POPULARITY
Ljudje smo nagnjeni k temu, da hitro sodimo druge: po videzu, vedenju, hoji, obleki, govorjenju, delu … In kolikokrat se zelo motimo! Zunanji blišč ali eno samo dejanje, pa naj bo dobro ali slabo, namreč še ne pokažeta vse resnice o človeški osebi, ki je skrita globoko v njeni notranjosti. V Lukovem evangeliju nam Kristus to situacijo predstavi s priliko, v kateri sem jaz, ki sodim drugega, predstavljen z brunom v očesu, z veliko oviro torej. Moje oko ni čisto, ni svobodno, brez prave luči je, zato drugega napačno sodim. Kristus nas zato povabi, naj se zazremo v modrost narave: »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu« (Lk 6, 43-44). Že v Prvi Mojzesovi knjigi, v pripovedi o stvarjenju, spoznamo dve pomenljivi drevesi: drevo življenja in drevo spoznanja, katerega sad prinaša smrt. To sta pravzaprav dve temeljni izbiri, ki ju ima človek: ali sprejme odnos z Bogom, ga upošteva in ljubi in je tako deležen njegovega življenja, ki je pravzaprav edino življenje, ki ne mine. Ali pa v ta odnos ne vstopi, marveč se zadovolji s spoznanjem, postavi temelj svojega življenja na človeški razum in logiko. Zato tudi med sadovi Duha zaman iščemo posameznikove sposobnosti in uspehe, ampak so ti vezani na odnose, na občestvo z Bogom in z drugimi ljudmi. Apostol Pavel jih v pismu Galačanom našteva: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. To niso muhe enodnevnice, ampak življenjske drže, ki zorijo počasi in se kot sad zdravega drevesa najresničneje razodenejo predvsem takrat, ko se na obzorju življenja pojavijo preizkušnje. Taki sadovi razodevajo, da je v človeku navzoče Božje življenje, da so korenine njegovega srca v Bogu in ne v močeh in stvareh tega sveta. Torej ne gre samo za človekovo dobro voljo, ampak za njegovo sodelovanje z Bogom, ki more v njem zasaditi in obroditi dobre sadove. Takim ljudem pravi sv. Avguštin: Ljubi in delaj, kar hočeš! Če je tvoja resnica ljubezen, namreč ne moreš delati slabega. Najdragocenejše drevo, ki rojeva sad življenja, pa je križ. Njegov sad je Kristus, zreli sad Božje in človeške ljubezni, do konca darovan za odrešenje človeka. V njem je izvir vsakršne duhovne rodovitnosti. V cerkvi sv. Klemena v Rimu je v apsidi Cerkev predstavljena kot bujna trta, ki poganja iz križa, vsak poganjek pa prinaša svoj sad, ki zori v kristjanih. Trajni sadovi torej izvirajo iz sodelovanja med Bogom in človekom. Ni dovolj, da se človek trudi biti dober, biti mora naseljen s tisto Dobroto, ki dobro ne le želi, ampak ga more tudi uresničiti, kot pravi veliki ruski filozof in teolog Vladimir Solovjov.
V rezidenci krškega škofa dr. Jožeta Marketza v Celovcu danes poteka praznično srečanje pod geslom (Do)živeti skupno Koroško. Zgodovina, umetnost in kultura. Dopoldne je potekal znanstveni simpozij Toleranca in akceptanca dvojezičnosti na Koroškem. Pri škofijskem dvorcu so v spomin dvema zagovornikoma razumevanja med obema narodnostnima skupinama na Koroškem Valentinu Inzku starejšemu in Ernstu Waldsteinu odprli inštalacijo Einklang : Sozvočje umetnikov Nataše Sienčnik in Wolfganga Puschniga, ki je bila izbrana na posebnem natečaju, nato pa se je v zgodovinskih prostorih in na vrtu škofijske rezidence nadaljeval dvojezični kulturni program in praznik zahvale. Katoliška Cerkev na Koroškem ga pripravlja v spominskem letu in ob obletnicah: »80 let konca vojne«, »70 let državne pogodbe«, »60 let drugega vatikanskega koncila s škofijsko sinodo« in »30 let članstva Avstrije v Evropski uniji«. Škof Marketz je naglasil pomen sožitja nemške in slovenske narodnostne skupnosti v okviru škofijske sinode. Slednja je aktualna še danes, saj je njena osnovna zamisel enakopravnost obeh deželnih jezikov. Za preživetje slovenščine, ne le v Cerkvi, ampak v deželi nasploh, je to danes, ko njena uporaba tudi v družinah nazaduje, zelo pomembno.
Nobena skrivnost ni, da po birmi med mladimi opažamo osip. Marsikdo že med samo birmansko pripravo pove, da »hodim samo še do birme, potem pa me ne vidijo več«. Kot da bi bila birma samo nekaj, kar je potrebno odkljukati. Kateri pa so tisti dejavniki, pristopi in aktivnosti, s katerimi lahko mlade pritegnemo k nadaljevanju aktivnega življenja kot kristjani? O tem smo razmišljali v tokratni epizodi Reflektorja skupaj z gosti Lucijo Kovač, mladinsko animatorko in voditeljico otroškega ter mladinskega zbora, br. Domnom Iljašem, frančiškanskim bogoslovcem, ki se ukvarja z mladinsko pastoralo v župniji Marijino Oznanjenje v Ljubljani, ter Emanuelom Meserkom, ki na Katoliški mladini koordinira mladinsko župnijsko pastoralo. Vas zanima več? - preberite knjigo "Vrnitev" o tem, kako mlade povabiti nazaj v Cerkev: https://tinyurl.com/2kerdufk Moderatorka pogovora: Tina Martinec Selan Kamera in montaža: Siniša Kanižaj Urednica področja Družina +: Tina Martinec Selan Urednica oddaje Reflektor: Mojca Purger Izdaja DRUŽINA d.o.o., www.druzina.si #OddajaReflektor #mladi #mladiinvera
Izvolitev novega papeža Leona XIV. vzbuja razmišljanja, kakšen voditelj Katoliške cerkve bo. Bo sledil smernicam svojega predhodnika papeža Frančiška? Prvi nastopi Leona XIV. nakazujejo na socialno noto, pozive k miru, pa tudi, da se Katoliška cerkev ukvarja z izzivi modernih časov, kot je umetna inteligenca. Gostje: dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference; Janko Petrovec, nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz Italije; mag. Mojca Širok, dopisnica RTV Slovenija iz Italije.
V oddaji Spoznanje več, predsodek manj je odmevala predvsem izvolitev novega papeža. Kakšni izzivi čakajo Leona XIV. in vesoljno Cerkev, smo vprašali latinista, teologa in zgodovinarja doktorja Aleša Mavra. Z njim smo se ozrli tudi na pontifikat pokojnega svetega očeta Frančiška. Prav tako smo se dotaknili 80. obletnice konca druge svetovne vojne ter v tej luči pokomentirali zaskrbljujoče razmere v več državah. Ni šlo niti brez bližnjega dneva spomina na žrtve komunizma v Sloveniji in aktualnega domačega dogajanja.
Novi papež Léon XIV. je po včerajšnji izvolitvi danes daroval mašo v Sikstinski kapeli. V prvi pridigi je poudaril, da mora Cerkev delovati kot zgled in širiti sporočila enotnosti. Njegova uradna umestitev bo 18-ega maja. Druge teme: - Novi nemški kancler Friedrich Merz in predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen na pogovorih v Bruslju poudarila nujnost ničelnih carin z Združenimi državami. - Fiskalni svet ob napovedi glede povečanja obrambnih izdatkov: vladni načrti glede dodatnega zadolževanja le kratkotrajno vzdržni. - Začetek kolesarske dirke po Italiji. Primož Roglič lovi uspeh izpred dveh let.
Novi Papež Leon Štirinajsti je v vatikanski Sikstinski kapeli daroval prvo mašo na položaju poglavarja rimskokatoliške cerkve. V obdobju trenj in konfliktov je izrazil obžalovanje zaradi prevelikega prizadevanja za moč. Kot je dejal, mora Cerkev v teh temnih časih osvetljevati pot s svetlim zgledom svojih članov. Več po teh poudarkih oddaje. - Ruski predsednik Putin na paradi v Moskvi: Rusija se bo vedno borila proti nacizmu in rusofobiji - Generalni sekretar NATA pozdravil slovensko odločitev za zvišanje obrambnih izdatkov - V Novi Gorici in Gorici ob Dnevu Evrope povezali mlade z obeh strani mej
Jutri začetek konklava, kardinali doslej že večkrat zasedali.Dunajski kardinal Schönborn. Novi papež ne sme biti izbran na podlagi geografskega porekla ali jezikovnih sposobnosti, temveč po svoji povezanosti z Bogom ter ljubezni do ljudi.V pričakovanju novega Petrovega naslednika vsa Cerkev povezana v molitvi.Tretji dan molitvene osmine za duhovne poklice: Odprtost za Svetega Duha in pogum za odgovor.
