Podcasts about spomin

September je mesec Alzheimerjeve bolezni, ko Alzheimer organizacije, po vsem svetu z različnimi dogodki ozaveščajo o bolezni in si prizadevajo za zmanjšanje stigme, ki še vedno spremlja demenco. Zato smo v septembrskem Nedeljskem klepetu gostili Štefanijo Lukič Zlobec - predsednico Spominčice - Alzheimer Slovenija, ki nam je predstavila dejavnike tveganje za pojav bolezni, opisala prve znake demenve, spodbudila k informiranju ter iskanju pomoči in podpore in tudi povabila na sprehod za spomin.

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Igor Velše Vsebinsko in sporočilno bogat roman Marija Čuka Zlato zrno je večplasten. Zgodba o iskanju ljubezni in hrepenenju po njej je napisana v tretji osebi ednine. Tako imenovani vsevedni pripovedovalec razgrne čustveno doživljanje Leopolda Teofita, moškega srednjih let, ki iz Milana pripotuje v Trst. Mesto ni imenovano, iz opisov pa je mogoče razbrati, da teče beseda o prav tem obmorskem mestu, ki slovi po svoji bogati zgodovini in notranjih nasprotjih iz preteklih in sedanjih časov. Leopold se, poln upanja, da se bo srečal z novo ljubeznijo, sprehaja po ulicah in pripoved dobi novo razsežnost: zvrstijo se spomini na preteklost, oživljanje političnega dogajanja in nasilje, ki ga zlepa ni mogoče prekiniti. Leopoldovo pričakovanje ljubezenske pustolovščine prekine pretep mladeničev. Vse skupaj močno spominja na fašizem ali pa je kar njegova nova pojavna oblika. Glavni literarni lik Leopold je nekoliko naiven in konservativen moški. Opravlja delo direktorja poštne izpostave, bere poezijo, s prijatelji navija na nogometnih tekmah, politično je usmerjen nekoliko levičarsko, vendar se volitev ne udeležuje. Zavezan je tako pokojnemu očetu kot umrli življenjski sopotnici Nevii. Protagonist se poglablja vase in razkriva svojo notranjost: »Nor sem! Vse se mi dozdeva. Življenje je privid, beseda privid življenja. Nisi mi dal svoje besede, oče, a slišim jo, kako odmeva po teh ulicah in po tem mestu, kjer tvojo besedo potiskajo v temen kot, pa je ne morejo utišati. Leopold je čutil, da je to posebno mesto, da se po njem pretakajo mozaiki usod, obrazi različnosti, da ni ednina, marveč množina.« Oče je kot Slovenec zaradi nesprejetosti in nestrpnosti moral Trst zapustiti in oditi drugam. Fašistični pritisk je bil premočan. V očeh oblasti je bil pritepenec in ščavo, njegov jezik je bil ogrožen in preganjan. Oče še vedno živi v njem in Leopold občuti z njim posebno vez, hkrati pa sluti, da beg ni rešitev. Marij Čuk z učinkovitimi literarnimi sredstvi, bogatim besediščem, poetično obarvanimi odlomki in rahlo ironijo razgrinja slovensko-italijanske odnose, težaven položaj ljudi onstran meje in trdoživost fašizma. Njegovo prikazovanje ni črno-belo, temveč objektivno ter tako kritično kot tudi prizanesljivo, zlasti do Leopoldovih značajskih lastnosti. Pisatelj omenja, kako se današnji Slovenci zaradi cenejšega življenja iz svoje države preseljujejo v Trst in Gorico ter zaživijo v novih okoliščinah, kakršne koli že so. V Leopoldu so ohranjena čustva, ki jih je gojil do Nevie. V dolgem obdobju njene bolezni ji je stal ob strani in ji izkazoval iskreno naklonjenost ter ji pomagal premagovati telesne bolečine: »Vse bo dobro, ljubezen moja, vse bo dobro. Jaz sem ob tebi in v tebi.« Nič na tem svetu pa ni idealno in popolno. Bolehna Nevia, profesorica klasične filologije, se je za kratek čas zaljubila v sodelavca. Kar tako, kot se to pač primeri v življenju. Rahločutni Leopold je trpel, toda sčasoma se je Nevia otresla zagledanosti v drugega moškega in spet je Leopold postal središče njenega življenja. Kako tudi ne, saj ga je zaradi pogubne bolezni potrebovala. Spomin nanjo je živ in močan, zato se Leopold celo vpraša, ali je Nevio zaradi iskanja nove ljubezni morda izdal. Veseli se srečanja z Irmo, njegovo pričakovanje se sveti kot zlato zrno. S skrivnostno žensko se je seznanil na spletu. Osamljenost ter hrepenenje in želja po novi ljubezni so ga prignali v Trst. Ali se je ljubezen uresničila? Ga je Irma, ki mu je v pismih obetala toliko lepega in ga z izbranimi besedami začarala, osrečila? Vsega nikakor ne bi bilo primerno razkriti. Spletne seznanitve in vabila lahko prinesejo nove ljubezenske zveze, nič presenetljivega pa ni, če se iz njih izcimi tudi kaj drugega. V romantičnih in s čustvi nabitih Irminih pismih je večkrat omenjena beseda denar. Kakor koli že, bilo je vredno, da je Leopold pripotoval v Trst. V tem slikovitem mestu je marsikaj izvedel tudi o sebi. V romanu Zlato zrno je veliko filozofskih spoznanj in življenjskih modrosti. Avtor med drugim pravi, da je življenje vedno uganka, ki ljudi postavlja pred preizkušnje; obrnjeno je v prihodnost in ne v preteklost. Dokler traja, je tudi upanje, še več – možnost lepega in dobrega: »Tudi iskanje nevidnega in nedosegljivega je čas, ki ga velja živeti.« Usodo Leopold sluti kot neotipljivo čarodejko, proti kateri nima moči. Morda pa sploh ni usode in so namesto nje pravzaprav samo izkušnje in izzivi ali celo učinkovanje nevidnega bitja, ki mu nekateri pravijo bog. Pomisliti bi bilo treba tudi na smrt. »Škoda, da polagamo čas v varstvo zrahljanim živcem, hudobiji, egoizmu, diktatorjem. Ko bi razmišljal o svoji minljivosti, bi bil človek le dobro bitje brez hudičeve zlobe.« Morda je vse naše početje zatekanje v prostore upanja in iskanje trikov, da bi se izognili smrti. Velikokrat ljudje sploh ne vedo, kaj bi radi. V romanu se poraja vprašanje, ali se lahko zgodi, da vsemogočna, drzna in močna ljubezen omaje celo besedo in narod. Ljubezen je po eni strani galerija izgubljenih priložnosti in žalost, po drugi pa tudi poskočnost, presenečenje in veselje. V ljubezni ni treba besed, zadošča jo začutiti, toda ne gre pozabiti, da življenje ni le idila in prav zaradi ljubezni je treba prestati marsikatero neprijetno preizkušnjo. Ljubosumje in strah jo slej ko prej uničita. Leopold vzame s seboj psa Rončija. Med potjo ga spravi v kovček in med nastanitvijo v hotelu kuža potrpežljivo in po pasje vdano spremlja vse, kar se dogaja lastniku. Ljudje pač potrebujemo nekoga, ki nas razume in je na naši strani. Ne nazadnje ni brez pomena, kaj je o svojem novem literarnem delu povedal Marij Čuk sam. Vrsto let smo po radiu lahko poslušali njegovo poročanje o dogajanju onstran meje, zlasti v Trstu. V zadnjem času spremljamo njegove načrte, poslanice in ukrepanje v zvezi s položajem predsednika Društva slovenskih pisateljev. Sprejel je izziv in že zdaj njegovo prizadevanje za slovenski jezik in kulturo ter angažiranost odmevajo v slovenski javnosti. Na predstavitvi romana je Marij Čuk povedal, da je Leopold Teofit naivni človek, tak, ki išče svoj izvor in identiteto. Tako zelo verjame v dobro, da njegove vere ne more prav nič omajati. Zlo mu ne pride do živega, toda vse to je za današnji čas, je pripomnil avtor, že kar problematično. Sodobni svet je namreč kaos posameznikov, družbe in vrednot. V človekovi glavi vre spopad realnega in virtualnega, tako da sploh ne ve več, kaj je on sam in kje je meja. Pisana beseda naj bi v razburkanih časih, je pribil pisatelj, vseeno ohranila svojo moč. Besede Marija Čuka jo vsekakor ohranjajo. V romanu Zlato zrno prepričljivo in z notranjo napetostjo slika posameznikovo doživljanje in družbeno dogajanje. V tretjeosebni pripovedi, protagonistovem izpovedovanju in vsebini poslanih pisem, tako Leopoldovih kot Irminih, je veliko življenjskih resnic, kritičnih spoznanj in moralnih dilem.

