Podcasts about jugoslavije

Piše Simon Popek, bereta Dejan Kaloper in Ana Bohte. V slovenskem založniškem prostoru smo v zadnjem letu dobili nekaj odličnih knjig, ki v osrednjo vlogo ne postavljajo klasičnih literarnih junakov, temveč arhitekturo, stanovanja, hiše. Miloš Kosec v knjigi Enfilade skozi »življenje meščanskega stanovanja« na Resljevi ulici v Ljubljani ni obravnaval le fenomena enfilade, arhitekturne iznajdbe baroka in njenega osrednjega bivanjskega motiva, temveč je izpisal kroniko svoje družine skozi 20. stoletje, ko so se menjavali različni stanovalci, ekonomski in politični sistemi. Tudi Slobodan Šnajder je v romanu Angel izginjanja s pomočjo hiše na zagrebški Ilici popisal 20. stoletje; pri njem je bila dvonadstropna hiša celo glavna pripovedovalka zgodbe, v kateri se prosto mešajo zgodovinska dejstva, resnične osebnosti, izmišljeni liki, celo mitske pojave, ki potujejo v prostoru in času. S Heleno Koder, Rožančevo nagrajenko za zbirko esejev Krošnja z neznanimi sadeži, smo dobili še eno prvovrstno kroniko nekega časa in »portret« objekta, ki je v Ljubljani stal stoletje in pol, nato pa v času tranzicije in divje privatizacije popolnoma propadel, dokler ga niso pred petnajstimi leti dokončno porušili. Ljubljanski Kolizej je bil stara večstilna hiša v središču mesta, zgrajen sredi 19. stoletja za časa župana Hradeckega in sprva namenjen avstro-ogrski vojski kot tranzitna vojašnica. Kasneje je bil spremenjen v poslovni in stanovanjski objekt, v potresu leta 1895 je bil poškodovan in deloma porušen, po drugi svetovni vojni pa je z nacionalizacijo postajal vse bolj zanemarjen dom delavskega razreda in deprivilegiranih, med drugim ljudi, ki jim je oblast zaradi takšnih ali drugačnih razlogov način odvzela stanovanje. Scenaristka Helena Koder in režiser Žare Lužnik sta se leta 1984 odločila o Kolizeju posneti dokumentarni film. V za bivanje še komajda primernem objektu so v prisilnem sobivanju tedaj živeli etnično mešani stanovalci, tako priseljenci z juga Jugoslavije kot umetniki, predstavniki nekdanjega meščanstva in socialni primeri. Kolizej je po eni strani spominska knjiga o času avtoričinega ustvarjalnega procesa pred štiridesetimi leti; Helena Koder piše o metodah dela, raziskovanju in spoznavanju prebivalcev propadajočega objekta, pomenu dialoga, zaupanja in potrpežljivosti, malih manipulacijah, vseh nujnih sestavinah v procesu gradnje dokumentarnega filma. V sklepni tretjini pa knjiga postane še mnogo več, najprej zgodba o nastanku objekta, njegovih zagovornikih in mecenih, pripoved o vizionarskih prednikih, investitorjih, filantropih, urbanističnih načrtovalcih in županih, ki so provincialno Ljubljano z drznimi projekti znali postaviti na zemljevid tedanje avstro-ogrske monarhije, obenem pa srdita kritika posttranzicijske Ljubljane in provincialnega mišljenja aktualnih vlagateljev in županov, ki so dopustili propad Kolizeja, z gradnjo njegovega naslednika, objekta, namenjenega elitam in profitu, pa izpeljali – kot trdi avtorica - »tipično destruktivno zgodbo slovenske tranzicije.« S »srdito kritiko« pa nimam v mislih avtoričinega morebitnega agresivnega intelektualnega sloga. Nasprotno, s Heleno Koder, ki je prvo knjigo objavila globoko v svojih osemdesetih letih, slovenski prostor ni dobil le avtorice eruditskih, poetično obarvanih in jezikovno imenitnih tekstov, temveč pisko, ki svoja nestrinjanja in občutke krivice enako prepričljivo artikulira z umirjenim in uglajenim slogom. Povedano drugače, knjige Helene Koder ponujajo čudovito in enkratno skladnjo, na primer ko primerja ustvarjanje knjige in filma: »V filmu je mnogo več, kot je v tem besedilu. In v tem besedilu je mnogo več, kot je v samem filmu. Če ju položim eno čez drugega, besedilo čez film, dobim globino. Kot da bi si nataknila očala za tretjo razsežnost. In v tistem trenutku se mi odpre četrta razsežnost: čas.«

