Podcasts about evropi

Majsko Ime meseca na Valu 202 je Marijan Kogej, najizkušenejši član idrijske godbe, ki enega najstarejših pihalnih orkestrov v Evropi s svojim klarinetom bogati že 75 let, sam pa pravi, da mu muziciranje pomeni vse, sicer bi se mu že zdavnaj odrekel. Godbeno društvo rudarjev Idrija letos obeležuje 360 let glasbe, tradicije in tovarištva. Foto: Robert Zabukovec

Razstava SKRB: Ko reke jočejo, ki je na ogled v Galeriji Y v Ljubljani, skozi tri dela štirih umetnikov preizprašuje naš odnos do naravnih virov in okolja. Brezglavo izkoriščanje v službi tehnološkega napredka in ekonomije ni brez posledic. S svojim arogantnim obnašanjem in ekspanzijo vnašamo v občutljive ekosisteme tujerodne vrste, krnimo naravne habitate in biološko raznovrsnost. Razstavljena dela, ki nagovorijo več obiskovalčevih čutov – sluh, vid, vonj in okus – naslavljajo konkretne okoljske probleme: izčrpavanje amazonskega gozda, uničene oljčne nasade v Apuliji in manipulacijo rek po Evropi. V spremljevalnem programu razstave so v prostorih knjižnice Otona Župančiča v Ljubljani izpeljali tudi okrogli mizi z naslovom Civilna družba in okoljska demokracija ter Pomen prostotekočih rek, evropske smernice ter Slovenija in življenje v dolini. Naš gost je kurator Jernej Čuček Gerbec. Foto: Katarina Kolenc

V tokratni Evropi osebno predstavljamo latvijskega biologa, znanstvenika in podjetnika Janisa Jaska, ki se je pred približno petimi leti odločil, da je dovolj, da na univerzi spreminja denar v znanje in zdaj poskuša znanje spremeniti v denar. S kolegi ustanovili startup Weedbot, pod okriljem katerega so zasnovali kmetijskega robota, ki s pomočjo umetne inteligence in laserjev odstranjuje plevel. Prvi weedbot iz Latvije od te pomladi že uspešno odstranjuje plevel med korenjem na angleških njivah. Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije. 

Matic Majcen je filmski kritik in novinar dnevnika Večer, ki te dni spremlja 78.Canneski filmski festival. Od leta 2006 v različnih javnih ustanovah redno predava na temo filma. Redno predava tudi v filmskem izobraževanju osnovnošolcev in srednješolcev v javni šolski in kinematografski mreži. Ustanovil je spletno in tiskano revijo Podoba-Glasba za umetnost glasbenega videa v Evropi.

Big Band RTV Slovenija letos obeležuje 80 let in tako velja za enega najstarejših jazzovskih orkestrov na svetu. Orkester je leta 1945 zbral Bojan Adamič, leta 1964 je vodenje prevzel Jože Privšek. V 70. in 80. letih je orkester dosegel izjemno visok nivo igranja in kosal se je lahko z orkestri po vsem svetu. Takrat so v njem med drugim igrali solisti trobentač Petar Ugrin, saksofonista Andy Arnol in Tone Janša, pianist Silvester Stingl ter bobnar Ratko Divjak. Je pa v orkestru med letoma 1962 in 2000 igral tudi eden najboljših »screamerjev«, oziroma prvih trobentačev v Evropi, to je bil trobentač Pavel Grašič, ki je v njem pustil izjemen pečat. Pavel Grašič je danes v 86. letu starosti in je najstarejši nekdanji član orkestra. Še vedno je aktiven ter vitalen in je tudi v spominu ohranil še ogromno dogodkov in podatkov, povezanih z orkestrom.

Pa smo dobili, kar smo iskali. Tako dolgo smo na pol paranoični vsakemu malo bolj nenavadnemu dogodku kot vzrok obesili teorijo zarote, da so sedaj, ko se nenavadni dogodki vrstijo eden za drugim, teorije zarote povsem izgubile kredibilnost. Z drugimi besedami, iz nekdanjega medijskega slogana, ki je bil neuradna himna teorij zarote "Kaj pa, če je vse res", smo prišli pod nov moto: "Vse je res!" Kje so teorije zarote, kot jih človek potrebuje? Ni jih in ni jih bilo, ko je bivši Dončićev klub kompenziral izgubo tako, da je zmagal v loteriji nabora, čeprav je imel komaj odstotek možnosti, in ni jih, ko je večina Evrope glasovala za izraelsko pesem na Evroviziji. O Evroviziji torej.Strinjamo se okoli prvega aksioma Evrovizije, ki govori o tem, da med evrovizijskim cirkusom glasba ni pomembna. Ali če smo bolj specifični; geostrateški položaj sveta, sosedski odnosi, spolne preference, koreografije, denar, moda, turizem in seveda evropska televizijska politika so pomembnejši kot glasba. Če kdo celo poje, je fino, če ne, pa je tudi OK. S tega stališča letošnja Evrovizija ni bila nobena izjema; vse drugo pred glasbo, na prvem mestu pa seveda glasovanje, ki je Izraelu prineslo največ glasov evropskega občinstva.                     Izraelci imajo ljubezensko razmerje z evropskim glasbenim občinstvom. Že leta 2018 so dosegli rekordno število glasov s takrat še posebej abotno poskočnico, lani so bili po številu glasov občinstva drugi za Hrvaško, letos pa prvi. Komentarjev na letošnji rezultat je ogromno, ampak ker se jih večina odvija v razvedrilnih rubrikah spletnih in elektronskih medijev, so komentarji kot komentatorji – simpatični in igrivi. Če pa kdo komentira bolj zares, takoj zapade v rove teorij zarote. Tako bomo poskusili z zarotniško, a vendar simpatično teorijo.                      Že lani so se Izraelci odločili zbrisati Palestince z obličja Zemlje. Z brisanjem z obličja Zemlje imajo namreč tisočletne izkušnje in kar so drugi trenirali na njih, zdaj oni izvajajo na drugih. Ko enkrat osvojiš princip, je implementacija enostavna. Kakorkoli: javno mnenje je v vojni pomembnejše od pušk in bomb; to je znana resnica, dokazana v teh tisočletjih nasilja in krvi. In ni ga večjega uspeha, kot če se agresor, ali pač genocidneš v tem primeru, pokaže kot civiliziran in družbeno sprejemljiv. Boljše priložnosti, kot je množično evropsko glasovanje, skoraj referendum, ni! Rezultat glasovanja pokaže, da tako prebivalstvo kot naša evropska krovna televizijska organizacija z veseljem zamahnemo z roko, pomežiknemo in samo tisti najbolj zategnjeni naredijo »Ti, ti, ti«, vsi ostali pa smo navdušeni, ker imajo Izraelci spevno pesmico. Ter glasujemo za njih, ker je naš glas pomembnejši od trupel v Gazi. Za Izrael je največje število glasov evropskega občinstva strateška zmaga, ki jim je ne morejo izglasovati ne njihova vojska, ne Mosad in ne vsemogoče ameriške marketinške agencije. Ampak zdaj protizarotniški agenti svetovnih medijev vzkliknejo: "I, kako bi pa naj Izraelci to storili? Telefonsko glasovanje je namreč najbolj verodostojen in varen način neposredne demokracije, kar jih pozna vesolje!" Ter nas, ki razmišljamo heretično, vržejo v temne kleti teoretičnih zarotnikov. Ampak tudi naivni pisun, ki so mu vohunske metode znane le od agenta 007, dobi idejo ali dve, kako lahko zmanipuliraš telefonsko glasovanje ... Najprej že na osnovi genialne ideje evropskih televizijcev, ki so jih evropski telekomunikacijski baroni prepričali, da bi bilo modro dovoliti z ene telefonske številke glasovati dvajsetkrat. Tako evropski telekomi posameznega evrovizijskega navdušenca potencialno pomolzejo dvajsetkrat. Ob tem pa so se televizijci zavarovali s klavzulo, po kateri ni treba razkriti absolutnega števila glasov. Le število točk, ki jih izračuna bog ve kateri umetnointeligenčni algoritem … In izraelskim agentom ni treba drugega, kot zbrati recimo 10 000 evropskih enajstošolnikov, jim stisniti vsakemu po dvajset evrov, in "voilà": 200 000 glasov. Ampak ker, resnici na ljubo, nismo ravno opazili pravovernih judov, kako se smukajo okoli Kraljev ulice, so morali uporabiti nekaj drugega. In tudi na to ima v espionaži izveden pisec odgovor. Izraelci so razvili Pegasusa, ki ga na Slovenskem prevajamo kot Pegaz. Gre za nabor programskih orodij, ki jih množično kupujejo in istočasno nakup zanikajo vse svetovne vlade. Orodje, ki mu je prisluškovati vašemu mobilnemu telefonu preprosto, kot otroku vreči kamen, je menda tako izpopolnjeno, da so se državne skrivnosti v sramu poskrile v arhive, saj jih Pegasus razgali, še preden uspejo postati skrivnosti. Hočemo povedati, da je izraelskemu vohunskemu programu – ki je globalni hit in ima v opisu osnovnih nalog prisluškovanje telefonom in manipuliranje z rezultati – liričnemu sopranu izpod sionskega griča priskrbeti nekaj milijonov glasov mačji kašelj. Ne namigujemo torej, da so Izraelci ponaredili glasovanje ob letošnji Pesmi Evrovizije, temveč trdimo, da so Izraelci ponaredili letošnje glasovanje ob Pesmi Evrovizije. Obstaja tudi dokaz, ko se je Pegasus v torek še malo lovil. Če si na Norveškem v predizboru glasoval za Hrvaško pod št. 14, si dobil povratni sms, ki se ti je zahvalil, da si glasoval za Izrael. Seveda pa sta transparentni in vsega zaupanja vredni ter niti slučajno od izraelske firme sponzorirani organizaciji, kot sta EBU in njihov telekomunikacijski partner, povedali, da je šlo samo za manjšo napakico, ki na rezultat glasovanja ni vplivala. Če parafraziramo uspešen slovenski evrovizijski ekvivalent: "Ja, pa ja de." Moramo pa, k temu nas zavezuje novinarski kodeks, preučiti še druge možnosti. Predvsem tisto, po kateri pa bi se v Evropi resnično našlo toliko navdušencev nad izraelsko pesmico, ki bi zavrgli moralne dileme ob Gazi ter glasovali z logiko, da je zabavna glasba pač pomembnejša od genocida. Če je tako, se Evropa nenadoma ne zdi več prijazno področje za bivanje in se bo treba počasi ozirati za čim drugim.                      Obstaja pa še tretja možnost. Da je bila Evropejcem izraelska skladba, oziroma katerakoli evrovizijska, če smo že pri tem, kot glasbena kompozicija resnično všeč … Da je evropski glasbeni okus pač takšen … V tem primeru pa moramo resignirano in prizadeto ugotoviti, da smo se kolektivno ponečedili na temeljni kamen evropskega popa, ki so ga pred dobrimi šestdesetimi leti postavili John, George, Paul in Ringo.  

