Podcasts about cerkvi

Piše Bojan Sedmak, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. V slovenski kulturi je najbrž malokdo, ki ga ni v preteklih desetletjih na nek način vsaj oplazilo ustvarjanje novinarja, urednika, pesnika, pisatelja, esejista, scenarista, profesorja Branka Šömna (roj. Maribor, 1936). Morda še najbolj množično scenariji filmov, kot so Poslednja postaja, Samo enkrat se ljubi, Let mrtve ptice, Rdeči boogie in drugi, ali bolj individualno njegovo publicistično delo, bogat pesniški opus, zbirke humoresk in esejistične knjige ter predvsem njegovih deset romanov … Po predlani izdanih pretresljivih novelah Molitev za Jasenovac tudi v letos izdani knjigi Človek, ki ga ni pisec ohranja ter kvalitetno nadgrajuje svoje pripovedništvo, tokrat po uvodnem nekrologu s šestimi besedili kratke proze. Pred njimi bi lahko stala sentenca: »Človeško dojemanje sveta je polno sršečih vprašanj, misleči človek se lahko nanje nabode, celo izkrvavi.« A avtor je pod naslov pripisal: »To je knjiga retoričnih figur, alegoreze, legend o mrtvem času.« V moto pa: »Kjer ni grobov, ni pogreba. Zemlji telo, dušo bogu, srce bratstvu.« In začel z In memoriam prijatelju Milanu Vincetiču. Prvoosebni pripovedovalci so v besedilih dvoji, pol jih personalno pripovedujejo templjar, Mozart in udbaški morilec, pol pa pisec sam v prvi osebi, četudi se kdaj predstavi še kot François, France, Frank, Feri, da le ni vedno Branko. V zgodbah se kaže kot sprehajalec po Jeruzalemu, scenarist na ekipnem filmskem delu v Zadru, v tekstu Dno brez dna pa kot premišljevalec o smrti za osebno uporabo. V snovi je vseskozi pozoren na iztekanje časa, poln znanja, izkušenj, anekdot in spoznanj ter esejistično zavzet, predvsem za prostozidarstvo. Masonstvo, ki je nasploh pomemben del Šömnovega življenja, je kot motiv nevsiljivo prisotno v večini besedil; v Jeruzalemu se avtor podrobno seznani s kabalo; neuki oznovski eksekutor v noveli Likvidacija zaslišuje ujetega masona; Mozartov monolog – nekak trezen dodatek k Formanovemu in še kateremu vihravemu Amadeusu – vsebuje jasno sporočilo, da se je genij najbolje počutil v svoji prostozidarski bratovščini … In ko Šömen izbrska pomembne zadeve iz preteklosti za nove zgodbe, mimogrede izvleče tudi kaj iz lastne, nekdanje kulturniške bratovščine; s Petrom Božičem spi na predpražniku neke podstrešne sobe, s češnje padlim Matjažem Kmeclom v isti bolnišnični sobi enciklopedično modruje o umiranju, v Tivoliju debatira z Marjanom Rožancem, ob nekem omizju prepeva z Danilom Kišem … Seveda se piscu do devetdesetega leta marsikaj nabere, a za učinek je pomembno, da se to nabrano dobro bere. In Dno brez dna nikakor ni le še eno prijazno obujanje prigod, temveč je iskreno obračunavanje človeka s samim seboj na nivoju visoke, resne literature. V najdaljši noveli Vrana se zgodovinska faktografija o usodi templjarske utrdbe v Dalmaciji preliva z domišljijsko dramaturgijo v scenariju, ki ga protagonist piše za ameriške producente, ob čemer se zapleta v ljubezensko avanturo z domačinko. Ta ga reši iz vode, potem ko pisec v sebi pomeša junaško fikcijo in realnost slabega plavalca, za nameček pa ga pod rebra sune še konj. Šömen je mojster vizualizirane naracije, saj kot filmski scenarist beleži, kar prvenstveno vidi, ter to kadrira v sekvence, tako da se dogajanje poganja v pregledno urejeno celoto; obrt pač terja spretno razporejanje prekipevajočih motivov, ko »asociacije skušajo kot komarji posedati na kožo«. In tako so spletke beneškega doža na četrtem križarskem pohodu iz 13. stoletja zmontirane s posteljnimi pomenki sodobnih zaljubljencev, ne da bi taki rezi trgali rdečo nit pripetljajev, drvečih v presenetljiv finale. Pogosta tema v slovenski literaturi – duhovni in telesni samorazkroj povojnih organiziranih morilcev – je v Likvidaciji izpeljana z doslednostjo, katere učinek je grozljiva norost človekovega zla, nasilja in samouničenja. Ideje framasonskih lož so s takšnimi polomi v popolnem nasprotju; komunistični zasliševalec je deležen poduka od izobraženega zaslišanca v izjavi: »Prostozidarji se ne pogovarjajo ne o politiki ne o Cerkvi. Oni so humanisti, dobri ljudje, ne pripravljajo nobenih zarot, nobenih atentatov, kot so nas dolžili v preteklosti, mi smo za mir med narodi, v svetu.« V petindvajsetih odstavkih zadnje besedilne enote Dno brez dna s podnaslovom Razmišljanje za osebno uporabo ali Ponesrečen poskus življenjepisa so motivi povezani z osrednjo idejo – doumeti bližino konca. Šömen je v najbolj napeti formi, ko pripoveduje, kako se je večkrat po naključjih komaj izvil iz objema smrti; prijatelja je raznesla ročna bomba in bi lahko tudi njega, če se ne bi pri preskakovanju zapletel v ograjo; pravočasno je odskočil s proge pred drvečim vlakom, medtem ko prijateljici to ni povsem uspelo in je ostala brez nog; svoje je komaj ohranil tako, da jih je skrčil pred kolesi avtobusa, proti kateremu je zdrsel po zasneženem klancu; z očetom je bežal pred streljanjem nekega kulaka, v osamosvojitveni vojni je zadnji hip ustavil avto nekaj decimetrov pred mino; seznam se ne izteče, ko se zapore, pretepe, pljučnice, zlome in podobne nesreče postavi pred tri pike … In morda vzhičeno doda, da je vse to tako rekoč neverjetno. V meditacijah o neizogibnosti minevanja se avtor sicer ozira po religijah, pri čemer ne izpostavlja posebej vstajenja, pač pa se mu ob bistvenih duhovnih vpogledih utrinja bogata metaforika. Kaže, da je poezija na začetku in v zdajšnjosti Šömnovega ustvarjanja; čeprav so bile v polpreteklem obdobju objavljane predvsem pripovedi, so namreč mnoge prepojene s pesniškim jezikom; tako je tudi začetni spomin posvečen prvenstveno liriku. In zadnji stavek v zbirki, po katerem se imenuje knjiga, je naslov popevke, za katero je Šömen nekoč na opatijskem festivalu dobil nagrado za najboljše besedilo. V slogu vseh šestih besedil izstopajo pomensko domiselne besedne zveze. Za pričevanje o poetskih podobah v Šömnovi prozi je primerno nazoren naslednji citat: »… vse je bilo končano, najprej so umrle mistične karte, 'igralne podobe, ki z njimi noči sem zapravljal', slike spomina na ukradene poljube, na poležane rjuhe po hotelskih posteljah, v katerih sem po nekaj minut dokazoval panonsko moškost, na vrtiljaku noči so vrstili duhoviti komplimenti, laž in obljube, veliki kompromisi na delovnem mestu, v nergaški javnosti ter majhni kompromisi s samim sabo, kavarniški prepiri in nepopoln popis priložnostne nezvestobe, bežanja od doma ...« In čeprav novele niso niti spovedi niti rekviemi, vsebujejo tudi zrela ključna spoznanja človeka, ki se je obilno naužil telesnosti in vsakršnega duha: »… cerkev upa, da bom tudi jaz umrl v miru, zadovoljen v spokornosti, sprijaznjen s svetom, upornik brez razloga, dvomljivec o vsem pozemeljskem, zagledan v lepoto ženskih oči, v vesoljski razum razumnežev, v politično moč pametnejših, obiskovalec različnih hramov po svetu, sprehajalec po tujih pokopališčih, prebivalec med jelšami in brezami izgubljenih vasi in velikih, do praznine razkošnih velemest, lastnik majhnih bolečin v stihih in prozi, prodajalec velikih stisk srca pod judovskim kamnom dvoma, na dveh ploščah desetih zapovedi, v dogovoru s plamtečo ničnostjo, zasebnim pepelom, z odtisi velikega graditelja svetov.« Človek, ki ga ni zelo je. Šömen v knjigi domišlja in osmišlja svoje bivanjske poti in poti svojih junakov z močno pisateljsko energijo. Pri tem mu za estetski presežek služijo pestre osebne izkušnje, poznavanje zgodovine in dar za scenaristično domišljeno pripovedovanje, vse razumno posvečeno širinam in globinam življenja in umetniškega izražanja. Branko Šömen se torej ne predaja; ko se, pa se pisanju z obstojno kvaliteto.

