Podcasts about jugoslavije

Zdravo, tokrat za začetek lotimo politike, družbenih razmer in popkulture. V osrednjem delu s kančkom domišlije izumimo filmski scenarij o "dramatičnem" pobegu mlade Melanije iz komunistične Jugoslavije v "svobodni" svet, pri čemer ironično prepletamo zgodovinska dejstva s klasičnimi filmskimi akcijskimi elementi. Razprava se dotakne tudi propada politične realnosti, kjer omenimo tako Sokrata kot Trumpa in populizem kot grožnjo demokraciji, hkrati pa analiziramo prihodnost nevladnih organizacij in vlogo državnega premoženja pri bogatenju milijarderjev. V resnici epizoda ni nič drugega kot satirična družbena kritika, ki skozi komično prizmo in neformalni dialog vzpodbuja poslušalce k udeležbi na volitvah in kritičnemu razmišljanju o svetu.

Piše Milan Vogel, bere Bernard Stramič. Malo nenavadno je, da se roman o nekom začne z njegovim pogrebom, a Tone Partljič se je tako odločil v prvem delu skoraj sedemsto strani obsegajoče knjige Voranc. V uvodnih stavkih je zapisal: ”Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so celo zapisani v kakih šolskih knjigah. ” Roman je napisan na podlagi biografskih podatkov in zgodovinskih arhivskih virov. Avtor je pri tem opravil spoštovanja vredno delo in ga s svojim humorjem tudi nekoliko partljičevsko obarval. Nit Vorančevega življenja in dela teče od mladosti še ne na svojem na Preškem vrhu do umika pred aretacijo čez Strojno v Avstrijo leta 1930. Vmes pa je dogajanje zelo živahno, Partljič na primer piše o vihtenju cimprovke, ko je Lovro očetu pomagal tesati tramove – oče je bil namreč prepričan, da bo postal ”holcar”, saj so imeli denar za šolanje samo za sina Alojza, ki je pozneje postal duhovnik in celo član pobegle jugoslovanske vlade v Londonu). Beremo tudi o dveh zadružnih tečajih v Ljubljani in na Dunaju, poroki z Micko Šisernik in dveh hčerah, organiziranju in vodenju različnih skladov, ko je bil v službi v železarni v Guštanju, itd. Javnosti pa je bilo bolj neznano njegovo ilegalno delovanje kot člana prepovedane Komunistične partije Jugoslavije, čeprav tudi to ni ostalo skrito, saj, kot je rekla neka Hotuljka, ”v Kotljah se vse zve”. Sčasoma je postal tako pomemben komunist, da je bil izvoljen za enega od treh slovenskih delegatov na tretjem kongresu KPJ na Dunaju. Seveda ga je za vse življenje zaznamovala prva svetovna voja, ki jo je najprej doživel kot črnovojnik, nato pa kot mobiliziranec na soški fronti in potem na Tirolskem, kjer je prebegnil na italijansko stran in dolgo preživel v taboriščih tudi na jugu Italije. Ves čas mu je šlo po glavi, da bi moral o tem kaj napisati, a zaradi drugih obveznosti ni utegnil, tako da je roman Doberdob nastal šele pozneje. Voranca je njegovo ilegalno delovanje tako zaposlovalo, da ni imel časa ne za družino ne za pisanje. Nenehno je imel sestanke ali doma na Koroškem ali v centrali v Ljubljani, njegova glavna naloga pa je bilo organiziranje ilegalnih prehodov ljudi in literature čez jugoslovansko-avstrijsko mejo na Remšniku, Pernicah in največ na Strojni. Čeprav so ljudje vedeli, da je komunist, ki jih večinoma niso marali, je bil tako ugleden in priljubljen, da ga je pričakal domači žandar in ga opozoril, naj ne gre domov, ker ga tam čaka zaseda žandarjev, ki so prišli iz Ljubljane in Maribora, eden celo iz Beograda, da bi ga aretirali. Tako mu je uspel pobeg čez mejo v Avstrijo. Poleg zgodovinskih in biografskih dejstev Partljič v roman vpleta tudi motive iz Vorančevih literarnih del. Tako npr. naletimo na babico, ki pobira bobovce in ji Voranc pravi, da bodo že drugi pobrali, ona pa odgovori tako kot v Ajdovem strnišču: ”Pusti me Voranc, saj to delam zadnebar.” In res je je potem umrla. Ali občinska sirota, ki jo v kadunjah prevažajo po hišah, da jo preživijo. Pa Koplji pod brezo in tako naprej. Prvi del romana torej zajema Prežihovo delovanje od mladosti do pobega čez mejo leta 1930. V njem je le malo o njegovem literarnem ustvarjanju, saj mu je uspelo napisati le krajša besedila za različne revije, zelo pa se je razveselil svoje prve knjige Povesti, ki je izšla leta 1925. Partljiču pa snovi za drugi del gotovo ne bo zmanjkalo.

V Slovenskem narodnem domu na aveniji St. Clair v Clevelandu je bila minulo soboto Pristavska noč. To je prireditev s plesom in zabavo, ki ima že dolgoletno tradicijo, potekal je že 65-ič. V nedeljo je bil v farni dvorani pri Svetem Vidu v Clevelandu pri dopoldanski maši predstavljen film Exodus 1945: Naša kri, ki je nastal v produkciji Studia Siposh iz Slovenije. Film v slovenščini z angleškimi podnapisi osvetljuje delo slovenskih zdravnikov, dr. Valentina Meršola in dr. Janeza Janeža, ki sta ob koncu druge svetovne vojne od maja do junija 1945 rešila na tisoče Slovencev, beguncev iz Jugoslavije v južno Avstrijo. Na predstavitvi filma je bil tudi David Sipoš. Film bodo to soboto predvajali še v slovenski župniji Svetega Gregorija velikega v Hamiltonu v Kanadi, v soboto pa župniji Brezmadežne s čudodelno svetinjo v Torontu.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pisateljica in pesnica Miša Gams je za svoj prvi roman izbrala naslov Kdo se boji črnega moža. Enako je svojo avtobiografsko pripoved naslovila Ksenija Trs, eno izmed mladinskih del Brede Pugelj ima naslov Črni mož; vsem pa je skupen spomin na priljubljeno otroško igro, ki izvira iz mračnih srednjeveških podob mrtvaškega plesa, saj smrt lovi in ujame slehernega človeka. Domnevajo, da se je iz te grozljivke razvila razgibana skupinska igra, v kateri hudobni črni mož lovi in ujame vse otroke. Roman Miše Gams je napisan v obliki dnevniških zapisov neimenovane protagonistke z navedbami datumov od 20. avgusta 2018 do 31. marca 2019. Uvaja ga opozorilo, da so osebe, dogajanje in kraji plod bogate avtoričine in bralčeve domišljije. Kraji dogajanja se menjujejo. zapisovalka živi z družino v Ljubljani in občasno obiskuje kraje nekdanje skupne države Jugoslavije. Največkrat potuje v Bosno in Hercegovino, njene začasne postaje so: Sarajevo, Mostar, Čapljina, Zenica, Banjaluka, Tuzla in Brčko. Protagonistka je v romanu edina oseba, ki odslikava okolje in odnose med ljudmi, presoja, predvsem pa izpoveduje svoja čustva in razmišljanje. Svoja erotična doživetja in telesna občutenja opisuje nazorno in realistično. Poročena je deset let, ima petletnega otroka in zaposlenega moža, ki se ji ne posveča dovolj. Vsakdanje življenje jo dolgočasi. Ima doktorat, a ga mora skrivati, če hoče dobiti kakšno delo, za majhen zaslužek opravlja začasna dela v gostilnah, tovarnah, skladiščih, včasih tudi za borno plačilo s pogodbo samo za en dan. Znašla se je na samem dnu piramidne sheme, ki jo je ustvaril kapitalistični sistem: »Po dvanajst ur na dan ribam, strežem pijanim strankam v gostilnah, sortiram smeti in se na vse pretege klanjam svojim šefom, da mi morda tu in tam kdo celo kaj plača?« Življenjsko prelomnico doživi v Sarajevu, kamor je odpotovala za tri dni, da bi si ogledala filmski festival. Srečanje z mladim Alžircem Samirjem jo povsem prevzame, čeprav je imela prej predsodke do migrantov. Zgodi se ljubezen na prvi pogled, občutek, da sta se poznala že iz prejšnjega življenja, predvsem pa ju je povezala telesna privlačnost. Samir je bil doma iz sorazmerno premožne muslimanske družine in čeprav je imel v Alžiriji urejeno življenje, primerno izobrazbo, službo, prijatelje, zabavo in šport, ga je vleklo v Evropo, v Pariz, kjer naj bi ga čakala tri desetletja starejša »punca«, ki ima tri otroke in veliko denarja. Več Samirjevih sorodnikov dela v Franciji, zato se tudi on razglaša za Francoza, a si zaman prizadeva prestopiti državne meje, saj so ga pri vseh poskusih ujeli, ponekod tudi pretepli in izgnali nazaj v Bosno. Tja se je na svojih težavnih poskusih, da bi prišli v obljubljeno deželo, zateklo veliko migrantov iz severne Afrike in Azije, a mnogi niso imeli sreče, da bi dosegli svoj cilj. Spregledali so, da je velika Evropa le mit, fantazma in da gre za iluzijo, od katere v realnosti nima nihče nič. Prebujeno poželenje združi človeka iz različnih držav in kultur le za kratek čas, saj se morata vedno znova ločiti, za žensko pa so ta potovanja vedno težja. Po večkratnih vse bolj mučnih odisejadah po Balkanu ugotavlja: »Preveč sem postala obsedena s Samirjem … in zdaj ga nikakor ne morem več odmisliti.« Odnosi med ljubimcema se slabšajo. Samir v ljubezni kot zahteven otrok išče mater, potrebuje vedno več pomoči, hrane, nege, tudi denar. Njuni spolni odnosi postajajo brezobzirni, sadistični. Protagonistka si za vsak odhod izmišlja nove laži za naveličanega moža, do Samirja je materinsko sočutna, on pa se vse bolj opija, čeprav je veren musliman. Postaja nasilen. Ranjen in pretepen ostane brez prijateljev, ki so mu pomagali, iz lepega mladeniča se spreminja v duševno in telesno razvalino. Kdo se boji črnega moža je roman o migrantih in njihovem prebijanju na težavnih, tudi smrtno nevarnih brezpotjih. O nezaželenosti in zavračanju. Pisateljica Miša Gams spretno prepleta problematiko migracij z ljubezensko zgodbo med alžirskim migrantom in poročeno slovensko intelektualko. Zelo podrobno in realistično opisuje spolne odnose in položaje. Pri tem se ne izogiba besedam iz »nižje pogovorne ravni«, kot bi jih označil Slovenski pravopis. Gotovo bo ta povezava tragike in ljubezni, zanimivih predstavitev krajev, oseb in dogodkov pritegnila pozornost bralcev in bralk. Svobodna ljubezen, prikazana v literarnih delih, ne dopušča moralističnega vrednotenja. Slog pisanja občasno spominja na prozo legendarnega Charlesa Bukowskega. Protagonistka je nad ljubimcem globoko razočarana in prizadeta, saj je zanj žrtvovala skoraj vse. Ob koncu romana kar težko verjamemo v velike spremembe, ki čakajo nekdanja ljubimca.