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Jakob Jaša Kenda je literarni zgodovinar, prevajalec in pisatelj, ki je med drugim znan tudi po literarnih raziskavah na področju dramatike, mladinske književnosti in znanstvenofantastične literature. Zadnja leta skrbno zapisuje svoje pohodniške dogodivščine – leta 2018 je izšel poučen potopis Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerike, za katerega je naslednje leto prejel nagrado za najboljši literarni prvenec in nagrado krilata želva za najboljši književni potopis, leta 2020 pa je izdal potopisni roman Transverzala, v katerem vodi bralce po slovenski planinski poti. S potopisnim romanom z naslovom Evropa: sever, severozahod začenja nov cikel predstavljanja pohodniških poti po Evropi, in sicer z opisom družinskega potovanja po Skandinaviji ter večtedenske ture po hriboviti Škotski. Jezik, s katerim Kenda opisuje geografsko raznoliko pokrajino in tudi zgodovino obeh dežel, je izjemno slikovit, duhovit in poučen, saj spotoma načenja številna vprašanja o varstvu naravne in kulturne dediščine, političnih razsežnostih angleškega kolonializma, sociološkem pogledu v razslojenost družbe, psiholoških značilnostih zadržanih Norvežanov in vsestranskih Škotov, medgeneracijskih in medkulturnih izzivih na poti in še bi lahko naštevali. Bralec kmalu dobi občutek, da ima pred seboj izkušenega pohodnika, ki teoretsko znanje iz najrazličnejših knjig spretno prepleta s terenskimi dogodivščinami, med katerimi najbolj izstopajo poučni pogovori z domačini in obujanje spominov na podobne preizkušnje v preteklosti, zlasti na skoraj identično pot po Britanskem otočju, ki jo je avtor obredel pred dobrimi tridesetimi leti. V spominu nam ostane opis “poti mrtvih” na Škotskem, ki so nastale ob nošenju mrtvih iz njihovih hiš do mesta pokopa, dandanes pa jih mednarodni popotniki uporabljajo kot javne poti oziroma bližnjice do strateških lokacij: “V izvirnih trasah so te poti potekale tudi karseda v ravni črti, prek večje močvare so zanje postavili neskončne mostovže. Po tedanjih prepričanjih naj bi si namreč ljudje vsak corpse road delili tako z mrtvimi kot raznolikimi nadnaravnimi bitji. In vsem tem onstranskim entitetam so bile prilagojene, saj naj ne bi bile sposobne prečiti tekoče vode in naj ne bi marale ovinkov.” Avtor se na tem delu posveti tudi funkciji obredov ob smrti pokojnika: “Prva je bila zagotoviti, da se mrlič ne bi vrnil med žive. Zato so krsto z doma spravili skozi posebej za to izdolbeno luknjo v steni, ki so jo nato zadelali, prevrnili so stole, na katerih je stala krsta, in podobno. /…/ Druga funkcija ritualov pa je bila na videz prvi kontradiktorna, obredje naj bi bilo namreč obenem namenjeno potrditvi obstoja sveta, vzporednega našemu. Temu je služila med drugim vloga, ki je bila na teh sprevodih edina dovoljena ženskam: pele so posebne pogrebne pesmi, imenovane coronah, ki so jih priče opisale kot “onstransko lepe”, “srhljivo rjutje” in “golčanje obsedenih z duhovi”.” Z enakim entuziazmom, kot na svoji poti opisuje poti in obredja, se Kenda posveča opisovanju medsebojne dinamike, ki nastaja ob vsakdanjih izzivih popotniških sotrpinov – najsi gre za družinske člane, ki raziskujejo deželo bratov Levjesrčnih in si v glavah ustvarjajo poanto impozantnih umetniških skulptur v norveškem parku Ekeberg, ali za strateško izbrana popotnika na pohodu po otoku Skye in severnem delu škotskega višavja, ki s svojimi izkušnjami prispevata svoj kamenček k mozaiku potovanja … Postavni Norvežan Christian, s katerim se spozna na pohajkovanju po Sloveniji, mu dela družbo na Norveškem in na Škotskem ter korak za korakom razgrinja primere etičnega kodeksa svoje države in diplomatskega poklica, simpatična Sorcha, ki je po izobrazbi biologinja in farmacevtka, pa mu pripoveduje o življenjskih prelomnicah in selitvah, ki so jo na koncu pripeljale nazaj v rodno Škotsko, kjer se izkaže kot odlična koordinatorka prenočišč, mediatorka pa tudi vodička. S pomočjo Christianovega pogleda na raznolikost liberalnih demokracij na severu Evrope, ki segajo od britanske “kastne” razslojenosti do skandinavskega egalitarizma, Kenda na koncu sestavi miselni zaključek: “Ne, če mene vprašaš, ste srečna sredina med Škoti in nami. Kot pravi Stoppard: sreča je ravnovesje. Izstopajočemu posamezniku in njegovemu daru nekaj tretmaja drhali običajno kar koristi, čeprav jasno ne toliko, da bi ga zlomil. In ko sva že ravno pri tvoji samokritiki, Christian, se meni vaša varianta družbene ureditve zdi očitno boljša od otoške. Britanska s svojo razslojenostjo veliko bolj kot vaša determinira posameznika glede na njegov rod. Se ti to zdi etično? Učinkovito?” Poleg Toma Stopparda Kenda v svojem popotniškem romanu citira tudi Dickensa, Ibsena, Shakespeara, Orwella, Nietzscheja, Davida Lyncha ter Kajetana Koviča in Gregorja Strnišo. Za ilustracijske vinjete in zemljevide je poskrbela akademska slikarka Nina Čelhar in z zabavnimi skicami še bolj razplamtela bralčevo domišljijo. Kako torej najbolj ustrezno opisati knjigo Evropa; sever, severozahod vsestranskega pisca Jakoba Kende? Najbolje jo opiše kar avtor sam, ko se mu na nekem mestu zareče: “Saj je, kot bi se znašel v bondiadi, in to tako rekoč v vlogi Sherlocka Holmesa …” Tudi bralec, ki se skupaj z avtorjem odpravi na obsežno pot, se ne more znebiti občutka, da je v vlogi detektiva, ki se skuša prebiti skozi labirint geopolitičnih, socioloških, zgodovinskih in antropoloških izzivov. Ti vsakič znova pripeljejo do ugotovitve o tem, da v življenju ni preprostih bližnjic – ne na področju pohodništva ne na področju pisateljevanja, znanosti in metodologije. Tudi če pohodniki cilj najbolj jasno vidijo pred sabo, se morajo še vedno dvigniti med najvišje hribe in spustiti v najbolj nevarne močvirne doline, preden ga dosežejo … Upamo, da bodo prvemu delu evropske popotniške sage, ki se je začela na severozahodu Evrope, kmalu sledili tudi drugi deli.

Italija ni nikoli obračunala s svojo preteklostjo. Za obdobje fašizma in vlogo italijanskih okupatorjev v drugi svetovni vojni se zdi, kot da bi ju izbrisala iz zgodovinskega spomina. Zaradi partizanskega odpora proti nacistični okupaciji in odločitve, da se po kapitulaciji fašizma postavi na stran zaveznikov, je iz poraženke nastala zmagovalka. V obdobju hladne vojne je Italija, država, ki je imela največjo Komunistično partijo v zahodni Evropi, imela vlogo odbojne blazinice med blokoma. Namesto spoprijemanja s fašizmom je povojna italijanska politika omogočala nastanek mita Italijanov kot dobrih ljudi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve, ne agresorji; mita, ki je 80 let pozneje še vedno globoko zasidran v delih italijanske družbe.

