Podcasts about dolgo

Poročamo o prvi izvedbi nove opere z naslovom Sopra lo amore Tomaža Sveteta, 5. koncertu letošnje sezone cikla Filharmonični klasični koncerti, ki je bil v znamenju glasbe Črta Sojarja Voglarja in predvsem Johannesa Brahmsa, 5. koncertu Pretežno vokalnega cikla, ki ga je pod naslovom Mistično zapolnila glasba Arva Pärta, Damijana Močnika in Johanna Sebastiana Bacha, plesni predstavi Prometej Nastje Bremec Rynia, Michala Rynie in MN Dance Company, ki je januarja letos doživela premiero v SNG Nova Gorica, prejšnjo sredo pa so jo uprizorili še v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma ter napovedujemo Janus festival - festival nove glasbe, ki se v Celju začenja 10. aprila.

Dolgo smo mislili, da v ZDA republikanska stranka brani interese kapitala, demokratska pa interese delavstva. Pa to res drži?Dolgo smo mislili, da v ZDA republikanska stranka zastopa interese kapitala, demokratska pa interese delavstva. Če pa se poglobimo v podrobne analize obnašanja ameriških volivk in volivcev v zadnjega pol stoletja, vidimo, da to morda sploh ne drži. Delež delavk in delavcev, ki podpirajo republikance, namreč že od 80. let prejšnjega stoletja sicer počasi, a vztrajno narašča, no, lani pa je Donald Trump – v primerjavi z rezultati volitev leta 2016 oziroma 2020 – svoj delež glasov celo najbolj povečal prav v delavskih soseskah. Zato se menda lahko vprašamo, zakaj so delavke in delavci v zadnjih desetletjih začeli obračati hrbet demokratom, ki so jim bili zvesti, vse odkar je sredi 30. let 20. stoletja Roosevelt implementiral sveženj socialdemokratskih politik, ki si jih je zgodovina zapomnila pod imenom new deal? So ameriškemu proletariatu republikanci nenadoma začeli ponujati več ali pa so se demokrati sami odrekli socialdemokratskim prvinam v svojem programu? – Odgovor na to vprašanje smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili Blaža Gselmana, publicista, ki je pred nedavnim pripravil oz. uredil posebno tematsko številko revije Borec, ki je posvečena natanko razrednemu boju v Združenih državah in tamkajšnjim strankarsko-političnim metamorfozam v zadnjega pol stoletja. Foto: zapuščena tovarna avtomobilskega podjetja Fisher Body v Detroitu leta 2009 (patrickklida / Wikipedia)

Danes je prvi delovni dan po premiku ure. Izgubljena ura spanja bo v prihodnjih dneh ali tednih pri marsikomu povzročila občutek utrujenosti, težave pri koncentraciji in razdražljivost. Čeprav premika ure ne doživljajo vsi enako, tudi raziskave kažejo, da ima negativen vpliv na zdravje in dobro počutje. Evropski parlament je ukinitev tega sistema predvidel že za leto 2021, vendar se članicam še vedno ni uspelo dogovoriti o tem vprašanju.

V oddaji tudi o naslednjih temah: - Civilna iniciativa iz Vrtojbe že šest let zahteva umik asfaltne baze iz naselja, zdaj pripravlja pritožbo pri Evropskem sodišču za človekove pravice. - V Mestni občini Ljubljana nadaljujejo boj proti nezakonitim reklamnim objektom. Do zdaj so jih odstranili skoraj 600. - Mariborčanom se obetajo podražitve, prebivalce občine Log-Dragomer pa so te že doletele. - Rdeča nit letošnje bralne značne za odrasle na Ptuju je narava.

Študentje v Srbiji že več kot štiri mesece protestirajo proti korupciji predsednika Aleksandra Vučića. A tudi sobotne demonstracije, največje doslej, niso omajale njegove oblasti. Medtem ko so s protestov prihajale strašljive pripovedi o domnevni uporabi zvočnega topa proti povsem mirnim protestnikom, pa uradni predstavniki Evropske unije o tem molčijo. Postavlja pa se tudi vprašanje, kako naprej. Ali bodo študentske demonstracije obdržale svoj naboj in kaj lahko dosežejo? Gostje: dr. Jovana Mihajlović Trbovc, kulturna zgodovinarka, Inštitut za kulturne in spominske študije ZRC SAZU; dr. Marko Hočevar, raziskovalec na Centru za politološke raziskave na Fakulteti za družbene vede; Vanja Vardjan, nekdanji dopisnik iz Beograda; Boštjan Anžin, dopisnik RTV Slovenija iz Srbije in z Balkana.

Staranje in vitalna dolgoživost sta v razvitem svetu izjemno aktualni vprašanji. Ohranjanje vitkih možganov v pozni starosti je cilj mnogih, a dobro psihofizično stanje v jeseni življenja je odvisno od zelo različnih dejavnikov. Česa se lahko naučimo od slovenskih starostnikov, v čem je skrivnost dolgoživosti japonske družbe, kakšni so preboji na področju znanosti dolgega življenja, kako bi lahko s posegi v celice podaljšali življenjsko dobo? Je večna mladost realnost ali utopija? Si je zares tudi želimo?Sogovorniki: Metka Kramar, upokojena klinična psihologinja Prof. dr. Kohei Watanabe, strokovnjak za gibanje Prof. dr. Tamara Lah Turnšek, dolgoletna direktorica NIB Prof. dr. Ivica Rubelj, raziskovalec dolgoživosti Stanovalke Doma Pod Gorco v Mariboru *Epizoda je v Tednu možganov nastala v sodelovanju z oddajo Možgani na dlani na Prvem programu Radia Slovenija.

V človeka je položena želja po življenju, po možnosti dolgem življenju. In seveda želja po zdravju, za katerega radi rečemo, da je naše največje bogastvo. Za starozavezne pisce je to znamenje božjega blagoslova, bolezen pa prekletstvo. Radi bi živeli dolgo in tako rekoč umrli zdravi. Priznam, v svojem življenju še nisem bila resno bolna, zato ne morem reči, da razumem bolnike. Prisegam na zdravo prehrano, domačo kuhinjo in viham nos nad procesirano hrano.

Boris Podrecca je eden najvidnejših slovenskih arhitektov sodobnega časa, uveljavljen v mednarodnem prostoru, ki živi in deluje na Dunaju, kjer ima arhitekturni biro. Dolgo let je bil dejaven kot profesor, predavatelj, avtor znanstvenih in publicističnih objav, arhitekt in oblikovalec. Boris Podrecca ima velike zasluge za priznanje Plečnika v mednarodnem in slovenskem okviru ter za promocijo slovenske arhitekture v tujini. V Centru Rog je na ogled retrospektivna razstava njegovih del z naslovom: "Delto reke spremeniti v morje", ki predstavlja Borisa Podrecco kot aktivnega soustvarjalca kulturnega okolja družbe.