Alenka Šoštarič je v sklopu društva Samooskrbni.net več let tesno sodelovala s Sanjo Lončar, eno najvidnejših zagovornic naravnega načina življenja v sobivanju z naravo pri nas. Dvajset let je vodila največje slovensko nevladno gibanje – projekt Skupaj za zdravje človeka in narave. Raziskovala je naravne rešitve za težave sodobnega človeka, bila urednica in soavtorica triindvajsetih knjižnih uspešnic, od katerih je sedem prevedenih v nemški jezik. Bila je tudi priznana in uveljavljena predavateljica, publicistka, urednica, novinarka in raziskovalka. Vodila je seminarje za strokovno in splošno javnost v Sloveniji, na Hrvaškem, v Avstriji in Nemčiji. Vodila tudi informacijsko središče Zazdravje.net.

Pred dnevom spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov smo skušali osvetliti nastanek, vsebino in posledice Resolucije o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. Obenem smo osvetlili spomin na začetke komunizma, fašizma in nacizma pri nas, na gorje, ki so ga vsi trije totalitarizmi povzročili našemu narodu in na razlike, do katerih prihaja, ko gre za obravnavo njihovih žrtev. O tem sta spregovorila evropska poslanka Romana Tomc in zgodovinar dr. Jože Možina.

Zdenka Kaplan v knjigi Umrli Slovenci med izgnanstvom v tujini in skrb za njihov spomin občuteno in argumentirano, tudi z vrsto dokumentov in fotografij, pripoveduje o prizadevanjih Društva izgnancev Slovenije, da bi ohranilo spomin na rojake, ki so umrli v tujini v letih druge svetovne vojne. Več o monografiji, ki je izšla pri Društvu izgnancev Slovenije, predvsem pa o svoji osebni izkušnji izgnanke, pove avtorica v pogovoru z Markom Goljo, prvič objavljenim 30. junija 2022.

Vseh posledic še niso odpravli, ta čas med drugim potekajo dela na dveh plazovih in regionalni cesti v občini Grad. Drugi poudarki: - Reševalno službo slovenske Istre povozil čas, načrtujejo prenovo in razširitev. - Priljubljena kolesa iz sistema izposoje v Novem mestu vse pogosteje tarče vandalizma. V obtoku jih je zgolj polovica. - Zelo živahno je v teh poletnih dneh v Notranjskem regijskem parku, ki privablja številne obiskovalce tako iz Slovenije kot iz tujine.

