Podcasts about odkar

Človeško trpljenje ima veliko obrazov.Odkar je Zveličar izdihnil na križu, smo svobodni.Hudičeva skušnjava prihaja iz treh usodnih smeri.

Piše Sanja Podržaj, bere Ajda Sokler. Avtorico zbirke esejev Poskus vsakdanjosti lahko opišemo kot pesnico, urednico, založnico, prevajalko, dramaturginjo, kritičarko in kolumnistko. Vsi poklici, ki jih je opravljala kot vseživljenjska kulturna delavka, so tako ali drugače vraščeni v pričujoče eseje. Kulturno delovanje ni običajna služba temveč nekaj, kar zahteva celega človeka, predvsem pa strast, neomajno voljo, idealizem, ki meji na naivnost, in veliko mero upanja. Eseji Anje Zag Golob to posredujejo z gibkim in živahnim jezikom, ki je tako značilno njen, da jo ob branju skoraj slišimo, kako nam pripoveduje zdaj o znamenitem Kölnskem koncertu Keitha Jarretta, spet drugič pa o ljubezni do »restane rpice« in najboljšem pomfriju na svetu, ki ga je pripravljala njena bica. In njen entuziazem je nalezljiv. Poskus vsakdanjosti je prvo prozno delo Anje Zag Golob, ki je do sedaj objavila pet samostojnih pesniških zbirk, od tega sta bili kar dve nagrajeni z Jenkovo nagrado, Vesa v zgibi leta 2014 in Didaskalije k dihanju leta 2016, za zbirko da ne da ne bo … pa je leta 2020 prejela nagrado kritiško sito. Zanimivo je, da so vse razen prvenca V roki iz leta 2010, izšle v samozaložbi, tako kot tudi pričujoča zbirka esejev. Že v fizičnem izgledu knjige in njenem oblikovanju se izraža avtoričina samosvojost pa tudi drznost, saj na platnici ni ne naslova ne njenega imena, zadaj pa nobenega zapisa na platnici. Naslovnico krasi pointilističen motiv, a rdeče in zelene pikice ne tvorijo nobene podobe. Morda s tem ponazarjajo vsakdanjost, ki jo tvorijo raznorodni segmenti različnih vlog, ki jih opravljamo v družbi, in številne stvari, ki kličejo po naši pozornosti. Morda to ni toliko pomembno kot ugotovitev, da je oblikovanje skladno z naravnanostjo, ki se izraža v vseh enajstih esejih – to je naravnanost stran od hitrega konzumiranja, h kateremu teži kapitalistična družba, v kateri je vse merjeno z ekonomsko vrednostjo. Tudi človek. Predstavljajte si, da se sprehajate po knjigarni in si ogledujete knjige. Vsaka od njih si hoče pridobiti vašo pozornost, a že s hitrim pregledom naslovnice lahko približno ugotovite, v kateri predalček spada. Knjiga, katere platnic ne polnijo informacije, pokliče našo pozornost, ker je tako drugačna od drugih in nekako skrivnostna. Moramo si vzeti več časa, da jo razvozlamo. Se ustaviti, jo vzeti v roke, prelistati, morda prebrati kakšen odstavek ali dva. Podobno je s pitjem čaja, vožnjo z vlakom, poslušanjem glasbe, pisanjem pisem in pogovarjanjem z drevesi – te stvari potrebujejo naš dragoceni čas. Instant kava, avtomobil, e-mail ali sms opravijo svojo nalogo hitreje, glasba je nekaj, kar se dogaja v ozadju, prav tako drevesa. Storilnostna naravnanost nas potiska proti enostavnemu, hitremu, stran od poglobljenega in s tem tudi stran od umetnosti in kar je še nekoristnih (torej nedobičkonosnih) dejavnosti. »Odkar se vse, še najmanjši drobec naših življenj, preračunava na njegovo ekonomsko vrednost, je izginilo toliko stvari, ki so jim dajale smisel, mi pa posledično živimo vse bolj pusto, ogolelo,« piše Anja Zag Golob v eseju Pisma. S tem ko so iz mesta izbrisani prostori, kot je Čajna hiša ali neodvisne knjigarne, kot je bila knjigarna Behemot, je na udaru sam humanizem. Zaprtje takšnih krajev druženja, v katerih se »izgublja« čas, pa je simptom širše svetovne usmeritve. To se sliši skrajno črnogledo in vajeni smo, da Anja Zag Golob pogosto opozarja na zanemarjenost področja kulture pa tudi na druge družbene nepravičnosti, ki so posledica dejstva, da imajo interesi kapitala prednost pred drugimi. Vendar pa eseji v Poskusu vsakdanjosti niso zagrenjeni, niti pesimistični. To niso eseji o tem, kako vse, kar je dobrega in človečnega, propada, temveč so prej hvalnica vsemu in vsem, ki to še držijo pokonci. Pa sploh ni nujno, da so to kulturniki, nasprotno, to je natakar, ki te v tujem mestu pozdravi, kot da si domač, ali pa knjigarnar, ki ti pomaga poiskati knjigo, ki ti je pisana na kožo, in s katerim se lahko pogovarjaš, pa sploh ne opaziš časa, ki mineva. To je lahko tudi naključna sopotnica na vlaku, ki ti nevede preda nekaj svoje modrosti, ali pa dopisovalka, ki si vzame čas in ti odgovori na vsako pismo, čeprav se nista nikoli srečali v živo. Poljski filmski režiser Krzysztof Kieślowski, o katerem lahko beremo v prvem eseju, je za enega od svojih prizorov potreboval sladkorno kocko ravno pravšnje konsistence, da bi kava vanjo zlezla v točno toliko in toliko sekundah – nič več, nič manj. Tako je njegov asistent preiskal celo mesto in prinesel vsako kocko sladkorja, ki jo je našel, v upanju, da bo med njimi tista prava. Podrobnosti štejejo, bi bil nauk te zgodbe, tako kot štejejo drobne geste prijaznosti med soljudmi. Tako kot lahko v prvem eseju zbirke beremo o Kieślowskem in njegovih filmih, ki so avtorico oblikovali, v nadaljevanju piše tudi o legendarni beograjski rock skupini Ekaterina Velika pa o Kölnskem koncertu, znamenitem albumu ameriškega pianista Keitha Jaretta. Tem so posvečeni posamezni eseji, a skozi celotno knjigo je nanizanih še več referenc na umetniška dela, ki so bila za avtorico prelomnega pomena. Izkaže se kot široko razgledana intelektualka, ki se znajde tako v literarnih kot tudi v filozofskih, glasbenih, filmskih, gledaliških, plesnih in kulinaričnih vodah. Pri tem pa bralke nimamo občutka, da bi šlo za samohvalo. Avtoričin jezik je namreč neposreden, ne ovija se v leporečenje ali intelektualiziranje. Ko govori o umetnosti, ne govori samo kot poznavalka, temveč predvsem kot navdušena oboževalka, zaradi česar so eseji izredno topli, vnos koroškega dialekta in slenga pa jih še dodatno začini z bližino, domačnostjo. Seveda pa ne moremo mimo eseja o poeziji, ki ji je današnji čas še manj naklonjen kot na primer filmu ali glasbi. Pesništvo, podobno kot filozofiranje, v družbi, ki ceni predvsem fizično delo z merljivimi rezultati, vzbuja izključno posmeh, pravi Zag Golob, ki pa pri poeziji kljub temu vztraja. Poezija je svojevrsten upor, podobno kot vse tiste stvari, s katerimi se zgolj »zapravlja« dragoceni čas, v katerem bi lahko naredili kaj »produktivnega« ali »koristnega«. A pozabljamo, da je del tega, kar nas dela ljudi, tudi igra, in poezija je, z besedami avtorice: »opomin na ludizem, na igro, kakršni smo se, če smo imeli to srečo, predajali kot neobremenjeni otroci, to je prostor, ki jeziku omogoči domala vse.« Skozi enajst esejev zbirke Poskus vsakdanjosti se plete rdeča nit, ki bi jo lahko poimenovali »klic k humanizmu«. Iz njih se izliva ljubezen do umetnosti in radost do ustvarjanja, pa tudi čudenje nad lepoto, ki vznika tudi takrat, ko tega ne bi pričakovali. Eseji so hvalnica trenutkom medčloveške povezanosti in bližine, ki se lahko zgodi prek medija umetnosti, kot je glasba, ali pa v pristnem stiku, četudi še tako bežnem. Torej, zapravljajmo čas, berimo poezijo drevesom. Ostanimo Ljudje.

Odkar je Donald Trump prevzel oblast v Združenih državah, mednarodne okoliščine pa postajajo vse bolj nepredvidljive, je Evropa nenadoma ugotovila, da se lahko zanese le sama nase. Usodo Ukrajine Rusija in Združene države Amerike snujejo ne le brez upoštevanja Evrope, pač pa tudi v njeno škodo in škodo Ukrajine. Kako nevarne so razmere? Je ta osamitev lahko priložnost za evropske države, da vendarle stopijo skupaj in pokažejo politično enotnost? Koliko Evropo res ogroža Trump, koliko pa sama sebe? O tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Mitja Žagar, FDV Univerze v Ljubljani in znanstveni svetnik na Inštitutu za narodnostna vprašanja; Polona Fijavž, nekdanja dopisnica RTV iz Nemčije, odgovorna urednica informativnega programa na TV Slovenija; Branko Soban, novinar, nekdanji dopisnik iz Moskve.

