Podcasts about cerkvi

Papež sprejel izraelskega predsednika in vrhovnega predstojnika lazaritos Tomaža Mavriča.Dogodki konec tedna v Cerkvi v Sloveniji.Obhajamo god sv. Matere Terezije iz Kalkute.

Bo koaliciji Proti zastrupitvi bolnikov uspelo zbrati potrebnih 40 tisoč podpisov za razpis referenduma?Ob začetku novega šolskega leta otroci in mladi deležni mnogih pozitivnih spodbud.Na Bledu začetek 20. strateškega foruma, v ospredju vloga Evrope v novem globalnem okolju.V potresu v Afganistanu umrlo več kot osemsto ljudi.V Katoliški Cerkvi obhajamo svetovni dan molitve za skrb za stvarstvo.Banka Slovenije opozarja na upočasnjevanje rasti produktivnosti dela.Letalo von der Leyenove tarča namernega motenja satelitskega navigacijskega sistema.Šport: Slovenski košarkarji prek Belgije do prve zmage na letošnjem Eurobasketu.Vreme: Jutri se bodo padavine in nevihte od zahoda širile v notranjost Slovenije.

1. septembra bomo v Katoliški Cerkvi obhajali že 10. svetovni dan molitve za skrb za stvarstvo. V oddaji smo zato govorili o odnosu papeža Leona XIV. do okrožnice Laudato si, ki jo je papež Frančišek izdal pred 10-imi leti, o mednarodnem simpoziju na to temo, ki je potekal na Teološki fakulteti v Ljubljani, in o odnosu Cerkve v Sloveniji do Laudato si. Naši gostje so bili člani slovenske skupine Laudato si, ki preučujejo in tudi prakticirajo besede te okrožnice: Alenka Bahovec, Roman Globokar in Anton Lesnik.

Piše Bojan Sedmak, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Slovenska književnost ne premore pravih vohunskih romanov; kriminalk je vse več, a zgodb o akcijah prikritih obveščevalcev komaj kaj, pa še ti se ne prilegajo povsem modelom žanra. Če v priložnostni pregled zadnjih let zajamemo nekaj primerov knjig s tovrstno tematiko – na primer Pod krinko Vladimirja Vauhnika, že v naslovu ironičnega Vohuna Iztoka Osojnika ali serijo knjig Jureta Godlerja o nezgodah agentskega para – lahko zaključimo, da so to bodisi dokumentirane biografije bodisi kritike vsega obstoječega bodisi nekake bondiade v zabavljaški maniri. Seveda ni v njih nič manj pomembnega, tudi slovenske kriminalke so se šele pred pol stoletja izvijale iz senc klasikov žanra s parodiranjem, zakaj pa ne, saj se je s parodijo celo začel moderni roman. A tako kot se klišejem detektivk prilegajo žrtve in morilci ter logične razlage morov s kazenskimi konci, se tudi zgodbe z vohuni razvijajo po lastnih kalupih. Prvenstveno britanski imperialistični teksti, porojeni v prejšnjem stoletju in precej razširjeni v hladni vojni, so nastavili dominante tovrstnega pisanja, od katerih sta najbolj pogosta in zanimiva navezava na aktualno geopolitiko in problem identitete književnih junakov. Slednja je praviloma pogubna predvsem za ljudi, ki so pripravljeni ubijati za dve ali tri nasprotne strani, manj tragična pa najbrž za tiste, ki to počnejo rutinsko za vse mogoče naročnike in dobre plačnike. Dandanes, ko se tragičnost porazgublja med avtomatizirano banalnostjo zla, vohunstvo vsekakor žvižga okoli ušes in vara poglede tudi v najnovejših planetarnih razmerjih, in sicer zelo neslišno in nevidno s sofisticirano digitalno tehnologijo. Roman Mihe Lamprehta Vrij ni eksplicitno roman o vohunstvu, a je v njem mogoče zaznati vseprisotnost obveščevalnih dejavnosti. Boj za informacije in manipulacije z njimi je motivno gonilo v obeh narativnih linijah, ki jo vsevedni pripovedovalec vleče vzporedno in s tem spretno vzbuja bralno radovednost, kaj ju bo kdaj združilo. V eni ruski FSB in izraelski Mosad na preži za pretoki zlata, ki so ga nacisti izpulili pomorjenim Judom, naletita na par dedičev iz teh virov, zato pošljeta na teren konkurenčne profesionalce; v drugi sibirski oligarh kriminalno diktira posle ob veliki mednarodni investiciji v medicinski center v daljni Jakutiji; oba dogajalna tokova pa se stekata v evropski, v glavnem v švicarski in lichensteinski bančni sistem. Lamprehta za poznavanje ruskega miljeja zgodbe avtorizira dolgoletno novinarsko delo, še posebej sedemletna službena izkušnja z dopisništvom iz Moskve, ne nazadnje tudi predlani izdana knjiga komentarjev z naslovom Kratka zgodovina vojne v Ukrajini, kot prevajalec pa je podpisan pod nekaj knjig ruskih piscev. In to ni edina vednost, ki veje iz tega skrbno premišljenega in izpeljanega besedila, saj je v vsakem od triinštiridesetih poglavij mogoče zaznati avtorjevo splošno družboslovno in strokovno širino, najsi piše o zapletenem poslovanju bank in mimogrede omenja znamke švicarskih ur ali o zasebnih letalih, razlaga vrij in kriminalno uporabo kriše in kompromata ali posreduje dejstvo, da je staro pohištvo najbolje osvežiti z lanenim oljem … Pozornost vzbujajo deli, v katerih se eden od protagonistov – teh je v prepletanju zgodb pač več – sooča z izzivi alpinističnega plezanja, pa tisti, v katerih pisec z esejističnimi vstavki niza okrutna zgodovinska dejstva ali predstavlja prakse vzhodnjaške duhovnosti. Vpliv poročevalskega stila na avtorjevo pripovedništvo je zaznaven v prvi četrtini besedila, nato pa se pojavijo prvi dialogi in v nadaljevanju jedrnato in učinkovito pospešujejo dogajanje. Iz razgibanega dogajanja izstopajo asociativni deli kot dokazi o jezikovni moči pisca, ki se je po desetletjih posvečanja publicistiki namenil izraziti literarno; tak je na primer notranji monolog književne osebe, sestavljen iz domala samih enobesednih stavkov. Ali pa retorično učinkovit seznam različnih eksistencialnih položajev ljudi, ko presenečeni ugotovijo, da imajo v posesti enormne količine denarja. Nekateri »… bi premoženje razpršili, en del bi dali v dobrodelne namene, en del bi porabili, en del varno naložili. Nekateri bi vse dali Cerkvi, nekateri bi odpotovali na pot okoli sveta, nekateri bi se prijavili v vrsto za komercialni polet v vesolje, spet drugi bi kupili podjetje, tretji bi v mondenem kraju začeli novo življenje, nekateri bi kupili ali ustanovili svoj športni klub, nekateri bi kupili nove priležnice, ljubice in nove prijatelje …« In tako naprej, pisateljev seznam odzivov na bogastvo se nadaljuje na dveh straneh; tako kot tudi na nekem drugem mestu podobno naštevanje načel, po katerih vsak človek »kreira svoje načrte, poti in načine življenja«. »Svojim ambicijam in notranjemu glasu« sledijo tudi književne osebe Vrija: Luboš Stibarek, Hannah Lippmann, Hana Zavoral, Reiner Kral, Franz Verhoven, Vadim Petrof, Kyla Sanders alias Cveta Pesek, Rovilij Maratov, Musa Gabajev, Bondarenko in drugi, nujni za vézenje sižeja, od direktorjev korporacij do operativcev tajnih agencij ... Vsi ti s svojo številnostjo ne onemogočajo preglednosti dogajanja; vsak značaj je v svojevrstni situaciji zgoščeno podan z družbenim položajem in iz njega izhajajočo psihološko verjetnostjo. A vsi, se zdi, delujejo v nečem, kar jih presega kot skrivnost, naključje, usoda ali inteligenca Drugega … John La Carré je nekoč izjavil: »Vohunska zgodba ni nikoli zgolj vohunska zgodba.« Poleg ogledala svetovnemu dogajanju namreč ponuja še pogled v kompleksnost človekovih ključnih odločitev. Te je že Tajni agent Josepha Conrada prikazal kot sile, ki pronicajo globoko v intimno tkivo na tragičen način, s katerim se ne morejo ponašati kateri drugi tipi proze. A sporočilo iz Lamprehtovega prikaza sveta kljub v njem pomorjenim in ubitim likom ni pesimistično, saj vsebuje verjetje v obstoj osnovnih človekovih vrednot, četudi so te nenehno ogrožane. Na platnice je urednik knjige Boštjan Narat Meden zapisal, da je Vrij »roman o ljudeh, ki v ekstremnih okoliščinah vzamejo krmilo v svoje roke, pri čemer ne vedo, če krmilni sistem sploh še deluje. Od spretnega manevra do katastrofe je samo korak.« In morda res v svetu, kjer nič ni takšno, kot je, ker se takšno samo zdi, umetniško pisanje pove o njegovem realnem stanju paradoksalno več kot sicer hvalevredno raziskovalno novinarstvo. Stvarno komunikativen in etično dognan roman Mihe Lamprehta Vrij napeljuje na razmislek o tem, kako so lahko krhki ljudje, izpostavljeni grozljivostim sodobnosti, sposobni za pogumna dejanja, čeprav je njihov življenjski kredo le naivna poštenost. »Z vso enostavnostjo. Predvidljivostjo. Natančnostjo. In lepoto. In mogočnostjo.« In kot dodaja avtor zadnjih stavkih svojega odličnega leposlovnega prvenca: »Na linearni premici časa dogodki tečejo samo naprej. Preteklost je spomin.« In družno s sedanjostjo mogoče navdih za naslednjo pisateljsko avanturo.

