Podcasts about Afriki

Pred 40 leti smo v Sloveniji zabeležili prvi primer AIDS-a, bolezni, ki jo povzroča virus HIV. Bolezen je bila takrat smrtonosna, oseba je umrla hitro, običajno v obdobju od enega do šestih mesecev. Učinkovita zdravila so prišla šele desetletje pozneje, v veliki meri tudi po zaslugi aktivistk in aktivistov. HIV/AIDS je po svetu podiral tabuje in predsodke, saj je bil za preprečitev širjenja okužbe nujen pogovor o spolnosti in drogah. Ljudem je bilo namreč treba razložiti, kako se virus prenaša. Okužba z virusom HIV danes ni več smrtonosna, saj obstajajo učinkovita zdravila in dobra preventiva, kljub temu pa letno po svetu zaradi AIDS-a umre 600 tisoč ljudi. Več kot 40 milijonov ljudi živi z virusom HIV, polovica v podsaharski Afriki. Slovenija je država z najnižjim številom okužb v Evropi in v svetu. V tokratni oddaji Studio ob 17.00 o vsem tem z gosti. Vsebina je bila prvič objavljena v oddaji Intelekta.

Pred 40 leti smo v Sloveniji zabeležili prvi primer AIDS-a, bolezni, ki jo povzroča virus HIV. Bolezen je bila takrat smrtonosna, oseba je umrla hitro, običajno v obdobju od enega do šestih mesecev. Sprva se je HIV razširil med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, in intravenoznimi uživalci drog, prvi primeri so bili tudi pri ljudeh, ki so s transfuzijo prejeli okuženo kri. Učinkovita zdravila so prišla šele desetletje pozneje, v veliki meri tudi po zaslugi aktivistk in aktivistov, ki so v Združenih državah Amerike zahtevali informacije o virusu, oblikovali sporočila o tem, kako se zaščititi pred okužbo, hkrati so tudi glasno pozivali k raziskovanju in razvoju zdravil. HIV/AIDS je po svetu podiral tabuje in predsodke, saj je bil za preprečitev širjenja okužbe nujen pogovor o spolnosti in drogah. Ljudem je bilo namreč treba razložiti, kako se virus prenaša. Okužba z virusom HIV danes ni več smrtonosna, saj obstajajo učinkovita zdravila in dobra preventiva, kljub temu pa letno po svetu zaradi AIDS-a umre 600 tisoč ljudi. Več kot 40 milijonov ljudi živi z virusom HIV, polovica v podsaharski Afriki. 30 milijonov okuženih prejema zdravila, 10 milijonov pa ne. Slovenija je država z najnižjim številom okužb v Evropi in v svetu. V tokratni oddaji Intelekta o vsem tem z gosti. To so Miran Šolinc (Škuc), prim. Evita Leskovšek (Nacionalni inštitut za javno zdravje) in Sebastjan Sitar (Legebitra). Gonoreja in sifilis v Evropi Aids po jugoslovansko? : začetni odziv na AIDS v Sloveniji in Jugoslaviji (1984-1987)

Predsednik SDS Janez Janša bo, kot kaže, četrtič oblikoval vlado. Skupina poslancev je namreč vložila njegovo kandidaturo za mandatarja, državni zbor bo o njen odločal v petek. V oddaji tudi: - Cilj parlamentarne preiskave o delovanju Sove in policije v primeru domnevnega vmešavanja izraelskih obveščevalcev v državnozborske volitve je diskreditacija dela organov pregona, poudarjajo v Gibanju Svoboda. - Svetovna zdravstvena organizacija je zelo zaskrbljena zaradi hitrega širjenja ebole v osrednji Afriki, bolezen je bila usodna za že več kot 130 ljudi. - Na ceste se vračajo tudi motoristi reševalci, zato voznike pozivajo, naj bodo nanje še posebej pozorni.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Dejan Kaloper. Denis Vrbanec je pesnik, pisatelj in kantavtor mlajše generacije, rojene na prelomu 21. stoletja, predstavnik t. i. milenijcev, o katerih piše v svojem proznem prvencu. Po poklicu je športni pedagog, predlani je izdal pesniški prvenec Minevanja, napisal pa je tudi več kot 100 avtorskih komadov in izdal sedem avtorskih albumov. Glasbo ustvarja pod umetniškim psevdonimom Denis Chills, svoje izkušnje s kajtanjem in deskanjem, ki jih je pridobil med potovanjem po Španiji in Južni Afriki, pa deli z mladimi, ki jih v osnovni šoli poučuje športno vzgojo. Zato ne preseneča, da glavni junak v kratkem romanu Milenijec sanjari o potovanju v Južno Afriko, kjer naj bi med valovi iskal svojo svobodo, eksistencialno izpolnitev in odklop od monotonega vsakdana. Protagonist romana je Miloš, mladoletni odvisnik od ekranov, ki s pomočjo antidepresivov nadomešča eno odvisnost od druge. Mladost preživlja ob igranju videoigric, spremljanju družbenih omrežij in ogledovanju pornografije, zato izgublja stik z resničnostjo, njegov odnos s starši pa je omejen na nekajsekundno komunikacijo. Rojen je bil leta 1993, na repu t. i. milenijske dobe, in ne razume generacije staršev, ki so del življenja preživeli v socialistični Jugoslaviji. Po njegovem mnenju so “stoični, brez čustev, brez kakršnegakoli dvoma o svojem lažnem obstoju”. Ima se za izgubljeno generacijo, ki si ne more privoščiti niti dostojne službe niti najema bivališča, kaj šele nakupa nepremičnine, fizični stik s prijatelji pa postaja vse bolj nedosegljiv in virtualen: “Nič čudnega, da so milenijci tako imenovana “generacija Jaz”. Njihovi starši in stari starši so umirali v vojnah, oni pa umirajo za pristen stik, dotik, prijateljstvo in Big Maca s krompirčkom in kokakolo.” Zgodba se začne v čakalnici pri psihiatru dr. Zaplotniku, kjer se protagonistu podijo po glavi najrazličnejše misli, čas pa si krajša s pogovorom s simpatično vrstnico Klaro, ki je med deskanjem izgubila strica, njena mama pa je večkrat poskušala storiti samomor. Ko Miloš od brata Mitje prejme pismo, da se je po nesreči med deskanjem v Južni Afriki odločil odpotovati v Indijo, se tudi sam odpravi po bratovih stopinjah v afriško vasico Worcester, kjer večino dneva preživi v meditacijskem centru med poglabljanjem vase, vmes pa vsak prosti trenutek izrabi za uživanje na divjih valovih. Roman je razdeljen na štiri tematske sklope. V uvodnem delu pisatelj opisuje “zapor” milenijske duše, ki se zateka v odvisnost od ekranov, saj si ne upa na polno zaživeti v zunanjem svetu. Protagonist opisuje ekstatične občutke sreče med dopisovanjem s Klaro in fantazira o pobegu v deželo, kjer bi lahko na lastni koži preizkusil prave valove namesto dopaminskih navalov začasnega virtualnega zadovoljstva. Med drugim se sprašuje, kakšne vrednote in potrebe bodo postale del vsakdana milenijcev, če so njihovi možgani že zdaj zapolnjeni z dražljaji, ki jih ne morejo sproti predelati: “Ali bodo še znali slišati glasbo, ki so jo skladali njihovi predniki? Jih bo ganila Debussyjeva Mesečina – Claire de lune? Ali bodo poslušali samo še računalniško narejeno, ponavljajočo se, nečustveno, umetno glasbo?” In malo naprej nadaljuje: “Ali bodo pogledi na zaslone postali pomembnejši od iskrenega pogleda v oči? Bodo sploh sposobni razumeti, kaj pomeni ljubiti sočloveka? Ali bodo morali to poiskati po Googlu? Ali bodo v brskalnik vpisovali vprašanje “Kako nekoga ljubiti?”” Ker so posamezna poglavja romana Milenijec zasnovana kot izmeničen preplet dogajanja v Sloveniji in Južni Afriki, se morata bralec in bralka precej zbrati, da lahko sledita nenehnemu dramaturškemu preskakovanju, ki v četrtem sklopu doseže nenaden obrat in celotno zgodbo postavi povsem na glavo. Diagnozama depresije in anksioznosti se tako pridruži še diagnoza shizofrenije, ki poleg jemanja antidepresivov na bazi benzodiazepina terja še uporabo visokih odmerkov citaloprama, namenjenega zdravljenju panične in obsesivno-kompulzivne motnje. Čeprav protagonist po predoziranju z antidepresivi naveže z očetom veliko bolj pristen odnos, ki temelji na poglobljenem pogovoru, se izkaže, da psihiater ne opravi svojega dela – deloma zato, ker ima tudi sam probleme z odvisnostjo, deloma pa zato, ker ne dojame dometa, ki ga ima kompleksna patološka struktura njegovega varovanca. Vrbanec se sicer zelo resno in večplastno loteva problematike odvisnosti od sodobnih elektronskih naprav, vendar dramaturška struktura romana Milenijec zaradi pomanjkljivo razdelane zgodbe ves čas peša, zato tudi zaključek deluje precej nerealistično in privlečeno za lase. Zdi se, da je Vrbanec po eni strani skeptičen do tega, da bi bilo odvisnost mogoče pozdraviti tako, da bi ena razvada nadomestili drugo, po drugi strani pa je skeptičen tudi do dela psihiatrov, ki eksperimentirajo z antidepresivi, ne da bi se dovolj zavedali, da lahko povečana konzumacija pahne človeka v težko psihozo in samomor. Zanimivo je zaključno poglavje, v katerem se Miloševa zavest zaradi ponovnega predoziranja s tabletami počasi izklaplja kot zaslon računalnika, ki je razpet med 0 in 1, preskakujoč iz analogne zavesti v digitalizirano paradigmo – kot bi celoten svet postal privid entuziastičnega shizofrenika, ki že od rojstva živi v svojih fantazmah. Za konec lahko rečemo, da Vrbancu sicer manjka pisateljske kilometrine, vendar so njegove lucidne ideje o sodobni družbi hvaležno gradivo za morebitne bodoče literarne mojstrovine.