Profesor na teološki fakulteti in študijski prefekt v bogoslovnem semenišču dr. Matjaž Celarc je v oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve spregovoril o viziji Cerkve papeža Frančiška, pa tudi o tem, kako je papež Cerkev odpiral svetu, v čem se odraža vesoljnost Cerkve in kako bo potekal konklave. Slišali ste lahko, koliko glasovanj poteka na dan, koliko glasov papež potrebuje za izvolitev in kaj se zgodi, ko sprejme službo.
Verniki po papeževem pogrebu množično obiskujejo grob v cerkvi Marije Snežne.Kardinal Parolin na jubileju najstnikov: Pokojni sveti oče vsem namenja svoj objem iz nebes.Cerkev je zdaj pred velikimi izzivi, je za Radio Ognjišče ugotavljal škof Andrej Saje.Trump po včerajšnjem srečanju z Zelenskim Putinu zagrozil s kazenskimi ukrepi.Vreme: Jasno bo z občasno povečano oblačnostjo.V Kopru se pripravljajo na drugi Forum za mir na Balkanu in v Evropi, v njem lahko prepoznamo dragoceno oporoko papeža Frančiška, je prepričan škof Peter Štumpf.Kakšni bodo prvi koraki nove predsednice SLS Tine Bregant?Šport: Etiopijka Assefa na maratonu v Londonu postavila svetovni rekord.
V Vatikanu zadnje priprave na jutrišnji pogreb papeža Frančiška, ki se ga bo poleg številnih vernikov udeležilo tudi 130 uradnih delegacij z vsega sveta..Krsto s papežem bodo s posebnim obredom zaprli nocoj ob 20. uri.Provincial Žvanut o papežu kot duhovnem sinu sv. Ignacija Lojolskega in neutrudnem apostolu, ki nas je učil umetnosti duhovnega razločevanja.Papež v času svojega pontifikata močno posegel v Cerkev v Sloveniji.V senci dogajanja v Vatikanu v Sloveniji poteka referendumska kampanja.Znova več ukrajinskih regij tarča ruskih napadov z droni.Vreme- dež bo ponehal, tudi jutri oblačno, ozračje bo hladil severni veter. V nedeljo spet jasno.
Verniki se v baziliki sv. Petra poslavljajo od pokojnega papeža Frančiška.Maše zadušnice za papeža Frančiška v prihodnjih dneh v slovenskih stolnih cerkvah.Kako njegov pontifikat ocenjujejo kardinal Rode ter škofje Kmetec, Marketz in Hočevar?Kam je želel sveti oče pripeljati Cerkev, ko jo je povabil na sinodalno pot?Papež Frančišek se bo v zgodovino Cerkve zapisal tudi kot graditelj mostov med verstvi.Papeževe zadnje ure mirne, z zahvalo osebnemu asistentu, da je lahko šel na Trg sv. Petra.Černač premierju očital laži glede pokojnin, Golob odgovoril z vizijo prihodnosti.Predsednica država bo morala v nov krog iskanja kandidatov za guvernerja in varuha.ŠPORT: Košarkarji Los Angeles Lakers v prvem krogu končnice lige NBA v seriji proti Minnesoti izenačili na ena. Dončić zbral 31 točk.Vreme: Spremenljivo oblačno bo, popoldne plohe; jutri bodo plohe in nevihte pogostejše.
Luč vere - tako Cerkev označuje velik dar, ki nam ga je prinesel Jezus. In s temi besedami je papež Frančišek začel svoje poslanstvo na Petrovem sedežu. Poslušali smo njegove misli, zadnjih deset minut pa smo dali prostor vašim spominom in dojemanju ponifikata papeža Frančiška.
Po dvanajstih letih na čelu Katoliške cerkve je v 89. letu starosti umrl papež Frančišek. Jorge Bergoglio je bil prvi neevropski papež po dvanajstih stoletjih, prvi Južnoameričan in prvi jezuit na prestolu katoliške cerkve. Kardinalski zbor je od njega pričakoval dvoje: da bo prečistil vatikanske finance in Rimu približal periferije Cerkve. Frančišek si je nato popolnil svojo agendo zlasti s prizadevanji za revnejšo, evangelijsko in družbeno občutljivo Cerkev, ki bo sprejemala vse, ki so se doslej počutili odrinjene. Oddajo je ob desetletnici pontifikata pripravil tedanji rimski dopisnik Janko Petrovec.
Cerkev je bila skozi stoletja osrednji javni prostor govorjene in pisane slovenske besede. Že Brižinski spomeniki, ki so najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najzgodnejši dokument slovenske kulture, so povezani s cerkvijo. Nekatera besedila teh spomenikov se nanašajo tudi na veliko noč, najpomembnejši krščanski praznik. V času tega praznika skozi pogovor, ki je nastal v sodelovanju Programa Ars Radia Slovenija, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, razmišljamo, kakšna je bila vloga cerkve pri oblikovanju slovenščine in kakšen je bil pri tem njen pomen za slovensko besedo in slovensko kulturo v Avstriji in Italiji, pa tudi kako pomembno mesto ima tam cerkev pri ohranjanju slovenščine danes. Sodelujejo prof. dr. Edvard Kovač, Marko Tavčar in Andrej Lampichler.
Papež Frančišek je veljal za zagovornika konservativnih stališč Cerkve, kot jezuit pa je bil tudi predstavnik naprednih pristopov pri več družbenih vprašanjih, med drugim pri pomoči revnim. Po besedah frančiškana Mirana Špeliča, profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani, Cerkev nikoli ni bila okostenela v svojem času. Vedno se je odzivala na izzive časov.
Danes obhajamo veliko soboto, posebej tiho in globoko praznovanje v sklopu velikonočnega tridnevja. Ta dan se nahaja med petkom, ko smo obhajali Jezusovo smrt na križu, in nedeljo, ko praznujemo Njegovo vstajenje. Velika sobota je dan, ko je Jezus počival v grobu, potem ko se je njegovo življenje končalo na križu. S tem nam je izkazal ljubezen do konca. Gre za dan tišine, ko se Cerkev v molku in tišini pripravlja na največji krščanski praznik – vstajenje Jezusa Kristusa. Ta dan je poln miru in spokojnosti, saj simbolizira čas, ko so učenci in vsi, ki so ljubili Jezusa, žalovali, še brez spoznanja, da se bliža novo življenje. To je čas za osebni razmislek, meditacijo in globoko molitev. V tem dnevu ni svete maše, vendar obhajamo obred blagoslova ognja, ki simbolizira svetlobo, ki prihaja iz teme. Ta ogenj predstavlja Kristusovo vstajenje, ki bo pregnalo temo in prineslo novo upanje svetu. Po cerkvah v tem dnevu blagoslavljamo velikonočna jedila, večer pa zaznamuje slovesna velikonočna vigilija. V času, ko se soočamo z naraščajočimi napetostmi in vojnami v svetu, nas velika sobota še posebej nagovarja. V našem vsakodnevnem ritmu, v naši vsakodnevni hitri resničnosti se pogosto znajdemo v kaosu, ko nam primanjkuje časa za tišino, notranji mir in umirjenost. Velika sobota nas pravzaprav izziva, da se ustavimo, da si vzamemo čas za razmislek, da vstopimo v cerkev in sedemo ob Jezusov grob. To je priložnost, da premišljujemo o življenju, minljivosti, preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. In tudi o življenju po smrti. Včasih nas preveva celo vprašanje, ali je v sodobnosti sploh še prostor za mir in upanje. A prav velika sobota nas uči, da moramo najti čas za zaupanje v prihodnost ter moč Božje ljubezni, ki presega vse človeške zakonitosti. Ta dan nas spominja, da tudi v trenutkih teme in negotovosti vedno pride nov dan, nova svetloba. Na koncu naj zaključim z besedami, ki jih je sveti papež Janez Pavel II. izrekel ob koncu svojega življenja, v času svoje bolezni: »V upanju se bomo prebudili, v upanju bomo vstali.« Ta misel nam daje moč, da tudi v temnih trenutkih verjamemo v svetlobo, ki prihaja, v vstajenje, ki prinaša novo življenje in upanje.
