Podcasts about cerkev

Cerkev v Sloveniji se veseli dveh novomašnikov. Prav danes sta Matija Golob in Ambrož Brezovšek v domačih župnijah Šmartno pri Litiji in Vojnik obhajala novo mašo. Mašniški posvečenji sta bili pred tednom dni, prisluhnili smo, kakšno popotnico sta novomašnikoma dala nadškof Stanislav Zore in škof Stanislav Lipovšek. Prav smo pogledali še kakšen jubilej duhovništva.

Prva nedelja v juliju je že vrsto let nedelja Slovencev po svetu. Kakšen je njen pomen, kako naj jo obeležimo, kako Cerkev v Sloveniji spremlja izseljence danes, nam je povedal škof za Slovenci po svetu dr. Anton Jamnik, ki je napovedal tudi novega duhovnika za Slovence v Argentini. Ravnatelj Rafaelove družbe Lenart Rihar pa je (od 16:27 naprej) predstavil bogato dejavnost organizacije, ki jo vodi ter povabil tudi na tradicionalno Romanje treh Slovenij na Svete Višarje na prvo avgustovsko nedeljo.

Novi maši sta obhajala Matija Golob in brat Ambrož Brezovšek, v njunih župnijah so se na slovesni trenutek pripravljali dalj časa.Cerkev in svet potrebujeta delavce, željne dela na misijonski njivi, je v opoldanskem nagovoru poudaril papež Leon XIV., ki odhaja na krajši oddih v Castel Gandolfo.Napoved vložitve predloga posvetovalnega referenduma o članstvu Slovenije v Natu je sprožila burne odzive. Kakšne so lahko posledice?V Teksasu v ZDA hudourniške poplave zahtevale številne žrtve, sveti oče je družinam, ki so izgubile ljubljene, izrekel sožalje.Janez Cigler Kralj: Nova Slovenija želi biti glas upanja za prihodnost.Kolesarji na Dirki po Franciji se merijo na razgibani drugi etapi, včerajšnjo uvodno preizkušnjo je dobil Jasper Philipsen.Vreme: Pred nami sta nevihtna popoldne in noč, jutri dopoldne bodo padavine oslabele, a jih spet lahko pričakujemo proti večeru.

Prva nedelja v juliju je že vrsto let nedelja Slovencev po svetu. Škof dr. Anton Jamnik, ki je odgovoren za pastoralo Slovencev po svetu, se vsem rojakom zahvaljuje za zvestobo jeziku, domovini, veri ter si želi, naj to ohranjajo v globalnem svetu. Nam v Sloveniji pa je na srce položil, da smo hvaležni za to kar imamo in se od rojakov naučimo to ohranjati in posredovati naprej. Škof Jamnik bo v nedeljski oddaji Slovencem po svetu in domovini povedal še, kako Cerkev v Sloveniji spremlja izseljence danes in napovedal tudi novega duhovnika za Slovence v Argentini.

V času zadnjih nekaj let intenzivno reflektiramo o stanju duhovništva in številu novih duhovnih poklicev. Te statistike v nas povzročajo zaskrbljenost in nemir, kar manjšanje števila župnij ter vernikov samo še poslabšuje. Vedno pogostejša so vprašanja, kaj je narobe, kaj lahko spremenimo, da bo Cerkev obilnejše živela v družbi med ljudmi ... svoje razmišljanje začenja avtor. V sklepu pa zapiše, da edino Kristus odgovarja na vsako še tako sodobno vprašanje in da so zgolj štiri reči, s katerimi ga lahko duhovniki sejejo med ljudstvo in nanje odgovarjajo. Prisluhnite posnetku!

Mašniško posvečenje je vsako leto praznik za Cerkev v Sloveniji. Zadnja leta sploh, ko statistika ni spodbudna in nas je žal okoli oltarja več fotografov kot novomašnikov. Ta kontrast mi je pri urejanju fotografij ostal v mislih kot močna podoba našega časa: veliko oči nas opazuje, malo pa je tistih, ki se odločijo stopiti na pot. V času, ko se zdi, da je glas Cerkve vse tišji in da je vsak duhovni poklic skoraj izjema, sem se vprašal, zakaj kljub vsemu ta odločitev navsezadnje še vedno kliče ...

29. junija se spominjamo sv. Petra, ki ga je Kristus določil za skalo, na kateri bo zidal svojo Cerkev in sv. Pavla, ki je ponesel njegovo ime med pogane. Tako ste v našem programu ob 16. uri lahko prisluhnili prenosu mašniškega posvečenja iz ljubljanske stolnice. Duhovniki je postal Matija Golob.

Drža kot je Vera DA, Cerkev kot institucija NE, je velika skušnjava še posebej v časih, ko je Cerkev duhovno in moralno šibka. A sv. Frančišek nas s svojim zgledom življenja uči, da moramo ostajati znotraj Cerkve in živeti radikalno evangelij, kajti vsi krščeni sestavljamo Cerkev. Predvsem pa imamo istega nebeškega Očeta, zato smo si bratje in sestre po veri. Naš gost je bil generalni vikar minoritskega reda p. Igor Salmič.

Cerkev na Slovenskem se veseli novega škofa, papež Leon XIV. je namreč za ordinarija murskosoboške škofije imenoval duhovnika Janeza Kozinca. V oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji smo slišali več o njem, prav tako, kaj o svojem nasledniku poreče sedanji koprski škof Peter Štumpf. Oddaja je prinesla tudi prispevke o Forumu za dialog in mir v Kopru, duhovniških jubilejih in svetoletni pobudi Lepota starih cerkva.

V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve ste slišali, kaj je papež prejšnji konec tedna sporočil družinam na njihovem jubilejnem romanju. V studio smo povabili delegata za minorite v srednji Evropi p. Igorja Salmiča. Spregovoril je o tem, kje imajo minoriti največ poklicev in kje vidi upanje za Cerkev v Evropi. Škof Andrej Saje pa je vrtel pedala s kolesarji, ki so v ponedeljek začeli romanje na jubilej športnikov. Za naš radio je povedal, v čem vidi pomen romanj.

En mesec je premalo časa, da bi lahko ocenili delo in usmeritve voditelja. Treba je počakati na prve poteze, dokumente, imenovanja … Še kasneje je sredi dogajanja težko videti celotno sliko. Tako na primer šele zdaj začenjamo bolje razumeti, kaj je pomenil za Cerkev in svet papež Frančišek. Enako velja tudi za Roberta Francisa Prevosta, ki je pred mesecem dni prišel iz konklava kot papež Leon XIV. V tem kratkem obdobju pa smo vseeno lahko zaznali vsaj bežno skico njegove osebnosti in duhovnosti.

