Podcasts about katoli

To nedeljo bodo v naši starodavni romarski poti, pri Gospe Sveti na avstrijskem Koroškem, slovenske šmarnice, romarski dan, ko se bo spet slišala slovenska pesem in molitev. Ob 11.30 bo sveto mašo daroval p. Edi Kovač, ob 14.00 bo sledil popoldanski program. Kot nam je povedala Marija Gruškovnjak iz Katoliške akcije celovške škofije, bo to koncert duhovnih pesmi, pri katerem sodelujeta: MePZ sv. Tilna iz Besnice in Moška vokalna skupina Svrž. Sledile bodo slovesne šmarnice s petimi litanijami, ki jih bo vodil mestni župnik Ivan Olip iz Pliberka. Zaključek bo na dvorišču pred stolnico, kjer bodo na voljo dobrote družine Jakončič in doma Sodalitas iz Tinj. Gosposvetska stolnica je tudi svetoletna cerkev, milostni kip Matere Božje pa letos praznuje 600-letnico!

POTA je program misijonskega prostovoljstva, ki deluje pod okriljem Katoliške mladine. Že 19 let v poletnih mesecih omogoča mladim prostovoljno delo v misijonih po vsem svetu. Namen programa je mladim ponuditi možnost za evangelizacijo in služenje bližnjemu. Kako prostovoljci doživljajo misijone, se povežejo s skupnostjo ter duhovno in osebnostno rastejo?

O slovesni akademiji Slovenija, tukaj sem (reportaža Roka Mihevca in slavnostni govor dr. Andreja Finka), o romanju argentinskih Slovencev k Materi božji v Lujan (od 19:57), slovenskih šmarnicah, ki bodo pri Gospe Sveti na avstrijskem Koroškem (pogovor z Marijo Gruškovnjak iz Katoliške akcije od 25:54), gostovanju vokalne skupine Cantate Domino pri rojakih na Škotskem (prispevek Petre Stopar od 39:33) in novice in vabila tudi z Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

V rezidenci krškega škofa dr. Jožeta Marketza v Celovcu danes poteka praznično srečanje pod geslom (Do)živeti skupno Koroško. Zgodovina, umetnost in kultura. Dopoldne je potekal znanstveni simpozij Toleranca in akceptanca dvojezičnosti na Koroškem. Pri škofijskem dvorcu so v spomin dvema zagovornikoma razumevanja med obema narodnostnima skupinama na Koroškem Valentinu Inzku starejšemu in Ernstu Waldsteinu odprli inštalacijo Einklang : Sozvočje umetnikov Nataše Sienčnik in Wolfganga Puschniga, ki je bila izbrana na posebnem natečaju, nato pa se je v zgodovinskih prostorih in na vrtu škofijske rezidence nadaljeval dvojezični kulturni program in praznik zahvale. Katoliška Cerkev na Koroškem ga pripravlja v spominskem letu in ob obletnicah: »80 let konca vojne«, »70 let državne pogodbe«, »60 let drugega vatikanskega koncila s škofijsko sinodo« in »30 let članstva Avstrije v Evropski uniji«. Škof Marketz je naglasil pomen sožitja nemške in slovenske narodnostne skupnosti v okviru škofijske sinode. Slednja je aktualna še danes, saj je njena osnovna zamisel enakopravnost obeh deželnih jezikov. Za preživetje slovenščine, ne le v Cerkvi, ampak v deželi nasploh, je to danes, ko njena uporaba tudi v družinah nazaduje, zelo pomembno.

Nobena skrivnost ni, da po birmi med mladimi opažamo osip. Marsikdo že med samo birmansko pripravo pove, da »hodim samo še do birme, potem pa me ne vidijo več«. Kot da bi bila birma samo nekaj, kar je potrebno odkljukati. Kateri pa so tisti dejavniki, pristopi in aktivnosti, s katerimi lahko mlade pritegnemo k nadaljevanju aktivnega življenja kot kristjani? O tem smo razmišljali v tokratni epizodi Reflektorja skupaj z gosti Lucijo Kovač, mladinsko animatorko in voditeljico otroškega ter mladinskega zbora, br. Domnom Iljašem, frančiškanskim bogoslovcem, ki se ukvarja z mladinsko pastoralo v župniji Marijino Oznanjenje v Ljubljani, ter Emanuelom Meserkom, ki na Katoliški mladini koordinira mladinsko župnijsko pastoralo. Vas zanima več? - preberite knjigo "Vrnitev" o tem, kako mlade povabiti nazaj v Cerkev: https://tinyurl.com/2kerdufk Moderatorka pogovora: Tina Martinec Selan Kamera in montaža: Siniša Kanižaj Urednica področja Družina +: Tina Martinec Selan Urednica oddaje Reflektor: Mojca Purger Izdaja DRUŽINA d.o.o., www.druzina.si #OddajaReflektor #mladi #mladiinvera

Izvolitev novega papeža Leona XIV. vzbuja razmišljanja, kakšen voditelj Katoliške cerkve bo. Bo sledil smernicam svojega predhodnika papeža Frančiška? Prvi nastopi Leona XIV. nakazujejo na socialno noto, pozive k miru, pa tudi, da se Katoliška cerkev ukvarja z izzivi modernih časov, kot je umetna inteligenca. Gostje: dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference; Janko Petrovec, nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz Italije; mag. Mojca Širok, dopisnica RTV Slovenija iz Italije.

Hoće li novi papa proglasiti Alojzija Stepincem svetim? Prvi čovjek Katoličke crkve u Hrvatskoj, Dražen Kutleša, tomu se nada. Ministar obrane Ivan Anušić poručuje da je Hrvatska spremna za još jače ulaganje u obranu. Kampanja za lokalne izbore u glavnom gradu vrti se oko – zbrinjavanja otpada.

Papež Lev XIV. se ujímá úřadu jako první Američan v dějinách katolické církve. Ke katolicismu se hlásí i někteří představitelé administrativy Donalda Trumpa v čele s viceprezidentem J. D. Vancem. S novým papežem se ale názorově rozcházejí. „Pod vedením papeže Františka se Vatikán stal spíše progresivnějším a leccos nasvědčuje tomu, že Lev bude pokračovatelem jeho linie,“ míní amerikanistka Kateřina Březinová, podle níž mezi americkými katolíky přibývají spíš tradicionalisté.Všechny díly podcastu Interview Plus můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Katolička crkva dobila je novog poglavara. Nakon prošlomjesečne smrti pape Franje, konklava u Vatikanu završena je izborom njegovog nasljednika - 267. poglavara katoličke crkve. Američki kardinal Robert Francis Prevost izabran je za novog papu. Odabrao je ime Lav XIV.