Tik pred 10. obletnico objave okrožnice papeža Frančiška 'Laudato si' smo odprli vprašanje človekovega odnosa do okolja. Kaj je ekološko spreobrnjenje, v kakšni meri se je v Cerkvi okrepila zavest odgovornosti do okolja in ali se je to pokazalo tudi v konkretnih oblikah? Naš gost je bil prof. dr. Roman Globokar.

V rezidenci krškega škofa dr. Jožeta Marketza v Celovcu danes poteka praznično srečanje pod geslom (Do)živeti skupno Koroško. Zgodovina, umetnost in kultura. Dopoldne je potekal znanstveni simpozij Toleranca in akceptanca dvojezičnosti na Koroškem. Pri škofijskem dvorcu so v spomin dvema zagovornikoma razumevanja med obema narodnostnima skupinama na Koroškem Valentinu Inzku starejšemu in Ernstu Waldsteinu odprli inštalacijo Einklang : Sozvočje umetnikov Nataše Sienčnik in Wolfganga Puschniga, ki je bila izbrana na posebnem natečaju, nato pa se je v zgodovinskih prostorih in na vrtu škofijske rezidence nadaljeval dvojezični kulturni program in praznik zahvale. Katoliška Cerkev na Koroškem ga pripravlja v spominskem letu in ob obletnicah: »80 let konca vojne«, »70 let državne pogodbe«, »60 let drugega vatikanskega koncila s škofijsko sinodo« in »30 let članstva Avstrije v Evropski uniji«. Škof Marketz je naglasil pomen sožitja nemške in slovenske narodnostne skupnosti v okviru škofijske sinode. Slednja je aktualna še danes, saj je njena osnovna zamisel enakopravnost obeh deželnih jezikov. Za preživetje slovenščine, ne le v Cerkvi, ampak v deželi nasploh, je to danes, ko njena uporaba tudi v družinah nazaduje, zelo pomembno.

Papež Leon XIV. se je dopoldne srečal z novinarji vsega sveta: recite NE besedni vojni.Celjski škof Matjaž si želi, da bi misijonarski ogenj gorečnosti novega papeža lahko izkusili tudi v slovenski Cerkvi.Volivci na referendumu zavrnili zakon o dodatku k pokojninam umetnikov. Janša rezultat označil za zmago razuma.Poslanci NSi in Demokratov vložili interpelacijo ministrice za kulturo Aste Vrečko.Putin za 15. maj predlagal pogovore z Ukrajino v Istanbulu. Pa bo do njih sploh prišlo?Zelenski po telefonu govoril s papežem Leonom 14-im in ga povabil na obisk.Danes slovesno obeležili 25-letnico Kmetijsko gozdarske zborniceZDA in Kitajska so dosegle dogovor o znižanju vzajemnih carin za 115 odstotnih točk za obdobje 90 dni.Šport: Slovenska ženska košarkarska reprezentanca je začela priprave na evropsko prvenstvo, ki bo v drugi polovici junija.Vreme: danes oblačno s padavinami, jutri že nekaj sonca, podobno v sredo.

V Vatikanu se to popoldne začenja konklave – tisti skrivnostni, skoraj mistični proces, v katerem bo 133 kardinalov z vsega sveta v popolni izolaciji izbiralo novega naslednika svetega Petra. Po smrti papeža Frančiška se v katoliški Cerkvi zaključuje eno obdobje in začenja novo, morda povsem drugačno. Medtem ko so vrata Sikstinske kapele zapečatena, so oči vernikov in svetovne javnosti uprte v majhen dimnik nad kapelo – tam bo bel dim oznanil prihod novega papeža.Foto: Reuters

Gostili smo dr. Janeza Juhanta in dr. Andreja Marka Pozniča. Posvetili smo se iskanju Petrovega naslednika in izzivom v Cerkvi nasploh. V domovini nas medtem čaka referendum o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke v kulturi, spregovorili smo tudi o nekaterih drugih potezah vlade.

V aprilu je bila obletnica smrti Dietricha Bonhoefferja, nemškega teologa in pastorja. Rodil se je v ugledni meščanski družini, starši so pripadali luteranski Cerkvi. Kdo je bil ta mož, ki ga je hoja za Kristusom, kakor jo je sam razumel, pripeljala na vislice zaradi zarote proti Hitlerju? Naš gost je bil pater Jože Pucelj.

Iberski polotok se pobira po obsežnem električnem mrku.Okužbo z vodo v Maximarketu v Ljubljani prijavilo 547 ljudi, a je bilo obolelih gotovo več, pravijo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.V Katoliški Cerkvi žalujemo za pokojnim papežem Frančiškom, a se obenem zahvaljujemo za njegovo delo in gledamo naprej, je spomnil škof Andrej Saje.Vreme: Ponoči in jutri bo pretežno jasno.

Bliža se največji krščanski praznik: velika noč. Katoliška cerkev preživlja težavne čase zaradi bolezni papeža Frančiška, po drugi strani pa jo je skrb za papeževo zdravje povezala. 2025 je za največjo in najvplivnejšo krščansko cerkev tudi posebno, sveto leto; po mnenju papeža je to priložnost za refleksijo, duhovno prenovo in solidarnost z obrobnimi. Sočasno v cerkvi poteka sinodalni proces prenove. O razmerah v Katoliški cerkvi pri nas in po svetu v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik slovenske škofovske konference; dr. Igor Bahovec, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani; Mojca Širok, dopisnica RTV Slovenija iz Italije.

Kristjani bodo kmalu praznovali svoj največji praznik – veliko noč, s katero se spominjajo Jezusovega vstajenja od mrtvih. Velika noč je praznik veselja in upanja, kar verniki izražajo tudi z vzklikom Aleluja, ki pomeni Slavite Boga. Binkošti obhajajo 50. dan po veliki noči. Na binkošti je Jezus po vnebohodu svojim učencem poslal Svetega Duha. O pomenu velike noči tokrat iz Murske sobote, v sodelovanju z Binkoštno cerkvijo Murska sobota, ki daje poudarek osebnemu odnosu z Bogom in delovanju Svetega Duha. Gostje v oddaji so: binkoštni pastor Andrej Bojnec, 21-letna Kaja Marton, medicinska sestra in 42-letni Jernej Kuzmič, pravnik zaposlen v gospodarstvu.