Spremembi zakona o vladi se obeta podpora, kako bo Janša delil resorje?Državni zbor o ukrepih za blažitev energetske krize in razbremenitev gospodarstva, ki sproža ostre politične odzive.Energija ni več poceni in samoumevna dobrina. Odvisnost od uvoza pomeni ranljivost, zato je potrebno okrepiti domačo proizvodnjo čiste energije.Krevs: Višji stroški, negotovost in geopolitična tveganja zavirajo investicije in krčijo že tako ranljiva gospodarstva.ZDA naj bi se pripravljale na podaljšanje blokade iranskih pristanišč.Politični krizi na Kosovu ni konca: po neizvolitvi predsednika države so pred novimi parlamentarnimi volitvami.Vreme: Ponoči bodo padavine povsod ponehale. Jutri bo jasno in sveže.V nadaljevanju:Papež Leon pri splošni avdienci strnil svoje vtise in doživetja poti v Afriki: mladi, zaporniki in nujnost pravične razdelitve dobrin.Če želimo oblikovati družbo, prijazno do vseh ljudi, moramo krepiti sodelovanje med ljudmi različnih starosti.Šport: Pogačar peti, Roglič osmi na prologu enotedenske dirke po Romandiji. Danes prva prava etapa.

V tokratni oddaji bomo podoživeli papežev obisk Angole in Ekvatorialne Gvineje, kjer se je mudil od prejšnje sobote do četrtka. Poklicali smo tudi slovensko misijonarsko v Angoli s. Zvonko Mikec, ki nam je zaupala svoje vtise.

Komentar obravnava odziv na nedavni besedni napad ameriškega predsednika na papeža Leona XIV. in opozarja, da izhaja iz pretiranega političnega razumevanja papeževih izjav. Avtor poudarja, da papež ne nastopa kot politični tekmec, temveč kot oznanjevalec evangelija, ki mora govoriti o moralnih vprašanjih, med katera spadata tudi vojna in mir. Papež se je na napad odzval mirno, potrpežljivo in pokončno, kar avtor postavlja v kontrast s pomanjkanjem preudarnosti pri številnih sodobnih politikih. Trumpov zapis je po naključju povečal medijsko pozornost papeževemu potovanju po Afriki, kjer je Leon XIV. opozarjal na vojne, korupcijo, družbene krivice in uničevanje okolja ter Afriko predstavil kot celino velikih potencialov za Cerkev in svet. Njegovi govori in srečanja so ga razkrili kot moralno avtoriteto, ki jo sodobni svet nujno potrebuje, ter kot pastirja, ki periferijo postavlja v središče in utrujenemu Zahodu kaže nova duhovna obzorja.

Papež končal dvanajstdnevno potovanje po Afriki, med katerim je obiskal štiri države; pred odhodom je vernike povabil, naj si prizadevajo za pravičnost in solidarnost ter pričujejo za vero, ki rešuje.Trump namignil na nova pogajanja z Iranom v naslednjih dneh. Drevi v Washingtonu srečanje libanonske in izraelske delegacije, o Bližnjem vzhodu in Ukrajini danes tudi voditelji EU.Predlog SDS o zmanjšanju ministrstev na 14 formalno usklajen le s stranko Fokus Marka Lotrič. SLS in NSi potrdila neformalne pogovore.Pred prvomajskimi počitnacami jutri in v soboto pričakovati povečan promet. Začenja se vsakoletna dobrodelna akcija Pomagajmo preživeti in živeti, lani so na Slovenski karitas zbrali 225 tisoč evrov pomoči.KPK novim poslancem poslala predloge za izboljšanje boja proti korupciji.Ob dnevu knjige več dogodkov in literarnih prireditev.Šport: Odbojkarji ACH-ja do 22. državnega naslova.Vreme: Danes in jutri večinoma jasno.

Govorili smo o različnih temah, med drugim o papeževem obisku v Afriki, o verbalnem napadu predsednika ZDA na papeža, pa tudi o tem, kaj lahko pričakujemo kristjani od prihajajoče vlade.

Nina Karner, Tim Medved, Živa Zavadlav, Hana Marzidovšek, Adriana Mediževec in Anamarija Mihovec so mladi zdravniki, ki so si poleg samega študija medicine želeli doživeti še drugačno izkušnjo. Odločitev, da odidejo na humanitarno medicinsko odpravo v eno izmed bolnišnic v Afriki, zato res ni bila težka, in tako so se lani v začetku aprila za tri mesece odpravili v Nangomo v Zambiji. "Utrip Zambije skozi stetoskop" pa je branje, ki je nastajalo sproti, je zgodba vseh udeležencev odprave, bogata z dogodki, novimi izkušnjami, vprašanji, dilemami, rešitvami. Pod dnevniške zapise se je podpisala Anamarija Mihovec. Na pogovor jo je povabila Lucija Fatur.

Gost epizode je Mark Boris Andrijanič, član upravnega odbora Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo (EIT) ter gostujoči predavatelj na Univerzi v Oxfordu. =================== V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Vpliv 1. svetovne vojne na Slovenijo Zgodovinski in gospodarski kontekst Potencial Slovenije in ambicije Zapuščina Krke in slovensko podjetništvo Izzivi in priložnosti v slovenskem gospodarstvu Izkušnje v Afriki in globalni pogled Širitev Liorja in lekcije iz Poljske Vloga AI in digitalnih inovacij v Evropi

Zdravo! Tokrat napovedujemo napovedovalno spletno stran napovej.si, ki bo napovedovala prihodnost, ki jo vsi napovedujemo. Medtem ko debatiramo, kdo je resnični zmagovalec volitev (mi še vedno napovedujemo veliko zmago Janeza Janše), sklenemo, da bi bile gostilniške metode zbiranja podatkov o korupciji bistveno cenejše in bistveno natančnejše od Black Cubea. Tudi o overjenemu podpisu in njega vrednosti in o "tanovem" Pahorju rečemo ene dve. V drugem delu se končno premaknemo v Narodni park Garamba. Med sprehodom od Afrike do Šentvida pri Stični razpravljamo o divjini, turizmu in vojnih razmerah ter ugotovimo, da je razlika včasih samo v tem, koliko papirjev moraš podpisati – trava na pristajalni stezi pa je enaka tako v Šentvidu kot v Garambi.

