Podcasts about Afriki

Papež Leon 14. pri sveti maši ob jubileju družin- družine so zibelka prihodnosti človeštva in prednostni kraj za srečanje z Jezusom.Pred kakšnimi izzivi je novi vodja Papeške akademije za življenje Renzo Pegorara?Državni zbor čaka obravnava novele zakona o zdravljenju neplodnosti, kaj o njej meni zdravnik Janez Rifel?Predsednica države na turneji v Afriki, na Madagaskarju bodo odprli šolo, ki je sad slovenske solidarnosti.V Gazi pri razdeljevanju humanitarne pomoči več kot 20 smrtnih žrtev.Vreme- pred nami še nekaj sončnih in vročih dni, na severu ni izključena kakšna nevihta.Pričakovanja ministra Kumra o cenah električne energije v prihodnje.Slovenija bo poleti postala polnopravna članica Evropske organizacije za jedrske raziskave Cern, to bo odprlo številna vrata slovenskim znanstvenikom in podjetjem.Šport- PSG prvič na evropskem nogometnem prestolu, Inter so premagali s 5:0. V Franciji proslavljanje minilo burno.

S profesorico Jarito Holbrook sva raziskovali, kaj na nočnem nebu vidijo v drugih kulturah, še posebej v Afriki. Jarita je čudovita sogovornica in raziskovalka, ki nama je predstavila, kako so v starih kulturah uporabljali nebo za koledar in navigacijo, kakšne so njihove zgodbe, povezane z ozvezdji, in koliko tega znanja se je ohranilo do danes.Hvala vsem, ki podkast podpirate na ⁠⁠⁠https://ko-fi.com/temnastranlune⁠!—Zapiski epizode |Jarita Holbrook (Linkedin)African Cultural Astronomy (knjiga)Black Suns: An Astrophysics Adventure (video)Filmi: ASTROMOVES, SKA & CarnarvonOpazovanja:(knjiga) G. Cannat,⁠⁠⁠ “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2025”⁠⁠⁠Preleti Mednarodne vesoljske postaje:⁠ ⁠⁠na spletni strani Vesolje.net⁠⁠⁠, na spletni strani⁠ ⁠⁠Heavens-Above⁠⁠⁠Vesoljsko vreme na Space Weather.comSeverni sij (stran v slovenščini): https://severnisij.si/Aplikacije za telefon: Stellarium, SkySafari, SkyPortal, Aurora (za polarni sij)Planetarij na računalniku: Stellarium----Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's⁠ Scientific Visualization Studio⁠Zvočni intermezzo: ⁠NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida)⁠Glasba: Peli (⁠Opravičujemo se za vse nevšečnosti⁠)Podkast Temna stran Lune je del mreže aktivnosti Zavoda Cosmolab: https://www.cosmolab.si

Dr. Miša Korva na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani bdi nad testi za diagnostiko covida in drugih zoonoz, torej bolezni, ki se z živali lahko prenesejo na človeka. Vodi tudi laboratorij tretje stopnje biološke nevarnosti in je oseba, ki jo pokličejo ob sumu, da pisemska pošiljka vsebuje nevarni prah. V preteklosti se je kalila ob izbruhih ebole v centralni Afriki in delovala v ekipi, ki je pred leti potrdila povezavo virusa zika z mikrocefalijo.

Okoli nas je vse preveč negativnih novic, ki nas spravljajo v slabo voljo. Zato smo se pri Klepetu ob kavi odločili, da ta trend spremenimo in ljudem predstavimo navdihujoče in pozitivne novice. Zato ne spreglejte nove rubrike navdihujoče novice meseca marca. Lokalni podjetnik v Tanzaniji je prišel do dveh rešitev, ki bodo otrokom na vaseh olajšale učenje. Najprej je dobil idejo, kako stare vreče za cement spremeniti v nahrbtnike. Tem je pa dodal še sončne celice, ki napajajo bralno lučko. Na podeželju v Afriki namreč po mraku ni luči in to bo resnično pomagalo otrokom pri večernem branju in opravljanju domače naloge.Bi se sami postavili med ogenj in svoje ljubljenčke? Le 16 letno dekle v Los Angelesu se je odločilo, da tudi izredno prestrašenega konja ne prepusti hitremu požaru in skupaj sta odjezdila na varno. Pot ni bila preprosta, ampak empatija, ki je vodila to dejanje je lahko inspiracija nam vsem.Medtem pa se v botaničnem vrtu Sidneyu množice zgrinjajo, da bi videle cveteti eno rastlino, in ja Titan arum je ena izmed najbolj fascinantnih in nenavadnih rastlin na svetu in zacveti skoraj nikoli. Narava je resnično posebna! Učiteljica in voditeljica. Zato moramo praznovati trenutke in posameznike, ki naravo ohranjajo. Tako kot Kathleen Blanchard, ki je petdeset let namenila temu, da je bi ohranila Atlantskega mormona, prikupno morsko ptico z velikim rumenim kljunom. Si predstavljate, da bi vložili svoje življenje v to in bi vam uspelo ohraniti eno vrsto na našem planetu?

Vid Červek je radoveden. Pred šestimi leti se je odločil, da Evropa zanj ni dovolj. Začel je varčevati, opravljati različna dela, se učiti, spraševati ostale popotnike – in se odločil, da bo raziskal Afriko. Oster kritik kapitalizma, kolonializma in propada morale, predvsem pri vodilnih v zahodnem sistemu, se je med dvoletnim potovanjem po Afriki ustavil v Rožnati dolini. Govori o kreativnosti, iznajdljivosti, dojemanju časa in družbe, družini. O malariji, soočanju s smrtjo, o poglavarjih v vasi in ljubezni. Ali od česa beži? Se bo vrnil? Kaj bo potem? Dobrodošli!

Zakaj je Jugoslavija v okviru svoje neuvrščene politike razvila tako močno ekonomsko sodelovanje z Zambijo, da prestolnico te države še danes krasi značilna jugoslovanska arhitektura? Ter kako so v Zambiji živeli in delovali jugoslovanski delavci ter kakšne spomine nanje gojijo njihovi zambijski kolegi?Po razkolu s Sovjetsko zvezo leta 1948 se je naša nekdanja država, socialistična Jugoslavija, znašla odrezana od vzhodnega bloka in prisiljena je bila iskati druge geopolitične zaveznike. Če se je sprva naslonila predvsem na zahodne sile, pa so opažanja jugoslovanskih diplomatov in poročila naših dopisnikov iz držav tretjega sveta jugoslovansko vodstvo kaj hitro prepričala v to, da bi bilo vredno sodelovanje krepiti tudi z državami globalnega juga, s katerimi so Jugoslavijo v marsikaterem primeru povezovali tako geopolitični kot ekonomski interesi. V tem kontekstu pa se lepo število Jugoslovanov ni znašlo le na gradbiščih v Libiji, Egiptu in Iraku, ampak tudi v veliko manj gospodarsko razviti podsaharski Afriki. Že v eni od preteklih oddaj Sledi časa (Jugoslovansko poslovanje v podsaharski Afriki) smo zarisali, zakaj in kako se je socialistična evropska država sploh lotila ekonomskega povezovanja s tem najrevnejšim delom sveta, ki se je postopno osvobajal kolonialnega jarma, v tokratni oddaji pa se bomo posvetili najbolj intenzivnemu primeru tega sodelovanja, in sicer jugoslovanskemu poslovanju v Zambiji, katere prestolnica se še danes - ko je tam sicer vedno bolj čutiti močno kitajsko prisotnost - kiti z značilno jugoslovansko arhitekturo.O tem, kaj vse so jugoslovanska podjetja počela v Zambiji ter kako so se tam znašli ter živeli mnogi Jugoslovani, ki so prihajali izvajat ta dela in usposabljat lokalno prebivalstvo, o tem, zakaj jih imajo zambijski sodelavci še danes v lepem spominu, pa tudi o nekaterih manj krepostnih aspektih njihovega »zambijskega« življenja, ki mu marsikdaj ni manjkalo tudi veseljačenja, polnega alkohola in celo kupovanja spolnih uslug, bomo v tokratni oddaji govorili s pomočjo srbskega zgodovinarja dr. Gorana Musića, ki ste ga lahko ravnokar slišali, in irskega socialnega zgodovinarja dr. Roryja Archerja. Oba prihajata z Univerze na Dunaju, v sklopu svojih raziskovanj pa sta opravila tudi kopico pogovorov z nekdanjimi jugoslovanskimi delavci in njihovimi zambijskimi sodelavci. V oddaji pa boste povrh tega lahko slišali tudi nekaj odlomkov iz govorov Josipa Broza Tita, ki jih hrani naš radijski arhiv. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: zambijski voditelj Kenneth Kaunda in Josip Broz Tito na obisku pri podjetju Energoprojekt

