1918–1992 country in Southeastern and Central Europe
POPULARITY
Regionalni program: Aktuelno u 18 - Radio Slobodna Evropa / Radio Liberty
Poslušajte: kako bi mogle izgledati nove američke sankcije protiv Rusije, kako će se spor koji vuče korijene iz bivše Jugoslavije odraziti na BiH, šta su razlozi za jednu mitropoliju i dva mitropolita Srpske pravoslavne crkve u Crnoj Gori.
Petrinja je mesto na Hrvaškem. Stoji ob reki Kolpi, tik pred njenim izlivom v Savo. Na širšem območju zgodovinsko-geografske pokrajine Banovina živijo tako Hrvati kot Srbi. Medetnično sobivanje je bilo zaradi politike vedno burno, ob razpadu Jugoslavije je bilo mesto porušeno, ljudje izgnani. Premnogi so v vojni umrli. Ob božiču leta 2020 je Petrinja doživela močan potres. Mesto je bilo ponovno porušeno. Tektonske razpoke so se križale z razpokami miru. Kako živijo pet let pozneje? Kakšni so odnosi med ljudmi? Kako Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost, prihodnost brez kontejnerjev?
V zborniku The Resilience of History – se pravi: Odpornost zgodovine – mednarodna skupina raziskovalk in raziskovalcev premišljuje o vojnah ob razpadu Jugoslavije, kakor se nam kažejo skozi prizmo umetnostiUmetnost – pa naj gre za glasbo, za slikarstvo, za gledališče, film, strip ali literaturo – se je v teku stoletij izkazala kot tista dejavnost, v kontekstu katere lahko ljudje zelo dobro, tehtno in poglobljeno govorimo o sila široki paleti naših ključnih bivanjskih izkustev – pa naj gre za bolečino neuslišane ljubezni, za tesnoben strah pred boleznijo in smrtjo, za negotovo iskanje bivanjskega smisla sredi absurdnega sveta, za vznesenost ob pogledu na lepote neokrnjene narave, za predelovanje kompleksne dinamike odnosov znotraj družine ali za vselej budno erotično poželenje. Ko pa umetniki in umetnice skušajo vzeti v precep vojno in travme, ki jo vojno nasilje pusti v preživelih, no, tedaj se pogosto zdi, da je to problem, ki presega človeške kreativne zmožnosti, da, drugače rečeno, preprosto manjka besed, da manjka not, kadrov, gibov in barvnih odtenkov, s katerimi bi lahko kdorkoli adekvatno izrekel tovrstno grozo, tovrstno brezno. Pa vendar umetniki in umetnice ne odnehajo; in če pomislimo na slike Francisca Goye, v katerih je upodobil nasilje, ki je pretresalo Španijo med napoleonskimi vojnami, če pomislimo na Vasilija Grosmana in njegov veliki roman o drugi svetovni vojni Življenje in usoda ali če pomislimo na film Bitka za Alžir, v katerem Gilo Pontecorvo govori o alžirskem boju zoper francosko kolonialno nadoblast, tedaj je treba priznati, da umetnost le ni brez moči pred obličjem vojne. A kaj natanko umetnost naredi z vojno, kadar je na ravni svoje nelahke naloge? Nas potolaži? Mar najde smisel v nesmiselnem ubijanju, mučenju, posilstvih in stradežu? Ali pa brezno, pred katerim stojimo, pravzaprav samo še poglobi? – To je vprašanje, ki si ga je zastavila mednarodna skupina razpravljavk in razpravljavcev, ko so pisali prispevke za intriganten zbornik The Resilience of History : The Yugoslav Wars through Art (se pravi: Odpornost zgodovine : jugoslovanske vojne skozi prizmo umetnosti), ki je pred nedavnim izšel pod založniškim okvirom Zavoda Maska. Do kakšnih zaključkov so se ti razpravljavci in razpravljavke navsezadnje dokopali, smo preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Gregorja Modra in literarnega zgodovinarja dr. Blaža Kavška, ki sta nad omenjenim zbornikom bdela po uredniški plati. Foto: prizor iz obleganega Sarajeva leta 1992 – Vedran Smailović igra violončelo sredi ruševin poslopja Narodne in univerzitetne knjižnice Bosne in Hercegovine, ki so jo enote vojske Republike Srbske v noči s 25. na 26. avgust 1992 obstreljevale in tako povzročile požar, v katerem je zgorelo več kot milijon in pol knjig (Mikhail Evstafiev / Wikipedija)
Baljvine so kraj v Bosni in Hercegovini, kjer je ob razpadu nekdanje Jugoslavije živelo 1500 ljudi, polovica Srbov in polovica Bošnjakov. Navkljub etnični in verski razdeljenosti, so tudi med državljansko vojno živeli v sožitju in se izognili krvavim konfliktom. Kako jim je uspelo in kakšno je sporočilo iz Baljvin v Bosni in Hercegovini, v državi, ki se zdi še naprej vrelišče za nove in nove spore?Balkan je tektonsko dejaven prostor. Pogosti so potresi. Na površju nemirnih tal pa pretresi. Razpad nekdanje Jugoslavije so zaznamovali krvavi spopadi med narodi, ki so nekoč sobivali pod isto streho. So tri desetletja po koncu vojn razpoke miru kaj manj globoke? Kako zaceliti še vedno boleče rane, kako povezati razdvojene svetove? In kje iskati veziva, ki lahko utrdijo krhki mir? V raziskovalni seriji Vala 202 “Razpoke miru” odkrivamo zgodbe sobivanja, ki prinašajo žarke upanja in kažejo, da je vsaj premirje mogoče.
Kako se održavaju mostovi između starog i novog života? Nekad su to bili zavičajni klubovi, misije i folklor – danas su to Facebook grupe, TikTok i WhatsApp chatovi. Nova dijaspora iz bivše Jugoslavije u Njemačkoj druži se drukčije, digitalno i fleksibilno. Što to znači za osjećaj pripadnosti? I koliko je to daleko od načina na koji se družila prije dvadesetak godina? Maja Marić razgovara s kolegom Filipom Slavkovićem i Sonjom Breljak, urednicom portala Hrvatski glas Berlin. Von Maja Maric.
Roman Ogenj pripoveduje zgodbo resnične osebe Štefke Cobelj, ki je kot kustosinja zaznamovala ne le ptujski kulturni prostor, ampak je njeno delo kot predstavnice Jugoslavije seglo daleč v tujino. Avtor Aleš Šteger je njeno življenje revolucionarke, ki pa nikakor ne najde prave umestitve v prostor, čas in dogajanje, mojstrsko oblikoval tudi v opis turbulentnega časa med drugo svetovno vojno in po njej. Ogenj, naslov romana, je metafora časa, nerazumevanja, praktično izbrisa ene najbolj kontroverznih osebnosti Ptuja, uničenja prizadevanj, znanja in ambicij. Je revolucija tudi tokrat požrla svojega otroka?
Jusuf Hadžifejzović je jedan od najpoznatijih bh. suvremenih umjetnika. Svoj umjetnički put započeo je sredinom '60 tih godina, kada je iz rodnog Prijepolja došao u Sarajevo na školovanje u Srednju umjetničku školu. Nije bio siguran gdje će ga primiti na Likovnu akademiju pa je polagao prijemni ispit na 3 Akademije, u Sarajevu, Beogradu i Zagrebu. Na koncu se odlučio za beogradsku Likovnu akademiju gdje je studirao u klasi Stojana Ćelića. Vanvremenski talentiran i buntovan kakav je bio i tokom studiranja u Beogradu, na nagovor Biljane Tomić, kuratorice beogradskog SKCa, odlučio je na posljednju godinu studija otići na Kunstakademie u Dusseldorf kod prof. Klausa Rinkea. Nakon što je diplomirao sa čistom desetkom na beogradskoj Akademiji sa jedinstvenim radom koji se sastojao od 6 rečenica ispisanih rukom na 6 papira, odlučio je doći u Sarajevo gdje je odmah nakon Olimpijade bio jedan od osnivača umjetničkog projekta Jugoslovenska dokumenta, najvažnije izložbe suvremene umjetniosti u bivšoj Jugoslaviji. Kasnije je pokrenuo i sarajevsko Bijenale moderne umjetnosti, koje je zajedno sa Dokumentima sredinom 80-tih oživjelo sarajevsku umjetničku scenu dovodeći ju u sami vrh scene jugoslavenske i svjetske suvremene umjetnosti. Ta je scena tokom ratnih godina iznjedrila i prvu Kolekciju Ars Aevi, budućeg sarajevskog muzeja savremene umjetnosti. Jusuf za sebe ne voli reći da je konceptualni umjetnik, nego da pripada postkonceptualnom umjetničkom žanru. Bavi se depografijom i analitičkim slikarstvom, a jedan je od najprovokativnijih umjetnika srednje generacije u bivšoj Jugoslaviji, koji je poznat i po svojim provokativnim performansima. Neki od njegovih kontroverznih performansa su imali gotovo proročanski karakter, a takav je i performans "Od kiča do krvi samo je jedan korak", koji je predstavio na Cetinjskom bijenalu 1991. godine. No, njegov najpoznatiji projekat "Prodavnica praznina" je poseban koncept udahnjivanja novog identiteta iskorištenim predmetima koje Jusuf svakodnevno koristi i nakon što im dodijeli certifikat vlasništva njegove praznine dobivaju status umjetničkog djela. U Skenderiji godinama vodi svoju Galeriju Charlama u kojoj je otvorio vrata mladim bosanskohercegovačkim umjetnicima i o kojoj je svojevremeno pisao i New York Times. Učestvovao je u mnogim veoma značajnim međunarodnim izložbama savremene umjetnosti od Berlina, Dusseldorfa, sve do Južne Koreje.U ovoj epizodi smo razgovarali o:00:00:00 Teaser i najava00:04:34 Dolazak na školovanje u sarajevsku Umjetničku školu00:08:41 Studij na Akademiji u Beogradu u klasi Stojana Ćelića00:11:05 Odlazak u Dusseldorf na Kunstakedemie kod Klausa Rinkea00:15:47 Kako je nastalo ime Galerije Charlama?00:18:18 Čuveni diplomski rad na beogradskoj Akademiji sastojao se od 6 rečenica ispisanih rukom na 6 papira00:20:36 Dolazak u Sarajevo i rad na Jugoslovenskim Dokumentima00:27:35 Performans na Cetinjskom Bijenalu iz 1991. "Od kiča do krvi samo je jedan korak"00: 33:50 Rad "Schonne Gruse aus banditen Strasse" 00:38:12 Nastanak "Prodavnice praznina" nakon njegovog povratka iz Antwerpena00:42:05 "Svoj život sam izložio u Prodavnici praznina" 00:47:30 Tekst u New York Timesa o galeriji Charlama00:55:30 U zemljama ex Jugoslavije vrlo jaka scena suvremene umjetnosti01:00:33 Performans "Prodavnice praznina" uživo u podcastu01:13:10 "Cijena mojim "prazninama" će skočiti nakon moje smrti" ______________
Podali smo se v mesto, kamor so se v času nekdanje Jugoslavije vile kolone. V mesto ob meji, kjer nisi želel, da te miličnik vpraša "imate kaj za prijaviti?". V Gorico, ki je dom tudi Andree Bellaviteja. Teolog, publicist in popotnik, ki je pred dvajsetimi leti na Jakobovi poti prvič začutil, da ne bo več duhovnik. Goričan, ki se je slovenščine želel učiti že ob prihodu, a to takrat ni bilo mogoče. Zdaj je to veliko lažje. Tudi zato, ker je njegova življenjska sopotnica profesorica italijanščine v Ljubljani. Skupaj z Evo Furlan spoznajte zanimivega vodnika, ki zares živi Gorico in njeno širše območje.
Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Nova knjiga Jerneja Ščeka, vsestransko dejavnega tržaškega Slovenca, filozofa, esejista, prevajalca in publicista, bralca, bralko pozdravi s kar šestimi nagovori. Na uvodnih straneh se oglašata urednica knjige Martina Kafol in Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela, kjer so bili Ščekovi intervjuji, nekateri zaradi prostorskih omejitev časnika nekoliko skrajšani, najprej objavljeni. Na zavihkih platnic nagovarjata Marko Kravos in Nataša Konc Lorenzutti na hrbtu knjige pa z nekaj besedami še Zdravko Duša in Igor Škamperle! Še več iz fotografij in pogovorov sestavljenih portretov šteje galerija uglednih sodobnih italijanskih književnikov, filozofov, zgodovinarjev, psihologov in družboslovcev ter ob njih tudi uspešnežev na povsem drugih področjih. Po izidu prve, medtem že ponatisnjene knjige Kavarna Italija Ščekovi vljudni, sproščeni, poznavalski in suvereni premišljeni dialogi z izbranimi sogovorniki in sogovornicami niso več presenečenje. Osupljivo je morda le to, da je mlademu avtorju v letih 2022–24 uspelo zaokrožiti pogovore ali dopisovanja s še petintrideseterico uglednih raziskovalcev, premišljevalcev in ocenjevalcev kulturnega in političnega dogajanja v današnji Italiji in po svetu. Prva v knjigo Kavarna odprta vstopita zagovornika alpinizma kot umetnosti bistvenega in nasprotnika komercializacije. Ona, Nives Meroi iz Lombardije, on, Roman Benet iz okolice Trbiža – prva zakonca z osvojenimi vsemi štirinajstimi osemtisočaki. Zgodba, močna kot dvojina, kot skupnost dveh, ki se kot eno prebijata naprej, strne Šček. S psihiatrinjo Chiaro Caprì se je Šček pogovarjal o pripadnikih mafijskih združb, ki imajo, kot je razkrila ob preučevanju zapornikov, izrazite sociopatske poteze. Mafija obstaja, a je obenem nikjer ni, najbolj zastrašujoče pa je, da lahko pradavni modeli nadzorovanja ozemlja, strukture in oblikovanja oblasti preživijo v dobi socialnih omrežij. Igiaba Scego, Rimljanka somalskega rodu, pravi, da pisanje v dveh jezikih, ki sta se do včeraj sovražila, doživlja kot dejanje literarne dekolonizacije. In pripominja, da je vsaka vojna bratomorna, saj človek kolje sočloveka. Enako meni tudi svoj čas bojevit zagovornik nadstrankarskega komunizma, teoretični fizik in prevajalec izvirnih biblijskih knjig Carlo Rovelli, ki je med jugoslovansko vojno s tovornjakom vozil pomoč vsem vpletenim etničnim skupnostim. »To je bilo hudičevo delo,« se spominja. »Brat je moril brata, da bi dokazal, da je drugačen.« Pedagog Christiano Raimo je postal učitelj zato, ker verjame, da sta vzgoja in izobraževanje vrhunec slehernega kulturništva in da je od tega vprašanja odvisno vse življenje. Capinski kapitalizem, povzema, si z omejevanjem sredstev javnemu šolstvu sam koplje grob. S pisateljem in novinarjem Antoniom Scuratijem se je Šček pogovarjal o njegovih dokumentarnih romanih, v katerih analizira pojav Mussolinija in fašizma, ter neizprosno razbija mit o Italijanih, dobrih ljudeh. Fašizem se v zborniku pojavi še dvakrat. Najprej v pogovoru z zgodovinarjem Emiliom Gentilejem, ki fašizem že petdeset let preučuje z iskanjem in kritično analizo zgodovinskih virov, torej z uporabo golih dejstev, kot jih je ob upoštevanju kategorij zgodovinskega razuma mogoče dokumentirano rekonstruirati. Pri tem se posebej ukvarja z organizacijsko, kulturno in institucionalno razsežnostjo, ki odsevajo bistvo tega totalitarizma. Zgodovino fašizma in z njim odpora, osvobodilnega gibanja in Jugoslavije 20. stoletja raziskuje tudi precej mlajši Eric Gobetti. Ugotavlja, da se v Italiji vedno znova srečuje s protipartizansko ali protijugoslovansko interpretacijo dejstev, pri čemer so problem tudi sama dejstva. O njih se brezsramno laže. »Največji problem so tisti,« je prepričan Gobetti, »ki zavestno lažejo v brk zgodovinskim dognanjem. To ni politizacija, temveč ideologizacija zgodovine!« Filozof evolucije Telmo Pievani v nemara najbolj vznemirljivem dialogu zavrača idejo človeške zgodovine kot linearno napredujoče puščice od sključene opice do pokončnega prvaka intelektualnega in telesnega razvoja. Po novih odkritjih so Zemljo naseljevale in ena ob drugi sobivale različne človeške vrste, tudi neandertalci, za prevlado najbolj selivskega sapiensa pa je bil odločilen jezik. Pievani prisega na znanost in srečna naključja, ki vodijo do velikih odkritij in svari pred priganjanjem k takojšnjim rezultatom. Zanj je najstrašnejši sovražnik tega časa algoritem, orodje spletnega tržišča, ki uporabnika ne sooča z novimi odkritji, temveč vzgaja generacijo konformistov. »Če pogledate, kaj se dogaja z vidika človeških možganov,« pojasnjuje Ščeku, »boste spoznali, da nazadujemo v starodavne plemenske skupnosti.« Šele predvčerajšnjim smo vstopili v ta potencialno vsevedni krasni novi svet, poln priložnosti in informacij, »v dveh desetletjih pa se s socialnimi omrežji znajdemo z otroki, ki se zapirajo v mehurčke enako mislečih in čutečih, enakih okusov in vrednot,« med katerimi je drugačnež avtomatično čudak, odpadnik. Tej perverzni logiki digitalnega pobarbarjenja se moramo upreti, sklene Pievani. Med zanimivejšimi sogovorniki velja vsaj opozoriti še na enega posebneža. Na Michaeleja Recha, bolj znanega po psevdonimu Zerocalcare, ki ga Jernej Šček predstavi kot prvo ime italijanskega stripa nove generacije in označi za fenomen kulture, ki mežika popu, da bi poganjala alternativo. Pri tem ne podira le rekordov v nakladah, temveč tudi idejne in politične pregrade. Vsi Ščekovi sogovorniki v knjigi Kavarna odprta so zanimive osebnosti, omenili smo morda le za odtenek zanimivejše ali tiste, ki so ob prvem branju korak bližje od preostalih.
Roker u srcu, šumarski inženjer po struci i edukator koji menja živote hiljadama klinaca kroz programiranje i robotiku. U 316. epizodi podkasta Pojačalo, Ivan je ugostio Miomira Popeskova, osnivača Kliker IT centra – inovativne škole programiranja i tehnologije za decu od 5 do 18 godina. U inspirativnom razgovoru, Popeskov deli svoj lični i profesionalni put – od rock muzičara i šumarskog inženjera do vizionara koji deci širom regiona približava svet programiranja, robotike i IT-ja. Poseban fokus epizode je na trećem po redu Hakatonu koji organizuje Kliker, međunarodnom takmičenju koje okuplja decu iz celog regiona bivše Jugoslavije, sa ciljem da kroz timski rad razvijaju aplikacije, igrice i robotska rešenja na aktuelne društvene teme. Epizoda daje uvid u značaj praktične tehnološke edukacije u ranom uzrastu, snagu lokalnih inicijativa i koliko daleko može da ode ideja vođena strašću i odgovornošću. Više o ovogodišnjem Hakatonu možete pogledati na linku - https://futurekids.rs/future-kids-hakaton-2025/ Teme u epizodi: - Najava razgovora - Početak razgovora - Kad porastem biću - Muzička pauza pre faksa - Početak Klikera - Razvoj Klikera - Impakt Klikera Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/42IlMiw Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN
Miodrag Škrbić gost je kod Vladimira Stankovića u 176. epizodi podkasta Biznis Priče
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Anja Rejc in Igor Velše. Tudi v novem romanu Pesniški Dvor se pisatelj Tone Partljič vrača v dolino Pesnice, v kraje, ki v njem živijo od rane mladosti in jih spoznavamo iz mnogih njegovih del. Prisotni so v komediji Moj ata, socialistični kulak, poseben pomnik pa je roman Pesnica. Vedrino, smeh in tudi posmeh sta nadomestili resnoba ob zavedanju minevanja in želja kronista, ki hoče v propadajočem blišču preteklosti svoje notranje Pesnice obuditi zgodbe nekdanjih bogatih gospodarjev, skromnih obrtnikov in revnih viničarjev, ki so obdelovali vinograde lastnikov, za plačilo pa so dobili skromno kočo in krpico zemlje. Zazrtost v lepote pokrajine nas že na začetku pripovedi prevzame s posebnim občutjem, vonjem po zemlji: »Tu vseeno še diši po podeželskih travah in živalskih sapah in iztrebkih iz hlevov ali njiv. In tudi sanjava in pesniška čustva niso čisto izginila.« Propadli dvorec nekdanjih vitezov Pesniških, celotno naselje z imenom Pesniški Dvor in tudi druge zapuščene vile in dvorci pričajo, da so doživeli nekoč boljše čase. Partljič oživlja življenjsko zgodbo uglednega vinogradnika in vinarja Štefana Gornika, ki se je izobraževal na najboljših šolah za vinarstvo in je svoje znanje nenehno izpopolnjeval, bil je uspešen trgovec, njegova vina so prišla tudi na cesarski dvor. Med prvo svetovno vojno je bil vojak na vzhodni fronti, po ujetništvu v Rusiji se je vrnil domov prek novih državnih meja. O grozotah, ki jih je doživel med vojno in v ujetništvu, ni govoril. Gornik je bil dober poslovnež, v vsakem režimu si je znal utirati nove prodajne poti, dokler ga ni ustavila agrarna reforma po drugi svetovni vojni. Včasih je rekel: »Ne le vino, ampak tudi denar nima narodnosti, samo profit ali zgubo.« Življenje in delo je posvetil vinski trti. Boli ga, ker sina Slavka vinogradništvo ne zanima, ampak se vpiše na učiteljišče, po maturi pa na univerzo v Ljubljani. Pritegnejo ga ideje Komunističnega manifesta, geslo Proletarci vseh dežel, združite se pa poraja v njem tudi pomisleke. Med mestnimi teoretiki – gosposkimi komunisti – in člani, ki so prišli iz kmečkih družin, je prihajalo do nasprotij, zato je bil Slavko izključen iz partije. Odloči se, da se bo vrnil domov, pisal o kmečkem življenju in pomagal očetu. Zgodba se tako prevesi v Slavkovo iskanje identitete. Srečuje se s ptujskimi komunisti, razmišlja o sodobnem načinu pisateljevanja, o realizmu in novi stvarnosti. Zaposli se v radgonski meščanski šoli in se druži z narodno zavednimi izobraženci, člani veteranskega društva Rudolf Maister, med njimi so znane zgodovinske osebnosti slovenskih rodoljubov. Hitlerjeva priključitev Avstrije je nakazala, da bo tudi Jugoslavija postala plen nemške politike. Onstran Pesnice so sicer gradili obrambno linijo na čelu z generalom Rupnikom, a veliki podvig Rupnikove linije, pisatelj jo imenuje Sizifova linija, ni bil končan. Po kapitulaciji Jugoslavije sta nemška okupacija in druga svetovna vojna pretresli tudi življenje v Pesniškem Dvoru. Slavka aretirajo in pošljejo v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se po štirih letih vrne telesno in duševno zlomljen. Rešuje ga dolgotrajna ljubezenska zveza z nekdanjo sošolko, učiteljico, ki mu pomaga in stoji ob strani še trideset let. Skozi pisateljevo pripoved se pretikata življenjski zgodbi očeta in sina, kažejo se njuna nasprotujoča si politična stališča, medsebojna navezanost in tragična usoda očeta Štefana, pa tudi sina Slavka, ki nikoli ni našel moči, da bi postal pravi pisatelj. Večkrat se oglasi domača govorica, pogostitve in pojedine pričajo o gostoljubnosti in radoživosti nekdanje mogočne domačije, ko na primer zadiši pojedina ob trgatvi: »Lepi kosi kokoši so se pekli v pekačih. Gibanice so se tresle, da je smetana tekla prek roba, župe, obare in zosi so bili vsak dan različni … In včasih se je slišalo Sladko vince piti, to me veseli … Pretresljiva je tragična stranska zgodba o mladi dekli Dondi, ki je pri Gornikovih pasla krave in je bila kratke pameti, kot so takrat rekli preprosti ljudje. Pisatelj je kritičen v opisovanju medsebojnih odnosov, družbenih razmer in krivic. Z bridkim sarkazmom opisuje razmere na podeželju po drugi svetovni vojni in politične napake: zaslišanja, iskanje notranjih sovražnikov, proces proti generalu Rupniku, dachavske procese, agrarno reformo z geslom Zemljo tistemu, ki jo obdeluje. Tudi dogodki po svetu so v romanu natančno dokumentirani. Partljič je že v prejšnjih romanih dokazal, da je dober poznavalec zgodovine dvajsetega stoletja. Kronist se na svojih dolgih literarnih sprehodih predaja nostalgičnim občutjem o preteklosti, spominu na čase, ko so vaški fantje lovili ribe na travniku, ki ga je nekoč preplavljala neukročena reka Pesnica. V romanu Pesniški Dvor je Partljič predstavil razgibano in zanimivo panoramo življenja v dolini Pesnice v prejšnjem stoletju. Ob branju se bo marsikomu odstrlo poglavje, ki ga je zgodovina zamolčala.
Regionalni program: Aktuelno u 18 - Radio Slobodna Evropa / Radio Liberty
Nije vreme za ukidanje sankcija Moskvi, poručio Makron na samitu o ratu u Ukrajini. Tramp najavio carine od 25 odsto na sve uvozne automobile. Donosimo i priču o Srećku Ignjatoviću, zaljubljeniku u vozove koji je radni vek proveo u Železnicama, prvo Jugoslavije a potom Federacije BiH.
Zadnja leta tudi v Slovenije buri duhove domnevna trgovina z dojenčki, ki naj bi od 60-ih let potekala na onbmočju nekdanje Jugoslavije. Materam naj bi otroke v porodnišnicah odvzeli pod pretvezo, da so umrli takoj po rojstvu ali nekaj dni pozneje, matere pa jih niso smele niti videti niti pokopati. Sume dodatno vzbuja tudi neujemanje dokumentacije porodnišnic in statističnega urada. Je bilo okrog 20 tisoč dojenčkov res prodanih?