Socialno delo se je kot organizirana družbena praksa razvilo v 19. stoletju ob industrijski revoluciji, ko je odgovarjalo na množično obubožanje delavstva, pozneje pa se je oblikovalo tudi kot strokovna in akademska veda. Nastanek socialnega dela so odločilno zaznamovale pionirke, kot so Helen Bosanquet, Octavia Hill, Jane Addams, Alice Salomon, Ilse Arlt in druge. Te so sprva delovale v okviru dobrodelnosti, hkrati pa razvijale emancipacijske teorije, povezane z bojem proti revščini, sufražetskim gibanjem, državo blaginje, etiko skrbi in človekovimi pravicami. Ob minuli stoti obletnici socialnega dela na območju Jugoslavije in Slovenije bosta o zgodovini socialnega dela spregovorili red. prof. dr. Darja Zaviršek in doc. dr. Sara Pistotnik s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani. Gostji je pred mikrofon povabila avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer.

Marjan Bečan je duhovnik že 60 let, torej je biseromašnik. Kar 45 let je deloval med rojaki v Münchnu v Nemčiji, prej pa je bil 12 let prefekt v slovenskem bogoslovnem semenišču v izseljenstvu v Argentini. Rodil se je v Ljubljani leta 1940. Mati je bila šivilja, oče pa poklicni šofer. Že leta 1941 so Nemci družino odpeljali v Pliberk na avstrijsko Koroško. Tam so se srečevali tudi z begunci iz takratne Jugoslavije. Leta 1949 sta se starša odločila za odhod v Argentino. Tam je Marjan Bečan nadaljeval osnovno šolo, po njej pa je vstopil v slovenski zavod v Adrogue. Po dokončani gimnaziji je vstopil v slovensko bogoslovno semenišče v izseljenstvu v Adrogueju, ki je v 20 letih obstoja slovenski skupnosti dal 52 duhovnikov. Edo Škulj in Marjan Bečan sta bila zadnja dva novomašnika iz tega bogoslovja. Mašniško posvečenje je prejel 18. decembra 1965, že naslednji dan pa je imel novo mašo. Od leta 2023 živi v Ljubljani, v Duhovniškem domu Mane Nobiscum, kjer smo tudi posneli pogovor za oddajo.

Podržite nas i na Patreonu ➡️ https://www.patreon.com/c/HistoryCastPetar II Karađorđević je kralj koji je na presto stupio kao dečak, a istoriju napustio kao čovek bez zemlje, bez krune i bez države kojoj se mogao vratiti. Poslednji kralj Jugoslavije, simbol jedne epohe koja se raspala brže nego što je stigla da sazri, ostao je zarobljen između mita, politike, rata i lične tragedije.Na presto je stupio kao sedamnaestogodišnjak, u trenutku kada se Evropa već raspadala pod težinom rata, a Jugoslavija ulazila u svoju najdublju krizu. Njegova sudbina od samog početka nije bila državnički projekat, već istorijski lom: spoj detinjstva prekinutog atentatom, prerano nametnute simbolike i političkih odluka koje su se donosile mimo njega.Nikola Đukić i Ivan Drljača ne govore o romantičnom kralju u egzilu, već o realnoj istorijskoj figuri: o poreklu i dinastičkom nasleđu Petra II, o detinjstvu provedenom u senci atentata na kralja Aleksandra, o 27. martu 1941. i trenutku kada je maloletni kralj pretvoren u politički simbol otpora. Epizoda detaljno prati Petrovu ratnu sudbinu: odlazak iz zemlje, londonsku emigraciju, političku marginalizaciju i gubitak kontrole nad događajima u zemlji koja je formalno još bila njegova. Govori se o odnosima sa britanskom vladom, o sukobima unutar jugoslovenske emigracije, o prelasku saveznika na stranu partizanskog pokreta i trenutku kada je postalo jasno da se kralj neće vratiti. Nakon 1945. sledi zabrana povratka, konfiskacija imovine, život u egzilu, lični slomovi, bolest i smrt daleko od zemlje čiji je bio vladar.Ova epizoda otvara i pitanja kolektivnog sećanja: kako je Petar II pretvaran čas u mučenika, čas u nevažnu fusnotu; zašto je njegova lična sudbina često svedena na mitove, poluistine i ideološke karikature i koliko je njegova tragedija zapravo tragedija cele jedne kraljevine koja je nestala zajedno sa svojim kraljem.Ko je zaista bio Petar II Karađorđević i zašto je njegova priča i dalje bolna tačka jugoslovenske istorije? Zašto je u socijalističkoj Jugoslaviji sistematski potiskivan, a kasnije često idealizovan bez stvarnog razumevanja njegovih ograničenja? Koliko je istine u pričama o izgubljenom kralju, a koliko u pokušajima da se lična tragedija pretvori u političku poruku?

Kome tačno smeta “srpska” Nova godina i zašto je odjednom samo “pravoslavna” – a realno ni to? Kako se Amerika opet “prvi put u istoriji” ogrešila o međunarodno pravo napadom na Venecuelu, ako se setimo Iraka, Jugoslavije i ostatka Greatest Hits kompilacije? Pričamo i o tome kako nas je sneg u januaru, naravno, potpuno iznenadio – pola zemlje u haosu, opštine bez struje i vode, a odgovorni se prave da je meteor pao, ne padavine. Za kraj – pitanje svih pitanja: da li je u registru osuđenih za teške zločine ostao IKO ko još nije prešao u zabavljače SNS elite i branioce režima u Ćacilendu? Na kraju epizode – čitamo poeziju mitropolita Fotija, jer ako već živimo u nadrealizmu, red je da ga i literarno ispratimo. Patreon: patreon.com/dopisi

O misterioznem življenju vojaškega obveščevalca Vladimirja VauhnikaKo pomislimo na vohune, nam prejkone pred oči stopijo skrivnostne figure ruskih, ameriških, angleških ali francoskih obveščevalnih služb, ki jih nenehno srečujemo v romanih, filmih in serijah. In vendar tudi naša lastna zgodovina skriva nekaj vohunskih zgodb, pa čeprav te morda niso doživele tako dramatičnih upodobitev. Prav eni od njih se bomo posvečali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali po stopinjah Vladimirja Vauhnika, vrhunskega slovenskega obveščevalca, ki je zaslovel po svoji do ure natančni napovedi časa nacističnega napada na Jugoslavijo, sicer pa je njegovo življenje - kot se za pravega vohuna spodobi - v marsičem zelo skrivnostno in je še desetletja po njegovi smrti sprožalo številne polemike. Verjetno eden najboljših slovenskih vohunov - ki je vrhunec svoje obveščevalne kariere doživel v času, ko je bil vojaški ataše prve Jugoslavije v Berlinu, med drugo svetovno vojno pa je iz Ljubljane pomagal voditi široko razpredeno vohunsko mrežo - je svoje življenje popisal tudi v spominih, ki so pod naslovom Pod krinko izšli pri založbi Modrijan, mi pa ga bomo v oddaji predstavili s pomočjo dolgoletnega novinarja in raziskovalca Vauhnika Iva Jevnikarja, vojaškega zgodovinarja dr. Blaža Torkarja ter nečakinje enigmatičnega vohuna Štefke Mikluš. Oddajo je pripravila Alja Zore.   foto: mladi Vladimir Vauhnik v času bojev za severno mejo, družinski arhiv Vauhnikovih

