Podcasts about spomin

Maševal je p. Viktor Papež, pele so Spominčice.

V človeški naravi je, da se spominjamo in tudi pozabljamo. Naši spomini so selektivni in subjektivni, v času hitre digitalizacije pa dobivajo nove razsežnosti in možnosti. Raziskujemo, kako na naš spomin vplivajo sodobne tehnologije in kakšno vlogo pri tem igra umetna inteligenca, pa tudi, kako je s pravico do pozabe in etičnimi vprašanji, ki jih prinaša digitalna doba. Spomin nas zanima tudi s kulturološkega, filozofskega in političnega vidika. Kakšne so – in kakšne bodo – magdalenice naše umetnointeligenčne prihodnosti v iskanju izgubljenega časa? Sogovorniki: Kate Eichkorn, raziskovalka digitalnega spomina Natalija Majsova, kulturologinja Grega Repovš, psiholog in nevroznanstvenik Aljoša Kravanja, filozof Wendy Hui Kyong Chun, raziskovalka digitalnih tehnologij Filip Filković, režiser in poustvarjalec spominov z umetno inteligenco V rubriki Xpertiza se predstavlja mlada kemičarka Nika Atelšek Hozjan. Zapiski: Možgani na dlani: Kako možgani načrtujejo prihodnost?  Projekt Spomenar Poglavja: 00:02:42 Generiranje spominov z umetno inteligenco 00:05:27 Kate Eickhorn o digitalizaciji spominov 00:10:32 Filozof Aljoša Kravanja o spominskih vmesnikih 00:17:21 Spomin in možgani, dr. Grega Repovš 00:21:59 Kulturni in politični spomin, Natalija Majsova 00:29:03 UI magdalenice, Wendy Chun 00:35:56 Xpertiza: Nika Atelšek Hozjan

V oddaji Moja zgodba smo objavili odlomke predavanja dr. Jožeta Dežmana z naslovom Spomin na žrtve komunizma je temelj Republike Slovenije, ki je bil v okviru Matičinega cikla predavanj z naslovom Pozabljena zgodovina v soboto, 16. maja 2026, v dvorani Slovenske matice v Ljubljani!

Maševal je p. Robert Bahčič, pele so Spominčice.

Maševal je p. Viktor Papež, pele so Spominčice.

Spomin na Piso, kot se je imenoval 5. koncert filharmoničnega cikla FKK, je zaznamovalo vnovično sodelovanje slovenskih filharmonikov z legendarnim britanskim dirigentom Trevorjem Pinnockom. Osrednje delo sporeda je bila Mendelssohnova Simfonija št. 2 v B-duru, 'Hvalospev', ki so jo izvedli trije vokalni solisti, Mešani pevski zbor Glasbene matice Ljubljana ter Zbor in Orkester Slovenske filharmonije. V nadaljevanju bomo poročali še o 5. koncertu filharmoničnega cikla PVC, ki je bil v znamenju vokalnega ansambla Vision Voices, koncertu trobilnega tria Wieder, Gansch & Paul, ki je v ponedeljek poskrbel za uvod v jubilejno 10. sezono cikla SiBrass, z mednarodne skladateljske tribune Rostrum, ki letos poteka v Rigi, se oglaša Arsov delegat Primož Trdan, oddajo pa sklepamo s pregledom dveh opernih dogodkov: prejšnji teden je za prvo slovensko izvedbo Mozartove opere La clemenza di Tito (Titovo usmiljenje) poskrbela Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani, v tržaškem gledališču Giuseppa Verdija pa so uprizorili opero Romeo in Julija Charlesa Gounoda.

Kot gostujoči dirigent se je na 5. koncertu letošnje sezone filharmoničnega cikla FKK predstavil Trevor Pinnock; pod naslovom Spomin na Piso, ki se navezuje na zadnje sodelovanje filharmonikov s tem britanskim dirigentom, je zazvenela glasba Josepha Haydna Wolfganga Amadeusa Mozarta in Felixa Mendelssohna. Poleg Orkestra in Zbora Slovenske filharmonije so nastopili še Mešani pevski zbor Glasbene matice Ljubljana in trije vokalni solisti. Prispevek Mihaela Kozjeka (Druga jutranja kronika, 8. 5. 2026). Legendarni Trevor Pinnock, ki ga morda najbolje poznamo kot ustanovitelja in dolgoletnega dirigenta orkestra The English Concert, je bil prvo umetniško ime tokratnega koncerta. Za uvod je prepričljivo zazvenela Haydnova uglasbitev hvalnice Te Deum; izvedbo so zaznamovali agilna igra orkestra ter prožen, glasovno homogen zbor, v katerem so izstopali predvsem samozavestni soprani. Sledila je Simfonija št. 25 v g-molu, K. 183 Wolfganga Amadeusa Mozarta, v kateri je skupna igra nekajkrat zanihala, sicer pa je Orkester Slovenske filharmonije delo, prežeto s številnimi izvajalsko-tehničnimi izzivi, pod črto podal korektno. V drugem delu koncerta je zvenela še obsežna Simfonija št. 2 v B-duru, imenovana 'Hvalospev' Felixa Mendelssohna. Na oder Gallusove dvorane so stopili vsi nastopajoči; poleg orkestra še združeni zbor, sestavljen iz Zbora Slovenske filharmonije in Mešanega pevskega zbora Glasbene matice Ljubljana in trije vokalni solisti – sopranistki Lauryna Bendžiunaite in Mojca Bitenc Križaj ter švicarski tenorist Mauro Peter, ki je izstopal s svetlim, mehko oblitim liričnim glasom. Odličen je bil tudi združeni zbor, predvsem z zlitostjo glasov, artikuliranostjo in energijo v polifonih odsekih, nekajkrat, še zlasti v počasnejšem delu simfonije in s posameznimi soli, tudi orkester. Čeprav Mendelssohnov Hvalospev ni bil tehnično popoln, ga je zaznamovalo tisto pomembnejše – žlahtno muziciranje, predanost in srčnost izvajalcev, ki jih je muzikalno vseskozi spodbujal in prebujal zimzeleni Trevor Pinnock.

v Kulturnih utrinkih ob 10.15

Nataša Smerdelj je ustanovna članica Ženskega pevskega zbora Kombinat, zbora, ki se je rodil pred 18. leti na dan upora. Zbora, ki se ves čas zavzema za pravice najranljivejših. Glasno in s pesmijo tudi za pravice delavk in delavcev. Nataša Smerdelj je izkusila brezup in nemoč ob izgubi zaposlitve in grožnjah rubežnikov. Pa strah pred tem, da bi znova ostala brez dela. Delo bi bilo treba praznovati vsak dan, ker delo počloveči človeka, meni Pivčanka, ki že vrsto let živi v Ljubljani. Spomin na tovarno Javor, ki je dajala kruh številnim Pivčanom, je živ in je opomin, kako hitro se lahko vse sesuje v prah. Pivko je odnesla s seboj, tudi tako, da je ohranila značilno pivško narečje. Diplomirana teologinja, je prepričana, da imajo teologija in pesmi upora pomembne stične točke. Foto: Barbara Berce

Minuli konec tedna se je zaključil Teden slovenske drame. Zmagovalka je predstava 1973, avtorski projekt Tomija Janežiča, ki je nastal v koprodukciji SNG Nova Gorica in Zavoda GO! 2025, igralski nagradi pa sta prejela Jana Zupančič in Matej Puc, oba za predstavo Zakaj sva se ločila Mestnega gledališča ljubljanskega. Bili smo tudi v Umetnostni galeriji Maribor, kjer so včeraj odprli fotografsko razstavo, posvečeno spominu na Tomaža Pandurja.

Vsak ponedeljek zjutraj vtipkamo klicno kodo naših dopisnikov in sodelavcev ter preverimo aktualno dogajanje v različnih državah sveta.

Postni čas se bliža koncu in v tem obdobju je najbrž marsikdo svojim dodatnim kilogramom napovedal vojno. Pa se vsi ti čisto zares zavedajo, v kaj se spuščajo? Kot pravi gostja tokratne Frekvence X endokrinologinja Marija Pfeifer, je najslabše tako imenovano jo-jo hujšanje. Maščevje v našem telesu ni le odvečna zaloga kalorij, ampak zapleten in presenetljivo dejaven organ, ki vpliva na naš apetit in občutek lakote, manj znano pa je, da botruje tudi nekaterim resnim zdravstvenim zapletom, celo pojavu raka. Zakaj ni vseeno, kje v telesu se maščoba kopiči in zakaj strokovnjaki odsvetujejo večkratno hujšanje v življenju, pa v tokratni oddaji. Gostja: Endokrinologinja in specialistka interne medicine prof. dr. Marija Pfeifer Zapiski:Vroči mikrofon o Ozempicu V Xpertizi (odf 26' 25'' naprej) je gostja Urška Janjoš, doktorska študentka molekularne biologije, ki na Kemijskem inštitutu preučuje introne. Poglavja: 00:01:47 Maščevje imajo vretenčarji, pa celo tudi žuželke. Kaj pa evolucijska vloga pri človeku? 00:02:58 To ni le intertno, ampak izjemno aktivno tkivo. Skoraj kot organ! 00:04:18 Kaj pa pri posameznikih, kjer se maščoba ne more odlagati? 00:05:27 Belo, rjavo, celo bež. Še najbolj pa je pomembno, kje v telesu tiči. 00:09:11 Kakšno revolucijo je prineslo odkritje hormona leptina? 00:11:50 Ko je maščevja več in več, začne delati težave. Pa tudi o povezavi med rakom in debelostjo. 00:14:32 Je telesna teža res le vprašanje volje? "Ti ljudje nimajo več nadzora, koliko naj jedo." 00:16:58 Zakaj je zelo pomembno, da nismo že v otroštvu predebeli? 00:17:53 Obstaja kaj takega kot zdrava debelost? 00:19:50 Kakšno hujšanje bi bilo torej učinkovito? 00:22:25 Pomembna je predvsem preventiva 00:23:07 Na kratko o pasteh novih zdravil 00:25:45 Kaj pa prihodnjič? 00:26:25 Xpertiza: Urška Janjoš