Kako izgleda saradnja sa Michael Jordan, Lebron James, Lukom Modricem i Dirk Novickim imate prilike cuti od Nenada Mirkovica, bivseg direktora marketinga Nike i Jordan brenda za Evropu.Nenad je svoje detinjstvo proveo na Fontani na Novom Beogradu i tu se zaljubio u košarku.Odrastao je gledajuci najbolje igrace stare Jugoslavije u Hali Sportova na Novom Beogradu.Košarka mu je omogucila skolovanje u Americi i kako sam kaze donela mu je mnogo toga u zivotu iako nije stigao do profesionalnog nivo. Uzivajte u novom Jao Mile podcastu-u.00:00:00 Uvod - Susret sa Majklom Dzordanom 00:17:30 Saradnja sa MJ00:23:20 Luka Doncic u Nikeu00:25:40 Kako je raditi sa MJ00:32:50 Marketing00:49:55 NBA u EL01:03:30 odrastanje01:26:50 Mastanja i uzori01:37:40 Anegdote iz mladosti01:44:25 Nadimci01:54:00 Koledz Florida - Vinskonsin02:18:20 Promena karijere02:26:20 Zare anegdote02:50:27 Povrstak u Srbiju02:57:20 Saradnja sa velikim sportistima03:13:10 Sta mu je kosarka donela03:17:12 savet mladima03:18:40 PetorkaThumbnail designer:https://instagram.com/design33_mk?igshid=MzRlODBiNWFlZA==Pratite nas na društvenim mrežama!Instagramhttps://www.instagram.com/jaomile_podcast/Facebook https://www.facebook.com/JAOMILEPODCASTTikTokhttps://www.tiktok.com/@jaomile_podcastTwitter https://twitter.com/mileilicGost: Nenad MirkovićDatum: 26. Mart 2025. Autor i domaćin: Mile IlićLokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse#jaomilepodcast #nenadmirkovic #swishfindyourway #djokovic #crvenazvezda #kkpartizan #findyourway #nba #nikolajokic #abaliga #jokic #bogdanovic #euroleague #doncic #nikolatopic
Praslovan ni le naslov ene najbolj znanih skladb Zorana Predina, temveč je tudi naslov novega dokumentarnega filma režiserja Slobodana Maksimovića o ustvarjalni in življenjski poti glasbenika, ki se je pri svojem delu vztrajno opiral na uporniški potencial umetnosti. Film s številnimi posnetki koncertov, dogodkov in drugega gradiva prikaže lok razvoja glasbe Zorana Predina v zadnjih več kot štirih desetletjih – ob njegovi karieri pa tudi spremembe v družbeno-političnem ozračju našega prostora in nekdanje skupne države Jugoslavije. Predinovo ustvarjalno pot prikaže kronološko – od njegovih začetkov ukvarjanja z glasbo v Mariboru do obdobja z novovalovsko skupino Lačni Franz, s katero je pustil pečat na širši jugoslovanski rokovski glasbeni sceni. Film se potem posveti poznejšim Predinovim obdobjem, v katerih je raziskoval različne glasbene zvrsti in sodeloval z glasbeniki, kot je na primer Arsen Dedić. Praslovan je bil premierno prikazan avgusta na Sarajevskem filmskem festivalu, na Festivalu slovenskega filma v Portorožu je prejel nagrado občinstva, preden je prišel na redni spored slovenskih kinematografov, pa se je zavrtel tudi na 27. Festivalu dokumentarnega filma. Z Zoranom Predinom in Slobodanom Maksimovićem se pogovarja Tesa Drev Juh.
Klepánje Sicer je zima brez snega, a to za zimske športe ni ovira. "Če zime ni, jo pa naredimo," je geslo tehnologije mraza, a samo kot uvodna misel … Kot zaradi podnebnih sprememb razmišljamo o spremembi poljščin, bo treba očitno na novo podnebno realnost prilagoditi tudi priljubljene športe v zimskih mesecih. Kar je škoda in skoraj tragedija, je dejstvo, da bo zime zmanjkalo ravno v trenutku, ko naši športniki v posameznih disciplinah dosegajo prav neverjetne uspehe … V prihodnosti se bodo na Vitrancu pasle ovce, planiške skakalnice pa bomo spremenili v izstrelitvene rampe za drone prihajajoče vojne. Kakorkoli; ta teden nas čaka predigra za Planico na Pokljuki, kjer se tradicionalno srečujejo biatlonci. Zanimiv šport, na račun katerega so se v času sarajevske olimpijade in opotekajoče se Jugoslavije po ulicah šalili, da kanijo Rusi v Bosno poslati dvesto tisoč biatloncev. Danes pa se zdi kaj takega povsem verjetno. Biatlonci na Pokljuki torej. Mednarodna zveza je nekoliko premaknila termin biatlonskega praznika, a sredina marca je tudi čas, ko se na Pokljuki pari divji petelin. O divjem petelinu, tej veličastni kuri, poslušalstva ni treba izobraževati. Strogo zaščitena in izjemno plašna žival je eden simbolov slovenske favne, njegovo petje ob dvorjenju samici pa je za tistega, ki ga je kdaj slišal, nepozaben čudež narave. Drobljenje In zdaj k zapletu. Dvorjenje in parjenje divjega petelina na Pokljuki, kjer proge potekajo v osrčju Triglavskega narodnega parka, je zaščiteno kot t. i. mirno območje. Gre za območje, kjer je gibanje obiskovalcev prilagojeno tako, da njihova prisotnost ne moti parjenja ter s tem ne ogroža obstoja te živali, ki so jo v nekaterih delih Evrope že iztrebili. Tako bodo tekme letos prilagojene paritvenim običajem divjega petelina, kar pomeni omejitev števila ljudi, organizirane prevoze in pa omejitev spremljevalnih prireditev, ki bodo potekale v dolini. Da imamo radi med parjenjem mir, je skupno vsem živim bitjem, a kljub temu se zdi poteza organizatorjev pokljuških tekem, skupaj z lokalno skupnostjo in seveda Triglavskim narodnim parkom, resnično hvale vredna. Gre za enega tistih redkih ukrepov, zaradi katerih je človek ponosen, da je Slovenec … Še tako zakrknjen cinik v tem dejanju – razen manjše ironije, da tekanje s puškami pod vejami, na katerih poje petelin, ni ravno primerno – ne more najti temne lise. A v petelinji zgodbi moti nekaj drugega. Imamo torej Slovenijo, ki brezkompromisno, sodobno in za vzgled vsem ostalim državam zaščiti pravico največje evropske kure do parjenja, razmnoževanja in s tem obstoja. Pravice divjega petelina postavi pred kapital, pred multiplikativne turistične učinke, ki jih prinaša tekma svetovnega pokala v biatlonu, in pred narodovo katarzo ob športnih uspehih. Kar nas nek način samoomeji in na najlepši možen način pokaže, kako so v praksi videti zelena destinacija, trajnostni razvoj in zaščita naravnega okolja. Glavni udarec In potem imamo Slovenijo, ki pravice, ki pripadajo divjemu petelinu, odreka ljudem. Kot imamo z zakonom določeno mirno območje, na katerem se lahko divji petelin nemoteno pari, imamo mirno območje ali mirna območja, zaščitena z zakonom, v katera se zatekajo divji petelini človeške družbe. Redki, drugačni, ogroženi. Recimo Metelkova 6, dom nevladnih organizacij in grb sovraštva na praporih tistih, ki bi poslali biatlonce, da prerešetajo že tako razpadajočo bajto do temeljev. Če ponovimo; čemu smo kot Slovenci enoglasno sposobni zagotoviti prostor, mir in obstoj divjemu petelinu in čemu tega nismo sposobni zagotoviti nevladnim organizacijam? Deklariran motiv jurišnikov je denar. Da gre za vrečo brez dna, da možje in žene, dekleta in fantje v teh organizacijah ne delajo nič, razen da trošijo vaš trdo prigarani evro; če pa že dajo kaj od sebe, gre za levičarsko, če ne skrajno levičarsko propagando. Kakšen motiv vodi slovensko družbo k zaščiti enkratnosti divjega peteline in k demontaži drugačnosti nevladnih organizacij? In ali to avtomatično pomeni, da se nam zdi kura pomembnejša od človeka, ali pa pomeni, da ogroženost vrednotimo od nižje razvitih organizmov, kot je recimo skrajno ogrožena človeška ribica, do absolutno neogroženih organizmov, kot so tujci, šibki, migranti, spolno ali nacionalno drugačni. Povedano še drugače: spoštujemo mirno območje divjega petelina, ne spoštujemo pa Mirovnega inštituta. Brušenje Drži pa eno – pove vsak, ki je pozimi zarana vstal, da je slišal dvorjenje divjega petelina ... Petelinu je načeloma vseeno; lahko poje, če ga opazuje trideset tisoč tihih ljudi, lahko pa se pritaji, če po gozdu lomasti glasen in neotesan posameznik. Trik ni v številu sledilcev, temveč v hrupu, ki ga povzroča posamezen rogovilež.
Refik Hodžić je novinar i publicista, književnik, dokumentarista, aktivista, stručnjak za strateške komunikacije i tranzicijsku pravdu i nekadašnji glasnogovornik na Haškom Tribunalu. U ovom podcastu Refik govori o svom bezbrižnom odrastanju u predgrađu Prijedora, na rječici Puharska, o čemu je napisao sjajan roman pod nazivom Polaroid kauboj. Prije početka rata u bivšoj Jugoslaviji Refik je otišao na ljetnji raspust kod familije na Novom Zelandu, na kojem je ostao punih 6 godina, vrativši se u BiH nedugo nakon poptisivanja Daytonskog sporazuma. Radio je kao novinar za sarajevske Dane i stručnjak za komunikacije i tranzicijsku pravdu u bivšoj Jugoslaviji, Libanu i Istočnom Timoru. Deset godina je radio kao glasnogovornik Međunarodnog krivičnoga tribunala za Jugoslaviju u Hagu, te kao direktor komunikacija u Međunarodnom centru za tranzicijsku pravdu u New Yorku. Radio je kao savjetnik za strateške komunikacije za Siriju i Mijanmar, Šri Lanci i Afganistanu. Trenutno je angažiran kao savjetnik za tranzicijsku pravdu u postkonfliktnim društvima u Jemenu, Siriji i Ukrajini, te na procesima dehumanizacije i medijacije u tim društvima.U ovoj epizodi smo razgovarali o:00:00:00 Teaser i najava00:04:16 Odrastanje u Prijedoru i odlazak na Novi Zeland00:10:01 Povratak s Novog Zelanda, saradnik u Danima00:17:13 Emigrantska zajednica iz bivše Jugoslavije na Novom Zelandu00:23:07 Moji stričevi su 50tih emigrirali u Australiju i na Novi Zeland00:30:06 Moj stric Refik u Prijedor je '78. iz Australije donio majmuna00:40:06 "Polaroid kauboj" je knjiga o čaroliji mog djetinjstva u Prijedoru00:49:21 Današnjoj djeci je nezamisliva sloboda s kojom smo mi odrastali00:59:02 Ljudi koji su na vlasti danas nemilice kradu milijarde01:06:26 Haški tribunal je razotkrio kako su se desili najstrašniji zločini01:13:10 Ogromna arhiva Tribunala čuva istinu o zločinima u bivšoj državi01:19:10 Mi imamo ogroman dug prema ljudima koji su svjedočili u Hagu01:27:04 Dehumanizacija rata u Gazi i Siriji 01:33:13 Situacija u Jemenu ne daje nadu da će iko odgovarati za zločine01:42:01 Dehumanizacija je dio genocidnog poduhvata u Gazi i Jemenu01:51:18 Naivno je vjerovati da će Amerika lako izgubiti poziciju moći01:57:16 Pokretač "Dana Bijelih traka" za sjećanje na žrtve u Prijedoru02:03:20 Studentski otpor u Srbiji mi daje nadu u bolju budućnost
V terminu, odprtem za srečanja, vam tokrat ponujamo drugega v nizu osmih pogovornih večerov, ki v teh mesecih potekajo v Gledališču Koper. Nosijo skupni naslov: Četrt stoletja, na njih pa novinarji primorskih medijev s sogovorniki pretresajo temeljne spremembe, ki so se doslej zgodile v 3. tisočletju. – Tema drugega večera je dinamika odnosov med Slovenijo in preostankom prostora nekdanje Jugoslavije, ter kako so se ti spreminjali skozi desetletja – zlasti v kulturi in umetnosti. Večer je povezal novinar Primorskih novic Aljaž Novak, ki je gostil kulturno posrednico Ireno Urbič, spletnega umetnika Vuka Čosića ter soustanovitelja skupine Laibach Ivana Janija Novaka.
