Podcasts about evropi

Finančni matematik Andrej Maršič se je po selitvah po Evropi s partnerico preselil v Prago in tam zaradi izbruha koronavirusa tudi ostal. Ustvarila sta si družino, vendar nista prepričana, da bo Češka tudi v prihodnosti njihov dom. Nanj tudi službeno ni vezan, zaposlen je v mednarodni korporaciji, ukvarja se z umetno inteligenco in najnovejšo tehnologijo. Nad njo je navdušen in je prepričan, da nam bo v pomoč, opaža pa tudi slabe strani bliskovitega tehnološkega razvoja. “Začeli smo outsourcati razum … Ko imamo kakšno težko vprašanje, je pogosto najlažje vprašati umetno inteligenco, ChatGPT. O težavah ne premislimo več sami, temveč vprašamo nekoga drugega. Bojim se, kam nas bo pripeljala ta lenoba …” Andrej Maršič    

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je z obiskom Grčije začel turnejo po Evropi. V Atenah je podpisal sporazum o dobavi ameriškega zemeljskega plina, ki jim bo pomagal premostiti zimo v luči ruskih napadov na energetsko infrastrukturo.

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je začel turnejo po Evropi. V Grčiji je podpisal sporazum o dobavi ameriškega zemeljskega plina. Kot je dejal, so sklenili zelo pomemben dogovor, ki jim bo pomagal premostiti zimo. Ruske sile namreč nadaljujejo napade na ukrajinsko energetsko infrastrukturo, zaradi katerih so po vsej državi pogosti izpadi elektrike in ogrevanja. Zelenski bo prihodnji teden obiskal tudi Francijo in Španijo, kjer pričakuje dogovore o krepitvi ukrajinske zračne obrambe. Ostali poudarki odddaje: - Izrael še naprej odločno nasprotuje neodvisni Palestini. - Na Hrvaškem vse glasneje preučujejo idejo za graditev lastne jedrske elektrarne. - Rokometašice Krima izgubile zadnjo letošnjo tekmo v ligi prvakinj.

Čeprav Georgi Gospodinov, ki velja za enega izmed pomembnih stebrov sodobne bolgarske literature, saj je njegovo ime dodobra uveljaveljeno v mednarodnem prostoru, izhaja iz izkušenj ljudi nekdanje in sedanje Bolgarije, jih bralke in bralci njegovih knjig zlahka prepoznamo kot univerzalno izkušnjo slehernika. Enaindvajset kratkoproznih besedil v Evropi in drugod zelo branega in priznanega bolgarskega pisatelja, predstavlja začetek avtorjevega proznega pisanja. Slovenskemu bralcu so doslej veliko bolj znana romaneskna dela, kot sta Fizika žalosti in z nagrado booker in nagrado strega nagrajen roman Časovno zaklonišče. Pretihotapljen humus literarnega tovora je pisatelj zmešal že na gojišču izbranih fragmentov svoje poezije. Zbirka je v izvirniku izšla istega leta kot druga izdaja Naravnega romana – to je leta 2001 – v njej pa razodeva zakrito in nevidno iz vsakdanjega negotovega življenja človeka. gost: prevajalec Borut Omerzel

Konec meseca bo minilo 50 let od odprtja glavne stavbe Kliničnega centra Ljubljana, ki se je pozneje preimenoval v Univerzitetni klinični center Ljubljana. Danes je med največjimi bolnišnicami v srednji Evropi z izjemnimi medicinskimi dosežki. Zdaj ga prenavljajo in dograjujejo, skupna vrednost del je 250 milijonov evrov. Toda po drugi strani pomanjkanje kadra, predvsem negovalnega, hromi delo. O izzivih naše največje bolnišnice v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Marko Jug, generalni direktor UKC Ljubljana; dr. Gregor Norčič, v. d. strokovnega direktorja UKC Ljubljana; dr. Zlatko Fras, strokovni direktor Interne klinike UKC Ljubljana; dr. Ivan Kneževič, strokovni direktor Kirurške klinike UKC Ljubljana; mag. Zdenka Mrak, glavna medicinska sestra UKC Ljubljana.

Tudi v letošnjem letu smo se v Evropi soočali z vročinskimi valovi, sušo, silovitimi neurji in poplavami. Rekordne temperature zraka, sušna obdobja, huda neurja in drugi ekstremni dogodki so v zadnjih letih vse pogostejši in tudi intenzivnejši. Podnebna kriza, ki zahteva prilagajanje, hitre odzive in dolgoročne celovite ukrepe, se zaostruje. Globalno segrevanje vpliva na kakovost življenja in zdravje ljudi, pri čemer je pojav ekstremne vročine za življenje v mestih še bolj pereče vprašanje kot na podeželju. Približno 75 odstotkov Evropejcev živi na urbanih območjih in v prihodnosti bo ta odstotek še višji. Analize švicarskega inštituta Crowther Lab napovedujejo Ljubljani do leta 2050 dvig temperature za kar 8 °C, kar je največ med vsemi mesti v svetovnem merilu. O odpornosti mest ob poglabljanju podnebne krize in tem, kako so na podnebne spremembe pripravljena slovenska mesta, smo se v tokratni epizodi podkasta Odprto pogovarjali s krajinsko arhitektko in docentko Darjo Matjašec z Oddelka za krajinsko arhitekturo ljubljanske Biotehniške fakultete. Z Nejcem Florjancem sta mentorja študentom, ki na mednarodnih natečajih dosegajo vrhunske rezultate tako v Evropi, Aziji in Južni Ameriki. S študenti preizprašujeta razvoj mest in se ukvarjata s trajnostno mobilnostjo, družbeno segregacijo in prilagajanjem na podnebne spremembe. Leta 2022 je bila nominirana za najboljšo mentorico znotraj evropskih krajinskoarhitekturnih šol. Za umetniške dosežke je prejela več stanovskih nagrad in priznanj na državni in mednarodni ravni. Je prejemnica dveh Plečnikovih medalj, dveh zlatih svinčnikov Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, priznanja Društva krajinskih arhitektov Slovenije, nagrade OHS ter številnih mednarodnih nagrad in nominacij. Darja Matjašec je družbeno angažirana strokovnjakinja, ki javno izraža kritični odnos do stanja prostora in sodeluje s civilnimi iniciativami ter jim pomaga artikulirati njihovo pravico do prostora. Prisluhnite podkastu Odprto!

Regenerativen, vključujoč način ukvarjanja s prostorom, ki ne izčrpava okolja, ampak temelji na zdravih materialih, spreminja razumevanje arhitekture. V stavbah iz strupenih materialov dihamo strupen zrak. Pod najvišjim dimnikom v Evropi smo se o zdravi, nestrupeni arhitekturi, ki zahteva premik v kulturi in razumevanju načina, kako gradimo, pogovarjali z arhitektko, raziskovalko in vizionarko na področju zdrave gradnje profesorico iz New Yorka Alison Mears, nemško arhitektko in ekologinjo Leilo Behjat ter zagovornico zdravih materialov in novega evropskega Bauhausa Trboveljčanko Petro Marinko.

Ker je bila ruska revolucija dogodek svetovno-zgodovinskega pomena, je jasno, da ni odmevala le po Evropi, ampak tudi v deželah tretjega sveta. A kakšne družbene, ekonomske in politične perspektive je odpirala tam?25. oktobra po starem, julijanskem oziroma 7. novembra 1917 po novem, gregorijanskem koledarju je v Sankt Peterburgu prišlo do oborožene vstaje. Nepriljubljena ruska vlada je padla, oblast so prevzeli boljševiki z Leninom na čelu. Začela se je oktobrska revolucija. In še danes bi le težko našli zgodovinarja, ki bi se ne strinjal, da je tu šlo za dogodek svetovnozgodovinskega pomena. Svetovnozgodovinskega, pravijo ti zgodovinarji, a potem se večidel posvečajo vplivu, ki ga je imel Oktober na samo Rusijo in na Evropo, tu in tam se najde še kdo, ki ga zanima, kako so ideje boljševiške revolucije preobrazile družbeno-politično stvarnost na Kitajskem, to pa je, pogojno rečeno, tudi vse. Kakor da je možno svet, ne da bi pri tem veliko izgubili, enačiti s staro celino. No, prav zato se zdi nadvse dobrodošlo, da so pri Založbi /cf. pred nedavnim izdali knjigo Ruska revolucija : pogled iz tretjega sveta, v kateri skuša njen avtor, zdaj že pokojni gvajanski marksistični historiograf in politični aktivist Walter Rodney premisliti, kaj lahko Oktober pomeni za afriške, latinskoameriške in druge družbe, ki so v 60-ih in 70-ih letih 20. stoletja – prav v času torej, ko je Rodney pripravljal zapiske za univerzitetna predavanja, iz katerih je omenjena knjiga sestavljena – iskale pot iz položaja kolonialne podrejenosti oziroma izkoriščanosti. Do kakšnih zaključkov pa se je Walter Rodney navsezadnje dokopal? In: ali so njegova razmišljanja relevantna tudi danes, dobrih 30 let po padcu berlinskega zidu? – No, to pa sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Gorana Vraneševića, ki je slovenskemu prevodu Rodneyjeve razprave – prevodu za katerega je poskrbela Aleksandra Rekar – pripisal spremno besedo. Foto: od leve proti desni so razvrščene zastave Gane, Gvajane, Kambodže, Mozambika, Angole, Jamajke, Haitija, Sri Lanke, Libije, Tanzanije, Kenije in Somalije (David Peterson, Pixabay)

