Podcasts about evropi

Ena najstarejših veznih poti v Evropi in svetu je Slovenska planinska pot, ki je v trendu zadnjih let postala zelo priljubljena. Kot izziv na svoji poti ozaveščanja jo je izbral tudi sladkorni bolnik Žiga Papež. Septembra je v 17-ih dneh prehodil 680 km s približno 38.000 metri vzpona in spusta. Kakšen je bil njegov namen, kaj je doživel in kako premagoval težave, ki jih je prinesel ta ekstremni podvig in tudi kakšne ima načrte za naslednje leto, je zaupal v sproščenem pogovoru.

Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra SFC, edine filmske institucije v Evropi, ki organizira festival s pregledom domače produkcije. Trenutno imamo v produkciji in postprodukciji osem do enajst celovečernih filmov, gre za mlade ali pa že uveljavljene avtorje, eden od najzanimivejših sodelovanj je film Mila Marija, v režiji Andrine Mračnikar, prva velika slovensko avstrijska koprodukcija, zgodba o koroških Slovencih. Filmske projekte pripravljajo tudi: Janez Burger, Urša Menart, Luka Marčetič, Darko Simko in mnogi drugi. Vsak film zase je svoj prototip. S filmi se ne da delati po nekem industrijskem modelu, odvisno je od selektorjev, trenutka v zgodovini itd. A kontinuiteta bo, ker se nam obeta veliko, tudi novih izrazov, prihajajo avtorji z zanimivimi temami. Nataša Bučar Prav v letu, ko slovenski film ali posamezni ustvarjalci v svetu doživljajo številna najvišja priznanja, bosta letos med častnimi gosti festivala tudi Nicoletta Romeo, italijanska filmska kuratorka in programska direktorica Tržaškega filmskega festivala ter direktor Evropske filmske akademije (EFA) Matthijs Wouter Knol, ki bo v petek, 24.10.25. na Prvomajskem trgu v Piranu odkril obeležje Evropske filmske dediščine EFA.. Gre za prvo obeležje te vrste v Sloveniji, ki Piranski trg postavlja na zemljevid najpomembnejših filmskih lokacij v Evropi.

Javnost težko pride do podatka o izvoru sestavin za določeno zdravilo. Na katerih področjih imata Kitajska in Indija že tako rekoč monopol?V farmacevtski industriji se vrti veliko denarja – posel je posel. Leta 2023 so tako farmacevtska podjetja in njihovi partnerji na globalni ravni zabeležili več kot 1.600 milijard ameriških dolarjev prihodka. Za primerjavo: to je približno toliko, kot je znašal celoletni bruto domači proizvod Avstralije, Španije ali Mehike. V želji po optimizaciji proizvodnje in maksimiranju dobička farmacevtske družbe zdravil ne proizvajajo več na eni sami lokaciji, ampak svoje priložnosti iščejo na globalnem trgu. Pogosto se zgodi, da zdravilo, preden pride do bolnice ali bolnika v Evropi ali ZDA, prepotuje polovico sveta. Nemška profesorica Ulrike Holzgrabe ocenjuje, da se približno 70 odstotkov aktivnih sestavin proizvede na Kitajskem in v Indiji, približno 25 v Evropi, preostalih 5 odstotkov pa v ZDA. Kakšno tveganje predstavlja ta izpostavljenost in odvisnost od Kitajske in Indije za največja zahodna farmacevtska podjetja in ne nazadnje tudi za zahodne države same? Ali zato vedno pogosteje prihaja do motenj v preskrbi z zdravili? Kje so največja ozka grla? Kakšno vlogo ima pri tem dobiček? Odgovori v Intelekti. Sodelujejo: prof. dr. Ulrike Holzgrabe (Univerza v Würzburgu), direktor oskrbe Miha Bahar (Lek, Sandoz) in prof. dr. Rok Dreu (Fakulteta za farmacijo v Ljubljani). Foto: BoBo

Ime tedna je Helena Fojkar Zupančič, zborovodkinja Zbora svetega Nikolaja Litija, ki so v konkurenci osmih azijskih in evropskih zborov na mednarodnem zborovskem tekmovanju Gallus v Mariboru navdušili s tehnično pripravljenostjo zbora, zahtevnostjo programa in prepričljivostjo izvedbe. Z zmago je zbor samodejno postal eden od finalistov tekmovanja za veliko zborovsko nagrado Evrope 2026. Kandidati so bili še: Dimitrij Mlekuž Vrhovnik in Tomaž Fabec, raziskovalca z Oddelka za arheologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti in Centra za preventivno arheologijo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Z ekipo arheologov sta na Krasu našla več kilometrov dolge strukture, ki so jih prazgodovinske skupnosti uporabljale za množični lov na divjad. Najdbe svetovnega pomena predstavljajo eno največjih tovrstnih prazgodovinskih arhitektur v Evropi. Janez Vodiškar, srčni kirurg, ki je v sodelovanju s strokovnjaki ljubljanskega UKC-ja uspešno izvedel prvo implantacijo mehanskega podpornega sistema berlinsko srce pri otroku v Sloveniji. Gre za prelomni dogodek, saj do zdaj otroci s hudimi srčnimi boleznimi v Sloveniji pogosto niso imeli realne možnosti, da bi dočakali presaditev srca. Bili so bili odvisni od začasnih podpornih sistemov, ki pa niso namenjeni dolgotrajni uporabi.

Ljubljanski Nebotičnik, zgrajen leta 1933, je simbol modernizacije in poguma predvojne Ljubljane. S svojimi 70 metri je bil najvišja stavba v srednji Evropi in na Balkanu, njegova gradnja pa je pomenila arhitekturni, tehnični in estetski prelom. Ključen del Nebotičnika je tudi njegova pasaža, ki se povezuje s pasažo palače Viktoria z iztekom na današnjo Cankarjevo cesto. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bila to ena najsodobnejših in najlepših pasaž v Ljubljani – prostor trgovin, druženja prebivalk in prebivalcev, prostor mestnega utripa in elegance, so zapisali pri zavodu Afront, ki vsako leto organizira festival Odprte hiše Slovenije, v sklopu katerega je letos zaživel projekt Oživitev prve ljubljanske pasaže. Ta je danes, čeprav ima status kulturnega spomenika državnega pomena, zapuščena, zanemarjena in skoraj pozabljena. O zgodovini, arhitekturi in družbeni vlogi Pasaže Nebotičnik in Pasaže Viktoria bo tekla beseda tudi v tokratni oddaji Sledi časa. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila avtorici projekta Oživitev prve ljubljanske pasaže Lenko Kavčič in Evo Eržen ter arhitekturnega zgodovinarja dr. Boga Zupančiča.

S Frankfurtskega knjižnega sejma smo pripravili prve vtise med katerimi izstopa tudi oceno branja Evropejcev, menda jih polovica ne prebere niti ene knjige. Društvo slovenskih skladateljev je te dni sklenilo večdnevno praznovanje 80. obletnice delovanja, ob kateri se je odvilo še gostovanje in generalna skupščina ECSA – Evropskega združenja skladateljev in tekstopiscev. Podelili so tudi dve Lipovškovi nagradi. Tudi Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU letos obeležuje 80. letnico delovanja, pogovarjali smo se s predstojnikom dr. Kozmo Ahačičem. V Centru EPIC v Novi Gorici so odprli razstavo o po vojni ustanovljenih novih mestih po Evropi, predstavili pa so tudi zbornik. V petek so v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije v Ljubljani predstavili zbornik »Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč« - bilo jih je okoli 60 tisoč, podatki pa so zbrani tudi iz najobsežnejšega svetovnega arhiva o žrtvah in preživelih v času nacionalsocializma, Arhiva Arolsen. Ta vsebuje podatke o približno 17,5 milijona ljudeh, ki so jih nacisti imeli zaprte in registrirane. Besedila za zbornik je prispevalo 16 institucij in 5 posameznikov, z sourednico in avtorico 18 prispevkov dr. Moniko Kokalj Kočevar iz muzeja pa smo pripravili pogovor. FOTO: Izsek posterja prvega frankfurtskega knjižnega sejma iz l.1949 VIR: https://www.dw.com/en/75-years-of-frankfurt-book-fair-world-stage-for-protests/a-70283991

Danska, ki predseduje Svetu Evropske unije, je v zadnjih mesecih na skupno mizo prinesla zakon, ki bi veljal v državah članicah Evropske unije, poimenovan Chat Control. Gre za nadzor zasebnega klepeta, ki med uporabniki poteka prek različnih aplikacij (WhatsApp, Signal, Messenger …), tudi tistih, ki danes veljajo kot šifrirane, torej zaklenjene. Zagovorniki zakona pravijo, da bi z zakonsko podlago in stalnim vpogledom v vse vrste komunikacije med državljani Evropske unije lažje našli in ujeli kriminalce in teroriste, nasprotniki, med njimi tudi celotna strokovna javnost, pravi, da je zakon zelo slaba ideja brez pravih argumentov.Slovenija je proti zakonu in se pridružuje Avstriji, Slovaški, Češki, Poljski, Nemčiji, Nizozemski, Finski in Estoniji. Neodločene so Belgija, Italija, Romunija, Grčija in Latvija. Chat Control podpirajo Irska, Portugalska, Španija, Francija, Hrvaška, Madžarska, Bolgarija, Danska, Švedska in Litva. Glasovanje v Svetu Evropske unije je z oktobra prestavljeno na december.Na pomembnost varnosti in zasebnosti na spletu, ki je v Evropi pogosto zgled drugim državam in ga zato moramo ščititi, opozarja vodja SiCerta Gorazd Božič. V epizodi sodelujejo tudi ameriški tehnološki novinarji: Dan Moren (Six Colors), Jacob Kastrenakes (The Verge) in John Siracusa (ATP.fm). Zapiski: Odbit Discord Oglasite se lahko na odbita@rtvslo.si Poglavja: 00:00:57 Uvod v Chat control 00:02:12 Gorazd: zgodba se ponavlja 00:07:56 Odločitev Slovenije 00:08:26 Podporniki, nasprotniki in ponovno glasovnaje o Chat Control 00:12:33 Dan Moren: osnove šifriranja 00:18:47 Jake Kastrenakes: tudi tehnološki velikani so proti 00:23:47 John Siracusa: zakaj tak razkorak med politiko in stroko 00:28:00 Kaj pa če nič ne skrivam? 00:31:33 Kaj se bo zgodilo na naslednjem glasovanju?