Katoliška cerkev je dobila novega voditelja. Kardinali volilci so že po dnevu in pol izbrali 69-letnega ameriškega kardinala Roberta Francisa Prevosta za novega papeža. Izbral si je ime Leon in je štirinajsti po vrsti s tem imenom. Novi papež ni neznanka, res pa tudi, da ni spadal med glavne favorite. O novem prvem možu Katoliške cerkve se je Tomaž Gerden pogovarjal s škofom pomočnikom v ljubljanski nadškofiji dr. Antonom Jamnikom.

Ob izvolitvi novega papeža Leona XIV. se porajajo številna vprašanja. Je sicer dokaj znan znotraj Katoliške cerkve, a marsikdo se sprašuje, kakšen bo njegov pontifikat. V kolikšni meri bo sledil papežu Frančišku? V oddaji, pripravila sta jo Jasmina Bauman in Tomaž Gerden, smo za prve vtise ob njegovi izvolitvi vprašali mariborskega nadškofa in metropolita mag. Alojza Cvikla, celjskega škofa dr. Maksimiljana Matjaža in župnijskega upravitelja Župnije Sv. Peter pri Mariboru, Malečnik in predstojnika Katedre za cerkveno pravo na Teološki fakulteti dr. Sebastijana Valentana.

Mesec maj je v Katoliški cerkvi posvečen Mariji. Njej so posvečene številne pobožnosti, med najbolj znanimi so šmarnice. V oddaji ponavljamo pogovor s teologom in zgodovinarjem, profesorjem na Teološki fakulteti dr. Bogdanom Kolarjem.

Država in verske skupnosti so ločene, toda hitro lahko ugotovimo, da to načelo ena stran upošteva zgolj takrat, ko ji ustreza.

Avtor se osredotoča na zapuščino papeža Frančiška, ki je bil 12 let na čelu Katoliške cerkve in je sprejemal odločitve, ki so bile v koraku s časom. Poudarja njegov pragmatičen pristop k verskim vprašanjem in njegovo diplomatsko spretnost. Hkrati ostro kritizira ravnanje slovenskega političnega vrha ob papeževi smrti, posebej premierja Goloba in njegove partnerke, ki naj bi dogodek izkoristila za politični populizem in osebne koristi. Pertinač zaključi z vprašanjem o vlogi Katoliške cerkve v slovenskem družbenem prostoru in pozivom k večji angažiranosti.

Nakon sprovoda pape Franje sve su oči uprte u izbor njegova nasljednika. Konklava za izbor novog pape će početi 7. maja. I dok se nagađa što nas čeka u budućim danima te kako će novi izbor kardinala utjecati na stavove i poziciju Katoličke crkve, ostavština koju je papa Franjo ostavio iza sebe nije minorna. Kako je papa Franjo promijenio Crkvu u ovih 12 godina? I što ćemo pamtiti o osobi, a što o njegovom pontifikatu? Maja Marić razgovara s Anom Raffai, teologicom i kolegom Nenadom Kreizerom. Von Maja Maric.

Papa Franjo, poglavar Katoličke crkve, preminuo je u 88. godini života. Njegova smrt pokrenula je višestoljetni proces izbora novog pape.

Papa Franjo, poglavar Katoličke crkve i duhovni vođa više od milijardu katolika diljem svijeta, preminuo je u 88. godini života. Prvi papa iz Latinske Amerike bio je poznat po svojoj poniznosti i suosjećanju.

Hrvatska tuguje za papom Franjom. Bio je reformator koji je znao otvarati vrata, kaže premijer Andrej Plenković. Put kojim je poveo Katoličku crkvu ostaje najveći izvor nade u bolji, pravedniji i mirniji svijet, kaže predsjednik Zoran Milanović.

Na velikonočni ponedeljek so iz Rima sporočili, da je umrl papež Frančišek. Njegov dvanajstletni pontifikat je bil zelo dinamičen, papež je uvedel številne novosti in spremembe. Zaradi svoje skromnosti in zavzemanja za revne in ljudi z obrobja družbe je postal zelo priljubljen tudi izven Katoliške cerkve. O pomembni papeževi duhovni dediščini govori škof pomočnik v ljubljanski nadškofiji dr. Anton Jamnik.

18. aprila leta 1965 je izšla prva številka revije Ognjišče. V roke so jo za veliko noč tega leta dobili verniki dveh primorskih mest, Postojne in Kopra. Kot glasilo obeh župnij se je imenovalo Farno ognjišče. Izšlo je kot razmnoženina na ciklostilu. Idejna pobudnika sta bila tedanji postojnski župnik Franc Bolo ter takratni koprski kaplan Bojan Ravbar. V oddaji »Spoznanje več, predsodek manj« smo gostili direktorja Ognjišča Miho Turka, urednika Ognjišča in predsednika Tiskovnega društva Ognjišče mag. Boža Rustjo in direktorja Radia Ognjišče msgr. Francija Trstenjaka. Spregovorili smo o pomenu obeh medijev za slovenski prostor, predvsem pa za Katoliško cerkev.

Po dvanajstih letih na čelu Katoliške cerkve je v 89. letu starosti umrl papež Frančišek, ki je bil prvi jezuit in prvi Južnoameričan na tem položaju. Smrt o papeževi novici je v videosporočilu objavil Vatikan. V nedeljo se je pojavil na Trgu svetega Petra, ko je pozdravil vernike ob velikonočnem blagoslovu mestu in svetu in jim zaželel prijetne praznike. Po končani poslanici je Frančišek v svojem vozili kljub očitni utrujenosti pozdravil navzoče vernike. Prve odzive ob smrti papeža Frančiška je povzela rimska dopisnica Mojca Širok.

Po dvanajstih letih na čelu Katoliške cerkve je v 89. letu starosti umrl papež Frančišek. Jorge Bergoglio je bil prvi neevropski papež po dvanajstih stoletjih, prvi Južnoameričan in prvi jezuit na prestolu katoliške cerkve. Kardinalski zbor je od njega pričakoval dvoje: da bo prečistil vatikanske finance in Rimu približal periferije Cerkve. Frančišek si je nato popolnil svojo agendo zlasti s prizadevanji za revnejšo, evangelijsko in družbeno občutljivo Cerkev, ki bo sprejemala vse, ki so se doslej počutili odrinjene. Oddajo je ob desetletnici pontifikata pripravil tedanji rimski dopisnik Janko Petrovec.