Gost oddaje je bil provincial slovenskih jezuitov p. Miran Žvanut. Eno od poslanstev, ki ga opravljajo jezuiti v Sloveniji, je tudi delo nevladne organizacije Jezuitskega združenja za begunce JRS, ki spremlja begunce, jim služi in jih zagovarja, pa tudi druge prisilno razseljene osebe, da bi lahko sami odločali o svoji prihodnosti. Gost je povedal, ali je vprašanje beguncev danes eno ključnih znamenj časa, po katerem se bo presojala verodostojnost Cerkve in Evrope; kako vojna v Ukrajini, konflikti na Bližnjem vzhodu, politična nestabilnost v Afriki ter podnebne spremembe vplivajo na delo Jezuitskega združenja za begunce in kako se na te izzive odziva Jezuitsko združenje za begunce v Sloveniji; kateri so največji izzivi in naloge Jezuitskega združenja za begunce v Sloveniji in v Evropi?

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Nostalgija po prihodnosti je osmi roman Gabriele Babnik Ouattara, pisateljice, ki je za roman Koža iz bombaža prejela nagrado za najboljši prvenec, leta 2013 pa je poleg Stritarjeve nagrade za kritiško delo prejela še nagrado Evropske unije za roman Sušna doba. Po obtožbah zaradi plagiatorstva v romanu Za angele, da jim ne bo dolgčas je novi roman zasnovan tako, da je citat, ki ga bodisi izrečejo protagonisti bodisi ga avtorica vtke v literarizirano gradivo prek raziskovalnih študij likovne teorije, podkrepljen z doslednim in natančnim navajanjem vira, da se sumi plagiatorstva ne bi ponovili. Čeprav nas mika, da roman preberemo kot biografijo slikarke Ivane Kobilca, ki je ustvarjala ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja v Ljubljani, Sarajevu, Parizu, Münchnu in Berlinu, gre za fiktivno zgodbo o slikarki Ivi, ki po imenu in po evropski odisejadi po umetniških prestolnicah spominja na življenjsko zgodbo najbolj znane slovenske slikarke. Med branjem nas najbolj preseneča stil pisanja, saj je Gabriela Babnik Ouattara zasnovala zgodbo tako, da se zdi, kot bi nanašala posamezne sloje izbranega materiala in barv na realistično ogrodje slike, ter z dletom nenehno dolbla v notranje vzgibe protagonistke Ive, njenih sorodnic, prijateljic pa tudi ljubimcev, ki so pogosto tudi sami slikarji. Med njimi izstopa temnopolti malijski umetnik Gretor, ki čuti svoje poslanstvo v tem, da se obkroža z belimi ženskami, jih čustveno in finančno izkorišča ter se na ta način maščuje za francoski kolonializem v Afriki. Afriških kipcev, skulptur, mask in drugih artefaktov, ki so jih Evropejci zaplenili na tej celini, mu sicer ne uspe v celoti prenesti nazaj na “staro” celino, pač pa z Ivinima prijateljicama spočne otroka, ki vrsto let pozneje tako ali drugače nadaljujeta njegovo poslanstvo. Prav vsestranski lik Gretorja, ki v svojem bistvu nenehno opominja na kolonializem, rasizem in neusmiljen duh kapitalizma, omogoči tudi debato o odnosu med moškim in žensko na pragu 20. stoletja. Gretor namreč svojemu pariškemu krogu umetnic pokroviteljsko pojasni pasti nastajajočega feminizma: “Ženske boste kmalu zmožne zapustiti svoje može in otroke, se ločiti od vsega in surovo pisati in slikati. Toda ko se boste vrnile domov, vas bo premagala krivda. Ne boste več vedele, kako se osvoboditi osvobajanja. Prepričale se boste, da možje nismo falokrati niti nacisti.” Če se na začetku zdi, da se slikarke, ki so pripadnice boemske pariške komune, povsem poistovetijo z muslimanskim ljubimcem, saj uteleša marginalizem in nomadstvo, s katerima se tudi same zlahka identificirajo, pa med njimi kmalu zazeva prepad, saj vsaka vzpostavi do njega povsem specifičen odnos, ki gre ostalim v nos. Marija se odloči, da ga bo spremljala po svetu in mu kmalu rodi otroka, P. se ne more upreti viziji vseprežemajoče ustvarjalne skupnosti, zato v celoti financira njega in njegove ljubimke, Iva se z njim poglablja v številne pogovore o umetnosti, Severina z njim odpira debate o spolnosti in še bi lahko naštevali … Roman Nostalgija po prihodnosti se v svoji večplastnosti in fragmentiranosti nekaj časa osredotoča na življenjsko zgodbo Ive, potem preskoči na prigodo katere od ostalih slikark, se vrne k Ivinemu doživljanju Sarajeva, v katerem jo zadrži večletno slikanje cerkvenih fresk, nato pa se skupaj z njo znajdemo v predvojnem Berlinu, kjer se poti slikark po dolgem času spet združijo in prepletejo z Gretorjevimi sinovi. Z vsakim mestom se pred bralcem razpre nova rana izseljenskega značaja, ki jo Iva predihava tako prek slikanja kot prek odnosov s sostanovalci, obiskovalci, znanci in trgovci. Na očitke enega izmed njih, ki na njenih slikah opaža zgolj “južnjaške” obraze, sama sebi v tretji osebi pojasnjuje: “Čeprav so se njeni dnevi začenjali in končevali tukaj, je bila samo priseljenka, ki se je morala zaradi svojega statusa vedno znova zagovarjati. Svojo osebno zgodovino, slovansko poreklo, in kot da to ne bi bilo dovolj, neporočeni status in brez otrok je nosila na ogled. Mesto je v zameno za njeno prisotnost zahtevalo svoj davek.” V zadnjem poglavju se znajdemo v 21. stoletju z enim izmed Gretorjevih potomcev, ki se z dedkovo zlato uro odpravi v Berlin k ostareli financerki pariške slikarske komune. Ta mu v zameno za uro izroči svoj roman, v katerem razdela kompleksen odnos z Gretorjem pa tudi fantazme, v katere je bil vpet s svojimi ljubimkami. Roman, ki se zaključi z aluzijami o tem, od kod prihajamo in kam gremo, nosi v sebi misel, da preteklost niti ni pomembna, saj svoj sedanji trenutek umeščamo v neposredno vizijo bližnje prihodnosti, po kateri hrepenimo, tako kot hrepenimo po uzrtju slike, obsijane s svetlim žarkom upanja. Slikovitost pripovednega jezika dopolnjujejo številne metafore in metonimije, ki so povezane s ključnimi elementi slik Ivane Kobilca – s cvetjem, svetlobo in vodo. Osebnosti slikark se v romanu “razlijejo kakor vrči vode”, medtem ko curki “vode dolbejo hiše” ljubezni, zgrajene z bolj ali manj razpadajočimi odnosi. V romanu zasledimo tudi sklicevanje na pomenljiva dela svetovne književnosti, kot so Orwellov roman 1984, Conradovo Srce teme in Bartolov Alamut. Nostalgija po prihodnosti Gabriele Babnik Ouattara je roman, ki se zažre v najgloblje plasti našega nezavednega in prebuja speče teme (neo)kolonializma, dialektične vojne spolov in zgodovinskih obdobij, za katera se zdi, da se ciklično vračajo ne glede na to, ali jih dočakamo v boemskem Parizu, enigmatičnem Sarajevu, zahodnoafriškem Bamaku, pozlačenem Dunaju ali v “provincialni” Ljubljani …

Nekaj sodelavcev Misijonskega središča Slovenije in Slovenske karitas je misijonski Afriki. Iz Ugande se je oglasil direktor središča Matjaž Križnar.

Zdravo! V 300. epizodi sta nas obiskala Maja Prijatelj Videmšek in Boštjan Videmšek, ki sta nam skozi usodo Najin in Fatu (zadnjih dveh severnih belih nosoroginj) servirala brutalno lekcijo iz geopolitike in nas popeljala skozi "klavnico" neustavljivega napredka najbolj krute živalske vrste. Izvedeli smo, kako češki AK-47 in kitajske vraže o čudežnem prahu zlijejo v koktajl, ki je izbrisal (ne samo eno) živalsko vrsto. Naučimo se tudi da je afriška svetovna vojna kirva za smrti na desetine milijonov ljudi in tudi da so znanstveni dočakali biotehnološki čudež, ki pa so ga odnesle podnebne spremembe. Tragično. Za konec pa preprost plan za preživetje: beri, sprejemaj naravo in ne jej mesa.

