Podcasts about cankar

Ste brali Cankarja? Ste ga brali kot del obveznega šolskega programa? Se vam zdi Cankar težek? Mogoče bi ga morali ponovno vzeti v roke in njegovo izjemno literarno zapuščino preveriti iz perspektive zrelega bralca. Že osem let vsako sredo popoldan potekajo branja Cankarjevih del v Močilniku na Vrhniki. Začelo se je kot protestno branje na pobudo Turističnega društva Blagajana. Ko protestnih razlogov ni bilo več, so bralke in bralci vztrajali zaradi spoštovanja, navdušenja in ljubezni do Ivana Cankarja. Pozimi, ko so zunanje temperature nižje, se branja Cankarja iz Močilnika preselijo v notranje, toplejše prostore. Minulo sredo je pri »Črnem orlu« nasproti Cankarjevega spomenika na Vrhniki potekalo že 431. branje del pisatelja s Klanca. Pridružil se jim je tudi Bojan Leskovec in nastala je tokratna Nedeljska reportaža.

Ustavljamo se v ameriškem Clevelandu, kjer se začenja 60.ti festival slovensko ameriške polke, potujemo na peto celino, kjer so minuli konec tedna praznovali sedem desetletij delovanja slovenskega društva v Melbournu. Zavijamo tudi v Nemčijo; slovenski rojaki iz Munchna so za ta konec tedna v Dachavu pripravili Posvet slovenskih društev in organizacij, ki delujejo v Nemčiji s predstavniki nekaterih institucij iz Slovenije. Pozornost pa namenjamo tudi kulturnem festivalu ob 30.letnici pevskega zbora Camerata Slovenica, ki deluje v okviru slovenskega društva Cankar v Sarajevu.

Slovenci so v Sarajevu leta 1934 ustanovili Slovensko društvo Cankar, ki letos praznuje 90-letnico ustanovitve. Z Radiem Koper smo za člane društva septembra pripravili »slovenski dan«, še posebej za Slovence primorskih korenin. V oddaji slišite Boženo Obratil, Cecilijo in Mateja Slokar, Aleksandro in Umo Šarac Bečirević ter prof. dr. Marijano Semič Šečibović.

Ob začetku novega študijskega leta v oddaji gostimo novo lektorico slovenskega jezika na Univerzi v Bukarešti Barbaro Kustec, ustavljamo se pri slovenskih rojakih v Sarajevu, kjer so slovesno zaznamovali 90.letnico slovenskega društva Cankar, potujemo k Slovencem v Srbijo, kjer je slovensko društvo Emona iz Rume pripravilo že tradicionalni dvodnevni projekt Beremo s Slovenijo, pozornost pa namenjamo tudi Konferenci Slovenskega kmetijstva in gozdarstva doma in po svetu, ki bo v organizaciji Svetovnega slovenskega kongresa prihodnji teden v Ljubljani.

Here is Chelsea Cankar. She started her career in music by having a music/fashion blog (Stic-of-the-Week). She really had learned the ropes of the industry through her creative mind, and this was pre-Instagram. She then ended up befriending some bookers and venues and covering shows, which then he finally told her she needed to start talking to PR people. Before she knew it she was having more own events/DJing and covering major music festivals like Lollapalooza and Coachella. Doing all this landed her a job at UMG and then Interscope and then forming her own business Cankar Creative. She will get to chat about her advice and the pros and cons of having her own business.

V Sloveniji je zelo priljubljena svetnica sveta Ana. Navadno jo upodabljajo kot starejšo ženo, ki ima v roki knjigo in uči svojo hčerko Marijico brati. Gre za simbolno podobo, kajti mati je bila njihova učiteljica, ki jih je uvajala v življenje. Glavno sporočilo, ki so ga prejemale judovske deklice, pa je bilo, da so se tudi one same začele doživljati kot milostni dar. To bo njihovo poslanstvo, da bodo dar življenja posredovale naprej, še drugim rodovom. Zato ni naključje, če je krščanska tradicija za ime Marijine matere izbrala Ano, v hebrejščini Hanah, kar pomeni milostni dar. Zgodovinskih poročil o Marijinih starših žal nimamo, tudi ne vemo, ali je Jezus iz Nazareta poznal svojo babico. Izročilo je seglo po podobi matere preroka Samuela, ki ji je bilo prav tako ime Ana in ki tudi ni mogla imeti otrok. Toda ko ji je Bog naklonil ta milostni dar življenja, ga je še kot triletnega dečka pripeljala v svetišče k duhovniku Heliju, da bi že zgodaj začel služiti Bogu. Tako nam apokrifni spisi, ki so polni čudovitih literarnih stvaritev, pripovedujejo podobno zgodbo o Marijini materi, ki prav tako ni mogla roditi otroka; in ko je njena hčerkica vendarle prišla, jo je darovala Bogu ter jo kot dekletce pripeljala v tempelj. Je bilo to samo v njenih molitvah? Vsekakor je gotovo, da je Ana podobno kot vse izraelske matere naučila svojega otroka prepevati psalme in lepe molitve. Zato je Marija znala pri sorodnici Elizabeti zapeti svoj čudoviti Magnifikat. Prav iz sobesedil svetopisemskih zgodb in modrostnih izrekov lahko sklepamo, kakšna čudovita ženska je bila sveta Ana. Modri Sirah ceni takšne vrle žene. Pove nam, da so njene najlepše ogrlice, uhani in zlati obročki njene moralne vrline. Te so njeno največje bogastvo, ki jih opazi moder moški in je zanje hvaležen, saj ga osrečujejo. Sirah ne opeva samo njene miline, ki je možu v največje veselje, ampak celo priznava, »da ga njena razumnost krepi«. To nas še posebej preseneča, saj so v tistem času Grki poveličevali predvsem moško modrost. A še starejše besedilo so Pregovori. Pravijo, da je celo poslovna uspešnost moža odvisna od njegove žene. Ona prav tako prideluje volno in lan in pri tem ne pozabi na ubogega. Toda judovsko izročilo je naredilo iz žene predvsem svečenico njenega doma. Še danes žena vodi sobotno bogoslužje v domači hiši. Naš pisatelj Cankar bi dejal: njena beseda je »beseda praznika, petja in vriskanja«.