Kaj pa če so subjektivno intonirane religiozne pesmi, ki jih je svetnica pisala v 12. stoletju, morale počakati skoraj 900 let, da bi jih v roke vzeli bralke in bralci, ki jih naposled lahko razumejo v njihovi sporočilni polnosti?Tega bi sicer ne pričakovali nujno od svetnice zavetnice zeliščnih in dišavnih vrtičkov, toda Hildegarda iz Bingna, ki je živela v 12. stoletju, je brez najmanjšega dvoma ena najbolj izjemnih, nenavadnih in vplivnih osebnosti v dolgi in bogati zgodovini zahodnega krščanstva. Napisala je več pomembnih knjig s področij medicine in botanike. Bila je dovršena skladateljica sakralne vokalne glasbe. Predvsem pa je seveda bila mistikinja, ki je od najzgodnejših otroških let prejemala božanska videnja, ki jih je potem tudi zapisovala in v več obsežnih ter vplivnih delih na teološko izviren način komentirala, spričo česar jo je papež Benedikt XVI. jeseni leta 2012 celo povzdignil ob bok takšnim kolosalnim figuram, kot so sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski ali sv. Hieronim, in jo razglasil za eno izmed tako imenovanih cerkvenih učiteljic – gre za neverjetno maloštevilno skupino vsega 33 mož in štirih žena, ki so katoliško Cerkev v njeni dvatisočletni zgodovini kar najbolj zaznamovali. Pa to še ni vse; Hildegarda iz Bingna je bila tudi navdahnjena pesnica, avtorica globoko občutene, poudarjeno subjektivne religiozne lirike. In prav njene pesmi lahko zdaj prebiramo v Simfoniji, dvojezični, latinsko-slovenski izdaji, ki je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem KUD Logos. Zato smo v tokratnem Sobotnem branju pred mikrofon povabili komparativista in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Alena Širco, ki je Hildegardino poezijo prevedel in ji pripisal spremno besedo, da bi preverili, kako se je svetnica, ko je pisala pesmi, naslanjala na krščansko duhovno tradicijo, kako je to isto tradicijo z nepričakovanimi novostmi in avtorskimi uvidi preoblikovala, pa tudi koliko težav bomo sodobni bralci in bralke pravzaprav imeli, če se bomo hoteli polnokrvno srečati s temi, zdaj že skoraj 900 let starimi besedili? Foto: Goran Dekleva
Z današnjim dnem vstopamo v praznovanje velike noči. Ta praznik namreč ni zgolj velikonočna nedelja, ko praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih, ampak praznovanje zaobjema celotno sveto tridnevje, ki se začne z velikim četrtkom, nato pa se nadaljuje v veliki petek, ko se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrt na križu in se v noči velike sobote izteče v slavje luči med najslovesnejšim obhajanjem velikonočne vigilije. V dopoldnevu velikega četrtka v stolnicah škofje, ob somaševanju duhovnikov, darujejo krizmeno mašo, pri kateri tudi posvetijo sveta olja: krstno olje, olje za bolniško maziljenje in krizmo, ki se uporablja pri krščevanju, birmovanju in posvečevanju. Krizmena maša je edina maša v dopoldnevu velikega četrtka, medtem ko v samo praznovanje svetega tridnevja vstopamo z mašo na sam večer velikega četrtka, pri kateri se še posebej spominjamo, kako je Jezus z učenci obhajal zadnjo večerjo. Pri tem pa sta izpostavljeni dve njegovi dejanji. Jezus je namreč z učenci obhajal praznovanje judovske velike noči – pashe, vendar je že na začetku tega obreda uvedel novo dejanje: namesto, da bi se vsi navzoči udeležili obrednega umivanja rok, je Jezus pokleknil k vsakemu od učencev in jim umil noge. S tem, simbolnim in obenem konkretnim dejanjem jih je privzel v svoje poslanstvo, čeprav se je zavedal, da so nekateri šibki v veri, drugi prestrašeni, tretji napuhnjeni … Zavedal se je, da ga bo apostol Peter zatajil in Juda Iškarijot izdal, pa ju vendar ni zavrgel. S tem je za vso zgodovino Cerkve pokazal, da bo tudi med njegovimi najožjimi služabniki – duhovniki lahko prišlo do zatajitev, napuha in ostalih grešnosti, vse do izdajstva in odpada. Prav zato je eden ključnih momentov obhajanja velikega četrtka molitev za duhovnike: ne toliko za nove duhovne poklice, kot predvsem za stanovitnost in svetost duhovnikov – da bi ostajali zvesti Kristusu. Obenem pa, da bi se vsi zavedali, da je Gospod tisti, ki je zares svet, duhovniki pa ga lahko tudi zakramentalno prinašamo v ta svet. Prav v tej točki se zakrament duhovništva sreča z zakramentom evharistije, ki ga je Jezus postavil na koncu obhajanja judovske velike noči, ko je vzel kruh in vino in to posvetil v svoje telo in kri – v sveto evharistijo. Cerkev ta obred obhaja že 2000 let, saj je Jezus to naročil apostolom in ti so to predali naprej, vključno s povečevanjem novih duhovnikov, vse do današnjih dni. Duhovnik je sicer delivec tega zakramenta, toda tisti, ki dejansko posvečuje kruh in vino v Kristusovo telo in kri, je Sveti Duh – in to ne glede na duhovnikovo svetost ali grešnost. Naj nas zato veliki četrtek navdaja s hvaležnostjo, da Jezus ostaja med nami v zakramentu evharistije, obenem pa mu izročajmo tudi duhovnike, da bi kljub svojim šibkostim in grešnosti, bili zvesti in predani Odrešeniku.
Katoliška Cerkev v Mjanmaru podpira prizadete v potresu.V Assisiju skrb za osebe z motnjo avtizma.Velikonočno-Pasijonska razstava v Poljanah nad Škofjo Loko.V prehodni sirski vladi je edina ženska katoličanka.
Radi govorimo o spremembah, a pogosto ostajamo na mestu. Svet se spreminja, zgodovina se piše pred našimi očmi, a nas spremembe pogosto bolj razburijo kot navdihnejo. Jud z Bližnjega vzhoda ni imel ne vojske ne bogastva, ni pisal knjig, ni učil posebnih tehnik. Klical je k spremembi – ne z močjo, ampak z ljubeznijo. Ni ostajal na mestu; srečeval je ljudi, ozdravljal, vabil: "Hodi za menoj." Kaj pa mi? Hodimo za Njim ali samo govorimo o poti? Prevečkrat nas pred spremembo ustavi strah, izgovor, da "se je vedno tako delalo". To ni govorjenje tistega, ki hodi, ampak tistega, ki je obstal. Bog nas ni ustvaril za opazovanje življenja. Cerkev ni muzej preteklosti ali sarkofag življenja, ampak kraj, na katerem se vedno znova rojeva novo. Življenje je pot. Morda Bog danes ne kliče k velikim dejanjem – dovolj, da le k enemu koraku. Življenje je tu!
Magda Wolnik-Mierzwa, novinarka in ustanoviteljica Skupnosti sv. Egidija v Varšavi na Poljskem, je v soboto, 15. marca 2025, v Peterlinovi dvorani v Trstu prejela 15. Nagrado Nadje Maganja. Podeljujejo jo Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta, Slovenska zamejska skavtska organizacija, Nadjina družina ter Skupnost sv. Egidija v Furlaniji-Julijski krajini. Z njo nagradijo ženske, ki utelešajo vrednote, ki so bile pri srcu prezgodaj umrli tržaški šolnici, publicistki in kulturni delavki Nadji Maganja Jevnikar. Letošnja nagrajenka se je rodila v bližini Gdanska leta 1977, študirala je sociologijo in novinarstvo. Z možem in tremi posvojenimi otroki živi v Varšavi. Zaposlena je pri katoliški radijski in televizijski družbi, ki je del Papeške fundacije za Cerkev v stiski. Dokumentarce o položaju odrinjenih, a tudi o delu v njihovo korist, je posnela po vsem svetu. Pri Skupnosti sv. Egidija se posveča zlasti ostarelim in brezdomcem, zadnja leta še posebej beguncem iz Ukrajine.
V Gorici bo to nedeljo potekalo slovensko dekanijsko svetoletno romanje. Ta dan bodo odpadle jutranje maše v vseh cerkvah štandreške dekanije od Števerjana do Doberdoba. Popoldne ob 16. uri se bodo romarji zbrali pri sv. Ivanu v Gorici. Tam bodo najprej razmišljali o temi upanja in sožitja med narodi in kulturami. V procesiji se bodo ustavili ob hiši, kjer je pridigal Primož Trubar. V stolni cerkvi bo najprej rožni venec, ob 17. uri pa bo slovesna maša, ki se bo začela s spokornim bogoslužjem, ob prisotnosti nadškofa msgr. Carla Roberta Marie Redaellija, dekana msgr. Renata Podbersiča in drugih duhovnikov. Za petje bo poskrbelo Združenje cerkvenih pevskih zborov, sodelovali bodo tudi mladi. Glavni cilj romanja bo praznovanje svetega leta, ob tem pa še molitev za mir v svetu, za Cerkev in njenega voditelja, papeža Frančiška, je še zapisal msgr. Karel Bolčina.