Ena najbolj kontroverznih knjig, kadarkoli napisanih v srbščini, se skoraj 60 let po nastanku kaže kot nadvse aktualna in pronicljiva analiza tiste zaplankane in bojazljive mentalitete, ki ničesar ne ljubi bolj od uravnilovke, homogenosti in brezpogojne pripadnosti domačemu plemenuČlovek bi si mislil, da knjiga, ki ima že v naslovu tako zastrašujočo besedo, kot je »filozofija«, ne more računati na prav številno bralstvo. Toda Filozofija majhnega kraja, ki jo je leta 1969 objavil srbski pisec Radomir Konstantinović, lani pa je pri založbi Beletrina, zahvaljujoč prevajalskim naporom Đurđe Strsoglavec, izšla še v slovenščini, že vse od izida buri duhove in sproža precej žolčne polemike, v katere se še zdaleč ne zapletajo le filozofi in filozofinje. V Srbiji, na primer, velja za eno najbolj kontroverznih in subverzivnih knjig, kadarkoli napisanih v srbščini, in ne manjka bralk in bralcev, ki so trdno prepričani, da tamkajšnje novejše zgodovine s Slobodanom Miloševićem na čelu sploh ni mogoče razumeti, ne da bi razumeli, kaj je Radomir Konstantinović že ob koncu 60. let napisal v Filozofiji majhnega kraja. Je pa k temu treba dodati, da problemski horizonti, ki se ob tem delu odpirajo, slej ko prej niso zamejeni z mejami Srbije oziroma srbstva. Hrvaški književnik Rade Jarak, na primer, meni, da je to, kar se je na prehodu iz 20. v 21. stoletje dogajalo v hrvaški kulturi in hrvaški družbi, pravzaprav že opisal oz. napovedal Konstantinović v svoji Filozofiji majhnega kraja. O čem torej govori Filozofija majhnega kraja? Kaj natanko je ta majhni kraj, ki ga skuša Konstantinović tu opredeliti? Kako je mogoče, da se v njegovi analizi še danes, skoraj šest desetletij pozneje, prepoznavajo bralke in bralci z različnih koncev nekdanje Jugoslavije? Ali Filozofija majhnega kraja lahko nagovori tudi nas v Sloveniji, ki smo se sicer že pred dolgimi leti navadili o sebi samovšečno misliti, da smo vendarle bistveno drugačni – nekako boljši – od drugih južnoslovanskih narodov? – V iskanju odgovorov na ta in druga sorodna vprašanja smo se v tokratnem Sobotnem branju napotili do novinarke in literarne kritičarke Hane Samec Sekereš, ki je o Filozofiji majhnega kraja pred nedavnim pronicljivo pisala za revijo Literatura. Foto: Goran Dekleva

Tretja epizoda nas popelje v 2. polovico 20. stoletja, v čas Jugoslavije. Ženska gibanja so ob sprejemanju novih socialnih politik oblikovala ideal zaposlene matere, kar je skupaj z revolucijo v hormonski kontracepciji, s svetovanjem o njeni rabi kot zdravniški dolžnosti in s pravico do splava ženske katapultiralo v vse sfere dela in znanosti. Zato se poglobimo v socialne okoliščine, ki so ženske pri prodoru v javnost podprle, in jih primerjamo z današnjimi: koliko žensk je danes v znanosti in koliko sredstev za raziskovanje je več ... ali manj kot v Jugoslaviji?S prof. dr. Jano Javornik in doc. dr. Jovano Mihajlović Trbovc razmišljamo naprej, zakaj znanost potrebuje različne perspektive in kako prav ženske perspektive spreminjajo znanost na boljše. Spomnimo se Jane Goodall. V zaključku pa raziskovalka na Centru za socialno psihologijo dr. Dora Matejak pokaže, kako se pogled na podnebje in okolje spremeni, ko ga opazujemo skozi očala znanstvenic.Avtorici zgodovinskega kopanja: Tjaša Kosar, Zarja MuršičSogovornice: prof. dr. Jana Javornik, doc. dr. Jovana Mihajlović Trbovc, asist. dr. Dora MatejakPostprodukcija: Klara Škrinjar Serija podkastov Znanost brez kravate: ženske perspektive v znanosti je nastala v produkciji Strašno hudi in s sofinanciranjem Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS.

Slovenija danes praznuje dan ustavnosti, saj se je s sprejetjem svoje ustave pred 34-imi leti tudi pravno odcepila od Jugoslavije. Predsednik Ustavnega sodišča Rok Čeferin je ob tej priložnosti opozoril na nazadovanje demokracije in posvaril pred lažnimi novicami. Druge teme: - Po napovedi zvišanja minimalne plače finančno ministrstvo opozarja na več-milijonske posledice. - Kljub mirovnim pogajanjem Rusija krepi napade na Ukrajino. - Kam v prazničnem času najpogosteje potujejo Slovenci?

Avtobiografski roman, v katerem se bosansko-francoski pisatelj prvi zares sooči s svojo izkušnjo vojne ob razpadu Jugoslavije»Sreča je pogosto samo odsotnost nesreče.« Tako se glasi ena od misli, ki se vedno znova priplazijo v besedila bosansko-francoskega pisatelja Veliborja Čolića, še prav posebej pa zaznamuje njegov zadnji roman, Vojna in dež. V tem resnično neposrednem avtobiografskem delu se namreč pisatelj prvič sooči s svojo izkušnjo bojevanja v vojni ob razpadu Jugoslavije in dezertiranja iz nje, izkušnjo, ki jo je do zdaj v svojem pisanju vedno postavljal na stran. Mojstrsko spisan roman pa pred nami ne zariše le resnično nefiltrirane podobe vojne - v kateri trditev, da je sreča samo odsotnost nesreče, pridobi zelo stvarne in otipljive obrise - ampak delo deluje tudi kot neke vrste popotovanje po procesu soočenja s tem travmatičnim dogodkom, soočenja, polnega ne le bolečih spominov, ampak tudi premislekov o človeškem življenju nasploh. O romanu Vojna in dež, ki je nedavno izšel pri založbi Goga, smo se za tokratno sobotno branje pogovarjali s prevajalko Ano Barič Moder. Oddajo je pripravila Alja Zore. Vabljeni tudi k poslušanju Sobotnega branja o prejšnjem romanu iz Čolićeve trilogije o izgnanstvu: Knjiga odhodov.

O gospodarski in vojaški pomoči zahoda socialistični Jugoslaviji po njenem razkolu s Sovjetsko zvezoKo se danes pritožujemo nad vojaško in gospodarsko odvisnostjo od Združenih držav, Evropa pa le stežka skuša pridobiti nekaj več suverenosti - medtem ko v Sloveniji o suverenosti bržkone niti razmišljamo ne več - se marsikomu zdi zgodba naše nekdanje države, socialistične Jugoslavije, kot opomnik, da naš prostor ni bil vedno in nujno podrejen politiki velesil, Jugoslovani so se namreč v hladni vojni skozi povezovanje z državami tretjega sveta v Gibanju neuvrščenih izognili tako podrejenosti Združenim državam kot Sovjetski zvezi. Čeprav to do neke mere gotovo drži, pa se je ta zgodba zares začela šele v 60-ih, najprej pa v sredini 50-ih let preteklega stoletja. Pred tem pa je bila slika precej drugačna. Jugoslavija, ki je bila prva leta močno podrejena Sovjetski zvezi, je namreč kmalu po razkolu z Moskvo leta 1948 postala ena največjih evropskih prejemnic zahodne, predvsem ameriške pomoči. Kako in zakaj je kapitalistični zahod v 50-ih letih Jugoslavijo zalagal z obsežno ne le ekonomsko, ampak tudi vojaško pomočjo, Jugoslavija pa se je počasi pomikala celo v smeri integriranja v zahodne vojaške strukture, bomo v tokratnih Sledeh časa raziskovali s pomočjo dveh zgodovinarjev, dr. Kornelije Ajlec z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete in dr. Ivana Lakovića z Zgodovinskega inštituta Univerze Črne Gore v Podgorici. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Josip Broz Tito v letu 1957, ko se je Jugosavija odločila, da bo prenehala prejemati zahodno vojaško pomoč, Wikimedia Commons

Deset velikih hitova Đorđa Novkovića, jednog od najplodonosnijih autora sa prostora bivše Jugoslavije, ponovo su snimljeni u studiju Abbey Road u Londonu. Uz pratnju čuvenog Royal Philharmonic Orchestra otpevali su ih poznati izvođači iz regije. O tome u ovom izdanju podkasta, razgovaraju Boris Rabrenović i Boris Novković, muzičar i sin legendarnog kompozitora. Od kolege Zorana Stošića saznajemo kakvih još novosti ima na muzičkoj sceni Hrvatske i šta rade Sara Renar, Damir Urban i Goran Bare. Von Boris Rabrenovic.

