Podcasts about cerkvi

Policija po sobotnem napadu v Novem mestu okrepila prisotnost tudi s posebnimi enotami.V NSi in SDS vlado pozivajo k odstopu, v nasprotnem primeru naj sprejme zakonodajo, ki bo krepila varnost v državi.Stalni diakon Matic Vidic: Delo se mora splačati, sicer prihaja do nesmisla in nasilnega načina življenja.Papež na jubileju sinodalnih ekip z vsega sveta: Naj napetosti v Cerkvi ne postanejo ideološka nasprotja.Sudanske paravojaške sile prevzele nadzor nad mestom Al Fašir: obtožbe o genocidu in humanitarna katastrofa v afriški Gazi.Ekonomsko-socialni svet ostaja brez soglasja o obveznem izplačilu božičnice zaposlenim.Na ljubljanskem onkološkem inštitutu začeli uvajati robotske operacije.Nosečnost in alkohol: Kako ozaveščene so o nevarnostih Slovenke?Vreme: Proti večeru z rahlim dežjem, jutri bo pretežno oblačno.

Policija po sobotnem napadu v Novem mestu okrepila prisotnost tudi s posebnimi enotami.V NSi in SDS vlado pozivajo k odstopu, v nasprotnem primeru naj sprejme zakonodajo, ki bo krepila varnost v državi.Stalni diakon Matic Vidic: Delo se mora splačati, sicer prihaja do nesmisla in nasilnega načina življenja.Papež na jubileju sinodalnih ekip z vsega sveta: Naj napetosti v Cerkvi ne postanejo ideološka nasprotja.Sudanske paravojaške sile prevzele nadzor nad mestom Al Fašir: obtožbe o genocidu in humanitarna katastrofa v afriški Gazi.Ekonomsko-socialni svet ostaja brez soglasja o obveznem izplačilu božičnice zaposlenim.Na ljubljanskem onkološkem inštitutu začeli uvajati robotske operacije.Nosečnost in alkohol: Kako ozaveščene so o nevarnostih Slovenke?Vreme: Proti večeru z rahlim dežjem, jutri bo pretežno oblačno.

V Katoliški cerkvi je letošnje leto jubilejno leto, posebno obdobje milosti in duhovne prenove, ki se običajno praznuje vsakih 25 let. V tem času verniki poglobljeno doživljajo vero, prejemajo odpustke in sodelujejo v različnih verskih obredih. O dogodkih, vezanih na romanja, umetnost, glasbo in šport s sestro Boženo Kutnar, narodno delegatko za jubilejno leto pri Slovenski škofovski konferenci.

Vatikan v znamenju marijanske duhovnosti.Molitev rožnega venca za mir na Sveti Gori.Srečanje razvezanih v Cerkvi.Nadškofijska Karitas Maribor praznuje 35 let dobrote, solidarnosti in sočutja.

V oddaji smo tokrat gostili dva duhovnika, dr. Janeza Juhanta in dr. Sebastjana Valentana, oba dobra poznavalca razmer v Cerkvi in družbi nasploh. Govorili smo o prostoru, ki odpira sodelovanje, o dialogu in njegovem pomanjkanju, o zgodovinskih nerazrešenih vprašanjih.

V oddaji smo tokrat gostili dva duhovnika, dr. Janeza Juhanta in dr. Sebastjana Valentana, oba dobra poznavalca razmer v Cerkvi in družbi nasploh. Govorili smo o prostoru, ki odpira sodelovanje, o dialogu in njegovem pomanjkanju, o zgodovinskih nerazrešenih vprašanjih.

O škofovskem posvečenju Janeza Kozinca, praznovanju 800-letnice Nadškofije Maribor,, dogodkih ob 40. obletnici posvetitve nove cerkve v Župniji Dravlje in tečaju Vodenje 9,7 za voditelje v Cerkvi.

O škofovskem posvečenju Janeza Kozinca, praznovanju 800-letnice Nadškofije Maribor,, dogodkih ob 40. obletnici posvetitve nove cerkve v Župniji Dravlje in tečaju Vodenje 9,7 za voditelje v Cerkvi.

Sprejeta pokojninska reforma, ki viša upokojitveno starost. Opozicija opozarja na drobni tisk v noveli.Tudi novela o vrtcih korak bližje sprejetju, čeprav je glas proti v javnosti zelo močan.Uvedba obvezne božičnice v trenutnih razmerah za gospodarstvo nerealna.Nasprotniki kanala C0 napovedujejo pritožbo na zadnje gradbeno dovoljenje.Bojana Beović: Če bo večina zdravnikov podala ugovor vesti, je z zakonom o pomoči pri samomoru očitno nekaj narobe.Evropska komisija za prepoved uvoza ruskega utekočinjenega zemeljskega plina v unijo. Von der Leyen: Čas je, da zapremo pipo.Vreme- sončen in zelo topel konec tedna nas čaka.Nemški kancler previden glede napovedanih ukrepov Bruslja zoper Izrael.Leon XIV. v prvem intervjuju poudaril, da želi kot papež graditi mostove in ne še dodatno podžigati polarizacije, ki obstajajo v svetu in v Cerkvi.ŠPORT: Hokejski as Anže Kopitar se bo po koncu letošnje sezone NHL upokojil.

Teden mladih v Katoliški Cerkvi nas spodbuja k razmisleku o življenjskih situacijah mladih. Pri razumevanju položaja se moramo zavedati, da mladi kljub navideznemu mirovanju za zasloni, zaznamo v nekaj minutah toliko dražljajev, kot so jih pred leti v celem dnevu.

Teden mladih v Katoliški Cerkvi nas spodbuja k razmisleku o življenjskih situacijah mladih. Pri razumevanju položaja se moramo zavedati, da mladi kljub navideznemu mirovanju za zasloni, zaznamo v nekaj minutah toliko dražljajev, kot so jih pred leti v celem dnevu.