Velika noč je največji in najstarejši krščanski praznik. Verniki so povabljeni, naj živijo veliko noč v vsakdanjem življenju s spominjanjem na zmago življenja. Čas od cvetne do bele nedelje je v Katoliški cerkvi poln simbolike. »Ohranjamo navade, pozabljamo pa na vsebino«, med drugim pove naš gost in v jubilejnem letu opozori tudi na osamljenost med ljudmi.

Bliža se največji krščanski praznik: velika noč. Katoliška cerkev preživlja težavne čase zaradi bolezni papeža Frančiška, po drugi strani pa jo je skrb za papeževo zdravje povezala. 2025 je za največjo in najvplivnejšo krščansko cerkev tudi posebno, sveto leto; po mnenju papeža je to priložnost za refleksijo, duhovno prenovo in solidarnost z obrobnimi. Sočasno v cerkvi poteka sinodalni proces prenove. O razmerah v Katoliški cerkvi pri nas in po svetu v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik slovenske škofovske konference; dr. Igor Bahovec, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani; Mojca Širok, dopisnica RTV Slovenija iz Italije.

Katoliška Cerkev v Mjanmaru podpira prizadete v potresu.V Assisiju skrb za osebe z motnjo avtizma.Velikonočno-Pasijonska razstava v Poljanah nad Škofjo Loko.V prehodni sirski vladi je edina ženska katoličanka.

V oddaji Pogovor o smo v Tednu katoliškega šolstva gostili direktorje treh katoliških izobraževalnih zavodov, Zavoda sv. Stanislava, Zavoda Antona Martina Slomška in Zavoda sv. Frančiška Saleškega. Tone Česen, dr. Andrej Flogie in Janez Krnc so spregovorili o svojem poslanstvu, o dosedanjem delu, financiranju in kadrovskih izzivih ter umeščenosti v slovenski izobraževalni sistem.

V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve ste slišali, kakšno je papeževo zdravstveno stanje in k čemu nas spodbuja iz bolnišnice. V Rimu pa je nedavno potekalo srečanje Sekcije za družbena vprašanja Sveta evropskih škofovskih konferenc. Ob osrednji temi: „Nov način ekonomije“ so strokovnjaki s področja ekonomije in družbenega nauka Katoliške cerkve skupaj s predstavniki evropskih škofovskih konferenc razpravljali o tem, kako bi duh evangelija lahko spodbudil bolj pravično svetovno gospodarstvo za dobrobit vseh, zlasti najrevnejših. Iz Slovenije se je srečanja udeležil Roman Vučajnk iz Koordinacije vodij karitativnih ustanov, ki je bil tudi gost tokratne oddaje. Vabljeni k poslušanju v nedeljo ob 9.00!

Najbolj množični čarovniški procesi se v Evropi niso dogajali v t. i. »mračnem srednjem veku«, temveč v 17. in prvi polovici 18. stoletja. Katoliška cerkev je v srednjem veku, še posebno pa od pravnega dokumenta Canon Episcopi, starodavno vero v moč čarovništva razlagala kot praznoverje in je po večini preganjala »krivoverce«, 16. stoletje pa npr. s kazenskim zakonikom cesarja Karla V. čarovništvo vsebinsko navezuje na demonologijo, torej na povezavo pripadnic in pripadnikov teh praks s pojmom hudiča. In tu se začenja obdobje čarovniških procesov, ki je doseglo vrh v 17. in trajalo do srede 18. stoletja. V arhivih je ostalo precej gradiva iz tistih časov. Pozornosti je vreden opis delovanja zgodovinske osebnosti Janeza Jurija Hočevarja (v virih Ioannes Georgius Gottsheer I. U. D. – doktor teologije in prava), od. l. 1695 krvnega sodnika dežele Kranjske, ki je bil poleg tega tudi ustanovni član akademije delovnih – Academie Operosorum Labacensium – z nazivom Candidus, torej »čisti«. Poleg tega, da je bil glasbeni vodja jezuitskega gledališča v kranjskem glavnem mestu, je bil tudi član l. 1701 v takratnem mestu Lublana (nemško Laibach) ustanovljene družbe Academia Philo-Harmonicorum. Na podlagi ohranjenih virov smo tako dobili še eno zgodovinarsko delo o značilnem tovrstnem procesu v Ribnici leta 1701, namreč knjigo »Demonski ples na Kleku«, v kateri zgodovinar dr. Matevž Košir, tokratni gost v pogovoru, opisuje njegov zgodovinski okvir. Avtor je trenutno vodja Sektorja za varstvo arhivskega gradiva posebnih arhivov v Arhivu RS v Ljubljani. FOTO: Naslovnica Naslovnica in hrbtna stran dela »Demonski ples na Kleku« VIR: Program Ars

Papež Frančišek je bil leta 2013 izvoljen na čelo Katoliške cerkve, danes torej zaznamujemo 12 let njegovega pontifikata, v katerem se je odločneje lotil problema spolnih zlorab otrok, več pozornosti pa je namenil tudi ljudem s socialnega roba, nasploh reformiral rimsko kurijo. Poleg te posebne obletnice je leto 2025 razglašeno tudi sveto leto, papež pa je že skoraj mesec dni v bolnišnici. Mojca Širok in Magda Tušar.

Prisluhnite radijski zgodbi o srečanju, ki jo prinašamo iz Prekmurja. Vsako leto januarja poteka Teden molitve za edinost kristjanov, ki poglablja razmislek o veri in pomenu enotnosti. Kmalu potem se je v eni izmed večjih pomurskih občin, v kateri ekumenizem živijo na dnevni ravni, začelo že tradicionalno ekumensko srečanje. Vabljeni k poslušanju pogovornih utrinkov iz Spominskega doma Števana Küzmiča v Puconcih.

