Podcasts about pomembno

Mojca Koligar je bila vrhunska gorska tekačica, ki je na tekmovanjih doma in v tujini osvajala najvišja mesta. Športu se je predala s telesom, srcem in dušo. Ker se je s tekmovanji preveč izčrpala, pa se je odločila, da preneha. Začela je iskati vzroke za svoje pretirano izčrpavanje in izgorevanje. Danes je prepričana, da sta šport in rekreacija lahko zdravilo, če ju uporabljamo zmerno, ne pa, če ju zlorabljamo. Redna telesna aktivnost spodbuja zdravje, izboljšuje razpoloženje in povečuje kakovost življenja. Pomembno je, da najdemo ravnovesje, poslušamo svoje telo in ostanemo v harmoniji s svojimi potrebami.

19. Festival Odprte hiše Slovenije OHS, z osrednjo temo Dediščina za prihodnost, odpira vprašanje: kaj je tisto, kar je danes zares pomembno in potrebno, da zgradimo in na kak način! Dediščina ni samo ohranjanje preteklosti, ne gre samo za vrednote, ki jih ima zapisane stroka spomeniškega varstva, ampak za kulturno gesto, ki jo kot družba razumemo, ko dediščino ohranjamo in jo ponovno vključujemo v vsakdanje življenje, pravi arhitektka Lenka Kavčič vodja OHS, največjega arhitekturno nepremičninskega festivala Odprte hiše Slovenije. Festivala OHS ne predstavlja le primere odlične arhitekture in razne prostorske ureditve, ampak hkrati odpira nešteto vprašanj in nas poziva na debato. Lenka Kavčič je za svoje delo prejela več mednarodnih nagrad in priznaj: Plečnikovo medaljo za projekt Igriva arhitektura, ki se ukvarja z izobraževanjem otrok o arhitekturi, in zlato medaljo na mednarodnem bienalu industrijskega oblikovanja BIO 16. Leta 2023 je bila državna sekretarka na Ministrstvu za naravne vire in prostor.

Svet se sooča z naraščajočimi krizami, ki nesorazmerno bolj prizadenejo ženske, povečujejo tveganje za zaplete v nosečnosti, več je nasilja zaradi spola, omejen jim je dostop do osnovnih zdravstvenih storitev. V teh zahtevnih okoliščinah imajo babice ključno vlogo. Zbornica – Zveza se pridružuje pozivom Mednarodne konfederacije babic k večjemu priznavanju vloge babic, njihovemu vključevanju in večji podpori v njihovih prizadevanjih na odzivanje na krize. Več o tem v pogovoru z Anito Prelec, predsednico zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije.

Po državi na predvečer mednarodnega praznika dela potekajo še zadnje priprave na večerne proslave in kresovanja. Pred praznikom se po tradiciji vrstijo opozorila glede delavskih pravic. Sindikati poudarjajo, da te niso samoumevne, ampak se je treba za njih nenehno boriti. Pomembno je tudi, da se delavci zavedajo svojih pravic. V sindikatu Mladi plus ocenjujejo, da se mladi delavci danes zavedajo svojih pravic, in to veliko bolj kot generacije pred njimi. V oddaji tudi o tem: - Kremelj: predsednik Putin ostaja odprt za politične in diplomatske metode reševanja spora z Ukrajino - Mednarodna skupnost po incidentih v Kašmirju Islamabad in New Delhi poziva k zadržanosti - Vlada v predlogu zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora vztraja pri zdajšnjem pragu za uvedbo preiskave

V tokratni oddaji smo predstavili aktivnosti Destinacije Štajerska, ki je povezala več organizacij, občin in vinarjev. Med drugim smo preverili, ali jim uspeva preboj na mednarodni turistični zemljevid. V potopisnem klepetu pa smo znova potovali po Kambodži.

Potica ne sme manjkati pri žegnu jedi za veliko noč. Sestro Nikolino smo vprašali, na kaj biti pozoren pri pripravi testa. Prvi nasvet je bil, da si pravočasno pripravimo vse sestavine – najbolje že zvečer, da niso do zadnjega v hladilniku. Potem moramo paziti, da sestavljamo po receptu. Pomembno je, da testo dobro pregnetemo. Ker med tem postaja trdo, lahko po potrebi prilijemo še kakšno žlico mleka. Če gnetemo prekratek čas, ne dobimo prave trdote in potem imamo testo, ki počasi vzhaja in poka. Pri gnetenju se mora ločiti od sklede pa tudi od rok. Če je še zelo mehko in se drži rok, dodamo ščepec oziroma žlico moke in še malo pognetemo. Nato mora testo dovolj časa vzhajati – uro in pol in pri tem ga bo še enkrat več. Če nadev še ni do konca pripravljen, testo še malo pognetemo. Da je dovolj vzhajano, preverimo tako, da gremo s prstom v testo in se mora lepo dvigniti. Razvaljamo ga po pomokanem prtu, in sicer enakomerno, tanko. Če pri valjanju nastanejo debeli robovi, jih s koleščkom odrežemo in naredimo kakšen brioš. Kaj pa nadev – kaj storimo, če ga je preveč in kaj, če ga je premalo? Namazati moramo bogato, pravi sestra Nikolina, a ne preveč, sicer bo potica slaninasta. Če je nadeva preveč, ga lahko spravimo in ga bomo uporabili naslednjič. Če pa je nadeva premalo, namažemo bolj tanko in mogoče bolj bogato posujemo z rozinami, ki smo jih namočili v rumu. Nenamazan kos lahko posujemo samo z rozinami ali pa ga celo odrežemo. Potico zavijamo z roko. Zavijati začnemo na robu in pazimo, da je zavito testo.Testo: 65 dag moke 1 žlička soli 2 rumenjaka 5 dag sladkorja 1 vanilijev sladkor nožev vrh naribane bio limonine lupine 2 žlici ruma 3 dag kvasa 8 dag masla 4 dl toplega mleka 1 jajce za premazOrehov nadev: 45 dag zmletih orehov 20 dag sladkorja 3 dag drobtin nožev vrh zmlete prave kave ščepec cimeta 2,5 dl sladke smetane 2 jajci v rumu namočene rozineMakov nadev: 0,5 l zmletega maka 2,5 dl mleka 12 dag sladkorja 1 vanilijev sladkor 8 dag magarine 2 jajci 2 žlici drobtin nožev vrh naribane bio limonine lupine 1-2 žlici marmelade v rumu namočene rozine Kokosov nadev: 5 dl sladke smetane 6 dag krušnih drobtin 30 dag kokosove moke 10 dag sladkorja v prahu 3 jajca 1 vaniljjev sladkor 2 žlici kristalnega sladkorja sok pomaranče ali dveh mandarin v rumu namočene rozine

Podzemni jamski svet je od vedno privlačil človeka. Zaradi temačnosti ga je strašil, obenem pa v njem zbujal radovednost. Da je lahko vstopil v podzemlje, je moral človek s seboj vzeti luč. Svetloba pa v jamsko okolje prinaša spremembe. Med drugim začno poganjati rastline. Z vprašanjem, kako zmanjšati njihovo rast, se ukvarjajo v čezmejnem evropskem projektu Kras/Carso II. Veste, kaj je to lampenflora? "To je združba pretežno fototrofnih organizmov, ki se razvijejo zaradi umetnih svetil v turističnih jamah, pa tudi v turističnih rudnikih. Pogosto je povezana z neestetskim videzom jame in pomembno vpliva na jamski ekosistem, saj spreminja ekologijo jamskih živali. Pomembno je, da se te problematike lotimo celostno in interdisciplinarno," pravi raziskovalec z Inštituta za raziskovanje Krasa Janez Mulec. Veliko izkušenj na tem področju imajo v Škocjanskih jamah, kjer na leto zabeležijo 190.000 turistov. S pojavom se uspešno spopadajo, pravi sodelavec parka Samo Šturm. "Zamenjali smo osvetlitev v jami in uvedli nov način vodenja, sektorsko osvetljujemo tako pohodne poti kot tudi kapniške formacije. Za omejevanje rasti pa uporabljamo vodikov peroksid; to izvajamo pod nadzorom Inštituta za raziskovanje Krasa iz Postojne." Lampenflora pesti tudi kraške turistične jame v Furlaniji Julijski krajini, kjer pa se do zdaj z njo niso ukvarjali, zato bodo izkušnje s slovenske strani zanje zelo dobrodošle. Čeprav so zakonske podlage različne, želijo določiti smernice, ki bi poenotile način upravljanja v turističnih jamah v bodočem čezmejnem Geoparku Kras. To je eden od ciljev projekta Kras/Carso II, ki se izvaja zadnje dve leti. Več o tem izveste, če prisluhente oddaji. Oddaja je nastala v okviru projekta Kohezija za vse: brez meja, ki se izvaja s finančno podporo Evropske unije. Za njeno vsebino je odgovoren izključno Radio Koper. Oddaja ne odraža nujno stališč in mnenj Evropske unije. Poglavja: 00:00:55 Kaj je to lampenflora? 00:01:56 Kako so se s tem pojavom spopadli v Škocjanskih jamah? 00:03:14 Lampenflora pesti tudi kraške turistične jame v FJK 00:08:00 Čezmejna krožna pot v skupni dolžini 200 kilometrov 00:05:21 Geopark Kras - Carso

Razprave, ali bi se morale krovne politične organizacije koroških Slovencev povezati v eno organizacijo, potekajo že več desetletij, toda mnenja ostajajo različna. Usklajeni pa so cilji in ključne teme, na katere opozarjajo. Kaj pa mladi? Doberdobska rock skupina Blek Panters, znana po koncertnih spektaklih, praznuje 30 letnico. O pripravah na tri koncerte v Kulturnem domu v Gorici pripoveduje soustanovitelj skupine Peter Gergolet. Z etnologinjo Jasno Simoneta in Silvo Perčič, ki že več desetletij raziskuje narodne noše, se pogovarjamo o bogastvu narodnih noš na Tržaškem in projektu Ženska duša v barvi in vezenini. Pridružimo pa se tudi gimnazijcem iz Monoštra, ki so obiskali vrstnike na Ljutomerski gimnaziji.   Foto: Nadja Doljak - slovenska narodna noša na Tržaškem  

