Podcasts about pomembno

Koroški Slovenec in eden izmed najpomembnejših srednjeevropskih likovnikov našega časa Valentin Oman je dopolnil 90 let. Življenje je posvetil umetnosti slikanja, v kateri je z grafičnimi postopki in z inovativnimi likovnimi intervencijami razvil izviren slog. Pomembno je sooblikoval sodobno avstrijsko slikarstvo. Pustil je globok pečat na številnih sakralnih objektih, pa tudi na posvetnih stavbah. Omanov osrednji motiv je že od nekdaj človek. Njegove fragmentirane podobe človeških figur so nedoločljive, nejasne in večplastne, tako pa namerno puščajo prostor gledalčevi domišljiji. Njegova praksa je usmerjena v postopek sam, pri katerem upošteva lastnosti materialov in se z njimi poigrava. Zanj so značilni plastenje, večkratno obdelovanje, odtiskovanje in uporaba medijskih podob ali umetnostnozgodovinskih referenc. Ob umetniškem ustvarjanju je tudi politično angažiran, poznan je kot borec za pravice koroških Slovencev in človek dejanj. V svojem najnovejšem delu dvojezične krajevne napise, simbol boja koroških Slovencev za svoje pravice, uliva v bronaste stebre, ki so in še bodo postavljeni v javni prostor na avstrijskem Koroškem. Za to delo sam pravi, da je nekaj najboljšega, kar je naredil kot umetnik do zdaj. Z Valentinom Omanom se je pred dnevi, ob odprtju nove razstave Križev pot: Ukrajina / Bližnji vzhod v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, pogovarjala Urška Savič. Gre za zadnjo razstavo v ciklu Omanovo leto, s katerim so se muzejske ustanove v Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem poklonile umetniku ob njegovem jubileju. Foto: Dobran Laznik

Piše Tonja Jelen, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Druga pesniška zbirka Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb govori predvsem o lepoti pokrajine in narave ter o smislu posameznikovega obstoja. Podobe v pesmih se razvijajo, premišljeno odmerjene besede se zgoščajo in prikažejo tudi občutke in zavedanje minljivosti. Pesmi pogosto merijo v bistvo in srčiko obstoja, kar je pesnik zreduciral na motiva srca in toplote kože. Predvsem pa je to poezija zavedanja krhkosti trenutka in življenja. Pesnik se ne dviga nad nikogar, staplja pa se z naravo. Vanjo je ves čas vpleten in je del njenega krogotoka. Menjujeta se zamolklost in jasnina, pri čemer je slednja bolj osmišljena. Pomembno vlogo imajo telo, um in duša. Vse troje se lahko sestavi v polemičen razmislek: »Le v oko / in telo se je zalezla žalost, / ki je ne znamo razumeti.« In čeprav avtor zaznava temino in težo obstoja, mu bivanje pomeni nekaj svetega: »Zreti skozi podarjeno govorico neba. / Čutiti dotik jutranje zore / ki prižiga svetli oltar življenja.« Pesniško zbirko Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb bi lahko razdelila na dva dela, in sicer na nepretrgan in ponavljajoč se naravni cikel ter na zavedanje konca posameznikovega življenja. Pri tem je treba poudariti, da avtor kljub temini spoznanj postavlja pesniški subjekt v smisel vztrajanja. Še posebej pride do izraza zadnja pesem z naslovom Živeti: »Živeti. / S trdim jezikom / in zavezanimi očmi. / Živeti. / Brez obljub, / ki najedajo duha.« Jarčeva poezija poudarja vrednost življenja, to pa lahko povežem tudi z idejo in miselnostjo Viktorja E. Frankla. Torej – življenju je kljub vsemu treba reči da. V pesmih je čutiti nemoč, bolečino in trpkost, a nekako se vedno najde upanje za nadaljevanje poti. Osrednja barva pesniške zbirke je bela, ki se kaže že v pesnikovem prvencu Da bi prst ostala čista. Zdaj se pojavlja v različnih pomenih, in sicer od kože, slive, papirnega lista do popolne nedolžnosti oziroma začetka. Pomen barv se ujema tudi z življenjskimi obdobji, s čimer se spreminjajo tudi barve. Druga pesniška zbirka Jana F. Jarca je v pesniškem izrazu bolj prefinjena in manj neposredna kot prva. Intenziteta pesmi je ves čas enaka, gre za ritem bivanja, razmišljanja o odhajanju in prehodu. Minljivost je lahko tudi lepa, nakazuje pesnik. Tudi kot spomin, izražen v podobi odhajajočih korakov. Ta vidik razstavitve subjektov je v pesmih prepričljiv, najsi gre za mrtve ali žive v smislu Kajna in Abela. Tudi sicer je svetopisemska motivika prisotna, vendar z drobnimi odmerki. Pesniška zbirka Jana F. Jarca Skoz bele poljane nedokončanih zgodb je prerez razmišljanj o eksistencialnih vprašanjih, resnobnih uvidih v različnih spoznanjih. S tem nam te pesmi ne prizanašajo, kajti človeštvo lahko doseže vrhove uspehov, z negativnimi čustvi pa še zmeraj ne zna ravnati in jih razumeti. Veliko lepote pa se skriva v verzih, ki slavijo naravo v vseh delih dneva in letnih časov.

Koroški Slovenec in eden izmed najpomembnejših srednjeevropskih likovnikov našega časa Valentin Oman je dopolnil 90 let. Življenje je posvetil umetnosti slikanja, v kateri je z grafičnimi postopki in z inovativnimi likovnimi intervencijami razvil izviren slog. Pomembno je sooblikoval sodobno avstrijsko slikarstvo. Pustil je globok pečat na premnogih sakralnih objektih, pa tudi na posvetnih stavbah. Omanov osrednji motiv je že od nekdaj človek. Njegove fragmentirane podobe človeških figur so nedoločljive, nejasne in večplastne, tako pa namerno puščajo prostor gledalčevi domišljiji. Njegova praksa je usmerjena v postopek sam, pri katerem upošteva lastnosti materialov in se z njimi poigrava. Zanj so značilni plastenje, večkratno obdelovanje, odtiskovanje in uporaba medijskih podob ali umetnostnozgodovinskih referenc. Ob umetniškem ustvarjanju je tudi politično angažiran - poznan je kot borec za pravice koroških Slovencev in človek dejanj. V svojem najnovejšem delu dvojezične krajevne napise, simbol borbe koroških Slovencev za svoje pravice, uliva v bronaste stebre, ki so in še bodo postavljeni v javni prostor na avstrijskem Koroškem. Za to delo sam pravi, da je nekaj najboljšega, kar je naredil kot umetnik do zdaj. Z Valentinom Omanom se je pred dnevi, ob odprtju nove razstave Križev pot: Ukrajina / Bližnji vzhod v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pogovarjala Urška Savič. Gre za zadnjo razstavo v ciklu Omanovo leto, s katerim so se muzejske ustanove v Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem poklonile umetniku ob njegovem jubileju. Foto: Dobran Laznik