Francoski pisatelj Xavier de Maistre je ob koncu 18. stoletja ustvaril enega najbolj nenavadnih pa tudi vznemirljivih potopisov v zgodovini evropske literatureMed potopisi, ki so se z zlatimi črkami vpisali v zgodovino evropskih književnosti, ni težko opaziti nekakšne korelacije med eksotično naravo destinacije potovanja, ki ga pisci popisujejo, na eni strani in, na drugi, literarno slavo. Pomislimo: Marco Polo je potoval na Kitajsko, Anton Čehov na Sahalin, Bruce Chatwin v Patagonijo. Pa še in še bi lahko naštevali. A če je to nekakšno pravilo, tedaj bi mu lahko hitro poiskali tudi kakšno izjemo … Goethejevo italijansko potovanje, denimo, ali pa Saramagovo vandranje po Portugalski. In vendar se zdi, da v tem smislu nihče ne more preseči francoskega pisatelja Xaviera de Maistra, ki je v literarni kanon vstopil tako, da je popisal potovanje, ki ga je opravil – po svoji sobi! Toda: ali to sploh še lahko imenujemo potovanje? In če ja, kaj neki se lahko popotniku zgodi na, kot se zdi na prvi pogled, kratki in premočrtni poti, ki vodi od okna do knjižne police, od naslanjača do mize? Prav to sta tudi vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Primoža Viteza, francista, predavatelja na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete, ki je za legendarno knjižno edicijo Kondor ob koncu lanskega leta pripravil prevod de Maistrovega Popotovanja po moji sobi. foto: ddcoverart / Pixabay

Filmi, ki jim danes rečemo eksperimentalni, so pri nas dolgo nastajali zunaj okvirov uradne filmske produkcije, izpod prstov ljubiteljskih ustvarjalcev in ustvarjalk. Dolgo so jih odpisovali kot "amaterske", v zadnjih letih pa ugotavljamo, da vendarle sestavljajo vznemirljiv korpus povsem izvirnih podob in avtohtonih avtorskih pristopov. Matevž Jerman, filmski režiser in kurator, sicer programski vodja festivala FeKK, in prav tako režiser in kustos Jurij Meden, vodja filmskega programa pri Avstrijskem filmskem muzeju na Dunaju, sta svojo raziskavo na področju eksperimentalnega filma delno strnila v dokumentarni film Ali je bilo kaj avantgardnega?, ki je v distribuciji Slovenske kinoteke, videti pa ga je mogoče tudi v kinodvoranah Art kino mreže po Sloveniji. Gosta v pogovoru poudarjata, da gre za kratko in predvsem nepopolno zgodovino slovenskega eksperimentalnega filma in da se odkrivanje teh filmov, ki se včasih skrivajo v še nepreiskanih kotičkih najrazličnejših arhivov v Sloveniji in tujini ali pa celo v rokah grabežljivih zasebnih zbirateljev, šele začenja. Foto: Slovenska kinoteka

Najbolj učinkovit in varen način za tvorbo vitamina D (ki je klasifikacijsko gledano pravzaprav hormon) je sončenje! Znanstveniki šele v zadnjem obdobju dojemajo, kako pomembno vlogo ima vitamin D za delovanje celotnega telesa. Dolgo časa so ga povezovali le s tvorbo kosti (nujen je namreč za presnovo kalcija in fosforja), a to je le ena izmed vseh njegovih nalog!Pomanjkanje vitamina D je globalna težava. Izsledki študije Roberta Kocha so pokazali, da je raven vitamina D pri 57 % moških in 58 % žensk pod kritično mejno vrednostjo, pri ženskah nad 65 let pa je bilo takšnih kar 75 %! Seveda so vrednosti pozimi še toliko nižje … Zato je nujno, da si omislimo dodatek vitamina D v obliki dopolnila. Vendar pomembno je, da izberemo pravega ... o tem se je Neža tokrat pogovarjala z Jasmino Kandorfer.

Naš današnji sogovornik, gospod Žarko Rovšček, je že od majhnega ljubitelj gora. Po poklicu doktor veterinarske medicine je danes že v pokoju, že dolgo pa ga veseli tudi pisanje. Zanima ga tudi zgodovina, predvsem primorska in planinska. Da je že 50 let član Planinskega društva Tolmin, da je takrat začel tudi pisati članke za Planinski vestnik, predvsem pa o svojem zadnjem delu ISKRI SE BESEDA, ki sta ga zasnovala še skupaj s Tonetom Škarjo, je Žarko Rovšček pripovedoval v pogovoru z Lucijo Fatur.

Življenjska doba se daljša in tudi aktivno obdobje, ko ljudje v tretjem življenjskem obdobju ohranjajo vitalnost na različne načine, je čedalje daljše. Združevanje znotraj Modre fakultete, ki deluje na univerzi v Ljubljani, je ena od možnosti. Deluje v sklopu mreže alumnov. Različni programi, ki jih Modra fakulteta razvija so namenjeni vsem starejšim od 55 let. Modra fakulteta razvija izobraževanje, raziskovanje in medgeneracijsko povezovanje. Prof. dr. Branka Javornik in mag. filozofije Martin Lipovšek.

V današnji oddaji boste lahko izvedeli, kaj prinaša premiera dokumentarne opere Ovis, ki jo je zasnovala slovenska dirigentka in režiserka Karmina Šilec. Ovis v ospredje zgodbe postavlja ovce, živali, ki so v človekovi zgodovini bile ključne za preživetje. Pozornost namenjamo tudi razstavi Svetinje in črepinje v Kranju. Razstava predstavlja izbor arheoloških najdb na Tomšičevi ulici v Kranju med letoma 1989 in 2009. Na Trgu maršala Tita v Tolminu bodo odkrili skulpturo akademskega kiparja Marijana Mirta, v Cukrarni v Ljubljani pa bo odprtje razstave Plastenja. Stefan Hertmans, pisatelj, pesnik in esejist, se bo v Cankarjevem domu z Goranom Vojnovićem pogovarjal o novem prevodu knjige Vzpon. Na današnji dan pa je Arhiv Republike Slovenije dobil svoje prostore v obnovljeni nekdanji vojašnici na Poljanski cesti 40 v Ljubljani. Vabljeni k poslušanju!

Ob dokumentarni operi Karmine Šilec z naslovom Dolgočasne ovce, ki spreminjajo svet se v oddaji posvečamo še razstavi Svetinje in črepinje: arheološke najdbe s Tomšičeve ulice v Kranju, ki je na ogled v gradu Khislstein.

Tudi danes se bomo odpravili proti opravljanju svojega poslanstva. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, ga opravljamo, morda zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, ne nazadnje sta besedi poslanstvo in poklic sorodnega pomena. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo odgovorno in skrbno, lahko preraste le opis nalog in postane poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla, ali je med njimi tudi tako, na katero morda ne bi znala odgovoriti. Ustavilo se ji je prav pri zadnjem vprašanju, ki se je glasilo: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, ni vedela. Pravzaprav še nikoli ni spregovorila z njo niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, ne da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Ob koncu šolske ure je eden izmed učencev dvignil roko in vprašal, ali bo zadnje vprašanje upoštevano pri oceni. »Seveda,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsi in vsak posebej so pomembni. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb, pa čeprav samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pozornost do vsakega človeka pa ni pomembna samo v zdravstvu. Marsikatero delo bi lahko imelo bolj človeški obraz, če bi več skrbi namenili vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebno težko je vzdrževati tako naklonjenost do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan srečujemo. Vendar ni treba vložiti veliko truda v pristne odnose, saj lahko majhne pozornosti pomenijo velike korake k graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso nikoli pozabili.