Ramazan nas vsako leto uči dragocenih lekcij. To ni le čas posta, ampak obdobje notranje rasti, premisleka in povezovanja. Z odpovedjo hrani in pijači smo krepili voljo; s potrpežljivostjo pa prečistili misli, z molitvijo in dobrimi deli utrdili srce. Vsak trenutek, ko smo premagovali lakoto in žejo, nas je spomnil, da je resnična moč v duhovni vztrajnosti in zavesti o tem, da nas na naši poti vedno spremlja božja milost. Ko se ramazan konča, ni pomembno samo, kako smo ga preživeli, ampak kaj nosimo naprej. Bajram ni samo praznovanje, ampak priložnost, da vrednote, ki smo jih krepili ves mesec, živimo tudi v prihodnje. Sočutje, skromnost, hvaležnost – vse to niso le ramazanske vrline, ampak temelji življenja. Ne gre le za obred posta, ampak za to, kako nas ta mesec preoblikuje, kako okrepi naš značaj in odnose z ljudmi okrog nas. Praznični dnevi so čas veselja in povezanosti. Po postu telo uživa v hrani, duša pa v druženju in toplini doma. Takrat objamemo svoje najdražje, pokličemo tiste, ki jih pogrešamo, in podarimo nasmeh tistim, ki ga potrebujejo. Vsako dejanje prijaznosti je korak k boljšemu svetu. Iskren objem, prijazna beseda ali skromno dejanje dobrote so včasih vredni več kot najrazkošnejše darilo. Pomembno je, da ob tej praznični priložnosti ne pozabimo na tiste, ki trpijo. Svet okrog nas je poln preizkušenj, vojn, stisk in negotovosti. Bajram je priložnost, da v svojih srcih in dejanjih širimo mir in upanje. Kajti resnična vrednost praznika ni v obilju, temveč v ljubezni, ki jo delimo z drugimi. Vsaka pomoč, vsak iskren dar, vsaka topla beseda lahko prinese upanje tistim, ki ga najbolj potrebujejo. Ob bajramu se spomnimo vseh, ki potrebujejo podporo, osamljenih, bolnih, tistih, ki iščejo toplino in varnost. Praznični dnevi niso le čas veselja, ampak tudi priložnost, da odprta srca prinesejo upanje tistim, ki ga najbolj potrebujejo. V vsakem dobrem delu, v vsaki iskreni besedi se odraža resničen bajramski duh. Naj bodo ti dnevi napolnjeni z mirom, srečo in blagoslovom. Bajram šerif mubarak olsum. Vesel in srečen bajram.

Ivan Eržen, strokovni direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje o burnem dogajanju, ki se je v Sloveniji začelo marca 2020, epidemiji covida-19, ukrepih, politiki, napakah, posledicah, cepljenju in boleznih, ki nam povzročajo skrbi danes.

Arko, poudarja, da post ni zgolj fizična vzdržnost od mesa, ampak predvsem duhovna prenova srca. Postni čas bi morali izkoristiti za poglabljanje odnosa z Bogom in bližnjimi ter premagovanje osebnih ovir, ki nas ločujejo od pristnega odnosa z njim. Pomembno je, da naše molitve in dejanja temeljijo na iskreni želji po duhovni rasti in ne na dokazovanju lastne vzdržnosti. Avtor zaključuje, da je pravi pomen posta v odpovedi sebičnosti, zamer in napuha ter v sprejemanju Božje ljubezni in odpuščanja.

Za nami je pust – čas, ko smo preganjali zimo in »klicali« pomlad. Z današnjim dnem, na pepelnično sredo, stopamo v sveti postni čas, ki je čas priprave na velikonočne praznike. Za kristjana je pepeljenje zunanje znamenje začetka postnega časa, začetka spokornosti, bolj poglobljene molitve in spreobrnjenja pred veliko nočjo. Pri obredu duhovnik ali diakon posipa vernike s pepelom v znamenje kesanja in minljivosti. Pri tem dejanju gre za spomin na minljivost. Vsi vemo, da bomo umrli, a s tem dejanjem to ozavestimo. Kajti ko se človek postavi na prag svojega konca, vidi stvari drugače. Izgovorjene besede – »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!« (1 Mz 3,19) – nas opominjajo, da je naše življenje na zemlji prehodno. Današnji dan je tudi klic k spreobrnjenju. Besede, ki jih duhovnik izgovori ob pepeljenju – »Spreobrni se in veruj evangeliju« – so povabilo k duhovni prenovi in poglobitvi vere. Pepel je v Svetem pismu pogosto znak spokornosti, zato vernike spodbuja k spreobrnjenju. Pepel dobimo s sežiganjem blagoslovljenih oljčnih vej iz prejšnje cvetne nedelje, ki simbolizira prehod od veselja do kesanja ter povabilo k resnični notranji prenovi. Nadškof Stanislav Zore je v letošnjem pismu na začetku postnega časa zapisal, da je cilj našega postnega časa vstati s Kristusom. Pomembno je pravo izhodišče. Posipanje s pepelom ni ostanek preteklega, preveč z grehom in padcem zaznamovanega gledanja na človeka. Ne, posipanje s pepelom je opomin za vernega človeka, da se življenje brez Boga ne izide. Ostaneta le prah in pepel. Današnji dan nam želi pomagati pri postavljanju stvari na pravo mesto. Postaviti pravi odnos do hrane, do materialnih stvari, pa tudi do drugih in do Boga. V jeziku tega sveta bi lahko rekli, da je to čas inventure, ko poskušamo črtati vse tisto, kar nas obremenjuje in teži, da bi še bolj zaživeli vse svoje odnose. Ameriški trapist, mistik, pisatelj in pesnik Thomas Merton (1915–1968) je zapisal: »Resnična molitev in post nista to, da se odrečemo hrani in pijači, ampak da se odpovemo našim iluzijam in lažnim predstavam. Pravi post pomeni očiščenje uma, srca in volje, da bi lahko videli resnico in dosegli resnično svobodo.« To nas opominja, da post ni le telesna odpoved, ampak predvsem duhovno očiščenje in iskanje resnice v sebi. Izkoristimo današnji dan, okrepimo vse tisto, kar je dobro in plemenito.

Pomembno vlogo pri začetkih izobraževanja slepih na Slovenskem so imele redovnice. Najpomembnejša med njimi je gotovo usmiljenka sestra Klara, z rodnim imenom Franica Vrhunc. Njeno življenje in delo ter položaj slepih in slabovidnih v prvi polovici 19. stoletja, nam je predstavila Urška Lah. V počastitev slovenskega kulturnega praznika pa smo oddajo zaokrožili s soneti izpod peresa Janeza Mlačnika.

V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebno nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In taki miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najpomembnejše vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja, je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin, človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: "Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, to pa ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje." Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače, kot nam predpisuje ali vsiljuje javno mnenje. Vprašanje je, ali si upamo ŽIVETI V RESNICI ali je bolje in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičim se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je, kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi si upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?