V teh dneh je Ljubljana deležna raznolike in pestre kulturne ustvarjalnosti rojakov s severne strani Karavank. Od 22. marca že potekajo Koroški kulturni dnevi v Ljubljani 2025. Ta teden je bilo ob odprtju razstava Karla Vouka Skozi čas tudi uradno odprtje. Potekali sta tudi predstavitev koroških kulturnih društev in okrogla miza o Koroški Cerkvi in slovenski kulturi. V oddaji ste med drugim slišali, kaj sta na odprtju razstave povedala veleposlanik Republike Avstrije v Ljubljani dr. Konrad Bühler in državna sekretarka v Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar. Avtorja je predstavila Nataša-Vanja Stergar.

Razmišljali smo o postnem dogajanju v Cerkvi na Slovenskem in od kod spet privlačnost strožjih metod posta. Kaj Trumpov vzpon in njegova naslomba na krščanstvo dejansko pomeni za krščanstvo? Kaj se skriva za pojmom moralni ugled parlamenta in kako je s tem ugledom? In končno še pogled v našo soseščino. Srbski predsednik Vučić vlada s Titovo metodo. Uživa tiho podporo mednarodne skupnosti in tlači sodržavljane.

Nika Prevc z zmago v Lahtiju sklenila letošnjo odlično sezono, na odru se ji je s tretjim mestom pridružila Ema Klinec.Nadškof Gallagher: Papež še vedno služi Cerkvi in človeštvu v svoji krhkosti.Stanje makedonskih pacientov v UKC Ljubljana kritično a stabilno.Slovenske železnice v največjo pomladitev tovornega voznega parka v 20 letih.Urša Cankar Soares za Radio Ognjišče o nedeljskem Pohodu za življenje v Kopru.Vreme: Jutri bo večinoma oblačno. V zahodni in deloma osrednji Sloveniji bo občasno deževalo.

Papež Frančišek v pismu iz bolnišnice: Pravična družba se ne gradi z izločanjem najšibkejših.Praznujemo mednarodni dan žena – katere ženske je papež imenoval na višje položaje v Cerkvi?Kako izboljšati poslovno okolje podjetij v Sloveniji in ali lahko subvencije nadomestimo z nižjimi davki?Zelenski pred skorajšnjimi pogovori z ZDA v Saudovi Arabiji: Ukrajina si čim prej želi mir in zanesljivo varnost.Kakšna vlaganja se obetajo na področju turizma in športa?Z delom začela nova avstrijska vlada. Kaj pričakujejo koroški Slovenci?ŠPORT: Slovenec Hrobat četrti na smuku na Norveškem, skakalka Nika Prevc še drugič svetovna prvakinja, moška tekma na sporedu popoldne.VREME: Popoldne in jutri večinoma jasno, z najvišjimi temperaturami do 21 stopinj C.

Po besedah režiserke Urške Djukić film Kaj ti je deklica govori o patriarhatu in njegovem zatiranju spolnih nagonov pri deklicah, denimo v okvirih tradicionalne religije. Vendar je film pravzaprav najboljši takrat, ko kaže nasprotno. Zgodba govori o šestnajstletnem dekletu, ki se pridruži pevskemu zboru, s katerim se nato odpravi na vaje v Čedad. Tam spozna Ano Marijo, ki jo začne vpeljevati v pogovore o seksu in jo nato tudi poljubi. Glavna junakinja, ki je vzgajana konservativneje kot vrstnice, ni toliko žrtev represije staršev ali Cerkve, kot je žrtev neprestanih pritiskov sošolk. Pritiskov, da bi govorila o spolnosti, si jo zamišljala, poljubila drugo dekle. Čeprav se seveda spopada s svojimi naravnimi nagoni, pa jo represija sošolk spravlja v dodatno nelagodje. Nazadnje privede do vsiljenega poljuba Ane Marije. Glede na to, da ta ves čas govori izključno o spolnosti in z njo pritiska na glavno protagonistko, bi lahko rekli, da gre za lik s predatorskimi potezami, ki ne simbolizira nekakšne osvobojenosti, temveč ujetost v prisilo. S Foucaultom in Žižkom bi lahko razmišljali o tem, da sodobne Zahodne družbe ne temeljijo na zatiranju nagonov, temveč na prisili užitka in nujnosti izpovedovanju tega užitka. V to prisilo je dekle pahnjeno, ne da bi se lahko na koga obrnilo. Ko za stisko pove učitelju, jo ta zatre in ne želi videti problema. Nune nastopajo kot najbolj svobodne in dostojanstvene osebe v filmu. To lahko beremo tudi kot alegorijo nekaterih struj slovenskega progresivizma, ki Katoliški cerkvi očitajo zatiranje in provokacije, vendar pa v resnici same neprestano provocirajo Cerkev, ki vse skupaj bolj ali manj stoično in dostojanstveno prenaša. Struja, ki jo pooseblja lik Ane Marije, ves čas reproducira poenostavljene predstave o Cerkvi in že premlete očitke, ki v sebi nimajo subverzivnega naboja. Saj v resnici oblasti že dolgo ne predstavlja več Cerkev, temveč potrošniško-hedonistična ideologija, obsojena na to, da se ves čas upravičuje z iskanjem zunanjega sovražnika. Skoraj vsak prizor filma je obremenjen z vprašanji o spolnosti. Liki niso pretirano izdelani, nimajo drugih motivov od spolnih, za njimi ni pravih osebnosti. Celo odrasli fizični tuji delavci, ki so na istem kraju kot mladoletna dekleta, so samo simbol neke silovite moške seksualnosti. V filmu sploh niso subjekti, ampak nastopijo kot gola telesnost. Glavni lik filma Lucija je tudi stereotipno jecljajoča podoba zatrtosti brez svoje lastne zmožnosti delovanja. Na vizualni ravni je film najboljši, ko se loti simbolne govorice, v katero vpne prizore narave: cvetove, reke, jame, v kateri pojejo sestre. Pohvaliti velja tudi uporabo velikega plana na obrazih likov. Na vsebinski ravni pa je film najbolj produktivno gledati v nasprotju z njegovo namero in kot prikaz simptomov vladajoče progresivistične ideologije, še posebno njene slovenske različice. (Recenzijo je pripravil Muanis Sinanović, bere Eva Longyka Marušič)

