Podcasts about maribora

Na severovzhodu države še vedno odpravljajo posledice petkovega snegoloma, pristojni ob tem pozivajo prebivalce, naj se ne odpravljajo v parke in gozdove. Ob težavah z zagotavljanjem pitne vode in daljinskega ogrevanja na območju Maribora lahko opazujemo prelaganje odgovornosti. Mariborski vodovod in Energetika za težave z zagotavljanjem eketrične energije krivita Elektro, tam zavračajo očitke. Ostali poudarki oddaje: - Zunanji ministri EU začeli razpravo o 20. svežnju sankcij proti Rusiji. - V Mehiki se vrstijo pohodi maščevanja po včerajšnjem uboju vodje mamilarskega kartela. - Vložene prve kazenske ovadbe v aferi Dars.

Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. Roman Iskanje sledi Pavla, pozneje Paula Blache, avstrijskega pisatelja čeških korenin, je za slovenske bralce dvakratno presenečenje. Najprej zato, ker je bil avtor leta 1925 rojen v Mariboru, kar je bilo znano le redkim raziskovalcem preteklosti mesta ob Dravi. In nato zato, ker se je – potem ko so ga Nemci v Mariboru mobilizirali in poslali na rusko fronto, kjer je bil ranjen in zajet – petdeset let pozneje, leta 1994, vrnil v rodno mesto. Pripeljal se je z Dunaja, kjer se je po vojni uveljavil v žurnalističnem in gledališkem svetu. Ulice, trge, drevorede in parke v kraju skromnega otroštva očeta Franza Ferdinanda Blahe je prehodil po dolgem in počez ter nazadnje ostal veliko dlje kot predvidene tri tedne. Odgovora na vprašanje, zakaj je nenačrtovano prebil toliko časa v nekaj let prej osamosvojeni Sloveniji, medtem ko je na jugu še divjala krvava državljanska vojna, Blaha ne ponudi v svojem imenu. Razkriva ga v romanu, v katerem si nadene z avtobiografskimi potezami zaznamovano vlogo prvoosebnega pričevalca, časnikarja Felixa Dohnala, ki z mamo in sestro živi v Seattlu v Združenih državah, kamor se je med vojno pred Nemci rešil njegov oče Edvard Blaha, v romanu Viktor Dohnal. Nanj se bržkone ne bi ohranil noben spomin, če zdaj že literarni Felix, človek brez posebnosti, lepega dne med preurejanjem domačega podstrešja ne bi odkril škatle z očetovimi dnevniškimi in drugimi zapiski ter zasnovo romana o življenju v Mariboru med svetovnima vojnama. Felix to najdbo doživi kot nalogo, ki mu jo je namenil pokojni oče, čeprav se ga niti ne spominja, saj je imel ob njegovi smrti komaj štiri leta. Orumeneli, zaprašeni zapiski ga tako prevzamejo, da sklene dokončati očetovo delo. Po naključju oživi tudi stik z njegovim nekdanjim mariborskim sošolcem Dušanom Bobičem, večkrat omenjenim v zapiskih. Ta razgledani mož postane Felixov prvi vodnik po Mariboru. Očetovo mesto mu po svoje, kot bi šlo za igro usode, približa tudi roman Severni sij Draga Jančarja, ki ga prebira med vožnjo z vlakom proti Mariboru. Pisatelj poskrbi, da se njegovo in Jančarjevo besedilo v nadaljevanju še večkrat srečata. Felix Dohnal ob iskanju družinskih korenin odkrije in doživi veliko več kot je pričakoval. Spozna vrsto ljudi, ki nadležno drezajo v njegovo zasebnost, pa tudi sorodnike, za katere niti ni vedel, da jih ima. Najpomembneje, kar ga doleti, pa je ljubezen s knjižničarko Nado, Bobičevo posvojenko – in svojo daljno sorodnico. Njuna zveza mu popolnoma spremeni življenje. Nekaj časa prebijeta v Mariboru in na Dunaju, nato pa Nado spremlja v Dalmacijo in Hercegovino, kjer hoče izvedeti, ali je njen mož, srbski častnik JLA, za katerim se je na bojišču izgubila sled, morda še živ. Felix, ki ga življenje po hotelih spravi ob denar, začne ameriškim časnikom pošiljati poročila o razmerah v Splitu in Mostarju, kjer orožje še ni potihnilo. Obenem se začne krhati in se nazadnje tudi razdre njegova romanca z Nado. Ona se pridruži humanitarcem, sam pa se vrne na Dunaj, se vda pijači ter ves zmeden in izgubljen postane ravnodušen do vsega, kar ga obdaja. Niti z očetovimi zapiski se ne ukvarja več … Roman Iskanje sledi ni posebno obsežno delo, a kljub temu se z njim ne da opraviti na hitro. Tudi pobudnik izdaje in založnik Primož Premzl je – ko je prebral nemški izvirnik iz leta 1996, ki je bil odkritje tudi zanj, izvrstnega poznavalca Maribora – ob stoti obletnici rojstva Paula Blahe menil, da je kronološko sledenje dogajanju ter vstopanju in izstopanju ključnih likov, predvsem pripadnikov rodbin Dohnal in Fiedler, lahko za bralca tudi težavna naloga. Da bi mu jo olajšal, je v izdajo poleg svoje izčrpne predstavitve pisateljeve življenjske poti uvrstil nekaj fotografij ter dve prilogi in dve spremni besedi. Prvo z imeni in povezavami glavnih likov romana, drugo pa oblikovano kot geslovnik osebnih imen nastopajočih oseb – z opozorilom, da so literarni liki samostojne stvaritve, ki se le naslanjajo na navedene resnične osebe. Ohranil pa je prava imena prvih organizatorjev odpora proti Nemcem, ki so bili ustreljeni kot talci, in drugih zgodovinskih osebnosti, na katere še danes spominjajo poimenovanja mariborskih ulic in ustanov. Tako vsestransko komentirano besedilo je v današnji založniški praksi izjemen pojav. Pesnica Lučka Zorko v svoji študiji opozarja na pisateljeva ključna izhodišča. Predvsem na njegovo otroštvo brez očeta, kar v romanu že odraslega sina, ko po naključju dobi v roke njegove rokopise, spodbudi, da se odpravi iskat družinske sledi v Maribor. Prevajalka Urška P. Černe nazadnje razkrije še lastno delovno doživljanje romana, goste pajčevine sorodstvenih povezav in zapletov, presenečenj in osupljivih odkritij, ko ga je, kot se je izrazila, »z blago roko« presajala v slovenščino tudi kot pisateljeva someščanka, skoraj soseda.

Zaradi obsežnih snegolomov na severovzhodu države brez oskrbe z elektriko ostaja približno 35.000 odjemalcev. Po navedbah pristojnih bo tako vsaj še nekaj dni. Razmere so najbolj zahtevne na območju Maribora. Medtem ko so težave s pitno vodo odpravlili, razmere ostajajo zahtevne v gozdovih, kjer je po prvih ocenah poškodovanih približno 50 tisoč kubičnih metrov drevja. Zaradi snežnih razmer so v nekaterih šolah danes so odpovedali pouk.

Tekmovalni spored olimpijskih iger v Italiji prinaša sedem končnih odločitev, med katerimi je tudi moška biatlonska tekma s skupinskim startom. Ob odzivih slovenskih tekmovalcev in pregledu pestrega dogajanja v Italiji se posvetimo še odzivom celjskih nogometašev po včerajšnjem gostovanju v konferenčni ligi in preverimo utrip s finala pokalnega tekmovanja Slovenije v košarki. V ženskem finalu se v Šenčurju za prvo letošnjo domačo lovoriko merita ekipi Maribora in Celja.

Oddaja o kulturi tokrat ponuja dve novici povezani z zgodovino. Prva je arheološka saj na Ljubljanskem gradu še do predvidoma meseca aprila potekajo izkopavanja, ki predstavljajo zaključek več desetletij arheoloških raziskav na grajskem griču. Druga novica prihaja iz Maribora, kjer so predstavili zbornik Slovenski taboriščniki v sistemu nacističnih koncentracijskih taborišč, v katerem je združilo moči kar 21 avtorjev.