Papež sprejel izraelskega predsednika in vrhovnega predstojnika lazaritos Tomaža Mavriča.Dogodki konec tedna v Cerkvi v Sloveniji.Obhajamo god sv. Matere Terezije iz Kalkute.

Bo koaliciji Proti zastrupitvi bolnikov uspelo zbrati potrebnih 40 tisoč podpisov za razpis referenduma?Ob začetku novega šolskega leta otroci in mladi deležni mnogih pozitivnih spodbud.Na Bledu začetek 20. strateškega foruma, v ospredju vloga Evrope v novem globalnem okolju.V potresu v Afganistanu umrlo več kot osemsto ljudi.V Katoliški Cerkvi obhajamo svetovni dan molitve za skrb za stvarstvo.Banka Slovenije opozarja na upočasnjevanje rasti produktivnosti dela.Letalo von der Leyenove tarča namernega motenja satelitskega navigacijskega sistema.Šport: Slovenski košarkarji prek Belgije do prve zmage na letošnjem Eurobasketu.Vreme: Jutri se bodo padavine in nevihte od zahoda širile v notranjost Slovenije.

1. septembra bomo v Katoliški Cerkvi obhajali že 10. svetovni dan molitve za skrb za stvarstvo. V oddaji smo zato govorili o odnosu papeža Leona XIV. do okrožnice Laudato si, ki jo je papež Frančišek izdal pred 10-imi leti, o mednarodnem simpoziju na to temo, ki je potekal na Teološki fakulteti v Ljubljani, in o odnosu Cerkve v Sloveniji do Laudato si. Naši gostje so bili člani slovenske skupine Laudato si, ki preučujejo in tudi prakticirajo besede te okrožnice: Alenka Bahovec, Roman Globokar in Anton Lesnik.

1. septembra bomo v Katoliški Cerkvi obhajali že 10. svetovni dan molitve za skrb za stvarstvo. V oddaji smo zato govorili o odnosu papeža Leona XIV. do okrožnice Laudato si, ki jo je papež Frančišek izdal pred 10-imi leti, o mednarodnem simpoziju na to temo, ki je potekal na Teološki fakulteti v Ljubljani, in o odnosu Cerkve v Sloveniji do Laudato si. Naši gostje so bili člani slovenske skupine Laudato si, ki preučujejo in tudi prakticirajo besede te okrožnice: Alenka Bahovec, Roman Globokar in Anton Lesnik.