Anton Codelli, vizionarski slovenski plemič in izumitelj, je bil pionir na področju avtomobilizma, radijskih komunikacij in televizijske tehnologije. Njegovo najpomembnejše delo je bilo vodenje izgradnje revolucionarne radijske postaje Kamina v nemški koloniji Togo, ki je omogočala komunikacijo med Afriko in Evropo. Njegov življenjski opus zajema tudi razvoj prvih radijskih postaj v Ljubljani, pionirsko delo na področju mehanske televizije ter pomemben prispevek k zgodnji filmski produkciji v Afriki.

O tem, kako je neuvrščena Jugoslavija prav v najrevnejših državah sveta skušala dokazati, da lahko mednarodno ekonomsko sodelovanje poteka tudi drugače, kot ga izvajajo zahodna multinacionalna podjetjaKo pomislimo na ekonomsko delovanje socialistične Jugoslavije v Afriki, se verjetno spomnimo predvsem megalomanskih projektov, ki so jih jugoslovanska podjetja izvajala v arabskih državah na severu Afrike. In vendar so v marsičem še bolj zanimive sicer včasih manj dobičkonosne zgodbe o gospodarskem povezovanju z južnim, revnejšim delom tega kontinenta, v katerem so podjetja iz Jugoslavije izvajala vrsto pionirskih projektov. Prav o gospodarskem delovanju socialistične Jugoslavije v podsaharski Afriki in prav posebej v Zambiji - podsaharski državi, v kateri je to sodelovanje doživelo vrhunec - bomo govorili v tej in eni od prihodnjih oddaj Sledi časa. Za tokratno oddajo nam bodo predvsem širši kontekst jugoslovanskega poslovanja v podsaharski Afriki pomagali predstaviti srbski zgodovinar dr. Goran Musić z Univerze na Dunaju, tanzanijski zgodovinar dr. Andrea Azizi Kifyasi z Univerze v Dar es Salaamu ter dr. Jure Ramšak z Inštituta za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki smo jih posneli na mednarodni konferenci o ekonomskem sodelovanju obrobnih delov sveta z naslovom The business of worldmaking: new perspectives on liminal actors in postcolonial development cooperation, ki je septembra potekala v Kopru. V oddajo smo vključili tudi nekaj odlomkov iz govorov Josipa Broza Tita iz radijskega arhiva ter spomine, ki jih je pred slabim letom za naš radio delil ekonomist dr. Marjan Svetličič, ki je še v času nekdanje Jugoslavije intenzivno preučeval njeno ekonomsko sodelovanje z državami v razvoju. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Josip Broz Tito in gvinejski voditelj Ahmed Sékou Touré v prestolnici Gvineje Conakry,1961; posnetek fotografije iz knjige Tito u Africi, ki jo je izdal beograjski Muzej Jugoslavije

Bite. Smo v eni najčistejših držav na svetu in najčistejši državi v Afriki. Dobrodošli v Ruandi.

Kamerun se nahaja v srednji Afriki. Njegova zahodna soseda je Nigerija, obkrožajo ga še Čad, Srednjeafriška republika ter na jugu Kongo, Gabon in Ekvatorialna Gvineja. V Kamerunu se od leta 2016 odvija državljanska vojna in prav zaradi njenih posledic in razdejanja je Kamerunec Adamou Eugen Kobi zapustil svojo državo.

Po več kot desetih letih, odkar smo jo prvič gostili, se v oddajo Globalna vas vrača slovenska humanitarka Jana Dular Wang'ombe. Spoznali smo jo kot ustanoviteljico izobraževalno-vzgojnega centra za otroke v Malaviju, ki po njenih besedah danes že povsem samostojno obratuje, zdaj pa podobno institucijo, za katero trenutno zbira sredstva tudi z organizacijo predavanj po Sloveniji, gradi v Keniji. Po sedmih letih bivanja v vlažnem podnebju in v tem obdobju kar 14-kratnem prebolevanju malarije, pri čemer je enkrat skoraj izgubila življenje, je namreč zapustila Malavi ter se skupaj z možem in otrokoma preselila v eno tamkajšnjih vasi na 2.000 m nadmorske višine, kjer ji komarji ne morejo več do živega. V intervjuju med drugim nazorno pripoveduje o različnih okoliščinah življenja v Afriki ter o tem, kako so jo zaznamovale v zasebnem življenju.

Kako zaton na zahodu in vzpon v tako imenovanih državah tretjega sveta, predvsem v podsaharski Afriki, spreminjata še vedno v Rimu zasidrano Katoliško cerkev, ki ima že danes večino vernikov na globalnem juguKatoliška cerkev je morala s svojim univerzalističnim stremljenjem k širjenju nauka med ljudi najrazličnejših ras, kultur in jezikov kljub centraliziranosti okrog figure papeža od nekdaj delovati kot široka koalicija, ki znotraj svojega okvira vsaj do neke mere dopušča različne prakse, poudarke in interpretacije. In vendar v njej spričo zgodovinskih okoliščin prevladujejo učenja, oblikovana na tleh zahodne Evrope. Če je bilo to še na začetku preteklega stoletja, ko sta v Evropi dejansko živeli kar dve tretjini svetovnih katoličanov, vsaj do neke mere razumljivo, pa je danes situacija precej drugačna, v Evropi je namreč le še okoli četrtina svetovnih pripadnikov te cerkve, glavnina vernikov pa se nahaja na globalnem jugu - v že dolgo močno katoliški Latinski Ameriki, vse bolj pa tudi v Podsaharski Afriki in celo nekaterih azijskih državah. Vse to pa seveda ne more ostati brez posledic za delovanje, nauke in tudi politiko Katoliške cerkve, ki se mora vsaj do neke mere odzvati na poglede, interese in težave, ki jih imajo ljudje tako imenovanega tretjega sveta in ki ne sovpadajo nujno s prioritetami vernikov v vse bolj sekularnih deželah Evrope in Severne Amerike. Kako torej ti premiki - ki se bodo glede na demografske in kulturne trende v prihodnjih desetletjih verjetno le še zaostrili - vplivajo na preoblikovanje Rimsko-katoliške cerkve? Kako bi se utegnili spremeniti ali pa se že spreminjajo njeno delovanje in učenje, njene prakse, rituali in nenazadnje tudi njeno opredeljevanje do aktualnih svetovnih problemov? To so nekatera od vprašanj, ki nas bodo zanimala v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo teologa in publicista Petra Kovačiča Peršina, novinarja ter dolgoletnega dopisnika iz Latinske Amerike in Rima Toneta Hočevarja ter radijskega kolega, urednika Uredništva za religije in verstva, zgodovinarja dr. Tomaža Gerdena. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Papež Frančišek v družbi afriških cerkvenih dostojanstvenikov, Flickr Creative Commons (Catholic Church England and Wales)

Naš gost je bil frančiškan in župnik na Viču v Ljubljani p. Pepi Lebreht, ki je 14 let preživel v misijonih v Afriki – v Beninu in Togu. V razumevanju nekaterih gre pri misijonskem poslanstvu katoliške Cerkve zgolj za vprašanje vpliva, moči in denarja. Slišali smo, kako na to gleda naš gost in ga vprašali, ali so misijonarji v klasičnem smislu sploh še potrebni v današnjem globaliziranem svetu, kjer so informacije dostopne na vsakem koraku. Po drugi strani nismo mogli mimo aktualnega misijonskega izziva na Stari celini, ki izgublja svojo krščansko identiteto.