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Ariele Herček Delicate tongue – Krhki jezik na prvi pogled sodi med intimistično liriko: govori o bližini, dotiku, telesu, lezbični ljubezni in spominu. Ob natančnejšem branju pa postane jasno, da osrednja napetost ni ljubezenska zgodba, temveč razmerje med bližino in samoto. Ljubezen je konkretna: dotik vratu, roka okoli telesa, skupno dihanje, sok ali pa deljena sredica. Spomin je senzoričen, bližina pa telesni dogodek. Zbirka ne pripoveduje linearne zgodbe o vzponu in razpadu razmerja, temveč vzpostavlja križno strukturo: ljubezen sledi poti od rasti prek zrelosti k ovenelosti, subjektka pa potuje nasprotno – od ovenelosti prek zrelosti k rasti. Razpad razmerja tako ne povzroči razpada subjektke, ampak izguba postane pogoj dozorevanja. Ta križni lok je ena najmočnejših kompozicijskih potez zbirke in nosi njeno vsebinsko zrelost. Pesmi nikoli ne zdrsnejo v patetiko. Ton kljub razpadanju ostaja miren. Zbirka preseže romantični model lirske izgube in vzpostavi afirmativno držo: lépo in boleče imata enako ontološko težo. Ena najmočnejših kvalitet zbirke Krhki jezik je odsotnost legitimacijskega tona – lezbična ljubezenska izpoved nikoli ne postane programska ali aktivistična. Sodobna LGBT-literatura pogosto vključuje identitetno refleksijo in politično ozadje, Ariela Herček pa je izbrala drugo pot: njena ljubezen ni téma, temveč dejstvo, ki ne potrebuje obrambe; zato je univerzalna. Zbirka presega žanrsko opredelitev lezbične poezije in se umešča v širše polje poezije o bližini, katere tiha prisotnost deluje radikalneje kot marsikateri manifest. Pesem Nedokončan seznam vrst intimnosti, ki sem jih doživela se začne s kiticama: »tiha intimnost, ko se nagneš k meni in / mi zašepetaš na uho, / tako blizu, da z ustnicami oplaziš pramene mojih las, / tako blizu, da na vratu čutim tvoj dih; // električna intimnost tvojega telesa, ko pleše ob mojem, / premikaš se v valovih, ki se ne nehajo bližati, / in vse kosti se mi spremenijo v tekoče / hrepenenje.« Na nedokončanem seznamu si sledijo še intimnost brez diha, intimnost hrepenenja, mehka intimnost, globoka intimnost. Tematsko jedro zbirke je bližina, njen simbolni organizem pa je rastlinski. Pesnica gradi svet skozi vegetativno metaforiko cvetnih listov, zorenja, ovenelosti. Osrednji simbol je pomaranča, ki je tudi kompozicijski princip – delitev sadeža, razpoka lupine, skupna sredica, sok – vse to prehaja med telesnostjo in simboliko. Ko se sadež razpre, se razpira bližina. Motivne ponovitve ustvarjajo notranjo vezivnost zbirke. Tudi svetloba – sonce v prsih in toplota – bi lahko zdrsnila v sentimentalnost, a avtorica se je temu izognila. Njena svetloba ni kičasta, ima namreč enako težo kot bolečina. Metafore so izrazno preproste, a močno pomenske; njihova navidezna preprostost ustvarja globino: »[Z]ate bi pojedla cvetne liste in pustila, da mi v prsih zrastejo rože, / tam tako ali tako že nekaj časa gori sonce, / zaradi tebe.« Zbirka Krhki jezik se izmika skrajnostim sodobne ljubezenske poezije, ki rada zaniha med klišejem in eksplicitnostjo. Čeprav je tematizacija ljubezni pogosto telesna, nikoli ne zapade v vulgarno natančnost. Erotika je krhka in senzorična, globina pa nastaja skozi zamolk. To, kar ni izrečeno, odmeva močneje od natančnega opisa. Prav dostojanstveno je, kako v tej zbirki intimnost ni razkazovanje, ampak deljena tišina. Morda bi ji kdo lahko očital zadržanost, a potem bi spregledal njeno etično dimenzijo: namreč da Drugi ni objektificiran, pač pa ostaja skrivnosten in celovit. Zbirka bralcu ne ponuja dokončne podobe, pač pa prostor, v katerem se lahko zgodi čutenje. Zbirka slogovno sodi v minimalizem – ne v smislu redukcije jezika, pač pa v smislu koncentracije na življenje »malega« posameznika. Gre za poetiko »male« – osebne – zgodbe, katere dogajanje je znotraj intimnega prostora absolutno. Ta eksistencialni minimalizem pokaže, da je majhno življenje dovolj, da nosi težo smisla, brez potrebe po vélikem narativu. Glas lirske subjektke je ambivalenten: zelo neposreden, skoraj dnevniški in mladostno transparenten; hkrati pa izjemno zrel v metaforah in mirnem sprejemanju cikla ljubezni. Ta napetost med ranljivostjo in dozorelostjo oblikuje estetsko identiteto zbirke. Njena moč je v transparentnosti, ki v preprostem izrazu skriva globino doživljanja. Pod površino intimne lirike se vzpostavi tiha afirmacija življenja, kjer sta lépo in boleče izrečena z enako mirnostjo. Kljub tematski in lirični moči pa ima zbirka Krhki jezik pomanjkljivosti na ravni jezika. Nastala je dvojezično: izvirno v angleščini – ki, kot je zapisala Ariela Herček, »daje več prostora za izražanje,« – nato pa jo je avtorica je sama prevedla v slovenščino. V slovenskih pesmih se ponavljajo odstopanja, ki niso estetskega tipa, ampak tehnična nedoslednost, to so: napačna raba povratno svojilnega zaimka, nezanesljivo razlikovanje med določno in nedoločno obliko pridevnika, serijsko manjkajoče vejice pri polstavkih in nedosledna raba ločil. Odsotnost ločil sicer v sodobni pesmi sicer ni sporna, sporna pa postane, ko v posamezni pesmi pride do le delne rabe ločil. Opazna je tudi interferenca angleške skladnje v nemotiviranih inverzijah in pogostih trpniških konstrukcijah, ki v slovenščini ne zazvenijo. Najzahtevnejše je prevajati lastna umetniška besedila, a zbirka je lektorirana, zato so ponavljajoče se napake, ki motijo branje, neopravičljive. Pri zbirki, ki kaže tolikšno tematsko zrelost, bi moral biti jezikovni redakcijski proces še posebej temeljit, pri čemer pa odgovornost za končno podobo zbirke ni le avtorska, temveč tudi uredniška in lektorska. Razlika med dobro in odlično zbirko je pogosto prav v disciplini izraza. Krhki jezik bi z dosledno jezikovno redakcijo lahko postal prepoznaven glas svoje generacije; v sedanji obliki pa ostaja zbirka z izrazitim presežkom in hkrati jasno omejitvijo – poetika, ki se dotika odličnosti in bi jo z jezikovnim izčiščenjem najverjetneje tudi dosegla.

Do pozitivnih sprememb torej ne vodi le pravilna odločitev na prihajajočih volitvah. Pomembno je razumeti resnico, da je treba k političnim odločitvam usmeriti dobre ljudi.

V 65. letu starosti je včeraj (10. marca 2026) umrl slovenski zdravnik, predavatelj, pesnik in esejist dr. Alojz Ihan. Slovenska medicina je izgubila izjemnega strokovnjaka, slovenska literatura pomembnega ustvarjalca, slovenska javnost pa pronicljivega razlagalca znanosti in sveta. Alojz Ihan se je rodil leta 1961 v Ljubljani, kjer je diplomiral in doktoriral na Medicinski fakulteti. Specializiral se je za bolezni imunskega sistema in od leta 2006 kot redni profesor predaval na Univerzi v Ljubljani. Jedro njegovih raziskovalnih naporov je bilo usmerjeno v prepoznavanje redkih imunskih bolezni pri otrocih in v razvoj naprednih celičnih terapij za zdravljenje raka. Njegovo delo je premikalo meje slovenske medicinske znanosti; odmevalo je tudi med strokovnjaki v tujini. V zavest najširše domače javnosti je stopil v času epidemije koronavirusne bolezni kot eden izmed nepogrešljivih strokovnjakov, ki nam je pojasnjeval, kako se zoperstaviti širjenju okužb. Alojz Ihan je namreč imel izreden dar, kako zapletene znanstvene in širše družbene pojave tolmačiti na komunikativen, razumljiv in človeški način. Seveda pa njegova intelektualna zapuščina presega polje medicine oziroma znanosti. Bil je tudi eden naših najbolj branih in vplivnih pesnikov. Srebrnik, njegov prvenec s sredine 80-ih, za katerega je prejel nagrado Prešernovega sklada, predstavlja pomemben mejnik v zgodovini slovenske literature. O svojem delu, razpetem med znanostjo in umetnostjo, je v intervjuju za našo televizijo pred leti povedal, da je pravzaprav iskanje smisla. Naša skupnost – slovenska družba – bo Ihanovo znanstveno in umetniško besedo, njegovo jasno, zavzeto in humano intervencijo v javni prostor v prihodnje še kako pogrešala. Foto: dr. Alojz Ihan/ BoBo