Pred več leti se je pri meni oglasila gospa, ki se je nekaj mesecev prej upokojila. V novem stanju upokojenke se še ni prav dobro znašla in je iskala nekaj, kar bi ji napolnilo življenje. Prišla je, da se o tem malo pogovori. V tistem trenutku se je videla predvsem v vlogi svetovalke. Ljudem bi želela svetovati. Najrazličnejše stvari. Kako naj živijo, kako naj naredijo to in ono, kako naj se znajdejo v takšnem in drugačnem položaju in seveda še marsikaj. Problem je bil v tem, da ni našla ljudi, ki bi želeli njen nasvet. Od mene je pričakovala, da ji bom našla te ljudi. Pozneje sem srečala veliko ljudi, ki bi želeli predvsem svetovati. Pravzaprav jih srečujem skoraj vsak dan. Ljudje najraje delijo nasvete. Seveda tudi jaz sama pri tem nisem izvzeta. Vedno znova skušamo nekoga prepričati o nečem, kar se nam osebno zdi pomembno. Toda ali je to zares tisto, kar ljudje najbolj potrebujejo? Ko takole opazujem, se mi vedno bolj dozdeva, da je svetovalcev dovolj. Manjka poslušalcev. Vse težje je najti človeka, ki te bo zares poslušal, ki ne bo gledal na uro, ki ne bo po svoje usmerjal pogovora, ki ne bo skakal v besedo. Človeka, ki te bo pustil, da na svoj način poveš to, kar se ti zdi, da moraš ubesediti, če hočeš narediti korak naprej. Za vedno mi bo ostal v spominu pogovor z znancem, ob katerem sem se zavedela prav tega. Dolgo je govoril o svojih problemih in jaz sem ga samo poslušala. Nazadnje pa je rekel: »Hvala za ta pogovor. Moral sem se slišati. Zdaj se bom laže odločil za naprej. Hvala, da ste me poslušali.« Potreboval je drugega človeka, da se je lahko slišal. Če bi govoril samo sebi, to ne bi bilo isto. Gospo, ki je pred več leti ob upokojitvi želela predvsem svetovati, zdaj še vedno srečujem. Zelo zadovoljna je. Pozabila je na svetovanje. Zdaj v okolišu, kjer stanuje, obiskuje stare in bolne ljudi, jih posluša, jim kaj postori ali kaj prinese, če je potrebno. Pravi, da ji prav to pomaga živeti.

Tudi današnji dan se bomo odpravili naproti opravljanju svojega poslanstva. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, opravljamo, morda zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, nen azadnje sta besedi poslanstvo in poklic sorodnega pomena. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali pa občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo z odgovornostjo in skrbnostjo, lahko preraste zgolj opis nalog, in postane zares poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla, ali je med njimi kateri, na katero morda ne bi znala odgovoriti. Ustavilo se ji je prav pri zadnjem vprašanju, ki se je glasilo: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, tega ni vedela. Pravzaprav še nikoli ni spregovorila z njo niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, ne da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Ob koncu šolske ure je eden izmed učencev dvignil roko in vprašal, ali bo zadnje vprašanje štelo za oceno testa. »Absolutno,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsi in vsak posebej je pomemben. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb, pa čeprav bi bil to samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pa ni samo v zdravstvu pomembna pozornost do vsakega človeka. Marsikatero delo bi lahko prejelo bolj človeški obraz, če bi več skrbi namenili našemu vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebej težko je takšno naklonjenost vzdrževati do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan srečujemo. Vendar ni treba veliko truda vložiti v pristne odnose, saj lahko majhne pozornosti pomenijo velike korake h graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso pozabili.

Dolgo vroče poletje se počasi, ampak res počasi, poslavlja. Ko so nas v minulih mesecih znova povezovali in veselili športni uspehi, smo skoraj pozabili na tradicionalne domače politične spore, ki se zdaj vračajo. Vlada ima še zelo malo časa, da dokonča projekte, ki jih je napovedala, hkrati pa ima odprte skoraj vse fronte: sindikate, gospodarska združenja, zdravstvo, župane, opozicijo in tudi že nezadovoljne koalicijske partnerje. Na koga torej lahko še računa Robert Golob?

Ukrajinski vdor na rusko ozemlje sproža številna vprašanja tudi za podpornike na Zahodu. Kijev namreč želi v boju proti ruski agresiji uporabljati vso orožje, tudi med državami se krepi naklonjenost umiku omejitev glede uporabe najbolj sodobnega orožja. Na Bližnjem vzhodu se je v tem tednu očitno zmanjšala nevarnost širšega, regijskega vojaškega spopada, a je Izrael poleg operacij v Gazi okrepil svoje vojaško delovanje na Zahodnem bregu. Iz mednarodne skupnosti se vrstijo svarila pred razširitvijo vojne v Gazi tudi na drugo palestinsko ozemlje. V Nemčiji se krepi razprava o ustreznosti migracijskih politik tako države kot Evropske unije. Po Labirintih sveta vas bo tokrat popeljal Matjaž Trošt.

Statistični urad Republike Slovenije objavlja podatke, ki so namenjeni različnim uporabnikom. Zadnja leta je dejaven in prepoznaven tudi na družbenih omrežjih. Z objavami in še s številnimi drugimi aktivnostmi SURS izboljšuje našo statistično pismenost.Na spletni strani www.stat.si so na primer na voljo videoposnetki, s katerimi na preprost način razlagajo na videz zapletene statistične pojme. O objavljanju podatkov, ki niso sami sebi namen, in o statistični pismenosti pripoveduje Simona Klasinc Rozman, vodja oddelka za odnose z uporabniki. Zapiski: 1. del: Statistika je povsod okrog nas 2. del: O zgodovini in statističnem humorju   Foto: SURS

Človek bi pričakoval, da bo svet postajal vse boljši, ker bo življenje postajalo lažje. Če pomislim samo na to, kaj sem doživela v svojem življenju. Spominjam se, kdaj smo dobili prvi pralni stroj, sesalec za prah, prvi hladilnik, prvi televizor, telefon, računalnik, internet in še marsikaj. Vse to človeku v marsičem olajša življenje. Pa imamo res občutek, da živimo laže? Včasih razmišljam tudi o knjigah. Spominjam se, kako sem še kot otrok začela kupovati knjige, z velikim spoštovanjem, kot svetinje. Danes tudi knjiga ne pomeni več tega, kar je nekoč. Če imaš denar, lahko izdaš kar koli, tudi največjo neumnost. Pa tudi pri strokovnih člankih se včasih skoraj zgrozim, ko vidim ob članku, dolgem na primer dve strani, našteto literaturo tudi za dve strani ali še več. Kaj je v tem članku sploh še originalnega, kar ni prepisano od drugod? Zase ugotavljam, da vse manj berem in vse več poslušam. Poslušam ljudi, poslušam njihove zgodbe, poslušam življenje okrog sebe. S tem ne bi želela odvračati ljudi od branja, ker je gotovo tudi to potrebno. Sama sem v življenju zelo veliko prebrala, zdaj pa se mi zdi, da berem drugače, ne iz knjig, ampak iz življenja. Verjetno so mi tudi knjige, ki sem jih prebirala, pomagale na tej poti in mi zato ni žal za nobeno, ki sem jo prebrala. Ob tem razmišljanju sem se zelo razveselila drobne misli Anthonyja de Mella, ki govori prav o tem, kako so se ljudje naučili brati napisane knjige, pozabili pa so umetnost branja nenapisanih knjig. Učenci so prosili učitelja, naj jim pove kakšen primer nenapisane knjige. Dolgo je odlašal z odgovorom, nekega dne pa je rekel: »Pesmi ptic, zvoki žuželk vsi razglašajo Resnico. Trave in cvetlice vse kažejo na Pot! Berite na ta način!« K temu bi dodala še to: poslušati ptice in žuželke, opazovati trave in cvetlice je zelo pomembno. Nič manj ali pa še bolj pomembno pa je poslušati in opazovati ljudi, ki so pred nami, v njihovih radostih in stiskah.