Žaba je živela na dnu vodnjaka. Odkar je bila na svetu, ni zapustila tega temnega ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Če se sprašujete, čemu vam je kljub dramatičnemu vsakdanu vsaj malo dolgčas, je odgovor precej preprost. Že dolgo nismo imeli nobenega referenduma! Referendum, temeljni kamen vsake demokracije, je hkrati tudi najbolj zabavni element te antične pogruntavščine. Kajti vreči skozi okno dve novi osnovni šoli, da se lahko volivci v praviloma nizkem odstotku udeležijo odgovarjanja na pogosto zmedena vprašanja, tega drugače kot zabava ne moremo imenovati.Referendum, ki prihaja, bo spraševal o penzijah. Pa to ne o generičnih penzijah, kajti referendumsko vprašanje "ste za višje penzije", bi bilo eno najbolj uspešnih v zgodovini. Prihajajoči referendum bo spraševal o ekstra dodatkih k pokojninam, ki naj bi jih upravičenci dobili za izjemne umetniške dosežke. Referendum predlaga, posplošeno rečeno, slovenska desnica, ki je očitno mnenja, da so izjemni umetniški dosežki domena slovenske levice. Drugače si je težko zamisliti, čemu so se kleni slovenski konzervativci spravili na tistih nekaj fičnikov, ki bi jih – teh nekaj slikarjev, kiparjev, literatov, gledališčnikov, hudiča, še kakšen filmar se bi našel – dobili za povrhu. Hočemo povedati, da gre za majhen znesek in finančno tveganja za slovensko državo je bilo skoraj pri vsakem dosedanjem referendumu višje, kot je pri prihajajočih umetniških penzijah. Še pri referendumu o družinskem zakoniku je bilo v igri več denarja, kot ga je pri tem dodatku … Tako ni najbolj jasno, čemu so upokojeni umetniki slovenski desnici tako zelo sedli v želodec, kot se reče. Najbrž bo nekaj z odnosom do umetnosti same; in za začetek naredimo miselni eksperiment. Recimo, da besedo umetnik, kar je za mnoge naše sodržavljane poklic, akoravno se z umetnostjo ogromno Slovencev ukvarja tudi nepoklicno, zamenjamo z besedo – gasilec. Gasilec je sveta krava slovenstva in kot z umetnostjo, se z gasilstvom ogromno Slovencev ukvarja nepoklicno. Nekateri pa poklicno in ali resnično mislite, da bi katerikoli politični stranki na slovenskem prišlo na misel organizirati referendum proti dodatkom za izjemne gasilske dosežke – če bi pristojno ministrstvo tak dodatek poskušalo uzakoniti. Torej mora biti nekaj z umetnostjo in umetniki, kar moti predlagatelje referenduma. In čisto mimogrede; če bodo nekateri upokojeni slovenski umetniki dobili dodatke k penziji, si bodo mogoče lahko privoščili protestiranje pod bojnim praporom Pavla Ruparja-gromovnika. Kajti če kaj, bi tiste manifestacije potrebovale močnejši avtorski podpis, ker prepevanje Slakovega Čebelarja na nobeni ravni ne prispeva ne k bojaželjnosti, ne k intelektualni širini prireditve. "Čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice" bi zaslužen slovenski umetnik v trenutku vrgel s proslave ter verze nadomestil z nečim bolj junaškim, se pravi manj medonosnim. Toliko samo kot medklic. Ampak bistvo prihajajočega referenduma vsaj za zdaj očem še vedno ostaja skrito. Ne poznamo še namreč referendumskega vprašanja in kot nas učijo pretekle izkušnje, se prav okoli referendumskega vprašanja lomi demokratični srd slovenskega človeka. Zato grobo predpostavimo … Rajtamo, da bo vprašanje preprosto:  "Ste za to, da nekateri slovenski upokojenci dobijo dodatek k pokojnini za izjemne umetniške dosežke?" Večina, ki bi prišla na volišča, bo odgovorila z ne, ali pač obkrožila proti, desnica bo razglasila zmago, priljubljenost sedanje vlade bo še padla, nedelja bo šla v nič, milijoni po vodotokih, karavana naprej, psi pa v koče. A seveda ne sme biti tako preprosto. Na vprašanje ne moremo odgovoriti, dokler ne vemo, kaj je to "izjemen umetniški dosežek"! Predlagatelj je sicer pripravil kriterije, med katerimi so nagrade, pojavljanja v mednarodnem prostoru in tako naprej. Ampak če smo državljanom demokratično razložili kriterije, smo kljub vsemu razložili samo pojem "izjemen". Še vedno pa nismo razložili pojma "umetnost"! In ta pojem je zadnja leta zelo na prepihu; hočemo povedati, da ni vsaka glasba Mozart in ne vsaka slika Michelangelo. Odkar v galerijah razstavljajo banane, prelepljene z lepilnim trakom, ki dosegajo na avkcijah potem milijonske zneske, in odkar so nekateri najbolj znani umetniki na svetu absolutno anonimni, je zahteva, da se zedinimo okoli pojma umetnost, prej ko se odločimo, kdo so umetniki, ki dobijo dodatek, povsem na mestu. Zatorej mora biti referendumsko vprašanje sestavljeno iz dveh delov. Drugega smo že navedli, prvo vprašanje pa se mora glasiti: "Kaj je umetnost?" Zavedamo se, da v "trotlziher" demokraciji na podobnih referendumih odločevalci obkrožijo samo za ali proti, vendar se zdi, da ob zapletenem vprašanju umetniškega presežka ne bi smeli pristati na brezkončno poenostavljanje. Seveda se zavedamo, da je za občinstvo, ki kot umetniški presežek razume verz "čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice", vprašanje o izvoru, razvoju, namenu in vplivu umetnosti izjemno zapleteno; a če bo referendum o dodatkih k pokojninam za izjemne umetniške dosežke spodbudil prebivalstvo k preizpraševanju o človeški potrebi po kulturi in umetnosti, bodo milijoni za njegovo organizacijo dobro porabljeni.

Dobro jutro, cenjene poslušalke in poslušalci. Dva meni ljuba odlomka iz Svetega pisma sta v Matejevem in Lukovem evangeliju in imata naslov: Zaupanje in zaskrbljenost ter Skrb in strah. Navedla bom samo vrstico ali dve: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo« (Mt 6,34) ter: »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, ki se mu tat ne približa in ga molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,33–34) Besed Svetega pisma ne gre vedno razumeti dobesedno, o tem pričajo tudi številne razlage strokovnjakov za biblična vprašanja, a te le redko kdo vzame v roke. Kako tudi ne, saj so včasih razlage celo debelejše od posameznih svetopisemskih knjig. Na citirane svetopisemske vrstice se spomnim vedno, kadar je moj dan težak in želim poiskati ravnovesje med delom in življenjem. V mislih imam tisto delo, ki polni mojo mošnjo. V preteklosti se je večkrat osušila, v njej nikoli niso žvenketali zlatniki. Novci, ki so mi jih namenili, so bili bolj podobni Judeževim srebrnikom. A če gre verjeti svetopisemskim besedam, imam mošnjo, ki ne ostari in je neizčrpen zaklad v nebesih. Šele ko mi je znova uspelo vzpostaviti ravnotežje med življenjem in nalogami, ki so mi jih nalagali drugi, po večini s polnimi mošnjami, nisem bil več v skrbeh za jutri. Upam, da niste pomislili, da živim iz dneva v dan. Za delo porabim ravno prav časa in srebrniki se spreminjajo v zlato, čeprav jih je mogoče manj kot v preteklosti. Tudi skrbi imam vsak dan več, sem pa tja se v moje kosti zaleze strah. Zato živim in delam za današnji dan. Odkar se je v moje življenje prikradla čedalje pogostejša tiha spremljevalka starejših, še toliko bolj razumem svetopisemske besede: »… Ne skrbite za življenje, za to, kaj boste jedli, ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka.« (Mt 6,22–34) Tako se mi sestavlja teden, mesec, leto … medtem ko je dnevu dovolj njegovo zlo. A poleg zla, ki pride v naše življenje nenadoma kot pomladni dež z neba in nas po navadi najde nepripravljene, okoli nas raste še eno. Vaše in moje zlo. Tisto, ki ga sejemo sami. Tako jaz kot vi. Zlo sejemo na delovnem mestu, v družini, med prijatelji … In tako polnimo življenjske mošnje z zlatniki dvomljive vrednosti. Zato, ker nam nikoli ni dovolj in nas človeška zloba ničesar ne izuči. Seveda moramo danes poskrbeti, da ne bomo lačni in goli hodili po svetu, saj bi nas kdo hitro razglasil za čudake ali bi nas celo kam odpeljali. Mogoče vam v današnjem jutru želim samo sporočiti, da bo dan že sam poskrbel za svojo težo, zato mu ne nalagajmo preveč. Pa še nekaj: lepa obleka in polna mošnja zlatnikov ne očistita umazanije naše duše. Tudi vbogajme ne.