Koroški Slovenec in eden izmed najpomembnejših srednjeevropskih likovnikov našega časa Valentin Oman je dopolnil 90 let. Življenje je posvetil umetnosti slikanja, v kateri je z grafičnimi postopki in z inovativnimi likovnimi intervencijami razvil izviren slog. Pomembno je sooblikoval sodobno avstrijsko slikarstvo. Pustil je globok pečat na številnih sakralnih objektih, pa tudi na posvetnih stavbah. Omanov osrednji motiv je že od nekdaj človek. Njegove fragmentirane podobe človeških figur so nedoločljive, nejasne in večplastne, tako pa namerno puščajo prostor gledalčevi domišljiji. Njegova praksa je usmerjena v postopek sam, pri katerem upošteva lastnosti materialov in se z njimi poigrava. Zanj so značilni plastenje, večkratno obdelovanje, odtiskovanje in uporaba medijskih podob ali umetnostnozgodovinskih referenc. Ob umetniškem ustvarjanju je tudi politično angažiran, poznan je kot borec za pravice koroških Slovencev in človek dejanj. V svojem najnovejšem delu dvojezične krajevne napise, simbol boja koroških Slovencev za svoje pravice, uliva v bronaste stebre, ki so in še bodo postavljeni v javni prostor na avstrijskem Koroškem. Za to delo sam pravi, da je nekaj najboljšega, kar je naredil kot umetnik do zdaj. Z Valentinom Omanom se je pred dnevi, ob odprtju nove razstave Križev pot: Ukrajina / Bližnji vzhod v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, pogovarjala Urška Savič. Gre za zadnjo razstavo v ciklu Omanovo leto, s katerim so se muzejske ustanove v Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem poklonile umetniku ob njegovem jubileju.

Tokrat smo se ustavili ob stiski, ki jo mnogi nosijo v sebi, pa je na prvi pogled sploh ne opazimo – osamljenosti in hrepenenju po tem, da bi nas nekdo preprosto poslušal. Z nami je bil psiholog Lovro Tacol, ki pri Škofijski Karitas Celje sodeluje v programu Blizu. Spregovorili smo o pomenu psihosocialnega svetovanja, o ozadju težav, s katerimi ljudje prihajajo po pomoč, ter o tem, zakaj je včasih največ, kar lahko naredimo za bližnjega, prav to, da smo mu blizu in ga slišimo.

Ko se je jasno pokazalo, da bo zakon padel, se nam je kar zasmejalo. Sedaj bo kultura smrti vsaj za nekaj časa utihnila, a to je priložnost, da spet zacveti kultura življenja. Prav kmalu – mogoče že čez leto dni bomo postavljeni pred isti, mogoče malo spremenjen zakon o evtanaziji. Pomembno je, da bomo takrat ne samo govorili, ampak pokazali, kaj smo kot Cerkev naredili.

Morje bo vse pogosteje poplavljalo mesta, pa koprsko pristanišče in druge nižje dele slovenske obale. Zato so protipoplavni ukrepi na obalnem pasu in v morju nujni. Nekatere istrske občine jih že izvajajo, druge še načrtujejo. Pomembno pa je, da protipoplavna infrastruktura hkrati ohranja in spodbuja biotsko raznovrstnost domačih morskih vrst. S tem tudi omejuje širjenje tujerodnih vrst, ki rade naselijo, denimo, betonske pomole v pristaniščih, marinah in drugod. Znanja o takšnem ekoinženiringu je veliko, pravijo strokovnjaki Morske biološke postaje NIB v Piranu. A rešitve iz drugih delov sveta je treba nadgraditi z raziskavami, prilagojenimi lokalnemu okolju. Podrobneje pa v tokratni oddaji.

Poslušalka je vprašala, kako narediti čokoladno glazuro, ki se ne bi lomila. Speče biskvit, ga premaže z glazuro in ohladi, ampak pri rezanju si ji vedno lomi, kljub temu, da nož pomoči v vročo vodo. Sestra Nikolina ji je predlagala, da naj v kozico da 10 dag jedilne čokolade, dobre 3 dag masla ali margarine in še toliko olja. Kozico naj postavi nad vodno kopel, da se bo čokolada raztopila in zmehčala, vmes naj meša, da bo gladko tekoča (poskus čez zadnjo stran žlice). Biskvit, ki ga bomo oblili s čokolado, pa je treba najprej tanko namazati z gladko marmelado, tako da zapre, zamaši vse luknjice in pore. Biskvit režemo s tankim nožem, ki ga pomočimo v vročo vodo. Pomembno torej je, da je maščoba dvojna - maslo in olje.

PCOS prizadene že 8-15% žensk po svetu, prve znake pa lahko tudi spregledamo. Kdaj posumiti, da imamo v ozadju hormonsko težavo?Diagnoza se postavi, če sta prisotna vsaj dva od treh znakov:1. Neredne menstruacije ali celo izostanek ovulacije – to pomeni, da jajčniki ne sproščajo jajčeca redno, kar se kaže v nerednem ciklusu ali težavah z zanositvijo.2. Povišani moški hormoni (androgeni) – kar se lahko pokaže kot mozolji, mastna koža, izpadanje las po “moškem” vzorcu ali poraščenost na obrazu in telesu.3. Videz policističnih jajčnikov na ultrazvoku – zdravnik lahko na jajčnikih vidi več manjših foliklov (mešičkov), ki izgledajo kot drobne ciste.Pomembno: za diagnozo ni nujno, da so prisotni vsi trije znaki – dovolj sta že dva. Zato ima lahko PCOS več različnih “obrazov” in se pri vsaki ženski izrazi nekoliko drugače.Kaj narediti? Kot vedno se moramo stvari lotiti holistično, torej na nivoju navad, prehrane in pravih dodatkov. Z zdravim načinom prehrane, rednim gibanjem ter občasnimi zdravniškimi pregledi lahko ženske ne le obvladujejo simptome PCOS, ampak tudi pomembno zmanjšajo tveganja za dolgoročne zaplete.

Ime tedna je postala Renata Jakob Roban, predsednica Slovenskega društva Hospic, kjer že 30 let s sočutjem, spoštovanjem in strokovnostjo skrbijo za umirajoče bolnike in njihove svojce ter žalujoče odrasle, otroke in mladostnike. Obletnico so obeležili s kampanjo Do kdaj živim?, ki odpira prostor za razmislek o času, minljivosti in lepoti življenja. Kandidata sta bila še: Jernej Ule, raziskovalec in nevroznanstvenik ter vodja mednarodne raziskovalne skupine, ki je po večletnem delu odkrila, kako celice vzdržujejo ravnovesje beljakovin. Pomembno odkritje procesa osnovnega mehanizma na področju nevroznanosti in molekularne biologije, ki priča o načinu delovanja človeških celic so poimenovali interstaza, odkritje pa objavili tudi v prestižni znanstveni reviji Nature. Špela Miroševič, ustanoviteljica Fundacije CTNNB1 in pobudnica raziskav genskega zdravila za novo bolezen, ki ji je z ekipo raziskovalcev po petih letih uspelo samostojno izpeljati celoten razvoj brez farmacevtskega partnerja. Prvič v zgodovini bodo izvedli tudi klinično študijo faze za zdravljenje genske bolezni v naši državi in edini na svetu za zdravljenje sindroma CTNNB1 uporabili gensko nadomestno terapijo.