Piše Milan Vogel, bere Bernard Stramič. Malo nenavadno je, da se roman o nekom začne z njegovim pogrebom, a Tone Partljič se je tako odločil v prvem delu skoraj sedemsto strani obsegajoče knjige Voranc. V uvodnih stavkih je zapisal: ”Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so celo zapisani v kakih šolskih knjigah. ” Roman je napisan na podlagi biografskih podatkov in zgodovinskih arhivskih virov. Avtor je pri tem opravil spoštovanja vredno delo in ga s svojim humorjem tudi nekoliko partljičevsko obarval. Nit Vorančevega življenja in dela teče od mladosti še ne na svojem na Preškem vrhu do umika pred aretacijo čez Strojno v Avstrijo leta 1930. Vmes pa je dogajanje zelo živahno, Partljič na primer piše o vihtenju cimprovke, ko je Lovro očetu pomagal tesati tramove – oče je bil namreč prepričan, da bo postal ”holcar”, saj so imeli denar za šolanje samo za sina Alojza, ki je pozneje postal duhovnik in celo član pobegle jugoslovanske vlade v Londonu). Beremo tudi o dveh zadružnih tečajih v Ljubljani in na Dunaju, poroki z Micko Šisernik in dveh hčerah, organiziranju in vodenju različnih skladov, ko je bil v službi v železarni v Guštanju, itd. Javnosti pa je bilo bolj neznano njegovo ilegalno delovanje kot člana prepovedane Komunistične partije Jugoslavije, čeprav tudi to ni ostalo skrito, saj, kot je rekla neka Hotuljka, ”v Kotljah se vse zve”. Sčasoma je postal tako pomemben komunist, da je bil izvoljen za enega od treh slovenskih delegatov na tretjem kongresu KPJ na Dunaju. Seveda ga je za vse življenje zaznamovala prva svetovna voja, ki jo je najprej doživel kot črnovojnik, nato pa kot mobiliziranec na soški fronti in potem na Tirolskem, kjer je prebegnil na italijansko stran in dolgo preživel v taboriščih tudi na jugu Italije. Ves čas mu je šlo po glavi, da bi moral o tem kaj napisati, a zaradi drugih obveznosti ni utegnil, tako da je roman Doberdob nastal šele pozneje. Voranca je njegovo ilegalno delovanje tako zaposlovalo, da ni imel časa ne za družino ne za pisanje. Nenehno je imel sestanke ali doma na Koroškem ali v centrali v Ljubljani, njegova glavna naloga pa je bilo organiziranje ilegalnih prehodov ljudi in literature čez jugoslovansko-avstrijsko mejo na Remšniku, Pernicah in največ na Strojni. Čeprav so ljudje vedeli, da je komunist, ki jih večinoma niso marali, je bil tako ugleden in priljubljen, da ga je pričakal domači žandar in ga opozoril, naj ne gre domov, ker ga tam čaka zaseda žandarjev, ki so prišli iz Ljubljane in Maribora, eden celo iz Beograda, da bi ga aretirali. Tako mu je uspel pobeg čez mejo v Avstrijo. Poleg zgodovinskih in biografskih dejstev Partljič v roman vpleta tudi motive iz Vorančevih literarnih del. Tako npr. naletimo na babico, ki pobira bobovce in ji Voranc pravi, da bodo že drugi pobrali, ona pa odgovori tako kot v Ajdovem strnišču: ”Pusti me Voranc, saj to delam zadnebar.” In res je je potem umrla. Ali občinska sirota, ki jo v kadunjah prevažajo po hišah, da jo preživijo. Pa Koplji pod brezo in tako naprej. Prvi del romana torej zajema Prežihovo delovanje od mladosti do pobega čez mejo leta 1930. V njem je le malo o njegovem literarnem ustvarjanju, saj mu je uspelo napisati le krajša besedila za različne revije, zelo pa se je razveselil svoje prve knjige Povesti, ki je izšla leta 1925. Partljiču pa snovi za drugi del gotovo ne bo zmanjkalo.