O utopističnem mislecu, ki je postal ideološki arhitekt povojne Jugoslavije in bil edini, s katerim je Tito vse do svoje smrti skorajda nepretrgoma delil oblastObstajajo ljudje, ki tako močno zaznamujejo zgodovino nekega prostora, da ta ne bi bila enaka brez njih. Pri nas je eden takih prav gotovo Edvard Kardelj, drugi človek socialistične Jugoslavije ter pravzaprav edini človek, ki si je z Josipom Brozom Titom vse do svoje smrti skorajda neprenehoma delil oblast ter v dobrem in slabem sooblikoval to nenavadno politično tvorbo, za katero so njeni voditelji po sporu s Sovjetsko zvezo leta 1948 počasi iznašli povsem svojo zunanje in notranjepolitično usmeritev. Prav gradnja slednjih je bila največja življenjska okupacija Edvarda Kardelja, ki ga brez dvoma lahko proglasimo za arhitekta samoupravnega socializma, sistema, za katerega je imel velike upe in je menil, da ponuja alternativo tako zahodnemu kapitalizmu kot sovjetskemu državnemu socializmu, skrbel pa je tudi za teoretsko podlago neuvrščenosti, jugoslovanske zunanje politike sodelovanja s tretjim svetom. O kontroverznem slovenskem politiku in teoretiku, ki je imel verjetno kot eden redkih političnih mislecev v zgodovini možnost, da svoje ideje prevaja v prakso, ki pa ga je na koncu globoko razočarala, bomo za tokratne Glasove svetov govorili z zgodovinarjem, akademikom dr. Jožetom Pirjevcem, ki je pri založbi Beletrina nedavno izdal obsežno monografijo z naslovom Kardelj: Socialistični utopist na oblasti. Foto: Edvarda Kardelj, Wikipedija, javna last

Dr. Jernej Mlekuž v knjigi Bratstvo in slivovka zgodovino pripoveduje iz nepričakovanega zornega kota – iz šilca slivovke. To ni le knjiga o pijači, temveč o svetu, ki se vrti okoli nje. Ena sama tekočina namreč o narodu, zgodovini in vsakdanjem življenju lahko razkrije več, kot številne uradne razlage. Slivovka je pijača, ki je zaznamovala prostor nekdanje Jugoslavije o njej pa avtor razmišlja tudi takole : kaj, če se zgodovina naroda ne skriva v ustavah, vladavinah, patriotizmu, govorih, vojnah in mejah, ampak v enem samem samcatem kozarčku?Daljši pogovor lahko poslušate v Kulturnem fokusu Prvega programa Radia Slovenija.

Suada Kapić je sarajevska rediteljica, scenaristkinja, medijska pionirka i osnivačica nezavisne multimedijalne kuće FAMA, prve takve vrste u bivšoj Jugoslaviji. Sa samo 16. godina je glumila jednu od partizanki sa Serge Gainsburgom i Jane Birkin u partizanskom filmu Milutina Kosovca iz 1971. godine, "19 djevojaka i jedan mornar". Nakon završenog studija književnosti odlučila je upisati studij režije kod čuvenog talijanskog redatelja Federica Fellinija, no audicija je otkazana zbog ubistva premijera Aldo Mora. Potom je upisala režiju u Beogradu kod Dejana Mijača. Prije rata u bivšoj Jugoslaviji pokrenula je prvu nezavisnu TV kuću pod nazivom FAMA, koja je snimala čuveni talk show serijal "Umijeće življenja" sa vodećim protagonistima političkog života tadašnje Jugoslavije, od Karadžića, Tijanića, Mesića, Šuvara i drugih. Tokom opsade Sarajeva pokrenula je neke od najvažnijih projekata dokumentovanja života pod opsadom, uključujući legendarni „Sarajevo Survival Guide“ i „Survival Map 92–96“, stvarajući jedinstvenu arhivu svjedočanstava o svakodnevnom preživljavanju u ratnim okolnostima.Njena dugogodišnja misija bila je sačuvati iskustva građana Sarajeva od zaborava, kroz hiljade prikupljenih priča, intervjua i dokumenata koji danas predstavljaju jedno od najvažnijih svjedočanstava o opsadi u modernoj historiji. Kroz umjetnost, medije i kulturu, Suada Kapić istražuje teme sjećanja, otpora, ljudske izdržljivosti i mehanizama preživljavanja u ekstremnim okolnostima. U ovoj epizodi razgovaramo o