Rav Huna states that a closed-in staircase opening (lul) between a house and an upper story requires one mezuza if it has one entrance and two mezuzot if it has two. Rav Papa infers from this that a room (indrona) with four doors requires four mezuzot, even if the resident typically utilizes only one of them. Amemar rules that a doorway situated at a corner is obligated in a mezuza; though Rav Ashi questions this due to the lack of formal doorposts (patzim), Amemar maintains that the edges of the walls themselves serve as the post. Rav Papa observes a doorway in Mar Shmuel's house that had only a left-side post yet was fitted with a mezuza. He questions this practice, as it seems to follow Rabbi Meir, who obligates a mezuza for a house with only one post—but even Rabbi Meir only holds that a mezuza is placed on the right side. The source for the right-side placement is derived from the word "beitecha" (your house), which is interpreted as "biatcha" (your entry). The connection between entry and the right side is either because a person begins their entry by leading with the right foot, or it is derived from the verse regarding Jehoiada the kohen, who placed a chest for donations to the right of the altar as people "came in." The dispute between Rabbi Meir and the Rabbis regarding a single doorpost centers on the plural phrasing of "mezuzot." The Rabbis hold this implies a minimum of two posts, while Rabbi Meir explains how the term can signify a single post, based on the interpretations of Rabbi Yishmael and Rabbi Akiva who utilize various exegetical principles. A braita derives the obligation to write the mezuza on parchment and then affix it to the wall, rather than writing it directly on the stones of the doorpost as might be understood from a simple reading of the verse. Regarding tefillin, the four paragraphs are all essential (me'akvot); even the omission of a single letter, or the "tip" of the letter yud, renders them invalid. Rav Yehuda in the name of Rav adds that every letter must be surrounded by blank parchment on all four sides. The Gemara discusses the source for the four compartments of the head tefillin (shel rosh). Rabbi Yishmael derives the number four from the number of mentions and spelling variations of the word "totafot," while Rabbi Akiva explains that the word is a compound of "tat" (two in the Katpi language) and "pat" (two in the Afriki language). A braita clarifies that while the tefillin shel rosh contain four separate scrolls in four compartments, the arm tefillin (shel yad) consist of all four paragraphs written on a single scroll. If one wrote the tefillin shel rosh on one scroll, it is valid, as long as it is put into four separate compartments. If one wrote the tefillin shel yad on four separate scrolls and placed them in one compartment, it is valid, though Rabbi Yehuda requires them to be glued together to appear as one. Rabbi Yosi rules that a tefillin shel rosh can be used on the arm if it is covering by one piece of leather. A contradiction is raised against Rabbi Yosi as Rabbi Yochanan ruled that this is not possible as one cannot lower an item in sanctity, i.e. from the head to the arm. The order of the paragraphs to be placed in the four compartments of the tefillin shel rosh is established as: kadesh and v'haya ki yeviacha on the right, followed by shema and v'haya im shamoa on the left. To resolve a contradiction with another source that reverses this, Abaye clarifies that each source refers to a different perspective of "right" and "left," depending on whether one is looking from the perspective of the reader or the wearer. Rashi and Rabbeinu Tam (among others) disagree about how to understand the specific order of the tefillin described in the Gemara. Rav concludes that if a scribe switches the order of the paragraphs, the tefillin are invalid.

Rav Huna states that a closed-in staircase opening (lul) between a house and an upper story requires one mezuza if it has one entrance and two mezuzot if it has two. Rav Papa infers from this that a room (indrona) with four doors requires four mezuzot, even if the resident typically utilizes only one of them. Amemar rules that a doorway situated at a corner is obligated in a mezuza; though Rav Ashi questions this due to the lack of formal doorposts (patzim), Amemar maintains that the edges of the walls themselves serve as the post. Rav Papa observes a doorway in Mar Shmuel's house that had only a left-side post yet was fitted with a mezuza. He questions this practice, as it seems to follow Rabbi Meir, who obligates a mezuza for a house with only one post—but even Rabbi Meir only holds that a mezuza is placed on the right side. The source for the right-side placement is derived from the word "beitecha" (your house), which is interpreted as "biatcha" (your entry). The connection between entry and the right side is either because a person begins their entry by leading with the right foot, or it is derived from the verse regarding Jehoiada the kohen, who placed a chest for donations to the right of the altar as people "came in." The dispute between Rabbi Meir and the Rabbis regarding a single doorpost centers on the plural phrasing of "mezuzot." The Rabbis hold this implies a minimum of two posts, while Rabbi Meir explains how the term can signify a single post, based on the interpretations of Rabbi Yishmael and Rabbi Akiva who utilize various exegetical principles. A braita derives the obligation to write the mezuza on parchment and then affix it to the wall, rather than writing it directly on the stones of the doorpost as might be understood from a simple reading of the verse. Regarding tefillin, the four paragraphs are all essential (me'akvot); even the omission of a single letter, or the "tip" of the letter yud, renders them invalid. Rav Yehuda in the name of Rav adds that every letter must be surrounded by blank parchment on all four sides. The Gemara discusses the source for the four compartments of the head tefillin (shel rosh). Rabbi Yishmael derives the number four from the number of mentions and spelling variations of the word "totafot," while Rabbi Akiva explains that the word is a compound of "tat" (two in the Katpi language) and "pat" (two in the Afriki language). A braita clarifies that while the tefillin shel rosh contain four separate scrolls in four compartments, the arm tefillin (shel yad) consist of all four paragraphs written on a single scroll. If one wrote the tefillin shel rosh on one scroll, it is valid, as long as it is put into four separate compartments. If one wrote the tefillin shel yad on four separate scrolls and placed them in one compartment, it is valid, though Rabbi Yehuda requires them to be glued together to appear as one. Rabbi Yosi rules that a tefillin shel rosh can be used on the arm if it is covering by one piece of leather. A contradiction is raised against Rabbi Yosi as Rabbi Yochanan ruled that this is not possible as one cannot lower an item in sanctity, i.e. from the head to the arm. The order of the paragraphs to be placed in the four compartments of the tefillin shel rosh is established as: kadesh and v'haya ki yeviacha on the right, followed by shema and v'haya im shamoa on the left. To resolve a contradiction with another source that reverses this, Abaye clarifies that each source refers to a different perspective of "right" and "left," depending on whether one is looking from the perspective of the reader or the wearer. Rashi and Rabbeinu Tam (among others) disagree about how to understand the specific order of the tefillin described in the Gemara. Rav concludes that if a scribe switches the order of the paragraphs, the tefillin are invalid.

Južna Afrika je ena tistih držav, v kateri so neenakosti med največjimi na svetu. Ljudje se ne delijo več po barvi kože, temveč po premoženju, na bogate in revne. Obiskali smo Soweto, revno četrt na obronku Johannesburga, kamor se je zaradi apartheida preselilo več milijonov temnopoltih prebivalcev. Nasilje, ropi in posilstva so tam del vsakdanjika. Kriminal se izplača, plen se deli. Politiki so ugrabili državo in si žepe napolnili z ukradenim denarjem. Kam izginjajo zlato in diamanti, ki jih še vedno izkopavajo na skrajnem jugu Afrike? Država propada. Afriški narodni kongres, ki je z Nelsonom Mandelo vodil boj proti nadvladi belopoltih naseljencev, se je izrodil. Zapuščajo ga člani, ki ustanavljajo nove stranke, na skrajnem levem in desnem polu. Slišati je pozive k nacionalizaciji zemlje, ki jo obdelujejo belopolti kmeti, tudi k napadom nanje in celo k umorom. S tako imenovanimi vaškimi stražami smo se odpravili na podeželje, daleč od mest, daleč od ljudi. Med njivami in neskončnimi travniki, sloni in impalami živijo kmetje, ki so prepuščeni samim sebi. So žrtve nasilja in izživljanja tolp. Zanesejo se na pomoč prostovoljcev in, če si lahko privoščijo, tudi zasebnih varnostnih podjetij. Ta vse pogosteje prevzemajo vlogo policije. Številni, ki so se borili za svobodo, so ostali praznih rok. Sanje o enakopravni in napredni Južni Afriki so se razblinile.