Po besedah režiserke Urške Djukić film Kaj ti je deklica govori o patriarhatu in njegovem zatiranju spolnih nagonov pri deklicah, denimo v okvirih tradicionalne religije. Vendar je film pravzaprav najboljši takrat, ko kaže nasprotno. Zgodba govori o šestnajstletnem dekletu, ki se pridruži pevskemu zboru, s katerim se nato odpravi na vaje v Čedad. Tam spozna Ano Marijo, ki jo začne vpeljevati v pogovore o seksu in jo nato tudi poljubi. Glavna junakinja, ki je vzgajana konservativneje kot vrstnice, ni toliko žrtev represije staršev ali Cerkve, kot je žrtev neprestanih pritiskov sošolk. Pritiskov, da bi govorila o spolnosti, si jo zamišljala, poljubila drugo dekle. Čeprav se seveda spopada s svojimi naravnimi nagoni, pa jo represija sošolk spravlja v dodatno nelagodje. Nazadnje privede do vsiljenega poljuba Ane Marije. Glede na to, da ta ves čas govori izključno o spolnosti in z njo pritiska na glavno protagonistko, bi lahko rekli, da gre za lik s predatorskimi potezami, ki ne simbolizira nekakšne osvobojenosti, temveč ujetost v prisilo. S Foucaultom in Žižkom bi lahko razmišljali o tem, da sodobne Zahodne družbe ne temeljijo na zatiranju nagonov, temveč na prisili užitka in nujnosti izpovedovanju tega užitka. V to prisilo je dekle pahnjeno, ne da bi se lahko na koga obrnilo. Ko za stisko pove učitelju, jo ta zatre in ne želi videti problema. Nune nastopajo kot najbolj svobodne in dostojanstvene osebe v filmu. To lahko beremo tudi kot alegorijo nekaterih struj slovenskega progresivizma, ki Katoliški cerkvi očitajo zatiranje in provokacije, vendar pa v resnici same neprestano provocirajo Cerkev, ki vse skupaj bolj ali manj stoično in dostojanstveno prenaša. Struja, ki jo pooseblja lik Ane Marije, ves čas reproducira poenostavljene predstave o Cerkvi in že premlete očitke, ki v sebi nimajo subverzivnega naboja. Saj v resnici oblasti že dolgo ne predstavlja več Cerkev, temveč potrošniško-hedonistična ideologija, obsojena na to, da se ves čas upravičuje z iskanjem zunanjega sovražnika. Skoraj vsak prizor filma je obremenjen z vprašanji o spolnosti. Liki niso pretirano izdelani, nimajo drugih motivov od spolnih, za njimi ni pravih osebnosti. Celo odrasli fizični tuji delavci, ki so na istem kraju kot mladoletna dekleta, so samo simbol neke silovite moške seksualnosti. V filmu sploh niso subjekti, ampak nastopijo kot gola telesnost. Glavni lik filma Lucija je tudi stereotipno jecljajoča podoba zatrtosti brez svoje lastne zmožnosti delovanja. Na vizualni ravni je film najboljši, ko se loti simbolne govorice, v katero vpne prizore narave: cvetove, reke, jame, v kateri pojejo sestre. Pohvaliti velja tudi uporabo velikega plana na obrazih likov. Na vsebinski ravni pa je film najbolj produktivno gledati v nasprotju z njegovo namero in kot prikaz simptomov vladajoče progresivistične ideologije, še posebno njene slovenske različice. (Recenzijo je pripravil Muanis Sinanović, bere Eva Longyka Marušič)

Kakšen je razvoj katoliških medijev, njihove vloge in vpliva v družbi z ozirom na 15-letnico Slovenskega časa – mesečnika, ki ga izdaja tednik Družina? Naš gost bo novinar in nekdanji urednik Slovenskega časa Bogomir Štefanič, ki pravi da je mesečnik presegel jedro katoliških mislecev in stkal vezi s številnimi ljudmi dobre volje. O dialoški širini, povezovanju medverske sredine in tudi o postnem času, ki prinaša odrekanje in sadove notranjega preporoda. Oddajo pripravlja novinar, urednik in voditelj Nejc Krevs.

Katoliška prosveta, ki deluje v celovški škofiji, je za letošnje sveto leto pripravila poseben izobraževalni program. Vernike vabi, da si vzamejo nekaj časa za obisk ljudi v domovih za ostarele, za pogovor in petje z njimi. Na temo romarji upanja pripravljajo tudi kreativne delavnice od izdelave iz gline do pletenja košar, mokrega polstenja pa do postnega kuharskega tečaja. V dveh župnijah bo predvanje dr. Katarine Kompan Erzar in dr. Tomaža Erzarja. V programu je tudi nekaj literarnih večerov ob predstavitvi knjig, rojaki se bodo lahko podali na romanje od znamenja do znamenja, in sicer na Mače. Med prireditvami najdemo tudi filmske večere v besedi, sliki in kulinariki.

Oči Katoliške cerkve in tudi svetovne javnosti so uprte v bolnišnico Gemelli, kjer se zdravi papež Frančišek. Njegovo stanje je stabilno, čeprav še vedno težko. Mineva že tretja obletnica ruskega napada na Ukrajino. Evropska unija poskuša prepričati ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da ne bi preveč popuščal ruskim pogledom pri iskanju miru. Nemirno bo v Nemčiji, kjer je na izrednih parlamentarnih volitvah skrajna AfD dobila kar petino glasov. Relativna zmagovalka volitev je sicer krščanskodemokratska zveza CDU/CSU, ki obljublja vladno koalicijo s potolčenimi socialdemokrati in zagon nemškega gospodarstva.

Na Rakovniku v Ljubljani v cerkvi Marije Pomočnice so se tudi letos zbrali mladi pevci iz 21 župnij iz vse Slovenije. Več kot 275 mladih pevcev je sodelovalo pri bogoslužju pod vodstvom Polone Stegu. Mašo je vodil direktor Katoliške mladine Matevž Mehle. V tokratni oddaji smo slišali izjave mladih pevcev, ki so razmišljali o tem, zakaj pojejo. Besedo smo dali tudi koordinatorju dogodka Tilnu Mlakarju.