Po besedah režiserke Urške Djukić film Kaj ti je deklica govori o patriarhatu in njegovem zatiranju spolnih nagonov pri deklicah, denimo v okvirih tradicionalne religije. Vendar je film pravzaprav najboljši takrat, ko kaže nasprotno. Zgodba govori o šestnajstletnem dekletu, ki se pridruži pevskemu zboru, s katerim se nato odpravi na vaje v Čedad. Tam spozna Ano Marijo, ki jo začne vpeljevati v pogovore o seksu in jo nato tudi poljubi. Glavna junakinja, ki je vzgajana konservativneje kot vrstnice, ni toliko žrtev represije staršev ali Cerkve, kot je žrtev neprestanih pritiskov sošolk. Pritiskov, da bi govorila o spolnosti, si jo zamišljala, poljubila drugo dekle. Čeprav se seveda spopada s svojimi naravnimi nagoni, pa jo represija sošolk spravlja v dodatno nelagodje. Nazadnje privede do vsiljenega poljuba Ane Marije. Glede na to, da ta ves čas govori izključno o spolnosti in z njo pritiska na glavno protagonistko, bi lahko rekli, da gre za lik s predatorskimi potezami, ki ne simbolizira nekakšne osvobojenosti, temveč ujetost v prisilo. S Foucaultom in Žižkom bi lahko razmišljali o tem, da sodobne Zahodne družbe ne temeljijo na zatiranju nagonov, temveč na prisili užitka in nujnosti izpovedovanju tega užitka. V to prisilo je dekle pahnjeno, ne da bi se lahko na koga obrnilo. Ko za stisko pove učitelju, jo ta zatre in ne želi videti problema. Nune nastopajo kot najbolj svobodne in dostojanstvene osebe v filmu. To lahko beremo tudi kot alegorijo nekaterih struj slovenskega progresivizma, ki Katoliški cerkvi očitajo zatiranje in provokacije, vendar pa v resnici same neprestano provocirajo Cerkev, ki vse skupaj bolj ali manj stoično in dostojanstveno prenaša. Struja, ki jo pooseblja lik Ane Marije, ves čas reproducira poenostavljene predstave o Cerkvi in že premlete očitke, ki v sebi nimajo subverzivnega naboja. Saj v resnici oblasti že dolgo ne predstavlja več Cerkev, temveč potrošniško-hedonistična ideologija, obsojena na to, da se ves čas upravičuje z iskanjem zunanjega sovražnika. Skoraj vsak prizor filma je obremenjen z vprašanji o spolnosti. Liki niso pretirano izdelani, nimajo drugih motivov od spolnih, za njimi ni pravih osebnosti. Celo odrasli fizični tuji delavci, ki so na istem kraju kot mladoletna dekleta, so samo simbol neke silovite moške seksualnosti. V filmu sploh niso subjekti, ampak nastopijo kot gola telesnost. Glavni lik filma Lucija je tudi stereotipno jecljajoča podoba zatrtosti brez svoje lastne zmožnosti delovanja. Na vizualni ravni je film najboljši, ko se loti simbolne govorice, v katero vpne prizore narave: cvetove, reke, jame, v kateri pojejo sestre. Pohvaliti velja tudi uporabo velikega plana na obrazih likov. Na vsebinski ravni pa je film najbolj produktivno gledati v nasprotju z njegovo namero in kot prikaz simptomov vladajoče progresivistične ideologije, še posebno njene slovenske različice. (Recenzijo je pripravil Muanis Sinanović, bere Eva Longyka Marušič)
Cerkev frančiškanskega samostana na Kostanjevici v Novi Gorici je po zaključku obnovitvenih del v prezbiteriju ponovno zasijala. Več o tem je povedal predstojnik frančiškanskega samostana na Kostanjevici Niko Žvokelj. V ponedeljek zjutraj je umrl pevec, zborovodja, skladatelj in glasbeni producent Tomaž Tozon.
Letos praznujemo 1700 let od nastanka nicejsko-carigrajske veroizpovedi, molitve, ki jo kristjani pri bogoslužju molimo vsako nedeljo in na slovesne praznike. Ta obrazec, ki se začne z besedami »Verujem v enega Boga«, je eden najpomembnejših izrazov krščanske vere in eden redkih, ki povezuje skoraj vse kristjane – katoličane, pravoslavne in mnoge protestante. Skupaj z molitvijo Očenaš je ta postala temelj ekumenizma in vere v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. Nicejski koncil leta 325, ki ga je sklical cesar Konstantin, je bil pomemben (če ne ključen) trenutek v zgodovini Cerkve. Takrat so se škofje zbrali, da bi razrešili teološke spore, ki so razdelili zgodnjo Cerkev, predvsem zaradi naukov duhovnika Arija, ki je trdil, da Jezus ni Bog, temveč le ustvarjeno bitje. Koncil je s sprejetjem veroizpovedi jasno izjavil, da je Jezus Kristus »istobiten« (homoousios) z Očetom in s tem utrdil vero, ki jo Cerkev izpoveduje od začetka. Interpretacija zgodovine krščanstva se je v zadnjem stoletju iz literature preselila tudi na filmska platna. V filmu Da Vincijeva šifra, ki temelji na romanu Dana Browna, je upodobitev nicejskega koncila zelo kratka, vendar dramatična in polna zgodovinskih netočnosti. Filmski lik Leigh Teabing v filmu razlaga, da je Konstantin pripravil koncil, da bi z uvedbo krščanstva okrepil svoj imperij. Teabing trdi, da so na koncilu »glasovali o Jezusovi božanskosti« in s tem prvič določili, da je Kristus Bog. V filmu celo izpostavi, da je bila odločitev (glasovanje) o tem tesna in bolj politična kot teološka. Čeprav je to fikcija, je Brownov roman spodbudil javno zanimanje za dogodke, kot je nicejski koncil, in razkril, kako so naša teološka prepričanja oblikovala zgodovino. Resnica pa je drugačna: škofje niso odločali o Jezusovi božanskosti na novo, ampak so potrdili vero, ki je bila že od začetka temelj krščanske skupnosti. Nicejsko veroizpoved je oblikovalo razumevanje Boga, razodeto v Svetem pismu in oznanjeno skozi izročilo Cerkve. Nicejski koncil ni bil brez napetosti. Arij, eden glavnih zagovornikov zmotnih naukov, je bil opisan kot karizmatičen govorec in prepričljiv pridigar, ki je s svojo teologijo povzročil veliko zmedo. A Cerkev, podprta s Svetim Duhom, je skozi razprave koncila potrdila resnico: da je Jezus Kristus večni Božji Sin, enega bistva z Očetom, in da nas njegova božanskost odrešuje. Danes nicejsko-carigrajska veroizpoved ostaja most, ki povezuje kristjane različnih časov in krajev. Ko jo molimo, izpovedujemo svojo vero v Boga in se vključujemo v stoletja bogoslužja ter izročila. Ta molitev ni samo formalni obrazec, ampak globoka izpoved vere, ki združuje Cerkev v njeni poklicanosti k svetosti in enosti. Naj nas obhajanje 1700-letnice spodbudi k premišljevanju o daru vere, ki je živa dediščina krščanskega občestva. Naj nas spominja, da smo poklicani k občestvu z Bogom in drug z drugim, z vero, ki je zakoreninjena v ljubezni do Kristusa, našega Boga in Odrešenika.
Nekoč je živel mlad fant, ki je želel srečati Boga, zato se je opravil v veliko ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.