Piše Tjaž Mihelič, bereta Maja Moll in Aleksander Golja. Pesnik Ivan Dobnik z zbirko Nostalgija, utopija zaokroža svoje intenzivno ustvarjalno obdobje zadnjih petih let, v katerem je osrednja tema poezija sama. Prek zbirke Tihe pesmi, ki sedaj preraščajo v »tisoč pesniških zbirk, ki so / samo za sanje«, zbirke Čajne pesmi, vse mora biti poprej namreč »umito v kopeli čaja / za drobec sekunde«, zbirk Rojstvo oaze in Do konca odprto nebo, ki postajajo »Utopija vsega, kar je«, je nastala Nostalgija, utopija. Gre za zbirko, ki jo mora enkrat v življenju napisati vsak pesnik – pisati poezijo o poeziji, pisati poezijo poezije. Ne le v kontekstu drugih tematik, temveč celotno zbirko posvetiti tovrstnim vprašanjem. Zbirka je apoteoza poezije, kot takšna pa ne more biti ena sama, četudi narava poezije ostaja nespremenjena. »Pesem ne more nastati brez svojega stvaritelja – pesnika,« je Dobnik zapisal v uvodniku z naslovom Prisotnost pesnika – prisotnost poezije v 124./125. številki Poetikona, katerega urednik je. Vsak pesnik mora napisati tovrstno apoteozo zase in s tem tudi za vse druge. Razpetost med nostalgijo in utopijo je razpetost med začetkom njegovega ustvarjanja in tem, kaj poezija je – oaza, nebo, utopija. Metafizični kraj, kjer se srečujeta pesnik in poezija, stvaritelj in stvarstvo. Na predstavitvi je sam poudaril, da je vse bistvene koncepte, vse bistvene nastavke domislil v svojih gimnazijskih letih, hkrati pa je poezija postala utopija, dobesedno ne-kraj. Zbirka torej v tem smislu v domišljanju poezije doseže vrhunec. Če oaza in nebo, ki se prav tako kot motiva pojavljata v zbirki Nostalgija, utopija, v sebi še nosita nekakšno krajevnost, je krajevnost pri izrazu utopija povsem izgubljena. Pravzaprav je zanikana. Poezije kot kraja ni in hkrati je bolj kraj kot kdajkoli. Morda bi lahko predlagali drugo ime za utopijo, ta bi bila horizont, če naj nadaljujem metaforičnost iz neba. Na horizontu, naj nadaljujem metaforo, ni nič drugega kot veter. »Veter je del procesa,« se glasi citat iz Ezre Pounda, ki uvaja pesem O vetru in o obstoju brezčasja. Otvoritveni citati se sicer pojavljajo samo v začetnih pesmih, pri tem pa se kažejo kot dialog z drugimi »stvaritelji«. V tej pesmi v prozi Dobnik odpira vsa temeljna vprašanja poezije, naj to pojmujemo kot umetnost v splošnem: sanje, presežno, čas, neulovljivost: »[P]išem v neverjetno snovni realnosti, a tisto, kar je na drugi strani črk, za besedami in pisavo, je transcendenčno, in zagotovo lahko trdim, da je izum potovanj po brezčasnem prostorju že dolgo znan.« V tem je videti vodilo Dobnikovega pisanja: uporaba konkretnih podob, krajev, in hkrati stremljenje k upovedovanju presežnega: »Vse drugo je neoprijemljivo in spi v toplem hlevu.« V Metafizičnem pesniku na primer naniza: »Videl je / razkosano pesem kosov, slišal neslišno, lirično je iskal / zavetja v senci petja.« Ivan Dobnik je mojster izčiščevanja poezije vsega odvečnega. Čiste poezije, kakor jo je opisal Stéphane Mallarmé: polna je nakazovanj, a nikoli ničesar zares ne definira. Tovrstno pisanje pa postavlja več vprašanj kakor odgovorov; kar prava umetnost tudi terja od njenega stvaritelja. Pri Dobniku je bistveno vztrajanje v njej, biti zavezan poeziji. »Z mesta se ne premaknem. / Tukaj branim pokrajino.« Ali kot je zapisal v že omenjenem (programskem?) uvodniku: »Neuničljivo vztraja. Ali preprosto: diha, piše. Vendar onstran cirkuških akrobacij literarnega turizma in biznisa literarnih nagrad.« V tem smislu lahko beremo tudi njegove osti zoper napredek: »Regulacija reke je opustošila poezijo. Varna, divja, neznana in nikogaršnja obrobja so bila prve žrtve napredka.« A vendar ohranja vero v pesnika: »Ampak novorojene besede kljubujejo in skupaj z njimi njihov stvaritelj.« Zbirko Nostalgija, utopija odlikuje oblikovna raznovrstnost in pripomore k branju nekakšne rekapitulacije Dobnikovega ustvarjanja. Distihi, pesmi v prozi, sonet, pogosto poigravanje z zamiki verzov … bralca obdajo s tisočerimi podobami. Tako kot so kritiki pisali poprej, da je namreč Dobnikova poezija tudi ujemanje med zvenom in pomenom, je tudi ujemanje med obliko in pomenom. Na eni strani poezija izrekanja, magičnih izrekov, na drugi strani pa poezija dolgih povedi. Zbirka se bere, kot potovanje, morda celo kot dopotovanje. Koliko novega lahko zavezanost takšni poezija ponudi? Veliko, menim. Ali lahko preseneti? Dopotovanje, a kam? Skoz vse plameni spomin. Spomin ali Mnemozine, ki je mati poezije: »Kar gledam, je v naslednjih sekundah že spominjanje.« In ogenj, ki je in bo razsvetljeval in grel. »Zvečer sem si na jasi v notranjosti zanetil ogenj iz naplavljenega lesa in obstoj poezije se mi je razodeval ravno takrat v povsem drugačnih oblikah kot tedaj, toliko let pozneje.« Zadnjo pesem zbirke Nostalgija, utopija uvaja verz, ki nas zasuka na začetek oziroma dokončno odpravi linearnost časa: »Bil sem star pet let in v mraku gozda ob kmetiji sem / zakuril ogenj.« In nadalje v pesmi beremo: »In ta šokantno krhki onstran / še kar traja, sveti ogenj skozi desetletja […] Greješ me ti, klobčič volnenih sanj, zvesta divjina / iz vesolja pred začetkom«. O lovljenju vetra je pričal že Pridigar v Bibliji. Vse je poezija, naj zaključim. Vera vanjo je neomajna in trdna. Plameneča.

Spomin na 1. svetovno vojno je zagotovo še kako živ na Sabotinu, 609 metrov visokem hribu, ki se vzpenja nad Solkanom. Na poti do vrha se ne moreš izgubiti, saj te vodijo informacijske table Poti miru. V kratkem bo nekaj tabel, ki vabijo na Sabotin, postavljenih tudi v Gorici, do avgusta pa bodo v Štmavru uredili tudi točko za obiskovalce. Želja je, da bi s pomočjo evropskih projektov tudi italijansko stran povezali s Potmi miru in bolje predstavili zgodovino, ki jo skriva tudi ta del. Svojo pot spoznavanja tega projekta in območja pa je ubrala Eva Furlan. Oddaja je nastala v okviru projekta Kohezija za vse: brez meja, ki se izvaja s finančno podporo Evropske unije. Za njeno vsebino je odgovoren izključno Radio Koper. Oddaja ne odraža nujno stališč in mnenj Evropske unije.

Maševal je p. Tadej Inglič, pel otroško-mladinski zbor Spominčice.

Slovesnost na Trgu republike v Ljubljani se je odvijala v spomin na žrtve komunističnega nasilja, na predvečer ukinjenega narodnega dneva spomina na žrtve komunizma, ki je bil v Sloveniji uveden kot znak spoštovanja do vseh, ki jim je bilo v času komunističnega režima vzeto življenje, dostojanstvo in pravica do spomina. Ukinitev praznika je sprožila številne odzive in mnoge prizadela, saj je bil za številne simbol prizadevanja za narodno spravo in spoštovanje osnovnih človekovih pravic. Slovesnost so pripravili Nova Slovenska zaveza, Prebudimo Slovenijo, Združeni ob Lipi sprave in Vseposvojitev, ki verjamejo, da je spomin na žrtve ključen za razumevanje in spravo med Slovenci.

Maševal je p. Robert Bahčič, pel otroško - mladinski zbor Spominčice, za orglami Borut Zupan.

V Celovcu, točneje pred spomenikom Valentina Omana na železniški postaji v Žrelcu, so se spomnili obletnice pregona in vrnitve slovenskih družin z avstrijske Koroške. 14. in 15. aprila 1942 so namreč nacionalsocialisti od doma pregnali 227 koroško-slovenskih družin, to je okoli tisoč rojakov. Ti so se na svoje domove vrnili šele po koncu vojne, torej pred 80-imi let. Prireditev Tisoč ljudi so pripravili pri Zvezi slovenskih pregnank in pregnancev. Kot priča časa je govorila znanstvenica Katja Sturm-Schnabl, ki se že desetletja ukvarja s temami spominske kulture, nacionalsocializma in slovenske manjšine v Avstriji. Zastopnica deželnega glavarja Gaby Schaunig se je po poročanju Slovenskega sporeda ORF zahvalila vsem, ki si prizadevajo za spominjanje ključnih trenutkov zgodovine. Poudarila je tudi, kako pomembno je zavzeti stališče in odločno spregovoriti ter stati za izrečenimi besedami: „Nikoli več!“.