Piše Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Davorin Lenko se je do sedaj predstavil predvsem kot romanopisec in avtor kratke proze, napisal pa je tudi pesniško zbirko in kot soavtor sodeloval pri nastanku dveh biografij. Njegova avtorska dela zlahka prepoznamo, saj gre pri pisanju, kot pravi, vedno na nož, do konca in še malo naprej, ko piše o nasilju, seksualnosti in najrazličnejših patologijah. Njegov jezik ne pozna olepšav, slog pa ne odvečnih okraskov in opisov, rajši se zadržuje v dialogih ali monologih, skozi katere bralko sooča z vprašanji o ustaljenih normah, ki jih njegovi liki in likinje ves čas sprevračajo. Te elemente najdemo tudi v njegovem najnovejšem delu Goli objem, ki pa kljub temu preseneča s svojo formalno in žanrsko hibridnostjo ter nenadejano nežnostjo. Ne le hibridnost, Goli objem zaznamuje tudi nekakšna neulovljivost. Lahko bi rekli, da gre za zbirko kratke proze, ampak s tem bi povedali premalo. Delo združuje avtofikcijo z esejističnimi elementi in fikcijo. Beremo daljše besedilo, ki bi ga lahko označili kot avtofikcijski esej z izpovednimi elementi, tega pa sečejo kratke zgodbe, ki se na trenutke zdijo nepovezane z okvirnim besedilom, spet drugič pa se z njim popolnoma zlijejo. Z branjem se pomikamo od zunanjega opazovanja generacije in družbe v notranjost, k opazovanju in izpovedovanju osebnega. Posebnost Golega objema je tudi to, da pripovedovalec nagovarja samega sebe in se naziva kot Pisatelj, po čemer lahko sklepamo na že omenjeno avtofikcijskost in izpovednost dela. Pisatelj se je znašel v krizi srednjih let in se zdaj zazira v svojo preteklost, v čas, ki je zaznamoval njegovo odraščanje, in v leta svojega ustvarjalnega življenja, ki se je, tako kot njegova identiteta, znašlo v negotovem položaju. Okvirno besedilo se bere kot brskanje po preteklosti, nekakšen obračun s predstavo, ki si jo je Pisatelj ustvaril o sebi, in zgodbo, ki jo je spletel o svoji pisateljski poti. Hkrati pa tudi kot iskanje novih načinov izražanja in pisanja, ki se nakažejo v globoki in brezkompromisni introspekciji. Lenko začne s premišljevanjem o generaciji, ki ji pripada, in odraščanju v devetdesetih letih. Svojo generacijo je poimenoval po strelskem napadu na ameriški šoli Columbine leta 1999: “Mi smo generacija znotraj generacije in Columbine je naša manifestacija [...] Samo tisti, ki so bili v času pokola v srednji šoli (ali tik pred njo) tudi sami, imajo potencial, da ji pripadajo. Odrasli smo z nasiljem in v nasilju, čeprav ni nujno, da smo nasilje zares poznali na lastni koži.” Ko to preberemo, se nam morda zdi nenavadno – kakšno zvezo ima pokol na srednji šoli v ZDA z otrokom na prehodu v najstništvo, ki je odraščal na slovenskem podeželju in ob nedeljah spremljal babico v cerkev? Po kratkem premisleku pa postane jasno, da so bila devetdeseta leta prejšnjega stoletja obdobje, ko je tudi naš del sveta zajela globalizacija, kar v večji meri pomeni amerikanizacija. Vse večji je namreč postal dotok medijev iz ZDA in tudi dostop do tehnologije, ki je omogočala konzumiranje le-teh. S tem svet ni postajal večji, nasprotno, začel se je krčiti in polniti z občutki strahu in nasilja: “Agresija je vstopala v nas in se kopičila. Čeprav smo jo deloma izrazili prek igre, športa, glasbe, videoiger, filmov, pornografije, drog in alkohola, je nikdar nismo zares sprostili, nikdar se nismo zares sprostili.” Columbine je torej manifestacija nakopičenih frustracij in jeze v generaciji najstnikov, ki je prva spoznala nasilje prek medijev, pa tudi t. i. bullyjing, nasilje zaradi nasilja. Je generacija, ki nikoli ni zapustila najstniških let, ki pa ne pozna zunanjega agresorja ali zarote. Agresija se kopiči in nazadnje obrne navznoter. Generacijska zaznamovanost je ključna, da je Pisatelj sploh začel pisateljevati in da je kot svoje glavno izrazno sredstvo izbral prav nasilje. Pripovedovalec nam predstavi otroka, tistega že omenjenega, ki živi na podeželju in hodi z babico v cerkev. Ta otrok ne spada nikamor, vrstniki ga zavračajo, zato je osamljen. Ima pa svojo sobo, mamin pisalni stroj, očetovo pištolo in viski, predvsem pa bujno domišljijo. Poletja preživlja v temi, ob mehaničnih zvokih pisalnega stroja, ki ga vznemirjajo. Piše zgodbe, se igra s pištolo, pije viski, se pretvarja, da je odrasel. Avtor na več mestih postavi Pisatelja v dialog s tem otrokom, sedanjega sebe v dialog s preteklim. Včasih se zdi, kot bi se pogovarjala starejši in mlajši brat in ni občutka, da bi starejši na mlajšega gledal s prezirom. Pisatelj je do otroka sočuten in z njim tudi pomirjen. Tako je bilo, zdaj pa bi rad drugače. Iz časovne distance vidi, da otrok ni potreboval pisalnega stroja, pištole in viskija, otrok je potreboval objem. Nasilje sicer kdaj tudi kaj reši, ampak le za kratek čas, poleg tega pa ustvarja nov krog nasilja. In kako se ta krog lahko prekine? Avtor odgovarja: “Z objemanjem. [...] Protiutež nasilju namreč ne more biti nekaj, kar bi posameznika izoliralo, ampak ga mora, ker je nasilje družabni pojav (in nenazadnje je dejavnost, aktivnost), privabiti nazaj k sočloveku.” Goli objem pa gre še dlje, za avtorja postane koncept, ki ga prenese tudi na svoje zgodbe:“Utrujajoče in ceneno je ves čas govoriti o drugih kot o nekakšnih zgledih ali lutkah, ki jih premikaš samo zato, da pokažeš neko poanto. Rad bi ... drugače.” Kljub temu da to narativo od nasilja do objema sekajo kratke zgodbe, fikcija, se vseskozi nakazuje obrat od nje: “Obstaja čas za oblečene zgodbe; za prilike in parabole ... In potem obstaja čas za goloto. Čas bližine. Zakaj bi pripovedovali zgodbe, če lahko govorimo resnico?” Tudi občutek nekaterih zgodb je takšen, da so precej bliže avtofikciji, vsaj delni resničnosti, kot pa popolni fikciji. Zanimivi primer je zgodba Edging, ki je izredno samonanašalna na pisateljski proces: v njej se kot seznam vrstijo začetki neke zgodbe, ki jih pripovedovalčev glas drugega za drugim zavrača z veliko ironije in humorja, razumemo pa jo lahko tudi kot nekakšen komentar k vprašanju izvirnosti, s katerim se avtor ukvarja v okvirnem besedilu. Hudomušno pripombo na to temo najdemo tudi v predhodni zgodbi Smrt pornografije, ki se bere kot scenarij za še nenapisan roman. V njej zapiše: “... toda porniči navsezadnje temeljijo na ponavljanju – eksistencialna vprašanja pa tudi niso več ravno vrhunec izvirnosti.” Avtor se torej zaveda, da tema pisatelja v eksistencialni in ustvarjalni krizi ni ravno nekaj novega in da eksistencialnih vprašanj v literaturi praktično ni mogoče v celoti obiti. Njegova izvirnost je v povezavah in tudi v novih konceptih, kot sta generacija Columbine in goli objem. Tudi če koncepta nista splošno uporabna in služita samo avtorju, da si osmisli svoj delček sveta, izkazujeta inovativnost, ki lahko razširi polje razmišljanja tudi bralki. Kratke zgodbe, ki prekinjajo tok okvirnega besedila, na nek način ustvarjajo suspenz, saj si zgodbo o Pisatelju in otroku, ki se v vsakem sklopu konča udarno in intrigantno, želimo brati naprej. Kljub povezavam, ki jih med zgodbami in besedilom lahko iščemo ali pa tudi ne, se kratke zgodbe ne zdijo enakovreden del besedila, temveč ostajajo v ozadju okvirne pripovedi. Nekatere jo bolj organsko dopolnjujejo kot druge, ki bi bile zlahka tudi izpuščene. Zanimiva je na primer zgodba V vrsti, v kateri blagajničarka v trgovini pripoveduje o tem, kako iz izdelkov, ki jih ljudje kupujejo, ustvarja zgodbe o njihovem življenju: “V resnici mi je vseeno za žanre, ki se odpirajo pred mano, ko sedim za blagajno. Stranke mi lahko dajo socialni realizem ali pa romantiko ali karkoli vmes. Pomembno mi je, da mi dajo nekaj.” S tem Lenko na svoj način pove vse o žanrski izmuzljivosti Golega objema – kategorizacija enostavno ni pomembna, če nam je branje nekaj dalo. Po drugi strai pa se zdi zgodba Bele ladje, v kateri smo priča spolnemu odnosu med turistko in grškim domačinom na plaži, nekako neumestna, kot da ne sodi v ta izbor. Kljub temu pa kombinacija okvirnega besedila in kratkih zgodb večinoma deluje premišljeno. Delo Goli objem je nekaj posebnega, a ne nazadnje smo pri Davorinu Lenku tega že vajeni. Njegova dela niso za vsak bralski okus. A vendar z njimi preseneča, saj se od samega začetka bralke sprašujemo, kam to pravzaprav vodi. Ko pa nas končno popelje do pojma golega objema, ta objem tudi začutimo.

V naših krogih debata pogosto nanese na vprašanje pekla, če ta obstaja ali ga ni. Ali je ta morda samo ostanek stare teologije, ki je želela vernika držati v strahu, da bi imela nad njim oblast, ali je pekel nekaj aktualnega tudi za sodobnega, vseh spon (in dolžnosti) osvobojenega človeka. Da pekla ni, je po navadi ugotovitev, ki sledi vprašanju Božje dobrote: če je Bog res dober, potem pekla kot kraja večnega pogubljenja ne more dopustiti. Kaj pa če »dobroto« razumemo narobe? Kaj če je tisto, kar se nam zdi nekaj dobrega, v resnici nekaj škodljivega? In če je pekel nekaj, kar človeku pomaga biti (pravilno) dober? Zato ima pekel za nas večji pomen, kot si mislimo, če se ob njem seveda ne sprašujemo, ali je tam ogenj in ali po njem skačejo kosmati peklenščki z rogovi. Pomembno pri tem je razumeti, zakaj pekel kot kraj pogube za človeka mora obstajati, da ga v svojem govoru omenja tudi Jezus, zakaj brez njega pravzaprav ne moremo. Zaradi vzgoje, namreč. Zaradi meja. Takole namreč dandanes pravijo psihologi, ki so uvideli, da permisivna vzgoja ne deluje: da otroci potrebujejo omejitve, da se počutijo varne in zaščitene. Brez meja, brez doslednih pravil so otroci zmedeni. To se zgodi, če starši zamenjajo ljubeče vedenje s popustljivostjo. Razlika je tako v mejah: ljubeča vzgoja postavlja meje, popustljivost pa jih nima. Postavljanje meja torej ni namenjeno kaznovanju. Meje preprosto povedo, kakšne izbire so na voljo. Zato torej človek potrebuje pekel: ker potrebuje meje. Ker je treba vedeti, da vsega pač ne smemo, da so črte, ki jih ne smemo prestopiti, da so stvari, ki imajo za nas tudi hude posledice. Ne samo zaradi morale in etike, tudi zaradi sebe moramo imeti meje, da se ne prekurimo. Zatorej moramo razumeti, kako nekaj škodljivega je za vsakega človeka popustljivost, ki jo imamo tako radi, ker nas drži v udobju. Grožnja s peklom je zato na tem mestu izrazito pedagoške narave: kot izraz ljubeče pozornosti Boga, kot svarilo, da se lahko zgodi nekaj hudega. Lahko se zgodi, predvsem, če ne vemo, da se lahko. Ker je to pravzaprav pekel, hude posledice naše »svobode«, za katere nismo vedeli. Zato: »Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj!« (Mr 9,43) Da bo imel tudi hudič svojo mejo.

