Podcasts about njegovi

Sa Lunijem i Kojotom je u studiju Bvana, reperski hitmejker navarenih traka. A pošto je ovo lagana bleja uz sok od jabuke, pričalo se svašta - od teme nastupa po beogradskim klubovima preko studiranja u SAD i iskrenoj bratskoj podršci prijatelju u nevolji. Uživajte!

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Zbirka Enakonočja Aleša Učakarja je poezija velike eksistencialne razprtosti in ranljivosti pesnika, ki gre vase in v jezik intimno, a z zrelejšim soočanjem z moralnim propadom družbe in bivanjsko tesnobo. Pri ustvarjanju ga žene zanesljiv občutek, da ima njegovo početje smisel. Videti je, da pisanje pesmi zanj ni nekaj varnega in obvladljivega, še manj le prijetno opravilo v prostem času. Je razgaljanje samotnega premišljevalca pred bralci, predvsem pa pred samim seboj. Je meditacija lirskega glasnika, ki v zadnji pesmi fermijev paradoks v zadnjem verzu samemu sebi dahne: »kje vendar sploh je kdorkoli?« Kmalu po prvi prozni objavi Veliki Mhrann iz leta 1996 je Učakar s pesniško zbirko Mesta tihe sreče vstopil v svet poezije. Pesmi so prežete s subtilno melanholijo in razmišljanjem o osamljenosti in krhkosti medsebojnih odnosov. Pesniškemu prvencu, zasnovanemu na ravnovesju med svetlobo in melanholijo in intimnem iskanju miru in sreče, je šele po četrt stoletja sledila zbirka pesmi Naposled, katere del zlovešče opisuje moralni propad družbe, kjer človek podobno kot v Orwellovem romanu 1984 postane sofisticiran stroj za evtanazijo duše. Lirski subjekt pri tem ohranja svojo prepoznavno noto raziskovanja notranjih svetov in tihih trenutkov, kot se kaže v pesmi Čarobno jutro, kjer ugotavlja, da mora včasih kako jutro nahraniti vsa nadaljnja, s svojimi presenetljivimi strastmi pojiti poznejša hrepenenja ter s svojo nezasluženo srečo dojiti njihovo vsakdanjost in starčevsko čemernost. A če ta zbirka pomeni pesnikov obračun s svetom, potem mu naslednja prinaša pomiritev s seboj in premik od zunanje kritike k notranji harmoniji, kjer sprejme, da bivanje vedno niha med skrajnostmi. V tretji zbirki z zelo povednim naslovom Enakonočja valovi niz štiridesetih skrbno izbranih in urejenih pesmi v prostem verzu (napisanih s samimi malimi črkami in skoraj brez ločil), ki raziskujejo krhko ravnovesje med osebnimi čustvi in širšim bivanjem. Zbirka ni intelektualistično hermetična, ni zastavljena kot ena izmed konstitutivnih liričnih zasnov 20. stoletja, pesnikova čustvena nota je bralcu dosegljiva. Treba ji je ne le prisluhniti, ampak tudi poiskati bistvo njenega poetičnega sporočila. Pri poglabljanju v posamezne pesmi je zgovoren vsak detajl, ki tudi izza na prvi pogled jasnega motiva ponuja presenetljive obrate. Pesmi lahko z nekaj besedami prikličejo v našo zavest cele romane, vesolja spominov avtorja, ki nima strogo vnaprej določene smeri, temveč se odpira na vse strani bivajočega in se manifestira v širokem emocionalnem razponu, vključujoč negativna in pozitivna čustva. Že uvodna kitica v prvo pesem človek in reka bralca popelje v intimni svet, ki pa ni le idealiziran, temveč ga zaznamuje tudi krhkost. Sprimeva se, pravi, v trenutku odpre telo zmehčane, zrele pore. Sprostijo se obljube in skomine, kriki, potajeni vzdihi. Seževa si v medžilje in se prelijeva. V pesmi ostanki dneva pa avtor spretno prehaja med občutki zastrtosti vase in stanji popolne, mirne sreče: »na kak tak dan / bi samo molčal / zaprl zapahe / in molčal / presahli so slapovi / preutrujene reke / naveličani grobovi / ujet v vračanje vedno istega // in prideš mimo / dih tvojih bokov / na moji pesmi / in verzi padajo / iz partiture / in dan se nagne / viseče zavese / razpirajo / kar bi moralo ostati prikrito / in tak dan / miroljubno / mine.« Pesnik, čigar kašelj je kot bolhe redni spremljevalec v pesmi prokrastinacija, čaka na marec, ki nikoli ne pride, a ga na koncu, ko je opustil že vse upe, le odkrije. In ima znova še leto dni časa. Če je bilo čakanje v prejšnji zbirki mučno, polno tesnobe in občutka, da zamujamo zadnji vlak pred katastrofo, postane v tej zbirki bolj kontemplativno, potrpežljivo. V pesmi hipna zaznava smo neposredna priča osupljivim zaznavam, ki se izogibajoč se soncu plazijo vzdolž časa in čez stoletja tišine prehajajo v komaj verjetno dozdevnost. V prejšnji zbirki je bila tišina grozeča in težka, tu je domala zdravilna, saj je prostor, v katerem pesnik končno lahko prisluhne svojim mislim in najde mir sredi svetovnega kaosa, odrešujoč. Svet, v katerem živimo, je krut in neusmiljen, zdi se, da je obrnjen na glavo. Aleš Učakar ga opazuje z vsemi značilnostmi časa, v katerem biva, ko na koncu pesmi chiaroscuro zapiše: »To je ta naš svet, premalokdaj ga obžari oko, da se razpeni v brezdanje nebo.« Čustveno doživetje ponuja le priložnost, da premisli svoje osebno doživljanje. Resničnost ne more zares prodreti v pesem, večinoma se le sprehaja po površini, saj pesnik šele po doživetju išče smisel v lastni izpovedi. Nastanek pesmi in sama pesem sta navadno skrivnost, ki se ji lirski subjekt lahko približa le v globoki kontemplaciji s seboj. Ne le, da izostri čustva in z enigmatičnim besedilom vzpostavi kompleksno besedilo, ki tudi od bralca zahteva pozorno branje, temveč vanj vpne tudi drugačno, izvirno, v lirično govorico uprizorjeno pripoved. V mnogih tradicijah je enakonočje magičen čas spodbujanja k povezovanju z naravo in notranjo preobrazbo. Simbolizira popolno ravnovesje med svetlobo in temo, dnevom in nočjo. Označuje prelomno točko v naravi, ki prinaša harmonijo, prenovo in enakopravnost nasprotij – jin in jang. Pomladno enakonočje simbolizira rast in novo življenje, jesensko pa hvaležnost in opuščanje starega. V tem kontekstu naslov zbirke namiguje na trenutek mirovanja ali prevešanja, kar se v pesmih zrcali skozi motiviko čakanja in minevanja časa. V prejšnji zbirki je bil pesnik ranljiv, podvržen bolečini in propadu kot svet okoli njega, v tej je vzpostavil ravnovesje. Navidezno prikrita erotika v pesmi vrata tvojega doma se vrne kot uteha, ki vsaj za trenutek zapolni bivanjsko praznino: ko »zavesa obarva stanovanje v dom … da lahko pridem k tebi tudi na vlažen dan / in da mi ni treba oditi, kadar bi raje ostal.« Primerjava med zbirkama Naposled in Enakonočja razkriva zanimiv pesniški obrat, kjer se Učakarjev temačni nihilizem preobrazi v iskanje krhkega miru. Od kaosa k redu. V obeh zbirkah uporablja nekatere ključne motive, ki pa v vsaki knjigi dobijo drugačen pomen. Pri prvi prevladuje mrak, svetloba je varljiva ali ugaša pod težo civilizacijskega propada, kar simbolizira konec in brezizhodnost. V drugi sta v dialogu svetloba in tema. Ni več boja za prevlado, temveč sprejemanje, da ena brez druge ne obstajata, saj motiv sončnega obrata postane simbol za trenutek, ko se obe sili srečata v mirovanju. V zadnji pesmi fermijev paradoks avtor črpa iz zgodovine spomina, iz položaja, ki simbolizira premor, umik in prostor za drugačen pogled. Njegovi poetični razmisleki razumljivo odpirajo premislek o vsem, kar v današnjem turbulentnem času sprejemamo kot samoumevno. Pri upesnjevanju drobcev zgodb, ki so tematsko tako sodobno aktualne kot univerzalno človeške, hodi po tenki napeti vrvi, kjer prihajajo na površje najbolj ekspresivne podobe in čustva. Vsaka pesem v zbirki Enakonočja prinaša ogromno, treba je le do zadnjega verza potovati po njej in jo odkrivati kot neraziskano pokrajino. »Kje vendar sploh je kdorkoli?«

Komentar obravnava odziv na nedavni besedni napad ameriškega predsednika na papeža Leona XIV. in opozarja, da izhaja iz pretiranega političnega razumevanja papeževih izjav. Avtor poudarja, da papež ne nastopa kot politični tekmec, temveč kot oznanjevalec evangelija, ki mora govoriti o moralnih vprašanjih, med katera spadata tudi vojna in mir. Papež se je na napad odzval mirno, potrpežljivo in pokončno, kar avtor postavlja v kontrast s pomanjkanjem preudarnosti pri številnih sodobnih politikih. Trumpov zapis je po naključju povečal medijsko pozornost papeževemu potovanju po Afriki, kjer je Leon XIV. opozarjal na vojne, korupcijo, družbene krivice in uničevanje okolja ter Afriko predstavil kot celino velikih potencialov za Cerkev in svet. Njegovi govori in srečanja so ga razkrili kot moralno avtoriteto, ki jo sodobni svet nujno potrebuje, ter kot pastirja, ki periferijo postavlja v središče in utrujenemu Zahodu kaže nova duhovna obzorja.