Spoštovani, te dni sem se srečal z obupanim človekom, ki je na begu pred Bogom. Ubežnika sem takoj začutil, kajti tudi sam pišem v srcu sramotilne spise, pamflete o Bogu, čeprav sem teolog. Včasih bi raje to ne bil, ker moram nositi masko, da ne bi bil glede Boga pohujšljiv. Upravičeno mi je očital, da je postala Cerkev luksuzni boutique elite isto mislečih z opranimi možgani, ki živijo v svojem sanjskem svetu, s čimer sem se strinjal. Moj sogovornik, znani intelektualec, je hotel privoščljivo dati Boga na žerjavico, češ naj se nebeški genialec znajde v realnem svetu. Trdil je, da je postal človek prezrel, da bi verjel v Boga, ki je nesposoben vzdrževati svoj pravljični svet in da je postala beseda Bog najbolj odbijajoča. Ni vedel, da ni tako prekletega kraja, kjer ne bi bilo Boga (Dietrich Bonhoeffer). Ponovil mi je tudi Camusove besede iz Tujca, da je življenje prekratko, zato malo časa, kar mu ga je še ostalo, ne želi potratiti z nekim smešnim Bogom, moralnim strahopetcem, ki se boji zlo kaznovati, da bi bil končno svet lepši. Mislil je, da bo Boga podvrgel sebi in ga ujel v mišelovki, ker ni dojel, da je Bog več kot predmet našega dokazovanja in se nam je sam razodel kot trpeči Bog, ker je vedel, kaj nas najbolj žuli. Jezus je učil, da Boga ni treba iskati, kajti kdor vidi njega, vidi Boga, s tem pa tudi trpljenje Boga Očeta. Krščanstvo je edina vera, v kateri Bog trpi, a mi je sogovornik filozofsko oporekal, da Bog ne more trpeti, ker bi s tem izgubil svojo popolnost. Razložil sem mu, da njegovo trpljenje ne posega v Božjo popolnost, saj je trpel Božji Sin, Bog pa ob tem kot Oče, in da trpljenje izraža naravo njegove ljubezni. Trpljenje je v bistvu Božje bitje, je ranjena ljubezen, kajti prava ljubezen je trpeča. Zato o trpljenju vedo največ tisti, ki globoko ljubijo (Hans Urs von Balthasar). Razumevajoče sem poslušal njegove iskrene, besne in borbene izbruhe bojkota; vedel sem, da v bistvu fanatično brani Boga, ne pa svojega ateizma. Boga ne more zrušiti nihče; zrušijo se lahko le napačni koncepti o njem. Dojel sem, da je umrl Bog njegove percepcije o njem. Ni mogel verovati, ker ni poznal pravega objekta vere, nekoga, ki mu lahko zaupa, ne pa nečesa, Boga – mašine. Dokler ne moremo zaupati absolutnemu, nimamo smisla, s tem pa tudi gotovosti, zadovoljstva, miru, izpolnjenosti in sreče. Vsak veruje pravilno le, če veruje s svojo svobodno voljo, kar sem pri sogovorniku upošteval. Končno mi je priznal, da človek lahko teoretično živi brez Boga, praktično pa ne. In da ni srečen, ker svoje življenje veže na stvari in ljudi, namesto da bi ga vezal na cilj, na smisel. Pogovor z njim je bil prijeten, kajti ni bolj nevarnega kot vera, ki si ne upa dvomiti. Bil sem mu hvaležen za iskrenost, ker sem vnovič spoznal, da ima krščanstvo največ svetlobe. Če ne morem zaupati Bogu, komu potem sploh še lahko?
Še vedno za izvajanje oblasti blatijo vero in Cerkev, kar so počeli liberalci in komunisti. Za promocijo se radi slikajo s škofi in papežem, a ker jim gre le za oblast in denar in jim je zato vera moteča, s prefinjenimi metodami izključujejo duhovnike iz javnosti, omejujejo cerkveno življenje in delovanje.
Po Vatikanu tudi Cerkev v Sloveniji vstopila v sveto leto.Papež Frančišek v poslanici za svetovni dan miru poziva h kulturnim in strukturnim spremembam družbe.Inflacija na letni ravni ta mesec 1,9-odstotna, opolnoči podražitev pogonskih goriv.Umrl nekdanji ameriški predsednik Carter, številni se ga spominjajo kot glasnika miru in človekoljubnosti.Milanović in Primorac v drugi krog hrvaških predsedniških volitev.Civilna iniciativa Snežnik ministrstvu za naravne vire in prostor predala tisoč podpisov proti vetrnim elektrarnam v Ilirski Bistrici.V Gazi se poleg vojne soočajo s hudim mrazom.V jedrski elektrarni v Krškem v študijo morebitnega podaljšanja obratovanja do 80 let.ŠPORT: Začetek novoletne skakalne turneje v znamenju Avstrijcev. Zmagal Kraft, Lanišek 15.Vreme: Jutri se bo ob morju lahko pojavila nizka oblačnost, drugod bo še precej jasno.
V zadnji oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji v tem letu je bil naš sogovornik predsednik Slovenske škofovske konference in novomeški škof Andrej Saje. Vprašali smo ga, kaj je po njegovem opažanju najbolj zaznamovalo letošnje dogajanje v naši krajevni Cerkvi, kje vidi potrebo po delovanju za naprej, kakšni so izzivi in kaj nam prinaša sveto leto 2025 pod naslovom Romarji upanja.
Papež pred opoldansko molitvijo o sveti družini kot vzoru za vsako družino.Odprta že tretja sveta vrata in sicer v lateranski baziliki.Sveto leto danes začenjamo tudi po škofijah; dopoldne sveti maši že v Kopru in Murski soboti.Cerkev si želi čimprejšnje, trajne in dostojne rešitve za pokop umorjenih iz jame pod Macesnovo gorico.S 1. januarjem se začenja uveljavitev novega plačnega sistema za javni sektor.Odkritje spominske plošče generalu Maistru in krstna izvedba njegove pesmi v Mengšu.Na Hrvaškem prvi krog predsedniških volitev. Aktualni predsednik Milanović absolutni favorit za nov mandat.Vreme: Še bo jasno in hladno, dopoldne po nižinah megla.
Lepo pozdravljeni, spoštovani poslušalci in poslušalke današnje Duhovne misli! Na sveti večer je papež Frančišek z odprtjem svetih vrat v baziliki sv. Petra v Rimu katoliško Cerkev povedel v novo obdobje, v praznovanje jubilejnega leta 2025, ki nam prihaja naproti s sporočilom upanja in nas vabi, da se odpravimo na svetoletno pot kot romarji upanja. To, da smo romarji, je naša resničnost. Vse ustvarjeno je namreč na poti, od prve svetlobe, ki je nastala po besedi Stvarnika, pa do tedaj, ko bo vse dopolnjeno, ob koncu časov. Vprašanje pa je: kakšni romarji smo danes? Kaj nosimo v srcu, ko hodimo po različnih poteh življenja? Biti romarji upanja. Ob prazničnih voščilih marsikdo doda: »Samo da bo zdravje!« In če ga ne bo? Kako naj upamo, ko nas doletijo bolezen, brezposelnost ali pa divji ritem življenja, neobvladljivi otroci? Kako lahko vsi skupaj zremo v prihodnost z upanjem, ko v svetu vedno bolj vladata nasilje in diskriminacija ter se vedno pogosteje slišijo napovedi nove, še večje vojne? Ko apostol Pavel govori o upanju, nam ne ponuja poceni tolažbe, ampak ga utemelji na ljubezni, na Kristusovi ljubezni. Čeprav te dni v jaslicah vidimo novorojenega Kristusa, ne smemo izgubiti izpred oči celotne zgodbe odrešenja, ki smo je po tem Božjem otroku deležni. Učlovečenje edinorojenega Božjega Sina je bilo začetek poti, ki ga je pripeljala do smrti na križu. Kot Bog v to ni bil prisiljen, ampak je tako življenje sprejel iz ljubezni do vsakega od nas, da bi nam pokazal, kako dragoceni smo mu, kako zelo si želi, da bi bili vsi deležni njegovega, Božjega življenja. Ta svobodna ljubezen je bila namreč prvi pogoj, temelj čisto novega upanja: Kristus je bil obujen od mrtvih in naše upanje je Vstali Kristus. Ko smo s krstom življenjsko zraščeni z Njim, postane vstajenje tudi naša moč in naše upanje, saj je od tedaj »ljubezen izlita v naša srca po Svetem duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5), kot pravi apostol Pavel v Pismu Rimljanom. Tu je sidro naše življenjske barke, ki se ziblje na valovih življenja. Božja ljubezen do nas je tako zvesta, da nas nič in nihče ne more odtrgati od nje: ne stiska, ne nadloga, ne preganjanje, ne lakota, ne nagota, ne nevarnost, ne meč (prim. Rim 8,35). Kristus je osmislitev vsakega nesmisla, naseljenost vsake praznine, On je »Upanje, ki ne osramoti« (prim. Rim 5,5). Odsev tega edinega resničnega upanja pa lahko drug v drugem prižigamo z ljubeznijo, s preprostimi dejanji pozornosti, odpuščanja in medsebojne pomoči, s katerimi pokažemo, da nam je bližnji pomemben in dragocen. Upanje se namreč rodi iz ljubezni.