Organizator kulturnih programov pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti Janez Jocif nas bo povabil na koncert zasedbe Audite, ki se bo predstavila s skladbami srednjeveške Španije. Koncert bodo izvedli v izjemnem sakralnem okolju idilične cerkvice sv. Primoža nad Kamnikom v soboto 12. julija ob 19. uri.

Škof Andrej Saje pri maši za domovino: Praznik državnosti vabi, da se soočimo z resnico o naši domovini, državi in nas samih.Zbiranje Petrovega novčiča: gesta podpore papežu pri njegovi poslanstvu.V Katoliški Cerkvi praznujemo slovesni praznik rojstva Janeza Krstnika.Škof Maksimilijan postavil štiri nove akolite.

V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve ste lahko slišali, kaj je papež sporočil športnikom na njihovem jubileju v Vatikanu, pa tudi, kako je romanje kot kolesar doživel naš sodelavec Blaž Lesnik. Za vas smo pripravili papeževo jubilejno katehezo, v kateri je spregovoril o ideologijah v Cerkvi in poudaril, da Jezus nikoli ne ločuje! Slišali pa ste lahko tudi odlomek iz pogovora s predstojnico Misijonskih Sester Marije Pomočnice Kristjanov v Indiji, ki je v začetku maja obiskala Slovenijo. Vabljeni k poslušanju!

V dunajski katedrali danes sveta maša za žrtve napada v Gradcu.Slovenski škofje izrazili sožalje ob tragediji v Gradcu.Papež Leon XIV. s Sanchezom in Guterresem o vojnih konfliktih po svetu.Martin Golob: Še vedno imam isti motiv – oznanjati Božjo besedo.Vodenje 9,7 za voditelje v Cerkvi.