Ime tedna je postal Klemen Kovačič gledališki in filmski igralec, ki je za avtorsko predstavo Agmisterij na letošnjem 12. bienalu sodobne plesne umetnosti Gibanica prejel tako osrednjo kot nagrado občinstva. Nagrado za najboljšega igralca pa je prejel tudi na Tednu slovenske drame. Član Slovenskega mladinskega gledališča deluje tudi na področju avtorskega gledališča in je eden izmed ustanovnih članov kolektiva Počemučka.Kandidata sta bila še: Ivan Zadnek, predsednik Goriškega društva ljubiteljev vrtnic, ki skrbi za zbirko historičnih vrtnic burbonk na vrtu Frančiškanskega samostana Kostanjevica. Novogoriška zbirka burbonk je nastala leta 2003 in je druga največja zbirka teh cvetlic v Evropi, takoj za pariško. Društvo že 20 let organizira tudi Festival vrtnic, ki je v tem času povezal strokovnjake, vrtnarje in ljubitelje vrtnic. Sonja Merljak Zdovc, ustanoviteljica in odgovorna urednica otroškega spletnega časopisa Časoris, ki otrokom že 10 let na njim razumljiv in spoštljiv način pojasnjuje aktualne dogodke ter spodbuja kritično mišljenje in spremljanje zanesljivih informacij. Časoris, ki nagovarja otroke, stare od šest do 12 let, berejo tudi starejši, na Dunaju pa je prejel glavno nagrado mednarodnega razpisa SozialMarie za družbene inovacije.

Ob 80-i obletnici konca druge svetovne vojne v Stožicah v Ljubljani poteka osrednja državna slovesnost, na kateri želijo opozoriti na pomen miru. To opozorilo je pomenljivo v luči vojne v Ukrajini, največjega spopada v Evropi od konca druge svetovne vojne, zaradi česar je današnja vojaška parada v Moskvi minila skoraj brez voditeljev evropskih držav. Drugi poudarki oddaje: - Slovenski katoličani s pozitivnimi vtisi o novem papežu Leonu XIV. - V okviru obrambne krepitve predlog za ustanovitev apiterapevtskega centra - Primož Roglič albanski uvod v kolesarsko dirko po Italiji izpeljal brez težav

Ime tedna je postal Marijan Kogej, najizkušenejši član idrijske godbe, ki enega najstarejših pihalnih orkestrov v Evropi s svojim klarinetom bogati že 75 let, sam pa pravi, da mu muziciranje pomeni vse, sicer bi se mu že zdavnaj odrekel. Godbeno društvo rudarjev Idrija letos obeležuje 360 let glasbe, tradicije in tovarištva. Kandidata sta bila še: Jernej Barbič, računalniški znanstvenik in profesor na Univerzi Južne Kalifornije ter prvi Slovenec, ki je prejel oskarja za znanstvene in tehnične dosežke na področju filma. Skupaj z ekipo je razvil programsko opremo, ki omogoča realistično animacijo digitalnih likov v filmih. Uporabili so jo že v več kot 60 svetovno znanih filmih.  Tim Marovt, mladi športnik, ki navdihuje s svojo zgodbo o vztrajnosti in nepopustljivosti. Po hudi poškodbi hrbtenjače pri 12-ih letih in zdravniški napovedi, da nikoli več ne bo hodil, danes teče na največjih maratonih sveta. Na Londonskem je postavil tudi nov mejnik svoje športne poti – prvič je pretekel razdaljo 21 kilometrov.  Foto: Robert Zabukovec

Ep 258Prva Anker prodavnica u Evropi - baš kod nas Fstoppers: Macbook Pro Vs $6,000 Gigantic Windows Laptop Alex Ziskind: Same Price M4 MacBooks | One Fatal Limitation Apple Explained: Apple Lied About Siri Steve Troughton-Smith:The European Commission finds Apple's Core Technology Fee is against the lawThe Verge: A judge just blew up Apple's control of the App StoreFederico Viticci: Things took a MAJOR turn for Apple's App StoreI'm an Apple fan in 2025. What does that even mean?Epic Games Setting Up Webshops for iOS Developers to Offer Users Out-of-App PurchasesJeff Dean: Google Flights magicTwo decades of Git: A conversation with creator Linus Torvalds Staying the Course After 35 Years of TidBITS - TidBITSTom Alder: The Apple website, every year since 1997, in chronological order.Apple Macintosh Museum For SaleZahvalniceSnimano 2.5.2025.Uvodna muzika by Vladimir Tošić, stari sajt je ovde.Logotip by Aleksandra Ilić.Artwork epizode by Saša Montiljo, njegov kutak na Devianartu

Miodrag Škrbić gost je kod Vladimira Stankovića u 176. epizodi podkasta Biznis Priče

V Španiji, na Portugalskem in v delih južne Francije so po večurnem obsežnem električnem mrku znova vzpostavili preskrbo z elektriko. Izpad, za katerega še ugotavljajo vzrok, je prizadel na milijone ljudi. Drugod po Evropi večjih težav v električnem omrežju niso zaznali, pravijo v Elesu. Drugi poudarki oddaje: Trump v prvih 100 dneh vladanja pretresel Ameriko in svet. Preobrat v kanadski politiki: na parlamentarnih volitvah zmagali liberalci. V Srbiji študenti prekinili blokado zgradb javne radiotelevizij.

Po včerajšnjem večurnem obsežnem izpadu elektrike v Španiji, na Portugalskem in na jugu Francije so se razmere po večini že normalizirale. Kaj je povzročilo električni mrk na Pirenejskem polotoku, še raziskujejo. Tuji mediji povzemajo oceno podjetja Neara, ki se ukvarja z električnimi omrežji, da je možnosti za ta incident več: od fizične napake v omrežju do kibernetskega napada ali izjemnega neravnovesja med ponudbo in povpraševanjem. Prva ocena upravljavca portugalskega električnega omrežja REN pa je bila, da naj bi bil električni mrk posledica redkega atmosferskega pojava. Izpad je prizadel več milijonov ljudi. Drugod po Evropi večjih težav ni bilo, v pogovoru z Jernejko Drolec pojasnjuje Franc Kropec, vodja službe za obratovanje v družbi ELES, ki je sistemski operater prenosnega elektroenergetskega omrežja v Sloveniji.

Franc Jožef I. (1830–1916) je vladal oseminšestdeset let, kar je več kot katerikoli evropski vladar v novejši zgodovini. Njegove odločitve so zaznamovale ne le potek slovenske zgodovine, temveč celotno politično, kulturno, gospodarsko in družbeno življenje v Evropi v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. Z zgodovinarjema dr. Andrejem Rahtenom in dr. Petrom Vodopivcem osvetljujemo cesarjevo osebnost in njegovo vladanje. O tem v portretu zadnjega monarha stare šole, ki je nastal leta 2016. Foto: Wikipedija

Ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne se tudi po zamejstvu vrstijo različne prireditve. Ženska pevska skupina Stu ledi se je poklonila ženskam, ki so pred, med in po drugi svetovni vojno odigrale pomembno vlogo pri ohranjanju narodne zavesti in boju za svobodo. Skupaj z Anico Kralj Malalan, upokojeno učiteljico, obujamo spomine na osvoboditev Trsta. Na Reki si ogledamo razstavo z naslovom Slovenci med prvimi protifašisti v Evropi, 1921-1941, ki jo je pripravilo društvo TIGR Primorske. V K in K centru v Šentjanžu v Rožu se pridružimo praznovanju 30 letnice delovanja, v Porabju pa čestitamo Marijani Kovacs, ki je za ohranjanje slovenske kulturne dediščine prejela spominsko plaketo Avgusta Pavla.  Pridružite se nam! Foto(Karl Vouk): Prve štiri stele Valentina Omana z dvojezičnimi kraji na avstrijskem Koroškem, postavljene pred celovškim Domom glasbe v okviru projekta 800 +   

Verniki po papeževem pogrebu množično obiskujejo grob v cerkvi Marije Snežne.Kardinal Parolin na jubileju najstnikov: Pokojni sveti oče vsem namenja svoj objem iz nebes.Cerkev je zdaj pred velikimi izzivi, je za Radio Ognjišče ugotavljal škof Andrej Saje.Trump po včerajšnjem srečanju z Zelenskim Putinu zagrozil s kazenskimi ukrepi.Vreme: Jasno bo z občasno povečano oblačnostjo.V Kopru se pripravljajo na drugi Forum za mir na Balkanu in v Evropi, v njem lahko prepoznamo dragoceno oporoko papeža Frančiška, je prepričan škof Peter Štumpf.Kakšni bodo prvi koraki nove predsednice SLS Tine Bregant?Šport: Etiopijka Assefa na maratonu v Londonu postavila svetovni rekord.