Piše Bojan Sedmak, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Zgodovinski roman Dragana Potočnika Morporuk je povit v kvalitetno naslovnico in zavihke Vojka Pogačarja s spremno besedo Boštjana Narata, v kateri urednik besedila zapiše, da je Dragan Potočnik »marsikaj in marsikdo – profesor, zgodovinar, raziskovalec, popotnik, pesnik, strokovnjak in pisatelj …« Avtor pa v lastni spremni besedi izpostavlja, da gre v njegovi pripovedi »za preplet raziskave in domišljije in spoznanja, da brez zgodbe ni spomina…« ter da se je pri pisanju »opiral na ohranjene kronike v turških arhivih«. Besedilu sta dodana slovarček manj znanih pojmov, pretežno iz islamskega besednjaka ter kazalo z naslovljenimi poglavji in natančnimi datumi, izmenično zapisanimi po gregorijanskem in muslimanskem koledarju. Iz teh je razviden čas dogajanja od dveh dni v mesecu marcu do zaključnih v novembru, večinoma pa v avgustu in septembru leta 1532, ko se je stotisočera turška vojska vračala s plenilskih pohodov po takratnih deželah, ob tem pa mimogrede nekaj dni silovito oblegala Morporuk, Marburg, Maribor. Avtorjev drugi roman vsebuje za zgodovinsko epiko značilno prepletanje preteklih dejstev z zgodbami stvarnih in fiktivnih oseb, ki se v skrajnih življenjskih razmerah trudijo najti globlji pomen svojemu in bivanju nasploh. Dragan Potočnik je podobno spajanje intime in zgodovine izpeljeval že v romanesknem prvencu Pesem za Sinin džan (2017); v njem je protagonist v obdobju prehoda iz iranske monarhistične diktature v versko islamsko na dolgih poteh od Esfehana do Afganistana iskal sebe med sufiji in derviši, medtem ko so udarci usode njega in njegove bližnje zadevali med mudžahedini, borci proti ruski okupaciji, in pozneje v vojni med Iranom in Irakom. Med vsem tem si je prisebnost duha ohranjal s pomočjo citatov iz Korana, Biblije, Rumija, Hajama in lastne poezije ter že takrat postavljal v ospredje zanimanja like, ki so jim turbulence zgodovine poganjale in lomile krila človeškosti, skupaj z njihovimi posvečenostmi nečemu svetemu v svetu, ki tega nesmiselno uničuje. Teksturo Morporuka razgrinja poleg zaključnega vsevednega osem prvoosebnih pripovedovalcev, razporejenih med dve nasprotni strani. Vsaka je po svoje glavna v lastni glavi in prostoru, kakor ga doživlja v Istanbulu ali v Mariboru ter njegovi bližnji in daljni okolici. Po količini pojavljanja prednjačita branitelj mesta fiktivni Radovan in operativni poveljnik napadalcev vizir Ibrahim Paša, stvarno zgodovinsko izpričan zaupnik sultana Sulejmana, ter njegov vojaški nasprotnik, prav tako historično dokazljivo obstoječi voditelj odpora, mestni sodnik Krištof. Naslednji lik, izmišljeni mladenič Selim-Jurij, dvakrat spreobrnjen, janičar in kristjan, s svojo kompleksnostjo potrjuje da »roman ne sodi in ne poenostavlja, ampak poskuša razumeti«. Notranja svetova dveh ženskih likov pa sta predstavljena dovolj stvarno, da se lahko izmakneta morebitnim očitkom o romanesknem romantizmu; turška Ajša in marburška Anika sta v svoji psihologiji prepričljivi, ko se prva ukvarja s sultanovim sinom in sooča s povečano pozornostjo Veličastnega, druga pa se mora znajti v ljubezenskih zagatah med zajetim tujcem in domačim prijateljem Marekom. Avtor je v motivu ljubezenskega trikotnika realist, ki sanjarije in zanose svojih književnih oseb uravnoveša s tekom časa. Na družbeni ravni mu je seveda jasno, da je romantizirano nacionalno zgodovinopisje žal krivo za uvodne memorandume v premnoge vojne, zato se ne ukvarja z mitiziranjem tistih septembrskih dni leta 1532 in mogoče tudi zato vstavi odlomek, v katerem derviši ob odhodu izpred Morporuka plešejo z Rumijevimi verzi. In nikjer v romanu ne omenja legendarnega pogumnega, izmišljenega čevljarčka, krojačka, hlapčiča, ki je potopil Turke, tako da je v suhe jarke okoli mestnega obzidja spustil deročo vodo. Poleg tega se je pisatelj že kot nekonvencionalen popotnik z velikansko kilometrino naučil ceniti predvsem človekovo sočutno značajskost in se izogibati, kolikor je to mogoče, samovoljnemu napuhu, napolnjenemu z vsakršnimi ideologijami. Začetni del pripovedi je namenjen predhodnemu zavojevanju turške vojske, ko se Sulejman Veličastni na ogrskih ravnicah odloči, da se obrne od Dunaja in se pred zimo vrne v prestolnico imperija, ob tem pa oblega in uničuje domala vse na svoji poti. Dogajanje znotraj marburškega obzidja med tem poganjajo odnosi med meščani v tesnobnem pričakovanju in pripravah na boj za biti ali ne biti. A ko se spopad začne, vse bobni in se trese in gori, da se zazdi, da morda celo preveč, vendarle so številne eksplozije v tekstu razložljive, ker različni akterji določene iste dogodke pač predstavljajo iz več perspektiv. Dandanes filmi prikazujejo vojaško nasilje z digitalno natančnostjo pošastno fascinantno – vključno z živo dokumentiranimi pogledi, tik pred smrtjo razprtimi v ubijalske drone – in z vsiljivo bombastiko nemalo zaslepljujejo nevidna bistva. Ob prevladujoči potrošnji virtualnosti je zato opisovanje dramatičnega bojevanja zgolj z besedami v literaturi zahtevna naloga. Homer si jo je lahko lajšal z bogovi, Tolstoj reševal z monologi na krvavih poljih, Potočnik pa v svojem romanu podobno doživljanje pripiše mlademu konvertitu Selimu, ko se ta znajde sredi bojišča »kot zamrznjen. Čutil sem, kako me zebe, ne od mraza, temveč od praznine. Bil sem sam med vsemi, ki niso več čutili. In čeprav sem dihal, hodil, gledal, se je v meni nekaj ustavilo. Moje roke so bile umazane od zemlje in krvi. V kotu ust sem okušal pepel. Nisem mogel moliti. V prsih sem čutil le tisti strašni, neizgovorjeni strah, da bom nekoč pozabil, kaj pomeni biti človek. Da bom pozabil glas. Otrokov jok, Dotik materine roke. Besedo, ki jo izgovoriš, ne da bi jo moral. Ta strah je bil hujši od smrti, korak proč od mene …« Krhkosti in ranljivosti si ljudje v boju za preživetje ne morejo privoščiti brez posledic, čeprav sta morporuškim oblegancem hkrati razlog in nadloga za mirno sobivanje, ko živijo razpeti med strahom in pogumom, obupom in upom, uporom in predajo. Pisatelj svoje književne osebe spretno navdaja s širokim obsegom čustev; dobre sreče se nadejajo najbolj na poteh, ki jih vodi hrepenenje po ljubezni, slabe pa se praviloma ukvarjajo s sabo, oblastjo in uničevanjem vsega v dometih obsedenih volj do moči. Stil je prilagojen tempu dogodkov in njihovemu zaporedju v poročevalski maniri, zato ni nenavadno, da se stotina odstavkov začenja z veznikom »ko«. Vsekakor pa je v jeziku zaznavna Potočnikova lirična podstat, iz katere so vzklile njegove pesniške zbirke, zato iz besedila vznikajo lepe metaforične miniature. Na primer nekdo dvigne dlan, kakor bi ustavljal veter, nek mizar dela z rokami, ki so znale oblikovati žalost, vojak se sprašuje, katera roka je zdaj moja; tista, ki drži meč, ali tista, ki sem jo kot otrok pomolil za kruh … Učinkoviti so tudi esejistični prebliski z moralno-etično tematiko, na primer: ali smo še zmožni razlikovati med sovražnikom in človekom, ob tem, da sovraštvo, ki ga gojimo, ni vedno naše lastno. Včasih ga podedujemo. In morda lahko tudi odložimo. In včasih tudi spomin ni en sam, razcepi se na govorice, legende, tišino. In je morda je res treba začeti drugje, kjer ne bi vsak kamen govoril o tem, kar je bilo. Dodana vrednost romana ni le v obujanju pozornosti na pomembno dogajanje v preteklosti Maribora; to uspešno upiranje pred pol tisočletja je bržkone prvo v nizu kljubovalne tradicije mesta, ki se v odločilnih trenutkih ni predalo zavojevalcem. Tako kot se po prvi svetovni vojni ni pustilo priključiti upravi številnejših sosedov in se je v drugi upalo izpostaviti z začetno akcijo proti okupatorjem ter potem z uvodno blokado začeti še oboroženo narodno osamosvajanje. Potočnikov Morporuk je umetnostno besedilo humanista, pisca različnih zvrsti, od strokovnih monografij do avanturističnih potopisov, vseskozi opremljenega s pretanjenim posluhom za ravnovesje med nasprotji kultur in kot takega tudi povezovalca prizadevanj za nujno potrebno človeško sožitje in preživetje. In poleg romanopisca seveda še pesnika, ki mu velja prepustiti zadnje besede v pričujoči recenziji, podkrepljeni s hvalevrednostjo. »In vendar nekaj ostaja. Ne veličina vojske, ne število osvojenih trdnjav, ne dolžina poti, ne glas slave, ki zadoni ob povratku, nič od tega ne ohrani spomina. Ostajajo drobne stvari, ki preživijo: roka na ramenih otroka, zvestoba brez pogojev, pogled brez pričakovanja, čaj ob večeru pod zimzeleno krošnjo … Ko vse mine, ko se imperiji sesedejo vase, ko kamni postanejo ruševina in imena izginejo iz molitev …« Ostane le vprašanje: Kaj je tisto, kar dela človeka resnično velikega?

Tokrat smo se podali v Makole, občino v Dravinjski dolini, ki se pomembno turistično razvija. Zatem pa se bomo sprehodili po 100-letni zgodovini Term Čatež in znova kolesarili z Iztokom Kočevarjem od Maribora do Carigrada.

Jože Vrhnjak mariborske otroke že od leta 1977 vsak december razveseljuje kot Dedek Mraz. Energije poln osemdesetletnik, ki zase pravi, da je žareč Mariborčan, je nedavno od župana prejel mestni pečat Maribora, kar mu še posebej veliko pomeni, saj za svoje mesto najde same lepe besede. Jožeta Vrhnjaka je pred mikrofon povabila Lidija Cokan.