Kaj je tisto, kar človeka naredi človeka? Empatija? Intelekt? Možnost samorefleksije in zavestnega poseganja v svet? Karkoli boste izbrali bo verjetno pasalo pod krovni naziv kognitivnih sposobnosti. In kaj potem, ko pride do kognitivnega upada? Z doktorico Čebašek Travnik, zdravnico, psihiatrinjo in avtorico, sva se pogovarjala o nevarnostnih dejavnikih za demenco; o nevroprotektivnem vedenju, ki ga lahko prakticira vsak od nas; in o tem, kaj storiti potem, ko do bolezni morda že pride. Demenca je kompleksen sindrom, ki ga je nujno obravnavati v širšem, ne le medicinskem ampak tudi družbeno socialnem kontekstu. Upam, da ga boste po poslušanju današnjega pogovora tudi vi razumeli bolje. Knjiga Kje so moji ključi: https://emka.si/products/kje-so-moji-kluci-o-zivljenju-z-demenco?gad_source=1&gad_campaignid=14655065738&gbraid=0AAAAAD9LKOM9UzG8irMYfH5TQyiz6HQai&gclid=Cj0KCQiAk6rNBhCxARIsAN5mQLsdWPO05yr_DXFD1PUAqWNzvgvwq-rXD3ed4sbYpyW_WC5fa7N5h5AaAsyTEALw_wcB (na voljo tudi v e-obliki na aplikaciji MK Plus)Med pogovorom omenjava knjige: Zgodbe ob kuhinjski mizi (Rachel Naomi Remen), Odprto srce izkušnje in spoznavanja ob umiranju in smrti (Urška Lunder). Omenjava seznam knjig o demenci, ki je dostopen na spletni strani društva Spominčica: https://www.spomincica.si/literaturaOmenjam raziskavo, ki je povezovala prakso čuječnosti z nižjim tveganjem za Alzheimerjevo bolezen (Lutz et al): https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34718153/ ČASOVNICA0:00 Uvod in predstavitev gostje: dr. Zdenka Čebašek Travnik, dr. med.2:50 Zakaj medicina in psihiatrija (namesto sprva načrtovanega novinarstva)5:40 Povezava med medicino in umetnostjo: Projekt Ars Hipokratis7:50 Pomen družinske medicine in zakaj potrebujemo močno primarno zdravstvo10:50 Slovenija kot "mokra kultura" in vpliv alkohola na možgane15:40 Kaj je kognitivni upad in kdaj je demenca lahko reverzibilna?19:50 Narativna medicina: Zakaj se o boleznih najbolje učimo skozi zgodbe25:00 Zgodnji opozorilni znaki demence, ki jih opazijo svojci28:40 Urgentne situacije: Tavanje, nevarna vožnja in agresivno vedenje31:45 14 dejavnikov tveganja – od krvnega tlaka do izgube sluha35:45 Gibanje kot zdravilo: Doživljajska pot za spomin v Arboretumu38:15 Ali križanke res pomagajo? Pomen družabnih iger in učenja novih stvari42:10 Čuječnost kot preventivni ukrep in podpora oskrbovalcem44:40 Skrita stiska svojcev: Kako podpreti tiste, ki skrbijo za bolnika49:00 Pravni vidiki in izzivi: Skrivanje bolezni v službi in oskrba na domu51:20 Soočanje z realnostjo napredovale bolezni in občutki krivde56:10 Kako komunicirati z osebo z demenco (umetnost prijaznosti)1:00:20 Priporočila za branje s področja narativne medicine1:02:35 Ozadje nastanka knjige "Kje so moji ključi"1:07:10 Dr. Zdenka Čebašek Travnik in njena "umetnost lenarjenja" (projekt Modra palica)

V marčevskem Nedeljskem klepetu smo gostili Štefanijo Lukič Zlobec, predsednico Spominčice – Alzheimer Slovenija, s katero smo govorili o dostojanstvu oseb z demenco ter o usposabljanju za svojce in druge, ki zanje skrbijo: »Ne pozabi me«. 8-tedensko usposabljanje se začne v torek, 3. marca in prinaša najrazličnejše teme s področja skrbi. demenco. Naša gostja je z nami delila tudi druge aktualne informacije: od zdravila, ki prihaja v Slovenijo in prinaša novo upanje, do lokalnih skupnosti, ki so demenci prijazne in prihajajoče mednarodne konference.

Ob ogledu filma sem se spomnil besed, ki jih je pogosto ponavljal Justin Stanovnik: »Kdaj bodo nastala umetniška dela o največji tragediji slovenskega naroda?«Komentar je pripravil profesor doktor Janez Juhant.

Zadnje čase pogosto govorimo o dolgotrajni oskrbi, ki je vroča, predvsem pa zelo pomembna tema. Kako o njej razmišljajo, kaj pričakujejo, potrebujejo in s kakšnimi izzivi se srečujejo osebe z demenco in njihovi svojci oziroma oskrbovalci? Majda, ki že pet let skrbi za svojega očeta, vidi rešitev v povezanosti. Ana, Dubravka, Boris, Borivoje, Drago in Jože se udeležujejo druženj in ustvarjalnih dejavnosti, ki jih pripravlja združenje za pomoč pri demenci Spominčica, strokovna delavka Urška Telban poudarja, da je treba na teh srečanjih vsakemu nameniti dovolj pozornosti in spodbude. Jožetova žena je povedala: "Za dom starejših sva prijavljena že šest, sedem let, pozanimala sva se tudi, kje bova lahko dobila pomoč, ko jo bova potrebovala." Dr. Luka Omladič je na ministrstvu za solidarno prihodnost pristojen za področje dolgotrajne oskrbe, v ta sistem je trenutno vključenih približno 30 tisoč ljudi. Omladič napoveduje, da bo v prihodnjih letih uporabnikov 60 do 65 tisoč. Priznava, da trenutno prihaja do določenih zastojev, hkrati pa poudarja, da to ne more biti razlog ali celo izgovor, da ne bi naredili vsega, kar je potrebno, da v kratkem času zaživi dobro delujoč sistem.

Letos obeležujemo stoletnico smrti kraškega pesnika Srečka Kosovela, dogodki se odvijajo že od začetka leta, včeraj pa je bil prav en tak poseben - na vlaku v Zagorje. 23. februar je bil namreč za Srečka Kosovela usoden. Takrat je zbolel in se po tej bolezni ni nikoli več pozdravil. Na vlaku je bilo tako tudi petdeset Kraševcev, ki so ustvarjali v slogu Kosovela. Pregledovali so aktualne članke iz časopisov in izrezovali besede, s katerimi bi sestavili poezijo, kombinirali kitice, s katerimi bi sestavili Kosovelovo pesnitev in pisali manifeste. V reportaži slišite, kako so razumeli bistvo pesniškega ustvarjanja in se resnično povezali s tem, kar je bil in kar predstavlja Srečko Kosovel.

Potem ko so se v slovenskem verskem središču v Merrylandsu v Sydneyju v Avstraliji že na začetku meseca, na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja, spomnili stote obletnice rojstva p. Valerija Jenka, ustanovitelja tega verskega središča in njihovega dolgoletnega dušnega pastirja, ki je zadnja leta preživel v osrednjem frančiškanskem samostanu na Prešernovem trgu v Ljubljani, se ga bodo jutri spomnili tudi v Ljubljani, v cerkvi sv. Frančiška Asiškega v Šiški. Sveta maša bo ob 11. uri, nato pa bo v župnijski dvorani srečanje sorodnikov in prijateljev ter nekdanjih slovensko-avstralskih rojakov, ki bodo ob video prezentaciji lahko osvežili hvaležne spomine na patra Valerijana. Za svoje delo je prejel številna priznanja in državno odlikovanje Avstralije in Slovenije.

V sredo, 7. januarja 2026 zvečer je v izolski bolnišnici umrl urednik revije Ognjišče Silvester Čuk. Njegov prispevek za Revijo Ognjišče je skozi skoraj šest desetletij resnično obsežen. Lotil se je različnih tematik: verskih, ljudskih, poljudnih, znanstvenih, glasbe, športa. Od vsega začetka izhajanja Ognjišča je opravljal nalogo lektorja in korektorja. Spomin nanj smo obudili v tokratnih Kulturnih utrinkih.