Sarajevu prije rata, opsadi kao iskustvu koje je obilježilo njen život i rad, nastanku FAMA kolekcije, kulturi pamćenja, transgeneracijskom sjećanju i traumama, ali i o tome zašto je važno sačuvati lične priče kao dokument vremena za generacije koje dolaze.Razgovarale smo o:00:00:00 Teaser i najava00:03:41 Sa 16 godina glumila sa Serge Gainsburgom i Jane Birkin u partizanskom filmu "19 djevojaka i jedan mornar" Milutina Kosovca00:10:27 Zbog atentata na Alda Mora 1978. otkazana audicija za studij režije kod Fellinija u Rimu00:18:44 "Serijal „Umijeće življenja“ sniman u Sarajevu 1991. godine s vodećim političarima tadašnje Jugoslavije00:26:01 Nastanak FAMA-e, prve nezavisne TV produkcijske kuće u bivšoj Jugoslaviji00:33:01 Početak posade Sarajeva, bijeg s Grbavice i nastanak projekta FAMA kolekcija00:40:05 Transgeneracijska memorija je modul za suočavanje sa ratnih traumama00:46:10 Odlazak u Tokio usred rata zbog promocije "Sarajevo survival guidea"00:54:50 Sefer Halilović nam je pomogao da od vojnih JNA mapa napravimo Mapu opkoljenog Sarajeva01:00:20 Izložba "Mape opkoljenog Sarajeva" u Britanskoj nacionalnoj biblioteci01:05:01 Naš arhiv iz FAME-e ćemo pohraniti online i u svjetskim bibliotekama, zbog straha od pogrešne interpretacije arhivskog materijala 01:13:01 Na ovom podneblju nam je potrebna ozbiljna psihoterapija zbog transgeneracijskih trauma01:21:40 Zašto je nakon 8 godina lobiranja propala ideja o osnivanju Muzeja opsade Sarajeva?01:30:01 Nakon neuspjele inicijative za osnivanje Muzeja opsade Sarajeva, odlučili smo FAMA kolekciju pretvoriti u virtualni arhiv sjećanja, dostupnu svima i svugdjeFAMA metodologija: https://www.famamethodology.net/bhsSerijal "Umijeće življenja": https://www.youtube.com/playlist?list=PLWuNIc69Mzw1uLGNRWaj2fX62I8abye3g

Slivovka je pijača, ki je, kot trdi dr. Jernej Mlekuž, zaznamovala prostor nekdanje Jugoslavije in razmišlja: kaj, če se zgodovina naroda ne skriva v ustavah, vladavinah, patriotizmu, govorih, vojnah in mejah, ampak v enem samem samcatem kozarčku? Dr. Jernej Mlekuž v knjigi Bratstvo in slivovka zgodovino pripoveduje iz nepričakovanega zornega kota – iz šilca slivovke. To ni le knjiga o pijači, temveč o svetu, ki se vrti okoli nje. Ena sama tekočina namreč o narodu, zgodovini in vsakdanjem življenju lahko razkrije več, kot številne uradne razlage. Slivovka ni zgolj alkohol, ampak simbol – most med ljudmi, kraji, spomini ...  Kako lahko ena sama pijača pove več o zgodovini kot učbeniki? Tako, da opojno tekočino razumemo, kot jezik pripadnosti, sredstvo prepričevanja in celo detonator zgodovine. V njej se srečujejo gostoljubje, trgovina, miti in razpadanje skupnosti. Tokrat pogled v kozarec slivovke – in skozi njega razkriva zgodbo Jugoslavije in sveta po njej. V zelo razširjenem alkoholu izvemo več o družbi, ki se v njem zrcali. Slivovka tu ni rekvizit, ampak glavna figura: tekoča priča časa, ki povezuje spomine, razpoke in vsakdan. A ta zgodba ima tudi temnejšo plat. Časopisni zapisi govorijo o razširjenem pijančevanju, ki zajame podeželje in mesta, vlake in ceste, vojašnice in nedeljske večere. Alkohol postane del vsakdanjika, njegove posledice pa segajo od nasilja do polnih bolnišnic. Slivovka tako ni le tolažba ali navada, ampak simbol širših družbenih napetosti. Je hkrati vezivo in razdiralec, most in prepad. Lahko povezuje ljudi in hkrati razkriva njihove razlike. Slivovka je preživela režime, meje in vojne ter ostala stalnica prostora, ki se je nenehno spreminjal. Avtor knjige Bratstvo in slivovka pokaže, kako včasih narod najlažje razumeš prav tam, kjer si nekaj naliva. gost: dr. Jernej Mlekuž, ZRC SAZU (Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije)

