh, kako se prodajanje bencina v Sloveniji skoraj ne splača. Javnost je bila posledično ogorčena, ker je mnenja, da je Petrol tako ali tako monopolist, za katerega veljajo druga pravila in da je recimo plastenka vode zaradi posvečenega statusa Petrola v njihovih prodajalnah še enkrat dražja kot v normalnih prodajalnah. In tako naprej in tako nazaj. Ampak da ne bomo prilivali bencina na ogenj, se lotimo teme, ki je manj atraktivna od nalivanja bencina, prodajanja športnih stav, sprejemanja paketov, prodaje higienskih pripomočkov, alkoholnih pijač, krofov, sendvičev in kave, rezanega cvetja in napolitank, ter kar je podobnih izdelkov, ki v Petrolovih prodajalnah zlahka dosežejo rekordne cene. Hočemo povedati, da zaradi vsega naštetega in pomanjkanja konkurence ni posebej zahtevno biti Petrolov direktor, kajti kljub vsemu glamurju navkljub: petrolovci so pač še eni trgovci več. Zato se posvetimo njihovi dejavnosti, ki je neatraktivna, v javnih občilih skoraj anonimna, a še kako pomembna. Posvetimo se lulanju, ali uriniranju, ki mu včasih pravimo tudi mala potreba. V tej pasji vročini je treba med potovanji veliko piti, kot nam svetujejo zdravstveni delavci in kar z lahkoto storimo na Petrolovih bencinskih servisih. Nihče pa se ne posveča dejstvu, da je čez čas treba vso to tekočino tudi spraviti ven. Iz telesa, natančneje mehurja. Gre za fiziološki proces, ki je manj atraktiven kot pitje osvežilnih pijač, za organizem pa prav tako potreben. Da ne zapišemo nujen. In to je na Petrolovih bencinskih servisih mnogo težje storiti, kot se rehidrirati. Lulanje je na Petrolu problem. Poznamo dva glavna principa dostopa do Petrolovih sanitarij. Prvega v pomanjkanju strokovne terminologije imenujmo: »ključ je pri prodajalcu«. Ta je značilen predvsem za manjše in primestne servise. Za tiste, ki jim po novem grozi zaprtje. Zaradi tega, ker se v straniščih, po ustnih zagotovili črpalkarjev, dogajajo tudi nefiziološke rabote, so stranišča ali stranišče zaklenjeni. In če ste natočili gorivo ali kaj kupili, ste upravičeni do ključa. Ki ga prevzamete pri črpalkarju, po navadi je navezan na daljši, delno vlažni vrvici in ga po uporabi vrnete na mesto pri blagajni. Drugi princip, veljaven na vseh teh prečudovitih in bleščečih Petrolovih servisih ob avtocestah, pa je uporaba stranišča proti plačilu. Se pravi, da po plačilu na avtomatu stopite skozi podobno zaporo, kot jih poznajo smučarske vlečnice, ali pač kopališča in stadioni. Lahko plačate s kovanci ali Petrolovo kartico. Obstaja tudi možnost nekakšnih bonusov pri vstopnini na stranišče, če ste pred tem kaj kupili, ampak je sistem zapleten in nikomur se s tem ne da ukvarjati. Če povzamemo; Petrol vam ne računa le za nalivanje, temveč tudi za izlivanje. Kar je enkraten primer krvosesnega, ali pač sodobnega urino kapitalizma. Zgodovina kapitalizma in stranišč na bencinskih črpalkah je pisana in starožitna in ko smo civilizacijsko presegli gospe, ki so čistile za vami ter poslušale trkanje kovancev ob krožniček, smo uvedli avtomatiziran in davčno mnogo bolj transparenten sistem. Vendar naša kritika ne gre samo proti izkoriščanju človeka po stranišču, kot se je dogajalo včasih; kajti tudi danes Petrolova stranišča nenazadnje še vedno nekdo čisti. V maniri radikalne levice se vprašajmo: »Ali za svoje stranke Petrol, ki kljub maržam pri plastenki vode računa dvojno ali trojno ceno od nabavne, ne bi razmislil o brezplačnem lulanju?« Ali je človeško izločanje in skrb zanj za korporacijo resnično takšen strošek, da nam tega ne bi zmogla častiti? Ker, če pogledamo bolj socialne in družbeno odgovorne pravne subjekte, je uriniranje v večini slovenskih gospodarskih družb brezplačno. In če lahko greš zastonj na stranišče v gledališčih, ki so mnogo bolj siromašna od trgovcev z nafto, ob tem pa bodo zdaj ostala še brez Petrolovih sponzorskih sredstev, potem bi si lahko zaposleno čistilko, ki jo plačujejo iz prodaje bencina, ne pa iz pol evra straniščnine, privoščili tudi na Petrolu. Ali pa nam, glede na to, da so tretjinsko v državni lasti, priznali triintridesetodstotni popust na malo potrebo. Pa še nekaj na pol preverjenega nam je prišlo na uho. V času, ko so Petrolovi managerji (beri kot piše) jockali na tiskovni konferenci, kakšna strahovita muka je prodajati bencin v Sloveniji, so imeli vsi zaposleni pod skakalnicami v Planici velik piknik, ali team bulding, ali pač zabavo, ob 80-letnici ustanovitve podjetja. Zaposlenih na Petrolu je skoraj šest tisoč, na brezplačni žur pa jih ni prišla niti polovica. Mogoče pa bi se Petrolovi direktorji najprej posvetili odnosom v kolektivu, nato straniščem, šele zatem pa maržam.