Danes začenjamo s parafrazo resnice, ki se je njega dni zapisala modremu Speransu: "Sreče človeku ne more dati niti sistem, niti država, niti politična stranka … srečo lahko da človeku le loto." In mi obešenjaško dodajamo: "Pa še to je statistično skoraj nemogoče." Že drugo leto zapored je ob običajnih obscenostih glavna atrakcija novoletnega časa novoletni loto. Kartice so šle v rekordnem času in te dni se skoraj četrtina naših sodržavljanov trese, ali bo dobila eno izmed prvih treh nagrad. Ali pa katero koli drugo nagrado. Preostale tri četrtine Slovencev, ki so se z nakupom obirale, pa zdaj poskušajo kartico z obetom sreče kupiti na črnem trgu.V bistvu se analitična oddaja, kot je naša, z nečim tako naključnim, kot je sreča, ne bi ukvarjala, če ne bi novoletni loto na več ravneh govoril o Slovencih in o našem položaju v vesolju ob prelomu koledarskega leta. Glavne nagrade so tri. Lani sta bili dve, ampak, računajoč na božičnico, je letos denarja več in darila pod smrekico bodo bogatejša. Lani sta bili glavni nagradi stanovanji v Ljubljani in Kopru, letos so dodali še stanovanje v Mariboru. Najprej k teoretični ravni. Na loteriji so izjemno natančno zaznali simbolno vrednost glavne nagrade, se pravi stanovanja. Prejšnje družbe so dobile svoje elite tako, da je nekdo imel več ovc kot drugi, elite moderne družbe so se oblikovale s kopičenjem kapitala, pomoderna elita pa nastane z zbiranjem stanovanj. Se pravi, če hočeš pripadati družbeni eliti in vplivu, ki ga ta status prinaša, moraš kopičiti stanovanja. Kako drugače si razlagati dejstvo, da so do pred kratkim glavni loterijski dobitki v glavnem pomenili denar. Se pravi, če si včasih zadel glavni loterijski dobitek, torej denar, si si stanovanje lahko kupil. Kot še vedno velja, da če danes dobiš stanovanje na loteriji, ga še vedno lahko prodaš in dobiš denar. Pomeni, da stanovanje kot loterijski dobitek nima višje ali drugačne vrednosti od denarnih dobitkov preteklosti; gre izključno za čustveno kategorijo, ki naj bi in tudi je pritegnila nepremičninsko pobesnelo slovenstvo, da je v rekordnem času pokupilo vse loterijske listke, ki so bili na voljo. Druga pomemba kategorija, ki jo Loterija Slovenije vzpostavlja z novoletnim lotom, pa je svojevrstni zemljevid slovenske razvitosti. Uradne statistične ocene posameznih regij so eno, nekaj povsem drugega pa sta razvitost in zaželenost regije, kot jo razume slovenska loterija in posledično tudi igralci te zanimive igre. Na prvem mestu je tako stanovanje v Ljubljani, ki je vredno največ. Na drugem mestu je stanovanje v Kopru ... "Zakaj hudiča pa v Kopru?" Koper ni veliko mesto, ima kup ne ravno prijazne industrije, je pa res, da ima mlako, imenovano morje. Na ponižujočem tretjem mestu, potem ko ga lani sploh ni bilo, se je šele znašlo drugo največje slovensko mesto. V Mariboru zaradi loterijskega ponižanja zagotovo vre, ampak v Mariboru pogosto vre tudi zaradi manjših stvari. A tu se še ne konča … Ko bi človek pričakoval, da bo četrti dobitek stanovanje v Novem mestu, peti v Celju, šesti v Novi Gorici in tako naprej po lestvici slovenskega urbanega imaginarija, se nenadoma pojavijo življenjske rente in naložbeno zlato, ki so dobitki po tretjem. Se pravi, če bi sledili logiki prvih treh dobitkov, bi bil petnajsti dobitek bivalni zabojnik v Črnomlju, ampak žal ni tako. Slovenija je skozi prizmo loterije razdeljena na pokrajine klinično hladno. Le tri imamo … Najprej Ljubljana, potem Primorje in kot tretji so na seznamu Štajerci – "če že hočejo". Vsaj malo pa se moramo pozabavati s povsem praktičnimi vidiki novoletnega lota. Ker ni vseeno, kdo kaj zadene. Poglejmo najbolj idealen primer. Če si Ljubljančan in zadeneš prvo nagrado, se vesolje ne bo niti pretegnilo. Stvari so urejene, le še eno prazno stanovanje, namenjeno švedski družini dva tedna v juliju več. Če dobiš stanovanje v Ljubljani kot Mariborčan, ga boš ali takoj prodal ali pa uporabljal dvakrat letno, ko je derbi. Če dobiš stanovanje v Ljubljani kot Koprčan, si ne moreš domisliti niti enega pametnega razloga, zakaj in čemu bi ga imel. In naprej. Če dobiš stanovanje v Kopru kot Mariborčan, boš prodal prikolico v Savudriji. Če ga dobiš kot Koprčan, to razumeš kot smolo. Če ga dobiš kot Ljubljančan, bodo tja odšli tvoji otroci, ki nimajo pogojev za filozofsko. Če dobiš stanovanje v Mariboru kot Ljubljančan, ga greš pogledat in se nemudoma vržeš z balkona. Če ga dobiš kot Koprčan, odpotuješ tja enkrat letno za štirinajst dni, ker se zaradi zamudne poti za krajši čas ne izplača. Če ga dobiš kot Mariborčan, pa je seveda odvisno, ali je stanovanje na desnem ali levem bregu. Ker če si s Teznega, ti niti na kraj pameti ne pride, da bi šel živet v Melje. Vsi drugi Slovenci, ki živijo zunaj Kopra, Ljubljane ali Maribora, pa bodo ob novoletnem žrebanju dobitkov stiskali pesti, da dobijo četrto nagrado.   Mimogrede … v uredništvu si zelo želimo, da tudi tokrat dobi glavno nagrado tisti Kranjčan, ki je pred nekaj meseci prišel po glavni dobitek – sedemintrideset milijonov, zadnji dan, preden bi listek propadel. Ni lepšega kot opazovati može in žene z loterije, ko se tresejo in potijo.

V današnji oddaji predstavljamo roman Morporuk Dragana Potočnika. To je zgodovinski roman o večdnevnem turškem obleganju Maribora septembra leta 1537. Gre za doslej manj znano zgodovina mesta, roman pa je primeren za širok krog bralcev. Bili smo tudi v nabito polni Koprski stolnici, kjer smo poslušali novo Božično kantato Andreja Makorja.

V turistični oddaji smo obiskali Selnico ob Dravi. Kot že ime pove, je to občina v Dravski dolini, ob reki, ki je imela pomembno vlogo pri nastanku, zgodovini in razvoju kraja. Za promocijo kraja, ki je znan po pridelavi jabolk, si prizadeva tudi turistično društvo Godi mi. Z nami je bil še dobrodelni kolesar Iztok Kočevar; pred nekaj meseci je prekolesaril pot od Maribora do Carigrada in zbiral denar za otroke iz socialno ogroženih družin.

Druga svetovna vojna bo v našem življenju odmevala še dolgo po letošnji okrogli obletnici njenega konca. Osem desetletij po tem, ko je okupator zapustil naša tla in zavezniški bombniki nebo, je pod nami še vedno zakopana živa dediščina vojnega obdobja. Neeksplodirane letalske bombe iz druge svetovne vojne še vedno ležijo pod Mariborom in drugod po Sloveniji. »V Sloveniji nimamo sistema, ki bi preprečeval gradnjo na bombah. Vprašanje ni, ali bo eksplodirala. Vprašanje je, kdaj,« pravi zgodovinar Sašo Radovanovič, ki ocenjuje, da je pod največjim slovenskim mestom ob Dravi še vsaj dva tisoč neeksplodiranih bomb. Kako živi s to dediščino vojne Evropa? In kako Slovenija? V oddaji Glasovi svetov sodelujejo: zgodovinar Sašo Radovanovič, preživela Helena Kolarič, direktor urada za operativo na Uradu za zaščito in reševanje Borut Horvat, vodja oddelka za odstranjevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev dežele Saške André Baumeister, podpolkovnik Bohuslav Kuda iz oddelka za strelivo Policije Češke republike, poveljnik Civilne zaščite Mestne občine Maribor Samo Robič, vodja skupne območne službe civilne zaščite in požarnega varstva Primož Hrastnik, poveljnik državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi Darko Zonjič in pripadnik enote Bojan Kopač. Pisnim odgovorom je dal glas Teodor Bostič. Prevode sta brala Dejan Kaloper in Jure Franko. Fotografija: Dezaktiviranje neeksplodirane letalskem bombe leta 1945. Foto: Pekel na zemlji in na nebu, Žrtve bombardiranja Maribora 1944-1945 (S.R.), izrez

Za nogometaši Maribora je drugi večni derbi v letošnji sezoni. V Ljudskem vrtu so v 16. krogu gostili Olimpijo, tekma se je končala z delitvijo točk. Vijoličasti tako ostajajo na drugem mestu lestvice, v tokratnem Tretjem polčasu pa poleg odzivov iz obeh taborov po derbiju slišimo tudi poglede nekdanjega selektorja in trenerja tako Maribora kot Olimpije Bojana Prašnikarja.

Jože Vrhnjak mariborske otroke že od leta 1977 vsak december razveseljuje kot Dedek Mraz. Energije poln osemdesetletnik je nedavno od župana prejel mestni pečat Maribora.

Zgodovinarka in publicistka dr. Mateja Ratej v svoji najnovejši zgodovinski monografiji z nekoliko literarnim naslovom Foltrefer in s podnaslovom Instinkt preživetja v Mariboru v štiridesetih letih 20. stoletja piše o usodah ljudi, ki so se v narodnostno mešanem mestu ob Dravi uprli okupatorju, nekaj let po koncu vojne pa so se znašli v sodnih procesih, obtoženih sodelovanja z gestapom. Nekaterih njenih protagonistk in protagonistov se v Mariboru še spominjajo, nekaterih verjetno premalo. Avtoričina podoba medvojnega Maribora je definitivno drugačna od precej znanih podob življenja med vojno drugje po Sloveniji; prav zato je branje monografije (tudi o sodelavcih gestapa) zanimivo. Več o tematiki in monografiji, objavljeni pri Beletrini, pove dr. Mateja Ratej v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Radijsko tribuno tokrat posvečamo že 40. martinovanju v Mariboru, ki se je razvilo v največje javno martinovanje v Sloveniji. Z gosti smo med drugim govorili o tem, kakšen potencial ima martinovanje pri umeščanju Maribora na turistični zemljevid, kakšen je letošnji vinski letnik in kakšni so načrti glede nadgradnje mariborskih vinskih zgodb.