Piše Majda Travnik Vode, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič, prevedli Alojz Gradnik, Brane Senegačnik in Matej Venier. Razkošna dvojezična izdaja sonetov velike italijanske renesančne pesnice Vittorie Colonna, ki je izšla zgolj dve leti po izidu integralnega prevoda Petrarcovega Canzoniera, na svojevrsten način potrjuje, da zgodovinski dialog z veliko poezijo ni nikoli zaključen, posredno pa tudi, da še danes nista mrtva ne sonet ne petrarkizem. Če so provansalski trubadurji, Petrarca in njegovi posnemovalci, petrarkisti, odločilno vplivali na naš način doživljanja in ubesedovanja ljubezenskega čustva s povzdigovanjem ljubljene osebe, njene lepote in kreposti ter z opisovanjem omahovanja zaljubljenca med trpljenjem in blaženostjo, se ne zdi nič manj očitno dejstvo, da se je evropski način čustvovanja od nekdaj najbolj organsko pretakal skozi sonet. Na temeljno zaznamovanost evropske lirike s sonetno formo in njeno neminljivost pri nas najbolj vztrajno opozarja poznavalec in tudi sam mojster soneta Boris A. Novak. V monografiji Sonet iz leta 2004 je izrisal teorijo in zgodovino te pesniške oblike in podal ugotovitev, da je »sonet od svojega nastanka v 13. stoletju vse do danes nedvomno krona evropske poezije.« Po njegovih besedah prvenstvo med vsemi pesniškimi oblikami sonetu prinaša njegova »zgoščena oblika, kjer mora biti vsaka beseda pretehtana, medsebojni odnosi med besedami pa morajo vzpostavljati kompleksno pomensko mrežo.« Čeprav to še zdaleč ni edina možnost, se je pri nas po Prešernovem zgledu uveljavila predvsem najbolj kanonična in zahtevna oblika soneta: dve kvartini, dve tercini, jambski enajsterec in oklepajoče ženske rime. Ključna lastnost soneta je tako zgoščena zvočnost, ki nastane kot posledica izjemno utesnjene oblike, in ki s tem paradoksalno stopnjuje tudi čustveno energijo in težo eksistencialnega sporočila, položenega v pesem. Po drugi strani pa sonet ni nikoli poznal nikakršnih motivno-tematskih omejitev in lahko enako učinkovito oklepa tako energijo religioznih čustev kot humorja, satire itn. Medtem ko so druge srednjeveške oblike izumrle, je sonet preživel vse zgodovinske svetovnonazorske in estetske pretrese in postal svojevrsten podaljšek in katalizator novoveške evropske subjektivitete – kot bi ta v njem našla svoje naravno okolje in primeren okvir, skozi katerega lahko na potencirano dramatičen in visoko estetiziran način pretoči svojo senzibilnost, od sublimnega do banalnega in distanciranega. Zdi se, da je podobno zavedanje o moči soneta prevevalo tudi dobo, v kateri je ustvarjala Vittoria Colonna, saj je samo v 16. stoletju nastalo na sto tisoče petrarkističnih sonetov. Čeprav se tudi njeni soneti ne motivno ne oblikovno niso izognili Petrarcovemu vplivu, Vittorio Colonna od nepregledne množice Petrarcovih epigonov ločujeta nenavadno močan avtorski pečat in avtentičnost eksistencialne izkušnje, vtisnjene v sonetno formo. Čisti in iskreni glas pesničinega lirskega jaza presune in očara takoj na začetku: »Na tisti dan, ko mi v srce vstopila / je ljubljena podoba, kot da imela / bo mnogo let tu dragi dom, žarela - / »Je človek? Je božanstvo?« sem dvomila. // In v enem hipu duša podarila / ji sladko je svobodo, zagorela / v pozabi sebe je tedaj vesela, / za zmeraj njeni volji se uklonila.« V teh verzih lahko jasno opazujemo, kako k učinku neposredne izpovednosti, s katerim se pesnica v hipu približa sodobnemu bralcu, pripomore stroga sonetna forma, ki pesničin navdih brzda in mu preprečuje, da močna čustva, ki generirajo njene verze v času, ko je pesniško otroštvo čustev že davno minilo, nikoli ne zdrsnejo v patos, kliše, pozo ali zgolj artizem, ampak gre ves čas skrajno zares. Osrednje čustveno gibalo, okrog katerega so začeli nastajati soneti Vittorie Colonna, pesnice, ki je pisala približno petindvajset let, pa ni toliko bivanjska groza kot skorajda neutolažljiva žalost zaradi izgube ljubljenega moža. Pesnica je namreč začela pisati ljubezensko liriko, ki kasneje sublimira v vzvišeno duhovno poezijo, šele po soprogovi smrti. Vittoria Colonna se je rodila v plemiški družini blizu Rima in njena poroka s Ferrantejem d'Avalosom, pescarskim markizom, je bila dogovorjena že v otroštvu. Poročila sta se, ko je bilo Vittorii 19 let. Njen mož je služil kot visoki častnik v habsburški vojski v okviru Svetega rimskega cesarstva in umrl leta 1525 za posledicami ran sicer zmagovite bitke pri Pavii, v kateri so Habsburžani pridobili nadzor nad severno Italijo. Vittoria je nato kot vdova – njene pesmi so znane tudi kot »vdovske pesmi« – večinoma živela po samostanih, vendar se ni nikoli zaobljubila. Bila je naklonjena reformacijskim gibanjem, ki so se hitro širila po Evropi, obiskovala je na primer krožek spiritualov. Umrla je leta 1547, ko so se že razplamtela protireformacijska preganjanja; ravno tega leta se je moral v izgnanstvo umakniti Primož Trubar. Vittoria Colonna kot umetnica ni bila ambiciozna kot njen veliki predhodnik Petrarca in je svoje delo le nerada posredovala javnosti. Ena redkih izjem je rokopisna zbirka 103 duhovnih sonetov, ki jih je osebno podarila Michelangelu Bounarottiju. Z njim jo je povezovalo tesno prijateljstvo, in tudi on ji je posvetil več sonetov. Kljub takšni drži in odmaknjenemu življenju je pesnica že za življenja široko zaslovela, iz njene korespondence pa je razvidno, da si je dopisovala s številnimi najvplivnejšimi osebnostmi svojega časa, pridigarji, literati in slikarji. Nekaj časa je bil njen mentor Pietro Bembo, najvišja jezikoslovna in literarna avtoriteta takratnega časa, Ludovico Ariosto pa je v svojem epu Besneči Orlando o njenem pesništvu zapisal: »Slog mili, ki ne zmorem ga preseči.« Opus Vittorie Colonna je ohranjen v 60 rokopisih, poleg tega so do sedaj odkrili tudi 22 tiskanih izdaj z njenimi pesmimi, objavljenih pred letom 1547. Za pesničinim hrbtom pa je na dvorih in v pesniških in učenjaških krogih od Italije do Francije krožilo še na desetine neavtoriziranih rokopisnih zbirk. V Sloveniji smo veliko pesnico prvič spoznali leta 1940, ko je Alojz Gradnik za antologijo Italijanska lirika prevedel šest njenih sonetov in ti so kot poklon Gradnikovi neminljivi prevajalski veščini vključeni tudi v pričujoči izbor. Knjiga skupno prinaša 112 sonetov, kar je približno četrtina pesničinega opusa. Soneti so razdeljeni v tri tematske sklope: Ljubezenski verzi, Duhovni verzi in Epistolarni verzi, poleg tega izbor spremljata tudi poglobljena biografska in literarno-teoretična študija profesorice Patrizie Farinelli in zanimivo daljše razmišljanje Braneta Senegačnika o temeljnih izzivih prevajanja pesniških besedil. Vittoria Colonna, ki se je pesniško izoblikovala v živahnem okolju neapeljskega petrarkizma, je po tematskem obratu od ljubezenske lirike k duhovni poeziji, ki se je zgodil okrog leta 1536, obveljala za začetnico nabožne poezije, pisane v petrarkistični tradiciji. Patrizia Farinelli ob tem piše, da je pesnica od poveličevanja moževe osebe in smrti prešla k poveličevanju Kristusa in odrešenjskega pomena njegove smrti. Oba tematska loka se pretresljivo stikata v motivu sonca: v ljubezenskih pesmih je sonce, pisano z malo začetnico, najpogostejša prispodoba za ljubljenega, v duhovni poeziji pa pesnica kot Sonce z veliko začetnico imenuje Kristusa v vlogi tolažnika in odrešenika. Vendar lahko iz vsebinske dramaturgije duhovnih pesmi razberemo, da pot od enega k drugemu »soncu« nikakor ni bila lahka, in tudi pozneje njena sicer iskrena in živa vera niha med občutji popolnega zaupanja, milosti, vere v posmrtno življenje in ponovno snidenje z ljubljenim do občutij najgloblje žalosti, popolne resignacije in celo misli na samomor: »Lastna bi roka od bolesti gnana / storila to, a želja, da sestala / bi skoraj tam se, jo je zadržala.« O bolečini, ki jo preživlja, skozi celotno zbirko pretresljivo pričajo številni verzi: »Odkar je sonce moje skrilo lice, / narave red se je premaknil z mesta, / če bol ne skriva čutom mi resnice.« Zaradi globoke kontemplativne intoniranosti in vztrajnega priklicevanja Božje navzočnosti duhovne pesmi Vittorie Colonna pogosto spominjajo na molitev in številne med njimi pravzaprav lahko beremo kot čudovite molitve v obliki sonetov. Tukaj še bolj kot v ljubezenskih pesmih, kjer pogosto posnema Petrarcovo besedišče in skladnjo, pride do izraza njena avtorska avtentičnost, saj v pesmi izvirno vnaša resnoben evangeljski ton ter temu primerno pozorno odmerja retorične učinke, zelo pogosta je na primer raba enjambementa. Sklenemo lahko, da se kot celota opus Vittorie Colonna v bralčevo zavest trajno vtisne zaradi svoje izpovedne iskrenosti, še bolj pa zaradi privzdignjenosti in nenavadnega dostojanstva sloga, ki njeno poezijo upravičeno uvršča med vrhove evropske renesančne lirike.

»Odkar se spreminja podnebje, sezona za nas arboriste traja kar vse leto,« pravi Mirko Silan, biolog in arborist v Arboretumu Volčji Potok, ki je v naravi, med drevesi in na njih malodane vsak dan. Prihodnost arboristike vidi predvsem v prilagajanju strategije pri negi dreves in prepričan je, da bodo v prihodnje imeli arboristi polne roke dela. V tokratnem podkastu V imenu narave o tem, kakšno je zdravo in vitalno drevo, kakšne so smernice na tem področju, zakaj dreves več ne 'obglavljajo', zakaj je pomembno saditi sadilnemu mestu primerno drevo in ne obratno, kakšen vpliv imajo zdrava drevesa na varovaje okolja in kakšne ekosistemske storitve omogočajo, pa tudi o tem, kako arboristiko približati mladim.

Odkar se je v drugi polovici 19. stoletja v zahodnem svetu široko uveljavil politični sistem parlamentarne demokracije, si je vsaj v teoriji težko razlagati, zakaj bi državljani – ki imajo vsakih nekaj let priložnost svojo voljo izraziti na volitvah – na svoje predstavniško telo protestno metali granitne kocke, pred njim zažigali avtomobile ali celo poskušali zavzeti parlament, še težje pa je morda razumeti, zakaj bi poslanci v parlamentu drug z drugim obračunavali s pestmi, noži ali kar pravim strelnim orožjem. In vendar smo bili v približno 150 letih parlamentarne zgodovine priča vsemu temu. Ne samo v preteklosti - tako kot recimo na našem prostoru, kjer so bili v času prve Jugoslavije hudi fizični obračuni med poslanci tako rekoč del vsakdana, priča pa smo bili celo parlamentarnemu uboju - ampak tudi danes: samo v zadnjih nekaj letih smo nenazadnje lahko spremljali napada na kongres v Združenih državah in v Braziliji, da o pretepih, ki občasno vznikajo v sicer vsaj formalno razmeroma delujočih parlamentarnih demokracijah po svetu, sploh ne govorimo, nasilni protesti pa so, vsaj v državah, kot je denimo Francija, tako rekoč del kulture. Zakaj se torej politično nasilje vztrajno pojavlja tudi znotraj parlamentarnega sistema, ki naj bi v teoriji omogočal ravno mirno odločanje s pomočjo dogovorov med različnimi političnimi silami, ki reprezentirajo voljo volivcev? Kakšne oblike je skozi zgodovino to nasilje privzemalo in v kakšnih okoliščinah se najpogosteje pojavlja? O pretepaških poslancih in besnih množicah z zgodovinarjem dr. Juretom Gašparičem. Foto: politična karikatura iz leta 1798, ki uprizarja pretep v ameriškem kongresu, Wikipedija, javna last

V tokratni oddaji smo se odpravili v vas Čolnica v občino Kanal ob Soči. Verjetno vas ni veliko, ki bi slišali zanjo. Čolnica leži na terasi ob cesti, ki vodi proti Ligu. Hiše so zasidrane v hrib, kakor da bi bili k obali privezani čolni. Od tod tudi verjetno ime Čolnica, pravi domačin Slavko Jereb. Na svojem vrtu ima postavljen dežemer. Odkar ga je Agencija za okolje povabila k sodelovanju, pri spremljanju narave in vremenskih pojavov opaža kar nekaj sprememb. Slavko je velik ljubitelj narave in kmetijstva, bil je tudi občinski svetnik, vrsto let je vodil tudi znano prireditev Praznik kostanja v Ligu. Pri svojem delu je skrben, vesten in natančen, saj sta vsako opazovanje in meritev vremena enkratna in neponovljiva. Zadnja leta spremlja tudi fenološke faze razvoja rastlin. O vremenu, naravi in kostanjih, ki so značilni za to območje, je Slavko Jereb pripovedoval Boštjanu Simčiču.