Smo v času, ko trikraljevski koledniki nosijo blagoslov in, v imenu otrok iz misijonov, prosijo za darove. V naši misijonski rubriki smojim namenili prijazen pozdrav, nato pa gostili s. Hermino Némšak, ki je petnajst let preživela v Afriki. Slonokoščena obala ostaja v njenem srcu, misijonski poklic prav tako.

Na nedeljo svete družine smo v oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve predstavili dokument, ki ga je pripravil vatikanski Dikasterij za nauk vere z naslovom »Eno meso. Hvalnica monogamiji.« Z njim poskuša odgovoriti predvsem na poligamijo v Afriki in na današnje gibanje, ki spodbuja poliamorijo oziroma odprte odnose. V tem kontekstu Dikasterij znova potrjuje svojo podporo monogamiji in poudarja, da je to najboljši način za izražanje in polno doživljanje človeške ljubezni. Dokument se ne omejuje na krščanske avtorje ali Sveto pismo. Črpa tudi iz idej filozofov, kot sta Viktor Frankl in eksistencialist Kierkegaard. Dokument sta predstavila zakonca Jana in Leon Kuzma iz društva Družina in življenje.

Eritreja je obmorska država v severovzhodni Afriki, ki ima na severovzhodu dolgo obalo z Rdečim morjem, meji pa na Sudan, Etiopijo in Džibuti. Gre za nekdanjo italijansko in britansko kolonijo, ki ima 3, 6 milijonov prebivalcev. Še vsaj milijon Eritrejcev živi v tujini. Eden od njih je tudi Luigi Yohannas, ki je v Slovenijo prišel leta 2017 in ima pri nas status begunca.

Od Burundija, Centralnoafriške republike, Ugande, Kenije pa do Senegala, Bocvane, Zambije, Madagaskarja in Ruande – tja že 20 let prihaja slovenska pomoč revnemu prebivalstvu prek dobrodelne akcije Za srce Afrike. Poleg dobrodelnosti slovenski misijonarji gradijo tudi mostove med ljudmi in širijo Jezusovo oznanilo. Kako sta se v vseh teh letih prepletali dobrodelnost in skrb za dušno pastirstvo, bomo vprašali vodjo mednarodne pomoči pri Slovenski karitas Jano Lampe. Pomoč drugemu, solidarnost in empatija so vrednote krščanstva, na katere človek 21. stoletja pogosto pozablja. Prav zato je tokratna oddaja Sedmi dan namenjena temu, da se v mislih odpravimo na afriško celino.

V Južni Afriki, kjer je zdaj pomlad, je Robert Černigoj osvojil naslov svetovnega prvaka v praktičnem strelstvu s pištolo. V klasični kategoriji je za sabo pustil več kot 1800 tekmovalcev iz več kot 50-ih držav. Kaj pomeni ta dosežek in kako izgleda šport, kjer štejejo hitrost, natančnost in zbranost v vsakem trenutku? Odgovore na ta vprašanja razkriva sam svetovni prvak, ki je o tej disciplini spregovoril za naš radio.

S. Anka Burger je misijonarka, ki je že 40 let v Afriki. Spregovorila je o sadovih akcij Slovenske karitas v Ruandi.

S. Anka Burger je misijonarka, ki je že 40 let v Afriki. Spregovorila je o sadovih akcij Slovenske karitas v Ruandi.

V Kigaliju, glavnem mestu Ruande, se začenja svetovno prvenstvo v cestnem kolesarstvu. Tekmovalni spored se bo danes začel z vožnjo na čas, na kateri bo nastopil tudi osrednji slovenski adut Tadej Pogačar. V Darwinu pa se je z VN Avstralije končala 69. sezona svetovnega prvenstva v motokrosu.

Vnovič je treba razmisliti o Vzhodu na Zahodu, je ena od misli britanskega socialnega antropologa Jacka Goodyja (1919– 2015), ki je še vedno vpliven mislec v sodobni humanistiki. Goody je sicer začel kot terenski raziskovalec, predvsem v Afriki, a se je njegovo intelektualno delo kmalu razširilo. Znamenit je postal, ko je raziskoval strukture družbenega življenja. Eno njegovih najvplivnejših del pa je Vzhod na Zahodu (1996, slovenski prevod 2013). V njem Goody vzpostavi kritiko zahodnega občutka izjemnosti in hkrati pokaže, da je na Vzhodu že obstajalo, kar naj bi našel ali proizvedel Zahod. Številne dosežke, ki jih pripisujemo Evropi, kot so urbanizacija, birokracija, kompleksno gospodarstvo, določeni znanstveni dosežki in drugo, imajo svoje korenine tudi v azijskih družbah. To je skratka delo, ki ne le drugače osvetljuje zgodovino, temveč tudi na novo premisli same kategorije, skozi katere gledamo na svet. Ob 10. obletnici Goodyjeve smrti v pogovoru, ki je bil prvič predvajan leta 2014, s sociologom in piscem spremne besede k omenjenemu delu prof. dr. Jožetom Vogrincem predstavljamo tega aktualnega misleca za naš čas. Foto: Wikipedija

Pet članov humanitarne medicinske odprave v teh dneh krepi priprave na odhod na zahod Kenije. Od aprila bodo v odročni vasici Majiwa, kjer prebivalci živijo v skromnih razmerah in imajo do zdravstvene oskrbe zelo omejen dostop, zagotavljali osnovno medicinsko pomoč. Gre za nadaljevanje dolgoletne tradicije slovenskih medicinskih humanitarnih odprav, ki so v preteklosti delovale tudi v Ugandi, Burkini Faso in drugod po Afriki. Takšne odprave so za lokalno prebivalstvo življenjskega pomena, saj v krajih, kamor odhajajo, praktično ni zdravnikov, primanjkuje zdravil, pa tudi osnovne medicinske opreme. O pripravah, izzivih in pričakovanjih pred odhodom v kenijsko vas Majiwa se je Nataša Mulec pogovarjala s članoma odprave Aljažem Stoparjem in Jankom Staričem.

V spominih na svoja mlada leta pionir slovenske sinologije razkriva, kako mu je njegova zgodnja ljubezen do odkrivanja novih svetov – bodisi prek potovanj bodisi prek učenja jezikov – zlagoma tlakovala pot na KitajskoKo se je Slovenija osamosvojila, so naše oblasti začele razmišljati, kako bi tudi v polju šolstva oziroma izobraževanja nedvoumno pokazali, da je naša država odprta, kozmopolitska, usmerjena v svet in prihodnost. Dobro rešitev je ponudila Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je predlagala ustanovitev čisto novega oddelka, na katerem bi se mlade generacije lahko seznanile z nekaterimi največjimi državami, jeziki in kulturami na svetu, ki pa so bile z našega gledišča takrat še videti precej oddaljene in eksotične. Ta predlog je bil navsezadnje sprejet in tako je leta 1995 z delom začel Oddelek za azijske študije, kjer danes poučujejo japonologijo, sinologijo in koreanistiko. Odločitev, da hočemo v Sloveniji sistematično krepiti povezave z vzhodnoazijskim prostorom, je bila gotovo na mestu, saj je zdaj povsem jasno, da bodo Kitajska, Japonska in Južna Koreja, zahvaljujoč pač svoji izjemni gospodarski moči, z velikimi črkami pisale zgodovino 21. stoletja. A te daljnovidne odločitve bi slej ko prej ne bilo mogoče sprejeti, ko bi takrat že ne imeli treh vrhunskih strokovnjakov, ki so bili pripravljeni dati na razpolago vse svoje znanje, vso svojo energijo. To so bili seveda prvi predavatelji na novem oddelku: japonolog dr. Andrej Bekeš ter sinologa dr. Jana S. Rošker in dr. Mitja Saje, ki so se bili japonščine oziroma kitajščine naučili na lastno pest že precej prej, mimo razmeroma enostavnih, dobro uhojenih poti, ki so jih po logiki stvari ponujale institucije slovenskega oziroma jugoslovanskega izobraževalnega sistema. In prav tu se postavi zanimivo vprašanje: v čem natanko je bila zakoreninjena uka žeja, ki je te tri pionirje slovenskih azijskih študij pravzaprav vodila tako daleč onkraj naših meja, dokler niso navsezadnje prišli na kraje, kjer so se lahko naučili japonščine oziroma kitajščine? In to, za nameček, v svetu, ki še ni poznal interneta, ki z našega današnjega zornega kota torej sploh še ni bil zares globaliziran? – No, vsaj kar se tiče prof. Sajeta, si zdaj lahko ustvarimo nekakšen odgovor na to vprašanje, saj je napisal in pri založbi Miš objavil knjigo spominov na svoja otroška in mladeniška leta, na tisto obdobje torej, ko se je v njem pojavila in sčasoma tudi razbohotila želja po odkrivanju oddaljenih svetov. Ker pa je Saje sinolog, je seveda vsaj malo nenavadno, da v naslovu, ki ga je poiskal svojim spominom, ni omenil Kitajske, ampak je knjigo nekoliko zagonetno raje naslovil Vse se je začelo v Afriki. Zakaj? – Odgovor smo v pogovoru z Mitjo Sajetom iskali v tokratnem Sobotnem branju. Foto: Goran Dekleva