Piše Simon Popek, bere Igor Velše. V Ljubljani na Resljevi ulici stoji stara hiša z meščanskimi stanovanji; v enem izmed njih je večino dvajsetega stoletja živela družina avtorja knjige Enfilade: življenje stanovanja. Z ene strani se vidi na ljubljanski grad, z druge na Kamniške Alpe. Po stopnicah si se vzpel v stanovanje, kjer je del mladosti preživel tudi Miloš Kosec, danes arhitekt in poznavalec zgodovine urejanja interierjev, ki je pričujočo knjigo – izvrstno kroniko dvajsetega stoletja, ki združuje osebne, teoretske in zgodovinske vidike življenja v skupnih prostorih – napisal na podlagi zapiskov, ustnega izročila družinskih članov in seveda lastnih izkušenj. Knjiga je nujno tudi osebna, poudarja avtor v prologu, kar me je takoj napotilo k še eni »stanovanjski kroniki« druge polovice dvajsetega stoletja, dokumentarcu Mile Turajlić Druga stran vsega. V njem je režiserka v središče postavila staro meščansko stanovanje v središču Beograda, ki je bilo po drugi svetovni vojni, v času nacionalizacije, razdeljeno na dva dela. Dvoje vrat so komunisti zapečatili, na strani režiserkine mame je stal kavč, na drugi strani pa omare njene sosede, ki se tudi v letih po razpadu Jugoslavije ni odselila. Mila Turajlić je skozi pripoved o razlaščenemu stanovanju opisala zgodbo nekega časa in prostora, čas komunizma, ki materi kot univerzitetni profesorici ni bil naklonjen, razpadanje skupne države, dvig srbskega nacionalizma, čas Miloševića, revolucijo leta 2000 in ponoven dvig nacionalizma po volitvah leta 2015. Knjiga in film skratka ponujata perfekten dvojček na temo življenjske in sociopolitične dinamike. Koščeva knjiga na stodvajsetih straneh seveda ponuja kompleksnejši pogled v meščansko stanovanje na Resljevi; kot veleva naslov, obravnava fenomen enfilada, arhitekturne iznajdbe baroka in njegovega osrednjega bivanjskega motiva, ki je tedanji aristokraciji ponudila večjo zasebnost. Enfilade pomeni sosledje prostorov, nanizanih z vratnimi odprtinami v ravni liniji, in če človek stoji na enem koncu stanovanja in zre skozi serijo odprtih vrat, se mu nakazuje ponavljajoče se zaporedje, t.i. mise en abyme oziroma »zdrs v neskončno«. V 17. stoletju, ki je hodnike poznalo le v samostanih in na arkadnih dvoriščih, je enfilade pomenil osnovno organizacijo prvih stanovanj. Preživel je več revolucij, bivanjski ideal je v 19. stoletju prevzelo meščanstvo in ga po svoji meri nekoliko demokratiziralo, po industrijski revoluciji pa se je gradnja interierjev še bolj industrializirala. V 20. stoletju je enfilade izgubil svojo vlogo, čeprav je ponujal nekaj unikatnega. Tako kot je unikatna pričujoča knjiga, mešanica družinske kronike in socialne politične zgodovine. Kosec navaja kopico zgodovinskih referenc, pomen enfilada prek baročnih dvorcev in Versaillesa odpelje do pariške komune in Haussmanovega preoblikovanja urbanizacije Pariza v 19. stoletju, še prej se ustavi pri sončnem kralju in izpostavi rokokojsko revolucijo, ko so arhitekti v čutnem stopnjevanju iz enega prostora v drugega odkrili potencial erotičnega zapeljevanja, zgodovinsko popotovanje pa konča z zadnjim radikalnejših posegom v koncept enfilada, ki se je z razlaščanjem in drugačno vrsto družbene solidarnosti po drugi svetovni vojni, vsaj pri nas, uveljavil z utesnjevanjem oziroma delitvijo stanovanj na več enot. A bo vseh teh brez dvoma zanimivih in informativnih detajlih knjiga ne bi bila neodložljiva, če bi umanjkala družinska razsežnost in intimni pogled na stanovanje na Resljevi, ki je v dvajsetem stoletju gostilo – in preživelo – kopico družinskih članov, začasnih priseljencev, nacističnih racij, prisilnih sobivanj, redistribucijo materialnih dobrin in postopno praznjenje stanovanja. Nikoli ni nikomur idealno ustrezalo, pravi avtor, vedno je bilo za nekoga nepraktično, a se je – vsem pomanjkljivostim navkljub in ob vseh mogočih spremembah v družbenih razmerah – izkazalo za izjemno prilagodljiv in vitalen organizem. To je, kot pravi Kosec, manifest drugačnemu načinu bivanja, kot ga poznamo danes. Enfilade je bil dolgo časa bolj kot prostor funkcionalnih opravil prostor gibanja in telesnega doživljanja – dveh lastnosti, ki smo ju v sodobnem bivališču popolnoma podcenili.
Slovenci smo, če lahko sodim po nostalgiji, ki v nas nenehno obuja spomine na nekdanjo Jugoslavijo, zelo čustven narod. Po anketi, ki jo je leta 2021 izvedla agencija Episcenter, bi se 92 odstotkov Slovencev danes ponovno odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar pomeni, da je jugonostalgikov manj kot deset odstotkov; največ jih je med volivci stranke Levica. So pa izjemno glasni, bolj, kot bi bilo zaželeno za stanje zdrave pameti v državi.Četudi je jugoslovanska oblast mnoge tepla, se je na to pozabilo. Celo letošnja Prešernova nagrajenka Nika Autor se z nekim romantičnim zadovoljstvom spominja obdobja, za katerega drugi menimo, da se ne sme nikoli več vrniti. Z mantro, da smo takrat živeli neprimerljivo bolj kakovostno in varno, je – žalibog – usekala mimo.Pogosto se sprašujem, zakaj s takšno lahkoto zanikamo spomine na revščino, politične pritiske, na pomanjkanje svobode govora in represijo, ki so bili del vsakdanjika mnogih državljanov. Zakaj molčimo o dolgih kolonah vozil na Fernetičih in Ljubelju, ko smo hodili na drugo stran meje po nakupih? V nostalgiji ni prostora niti za zgodbe, ki izpod peresa Igorja Omerze odkrivajo mračnjaško, zelo nasilno podobo povojne Jugoslavije. V tistih idealiziranih časih so miši in podgane predstavljale veliko nevarnost za zdravje. Gospa, ki se je upokojila okoli leta 1995, je pripovedovala, da so moko iz žakljev, v katere so se naselile miši in tam pustile drekce, presejali in jo – brez slabe vesti – prodajali. Po različnih menzah o kakšni čistoči, ki jo imamo danes, ni bilo govora … Je pa res, da smo v nekdanji Jugi jedli veliko zelja in repe. Tako se je vsaj enkrat tedensko prečistilo črevesje, kar je jako zdravilno tudi po sodobnih normah odnosa do zdravja. So pa že takrat obstajali »izbranci«, ki so se mastili tudi s kaviarjem.Natančnih podatkov o številu zobozdravnikov na prebivalca v Sloveniji med letoma 1950 in 1970 ni na voljo. Kako je bilo na podeželju, si lahko predstavljamo skozi »žirovski primer«: dr. Karel Bernik ni bil le splošni zdravnik, ampak tudi kot ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar. Boleč zob so si ljudje praviloma zdravili sami. Vzeli so krajši konec vrvice, jo na enem koncu podržali nad svečo, da je zagorelo, potem pa so vdihovali dim, ki je za krajši čas omilil bolečino. Kadar je bilo pri hiši zadosti »šnopca«, so si ga polivali po bolečem mestu. Kruh je bil v vsakem primeru svetinja! Številne povojne generacije smo odrasle ob »turšni župi«. Zalivali smo jo z mlekom, včasih tudi s kislim mlekom. Kakor hitro so dozorela zgodnja jabolka, se je kuhala »jabkava župa«. Zgostili smo jo z moko, oplemenitili pa s posneto smetano. Z velikim veseljem smo se lotili »mješte«, ki je bila kuhana iz krompirja, kaše in moke. Poslastico, drobnjakove ali orehove štruklje, je mama zelo na tanko razrezala, preden jim je dodala ocvrto smetano z malo sladkorja. Zanimivo je, da je v Jugoslaviji italijanski riž veljal za boljšo jed. Za glavno jed smo največkrat imeli »krompir na župi«. Meso je bilo komaj kdaj na mizi. Mesar ga je največkrat hranil za svoje »boljše stranke«. Prijateljica, ki je vrsto let delala na področju zdrave prehrane, pravi, da tisti, ki trdijo, da je bila hrana pred 30 in več leti bolj zdrava, nimajo prav. V kmetijstvu so uporabljali pesticide in herbicide, ki so danes prepovedani zaradi škodljivih vplivov na zdravje in okolje. V industrijsko pridelani hrani so pred desetletji uporabljali konzervanse, barvila in ojačevalce okusa, ki so danes regulirani ali prepovedani, npr. natrijev benzoat, ki ima danes omejeno uporabo, saj lahko povzroča alergijske reakcije. Hormoni v mesu, denimo sintetični estrogeni, so danes v EU prepovedani, nekoč pa so jih uporabljali za hitrejšo rast živine.Hrana je bila pogosto onesnažena s težkimi kovinami, kot so svinec, kadmij in živo srebro. Tudi ribe iz nekaterih rek so bile polne težkih kovin zaradi tovarniških izpustov.Če niste več rosno mladi, se lahko spomnite pljuvalnikov, ki so bili nameščeni po vseh prostorih v zdravstvenih domovih, tovarniških halah in tudi po pisarnah. Tudi zdravnik s cigareto v ustih je bil čisto običajen pojav. So si tisti, ki so imeli neposreden stik s predelavo hrane, redno umivali roke? Uši in stenice so bile prijazne, zelo udomačene domače živalce. V življenju nekoč ne bi iskala nostalgije in to velja za slehernega med nami. Prav tako za njim ne bi jokala, bi si pa zapisala zgodbe, ki jih pomnijo tisti, ki so takrat živeli. In to brez olepševanja! Dejstvo je, da današnji standardi medsebojnih odnosov, higiene, zdravstva, prehrane in hipotetično tudi svobode prinašajo večjo kakovost življenja, kot smo jo poznali nekoč. Namesto da si preteklost prikazujemo skozi rožnata očala, bi bilo bolj smiselno, da se iz nje nekaj naučimo in potem izkoristimo to znanje za gradnjo boljše prihodnosti. Kajti »dobri stari časi« so pogosto le spomin, oblikovan skozi prizmo časa, ne pa nujno odraz resničnosti.
U novoj epizodi podkasta "Pod kapicom" gost je bio Igor Gočanin, nekadašnji vaterpolista Partizana i Katalunje i reprezentativac Jugoslavije. On je govorio o nedavnom otvorenom pismu, kojim se obratio javnosti, a pre svega Vaterpolo savezu Srbije, inicirajući ideju o tome da vaterpolo u Srbiji postane sport od nacionalnog značaja. Govorio je o nedovršenim bazenima u Vrnjačkoj Banji, gde i danas radi kao trener, kao i o stanju PVK Goč i načinu na koji se u njemu radi. Igor se prisetio i igračkih dana, osvajanja trofeja sa Partizanom i Katalunjom, početaka u PVK Goč, plivačkih treninga u hotelu "Breza". Govorio je o osvajanju medalja sa reprezentacijom, zlata iz Los Anđelesa i dočeka u Banji. O svemu tome i mnogim zanimljivim anegdotama iz karijere govorio je Igor Gočanin u nešto više od dva sata razgovora.Gost: Igor GočaninDomaćini: Aleksandra Radivojević i Pavle Živković#podkapicom #infinitylighthouse#vaterpolo 00:00:00 Početak i Uvod------------------------------HUMANITARNI KUTAKPomozimo Martinu!Slanjem SMS poruke: Upišimo 1503 i pošaljimo SMS na 3030Slanjem SMS poruke iz Švajcarske: Upišimo human1503 i pošaljimo SMS na 455Uplatom na dinarski račun: 160-6000001670866-23Uplatom na devizni račun: 160-6000001671337-65IBAN: RS35160600000167133765SWIFT/BIC: DBDBRSBGUplatom platnim karticama putem linka: E-doniraj (https://www.budihuman.rs/edonate/sr?user_id=1503)Uplatom sa vašeg PayPal naloga putem linka: PayPal (https://www.budihuman.rs/paypal/sr/donate?user_id=1503)-----------------PODRŠKA ZA INFINITY LIGHTHOUSEUkoliko želite da podržite ekipu Infinity Lighthouse i sve što radimo, najbrže je kroz Patreon i YouTube članstvo.Patreon: https://www.patreon.com/infinitylighthouse YT: https://www.youtube.com/channel/UCQ2D37u3DU1XGxxriq5779Q/join-----------------NAŠA PRODAVNICA - ️https://shop.infinitylighthouse.comSvi koji žele da obogate svoju biblioteku prelepim delima o Formuli 1 i MotoGP-u ili se obuku u naše, zajedničke, boje, tu je naša zvanična prodavnica knjiga, majica i kačketa.PATREON I YOUTUBE MEMBERSHIP ️- www.patreon.com/infinitylighthousePodrška na Patreonu i YouTube-u nam veoma znači i pre svega hvala svim našim pokroviteljima, a ukoliko ste u mogućnosti i vi da nas podržite, pomoćićete nam da dalje napredujemo i razvija se naša, nadamo se zajednička, priča.NAŠE DRUŠTVENE MREŽE Instagram - https://instagram.com/infinitylighthouse Facebook - https://facebook.com/theinfinitylighthouseTwitter - https://twitter.com/infinitylighthsSPORTSKE VESTI - https://sportsmagazin.rsMusic credit: Envato Elements Item/Cinematic Heroic by StudioKolomnaAutor: Srđan ErcegDatum: 14. januar 2025.Lokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse https://www.youtube.com/infinitylighthouseWebsite: https://infinitylighthouse.com/Zabranjeno je svako kopiranje i neovlašćeno preuzimanje video i/ili audio snimaka i postavljanje na druge kanale! Nije dozvoljeno koristiti materijal sa ovog kanala, bilo u celosti ili iz segmenata, bez licenciranja / plaćanja kako za komercijalnu, tako i za nekomercijalnu upotrebu.Svaka upotreba bez licenciranja za komercijalnu ili nekomercijalnu / privatnu upotrebu biće procesuirana. Za sve informacije o pravima, za upite o licenciranju i dobijanju dozvole za korišćenje možete nas kontaktirati putem naše zvanične email adrese.Copying, re-uploading and illegally distributing this copyrighted work is strictly prohibited! Label and copyright: Infinity Lighthouse. ★ Support this podcast on Patreon ★
Počinje 75. Berlinale! Crveni tepih je postavljen a Nenad Kreizer pita stručnjaka za film iz New Yorka Amira Huska zašto filmovi s prostora bivše Jugoslavije sve teže pronalaze put do velikih festivala? Odgovor nije tako jednostavan ali je više nego zanimljiv. U pregledu glazbene scene iz Hrvatske Zoran Stošić nam otkriva kroz kakve metamorfoze prolazi popularni Baby Lasagne („Stress). Uz to slušamo i nove singlove Gibonnija („Drvo“), Niepplepeople-a („Znak“) i Neonebodera („Fejkujem“). Von Nenad Kreizer.