Piše Bojan Sedmak, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Slovenska književnost ne premore pravih vohunskih romanov; kriminalk je vse več, a zgodb o akcijah prikritih obveščevalcev komaj kaj, pa še ti se ne prilegajo povsem modelom žanra. Če v priložnostni pregled zadnjih let zajamemo nekaj primerov knjig s tovrstno tematiko – na primer Pod krinko Vladimirja Vauhnika, že v naslovu ironičnega Vohuna Iztoka Osojnika ali serijo knjig Jureta Godlerja o nezgodah agentskega para – lahko zaključimo, da so to bodisi dokumentirane biografije bodisi kritike vsega obstoječega bodisi nekake bondiade v zabavljaški maniri. Seveda ni v njih nič manj pomembnega, tudi slovenske kriminalke so se šele pred pol stoletja izvijale iz senc klasikov žanra s parodiranjem, zakaj pa ne, saj se je s parodijo celo začel moderni roman. A tako kot se klišejem detektivk prilegajo žrtve in morilci ter logične razlage morov s kazenskimi konci, se tudi zgodbe z vohuni razvijajo po lastnih kalupih. Prvenstveno britanski imperialistični teksti, porojeni v prejšnjem stoletju in precej razširjeni v hladni vojni, so nastavili dominante tovrstnega pisanja, od katerih sta najbolj pogosta in zanimiva navezava na aktualno geopolitiko in problem identitete književnih junakov. Slednja je praviloma pogubna predvsem za ljudi, ki so pripravljeni ubijati za dve ali tri nasprotne strani, manj tragična pa najbrž za tiste, ki to počnejo rutinsko za vse mogoče naročnike in dobre plačnike. Dandanes, ko se tragičnost porazgublja med avtomatizirano banalnostjo zla, vohunstvo vsekakor žvižga okoli ušes in vara poglede tudi v najnovejših planetarnih razmerjih, in sicer zelo neslišno in nevidno s sofisticirano digitalno tehnologijo. Roman Mihe Lamprehta Vrij ni eksplicitno roman o vohunstvu, a je v njem mogoče zaznati vseprisotnost obveščevalnih dejavnosti. Boj za informacije in manipulacije z njimi je motivno gonilo v obeh narativnih linijah, ki jo vsevedni pripovedovalec vleče vzporedno in s tem spretno vzbuja bralno radovednost, kaj ju bo kdaj združilo. V eni ruski FSB in izraelski Mosad na preži za pretoki zlata, ki so ga nacisti izpulili pomorjenim Judom, naletita na par dedičev iz teh virov, zato pošljeta na teren konkurenčne profesionalce; v drugi sibirski oligarh kriminalno diktira posle ob veliki mednarodni investiciji v medicinski center v daljni Jakutiji; oba dogajalna tokova pa se stekata v evropski, v glavnem v švicarski in lichensteinski bančni sistem. Lamprehta za poznavanje ruskega miljeja zgodbe avtorizira dolgoletno novinarsko delo, še posebej sedemletna službena izkušnja z dopisništvom iz Moskve, ne nazadnje tudi predlani izdana knjiga komentarjev z naslovom Kratka zgodovina vojne v Ukrajini, kot prevajalec pa je podpisan pod nekaj knjig ruskih piscev. In to ni edina vednost, ki veje iz tega skrbno premišljenega in izpeljanega besedila, saj je v vsakem od triinštiridesetih poglavij mogoče zaznati avtorjevo splošno družboslovno in strokovno širino, najsi piše o zapletenem poslovanju bank in mimogrede omenja znamke švicarskih ur ali o zasebnih letalih, razlaga vrij in kriminalno uporabo kriše in kompromata ali posreduje dejstvo, da je staro pohištvo najbolje osvežiti z lanenim oljem … Pozornost vzbujajo deli, v katerih se eden od protagonistov – teh je v prepletanju zgodb pač več – sooča z izzivi alpinističnega plezanja, pa tisti, v katerih pisec z esejističnimi vstavki niza okrutna zgodovinska dejstva ali predstavlja prakse vzhodnjaške duhovnosti. Vpliv poročevalskega stila na avtorjevo pripovedništvo je zaznaven v prvi četrtini besedila, nato pa se pojavijo prvi dialogi in v nadaljevanju jedrnato in učinkovito pospešujejo dogajanje. Iz razgibanega dogajanja izstopajo asociativni deli kot dokazi o jezikovni moči pisca, ki se je po desetletjih posvečanja publicistiki namenil izraziti literarno; tak je na primer notranji monolog književne osebe, sestavljen iz domala samih enobesednih stavkov. Ali pa retorično učinkovit seznam različnih eksistencialnih položajev ljudi, ko presenečeni ugotovijo, da imajo v posesti enormne količine denarja. Nekateri »… bi premoženje razpršili, en del bi dali v dobrodelne namene, en del bi porabili, en del varno naložili. Nekateri bi vse dali Cerkvi, nekateri bi odpotovali na pot okoli sveta, nekateri bi se prijavili v vrsto za komercialni polet v vesolje, spet drugi bi kupili podjetje, tretji bi v mondenem kraju začeli novo življenje, nekateri bi kupili ali ustanovili svoj športni klub, nekateri bi kupili nove priležnice, ljubice in nove prijatelje …« In tako naprej, pisateljev seznam odzivov na bogastvo se nadaljuje na dveh straneh; tako kot tudi na nekem drugem mestu podobno naštevanje načel, po katerih vsak človek »kreira svoje načrte, poti in načine življenja«. »Svojim ambicijam in notranjemu glasu« sledijo tudi književne osebe Vrija: Luboš Stibarek, Hannah Lippmann, Hana Zavoral, Reiner Kral, Franz Verhoven, Vadim Petrof, Kyla Sanders alias Cveta Pesek, Rovilij Maratov, Musa Gabajev, Bondarenko in drugi, nujni za vézenje sižeja, od direktorjev korporacij do operativcev tajnih agencij ... Vsi ti s svojo številnostjo ne onemogočajo preglednosti dogajanja; vsak značaj je v svojevrstni situaciji zgoščeno podan z družbenim položajem in iz njega izhajajočo psihološko verjetnostjo. A vsi, se zdi, delujejo v nečem, kar jih presega kot skrivnost, naključje, usoda ali inteligenca Drugega … John La Carré je nekoč izjavil: »Vohunska zgodba ni nikoli zgolj vohunska zgodba.« Poleg ogledala svetovnemu dogajanju namreč ponuja še pogled v kompleksnost človekovih ključnih odločitev. Te je že Tajni agent Josepha Conrada prikazal kot sile, ki pronicajo globoko v intimno tkivo na tragičen način, s katerim se ne morejo ponašati kateri drugi tipi proze. A sporočilo iz Lamprehtovega prikaza sveta kljub v njem pomorjenim in ubitim likom ni pesimistično, saj vsebuje verjetje v obstoj osnovnih človekovih vrednot, četudi so te nenehno ogrožane. Na platnice je urednik knjige Boštjan Narat Meden zapisal, da je Vrij »roman o ljudeh, ki v ekstremnih okoliščinah vzamejo krmilo v svoje roke, pri čemer ne vedo, če krmilni sistem sploh še deluje. Od spretnega manevra do katastrofe je samo korak.« In morda res v svetu, kjer nič ni takšno, kot je, ker se takšno samo zdi, umetniško pisanje pove o njegovem realnem stanju paradoksalno več kot sicer hvalevredno raziskovalno novinarstvo. Stvarno komunikativen in etično dognan roman Mihe Lamprehta Vrij napeljuje na razmislek o tem, kako so lahko krhki ljudje, izpostavljeni grozljivostim sodobnosti, sposobni za pogumna dejanja, čeprav je njihov življenjski kredo le naivna poštenost. »Z vso enostavnostjo. Predvidljivostjo. Natančnostjo. In lepoto. In mogočnostjo.« In kot dodaja avtor zadnjih stavkih svojega odličnega leposlovnega prvenca: »Na linearni premici časa dogodki tečejo samo naprej. Preteklost je spomin.« In družno s sedanjostjo mogoče navdih za naslednjo pisateljsko avanturo.

Organizator kulturnih programov pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti Janez Jocif nas bo povabil na koncert zasedbe Audite, ki se bo predstavila s skladbami srednjeveške Španije. Koncert bodo izvedli v izjemnem sakralnem okolju idilične cerkvice sv. Primoža nad Kamnikom v soboto 12. julija ob 19. uri.

Organizator kulturnih programov pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti Janez Jocif nas bo povabil na koncert zasedbe Audite, ki se bo predstavila s skladbami srednjeveške Španije. Koncert bodo izvedli v izjemnem sakralnem okolju idilične cerkvice sv. Primoža nad Kamnikom v soboto 12. julija ob 19. uri.

Škof Andrej Saje pri maši za domovino: Praznik državnosti vabi, da se soočimo z resnico o naši domovini, državi in nas samih.Zbiranje Petrovega novčiča: gesta podpore papežu pri njegovi poslanstvu.V Katoliški Cerkvi praznujemo slovesni praznik rojstva Janeza Krstnika.Škof Maksimilijan postavil štiri nove akolite.

V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve ste lahko slišali, kaj je papež sporočil športnikom na njihovem jubileju v Vatikanu, pa tudi, kako je romanje kot kolesar doživel naš sodelavec Blaž Lesnik. Za vas smo pripravili papeževo jubilejno katehezo, v kateri je spregovoril o ideologijah v Cerkvi in poudaril, da Jezus nikoli ne ločuje! Slišali pa ste lahko tudi odlomek iz pogovora s predstojnico Misijonskih Sester Marije Pomočnice Kristjanov v Indiji, ki je v začetku maja obiskala Slovenijo. Vabljeni k poslušanju!

