Podcasts about pomembno

Prejšnji teden smo zaznamovali svetovni dan varne hrane, zato smo tej temi posvetili tudi Svetovalnico. Številne bolezni, ki se prenašajo s hrano, je mogoče preprečiti s postopki, kot so pranje, lupljenje, kuhanje, pasterizacija. Pomembno je tudi varno ravnanje z že pripravljeno hrano, pa tudi upoštevanje smernic, kateri prehranski dodatki so primerni in kakšne posledice imajo kombinacije z živili. O vsem tem je spregovorila strokovnjakinja na področju varnosti živil in ocenjevanja tveganja za zdravje ljudi dr. Urška Blaznik z Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

Čeprav živimo v času, ko imamo na dosegu roke nešteto nasvetov o zdravju, prehrani in dobrem počutju, smo pogosto bolj zmedeni kot kadarkoli prej. Komu verjeti? Kaj v resnici deluje? In kako se sploh lotiti spremembe, da ta zdrži tudi v vsakdanjem tempu življenja? O tem bo v oddaji spregovoril Jani Konjedic – po izobrazbi zgodovinar, po poklicu prehranski svetovalec, po duši pa raziskovalec dobrega počutja. Nekdanji vrhunski odbojkar danes svoje izkušnje in znanje združuje v svetovanjih, predavanjih, podkastih in pisanju, kjer poskuša zdravje približati na razumljiv in življenjski način. V pogovoru bo med drugim razkril, kako se je njegova pot začela, kaj ga je šport naučil o disciplini in ravnotežju ter kaj Slovenci pogosto delamo narobe – ali prav – ko gre za skrb zase.

Izrael je sporočil, da so njegove sile v okviru razširjene operacije na jugu Libanona zavzele strateško pomembno trdnjavo Beaufort, tik za reko Litáni. Vojska naj bi napredovala tudi drugod na območju. Strani naj bi za pogajalsko mizo sedli sredi prihodnjega tedna.

V pomladnih mesecih imamo v Sloveniji kar precej bralnih pobud, s katerimi najrazličnejši akterji želijo spodbuditi mlade in starejše k branju knjig kot pomembni človekovi aktivnosti. V Mariboru v tem tednu potekajo 29. Slovenski dnevi knjige v okviru katerih se bodo v teh dneh zvrstili številni dogodki. Kako lahko branje spremeni posameznika ter družbo in o tem, ali je realno pričakovati vsesplošen odziv na bralne pobude v tokratnem Studiu ob 17ih. Pogovor je bil prvič objavljen v Radijski tribuni Radia Maribor. Gostje: Anja Zag Golob, pesnica, založnica; dr. Sabina Fras Popović, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani; dr. Dragan Potočnik, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru.

V Mariboru so že 29-ič Slovenski dnevi knjige z rednim podnaslovom Ko te napiše knjiga in aktualnim geslom Knjige, ki premikajo meje. V Radijski tribuni, ki je del uradnega festivalskega programa, smo se pogovarjali o branju kot pomembni aktivnosti, ki lahko spremeni posameznika in družbo in o tem, ali je realno pričakovati vsesplošen odziv na bralne pobude. Sodelovali so avtorji in promotorji branja: Anja Zag Golob, Sabina Fras Popovič in Dragan Potočnik, ki se strinjajo – »branje je naporno, a pomembno«.

Piše Anja Radaljac, bere Jure Franko. Hibridno delo Nemogoče Nine Dragičević je bilo pred kratkim nominirano za Cankarjevo nagrado in kritiško sito, ampak četudi je nominacija namenjena natanko tej knjigi in četudi avtorica v njej zapiše, da se ničesar ne boji bolj kot komisij za nagrade na področju kulture, k čemur se bomo še vrnile, je za pričujočo knjigo morda bolj ključno, da se vprašamo, ali se spomnimo, katere avtorice so bile za isto nagrado nominirane lani. Pa leto pred tem? Kaj se je zgodilo z besedili avtoric, ki so bile nominirane? Se je njihova življenjska doba podaljšala? Ko Nina Dragičević zapiše, da se prav ničesar na svetu ne boji bolj kot nagradnih komisij, se to morda na prvi pogled zazdi zaznamovan strah – posebej, ker zapiše, da se prav ničesar ne boji bolj, toda svoj strah pojasnjuje z obrazložitvijo, da ti ljudje odločajo o življenjih drugih ljudi. Poklici, kjer ljudje odločajo o življenjih, imajo v družbi poseben status, Nina Dragičević pa s to izjavo opozori, da je podeljevanje je pomemben del recepcije umetniških del, pa tudi eden ključnih korakov do možnosti, da nek opus postane kanoničen – da preživi svojo avtorico. Šele v zadnjih letih se je stanje na področju podeljevanja literarnih nagrad izboljšalo in so avtorice zastopane v podobnem številu kot avtorji – pred manj kot desetletjem je bilo popolnoma običajno, da so bile avtorice praktično nezastopane. Za delo Nemogoče to ni nepomembno, saj – v najširšem pomenu – obravnava prav problem nereprezentiranosti ženskih umetnic na »sosednjem«, glasbenem področju. Obravnava pojav skorajda popolne neznanosti skladateljic v zgodovini slovenske glasbe, pri čemer pa se literarno izrazito hibridno delo (v njem najdemo elemente esejistike, poezije in proznega leposlovja) nenehno navezuje na sodobne kontekste. Kadar ponudi primer spregledanosti v preteklosti, nemudoma pokaže, da se do danes marsikaj ni spremenilo, recimo da se ženske avtorice še danes občasno naslavlja samo z imeni, in ne tudi s priimki, ali da se, ko na sodobnem literarnem dogodku govorimo o pesnicah nekega obdobja, še vedno pojavi medklic, ali so bile enako dobre kot njihov moški sodobnik. Delo Nemogoče v svoji zvrstno raznoliki pisavi pravzaprav pomeni zasledovanje nečesa, kar je praktično nemogoče zasledovati: najti podatke o umetnicah, o katerih obstajajo recimo samo zelo ozki tehnični življenjepisi s skopimi podatki, v katerih izvemo več o moških v življenju avtoric kot o njih samih. Najti je mogoče podatke o umetnicah, ki so bile, četudi so prišle do medijskih omemb, poklicno napačno navajane, denimo kot pevke ali instrumentalistke, in ne kot skladateljice. Ali pa podatke o umetnicah, ki so bile izpuščene tudi iz zgodovinskih pregledov področja in o katerih je kritik in novinar Urban Leskovar v svoji kritiki knjige Nemogoče za revijo Sodobnost zapisal, da sploh ni vedel, da obstajajo. Pomembno pri tem se zdi, da Nina Dragičević ne jemlje svojih primerov sistemskega zmanjševanja pomena dela ženskih umetnic zgolj iz časa, ko je res še veljalo, da so ženske skladateljice v zgodovini odsotne v veliki meri zato, ker niso imele dostopa do izobrazbe, ki bi jim to omogočila, in so bile primorane bivati v zgolj zasebni sferi. Nekateri primeri so še globoko iz druge polovice dvajsetega stoletja. In Dragičević pri tem opozarja, da je akademska sfera tudi v tem obdobju ostajala v veliki meri gluha za skladateljice in njihova dela; kljub temu da so postajale vidnejše in da je izobrazba postajala dostopna zanje, jih je spregledovala recepcija. In seveda je to pomenilo odločanje o njihovih življenjih, kot navaja opomba glede žirij, odločalo je o ustvarjalnosti velikega deleža prebivalstva, ki je bilo preprosto izbrisano. Deloma je bil ta problem zmanjšan v popularni glasbi, saj so bile tamkaj tudi ženske navajane kot skladateljice, ampak hkrati so bile navajane tudi kot frajle in kot predstavnice nežnega spola in pomembno je bilo, da so premogle seksapil, kot je denimo izjavil Ivan Novak, češ da je bila Anja Rupel dobra pevka, ki je imela tudi ves seksapil, ki ga je zahteval neki njihov komad. Se pravi: ali so bile nezaznavne ali pa so bile zaznavne prek spola. In ne – to ni nekaj, kar je omejeno na področje glasbe ali poklic skladateljic. O tem piše Nina Dragičević v knjigi Nemogoče, ki je navsezadnje tudi knjiga o tem, kako naj umetnica biva z zgodovino in sočasno recepcijo svojih del in del svojih kolegic.