Piše Marija Švajncer, bereta Sanja Rejc in Renato Horvat. Joseph Heath je, kot je navedeno na zadnji platnici, kanadski filozof in predavatelj na Univerzi v Torontu. V času študija sta bila njegova mentorja znana filozofa Charles Taylor in Jürgen Habermas. Raziskovalno se ukvarja s politično in moralno filozofijo, kritično družbeno teorijo in ekonomskimi vedami. Objavil je vrsto odmevnih knjig, za delo Razsvetljenstvo 2.0 je leta 2014 prejel kanadsko nagrado za politično pisanje Shaughnessy Cohen. Elizabeth Shaughnessy Cohen, po kateri se nagrada imenuje, je bila kanadska liberalna političarka. Joseph Heath je knjigo posvetil filozofu Andrewu Potterju. Pisanja sta se namreč lotila skupaj, kaj kmalu pa je sodelavec dobil drugo nalogo in postal odgovorni urednik časnika Ottawa Citizen. Heathu torej ni preostalo nič drugega, kot da je načrt uresničil sam. V knjigi predstavlja program za drugo razsvetljenstvo ali razsvetljenstvo 2.0. Oznaka 2.0 se nanaša na splet. Uvedli so jo leta 2003, opisuje pa številne pomembne spremembe v razvoju medmrežja. Heath jo v naslovu navaja zato, ker pomeni premik, ki bi ga rad priporočil pri razmišljanju o racionalnosti. Pri tem pojasnjuje, zakaj je razum nepogrešljiv, kako se je izoblikovalo okolje iracionalizma in kaj bi bilo treba še storiti. Vse skupaj se začne s kritiko ameriške politike, sčasoma pa pisec namenja čedalje več pozornosti delovanju, učinku in zmožnostim tako razuma kot tudi intuicije, se pravi racionalnim in iracionalnim postopkom. Že res, da je razsvetljenstvo zanj prizadevanje, ki pomeni velik izziv, toda dvomi tako o razumu kot tudi o intuitivnih in čustvenih vidikih. Naslanja se na spoznanja psihologije in v nasprotju s kakim Kantom enači izraza razum in um. Pojem razuma se, kot pravi, tradicionalno nanaša na posebno duševno sposobnost, ki je povezana s prepoznavnim načinom razmišljanja. Posebna lastnost razumskega mišljenja je, da ga je mogoče skoraj v celoti izraziti ter navajati argumentacijo in utemeljevanje. Intuitivne presoje pa povedo tisto, kar bi bilo mogoče imeti za rezultate kognitivnih procesov. Intuicija je koristna pri razmišljanju o resničnem svetu in odzivanju nanj, medtem ko razmišljanje o možnem svetu in tudi negaciji resničnega sveta zahteva uporabo racionalnega dela možganov. Razum sklepa tudi hipotetično. Morda bi si celo zastavili vprašanje, ali je Razsvetljenstvo 2.0 sploh knjiga s filozofsko vsebino. Pisec namenja veliko besed človekovemu ravnanju, njegovim zmotam, sprenevedanju in odzivanju na delovanje v skupini. Heath je sicer velik poznavalec filozofije, omenja kar nekaj filozofov, med njimi Aristotela, Nietzscheja, Heideggerja in Marxa ter tudi utemeljitelja psihoanalize Freuda, toda svoja poglavitna spoznanja podkrepi s številnimi slikovitimi primeri iz javnega življenja, politike, medijev in gospodarstva. Naslanja se na sodobno psihologijo in navaja njeno novejšo terminologijo, saj je prav psihologija pokazala, da je nekatere probleme mogoče rešiti samo z razumom. Čeprav razum ni popoln, nam ne preostane drugega, kot da delamo s tem, kar imamo. Od njega je odvisna civilizacija. Najbolj očitne slabosti razuma naj bi bile v tem, da je počasen in zato zahteva veliko napora, trpi pa tudi zaradi omejene pozornosti, ozkega delovnega spomina in nezanesljivega dolgoročnega spomina. Vse skupaj dobi tudi politične razsežnosti. Težava ni v tem, da je levica zamudila svojo priložnost in bila neartikulirana ali da so bili njeni voditelji strahopetni, temveč je razlog pravzaprav temeljna asimetrija med desnico in levico, torej nesomernost, ki se v takšnih časih izrazi. Heath poudarja, da je prav to osrednja trditev njegove knjige. Progresivne družbene spremembe so že po naravi zapletene, težko dosegljive in zahtevajo kompromis, zaupanje in kolektivno delovanje. Zato jih ni mogoče doseči samo s »srcem« – zanje potrebujemo tudi veliko »glave«. Avtor je ironičen in tudi duhovit. Priznava, da je racionalno razmišljanje težavno in se mu ljudje radi izognejo. Razum ni naraven, temveč je, prav nasprotno, globoko nenaraven. Hkrati je edina stvar, ki nam omogoča, da se izvijemo iz prisilnega jopiča animalističnih umov. Joseph Heath je kdaj pa kdaj tudi oseben. Predstavi se kot univerzitetni profesor na oddelku za filozofijo, pred tem je študiral in poučeval logiko, analizo argumentacije in teorijo verjetnosti. Po značaju je nekoliko racionalističen. Otroci so ga v tretjem razredu začeli klicati »gospod Spock«. Benjamin Spock je bil pediater, ki je spodbujal bolj strpno vzgojo otrok. Knjiga Razsvetljenstvo 2.0 je zakladnica idej in kopičenje domiselno izbranih primerov. Avtor sega na različna področja in je izvedenec v kognitivni znanosti. S številnimi opombami, v katerih navaja različne vire, od knjižnih do spletnih, širi vednost o predmetu svoje knjige. Pomembno je zavedanje, predlaga, da racionalnost ni niz pravil, ki bi bila vsiljena od zgoraj, temveč je temelj človekove svobode in avtonomije. Prav dobro ve, kako je »iracionalna desnica« doživela velik volilni uspeh, toda prijatelji in zavezniki razsvetljenstva, med katere se uvršča tudi sam, morajo spremeniti svojo taktiko in poskusiti znova. Racionalno politiko bo omogočilo kolektivno delovanje. Ideal je svet, v katerem si skupaj prizadevamo ustvariti okolja, ki nas delajo pametnejše, namesto okolij, ki nas delajo neumnejše, ne le s predmeti, ki jih upravljamo, temveč tudi z institucijami, s katerimi sodelujemo. Heath verjame, da se je k zdravemu svetu mogoče pomikati z majhnimi koraki, zato na koncu ponudi tako imenovani manifest počasne politike. Avtorica poglobljene spremne besede slovenska sociologinja Ksenija Vidmar Horvat Josepha Heatha uvršča na seznam avtorjev, ki obujajo idejo razsvetljenstva in pozivajo k razumu. Pogosto so na nasprotnih bregovih, za razum in proti njemu, Heath pa je tisti, je prepričana, ki o razsvetljenstvu nima vselej najboljšega mnenja in razsvetljenstvu očita predvsem njegovo individualističnost in ošaben odnos do tradicije. Ksenija Vidmar Horvat meni, da Heathovo delo kljub temu prinaša pomembno razsvetljenje glede razsvetljenstva samega. Poudarja, da je treba v načrt obnove razuma vključiti tudi politiko čustev, in med drugim zapiše: »Vsesplošna krepitev kulture zasmehovanja na eni strani in vzpon brezsramne politične kulture na drugi strani sta resno opozorilo o omejitvah, ki jih ima na razum oprt razsvetljenski projekt v našem stoletju.«

Jezus v jaslicah je osrčje božičnega praznovanja. Postavljanje jaslic je eno izmed tradicionalnih dodatkov božiču, ki pa za nas kristjane nikakor ni le dekoracija, saj v njih najdemo mnogo simbolike in se tako še lažje osebno povežemo z novorojenim Jezusom. Figure ne pričarajo le prazničnega vzdušja, temveč nas opominjajo na naš odnos z Bogom. To v oddaji Reflektor lepo razloži duhovnik Peter Čemažar, ki tudi sam iz gline izdeluje jaslice s sveto družino. Vsako leto, ko se bliža božič, pa jaslice postavlja tudi gost Janez Pavlin, župan občine Dobrepolje in profesor na srednji in poklicni šoli Bežigrad. On s posebno skrbnostjo postavi velike, ogromne jaslice doma in v cerkvi, ima preštete vse figurice in ob tem goji posebno navdušenje. Pomembno je podoživeti to sveto prigodo in se povezati z našimi koreninami tega prazničnega časa, predvem pa nas iz jaslic vabi On, ki se je rodil zato, da nas odreši. Vabljeni k poslušanju! Moderatorka pogovora: Monika Štern Kamera in montaža: Siniša Kanižaj Urednica področja Družina +: Tina Martinec Selan Koordinatorka oddaje Reflektor: Alma Gril Odgovorna urednica Druzina.si: Mojca Purger Izdaja DRUŽINA d.o.o., www.druzina.si #OddajaReflektor #druzina

Napovedujemo dve gledališki premieri. Tako v Trstu kot v Kranju so segli po delih sodobnih evropskih avtorjev. Drama Svinje hrvaškega pisca Tomislava Zajca z absurdom in grotesko raziskuje velikokrat nevidno in obširno področje osamljenosti. Razodetje švedskega dramatika Mattiasa Anderssona se prav tako dotika duševnih stisk in žgočih družbenih vprašanj v svetu, ki drvi v katastrofo. Slovenski fotograf Jaka Babnik pa razstavlja v Beogradu in z naslovom Pomembno je, kaj vaše oči vidijo, vabi k razmisleku o fotografiji in našem pogledu.