Avtorica se po šestdesetih letih vrača k svoji mladostni ljubezni – Georgeu Orwellu, čigar roman je leta 1967 prvič prevedla v slovenščino, ko je bil Orwell še prepovedan v vzhodni Evropi. Danes raziskuje Orwellov sprejem na vzhodu in sodeluje z George Orwell Society, kjer je objavila članke o prevajanju njegovih del. Ob raziskovanju Živalske farme pa jo je prevzela skrivnostna usoda ilustratorja Karla Hrovatina, avtorja naslovnice z značilnim prašičem iz leta 1970 – umetnika, o katerem danes ne ve nihče ničesar. Zato se je odločila, da ga poskusi najti.

Iz novomeškega kolesarskega kluba se po dolgoletnem sodelovanju umika glavni pokrovitelj Adria Mobil, ki preusmerja svoje aktivnosti zaradi prilagoditev na vse zahtevnejše gospodarske razmere v Evropi.

Iz novomeškega kolesarskega kluba se po dolgoletnem sodelovanju umika glavni pokrovitelj Adria Mobil, ki preusmerja svoje aktivnosti zaradi prilagoditev na vse zahtevnejše gospodarske razmere v Evropi.

Vlada se je torej danes seznanila s predlogom zakona, ki bo urejal izplačilo obvezne božičnice in zimskega dodatka za upokojence. Ta predvideva, da bi božičnico prejeli tako zaposleni v javnem kot zasebnem sektorju, in sicer v višini celotne, polovice ali četrtine minimalne plače. Delodajalci predloga ne odobravajo, saj bi po njihovem mnenju utegnil voditi tudi v odpuščanja zaposlenih in v stečaje podjetij. Drugi poudarki oddaje: - Predsednik vrhovnega sodišča Đorđević prepričan, da sodišča sodno reformo potrebujejo - Mejni prehod med Gazo in Egiptom še ni odprt; Izrael grozi z nadaljevanjem napadov na enklavo. - Ljubljanski UKC kot eden redkih v Evropi v pomoč otrokom pred presaditvijo srca.

Obrambni izdatki nikakor nočejo z jedilnika, kar pomeni, da še kako vplivajo nanj. Zato o Parlamentarni skupščini Nata, ki jo je gostila Ljubljana. Podrobnosti, tudi ustreznejša poročanja o dogodku, najdete v običajnih medijih, kot analitična avantgarda pa se spoprimimo z eno samo mislijo generalnega sekretarja. Takole je sporočil članicam in njihovim državljanom: "3,5 odstotka BDP potrebujemo, da bomo ohranili Atlantik, Arktiko, Evropo in ZDA varne." Takole je rekel – in kdo smo mi, da bi dvomili o njegovih besedah. Ali namenih, če smo že pri tem. Ampak samo zaradi informativne vloge nacionalnega medija razčistimo nekaj dilem … Da ohranimo omenjene pokrajine varne, pomeni, da jih obranimo pred sovražnikom. Sovražnik, tako generalni sekretar, ima očitno velike apetite po Atlantiku, Arktiki, Evropi in ZDA. Za varnost teh področij, območij in držav bo šel naš denar. Slovenci nismo naivni, predvsem pa ne brezglavo razsipni, da ne bi poskusili nekaj prišparati … Pod dva odstotka, kot dajemo zdaj, se zdi sprejemljivo, tako da moramo samo nekoliko oklestiti pri treh ali štirih postavkah, pa spustimo odstotke do današnje vrednosti. Šparovnost je lepa čednost in na prvi pogled se zdi, da bi najlažje prišparali pri Arktiki. Pustimo vnemar, da pri pešajočem javnem šolstvu zadnje generacije volivcev ne ločijo več natančno med Arktiko in Antarktiko – po podobni analogiji, kot se mešata Iran in Irak. In bi se verjetno Slovenija in Slovaška, če po naključju ne bi živeli v eni od obeh. Kakorkoli. Arktika se zdi zelo zelo oddaljena, ampak kot članica Nata smo zavezani braniti vse, kar brani Nato. Zdaj: morski levi, tjulnji in nekaj Eskimov se zdijo za slovenski braniteljski potencial precej abstraktna zadeva, ampak glede prihrankov se moramo vprašati, kdo je na Arktiki resnični sovražnik. Če vprašaš tam gori, koga se resnično ves čas in najbolj bojijo, ti bodo vsi odgovorili – se pravi tjulnji, polarne lisice, arktični zajci in Eskimi – da severnega medveda. Severni medved je največji plenilec na Arktiki in če Rutte misli z ohranjanjem arktične varnosti na Ruse in njihove apetite, se moti. Vsako živo bitje na daljnem severu se enega polarnega medveda boji bolj, kot se boji stotih Rusov. Če smo že pri tem … Sicer ne vemo zagotovo, ampak rajtamo, da se tudi Rusi sami bojijo polarnih medvedov. Za ohranitev Arktike varne bi se morali slovenski obrambni strokovnjaki, pa vojska, si mislimo, odpraviti na jago severnih medvedov. Kar pa se zdi problematično, ker ne zmoremo upleniti niti domačih rjavih, ki po Rakitni strašijo prebivalce; če pa jih že dobimo pred cevi, se oglasi kakšna civilna iniciativa. Se pravi, da moramo nemudoma pojasniti gospodu generalnemu sekretarju, da smo Slovenci za varovanje Arktike čisto neprimerni in da bi vsled tega prispevali le tri odstotke BDP. Svojo polovico odstotka odstopimo nekomu, ki ima z mrazom in ledom večje veselje. Dancem, recimo. Potem gremo naprej. Tu so Američani. Se pravi, da se moramo s tremi odstotki potruditi, da bodo ostali varni tudi Američani. V tej državi je situacija še bolj zapletena, kot je to na skrajnem severu. Kot vemo, so največji sovražniki Američanov in njihove varnosti Američani sami. Američani imajo s pobijanjem Američanov veliko veselje in letne številke mrtvih gredo v tisoče. Slovenci pa, kot veleva dobra vzgoja, se v prepire drugih ne vtikamo radi. Vsaj ne z odstotki. Pa še nekaj je. Z Melanijo, ki je kljub posavski provenienci mentalno očitno najbolj stabilen del družine Trump, za varnost Amerike naredimo več kot nekatere druge članice Nata. Tako nam lahko na račun Amerike Rutte ponovno zmanjša prispevek za pol odstotka. In smo že na 2,5. Atlantik bomo branili z vsemi silami. Slovenci radi hodimo na morje. Država bo prispevala vsa plovila, ki so ji na razpolago. Policija policijski čoln, vojska vojaško ladjo, Narodni muzej pa koliščarski deblak. Namesto po jadranskih obalah se bomo razmestili po atlantskih in namesto "Večeras je naša fešta" prepevali "Jutri gremo v napad!" Vse ostalo bo ostalo enako. Tako pridemo do Evrope in njene varnosti. Ki jo je treba ohraniti z vsem, kar imamo. Parlamentarna skupščina Nata je bila v Ljubljani o tem jasna. Evropo bomo branili z orožjem in z obrambnimi izdatki. O tem ni dvoma. Kot kaže, jo branimo in jo bomo branili pred Rusi. Nekoliko manj je jasno, kako jo bomo obranili pred domačimi norci. Oziroma, če citiramo slavnega Rusa: "Glave nas bodo stali bedaki v lastnih vrstah."

V današnji oddaji o kulturi smo izpostavili tri novice: Madžarski avtor Laszlo Krasznahorkai je letošnji dobitnik Nobelove nagrade za literaturo. Skupnost muzejev Slovenije organizira akcijo muzejev in galerij pod naslovom Naprej v preteklost. Mesto Ptuj pa je uradno prejelo naziv najboljšega mesta kulturne dediščine v Evropi za leto 2026.

Napoved povečanja obrambnih izdatkov v Evropi koristi orožarskim podjetjem. Nemški Rheinmetall je po tržni vrednosti že prehitel avtomobilskega velikana Volkswagen, praktično vsak mesec napove širitev proizvodnje. V osrčju Nemčije je zgradil največjo tovarno izstrelkov v Evropi.