Piše Veronika Šoster, bereta Igor Velše in Lidija Hartman. Knjiga Suzane Tratnik Škarje, ki je izšla v knjižni zbirki Lambda, prinaša devet zgodb, ki slikajo presenetljiv pripovedni lok, saj se na začetku z nostalgijo in prizori odraščanja še dotikajo prejšnje kratkoprozne knjige Noben glas, potem pa se od tega občutja odrežejo in nas popeljejo v svetove onstran ogledala. Ponovno prevladujejo močne, samosvoje, neustrašne in svobodne pripovedne junakinje. Avtorica navdušuje s svojo veščino ustvarjanja prepričljivih deklet in žensk, ki jim vihravo sledimo skozi ovinke in čez polja, med ulice in v globoko vodo. Rade si mislijo, da se v svetu znajdejo in ga celo obvladajo, čeprav ga včasih šele spoznavajo, pri tem pa so tako zelo človeške. Začarata nas njihova zvedavost in občasna jezikavost, ki pa nista klišejsko prikazani kot značilnosti močne mlade ženske, temveč kot osnovna človekova vrlina in strast po spoznanju in učenju, pa tudi po bližini. Resnejši ton zgodb ves čas barvajo črnohumorne opazke, ki vzdušje razgibajo in ga proti koncu knjige celo povsem zmehčajo. Osnovno gonilo dejanj in situacij v zgodbah nasploh so seveda odnosi, najsi gre za družinske, prijateljske ali ljubezenske vezi, ki se pletejo in pogosto tudi prestrižejo. Čeprav se zdi, da so odnosi samostojni, so vedno povezani s situacijo, pa naj gre za družinsko preteklost, družbeno situacijo, pričakovanja družbe, prtljago ali predsodke. Ali kot lepo reče ena izmed junakinj: življenje v večnem vojnem stanju. Za naslov zbirke je formativna prva zgodba, ki se prav tako imenuje Škarje, V njej srečamo kar nekaj primerov uporabe besede škarje, najsi gre za nevarno prehitevanje, telesno zadovoljevanje med ljubimkama ali rezanje nekoga od življenja … Čeprav je prav ta zgodba na prvi pogled klasična zgodba o odraščanju in spoznavanju spolnosti, je dejansko trpka simbolična pripoved o ostrih škarjah odraslosti, ki te v nekem trenutku za vedno ločijo od primarne družine in naivne otroške varnosti, ki jo imaš lahko za samoumevno. Ta sentiment nadaljuje druga zgodba Noge za milijon dolarjev, v kateri se junakinja odloči, da si bo zavarovala svojo posebno sposobnost, kot si je filmska igralka zavarovala noge, pri tem pa se poveže s skrivnostno sosedo, s katero naj bi sklenila ta posel. Sploh pa se melanholično razcveti zgodba Pred sprožilcem, kjer se s pomočjo stare skupinske fotografije vrnemo v preteklost. Ves čas se zdi, da junakinja zaupno pripoveduje, skoraj prišepetava svoje otroške spomine, da jih ne bi prestrašila, da ne bi kot poljski zajec švignili čez travnik. Med razvojem zapuščinske obravnave se sprehodimo po vseh lažeh, čustvih in prelomih, ki so se zgodili, dokler ne pride do simbolnega odhoda akterjev s fotografije: »Vsi utihnejo. Moje besede so nekaj pokvarile. Mara in Tadeja se pobereta s tal in stopita iz fotografije. Ni jima več do smeha. Tudi moj oče zapušča prizor. Ploskne z dlanmi in narejeno vedro reče: 'Naj me je ujela, briga me! Še vem ne, kdo je. Samo mimo je šla.' Odpravi se proti cesti, proti Pokopališču. Počasi. Ne ozre se; požvižgava si. Ostanem sama na fotografiji. Sama pred sprožilcem. Odkar ni kolena, na katerem sem slonela, pogosto lebdim.« Nekateri prepadi med ljudmi so pregloboki, da bi jih lahko preskočili, otroštvo pa je kot prepognjena fotografija v hlačnem žepu, ki na pregibu vedno bolj bledi, dokler je nekega dne neopazno ne izgubimo. Avtorica je res mojstrica ustvarjanja odnosov, ki so prepojeni z ljubeznijo in bolečino, z zgodbami, ki niso zgodbe, dokler še nastajajo, temveč to postanejo šele ob pogledu skozi zaprašeno ogledalo. Druga polovica knjige se občutno razpre in preseneti, saj začne posegati po nekaterih pripovednih prijemih, ki vso strukturo in notranjo realnost knjige razbremenijo. Taka je zagotovo zgodba National Geographic o dolgo izgubljeni prijateljici, ki pove že kar filmsko zgodbo o begu pred nekakšno mafijo, pa tudi satirična zgodba Zlata jama o poskusu oživitve klubske scene. Potem je tu še zgodba Roke, ki se začne zelo napeto, saj spremljamo zmenek na slepo. Ljubimki sta si le dopisovali, zdaj pa se prvič srečata v živo. Hiperfokus pripovedovalke na malenkosti, kot so prsti, trzljaji, tatuji in premiki, se vrtinči pod stropom tesne kabine avtomobila, s katerim se premikata po Ljubljani. Namesto v pričakovano smer razočaranja pa se zgodba razpleta erotično in čustveno, dokler se ne poda v subverzijo Alice v Čudežni deželi na najbolj izviren način. Na tem mestu je že zaznati izlet v nadrealizem in absurdizem, kar se sploh nadgradi z zadnjo zgodbo v zbirki, ki je nekakšna odštekana mešanica filmov Večno sonce brezmadežnega uma in Nikoli redko včasih vedno. Razhod je namreč pripeljan do skrajne meje, ob tem pa avtorica skozi črni humor in situacijsko komiko prevprašuje popolno telesno avtonomijo. Ravno ta prehod v neznano, ki se zgodi proti koncu, knjigo Škarje povzdigne. Suzana Tratnik v svojem pisanju že ves čas premika meje realnega, ki je pogosto rahlo zamaknjeno, pri tem pa je vedno uspešna. Ne gre namreč v čisto fantastiko ali mitologijo, temveč ustvari občutek, da živa sila njenih junakinj svet malo meče s tečajev in ravno toliko izkrivlja fizikalne zakone, da lahko posežejo po nekom na drugi strani ogledala. Prav tako prestopa okvirje pričakovanega, saj se nikoli ne zadovolji z obstoječimi, vsakič iz žepa potegne novo fotografijo, ki je še nismo videli. Čeprav že začenja bledeti, zgodbe ne bodo nikoli.

Nadaljevanje pogovora s p. dr. Robertom Bahčičem in dr. Andrejo Eržen Firšt o visokem jubileju, 800-letnici prvih jaslic, ki jih je v votlini Greccio leta 1223 postavil sveti Frančišek Asiški. Ob tem pomembnem jubileju je bil na Brezjah organiziran simpozij z mednarodno udeležbo. Odkar je sveti Frančišek Asiški pripravil posebno praznovanje Jezusovega rojstva v Grecciu pri Rietiju, je to njegovo dejanje pripomoglo k tradiciji širjenja jaslic iz Italije po vsem svetu.Papež Frančišek je v Apostolskem pismu o pomenu jaslic Admirabile signum, ki ga je v Grecciu podpisal 1. decembra 2019, med drugim zapisal: A pojdimo takoj k izviru jaslic, kakor ga razumemo mi. V duhu se odpravimo v Greccio, v Rietski dolini, kjer se je sv. Frančišek ustavil, ko se je verjetno vračal iz Rima, kjer je 29. novembra 1223 od papeža Honorija III. dobil potrdilo svojega Vodila. Po njegovem potovanju v Sveto deželo so ga te votline na poseben način spominjale na Betlehemsko pokrajino. Možno je tudi, da so se Ubožca v Rimu dotaknili mozaiki v Sveti Mariji Veliki, ki predstavljajo Jezusovo rojstvo, prav na mestu, kjer so se po starodavnem izročilu hranile deske jaslic. Frančiškanski viri podrobno pripovedujejo, kaj se je zgodilo v Grecciu, najbolj natančno je Božični večer in Frančiškovo praznovanje Jezusovega rojstva opisal prvi življenjepisec sv. Frančiška Asiškega, Tomaž Čelanski.