Monografija Želje in protislovja. Likovno in arhitekturno razstavljanje v Sloveniji 1947–1979 predstavlja večletno raziskovalno delo in znanstvene izsledke desetih raziskovalk in raziskovalcev. Raziskave se osredotočajo na geografsko območje Slovenije, ki je bilo v obravnavanem časovnem okviru del Socialistične federativne republike Jugoslavije. Rdeča nit, ki je vodila raziskovalni projekt, zajet v tej monografiji, je dejavnost razstavljanja in oblike razstavnih postavitev, v katerih je bila predstavljena tako likovna umetnost kot arhitektura. Medij razstav se je izkazal kot zajetno področje raziskovanja in obenem nazorno presečišče razmerij med umetnostnimi, političnimi in družbenimi koncepti. Ob izidu monografije gostimo vodjo projekta dr. Beti Žerovc, sourednika monografije Vladimirja Vidmarja in dr. Niko Grabar ter Gregorja Dražila. Foto: zajem naslovnic monografije Likovno in arhitekturno razstavljanje v Sloveniji 1947–1979 (Založba Univerze v Ljubljani in Društvu Igor Zabel za kulturo in teorijo)

Kako izgleda kada nekoliko puta u životu moraš da srušiš sve i kreneš od nule? U 367. epizodi Pojačala, Ivan razgovara sa Draganom Močevićem, čovekom čiji je životni put autentična balkanska priča o preživljavanju, snalažljivosti i neuništivom duhu. Od odrastanja u predratnom Sarajevu koje je tada bilo kulturni "melting pot" Jugoslavije, preko ratnog vihora i početaka od apsolutne nule u Banjaluci, Dragan nas vodi kroz svoje neverovatno putovanje. Kroz prizmu anegdota o pionirskim danima televizije i radija 90-ih, preko prodaje salama iz kombija, pa sve do vrhunskih menadžerskih lekcija stečenih u multinacionalnom gigantu kakav je L'Oréal, ova epizoda donosi savršen spoj nostalgije i iskrenih poslovnih saveta. O čemu smo pričali: - Najava razgovora - Početak razgovora - Smilies pitanje: Šta je hteo da bude kad poraste? - Sarajevo kao kulturni fenomen - Duško Trifunović – pesnik duše - Novi Sad i bogatstvo različitosti - Školovanje i vojni rok - Televizija i radio u Banjaluci - Radoznalost i potreba za usporavanjem - Improvizacija, nestrpljivost i fokus Realizaciju ove epizode podržali su naši prijatelji i sponzori: - Epson Srbija - https://www.epson.rs - Orion telekom - https://oriontelekom.rs - Smilies - https://smilies.rs Hvala na poverenju i podršci! Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/4tciWMu Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: FB: https://www.facebook.com/PojacaloRS/ IG: https://www.instagram.com/pojacalo.rs/ X: https://x.com/PojacaloRS LN: https://www.linkedin.com/company/pojacalo TikTok: https://www.tiktok.com/@pojacalo.rs

Po drugi svetovni vojni je Slovenija v okviru Jugoslavije doživela obsežno družbeno, politično in gospodarsko preobrazbo. V tem procesu je delo žensk postalo ključen element obnove države, modernizacije in gradnje socialistične družbe. Medtem ko je bilo po prvi svetovni vojni žensko delo zunaj doma pogosto razumljeno kot začasno, je po letu 1945 postalo simbol napredka in družbenega razvoja. Socialistična oblast je spodbujala zaposlovanje žensk, njihovo politično udejstvovanje ter vključevanje v sindikate, delavske svete in organizacije, kot je AFŽ. Poleg tega so ženske leta 1945 dobile volilno pravico, ustava pa jim je zagotovila formalno enakopravnost, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ter socialno zaščito. Ženske so se množično zaposlovale tudi zaradi sistema varstva mater, ki je bil v mednarodnem okolju eden iz med bolj razvitih. Kljub modernizaciji pa so se ohranjale tudi tradicionalne oblike ženskega dela. Značilen primer so perice iz okolice Ljubljane in na robovih nacionalnega prostora, ki so še dolgo opravljale težko fizično delo pranja perila za mestne družine. Njihovo delo je pomenilo pomemben vir dohodka, vendar je hkrati ostajalo vpeto v tradicionalne vzorce, saj so bile še naprej podvržene družinskemu