Vsakdo se na svoj način odzove na smrt bližnje osebe, vsakega na svojevrsten način pretrese. Naša pretresenost vključuje širok nabor čustev, fizičnih odzivov in vedenjskih sprememb. Prepletajo se čustva, kot so žalost, jeza, strah, krivda, sram, upanje, obup, tesnoba in osamljenost. Pomembno je, da si jih upamo priznati, jih sprejeti, izraziti ter deliti z drugimi. To je odlomek iz knjige, ki smo jo predstavili v tokratni oddaji. Avtor, p. Ivan Platovnjak, iz izkušenj nagovori temo žalovanja, ki pa je še vedno tabu. Knjiga Preobrazba bolečine je izšla pri založbi Dravlje.

Vsakdo se na svoj način odzove na smrt bližnje osebe, vsakega na svojevrsten način pretrese. Naša pretresenost vključuje širok nabor čustev, fizičnih odzivov in vedenjskih sprememb. Prepletajo se čustva, kot so žalost, jeza, strah, krivda, sram, upanje, obup, tesnoba in osamljenost. Pomembno je, da si jih upamo priznati, jih sprejeti, izraziti ter deliti z drugimi. To je odlomek iz knjige, ki smo jo predstavili v tokratni oddaji. Avtor, p. Ivan Platovnjak, iz izkušenj nagovori temo žalovanja, ki pa je še vedno tabu. Knjiga Preobrazba bolečine je izšla pri založbi Dravlje.

Oktober posvečamo zanimivim ljudem, ki se tako ali drugače poklicno ukvarjajo z jezikom. Tokrat spoznamo Mateja Pintarja, ki je že več kot 25 let učitelj na dvojezični osnovni šoli v Špetru. Po večini uči slovenščino. Ker je v Benečiji pogovorni jezik večinoma italijanščina, je zanj to, da kateri izmed učencev šolanje nadaljuje na slovenski srednji šoli in potem še na slovenski univerzi, velik uspeh. Ker imajo učitelji v zamejstvu v Italiji možnost enoletnega izobraževanja v Sloveniji, letos ne poučuje, ampak obiskuje predavanja magistrskega študija govora na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.

Piše Tonja Jelen, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Poezija v Nemčiji živeče pesnice Mance Klun v njeni drugi pesniški zbirki Nisaki izraža drobce, motive, ki jih avtorica srečuje, se z njimi sooča in jih premišljeno preliva v verze. To ni poezija pretresov, ampak nežno stapljanje pesniške subjektke v krhkost svetovja. Vsemu temu se pesnica trudi dajati ravnovesje in posebno lepoto. V ta svet se počasi vseljuje in prav sobivanje s spomini je eno izmed najbolj zanimivih načinov stapljanja subjektke v novo okolje. Pesnica na primer ne analizira selitve, ampak ji ta pomeni nenehno prehajanje in nadomeščanje z novimi predmeti, novimi motivi in simboli na točno določeno mesto. Vse pa je v iskanju zatočišča, kar naj bi izraz nisaki tudi pomenil. To nakazuje široko razumevanje in odpiranje možnosti, kaj vse lahko naselitve pomenijo. Lahko pomeni tudi iskanje jezika, povezano s spreminjanem subjektke. Že prva pesem Levitev kaže na spreminjanje, ki je v bistvu prenavljanje, to pa pomeni nenehno iskanje in vraščanje v jezik, ki je nato osrednje gonilo in težišče pesniške zbirke. Osredotočenost na iskanje, definiranje, sestavljanje in hkrati razstavljanje jezika je prisotna v vsej zbirki. Jezik pomeni besede: črke in glasove, ki morajo biti skrbno odbrani. To ni samo mentalno delo, je tudi fizično: »Urediti zaporedje glasov, / ki se zatikajo med prsti, / s plodno prstjo, polno drobnega migetanja, / prinašati rast.« Začetni verzi ene najbolj uspelih pesmi Zaporedje glasov se stopnjujejo vso do žetve, pri čemer se pesnica metaforično zaveže k resnemu delu. Pesnjenje je prikazano kot delo in proces, gibanje pa lahko pomeni sprehod po pesmi. Pesnica primerja poezijo z življenjem. Vse je pesem, najti jo je povsod. Ali nasprotno: življenje je lahko poezija. Stapljanje poezije in subjektke je pričarano s prav posebnim občutkom in prepričljivostjo. Pomembno je občutje, ki ga avtorica uspešno vpleta, pri tem pa se osredotoča tudi na skupnost in na to, kako pomembno je biti ves čas v ravnovesju. To se kaže v različnih situacijah, ki kažejo na pomembnost zapolnitve in skupnega bivanja. Pesmi s tem postanejo še bolj žive in življenjske: »Zvonjenje iz cerkve zapolni / praznine v mestu, / začasno / sta praznina in polnost / eno.« Pesmi so različnih dolžin in so pisane v prostem verzu. Odtehtane besede kažejo na natančnost in premišljeno nizanje v verze. Daljše pesmi so bolj kompleksne in izkoristijo širino misli. Pri krajših pesmih so krajši tudi razmisleki, a so dobro izpeljani. V primerjavi s prvencem Če ne morem biti jezik je zbirka Nisaki bolj precizna, čeprav je tudi prvenec prinašal veliko uspele poezije. Čeprav je pesnica Manca Klun skromna in skoraj nevidno prisotna med opazovanjem in pisanjem, zbirka Nisaki sije s prav posebnim žarom in mehkobo. Tudi v najbolj krhkih naselitvah v prostorih pesmi in misli je mogoče najti upanje in prav zaradi prebrane poezije verjeti vanj. Pesnica odmerja trenutke in jih vtke v pesem. Kot pravi, si jih preprosto vzame. Skratka, to je poezija, ki jo je treba brati pozorno in ponižno, in pokaže se, kako so lahko majhne stvari velike in pomembne za vsak trenutek. Ta pa je minljiv.