Piše: Jure Jakob Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman Miljana Cunta se je v slovenski javnosti uveljavila kot urednica, kulturna producentka, prevajalka poezije iz italijanskega in angleškega jezika, predvsem pa kot pesnica. Njena četrta pesniška zbirka z naslovom Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo je izšla v izvirnemu slovenskemu pesništvu posvečeni ediciji Mozaiki. Ponaša se s prepoznavno likovno podobo s snežno belimi platnicami in nežnim, svetlo lila pravokotnikom na naslovnici, v katerega sta z nevpadljivimi, a močnimi zlatimi črkami vtisnjena naslov in pesničino ime. Odkar sem knjigo večkrat prebral, ta likovna podoba vztraja pred mojimi notranjimi očmi kot nekakšna vizualna zgostitev njene vsebine. Kot vidno znamenje za pesničino v nekem bistvenem smislu asketsko pisanje, za natančno, premišljeno izreko brez odvečnih besed, za slogovno jasnost in čistost, združeno s pritajeno in brezbrežno široko mrežo pomenov, sopomenov, aluzij in subtilnih razpoloženjskih pregibov. Kot znamenje suvereno močne in mirne lepote, skrbno izdelane, izborne pesniške preprostosti, ki v površino upesnjene fenomenalnosti na dobro odmerjenih, ključnih mestih vstavlja odprta okna v območja težnosti (ali pa, po drugi strani, milosti), skozi katera pesem kaže v prepadno, skrivnostno globino brez dna. Zbirka Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo šteje 35 srednje dolgih pesmi v prostem verzu, nekatere so členjene na kitice, druge se dajejo prebrati v enem dolgem dihu, med njimi sta tudi pesemski diptih in pesemski triptih. V motivnem pogledu gre za raznolik pesniški svet, ki bi ga v tem oziru težko zvedli na prevladujoč skupni imenovalec. Zbirko tako odpirajo pesmi, ki tematizirajo smrt bližnjega, nego bolnega, poslavljanje od življenja, in pesmi, povezane z družinskim spominom na bližnje, ki so odšli že pred časom. V nadaljevanju beremo dialoške pesmi, v katerih pesnica svoj glas postavlja ob nekatere glasove iz zakladnice pesniške tradicije, ki se zdijo zanjo določujoči. Nekaj pesmi se navezuje na različne geografske lokacije, nekaj jih izvira iz srečevanj s prepoznavnimi osebami iz sveta literature ali slikarstva, nekaterim lahko določimo izkustveno izhodišče v družinskem, sorodstvenem ali sosedskem vsakdanu. Ne manjkajo niti pesmi, v katerih se pesnica spominsko vrača v otroštvo. Ampak z naštevanjem motivnih določil poeziji zadnje zbirke Miljane Cunta ne pridemo ne vem kako blizu. Pa ne, da bi bila snovna raven njenih pesmi kakor koli poljubna ali zamenljiva – nasprotno, prav pri vsaki pesmi sem imel občutek, da je nastala iz točno določene osebne izkušnje in čisto nerazpoložljivega empiričnega ozadja. Gre bolj za to, da se domet teh pesmi na opisljivi motivni in tematski ravni niti približno ne izčrpa, ampak kaže nekam čez to opisljivo raven. Njen jezik je, če si pomagam z verzi iz pesmi Jezik, "jezik ločja, ki živi / pol nad gladino, pol pod njo". Tisto, kar zaznavamo na opisljivi površini pesmi, je le polovica celovite resnice, druga polovica je očem skrita, daje se kot slutnja in predokus globljega uvida. Ta spodnja, prikrita plat pesniške govorice Miljane Cunta bralca nevsiljivo, a tudi odločno sooča s temeljnimi bivanjskimi vprašanji človekovega življenja, smrti, pripadnosti, individualne istovetnosti in osebnega iskanja smisla. "Pesmi ne piše popolnost," beremo v pesmi Slika. A čeprav pesmi razgaljajo ranjenost in mankavost človekove eksistence, je ta poezija po drugi strani prežarjena z naporom tipanja za neko celovitostjo in povezanostjo vsega, kar obstaja. V sijajni pesmi Podloga je tako podlogo obleke, to "diskretno varovalo", ki skrbi, da šivi vrhnjega kroja ne dražijo občutljive kože, v sklepnih verzih mogoče razumeti tudi kot prispodobo za od zunaj nevidno, a v zadnji resničnosti, tam, kjer človeka mrazi ali pa obliva pot, še kako živo moč pesniške besede. Ta podloga je "ponižni posrednik, / ki zapolnjuje nevidno vrzel / stvarstva, / neopaženo in precizno, / z diskretnostjo stare skrbnice hiše, / ki vsak večer preveri, / ali je vse na svojem mestu." Gre za pesnjenje v paradigmi, ki v slovenski poeziji zadnjih desetletij ni prevladujoča, se pa s tem in sorodnimi poskusi kaže kot umetniško prepričljiva, vsekakor pa nič manj legitimna, kot so danes bolj razvpite in razkazujoče se pesniške prakse. Za takšno pesniško paradigmo je značilen osebno religiozen odnos do poezije (ki ga ne gre zamenjevati z ožje razumljeno religiozno poezijo). To pomeni, da gre v taki poeziji vse "zares", čeprav to ne pomeni nujno tudi "na nož". Vsekakor pa gre za take vrste resnost in zaresnost, ki dokazuje, da odsotnost vzvišene ali a priori kritične distance do sveta, odsotnost ironije, globinskega sarkazma in igrivega duhovičenja niso nujno znak intelektualne naivnosti in pesniške retardiranosti. Biti religiozen pomeni imeti zavezujoč odnos do resničnosti in verjeti v višjo povezanost vsega. Kako se lahko kaj takega dogaja, nam prikazuje pesem V zraku z R. S. Thomasom, ki vzporeja polet z letalom in lik valižanskega pesnika in pastorja R. S. Thomasa. Začne se z verzom: "Ni bilo videti, da se bomo kdaj dvignili nad meglo", konča pa: "Tako se poleti: Počakati dovolj dolgo, / da postaneš vse, / megla, krilo, zrak, / da si vse to ves, / potem méne izgubijo ostre robove / in ostane samo še gibanje, / preprosta plovba / v drug časovni pas." Pesem je duhovni dvig in pesnica mu s pesmijo pripravlja prevozno sredstvo. Bralca vabi, naj prisede in se potrudi čakati tako dolgo, da bo s pesmijo dosegel drug časovni pas, izkusil drugo nebo, drugačen eter, novo stanje duha. Naj tu sklenem in za konec bralca in bralko še sam povabim, da prisedeta. Po moji izkušnji je med pesmimi zbirke Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo mogoče sedeti dolgo. Prepričan sem, da se bo marsikoga, ki se bo letu prepustil, želja po vračanju trajno oprijela.

Odkar je mož zbolel za rakom na ledvicah, sama pa se zaradi sina z avtizmom ne more zaposliti, sogovorničina družina ne zmore več plačati vseh stroškov. "Moja mama je delala pri Rdečem križu, tudi doma smo zato imeli 'Rdeči križ', ker je ljudem pomagala kadar koli in jim je nosila tudi stvari od doma. Vse življenje sem tudi sama pomagala drugim, zato je nepopisno težko, ko moraš sam prositi za pomoč, nikoli si nisem predstavljala, da bom kadar koli v takem položaju," je iskrena sogovornica, ki je na ZPM Ljubljana Moste - Polje prišla po šolske potrebščine in drugo pomoč za sina.

Odkar težko hodim, sem veliko bolj pozorna na to, kako ljudje gradijo hiše. Navadno gradijo hiše mladi ljudje, ki imajo pred seboj še celo življenje in si v tem trenutku niti malo ne predstavljajo, da bi kdaj utegnili imeti težave s premagovanjem stopnic in drugih ovir. Potem pa se zgodi, nepričakovano, nenapovedano, da se nekdo znajde na vozičku. Že vsaka stopnica je odveč, kaj šele, če je teh stopnic več in je celo tako, da je kuhinja v enem nivoju, kopalnica in stranišče malo više, spalnica pa še nekaj stopnic više. Takšnih hiš sem v Ljubljani videla kar precej. Problem lahko postanejo tudi vrata, na primer v stranišče ali kopalnico, ki so preozka za voziček. Pa kopalnica sama, ki je odlično opremljena za mladega zdravega človeka, niti malo pa ne za nekoga, ki je težko pokreten ali sploh nepokreten. Vse to so problemi, s katerimi se morajo ukvarjati številni ljudje. Dovolj hudo je že to, da se pojavi bolezen. Potem pa nastanejo še dodatne težave zaradi nefunkcionalnosti prostorov. Zaradi tega postane položaj še hujši in takrat, ko je človek v stiski, je veliko teže reševati še to. Zanimivo je tudi to, da številni arhitekti pomislijo na vse to šele takrat, ko se v svojem osebnem življenju srečajo z boleznijo in prizadetostjo. Zato ni nujno, da so arhitekti vedno najboljši svetovalci pri graditvi hiše. Ob sebi potrebujejo še koga, ki zna vse skupaj preveriti v praksi. Vsem, ki si gradijo hišo, bi svetovala, da vse zelo dobro premislijo in gradijo tako, da bo v hiši mogoče živeti tudi z vozičkom. Če to ne bo treba, bo seveda še toliko bolje. Živeli pa bodo veliko mirneje z zavestjo, da je vse pripravljeno tudi za kaj takšnega. In če se nenadoma nekaj zgodi, jim ne bo treba podirati, na novo graditi, kar je včasih lahko težko in jemlje človeku veliko energije.  

Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, to je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komur koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično smo v njihovem čolnu tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljiv edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilni za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. To ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!

Pa stecimo nov krog usmiljenja in pomilovanja … V novo leto smo stopili z velikim pokom. Za bolj občutljiva ušesa je bil na las podoben tistemu, s katerim se je pred nekaj milijardami let začelo vesolje. Le da se je vesolje začelo z enim samim, novo leto pa z več manjšimi, ampak akumulacija pokanja je približno ista. Z letošnjim pokanjem smo na simbolni ravni sočustvovali z Ukrajinci, kjer pokanje doživljajo vsak dan v letu. Še več; kot v Ukrajini smo tudi v mirnodobskih razmerah srednje Evrope na račun pirotehnike pridelali smrtno žrtev. Skupil jo je mladenič pri naših severnih sosedih, z njim pa še nekaj dlani, prstov na roki in podobnih malenkosti. Je pa res, da v prazničnem času o pirotehniki redno teče beseda približno že tako dolgo, kolikor smo člani razvitega sveta. Na tem mestu bi se moral nergač v nas pridušati, kako da država ne poskrbi za omejitev pokanja in ognjemetov, ki da so dokazano škodljivi. Predvsem za favno, za ozračje, pa tudi za del populacije, ki se jim zdi pirotehnika civilizacijsko nesprejemljiva. Ampak država je resnici na ljubo preklemansko reč precej dobro regulirala. V večini trgovin je te izdelke nemogoče kupiti, v prosti prodaji jih skoraj ni, a kljub temu uvoz pirotehnike po dostopnih podatkih dosega astronomske zneske. Po podatkih iz predkoronskega leta 2019 smo jih uvozili za dva in pol milijona evrov. Je pa v nekaterih sosednjih državah prodaja pirotehnike povsem prosta, tako ob uradnem uvozu pride k nam še na tisoče izdelkov kot posledica črnega trga. Če hočeš pokati, boš pokal. "Ognjemetarji" in njihovi nasprotniki so se v Sloveniji, po slovensko, razdelili na pol. Tudi na občinski ravni. Slovenske občine so se ognjemetom v glavnem odpovedale, razen seveda v prestolnici. Je pa bil tamkajšnji ognjemet ekološki, kar pomeni, da je nad glavami Ljubljančanov raznašalo biorazgradljive materiale. Ampak ti institucionalizirani ognjemeti tako ali tako niso aktualni že nekaj let; pomembno je, da so ognjemeti končno dosegli zasebni sektor, oziroma so postali dostopni sleherniku. Ki ima po ustavi republike Slovenije pravico spuščati rakete v zimsko nebo, in to počne s strastjo in predanostjo, saj je z malo višje vzpetine prelom leta nad Slovenijo videti kot rojstni dan pri družini Avatarjev. Kritika novoletne pirotehnike kmalu trči na čer navadnega jamranja, s katerim ostarele tete branijo svojo razlago resnobnega in dolgočasnega sveta. Ki ne priznava nebrzdanega veselja, svetlobe, pokanja – tako petard kot penine – in plesanja dolgo v januarsko jutro. Zato je kritik novoletne pirotehnike sorazmerno malo, ker nihče ni rad kategoriziran kot stara teta. Odkar živimo in delamo v okvirih liberalnega kapitalizma, je tudi butasto seštevati evre, ki jih vi ali vaši sosedje poganjajo pod nebo za nekajsekundni orgazem. Hočemo povedati, da so ognjemeti in rakete in petarde družbeno sprejemljivi, čeprav civilizacijsko nezaželeni. Pa še na tem mestu vam petardofili postrežejo s Kitajci, ki so že na samem začetku civilizacije spuščali rakete v zrak. In z antropološkimi dejstvi, ki izpričujejo človeško veselje in izpolnjenost ob pirotehniki. Se pa, vsaj v naši interpretaciji, v novoletni pirotehniki prekrasno odraža problem, ki ga ima trenutno ta planet. To je vseobsegajoča "humanokupacija", če si lahko dovolimo skovanko, po kateri je človek sovražno prevzel ves planet. Kajti dovolj je pogledati domačega psa ali mačko in spoznali bomo, da je veselje do pirotehnike lastno le človeku. Ostala živa bitja tega pokanja ne razumejo; ker nimajo zavesti ali kako že … Še več … ostala živa bitja praznike doživljajo kot najhujšo nočno moro in vsaj pri domačih živalih traja še nekaj tednov, da nehajo s strahom reagirati na vsak malo glasnejši zvok. Prepovedati pirotehniko ne bi bilo za državo nobena težava. Že tako ali tako nam država prepoveduje, nas omejuje na desetinah področij, tako da policisti, ki bi lovili rakete na nočnem nebu, ne bi bili nič nenavadnega. A pri pirotehniki ne gre za povečanje državne regulacije. Gre v prvi vrsti za stopnjo zavesti med nami samimi. Kako se mislimo v dobro planeta odreči recimo fosilnim gorivom, če se ne zmoremo v dobro planeta odreči polsekundnemu poku in nekajsekundni živopisni svetlobi.