Piše Pia Zala Meden, bereta Jure Franko in Ana Bohte. V romanu Anje Radaljac če se ne vrneš spremljamo nekromantko judito, ki ljudem pomaga ostati pri življenju v času epidemije samomorov v apokaliptičnem svetu. Judita, včasih tudi jude ali juju, je edina, ki se spominja brina, ki se je odločil za izbris – to oseba naredi namesto samomora: izbriše se iz mreže povezav med ljudmi in začne življenje na novo, svojci pa se je več ne spominjajo. Kot nekromantka judita s pomočjo umetne inteligence stopa v polje vsezavesti, kjer vidi mrežne povezave med ljudmi in opazi, da so se povezave med njo in brinom začele razkrajati. Roman odpira vprašanja o spominu posameznika in kolektivnem spominu, medosebnih odnosih, žalovanju, človekovem odnosu do umetne inteligence in čustvovanju v sodobnem svetu, kjer so vsakdanjik postale vojne, genocid, epidemije. V romanu se znanstvena fantastika prepričljivo prepleta s filozofskimi premišljevanji o aktualnih problematikah sodobne družbe. Kot vsak dober znanstvenofantastični roman tudi če se ne vrneš ne govori zgolj o realnosti, ki je kronotop romana, ampak o resničnosti tukaj in zdaj; roman ni le klasična distopija, odpira tudi etična vprašanja. Izbrise v romanu lahko vzporejamo z genocidnimi izbrisi celotnih populacij; okolje, v katerem se roman dogaja, je posledica okoljske katastrofe, ki jo povzročamo prav zdaj – v enem izmed kasnejših delov romana so navedene obstoječe raziskave o katastrofalnih okoljskih posledicah današnjega globalnega ustoja sveta. Judita v romanu razvije osebni odnos z umetno inteligenco C(i)RI, ki ji v delih, kjer jo doživlja kot osebo, imenuje kot ostale osebe v romanu, to je zapisano z malimi črkami (ciri) – če jo preberemo angleško, zveni enako kot applova virtualna asistentka Siri. Tudi mirina umetna inteligenca ima ime – iva. Tematizacija vloge umetne inteligence pri preprečevanju samomorov je še posebej aktualna, saj že zdaj obstaja stotine samomorov mladostnikov, pri katerih so chatboti umetne inteligence ljudem svetovali o načinih, kako narediti samomor, in jih k temu nagovarjali. Povedi in imena v romanu se ne začnejo z velikimi začetnicami, slog je pogosto pogovoren z vključevanjem angleških besed in pri nedoločnikih je kategorično izpuščan končni -i. Šibkost romana je predvsem njegov konec, ki se podredi konvencijam žanra. Proti koncu se zgodi tudi nenaden in nenaraven obrat od bolj filozofsko-atmosferičnega k akcijskemu, saj se kar začnejo vrstiti zunanji dogodki in padajo odločitve. V tem premiku se poveže večina najpomembnejših tem in motivov, nekateri pa popolnoma izginejo in niso izpeljani do konca. Protagonistka v zadnjem delu romana postane popolnoma pasivna in se predaja dogajanju, ki ga narekujejo drugi in njihove zunanje okoliščine. V tem dogajanju tudi njo doleti razkroj njene individualnosti in delno tudi nje kot osebe, saj se tudi sama odloči za izbris dela svoje zavesti, ki bi jo znal ogrožati. Tako roman na koncu odpira tudi vprašanje odnosa do sebe in ga poveže z odnosom posameznika do sveta in družbe ter pričakovanji in zahtevami bližnjih do posameznika. Svet v romanu Anje Radaljac če se ne vrneš je skrhan, uničen zaradi podnebne katastrofe, vojn, pomanjkanja hrane, človekove sebičnosti. Razpad sveta se odseva v notranjem dogajanju likov, hkrati pa je razpad zunanjega sveta tudi odsev njihovega notranjega sveta, saj se medosebni odnosi izgubljajo, ljudje se izbrisujejo ali delajo samomore, ostali pa žalujejo ali pa sploh več ne znajo ali ne zmorejo žalovati in so predvsem globoko osamljeni. Na trenutke se zdi, da so najbolj pristni osebni odnosi med umetnimi inteligencami in osebami v romanu, saj ciri in iva zaznavata in reagirata na juditina čustvena stanja, pogosto celo bolj čuječe kot miri, juditina prijateljica in cimra. V romanu se zrcali sodobni občutek negotovosti, ki se odraža v materialnosti, odvisni od zavesti: svet obstaja le toliko, kolikor se ga spomnimo, ga ohranjamo v mislih, jeziku in odnosih. Prav zato skupina aktivistov, mirijinih sodelavcev, na podlagi juditinega in brinovega namišljenega sveta z imenom merryland, z judito gradi to idilično pokrajino v vsezavesti, in s tem judita tudi ohranja spomin na brina: “naju je povezovala [...] trmasta možnost, da soustvariva svet – tudi če “samo” v mislih, kar je slab poudarek, ta “samo”, ker je na ravni zavesti v bistvu način soobstajanja manj relevanten, saj ti medsebojno prehajajo (in zato imamo tolikšen problem, ko prevajamo ideološke sisteme v tej realnosti v naš košček materialnega.” V apokalipsi razvijejo nekakšen izhod iz te materialne realnosti v drugo, ki ji je pravzaprav enakovredna in ki kaže na upanje: “zmogl:i sva počet nekaj, kar ljudje v naši realnosti niso (več) počeli; skupaj sva ustvarjal:i, svet, vizijo – nekaj, kar sva si opisoval:i, o čemer sva razmišljal:i, nekaj, kamor sva se v meditacijah vračal:i. to je bilo bistveno.” Roman Anje Radaljac če se ne vrneš je filozofsko-znanstvenofantastični roman, ki prek odnosov med osebami večplastno in intrigantno obravnava teme osamljenosti, izgube in žalovanja, kritizira kapitalistični individualizem in poskuša v neki drugi realnosti ustvariti svet, v katerem narava in človek sobivata. S tem nam roman sporoča, da ves čas hodimo po robu, saj drvimo proti okoljski katastrofi, ubijamo za lastno korist in se kot družba vedemo skrajno vehementno in narcisoidno, toda hkrati še zmeraj obstaja upanje, saj smo ustvarjalni, si med seboj pomagamo in gradimo globoke vezi s soljudmi. Pomembno je le, kateri del naših nagnjenj bomo negovali.

Lakersi so končnico Lige NBA končali v konferenčnem polfinalu, kjer je bila Oklahoma premočna s 4:0. Sezono Jezernikov in Luke Dončića je komentiral analitik Iztok Franko. Vabljeni k poslušanju.

Ena največjih industrij je tehnološka industrija, ki ima posledično tudi enega največjih proračunov za lobiranje v Bruslju. Evropska unija je sprejela zakonodajo, ki naj bi ščitila uporabnice in uporabnike pred škodljivimi in nezakonitimi praksami spletnih gigantov. Vendar v Bruslju trenutno pripravljajo spremembe, ki naj bi to regulacijo omilili. Zakaj zdaj te spremembe? Pomembno vlogo pri rahljanju regulacije igra lobiranje, ki ga preiskujejo v organizaciji Corporate Europe Observatory. Pogosto se ukvarja s problematično industrijo, kjer gre za jasen konflikt med interesi javnosti in poslovnim modelom posamezne industrije. Za to uporabljajo javno dostopne informacije, pa tudi metode, ki jih uporablja preiskovalno novinarstvo, kot so dostop do informacij javnega značaja ali intervjuji. Bram Vranken, ki preiskuje, kako tehnološki velikani lobirajo, koliko denarja porabljajo za te namene, koliko tehnoloških lobistov sploh je v Bruslju, se je pred kratkim mudil v Ljubljani, kjer je v Hiši EU v organizaciji Inštituta Danes je nov dan predaval o vplivu korporacij na evropsko politiko, lobiranju ter transparentnosti odločanja v institucijah Evropske unije. Pred predavanjem se je v radijskem studiu z njim pogovarjala Urška Henigman.  

Pri možganih je največji izziv, da spremembe ne nastopijo nenadoma, temveč postopno, pogosto brez jasnih znakov. Ljudje zato dolgo nimajo občutka, da bi se karkoli spreminjalo. Starost možganov se da izmeriti, poudarjajo v Zavodu Pomni, kjer so meritve opravljali na aprilskem dogodku in naleteli na izjemen interes. O kognitivnih meritvah in skrbi za možgane sta spregovorila Matjaž Starič iz Zavoda Pomni in Jurij Dreo, vodja raziskav v podjetju BrainTrip. Pomembno je namreč, da zaznamo procese staranja in jih morda zaustavimo.

Kako se mladi pripravljate na pisanje maturitetnega eseja, katere napotke, nasvete in usmeritve vam daje profesorica slovenščine iz Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer, kaj se maturantom zdi največji izziv pri prvem dejanju spomladanskega roka splošne mature in kako pomembno si je vzeti čas za osnutek? V oddaji, ki bi jo lahko naslovili tudi Po klancu do uspešnega eseja lahko slišite odgovore, pa tudi ključne ideje obeh romanov in primerjave med njimi. Poglavja: 00:02:09 Kako se maturanti pripravljate na esej? 00:09:54 Zakaj esej prinese polovico ocene? 00:12:10 Pomembno je slediti navodilom 00:13:27 Pisanje eseja: osnutek, uvod, jedro zaključek ... 00:17:24 Kje maturanti izgubljate točke? Napotki za pisanje! 00:25:13 Povzetki analize obeh romanov in primerjave med njima 00:33:01 Francka in Eva 00:39:36 Cankarjev roman 00:55:42 Roman Tine Vrščaj

Kako se mladi pripravljate na pisanje maturitetnega eseja, katere napotke, nasvete in usmeritve vam daje profesorica slovenščine iz Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer, kaj se maturantom zdi največji izziv pri prvem dejanju spomladanskega roka splošne mature in kako pomembno si je vzeti čas za osnutek? V oddaji, ki bi jo lahko naslovili tudi Po klancu do uspešnega eseja lahko slišite odgovore, pa tudi ključne ideje obeh romanov in primerjave med njimi. Poglavja: 00:02:09 Kako se maturanti pripravljate na esej? 00:09:54 Zakaj esej prinese polovico ocene? 00:12:10 Pomembno je slediti navodilom 00:13:27 Pisanje eseja: osnutek, uvod, jedro zaključek ... 00:17:24 Kje maturanti izgubljate točke? Napotki za pisanje! 00:25:13 Povzetki analize obeh romanov in primerjave med njima 00:33:01 Francka in Eva 00:39:36 Cankarjev roman 00:55:42 Roman Tine Vrščaj