Novinarka Chiyo Robertson s škotsko-japonskimi koreninami je več kot dve desetletji delala za BBC. Pred dvema letoma ga je tudi zapustila, danes pa s svojim znanjem pomaga mladim in marginaliziranim skupinam, na primer zapornikom, ki jih uči pripovedovanja zgodb, komuniciranja z zunanjim svetom in veslanja. Pravi, da je najbolj izpolnjujoče zanjo, da znanje predaja ljudem, ki ga verjetno najbolj potrebujejo. S Kajo Ravnak se pogovarjata o pisanem Tokiu, kjer je preživela svoje otroštvo, veslanju po londonski Temzi in učenju novinarstva v Afriki.

Danes je v vsakdanjem političnem življenju zelo popularna beseda veto, ki prihaja iz latinščine in dobesedno pomeni: Prepovedujem! To je pravica, da nekdo z ugovorom ali nasprotovanjem prepreči sprejem oz. izpolnitev sklepa ali zakona. Obstajata absolutni veto, ko se neki zakon zavrne, in odložilni veto, s katerim se doseže le odložitev sklepa ali zakona. Z vzklikanjem »Veto!« so ljudski tribuni v starem Rimu lahko preprečili sprejetje vsakega sklepa v rimskem senatu. S tem so dosegli, da senatorji, ki so prihajali iz višjih slojev, t. i. patriciji, niso mogli delovali v škodo ljudstva. Danes ima pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov pravico do veta. To so: Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija. Zaradi političnih nasprotij med njimi in različnih strateških interesov naštetih velesil je organizacija, ki naj bi povezovala svet v prizadevanjih za mir in zagotavljala vsem ljudem možnosti za dostojno življenje, pogosto ujetnica, talka njihove pravice do veta, s katero lahko blokirajo kateri koli sklep Varnostnega sveta. Zato pred našimi očmi še v 21. stoletju umirajo ljudje v Siriji, Afriki in Ukrajini. Žalostno je, da človek, ki ima politično moč, celo nekaj tako pozitivnega, kot je veto, ki naj bi omejil moč velikih, nazadnje zlorabi za svoje orodje in orožje in odloča o biti ali nebiti nemočnega posameznika.

Roman, v katerem tanzanijsko-britanskega nobelovca zanima, kakšni so bili prvi destabilizirajoči učinki evropskega kolonialnega osvajanja na tradicionalne družbe, kakršne so okoli leta 1900 še obstajale v vzhodni AfrikiKo so oktobra leta 2021 v Stockholmu razkrili ime novopečenega prejemnika Nobelove nagrade za književnost, se je večina bralk in bralcev po svetu menda le začudeno spogledovala. Prestižno priznanje je takrat namreč pripadlo relativno neznanemu tanzanijsko-britanskemu pisatelju, Abdulrazaku Gurnahu. Toda švedski akademiki so, ko so utemeljevali, zakaj Nobelovo nagrado podeljujejo prav Gurnahu, prepričano in prepričljivo govorili o pisateljevem sicer brezkompromisnem, a razumevanja polnem prikazu učinkov, ki jih ima dediščina kolonializma na usodo beguncev, izgubljenih v vmesnem prostoru med kulturami in kontinenti. Zveni intrigantno, ni kaj, toda bralke in bralci pri nas te sodbe doslej nismo mogli dovolj zanesljivo preveriti, saj v slovenščini nismo imeli na voljo prav nobenega Gurnahovega dela. To se je naposled spremenilo pred nekaj meseci, ko je pri založbi Morfemplus v prevodu Alenke Ropret izšel Paradiž, za katerega poznavalci pravijo, da je pravzaprav eden ključnih romanov Gurnahovega pisateljskega opusa. A kdor v Paradiž pomoli le nos, bo hitro ugotovil, da Gurnah vsaj tu ne piše zares o beguncih današnjega sveta, pač pa ga zanima, kakšni so bili prvi, najzgodnejši destabilizirajoči učinki evropskega kolonialnega osvajanja na tradicionalne družbe, kakršne so ob koncu 19. stoletja še obstajale v vzhodni Afriki. Kakšna je torej podoba življenja na območju današnje Tanzanije okoli leta 1900, ki si jo ustvarimo ob branju Paradiža? In zakaj se zdi, da Gurnaha – pa čeprav ne pušča prav nobenih dvomov o brutalnem nasilju evropskih kolonizatorjev – ne mika po vsej sili romantizirati življenja v predkolonialni dobi? – Odgovore smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalko Alenko Ropret.   Foto: Goran Dekleva

Ko sem bila pred mnogimi leti na nekem seminarju za spremljanje hudo bolnih in umirajočih, so mi podarili jerihonsko rožo. Na videz je to neugledna kepa, podobna kepi suhega sena, v resnici pa skriva v sebi neizmerno življenjsko moč. Najdemo jo v Afriki, je izredno neobčutljiva za vročino in sušo. V suhem okolju se loči od tal in kot suha kepa lahko prepotuje na stotine kilometrov, gnana od vetra. Če na tem potovanju pride do oaze in do vode, že v nekaj urah ozeleni. V suhem stanju, kot na videz mrtva, lahko preživi desetletja. V tej roži iz Jerihe vidim zelo lepo simboliko. Vzemimo čudovito vrtnico , ki jo odrežemo in najpozneje po nekaj dneh ovene. Tu pa imamo suho kepo, ki ne zbuja prav nobene pozornosti, vendar nosi v sebi neuničljivo življenje. Samo da pride v stik z vodo, pa spet oživi. To simboliko prenašam na ljudi, ki jih srečujem. Poznam take, kot je vrtnica. Čudovita je, pa je kmalu konec te lepote. Poznam pa tudi ljudi, ki so kot roža iz Jerihe. V prvem trenutku bi človek rekel, da so tako nepomembni, da jih niti ne opaziš. V sebi pa skrivajo neverjetno življenjsko moč. Kljubujejo vsem viharjem, vročini in mrazu – prenašajo take ali drugačne stiske, da skoraj ne moreš verjeti, da človek lahko toliko prenese. Pa se spet postavijo na noge. Premišljujem, v čem je skrivnost te rože in skrivnost teh ljudi. Potrebujejo vodo. Ne veliko, tudi ne pogosto. Pa vendar brez vode ne bi bilo življenja. Vodo, ki jo dobijo, znajo izkoristiti do zadnje kapljice. Zame so to ljudje, ki znajo seči na sam izvir Žive vode in od te Žive vode živeti tudi takrat, ko vse drugo zamre.

Tokrat smo v kratkem pogovoru spoznali laiško misijonarko Terezo Srebrnič, ki se je zapisala Afriki. Skuša pomagati misijonarjem in ljudem, med katerimi so. S svojim delom med njimi ali doma.

V Washingtonu tridnevni vrh Nata v luči 75. obletnice zavezništva - v ospredju bo Ukrajina.Mirovna misija Viktorja Orbana je verjetno le predstava za svetovno javnost, ugotavlja doktor Aleš Maver.Po skoraj štirih mesecih prekinitev stavke na upravnih enotah. Kako poteka delo v Celju in na Grosupljem?Doktorica Bojana Beović: Več kot 7 tisoč overjenih podpisov podpore je jasen znak, da so spremembe za zaščito zdravstvenih delavcev nujne.Državni zbor med drugim o noveli stanovanjskega zakona in ukrepih za ublažitev pomanjkanja kadrov na področju dolgotrajne oskrbe.33. obletnica konca oboroženih spopadov in zmage v vojni za samostojno Slovenijo: Razmišljajmo s svojo glavo za boljšo prihodnost.910 dobrotnikov z mesečnim darom podpira projekt Slovenske karitas Z delom do dostojnega življenja. Do zdaj so pomagali 350 revnim družinam na misijonih v Afriki.Šport: Francoski in španski nogometaši drevi za finale evropskega prvenstva.

O fantu, ki se ni maral umivati … Pripoveduje: Brane Grubar. Napisal: Tone Pavček. Posneto v studiih Radia Slovenija 1998.