Že prvi dan po radostnem božiču obhaja Cerkev spomin prvega mučence. Sv. Štefan je eden od sedmih diakonov, ki so jih posvetili apostoli. Bil je odličen pridigar. Vnel pa se je prepir med njim in …
Cerkev časti današnjo godovnjakinjo zaradi svetosti, ki jo je izžarevala kot devica, žena, vdova in …
Papež Damaz je vodil Cerkev 24 let, od 1. 366 do 384. Znan je po tem, da se je zavzel za njeno svobodo in neodvisnost od …
Večkrat slišimo, da ženske v Cerkvi nimajo prave vloge. Morda je celo res, saj ženske v Cerkvi veliko naredijo in jim gre zato vsa pohvala. Velikokrat velja, da se vera ohrani tam, kjer jo ohranja žena, mati ali celo babica. V Božji besedi današnjega praznika pa prevladujejo ženske. Spet bi lahko kdo ugovarjal, da je v prvem berilu postavljena žena v slabi luči: Eva namreč greši in po prvem grehu se zagovarja pred Bogom. Toda kot nasprotje ji Cerkev postavlja v evangeliju spet ženo, to je Marijo. Če nekateri govorijo, da je po eni ženi prišel na svet greh, je treba še bolj poudariti, da je po ženi – Mariji na svet prišel Odrešenik. Duhovni pisatelji so Marijo imenovali za novo Evo. In ena najstarejših slovenskih cerkvenih ljudskih pesmi poje: Kar nam je Eva nesrečna zgubila, // roža Marija nam je zadobila, // ki je rodila Jezusa, // milega nam Zveličarja. Odrešenik je prišel po ženi, po Mariji in to odrešenje je veliko večje kot greh, ki je prišel po prvem človeku. Ostaja še eno pomembno sporočilo obeh svetopisemskih odlomkov. V prvem berilu Eva pove, kako je grešila. Prisluhnila ja glasu skušnjavca, ki ga v simbolični svetopisemski pripovedi predstavlja kača. Eva pravi: »Kača me je zapeljala in sem jedla« (1Mz 3,14). V evangeliju pa sledimo pogovoru Marije, ki se pogovarja z Božjim odposlancem, in po angelu prisluhnila Bogu. Zanimivo v tem pogovoru je, da Marija tako prisluhne Bogu, da ga tako prizna za Drugega, da se mu da popolnoma na razpolago in izreče presenetljive besede: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk1,38). Pomenljivo je, da sta obe ženi prisluhnili: Eva Skušnjavcu in je zabredla v nesrečo, Marija pa je prisluhnila Bogu in nam je prinesla odrešenje. Tu vidimo zelo pomembno sporočilo za naše duhovno življenje: Ni vseeno, koga poslušam v življenju! Ni vseeno, pri kom se v življenju navdihujem! Kje iščem modrost, ideje, kje se napajam. Kaj berem, kaj poslušam in komu verjamem. Številni slikarji slikajo Marijo ob oznanjenju v molitveni drži. Angel je Marijo obiskal med molitvijo. Ikone jo prikazujejo, kako posluša angela. Marija v nasprotju z Evo pravilno prisluhne drugemu in zna razločevati, zato ker je sporočila premišljevala v molitvi in jih sprejemala z razumom, ki ga je prečistila v molitvi. Razum je treba, kakor Marija, prečiščevati v molitvi, to je v stiku z Bogom. Duhovni pisatelji zato opozarjajo na nevarnost, če sporočilo sprejema neprečiščen razum. Koliko gorja je v zgodovini naredil razum, ki ni prečiščen v Bogu. Iz njega so se rodile najrazličnejše stranpoti.
V Parizu danes odprtje prenovljene katedrale, jutri blagoslov svetišča in posvetitev oltarja.Cerkev bo dobila 21 novih kardinalov, med njimi tudi Slovenec Vinko Bokalič.V Vatikanu drevi prižig luči na božičnem drevesu in odkritje jaslic.Vojko Flis: Tako radikalne spremembe urnikov v mariborskem kliničnem centru še ni bilo.Na ekonomskem socialnem svetu soglasni glede nekaterih sprememb pri evidentiranju delovnega časaŠPORT: Slovenski deskar na snegu Tim Mastnak zmagal na tekmi svetovnega pokala na Kitajskem.VREME: Popoldne bo delno jasno z nekaj koprenaste oblačnosti. Jutri bo oblačno, popoldne se bodo od juga in zahoda začele pojavljati padavine.
Razen redkih izjem smo se že vsi vsaj kdaj sprehodili po znameniti skandinavski trgovini s pohištvom, kjer si najprej napaseš oči na prostranem razstavišču, da ti pade v oči to, kar si morda iskal, pa tudi vse tisto, česar nisi, potem pa se podaš v prav tako - če ne še bolj -prostrano skladišče, kjer v enem ali več kosih nabereš skupaj, kar si videl lepega, plačaš ter glede na velikost reči odneseš ali odpelješ domov, kjer izbrano in plačano potegneš iz škatle v kateri so poleg vseh sestavnih delov še jasna in natančna navodila, nato pa – sledeč navodilom – zložiš, privijačiš in zbiješ skupaj, kar je v trgovini izgledalo izjemno lepo, v tvojem stanovanju pa ne več tako zelo, ter sedeš na novi stol ali ležeš na novo posteljo ali se skriješ v novo omaro … odvisno pač od tega, kaj ti je padlo v oči ali po čem so se ti pocedile sline ali je reklo srce, da brez tega tvoj dom pač ne bo popoln. Zdaj pa je. Popoln. Nikakor ne mislim delati reklame, a poleg cenovne ugodnosti, so za priljubljenost dotične pohištvene tovarne svoje brez dvoma prispevala – navodila! Slediš navodilom … in kar je še pred nekaj minutami bilo zgolj nekaj nenavadno oblikovanih kosov lesa, je zdaj stol! Ali postelja! Ali omara! Odvisno pač od tega, kaj si hotel in kaj ti je med ogledom padlo v oči! In k temu si bistveno pripomogel ti sam s svojim trudom: sestavil si stol! Ali posteljo. Ali omaro … saj zdaj že veste. Tako se mi zdi, da mnogi ljudje hodijo v cerkev – in seveda tudi v Cerkev – kot v to znamenito pohištveno trgovino: Vzamem to kar trenutno potrebujem, kar mi je všeč, kar je morda celo modno, predvsem pa kar mi ustreza in se prilega in poda mojemu domu/življenju. Za to sem pripravljen plačati določeno ceno, ostalo prezrem in pustim drugim. Svojo vero želim prejeti/živeti v lični embalaži s priloženimi jasnimi in natančnimi navodili, kaj se sme in kaj ne, do kam se sme in kaj se mora. Kako drugače razumeti vprašanje, ki ga Jezusu zastavi učitelj postave in ga za njim že dva tisoč let ponavljamo vsi po vrsti: Kaj naj torej storim, da dosežem večno življenje? (Lk 10, 25) Radi bi jasna in natančna navodila za življenje, tako zemeljsko - »Pijte to vsak dan, pa boste shujšali! Jejte to enkrat na teden, pa vas nikoli ne bo bolela glava! Šest počepov na dan, pa boste dočakali osemdeset let!« - kot tudi presežno: »Kaj naj storim, kaj naj izmolim, kaj naj darujem? Pa ne morem storiti prav nič, da bi prišel v nebesa. Ga ni počepa, ne jedi ne pijače, ni trika, ki bi me »vnebovzel«! Lahko le sprejmem, kar Jezus ponuja in prinaša: božje življenje! In Jezus pravi: »Ljubi! Ljubi Boga in bližnjega, kakor samega sebe. In še bolj!«
V nedeljo 24. novembra so predstavili obnovljeno sliko sv. Barbare iz Cerkev sv. Barbare na Ravniku pri Hotedršici. Slika je vse do pomladi letos veljala za izgubljeno - dokler v arhivu niso našli podaritvene listine. Z nami je bila vodja projekta Barbara Zelenec.
Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je dogajal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo zaželeno sporočilo in potem se vse odvije bolj ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne pride do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes tako ali drugače oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti govor. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik. S čim se želim napolniti, kakšno bo moje 'olje'? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Kako bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren na potrebe, primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala.