Znotraj kraja se lahko seli posameznik ali v novo stanovanje družina, kaj pa se zgodi ob preselitvi za »boljšim kruhom«, rečeno s frazo!? Skupina raziskovalcev je pri Založbi ZRC SAZU nedavno objavila zbornik o »Slovenske selitve v socializmu«, torej od konca vojne pa do zamenjave države. Gre za nadaljevanje leta 2020 objavljene monografije zbornika »Doba velikih migracij na Slovenskem«. Seveda pa ne gre le za selitve etničnih prebivalcev, ki se prepoznavajo kot Slovenci. Na ozemlju sedanje republike je skozi stoletja živelo kar nekaj drugih, prvotno neslovensko govorečih ljudi. V obdobju druge Jugoslavije se je na primer zahodna meja dokončno oblikovala šele z Osimskimi sporazumi med SFR Jugoslavijo in Republiko Italijo leta 1975. Več na temo povesta raziskovalki migracij z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU prof.dr. Marina Lukšič Hacin, tudi urednica knjige, in izr.prof.dr. Mirjam Milharčič Hladnik. Obe predavata na Univerzi v Novi Gorici. FOTO: Levo Marina Lukšič Hacin in Mirjam Milharčič Hladnik VIR: Program Ars, Goran Tenze
Izjave ameriškega predsednika Donalda Trumpa o preselitvi Palestincev, ameriškem prevzemu nadzora nad Gazo in graditvi bližnjevzhodne riviere odmevajo po vsem svetu. Trump je to izjavil v Washingtonu kot gostitelj izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja, ki se je zdel ob teh predlogih celo nekoliko zadržan. V oddaji tudi o tem: - Združene države in Unija z ostrejšo politiko do kitajskih spletnih trgovcev - Januarja po letu dni spet več kot 50 tisoč brezposelnih - Novogoriški zdravstveni dom kadrovsko stisko rešil z 11-imi zdravniki iz držav nekdanje Jugoslavije
Doktorica političnih ved, katere raziskovanje se razteza vse od feminističnih vprašanj pa do politične zgodovine ter preučevanja nacionalizmov, vojn in množičnega nasiljaVlasta Jalušič je doktorica političnih ved, ki je svojo raziskovalno in aktivistično pot začela predvsem z osredotočanjem na zgodovino ženskih gibanj in vprašanja feminizma, vendar pa jo je burno družbenopolitično dogajanje v zadnjih letih obstoja Jugoslavije močno potegnilo tudi v mirovno gibanje, kasnejše vojne ob razpadu Jugoslavije pa so vprašanja nacionalizma, rasizma in množičnega nasilja potisnile v samo ospredje njenega raziskovanja. Ukvarja se tudi s politično filozofijo in se sprašuje, kako so se načini vladanja spreminjali skozi preteklost in v kakšni politični ureditvi živimo danes, pri tem pa se kot odlična poznavalka Hannah Arendt vedno znova vrača k tej filozofinji. O vseh teh temah danes predava na najrazličnejših domačih in tujih univerzah, sicer pa jo poznamo tudi kot eno od ustanoviteljic in raziskovalko na Mirovnem inštitutu. V tokratnem Razkošju v glavi bomo prepotovali nekatere postaje z njene bogate intelektualne poti, slišali pa boste lahko tudi, kako je v Ruandi pomagala ustanoviti center, ki danes zaposluje več kot 60 žensk ter zakaj se je že v srednjih letih odločila ponovno sesti v študijske klopi in doštudirala še slikarstvo. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Mirovni inštitut
Piše Muanis Sinanović bere Igor Velše. Uveljavljena slovenska publicistka in nagrajena literarna kritičarka Mojca Pišek v esejih v knjigi Globalni južnjaki na podlagi izkušenj s potovanj po tako imenovanem globalnem Jugu, še posebej Latinski Ameriki, razmišlja o razmerju med tem sveta in tako imenovanim globalnim Severom. Besedila, zbrana v knjigi, so izjemno lucidna in dragocena, ko premišljujejo neokolonialne odnose. Nasprotno pa so precej nelucidna, ko obravnavajo lastno izjavljalno pozicijo. V prvem primeru avtorica s pretanjenim in lucidnim pogledom secira mnogoplastnost (neo)kolonialnega pogleda, ki se v svojih povratnih zankah vedno znova vzpostavlja kot samoumeven. Na poteh se znajde v situacijah, ki te odnose jasno izpričujejo, in iz njih povleče spoznanja in potrditve prej obstoječih teoretskih ugotovitev. Gre za srečanja, denimo, s taksistom, ki se imenuje Stalin, ameriškimi turisti v latinskih državah, ameriškimi najemodajalci; v vseh teh se razkrivajo protislovja, ki jih udeleženci ne osvestijo, piska pa jih razkriva na prodoren način, ki mu ne manjka svojstvene angažirane in iskrive igrivosti, v kateri se mešajo jeza, dobrohotna želja po spremembah, solidarnost in intelektualna strast. V teh delih razkriva materialno, zgodovinsko ozadje in logično protislovnost posameznih prepričanj in izjav, ki so del splošnega repertoarja tako imenovanega Zahoda. Zanimiv je tudi prikaz osebne »spreobrnitve«. V prejšnjem življenju nagrajena literarna kritičarka je ameriški in evropski kanon dojemala kot samoumevnega. Navaja primer pisanja nobelovca Johna Steinbecka, ki ji je bilo zelo ljubo, v zadnjih letih pa je ob srečevanju z globalnim Jugom prišla do točke, ko se ji zdi neberljivo, saj je osvestila rasistične in imperialistične implikacije njegovega »velikega dela«. Podoben obrat se zgodi v predstavljanju svoje dežele tujcem. Od začetne posvojitve osamosvojitvene naracije o premagovanju socializma do današnjega sramu, predvsem sramu za druge, ki so ponosni na svoje slovensko poreklo. Vendar je tovrsten sram simptomatičen in pogost pri ljudeh, ki zamenjajo ideologijo. Kot rečeno, se avtorica v knjigi kaže kot odlična opazovalka in slabša samoopazovalka. Slovenijo in sploh prostor nekdanje Jugoslavije zmotno popisuje kot prostor enoznačnega pristajanja na kapitalistične in prozahodne poglede ter zavračanja socialistične preteklosti. Če ta pojav odlično analizira na primeru Vzhodne Evrope, pa se tukaj zatakne. Slovenija je namreč država, v kateri se elite kitijo z rdečimi zvezdami, zaničujejo religijske prakse – kot se mestoma zazdi, da tudi piska tekstov –, preprečujejo razpravo o povojnih pobojih, ministrica za kulturo se udeležuje obletnice ustanovitve komunistične partije, kjer je veliko antiameriškega sentimenta, kjer ljudje solidarizirajo s Palestino in so jugonostalgični. Jugonostalgije je veliko tudi v drugih državah na tem območju, razen morda na Hrvaškem, Srbija pa je še bolj protizahodna kot Slovenija. Ko lucidno opazuje, kako se je pri Čilencih, tudi na levici, vzpostavila vloga žrtve, ki levici preprečuje, da bi učinkovito delovala, tudi sama zapade v vlogo žrtve. Jugoslavijo stereotipno prikazuje kot državo, ki jo je zrušila napačna zavest državljanov, v sodelovanju z zunanjim dejavnikom. Ne upošteva pa problema pomanjkanja izvirnih ekonomskih rešitev, nizke produktivnosti in prevelike zakreditiranosti v zadnji fazi države, ki se je prikrivala s spektaklom kulta osebnosti in popkulturnim kičem. Ne vključi, denimo, možnosti, da obstajajo dobri razlogi, zakaj so Slovenci in drugi narodi želeli izstopiti iz Jugoslavije, razlogi, ki ne izhajajo iz gole zaslepljenosti. Pri tem povzema postjugoslovanski svetovnonazorski marksizem, ki ne problematizira evrocentrične perspektive pri samem Marxu. Ta je razglašal, denimo, da kolonializem prinaša napredek med barbare, in je potreben, da bi vzpostavil buržoazijo kot predpogoj za revolucijo. Industrializacija nastopa kot nedvoumno dobra in potrebna stvar, brez pomislekov o odtujitvi, ki jo prinaša, in neujemanju s svetovnimi nazori domorodcev – ki so pogosto religiozni, kar v knjigi ni ravno pogosto omenjeno. Tako prek zvijačnosti sodobnih evrocentričnih ideoloških binarizmov začne sama pokroviteljsko in polkolonialno obravnavati lastno ljudstvo, ki še zdaleč ni tako nestrpno in omejeno, kot ga predstavlja, obenem pa tudi vsa ljudstva, ki ne verjamejo v pri Marxu od Hegla podedovano idejo velikega Napredka.
O tem, kako je neuvrščena Jugoslavija prav v najrevnejših državah sveta skušala dokazati, da lahko mednarodno ekonomsko sodelovanje poteka tudi drugače, kot ga izvajajo zahodna multinacionalna podjetjaKo pomislimo na ekonomsko delovanje socialistične Jugoslavije v Afriki, se verjetno spomnimo predvsem megalomanskih projektov, ki so jih jugoslovanska podjetja izvajala v arabskih državah na severu Afrike. In vendar so v marsičem še bolj zanimive sicer včasih manj dobičkonosne zgodbe o gospodarskem povezovanju z južnim, revnejšim delom tega kontinenta, v katerem so podjetja iz Jugoslavije izvajala vrsto pionirskih projektov. Prav o gospodarskem delovanju socialistične Jugoslavije v podsaharski Afriki in prav posebej v Zambiji - podsaharski državi, v kateri je to sodelovanje doživelo vrhunec - bomo govorili v tej in eni od prihodnjih oddaj Sledi časa. Za tokratno oddajo nam bodo predvsem širši kontekst jugoslovanskega poslovanja v podsaharski Afriki pomagali predstaviti srbski zgodovinar dr. Goran Musić z Univerze na Dunaju, tanzanijski zgodovinar dr. Andrea Azizi Kifyasi z Univerze v Dar es Salaamu ter dr. Jure Ramšak z Inštituta za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki smo jih posneli na mednarodni konferenci o ekonomskem sodelovanju obrobnih delov sveta z naslovom The business of worldmaking: new perspectives on liminal actors in postcolonial development cooperation, ki je septembra potekala v Kopru. V oddajo smo vključili tudi nekaj odlomkov iz govorov Josipa Broza Tita iz radijskega arhiva ter spomine, ki jih je pred slabim letom za naš radio delil ekonomist dr. Marjan Svetličič, ki je še v času nekdanje Jugoslavije intenzivno preučeval njeno ekonomsko sodelovanje z državami v razvoju. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Josip Broz Tito in gvinejski voditelj Ahmed Sékou Touré v prestolnici Gvineje Conakry,1961; posnetek fotografije iz knjige Tito u Africi, ki jo je izdal beograjski Muzej Jugoslavije
Pred vama je novogodišnji podcast u kojemj je naš gost glavom i bradom, Djeda Mraz! Da, naš gost je najdraži sarajevski Djeda Mraz, Mladen Jeličić Troko, čovjek kojem je uloga Djeda Mraza najveća i najvažnija uloga u životu. Troka je nesumnjivo jedan od najznačajnijih glumaca i humorista, performera dječjih predstava u ovoj zemlji, čovjek koji ispred svih svojih projekata stavlja odgoj i obrazovanje kao glavne temeljne odrednice, i koji je svojim pričama, u vrijeme kad storytelling nije bio buzz word, odgojio ili pomogao u odgajanju velikog broja generacije djece kojima je godinama dijelio novogodišnje paketiće. S Trokom smo razgovarali o njegovoj ulozi Djeda Mraza, ali i o njegovim sjećanjima na sve ono što je uslijedilo nakon Zimske Olimpijade '84., od Nadrealista, Audicije do odgojnih i obrazovnih projekata koje je radio u SOS Kinderdorf,Kući plamena mira u Tuzli. Troka u ovoj epizodi otkriva i kao je zamalo realizirao retrospektivnu izložbu Andy Warhola 1985. i zašto je tadašnji direktor Skenderije odbio da podrži tu izložbu i već dogovoreni koncert grupe Queen na Koševu 1985. u vrijeme prije Live Aida.Također nam otkriva i kako je, na nagovor Enje Hadžiomerspahića, osmislio ideju da se u Sarajevu 1985. utemelji jedna od najznačajnijih izložbi suvremene umjetnosti u tadašnjoj Jugoslaviji, Jugoslovenska Dokumenta, koju je realizirao sa umjetnicima Sašom Bukvićem i Jusufom Hadžifejzovićem. Ta je izložba postala zaštitni znak sarajevske i jugoslovenske umjetničke scene kasnih ‘80tih i jedna od najvažnijih umjetničkih događaja koja je prethodila stvaranju ideje o Muzeju suvremene umjetnosti u Sarajevu, Ars Aevi.U ovoj epizodi s Trokom smo pričali o:00:00:00 Uvod i najava, novogodišnja čestitka00:02:35 Uloga Djeda Mraza je najvažnija uloga u njegovom životu00:04:00 Prvi kostim Djeda mrza obukao sam s 15 godina00:08:27 Djeci je nekada bila radost dobiti naranču u novogodišnjem paketu00:10:07 U AKD Seljo sam s 20 godina postao član akademskog Pozorišta00:14:09 Najveća predstava u kojoj sam igrao bila je Olimpijska bajka u Zetri pred OIimpijadu 00:18:14 Kako se stvaraju izmišljene priče u našim medijima?00:23:31 Sundblom je 1931. za Coca Colu napravio današnju verziju Djeda Mraza u njihovoj zaštitnoj crveno bijeloj boji00:28:42 Danas se nikako ne pazi na odgoj i edukaciju djece 00:33.25 Djeda Mraz je ortopedsko pomagalo roditeljima u odgoju djece00:40:15 Kad vidite te okice djece koja dobiju paketić od Djeda Mraza to se ne može ničim platiti00:46:41 Miješanje rasa i nacija i u prirodi doprinosi poboljšanju vrsta, a pa kako neće i u ljudskom rodu00:50:45 Kako je nastala ideja o Jugoslovenskim Dokumentima?00:54:57 Kako sam kontaktirao Andy Warhola i dogovorio s njim njegovu retrospektivnu izložbu u Sarajevu 1984.?00:57:56 Dogovorio sam koncert grupe Queen na Koševu 1985. posvećen borbi protiv AIDS-a, prije Live Aida00:59:34 Tadašnji direktor Skenderije nije mi odobrio da realiziram koncert Queena, jer je bio protiv homoseksualaca01:03:10 Saša Bukvić i Jusuf Hadžifejzović su bili glavni pokretači Jugoslovenskih Dokumenata01:05:31 Enjo Hadžiomerspahić mi je dao zadatak da osmislim nešto veliko nakon Olimpijade i tako su nastala Dokumenta01:08:31 Ilija Šimić iz tadašnjeg SIZa za kulturu nam je dosta pomogao u realizaciji Dokumenata01:12:48 Transport i osiguranje radova umjetnika iz cijele Jugoslavije nam je bio najveći problem u organizaciji01:15:48 Enjo Hadžiomerspahić je zajedno sa sinom Anurom napravio sjajnu kolekciju Ars Aevi na tragu Dokumenata01:16:23 Anur, Damir Nikšić, Kurto, Plasta, članovi benda Sing Sing su postavljali prve radove kolekcije Ars Aevi01:17:14 Ja sam radoznao čovjek koji pokušava zadovoljiti svoju znatiželju01:18:30 Odrastao sam s trojicom djedova, od kojih je jedan bio i Nezir Krečo, komšija i vlasnik zgrade u kojoj...