Piše Sanja Podržaj, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesnitev v prozi Zgodba, ki se je morala zgoditi je nekaterim bralkam in bralcem že znana iz zbirke Naplavine, ki je izšla leta 2004, morda pa tudi iz izbora Brvarjevih Retrospektiva, ki je tri let zatem izšel v knjižni zbirki Kondor. Pred nami pa je zdaj prva samostojna izdaja, posvečena avtorjevemu osemdesetemu jubileju in hkrati osemdesetletnici konca druge svetovne vojne. Spomnimo se, Andrej Brvar je svojo poetiko razvijal v desetih pesniških zbirkah, prvo z naslovom Slikanica je objavil leta 1969. Poleg pesmi za odrasle je ustvaril tudi nekaj del za otroke in mladino, v knjigah Odzivi in Novi odzivi pa lahko prebiramo njegove pogovore in zapise o literaturi, umetnosti in družbenih vprašanjih. V Mariborski knjižnici je petnajst let deloval kot akcesor-lektor, nato pa se je usmeril v uredniško delo, najprej pri založbi Obzorja, kasneje pa pri mariborski Študentski založbi Litera. Brvarja poznamo tudi kot člana znamenite Peterice, ki so jo poleg njega tvorili še Tone Partljič, France Forstnerič, Drago Jančar in Marjan Kramberger. Leta 1973 so objavili manifestni zbornik Skupaj, v katerem so opozarjali, da se kultura dogaja tudi zunaj nacionalnega središča. Tako kot je Andrej Brvar je pustil svoj pečat na Mariboru, se je mesto Maribor pomembno vtisnilo v njegovo delo in tudi Zgodba, ki se je morala zgoditi se začne prav tam. Maribor ni pesnikovo rojstno mesto, kljub temu pa tja sega njegova predzgodovina, saj sta v njem živela in se spoznala njegova starša. Mama je delala v tiskarni, oče pa je bil klarinetist v vojaški godbi, glasbenik-narednik. Mlada človeka, ki sta se zaljubila, hodila v gledališče, na plese, v kino in na romantične sprehode v park … to bi bila popolna ljubezenska zgodba, če je ne bi prekinjale novice o mrtvih in ranjenih v Barceloni, o Hitlerjevih pritiskih na Češko, o bombnikih, tankih in nemškem škornju, ki v neusmiljenem ritmu koraka po Evropi in nazadnje vkoraka tudi v Maribor. Pesnitev z novo postavitvijo, kjer na desni knjižni strani beremo o osebni zgodbi pesnikovih staršev, na levi pa bolj hladno izpisano občezgodovinsko dogajanje, dobi tudi novo dinamiko, ki še dodatno poudari usodno moč zgodovine, da usmerja potek posameznikovega življenja. Tako sta se mlada zaljubljenca znašla na vlaku in se oddahnila, ko je zavil južno, v izgnanstvo v Srbijo, in ne severno, v koncentracijsko taborišče Dachau. Končna postaja je bilo mesto Čačak ob Zahodni Moravi, ki je prišleke sprejelo z odprtimi rokami. Tam sta se Brvarjeva starša poročila, si našla stanovanje in delo ter si nazadnje ustvarila družino. Čeprav jih bojevanje ni doseglo, so občutili strah, ko so se med preletavanjem letal skrivali po zatohlih in vlažnih zakloniščih, še posebej pa so občutili pomanjkanje. Ker niso imeli dostopa do zdravil, sta Brvarjeva starša v pičlih treh mesecih izgubila dva otroka, najprej nekaj mesecev starega Petra, zatem še dve leti staro Marijanko. To je najbolj srce parajoč del pesnitve, saj beremo o nemoči, ki sta ju čutila mlada starša ob besedah zdravnika, ki bi ljudi lahko pozdravil, če bi le imel penicilin. Kljub temu pa zaključek ni temačen in črnogled, temveč pomirjujoč, v Brvarjevem slogu vitalističen in optimističen. Vojne je konec in rodi se nov otrok, pesnitev pa se zaključi z besedami: »Vse to – o nedoumljiva določenost naših življenj! – vse to se je očitno moralo, moralo zgoditi, da se je avgusta naslednjega leta rodil ta, ki je to napisal.« Z vzklikom »O nedoumljiva določenost naših življenj!« lahko povzamemo Brvarjevo poetiko, ki je polna čudenja nad življenjem. Gre za eksistencialno čudenje, kot pravi sam, do tega, da vse preprosto je in da je, kakršno je. Morda je to tudi razlog, da se pesnik ne zateka v abstrakcijo in metafore, temveč stvarnost opisuje neposredno. V pesnitvi ni patosa, kot tudi ne olepševanja, niti moraliziranja. Posamezne kitice delujejo kot besedne podobe, ki jasno in nedvoumno slikajo prizor za prizorom, in se nazadnje povežejo v tekočo pripoved brez zastranitev. Pripovednost sicer ni nujna sestavina pesmi v prozi, hibridne zvrsti, ki se izmika določitvam in omejitvam. A Andrej Brvar te pesniške oblike ni izbral po naključju, saj pesem v prozi vidi kot matrico sodobnega pesništva in se je v svoji poetiki zanjo zavestno odločil. Leta 2011 je izšla prva antologija slovenske poezije v prozi z naslovom Brez verzov, brez rim, ki jo je uredil prav Brvar in v njej postavil tudi trditev, da je poezija na poti v prozo, saj je trend sodobne poezije pripoveden, četudi je ta pripoved razsekana v navidezne verze. Njegova pesnitev Zgodba, ki se je morala zgoditi, ima navidezne kitice, ki so pravzaprav sklopi ali bolje prizori. Čeprav gre za pripoved, ni tistega epskega zamaha, ki bi te posamezne prizore povezal, ni psihologizacije oseb niti podrobnih opisov dogajanja. Pesnitev je odprta, zračna, bralcu je dopuščeno, da sam zapolni praznine in vrzeli. Še ena oblikovna posebnost knjige so fotografije, ki dodatno poudarjajo, da gre za zgodbo resničnih ljudi, za pesniško sublimirano resničnost, kot je v spremni besedi zapisala slovenistka, urednica in velika poznavalka Brvarjeve poezije Darka Tancer-Kajnih ter poudarila pomen osebnih zgodb za dojemanje velike svetovne zgodovine. Zgodba, ki se je morala zgoditi ne nosi sporočila samo o naši preteklosti, temveč tudi o naši sedanjosti. Vojna v Ukrajini, genocid v Gazi, zaostrovanje odnosov med svetovnimi velesilami in vse večje oboroževanje držav v Evropi in drugod po svetu … ob vsem tem, kar spremljamo v novicah, nas Brvarjeva pesnitev opominja, kako nenadno in usodno lahko dogodki, ki bodo krojili veliko zgodbo zgodovine, posežejo v male zgodbe naših življenj. Jubilejna izdaja Zgodbe, ki se je morala zgoditi je presežen knjižni izdelek, ki je nastal s sodelovanjem avtorja, oblikovalca Saša Urukala in urednice Milene Pivec. Z njo se je mariborska založba Pivec poklonila Andreju Brvarju, ki je Mariboru s svojim literarnim ustvarjanjem in drugim kulturnim delom veliko dal, s tem pa centralno pesnitev Brvarjevega opusa, ki prepleta zgodovinsko dogajanje z družinsko sago, ponudila tudi novi generaciji bralk in bralcev.

V oddaji smo predstavili vsebino papeževe prve apostolske spodbude, v kateri govori o služenju revnim. Škofa Andrej Saje in Anton Jamnik pa sta predstavila zasedanji, ki sta se ju udeležila v Fatimi oziroma Bruslju in na katerih so govorili o Evropi pred globalnimi izzivi in o tem, kako biti misijonarski učenec v sekularizirani Evropi.

