Podcasts about Rodil

V aprilu je bila obletnica smrti Dietricha Bonhoefferja, nemškega teologa in pastorja. Rodil se je v ugledni meščanski družini, starši so pripadali luteranski Cerkvi. Kdo je bil ta mož, ki ga je hoja za Kristusom, kakor jo je sam razumel, pripeljala na vislice zaradi zarote proti Hitlerju? Naš gost je bil pater Jože Pucelj.

Njegova bogata glasbena, pedagoška in teoretska ustvarjalnost do danes navdihujeta tako strokovno kot laično javnost. Vemo, da je bil izvrsten, tehnično in muzikalno spreten violinist, izjemno ploden skladatelj, nato poglobljen glasbeni pedagog, ki je poučeval violino po vsej današnji Evropi in bil je tudi odličen mislec na področju glasbene teorije. Rodil se je 8. aprila 1692 v Piranu, naselju, ki je bilo takrat živahno in pomembno pristanišče znotraj Beneške republike in del italijanskega kulturnega kroga, ki je hkrati imel slovanski del prebivalstva ter slovansko zaledje. Živel je v času, pred razvojem narodne zavesti med evropskimi ljudstvi in hkrati v času, ko je bila Evropa vsaj tako velik kulturni prostor kot je danes. Njegov oče, trgovec Giovanni Antonio, je bil doma iz Firenc, v Piranu pa je opravljal ugledno in donosno službo nadzornika solin. Mati Caterina Zangrando je bila piranska domačinka, potomka ene najstarejših tamkajšnjih plemiških družin. Mladi Tartini se je sprva šolal v Collegiu dei padri delle scuole Pie v Kopru. Po vsej verjetnosti je obiskoval tudi piransko akademijo I virtuosi, ki je bila zbirališče piranskih izobražencev in razgledanih patricijev. V tem okolju se je Tartini zagotovo navzel svetovljanstva, kajti na srečanjih akademije se je razpravljalo o glasbi, gledališču, slikarstvu, literaturi ... Giuseppeja Tartinija se je že v njegovem času prijel naziv Učitelj narodov in v tem duhu ostaja zelo aktualen tudi danes po več kot tristo letih, kar pojasnjuje muzikolog, Nejc Sukljan, soustvarjalec razstave, ki je bila leta 2022 postavljena v Evropskem parlamentu v Bruslju. Rodno Istro je Giuseppe Tartini zapustil v zgodnji mladosti, pri šestnajstih letih, a kaže, da je ta v njem pustila pomemben otroški vtis, saj je v nekaterih skladbah prepoznavna tukajšnja ljudska motivika. In Giuseppe Tartini je rodni Istri zapustil bogato dediščino svoje osebnosti, ki se danes izraža tako na področju glasbene umetnosti kot na področju kulturnega turizma. Zaključil se je velik evropski projekt Tartini BIS - Krepitev vplivov in sinergij kulturnega turizma v znamenju Giuseppeja Tartinija, katerega partnerji so bili Glasbeni konservatorij Giuseppe Tartini, Občina Piran / Društvo pripadnikov italijanske narodne skupnosti, Fondacija Luigi Bon iz Vidma, RRA Zeleni Kras, Konservatorij Benedetto Marcello in Združenje Skupnost Italijanov Giuseppe Tartini Piran. Rezultati projekta Tartini BIS so vidni in opazni, poudarja predsednik združenja italijanske skupnosti v Kopru Maurizio Tremul. Projekt Tartini BIS je prispeval k digitalizaciji Tartinijeve zapuščine in izdelavo spletne strani discovertartini.eu, ki med drugim vsebuje tematski katalog Tartinijevih skladb. Aktivna soustvarjalka tematskega kataloga, priprave gradiva za digitalizacijo in sploh raziskovalka dediščine Giuseppeja Tartinija je muzikologinja Margherita Canale Degrassi. Ob analizi Tartinijevih partitur ugotavlja aktualnost Giuseppeja Tartinija na primer tudi v tem, da je motive iz njegovih partitur mogoče preoblikovati v povsem sodobno, tudi elektronsko glasbo, s čimer je navdušil večer Tartini electronic. Projekt Tartini BIS je prinesel tudi ustanovitev čezmejnega mladinskega orkestra, ki je deloval pod umetniškim vodstvom Francesca Guglielma ter izvedel nekaj navdihujočih koncertov. Skrbnica orkestra je Kris Dassena. 333. rojstni dan Giuseppeja Tartinija pa je počastil koncert v dvorani Avditorija Portorož z gostujočim ansamblom La Divina Armonia (Božanska harmonija) z izvedbo del Giuseppeja Tartinija in njegovih beneških sodobnikov, Antonia Vivaldija in Baldassarja Galuppija ob elektronskih vizualizacijah Urše Čuk. Koncert je združil veščine stare, baročne izvajalske prakse s sodobnimi vizualnimi elektronskimi prijemi in tako laičnemu kot strokovnemu občinstvu približal lepoto brezčasnih partitur na najvišji izvedbeni ravni. Tako projekt Tartini BIS kot koncert ob 333. obletnici rojstva velikega mojstra Giuseppeja Tartinija pa prinašata spoznanja o veličini glasbene dediščine, ki ima svoje netišče v Istri. Oddaja je nastala v okviru projekta Kohezija za vse: brez meja, ki se izvaja s finančno podporo Evropske unije. Za njeno vsebino je odgovoren izključno Radio Koper. Oddaja ne odraža nujno stališč in mnenj Evropske unije.

Entrevista de Pablo Wende a Matías Ghidini, CEO de Ghidini Rodil, acerca de la situación del mercado laboral.

V oddaji Drugi pogled se nam bo pridružil Portugalec Bernardo Antunes. Rodil se je v kraju Castelo de Vide (izgovorjava Kaštel d Vid) v bližini španske meje, pozneje pa živel tako v portugalski prestolnici Lizboni kot v Portu. V Slovenijo se je z družino priselil pred slabim letom dni, vendar to ni njegovo prvo prebivanje pri nas. V naši državi je namreč živel že enkrat prej – takrat leto in pol –, saj je njegova žena Slovenka prišla v domovino dokončat magistrski študij. V vmesnem času – od takrat do zdaj – pa sta živela na Švedskem. O vseh treh državah zato v nadaljevanju, ko preverimo, kako smo si podobni in kje drugačni.