Marija Švajncer Blaž Lukan: Fànce, Fànce! Ljubljana: KD Hiša poezije, 2025 Blaž Lukan na začetku pesniške zbirke Fànce, Fànce pojasnjuje, kaj pomeni njeno ime. Njegova mati je bila krščena za Frančiško; ko je bila majhna, so ji rekli Štêfnova čêča, vse življenje pa jo kličejo Francka. Njen najmlajši brat se imenuje Frànce, njo pa so kot otroka klicali Fànce, toda kasneje je niso več poklicali s tem imenom. Vtisnilo se je v pesnikov spomin in nastale so nežne pesmi. Pesmi so napisane kot verzificirana pripoved o Primorki, ki je na novo zaživela na Štajerskem, in o nekoliko muhastem nagovoru njenega sina. Za trenutek je vse skupaj nekako pravljično: Fànce se zdaj pojavi kot dobra vila, že v naslednjem hipu kot kak navihan škrat pristopica med nas in nas na svoj prikupni način prepričuje, da je življenje lahko nadvse lepo, čeprav je preprosto in zoženo na omejen prostor: »Nič ne reče, / a včasih se zazdi, da ji iz ust / poletijo mavrični / mehurčki.« Spomin ji seže v domače kraje. Divjala je vojna in se je bilo treba skriti pred sovražniki. Italijanski vojaki so bili v bregu, ponoči je bilo za hišo slišati partizane. Dekleta, med njimi tudi Fànce, so bila mlada in brezskrbna. Potem so šla od doma in se čez leta spet srečala. Toda tisto, kar je bilo poglavitno, je bil njihov smeh. Naj so opravljale kmečka opravila ali se umikale pred nevarnostjo, zmeraj so se smejale. Najbrž je prav mladost tista, v kateri je vse nezapleteno in lahkotno, toda zgodi se, da se ponoči vendarle prikrade tudi strah. Fànce je bila zavedna Slovenka. Zapisovala si je pesmi in jih z zanosom prepevala, tudi tisto, ki ima globoko sporočilo in se imenuje Vstala Primorska! »Ko zapiše zadnjo vrstico zadnje od njih, vstane. / Vsak, ki jo bo bral, bo moral prav tako vstati.« In v Fàncino življenje se je prikradla ljubezen: »Zaljubila sem se vanj, / ker je imel take črne lase, / počesane nazaj, / in bodikaste brke.« Govorili so, da ni primerna zanj, saj je prestara; fant je pameten in zna celo nemško. Moral bi si izbrati kako učiteljico, ne pa kuharice Fànce, toda ljubezen ima svojo moč in premaga skoraj vse ovire. Skupno življenje pa slej ko prej pokaže zobe. Vse mogoče pride, smrt prvega sinka, selitev na Štajersko, rojstvo dveh sinov, življenje iz dneva v dan, moževa smrt in nazadnje samotni dnevi. Ko je Fànce hudo, se zna pogovarjati z vetrom ter se vživeti v njegovo divjanje in silovitost. Prisluhne kosu in mu reče, naj ji zapoje pesmi Zabučale gore ali Šivala je deklica zvezdo, ptič pa zažvrgoli tisto znano Lepo mi poje, črni kos, oj črni kos in tudi tako je čisto v redu, še Fànce zapoje z njim. Črni kos se ji tudi pridruži, ko skrbno obdeluje vrt, in jo opazuje, kaj vse postori. Narava ji prinaša mir in spokojnost. Čudi se, kako zanimive živali so okrog nje – od komarja in vrabca do sinice, pa še deževnik se zvija po sveže prekopani prsti, krt dvigne hribček zemlje in bo zdaj zdaj pokukal na svetlo. »Velike živali so tudi oblaki, / tako se mi zdi, / največja žival pa je noč.« Fànce ni mogoče očitati, da ne gre naprej s časom. Fotoaparat, radio, telefon in televizor ji niso tuji. S televizorjem se rada pogovarja, le politike ne mara in takrat zamenja program. Najbolj pa se razveseli sonca, ki ga sploh ni treba prižgati. Vsako jutro zasije in jo poboža po licih. Stihi so namenjeni Fànce, tu in tam pa se oglasi tudi njen sin. Ko se mati nameni podreti brezo, ji zagrozi, da ne bo več prihajal domov. Ali prihaja zaradi drevesa ali zaradi nje? Seveda zaradi nje, ji odgovori in pomisli, da pravzaprav ni razlike, obe sta brezi. Sina z blagimi besedami skuša poučiti, kako je treba živeti, on pa si misli svoje in ravna, kot se mu zahoče, le za to gre, da ima svojo Fànce nadvse rad. Ko ta ugasne, je vse drugače. Ustavljena je v času, ki ga ni več in tudi doma ne, zdaj je nekje drugje, nekje, kjer bomo nekoč vsi. »Ampak vseeno si / tu, v teh pesmih, ki so … / nikjer in nekje.« Beremo te nežne in lepe pesmi, polne miline in blagosti, Fànce ostaja med nami in tudi sami postajamo malce otožni, po svoje pa tudi radoživi in razigrani.

Vabljeni k poslušanju spominom za leto 2025 in željam za leto 2026 naših poslušalcev.

Spominska oddaja, spomin na letos umrlega psihiatra dr. Jožeta Magdiča.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Na bronasto zlatem ovitku knjige esejev Dušana Šarotarja je črno-bela fotografija sedmih veslačev v dolgem čolnu. V levem kotu zgoraj je opazno še eno veslo, veslo osmega veslača. Okrnjena celota. Mar ni tako tudi v življenju? Vedno je še nekaj zadaj, prikrito, neznano. Kakor zgodba, nikoli do kraja povedana. Kakor spomin, nikoli popolnoma razjasnjen. Usklajeno veslanje ekipe kot prispodoba sožitja. In najbolj me zanima veslač, ki ga ni na sliki. Mar ni tako s spomini? Nikoli ni vse do zadnje podrobnosti izpovedano ali izgotovljeno. Sizif in Proust – simbola trenutka in večnosti, vztrajnosti in predanosti. Še preden knjigo odprem, mi fotografija ponuja prvi premor, počivališče pred branjem. Fotografija. Veslači veslajo vzvratno. Nekako na slepo. Zaupati morajo krmarju. Jaz, bralka, moram zaupati pisatelju. Odprem knjigo. Predam se jasno zapisanim mislim, izbornemu jeziku, prepletu presunljivih spominov in fotografij. Spomin na nekaj, na kar smo mislili že večkrat, se vsakič drugače izostri in razkrije. Tudi fotografija je odvisna od osvetljave. Jutranja svetloba, večerna svetloba. Pomemben je izbrani kot. Pri pisanju je pomemben naklon do obravnavane teme, razjasniti je treba iztočišče in bralca pripeljati do poante. Kaj se bo iz predaje določenemu spominu izcimilo? Spoznanje, strah, obžalovanje, obtožba? Ali pa samo informacija? Pisatelj je kot veslač, ki zaupa notranjemu glasu in črpa iz svoje zakladnice znanja in vedenja. Nikoli ne počiva. Tudi ko ne piše, je zamišljen. Obuja spomine. In zapisuje jih v prepričanju, da bojo vredni spominjanja, tudi ko njega več ne bo. Tako pisanje dobiva težo in smisel: "Pomislim, v hoji, pešačenju se skriva nekaj globljega, kar začutim, šele ko se odpravim na daljši sprehod ali pohod, ali po drugi strani, kadar sem sredi pisanja knjige, bodisi romana ali pesniške zbirke. Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš, torej v dolgih in vase zavitih stavkih. Hoja je način spominjanja." Spominjanje kot proces pisanja ali kot osmišljanje bivanja je osrednja tema Šarotarjevih esejev v zbirki Počivališča na poti. Pisanje je hoja s pogledom nazaj, ki ga prekinja globlji razmislek na razglednih točkah. Na spominskem sprehodu se pridružijo avtorjevi prekmurski literarni predniki in sopotniki Miško Kranjec, Feri Lainšček, Vlado Kreslin, Vlado Žabot in tudi arhitekt Feri Novak, ki je zasnoval Mursko Soboto kot evropsko mesto. Spomeniki in nagrobniki, parki, gradovi, vile, podrte hiše, porušena sinagoga. Močno spominsko ozadje so tudi člani prekmurske judovske skupnosti in Šarotarjeve družine, ki so bili žrtve pregonov Judov v 2. svetovni vojni – in tudi po njej, kakor priča rušenje sinagoge. Judom se je pisatelj posvetil že v romanih Biljard v Dobrayu in Zvezdna karta. Med pisanjem kot obredom spominjanja se oglašajo sorodniki, ki so pisatelja oblikovali v zgodnjem otroštvu. Spominja se tudi prijateljev, ki jih je srečeval na literarnih poteh: Hrvaška, Avstrija, Nemčija, Gruzija, Bosna in Hercegovina, Rusija, Grčija, Italija. Vendar ne gre za literarni žurnalizem ali prezgodaj napisano avtobiografijo. Tudi ne za bahaško samopromocijo. Dogodki si ne sledijo po logiki časa ali prostora, temveč po izbruhih in vrzelih spomina, ki kot neusahljiv bršljan ovija sprotnost: "Kar se dogaja okrog nas, je spomin, vprašanje je samo, kdo se še spominja. Živimo v času hiperprodukcije spominov, računalniki, internet, mobilni telefoni, megalomanski muzeji, digitalne fotografije, vojne, podnebne spremembe, migracije, vzpon skrajne desnice, izhlapevanje levice; zdi se, da je narcisistična kultura spominčkov, selfijev, imidžev, novih identitet preplavila svet s spomini, ki so popolnoma minljivi, trenutni milni mehurčki v vsakdanjosti, ki so že v naslednji sekundi pozabljeni, vendar, pisateljeva naloga je spominjanje. Spominjanje, obnavljanje sveta s pomočjo imaginacije, ohranjanje nevidne sledi z začetkom jezika. Literatura ni samo prenašanje pomena, marveč tudi iskanje smisla." Dušan Šarotar je knjigo esejev zasnoval kot pesnik, ki se nenehno sprašuje o svoji naravi, o drobcu vesolja, iz katerega izhaja, o prostoru pod soncem, ki mu je dodeljen ali ki ga je zavzel s svojim delom. Poezija je nenehno potovanje okrog iste osi. Ni odgovorov, je samo iskanje oziroma vztrajno brskanje po spominu. Brskanje po sebi? In iz česa pravzaprav smo? Iz vsega, kar smo doživeli, brali, čutili, naredili; tudi iz vsega, česar nismo storili in morda obžalujemo izgubljene priložnosti. "Pesništvo je že tisočletja oblika človekovega spraševanja o smislu življenja, predvsem pa iskanje lepega in presežnega, tako so bili prav pesniki tisti, ki so se v davnini prvi spraševali o naravi sveta in skrivnostih vesolja. Tako so nastali prvotni miti, zgodbe in pripovedi o nastanku sveta in človekovem mestu v njem." Šarotarjevi eseji so avtobiografski, vendar njegova osebna zgodba ni v središču pozornosti ali cilj spominjanja kot takega. Pomembnejša je preteklost, ki je kot pisatelj ne sme prepustiti pozabi. Spominjanje jemlje kot dolžnost. Vsakega od petih esejev v zbirki Počivališča na poti avtor uvaja s citatom iz novoveške literature. Edgar Allan Poe, Paul Valery, Edvard Kocbek, Bruno Schulz in Zbigniew Herbert stojijo kot duhovni stebri, na katere se naslanja. Med pisanjem se sklicuje tudi na druge osebnosti iz literature, sociologije, zgodovine, s čimer kaže, da na svetu ni sam. Pet ciklov njegovih črno-belih, ostro pomenskih fotografij predstavlja zaključene fotoeseje. Tako se Dušan Šarotar predstavlja hkrati kot pisatelj, esejist, pesnik in fotograf. Vsekakor je zbirka esejev Počivališča na poti presežek slovenske esejistične literature zadnjega obdobja.