Papež Leon XIV., ki so ga kardinali na konklavu za naslednika pokojnega Frančiška izvolili v četrtem glasovanju, je prvi papež Američan in prvi, ki je iz reda avguštincev. Je tudi prvi papež, rojen po drugi svetovni vojni. Čeprav so njegova stališča do nekaterih žgočih vprašanj, ki tarejo sodobno Cerkev, še vedno precejšnja neznanka, je takoj po izvolitvi pokazal, da bo ubiral svojo pot. Nadaljeval bo sicer delo svojega predhodnika, toda drugače, po svoje. Kakšen človek je Robert Francis Prevost, matematik, misijonar, duhovnik, škof in kardinal? Kateri bodo največji izzivi njegovega pontifikata?

V oddaji smo spomnili, da je slovenska Cerkev dobila novega nuncija, slišali smo nagovor mariborskega nadškofa Alojzija Cvikla pri sveti maši na predvečer praznika Marije Pomagaj na Brezjah. Poročali smo, da se je začel postopek za beatifikacijo Božjega služabnika duhovnika in mučenca za vero Janeza Straška, šli pa smo tudi v župnijo Poljane nad Škofjo Loko, kjer v svetem in misijonskem letu pripravljajo kar župnijski festival.

Ljudje smo nagnjeni k temu, da hitro sodimo druge: po videzu, vedenju, hoji, obleki, govorjenju, delu … In kolikokrat se zelo motimo! Zunanji blišč ali eno samo dejanje, pa naj bo dobro ali slabo, namreč še ne pokažeta vse resnice o človeški osebi, ki je skrita globoko v njeni notranjosti. V Lukovem evangeliju nam Kristus to situacijo predstavi s priliko, v kateri sem jaz, ki sodim drugega, predstavljen z brunom v očesu, z veliko oviro torej. Moje oko ni čisto, ni svobodno, brez prave luči je, zato drugega napačno sodim. Kristus nas zato povabi, naj se zazremo v modrost narave: »Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu« (Lk 6, 43-44). Že v Prvi Mojzesovi knjigi, v pripovedi o stvarjenju, spoznamo dve pomenljivi drevesi: drevo življenja in drevo spoznanja, katerega sad prinaša smrt. To sta pravzaprav dve temeljni izbiri, ki ju ima človek: ali sprejme odnos z Bogom, ga upošteva in ljubi in je tako deležen njegovega življenja, ki je pravzaprav edino življenje, ki ne mine. Ali pa v ta odnos ne vstopi, marveč se zadovolji s spoznanjem, postavi temelj svojega življenja na človeški razum in logiko. Zato tudi med sadovi Duha zaman iščemo posameznikove sposobnosti in uspehe, ampak so ti vezani na odnose, na občestvo z Bogom in z drugimi ljudmi. Apostol Pavel jih v pismu Galačanom našteva: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. To niso muhe enodnevnice, ampak življenjske drže, ki zorijo počasi in se kot sad zdravega drevesa najresničneje razodenejo predvsem takrat, ko se na obzorju življenja pojavijo preizkušnje. Taki sadovi razodevajo, da je v človeku navzoče Božje življenje, da so korenine njegovega srca v Bogu in ne v močeh in stvareh tega sveta. Torej ne gre samo za človekovo dobro voljo, ampak za njegovo sodelovanje z Bogom, ki more v njem zasaditi in obroditi dobre sadove. Takim ljudem pravi sv. Avguštin: Ljubi in delaj, kar hočeš! Če je tvoja resnica ljubezen, namreč ne moreš delati slabega. Najdragocenejše drevo, ki rojeva sad življenja, pa je križ. Njegov sad je Kristus, zreli sad Božje in človeške ljubezni, do konca darovan za odrešenje človeka. V njem je izvir vsakršne duhovne rodovitnosti. V cerkvi sv. Klemena v Rimu je v apsidi Cerkev predstavljena kot bujna trta, ki poganja iz križa, vsak poganjek pa prinaša svoj sad, ki zori v kristjanih. Trajni sadovi torej izvirajo iz sodelovanja med Bogom in človekom. Ni dovolj, da se človek trudi biti dober, biti mora naseljen s tisto Dobroto, ki dobro ne le želi, ampak ga more tudi uresničiti, kot pravi veliki ruski filozof in teolog Vladimir Solovjov.

V rezidenci krškega škofa dr. Jožeta Marketza v Celovcu danes poteka praznično srečanje pod geslom (Do)živeti skupno Koroško. Zgodovina, umetnost in kultura. Dopoldne je potekal znanstveni simpozij Toleranca in akceptanca dvojezičnosti na Koroškem. Pri škofijskem dvorcu so v spomin dvema zagovornikoma razumevanja med obema narodnostnima skupinama na Koroškem Valentinu Inzku starejšemu in Ernstu Waldsteinu odprli inštalacijo Einklang : Sozvočje umetnikov Nataše Sienčnik in Wolfganga Puschniga, ki je bila izbrana na posebnem natečaju, nato pa se je v zgodovinskih prostorih in na vrtu škofijske rezidence nadaljeval dvojezični kulturni program in praznik zahvale. Katoliška Cerkev na Koroškem ga pripravlja v spominskem letu in ob obletnicah: »80 let konca vojne«, »70 let državne pogodbe«, »60 let drugega vatikanskega koncila s škofijsko sinodo« in »30 let članstva Avstrije v Evropski uniji«. Škof Marketz je naglasil pomen sožitja nemške in slovenske narodnostne skupnosti v okviru škofijske sinode. Slednja je aktualna še danes, saj je njena osnovna zamisel enakopravnost obeh deželnih jezikov. Za preživetje slovenščine, ne le v Cerkvi, ampak v deželi nasploh, je to danes, ko njena uporaba tudi v družinah nazaduje, zelo pomembno.

Nobena skrivnost ni, da po birmi med mladimi opažamo osip. Marsikdo že med samo birmansko pripravo pove, da »hodim samo še do birme, potem pa me ne vidijo več«. Kot da bi bila birma samo nekaj, kar je potrebno odkljukati. Kateri pa so tisti dejavniki, pristopi in aktivnosti, s katerimi lahko mlade pritegnemo k nadaljevanju aktivnega življenja kot kristjani? O tem smo razmišljali v tokratni epizodi Reflektorja skupaj z gosti Lucijo Kovač, mladinsko animatorko in voditeljico otroškega ter mladinskega zbora, br. Domnom Iljašem, frančiškanskim bogoslovcem, ki se ukvarja z mladinsko pastoralo v župniji Marijino Oznanjenje v Ljubljani, ter Emanuelom Meserkom, ki na Katoliški mladini koordinira mladinsko župnijsko pastoralo. Vas zanima več? - preberite knjigo "Vrnitev" o tem, kako mlade povabiti nazaj v Cerkev: https://tinyurl.com/2kerdufk Moderatorka pogovora: Tina Martinec Selan Kamera in montaža: Siniša Kanižaj Urednica področja Družina +: Tina Martinec Selan Urednica oddaje Reflektor: Mojca Purger Izdaja DRUŽINA d.o.o., www.druzina.si #OddajaReflektor #mladi #mladiinvera

Izvolitev novega papeža Leona XIV. vzbuja razmišljanja, kakšen voditelj Katoliške cerkve bo. Bo sledil smernicam svojega predhodnika papeža Frančiška? Prvi nastopi Leona XIV. nakazujejo na socialno noto, pozive k miru, pa tudi, da se Katoliška cerkev ukvarja z izzivi modernih časov, kot je umetna inteligenca. Gostje: dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference; Janko Petrovec, nekdanji dopisnik RTV Slovenija iz Italije; mag. Mojca Širok, dopisnica RTV Slovenija iz Italije.