Fundacija CTNNB1 je po petih letih raziskav prejela uradno odobritev državne agencije za zdravila in medicinske pripomočke za začetek klinične študije, namenjene razvoju prve genske terapije za sindrom CTNNB1. V študijo bo predvidoma vključenih 12 otrok, vsaj deset iz tujine, izvedli pa jo bodo v UKC Ljubljana. Fundacija je edina neprofitna organizacija v Evropi, ki ji je uspelo brez farmacevtskega partnerja samostojno izpeljati celoten razvoj genskega zdravila za novo bolezen, od zasnove in laboratorijskega razvoja, prek testiranja na živalskih modelih, priprave regulatorne dokumentacije in proizvodnje, do zagotavljanja kakovosti ter pridobitve dovoljenja za klinično uporabo. Z dr. Špelo Miroševič, ustanoviteljico fundacije, se je pogovarjala Cirila Štuber.

Piše Iztok Ilich, bereta Igor Velše in Maja Moll. Črki K in A v naslovu druge knjige esejev jezikoslovca in literata Kozme Ahačiča sta, kar ni težko uganiti, začetnici njegovega imena in priimka. Vendar imata tudi druge pomene: dvignjeni roki pod črkama sta staroegipčanski hieroglif, ki med drugim predstavlja življenjsko silo, enega od delov duše; ki odločilno vpliva na srečo in nesrečo, bolezen in zdravje, moč in nemoč, torej na celotno človekovo usodo. Ahačič svojih razmišljanj ne niza linearno, postopoma, temveč tok misli pogosto pretrga z zasukom, s preusmeritvijo pozornosti na neko sorodno, bližnjo temo. V večini esejev se iz različnih izhodišč vrača k temam, ki ga vznemirjajo in mu izpolnjujejo življenje. To sta ob izletih v svet filma predvsem poslušanje in aktivno ukvarjanje z glasbo ter znanstveno razmišljanje o različnih vidikih jezika, zlasti slovenščine. Delo z jezikom, pravi, nikoli ni končano. In dodaja, da za raziskovanje ni dovolj vrhunsko znanje, temveč tudi nepopisljivo, življenje prežemajoče navdušenje. Esej Scvrti možgani in zaklepanje ušes, na primer, začne s komaj slišnim predvajanjem nekega glasbenega albuma, v čemer najde »nujen recept za novo digitalno okolico, ki jo moramo znati utišati do te mere, da ni neslišna, a je obenem dovolj nevsiljiva, da jo lahko zaslišimo drugače.« Tudi iz svojih izkušenj pozna posledice pretirane glasnosti trivialnih spletnih vsebin: ker smo izpostavljeni vse več informacijam, vedno manj razmišljamo. Za to stanje se mu zdijo slovenski »scvrti možgani« primernejša besedna zveza od angleške »gnitje možganov«. Ko drsamo po svojih pametnih napravah navzgor, ugotavlja, »se prebijamo do nižjih in nižjih plasti kratkih filmčkov, ki nas polnijo z novimi in novimi impulzi … Vse mora biti skrajšano, zgoščeno, udarno, preprosto …« Možgane moramo zato, če jih želimo ohraniti za bistvene stvari, znati od časa do časa zakleniti. Esej Koraki, samo koraki Ahačič začenja s prizorom iz Kurosawovega filma Sanje, zaokroži pa ga z razmišljanjem o različnih ravneh sodobne slovenščine – od idealnega knjižnega govorjenega jezika na radiu in televiziji do različic pogovornega jezika. Odsotnost razmišljanja o jeziku na večini komercialnih medijev, opozarja, bi postala velik problem, če ne bi imeli dobrega usmerjevalnega modela na RTV. Mnogi, ki kot krokarji prežijo na vsako jezikovno napako, pozabljajo, da govorjeni jezik oblikujejo dobri vzorci in pozitivni vzori. Kajti »slovenski jezik ni več mladenič, ki bi ga morali ves čas opozarjati in kritizirati, ampak odrasla oseba z lastno izoblikovano in kompleksno osebnostjo, na katero lahko vplivamo samo, če jo hkrati sprejemamo.« Prav mehčanje strogosti v presojanju, kaj je prav, sprejemljivo in kaj ne, značilno za večji del starejših jezikoslovcev, je pomembna vrlina pisanja in ravnanja Kozme Ahačiča. K bralcu se ne sklanja z dvignjenim prstom, ampak se z njim pomenkuje ob skodelici kave. Še posebej dragoceno pa je, da se zna ob razlaganju slovničnih in pravopisnih pravil približati tudi mladim in najmlajšim, ki jih »piflanje« pravil in izjem sicer rado odvrne od branja. Povabi jih v družino na vse strani odprtih jezikovnih priročnikov Fran, ki jih je ustvaril s širokim krogom sodelavk in sodelavcev. V eseju Slovenščina kot velik jezik se Ahačič po pogovoru z Grenlandcem Perom vpraša, zakaj mi, ki nas je štiridesetkrat več, obupujemo nad slabim stanjem svojega jezika, ki v resnici sploh ni slabo. Tudi zato ne, ker nam je s Franovo družino uspelo vzpostaviti enega boljših servisov v Evropi za uporabnike jezika. Sklene z ugotovitvijo, da je poudarjanje naše majhnosti zgolj beg pred odgovornostjo, ki se je sprevrglo v razvado. V več kolumnah se avtor kritično sooča s položajem slovenščine v izobraževanju. Zavrača poskuse zniževanja meril na maturi in uvajanje angleščine v visokem šolstvu kot rešilne bilke za internacionalizacijo znanosti, saj »bi na najvišji ravni vodila v povprečje, provincializem – in ne v odličnost«. Rešitve prav tako ne vidi v zapiranju v meje lastnega jezika – provincializaciji v nasprotnem smislu. »Treba se bo naučiti živeti v večjezičnem globalnem svetu,« je prepričan. V eseju Zmaga in dva poraza je Ahačič pohvali sprejetje Zakona o javni rabi slovenščine, a hkrati opozarja na počasnost globalnih ponudnikov pretočnih vsebin pri uvajanju vmesnikov v slovenskem jeziku na zaslone, v avtomobile, gospodinjske naprave in še kam. »Vsak od nas,« vztraja, »mora po svojih močeh dvigniti svoj glas: enkrat kot potrošnik, drugič kot civilna družba, tretjič kot strokovnjak.« V drugem delu knjige se zvrsti devet v tedniku Mladina objavljenih esejev, nastalih med virusno pandemijo. V Koncu avtor znova zavrne prepričanje mnogih, ki po osamosvojitvi niso ponotranjili prehoda v novo obdobje slovenščine in vztrajajo, da je »edina oblika izražanja pripadnosti jeziku zaskrbljenost zanj, iskanje nedoslednosti v rabi in zgražanje nad različnimi odkloni«. Nazadnje se v remiksu Popotovanje iz Litija do Čateža duhovito naveže na Levstikov spis, pri čemer, opozarja, so vsi dogodki in dialogi izmišljeni, saj je legendarno literarno in jezikoslovno pot premeril le virtualno, s pomočjo Googlove aplikacije.