Piše Bojan Sedmak, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. V slovenski kulturi je najbrž malokdo, ki ga ni v preteklih desetletjih na nek način vsaj oplazilo ustvarjanje novinarja, urednika, pesnika, pisatelja, esejista, scenarista, profesorja Branka Šömna (roj. Maribor, 1936). Morda še najbolj množično scenariji filmov, kot so Poslednja postaja, Samo enkrat se ljubi, Let mrtve ptice, Rdeči boogie in drugi, ali bolj individualno njegovo publicistično delo, bogat pesniški opus, zbirke humoresk in esejistične knjige ter predvsem njegovih deset romanov … Po predlani izdanih pretresljivih novelah Molitev za Jasenovac tudi v letos izdani knjigi Človek, ki ga ni pisec ohranja ter kvalitetno nadgrajuje svoje pripovedništvo, tokrat po uvodnem nekrologu s šestimi besedili kratke proze. Pred njimi bi lahko stala sentenca: »Človeško dojemanje sveta je polno sršečih vprašanj, misleči človek se lahko nanje nabode, celo izkrvavi.« A avtor je pod naslov pripisal: »To je knjiga retoričnih figur, alegoreze, legend o mrtvem času.« V moto pa: »Kjer ni grobov, ni pogreba. Zemlji telo, dušo bogu, srce bratstvu.« In začel z In memoriam prijatelju Milanu Vincetiču. Prvoosebni pripovedovalci so v besedilih dvoji, pol jih personalno pripovedujejo templjar, Mozart in udbaški morilec, pol pa pisec sam v prvi osebi, četudi se kdaj predstavi še kot François, France, Frank, Feri, da le ni vedno Branko. V zgodbah se kaže kot sprehajalec po Jeruzalemu, scenarist na ekipnem filmskem delu v Zadru, v tekstu Dno brez dna pa kot premišljevalec o smrti za osebno uporabo. V snovi je vseskozi pozoren na iztekanje časa, poln znanja, izkušenj, anekdot in spoznanj ter esejistično zavzet, predvsem za prostozidarstvo. Masonstvo, ki je nasploh pomemben del Šömnovega življenja, je kot motiv nevsiljivo prisotno v večini besedil; v Jeruzalemu se avtor podrobno seznani s kabalo; neuki oznovski eksekutor v noveli Likvidacija zaslišuje ujetega masona; Mozartov monolog – nekak trezen dodatek k Formanovemu in še kateremu vihravemu Amadeusu – vsebuje jasno sporočilo, da se je genij najbolje počutil v svoji prostozidarski bratovščini … In ko Šömen izbrska pomembne zadeve iz preteklosti za nove zgodbe, mimogrede izvleče tudi kaj iz lastne, nekdanje kulturniške bratovščine; s Petrom Božičem spi na predpražniku neke podstrešne sobe, s češnje padlim Matjažem Kmeclom v isti bolnišnični sobi enciklopedično modruje o umiranju, v Tivoliju debatira z Marjanom Rožancem, ob nekem omizju prepeva z Danilom Kišem … Seveda se piscu do devetdesetega leta marsikaj nabere, a za učinek je pomembno, da se to nabrano dobro bere. In Dno brez dna nikakor ni le še eno prijazno obujanje prigod, temveč je iskreno obračunavanje človeka s samim seboj na nivoju visoke, resne literature. V najdaljši noveli Vrana se zgodovinska faktografija o usodi templjarske utrdbe v Dalmaciji preliva z domišljijsko dramaturgijo v scenariju, ki ga protagonist piše za ameriške producente, ob čemer se zapleta v ljubezensko avanturo z domačinko. Ta ga reši iz vode, potem ko pisec v sebi pomeša junaško fikcijo in realnost slabega plavalca, za nameček pa ga pod rebra sune še konj. Šömen je mojster vizualizirane naracije, saj kot filmski scenarist beleži, kar prvenstveno vidi, ter to kadrira v sekvence, tako da se dogajanje poganja v pregledno urejeno celoto; obrt pač terja spretno razporejanje prekipevajočih motivov, ko »asociacije skušajo kot komarji posedati na kožo«. In tako so spletke beneškega doža na četrtem križarskem pohodu iz 13. stoletja zmontirane s posteljnimi pomenki sodobnih zaljubljencev, ne da bi taki rezi trgali rdečo nit pripetljajev, drvečih v presenetljiv finale. Pogosta tema v slovenski literaturi – duhovni in telesni samorazkroj povojnih organiziranih morilcev – je v Likvidaciji izpeljana z doslednostjo, katere učinek je grozljiva norost človekovega zla, nasilja in samouničenja. Ideje framasonskih lož so s takšnimi polomi v popolnem nasprotju; komunistični zasliševalec je deležen poduka od izobraženega zaslišanca v izjavi: »Prostozidarji se ne pogovarjajo ne o politiki ne o Cerkvi. Oni so humanisti, dobri ljudje, ne pripravljajo nobenih zarot, nobenih atentatov, kot so nas dolžili v preteklosti, mi smo za mir med narodi, v svetu.« V petindvajsetih odstavkih zadnje besedilne enote Dno brez dna s podnaslovom Razmišljanje za osebno uporabo ali Ponesrečen poskus življenjepisa so motivi povezani z osrednjo idejo – doumeti bližino konca. Šömen je v najbolj napeti formi, ko pripoveduje, kako se je večkrat po naključjih komaj izvil iz objema smrti; prijatelja je raznesla ročna bomba in bi lahko tudi njega, če se ne bi pri preskakovanju zapletel v ograjo; pravočasno je odskočil s proge pred drvečim vlakom, medtem ko prijateljici to ni povsem uspelo in je ostala brez nog; svoje je komaj ohranil tako, da jih je skrčil pred kolesi avtobusa, proti kateremu je zdrsel po zasneženem klancu; z očetom je bežal pred streljanjem nekega kulaka, v osamosvojitveni vojni je zadnji hip ustavil avto nekaj decimetrov pred mino; seznam se ne izteče, ko se zapore, pretepe, pljučnice, zlome in podobne nesreče postavi pred tri pike … In morda vzhičeno doda, da je vse to tako rekoč neverjetno. V meditacijah o neizogibnosti minevanja se avtor sicer ozira po religijah, pri čemer ne izpostavlja posebej vstajenja, pač pa se mu ob bistvenih duhovnih vpogledih utrinja bogata metaforika. Kaže, da je poezija na začetku in v zdajšnjosti Šömnovega ustvarjanja; čeprav so bile v polpreteklem obdobju objavljane predvsem pripovedi, so namreč mnoge prepojene s pesniškim jezikom; tako je tudi začetni spomin posvečen prvenstveno liriku. In zadnji stavek v zbirki, po katerem se imenuje knjiga, je naslov popevke, za katero je Šömen nekoč na opatijskem festivalu dobil nagrado za najboljše besedilo. V slogu vseh šestih besedil izstopajo pomensko domiselne besedne zveze. Za pričevanje o poetskih podobah v Šömnovi prozi je primerno nazoren naslednji citat: »… vse je bilo končano, najprej so umrle mistične karte, 'igralne podobe, ki z njimi noči sem zapravljal', slike spomina na ukradene poljube, na poležane rjuhe po hotelskih posteljah, v katerih sem po nekaj minut dokazoval panonsko moškost, na vrtiljaku noči so vrstili duhoviti komplimenti, laž in obljube, veliki kompromisi na delovnem mestu, v nergaški javnosti ter majhni kompromisi s samim sabo, kavarniški prepiri in nepopoln popis priložnostne nezvestobe, bežanja od doma ...« In čeprav novele niso niti spovedi niti rekviemi, vsebujejo tudi zrela ključna spoznanja človeka, ki se je obilno naužil telesnosti in vsakršnega duha: »… cerkev upa, da bom tudi jaz umrl v miru, zadovoljen v spokornosti, sprijaznjen s svetom, upornik brez razloga, dvomljivec o vsem pozemeljskem, zagledan v lepoto ženskih oči, v vesoljski razum razumnežev, v politično moč pametnejših, obiskovalec različnih hramov po svetu, sprehajalec po tujih pokopališčih, prebivalec med jelšami in brezami izgubljenih vasi in velikih, do praznine razkošnih velemest, lastnik majhnih bolečin v stihih in prozi, prodajalec velikih stisk srca pod judovskim kamnom dvoma, na dveh ploščah desetih zapovedi, v dogovoru s plamtečo ničnostjo, zasebnim pepelom, z odtisi velikega graditelja svetov.« Človek, ki ga ni zelo je. Šömen v knjigi domišlja in osmišlja svoje bivanjske poti in poti svojih junakov z močno pisateljsko energijo. Pri tem mu za estetski presežek služijo pestre osebne izkušnje, poznavanje zgodovine in dar za scenaristično domišljeno pripovedovanje, vse razumno posvečeno širinam in globinam življenja in umetniškega izražanja. Branko Šömen se torej ne predaja; ko se, pa se pisanju z obstojno kvaliteto.

Tik pred 10. obletnico objave okrožnice papeža Frančiška 'Laudato si' smo odprli vprašanje človekovega odnosa do okolja. Kaj je ekološko spreobrnjenje, v kakšni meri se je v Cerkvi okrepila zavest odgovornosti do okolja in ali se je to pokazalo tudi v konkretnih oblikah? Naš gost je bil prof. dr. Roman Globokar.

V rezidenci krškega škofa dr. Jožeta Marketza v Celovcu danes poteka praznično srečanje pod geslom (Do)živeti skupno Koroško. Zgodovina, umetnost in kultura. Dopoldne je potekal znanstveni simpozij Toleranca in akceptanca dvojezičnosti na Koroškem. Pri škofijskem dvorcu so v spomin dvema zagovornikoma razumevanja med obema narodnostnima skupinama na Koroškem Valentinu Inzku starejšemu in Ernstu Waldsteinu odprli inštalacijo Einklang : Sozvočje umetnikov Nataše Sienčnik in Wolfganga Puschniga, ki je bila izbrana na posebnem natečaju, nato pa se je v zgodovinskih prostorih in na vrtu škofijske rezidence nadaljeval dvojezični kulturni program in praznik zahvale. Katoliška Cerkev na Koroškem ga pripravlja v spominskem letu in ob obletnicah: »80 let konca vojne«, »70 let državne pogodbe«, »60 let drugega vatikanskega koncila s škofijsko sinodo« in »30 let članstva Avstrije v Evropski uniji«. Škof Marketz je naglasil pomen sožitja nemške in slovenske narodnostne skupnosti v okviru škofijske sinode. Slednja je aktualna še danes, saj je njena osnovna zamisel enakopravnost obeh deželnih jezikov. Za preživetje slovenščine, ne le v Cerkvi, ampak v deželi nasploh, je to danes, ko njena uporaba tudi v družinah nazaduje, zelo pomembno.

Papež Leon XIV. se je dopoldne srečal z novinarji vsega sveta: recite NE besedni vojni.Celjski škof Matjaž si želi, da bi misijonarski ogenj gorečnosti novega papeža lahko izkusili tudi v slovenski Cerkvi.Volivci na referendumu zavrnili zakon o dodatku k pokojninam umetnikov. Janša rezultat označil za zmago razuma.Poslanci NSi in Demokratov vložili interpelacijo ministrice za kulturo Aste Vrečko.Putin za 15. maj predlagal pogovore z Ukrajino v Istanbulu. Pa bo do njih sploh prišlo?Zelenski po telefonu govoril s papežem Leonom 14-im in ga povabil na obisk.Danes slovesno obeležili 25-letnico Kmetijsko gozdarske zborniceZDA in Kitajska so dosegle dogovor o znižanju vzajemnih carin za 115 odstotnih točk za obdobje 90 dni.Šport: Slovenska ženska košarkarska reprezentanca je začela priprave na evropsko prvenstvo, ki bo v drugi polovici junija.Vreme: danes oblačno s padavinami, jutri že nekaj sonca, podobno v sredo.

V Vatikanu se to popoldne začenja konklave – tisti skrivnostni, skoraj mistični proces, v katerem bo 133 kardinalov z vsega sveta v popolni izolaciji izbiralo novega naslednika svetega Petra. Po smrti papeža Frančiška se v katoliški Cerkvi zaključuje eno obdobje in začenja novo, morda povsem drugačno. Medtem ko so vrata Sikstinske kapele zapečatena, so oči vernikov in svetovne javnosti uprte v majhen dimnik nad kapelo – tam bo bel dim oznanil prihod novega papeža.Foto: Reuters

Gostili smo dr. Janeza Juhanta in dr. Andreja Marka Pozniča. Posvetili smo se iskanju Petrovega naslednika in izzivom v Cerkvi nasploh. V domovini nas medtem čaka referendum o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke v kulturi, spregovorili smo tudi o nekaterih drugih potezah vlade.