Podržite nas i na Patreonu ➡️ https://www.patreon.com/c/HistoryCastNikola Pašić, inženjer po obrazovanju, ali i politički arhitekta čitave jedne političke epohe. Rođen u Zaječaru, obrazovan u Cirihu, zadojen idejama ruskih narodnjaka, vratio se u Srbiju kao buntovnik protiv režima i rešen da postane protivnik svake samovolje vlasti. No, sudbina je imala druge planove. Od revolucionara koji je bežao preko granice posle Timočke bune 1883. stigao je do najdugovečnijeg predsednika vlade u istoriji Srbije i Jugoslavije. Pašić je postao sinonim za politički instinkt, strpljenje i moć pregovora.Bio je čovek koji je umeo da preživi i kraljeve, i atentate, i izdaje. Sa Milanom Obrenovićem delio je prezir, sa Aleksandrom Obrenovićem nepoverenje, a s Petrom Karađorđevićem složnu, ali napetu saradnju. Kada su kraljevi padali, on je ostajao. Znao je da se povuče kada treba, da zaćuti kad svi viču, i da iskoči iz senke u trenutku kad se odlučuje o svemu. Njegov život bio je neprestani hod po tankoj liniji između političke svemoći i preživljavanja.Tokom Balkanskih ratova i Prvog svetskog rata, Pašić je bio na čelu države dok se sve oko nje rušilo. Dok su vojske ginule na Ceru i Kolubari, on je u Nišu i na Krfu pokušavao da očuva ideju države i diplomatijom izbori ono što oružje ne može. Njegova uloga u stvaranju Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca 1918. bila je kruna političkog umeća, ali i početak novih nesporazuma.Za jedne narodski vođa i otac moderne Srbije, za druge hladan manipulator, čovek koji je znao sve da preživi jer je znao kad da popusti.Istoričari Nikola Đukić i Ivan Drljača razgovaraju o tome kako je Pašić, neustrašiv i proračunat, manevrisao između kraljeva, stranih ambasada i nezadovoljnog naroda; majstor kompromisa, manipulator, politički strateg koji je znao da prepozna trenutak i da iz svake krize izađe jači. Razumeti Pašića znači razumeti i samu srpsku politiku tog vremena i svet u kojem su ideali često bili taoci prilika, a opstanak umeće veće od pobede.

Marina Abramović in Ulay, ikoni performativne umetnosti, sta se spoznala pred 50 leti v Amsterdamu in ugotovila, da imata oba rojstni dan 30. novembra. Bila sta vsak iz svojega družbenopolitičnega okolja – ona iz Jugoslavije, on iz Nemčije. Postala sta ljubimca in umetniški tandem, ki je spreminjal zgodovino. V svojem prvem performansu Relation in Space leta 1976 na bienalu v Benetkah sta gola uprizarjala silovite trke teles. Potem sta nenehno preizkušala svoje telesne in duševne meje, v akcije pa vključevala tudi občinstvo. Iz dveh energij sta se zlivala v tretji jaz, ki se je na koncu tako zgostil, da je razpadel nazaj na dvoje, in po dvanajstih letih sta se na Kitajskem zidu z 90-dnevno hojo naproti ob srečanju simbolično poslovila. Velika razstava v Cukrarni z naslovom Art Vital, ki se odpira prav na rojstni dan obeh umetnikov, se osredinja na njuno skupno pot, in sicer najobsežneje do zdaj, marsikaj je na ogled prvič. Nastala je v sodelovanju s Fundacijo Ulay in Leno Pislak ter arhivom Marine Abramović in Sydney Fishman, kurirata jo umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič in profesorica dunajske akademije likovnih umetnosti Felicitas Thun-Hohenstein. Ob razstavi bodo uprizorili tudi rekonstrukcije nekaterih performansov. Ob tej priložnosti se je za Likovne odmeve z Marino Abramović pogovarjal Žiga Bratoš. Foto: Neža Tuma

Celovečerni prvenec Ester Ivakič, Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, delno nadaljuje izrazito domišljijsko, igrivo in hkrati surovo estetiko, ki jo je režiserka začrtala v svojih kratkih, sicer veliko bolj eksperimentalnih filmih, s katerimi je pokazala, da jo že lahko uvrščamo med najbolj samosvoje in prepoznavne ustvarjalce pri nas. Priredba zbirke kratkih zgodb Noben glas Suzane Tratnik, ki sta jo Ester Ivakič in scenaristka Nika Jurman za film nekoliko preoblikovali, ohranja geografski in delno časovni okvir prekmurskega podeželja konec 20. stoletja, vendar ga ne uporablja povsem kot realistično kuliso, temveč tudi kot polje za senzorično in asociativno pripoved. Ida odrašča v tesnem družinskem krogu: s staro mamo slabega zdravja, očetom, ki – kot je pregovorno značilno za slovensko podeželje – v nedogled gradi novo hišo, in mamo, katere preteklost je prežeta s temnejšimi toni. Ido – kot je morda pri otrocih njene starosti pogosto – nedoumljivost smrti hkrati privlači in plaši, vse močnejša je tudi slutnja, da bo prav stara mama prva, ki jo bo izgubila. Osrednji motiv izgube je prisoten na več ravneh, vendar film v tem smislu ne stremi k enotnemu emocionalnemu vrhuncu. Izguba se namesto tega pojavlja kot niz razpok v otroškem svetu domišljije in hkrati kot neizgovorjena konstanta sveta. Ta razpršenost postane logičen del poetike, ki raje vzpostavlja občutke kot dramske poudarke. Filmu se občasno pozna epizodičnost literarne predloge: posamezni motivi so izjemno močni, toda med njimi ni vedno popolne kohezije. Subtilni kvirovski podtoni iz kratkih zgodb o deklici, ki se začne zavedati svoje drugačnosti od okolja, v katerem odrašča, v filmu izginejo, to pa bi morda zlahka speljali na samocenzuro ali heteronormativizacijo pripovedi, vendar se zdi, da je odločitev delno tudi simptomatična za polje režiserkinega zanimanja: osredinjenje na fantastični, delno nadrealistični register ter zasledovanje čustvene in senzorične logike prizorov, ne pa psihološke ali identitetne strukture likov. Najizrazitejši intervencijski moment filma je v tem smislu uvedba magičnorealističnega motiva, utelešenega v žalobni, neopredeljivi navzočnosti sester Idine mame Ívane, ki delujeta kot odmev velike izgube. Ta ni izpeljan kot šok ali žanrski zasuk, temveč kot preprost, notranje konsistenten del sveta, v katerem smrt še nima trdnih kontur. Na tej točki film najjasneje razgrne svojo logiko: ne gre za vzpostavljanje dramatičnih poudarkov, temveč za ustvarjanje prostora, kjer se težko razumljive izkušnje preoblikujejo v magično-realistične elemente, ki skupaj z otroško predstavo o resničnosti določajo ton pripovedi. V tem kontekstu je pomembno sanjsko, megličasto vzdušje filma, ki ga Ester Ivakič gradi s kombinacijo zvoka, glasbe, fotografije in scenografije. Počasni delci svetlobe, ravnice in pokrajina, ki je hkrati odprta in utesnjujoča, ustvarjajo svet, ki ni povsem realističen niti povsem fantastičen, temveč liminalen prostor, kjer čarobno in vsakdanje sobivata brez potrebe po razmejitvi. Ta senzorična plast je eden najbolj izraznih in svojevrstnih elementov filma, ki z estetiko nepretencioznosti ključno soustvarja pomen. Podobno so igralske interpretacije minimalistične, zadržane in pogosto nedramatične. Lik stare mame je nekoliko prepoenostavljen na simbol starosti in minevanja, mladi igralki (Liza Muršič v vlogi Terezke in predvsem Lana Marić v vlogi naslovne Ide) pa ohranjata izrazito opazovalno držo, ki psihološko poglobitev nadomešča z občutkom otroške prisotnosti in zavedanja. Minimalizem čustveno izraznost zmanjša, vendar se to po drugi strani ujema z estetiko pripovedi, v kateri liki tu in tam niso toliko osebnosti kot bolj funkcije vzdušja. Motiv petja in religiozna motivika delujeta podobno. V naslovu film petje povzdigne v mitsko prvino, v pripovedi pa se pojavlja v nerafinirani, domačni, otroški obliki. Ida nima posluha; njeno petje nima zdravilne moči, kot si domišlja sprva, temveč je zaradi njega le tarča posmeha. Glasba in besedila, napisani za film, delujejo zavestno odmaknjeni od klasične glasbene produkcije. Gre za dosledno avtoričino strategijo, pri kateri film ne želi zveneti »filmsko«, temveč ohraniti vtis, da bi lahko te pesmi nastale v otroški sobi, med igro, brez ambicije po estetizaciji. Devica Marija ni prikazana toliko kot sakralna figura, ampak bolj kot objekt domišljije, nekakšen vsakdanji artefakt magičnega mišljenja dveh deklic. Kontrast med tem igrivim, neinstitucionalnim odnosom do religije in represivnimi pedagoškimi prijemi šole v času pozne Jugoslavije se ne razvije v kritiko sistema, temveč v še en primer preproste strategije Ester Ivakič, v kateri svet odraslih obstaja kot okvir, ne kot tema. Tem motivom se pridruži tudi nadrealistična prisotnost psičke, to je motiv, ki ga režiserka razvija že od kratkega filma Assunta naprej. Tudi tam ima žival – pes – simbolno in skoraj arhetipsko vlogo: kot prinašalec nečesa, kar presega razum odraslih in seže v otroško doživljanje sveta, kjer se naravno, čudežno in grozljivo ves čas prepletajo. Zdi se, da to, kar bi lahko poimenovali naivizem ali estetika nepretencioznosti, stopa v ospredje kot osrednji del avtorskega izraza Ester Ivakič; ker pa je igrani celovečerni film vendarle drugačna forma od poudarjeno avtorskih kratkih eksperimentalnih filmov, je bilo upravičeno pričakovati, da bo ta okvir vsaj delno avtorsko svobodo tudi omejil. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo kot polnokrvni celovečerni prvenec ni film, pri katerem bi bila v ospredju izoblikovanost, temveč film z dušo, ki izraža in napoveduje eno najizrazitejših avtorskih prezenc pri nas. Recenzijo je napisala Tina Poglajen. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.