Veliko časa posvetim razmisleku, kako je nastala današnja generacija mladih, tistih, ki jih imamo za lene, nesposobne in neodgovorne ljudi. Klasični razlogi za to krivijo telefone, pretirano ugodje in razvajenost, kar vse drži, a je treba vendarle priznati, da za vse hudo in slabo na svetu niso krivi samo zunanji razlogi. Oči mi je odprl dogodek v župniji, pri katerem so bili v glavni vlogi mladi, zgodilo se je, da je začelo veliko odraslih župljanov odkrito dvomiti o njihovi zanesljivosti, če jim je sploh dobro zaupati, tem rastočim, neodgovornim, zaupanja nevrednim mladim. In sem dojel, da se mladi res nimajo kam dati, ker v družbi sploh nimamo pravega mesta zanje, tudi v Cerkvi ne, hočem reči, mesta za njihove prve odrasle korake, za iskanja, učenja, negotovosti, tudi napake, ki so sestavni del rasti, povsod so odveč, nihče resno ne računa nanje, nihče jim ne zaupa. In so morda zato taki, kakršni so, brez volje do življenja. V bistvu smo hinavska družba, na ustnicah smo polni besed, kako so mladi naša prihodnost, a ko gre za to, da bi jim morali prepustiti odgovornost, se takoj »ustrašimo«, nič nočemo izpustiti iz svojih rok, ne zmoremo prepustiti svojega mesta – kako veliko je recimo služb, ki jih še vedno zasedajo ljudje, že zdavnaj zreli za pokoj. Vse raje naredimo sami, kot da bi prepustili svoje mesto drugim, hinavsko boječ se njihovih napak, beri: dela po drugačnih, ne naših konceptih. Tako smo postali družba sedežev, na katerih sedijo neprimerni ljudje. In tako se nekateri starši do svojih otrok vedejo kot prijatelji, ko bi jim morali kaj ukazati, in kot diktatorji in posesivneži, ko bi jih morali spustiti iz gnezda. Mladi so samo primer, ki jasno dokazuje, kako velike težave imamo s tem, da bi v življenju zasedli pravo mesto. Veliko osebne zrelosti zahteva Jezusov nauk, da se je treba v življenju znati usesti na pravo mesto, tja, kamor v resnici spadaš: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe.« (Lk 14,8) Velika modrost je v tem, vedeti, kam se usesti, vedeti, kdaj se umakniti in kdaj približati, kdaj spregovoriti in kdaj umolkniti, velika modrost. Sedeti na pravem mestu zna le tisti, ki se res zaveda svoje resničnosti, kdaj torej ni primeren več za mesto, na katerem je bil, bodisi da mora napredovati bodisi da se mora umakniti nižje. Da se torej ne precenjuje ne podcenjuje, da je sposoben realno pogledati tako na svoje sposobnosti kot na pomanjkljivosti (med katerimi je tudi starost) in narediti prostor tistemu, ki spada nanj. Vedeti za pravo mesto je modrost. A morda bo za razmislek o tem, kam v resnici spadamo, pomagal Jezusov enigmatični stavek: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 14,11) Najboljši odnos do svojega življenja ima zato tisti, ki se nima za preveč pomembnega, za nenadomestljivega človeka.

Če gredo ljudje lahko na Luno in govorimo o tem, da bomo šli na Mars, ni izgovora, da ne bi tudi v Cerkvi spremenili našega načina komunikacije, da bi bolj učinkovito oznanjali evangelij, je v uvodnem nagovoru poudaril pro-prefekt Dikasterija za evangelizacijo Rino Fisichella ...Tako je svoje razmišljanje začela Mojca Purger. Komentar si lahko v celoti preberete na spletnih straneh Družine.

Tokrat sta bila naša pričevalca res izjemna, saj sta povedala, kako sta kot neverna spoznala Jezusa in to je spremenilo njuno življenje. Našla sta tudi pot v Katoliško cerkev, ki jo sprejemata kljub nekaterim njenim grehom in slabostim. In kaj so rekli njuni prijatelji? Kako danes gledata na svet in soljudi?

Predstavili smo podrobnosti o poteku jubilejnega leta v Cerkvi v Sloveniji.

Novoj drugi sveti večer; med svetimi mašami bomo zapeli Te DeumKateri dogodki so v Cerkvi izstopali v letu 2024?Letos zaradi vere ubitih osem duhovnikov in pet laikovDruga obletnica smrti papeža Benedikta XVI.

V tematskem Mozaiku dneva smo se sprehodili skozi izstopajoče dogodke v letu 2024 v Vatikanu in Cerkvi po svetu. Komentiral jih je škofov vikar za Slovence v Gorici, Karlo Bolčina.

V zadnji oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji v tem letu je bil naš sogovornik predsednik Slovenske škofovske konference in novomeški škof Andrej Saje. Vprašali smo ga, kaj je po njegovem opažanju najbolj zaznamovalo letošnje dogajanje v naši krajevni Cerkvi, kje vidi potrebo po delovanju za naprej, kakšni so izzivi in kaj nam prinaša sveto leto 2025 pod naslovom Romarji upanja.

V Katoliški cerkvi so stopili v jubilejno leto 2025. Jubilej je vedno pomenil dogodek velikega duhovnega, cerkvenega in družbenega pomena v življenju Cerkve. Za sveto leto, za katero je značilno upanje, ki ne zaide, Božje upanje, je v buli, posebnem papeškem dokumentu, papež Frančišek dodal: »Naj nam tudi pomaga znova najti potrebno zaupanje, tako v Cerkvi kot v družbi, v medosebnih odnosih, v mednarodnih odnosih, v krepitvi dostojanstva vsakega človeka in spoštovanju stvarstva.« Gostja je redovnica, nacionalna koordinatorka jubilejnega leta Božena Kutnar.

Advent je čas pred božičem. Pravimo mu čas pričakovanja. Današnja nedelja, tretja v adventu, se imenuje nedelja veselja ali po latinsko gaudete. Ko človek pomisli na veselje, mu zaigra srce. Verjetno se hitro spomni dogodkov, srečanj ali dosežkov, ob katerih je bil zares vesel. Vzroki za veselje so lahko zelo različni: rojstvo otroka, uspešno zaključen študij, poroka, oprostilna sodba na sodišču ali ugotovitev, da sumi na težko bolezen niso utemeljeni. Veselje lahko občutimo tudi ob sončnem vzhodu, prijaznem vozniku, ki nam v jutranji prometni konici odstopi prednost in se ob tem celo nasmehne. Mislim, da bi lahko še dolgo naštevali … Žal pa je tudi veliko takih, ki se ne morejo veseliti, ker jih je življenje preveč ranilo in prizadelo. Njihove bolečine so prevelike. Pogosto jih vidimo v poskusih, da bi delovali veseli, a to je daleč od pristnega veselja. Tudi današnja Božja beseda je prežeta z veseljem. Starozavezni prerok spodbuja Izrael z besedami: »Veseli se in raduj iz vsega srca … Gospod je v tvoji sredi.« Apostol Pavel v pismu Filipljanom pravi: »Bratje in sestre, veselite se v Gospodu vedno; ponavljam vam, veselite se! Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem. Gospod je blizu.« Evangelij pa, kakor da bi nam želel pokazati pot do veselja, poroča o množicah, ki sprašujejo Janeza Krstnika: »Kaj naj storimo?« Med drugim Janez pravi: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima hrane, naj stori enako.« Nadalje spodbudi še cestninarje in vojake. Božja beseda nas vedno znova preseneča. Tako globoke življenjske modrosti, ki so večne in vedno veljavne, predstavi na tako preprost način. Če hočeš biti srečen, ne pozabi na svojega bližnjega. Če želiš veselje, stopi korak nazaj in daj prostor drugemu. Če imaš, daj. Pogosto se spomnim pregovora: Manj je več. Zakaj tega ne storimo? Ker se bojimo, da nas bo kdo izkoristil ali prevaral. Premagajmo te predsodke in strahove in presenečeni bomo, koliko veselja lahko prineseta taka drža in prizadevanje. Za vernega človeka je vir veselja tudi gotovost, da je Bog vedno z nami. Ko je Bog želel prenoviti svet, je izbral ponižno dekle iz neke vasi v Galileji – Marijo iz Nazareta. Nagovoril jo je z besedami: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« V teh besedah je skrivnost pristnega božiča. Bog jih ponavlja Cerkvi in vsakemu od nas: »Razveseli se, Gospod je blizu!« Naj veseli december ne bo le iskanje zunanjega veselja, ampak priložnost za srečanje s samim seboj, s svojimi bližnjimi in z Bogom. Tako bomo lahko to veselje zaživeli v polnosti. Francoski filozof in teolog je dejal: »Resnično veselje prihaja iz spoznanja resnice in življenja v skladu z njo.« Naj bo današnja nedelja polna pristnega veselja!