Martin Pollack: "Danes moramo povedati vse zgodbe, ne da bi nepojmljive zločine, ki se jih kot potomci sramujemo, poskusili kakorkoli omiliti." Umrl je Martin Pollack, avstrijski novinar, pisatelj in prevajalec, ki je bil po svojih prednikih po očetovi strani povezan tudi s Slovenijo. Rodil se je malo pred koncem druge svetovne vojne v Bad Hallu v Gornji Avstriji. Študiral je slavistiko in vzhodnoevropsko zgodovino. Do leta 1998 je bil dopisnik in urednik revije Spiegel, nato pa se je povsem posvetil pisanju. V slovenščino imamo prevedene njegove knjige Smrt v bunkerju, v kateri pripoveduje zgodbo svojega očeta, gestapovca in esesovca, odgovornega za množične poboje in likvidacije na Slovaškem in v Galiciji, zbirko reportažnih esejev Kontaminirane pokrajine, leta 2020 pa je v prevodu Jerneje Jezernik izšla knjiga Ženska brez groba; poročilo o moji teti. V njej je opisal življenjsko zgodbo svoje pratete Pauline Bast - Drolc, s Slovencem poročene Nemke, ki so jo partizani po vojni odpeljali v taborišče, kjer je umrla; pokopana je neznano kje. Pisatelj o Pauline, ki ni bila nacistka, ni izvedel veliko, je pa do potankosti dokumentiral zgodbo njenih sorodnikov, prepričanih nacionalsocialistov. Po kruti ironiji usode je žrtev povojne oblasti postala prav 70-letna Pauline; drugi sorodniki so s svojimi prepričanji mirno živeli naprej. Pisatelj Martin Pollack je bil nesporna moralna avtoriteta; za svoje delo o travmatičnih poglavjih med- in povojne zgodovine je bil večkrat nagrajen, tudi z avstrijsko državno nagrado za kulturno publicistiko. Ob izidu slovenskega prevoda se je z Martinom Pollackom novembra 2020 pogovarjala Staša Grahek.

Tras pasar las pedazo de navidades que hemos pasado en Peranzanes, cogemos el supermirafiori y nos cascamos 157 Kms dando un pequeño rodeo para ahorrarnos carreteras del infierno, y a través de la A6 cogemos la salida 461 y llegamos por la LU-710 al municipio lucense de Ribera de Piquín, que es justo lo que su nombre indica, una serie de núcleos poblacionales, más de 55 que se agrupan en cinco parroquias. Ninguno de los pueblos se llama Ribera de Piquín…es algo parecido a lo que nos pasó en Ponga. Su gentílico es Ribeirego o Ribeirega, y entre unas y otros son 492 habitantes según el censo del recientemente terminado año 2024. Por medio de su territorio pasa el Río Eo, que es lo mínimo que se despacha en nombre de un río. La Historia propiamente dicha del municipio la podemos a empezar a contar desde el siglo XI, cuando se restaura el Monasterio de Meira. En 1171 la condesa Sancha, que como nombre de condesa es regulero, pero que era hermana del rey Alfonso VII el mucho antes que sabio, donó al monasterio una serie de terrenos que a la larga fueron conformando el municipio. Fue la primera de muchas donaciones, yo creo que desgravarían o algo, porque conde tras conde,rey tras rey fueron cediendo los terrenos conformando lo que se llamó las tierras de las Riberas de Piquín. En siglos posteriores fueron gente muy guerrillera, levantándose contra los tirafresas en 1833 y más tarde forman parte de los bandos absolutistas en la tercera guerra carlista. Por lo menos hubo dos antes. Es el ayuntamiento constituido de Galicia más moderno, ya que durante mucho tiempo pertenecían al vecino Meira. Se constituye en 1935. Las parroquias que lo forman son Acebo, Santalla de Piquín, San Pedro de Navallos, San Jorge de Piquin y San Juan de Baos. La Capitalidad está en el núcleo de Chao de Pousadoiro que pertenece a San Jorge de Piquin. Su Patrimonio tiene desde restos pre célticos y varios Castros, pasando por restos romanos en Montefurado, y finalmente las iglesias, siendo una de las más importantes la de San Xoan de Baos que está encima de una colina, rodeada por el río Rodil, lo que hace suponer que está edificada en un antiguo castro. Es una iglesia de estilo neoclásico con techos de pizarra, para poder pintar con tiza. Sus fiestas son en Julio como buenos gallegos, normalmente el fin de semana posterior al dia de Santiago, y en las de este año pasado que fueron el 26 y 27 de julio, destacó sobre todo el grupo eureka y la orquesta Panamá, y una comida popular en el Área recreativa que el año pasado hizo la Pulperia Suso. También hubo una troitada y una churrascada popular. AH que no sabéis que es una Troitada? Pues comer Troitas. Truchas!!!

Danes slavi jubilej dramski igralec Boris Juh. Rodil se je leta 1935 v Celju. Po končanem študiju na AGRFT je najprej igral v Slovenskem mladinskem gledališču, nastopal je tudi na eksperimentalnih odrih, na Odru 57 in v Gledališču Glej. Leta 1971 je postal član ansambla osrednje slovenske gledališke hiše, ljubljanske Drame, kjer je ostal vse do upokojitve in skozi desetletja ustvaril množico pomembnih vlog. Veliko je nastopal tudi v filmu in na televiziji in seveda na Radiu. Pred desetletjem se je z Borisom Juhom pogovarjala Staša Grahek. Najprej o tem, kako je postal igralec.

Za nami je adventni čas, za nami so božič, božična osmina, staro leto. Vstopili smo v novo leto, v leto 2025. Po naših cerkvah in po naših domovih imamo še vedno jaslice in božična drevesca. Na današnji dan, ki je praznik Gospodovega razglašenja, jaslicam dodamo tri kipce, dodamo tri kralje oziroma tri modre. Prišli so z Vzhoda, sledili so zvezdi repatici. Rodil se je Kristus – na drugi strani pa je vzšla njegova zvezda (Mt 2,2). Trije modri so se odločili, da ji bodo sledili. Pustili so se voditi Jezusovi zvezdi. Tudi v našem življenju so različne zvezde, luči, ki usmerjajo naše življenje. Papež Frančišek nas opozarja, da moramo sami izbrati, kateri bomo sledili. Obstajajo »utripajoče luči«, ki pridejo in gredo kakor mala življenjska zadovoljstva. Četudi so dobra, niso dovolj, saj so kratkotrajna in nam ne dajejo miru, ki ga iščemo. Potem so tu »zaslepljujoče luči« odra, denarja in uspeha, ki obljubljajo vse in takoj. So mikavne, a s svojo močjo slepijo in iz sanj o slavi privedejo v še bolj trdo temo. Modri pa nas vabijo, da sledimo »stalni in ljubeznivi luči«, ki ne zaide, saj ni od tega sveta – prihaja iz nebes in žari v srcu. Kako najti pravo luč življenja? Papež poudarja, da moramo slediti zgledu treh modrih, zgledu treh kraljev, ki so v evangeliju opisani kot tisti, ki so »vedno v gibanju«. Kdor namreč želi luč, izstopi iz sebe in išče, ne ostaja zaprt vase in ne gleda nepremično, kako se odvijajo stvari okrog njega, ampak se dejavno ključi v svoje lastno življenje. Življenje, posebej krščansko življenje, je stalna hoja, sestavljena iz upanja in iskanja. Je hoja, ki se – kakor tista pri modrih – nadaljuje tudi takrat, ko zvezda nenadoma izgine izpred oči. Na tej poti pa so tudi pasti, ki se jim je treba izogibati. Po papeževih besedah so to površinske in posvetne govorice, ki upočasnjujejo korak: muhavost egoizma, ki paralizira, luknje pesimizma, ki v past ujamejo upanje. Sveti trije kralji so prinesli darove – zlato, kadilo in miro. Tudi mi smo poklicani, da prinesemo svoje darove v svet: svoje talente, dobroto, čas in ljubezen. V luči tega praznika smo povabljeni, da prepoznamo svojo zvezdo, svojo pot in svoje poslanstvo v tem svetu. Spomnim se misli Viktorja Frankla, avstrijskega psihiatra in avtorja, ki je zapisal: »Ni na nas, da sprašujemo, kaj je smisel življenja. Življenje nas sprašuje – in mi mu odgovarjamo s tem, kar delamo in kar smo.« Naj bodo dnevi, ki so pred nami, polni te svetlobe in usmerjeni k pravim vrednotam. Sledimo zvezdi, ki nas vodi k resnični sreči – k Bogu, ki prihaja, da bi bil Emanuel – Bog z nami.