V aprilu je bila obletnica smrti Dietricha Bonhoefferja, nemškega teologa in pastorja. Rodil se je v ugledni meščanski družini, starši so pripadali luteranski Cerkvi. Kdo je bil ta mož, ki ga je hoja za Kristusom, kakor jo je sam razumel, pripeljala na vislice zaradi zarote proti Hitlerju? Naš gost je bil pater Jože Pucelj.

Iberski polotok se pobira po obsežnem električnem mrku.Okužbo z vodo v Maximarketu v Ljubljani prijavilo 547 ljudi, a je bilo obolelih gotovo več, pravijo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.V Katoliški Cerkvi žalujemo za pokojnim papežem Frančiškom, a se obenem zahvaljujemo za njegovo delo in gledamo naprej, je spomnil škof Andrej Saje.Vreme: Ponoči in jutri bo pretežno jasno.

Bliža se največji krščanski praznik: velika noč. Katoliška cerkev preživlja težavne čase zaradi bolezni papeža Frančiška, po drugi strani pa jo je skrb za papeževo zdravje povezala. 2025 je za največjo in najvplivnejšo krščansko cerkev tudi posebno, sveto leto; po mnenju papeža je to priložnost za refleksijo, duhovno prenovo in solidarnost z obrobnimi. Sočasno v cerkvi poteka sinodalni proces prenove. O razmerah v Katoliški cerkvi pri nas in po svetu v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik slovenske škofovske konference; dr. Igor Bahovec, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani; Mojca Širok, dopisnica RTV Slovenija iz Italije.

Kristjani bodo kmalu praznovali svoj največji praznik – veliko noč, s katero se spominjajo Jezusovega vstajenja od mrtvih. Velika noč je praznik veselja in upanja, kar verniki izražajo tudi z vzklikom Aleluja, ki pomeni Slavite Boga. Binkošti obhajajo 50. dan po veliki noči. Na binkošti je Jezus po vnebohodu svojim učencem poslal Svetega Duha. O pomenu velike noči tokrat iz Murske sobote, v sodelovanju z Binkoštno cerkvijo Murska sobota, ki daje poudarek osebnemu odnosu z Bogom in delovanju Svetega Duha. Gostje v oddaji so: binkoštni pastor Andrej Bojnec, 21-letna Kaja Marton, medicinska sestra in 42-letni Jernej Kuzmič, pravnik zaposlen v gospodarstvu.

V teh dneh je Ljubljana deležna raznolike in pestre kulturne ustvarjalnosti rojakov s severne strani Karavank. Od 22. marca že potekajo Koroški kulturni dnevi v Ljubljani 2025. Ta teden je bilo ob odprtju razstava Karla Vouka Skozi čas tudi uradno odprtje. Potekali sta tudi predstavitev koroških kulturnih društev in okrogla miza o Koroški Cerkvi in slovenski kulturi. V oddaji ste med drugim slišali, kaj sta na odprtju razstave povedala veleposlanik Republike Avstrije v Ljubljani dr. Konrad Bühler in državna sekretarka v Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar. Avtorja je predstavila Nataša-Vanja Stergar.

Razmišljali smo o postnem dogajanju v Cerkvi na Slovenskem in od kod spet privlačnost strožjih metod posta. Kaj Trumpov vzpon in njegova naslomba na krščanstvo dejansko pomeni za krščanstvo? Kaj se skriva za pojmom moralni ugled parlamenta in kako je s tem ugledom? In končno še pogled v našo soseščino. Srbski predsednik Vučić vlada s Titovo metodo. Uživa tiho podporo mednarodne skupnosti in tlači sodržavljane.

Nika Prevc z zmago v Lahtiju sklenila letošnjo odlično sezono, na odru se ji je s tretjim mestom pridružila Ema Klinec.Nadškof Gallagher: Papež še vedno služi Cerkvi in človeštvu v svoji krhkosti.Stanje makedonskih pacientov v UKC Ljubljana kritično a stabilno.Slovenske železnice v največjo pomladitev tovornega voznega parka v 20 letih.Urša Cankar Soares za Radio Ognjišče o nedeljskem Pohodu za življenje v Kopru.Vreme: Jutri bo večinoma oblačno. V zahodni in deloma osrednji Sloveniji bo občasno deževalo.

Papež Frančišek v pismu iz bolnišnice: Pravična družba se ne gradi z izločanjem najšibkejših.Praznujemo mednarodni dan žena – katere ženske je papež imenoval na višje položaje v Cerkvi?Kako izboljšati poslovno okolje podjetij v Sloveniji in ali lahko subvencije nadomestimo z nižjimi davki?Zelenski pred skorajšnjimi pogovori z ZDA v Saudovi Arabiji: Ukrajina si čim prej želi mir in zanesljivo varnost.Kakšna vlaganja se obetajo na področju turizma in športa?Z delom začela nova avstrijska vlada. Kaj pričakujejo koroški Slovenci?ŠPORT: Slovenec Hrobat četrti na smuku na Norveškem, skakalka Nika Prevc še drugič svetovna prvakinja, moška tekma na sporedu popoldne.VREME: Popoldne in jutri večinoma jasno, z najvišjimi temperaturami do 21 stopinj C.

Po besedah režiserke Urške Djukić film Kaj ti je deklica govori o patriarhatu in njegovem zatiranju spolnih nagonov pri deklicah, denimo v okvirih tradicionalne religije. Vendar je film pravzaprav najboljši takrat, ko kaže nasprotno. Zgodba govori o šestnajstletnem dekletu, ki se pridruži pevskemu zboru, s katerim se nato odpravi na vaje v Čedad. Tam spozna Ano Marijo, ki jo začne vpeljevati v pogovore o seksu in jo nato tudi poljubi. Glavna junakinja, ki je vzgajana konservativneje kot vrstnice, ni toliko žrtev represije staršev ali Cerkve, kot je žrtev neprestanih pritiskov sošolk. Pritiskov, da bi govorila o spolnosti, si jo zamišljala, poljubila drugo dekle. Čeprav se seveda spopada s svojimi naravnimi nagoni, pa jo represija sošolk spravlja v dodatno nelagodje. Nazadnje privede do vsiljenega poljuba Ane Marije. Glede na to, da ta ves čas govori izključno o spolnosti in z njo pritiska na glavno protagonistko, bi lahko rekli, da gre za lik s predatorskimi potezami, ki ne simbolizira nekakšne osvobojenosti, temveč ujetost v prisilo. S Foucaultom in Žižkom bi lahko razmišljali o tem, da sodobne Zahodne družbe ne temeljijo na zatiranju nagonov, temveč na prisili užitka in nujnosti izpovedovanju tega užitka. V to prisilo je dekle pahnjeno, ne da bi se lahko na koga obrnilo. Ko za stisko pove učitelju, jo ta zatre in ne želi videti problema. Nune nastopajo kot najbolj svobodne in dostojanstvene osebe v filmu. To lahko beremo tudi kot alegorijo nekaterih struj slovenskega progresivizma, ki Katoliški cerkvi očitajo zatiranje in provokacije, vendar pa v resnici same neprestano provocirajo Cerkev, ki vse skupaj bolj ali manj stoično in dostojanstveno prenaša. Struja, ki jo pooseblja lik Ane Marije, ves čas reproducira poenostavljene predstave o Cerkvi in že premlete očitke, ki v sebi nimajo subverzivnega naboja. Saj v resnici oblasti že dolgo ne predstavlja več Cerkev, temveč potrošniško-hedonistična ideologija, obsojena na to, da se ves čas upravičuje z iskanjem zunanjega sovražnika. Skoraj vsak prizor filma je obremenjen z vprašanji o spolnosti. Liki niso pretirano izdelani, nimajo drugih motivov od spolnih, za njimi ni pravih osebnosti. Celo odrasli fizični tuji delavci, ki so na istem kraju kot mladoletna dekleta, so samo simbol neke silovite moške seksualnosti. V filmu sploh niso subjekti, ampak nastopijo kot gola telesnost. Glavni lik filma Lucija je tudi stereotipno jecljajoča podoba zatrtosti brez svoje lastne zmožnosti delovanja. Na vizualni ravni je film najboljši, ko se loti simbolne govorice, v katero vpne prizore narave: cvetove, reke, jame, v kateri pojejo sestre. Pohvaliti velja tudi uporabo velikega plana na obrazih likov. Na vsebinski ravni pa je film najbolj produktivno gledati v nasprotju z njegovo namero in kot prikaz simptomov vladajoče progresivistične ideologije, še posebno njene slovenske različice. (Recenzijo je pripravil Muanis Sinanović, bere Eva Longyka Marušič)