Veliki pohod je eden od številnih filmov, ki so adaptacije romanov klasika žanra grozljivke Stephena Kinga. Ni nenavadno, da ga je režiral Francis Lawrence, režiser Iger prestola, ki sodijo v enak žanr. Film je postavljen v distopično avtoritarno Ameriko srede dvajsetega stoletja. Natančneje, v prepoznavno južnjaško pokrajino. ZDA so že dolgo časa v krizi. Zato vsako leto organizirajo tekmovanje, na katerem tekmujejo mladi moški oziroma fantje, tekmovanje v hoji. Prenos tekme vsako leto dvigne produktivnost in prispeva k rasti BDP. Pravila so preprosta: ves čas je treba ohranjati hitrost petih kilometrov na uro, ob vsakem zaostanku ali spremembi smeri hoje tekmovalec dobi določeno število opozoril, potem pa ga ustrelijo. Zmaga tisti, ki ostane najdlje. A če bi film gledali zgolj v luči avtoritarizma, bi mu naredili krivico. Literarna predloga je iz leta 1979, iz obdobja, ko se je zagnal neoliberalni cikel kapitalizma. Prijava na tekmovanje je prostovoljna, vendar se nanj prijavijo skoraj vsi fantje v generaciji. Demokracija ne vodi v svobodo, temveč v potrjevanje uradne ideologije. Tekmovanje je dogma in tekma, ki je prispodoba tržne tekme, določa vse odnose med tekmovalci, tudi prijateljske. V ospredju je odnos med svetlopoltim Cooperjem Hofferjem in temnopoltim Davidom Jonssonom. Vendar barva njune kože ni relevantna. Pomembno je le, da sta tekmovalca oziroma, v alegorični interpretaciji, delavca. Gre za železne zakone tekme oziroma trga, za hladno objektivnost. Sodelujejo pripadniki različnih ameriških »ras«. Filmu uspeva potujitev resničnosti prek spretnega odmerjanja novih informacij. Kar se na začetku zdi dokaj normalno, a malo srhljivo, se kasneje začne razkrivati kot popolnoma iracionalno in okrutno. Z učinkom šoka, značilnega za Kingovo pripovedništvo, nas film zbuja iz lastne ideologije. Vizualno je minimalističen in še posebej privlačen za slovenske gledalce. Zeleno ruralno okolje spominja na slovensko pokrajino in vzbuja aluzije na lastno kulturo pohodništva. Tudi ko karavana končno prispe v mesto, je to majhno, dokaj pusto in z evropsko arhitekturo. Ob poti pa so v obliki krajev in ljudi izpostavljeni simboli ameriškega popkulturnega imaginarija, ki predstavljajo njeno srhljivo zgodovino. Če trg določa vse medčloveške odnose, določa tudi njihov odnos do lepega in plemenitega, pa tudi izražanje altruizma ali sociopatije in upora. Gre za izvrstno študijo karakterjev in odpiranje bistvenih vprašanj eksistence prek historičnega pogleda. Omogočili so jo tudi mladi igralci, ki so svoje vloge odigrali prepričljivo. In kljub vsej distopičnosti bodo lahko pozorni gledalci v njem odkrili svetlo revolucionarno sporočilo s pomembnim obratom za naš čas.

Palestinska kustosinja in pisateljica Rana Anani raziskuje palestinsko umetnostno zgodovino in vizualno umetnost. V svojih delih se posveča temam izgube, izbrisa in arhiviranja ter vlogi umetnosti kot orodja solidarnosti. Zadnji teden avgusta je bila gostja 4. Mednarodne poletne šole, ki so jo skupaj organizirali Moderna galerija (Ljubljana), Muzej afriške umetnosti (Beograd) in Muzej sodobne umetnosti Črne gore (Podgorica). V Ljubljani smo lahko prisluhnili njenemu predavanju Skozi zrcalo Gaze, v katerem preučuje zabrisane meje med orožarsko in zabavno industrijo. Rana Anani med pogovorm v parku Tabor, foto: Urša Rahne, Moderna Galerija

V Škofji Loki nastaja podporna skupina za ženske, ranjene v intimnih odnosih. Pomembno je, da se o bolečini spregovori naglas, pomembna pa je tudi zaupnost prostora, pravi naša gostja, terapevtka Nataša Lotrič.

V Škofji Loki nastaja podporna skupina za ženske, ranjene v intimnih odnosih. Pomembno je, da se o bolečini spregovori naglas, pomembna pa je tudi zaupnost prostora, pravi naša gostja, terapevtka Nataša Lotrič.

Raziskovalka Tanja Črešnovar navdušuje s študijo o časovno omejenem prehranjevanju Pomembno je, da telesu dnevno zagotovimo optimalen vnos hranil in energije, poudarja raziskovalka in magistrica dietetike Tanja Črešnovar. »To je osnova!« Vendar se v sodobni družbi – kjer je pogosta neuravnotežena prehrana, kjer obroki niso enakomerno razporejeni, kjer se ljudje poslužujemo različnih diet in prehranjevalnih vzorcev – hitro poruši delovanje naše notranje biološke ure oziroma tako imenovanega telesnega cirkadianega ritma. Raziskovalna skupina, v kateri je sodelovala asist. Tanja Črešnovar s Fakultete za vede o zdravju Univerze na Primorskem, je ugotovila, da v skladu z notranjo biološko uro, deluje tudi presnova. Prehranjevanje, ki je usklajeno s to našo uro, je torej bolj učinkovito. Zanimalo jih je, ali je bolje, da se v okviru osmih ur dnevno prehranjujemo od 8h zjutraj do 16h popoldan, ali od 12h do 20h zvečer; preostalih 16 ur pa uživamo zgolj vodo in nesladkan čaj. Vprašali so se, na kakšen način se izgubi več telesne teže in izboljša nekatere ključne zdravstvene kazalnike? O izsledkih študije, ki so jo objavili v znanstveni reviji Clinical Nutrition v Ultrazvoku. Ključne besede: postenje, časovno omejeno postenje, intermittent fasting, maščobna masa, diastolični krvni tlak, glukoza v krvi, hormon apetita leptin Članek v Clinical Nutrition TUKAJ Vprašanja in odgovori o intermitentnem postenju TUKAJ

Po koncu ene največjih morij, prve svetovne vojne, so razpadla štiri cesarstva in na njihovih temeljih so nastale nove države, o katerih so njihovi narodi sanjali stoletja. Resda se veliko sanj ni popolnoma uresničilo, saj so bili v ozadju nastajanja novih držav številni politični interesi, kupčkanje in pritiski velikih. In tako so nekateri izgubili veliko ozemelj, drugi so jih veliko pridobili, tretji spet nekoliko manj. Med te sodi tudi tedanja država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je že po nekaj mesecih leta 1919 preimenovala v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta je na pariški mirovni konferenci dobila del Prekmurja, izgubila pa velik del Primorske in Koroške. V spomin na ta zgodovinski trenutek od leta 2006 praznujemo državni praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom po prvi svetovni vojni ali priključitev Prekmurja matičnemu narodu. Od leta 2009 se uradna državna proslava prireja vsakih pet let. Pomembno vlogo pri tem imajo Prekmurke in Prekmurci, ne samo v Prekmurju, ampak po Sloveniji. Njihovo organiziranost bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Število umrlih zaradi lakote v Gazi se približuje 200, vsak dan znova iz enklave poročajo o ubitih pred točkami za razdeljevanje hrane. Nevladniki opozarjajo, da gre za vojne zločine. Nasilje in kršenje človekovih pravic Palestincev ne smeta ostati nekaznovana, meni tudi slovenska vlada, ki je kot prva v Evropi včeraj uvedla embargo na uvoz, izvoz in tranzit orožja v Izrael in iz njega. V oddaji tudi o tem: - Bruselj: carinski dogovor z Washingtonom povečuje konkurenčnost izvoznikov. - Vipavsko hitro cesto proti Novi Gorici bodo zaradi prenove sredi meseca zaprli. - Pri gašenju požarov v Severni Makedoniji pomagajo tudi slovenski gasilci.