Nikola Loncar, bivsi reprezentativac Jugoslavije i osvajac zlata sa EP '97, SP '98 , srebra sa OI '96 , bronzane medalje na EP '99 i SAMPION EVROPE sa PARTIZANOM '92 novi je gost Jan Mile podcast-a.00:00:00 Uvod Nikola Lončar00:05:08 Košarkaski projekat (?)00:13:50 NBA vs Evropska kosarka00:20:00 Veciti u EL00:28:24 EL Parttizan Real serija00:40:55 F4 Abu Dabi00:46:05 Odrastanje00:50:16 uzori i mastanja00:56:14 Toša00:59:20 92' Fuelabrada i anegdote01:09:56 Partizan prvak evrope 01:14:30 Prelazak u Madrid01:24:45 Estudijantes01:37:34 Povratak u Partizan 01:42:00 Novica Velickovic01:47:00 Najveci talenti sa kojima je igrao01:54:45 Poziv za reprezentaciju i OI 9602:10:00 Najdraza medalja02:14:30 Penzija02:29:30 Kako je cuvao Dzordana02:37:55 Sta mu je kosarka donela?02:43:50 Savet za mlade02:47:40 Petorka Thumbnail designer:https://instagram.com/design33_mk?igshid=MzRlODBiNWFlZA==Pratite nas na društvenim mrežama!Instagramhttps://www.instagram.com/jaomile_podcast/Facebook https://www.facebook.com/JAOMILEPODCASTTikTokhttps://www.tiktok.com/@jaomile_podcastTwitter https://twitter.com/mileilicGost: Nikola LoncarDatum: 25. decembar 2024. Autor i domaćin: Mile IlićLokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse#jaomilepodcast #nikolaloncar #swishfindyourway #djokovic #crvenazvezda #kkpartizan #findyourway #nba #nikolajokic #abaliga #jokic #bogdanovic #euroleague #doncic #nikolatopic
Bosansko-ameriški pisatelj skozi zgodbo svojih staršev zarisuje življenjsko izkušnjo celih generacij ljudi, ki so odraščali v socialistični Jugoslaviji»Resnična zgodovina se vedno odvija na osebni ravni«, nekje v romanu Moji starši zapiše bosansko-ameriški pisatelj Aleksandar Hemon. In vendar - ali pa morda prav zato - se to njegovo delo, v osnovi osredotočeno na življenjsko zgodbo njegovih staršev, bere skorajda kot neke vrste emocionalni zemljevid celih generacij s področja nekdanje Jugoslavije, generacij, ki so doživele vzpon socialistične družbe, njen vrhunec in njen končni razpad, obeležen s krvavo vojno, ki je mnoge - med drugim tudi Hemonove starše - pregnala v izseljenstvo. Knjigo, polno tudi v našem prostoru še vedno marsikomu znanih spominov, hrane, glasbe in čustev, ki je nedavno izšla pri založbi Goga, nam bo za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka Irena Duša Draž. Oddajo je pripravila Alja Zore. Vabljeni, da prisluhnete tudi oddaji o Hemonovem romanu Tole ni zate, ki smo ga v Sobotnem branju predstavili pred enim letom: Aleksandar Hemon: Tole ni zate
Piše Marija Švajncer, bereta Višnja Fičor in Renato Horvat. Na začetku zbirke Mateja Krajnca Josip Broz se je ustavil na Klanjškovi je navedeno pesnikovo pojasnilo, komu je pesniška zbirka namenjena. Prvi del je za deloholike in uslužbence na matičnih uradih, v oklepaju sta dodani besedi bratstvo in enotnost, drugi del pa je konstituiran za napitnine in pavšale, v oklepaju piše: 'vidim polja što se žitom zlate'. O Josipu Brozu Titu je poet napisal samo nekaj skoraj enakih pesmi, le njihov konec je vsakič drugačen. Klanjškova ulica je poimenovana po Jožetu Klanjšku – Vasji, slovenskem prvoborcu in narodnem heroju; njegovo življenje se je izteklo leta 1965. Ulico s Klanjškovim priimkom je mogoče najti v Celju, morda še kje drugje v Sloveniji. Matej Krajnc se je sicer rodil v Mariboru, toda prvo izobrazbo je dobil prav v Celju. Kot pesnik si je vzel umetniško svobodo in navedel, da se je predsednik nekdanje Jugoslavije na Klanjškovi ulici ustavil leta 1992. Maršalovo življenje se je, kot vemo, končalo leta 1980. Matej Krajnc je zbirko razdelil na cikle in jih označil z letnicami: 1981–1991, 1992–2002, 2003–2013 in 2014–2019. O dogajanju v teh obdobjih govorijo zgoščeni stihi, pravzaprav nizanje besed o popkulturi, potrošništvu z natančnim imenovanjem prodajnih artiklov, zlasti avtomobilov, o imenih skladateljev, popevkarjev in popevkaric in drugih ljudi, ki so vstopali v javnost. Avtor navaja verze iz otroških, ljudskih in partizanskih pesmi, ne brani se angleških, nemških in francoskih izrazov, tudi nekaterih iz nekdanje tako imenovane srbohrvaščine in še kakšnih, manj znanih, svoj prostor dobijo tudi zaznamovane besede. Pesnik se predaja ludizmu ter preseneča z novimi in novimi domiselnimi nonsensi, paradoksi in duhovitimi besednimi igrami. Pooseblja predmete, oponaša različne glasove in vse skupaj popestri z medmeti. Umetnikov polet domišljije je neustavljiv, vendar ne gre prezreti, da je v vrvenju in zgoščenosti mogoče začutiti in razbrati duh časa. Matej Krajnc je načrtno močno slovenski. Če bi njegove pesmi prevedli v tuje jezike, bralke in bralci po vsej verjetnosti ne bi vedeli, kdo sta Bedanec in Marta Pestator, zakaj so ptičice zbrane, kaj je povzročilo, da je reka mrtva, kateri izdelki so na voljo v Lesnini, kdo sta bila Blaže in Nežica, kako smo se odzvali na Jazbinškov zakon in kaj nam pomenita žalost in nostalgija v Sepetovi popevki Poletna noč. Poznali pa bi tuje svetovno znane glasbene skupine, like iz risank, filme, igralke, literate in še marsikaj drugega, kar se pojavlja v verzih Mateja Krajnca. Da bi bilo sporočilo bolj nazorno in udarno, avtor nekatere besede zapisuje z velikimi črkami in v krepkem tisku, tudi s tremi klicaji, na primer PRASCI!!!, druge v svetlejši tiskarski barvi, tu in tam kako besedo napiše kar z roko, da je vsa vegasta in skrivenčena. V zbirko je uvrstil različne simbole, del notnega črtovja, prometni znak in fotografije, na primer figurice Pez in naslovnice pesniške zbirke Milana Jesiha. Pomen notranje razgibanih Krajnčevih pesmi je treba razvozlavati, približno na polovici zbirke pa nam v ležečem tisku sam pojasni, za kaj bi lahko šlo: »pričujoča knjižica je pravzaprav svojevrstno nadaljevanje večkrat nagrajene zbirke verzov s popustom (vzporedna Jenkova e-nagrada 2018, virtualna nagrada Prešernovega sklada 2018, pesniški jerbas za najbolje opremljeno knjižico formata 12 x 18), ki je izkazala nekatere pomembne filozofske prelome v krajnčevem pesništvu, med drugim tudi zavračanje lezenja v nebeško kraljestvo skoz šivankino uho z bogastvom ali brez njega. ko beremo nove pesmi, si predstavljamo šivankino uho kot križišče, na katerem stoji pesnikov tovariš iz naslova in izbira sukanec.« Že res, da je v naslovu pesniške zbirke omenjen Josip Broz Tito, toda vsebina ni ne ideološka in ne politično poudarjena. Predsednik je pač prišel, prisluhnil kitari in si prižgal cigaro, z nami je in si misli svoje. Že res, da imajo baje komunisti sedežni red, božji odposlanci na zemlji pa prostor na odru, vendar se iz tega ne izcimi nič posebno kritičnega. Pesnik je tudi konkreten: obudi spomin na služenje vojaškega roka in pri tem začuti, da se mora zahvaliti mami, saj ga je naučila, da je treba vse pojesti. To mu je med vojaško obveznostjo prišlo prav. Niso ga tepli, spremljati pa je moral televizijska poročila. In kaj danes misli o sebi? »velikan sem / imam štampiljko / družba me uliva v bron / ker nihče v njej o meni ne misli tako« Navrže, da nismo malenkostni. Njegove pesmi so dinamične, ironične in vihrave. Čeprav nas prepričuje, da stvari ne smemo jemati pretirano resno, je slutiti, da se pesnik v kaotičnem svetu počuti ogroženega. Vase vpija dogajanje okrog sebe in skuša ohranjati svoj pesniški jaz ter biti glasnik ali pa morda zanikovalec nesmiselnega početja. »kaj zapisati / v jutrišnjo številko / lokalnega biltena / če so najlepši vrt / požrli termiti« Odgovor ni preprost. Toliko vsega se je nakopičilo, toda vredno je vztrajati, pa čeprav z ironijo, ujeto v verze, nagajivostjo in pomenljivim védenjem.
Podržite nas na Patreonu - https://www.patreon.com/historycast. . Jugoslavija ostaje tema koja inspiriše brojne debate, jer je njeno nasleđe i dalje prisutno - bilo u vidu nostalgije, političkih ideja ili kulturnih uticaja. Za ljubitelje istorije, ona je neiscrpnu izvor priča o ljudima, idejama i događajima koji su oblikovali ne samo Balkan, već i šire regije sveta. U današnjoj epizodi, naša istoričarka umetnosti Jovana Milovanović sa koleginicom Biljanom Crvenković razgovara o tome kako se sećamo Jugoslavije.