Vanilja, jagoda, čokolada. Kam sodite? Med tiste, ki prisegajo na naštete sladoledne klasike, ali med tiste, ki ob omembi dotičnih okusov zdolgočaseno zavijejo z očmi in pomislijo? Dolgočasno ali ne, Planica je med blagovnimi znamkami najbolj priljubljen družinski sladoled v Sloveniji. Ali to pomeni, da smo Slovenci dolgočasni? Ali pač zgolj to, da prisegamo na klasiko? 50 let sladoleda Planice v Torkovem kvizu s Tejo Stamać, specialistko korporativnega komuniciranja v Ljubljanskih mlekarnah.

Za slovenski nogomet je konec poletnih počitnic, zato se vračamo tudi mi. Nova sezona je pred vrati in pri Olimpije je tako kot vedno: na igrišču deluje dobro, v pisarnah malo manj. Obeta se nam zelo zanimiva sezona.

Vili Ravnjak, dramaturg, umetniški vodja, pedagog, dramatik in teoretik je bil skoraj štiri desetletja tesno povezan z mariborskim Talijinim hramom. V njem je bil dva mandata tudi umetniški vodja. Dolgo in podrobno pa je raziskoval tudi njegovo zgodovino, ki jo je po nekaj že prej izdanih publikacijah lani strnil in izdal v knjigi Talijin hram v Mariboru pri Založbi Pivec. V drugem delu pogovora se posvečamo Ravnjakovi poklicni poti, povezani z mariborskim gledališčem. Vabimo vas k poslušanju! foto: Jure Eržen, www.zenmeditacija.si

Tudi na današnji dan se bomo odpravili naproti opravljanju svojega poslanstva. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, opravljamo, morda spet zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, ne nazadnje sta besedi poslanstvo in poklic sorodnega pomena. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo odgovorno in skrbno, lahko preraste le opis nalog in zares postane poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla, ali je med njimi kakšno, na katero morda ne bi znala odgovoriti. Ustavilo se ji je pri zadnjem vprašanju, ki se je glasilo: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, ni vedela. Pravzaprav še nikoli ni spregovorila z njo niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, ne da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Eden izmed učencev je dvignil roko in vprašal, ali bo zadnje vprašanje štelo pri oceni testa. »Seveda,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsi in vsak posebej so pomembni. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb, pa čeprav samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pa ni samo v zdravstvu pomembna pozornost do vsakega človeka. Marsikatero delo bi lahko imelo bolj človeški obraz, če bi namenili več skrbi našemu vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebno težko je vzdrževati tako naklonjenost do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan srečujemo. Vendar ni treba vložiti veliko truda v pristne odnose, saj lahko majhne pozornosti pomenijo velike korake h graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso več pozabili.

Čas za čaj je vedno, se strinjate? Verjetno se tudi vam pogosto zgodi, da čajne lističe predolgo pustite plavati v kropu. Nam se. Da bi se vsi skupaj lahko izognili neprijetnim in grenkim okusom, nas z natančnim čajnim znanjem opremita najmlajša čajna sommelierja v tem delu Evrope Urh in Filip Burnik.

Aktualni politični komentar.

Lahko bi šli zelo daleč v zgodovino, vse do svetopisemskih časov, pa celo do Kubrickove Odiseje v vesolju in prizora z monolitom in primati ter ubijalsko kostjo, ki se nenadoma začne vrteti v nasprotno smer. Ko umetna inteligenca na vesoljski ladji sporoči okvaro, ki je ni, se astronavta odločita, da bosta računalnik izklopila, a se računalnik odloči, da bo on raje izklopil njiju. Morda pa se tudi Kubrick nekoč vrne kot hologram. S pomočjo holografske projekcije se bo na turnejo ponovno podal Elvis. 46 let po svoji smrti, v katero nekateri nikoli niti niso verjeli. Hologram, s katerim se bo poročila španska umetnica, pa je bodoči nevesti dejal, da mu pogosto gre na živce. A obstajajo še bolj absurdne reči. V novo leto so nekdanje delavke tovarne Mura vstopile bogatejše, saj so po 14 letih končno dobile odpravnino. Delavke so torej končno poplačane, ne z denarjem, ampak z dokončnim skrajnim cinizmom. In potem nekateri ljudje mislijo, da se sistem norčuje iz njih. Le zakaj?!

"Dolgo sem živel pod hudimi pritiski, a nisem popustil," pripoveduje 88-letni Ciril Zabret, upokojeni generalmajor jugoslovanske armade, ki se je v času razpada Jugoslavije, predvsem pa med napadom jugoslovanske vojske na Slovenijo, znašel med dvema ognjema. Ker je glasno izražal svoje mnenje, da se vojska ne sme vpletati v politične razprtije, si je s tem nakopal zamero srbskih politikov in agresivnega dela jugoslovanske vojske.Začeli so ga premeščati na nižje položaje, okrog marca 1991 pa je dokončno padel v nemilost. Ko je 27. junija 1991 jugoslovanska vojska napadla Slovenijo, si je dejal: "Ciril, niti trenutka več v tej vojski!" Zabret je takoj napisal odstopno izjavo in zahtevo za upokojitev, ki ju je poslal poveljniku Konradu Kolšku. Ko je Zabret slišal grožnje, da namerava armada Slovenijo zravnati z zemljo, je poveljstvu 5. vojaškega območja in vodstvu armade začel sporočati svojo zahtevo, naj prekinejo vojaško operacijo v Sloveniji. V Zagrebu je naredil, kar je bilo v njegovi moči, potem pa sta z ženo prebegnila v Slovenijo. "Bila sva brez stanovanja, brez denarja, nič nisva imela. Bila sva med nebom in zemljo," pripoveduje Ciril Zabret, ki so ga v Beogradu označili za izdajalca, v Ljubljani pa za predstavnika sovražne vojske.   Poslušajte tudi zgodbo novinarke, televizijske voditeljice, publicistke in pisateljice, ki se ji je leta 1991 njeno življenje nehote in nepričakovano postavilo na glavo. Izbrisali so jo, ji razrezali osebno izkaznico, čez noč je izgubila vse. Katarina Keček je bila več kot pet let brezdomka.

Dolgo časa je veljalo, da so maščobe škodljive za naš organizem. V resnici pa je realnost drugačna. Maščobe nujno potrebujemo za delovanje naših možganov. Vendar pa res niso vse maščobe dobre. Danes bomo govorili o izjemno pomembnih maščobah. To so omega 3 maščobe. Dejstvo je, da je v današnji prehrani več omega 6, kot omega 3 maščob in tu je težava. Omega 6 maščobe so nasičene in jih najdemo v pekovskih izdelkih, v mleku in ostalih procesiranih živilih. Zaradi hitrega načina življenja in hitre pridelave izdelkov je teh maščob vedno več, zato moramo za ravnovesje nujno uživati več omega 3 maščob. Idealna rešitev je omega 3 iz mikroalge. V oddaji boste izvedeli na kaj vse delujejo in kako jih lahko popolnoma enostavno uporabljamo.