V oddaji Spoznanje več, predsodek manj je odmevala predvsem izvolitev novega papeža. Kakšni izzivi čakajo Leona XIV. in vesoljno Cerkev, smo vprašali latinista, teologa in zgodovinarja doktorja Aleša Mavra. Z njim smo se ozrli tudi na pontifikat pokojnega svetega očeta Frančiška. Prav tako smo se dotaknili 80. obletnice konca druge svetovne vojne ter v tej luči pokomentirali zaskrbljujoče razmere v več državah. Ni šlo niti brez bližnjega dneva spomina na žrtve komunizma v Sloveniji in aktualnega domačega dogajanja.

Novi papež Léon XIV. je po včerajšnji izvolitvi danes daroval mašo v Sikstinski kapeli. V prvi pridigi je poudaril, da mora Cerkev delovati kot zgled in širiti sporočila enotnosti. Njegova uradna umestitev bo 18-ega maja. Druge teme: - Novi nemški kancler Friedrich Merz in predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen na pogovorih v Bruslju poudarila nujnost ničelnih carin z Združenimi državami. - Fiskalni svet ob napovedi glede povečanja obrambnih izdatkov: vladni načrti glede dodatnega zadolževanja le kratkotrajno vzdržni. - Začetek kolesarske dirke po Italiji. Primož Roglič lovi uspeh izpred dveh let.

Novi Papež Leon Štirinajsti je v vatikanski Sikstinski kapeli daroval prvo mašo na položaju poglavarja rimskokatoliške cerkve. V obdobju trenj in konfliktov je izrazil obžalovanje zaradi prevelikega prizadevanja za moč. Kot je dejal, mora Cerkev v teh temnih časih osvetljevati pot s svetlim zgledom svojih članov. Več po teh poudarkih oddaje. - Ruski predsednik Putin na paradi v Moskvi: Rusija se bo vedno borila proti nacizmu in rusofobiji - Generalni sekretar NATA pozdravil slovensko odločitev za zvišanje obrambnih izdatkov - V Novi Gorici in Gorici ob Dnevu Evrope povezali mlade z obeh strani mej

Jutri začetek konklava, kardinali doslej že večkrat zasedali.Dunajski kardinal Schönborn. Novi papež ne sme biti izbran na podlagi geografskega porekla ali jezikovnih sposobnosti, temveč po svoji povezanosti z Bogom ter ljubezni do ljudi.V pričakovanju novega Petrovega naslednika vsa Cerkev povezana v molitvi.Tretji dan molitvene osmine za duhovne poklice: Odprtost za Svetega Duha in pogum za odgovor.

Profesor na teološki fakulteti in študijski prefekt v bogoslovnem semenišču dr. Matjaž Celarc je v oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve spregovoril o viziji Cerkve papeža Frančiška, pa tudi o tem, kako je papež Cerkev odpiral svetu, v čem se odraža vesoljnost Cerkve in kako bo potekal konklave. Slišali ste lahko, koliko glasovanj poteka na dan, koliko glasov papež potrebuje za izvolitev in kaj se zgodi, ko sprejme službo.

Verniki po papeževem pogrebu množično obiskujejo grob v cerkvi Marije Snežne.Kardinal Parolin na jubileju najstnikov: Pokojni sveti oče vsem namenja svoj objem iz nebes.Cerkev je zdaj pred velikimi izzivi, je za Radio Ognjišče ugotavljal škof Andrej Saje.Trump po včerajšnjem srečanju z Zelenskim Putinu zagrozil s kazenskimi ukrepi.Vreme: Jasno bo z občasno povečano oblačnostjo.V Kopru se pripravljajo na drugi Forum za mir na Balkanu in v Evropi, v njem lahko prepoznamo dragoceno oporoko papeža Frančiška, je prepričan škof Peter Štumpf.Kakšni bodo prvi koraki nove predsednice SLS Tine Bregant?Šport: Etiopijka Assefa na maratonu v Londonu postavila svetovni rekord.

V Vatikanu zadnje priprave na jutrišnji pogreb papeža Frančiška, ki se ga bo poleg številnih vernikov udeležilo tudi 130 uradnih delegacij z vsega sveta..Krsto s papežem bodo s posebnim obredom zaprli nocoj ob 20. uri.Provincial Žvanut o papežu kot duhovnem sinu sv. Ignacija Lojolskega in neutrudnem apostolu, ki nas je učil umetnosti duhovnega razločevanja.Papež v času svojega pontifikata močno posegel v Cerkev v Sloveniji.V senci dogajanja v Vatikanu v Sloveniji poteka referendumska kampanja.Znova več ukrajinskih regij tarča ruskih napadov z droni.Vreme- dež bo ponehal, tudi jutri oblačno, ozračje bo hladil severni veter. V nedeljo spet jasno.

Luč vere - tako Cerkev označuje velik dar, ki nam ga je prinesel Jezus. In s temi besedami je papež Frančišek začel svoje poslanstvo na Petrovem sedežu. Poslušali smo njegove misli, zadnjih deset minut pa smo dali prostor vašim spominom in dojemanju ponifikata papeža Frančiška.

Verniki se v baziliki sv. Petra poslavljajo od pokojnega papeža Frančiška.Maše zadušnice za papeža Frančiška v prihodnjih dneh v slovenskih stolnih cerkvah.Kako njegov pontifikat ocenjujejo kardinal Rode ter škofje Kmetec, Marketz in Hočevar?Kam je želel sveti oče pripeljati Cerkev, ko jo je povabil na sinodalno pot?Papež Frančišek se bo v zgodovino Cerkve zapisal tudi kot graditelj mostov med verstvi.Papeževe zadnje ure mirne, z zahvalo osebnemu asistentu, da je lahko šel na Trg sv. Petra.Černač premierju očital laži glede pokojnin, Golob odgovoril z vizijo prihodnosti.Predsednica država bo morala v nov krog iskanja kandidatov za guvernerja in varuha.ŠPORT: Košarkarji Los Angeles Lakers v prvem krogu končnice lige NBA v seriji proti Minnesoti izenačili na ena. Dončić zbral 31 točk.Vreme: Spremenljivo oblačno bo, popoldne plohe; jutri bodo plohe in nevihte pogostejše.