Le malo vemo o današnjem godovnjaku, čeprav je bil v starem veku eden najbolj češčenih svetnikov. Rodil se je v 3. stoletju in umrl okoli leta 303 v Spoletu. Bil je tako kot mnogi drugi …

Virtuoz na kori, zahodnoafriški harfi-lutnji prelepega zvena, je bogato glasbeno tradicijo svoje domovine, katere korenine segajo v 13. stoletje, uspel približati sodobnemu globalnemu poslušalstvuJulija letos se je poslovil eden največjih glasbenikov našega časa, mojster zahodnoafriške harfe, kore, Toumani Diabaté. Rodil se je leta 1965 v Bamaku, prestolnici Malija; njegova mama je bila pevka, njegov oče pa je bil prav tako virtuoz na kori. No, pravzaprav je treba biti na tem mestu še nekoliko bolj precizen in reči, da glasbi nista bila zapisana le Diabatéjeva starša, ampak menda kar 70 pokolenj njegovih dedov po očetovi strani. Toumani Diabaté se je namreč rodil v eno izmed rodbin griotov oziroma dželijev, se pravi v eno višjih, pomembnejših kast tradicionalne zahodnoafriške družbe, katere pripadniki so bili – iz generacije v generacijo – poklicani, da z govorjeno besedo in ob glasbeni spremljavi ohranjajo skupnostni zgodovinski spomin, pripovedujejo zgodbe, mediirajo v sporih in hvalijo vladarsko dinastijo bajno bogatega Malijskega cesarstva, ki je med 13. in 17. stoletjem obvladovalo ogromno ozemlje ob rekah Gambija, Senegal in Niger. Grioti so bili torej nekoč – in dolgo časa tako – nekakšni varuhi in prenašalci vse ljudske vednosti. Se je pa, razumljivo, njihova vloga s tehnološko revolucijo v drugi polovici 20. stoletja začela spreminjati in tako je, se zdi, zdaj prav igranje glasbe v jedru identitete sodobnih griotov. Kakšno vlogo je v tem kontekstu odigral Toumani Diabaté, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dobrega poznavalca zahodnoafriških glasbenih tradicij, etnomuzikologa, predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Svaniborja Pettana.   foto: Toumani Diabaté med koncertom v maroškem Fezu leta 2009 (nathalie_r / Wikipedija)

Exploramos las operaciones de Martín Rodil, señalado como líder de una red de extorsión que afecta a empresarios y políticos en América Latina. Desentrañamos sus métodos, conexiones internacionales y el impacto de sus actividades en la región, analizando las implicaciones políticas y sociales de estos esquemas. Mas vídeos de Pandemia Digital: https://www.youtube.com/c/PandemiaDigital1 Si quieres comprar buen aceite de primera prensada, sin intermediarios y ayudar de esa forma a los agricultores con salarios justos tenemos un código de promoción para ti: https://12coop.com/cupon/pandemiadigital/ Este video puede contener temas sensibles, así como discursos de odi*, ac*so, o discr*minación. El objetivo de abordar estos temas es exclusivamente informativo y busca concienciar a la audiencia sobre estos acontecimientos, y denunciar y señalar el origen de los mismos para crear consciencia y evitar su propagación. Si consideras que el contenido puede afectarte, te recomendamos proceder con precaución o evitar su visualización. ----------------------------------------------------------------------------------------------- Únete a nuestra comunidad de YouTube https://www.youtube.com/channel/UCFOwGZY-NTnctghtlHkj8BA/join Se mecenas de Patreon https://www.patreon.com/PandemiaDigital ----------------------------------------------------------------------------------------------- Súmate a la comunidad en Twitch - En vivo de Lunes a Jueves: https://www.twitch.tv/pandemiadigital Sigue nuestro Canal de Telegram: https://t.me/PandemiaDigital Suscríbete en nuestra web: https://PandemiaDigital.net Sigue nuestras redes: Twitter: https://twitter.com/PandemiaDigitaI Facebook: https://www.facebook.com/PandemiaDigitalObservatorio Instagram: https://www.instagram.com/pandemia_digital_twitch TikTok: https://www.tiktok.com/@pandemiadigital #PandemiaDigital

Ať už jde o lidi z disentu, lidi kteří si pro své názory prošli putinovským vězením, tak i ti z vysokých politických a společenských sfér. Ptá se zkrátka každého, kdo s ní byl ochoten hovořit, aby našla odpověď na to, proč v Rusku tolik lidí je ochotno následovat rétoriku svého prezidenta. A také, proč se v otázkách možného útoku Ruska proti Ukrajině Petra Procházková, přes mnohaletou znalost ruského prostředí, v únoru roku 2022 tak spletla.

Rodil se je v Šibeniku v ugledni plemiški družini. Postal je frančiškan in je več kot deset let oznanjal evangelij v Bosni, leta 1385 pa odšel v …

Robert Simonišek (1977) je pesnik in kritik, tudi pisatelj in umetnostni zgodovinar. Rodil se je v Celju, študiral je filozofijo in umetnostno zgodovino ter doktoriral na temo findesièclovske umetnosti. Je avtor pesniških zbirk Potopljeni katalog (2003), Avtoportret brez zemljevida (2008), Selitve (2013), Kar dopuščajo čuti (2020) in Vračanje k čistosti (2024). Za to zbirko je dobil Jenkovo nagrado skupaj z Miljano Cunta. Pesnik se v njej osvobaja vsega odvečnega in išče tisto bistveno, brezčasno. Z njim se je pogovarjal Vlado Motnikar.

Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Zbirka Pordelih lic je, če prav razumemo spremno besedilo Marjana Pungartnika, tretja izdana pesniška zbirka Toma Vebra, a v resnici prvenec, saj je avtor nekako »za nazaj« zbral svoje stare pesmi in jih pordelih lic poslal med bralce. Ta zardelost je nekoliko namišljena, saj vstopa med bralce zelo odločno, brez sramu, kot samozavesten mislec in nikakor ne plah pesnik. Tom Veber je relativno mlad. Rodil se je v Mariboru leta 1995 in med študijem etnologije in kulturne antropologije na Univerzi v Ljubljani hitro vzpostavil stik s pomembnimi akterji tamkajšnjega kulturnega življenja. Sodeloval je z gledališčem Glej, v klubu Tiffany in v Plesnem teatru Ljubljana. Kljub raznovrstnim izkušnjam se zdi, da je poezija njegova prva izbira. Dobil je celo nekaj pohval in nagrad, a to ni bistveno, pomembno je, da se je besedni muzi zapisal s srcem in umom, z dušo in telesom. Korpus besedil te zbirke je raznovrsten, pronicljiv, na trenutke povsem neposreden in gol, obsega pa vse intence, teme in reminiscence, ki jih poezija nudi in premore. Bivanjske slike, družbene pozicije, slednje celo z nastavki aktivizma, ampak res samo z nastavki, dvom o sebi in dvom o svetu, pa liričnosti, polne nežnih dotikov, strah in egocentrizem, celo narcizem, kot omenja recenzent Pungartnik ... vse je tu, res, prvenec, kjer se za nazaj nizajo vsa primarna stanja, kjer se tipa v vse smeri, kjer se identiteta gradi na plahosti in začetniški negotovosti in strastno želi biti to, kar v svojem bistvu prepričljivo je. Ampak v knjigi postavljeno z jasnim namenom katarze za nazaj. Kot rečeno, poezija nastopa suvereno in brez pretiranih pomislekov. Že med branjem obrnemo hrbet namišljeni dilemi nekakšnega dvoma in sramu. Pesnik je, kar želi biti: pesnik. In tu podvprašanj ni več. Vebrove pesmi so impozanten niz vsega mogočega. V navalu »družbenega duha«, kjer bralca useka pesem o kapitalizmu, direktno in surovo, kot je surov družbeni red, v katerem biva, neposredno izpove: »... družba v kateri se gibljem in jo kvazi sooblikujem / je kot nemaren vase zaljubljeni fuck boy / ki se briga samo zase ...« Zdi se pomenljivo, da se me je med branjem poezije nekako najbolj dotaknil in me usmeril v razmišljanje verz na 60. strani, nekje na polovici zbirke: »Hodim po tej cesti / moje telo je težko kot so težke smeti v moji glavi«. Pesnik se skorajda po vojaško postavi v položaj človeka, ki gleda s strani. Ustvarjalna poza, bi dodali, tista naivna vzvišenost, ki krasi umetnost, liriko še posebno, ima tu svoj trdni razlog. To izluščimo postopoma iz zelo raznorodnih pesniških enot. Kot pri vsakem poetu, ki ga je čudež ustvarjanja približal resnici, »smetem v glavi«, se tudi tu poezija izkazuje kot visoka pesem o življenju, nekaj, kar skuša definirati smisel, odkriti lepoto (ali grdoto), poiskati oporno točko, nemara samo simbol ali besedo, kjer lahko zacveti v svoji metaforični polnosti, hkrati pa odločno išče pomensko, vrednostno poanto. Oboje je vedno tu: nesmisel vsega in lepota tega nesmisla. Težko je priznati, da gre v resnici samo za »smeti«. Ampak tu nekje smo. Pesnik, kot ugotavlja Veber, »se nekako navadi na samotno življenje«. Temu se ne reče osamljenost, pravi, ampak samost. Prostorov, ki zevajo v duši in srcu, nikakor ne skuša zapolniti s tujimi »neosebnimi izdihljaji«. Avtor, ki ga sicer obdaja hlad sveta, a ima svoje brstenje in goji večno pomlad v poeziji, je zato tako rekoč prisiljen graditi svojo kozmogonijo iz sebe, iz svoje samosti in se tako bližati vsem drugim »samostim« sveta. Njegova socializacija je torej »jaz«, s katerim se skuša vpeti v druge »jaze«, se z njimi povezati in jih nagovoriti. Če citiramo iz pesmi Brstenje na str. 82 je njegov glas kirurško natančen in kristalno čist: »V mojem srcu se talijo ledeniki. / Počasi se spet prebujam. / Hrepenim po sebi, / po svojem telesu. / Znova se spoznavam, / vsak del telesa posebej. / Se osvajam, tako nežno, otroško. / Z milino se razdajam / in se poskušam čutiti, / vsepovsod, brez greha in sramu.« Tu je ta preklemana dvojnost: jaz, kot unikum, in drugi – tudi kot unikum. S poezijo strniti vrste, se zliti v celoto in na polno živeti, biti čudež skupnosti in enkratnost, četudi od vsepovsod pihljajo sapice dvoma. Na koncu se pesnik (Veber ni v tem nobena izjema) oprime tistega, kar zagotovo ima – sebe in hrepenenja. In smo v najčistejši liriki, pesniški subjekt pa se skorajda dotika resnične osebe. Kot v naslednjih verzih, kjer realistični jaz hlasta za drugim in se v metafiziki rojevajo ljubezenske sanje: »Prerisujem obrise / tvoje spolzke sence / v spranih spodnjicah / se giblješ mehko / v ritmu nežne bolečine Nine Simone (...) ko za hip pomislim / da ne bi bil enak / brez tebe / da ne bi mogel opazovati / drugega / ki me hrani s toplino / me ljubi kot me lahko ljubi / samo nekdo / z enako bolečino.«

23. avgusta je akademik Lojze Lebič, slovenski skladatelj in dirigent, dopolnil devetdeset let. Rodil se je v Prevaljah, študiral je arheologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani, na akademiji za glasbo pa kompozicijo in dirigiranje. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom iz leta 2004 pripoveduje o svojih prvih letih doma in v njemu tedaj tuji Ljubljani ter o posebnem ozračju mučnih povojnih časov, ko je bilo zanj dogajanje na tedanjem evropskem glasbenem ustvarjanju neznano in daleč. Premik je nastal, med drugim, z delovanjem v skupini Pro musica viva, pa tudi s tečaji za sodobno glasbo v Nemčiji. Lojze Lebič je svoje skladanje izoblikoval iz napetosti med tradicijo in modernostjo v izjemen avtorski opus, prepoznan doma z največjimi nagradami, kot so Prešernova, Kozinova, Župančičeva, pa z zlatim redom za zasluge Republike Slovenije za življenjsko delo; tudi v tujini, saj je, na primer, zunanji član Kraljeve flamske akademije za znanost in umetnost Belgije, Hrvaške akademije znanosti in umetnosti.