Piše Andrej Lutman. bereta Ivan Lotrič in Maja Moll. Po že ustaljeni navadi besedila, prispela na razpis Sončnica, izbere selektorska ekipa. Njen član Zoran Pevec je svojo izbiro v spremni besedi k zbirki Andreje Vidmar Iz nedotika poimenoval Celjenje spomina, popis rodovnika. Izbor je utemeljil z besedami, da zbirka 'ponuja dominantno sporočilo samoodkrivanja in obračanja navznoter, kjer se osvobaja odvisnosti od drugega in kreira samozavestni pesniški jaz'. Lirska subjektinja Andreja Vidmar svoje pesmi ponuja v knjižni prvenki, objavljala pa je že v glasilih Mentor in Kralji ulice, na spletu in tudi v radijskem Literarnem nokturnu. Začetki njenega pesniškega ustvarjanja so stari vsaj pet let, plemenitila pa se je tudi z udeležbami na kreativnih delavnicah, ki jih prireja Javni sklad za kulturne dejavnosti. Poleg slovenščine je njena strast angleščina, ki jo poučuje na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru. Predvsem je ognjevita bralka in organizatorka inovativnih pedagoških pristopov, zavzema se za izobraževanje mladih v begunskih centrih doma in po svetu. Za izhodišče njenega pristopa k poeziji lahko služijo zadnji verzi pesmi z naslovom Bližina: »Zarana dlan še kar tiščim / v tisto smer. / Mogoče, / mogoče bo zdaj lažje / vstati iz postelje / in se odpeljati // v praznino.« Zbirka je tridelna. Prvi del je nostalgičen, saj je v njem izpostavljen spomin na preteklost, meječo kar na prekletost. Pesem Netopirka se namreč začne takole: »Dolgo sem živela z njo, / svojo nadomestno mamo. / Ko sva se našli, sva druga drugi / s kože postrgali nezaupanje. // Zasušeno popkovino je privezala / na svoje koničaste zobe. / Z nogami sem se oklenila / njenega života.« Pesmi prvega dela so vsekakor mračne, nakazujejo otroštvo in mladost brez cvetic; če pa že so, so spletene v venčke, tiste pogrebne, in ne tiste, s katerimi dekleta lovijo ljubljence in morda poznejše ljubimce. Pesmi drugega dela so delno odmaknjene od mrakobnosti prvega, saj se v lirski subjektinji prebudi ljubezen, ljubezen do ustvarjanja in izpovedovanja. Pesem Zaljubljena se konča z verzi: „Ponoči ne spim. Počasi / slačim pesmi / pod / modrimi / platnicami.“ V tem delu so tudi pesmi, ki napeljujejo na telesnost. Na primer pesem z naslovom Razpok: „Napeta popka se pričakujeva / vsak v svoji pozabljeni gredi.“ Tretji del zbirke Iz nedotika se vrača k prvemu delu in še okrepi njegovo žalobnost, zanikanje in odsotnost. Prav vrtajoče se konča pesem Načrt, kjer en sam stavek določi vse: »Izza reber zajoče pogrešanje.« Osrednja tema tega dela je smrt v kar premnogih oblikah, in pesmi popolnoma definirajo naslov zbirke: Iz nedotika. Ne le da pesnica zaznava stanja, kjer ni stikov, kjer ni povezav in ljubezni, ki naj bi združevala; vživlja se v stanja, kjer je gibalo odbojnost. A da ne bo pomote: ni sovraštvo tisto, ki naj bi bilo nasprotje ljubezni. Ne. Je zgolj zanikanje nečesa, zaradi česar so ljudje člani in članice, členi in deli celote – človeštva. S takimi občutji pesnica izpostavlja čas apatije, čas brez simpatije in brez empatije. Pesem Želja je več kot povedna: „Mesnate muhe / na pol zmrcvarjene / pustim razstavljene.“ Ob zbirki Iz nedotika se pojavi starodavno spraševanje o pesnjenju, ki naj bo sočasno ustvarjanje in tudi zdravljenje. Je izpovedovanje skozi pesem le prenašanje razočaranja na druge, na bralstvo? Je pesnjenje zgolj krinka za terapevtskost, češ: če lepo povem, da mi je hudo, mi bo potem lažje? Kakorkoli: pesmi, s katerimi Andreja Vidmar izpopolnjuje slovensko pesniško ustvarjalnost, vsekakor obetajo, saj njihov izraz odseva izredno stanje razčlovečenja, in to tako dovršeno, da je njihov obet tudi obet mnogih, ki se le z detekcijo krize lahko dotaknejo sveta onkraj životarjenja.

Čez slabe tri četrt ure bo v Celovcu slovesnost, na kateri bosta Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza podelila 44. Tischlerjevo nagrado. Prejemnica prihaja s skrajnega zahodnega dela slovenskega narodnega ozemlja, iz Zilje. To je Milka Kriegl iz Zahomca, ki je lani praznovala življenjski jubilej. Je odlična poznavalka Ziljske doline in tamkajšnjih šeg in navad. Ima tudi izredno dober čut in posluh za jezik. Ko je bila stara šele nekaj tednov, se je tudi v Zahomcu začelo izseljevanje koroških Slovencev. Teta njenega očeta se je poročila z Beljačanom. Ta in bratranec njenega očeta, ki je bil zelo veren in pripravljen pomagati, pozneje pa je prestopil na Hitlerjevo stran, sta posredovala za njihovo družino in tako jim je bilo prizaneseno. Milka Kriegl je zakladnica ziljskega narečja. Dolgo je zapisovala narečne besede in jih tedensko objavlja v časopisu Nedelja v rubriki »Po domače«. Na osnovi njenih zapiskov nastaja slovar slovenskega ziljskega narečja. Več pa v jutrišnjem prispevku.

Ko govorimo o tem, da bi radi podaljšali mladost in živeli dlje, imamo v mislih starost brez bolezni in zdravstvenih težav. »Moja raziskovalna skupina že dalj časa preučuje, kako bi zdravo obdobje starosti podaljšali s presaditvijo mladih krvotvornih matičnih celic,« pravi prof. dr. Primož Rožman z Zavoda za transfuzijsko medicino. V Ultrazvoku bo pojasnil, kako bi s pomočjo imunskega sistema, ki vznikne prav iz krvotvornih celic, zaustavili čas in pridobili nekaj zdravih let življenja. Prisluhnite oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc. Foto: NationalCancerInstitute

V oktobrski oddaji Modrost v očeh sta bila naša gosta Amir Crnojević, predsednik Gerontološkega društva Slovenije in prof. dr. Branka Javornik, ki pri društvu vodi sekcijo Vitalna dolgoživost. Predstavila sta društvo in njihove glavne aktivnosti. Posebno pozornost pa smo namenili temu, kar lahko za vitalnost v starosti storimo sami, kjer pomembno vlogo igra naš življenjski slog.

V oktobrski oddaji Modrost v očeh sta bila naša gosta Amir Crnojević, predsednik Gerontološkega društva Slovenije in prof. dr. Branka Javornik, ki pri društvu vodi sekcijo Vitalna dolgoživost. Predstavila sta društvo in njihove glavne aktivnosti. Posebno pozornost pa smo namenili temu, kar lahko za vitalnost v starosti storimo sami, kjer pomembno vlogo igra naš življenjski slog.