Po propadu rimskega cesarstva je bila antična kultura stoletja pozabljena in za srednjeveško družbo po večini nezanimiva. Beseda renesansa, torej poimenovanje za obdobje od 14. do 16. stoletja, že sama po sebi pomeni »prerod«, torej novo rojstvo antične umetnosti in kulture. Med znanimi misleci renesanse je bil tudi nizozemski teolog, filozof, prevajalec in veliki humanist Erazem Rotterdamski. Eden njegovih najbolj znanih namigov je, da se je v raziskovanju in premišljevanju treba vračati »Ad fontes!« (k izvirom), torej k tistim studencem modrosti, iz katerih je na začetku zajemala človeška kultura. Takole je dejal: »Predvsem je treba odhiteti k samim virom, to pomeni h grškim in starim na splošno.« S tem ni le zapisal osrednjega mota renesančnega gibanja, ampak je poskušal pokazati smernice tudi Katoliški cerkvi pri raziskovanju njenih korenin in Svetega pisma. Menil je namreč, da se človek ne rodi kot človek, ampak tak šele postane; da homo (po latinsko človek) šele s preučevanjem svojih kulturnih izvorov postane humanus, torej človeški. Danes, ko nas ne zanima več nič starega, ko si znanost samovšečno prizadeva le še za nenehno odkrivanje še nedoseženega in tako hrani najosnovnejšo potrebo kapitalizma po izumljanju novih in novih nesmiselnih potreb človeka, smo na stare Grke in Rimljane, antiko in vso tradicijo pozabili. Enako se ne zavedamo več niti lastnih nacionalnih korenin – kmečkega izvora slovenstva, ki je zraslo iz ljubezni do rojstne grude, zaradi katere se je narodu pod tujimi vladarji stoletja sploh uspelo ohraniti. Evropa postaja nevarno enaka – sredi Grčije ali v središču Berlina: mladi z mobilnim telefonom v rokah in slušalkami na ušesih. Narodna različnost Evrope izginja, ker svojih korenin ne iščemo več. Še nobeno drevo pa ni preživelo brez srkanja sokov, iz katerih je zraslo.

»Katoličan, musliman in jud so se zapletli v debato o tem, kdaj se začne življenje. Katoličan je seveda zavzel stališče, da se življenje začne v trenutku spočetja: »V začetku … Saj ne gre drugače. Takoj ko zmagovalna semenčica priplava do jajčeca. Ko se združi materinih in očetovih dva krat triindvajset kromosomov in nastane nov enkraten zapis, nova kombinacija šestinštiridesetih kromosomov, nova oseba, nov človek. Ki mu Bog vdihne dušo!« Musliman je bil mnenja, da se življenje začne ob rojstvu: »Ko zrak tega sveta vdre v otrokova pljuča, da sam zadiha, da spusti glas in zajoka! Tedaj duša vstopi v telo.« Jud pa se je popraskal za ušesi in rekel: »Življenje se začne, ko se otroci končno odselijo in ko ti pogine pes! Mejduš, da res!« Čeprav gre za šalo in čeprav se kaki občutljivi in pobožni duši – ki ji morda v principu manjka nekaj miligramov smisla za humor ali kak centimeter dobre volje – zna zdeti neprimerna, sploh v luči debat in boja za splav in proti njemu ter evtanaziji, šaljiva bodica te zabavne zgodbe ni nezanemarljiva. Žalostno je, da se nam zatakne že s čisto preprostim biološkim razumevanjem življenja, zares tragično pa je, da ga ne dojamemo ontološko, v njegovi presežnosti. Življenje se začne, ko ga začnemo živeti. Tega pa ne moremo, če ga prej ne vzljubimo. Če človekovo življenje razumemo ne samo kot birokratski zaznamek, kot tisto črtico na nagrobniku, ki ločuje od–do, ampak kot to, kar resnično je: kar človek v življenju stori, doseže, prejme in da … kar vidi, gleda in opazi … kar posluša, sliši in zazna … kar stisne, spusti, objame in poljubi … kar prebere, zapiše, zapoje in odpleše … kar ljubi in kar ljubi malo manj, celo sovraži … vsak dih, dah, utrip in bit … je jasno, da je to vse, kar človek ima. Življenje je naše srce, naš trebuh in naša duša. Vse, kar smo. In ga ne moremo nadomestiti z ničimer. Ne moremo ga ne kupiti ne prodati. Ne moremo ga posoditi in nihče ga ne more živeti namesto nas. In še tako lepo in izpolnjeno življenje, še tako mračno in turobno … preide. Mine. Umre. In je izgubljeno, če ga nismo pripravljeni »izgubiti« v veri: Ga živeti za druge. Kot dar. Ljubiti življenje pomeni: živeti ga v ljubezni.

Kje bomo koroški Slovenke in Slovenci leta 2034? Odgovor na to vprašanje danes iščejo v Katoliškem domu prosvete Sodalitas v Tinjah na avstrijskem Koroškem. Lani so za predstavnike političnih, kulturnih, mladinskih, športnih in drugih organizacij koroških Slovenk in Slovencev in za vse, ki jim je prihodnost narodne skupnosti pri srcu, izvedli prvo delavnico na to temo. Ker je bila izredno uspešna in se je izkazala velika potreba po nadaljevanju, so tudi danes medse povabili Aleksandra Doujaka, ki že 30 let svetuje korporacijam in družinskim podjetjem ter je avtor številnih publikacij. Obravnavali so pomembna vprašanja povezana z zgodovino, identiteto in samoorganizacijo ter iskali odgovore, ki bodo koristni za prihodnost. Naglašeno je bilo, da je govoriti pomembno, še bolj pa, da se govorjeno udejanji.

Drevi podelitev najvišjih priznanj na področju kulture. Predsednik državnega sveta Lotrič: Kultura ni le umetnost in dediščina, temveč tudi način, kako tkemo medčloveške odnose.Odprtje Evropske prestolnice kulture Gorice in Nove Gorice bo trajalo kar 14 ur. V dogajanje se je vključila tudi Katoliška cerkev.Trump v večinsko zaprtje agencije Ameriške agencije za mednarodni razvoj. Kaj stoji za tem?Ukrajina pol leta po vdoru na rusko ozemlje Moskvi ponudila možnost evakuacije prebivalcev Kurska.V prihodnjih tednih na vladi tudi spremembe sodniške zakonodaje.V NSi vložili predlog dopolnitve kazenskega zakonika, njihov podmladek pa izrazil podporo srbskim študentom.Vreme: Večinoma oblačno bo. Ponekod možen rahel dež.Trump napovedal verski urad Bele hiše.Papež zaradi bronhitisa skupine sprejema v domu sv. Marte.Šport: Švicar Marco Odermatt je novi svetovni prvak v superveleslalomu.