Skavti letos praznujejo petintrideset let delovanja v Sloveniji. Jubilej so obeležili s slavnostno prireditvijo pod geslom »Ogenj za vedno« v Festivalni dvorani v Ljubljani. Skavti vzgajajo otroke in mlade v duhu odgovornosti, pristnosti, samostojnosti in zdravja ter gradijo skupnost, ki jo povezuje vera in služenje drugemu. Združenje je bilo ustanovljeno marca leta 1990 kot prva katoliška mladinska organizacija po drugi svetovni vojni v Sloveniji in ena prvih v srednji in vzhodni Evropi. Na praznovanju je Maja Morela Čuk k pogovoru povabila Nejca Kurbusa, Katjo Repanšek ter Davida Horvata.

Skavti letos praznujejo petintrideset let delovanja v Sloveniji. Jubilej so obeležili s slavnostno prireditvijo pod geslom »Ogenj za vedno« v Festivalni dvorani v Ljubljani. Skavti vzgajajo otroke in mlade v duhu odgovornosti, pristnosti, samostojnosti in zdravja ter gradijo skupnost, ki jo povezuje vera in služenje drugemu. Združenje je bilo ustanovljeno marca leta 1990 kot prva katoliška mladinska organizacija po drugi svetovni vojni v Sloveniji in ena prvih v srednji in vzhodni Evropi. Na praznovanju je Maja Morela Čuk k pogovoru povabila Nejca Kurbusa, Katjo Repanšek ter Davida Horvata.

Praznujemo dan reformacije, ki je v Sloveniji dela prost dan; smo ena od redkih držav, ki dan reformacije praznuje tako; to je z zgodovinskega gledišča razumljivo. Reformacija je za Slovence pomembnejša kot za preostale narode v osrednji Evropi, pravi literarni zgodovinar, urednik zbranih del Primoža Trubarja, profesor na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem Jonathan Vinkler. Kot še poudarja, reformacija Slovencem da protestantsko cerkev slovenskega jezika in posledično tudi slovenščino kot knjižni jezik. Zakaj je danes pomembno, da ohranjamo spomin na reformacijo, ki se je začela pred 508-imi leti; katere vrednote je postavila v ospredje; kdo je bral knjige v slovenščini v 16. stoletju ob predpostavki obče nepismenosti, o tem in drugih temah v tokratni praznični oddaji.

Kaj je bolj škodljivo: izpušni plini, kurjenje lesa ali kajenje Zdaj ne moremo več zanikati dejstva, da nam onesnažen zrak skrajša življenje. Vendar na kakšen način? Kaj je za ljudi bolj škodljivo: izpušni plini, kurjenje drv, ali kajenje? V Ultrazvoku odgovarja fizik dr. Griša Močnik. Sogovornik tokratne oddaje je s sodelavci in sodelavkami Centra za raziskave atmosfere Univerze v Novi Gorici v sodelovanju s kolegicami in kolegi iz tujine dokazal, da se škoda v pljučih, ki jo povzročijo trdni delci v vdihanem zraku, razlikuje glede na vir onesnaževanja. Izmerili so, kakšen je tako imenovani oksidativni potencial trdnih delcev PM10 in PM2,5. Z njim lahko prikažemo vpliv trdih delcev na zdravje ljudi. Rezultate odmevne študije so pred tednom dni (22. 10. 2025) objavili v znanstveni reviji Nature, prof. dr. Griša Močnik pa jo bo predstavil v oddaji Ultrazvok. Mednarodne analize in primerjave sicer kažejo, da je zrak v Sloveniji med bolj onesnaženimi v Evropi. Zelo negativno izstopa zlasti Ljubljana. Deskle v občini Kanal ob Soči, Sarajevo, Chamonix v Franciji pa so trije kraji od triinštiridesetih, ki po najslabši kakovosti zraka izstopajo v prelomni študiji. Originalni članek v reviji Nature TUKAJ

U Crnoj Gori rastu tenzije prema turskim državljanima. Beograđani ispratili studente iz Novog Pazara za Novi Sad. Godinu dana protesta U Srbiji obeležila i nacionalistička skretanja. Smanjenje snaga u Evropi ne predstavlja povlačenje, saopštila američka vojska. Uragan Melisa stigao do Kube.

Pred časom so bile s pomočjo laserskega skeniranja na območju Krasa odkrite monumentalne suhozidne strukture, ki predstavljajo v Evropi še nedokumentirano obliko obsežne prazgodovinske lovske infrastrukture. Najdba opuščenih, iz kamna zgrajenih ostalin – tudi več kilometrov dolgih pasti – priča, da so tukajšnje človeške skupnosti uprizarjale množične, organizirane in zelo premišljene love na divjad, kar osvetljuje tudi takratno družbeno in družabno življenje. Predstavljamo si lahko, da je bilo zgrajeno prav okrog intenzivnega sezonskega lovskega plenjenja divjih živali, saj je bilo za uspešno izpeljavo akcije potrebno vsakič mobilizirati večjo skupino lovcev iz širšega sorodstva ali več sorodstvenih skupin. Po usmerjanju čred, verjetno kopitarjev, skozi daljše ali krajše kamnite ograde v obliki lijakastih sistemov, ki so vodili do končnih, pogosto prepadnih pasti, v katere so padle ujete živali, je sledilo skupinsko pobijanje plena, temu pa pojedine, praznovanja, festivali in ceremonije. Čeprav v Evropi ni primerljive najdbe, veliko število odkritij podobnih pasti dokazuje razširjenost te tehnike lova na različnih koncih sveta. Gost oddaje Glasovi svetov: dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik, arheolog, pedagog na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, publicist in skupaj z arheologom dr. Tomažem Fabcem s Centra za preventivno arheologijo Zavoda za kulturno dediščino Slovenije odkritelj kraških prazgodovinskih konstrukcij. Slika: Dimitrij Mlekuž Vrhovnik 

Ena najstarejših veznih poti v Evropi in svetu je Slovenska planinska pot, ki je v trendu zadnjih let postala zelo priljubljena. Kot izziv na svoji poti ozaveščanja jo je izbral tudi sladkorni bolnik Žiga Papež. Septembra je v 17-ih dneh prehodil 680 km s približno 38.000 metri vzpona in spusta. Kakšen je bil njegov namen, kaj je doživel in kako premagoval težave, ki jih je prinesel ta ekstremni podvig in tudi kakšne ima načrte za naslednje leto, je zaupal v sproščenem pogovoru.

Ena najstarejših veznih poti v Evropi in svetu je Slovenska planinska pot, ki je v trendu zadnjih let postala zelo priljubljena. Kot izziv na svoji poti ozaveščanja jo je izbral tudi sladkorni bolnik Žiga Papež. Septembra je v 17-ih dneh prehodil 680 km s približno 38.000 metri vzpona in spusta. Kakšen je bil njegov namen, kaj je doživel in kako premagoval težave, ki jih je prinesel ta ekstremni podvig in tudi kakšne ima načrte za naslednje leto, je zaupal v sproščenem pogovoru.

Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra SFC, edine filmske institucije v Evropi, ki organizira festival s pregledom domače produkcije. Trenutno imamo v produkciji in postprodukciji osem do enajst celovečernih filmov, gre za mlade ali pa že uveljavljene avtorje, eden od najzanimivejših sodelovanj je film Mila Marija, v režiji Andrine Mračnikar, prva velika slovensko avstrijska koprodukcija, zgodba o koroških Slovencih. Filmske projekte pripravljajo tudi: Janez Burger, Urša Menart, Luka Marčetič, Darko Simko in mnogi drugi. Vsak film zase je svoj prototip. S filmi se ne da delati po nekem industrijskem modelu, odvisno je od selektorjev, trenutka v zgodovini itd. A kontinuiteta bo, ker se nam obeta veliko, tudi novih izrazov, prihajajo avtorji z zanimivimi temami. Nataša Bučar Prav v letu, ko slovenski film ali posamezni ustvarjalci v svetu doživljajo številna najvišja priznanja, bosta letos med častnimi gosti festivala tudi Nicoletta Romeo, italijanska filmska kuratorka in programska direktorica Tržaškega filmskega festivala ter direktor Evropske filmske akademije (EFA) Matthijs Wouter Knol, ki bo v petek, 24.10.25. na Prvomajskem trgu v Piranu odkril obeležje Evropske filmske dediščine EFA.. Gre za prvo obeležje te vrste v Sloveniji, ki Piranski trg postavlja na zemljevid najpomembnejših filmskih lokacij v Evropi.