Papež Frančišek je veljal za zagovornika konservativnih stališč Cerkve, kot jezuit pa je bil tudi predstavnik naprednih pristopov pri več družbenih vprašanjih, med drugim pri pomoči revnim. Po besedah frančiškana Mirana Špeliča, profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani, Cerkev nikoli ni bila okostenela v svojem času. Vedno se je odzivala na izzive časov.

Po dvanajstih letih na čelu Katoliške cerkve je v 89. letu starosti umrl papež Frančišek. Jorge Bergoglio je bil prvi neevropski papež po dvanajstih stoletjih, prvi Južnoameričan in prvi jezuit na prestolu katoliške cerkve. Kardinalski zbor je od njega pričakoval dvoje: da bo prečistil vatikanske finance in Rimu približal periferije Cerkve. Frančišek si je nato popolnil svojo agendo zlasti s prizadevanji za revnejšo, evangelijsko in družbeno občutljivo Cerkev, ki bo sprejemala vse, ki so se doslej počutili odrinjene. Oddajo je ob desetletnici pontifikata pripravil tedanji rimski dopisnik Janko Petrovec.

Cerkev je bila skozi stoletja osrednji javni prostor govorjene in pisane slovenske besede. Že Brižinski spomeniki, ki so najstarejši znani ohranjeni zapisi v slovenščini in najzgodnejši dokument slovenske kulture, so povezani s cerkvijo. Nekatera besedila teh spomenikov se nanašajo tudi na veliko noč, najpomembnejši krščanski praznik. V času tega praznika skozi pogovor, ki je nastal v sodelovanju Programa Ars Radia Slovenija, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, razmišljamo, kakšna je bila vloga cerkve pri oblikovanju slovenščine in kakšen je bil pri tem njen pomen za slovensko besedo in slovensko kulturo v Avstriji in Italiji, pa tudi kako pomembno mesto ima tam cerkev pri ohranjanju slovenščine danes. Sodelujejo prof. dr. Edvard Kovač, Marko Tavčar in Andrej Lampichler.

Danes obhajamo veliko soboto, posebej tiho in globoko praznovanje v sklopu velikonočnega tridnevja. Ta dan se nahaja med petkom, ko smo obhajali Jezusovo smrt na križu, in nedeljo, ko praznujemo Njegovo vstajenje. Velika sobota je dan, ko je Jezus počival v grobu, potem ko se je njegovo življenje končalo na križu. S tem nam je izkazal ljubezen do konca. Gre za dan tišine, ko se Cerkev v molku in tišini pripravlja na največji krščanski praznik – vstajenje Jezusa Kristusa. Ta dan je poln miru in spokojnosti, saj simbolizira čas, ko so učenci in vsi, ki so ljubili Jezusa, žalovali, še brez spoznanja, da se bliža novo življenje. To je čas za osebni razmislek, meditacijo in globoko molitev. V tem dnevu ni svete maše, vendar obhajamo obred blagoslova ognja, ki simbolizira svetlobo, ki prihaja iz teme. Ta ogenj predstavlja Kristusovo vstajenje, ki bo pregnalo temo in prineslo novo upanje svetu. Po cerkvah v tem dnevu blagoslavljamo velikonočna jedila, večer pa zaznamuje slovesna velikonočna vigilija. V času, ko se soočamo z naraščajočimi napetostmi in vojnami v svetu, nas velika sobota še posebej nagovarja. V našem vsakodnevnem ritmu, v naši vsakodnevni hitri resničnosti se pogosto znajdemo v kaosu, ko nam primanjkuje časa za tišino, notranji mir in umirjenost. Velika sobota nas pravzaprav izziva, da se ustavimo, da si vzamemo čas za razmislek, da vstopimo v cerkev in sedemo ob Jezusov grob. To je priložnost, da premišljujemo o življenju, minljivosti, preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. In tudi o življenju po smrti. Včasih nas preveva celo vprašanje, ali je v sodobnosti sploh še prostor za mir in upanje. A prav velika sobota nas uči, da moramo najti čas za zaupanje v prihodnost ter moč Božje ljubezni, ki presega vse človeške zakonitosti. Ta dan nas spominja, da tudi v trenutkih teme in negotovosti vedno pride nov dan, nova svetloba. Na koncu naj zaključim z besedami, ki jih je sveti papež Janez Pavel II. izrekel ob koncu svojega življenja, v času svoje bolezni: »V upanju se bomo prebudili, v upanju bomo vstali.« Ta misel nam daje moč, da tudi v temnih trenutkih verjamemo v svetlobo, ki prihaja, v vstajenje, ki prinaša novo življenje in upanje.

Kaj pa če so subjektivno intonirane religiozne pesmi, ki jih je svetnica pisala v 12. stoletju, morale počakati skoraj 900 let, da bi jih v roke vzeli bralke in bralci, ki jih naposled lahko razumejo v njihovi sporočilni polnosti?Tega bi sicer ne pričakovali nujno od svetnice zavetnice zeliščnih in dišavnih vrtičkov, toda Hildegarda iz Bingna, ki je živela v 12. stoletju, je brez najmanjšega dvoma ena najbolj izjemnih, nenavadnih in vplivnih osebnosti v dolgi in bogati zgodovini zahodnega krščanstva. Napisala je več pomembnih knjig s področij medicine in botanike. Bila je dovršena skladateljica sakralne vokalne glasbe. Predvsem pa je seveda bila mistikinja, ki je od najzgodnejših otroških let prejemala božanska videnja, ki jih je potem tudi zapisovala in v več obsežnih ter vplivnih delih na teološko izviren način komentirala, spričo česar jo je papež Benedikt XVI. jeseni leta 2012 celo povzdignil ob bok takšnim kolosalnim figuram, kot so sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski ali sv. Hieronim, in jo razglasil za eno izmed tako imenovanih cerkvenih učiteljic – gre za neverjetno maloštevilno skupino vsega 33 mož in štirih žena, ki so katoliško Cerkev v njeni dvatisočletni zgodovini kar najbolj zaznamovali. Pa to še ni vse; Hildegarda iz Bingna je bila tudi navdahnjena pesnica, avtorica globoko občutene, poudarjeno subjektivne religiozne lirike. In prav njene pesmi lahko zdaj prebiramo v Simfoniji, dvojezični, latinsko-slovenski izdaji, ki je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem KUD Logos. Zato smo v tokratnem Sobotnem branju pred mikrofon povabili komparativista in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Alena Širco, ki je Hildegardino poezijo prevedel in ji pripisal spremno besedo, da bi preverili, kako se je svetnica, ko je pisala pesmi, naslanjala na krščansko duhovno tradicijo, kako je to isto tradicijo z nepričakovanimi novostmi in avtorskimi uvidi preoblikovala, pa tudi koliko težav bomo sodobni bralci in bralke pravzaprav imeli, če se bomo hoteli polnokrvno srečati s temi, zdaj že skoraj 900 let starimi besedili? Foto: Goran Dekleva