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Priljubljeni, praktično ponarodeli kantavtor Zoran Predin je ob koncertih svoje oboževalce razveselil zdaj že s tretjim romanom Cirkus Astralis. Že naslov obljublja pisano dogajanje in dobršno mero drame in kratkočasja. Če sem se pri njegovem prvem romanu Mongolske pege še čudila, kako drzni in neugnani pisec besedil odlično obvlada tudi romaneskno pisanje, sem tokrat bravuroznost kar pričakovala. Pa me je kljub temu presenetilo, kako zna Predin povezati vse niti na prvi pogled tako raznorodne pripovedi. Nič ne obvisi v zraku. Nemogoče je zgradbo in vsebino črnohumornega Cirkusa Astralisa povzeti tako, da se bodoči bralec knjige zaradi kompleksnosti ne bi ustrašil. Dogaja se na štirih pripovednih ravneh, prepletajoče se zgodbe pa spremljamo iz zelo različnih perspektiv. Najprej sta tu zakonca Bauman – pisatelj Franc in njegova žena Klara, psihologinja in prva bralka njegovih romanov. Skupaj neposredno in konstruktivno razpravljata o napisanem, pa tudi o procesu literarnega ustvarjanja. Druga, lahko bi ji rekli tudi osrednja zgodba (ki jo piše Franc) se dogaja v frizerskem salonu Samsara, kjer šef Egon popreproščeno razlaga hindujske nauke, osvojene na enem svojih potovanj. K frizerju Silvanu, Egonovemu delovnemu in intimnemu partnerju, za vajenko pride Tina, edinka bogatih in visoko izobraženih staršev. Ob njeni odločitvi, da hoče postati frizerka, ostaneta brez besed. “Oče se je spraševal, kako je mogoče, da je njegovo vitko, sivooko dekletce svetlorjavih las, ki jo je pravkar nameraval navdušiti za igranje golfa in jo predstaviti smetani mestne družbe, izbralo in se navdušilo za tak, zanj nesramno banalen poklic. Mati je jokala vso noč in v mislih že sprejela ponižujočo odločitev, da bo izdala svoj ateizem, v cerkvi plačala mašo in prosila Boga, naj strezni njuno Tino.” Z mehiškim arheologom Carlosom, slikarjem Bakijem in maserko Mirando sestavljajo posrečeno, četudi ne ravno pod srečno zvezdo rojeno druščino. Na tretji ravni roman popestrijo zgodbe, za katere pisatelj Franc izkoristi Egonovo navdušenje nad hindujskimi verovanji, ki jih preplete s starogrškim mitom o pitju duš iz Lete, reke Pozabe. Dušam umrlih voda, ki jo popijejo, menda popolnoma izbriše spomin, tako da pozabijo na prejšnje življenje in se pripravijo na reinkarnacijo. A ker nihče ne ve, koliko vode mora duša popiti, da se izbrišejo vsi spomini iz prejšnjega življenja, zelo grešne duše ali tiste, ki popijejo premalo, lahko doleti celo transmigracija v živali. Kar je kot nalašč za čarovnika Predina, ki usode znanih zgodovinskih osebnosti, posebno tistih z negativnim predznakom, spreminja v nenavadno menažerijo, ki se kot na cirkuškem trapezu poganja sem in tja po onostranstvu. Ker pisatelj na začetku posebej zapiše, da naj identitete likov, ki nastopajo v romanu, ne izdamo nikomur, bom njegovo prošnjo upoštevala, in za okus in zbuditev radovednosti omenila samo kraljevskega pingvina, morskega konjička, slona in psičko Lajko. In kot da to še ni dovolj, nam je za dobro mero navržena še četrta raven – prečrtana poglavja. Naj jih vrže ven, je možu svetovala žena Klara. V njih osebe iz romana (oglasi se celo tajništvo Vrhovnega sveta starih duš) svoje križe in težave zaupajo svojemu stvarniku, se pravi pisatelju Francu, saj po njegovem mnenju fikcija ne bi smela imeti nobenih meja. Bralec pa s temi izpovedmi pridobi še en (bolj ali manj satiričen) pogled na njihovo življenje in dogajanje. Zveni zapleteno? Brez panike – Cirkus Astralis je daleč od zatežene intelektualne krpanke, ki bi z uporabo modnih newagevskih prepričanj hotela utemeljevati in potrjevati svojo aktualnost in globino. Je predvsem inteligentna zafrkancija, v kateri pisatelj izraze, kot so karma, reinkarnacija, transmigracija, samsara in druge, simpatično “zlorablja” za pravo vesoljsko cirkuško akrobatiko – kar naprej žgečka, draži, zbada, se norčuje, tu in tam nakrohota, se spet malo zresni, samo da potem pade v nov absurd, novo izumljanje takšnih in drugačnih zvezdnih, včasih prav zvezdniških domislic in ugank. Vse polno jih je. Egon bi se na primer rad spet rodil kot ženska, da bi doživel ženski orgazem, ker je, kot je bral na spletu, to “ultimativna duhovna izkušnja, kot nekakšen emocionalen ognjemet, ki žensko dvigne v astralno sfero”. Pa noseči Casanova, s trebušnim mehurjem, polnim migetajočih mladičev, z repom zataknjen za steblo morske trave, ki plačuje za ljubezenske uspehe svojega prejšnjega življenja, čeprav tudi v naslednjem ne zna brzdati svojega libida. Zakaj se Tini ob pogledu na portret Bakijeve mame zvrti in se je loti neznosen glavobol? In kdo je Kuki, papagaj, ki se je “v trenutku s krempeljci zasidral zraven Egonovega celega ušesa in mu ga na zgornji strani s svojim ostrim kljunom preluknjal, tako kot so v starih časih sprevodniki z luknjačem potnikom preluknjali kartonaste vozovnice”. Zoran Predin piše lahkotno in igraje, kar je tudi največja odlika te knjige. Prizori se vrstijo kot raznobarvne sličice, zato ni čudno, da sem si Cirkus Astralis ob branju ves čas predstavljala kot strip ali animirano-igrani film. In vendar je njegov jezik izbrušen, bogat in tekoč, dialogi živi in duhoviti, pogruntavščine izvirne, zgodovinska dejstva stojijo in tudi duhovno področje dobro obvlada. Presneto neobremenjeno in po svoje se zna zapeljati v svet onkraj, kot kakšen klovn na enokolesniku, če smo že v cirkusu, ki med šalami pove marsikatero modro in ljudem neopazno nastavlja ogledalo. Njegovi junaki so izjemno všečni; kljub vsem pomanjkljivostim, pretiranemu samoljubju in včasih prav nemogočemu značaju bralcu prirastejo k srcu, ne da bi ga v resnici skrbelo zanje. Pač mirno prenese vse, kar se jim hudega zgodi – njihove ljubezenske zablode, neobičajne smrti, transmigracije … saj nam avtor ves čas daje jasno vedeti, da so vsi izmišljeni in da življenja in smrti ni treba jemati tako strašno resno. In takšno branje je včasih zelo osvobajajoče. Ali kakor svoj roman v Predinovem nagajivem slogu povzame pisatelj Franc: “Kaos v astralu in veliko grdega, nepotrebnega trpljenja glavnih likov. Srečni, uspešni, dobrosrčni in plemeniti liki so živ dolgčas.” Cirkus Astralis noče moralistično podučevati ali ocenjevati, ne deli ljudi in duš na dobre in slabe – morda samo na tiste z malo več ali malo manj sreče, z malo več ali manj poguma in domišljije. Celo v naslednjih življenjih. Sproščeno, kratkočasno branje, kot nalašč za prihajajoče toplejše dni.

Na svetovni dan zdravja smo v studiu gostili Roka Zaletela z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Alkohol je bila tema pogovora in preverili smo, ali drži, da nas alkohol ščiti pred virusi, da nam pomaga odžejati se, da vino vsebuje koristne antioksidante.

Človek v svoji najgloblji notranjosti ni sam, ampak je naseljen z božjo navzočnostjo, je bil prepričan francoski pesnik in filozof Jean-Louis Chrétien. Nekdanji predavatelj na pariški Sorboni v knjigi Notranji prostor, ki je izšla pri založbi KUD Logos, prikaže različne opise notranjega življenja od antike do novega veka in prelome, ki so povzročili, da se je človek v svoji notranjosti začel srečevati le s samim seboj. O njegovem delu smo se pogovarjali z doc. dr. Alenom Širco z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter teologom Jernejem Levo (foto: ponovitev).

