Podcasts about duhovni

»Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« (Jn 21,15)Duhovni nagovor je pripravil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.

Duhovni odmik je čas, ki si ga posameznik nameni za poglobitev vase, iskanje notranjega miru ter osebne ali duhovne rasti. Je vaja za bolj poglobljeno življenje tudi potem, ko se vrnemo k običajnemu vsakdanu. Odmik poteka v umirjenem okolju, stran od vsakdanjega hrupa in obveznosti. Lahko vključuje molitev, meditacijo, razmišljanje, branje Svetega pisma, bogoslužje in lepo naravo ter preprosto tišino. Cilj duhovnih vaj ni le sprostitev, ampak predvsem globlje srečanje z Bogom, vpogled v lastno dušo in da naš življenjski smisel naravnamo v pravo smer ter še bolj prežeto živimo z Njim, ko pridemo nazaj. V oddaji Reflektor so tokrat trije duhovniki - voditelj Peter Čemažar, Damjan Ristić in Matevž Mehle - spregovorili o takem odmiku, duhovnih vajah ter svojih spoznanjih, srečanjih, izkušnjah. Vabljeni k poslušanju! Vas zanima več? - https://www.duhovniodmiki.com/ - https://katoliskamladina.si/aktualno/ - https://jezuiti.si/duhovnost/jezus-in-duhovne-vaje/ - https://www.druzina.si/clanek/duhovne-vaje-v-tisini Moderator pogovora: Peter Čemažar Kamera in montaža: Siniša Kanižaj Urednica področja Duhovnost: Helena Rozman Urednica oddaje Reflektor: Mojca Purger Izdaja Družina d. o. o., www.druzina.si

V ponovljeni Duhovni misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc razpravlja o pomenu strokovnega presojanja. Že znameniti zdravnik Hipokrat je opozarjal na skrbno, torej strokovno ravnanje z bolniki.

Ob včerajšnji smrti papeža Frančiška v Duhovni misli objavljamo njegov zapis o osebnem verovanju, o tem, kaj ga je nagovorilo, da je postal katoliški duhovnik. Odlomek papeževega besedila je bil objavljen v knjigi Andrea Tornellija, ki jo je izdala založba Družina v prevodu Tioneta Zoreta. Odlomek bere Igor Velše.

“Aleluja. Naše velikonočno jagnje, Kristus, je bilo darovano, zato obhajamo praznik v Gospodu. Aleluja.”Duhovni nagovor je pripravil celjski škof msgr. Stanislav Lipovšek.

Z današnjim dnem vstopamo v praznovanje velike noči. Ta praznik namreč ni zgolj velikonočna nedelja, ko praznujemo Jezusovo vstajenje od mrtvih, ampak praznovanje zaobjema celotno sveto tridnevje, ki se začne z velikim četrtkom, nato pa se nadaljuje v veliki petek, ko se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrt na križu in se v noči velike sobote izteče v slavje luči med najslovesnejšim obhajanjem velikonočne vigilije. V dopoldnevu velikega četrtka v stolnicah škofje, ob somaševanju duhovnikov, darujejo krizmeno mašo, pri kateri tudi posvetijo sveta olja: krstno olje, olje za bolniško maziljenje in krizmo, ki se uporablja pri krščevanju, birmovanju in posvečevanju. Krizmena maša je edina maša v dopoldnevu velikega četrtka, medtem ko v samo praznovanje svetega tridnevja vstopamo z mašo na sam večer velikega četrtka, pri kateri se še posebej spominjamo, kako je Jezus z učenci obhajal zadnjo večerjo. Pri tem pa sta izpostavljeni dve njegovi dejanji. Jezus je namreč z učenci obhajal praznovanje judovske velike noči – pashe, vendar je že na začetku tega obreda uvedel novo dejanje: namesto, da bi se vsi navzoči udeležili obrednega umivanja rok, je Jezus pokleknil k vsakemu od učencev in jim umil noge. S tem, simbolnim in obenem konkretnim dejanjem jih je privzel v svoje poslanstvo, čeprav se je zavedal, da so nekateri šibki v veri, drugi prestrašeni, tretji napuhnjeni … Zavedal se je, da ga bo apostol Peter zatajil in Juda Iškarijot izdal, pa ju vendar ni zavrgel. S tem je za vso zgodovino Cerkve pokazal, da bo tudi med njegovimi najožjimi služabniki – duhovniki lahko prišlo do zatajitev, napuha in ostalih grešnosti, vse do izdajstva in odpada. Prav zato je eden ključnih momentov obhajanja velikega četrtka molitev za duhovnike: ne toliko za nove duhovne poklice, kot predvsem za stanovitnost in svetost duhovnikov – da bi ostajali zvesti Kristusu. Obenem pa, da bi se vsi zavedali, da je Gospod tisti, ki je zares svet, duhovniki pa ga lahko tudi zakramentalno prinašamo v ta svet. Prav v tej točki se zakrament duhovništva sreča z zakramentom evharistije, ki ga je Jezus postavil na koncu obhajanja judovske velike noči, ko je vzel kruh in vino in to posvetil v svoje telo in kri – v sveto evharistijo. Cerkev ta obred obhaja že 2000 let, saj je Jezus to naročil apostolom in ti so to predali naprej, vključno s povečevanjem novih duhovnikov, vse do današnjih dni. Duhovnik je sicer delivec tega zakramenta, toda tisti, ki dejansko posvečuje kruh in vino v Kristusovo telo in kri, je Sveti Duh – in to ne glede na duhovnikovo svetost ali grešnost. Naj nas zato veliki četrtek navdaja s hvaležnostjo, da Jezus ostaja med nami v zakramentu evharistije, obenem pa mu izročajmo tudi duhovnike, da bi kljub svojim šibkostim in grešnosti, bili zvesti in predani Odrešeniku.

»Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu!« (Lk 19, 38)Duhovni nagovor je pripravil celjski škof msgr. Stanislav Lipovšek.

Prepričan sem, da je koalicijskim poslancem malo mar za stiske, trpljenje in hrepenenje samskih žensk in žensk v istospolnih zvezah. S sklicevanjem na njihove pravice, medtem ko vsi vemo, da otrok nikoli ni nikogaršnja pravica, samo poskušajo nabirati poceni politične točke.

Evangeličanski duhovnik iz Novega mesta dr. Daniel Brkič v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o trpljenju. Človek mora spoznati tudi slabe stvari, da se lažje odloči za dobre. Postni čas je tudi čas razlikovanja med dobrim in zlim.

Pesnica in pisateljica Berta Golob v današnji ponovljeni Duhovni misli razmišlja izkušnjah. Na napakah se učimo, pravi stari rek. Izkušnje nam lahko prinesejo tudi modrost, če jih znamo upoštevati.

Slavistka in teologinja dr. Fanika Vrečko iz Maribora v Duhovni misli tega jutra opisuje srečo predvsem kot vzajemno razmerje med zdravjem, notranjim mirom in ljubeznijo.

Gradite vlastitu ljestvicu duhovnoga rasta i preobrazite srce na put vrline.

V ponovljeni Duhovni misli katoliški duhovnik, misijonar na Madagaskarju, Stanislav Kerin govori o odrinjenosti v družbi. Veliko ljudi je odrinjenih na njen rob zaradi revščine.

Obhajamo 33. svetovni dan bolnikov.Maša za uspeh beatifikacije božje služabnice, učiteljice Marice Nartnik.Duhovniški dnevi celjske škofije.Informativni dnevi tudi v Domu Janeza Boska na Rakovniku.

Ob novem letu si zaželimo srečo. Toda kaj je pravzaprav sreča? Kako osrečiti človeka? Katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan nas bo s premišljevanjem o sreči v Duhovni misli uvedel v mlado leto.

Danes praznujemo Dan samostojnosti in enotnosti. Publicistka in prevajalka Polonca Zupančič nas v Duhovni misli ponovno opominja z zgledom rimskega cesarja in stoiškega filozofa Marka Avrelija, da se v družbi moramo obnašati solidarno. Omenjeni rimski cesar se je s tem soočil med epidemijo kuge, mi pa nedavno s pandemijo covida-19. Le solidarnost v družbi lahko omogoča enotnost in navzven tudi državno samostojnost.

Upokojeni ljubljanski nadškof msgr. dr. Anton Stres izpostavlja Marijino vero in zaupanje v Božjo obljubo, ki kaže, da pri Bogu nič ni nemogoče. Poudarja pomen upanja v Božje kraljestvo ljubezni in pravičnosti ter nas vabi, da postanemo Božji sodelavci pri uresničevanju njegovega načrta. S tem nagovorom odkriva alternativen pogled na življenje, kjer ljubezen, resnica in sprava premagujejo sovraštvo in laži.