Pri demenci pomoči in podpore ne potrebuje samo oseba z demenco, ampak tudi svojci in skrbniki. Potrebujejo informacije o bolezni, praktične nasvete, psihosocialno podporo za premagovanje stresa in izkušnje drugih svojcev. Kakšna naj bo komunikacija z osebo z demenco? Kaj svojcem nudi Spominčica Alzheimer Slovenija? Gostja je predsednica združenja Spominčica Štefanija Lukič Zlobec.

Ena najbolj skrivnostnih slovenskih osebnosti sredine 20. stoletja je Vladimir Vauhnik. Včeraj je minilo 70 let od njegove smrti v Buenos Airesu v Argentini. Med prvo svetovno vojno je služil v slovitem 17. pehotnem polku, nato se je kot Maistrov borec boril za severno mejo. Bil je vojaški ataše in obveščevalec, ima tudi vzdevek »slovenski James Bond«. Njegovo življenjsko zgodbo bodo jutri zvečer predstavili v Parku vojaške zgodovine v Pivki, in sicer publicist in raziskovalec Ivo Jevnikar, Vauhnikova nečakinja in pranečak Štefka Mikluš in Viktor Vauhnik. V petek pa se bodo v Rižarni v Trstu s položitvijo cvetja in molitvijo pred krajem, kjer je stal krematorij, spomnili tudi Vauhnikovega pomembnega sodelavca Jožeta Golca in njegovega kurirja Rafaela Požarja, ki sta delovala v korist zahodnih zaveznikov. Čeprav sta bila aretirana jeseni 1944, so ju nacisti umorili in sežgali v tržaški Rižarni 4. aprila 1945 kot zadnja člana njune nekomunistične protinacistične skupine.

V marčevskem Nedeljskem klepetu je bila naša gostja Štefanija Lukič Zlobec, predsednica Spominčice – Alzheimer Slovenija. Tema pogovora pa podpora svojcem bolnikov z demenco. Spominčica ima na voljo celo vrsto dejavnosti in storitev, ki so svojcem lahko v pomoč in podporo: posvetovalnico, svetovalni telefon, skupine za samopomoč, usposabljanje za svojce, Alzheimer cafe, aktivno druženje in družabništvo.

V epizodi 171 je bil gost dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog, nevroznanstvenik in profesor, specializiran za raziskovanje nevrodegenerativnih bolezni, zlasti Alzheimerjeve bolezni. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Fascinacija s človeškim možganom Kompleksnosti in motnje možganov Razumevanje migren in možganskih valov Eksperimenti z razdeljenimi možgani in zavest Razvoj možganov in zavesti Svobodna volja in determinizem Spomin in njegove kompleksnosti Vpliv digitalne tehnologije na možgane ADHD in nevrološke motnje ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

Pred nami je nova doba zdravljenja demence. Gre za zdravilo, ki je namenjeno upočasnjevanju napredovanja Alzheimerjeve bolezni. Kaj si lahko obetamo od novega zdravila in kdaj? V Sloveniji je 45.000 ljudi z demenco in kakovostna obravnava se le počasi izboljšuje. Kako to bolezen zamakniti, če nam je položena v zibko? Kje in kdaj družina bolnika z demenco poišče pomoč in kaj lahko pričakuje ob tem? Gostje: dr. Milica Gregorič Kramberger, nevrologinja in vodja Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana; Nadja Čobal, ministrstvo za zdravje; Špela Zupan, Skupnost centrov za socialno delo Slovenije; Štefanija Lukič Zlobec, predsednica združenja Spominčica – Alzheimer Slovenija.

Danes je dan žalovanja v spomin na tri rudarje, ki so umrli v ponedeljkovi nesreči v Premogovniku Velenje. Tam so se opoldne oglasile sirene, delo v javnih zavodih, podjetjih in drugih ustanovah je obstalo. V rudniku je dela prost dan. Popoldne bo žalna slovesnost, ki se je bo udeležil tudi državni vrh. Drugi poudarki: - V Srbiji splošna stavka, na Hrvaškem bojkot obiskovanja trgovin - V spodnjem Podravju opozarjajo na prepočasno ocenjevanje škode v kmetijstvu in previsok odškodninski prag - Skakalka Nika Prevc v Zau z rekordom skakalnice do 12-te zmage in rumene majice

Direktor Premogovnika Velenje Marko Mavec je po tragični ponedeljkovi nesreči, v kateri so po vdoru gline umrli trije rudarji, za sinočnje Odmeve dejal, da bodo morda opustili odkop v jami, kjer se je zgodila nesreča. V občini Šoštanj so za danes razglasili dan žalovanja, opoldne se bodo oglasile sirene po vsej občini. Vlada je dan žalovanja razglasila za jutri. V oddaji tudi: - Vsak četrti dom za starejše zaradi pomanjkanja kadra s praznimi posteljami. Vladni ukrepi doslej niso bili učinkoviti - Izrael vse bolj silovito nad Zahodni breg - Rokometaše po zmagi nad Argentino na svetovnem prvenstvu jutri čaka Egipt

V današnji oddaji se bomo spomnili pred 12 leti preminule slovenske raziskovalke in znanstvenice prof.dr. Marije Kosec. Bila je priznana strokovnjakinja za napredne materiale, med drugim tudi predsednica Znanstvenega sveta Inštituta Jožef Stefan. Rojena je bila 2 leti po koncu 2. svetovne vojne, odšla pa je med božičnimi prazniki konec leta 2012. Za seboj je pustila kopico rešenih in zastavljenih raziskovalnih ciljev, predvsem pa svojo neizmerno človeško energijo. Dejavnik, ki ga ne morejo zaobjeti nobene raziskovalne točke katerega koli urada za raziskave tega sveta. Bila je profesorica za materiale na ljubljanski Naravoslovno tehnični fakulteti, Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana in gostujoča profesorica na javni tehnični univerzi École Polytechnique Fédérale de Lausanne, na univerzah Šizuoka in Hamamatsu. Bila je vodja Odseka za elektronsko keramiko na IJS in vodja takratnega Centra odličnosti NAMASTE. Bila je Ambasadorka znanosti Republike Slovenije in dobitnica državne Zoisove nagrade ter Puhovega priznanja za razvojne dosežke. Bila pa je tudi ena redkih Evropejk, prejemnic nagrade "Ferroelectrics Recognition Award", ki so ji jo kolegi podelili leta 2010. Takrat je tudi nastal pogovor, ki ga bomo predvajali v spomin na pokojno znanstvenico Marijo Kosec. Sogovornica je bila po osnovni izobrazbi kemičarka, ki se je zaradi profesionalnih izzivov že na začetku svoje raziskovalne poti soočila z vrhunskimi raziskovalci na področju fizike.