V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve ste lahko slišali, kaj je papež sporočil športnikom na njihovem jubileju v Vatikanu, pa tudi, kako je romanje kot kolesar doživel naš sodelavec Blaž Lesnik. Za vas smo pripravili papeževo jubilejno katehezo, v kateri je spregovoril o ideologijah v Cerkvi in poudaril, da Jezus nikoli ne ločuje! Slišali pa ste lahko tudi odlomek iz pogovora s predstojnico Misijonskih Sester Marije Pomočnice Kristjanov v Indiji, ki je v začetku maja obiskala Slovenijo. Vabljeni k poslušanju!

V dunajski katedrali danes sveta maša za žrtve napada v Gradcu.Slovenski škofje izrazili sožalje ob tragediji v Gradcu.Papež Leon XIV. s Sanchezom in Guterresem o vojnih konfliktih po svetu.Martin Golob: Še vedno imam isti motiv – oznanjati Božjo besedo.Vodenje 9,7 za voditelje v Cerkvi.

Tik pred 10. obletnico objave okrožnice papeža Frančiška 'Laudato si' smo odprli vprašanje človekovega odnosa do okolja. Kaj je ekološko spreobrnjenje, v kakšni meri se je v Cerkvi okrepila zavest odgovornosti do okolja in ali se je to pokazalo tudi v konkretnih oblikah? Naš gost je bil prof. dr. Roman Globokar.