Trideset let mineva od podpisa daytonskega mirovnega sporazuma, s katerim se je končala do takrat najdlje trajajoča vojna v Evropi po koncu druge svetovne vojne. Sporazum je Bosno in Hercegovino, državo treh enakopravnih narodov, razdelil na dve entiteti. Številni to označujejo kot coklo v njenem razvoju, po mnenju drugih je sporazum edino jamstvo miru. Po tridesetih letih še vedno niso končane razprave o tem, kakšna bi morala biti ta država. Nekateri pretresi spominjajo celo na tiste v obdobju pred razpadom Jugoslavije. V tokratnem Studiu ob 17:00 se bomo spomnili dogajanja pred tremi desetletji. Pretresli bomo tudi aktualne razmere v Bosni in Hercegovini, možnosti za njen razvoj ter hitrejšo vključitev v evro-atlantske povezave. Gostili bomo strokovnjaka s področja zgodovine in političnih ved profesorja Boža Repeta in Farisa Kočana. Oddajo bo povezoval Marjan Vešligaj.

Osamdesete godine, kada je u pitanju prostor bivše Jugoslavije, još uvijek uživaju kultni status među poklonicima glazbe – čak i ovdje u Njemačkoj. Voditelj Nenad Kreizer upoznaje glazbenika Adija Muharemovića koji sa svojim bandom MGP upravo muzikom iz tog desetljeća oduševljava publiku u Düsseldorfu. Osim toga, slušamo i dugoočekivani novi singl banda Letu štuke iz Sarajeva i Bosne i Hercegovine. Uroš Milovanović iz Beograda nas ovaj tjedan obavještava što je novo na srpskoj glazbenoj sceni. Von Nenad Kreizer.

Mladen Sekularac nekada najveci talenat Jugoslavije i Evrope novi je gost Jao Mile podcast-a.Kako je izgledala karijera iz njegovog ugla i koje su se sve prepreke javljale na tom putu imate prilike cuti u dva sata razgovora.00:00:00 Uvod00:01:30 Gde i sta radis?00:16:20 Dnevna kosarka00:23:50 Odrastanje00:31:00 FMP00:45:31 Pritisak i ocekivanja00:48:20 Odlazak za ameriku01:00:20 Mentalni momenat01:06:55 Belgija01:14:11 Penzija01:21:10 Naslednik01:27:50 Najtezi protivnik01:34:40 Najtezi momenat01:36:40 Benefiti kosarke01:39:50 Savet za mlade01:45:30 Top 5Thumbnail designer:https://instagram.com/design33_mk?igshid=MzRlODBiNWFlZA==Pratite nas na društvenim mrežama!Instagramhttps://www.instagram.com/jaomile_podcast/Facebook https://www.facebook.com/JAOMILEPODCASTTikTokhttps://www.tiktok.com/@jaomile_podcastTwitter https://twitter.com/mileilicGost: Mladen ŠekularacDatum:  5.novembar 2025. Autor i domaćin: Mile IlićLokacija: Studio Long MileProdukcija: Jao Mile#jaomilepodcast #mladensekularac #crvenazvezda #kkpartizan #NikolaJovic #nba  #nikolajokic #abaliga #jokic #bogdanovic #euroleague #doncic #nikolatopic #micic

Milomir Gligorijević gost je Vladimira Stankovića u 191. epizodi podkasta Biznis priče.

Piše Iztok Ilich, bere Igor Velše. S Koroško na obeh straneh meje povezani pesnik, pisatelj in publicist Vinko Ošlak, med drugim znan po pisanju tudi v esperantu in po dolgoletni skrbi za revijo Celovški Zvon, se v zadnjih letih s pridigami, učnimi urami in pogovori vse bolj posveča različnim ravnem in vsebinam svetopisemskega izročila. Na vprašaj na koncu naslova knjige Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi?, povzetega po pesmi kantavtorja Brendija, sam ne odgovarja povsem črnogledo, temveč z »najbrž ne …«. Pri čemer z »najbrž«, kot pojasnjuje, še goji tiho upanje, da se v svoji presoji moti. V premišljevanjih o ogroženosti slovenske narodne biti in jezika prednikov nima pred očmi le stanja na južnem Koroškem, temveč tudi drugod, tako med izseljenci in njihovimi potomci po svetu kakor v matični slovenski državi, kjer je do odnosa do jezika in tradicije še posebno kritičen. V poglavju Zmote in napake na slovenski in nemški strani koroškega narodnega vprašanja zavrača novo iznajdeni pojem »dvojezičnost« kot jezikovni nesmisel in ponavlja, da je Ljubljana tudi danes »bolj zainteresirana za gladkost diplomatskega parketa na Dunaju, kakor za ohranitev slovenskega dela naroda na Koroškem in Štajerskem«. Ker pri vrsti občutljivih tem, ki jih obravnava, ne želi zdrsniti v ceneno in neplodno moraliziranje, išče in najdeva odgovore v izbranih odlomkih iz Svetega pisma. Prepričan je, da je opuščanje jezika in kulturnega izročila staršev in rodu povezano z opuščanjem vere v Boga in njegove zakone. Med pojasnjevanjem razlike med asimilacijo in odpadništvom pa med drugim ugotavlja, da se to vprašanje danes širi tudi na vprašanje ideološkega in novopoganskega prilagajanja in odpada v okviru lastne materinščine. V tej dilemi je za avtorja zamenjava slovenščine z nemščino, še bolj verjetno pa z angleščino in v prihodnosti morda celo s kitajščino, vendarle precej manjše zlo kakor odpad od normalnosti in razumnosti v lastnem jeziku, kjer se danes, na primer, očetu ne reče več oče, ampak »starš 1«. Skrbi ga torej tudi razkroj tradicionalnih družbenih in družinskih vrednot z uvajanjem drugačnih razmerij in vlog v odnosih med bližnjimi. Ob vsej zaskrbljenosti pa avtor v novi knjigi opaža, da je na jezikovnem in narodnostnem polju posejano tudi dobro seme tistih, ki v smislu zvestobe, ne trme ali kljubovanja, še vztrajajo. Vinko Ošlak esej o vprašanju naroda in jezika zaključuje z objavo znamenitih Slovenskih zapovedi, nastalih leta 1922 v Trstu. Po izgubljenem plebiscitu na Koroškem in ob razraščanju fašizma na Primorskem je bil to za Slovence, ki so po prvi svetovni vojni ostali zunaj Jugoslavije, izjemno težaven čas pospešenega raznarodovanja, za mnoge tudi trenutek odločitve za zvestobo ali odpadništvo. Zapovedi je sestavil in dal natisniti na dopisnici tržaški politični in narodni delavec Anton Gerbec, pobudnik jezikovnega krožka Odvada, ki je v Trstu deloval do leta 1929. Namen ne prav številnih članov krožka, ki so po statutu morali za vsako po nepotrebnem uporabljeno tujko plačati dogovorjeno denarno kazen, je bil »spopolnjevanje in čiščenje slovenskega knjižnega jezika vseh slovničnih nepravilnosti in dvoumnosti« da bi dosegli končni smoter: »en narodni jezik slovenski!«. Ime krožka, Odvada, je tako mogoče razumeti predvsem kot pogumen odziv zavednih tržaških izobražencev za ohranjanje ogrožene materinščine Slovencev na zahodnem robu z odvajanjem od jezikovnih vplivov večinskega in drugih večjih narodov, ki jih obdajajo. Vinko Ošlak to malo znano parafrazo desetih božjih zapovedi kritično komentira z željo, da bi jo porabil kot svojevrstno ponazoritev svojih razmišljanj. Njihovo avtorstvo je pomotoma pripisal takrat že pokojnemu jezikoslovcu patru Stanislavu Škrabcu, ki pa je bil pri natisu udeležen le posredno, kot avtor uvodoma povzetega domoljubnega mota: »Naša slovenščina je, prepričan sem, eden najlepših jezikov na svetu.« Za Ošlaka je ta stavek »sam po sebi prvi primer napačnega pojmovanja svojega naroda in jezika, ki ga izrekajo vsi nacionalni šovinisti na svetu«. Iskreno zaskrbljeni, na vse strani kritični esejist zaupa v edino najvišjo nebeško modrost, ki bo odločila, ali naj se slovenščina – tako kot vsi drugi jeziki – ohrani ali ne. Pri tem naj bi bila nemščina po njegovih besedah »danes morda še bolj ogrožena kakor petdesetkrat manjša slovenščina, ker je asimilacija v angleščino za nemško govorečega dosti bližja in lažja, kakor za slovensko govorečega«.