Slovenski judoisti imajo vsako leto del priprav na tradicionalnem taboru v Izoli, kjer opravijo treninge pred mednarodnimi tekmovanji. V oddaji se posvetimo še športu invalidov. V Južni Afriki se je pretekli konec tedna končalo prvo svetovno prvenstvo košarkarjev na vozičkih v priljubljeni igri treh proti trem.

Počitnice in željo po potovanjih so naše gostje združile s prostovoljstvom. V okviru humanitarne organizacije Društvo Za Otroke Sveta so lani potovale v Gambijo, državo v zahodni Afriki. Ne kot turistke, temveč kot prostovoljke so v tej majhni državi preživele več kot mesec dni … Kakšno delo so opravljale, zakaj so se sploh odločile za tovrstno potovanje, kaj jim je dala ta izkušnja in ali se bodo še vrnile v Gambijo? Naše gostje so Ines Drozg, Karmen Zamernik in Evelin Frčec.

Od začetka tisočletja, ko smo po desetletjih raziskav uspeli sestaviti človeški genom, danes ustvarjamo celotne knjižnice genetskih podatkov. A zanima nas več kot zgolj genom človeka - zlasti pomembno je, da na nivoju genetike dobro poznamo tudi viruse - te hitro spreminjajoče se povzročitelje mnogih bolezni. Morda presenetljivo, a prvi odkriti virus ni bil človeški, temveč rastlinski virus tobačnega mozaika. Ni pa presenetljivo, da nas zanimajo ravno povzročitelji bolezni - pa naj gre za človeka, živali ali rastline. Te vse učinkoviteje iščemo z novimi pristopi določanja genetskega materiala.Med temi so morda najbolj vznemirljive tehnologije, s katerimi bi bilo možno viruse določiti kar tukaj in zdaj. Pred desetimi leti so denimo s prenosnimi napravami sledili razvoju virusa ebole v zahodni Afriki, podobne pristope pa se uporablja tudi za diagnosticiranje rastlinskih virusov. Gre za tako imenovano tehnologijo sekvenciranja z nanoporami, ki bo morda nekoč omogočila, da virus na domačem paradižniku določimo kar sami. S temi vidiki rastlinske virologije se ukvarja tokratna gostja Podob znanja, dr. Anja Pecman z Nacionalnega inštituta za biologijo.

Etiopija je država v severovzhodni Afriki in nima izhoda na morje. V državi živi več kot 80 etničnih skupin, med njimi Oromci, Amharci, Somalci in Tigrejci Najbolj razširjena materna jezika sta oromščina in amharščina, slednja je tudi uradni jezik države. Vir: Zlata ptica, Sol in zemlja, Pripovedke etiopskih ljudstev, Izbrala, prevedla in spremno besedo napisala Silvestra Rogelj-Petrič, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1990, bere Nataša Holy

S profesorico Jarito Holbrook sva raziskovali, kaj na nočnem nebu vidijo v drugih kulturah, še posebej v Afriki. Jarita je čudovita sogovornica in raziskovalka, ki nama je predstavila, kako so v starih kulturah uporabljali nebo za koledar in navigacijo, kakšne so njihove zgodbe, povezane z ozvezdji, in koliko tega znanja se je ohranilo do danes.Hvala vsem, ki podkast podpirate na ⁠⁠⁠https://ko-fi.com/temnastranlune⁠!—Zapiski epizode |Jarita Holbrook (Linkedin)African Cultural Astronomy (knjiga)Black Suns: An Astrophysics Adventure (video)Filmi: ASTROMOVES, SKA & CarnarvonOpazovanja:(knjiga) G. Cannat,⁠⁠⁠ “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2025”⁠⁠⁠Preleti Mednarodne vesoljske postaje:⁠ ⁠⁠na spletni strani Vesolje.net⁠⁠⁠, na spletni strani⁠ ⁠⁠Heavens-Above⁠⁠⁠Vesoljsko vreme na Space Weather.comSeverni sij (stran v slovenščini): https://severnisij.si/Aplikacije za telefon: Stellarium, SkySafari, SkyPortal, Aurora (za polarni sij)Planetarij na računalniku: Stellarium----Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's⁠ Scientific Visualization Studio⁠Zvočni intermezzo: ⁠NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida)⁠Glasba: Peli (⁠Opravičujemo se za vse nevšečnosti⁠)Podkast Temna stran Lune je del mreže aktivnosti Zavoda Cosmolab: https://www.cosmolab.si

Zakaj je Jugoslavija v okviru svoje neuvrščene politike razvila tako močno ekonomsko sodelovanje z Zambijo, da prestolnico te države še danes krasi značilna jugoslovanska arhitektura? Ter kako so v Zambiji živeli in delovali jugoslovanski delavci ter kakšne spomine nanje gojijo njihovi zambijski kolegi?Po razkolu s Sovjetsko zvezo leta 1948 se je naša nekdanja država, socialistična Jugoslavija, znašla odrezana od vzhodnega bloka in prisiljena je bila iskati druge geopolitične zaveznike. Če se je sprva naslonila predvsem na zahodne sile, pa so opažanja jugoslovanskih diplomatov in poročila naših dopisnikov iz držav tretjega sveta jugoslovansko vodstvo kaj hitro prepričala v to, da bi bilo vredno sodelovanje krepiti tudi z državami globalnega juga, s katerimi so Jugoslavijo v marsikaterem primeru povezovali tako geopolitični kot ekonomski interesi. V tem kontekstu pa se lepo število Jugoslovanov ni znašlo le na gradbiščih v Libiji, Egiptu in Iraku, ampak tudi v veliko manj gospodarsko razviti podsaharski Afriki. Že v eni od preteklih oddaj Sledi časa (Jugoslovansko poslovanje v podsaharski Afriki) smo zarisali, zakaj in kako se je socialistična evropska država sploh lotila ekonomskega povezovanja s tem najrevnejšim delom sveta, ki se je postopno osvobajal kolonialnega jarma, v tokratni oddaji pa se bomo posvetili najbolj intenzivnemu primeru tega sodelovanja, in sicer jugoslovanskemu poslovanju v Zambiji, katere prestolnica se še danes - ko je tam sicer vedno bolj čutiti močno kitajsko prisotnost - kiti z značilno jugoslovansko arhitekturo.O tem, kaj vse so jugoslovanska podjetja počela v Zambiji ter kako so se tam znašli ter živeli mnogi Jugoslovani, ki so prihajali izvajat ta dela in usposabljat lokalno prebivalstvo, o tem, zakaj jih imajo zambijski sodelavci še danes v lepem spominu, pa tudi o nekaterih manj krepostnih aspektih njihovega »zambijskega« življenja, ki mu marsikdaj ni manjkalo tudi veseljačenja, polnega alkohola in celo kupovanja spolnih uslug, bomo v tokratni oddaji govorili s pomočjo srbskega zgodovinarja dr. Gorana Musića, ki ste ga lahko ravnokar slišali, in irskega socialnega zgodovinarja dr. Roryja Archerja. Oba prihajata z Univerze na Dunaju, v sklopu svojih raziskovanj pa sta opravila tudi kopico pogovorov z nekdanjimi jugoslovanskimi delavci in njihovimi zambijskimi sodelavci. V oddaji pa boste povrh tega lahko slišali tudi nekaj odlomkov iz govorov Josipa Broza Tita, ki jih hrani naš radijski arhiv. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: zambijski voditelj Kenneth Kaunda in Josip Broz Tito na obisku pri podjetju Energoprojekt

Anton Codelli, vizionarski slovenski plemič in izumitelj, je bil pionir na področju avtomobilizma, radijskih komunikacij in televizijske tehnologije. Njegovo najpomembnejše delo je bilo vodenje izgradnje revolucionarne radijske postaje Kamina v nemški koloniji Togo, ki je omogočala komunikacijo med Afriko in Evropo. Njegov življenjski opus zajema tudi razvoj prvih radijskih postaj v Ljubljani, pionirsko delo na področju mehanske televizije ter pomemben prispevek k zgodnji filmski produkciji v Afriki.