Gospodarsko sodelovanje z Italijo je izjemno pomembno za Slovenijo, še posebej v povezavi s Furlanijo – Julijsko krajino, ki je naše naravno geografsko in gospodarsko zaledje, je ob obisku v Trstu poudaril minister za gospodarstvo Matjaž Han. Srečal se je z več predstavniki gospodarstva in slovenske narodne skupnosti. Na pogovoru z odbornikom za gospodarske dejavnosti in turizem dežele Furlanija – Julijska krajina Sergiem Emidijem Binijem je bil izpostavljen pomen Evropske prestolnice kulture. Posebno pozornost so udeleženci srečanja namenili tudi štiriletnemu programu (2025–2028) za spodbujanje gospodarske osnove avtohtone slovenske narodne skupnosti. Ta program vključuje ukrepe za podporo gospodarskim organizacijam, naložbam, turističnemu razvoju ter strateškim projektom. Po obeh delovnih srečanjih je minister Han obiskal še ribiški muzej v Križu, edino slovensko banko v Italiji ter več tržaških podjetij v slovenski lasti.

Mlada Gautami je imela zelo ljubečega sina in bila sta zelo srečna, vendar je sin nenadoma umrl, ko je dopolnil osem let. S tem se Gautami ni mogla sprijazniti, zato je tekala od vrat do vrat in ljudem tarnala: »To ne more biti res! Prosim, storite nekaj!« Vsak jo je poslal k nekomu drugemu po pomoč, dokler ji ni nekdo rekel: »Obišči Budo. Dosegel je visoko spoznanje in je zelo moder. Mogoče ti lahko on pomaga.« Nemudoma se je odpravila k Budi in ga rotila: »Ali mi lahko, prosim, pomagaš? Sin mi je umrl, vendar to ni prav. Prosim, nekako ga obudi od mrtvih. Oživi ga!« Buda ji je odvrnil: »Prav, vendar moraš najprej nekaj storiti.« Gautami je takoj privolila, zato je Buda nadaljeval z navodili: »Prinesi mi prgišče sezamovih semen.« Gautami je že hotela oddrveti, da bi izpolnila nalogo, ko jo je Buda ustavil in ji rekel: »Ne, ne, pod enim pogojem: prinesi mi prgišče sezamovih semen od družine, kjer ni še nihče umrl. Potem bom obudil tvojega sina.« Gautami je takoj stekla do prve družine na poti in jo prosila za nekaj sezamovih semen. Že so hoteli oditi po semena, ko jih je vprašala: »Še prej mi povejte, ali je kdo v vaši družini umrl.« »Da,« so ji odgovorili. »Umrl je naš oče in tudi naše matere ni več.« Enako je vprašala tudi druge družine in dobivala je podobne odgovore: »Moj dedek je umrl.« »Mojega brata ni več med živimi.« »Otrok mi je umrl.« Tako je potovala od vrat do vrat čez vse mesto in ni našla niti ene družine, kjer ni še nihče umrl. Potem je doumela, da je smrt neizogibna in da vsi umrejo ter da ni pravila, ki bi narekovalo, da najprej umrejo stari ljudje in šele nato mladi. Umirajo stari in mladi, pa tudi ljudje srednjih let in tudi otroci. »To ni nekaj, kar se dogaja le meni,« je spoznala. »Zgodi se vsem. To je dejstvo življenja.« Ko je to spoznala, je prenehala iskati in se odpravila pokopat svojega sina, potem pa se je vrnila k Budi. Buda jo je vprašal: »Kje so sezamova semena?« »Nimam sezamovih semen. Kremirala sem svojega otroka. Zdaj sem tu, da bi ti sledila in se učila dharme.« Postala je Budova učenka ter prakticirala njegove nauke in mislim, da je bila prva ženska, ki je dosegla stopnjo arhata in tako postala prva razsvetljena ženska tistega časa. * * * * Pomembno se je zavedati, da se boleče in travmatične izkušnje dogajajo številnim ljudem, vsem tako ali drugače. Bolj ko razumemo, da to doživlja veliko ljudi – da ni nekaj nenavadnega in da je na tem svetu to skoraj normalno –, bolj nam to lahko pomaga sprejeti svoje lastne težke izkušnje. Lahko razmišljamo takole: »Trpljenja je veliko. To seveda ni dobro, vendar se dogaja. Veliko ljudi doživlja podobno trpljenje. Kar se mi dogaja, se dogaja tudi drugim, zato ni to nič nenavadnega.« Tako lahko nekoliko globlje sprejmemo trpljenje. Prav tako postanemo sočutnejši. Čutimo, da nismo edini, ki trpimo, zato nismo več vklenjeni v svoje lastno trpljenje. Trpljenje je povsod. To v nas vzbudi občutek sočutja in odpre naše srce tudi za druge ljudi. To je izhodišče sočutja do drugih.

Gospodarstveniki iz zamejstva so se včeraj sestali v Varaždinu. Srečanje je pripravila novoustanovljena Razvojna agencija Slovencev za trajnost na Hrvaškem. Predstavniki gospodarskih organizacij iz zamejstva so se strinjali, da je tovrstno povezovanje izrednega pomena za krepitev gospodarskega sodelovanja med manjšinami in sosednjimi državami, prav tako pa je uspešno gospodarstvo tudi pomembna podstat za vse druge sfere ohranjanja slovenstva. Državna sekretarka na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar je ob koncu izrazila veselje, da je zamejska gospodarska koordinacija resnično zaživela ter se že spletajo nova poznanstva in konkretni dogovori o poslovnem sodelovanju. Kot je še poudarila, urad za Slovence v zamejstvu in po svetu že dolga leta financira delovanje gospodarskih organizacij, zdaj je k temu pristopilo tudi ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport. O aktualnih tematikah so govorili: predstavnik Slovenske gospodarske zveze iz Celovca v Avstriji Felix Wieser, direktor Razvojne agencije Slovenska krajina na Madžarskem Tamas Kovacs, predstavnik Slovenskega deželnega gospodarskega združenja iz Italije Andrej Šik in predsednica Razvojne agencije Slovencev za trajnost na Hrvaškem Lucija Vupora. Zahvalili so se državni sekretarki Humar in Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu za aktivno podporo in prizadevanja. Uvodoma so zbrane pozdravili državna sekretarka Vesna Humar, državni sekretar na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport Dejan Židan, predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Barbara Antolić Vupora, predsedujoči Varaždinske županije Anđelko Stričak in župan mesta Varaždin Neven Bosilj. Razvojna agencija Slovencev za trajnost na Hrvaškem je bila ustanovljena letos konec septembra, z namenom povezovanje slovenskih zamejskih gospodarstvenikov in vzpodbujanja sodelovanja z matično Slovenijo.

Piše Tonja Jelen, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesniška zbirka Vračanje k čistosti je precizno upesnjenje videnega, premišljenega in občutenega. Pesnik, pisatelj, esejist, umetnostni zgodovinar, kritik in kustos Robert Simonišek v njej z natančnim opazovanjem izrisuje krajino, po kateri se fizično premika subjekt. Pred nami se razgrnejo podeželske pokrajine, v katerih mrgoli življenje. Zdi se, kot da subjekt stoji sredi dogajanja, a je najprej opazovalec. Motivi so mu zelo pomembni, najsi bodo to oblaki ali živali. Te so pomembni viri sveta, ki prav tako gledajo, dihajo in čutijo. Prefinjen odmik od neposredne angažiranosti je pretanjeno vpeljevanje ekokritike. Med vsem tem potovanjem subjekt zahaja v notranje svetove, prepletene s spomini, refleksijami in vpogledi. Gre za natančno poigravanje vidnega, čutnega in filozofskega sveta, ter za zavezanost preprostosti žitja in bitja. Pesnik je predan in zavezan naravi, njeni lepoti in zakonitostim: »Ozko zrezljane steze / med zelenjem in skalo, / usnje, ki veže in ne popušča, / ko blodiš po makadamu / z nesnovnimi svetovi / in ostanki nekih sanj, / vzpenjajoč se v terapijo / z oblaki […].« V pesmih se mešata zdajšnjost in spomin na nekoč, ki pa je še vedno zelo živ in ga subjekt želi živeti, se vanj vračati in tudi dokončno vrniti. To ni samo pobeg v otroštvo, je tudi del na poti v zrelost in odmik od vse bolj srkajočega tempa in umetelnosti življenja. To je drugi močan temelj zbirke. Pesmi so namreč tudi odsev potovanja po notranjih svetovih, razmišljanja in analiziranja življenja. Pri tem Simonišku uspeva združevati pristnost in modrost s pradavnim vzgibom in razumskostjo. O tem seveda sploh ne bi smeli govoriti, saj bi vse to moralo vseskozi obstajati kot nekaj običajnega in sprejetega. Nenaslovljene, zgolj oštevilčene pesmi so resnično zavezane jasni čistosti, kot pravi naslov zbirke. Subjekt se vrača k prvinskosti, kar je pomemben presežek v trenutni sodobni poeziji. Pesmi s prav posebnim občutenjem in upanjem delujejo brezčasno. Razporejene so v posamezne sestavne dele: Dolge ure, Zasilni izhodi, Zakrita razmerja in Med staroselci. Vsak sklop se odmika v svetove, za katere je subjekt prepričan, da so dobri in zmožni boljšega in zanesljivega: »Stran od smoga, / jekla in asfalta, / od kavarn in restavracij, / betonskih skladov, / viaduktov in avtocest, / od togih poročil in pogodb, / med temne, zaobljene hribe, / kjer diši po lesu in ljudje / v svojih drobnih ponovitvah / in oblačilih iz pozabljenih / desetletij kraljujejo / s svojimi kretnjami / in skromnimi načrti […]. Simoniškovim pesmim uspeva želja po vrnitvi k izviru vsega naravnega. Subjekt namreč ruši moč zgrajenega, sestavljenega modernega sveta in hkrati vzpostavlja naraven habitat vsega, česar sodobni človek ne zmore več slišati. Subjekt pri tem ne želi biti naivnež, ampak dejaven glasnik v središču življenja. Vse to prepreda tudi premisleke o poeziji, umetnosti in filozofiji, skratka o vsem, o čemer premišljuje in kakor deluje subjekt kot pesnik. Pomembno je tudi to, da so pesmi jezikovno prečiščene, jezik je mehak in gibek. Lahko bi rekla, da je to spokojnost s prav posebnim valovanjem. Brez odvečnega balasta tudi s tega vidika, kot se mu v pesmih upira pesniški jaz. Vračanje k čistosti Roberta Simoniška je pesniška zbirka, ki sega v nekaj majhnega, skromnega in večnega. Prav to ji daje posebno veličino, ki pa ni privzdignjena.