Po enem največjih verskih praznikov danes obeležujemo še enega največjih državnih praznikov - dan samostojnosti in enotnosti. Na današnji dan leta 1990 so bili razglašeni rezultati plebiscita, na katerem so se volivci z veliko večino odločili za samostojnost Slovenije. Druge teme: - V Gazi tokrat med ubitimi tudi več novinarjev - Evropski kmetje proti sporazumu z državami Mercosurja - V Ljubljani po 17-ti uri brezplačni avtobusni prevozi

Kdo ne pozna sv. Miklavža že iz otroških let? Spomin nanj se ohranja 16 stoletij iz roda v rod in iz kraja v kraj …

Piše Miša Gams, bereta Renato Horvat in Višnja Fičor. Čeprav sta romana Vinka Möderndorferja Odštevanje in Zvezda, žlica in ura napisana tako, da povsem samozadostno delujeta kot ločeni, tematsko nepovezani enoti, lahko med njima najdemo veliko zanimivih vzporednic. Oba namreč v razponu 24 ur nudita zgodovinski prerez dogajanja treh generacij družin na sredini in ob koncu 20. stoletja, ki so ju zaznamovali druga svetovna vojna in politični procesi v Jugoslaviji. Čeprav je glavni protagonist romana Odštevanje moški srednjih let, ki ga oče po tridesetih letih odsotnosti znova pokliče in povabi v rojstno vas, dobijo svoj glas v romanu tudi protagonistova hči, mama, očim, knjižničar in dedek, ki je večji del življenja preživel v taboriščih. Tudi v romanu Zvezda, žlica in ura je v ospredju spomin na dedka, Maistrovega obveščevalca, kulturnega animatorja in soborca, ki je več let preživel v italijanskem taborišču, v domobranski celici Belgijske kasarne, v mariborskem zaporu, zaporu v Lepoglavi in celo na Golem otoku, kjer je pristal zaradi pisma komunistični partiji s predlogi za izboljšanje agrarne reforme. Vendar pa so tokrat v ospredju vendarle ženske – zlasti babica, nekdanja tajnica Rudolfa Maistra, ki je dolga leta sama skrbela za tri hčerke – od teh dve gluhonemi – in za gluhonemega sina, ki se je pri sedemnajstih pridružil partizanom. Osrednja protagonistka zgodbe, ki se odvija konec 20. stoletja, je zdaj že odrasla vnukinja, ki se po mamini smrti s svojim triletnim sinom vrne v stanovanje, v katerem je preživela otroštvo, in zdaj znova vzpostavlja stik z najrazličnejšimi simbolnimi predmeti iz preteklosti in z duhovi prednikov. Dotik nedelujoče stenske ure, ki je veljala za največjo dragocenost družine, jo prezrcali v čas, ko sta se babica in dedek preselila v novo stanovanje, partizanska kapa gluhonemega strica je prebudila spomin na njegov beg pred sovražniki, ki so ustrelili njegovega najboljšega prijatelja, lesena žlica je kar sama povedala zgodbo o dedkovem pobegu iz italijanskega taborišča in še bi lahko naštevali. Vnukinja prek predmetov odpira vrata v različna poglavja preteklosti, tako da se bralcu zazdi, kot da bi vstopil v časovni stroj, ki bi ga vsakič znova odložil pred vrati neke družinske zgodbe. Hkrati pa glavna junakinja te iste predmete ponudi sinu kot igračke, s katerimi si lahko krajša čas in jih posvoji kot dragocene toteme, da bi hitreje vzpostavil stik z umrlimi predniki in njihovimi zgodbami o boju za preživetje: »Spomin stvari smo ljudje. Ko bomo uničili stvari, bo izginil tudi spomin. Spomin stvari so naša minula dejanja, ki segajo v sedanjost in prihodnost. Ostalo je pozaba, ki je hujša od smrti.” V ospredje romana Zvezda, žlica in ura je Möderndorfer postavil dve paradigmi rekonstrukcije spomina na preteklost – babičino in materino. Medtem ko babica čuva predmete, povezane z njenim možem in sinom, kot svete relikvije, jih njeni hčerka, tj. mati glavne junakinje, drugega za drugim prodaja, podarja ali meče na smetišče. Vnukinja po prihodu v stanovanje postavi predmete na svoje mesto, jih očisti in podari sinu za igro. Že s tem, ko sina v kuhinji posadi na stol, ki ga je uporabljala le babica, pokaže, da ima do predmetov podobno stališče kot ona: “Skodelica na polici, stari dokumenti na mizi, nogavice preko stola … Zamrznjeni čas. Točno tako, kot si je predstavljala babica. Moja mama pa je prav to hotela spremeniti, izbrisati preteklost, začeti znova … Na koncu je tudi moji mami zmanjkalo moči in je tudi ona pustila za sabo vse tako, kot se je v nekem trenutku ustavilo. Predmeti so zmagali, zamrznjeni čas je zmagal.” Möderndorfer ne imenuje glavnih junakov niti mesta, v katerega je umestil osrednje dogajanje – edina orientacijska točka je železniška postaja z veliko uro, katero zagotovo premore precej mest v nekdanji državi. Prepoznamo le Beograd kot glavno mesto z mogočnimi upravnimi zgradbami, v katerih gluhonemi stric iz dneva v dan ponižno čaka na maršala Tita, da bi mu razložil, da si njegov oče kot prizadeven komunist ni zaslužil bivanja na Golem otoku, temveč priznanje najvišje vrste. Pisatelj z veliko mero kritičnosti in ostrine piše o času, ko so ljudje zgolj zaradi dobronamerne kritike družbenega sistema za več let pristali v zaporu, iz katerega so jih potem poskušale na različne načine izvleči zlasti njihove soproge. Bodisi z obiski pomembnih funkcionarjev bodisi s pisanjem diplomatskih in ljubezenskih pisem. Zvezda, žlica in ura je zato predvsem roman o ljubezni in vztrajanju, o brisanju meja med sedanjostjo, preteklostjo in prihodnostjo, materialnim in duhovnim, posvetnim in simbolnim. Poleg tega, da razpira različne plasti realnosti naših prednikov ter njihovih medvojnih in povojnih izkušenj, poraja vprašanja o tem, kako spomin preoblikuje pogled na doživljanje sedanjosti in zgodovine. Vinko Möderndorfer se nam razkriva kot subtilen in čuteč avtor, ki navezuje stik z bralcem skozi čustveno izpoved prvoosebnih pripovedovalcev in pripovedovalk, pri tem pa še povečuje suspenz s ponavljanjem besednih zvez in izrazov. Tako v uvodu knjige, ko govori o pogumnih ženskah v družini, ponudi pogled v zgodovino ženskega trpljenja v patriarhalni družbi, ki pozna le vojno in kaznovanje: “Moški vendar sejejo seme. In vero. In vojne. In smrt. Ženske lahko zvesto sledijo. Samo sledijo. Ker sledijo, so kaznovane. /…/ Zaplinijo jih. Še prej posilijo. Na sestankih jih ignorirajo. Pošiljajo jih nazaj za štedilnik. Še prej posilijo. Vzamejo jim pravico do razpolaganja z lastnim telesom. Še prej posilijo. Še prej posilijo. Še prej posilijo. In moški gledajo. In njihove ljubice gledajo in si mislijo, prav jim je, ženam, materam, upornicam, zakaj raje niso ostale ljubice, ubogljive priležnice. Ženske, največje sovražnice žensk. Ženske. Ženske v družini. Ženske, ki držijo strop neba v miru in vojni. V kugi in lakoti. Babice. Prababice. Prababice, ki se oglašajo v svojih vnukih, pravnukih, prapravnukinjah. Čuvajke ognja. Shranjevalke spominov. Skrbnice preteklosti in prihodnosti.” O skrbnicah preteklosti in prihodnosti bo po vsej verjetnosti govoril tudi zadnji romanu trilogije, ki ga že nestrpno čakamo.