Hello, pristali smo v Ugandi, ki jo imenujejo "Biser Afrike" zaradi njene izjemne lepote in raznolikosti pokrajin, ki vključujejo gore, jezera, reke, savane in deževne gozdove..

Miha Krapež ima trenje v krvi, na lagerju pa epske zgodbe. Slišali smo tudi tisto o »speed-datingu«, ki je vodil do tovarne v Afriki, pa o povezavah z vesoljsko agencijo NASA, birokraciji na Kubi in reševanju problemov na Kitajskem. Miha je seveda tudi čistokrvni »petrolhead« - naše sorte človek. Danes, skupaj s sestro in bratom, vodi legendarno družinsko podjetje, družbo Sinter, ki sta jo leta 1969 ustanovila njegov oče in stric. Nekdaj so izdelovali prve kolutne zavore v Jugoslaviji, danes dominirajo v kartingu in kolesarstvu – pravkar se selijo tudi v ZDA, kjer so postali uradni partner giganta Trek Bikes. . ZAPISKI: ZAČETKI SINTERJA - https://ibb.co/CtQmL8x BMW 325i e36 - https://ibb.co/qYg6w7Q FERRARI 348 - https://ibb.co/RHY7wQn , https://ibb.co/2Pz11Gz FORD - https://ibb.co/rk5rqRv JEEP - https://ibb.co/fxS9VKh MASERATI - https://ibb.co/sbdBGGs SINTER NA SPLETU - https://www.sinter.si/si/ SINTER NA INSTAGRAMU - https://www.instagram.com/sinterbrakes/ . IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ SAŠA KAPETANOVIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sasa_kapetanovic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠ SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - ⁠https://www.instagram.com/sebavtom/

Danes pa zelo na kratko, kajti v našem skromnem uredništvu se spopadamo s postpraznično depresijo … Kar pomeni, da smo depresivni vse dneve, razen praznikov. Tako kot je to na Slovenskem navada … Če ima že telo težavo prebaviti vso to šunkovje in jajcevje, kako se šele muči um! Zato danes zelo počasi v nov teden. O tem, da gre civilizacija k hudiču, imamo mnogo dokazov, a noben ni tako poveden, kot so prvoaprilske potegavščine. Zadeva je zelo preprosta; včasih so bile prvoaprilske šale v medijih priljubljena eskapada posameznih uredništev in če je bil bralec, gledalec, ali poslušalec vsaj približno informiran, jih je z lahkoto vse prepoznal. Ker je bil svet enostaven in verjeten, je bilo vse izven tega mogoče v medijih objaviti le in samo za prvi april. Danes pa je kaj takega skoraj nemogoče, saj neverjetne novice spremljamo v medijih vse leto in tiste, ki bi naj štrlele po svoji neverjetnosti za prvi april, so z mirno vestjo objavljive tudi sredi junija. Tako je prepoznavanje potegavščin v medijih postal izziv, podoben tistim, kot se z njimi srečujejo tekmovalci v kvizih slovenskih televizij. Teoretično vprašanje, ali se je resničnost spremenila v potegavščino, ali pa so potegavščine postale resnične, sicer ostaja predmet razmisleka, mi, kot oddaja, ki barata z dejstvi, pa vam bomo predočili nekaj najbolj vzorčnih primerov, ki so nas begali letos prvega aprila. Najprej in na začetku; ni pomagalo, da je bil prvi april letos v sklopu velikonočnega praznovanja – dvomiti v vse velikonočne novice je na nek način brezbožno, zato vse, kar so o temeljih krščanstva mediji poročali letos prvega aprila na velikonočni ponedeljek, sprejemamo brez kančka dvoma. Ampak ko bi se ustavilo vsaj pri vstajenju … Novica, ki je vsaj malo dišala na prvoaprilsko potegavščino, je bila tista, da je predsednica države obiskala blagoslov motoristov v Mirni Peči. Ker je tudi sama motoristka. Na potegavščino namiguje že blagoslov motornih koles kot tak, kajti čemu bi blagoslov motorjev obiskalo 12 tisoč motoristov, šole varne vožnje pa samevajo. Hočemo povedati, da se zdi novica o tem, kako se motoristi pred začetkom sezone raje zaupajo vsevišnjemu kot pa strokovnjaku varne vožnje, vsaj malo privlečena za lase. Da se predsednica države naokoli prevaža v oprijetem usnjenem kombinezonu z izvezenim simbolom Hells Angelsov na hrbtu, se zdi po drugi stani bolj verjetna. Druga danes obravnavana novica pa se je dejansko izkazala za potegavščino, čeprav se zdi še kako resnična; gre za vest o spomeniku Milanu Kučanu v Križevcih na Goričkem, kjer se je ta slovenski politik tudi rodil … Čemu je novica zvenela verodostojno? Po demontaži socialističnega spomeniškega arzenala je spoštovani ceh politikov ostal v Sloveniji skoraj brez spomenikov. Male plastike, doprsne kipe in celotne figure premorejo umetniki in znanstveniki, celo kakšen športnik je vmes, politikov pa skoraj ni več. Tako so politiki, od nekdanje inflacije, padli v popolno spomeniško nemilost. In če sledimo logiki, da si aktivni politiki skušajo vsakodnevno postavljati spomenike v podobi čistilnih naprav, vodovodov, cest in krožišč, se zdi zelo verjetno, da si spomenik zasluži tudi upokojen, akoravno še kako živ bivši predsednik. Tretja novica, ki se je zdela kot prvoaprilska šala je bila ona, da se je naš vrhunski kolesar Primož Roglič, pred ciljem nekoliko izgubil, narobe zavil, a je kljub temu zmagal na kronometru. Neverjetno, a bilo je res. Zadnja prvoaprilska potegavščina, ki se je spet izkazala kot resnična, pa je bila tista, da je Slovenijo prekril oblak saharskega peska. Sicer so bili pretekli dnevi nekam megleni, mrč je visel nad obzorjem, a iz osnovnošolske izobrazbe vemo, kje približno leži Sahara. Leži v Afriki, Afrika pa je celina, ki je na tisoče kilometrov oddaljena od nas. In misel, da nas pozimi ne doseže niti ena sama snežinka, da pa je zato spomladi z neba mogoče pričakovati pesek, ki ga je prineslo iz Sahare, se zdi tako butasta, da je – objavljena na prvi april – skoraj zagotovo potegavščina. Ampak ko je Arso objavil, da res gre za nadležnega obiskovalca iz puščave, se je teza iz začetka današnjega prispevka, kako gre planet definitivno v franže, le še enkrat pokazala kot resnična. Ob tem, da je resničnost postala potegavščina, pa imamo mediji še neprijetno lastnost, da že tako zmedeno realnost še dodatno zapletamo, krivimo in z njo manipuliramo. In to vseh 365 dni … Zato se zdi dobrodošel, oziroma edino logičen predlog, po katerem bi na prvi april uredništva naredila izjemo in objavljala izključno preverjene, verodostojne in relevantne

V Centrali, prostoru soodločanja, je potekalo četrto pogovorno omizje v nizu Močna Evropa, močna Slovenija, tokrat na temo varnosti. To so govorniki naslovili iz mnogokaterih vidikov, predvsem pa temeljnih dilem, ki jih v evropski prostor na področje varnosti prinašajo aktualne razmere in čas. Poslanec evropskega parlamenta in gostitelj omizja Matjaž Nemec je v razpravi opozoril na vse več negotovosti v evropskem prostoru, ki se, kot je poudaril, generirajo zavoljo varnostnih tveganj socialne, ekonomske in podnebne narave. »Moja posebna skrb je namenjena prav slednjim, po nekaterih podatkih je po svetu aktivnih kar 50 vojaških konfliktov, o mnogo njih se v javnosti ne poroča, posledice teh pa dejansko čutimo vsi,« je opozoril Nemec. Po njegovih besedah je Evropa močno toliko kot je enotna. »V primeru vojne v Ukrajini je Evropa izkazala veliko enotnost, manj v primeru vojne v Gazi, o dogajanjih v podsaharski Afriki pa domala ni poročanj. Tako smo priča množičnemu prihodu beguncev ter žal tudi zlorabam teh za geostrateške cilje,« je opozoril. Kot je nadalje ocenil poslanec mora biti problematika varnosti v vseh pogledih ena osrednjih agend Evropske unije v prihodnje.