V zadnjih dveh stoletjih se je ruska književnost uveljavila kot ena najvitalnejših, umetniško prebojnih in kulturno vplivnih nacionalnih literatur na svetu. Kako ji je to uspelo?V zadnjih dveh stoletjih se je ruska književnost uveljavila kot ena najvitalnejših, umetniško prebojnih in kulturno vplivnih nacionalnih literatur na svetu. Jasno, seveda, kako bi se vendar ne, ko pa so v ruskem jeziku svoje pesmi in romane vendar ustvarili tako talentirani pisci, kot so bili Puškin in Gogolj, Dostojevski in Tolstoj, Cvetajeva in Ahmatova. Prav res, brez talenta kakopak ne gre, ampak samo talent najbrž še ne zadošča … Navsezadnje so bili nadarjeni tudi Prešeren, Cankar, Murn in Kosovel – pa slovenska literatura zaradi tega še ne odmeva globalno. Očitno je torej, da so pri meteorskem vzponu v ruščini pisane književnosti – nekateri strokovnjaki v tem kontekstu govorijo celo o ruskem literarnem čudežu – pomembno vlogo igrali še drugi dejavniki. A kateri? Pa tudi: ali so dejavniki, ki so botrovali uspehu v ruščini pisanih literarnih del v 19. stol., na delu tudi danes, v 21. stol., ali pa se je v tem smislu spremenilo vse? To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Blaža Podlesnika, ki na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete predava rusko kulturno zgodovino in književnost, nekaj svojih razprav o vrhuncih ruske literarne produkcije pa je zdaj zbral v knjigi O literaturi, ruski, danes …, ki je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem LUD literatura.   Foto kolaž:- Aleksander Puškin (Orest Kiprensky, 1827 / Wikipedia)- Mihail Lermontov (Peter Zabolotski, 1837 / Wikipedia)- Nikolaj Gogolj (O. F. T. von Möller, okoli 1840 / Wikipedia)- Ivan Turgenjev (Ilija Repin, 1874 / Wikipedia)- Ivan Gončarov (Ivan Kramskoj, 1874 / Wikipedia)- Fjodor Dostojevski (Vasilij Perov, 1872 / Wikipedia)- Lev Tolstoj (Ivan Kramskoj, 1873 / Wikipedia)- Anton Čehov (Osip Braz, 1898 / Wikipedia)- Aleksander Blok (neznani fotograf, 1903 / Wikipedia)- Anna Ahmatova (Kuzma Petrov-Vodkin, 1922 / Wikipedia)- Sergej Jesenin (Ekaterina Grub, 1922 / Wikipedia)- Vladimir Majakovski (neznani fotograf, 1920 / Wikipedia)- Mihail Bulgakov (neznani fotograf, 1928 / Wikipedia)- Marina Cvetajeva (neznani fotograf, 1925 / Wikipedia)- Varlam Šalamov (fotografija iz arhiva NKVD, 1937 / Wikipedia)- Vasilij Grosman (fotografija iz revije Ogonjok, 1941 / Wikipedia)- Boris Pasternak (neznani fotograf, 1959 / Wikipedia)- Aleksander Solženicin (Bert Verhoeff, 1974 / Wikipedia)- Venedikt Jerofejev (Natalija Šmelkova, okoli 1990 / Wikipedia)- Josif Brodski (Anefo, 1988 / Wikipedia)- Svetlana Aleksijevič (Elke Wetzig, 2013 / Wikipedia)- Boris Akunin (Andrej Strunin, 2013 / Wikipedia)- Zahar Prilepin (Svklimkin, 2020 / Wikipedia)- Dmitrij Gluhovski (Michael Förtsch, 2018 / Wikipedia)

Naj te najprej opozorim, spoštovani poslušalec in poslušalka, da je današnji komentar precej črnogled. Upam, tako kot nekoč Cankar, da bo na črnem ozadju bolj prišla do izraza mavrica, ki starodavni simbol miru in upanja. Ko poslušam sebe in ljudi, opažam, da se radi pritožujemo. Kot princesa smo, ki so ji mehko postlali, pa jo je kljub temu ožulilo zrno graha. Komentar je pripravil jezuit p. Peter Lah, profesor na Gregoriani v Rimu.

V tokratni oddaji boste spoznali pomorščakinjo Živo Cankar. Zdaj je že več let zaposlena na Upravi za pomorstvo v Kopru, pred tem pa je na krovu trgovskih čezoceank preplula, tako rekoč, vse oceane. Najprej se je vkrcala kot kadetinja, na koncu je bila prva častnica krova. Desna roka kapitana. Kot pravi, je bila prva pot najdaljša. Na isti ladji je ostala 12 mesecev in 12 dni, se spominja. Živi ostajajo tudi spomini na trenutke, ko se med plovbo zaveš, da si zgolj kapljica v morju.

Tokrat v oddaji gostimo doktorandko mednarodnega prava Ano Srovin Coralli, ki skoraj osem let biva in raziskovalno deluje v Švici. Ustavljamo se tudi pri slovenskih rojakih v Sarajevu, kjer so v okviru slovenskega društva Cankar pripravili tradicionalno likovno kolonijo, z vso zavzetostjo pa se pripravljajo tudi na osrednjo prireditev društva - Cankarjeve dneve. Pomudili pa smo se še v osrčju slovenskega izseljenstva v Ameriki, v Clevelandu, kjer ta konec tedna poteka 40. Festival diatonične harmonike ali kot ga imenujejo- harmonike na knofe.