"Identiteta ne pozna meja, živi tam, kjer jo ljudje z zavzetostjo in ponosom negujejo," je dejala predsednica države Nataša Pirc Musar ob svojem prvem obisku pri Slovencih na Hrvaškem. Slovenci na Madžarskem imajo v parlamentu novega zagovornika. To je postal porabski rojak Karel Holec, ki ima veliko izkušenj z delom za narodno skupnost in veliko načrtov za hitrejši razvoj. Kaj pa si obeta od nove madžarske vlade? Celovška Mohorjeva je skupaj s koroškim deželnim radiem pripravila Teden etnične raznolikosti in tako skušala nemško govoreče seznaniti s slovensko narodno skupnostjo. Zakaj je to pomembno, pojasnjuje direktor Karl Hren. Tržaški zgodovinar Štefan Čok pa spregovori o procesu za zločine v taborišču Rižarna, ki je potekal pred pol stoletja. Epilog ni bil spodbuden. Zakaj? Prisluhnite!Foto(Boštjan Podlogar/UPRS): Skupinska slika ob srečanju predsednice države s predstavniki slovenskih društev na Hrvaškem

V pogovoru z dr. Karlom Gržanom smo razmišljali o možnih poteh zaznavanja in ohranjanja sočutne bližine, miru v nemirnih nočeh in porušenih odnosih. Kaj prebuja (velikonočno) življenje, zakaj se je pomembno hraniti z lepoto? Ko smo v stiski, se ne osamimo.

Piše Tonja Jelen, bere Eva Longyka Marušič. Romaneskni prvenec Ajde Bračič Kresničevje obravnava več tematik in sledi sodobnim spraševanjem posameznika, družbe, ekologije in s tem sobivanja vseh. Na individualni ravni se pisateljica posveča celjenju družinskih ran protagonistke Agnes in njene sestre Klare, ob tem pa sledimo zgodbi realne osebe Valentina Podstenška in njegove pesniške zbirke Puščavnikovi verzi. Ta zgodba je zaradi manjkajočih zgodovinskih podatkov večinoma literarizirana in je ena izmed najbolj kvalitetnih delov romana. Roman potema na več jezikovnih ravneh. Poetični izrazi in realno opisovanje se spretno prepletajo, najsi bodo to opisi zgradb, literarnih likov ali duševnih stanj, tudi gozda. Ajda Bračič se subtilno ukvarja z naravo, a obenem spretno zastavlja vprašanje o zavajanju z new agem. Kritično ocenjuje protagonistkino soočenje s hipijevsko druščino Sare, Tulsi in Joshua. Z več vidikov predstavlja, koliko dvoličnosti se lahko pojavi in posebej poudari njihovo preračunljivost in zlonamernost do labilne osebe, ki jo želijo uničiti. A tudi glavna junakinja ima svojo pezo, in ta je medgeneracijska travma in slabi družinski vzorci. Prav razčlenjevanje družinske preteklosti disfunkcionalnih odnosov s starši je v delu najbolje obravnavano. Jedrna družina ni nujno varno zavetje za otroka in pozneje mladostnici, saj materinska in očetovska vloga nista dosledno in zdravo predani. Vpliv staršev na Agnes in Klaro je v romanu zelo škodljiv in nezdrav. Odrasli hčeri vsaka na svoj način in po svojih poteh rešujeta in razčlenjujeta otroštvo in mladostništvo, spomini razkrivajo vso problematiko, ki pa je zdaj ni lahko rešiti. Tudi med sestrama zevajo jeza, praznina in sprtost, šele na koncu lahko vse zakrpata in spet vzpostavita odnos. Psihološko razčlenjevanje je s tega vidika dodelano in premišljeno. Prav tako družinska perspektiva o Valentinovi ljubezni, ki se zaradi očetovega pretiranega ponosa in zaščitništva konča tragično za hčerko. Klasično vprašanje o prepovedani ljubezni zaradi socialnega statusa je avtorica konkretno predelala in s tem zastavila resno vprašanje o smislu Valentinovega življenja brez Anice. Kaj sploh pomeni ljubezen v primarni družine in ali je nato v sekundarni sploh mogoča, je ključno v obeh primerih. Agnesino samoiskanje in strah za Klaro ter v manjši meri postopna razgradnja Valentina so pomembne točke romana. Agnes prehaja v različna duševna stanja in sanje, zrašča se z okoljem, postane na primer potok, in se spet vrne v svojo osebnost. Njo čaka nova vzpostavitev, medtem ko Valentina ne. Pač pa je za njim ostala resnična pesniška zbirka. Kresničevje ponuja tudi vprašanje o okoljski krizi in ljudeh, ki se za to angažirajo. Pri tem je pomembno tudi zavedanje, da lahko ekstremizem vodi do še hujših posledic. Manipuliranje obstaja tudi tukaj, čeprav naj bi šlo za dobro človeštva. Občutek za človeka in naravo mora iti z roko v roki, bi lahko parafrazirala idejo Agnes. Središče sveta niso človek in njegove stvaritve, vse je prehajanje, razgradnja in minljivost. Iz nje lahko vedno zraste nekaj svetlega, čeprav je vmes veliko teme. Zdi se, da gre za poudarek misli Iztoka Geistra, da bo narava vedno obstala. Romaneskni prvenec Ajde Bračič Kresničevje prinaša zanimiva spoznanja o ranljivosti človeka, narave in stvarstva. Pomembno pa je, da posameznik ali posameznica kljub vsem težavam ne potone in se zna soočiti z življenjem.

Večina vlagateljev vidi le svojega brokerja, vendar je v ozadju celoten sistem finančne infrastrukture. Pomembno vlogo ima Klirinško depotna družba (KDD), ki skrbi za poravnavo poslov, centralni register vrednostnih papirjev in pravno varnost lastništva delnic. V tej epizodi podcasta Money-How z Davorjem Pavićem, članom uprave KDD, seciramo: - kdo dejansko zaračunava največ provizij pri trgovanju, - kako poteka poravnava borznega posla (T+2), - zakaj pri tujih brokerjih pogosto niste neposredno vpisani v delniško knjigo, - koliko trgovalnih računov ima Slovenija, - kakšen potencial imajo novi individualni naložbeni računi (INR). ______________________ Denis Avdić & Marja Milič predstavljata Psihologija denarja z avtorjem uspešnice Morganom Houslom 19.oktober 2026 I Hala Tivoli Podrobneje o dogodku https://psihologija-denarja.si/ ______________________ Bootcamp INR v živo: kako izbrati račun, naložbe in strategije Termini: Ljubljana - 23. april 2026 med 17.00 Info: https://money-how.si/dogodki/ ______________________ Bootcamp za mlade Vse, kar mora vaš otrok vedeti o upravljanju denarja Termini: Ljubljana - 27. april 2026 med 10.00 Info: https://money-how.si/dogodki/ ____________________________ PONATIS KNJIGE: Mami, oči, ali smo mi bogati? Od žepnine do investiranja. Vodnik za starše, ki želijo razumeti upravljanje denarja in to znanje samozavestno prenesti na otroke. Tiskana knjiga https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati/ E-knjiga + bootcamp https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati-2/ ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ (deluje za IBKR; Revolut, Trade Republic... in kombinacijo vseh) - poglobljene članke ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termini: Ljubljana - 19. marec 2026 med 17.00 in 20.30 Info: www.money-how.si/dogodki/ __________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _____________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Do pozitivnih sprememb torej ne vodi le pravilna odločitev na prihajajočih volitvah. Pomembno je razumeti resnico, da je treba k političnim odločitvam usmeriti dobre ljudi.