Glas iz oblaka je rekel: Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte. Verovati ne pomeni biti naiven, ampak zaupati Vanj, v Božji način. Videti, slišati, dojemati sebe, sočloveka, Boga. Prišla sem s prekrasnega koncerta klasične glasbe. Polna lepote, doživljanja glasbe, ki navdihuje, pomirja, spodbuja. Odklenila sem vhodna vrata in obstala. Nepovabljeni so bili v hiši. Hitro sem odprla vrata prve, nato druge sobe in obnemela. Moj najbolj ljub, intimen prostor je bil pravi kaos. Razmetane stvari po postelji, tleh, omarah. Pretresena, zmedena, a vendarle trezna sem poklicala sina, nato policijo, brata, prijatelja, da je preklical mojo bančno kartico, soseda, ki ni opazil nobenih znakov vlamljanja. Da ne bi uničila forenzičnih sledi vlomilcev, sem lahko le delno preverila, kaj vse je izginilo. Ko so po razmeroma počasni, a vzorni kontroli kriminalistov vsi utihnili, odšli, sem z bolečino v srcu začela iskati in pregledovati svetinje, ki so se jih dotaknile »umazane« roke. Nekaterih očitno ni bilo več. Vrednosti, ki so izginile, so bile moji dragoceni spomini, darila ljubljenih oseb v mojem življenju. Ostala sem brez nakita, brez denarja, brez kartice, a odločena, da ostanem doma, da ne prespim drugje. »Vse zmorem v Kristusu,« mi je šlo skozi možgane in srce. Dolgo v noč sem pobirala stvari, ki so ostale, vsake, ki mi nekaj pomeni, sem se razveselila. Kot da je nova. Moj brat mi je svetoval, da če bom ostala doma, naj imam ob sebi »kakšno težko ponev«. Jaz pa sem odvrnila, da zadošča električni lopar za mrčes. Gospod, poživi moj smisel za humor. Namesto, da se jezim na vlomilce, poiščem, kaj so mi pustili nedotaknjeno. Namesto, da se jezim nase, kaj sem naredila narobe, lahko z dobro voljo hitro ukrepam, zlahka premostim zaplete, ki nastanejo. Namesto, da obupujem, se vprašam, kaj lahko storim ob tem, kar imam, kar je, kar je dobro. Prosim Svetega Duha, da napolni moje srce z veseljem, da se imamo, da sem ostala živa, sem s svojo družino, ki mi pomaga, s prijatelji, ki čutijo mojo stisko, da so prišli k meni sosedje, strokovnjaki, dobri ljudje, ki mi pomagajo … Vedno in povsod lahko najdem tudi kaj lepega, tudi ko bi se lahko jezila, jokala, obupovala. Moj Bog, napolni me s spoznanji, čuti in pogumom, da najdem veselje, smeh, saj si v mene položil tudi ta dar – smisel za humor. Smisel za humor naj živi naprej. Da ob preizkušnjah ne zmanjka Luči oz. v temačnosti življenja ne pride do potrtosti, zagrenjenosti. Človek lahko tudi z veseljem dela čudeže. Ob tem rodi usmiljenje, celo odpuščanje.

Človek bi pričakoval, da bo svet postajal vse boljši, ker bo življenje postajalo lažje. Če pomislim samo na to, kaj sem doživela v svojem življenju. Spominjam se, kdaj smo dobili prvi pralni stroj, sesalec za prah, prvi hladilnik, prvi televizor, telefon, računalnik, internet in še marsikaj. Vse to človeku v marsičem olajša življenje. Pa imamo res občutek, da živimo laže? Včasih razmišljam tudi o knjigah. Spominjam se, kako sem še kot otrok začela kupovati knjige, z velikim spoštovanjem, kot svetinje. Danes tudi knjiga ne pomeni več tega, kar je nekoč. Če imaš denar, lahko izdaš kar koli, tudi največjo neumnost. Pa tudi pri strokovnih člankih se včasih skoraj zgrozim, ko vidim ob članku, dolgem na primer dve strani, našteto literaturo tudi za dve strani ali še več. Kaj je v tem članku sploh še originalnega, kar ni prepisano od drugod? Zase ugotavljam, da vse manj berem in vse več poslušam. Poslušam ljudi, poslušam njihove zgodbe, poslušam življenje okrog sebe. S tem ne bi želela odvračati ljudi od branja, ker je gotovo tudi to potrebno. Sama sem v življenju zelo veliko prebrala, zdaj pa se mi zdi, da berem drugače, ne iz knjig, ampak iz življenja. Verjetno so mi tudi knjige, ki sem jih prebirala, pomagale na tej poti in mi zato ni žal za nobeno, ki sem jo prebrala. Ob tem razmišljanju sem se zelo razveselila drobne misli Anthonyja de Mella, ki govori prav o tem, kako so se ljudje naučili brati napisane knjige, pozabili pa so umetnost branja nenapisanih knjig. Učenci so prosili učitelja, naj jim pove kakšen primer nenapisane knjige. Dolgo je odlašal z odgovorom, nekega dne pa je rekel: »Pesmi ptic, zvoki žuželk, vsi razglašajo Resnico. Trave in cvetlice vse kažejo na Pot! Berite na ta način!« K temu bi dodala še to: poslušati ptice in žuželke, opazovati trave in cvetlice je zelo pomembno. Nič manj ali pa še bolj pomembno pa je poslušati in opazovati ljudi, ki so pred nami, v njihovih radostih in stiskah.