V Celovcu potekajo še zadnje priprave na podelitev Einspielerjeve nagrade, ki jo bosta Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev čez dobre pol ure podelila župniku Michaelu Johamu v zahvalo za njegovo delovanje v prid slovenskemu jeziku in dobremu sožitju obeh narodnih skupnosti na župnijski in družbeni ravni na avstrijskem Koroškem. Več boste lahko slišali v jutrišnjem prispevku, zdaj pa se selimo v Trst k mučeniški smrti p. Placida Corteseja. O tem je poleti pri založbi Mladika v sodelovanju s Skladom Libero in Zora Polojaz izšla dvojezična knjiga Ruah – Vetje Duha. Jutri bo potekala predstavitev za italijansko javnost, udeležil se je bo tudi tržaški škof Henrik Trevisi, predstavili bodo tudi sveže tiskano knjigo Mučenec zaradi ljubezni pater Placido Cortese – Pogum molka, ki je izšla v Padovi in jo je napisal vicepostulator v postopku za Cortesejevo razglasitev za blaženega p. Giorgio Laggioni. Predstavitev bo v cerkvi sv. Frančiška Asiškega ob 19. uri, pol ure pred tem bo maša v spomin na p. Corteseja.

V spomin Eki Vogelnik, gledališki in likovni umetnici, ki se je poslovila pred nekaj dnevi, vas vabimo k poslušanju pogovora, ki opisuje več kot štiri-desetletno umetniško pot Eke Vogelnik. Izrisuje jo njena izrazita avtorska poetika, ki zaznamuje slovenski kulturni prostor, v medijih gledališča, lutkovnega gledališča, filma, televizije, knjižne ilustracije, grafičnega oblikovanja, ter tudi pisane besede, v nekaterih proznih besedilih, radijskih igrah in pesmih. V pogovoru, ki smo ga posneli pred dobrim desetletjem, je Eka Vogelnik spregovorila o ustvarjanju in pedagoškem delu, o družini, od koder njena ustvarjalnost izvira in kateri sama daruje svoje talente, hčerki pa z lastnimi umetniškimi in izraznimi potmi to družinsko življenje nadaljujeta. foto: Miran Juršič

Današnjemu soprazniku vseh svetnikov pravimo tudi verne duše. Cerkev je od nekdaj vsem rajnim izkazovala spoštovanje. Zgodaj se jih je začela …

Ljudje smo si naslikali nebesa kot belo oblačen in v belo oblečen kraj, kjer bomo …

Na današnji dan spomina na mrtve, ki je državni praznik in dela prost dan, so številni obiskali grobove najbližjih ter tam položili rože in prižgali sveče. Državni vrh s predsednico republike Natašo Pirc Musar je na Kongresnem trgu v Ljubljani položil venec k spomeniku vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam.

V oddaji bomo predstavili Ivankine spominčice, multimedijsko predstavo, ki temelji na medvojnih dnevniških zapiskih in bo na ogled v četrtek 24. oktobra ob 19.30 v Kulturnem domu Cerknica. Projekt, ki se dotika slovenske sprave nam bo predstavila Ivankina vnukinja, vokalistka in pripovedovalka Rebeka Hren Dragolič.

Danes praznujemo dan vrnitve Primorske k matični domovini. S praznikom se spominjamo 15-ega septembra 1947, ko je bila uveljavljena pariška mirovna pogodba z Italijo, ki je takratni Jugoslaviji in s tem tudi Sloveniji dodelila velik del Primorske. Na popoldanski slovesnosti bo imel nagovor predsednik vlade Robert Golob, udeležila se jo bo tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar. Druge teme: - Na ulicah Tel Aviva sinoči več kot miljon protestnikov. Zahtevali dogovor o izpustitvi talcev v Gazi. - Več držav srednje Evrope v primežu poplav: uničenih na tisoče domov, terjale tudi smrtne žrtve. - Hitri vlak iz Gorice v šestih urah do Rima, v osmih do Neaplja. Italija želi hitri vlak pripeljati tudi do Ljubljane.

Klarinetistka Ana Krapež je 18. oktobra 2023 zaigrala v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma, in sicer kot del cikla Mladi mladim Glasbene mladine ljubljanske. Svojo glasbeno pot je začela na Glasbeni šoli Vinka Vodopivca Ajdovščina pri Aleksandru Miklavcu, nato pa je šolanje nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana v razredu Andreja Zupana, in sicer je v času koncerta obiskovala četrti letnik ter pod njegovim vodstvom tudi maturirala. Za svoje umetniško udejstvovanje je prejela Škerjančevo nagrado konservatorija. Ob spremljavi Stanislava Krutilova je Ana Krapež izvedla dela Spomin na pomlad Blaža Pirnata, Fantazijo za klarinet in klavir v F-duru Philippa Gauberta in Sonato za klarinet in klavir Francisa Poulenca.

V Novi Gorici danes odpirajo festival Mesto knjige, ki letos deluje pod sloganom Spomin. Festival bo do 7. septembra na različnih prizoriščih po Novi Gorici postregel s številnimi kulturnimi dogodki. Začenja se tudi festival Vilenica, danes s prireditvama v Hrastniku in v Kopru. V Galeriji Equrna pa je na ogled razstava fotografskih del Nike Špan in Richarda Whitlocka z naslovom Zapri oči.