Gloria, laus et honor tibi sit, rex Christe, redemptor1 »Slava ti, hvala in čast, o Kralj naš, Kristus rešitelj,« so besede, s katerimi sveta Cerkev pozdravlja svojega Ženina, ko ta stopa v veliki teden svojega trpljenja, smrti in slavnega vstajenja. Prav te besede nas, preljubi, lahko uvedejo tudi v bistvo današnjega praznika Kristusa Kralja vsega vesoljstva. Najbrž si kralje pogosto predstavljamo z veličastno krono na glavi, zlatim žezlom in vladarskim jabolkom v roki, oblečene v škrlat in hermelin ter obdane z množico vojska in dvorjanov. Čeprav bo uzrtje Boga, ko bomo enkrat smeli stopiti v nebeško slavo večnosti, najverjetneje podobno in vsekakor brez dvoma imenitnejše, čudovitejše in bolj blaženo od te naše uboge človeške predstave, pa se Kristusovo kraljevanje začenja drugje in drugače. Kristusovo kraljevanje se začenja s križem, trpljenjem in darovanjem samega sebe. To je namreč bistvo kraljevanja; kralj je nekdo, ki sebi zaupane v nevarnosti varuje in brani, to je temeljno načelo fevdalnega odnosa; Kristus torej tudi v tem upraviči svoj kraljevi naslov, saj za nas prelije kri. Njegov prestol, ki močno presega našo pozemeljsko predstavo baročnega zlatega trona, je dosti bolj vzvišen in dragocenejši – namreč surov les križa, na katerem je viselo Zveličanje sveta. Kristusova krona, ki mu jo je podaril človeški rod, ni bila dragocena in zlata, kakršna bi morala biti, marveč trnova, posuta s trni naših grehov, a hkrati najlepša, saj je bila okrašena s kapljicami Rešnje krvi kakor z dragulji. Namesto pravega žezla smo mu v roko dali navaden trs, trs naših slabosti in slabih navad. Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim vam, da vas v današnji zadnji nedelji cerkvenega leta preplavi veselje ob slavi Kristusovega kraljevanja in vas hkrati globoko pretreseta veličina ter radikalnost cene, ki jo je plačal za to kraljevanje, ter ljubezni, s katero tudi danes vlada vsemu stvarstvu. Dopustimo mu, da vsaj danes zavlada tudi v naših srcih in naših življenjih. Prijetno praznično nedeljo želim. 1 “Slava ti, hvala in čast, o Kralj naš, Kristus rešitelj.” Procesijska antifona na cvetno nedeljo.
Po koncu zasedanja škofovske sinode v Rimu smo obiskali celjskega škofa dr. Maksimilijana Matjaža. Strnil je nekaj vtisov in vsebinskih poudarkov zaključnega dokumenta. Formacija je zdaj ena glavnih nalog Cerkve, poudarja sogovornik. »Dokument okrepi vabilo na sinodalno pot, skupno pot, da bi res lahko zaživeli drug z drugim, drug ob drugem, da bi se zavedali, kdo nas kliče in predvsem, zakaj. Da bi bili Cerkev v poslanstvu,« pove celjski škof. Foto: Matjaž Feguš
Naš gost je bil frančiškan in župnik na Viču v Ljubljani p. Pepi Lebreht, ki je 14 let preživel v misijonih v Afriki – v Beninu in Togu. V razumevanju nekaterih gre pri misijonskem poslanstvu katoliške Cerkve zgolj za vprašanje vpliva, moči in denarja. Slišali smo, kako na to gleda naš gost in ga vprašali, ali so misijonarji v klasičnem smislu sploh še potrebni v današnjem globaliziranem svetu, kjer so informacije dostopne na vsakem koraku. Po drugi strani nismo mogli mimo aktualnega misijonskega izziva na Stari celini, ki izgublja svojo krščansko identiteto.
Piše Katarina Mahnič, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Kriminalni roman pisatelja Avgusta Demšarja Estonia zaključuje trilogijo pohorske vasice Vodnjaki. Leta 2020 jo je začela Cerkev, leta 2022 nadaljeval Tajkun, letos pa je Estonia (dobesedno) postavila piko na i usodi tega zagonetnega, notoričnega kraja in njegovih prebivalcev. Roman ima zanimivo zgradbo; povod zanjo je bila neposredna Demšarjeva izkušnja, ko je pred desetletjem kot gostujoči profesor v Talinu obiskal muzej tragične usode trajekta Estonia, ki ga je leta 1994 doletela največja mirnodobna pomorska nesreča v evropskih vodah in najhujša civilna nesreča po Titaniku. Pisatelj ta dogodek spretno uporabi kot rdečo nit pričujočega romana. Najprej v prologu skoči trideset let v preteklost, ko zakonca Maja in Zoran Tavčar (seveda doma iz Vodnjakov) s triletno hčerko obiščeta prijatelje na Švedskem in si mimogrede privoščita izlet v Talin. V Stockholm naj bi se vrnila s trajektom Estonia, ki pa v razburkanem morju potone. Malo Ivo posvojita njuna švedska prijatelja, ki že imata devetletnega sina Mikaela. Čez trideset let smo spet v Vodnjakih, kjer Iva, po vzgoji sodobna Švedinja, po srcu pa nostalgična Slovenka, in mož Mikael obnavljata dom Ivinih tragično umrlih staršev. Ob kopanju zaradi počene vodovodne cevi delavci pred njuno hišo naletijo na staro človeško truplo. Tako staro, da so kriminalisti soglasni, da za rešitev primera ni kaj dosti upanja. Novica o najdenem okostju pride tudi do njihovega nekdanjega šefa, policijskega inšpektorja Martina Vrenka, ki je zdaj že slabo leto upokojen, a si bolj kot vse drugo želi delati. Pa čeprav brez dovoljenj in pooblastil, na lastno pest. In ker Iva ne prenese misli, da ne bi vedela, kdo je človek, zakopan na domačem dvorišču, in kaj se mu je zgodilo, sprejme pomoč samozavestnega, šarmantnega neznanca, ki se nenapovedan pojavi na njenem pragu. »Ko se je nekaj minut po deveti zjutraj pripeljal v Vodnjake, je kraj doživel popolnoma drugače, kot še nikoli do zdaj. Vas je delovala živo, obljudeno in prijetno. … Sijalo je zgodnje dopoldansko sonce, zrak je bil čist in umit, v močni svetlobi so barve fasad, novega asfalta in narave dobile dodaten zagon. Vrenku je bilo všeč. Po vsej bedi, ki je je bil kraj deležen, je bila to osvežujoča sprememba. Prav lahko bi bili tudi sredi kakšnega nedolžnega zdraviliškega naselja.« Ker je na zadnji platnici že tako za kriminalko preveč podrobno povzeta vsebina knjige, kaj več odličnemu zapletu v prid ne bi izdala. Morda samo to, da ima poleg trajekta Estonia pomembno vlogo tudi slovenska osamosvojitvena vojna. Značajsko in kar se kriminalne preiskave tiče, je najmočnejša figura seveda spet Martin Vrenko, ki je zvestim Demšarjevim bralcem z leti že pošteno zlezel pod kožo. Kot upokojenec ni izgubil poguma, nezmotljive intuicije, eksplozivnih reakcij, smisla za detekcijo in predrzne samopašnosti, ki je šla – kljub občudovanju – včasih tako na živce njegovi nekdanji kriminalistični ekipi. Tudi zdaj se mu, z Ivano na čelu, dovolijo vplesti in na tiho upajo na kakšen njegov preblisk, »čeprav morda ne preveč. Vrenko v pokoju je postajal, no, kolikor so lahko ocenili, malo muhast in svojeglav. Ni nujno, da bi jim bil vse, kar bi se mu napletlo v glavi, pripravljen tudi povedati.« In jim tudi ne, četudi je, kot po navadi, ves čas korak pred njimi. Z nekakšnim šestim čutom, ki ga ima za ljudi, si ustvari pisano nabirko osumljencev – pravzaprav je to skoraj vsak, ki mu prekriža pot ali ga na svojstven način izbrska sam. Čeprav je pisatelju v Estonii uspelo še dodatno izpiliti Vrenkov značaj in sposobnosti, ga kljub ‘penzijonu' predstavlja v najboljši formi in izpelje njegovo najzahtevnejšo in najkompleksnejšo akcijo doslej, roman kdaj pa kdaj rahlo zašepa. Na trenutke je vsega preveč; tako življenjskih zgodb številnih akterjev, ki k razvoju dogodkov ne prispevajo kaj prida, kot pojasnjevanja različnih kriminalističnih in forenzičnih postopkov, česar Avgust Demšar do zdaj ni počenjal. Bil je bolj jedrnat in učinkovit, vsevedni pripovedovalec je imel v prejšnjih knjigah manj besede. Estonia ni njegov najdaljši roman, a se mi je zaradi gostobesednosti, ki prej zavira kot poživlja dinamiko dogajanja, in včasih majavih motivov, ki kot da jih je treba bralcu razlagati na dolgo in široko, vsake toliko celo malo vlekla. To se mi pri njegovih knjigah, sploh pri prvem in drugem delu Vodnjakov – maratonski Cerkvi in družbenokritičnem Tajkunu – še ni zgodilo. Kljub tem zadržkom pa zgodba z dvema fanatičnima morilcema in dvema truploma iz dveh različnih časovnih obdobij vleče in jo požreš na mah. Kdor zna, pač zna. Demšarja poleg sočnega jezika in vedno svežega sloga odlikujejo tudi razgibani dialogi, gladko tekoči, kratkočasni in zelo naravni, predvsem med kriminalisti, ki prav z medsebojnim kramljanjem pridejo do zanimivih zaključkov in preobratov. Na primer tale, ki je tudi za bralca zelo poveden, ko se Breznik ne more strinjati z Niko, da je storilec nekdo, za katerega do zdaj sploh še niso slišali: »Zakaj ne?« je vprašal Miloš. »Zato, ker to enostavno ne gre. Kriminalistična preiskava ni čaranje na odru in mi nismo čarovniki, da bi čisto na koncu iz rokava potegnili skritega zajca.« Vrenko in Miloš sta se spogledala. Spregovoril je Vrenko. »Imaš prav, ampak samo delno. Če bi bila kriminalistična preiskava čarovniška točka, bi zajec moral biti ves čas na odru. Samo gledalci ne bi smeli vedeti, da je zajec.« Roman Estonia je razdeljen na prolog in pet delov s številnimi naslovljenimi poglavji, ima dovolj velike črke in razmike, da je knjiga prijetno berljiva, že dolgo pa tudi nisem naletela na tako izvirno in z besedilom ujemajočo se naslovnico. Vodnjaki, ki so po Demšarjevih besedah »prispodoba za naključja, ki usmerjajo življenje in po mili volji žonglirajo s človeškimi usodami,« so se poslovili v grandioznem slogu. Malo za šalo malo zares bi lahko rekla, da ravno ob pravem času, saj se več umorov na majhnem območju zgodi samo v televizijski nadaljevanki Umori na podeželju. Kjer pa žrtev še kar ni zmanjkalo.