Kako zanimiv je vsak človek. S svojo enkratnostjo je nekako negotov, v gibanju, na poti. Tudi takrat, ko se ne premika telesno, poteka njegova pot. Ni treba, da je ob tem odtujen, ali razdvojen. Lahko je v soglasju s seboj in svetom, se torej dobro počuti, če je tudi v samoti osmislil to svoje stanje. Lahko pa bi ga zajela tudi praznina, če se v njem rodijo zamere, zavist, razočaranje in bi zamrla njegova radovednost za vse, kar se mu dogaja, če v njem ne bi bilo nobene iskrice veselja. Najprej je treba obvladovati taka slaba čustva ter dopustiti veselju, da se razplameni. Je kot da bi si ustvarjal zaloge volje in poguma za korake v novo, preizkušnje. To je pogum za postavljanje vprašanj, ki se pojavljajo. Pogumno iščeš, vztrajno, čeprav ni vedno mogoče najti, kar želiš. A vendar potem sprejemaj rešitve, ki jih odgovori omogočajo. Pomembno je, da ne izgubimo veselja, tudi če to upade, pa se vedno znova spet prebudi tako, da se odprem, ga sprejmem. Zaupam, da je v meni otroško veselje, ne otročje, ampak iskreno, otroško, tisto, ki je kot čudovita opora, veselje, ki deluje tudi potem, ko ta iskrena igrivost mine, ko ugaša, odzveneva. Še naprej pa osvetljuje moje srce, kot lepa melodija me spremlja, boža mojo dušo. Ni čudno, da pravimo, da dan, ko se nismo nasmejali, je izgubljen. Kaj mi pomaga, da imam veliko vsega materialnega, nimam pa veselja in prevladuje potrtost. Prav to je veliko znamenje za alarm, da v smislu mojega življenja škriplje. Kako zgovorna je žalost ob izgubi ljubljene osebe, ko veselje izgine, ker se zdi, da odnos z njo ugasne. Če ugasne veselje, se lahko osiromašijo tudi drugi odnosi. Pomanjkanje povezanosti z drugimi vodi v osamljenost, pesimizem. Prav skupnost je rešitev, rahločutnost sočloveka. Z odprtostjo pride spet veselje, odprtost za ljubezen, osebno srečanje, skupno delo, igro, doživljanje, srečanje z Bogom, ki je Luč v temi in odpira pot za hvaležnost in Ljubezen.

Pomembno sporočilo letošnjega Festivala za tretje življenjsko obdobje je primerno nagovarjanje starejših. O tem je v pogovoru z Jano Bajželj razmišljala Vlasta Nussdorfer, predsednica programskega sveta Festivala za tretje življenjsko obdobje, ki je bila pred upokojitvijo varuhinja človekovih pravic in državna tožilka.

Kako zelo pomembno je, da smo prvi! In to že od majhnega naprej. Že v vrtcu je bilo tako, ko so nas vzgojiteljice spodbujale, kdo bo prvi pojedel kosilo in bo potem postal zlata ptička. Da ne govorimo pozneje – kdo je bil prvi na šolskem teku, prvi v razredu, prvi pri veseli šoli, prvi na občinskem tekmovanju … Pač, pomembno je bilo, kdo je zmagal, kdo je najboljši, kdo ima najboljše igrače, kdo ima najboljšega očija, kdo je najmočnejši, najlepši, najsposobnejši, preprosto – kdo je prvi! Seveda smo to tekmovalnost močno ponotranjili in je tudi v odrasli dobi pomembno, da smo prvi, najboljši, najuspešnejši, najlepši … Ker to predstavlja našo vrednost – vsaj tako mislimo in dojemamo. Seveda iz tega izvirajo tekmovalnost, nenehno primerjanje z drugimi, zavidanje in prav gotovo tudi frustracije. Resnica je ta, da se bo lahko vedno našel nekdo, ki bo boljši od mene. Tudi če sem olimpijski prvak – prišel bo nekdo boljši, nekdo, ki bo presegel moj rekord … Ko smo že pri športu: kako zanimivo je, da ko naša športna ekipa zmaga, vedno rečemo: »Mi smo zmagali!« Ko pa ista ekipa izgubi tekmo, radi uporabimo tretjo osebo množine in rečemo: »Naši so izgubili!« Kar nekako se ne želimo prišteti med poražence. Seveda, kdo pa želi biti zguba … Ko so Jezusovi apostoli imeli problem s tem, kdo izmed njih je pomembnejši, kdo med njimi je večji, so od Jezusa hitro dobili hladen tuš: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« Jackpot – zadetek v polno! Prvi naj bo zadnji in vsem služabnik?! To pač ne drži. Pomembno je biti prvi! Toda če pogledamo dinamiko, ki nas žene, da bi bili prvi, si moramo priznati, da nas v ozadju lahko poganjajo tekmovalnost, grebatorstvo, nenehna ogroženost, zavist, frustriranost, strah, občutki nevrednosti in nesposobnosti in še bi lahko naštevali. V ospredju je moj jaz, ki si želi potrditve, da bom končno postal nekdo, da mi bodo končno dali priznanje, da sem dober, vreden, sposoben … Ampak tovrstna priznanja prihajajo od zunaj in imajo zelo visoko ceno, predvsem pa so lahko zelo prazna. Resnična izpolnitev ni to, da služim sebi in svojemu egu, ampak da gojim sočutnost do drugega, da ne iščem vedno sebe in svojega, ampak da vidim drugega in mu zmorem priti naproti, še posebno če je v stiski in potrebi. Izpolnjeni smo zares takrat, ko nekaj naredimo za drugega, ko zmorem biti »izmed vseh zadnji in vsem služabnik«. Nora logika, ki je v popolnem nasprotju z logiko, v kateri smo bili vzgajani in v kateri živimo. Toda če smo iskreni do sebe: Ali nas ta logika tekmovalnosti in potrebe biti vedno prvi resnično izpolnjuje? Ali pa smo življenjsko izpolnjeni šele takrat, ko naredimo nekaj za drugega, ko mu izkažemo dobroto, spoštovanje, ljubezen; ko postanem »izmed vseh zadnji in vsem služabnik«?

Giannis Tzikas je lastnik manjšega bara ob košarkarskem igrišču v atenski soseski Sepolia. Prav tam so začeli igrati tudi bratje Antetokounmpo. Pomembno vlogo v njihovi karieri je imel prav gospod Tzikas, ki je poleg košarke tudi velik ljubitelj spačkov. Po Atenah nas je zapeljal z vijolično-črnim, ki je bil pred več kot 50 leti izdelan v Kopru. Giannis Tzikas je svojega spačka že peljal tudi na obisk na slovensko obalo.

Giannis Tzikas je lastnik manjšega bara ob košarkarskem igrišču v atenski soseski Sepolia. Prav tam so začeli igrati tudi bratje Antetokounmpo. Pomembno vlogo v njihovi karieri je imel prav gospod Tzikas, ki je poleg košarke tudi velik ljubitelj spačkov. Po Atenah nas je zapeljal z vijolično-črnim, ki je bil pred več kot 50 leti izdelan v Kopru. Giannis Tzikas je svojega spačka že peljal tudi na obisk na slovensko obalo.

Všeč mi je človek, ki odkrito pove svoje mnenje, tudi takrat, ko to ni zelo zaželeno. Seveda pa bi dodala, da je pri tem bistveno, kam pritožbo naslovim. Pomembno je, ne samo, kaj povem, ampak kako jo izrečem, izrazim. Prava umetnost besede, kulture, ki ohranja dostojanstvo. Svoje in drugih. Pred časom me je kar zadelo v sredo srca, ko sem prebrala, da so mladi v neki anketi mojo generacijo poimenovali jamrajoča generacija. Ali nas mlajša generacija upravičeno tako ocenjuje, sem razmišljala. Vsekakor se to sliši kot posploševanje. A res je tudi, da smo se odrasli danes prepogosto navadili govoriti in pisati predvsem o slabostih. Kritičnost je postala nekakšna velika kakovost. Če je razdiralna, sebična, nespoštljiva, lahko naredi veliko škodo. Lahko pa je res tudi zelo pozitivna, če je dobronamerna, če prispeva k izboljšavam v odnosih, razvoju, je spodbuda. Zahteva pogum in odgovornost do drugega. Torej prispeva h kakovosti življenja, k dobremu, k resnici, k pozitivnemu življenju. A ne sme ustrahovati, blokirati otroka, mladostnika, ki išče pot v odraslost. Ko se prevelika kritičnost, ovita v samopomilovanje, prepogosto dotika mladih, jim s tem jemlje pogum, da bi si želeli odrasti. Raje se umikajo v svoj svet, se oklepajo svojega svobodnega statusa in se odmikajo odgovornosti. Podaljšujejo študij, se vrtijo v svetu iluzij, novih tehnologij, ki s svojo glasnostjo, v divjem ritmu, z množico sporočil, najrazličnejših možnosti pobega, navideznih kratkoročnih rešitev zavajajo in vodijo stran od resnice. Resnice življenja. Pa na nebu zasije zvezda. Napoveduje svojo začasno svetlobo. A je svetloba, je za zdaj tu, čeprav umira. Prav zato je še posebno močna. Govori o lepoti, ljubezni, navezanosti na dobro, Božji bližini. Govori o večnem življenju, objemu nežne človeškosti, čutenju, ki ozdravlja dušo, blaži bolečino, daje upanje, smisel odpuščanja, lepote in ustvarjanja. Kako zgovorna je spodbuda, da vsak človek lahko najde način, da bo do življenja prijazen, in da bo tudi moja odraslost smiselna, prijazna do mene. Premik v miselnost, da cenimo človeka in Božjo podobo v njem. Kristus je ves čas z nami, on vsak hip ve, kaj je za nas, tudi zame, dobro.