Mojca Koligar je bila vrhunska gorska tekačica, ki je na tekmovanjih doma in v tujini osvajala najvišja mesta. Športu se je predala s telesom, srcem in dušo. Ker se je s tekmovanji preveč izčrpala, se je odločila, da preneha. Začela je iskati vzroke za svoje pretirano izčrpavanje in izgorevanje. Danes je prepričana, da sta šport in rekreacija lahko zdravilo, če ju uporabljamo zmerno, ne pa, če ju zlorabljamo. Redna telesna dejavnost spodbuja zdravje, izboljšuje razpoloženje in povečuje kakovost življenja. Pomembno je, da najdemo ravnovesje, poslušamo svoje telo in ostanemo v harmoniji s svojimi potrebami.

Predstavljamo vam Andreja Lazarevskega, finalista Elle Talentov. Andreju so všeč klasični kosi, včasih malo zapeljivi, na primer z detajli iz čipke, a vseeno vedno prefinjeno in elegantno. Če bi moral svoj stil opisati z eno znamko, bi bil to Saint Laurent.Celoten intervju si lahko preberete tukaj.⁠⁠⁠Gost: Andrej LazarevskiVoditeljica: Petra Windschnurer⁠⁠https://www.instagram.com/windschnurer/⁠⁠Spremljate nas lahko še na drugih kanalih:⁠⁠⁠YOUTUBE⁠⁠⁠  / ⁠⁠⁠FACEBOOK⁠⁠⁠ / ⁠⁠⁠INSTAGRAM⁠⁠⁠ / ⁠⁠⁠TIKTOK⁠⁠⁠ / ⁠⁠⁠ELLE.SI

Statistike kažejo na kar 58-% porast uporabe protibolečinskih sredstev v zadnjih 10 letih. Ampak zdravila niso edina rešitev! Naravni pripravki so v mnogo primerih enako učinkoviti, le da delujejo brez stranskih učinkov. Pomembno je predvsem razumeti ozadje bolečine! Sintetična protibolečinska sredstva tudi poškodujejo organe, so pa hkrati odlična bližnica v demenco! S tem ko obremenjujemo živčevje (ker zatremo občutek bolečine) in, npr., igramo nogomet z obrabljenim kolenom, si ne delamo nobene usluge! Kako se torej bolečini zoperstaviti z naravnimi pripravki, izveste v pogovoru s Sanjo Lončar.

Naša koža ima svoja obdobja, svoje faze, spreminja se skozi čas in nas včasih pozitivno, včasih pa negativno preseneti. Pomembno je, da se ji znamo pravilno posvetiti v vsakem od teh obdobij, za to pa ji je treba znati najprej prisluhniti.Katarina Benček, mamica, vplivnica, podjetnica in velika ljubiteljica življenja, je v podcastu z nami delila svojo izkušnjo, kako sta se v različnih časovnih obdobjih spremenila njena koža in njen odnos do nje, kako skrbi zase danes in kako v hitrem tempu ohranja občutek urejenosti.Več o intervjuju si lahko preberete tukaj.⁠⁠⁠Prijavite se na naš novičnik⁠⁠, da ne zamudite naslednje epizode podkasta!⁠Gostja: Katarina Benčekhttps://www.instagram.com/katarina_bencek/Voditeljica: Petra Windschnurer⁠https://www.instagram.com/windschnurer/⁠Spremljate nas lahko še na drugih kanalih:⁠YOUTUBE⁠ / ⁠FACEBOOK⁠ / ⁠INSTAGRAM⁠ / ⁠TIKTOK⁠ / ⁠ELLE.SI/ METROPLAY

Poletna planinska sezona je v polnem teku, zato so slovenske planinske poti precej obremenjene z obiskom. Pomembno je, da se na vsako planinsko turo dobro pripravimo, naj bo to, ko se odpravljamo v sredogorje ali v visokogorje. Ustrezna priprava vključuje tudi zbiranje informacij o planinski poti, na katero se odpravljamo. Planinska zveza Slovenije je predstavila brezplačno aplikacijo maPZS, ki bo planinkam in planincem z informacijami, ki jih nudi, olajšala pot proti izbranemu cilju. V Nedeljski reportaži je uporabo s sogovornikom predstavil avtor oddaje Aleš Ogrin.

Združene države so po nočnem napadu na jedrske objekte v Iranu prepričane, da so uničile tamkajšnji jedrski program. Mednarodna agencija za jedrsko energijo je potrdila, da so bili v napadu poškodovani vhodi v podzemne predore jedrskega objekta v Isfahanu, a kot so sporočili pred tem, škode, ki so jo povzročili napadi, še ni mogoče oceniti. Ameriška administracija pa poudarja, da ni v vojni z Iranom, temveč z njegovimi jedrskimi prizadevanji. Teheran je napovedal oster odziv na napad, med povračilnimi ukrepi, ki bi jih lahko uvedel, je tudi zaprtje strateško pomembne Hormuške ožine, skozi katero pretovorijo skoraj petino svetovne nafte in prav toliko zemeljskega plina.

Pomembno vlogo pri začetkih izobraževanja slepih na Slovenskem so imele redovnice. Najpomembnejša med njimi je gotovo usmiljenka sestra Klara, z rodnim imenom Franica Vrhunc. Njeno življenje in delo ter položaj slepih in slabovidnih v prvi polovici 20. stoletja, nam je predstavila Urška Lah. V počastitev slovenskega kulturnega praznika pa smo oddajo zaokrožili s soneti izpod peresa Janeza Mlačnika.

Kulturno dogajanje v Mariboru je te dni v znamenju šestdesetega festivala Borštnikovo srečanje. Ob jubileju so pripravili razstavo Borštnik!, danes pa bomo spregovorili o razstavi, ki povezuje festivala Borštnikovo srečanje in Prestopi. Na Intimnem odru v prostorih GT22 so pripravili razstavo Moraš, torej moreš, ki obeležuje 10. obletnico delovanja neodvisne gledališke produkcije društva Moment. Njihovo osnovno poslanstvo je produkcija in razvoj neodvisnega gledališča ter povezovanje umetnosti in družbe. Kot sta povedala člana gledališča in snovalca razstave Zoran Petrovič in Andrej Firm so skušali na razstavi prikazati dele scenografij, kostumografij in rekvizitov iz obdobja delovanja društva Moment od začetkov do danes. Vabimo vas k poslušanju!

Posvetili smo se zdravju in gibanju. V ospredju našega zanimanja je bila vadba za moč, ki igra sploh pri starejših pomembno vlogo, saj zavira mišično atrofijo in upočasnjuje osteoporozo. Z nami je bil osebni trener Jure Kovačič, ki je pojasnil, zakaj je vadba za moč tako pomembna po 40. letu starosti in kako se je lotimo kar doma, brez drage opreme.

V Slovenijo se je preselila pred nekaj leti, ne da bi znala besedico slovensko. Danes je ona tista, ki ljudem s podobno zgodbo pomaga pri učenju novega jezika in vklapljanju v družbo.

Mojca Koligar je bila vrhunska gorska tekačica, ki je na tekmovanjih doma in v tujini osvajala najvišja mesta. Športu se je predala s telesom, srcem in dušo. Ker se je s tekmovanji preveč izčrpala, pa se je odločila, da preneha. Začela je iskati vzroke za svoje pretirano izčrpavanje in izgorevanje. Danes je prepričana, da sta šport in rekreacija lahko zdravilo, če ju uporabljamo zmerno, ne pa, če ju zlorabljamo. Redna telesna aktivnost spodbuja zdravje, izboljšuje razpoloženje in povečuje kakovost življenja. Pomembno je, da najdemo ravnovesje, poslušamo svoje telo in ostanemo v harmoniji s svojimi potrebami.