Ustvarjanje avtoric iz dežele vzhajajočega sonca, ki so že pred tisočletjem spisale obsežne romane in psihološko pretanjeno avtobiografsko prozo, predstavlja eno najbolj osupljivih poglavij v zgodovini svetovne književnostiNa prelomu iz 10. v 11. stoletje, v času torej, ki ga zgodovinopisje po tradiciji označuje kot obdobje heian, so na Japonskem, v skrajno rafiniranem zavetju tamkajšnjega cesarskega dvora začela nastajati prozna dela, ki nas še danes, tisoč let pozneje, zlahka osupnejo. Najprej seveda zato, ker je bila to književnost, ki je – pa čeprav je bil to izrazito moški, patriarhalen svet – niso ustvarjali avtorji temveč avtorice. Še več, najboljša besedila, ki so jih okoli leta 1000 napisale blagorodne, visoko izobražene dame z japonskega dvora – v tem kontekstu moramo najbrž omeniti vsaj Dnevnik muhe enodnevnice pa Knjigo na vzglavniku ter Zgodba o Genjiju, roman, ki ga pod naslovom Princ in dvorne gospe lahko že dolga desetletja prebiramo tudi slovenski bralke in bralci –, so se nato umestila v samo jedro japonskega literarnega kanona. Tudi to je, kajpada, dovolj presenetljivo; mesto, ki ga pri Rusih zavzema Puškin, pri Špancih Cervantes, pri Nemcih pa Goethe, v deželi vzhajajočega sonca slej ko prej pripada pisateljicam, kot so Fujiwara no Michitsuna no Haha pa Sei Shōnagon ter Murasaki Shikibu. No, morda najbolj fascinantno pa je, ko govorimo o vrhovih japonske proze iz obdobja heian, da nas ti teksti, čeprav so stari že debelih tisoč let, lahko še vedno nagovarjajo zelo močno, zelo neposredno. Čeprav so njihove avtorice naseljevale svet, ki je tako v smislu materialne kulture kakor družbenih institucij ter prevladujočih vrednot in verjetij, od našega očitno zelo oddaljen, so vendarle pisale tako, da se v mislih, čustvih, vtisih in hotenjih, izraženih v tej prozi, utegnemo sodobni bralci in bralke brez posebnega naprezanja prepoznati, se z njimi identificirati. Vtis je, skratka, kakor da tisočletje nemara le ni tako dolga doba, kot se zdi, in da tudi potovati med oddaljenimi kulturami morda ni tako težko, kot se nam včasih dozdeva. A nekaj pri vsem skupaj ostaja nejasno – kako je ta literatura sploh nastala? Kakšen je bil politični, družbeni in intelektualni okvir, znotraj katerega so Murasaki Shikibu, Sei Shōnagon in druge pisateljice sploh lahko začele ustvarjati? Kaj se je, še drugače rečeno, moralo na Japonskem okoli leta 1000 dogajati, da so v deželi vzhajajočega sonca ženske že takrat dobile domovinsko pravico v polju visoke književnosti, pravico, na katero so morale njihove kolegice v Evropi, denimo, čakati vse tja do 19. če ne kar 20. stoletja? – Prav to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga. Foto: upodobitev Murasaki Shikibu, ki piše Zgodbo o Genjiju, je v 17. stoletju ustvaril Tosa Mitsuoki (Wikipedija, javna last)

Državna revizijska komisija je zavrnila zahtevek KPK-ja za revizijo nakupa Leonardovih helikopterjev in s tem prižgala zeleno luč nadaljnjemu postopku. Po navedbah komisje so presojali le domnevno sporno merilo o osvetlitvi ločenega prtljažnega prostora. - Von der Leyen: Kršitve zračnega prostora članic Unije v sklopu usklajene kampanje proti Evropi, ki mora okrepiti obrambo. Gre za hibridno vojskovanje Rusije. - V Egiptu tretji dan pogajanj o ameriškem mirovnem načrtu za Gazo. Hamas predal sezname talcev in palestinskih zapornikov, ki jih bodo izmenjali. - Nobelova nagrada za kemijo za razvoj kovinsko-organskih okvirjev. Z njimi lahko zajemamo ogljikov dioksid in pridobivamo vodo iz puščavskega peska.

Šta se dešava na tržištu električnih automobila? Velika „kineska ofanziva“ je primorala koncerne u Evropi i SAD da ubrzaju razvoj svojih tržišnih strategija. U EU u tome prednjači Folksvagen-grupa koja je konstruisala neku vrstu univerzalne platforme različitih automobilskih firmi. A ne treba zaboraviti ni električne motorcikle, jer se i tu tržište razvija vrlo dinamično iako je stalno „u senci“ automobilskog. O aktuelnom razvoju e-automobila i motorcikala Vas informišu Maja Marić i Saša Bojić. Von Sasa Bojic.

Jeklarstvo ima na Ravnah na Koroškem več kot 400 let zgodovine. Dopoldne so tam odprli obnovljene objekte muzejskega območja Stara železarna, ki velja za edinstven spomenik tehniške kulturne dediščine tako pri nas kot v Evropi. Zakopali se bomo med nov nabor študij, prevodov in raziskav, ki jih je predstavila Založba ZRC, in se posvetili radijski igri Periferija mlade avtorice Kaje Novosel, ki prav v tem času sodeluje na vseevropskem festivalu radiodifuzije Prix Europa. Celovečerna igra v režiji Špele Kravogel z nemim likom samske ženske, ki je odšla študirat in delat v glavno mesto, kaže na izzive in strukturno nasilje do nekoga, ki ni izpolnil zakoreninjenih pričakovanj v domačem okolju.

Piše Majda Travnik, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Zbirka esejev Urše Zabukovec z žanru ustrezno zagonetnim in vznemirljivim naslovom La Routine. Dostojevski in transhumanizem tvori izvirno sintezo dveh avtoričinih temeljnih področij zanimanja in delovanja: umetniško-filozofsko-duhovnega opusa Fjodorja Dostojevskega in njenega intelektualno angažiranega odslikavanja aktualnega družbenega dogajanja. Avtorica je trenutno ena največjih poznavalk in – hkrati s prevajanjem – tudi razlagalk Dostojevskega na Slovenskem. Z njim se je ukvarjala že v doktorski disertaciji z naslovom Neverbalni Dostojevski, v kateri je obravnavala enega redkih nekoliko manj raziskanih vidikov Dostojevskega – kako neverbalna komunikacija pri njegovih junakih odseva njihovo duhovno stanje. Prevedla je tudi Zimske zapiske o poletnih vtisih o pisateljevem trimesečnem potovanju po Evropi leta 1862, soprevedla izjemno pomembni Dnevnik pisatelja, v pripravi pa je tudi njen izbor in prevod pisem Dostojevskega. Po drugi strani Urša Zabukovec že od leta 2016 piše iskrive aktualne prispevke za različne medije; kolumne, napisane za časopis Delo, so leta 2021 izšle v knjigi Levo oko, desno oko in že tam je opaziti, da avtorica ob poanti, ki jo vsakokrat razvija, večkrat seže v rusko kulturno ali socialno-politično zgodovino, največkrat pa se sklicuje ravno na Dostojevskega, njegove romane, dnevnik, pisma. Tako počasi nastaja vtis, da je Dostojevski že vso študijsko in poklicno pot avtoričin tihi, stalni sogovornik, celo svetilnik. Če se je torej Dostojevski že v kolumnah večkrat pojavil ob boku z najsodobnejšimi problematikami, npr. liberalizmom, aktivizmom, tehnokracijo ipd., ne preseneča, da se je Urša Zabukovec nanj kot na neštetokrat preizkušeno duhovno in moralno avtoriteto naslonila tudi ob svojem širokopoteznem polemično-angažiranem soočenju z nekaterimi najbolj perečimi problematikami – gnosticizmom, transhumanizmom in posthumanizmom – in te so tudi osrednja tematska središča pričujočih esejev. O Dostojevskem je v eni od kolumn zapisala: »Dostojevski je s svojimi romani vplival in še vpliva na pisatelje, teologe, antropologe, filozofe, religiologe in, nenazadnje, na čisto običajne bralce: mnogim je s svojimi romani pokazal pot, jim povrnil smisel življenja, jih odvrnil od (samo)uničevanja.« V uvodnih esejih avtorica pojasnjuje zgodovinsko ozadje pojmov posthumanizem in transhumanizem. Socialno-filozofski koncept transhumanizma je nastal na pogorišču najprej krščanstva in nato še humanizma, kot se je porajal v dobi renesanse, reformacije in razsvetljenstva: »Po sesutju vere v Boga je takšno sesutje doživela tudi vera v človeka.« Kot alternativa obstoječemu stanju je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja vzniknil – in bil prepovedan – transhumanizem, ki ponuja izboljšanje oziroma »krepitev« človeka s pomočjo tehnologije: tako rekoč vsak dan nastajajo nova orodja, ki naj bi nam olajšala življenje, a avtorica meni, da se že dolgo dogaja ravno nasprotno in da so na neki točki orodja začela zasužnjevati in izrinjati nas. Še radikalnejši je posthumanizem, ki zastopa stališče, da je človek »nepoboljšljiv« in ga je, v izogib nadaljnjim katastrofam, potrebno popolnoma potisniti v ozadje. Naravni spremljevalec takšnega zgodovinskega razvoja je (bil) seveda nihilizem, ki prežema tudi aktualne miselne in filozofske tokove. Zanimivo je, da je Dostojevski za pojem nihilizem v romanu Mladenič izumil še bolj zaostreno poimenovanje: oksidacija. Pri oksidaciji, ki je prerasla v enega ključnih filozofskih terminov pri Dostojevskem, gre po avtoričinih besedah za »korozijo človeške imaginacije, atrofijo čuta za presežno, s tem pa tudi za konkretno krčenje realnosti, ukinjanje mnogoterih razsežnosti človeškega življenja. Ni posmrtnega življenja, ni angelov in nadangelov, ni duše, ni muk, ni molitev, ni priprošenj, ni usmiljenja in odrešitve, ni vstajenja, ni večnosti. Tuzemsko bivanje je nekakšno agambenovsko »golo življenje«, zaprto samo vase in obsedeno z idejo o nenehnem samoservisiranju in raztezanju v imanentno (slabo) neskončno(st).« Takšne težnje – ki popolnoma ukinjajo krščansko metafizično vizijo in eshatologijo – se nenavadno točno ujemajo s starodavnim filozofskim sistemom, ki je stoletja vztrajal ob boku s krščanstvom, do danes pa prerasel v prevladujoči svetovni nazor: z gnosticizmom. Za gnosticizem je značilno »močno nezadovoljstvo s svetom, prepričanje, da je svet slab zato, ker je slabo organiziran, da je odrešitev od zla v svetu mogoča, da jo je je mogoče doseči v zgodovinskem procesu in da bo sad človekovega delovanja, glavna metoda oziroma tehnika odrešenja pa bo (spo)znanje, dosegljivo izbrancem«. Prav razkritje gnosticizma kot prevladujoče aktualne svetovnonazorske matrice je eno od poglavitnih spoznanj, ki jih razgrinjajo eseji v knjigi La Routine. Dostojevski in transhumanizem, in ki s tem preraščajo v relevanten filozofski prispevek k debati o sodobnih temeljnih civilizacijskih premikih. Kajti v krščanstvu so duh, materija in človek nekaj nesporno dobrega; za vsak dan posebej, ko je Bog ustvaril nekaj novega, je v Genezi zapisano: In, glej, videl je, da je dobro. Krščanstvo, ki ga v knjigi zastopa Dostojevski s svojim filozofsko-religioznim repozitorijem, je prav tako nagnjeno k izboljševanju sveta, tako rekoč vsi junaki Dostojevskega so nepoboljšljivi »izboljševalci sveta«, vendar je pri Dostojevskem vselej neizpodbitno, da še tako kompleksen, protisloven, razkolnikovski junak, ki ga v njegovem projektu v temelju žene krščanska premisa, ne more nikoli pristati na totalen izbris človeka kot subjekta, »kot transcendentne bogočloveške kategorije in radikalne singularnosti«, kot ga v svojem bistvu predvidevata transhumanizem in posthumanizem. Težnja po izboljševanju sveta je hkrati impulz, ob katerem je pri Dostojevskem vzniknil ambivalentni naslovni pojem la routine. Rutina je pojem, ki ga je Dostojevski uporabil v osnutkih za roman Zločin in kazen, in pomeni hkrati nekaj dobrega in slabega. Rutina je slaba, kadar pomeni »nemo inertnost«, ki bi jo morali kot svobodna in ustvarjalna bitja preobražati, dobra pa kadar pomeni upor proti razgrajevanju vsega, kar drži družbo skupaj: propagandi, mistifikaciji, zavajanju, psevdoznanosti, demoralizaciji, železni egalitarnosti in enoumju. Nagrajeni eseji Urše Zabukovec v knjigi La Routine. Dostojevski in transhumanizem so poglobljeno, svetovljansko in polemično zaostreno problemsko pisanje, svojevrsten sodobni J'accuse. Avtorica z neustrašnostjo, ki jo sicer pogreša okrog sebe, odpira temeljna vprašanja, ki zadevajo mesto posameznika v sedanji in prihodnji civilizaciji; ker pa se ta vprašanja zarivajo v našo najglobljo intimo – natanko tako, kot se to dogaja pri branju romanov Dostojevskega –, preraščajo v najširšo, univerzalno polemiko in duhovni odpor.