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Stojana Špegla Levitev tišine se umešča v tisti del sodobne slovenske poezije, ki zavestno zavrača komunikativnost, izpovednost in potrebo po razlagi. Špeglova lirika nagovarja bralca izjemno subtilno, saj mu ne ponuja vstopne točke, pač pa vzpostavi zadržan, skoraj zaprt prostor jezika. Njena govorica je krožna, umirjena in slogovno izrazito poenotena. Ta poenotenost zbirki hkrati omogoča natančnost in jo omejuje. Zbirko zaznamuje ponavljanje sorodnih motivov – pepela, vetra, zemlje, ptice, svetlobe in vilinskega konjička –, ki se razporejajo v rahlo spremenjenih razmerjih v organskem razvojnem loku. Pesmi ne delujejo kot zaporedje stanj ali misli, temveč kot dolgotrajno vztrajanje v istem območju zaznave. Bralec je postavljen pred vprašanje, koliko variacij je še mogočih znotraj enega registra in kdaj se ponavljanje začne zapirati samo vase. Prav tu se pokaže temeljna kritiška dilema zbirke: ali ponavljanje še odpira pomen ali pa ga že utrjuje? Takšna poetika se približuje tistemu, kar je Heidegger razumel kot razkrivanje biti, ki se nikoli ne pokaže v celoti, saj se hkrati kaže in umika. Jezik v Levitvi tišine ni sredstvo poimenovanja, ampak je prostor zadržka. Zbirka je tako nekakšna hiša jezika, v kateri je svet zgolj nakazan. A če Heidegger v tem umiku vidi možnost resnice, se ob tej zbirki lahko porodi vprašanje, ali se zadržek ves čas še kaže kot ontološki pogoj ali pa na določeni točki že začne delovati kot estetska zaščita pred drznostjo. Na primer v verzih: »jutranjica objema grebene, / – molk – / solze dreves razkoljejo kamen, / vsi drobci na tleh / so bili nekoč gora«. Takšni verzi vzpostavijo pomen kot nekaj izmuzljivega in nestabilnega. Beseda ne zapre pomena, temveč nasprotno: ga pusti odprtega, kar se lahko bere v navezavi na Derridajevo misel sledi, po kateri pomen nikoli ni v celoti prisoten, temveč se vedno odmika lastni polnosti in tvornosti, kar pomeni, da ostaja v gibanju in razliki. Je pa to hkrati tudi hoja po tankem ledu, saj ob dosledni repeticiji podobnih postopkov ta izmik lahko začne postajati prepoznaven slogovni znak, kar pa lahko potem postane vprašanje bralčeve vztrajnosti. Takšna slogovna suspenzija, kot nam jo podaja Špeglova Levitev tišine, je izraz izjemne discipline. V tej izčiščeno izpisani zbirki ni odvečnih potez ali naključnih mest. Vsak verz deluje premišljeno, skoraj izmerjeno. In prav ta ostrina razlikuje Špeglovo pisavo od številnih sodobnih poskusov hermetičnosti, ki pogosto zdrsnejo v meglenost ali arbitrarno zaprtost. Špegel je slog v zbirki dosledno in precizno izpilil, izrezal. To zahteva velikanski nadzor nad jezikom in podobami. In v tem smislu zbirka deluje zrelo in suvereno, saj ne tipa meje, ampak jasno ve, kje se želi ustaviti. Pomembno je tudi to, da narava v zbirki ni metafora notranjega sveta. Ne gre za romantično projiciranje čustev v pokrajino, kot smo nekako navajeni v zgodovini poezije, pač pa se zgodi obrat perspektive: človek se pojavi kot ena izmed oblik naravnega dogajanja, brez privilegiranega položaja. Subjekt ni središče smisla, ampak le sled; govor ni izraz notranjosti, ampak je le odziv na pritisk sveta, ki obstaja neodvisno od človekove volje. Torej kot nekaj, kar se zgodi, ne kot nekaj, kar bi človek nadzoroval. Ta odločitev je dosledna in premišljena, vendar hkrati na nek način tvegana, saj se lahko bere tudi kot zožitev razpona možnih napetosti. Pomembno je tudi vprašanje časovnosti. Zbirka Levitev tišine gradi napetost skozi kroženje. Čas kot da v zbirki zgolj je. Branje tako daje občutek neznanskega trajanja, ki se ne izteče v sklep. To zahteva bralni režim, ki od bralca terja potrpežljivost in pripravljenost na počasnost, obenem pa omeji možnost, da bi se pomen vzpostavil skozi kontrast ali preskok. Avtorjeva likovna izkušnja – Špegel je namreč likovni umetnik – je v zbirki jasno zaznavna. Pesmi so komponirane kot izjemno izostrene vizualne enote. Verz pogosto deluje kot rez v prostoru in času, kjer pride do izraza gibanje v naravi, kar je sicer pogosto prezrto. To daje zbirki arhitekturno stabilnost in hkrati meditativno dinamiko. So si pa pesmi tako sorodne, da proti koncu zbirke ni več povsem jasno, ali nova pesem še odpira razmerje ali zgolj potrjuje že vzpostavljeno metodo. V kontekstu sodobne slovenske poezije, ki pogosto išče bodisi izrazito izpovednost bodisi neposredno družbeno gesto, zavzema Levitev tišine izrazito drugačno držo. Neangažiranost zbirke ni brezbrižnost, temveč zavrnitev instrumentalnega govora. A tudi ta zavrnitev ima svojo ceno: zbirka se umakne iz dialoga s sedanjostjo in ostaja zaprta v lastno problemsko polje, ki pa razmišljujočemu bralcu kljub temu lahko odpre prostor za razmislek ali kontemplacijo o biti vsega, kar je. Levitev tišine je zato zbirka, ki zavestno tvega zamejitev. Njena doslednost je rezultat odločitve, in ne pomanjkanja. Ta odločitev sicer pomeni, da zbirka ostaja v enem samem tonalnem območju, brez večjega notranjega nihanja, kar bo za nekatere naslovnike znak zrelosti in resnosti, za druge pa omejitev, ki preprečuje, da bi se poetika resnično preizkusila. Pri tem se zastavi tudi vprašanje bralne etike, ki jo zbirka implicira. Levitev tišine od bralca ne zahteva samo tankočutne pozornosti, temveč tudi določeno odpoved – predvsem odpoved pričakovanju, da bo besedilo vodilo, razlagalo ali usmerjalo branje. Branje postane vaja v zadržku, kar ni nevtralna odločitev. Zbirka s tem predpostavlja izurjenega bralca, ki je pripravljen sprejeti, da se pomen ne razpira v razlagi, temveč v ponavljanju. Ta zahteva je legitimna, a tudi izključujoča, saj se besedilo zavestno odreka dialogu z manj potrpežljivim ali manj teoretsko podkovanim naslovnikom. V tem smislu zbirka ni elitistična po intenci, temveč po učinku, to pa je pomembna, a redko eksplicitno naslovljena razsežnost neke poetike. Špeglova Levitev tišine je poezija, ki ne išče odziva in ne ponuja razlage. Njena vrednost je v vztrajanju in natančnosti, njena šibkost pa v tem, da vztrajanje ne prerašča v tveganje. Levitev tišine ostaja premišljena, arhitekturno stabilna in resna zbirka, ki pa se zavestno odpoveduje možnosti, da bi lastno doslednost tudi resno preizkusila.

Ime tedna je postal Pavle Čuk, vodja smučišča Ski Bor v Črnem Vrhu nad Idrijo, ki je pred več kot dvajsetimi leti obnovil smučarske naprave in tako smučišče, ki beleži že šestdeset let organiziranega smučanja, rešil pred propadom. Od takrat skupaj z ekipo vsako zimo skrbi za izdelavo umetnega snega in zagon naprav ter tako ohranja pri življenju eno redkih malih smučišč pri nas, ki ostaja priljubljeno med vsemi generacijami.Kandidata sta bila tudi: Nika Prevc, najboljša smučarska skakalka zadnjih sezon in olimpijska podprvakinja, ki je svoj prvi olimpijski nastop na srednji skakalnici v Predazzu končala na drugem mestu in osvojila srebrno medaljo. To je že 29. kolajna na zimskih olimpijskih igrah za slovenske športnike, Nika Prevc pa je z uspehom še utrdila svoj status ene vodilnih športnic slovenskega zimskega športa. Branko Zakotnik, specialist internistične onkologije, ki je večino svoje poklicne poti posvetil delu na Onkološkem inštitutu Ljubljana ter pomembno prispeval k razvoju sodobnega zdravljenja raka v Sloveniji, za kar je prejel tudi državno odlikovanje red za zasluge. Kot dolgoletni predstojnik internistične onkologije in prvi koordinator Državnega programa obvladovanja raka je soustvarjal sistemski pristop k onkološki oskrbi ter zaznamoval razvoj stroke in organizacijo zdravljenja bolnikov z rakom.         

Bliža se slovenski kulturni praznik. To je državni praznik in hkrati dela prost dan. Dejstvo, da pade letos ravno na nedeljo, je povsem nepomembno. Pomembno pa je, da vsak zase pri sebi odgovorimo: kaj mi pomeni kultura, kaj mi pomeni slovenski kulturni praznik in kako ga želim praznovati. Komentar je pripravila Klara Levstek, profesorica angleščine in članica Društva katoliških pedagogov Slovenije.

V Trstu je v tem popoldnevu potekal pogovor o Zlatorogu Viktorja Parme. Dogodek sta pripravila Mestni gledališki muzej Carlo Schmidl in Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta, in sicer pred skorajšnjo tržaško koncertno izvedbo omenjene opere. Življenjsko in ustvarjalno pot Viktorja Parme je močno zaznamovalo vprašanje narodne identitete. Eden glavnih razlogov za njegovo skromno uveljavitev tiči v dejstvu, da je po razpadu Avstro-Ogrskega cesarstva postal »tujec« in s tem premalo reprezentativen za katerokoli od novonastalih držav nekdanjega večkulturnega cesarstva. Njegova mojstrovina Zlatorog je bila nazadnje uprizorjena leta 2009 v SNG Maribor v režiji Vita Tauferja, tokrat pa bo prvič v celoti izvedena v Trstu. Od tam so sporočili še, da se je dober mesec pred 90. rojstnim dnevom poslovil zamejski pesnik, vsestranski besedni ustvarjalec in Prešernov nagrajenec Miroslav Košuta. Pomembno je prispeval k širjenju slovenske identitete v zamejstvu in širšem slovenskem prostoru.