Javnost težko pride do podatka o izvoru sestavin za določeno zdravilo. Na katerih področjih imata Kitajska in Indija že tako rekoč monopol?V farmacevtski industriji se vrti veliko denarja – posel je posel. Leta 2023 so tako farmacevtska podjetja in njihovi partnerji na globalni ravni zabeležili več kot 1.600 milijard ameriških dolarjev prihodka. Za primerjavo: to je približno toliko, kot je znašal celoletni bruto domači proizvod Avstralije, Španije ali Mehike. V želji po optimizaciji proizvodnje in maksimiranju dobička farmacevtske družbe zdravil ne proizvajajo več na eni sami lokaciji, ampak svoje priložnosti iščejo na globalnem trgu. Pogosto se zgodi, da zdravilo, preden pride do bolnice ali bolnika v Evropi ali ZDA, prepotuje polovico sveta. Nemška profesorica Ulrike Holzgrabe ocenjuje, da se približno 70 odstotkov aktivnih sestavin proizvede na Kitajskem in v Indiji, približno 25 v Evropi, preostalih 5 odstotkov pa v ZDA. Kakšno tveganje predstavlja ta izpostavljenost in odvisnost od Kitajske in Indije za največja zahodna farmacevtska podjetja in ne nazadnje tudi za zahodne države same? Ali zato vedno pogosteje prihaja do motenj v preskrbi z zdravili? Kje so največja ozka grla? Kakšno vlogo ima pri tem dobiček? Odgovori v Intelekti. Sodelujejo: prof. dr. Ulrike Holzgrabe (Univerza v Würzburgu), direktor oskrbe Miha Bahar (Lek, Sandoz) in prof. dr. Rok Dreu (Fakulteta za farmacijo v Ljubljani). Foto: BoBo

Ime tedna je Helena Fojkar Zupančič, zborovodkinja Zbora svetega Nikolaja Litija, ki so v konkurenci osmih azijskih in evropskih zborov na mednarodnem zborovskem tekmovanju Gallus v Mariboru navdušili s tehnično pripravljenostjo zbora, zahtevnostjo programa in prepričljivostjo izvedbe. Z zmago je zbor samodejno postal eden od finalistov tekmovanja za veliko zborovsko nagrado Evrope 2026. Kandidati so bili še: Dimitrij Mlekuž Vrhovnik in Tomaž Fabec, raziskovalca z Oddelka za arheologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti in Centra za preventivno arheologijo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Z ekipo arheologov sta na Krasu našla več kilometrov dolge strukture, ki so jih prazgodovinske skupnosti uporabljale za množični lov na divjad. Najdbe svetovnega pomena predstavljajo eno največjih tovrstnih prazgodovinskih arhitektur v Evropi. Janez Vodiškar, srčni kirurg, ki je v sodelovanju s strokovnjaki ljubljanskega UKC-ja uspešno izvedel prvo implantacijo mehanskega podpornega sistema berlinsko srce pri otroku v Sloveniji. Gre za prelomni dogodek, saj do zdaj otroci s hudimi srčnimi boleznimi v Sloveniji pogosto niso imeli realne možnosti, da bi dočakali presaditev srca. Bili so bili odvisni od začasnih podpornih sistemov, ki pa niso namenjeni dolgotrajni uporabi.

Ljubljanski Nebotičnik, zgrajen leta 1933, je simbol modernizacije in poguma predvojne Ljubljane. S svojimi 70 metri je bil najvišja stavba v srednji Evropi in na Balkanu, njegova gradnja pa je pomenila arhitekturni, tehnični in estetski prelom. Ključen del Nebotičnika je tudi njegova pasaža, ki se povezuje s pasažo palače Viktoria z iztekom na današnjo Cankarjevo cesto. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bila to ena najsodobnejših in najlepših pasaž v Ljubljani – prostor trgovin, druženja prebivalk in prebivalcev, prostor mestnega utripa in elegance, so zapisali pri zavodu Afront, ki vsako leto organizira festival Odprte hiše Slovenije, v sklopu katerega je letos zaživel projekt Oživitev prve ljubljanske pasaže. Ta je danes, čeprav ima status kulturnega spomenika državnega pomena, zapuščena, zanemarjena in skoraj pozabljena. O zgodovini, arhitekturi in družbeni vlogi Pasaže Nebotičnik in Pasaže Viktoria bo tekla beseda tudi v tokratni oddaji Sledi časa. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila avtorici projekta Oživitev prve ljubljanske pasaže Lenko Kavčič in Evo Eržen ter arhitekturnega zgodovinarja dr. Boga Zupančiča.

S Frankfurtskega knjižnega sejma smo pripravili prve vtise med katerimi izstopa tudi oceno branja Evropejcev, menda jih polovica ne prebere niti ene knjige. Društvo slovenskih skladateljev je te dni sklenilo večdnevno praznovanje 80. obletnice delovanja, ob kateri se je odvilo še gostovanje in generalna skupščina ECSA – Evropskega združenja skladateljev in tekstopiscev. Podelili so tudi dve Lipovškovi nagradi. Tudi Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU letos obeležuje 80. letnico delovanja, pogovarjali smo se s predstojnikom dr. Kozmo Ahačičem. V Centru EPIC v Novi Gorici so odprli razstavo o po vojni ustanovljenih novih mestih po Evropi, predstavili pa so tudi zbornik. V petek so v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani predstavili zbornik »Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč« - bilo jih je okoli 60 tisoč, podatki pa so zbrani tudi iz najobsežnejšega svetovnega arhiva o žrtvah in preživelih v času nacionalsocializma, Arhiva Arolsen. Ta vsebuje podatke o približno 17,5 milijona ljudeh, ki so jih nacisti imeli zaprte in registrirane. Besedila za zbornik je prispevalo 16 institucij in 5 posameznikov, z sourednico in avtorico 18 prispevkov dr. Moniko Kokalj Kočevar iz muzeja pa smo pripravili pogovor. FOTO: Izsek posterja prvega frankfurtskega knjižnega sejma iz l.1949 VIR: https://www.dw.com/en/75-years-of-frankfurt-book-fair-world-stage-for-protests/a-70283991

Danska, ki predseduje Svetu Evropske unije, je v zadnjih mesecih na skupno mizo prinesla zakon, ki bi veljal v državah članicah Evropske unije, poimenovan Chat Control. Gre za nadzor zasebnega klepeta, ki med uporabniki poteka prek različnih aplikacij (WhatsApp, Signal, Messenger …), tudi tistih, ki danes veljajo kot šifrirane, torej zaklenjene. Zagovorniki zakona pravijo, da bi z zakonsko podlago in stalnim vpogledom v vse vrste komunikacije med državljani Evropske unije lažje našli in ujeli kriminalce in teroriste, nasprotniki, med njimi tudi celotna strokovna javnost, pravi, da je zakon zelo slaba ideja brez pravih argumentov.Slovenija je proti zakonu in se pridružuje Avstriji, Slovaški, Češki, Poljski, Nemčiji, Nizozemski, Finski in Estoniji. Neodločene so Belgija, Italija, Romunija, Grčija in Latvija. Chat Control podpirajo Irska, Portugalska, Španija, Francija, Hrvaška, Madžarska, Bolgarija, Danska, Švedska in Litva. Glasovanje v Svetu Evropske unije je z oktobra prestavljeno na december.Na pomembnost varnosti in zasebnosti na spletu, ki je v Evropi pogosto zgled drugim državam in ga zato moramo ščititi, opozarja vodja SiCerta Gorazd Božič. V epizodi sodelujejo tudi ameriški tehnološki novinarji: Dan Moren (Six Colors), Jacob Kastrenakes (The Verge) in John Siracusa (ATP.fm). Zapiski: Odbit Discord Oglasite se lahko na odbita@rtvslo.si Poglavja: 00:00:57 Uvod v Chat control 00:02:12 Gorazd: zgodba se ponavlja 00:07:56 Odločitev Slovenije 00:08:26 Podporniki, nasprotniki in ponovno glasovnaje o Chat Control 00:12:33 Dan Moren: osnove šifriranja 00:18:47 Jake Kastrenakes: tudi tehnološki velikani so proti 00:23:47 John Siracusa: zakaj tak razkorak med politiko in stroko 00:28:00 Kaj pa če nič ne skrivam? 00:31:33 Kaj se bo zgodilo na naslednjem glasovanju?