Dvojezična šola Pavla Petričiča v Špetru v Beneški Sloveniji pred prihajajočim šolskim letom 2025/26 pripravlja dan odprtih vrat za starše, ki razmišljajo, da bi se njihovi otroci šolali v slovenščini in italijanščini. Dan odprtih vrat za vrtec, osnovno in srednjo šolo bo jutri, v petek, 13. decembra, od 17. ure naprej. V mesecu januarju pa bodo starši omenjene tri stopnje izobraževanja lahko obiskali med poukom. Zdaj pa še na Goriško. Akademija Mirko Špacapan pripravlja večer Izviri naše istovetnosti - dobre prakse za zaveden in zavesten družbeni vsakdan. O mladih, vrednotah in Cerkvi bo skupina mladih iz zamejstva od Benečije do Trsta in Gorice, Koroške in Argentine spraševala župnika iz Grosupljega Martina Goloba. Nocoj ob 20h v Sedejevem domu v Števerjanu. Večer bo vodil Martin Čotar.

Večkrat slišimo, da ženske v Cerkvi nimajo prave vloge. Morda je celo res, saj ženske v Cerkvi veliko naredijo in jim gre zato vsa pohvala. Velikokrat velja, da se vera ohrani tam, kjer jo ohranja žena, mati ali celo babica. V Božji besedi današnjega praznika pa prevladujejo ženske. Spet bi lahko kdo ugovarjal, da je v prvem berilu postavljena žena v slabi luči: Eva namreč greši in po prvem grehu se zagovarja pred Bogom. Toda kot nasprotje ji Cerkev postavlja v evangeliju spet ženo, to je Marijo. Če nekateri govorijo, da je po eni ženi prišel na svet greh, je treba še bolj poudariti, da je po ženi – Mariji na svet prišel Odrešenik. Duhovni pisatelji so Marijo imenovali za novo Evo. In ena najstarejših slovenskih cerkvenih ljudskih pesmi poje: Kar nam je Eva nesrečna zgubila, // roža Marija nam je zadobila, // ki je rodila Jezusa, // milega nam Zveličarja. Odrešenik je prišel po ženi, po Mariji in to odrešenje je veliko večje kot greh, ki je prišel po prvem človeku. Ostaja še eno pomembno sporočilo obeh svetopisemskih odlomkov. V prvem berilu Eva pove, kako je grešila. Prisluhnila ja glasu skušnjavca, ki ga v simbolični svetopisemski pripovedi predstavlja kača. Eva pravi: »Kača me je zapeljala in sem jedla« (1Mz 3,14). V evangeliju pa sledimo pogovoru Marije, ki se pogovarja z Božjim odposlancem, in po angelu prisluhnila Bogu. Zanimivo v tem pogovoru je, da Marija tako prisluhne Bogu, da ga tako prizna za Drugega, da se mu da popolnoma na razpolago in izreče presenetljive besede: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk1,38). Pomenljivo je, da sta obe ženi prisluhnili: Eva Skušnjavcu in je zabredla v nesrečo, Marija pa je prisluhnila Bogu in nam je prinesla odrešenje. Tu vidimo zelo pomembno sporočilo za naše duhovno življenje: Ni vseeno, koga poslušam v življenju! Ni vseeno, pri kom se v življenju navdihujem! Kje iščem modrost, ideje, kje se napajam. Kaj berem, kaj poslušam in komu verjamem. Številni slikarji slikajo Marijo ob oznanjenju v molitveni drži. Angel je Marijo obiskal med molitvijo. Ikone jo prikazujejo, kako posluša angela. Marija v nasprotju z Evo pravilno prisluhne drugemu in zna razločevati, zato ker je sporočila premišljevala v molitvi in jih sprejemala z razumom, ki ga je prečistila v molitvi. Razum je treba, kakor Marija, prečiščevati v molitvi, to je v stiku z Bogom. Duhovni pisatelji zato opozarjajo na nevarnost, če sporočilo sprejema neprečiščen razum. Koliko gorja je v zgodovini naredil razum, ki ni prečiščen v Bogu. Iz njega so se rodile najrazličnejše stranpoti.

Praznujemo slovesni praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije. V njej občudujemo lepoto hčerke, neveste in matere, je poudaril papež Frančišek.V baziliki Svetega Petra umestitev 21 novih kardinalov, ki morajo služiti Cerkvi in se varovati skušanjav prestiža, moči in videza.Na odprtju prenovljene pariške katedrale Notre Dame veliko pomembnih svetovnih voditeljev držav. Obnova je stala več kot 700 milijonov evrov.Sirski uporniki s podporo islamističnih skupin zavzeli še Damask. Predsednik Bašar al Asad zapustil državo in podal navodila za miren prenos oblasti.Vodja Misijonskega središča v Siriji: Če se velike sile odločijo za razdelitev Sirije, ne moremo spremeniti njihovih načrtov.Domoljubje in narodni ponos se začneta v družini, ugotavljata Vida Petrovčič in Ivo Piry.Vreme: Ponoči bo ponekod snežilo, drugod deževalo. Jutri bo oblačno.Uporaba pirotehnike med mladoletniki zaskrbljujoča, policija in zdravniki pozivajo k previdnosti.Planinska zveza Slovenije opozarja: zimskih tur se je treba lotevati postopno in svojemu znanju in izkušnjam primerno.

Tudi tokrat boste lahko prisluhnili iskrivim odgovorom na vprašanja o Cerkvi in družbi, med drugim o blagoslovih v šoli, pouku v veroučnih učilnicah in o tem da se v Evropi vse bolj kaže, da je demografska kriza mati ostalih kriz.

Papež na Cop29 pozval k odpisu dolgov revnih držav.V Rimu konferenca o zaščiti mladoletnih v Cerkvi v Evropi.Kapucin p. Roberto Pasolini kot papeški pridigar nasledil p. Raniera Cantalamesso.Zavod sv. Stanislava pripravil praznovanje ob godu svojega zavetnika.