Številni ga poznajo kot Amerikanca, sicer pa je njegovo ime Justus Reid. Je spletni vplivnež iz Južne Dakote v Združenih državah, zdaj že dve leti prebivalec Zagreba.Pri nas je zaslovel, ko je začel objavljati videe yuga, zdaj pa potuje po Balkanu in regijo predstavlja svetu. Justus je 24-letnik, ki je bil šolan doma, delati je začel pri 14 letih. Sprva je odnašal kadavre povoženih živali, potem se je zaposlil v vojski. Na dan ameriške neodvisnosti leta 2023 je tudi sam postal neodvisen in začel živeti tu. Spoznajte Amerikanca še v drugačni luči v Evropi osebno, v kateri odgovarja tudi na vprašanja: čevapčiči ali hamburger, vino ali rakija, balkanska ali ameriška mentaliteta in yugo ali mustang. Justus Reid je bil gost dogodka Dan družbenih omrezij. Zapiski: spletna stran Amerikanac Instagram profil Justusa

Ovo nije priča o hirurgiji. Ovo je priča o snu koji je postao misija. U 314. epizodi Pojačala gost je dr Miloš Matković, kardiohirurg i specijalista transplantologije iz Univerzitetskog kliničkog centra Srbije – jedan od najmlađih, ali i najcenjenijih stručnjaka u ovoj izuzetno zahtevnoj oblasti medicine. Kroz inspirativan i dubok razgovor, saznajemo kako se dečački san o pilotiranju preobrazio u nepokolebljivu odlučnost da postane kardiohirurg – pokrenut fascinacijom televizijskim likom iz serije Chicago Hope. Ova epizoda prati Milošev put od upisa na medicinski fakultet, preko usavršavanja u Francuskoj u jednoj od najprestižnijih bolnica u Evropi, sve do odluke da se vrati u Srbiju i svojim znanjem doprinosi domaćem zdravstvenom sistemu. Govori o izazovima i odgovornostima koje nosi hirurška profesija, kompleksnosti školovanja, važnosti mentora i timskog rada u savremenoj medicini, kao i o ličnoj borbi, odricanjima i motivima koji ga pokreću svakog dana. Ovo nije samo priča o medicini. Ovo je priča o pozivu, posvećenosti, ljubavi prema znanju, ljudima i zemlji iz koje dolazi. Idealna epizoda za sve koji žele da se podsete šta znači raditi posao iz ljubavi – čak i kada je taj posao borba za nečiji život. O čemu smo pričali: - Najava razgovora - Početak razgovora - Kad porastem biću - Medicinski fakultet - Pozitivni uticaji - Transformacija tokom studija - Proces učenja za hirurge - Moderni alati za dijagnozu - Karijera posle faksa - Usavršavanje u inostranstvu - Internacionalni rad - Odgovornost hirurga - Život van sale - Hitne intervencije - Predavanja i edukacija - Zaključak razgovora Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/3Y8K5TZ Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN

Kadar naši kinematografi gostijo film, ki ga oglašujejo kot eno največjih azijskih uspešnic, je to po navadi žanrski izdelek, recimo epski film z borilnimi veščinami, kriminalka ali grozljivka. Seveda v Aziji snemajo tudi filme drugih žanrov, a zaradi kulturnih specifičnosti se komedije in drame v Evropi pogosto ne obnesejo ali pa veljajo za umetniške filme, ki pritegnejo le majhen krog občinstva. Ob omejeni distribuciji in brez večje promocije bo to sicer veljalo tudi za film Babičin sin, čeprav gre za mednarodno najuspešnejši tajski film vseh časov, ki je prebil kulturne meje po vsem svetu in sprožil tako viralne meme TikToka kot tudi resnične družbene spremembe. Babičin vnuk ima preprosto in univerzalno premiso. 78-letna Mengju si želi, da bi se njeni potomci bolje razumeli, in prepričana je, da bi bil velik grob na lepem pokopališču dober prostor za njihovo druženje po njeni smrti, pa si ga žal ne more privoščiti. Ko družina ugotovi, da ima Mengju raka v zadnjem stadiju, se njen leni vnuk M nekoliko oportunistično odloči, da bo, medtem ko pri šolanju pavzira, skrbel zanjo v upanju, da mu bo zapustila hišo. Ob pristnem druženju se sčasoma zbližata in M ugotovi, da sta nega babice in njena bližina vredni več kot kakršen koli denar. A zgodba še zdaleč ni tako naivna in preprosta, kot bi bilo mogoče sklepati po tej premisi. Režiser in scenarist sta jo razvijala več let in jo delno utemeljila na svojih izkušnjah in družinskih vezeh. Ob pomoči naturščkov v vlogi babice in vnuka sta ustvarila izredno univerzalno družinsko zgodbo, s katero se lahko marsikdo poistoveti. To se je tudi zgodilo. Potem ko je film postal uspešnica v domovini, je pritegnil množice tudi na Kitajskem, Filipinih in v Singapurju, nato pa še v Evropi in ZDA. Skupno naj bi si ga ogledalo več kot 10 milijonov ljudi. Pogosto so filmi iz oddaljenih kultur zanimivi zaradi drugačnosti v estetiki, zgodbi in načinu pripovedništva. Marsikateri film tako gledalcem ponudi prvi vpogled v drugo kulturo, nato pa je odvisno od posameznika, ali bo s to izkušnjo gradil močnejšo empatijo do nje ali pa le fetišiziral drugačnost. Vendar to ne velja za film Babičin sin, saj med prikazom družinskih odnosov, ki so hkrati ravno tako toksični in ljubeči kot pri nas, številne kulturne razlike popolnoma zbledijo. Vsi imamo v razširjenih družinah sorodnike, ki ne obiskujejo svojih ostarelih staršev, odkar so obogateli, pa take, ki so zakockali ves denar in pridejo samo po posojilo, in seveda tudi take, kot je M-jeva mati, ki so pripravljeni pomagati, a ob nočnih izmenah in pogostih nadomeščanjih v nizko plačanih službah tega preprosto ne zmorejo. Z demografskimi spremembami v večini sveta nastajajo vse starejše družbe z vse manjšimi razširjenimi družinami in to prinaša epidemijo osamljenosti, ki jo številni že občutijo. A medtem ko svet počasi drsi v to smer, nas lahko umetnost prebudi in pokaže drugo pot. In točno to se zgodi s filmom Babičin vnuk. Čeprav tu in tam prikupno humorna, nas usoda te družine gane prav zaradi svoje vsakdanjosti, ki je niti eksotika Bangkoka ne more narediti tuje. Po ogledu razumemo, zakaj so v Singapurju ob vstopnici delili robce, zakaj je film v Aziji sprožil debate o skrbi za ostarele in zakaj naslednjič na obisku pri sorodnikih ne bomo pogledovali proti uri in čakali, kdaj lahko odidemo.

Graditev drugega tira bodo kljub finančnim težavam turškega izvajalca nadaljevali, sta včeraj zagotovila infrastrukturna ministrica Alenka Bratušek in njen turški kolega Abdulkadir Uraloglu. Dogovorila sta se za sprotno spremljanje poteka del. Druge teme: - Ameriška carinska politika bo najverjetneje izzvala znižanje inflacije v Evropi, čemur sledi tudi znižanje temeljnih obrestnih mer. - V Soški dolini naj bi azbestne bolnike nagovarjali k zdravljenju v tujini, ki je drago in v večini primerov neučinkovito. - Z današnjim vélikim četrrtkom se začenja dogajanje ob največjem krščanskem prazniku, velíki noči