U ovom specijalnom izdanju podcasta razgovaramo o našem antifašističkom nasljeđu i kulturnoj memoriji Balkana i o sudbini Muzeja revolucije u Sarajevu i Beogradu. O antifašističkom nasljeđu i hrabroj antifašističkoj borbi naroda iz ovih krajeva u bivšoj Jugoslaviji svjedočile su kolekcije u nekadašnjim Muzejima revolucije. '90.tih godina, s raspadom bivše Jugoslavije, nestali su i Muzeji revolucije. Stvoren je potpuno drugačiji historijski narativ o našem antifašističkom nasljeđu, koji nas je natjerao da se naše antifašističke prošlosti stidimo i da zaboravimo našu herojsku memoriju Balkana. U drugom dijelu ovog specijalnog podcasta govorimo o nasljeđu Muzeja revolucije u Beogradu i nastanku Muzeja Jugoslavije. Moje gošće su Ana Panić, kustoskinja Muzreja Jugoslavije i Veselinka Kastratović, kustoskinja nekadašnjeg Muzeja revolucije i današnjeg Muzeja Jugoslavije. Razgovaramo o stvaranju nekadašnjeg Muzeja revolucije u Beogradu i i stvaranju Muzeja Jugoslavije, o Kući cveća na Dedinju i sudbini tog kompleksa nakon raspada bivše Jugoslavije.S Veselinkom i Anom smo razgovarali o:00:00: Intro i uvod 00:04:15 Kako je nastao Muzej Jugoslavije na temelju Muzeja 25.maj?00:05:40 Muzej 25. maj bio je poklon Titu za njegov 70. rođendan 00:07:33 U Muzeju 25. Maj nalazi se zbirka sa više od 15 000 štafeta00:09:38 Do danas je Titov grob u Kući cveća obišlo više od 18 miliona posjetilaca00:10:29 Spajanje Muzeja 25. maj i Muzeja revolucije naroda i narodnosti Jugoslavije u Muzej istorije Jugoslavije 1996.00:13:49 Muzej revolucije u Beogradu je još od 1959. bio u nastajanju 00:19:41 Direktorica Muzeja revolucije u BG Danica Abramović je majka umjetnice Marine Abramović00:23:30 Osnivanjem Muzeja istorije Jugoslavije '96. počela je borba kolektiva da se Muzej ne ugasi00:25:20 2000-tih počeli su u Muzej dolaziti turisti koji su znali ko je bio Tito i željeli su posjetiti njegov grob 00:26:20 Strancima je priča o Nesvrstanima i podatak da smo živjeli između dva bloka jako zanimljiva00:28:36 Sudbina Muzeja revolucije koji čuvaju sjećanje na antifašističku NOB je nakon ‘90tih izbrisana00:31:24 SUNBOR nas je spasio od zatvaranja 00:35:08 Ljudima danas treba objasniti da fašizam i antifašizam nisu samo oružana borba00:38:22 Muzej revolucije ima fantastične zbirke iz kojih izvlačimo predmete za izložbe 00:44:25 Kako prezervirati memoriju Balkana i sačuvati je za nove generacije? 00:47:18 Mi u Muzeju Jugoslavije radimo na pojašnjenju fenomena antifašizma koji nisu svojstveni samo Jugoslaviji 00:49:27 Pravimo sadržaj za mlade ljude koji dolaze u Muzej, ali ne znaju ko je bio Tito 00:52:13 Danas moramo insistirati na definiranju fašizma i antifašizma00:58:53 Sve manje djece dolazi u Muzeje i to se mora promjeniti01:03:14 Muzej je mjesto gdje se može saznati istina o prošlim vremenima 01:07:33 Gdje su nestali paunovi iz kompleksa Kuće cveća?01:08:56 Kamen s Mjeseca težak 142 g je najvrijedniji artefakt u Muzeju Jugoslavije 01:12:30 Muzejska zbirka je puna vrlo vrijednih predmeta koje je Tito dobivao na poklonProdukcija/Sarajevo: Kolektiv znanja Audio/Sarajevo: Nino ŠkiljićProdukcija/Beograd: podcast.rsVideo i audio/Beograd: podcast.rsMuzika: Alan OmerovićDesign: Effect AgencyJednokratne donacije: https://www.paypal.me/KolektivZnanjaPatreon donacije: https://www.patreon.com/c/KolektivznanjapodcastPratite nas na društvenim mrežama: FB: https://www.facebook.com/kolektivznanja IG: https://www.instagram.com/kolektiv_znanja/X : https://twitter.com/AnisaSerak*Kolektiv znanja Podcast "Sudbina Muzeja revolucije u Sarajevu i Beogradu" is susported by UNESCO, trought Culture and Creativity for Western Balkan, a project funded by European Union that...
To je zgodba o glasbeni skupini Ekatarina Velika iz Beograda, znani tudi s kratico EKV. Delovala je med letoma 1982 in 1994. Pet njenih članov je umrlo mladih. 30 let pozneje imajo še vedno veliko oboževalcev in skoraj kulten status. Tudi v Sloveniji. Kakšen je fenomen skupine, kako je (bila) povezana s Slovenijo, kakšna je njena glasbena zapuščina in zakaj ima tak vpliv tudi pri mlajši generaciji, ki je ni nikoli videla živo? S sopotniki in sodobniki skupine v različnih krajih nekdanje Jugoslavije osmišljamo, kako je Ekatarina Velika spreminjala svet do konca pesmi … Kako je opazovati zvezde z Milanom, s katero slovensko družino je Magi muzicirala na jadranskem otoku, kakšen smisel za humor je imel Bojan, kdo v Ljubljani za lastno veselje in navdih preigrava Ekatarino Veliko. Sogovorniki: Dušan Vesić, Aleksandar Žikić, Anja Rupel, Esad Babačić, Ivan Fece Firči, Miha Hawlina, člani benda Repetitor, Husein Hasanefendić Hus, Dani Bavec, Mile Kekin, Tamara Milošević. Radijski dokumentarec o skupini Ekatarina Velika v produkciji Vala 202 je nastajal v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Avtorji so: Luka Hvalc, Jan Grilc (oba Val 202) in Lucijan Zalokar (Delo).
Jovana nam se vratila punom snagom i sa Ivanom Drljačom razgovara o uticaju Karađorđevog lika i dela na politiku i kulturu Srbije, Jugoslavije i opet, Srbije.
U prvoj epizodi Radar Foruma u kojoj je izazivač Sead Spahović, ugledni beogradski advokat, gost je bio Vladimir Gajić, pravnik i predsednik Nardone stranke. Epizoda je donela uzbudljivu i na momente oštru diskusiju dvojice istaknutih pravnih stručnjaka koji se, uprkos istoj vokaciji, ideološki gotovo potpuno mimoilaze. Vladimir Gajić, istakao je da posleratni nacionalisti nisu „istinski nacionalisti“, odnosno da sebe ne može svrstati u, kako kaže, komunističke nacionaliste. „Ja Ćosića ne priznajem za nacionalistu, znači, ja te komunističke nacionaliste ne stavljam na stranu kojoj pripadam. Ova strana kojoj ja pripadam, to je recimo Bora Pekić, to je bio Crnjanski, takvih ljudi više nema, a podsetiću ovde – Đinđić, koga ovi naši takozvani drugosrbijanci vole da svojataju kao svog lidera, je puno puta govorio izvanredne političke ocene. Jedanput je rekao govoreći o srpskom narodu: dve najveće srpske greške su ideologija jugoslovenstva i ideologija komunizma. Moja dilema je zašto se komunizam lako primio kod pravoslavaca, a nije kod katolika ili protestanata", kaže Gajić. S druge strane, Spahović je istakao da je i jugoslovenski komunizam počivao na ideji većinskog naroda. „Tako neki gledaju i na Jugoslaviju, na ideju Jugoslavije kako je Srbi doživljavaju, kao da su svi drugi podstanari u toj Jugoslaviji“, kaže Spahović. Za Gajića je paradoksalno to što „Zapad danas podržava legate Lenjina, Staljina i Tita u rešavanju nacionalnih pitanja“, na šta Spahović uzvraća „a je l‘ paradoksalno to što antikomunisti u Srbiji podržavaju KGB špijuna Putina?“. „Ceo zapadni svet je smatrao da je rušenjem Berlinskog zida srušen komunizam, da se došlo do kraja istorije, a vidiš da nije, daleko je od toga. Šta se ispostavilo - nije problem Zapada bilo to što su oni bili u ideološkom sukobu protiv Sovjetskog Saveza, nego je problem Rusija. Svejedno je da li je u Rusiji car, da li je Staljin, da li je Putin, to je jedan neprijateljski pristup koji ima kontinuitet hiljadu godina, a ne ovih 20-30. Jer dok je bio Jeljcin, dok se razvaljivala ona Rusija u tom ekonomskom smislu, dok je Zapad imao svoje ekonomske interese u Rusiji, nikakav problem nije bio“, dodao je Gajić. „Sve što si rekao potpisao bi Dobrica Ćosić da ustane iz groba, i Dobrica Ćosić i Šešelj. Ta tvoja romantična priča o toj Srbiji, koja je velika, koju su uništili komunisti, to je jedna priča koju su pričali i Šešelj i Ćosić i ovi njihovi današnji sledbenici“, nadovezao se Spahović. Advokat Spahović je podsetio da su Rusi, uprkos osećanju koje u Srbiji preovlađuje, Srbe koristili za sopstvene interese. „Milošević nije priznao poraz 2000. godine sve dok nije došao Igor Ivanov, a to se ovde stalno zaboravlja. Znači, kad je došao Igor Ivanov i doveo Koštunicu, onda se Milošević povukao. Prema tome, to nisu uradili Amerikanci, to nije uradio truli Zapad, to su uradili Rusi. Rusi su koristili Srbe u svim ratovima da ginu, naročito protiv Turske. Napumpaju, gurnu ih, izginu ljudi." Dva pravnika na kraju su uspela da se slože da Srbija ima dobar pravni poredak, ali da se on ne primenjuje. „Demokratija nije naš kulturni model“, saglasni su Spahović i Gajić. Više na radar.rs
Milica Ćirović, šampionka Jugoslavije u plesu, na punoj stipendiji u Milanu je završila ekonomiju. Međutim, ubrzo shvata da to nije ono što želi i upisuje od nule umetnost u Rimu. U Rimu otkriva svet senzualnosti i odlučuje da baš to bude njena niša u koučingu. Pre dve godine, pred lasiranje njenog programa doživljava nesreću i završava u komi. Nakon brojnih operacija, lansira svoj program, aplicira za jedinu dostupnu master stipendiju u Rimu i uspešno je dobija. Sve intervjue možete pogledati ovde https://youtube.com/playlist?list=PL8H5ZhcyY66orp4i1AEEb91W6DwY6qyAQ&si=N_Dvdma1fSsWOO8q
Ivan Andonov, bivsi zlatni kadet Jugoslavije sa EP '99, a danas urednik najpopularnijeg kviza u Srbiji, TV Slagalice, novi je gost Jao Mile podcasta-a!https://www.jaomile.com00:00:00 Početak 00:00:50 Humanost 00:01:15 Ivan Andonov 00:06:50 Dnevna košarka 00:21:30 OI00:27:30 Odrastanje 00:54:20 Prelazak u KKP01:05:50 Seniori01:32:30 Strani jezici01:48:15 Repka 02:22:50 Kraj košarke 02:43:15 Život posle košarke 03:04:00 Savet za mlade03:06:40 Top 5Thumbnail designer:https://instagram.com/design33_mk?igshid=MzRlODBiNWFlZA==Pratite nas na društvenim mrežama!Instagramhttps://www.instagram.com/jaomile_podcast/Facebook https://www.facebook.com/JAOMILEPODCASTTikTokhttps://www.tiktok.com/@jaomile_podcastTwitter https://twitter.com/mileilicGost: Ivan AndonovDatum: 24. jul 2024. Autor i domaćin: Mile IlićLokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse#jaomilepodcast #ivanandonov #slagalica #crvenazvezda #kkpartizan #nikolajovic #nba #nikolajokic #abaliga #jokic #bogdanovic #euroleague #doncic #nikolatopic #zagreb
Nataša Andjelić, bivša reprezentativka Jugoslavije u svojoj karijeri nastupala je za Vojvodinu, Budućnost, Hemofarm novi je gost Jao Mile podcast-a.Podržite naš rad kupovinom u našoj prodavnici na https://www.jaomile.comKako je izgledala košarka devedesitih godina i sa kojim problemima su se suočavale košarkašice. Kako su izgledali nastupi za reprezentaciju i sa kojim NE uslovima su se morali izboriti.Muke sa kojima se danas ženska košarkaška liga susreće.Zivot u inostranstvu i prednosti jezika koje je savladala kroz karijeru.00:00:00 Početak 00:00:30 Humanost 00:00:55 Nataša Anðelić00:10:30 100 godina košarke 00:20:15 Druženja00:32:00 Sezona i KSS00:43:30 Sledeća sezona00:58:44 Dnevna košarka 01:07:00 Koledž 01:15:50 Odrastanje01:21:00 Sicilija01:38:10 Moskva 01:49:30 Finansije01:55:50 Repka02:02:40 Severna Koreja02:14:20 Plan za posle02:18:15 Benefiti od kosarke02:20:20 Savet za mlade02:24:40 Top 5 x2Thumbnail designer:https://instagram.com/design33_mk?igs...Pratite nas na društvenim mrežama!Instagram / jaomile_podcast Facebook / jaomilepodcast TikTok
U četvrtoj epizodi Radar Foruma, izazivač Milan St. Protić ugostio je Tanasija Marinkovića, profesora Pravnog fakulteta u Beogradu i stručnjaka za ustavno pravo, a njih dvojica razmenili su mišljenja o aktuelnom Ustavu Srbije Dvojica sagovornika istakla su da aktuelni Ustav iz 2006. godine ima svojih vrlina, ali i značajne mane. Jedna od najvećih kritika odnosi se na nedostatak javne rasprave tokom njegovog donošenja, čime su izostali doprinosi stručne javnosti i šireg građanstva. U pozitivnom svetlu, profesor Marinković ističe da je Ustav uveo transnacionalnu komponentu u pravni sistem Srbije, uključujući međunarodne standarde ljudskih prava, što je omogućilo sudovima u Srbiji da efikasno primenjuju međunarodne okvire i time poboljšaju pravni sistem zemlje. Takav aspekt je posebno važan jer Srbija nije imala koncept ljudskih prava tokom perioda socijalističke Jugoslavije i vladavine Slobodana Miloševića. Sagovornici su kritikovali postojeći Ustav i zbog nedostatka kontinuiteta s prethodnim ustavima, a ukazali su i na problem nedovoljno definisane autonomije pokrajina i nedostatka jasnih uslova za osnivanje novih autonomnih jedinica unutar države. Razgovor se vodio i o tome kako bi ustav mogao da evoluira u skladu sa savremenim demokratskim principima i potrebama srpskog društva, uz naglasak na važnost javnog dijaloga i stručnog doprinosa u procesu ustavne reforme. Profesor Marinković istakao je važnost političke pedagogije i vremena u procesu takvih ustavnih promena, naglašavajući da je potrebno stvoriti politički i društveni konsenzus kako bi novi ustav mogao da postane temelj demokratskog i pravnog sistema Srbije. Četvrta epizoda Radar Foruma je poslednja u kojoj je izazivač bio Milan St. Protić. Naredne četiri epizode, domaćin će biti Jovo Bakić, profesor sociologije na Filozofskom fakultetu Univerziteta u Beogradu.