Slavko Jan, gledališki igralec, režiser in pedagog, se je rodil pred 120 leti, umrl pa leta 1987. V gledališču se je uveljavil že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja kot igralec, po letu 1945 pa tudi kot režiser Drame Slovenskega narodnega gledališča in njen ravnatelj. Pomembno je bilo tudi njegovo pedagoško delo: na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je bil od leta 1946 predavatelj za govorno tehniko, pozneje profesor za režijo in tudi njen dekan. Slavko Jan je leta 1980 nastopil pred mikrofonom in pripovedoval o svojem ustvarjalnem življenju; iz vsakega njegovega stavka je čutiti ljubezen do gledališča.

Za nami so olimpijske igre, dogodek, ob katerem občudujemo vrhunske rezultate, spremljamo zmagovalce in delimo njihovo veselje ob uspehih. Igre, v katerih slavimo dosežke. Ob tem ne smemo pozabiti na tiste, ki so se prav tako z vsem srcem pripravljali, se odrekali in trdo trenirali, a jim v ključnem trenutku ni uspelo. Tudi med Slovenci najdemo srečne in manj srečne. Pred očmi imam metalca diska Kristjana Čeha, ki je končal na nehvaležnem četrtem mestu. Je to uspeh? Je to neuspeh? Odvisno od perspektive. Za vsemi športnimi zgodbami se skrivajo neizmerno garanje, odpovedovanje, treningi, dril ... To pogosto spregledamo – vidimo, a ne vidimo vsega. Podobno je v življenju vsakega izmed nas. Navzven lahko delujemo uspešni, odlični, »pravi«. Vendar pa je le malo ljudi, ki zares ve, kaj se skriva v globinah človekovega srca in življenja. Smo kot športniki na olimpijskih igrah. Kolikokrat ob samomoru slišimo: »Zdel se je tako umirjen, zadovoljen, celo vesel in srečen! Le kaj se je dogajalo v njem, da ...« Človek je skrivnost. Velikokrat smo sami sebi uganka. Včasih smo nekaj, kar ne želimo biti. Ravnamo, delamo, živimo, a bi si želeli drugače. Živimo, včasih pa zgolj životarimo. Kakšen je smisel našega življenja? V njem nas usmerjata dve logiki. Ena je naša, človeška – za katero menimo, da jo bolj ali manj poznamo in ji želimo slediti. Druga pa je – vsaj verni tako verujemo – Božja logika. Izziv našega življenja je težiti k harmoniji med obema. In prav na današnjo nedeljo nas nagovarja apostol Pavel z besedami iz Pisma Efežanom, kjer pravi: »Skrbno torej pazite, bratje in sestre, kako živite, ne kot nespametni, ampak kot modri!« V enem stavku je povedal vse. Dal je navodilo, recept. Nadaljuje: »Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi. Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja.« Če poenostavimo Pavlove besede, bi lahko rekli: trudimo se živeti dobro zdaj in tukaj. Iščimo harmonijo med lastnim prizadevanjem in načrtom tistega, ki nas je poklical v življenje. Pomembno je zavedanje, da ne živimo le zase, za svoje dobro, temveč smo povabljeni, da stopimo iz svojega začaranega kroga in opazimo tudi druge. Hitro spoznamo, da je sreča drugega lahko tudi naša sreča, naše zadovoljstvo. Bistvenega pomena v vsej tej zgodbi je ljubezen. Henry van Dyke je zapisal: »Čas je prepočasen za tiste, ki čakajo, prehiter za tiste, ki se bojijo, predolg za tiste, ki žalujejo, prekratek za tiste, ki se veselijo, toda za tiste, ki ljubijo, je neskončen.« Danes je nedelja – naj v vsem, kar počnemo, kraljuje ljubezen, ki diši po večnosti.

Podobno kot ljudstvo v puščavi, tudi ljudje ob Jezusu doživljajo iskanje in lakoto, kar se izrazi v čudežni pomnožitvi kruha. Jezus s tem dejanjem ne želi le nahraniti množice, temveč sporočiti globlje sporočilo o veri in Božjem delu v nas. Pomembno je, da verujemo v tistega, ki ga je poslal Oče, in se pogovarjamo z Jezusom v molitvi, saj nas le tako poveže z božjo ljubeznijo in skrbjo.

Prebivalci, ki so jih avgusta lani prizadele poplave, se lahko s kakršnimikoli vprašanji o obnovi po poplavah še vedno obrnejo na klicni center 114. Od septembra lani, ko je začela delovati številka 114, so zabeležili že več kot 12 tisoč klicev. Kaj vse zanima ljudi, ki so utrpeli škodo, kaj jih najbolj skrbi in kako se spopadajo z izzivi pri odpravljanju škode, pojasnjuje namestnik vodje klicnega centra 114 Matjaž Florjanc Lukan.

V globaliziranem svetu, ki ga zaznamujeta integracija in mobilnost, se družba spreminja. Spreminjajo se vrednote tako v narodu kot v narodnih manjšinah oziroma skupnostih. Če je nekoč veljalo, da je jezik ena najpomembnejših vrednot, ki določa identiteto pripradnikov narodne manjšine, danes ni več tako, poudarja dr. Sonja Novak Lukanovič, direktorica Inštituta za narodnostna vprašanja. V neoliberalnem svetu jezik pač ni več najpomembnejši. Inštitut, ki bo prihodnje leto praznoval 100-letnico delovanja, med drugim raziskuje spremembe in vitalnost slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah. Slovenska manjšina se spreminja, kažejo raziskave, spreminjajo se tudi identitete njenih članov, vse bolj postajajo večplastne in fluidne. Pomembno pa je, da manjšina sodeluje z večino, da prihaja do izmenjave, saj se tako spodbuja toleranco v družbi, ugotavlja naša sogovornica. Kaj pa to pomeni za samo definicijo narodne manjšine?

Počitniško pozdravljeni!Ne glede na to, kje ste in s kom, so vaši dopustniški trenutki že mimo ali ste ravno sredi njih, morda pa odštevate do začetka letošnjih, upam, da ste te sreče mož in žena, ko v vsakem dnevu poskrbite za trenutek sprostitve, oddiha in odmika. Ne čakate vse leto na nekaj prostih tednov, ko že z vsem vrh glave obteženi komaj čakate izstopa iz predvidljive vsakdanjosti.V pehanju za prepogosto neulovljivim, kar prepozno spoznamo, nam v času življenja spolzi mimo množica hipnih, a zelo pomembnih, čeprav kratkih utrinkov, ki bi do-dali žlahtnejši priokus, vnesli (več) smisla in vedrine, tudi za naprej. Če smo skozi vsakdanji ritem ponavljajočega zaporedja vendarle pozorni na majhna odstopanja, na detajle, ali se potrudimo sami in igrivo vnašamo komaj opazne spremembe v vsak nov dan, svoj in ostalih sobivajočih, kar je veliko vredno, se naš čas gotovo vrti v globlji zavesti. Že samo ponavljanje stavka, ko zjutraj odpremo oči in si rečemo, da danes nič ne bo samo po sebi umevno, in seveda potem to tudi živimo, slej ali prej prinese spremembo. Vrsto let že me bolj zanimata razpoloženje in vzdušje, v kakršnih bom preživela dopust, kot to, kam grem in kje bom. Zato običajno ne načrtujem vnaprej, vsaj ne nekaj mesecev prej. Težko se januarja vživljam v poletno soparo ali poleti v misli na silvestrovo. Ljubše mi je in veliko večji izziv nekaj dni prej, ali ko pač nastopi dopustniški dan D, razmišljati, kaj bi mi dobro delo, je bilo česa preveč, kaj pogrešam, si želim miru in tišine, ubega pred vrvežem ali prav nasprotno, pogrešam družbo, ljudi, velemesto, dogajanje, si želim aktivnosti, brez posedanja. Pa tudi vreme ne igra zanemarljive vloge.Če mi uspe uskladiti idejo in potrebo srca, me počitniška doživetja pomirijo in sem hvaležna, ko me ob njih preplavi občutek, da sem, kjer je tisti trenutek odmerjen prostor tudi zame. Pa naj bo to kilometre daleč, na gori, ki je mojemu domu najbližja, ob natrpanem jezeru z le nekaj pol metra prostora zame ali na domačem dvorišču. Lokacija postane drugotnega pomena. Pomembno je le, kakšno je moje razpoloženje in počitniško vzdušje.Spominjam se let, ko smo zaradi gradnje doma premišljeno vlagali in je bilo treba temu primerno iskati tudi možnosti letovanja. Kako nepozabno je vse do danes ostalo takratno preprosto, a vsebinsko pestro, pohajkovanje ob bližnjih jezerih ali do slapov, kakšnih prav veličastnih, čeprav skritih ob brezpotjih, pa izvirnost popotniških malic. V pogovoru mi je ne dolgo tega starejša hči priznala, da so se ji ti naši posebni družinski počitniški tedni zdeli čudni. Takrat je misel seveda obdržala zase, jo je pa nosila v sebi, kako čudna starša sva. Zakaj ne hodimo, kot vsi normalni, na morje? Zakaj odkrivamo kotičke, ki niso obljudeni, zakaj moramo na pot, ne da bi imeli vnaprej določeno, kje bomo spali in če bo za nas sploh prenočišče? To je bil namreč kar klasičen scenarij. No, danes, ko se odrasli pogovarjava o tem, pa je nasmejana do ušes in z največ ohranjenimi spomini svojevrstnih počitniških prigod. Zabava nas s pripovedovanji marsikatero poletno popoldne. Izkazali so se za dobro, z leti, drobci robinzonske zaupljivosti in spontanosti, zato jima ostajam zvesta in sta del mojega ne samo poletnega utripa, ampak življenja sploh. Še bolj verjamem v to, ko vidim, da svet ne postaja, ampak je globalna vas, v kateri izgubljamo pristnost drugačnih. Še naprej bom torej lovila domače posebnosti, kolikor jih še je.Morda se pa srečamo kje na razpotju za vogalom. Pa lepe počitnice!