Blaž Vrhovec je svojo člansko nogometno kariero začel leta 2006 v Interblocku, leta 2012 je prestopil v Celje in po dobrih 100-ih prvenstvenih tekmah pred sezono 2016 prestopil v Maribor. Od vijolčnega dresa se je po zdravstvenih težavah poslovil 25. maja letos in zasedel delovno mesto menedžerja ekipe Maribora. Več o njegovi vlogi v tem poslu in o sprehodu skozi vse življenjske postaje - v tokratni oddaji Obrazi sosednje ulice.

Včasih se zdi, da je življenje sestavljeno iz rutine, urnikov in pravil. Potem pa srečaš nekoga, ki ti dokaže, da se da v vsem tem najti tudi veliko smeha. Naš današnji gost v oddaji Odprto za srečanja je Sani Može - vloger, stand up komik, fotograf in glasbenik, ki s kraško iskrenostjo in veliko samoironije razkriva, kako zabaven zna biti čisto običajen dan. Danes je prepoznaven obraz kraškega humorja. Verjame, da se ustvarjalnost začne tam, kjer se konča rutina. O tem je bila beseda, pa tudi o vlogih, stand upu, glasbi, fotografiji in o tem, kako se rojevajo ideje na relaciji med službo in odrom. Če mislite, da vas je težko nasmejati - potem je to pogovor, ki ga morate slišati.

Pa smo nazaj. Komaj. Kajti letošnjo poletje smo stali. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Stali smo v prometu in edini, ki jim je bilo do heca, so bili slovenski policisti, ki so vsake toliko napovedali akcijo merjenja hitrosti. Ko so ugotovili, da njihove naprave ne zmorejo zmeriti nič hitrosti, so odnehali. Bilo je ogromno jeze, ogromno negodovanja, frustracij vseh vrst, še sploh, ker so se Darsovi politiki umirjanja prometa pridružile še slovenske železnice. Tako je bila usodna prometna os slovenstva: Maribor–Ljubljana in Ljubljana–Koper dobesedno neprevozna in tradicionalne gostilne ob poti so že razmišljale, da velja ponovno odpreti hleve – kajti poštne kočije so se letošnje poletje zdele najhitrejša možnost potovanja prek države.Seveda pa bi pomenilo zlo srečo, če bomo jesensko-zimsko kolekcijo vaše priljubljene analitične oddaje začeli z jamranjem, kot to počnejo vsi ostali mediji. Slovimo po ponujanju rešitev in za danes smo za vas in načrtovalce prometne politike pripravili tri možnosti, kako Slovenijo potegniti iz infrastrukturnega kolapsa. Prva rešitev. Metro oziroma podzemna železnica. Najhitreje bi se prek Slovenije potovalo pod zemljo. Potrebne gradbene rešitve in tehnologija so zdaj stari že več kot stoletje in Slovenija je med redkimi državami, ki je ravno dovolj velika in hkrati primerno majhna, da bi se graditev metroja pod vso državo splačala. Če menite, da streljamo kozle, vedite, da omrežja podzemne železnice v nekaterih mestih obsegajo več kot osemsto kilometrov. Se pravi, da s podzemsko železnico, katere en krak bi vodil od Murske do Kopra, drugi pa od Brežic do Jesenic, še zdaleč ne bi dosegli rekordnih omrežij. Podzemska železnica bi hkrati razbremenila avtocestni križ, ki bi ga lahko Dars v naslednjih petdesetih letih nato resnično kakovostno obnovil. Okoreli cinik seveda vpraša, kje bi za takšno megalomansko graditev našli denar. Ampak če bi od osamosvojitve sem namesto v Slovenske železnice vlagali v Slovenski metro, bi se od Maribora do Ljubljane že dolgo vozili eno samo uro. Druga rešitev Projekt Nataša Kot vemo, se je predsednica zaradi varnostnih razlogov, saj bi jo lahko kdo od stoječih tovornjakarjev poškropil z vodno pištolo, izognila Slovenskim Konjicam in je v Beltince poletela s helikopterjem. Kar nam je dalo odlično idejo. Ker smo ravno sredi nabave reševalnih helikopterjev, bi bilo smiselno, da ne nabavimo samo dva, temveč jih nabavimo okroglih tisoč. Zagotovo bi nam Italijani transparentno dali količinski popust. Ampak kako bi se s tisoč helikopterji rešili prometnih zagat? Povsem preprosto; ne bi se obnašali razsipno kot predsednica, temveč bi recimo po en helikopter uporabljalo več potnikov. Nekakšen helikopterski Uber ali nekaj podobnega, kot je med mladimi priljubljena storitev »prevozi«. Petsto helikopterjev bi tako imeli v prostem prometu, tristo bi jih uporabljali za šolske prevoze, sto za prevoze bolnikov, dva za reševanje, enega za predsednico, ostale pa za nadzorovanje derbija med Mariborom in Olimpijo. Če menite, da je tudi ta rešitev predraga, poglejte samo podatek, koliko denarja občine zmečejo za šolske prevoze; če pa k temu prištejete še izgubljene delovne ure, razbite družine in uničena življenja zaradi stanja v kolonah, vidimo, da helikopterski prevoz za vse državljane niti ni tako zelo drag. Ob tem pa moramo zaradi verodostojnosti le pripomniti, kako bi veljalo s helikopterji še kakšno leto počakati. Kot nas uči ukrajinsko bojišče; droni za zdaj tovorijo le še bombe, ampak trenutek, ko bodo zmogli na želeno pozicijo dostaviti živega človeka, se bliža s svetlobno hitrostjo. Tretja rešitev Bojna ladja Galactica Kot nas uči spoštovani ceh piscev znanstvene fantastike, si je prihodnost brez teleportiranja skoraj nemogoče zamisliti. In ko se bo rjavi Elon namenil združiti svoji tehnologiji ultra hitrega potovanja po vakuumski cevi in možganskega vsadka, bomo dobili pionirsko tehnologijo teleportiranja. Predlagamo, da nas državljane slovenske vlada prijavi kot pilotski projekt. Teleportacija bi za Slovence pomenila izjemno priložnost. Ne le znižanje stroškov vzdrževanja in graditve cestne in železniške infrastrukture, povečalo bi se tudi razumevanje med državljani … Recimo štajerske družine, ki desetletja zaradi prometnih zamaškov niso mogle obiskati sorodnikov na Primorskem, bi s to tehnologijo uspele videti, od kot so po prvi vojni pribežali nono. Sicer pa je s teleportiranjem manjša težava. Vsaj v začetnih fazah obstaja možnost, da se človeško telo, potem ko ga razbijemo na atomsko raven, ne sestavi več v pravilnem vrstnem redu. Sicer gre za malenkosti, kot so uho sredi čela, ali bradavica na komolcu, v skrajnejših primerih tudi kakšen ud na nepravem mestu … ampak kot nas učijo večni nergači slovenske politične realnosti; pri nas že dolgo poizkušamo proizvesti človeka nove dobe in mogoče nam to z nekaj sreče uspe med procesom uvajanja teleportacije. Morali pa bi do vseh teh čudovitih možnosti končno mobilne Slovenije priti precej hitro. V prestolnici se gradi novi štacijon in župan mora vedeti, ali bo prerezal vrvico, ali pa bo stopil v energetsko polje in ukazal: »Beam me up, Scotty!« Ali po Jankovićevo: »Prežarči me, Skoti. Ne.«

Nogometaši Maribora so v novo sezono krenili krepko pod pričakovanji. Ekspresno slovo od Evrope in blede predstave v domačem prvenstvu so odnesle Tugberka Tanrivermiša. Odločitev turškega lastnika Acuna Ilicalija za mnoge ni bila presenečenje, porajata pa se vprašanji, kdo bo sedel na vročo vijoličasto klop in kakšna je prihodnosti ponosa Maribora.

Tretji polčas je bil nogometno in košarkarsko obarvan. Prisluhnili smo odzivom po ligaški tekmi Maribora in Primorja, ki sta se včeraj zvečer v 4. krogu državnega prvenstva pomerila v Ajdovščini. V drugem delu oddaje pa več o prvih dveh pripravljalnih tekmah slovenske moške košarkarske reprezentance, ki se pripravlja na evropsko prvenstvo – to se čez dobra dva tedna za Slovenijo začenja v poljskih Katovicah.