Piše Katarina Mahnič, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Kriminalni roman pisatelja Avgusta Demšarja Estonia zaključuje trilogijo pohorske vasice Vodnjaki. Leta 2020 jo je začela Cerkev, leta 2022 nadaljeval Tajkun, letos pa je Estonia (dobesedno) postavila piko na i usodi tega zagonetnega, notoričnega kraja in njegovih prebivalcev. Roman ima zanimivo zgradbo; povod zanjo je bila neposredna Demšarjeva izkušnja, ko je pred desetletjem kot gostujoči profesor v Talinu obiskal muzej tragične usode trajekta Estonia, ki ga je leta 1994 doletela največja mirnodobna pomorska nesreča v evropskih vodah in najhujša civilna nesreča po Titaniku. Pisatelj ta dogodek spretno uporabi kot rdečo nit pričujočega romana. Najprej v prologu skoči trideset let v preteklost, ko zakonca Maja in Zoran Tavčar (seveda doma iz Vodnjakov) s triletno hčerko obiščeta prijatelje na Švedskem in si mimogrede privoščita izlet v Talin. V Stockholm naj bi se vrnila s trajektom Estonia, ki pa v razburkanem morju potone. Malo Ivo posvojita njuna švedska prijatelja, ki že imata devetletnega sina Mikaela. Čez trideset let smo spet v Vodnjakih, kjer Iva, po vzgoji sodobna Švedinja, po srcu pa nostalgična Slovenka, in mož Mikael obnavljata dom Ivinih tragično umrlih staršev. Ob kopanju zaradi počene vodovodne cevi delavci pred njuno hišo naletijo na staro človeško truplo. Tako staro, da so kriminalisti soglasni, da za rešitev primera ni kaj dosti upanja. Novica o najdenem okostju pride tudi do njihovega nekdanjega šefa, policijskega inšpektorja Martina Vrenka, ki je zdaj že slabo leto upokojen, a si bolj kot vse drugo želi delati. Pa čeprav brez dovoljenj in pooblastil, na lastno pest. In ker Iva ne prenese misli, da ne bi vedela, kdo je človek, zakopan na domačem dvorišču, in kaj se mu je zgodilo, sprejme pomoč samozavestnega, šarmantnega neznanca, ki se nenapovedan pojavi na njenem pragu. »Ko se je nekaj minut po deveti zjutraj pripeljal v Vodnjake, je kraj doživel popolnoma drugače, kot še nikoli do zdaj. Vas je delovala živo, obljudeno in prijetno. … Sijalo je zgodnje dopoldansko sonce, zrak je bil čist in umit, v močni svetlobi so barve fasad, novega asfalta in narave dobile dodaten zagon. Vrenku je bilo všeč. Po vsej bedi, ki je je bil kraj deležen, je bila to osvežujoča sprememba. Prav lahko bi bili tudi sredi kakšnega nedolžnega zdraviliškega naselja.« Ker je na zadnji platnici že tako za kriminalko preveč podrobno povzeta vsebina knjige, kaj več odličnemu zapletu v prid ne bi izdala. Morda samo to, da ima poleg trajekta Estonia pomembno vlogo tudi slovenska osamosvojitvena vojna. Značajsko in kar se kriminalne preiskave tiče, je najmočnejša figura seveda spet Martin Vrenko, ki je zvestim Demšarjevim bralcem z leti že pošteno zlezel pod kožo. Kot upokojenec ni izgubil poguma, nezmotljive intuicije, eksplozivnih reakcij, smisla za detekcijo in predrzne samopašnosti, ki je šla – kljub občudovanju – včasih tako na živce njegovi nekdanji kriminalistični ekipi. Tudi zdaj se mu, z Ivano na čelu, dovolijo vplesti in na tiho upajo na kakšen njegov preblisk, »čeprav morda ne preveč. Vrenko v pokoju je postajal, no, kolikor so lahko ocenili, malo muhast in svojeglav. Ni nujno, da bi jim bil vse, kar bi se mu napletlo v glavi, pripravljen tudi povedati.« In jim tudi ne, četudi je, kot po navadi, ves čas korak pred njimi. Z nekakšnim šestim čutom, ki ga ima za ljudi, si ustvari pisano nabirko osumljencev – pravzaprav je to skoraj vsak, ki mu prekriža pot ali ga na svojstven način izbrska sam. Čeprav je pisatelju v Estonii uspelo še dodatno izpiliti Vrenkov značaj in sposobnosti, ga kljub ‘penzijonu' predstavlja v najboljši formi in izpelje njegovo najzahtevnejšo in najkompleksnejšo akcijo doslej, roman kdaj pa kdaj rahlo zašepa. Na trenutke je vsega preveč; tako življenjskih zgodb številnih akterjev, ki k razvoju dogodkov ne prispevajo kaj prida, kot pojasnjevanja različnih kriminalističnih in forenzičnih postopkov, česar Avgust Demšar do zdaj ni počenjal. Bil je bolj jedrnat in učinkovit, vsevedni pripovedovalec je imel v prejšnjih knjigah manj besede. Estonia ni njegov najdaljši roman, a se mi je zaradi gostobesednosti, ki prej zavira kot poživlja dinamiko dogajanja, in včasih majavih motivov, ki kot da jih je treba bralcu razlagati na dolgo in široko, vsake toliko celo malo vlekla. To se mi pri njegovih knjigah, sploh pri prvem in drugem delu Vodnjakov – maratonski Cerkvi in družbenokritičnem Tajkunu – še ni zgodilo. Kljub tem zadržkom pa zgodba z dvema fanatičnima morilcema in dvema truploma iz dveh različnih časovnih obdobij vleče in jo požreš na mah. Kdor zna, pač zna. Demšarja poleg sočnega jezika in vedno svežega sloga odlikujejo tudi razgibani dialogi, gladko tekoči, kratkočasni in zelo naravni, predvsem med kriminalisti, ki prav z medsebojnim kramljanjem pridejo do zanimivih zaključkov in preobratov. Na primer tale, ki je tudi za bralca zelo poveden, ko se Breznik ne more strinjati z Niko, da je storilec nekdo, za katerega do zdaj sploh še niso slišali: »Zakaj ne?« je vprašal Miloš. »Zato, ker to enostavno ne gre. Kriminalistična preiskava ni čaranje na odru in mi nismo čarovniki, da bi čisto na koncu iz rokava potegnili skritega zajca.« Vrenko in Miloš sta se spogledala. Spregovoril je Vrenko. »Imaš prav, ampak samo delno. Če bi bila kriminalistična preiskava čarovniška točka, bi zajec moral biti ves čas na odru. Samo gledalci ne bi smeli vedeti, da je zajec.« Roman Estonia je razdeljen na prolog in pet delov s številnimi naslovljenimi poglavji, ima dovolj velike črke in razmike, da je knjiga prijetno berljiva, že dolgo pa tudi nisem naletela na tako izvirno in z besedilom ujemajočo se naslovnico. Vodnjaki, ki so po Demšarjevih besedah »prispodoba za naključja, ki usmerjajo življenje in po mili volji žonglirajo s človeškimi usodami,« so se poslovili v grandioznem slogu. Malo za šalo malo zares bi lahko rekla, da ravno ob pravem času, saj se več umorov na majhnem območju zgodi samo v televizijski nadaljevanki Umori na podeželju. Kjer pa žrtev še kar ni zmanjkalo.

V oddaji smo gostili predstavnico združenih župnij Šoštanj, Bele vode in Zavodnje, kjer bodo čez nekaj dni po skoraj 30 letih spet imeli misijon. Slišali ste tudi, kako so praznovali visoke jubileje v župnijah Zagorje ob Savi in Zreče, kaj je pri sv. maši na dan suverenosti poudaril nekdanji vojaški vikar Jože Plut in kako se na svojo pot ob zlatomašnem jubileju ozira dr. Janez Juhant.

15. septembra so v Cerkvi na Slovenskem na god Žalostne Matere božje obhajali dan žalujočih. Nekako ob tem času pa je izšla tudi knjiga Preobrazba bolečine, ki jo je napisal pater dr. Ivan Platovnjak, jezuit Slovenske province Družbe Jezusove. Je profesor duhovnosti na teološki fakulteti univerze v Ljubljani in član ekipe Ignacijevega doma duhovnosti, v kateri imajo trimesečni program za žalujoče. V teh dneh lahko bolečina ob izgubi bližnje osebe še bolj priplava na površje. Kako lahko omenjena knjiga teoretično, pa tudi praktično pomaga pri globljem dojemanju žalovanja? Vabljeni k poslušanju oddaje.

Slišali ste, kaj je prinesel teden v Cerkvi na Slovenskem, tokratni poudarek pa je bil na nedavnem slovesnem posvečenju treh novih diakonov, med katerimi bo eden naslednje leto postal duhovnik. Udeležili smo se tudi znanstvenega simpozija o samostanu dominikank v Studenicah in posneli pogovor z mag. Lilijano Urlep o odnosu dominikank do družbenih in cerkvenih voditeljev ter o vplivu samostana na življenje v okolici.