V kino je prišla nova adaptacija enega najbolj prelomnih romanov 20. stoletja, Tujca Alberta Camusa, v režiji uglednega francoskega avtorja Françoisa Ozona. Črno-beli film verno povzame zgodbo in ideje knjige, ampak v duhu glavnega junaka se vseeno lahko vprašamo, ali je to vse, kar je? Aktualni film je šele tretja priredba romana, saj je Camusova hči Catherine kot skrbnica njegove zapuščine nepopustljiva glede reinterpretacije te zgodbe. Prejšnji dve sta bili italijanska iz šestdesetih in turška iz leta 2001, tako da je to šele prva francoska. Ozon je eden najopaznejših filmskih ustvarjalcev svoje generacije, ki že vso kariero vztrajno lovi mejo med umetniškim izrazom in komercialno privlačnostjo. Njegovi filmi so praviloma obrtniško izpopolnjeni in pogosto vključujejo humor, kar jih približa širšemu občinstvu, obenem pa niso tako surovi ali škandalozni kot dela njegovih sodobnikov Jacquesa Audiarda, Leosa Caraxa in Gasparja Noeja. Ozon je bil zato najvarnejša izbira za soočenje s Camusovim velikim besedilom, saj njegov film ne odstopa bistveno od literarne predloge, s samo minimalnimi posodobitvami za sodobnega gledalca, s pristno vizualno podobo in odlično igralsko predstavo. Zgodba je postavljena v Alžir v prvo polovico 20. stoletja, kjer spremljamo glavnega junaka, uradnika Mersaulta. Na prvi pogled je izredno stoičen človek, ki ga ne prizadene, ko mu umre mati, niti se posebej ne razvname, ko se pozneje zaplete v razmerje z Marie, niti se ne razburi zaradi nasilnega vedenja sosedov. Medtem ko je v romanu jasno predstavljena filozofska podstat njegove stoičnosti, saj je Mersault preprosto brez vere in prepričanja, so v filmu ob odsotnosti notranjega glasu njegova dejanja na nekaterih mestih videti apatična, na nekaterih pa sociopatska. To še posebej velja za ključni trenutek filma, umor Arabca, ki zalezuje njegovega prijatelja. Zadnji del filma je nato posvečen sojenju in Mersaultovemu času v ječi, kjer se je Ozon vseeno odločil uporabiti notranji monolog, čeprav sta v ospredju dva s pomenom natlačena in odlično odigrana dialoga – z Marie in duhovnikom. Minimalna odstopanja v zgodbi so v prvi vrsti osredotočena na večjo, vendar še vedno povsem stransko vlogo žensk. Tako Marie dobi več dialoga in agensa, poleg tega pa spregovori in celo dobi ime tudi Džamila, ki je v romanu okarakterizirana predvsem v razmerju do moških – kot Raymondova ljubica in kot sestra umorjenega Arabca. Spremenjena je tudi struktura romana, saj se začne z Mersaultovim prihodom v zapor, tako da sloviti prvi stavek romana – Danes mi je umrla mati – zamenja Mersaultova razlaga, da je ubil Arabca, referenca na pesem skupine The Cure, ki se nato pojavi med končno špico. S temi spremembami Ozon zgodbi res doda nekaj svojega pečata, kar velja tudi za dodelano vizualno podobo, vendar ne bi mogli reči, da gre za kakršno koli reinterpretacijo. Podobno kot pri lanskem Frankensteinu v režiji Guillerma del Tora gre tudi pri Tujcu za film, ki skoraj preveč jasno izkazuje avtorjevo malikovanju podobno navdušenje nad literarnim delom, dodatno potencirano z njegovim razkazovanjem obvladovanja filmskega jezika za ustvarjanje celostnega umetniškega dela. Težava je v tem, da sta tako Frankenstein kot Tujec temeljni deli sodobne kulture, ki ju pozna tako rekoč vsak. Tako zvesto adaptacijo morda še najbolj cenijo srednješolci, ki bi radi preskočili branje knjige, in morda tisti, ki so že pozabili podrobnosti. Film pa se s tem ujame v past, saj je samo reinterpretacija veličastnega dela, kot nekakšno drugo agregatno stanje, pri tem pa ustvarjalcu ni uspelo narediti umetnine z vrednostjo, ki bi sama po sebi pustila vtis na sodobni kulturni krajini. To je najbrž ena največjih zagat pri priredbah in težko je reči, zakaj je denimo Ni prostora za starce v režiji bratov Coen mojstrovina, medtem ko je Tujec samo zelo dober film. Piše: Igor Harb Bere: Dejan Kaloper

Raziskovalna pot dr. Dominika Kozjeka se odvija na presečišču strojništva in podatkovne znanosti, zlasti umetne inteligence, z izjemnim poudarkom na prenosu znanstvenih dosežkov v industrijsko prakso. Tako je med letoma 2021 in 2023 kot podoktorski raziskovalec na Northwestern University v ZDA razvil prelomne pristope h krmiljenju procesov 3D-tiska kovin. Njegovi dosežki so objavljeni v vodilnih svetovnih znanstvenih revijah, kar ga uvršča med vidnejše raziskovalce na področju naprednih proizvodnih tehnologij. Kljub številnim ponudbam za prestižne položaje v ZDA, pa se je zavestno odločil vrniti se v Slovenijo.

V Radijski tribuni smo govorili o nepremičninskem trgu v Mariboru in njegovi okolici. Kakšna je ponudba rabljenih in novih stanovanj, kakšno je realno povpraševanje? Kako je z novogradnjami in obeti?

Kako je razmišljal morda največji ruski pisatelj, kakšen je bil njegov značaj, kakšne so bile njegove slabosti in kakšne njegove življenjske ambicije, morda najlažje razberemo prav iz njegove pisemske zapuščineNikakršnega dvoma ni, da je Fjodor Mihajlovič Dostojevski ustvaril enega najpomembnejših, intelektualno in emocionalno najbolj izzivalnih opusov v zgodovini ne le ruske ampak kar svetovne književnosti. Romane, kot so Zločin in kazen, Idiot, Besi ter Bratje Karamazovi, je pač vedno znova mogoče jemati v roke in skupaj z njihovimi junaki in junakinjami nihati med upom in obupom, med znanstvenim racionalizmom in pravoslavnim misticizmom, med voljo do moči in močjo krotkosti, blagosti, nesebičnosti. Romani Dostojevskega so, drugače rečeno, kar najbolj obvezno domače branje. Kaj pa druga besedila iz pisateljeve zapuščine? Njegovi eseji, na primer, pa njegovi časopisni članki in njegova pisma – kako zelo nujno je brati te stvari? – Vprašanje je postalo posebej aktualno zdaj, ko je pod založniškim okriljem Celjske Mohorjeve družbe izšel izbor iz pisemske korespondence Dostojevskega … Je to knjiga, ki je namenjena le največjim zaljubljencem v Dostojevskega, medtem ko jo lahko drugi – še posebej če se doslej še nismo pregrizli čez osrednja dela iz opusa ruskega pisatelja – mirne duše prihranimo za kdaj pozneje ali celo povsem spregledamo? Ali pa so, nasprotno, Izbrana pisma Dostojevskega v idejnem in estetskem smislu polnokrvno čtivo, ki nam bo širilo horizonte in nas, za nameček, še kratkočasilo, razveseljevalo? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili rusistko in komparativistko dr. Uršo Zabukovec, ki je pisma, ki so zdaj pred nami, izbrala, prevedla in jim pripisala spremno besedo. Foto: Goran Dekleva