Piše Lev Detela, bere Igor Velše. Zgodovinski roman Več kot stoletje in pol je Tine Golež spletel okrog resnične rodbine, ki ima korenine na stičišču Kranjske in Koroške. V ospredju so trije rodovi družine Mubi iz Tupalič pri Preddvoru, ki je bila prvotno podložna velesovskemu dominikanskemu samostanu. Iz življenjskih zgodb protagonistov, predstavljenih v okvirih lokalne in tudi svetovne zgodovine, izvemo marsikaj kulturno zanimivega o postopnem zorenju slovenskega prebivalstva v ozaveščen narod. Dogajanje se začenja leta 1753 v župnišču v Preddvoru, kjer se župnik Franc Rabič s svojima kaplanom in vikarjem ukvarja s prvim štetjem prebivalstva v habsburškem Svetem Rimskem cesarstvu. Vladarica Marija Terezija je namreč posvetni gosposki in vzporedno tudi duhovščini ukazala, naj popiše vse prebivalce velike države. Zares se razvejena zgodba začne leta 1777 s poroko Franca Mubija in Mete Celar. Oba sta nepismena, tako kot večina tedanjega prebivalstva. V zakonu se jima rodi deset otrok, od katerih trije zgodaj umrejo. Pisatelj posveča največ pozornosti njunemu sinu Francetu, ki odrašča v razburljivem času Napoleonovih vojn. Iz take snovi so veliki pisatelji, na primer Lev Tolstoj, oblikovali pomembna literarna dela. Tudi Tine Golež je svoje resnične osebe sicer spretno povezal s široko predstavljenim lokalnim in tudi evropskim zgodovinskim dogajanjem, vendar je njegov roman ostal predvsem marljivo literarizirana rodbinska dokumentacija o skoraj dveh stoletjih na mejnem prostoru med Kranjsko in Koroško. Pri tkanju svojega poročila se spretno opira na rodovnike svojih bližnjih in daljnih sorodnikov. Prav na zadnji strani z resničnimi dejstvi izredno bogato pretkane knjige pa še zapiše, da je vnuk Ivana Milača in Jerice Mubi in da je njegov praded Anton Mubi že daljnega leta 1866 bral knjige Mohorjeve družbe. Eden glavnih protagonistov večsmernega dogajanja je France, ki je moral že s šestim letom poprijeti za delo na domači kmetiji. Čeprav je bila v Preddvoru šola enorazrednica, kmetje iz Tupalič niso pošiljali otrok v šolo, saj so menili, da je dovolj, če se naučijo kmečkih opravil. Posebno doživetje za mladega Franceta je bil obisk „velikega“ Kranja, kjer je deček občudoval imenitnost gosposkih hiš in ljudi. Ko Napoleon zasede večje dele slovenskega ozemlja in ustanovi Ilirske province, mladi France noče izgubiti glave za francoskega cesarja, temveč pobegne na avstrijsko stran, na Jezersko. Tu si ustvari družino in v hriboviti Beli na pol poti med Jezerskim in Železno Kaplo sezida gostilniško hišo v bližini zdravilišča Mihe Pesjaka, kamor goste privablja zdravilna slatina. V to tkivo, včasih kar preveč nabito s številnimi obrobnimi osebami in dogodki, postavi Golež tudi marsikaj kulturnozgodovinsko zelo zanimivega. Gost v že omenjenem zdravilišču je bil na primer baron Jožef Kamilo Schmidburg, guverner Ilirskega kraljestva, ki ni bil zaslužen le zaradi osuševanja Ljubljanskega barja, temveč tudi kot podpornik Slovencev. Leta 1830 je kot podpornik počaščen tudi v prvem zvezku Krajnske čbelice, ki je kljub Metternichovi cenzuri lahko izšla prav z njegovo pomočjo. Tretji rod je predstavljen z leta 1850 rojenim Antonom, prvim v družini, ki je bil vešč branja in pisanja in ki je postal celo župan občine Bela. V avstrijski monarhiji je v tem času prišlo do velikih političnih in družbenih sprememb. Arhaično kmečko slovenstvo je s pomočjo izobraženstva postopoma zorelo in se prebujalo v ozaveščen narod, hkrati pa so naraščala nasprotja med narodi v državi. Tine Golež veliko strani posveča političnim dogodkom in mladoslovenskim narodnim taborom, še posebej koroškemu taboru julija 1870 na Bistrici pri Pliberku z osem tisoč udeleženci. Med slavnostnimi govorniki sta bila dr. Valentin Zarnik in Matija Majar Ziljski, ki sta spodbujala prisotne, da se mora v šolah dosledno uvesti slovenski jezik, ki bo združil vse Kranjce, Korošce in Štajerce v „eno Slovenijo“. Precej strani je pisatelj namenil tudi botaničarki dr. Angeli Piskernik, saj se je hči Franceta Mubija Katarina poročila v to družino. V knjigi so objavljena pisma Angele Piskernik in njene sestrične Jerice. Goležev zgodovinski roman Več kot stoletje in pol se konča s prvo svetovno vojno, propadom avstroogrske monarhije, vedno bolj očitnim narodnostnim razkolom in za Slovence neuspelim koroškim plebiscitom leta 1920. Pisatelj je svoje like spretno vgradil v gospodarski in politični razvoj v njihovem lokalnem okolju. Prvi protagonisti se v 18. stoletju gibljejo še v izrazito patriarhalnem okviru, vendar je že kmalu zatem, po francoski revoluciji, v Evropi in v svetu, a tudi na slovenskem prostoru, prišlo do velikih družbenih sprememb. Ta razvoj Golež ponazori tudi z načinom izražanja, na primer sprva s spoštljivim onikanjem. Ne zanemarja niti državnih reform na upravnem področju, v šolstvu in sodstvu, bralec izve celo marsikaj o uvedbi novih mer leta 1876. Namesto dunajskega sežnja ali klaftre, ki je merila šest čevljev, en čevelj pa dvanajst palcev, medtem ko je ena milja obsegala štiri tisoč sežnjev, so uvedli metre in kilometre. Prav tako so odpravili komolce, vatle, bokale, maseljce in še marsikaj. Končno pa je avstro-ogrska monarhija namesto goldinarja, ki se je sprva delil na 60 krajcarjev, uvedla krono in vinar kot novo plačilno sredstvo. Obširno literarno delo Tineta Goleža Več kot stoletje in pol ni le neke vrste kolektivni roman na podlagi družinske kronike več rodov, temveč tudi spreten pregled lokalne zgodovine na obmejnem koroško-gorenjskem prostoru z ozadjem velikega sveta. Dediči te predstavljene preteklosti pa smo seveda mi, „zanamci“.

Tokrat smo govorili o tem, kako zagotoviti mir Evropi, kako okrepiti sodelovanje na področju varnosti, kako pomagati Ukrajini, zakaj povečati izdatke za obrambo? Kaj pa odnos Evropa : ZDA skozi prizmo carinske vojne. Kakšno sporočilo prinaša zbornik Soglasje za zgodovinski trenutek, novi prispevki za slovenski pomladni program? In še o morebitnih predčasnih volitvah, bližnjem referendumu in prepričanju oblastnikov, da je možno očistiti tudi ustavno sodišče.

Njegova bogata glasbena, pedagoška in teoretska ustvarjalnost do danes navdihujeta tako strokovno kot laično javnost. Vemo, da je bil izvrsten, tehnično in muzikalno spreten violinist, izjemno ploden skladatelj, nato poglobljen glasbeni pedagog, ki je poučeval violino po vsej današnji Evropi in bil je tudi odličen mislec na področju glasbene teorije. Rodil se je 8. aprila 1692 v Piranu, naselju, ki je bilo takrat živahno in pomembno pristanišče znotraj Beneške republike in del italijanskega kulturnega kroga, ki je hkrati imel slovanski del prebivalstva ter slovansko zaledje. Živel je v času, pred razvojem narodne zavesti med evropskimi ljudstvi in hkrati v času, ko je bila Evropa vsaj tako velik kulturni prostor kot je danes. Njegov oče, trgovec Giovanni Antonio, je bil doma iz Firenc, v Piranu pa je opravljal ugledno in donosno službo nadzornika solin. Mati Caterina Zangrando je bila piranska domačinka, potomka ene najstarejših tamkajšnjih plemiških družin. Mladi Tartini se je sprva šolal v Collegiu dei padri delle scuole Pie v Kopru. Po vsej verjetnosti je obiskoval tudi piransko akademijo I virtuosi, ki je bila zbirališče piranskih izobražencev in razgledanih patricijev. V tem okolju se je Tartini zagotovo navzel svetovljanstva, kajti na srečanjih akademije se je razpravljalo o glasbi, gledališču, slikarstvu, literaturi ... Giuseppeja Tartinija se je že v njegovem času prijel naziv Učitelj narodov in v tem duhu ostaja zelo aktualen tudi danes po več kot tristo letih, kar pojasnjuje muzikolog, Nejc Sukljan, soustvarjalec razstave, ki je bila leta 2022 postavljena v Evropskem parlamentu v Bruslju. Rodno Istro je Giuseppe Tartini zapustil v zgodnji mladosti, pri šestnajstih letih, a kaže, da je ta v njem pustila pomemben otroški vtis, saj je v nekaterih skladbah prepoznavna tukajšnja ljudska motivika. In Giuseppe Tartini je rodni Istri zapustil bogato dediščino svoje osebnosti, ki se danes izraža tako na področju glasbene umetnosti kot na področju kulturnega turizma. Zaključil se je velik evropski projekt Tartini BIS - Krepitev vplivov in sinergij kulturnega turizma v znamenju Giuseppeja Tartinija, katerega partnerji so bili Glasbeni konservatorij Giuseppe Tartini, Občina Piran / Društvo pripadnikov italijanske narodne skupnosti, Fondacija Luigi Bon iz Vidma, RRA Zeleni Kras, Konservatorij Benedetto Marcello in Združenje Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini Piran. Rezultati projekta Tartini BIS so vidni in opazni, poudarja predsednik združenja italijanske skupnosti v Kopru Maurizio Tremul. Projekt Tartini BIS je prispeval k digitalizaciji Tartinijeve zapuščine in izdelavo spletne strani discovertartini.eu, ki med drugim vsebuje tematski katalog Tartinijevih skladb. Aktivna soustvarjalka tematskega kataloga, priprave gradiva za digitalizacijo in sploh raziskovalka dediščine Giuseppeja Tartinija je muzikologinja Margherita Canale Degrassi. Ob analizi Tartinijevih partitur ugotavlja aktualnost Giuseppeja Tartinija na primer tudi v tem, da je motive iz njegovih partitur mogoče preoblikovati v povsem sodobno, tudi elektronsko glasbo, s čimer je navdušil večer Tartini electronic. Projekt Tartini BIS je prinesel tudi ustanovitev čezmejnega mladinskega orkestra, ki je deloval pod umetniškim vodstvom Francesca Guglielma ter izvedel nekaj navdihujočih koncertov. Skrbnica orkestra je Kris Dassena. 333. rojstni dan Giuseppeja Tartinija pa je počastil koncert v dvorani Avditorija Portorož z gostujočim ansamblom La Divina Armonia (Božanska harmonija) z izvedbo del Giuseppeja Tartinija in njegovih beneških sodobnikov, Antonia Vivaldija in Baldassarja Galuppija ob elektronskih vizualizacijah Urše Čuk. Koncert je združil veščine stare, baročne izvajalske prakse s sodobnimi vizualnimi elektronskimi prijemi in tako laičnemu kot strokovnemu občinstvu približal lepoto brezčasnih partitur na najvišji izvedbeni ravni. Tako projekt Tartini BIS kot koncert ob 333. obletnici rojstva velikega mojstra Giuseppeja Tartinija pa prinašata spoznanja o veličini glasbene dediščine, ki ima svoje netišče v Istri. Oddaja je nastala v okviru projekta Kohezija za vse: brez meja, ki se izvaja s finančno podporo Evropske unije. Za njeno vsebino je odgovoren izključno Radio Koper. Oddaja ne odraža nujno stališč in mnenj Evropske unije.