Znameniti nemško-judovski filozof Walter Benjamin je nekoč pripomnil, da so vsi spomeniki civilizacije pravzaprav spomeniki barbarstva. Resnico te, na prvi pogled precej protislovne misli si lahko dobro predočimo, če pomislimo na usodo tako imenovanih beninskih bronov. Ko so namreč leta 1897 nenasitni kolonialni apetiti vodili Britance k napadu na kraljestvo Benin – gre za eno najstarejših, najbogatejših, najmočnejših držav v Afriki, ki se je nahajala na ozemlju današnje zahodne Nigerije –, so njegovo prestolnico, Edo, zravnali z zemljo, neprecenljive umetnine iz kraljeve palače pa odpeljali s seboj. Ti artefakti, med katerimi bržčas največjo slavo uživajo prelepe skulpture in reliefi iz brona, se danes menda nahajajo v več kot 150 muzejih po vsem svetu – od Tokia do San Francisca. Marsikomu ob tem najbrž odleže, saj so tako – če je bilo že kraljestvo uničeno – vsaj neprecenljive beninske umetnine na varnem, toda po prepričanju Dana Hicksa, profesorja sodobne arheologije na Univerzi v Oxfordu, kustosa za svetovno arheologijo v enem tamkajšnjih muzejev in avtorja intrigantne razprave Brutalni muzeji : beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija, so muzejske in galerijske institucije, ki naj bi bile ravno templji civilizacije, na ta način pravzaprav pripomogle prikrivati resnični, se pravi barbarski, značaj britanskega oziroma evropskega kolonialnega projekta. Še več, zdi se, da nam hoče Hicks v svoji knjigi, ki je pod založniškim okriljem koprskega društva Zrakogled ter Univerze v Ljubljani pred nedavnim izšla v slovenskem prevodu, za katerega je poskrbela Iva Jevtić, dopovedati, da muzeji in kolonializem nujno potrebujejo eden drugega. Če je tako, pa se pred nami odpira cela kopica vprašanj, ki segajo od neposrednega razmisleka, kaj storiti z beninskimi broni, do načelnega razmisleka o tem, kakšni bi morali biti etični standardi, ki jih pri svojem delu upoštevajo ne le muzejske institucije, ampak tudi zgodovinarji, arheologi, antropologi in drugi humanisti, brez katerih delovnih naporov muzeji seveda ne morejo shajati. Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili etnologa in antropologa dr. Rajka Muršiča, predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je Hicksovim Brutalnim muzejem pripisal spremno besedo. foto: beninski broni, razstavljeni v Britanskem muzeju l. 2023 (Geni, Wikipedia)

Piše Bojan Sedmak, bere Igor Velše. Tretji roman Borisa Kolarja se tako kot prva dva dogaja v neslovenskih pripovednih prostorih; po Afriki v Iqbal hotelu ter severni Evropi, Baltiku in Atlantiku v romanu Potopimo Islandijo je v delu O vinu, kozah in drugih prevarah v ospredju provansalska in delno bretonska Francija, književne osebe pa se nekoliko pomudijo še v obmejnih krajih med Furlanijo in Sočo, ki so bili v preteklosti povezani z domenami oglejskih patriarhov in s tročanskim staroselstvom. A tokratna dodana vrednost Kolarjeve proze je dodobra proučena in uporabljena zgodovina. Iz uporabljenih zgodovinskih raziskav 13. stoletja izstopajo pogromi katoliške ortodoksije nad saraceni, katari, bogomili in drugimi heretiki, kar pa kljub omenjanju številnih resničnih ljudi, krajev in običajev ne prekriva osnovne fiktivnosti zgodbe. Kako bi jo le, če je že v sami besedi zgodovina nekaj, kar se zgodi, ko in ker se doda še nekaj vina, ki se preliva s časom ali čas z njim! Kolarjev spoj historije in storije tako v dvaindvajsetih naslovljenih enotah in dodani razlagalni vsebuje dogajanje, ki iz kompleksnega 13. stoletja sega še v 14. stoletje, ko je sedem vrhovnih božjih namestnikov po premestitvi iz Rima papeževalo v Avignonu, zaključi pa se v pričujočem tisočletju v poglavju z indikativnim naslovom Cabernet franc iz Saint-Emiliona, letnik 2009. V tolikšen zajem je nabranih veliko književnih likov; med njimi so glavni škof Erwan Yves, njegov vdani podanik Ugos iz Nimesa z orjaškim pomočnikom Gombalom ter diplomatski posrednik oglejskega partiarha Svetovid … Vsi so zaposleni s pitoreskno misijo, ki jih vodi od Marseilla mimo Sicilije v severni Jadran, da bi v nekrščanskih deželah ojarili kozo, katere sir lahko edini reši skisano okcitansko škofovsko vino, za nameček pa v nekrščanske dežele k tamkajšnjim odpadnikom od prave vere pretihotapijo še apokrifne spise. Med ženskami pomembneje izstopajo pobudnica tematskega zapleta Aicelina, obtožena zastrupljanja, preroška druidinja Argantlowen, ki se iz dneva v noč spreminja iz strašne zlobnice v modreca, ter spremljevalka ključne kozice, pametna Rixsenda, ki se ji v obetih usode edini zasvetlika suverenost zunaj takrat običajnega ženskega životarjenja v revščini, samostanu ali duhomornem zakonu. Stranske zgodbe, značaji in odnosi med številnimi preostalimi liki, vpetimi v razmerja pretežno cerkvene hierarhije, so prilagojeni osrednji ideji, izvršitvi nenavadne naloge. Aristotel, ki je v Poetiki pripisal literaturi splošnost pod okrilji verjetnosti, zgodovini pa omejenost na posamezno in tako pravzaprav podredil fakte fikciji, je bil po izobrazbi biolog. Tako kot Boris Kolar, ki ob podpori še ene priročne avtoritete, namreč očeta relativnosti z mislijo, da je domišljija močnejša od znanja, podaja preverljive podatke v zvezi z očarljivimi izmišljijami. Za primerjavo recimo manj mogočimi kot piščev mestni pisateljski kolega, ki je v naslov enega svojih romanov prav tako spravil tri samostalnike: žensko, pava in jezuita. Zato lahko bralec ob vinu, kozah in drugih prevarah doživlja motive, na primer izboljšanje vina z okusom kozje scaline s kozjim sirom, recepte androginskih prerokov ali uresničena prekletstva tako imenovanih čarovnic z zavestjo, da je v bistvu priča pripovedki. V vsakem primeru se izdatno zabava ob poglavjih, zvrhanih sočnih jezikovnih pasaž, ki že na nivoju stavkov učinkovito združujejo erudicijo in duhovitost, poznavalske detajle z dobro začinjenimi bralnimi učinkovinami. Srednjeveške oblastniške plemiške in religiozne zdrahe v sodobnih romanih nasploh rade malo dišijo po Ecovih ekspertizah, a Kolar zna zgodovinske suhoparnosti primerno začinjati s ščepci radoživosti, ki jo ljudje vnašajo v domnevno grešna telesa s hrano in pijačo. Tretjeosebni pripovedovalec med nazornimi sprehodi po slepem nemiru človeštva tako bralcem mimogrede streže z izbornimi jedilniki in tisti, ki so bolj podrobno seznanjeni z avtorjevo biografijo, lahko v njih zasledijo lovca, potapljača in premišljenega uživalca naravnih danosti. Iz romana O vinu, kozah in drugih prevarah veje duh humanista, ki ohranja do vsakršnega veroslovja razumno distanco. Po duši in poklicu znanstvenik dobro ve, da se vera s čistim izvirom v mističnih doživetjih prevečkrat paradoksalno izteka v kalno institucionalno demagogijo, stalni pripomoček za nasilje volje do oblastnih moči. A ta vednost ga ne navdaja z jezljivostjo do fanatizmov vseh vrst, do človeških slabosti je kvečjemu blago hudomušen, do sprevrženih neumnosti pa modro zadržan. Kolarjev svet, skratka, se suče po bioloških, ne po teoloških silnicah. Vprašanje, ki se ob tem panteizmu potemtakem zastavlja, pa je – zakaj si je pisatelj v svojem zrelem romanu zadal enormno opraviti prav s srednjeveško vojaško, plemiško in pretežno cerkveno zgodovino? Samo zato, da bi izpostavil primat favne in flore nad človekovimi iluzijami, vzdrževanimi s priročnimi bogovi oziroma njihovimi zemeljskimi namestniki, se ne zdi prvenstveni domet. Seveda gre prozaistom predvsem za zgodbe in zanje ni nujno, da naredijo dobro vino (razen če so, kot v pričujočem romanu, prepletene s kozami in prevarami) malo večja verjetnost, da vino naredi dobre zgodbe, pa je seveda odvisna od spretnosti pripovedovalcev. Zgodbarji, ki se prilagajajo zgodovini s skrbmi, da bodo pravilno uokvirjeni v ustrezne silnice, nemalokrat tavajo po zakotjih izginulega časa, četudi si strokovnjaki za preteklost še tako zelo prizadevajo za dokazljivost vzročnega in posledičnega dogajanja v njih. Če je zgodovinopisje predstavljano v poljubno izbranih segmentih ali poudarja ponavljanje večno istega, na primer v nenehnih vojnah, to še ne pomeni, da je logično in da se lahko enakovredno postavlja ob biološke, kemijske ali fizikalne akcije in reakcije. Naravoslovje tako ostaja samosvoja skala na obalah učenosti, kamor družboslovje plivka ali vihari svoje sile. In to je tudi kleč z estetsko luknjo, skozi katero nekoliko uhaja napetost tokratnega Kolarjevega romaneskne akcije, prešpikane z natančnostjo, ki jo v lepoto povzdiguje malodane pravljična ideja. Za reševanje kvadrature kroga med history in story pa bi bil gotovo zanimiv izziv, če bi se Kolar v naslednjem romanu preizkusil v prvoosebni slovenski sedanjosti. Glede na bogato biografijo in prepričljivo pripovedno energijo mu to ne bi smelo predstavljati večjega problema.