Papež po sinodi ne bo objavil apostolske spodbude: Dokument, o katerem smo glasovali, je trojno darilo.Škof Maksimiljan Matjaž o sklepih sinode: Pot k vključujoči in poslušajoči Cerkvi.Predsedniške volitve v ZDA, devet dni pred glasovanjem, še daleč od odločenih.Spletne prevare hitro naraščajo. Letos že 1600 prijav državljanov in 25 milijonov evrov spletnih tatvin.Pred nami je sezona okužb dihal, strokovnjaki poudarjajo pomen cepljenj proti RSV in gripi.Šport: Trojna zmaga Norvežanov v Söldnu, Brazilec četrti, Kranjec pa za uvod šesti.Vreme: Danes in jutri popoldne sončno, s temperaturami okrog 20 stopinj Celzija.

Skrb za starejše in bolne rojake, novi izzivi ob priseljevanju študentov in mladih družin v velemesta, pomanjkanje duhovnikov - vse to so bile teme pogovorov slovenskih izseljenskih duhovnikov v evropskih državah, ki danes v okolici Salzburga zaključujejo redno jesensko srečanje imenovano pastoralna konferenca. Pridružil se jim je tudi ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, ki je pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren za pastoralo Slovencev po svetu. Predstavil jim je aktualno dogajanje v Cerkvi na Slovenskem ter dogajanje v družbi in v Evropi. Graditev malih občestev, vključevanje laikov v pastoralo ter skrb za kulturo, jezik in poznavanje lastne identitete so glavni aksiomi duhovnikov in pastoralnih sodelavcev, ki jim predseduje slovenski župnik v nemškem Muenchnu Dori Pečovnik. Škof Jamnik je duhovnike nagovarjal tudi, da ob prihajajočem svetem letu okrepijo upanje, ki se na poseben način znova rojeva v občestvih, ki skupaj molijo in obhajajo zakramente.

V oddaji smo poleg pregleda dogajanja v Cerkvi v Sloveniji v preteklem tednu spregovorili o božjem služabniku, duhovniku in profesorju dr. Antonu Strletu, ki je umrl 20. oktobra pred 21 leti. O postopku za njegovo beatifikacijo je spregovoril postulator p. dr. Andrej Pirš.

Tradicionalni 43. festival Stična mladih bo prihodnjo soboto, 21. septembra, v cistercijanskem samostanu Stična na Dolenjskem. Festival sklene teden in nedeljo mladih, ki jih v Cerkvi na Slovenskem organizirajo četrto leto zapored. Nedelja in teden mladih sta lokalno praznovanje svetovnega dneva mladih v Sloveniji, ki poteka z naslovom “Veseli v upanju”. 43. festival Stična mladih pa mlade spodbuja k osebni in duhovni rasti.

V prvi krščanski Cerkvi je bila zelo priljubljena pripoved o dveh učencih, ki sta na poti v Emavs prepoznala vstalega Gospoda. Evangelist Luka, ki je zapisal ta dogodek, še posebej poudarja konec te zgodbe, bratski, se pravi prijateljski obed in veselje nad praznim grobom. Iz te pripovedi namreč odseva vsa bistvena vsebina veselega oznanila, sporočila Jezusovega evangelija. Gre namreč za to, da učenca spoznata, da sta lahko trpljenje in žrtev tudi blagoslov, kadar ju doživimo v obzorju ljubezni, tistega osebnega odnosa, v katerem se žrtvujemo za druge. Kristus učencema jasno razloži, da je z ljubeznijo mogoče premagati vsako stisko, trpljenje in obup. Ljubezen, ki prihaja od Boga, je tista, ki premaga celo smrt. V luči velikonočne zmagovite ljubezni pa lahko razumemo tudi današnji praznik Marijinega vnebovzetja. Spomnimo se, da sta apostola Peter in Janez na priporočilo svetih žena stekla h Kristusovemu grobu in ga našla praznega. Podobno so pozneje tudi Jezusovi učeni obiskali Marijin grob v Jeruzalemu in ga prav tako našli praznega. Spomnili so se Jezusovega učenja, da takrat, ko nastopi najvišja ljubezen, ni mogoče, da bi se vse končalo s trohnenjem telesa v grobu. Ljubezen zmaguje naprej in prinaša novo življenje, ki pelje v večnost. Kristus je kot Božji sin vstal od mrtvih, a Marija je bila le človek in te moči ni imela. Imela pa je pogum sprejeti najvišjo Božjo dobroto, ki jo je popeljala v večnost. Pomen praznika Marijinega Vnebovzetja je prav to, da tudi mi ne vidimo v trohnenju človeškega telesa zadnje postaje človekove zgodovine, marveč samo obdobje pričakovanja, ko nas bo večna ljubezen v celoti, z dušo in telesom, popeljala v večnost. Človeško telo je kljub smrti voz, ki našo dušo, se pravi naše radosti, trpljenje in upe popelje v večnost. Pogoj pa je, da tudi mi znamo kot učenca na poti v Emavs sesti za mizo k bratski pojedini in da delimo med seboj tisto, kar pač imamo. Po krščanskem izročilu je Marija z apostoli obhajala zadnjo večerjo in potem skupaj z njimi opravljala spomin nanjo. Zato je tudi znala iz rok svojega sina sprejeti, da jo je z dušo in telesom popeljal v večno ljubezen. Zato krščanska tradicija vidi v njej najlepšo ženo, okrašeno z najlepšimi etičnimi vrlinami miline, dobrote in ljubezni.

V oddaji smo se ozrli na pretekli teden v Cerkvi na Slovenskem, ko smo obhajali tudi god sv. Ane in Anino nedeljo.

Na Bližnjem vzhodu odmeva smrtonosni napad na Golansko planoto, Izrael v odgovor obstreljuje Libanon. Za komentar smo prosili Nejca Krevsa.Papež Frančišek moli za žrtve plazu v Etiopiji in opozarja: Medtem ko na svetu ljudje trpijo zaradi nesreč in lakote, nekateri podpihujejo vojne. To je škandal!Vlada v umetno zniževanje čakalnih vrst v zdravstvu. Janez Cigler Kralj: Gre za novo prevaro slovenskih pacientov.Vrhovna sodnika Barbara in Jan Zobec opozarjata na vse več stranpoti slovenske demokracije.Papež Frančišek pri opoldanski molitvi: Prepoznajmo in okušajmo čudeže Božje milosti.V vesoljni Cerkvi obhajamo svetovni dan starih staršev in ostarelih, spodbuditi želi zavzetost pri vzpostavljanju vezi med generacijami.Šport: Slovenske rokometašice zabeležile prvo zmago na olimpijskih igrah, boljše so bile od Južnokorejk.Vreme: Soncu in vročini bodo popoldne in zvečer sledile nevihte. Jutri se bo razjasnilo.