Tokrat smo obiskali Katoliško mladino, ki ima sedež v središču Ljubljane in je skupnost mladih, ki podpira druge mlade pri hoji za Kristusom in jim pomaga, da se počutijo poklicani. Njihovo vodilo je – Mlade voditi h Kristusu. V jubilejnem svetem letu so tudi mladi zelo dejavni. Kaj danes pomeni biti mlad t. i. sodoben katoličan? Kakšni so posebni izzivi, s katerimi se sooča mlada generacija? So mladi »žejni« vere in druženja? Vabljeni k poslušanju.

V letu spomina, ko mineva 80 let od konca druge svetovne vojne, komunističnega prevzema oblasti in tudi povojnih pobojev, smo se odločili, da bomo v oddaji Moja zgodba objavili nekaj pričevanj, izpovedi članov VOS (Varnostno obveščevalne službe). VOS je bila skrivna partijska oborožena formacija, ki jo je v okviru Osvobodilne Fronte avgusta 1941 osnoval Centralni komite KPS. VOS je nastopala proti dejanskim in domnevnim nasprotnikom partizanskega gibanja. Med najvidnejšimi žrtvami VOS so bili predstavniki slovenskega predvojnega političnega življenja, učitelji, župani, oficirji, sodniki, duhovniki, člani Katoliške akcije, intelektualci, veliki kmetje, podjetniki in vsi, ki so odkrito nasprotovali komunistični ideologiji.Pričevanja, ki jih boste slišali in so bila posneta s strani vosovcev samih, so nastala v letih 1978 in 1979 verjetno kot želja, da se o njihovem delovanju med okupacijo obrani njihova vloga, saj so se v povojnem času začeli pojavljati prvi ugovori proti revolucionarnemu nasilju. Tu je treba omeniti znameniti intervju Borisa Pahorja in Alojza Rebule s pesnikom in politikom Edvardom Kocbekom, ki je leta 1975 priznal povojne poboje, ki jih je zagrešila Partija nad idejnimi nasprotniki. Takrat je v Sloveniji takratni Socialistični Sloveniji završalo, kajti šlo je veliko število razoroženih vojakov, ki so izginili v rudniških jaških, kraških jamah in breznih. Ob tem pa se je odvilo tudi veliko drugih skrivnih izpovedi povezanih z revolucionarnim terorjem. Tako lahko tu omenimo med drugim igro Ob 7h pod Trančo, ki jo je ob 20 letnici vstaje že leta 1961 napisal Boris Grabnar. Leta 1975 so jo na RTV Ljubljana posneli kot igro, ki jo je režiral Jože Kloboves in je razbesnela vrh nekdanje VOS. Tako je Edo Brajnik Štefan pisal svojemu vosovskemu kolegu, takrat direktorju RTV Ljubljana Janezu Vipotniku, »da tako interpretiranje vosa in NOB odklanja in obsoja kot netočno, kot falsificiranje dokazanih resnic, kot napad na NOB, na Partijo, kot sovražno dejanje ...« Mimogrede naj povem, da je omenjeno delo sicer zavedeno v Bazi slovenskih filmov, vendar posnetka ni, razen avtorja in režiserja tudi ni podatkov o ekipi, skratka izgleda kot bi bil film uničen ali umaknjen ... Brajnik nato Vipotnika vabi, »da si z ostalimi vosovci ogleda to »igro« in obvezno sodeluje pri njihovih zaključkih. Eden od zaključkov bi lahko bila tudi odločitev za snemanje pričevanj nekdanjih članov VOS, kar so izvedli v letih 1978 in 1979. Na 63 kolutih se je ohranilo pričevanje več kot 70. članov Varnostno obveščevalne službe iz celotne Slovenije. Vsa pričevanja so bila prepisana in so kot pogovori z vosovci dosegljiva v Arhivu Republike Slovenije. Originalna pričevanja pa so še posebej zanimiva tudi kot govorjena beseda, saj se v prepisih lahko izgubi kak poudarek. Zato smo se odločili, da bomo nekaj pričevanj objavili v celoti s komentarjem, ki nam bo pomagal določene dogodke bolj razumeti. Začeli bomo s pričevanjem Eda Branika Štefana posnetim maja 1979, ki nam ga bo s komentarji skušal bolj razložiti znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je svoje delo usmeril predvsem v raziskovanje totalitarnih režimov na Slovenskem v 20. stoletju, zlasti revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, ter različnih vidikov nemške okupacije na Gorenjskem v letih 1941–1945. Je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji.Brajnikovo pričevanje, ki je v celoti dolgo 47 minut, smo predvajali po kosih in komentirjih razlagamo takratno dogajanje v Ljubljani. To je 1. del pričevanja!

Ob odprtju Evropske prestolnice kulture prihodnjo soboto v obeh Goricah bo zazanti tudi bogato kulturno udejstvovanje Slovencev v Italiji, tako z Goriškega kot širšega območja. Sodelovali bodo: Kulturni center Lojze Bratuž, Kulturni dom Gorica, krovni organizaciji Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno gospodarska zveza, Zveza slovenske katoliške prosvete in Zveza slovenskih kulturnih društev ter glasbeni šoli Emil Komel in Glasbena matica. V združenem pihalnem orkestru, ki bo krenil z goriške (južne) postaje, bodo tudi godbeniki iz Doberdoba in tudi nekateri člani drugih zamejskih godb. Nastopili bodo tudi plesalci in zbori. Priznani in večkrat nagrajeni Mešani mladinski pevski zbor Emil Komel z dirigentom Davidom Bandljem izvedel prav posebno skladbo, ki so jo obiskovalci zborovskih dogodkov v Gorici gotovo že slišali, posebej pa videli. Združeni otroški, mladinski in odrasli pevski zbor, ki naj bi ga sestavljalo približno 500 pevcev, bo zapel znano in zelo priljubljeno Pesem primorske mladine goriškega skladatelja Zorka Hareja v priredbi Patricka Quaggiata. Slovenci v Italiji se bodo predstavili tudi v izložbah Trgovskega doma in Katoliške knjigarne, kjer bodo stali živi kipi v narodnih nošah, živo pa bo tudi v Hiši filma.

Oddajo smo v prvi vrsti namenili katoliškim medijem, saj smo v mesecu verskega tiska, dotaknili pa smo se tudi predloga zakona o medijih. Naši sogovorniki so bili direktor Ognjišča Miha Turk, direktor založbe in tednika Družina Tone Rode in politični analitik, urednik in avtor Rok Čakš.