Februar ima več močnih in pomenljivih poudarkov. Pred dnevi smo obeležili dan solidarnosti, socialne pravičnosti, dober teden pred njim je bil svetovni dan bolnikov, pred nami pa je zadnji februarski dan, sobota, ko bo dan redkih bolezni. Ker ni prestopno leto, ga obeležujemo že 28-tega februarja, dan prej kot običajno. A to ni bistveno, važnejše je sporočilo. Ni omejeno, vsaj ne bi smelo biti, zgolj na en izpostavljen ali izbran dan v letu, ampak naj bi bilo vseprisotno, ker je to sporočilo življenja.Sporočilo veselja do biti tu in zdaj, v vsem, kar smo in kjer smo, v razmerah, v katerih smo se znašli, ali še bolje, smo jih soustvarili. Kar je vedno izziv, posebej, če nam trenutno ni dobro ali nam razmere niso všeč ali smo v preizkušnji.Pa vendar, tu smo, najprej sami s seboj, z ljudmi, ki nas obkrožajo in s katerimi sooblikujemo drug drugemu »sopotja«. Marsikaj lahko spremenimo, kar je v naši domeni, nikoli pa ne moremo preurejati vsega, kar ni po naših merah.Navdihnilo me je srečanje z Iztokom, ki vse od rojstva živi z redko živčno-mišično boleznijo. Odkar pomni, pravi, se mora prilagajati. Pravila redko postavlja sam, si pa izbira načine, kako se čim bolje znajti v danih okoliščinah. Ne ve, kako je samostojno hoditi. Pa še marsikaj - nam vsakdanjega in tako mimogrede, zanj pomeni nujno pripravo in pomoč drugega. Je zaradi tega otožen? Brez upanja? Prav nasprotno. Prekipeva od notranjega žara in radosti. Živi rad.»Res rad živim,« je ponovil Iztok med snemanjem. Mimogrede; pogovoru lahko prisluhnete ta četrtek popoldne.Njegovi besedi, rad živim, sta mi v močan opomin. »Prevprašujeta« me po mojem veselju in radosti bivanja. Tudi, ko ne gre, kot bi si želela, ali upam, da bo. Še posebej takrat. Zakaj tako hitro odrinemo lepo in polno dobrega na stran, ko kaj ne uspe ali nismo povsem razumljeni?Strokovnjaki trdijo, da gre za vsesplošno krizo obstoja. Če se navzamemo ciničnosti, pretiranih kritik, negodovanja, pritoževanja, omalovaževanja dejanj, idej ali celo soljudi, smo na tankem ledu, da nam spodrsne, nas spodnese, če že ne vzame trdnosti in pademo - kot smo dolgi in široki - čez drsališče življenja.Padla sem, gotovo bom še velikokrat, upam le, da sem se iz preteklih izkušenj naučila vsaj to, da ne grem brezglavo na led. Oziroma v življenje. Učim se prepoznavanja slabih zametkov in se jim bolj ali manj uspešno ognem. Varno in v svojem ritmu, tudi v svoji naravnanosti, celo radosti, v zaupanju v življenje in »vsepresežno« dobro, grem naprej. Je pa to zavesta odločitev, da bom vztrajala na strani dobrega, ki ni sprejeta le vsak dan na novo, ampak mora biti spisana nekje za očmi, pred sleherno mislijo, ki se mi utrne. Kot molitev, morda. Takšna zavestna odločitev, da bom verjela življenju, je kot sito, ki lovi nečimrnosti in vse tisto, kar spodnaša prijetne stike. To sito zaupanja in radosti bivanja tudi lovi vse tisto, kar ni moje, in precedi v zame jasnejšo sliko, da zmorem naprej, v življenje, še bliže ljudem in sebi.Ker živim zelo rada. Hvala Iztok, da sem obnovila to zavezo, tudi ob vašem zgledu, ki ima veliko večje prepreke. Pred devetimi leti mi je življenje skoraj že spolzelo, pa sem se ga oklenila in od takrat naprej upam, da bom čim manjkrat klonila v mislih, besedah ali dejanjih, ki življenju jemljejo vrednost. Živim rada in zdaj, ko se s pomladjo življenje še bohotneje kaže, želim da bi ga začutili v polnosti. Ne jemljimo si ga, dajajmo si ga. Dajemo si ga vsakič, ko se drug drugega razveselimo, se podpremo, ko se zanimamo drug za drugega in ko govorimo jezik Ljubezni. Naj apostol Matija, ki danes led razbija, razbije zaledenelosti src.Ker življenje ni samoumevno, nam je dano, je izbran dar (samo) za nas. Življenje preizkušenih nas lahko močno nagovori, da tudi mi svojega ne spustimo zlahka iz rok.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Brane Senegačnik je podkovan v teoriji poezije in njeni praksi, vešč tudi tradicionalnih oblik, zlasti soneta, a verzi njegovih mističnih pejsažev tečejo mirno valujoče kot omamno prelivajoče se skladbe: zvenijo pritajeno in se oglašajo tiho, le včasih imajo ritem karminaste trobente, barvo bledo vijoličnega jezika grozdov glicinij, hipnotično lahkotnost zlatih brez v snežni noči, kakor morska pena razlivajočih se občutkov in melodijo hlepečih sledov plohe po asfaltu, sledov tolikih življenj. Ko bolečina kot zvok božjih črk stopi s papirja v prostor pesnikove tišine, si ga v žadasti svetlobi za vselej prilasti. »Tako preprosto je to. Tako resnično.« Mistični pejsaži so nastajali v prav določenih trenutkih pesnikovega občutja, kar razkriva vsaka pesem posebej. Čeprav so pesnikovi asketsko zabeleženi zapisi nastajali v daljšem časovnem razponu, kar kažejo tudi občasne medijske objave, imajo vse v tej pesniški zbirki enak naslov Mistični pejsaži, dodana jim je le številka. Skoraj tisoč se jih je nabralo v pesnikovem predalu, za objavo v pričakovano minimalistično oblikovani knjigi – kot si jo je zamislil Lucijan Bratuš – je izbranih le sto dvajset, zadnja ima številko 981. Čeprav je bila urednica knjige Miljana Cunta, jih je verjetno izbral pesnik sam, zavedajoč se, da se pravi trenutki odvijajo v notranjem spominu, ne glede na sosledje resničnih dogodkov, ki premočrtno odtekajo v za vedno izgubljeno minulost. Za objavo vsake pesmi v knjigi čas in prostor nista bila pomembna. V spremnem besedilu Neizrekljiva svetloba Senegačnikovega jutra Milček Komelj začenja svoj dolgi poetični zapis z mislijo, da so ti mistični pejsaži resnično z mistiko prepojene pesniške krajinske slike. S svojo razlago nas kot umetnostni zgodovinar in pesnik pospremi v nežno zamišljene in poetično krhke, ritmično uglašene proste verze. Klasični filolog, prevajalec, raziskovalec grške tragedije in literarni teoretik Brane Senegačnik je v bistvu najbolj pesnik. Pesnik po duši, v zadnjih petintridesetih letih eden redkih, ki je poleg modernističnega toka zavesti v prostem verzu vstopal tudi v svet tradicionalnih pesniških oblik. Od leta 1991 do danes je izšlo devet njegovih pesniških zbirk, dve sta bili nagrajeni. Za zbirko Pogovori z nikomer (Slovenska matica, 2019) je leta 2021 prejel nagrado Prešernovega sklada, za zbirko Prosojnosti (Celjska Mohorjeva družba, 2024) pa lani Jenkovo nagrado, najvišje priznanje za poezijo Društva slovenskih pisateljev. Med sodobnimi slovenskimi pesniki je Senegačnik samohodec, lirik, v občutenju življenja prisegajoč na hipno občutje lastne biti, prisluškujoč svoji najgloblji notranjosti. Nihče v lastni poeziji ni prvi izumil odsotnosti, tišine in minljivosti, tudi Senegačnik ne, čeprav ostaja neovrgljivo dejstvo, da razmišljanje in upesnjevanje lastnih spoznanj nesporno vsakomur omogoča, da bolje razume sebe. S svojo lirsko, v vsaki zbirki bolj minimalistično izreko želi avtor s potopitvijo v globine bivanjskih izkušenj doseči popolnost. Kot vsak pravi pesnik. Življenje, ki edino stoji nasproti minevanju, postane v njegovi liriki samosvoje središče. Osredotočanje na čisto poetično postane tisto 'sem' v njegovi najgloblji notranjosti. Jezik kot izvor absolutnega, ki je v lirskem subjektu pred pisanjem, pa postane pesniška materija, ki jo mora do bistva globoko občutiti, da lahko oblikuje svoje lirične sledi. Osnovno poslanstvo Senegačnikove poezije je skozi potapljanje v tišino nenehno seganje k neizrekljivemu, včasih manj, drugič bolj odkrito. Vsak njegov verz je drobec, ki upa, da ne bo izginil v nič, a ko so skozi njegov pogled vsi tu in v določenem trenutku plameníjo nedolžnost sveta, bralca vendarle vabijo k lastni, neobremenjeni interpretaciji. V resnici gre predvsem za intimno in nežno serenado bitnosti, neločljivo povezano s svojo odsotnostjo in minljivostjo. Téma narave, ki jo Senegačnik s svetlobnimi odtenki občutij postavlja v središče različno dolgih pesmi v prejšnji zbirki Prosojnosti, je nenavadno občutljiva, krhka. Njegovi verzi v tej zbirki – enkrat abstraktni, drugič bolj figuralno določljivi – so sestavljeni z nenehnim preigravanjem z oblikami in subtilnim prehajanjem prostih verzov. Dihov besed. Pesnik je nasproti večnemu gibanju, valovanju in minljivosti bivanja postavil milino odsevov, ki presevajo njegove izpesnjene (pris)podobe. Vsaka pesem zbirke je ločen ambientalni kader, ki ga v objemu brezčasnosti hkrati navdajata izrazito čustven naboj in melanholija. Tudi v zbirki Mistični pejsaži je narava sprehajališče Senegačnikovih verzov. Samo brezgrajno občutje in odprto notranje oko zmoreta uzreti skrito življenje v čarobni paleti letnih časov in ga narediti vidnega za svet, žejen lepote. Vpliv filozofije na Senegačnikovo pesniško ustvarjanje je in je bil pomemben vse od začetka, kajti ne le brati, filozofija uči tudi razmišljati in pisati. V njegovi do kraja zreducirani minimalistični izreki bralcu ponuja slutnjo skrivnosti, iz katere smo prišli in v katero se vračamo. »Življenje je čudež, smrt modrost,« je v knjigi Štirje obrazi duše leta 2000 zapisal slikar in mislec Maksim Sedej ml., ki je vse življenje iskal modrost vsega bivajočega. Bil je prepričan, da sodobni svet ni naklonjen iskanju resnice, da beseda tehnika zabriše besedo znanost, da seksualnost zabriše besedo ljubezen. Današnji problem ni več iskanje ali najdenje, temveč sinteza najvišjega duhovnega in znanstvenega spoznanja človeštva. Zdi se, da Senegačnik v zbirki Mistični pejsaži v tem kontekstu božje umešča v neznane daljave, v nekakšno nebeško večnost in neskončnost: »Trave ti segajo do brade, / jutro preko misli // to pomeni / dotikati se zvezd s temenom / z vsemi usti svojega molčanja / peti hozána«. Božjo besedo, ki se bere vsak dan pri sveti maši kot brevir in misal. Namesto časa je nad občutljivim pesnikom nebo. Misel je v današnjem svetu navzoča in poimenovana na mnogo načinov, ima mnogo besed, izrazov, imen. Ta njena navzočnost je ključno, esencialno vprašanje. Šele z zavedanjem te navzočnosti, ko sprejme božje kot svoje bistvo, se Senegačnik kot lirski subjekt osvobaja. Šele takrat lahko popolnoma osvobodi tudi svojo misel in se zave svoje vloge v tem svetu, kajti eno je gotovo: to, kar pride na koncu, nima ne glasu ne konca. Senegačnikova poezija s svojo intimno izrazno močjo je korak k sebi in hkrati v neizogiben onkraj sebe: »Dolga smrt // v zreli julijski svetlobi, / v gosti senci akacijevih vej / tik ob neki vodi. // Nevidna kot misli. / Neizbežna / in negotova / kot je to, da si.«