V času Pustne sobotne iskrice, ko zbiramo sredstva za šolo v Ugandi, smo v oddaji Za življenje gostili dr. Andrejo Poljanec. Spregovorili smo o tem, kako pomembno je, da pomagamo graditi šole v Afriki, saj tako gradimo boljši svet za vse. Šola je temelj za razvoj posameznika in družbe in če lahko sami prispevamo košček v mozaik dobrote, bomo občutili veliko veselje v sebi in ob pogledu na majhne premike.

Socialni demokrati so svojo ministrico Dominiko Švarc Pipan pozvali, naj zaradi objektivne odgovornosti pri spornem nakupu sodnih prostorov odstopi. Takšna je bila odločitev predsedstva stranke. S sklepom so že sinoči seznanili premiera Roberta Goloba, ki bo svojo odločitev o tem predvidoma sporočil danes. Prav tako naj bi se na poziv svoje stranke k odstopu danes odzvala od včeraj interpelirana pravosodna ministrica. Druge teme: - Poslanci o spremembah volilne zakonodaje, ki bi vrnile volilno pravico ljudem pod skrbništvom. - Italija bo Afriki namenila več kot 5 milijard evrov razvojnih sredstev, na črni celini jo najbolj zanima energetika. - Ob koncih tedna in praznikih v Benetke z vstopnino, pobirali jo bodo od konca aprila do sredine julija.

Za alpske smučarke se sezona svetovnega pokala nadaljuje na južnem Tirolskem. Na Kronplatzu se bodo pomerile najboljše predstavnice v veleslalomu. Ob tekmi smučark se podrobneje posvetimo še nogometu, kajti v Aziji in Afriki se končujeta prvenstvi tamkajšnjih najboljših reprezentanc.

Za alpske smučarke se sezona svetovnega pokala nadaljuje na južnem Tirolskem. Na Kronplatzu se bodo pomerile najboljše predstavnice v veleslalomu. Ob tekmi smučark se podrobneje posvetimo še nogometu, kajti v Aziji in Afriki se končujeta prvenstvi tamkajšnjih najboljših reprezentanc.

Študirala je na Harvardu in vodi uspešno slovensko podjetje Anteja ECG, ki v Afriki in drugod razvija modele trajnostnega in krožnega gospodarstva. Je izjemno pragmatičen človek, ki se sprememb v svetu loteva z orodji, ki so nam znotraj danega pač na voljo. Loteva se tudi izzivov, ki zadevajo od nas izkoriščani tretji svet. Nad slab biznis z dobrim biznisom. Prisluhnite ji, kajti njena lucidnost in strokovnost lahko zamajeta tudi najbolj radikalne revolucionarje. Pa še smisel za humor ima!Video na RTV 365.

Kot sem obljubil, debato o trpljenju telet za okus našega zrezka razširjamo na ljudi. Ljudi v tej epizodi sicer ne bomo jedli, bomo pa tako kot v primeru slastnega zrezka skupaj poiskali prikladne izgovore, zakaj na hierarhični lestvici izkoriščanja človeka po človekovo ni nič hudega, če kobalt za naše pametne telefone v Afriki kopljejo otroci, če nam ceste gradijo legalno zasužnjeni Albanci, če v napol suženjskem razmerju z delodajalci, bankami in hišami na lizing eksistiramo tudi sami.

Če vas je pot v zadnjih mesecih zanesla na Tržnico Koseze v Ljubljani, ste verjetno opazili tovornjak, predelan v kuhinjo na štirih kolesih, kjer lahko poskusite različne afriške jedi. V njem kuha Nigerijec Mike Dayo, ki je v Slovenijo prišel leta 2006. Živi sicer v Piranu, a se vsak dan pripelje na delo v Ljubljano. Njegovo rojstno mesto Lagos leži na obali Gvinejskega zaliva na jugozahodnem delu Nigerije in je za Kairom drugo največje mesto v Afriki. Število prebivalstva metropolitanskega območja Lagosa v zadnjih desetletjih eksplozivno narašča in je že višje od tistega v Kairu. O tamkajšnjih številkah in življenju v Sloveniji pa sogovornik Andreje Čokl.

Zdravo. Tokrat se v predigri pogovarjamo zelo naglas, tudi o fiziki in nje zakonu, povemo, da pridemo, kamor nas povabijo, se ustavimo v Afriki, kjer so evropski kolonialisti še nekaj desetletij nazaj množično izkoriščali kontinent, vmes se preselimo na sosednji kontinent, kamor so Angleži lepo prenesli tradicijo rasizma v Novi svet. V drugem delu ustanovimo Civilno iniciativo OPR, v kateri @dvladar-ju iz Mastodona ukrademo odlično idejo, s katero bi zagotovo hitreje rešili probleme javnega prevoza. Aljo pove svojo super idejo, ki so jo v stranki SD že pred 15 leti ignorirali, ko je hotel (zares dobro idejo) predlagat svojemu poslancu. V epizodi končno se končno premaknemo iz 13. poglavja in obdelamo celo 14. poglavje, kjer spremljamo Forda, kako bi rešil sebe in Vodnik, torej: kako naj Vodnik 2.0 ukrade Vogonom in kako naj pobegne iz stolpnice Štoparskega vodnika, v kateri je vsepolno prej omenjenih Vogonov.

Sodelavka Slovenske Karitas Jana Lampe bdi nad programi, ki so povezani s pomočjo v tujini, tudi nad mnogimi, ki so del pomoči pri delu slovenskih misijonarjev. Vprašali smo jo o skrbeh, ki so jih rodile mnoge potrebe doma. Ali programi v Afriki in drugod tečejo naprej?

»Že pred leti so ugotovili, da je migranska problematika res Ahilova peta Zahodne Evrope. Prvič, ker se evropska javnost boji takih valov in to samo po sebi lahko zamaje stabilnost, po drugi strani pa so v Rusiji tudi zelo dobro ugotovili, da pa drugi del evropske javnosti izrazito pričakuje, humano, migrantom naklonjeno ravnanje,« pravi dr. Aleš Maver.