Upokojeni ljubljanski nadškof msgr. dr. Anton Stres v svojem nagovoru razmišlja o tem, kako nas vsakdanja dejanja poštenja, sočutja in solidarnosti približujejo globlji duhovni prenovi. S pomočjo Janeza Krstnika nas usmerja k izpolnjevanju dolžnosti v malem in odkrivanju Božje bližine skozi ljubečo pozornost do bližnjih. Nagovor je navdihujoče vabilo k veri, ki se izraža v dejanjih.

Večkrat slišimo, da ženske v Cerkvi nimajo prave vloge. Morda je celo res, saj ženske v Cerkvi veliko naredijo in jim gre zato vsa pohvala. Velikokrat velja, da se vera ohrani tam, kjer jo ohranja žena, mati ali celo babica. V Božji besedi današnjega praznika pa prevladujejo ženske. Spet bi lahko kdo ugovarjal, da je v prvem berilu postavljena žena v slabi luči: Eva namreč greši in po prvem grehu se zagovarja pred Bogom. Toda kot nasprotje ji Cerkev postavlja v evangeliju spet ženo, to je Marijo. Če nekateri govorijo, da je po eni ženi prišel na svet greh, je treba še bolj poudariti, da je po ženi – Mariji na svet prišel Odrešenik. Duhovni pisatelji so Marijo imenovali za novo Evo. In ena najstarejših slovenskih cerkvenih ljudskih pesmi poje: Kar nam je Eva nesrečna zgubila, // roža Marija nam je zadobila, // ki je rodila Jezusa, // milega nam Zveličarja. Odrešenik je prišel po ženi, po Mariji in to odrešenje je veliko večje kot greh, ki je prišel po prvem človeku. Ostaja še eno pomembno sporočilo obeh svetopisemskih odlomkov. V prvem berilu Eva pove, kako je grešila. Prisluhnila ja glasu skušnjavca, ki ga v simbolični svetopisemski pripovedi predstavlja kača. Eva pravi: »Kača me je zapeljala in sem jedla« (1Mz 3,14). V evangeliju pa sledimo pogovoru Marije, ki se pogovarja z Božjim odposlancem, in po angelu prisluhnila Bogu. Zanimivo v tem pogovoru je, da Marija tako prisluhne Bogu, da ga tako prizna za Drugega, da se mu da popolnoma na razpolago in izreče presenetljive besede: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk1,38). Pomenljivo je, da sta obe ženi prisluhnili: Eva Skušnjavcu in je zabredla v nesrečo, Marija pa je prisluhnila Bogu in nam je prinesla odrešenje. Tu vidimo zelo pomembno sporočilo za naše duhovno življenje: Ni vseeno, koga poslušam v življenju! Ni vseeno, pri kom se v življenju navdihujem! Kje iščem modrost, ideje, kje se napajam. Kaj berem, kaj poslušam in komu verjamem. Številni slikarji slikajo Marijo ob oznanjenju v molitveni drži. Angel je Marijo obiskal med molitvijo. Ikone jo prikazujejo, kako posluša angela. Marija v nasprotju z Evo pravilno prisluhne drugemu in zna razločevati, zato ker je sporočila premišljevala v molitvi in jih sprejemala z razumom, ki ga je prečistila v molitvi. Razum je treba, kakor Marija, prečiščevati v molitvi, to je v stiku z Bogom. Duhovni pisatelji zato opozarjajo na nevarnost, če sporočilo sprejema neprečiščen razum. Koliko gorja je v zgodovini naredil razum, ki ni prečiščen v Bogu. Iz njega so se rodile najrazličnejše stranpoti.

V današnji Duhovni misli nas redovnica Emanuela Žerdin na začetku adventa ponovno opominja, da je to čas upanja in ne samo prižiganja luči, nakupovanja, zabav.