"Neka i ova Svijećnica, Kandelora bude poticaj svima nama da osluškujemo Božje poticaje kako bismo mogli biti Njegovi ljudi, kako bismo mogli ovaj svijet, pa makar na mikrorazini učiniti boljim, ugodnijim i mirnijim mjestom." Uz Dan posvećenog života govori s. Sunčica Kunić.

26-letni Mohammad Yonesi je v Slovenijo prišel pred slabimi desetimi leti, ko je našo državo prečkalo mnogo beguncev. Tudi on je bil med njimi. Njegovi starši so še pred njegovim rojstvom zaradi vojne zapustili rodni Afganistan. On se je rodil v Iranu, a tam nikoli ni prejel nobenih uradnih dokumentov, zato je bil oseba brez državljanstva. Ko so ga pri 16-ih letih zaradi tega izgnali v Afganistan, se je odločil, da dom poišče drugje. V Sloveniji je najprej dokončal zadnja tri leta osnovne šole, se vpisal na gimnazijo in jo uspešno dokončal, zadnjih pet let je študiral in lani magistriral iz agronomije.

V oddaji Razgledi in razmisleki se poklanjamo enemu najradikalnejših avtorjev sodobnega filma, nedavno preminulemu madžarskemu režiserju Béli Tarru. Njegovi filmi, znani po izjemno dolgih kadrih, hipnotični črno-beli fotografiji in neizprosnem pogledu na človeško eksistenco, so za vedno preoblikovali predstavo o filmskem času, ritmu in pripovedi. Svoje vtise, spomine in razmisleke bodo z nami delili filmski kritiki, publicisti in programski selektorji, ki bodo osvetlili, zakaj so dela, kot sta sedeminpolurni Satanov tango ter asketski Torinski konj, postali kanonične referenčne točke sodobnega avtorskega filma. Sogovorniki Tine Poglajen: Anja Banko, Ema Kugler, Robert Kuret, Ana Šturm in Denis Valič. Bere Igor Velše, ton in montaža Miha Klemenčič.

Dragana Mitića smo v naši oddaji že spoznali, a od takrat se je njegova zbirka poezije, proze in nagrad bogato dopolnila. Rodil se je v Nišu, zato piše v srbščini in slovenščini. Njegovi ljubezni sta tudi fotografija in glasba, sicer pa je delal kot jedrski fizik. Ob koncu lanskega leta se je njegova zgodba na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije - "Zgodbe mojega kraja: Najprej štalca, potem pa kravca" uvrstila med deset najboljših. Na pogovor ga je povabila Lucija Fatur.

Otvorili smo prodavnicu na podmedia.rs/historycastUgrabite merč dok ga još ima :)U XIII veku, veku, dok Evropa još zamišlja Mongole kao senku što se nadvija nad horizontom, jedan čovek već priprema nešto nezamislivo: premeštanje težišta najvećeg carstva u istoriji iz stepe u srce Kine. Kublaj kan ulazi u istoriju ne kao puki nastavak Džingis-kanove osvajačke mašinerije, već kao njen najambiciozniji vođa.To je trenutak kada nomadska vojska, navikla na otvorene ravnice i brzinu, mora da nauči da vlada gradovima čiji zidovi pamte hiljade godina. Kublaj shvata da se carstvo ne održava samo udarima konjanika, već sposobnošću da se prihvati i preoblikuje civilizacija koju osvaja. Zato od Pekinga pravi prestonicu koja simbolički i politički označava njegovu novu ulogu: vladara koji ne želi samo teritoriju, već želi poredak.Nikola Đukić i Nikola Šipka u ovoj epizodi seciraju taj prelomni trenutak. Prate kako Kublaj učvršćuje vlast u borbi protiv sopstvene braće, kako razume važnost kineske birokratije i koristi je da stvori dinastiju Juan, i kako iz jedne nomadske strukture proizvodi državnu mašinu koja funkcioniše u razmerama kakve svet do tada nije video.Istovremeno, Mongolsko carstvo širi se na jug, istok i more, ali upravo na tim granicama vidimo koliko su ogromne Kublajeve ambicije. Pokušaji osvajanja Japana, intervencije u Indokini, diplomatske igre u Centralnoj Aziji; sve to govori o vladaru koji ne miruje, koji razume da moć traje samo dok se širi, čak i kada imperija već pokazuje prve pukotine.U tom vrtlogu pojavljuje se Marko Polo kao čovek koji prvi put prenosi Evropi sliku o dvoru gde se upravlja papirom, novcem, kanalima, brzim poštama, astronomima i činovnicima koji pomeraju granice svakodnevice. Njegovi zapisi su i putopis i dokaz da je pod Kublajem nastao svet koji nadmašuje evropsku predstavu o redosledu, disciplini i veličini.Kako se najmoćnije nomadsko carstvo pretvorilo u kinesku dinastiju? Kako je baš u tom prelazu otkriveno koliko je Kublaj kan bio različit od svih Mongola pre njega? Zbog čega je baš Kublaj postao figura koja objedinjuje dva sveta - mongolski i kineski? I šta nam Marko Polo zapravo govori o Kublajevom svetu, a šta o granicama evropske mašte?Ovo je priča o vladaru koji je neposredno odredio tok istočnoazijske istorije i oblikovao svet mnogo pre nego što će Evropa to razumeti.

Nemški kancler Friedrich Merz se mudi na obisku v Izraelu. Ob prihodu je potrdil, da bo podpora Izraelu ostala ključni del nemške politike. Prav tako se je zavzel za razorožitev palestinskega gibanja Hamas in poudaril pomen rešitve dveh držav. Potem, ko se je Mertz v Jeruzalemu sestal s predsednikom Jicakom Herzogom, ga je sprejel tudi premier Benjamin Netanjahu. Srečal se je tudi z nekaterimi talci, ki jih je Hamas izpustil, prav tako pa bo obiskal spominski center Jad Vašem. Palestinsko skrajno gibanje Hamas je medtem sporočilo, da je pripravljeno svoje orožje predati palestinskim oblastem v Gazi pod pogojem, da se konča izraelska okupacija enklave. V oddaji tudi: - Dogovor o končanju vojne med Rusijo in Ukrajino naj bi bil blizu. - Stranke na slovenskem političnem prizorišču iščejo pravo formulo za uspeh na spomladanskih volitvah. - Delodajalci lahko od jutri vlagajo zahtevke za delno povračilo nadomestila plače zaradi skrajšanega delovnega časa.

Kot otrok je upodabljal konje, kot fantiča ga je navdušila Snegulčica Walta Disneyja, zvočni, barvni celovečerni animirani film iz leta 1937. Nepozabni so njegovi stripovski junaki: Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja, tudi njegovi animirani, risani ter propagandi filmi. Združil je humor, pustolovščino ter natančno in dinamično risbo. Njegovi liki so preprosto duhoviti, zviti, modri, lakomni, imajo poseben, živahen izraz. Njegova risarska linija je bila čista in gibka, natančna, nezmotljiva ... V Sloveniji je utemeljil animirani, risani film. Miki Muster se je rodil pred 100 leti, zato v oddaji Kulturni fokus o svojem očetu njegov sin Miklavž Muster in Barbara Savenc, avtorica razstave v Muzeju in in galerijah mesta Ljubljane. fotografija Foto BOBO

Podržite nas i na Patreonu ➡️ https://www.patreon.com/c/HistoryCast Postojala je, jako davno, civilizacija koja je podigla gradove veće od evropskih prestonica, izgradila piramide što su se uzdizale ka nebu i razvila sistem pisma, trgovine i religije koji je zadivio, ali i uplašio osvajače sa drugog kontinenta. Ovo je priča o Astečkom carstvu - o njegovom usponu i o njegovom tragičnom kraju. O Astecima i njihovoj imperiji danas razgovaraju istoričari i kumovi Nikola Đukić i Nikola Šipka. Oni nas vode od mitskog puta plemena Meksika do osnivanja Tenočtitlana, grada podignutog usred jezera Teskoko, čuda urbanizma i središta jedne od najsnažnijih država prekolumbovske Amerike. Sam Tenočtitlan imao je preko 200.000 stanovnika, više nego većina tadašnjih evropskih prestonica. Njegovi stanovnici obrađivali su plutajuće bašte - činampas, genijalna veštačka ostrva koja su obezbeđivala obilne useve i činila grad gotovo samoodrživim.