Piše Bojan Sedmak, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. V slovenski kulturi je najbrž malokdo, ki ga ni v preteklih desetletjih na nek način vsaj oplazilo ustvarjanje novinarja, urednika, pesnika, pisatelja, esejista, scenarista, profesorja Branka Šömna (roj. Maribor, 1936). Morda še najbolj množično scenariji filmov, kot so Poslednja postaja, Samo enkrat se ljubi, Let mrtve ptice, Rdeči boogie in drugi, ali bolj individualno njegovo publicistično delo, bogat pesniški opus, zbirke humoresk in esejistične knjige ter predvsem njegovih deset romanov … Po predlani izdanih pretresljivih novelah Molitev za Jasenovac tudi v letos izdani knjigi Človek, ki ga ni pisec ohranja ter kvalitetno nadgrajuje svoje pripovedništvo, tokrat po uvodnem nekrologu s šestimi besedili kratke proze. Pred njimi bi lahko stala sentenca: »Človeško dojemanje sveta je polno sršečih vprašanj, misleči človek se lahko nanje nabode, celo izkrvavi.« A avtor je pod naslov pripisal: »To je knjiga retoričnih figur, alegoreze, legend o mrtvem času.« V moto pa: »Kjer ni grobov, ni pogreba. Zemlji telo, dušo bogu, srce bratstvu.« In začel z In memoriam prijatelju Milanu Vincetiču. Prvoosebni pripovedovalci so v besedilih dvoji, pol jih personalno pripovedujejo templjar, Mozart in udbaški morilec, pol pa pisec sam v prvi osebi, četudi se kdaj predstavi še kot François, France, Frank, Feri, da le ni vedno Branko. V zgodbah se kaže kot sprehajalec po Jeruzalemu, scenarist na ekipnem filmskem delu v Zadru, v tekstu Dno brez dna pa kot premišljevalec o smrti za osebno uporabo. V snovi je vseskozi pozoren na iztekanje časa, poln znanja, izkušenj, anekdot in spoznanj ter esejistično zavzet, predvsem za prostozidarstvo. Masonstvo, ki je nasploh pomemben del Šömnovega življenja, je kot motiv nevsiljivo prisotno v večini besedil; v Jeruzalemu se avtor podrobno seznani s kabalo; neuki oznovski eksekutor v noveli Likvidacija zaslišuje ujetega masona; Mozartov monolog – nekak trezen dodatek k Formanovemu in še kateremu vihravemu Amadeusu – vsebuje jasno sporočilo, da se je genij najbolje počutil v svoji prostozidarski bratovščini … In ko Šömen izbrska pomembne zadeve iz preteklosti za nove zgodbe, mimogrede izvleče tudi kaj iz lastne, nekdanje kulturniške bratovščine; s Petrom Božičem spi na predpražniku neke podstrešne sobe, s češnje padlim Matjažem Kmeclom v isti bolnišnični sobi enciklopedično modruje o umiranju, v Tivoliju debatira z Marjanom Rožancem, ob nekem omizju prepeva z Danilom Kišem … Seveda se piscu do devetdesetega leta marsikaj nabere, a za učinek je pomembno, da se to nabrano dobro bere. In Dno brez dna nikakor ni le še eno prijazno obujanje prigod, temveč je iskreno obračunavanje človeka s samim seboj na nivoju visoke, resne literature. V najdaljši noveli Vrana se zgodovinska faktografija o usodi templjarske utrdbe v Dalmaciji preliva z domišljijsko dramaturgijo v scenariju, ki ga protagonist piše za ameriške producente, ob čemer se zapleta v ljubezensko avanturo z domačinko. Ta ga reši iz vode, potem ko pisec v sebi pomeša junaško fikcijo in realnost slabega plavalca, za nameček pa ga pod rebra sune še konj. Šömen je mojster vizualizirane naracije, saj kot filmski scenarist beleži, kar prvenstveno vidi, ter to kadrira v sekvence, tako da se dogajanje poganja v pregledno urejeno celoto; obrt pač terja spretno razporejanje prekipevajočih motivov, ko »asociacije skušajo kot komarji posedati na kožo«. In tako so spletke beneškega doža na četrtem križarskem pohodu iz 13. stoletja zmontirane s posteljnimi pomenki sodobnih zaljubljencev, ne da bi taki rezi trgali rdečo nit pripetljajev, drvečih v presenetljiv finale. Pogosta tema v slovenski literaturi – duhovni in telesni samorazkroj povojnih organiziranih morilcev – je v Likvidaciji izpeljana z doslednostjo, katere učinek je grozljiva norost človekovega zla, nasilja in samouničenja. Ideje framasonskih lož so s takšnimi polomi v popolnem nasprotju; komunistični zasliševalec je deležen poduka od izobraženega zaslišanca v izjavi: »Prostozidarji se ne pogovarjajo ne o politiki ne o Cerkvi. Oni so humanisti, dobri ljudje, ne pripravljajo nobenih zarot, nobenih atentatov, kot so nas dolžili v preteklosti, mi smo za mir med narodi, v svetu.« V petindvajsetih odstavkih zadnje besedilne enote Dno brez dna s podnaslovom Razmišljanje za osebno uporabo ali Ponesrečen poskus življenjepisa so motivi povezani z osrednjo idejo – doumeti bližino konca. Šömen je v najbolj napeti formi, ko pripoveduje, kako se je večkrat po naključjih komaj izvil iz objema smrti; prijatelja je raznesla ročna bomba in bi lahko tudi njega, če se ne bi pri preskakovanju zapletel v ograjo; pravočasno je odskočil s proge pred drvečim vlakom, medtem ko prijateljici to ni povsem uspelo in je ostala brez nog; svoje je komaj ohranil tako, da jih je skrčil pred kolesi avtobusa, proti kateremu je zdrsel po zasneženem klancu; z očetom je bežal pred streljanjem nekega kulaka, v osamosvojitveni vojni je zadnji hip ustavil avto nekaj decimetrov pred mino; seznam se ne izteče, ko se zapore, pretepe, pljučnice, zlome in podobne nesreče postavi pred tri pike … In morda vzhičeno doda, da je vse to tako rekoč neverjetno. V meditacijah o neizogibnosti minevanja se avtor sicer ozira po religijah, pri čemer ne izpostavlja posebej vstajenja, pač pa se mu ob bistvenih duhovnih vpogledih utrinja bogata metaforika. Kaže, da je poezija na začetku in v zdajšnjosti Šömnovega ustvarjanja; čeprav so bile v polpreteklem obdobju objavljane predvsem pripovedi, so namreč mnoge prepojene s pesniškim jezikom; tako je tudi začetni spomin posvečen prvenstveno liriku. In zadnji stavek v zbirki, po katerem se imenuje knjiga, je naslov popevke, za katero je Šömen nekoč na opatijskem festivalu dobil nagrado za najboljše besedilo. V slogu vseh šestih besedil izstopajo pomensko domiselne besedne zveze. Za pričevanje o poetskih podobah v Šömnovi prozi je primerno nazoren naslednji citat: »… vse je bilo končano, najprej so umrle mistične karte, 'igralne podobe, ki z njimi noči sem zapravljal', slike spomina na ukradene poljube, na poležane rjuhe po hotelskih posteljah, v katerih sem po nekaj minut dokazoval panonsko moškost, na vrtiljaku noči so vrstili duhoviti komplimenti, laž in obljube, veliki kompromisi na delovnem mestu, v nergaški javnosti ter majhni kompromisi s samim sabo, kavarniški prepiri in nepopoln popis priložnostne nezvestobe, bežanja od doma ...« In čeprav novele niso niti spovedi niti rekviemi, vsebujejo tudi zrela ključna spoznanja človeka, ki se je obilno naužil telesnosti in vsakršnega duha: »… cerkev upa, da bom tudi jaz umrl v miru, zadovoljen v spokornosti, sprijaznjen s svetom, upornik brez razloga, dvomljivec o vsem pozemeljskem, zagledan v lepoto ženskih oči, v vesoljski razum razumnežev, v politično moč pametnejših, obiskovalec različnih hramov po svetu, sprehajalec po tujih pokopališčih, prebivalec med jelšami in brezami izgubljenih vasi in velikih, do praznine razkošnih velemest, lastnik majhnih bolečin v stihih in prozi, prodajalec velikih stisk srca pod judovskim kamnom dvoma, na dveh ploščah desetih zapovedi, v dogovoru s plamtečo ničnostjo, zasebnim pepelom, z odtisi velikega graditelja svetov.« Človek, ki ga ni zelo je. Šömen v knjigi domišlja in osmišlja svoje bivanjske poti in poti svojih junakov z močno pisateljsko energijo. Pri tem mu za estetski presežek služijo pestre osebne izkušnje, poznavanje zgodovine in dar za scenaristično domišljeno pripovedovanje, vse razumno posvečeno širinam in globinam življenja in umetniškega izražanja. Branko Šömen se torej ne predaja; ko se, pa se pisanju z obstojno kvaliteto.

V rezidenci krškega škofa dr. Jožeta Marketza v Celovcu danes poteka praznično srečanje pod geslom (Do)živeti skupno Koroško. Zgodovina, umetnost in kultura. Dopoldne je potekal znanstveni simpozij Toleranca in akceptanca dvojezičnosti na Koroškem. Pri škofijskem dvorcu so v spomin dvema zagovornikoma razumevanja med obema narodnostnima skupinama na Koroškem Valentinu Inzku starejšemu in Ernstu Waldsteinu odprli inštalacijo Einklang : Sozvočje umetnikov Nataše Sienčnik in Wolfganga Puschniga, ki je bila izbrana na posebnem natečaju, nato pa se je v zgodovinskih prostorih in na vrtu škofijske rezidence nadaljeval dvojezični kulturni program in praznik zahvale. Katoliška Cerkev na Koroškem ga pripravlja v spominskem letu in ob obletnicah: »80 let konca vojne«, »70 let državne pogodbe«, »60 let drugega vatikanskega koncila s škofijsko sinodo« in »30 let članstva Avstrije v Evropski uniji«. Škof Marketz je naglasil pomen sožitja nemške in slovenske narodnostne skupnosti v okviru škofijske sinode. Slednja je aktualna še danes, saj je njena osnovna zamisel enakopravnost obeh deželnih jezikov. Za preživetje slovenščine, ne le v Cerkvi, ampak v deželi nasploh, je to danes, ko njena uporaba tudi v družinah nazaduje, zelo pomembno.