Gostili smo božjepotnika Vida Kregarja, ki nas je popeljal na izjemno pot – od Varaždina do Niša in naprej do Niceje, prizorišča prvega ekumenskega koncila pred 1700 leti. Vido je želel s svojim peš romanjem počastiti spomin na cesarja Konstantina in sveto mater Heleno ter obeležiti obletnico koncila, na katerem je zaživela nicejska veroizpoved. Zaupal je, kako se je pripravljal na pot, kaj ga je vodilo in kako je doživel kraje, kjer se je pisala zgodovina Cerkve.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Žanrsko bi bilo mogoče novo Flisarjevo literarno delo označiti za družinski roman, hkrati pa je treba poudariti, da je vsebinsko in pomensko veliko več, po eni strani vznemirljiva humoristična stvaritev, po drugi pa pretresljivo slikanje usode, ki se poigrava z ljudmi. Zbogom sonce je romaneskno delo, ki se dogaja, kot da bi gledali film ali gledališko komedijo. Humor ne sme biti omejen z moraliziranjem in tako so tudi Flisarjevi protagonisti in protagonistke kar precej neposredni ter žaljivi, zajedljivi, pikri in nesramni. Družinski odnosi so močno načeti, v igri je tudi denar. Če pa gre za denar, si tisti, ki ga imajo, in oni, ki bi ga radi imeli, ne postavljajo mej in si marsikaj privoščijo. Prvoosebni pripovedovalec je fant zadnjega razreda tedanje osemletke, star približno petnajst let. Prijateljsko in glasbeno je povezan s sošolcem, zgodi pa se, da nehote postane udeleženec zapletov sošolčeve nenavadne družine. Burno dogajanje si zapisuje v dnevnik in sanjari, da bo v prihodnosti o vsem tem in še marsičem napisal roman. Ne izreka vrednostnih sodb, njegovi zapiski so dovolj zgovorna družinska predstava z vsem smešnim in tragičnim vred. S sošolcem se ukvarjata z glasbo in načrtujeta nastop na valeti. Fant igra kitaro, sošolcu pa stric, ki se po petnajstih letih vrne iz Amerike, prinese sintetizator. Iz popevk, ki jih izvajata, in prelomnih dogodkov, je mogoče razbrati dogajalni čas, to je približno pred koncem tisočletja v Prekmurju. Humor se vzpenja v višave, vse do absurda in nonsensa, je obešenjaški, črn in tudi grenak. Dedek in babica sta morda dementna, čisto mogoče pa je, da sta zaradi ravnanja sorodnikov in lastnih doživetij samo razočarana in hudobna. Dedek pokaže jezik in z naravnimi prebavnimi glasovi kar naravnost ponazori, kaj si misli. Babica si po potrebi ušesa maši s čepki, toda zdi se, da ves čas prav dobro sliši, kaj se dogaja okrog nje. Flisarjev slog je razkošen, barvit, poln miselnih obratov, paradoksov in presenečenj. Dialogi so sočni, razgibani in duhoviti, metafore barvite in estetsko prepričljive. Pisatelj zna v dogajanju ustvarjati napetost in pričakovanje. To, kar se v razpletu zgodi, je nekaj čisto drugega, kot bi bilo mogoče predvidevati. Moški ženske imenujejo z nazornimi in ne preveč spodobnimi izrazi, ženske jim ne prizanašajo in jim vračajo s podcenjevanjem in razvrednotenjem njihovega ega, pa tudi moškosti. Večina teh oseb kar rada pregloboko pogleda v kozarec. Obnašanje posameznikov in posameznic se pogosto sprevrže v grotesko, pa če se oglašajo in repenčijo oblastna amaterska slikarka, vinjena soseda ali jezljiva babica, zlasti pa dedek, ki je z literarnega vidika najbolj plastično in domiselno orisana oseba. Stari mož je zadel na loteriji in si lahko privošči celo nakup opuščenega dvorca. Svet, gledan skozi najstnikove oči, je po eni strani grd, popačen, skrivenčen in ogrožajoč, po drugi pa tako čudno naš. Koliko se imajo ti ljudje sploh radi? Nekoliko že, toda ne toliko, da bi popustili in skušali biti strpni drug do drugega. Ne pomislijo, da so pravzaprav sami tisti, ki si krojijo lastno usodo in ravnajo tako, da vzbujajo nasprotovanje in odpor. Tudi varanje ni nič posebnega, zmerjanje je nazorno in kleno, sprenevedanje pa prav tako. Še sami priznavajo, da so se znašli v družinski krizi in da je njihova družina kratko malo nora. Ne gre za norost, ki bi jo bilo ustrezno imenovati duševna motnja, temveč za človeško pritlehnost in podlost. V marsičem je nemoč tista, ki jih ovira, da bi se dvignili s tal: »Premajhni smo za tisto, o čemer sanjarimo.« Brez ljubezni seveda ne gre. Prvoosebni pripovedovalec globoko ljubi nekoliko starejše dekle, tako zelo, da ji napiše sonetni venec. Sčasoma ga zaskrbi, da bo ljubezen ogrozila njegovo napredovanje na literarnem področju, zato razmerje, ki se sploh še ni razcvetelo, kar tako prekine. Še dobro, da se je tako odločil, saj se na koncu razkrije presenetljiva in zavezujoča resnica. Seveda pa je dekletu treba napisati poslovilno pismo, v katerem naznani, da bo nekoč slaven in ga bo poznal ves svet. Pismo ne pride do naslovnice. Morda je v tem fantu, ki je v druženju s tujo družino prikazan brezbarvno, njegova notranjost pa je močno razburkana, drobec česa avtobiografskega. Evald Flisar je bil rojen v Gerlincih, odšel je v svet in postal svetovljan. Njegova dramska dela uprizarjajo na vseh koncih in krajih in je eden najbolj prevajanih slovenskih romanopiscev in dramatikov. V tujini je izšlo več kot sto sedemdeset prevodov njegovih del. Roman Čarovnikov vajenec je bil na Slovenskem velika uspešnica. Kar trinajst Flisarjevih romanov je bilo nominiranih za nagrado kresnik. Je prejemnik več Grumovih nagrad, nagrade Prešernovega sklada, Župančičeve nagrade za življenjsko delo, pred nedavnim pa je prejel tudi nagrado prozart za razvoj literature na Balkanu, ki jo podeljujejo v okviru mednarodnega literarnega festivala PRO-ZA Balkan. Leta 2023 je bili izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Humorno obarvan je prvi del romana Zbogom sonce, v nadaljevanju pa se začne prvoosebni pripovedovalec odzivati na temačne skrivnosti iz prejšnjih časov in tako je sedanjost določena s preteklostjo. Spomin obremenjujejo različni dogodki, od delovanja v službi državne varnosti, ovajanja, izdaje in povzročitve požara iz malomarnosti vse do posilstva, laži in pokvarjenosti. Odrasli s svojimi sprevrženimi dejanji obremenijo mladega fanta ter povzročijo njegovo stisko in žalost. Prisilijo ga k odkrivanju grozljivih resnic in pojavnih oblik človeške zlobe. Ne da bi bil česar koli kriv, je iznenada po svoje vpleten. Evald Flisar zna presenečati z literarno vznemirljivo mešanico ter menjavanjem ljubezni in sovraštva. V mejnih položajih jočejo tudi moški. Avtor v roman vnaša veliko simbolike in prelomnih spoznanj. Sončni mrk, ki ga vsi nestrpno in z zanimanjem pričakujejo, prikliče premislek o tako imenovanih grehih, ki so jih storili, krivicah, krivdi in želji, da bi z dobrimi deli še kaj popravili. Ko se človek poslavlja od življenja, dahne: »Zbogom sonce.« Poraja se veliko prelomnic in preizkušenj, toda: »Ljudem moramo odpustiti krivice, ki so nam jih storili. Vendar ne samo njim. Odpustiti moramo tudi samim sebi. Samo tako bomo lahko živeli naprej svobodni. Drugače bomo ostali ujetniki.« V poglobljeni spremni besedi literarna kritičarka in prevajalka Alenka Urh pravi, da so na velikem odru literarne ustvarjalnosti Evalda Flisarja v središču pozornosti vselej medosebni odnosi. V romanu Zbogom sonce je razgrnjen niz raznovrstnih deviacij, idiosinkrazij in temačnih skrivnosti dveh družin. Alenka Urh se poglobi tudi v druga Flisarjeva literarna dela in poudari pomen njegovega vsestransko kakovostnega literarnega opusa. Svoj premislek sklene z ugotovitvijo, da je Zbogom sonce roman, ki nemara bolj radikalno kot vsi prejšnji prikazuje dramo človekovih odnosov na nesmiselnem odru naših življenj in ima zato v Flisarjevem opusu posebno mesto.

Josip Pangerc je bil politik, podjetnik, glasbenik, borec za slovensko besedo in štiri mandate nadžupan občine Dolina – v tem času so gradili ceste, šole, vodovodno in električno napeljavo, pripeljal je zdraviliški turizem, vodil vinarsko in sadjarsko zadrugo, ustanovil Hranilnico in posojilnico, pa izobraževalno in pevsko društvo. Zavzemal se je za pravice žensk in rabo slovenskega jezika v uradniških postopkih. Letos mineva sto let od njegove smrti, a kljub vsemu še vedno spada med dokaj neznane osebnosti. Morda se bo to vsaj nekoliko spremenilo, ko bo odprt sodobno zasnovan muzej v njegovi domači hiši. Vse do maja smo si v Narodnem muzeju Slovenije lahko ogledali tudi razstavo s pomenljivim naslovom Pišem vam iz Doline pri Trstu, ki bo dobila še virtualno različico, in konec oktobra so na sedežu Slovenske matice pripravili posvet o njem. Foto (izrez): Naslovnica knjige Josip Pangerc. Plemeniti slovenski rodoljub avtorja Marca Manina (Založba Mladika)