Evangeličansko bogoslužje, ki ga je pripravila evangeličanska duhovnica v Mariboru Violeta Vladimira Mesarič.

Mladi v Rimu v pričakovanju vrhunca svetoletnega romanja. S slovenskimi romarji se je srečal tudi veleposlanik pri Svetem sedežu But: Rim je poln veselja!Slovenija z embargom na izraelsko orožje. NSi: gre za propagandno potezo.V priporu osumljenec za nedavne vlome v več cerkva na Primorskem in drugod.Slovenske ceste letos terjale 58 življenj, policisti prihodnji teden v poostren nadzor hitrosti.Nove ameriške uvozne carine bodo veljale od 7. avgusta, predsednik Trump zadovoljen z doseženim.Vreme: Popoldne bo nastalo nekaj ploh ali neviht. Jutri pretežno oblačno s pogostimi plohami. Hladneje bo.Začela se je druga faza obnove viadukta Rebrnice, voznike čakajo novi zastoji.Vlada podražila enkratne vozovnice za javni potniški promet.Prizivno sodišče v Bosni in Hercegovini potrdilo obsodbo predsednika Republike Srbske Milorada Dodika.Šport: Nogometaši Maribora in Kopra končali evropsko sezono, Celje in Olimpija v tretji krog kvalifikacij konferenčne lige.

Kolesarska karavana na dirki po Franciji se je včeraj pomerila na ravninski etapi, današnja 18. pa bo prva v Alpah. Na vzponu na prelaz Loze je pričakovati nov srdit boj za rumeno majico in skupno zmago na Touru. Posvetimo se še kvalifikacijam evropskih klubskih tekmovanj v nogometu. Po Olimpiji, Celju in Kopru bodo evropsko sezono nocoj začeli tudi nogometaši Maribora, ki jih v drugem krogu tekmovanja čaka madžarsko moštvo iz Paksa.

Kolesarska karavana na dirki po Franciji se je včeraj pomerila na ravninski etapi, današnja 18. pa bo prva v Alpah. Na vzponu na prelaz Loze je pričakovati nov srdit boj za rumeno majico in skupno zmago na Touru. Posvetimo se še kvalifikacijam evropskih klubskih tekmovanj v nogometu. Po Olimpiji, Celju in Kopru bodo evropsko sezono nocoj začeli tudi nogometaši Maribora, ki jih v drugem krogu tekmovanja čaka madžarsko moštvo iz Paksa.

Rim v pričakovanju največjega svetoletnega dogodka - jubileja mladih, ki se ga bo udeležilo tudi 500 predstavnikov iz Slovenije.Fizični napadi na ribniškega župana in nedolžnega kmeta v Klečah, tokrat še grožnje s smrtjo poslancu NSi Aleksandru Reberšku.Sodnika Barbara in Jan Zobec o napadih Romov: Problem je, da policije tam, kjer bi morala biti, preprosto ni.Koalicija v državnem zboru znova izglasovala sporne zakone. Aleš Primc napoveduje vložitev podpisov za referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Čakš: Zdaj imamo motiv za Subotičevo imenovanje v svet zavoda SB Celje, ki ga je premier Golob vseskozi tajil.Šport: Po dnevu za sprinterje, na kolesarski dirki po Franciji kraljevska gorska etapa. Pogačar ostaja v udobnem skupnem vodstvu.Vreme: Danes in jutri bo spremenljivo oblačno s krajevnimi plohami in nevihtami, ki bodo bolj pogoste danes.V romskem naselju streljali v zrak, krogla za las mimo moškega v bližnji vasi.Nov krog pogajanj med Kijevom in Moskvo brez preboja. Strani sta se dogovorili le o novi izmenjavi vojnih ujetnikov in posmrtnih ostankov padlih vojakov.Šport: Olimpija po zaostanku z 0:2 do zmage s 4:2 na prvi tekmi drugega predkroga Konferenčne lige. Drevi na evropskem delu nogometaši Celja, Kopra in Maribora.

Tokratna zgodba je zgodba družine Krepek iz Maribora. Zgodba mamice Biljane, očeta Antona in sina Matea. In zgodba Junakov 3. nadstropja. Je zgodba, ki ne vpraša, samo zgodi se. Smo dovolj močni, da preživimo tudi najtežje dogodke v življenju? Anton Krepek in sin Mateo zdaj vesta, da morata naprej, prav vsak dan posebej, kot gre tudi pot po Caminu, in da se moramo tudi življenja učiti znova in znova. Antona Krepka je ob izteku lanskega leta na pogovor povabila Lucija Fatur. In še zanimivost – ravno na današnji dan pred šestimi leti je Anton Krepek sklenil pot po Caminu.

Piše Jože Štucin, bere Aleksander Golja. Seveda nas ob prozi Mateja Krajnca Gospod z Ezl eka najprej zamika izvedeti, kaj je v našem času še "absurdni roman"; je to nadaljevanje literarnega žanra, ki ga je razvil predvsem Albert Camus. Njegov Mit o Sizifu je bil svojčas kultno delo, saj je premaknil smisel življenja proti nesmislu, absurdu, stanju, v katerega bitje pade ne po svoji volji in se potem iz njega lahko izvije samo na dva načina: da dogodek svoje biti ignorira ali pa v svoji enkratni pojavnosti najde izziv, lučko uma, ki sili v temo in išče način, kako absurd premagati. Da tretje možnosti, prostovoljnega odhoda s te platforme, ki v resnici ne ponuja nič konkretnega, to je samomora, niti ne omenjamo. Žanr je imel veliko smiselnih temeljev, od grozodejstev svetovnih vojn do krize človekove identitete brez Boga, v zaodrju pa so olje na ogenj prilivali še totalitaristični sistemi potrošniškega kapitalizma in idealistični diktati komunizma z vsemi vmesnimi interakcijami in podsistemi. Resničnost, ko odvržeš vse iluzije, privide, aluzije, mimikrije in sanje ... je nična, prazna množica upanja in stanje krutega zavedanja le-tega. Vse to sicer že vemo: absurd biti in bivanja, Sizif, mrtev Bog, dekadenca in podobne reči, ki nam hudiča ponujajo na pladnju in jemljejo smisel življenja ter ga sprevračajo na zgolj materialno pojavnost, vse to je sicer literarna klasika, je že nekako obdelano, predelano seveda nikakor. Je pa velik del peze celotne eksistenicialne krize prejšnjega sotletja ostal odprt za nove "pobude", za nova iskanja smisla. Kot vidimo zgodba v našem času spet dobiva navdih, spet se kopičijo absurdi in človek ponovno, nemara tokrat še bolj zares, lebdi v praznem prostoru, niču. Še vedno smo na začetku, to je prva misel ob branju tega intrigantnega dela, ki nima niti začetka niti konca, je pa tu, kot skala na hrbtu, naš korak "navzgor", ki vedno generira padec "navzdol". No, da pa se ob vsem tem najde pisatelj Matej Krajnc s svojim absurdnim junakom, gospodom z Ezl eka, je pravzaprav raritetno in občudovanja vredno oživljanje sloga polpretekle "nezgodovine", literature absurda. Junak je nekakšna glasbena figura z ulice, pevec, nastopač, ki na nekem mestu, v prostoru Ezl eka (menda predel Maribora, če se ne motimo), kroji podobo mesta. Nič posebnega, je pač nekdo, ki v svojem brezčasju išče svoj trenutek, mogoče tudi boren zaslužek, a je tam kot kandelaber, ikona ulice. To je, se zdi, temeljna postavka romana, a ker gre za roman absurda, bolje za absurden roman (ki, mimogrede, zelo minimalistično doseže romaneskni standard tako glede dolžine kot v razmahu zgodbe, ki je v resnici ni), ta "realna" oseba je vez imaginacije s fikcijo. Okrog tega "gospoda" se vse vrti. Nič ni res in vse je res. Pisatelj se je "utrgal z vajeti", bi lahko šaljivo dodali. Ima vizije mesta, ima refleksije in spomine, rad se suče med realitetatimi z ulice, hkrati pa pada v nemilost svoje lastne domišljije. Zgodba se mu suče okrog jedra kot ringlšpil v Pratru, ker pa gre za glasbene slike, je prepolna asociacij na znana umetniška in poustvarjalna imena iz zvrsti, ki tudi njega oplajajo. Če pride mimo Miles Davis, lahko samo rečemo, hvala bogu, ena realna persona v romanu. Na vse to se mešajo Bajagovi verzi, ki je tudi opeval džezerje, malo za šalo, veliko zares. In tako naprej. Ni konca ne kraja refleksij z bistrim umskim pisateljskim nagonom, ko dogodki kot poskočna kobilica preskakujejo iz časa v čas, iz sedanjosti k Franu Levstiku (odlični so citati njegovih del v objemu modernega čutenja), ko pisatelj vleče vzporednice z minulim, nekdanjim, arhaičnim in sedanjim, preminulim, živim in fiktivnim. Težko je branje prvih strani, ko pa se udobno umestiš v Krajnčev svet, ko se znebiš želje po realizmu in "odpišeš" štorijo kot nekaj, kar v tem romanu pade že po prvih stavkih, se lahko samo prikloniš bravuroznosti introspekcije, ki z navdihom ekstrospekcije mimogrede ruši tabuje in spet vzpostavlja vez z eksperimentalno literaturo, ki jo je ustvarjal James Joyce. Predvsem z njegovim zagonetnim romanom Finneganovo bdenje. Tu sicer ne gre toliko za zapis prostega toka sanj v času budnosti, temveč je bolj kot nekakšna povodenj nove resničnosti, nekaj, v kar se je svet zbudil po modernizmu in vseh tavanjih po jeziku in iskanju smisla. Kakšno delo!, nas prešine, kdo še tako radikalno sega v čase, prostore, vrednote in slike, pa spisano še plemeniti z zvočnim metabolizmom krasnih jazzovskih komadov, ki svoje zgodbe z lahkoto najdejo tudi v liturgiji popa in arta, kjer ni nobenih visokih pesmi, je pa čista kri življenja.