Duhovna zapuščina puščavnika, mistika in teologa, ki je živel v 7. stoletju, nam ponuja ključ do razumevanja ene najzgodnejših pa v Evropi tudi najslabše poznanih vej krščanstva – tiste, ki se je že v pozni antiki razvila v današnjem IrakuVse odkar so Američani pred 21 leti napadli Irak, lahko v zahodnih medijih sporadično zasledimo novice o težkem položaju, v katerem se je znašla tamkajšnja krščanska skupnost. Še zlasti hudo je bilo v času t. i. Islamske države, ko je več sto tisoč iraških kristjanov moralo zbežati z domov svojih prednikov in poiskati zatočišča med Kurdi, v Bagdadu ali v tujini. Kljub temu poznavalci ocenjujejo, da v deželi med Evfratom in Tigrisom danes še živi vsaj pol milijona kristjanov, morda tudi več. A kdo pravzaprav so ti ljudje? Kako neki so se znašli v državi, ki je na svetovnem zemljevidu verstev vedno obarvana zeleno, kar seveda označuje, da tam večinoma živijo muslimani? Ali iraški kristjani sledijo papežu v Rimu – ali pa imajo svojega lastnega verskega voditelja? Ali imajo nemara svoje svetnike, svojo teologijo, svoj sveti jezik? Kaj – če sploh karkoli – pomembnega so prispevali v duhovno zakladnico svetovnega krščanstva? Priznajmo, na večino teh vprašanj bi v Sloveniji – pa še marsikje drugje po stari celini – ne znali odgovoriti … Nam pa to sramotno beli liso nevednosti lahko zdaj pomaga zapolniti intrigantna knjiga, ki je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem Kulturno-umetniškega društva Logos; gre za delo Duhovni svet Izaka Sirskega, pod katerega se sicer podpisuje Hilarijon Alfejev, eden izmed škofov ruske pravoslavne cerkve. Med platnicami tega dela se namreč lahko poučimo, kot pove že naslov dela, o Izaku Sirskem, puščavniku, mistiku in teologu, enem najpomembnejših predstavnikov starodavnega bližnjevzhodnega krščanstva, ki ga za svetnika priznavajo ne le iraški kristjani, ampak tudi pravoslavci in katoličani. Zakaj je ta mož, ki je živel v sedmem stoletju po Kristusu, vreden naše pozornosti danes pa tudi kaj nam njegova intelektualna oziroma duhovna zapuščina pove o mezopotamskem krščanstvu, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili rusista, zgodovinarja in teologa, kustosa v Slovenskem šolskem muzeju ter predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti, dr. Simona Malmenvalla, ki je razpravo Alfejeva o Izaku Sirskem prevedel v slovenski jezik.   foto: upodobitev Izaka Sirskega v knjigi De perfectione vitae theoreticae, ki je izšla leta 1500 v Benetkah (Wikipedija, javna last)

V epizodi 161 je bila gostja Irena Pan, priznana raziskovalna novinarka, ki se osredotoča na preiskave kultov, manipulativnih skupin in religijskih gibanj. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Uvod v raziskovalno novinarstvo Kaj je kult? Kult Hepi hepi Kako deluje kult? Kdo so voditelji kultov? Duhovni kulti, kognitivna disonanca MKUltra, bizarne prakse in verovanja kultov Načrtna manipulacija in zavajanje ljudi Zaščita pred kulti, mini kulti in zloraba otrok Religija, scientologija in L. Ron Hubbard Kako preverim ali sem del kulta? ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

»Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico.« (Mr 12,43)Duhovni nagovor za 32. nedeljo med letom je pripravil upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek.

Ob praznikih vseh svetih in vernih rajnih se je znova postavilo vprašanje: kdaj bo 3.450 žrtev, izkopanih iz Jame pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu in »začasno« shranjenih v garaži kočevskega komunalnega podjetja, dobilo temeljno civilizacijsko pravico do groba na kraju, ki si ga zanje želijo njihovi svojci – v prestolnici slovenske države?Tako je svoje razmišljanje začel Bogomir Štefanič. V celoti ga lahko preberete na spletnih straneh katoliškega tednika Družina.

Duhovni nagovor za 31. nedeljo med letom je pripravil upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek.

Ruski pravoslavni metropolit Hilarijon Alfejev je napisal študijo o znamenitem piscu t. i. Orientalske krščanske cerkve Izaku Sirskem. Škof, puščavnik in tudi mistik Izak Sirski je živel v sedmem stoletju na območju današnjega Iraka. Pisal je poglobljene spise o Božji ljubezni, ki še zdaj odmevajo v krščanstvu. Knjigo tega pomembnega krščanskega teologa bo predstavil prevajalec Alfejeve knjige, predavatelj na TEOF dr. Simon Malmenvall.