Rusija ni grožnja le za Ukrajino, temveč za vso Evropo. To je bilo med drugim slišati danes na srečanju Evropske politične skupnosti na Danskem, na katerem voditelji številnih evropskih držav in mednarodnih institucij razpravljajo o ruski agresiji in evropski varnosti. Druge teme: - Izrael zadržal skoraj vse ladje iz flotilje s človekoljubno pomočjo za Gazo. - V slovenjgraški bolnišnici bi lahko zaradi kadrovske stiske zaprli interni oddelek. - Zbranih dovolj podpisov za razpis referenduma o zakonu o pomoči pri končanju življenja.

Tokrat so nam družbo delali mladi udeleženci tekmovanja Euroskills, ki je potekalo v Herningu na Danskem. Od 9. do 13. septembra so tokratni gostje tekmovali na prestižnem evropskem tekmovanju mladih strokovnjakov, starih med 16 in 25 let, mladi pa na njem tekmujejo v več kot 38-ih različnih panogah. Letos se je za medalje potegovalo 600 nadarjenih mladih strokovnjakov iz vse Evrope, slovensko ekipo pa je zastopalo 14 mladih. Letošnje tekmovanje v Herningu je potekalo pod geslom Skilled for a greener future, takšno tekmovanje pa velja za največji dogodek na področju poklicnega izobraževanja v Evropi.

Na Slomškovo nedeljo lazaristi praznovali častitljivi jubilej.Verski voditelji pozivajo k oddaji glasu v podporo referendumu, kakšen pa je pomislek zdravnikov glede zakona o pomoči pri samomoru?Poslanec SDS Poglajen: Mladi potrebujejo lastna stanovanja, ne državne miloščine.Pristojni v teh dneh analizirajo težave pri testiranju sistema SI-Alarm.Moldavijo bo po volitvah še naprej vodila Evropi naklonjena stranka. Netanjahu danes pri Trumpu, ki upa v uspeh dogovora o končanju vojne v Gazi. Prizadevanja za zmanjšanje izgub zaradi odpadne hrane: v denarnici se to pozna vsaj 5 eurov na teden.Streljanje v novomeškem romskem naselju Pogánci.Šport: Tadej Pogačar v Ruandi ubranil naslov svetovnega prvaka.Vreme: Pred nami predvsem oblačni dnevi.

Piše Katarina Mahnič, bereta Mateja Perpar in Eva Longyka Marušič. Alenka Vreček, v Sloveniji rojena avtorica, zagreta športnica, ki je mladost preživela v Radovljici, se je z dvajsetimi leti podala v Ameriko učit smučanje in tam zaradi ljubezni tudi ostala. V knjigi opisano kolesarsko turo je dolgo načrtovala, sprva le v mislih, in v težkih letih po razpadu prvega zakona, ko je ostala sama s tremi otroki, je idejo o njej zapisala v žepno izdajo Rumijeve poezije: “Poskušam narediti tisto, kar se mi zdi prav, da bi lahko živela brez obžalovanj. Želim si pustolovščine, ki mi ni nedosegljiva. Da bom imela čas za premišljevanje, čas za čutenje, čas za pisanje. Čas, da bi se znova počutila živo. Čas, ko bom lahko sama. Rada bi prekolesarila pot od svojega doma ob jezeru Tahoe do palape v Baji.” Po besedah avtorice rdeča nit romana ni v kolesarjenju, ampak pomenu življenja, ki si ga želimo živeti. “Če nehaš sanjati, nehaš živeti,” je zapisala. In prav zato je ta knjiga tako posebna. Lahko bi bila le še eden od številnih avanturističnih potopisnih priročnikov, v katerih se nizajo kolesarske tehnikalije in fizični napori, višinski metri in strmine klancev, povprečna hitrost in dnevno prevoženi kilometri. Kot dolgoletna kolesarska navdušenka, ki imam tudi sama v nogah lepo število tako makadamskih kot asfaltnih kilometrov na s potovalnimi torbami obteženem kolesu, sem sicer z užitkom in občudovanjem prebirala tudi te dosežke in se iskreno čudila Alenkini vzdržljivosti, trmi in pogumu, saj sem dobro vedela, kakšne napore je premagovala. Štiriinpetdesetletna. In sama. Pa vendar za branje knjige ni treba, da si sploh kdaj sedel na koelsu, saj je tako kot v vsakem dobrem literarnem potopisu pomembneje, kar se dogaja v kolesarkini notranjosti. Vse tisto, kar je na skoraj 4000 km dolgem samotnem potovanju od Kalifornije do mehiške vasice La Ventana o sebi spoznala – da je morala proč, da bi se po več resnih diagnozah in operacijah spet naučila dihati. Prvič v življenju si je dovolila sebe postaviti na prvo mesto, se gibati blizu roba, s katerega je lahko življenje uzrla v jasnejši luči: “Morala sem se odmakniti od vsega. Ne vem, ali se bo moj rak vrnil. Ne vem, kako bo napredovala moževa bolezen ali koliko časa še imava za stvari, ki si jih želiva početi. Občutek imam, da je to moja zadnja priložnost za nekaj, kar sem si od nekdaj želela narediti.” Knjiga Naj se vrti je razdeljena na 29 poglavij. Posrečeno in prilegajoč se njihovi vsebini jih uvajajo izbrani citati različnih avtorjev. Začenja jih tisti znani iz Zaplotnikove Poti, da je “važna pot, ne cilj”, za njim pa se vrstijo številna znamenita literarna imena, med drugimi Pablo Neruda, Alice Munro, John Steinbeck, Isabel Allende, Anna Frank, Ernest Hemingway, Paul Theroux, Homer ter A. A. Milne z meni najljubšim citatom iz Medveda Puja: “Če vem, kje sem, se nisem izgubil. Lahko pa sem izgubljen tam, kjer sem.”, ki tudi najbolje povzema smiselnost in duha Alenkinega potovanja. Morda je knjiga še bolj kot za slovenski trg izjemna, eksotična in dragocena za ameriškega, saj se v njej poleg družinskega življenja v Ameriki prepletajo tudi pisateljičine otroške vragolije in mladost v Sloveniji, ljubezen do dedka, pa poletja na dalmatinskem otočku Šipan, kjer si je prav tako želela živeti, dokler ni ugotovila, da pravzaprav nikamor res ne pripada. Veliko prostora je posvečenega odnosom med ljudmi, medsebojni pomoči in razumevanju in njihovim reakcijam, ko se pripeti kaj hudega – Alenkina diagnoza rak, moževa diagnoza parkinson, huda nesreča najstarejše hčere Mateje. Ob takih dogodkih se kalijo ljudje, takrat pokažejo, iz kakšnega testa so. Prav tako kot na kolesu, ki ga je poimenovala Zverina, ko napor iz človeka iztisne tisto najboljše, ko šele s premagovanjem fizičnih ovir odkrivaš pravega sebe. Ko te utrujenost spet naredi živega. V knjigi so razpršena tudi zanimiva srečanja z ljudmi, tako na ameriški kot na mehiški strani, in prav vsa so svetla, optimistična, vračajo zaupanje v človekovo prijaznost in dobroto. Avtorica na vsej poti ne izkusi nič hudega (razen po lastni nerodnosti), zato se ob prečkanju meje upravičeno sprašuje, zakaj zidovi sploh obstajajo: “Ko sem se peljala ob zidu iz valovite pločevine, za katerega vem, da ločuje ljudi med seboj, so me navdajali zelo čudni, neprijetni občutki. Cesta je bila mirna, a srhljiva. Prehitevale so me samo obmejne patrulje. Vse skupaj je bilo tako nadrealistično. Meje nas ločujejo, varujejo in ščitijo. Pred čim? Zidovi po Evropi so se rušili in meje brisale. Zidovi, ki so v nekaterih primerih ljudi ločevali stoletja, so se podirali, v ZDA pa smo gradili še višje in trdnejše zidove, da bi ljudi ohranjali na drugi strani.” Kolesarski literarni potopis Alenke Vreček je tudi dragocena ljubezenska zgodba, saj so bili za takšen samoten podvig pomembni ljudje, ki so ga podprli. Še posebej en človek, njen drugi mož Jim, ki ga imenuje ljubezen svojega življenja. Dragocena tudi zato, ker ne govori le o samoti, ki je nujno potrebna za obstanek in zdravo pamet človeka, ki si skuša na svoj način razjasniti sebe, da se bo lahko mirno posvetil ljubljenim, ampak ker poudarja potrebo po ljudeh, ki te razumejo, po bližnjih, ki vedo, da moraš oditi, da se vrneš izpolnjen in pomirjen. Boljši. Ker zdaj veš, da si samo tam, med njimi, zares doma.