Veliko časa posvetim razmisleku, kako je nastala današnja generacija mladih, tistih, ki jih imamo za lene, nesposobne in neodgovorne ljudi. Klasični razlogi za to krivijo telefone, pretirano ugodje in razvajenost, kar vse drži, a je treba vendarle priznati, da za vse hudo in slabo na svetu niso krivi samo zunanji razlogi. Oči mi je odprl dogodek v župniji, pri katerem so bili v glavni vlogi mladi, zgodilo se je, da je začelo veliko odraslih župljanov odkrito dvomiti o njihovi zanesljivosti, če jim je sploh dobro zaupati, tem rastočim, neodgovornim, zaupanja nevrednim mladim. In sem dojel, da se mladi res nimajo kam dati, ker v družbi sploh nimamo pravega mesta zanje, tudi v Cerkvi ne, hočem reči, mesta za njihove prve odrasle korake, za iskanja, učenja, negotovosti, tudi napake, ki so sestavni del rasti, povsod so odveč, nihče resno ne računa nanje, nihče jim ne zaupa. In so morda zato taki, kakršni so, brez volje do življenja. V bistvu smo hinavska družba, na ustnicah smo polni besed, kako so mladi naša prihodnost, a ko gre za to, da bi jim morali prepustiti odgovornost, se takoj »ustrašimo«, nič nočemo izpustiti iz svojih rok, ne zmoremo prepustiti svojega mesta – kako veliko je recimo služb, ki jih še vedno zasedajo ljudje, že zdavnaj zreli za pokoj. Vse raje naredimo sami, kot da bi prepustili svoje mesto drugim, hinavsko boječ se njihovih napak, beri: dela po drugačnih, ne naših konceptih. Tako smo postali družba sedežev, na katerih sedijo neprimerni ljudje. In tako se nekateri starši do svojih otrok vedejo kot prijatelji, ko bi jim morali kaj ukazati, in kot diktatorji in posesivneži, ko bi jih morali spustiti iz gnezda. Mladi so samo primer, ki jasno dokazuje, kako velike težave imamo s tem, da bi v življenju zasedli pravo mesto. Veliko osebne zrelosti zahteva Jezusov nauk, da se je treba v življenju znati usesti na pravo mesto, tja, kamor v resnici spadaš: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe.« (Lk 14,8) Velika modrost je v tem, vedeti, kam se usesti, vedeti, kdaj se umakniti in kdaj približati, kdaj spregovoriti in kdaj umolkniti, velika modrost. Sedeti na pravem mestu zna le tisti, ki se res zaveda svoje resničnosti, kdaj torej ni primeren več za mesto, na katerem je bil, bodisi da mora napredovati bodisi da se mora umakniti nižje. Da se torej ne precenjuje ne podcenjuje, da je sposoben realno pogledati tako na svoje sposobnosti kot na pomanjkljivosti (med katerimi je tudi starost) in narediti prostor tistemu, ki spada nanj. Vedeti za pravo mesto je modrost. A morda bo za razmislek o tem, kam v resnici spadamo, pomagal Jezusov enigmatični stavek: »Vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« (Lk 14,11) Najboljši odnos do svojega življenja ima zato tisti, ki se nima za preveč pomembnega, za nenadomestljivega človeka.

Če gredo ljudje lahko na Luno in govorimo o tem, da bomo šli na Mars, ni izgovora, da ne bi tudi v Cerkvi spremenili našega načina komunikacije, da bi bolj učinkovito oznanjali evangelij, je v uvodnem nagovoru poudaril pro-prefekt Dikasterija za evangelizacijo Rino Fisichella ...Tako je svoje razmišljanje začela Mojca Purger. Komentar si lahko v celoti preberete na spletnih straneh Družine.

Tokrat sta bila naša pričevalca res izjemna, saj sta povedala, kako sta kot neverna spoznala Jezusa in to je spremenilo njuno življenje. Našla sta tudi pot v Katoliško cerkev, ki jo sprejemata kljub nekaterim njenim grehom in slabostim. In kaj so rekli njuni prijatelji? Kako danes gledata na svet in soljudi?

Predstavili smo podrobnosti o poteku jubilejnega leta v Cerkvi v Sloveniji.

Novoj drugi sveti večer; med svetimi mašami bomo zapeli Te DeumKateri dogodki so v Cerkvi izstopali v letu 2024?Letos zaradi vere ubitih osem duhovnikov in pet laikovDruga obletnica smrti papeža Benedikta XVI.

V tematskem Mozaiku dneva smo se sprehodili skozi izstopajoče dogodke v letu 2024 v Vatikanu in Cerkvi po svetu. Komentiral jih je škofov vikar za Slovence v Gorici, Karlo Bolčina.

V zadnji oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji v tem letu je bil naš sogovornik predsednik Slovenske škofovske konference in novomeški škof Andrej Saje. Vprašali smo ga, kaj je po njegovem opažanju najbolj zaznamovalo letošnje dogajanje v naši krajevni Cerkvi, kje vidi potrebo po delovanju za naprej, kakšni so izzivi in kaj nam prinaša sveto leto 2025 pod naslovom Romarji upanja.

V Katoliški cerkvi so stopili v jubilejno leto 2025. Jubilej je vedno pomenil dogodek velikega duhovnega, cerkvenega in družbenega pomena v življenju Cerkve. Za sveto leto, za katero je značilno upanje, ki ne zaide, Božje upanje, je v buli, posebnem papeškem dokumentu, papež Frančišek dodal: »Naj nam tudi pomaga znova najti potrebno zaupanje, tako v Cerkvi kot v družbi, v medosebnih odnosih, v mednarodnih odnosih, v krepitvi dostojanstva vsakega človeka in spoštovanju stvarstva.« Gostja je redovnica, nacionalna koordinatorka jubilejnega leta Božena Kutnar.