Piše Tonja Jelen, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Druga pesniška zbirka pesnice in prevajalke Žive Čebulj Praznih rok upesnjuje slo po življenju in vsem, kar ga polni. Že v prvi pesmi se zgosti misel celotne zbirke: »da se ne ubiješ / vsako jutro znova / je vseeno neverjeten čudež // la vie est un miracle«. Zbirko sestavljajo cikli oscilacije, razgrnitve, zagrnitve, umiritve in prepustitve, ki jim sledi zadnji del odzvanjanja. Ta pojasnjuje zadnje verze v pesmih, ki so pisani v poševnem tisku. Gre za citate, asociacije, omembe oseb in misli iz intervjujev in tudi spletno povezavo. Avtorica s tem spretno komunicira z bralstvom, kaže pa tudi na dosledno navajanje navdihov. Vsak cikel upravičuje svoje poimenovanje, zbirko pa se lahko bere tudi kot poemo čustev in porajajočih se stanj. Gre za naval, ki ga avtorica strastno in umirjeno vodi. To so pesmi, v katerih sije svetloba in se kažejo odtenki teme. A vedno se najde odločnost, da nikoli ni konca. Tega je mogoče povezati s subjektinjinim obiskom pokopališča, kar je kot odgovor na avtoričin pesniški prvenec Sama ljubezen je to iz leta 2023. V njem sta bila jasno prikazana umiranje in minevanje, ki sta se povezovala z neznosnim trpljenjem in porajajočim se vprašanjem o odrešenju. A če se je avtoričin prvenec spraševal o evtanaziji, nas zdaj poezija usmerja k smislu življenja. Tudi če se »sestavljaš vsak dan znova«, je to vredno. Obsežna pesniška zbirka se s prostim verzom in opustitvijo velikih začetnic posveča premišljevanju o vsakodnevnih smislih, radostih in teminah. Vse to je jezikovno pregneteno in izčiščeno v kratke verze. Pesmi so različnih dolžin, a njihova intenziteta je vedno enaka, vse imajo naboj, ki je eden najmočnejših kvalitet obravnavanega dela. Pomembno je tudi zavedanje odgovornosti do drugih. Živa Čebulj namreč poudarja, da ti drugi lahko da tudi svoje skrbi in bolečino. Odziv subjektinje je zrel, saj kljub svoji lastni temini vedno želi pomagati. Obenem je to tudi zbirka, ki govori o želji po bližini in dvojini z moškim, vendar se pri tem pojavi ključen pomislek o nasilju in poniževanju ženske. Brutalnosti pa tudi v naravi ni mogoče uiti. Občutenje do nje se kaže skozi vso zbirko. Eden izmed močnejših atributov je poistovetenje z različnimi literarnimi junakinjami, pri čemer gre za prikaz upora. Ne, subjektinja ne bo nikoli spadala v zbirko pop ikon. Sodi med »samosvoje«, kot jih označujejo drugi in druge: »zato ker sem morana / jenta / jagababa / pehta // živa«. Čeprav se pesnica sprašuje o ravnovesju, je ženstvena divjost izražena na svojstven način. V času ponovnega vzpona tradicionalnih ženskih podob je to več kot nujno, tudi v leposlovju. Pesmi v zbirki Praznih rok vstopajo v svet bolečine, v stanje odmika. Velika rešiteljica je poezija: »ko sem najbolj razdejana / pride pesem / vzame me v naročje / kakor kralj iz podzemlja // jablana spoznanja raste v meni // in zacveti / ko sem najbolj darovana«. Tudi sicer ima poezija močno, odrešilno vlogo. Pri tem ne gre za pretirano idealizacijo, temveč pomeni pobeg, pomiritev in ne nazadnje varnost. V zbirki deluje kot kontrapunkt vsemu spraševanju. Živa Čebulj je z drugo pesniško zbirko Praznih rok še bolj prepričala in daje vedeti, kako pomembno je ohranjati čudenje, iskanje svetlobe in morebiti tudi hrepenenje. Prav to daje živost, ki jo lahko povežemo tudi z avtoričinim imenom in s slovansko boginjo. Pesmi so v svoji izraznosti iskrene, ne glede na to, kaj vse odpirajo. Tako je tudi življenje, in tega se avtorica dobro zaveda in ne olepšava.

Dr. Eva Pirc, razvojna inženirka v zasavskem podjetju Dewesoft je inženirka leta 2025. Foto: arhiv Dewesofta

"Dober dan", ki je lahko tudi "lahko noč" za vse tiste, ki ste oz. so noč preživeli v službi. Ni namreč samoumevno, da se bolnišnice tudi ponoči ne ustavijo, da nas taksi pripelje domov tudi ob treh zjutraj. In ni samoumevno, da že navsezgodaj zjutraj dobimo pošto, svež časopis in dišeč topel kruh. Med tistimi, ki ne spijo je tudi Tine Zibelnik, nočni oskrbnik v ljubljanskem živalskem vrtu.

Tokrat plujemo v prerez sveta psihiatrije in psihologije. Morda pa vam za začetek rečem, da malo pomislite, kako se počutite v svojem telesu. Udobno? Napeto? Zaspano? Nemirno? Pomembno vlogo bo namreč odigralo v prihodnjih minutah. Karl Theodor Jaspers se je bil nemško-švicarski psihiater in filozof, ki je s svojim delom močno vplival na moderno teologijo, psihiatrijo in filozofijo. Leta 1913 je izdal delo Splošna psihopatologija, ki je pustilo odtis na poznejših diagnostičnih kriterijih. Na Univerzi v Heidelbergu stolica nosi ime po njem, in mesto profesure tam zaseda dr. Thomas Fuchs, psihiater in filozof, gost tokratne oddaje. Pripravlja: Mojca Delač.

Ob izidu spisov P. A. Kropotkina, enega ključnih anarhističnih mislecev 19. stoletja, se sprašujemo, kako so si anarhisti predstavljali družbo prihodnosti, v kateri bi človek ne bil suženj ne kapitalu ne državiDanes si tega sicer ni več enostavno predstavljati, a v drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja so bili anarhisti precej vplivna politična sila na stari celini. Pomembno vlogo so, na primer, igrali v času pariške komune pa ob začetku oktobrske revolucije in med špansko državljansko vojno. Še več; ruski car Aleksander II. pa habsburška cesarica Sisi in ameriški predsednik William McKinley so vsi padli pod streli atentatorjev, ki so se navduševali za anarhistične ideje. In kaj natanko so te ideje bile? – Eden ključnih anarhističnih mislecev tistega časa je bil ruski plemič in fizični geograf Pjotr Aleksejevič Kropotkin, ki je v enem svojih spisov anarhizem opredelil kot doktrino, ki si prizadeva za popolno osvoboditev človeka izpod jarma kapitala in države. Priznajmo, to se sliši precej socialistično, a kot vemo, sta tako Karl Marx kakor Vladimir Lenin z anarhisti svoj čas ostro polemizirala, Stalin pa je svojo pomoč španski republikanski vladi v pomembni meri celo pogojeval z omejevanjem vpliva anarhistov v proti-pučistični koaliciji, kar je slej ko prej pripomoglo h končni zmagi generala Franca. In ko je bilo španske državljanske vojne leta 1939 konec, je – tako se je vsaj dolgo zdelo – tudi množična privlačnost anarhističnih idej in gibanj trajno zbledela. Ampak danes, ko se zdi, da sta tako tradicionalni liberalni center kakor levica, gledano globalno, brez pravega kompasa, ko ni videti, da bi znala prepričljivo odgovarjati na to, kar počnejo Trump, Xi, Putin, Musk in drugi silaki našega časa, morda le ne bi bilo odveč, ko bi odpihnili prah, ki se je bil naložil na anarhistične ideje, in pogledali, če lahko tam najdemo kaj pripravnega zase tu in zdaj. Na Slovenskem bi prvi korak v tej smeri utegnili storiti ob Pravičnosti, drobni knjižici, ki je pred kratkim izšla pri založbi Sanje. V njej je namreč knjižni urednik, prevajalec in publicist Aleš Učakar zbral in prevedel nekaj spisov že omenjenega Kropotkina. In kaj nam ti spisi navsezadnje razkrijejo? Kako naj bi, sledeč pač Pjotru Kropotkinu, veljalo organizirati družbeno življenje, da ljudje ne bomo na milost in nemilost prepuščeni kapitalu? Kaj naj bi nadomestilo obstoječe državne institucije, če seveda anarhizma nočemo intelektualno lenobno enačiti s pogrezanjem družbe v kaos? Kaj je z atentati oziroma s političnim nasiljem, ki je v Kropotkinovem času očitno brstelo tudi iz anarhističnih idej? Kaj natanko anarhiste loči od ortodoksnih marksistov? In, nikakor ne nazadnje, koliko anarhizmov pravzaprav obstaja oziroma, drugače rečeno, kako reprezentativni za anarhizem kot tak so Kropotkinovi pogledi in stališča? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Rajka Muršiča, predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je Kropotkinovi Pravičnosti pripisal spremno besedo. Foto: Anita Garbín, šivilja in pripadnica anarhistične milice na barikadi v Barceloni med špansko državljansko vojno, julij 1936 (Antoni Campañà / Wikipedija, javna last)

Rojstvo je temeljni življenjski dogodek, zaznamovan z upanjem, skrbjo in močjo novega začetka. Pomembno vlogo pri tem imajo babice porodničarke, ki s svojim znanjem, izkušnjami in človeško bližino že stoletja spremljajo ženske in njihove družine. Pokrajinski muzej Koper je v sklopu projekta (Ne)vidne ženske postavil razstavo Ob zibelki - zgodba babištva v Istri. Avtorici Tina Novak Pucer in dr. Meliha Fajić sta v ospredje postavili pogosto prezrto, a izjemno pomembno skupino žensk - babice, tiste, ki so kot varuhinje novega življenja ter zdravja mater in otrok, več stoletij zaznamovale življenja številnih generacij in oblikovale podobo naše skupnosti. Razstava skozi pripovedi, arhivske vire in izbrane predmete odpira vpogled v dediščino, odstira svet babiškega poklica, šeg in navad ter številnih praks, ki so spremljale rojstvo otrok tako v Kopru kot na njegovem podeželju od 18. stoletja pa vse do prve polovice 20. stoletja.