Mi kristjani pogosto slišimo očitek: »Če boš veroval, boš izgubil svobodo.« Številni ljudje menijo, da krščanstvo ne dopušča svobode. Nasprotno pa Kristus v današnjem evangeliju svojim učencem prepušča popolno svobodo. Ko ga večina učencev zapusti, vpraša peščico, ki je ostala: »Ali hočete tudi vi oditi?« (Jn 6,47). Niti sledu prisile, ampak popolna svoboda. Vera v Kristusa je prevelika stvar, da bi koga silili vanjo ali ga k njej prisilili. V zgodovini so se vse prisile glede vere slabo končale. Človek se za Kristusa lahko odloči samo v ljubezni. Ljubezen pa je svobodna. Za Kristusa se lahko odloči samo, ko spozna, da je Bog najvišje dobro, najbolj ljubeča oseba ali, kot je to čudovito lepo povedal apostol Peter: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš« (68). Kakor da bi hotel reči: Ti, Gospod, lahko najgloblje potešiš žejo naše duše. Kolikokrat v življenju izkusimo: Vsi nas lahko razočarajo, samo Bog ne! Frančiškan Polikarp Brolih je rad pripovedoval o srečanju s sorodnikom. Bil je novinec v samostanu, ko se je začela vojna. Pri njem se je oglasil sorodnik, ki je iz Gorenjske pred Nemci pribežal v Ljubljano. Prej je bil bogat trgovec, v vojni pa je vse izgubil: bogastvo, trgovino, delo, ugled … Vse! V pogovoru mu je priznal: Ostala mu je samo vera v Boga. Vse drugo je propadlo! Vera je gotovost, ki ostaja. Vera je velikokrat edina gotovost in je toliko dragocenejša, ker ostane takrat, ko vse druge gotovosti propadejo ali se izkažejo za negotove. Je gotovost nad vsemi gotovostmi … Današnji evangelij tudi odgovarja na vprašanje, zakaj ostajamo ob Kristusu, zlasti ko toliko ljudi odhaja od njega in toliko ljudi meni, da ga ne moremo srečati v Cerkvi. Ne ostajamo ob njem, ker bi se strinjali z nepravilnostmi v Cerkvi, ampak zato, ker ta nosi njegovo odrešenjsko sporočilo. Danes se spominjamo stoletnice rojstva pisatelja Alojza Rebule. Tudi on je v veri našel smisel bivanja. Zanj je postala kakor »vrv, ki nas pelje nad kamnitim prepadom … Megle lahko še tako žvižgajo skozi kamin, lahko ne vidiš ničesar drugega pred seboj kot naslednji vstop – v roki pa ti še vedno ostaja tista na obeh koncih zacementirana vrv, tista gotovost …« (Divji golob, 237). Vera mu je bila tako pomembna, da jo je šel iskat tudi za ceno žrtve. In poiskal jo je v Cerkvi. Postala je biser, ki ga bo šel iskat tudi, če je zakopan v gnoju. V knjigi o francoskem filozofu Jacquesu Maritainu opisuje pot tega filozofa in njegove žene do vere. Ko sta se Jacques in žena Raissa Maritain bližala Cerkvi, sta naletela na veliko oviro – napake ljudi v Cerkvi. Toda njun odgovor je najbrž postal tudi Rebulov odgovor: »Če se je Bogu zdelo prav, da je skril svojo resnico v kup gnoja, jo bova šla iskat prav tja!«

V tokratni oddaji Utrip cerkve v Sloveniji ste lahko slišali, kako julij, ko praznujejo god svoje zavetnice Sv. Ane preživljajo družine iz ustanove Anin sklad. Prav tako smo poročali, da je bilo posebej slovesno v cerkvi sv. Cirila in Metoda v Metliki, ki je ena izmed dveh cerkva grkokatoliške Cerkve v Sloveniji. Obhajali so god svojih zavetnikov. Nismo pa mogli mimo obhajan novih maš in mašniških jubilejev, slovesnosti ob obletnici konca oboroženih spopadov in zmage v vojni za samostojno Slovenijo v ljubljanski stolnici, prav tako pa ste slišali, zakaj se je na polemike o Sv. Ladislavu odzval murskosoboški škof Peter Štumpf.

V oddaji ob 8.00 smo ob povzetku nekaterih glavnih dogajanj v Cerkvi na Slovenskem v tem tednu objavili pogovor z župnikom v Smledniku Davidom Jensterlejem, ki je predstavil dokumentarni film o duhovniku in skladatelju Jakobu Aljažu ter priprave na obhajanje 180. obletnice rojstva tega velikega Slovenca, ki bo čez eno leto.

Vatikanski Dikasterij za nauk vere je pred pol leta omogočil duhovnikom v Katoliški cerkvi, da podelijo blagoslov parom, ki po katoliškem nauku živijo v »neurejenih zvezah«, torej istospolnim parom, ločenim in ponovno porečenim. Lokalne cerkve so se na omenjeni dokument odzvale različno. Kako ga razlaga moralni teolog dr. Roman Globokar, ali gre za nov nauk v Cerkvi?

Matjaž Venta, Luka Jesenko, Mel Kovic in Gregor Markelc so letošnji novomašniki v Cerkvi v Sloveniji. Iz kakšnih družin prihajajo, kako so začutili Gospodov klic, kdo je bil pomemben na njihovi dosedanji duhovni poti, kakšno novomašno geslo so izbrali, kaj jim pomeni molitev in še veliko več so povedali v tokratni oddaji.

Kakšno leto pred tem, ko sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, prek česar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, ki mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno?« Od tedaj naprej sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče izmed nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem ko si sami natikamo maske za čim lepšo javno podobo. Besnimo nad njihovim izkoriščanjem in samovoljo, a delamo enako, kadar tudi mi dobimo moč nad nekom drugim. Voditelji Cerkve in države, škofje, politiki, direktorji, župani, predsedniki in preostali vplivneži so pravzaprav vedno samo naše ogledalo, nekdo, ki nam s svojimi napakami očitno kaže, na katerih križiščih smo zavili narobe. Kritika je pomembna, morda celo ključna stvar, ko gledamo naše voditelje in prek njih našo družbo, da se ne razumemo narobe. Vendar je kritika, če je dobronamerna, vedno najprej samokritična. »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Biti učitelj zato pomeni najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. Tako se spreminja stvari.

Deset let pontifikata papeža Frančiška je prineslo veliko sprememb v Katoliški cerkvi. Boj proti spolnim zlorabam in finančnim nepravilnostim je pretresel cerkvene kroge. Ob tem je papež Frančišek uvedel sinodalni proces in bolj vključeval laike v delo Cerkve. Nekdanji argentinski kardinal Jorge Maria Bergoglio je izstopal po ostrih obsodbah socialnih krivic, potrošništva in uničevanja okolja. Pri svojih odločitvah je bil deležen tako podpore kot tudi nasprotovanja. O prvem desetletju njegovega delovanja in pečatu, ki ga je vtisnil Cerkvi in mednarodnim odnosom, voditelj Tomaž Gerden s sogovorniki. Gostje: dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference; dr. Igor Bahovec, profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Boštjan Udovič, profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Zaslužni papež Benedikt XVI. je v marsičem oblikoval podobo Katoliške cerkve in sveta. Njegov pontifikat zaznamuje bolj odločen boj proti različnim zlorabam znotraj Cerkve in tudi številne kritike. Njegov odstop konec februarja 2013 je bilo presenetljivo, a v marsičem tudi pogumno dejanje. Joseph Ratzinger je bil poleg tega desetletja znan kot izjemen teolog, avtor številnih knjig, ki so prevedena tudi v slovenščino. O pečatu, ki ga je vtisnil Cerkvi in svetu, bodo na dan njegovega pogreba govorili voditelj Tomaž Gerden in gostje v studiu. nnGostje: nprof. dr. Bogdan Dolenc, visokošolski učitelj na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani,nBoštjan Debevec, urednik katoliškega tednika Družina,nMojca Širok, dolgoletna dopisnica RTV Slovenija iz Rima. n