Papež Leon XIV. se je dopoldne srečal z novinarji vsega sveta: recite NE besedni vojni.Celjski škof Matjaž si želi, da bi misijonarski ogenj gorečnosti novega papeža lahko izkusili tudi v slovenski Cerkvi.Volivci na referendumu zavrnili zakon o dodatku k pokojninam umetnikov. Janša rezultat označil za zmago razuma.Poslanci NSi in Demokratov vložili interpelacijo ministrice za kulturo Aste Vrečko.Putin za 15. maj predlagal pogovore z Ukrajino v Istanbulu. Pa bo do njih sploh prišlo?Zelenski po telefonu govoril s papežem Leonom 14-im in ga povabil na obisk.Danes slovesno obeležili 25-letnico Kmetijsko gozdarske zborniceZDA in Kitajska so dosegle dogovor o znižanju vzajemnih carin za 115 odstotnih točk za obdobje 90 dni.Šport: Slovenska ženska košarkarska reprezentanca je začela priprave na evropsko prvenstvo, ki bo v drugi polovici junija.Vreme: danes oblačno s padavinami, jutri že nekaj sonca, podobno v sredo.

Habemus papam, je v četrtek pozno popoldne odmevalo tudi v Cerkvi na Slovenskem. Da imamo novega papeža, so slovesno oznanili zvonovi po slovenskih župnijah. Z zgodovinskim trenutkom smo začeli tudi tokratno oddajo Utrip Cerkve v Sloveniji, ko smo prisluhnili odzivu predsednika Slovenske škofovske konference in novomeškega škofa Andreja Sajeta. V nadaljevanju oddaje smo napovedali praznovanje ob 50-letnici župnije Suha v Škofji Loki in prisluhnili reportaži s peš romanja na Ptujsko Goro.

V Vatikanu se to popoldne začenja konklave – tisti skrivnostni, skoraj mistični proces, v katerem bo 133 kardinalov z vsega sveta v popolni izolaciji izbiralo novega naslednika svetega Petra. Po smrti papeža Frančiška se v katoliški Cerkvi zaključuje eno obdobje in začenja novo, morda povsem drugačno. Medtem ko so vrata Sikstinske kapele zapečatena, so oči vernikov in svetovne javnosti uprte v majhen dimnik nad kapelo – tam bo bel dim oznanil prihod novega papeža.Foto: Reuters

Gostili smo dr. Janeza Juhanta in dr. Andreja Marka Pozniča. Posvetili smo se iskanju Petrovega naslednika in izzivom v Cerkvi nasploh. V domovini nas medtem čaka referendum o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke v kulturi, spregovorili smo tudi o nekaterih drugih potezah vlade.

Gostili smo dr. Janeza Juhanta in dr. Andreja Marka Pozniča. Posvetili smo se iskanju Petrovega naslednika in izzivom v Cerkvi nasploh. V domovini nas medtem čaka referendum o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke v kulturi, spregovorili smo tudi o nekaterih drugih potezah vlade.

V aprilu je bila obletnica smrti Dietricha Bonhoefferja, nemškega teologa in pastorja. Rodil se je v ugledni meščanski družini, starši so pripadali luteranski Cerkvi. Kdo je bil ta mož, ki ga je hoja za Kristusom, kakor jo je sam razumel, pripeljala na vislice zaradi zarote proti Hitlerju? Naš gost je bil pater Jože Pucelj.

Iberski polotok se pobira po obsežnem električnem mrku.Okužbo z vodo v Maximarketu v Ljubljani prijavilo 547 ljudi, a je bilo obolelih gotovo več, pravijo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.V Katoliški Cerkvi žalujemo za pokojnim papežem Frančiškom, a se obenem zahvaljujemo za njegovo delo in gledamo naprej, je spomnil škof Andrej Saje.Vreme: Ponoči in jutri bo pretežno jasno.

Bliža se največji krščanski praznik: velika noč. Katoliška cerkev preživlja težavne čase zaradi bolezni papeža Frančiška, po drugi strani pa jo je skrb za papeževo zdravje povezala. 2025 je za največjo in najvplivnejšo krščansko cerkev tudi posebno, sveto leto; po mnenju papeža je to priložnost za refleksijo, duhovno prenovo in solidarnost z obrobnimi. Sočasno v cerkvi poteka sinodalni proces prenove. O razmerah v Katoliški cerkvi pri nas in po svetu v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik slovenske škofovske konference; dr. Igor Bahovec, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani; Mojca Širok, dopisnica RTV Slovenija iz Italije.

Kristjani bodo kmalu praznovali svoj največji praznik – veliko noč, s katero se spominjajo Jezusovega vstajenja od mrtvih. Velika noč je praznik veselja in upanja, kar verniki izražajo tudi z vzklikom Aleluja, ki pomeni Slavite Boga. Binkošti obhajajo 50. dan po veliki noči. Na binkošti je Jezus po vnebohodu svojim učencem poslal Svetega Duha. O pomenu velike noči tokrat iz Murske sobote, v sodelovanju z Binkoštno cerkvijo Murska sobota, ki daje poudarek osebnemu odnosu z Bogom in delovanju Svetega Duha. Gostje v oddaji so: binkoštni pastor Andrej Bojnec, 21-letna Kaja Marton, medicinska sestra in 42-letni Jernej Kuzmič, pravnik zaposlen v gospodarstvu.