Piše Tonja Jelen, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Druga pesniška zbirka Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb govori predvsem o lepoti pokrajine in narave ter o smislu posameznikovega obstoja. Podobe v pesmih se razvijajo, premišljeno odmerjene besede se zgoščajo in prikažejo tudi občutke in zavedanje minljivosti. Pesmi pogosto merijo v bistvo in srčiko obstoja, kar je pesnik zreduciral na motiva srca in toplote kože. Predvsem pa je to poezija zavedanja krhkosti trenutka in življenja. Pesnik se ne dviga nad nikogar, staplja pa se z naravo. Vanjo je ves čas vpleten in je del njenega krogotoka. Menjujeta se zamolklost in jasnina, pri čemer je slednja bolj osmišljena. Pomembno vlogo imajo telo, um in duša. Vse troje se lahko sestavi v polemičen razmislek: »Le v oko / in telo se je zalezla žalost, / ki je ne znamo razumeti.« In čeprav avtor zaznava temino in težo obstoja, mu bivanje pomeni nekaj svetega: »Zreti skozi podarjeno govorico neba. / Čutiti dotik jutranje zore / ki prižiga svetli oltar življenja.« Pesniško zbirko Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb bi lahko razdelila na dva dela, in sicer na nepretrgan in ponavljajoč se naravni cikel ter na zavedanje konca posameznikovega življenja. Pri tem je treba poudariti, da avtor kljub temini spoznanj postavlja pesniški subjekt v smisel vztrajanja. Še posebej pride do izraza zadnja pesem z naslovom Živeti: »Živeti. / S trdim jezikom / in zavezanimi očmi. / Živeti. / Brez obljub, / ki najedajo duha.« Jarčeva poezija poudarja vrednost življenja, to pa lahko povežem tudi z idejo in miselnostjo Viktorja E. Frankla. Torej – življenju je kljub vsemu treba reči da. V pesmih je čutiti nemoč, bolečino in trpkost, a nekako se vedno najde upanje za nadaljevanje poti. Osrednja barva pesniške zbirke je bela, ki se kaže že v pesnikovem prvencu Da bi prst ostala čista. Zdaj se pojavlja v različnih pomenih, in sicer od kože, slive, papirnega lista do popolne nedolžnosti oziroma začetka. Pomen barv se ujema tudi z življenjskimi obdobji, s čimer se spreminjajo tudi barve. Druga pesniška zbirka Jana F. Jarca je v pesniškem izrazu bolj prefinjena in manj neposredna kot prva. Intenziteta pesmi je ves čas enaka, gre za ritem bivanja, razmišljanja o odhajanju in prehodu. Minljivost je lahko tudi lepa, nakazuje pesnik. Tudi kot spomin, izražen v podobi odhajajočih korakov. Ta vidik razstavitve subjektov je v pesmih prepričljiv, najsi gre za mrtve ali žive v smislu Kajna in Abela. Tudi sicer je svetopisemska motivika prisotna, vendar z drobnimi odmerki. Pesniška zbirka Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb je prerez razmišljanj o eksistencialnih vprašanjih, resnobnih uvidih v različnih spoznanjih. S tem nam te pesmi ne prizanašajo, kajti človeštvo lahko doseže vrhove uspehov, z negativnimi čustvi pa še zmeraj ne zna ravnati in jih razumeti. Veliko lepote pa se skriva v verzih, ki slavijo naravo v vseh delih dneva in letnih časov.

Koroški Slovenec in eden izmed najpomembnejših srednjeevropskih likovnikov našega časa Valentin Oman je dopolnil 90 let. Življenje je posvetil umetnosti slikanja, v kateri je z grafičnimi postopki in z inovativnimi likovnimi intervencijami razvil izviren slog. Pomembno je sooblikoval sodobno avstrijsko slikarstvo. Pustil je globok pečat na številnih sakralnih objektih, pa tudi na posvetnih stavbah. Omanov osrednji motiv je že od nekdaj človek. Njegove fragmentirane podobe človeških figur so nedoločljive, nejasne in večplastne, tako pa namerno puščajo prostor gledalčevi domišljiji. Njegova praksa je usmerjena v postopek sam, pri katerem upošteva lastnosti materialov in se z njimi poigrava. Zanj so značilni plastenje, večkratno obdelovanje, odtiskovanje in uporaba medijskih podob ali umetnostnozgodovinskih referenc. Ob umetniškem ustvarjanju je tudi politično angažiran, poznan je kot borec za pravice koroških Slovencev in človek dejanj. V svojem najnovejšem delu dvojezične krajevne napise, simbol boja koroških Slovencev za svoje pravice, uliva v bronaste stebre, ki so in še bodo postavljeni v javni prostor na avstrijskem Koroškem. Za to delo sam pravi, da je nekaj najboljšega, kar je naredil kot umetnik do zdaj. Z Valentinom Omanom se je pred dnevi, ob odprtju nove razstave Križev pot: Ukrajina / Bližnji vzhod v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, pogovarjala Urška Savič. Gre za zadnjo razstavo v ciklu Omanovo leto, s katerim so se muzejske ustanove v Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem poklonile umetniku ob njegovem jubileju. Foto: Dobran Laznik

Koroški Slovenec in eden izmed najpomembnejših srednjeevropskih likovnikov našega časa Valentin Oman je dopolnil 90 let. Življenje je posvetil umetnosti slikanja, v kateri je z grafičnimi postopki in z inovativnimi likovnimi intervencijami razvil izviren slog. Pomembno je sooblikoval sodobno avstrijsko slikarstvo. Pustil je globok pečat na premnogih sakralnih objektih, pa tudi na posvetnih stavbah. Omanov osrednji motiv je že od nekdaj človek. Njegove fragmentirane podobe človeških figur so nedoločljive, nejasne in večplastne, tako pa namerno puščajo prostor gledalčevi domišljiji. Njegova praksa je usmerjena v postopek sam, pri katerem upošteva lastnosti materialov in se z njimi poigrava. Zanj so značilni plastenje, večkratno obdelovanje, odtiskovanje in uporaba medijskih podob ali umetnostnozgodovinskih referenc. Ob umetniškem ustvarjanju je tudi politično angažiran - poznan je kot borec za pravice koroških Slovencev in človek dejanj. V svojem najnovejšem delu dvojezične krajevne napise, simbol borbe koroških Slovencev za svoje pravice, uliva v bronaste stebre, ki so in še bodo postavljeni v javni prostor na avstrijskem Koroškem. Za to delo sam pravi, da je nekaj najboljšega, kar je naredil kot umetnik do zdaj. Z Valentinom Omanom se je pred dnevi, ob odprtju nove razstave Križev pot: Ukrajina / Bližnji vzhod v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pogovarjala Urška Savič. Gre za zadnjo razstavo v ciklu Omanovo leto, s katerim so se muzejske ustanove v Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem poklonile umetniku ob njegovem jubileju. Foto: Dobran Laznik

Koroški Slovenec in eden izmed najpomembnejših srednjeevropskih likovnikov našega časa Valentin Oman je dopolnil 90 let. Življenje je posvetil umetnosti slikanja, v kateri je z grafičnimi postopki in z inovativnimi likovnimi intervencijami razvil izviren slog. Pomembno je sooblikoval sodobno avstrijsko slikarstvo. Pustil je globok pečat na številnih sakralnih objektih, pa tudi na posvetnih stavbah. Omanov osrednji motiv je že od nekdaj človek. Njegove fragmentirane podobe človeških figur so nedoločljive, nejasne in večplastne, tako pa namerno puščajo prostor gledalčevi domišljiji. Njegova praksa je usmerjena v postopek sam, pri katerem upošteva lastnosti materialov in se z njimi poigrava. Zanj so značilni plastenje, večkratno obdelovanje, odtiskovanje in uporaba medijskih podob ali umetnostnozgodovinskih referenc. Ob umetniškem ustvarjanju je tudi politično angažiran, poznan je kot borec za pravice koroških Slovencev in človek dejanj. V svojem najnovejšem delu dvojezične krajevne napise, simbol boja koroških Slovencev za svoje pravice, uliva v bronaste stebre, ki so in še bodo postavljeni v javni prostor na avstrijskem Koroškem. Za to delo sam pravi, da je nekaj najboljšega, kar je naredil kot umetnik do zdaj. Z Valentinom Omanom se je pred dnevi, ob odprtju nove razstave Križev pot: Ukrajina / Bližnji vzhod v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, pogovarjala Urška Savič. Gre za zadnjo razstavo v ciklu Omanovo leto, s katerim so se muzejske ustanove v Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem poklonile umetniku ob njegovem jubileju.

Tokrat smo se ustavili ob stiski, ki jo mnogi nosijo v sebi, pa je na prvi pogled sploh ne opazimo – osamljenosti in hrepenenju po tem, da bi nas nekdo preprosto poslušal. Z nami je bil psiholog Lovro Tacol, ki pri Škofijski Karitas Celje sodeluje v programu Blizu. Spregovorili smo o pomenu psihosocialnega svetovanja, o ozadju težav, s katerimi ljudje prihajajo po pomoč, ter o tem, zakaj je včasih največ, kar lahko naredimo za bližnjega, prav to, da smo mu blizu in ga slišimo.