Korenine Kulturnega centra Lojze Bratuž segajo v čas takoj po drugi svetovni vojni, ko je slovenske duhovnike v Gorici skrbelo, da bi Slovenci na italijanski strani ostali brez središča, kjer bi se lahko zbirali in gojili slovenski jezik in kulturo. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je tako potekala akcija zbiranja denarja, prošnje za prostovoljne prispevke so šle po celem svetu. Leta 1962 je bil z zbranimi sredstvi odprt Katoliški dom in v njem so 30 let potekale različne kulturne prireditve, zborovska in gledališka dejavnost. V 90-ih je bil dom obnovljen in preimenovan v Kulturni center Lojze Bratuž. Lojze Bratuž je bil glasbenik, zborovodja in simbol trpljenja Slovencev na Goriškem v času fašizma. Fašisti so sumili, da širi slovenski jezik, ki je bil prepovedan in prisilili so ga, da je spil mešanico strojnega olja in bencina ter po dvomesečnem trpljenju umrl. Kulturni center Lojze Bratuž nam je predstavila Franka Žgavec, predsednica centra. Foto: Arhiv KCLB

Z Lucijo Kovač iz Katoliške mladine smo se pogovarjali o dogodkih za mlade v Svetem letu, ter s Heleno Selak povabili na Dan odprtih vrat podjetja Marmor Hotavlje pred Informativnimi dnevi.

Tokrat sta bila naša pričevalca res izjemna, saj sta povedala, kako sta kot neverna spoznala Jezusa in to je spremenilo njuno življenje. Našla sta tudi pot v Katoliško cerkev, ki jo sprejemata kljub nekaterim njenim grehom in slabostim. In kaj so rekli njuni prijatelji? Kako danes gledata na svet in soljudi?

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Slovenski teolog in filozof Peter Kovačič Peršin v obsežnem in problemsko tehtnem delu Kako misliti Boga kaže velik polet ustvarjalne energije. Loteva se novih in novih vprašanj, razgrne veliko vednosti ter ohranja pošteno in pokončno držo. Premišljuje o neustreznosti ontoteološkega pojmovanja Boga in izhaja iz sodobne kritične misli o doslej veljavnem katoliškem nauku o Bogu. Odgovarja na vprašanje o neustreznosti takega pojmovanja Boga pri nekaterih slovenskih literatih, ki so o Bogu in krščanstvu razmišljali kritično. Ontoteologija, kot pravi, išče gotovost spoznanja in človeku daje varnost bivanja v vsakdanjem življenju, čeprav zgolj navidezno. »Ontoteologija je s stališča filozofije kot kritičnega mišljenja ideološka redukcija mišljenja. Filozofija kot iskateljica modrosti je odprto in kritično mišljenje, ki je kot tako vedno nujno in živo. Ideologije pa so zaprt mišljenjski sistem, ki so časovno pogojene. Vprašanje kako misliti Boga bi moralo biti le vprašanje vere in kot tako je vedno aktualno in odprto, ker človek pač biva neprenehoma v negotovosti zunanjega in notranjega življenja in želje po preseganju vseh omejitev.« Vera zahteva svobodo duha in je po Peršinovem mnenju pot bivanjske odprtosti, tako rekoč bivanjska avantura. Nekaj čisto drugega pa je religiozna struktura, ki postane dogmatičen oklep, torej ideologija kot utesnjevanje duha. Seveda pa ima vera tudi družbeno razsežnost in lastnosti kulture kot temelja človeške medsebojnosti. Še več, je prepričan avtor, religija je kot organizirano verstvo eden temeljnih izrazov določene civilizacije. Peršin pojasnjuje tudi svoje razumevanje drugih pojmov. Metafiziko ima za resnico o bivajočem v celoti. Veliko mu je do tega, da bi razčistil svoj odnos do slovenskega katolicizma. Krščanstvo je zanj duhovno-religiozno gibanje, strukturo Katoliške cerkve pa je že v mladosti občutil tudi kot institucijo prisile. Filozofsko analizira pisanje slovenskih literatov ter njihov odnosa do Boga in krščanske vere. Pri tem poudarja, da vrhunsko leposlovje dosega raven umetniške veljave in metafizične globine ne le z jezikovno, stilno in poetično besedo, temveč predvsem s svojim metafizičnim sporočilom, saj prav z njim človeku odpira duhovna obzorja. »Metafizična struktura leposlovnih stvaritev je namreč tista izpovedna razsežnost besedne umetnosti, ki odpira vpogled v pisateljevo duhovno zavest in njegov duševni ustroj.« V metafizični strukturi se zrcalita tako ustvarjalčeva osebnost kot tudi duhovna zavest v času in prostoru, v katerem je literarno delo nastalo. To je tudi avtorjevo vodilo poglabljanja v izbrana literarna dela. Prešernov Krst pri Savici analizira in interpretira s poglobljenim poznavanjem eksistencialij in sporočilnosti Kierkegaardove misli. Pri danskem mislecu in slovenskem pesniku odkriva sorodno občutenje bivanja ter s tem podobno idejno in duhovno usmeritev. Peršin preučuje zgodovinsko ozadje, spopadanje in krvavi boj ter razliko med naravno in religiozno ljubeznijo. Krst pri Savici je, tako ugotavlja, predvsem stvaritev, ki se s svojim metafizičnim sporočilom ravna po zgledu vodilne linije evropskega razsvetljenstva. Prav v zavračanju katolicizma kot ideologije je bistvo Prešernovega zgodovinskega vprašanja o Bogu zgodovine. Pesnik Dragotin Kette se je dokopal do spoznanja, da samo medčloveška ljubezen vodi do presežnega vzpona človekovega duha. Njegovo spoznanje Boga je trezno in razumno. Bog se mu razkriva v naravi, človekovem delovanju in zmožnosti ljubezni in je zanj vesoljna harmonija. Kette je v slovenski duhovni zgodovini prvi izpovedal novo umevanje Boga. Napravil je korenit obrat od sholastičnega, dogmatičnega in brezosebnega razumevanja k eksistencialnemu in osebnemu doživljanju Boga kot temelja človekove intimne eksistence. S tem je bil storjen radikalen premik k modernemu razumevanju človeka. Ivan Cankar je svojo religioznost vezal na osebni etični kodeks in vprašanje socialne pravičnosti. Njegova maksima se je glasila: »Srce je pravičen sodnik, ki ne pozna malenkosti.« Cankarjev odnos do krščanske vere in njene prakse, meni Peršin, je v primerjavi s Kettejevim idejno globlji in družbeno zrelejši in zato tudi radikalnejši pri kritiki institucionalnega krščanstva. V romanu Bogovec Jernej pisatelja Ivana Preglja je v ospredju vprašanje, ali je Bog kaka druga bitnost kot Bog vere. Pregelj je strukturo tradicionalnega romana razkrojil, saj njegov antijunak vstopa v prostor epohalnega nihilizma. Očiten je nov metafizični položaj, s katerim je izničen položaj človeka kot avtonomnega subjekta. Obsežno poglavje o dramatiku Ivanu Mraku je napisano v heideggerjanski maniri in pomeni subtilen prikaz vsebine njegovih himničnih tragedij. O Francetu Balantiču Peršin premišljuje v literarnem slogu in mu priznava pesniško genialnost, hkrati pa poet nanj deluje kot labodji spev tradicionalnega katolicizma. Tako ga je Peršin doživljal, ko ga je odkril v letih bogoslovnega študija. Že tedaj ga je spodbudil k miselnemu in življenjskemu preseganju obstoječe katoliške duhovne in ideološke strukture na Slovenskem. Oriše pesnikovo življenjsko pot in se poglobi v njegovo poezijo. Balantič se je pridružil domobranski vojski, aktivno deloval v boju proti partizanom in dobil čin narednika. Pristal je na kolaborantski strani. Ob napadu Tomšičeve brigade, ki ji je poveljeval španski borec in znani partizanski komandant Daki, je zgorel skupaj z dvaintridesetimi borci. Stane Semič – Daki je po vojni v pogovoru z učenci, med katerimi je bil kot otrok tudi Peršin, povedal, da je Balantiča osebno večkrat pozval, naj se preda in mu ne bodo sodili, a tega ni hotel storiti. Balantičevo poezijo Peršin občuti kot klic po smrti in napovedovanje konca neke dobe, njegova religiozna lirika pa izraža oseben in neposreden odnos do Boga. Peter Kovačič Peršin se je v delu Kako misliti Boga ustavil tudi pri razdvojenosti Marja Rožanca in njegovem priznanju, da sta vse življenje nad njim kraljevali dve obsedenosti – z Bogom in spolnostjo. Preučil je še razvojni lok Kocbekove vere ter poezijo Božjega molka, kakršno je ustvarjal pesnik in duhovnik Vili Stegu. Filozof Tine Hribar, pisec spremne študije, je nekatera avtorjeva stališča še razširil in svoje premišljevanje končal z besedami, da ima misel sposobnost misliti Boga ne glede na to, ali Bog biva ali ne biva, in ne glede na to, ali je svet bogov realen, imaginaren ali simbolen.