19. Festival Odprte hiše Slovenije OHS, z osrednjo temo Dediščina za prihodnost, odpira vprašanje: kaj je tisto, kar je danes zares pomembno in potrebno, da zgradimo in na kak način! Dediščina ni samo ohranjanje preteklosti, ne gre samo za vrednote, ki jih ima zapisane stroka spomeniškega varstva, ampak za kulturno gesto, ki jo kot družba razumemo, ko dediščino ohranjamo in jo ponovno vključujemo v vsakdanje življenje, pravi arhitektka Lenka Kavčič vodja OHS, največjega arhitekturno nepremičninskega festivala Odprte hiše Slovenije. Festivala OHS ne predstavlja le primere odlične arhitekture in razne prostorske ureditve, ampak hkrati odpira nešteto vprašanj in nas poziva na debato. Lenka Kavčič je za svoje delo prejela več mednarodnih nagrad in priznaj: Plečnikovo medaljo za projekt Igriva arhitektura, ki se ukvarja z izobraževanjem otrok o arhitekturi, in zlato medaljo na mednarodnem bienalu industrijskega oblikovanja BIO 16. Leta 2023 je bila državna sekretarka na Ministrstvu za naravne vire in prostor.

Svet se sooča z naraščajočimi krizami, ki nesorazmerno bolj prizadenejo ženske, povečujejo tveganje za zaplete v nosečnosti, več je nasilja zaradi spola, omejen jim je dostop do osnovnih zdravstvenih storitev. V teh zahtevnih okoliščinah imajo babice ključno vlogo. Zbornica – Zveza se pridružuje pozivom Mednarodne konfederacije babic k večjemu priznavanju vloge babic, njihovemu vključevanju in večji podpori v njihovih prizadevanjih na odzivanje na krize. Več o tem v pogovoru z Anito Prelec, predsednico zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije.

Po državi na predvečer mednarodnega praznika dela potekajo še zadnje priprave na večerne proslave in kresovanja. Pred praznikom se po tradiciji vrstijo opozorila glede delavskih pravic. Sindikati poudarjajo, da te niso samoumevne, ampak se je treba za njih nenehno boriti. Pomembno je tudi, da se delavci zavedajo svojih pravic. V sindikatu Mladi plus ocenjujejo, da se mladi delavci danes zavedajo svojih pravic, in to veliko bolj kot generacije pred njimi. V oddaji tudi o tem: - Kremelj: predsednik Putin ostaja odprt za politične in diplomatske metode reševanja spora z Ukrajino - Mednarodna skupnost po incidentih v Kašmirju Islamabad in New Delhi poziva k zadržanosti - Vlada v predlogu zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora vztraja pri zdajšnjem pragu za uvedbo preiskave

V tokratni oddaji smo predstavili aktivnosti Destinacije Štajerska, ki je povezala več organizacij, občin in vinarjev. Med drugim smo preverili, ali jim uspeva preboj na mednarodni turistični zemljevid. V potopisnem klepetu pa smo znova potovali po Kambodži.

Potica ne sme manjkati pri žegnu jedi za veliko noč. Sestro Nikolino smo vprašali, na kaj biti pozoren pri pripravi testa. Prvi nasvet je bil, da si pravočasno pripravimo vse sestavine – najbolje že zvečer, da niso do zadnjega v hladilniku. Potem moramo paziti, da sestavljamo po receptu. Pomembno je, da testo dobro pregnetemo. Ker med tem postaja trdo, lahko po potrebi prilijemo še kakšno žlico mleka. Če gnetemo prekratek čas, ne dobimo prave trdote in potem imamo testo, ki počasi vzhaja in poka. Pri gnetenju se mora ločiti od sklede pa tudi od rok. Če je še zelo mehko in se drži rok, dodamo ščepec oziroma žlico moke in še malo pognetemo. Nato mora testo dovolj časa vzhajati – uro in pol in pri tem ga bo še enkrat več. Če nadev še ni do konca pripravljen, testo še malo pognetemo. Da je dovolj vzhajano, preverimo tako, da gremo s prstom v testo in se mora lepo dvigniti. Razvaljamo ga po pomokanem prtu, in sicer enakomerno, tanko. Če pri valjanju nastanejo debeli robovi, jih s koleščkom odrežemo in naredimo kakšen brioš. Kaj pa nadev – kaj storimo, če ga je preveč in kaj, če ga je premalo? Namazati moramo bogato, pravi sestra Nikolina, a ne preveč, sicer bo potica slaninasta. Če je nadeva preveč, ga lahko spravimo in ga bomo uporabili naslednjič. Če pa je nadeva premalo, namažemo bolj tanko in mogoče bolj bogato posujemo z rozinami, ki smo jih namočili v rumu. Nenamazan kos lahko posujemo samo z rozinami ali pa ga celo odrežemo. Potico zavijamo z roko. Zavijati začnemo na robu in pazimo, da je zavito testo.Testo: 65 dag moke 1 žlička soli 2 rumenjaka 5 dag sladkorja 1 vanilijev sladkor nožev vrh naribane bio limonine lupine 2 žlici ruma 3 dag kvasa 8 dag masla 4 dl toplega mleka 1 jajce za premazOrehov nadev: 45 dag zmletih orehov 20 dag sladkorja 3 dag drobtin nožev vrh zmlete prave kave ščepec cimeta 2,5 dl sladke smetane 2 jajci v rumu namočene rozineMakov nadev: 0,5 l zmletega maka 2,5 dl mleka 12 dag sladkorja 1 vanilijev sladkor 8 dag magarine 2 jajci 2 žlici drobtin nožev vrh naribane bio limonine lupine 1-2 žlici marmelade v rumu namočene rozine Kokosov nadev: 5 dl sladke smetane 6 dag krušnih drobtin 30 dag kokosove moke 10 dag sladkorja v prahu 3 jajca 1 vaniljjev sladkor 2 žlici kristalnega sladkorja sok pomaranče ali dveh mandarin v rumu namočene rozine