Zlatko Viščević je jedan od rijetkih ljudi koji su nakon studija (u ovom slučaju na Pravnom fakultetu) zaključili kako žele ići u posve drugom smjeru, te to i ostvarili s velikim uspjehom. Danas je jedan od najboljih numizmatičara u regiji, autor pet knjiga o numizmatici (Kovani novac Republike Hrvatske od osamostaljenja do danas, The Guide to Coins and Banknotes of Yugoslavia, Slovenia, Croatia, Bosnia and Herzegovina, Serbia, Montenegro and Macedonia, Kovanice i novčanice Jugoslavije, Slovenije, Hrvatske, Bosne i Hercegovine, Srbije, Crne Gore i Makedonije, Kovanice i novčanice Jugoslavije, Slovenije, Hrvatske, Bosne i Hercegovine, Srbije, Kosova, Crne Gore i Makedonije – izdanja 2011-2015, te Novac Dubrovačke Republike). Urednik je portala NumizmatikaNET, s istoimenim YouTube kanalom, te bloga Hrvatska numizmatika. Profesionalno se bavi numizmatikom i faleristikom, te smo pričali široko o povezanim temama - zašto postoji kolekcionarstvo novca, o povijesti novca, koji novac vrijedi skupljati i zašto, te koje su posebnosti faleristike - kolekcionarstva odlikovanja. Citat dana: Because things are the way they are, things will not stay the way they are.Bertold Brecht Tri načina kako slušati podcast Kako slušati podcast u autu koji nema Mp3 player Top lista najslušanijih epizoda
Makedonija velja za eno večjih osmoljenk med državami. Zaradi zahtev Grčije se je celo preimenovala, vmes postala članica Nata, zdaj pa njeno približevanje Evropski uniji blokira Bolgarija. Od leta 2019 se država z imenom Severna Makedonija spoprijema z rednimi političnimi krizami, na volitvah bodo jutri izbrali tako novega predsednika kot nov parlament, saj je vlada pred tedni odstopila. Povprečne plače in pokojnine so nizke, življenjski stroški se povečujejo, zato ni čudno, da v državi vladata dve epidemiji: korupcija in izseljevanje. Kakšna prihodnost čaka najbolj južno republiko nekdanje Jugoslavije, na čem gradijo optimizem, kako domovino vidijo Makedonci, ki živijo v Sloveniji …Vsebina je del projekta I know EU/ Tu EU 2024, ki ga sofinancira Evropska unija.
60 let od jugoslovanskega sodelovanja v obsežni akciji reševanja spomenikov stare Nubije, ki jo je kmalu zatem poplavilo akumulacijsko jezero Asuanskega visokega jezuKo danes pomislimo na aktivnosti socialistične Jugoslavije v tujini, nam bržkone na misel pridejo pompozni obiski maršala Tita, široko obiskane konference Gibanja neuvrščenih ter morda megalomanska gradnja tovarn in infrastrukture v manj razvitih prijateljskih državah. Redkokdo pa bi si, po drugi strani, verjetno pred očmi zarisal, kako naša nekdanja država vlaga velike količine denarja v reševanje starih egipčanskih templjev in svoje restavratorje pošilja, da skrbno selijo in restavrirajo starokrščanske stenske poslikave v Egiptu. In vendar je bila Jugoslavija - sploh glede na svojo relativno majhnost in slabo razvitost v tistem času - ena bolj aktivnih držav v reševanju arheološke dediščine, ki so jo v prvi polovici 60-ih leti preteklega stoletja pod okriljem Unesca selili iz območja stare Nubije, ki mu je bilo usojeno postati akumulacijsko jezero nad novozgrajenim Asuanskim visokim jezom. To nenavadno jugoslovansko misijo in zgodovinski kontekst, v katerem je potekala, sta nam za tokratne Sledi časa pomagala predstaviti dr. Jan Ciglenečki z Oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in mladi raziskovalec na tamkajšnjem Oddelku za zgodovino Žiga Smolič, ki sta na to temo decembra pripravila tudi razstavo v Egipčanskem muzeju v Kairu. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: člani jugoslovanske odprave – Mihajlo Vunjak, Milorad Medić in Miha Pirnat (od leve proti desni) – pred konserviranimi in utrjenimi fragmenti iz cerkve Šeik Abd el Gadir, Sudan 1964; arhiv Mihe Pirnata
Na sinočnji državni proslavi ob 20-letnici članstva Slovenije v zvezi Nato je predsednica republike Nataša Pirc Musar poudarila, da je bila odločitev o članstvu v zavezništvu pravilna. Med drugim meni, da smo s tem korakom začeli živeti bolje in varneje. Prepričana je tudi, da zaradi članstva za obrambo namenjamo manj sredstev, kot smo jih namenjali kot del Jugoslavije ali če bi si obrambo zagotavljali samostojno. Druge teme: - Stojmenova Duh ostaja ministrica za digitalno preobrazbo, a v koaliciji z njenim delom niso najbolj zadovoljni. - Odbor za zdravstvo o predlogu spremembe zakona o zdravniški službi, ki ji Fides ostro nasprotuje. - Netanjahu napovedal: Vojska se pripravlja na vstop v Rafo.
Ćirilica i latinica. Natječaji za novu hrvatsku/srpsku riječ. Šatrovački. Dijalektalna i regionalna raznolikost. Jezične politike nakon raspada Jugoslavije. I kako nam međusobno zvuče jezici. Hrvat i Srpkinja u nastavku istoimene epizode #132. -- Podržite naš rad (već od 2€): www.buymeacoffee.com/bsjv Predložite gosta, teme i dajte svoj osvrt: forms.gle/nZ6tJTKuQysct3jQ7 Sve o podcastu (platforme, mediji, kontakt obrazac): www.linktr.ee/bliskisusreti (CC) 2024 Bliski susreti jezične vrste
19 - Naš istoričar Ivan Drljača sa gostom i kolegom Nikolom Đukićem danas priča o Aleksandru I Karađorđeviću, Ujedinitelju. Osim što je bio kralj Jugoslavije, slavljeni vojskovođa, veoma obrazovan, pasionirani ljubitelj umetnosti ponosan na svoje seljačko poreklo, bio je i prvi Srbin koji je leteo avionom. Najosporavaniji i najkontroverzniji balkanski vladar, i danas je predmet polemika kako istoričara tako i javnosti. Neke poznate ali i malo poznate detalje o njegovom životu čućete u ovoj epizodi, a pošto nam je vaše mišljenje važno, očekujemo i komentare, predloge i sugestije.
AIDEA knjiga je izšla! Hvala za podporoooo! :) https://emka.si/products/aidea ============================= V epizodi 126 je bila moj gostja Olivera Ćirković, nekdanja srbska košarkašica, reprezentantka Jugoslavije, ki se je po končani športni karieri znašla v svetu kriminala. Vodila je srbsko združbo Pink Panter, septembra 2012 je že drugič pristala za zapahi in bila obsojena na 32 let zaporne kazni. V zaporu v Grčiji, od koder ji je enkrat celo uspelo pobegniti, je napisala prvega od treh delov avtobiografije Ja, Pink Panter. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Otroštvo Samospoznanje in realnost Košarkaška kariera Slabe odločitve in kriminal Krizna situacija v Srbiji Srbija, Rusija in ZDA Pot do svobode = kriminala Razkrinkanje in 4 let zapora Življenje po zaporu in kriminal v zlatarstvu 32 let zaporne kazni in pobeg iz zapora Nadaljevanje kriminala v Grčiji Pink Panter Nasvet mladim o kriminalu
Petar Rodić, čovek koji je 1999. godine u Sloveniji na EP za kadete osvojio zlatnu medalju bez poraza uz samo jedan iskorišten time-out za celo prvenstvo, novi je gost @JaoMilepodcast Petar Rodić '99 u Hemofarmu započinje stvaranja mladjih selekcija i regrutovanjem talentovanih klinaca iz cele Jugoslavije.Te godine u Vršac dolazi Darko Miličić,Jovan Perin,Davor Perak,Glumac Luka,Bogdan Srejović i Laslo Robert kao jedni od najtalentovanijih u tom momentu.Kako je izledala naša regrutacija i odrastanje u Hemofarmu imaćete priliku da čujete u naredna dva ipo sata.https://www.jaomile.com00:00:00 Početak00:01:25 Predstavljanje gosta00:04:40 Dnevna doza košarke00:10:30 KLS00:14:10 Partizan00:19:50 Vršac '9901:05:00 Košarka u Srbiji01:41:00 Repka '9901:57:00 Najtalenat bez karijere02:00:30 Strah za talente i ulaganje02:10:30 Cipele pači kljun02:13:00 Treneri 02:18:00 Savet za mladeJoin this channel to get access to perks:https://www.youtube.com/channel/UCtcmRUuJVYYbyfi__I_JBnA/joinThumbnail designer:https://instagram.com/design33_mk?igshid=MzRlODBiNWFlZA==Pratite nas na društvenim mrežama!Instagramhttps://www.instagram.com/jaomile_podcast/Facebook https://www.facebook.com/JAOMILEPODCASTTikTokhttps://www.tiktok.com/@jaomile_podcastTwitter https://twitter.com/mileilicGost: Petar RodićDatum: 13. decembar 2023.Autor i domaćin: Mile IlićLokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse#jaomilepodcast #kkpartizan #kkcrvenazvezda #petarrodic #nikolajokic #rodić #nba #kosarka #abaliga #jokic #bogdanovic #darkomilicic #doncic #nikolatopic #obradovic
Miroljub Dugi Damjanović, bivši reprezentativac stare Jugoslavije, učesnik OI '72 u Minhenu i šampion Jugoslavije '73 sa KK Radnički Beograd, novi je gost Jao Mile podcast-a. Dugi je podelio sa nama deo njegove životne priče sa pregršt zanimljivih anegdota koliko je moglo da stane u 3h razgovora. Uživajte u razgovoru! 00:00:00 Početak00:00:44 Dobro došli00:02:50 Titula KK Radnički '7300:04:45 Razvoj košarke 00:07:05 Ljutnja prijatelja00:12:50 Obrazovanje00:18:30 Ne treba nam stranac00:22:00 Kosarka je pederski sport00:25:30 "Naša" liga 00:28:00 Uspeh reprezentacije00:34:00 Odrastanje00:43:00 Prvi minuti00:47:41 Radnički prodaje bodove00:50:00 Učenje košarke 00:58:15 Titula '7301:00:40 Srećko Jarić 01:03:40 Piva Ivković01:07:00 Hipohondar 01:14:40 Piva i Duda Ivković01:28:40 Restoran Potkovica01:34:05 Odlazak u Sarajevo 01:49:30 UAE '7902:08:35 Reprezentacija02:40:00 OI u Minhenu' 7203:00:00 Savet za maldeJoin this channel to get access to perks:https://www.youtube.com/channel/UCtcmRUuJVYYbyfi__I_JBnA/joinThumbnail designer:https://instagram.com/design33_mk?igshid=MzRlODBiNWFlZA==Pratite nas na društvenim mrežama!Instagramhttps://www.instagram.com/jaomile_podcast/Facebook https://www.facebook.com/JAOMILEPODCASTTikTokhttps://www.tiktok.com/@jaomile_podcastTwitter https://twitter.com/mileilicGost: Miroljub Dugi DamjanovićDatum: 1. novembar 2023.Autor i domaćin: Mile IlićLokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse#jaomilepodcast #srbija #nikolajokic #dugidamjanović #damjanović #kkradnicki #crvenazvezda #nba #kosarka #abaliga #jokic #bogdanovic #partizan #doncic #dugi