V seriji poletnih portretov predstavljamo slikarko Štefko Jakovac oziroma Stephanie Jakovac, kot se je preimenovala pred 50 leti, ko se je iz rodne Gorenjske preselila v Avstralijo. Tja je s cmokom v grlu s starši odšla kot 17-letno dekle. Spomni se, da jo je ob prihodu pozdravil močan vonj po tropskih rožah, ob prvem stiku z avstralskim morjem pa se je skoraj utopila. Zdaj živi v hiši v manjšem mestu Albury na jugovzhodu Avstralije, njeni sosedje pa pravijo, da ulica, odkar je prišla, ni več ista. V okolici hiše je namreč zasadila slovenske rože, ki so tudi eden od njenih najljubših motivov v slikarskem ustvarjanju. Pogosto slika narcise in spominčice, ki jo spominjajo na Gorenjsko. Med enim od svojih pohodov v avstralskem gozdu pa je odkrila zelo redko orhidejo, kar je razveselilo avstralske znanstvenike. Stephanie Jakovac v svoji hiši med drugim prireja slikarske delavnice. Kot trdi, se lahko čisto vsak nauči slikati.

Ob prvi obletnici najhujše ujme v zgodovini Slovenije se v številnih prizadetih območjih spominjajo katastrofalnih poplav in plazov. Spomin je še kako živ v Črni na Koroškem, ki je bila pred nekaj dnevi znova poplavljena. Prizadeti so bili tudi drugod na Koroškem, pa tudi Gorenjskem in v Zgornji Savinjski dolini. V oddaji tudi: - Zaradi zaostrovanja napetosti na Bližnjem vzhodu vse več držav poziva državljane k umiku iz Libanona - Proti kopanju litija v Srbiji tudi vse več tistih, ki so do zdaj podpirali predsednika Vučića - Rokometaši po drugem mestu v skupini olimpijskega turnirja v pričakovanju četrtfinalnega nasprotnika

Pri založbi Mladika je izšla dvojezična knjiga o mučeniški smrti minoritskega duhovnika Placida Corteseja tržaške ustvarjalke Elene Blancato z naslovom Ruah, Vetje Duha – Ruah, Il soffio dello Spirito. V Desnem in Steklenem atriju Mestne hiše v Ljubljani pa je na ogled razstava Keramika v Magistratu 2024: Spomin. Predstavlja se 61 članov Društva keramikov in lončarjev.

V 89. letu se je poslovil dirigent Marko Munih, večkrat nagrajeni dirigent, ki je vodil mnogo zasedb, tudi Simfonike RTV Slovenija, komorni zbor takratne RTV Ljubljana APZ Tone Tomšič in še bi lahko naštevali. Pred 13 leti je bil tudi Naš gost in iz te oddaje ste slišali dva odlomka!

Med 20. in 26. majem v počastitev svetovnega dneva čebel, ki ga prav na pobudo Slovenije pri Organizaciji združenih narodov 20. maja praznuje ves svet, na Prvem že sedmo leto v poslušanje ponujamo sedem novih pravljic iz priljubljene otroške knjižne zbirke Čebelica, ob kateri so in še odraščajo generacije. Na situ letošnje, sedme sezone so se naključno, če naključja sploh obstajajo, znašle basni. V prvem večeru zgodba Bojana Varjačiča – Rajka: O pujsku, ki je imel kratek spomin. O tem, kaj je pravo prijateljstvo in pomoč, in tem, da se tistega, kar je v srcu, nikdar ne pozabi. Pripovedovalka: Gaja Filač. Avtor besedila: Bojan Varjačič – Rajko. Avtor idejne zasnove cikla Čebelice in režiser oddaj: Klemen Markovčič. Tonski mojster: Urban Gruden. Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina. Urednica oddaje Lahko noč, otroci!: Alja Verbole. Urednica Uredništva izobraževalnega, otroškega in mladinskega ter dokumentarno-feljtonskega programa: Špela Šebenik. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, maj 2024.

Ker se tudi sinočnja pogajanja med vlado in sindikatom zdravnikov in zobozdravnikov niso končala uspešno, je Fides napovedal zaostritev stavke - kdaj in kako, bodo še sporočili. Včerajšnji vladni predlog ni prinesel zadostnega približanja sindikalnim zahtevam, za odgovor je zdaj na vrsti Fides, ki pa si zanj jemlje več časa, pogajanj namreč danes ne bo. Vlada pa bo danes imenovala svoje pogajalce za stebrna in krovna pogajanja, ki se začnejo prihodnji teden. Druge teme: - Ob koncu minulega leta se je v slovensko gospodarstvo vrnil optimizem. Kakšen pa bo vpliv napadov na tovorne ladje v Rdečem morju? - Pakistan z letali napadel cilje upornikov v Iranu, ki ga sicer označuje za prijateljsko državo. - Ob skorajšnji odobritvi novega zdravila zoper demenco v združenju Spominčica - Alzheimer poudarjajo pomen zgodnjega odkrivanja bolezni.

Današnji praznik - dan samostojnosti in enotnosti - nas spominja na 26-i december leta 1990, ko je predsednik takratne slovenske skupščine France Bučar Sloveniji in svetu sporočil tri dni staro plebiscitno odločitev o samostojni državni poti. Za samostojno in neodvisno Slovenijo je glasovalo 95 odstotkov tistih, ki so oddali glas, oziroma 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev. Druge teme oddaje: - Egipt in Katar z novim predlogom za končanje vojne v Gazi - Ukrajina naj bi na polotoku Krim uničila rusko desantno ladjo - Pristojni svarijo pred telesnimi poškodbami in požari zaradi uporabe pirotehnike

Prazniki so vsaj navzven umirili živahno notranjepolitično dogajanje. V teh dneh smo se bolj spominjali mrtvih, kot se prepirali z živimi. Na srečanju notranjih ministrov Italije, Hrvaške in Slovenije v Trstu so razpravljali o nadzoru meja zaradi povečanih migracij. V prihodnosti lahko pričakujemo tudi val beguncev v Gazi. Tam so razmere zaradi nenehnih napadov izraelske vojske nevzdržne. Izrael se maščuje zaradi zločinov Hamasa, najbolj pa trpijo civilisti.

Svojci oseb z demenco doživljajo velike obremenitve. Ker bolezen napreduje in traja več let ali celo desetletje, osebe z demenco postanejo popolnoma odvisne od drugih in potrebujejo 24-urno pomoč. Kakšna pomoč in podpora je na voljo svojcem? Gostja je predsednica Združenja Spominčica Alzheimer Slovenija Štefanija Lukič Zlobec.