Izrael zaustavio flotilu s pomoći za Gazu, student iz Srbije na jednom od presretnutih brodova. Pritvor državljanima Srbije osumnjičenim za incidente u Francuskoj i Nemačkoj. Poslušajte i priču "Senka kovčega" u kojoj se traže odgovori o Albancima stradalim u vojsci Jugoslavije 80-ih godina.

V Cankarjevem domu v Ljubljani je v okviru Salona z razgledom gostovala bosanska avtorica Lana Bastašić, ena od najbolj priznanih pisateljic mlajše generacije s področja nekdanje Jugoslavije, katere roman Ujemi zajca je bil preveden že v več kot dvajset jezikov. Kaj pa se zgodi, ko kustos pripravi razstavo o kustosu? To je poseben in tudi oseben proces, pravi Vladimir Vidmar, ki je spodnji prostor v Moderni galeriji namenil Igorju Zabelu, umetnostnemu zgodovinarju, kustosu in vsestranskemu intelektualcu, čigar 20. obletnico smrti zaznamujemo letos. O tem, pa še o premieri evolucijske komedije Žival si! v Mestnem gledališču Ptuj.

Brano Jakubović je ustanovitelj skupine Dubioza Kolektiv iz Bosne in Hercegovine, ene najuspešnejših glasbenih zasedb z območja nekdanje Jugoslavije. Zaradi bolezni se je za nekaj časa umaknil z odrov, zdaj pa se vrača s knjigo Moje nebuloze, v kateri po glasbenem ustvarjanju nastavlja ogledalo tudi v obliki kolumn. Razmišlja o življenju in svetu, osebnih dilemah in stiskah, politiki, Evropi kot stari pocestnici ter o korakih nazaj v slogu Luke Dončića.

Enajstega avgusta letos je minilo osemdeset let, odkar je bila uzakonjena splošna volilna pravica za ženske na območju nekdanje Jugoslavije. To je po več letih boja za volilno pravico žensk pomenilo zgodovinski preboj. O tem, kako so si ženske priborile vstop na polje politike, kako so bila prizadevanja za volilno pravico povezana z zahtevami za pravičnejšo družbo, boljši socialni in ekonomski položaj žensk ter za reproduktivne pravice, bomo govorili v tokratni oddaji Sledi časa. Avtorica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila zgodovinarko dr. Isidoro Grubački z Inštituta za novejšo zgodovino, zgodovinarko dr. Ano Cergol Paradiž in sociologinjo dr. Milico Antić Gaber s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Predavanje Svetislaav Kari Pešića na Konferenciji Biznis Priče 2025.Svetislav "Kari" Pešić rođen je 28. avgusta 1949. godine u Novom Sadu, a odrastao je u Pirotu, gde je započeo svoju košarkašku karijeru. Kao igrač, nastupao je za KK Pirot (1964–1967), Partizan (1967–1971) i Bosnu (1971–1979). Sa Bosnom je osvojio Prvenstvo Jugoslavije i Kup Jugoslavije 1978. godine, kao i Kup evropskih šampiona 1979. godine.Trenersku karijeru započeo je u KK Bosna 1982. godine, gde je osvojio Prvenstvo Jugoslavije 1983. i Kup Jugoslavije 1984. godine. Kao selektor mlađih kategorija reprezentacije Jugoslavije, osvojio je kadetsko Evropsko prvenstvo 1985, juniorsko Evropsko prvenstvo 1986. i Svetsko prvenstvo za juniore 1987. godine.Od 1987. do 1993. godine bio je selektor reprezentacije Nemačke, s kojom je osvojio Evropsko prvenstvo 1993. godine. Kao selektor reprezentacije SR Jugoslavije, osvojio je Evropsko prvenstvo 2001. i Svetsko prvenstvo 2002. godine. Od 2021. godine vodi reprezentaciju Srbije, s kojom je osvojio srebrnu medalju na Svetskom prvenstvu 2023. i bronzanu medalju na Olimpijskim igrama 2024. godine. Na klupskom nivou, Pešić je trenirao Albu Berlin (1993–2000), Barselonu (2002–2004, 2018–2020), Đironu (2006–2007), Crvenu zvezdu (2008–2009, 2011–2012), Bajern Minhen (2012–2016) i Valensiju (2010–2011). Sa Barselonom je osvojio Evroligu 2003. godine, kao i špansko prvenstvo i Kup kralja. Sa Albom Berlin osvojio je Kup Radivoja Koraća 1995. godine i četiri uzastopne titule prvaka Nemačke (1997–2000). Pešić je 2020. godine primljen u FIBA Kuću slavnih, čime je potvrđen njegov značajan doprinos svetskoj košarci.

Goran Grbovic legendarni kosarkas Partizana i reprezentativac Jugoslavije a sada direktor Beogradske arene, novi je gost Jao Mile podcast-a.Thumbnail designer:https://instagram.com/design33_mk?igshid=MzRlODBiNWFlZA==Pratite nas na društvenim mrežama!Instagramhttps://www.instagram.com/jaomile_podcast/Facebook https://www.facebook.com/JAOMILEPODCASTTikTokhttps://www.tiktok.com/@jaomile_podcastTwitter https://twitter.com/mileilicVremenski kodovi:00:00:00 Intro00:02:30 U18 Prvenstvo00:10:00 Stranac trener?00:22:30 Evroliga00:26:00 Incident Partizanovih igrača00:28:30 Organizacija Arene00:36:00 NBA Evropa00:39:00 Apliciranje za F400:46:20 Partizan i Zvezda00:54:30 Balša Koprivica01:04:00 Odrastanje01:10:40 Treninzi prof. Aleksandra Nikolića01:25:15 8 godina u Partizanu01:29:30 Jokić01:33:30 Španija01:41:20 Reprezentacija01:48:00 Tuča sa Italijanima01:55:00 Najtalentovaniji igrač02:00:00 Najteži protivnik02:03:00 Šta je košarka donela u životu02:10:00 Savet za mlade02:13:00 Najbolje petorke?Gost: Goran GrbovićDatum: 20.08.2025. Autor i domaćin: Mile IlićLokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse#jaomilepodcast #gorangrbovic #srbija #swishfindyourway #djokovic #crvenazvezda #kkpartizan #findyourway #nba  #nikolajokic #abaliga #jokic #bogdanovic #euroleague #doncic #nikolatopic

Na međunarodni dan nestalih i dalje nepoznata sudbina 11.000 ljudi na prostoru bivše Jugoslavije. Vrhovni sud Kosova odbacio žalbu Samoopredeljenja protiv sertifikacije Srpske liste za lokalne izbore. Za prosvetne radnike u Srbiji nova školske godina obeležena strahom i neizvesnošću.

Angleški zgodovinar in publicist Timothy Garton Ash v najnovejši knjigi Domovina Evropa, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu pri Mladinski knjigi, piše med drugim o peklu bratomorne vojne v državah nekdanje Jugoslavije, ki mu je bil priča tudi sam. Objavljamo odlomek iz poglavja Spet genocid, ki se začenja z obiskom hrvaške Krajine, v njem pa piše tudi o Kosovu in genocidu v Srebrenici. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, ton in montaža Miha Klemenčič. Foto: Pokopališče Potočari blizu Srebrenice Michael Büker https://en.wikipedia.org/wiki/Srebrenica_massacre

Območje Ilirske Bistrice in širšega območja Pivške kotline ima zelo pomembno strateško lego, saj tu tečejo prometne povezave osrednje Slovenije s pristaniščema Reko in Trstom. Zato ne preseneča, da je tu pred 80 leti potekala ena največjih vojaških operacij na slovenskem ozemlju. Zgodba o tej tako imenovani tržaško-reški operaciji oziroma sklepnih bojih v drugi svetovni vojni se je začela v začetku leta 1945, ko so se enote Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije preoblikovale v Jugoslovansko armado. Nastale so prva, druga, tretja in četrta armada. Še posebno zadnja je bila v zadnjih dneh vojne v Ilirski Bistrici in na Pivškem v težkih preizkušnjah. Njene enote so se namreč spopadle s pripadniki 97. nemškega armadnega korpusa. Po srditih bojih se je potem partizanskim enotam predalo 16.000 nemških vojakov, pripadnikov omenjenega korpusa.Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Zakaj se ideja, da bi balkanski narodi mirno sobivali v skupni federaciji, čim bolj politično in ekonomsko neodvisni od velesil, kljub nekaterim resnim poskusom nikoli ni uresničila v okviru, širšem od socialistične Jugoslavije?Iz lastne zgodovine dobro vemo, da države niso nekaj večnega in nespremenljivega, ampak se lahko ista območja v različnih obdobjih vključujejo v zelo različne politične tvorbe. Slovenci smo samo v zadnjih 150 letih izkusili življenje v Avstro-Ogrski monarhiji, Kraljevini SHS, nato preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo, pa pod nemško in italijansko okupacijo, zatem v socialistični Jugoslaviji in nazadnje v samostojni Sloveniji. In vendar le redko pomislimo, da bi se te države lahko oblikovale tudi drugače in da je zgodovina polna nematerializiranih zamisli, ki kasneje izginejo iz našega spomina, pa morda v kakšnem trenutku sploh niso bile nujno tako daleč od uresničitve. Ena od takšnih je tudi ideja balkanske federacije, federacije, ki bi poleg nekaterih ali vseh držav nekdanje Jugoslavije vključevala vsaj še Bolgarijo, v nekaterih različicah pa tudi Albanijo ter celo Romunijo, Grčijo in Turčijo. V tokratnih Sledeh časa se podajamo v zgodovino te nikoli uresničene zamisli, o kateri pa se je vodstvo socialistične Jugoslavije z Josipom Brozom Titom na čelu vsaj z Bolgarijo že pred koncem druge svetovne vojne ter nekaj let po vojni presenetljivo intenzivno pogajalo. Kdaj je ta zamisel sploh nastala in kakšno je bilo njeno življenje v našem političnem prostoru? Zakaj na koncu ni bila uresničena in kako so nanjo gledale velesile tistega časa, še posebej Sovjetska zveza in Velika Britanija? Nastanek zamisli in njeno življenje do druge svetovne vojne nam bo pomagal osvetliti znanstveni svetnik, upokojeni raziskovalec Inštituta za novejšo zgodovino dr. Jurij Perovšek, njene poizkuse uresničitve med in po drugi svetovni vojni pa zgodovinar dr. Jurij Hadalin z istega inštituta. Oddajo je pripravila Alja Zore.   Foto: Wikipedija, javna last