Ko se je jasno pokazalo, da bo zakon padel, se nam je kar zasmejalo. Sedaj bo kultura smrti vsaj za nekaj časa utihnila, a to je priložnost, da spet zacveti kultura življenja. Prav kmalu – mogoče že čez leto dni bomo postavljeni pred isti, mogoče malo spremenjen zakon o evtanaziji. Pomembno je, da bomo takrat ne samo govorili, ampak pokazali, kaj smo kot Cerkev naredili.

Morje bo vse pogosteje poplavljalo mesta, pa koprsko pristanišče in druge nižje dele slovenske obale. Zato so protipoplavni ukrepi na obalnem pasu in v morju nujni. Nekatere istrske občine jih že izvajajo, druge še načrtujejo. Pomembno pa je, da protipoplavna infrastruktura hkrati ohranja in spodbuja biotsko raznovrstnost domačih morskih vrst. S tem tudi omejuje širjenje tujerodnih vrst, ki rade naselijo, denimo, betonske pomole v pristaniščih, marinah in drugod. Znanja o takšnem ekoinženiringu je veliko, pravijo strokovnjaki Morske biološke postaje NIB v Piranu. A rešitve iz drugih delov sveta je treba nadgraditi z raziskavami, prilagojenimi lokalnemu okolju. Podrobneje pa v tokratni oddaji.

Poslušalka je vprašala, kako narediti čokoladno glazuro, ki se ne bi lomila. Speče biskvit, ga premaže z glazuro in ohladi, ampak pri rezanju si ji vedno lomi, kljub temu, da nož pomoči v vročo vodo. Sestra Nikolina ji je predlagala, da naj v kozico da 10 dag jedilne čokolade, dobre 3 dag masla ali margarine in še toliko olja. Kozico naj postavi nad vodno kopel, da se bo čokolada raztopila in zmehčala, vmes naj meša, da bo gladko tekoča (poskus čez zadnjo stran žlice). Biskvit, ki ga bomo oblili s čokolado, pa je treba najprej tanko namazati z gladko marmelado, tako da zapre, zamaši vse luknjice in pore. Biskvit režemo s tankim nožem, ki ga pomočimo v vročo vodo. Pomembno torej je, da je maščoba dvojna - maslo in olje.

PCOS prizadene že 8-15% žensk po svetu, prve znake pa lahko tudi spregledamo. Kdaj posumiti, da imamo v ozadju hormonsko težavo?Diagnoza se postavi, če sta prisotna vsaj dva od treh znakov:1. Neredne menstruacije ali celo izostanek ovulacije – to pomeni, da jajčniki ne sproščajo jajčeca redno, kar se kaže v nerednem ciklusu ali težavah z zanositvijo.2. Povišani moški hormoni (androgeni) – kar se lahko pokaže kot mozolji, mastna koža, izpadanje las po “moškem” vzorcu ali poraščenost na obrazu in telesu.3. Videz policističnih jajčnikov na ultrazvoku – zdravnik lahko na jajčnikih vidi več manjših foliklov (mešičkov), ki izgledajo kot drobne ciste.Pomembno: za diagnozo ni nujno, da so prisotni vsi trije znaki – dovolj sta že dva. Zato ima lahko PCOS več različnih “obrazov” in se pri vsaki ženski izrazi nekoliko drugače.Kaj narediti? Kot vedno se moramo stvari lotiti holistično, torej na nivoju navad, prehrane in pravih dodatkov. Z zdravim načinom prehrane, rednim gibanjem ter občasnimi zdravniškimi pregledi lahko ženske ne le obvladujejo simptome PCOS, ampak tudi pomembno zmanjšajo tveganja za dolgoročne zaplete.

Ime tedna je postala Renata Jakob Roban, predsednica Slovenskega društva Hospic, kjer že 30 let s sočutjem, spoštovanjem in strokovnostjo skrbijo za umirajoče bolnike in njihove svojce ter žalujoče odrasle, otroke in mladostnike. Obletnico so obeležili s kampanjo Do kdaj živim?, ki odpira prostor za razmislek o času, minljivosti in lepoti življenja. Kandidata sta bila še: Jernej Ule, raziskovalec in nevroznanstvenik ter vodja mednarodne raziskovalne skupine, ki je po večletnem delu odkrila, kako celice vzdržujejo ravnovesje beljakovin. Pomembno odkritje procesa osnovnega mehanizma na področju nevroznanosti in molekularne biologije, ki priča o načinu delovanja človeških celic so poimenovali interstaza, odkritje pa objavili tudi v prestižni znanstveni reviji Nature. Špela Miroševič, ustanoviteljica Fundacije CTNNB1 in pobudnica raziskav genskega zdravila za novo bolezen, ki ji je z ekipo raziskovalcev po petih letih uspelo samostojno izpeljati celoten razvoj brez farmacevtskega partnerja. Prvič v zgodovini bodo izvedli tudi klinično študijo faze za zdravljenje genske bolezni v naši državi in edini na svetu za zdravljenje sindroma CTNNB1 uporabili gensko nadomestno terapijo.

Vsakdo se na svoj način odzove na smrt bližnje osebe, vsakega na svojevrsten način pretrese. Naša pretresenost vključuje širok nabor čustev, fizičnih odzivov in vedenjskih sprememb. Prepletajo se čustva, kot so žalost, jeza, strah, krivda, sram, upanje, obup, tesnoba in osamljenost. Pomembno je, da si jih upamo priznati, jih sprejeti, izraziti ter deliti z drugimi. To je odlomek iz knjige, ki smo jo predstavili v tokratni oddaji. Avtor, p. Ivan Platovnjak, iz izkušenj nagovori temo žalovanja, ki pa je še vedno tabu. Knjiga Preobrazba bolečine je izšla pri založbi Dravlje.

Vsakdo se na svoj način odzove na smrt bližnje osebe, vsakega na svojevrsten način pretrese. Naša pretresenost vključuje širok nabor čustev, fizičnih odzivov in vedenjskih sprememb. Prepletajo se čustva, kot so žalost, jeza, strah, krivda, sram, upanje, obup, tesnoba in osamljenost. Pomembno je, da si jih upamo priznati, jih sprejeti, izraziti ter deliti z drugimi. To je odlomek iz knjige, ki smo jo predstavili v tokratni oddaji. Avtor, p. Ivan Platovnjak, iz izkušenj nagovori temo žalovanja, ki pa je še vedno tabu. Knjiga Preobrazba bolečine je izšla pri založbi Dravlje.

Oktober posvečamo zanimivim ljudem, ki se tako ali drugače poklicno ukvarjajo z jezikom. Tokrat spoznamo Mateja Pintarja, ki je že več kot 25 let učitelj na dvojezični osnovni šoli v Špetru. Po večini uči slovenščino. Ker je v Benečiji pogovorni jezik večinoma italijanščina, je zanj to, da kateri izmed učencev šolanje nadaljuje na slovenski srednji šoli in potem še na slovenski univerzi, velik uspeh. Ker imajo učitelji v zamejstvu v Italiji možnost enoletnega izobraževanja v Sloveniji, letos ne poučuje, ampak obiskuje predavanja magistrskega študija govora na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Piše Tonja Jelen, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Poezija v Nemčiji živeče pesnice Mance Klun v njeni drugi pesniški zbirki Nisaki izraža drobce, motive, ki jih avtorica srečuje, se z njimi sooča in jih premišljeno preliva v verze. To ni poezija pretresov, ampak nežno stapljanje pesniške subjektke v krhkost svetovja. Vsemu temu se pesnica trudi dajati ravnovesje in posebno lepoto. V ta svet se počasi vseljuje in prav sobivanje s spomini je eno izmed najbolj zanimivih načinov stapljanja subjektke v novo okolje. Pesnica na primer ne analizira selitve, ampak ji ta pomeni nenehno prehajanje in nadomeščanje z novimi predmeti, novimi motivi in simboli na točno določeno mesto. Vse pa je v iskanju zatočišča, kar naj bi izraz nisaki tudi pomenil. To nakazuje široko razumevanje in odpiranje možnosti, kaj vse lahko naselitve pomenijo. Lahko pomeni tudi iskanje jezika, povezano s spreminjanem subjektke. Že prva pesem Levitev kaže na spreminjanje, ki je v bistvu prenavljanje, to pa pomeni nenehno iskanje in vraščanje v jezik, ki je nato osrednje gonilo in težišče pesniške zbirke. Osredotočenost na iskanje, definiranje, sestavljanje in hkrati razstavljanje jezika je prisotna v vsej zbirki. Jezik pomeni besede: črke in glasove, ki morajo biti skrbno odbrani. To ni samo mentalno delo, je tudi fizično: »Urediti zaporedje glasov, / ki se zatikajo med prsti, / s plodno prstjo, polno drobnega migetanja, / prinašati rast.« Začetni verzi ene najbolj uspelih pesmi Zaporedje glasov se stopnjujejo vso do žetve, pri čemer se pesnica metaforično zaveže k resnemu delu. Pesnjenje je prikazano kot delo in proces, gibanje pa lahko pomeni sprehod po pesmi. Pesnica primerja poezijo z življenjem. Vse je pesem, najti jo je povsod. Ali nasprotno: življenje je lahko poezija. Stapljanje poezije in subjektke je pričarano s prav posebnim občutkom in prepričljivostjo. Pomembno je občutje, ki ga avtorica uspešno vpleta, pri tem pa se osredotoča tudi na skupnost in na to, kako pomembno je biti ves čas v ravnovesju. To se kaže v različnih situacijah, ki kažejo na pomembnost zapolnitve in skupnega bivanja. Pesmi s tem postanejo še bolj žive in življenjske: »Zvonjenje iz cerkve zapolni / praznine v mestu, / začasno / sta praznina in polnost / eno.« Pesmi so različnih dolžin in so pisane v prostem verzu. Odtehtane besede kažejo na natančnost in premišljeno nizanje v verze. Daljše pesmi so bolj kompleksne in izkoristijo širino misli. Pri krajših pesmih so krajši tudi razmisleki, a so dobro izpeljani. V primerjavi s prvencem Če ne morem biti jezik je zbirka Nisaki bolj precizna, čeprav je tudi prvenec prinašal veliko uspele poezije. Čeprav je pesnica Manca Klun skromna in skoraj nevidno prisotna med opazovanjem in pisanjem, zbirka Nisaki sije s prav posebnim žarom in mehkobo. Tudi v najbolj krhkih naselitvah v prostorih pesmi in misli je mogoče najti upanje in prav zaradi prebrane poezije verjeti vanj. Pesnica odmerja trenutke in jih vtke v pesem. Kot pravi, si jih preprosto vzame. Skratka, to je poezija, ki jo je treba brati pozorno in ponižno, in pokaže se, kako so lahko majhne stvari velike in pomembne za vsak trenutek. Ta pa je minljiv.