»Čas še ni zrel za to,« še vedno trdijo nekateri voditelji držav, ko gre za vprašanje priznanja Palestine. Vendar v vse kaže na to, da je v resnici že veliko prepozno. Med gradniki države – ozemlje, prebivalstvo in suverenost – je Palestini ostalo le še prebivalstvo, a preganjano, sestradano in stisnjeno na ozka območja ozemlja. Izrael se na ta mednarodna priznanja ne ozira. Njegovi tanki vdirajo vse globlje v mesto Gaza, izraelski premier Benjamin Netanjahu pa pravi, da palestinske države ne bo dopustil. Bomo res dopustili, da obvelja pravilo močnejšega?

V oddaji Moja zgodba je bilz nami dr. Jože Dežman, ki je ob svoji 70-letnici izdal novo knjigo z nekoliko provokativnim naslovom Komunistični strah v gatah – homo sovieticus slovenicus ali dogodivščine sovjetskega Slovenca v Titovini. Knjigo, ki bo izšla v prihodnjih dneh pri založbi Družina, smo predstavili v iskrivem pogovoru z avtorjem.

V oddaji Moja zgodba je bilz nami dr. Jože Dežman, ki je ob svoji 70-letnici izdal novo knjigo z nekoliko provokativnim naslovom Komunistični strah v gatah – homo sovieticus slovenicus ali dogodivščine sovjetskega Slovenca v Titovini. Knjigo, ki bo izšla v prihodnjih dneh pri založbi Družina, smo predstavili v iskrivem pogovoru z avtorjem.

Čas ni hitra cesta med zibelko in grobom, ampak prostor za počitek na soncu. Živi danes! Smej se danes! Danes bodi srečen! To je le delček zapisa Phila Bosmansa, priljubljanega pisatelja in redovnika, Njegovi zapisi so kot sprehod v prijetni senci v kateri se, v tišini njegovih besed, prav prijetno spočiješ. Knjiga je izšla pri založbi Ognjišče.⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠

Čas ni hitra cesta med zibelko in grobom, ampak prostor za počitek na soncu. Živi danes! Smej se danes! Danes bodi srečen! To je le delček zapisa Phila Bosmansa, priljubljanega pisatelja in redovnika, Njegovi zapisi so kot sprehod v prijetni senci v kateri se, v tišini njegovih besed, prav prijetno spočiješ. Knjiga je izšla pri založbi Ognjišče.⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠

Sirski založnik, pesnik in pisatelj palestinskega rodu Mohamad Abdul Monaem se je rodil v begunskem taborišču v Alepu. Njegovi starši so bili med nakbo pregnani iz Hajfe, sam pa je leta 2016 moral zbežati iz Sirije, ker je izdajal knjige prepovedanih avtorjev. Na težki poti se je med drugim prevrnil čoln, v katerem je s skupino beguncev skušal priti do Evrope. Valovi so bili tako visoki, da ni mogel pomagati niti otrokom, ki so se utapljali. Zakaj meni, da gre pri genocidu v Gazi predvsem za fosilna goriva? Od ekonomije vojne do tega, da brez pisanja ne more živeti, pri čemer popije po deset kav dnevno, se je s Palestincem, Sircem, tudi Slovencem, predvsem pa človekom, pogovarjal Gorazd Rečnik.

Joe Valenčič je ameriški zgodovinar slovenskega rodu in dolgoletni promotor slovenske dediščine v Združenih državah Amerike. Njegovi starši prihajajo iz Jelšan pri Ilirski Bistrici, sam pa je bil vrsto let kustos Slovenskega muzeja v Clevelandu. Je tudi filmski producent, pisatelj, predavatelj ter soustanovitelj tamkajšnjega Muzeja polke. Odlikuje ga izjemen pripovedni talent – že desetletja ohranja zgodbe slovenskih izseljencev in velja za pravega ambasadorja slovenske kulture v Ameriki. Z njim se je pogovarjala Nataša Uršič – o identiteti, slovenski glasbi po ameriško, zvezdnikih slovenskega rodu v Hollywoodu, ki bi brez njegovega raziskovalnega dela ostali prezrti, pa tudi o Melanii Trump, Luki Dončiću in o tem, kaj danes pomeni biti Slovenec čez lužo.

V prostorih občine Poljčane je še do konca tega meseca na ogled razstava Studenice – drobci iz zgodovine samostana, ki prikazuje skoraj 700-letno zgodovino enega najpomembnejših sakralnih objektov na Slovenskem. Zahtevna samostanska prenova je bila lani po dveh letih sicer nepričakovano ustavljena. Več o priložnostni razstavi in o tem, kaj se dogaja s prenovo samostana pa v tokratni poletni Radijski tribuni.

Vsako poletje se dela Richarda Wagnerja (1813–1883) izvajajo na festivalu v Bayreuthu, ki je ena najbolj zaželenih glasbenih prireditev na svetu. Malokdo pa ve, da je Wagner napisal veliko število spisov. Izdani so bili že za časa njegovega življenja in obsegajo kar deset debelih zvezkov, pri nas pa so štirje od njih – Umetnost in revolucija, Umetnina prihodnosti, Sporočilo prijateljem in Judovstvo v glasbi – izšli pod naslovom Izbrani spisi. Umetnost in družba (SH, 2014) ter prinašajo zanimive razmisleke o glasbi, gledališču, politiki in družbi. Pred letošnjim začetkom festivala jih predstavljamo z gostoma v oddaji, ki smo jo prvič predvajali leta 2015. Sodelujeta dr. Gregor Pompe in dr. Aldo Milohnić. Foto: Wikepedija

Uvodoma boste slišali pogovor z dobitnico letošnje literarne nagrade časnika Delo kresnik Ano Schnabl, sledil bo pogovor s fotografom slovite agencije MAGNUM Paolom Pellegrinom, ki razstavlja v ljubljanski galeriji Jakopič, in z umetniško direktorico te agencije Andréo Holzerr. Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu ponuja ogled razstave »Fantastični prasvetovi Štefana Planinca in slovenski nadrealizem«, ki so jo pripravili ob 100. obletnici rojstva leta 2017 preminulega slovenskega slikarja. Narodni muzej Slovenije v Ljubljani je pravkar odprl razstavo o 60 tisoč letih glasbe in neandertalčevi piščali, ki so jo našli pred 30 leti v jami Divje babe blizu Cerkna. Mestni muzej Ljubljana pa ponuja razstavo arheoloških najdb z naslovom »Emona ob Drami« z izkopavanj ob prenovi ljubljanske Drame pred par leti. V Umetnostni galeriji Maribor je nedavno potekala okrogla miza o prihodnosti kulture v mestu in posebej v centru kulture Rotovž, za katerega tamkajšni župan pravi, da je največja naložba v kulturo v zadnjem času. FOTO: Ana Schnabl ob prejemu Delove literarne nagrade kresnik (avtor Bobo/Borut Živulović) VIR: https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/35-kresnik-v-roke-ani-schnabl-za-september-roman-ki-odpira-boleco-temo-nasilja-v-druzini/749915#&gid=1&pid=3

V jutranji Svetovalnici smo z župnikom iz Idrije g. Markom Rijavcem razmišljali ob odlomku izpovedi vere: »In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device kot človek.« Zanimalo nas je, kako smo danes predani delovanju Svetega Duha, ali sledimo Njegovi poti, kot je to storila Marija in kakšen človek sem danes. Me vera še zaznamuje, mi predstavlja pot za življenje ali je včasih tudi breme? Prav tako smo se z gostom dotaknili mladih, ki so na poti upanja zase in za župnijo. Kako mladi danes živijo vero?

Julij Zornik, oblikovalec zvoka in producent, je letošnji nagrajenec Prešernovega sklada za zvočni prispevek v slovenski in tuji kinematografiji. Njegovi najodmevnejši projekti, pri katerih je sodeloval, so Babičino seksualno življenje, Razredni sovražnik in Zvizdan. Vsi trije so prejeli prestižne mednarodne nagrade. Kot oblikovalec zvoka je sodeloval tudi pri celovečernem dokumentarnem filmu Navadna hruška režiserja Gregorja Božiča, ki se te dni poteguje za eno od nagrad na Filmskem festivalu Rotterdam 2025. Ta hip pa Julij Zornik sodeluje pri nastajanju sedmih slovenskih filmov.