Avtorica se po šestdesetih letih vrača k svoji mladostni ljubezni – Georgeu Orwellu, čigar roman je leta 1967 prvič prevedla v slovenščino, ko je bil Orwell še prepovedan v vzhodni Evropi. Danes raziskuje Orwellov sprejem na vzhodu in sodeluje z George Orwell Society, kjer je objavila članke o prevajanju njegovih del. Ob raziskovanju Živalske farme pa jo je prevzela skrivnostna usoda ilustratorja Karla Hrovatina, avtorja naslovnice z značilnim prašičem iz leta 1970 – umetnika, o katerem danes ne ve nihče ničesar. Zato se je odločila, da ga poskusi najti.

Iz novomeškega kolesarskega kluba se po dolgoletnem sodelovanju umika glavni pokrovitelj Adria Mobil, ki preusmerja svoje aktivnosti zaradi prilagoditev na vse zahtevnejše gospodarske razmere v Evropi.

Iz novomeškega kolesarskega kluba se po dolgoletnem sodelovanju umika glavni pokrovitelj Adria Mobil, ki preusmerja svoje aktivnosti zaradi prilagoditev na vse zahtevnejše gospodarske razmere v Evropi.

Avtorica se po šestdesetih letih vrača k svoji mladostni ljubezni – Georgeu Orwellu, čigar roman je leta 1967 prvič prevedla v slovenščino, ko je bil Orwell še prepovedan v vzhodni Evropi. Danes raziskuje Orwellov sprejem na vzhodu in sodeluje z George Orwell Society, kjer je objavila članke o prevajanju njegovih del. Ob raziskovanju Živalske farme pa jo je prevzela skrivnostna usoda ilustratorja Karla Hrovatina, avtorja naslovnice z značilnim prašičem iz leta 1970 – umetnika, o katerem danes ne ve nihče ničesar. Zato se je odločila, da ga poskusi najti.

Vlada se je torej danes seznanila s predlogom zakona, ki bo urejal izplačilo obvezne božičnice in zimskega dodatka za upokojence. Ta predvideva, da bi božičnico prejeli tako zaposleni v javnem kot zasebnem sektorju, in sicer v višini celotne, polovice ali četrtine minimalne plače. Delodajalci predloga ne odobravajo, saj bi po njihovem mnenju utegnil voditi tudi v odpuščanja zaposlenih in v stečaje podjetij. Drugi poudarki oddaje: - Predsednik vrhovnega sodišča Đorđević prepričan, da sodišča sodno reformo potrebujejo - Mejni prehod med Gazo in Egiptom še ni odprt; Izrael grozi z nadaljevanjem napadov na enklavo. - Ljubljanski UKC kot eden redkih v Evropi v pomoč otrokom pred presaditvijo srca.

Obrambni izdatki nikakor nočejo z jedilnika, kar pomeni, da še kako vplivajo nanj. Zato o Parlamentarni skupščini Nata, ki jo je gostila Ljubljana. Podrobnosti, tudi ustreznejša poročanja o dogodku, najdete v običajnih medijih, kot analitična avantgarda pa se spoprimimo z eno samo mislijo generalnega sekretarja. Takole je sporočil članicam in njihovim državljanom: "3,5 odstotka BDP potrebujemo, da bomo ohranili Atlantik, Arktiko, Evropo in ZDA varne." Takole je rekel – in kdo smo mi, da bi dvomili o njegovih besedah. Ali namenih, če smo že pri tem. Ampak samo zaradi informativne vloge nacionalnega medija razčistimo nekaj dilem … Da ohranimo omenjene pokrajine varne, pomeni, da jih obranimo pred sovražnikom. Sovražnik, tako generalni sekretar, ima očitno velike apetite po Atlantiku, Arktiki, Evropi in ZDA. Za varnost teh področij, območij in držav bo šel naš denar. Slovenci nismo naivni, predvsem pa ne brezglavo razsipni, da ne bi poskusili nekaj prišparati … Pod dva odstotka, kot dajemo zdaj, se zdi sprejemljivo, tako da moramo samo nekoliko oklestiti pri treh ali štirih postavkah, pa spustimo odstotke do današnje vrednosti. Šparovnost je lepa čednost in na prvi pogled se zdi, da bi najlažje prišparali pri Arktiki. Pustimo vnemar, da pri pešajočem javnem šolstvu zadnje generacije volivcev ne ločijo več natančno med Arktiko in Antarktiko – po podobni analogiji, kot se mešata Iran in Irak. In bi se verjetno Slovenija in Slovaška, če po naključju ne bi živeli v eni od obeh. Kakorkoli. Arktika se zdi zelo zelo oddaljena, ampak kot članica Nata smo zavezani braniti vse, kar brani Nato. Zdaj: morski levi, tjulnji in nekaj Eskimov se zdijo za slovenski braniteljski potencial precej abstraktna zadeva, ampak glede prihrankov se moramo vprašati, kdo je na Arktiki resnični sovražnik. Če vprašaš tam gori, koga se resnično ves čas in najbolj bojijo, ti bodo vsi odgovorili – se pravi tjulnji, polarne lisice, arktični zajci in Eskimi – da severnega medveda. Severni medved je največji plenilec na Arktiki in če Rutte misli z ohranjanjem arktične varnosti na Ruse in njihove apetite, se moti. Vsako živo bitje na daljnem severu se enega polarnega medveda boji bolj, kot se boji stotih Rusov. Če smo že pri tem … Sicer ne vemo zagotovo, ampak rajtamo, da se tudi Rusi sami bojijo polarnih medvedov. Za ohranitev Arktike varne bi se morali slovenski obrambni strokovnjaki, pa vojska, si mislimo, odpraviti na jago severnih medvedov. Kar pa se zdi problematično, ker ne zmoremo upleniti niti domačih rjavih, ki po Rakitni strašijo prebivalce; če pa jih že dobimo pred cevi, se oglasi kakšna civilna iniciativa. Se pravi, da moramo nemudoma pojasniti gospodu generalnemu sekretarju, da smo Slovenci za varovanje Arktike čisto neprimerni in da bi vsled tega prispevali le tri odstotke BDP. Svojo polovico odstotka odstopimo nekomu, ki ima z mrazom in ledom večje veselje. Dancem, recimo. Potem gremo naprej. Tu so Američani. Se pravi, da se moramo s tremi odstotki potruditi, da bodo ostali varni tudi Američani. V tej državi je situacija še bolj zapletena, kot je to na skrajnem severu. Kot vemo, so največji sovražniki Američanov in njihove varnosti Američani sami. Američani imajo s pobijanjem Američanov veliko veselje in letne številke mrtvih gredo v tisoče. Slovenci pa, kot veleva dobra vzgoja, se v prepire drugih ne vtikamo radi. Vsaj ne z odstotki. Pa še nekaj je. Z Melanijo, ki je kljub posavski provenienci mentalno očitno najbolj stabilen del družine Trump, za varnost Amerike naredimo več kot nekatere druge članice Nata. Tako nam lahko na račun Amerike Rutte ponovno zmanjša prispevek za pol odstotka. In smo že na 2,5. Atlantik bomo branili z vsemi silami. Slovenci radi hodimo na morje. Država bo prispevala vsa plovila, ki so ji na razpolago. Policija policijski čoln, vojska vojaško ladjo, Narodni muzej pa koliščarski deblak. Namesto po jadranskih obalah se bomo razmestili po atlantskih in namesto "Večeras je naša fešta" prepevali "Jutri gremo v napad!" Vse ostalo bo ostalo enako. Tako pridemo do Evrope in njene varnosti. Ki jo je treba ohraniti z vsem, kar imamo. Parlamentarna skupščina Nata je bila v Ljubljani o tem jasna. Evropo bomo branili z orožjem in z obrambnimi izdatki. O tem ni dvoma. Kot kaže, jo branimo in jo bomo branili pred Rusi. Nekoliko manj je jasno, kako jo bomo obranili pred domačimi norci. Oziroma, če citiramo slavnega Rusa: "Glave nas bodo stali bedaki v lastnih vrstah."