Danes začenjamo 9. sezono oddaje Drugi pogled. In prva v sezoni je država Gvineja. Obmorska država v severozahodni Afriki je znana tudi z imenom Francoska Gvineja. To je domovina Oumarja Barryja, ki od marca 2015 živi v Ljubljani. Iz domovine so ga pregnale težave z vladajočo politiko. V Sloveniji je lepo, pravi, a vseeno pogreša dom. O prednostih in slabostih življenja pri nas pa v oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.

Življenja ni mogoče vedno krmariti, kot bi si želeli. Lahko se z nami igra skrivalnice in nas zapelje v neznano. Zakonca Foit, za povojni čas morda malo neobičajna češkoslovaška pustolovca, sta na svoji misiji, ki sta jo morala izpeljati v daljni Afriki po 2. svetovni vojni, doživela veliko vznemirljivih presenečenj, napeto dramaturgijo komedije, groteske in srhljivke obenem, predvsem pa veliko domotožja in neskončnega čakanja. Njuno potovanje, s katerega se nista vrnila na Češkoslovaško, ampak sta skupaj z izjemno afriško zbirko zatočišče našla v Sloveniji, se je podaljšalo za kar 23 let. Prvotni načrt, ki je vključeval enoletno bivanje med različnimi potomci prvotnih ljudstev, že kmalu ni bil več v njuni domeni. V takratnem belgijskem predelu Konga sta doživela incident, prišlo je do velikega nesporazuma in ostala sta brez osebnih dokumentov. Po dolgem času so ju gostoljubno sprejeli v Velenju, kjer še danes, po njuni smrti, ostaja njuna umetniška in antropološka afriška zbirkaV oddaji sodeluje Tanja Verboten skrbnica zbirke in direktorica Muzeja Velenje.

V minutah za Karitas smo se pogovarjali z Jano Lampe o akciji Z delom do dostojnega življenja, ki jo Slovenska karitas izvaja v Afriki, Albaniji in na Šrilanki. Povedala nam je, da ljudem z denarno pomočjo ne dajejo rib, ampak jih naučijo loviti. Tako si lahko sami z delom prislužijo plačilo in svoji družini zagotovijo dostojno življenje.

V 176. epizodi podcasta gostim Matejo Dermastia, ustanoviteljico in lastnico podjetja Anteja ECG, ki deluje na področju trajnostnega svetovanja. Podjetje Anteja ECG je s svojim projektom Value Chain Generator navdušilo žirijo projekta #OkvirPomoči, ki so ga oblikovali pri NLB, in zmagalo v zadnji ediciji projekta. Mateja je ena najbolj navdihujočih sogovornic, s katerimi sem imela priložnost govoriti za ta podcast. V naslednjih minutah lahko slišiš njeno življenjsko in poslovno zgodbo. Kako je študirati na prestižni ameriški univerzi Harvard, kakšne priložnosti so se ji takrat odprle in kako je prve večje projekte na področju križanja sodobnih tehnologij, umetne inteligence in trajnostnih pristopov v Turčiji in podsaharski Afriki vodila že pred več kot desetletjem. Govoriva tudi o zamujenih priložnostih, o delih sveta, kjer zaradi vsakodnevnega stika s kopičenjem plastike za enkratno uporabo v živo doživljajo okoljsko katastrofo. Tako so tudi bistveno bolj dovzetni za vpeljavo inovativnih pristopov in iskanja krožnih poslovnih modelov, ki omogočajo čim manj vpliva na okolje in ljudi. Podjetje Anteja ECG je za regijsko zmago na projektu #OkvirPomoči prejelo tudi 50.000 evrov in vesela sem bila, da mi je Mateja zaupala, kako so uporabili nagrado in kakšne nove priložnosti so se jim odprle v zadnjih mesecih. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, prek katerih lahko spremljaš vseh osem podjetniških zgodb tudi naprej. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda176 Epizoda podcasta Lovim ravnotežje je nastala v sodelovanju in s podporo NLB in projekta #OkvirPomoči. V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/collections/all⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari

Z Ivano Novak iz podjetja Cosylab se pogovarjamo o največjem radijskem teleskopu na svetu, katerega površina zbiranja radijske svetlobe bo velikosti kvadratnega kilometra. SKA ali Square Kilometer Array je niz radijskih teleskopov, ki bo deloval tako v Južni Afriki kot v Avstraliji. Podkast lahko podpreš na ⁠⁠⁠https://ko-fi.com/temnastranlune⁠! --- Zapiski: Intervju z Ivano Novak: Square kilometer array SKA Središčni procesor signalov (Central Signal Processor, opisan v SPIE članku) mednarodno sodelovanje SKA Observatory Novice:  Odkrili 62 novih Saturnovih lun Vesoljski teleskop James Webb opazuje Enkelad vesoljski telesko Euclid tik pred izstrelitvijo (intervju) Dušan Petrač Aktualno: meteorski roj Perzeidi (Mednarodna meteorska organizacija - koledar) Opazovanja: (knjiga) G. Cannat,⁠⁠⁠ “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2023”⁠⁠⁠ Preleti Mednarodne vesoljske postaje:⁠ ⁠⁠na spletni strani Vesolje.net⁠⁠⁠, na spletni strani⁠ ⁠⁠Heavens-Above⁠⁠⁠ ---- Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's⁠ Scientific Visualization Studio⁠ Zvočni intermezzo: ⁠NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida)⁠ Glasba: Peli (⁠Opravičujemo se za vse nevšečnosti⁠)

Prizore protestov na traktorjih je bilo v minulih tednih moč videti tudi v vzhodnoevropskih državah. Povod: poceni ukrajinsko žito, ki mu niso mogli konkurirati. Poljska, Slovaška, Madžarska, Romunija in Bolgarija so se v težavah odločile za skoraj popolno prepoved uvoza. Včeraj pa je Evropska komisija z omenjenimi državami sklenila dogovor, ki odpravlja prepoved, a ob posebnih pogojih. Ukrajinski odzivi so mešani. Drugi poudarki: - Brez pokojninske reforme tudi prožnejša fiskalna pravila Sloveniji ne bodo v olajšanje. - Slovenski sedež v Varnostnem svetu še zdaleč ni samoumeven; lobiranje v Afriki in Aziji se nadaljuje. - Žreb slovenskim košarkarjem na svetovnem prvenstvu za tekmece določil Venezuelo, Gruzijo in Zelenortske otoke.