Z današnjim dnem vstopamo v praznovanje velike noči. Ta praznik namreč ni zgolj velikonočna nedelja, ko praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih, ampak praznovanje zaobjema celotno sveto tridnevje, ki se začne z velikim četrtkom, nato pa se nadaljuje v veliki petek, ko se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrt na križu in se v noči velike sobote izteče v slavje luči med najslovesnejšim obhajanjem velikonočne vigilije. V dopoldnevu velikega četrtka v stolnicah škofje, ob somaševanju duhovnikov, darujejo krizmeno mašo, pri kateri tudi posvetijo sveta olja: krstno olje, olje za bolniško maziljenje in krizmo, ki se uporablja pri krščevanju, birmovanju in posvečevanju. Krizmena maša je edina maša v dopoldnevu velikega četrtka, medtem ko v samo praznovanje svetega tridnevja vstopamo z mašo na sam večer velikega četrtka, pri kateri se še posebej spominjamo, kako je Jezus z učenci obhajal zadnjo večerjo. Pri tem pa sta izpostavljeni dve njegovi dejanji. Jezus je namreč z učenci obhajal praznovanje judovske velike noči – pashe, vendar je že na začetku tega obreda uvedel novo dejanje: namesto, da bi se vsi navzoči udeležili obrednega umivanja rok, je Jezus pokleknil k vsakemu od učencev in jim umil noge. S tem, simbolnim in obenem konkretnim dejanjem jih je privzel v svoje poslanstvo, čeprav se je zavedal, da so nekateri šibki v veri, drugi prestrašeni, tretji napuhnjeni … Zavedal se je, da ga bo apostol Peter zatajil in Juda Iškarijot izdal, pa ju vendar ni zavrgel. S tem je za vso zgodovino Cerkve pokazal, da bo tudi med njegovimi najožjimi služabniki – duhovniki lahko prišlo do zatajitev, napuha in ostalih grešnosti, vse do izdajstva in odpada. Prav zato je eden ključnih momentov obhajanja velikega četrtka molitev za duhovnike: ne toliko za nove duhovne poklice, kot predvsem za stanovitnost in svetost duhovnikov – da bi ostajali zvesti Kristusu. Obenem pa, da bi se vsi zavedali, da je Gospod tisti, ki je zares svet, duhovniki pa ga lahko tudi zakramentalno prinašamo v ta svet. Prav v tej točki se zakrament duhovništva sreča z zakramentom evharistije, ki ga je Jezus postavil na koncu obhajanja judovske velike noči, ko je vzel kruh in vino in to posvetil v svoje telo in kri – v sveto evharistijo. Cerkev ta obred obhaja že 2000 let, saj je Jezus to naročil apostolom in ti so to predali naprej, vključno s povečevanjem novih duhovnikov, vse do današnjih dni. Duhovnik je sicer delivec tega zakramenta, toda tisti, ki dejansko posvečuje kruh in vino v Kristusovo telo in kri, je Sveti Duh – in to ne glede na duhovnikovo svetost ali grešnost. Naj nas zato veliki četrtek navdaja s hvaležnostjo, da Jezus ostaja med nami v zakramentu evharistije, obenem pa mu izročajmo tudi duhovnike, da bi kljub svojim šibkostim in grešnosti, bili zvesti in predani Odrešeniku.

Katoliška Cerkev v Mjanmaru podpira prizadete v potresu.V Assisiju skrb za osebe z motnjo avtizma.Velikonočno-Pasijonska razstava v Poljanah nad Škofjo Loko.V prehodni sirski vladi je edina ženska katoličanka.

Radi govorimo o spremembah, a pogosto ostajamo na mestu. Svet se spreminja, zgodovina se piše pred našimi očmi, a nas spremembe pogosto bolj razburijo kot navdihnejo. Jud z Bližnjega vzhoda ni imel ne vojske ne bogastva, ni pisal knjig, ni učil posebnih tehnik. Klical je k spremembi – ne z močjo, ampak z ljubeznijo. Ni ostajal na mestu; srečeval je ljudi, ozdravljal, vabil: "Hodi za menoj." Kaj pa mi? Hodimo za Njim ali samo govorimo o poti? Prevečkrat nas pred spremembo ustavi strah, izgovor, da "se je vedno tako delalo". To ni govorjenje tistega, ki hodi, ampak tistega, ki je obstal. Bog nas ni ustvaril za opazovanje življenja. Cerkev ni muzej preteklosti ali sarkofag življenja, ampak kraj, na katerem se vedno znova rojeva novo. Življenje je pot. Morda Bog danes ne kliče k velikim dejanjem – dovolj, da le k enemu koraku. Življenje je tu!

Magda Wolnik-Mierzwa, novinarka in ustanoviteljica Skupnosti sv. Egidija v Varšavi na Poljskem, je v soboto, 15. marca 2025, v Peterlinovi dvorani v Trstu prejela 15. Nagrado Nadje Maganja. Podeljujejo jo Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta, Slovenska zamejska skavtska organizacija, Nadjina družina ter Skupnost sv. Egidija v Furlaniji-Julijski krajini. Z njo nagradijo ženske, ki utelešajo vrednote, ki so bile pri srcu prezgodaj umrli tržaški šolnici, publicistki in kulturni delavki Nadji Maganja Jevnikar. Letošnja nagrajenka se je rodila v bližini Gdanska leta 1977, študirala je sociologijo in novinarstvo. Z možem in tremi posvojenimi otroki živi v Varšavi. Zaposlena je pri katoliški radijski in televizijski družbi, ki je del Papeške fundacije za Cerkev v stiski. Dokumentarce o položaju odrinjenih, a tudi o delu v njihovo korist, je posnela po vsem svetu. Pri Skupnosti sv. Egidija se posveča zlasti ostarelim in brezdomcem, zadnja leta še posebej beguncem iz Ukrajine.

V Gorici bo to nedeljo potekalo slovensko dekanijsko svetoletno romanje. Ta dan bodo odpadle jutranje maše v vseh cerkvah štandreške dekanije od Števerjana do Doberdoba. Popoldne ob 16. uri se bodo romarji zbrali pri sv. Ivanu v Gorici. Tam bodo najprej razmišljali o temi upanja in sožitja med narodi in kulturami. V procesiji se bodo ustavili ob hiši, kjer je pridigal Primož Trubar. V stolni cerkvi bo najprej rožni venec, ob 17. uri pa bo slovesna maša, ki se bo začela s spokornim bogoslužjem, ob prisotnosti nadškofa msgr. Carla Roberta Marie Redaellija, dekana msgr. Renata Podbersiča in drugih duhovnikov. Za petje bo poskrbelo Združenje cerkvenih pevskih zborov, sodelovali bodo tudi mladi. Glavni cilj romanja bo praznovanje svetega leta, ob tem pa še molitev za mir v svetu, za Cerkev in njenega voditelja, papeža Frančiška, je še zapisal msgr. Karel Bolčina.