Eden izmed najpristnejših spomenikov druge svetovne vojne pri nas je ilegalna partizanska tiskarna pod Vojskarsko planoto. Tam so v zadnjih mesecih vojne tiskali Partizanski dnevnik, ki je bil edini dnevni tiskani časopis odporniškega gibanja v takratni okupirani Evropi in predhodnik današnjega Primorskega dnevnika. Pomen Tiskarne Slovenija, kot je bilo uradno ime tega obrata, pa ni bilo le informiranje o poteku vojne in krepitev odporniškega gibanja, temveč predvsem ohranjanje slovenske besede. Več strani dnevnika je bilo namreč namenjenih kulturnim vsebinam. Kako lahko danes vidimo na obisku tiskarne, izveste v oddaji Nedeljska reportaža.

Kulturna dediščina je moderen, nadnacionalen, političen in administrativen koncept, ki smo ga iznašli v Evropi, močno pa se je – predvsem v zahodne družbe – umestil po drugi svetovni vojni, se pravi v takratne postkolonialne družbe, ki so bile rasistično in razredno zaznamovane. Zanimivo je spremljati usodo tudi t. i. sporne dediščine v postsocialističnem okolju kot način reinterpretiranja preteklosti, ki upošteva družbena nesoglasja. Tega se v knjigi z naslovom Razstavljanje sporne kulturne dediščine, s podnaslovom Sodelovanje umetnikov in muzejev, loteva dr. Alenka Pirman, raziskovalka, publicistka in konceptualna umetnica. V njej se avtorica osredotoča na sodelovanje umetnikov z muzejsko stroko, predvsem v okviru razstavnih projektov. Zanima jo tudi odnos med njimi, kakšna so razmerja moči, kakšno moč imata politika in ideologija, kdo diktira definiranje sporne kulturne dediščine in kakšna je nesporna kulturna dediščina. Ugotavlja, da se morajo dandanes muzealci spoprijemati z mnogimi neprijetnimi zagatami. Spremno besedo h knjigi je napisal dr. Blaž Bajič, docent in raziskovalec na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Ob gradnji velikega Potniškega centra v Ljubljani železniško postajo čaka celovita prenova. Ministrstvo za infrastrukturo namerava odstraniti notranjo ureditev železniške postaje, ki je bila izvedena po arhitekturni rešitvi ateljeja arhitekta Marka Mušiča. Stavba glavne železniške postaje Ljubljana v bidermajerskem slogu je bila zgrajena leta 1848 in je druga najstarejša v Evropi. Železniška postaja je ponos vsakega mesta, ki mu je mar za lastno preteklost. Tako denimo tudi razred za umetnost SAZU posegom nasprotuje, zapisali so: 'Odločno nasprotujemo napovedani privatizaciji ter hotelizaciji objekta, zahtevamo, da od vsega začetka uveljavljeno pritličje kolodvora za vedno ostane javen mestni, potnikom in obiskovalcem namenjen prostor.' Foto: BOBO

Romi so največja etnična manjšina v Evropi, hkrati pa tudi ena najbolj marginaliziranih skupin prebivalstva. Zveza Romov Slovenije na svetovni dan Romov opozarja, da je položaj Romov pri nas v primerjavi z drugimi državami v EU relativno dober, vendar pa naraščata sovražni govor in anticiganizem v družbi. O izzivih romske skupnosti pri nas v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Jožek Horvat Muc, predsednik Zveze Romov Slovenije; Darko Rudaš, predsednik Forumaromskih svetnikov; Luka Mesec, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; Ana Komac, v. d. direktorice urada za narodnosti; mag. Gregor Macedoni, župan Novega mesta in predsednik Skupnosti občin Slovenije.

Carine torej. O tem, kaj pomeni vrnitev carin v naš vsakdan, smo slišali kup teoretičnih analiz, manjka pa praktičnih nasvetov. Ker upoštevati moramo, da je kar nekaj generacij rojenih v srečnih časih svobodne trgovine in carin ne poznajo. Zato pa smo tukaj starejše generacije, ki rade volje predamo svoje bogate izkušnje carinsko nedolžnim. Torej; dokler na bolj poslušanih programih našega radia ne uvedejo carinskih nasvetov, jih danes podelimo v naši, običajno prav tako analitično usmerjeni oddaji. Najprej in na začetku … Carine pomenijo vrnitev k dejavnosti, ki nas je kot narod izoblikovala. Mnogi te dni trdijo, da je bila to kultura; resnica pa je, da je bil skupni imenovalec slovenstva, še pred vzvišeno besedo – kontrabant. Ali tihotapljenje ali šverc. Tega je potem vzel pod pero genialni Levstik ter Krpana privzdignil v ultimativnega literarnega junaka in do dneva današnjega simbol boja proti carinam. A gremo lepo po vrsti. Carine pomenijo, da se bodo kmalu nazaj pojavile meje, z njimi pa cariniki. Cariniki so na meji drugi za policisti. Danes rekord v maličenju slovenščine še ima vprašanje blagajničark: "Kartica, gotovina?" … … S carinami pa prihaja na prvo mesto legendarni: "Je kaj za prijavit'?" Ne glede kako bo to vprašanje žalilo vaš občutek za slovenščino, mora biti odgovor vedno odločen in jasen: "Ne!" To je prvo pravilo izogibanja carinam in čudi, da ga tako slovenska vlada kot evropske institucije pogosteje ne omenjajo kot edini možen odgovor na ameriške carine. Se pravi carinski nasvet številka ena je od nekdaj bil in vedno bo: "Je kaj za prijaviti? Ne!" Seveda imate kaj za prijaviti oziroma za cariniti, in to nas vodi do naslednjih poglavij v carinskih vojnah. Danes še lahko greste v tujo državo, tam nekaj kupite in prinesete domov. Po novem tega več ne bo, saj bo blago na meji ocarinjeno, se pravi dražje. Temu se izognemo tako, da blago skrijemo ali prikrijemo. V primeru tekstila poznamo dve temeljni skupini skrivanja: odoblačenje in nadoblačenje. Prvo pomeni, da oblečemo šest novih majic, prek njih pa staro srajco, drugo pa pomeni, da kupimo novo jakno in se z njo povaljamo po cesti. A tekstilni izdelki so za pretentati carino enostavni … Bolj se zaplete recimo s kavo, ki bo omejena le na kilogram na osebo. Štiri kilogrami za štiri osebe v avtomobilu, ostala kava pa pod sedež. Malo je problematično, ker sodobni avtomobili pod sedeži nimajo več luknje, ki so bile njega dni odlično skrivališče za necarinjeno blago. Kaj pa glede prehrambnih izdelkov. Če vam uspe čez mejo prenesti deset neocarinjenih kilogramov riža, lahko plastično vedro, v katerem je pakiran, potem odlično uporabite za poletno zalivanje vrta, konzerva s coca-colo pa se lahko spremeni v skodelico za svinčnike v študentski sobici. Skratka; izogibanje carinam in poskušati ne postati žrtev carinske vojne je sicer naporno in stresa polno opravilo, a s seboj nosi tudi kar nekaj nostalgije; in zrele generacije se ponovnih bitk z brkatimi možmi v zelenem vsaj malo veselimo. Če ne drugega: prehodi mej z neocarinjenimi dobrinami ojeklenijo značaj moža mnogo bolj, kot to uspeva toliko hvaljenemu vpoklicu v vojsko. Je pa zelo zanimivo, da se ob besnečih carinskih odstotkih, s katerimi se bombardirajo države sveta, nihče ne spomni, od kod je ideja o prostem tržišču sploh prišla. V osnovi so se po padcu berlinskega zidu kapitalisti domislili, da se bodo profiti nekajkrat povečali, če bodo posamezne industrije preselili v področja s ceneno delavno silo. Tako so na zahodu, v Evropi, pa tudi pri nas, propadla cela mesta in cele panoge; blago, ki smo ga do včeraj izdelovali sami, smo začeli kupovati iz cenejšega uvoza, kapitalisti pa so si napolnili žepe. Še pomnite tovariši, kako so hudobni antiglobalisti leta 2001 na škodljiv proces globalizacije in nepravičnih trgovinskih sporazumov pogumno opozorili v Genovi, ali dve leti prej v Seattlu – in če ne drugega, lahko po skoraj četrt stoletja danes resignirano ugotovimo, kako zelo so imeli prav. In danes milijonarji iz leta 2001, ki so med tem postali milijarderji ter v procesu ugotovili, da cenejša delovna sila ni več dovolj poceni, uvajajo protekcionizem nazaj; v upanju, da se bo dalo zaslužiti kakšno milijardo tudi doma, ob tem pa vijejo roke v obupu in skrbi za malega človeka. Hočemo povedati naslednje: carinske vojne ali carinski mir so privilegiji lastnikov kapitala. Vsakdanje, male in neposredne carinske bitke pa so pokora slehernika.

Aaron Arnold je Američan, ki si je že od svojega prvega obiska v Evropi leta 2017 želel živeti na stari celini. Lani je svojo željo uresničil in prišel v Ljubljano. Od septembra 2024 je tako magistrski študent ljubljanske ekonomske fakultete. Nad življenjem pri nas je navdušen, kar deli tudi s tistimi, ki zaidejo na njegov Youtube kanal Life with Aaron Arnold. Nekaj njegovih vtisov s polletnega bivanja pri nas je v mikrofon ujela Andreja Gradišar.