nadzoru. Perice so vseeno imele določen ugled, saj so bile tudi pomembne prenašalke kulturnih vsebin; z rednimi stiki z mestom so v vaško okolje namreč prinašale novice, navade in novosti. Pomemben vidik emancipacije žensk je predstavljal tudi prosti čas ter kulturno-umetniško udejstvovanje. Vendar je bila ta udeležba na srečanjih, prireditvah, dogodkih kulturnega in športnega značaja, pogosto omejena zaradi pomanjkanja časa, dvojne obremenitve in vztrajanja patriarhalnih norm, zlasti na podeželju, kjer javno nastopanje žensk ni bilo vedno družbeno sprejeto. Nasploh pa je ena ključnih napetosti, s katero to obdobje ne prekine, razlika med formalno enakopravnostjo in dejanskim položajem žensk, ki so še naprej nosile glavno breme gospodinjskega dela in skrbi za družino. Nekaj podobnosti je sicer bilo s kapitalističnimi državami, kjer so poskušali uvajati načelo enakopravnosti, vendar so se v praksi ohranjale plačne razlike, precej večja je bila negotovost zaposlitve žensk, predvsem mater ... Celotno obdobje zgodnjega socializma tako zaznamuje dvojnost: na eni strani napredek na področju pravic, zaposlovanja in javne vloge žensk, na drugi strani pa vztrajanje tradicionalnih družbenih vlog in neenakosti. Žensko delo – tako plačano kot neplačano – je bilo ključno za modernizacijo družbe, hkrati pa razkriva razkorak med načeli, doktrinami in nazori ter vsakdanjo realnostjo žensk. Sogovornici: soavtorici razstave Ženske in delo med tradicijo in modernizacijo: obdobje zgodnjega socializma v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije:zgodovinarka dr. Marta Verginella (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) in zgodovinarka dr. Urška Strle (Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU). Fotografija: Bizoviške periceMuzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (fond Marjana Cigliča)    

Zašto je Viktor platio neverovatnih 300 evra za rani pristup seriji "Senke nad Balkanom 3" i šta se desi kada čovek sa najlepšim glasom Jugoslavije, Igor Brakus i polovina @ObneobRadio ,donese preporuke za najdepresivnije serije na Balkanu? U 79. epizodi Njuz POPkasta donosimo vam ultimativne filmske (muzičke i književne) preporuke! Od maestralne i mračne Pejakovićeve trilogije "Meso, Kosti, Koža", preko novog SF hita "Hail Mary" sa Rajanom Goslingom i brutalnog filma Park Čan Vuka, pa sve do skandala zvanog "Beogradsko poselo na Zappa barci"! Igor Brakus objašnjava zašto nije pročitao knjigu od 12. godine, dok vas mi učimo kako da postanete milioneri preko Indeks fondova. Obavezno ostavite lajk i napišite u komentarima - koja domaća serija je po vama najmračnija?

Piše Jože Štucin, bereta Igor Velše in Ava Longyka Marušič. Po–mišljaj je zbirka osemnajstih besedil, ki jih je Mitja Velikonja napisal za različne namene. Nekaj je esejev, ostalo pa so razni predgovori, nagovori, spremne besede in recenzije del drugih avtorjev, celo besedila z zavihkov knjig ali gledaliških listov; spremljajoče fotografije pa so nekakšni intelektualni utrinki s potovanj po svetu. Zelo pester nabor izbranih besedil je avtor za tokratno izdajo delno priredil in osvežil, nekatere zapise je korigiral in ažuriral na način, da bolj ustrezajo sedanjemu trenutku. Bralca, kljub časovni oddaljenosti vsebine, tu so recimo tudi zapisi, ki se navezujejo na nekdaj skupno državo, še vedno opominjajo, da "na zahodu ni nič novega", še več, da na svetu, ni nič novega. Ali kot avtor v predgovoru z naslovom Metuljček iz rezalne žice, lepo pojasni: "Nenazadnje, je bilo v zgodovini kadarkoli kako drugače? Oblike, strategije in tehnike nadvlade ljudi se spreminjajo, da bi oblast ostala nedotaknjena – spreminjajo in prilagajajo pa se tudi oblike, strategije in tehnike rezistence in emancipacije, ki jo sproti rušijo." Svet je