Advent je čas pred božičem. Pravimo mu čas pričakovanja. Današnja nedelja, tretja v adventu, se imenuje nedelja veselja ali po latinsko gaudete. Ko človek pomisli na veselje, mu zaigra srce. Verjetno se hitro spomni dogodkov, srečanj ali dosežkov, ob katerih je bil zares vesel. Vzroki za veselje so lahko zelo različni: rojstvo otroka, uspešno zaključen študij, poroka, oprostilna sodba na sodišču ali ugotovitev, da sumi na težko bolezen niso utemeljeni. Veselje lahko občutimo tudi ob sončnem vzhodu, prijaznem vozniku, ki nam v jutranji prometni konici odstopi prednost in se ob tem celo nasmehne. Mislim, da bi lahko še dolgo naštevali … Žal pa je tudi veliko takih, ki se ne morejo veseliti, ker jih je življenje preveč ranilo in prizadelo. Njihove bolečine so prevelike. Pogosto jih vidimo v poskusih, da bi delovali veseli, a to je daleč od pristnega veselja. Tudi današnja Božja beseda je prežeta z veseljem. Starozavezni prerok spodbuja Izrael z besedami: »Veseli se in raduj iz vsega srca … Gospod je v tvoji sredi.« Apostol Pavel v pismu Filipljanom pravi: »Bratje in sestre, veselite se v Gospodu vedno; ponavljam vam, veselite se! Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem. Gospod je blizu.« Evangelij pa, kakor da bi nam želel pokazati pot do veselja, poroča o množicah, ki sprašujejo Janeza Krstnika: »Kaj naj storimo?« Med drugim Janez pravi: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima hrane, naj stori enako.« Nadalje spodbudi še cestninarje in vojake. Božja beseda nas vedno znova preseneča. Tako globoke življenjske modrosti, ki so večne in vedno veljavne, predstavi na tako preprost način. Če hočeš biti srečen, ne pozabi na svojega bližnjega. Če želiš veselje, stopi korak nazaj in daj prostor drugemu. Če imaš, daj. Pogosto se spomnim pregovora: Manj je več. Zakaj tega ne storimo? Ker se bojimo, da nas bo kdo izkoristil ali prevaral. Premagajmo te predsodke in strahove in presenečeni bomo, koliko veselja lahko prineseta taka drža in prizadevanje. Za vernega človeka je vir veselja tudi gotovost, da je Bog vedno z nami. Ko je Bog želel prenoviti svet, je izbral ponižno dekle iz neke vasi v Galileji – Marijo iz Nazareta. Nagovoril jo je z besedami: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« V teh besedah je skrivnost pristnega božiča. Bog jih ponavlja Cerkvi in vsakemu od nas: »Razveseli se, Gospod je blizu!« Naj veseli december ne bo le iskanje zunanjega veselja, ampak priložnost za srečanje s samim seboj, s svojimi bližnjimi in z Bogom. Tako bomo lahko to veselje zaživeli v polnosti. Francoski filozof in teolog je dejal: »Resnično veselje prihaja iz spoznanja resnice in življenja v skladu z njo.« Naj bo današnja nedelja polna pristnega veselja!

Dvojezična šola Pavla Petričiča v Špetru v Beneški Sloveniji pred prihajajočim šolskim letom 2025/26 pripravlja dan odprtih vrat za starše, ki razmišljajo, da bi se njihovi otroci šolali v slovenščini in italijanščini. Dan odprtih vrat za vrtec, osnovno in srednjo šolo bo jutri, v petek, 13. decembra, od 17. ure naprej. V mesecu januarju pa bodo starši omenjene tri stopnje izobraževanja lahko obiskali med poukom. Zdaj pa še na Goriško. Akademija Mirko Špacapan pripravlja večer Izviri naše istovetnosti - dobre prakse za zaveden in zavesten družbeni vsakdan. O mladih, vrednotah in Cerkvi bo skupina mladih iz zamejstva od Benečije do Trsta in Gorice, Koroške in Argentine spraševala župnika iz Grosupljega Martina Goloba. Nocoj ob 20h v Sedejevem domu v Števerjanu. Večer bo vodil Martin Čotar.

Večkrat slišimo, da ženske v Cerkvi nimajo prave vloge. Morda je celo res, saj ženske v Cerkvi veliko naredijo in jim gre zato vsa pohvala. Velikokrat velja, da se vera ohrani tam, kjer jo ohranja žena, mati ali celo babica. V Božji besedi današnjega praznika pa prevladujejo ženske. Spet bi lahko kdo ugovarjal, da je v prvem berilu postavljena žena v slabi luči: Eva namreč greši in po prvem grehu se zagovarja pred Bogom. Toda kot nasprotje ji Cerkev postavlja v evangeliju spet ženo, to je Marijo. Če nekateri govorijo, da je po eni ženi prišel na svet greh, je treba še bolj poudariti, da je po ženi – Mariji na svet prišel Odrešenik. Duhovni pisatelji so Marijo imenovali za novo Evo. In ena najstarejših slovenskih cerkvenih ljudskih pesmi poje: Kar nam je Eva nesrečna zgubila, // roža Marija nam je zadobila, // ki je rodila Jezusa, // milega nam Zveličarja. Odrešenik je prišel po ženi, po Mariji in to odrešenje je veliko večje kot greh, ki je prišel po prvem človeku. Ostaja še eno pomembno sporočilo obeh svetopisemskih odlomkov. V prvem berilu Eva pove, kako je grešila. Prisluhnila ja glasu skušnjavca, ki ga v simbolični svetopisemski pripovedi predstavlja kača. Eva pravi: »Kača me je zapeljala in sem jedla« (1Mz 3,14). V evangeliju pa sledimo pogovoru Marije, ki se pogovarja z Božjim odposlancem, in po angelu prisluhnila Bogu. Zanimivo v tem pogovoru je, da Marija tako prisluhne Bogu, da ga tako prizna za Drugega, da se mu da popolnoma na razpolago in izreče presenetljive besede: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk1,38). Pomenljivo je, da sta obe ženi prisluhnili: Eva Skušnjavcu in je zabredla v nesrečo, Marija pa je prisluhnila Bogu in nam je prinesla odrešenje. Tu vidimo zelo pomembno sporočilo za naše duhovno življenje: Ni vseeno, koga poslušam v življenju! Ni vseeno, pri kom se v življenju navdihujem! Kje iščem modrost, ideje, kje se napajam. Kaj berem, kaj poslušam in komu verjamem. Številni slikarji slikajo Marijo ob oznanjenju v molitveni drži. Angel je Marijo obiskal med molitvijo. Ikone jo prikazujejo, kako posluša angela. Marija v nasprotju z Evo pravilno prisluhne drugemu in zna razločevati, zato ker je sporočila premišljevala v molitvi in jih sprejemala z razumom, ki ga je prečistila v molitvi. Razum je treba, kakor Marija, prečiščevati v molitvi, to je v stiku z Bogom. Duhovni pisatelji zato opozarjajo na nevarnost, če sporočilo sprejema neprečiščen razum. Koliko gorja je v zgodovini naredil razum, ki ni prečiščen v Bogu. Iz njega so se rodile najrazličnejše stranpoti.

Praznujemo slovesni praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije. V njej občudujemo lepoto hčerke, neveste in matere, je poudaril papež Frančišek.V baziliki Svetega Petra umestitev 21 novih kardinalov, ki morajo služiti Cerkvi in se varovati skušanjav prestiža, moči in videza.Na odprtju prenovljene pariške katedrale Notre Dame veliko pomembnih svetovnih voditeljev držav. Obnova je stala več kot 700 milijonov evrov.Sirski uporniki s podporo islamističnih skupin zavzeli še Damask. Predsednik Bašar al Asad zapustil državo in podal navodila za miren prenos oblasti.Vodja Misijonskega središča v Siriji: Če se velike sile odločijo za razdelitev Sirije, ne moremo spremeniti njihovih načrtov.Domoljubje in narodni ponos se začneta v družini, ugotavljata Vida Petrovčič in Ivo Piry.Vreme: Ponoči bo ponekod snežilo, drugod deževalo. Jutri bo oblačno.Uporaba pirotehnike med mladoletniki zaskrbljujoča, policija in zdravniki pozivajo k previdnosti.Planinska zveza Slovenije opozarja: zimskih tur se je treba lotevati postopno in svojemu znanju in izkušnjam primerno.

Tudi tokrat boste lahko prisluhnili iskrivim odgovorom na vprašanja o Cerkvi in družbi, med drugim o blagoslovih v šoli, pouku v veroučnih učilnicah in o tem da se v Evropi vse bolj kaže, da je demografska kriza mati ostalih kriz.

Papež na Cop29 pozval k odpisu dolgov revnih držav.V Rimu konferenca o zaščiti mladoletnih v Cerkvi v Evropi.Kapucin p. Roberto Pasolini kot papeški pridigar nasledil p. Raniera Cantalamesso.Zavod sv. Stanislava pripravil praznovanje ob godu svojega zavetnika.