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Vinka Möderndorferja poznamo kot izjemno ustvarjalnega pesnika, pisatelja, dramatika pa tudi kot radijskega, filmskega in gledališkega režiserja. Njegov pesniški opus sega v leto 1975, ko je izšel prvenec Rdeči ritual, predlani je izdal kar dve pesniški zbirki – Naprej naprej, ki vključuje družbeno angažirano in protestno liriko, ter zbirko Samota, ki je bolj lirično obarvana in je nastajala na relaciji Pariz–Prule. Čeprav se je v zadnjih treh letih posvetil romaneskni trilogiji z naslovom Spomin stvari, v sklopu katere so izšli romani Odštevanje, Zvezda, žlica in ura ter 1980, vmes ni pozabil na poezijo. Najnovejša pesniška zbirka Erotika ima enak naslov kot edina Cankarjeva zbirka pesmi. Kot je nakazal že v zbirki Samota, se tudi v tej zbirki posveča medčloveškim odnosom, erosu in tanatosu pa tudi žrtvovanju in popolnemu erotičnemu zlitju z objektom hrepenenja, ki ga vidi kot kombinacijo zemeljskega in svetega. Numinozni drget, s katerim se z enakim entuziazmom predaja tako vulgarnemu in banalnemu kot tudi duhovnemu in ekstatičnemu, lahko zaznamo skoraj v vsaki pesmi. V pesmi Ljubezen, moja mila primerja blato svoje ljubljene s čokoladnim bonbonom: “tudi tvoje blato mi je ljubo / tvoj sladki anus / kot čokoladni bonbon / gnusoben si / rečeš z ljubeznijo…” V pesmi Nikogar nisem ljubil ugotavlja, da se mu je ves čas le dozdevalo, da ljubi in da v resnici ni nikogar spustil v iskren objem, v pesmi Vedno ista pa se vrača k samo eni, ki je prava: “nisi je videl že neskončno časa / a si mislil nanjo / vsakič ko si bil z drugo / je imela druga njen okus / isti glas isti vonj…” Ljubezen se vse bolj stopnjuje, ko opisuje raztelešenje in “utekočinjenje” ljubice, za katero se zdi, da čedalje bolj postaja objekt njegovih kanibalističnih fantazij. Pesem Hočem te se začne z nedolžno fantazmo na temo oralne fiksacije in primarnega čutnega spomina: “hočem te / sesati kot palec / ovohavati kot nevihto / hočem te skladati kot s kamnom / goreti kot obzorje / kot mehak les kot mah kot lubje / dišati kot otrok na tvojem trebuhu …”, nakar v Ljubezenski pesmi ozavesti sovražno komponento, ki je povezana z analno fazo trganja in neusmiljene borbe: “jaz in moja največja sovražnica / se ljubiva / ko trgava meso z najinih skeletov / šklepetava z obglodanimi kostmi / ko nama prihaja / in je nebeško / ampak potem se spet takoj sovraživa / ubijaš me naprej / jaz te koljem naprej / skuhala si moje možgane / jaz sem se zagrizel v tvoje drobovje …” Ko že mislimo, da je lirski subjekt dosegel zrelo genitalno fazo, ga znova potegne v sadomazohizem, samoodrekanje in čustveno izsiljevanje ljudožerskega tipa: “če me boš zapustila / bom pojedel svoje prste / vseh deset / ki so te božali / - in gnetli in ščipali”, v pesmi Daj že pa kot totalno degradirana žrtev samopomilovalno dodaja: “… življenje / daj no / zakolji me že enkrat / kot starega konja / in me vrzi v vrelo olje // nekomu bom dietna hrana / nekemu življenju v opomin.” V prvem izmed petih sklopov, ki ima naslov Velikonočno jagnje, Möderndorfer odpre temo religiozne dimenzije žrtve, ki se je preveč razdajala in v kapitalističnem ustroju obresti ostaja sama in izpraznjena. S podobnim motivom samote in zapuščenosti se spopada tudi v predzadnji pesmi V kotu, v zadnji pesmi z naslovom Večnost, pa zapiše: “vedno bolj / sem mrtev / in vedno glasneje kličem ljubezen / vedno bolj / sem sam / in vedno bolj / bi se vtaknil vate / da bi rešil svoje življenje.” Kolikor bolj se lirski subjekt približuje osrčju ljubezni in ekstatičnemu zlitju z Drugim, bolj se zaveda svoje samote in smrtnosti. Kar nas pri Möderndorferju toliko bolj presune, je način, na katerega se izpoveduje – preplet nežnosti, sublimnosti in vulgarne stvarnosti na trenutke dobi tako eksplozivne razsežnosti, da se bralcu zazdi, da po branju ne bo nikoli več isti. Druga močnejša stran njegovega pisanja – ne glede na to, ali gre za poezijo ali za kratke zgodbe, romane, drame ali scenarije – je njegov intuitivni občutek za dramaturgijo. Pri številnih pesmih z največjo mero ludizma, humorja in igrivosti stopnjuje napetost in vzhičenje, pri nekaterih pa tudi avtor drži bralca oz. bralko v nenehni negotovosti in šele na koncu razkrije glavni lik oz. motiv pesmi. Takšni sta pesmi Razpolovi ga in Ljubljana 1980. V prvi šele povsem na koncu izvemo, da je v igri pesnikovo srce, v drugi pa skozi erotizirano podobo mesta kot v nekakšnem filmu zagledamo prizor spolne združitve na dan Titovega pogreba. Tudi sanje o srednješolski ljubezni Ilonki dobijo groteskne obrise, ko v zaključku izvemo, da gre za slavospev pokojni simpatiji. V pesmi Umreti bo še zanimivo pa s ponavljanjem besedne zveze “bo zanimivo” ustvarja melanholičen ritem, ki bralca na eni strani prizemljuje, na drugi pa mu razpira zavedanje o lastni končnosti: “… oditi v pokrajino brez rim / brez besed / zgolj v neznano bližino / bo zanimivo // izbrisati se in do kraja izžareti / ugasniti v neznano modrino / bo zanimivo / bo zelo zanimivo.” Pesniški jezik Vinka Möderndorferja razgalja cel spekter občutij, ki jih moški čuti do ženske, pa tudi občutij, ki jih umetnik čuti do svoje muze ali vernik do svojega objekta čaščenja. Z nami deli zavedanje o tem, da smo smrtna in minljiva bitja, ki nas v enaki meri opredeljujeta tako samota kot želja po popolni združitvi. Njegova poezija ne potrebuje velikih začetnic niti ločil, saj se vije kot neskončna reka, ki na trenutke prestopa bregove in preizkuša vse možne družbeno postavljene omejitve, da bi “pravično razdelila trenutke” ljubezni, ki skozi implozijo združitve iz Nič ustvarja Vse. Pesmi in orgazmi imajo tako marsikaj skupnega z nastankom vesolja pa tudi z gonom smrti Pesnika, ki se vsak trenutek zaveda, da brez smrti ne bi bilo erosa.

Arso za drugo polovico noči za severni del države izdal oranžno opozorilo.Papež Leon XIV.: Spomin na rajne prinaša upanje za prihodnost.Pastirsko pismo nadškofa Zoreta vabi k molitvi in postu pred referendumom o asistiranem samomoru.Vlada se bo v naslednjih dneh usedla za skupno mizo z avtoprevozniki in prisluhnila njihovim zahtevam.O poti življenja in odhoda v večnost govori tudi knjiga Prezrti čas.Vreme: Jutri zjutraj bodo padavine od zahoda povsod ponehale, jasnilo se bo.Napad na vlaku v Angliji izvedla Britanca, motiv še ni znan.Evropska unija zaskrbljena zaradi razmer v Tanzaniji, slovensko zunanje ministrstvo odsvetuje vsaj nenujna potovanja tja.Kako izboljšati kakovost zraka v Sloveniji? Odgovore so pred kratkim iskali udeleženci strokovnega pogovora v državnem svetu.

Praznujemo dan reformacije, gibanja, ki je Slovence urstilo med učene kulture z ustvarjanjem izvirnih besedil v slovenščini, ki tako postane tudi knjižni jezik. Reformacija nam da prvi tiskani knjigi - Katekizem in Abecednik Primoža Trubarja pa tudi prvi prevod Biblije Jurija Dalmatina. Prav ob tej je v koroški osrednji knjižnici shranjen manj znan Črnjanski rokopis - eno od desetih del vpisanih v Unescovo nacionalno listino Spomin sveta. V oddaji tudi: - Kitajski predsednik Ši na gospodarskem forumu APEC izpostavil nujnost sodelovanja - Svet Evrope zaskrbljen zaradi skorajšnjega izstopa Latvije iz carigrajske konvencije - Ljubljanska univerza namenja 10 milijonov evrov štirim interdisciplinarnim projektom

Gostja epizode 198 je dr. Tina Bregant, slovenska zdravnica, strokovnjakinja za razvoj možganov in otroško nevroznanost, predavateljica ter avtorica. =================== V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Zanimanje za možgane in prehod v pediatrijo Razvoj možganov in vpliv okolja Meja preživetja novorojenčkov in razvojne motnje Evolucija in človeška narava Zavest in njen razvoj Ljubezen in človeški odnosi Družbena odgovornost in vzgoja Zdravje in duševne motnje Zaključek in refleksija

Papeževo sporočilo pred Misijonsko nedeljo.Nagovor nadškofa Zoreta študentom v ljubljanski stolnici.Molitvena veriga za podporo življenju do naravne smrti.Spomin na otroke, umrle med nosečnostjo.

Napovedujemo Jesensko filmsko šolo, ki bo letos pod naslovom Proti pozabi: kvir film in spomin; in jubilejno, 10. izvedbo festivala mladih za mlade - Kinotrip. Ocenjujemo dve novosti na filmskih platnih: Zrcala, št. 3 nemškega festivalskega ljubljenca Christiana Petzolda in drugi del dokumentiranja tradicionalnega pastirskega življenja mladostnikov na Šarplanini v Severni Makedoniji Petre Seliškar, Gora se ne bo premaknila.

Dr. Zdenka Čebašek - Travnik je psihiatrinja, sistemska družinska terapevtka in sodna izvedenka za psihiatrijo. Na Psihiatrični kliniki Ljubljana je vodila Center za zdravljenje odvisnosti od alkohola in Klinični oddelek za mentalno zdravje. Bila je varuhinja človekovih pravic in predsednica Zdravniške zbornice. V tretjem življenjskem obdobju se posveča prostovoljstvu. Na področju zasvojenosti deluje v društvu Žarek upanja, na področju ozaveščanja o demenci pa v društvu Spominčica – Alzheimer Slovenija. V knjigi Kje so moji ključi je prispevala strokovne komentarje k osebnim zgodbam o življenju z demenco. Je članica Pomurske akademske znanstvene unije.