Teden gibanja se ne bi mogel začeti ob primernejšem času. Kajti prejšnji teden so v Ljubljani zastavili novo avtobusno in železniško postajo. Nekateri so se razjezili, ker so v časovno kapsulo v temeljih zakopali madžarske časopise in s tem napovedali madžarsko okupacijo; kar pa za nas, ki spremljamo predvolilne ankete, tako ali tako ni nič novega. Drugi se jezijo, ker bo padla stara avtobusna in železniška postaja, mi, kot apologeti krute realnosti, pa se sprašujemo, čemu bo Ljubljani avtobusna in železniška postaja? Namreč; avtobusi in vlaki v Ljubljano sicer vozijo, prispejo pa bolj redko. Če pa že prispejo, je potovanje zelo zanimivo. Vstopiš v Mariboru na vlak, v Ljubljano pa prispeš z avtobusom, oziroma se na poti zgodi nešteto kombinacij med obema vrstama prevoza. Ampak lepo po vrsti in predvsem – kar je nujna lastnost tako za medije kot za prometno infrastrukturo – potrpežljivo.Če bi šli do samih temeljev ustavnih kategorij, je ena izmed glavnih gotovo tista, ki govori, da se suverena država razprostira po bolj ali manj povezanem, enotnem nacionalnem ozemlju. Kar pa Slovenija trenutno ni. Enotni sploh nismo, povezani pa še manj. Razen v reklamah za telekomunikacije. Kot primer povezanosti vzemimo potovanje med Mariborom in Ljubljano kot najbolj usodnosti in zgodovinskih bremen polno pot, kar jih lahko opraviš na Slovenskem. Le malo zaostaja potovanje med Ljubljano in Koprom, na stopničkah pa je tudi letošnjo sezono še potovanje med Ljubljano in Novim mestom. Ampak nazaj na Štajersko, ko gremo gledat, kaj delajo; gledat, kaj delajo ljubice tri. Prva betonira, asfaltira, razširja in obnavlja predore ter viadukt pri Tepanju. Med Slovenskimi Konjicami in Celjem. O cestnem prometu na Slovenskem ne bomo preveč razpredali, razen da bi morali biti vsi domači uporabniki avtocestnega omrežja v Sloveniji upravičeni do vsaj ene delnice Luke Koper. Kajti vozniki smo de facto talci tega podjetja, a o tem kdaj drugič. Dejstvo je, da je pred predoroma in viaduktom gneča, ki jo Dars rešuje, a rešiti je ne more. »Potovanje se podaljša za …,« je milozvočna skovanka naših radijskih programov, žal pa so edino, kar se podaljšuje, t. i. Ostržkovi atributi. Nos, ušesa in izrastek nad trtico. Potovanje na tem odseku se ne podaljšuje, ker potovanje stoji. Trajanje je odvisno od  sreče, ker okoliščin ni mogoče predvideti, saj se pri Domžalah na štajerski avtocesti redno in vsakodnevno, mogoče celo večkrat na dan, zaletijo. Tako je najhitrejše cestno potovanje za teh ušivih sto trideset kilometrov dve uri, najdaljše pa štiri ure. Na normalen dan. »Druga mi piti da,« da lahko gremo na železnico. Ali pač na avtobus, kajti slovenski železničarji delček južne železnice obnavljajo trideset let, medtem ko so pred več kot stoletjem porabili dvajset let, da so jo z rovačami in samokolnicami zgradili v celotnem obsegu trase med Dunajem in Trstom. Kakorkoli; najnovejši prispevek k polževim vlakom je avtobus, ki nekoliko razbije enoličnost potovanja. Da pa se ne bi potniki preveč navadili tudi na avtobusno etapo železniškega prevoza, jih železničarji mečejo z vlakov na različnih postajah. Zidani Most, Celje ali Pragersko so priljubljene okrepne postaje, kjer zmedeni potniki iščejo avtobuse in nato po desetih kilometrih nazaj vagone. Ali povedano še drugače … če hočeš iz Ljubljane v Maribor in obratno, imaš brez prestopanja in brez avtobusnega prevoza na voljo komaj kakšen vlak. Po navadi mednarodni. Seveda to stanje velja ob neupoštevanju dnevnih zamud, ki so edina stalnica slovenskih železnic. In če se človek usaja, mu železnice ukinejo železniško postajo, ministrica pa pove, da bo nova ljubljanska železniška postaja prekrasna. Ampak današnji pamflet nima nobenega namena kritizirati infrastrukturnih stranpoti slovenskega razvojnega modela. Povsem jasno in glasno pa se sprašujemo, ali smo suverena država, če ne zmoremo omogočiti dostojne, enaindvajsetemu stoletju primerne pretočnosti ljudi, blaga in storitev znotraj naše države. Pa ne samo znotraj države. Priti iz Maribora v Ljubljano je enak podvig, kot priti iz Šiške v BTC ali kaj podobnega. Ni, da se ne trudimo – vsako leto se infrastrukturna znanost oplemeniti z novimi strokovnjaki, z novimi inštituti, agencijami in podobnim; trideset let intenzivno razmišljamo, vlagamo denar, edini in ultimativni razsodnik vseh teh naporov, potovalni čas, pa se ni skrajšal. Na cestah ostaja enak zadnjih trideset let, na železnicah zadnje stoletje. Tako je Slovenija še vedno zaprta v meje zgodovinskih dežel in naivno je pričakovati, da se bomo infrastrukturno razdruženi uspeli združiti duhovno.

V Radijski tribuni smo se najprej ustavili na svetovni razstavi EXPO v Osaki na Japonskem, kjer se je predstavil tudi Maribor. Kaj pomeni takšna predstavitev za mesto pod Pohorjem, o vtisih o razstavi in o učinkih takšne promocije za štajersko prestolnico, smo vprašali direktorja Zavoda za turizem Maribor Jureta Struca. Zanimalo nas je tudi, kako obiskana je obnovljena Hiša stare trte na Lentu in kakšna so pričakovanja glede poletne turistične sezone.

Slovenska hokejska reprezentanca je v sklopu priprav na svetovno prvenstvo elitne skupine na Švedskem odigrala zadnjo prijateljsko tekmo na domačem ledu. V popolni zasedbi z igralci, ki so se ekipi pridružili po končanem državnem prvenstvu, se je včeraj v Mariboru pomerila z Dansko. Slovenijo že jutri čaka dvoboj v gosteh proti Madžarski, zadnjo pripravljalno tekmo pa bo le tri dni pred začetkom prvenstva v Stockholmu igrala proti Kazahstanu. Končano pa je domače odbojkarsko prvenstvo za ženske. Finalna serija je bila odločena po petih tekmah, za naslov so se borile odbojkarice Kamnika in Maribora.