Srebrenica. Mesto v kotanji, ki ga je ustvarila rečica Guber. Nedaleč od slovite reke Drine. Epicenter tektonske razpoke miru, ki je z genocidom nad 8372 Bošnjaki pred 30 leti zarezalo v že tako tragičen in krvav razpad držav nekdanje Jugoslavije. Prvi genocid na evropskih tleh po koncu druge svetovne vojne je pustil v očeh mnogih nepopravljive družbene posledice v mestu, ki je pred vojno slovelo kot uspešno, to naj bi bila četrta najrazvitejša občina v tedanji republiki. Kakšne so razpoke miru leta 2025, ko so glavni krivci za genocid sicer bili obsojeni, Srebreniški genocid pa je naposled, po nečloveškem trudu predvsem združenja Mater Srebrenice sicer šele leta 2024, dobil tudi svojo resolucijo v Združenih narodih? Bi lahko lepilo za eno največjih razpok miru na Balkanu našli na nogometni tekmi? Gašper Andrinek in Luka Hvalc v raziskovalni seriji Razpoke miru odkrivataa zgodbe sobivanja na Balkanu, ki prinašajo žarke upanja in kažejo, da je vsaj premirje mogoče. Sogovornik: Faruk Smajlović, športni delavec v FK Guber, glasbenik Zapiski:  glasbena skupina Afera napovednik dokumentarnega filma Samir Mehić Bowie – Pisma iz Srebrenice  reportaža Vala 202 iz Srebrenice leta 2015 Razpoke miru: Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Srbi na Hrvaškem se borijo za reko v Bosni  

Petrinja je mesto na Hrvaškem. Stoji ob reki Kolpi, tik pred njenim izlivom v Savo. Na širšem območju zgodovinsko-geografske pokrajine Banovina živijo tako Hrvati kot Srbi. Medetnično sobivanje je bilo zaradi politike vedno burno, ob razpadu Jugoslavije je bilo mesto porušeno, ljudje izgnani. Premnogi so v vojni umrli. Ob božiču leta 2020 je Petrinja doživela močan potres. Mesto je bilo ponovno porušeno. Tektonske razpoke so se križale z razpokami miru. Kako živijo pet let pozneje? Kakšni so odnosi med ljudmi? Kako Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost, prihodnost brez kontejnerjev?

Poslušajte: kako bi mogle izgledati nove američke sankcije protiv Rusije, kako će se spor koji vuče korijene iz bivše Jugoslavije odraziti na BiH, šta su razlozi za jednu mitropoliju i dva mitropolita Srpske pravoslavne crkve u Crnoj Gori.

Baljvine so kraj v Bosni in Hercegovini, kjer je ob razpadu nekdanje Jugoslavije živelo 1500 ljudi, polovica Srbov in polovica Bošnjakov. Navkljub etnični in verski razdeljenosti, so tudi med državljansko vojno živeli v sožitju in se izognili krvavim konfliktom. Kako jim je uspelo in kakšno je sporočilo iz Baljvin v Bosni in Hercegovini, v državi, ki se zdi še naprej vrelišče za nove in nove spore?Balkan je tektonsko dejaven prostor. Pogosti so potresi. Na površju nemirnih tal pa pretresi. Razpad nekdanje Jugoslavije so zaznamovali krvavi spopadi med narodi, ki so nekoč sobivali pod isto streho. So tri desetletja po koncu vojn razpoke miru kaj manj globoke? Kako zaceliti še vedno boleče rane, kako povezati razdvojene svetove? In kje iskati veziva, ki lahko utrdijo krhki mir? V raziskovalni seriji Vala 202 “Razpoke miru” odkrivamo zgodbe sobivanja, ki prinašajo žarke upanja in kažejo, da je vsaj premirje mogoče.

Baljvine so kraj v Bosni in Hercegovini, kjer je ob razpadu nekdanje Jugoslavije živelo 1500 ljudi, polovica Srbov in polovica Bošnjakov. Navkljub etnični in verski razdeljenosti, so tudi med državljansko vojno živeli v sožitju in se izognili krvavim konfliktom. Kako jim je uspelo in kakšno je sporočilo iz Baljvin v Bosni in Hercegovini, v državi, ki se zdi še naprej vrelišče za nove in nove spore?Balkan je tektonsko dejaven prostor. Pogosti so potresi. Na površju nemirnih tal pa pretresi. Razpad nekdanje Jugoslavije so zaznamovali krvavi spopadi med narodi, ki so nekoč sobivali pod isto streho. So tri desetletja po koncu vojn razpoke miru kaj manj globoke? Kako zaceliti še vedno boleče rane, kako povezati razdvojene svetove? In kje iskati veziva, ki lahko utrdijo krhki mir? V raziskovalni seriji Vala 202 “Razpoke miru” odkrivamo zgodbe sobivanja, ki prinašajo žarke upanja in kažejo, da je vsaj premirje mogoče.

Podali smo se v mesto, kamor so se v času nekdanje Jugoslavije vile kolone. V mesto ob meji, kjer nisi želel, da te miličnik vpraša "imate kaj za prijaviti?". V Gorico, ki je dom tudi Andree Bellaviteja. Teolog, publicist in popotnik, ki je pred dvajsetimi leti na Jakobovi poti prvič začutil, da ne bo več duhovnik. Goričan, ki se je slovenščine želel učiti že ob prihodu, a to takrat ni bilo mogoče. Zdaj je to veliko lažje. Tudi zato, ker je njegova življenjska sopotnica profesorica italijanščine v Ljubljani. Skupaj z Evo Furlan spoznajte zanimivega vodnika, ki zares živi Gorico in njeno širše območje.

Roker u srcu, šumarski inženjer po struci i edukator koji menja živote hiljadama klinaca kroz programiranje i robotiku. U 316. epizodi podkasta Pojačalo, Ivan je ugostio Miomira Popeskova, osnivača Kliker IT centra – inovativne škole programiranja i tehnologije za decu od 5 do 18 godina. U inspirativnom razgovoru, Popeskov deli svoj lični i profesionalni put – od rock muzičara i šumarskog inženjera do vizionara koji deci širom regiona približava svet programiranja, robotike i IT-ja. Poseban fokus epizode je na trećem po redu Hakatonu koji organizuje Kliker, međunarodnom takmičenju koje okuplja decu iz celog regiona bivše Jugoslavije, sa ciljem da kroz timski rad razvijaju aplikacije, igrice i robotska rešenja na aktuelne društvene teme. Epizoda daje uvid u značaj praktične tehnološke edukacije u ranom uzrastu, snagu lokalnih inicijativa i koliko daleko može da ode ideja vođena strašću i odgovornošću. Više o ovogodišnjem Hakatonu možete pogledati na linku - https://futurekids.rs/future-kids-hakaton-2025/ Teme u epizodi: - Najava razgovora - Početak razgovora - Kad porastem biću - Muzička pauza pre faksa - Početak Klikera - Razvoj Klikera - Impakt Klikera Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/42IlMiw Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN

Miodrag Škrbić gost je kod Vladimira Stankovića u 176. epizodi podkasta Biznis Priče