V teh dneh je Ljubljana deležna raznolike in pestre kulturne ustvarjalnosti rojakov s severne strani Karavank. Od 22. marca že potekajo Koroški kulturni dnevi v Ljubljani 2025. Ta teden je bilo ob odprtju razstava Karla Vouka Skozi čas tudi uradno odprtje. Potekali sta tudi predstavitev koroških kulturnih društev in okrogla miza o Koroški Cerkvi in slovenski kulturi. V oddaji ste med drugim slišali, kaj sta na odprtju razstave povedala veleposlanik Republike Avstrije v Ljubljani dr. Konrad Bühler in državna sekretarka v Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar. Avtorja je predstavila Nataša-Vanja Stergar.

Razmišljali smo o postnem dogajanju v Cerkvi na Slovenskem in od kod spet privlačnost strožjih metod posta. Kaj Trumpov vzpon in njegova naslomba na krščanstvo dejansko pomeni za krščanstvo? Kaj se skriva za pojmom moralni ugled parlamenta in kako je s tem ugledom? In končno še pogled v našo soseščino. Srbski predsednik Vučić vlada s Titovo metodo. Uživa tiho podporo mednarodne skupnosti in tlači sodržavljane.

Razmišljali smo o postnem dogajanju v Cerkvi na Slovenskem in od kod spet privlačnost strožjih metod posta. Kaj Trumpov vzpon in njegova naslomba na krščanstvo dejansko pomeni za krščanstvo? Kaj se skriva za pojmom moralni ugled parlamenta in kako je s tem ugledom? In končno še pogled v našo soseščino. Srbski predsednik Vučić vlada s Titovo metodo. Uživa tiho podporo mednarodne skupnosti in tlači sodržavljane.

Nika Prevc z zmago v Lahtiju sklenila letošnjo odlično sezono, na odru se ji je s tretjim mestom pridružila Ema Klinec.Nadškof Gallagher: Papež še vedno služi Cerkvi in človeštvu v svoji krhkosti.Stanje makedonskih pacientov v UKC Ljubljana kritično a stabilno.Slovenske železnice v največjo pomladitev tovornega voznega parka v 20 letih.Urša Cankar Soares za Radio Ognjišče o nedeljskem Pohodu za življenje v Kopru.Vreme: Jutri bo večinoma oblačno. V zahodni in deloma osrednji Sloveniji bo občasno deževalo.

Papež Frančišek v pismu iz bolnišnice: Pravična družba se ne gradi z izločanjem najšibkejših.Praznujemo mednarodni dan žena – katere ženske je papež imenoval na višje položaje v Cerkvi?Kako izboljšati poslovno okolje podjetij v Sloveniji in ali lahko subvencije nadomestimo z nižjimi davki?Zelenski pred skorajšnjimi pogovori z ZDA v Saudovi Arabiji: Ukrajina si čim prej želi mir in zanesljivo varnost.Kakšna vlaganja se obetajo na področju turizma in športa?Z delom začela nova avstrijska vlada. Kaj pričakujejo koroški Slovenci?ŠPORT: Slovenec Hrobat četrti na smuku na Norveškem, skakalka Nika Prevc še drugič svetovna prvakinja, moška tekma na sporedu popoldne.VREME: Popoldne in jutri večinoma jasno, z najvišjimi temperaturami do 21 stopinj C.

Po besedah režiserke Urške Djukić film Kaj ti je deklica govori o patriarhatu in njegovem zatiranju spolnih nagonov pri deklicah, denimo v okvirih tradicionalne religije. Vendar je film pravzaprav najboljši takrat, ko kaže nasprotno. Zgodba govori o šestnajstletnem dekletu, ki se pridruži pevskemu zboru, s katerim se nato odpravi na vaje v Čedad. Tam spozna Ano Marijo, ki jo začne vpeljevati v pogovore o seksu in jo nato tudi poljubi. Glavna junakinja, ki je vzgajana konservativneje kot vrstnice, ni toliko žrtev represije staršev ali Cerkve, kot je žrtev neprestanih pritiskov sošolk. Pritiskov, da bi govorila o spolnosti, si jo zamišljala, poljubila drugo dekle. Čeprav se seveda spopada s svojimi naravnimi nagoni, pa jo represija sošolk spravlja v dodatno nelagodje. Nazadnje privede do vsiljenega poljuba Ane Marije. Glede na to, da ta ves čas govori izključno o spolnosti in z njo pritiska na glavno protagonistko, bi lahko rekli, da gre za lik s predatorskimi potezami, ki ne simbolizira nekakšne osvobojenosti, temveč ujetost v prisilo. S Foucaultom in Žižkom bi lahko razmišljali o tem, da sodobne Zahodne družbe ne temeljijo na zatiranju nagonov, temveč na prisili užitka in nujnosti izpovedovanju tega užitka. V to prisilo je dekle pahnjeno, ne da bi se lahko na koga obrnilo. Ko za stisko pove učitelju, jo ta zatre in ne želi videti problema. Nune nastopajo kot najbolj svobodne in dostojanstvene osebe v filmu. To lahko beremo tudi kot alegorijo nekaterih struj slovenskega progresivizma, ki Katoliški cerkvi očitajo zatiranje in provokacije, vendar pa v resnici same neprestano provocirajo Cerkev, ki vse skupaj bolj ali manj stoično in dostojanstveno prenaša. Struja, ki jo pooseblja lik Ane Marije, ves čas reproducira poenostavljene predstave o Cerkvi in že premlete očitke, ki v sebi nimajo subverzivnega naboja. Saj v resnici oblasti že dolgo ne predstavlja več Cerkev, temveč potrošniško-hedonistična ideologija, obsojena na to, da se ves čas upravičuje z iskanjem zunanjega sovražnika. Skoraj vsak prizor filma je obremenjen z vprašanji o spolnosti. Liki niso pretirano izdelani, nimajo drugih motivov od spolnih, za njimi ni pravih osebnosti. Celo odrasli fizični tuji delavci, ki so na istem kraju kot mladoletna dekleta, so samo simbol neke silovite moške seksualnosti. V filmu sploh niso subjekti, ampak nastopijo kot gola telesnost. Glavni lik filma Lucija je tudi stereotipno jecljajoča podoba zatrtosti brez svoje lastne zmožnosti delovanja. Na vizualni ravni je film najboljši, ko se loti simbolne govorice, v katero vpne prizore narave: cvetove, reke, jame, v kateri pojejo sestre. Pohvaliti velja tudi uporabo velikega plana na obrazih likov. Na vsebinski ravni pa je film najbolj produktivno gledati v nasprotju z njegovo namero in kot prikaz simptomov vladajoče progresivistične ideologije, še posebno njene slovenske različice. (Recenzijo je pripravil Muanis Sinanović, bere Eva Longyka Marušič)