Polona Novak je coachinja, changemanagerka, HR managerka in strateška poslovna partnerka z več kot 18-letnimiizkušnjami v mednarodnih, hitro rastočih podjetjih. Verjame, daključ do uspeha leži v odklepanju potenciala ljudi skozi prava vprašanja incoaching. Je ICF certificirana coachinja in PROSCI certificirana ChangePractitionerka, predana rasti in odpornosti posameznikov ter organizacij. Trenutno je zaposlena v mednarodnikorporaciji SAS, z več kot 12.000 zaposlenimi, ki usvarijo več kot 3 milijardeevrov prihodkov. Polona je del globalne ekipe za Changemanagement, katere naloga je vpeljava sprememb znotraj korporacije, bodisivpelejevanje novega poslovnega modela v Aziji ali pa postavljanje novihvodstvenih ekip v Evropi.Zasebno je mama 14-letnice, dvempsom, zaročena s čudovitim partnerjem, vsako leto že 13 let zapored osvajaMangart s cestnim kolesom in uči jogo, čeprav tega na prvi pogled ne birekli. in ve, da je ravnotežje nekaj, kar se gradi tako na blazini kot vživljenju. Končno se je lotila tudi svojedolgoletne želje – disrupcije slovenskega mindseta. Skupaj z Markom in BeyondLeadership pripravlja prvo konferenco na temo upravljanja sprememb inkonkurenčnosti: Change Makers – voditeljstvo v času sprememb, ki bo 21. oktobrav Kristalni palači.

Kakšnih 1.200 ljudi se je v soboto zvečer zbralo v Kobaridu na predavanju priznanega italijanskega zgodovinarja, profesorja in avtorja številnih nagrajenih knjig Alessandra Barbera. Predvsem z italijanskega vidika je obudil spomin na 12. soško bitko oktobra 1917, o čemer je leta 2017 napisal tudi knjigo. Barbero je poudaril, da je bila bitka pri Kobaridu več kot le vojaški poraz – bila je izraz globljih družbenih in političnih problemov, ki so imeli trajne posledice za Italijo in širšo Evropo. Kot poudarja Barbero, je dogajanje pred več kot 100 leti opomin, da je zgodovina zbirka človeških dejanj, ki se lahko ponovijo, zato je pomembno, da se iz nje učimo in si prizadevamo za mir in spravo. Glavni organizatorji dogodka so bili Fundacija Poti miru, Znanstveno-raziskovalni center SAZU in kulturno društvo eStoria, ki v Gorici organizira enega najpomembnejših zgodovinskih festivalov v Evropi. Na dogodku, ki je bil del Interreg projekta Beyond Walk of Peace, je bila tudi Mariša Bizjak.

Brano Jakubović je ustanovitelj skupine Dubioza Kolektiv iz Bosne in Hercegovine, ene najuspešnejših glasbenih zasedb z območja nekdanje Jugoslavije. Zaradi bolezni se je za nekaj časa umaknil z odrov, zdaj pa se vrača s knjigo Moje nebuloze, v kateri po glasbenem ustvarjanju nastavlja ogledalo tudi v obliki kolumn. Razmišlja o življenju in svetu, osebnih dilemah in stiskah, politiki, Evropi kot stari pocestnici ter o korakih nazaj v slogu Luke Dončića.

V Mariboru se drevi začenja Mednarodni festival StopTrik. Največji in sploh prvi festival stop animacije v Evropi bo 15. izvedbo vpisal z rdečo nitjo »satira, blasfemija, karneval«.

Ste od spletnega trgovca kdaj prejeli obvestilo, da so vaš paket izgubili? Obstaja možnost, da ga niso izgubili, temveč da je bil preverjen na carini, prepoznan za neskladnega z zakonodajo in zato poslan nazaj v državo pošiljatelja. Samo lani je bilo v Evropsko unijo iz tretjih držav pripeljanih 4,6 milijarde paketov z nižjo vrednostjo; če bi jih enakomerno porazdelili, bi prejel vsakdo v Evropi kar 10 paketov. Večina teh pošiljk – 91 odstotkov – je prišla k nam iz Kitajske. Kaj pomenijo za okolje in kakšna je varnost teh izdelkov? Kaj prinašajo in kaj puščajo za sabo? Zakaj popustimo, zakaj dopustimo, da nas posrka začarani krog spletnega nakupovanja? Kaj osmišlja nakup izdelkov, ki jih do trenutka, ko smo jih videli na spletni tržnici, nismo potrebovali, nanje nismo niti pomislili?Sogovorniki: Mykyta Sobko, Evropska potrošniška organizacija Elena Osrajnik, magistrica medijskih komunikacij mariborske Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Domen Malc, psiholog in docent na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru Boštjan Okorn, Zveza potrošnikov Slovenije Hajdi Korošec Jazbinšek, podjetnica Foto: Mykyta Sobko, Evropska potrošniška organizacija

Polona Novak je coachinja, change managerka, HR managerka in strateška poslovna partnerka z več kot 18-letnimi izkušnjami v mednarodnih, hitro rastočih podjetjih. Verjame, da ključ do uspeha leži v odklepanju potenciala ljudi skozi prava vprašanja in coaching. Je ICF certificirana coachinja in PROSCI certificirana Change Practitionerka, predana rasti in odpornosti posameznikov ter organizacij. Trenutno je zaposlena v mednarodni korporaciji SAS, z več kot 12.000 zaposlenimi, ki usvarijo več kot 3 milijarde evrov prihodkov. Polona je del globalne ekipe za Change management, katere naloga je vpeljava sprememb znotraj korporacije, bodisi vpelejevanje novega poslovnega modela v Aziji ali pa postavljanje novih vodstvenih ekip v Evropi.Zasebno je mama 14-letnice, dvem psom, zaročena s čudovitim partnerjem, vsako leto že 13 let zapored osvaja Mangart s cestnim kolesom in uči jogo, čeprav tega na prvi pogled ne bi rekli. in ve, da je ravnotežje nekaj, kar se gradi tako na blazini kot v življenju. Končno se je lotila tudi svoje dolgoletne želje – disrupcije slovenskega mindseta. Skupaj z Markom in Beyond Leadership pripravlja prvo konferenco na temo upravljanja sprememb in konkurenčnosti: Change Makers – voditeljstvo v času sprememb, ki bo 21. oktobra v Kristalni palači. Naljubši citat: Če misliš, da lahko, lahko. Če misliš, da ne moreš, imaš tudi prav. MINDSET je pomemben.Najljubša glasba: čisto odvisno od dneva in emocij. Moja fav// theme song: Unstoppalbe od SIANajljubša knjiga: Življenjska: "Galeb Jonathan Livingston // Poslovno: Radical CandorNajljubša serija: Friends ali Suits – spet odvisno kaj rabim v danem trenutku – smeh ali inspiracijoHobiji: organiziranje konferenc in delati svet boljši

Po telefonu smo poklicali v Jeruzalem in se pogovarjali z Ramzijem Maqdisijem, palestinskim gledališkim in filmskim umetnikom, ki je tudi v Evropi in svetu poznan kot igralec v filmih, nagrajenih na berlinskem in cannskem festivalu. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru o življenju in umetniškem ustvarjanju v času, ki ga imenuje sam imenuje čas, ko je človečnost klonila pred izzivom reševanja ljudi pred genocidom. Pogovor sva pripravila z Gorazdom Rečnikom, novinarjem našega 2. programa, Vala 202. V studiu se nam je pridružila tudi Tatjana Ažman, vodja Slovenskega centra pri Mednarodnem gledališkem inštitutu, in povedala nekaj več o tem, kako sta se z Maqdisijem spoznala in o vlogi Mednarodnega gledališkega inštituta na prostorih kriznih žarišč. Tatjana Ažman nam je posredovala tudi del korespondence z igralcem Mohamedom Shashajem, ki živi v Gazi. Vabimo vas k poslušanju!