Sv. Rok je eden najbolj češčenih svetnikov. Rodil se je v 13. stoletju v majhnem francoskem mestu Montpelier in je zgodaj postal …

Ciril Bergles se je rodil julija 1934 v Repčah pri Ljubljani, umrl je leta 2013. Diplomiral je iz slovenistike in anglistike na ljubljanski Filozofski fakulteti; na srednjih šolah je delal kot profesor in ravnatelj. Veliko je prevajal, zelo pomembna je Antologija špansko-ameriške poezije, ki jo je uredil. Najpomembnejša v njegovem življenju pa je bila poezija, ki jo je ne le pisal, temveč je o njej zavzeto in strastno tudi premišljal. Slišali boste, kako je o poeziji in svojem lastnem ustvarjanju razmišljal leta 1998.

Nedavno je umrl francoski pisatelj Benoît Duteurtre. Rodil se je leta 1960 v Normandiji. Najprej ga je navduševala moderna glasba, študiral je muzikologijo, nato se je ukvarjal z glasbo in zraven pisal. K pisanju ga je spodbudil tudi Samuel Beckett. Napisal je več kot 20 romanov, pisal pa je tudi esejistiko in glasbene kritike. Njegovo literarno ustvarjanje je pogosto navdihovala glasba. Za svoje delo je dobil številna priznanja, tudi nagrado Francoske akademije. Leta 2018 je v slovenskem prevodu Luke Novaka izšla Duteurtrova Knjiga za odrasle, ki je njegovo najbolj osebno delo. Takrat je pisatelj obiskal Ljubljano. Z njim se je pogovarjala Nina Gostiša. Foto: ActuaLitté Benoît Duteurtre, Livre sur la Place 2014 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Beno%C3%AEt_Duteurtre.jpg

Rodil se je in umrl v italijanskem mestu Forum. Za njim so ostali številni spisi in …

V Parizu se začenjajo 33. olimpijske igre moderne dobe. Te dni pa mineva tudi 110 let od začetka prve svetovne vojne. Na poseben način se oba dogodka povezujeta v osebi Rudolfa Cvetka. Rodil se je leta 1880 v Senožečah v orožniški družini, šolal se je najprej v Ljubljani, nato pa v Trstu, kjer je obiskoval kadetnico.Po koncu šolanja je bil dodeljen 16. ogrsko (hrvaškemu) pešpolku, ki je bil nastanjen v Zagrebu in Bjelovaru. V polku je služil od leta 1900 do leta 1913, ko je kot nadporočnik zaradi poroke izstopil iz vojske. Med vojaško službo se je Cvetko udeleževal sabljaških tečajev v telovadni in sabljaški šoli avstro-ogrske vojske v Dunajskem Novem mestu. Bil je tudi inštruktor za sabljo, v letih 1908–1912 pa je bil glavni učitelj na sabljaških tečajih. Rudolf Cvetko je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, ko je na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro. Po izstopu iz oboroženih sil se je zaposlil kot telovadni učitelj na državni gimnaziji v Gorici. Ob začetku prve svetovne vojne je bil reaktiviran in povišan v stotnika. Služil je v 16. pešpolku in bil leta 1916 odlikovan z bronasto medaljo za zasluge. Po vojni je služil v orožništvu, vendar so ga že 1926 zaradi napredne usmerjenosti upokojili s činom orožniškega podpolkovnika. Po upokojitvi se je še naprej ukvarjal s sabljaštvom in pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji Leta 2015 se je ob razstavi Fronte se začenjajo prebujati v Narodnem muzeju Slovenije s kustosom mag. Jožetom Podpečnikom pogovarjala Staša Grahek. V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani je na ogled zbirka predmetov Rudolfa Cvetka. Na fotografiji je avstrijska sabljaška reprezentanca; tretji z desne je Rudolf Cvetko.

V Parizu se začenjajo 33. olimpijske igre moderne dobe. Te dni pa mineva tudi 110 let od začetka prve svetovne vojne. Na poseben način se oba dogodka povezujeta v osebi Rudolfa Cvetka. Rodil se je leta 1880 v Senožečah v orožniški družini, šolal se je najprej v Ljubljani, nato pa v Trstu, kjer je obiskoval kadetnico.Po koncu šolanja je bil dodeljen 16. ogrsko (hrvaškemu) pešpolku, ki je bil nastanjen v Zagrebu in Bjelovaru. V polku je služil od leta 1900 do leta 1913, ko je kot nadporočnik zaradi poroke izstopil iz vojske. Med vojaško službo se je Cvetko udeleževal sabljaških tečajev v telovadni in sabljaški šoli avstro-ogrske vojske v Dunajskem Novem mestu. Bil je tudi inštruktor za sabljo, v letih 1908–1912 pa je bil glavni učitelj na sabljaških tečajih. Rudolf Cvetko je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, ko je na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro. Po izstopu iz oboroženih sil se je zaposlil kot telovadni učitelj na državni gimnaziji v Gorici. Ob začetku prve svetovne vojne je bil reaktiviran in povišan v stotnika. Služil je v 16. pešpolku in bil leta 1916 odlikovan z bronasto medaljo za zasluge. Po vojni je služil v orožništvu, vendar so ga že 1926 zaradi napredne usmerjenosti upokojili s činom orožniškega podpolkovnika. Po upokojitvi se je še naprej ukvarjal s sabljaštvom in pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji. Pričujoči pogovor s kustosom Narodnega muzeja v Ljubljani mag. Jožetom Podpečnikom je nastal leta 2015 ob razstavi Fronte se začenjajo prebujati. V Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani je na ogled zbirka predmetov Rudolfa Cvetka. Na fotografiji je avstrijska sabljaška ekipa. Rudolf Cvetko je tretji z desne. Fotodokumentacija Narodnega muzeja Slovenije