Piše Sanja Podržaj, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesnitev v prozi Zgodba, ki se je morala zgoditi je nekaterim bralkam in bralcem že znana iz zbirke Naplavine, ki je izšla leta 2004, morda pa tudi iz izbora Brvarjevih Retrospektiva, ki je tri let zatem izšel v knjižni zbirki Kondor. Pred nami pa je zdaj prva samostojna izdaja, posvečena avtorjevemu osemdesetemu jubileju in hkrati osemdesetletnici konca druge svetovne vojne. Spomnimo se, Andrej Brvar je svojo poetiko razvijal v desetih pesniških zbirkah, prvo z naslovom Slikanica je objavil leta 1969. Poleg pesmi za odrasle je ustvaril tudi nekaj del za otroke in mladino, v knjigah Odzivi in Novi odzivi pa lahko prebiramo njegove pogovore in zapise o literaturi, umetnosti in družbenih vprašanjih. V Mariborski knjižnici je petnajst let deloval kot akcesor-lektor, nato pa se je usmeril v uredniško delo, najprej pri založbi Obzorja, kasneje pa pri mariborski Študentski založbi Litera. Brvarja poznamo tudi kot člana znamenite Peterice, ki so jo poleg njega tvorili še Tone Partljič, France Forstnerič, Drago Jančar in Marjan Kramberger. Leta 1973 so objavili manifestni zbornik Skupaj, v katerem so opozarjali, da se kultura dogaja tudi zunaj nacionalnega središča. Tako kot je Andrej Brvar je pustil svoj pečat na Mariboru, se je mesto Maribor pomembno vtisnilo v njegovo delo in tudi Zgodba, ki se je morala zgoditi se začne prav tam. Maribor ni pesnikovo rojstno mesto, kljub temu pa tja sega njegova predzgodovina, saj sta v njem živela in se spoznala njegova starša. Mama je delala v tiskarni, oče pa je bil klarinetist v vojaški godbi, glasbenik-narednik. Mlada človeka, ki sta se zaljubila, hodila v gledališče, na plese, v kino in na romantične sprehode v park … to bi bila popolna ljubezenska zgodba, če je ne bi prekinjale novice o mrtvih in ranjenih v Barceloni, o Hitlerjevih pritiskih na Češko, o bombnikih, tankih in nemškem škornju, ki v neusmiljenem ritmu koraka po Evropi in nazadnje vkoraka tudi v Maribor. Pesnitev z novo postavitvijo, kjer na desni knjižni strani beremo o osebni zgodbi pesnikovih staršev, na levi pa bolj hladno izpisano občezgodovinsko dogajanje, dobi tudi novo dinamiko, ki še dodatno poudari usodno moč zgodovine, da usmerja potek posameznikovega življenja. Tako sta se mlada zaljubljenca znašla na vlaku in se oddahnila, ko je zavil južno, v izgnanstvo v Srbijo, in ne severno, v koncentracijsko taborišče Dachau. Končna postaja je bilo mesto Čačak ob Zahodni Moravi, ki je prišleke sprejelo z odprtimi rokami. Tam sta se Brvarjeva starša poročila, si našla stanovanje in delo ter si nazadnje ustvarila družino. Čeprav jih bojevanje ni doseglo, so občutili strah, ko so se med preletavanjem letal skrivali po zatohlih in vlažnih zakloniščih, še posebej pa so občutili pomanjkanje. Ker niso imeli dostopa do zdravil, sta Brvarjeva starša v pičlih treh mesecih izgubila dva otroka, najprej nekaj mesecev starega Petra, zatem še dve leti staro Marijanko. To je najbolj srce parajoč del pesnitve, saj beremo o nemoči, ki sta ju čutila mlada starša ob besedah zdravnika, ki bi ljudi lahko pozdravil, če bi le imel penicilin. Kljub temu pa zaključek ni temačen in črnogled, temveč pomirjujoč, v Brvarjevem slogu vitalističen in optimističen. Vojne je konec in rodi se nov otrok, pesnitev pa se zaključi z besedami: »Vse to – o nedoumljiva določenost naših življenj! – vse to se je očitno moralo, moralo zgoditi, da se je avgusta naslednjega leta rodil ta, ki je to napisal.« Z vzklikom »O nedoumljiva določenost naših življenj!« lahko povzamemo Brvarjevo poetiko, ki je polna čudenja nad življenjem. Gre za eksistencialno čudenje, kot pravi sam, do tega, da vse preprosto je in da je, kakršno je. Morda je to tudi razlog, da se pesnik ne zateka v abstrakcijo in metafore, temveč stvarnost opisuje neposredno. V pesnitvi ni patosa, kot tudi ne olepševanja, niti moraliziranja. Posamezne kitice delujejo kot besedne podobe, ki jasno in nedvoumno slikajo prizor za prizorom, in se nazadnje povežejo v tekočo pripoved brez zastranitev. Pripovednost sicer ni nujna sestavina pesmi v prozi, hibridne zvrsti, ki se izmika določitvam in omejitvam. A Andrej Brvar te pesniške oblike ni izbral po naključju, saj pesem v prozi vidi kot matrico sodobnega pesništva in se je v svoji poetiki zanjo zavestno odločil. Leta 2011 je izšla prva antologija slovenske poezije v prozi z naslovom Brez verzov, brez rim, ki jo je uredil prav Brvar in v njej postavil tudi trditev, da je poezija na poti v prozo, saj je trend sodobne poezije pripoveden, četudi je ta pripoved razsekana v navidezne verze. Njegova pesnitev Zgodba, ki se je morala zgoditi, ima navidezne kitice, ki so pravzaprav sklopi ali bolje prizori. Čeprav gre za pripoved, ni tistega epskega zamaha, ki bi te posamezne prizore povezal, ni psihologizacije oseb niti podrobnih opisov dogajanja. Pesnitev je odprta, zračna, bralcu je dopuščeno, da sam zapolni praznine in vrzeli. Še ena oblikovna posebnost knjige so fotografije, ki dodatno poudarjajo, da gre za zgodbo resničnih ljudi, za pesniško sublimirano resničnost, kot je v spremni besedi zapisala slovenistka, urednica in velika poznavalka Brvarjeve poezije Darka Tancer-Kajnih ter poudarila pomen osebnih zgodb za dojemanje velike svetovne zgodovine. Zgodba, ki se je morala zgoditi ne nosi sporočila samo o naši preteklosti, temveč tudi o naši sedanjosti. Vojna v Ukrajini, genocid v Gazi, zaostrovanje odnosov med svetovnimi velesilami in vse večje oboroževanje držav v Evropi in drugod po svetu … ob vsem tem, kar spremljamo v novicah, nas Brvarjeva pesnitev opominja, kako nenadno in usodno lahko dogodki, ki bodo krojili veliko zgodbo zgodovine, posežejo v male zgodbe naših življenj. Jubilejna izdaja Zgodbe, ki se je morala zgoditi je presežen knjižni izdelek, ki je nastal s sodelovanjem avtorja, oblikovalca Saša Urukala in urednice Milene Pivec. Z njo se je mariborska založba Pivec poklonila Andreju Brvarju, ki je Mariboru s svojim literarnim ustvarjanjem in drugim kulturnim delom veliko dal, s tem pa centralno pesnitev Brvarjevega opusa, ki prepleta zgodovinsko dogajanje z družinsko sago, ponudila tudi novi generaciji bralk in bralcev.

Napoved povečanja obrambnih izdatkov v Evropi koristi orožarskim podjetjem. Nemški Rheinmetall je po tržni vrednosti že prehitel avtomobilskega velikana Volkswagen, praktično vsak mesec napove širitev proizvodnje. V osrčju Nemčije je zgradil največjo tovarno izstrelkov v Evropi.

V današnji oddaji o kulturi smo izpostavili tri novice: Madžarski avtor Laszlo Krasznahorkai je letošnji dobitnik Nobelove nagrade za literaturo. Skupnost muzejev Slovenije organizira akcijo muzejev in galerij pod naslovom Naprej v preteklost. Mesto Ptuj pa je uradno prejelo naziv najboljšega mesta kulturne dediščine v Evropi za leto 2026.

V današnji oddaji o kulturi smo izpostavili tri novice: Madžarski avtor Laszlo Krasznahorkai je letošnji dobitnik Nobelove nagrade za literaturo. Skupnost muzejev Slovenije organizira akcijo muzejev in galerij pod naslovom Naprej v preteklost. Mesto Ptuj pa je uradno prejelo naziv najboljšega mesta kulturne dediščine v Evropi za leto 2026.

V oddaji smo predstavili vsebino papeževe prve apostolske spodbude, v kateri govori o služenju revnim. Škofa Andrej Saje in Anton Jamnik pa sta predstavila zasedanji, ki sta se ju udeležila v Fatimi oziroma Bruslju in na katerih so govorili o Evropi pred globalnimi izzivi in o tem, kako biti misijonarski učenec v sekularizirani Evropi.