V ponovljeni Duhovni misli katoliški duhovnik, misijonar na Madagaskarju, Stanislav Kerin govori o odrinjenosti v družbi.

»Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« (Mr 10,23)Duhovni nagovor je pripravil generalni vikar celjske škofije Rok Metličar.

Predsednik Krščanske adventistične cerkve mag. Zmago Godina v današnji ponovljeni Duhovni misli govori o priznanju krivde, če ga kaj polomimo. Če se pri tem še opravičimo in popravimo, kar smo naredili narobe, je še toliko bolje.

Piše Majda Travnik Vode, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič, prevedli Alojz Gradnik, Brane Senegačnik in Matej Venier. Razkošna dvojezična izdaja sonetov velike italijanske renesančne pesnice Vittorie Colonna, ki je izšla zgolj dve leti po izidu integralnega prevoda Petrarcovega Canzoniera, na svojevrsten način potrjuje, da zgodovinski dialog z veliko poezijo ni nikoli zaključen, posredno pa tudi, da še danes nista mrtva ne sonet ne petrarkizem. Če so provansalski trubadurji, Petrarca in njegovi posnemovalci, petrarkisti, odločilno vplivali na naš način doživljanja in ubesedovanja ljubezenskega čustva s povzdigovanjem ljubljene osebe, njene lepote in kreposti ter z opisovanjem omahovanja zaljubljenca med trpljenjem in blaženostjo, se ne zdi nič manj očitno dejstvo, da se je evropski način čustvovanja od nekdaj najbolj organsko pretakal skozi sonet. Na temeljno zaznamovanost evropske lirike s sonetno formo in njeno neminljivost pri nas najbolj vztrajno opozarja poznavalec in tudi sam mojster soneta Boris A. Novak. V monografiji Sonet iz leta 2004 je izrisal teorijo in zgodovino te pesniške oblike in podal ugotovitev, da je »sonet od svojega nastanka v 13. stoletju vse do danes nedvomno krona evropske poezije.« Po njegovih besedah prvenstvo med vsemi pesniškimi oblikami sonetu prinaša njegova »zgoščena oblika, kjer mora biti vsaka beseda pretehtana, medsebojni odnosi med besedami pa morajo vzpostavljati kompleksno pomensko mrežo.« Čeprav to še zdaleč ni edina možnost, se je pri nas po Prešernovem zgledu uveljavila predvsem najbolj kanonična in zahtevna oblika soneta: dve kvartini, dve tercini, jambski enajsterec in oklepajoče ženske rime. Ključna lastnost soneta je tako zgoščena zvočnost, ki nastane kot posledica izjemno utesnjene oblike, in ki s tem paradoksalno stopnjuje tudi čustveno energijo in težo eksistencialnega sporočila, položenega v pesem. Po drugi strani pa sonet ni nikoli poznal nikakršnih motivno-tematskih omejitev in lahko enako učinkovito oklepa tako energijo religioznih čustev kot humorja, satire itn. Medtem ko so druge srednjeveške oblike izumrle, je sonet preživel vse zgodovinske svetovnonazorske in estetske pretrese in postal svojevrsten podaljšek in katalizator novoveške evropske subjektivitete – kot bi ta v njem našla svoje naravno okolje in primeren okvir, skozi katerega lahko na potencirano dramatičen in visoko estetiziran način pretoči svojo senzibilnost, od sublimnega do banalnega in distanciranega. Zdi se, da je podobno zavedanje o moči soneta prevevalo tudi dobo, v kateri je ustvarjala Vittoria Colonna, saj je samo v 16. stoletju nastalo na sto tisoče petrarkističnih sonetov. Čeprav se tudi njeni soneti ne motivno ne oblikovno niso izognili Petrarcovemu vplivu, Vittorio Colonna od nepregledne množice Petrarcovih epigonov ločujeta nenavadno močan avtorski pečat in avtentičnost eksistencialne izkušnje, vtisnjene v sonetno formo. Čisti in iskreni glas pesničinega lirskega jaza presune in očara takoj na začetku: »Na tisti dan, ko mi v srce vstopila / je ljubljena podoba, kot da imela / bo mnogo let tu dragi dom, žarela - / »Je človek? Je božanstvo?« sem dvomila. // In v enem hipu duša podarila / ji sladko je svobodo, zagorela / v pozabi sebe je tedaj vesela, / za zmeraj njeni volji se uklonila.« V teh verzih lahko jasno opazujemo, kako k učinku neposredne izpovednosti, s katerim se pesnica v hipu približa sodobnemu bralcu, pripomore stroga sonetna forma, ki pesničin navdih brzda in mu preprečuje, da močna čustva, ki generirajo njene verze v času, ko je pesniško otroštvo čustev že davno minilo, nikoli ne zdrsnejo v patos, kliše, pozo ali zgolj artizem, ampak gre ves čas skrajno zares. Osrednje čustveno gibalo, okrog katerega so začeli nastajati soneti Vittorie Colonna, pesnice, ki je pisala približno petindvajset let, pa ni toliko bivanjska groza kot skorajda neutolažljiva žalost zaradi izgube ljubljenega moža. Pesnica je namreč začela pisati ljubezensko liriko, ki kasneje sublimira v vzvišeno duhovno poezijo, šele po soprogovi smrti. Vittoria Colonna se je rodila v plemiški družini blizu Rima in njena poroka