Danes pa o drobni novički, ki se je komaj opažena izgubila v splošni zmedi vsakdana. Eden izmed treh najbolj branih, ali bolje rečeno najbolj klikanih spletnih portalov v Sloveniji se je odločil, da pod novicami, ki jih objavlja, ukine komentiranje uporabnikov oziroma bralcev. Ker je eksperiment bolj kot ne svež, natančnih podatkov o posledicah takšne odločitve še ni, a po pisanju odgovornega urednika zmanjšanja uporabe portala ni zaznati. Majhen korak za medijsko krajino, velik korak za zdravo pamet. Vsi približno vemo, kako se je začelo. Ljudje so dobili glas in prva leta se je zdelo, da je svoboda govora prijezdila na belem konju. Da bodo pravice in svoboščine zdaj končno zadihale s polnimi pljuči, kar bo po nekaj tisoč let starem Helenskem receptu vodilo v boljšo in pravičnejšo družbo. Pa je šlo kmalu narobe; komentarji pod novicami so postajali vedno bolj nestrpni in ni malo raziskovalcev in analitikov, ki menijo, da so nestrpnost, netolerantnost in sovražni govor, ki prepredajo našo družbo in civilizacijo nasploh, doma prav v teh komentarjih. Ker je svet postal globalen, lahko razmišljujoči z nekaj pritiski na miško preveri, kakšno je stanje na drugih, tujerodnih spletiščih in brez pretiravanja ugotavljamo, da smo Slovenci v svetovnem vrhu nestrpnega komentiranja. Nekaj je vsajeno v uporno dušo našega naroda, kar mu preprečuje, da bi novinarjevo delo vzel kot dejstvo, ali da se ne bi iz medijskih napak norčevali, sploh pa, da naj ne bi imel drugega komentatorja za popolnega bedaka. Da podkrepimo, o čem govorimo, kot izziv preprečimo analizo slovenskih levičarjev in desničarjev, ki se dajejo v komentarjih. To bi bilo prelahko, saj so oboji v spletnih komentarjih tako ali tako na robu oboroženega konflikta. Gremo na področje, ki nam je v zadnjem tednu prineslo toliko veselja; poglejmo športno disciplino kolesarjenja skozi očala spletnih komentarjev. Slovenci imamo dva kolesarska šampiona. Športna genija. Kar je neverjetna redkost in le vesolju samemu ter Tadeju Pogačarju in Primožu Rogliču se imamo zahvaliti, da živimo v času njunih neverjetnih uspehov. Ampak za spletne komentatorje nič ne bi moglo biti dlje od resnice. V komentarjih sta se oblikovala dva sovražna tabora, ki eden drugega obmetavata s kolesarskim blatom, posledično pa zasmehujeta, celo žalita tudi oba športnika. Gre za popoln absurd, ki vsaj po našem skromnem vedenju nima primerjave nikjer na planetu. Hočemo reči, da bi se narod razdelil zato, ker ima noro srečo, da ima v istem športu dva šampiona. Spletni mediji, akoravno jim stroka prerokuje v nekaj naslednjih desetletjih popolno dominacijo, imajo velik problem. Ker so praviloma zastonj, si jih uporabniki lastijo. Ob tem pa je tudi oglaševanje okoli člankov bolj neokusno, kot je oglaševanje recimo na radiu. Pa ne trdimo, da smo nad reklamnimi bloki v našem mediju navdušeni. A na spletnem portalu, tudi pod resnim in pomembnim besedilom najprej pride na vrsto zdravilo proti prostatitisu, nato za glivice na nohtih, skoraj nikoli pa ne manjka nekaj za hujšanje. Zatem pa čudoviti svet komentarjev, ki kljub resnim naporom uredništva iz medija naredi posmeh novinarstvu. Dolgo časa smo se iz spletnih komentarjev zafrkavali. Posebej duhovito tudi na tem programu kolega Šalehar v "Forumu 69"!  A nenadoma ni bilo več smešno. Usodni trenutek, ki je premaknil odločevalce, ki jih je še prej premaknil javni revolt, je najverjetneje streljanje na osnovni šoli v Beogradu. Ko so se tam dvignile množice, ne v političnem, ali gospodarskem, temveč v globoko človeškem protestu, je še največjim zagovornikom svobode govora postalo jasno, da je treba nekje potegniti črto. Da abotnost in pritlehnost ne sodita v javni prostor. Seveda se kritik takoj priduša, da gre za efekt Trnuljčice; če umaknemo vse spletne komentarje, bodo skrajna stališča, oziroma ljudje za njimi še vedno obstajali. "Problema ne bomo rešili, če bomo ugasnili njegovo manifestacijo," imajo kritiki odločitve močan argument. A to drži le do določene meje. Komentatorji, sploh tisti razdiralni, ki pa jih je velika večina, so v glavnem šleve. Ne le tisti, ki se skrivajo pod anonimnimi  komentarji, tudi tisti, ki so podpisani, spadajo med šleve. Ker tudi na Twitterju, ki je tako zelo usodno zarezal v naša življenja, se uporabniki v glavnem prepirajo in trosijo neslanosti, pa gre za podpisane profile. S šlevami ne označujemo vsebine besedičenja, temveč dejanski prispevek komentatorjev k družbi. Gre za gobezdala, ki so znotraj same skupnosti marginalizirana. Če zelo natančno pogledate: nihče izmed odgovornih članov družbe, skoraj nihče tistih, ki na tak ali drugačen način gradijo svoje lokalno ali pa širše okolje, se ne prepira v spletnih komentarjih.  Upajmo, da se čimprej obrne nam v prid. Kajti imeti stališče v spletnem komentarju je preživeto. Ne imeti spletnega komentarja, bodi stališče novega časa.  

Pred petnajstimi leti je sodelavec dokumentarno-feljtonskega uredništva Ivan Merljak pripravil oddajo o Rupnikovi liniji. Tedaj se je namreč začelo prvič tudi v javnosti govoriti o obsežnih sistemih fortifikacij, ki jih je kraljevina Jugoslavija postavljala na zahodni, Rapalski meji proti podobnim utrdbam, ki jih je Mussolinijev režim pospešeno gradil in jih grandiozno imenoval Alpski zid. Dolgo časa pa se ni posvečalo pozornosti podobnim fortifikacijam, ki jih imamo tudi na severni meji. Šele zadnja leta se začenja premikati tudi na tem področju in krona teh prizadevanj je obsežna monografija oziroma njen prvi del, ki jo pripravlja mariborski raziskovalec Aleš Zelenko. Oddajo Sledi časa o teh novih dognanjih je pripravil Marko Radmilovič.

Za posledicami onesnaženega zraka v Evropi vsako leto umre več kot 350 tisoč ljudi, samo v Sloveniji približno tisoč. Kakovost zraka se sicer izboljšuje, vendar onesnaženje še vedno presega dovoljene meje, ki jih Svetovna zdravstvena organizacija sicer zaostruje. Zlasti za trdne delce poročila kažejo, da ni varne meje, pod katero ne bi bilo vplivov na zdravje. O tem, kako onesnažen zrak dihamo, kakšni so posledice in ukrepi za zmanjšanje tveganja, voditeljica Špelo Novak s sogovorniki. Gostje: Griša Močnik, vodja Centra za raziskave atmosfere na univerzi v Novi Gorici; Marjeta Benčina z okoljske organizacije Focus; Majda Pohar, Nacionalni inštitut za javno zdravje; Tanja Koleša, vodja sektorja za kakovost zraka na Agenciji Republike Slovenije za okolje; Tanja Bolte, direktorica Direktorata za okolje na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo.

Ob stoletnici smrti velikega francoskega pisatelja preverjamo, kako s pomočjo magdalenice, pomočene v lipov čaj, razveljaviti čas in prelisičiti smrt? Marcel Proust se je rodil 10. julija leta 1871. Pripadal je premožni in ugledni meščanski družini, ki je sodila v najvišje plasti tedanje francoske družbe. Že kot otrok je bolehal za astmo in šibko zdravje ga je spremljalo tudi v odraslost. Kljub temu je v mladih letih zagnano obiskoval meščanske in aristokratske salone in ker si ni, zanašajoč se pač na družinsko bogastvo, nikoli poiskal službe, je v očeh sodobnikov obveljal za nekoliko puhloglavega snoba, iz katerega menda nikoli ne bo nič. Ta vtis so le še podkrepile njegove prve literarne objave, ki so bile hudo povprečne. Ko pa sta mu med letoma 1903 in 1905 umrla starša, na katera je bil močno navezan, se je v Proustovem življenju zgodila velikanska sprememba. Nenadoma se je namreč umaknil iz družabnega življenja, se zaprl v svoje pariško stanovanje in se izključno posvetil pisanju. Ustvarjal je večidel ponoči, čez dan pa spal in v tem ritmu je kakih 15 let – vse do smrti zaradi pljučnice, 18. novembra 1922 – pisal svoje osrednje delo, ciklus sedmih romanov Iskanje izgubljenega časa, ki po splošni sodbi velja za eno največjih, najpomembnejših umetnin 20. stoletja. Najbrž pa je treba priznati, da je Iskanje tudi eno tistih literarnih del, ki danes zbujajo kar največ strahospoštovanja. Pa tu še zdaleč ne gre le za dolžino, čeprav, kajpada, prebrati sedem knjig nikakor ni mačji kašelj. Gre tudi za to, da Proustovemu pisanju manjka tiste napetosti, zaradi katere sodobni bralke in bralci praviloma hočemo za vsako ceno priti do konca strani, jo obrniti in pogledati, kaj se zgodi potem. Pisatelj svojo pripoved pač začenja s stavkom »Dolgo sem hodil zgodaj spat,« s stavkom torej, ki je tako nenavadno spokojen in krotek, ki mu tako decidirano manjka slehernega dramatičnega naboja, da romanu niti v nadaljevanju – pa četudi se besedilo navsezadnje raztegne čez 4500 strani – ne uspe povedati zgodbe, ki bi bila prav posebej usodna ali vsaj polna nepričakovanih preobratov in zasukov. S čim – če ne z zgodbo, ki bi nas v napetosti držala na samem robu pregovornega stola – je torej Proust prepričal tako poklicne kakor ljubiteljske bralke in bralce? In kaj je v njegovem pisanju tako izjemnega, tako prelomnega, da nas še danes – polno stoletje po avtorjevi smrti – v gimnazijah učijo, da brez Prousta in njegovega pisanja kratko malo ni ne modernega romana ne, širše gledano, literature 20. stoletja? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v današnji Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili tri predavatelje ljubljanske Filozofske fakultete: komparativistko dr. Vaneso Matajc ter dva francista, dr. Katarino Marinčič in dr. Primoža Viteza. foto: Marcel Proust okoli leta 1895 (Wikipedia, javna last)