Povodom pravoslavnog Božića, Srpsko narodno vijeće održalo je tradicionalni prijem za državni vrh i uglednike. Do su premijer i ministri bili na domjenku SNV-a, koalicijski Domovinski pokret podržao je osnivanje autokefalne Hrvatske pravoslavne crkve. Katolički vjernici obilježili su Bogojavljenje.

Kako zaton na zahodu in vzpon v tako imenovanih državah tretjega sveta, predvsem v podsaharski Afriki, spreminjata še vedno v Rimu zasidrano Katoliško cerkev, ki ima že danes večino vernikov na globalnem juguKatoliška cerkev je morala s svojim univerzalističnim stremljenjem k širjenju nauka med ljudi najrazličnejših ras, kultur in jezikov kljub centraliziranosti okrog figure papeža od nekdaj delovati kot široka koalicija, ki znotraj svojega okvira vsaj do neke mere dopušča različne prakse, poudarke in interpretacije. In vendar v njej spričo zgodovinskih okoliščin prevladujejo učenja, oblikovana na tleh zahodne Evrope. Če je bilo to še na začetku preteklega stoletja, ko sta v Evropi dejansko živeli kar dve tretjini svetovnih katoličanov, vsaj do neke mere razumljivo, pa je danes situacija precej drugačna, v Evropi je namreč le še okoli četrtina svetovnih pripadnikov te cerkve, glavnina vernikov pa se nahaja na globalnem jugu - v že dolgo močno katoliški Latinski Ameriki, vse bolj pa tudi v Podsaharski Afriki in celo nekaterih azijskih državah. Vse to pa seveda ne more ostati brez posledic za delovanje, nauke in tudi politiko Katoliške cerkve, ki se mora vsaj do neke mere odzvati na poglede, interese in težave, ki jih imajo ljudje tako imenovanega tretjega sveta in ki ne sovpadajo nujno s prioritetami vernikov v vse bolj sekularnih deželah Evrope in Severne Amerike. Kako torej ti premiki - ki se bodo glede na demografske in kulturne trende v prihodnjih desetletjih verjetno le še zaostrili - vplivajo na preoblikovanje Rimsko-katoliške cerkve? Kako bi se utegnili spremeniti ali pa se že spreminjajo njeno delovanje in učenje, njene prakse, rituali in nenazadnje tudi njeno opredeljevanje do aktualnih svetovnih problemov? To so nekatera od vprašanj, ki nas bodo zanimala v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo teologa in publicista Petra Kovačiča Peršina, novinarja ter dolgoletnega dopisnika iz Latinske Amerike in Rima Toneta Hočevarja ter radijskega kolega, urednika Uredništva za religije in verstva, zgodovinarja dr. Tomaža Gerdena. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Papež Frančišek v družbi afriških cerkvenih dostojanstvenikov, Flickr Creative Commons (Catholic Church England and Wales)

Ob prazniku Marijinega vnebovzetja so dopoldne po državi potekale slovesne maše v Marijinih romarskih središčih. Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore je v pridigi na Brezjah, kjer se je zbralo 4 tisoč ljudi, izpostavil pomen verovanja. Ob tem je Zore dejal, da današnji svet noče, da bi ljudje poslušali boga, ampak ga postavlja na odprt prostor niča, kjer ni več smeri in ciljev, kjer ni več poti in izpolnitve, kjer ostaja samo še ta trenutek in človekovo iskanje samega sebe in svoje identitete. Druge teme: - Ukrajinski vdor v Rusijo ni zmanjšal pritiska na vzhodni fronti v Ukrajini - V Katarju začetek novih mirovnih pogovorov o Gazi - Turistična sezona za zdaj uspešna; v panogi računajo, da se bo podaljšala v jesen