U ovoj epizodi istražujemo jedan od ključnih i najdramatičnijih trenutaka u istoriji Kraljevine Jugoslavije - atentat na kralja Aleksandra I Karađorđevića, izvršen 9. oktobra 1934. godine u Marseju. Kralj Aleksandar je 1929. godine uveo diktaturu s ciljem očuvanja jedinstva zemlje, verujući da će ideja jugoslovenstva prevazići duboke nacionalne i političke podele. Njegovi napori naišli su na snažan otpor nacionalističkih pokreta, koji su smatrali da je centralizacija vlasti ugrožavala identitete pojedinačnih naroda. U isto vreme, Kraljevinu Jugoslaviju potresale su ozbiljne ekonomske teškoće i političke intrige, stvarajući ambijent u kojem su tenzije samo rasle. Atentat u Marseju, organizovan uz podršku ekstremističkih organizacija, nije bio samo čin političkog nasilja već i simbol krize jugoslovenskog identiteta i neuspeha u izgradnji stabilnog državnog sistema. Kako su unutrašnji konflikti i globalne političke promene oblikovali sudbinu Kraljevine Jugoslavije? Da li je postojala mogućnost da se ovi konflikti izbegnu, ili je država bila osuđena na dezintegraciju? Ubistvo kralja Aleksandra izazvalo je šok na međunarodnoj sceni i uvelo Kraljevinu u period političke nesigurnosti. Na prestolu ga je nasledio maloletni kralj Petar II, dok je knez Pavle preuzeo ulogu namesnika. Ovaj period obeležen je unutrašnjim previranjima i rastućim pritiscima, kako u samoj Jugoslaviji, tako i u Evropi, koja se ubrzano kretala ka Drugom svetskom ratu. O uticaju Marsejskog atentata na politički pejzaž Balkana i širu evropsku scenu, o očuvanju kolektivnog sećanja na kralja i epohu, naša istoričarka umetnosti Jovana Milovanović razgovara sa Veselinkom Kastratović Ristić, muzejskim savetnikom iz Muzeja Jugoslavije i koautorkom izložbe "Čuvajte mi Jugoslaviju" posvećene Marsejskom atentatu. Kroz analizu ovog događaja, sagledavamo ne samo motive i organizaciju atentata, već i dublje procese koji su oblikovali sudbinu Kraljevine Jugoslavije u turbulentnim godinama pred globalni sukob.

Pozno dopoldne bodo dokumente za plačno reformo v javnem sektorju dodali predstavniki vlade in pristojnih sindikatov - a ne nujno vsi. Kaj bodo storili sindikati državne uprave? Druge teme: - Vlada podaljšala regulacijo cen elektrike za gospodinjstva, gospodarstvu naj bi pomagala z novim interventnim zakonom - Znanih je vse več obrazov nove vlade Donalda Trumpa. Njegovi kritiki opozarjajo, da gre za najbolj sporna imenovanja doslej. - Otroci začenjajo dan s tradicionalnim slovenskim zajtrkom. Ta bo zaokrožil slovenski teden hrane, ki poudarja samooskrbo.

Ste kdaj videli oblake, ki tlačijo dež v žepe? Ali dežne kaplje, ki se bašejo s kolački? Pripoveduje: Maja Sever. Napisala: Marija Demšar. Posneto v studiih Radia Slovenija 1997.

Kdo bo šival gumbe za debelega kralja? Pripoveduje: Draga Potočnjak. Napisal: M. Barry. Prevedla: Draga Puc. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1979.

Goran Vojković je jedan od rijetkih pravnika koji imaju iskustvo u privatnom i javnom sektoru, te može komentirati oba. Njegovi tekstovi u Indexu i na društvenim mrežama su često britki komentari neefikasnosti državnih organa i fenomena uljebništva. Autor je šest knjiga, te je sveučilišni profesor i predavač u nekoliko edukacijskih institucija. Uz sve to, vrlo je zainteresiran za tehnologiju, radio-amater je, konzultant u područjima prometnog i pomorskog prava, IT i komunikacijskog prava, te poslovnih procesa. S ovako širokim interesima bilo nam je zadovoljstvo razgovarati s njim o temama poduzetništva, prava i modernog društva. There is nothing like a dream to create the future.Victor Hugo Tri načina kako slušati podcast Kako slušati podcast u autu koji nema Mp3 player Top lista najslušanijih epizoda

Prijateljstvo je pisano kot mavrica. Je toplo kot sonce. In nežno kot luna … Pripoveduje: Boris Kos. Napisala: Gerda Wagener. Prevedla: Milena Žnideršič. Posneto v studiih Radia Slovenija 2003.

Vladimir Vidmar je kurator slovenske predstavitve na 60. Beneškem bienalu umetnosti v mesecu aprilu, kjer nas bo letos zastopala slikarka in kiparka Nika Špan, konceptualna umetnica, ki živi in ustvarja v Duesseldorfu in v Ljubljani. Letošnjo temo bienala "Tujci povsod" je izbral brazilski kurator Adriano Pedrosa, sicer umetniški direktor Muzeja sodobne umetnosti v Sao Paulu in se osredotoča na umetnike, ki so sami tujci, priseljenci, izseljenci, diaspora, emigranti, izgnanci in begunci."Umetnica stavi na gledalčevo izkušnjo in pogosto je prav gledalec odgovoren za svojevrstno dovršitev njenih projektov", pravi kustos Vladimir Vidmar, ki je projekt Nike Špan postavil v neposredno bližino Beneških vrtov, v vrtni predprostor popularnega rastlinjaka z gostiščem, dovolj blizu očem vseh, ki bodo tod hodili mimo po že ustaljeni poti med Arzenalom in Beneškimi vrtovi. Vladimir Vidmar je svobodni kustos in umetniški vodja Male galerije Banke Slovenije, nekaj časa je deloval tudi kot umetniški vodja Galerije Škuc v Ljubljani. Diplomiral je iz filozofije in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti ter iz novinarstva na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Njegovi kuratorski projekti vključujejo številne samostojne razstave ter mednarodne skupinske projekte.

Režiserka se je z Labudovičem prvič srečala na filmskem festivalu v Maroku, kjer se je tudi podrobno seznanila z njegovim obdobjem v Alžiriji. Presenečena, da v Beogradu o njem ne obstaja noben zapis, kmalu ugotovi, da je v enem od prestižnih alžirskih muzejev, njegovo delo razstavljeno skupaj s tistimi Alžirci, ki so se bojevali za neodvisnost. Stevan Labudović je poleg znamenitega beograjskega vrha neuvrščenih, dokumentiral tudi vse ključne dogodke ob osamosvajanju držav tretjega sveta. Njegovi posnetki so polnili legendarne beograjske Filmske novosti, ki jih je gledala vsa tedanja Jugoslavija. Filmsko zgodbo o snemalcu Labudoviču je Mila Turajlić naslovila 'Neuvrščeni: Dosje Labudović' in jo gledamo v dveh delih, v prvem portret fotografa in snemalca, ki je v Jugoslaviji spremljal Tita na vseh njegovih popotovanjih, v drugem pa tajno misijo v Alžiriji, kjer je med alžirsko osvobodilno fronto posnel 62 kilometrov filmskega traku. Nič čudnega, da ga v filmu imenuje "filmsko oko Alžirske revolucije".

Odmeva novica, da naj bi vodja ruske najemniške vosjke Wagner Jevgenij Prigožin umrl v sinočnjem strmoglavljenju letala pri Moskvi. Njegovi privrženci trdijo, da je bilo letalo sestreljeno, in s prstom kažejo na ruskega predsednika Vladimirja Putina, s katerim je Prigožin prišel navzkriž po spodletelem oboroženem uporu konec junija. Drugi poudarki oddaje: - Vlada bo potrdila interventni zakon za pomoč prebivalcem in podjetjem po ujmah. - Japonska ob nasprotovanju sosednjih držav začela izpuščati v morje vodo iz nuklearke Fukušima - Tina Šutej ponovila lanski uspeh, na atletskem svetovnem prvenstvu četrta v skoku s palico

V 184. epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim Niko Babić, lastnico ljubljanske veganske restavracije Veganika. Z Niko v tej epizodi veliko govoriva o hrani, o veganstvu in rastlinski hrani, kako v prehrano vključevati več zelenjave in sadja. Ta epizoda in pogovor pa presega gurmanske okvirje in Nikino vlogo, lastnice in ustvarjalke Veganike. Nika je tudi žena, sestra in teta. V drugem delu pogovora boste spoznali Marcela, Nikinega nečaka, fantka z modnimi očmi. Marcel se je rodil januarja 2023 in kmalu po rojstvu sta njegova starša prjeela strašljivo diagnozo, da ima mali Marcel najhujšo obliko spinalne mišične atrofije. Naslednje štiri mesece so Marcel in njegova starša preživeli med bolnico in domom, kjer je za njih skrbela krasna ekipa paliativne oskrbe. Marcel je konec meseca maja za vedno zaprl oči. Nika in Marcelova starša so se odločili, da bodo spomin na Marcela ne le ogranili, temveč bodo njegovo zgodbo poslali med ljudi. Tako se je rodila Marcelova tržnica, dobrodelni dogodek za otroke, ki jih oskrbuje Tim paliativne oskrbe in se bo zgodil 27. avgusta 2023 na ljubljanskem Pogačarjevem trgu. Dogodke bo vključeval krasne ponudnike hrane, pogovore, aktivnosti za otroke in še in še. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Niko omenili v epizodi. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda184 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/collections/all⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari

Bosanski književnik Dževad Karahasan je živel v Gradcu in Sarajevu, v katerem je bil profesor na Oddelku za primerjalno književnost Filozofske fakultete. Njegovi romani so doživeli velik uspeh, še posebno na nemškem govornem področju, prevedeni pa so tudi v številne druge evropske jezike. Karahasan je umrl v 71. letu, maja 2023. Na 39. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu leta 2007 je bil osrednji gost. Ob tej priložnosti je predstavil slovenski prevod svojega prvega romana Vzhodni divan iz leta 1989, govoril pa je tudi o svojem odnosu do jezika in književnosti. S pisateljem se je pogovarjal Matej Juh, bral je Ivan Lotrič.