Potica ne sme manjkati pri žegnu jedi za veliko noč. Sestro Nikolino smo vprašali, na kaj biti pozoren pri pripravi testa. Prvi nasvet je bil, da si pravočasno pripravimo vse sestavine – najbolje že zvečer, da niso do zadnjega v hladilniku. Potem moramo paziti, da sestavljamo po receptu. Pomembno je, da testo dobro pregnetemo. Ker med tem postaja trdo, lahko po potrebi prilijemo še kakšno žlico mleka. Če gnetemo prekratek čas, ne dobimo prave trdote in potem imamo testo, ki počasi vzhaja in poka. Pri gnetenju se mora ločiti od sklede pa tudi od rok. Če je še zelo mehko in se drži rok, dodamo ščepec oziroma žlico moke in še malo pognetemo. Nato mora testo dovolj časa vzhajati – uro in pol in pri tem ga bo še enkrat več. Če nadev še ni do konca pripravljen, testo še malo pognetemo. Da je dovolj vzhajano, preverimo tako, da gremo s prstom v testo in se mora lepo dvigniti. Razvaljamo ga po pomokanem prtu, in sicer enakomerno, tanko. Če pri valjanju nastanejo debeli robovi, jih s koleščkom odrežemo in naredimo kakšen brioš. Kaj pa nadev – kaj storimo, če ga je preveč in kaj, če ga je premalo? Namazati moramo bogato, pravi sestra Nikolina, a ne preveč, sicer bo potica slaninasta. Če je nadeva preveč, ga lahko spravimo in ga bomo uporabili naslednjič. Če pa je nadeva premalo, namažemo bolj tanko in mogoče bolj bogato posujemo z rozinami, ki smo jih namočili v rumu. Nenamazan kos lahko posujemo samo z rozinami ali pa ga celo odrežemo. Potico zavijamo z roko. Zavijati začnemo na robu in pazimo, da je zavito testo.Testo: 65 dag moke 1 žlička soli 2 rumenjaka 5 dag sladkorja 1 vanilijev sladkor nožev vrh naribane bio limonine lupine 2 žlici ruma 3 dag kvasa 8 dag masla 4 dl toplega mleka 1 jajce za premazOrehov nadev: 45 dag zmletih orehov 20 dag sladkorja 3 dag drobtin nožev vrh zmlete prave kave ščepec cimeta 2,5 dl sladke smetane 2 jajci v rumu namočene rozineMakov nadev: 0,5 l zmletega maka 2,5 dl mleka 12 dag sladkorja 1 vanilijev sladkor 8 dag magarine 2 jajci 2 žlici drobtin nožev vrh naribane bio limonine lupine 1-2 žlici marmelade v rumu namočene rozine Kokosov nadev: 5 dl sladke smetane 6 dag krušnih drobtin 30 dag kokosove moke 10 dag sladkorja v prahu 3 jajca 1 vaniljjev sladkor 2 žlici kristalnega sladkorja sok pomaranče ali dveh mandarin v rumu namočene rozine

Podzemni jamski svet je od vedno privlačil človeka. Zaradi temačnosti ga je strašil, obenem pa v njem zbujal radovednost. Da je lahko vstopil v podzemlje, je moral človek s seboj vzeti luč. Svetloba pa v jamsko okolje prinaša spremembe. Med drugim začno poganjati rastline. Z vprašanjem, kako zmanjšati njihovo rast, se ukvarjajo v čezmejnem evropskem projektu Kras/Carso II. Veste, kaj je to lampenflora? "To je združba pretežno fototrofnih organizmov, ki se razvijejo zaradi umetnih svetil v turističnih jamah, pa tudi v turističnih rudnikih. Pogosto je povezana z neestetskim videzom jame in pomembno vpliva na jamski ekosistem, saj spreminja ekologijo jamskih živali. Pomembno je, da se te problematike lotimo celostno in interdisciplinarno," pravi raziskovalec z Inštituta za raziskovanje Krasa Janez Mulec. Veliko izkušenj na tem področju imajo v Škocjanskih jamah, kjer na leto zabeležijo 190.000 turistov. S pojavom se uspešno spopadajo, pravi sodelavec parka Samo Šturm. "Zamenjali smo osvetlitev v jami in uvedli nov način vodenja, sektorsko osvetljujemo tako pohodne poti kot tudi kapniške formacije. Za omejevanje rasti pa uporabljamo vodikov peroksid; to izvajamo pod nadzorom Inštituta za raziskovanje Krasa iz Postojne." Lampenflora pesti tudi kraške turistične jame v Furlaniji Julijski krajini, kjer pa se do zdaj z njo niso ukvarjali, zato bodo izkušnje s slovenske strani zanje zelo dobrodošle. Čeprav so zakonske podlage različne, želijo določiti smernice, ki bi poenotile način upravljanja v turističnih jamah v bodočem čezmejnem Geoparku Kras. To je eden od ciljev projekta Kras/Carso II, ki se izvaja zadnje dve leti. Več o tem izveste, če prisluhente oddaji. Oddaja je nastala v okviru projekta Kohezija za vse: brez meja, ki se izvaja s finančno podporo Evropske unije. Za njeno vsebino je odgovoren izključno Radio Koper. Oddaja ne odraža nujno stališč in mnenj Evropske unije. Poglavja: 00:00:55 Kaj je to lampenflora? 00:01:56 Kako so se s tem pojavom spopadli v Škocjanskih jamah? 00:03:14 Lampenflora pesti tudi kraške turistične jame v FJK 00:08:00 Čezmejna krožna pot v skupni dolžini 200 kilometrov 00:05:21 Geopark Kras - Carso

Razprave, ali bi se morale krovne politične organizacije koroških Slovencev povezati v eno organizacijo, potekajo že več desetletij, toda mnenja ostajajo različna. Usklajeni pa so cilji in ključne teme, na katere opozarjajo. Kaj pa mladi? Doberdobska rock skupina Blek Panters, znana po koncertnih spektaklih, praznuje 30 letnico. O pripravah na tri koncerte v Kulturnem domu v Gorici pripoveduje soustanovitelj skupine Peter Gergolet. Z etnologinjo Jasno Simoneta in Silvo Perčič, ki že več desetletij raziskuje narodne noše, se pogovarjamo o bogastvu narodnih noš na Tržaškem in projektu Ženska duša v barvi in vezenini. Pridružimo pa se tudi gimnazijcem iz Monoštra, ki so obiskali vrstnike na Ljutomerski gimnaziji.   Foto: Nadja Doljak - slovenska narodna noša na Tržaškem  

Ramazan nas vsako leto uči dragocenih lekcij. To ni le čas posta, ampak obdobje notranje rasti, premisleka in povezovanja. Z odpovedjo hrani in pijači smo krepili voljo; s potrpežljivostjo pa prečistili misli, z molitvijo in dobrimi deli utrdili srce. Vsak trenutek, ko smo premagovali lakoto in žejo, nas je spomnil, da je resnična moč v duhovni vztrajnosti in zavesti o tem, da nas na naši poti vedno spremlja božja milost. Ko se ramazan konča, ni pomembno samo, kako smo ga preživeli, ampak kaj nosimo naprej. Bajram ni samo praznovanje, ampak priložnost, da vrednote, ki smo jih krepili ves mesec, živimo tudi v prihodnje. Sočutje, skromnost, hvaležnost – vse to niso le ramazanske vrline, ampak temelji življenja. Ne gre le za obred posta, ampak za to, kako nas ta mesec preoblikuje, kako okrepi naš značaj in odnose z ljudmi okrog nas. Praznični dnevi so čas veselja in povezanosti. Po postu telo uživa v hrani, duša pa v druženju in toplini doma. Takrat objamemo svoje najdražje, pokličemo tiste, ki jih pogrešamo, in podarimo nasmeh tistim, ki ga potrebujejo. Vsako dejanje prijaznosti je korak k boljšemu svetu. Iskren objem, prijazna beseda ali skromno dejanje dobrote so včasih vredni več kot najrazkošnejše darilo. Pomembno je, da ob tej praznični priložnosti ne pozabimo na tiste, ki trpijo. Svet okrog nas je poln preizkušenj, vojn, stisk in negotovosti. Bajram je priložnost, da v svojih srcih in dejanjih širimo mir in upanje. Kajti resnična vrednost praznika ni v obilju, temveč v ljubezni, ki jo delimo z drugimi. Vsaka pomoč, vsak iskren dar, vsaka topla beseda lahko prinese upanje tistim, ki ga najbolj potrebujejo. Ob bajramu se spomnimo vseh, ki potrebujejo podporo, osamljenih, bolnih, tistih, ki iščejo toplino in varnost. Praznični dnevi niso le čas veselja, ampak tudi priložnost, da odprta srca prinesejo upanje tistim, ki ga najbolj potrebujejo. V vsakem dobrem delu, v vsaki iskreni besedi se odraža resničen bajramski duh. Naj bodo ti dnevi napolnjeni z mirom, srečo in blagoslovom. Bajram šerif mubarak olsum. Vesel in srečen bajram.