Piše Katarina Mahnič, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Kriminalni roman pisatelja Avgusta Demšarja Estonia zaključuje trilogijo pohorske vasice Vodnjaki. Leta 2020 jo je začela Cerkev, leta 2022 nadaljeval Tajkun, letos pa je Estonia (dobesedno) postavila piko na i usodi tega zagonetnega, notoričnega kraja in njegovih prebivalcev. Roman ima zanimivo zgradbo; povod zanjo je bila neposredna Demšarjeva izkušnja, ko je pred desetletjem kot gostujoči profesor v Talinu obiskal muzej tragične usode trajekta Estonia, ki ga je leta 1994 doletela največja mirnodobna pomorska nesreča v evropskih vodah in najhujša civilna nesreča po Titaniku. Pisatelj ta dogodek spretno uporabi kot rdečo nit pričujočega romana. Najprej v prologu skoči trideset let v preteklost, ko zakonca Maja in Zoran Tavčar (seveda doma iz Vodnjakov) s triletno hčerko obiščeta prijatelje na Švedskem in si mimogrede privoščita izlet v Talin. V Stockholm naj bi se vrnila s trajektom Estonia, ki pa v razburkanem morju potone. Malo Ivo posvojita njuna švedska prijatelja, ki že imata devetletnega sina Mikaela. Čez trideset let smo spet v Vodnjakih, kjer Iva, po vzgoji sodobna Švedinja, po srcu pa nostalgična Slovenka, in mož Mikael obnavljata dom Ivinih tragično umrlih staršev. Ob kopanju zaradi počene vodovodne cevi delavci pred njuno hišo naletijo na staro človeško truplo. Tako staro, da so kriminalisti soglasni, da za rešitev primera ni kaj dosti upanja. Novica o najdenem okostju pride tudi do njihovega nekdanjega šefa, policijskega inšpektorja Martina Vrenka, ki je zdaj že slabo leto upokojen, a si bolj kot vse drugo želi delati. Pa čeprav brez dovoljenj in pooblastil, na lastno pest. In ker Iva ne prenese misli, da ne bi vedela, kdo je človek, zakopan na domačem dvorišču, in kaj se mu je zgodilo, sprejme pomoč samozavestnega, šarmantnega neznanca, ki se nenapovedan pojavi na njenem pragu. »Ko se je nekaj minut po deveti zjutraj pripeljal v Vodnjake, je kraj doživel popolnoma drugače, kot še nikoli do zdaj. Vas je delovala živo, obljudeno in prijetno. … Sijalo je zgodnje dopoldansko sonce, zrak je bil čist in umit, v močni svetlobi so barve fasad, novega asfalta in narave dobile dodaten zagon. Vrenku je bilo všeč. Po vsej bedi, ki je je bil kraj deležen, je bila to osvežujoča sprememba. Prav lahko bi bili tudi sredi kakšnega nedolžnega zdraviliškega naselja.« Ker je na zadnji platnici že tako za kriminalko preveč podrobno povzeta vsebina knjige, kaj več odličnemu zapletu v prid ne bi izdala. Morda samo to, da ima poleg trajekta Estonia pomembno vlogo tudi slovenska osamosvojitvena vojna. Značajsko in kar se kriminalne preiskave tiče, je najmočnejša figura seveda spet Martin Vrenko, ki je zvestim Demšarjevim bralcem z leti že pošteno zlezel pod kožo. Kot upokojenec ni izgubil poguma, nezmotljive intuicije, eksplozivnih reakcij, smisla za detekcijo in predrzne samopašnosti, ki je šla – kljub občudovanju – včasih tako na živce njegovi nekdanji kriminalistični ekipi. Tudi zdaj se mu, z Ivano na čelu, dovolijo vplesti in na tiho upajo na kakšen njegov preblisk, »čeprav morda ne preveč. Vrenko v pokoju je postajal, no, kolikor so lahko ocenili, malo muhast in svojeglav. Ni nujno, da bi jim bil vse, kar bi se mu napletlo v glavi, pripravljen tudi povedati.« In jim tudi ne, četudi je, kot po navadi, ves čas korak pred njimi. Z nekakšnim šestim čutom, ki ga ima za ljudi, si ustvari pisano nabirko osumljencev – pravzaprav je to skoraj vsak, ki mu prekriža pot ali ga na svojstven način izbrska sam. Čeprav je pisatelju v Estonii uspelo še dodatno izpiliti Vrenkov značaj in sposobnosti, ga kljub ‘penzijonu' predstavlja v najboljši formi in izpelje njegovo najzahtevnejšo in najkompleksnejšo akcijo doslej, roman kdaj pa kdaj rahlo zašepa. Na trenutke je vsega preveč; tako življenjskih zgodb številnih akterjev, ki k razvoju dogodkov ne prispevajo kaj prida, kot pojasnjevanja različnih kriminalističnih in forenzičnih postopkov, česar Avgust Demšar do zdaj ni počenjal. Bil je bolj jedrnat in učinkovit, vsevedni pripovedovalec je imel v prejšnjih knjigah manj besede. Estonia ni njegov najdaljši roman, a se mi je zaradi gostobesednosti, ki prej zavira kot poživlja dinamiko dogajanja, in včasih majavih motivov, ki kot da jih je treba bralcu razlagati na dolgo in široko, vsake toliko celo malo vlekla. To se mi pri njegovih knjigah, sploh pri prvem in drugem delu Vodnjakov – maratonski Cerkvi in družbenokritičnem Tajkunu – še ni zgodilo. Kljub tem zadržkom pa zgodba z dvema fanatičnima morilcema in dvema truploma iz dveh različnih časovnih obdobij vleče in jo požreš na mah. Kdor zna, pač zna. Demšarja poleg sočnega jezika in vedno svežega sloga odlikujejo tudi razgibani dialogi, gladko tekoči, kratkočasni in zelo naravni, predvsem med kriminalisti, ki prav z medsebojnim kramljanjem pridejo do zanimivih zaključkov in preobratov. Na primer tale, ki je tudi za bralca zelo poveden, ko se Breznik ne more strinjati z Niko, da je storilec nekdo, za katerega do zdaj sploh še niso slišali: »Zakaj ne?« je vprašal Miloš. »Zato, ker to enostavno ne gre. Kriminalistična preiskava ni čaranje na odru in mi nismo čarovniki, da bi čisto na koncu iz rokava potegnili skritega zajca.« Vrenko in Miloš sta se spogledala. Spregovoril je Vrenko. »Imaš prav, ampak samo delno. Če bi bila kriminalistična preiskava čarovniška točka, bi zajec moral biti ves čas na odru. Samo gledalci ne bi smeli vedeti, da je zajec.« Roman Estonia je razdeljen na prolog in pet delov s številnimi naslovljenimi poglavji, ima dovolj velike črke in razmike, da je knjiga prijetno berljiva, že dolgo pa tudi nisem naletela na tako izvirno in z besedilom ujemajočo se naslovnico. Vodnjaki, ki so po Demšarjevih besedah »prispodoba za naključja, ki usmerjajo življenje in po mili volji žonglirajo s človeškimi usodami,« so se poslovili v grandioznem slogu. Malo za šalo malo zares bi lahko rekla, da ravno ob pravem času, saj se več umorov na majhnem območju zgodi samo v televizijski nadaljevanki Umori na podeželju. Kjer pa žrtev še kar ni zmanjkalo.

V oddaji smo gostili predstavnico združenih župnij Šoštanj, Bele vode in Zavodnje, kjer bodo čez nekaj dni po skoraj 30 letih spet imeli misijon. Slišali ste tudi, kako so praznovali visoke jubileje v župnijah Zagorje ob Savi in Zreče, kaj je pri sv. maši na dan suverenosti poudaril nekdanji vojaški vikar Jože Plut in kako se na svojo pot ob zlatomašnem jubileju ozira dr. Janez Juhant.

15. septembra so v Cerkvi na Slovenskem na god Žalostne Matere božje obhajali dan žalujočih. Nekako ob tem času pa je izšla tudi knjiga Preobrazba bolečine, ki jo je napisal pater dr. Ivan Platovnjak, jezuit Slovenske province Družbe Jezusove. Je profesor duhovnosti na teološki fakulteti univerze v Ljubljani in član ekipe Ignacijevega doma duhovnosti, v kateri imajo trimesečni program za žalujoče. V teh dneh lahko bolečina ob izgubi bližnje osebe še bolj priplava na površje. Kako lahko omenjena knjiga teoretično, pa tudi praktično pomaga pri globljem dojemanju žalovanja? Vabljeni k poslušanju oddaje.