This week we replay one of our best shows, the first one with Nicole Sixx as a permanent cohost with 3 of our favorite people and guests Amazon Eve, Cig Neutron and Rannie Rodil. Mark and new cohost Nicole Sixx were quite surprised when Amazon Eve burst into Skidrow Studios wearing green makeup courtesy of Cig Neutron and Rannie Rodil and started playfully attacking and choking Mark to start the show.   Amazon Eve talked about how she was inspired by the burlesque scene while filming American Horror Story in New Orleans, How Michael Chiklis taught her how to do a fight scene, her bionic body parts, and why the term transgender is too limiting to describe her.   Cig talked about getting 2nd place on the show Face Off, how he and his girlfriend Rannie collaborate on their creative cosplays, how the time Rannie cosplayed as Cig may have inspired some self love, how his fellow Face Off finalist Drew Talbot moved to Los Angeles and ended up living with Cig and Rannie in a home which apparently has Jeff Goldblum's hand on display.   Cig, Rannie and Drew made Amazon Eve up like a certain comic book character and Amazon Eve and Dark Mark had a furious wrestling rematch for which Cig, Nicole and Rannie did their best commentating between laughter. This show is sponsored by: Eddie by Giddy FDA Class II medical device built to treat erectile dysfunction and performance unpredictability. Eddie is specifically engineered to promote firmer and longer-lasting erections by working with the body's physiology. Get rock hard erections the natural way again. Using promo code DARKMARK20, you can save 20% on your Eddie purchase, and you and your partner will be chanting incantations of ecstasy together faster than you can say “REDRUM.” Go to buyeddie.com/DarkMark for 20% off your purchase using code DARKMARK20 today. Raze Energy Drinks Go to https://bit.ly/2VMoqkk and put in the coupon code DMS for 15% off the best energy drinks. Zero calories. Zero carbs. Zero crash Renagade CBD Go to renagadecbd.com for all of your CBD needs Tactical Soap Smell Great with Pheromone infused products and drive women wild with desire! Go to https://grondyke-soap-company.myshopify.com/?rfsn=7187911.8cecdba

Today on the podcast Eric is joined by Austin Waiter, Felipe Riccio, and June Rodil of The Marigold Club. The team behind The Marigold Club speaks with Eric about the influences behind The Marigold Club, how things have evolved with the concept over the past 6 months, why this was the right next move for Austin after Tony's, the road they've gone down to go from the initial inspiration of Mayfair, London to what it is now, their trip to Maine, Austin's approach to putting his own spin on certain dishes, having more reasonable pricing, the beverage program, their food offerings, what people were saying after opening night, putting their team together, and much more!  Follow Eric on Instagram/Threads @ericsandler. You can also reach Eric by emailing him at eric@culturemap.com. Check out some of his latest articles at Culturemap.com: Award-Winning Malaysian Restaurant Finally Unveils New Woodlands Location Beloved Mexican Bakery Opens Near the Galleria with Pan Dulce and More Loch Bar Owners Roll Out a New, Elevated Japanese Restaurant in River Oaks Modern Piano Bar with Lounge Vibes Strikes a Chord in Montrose Houston Breakfast Staple Has New Owners, But Giant Pancakes Will Remain

Rodilého Skota Johna Logieho Bairda už odmalička fascinovaly technické vynálezy a sám se pokoušel sestavovat různé přístroje. Ve dvanácti letech si třeba vyrobil telefon. Studia techniky absolvoval v Glasgow a už na škole ho napadlo rozložit obraz na jednotlivé body, což byl vlastně zárodek jeho pozdějšího vynálezu televize. Zemřel 14. června 1946.

Rodilého Skota Johna Logieho Bairda už odmalička fascinovaly technické vynálezy a sám se pokoušel sestavovat různé přístroje. Ve dvanácti letech si třeba vyrobil telefon. Studia techniky absolvoval v Glasgow a už na škole ho napadlo rozložit obraz na jednotlivé body, což byl vlastně zárodek jeho pozdějšího vynálezu televize. Zemřel 14. června 1946.Všechny díly podcastu Příběhy z kalendáře můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Rodil se je v 8. stoletju kot sin bogate družine na Siciliji. Svoje že sicer obsežno znanje je izpopolnil …

Rodil se je okoli leta 1020 v Toskani. Bog mu je poslal na papeško pot številne …

23. maja 1894 se je v Ljubljani rodil Vladimir Šubic, arhitekt, ki je v prvi polovici 30-ih let projektiral ljubljanski nebotičnik. 130-letnica njegovega rojstva nas bo z besedilom "Vladimir Šubic - arhitekt metropole" spomnila na njegovo takratno modernost. V začetku 90-ih let ga je v okviru našega takratnega cikla "Zgodovina idej v arhitekturi" pripravil že slabo desetletje pokojni arhitekt in predvsem teoretik arhitekture Janko Zlodre. Podpisoval se je tudi z materinim priimkom Gerdol. Zlodre je trdil, da je bil Šubic arhitekt metropolisa, torej urbanega gradbenega fenomena s katerim je glavno mesto Slovencev v obdobju med obema vojnama preseglo srednjeveško urbano zasnovo, in utiralo pot liberalni kapitalistični. Resda je mestu sodobno urbanistično strukturo po uničujočem potresu l. 1895 začrtal sloviti arhitekt Maks Fabiani, vendar pa nam Zlodre v pričujočem besedilu razkrije dve miselni struji na področju zidave na Slovenskem v medvojnem obdobju - konservativno in modernistično. Šubic niti zadnji ni pripadal absolutno, saj je arhitekturo po avtorjevem mnenju razumel kot veščino sodobnih tehnik, od zidave, organizacije dela do ekonomičnosti, skratka, načel sodobnega kapitalizma prve polovice 20. stoletja. Janko Zlodre se je rodil l.1949 in preminil aprila 2015. Publicistka Vesna Teržan je v nekrologu v reviji Mladina takrat zapisala, da "se je poslovil tam, ob modrini Jadranskega morja, v Splitu, kjer je živel zadnjih dvajset let. A za njim so ostala teoretska besedila o arhitekturi, iskriva in pronicljiva, da včasih kar zaskeli, ko se začuti rezilo njegovega ostrega uma." Vladimir Šubic je umrl v ne docela pojasnjenih okoliščinah leta 1946 na trasi gradnje železniške proge Brčko - Banoviči v Bosni, kjer je delal v sklopu takratnih takoimenovanih mladinskih delovnih brigad. FOTO: Vklesani podpis arhitekta metropole na pilastru vzhodne fasade nebotičnika, na kateri počiva figura genija kiparja Lojzeta Dolinarja (1893-1970) VIR: https://outsider.si/vladimir-subic-in-arhitektura-prepiha/

Rodil se je okoli leta 400 v Franciji. Znan je po tem, da je vpeljal tako imenovane …

Bil je sin poganskih staršev v Zgornjem Egiptu. Rodil se je leta 287. Krščanstvo je dobesedno spoznal …

Rodil se je blizu Torina 1786. leta v družini z 12-imi otroki. Kar trije so si izbrali …