Po besedah režiserke Urške Djukić film Kaj ti je deklica govori o patriarhatu in njegovem zatiranju spolnih nagonov pri deklicah, denimo v okvirih tradicionalne religije. Vendar je film pravzaprav najboljši takrat, ko kaže nasprotno. Zgodba govori o šestnajstletnem dekletu, ki se pridruži pevskemu zboru, s katerim se nato odpravi na vaje v Čedad. Tam spozna Ano Marijo, ki jo začne vpeljevati v pogovore o seksu in jo nato tudi poljubi. Glavna junakinja, ki je vzgajana konservativneje kot vrstnice, ni toliko žrtev represije staršev ali Cerkve, kot je žrtev neprestanih pritiskov sošolk. Pritiskov, da bi govorila o spolnosti, si jo zamišljala, poljubila drugo dekle. Čeprav se seveda spopada s svojimi naravnimi nagoni, pa jo represija sošolk spravlja v dodatno nelagodje. Nazadnje privede do vsiljenega poljuba Ane Marije. Glede na to, da ta ves čas govori izključno o spolnosti in z njo pritiska na glavno protagonistko, bi lahko rekli, da gre za lik s predatorskimi potezami, ki ne simbolizira nekakšne osvobojenosti, temveč ujetost v prisilo. S Foucaultom in Žižkom bi lahko razmišljali o tem, da sodobne Zahodne družbe ne temeljijo na zatiranju nagonov, temveč na prisili užitka in nujnosti izpovedovanju tega užitka. V to prisilo je dekle pahnjeno, ne da bi se lahko na koga obrnilo. Ko za stisko pove učitelju, jo ta zatre in ne želi videti problema. Nune nastopajo kot najbolj svobodne in dostojanstvene osebe v filmu. To lahko beremo tudi kot alegorijo nekaterih struj slovenskega progresivizma, ki Katoliški cerkvi očitajo zatiranje in provokacije, vendar pa v resnici same neprestano provocirajo Cerkev, ki vse skupaj bolj ali manj stoično in dostojanstveno prenaša. Struja, ki jo pooseblja lik Ane Marije, ves čas reproducira poenostavljene predstave o Cerkvi in že premlete očitke, ki v sebi nimajo subverzivnega naboja. Saj v resnici oblasti že dolgo ne predstavlja več Cerkev, temveč potrošniško-hedonistična ideologija, obsojena na to, da se ves čas upravičuje z iskanjem zunanjega sovražnika. Skoraj vsak prizor filma je obremenjen z vprašanji o spolnosti. Liki niso pretirano izdelani, nimajo drugih motivov od spolnih, za njimi ni pravih osebnosti. Celo odrasli fizični tuji delavci, ki so na istem kraju kot mladoletna dekleta, so samo simbol neke silovite moške seksualnosti. V filmu sploh niso subjekti, ampak nastopijo kot gola telesnost. Glavni lik filma Lucija je tudi stereotipno jecljajoča podoba zatrtosti brez svoje lastne zmožnosti delovanja. Na vizualni ravni je film najboljši, ko se loti simbolne govorice, v katero vpne prizore narave: cvetove, reke, jame, v kateri pojejo sestre. Pohvaliti velja tudi uporabo velikega plana na obrazih likov. Na vsebinski ravni pa je film najbolj produktivno gledati v nasprotju z njegovo namero in kot prikaz simptomov vladajoče progresivistične ideologije, še posebno njene slovenske različice. (Recenzijo je pripravil Muanis Sinanović, bere Eva Longyka Marušič)

Cerkev frančiškanskega samostana na Kostanjevici v Novi Gorici je po zaključku obnovitvenih del v prezbiteriju ponovno zasijala. Več o tem je povedal predstojnik frančiškanskega samostana na Kostanjevici Niko Žvokelj. V ponedeljek zjutraj je umrl pevec, zborovodja, skladatelj in glasbeni producent Tomaž Tozon.

Letos praznujemo 1700 let od nastanka nicejsko-carigrajske veroizpovedi, molitve, ki jo kristjani pri bogoslužju molimo vsako nedeljo in na slovesne praznike. Ta obrazec, ki se začne z besedami »Verujem v enega Boga«, je eden najpomembnejših izrazov krščanske vere in eden redkih, ki povezuje skoraj vse kristjane – katoličane, pravoslavne in mnoge protestante. Skupaj z molitvijo Očenaš je ta postala temelj ekumenizma in vere v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. Nicejski koncil leta 325, ki ga je sklical cesar Konstantin, je bil pomemben (če ne ključen) trenutek v zgodovini Cerkve. Takrat so se škofje zbrali, da bi razrešili teološke spore, ki so razdelili zgodnjo Cerkev, predvsem zaradi naukov duhovnika Arija, ki je trdil, da Jezus ni Bog, temveč le ustvarjeno bitje. Koncil je s sprejetjem veroizpovedi jasno izjavil, da je Jezus Kristus »istobiten« (homoousios) z Očetom in s tem utrdil vero, ki jo Cerkev izpoveduje od začetka. Interpretacija zgodovine krščanstva se je v zadnjem stoletju iz literature preselila tudi na filmska platna. V filmu Da Vincijeva šifra, ki temelji na romanu Dana Browna, je upodobitev nicejskega koncila zelo kratka, vendar dramatična in polna zgodovinskih netočnosti. Filmski lik Leigh Teabing v filmu razlaga, da je Konstantin pripravil koncil, da bi z uvedbo krščanstva okrepil svoj imperij. Teabing trdi, da so na koncilu »glasovali o Jezusovi božanskosti« in s tem prvič določili, da je Kristus Bog. V filmu celo izpostavi, da je bila odločitev (glasovanje) o tem tesna in bolj politična kot teološka. Čeprav je to fikcija, je Brownov roman spodbudil javno zanimanje za dogodke, kot je nicejski koncil, in razkril, kako so naša teološka prepričanja oblikovala zgodovino. Resnica pa je drugačna: škofje niso odločali o Jezusovi božanskosti na novo, ampak so potrdili vero, ki je bila že od začetka temelj krščanske skupnosti. Nicejsko veroizpoved je oblikovalo razumevanje Boga, razodeto v Svetem pismu in oznanjeno skozi izročilo Cerkve. Nicejski koncil ni bil brez napetosti. Arij, eden glavnih zagovornikov zmotnih naukov, je bil opisan kot karizmatičen govorec in prepričljiv pridigar, ki je s svojo teologijo povzročil veliko zmedo. A Cerkev, podprta s Svetim Duhom, je skozi razprave koncila potrdila resnico: da je Jezus Kristus večni Božji Sin, enega bistva z Očetom, in da nas njegova božanskost odrešuje. Danes nicejsko-carigrajska veroizpoved ostaja most, ki povezuje kristjane različnih časov in krajev. Ko jo molimo, izpovedujemo svojo vero v Boga in se vključujemo v stoletja bogoslužja ter izročila. Ta molitev ni samo formalni obrazec, ampak globoka izpoved vere, ki združuje Cerkev v njeni poklicanosti k svetosti in enosti. Naj nas obhajanje 1700-letnice spodbudi k premišljevanju o daru vere, ki je živa dediščina krščanskega občestva. Naj nas spominja, da smo poklicani k občestvu z Bogom in drug z drugim, z vero, ki je zakoreninjena v ljubezni do Kristusa, našega Boga in Odrešenika.