Mlada gledališka režiserka Nina Ralić Kranjac se je skupaj z damaturgom Tiborjem Hrsom Pandurjem lotila uprizoritve Mrakijada, ki je nastala po trilogiji Rimljanovina, ter drugih besedilih pisatelja in dramatika Ivana Mraka. Ni naključje, pravi, da se je prav njena generacija lotila tega izjemnega umetnika, ki s strani družbe ni bil priznan, hkrati sam vztraja na neki margini in prav zaradi tega je vedno znova dobival vsebino iz katere je črpal in pisal, na nek način portretiral to, kar je nekoč naredil že Cankar. Miloš Kosec, eden najbolj pronicljivih slovenskih arhitektov mlajše generacije, kurator in sokurator zadnjih treh odmevnih razstav v muzeju MAO: "Iščem stanovanje": sto let organizirane stanovanjske gradnje pri nas, ki je obenem tudi zgodovina različnih pristopov k reševanju stanovanjske krize, "Universum Plečnika" ter trenutno aktualne razstave: "Struktura modernosti: v iskanju Edvarda Ravnikarja", arhitekta, ki je zakoličil prostore moderne slovenske družbe in države. Miloš Kosec je z letošnjim letom postal najmlajši docent na fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Eno odmevnejših njegovih razmišljanj je prav gotovo o Plečnikovem stadionu v Ljubljani. Igor Šterk je v svojem zadnjem dokumentarnem filmu Septembrska klasa posnel portret generacije, ki je leta 1987, v nekdanji Jugoslaviji, sobivala v majhni kasarni na otoku Vis, da bi odslužila 365 dni v vojski. "V tistem času res nisem pomislil," pravi Šterk, da bi nekoč posnel film. Maruša Zorec je arhitektka in profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo in se zelo uspešno in veliko ukvarja s prenovami najrazličnejših prostorov. Na njenem seznamu je tudi mariborski Lent. "Večkrat se počutim kot raziskovalka, saj nenehno odkrivam nekaj novega." Temni pokrov sveta je slovenski dokumentarni film, kjer spremljamo izjemnega slovenskega letalca Matevža Lenarčiča na poteh okoli sveta z utralahkim letalom, ki pa je od znotraj bolj podoben znanstvenemu laboratoriju. Lenarčič zbira delce črnega ogljika, drugega največjega povzročitelja globalnega segrevanja.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Ivan Lotrič. Leta 2021 je bila v Narodni galerij v Ljubljani pregledna razstava del Hinka Smrekarja. Ob tej priložnosti sta izšli zajetni knjigi, skupaj na več kot sedemsto straneh, in sicer monografija Hinko Smrekar, Življenje in delo in Katalog dokumentiranih in evidentiranih del. Nova knjiga Poznal sem tokove sveta, slikarjevo lastno pisanje, je zgovorno dopolnilo odmevnega galerijskega dogodka in možnost vpogleda v umetnikovo osebnost, njegovo duševno počutje ter odzivanje na čas in družbene razmere, v katerih je živel. Smrekar je bil rojen leta 1883, njegovo življenje se je nasilno izteklo leta 1942. Ker je sodeloval z borci za svobodo, ga je italijanski okupator ustrelil v Gramozni jami. Hinko Smrekar ni bil samo nadarjen likovni umetnik, temveč tudi zelo dober pisatelj. Knjiga je celota dveh videnj: slikarskega in besednega. Smrekar slikovito piše o svojem življenju – od otroštva, mladeniškega obdobja, ogroženosti v prvi svetovni vojni in spremljanja razstavne dejavnosti drugih slovenskih slikarjev in slikark pa vse do odzivanja na politične in kulturne dogodke. Veliko pozornosti nameni Ivanu Cankarju, umetniku, ki ga ima za prijatelja in brata. Ne prizanaša njegovim izpadom in ostrini v komuniciranju, povzdiguje pa pomen njegovega literarnega opusa. Ob prvem srečanju mu je Cankar navrgel, da ima strašno bedast obraz, Smrekar pa mu je s kislim smehljajem odgovoril, da je tak obraz zanj kaj prikladna maska, ker rad nemoteno opazuje ljudi in jim z očmi sega za rebra in lobanjo. Priznava, da je sam postal nekakšen ekscentrični klovn slovenskega naroda. Smrekarjevo pisanje je duhovito in šegavo, humor se preveša v sarkazem, cinizem in obešenjaštvo. Umetnika lahko spoznamo kot otroka. Še ne dveleten se je v frančiškanski cerkvi zazrl v nabožno fresko na steni, prisluhnil božanski orgelski glasbi in doživel duševni pretres. Občutljiv človek je ostal vse življenje, pa tudi bolehen, s težavami na pljučih, rahlih živcev in ogrožen zaradi nevrastenije. Iskreno pripoveduje o različnih pripetljajih in ne skriva, kako neposredno se je zanj zanimal ženski svet, pa tudi sam se ga ni branil, ne veselih deklic in cipic, tako imenuje prodajalke ljubezni, kot tudi ne intelektualk. V knjigo so uvrščene tudi Smrekarjeve pesmi. »Trubadurji pesnijo, in celo najdolgočasnejša grinta postane trubadur, če je močno zaljubljena.« Govori o mačehovskem odnosu družbe do umetnosti in težavnem položaju umetnikov, je kronist in že skoraj mislec, ki se loteva splošnejših življenjskih vprašanj. Ker je brez dlake na jeziku, se tisti, v katere uperi svoje ostro pero, oglašajo in branijo, kakor vedo in znajo, on pa jim pove svoje. »Sam za svojo osebo se nisem in se ne bom dal od nikogar, niti od pendrekov in bajonetov, prisiliti, da bi nekritično goltal napačne in zmešane pojme.« Prepira se s svetom in samim seboj. Kako tudi ne, saj je svet v njegovih očeh razdrapan, malovreden, zmeden in preklet, obdobje, v katerem živi, pa je po njegovem mnenju krizno. »Tako malo nas je, na tako tesnem prostoru živimo, da se bojimo, da utegne en intrigant uničiti vse lepe načrte za napredek in čaščenje naše kulture!« Prepričan je, da je prava narodna umetnost mogoče le tam, kjer je narodna individualnost ostro izražena in kjer vlada trdna tradicija sloga. Umetnost razume kot ustvarjanje lepotnih vrednot in dobrin po nareku narave in z namenom oplemenitenja in obogatitve človekove duše in človeškega življenja. Njegov najljubši motiv so mistični nočni prizori. Zaradi stiske je prisiljen prositi različne odbore in posameznike za denarno pomoč in pri tem ne skriva zagrenjenosti in obupa. Življenje zanj ni nič drugega kot dolga bolezen in slaba navada. Večkrat omeni, da ima pripravljeno vrv, s katero bo vsemu napravil konec. Smrekarjeve zapise in estetsko dognane ilustracije, karikature in reprodukcije v knjigi Poznal sem tokove sveta je zbral in uredil Damir Globočnik, doktor umetnostne zgodovine in doktor zgodovine. Opravil je veliko in pomembno delo. Zapise je natančno pojasnil in komentiral ter prevedel latinske reke in citate v nemškem jeziku. Dodal je opombe, s katerimi širi obzorje bralk in bralcev, ter predstavitve osebnosti s področja likovne umetnosti, literature, kulture, politike in še marsičesa. Nekatera poglavja in slike so bili sicer že objavljeni, toda nova izdaja je kot celota nadvse dragocena, vsebinsko povedna in slikarsko vrhunska, lahko bi celo rekli, da imamo pred seboj knjigo leta.

V Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu so premierno uprizorili predstavo Anatomija zamolka (Smrekar versus Cankar), ki jo je besedilno po motivih besedil Ivana Cankarja in likovnih del Hinka Smrekarja ustvaril Jernej Potočan, režiral pa Juš Zidar. Ogledal si jo je Miha Zor. Anatomija zamolka (Smrekar versus Cankar) po motivih besedil Ivana Cankarja in likovnih del Hinka Smrekarja Koprodukcija Anton Podbevšek Teatra in Lutkovnega gledališča Maribor Premiera 20.11.2023 Avtor uprizoritvenega besedila Jernej Potočan Režija Juš Zidar Dramaturgija Jernej Potočan Scenografija Branko Hojnik Kostumografija Mia Popovska Glasba Marjan Nečak Lektura Živa Čebulj Asistenca scenografije Nastja Frey Gorše Oblikovanje zvoka Matej Humar Glas na posnetku Berfin Berber Oblikovanje kreative Eva Mlinar Garderoba Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Igrajo Maruša Majer, Mario Dragojević, Gregor Prah Foto: Anton Podbevšek Teater https://www.antonpodbevsekteater.si/si/dogodek/gledalisce-podob-po-motivih-litografij-hinka-smrekarja-in-crtic-ivana-cankarja/

S podelitvijo vodomca in drugih nagrad se je sklenila 34. izdaja ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala ali krajše Liffa. Liffe je v dvanajstih festivalskih dneh v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in Celju pripravil skoraj 300 projekcij več kot 100 celovečernih in kratkih filmov z vsega sveta. Napovedujemo še premiero predstave v Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu Anatomija zamolka – Smrekar versus Cankar, ki je nastala po motivih besedil Ivana Cankarja in risb Hinka Smrekarja ter v režiji Juša Zidarja. Pa tudi o knjigi Slavka Alojza Kramarja Slovenski taboriščniki v Jasenovcu – knjiga imen in obrazov v tokratnem Svetu kulture.

Danes pa na kratko o drobni novici, ki bo slovensko kulturo prizadela bolj kot finančni rezi mariborskega župana. Gostilna na ljubljanskem Rožniku zapira svoja vrata. Najemnik je povedal, da so stroški previsoki, da ga lastniki izsiljujejo in da časi sploh niso primerni za gostilne. Najprej nekaj literarno-zgodovinskih dejstev. Gostilna na Rožniku ni le še ena gostilna. V njej je svoja zadnja leta preživel Ivan Cankar in koliko mu je pomenila, se da brati v pred nekaj leti izdanih pismih, ko je bil jeseni leta 1910 nekaj mesecev gost pri Lojzu Kraigherju pri Sveti trojici v Slovenskih goricah in je pisal na Rožnik nostalgična pisma o tem, kako zelo pogreša svojo tamkajšnjo namestitev. Takole je zapisal v enem od pisem gostilničarki Nini Franzot, poročeni Bergman: Družbe ne bom imel prav nobene razen Kraigherja. Ne pogrešam pa je čisto nič! Kraji so lepi – ali Rožnik je vendarle Rožnik. Gotovo je še ni bilo ure, da se ne bi spomnil nanj. Brez velikega pretiravanja; Slovenci, ki smo mahnjeni na svoje literate, saj jih častimo obratno sorazmerno, kot jih beremo, ki imamo na desetine spominskih sob, na stotine spominskih tabel in celo nekaj spominskih hiš, bi morali gostilno na Rožniku literarno- zgodovinsko zaščititi. Vsaj na podobni ravni, kot je zaščitena Prešernova rojstna hiša v Vrbi. Mimogrede; v gostilni na Rožniku je bival nekaj časa tudi Župančič in je simbolno za slovensko moderno prav tako pomembna, kot je to Cukrarna. Ki je danes galerija in muzej in oh in sploh – Rožnik, verjetno tudi spominsko sobo, pa bodo zaprli. Sicer pa je gostilna na Rožniku najbolj kultna slovenska gostilna. Ob bok ji gre mogoče le še gostilna na Trojanah. Lega, bližina glavnega mesta, modno nedeljsko sprehajanje in seveda literarni pomen ji dajejo v slovenskem okolju vlogo, s katero se ne more primerjati nobena druga. In zdaj takšna prelomna točka narodove identitete zapira svoja vrata. Uradno, po najemnikovi interpretaciji, je za to kriv lastnik, če bi pa lastnika, ki molči, vprašali o krivcu, bi zagotovo dobili odgovor, da je kriv najemnik. Na mestu, kjer je genij razgalil slovensko dušo, se je simbolno pokazal njen najbolj priljubljen konjiček – prepiranje. Krivda pa je – rajtamo – mnogo globlja. Kajti tradicionalna slovenska gostilna ne loči med lastnikom in najemnikom; hočemo povedati, da je bil v zgodovini lastnik gostilne praviloma tudi njen najemnik in obratno. Gostilničarstvo namreč ni bila dejavnost, od katere bi ljudje noro bogateli; bilo je družinski posel, ki je pogosto zaposloval več generacij iste družine, ki je po navadi v poslopju tudi živela in skupaj s strankami tvorila razširjeno družino. Gostilničarstvo je bil časten poklic in je v mnogih primerih še vedno. V še več primerih pa se je izrodilo v odnos med krvosesnimi lastniki, ki se mastijo ob najemninah, in avanturističnimi najemniki, ki si dva dni po prvi prodani kavi na lizing vzamejo še BMW. V tem poblaznelem vrtincu nenormalnega dvigovanja cen navadni kavi zaradi ukrajinske vojne sodelujejo vsi deležniki: župani, denacionalizacijski srečneži, na pol priučeni gostinci, dobavitelji in seveda študentski servisi, ki prispevajo največji del slovenskega natakarstva. Seveda pa sodelujemo v tem incestuoznem krogu tudi obiskovalci gostiln, ki se pustimo opetnajstiti s slabo ponudbo in nenormalnimi cenami pri belem dnevu in polni zavesti. Poslanstvo vzdrževanja socialne mreže je zamenjal brezvesten kapitalizem in v izjavi o zaprtju Rožnika ni niti besedice obžalovanja, ali besedice o tradiciji, temveč tam stoji samo pusta gospodarnost. "Energenti, delovna sila, najemnina." Mimogrede; družina Franzot je v Cankarjevem času vodila gostilno skozi gospodarske vihre časa pred in med prvo svetovno vojno, pa se ni pritoževala nad ceno energentov in delovno silo. Še več; Cankar je imel pri njih sobo zastonj. Tako je zgodba o zaprtju gostilne na Rožniku tudi zgodba o profesionalni nesposobnosti … Na srečo pa so v Sloveniji še vedno gostilne in to na stokrat slabših lokacijah, kot je ta na Rožniku, ki se prebijajo skozi svoj gostilniški vsakdan. In to brez Cankarjeve slave. A to so gostilne, kjer je dopoldanska malica potegnjena daleč v popoldne in velja toliko kot macchiato z mandljevim mlekom na obrežju potoka, ki mu reka pravijo.