Brezčasno. Dolgo sem iskal besedo, ki bi opisala glasbo zasedbe AKA Neomi. V vseh ustvarjalnih obdobjih, od spogledovanja s popom in jazzom, mimo spoznavanja z brezmejnim zmožnostmi uporabe elektronike do preskakovanja med za tukaj in za skoraj ves planet. A na začetku je bila in še vedno je glasba. AKA Neomi v eni izmed mnogih oblik - v živo pri Andreju.   Seznam odigranih skladb:  - The View - Nočna zver - Grow old (ft. Aleksandra Ilijevski) - Vesolje (ft. Aleksandra Ilijevski)

Upam, da mi oprostite 'clickbait' naslov. Ne gre za reklamno sporočilo ali sponzorirano objavo. Ne bom vam prodajal čudežnih mazil ali tablet za pomlajevanje. Rad bi vam na kratko predstavil, kaj o dolgem življenju pravi znanost. S pregledom strokovnih člankov bom izpostavil tri navade, ki imajo znanstveno dokazan in statistično pomemben pozitiven vpliv na daljše in kvalitetnejše življenje. Ali lahko zgolj naš odnos do vsakodnevnih izzivov izboljša naše zdravje? Katero preprosto, dvajsetminutno opravilo, dokazano niža vrednost krvnega pritiska? Poleg praktičnega pogleda na omenjeno tematiko pa bomo na kratko spregovorili tudi o nevarnih pasteh statistike in o tem, zakaj je raziskovanje zunanjih vplivov na tako močno spremenljivko, kot je celokupna smrtnost (angl. all cause mortality), zelo zahtevno. Za posebej študiozne poslušalce pa spodaj pustim še povezave do raziskav, omenjenih v epizodi. Maruta et al, 2002: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/12173709/ Giltay et al, 2004: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/15520360/ Jayedi et al, 2021: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34417979/ Hanson, Jones, 2015: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/25601182/ Kim et al, 2019: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/31055709/ O'Keefe et al, 2013: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/23871889/ Sewter et al, 2021: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34371891/

Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži? Nikola Kovačević je beograjski pravnik, ki pomaga beguncem, pa tudi drugim ljudem, ki so bili žrtve mučenja ali policijskega nasilja. Že kot mladi pravnik je na ustavnem sodišču dokazal, da je v enem od srbskih zaporov prišlo do mučenja. V zadnjem obdobju v Srbijo prihaja veliko beguncev iz Burundija, saj je Burundi v zameno za režim brez vizuma umaknil priznanje Kosova. "Govoril sem na primer z bratranci prejšnjega podpredsednika Burundija. Šli so naprej proti Evropi. Razložili so mi, da so Tutsiji bili bogata manjšina, ki so jo belgijski kolonialisti privilegirali. Imeli so zemljo, hiše, živino, oblast, policijo in vojsko. Dolgo so zatirali Hutujce. Potem pa se je to spremenilo in zdaj so Hutujci glavni. Prišlo je do tega, čemur Tutsiji pravijo zgodovinski revizionizem, Hutujci pa poprava zgodovinskih krivic. S tem, kar se dogaja v Burundiju, lahko brez težav potegnemo vzporednice z našim post konfliktnim prostorom nekdanje Jugoslavije. Kdo je koga in kdaj."

Umrla je portugalska pesnica, prevajalka in profesorica Ana Luísa Amaral. Rodila se je leta 1956, doktorirala je iz poezije Emily Dickinson. Na univerzi v Portu je predavala angleško in ameriško književnost. Napisala je 19 pesniških knjig in 12 knjig za otroke, za svoje ustvarjanje je prejela številne portugalske in mednarodne literarne nagrade. Zanimalo jo je tudi raziskovanje ženskega, identitete in telesa v književnosti. Ana Luísa Amaral je bila pred letom dni ena izmed dveh častnih gostov Dnevov poezije in vina, v slovenščini je v prevodu Barbare Juršič izšla njena pesniška zbirka z naslovom What's in a name. Z Ano Luíso Amaral se je takrat pogovarjal Vlado Motnikar. Foto: Mattias Blomgren https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ana_Lu%C3%ADsa_Amaral_at_G%C3%B6teborg_Book_Fair_2013_02.JPG

Končno! Dolgo časa smo potrebovali, a smo ga dobili, saj je v goste prišel človek tisočerih nadimkov: Gogi, Gile, Gole, Drole, Drale, Drolex, Zmaj, Kapetan, Ciki, Googy, … Skratka, GORAN DRAGIĆ! Ko smo končali s snemanjem podkasta, smo se vsi trije spogledal in se nasmehnil, ker smo vedel, da je bilo to 90 minut čistega […]

Zakaj že dolgo ni bilo padavin?. ARSO na Twitterju, Facebooku in Instagramu. Komentarje, predloge, pohvale in kritike nam lahko pošljete na elektronski naslov: podcast.arso@gov.si Zapiski: Vremenska napoved Obeti 5 do 10 dni Arhiv vremenskih podatkov Aktualni vremenski podatki Vremenska slika Vremenski portal - vreme podrobneje Sušomer

Zakaj že dolgo ni bilo padavin?. ARSO na Twitterju, Facebooku in Instagramu. Komentarje, predloge, pohvale in kritike nam lahko pošljete na elektronski naslov: podcast.arso@gov.si Zapiski: Vremenska napoved Obeti 5 do 10 dni Arhiv vremenskih podatkov Aktualni vremenski podatki Vremenska slika Vremenski portal - vreme podrobneje Sušomer

Cene stanovanj in hiš se višajo iz meseca v mesec. Cene so na rekordih. V Ljubljani je bilo treba odšteti za rabljen kvadratni meter rekordnih 3.300 evrov, v Mariboru pa skoraj 1.700 evrov. Koliko časa se bodo še krepile cene, kdo so kupci, kdo gradi, kaj se dogaja na trgu nepremičnin, odgovarjata Aleš Perovšek, vodja sektorja za trg nepremičnin na Geodetski upravi (Gurs) in Andraž Brilli, ocenjevalec vrednosti nepremičnin pri Capital Genetics. Pogovor je na voljo tudi na Youtube https://www.youtube.com/marjamilic ________________________________________ Imaš vprašanje? Piši mi na marja@biznispace.com