Gost oddaje Obrazi sosednje ulice je Sebastjan Plevčak, kuharski mojster v restavraciji Sedem, ki deluje v okviru Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem v Mariboru. Odkar je tam šef, so tri leta zapored kot edina šolska restavracija prejeli Michelinov krožnik. Za koga kuha, kakšna je njegova kuharska filozofija, pa tudi kako prepričati mlade, da izberejo poklice v gostinstvu, izveste v tokratni oddaji.

Edvarda Kladnika v ljubljanski četrtni skupnosti Šentvid poznajo vsi. Še ko je bil zaposlen, ga je zanimalo toliko stvari, da nikoli ni prav veliko počival. Odkar je upokojen, pa se je posvetil svojim konjičkom. Izhaja namreč iz glasbene družine iz okolice Šoštanja in čeprav ni nikoli hodil v glasbeno šolo, ljubiteljsko zaigra skoraj na kateri koli instrument. V svoji prostorni in urejeni kleti hrani okoli 150 citer. Ni le zbiratelj, pač pa tudi restavrator, profesionalno pa je bil inovator. Pot do rešitev tehničnih problemov je zanj skoraj tako preprosta in premočrtna, kot je bila pot od doma v ljubljanski Litostroj. Po njegovi kleti se je z njim sprehodila Cirila Štuber.

Odkar je poleti začel z resnim znanstvenim delom, Vesoljski teleskop Jamesa Webba navdušuje z bogastvom podatkov in podrobnimi ter tudi čudovitimi fotografijami. Več kot očitno je, da prinaša res številna nova spoznanja o vesolju, nove uvide. Med svežimi odkritji je tudi galaksija s svetlikajočimi se najstarejšimi zvezdnimi kopicami v vesolju, ki jo je odkrila mednarodna skupina raziskovalcev, pri kateri sodeluje tudi naša astrofizičarka prof. dr. Maruša Bradač s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Opis slike: Raziskovalci so preučili galaksijo Sparkler v Webbovem prvem globokem polju in s pomočjo teleskopa JWST za pet svetlikajočih se objektov okrog galaksije ugotovili, da so kroglaste kopice. Avtorji fotografije: Lamiya Mowla s slikami avtorjev; NASA, ESA, CSA, STScI; Mowla, Iyer in sod. 2022

Zadnji dve: Reševanje vrste na robu izumrtja Neresničen mit o zdravilni moči nosorogovih rogov je svetovno populacijo nosorogov že potisnil čez rob preživetja. Podatek, ki priča o veliki človeški neumnosti in pohlepu: En sam gram zmletih nosorogovih rogov je v tem trenutku na črnem trgu vreden kar 80 dolarjev; dražji je celo od heroina in kokaina. Odkar je pred štirimi leti poginil zadnji samec, živita na celem svetu le še dve samici severnih afriških belih nosorogov. Boj za njuno preživetje – še več: boj za preživetje cele živalske vrste sta v knjigi z naslovom Zadnji dve opisala raziskovalna novinarja Maja Prijatelj Videmšek in Boštjan Videmšek. Prispevek je pripravil Iztok Konc. Foto: Naslovnica knjige Zadnji dve, Matjaž Krivic, Bukla

Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, kar je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komer koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično se v njihovem čolnu nahajamo tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljivi edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilne za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. Kar ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!

Cene nepremičnin dosegajo nove rekorde. Letna rast cen je bila lani 15,7 odstotna, kar je največ po letu 2007. Kot so sporočili iz statističnega urada, so se najizraziteje podražila nova stanovanja, in sicer za 20,2 odstotka. Sledile so cene rabljenih stanovanj, ki so šle lani navzgor za 18 odstotkov, cene rabljenih družinskih hiš so se povišale za 11,9 odstotka, cene novih družinskih hiš pa za 3,1 odstotka. Vse več ljudem je tako onemogočen dostop do ustreznega stanovanja, zato so novi odgovori na stanovanjsko vprašanje nujni. Odkar se je država v 90. letih prejšnjega stoletja popolnoma umaknila iz nepremičninskega trga, so nepremičnine v kombinaciji s poceni krediti postale zanimiva investicija – tako za razvojnike, ki nepremičnine gradijo, kot tudi za kupce, ki jih oddajajo – pred covid krizo turistom, danes za dolgoročnejši najem. Kakšno je resnično stanje na najemniškem trgu, ne vemo, saj nimamo podatkov. Te bi potrebovali, da bi lahko načrtovali ukrepe in določili sredstva ter časovne okvire za njihovo uresničitev. Gre za strateški korak, ki pa ga do zdaj ni naredila še nobena vlada. Trg nepremičnin tako še naprej pospešuje razslojevanje družbe, lahko pa bi bilo ravno obratno. Dostopna kakovostna stanovanja namreč pomenijo nižje stroške zdravstvene oskrbe, boljšo izobrazbo prebivalk in prebivalcev in večjo uspešnost v poklicnem življenju, ki ga ne omejuje vsakodnevna skrb za bivanje.

Da živijo Slovenci na Avstrijskem Koroškem, je v Sloveniji kar dobro znano, so tudi priznana avstrijska manjšina s svojimi pravicami. Slovenci pa živijo tudi na avstrijskem Štajerskem in so prav tako omenjeni v 7. členu Avstijske državne pogodbe. Odkar so leta 1988 ustanovili Kulturno društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko, so opozorili nase. Pavlovo hišo v Potrni pri avstrijskem Bad Radkersburgu so prenovili s finančno pomočjo Dunaja in Ljubljane. Kulturni dom je prostor, ki je namenjen za medkulturna srečanja, kot hišo kulture za na Štajerskem živeče dvo in enojezično prebivalstvo. Susanne Weitlaner je predsednica Kulturnega društva Člen 7 za avstrijsko Štajersko in obiskali smo jo v Pavlovi hiši v Potrni.

Odkar se je velik del naše komunikacije preselil v digitalni svet, se zdi, da se razumemo vse slabše. Svetovni splet je postal okolje, kjer cvet sovražni govor, kjer so največ pozornosti deležne izjave in teme, ki kar najbolj pritegnejo našo pozornost, ki nas kar najbolj vznemirijo. Splet človeške psihologije in aktualnih algoritmov. A internet je danes obenem tudi že temeljna infrastruktura, brez katere ne gre, goram podatkov pa na roke še zdaleč ne moremo biti kos. Potrebna je pomoč orodij umetne inteligence, ki pa morajo biti – to se je tudi že dodobra pokazalo – premišljeno razvita. Danes so ta orodja še najbolj razvita v angleščini, ki pa seveda še zdaleč ni edini jezik, ki ga na spletu uporabljamo. Tu nastopijo t. i. jezikovne preslikave, ki omogočajo, da znanje, ki so ga modeli strojnega učenja že usvojili na enem jeziku, uporabljamo prek vrste različnih jezikov. Dr. Senja Pollak z Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu "Jožef Stefan" trenutno koordinira evropski projekt Embeddia, katerega namen je razvoj jezikovnih tehnologij, ki ravno takšne med-jezikovne prenose omogočajo, s poudarkom na analizi medijskih vsebin. »Za medijske hiše se je pokazal kot najbolj zanimiv aplikativni problem moderiranje komentarjev,« izpostavlja dr. Senja Pollak. »Zanimivo je bilo slišati, kako depresivna služba je celodnevno branje nezaželenih vsebin. Zato se ukvarjamo s tem, kako bi pomagali moderatorjem, da bi hitreje prišli do teh vsebin.« Foto: iz osebnega arhiva S. Pollak

Odkar se krči samogradnja, trg pa večini ne omogoča nakupa ali najema bivališča po znosnih cenah, se krepi mnenje, da je preskrba s stanovanji družbeno in politično vprašanje. Slovenija ima od leta 2015 resolucijo o stanovanjskem programu, letos je bila sprejeta tudi novela stanovanjskega zakona. Prave stanovanjske reforme pa še vedno ni. Pobude mladih in opozicije se krepijo, stanovanjska politika bo očitno pomembna volilna tema. Na katera vprašanja lahko že odgovorijo ministrstvo, politične stranke in zainteresirani mladi? Prisluhnite Studiu ob 17-ih z voditeljico Majo Derčar. Gosti: – Maša Hawlina, sociologinja, članica Zadruge Zadrugator; – Georgi Bangiev, direktor Direktorata za prostor, graditev in stanovanja na Ministrstvu za okolje in prostor; – Tomaž Lisec, poslanec SDS (Slovenske demokratske stranke); – Marko Koprivc, poslanec SD (Socialnih demokratov).