Nekoč je živel mlad fant, ki je želel srečati Boga, zato se je opravil v veliko ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Spoštovani, te dni sem se srečal z obupanim človekom, ki je na begu pred Bogom. Ubežnika sem takoj začutil, kajti tudi sam pišem v srcu sramotilne spise, pamflete o Bogu, čeprav sem teolog. Včasih bi raje to ne bil, ker moram nositi masko, da ne bi bil glede Boga pohujšljiv. Upravičeno mi je očital, da je postala Cerkev luksuzni boutique elite isto mislečih z opranimi možgani, ki živijo v svojem sanjskem svetu, s čimer sem se strinjal. Moj sogovornik, znani intelektualec, je hotel privoščljivo dati Boga na žerjavico, češ naj se nebeški genialec znajde v realnem svetu. Trdil je, da je postal človek prezrel, da bi verjel v Boga, ki je nesposoben vzdrževati svoj pravljični svet in da je postala beseda Bog najbolj odbijajoča. Ni vedel, da ni tako prekletega kraja, kjer ne bi bilo Boga (Dietrich Bonhoeffer). Ponovil mi je tudi Camusove besede iz Tujca, da je življenje prekratko, zato malo časa, kar mu ga je še ostalo, ne želi potratiti z nekim smešnim Bogom, moralnim strahopetcem, ki se boji zlo kaznovati, da bi bil končno svet lepši. Mislil je, da bo Boga podvrgel sebi in ga ujel v mišelovki, ker ni dojel, da je Bog več kot predmet našega dokazovanja in se nam je sam razodel kot trpeči Bog, ker je vedel, kaj nas najbolj žuli. Jezus je učil, da Boga ni treba iskati, kajti kdor vidi njega, vidi Boga, s tem pa tudi trpljenje Boga Očeta. Krščanstvo je edina vera, v kateri Bog trpi, a mi je sogovornik filozofsko oporekal, da Bog ne more trpeti, ker bi s tem izgubil svojo popolnost. Razložil sem mu, da njegovo trpljenje ne posega v Božjo popolnost, saj je trpel Božji Sin, Bog pa ob tem kot Oče, in da trpljenje izraža naravo njegove ljubezni. Trpljenje je v bistvu Božje bitje, je ranjena ljubezen, kajti prava ljubezen je trpeča. Zato o trpljenju vedo največ tisti, ki globoko ljubijo (Hans Urs von Balthasar). Razumevajoče sem poslušal njegove iskrene, besne in borbene izbruhe bojkota; vedel sem, da v bistvu fanatično brani Boga, ne pa svojega ateizma. Boga ne more zrušiti nihče; zrušijo se lahko le napačni koncepti o njem. Dojel sem, da je umrl Bog njegove percepcije o njem. Ni mogel verovati, ker ni poznal pravega objekta vere, nekoga, ki mu lahko zaupa, ne pa nečesa, Boga – mašine. Dokler ne moremo zaupati absolutnemu, nimamo smisla, s tem pa tudi gotovosti, zadovoljstva, miru, izpolnjenosti in sreče. Vsak veruje pravilno le, če veruje s svojo svobodno voljo, kar sem pri sogovorniku upošteval. Končno mi je priznal, da človek lahko teoretično živi brez Boga, praktično pa ne. In da ni srečen, ker svoje življenje veže na stvari in ljudi, namesto da bi ga vezal na cilj, na smisel. Pogovor z njim je bil prijeten, kajti ni bolj nevarnega kot vera, ki si ne upa dvomiti. Bil sem mu hvaležen za iskrenost, ker sem vnovič spoznal, da ima krščanstvo največ svetlobe. Če ne morem zaupati Bogu, komu potem sploh še lahko?

Še vedno za izvajanje oblasti blatijo vero in Cerkev, kar so počeli liberalci in komunisti. Za promocijo se radi slikajo s škofi in papežem, a ker jim gre le za oblast in denar in jim je zato vera moteča, s prefinjenimi metodami izključujejo duhovnike iz javnosti, omejujejo cerkveno življenje in delovanje.

Po Vatikanu tudi Cerkev v Sloveniji vstopila v sveto leto.Papež Frančišek v poslanici za svetovni dan miru poziva h kulturnim in strukturnim spremembam družbe.Inflacija na letni ravni ta mesec 1,9-odstotna, opolnoči podražitev pogonskih goriv.Umrl nekdanji ameriški predsednik Carter, številni se ga spominjajo kot glasnika miru in človekoljubnosti.Milanović in Primorac v drugi krog hrvaških predsedniških volitev.Civilna iniciativa Snežnik ministrstvu za naravne vire in prostor predala tisoč podpisov proti vetrnim elektrarnam v Ilirski Bistrici.V Gazi se poleg vojne soočajo s hudim mrazom.V jedrski elektrarni v Krškem v študijo morebitnega podaljšanja obratovanja do 80 let.ŠPORT: Začetek novoletne skakalne turneje v znamenju Avstrijcev. Zmagal Kraft, Lanišek 15.Vreme: Jutri se bo ob morju lahko pojavila nizka oblačnost, drugod bo še precej jasno.

V zadnji oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji v tem letu je bil naš sogovornik predsednik Slovenske škofovske konference in novomeški škof Andrej Saje. Vprašali smo ga, kaj je po njegovem opažanju najbolj zaznamovalo letošnje dogajanje v naši krajevni Cerkvi, kje vidi potrebo po delovanju za naprej, kakšni so izzivi in kaj nam prinaša sveto leto 2025 pod naslovom Romarji upanja.

Papež pred opoldansko molitvijo o sveti družini kot vzoru za vsako družino.Odprta že tretja sveta vrata in sicer v lateranski baziliki.Sveto leto danes začenjamo tudi po škofijah; dopoldne sveti maši že v Kopru in Murski soboti.Cerkev si želi čimprejšnje, trajne in dostojne rešitve za pokop umorjenih iz jame pod Macesnovo gorico.S 1. januarjem se začenja uveljavitev novega plačnega sistema za javni sektor.Odkritje spominske plošče generalu Maistru in krstna izvedba njegove pesmi v Mengšu.Na Hrvaškem prvi krog predsedniških volitev. Aktualni predsednik Milanović absolutni favorit za nov mandat.Vreme: Še bo jasno in hladno, dopoldne po nižinah megla.