Slišali ste, kaj je prinesel teden v Cerkvi na Slovenskem, tokratni poudarek pa je bil na nedavnem slovesnem posvečenju treh novih diakonov, med katerimi bo eden naslednje leto postal duhovnik. Udeležili smo se tudi znanstvenega simpozija o samostanu dominikank v Studenicah in posneli pogovor z mag. Lilijano Urlep o odnosu dominikank do družbenih in cerkvenih voditeljev ter o vplivu samostana na življenje v okolici.

Papež po sinodi ne bo objavil apostolske spodbude: Dokument, o katerem smo glasovali, je trojno darilo.Škof Maksimiljan Matjaž o sklepih sinode: Pot k vključujoči in poslušajoči Cerkvi.Predsedniške volitve v ZDA, devet dni pred glasovanjem, še daleč od odločenih.Spletne prevare hitro naraščajo. Letos že 1600 prijav državljanov in 25 milijonov evrov spletnih tatvin.Pred nami je sezona okužb dihal, strokovnjaki poudarjajo pomen cepljenj proti RSV in gripi.Šport: Trojna zmaga Norvežanov v Söldnu, Brazilec četrti, Kranjec pa za uvod šesti.Vreme: Danes in jutri popoldne sončno, s temperaturami okrog 20 stopinj Celzija.

Skrb za starejše in bolne rojake, novi izzivi ob priseljevanju študentov in mladih družin v velemesta, pomanjkanje duhovnikov - vse to so bile teme pogovorov slovenskih izseljenskih duhovnikov v evropskih državah, ki danes v okolici Salzburga zaključujejo redno jesensko srečanje imenovano pastoralna konferenca. Pridružil se jim je tudi ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, ki je pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren za pastoralo Slovencev po svetu. Predstavil jim je aktualno dogajanje v Cerkvi na Slovenskem ter dogajanje v družbi in v Evropi. Graditev malih občestev, vključevanje laikov v pastoralo ter skrb za kulturo, jezik in poznavanje lastne identitete so glavni aksiomi duhovnikov in pastoralnih sodelavcev, ki jim predseduje slovenski župnik v nemškem Muenchnu Dori Pečovnik. Škof Jamnik je duhovnike nagovarjal tudi, da ob prihajajočem svetem letu okrepijo upanje, ki se na poseben način znova rojeva v občestvih, ki skupaj molijo in obhajajo zakramente.

V oddaji smo poleg pregleda dogajanja v Cerkvi v Sloveniji v preteklem tednu spregovorili o božjem služabniku, duhovniku in profesorju dr. Antonu Strletu, ki je umrl 20. oktobra pred 21 leti. O postopku za njegovo beatifikacijo je spregovoril postulator p. dr. Andrej Pirš.

Tradicionalni 43. festival Stična mladih bo prihodnjo soboto, 21. septembra, v cistercijanskem samostanu Stična na Dolenjskem. Festival sklene teden in nedeljo mladih, ki jih v Cerkvi na Slovenskem organizirajo četrto leto zapored. Nedelja in teden mladih sta lokalno praznovanje svetovnega dneva mladih v Sloveniji, ki poteka z naslovom “Veseli v upanju”. 43. festival Stična mladih pa mlade spodbuja k osebni in duhovni rasti.

V prvi krščanski Cerkvi je bila zelo priljubljena pripoved o dveh učencih, ki sta na poti v Emavs prepoznala vstalega Gospoda. Evangelist Luka, ki je zapisal ta dogodek, še posebej poudarja konec te zgodbe, bratski, se pravi prijateljski obed in veselje nad praznim grobom. Iz te pripovedi namreč odseva vsa bistvena vsebina veselega oznanila, sporočila Jezusovega evangelija. Gre namreč za to, da učenca spoznata, da sta lahko trpljenje in žrtev tudi blagoslov, kadar ju doživimo v obzorju ljubezni, tistega osebnega odnosa, v katerem se žrtvujemo za druge. Kristus učencema jasno razloži, da je z ljubeznijo mogoče premagati vsako stisko, trpljenje in obup. Ljubezen, ki prihaja od Boga, je tista, ki premaga celo smrt. V luči velikonočne zmagovite ljubezni pa lahko razumemo tudi današnji praznik Marijinega vnebovzetja. Spomnimo se, da sta apostola Peter in Janez na priporočilo svetih žena stekla h Kristusovemu grobu in ga našla praznega. Podobno so pozneje tudi Jezusovi učeni obiskali Marijin grob v Jeruzalemu in ga prav tako našli praznega. Spomnili so se Jezusovega učenja, da takrat, ko nastopi najvišja ljubezen, ni mogoče, da bi se vse končalo s trohnenjem telesa v grobu. Ljubezen zmaguje naprej in prinaša novo življenje, ki pelje v večnost. Kristus je kot Božji sin vstal od mrtvih, a Marija je bila le človek in te moči ni imela. Imela pa je pogum sprejeti najvišjo Božjo dobroto, ki jo je popeljala v večnost. Pomen praznika Marijinega Vnebovzetja je prav to, da tudi mi ne vidimo v trohnenju človeškega telesa zadnje postaje človekove zgodovine, marveč samo obdobje pričakovanja, ko nas bo večna ljubezen v celoti, z dušo in telesom, popeljala v večnost. Človeško telo je kljub smrti voz, ki našo dušo, se pravi naše radosti, trpljenje in upe popelje v večnost. Pogoj pa je, da tudi mi znamo kot učenca na poti v Emavs sesti za mizo k bratski pojedini in da delimo med seboj tisto, kar pač imamo. Po krščanskem izročilu je Marija z apostoli obhajala zadnjo večerjo in potem skupaj z njimi opravljala spomin nanjo. Zato je tudi znala iz rok svojega sina sprejeti, da jo je z dušo in telesom popeljal v večno ljubezen. Zato krščanska tradicija vidi v njej najlepšo ženo, okrašeno z najlepšimi etičnimi vrlinami miline, dobrote in ljubezni.

Deset let pontifikata papeža Frančiška je prineslo veliko sprememb v Katoliški cerkvi. Boj proti spolnim zlorabam in finančnim nepravilnostim je pretresel cerkvene kroge. Ob tem je papež Frančišek uvedel sinodalni proces in bolj vključeval laike v delo Cerkve. Nekdanji argentinski kardinal Jorge Maria Bergoglio je izstopal po ostrih obsodbah socialnih krivic, potrošništva in uničevanja okolja. Pri svojih odločitvah je bil deležen tako podpore kot tudi nasprotovanja. O prvem desetletju njegovega delovanja in pečatu, ki ga je vtisnil Cerkvi in mednarodnim odnosom, voditelj Tomaž Gerden s sogovorniki. Gostje: dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference; dr. Igor Bahovec, profesor na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Boštjan Udovič, profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.

Zaslužni papež Benedikt XVI. je v marsičem oblikoval podobo Katoliške cerkve in sveta. Njegov pontifikat zaznamuje bolj odločen boj proti različnim zlorabam znotraj Cerkve in tudi številne kritike. Njegov odstop konec februarja 2013 je bilo presenetljivo, a v marsičem tudi pogumno dejanje. Joseph Ratzinger je bil poleg tega desetletja znan kot izjemen teolog, avtor številnih knjig, ki so prevedena tudi v slovenščino. O pečatu, ki ga je vtisnil Cerkvi in svetu, bodo na dan njegovega pogreba govorili voditelj Tomaž Gerden in gostje v studiu. nnGostje: nprof. dr. Bogdan Dolenc, visokošolski učitelj na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani,nBoštjan Debevec, urednik katoliškega tednika Družina,nMojca Širok, dolgoletna dopisnica RTV Slovenija iz Rima. n