O tem, kako je neuvrščena Jugoslavija prav v najrevnejših državah sveta skušala dokazati, da lahko mednarodno ekonomsko sodelovanje poteka tudi drugače, kot ga izvajajo zahodna multinacionalna podjetjaKo pomislimo na ekonomsko delovanje socialistične Jugoslavije v Afriki, se verjetno spomnimo predvsem megalomanskih projektov, ki so jih jugoslovanska podjetja izvajala v arabskih državah na severu Afrike. In vendar so v marsičem še bolj zanimive sicer včasih manj dobičkonosne zgodbe o gospodarskem povezovanju z južnim, revnejšim delom tega kontinenta, v katerem so podjetja iz Jugoslavije izvajala vrsto pionirskih projektov. Prav o gospodarskem delovanju socialistične Jugoslavije v podsaharski Afriki in prav posebej v Zambiji - podsaharski državi, v kateri je to sodelovanje doživelo vrhunec - bomo govorili v tej in eni od prihodnjih oddaj Sledi časa. Za tokratno oddajo nam bodo predvsem širši kontekst jugoslovanskega poslovanja v podsaharski Afriki pomagali predstaviti srbski zgodovinar dr. Goran Musić z Univerze na Dunaju, tanzanijski zgodovinar dr. Andrea Azizi Kifyasi z Univerze v Dar es Salaamu ter dr. Jure Ramšak z Inštituta za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki smo jih posneli na mednarodni konferenci o ekonomskem sodelovanju obrobnih delov sveta z naslovom The business of worldmaking: new perspectives on liminal actors in postcolonial development cooperation, ki je septembra potekala v Kopru. V oddajo smo vključili tudi nekaj odlomkov iz govorov Josipa Broza Tita iz radijskega arhiva ter spomine, ki jih je pred slabim letom za naš radio delil ekonomist dr. Marjan Svetličič, ki je še v času nekdanje Jugoslavije intenzivno preučeval njeno ekonomsko sodelovanje z državami v razvoju. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Josip Broz Tito in gvinejski voditelj Ahmed Sékou Touré v prestolnici Gvineje Conakry,1961; posnetek fotografije iz knjige Tito u Africi, ki jo je izdal beograjski Muzej Jugoslavije

Po več kot desetih letih, odkar smo jo prvič gostili, se v oddajo Globalna vas vrača slovenska humanitarka Jana Dular Wang'ombe. Spoznali smo jo kot ustanoviteljico izobraževalno-vzgojnega centra za otroke v Malaviju, ki po njenih besedah danes že povsem samostojno obratuje, zdaj pa podobno institucijo, za katero trenutno zbira sredstva tudi z organizacijo predavanj po Sloveniji, gradi v Keniji. Po sedmih letih bivanja v vlažnem podnebju in v tem obdobju kar 14-kratnem prebolevanju malarije, pri čemer je enkrat skoraj izgubila življenje, je namreč zapustila Malavi ter se skupaj z možem in otrokoma preselila v eno tamkajšnjih vasi na 2.000 m nadmorske višine, kjer ji komarji ne morejo več do živega. V intervjuju med drugim nazorno pripoveduje o različnih okoliščinah življenja v Afriki ter o tem, kako so jo zaznamovale v zasebnem življenju.

Kako zaton na zahodu in vzpon v tako imenovanih državah tretjega sveta, predvsem v podsaharski Afriki, spreminjata še vedno v Rimu zasidrano Katoliško cerkev, ki ima že danes večino vernikov na globalnem juguKatoliška cerkev je morala s svojim univerzalističnim stremljenjem k širjenju nauka med ljudi najrazličnejših ras, kultur in jezikov kljub centraliziranosti okrog figure papeža od nekdaj delovati kot široka koalicija, ki znotraj svojega okvira vsaj do neke mere dopušča različne prakse, poudarke in interpretacije. In vendar v njej spričo zgodovinskih okoliščin prevladujejo učenja, oblikovana na tleh zahodne Evrope. Če je bilo to še na začetku preteklega stoletja, ko sta v Evropi dejansko živeli kar dve tretjini svetovnih katoličanov, vsaj do neke mere razumljivo, pa je danes situacija precej drugačna, v Evropi je namreč le še okoli četrtina svetovnih pripadnikov te cerkve, glavnina vernikov pa se nahaja na globalnem jugu - v že dolgo močno katoliški Latinski Ameriki, vse bolj pa tudi v Podsaharski Afriki in celo nekaterih azijskih državah. Vse to pa seveda ne more ostati brez posledic za delovanje, nauke in tudi politiko Katoliške cerkve, ki se mora vsaj do neke mere odzvati na poglede, interese in težave, ki jih imajo ljudje tako imenovanega tretjega sveta in ki ne sovpadajo nujno s prioritetami vernikov v vse bolj sekularnih deželah Evrope in Severne Amerike. Kako torej ti premiki - ki se bodo glede na demografske in kulturne trende v prihodnjih desetletjih verjetno le še zaostrili - vplivajo na preoblikovanje Rimsko-katoliške cerkve? Kako bi se utegnili spremeniti ali pa se že spreminjajo njeno delovanje in učenje, njene prakse, rituali in nenazadnje tudi njeno opredeljevanje do aktualnih svetovnih problemov? To so nekatera od vprašanj, ki nas bodo zanimala v tokratni Intelekti, ko pred mikrofonom gostimo teologa in publicista Petra Kovačiča Peršina, novinarja ter dolgoletnega dopisnika iz Latinske Amerike in Rima Toneta Hočevarja ter radijskega kolega, urednika Uredništva za religije in verstva, zgodovinarja dr. Tomaža Gerdena. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Papež Frančišek v družbi afriških cerkvenih dostojanstvenikov, Flickr Creative Commons (Catholic Church England and Wales)

Novinarka Chiyo Robertson s škotsko-japonskimi koreninami je več kot dve desetletji delala za BBC. Pred dvema letoma ga je tudi zapustila, danes pa s svojim znanjem pomaga mladim in marginaliziranim skupinam, na primer zapornikom, ki jih uči pripovedovanja zgodb, komuniciranja z zunanjim svetom in veslanja. Pravi, da je najbolj izpolnjujoče zanjo, da znanje predaja ljudem, ki ga verjetno najbolj potrebujejo. S Kajo Ravnak se pogovarjata o pisanem Tokiu, kjer je preživela svoje otroštvo, veslanju po londonski Temzi in učenju novinarstva v Afriki.

O fantu, ki se ni maral umivati … Pripoveduje: Brane Grubar. Napisal: Tone Pavček. Posneto v studiih Radia Slovenija 1998.