Pred nami je sveto leto 2025. Slovenska škofovska konferenca je kot delegatko za našo krajevno Cerkev imenovala s. Boženo Kutnar. Povabili smo jo v naš studio, da bi nam pojasnila, zakaj je papež za temo tokrat izbral Romarji upanja. Povedala nam je tudi, kdaj se bo sveto leto začelo v Vatikanu in kdaj v Sloveniji ter kako lahko zraven sodelujete. Napovedali pa smo tudi izredno sveto leto 2033. Zakaj ravno takrat? Prisluhnite posnetku oddaje Iz življenja vesoljne Cerkve!
Današnjemu soprazniku vseh svetnikov pravimo tudi verne duše. Cerkev je od nekdaj vsem rajnim izkazovala spoštovanje. Zgodaj se jih je začela …
Verjetno marsikdo ob omembi prvega novembra najprej pomisli, da je to dan, ki prinaša nekaj žalostnega in zamorjenega. Seveda, saj na ta dan oziroma vsaj na ta obiščemo grobove naših rajnih. Zato ta praznik lahko preživimo v precej sivih in žalostnih tonih, da ne rečemo kar v nekakšni zamorjenosti in turobnosti. Nenazadnje je to državni praznik z uradnim nazivom – dan spomina na mrtve, ki ga pogovorno pogosto imenujemo kar dan mrtvih. Vse to je seveda povezano še z manijo, ki jo imamo Slovenci, tako verni kot neverni, da na grobove znosimo na tone sveč in kupe cvetja, predvsem ikebane. Vse to ni toliko spominjanje na mrtve, kot je predvsem ukvarjanje z njimi, ki pa lahko izzveni v nekem lepotičenju krajev smrti, včasih tudi iz notranjih občutkov krivde ali predvsem dolžnosti. A še vedno ostanem le pri mrtvih. Ključni preobrat je v bistvu praznika, ki je v jedru krščanski. Kristjani namreč prvega novembra ne praznujemo kot dan spomina na mrtve, ampak kot praznik vseh svetnikov. Pomeni, da se spominjamo temeljnega dejstva, da grob ni zadnja postaja in da obstaja resničnost tudi onkraj tega. Jezus Kristus je vstal od mrtvih. Zato apostol Pavel piše: »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera … Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so umrli« (1 Kor 15,17.20). Zato verujemo, da smrt ni končna postaja, ampak prehod v izpolnjeno bivanje pri Bogu. Pogled ni usmerjen v grob, v končnost, v tukajšnjost, ampak onkraj. Zato prvi november ni dan, ko bi bil človek zamorjen, ampak hvaležen in vesel. Hvaležen za vse, ki so že pokojni in sem z njimi prehodil del življenjske poti. Vesel zato, ker me krepi vera, da zdaj živijo polnost življenja pri Stvarniku. Praznik vseh svetnikov ne govori o umetniških kipcih in slikarijah po cerkvah, ki se pogosto naslanjajo na hagiografsko izročilo. Praznik govori o resničnosti, v katero so po koncu poti na Zemlji že številni vstopili – resničnost bivanja z Bogom. Resničnost vseh tistih, ki jih Cerkev uradno ni kanonizirala in razglasila za svete. Resničnost, ki je naša prihodnost. Prav zato smo na naši poti skozi življenje povabljeni, da že tukaj in zdaj okušamo to resničnost v pristnem odnosu z Bogom. Da se torej v tem odnosu vere že počasi navajamo in učimo domačnosti z Bogom, ki bo nekoč postala tudi tvoja in moja resničnost. Prav zato praznik vseh svetnikov ne more in ne sme biti nekaj zamorjenega. Seveda se lahko ob spominu na rajne še vedno zbudita žalost in bolečina, ampak bistveno je, da naš pogled ni usmerjen v tukajšnjo končnost, ampak zavedanje resničnosti, ki nas čaka. To pa je razlog, da smo lahko na ta praznik veseli in hvaležni – za resničnost, ki nas čaka.
Dan reformacije me spominja na to, kar je bilo tudi vodilo reformatorjev, da se moramo na podlagi božje besede vedno znova reformirati, obnavljati, preverjati naše življenje in delovanje. Vera nastane iz poslušanja božje besede, božja beseda pa se mora poslušati oz. pridigati, oznanjati v ljudem razumljivem materinem jeziku. To je bilo že načelo same reformacije in zato so tako prevodi Dalmatinove Biblije kot Nove Zaveze Štefana Küzmiča, bili epohalnega pomena za razvoj Evangeličanske Cerkve, še posebej pa osebnega odnosa z Bogom. Kajti božja beseda nam govori o tem, da nas Bog ljubi in kliče v svojo skupnost in, da si želi našega občestva, da je za našo odrešitev poslal v svet Jezusa Kristusa, ki nas je spravil z Bogom in, da na ta način lahko spoznavamo božjo voljo za naše življenje in delovanje. In to je tisto, kar je najpomembnejše v življenju vsakega verujočega kristjana, namreč, da pozna božjo besedo, da jo sliši v svojem jeziku, da jo lahko ponotranji, da jo posadi v svoje srce, ki vzklije in lahko prinaša potem stoteren sad. In na ta način smo Slovenci dobili božjo besedo v svojem jeziku, na njej rasli, izgrajevali svoje občestvo in ključno potem tudi imeli Evangeličansko Cerkev, ki je v tistem času, pa tudi v današnjem času delovala ravno na teh osnovah. Veseli me, da je glede na delo in pa zasluge Primoža Trubarja dan reformacije postal tudi dela prost dan in državni praznik. Ob dnevu reformacije vsem nam Slovencem in Slovenkam, kakor tudi vsem prebivalcem naše domovine, želim obilo miru, medsebojnega spoštovanja, dobre volje, zdravja in pa lepih trenutkov, ki jih bomo oblikovali in preživljali skupaj. Da se bo ta misel Primoža Trubarja, da naj smo eden do drugega ljubeči, usmiljeni in spoštljivi, uresničevalo v našem vsakdanu in, da bomo tako nam in pa tudi drugim, ki bodo prebivali v naši sredini, omogočili prijetno, veselo in mirno sožitje. Vsem ljudem dobre volje želim za današnji praznik, vse dobro, mirno in prijetno sožitje ter obilo božjega blagoslova.
Zaključuje se sinoda o sinodalnosti, na kateri je Cerkev na slovenskem zastopal celjski škof Maksimilijan Matjaž. Predstavniki krajevnih Cerkva z vsega sveta so v soboto popoldne potrjevali predlog sklepnega dokumenta. Dokončni dokument pa naj bi v prihodnjih mesecih izdal papež Frančišek. V studio smo povabili župnija v Velenju Janka Rezarja, ki je delo sinode spremljal bolj od blizu, da nam je povedal, kateri so bili njeni bistveni poudarki. Vabljeni k poslušanju!