Marca je minilo sto let od rojstva enega najpomembnejših slovenskih pesnikov 20. stoletja Ivana Minattija. Rodil se je v Slovenskih Konjicah. V Ljubljani je začel študirati, takrat pa se je začela vojna in Minatti je odšel v partizane, kar je bila globoka izkušnja zanj. Po vojni je diplomiral na slavistiki, bil je urednik pri Mladinski knjigi in član SAZU. O začetkih svojega pesnjenja je med drugim zapisal: "Partizanska pesem, ki me je obdajala, je bila drugačna od moje: bila je mobilizacijska, udarna, hrupna, prava pesem za tisti čas in takratno rabo. Moja je bila njeno nasprotje, tiha, zaprta se je še bolj zapirala sama vase in se oprijemala svojih korenin v tesnem sozvočju s pokrajino." Bil je izrazit predstavnik intimizma. Oblikovno je prehajal od sklenjenih oblik k svobodnemu verzu. Za njegovo poezijo nasploh pa je značilno globoko in melanholično doživljanje. Leta 1985 je Ivan Minatti za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom pripovedoval o svojem življenju in ustvarjanju.

Gustav Gnamuš, eden naših najvidnejših slikarjev, je umrl 12. aprila 2024. Rodil se je leta 1941 v Mežici. Študiral je slikarstvo na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Sedeju, Miheliču in Stupici. Od leta 1978 je bil predavatelj na njej. Gustav Gnamuš je za svoje ustvarjanje prejel Jakopičevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada in leta 2001 največjo, Prešernovo nagrado za celotni opus. Takrat je Aleksandra Saška Gruden posnela pogovor s slikarjem. Ponovno poslušanje - kot hommage velikemu umetniku.

Iz Trsta so sporočili, da je v 85. letu starosti umrl zgodovinar, šolnik in borec za pravice Slovencev v Italiji Samo Pahor. Na poseben način si je prizadeval za uporabo slovenskega jezika v javnosti in v odnosu do italijanskih oblasti. Rodil se je slovenskim staršem leta 1939 v Trbovljah, kamor se je leta 1929 zaradi pritiskov fašizma in preganjanja izselil njegov oče, ki je bil na Tržaškem družbeno zelo aktiven učitelj. Zavedna družina se je v Trst vrnila po vojni, leta 1945. Samo Pahor je tam obiskoval slovenske šole. Od leta 1973 do upokojitve je bil profesor zgodovine in slovenščine na slovenskem pedagoškem liceju Anton Martin Slomšek, kjer je prav tako opravljal naloge ravnatelja. Poučeval je tudi v Gorici. V letih 1992 in 1993 je bil predstavnik stranke Slovenska skupnost v tržaškem občinskem svetu. Decembra lani je prejel medaljo za zasluge Republike Slovenije.

V tomto bonusovém dílu s doc. Radkem Skarnitzlem do podrobnosti probíráme nástrahy výslovnosti. Jak zlepšit svůj hlas, aby nezněl ostatním nepříjemně? A na co se má člověk zaměřit při studiu projevu v cizím jazyce?

To je zgodba o prvem koprskem škofu sv. Nazariju, kakršno poznamo danes. Rodil se je med letoma 470 in 480 v istrski vasici Elpidium, današnjem Borštu. Sv. Nazarij je bil v koprskega škofa posvečen leta 524. Letnico 524 zato povezujemo tudi z nastankom mesta Koper. Slišali boste muzejsko svetovalko, kustodinjo za umetnostno zgodovino iz Pokrajinskega muzeja Koper, Brigito Jenko, marežganskega župnika Martina Šuštarja, Bošteranki Kristino Jurinčič Radovac in Nevenko Bembič, anketo, posneto v Čevljarski ulici v Kopru, in jezikoslovca, imenoslovca, prof. Janeza Kebra.

Papež Martin je bil doma v Umbriji. Rodil se je leta 600. Živel je le 55 let, umrl pa v ujetništvu na Krimu v …

Time to find out who won The Ultimate Houston Date Night Draft! To determine our winner, Eric has enlisted the help of June Rodil of Goodnight Hospitality. Listen as June reveals the winner of the Date Night Draft, why [redacted]'s lineup won her over in the end, what she would have selected if she had participated, Eric's team 7 picks, and more! Follow Eric on Instagram/Threads @ericsandler. You can also reach Eric by emailing him at eric@culturemap.com. Check out some of his latest articles at Culturemap.com: Celebrate Houston's Culinary All-Stars at the 2024 CultureMap Tastemaker Awards Third Ward Restaurant's Financial Challenges Revealed in Viral Social Media Posts Buzzy Heights Bagel Shop Rebrands After Founding Baker's Surprise Exit Global Peri-Peri Chicken Favorite Opens 2nd Houston-Area Restaurant in Katy Sizzling Tex-Mex Staple Opening Expansive Patio Bar-Restaurant in River Oaks New Modern Creole Restaurant in Third Ward Channels Prodigal Chef's Italian Culinary Quest

VÉ VÉ VÉ KUBOVA ENGLISH TEČKA CÉ ZED - TO JE MŮJ WEBÍČEK A JSOU TAM SKVĚLÉ KURZY

François Hugo je južnoafriški klinični psiholog in mednarodno priznan svetovalec za menedžment. V prostem času je tudi pilot. Rodil se je v Malaviju, v katerem so starši delali kot misijonarji. Pomena denarja in družbenega statusa se je tako zavedel šele, ko je odšel študirat v Južno Afriko, v kateri živi še danes. V oddaji Evropa osebno je med drugim povedal, kakšno je bilo otroštvo na afriškem podeželju, kako se poslovno okolje Južne Afrike razlikuje od evropskega in kakšen je njegov recept za 51 let uspešnega zakonskega življenja.

Tina Rodil shares how to recruit faster in network marketing by recognizing the 5 different types of prospects in MLMWho is Tina RodilTina Rodil was working her dream job as a Certified Public Accountant for a big Central Bank. She loved the challenges and the money. However, everything changed when she became a mom and found out that her nanny was beating her 6 months old baby.It was around this time she was introduced to network marketing. Though she was initially skeptical, she became more open minded as she learned more what the benefits of our profession.Tina got started but didn't have much success in the beginning especially since she was an introvert. But she persisted and stayed consistent and today she's a full time leader and a multiple 6 figure earner.Tina and her family live in Manila, Philippines.Favorite Quote"Some people dream of success while others work and make it happen"Recommended Books Awaken the Giant Within by Tony RobbinsBibleAtomic Habits by James ClearRecommended AudiosJim RohnJoel OlsteenTony Robbins Recommended Online AppPodcast, BibleRecommended Prospecting ToolFace to FaceContact InfoTina Rodil on Facebook, InstagramEmail

Z grajskega hriba smo tudi letos poslušali topovske salve v počastitev tokrat že 32. rojstnega dne naše države. Ampak tokrat se nismo imeli časa razvnemati ob debatah o maslu in topovih, pa o napredku na nekaterih življenjskih področjih in nazadovanju na drugih, tudi o morebitnem stanju na mestu pri tretjih ne. Vso pozornost tistega prazničnega predvečera nam je vzel Wagner.