Miha Krapež ima trenje v krvi, na lagerju pa epske zgodbe. Slišali smo tudi tisto o »speed-datingu«, ki je vodil do tovarne v Afriki, pa o povezavah z vesoljsko agencijo NASA, birokraciji na Kubi in reševanju problemov na Kitajskem. Miha je seveda tudi čistokrvni »petrolhead« - naše sorte človek. Danes, skupaj s sestro in bratom, vodi legendarno družinsko podjetje, družbo Sinter, ki sta jo leta 1969 ustanovila njegov oče in stric. Nekdaj so izdelovali prve kolutne zavore v Jugoslaviji, danes dominirajo v kartingu in kolesarstvu – pravkar se selijo tudi v ZDA, kjer so postali uradni partner giganta Trek Bikes. . ZAPISKI: ZAČETKI SINTERJA - https://ibb.co/CtQmL8x BMW 325i e36 - https://ibb.co/qYg6w7Q FERRARI 348 - https://ibb.co/RHY7wQn , https://ibb.co/2Pz11Gz FORD - https://ibb.co/rk5rqRv JEEP - https://ibb.co/fxS9VKh MASERATI - https://ibb.co/sbdBGGs SINTER NA SPLETU - https://www.sinter.si/si/ SINTER NA INSTAGRAMU - https://www.instagram.com/sinterbrakes/ . IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ SAŠA KAPETANOVIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sasa_kapetanovic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠ SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - ⁠https://www.instagram.com/sebavtom/

Danes pa zelo na kratko, kajti v našem skromnem uredništvu se spopadamo s postpraznično depresijo … Kar pomeni, da smo depresivni vse dneve, razen praznikov. Tako kot je to na Slovenskem navada … Če ima že telo težavo prebaviti vso to šunkovje in jajcevje, kako se šele muči um! Zato danes zelo počasi v nov teden. O tem, da gre civilizacija k hudiču, imamo mnogo dokazov, a noben ni tako poveden, kot so prvoaprilske potegavščine. Zadeva je zelo preprosta; včasih so bile prvoaprilske šale v medijih priljubljena eskapada posameznih uredništev in če je bil bralec, gledalec, ali poslušalec vsaj približno informiran, jih je z lahkoto vse prepoznal. Ker je bil svet enostaven in verjeten, je bilo vse izven tega mogoče v medijih objaviti le in samo za prvi april. Danes pa je kaj takega skoraj nemogoče, saj neverjetne novice spremljamo v medijih vse leto in tiste, ki bi naj štrlele po svoji neverjetnosti za prvi april, so z mirno vestjo objavljive tudi sredi junija. Tako je prepoznavanje potegavščin v medijih postal izziv, podoben tistim, kot se z njimi srečujejo tekmovalci v kvizih slovenskih televizij. Teoretično vprašanje, ali se je resničnost spremenila v potegavščino, ali pa so potegavščine postale resnične, sicer ostaja predmet razmisleka, mi, kot oddaja, ki barata z dejstvi, pa vam bomo predočili nekaj najbolj vzorčnih primerov, ki so nas begali letos prvega aprila. Najprej in na začetku; ni pomagalo, da je bil prvi april letos v sklopu velikonočnega praznovanja – dvomiti v vse velikonočne novice je na nek način brezbožno, zato vse, kar so o temeljih krščanstva mediji poročali letos prvega aprila na velikonočni ponedeljek, sprejemamo brez kančka dvoma. Ampak ko bi se ustavilo vsaj pri vstajenju … Novica, ki je vsaj malo dišala na prvoaprilsko potegavščino, je bila tista, da je predsednica države obiskala blagoslov motoristov v Mirni Peči. Ker je tudi sama motoristka. Na potegavščino namiguje že blagoslov motornih koles kot tak, kajti čemu bi blagoslov motorjev obiskalo 12 tisoč motoristov, šole varne vožnje pa samevajo. Hočemo povedati, da se zdi novica o tem, kako se motoristi pred začetkom sezone raje zaupajo vsevišnjemu kot pa strokovnjaku varne vožnje, vsaj malo privlečena za lase. Da se predsednica države naokoli prevaža v oprijetem usnjenem kombinezonu z izvezenim simbolom Hells Angelsov na hrbtu, se zdi po drugi stani bolj verjetna. Druga danes obravnavana novica pa se je dejansko izkazala za potegavščino, čeprav se zdi še kako resnična; gre za vest o spomeniku Milanu Kučanu v Križevcih na Goričkem, kjer se je ta slovenski politik tudi rodil … Čemu je novica zvenela verodostojno? Po demontaži socialističnega spomeniškega arzenala je spoštovani ceh politikov ostal v Sloveniji skoraj brez spomenikov. Male plastike, doprsne kipe in celotne figure premorejo umetniki in znanstveniki, celo kakšen športnik je vmes, politikov pa skoraj ni več. Tako so politiki, od nekdanje inflacije, padli v popolno spomeniško nemilost. In če sledimo logiki, da si aktivni politiki skušajo vsakodnevno postavljati spomenike v podobi čistilnih naprav, vodovodov, cest in krožišč, se zdi zelo verjetno, da si spomenik zasluži tudi upokojen, akoravno še kako živ bivši predsednik. Tretja novica, ki se je zdela kot prvoaprilska šala je bila ona, da se je naš vrhunski kolesar Primož Roglič, pred ciljem nekoliko izgubil, narobe zavil, a je kljub temu zmagal na kronometru. Neverjetno, a bilo je res. Zadnja prvoaprilska potegavščina, ki se je spet izkazala kot resnična, pa je bila tista, da je Slovenijo prekril oblak saharskega peska. Sicer so bili pretekli dnevi nekam megleni, mrč je visel nad obzorjem, a iz osnovnošolske izobrazbe vemo, kje približno leži Sahara. Leži v Afriki, Afrika pa je celina, ki je na tisoče kilometrov oddaljena od nas. In misel, da nas pozimi ne doseže niti ena sama snežinka, da pa je zato spomladi z neba mogoče pričakovati pesek, ki ga je prineslo iz Sahare, se zdi tako butasta, da je – objavljena na prvi april – skoraj zagotovo potegavščina. Ampak ko je Arso objavil, da res gre za nadležnega obiskovalca iz puščave, se je teza iz začetka današnjega prispevka, kako gre planet definitivno v franže, le še enkrat pokazala kot resnična. Ob tem, da je resničnost postala potegavščina, pa imamo mediji še neprijetno lastnost, da že tako zmedeno realnost še dodatno zapletamo, krivimo in z njo manipuliramo. In to vseh 365 dni … Zato se zdi dobrodošel, oziroma edino logičen predlog, po katerem bi na prvi april uredništva naredila izjemo in objavljala izključno preverjene, verodostojne in relevantne

Socialni demokrati so svojo ministrico Dominiko Švarc Pipan pozvali, naj zaradi objektivne odgovornosti pri spornem nakupu sodnih prostorov odstopi. Takšna je bila odločitev predsedstva stranke. S sklepom so že sinoči seznanili premiera Roberta Goloba, ki bo svojo odločitev o tem predvidoma sporočil danes. Prav tako naj bi se na poziv svoje stranke k odstopu danes odzvala od včeraj interpelirana pravosodna ministrica. Druge teme: - Poslanci o spremembah volilne zakonodaje, ki bi vrnile volilno pravico ljudem pod skrbništvom. - Italija bo Afriki namenila več kot 5 milijard evrov razvojnih sredstev, na črni celini jo najbolj zanima energetika. - Ob koncih tedna in praznikih v Benetke z vstopnino, pobirali jo bodo od konca aprila do sredine julija.

Kot sem obljubil, debato o trpljenju telet za okus našega zrezka razširjamo na ljudi. Ljudi v tej epizodi sicer ne bomo jedli, bomo pa tako kot v primeru slastnega zrezka skupaj poiskali prikladne izgovore, zakaj na hierarhični lestvici izkoriščanja človeka po človekovo ni nič hudega, če kobalt za naše pametne telefone v Afriki kopljejo otroci, če nam ceste gradijo legalno zasužnjeni Albanci, če v napol suženjskem razmerju z delodajalci, bankami in hišami na lizing eksistiramo tudi sami.

Zdravo. Tokrat se v predigri pogovarjamo zelo naglas, tudi o fiziki in nje zakonu, povemo, da pridemo, kamor nas povabijo, se ustavimo v Afriki, kjer so evropski kolonialisti še nekaj desetletij nazaj množično izkoriščali kontinent, vmes se preselimo na sosednji kontinent, kamor so Angleži lepo prenesli tradicijo rasizma v Novi svet. V drugem delu ustanovimo Civilno iniciativo OPR, v kateri @dvladar-ju iz Mastodona ukrademo odlično idejo, s katero bi zagotovo hitreje rešili probleme javnega prevoza. Aljo pove svojo super idejo, ki so jo v stranki SD že pred 15 leti ignorirali, ko je hotel (zares dobro idejo) predlagat svojemu poslancu. V epizodi končno se končno premaknemo iz 13. poglavja in obdelamo celo 14. poglavje, kjer spremljamo Forda, kako bi rešil sebe in Vodnik, torej: kako naj Vodnik 2.0 ukrade Vogonom in kako naj pobegne iz stolpnice Štoparskega vodnika, v kateri je vsepolno prej omenjenih Vogonov.