V oddaji predstavljamo zgodbo razvojnega psihologa slovenskih korenin iz Bonna dr. Mihaela Kavška, naš gost je tudi predsednik slovenskega društva Maribor v nemškem Hildnu in predsednik koordinacije slovenskih društev za Severno Porenje Vestfalijo Jože Pahič, ustavljamo se pri Slovencih na Irskem in vas seznanjamo z načrtovano dejavnostjo tamkajšnje slovenske skupnosti, nekaj več pa izveste tudi o tradicionalni prireditvi Cankarjevi dnevi v organizaciji slovenskega kulturnega društva Cankar v Sarajevu, ki bo v prihodnjih dneh zaznamovalo tudi 30 letnico ponovne oživitve delovanja društva.

Amir Muratović je avtor številnih dokumentarnih del – lotil se je slikarstva v filmu Kolo: Pesem za Matijo Jamo, literature v filmu Cankar, arhitekture v filmu Fabiani: Plečnik, posnel je film o Švicariji, Muzeju norosti in še čem. V svojem novem filmu Temni pokrov sveta, ki si ga lahko ogledate na Festivalu dokumentarnega filma, ki poteka v Ljubljani, je s kamero spremljal Matevža Lenarčiča, ko je z letalom potoval po svetu in meril količino črnega ogljika, enega od glavnih onesnaževalcev našega planeta. Z režiserjem se je pogovarjala Tesa Drev Juh. Foto: Amir Muratović / Tomaž Lunder

Če so naši štirje veliki impresionisti – Jakopič, Grohar, Jama in Sternen – dramatično spremenili tok slovenske umetnosti, lahko ob aktualni pregledni razstavi njegovega ustvarjanja v Narodni galeriji ugotovimo, kakšen natanko je bil v tem smislu prispevek tistega izmed impresionistov, Mateja Sternena, ki ga sodobna javnost najbrž pozna najslabše Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je v slovenskem kulturno-umetnostnem prostoru zavel nov veter. Saj vemo, Cankar, Župančič, Kette in Murn so modernizirali književnost, v polju likovne umetnosti pa so nekaj podobnega storili Jakopič, Grohar, Jama in Sternen. Ta, pogojno rečeno, osemperesna deteljica ustvarjalcev je z inovativno, pri sočasnih evropskih tokovih navdahnjeno umetnostjo izzvala in navsezadnje tudi uspešno presegla duha sladkobne, sentimentalistične in sporočilno že precej utrujene romantike, ki je še v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih 19. stoletja navduševala slovensko meščanstvo. A če gledamo samo tako, panoramsko in razvojno, tedaj seveda ne moremo dobro videti individualnih posebnosti in odlik teh umetnikov. To pa se zdi vsaj malo ironično, saj bi bilo mogoče zagovarjati tezo, da smo na Slovenskem prav z moderno na eni in impresionizmom na drugi strani dokončno uvideli, da v umetnosti kar največ šteje natanko umetnikov osebni glas oziroma njegova idiosinkratična vizija. Prav zato je še kako dobrodošla pregledna razstava, posvečena Mateju Sternenu, ki je proti koncu lanskega leta odprla vrata v Narodni galeriji v Ljubljani. Ker bi Sternen utegnil biti tisti izmed impresionistov, čigar mesto v našem kolektivnem kulturno-zgodovinskem spominu je v splošnem najšibkeje opredeljeno, se obiskovalkam in obiskovalcem razstave, ki jo je zasnoval umetnostni zgodovinar in kustos Narodne galerije, dr. Andrej Smrekar, z vso silovitostjo zastavljajo takale vprašanja: kdo je bil Matej Sternen; kakšna je bila njegova slikarska vizija; kako se je razlikoval od svojih sodobnikov in sopotnikov; kako nas njegova dela nagovarjajo tu in zdaj? – No, ta in druga sorodna vprašanja smo si zastavili tudi v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Andreja Smrekarja. foto: Matej Sternen - Dama v modrem, 1942, izrez (Goran Dekleva)

#035 - Urša Cankar Soares by Iskreni

Tune in to Brittany's story about overcoming the difficult hurdles in her life. From moving across the country and being hit with adversity, tapping into untouched self confidence, her Husband Nick having a stroke, to becoming the strong woman she is today. Brittany is the definition of a self made independent woman and doesn't let anything stop her from getting what she wants. You don't want to miss this story! IG hangle - Brittany.Cankar 

»Že od osamosvojitve dalje naša kratka proza išče zgodbe, povezane z neko intimo in atmosferičnostjo. Izraža neko specifično nelagodje, ki pa v najnovejšem času prehaja že kar v stisko,« ugotavlja kritičarka Ana Geršak Ko se razgledujemo po zgodovini slovenske književnosti, kratko malo ne moremo spregledati vloge, ki so jo v njej igrale novele, kratke zgodbe, vinjete in črtice. Pa tu ne gre le za to, da se je naša umetna proza v 30. letih 19. stoletja začela s povestjo Janeza Ciglerja Sreča v nesreči, ampak raje za to, da so Cankar s Skodelico kave, Prežihov Voranc z Bojem na požiralniku in Kosmač s Tantadrujem izpisali kratkoprozna dela, ki so se zasidrala resnično globoko v naš kolektivni kulturni spomin in za katera se zdi, da zelo dobro, zelo natančno povedo, kakšni smo pravzaprav ljudje, ki živimo med Jadranom in Panonijo. Tako je bilo torej včasih. Kaj pa danes? Kakšna neki je kratka proza, ki na Slovenskem nastaja v zadnjem času? Kdo vse jo piše, kdo vse jo objavlja in kdo vse jo bere? Katere teme naši pisatelji in pisateljice radi preigravajo v kratki prozi? Kakšnih slogovnih prijemov se pri tem oprijemljejo? Sploh pa: kakšno je razmerje med sodobno kratko prozo in sodobnim romanom? Je roman, ki se je pri nas pojavil debela tri desetletja za kratko prozo, v vmesnem času prerasel svojo starejšo sestro in postal veliki brat slovenske literature? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili Ano Geršak, književno urednico in literarno kritičarko, pred desetletjem tudi prejemnico Stritarjeve nagrade za najobetavnejše kritiško pero pri nas.  foto: Goran Dekleva