Ta teden sta na sporedu dve dirki v Ardenih. Na včerajšnji 89. Valonski puščici je o zmagovalcu odločal boj na slovitem ciljnem vzponu Mur de Huy. Posvetimo se še pokalnemu tekmovanju Slovenije v nogometu, v katerem bo nocoj znan še drugi finalist, in državnemu prvenstvu odbojkaric, v katerem se za naslov merita ekipi iz Kamnika in Maribora.

Nogometaši Maribora so le bleda senca ekipe, ki je pred nekaj tedni ugnala Olimpijo.Še bolj kot rezultatski neuspeh pa v oči bode "igra". V tokratni oddaji sta dogajanje po sinočnjem porazu proti Domžalam pomentirala novinarska kolega Simon Šparavec in Dejan Mitrovič.

⏰ Ofsaaaaaajd! Štiristoosmi prinaša vse o 20. krogu v 1. SNL. In to na način, da Žiga stoji na vzporedniku med samsungi in frizurami! Cel kup dogajanj, imitacija Alberta je mojstrska, analiza izjave Denisa Popovića, reprezentančnost Maribora, borbe za obstanek, kjer zdaj Nafta po Domžalah lovi Primorje.

V ljudskem izročilu so pustili izredno močan pečat tako imenovani turški ali osmanski vpadi, ki so bili od začetka 15. do konca 16. stoletja eno najtemnejših obdobij slovenske zgodovine. Spominov na te krute čase je veliko. Mi bomo odkrivali enega izmed njih: uspešno obrambo zgodnje novoveškega Maribora. V septembrskih dneh leta 1532 je junaška četa Mariborčanov pod vodstvom mestnega sodnika Krištofa Willenrainerja uspešno kljubovala napadom armade turškega ali osmanskega sultana Sulejmana. Ta je svoje sile usmeril v drugi poskus zavzetja Dunaja, vendar so bile njegove čete pri mestu Kuseg poražene. Iz zapisa, ki je nastal pred 90 leti, beremo, da so se prve turške ali osmanske čete pred Mariborom pojavile že 16. septembra 1532. Opustošile so vso okolico, zlasti Ptujsko polje, v nekaj dneh pa se je okoli mesta zbrala Sulejmanova armada. Turki so od obkoljenih meščanov zahtevali prehod skozi mesto in visok vojni davek. Mestni sodnik Willenrainer je ta poziv odklonil, čeprav so ga številni preplašeni meščani prosili, naj ugodi sultanovi želji. Turki so trikrat naskočili utrdbe, branilci pa so vse napade srečno odbili. O teh napadih, branilcih in vprašanjih, ki jih to dogajanje odpira, pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Na letališču v Ankari je potekala največja izmenjava zapornikov po koncu hladne vojne. Rusija in Belorusija na eni strani ter Združene države Amerike in njene zaveznice na drugi so izmenjale 26 ljudi. V Rusijo se je sinoči vrnilo 10 ruskih državljanov, tudi mladoletna otroka vohunov, ki so ju prijeli in obsodili v Sloveniji. Pričakal jih je predsednik države Vladimir Putin. Druge teme: - Po izraelskih atentatih še manj možnosti za dogovor o premirju v Gazi in izpustitev talcev. - V novem sistemskem zakonu tudi o povrnitvi škode po ujmi, če ni dosežen prag za državno pomoč. - Nogometaši Olimpije in Maribora v tretji krog kvalifikacij konferenčne lige, Bravo končal pot v Evropo.

⏰ Driiiiiiing! Desetosezonski driiiiiing! Štart v deseto sezono je tu. 2015 smo krenili, saj tu in tam se je kdaj ustavili, ampak odnehat ne znam(o). Evo naju z Žiga Kos! En medijski človek in en medijsko nagrajeni človek ;)

Obsežen požar, ki je včeraj dopoldne izbruhnil na Krasu, še ni pogašen, a se ne širi več. Več kot 400 gasilcem je prek noči uspelo obkoliti celotno požarišče. Čez dan bodo poskušali požar povsem pogasiti. Tudi danes bosta pomagala air-tractorja in helikopterja, na razpolago je tudi pilatus Slovenske vojske. Drugi poudarki oddaje: - Trump na konvenciji sprejel predsedniško nominacijo. Biden naj bi konec tedna odstopil od kandidature. - Guverner centralne banke Vasle pričakuje nadaljnje zniževanje obrestnih mer. - Bolgari ustavili napredovanje nogometašev Maribora v Evropsko ligo, tako kot Bravo nadaljujejo boj v konferenčni ligi.

Pred nami je prvi pravi poletni konec tedna, ki ga bo marsikdo podaljšal do prazničnega torka, zato ga bodo zaznamovali zastoji na cestah. Običajno se promet najbolj zgosti od meje z Avstrijo proti notranjosti in potem naprej proti slovenski Obali ter na cestah proti mejnim prehodom s Hrvaško. Najbolj obremenjena je ljubljanska obvoznica s smeri Gorenjske in potem naprej proti Kopru, gost promet je tudi od Šentilja mimo Maribora in Ptuja proti Gruškovju. Ne glede na gostoto prometa bi lahko za manj stresa na cestah veliko naredili udeleženci. Drugi poudarki oddaje: - Povprečna plača za april v primerjavi z marčevsko nekoliko višja; neto je dosegla tisoč 487 evrov. - Razmere na trgu z zelenjavo so kaotične, opozarja stroka. Domači pridelovalci težko tekmujejo z nizkimi cenami. - Slovaški parlament ob obstrukciji opozicije sprejel nov zakon o javni radioteleviziji; kritiki svarijo pred vplivom politike. - V 77. letu je umrl sodnik sodišča Evropske unije Marko Ilešič.

V 167. epizodi vašega in našega podkasta Tajno društvo OFC smo se ukvarjali z aktualnimi zadevami. Ker smo izpustili izredno zasedanje po zmagi v Rogaški Slatini, smo prvi del oddaje posvetili tej tekmi, ki je ponudila kar nekaj iztočnic za pogovor. Obdelali smo tudi vse govorice, ki krožijo okoli kluba, pokomentirali polfinale pokala, kjer ni ne Olimpije, ne Maribora, ne Celja in bili za konec še malo kritični do vodstva kluba.

⏰ Dring. In vprašaj. Mnogo njih. Zakaj? Z upanjem. Da ... Bo nekdaj drugače. Zato tak naslov Ofsajda. Le vprašaj. Ker besede... Sva jih nabrala in šla skozi 21. krog. Sva. Ker verjameva v fuzbal slovenski. Ne pa v to. Ne, v to pa ne. Pa ravno, ko sta se Žiga in Smiljan Kuhar v petek spet v živo sešla.

V Svetovalnem servisu je prim. Mitja Topalovič iz Maribora odgovarjal na vprašanja o težavah z žlezo ščitnico Ščitnica lahko deluje preveč ali premalo. Čeprav se bolezni ščitnice kažejo na zelo različne načine, je zanje značilno, da vplivajo tako na fizično kot tudi na duševno zdravje. Pogosti so težave s spanjem, nihanje razpoloženja, nemir, tesnobnost, depresija.

⏰ Driiiing! Ofsaaaaajd! V torek! Na tak dan. Ko ... Je fuzbal lahko vse. In Ofsajd. Ja, na tak dan. Ko gre skoraj vse v tri krasne, pa ne! Smo tu. Ker tok-tok, fantje, pice odložite, gremo še 2x15 minut, podaljški, haha. In potem ligi naproti!

Evropska centralna banka nadaljuje rekordni niz zviševanja obrestnih mer, razlog je še vedno visoka inflacija. Posojila bodo tako še dražja, tisti, ki jih imajo s spremenljivo obrestno mero, z zaskrbljenostjo spremljajo napovedi za jesen. Guverner Banke Slovenije Boštjan Vasle je ob tem dejal, da lahko vsaj začasno prenehajo dvigovati obresten mere, če bodo podatki potrjevali ugodna gibanja. A kot pravi, so še vse možnosti odprte. Ostali poudarki oddaje: Del zakonodaje o tujcih s pozitivnimi učinki: upravni postopki urejeni v nekaj tednih namesto mesecih Italijanska premierka Meloni in ameriški predsednik Biden poudarila enotnost podpore Ukrajini V drugem krogu kvalifikacij za konferenčno ligo nogometaši Maribora remizirali, Celjani izgubil