Lepo pozdravljeni, spoštovani poslušalci in poslušalke današnje Duhovne misli! Na sveti večer je papež Frančišek z odprtjem svetih vrat v baziliki sv. Petra v Rimu katoliško Cerkev povedel v novo obdobje, v praznovanje jubilejnega leta 2025, ki nam prihaja naproti s sporočilom upanja in nas vabi, da se odpravimo na svetoletno pot kot romarji upanja. To, da smo romarji, je naša resničnost. Vse ustvarjeno je namreč na poti, od prve svetlobe, ki je nastala po besedi Stvarnika, pa do tedaj, ko bo vse dopolnjeno, ob koncu časov. Vprašanje pa je: kakšni romarji smo danes? Kaj nosimo v srcu, ko hodimo po različnih poteh življenja? Biti romarji upanja. Ob prazničnih voščilih marsikdo doda: »Samo da bo zdravje!« In če ga ne bo? Kako naj upamo, ko nas doletijo bolezen, brezposelnost ali pa divji ritem življenja, neobvladljivi otroci? Kako lahko vsi skupaj zremo v prihodnost z upanjem, ko v svetu vedno bolj vladata nasilje in diskriminacija ter se vedno pogosteje slišijo napovedi nove, še večje vojne? Ko apostol Pavel govori o upanju, nam ne ponuja poceni tolažbe, ampak ga utemelji na ljubezni, na Kristusovi ljubezni. Čeprav te dni v jaslicah vidimo novorojenega Kristusa, ne smemo izgubiti izpred oči celotne zgodbe odrešenja, ki smo je po tem Božjem otroku deležni. Učlovečenje edinorojenega Božjega Sina je bilo začetek poti, ki ga je pripeljala do smrti na križu. Kot Bog v to ni bil prisiljen, ampak je tako življenje sprejel iz ljubezni do vsakega od nas, da bi nam pokazal, kako dragoceni smo mu, kako zelo si želi, da bi bili vsi deležni njegovega, Božjega življenja. Ta svobodna ljubezen je bila namreč prvi pogoj, temelj čisto novega upanja: Kristus je bil obujen od mrtvih in naše upanje je Vstali Kristus. Ko smo s krstom življenjsko zraščeni z Njim, postane vstajenje tudi naša moč in naše upanje, saj je od tedaj »ljubezen izlita v naša srca po Svetem duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5), kot pravi apostol Pavel v Pismu Rimljanom. Tu je sidro naše življenjske barke, ki se ziblje na valovih življenja. Božja ljubezen do nas je tako zvesta, da nas nič in nihče ne more odtrgati od nje: ne stiska, ne nadloga, ne preganjanje, ne lakota, ne nagota, ne nevarnost, ne meč (prim. Rim 8,35). Kristus je osmislitev vsakega nesmisla, naseljenost vsake praznine, On je »Upanje, ki ne osramoti« (prim. Rim 5,5). Odsev tega edinega resničnega upanja pa lahko drug v drugem prižigamo z ljubeznijo, s preprostimi dejanji pozornosti, odpuščanja in medsebojne pomoči, s katerimi pokažemo, da nam je bližnji pomemben in dragocen. Upanje se namreč rodi iz ljubezni.

Že prvi dan po radostnem božiču obhaja Cerkev spomin prvega mučence. Sv. Štefan je eden od sedmih diakonov, ki so jih posvetili apostoli. Bil je odličen pridigar. Vnel pa se je prepir med njim in …

Cerkev časti današnjo godovnjakinjo zaradi svetosti, ki jo je izžarevala kot devica, žena, vdova in …

Papež Damaz je vodil Cerkev 24 let, od 1. 366 do 384. Znan je po tem, da se je zavzel za njeno svobodo in neodvisnost od …

Večkrat slišimo, da ženske v Cerkvi nimajo prave vloge. Morda je celo res, saj ženske v Cerkvi veliko naredijo in jim gre zato vsa pohvala. Velikokrat velja, da se vera ohrani tam, kjer jo ohranja žena, mati ali celo babica. V Božji besedi današnjega praznika pa prevladujejo ženske. Spet bi lahko kdo ugovarjal, da je v prvem berilu postavljena žena v slabi luči: Eva namreč greši in po prvem grehu se zagovarja pred Bogom. Toda kot nasprotje ji Cerkev postavlja v evangeliju spet ženo, to je Marijo. Če nekateri govorijo, da je po eni ženi prišel na svet greh, je treba še bolj poudariti, da je po ženi – Mariji na svet prišel Odrešenik. Duhovni pisatelji so Marijo imenovali za novo Evo. In ena najstarejših slovenskih cerkvenih ljudskih pesmi poje: Kar nam je Eva nesrečna zgubila, // roža Marija nam je zadobila, // ki je rodila Jezusa, // milega nam Zveličarja. Odrešenik je prišel po ženi, po Mariji in to odrešenje je veliko večje kot greh, ki je prišel po prvem človeku. Ostaja še eno pomembno sporočilo obeh svetopisemskih odlomkov. V prvem berilu Eva pove, kako je grešila. Prisluhnila ja glasu skušnjavca, ki ga v simbolični svetopisemski pripovedi predstavlja kača. Eva pravi: »Kača me je zapeljala in sem jedla« (1Mz 3,14). V evangeliju pa sledimo pogovoru Marije, ki se pogovarja z Božjim odposlancem, in po angelu prisluhnila Bogu. Zanimivo v tem pogovoru je, da Marija tako prisluhne Bogu, da ga tako prizna za Drugega, da se mu da popolnoma na razpolago in izreče presenetljive besede: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk1,38). Pomenljivo je, da sta obe ženi prisluhnili: Eva Skušnjavcu in je zabredla v nesrečo, Marija pa je prisluhnila Bogu in nam je prinesla odrešenje. Tu vidimo zelo pomembno sporočilo za naše duhovno življenje: Ni vseeno, koga poslušam v življenju! Ni vseeno, pri kom se v življenju navdihujem! Kje iščem modrost, ideje, kje se napajam. Kaj berem, kaj poslušam in komu verjamem. Številni slikarji slikajo Marijo ob oznanjenju v molitveni drži. Angel je Marijo obiskal med molitvijo. Ikone jo prikazujejo, kako posluša angela. Marija v nasprotju z Evo pravilno prisluhne drugemu in zna razločevati, zato ker je sporočila premišljevala v molitvi in jih sprejemala z razumom, ki ga je prečistila v molitvi. Razum je treba, kakor Marija, prečiščevati v molitvi, to je v stiku z Bogom. Duhovni pisatelji zato opozarjajo na nevarnost, če sporočilo sprejema neprečiščen razum. Koliko gorja je v zgodovini naredil razum, ki ni prečiščen v Bogu. Iz njega so se rodile najrazličnejše stranpoti.