V tokratni oddaji se bomo najprej spomnili slovenskega književnika Ivana Cankarja. Prav danes namreč mineva 146 let od njegovega rojstva in v njegovo čast bo na Rožniku, kjer je Cankar preživel sedem let svojega življenja, potekal Cankarjev dan. V oddaji pa sicer še o Mariborčanki Manici Musil, ki svoje slikanice uspešno prodaja v tujini ter o 18. novomeških likovnih dnevih, ki so se začeli včeraj. Napovedujemo tudi dogodek Bled pred Bledom, ki se bo tradicionalno odvil na predvečer mednarodnega srečanja pisateljev na Bledu.V Braziliji so lani njeno slikanico Mravljinčar Franc izdali v štiristo tisoč izvodih. V tokratni oddaji se bomo najprej spomnili slovenskega književnika Ivana Cankarja. Prav danes namreč mineva 146 let od njegovega rojstva in v njegovo čast bo na Rožniku, kjer je Cankar preživel sedem let svojega življenja, potekal Cankarjev dan. V oddaji pa sicer še o Mariborčanki Manici Musil, ki svoje slikanice uspešno prodaja v tujini ter o 18. novomeških likovnih dnevih, ki so se začeli včeraj. Napovedujemo tudi dogodek Bled pred Bledom, ki se bo tradicionalno odvil na predvečer mednarodnega srečanja pisateljev na Bledu.

Avtorica razmišlja o splavu in kaj lahko naredimo, da se bo na tem področju kaj spremenilo.

V liturgičnem koledarju danes praznujemo Gospodovo oznanjenje. Praznik se je v ljudski pobožnosti hitro uveljavil, predvsem z vsakdanjo trikratno molitvijo: zjutraj, opoldne in zvečer, ko se oglasijo zvonovi in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …« Na dan krščanskega praznika praznujemo tudi materinski dan, ko še posebej v Katoliški cerkvi poudarjamo pomen materinske ljubezni in hvaležnost za materinsko poslanstvo. Nedolgo tega sem svoji mami, že dokaj naglušni, a še vedno dovolj modri, da je razumela moje besede, dejala: »Veš, mama, odkar sem odšla od doma, sem odrasla, ti si se pa postarala.« Moje odraščanje in prehajanje v zrelo in samostojno žensko je šlo mimo nje, tako kot je šlo mimo mene njeno staranje. Ne, nisva hodili druga mimo druge ali se odtujili. Niti me ni pustila na hišnem pragu neznane družine. Le rosno mlada naju je z bratom pustila oditi v svet. Od takrat zjutraj, opoldne in zvečer moli za žive in rajne naše družine. Vez med menoj in njo je trdna zaradi njene materinske in moje hčerinske ljubezni. Ko se vračam v najin dom, mi sleherni trenutek daruje svojo ljubezen. Za njo bom, dokler se najini zemeljski poti ne ločita, vedno otrok, tisti mali otrok, ki mu bo, tudi ko že skoraj ne bo več zmogla, želela izkazovati svojo ljubezen na njej lastni način. Tega ji ne morem in nočem preprečiti. Tako kot ji ne morem preprečiti, da se ne bi od jutra do večera mučila s kidanjem snega ali pa puljenjem plevela. V delu, tudi če se komu zdi, da za prazen nič, je mama našla smisel svojega življenja. Jaz pa skrbim, da bi bila jesen njenega življenja lepa in topla. Ob današnjem prazniku Gospodovega oznanjenja vam želim, da ne bi pozabili, kako je bilo slovensko ljudstvo od nekdaj vdano Božji Materi Mariji. Po njenem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta. Ob materinskem prazniku pa se spomnite svojih mater ali pa si v spomin prikličite Cankarjevo mater, ki mu je v njegovi mladosti, polni pomanjkanja, dajala življenjski pogum in upanje v boljšo prihodnost. Spomnite se na skodelico kave in zlobni glas: »Pustite me na miru! … Ne maram zdaj!« Čeprav se je pisatelj tolažil, da ji bo porekel tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero je ogoljufal njeno ljubezen, tega ni rekel ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu … Ko mu je tri ali štiri leta pozneje v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo, ga je v srcu tako močno zaskelelo, da je kriknil od bolečine. »Srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti,« je zadnji stavek, s katerim Cankar zaključuje svojo črtico Skodelica kave. Če imate, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, še živo mamo, ji danes vi skuhajte skodelico kave. Nikar je ne zatajite. Vsak drug spomin je lahko zabrisati s kesanjem in z blago mislijo – tega ni mogoče zabrisati. Črn madež je na srcu in ostane tam na vekomaj.

Projekt Cankar Goes West – Cankar gre na zahod je nastal v sodelovanju Prešernovega gledališča Kranj in gledališke skupine Crane Creations Theatre Company iz Kanade, ki jo vodi Andreja Kovač, ter ob finančni podpori Evropske unije in Ministrstva za kulturo. V angleščino so zdaj prevedene vse Cankarjeve drame. Ob nedavnem izidu se je s pobudnico projekta Andrejo Kovač pogovarjal Matej Korošec, Tino Mahkota, eno izmed šestih prevajalcev Cankarjevih dram v angleščino, pa je v studio povabila Staša Grahek. Foto: https://www.cranecreations.ca/

Življenje vsakega izmed nas ni samoumevno.Sobotni Pohod za življenje je bil zame res eno veliko veselje. Ko ti srce gori za neko stvar in ko vidiš, da se toliko ljudem to zdi prav tako pomembno, te to res osreči. Kljub maskam, ki smo jih nosili, mi ostaja v spominu veselje v očeh ljudi. Tega smo si želeli in to sem doživela, da je bilo to res eno praznovanje življenja. Toliko družin, mladine, du­hovnikov, redovnic, nadškof. Res sem hvaležna vsem, ki so prišli. Vsak je bil pomemben.