Danes o najnovejšem prispevku k slovenski blaznosti. In to na kratko, kajti celo politične gorčine bo zaradi potic, hrena in pirhov v želodcih ta teden za spoznanje manj.Mediji so pretekle dni – ob klasičnem – z velikim zanosom objavili tudi vstajenje SDS-a – ki se je po javnomnenjskih raziskavah izenačil z Gibanjem Svoboda. Raziskave namreč ugotavljajo, da gibanju Svoboda priljubljenost naglo pada, opozicijski SDS pa se zvišuje. Analiza naprednega analitičnega uma, ki ga gojimo v naši oddaji, bo sorazmerno preprosta, saj identičen proces vedno znova in znova opazujemo že tri desetletja in resnično moraš biti topoumen, da ga končno ne dojameš. Gre pa tako. Če natančno pogledaš, opaziš, kako liberalne vlade, ko se znajdejo na oblasti, nemudoma začnejo rušiti vsi mediji v državi. Opozicijski, se pravi tisti, ki delujejo v orbitah okoli SDS, tako ali tako. To je njihov "raison dʼêtre", kot bi rekli na Francoskem. Neverjetno pa je, da začnejo liberalne vlade nemudoma rušiti tudi liberalni mediji – se pravi, tista javna občila, ki jim opozicija rada pravi "režimska" ali "tranzicijska" ali kako drugače. Urednikom in novinarjem v teh medijih se zdi, da je kritika vlade sveto novinarsko poslanstvo in bi manipuliranje, zamolčevanje in pristransko poročanje o rabotah liberalnih vlad na nek način posegalo v veličino novinarskega poklica. Ko obojnim, tako opozicijskim kot liberalnim medijem uspe liberalno vlado zrušiti, pride na oblast Janez Janša, ki ga začnejo režimski mediji rušiti od prve sekunde, opozicijski, takrat pozicijski mediji okoli SDS, pa mu začnejo peti večno slavo. Ki mu jo tako ali tako pojejo tudi takrat, ko je Janša v opoziciji. Tako lahko z resnično manjšim intelektualnim naporom ugotovimo, da razliko pri manipuliranju z javnim mnenjem delajo liberalni mediji, ki rušijo tako liberalne kot tudi iliberalne oziroma avtokratske vlade. In zdaj se zaskrbljena javnost vpraša: "Mar to pomeni, da naj v zaščito liberalnih vlad mediji molčijo o njenih stranpoteh, o neizpolnjenih obljubah, o prav tako avtokratskih težnjah, o nepotizmu, nesposobnosti in koruptivnosti, ki so – kdaj pa kdaj podobne, kot so bili ti pojavi za časa vlad, ki jih je vodila SDS?" Odgovor je nedemokratičen, a enostaven: "I, seveda!" Slovenci smo obsojeni na slabe vlade, a obstaja razlika med slabo, nesposobno, nekompetentno vlado na eni strani in do lastnih državljanov sovražno vlado na drugi strani. Zato moramo z vsemi močmi, čeprav je to nasprotno človeški naturi, podpirati slabe, nesposobne in nekompetentne vlade. Kar pa je, kot smo zapisali na začetku, samo novo poglavje v zgodbi o slovenski blaznosti. Da pa zapisano niso prazne marnje, pokažemo na aktualnem primeru. Obisk predsednice parlamenta in zunanje ministrice v Afriki, oziroma prve v Ugandi in Ruandi, druge pa v Etiopiji, smo mediji pospremili z negativno konotacijo. Mediji v okrilju SDS tudi s posmehom, žaljivimi in seksističnimi komentarji, liberalni mediji pa z rahlo in nekoliko vzvišeno skepso. Ampak čeprav smo že tudi z našim peresom podvomili v slovensko zunanjo politiko, se zdi približevanje Afriški celini modra, premišljena državniška gesta in usmeritev, ki ima mnogo večji potencial kot graditev vezi z Orbanovo Madžarsko. Za razumnega mora biti fotografija Urške Klakočar Zupančič z zapuščenim primatom v zavetišču dobrodošla zunanjepolitična osvežitev po fotografiji Janše in Orbana v Lendavi. Prav tako mora biti za razumnega načelni dogovor o sodelovanju med slovenskim in etiopskim čebelarjenjem eden večjih uspehov slovenske zunanje politike. Ker podcenjevati tako vlogo, moč in pomen čebel kot podcenjevati vlogo, moč in pomen Afrike, je ne le podcenjujoče, temveč vsaj malo tudi rasistično; v kombinaciji obojega pa neumno. Zavedamo se, da gre v ozadju afriških potnih nalogov za dirko do nestalnega sedeža v varnostnem svetu OZN, ki pa je tudi postala predmet zabavljanja; a je v resnici ta napor slovenske zunanje politike avtentičen in še kako relevanten. Vsa ta pojasnila niso mišljena kot apologija trenutni vladi, temveč kot primer, kako tudi liberalni oz. režimski mediji, oziroma mediji kontinuitete ne zmorejo – ali ne zmoremo treznega pogleda na sodobnost. Tako se, podobno kot naši medijski antipodi, zaganjamo v bizarne vsakdanjosti v želji za več kliki, za večjo branost, gledanost in poslušanost – ter kar je podobnih pojmov, s katerimi si plebs polni svoje osamljene večere. 

Atmosferci smo se razbežali po Afriki in Aziji, izbrali smo naš NAJ avto leta in Miga smo dali na majčke. Za dober namen! . ZAPISKI: POSEBNA SERIJA MAJIC ATMOSFERCI x VOJKO GANTAR - GAŠO: MACH 2 - https://app.vibeit.co/sl/atmosferci/product/mach-2 GAŠO #1 - https://app.vibeit.co/sl/atmosferci/product/gaso-1 GAŠO #2 - https://app.vibeit.co/sl/atmosferci/product/gaso-2 MIG-21 - https://app.vibeit.co/sl/atmosferci/product/mi-g-21 . SAŠA KAPETANOVIČ INSTAGRAM - https://www.instagram.com/sasa_kapetanovic/ JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - https://www.instagram.com/jure_gregorcic/ CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - https://www.instagram.com/komotar_minuta/

Evropa gori! In se gasi! Požari na Krasu vnovič dokazujejo usposobljenost naših gasilcev in potrjujejo veliko solidarnost, hkrati pa opozarjajo na nekatere pomanjkljivosti, podobno je s pomanjkanjem vode v slovenski Istri. Kaj storiti, da ne bo Koper zaradi podnebnih sprememb čez nekaj desetletij klimatsko gledano mesto Afriki? Nekateri politiki in njih spletni troli za nastalo situacijo obtožujejo kar nevladne organizacije, ob tem se zdijo pobudniki meditacije za dež na Primorskem in dima lačni gurmani iz katastrofalno onesnaženih obalnih mest še najmanj škodljivi. V državnem svetu vlagajo veto in se sklicujejo na Idiota, da zna streljati kozle pa je dokazal tudi s soncem obsijani predsednik vlade Golob.

Katja Šuklje Antalick je doktorica vinogradništva, ki se je po letih dela v Južni Afriki in Avstraliji vrnila v Slovenijo in se iz akademskih vod spustila v podjetništvo. Vodi družinsko vinsko klet v Beli krajini in vinski bar v Ljubljani. Kje vidi razvojni potencial Bele krajine, kako si v družini razdelijo delo in zakaj na posel gleda predvsem na podlagi vrednot? Pa tudi o tem, kako se je njen soprog, ki prihaja iz Francije, navdušil nad modro frankinjo.Doktorica vinogradništva, ki vodi družinsko vinsko klet v Beli krajini in vinski bar v LjubljaniV seriji oddaj UP predstavljamo tiste, ki si upajo in ki so iz startupov razvili uspešno podjetje. Strokovni sodelavec in sovoditelj oddaje je Mic Melanšek, soustanovitelj in kreativni direktor Hooray Studios. Skupaj z Anjo Hlača Ferjančič bosta gostila zanimive mlade upe, ki so iz zagonskih podjetji ustvarili uspešnice. Katja Šuklje Antalick je doktorica vinogradništva, ki se je po letih dela v Južni Afriki in Avstraliji vrnila v Slovenijo in se iz akademskih vod spustila v podjetništvo. Vodi družinsko vinsko klet v Beli krajini in vinski bar v Ljubljani. Kje vidi razvojni potencial Bele krajine, kako si v družini razdelijo delo in zakaj na posel gleda predvsem na podlagi vrednot? Pa tudi o tem, kako se je njen soprog, ki prihaja iz Francije, navdušil nad modro frankinjo.

Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno.Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno.Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno. 1. Aparthaid je poznal zelo selektivne načine delitve ljudi. Denimo priseljence s Filipinov so obravnavali kot temnopolte, Kitajce kot ne-belce, Japonce in Korejce pa kot »častne belce«. Trditev je resnična 2. Nekdanja prva dama Južne Afrike, žena Nelsona Mandele, je bila nekaj let prej že prva dama neke druge države. Kar je edini primer na svetu, da je bil nekdo poročen z dvema predsednikoma različnih držav. Trditev je resnična 3. V Južni Afriki si lahko na boka svojega avtomobila po zakonu (torej legalno) namestite manjše metalce ognja (t.i. flame thowers), ki so namenjeni zaščiti pred morebitnimi ugrabitelji. Trditev je izmišljena 4. Nelson Mandela je na lestvicah največjih Južnoafričanov običajno uvrščen kot prvi. Na drugem mestu je običajno Christiaan Barnard, kirurg, ki je leta 1967 opravil prvo transplantacijo srca na svetu. Trditev je resnična 5. V Južni Afriki lahko pijačo popijete znotraj tisoč let starega drevesa, v katerem je bil več kot dve desetletji odprt bar in vinska klet. Trditev je resnična