Potem ko so izraelske oborožene sile v minulih desetih dneh oslabile iransko zračno obrambo, usmrtile del vojaškega poveljstva in znanstvenikov ter napadle več jedrskih objektov, so konec tedna v oborožen konflikt z islamsko republiko vstopile še Združene države Amerike. Siloviti napad je po besedah ameriškega predsednika Donalda Trumpa izbrisal objekte z jedrskimi zmogljivostmi, v zraku pa je obviselo kar nekaj vprašanj, na katera bomo poskušali odgovoriti v Studiu ob 17.00. Kaj zdaj? Kaj je ameriškega predsednika prepričalo, da se pridruži Izraelu v napadih na Iran? Lahko islamska republika vrne udarec in kaj bi izbrala za tarčo? V kolikšni meri to ni le bližnjevzhodni spopad, temveč konflikt, v katerega se ne bi vpletle le države tega območja, ampak tudi od drugod? Voditelj Blaž Ermenc se bo o tem pogovarjal s Klemnom Polakom, ki je v okviru Evropske službe za zunanje zadeve sodeloval pri pogajanjih o iranskem jedrskem vprašanju, z obramboslovcem dr. Klemnom Grošljem ter mednarodnima politologoma dr. Farisom Kočanom in dr. Matjažem Nahtigalom.

‘Dve zelo preprosti besedi - brezpogojna predaja. To pomeni, da mi je dovolj. Potem gremo vreči v zrak vse jedrske zadeve, ki so tam' je sredi tedna svetu sporočil Donald Trump, le nekaj dni za tem, ko je po napadu Izraela na Iran pozival k pogajanjem. Ponavlja se iraški scanarij, ko ena država napade drugo, ker naj bi druga imela orožje, ki naj bi ogrožalo prvo. Ali ga res ima ali ne, pa sploh ni pomembno!

Z Marcinem Kręciochem znamy się z czasów wspólnej pracy w jednej firmie. Potem obserwowałem go gdy współprowadził Edisondę – firmę projektującą użyteczne i przemyślane interfejsy. Dziś zajmuje się czymś zupełnie innym: wspólnie z Hubertem Turajem stworzyli Fiklon, miejsce, które wspiera rozwój dzieci. Rozmawiamy o tym, co z doświadczenia projektanta UX przydaje się w pracy z dziećmi – i okazuje się, że całkiem sporo. Rozmawiamy też o tym, co łączy brief z klientem z rozmową z rodzicem, o obecności, o słuchaniu, o tworzeniu dobrej przestrzeni do rozwoju – niezależnie od tego, czy chodzi o produkt, czy o człowieka. To spokojna, konkretna rozmowa o zmianie zawodowej drogi, o budowaniu miejsca od zera i o tym, co naprawdę znaczy „projektować dobre doświadczenia”. Zapraszam do słuchania! Podsumowanie odcinka Kim jest Marcin Kręcioch? Marcin przez wiele lat współtworzył i współprowadził Edisondę – firmę specjalizującą się w projektowaniu UX i użyteczności. Obecnie współprowadzi Fiklon – przestrzeń rozwoju dzieci, w której jest współtwórcą środowiska rozwoju dla najmłodszych. To miejsce, które – jak sam mówi – jest jego nowym zawodowym domem, ale też naturalną kontynuacją wcześniejszych doświadczeń. Główne tematy rozmowy

Daniel był aktorem w lokalnym teatrze. Nikt nie przypuszczał, że kilka godzin przed występem, dokonał czegoś strasznego...Instagram @konradshymanskyhttps://www.instagram.com/konradshymansky/Autor podcastuKonrad SzymańskiOpracowanieMagdalena JabłońskaŹródła: https://ntpd.eu/epkKEkontakt/współpraca: codypresents@gmail.com

Wszystko zaczęło się od książek o gwiazdozbiorach. Potem przyszły filmy, pierwsze szkolne fascynacje i decyzja: wyjazd z Polski, by zrozumieć, jak działa Wszechświat. Dziś Zuzanna Kocjan bada galaktyki i tworzy symulacje kosmosu na jednej z amerykańskich uczelni – w ramach programu Fulbrighta. W rozmowie opowiada o swojej naukowej drodze, życiu w Stanach a także tym, jak to jest być kobietą w świecie astrofizyki.