Šolsko leto se je končalo in tako učenci kot učitelji so si oddahnili, saj je šola postala zelo stresen prostor za večino od njih. V zadnjih dveh mesecih smo priča številnim primerom psihološkega in fizičnega nasilja ter vandalizma na šolah, kar postavlja vprašanje varnosti v šolskem okolju.Za dolgoročno rešitev problema nasilja in varnosti v šolah je treba sodelovati z vsemi deležniki, vključno s starši, učitelji in lokalnimi oblastmi. Pomembno je tudi, da se vzpostavijo jasni mehanizmi za odstranjevanje nasilnih učencev iz šol ter da se izobražuje učitelje za boljše prepoznavanje in obravnavanje nasilja. Le tako lahko zagotovimo varno in spodbudno okolje za vse učence.

V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?

Zelo dobro se spominjam izjave neke socialne delavke, čeprav je od takrat, ko sem jo slišala, minilo že veliko let. Bila je na precej vodilnem položaju in je takole povedala, kako je doživljala svoje delo: »Imela sem občutek, da prenašam vodo v situ. V svojem življenju sem tako znosila ogromno vode.« Ali se ne dogaja podobno mnogim ljudem? Vse življenje se z vsem srcem trudijo za nekaj, pa so nazadnje praznih rok in nimajo kaj pokazati. Ali je bilo potem sploh vredno truditi se za vse to? Morda bi kdo tudi rekel, da vse skupaj ni imelo smisla in mu je na koncu žal za ves njegov trud. Socialna delavka, katere izjave se spominjam, ni rekla tako. Zelo veliko je delala, zdaj ima občutek, da nima kaj pokazati, pa vendar ji ni prav za nič žal. Zaveda se, da je vse imelo smisel in da je bilo v tistem trenutku potrebno. Ta zavest ji je dovolj, ne potrebuje drugih dokazov in potrdil. Zato govori tudi o situ in vodi z neko dobrohotnostjo in v njej ni začutiti nobene zagrenjenosti. Povsem drugače pa sem doživela starejšo žensko, ki je v času svojega aktivnega življenja tudi delala na vodilnem položaju. Zdaj skuša biti aktivna v župniji in pomagati na različne načine. Zelo odločno je večkrat ponovila: »Hočem videti efekt. Hočem videti, kaj je moje delo premaknilo, koliko je komu pomagalo. Če ne vidimo efekta, nimamo prave motivacije za delo.« Dva pristopa do dela, ki ju tudi sicer srečujemo v življenju. Prva ženska dela in živi zelo sproščeno. Ni obremenjena s tem, kakšen mora biti rezultat. Druga ženska je stalno nezadovoljna, ker učinek njenega dela ni nikoli tak, kot bi želela. Vedno bi želela kaj več. Kaj pa je tisto, kar ljudem resnično pomaga, ostaja skrivnost. Včasih mimogrede izgovorjena beseda, drobno dejanje, ki se ne zdi omembe vredno, ali kaj podobnega. Pomembno je, da prihaja iz srca in da živimo v zavesti, da ni nič, kar dobrega naredimo, zaman. Tudi če tega … ne vidimo.

Tokratna gostja je Samanta Kobal, diplomirana dramaturginja in gledališka pedagoginja, ki svojo ljubezen do gledališča in dramaturgije raziskuje, uresničuje, išče in zasleduje v pripovedovanju, klovnih, gledališki režiji in predvsem v soraziskovanju gledališča - giba - besede z otroki in mladostniki. V novogoriški gimnaziji, gledališki šoli Talija, ustvarjalni hiši Gajbla in še marsikje. V intervalih se predaja pisanju dramskih besedil, pred kratkim pa je izšel tudi njen knjižni prvenec Zamenjam strah za sladoled.

Vlada naj še poglobi gospodarsko sodelovanje s Slovenci v zamejstvu in po svetu ter si prizadeva za krepitev skupnega gospodarskega prostora. To je bil sklep včerajšnje seje komisije državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, ki je bila posvečena gospodarskemu sodelovanju s slovenskimi skupnostmi v tujini. Štefan Bogdan Barenboim Šalej iz Brazilije je govoril v imenu Slovenske poslovne globalne povezave, Felix Weieser iz Avstrije pa o delu Zamejske gospodarske koordinacije. Dosežke na področju gospodarskega sodelovanja z rojaki sta predstavila državna sekretarka v uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar ter minister za gospodarstvo Matjaž Han. Slednji je med drugim napovedal prvo poslovno konferenco Zamejske gospodarske koordinacije, ki bo jeseni na Hrvaškem, še ta teden pa bo objavljen prvi javni razpis za sofinanciranje stroškov dela v zamejskih organizacijah.

Gostili smo enega vodilnih alpinistov šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki je letos prejel tudi priznanje za življenjsko delo v alpinizmu. Dr. Kazimir Drašlar – Mikec je z Alešem Kunaverjem prvi preplezal Sfingo v Triglavski severni steni, bil je tudi aktiven jamar in še bolj aktiven tekmovalni lokostrelec z velikim lokom, ki ga še danes rad prime v roke. Pomembno sled je pustil tudi na področju biološke znanosti, med drugim je v svojih raziskavah prvi uvedel vrstično elektronsko mikroskopijo.

Pomembno je, da se zavedamo, v kakšnem tipu pogovora sodelujemo.

Pogovor z ameriško režiserko, producentko, filmsko kuratorko in publicistko Alexandro Halkin iz Chicaga o njenem sodelovanju z zapatističnimi skupnostmi v Mehiki v okviru projekta Chiapas Media, pa tudi o vzpostavitvi projekta distribucije kubanskih neodvisnih filmov. Bere Mateja Perpar, ton in montaža Vojko Kokot.

Martin Turk je docent na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorica, filmski režiser in scenarist, avtor celovečernega dokumentarnega igranega filma Kino Volta, ki bo na 35. Tržaškem filmskem festivalu doživel svetovno premiero. Film nas popelje v Trst na začetku 20. stoletja, ko se štirje podjetniki pod vodstvom takrat še neznanega dublinskega učitelja Jamesa Joycea odločijo odpreti prvi irski kino – Cinema.

Gostja je mlada arhitektka Ana Jerman, ki je za svojo magistrsko nalogo Za vse je mesto, prejela univerzitetno Prešernovo nagrado. Njena projektna študija bivalnih tipologij za ranljive skupine in idejna zasnova prostorov skupnosti na območju Hrovatinovega vrta v Ljubljani, zastavlja vprašanje ali lahko arhitektura ustvarja enakopravne pogoje bivanja za vse ter ali lahko spodbuja odprto in vključujočo družbo?S skrajno skrbno zasnovanim idejnim projektom Ana Jerman konkretizira vizijo deinstitucionalizacije in integracije ranljivih skupin ter uveljavljanje »pravice do mesta«. Njeno magistrsko delo ponuja poglobljeni razmislek o zasnovi dostojnega življenjskega prostora in arhitekture za vse.

Vse več držav spoznava, da je dolgoletna politika prepovedi uporabe konoplje neučinkovita in škodljiva. V Evropi jo bo povsem legalizirala Nemčija. Ji bo Slovenija sledila? Osemdeset odstotkov Slovencev podpira uporabo konoplje v medicinske namene. Zakaj je zdravniki v praksi ne predpisujejo? Kakšni so potenciali konoplje v medicini, znanosti in gospodarstvu? Kakšne so modre javne politike na tem področju? Prejšnji teden je Slovenija prvič gostila strokovno konferenco ICBC s področja industrije konoplje, ki je namenjena nastajajoči industriji konoplje. Številni sogovornice in sogovornice so se strinjali, da ima Slovenija edinstveno priložnost, da zavzame pomemben del trga industrije konoplje – od uporabe v gradbeništvu, okoljskih rešitvah, kmetijstvu, kemijski in farmacevtski industriji in nenazadnje, ali celo najbolj pomembno, v klinični medicini za zdravljenje številnih boleznih.

V posebni oddaji o izkušnjah, ki so ga izoblikovale, govori trener slovenske skakalne reprezentance Robert Hrgota. "Pomembno je, da se ne izogibaš konfliktom, ampak neposredno komuniciraš." Kako dajati povratne informacije, kako zgraditi zdravo kulturo v ekipi in kako si je samozavest pridobil kot neizkušen snemalec?

Cristian Mungiu je eden od prvih in najpomembnejših predstavnikov t.i. romunskega novega vala. Za svoj film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva je leta 2007 prejel zlato palmo v Cannesu, prvo za romunski film. V Cannesu in na drugih festivalih so s prestižnimi nagradami ovenčali tudi njegova filma Daleč za griči in Matura. Mungiu je Ljubljano obiskal ob slovenski premieri svojega filma MRI, pod katerega se podpisuje kot scenarist, režiser in producent. V vseh teh vlogah je rad, ker mu zagotovijo, da bo imel pri odločanju toliko svobode, da bo film res njegov, torej avtorski. Pogovor je posnela Tesa Drev Juh. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Dr. Belovičeva danes predstavlja vrednote paradižnika.

It looks like the wedding plans will have to wait, but Dave is not wasting time. He learned that IMPORTANT is POMEMBNO, LATER is KASNEJE, PLAN is NAČRT, WEDDING GUEST is SVAT and DUTIES are OBVEZNOSTI or NALOGE. He also learned that MUSIC is GLASBA, FOOD is HRANA, CAKE is TORTA and that they will need a LOAN - POSOJILO for the wedding that Fani wants...