s Ferrantejem d'Avalosom, pescarskim markizom, je bila dogovorjena že v otroštvu. Poročila sta se, ko je bilo Vittorii 19 let. Njen mož je služil kot visoki častnik v habsburški vojski v okviru Svetega rimskega cesarstva in umrl leta 1525 za posledicami ran sicer zmagovite bitke pri Pavii, v kateri so Habsburžani pridobili nadzor nad severno Italijo. Vittoria je nato kot vdova – njene pesmi so znane tudi kot »vdovske pesmi« – večinoma živela po samostanih, vendar se ni nikoli zaobljubila. Bila je naklonjena reformacijskim gibanjem, ki so se hitro širila po Evropi, obiskovala je na primer krožek spiritualov. Umrla je leta 1547, ko so se že razplamtela protireformacijska preganjanja; ravno tega leta se je moral v izgnanstvo umakniti Primož Trubar. Vittoria Colonna kot umetnica ni bila ambiciozna kot njen veliki predhodnik Petrarca in je svoje delo le nerada posredovala javnosti. Ena redkih izjem je rokopisna zbirka 103 duhovnih sonetov, ki jih je osebno podarila Michelangelu Bounarottiju. Z njim jo je povezovalo tesno prijateljstvo, in tudi on ji je posvetil več sonetov. Kljub takšni drži in odmaknjenemu življenju je pesnica že za življenja široko zaslovela, iz njene korespondence pa je razvidno, da si je dopisovala s številnimi najvplivnejšimi osebnostmi svojega časa, pridigarji, literati in slikarji. Nekaj časa je bil njen mentor Pietro Bembo, najvišja jezikoslovna in literarna avtoriteta takratnega časa, Ludovico Ariosto pa je v svojem epu Besneči Orlando o njenem pesništvu zapisal: »Slog mili, ki ne zmorem ga preseči.« Opus Vittorie Colonna je ohranjen v 60 rokopisih, poleg tega so do sedaj odkrili tudi 22 tiskanih izdaj z njenimi pesmimi, objavljenih pred letom 1547. Za pesničinim hrbtom pa je na dvorih in v pesniških in učenjaških krogih od Italije do Francije krožilo še na desetine neavtoriziranih rokopisnih zbirk. V Sloveniji smo veliko pesnico prvič spoznali leta 1940, ko je Alojz Gradnik za antologijo Italijanska lirika prevedel šest njenih sonetov in ti so kot poklon Gradnikovi neminljivi prevajalski veščini vključeni tudi v pričujoči izbor. Knjiga skupno prinaša 112 sonetov, kar je približno četrtina pesničinega opusa. Soneti so razdeljeni v tri tematske sklope: Ljubezenski verzi, Duhovni verzi in Epistolarni verzi, poleg tega izbor spremljata tudi poglobljena biografska in literarno-teoretična študija profesorice Patrizie Farinelli in zanimivo daljše razmišljanje Braneta Senegačnika o temeljnih izzivih prevajanja pesniških besedil. Vittoria Colonna, ki se je pesniško izoblikovala v živahnem okolju neapeljskega petrarkizma, je po tematskem obratu od ljubezenske lirike k duhovni poeziji, ki se je zgodil okrog leta 1536, obveljala za začetnico nabožne poezije, pisane v petrarkistični tradiciji. Patrizia Farinelli ob tem piše, da je pesnica od poveličevanja moževe osebe in smrti prešla k poveličevanju Kristusa in odrešenjskega pomena njegove smrti. Oba tematska loka se pretresljivo stikata v motivu sonca: v ljubezenskih pesmih je sonce, pisano z malo začetnico, najpogostejša prispodoba za ljubljenega, v duhovni poeziji pa pesnica kot Sonce z veliko začetnico imenuje Kristusa v vlogi tolažnika in odrešenika. Vendar lahko iz vsebinske dramaturgije duhovnih pesmi razberemo, da pot od enega k drugemu »soncu« nikakor ni bila lahka, in tudi pozneje njena sicer iskrena in živa vera niha med občutji popolnega zaupanja, milosti, vere v posmrtno življenje in ponovno snidenje z ljubljenim do občutij najgloblje žalosti, popolne resignacije in celo misli na samomor: »Lastna bi roka od bolesti gnana / storila to, a želja, da sestala / bi skoraj tam se, jo je zadržala.« O bolečini, ki jo preživlja, skozi celotno zbirko pretresljivo pričajo številni verzi: »Odkar je sonce moje skrilo lice, / narave red se je premaknil z mesta, / če bol ne skriva čutom mi resnice.« Zaradi globoke kontemplativne intoniranosti in vztrajnega priklicevanja Božje navzočnosti duhovne pesmi Vittorie Colonna pogosto spominjajo na molitev in številne med njimi pravzaprav lahko beremo kot čudovite molitve v obliki sonetov. Tukaj še bolj kot v ljubezenskih pesmih, kjer pogosto posnema Petrarcovo besedišče in skladnjo, pride do izraza njena avtorska avtentičnost, saj v pesmi izvirno vnaša resnoben evangeljski ton ter temu primerno pozorno odmerja retorične učinke, zelo pogosta je na primer raba enjambementa. Sklenemo lahko, da se kot celota opus Vittorie Colonna v bralčevo zavest trajno vtisne zaradi svoje izpovedne iskrenosti, še bolj pa zaradi privzdignjenosti in nenavadnega dostojanstva sloga, ki njeno poezijo upravičeno uvršča med vrhove evropske renesančne lirike.

»Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem.« (Jn 6,56)Duhovni nagovor je pripravil ljubljanski pomožni škof msgr. Franc Šuštar.

V današnji ponovljeni Duhovni misli igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin razmišlja o ljubezni. Ne moreš je videti, pride nenadoma in te prevzame.

Pesnica in pisateljica Berta Golob nas v današnji ponovljeni Duhovni misli opozarja veliko vrednost izkušenj v različnih življenjskih situacijah. Tudi iz neuspehov se lahko veliko naučimo.

Deklico je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar v prevodu pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« (Mr 5,41)Duhovni nagovor je pripravil ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik.

Tokrat o koncu šolskega leta, dejavnem preživljanju počitnic, počitnikovanju v družini, počitniškem delu, iskanju mladih in tudi o tem, zakaj se mladi ne odločajo za duhovniški poklic. Gostje v našem studiu so bili vzgojitelji in sopotniki mladih: socialna pedagoginja Darja V Barborič Vesel,, novi rektor semenišča Martin Zlobko in gozdarski inženir, glasbenik, organist Leon Kernel.

Duhovni nagovor je pripravil ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik.

Misijonar br. Miha Majetič, ki deluje v Kazahstanu v mestu Astani, je to nedeljo v Mozirju obhajal srebrno mašo.

Nadškofa Zore in Cvikl o evtanaziji.Duhovniško posvečenje Vida Grdadolnika iz Župnije Dolnji Logatec.Praznik Srca Jezusovega v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru.Sveta maša za uspeh beatifikacije slovenskega mučenca Franca Cvara.Dan za Magnificat tokrat v Ljubljani.V mariborski stolnici 24-urna molitev za novomašnike in za nove duhovne poklice.Na Rakovniku vseslovensko srečanje otroških pevskih zborov.

»Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote.« (Mr 2,27)Duhovni nagovor je pripravil ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik.

Danes nekatere pravoslavne cerkve, med njimi je tudi Srbska pravoslavna cerkev, praznujejo veliko noč. Srbski pravoslavni duhovnik, paroh Aleksandar Obradović v Duhovni misli govori o velikem upanju, ki ga prinaša Jezusovo vstajenje od smrti.

»Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni!« (Jn 15,9).Duhovni nagovor je pripravil nadškof Marjan Turnšek.

“Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene.” (Jn 10, 14)Duhovni nagovor je pripravil novomeški škof msgr. Andrej Glavan.

V tokratni praznični izdaji oddaje Radio GAGA - nova generacija, vas v studiu čakajo kar trije voditelji: Angelca Likovič, Franc Kangler in seveda najboljši osel na svetu - osel Rožmarin. Kot se za ta čas spodobi smo seveda prisluhnili “Duhovni misli”, ki nas je tokrat popeljala v Stožice, metropolit Stres in škof Kramberger pa sta nas pospremila skozi vseh 14. postaj tradicionalnega Golobovega pota. Kako se ubraniti pred napadi ruskih hekerjev so z Urošem Slakom debatirali Emilija Stojmenova Duh in različni strokovnjaki, slišali pa ste tudi prvo epizodo nove pogovorne TV oddaje Zoki, v kateri župan Jankovič gosti Marcela Štefančiča. V studiu seveda tudi Helena Blagne, LaToya, Jonas Ž. in drugi brez katerih si velikonočnih praznikov preprosto ne moremo predstavljati.

Pastor Evangeljske cerkve dobrega pastirja Novo mesto dr. Daniel Brkič v ponovljeni Duhovni misli razmišlja o človekovem odnosu do Boga. Človek z njim razpravlja, se nanj jezi, ali pa ga tudi popolnoma zavrača, kar je za avtorja Duhovne misli precejšnja človeška nečimrnost.

Duhovni aspekt prijateljstva lijepo je sažeo sveti Augustin, kršćanski filozof i teolog, zapisavši: „Prijateljstvo je tako istinito i tako bitno da se na svijetu ne može poželjeti ništa svetije ni korisnije.“

Predsednik Krščanske adventistične cerkve mag. Zmago Godina v današnji ponovljeni Duhovni misli razmišlja o izpolnjevanju majhnih nalog. Vsi dosti krat mislimo samo na velike zadeve v svojem življenju in jih poskušamo čim bolje opraviti. To je dobro, ne bi pa smeli pozabiti majhnih stvari, še posebej v odnosu do bližnjih.

Jezus se ga usmili, stegne svojo roko, se ga dotakne in mu reče: »Hočem, bodi očiščen« (Mr 1,41).Duhovni nagovor je pripravil Koprski škof msgr. dr. Jurij Bizjak.

AIDEA knjiga, do nedelje 26. 11. s popustom in brezplačno dostavo! Hvala za podporoooo! :) https://emka.si/products/aidea ============================= V epizodi 121 je bil moj gost Zoran Železnikar, publicist in pisatelj. Po izobrazbi magister elektrotehnike, ki se je že v devetdesetih lotil raziskovanja vesolja, življenja in sebe. Svoja spoznanja je doslej strnil v petih knjigah – Planet Strahu, Človek je več, Slovenska pot v prihodnost, Pot do živahne moškosti in Spregledano poslanstvo spolnosti. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Set idej kot odgovor na vse Steinerjeve ideje Odprto razmišljanje in smisel življenja Duhovni darovi v nas Ali je posmrtnost resnična? 3D svet in nivo zavedanja Materialnost in nastanek vesolja Razvoj človeka od samega začetka Zakaj verjamemo v nekaj? Saj ni res, pa je Poplava informacij, dokazi in razlage Usoda človeške civilizacije Sporočilo gosta poslušalcem

V epizodi 114 je bil moj gost Vili Ravnjak, duhovni učitelj in večstranski ustvarjalec, ki se že od mladosti dalje izraža na različnih področjih. Njegov ustvarjalni opus sega vse od poklicnega dela v gledališču in na televiziji ter pisanja knjig in strokovne publicistike do poučevanja novodobnih duhovnih praks in vodenja meditacij. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Ravnovesje Zen, kaj je duh Zena Kaj in kdo je Jaz? Duhovni ego Zenovski začetniški um Kaj je ljubezen in empatija? Kako pravilno meditirati? Karma in prejšnje življenje Dualizem Psihedelične substance Reiki Vprašanje prejšnje gostje ============================= Prijavi se in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT priporočamo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …): https://aidea.si/aidea-mailing-lista ============================= AIDEA Total Pack — Paket 22 znanstveno podprtih učinkovin v 4 izdelkih. https://bit.ly/AIDEA-Total-Pack =============================