V oddaji smo predstavili vsebino papeževe prve apostolske spodbude, v kateri govori o služenju revnim. Škofa Andrej Saje in Anton Jamnik pa sta predstavila zasedanji, ki sta se ju udeležila v Fatimi oziroma Bruslju in na katerih so govorili o Evropi pred globalnimi izzivi in o tem, kako biti misijonarski učenec v sekularizirani Evropi.

Ustvarjanje avtoric iz dežele vzhajajočega sonca, ki so že pred tisočletjem spisale obsežne romane in psihološko pretanjeno avtobiografsko prozo, predstavlja eno najbolj osupljivih poglavij v zgodovini svetovne književnostiNa prelomu iz 10. v 11. stoletje, v času torej, ki ga zgodovinopisje po tradiciji označuje kot obdobje heian, so na Japonskem, v skrajno rafiniranem zavetju tamkajšnjega cesarskega dvora začela nastajati prozna dela, ki nas še danes, tisoč let pozneje, zlahka osupnejo. Najprej seveda zato, ker je bila to književnost, ki je – pa čeprav je bil to izrazito moški, patriarhalen svet – niso ustvarjali avtorji temveč avtorice. Še več, najboljša besedila, ki so jih okoli leta 1000 napisale blagorodne, visoko izobražene dame z japonskega dvora – v tem kontekstu moramo najbrž omeniti vsaj Dnevnik muhe enodnevnice pa Knjigo na vzglavniku ter Zgodba o Genjiju, roman, ki ga pod naslovom Princ in dvorne gospe lahko že dolga desetletja prebiramo tudi slovenski bralke in bralci –, so se nato umestila v samo jedro japonskega literarnega kanona. Tudi to je, kajpada, dovolj presenetljivo; mesto, ki ga pri Rusih zavzema Puškin, pri Špancih Cervantes, pri Nemcih pa Goethe, v deželi vzhajajočega sonca slej ko prej pripada pisateljicam, kot so Fujiwara no Michitsuna no Haha pa Sei Shōnagon ter Murasaki Shikibu. No, morda najbolj fascinantno pa je, ko govorimo o vrhovih japonske proze iz obdobja heian, da nas ti teksti, čeprav so stari že debelih tisoč let, lahko še vedno nagovarjajo zelo močno, zelo neposredno. Čeprav so njihove avtorice naseljevale svet, ki je tako v smislu materialne kulture kakor družbenih institucij ter prevladujočih vrednot in verjetij, od našega očitno zelo oddaljen, so vendarle pisale tako, da se v mislih, čustvih, vtisih in hotenjih, izraženih v tej prozi, utegnemo sodobni bralci in bralke brez posebnega naprezanja prepoznati, se z njimi identificirati. Vtis je, skratka, kakor da tisočletje nemara le ni tako dolga doba, kot se zdi, in da tudi potovati med oddaljenimi kulturami morda ni tako težko, kot se nam včasih dozdeva. A nekaj pri vsem skupaj ostaja nejasno – kako je ta literatura sploh nastala? Kakšen je bil politični, družbeni in intelektualni okvir, znotraj katerega so Murasaki Shikibu, Sei Shōnagon in druge pisateljice sploh lahko začele ustvarjati? Kaj se je, še drugače rečeno, moralo na Japonskem okoli leta 1000 dogajati, da so v deželi vzhajajočega sonca ženske že takrat dobile domovinsko pravico v polju visoke književnosti, pravico, na katero so morale njihove kolegice v Evropi, denimo, čakati vse tja do 19. če ne kar 20. stoletja? – Prav to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga. Foto: upodobitev Murasaki Shikibu, ki piše Zgodbo o Genjiju, je v 17. stoletju ustvaril Tosa Mitsuoki (Wikipedija, javna last)

Državna revizijska komisija je zavrnila zahtevek KPK-ja za revizijo nakupa Leonardovih helikopterjev in s tem prižgala zeleno luč nadaljnjemu postopku. Po navedbah komisje so presojali le domnevno sporno merilo o osvetlitvi ločenega prtljažnega prostora. - Von der Leyen: Kršitve zračnega prostora članic Unije v sklopu usklajene kampanje proti Evropi, ki mora okrepiti obrambo. Gre za hibridno vojskovanje Rusije. - V Egiptu tretji dan pogajanj o ameriškem mirovnem načrtu za Gazo. Hamas predal sezname talcev in palestinskih zapornikov, ki jih bodo izmenjali. - Nobelova nagrada za kemijo za razvoj kovinsko-organskih okvirjev. Z njimi lahko zajemamo ogljikov dioksid in pridobivamo vodo iz puščavskega peska.

Brano Jakubović je ustanovitelj skupine Dubioza Kolektiv iz Bosne in Hercegovine, ene najuspešnejših glasbenih zasedb z območja nekdanje Jugoslavije. Zaradi bolezni se je za nekaj časa umaknil z odrov, zdaj pa se vrača s knjigo Moje nebuloze, v kateri po glasbenem ustvarjanju nastavlja ogledalo tudi v obliki kolumn. Razmišlja o življenju in svetu, osebnih dilemah in stiskah, politiki, Evropi kot stari pocestnici ter o korakih nazaj v slogu Luke Dončića.

Ste od spletnega trgovca kdaj prejeli obvestilo, da so vaš paket izgubili? Obstaja možnost, da ga niso izgubili, temveč da je bil preverjen na carini, prepoznan za neskladnega z zakonodajo in zato poslan nazaj v državo pošiljatelja. Samo lani je bilo v Evropsko unijo iz tretjih držav pripeljanih 4,6 milijarde paketov z nižjo vrednostjo; če bi jih enakomerno porazdelili, bi prejel vsakdo v Evropi kar 10 paketov. Večina teh pošiljk – 91 odstotkov – je prišla k nam iz Kitajske. Kaj pomenijo za okolje in kakšna je varnost teh izdelkov? Kaj prinašajo in kaj puščajo za sabo? Zakaj popustimo, zakaj dopustimo, da nas posrka začarani krog spletnega nakupovanja? Kaj osmišlja nakup izdelkov, ki jih do trenutka, ko smo jih videli na spletni tržnici, nismo potrebovali, nanje nismo niti pomislili?Sogovorniki: Mykyta Sobko, Evropska potrošniška organizacija Elena Osrajnik, magistrica medijskih komunikacij mariborske Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Domen Malc, psiholog in docent na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru Boštjan Okorn, Zveza potrošnikov Slovenije Hajdi Korošec Jazbinšek, podjetnica Foto: Mykyta Sobko, Evropska potrošniška organizacija

Velenje in Šoštanj sta z okoliškimi kraji več desetletij predstavljala enega od ključnih temeljev slovenske energetike. V skladu z zelenim prehodom pa je premog postal »nebodigatreba«, ki ga je treba nadomestiti z okolju prijaznejšimi energenti. Prihodnost Šaleške doline po obdobju premogovništva bo začrtal eden od dveh ključnih zakonov – zakon o razvojnem prestrukturiranju savinjsko-šaleške premogovne regije. Prihaja pozneje, kot je bilo načrtovano, in vse kaže, da s premalo denarja za uspešno prihodnost doline. Ta med drugim Holdingu Slovenske elektrarne prinaša 43 milijonov evrov, da bi na enem od jezer, ki je nastal kot posledica izkopavanja premoga, zgradili največjo plavajočo sončno elektrarno v Evropi. Tudi to je ena od skrbi lokalnega prebivalstva. Kako daleč so postopki za sončno elektrarno in zakaj bi moralo vse to zanimati celotno Slovenijo, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Aleksander Jevšek, minister za kohezijo in regionalni razvoj; Peter Dermol, župan Mestne občine Velenje; Boris Goličnik, nacionalni koordinator pravičnega prehoda in župan občine Šoštanj; Mitja Tašler, pomočnik direktorja TEŠ; Simon Lamot, sindikalist v Premogovniku Velenje; Rok Plankelj, direktor Savinjsko-šaleške gospodarske zbornice. Avtorica oddaje Metka Pirc.