V naše radijske prostore smo danes dobili dostavo – ne, ni bilo kosilo, ampak kar umetniška postavitev. Performans, odprtje in prodajna razstava – vse to namreč združuje projekt Gallery Delivery zavoda za sodobne umetnosti Aksioma, v okviru katerega vas lahko v Ljubljani na domu obišče kurir, ki umetniška dela tudi predstavi. Kaj vse je nastalo v tem posebnem času osame in odmaknjenosti, pa bomo videli in slišali nocoj ob 19-ih v dvorani Union v Mariboru. Na koncertu z naslovom Dert endemične pesmi bo pod vodstvom Karmine Šilec nastopil ansambel novoglasbenega gledališča Choregie. Predstavil bo preplet pesmi, ki jih je na besedila dirigentke uglasbila skladateljica Tellu Turkka. In še v Trst, kamor je rad zahajal Ivan Cankar, ki naj bi bil nanj precej navezan. Tako se razbere tudi iz njegovih pisem. V mestu v zalivu so pred kratkim predstavili zajeten zbornik Tržaški Cankar in naše branje. Gre za refleksije ob stoletnici pisateljeve smrti, ki so jih podali poznavalci njegovega dela na simpoziju na Opčinah decembra leta 2018. O vsem tem v Svetu kulture, vabljeni v našo družbo. Gallery.Delivery, Iris Pokovec: Menažerija: Eau de Toilet, 2019, foto: Žiga Bratoš

V Cankarjevih romanih Nina in Hiša Marije Pomočnice, ki ju je pisatelj doživljal kot najglobljo in najbolj avtentično izpoved svoje osebnosti, je osrednje sporočilo vpeto v njegova razmišljanja o življenju in smrti kot osrednji problematiki človeka in njegove eksistence. Navdih za oba romana je dobil ob umiranju neozdravljivo bolne Malči Löffler, mlajše sestrice svoje dunajske zaročenke Štefke. Dekličina bolezen se je pred njegovimi očmi stopnjevala vse do njenega odhoda v bolnišnico; tam jo je Cankar obiskoval vse do njene smrti leta 1902. Kot razkrivata romana, je Cankar imel redko sposobnost globokega podoživljanja trpljenja, hrepenenja in upanja čistih in nežnih duš, obsojenih na prezgodnjo smrt, ko v njih vre še hrepenenje po življenju in ko sanjajo o prvih izkušnjah ljubezni. Cankarjeva sočutna in usmiljena narava je sestavljala tisti del njegove osebnosti, ki jo je sicer le redko razkril. V svoji zadnji knjigi Podobe iz sanj je priznal, da je mu je bilo laže pisati o grehih in oskrunjenosti, kakor pa o najsvetejšem v duš, in zapisal: »… rajši bi očitno razgalil svoje grešno telo, nego da bi bratu le za ozko špranjo odprl duri v hram, kjer gori čista luč, ki jo je bil v samotni uri sam prižgal.« Toda pisateljeva sočutna in usmiljena narava nezavedno veje iz še številnih drugih Cankarjevih del, še posebej iz tistih, ki slikajo otroke, brezdomce, revne, šibke, ponižane, odrinjene in nepotrebne ljudi ter zlorabljene in zapuščene ženske. Cankar je bil izjemen po tem, da se je znal vživeti v žensko psiho, kot še nihče pred njim je pisal, kot bi svoja občutja pred nami razgrinjala ženska v prvi osebi. V svojih delih je izjemno vlogo dal svoji materi Neži, saj je iskreno cenil in občudoval njeno pristno nesebično ljubezen, ki jo je spontano izražala do svojih otrok, ter čistost njenih misli in delovanja, ki ga je kazala do življenja na splošno. Sam je želel biti čist kot ona in v eni svojih mladostnih črtic zahrepenel: »… da bi bil kakor ti, o mati, cvet na polju!«. Toda hkrati je vedel, da je drugačen. V novelah Volja in moč je neusmiljeno analiziral svojo dušo ter občutil razklanost med dušo in telesom, etičnim stremljenjem in grešnim ravnanjem, tostranostjo in onstranostjo, umom in vestjo, umskim spoznavanjem in dojemanjem resnice z »očmi duše«. Še posebej ostro je poudarjal boleče nasprotje med dušo, ki je čista, in telesom ter njegovimi erotičnimi strastmi. Čutil je, da telo ljubi po svoje, duša pa po svoje in v razmišljanju o ljubezni do ženske zapisal: »Tvoje telo je moje telo in moje telo je tvoje; moja duša pa ti je tako tuja, kakor zvezda tisti luži, v kateri odseva.«

Ponovno je čas za POLČAS! Tokrat bo epizoda obarvana še bolj zeleno. Z Robertom sva imela čast debatirati s tremi četrtinami podcasta Tajno Društvo OFC. Debata je tekla o že standardnih vsakoletnih problemih ABA lige, kjer se je kot že velikokrat do sedaj tresla gora na koncu pa se je rodila miš. Poleg že omenjenih težav ABA lige smo pregledali kje se trenutno nahajamo na lestvicah ABA lige ter Eurocupa. Poleg izpostavljenih svetlih točk v igri zmajev smo se spotaknili tudi ob že večkrat izpostavljene probleme v igri naših zmajev. Za konec pa smo modrovali tudi o marketingu košarkarske Olimpije. Ker pač brez tehničnih težav v časih, ko smo odvisni od tehnologije ne gre se vam že vnaprej opravičujemo za manjše tehnične težave tekom uvodnih minut podcasta. Matej Klinc, Luka Lojk & Aljoša Cankar še enkrat hvala za sprejeto povabilo. Vabljeni k poslušanju! (Epizoda je bila posneta 19.11.2020)

On this episode we have our special guest, Matthew Cankar reacts to our Pomp vs. Schiff reaction video as well as the original debate. We discuss the merits of gold, crypto, and fiat. Matthew makes the case, like P. Schiff, that Crypto has fatal flaws. Will we change his mind? Start orbiting the Darkside of the HODL Moon to find out. Matthew Cankar is an educator, trader, investor, Chicago sports/pizza fan, and free-market champion. He's a fan of gold HODLing, and Blockchain as a technology. He is also the founder of the Practical Education Institute. http://practicaleducationinstitute.com/ His written take on Crypto can be found here: http://practicaleducationinstitute.com/2019/07/31/the-future-of-money/ #crypto #darksideofthehodlmoon #blockchain #cryptocurrency #satoshi #nakamoto, #crypto #blockchain #bitcoin #btc #eth #darksideofthehodlmoon, peterschiff, gold, dsothm You can also follow DSOTHM here: https://www.bitchute.com/channel/darkside_of_the_hodl_moon/ You can follow BlocKade here: https://twitter.com/kadeblock https://www.instagram.com/block.kade/

Čeprav so praznovanja ob stoti obletnici pisateljeve smrti počasi izzvenela, se je potrebno Cankarju posvečati ves čas. Na primer: potrebno ga je prebirati. In kolikor se že zdi, da je sto let literarne zgodovine pojasnilo tako vzgibe, kot biografijo velikega Vrhničana do obisti, se še vedno najdejo sive lise. S Cankarjevimi besedami "blatne lise!" Jesen in zimo 1910 je Ivan Cankar preživel pri prijatelju Alojzu Kraigherju, ki je bil zdravnik pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. V Nedeljski reportaži nas bo Marko Radmilovič popeljal po Cankarjevi slovenskogoriški poti.