Odkar je sedanja vlada 13. marca lani prišla na oblast, se je zgodilo marsikaj. Ugotovili smo, da poljubi, objemi, obiskovanje prireditev in pouka zaradi pojava majhnega virusa niso več samoumevni. Postalo je jasno, da smo v Evropi še kako zelo odvisni od Kitajske, saj nam je ta poleg virusa izvozila še zaščitno opremo. Na žalost pa smo lahko razbrali tudi, da na slovenskem političnem prostoru ni nič novega …Celoten komentar, ki ga je napisal Jakob Vid Zupančič, si lahko preberete na spletni strani Domovina.je.

V Sloveniji letno nastane okoli 185 tisoč ton komunalnega blata. Dokler smo se zanašali na poceni izvoz, sistema njegove obdelave in odstranitve nismo dorekli. Odkar pa smo zanj prisiljeni poskrbeti sami, se je to začelo pojavljati v naravi – očitno lahka priložnost za zaslužek na račun okolja. O tem, kakšne sistemske rešitve bi potrebovali, kje je odpovedal nadzor, kakšni so načrti za naprej in kakšna okoljska škoda grozi zaradi odlaganja blata v naravi voditeljica Erna Strniša z gosti. Gostje: - Franc Rančigaj, glavni inšpektor Inšpektorata za okolje in prostor, MOP, - Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva, GZS, - Erika Oblak, okoljevarstvenica, Ekokrog.

Odkar sem prebral roman o sv. Pavlu z naslovom …

Ko smo v mojem otroštvu v šoli brali Cankarjevo črtico Sveto obhajilo, smo bolj ali manj vsi še hodili k verouku in smo razumeli, zakaj je prispodoba našega velikega pisatelja tako pretresljiva. Življenje svoje matere je namreč primerjal s Kristusovo daritvijo ljubezni, kajti on sam in njegovi bratje in sestre so se hranila ne samo iz materine mize, ampak tudi iz njene darujoče se ljubezni, tiste ljubezni, ki ji je použila telo in kri. Danes je večini otrok ta globoka simbolika tuja in jim je treba spregovoriti o svetem Rešnjem telesu, da bi razumeli, kako je pisateljeva mama razkritje in navzočnost najlepše Božje ljubezni. Prav danes je praznik Svetega rešnjega telesa in krvi, ko se kristjani spominjamo, da je Kristus svojim prijateljem zapustil zakrament ljubezni. Zagotovil jim je, da kadar koli bodo v njegovem imenu sedli za mizo ter vzpostavili med seboj bratsko ljubezen, bo on sam sredi med njimi in bo navzoč v posvečenem kruhu in vinu. Tako bo postal hrana in pijača za njihovo srce in dušo. Pomenil bo zavezo zvestobe, ki jo je že sklenil starozavezni Mojzes med svojim ljudstvom in Bogom, a tokrat je v skupnost ljubezni povabljen vsak narod, vsak človek. Kdor bo jedel ta kruh, bo sposoben, podobno kot Kristus, ljubiti do konca, se pravi blagoslavljati ves svet in vse ljudi. Odkar je Kristus trpel na križu za opravljanje svetih daritev ni več potrebno ne juncev, ne ovac in ne kozličev. Potrebna je le vera, da je z ljubeznijo mogoče premagati vsako sovraštvo, zavist in zlo. In ta ljubezen se potem razliva tudi na vse stvarstvo. Tega se je zelo dobro zavedala slovenska krščanska tradicija, zato je razvila tako imenovane telove procesije. Gre namreč za to, da s svetim rešnjim telesom ali s svetim kruhom, z Božjo ljubeznijo, blagoslavljamo polja, travnike, trto in gozdove. Duhovnik zapoje: Kuge, lakote in vojske! In ljudstvo odgovori: Reši nas o Gospod! Naj pridejo mir, blaginja in sreča na vse ljudi in vse stvarstvo! Prav letošnja epidemija nas spominja na te vzklike. Tokrat si še posebej želimo, da bi izginile vse kužne bolezni. Želimo si, da ljudje po svetu ne bi bili več lačni in da bi pregnali bolezni naše dobe, kot so bolezni krvožilja, rakaste tvorbe, neukročenega sladkorja in druge. Kako vsi ljudje in vse stvarstvo potrebuje blagoslov svetega Rešnjega telesa!

"Teater je pa naš dom, čeprav je zdaj drugače," že na začetku intervjuja izpostavi Janez Hočevar - Rifle. Trenutno ga lahko spremljamo v interaktivni komediji Optimisti in v televizijski nadaljevanki Primeri inšpektorja Vrenka. "Odkar sem v penzionu, sploh nimam nič časa, zdaj pa kar naprej nekaj počnemo." Tudi ustvarjanje Optimistov je nenavadno, saj se vsebina sproti prilagaja željam občinstva.

Odkar je vse skupaj pospešilo gibanje #MeToo ter ob akademskih aferah spolnega nasilja, o katerih se zadnje čase govori v soseščini in, glej hudiča, tudi doma, se spodobi in je pravično, da ob tem pretehtamo tudi svoje vedenje. Generaciji naših očetov se je meseno ogovarjanje sodelavk, morda celo dotikanje, zdelo nekaj čisto normalnega, danes pa je lahko najmanj mobing, če ne celo spolno nasilje, če Mojci iz kadrovske rečeš miška. In prav je tako. Nebuloze pa tokrat zanima, ali se danes na delovnem mestu, v šoli ali službi še soočate s čimer koli, kar bi spominjalo na seksistično diskriminacijo, spolne šege prejšnjih časov ali spolno nasilje? Ali se spodobi, da sodelavka komentira sodelavčev biceps, on pa njene noge? Kdaj je to (že) spolno nasilje? Kje je danes za vas meja? Kaj se ne bi smelo več početi, pa se vendarle dogaja? Kaj podobnega v teh časih doživljate dekleta in žene? Kje ste, gospodje dragi, sami sebe ujeli na tankem ledu? In ne nazadnje: kje je točka, ko lahko rečemo tudi to, da pretiravamo?

Rekordno visoka smrtnost v decembru in nasploh visok smrtni davek epidemije med starostniki je mnoge svojce soočil tudi z visokimi stroški pogrebov. Ki jih v največji večini primerov krijejo sami. Odkar je t.i. pogrebnina pred sedmimi leti prenehala biti pravica iz zdravstvenega stanovanja in je bila spremenjena v socialni transfer, se je namreč število upravičencev močno znižalo. Zdaj so do nje upravičeni le tisti svojci, ki so na dan smrti pokojnega prejemali denarno pomoč ali varstveni dodatek oz. dokazano živeli z zelo nizkimi dohodki. Kadar preminuli umrejo brez bližnjih sorodnikov ali ga ti ne zmorejo plačati, je za pogreb dolžna poskrbeti občina. A ta takrat tudi v celoti odloči, kakšen naj bo pogreb, kar znova lahko prinaša celo paleto stisk. S smrtjo starostnikov, ki so bili vključeni tudi v njihove programe, se pogosteje soočajo tudi člani mariborskega društva Humanitarček. V projektu Vida opozarjajo tudi na dostopnost do pogrebnin.

Hvala sponzorju INBED podcasta @eko_skrnicl. Kot v epizodi preizkušam njihov HerBIOTIC nad katerim sem navdušena. Moj favorit je tudi Maca! Verjamem, da je dober nakup informiran nakup, zato bi te spodbudila, da prebereš več o herBIOTIC-u tukaj. Da pa dobiš brezplačno poštnino pa uporabi kodo KLARAEKO. - Porod je izkušnja, ki zaznamuje žensko za celo življenje. Tematika poroda in poroda doma mi je zelo zanimiva. In bi tudi sama rada vedela več. Zato sem v 1. epizodo 2. sezone INBED podcasta povabila Tejo Škodič Zakšek 1. doktorico babištva na balkanu in dipl. inž. radiologije ter direktorico zavoda Pinard. Za sabo ima 20 let izkušenj v patronažni službi, porodnišnici in pri porodih izven porodnišnic, saj se je v UK dobro spoznala z delovanjem porodnih centrov, babiških enot in samostojnih babic. Tejo vodi z dokazi podprta dobra praksa in iskrena skrb za dobrobit žensk in njihovih družin. Odkar je spoznala, kako način poroda vpliva na stanje ženske še dolgo po njem, ji je zadovoljstvo žensk s svojo porodno izkušnjo visoko na seznamu prioritet. Kontaktiraj Tejo in zavod Pinard: mail: info@pinard.si spletna stran: https://pinard.si/ Zelo bom vesela tvojega odziva, kako si doživljaja epizodo in pa tvojih predlogov za prihodnje epizode. Najdeš me na instagramu @inbedwithklara in @inbed_podcast za dodatno motivacijo, da se zavzameš za svojo življenje!

Prva gostja v novi sezoni je izjemna glasbenica Gordana Buh Žgajner, profesorica flavte, dirigentka, ustvarjalka in izvajalka, skratka: umetnica, ki živi glasbo. Odkar je postala mama, se ji je življenjski slog pošteno spremenil, mene pa je tukaj zelo zanimalo, kako preživljajo obdobje brez posla in kje se zaplete, da izgubimo željo po glasbenem raziskovanju in udejstvovanju, s katero vsak pride na svet. Je glasba za otroka sploh pomembna? Bi bilo naše potomce dobro siliti z igranjem inštrumenta? Kaj pa ljudje brez posluha? Vse to in še več v prvi oddaji nove sezone!

Razmišljamo o novih konceptih javnega prostora, ki se je, odkar živimo v pandemični družbi, s trga in ulic umaknil v naše dnevne sobe in spalnice. Tudi odnos do parka in gozdnih površin se je spremenil v primeru s tem, kar nam je pomenil še pred enim letom.