Kakšno priljubljenost Donald Trump uživa med Nemkami in Nemci? Ne samo Trumpova carinska politika, Evropo vznemirja tudi umik ameriških partnerjev iz skupnih raziskav, sofinanciranja znanosti in deljenja informacij s področja medicine. Američani prek svojih ambasad v Evropi pošiljajo pisma podjetjem, ki nastopajo na ameriškem trgu, naj opustijo programe raznolikosti, enakosti in vključevanja. V Hamburgu odpirajo eno največjih nakupovalnih središč v Evropi, gradnja je stala 2,5 milijarde evrov in pet človeških življenj!

V zadnjem obdobju je pozornost vzbudilo kar nekaj znanstvenih študij, ki se ukvarjajo s slabljenjem atlantske meridionalne cirkulacije. Če bi se ta ustavila, bi to v severni Evropi privedlo do drastične ohladitve. Burno razpravo je sprožila analiza Dancev Petra in Susanne Dietlevsen, brata in sestre, fizika in statističarke, ki napovedujeta, da se lahko to zgodi že sredi tega stoletja. Kaj se torej dogaja s severnoatlantsko meridionalno cirkulacijo, v Frekvenci X.Gost: prof. Peter Ditlevsen, Inštitut Nielsa Bohra   Zapiski: Članek Petra in Susanne Ditlevsen iz leta 2023 Razlaga Stefana Rahmstorfa Lanskoletna Frekvenca X z gostom Matjažem Ličerjem Science o tem, ali je AMOC pred prelomno točko AMOC je za zdaj - kot kaže - stabilen

Kaj je šlo narobe, da socialni partnerji včeraj niso podpisali dogovora o predlogu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju? Pogajanja o pokojninski zakonodaji so končana, prav tako o novostih v zakonu. Soglasje o temeljnih točkah pokojninske reforme, o katerih še vedno ni uradnih informacij, je torej doseženo. Zapletlo pa se je v zadnjem trenutku. Jabolko spora so prispevne stopnje. Ostali poudarki oddaje: Porcelanasta zobna prevleka od prvega julija ne bo več plačljiva Ameriške grožnje o 200-odstotnih carinah na vino ne skrbijo največjih slovenskih vinarjev Avtomobili proizvajalca Tesla v Evropi vse manj priljubljeni, vrstijo se požigi

Kako se je skozi zgodovino oblikoval ameriški izrazito skeptičen pogled na vlogo države v družbi in gospodarstvu ter zakaj v Evropi na to gledamo drugače?Vse odkar je Donald Trump pred približno dvema mesecema ponovno postal ameriški predsednik, lahko spremljamo celo vrsto ukrepov, ki močno krčijo in spodkopavajo ameriško državno birokracijo oziroma vrsto državnih podsistemov, ki skrbijo za najrazličnejša polja ameriške družbe in gospodarstva, od pokojninskega sistema pa do državne vremenske službe. Če se površnemu opazovalcu lahko zdi, da gre pri tem početju za povsem individualne kaprice nekaterih vplivnih ljudi v administraciji, pa nekoliko bolj podroben pogled v ameriški politični diskurz hitro pokaže, da se te ideje nikakor niso pojavile čez noč, ampak je skepticizem do javnih sistemov že dolgo globoko zasidran v ameriški politični kulturi, ameriško pojmovanje države in njenih nalog ter pristojnosti pa je v marsikaterem oziru precej drugačno od tistega, ki se je oblikovalo na evropski celini, kjer kot razmeroma samoumevno razumemo, da država skrbi za celo vrsto stvari, od zdravstvenih in socialnih sistemov, pa do šolstva in okoljskih regulacij ter celo lastništva osnovne infrastrukture. Kako sta se ta dva precej različna pogleda na vlogo države v družbi in gospodarstvu skozi zgodovino oblikovala in razvijala, katere so glavne razlike med njima ter kaj eden ali drugi koncept lahko pomeni za funkcioniranje moderne države v današnjem času, se bomo spraševali v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo dr. Bogomirja Kovača z ljubljanske Ekonomske fakultete, politologa dr. Igorja Lukšiča s Fakultete za družbene vede ter kulturologa dr. Blaža Kosovela. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: izsek iz preambule ustave Združenih držav

Požar na letališču Heathrow in celodnevno zaprtje največjega evropskega letališča sta povzročila hude zaplete v evropskem zračnem prometu, vse to pa bo prizadelo tudi druge transportne poti po Evropi. Še vedno ni jasno, kaj je razlog za takšen požar, ki je povsem onesposobil letališče, odgovorni pa se sprašujejo, kako je mogoče, da je bil sistem tako ranljiv. V oddaji tudi: - Ob krepitvi evropske obrambne industrije si slovenska podjetja prizadevajo za čim več domačih proizvodov. - Ruske sile napadle več ukrajinskih energetskih objektov, Washington nadaljuje mirovna prizadevanja. - V Srbiji umrl še en poškodovani v zrušenju nadstreška v Novem Sadu; žrtev skupno 16.

Obrambna panoga "cveti" predvsem zaradi naraščajočih geopolitičnih napetosti in povečanja vojaških proračunov, zlasti v Evropi. Tečaji delnic ključnih igralcev, kot sta Rheinmetall in Rolls Royce, beležijo izjemno rast zaradi povečanega povpraševanja po vojaški opremi in tehnologiji. Evropska obrambna panoga po donosnosti prehiteva ameriško. So delnice obrambnih podjetij precenjene? Smo zamudili vlak? Koliko lahko še pridobijo? Kaj pa, če se vsa vojna žarišča umirijo in se sklenejo premirja? Kupiti sklad, ki kotira na borzi (ETF) ali posamezne vodilne igralce iz panoge? Seveda vojaških spopadov ne podpiramo, toda živimo v takšnih časih, ko obstaja potreba po tem, da smo ustrezno opremljeni in da se lahko zaščitimo v primeru naraščajočih napetosti. Evropa, tudi Slovenija, bo v ta namen investirala ogromno denarja. Pred mikrofonom: Rok Brezigar, upravljavec premoženja, NLB Skladi Dodatno: Varno zatočišče - zlato: Cena raste, toda do kam se lahko povzpne? Več v Money-How Friends, ki je namenjen podpornikom finančnega podkasta preko Youtube članstva. Pridruži se nam tudi ti. Money-How Live: Investicijski šov leta Donald Trump pripravlja šov, zakaj ga ne bi pripravili tudi mi! Vroče slovenske delnice. Z nami bodo Blaž Brodnjak, NLB, Drago Kavšek, Petrol, Petar Vlaić, največji investitor v slovenske delnice Ključne informacije Lokacija: Kristalna Palača, BTC, Ljubljana Datum: 22. maj 2025 (četrtek) Čas: 17:00–22:00 Boot Camp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Za vse, ki se radi naučili pametno investirati! Lokacija: Ekonomska fakulteta Datum: 10. april 2025 Čas: 17:00–20:00 Delavnica je lahko čudovito darilo. Pridruži se skupnosti Discord Money-How Obišči spletno stran Money-How Imaš vprašanje? Piši mi na marja@money-how.si

Kaj imata skupnega španska in arabska kultura? Vsi radi glasno govorimo in zdi se, da ima najbolj prav tisti, ki se najbolj “dere”. Povezuje nas smisel za humor, ki ga ohranjamo tudi v najtežjih trenutkih. In vse se vrti okoli hrane in družine, pravi andaluzijska novinarka Natalia Sancha, ki je specializirana za poročanje o Bližnjem vzhodu. To regijo je vzljubila skozi jezik, arabščino. K učenju arabščine pa sta jo spodbudila arabska dediščina Andaluzije in del otroštva, ki ga je z družino preživela v Alžiriji. Danes živi med Španijo, Sirijo in Libanonom in si med drugim prizadeva za to, da v Evropi arabskega sveta ne bi videli le skozi nikab in terorizem, ker je, pravi, veliko več. Foto: Alexis Haulot

Maria Alejandra Rubio Rojas je v Slovenijo prišla pred slabim letom in pol, in sicer na doktorski študij na Mednarodno podiplomsko šolo Jožefa Stefana. Kot antropologinja sodeluje pri projektu, ki se ukvarja z razmerami za kolesarjenje v mestih, in tudi Bogota, glavno mesto Kolumbije, od koder je doma, je tako kot Ljubljana zelo kolesarsko mesto. Je pa tudi plezalka in filmska ustvarjalka, njen dokumentarni film Bojevnice je bil prikazan na letošnjem Festivalu gorniškega filma. Če je niste spoznali tam, jo boste v Evropi osebno.