Kako si čimveč zapomniti? Kaj so triki za uspešno učenje? Zakaj je dober spomin pomemben? Nik Škrlec, ki ga tehnike pomnjenja zanimajo od nekdaj, o tem ve povedati marsikaj. Nenazadnje je bivši rekorder v pomnjenju decimalk števila Π. Na zalogi ima kar nekaj prijemov, ki jih opisuje tudi v svoji novi knjigi Pozabi vse, kar veš o spominu. Več o spominu, tehnikah učenja in pomnjenja pa boste izvedeli iz prve roke – od Nika – v novi epizodi oddaje Reflektor. Vas zanima več? - Od želje, da bi napisal knjigo do izdane knjige je zelo dolga pot: https://www.druzina.si/clanek/nik-skrlec-od-zelje-da-bi-napisal-knjigo-do-izdane-knjige-je-zelo-dolga-pot - Nekaj nasvetov, kako lahko izboljšate svoj spomin: https://si.aleteia.org/2025/01/08/nekaj-nasvetov-kako-lahko-izboljsate-svoj-spomin/ Časovnica: 00:00 Uvod 01:30 Spomin v dobi umetne inteligence 08:03 Življenje brez pametnega telefona 13:02 Pomnenje števila Π 18:06 Javno nastopanje 26:12 Palača spomina in druge tehnike pomnenja 31:55 Učinkoviti načini učenja 45:12 Spomini iz otroštva 47:55 Spomin kot gonilo prihodnosti Moderatorka pogovora: Tina Martinec Selan Kamera in montaža: Siniša Kanižaj Urednica oddaje Reflektor: Tina Martinec Selan Izdaja DRUŽINA d.o.o., www.druzina.si #OddajaReflektor #NikŠkrlec

Zgodba sester Lee in Mire Hedžet je zgodba o ljubezni, potrpežljivosti in sestrski povezanosti, ki se je še okrepila ob bolezni njune mame. Demenca jima je življenje obrnila na glavo, a pokazala tudi, kako močna je lahko človeška bližina — in kako pomembno je, da ne pozabiš nase, ko skrbiš za nekoga drugega.»In potem se lepega dne zaveš, da to ni več tvoja mama, ampak da si ti njena mama,« pove Lea.Njuna mama z demenco živi že 25 let. Bolezen se je začela plaziti neopazno – z drobnimi pozabami in zmedenostjo, ki sta bili skoraj prisrčni. »Poklicala me je in vprašala, kako se pripravi pašta s kalamari, čeprav je to ona mene naučila,« se spominja Lea.Prelomni trenutek je bila nenadna očetova smrt. Takrat je postalo očitno, da je prav on tiho nosil glavno breme in mamo ščitil pred svetom. »Šok zelo pospeši bolezen,« pove Lea. »Videli smo, da ne zmore več sama živeti.« Mama je v dveh mesecih izgubila 30 kilogramov, imela je sladkorno bolezen, bila zmedena in osamljena.Sestri sta morali hitro vzpostaviti mrežo pomoči. Sprva sta poskusili z oskrbo prek centra za socialno delo, a so se oskrbovalke pogosto menjavale in mama se ni mogla navezati nanje. Zato sta sami začeli iskati ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati, in jih uvajati postopoma. »Prvo pomočnico smo ji predstavili kot mojo prijateljico. Po treh tednih jo je že klicala ‘moja prijateljica',« pripoveduje Lea. Kljub skrbi pa bolezen napreduje. »Gre počasi, in potem se zaveš, da to ni več tvoja mama, ampak da si ti njena mama,« pravi Lea. »Poslavljaš se od nje, še preden umre.« Mira doda: »A čustva ne umrejo. Ko jo objamem, me poboža. Ko zasliši najin glas, se sprosti.« Danes je mama v domu za starejše. Negovalke jo hranijo, negujejo in skrbijo za osnovno udobje. Domača oskrba zanjo ni bila več mogoča, a sestri sta ostali trden del njene vsakodnevne rutine.Da sta lahko dolga leta usklajevali skrb za mamo s svojim življenjem, sta morali najti ravnovesje. »Če ti nisi zdrav, ne moreš drugim pomagati,« pravi Lea. Mira je prisegala na jogo, tek in plavanje. Tudi služba jima je bila v oporo — kot priložnost, da za nekaj ur mislita na kaj drugega.Obe poudarjata, kako pomembno je, da ob bolezni ne ostaneš sam. »Najprej se moraš sprijazniti z boleznijo, potem pa poiskati strokovno pomoč. Spominčica nama je zelo pomagala,« pravi Lea. »Sprejeti moraš, da so spremembe edina stalnica. Ne prevzgajati, ne kregati,« dodaja Mira. Njuna zgodba kaže, kako močno se prepletejo življenja, ko nekdo zboli za demenco — in kako pomembno je, da ob tem ne pozabiš nase. Pokaže, da je potrpežljivost nekaj, kar se da graditi dan za dnem, z majhnimi dejanji skrbi, bližine in nežnosti.

September je mesec Alzheimerjeve bolezni, ko Alzheimer organizacije, po vsem svetu z različnimi dogodki ozaveščajo o bolezni in si prizadevajo za zmanjšanje stigme, ki še vedno spremlja demenco. Zato smo v septembrskem Nedeljskem klepetu gostili Štefanijo Lukič Zlobec - predsednico Spominčice - Alzheimer Slovenija, ki nam je predstavila dejavnike tveganje za pojav bolezni, opisala prve znake demenve, spodbudila k informiranju ter iskanju pomoči in podpore in tudi povabila na sprehod za spomin.