Aljoša Harlamov je urednik, publicist, pisatelj, doktor slovenistike in nagrajeni literarni kritik; človek mnogih zanimanj, jasnih stališč in široke razgledanosti, oziroma na kratko: javni intelektualec. Pronicljivo spremlja dogajanje na kulturnem področju, kjer deluje poklicno kot glavni urednik Cankarjeve založbe. Kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, Cankarjeva založba skuša krepiti program izvirnih naslovov. »Zelo nas veseli delati izvirne knjige, stvari, ki jih drugje ni mogoče najti. Odkar ima Mladinska knjiga [lastnik Cankarjeve založbe, op. avtorja] zaposleno agentko za prodajo pravic, izvirne knjige bolje mednarodno prodajamo. To ima širši in daljnosežnejši pečat ne samo za Cankarjevo založbo, ampak tudi za zgodovino, kulturo in javni spomin in na tem zadnja leta pospešeno delamo,« je povedal Aljoša Harlamov. Opaža še, da so se kupci po koncu epidemije vrnili v knjigarne in odprli denarnice. Kot ocenjuje, je poepidemijska prodaja primerljiva z zadnjimi leti. Z Aljošo Harlamovom se je pogovarjal Urban Tarman.

Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.

Nataša Segulin je dolgoletna novinarka in urednica TV Koper-Capodistria, kjer je bila pred upokojitvijo zadnjih 12 let tudi odgovorna urednica. S fotografijo se je začela ukvarjati relativno pozno, a se je z njo spogledovala že med študijem umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kasneje pa med novinarskim delom na področju kulture. Odkar se je pred osmimi leti upokojila, pa se ji posveča v celoti.

Evropska vesoljska agencija ESA (European Space Agency), ima ogromno projektov. Odkar je pridružena članica tudi naša država, so se možnosti sodelovanja v njih seveda povečale. Tako smo bili konec septembra priče precejšnemu medijskemu pompu, ki je napovedoval skupino astronavtov iz različnih dežel, ki so kar nekaj dni preživeli na preživetvenem in raziskovalnem treningu v eni od jam Divaškega krasa. Predstavili so se na sklepni tiskovni konferenci. Tisti četrtek se nas je kar nekaj zbralo na travniku pred vhodom v Divaško jamo, kamor so po ogledu prikorakali tudi astronavti in vodje urjenja. V prvem delu oddaje bomo predstavili okoliščine izbora klasičnega krasa. Do sodelovanja je prišlo zaradi profesionalnih in osebnih vezi krasoslovca dr.Francija Gabrovška s kolegi v Italiji. Do prihoda k nam so ga italijanski koordinatorji projekta CAVES izvajali tam. Ideja projekta je, da si bodoči vesoljci v kraški jami nabirajo izkušnje preživetja in raziskovanja v podzemnem svetu. Foto: Astronavti so v jami jemali tudi vzorce vode Vir: ESA/CAVES

Odkar je ljubezen, so tudi ljubezenske prevare. In odkar je splet, obstajajo spletne. Ljubezenske prevare na spletu pa so pravzaprav tudi dober posel na podlagi socialnega inženiringa. Po navadi se začnejo s prošnjo za prijateljstvo na Facebooku ali Instagramu, povezovanje pa lahko traja tudi po več mesecev, preden se pojavi potreba po denarju. Ravno zaradi čustvene vpletenosti so nakazani zneski potem lahko vrtoglavi.

Ko ti nekdo v matični državi reče: »Joj, to je pa tako slovensko,« potem veš, da je privajanje na novo državo uspešno. Ta stavek je od sorodnikov slišal tudi Ernesto Gainza. Odkar živi v Sloveniji, namreč s seboj na potovanje vedno vzame copate, te nosi tudi v stanovanju v Venezueli, ko obišče družino. Trikratni Guinnessov rekorder je lani na Kaninu prvič v življenju pri 40 letih obul smuči, v Bovcu pa prvič začutil željo, da bi se ustalil in poiskal parcelo za hiško. Verjetno je za ekstremnega športnika, kaskaderja in poklicnega padalca to adrenalinsko središče ob Soči res kraj, kjer mu nikoli ni dolgčas.

Po več kot 123 letih delitev, tlačanstva, sovjetizacije in germanizacije so Poljaki leta 1918 znova dobili svojo državo. 100 let pozneje so razmere vsaj na papirju odlične, saj država napreduje, življenjski standard raste, brezposelnost je nizka. V državi živi 95 odstotkov katolikov, okoli milijon občasnih ukrajinskih priseljencev in peščica manjšin, kar je zelo homogena družba. Kljub temu so Poljaki razdeljeni kot še nikoli prej. Odkar je oblast z večino v parlamentu prevzela Stranka zakon in pravičnost v Bruslju na Poljsko zaradi reforme sodstva in medijske zakonodaje gledajo postrani. Poljska se znova spreminja, vendar ne v smeri združevanja in evropskosti, ampak s poudarkom na veliki državi in nacionalizmu. Oddajo je pripravila Polona Fijavž.

Odkar si prizadevamo za uveljavitev Slovenije kot neokrnjene zelene destinacije na zemljevidu svetovnega turizma, postaja modno, da zaračunavamo tudi dostopanje do naravnih znamenitosti, kot so slapovi, soteske, mostovi, plaže in podobno. Nekateri bi zaračunali kar vstop v cele doline ali kraje. Zaradi obremenitve okolja in turističnih regij je takšno ravnanje logično, a gre marsikomu v nos. Kako vi gledate na to? Kaj je kriterij, da se narava lahko zaračuna?

Odkar je Slovenija del Evropske unije, smo se vozniki razvadili, da je večina potovanj z avtomobilom znotraj držav EU razmeroma preprosta. Voznik poleg veljavnega vozniškega dovoljenja in osebne izkaznice ne potrebuje nobenih drugih dokumentov. A ko prestopimo meje EU, se stvari lahko hitro zapletejo. Marsikdo je že debelo pogledal, ko so ga bosanski mejni organi vprašali, ali ima zeleno karto ali pa je makedonski policist recimo zahteval dovoljenje za vožnjo vozila v tujini, če voznik ni bil lastnik vozila. Po Evropi vsaj mednarodnega vozniškega dovoljenja ne potrebujemo, če pa gremo v malo bolj oddaljene dežele, pa je to v večini držav obvezno ali vsaj priporočljivo. A katero je pravo: tisto, izdano po Ženevski ali Dunajski konvenciji?

Odkar obstajajo avtomobili, so stalnica tudi tatovi vozil. Proizvajalci ves čas poskušajo uvajati varnostne sisteme, ki bi tatovom otežili ali preprečili kraje, a tudi tatovi se poslužujejo vedno novih tehnologij. "Storilci so se prilagodili, ne uporabljajo več kladiv, izvijačev in klešč, zdaj med njihovo opremo sodijo tudi elektronski pripomočki, s katerimi zaobidejo serijski sistem varovanja vozila," pravi Dejan Garbajs, vodja Sektorja za splošno kriminaliteto v Upravi kriminalistične policije. Pred začetkom glavne turistične sezone, ko se z avtomobili lahko znajdemo tudi na bolj izpostavljenih mestih od domače garaže, velja ohraniti v mislih, da desetina ukradenih avtomobilov izgine v tujini. Najnovejše tehnologije, ki jih uporabljajo tatovi, pa ogrožajo tudi moderne avtomobile, sploh tiste, ki uporabljajo sistem pametnega ključa.

Aleksander Medveš – Sandi je že 25 let prebivalec Trbovelj. Čeprav še ne govori zasavskega narečja, ga razume, opazuje in zapisuje v spletnem Slovarju zasavskega knjižnega jezika. Pravi, da Zasavca prepoznaš po narečju in ne več po videzu: “Odkar ni več rudarstva, ne boste kar tako videli starega knapa za šaflo.” So pa zaradi izrazitega narečja iznajdljivi učenci profesorja kemije Aleksandra Medveša: “Ko grejo Zasavci študirat v Ljubljano, dajo ostalim študentom v uporabo slovar, da nas lahko razumejo.”

Odkar pluje človek, plujejo tudi živali. Mačke so po palubah lovile podgane, veliko mornarjev pa je prisegalo tudi na njihove napovedi neviht. Psi pa so bili pogosto najboljši prijatelji pomorščakov na dolgih plovbah. Na ladjah so plule tudi številne druge živali, od konjev in koz do ruskih medvedov. Zgodbe o živalskih pomorščakih bo z Noetovo bando delila Patricia Sullivan, ustanoviteljica Muzeja pomorskih domačih živali.

Poletje se končuje (ali skoraj), v pripravi je jesenska oddaja sezone 2008, če uspe pa jo bo spremljala tudi Poddaja. Medtem pa si lahko omislite ponovitev tretjega posnetka prve sezone: Poddaja 003 - 2005.10.10 (tu je zvočni posnetek). Za avtomatsko odjemanje in poslušanje poddaj so navodila na severo-vzhodnem delu glavne strani. Kako pa pripraviš svoj podcast? Glavni štos pri podcastih je, da se zvočne datoteke samodejno naložijo na računalnik (ali iPod, ipd.) takoj, ko so objavljene na spletu. Za to sta potrebni dve glavni sestavini:zvočne datoteke za posnetke inRSS vir (ali feed, prav kot pri blogih).Pri 'Poddaji' sem se odločil za mp3 za zvočne datoteke. mp3 je najbolj razširjen format za odjemanje in poslušanje, kljub nižji zvočni kvaliteti. Torej najprej pretvoriš svoje zvočne posnetke v mp3 format, npr. z uporabo iTunes (*), potem pa jih postaviš na kakšen server. Blogger tega direktno še vedno ne ponuja. Za RSS vir podcasta: pred leti je bil Blogger bolj primitiven, in je bilo neizogibno uporabljati Feedburner za RSS feed ali vir spletišča. Odkar je Google kupil Blogger, je le-ta morda manj omejen, a se verjetno Feedburner še vedno splača zaradi dodatnih možnosti urejanja vira (Googlovci so medtem kupili tudi Feedburner). Nekaj zunanjih navodil za pripravo 'feed' in zvočnih datotek za podcasting:how to make a podcast feed from bloggerhow to podcast with blogger and smartcastUradna Bloggerjeva pomoč za podcasting:creating a podcast with blogger (youtube video)how do I post audio/music to my blog?Vso srečo pri objavi podcastov! (*) dodatek:kakšna bo velikost mp3 datoteke? To je odvisno od izbrane kvalitete (to velja bodisi za mp3 kot AAC).kako naj iTunes pretvori zvočne datoteke v mp3 format? Na beginners guide to podcast creation dobiš razlago, kako nastaviti iTunes za konverzijo v mp3 datoteke, ki naj bodo primerne za podcastza Poddajo shranim mp3 s sledečimi nastavitvami: 64 kbps bit rate, 22.050 kHz sampling, stereo = to rabim za razporeditev glasov več oseb v podcastih, za 1-glasni podcast bi bil mono čisto v redu. Se kljub nizki zvočni kakovosti sploh da kaj razumeti?