V epizodi 110 je bil moj gost Martin Strel, legendarni slovenski maratonski plavalec in večkratni svetovni rekorder. Njegovi dosežki so presegli meje običajnega in vključujejo plavanje po celotnem toku največjih svetovnih rek. Leta 2002 je postavil dolžinski rekord v maratonskih plavanjih, ko je od izvira do izliva preplaval reko Mississippi. Dve leti kasneje, leta 2004, je v 51 dneh preplaval 4003 kilometre po reki Jangce in s tem presegel svoj lasten rekord. Strel je do danes vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov kar štirikrat. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Kdo je Martin Strel? Spanje, prehrana Največji športnik vseh časov Mikroplastika in okolje Najnevarnejša izkušnja Kako je Martin Strel lahko izvajal svoje podvige? Miselnost, hipnoza in meditacija Stroški ekspidicij Kaj bi lahko posameznik naredil za okolje? Zakaj Martin Strel plava? Samohipnoza ============================= Prijavi se in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT priporočamo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …): https://aidea.si/aidea-mailing-lista ============================= AIDEA Total Pack  — Paket 22 znanstveno podprtih učinkovin v 4 izdelkih. https://bit.ly/AIDEA-Total-Pack  =============================

"Perfekcionizam je neprijatelj završenog." Gost Ivana Minića u 223. podkastu Pojačalo je Vladimir Cerić. Čovek sa bogatom dugogodišnjom karijerom u oblasti IT novinarstva, marketinga i PRa. Kao mali, na užas svojih roditelja, želeo je da bude automehaničar. Nije to postao, ali jeste završio Saobraćajni fakultet. Ono što povezuje njegovu želju iz detinjstva i ono čime se danas bavi jeste otkrivanje kvara u sistemu, popravljanje i pravljenje novog, boljeg sistema. Vlada se za računare i računarske tehnologije zainteresovao čitajući knjige, a zatim je i sam počeo da piše tekstove o računarima. Novinarsku karijeru počeo je u časopisu PC Press, devedesetih godina, kada u tadašnjoj Jugoslaviji skoro niko nije imao gotovu brendiranu konfiguraciju nekog računara, nego smo ih sami sklapali od raspoloživih komponenti. Njegovi tekstovi o novim komponentama, o tome koja sa kojom hoće da radi i veliki testovi konfiguracija koje oni sklope u redakciji, bili su veoma korisni svima koji su se u to vreme na neki način bavili računarima. Kasnije, Vladimir prelazi u tek osnovanu podružnicu Microsofta kod nas i svoje novinarsko iskustvo koristi u PR svrhe. Danas Vladimir ima svoju firmu, bavi se konsultantskim uslugama, pomaže privrednicima i startapovima u ostvarivanju njihovih poslovnih ciljeva, kao i u optimizaciji njihovog poslovanja. Teme u epizodi: - Uvod i predstavljanje - Kad porastem biću - Test 40 konfiguracija - Iskustva iz redakcije - Kako se iz novinarstva nastavila Cerićeva karijera - Kako su prošle 3 godine u Microsoftu - Kako se razvijala freelance karijera - 2005. I pravljenje sajtova - Različite firme, različita iskustva - Šta Cerića interesuje u narednom periodu - A šta ti prodaješ? Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/3NLaOzN Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN

Ivan Burazin je možda najpoznatiji kao organizator IT konferencije Shift, koju je nedavno akvizirao Infobip no Ivan je svestran i to mu je samo jedan od koraka u karijeri. Cilj mu je ostaviti trag na svijetu te se dugoročno vidi u sve većim i sve globalnijim poduhvatima. Njegovi poduzetnički početci su bili formiranje tvrtke za IT usluge te startup CodeAnywhere koji nudi razvojno okruženje za developere u cloudu, a danas je Chief Developer Experience Officer u Infobipu, zadužen za promoviranje i pozicioniranje Infobipovih proizvoda među developerima koji su potencijalni klijenti. S Ivanom smo razgovarali o njegovoj dnevnoj rutini, kako povećava svoju produktivnost, kako je došao do ideja za CodeAnywhere i Shift konferenciju, što se događa s IT-em u Africi, te koje su mu ambicije za budućnost. Surove Strasti nominirane su za Večernjakovu ružu! Hvala svim slušateljima i žiriju koji nas je nominirao - a da bi glasali za nas, pošaljite poruku sa sadržajem "RUZA2022 84" na broj telefona "60 085". Želite li da napredujemo u stvaranju ovakvog sadržaja? Onda podržite Surove Strasti na Patreonu (https://patreon.com/surovestrasti). To je platforma gdje možete odrediti da se Surovim Strastima svaki mjesec automatski pošalje neki iznos, na primjer 15-tak eura. Ovo nije veliki iznos - manje od jednog izlaska s par prijatelja, a nama puno znači da ostvarimo kvalitetniju produkciju. Tri načina kako slušati podcast Kako slušati podcast u autu koji nema Mp3 player Top lista najslušanijih epizoda

Podržite me na Patreonu: https://www.patreon.com/agelast Jednokratne donacije kanalu: https://www.paypal.me/agelastpodcast Kripto donacije: BTC: 1BdrToPVPRbMtzPkdX8z3wviTHZZyzqD7w ETH: 0xe189975f215102DD2e2442B060D00b524a608167 FB: https://www.facebook.com/galebnikacevic Instagram: https://www.instagram.com/agelast_/ Twitter: https://twitter.com/GalebNikacevic A1: https://a1.rs/privatni Legend WW: https://www.legend.rs/ ⚡⚡⚡ Dr Saša Marković je inženjer aerokosmotehnike, novinar, kolumnista i stručni saradnik za oblast nauke i tehnike časopisa „Vreme” punih 25 godina i biviši profesor na Mašinskom fakultetu u Beogradu. Njegovi „long read”, tekstovi ne objavljuju se u redovnim rubrikama, već kada postoji jasna potreba u zavisnosti od svetskih inovacija i pomaka kada su u pitanju svemirski programi, ali i aerokosmotehnika uopšte. Od aviona do raketnih pogona kada su u pitanju misije van planete Zemlje. S obzirom na to da smo u poslednje vreme imali značajan porast aktivnosti, od „SpaceX” programa, preko „Dart”, pa sve do (najzad), poslate prve od tri „Artemis” misije na Mesec, vreme je da nastavimo sa našim „svemirskim” serijalom i da se upoznamo sa stručnjacima različitih oblasti, od astrofizike, do astrobiologije. Ovoga puta akcenat stavljamo na pogone, pogonske i raktene motore, ali goriva. U samom razgovoru, bavili smo se, ne samo misijama na Mesec, već i potencijalnoj mogućnosti, to jest, nemogućnosti misije na Mars, kao i do ostalih planeta i satelita u našem sunčevom sistemu. Poseban deo razgovora posvetili smo teorijskim pogonima i o čemu vodeći umovi sveta razmišljaju kada se govori o hipotetičkim interstelarnim putovanjima u budućnosti. Audio: Marko Ignjatović Instagram: Galeb Nikačević Hasci-Jare: https://www.instagram.com/agelast_/ Sandra Planojević: https://www.instagram.com/run_lola_run_7/ Audio: Marko Ignjatović Instagram: Galeb Nikačević Hasci-Jare: https://www.instagram.com/agelast_/ Sandra Planojević: https://www.instagram.com/run_lola_run_7/

Emir Bešić je osnivač i glavni kreator sadržaja TikTok profila @betowen85 (Betowen i Sevda) koji u trenutku objave ovog teksta ima preko 112 tisuća followera, s tendencijom brzog rasta. Iako TikTok ima, ili je imao reputaciju da sadrži videe prvenstveno za mlađu populaciju, Emir je odličan primjer kako takvu vrstu sadržaja oblikovati za odrasle. Njegovi videi sadrže zabavan sadržaj izvučen iz svakodnevnice njegove obitelji, a nije rijetkost da imaju i preko 500 tisuća pregleda. Pričali smo o tome kako je došao do toga da objavljuje na TikToku, kakav sadržaj najbolje prolazi, te koji su potencijali TikToka za poslovne primjene, te na koji način. Želite li da napredujemo u stvaranju ovakvog sadržaja? Onda podržite Surove Strasti na Patreonu, to je platforma gdje možete odrediti da se Surovim Strastima svaki mjesec automatski pošalje neki iznos, na primjer 15-tak eura. To nije veliki iznos - manje od jednog izlaska s par prijatelja, a nama puno znači da ostvarimo kvalitetniju produkciju.  PREPORUKE ZA LAKŠE I UGODNIJE SLUŠANJE PODCASTA Tri načina kako slušati podcast Kako slušati podcast u autu koji nema Mp3 player Top lista najslušanijih epizoda Za lektire Surovih Strasti, edukacijske sadržaje i za potporu onom što radimo, posjetite našu platformu Surove Strasti Academy.