September je mesec Alzheimerjeve bolezni, ko Alzheimer organizacije, po vsem svetu z različnimi dogodki ozaveščajo o bolezni in si prizadevajo za zmanjšanje stigme, ki še vedno spremlja demenco. Zato smo v septembrskem Nedeljskem klepetu gostili Štefanijo Lukič Zlobec - predsednico Spominčice - Alzheimer Slovenija, ki nam je predstavila dejavnike tveganje za pojav bolezni, opisala prve znake demenve, spodbudila k informiranju ter iskanju pomoči in podpore in tudi povabila na sprehod za spomin.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Igor Velše Vsebinsko in sporočilno bogat roman Marija Čuka Zlato zrno je večplasten. Zgodba o iskanju ljubezni in hrepenenju po njej je napisana v tretji osebi ednine. Tako imenovani vsevedni pripovedovalec razgrne čustveno doživljanje Leopolda Teofita, moškega srednjih let, ki iz Milana pripotuje v Trst. Mesto ni imenovano, iz opisov pa je mogoče razbrati, da teče beseda o prav tem obmorskem mestu, ki slovi po svoji bogati zgodovini in notranjih nasprotjih iz preteklih in sedanjih časov. Leopold se, poln upanja, da se bo srečal z novo ljubeznijo, sprehaja po ulicah in pripoved dobi novo razsežnost: zvrstijo se spomini na preteklost, oživljanje političnega dogajanja in nasilje, ki ga zlepa ni mogoče prekiniti. Leopoldovo pričakovanje ljubezenske pustolovščine prekine pretep mladeničev. Vse skupaj močno spominja na fašizem ali pa je kar njegova nova pojavna oblika. Glavni literarni lik Leopold je nekoliko naiven in konservativen moški. Opravlja delo direktorja poštne izpostave, bere poezijo, s prijatelji navija na nogometnih tekmah, politično je usmerjen nekoliko levičarsko, vendar se volitev ne udeležuje. Zavezan je tako pokojnemu očetu kot umrli življenjski sopotnici Nevii. Protagonist se poglablja vase in razkriva svojo notranjost: »Nor sem! Vse se mi dozdeva. Življenje je privid, beseda privid življenja. Nisi mi dal svoje besede, oče, a slišim jo, kako odmeva po teh ulicah in po tem mestu, kjer tvojo besedo potiskajo v temen kot, pa je ne morejo utišati. Leopold je čutil, da je to posebno mesto, da se po njem pretakajo mozaiki usod, obrazi različnosti, da ni ednina, marveč množina.« Oče je kot Slovenec zaradi nesprejetosti in nestrpnosti moral Trst zapustiti in oditi drugam. Fašistični pritisk je bil premočan. V očeh oblasti je bil pritepenec in ščavo, njegov jezik je bil ogrožen in preganjan. Oče še vedno živi v njem in Leopold občuti z njim posebno vez, hkrati pa sluti, da beg ni rešitev. Marij Čuk z učinkovitimi literarnimi sredstvi, bogatim besediščem, poetično obarvanimi odlomki in rahlo ironijo razgrinja slovensko-italijanske odnose, težaven položaj ljudi onstran meje in trdoživost fašizma. Njegovo prikazovanje ni črno-belo, temveč objektivno ter tako kritično kot tudi prizanesljivo, zlasti do Leopoldovih značajskih lastnosti. Pisatelj omenja, kako se današnji Slovenci zaradi cenejšega življenja iz svoje države preseljujejo v Trst in Gorico ter zaživijo v novih okoliščinah, kakršne koli že so. V Leopoldu so ohranjena čustva, ki jih je gojil do Nevie. V dolgem obdobju njene bolezni ji je stal ob strani in ji izkazoval iskreno naklonjenost ter ji pomagal premagovati telesne bolečine: »Vse bo dobro, ljubezen moja, vse bo dobro. Jaz sem ob tebi in v tebi.« Nič na tem svetu pa ni idealno in popolno. Bolehna Nevia, profesorica klasične filologije, se je za kratek čas zaljubila v sodelavca. Kar tako, kot se to pač primeri v življenju. Rahločutni Leopold je trpel, toda sčasoma se je Nevia otresla zagledanosti v drugega moškega in spet je Leopold postal središče njenega življenja. Kako tudi ne, saj ga je zaradi pogubne bolezni potrebovala. Spomin nanjo je živ in močan, zato se Leopold celo vpraša, ali je Nevio zaradi iskanja nove ljubezni morda izdal. Veseli se srečanja z Irmo, njegovo pričakovanje se sveti kot zlato zrno. S skrivnostno žensko se je seznanil na spletu. Osamljenost ter hrepenenje in želja po novi ljubezni so ga prignali v Trst. Ali se je ljubezen uresničila? Ga je Irma, ki mu je v pismih obetala toliko lepega in ga z izbranimi besedami začarala, osrečila? Vsega nikakor ne bi bilo primerno razkriti. Spletne seznanitve in vabila lahko prinesejo nove ljubezenske zveze, nič presenetljivega pa ni, če se iz njih izcimi tudi kaj drugega. V romantičnih in s čustvi nabitih Irminih pismih je večkrat omenjena beseda denar. Kakor koli že, bilo je vredno, da je Leopold pripotoval v Trst. V tem slikovitem mestu je marsikaj izvedel tudi o sebi. V romanu Zlato zrno je veliko filozofskih spoznanj in življenjskih modrosti. Avtor med drugim pravi, da je življenje vedno uganka, ki ljudi postavlja pred preizkušnje; obrnjeno je v prihodnost in ne v preteklost. Dokler traja, je tudi upanje, še več – možnost lepega in dobrega: »Tudi iskanje nevidnega in nedosegljivega je čas, ki ga velja živeti.« Usodo Leopold sluti kot neotipljivo čarodejko, proti kateri nima moči. Morda pa sploh ni usode in so namesto nje pravzaprav samo izkušnje in izzivi ali celo učinkovanje nevidnega bitja, ki mu nekateri pravijo bog. Pomisliti bi bilo treba tudi na smrt. »Škoda, da polagamo čas v varstvo zrahljanim živcem, hudobiji, egoizmu, diktatorjem. Ko bi razmišljal o svoji minljivosti, bi bil človek le dobro bitje brez hudičeve zlobe.« Morda je vse naše početje zatekanje v prostore upanja in iskanje trikov, da bi se izognili smrti. Velikokrat ljudje sploh ne vedo, kaj bi radi. V romanu se poraja vprašanje, ali se lahko zgodi, da vsemogočna, drzna in močna ljubezen omaje celo besedo in narod. Ljubezen je po eni strani galerija izgubljenih priložnosti in žalost, po drugi pa tudi poskočnost, presenečenje in veselje. V ljubezni ni treba besed, zadošča jo začutiti, toda ne gre pozabiti, da življenje ni le idila in prav zaradi ljubezni je treba prestati marsikatero neprijetno preizkušnjo. Ljubosumje in strah jo slej ko prej uničita. Leopold vzame s seboj psa Rončija. Med potjo ga spravi v kovček in med nastanitvijo v hotelu kuža potrpežljivo in po pasje vdano spremlja vse, kar se dogaja lastniku. Ljudje pač potrebujemo nekoga, ki nas razume in je na naši strani. Ne nazadnje ni brez pomena, kaj je o svojem novem literarnem delu povedal Marij Čuk sam. Vrsto let smo po radiu lahko poslušali njegovo poročanje o dogajanju onstran meje, zlasti v Trstu. V zadnjem času spremljamo njegove načrte, poslanice in ukrepanje v zvezi s položajem predsednika Društva slovenskih pisateljev. Sprejel je izziv in že zdaj njegovo prizadevanje za slovenski jezik in kulturo ter angažiranost odmevajo v slovenski javnosti. Na predstavitvi romana je Marij Čuk povedal, da je Leopold Teofit naivni človek, tak, ki išče svoj izvor in identiteto. Tako zelo verjame v dobro, da njegove vere ne more prav nič omajati. Zlo mu ne pride do živega, toda vse to je za današnji čas, je pripomnil avtor, že kar problematično. Sodobni svet je namreč kaos posameznikov, družbe in vrednot. V človekovi glavi vre spopad realnega in virtualnega, tako da sploh ne ve več, kaj je on sam in kje je meja. Pisana beseda naj bi v razburkanih časih, je pribil pisatelj, vseeno ohranila svojo moč. Besede Marija Čuka jo vsekakor ohranjajo. V romanu Zlato zrno prepričljivo in z notranjo napetostjo slika posameznikovo doživljanje in družbeno dogajanje. V tretjeosebni pripovedi, protagonistovem izpovedovanju in vsebini poslanih pisem, tako Leopoldovih kot Irminih, je veliko življenjskih resnic, kritičnih spoznanj in moralnih dilem.

Alenka Šoštarič je v sklopu društva Samooskrbni.net več let tesno sodelovala s Sanjo Lončar, eno najvidnejših zagovornic naravnega načina življenja v sobivanju z naravo pri nas. Dvajset let je vodila največje slovensko nevladno gibanje – projekt Skupaj za zdravje človeka in narave. Raziskovala je naravne rešitve za težave sodobnega človeka, bila urednica in soavtorica triindvajsetih knjižnih uspešnic, od katerih je sedem prevedenih v nemški jezik. Bila je tudi priznana in uveljavljena predavateljica, publicistka, urednica, novinarka in raziskovalka. Vodila je seminarje za strokovno in splošno javnost v Sloveniji, na Hrvaškem, v Avstriji in Nemčiji. Vodila tudi informacijsko središče Zazdravje.net.

Pri demenci pomoči in podpore ne potrebuje samo oseba z demenco, ampak tudi svojci in skrbniki. Potrebujejo informacije o bolezni, praktične nasvete, psihosocialno podporo za premagovanje stresa in izkušnje drugih svojcev. Kakšna naj bo komunikacija z osebo z demenco? Kaj svojcem nudi Spominčica Alzheimer Slovenija? Gostja je predsednica združenja Spominčica Štefanija Lukič Zlobec.

V epizodi 171 je bil gost dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog, nevroznanstvenik in profesor, specializiran za raziskovanje nevrodegenerativnih bolezni, zlasti Alzheimerjeve bolezni. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Fascinacija s človeškim možganom Kompleksnosti in motnje možganov Razumevanje migren in možganskih valov Eksperimenti z razdeljenimi možgani in zavest Razvoj možganov in zavesti Svobodna volja in determinizem Spomin in njegove kompleksnosti Vpliv digitalne tehnologije na možgane ADHD in nevrološke motnje ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

Pred nami je nova doba zdravljenja demence. Gre za zdravilo, ki je namenjeno upočasnjevanju napredovanja Alzheimerjeve bolezni. Kaj si lahko obetamo od novega zdravila in kdaj? V Sloveniji je 45.000 ljudi z demenco in kakovostna obravnava se le počasi izboljšuje. Kako to bolezen zamakniti, če nam je položena v zibko? Kje in kdaj družina bolnika z demenco poišče pomoč in kaj lahko pričakuje ob tem? Gostje: dr. Milica Gregorič Kramberger, nevrologinja in vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana; Nadja Čobal, ministrstvo za zdravje; Špela Zupan, Skupnost centrov za socialno delo Slovenije; Štefanija Lukič Zlobec, predsednica združenja Spominčica – Alzheimer Slovenija.

Direktor Premogovnika Velenje Marko Mavec je po tragični ponedeljkovi nesreči, v kateri so po vdoru gline umrli trije rudarji, za sinočnje Odmeve dejal, da bodo morda opustili odkop v jami, kjer se je zgodila nesreča. V občini Šoštanj so za danes razglasili dan žalovanja, opoldne se bodo oglasile sirene po vsej občini. Vlada je dan žalovanja razglasila za jutri. V oddaji tudi: - Vsak četrti dom za starejše zaradi pomanjkanja kadra s praznimi posteljami. Vladni ukrepi doslej niso bili učinkoviti - Izrael vse bolj silovito nad Zahodni breg - Rokometaše po zmagi nad Argentino na svetovnem prvenstvu jutri čaka Egipt

Po enem največjih verskih praznikov danes obeležujemo še enega največjih državnih praznikov - dan samostojnosti in enotnosti. Na današnji dan leta 1990 so bili razglašeni rezultati plebiscita, na katerem so se volivci z veliko večino odločili za samostojnost Slovenije. Druge teme: - V Gazi tokrat med ubitimi tudi več novinarjev - Evropski kmetje proti sporazumu z državami Mercosurja - V Ljubljani po 17-ti uri brezplačni avtobusni prevozi

Danes praznujemo dan vrnitve Primorske k matični domovini. S praznikom se spominjamo 15-ega septembra 1947, ko je bila uveljavljena pariška mirovna pogodba z Italijo, ki je takratni Jugoslaviji in s tem tudi Sloveniji dodelila velik del Primorske. Na popoldanski slovesnosti bo imel nagovor predsednik vlade Robert Golob, udeležila se jo bo tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar. Druge teme: - Na ulicah Tel Aviva sinoči več kot miljon protestnikov. Zahtevali dogovor o izpustitvi talcev v Gazi. - Več držav srednje Evrope v primežu poplav: uničenih na tisoče domov, terjale tudi smrtne žrtve. - Hitri vlak iz Gorice v šestih urah do Rima, v osmih do Neaplja. Italija želi hitri vlak pripeljati tudi do Ljubljane.

Med 20. in 26. majem v počastitev svetovnega dneva čebel, ki ga prav na pobudo Slovenije pri Organizaciji združenih narodov 20. maja praznuje ves svet, na Prvem že sedmo leto v poslušanje ponujamo sedem novih pravljic iz priljubljene otroške knjižne zbirke Čebelica, ob kateri so in še odraščajo generacije. Na situ letošnje, sedme sezone so se naključno, če naključja sploh obstajajo, znašle basni. V prvem večeru zgodba Bojana Varjačiča – Rajka: O pujsku, ki je imel kratek spomin. O tem, kaj je pravo prijateljstvo in pomoč, in tem, da se tistega, kar je v srcu, nikdar ne pozabi. Pripovedovalka: Gaja Filač. Avtor besedila: Bojan Varjačič – Rajko. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2024.