Kako izgleda saradnja sa Michael Jordan, Lebron James, Lukom Modricem i Dirk Novickim imate prilike cuti od Nenada Mirkovica, bivseg direktora marketinga Nike i Jordan brenda za Evropu.Nenad je svoje detinjstvo proveo na Fontani na Novom Beogradu i tu se zaljubio u košarku.Odrastao je gledajuci najbolje igrace stare Jugoslavije u Hali Sportova na Novom Beogradu.Košarka mu je omogucila skolovanje u Americi i kako sam kaze donela mu je mnogo toga u zivotu iako nije stigao do profesionalnog nivo. Uzivajte u novom Jao Mile podcastu-u.00:00:00 Uvod - Susret sa Majklom Dzordanom 00:17:30 Saradnja sa MJ00:23:20 Luka Doncic u Nikeu00:25:40 Kako je raditi sa MJ00:32:50 Marketing00:49:55 NBA u EL01:03:30 odrastanje01:26:50 Mastanja i uzori01:37:40 Anegdote iz mladosti01:44:25 Nadimci01:54:00 Koledz Florida - Vinskonsin02:18:20 Promena karijere02:26:20 Zare anegdote02:50:27 Povrstak u Srbiju02:57:20 Saradnja sa velikim sportistima03:13:10 Sta mu je kosarka donela03:17:12 savet mladima03:18:40 PetorkaThumbnail designer:https://instagram.com/design33_mk?igshid=MzRlODBiNWFlZA==Pratite nas na društvenim mrežama!Instagramhttps://www.instagram.com/jaomile_podcast/Facebook https://www.facebook.com/JAOMILEPODCASTTikTokhttps://www.tiktok.com/@jaomile_podcastTwitter https://twitter.com/mileilicGost: Nenad MirkovićDatum: 26. Mart 2025. Autor i domaćin: Mile IlićLokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse#jaomilepodcast #nenadmirkovic #swishfindyourway #djokovic #crvenazvezda #kkpartizan #findyourway #nba  #nikolajokic #abaliga #jokic #bogdanovic #euroleague #doncic #nikolatopic

Praslovan ni le naslov ene najbolj znanih skladb Zorana Predina, temveč je tudi naslov novega dokumentarnega filma režiserja Slobodana Maksimovića o ustvarjalni in življenjski poti glasbenika, ki se je pri svojem delu vztrajno opiral na uporniški potencial umetnosti. Film s številnimi posnetki koncertov, dogodkov in drugega gradiva prikaže lok razvoja glasbe Zorana Predina v zadnjih več kot štirih desetletjih – ob njegovi karieri pa tudi spremembe v družbeno-političnem ozračju našega prostora in nekdanje skupne države Jugoslavije. Predinovo ustvarjalno pot prikaže kronološko – od njegovih začetkov ukvarjanja z glasbo v Mariboru do obdobja z novovalovsko skupino Lačni Franz, s katero je pustil pečat na širši jugoslovanski rokovski glasbeni sceni. Film se potem posveti poznejšim Predinovim obdobjem, v katerih je raziskoval različne glasbene zvrsti in sodeloval z glasbeniki, kot je na primer Arsen Dedić. Praslovan je bil premierno prikazan avgusta na Sarajevskem filmskem festivalu, na Festivalu slovenskega filma v Portorožu je prejel nagrado občinstva, preden je prišel na redni spored slovenskih kinematografov, pa se je zavrtel tudi na 27. Festivalu dokumentarnega filma. Z Zoranom Predinom in Slobodanom Maksimovićem se pogovarja Tesa Drev Juh.

U novoj epizodi podkasta "Pod kapicom" gost je bio Igor Gočanin, nekadašnji vaterpolista Partizana i Katalunje i reprezentativac Jugoslavije. On je govorio o nedavnom otvorenom pismu, kojim se obratio javnosti, a pre svega Vaterpolo savezu Srbije, inicirajući ideju o tome da vaterpolo u Srbiji postane sport od nacionalnog značaja. Govorio je o nedovršenim bazenima u Vrnjačkoj Banji, gde i danas radi kao trener, kao i o stanju PVK Goč i načinu na koji se u njemu radi. Igor se prisetio i igračkih dana, osvajanja trofeja sa Partizanom i Katalunjom, početaka u PVK Goč, plivačkih treninga u hotelu "Breza". Govorio je o osvajanju medalja sa reprezentacijom, zlata iz Los Anđelesa i dočeka u Banji. O svemu tome i mnogim zanimljivim anegdotama iz karijere govorio je Igor Gočanin u nešto više od dva sata razgovora.Gost: Igor GočaninDomaćini: Aleksandra Radivojević i Pavle Živković#podkapicom #infinitylighthouse#vaterpolo 00:00:00 Početak i Uvod------------------------------HUMANITARNI KUTAKPomozimo Martinu!Slanjem SMS poruke: Upišimo 1503 i pošaljimo SMS na 3030Slanjem SMS poruke iz Švajcarske: Upišimo human1503 i pošaljimo SMS na 455Uplatom na dinarski račun: 160-6000001670866-23Uplatom na devizni račun: 160-6000001671337-65IBAN: RS35160600000167133765SWIFT/BIC: DBDBRSBGUplatom platnim karticama putem linka: E-doniraj (https://www.budihuman.rs/edonate/sr?user_id=1503)Uplatom sa vašeg PayPal naloga putem linka: PayPal (https://www.budihuman.rs/paypal/sr/donate?user_id=1503)-----------------PODRŠKA ZA INFINITY LIGHTHOUSEUkoliko želite da podržite ekipu Infinity Lighthouse i sve što radimo, najbrže je kroz Patreon i YouTube članstvo.Patreon: https://www.patreon.com/infinitylighthouse YT: https://www.youtube.com/channel/UCQ2D37u3DU1XGxxriq5779Q/join-----------------NAŠA PRODAVNICA - ️https://shop.infinitylighthouse.comSvi koji žele da obogate svoju biblioteku prelepim delima o Formuli 1 i MotoGP-u ili se obuku u naše, zajedničke, boje, tu je naša zvanična prodavnica knjiga, majica i kačketa.PATREON I YOUTUBE MEMBERSHIP ️- www.patreon.com/infinitylighthousePodrška na Patreonu i YouTube-u nam veoma znači i pre svega hvala svim našim pokroviteljima, a ukoliko ste u  mogućnosti i vi da nas podržite, pomoćićete nam da dalje napredujemo i razvija se naša, nadamo se zajednička, priča.NAŠE DRUŠTVENE MREŽE Instagram - https://instagram.com/infinitylighthouse Facebook - https://facebook.com/theinfinitylighthouseTwitter - https://twitter.com/infinitylighthsSPORTSKE VESTI - https://sportsmagazin.rsMusic credit: Envato Elements Item/Cinematic Heroic by StudioKolomnaAutor: Srđan ErcegDatum: 14. januar 2025.Lokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse https://www.youtube.com/infinitylighthouseWebsite: https://infinitylighthouse.com/Zabranjeno je svako kopiranje i neovlašćeno preuzimanje video i/ili audio snimaka i postavljanje na druge kanale! Nije dozvoljeno koristiti materijal sa ovog kanala, bilo u celosti ili iz segmenata, bez licenciranja / plaćanja kako za komercijalnu, tako i za nekomercijalnu upotrebu.Svaka upotreba bez licenciranja za komercijalnu ili nekomercijalnu / privatnu upotrebu biće procesuirana. Za sve informacije o pravima, za upite o licenciranju i dobijanju dozvole za korišćenje možete nas kontaktirati putem naše zvanične email adrese.Copying, re-uploading and illegally distributing this copyrighted work is strictly prohibited! Label and copyright: Infinity Lighthouse. ★ Support this podcast on Patreon ★

Nikola Loncar, bivsi reprezentativac Jugoslavije i osvajac zlata sa EP '97, SP '98 , srebra sa OI '96 , bronzane medalje na EP '99 i SAMPION EVROPE sa PARTIZANOM '92 novi je gost Jan Mile podcast-a.00:00:00 Uvod Nikola Lončar00:05:08 Košarkaski projekat (?)00:13:50 NBA vs Evropska kosarka00:20:00 Veciti u EL00:28:24 EL Parttizan Real serija00:40:55 F4 Abu Dabi00:46:05 Odrastanje00:50:16 uzori i mastanja00:56:14 Toša00:59:20 92' Fuelabrada i anegdote01:09:56 Partizan prvak evrope 01:14:30 Prelazak u Madrid01:24:45 Estudijantes01:37:34 Povratak u Partizan 01:42:00 Novica Velickovic01:47:00 Najveci talenti sa kojima je igrao01:54:45 Poziv za reprezentaciju i OI 9602:10:00 Najdraza medalja02:14:30 Penzija02:29:30 Kako je cuvao Dzordana02:37:55 Sta mu je kosarka donela?02:43:50 Savet za mlade02:47:40 Petorka Thumbnail designer:https://instagram.com/design33_mk?igshid=MzRlODBiNWFlZA==Pratite nas na društvenim mrežama!Instagramhttps://www.instagram.com/jaomile_podcast/Facebook https://www.facebook.com/JAOMILEPODCASTTikTokhttps://www.tiktok.com/@jaomile_podcastTwitter https://twitter.com/mileilicGost: Nikola LoncarDatum: 25. decembar  2024. Autor i domaćin: Mile IlićLokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse#jaomilepodcast #nikolaloncar #swishfindyourway #djokovic #crvenazvezda #kkpartizan #findyourway #nba  #nikolajokic #abaliga #jokic #bogdanovic #euroleague #doncic #nikolatopic

Podržite nas na Patreonu - https://www.patreon.com/historycast. . Jugoslavija ostaje tema koja inspiriše brojne debate, jer je njeno nasleđe i dalje prisutno - bilo u vidu nostalgije, političkih ideja ili kulturnih uticaja. Za ljubitelje istorije, ona je neiscrpnu izvor priča o ljudima, idejama i događajima koji su oblikovali ne samo Balkan, već i šire regije sveta. U današnjoj epizodi, naša istoričarka umetnosti Jovana Milovanović sa koleginicom Biljanom Crvenković razgovara o tome kako se sećamo Jugoslavije.