Mir v Evropi ni več samoumeven, poudarjajo v Evropski komisiji v pozivu članicam Unije, naj podprejo načrte za oboroževanje povezave. Slovenija bi lahko za varnost namenila tudi del kohezijskih sredstev, pravi finančni minister Klemen Boštjančič - in sicer prek tako imenovanih projektov za dvojno rabo, v katerih bodo tudi izdatki, ki niso neposredno vojaški. Ostali poudarki: Ukrajinska in ameriška delegacija v Džidi o možnosti za prekinitev ognja v Ukrajini. Predstavniki Washingtona poudarjajo, da bo moral Kijev popustiti. Mir v Evropi ni več samoumeven, ob pozivu k oboroževanju Unije poudarjajo v Bruslju. Bo Slovenija za obrambo namenila tudi del kohezijskih sredstev? Stanovanjski sklad za prihodnja leta napoveduje 20 tisoč javnih najemniških stanovanj. Vlada v zakonsko omejitev oddajanja stanovanj v najem. - Slovenija je bila uspešna na evropskem razpisu za superračunalnik. Projekt je vreden 150 milijonov evrov, polovico bo prispevala Unija.

V času prihajajočih novih razmerij med velikimi silami se zdi, da so podnebne politike vse bolj odrinjene na rob, in to kljub temu, da je bilo minulo leto na podlagi meritev najtoplejše leto doslej, ekstremni vremenski dogodki pa se vrstijo. Novi ameriški predsednik je razglasil izstop iz pariškega podnebnega sporazuma in vrnitev k fosilnim gorivom ter zamrznil sredstva za spodbujanje čiste energije. Tudi prihodnji nemški kancler vidi druge prednostne naloge; v Evropi v splošnem se napoveduje povečanje izdatkov za obrambo. Kaj to pomeni za podnebne politike? Se bodo vrnile na mizo šele, ko bomo v to prisiljeni, ali pa bodo okoljske cilje vendarle še poganjali tehnološki razvoj in rastoče naložbe v obnovljive vire energije? O tem v oddaji Studio ob 17-tih. Gostje: dr. Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani; Jonas Sonnenschein, okoljski ekonomist, Umantotera; mag. Eva Tomič, diplomatka, svetovalka predsednice republike za podnebne politike in človekove pravice; Uroš Vajgl, državni sekretar, ministrstvo za okolje, podnebje in energijo.

Igra, ki sem jo sprogramiral z Lovable: https://astra-math-invaders.lovable.app/ ============================= "Economic MOAT" — a business's ability to maintain a competitive edge over its competitors. Andrej P. Škraba, Boris Cergol, Jaša Andrenšek, Simon Belak, Luka Dremelj in Klemen Selakovič se enkrat na mesec (remote / na daljavo) pogovarjamo o trenutno aktualnih tematikah iz sveta razvoja tehnologije umetne inteligence, podjetništva, ekonomije in politike. ============================= Tematike: V pogovoru smo obravnavali trenuten napredek AI modelov, predvsem Grok 3, ki ga je razvil Elon Musk. Razpravljali smo o značilnostih različnih AI modelov, izzivih skaliranja in prihodnosti kvantnega računalništva.  Raziskovali smo razvoj no-code rešitev in demokratizacijo programiranja. Poudarili smo prihodnost humanoidnih robotov, izzive regulacije v Evropi in potencialne družbene odzive na robote v gospodinjstvu in zdravstvu. ============================= Prijavi se in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT priporočamo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …): https://aidea.si/aidea-mailing-lista

Bližnji bazeni se vse bolj praznijo, delodajalci pa iščejo delovno silo v vse bolj oddaljenih državah. Ne gre več za enosmeren proces, ko bi tuji delavci čakali v vrsti, da pridejo k nam delat. Za dobre delavce se je treba potruditi. Določeni delavci se zaradi izkušenj, ki jih slišijo od drugih, Sloveniji raje izognejo. Tudi za visoko izobražene in vodilne kadre je v Evropi velika konkurenca. Pritegne jih veliko več kot samo dobra plača.

Nemci so imeli predčasne parlamentarne volitve. Zdi se, da sta v času velikih geostrateških napetosti v svetu na preizkušnji tudi nemška politika in družba v celoti. Nezadovoljstvo z odhajajočo vlado spremljajo recesija nemškega gospodarstva, upadanje avtomobilske industrije in nasploh zaton nekdaj cvetočega poslovnega modela. Vse glasnejša so opozorila, da so korenite spremembe neizogibne. Ali bo nova vlada v zastrupljenem političnem ozračju znala preseči omejitve zadolževanja, birokratizacijo in nesoglasja glede migracij ter potegniti iz mrtvega teka največje gospodarstvo v Evropi in tretje na svetu? O tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Jure Požgan, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani; dr. Irena Samide, profesorica novejše nemške književnosti in prodekanja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; Sibil Svilan, bančnik, nekdanji direktor SID banke; Maja Derčar, dopisnica RTV Slovenija iz Nemčije.

Bratenje ameriškega in ruskega predsednika Donalda Trumpa in Vladimirja Putina krepi zavedanje v Evropi, da bo morala več storiti za svojo obrambo. Kot je še dejal uslužbenec Sveta Evrope Matjaž Gruden, je imela stara celina, odkar obstaja zveza Nato, ekonomske koristi od ameriške hegemonije v zahodnem svet. Po njegovem je zdaj priložnost, da se dejansko osamosvojimo od tistega, kar nas živcira, torej ameriški imperializem in dominanca; dodaja pa, da se to ne bo zgodilo, če ne vzpostavimo obrambnih kapacitet. Druge teme: - Protesti v Srbiji ne pojenjajo; središče Beograda zasedeno že zjutraj, vroče tudi v Kraljevu - Skupščina zdravstvene blagajne zahteva vnovično revizijo finančnega vrednotenja Vzajemne - Morebitni referendum o pokojninah vrhunskih umetnikov ministrica Vrečko označila za plačano predvolilno kampanjo opozicije

Pred Nemci so zvezne parlamentarne volitve, ki obetajo spremembe tako v Nemčiji kot Evropi. Najverjetnejši novi kancler Friedrich Merz iz vrst krščanskih demokratov, ki mu ankete za zdaj napovedujejo zmago, zatrjuje, da je to ena izmed zadnjih možnosti, da se tako v Nemčiji kot Evropi ustavi rast populizma. Čeprav je njegova stranka pred kratkim v parlamentu združila glasove s skrajno desnico. Se bo Merz res držal obljube, da se to ne bo več ponovilo? Kaj pa nemške volitve prinašajo Evropski uniji ter kaj pomenijo za negotove razmere na evropskih mejah? Kdo so tisti, ki lahko sedanjo nestabilnost nemške politične moči izkoristijo?Sogovornika:  Polona Fijavž, nekdanja dopisnica iz Berlina in odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija.  dr. Marko Lovec, profesor na katedri za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede, Univerze v Ljubljani.

Po grožnjah s kazenskimi carinami, pokroviteljskih očitkih na račun demokracije in svobode govora ter izključevanju iz pogovorov o usodi Ukrajine se Evropa sprašuje, ali so Združene države Amerike sploh še zaveznica. Kako pomembno je za Evropo in Slovenijo sodelovanje z ZDA na gospodarskem področju? Kaj pomenijo dodatne carine na jeklo za domača podjetja in načrtovano krepitev evropske vojaške industrije? Koga bodo prizadele tako imenovane recipročne carine proti Evropi, ki jih morajo v Washingtonu pripraviti do pomladi? Kje naj Evropa išče nadomestna zavezništva – tudi na Kitajskem? In nenazadnje: naj začne tudi sama izdatno subvencionirati domača podjetja, da se bo tehnološko, prehransko, energetsko in vojaško osamosvojila? O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Bojan Ivanc, glavni ekonomist Gospodarske zbornice Slovenije, Marjan Mačkošek, nekdanji direktor Štore Steel, dr. Jože P. Damijan, profesor ekonomije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Medtem ko si v Evropi v meglenem vzdušju zaspano manemo oči, se zdi, kot da so ogromna globalna nihala nad našimi glavami v skrajnih pozicijah in tik pred tem, da zanihajo. Kam nas bo neslo, ni znano. Bo kaj priletelo naravnost v nas?

Biznis priče konferencija 2. i 3. aprila 2025. u Novom Sadu.

Ep 248Apple Pay stigao u Erste Bank Srbija.Big Bang kupio BC Group FU: Mac mini na putu za Istru, Anker 240W na putu ka Mikiju4D saga4D SAS ima novog vlasnikaKako je počeloPrvo smo 28.11.2024. dobili email u kojem smo obavešteni da je 4D prodat, iako je većina nas to već pretpostavljala posle linka na forumu koji je pokazivao na promene u farncuskoj verziji APR-a.Dan kasnije stiže drugi mail koji nas obaveštava o promenama u EULA.Onda stiže informacija i o novim cenovnicima. Ovo je nemački (praktično je isti u celoj Evropi). 4D Server poskupeo sa 1300 evra na 1959, dodatni 4D Client sa 350 evra na 659, Web licenca za 4D server sa 1130 na 3990.Diskusija na 4D Forumu.###Ko je u problemuOni koji imaju standalone aplikacije, oni koji imaju mnogo 4D Clienata u klijent server okruženju.###Šta je rešenjeOvi sa standalone aplikacijama traže alternative.Favorit za prelazak: Xojo (formerly known as Realbasic).U opticaju su Xamarin (očajnici), Lazarus, Flutter, QT, ###Šta će Mikijevi poslodavci da radeIdemo dalje, s tim da ćemo tokom 2025 da ubrzamo proces da naša Web verzija dostigne funkcionalnost u klijent server okruženju.Šta će Miki da radiMiki se odlučio za Swift za svoj jedini standalone projekat za malu grupu klijenata.The Browser company ima framework za Windows.Alex Ziskind: M4 Mac Mini CLUSTER