Košarkarska reprezentanca se bo za uvrstitev med najboljše štiri v Evropi v sredo pomerila s svetovnimi prvaki Nemci. Včeraj je izločila Italijane. Polovico točk za Slovenijo je dosegel kapetan Luka Dončić. Preostali poudarki oddaje: - Bela hiša je po enem od najobsežnejših ruskih napadov na Ukrajino napovedala stopnjevanje pritiska na Kremelj. - razmere v svetu bodo v ospredju okrogle mize prejšnjih nagrajencev Vilenice. Osrednjo temo tega mednarodnega literarnega festivala, ki se začenja danes, so tako poimenovali Nova pravila bivanja. - ob težavah zaradi bolezni modrikastega jezika se pojavlja vprašanje, kdo je kriv za razmere. Pristojno ministrstvo trdi, da bi bilo poginov drobnice manj, če bi jo spomladi cepili. Rejci odgovarjajo, da je bilo ponujeno cepivo proti sevu štiri, ki pa ga pri nas ni.

Začetek jubilejnega Blejskega strateškega foruma je zaznamoval tudi protest proti izraelskemu genocidu v Gazi. Udeleženci so Evropi očitali sokrivdo. Zunanja ministrica Tanja Fajon se strinja, da bi Unija lahko naredila več, zaradi neukrepanja in dvojnih standardov pa pogosto izgublja kredibilnost. Druge teme: - V ameriške načrte o palestinski enklavi po vojni ne verjame niti Izrael ter nadaljuje njeno obstreljevanje in stradanje prebivalstva. Medtem svetovni mediji danes opozarjajo tudi na poboje novinarjev v Gazi. Obsodbam smo se pridružili tudi pri nas. Predsednik Društva novinarjev Gašper Andrinek je dejal, da če bo izraelska vojska še naprej s takšno hitrostjo ubijala novinarje v Gazi, kmalu ne bo več nikogar, ki bi nas lahko obveščal. - Prvi šolski dan so v Srbiji zaznamovali protesti, pri nas pa tradicionalno poostren nadzor prometa v okolici šol, veliko veselje v tistih, ki prvič prestopajo šolski prag, in žal delno tudi grožnja z napadom. Policija je našla osumljeno osebo. Ravnateljica s Ptuja Helena Ocvirk meni, da so taki ljudje gotovo v stiski in bi bilo prav, da poiščejo pomoč. - Razpis za novo infekcijsko kliniko v Mariboru je razveljavljen. Ministrstvo za zdravje se je tako odločilo, ker je bila ponudba milijon evrov dražja od graditve enake klinike v Ljubljani. Direktor edinega ponudnika za mariborsko Blaž Miklavčič trdi, da gre za različna projekta, da je mariborska klinika bistveno bolj moderno in bogato sprojektirana kot ljubljanska.

Ker ne izhaja iz vinarske družine, pridelava vina pa je njena strast, je Neža Skrt znanje intenzivno nabirala po svetu. To je storila tako, da je bila v enem letu prisotna tudi na dveh trgatvah. Zato se je ustavila v Čilu, Argentini, na Novi Zelandiji in seveda v Evropi. Ustalila pa se je na severu Španije, kjer je glavna enologinja in vodja ene od kleti v pokrajini La Rioja.Zapiski: kolumne o vinu. Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

V več mestih po Evropi so sinoči potekali protesti za končanje vojne v Gazi. O njih so med drugim poročali iz Dunaja, Berlina, Bruslja in Stockholma. Po uradni razglasitvi lakote v enklavi so protestniki pozivali tudi h koncu stradanja in ubijanja otrok ter civilistov. V Tel Avivu so medtem potekali protesti družin izraelskih talcev, ki pozivajo izraelsko vlado naj sklene dogovor s Hamasom. Kljub mednarodni pritiskom za prekinitev ognja izraelska vojska še naprej obstreljuje območja v enklavi, o okrepljenih napadih poročajo predvsem iz mesta Gaza. Včeraj je bilo ubitih več kot 60 ljudi, najmanj 8 jih je umrlo zaradi lakote. Drugi poudarki oddaje: - Ukrajina dan neodvisnosti četrto leto zapored zaznamuje ob napadih ruske vojske. Ta se počasi približujejo ključni obrambni liniji Kijeva. - Na Bledu danes Festival ponovne uporabe poziva k razmisleku o trajnostni potrošnji. - Janja Ganbret končala 24-urni plezalni maraton: preplezala vseh sto smeri, za botrstvo v športu zbranih več kot 61 tisoč evrov.

Zunanji ministri članic Evropske unije so včeraj prek videopovezave med drugim govorili o ameriških prizadevanjih za končanje vojne v Ukrajini. Sočasno je ameriški predsednik Donald Trump v Beli hiši predstavil načrt predvidenega petkovega srečanja z ruskim kolegom Vladimirjem Putinom. Drugi poudarki: - Peking in Washington za 90 dni podaljšala trgovinsko premirje. - Dan mladih: za svet nujni pri podnebnem boju, za Slovenijo v prostovoljstvu. - Tako po Evropi kot pri nas bo še naprej sončno in vse bolj vroče.

Prometna varnost se je v letošnjem letu v primerjavi s preteklimi leti pri nas poslabšala; samo v preteklem tednu je na naših cestah umrlo 9 oseb, skupaj letos že več kot 60. Po podatkih Agencije za varnost prometa se pri nas največ nesreč z najhujšimi posledicami zgodi prav v poletnih mesecih, od junija do septembra, ko so naše ceste zaradi dopustov in počitnic po vsej Evropi najbolj obremenjene. O razlogih za poslabšanje prometne varnosti in o ukrepih, s katerimi bi lahko ta negativen trend obrnili, se bomo v torkovem Studiu ob 17.00 pogovarjali z gosti: Ivan Kapun, vodja sektorja prometne policije na Generalni policijski upravi; Erik Logar, vodja področja varna mobilnost na AMZS; Kaja Kobal, programski vodja na zavodu Varna pot.

Danes začenjajo veljati nove ameriške carine. Proti Kanadi je ameriški predsednik Donald Trump uvedel od 25- do 35-odstotne carine, proti Braziliji 50-odstotne. Za uvoz iz Kitajske, Japonske, Izraela, Velike Britanije in Evropske unije naj bi bile 15-odstotne. Pogajalci povezave in Združenih držav sicer po navedbah Bruslja še usklajujejo skupno izjavo, ki bo nadgradila trgovinski dogovor. V oddaji tudi: - Povečevanje mednarodnega pritiska na Izrael; Slovenija kot prva v Evropi uvedla orožarski embargo - Ogorčenost zaradi racije na protifašističnem taboru včeraj izrazili na Dunaju, danes protest v Celovcu - Prometni zastoji pri nas tudi zunaj sezone povzročajo veliko gospodarsko škodo.

Podržite nas na Patreonu Patreon.com/historycast Šta je zatekao a šta uradio Petar Veliki kad se posle velikog puta po Evropi vratio kući? Nastavak naše priče o ovom fascinantnom caru počinje upravo tu - u trenutku njegovog povratka, kada u sebi nosi viziju modernizacije, a pred sobom zatiče carstvo ukopano u vekovne običaje, praznoverje i feudalni poredak. Šta se dešava kada jedan čovek pokuša da na silu ubrza tok istorije? Kada želi da od ogromne, rastrzane i samodovoljne Rusije napravi evropsku silu - Rusku imperiju - čak i ako mora da reformiše sve: vojsku, društvo, kalendar, pa i način oblačenja? O tome, kao i o posledicama koje su njegovi postupci ostavili, govore istoričari Nikola Đukić i Nikola Šipka, u nastavku priče koja u centar pažnje stavlja jednog od najambicioznijih i najkontradiktornijih vladara Evrope.

V novem pregledu tem aktualne sezone Frekvence X vas bo Maja Ratej spomnila na oddaje, v katerih je obiskala jedrsko elektrarno Krško in odpotovala na Dansko, da bi ugotovila, ali severni Evropi res preti ledena doba. Znova bomo pokukali k umetni inteligenci in se spraševali, ali so agenti naslednja velika stvar, in pokazali na fascinantne možnosti, ki jih nove tehnologije prinašajo za področje arheologije. Ustavimo pa se tudi na aprilskem kvantnem dnevu, ko bomo znova ponovili nekaj najbolj temeljnih izrazov kvantne fizike. Če še niste, vabimo, da prisluhnete še: - Jedrska elektrarna v Krškem: V zakulisju tega največjega stroja v Sloveniji - So AI agenti naslednja velika stvar? - Kvantni dan na Valu 202 - Si to, kar ješ: prehrana in geografsko poreklo zapisana v naših kosteh in zobeh - Ko imaš kup težav, izvidi pa normalni - Preti severni Evropi nova ledena doba?