Velenje in Šoštanj sta z okoliškimi kraji več desetletij predstavljala enega od ključnih temeljev slovenske energetike. V skladu z zelenim prehodom pa je premog postal »nebodigatreba«, ki ga je treba nadomestiti z okolju prijaznejšimi energenti. Prihodnost Šaleške doline po obdobju premogovništva bo začrtal eden od dveh ključnih zakonov – zakon o razvojnem prestrukturiranju savinjsko-šaleške premogovne regije. Prihaja pozneje, kot je bilo načrtovano, in vse kaže, da s premalo denarja za uspešno prihodnost doline. Ta med drugim Holdingu Slovenske elektrarne prinaša 43 milijonov evrov, da bi na enem od jezer, ki je nastal kot posledica izkopavanja premoga, zgradili največjo plavajočo sončno elektrarno v Evropi. Tudi to je ena od skrbi lokalnega prebivalstva. Kako daleč so postopki za sončno elektrarno in zakaj bi moralo vse to zanimati celotno Slovenijo, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Aleksander Jevšek, minister za kohezijo in regionalni razvoj; Peter Dermol, župan Mestne občine Velenje; Boris Goličnik, nacionalni koordinator pravičnega prehoda in župan občine Šoštanj; Mitja Tašler, pomočnik direktorja TEŠ; Simon Lamot, sindikalist v Premogovniku Velenje; Rok Plankelj, direktor Savinjsko-šaleške gospodarske zbornice. Avtorica oddaje Metka Pirc.

4 zlate, 3 srebrne in 6 bronastih medalj je izkupiček članic in članov slovenskih ekip dijakov, ki so se letos poleti udeležili mednarodnih olimpijad znanja s področij matematike, fizike, astronomije in ekonomije. Več o tekmovanjih, nalogah in doživetjih v Avstraliji, Indiji, Azerbajdžanu in Evropi, kamor so potovali pod okriljem Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije, smo izvedeli od gostov oddaje Gymnasium. To so bili Patricia Király, Nika Videnšek Podgorelec, Žan Arsov, Aleksander Jotanović, Matija Lakner in spremljevalec na astronomski olimpijadi Vid Kavčič.

Košarkarska reprezentanca se bo za uvrstitev med najboljše štiri v Evropi v sredo pomerila s svetovnimi prvaki Nemci. Včeraj je izločila Italijane. Polovico točk za Slovenijo je dosegel kapetan Luka Dončić. Preostali poudarki oddaje: - Bela hiša je po enem od najobsežnejših ruskih napadov na Ukrajino napovedala stopnjevanje pritiska na Kremelj. - razmere v svetu bodo v ospredju okrogle mize prejšnjih nagrajencev Vilenice. Osrednjo temo tega mednarodnega literarnega festivala, ki se začenja danes, so tako poimenovali Nova pravila bivanja. - ob težavah zaradi bolezni modrikastega jezika se pojavlja vprašanje, kdo je kriv za razmere. Pristojno ministrstvo trdi, da bi bilo poginov drobnice manj, če bi jo spomladi cepili. Rejci odgovarjajo, da je bilo ponujeno cepivo proti sevu štiri, ki pa ga pri nas ni.

Začetek jubilejnega Blejskega strateškega foruma je zaznamoval tudi protest proti izraelskemu genocidu v Gazi. Udeleženci so Evropi očitali sokrivdo. Zunanja ministrica Tanja Fajon se strinja, da bi Unija lahko naredila več, zaradi neukrepanja in dvojnih standardov pa pogosto izgublja kredibilnost. Druge teme: - V ameriške načrte o palestinski enklavi po vojni ne verjame niti Izrael ter nadaljuje njeno obstreljevanje in stradanje prebivalstva. Medtem svetovni mediji danes opozarjajo tudi na poboje novinarjev v Gazi. Obsodbam smo se pridružili tudi pri nas. Predsednik Društva novinarjev Gašper Andrinek je dejal, da če bo izraelska vojska še naprej s takšno hitrostjo ubijala novinarje v Gazi, kmalu ne bo več nikogar, ki bi nas lahko obveščal. - Prvi šolski dan so v Srbiji zaznamovali protesti, pri nas pa tradicionalno poostren nadzor prometa v okolici šol, veliko veselje v tistih, ki prvič prestopajo šolski prag, in žal delno tudi grožnja z napadom. Policija je našla osumljeno osebo. Ravnateljica s Ptuja Helena Ocvirk meni, da so taki ljudje gotovo v stiski in bi bilo prav, da poiščejo pomoč. - Razpis za novo infekcijsko kliniko v Mariboru je razveljavljen. Ministrstvo za zdravje se je tako odločilo, ker je bila ponudba milijon evrov dražja od graditve enake klinike v Ljubljani. Direktor edinega ponudnika za mariborsko Blaž Miklavčič trdi, da gre za različna projekta, da je mariborska klinika bistveno bolj moderno in bogato sprojektirana kot ljubljanska.

Ker ne izhaja iz vinarske družine, pridelava vina pa je njena strast, je Neža Skrt znanje intenzivno nabirala po svetu. To je storila tako, da je bila v enem letu prisotna tudi na dveh trgatvah. Zato se je ustavila v Čilu, Argentini, na Novi Zelandiji in seveda v Evropi. Ustalila pa se je na severu Španije, kjer je glavna enologinja in vodja ene od kleti v pokrajini La Rioja.Zapiski: kolumne o vinu. Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

V več mestih po Evropi so sinoči potekali protesti za končanje vojne v Gazi. O njih so med drugim poročali iz Dunaja, Berlina, Bruslja in Stockholma. Po uradni razglasitvi lakote v enklavi so protestniki pozivali tudi h koncu stradanja in ubijanja otrok ter civilistov. V Tel Avivu so medtem potekali protesti družin izraelskih talcev, ki pozivajo izraelsko vlado naj sklene dogovor s Hamasom. Kljub mednarodni pritiskom za prekinitev ognja izraelska vojska še naprej obstreljuje območja v enklavi, o okrepljenih napadih poročajo predvsem iz mesta Gaza. Včeraj je bilo ubitih več kot 60 ljudi, najmanj 8 jih je umrlo zaradi lakote. Drugi poudarki oddaje: - Ukrajina dan neodvisnosti četrto leto zapored zaznamuje ob napadih ruske vojske. Ta se počasi približujejo ključni obrambni liniji Kijeva. - Na Bledu danes Festival ponovne uporabe poziva k razmisleku o trajnostni potrošnji. - Janja Ganbret končala 24-urni plezalni maraton: preplezala vseh sto smeri, za botrstvo v športu zbranih več kot 61 tisoč evrov.

Zunanji ministri članic Evropske unije so včeraj prek videopovezave med drugim govorili o ameriških prizadevanjih za končanje vojne v Ukrajini. Sočasno je ameriški predsednik Donald Trump v Beli hiši predstavil načrt predvidenega petkovega srečanja z ruskim kolegom Vladimirjem Putinom. Drugi poudarki: - Peking in Washington za 90 dni podaljšala trgovinsko premirje. - Dan mladih: za svet nujni pri podnebnem boju, za Slovenijo v prostovoljstvu. - Tako po Evropi kot pri nas bo še naprej sončno in vse bolj vroče.

Tokratna epizoda je izsek iz dogodka Money-How Live, ki se je zgodil 22. maja - Dobrodošli v Trumpovem šovu: Kako vlagati in zaslužiti. Kako bo geopolitika vplivala na naša življenja (M.A.G.A in M.E.G.A)? Bo EU preživela ali šla v muzej ekonomsko-politične zgodovine? Spopad: Vroči sektorji vs. tradicionalne naložbe. Gostje razkrivajo, kako Trump s svojo nepredvidljivostjo premika trge, zakaj vlagatelji bežijo iz ameriških delnic in ali je zdaj čas za pogled proti Evropi in azijskim trgom. Glavna misel: Trump je edini politik, ki dejansko počne tisto, kar je obljubljal – in zato vlagatelji živijo v stalnem stanju šoka. Pred mikrofonom: - Mojmir Mrak, Jean Monnet Chair profesor za področje mednarodnih financ in ekonomskih politik EU na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani - Blaž Hribar, član uprave, Pokojninska družba A - Tim Umberger, član uprave, Advance Capital Partners - Andraž Grahek, Capital Genetics Podprite Money-How preko članstva na Youtube članstvo Investicijski bootcamp za mlade (od 17 do 21 leta) Darilo z dodano vrednostjo ob začetku šolanja in ob vstopu v polnoletnost. Spoznali bodo tudi 18.-letnega Marka, ki bo razkril, kako je sestavljen njegov portfelj. Datum: 26. avgusta v živo Več informacij www.money-how.si Boot Camp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Delavnica je neodvisno pripravljena, kar je redkost v današnjem času :) Lokacija: Ekonomska fakulteta Datum: 17. september Čas: 17:00–20:30 Več informacij www.money-how.si Obišči spletno stran Money-How www.money-how.si Imaš vprašanje? Piši mi na marja@money-how.si

Prometna varnost se je v letošnjem letu v primerjavi s preteklimi leti pri nas poslabšala; samo v preteklem tednu je na naših cestah umrlo 9 oseb, skupaj letos že več kot 60. Po podatkih Agencije za varnost prometa se pri nas največ nesreč z najhujšimi posledicami zgodi prav v poletnih mesecih, od junija do septembra, ko so naše ceste zaradi dopustov in počitnic po vsej Evropi najbolj obremenjene. O razlogih za poslabšanje prometne varnosti in o ukrepih, s katerimi bi lahko ta negativen trend obrnili, se bomo v torkovem Studiu ob 17.00 pogovarjali z gosti: Ivan Kapun, vodja sektorja prometne policije na Generalni policijski upravi; Erik Logar, vodja področja varna mobilnost na AMZS; Kaja Kobal, programski vodja na zavodu Varna pot.