On today's edition of the podcast, Eric is joined by the Swanky Maven herself Felice Sloan to go through some of the latest news from the Houston restaurant and bar scene. The pair discuss the 3 Houston chefs/restaurants that were named James Beard finalists, the upscale tavern concept coming to the Memorial area from Aaron Bludorn,  the announcement of the New England seafood concept coming from Ben Berg, and the Top Golf of baseball opening it's first location in Houston. In the Restaurants of the Week section Kuji Kitchen is featured. In the Guest of the Week portion Eric is joined by June Rodil and Felipe Riccio of Goodnight Hospitality. The pair speak with Eric about how March has evolved in the 2 years since it's been open, the service experience for diners at March, collaboration that goes on at March, why Felipe is the Dave Grohl of March, what June's day to day is like as CEO, what was the inspiration for The Marigold Club, the criticism that's thrown at fine dining, why Houston is right for their concepts, nice things about Sean Gawle, and much more in a long interesting conversation!  Follow Eric on Instagram and Twitter, plus check out some of his latest articles at Culturemap.com: 3 Houston Chefs and Restaurants Named James Beard Award Finalists Star Houston Chef Aaron Bludorn Reveals New Tavern for Familiar Memorial Space Ben Berg Serves Up a New England-Style Seafood Restaurant for Downtown Office Tower Massive New Baseball Entertainment Complex Hits a Home Run in Houston Flourishing Healthy Eating Restaurant Freshens Up Uptown Park with Seventh Houston Locale Fresh and Healthy National Salad Restaurant Tosses in 2 New Houston-Area Locations

Branko Cestnik, pisatelj in duhovnik, zadnje čase izjemno veliko piše. Nedavno je predstavil novi roman Pogovori z njo, isto letnico: 2022, pa ima tudi roman Šesti pečat. Pred njima je napisal Sonce Petovione, knjigo, ki je bila med kandidatkami za nagrado kresnik. Ta dva romana zajetna romana – vsak ima več kot pet sto strani – sta prva dva dela trilogije, ki nastaja pod prsti Branka Cestnika, se pravi, da je tretji že v delu. Oba se posvečata prihodu krščanstva na Ptuj, kar je v književnosti tako rekoč neobdelana tema in zato svojevrsten novum, obe knjigi pa sta bogat vir zgodovinskih podatkov in različnih referenc. 12. januarja je Branko Cestnik nastopil na predstavitvi knjig z diskusijo Inštituta za patristične študije Victorianum na Teološki fakulteti v Ljubljani in je o teh dveh romanih ter o Viktorinu Ptujskem, grškem škofu, teologu, cerkvenem pisatelju, mučencu, cerkvenem učitelju in svetniku. Rodil se je okoli leta 250, umrl je 2. novembra leta 303. Viktorin Ptujski velja za prvega latinskega eksegeta Svetega pisma, poleg tega velja tudi za prvega pisatelja iz današnjega slovenskega ozemlja. Branko Cestnik je najprej razložil, kako se je sploh odločil za pisanje prvega romana.

June Rodil of Goodnight Hospitality talks to us about the lessons she's learned launching a restaurant group just prior to the pandemic, starting her own private CPG label, and what has her excited for the future.

Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta je spet zaživela gledališka predstava Judovski pes, nastala pred leti po romanu izraelskega pisatelja Asherja Kravitza. Rodil se je leta 1969 v Jeruzalemu. Študiral je elektroniko, matematiko in fiziko. Prvi knjigi, ki ju je napisal, sta humorni kriminalki, tretje delo Jaz sem Mustafa Rabinowitz je zgodba o vojaku v protiteroristični enoti izraelske vojske in njegovih moralnih dilemah. Leta 2007 je Asher Kravitz napisal roman Judovski pes: gre za prvoosebno pripoved psa, ki je svojo življenjsko pot začel v nemško-judovski družini tik pred nastopom nacizma. Besedilo je prevedla Katja Šmid, avtor odrske priredbe je Yonathan Esterkin, ki je slovensko predstavo – nastala je v koprodukciji Mini teatra in Prešernovega gledališča Kranj – tudi režiral. V njej nastopa dramski igralec Miha Rodman, ki je besedilo naštudiral tudi v angleščini. Z Asherjem Kravitzem se je leta 2017 ob premieri pogovarjala Staša Grahek. Na fotografiji: Miha Rodman, Judovski pes, foto PGK / Miha Fras

Weege and Matthes take a trip down one of the weirdest SX races ever back at the WSX finale at the LA Coliseum and get Davey Coombs on who raced that night as well as Jim Holley who won the championship that night to talk about that night.

Novo sezono oddaj Jezikanje začenjajo poligloti. Ljudje, ki obvladajo več jezikov. Prvi izmed njih je Richard Simcott, poliglotska referenca. Rodil se je v Angliji, živel po svetu in se ustalil v Makedoniji, kjer ima družino. Pravi, da se je v mladosti in odraslem življenju naučil veliko jezikov. Pri osmih letih se je njegov oče poročil s Tajko, že takrat je osvojil osnove, v osnovni šoli pa se je najprej naučil francosko. Ne mara vprašanja, koliko jezikov govori. Študiral pa jih je več kot 50. So ljudje, ki igrajo veliko inštrumentov ali ljudje, ki vedo vse o nogometu ali kakemu drugemu športu. Poznajo vse igralce v ekipi, vedo, kdo je zabil gol v kateri minuti tekme. Celo, koliko so stali njihovi prestopi v druge klube, skratka zapomnijo si številne podrobnosti. Tega sam ne bi bil nikoli sposoben. Velika večina ljudi torej nima takega znanja, enako velja zame in za moje znanje jezikov. A vendar vsi govorimo jezike, to nam je - ljudem - skupno. Jeziki so del življenja prav vsakega posameznika, pa če ga zanimajo ali ne. Mislim, da nisem bil še nikjer na svetu, kjer se ne bi pogovarjali o izgovarjavi, naglaševanju in narečjih: kako temu rečejo tam in tukaj. Ljudje, čeprav se aktivno ne zanimajo za jezike, se bodo o njih vseeno vedno pogovarjali. Naravno nas privlačijo, le da mene privlačijo še bolj! Richard Simcott

Kurz s Tímhle borcem na www.kubovaenglish.CZ