Ivan Eržen, strokovni direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje o burnem dogajanju, ki se je v Sloveniji začelo marca 2020, epidemiji covida-19, ukrepih, politiki, napakah, posledicah, cepljenju in boleznih, ki nam povzročajo skrbi danes.

Arko, poudarja, da post ni zgolj fizična vzdržnost od mesa, ampak predvsem duhovna prenova srca. Postni čas bi morali izkoristiti za poglabljanje odnosa z Bogom in bližnjimi ter premagovanje osebnih ovir, ki nas ločujejo od pristnega odnosa z njim. Pomembno je, da naše molitve in dejanja temeljijo na iskreni želji po duhovni rasti in ne na dokazovanju lastne vzdržnosti. Avtor zaključuje, da je pravi pomen posta v odpovedi sebičnosti, zamer in napuha ter v sprejemanju Božje ljubezni in odpuščanja.

Arko, poudarja, da post ni zgolj fizična vzdržnost od mesa, ampak predvsem duhovna prenova srca. Postni čas bi morali izkoristiti za poglabljanje odnosa z Bogom in bližnjimi ter premagovanje osebnih ovir, ki nas ločujejo od pristnega odnosa z njim. Pomembno je, da naše molitve in dejanja temeljijo na iskreni želji po duhovni rasti in ne na dokazovanju lastne vzdržnosti. Avtor zaključuje, da je pravi pomen posta v odpovedi sebičnosti, zamer in napuha ter v sprejemanju Božje ljubezni in odpuščanja.

Za nami je pust – čas, ko smo preganjali zimo in »klicali« pomlad. Z današnjim dnem, na pepelnično sredo, stopamo v sveti postni čas, ki je čas priprave na velikonočne praznike. Za kristjana je pepeljenje zunanje znamenje začetka postnega časa, začetka spokornosti, bolj poglobljene molitve in spreobrnjenja pred veliko nočjo. Pri obredu duhovnik ali diakon posipa vernike s pepelom v znamenje kesanja in minljivosti. Pri tem dejanju gre za spomin na minljivost. Vsi vemo, da bomo umrli, a s tem dejanjem to ozavestimo. Kajti ko se človek postavi na prag svojega konca, vidi stvari drugače. Izgovorjene besede – »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!« (1 Mz 3,19) – nas opominjajo, da je naše življenje na zemlji prehodno. Današnji dan je tudi klic k spreobrnjenju. Besede, ki jih duhovnik izgovori ob pepeljenju – »Spreobrni se in veruj evangeliju« – so povabilo k duhovni prenovi in poglobitvi vere. Pepel je v Svetem pismu pogosto znak spokornosti, zato vernike spodbuja k spreobrnjenju. Pepel dobimo s sežiganjem blagoslovljenih oljčnih vej iz prejšnje cvetne nedelje, ki simbolizira prehod od veselja do kesanja ter povabilo k resnični notranji prenovi. Nadškof Stanislav Zore je v letošnjem pismu na začetku postnega časa zapisal, da je cilj našega postnega časa vstati s Kristusom. Pomembno je pravo izhodišče. Posipanje s pepelom ni ostanek preteklega, preveč z grehom in padcem zaznamovanega gledanja na človeka. Ne, posipanje s pepelom je opomin za vernega človeka, da se življenje brez Boga ne izide. Ostaneta le prah in pepel. Današnji dan nam želi pomagati pri postavljanju stvari na pravo mesto. Postaviti pravi odnos do hrane, do materialnih stvari, pa tudi do drugih in do Boga. V jeziku tega sveta bi lahko rekli, da je to čas inventure, ko poskušamo črtati vse tisto, kar nas obremenjuje in teži, da bi še bolj zaživeli vse svoje odnose. Ameriški trapist, mistik, pisatelj in pesnik Thomas Merton (1915–1968) je zapisal: »Resnična molitev in post nista to, da se odrečemo hrani in pijači, ampak da se odpovemo našim iluzijam in lažnim predstavam. Pravi post pomeni očiščenje uma, srca in volje, da bi lahko videli resnico in dosegli resnično svobodo.« To nas opominja, da post ni le telesna odpoved, ampak predvsem duhovno očiščenje in iskanje resnice v sebi. Izkoristimo današnji dan, okrepimo vse tisto, kar je dobro in plemenito.

Giannis Tzikas je lastnik manjšega bara ob košarkarskem igrišču v atenski soseski Sepolia. Prav tam so začeli igrati tudi bratje Antetokounmpo. Pomembno vlogo v njihovi karieri je imel prav gospod Tzikas, ki je poleg košarke tudi velik ljubitelj spačkov. Po Atenah nas je zapeljal z vijolično-črnim, ki je bil pred več kot 50 leti izdelan v Kopru. Giannis Tzikas je svojega spačka že peljal tudi na obisk na slovensko obalo.

Giannis Tzikas je lastnik manjšega bara ob košarkarskem igrišču v atenski soseski Sepolia. Prav tam so začeli igrati tudi bratje Antetokounmpo. Pomembno vlogo v njihovi karieri je imel prav gospod Tzikas, ki je poleg košarke tudi velik ljubitelj spačkov. Po Atenah nas je zapeljal z vijolično-črnim, ki je bil pred več kot 50 leti izdelan v Kopru. Giannis Tzikas je svojega spačka že peljal tudi na obisk na slovensko obalo.

Pomembno je, da se zavedamo, v kakšnem tipu pogovora sodelujemo.

Pogovor z ameriško režiserko, producentko, filmsko kuratorko in publicistko Alexandro Halkin iz Chicaga o njenem sodelovanju z zapatističnimi skupnostmi v Mehiki v okviru projekta Chiapas Media, pa tudi o vzpostavitvi projekta distribucije kubanskih neodvisnih filmov. Bere Mateja Perpar, ton in montaža Vojko Kokot.

Martin Turk je docent na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorica, filmski režiser in scenarist, avtor celovečernega dokumentarnega igranega filma Kino Volta, ki bo na 35. Tržaškem filmskem festivalu doživel svetovno premiero. Film nas popelje v Trst na začetku 20. stoletja, ko se štirje podjetniki pod vodstvom takrat še neznanega dublinskega učitelja Jamesa Joycea odločijo odpreti prvi irski kino – Cinema.