Damjan Debevec je vodnik po Cankarjevi spominski hiši. 37-letni možakar ima brke in klobuk, Vrhničani ga zato pogosto počastijo s kavo … Pravi, da je Cankar primeren za vsako priložnost.

Občina Vransko odprla obnovljeno rojstno hišo Lavoslava Schwentnerja.Na današnji dan pred 143 leti se je na Vrhniki rodil Ivan Cankar.Drevi ob 20. uri bo v Mali Drami pogovor z Jurijem Součkom ob njegovi 90 letnici.Razstava Lucijana Bratuša Pokrajina telesa, bo drevi ob 19. uri v Lokarjevi galeriji v Ajdovščini.

Vprašanje, ki si ga zastavljamo v oddaji, je precej kompleksno: kateri film bi izbrali za popoln decembrski večer v kinu, dokumentarec o Ivanu Cankarju Amirja Muratovića ali Dušana Moravca; bi vas v dvorano zvabil letošnji canski zmagovalec, film Tatiči o izjemni družini japonskega režiserja Hirokazuja Koreede, ali pa je vaš ljubi žanr fantastika, kot jo ponuja ameriško-avstralska koprodukcija Aquaman? In še, ali si ne bi morda privoščili družinskega ogleda filma Robin Hood?

Tokratni gost oddaje Proti Etru je bil Amir Muratović, režiser in scenarist dokumentarno igranega filma Cankar, ki se te dni premierno prikazuje v Art kino mreži Slovenijie. 

Od smrti Ivana Cankarja sicer mineva sto let, a veliki književnik se v marsičem zdi še vedno živ. Ko se namreč oziramo naokrog, lahko hitro ugotovimo, da se po njem imenujejo ulice in trgi, šole in kulturni domovi, da se njegove drame uprizarjajo in knjige ponatiskujejo, celo beremo ga menda še vedno, pa čeprav, priznajmo, pogosteje kakor ne z Damoklejevim mečem kontrolnih nalog in šolskih spisov nad glavo. In vendar se zdi, da Cankar v naših očeh še naprej ostaja uganka. Najprej nas seveda bega njegova dvoumnost: je bil v svojem pisanju, ki je zajemalo pesmi in romane, drame in novele, eseje in polemično publicistiko, realist, ki, zvest resničnosti, natančno opisuje svoj čas in ljudi, ki ga naseljujejo, ali pa je bil, nasprotno, simbolist, ki pravzaprav v vsem videva znamenja neke globlje, višje, nadzgodovinske resničnosti? Je bil heterodoksen socialist ali svojstvenemu misticizmu vdan kristjan? Je bil človek tradicije ali človek modernosti? Je bil značilni otrok svojega časa in prostora ali pa si je, nasprotno, svoj čas, svoj svet šele izmislil in ga v procesu umetniškega delovanja tudi končnoveljavno ustvaril? Je imel Slovence rad iz vsega srca ali nas je preziral iz dna duše? In nazadnje: odgovoriti si ne znamo niti na vprašanje, ali ga imamo ali pač nimamo radi mi sami. Ta vprašanja so nas zaposlovala tudi v tokratni Intelekti. Pri tem nam so nam bile v pomoč ugledne slovenistke: dr. Irena Novak Popov, dr. Mateja Pezdirc Bartol in dr. Alojzija Zupan Sosič. Naše tokratne gostje so namreč v zadnjem letu skupaj z dr. Jožico Čeh Steger, ki se pogovora žal ni utegnila udeležiti, še enkrat več presejale Cankarjev opus in nam ga strnjeno predstavile v zborniku Ivan Cankar : literarni revolucionar, ki je pred tedni izšel pri Cankarjevi založbi. Odajo je pripravil Goran Dekleva. foto: spomenik Ivanu Cankarju na Vrhniki (Wikimedia Commons)

Pred bližnjo 100. obletnico Ivana Cankarja smo v pogovoru z interpretatorjem njegovih besedil in igralcem njegovih dram odkrivali, kaj ima Cankar povedati današnjemu človeku, Slovencu, kristjanu. Z nami v studiu je bil igralec Pavle Ravnohrib.

Ta teden si v kinodvoranah lahko ogledate igrano-dokumentarna filma, ki sta nastala v koprodukciji RTV Slovenija in smo ju prvič videli na portoroškem Festivalu slovenskega filma. Z lanske edicije je na spored prišel film Codelli o znanem izumitelju in njegovi manj znani afriški avanturi, pod katerega se podpisuje Miha Čelar. Čeprav je minilo šele dva tedna od portoroške premiere, je ljubljanski Cankarjev dom že gostil posebno projekcijo filma o pisatelju, ki je kulturnemu hramu dal ime. Film Cankar režiserja in scenarista Amirja Muratovića bomo ocenili, prav tako kot igrano-animirani film Christopher Robin ter igrani celovečerec Rodin, ki je nastal ob stoletnici kiparjeve smrti.

Letos obeležujemo 100-letnico smrti največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, ki pa skoraj ni pisal za otroke. Za to radijsko igro je prejela nagrado Mitje Mejaka prirediteljica Rosanda Sajko, ki jo je tudi režirala. Cankar je s podobo malega Jureta ustvaril lik, poln svetlobe otroškega sveta. Njegova čistost preganjajo temne sile zlobnih in krivičnih odraslih, a mu ne morejo do živega. Jure se s svojim čistim srcem zateka v naravo. Daje mu moč, da ostane zvest svojim sanjam in hrepenenju ter pobegne vsem krivicam tega sveta.