Veliko časa posvetim razmisleku, kako je nastala današnja generacija mladih, tistih, ki jih imamo za lene, nesposobne in neodgovorne ljudi. Klasični razlogi za to krivijo telefone, pretirano ugodje in razvajenost, kar vse drži, a je treba vendarle priznati, da za vse hudo in slabo na svetu niso krivi samo zunanji razlogi. Oči mi je odprl dogodek v župniji, pri katerem so bili v glavni vlogi mladi, zgodilo se je, da je začelo veliko odraslih župljanov odkrito dvomiti o njihovi zanesljivosti, če jim je sploh dobro zaupati, tem rastočim, neodgovornim, zaupanja nevrednim mladim. In sem dojel, da se mladi res nimajo kam dati, ker v družbi sploh nimamo pravega mesta zanje, tudi v Cerkvi ne, hočem reči, mesta za njihove prve odrasle korake, za iskanja, učenja, negotovosti, tudi napake, ki so sestavni del rasti, povsod so odveč, nihče resno ne računa nanje, nihče jim ne zaupa. In so morda zato taki, kakršni so, brez volje do življenja. V bistvu smo hinavska družba, na ustnicah smo polni besed, kako so mladi naša prihodnost, a ko gre za to, da bi jim morali prepustiti odgovornost, se takoj »ustrašimo«, nič nočemo izpustiti iz svojih rok, ne zmoremo prepustiti svojega mesta – kako veliko je recimo služb, ki jih še vedno zasedajo ljudje, že zdavnaj zreli za pokoj. Vse raje naredimo sami, kot da bi prepustili svoje mesto drugim, hinavsko boječ se njihovih napak, beri: dela po drugačnih, ne naših konceptih. Tako smo postali družba sedežev, na katerih sedijo neprimerni ljudje. In tako se nekateri starši do svojih otrok vedejo kot prijatelji, ko bi jim morali kaj ukazati, in kot diktatorji in posesivneži, ko bi jih morali spustiti iz gnezda. Mladi so samo primer, ki jasno dokazuje, kako velike težave imamo s tem, da bi v življenju zasedli pravo mesto. Veliko osebne zrelosti zahteva Jezusov nauk, da se je treba v življenju znati usesti na pravo mesto, tja, kamor v resnici spadaš: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe.« (Lk 14,8) Velika modrost je v tem, vedeti, kam se usesti, vedeti, kdaj se umakniti in kdaj približati, kdaj spregovoriti in kdaj umolkniti, velika modrost. Sedeti na pravem mestu zna le tisti, ki se res zaveda svoje resničnosti, kdaj torej ni primeren več za mesto, na katerem je bil, bodisi da mora napredovati bodisi da se mora umakniti nižje. Da se torej ne precenjuje ne podcenjuje, da je sposoben realno pogledati tako na svoje sposobnosti kot na pomanjkljivosti (med katerimi je tudi starost) in narediti prostor tistemu, ki spada nanj. Vedeti za pravo mesto je modrost. A morda bo za razmislek o tem, kam v resnici spadamo, pomagal Jezusov enigmatični stavek: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 14,11) Najboljši odnos do svojega življenja ima zato tisti, ki se nima za preveč pomembnega, za nenadomestljivega človeka.

Če gredo ljudje lahko na Luno in govorimo o tem, da bomo šli na Mars, ni izgovora, da ne bi tudi v Cerkvi spremenili našega načina komunikacije, da bi bolj učinkovito oznanjali evangelij, je v uvodnem nagovoru poudaril pro-prefekt Dikasterija za evangelizacijo Rino Fisichella ...Tako je svoje razmišljanje začela Mojca Purger. Komentar si lahko v celoti preberete na spletnih straneh Družine.

Če gredo ljudje lahko na Luno in govorimo o tem, da bomo šli na Mars, ni izgovora, da ne bi tudi v Cerkvi spremenili našega načina komunikacije, da bi bolj učinkovito oznanjali evangelij, je v uvodnem nagovoru poudaril pro-prefekt Dikasterija za evangelizacijo Rino Fisichella ...Tako je svoje razmišljanje začela Mojca Purger. Komentar si lahko v celoti preberete na spletnih straneh Družine.

Tokrat sta bila naša pričevalca res izjemna, saj sta povedala, kako sta kot neverna spoznala Jezusa in to je spremenilo njuno življenje. Našla sta tudi pot v Katoliško cerkev, ki jo sprejemata kljub nekaterim njenim grehom in slabostim. In kaj so rekli njuni prijatelji? Kako danes gledata na svet in soljudi?

Tokrat sta bila naša pričevalca res izjemna, saj sta povedala, kako sta kot neverna spoznala Jezusa in to je spremenilo njuno življenje. Našla sta tudi pot v Katoliško cerkev, ki jo sprejemata kljub nekaterim njenim grehom in slabostim. In kaj so rekli njuni prijatelji? Kako danes gledata na svet in soljudi?

Predstavili smo podrobnosti o poteku jubilejnega leta v Cerkvi v Sloveniji.

Predstavili smo podrobnosti o poteku jubilejnega leta v Cerkvi v Sloveniji.

Novoj drugi sveti večer; med svetimi mašami bomo zapeli Te DeumKateri dogodki so v Cerkvi izstopali v letu 2024?Letos zaradi vere ubitih osem duhovnikov in pet laikovDruga obletnica smrti papeža Benedikta XVI.