Enotnost, povezanost, sodelovanje so ključne besede današnjega praznika, dneva državnosti. Tudi izzivi, ki nas čakajo v prihodnje, podnebna kriza, staranje družbe, umetna inteligenca bodo od nas zahtevali sodelovanje in empatijo, je bilo slišati ob prazniku. Druge teme: - Razmere v Rusiji se umirjajo, po ocenah Sveta za nacionalno varnost neposredne grožnje za Slovenijo ni. - Predlog etiket o škodljivosti alkohola po vzoru tobačnih izdelokov razburja evropske vinarje. - Slovenski vaterpolisti z zmago proti Romuniji dobili vozovnico na evropsko prvenstvo.

V torek, 7.marca, je umrl Franc Vodušek OAM, ki je živel v Yarrawongi v Viktoriji. Oglasila se je Frančeska Dežalak, iz Viktorije, ki je spregovorila o njegovem življenju.

Med največje zdravstvene izzive sodobne družbe sodi demenca. Demenca je tiha pandemija, najdražja bolezen, uničevalka socialnih vezi. Skoraj polovica starejših od 80 let zboli za alzheimerjevo obliko demence, a za večino ni ustrezno poskrbljeno. Diagnozo pravočasno postavijo samo enemu od štirih bolnikov, drugi trije ostanejo sploh brez diagnoze. Demenca razjeda družinske odnose in prizdene svojce, ki skrbijo za osebe z demenco. Velika večina jih namreč živi doma. Kako povečati dostopnost do zdravnika, odložiti in omejiti bolezen, pomagati družinam, zmanjšati stigmo in ohraniti dostojanstvo? Kakšne rešitve za te izzive je predvidelo Ministrstvo za zdravje v novi strategiji obvladovanja demence do leta 2030? O vsem tem Alenka Terlep s sogovorniki. Gostje: dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik Katedre za nevrologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti in član delovne skupine za demenco na Ministrstvu za zdravje; Štefanija Lukič Zlobec, predsednica Združenja Spominčica, Slovensko združenje za pomoč pri demenci; mag. Nadja Čobal iz Sektorja za duševno zdravje in demenco na Ministrstvu za zdravje.

Na predvečer slovenskega kulturnega praznika so v ljubljanskem Cankarjevem domu tradicionalno podelili Prešernove nagrade, najvišja državna priznanja na področju umetnosti. V spomin na pesnika Franceta Prešerna bodo danes po državi potekale številne prireditve, osrednja slovesnost bo pred njegovo rojstno hišo v Vrbi na Gorenjskem. Druge teme: - Silovit potres v Turčiji in Siriji doslej zahteval več kot 7.900 življenj - Ameriški predsednik Biden v letnem nagovoru obeh domov kongresa pozval k solidarnosti, policijski reformi in pravici do splava - Na območju Rakitovca v občini Koper izbruhnil požar v naravi, ponoči na terenu približno 150 gasilcev

Strateški svet za zdravstvo bo na današnji ustanovni seji med drugim obravnaval analizo stanja v zdravstvu, na podlagi katere bo pripravil predlog zdravstvene reforme. Predstavniki zaposlenih v zdravstvu pred prvim srečanjem, ki se ga bo udeležil tudi premier Robert Golob, dvomijo o vsebinskosti pogovorov, saj vlada še nima izhodišč za pogajanja. Nekateri drugi poudarki oddaje: - Evropski notranji ministri so na neformalnem zasedanju v Stockholmu pozvali k okrepitvi sodelovanja s tretjimi državami pri vračanju migrantov. Predlagajo omejitev vizumske politike za tiste države, ki ne izpolnjujejo svojih mednarodnih obveznosti pri sprejemanju svojih državljanov. - Danes je svetovni dan spomina na žrtve holokavsta. Spomin in opomin, da se grozote ne smejo ponoviti, prenašajo tisti, ki so preživeli. - Za približno polovico šolarjev bo prihodnji teden, nekoliko prej, kot smo vajeni, prinesel zimske počitnice. Po pošiljki snega bo veliko priložnosti za zimske radosti.

Danes je dan Radiotelevizije Slovenija. Na ta dan leta 1928 je v Ljubljani uradno začel redno oddajati takrat še Radia Ljubljana, ki se je sicer prvič oglasil v začetku septembra. 30 let pozneje se je radiu pridružila televizija. Danes pa RTV poleg njiju sestavljajo še Multimedijski center, regionalna centra v Mariboru in Kopru, oddajniki in zveze ter teletekst. Druge teme oddaje: - Državni zbor o predlogu tako imenovanega izhodnega covidnega zakona - Nataši Velikonja Jenkova nagrada za pesniško zbirko Prostor sred križišč - Twitter vendarle v lasti najbogatejšega Zemljana Elona Muska

V teh dneh mineva 80 let od najhujšega nacističnega nasilja zoper civilno prebivalstvo na tedaj okupiranih območjih. Dosledno uresničevanje navodila vodstva Gestapa, da je treba za vsako ceno zatreti uporniško gibanje je leta 1942 doseglo vrhunec. Poleti in zgodaj jeseni so bile v Celju in v Mariboru usmrčene največje skupine talcev, avgusta aretirane družine prepoznanih ali padlih partizanov in aktivistov. Otroke so nasilno ločili od mater in jih poslali v stari nemški rajh, v koncentracijsko taborišče Auschwitz pa je iz Celja prispela največja skupina jetnic in jetnikov s slovenskega ozemlja. Spomin na tisti čas bomo s pričami in zgodovinarji obudili v tokratni oddaji Studio ob 17-ih. Pripravlja jo Stane Kocutar.

Danaja Fabčič Povše je doktorska raziskovalka na Vrije Universiteit Brussel v Belgiji, ukvarja se z etičnimi vidiki novih tehnologij v biomedicinski znanosti. S Slovenijo jo povezujejo tudi tehnologije, ki pomagajo bolnikom z Alzheimerjevo boleznijo. Kakšno je digitalno življenje z demenco, zakaj se tako redko pogovarjamo o tehnologijah za starejše, kako jih približati in kako jim kljub varnostnim pomislekom dvigniti priljubljenost? Evropska unija nima veliko možnosti, ko sprejema zakonodajo, so se pa izzivi e-zdravja spremenili zaradi pandemije. Obstoječa zakonodaja je postopke in delo ovirala, čeprav si e-zdravstvo predstavljamo kot elektronsko, čezmejno in dostopno. "Izjeme vseeno obstajajo in Evropa je lahko vzgled," pravi sogovornica. Zapiski: Tehnologije za življenje z demenco Spominčica  Fitbit Official Site for Activity Trackers and More Izzivi e-zdravja Odbita do bita - Tjaša Zajc - RTVSLO.si Priporočilo Zotero | Your personal research assistant