Danes začenjajo veljati nove ameriške carine. Proti Kanadi je ameriški predsednik Donald Trump uvedel od 25- do 35-odstotne carine, proti Braziliji 50-odstotne. Za uvoz iz Kitajske, Japonske, Izraela, Velike Britanije in Evropske unije naj bi bile 15-odstotne. Pogajalci povezave in Združenih držav sicer po navedbah Bruslja še usklajujejo skupno izjavo, ki bo nadgradila trgovinski dogovor. V oddaji tudi: - Povečevanje mednarodnega pritiska na Izrael; Slovenija kot prva v Evropi uvedla orožarski embargo - Ogorčenost zaradi racije na protifašističnem taboru včeraj izrazili na Dunaju, danes protest v Celovcu - Prometni zastoji pri nas tudi zunaj sezone povzročajo veliko gospodarsko škodo.

Prepoved uvoza, izvoza in tranzita orožja v Izrael je za zdaj sprožila predvsem domače odzive. Ker je naša država v odziv na dogodke v Gazi prva v Evropi, ki se je odločila za takšno potezo, se porajajo vprašanja, kako takšno omejitev sploh uvesti. Po besedah državnega sekretarja Boštjana Pavlina bodo ministrstva podrobnosti uskladila ta mesec, že zdaj pa je jasno, da bodo veljale nekatere izjeme, in sicer na uvoz, izvoz in tranzit tistih sredstev iz Izraela, ki so pomembne za odpornost in varnost Slovenije. Druge teme: - Ameriški predsednik Donald Trump si je za uvedbo novih carin kupil še sedem dni. - Sodišče potrdilo zapor in prepoved političnega delovanja Miloradu Dodiku. - Vipavska hitra cesta bo zaradi nujnih del zaprta več kot 3 mesece.

⏰ Driiiing! Tuuukaaaj jeee! Nova sezona, nove zgodbe, nove tekme, stara Žiga in Jaša! Do 10. obletnice pičiva, prživa, podkastava. Za one, ki radi poslušate komentar Radomlje - Aluminij. Ja, za vse vas. In vse ostale!

Podržite nas na Patreonu Patreon.com/historycast Šta je zatekao a šta uradio Petar Veliki kad se posle velikog puta po Evropi vratio kući? Nastavak naše priče o ovom fascinantnom caru počinje upravo tu - u trenutku njegovog povratka, kada u sebi nosi viziju modernizacije, a pred sobom zatiče carstvo ukopano u vekovne običaje, praznoverje i feudalni poredak. Šta se dešava kada jedan čovek pokuša da na silu ubrza tok istorije? Kada želi da od ogromne, rastrzane i samodovoljne Rusije napravi evropsku silu - Rusku imperiju - čak i ako mora da reformiše sve: vojsku, društvo, kalendar, pa i način oblačenja? O tome, kao i o posledicama koje su njegovi postupci ostavili, govore istoričari Nikola Đukić i Nikola Šipka, u nastavku priče koja u centar pažnje stavlja jednog od najambicioznijih i najkontradiktornijih vladara Evrope.

Na 30. godišnjicu genocida u Srebrenici ukopano sedam žrtava. Poruke solidarnosti i podrške uputili su lideri zemalja EU, regije i svijeta. Svjetski zvaničnici, među njima i francuski predsjednik Emanuel Makron, izjavili da za one koji negiraju genocid i veličaju zločince nema mjesta u Evropi.

V novem pregledu tem aktualne sezone Frekvence X vas bo Maja Ratej spomnila na oddaje, v katerih je obiskala jedrsko elektrarno Krško in odpotovala na Dansko, da bi ugotovila, ali severni Evropi res preti ledena doba. Znova bomo pokukali k umetni inteligenci in se spraševali, ali so agenti naslednja velika stvar, in pokazali na fascinantne možnosti, ki jih nove tehnologije prinašajo za področje arheologije. Ustavimo pa se tudi na aprilskem kvantnem dnevu, ko bomo znova ponovili nekaj najbolj temeljnih izrazov kvantne fizike. Če še niste, vabimo, da prisluhnete še: - Jedrska elektrarna v Krškem: V zakulisju tega največjega stroja v Sloveniji - So AI agenti naslednja velika stvar? - Kvantni dan na Valu 202 - Si to, kar ješ: prehrana in geografsko poreklo zapisana v naših kosteh in zobeh - Ko imaš kup težav, izvidi pa normalni - Preti severni Evropi nova ledena doba?

Thumbnail designer:https://instagram.com/design33_mk?igshid=MzRlODBiNWFlZA==Pratite nas na društvenim mrežama!Instagramhttps://www.instagram.com/jaomile_podcast/Facebook https://www.facebook.com/JAOMILEPODCASTTikTokhttps://www.tiktok.com/@jaomile_podcastTwitter https://twitter.com/mileilic00:00:00 Intro00:02:00 Koji mi problem imamo00:23:00 Razlika Kina i Srbija00:27:00 Dejan Tomašević00:38:30 Plejmekeri00:54:00 Dule Vujošević00:55:30 Mega i mladi igrači01:00:00 Titule u mlađim kategorijama01:11:00 NBA u Evropi i Kini01:21:50 KLS01:24:00 Petrušev01:26:10 Evroliga01:33:00 ABA liga01:35:00 Nikola Jokić01:47:00 Savetovanje/ Darko Rajaković01:49:00 Trenerska Karijera01:57:00 Najveći talenti02:01:00 Najbolji trenutak naše košarke02:03:30 Šta je košarka donela u životu02:13:00 Savet za mlade02:14:00 Najbolja petorka koju je treniraoGost: Mile ProtićDatum: 2025. Autor i domaćin: Mile IlićLokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse#jaomilepodcast #draganlabovic #swishfindyourway #djokovic #crvenazvezda #kkpartizan #findyourway #nba  #nikolajokic #abaliga #jokic #bogdanovic #euroleague #doncic #nikolatopic

Število brezdomcev v Evropi narašča, hkrati pa so, med drugim tudi v Ljubljani, prisotne skrite oblike brezdomstva, je pokazala nedavna mednarodna raziskava. Dve tretjini brezdomcev v Ljubljani je moških, več kot 43 odstotkov pa je brez doma že več kot pet let. Skoraj petina ugotovljenih brezdomcev spi na ulici, hkrati pa se povečuje število brezdomcev v celodnevnih zavetiščih in nastanitvenih programih, kar je po oceni strokovnjakov korak v pravo smer. O tem, kje so razlogi za pojav brezdomstva pri nas, kako jih omejiti in kako omogočiti čim lažji izhod iz brezdomstva, v tokratnem Studiu ob 17h. Gostje voditelja Petra Močnika: Barbara Goričan, Min za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Dr. Maša Hrast Filipovič, FDV Tanja Hodnik, Oddelek za zdravje in socialno varstvo, MOL Irena Bilčič, Kralji ulice

Ep 258Prva Anker prodavnica u Evropi - baš kod nas Fstoppers: Macbook Pro Vs $6,000 Gigantic Windows Laptop Alex Ziskind: Same Price M4 MacBooks | One Fatal Limitation Apple Explained: Apple Lied About Siri Steve Troughton-Smith:The European Commission finds Apple's Core Technology Fee is against the lawThe Verge: A judge just blew up Apple's control of the App StoreFederico Viticci: Things took a MAJOR turn for Apple's App StoreI'm an Apple fan in 2025. What does that even mean?Epic Games Setting Up Webshops for iOS Developers to Offer Users Out-of-App PurchasesJeff Dean: Google Flights magicTwo decades of Git: A conversation with creator Linus Torvalds Staying the Course After 35 Years of TidBITS - TidBITSTom Alder: The Apple website, every year since 1997, in chronological order.Apple Macintosh Museum For SaleZahvalniceSnimano 2.5.2025.Uvodna muzika by Vladimir Tošić, stari sajt je ovde.Logotip by Aleksandra Ilić.Artwork epizode by Saša Montiljo, njegov kutak na Devianartu