Veliki pohod je eden od številnih filmov, ki so adaptacije romanov klasika žanra grozljivke Stephena Kinga. Ni nenavadno, da ga je režiral Francis Lawrence, režiser Iger prestola, ki sodijo v enak žanr. Film je postavljen v distopično avtoritarno Ameriko srede dvajsetega stoletja. Natančneje, v prepoznavno južnjaško pokrajino. ZDA so že dolgo časa v krizi. Zato vsako leto organizirajo tekmovanje, na katerem tekmujejo mladi moški oziroma fantje, tekmovanje v hoji. Prenos tekme vsako leto dvigne produktivnost in prispeva k rasti BDP. Pravila so preprosta: ves čas je treba ohranjati hitrost petih kilometrov na uro, ob vsakem zaostanku ali spremembi smeri hoje tekmovalec dobi določeno število opozoril, potem pa ga ustrelijo. Zmaga tisti, ki ostane najdlje. A če bi film gledali zgolj v luči avtoritarizma, bi mu naredili krivico. Literarna predloga je iz leta 1979, iz obdobja, ko se je zagnal neoliberalni cikel kapitalizma. Prijava na tekmovanje je prostovoljna, vendar se nanj prijavijo skoraj vsi fantje v generaciji. Demokracija ne vodi v svobodo, temveč v potrjevanje uradne ideologije. Tekmovanje je dogma in tekma, ki je prispodoba tržne tekme, določa vse odnose med tekmovalci, tudi prijateljske. V ospredju je odnos med svetlopoltim Cooperjem Hofferjem in temnopoltim Davidom Jonssonom. Vendar barva njune kože ni relevantna. Pomembno je le, da sta tekmovalca oziroma, v alegorični interpretaciji, delavca. Gre za železne zakone tekme oziroma trga, za hladno objektivnost. Sodelujejo pripadniki različnih ameriških »ras«. Filmu uspeva potujitev resničnosti prek spretnega odmerjanja novih informacij. Kar se na začetku zdi dokaj normalno, a malo srhljivo, se kasneje začne razkrivati kot popolnoma iracionalno in okrutno. Z učinkom šoka, značilnega za Kingovo pripovedništvo, nas film zbuja iz lastne ideologije. Vizualno je minimalističen in še posebej privlačen za slovenske gledalce. Zeleno ruralno okolje spominja na slovensko pokrajino in vzbuja aluzije na lastno kulturo pohodništva. Tudi ko karavana končno prispe v mesto, je to majhno, dokaj pusto in z evropsko arhitekturo. Ob poti pa so v obliki krajev in ljudi izpostavljeni simboli ameriškega popkulturnega imaginarija, ki predstavljajo njeno srhljivo zgodovino. Če trg določa vse medčloveške odnose, določa tudi njihov odnos do lepega in plemenitega, pa tudi izražanje altruizma ali sociopatije in upora. Gre za izvrstno študijo karakterjev in odpiranje bistvenih vprašanj eksistence prek historičnega pogleda. Omogočili so jo tudi mladi igralci, ki so svoje vloge odigrali prepričljivo. In kljub vsej distopičnosti bodo lahko pozorni gledalci v njem odkrili svetlo revolucionarno sporočilo s pomembnim obratom za naš čas.

Po koncu ene največjih morij, prve svetovne vojne, so razpadla štiri cesarstva in na njihovih temeljih so nastale nove države, o katerih so njihovi narodi sanjali stoletja. Resda se veliko sanj ni popolnoma uresničilo, saj so bili v ozadju nastajanja novih držav številni politični interesi, kupčkanje in pritiski velikih. In tako so nekateri izgubili veliko ozemelj, drugi so jih veliko pridobili, tretji spet nekoliko manj. Med te sodi tudi tedanja država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je že po nekaj mesecih leta 1919 preimenovala v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta je na pariški mirovni konferenci dobila del Prekmurja, izgubila pa velik del Primorske in Koroške. V spomin na ta zgodovinski trenutek od leta 2006 praznujemo državni praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom po prvi svetovni vojni ali priključitev Prekmurja matičnemu narodu. Od leta 2009 se uradna državna proslava prireja vsakih pet let. Pomembno vlogo pri tem imajo Prekmurke in Prekmurci, ne samo v Prekmurju, ampak po Sloveniji. Njihovo organiziranost bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

V Slovenijo se je preselila pred nekaj leti, ne da bi znala besedico slovensko. Danes je ona tista, ki ljudem s podobno zgodbo pomaga pri učenju novega jezika in vklapljanju v družbo.

19. Festival Odprte hiše Slovenije OHS, z osrednjo temo Dediščina za prihodnost, odpira vprašanje: kaj je tisto, kar je danes zares pomembno in potrebno, da zgradimo in na kak način! Dediščina ni samo ohranjanje preteklosti, ne gre samo za vrednote, ki jih ima zapisane stroka spomeniškega varstva, ampak za kulturno gesto, ki jo kot družba razumemo, ko dediščino ohranjamo in jo ponovno vključujemo v vsakdanje življenje, pravi arhitektka Lenka Kavčič vodja OHS, največjega arhitekturno nepremičninskega festivala Odprte hiše Slovenije. Festivala OHS ne predstavlja le primere odlične arhitekture in razne prostorske ureditve, ampak hkrati odpira nešteto vprašanj in nas poziva na debato. Lenka Kavčič je za svoje delo prejela več mednarodnih nagrad in priznaj: Plečnikovo medaljo za projekt Igriva arhitektura, ki se ukvarja z izobraževanjem otrok o arhitekturi, in zlato medaljo na mednarodnem bienalu industrijskega oblikovanja BIO 16. Leta 2023 je bila državna sekretarka na Ministrstvu za naravne vire in prostor.

Po državi na predvečer mednarodnega praznika dela potekajo še zadnje priprave na večerne proslave in kresovanja. Pred praznikom se po tradiciji vrstijo opozorila glede delavskih pravic. Sindikati poudarjajo, da te niso samoumevne, ampak se je treba za njih nenehno boriti. Pomembno je tudi, da se delavci zavedajo svojih pravic. V sindikatu Mladi plus ocenjujejo, da se mladi delavci danes zavedajo svojih pravic, in to veliko bolj kot generacije pred njimi. V oddaji tudi o tem: - Kremelj: predsednik Putin ostaja odprt za politične in diplomatske metode reševanja spora z Ukrajino - Mednarodna skupnost po incidentih v Kašmirju Islamabad in New Delhi poziva k zadržanosti - Vlada v predlogu zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora vztraja pri zdajšnjem pragu za uvedbo preiskave

Ivan Eržen, strokovni direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje o burnem dogajanju, ki se je v Sloveniji začelo marca 2020, epidemiji covida-19, ukrepih, politiki, napakah, posledicah, cepljenju in boleznih, ki nam povzročajo skrbi danes.

Giannis Tzikas je lastnik manjšega bara ob košarkarskem igrišču v atenski soseski Sepolia. Prav tam so začeli igrati tudi bratje Antetokounmpo. Pomembno vlogo v njihovi karieri je imel prav gospod Tzikas, ki je poleg košarke tudi velik ljubitelj spačkov. Po Atenah nas je zapeljal z vijolično-črnim, ki je bil pred več kot 50 leti izdelan v Kopru. Giannis Tzikas je svojega spačka že peljal tudi na obisk na slovensko obalo.

Giannis Tzikas je lastnik manjšega bara ob košarkarskem igrišču v atenski soseski Sepolia. Prav tam so začeli igrati tudi bratje Antetokounmpo. Pomembno vlogo v njihovi karieri je imel prav gospod Tzikas, ki je poleg košarke tudi velik ljubitelj spačkov. Po Atenah nas je zapeljal z vijolično-črnim, ki je bil pred več kot 50 leti izdelan v Kopru. Giannis Tzikas je svojega spačka že peljal tudi na obisk na slovensko obalo.

Pomembno je, da se zavedamo, v kakšnem tipu pogovora sodelujemo.