igra jojo, bi pomislili, je boj med dobrim in zlom, popolna preslikava risanke o Tomu in Jerryu, ki v pop kulturi izjemno natančno slika realnost. Primerjava naj mi bo oproščena, saj se tudi Velikonja pogosto ukvarja s sistemi popularne kreativnosti, rokenrola in reperskih gurujev, Hollywood pa je tako ali drugače kreator duhovnega stanja sveta, še več, v tem "bodljikavem" gozdu na nas prežita tako razodetje kot tudi satan civilizacije. Kljub široki časovni amplitudi – najstarejša besedila so stara že četrt stoletja –pretakanje časa ne more škodovati; vsi zapisi so aktualni ne glede na zgodovinske okoliščine. Pri Velikonji gre namreč za način pisanja, ki izhaja iz kritične analize vsakokratnega družbenega in političnega stanja, zato je humanistično angažirano in intelektualno prečiščeno, nemalokrat ironično, polemično, celo zajedljivo, saj avtor ne odstopa od svojih stališč. Njegova družbena kritika izhaja iz pozicije levo usmerjene kulturološke znanosti, kjer ni prostora za zatohle nacionalistične dinozavre ali kapitalistične neoliberalizme vseh vrst, ki vedno znova in znova skušajo klestiti svobodomiselne duhove, človekovo umsko in siceršnjo svobodo, da ne govorimo o pravicah, ter jih skušajo reducirati na stanje podrejenosti ljudi kapitalu, ideologijam in strukturam sveta, ki temeljijo na razlikovanju človeštva na liderje in podanike, na bogate in revne, na svobodne in zasužnjene. Če zaobljimo nekoliko bolj dramatično, pa vseeno: teksti v knjigi Po–mišljaj na polno kažejo bistro-umnost, pronicljivo iskanje odgovorov na temeljna vprašanja. Če začnemo na začetku: človek se ne rodi po svoji volji; pade na svet in ta svet postane njegov utelešeni dom. Že na tej točki se pričnejo njegovi po–mišljaji. In potem vse do smrti in nemara še čez, se mu odpirajo vprašanja o identiteti, vlogi na svetu, pravicah, dolžnostih, svobodi in vrednosti svoje eksistence. Ni konca dilem; ko se ravno razvnamejo, pa se osebek stopi z vesoljem in vse je spet tako, kot je bilo pred rojstvom. Ja, ko beremo salamensko zanimivo knjigo, smo priče izumu hrepenenja vseh znanstvenikov, analitikov, mislečih ljudi, priče smo izumu perpetuum mobila, nenehnega vračanja istega, brez ostankov in izgub pri morebitnem trenju. Avtor izhaja iz spoznanja o "nemogoči sedanjosti", saj žaromet obtožbe sije v obraz posameznika tako v antiki, kot v srednjem veku, komunizmu ali v samicah neoliberalnega sveta ... Svet je arest, vsi smo ujeti, vsi smo zaprti v Alkatrazu, ki ga tista narcistična glomaznost in poosebljena defektnost zadnje ameriške nanizanke spet hoče aktivirati, oživiti, osmisliti. Alora, tu je sedaj aktualen Arestej, ki se iskreno bori za preživetje Evridike, a je bil na koncu, lej jo miselno hudičevko, kaznovan, in je izgubil svoje čebele. Kazen pa je bila še hujša, kot samo ekonomska. Njegova dobromisleča nrav se je morala očistiti in se darovati bogovom. Kot slehernik, ki ga za svoj ponucljiv artikel jemlje država, sistem, politika, oblast ... Je pač padel v nemilost "nemogoče sedanjosti", tako nekoč kot včeraj in tudi danes. Velikonja temeljito preverja sedanjost, ponovno premišljuje o vlogi subjekta v družbi, ki valovi od demokracije k teokraciji, od ideologije do ideologije in jo preplavljajo pop kultura, rokenrol, naci-onalizmi, stanje stvari same po sebi, pa kreativnost politik, vibriranje smisla. Knjiga Po–mišljaj je čista analiza socioloških (dis)funkcij časa. Vse ga pritegne, celo bistroumnost Jugoslovanskih glasbenih ikon: "Potem so prišli, kot pravi Djordje Balašević, prišli popovi, pa lopovi, od vsepovsod ispuzali so grabljivci pa lažljivci pa snalažljivci." Vse kulminira v raznih oblikah nadzora nad posameznikom, ki je vedno podrejeni, nusproduktni, pomanjšani del sistema. Človek izza sosednjih blokovskih vrat je tvoj človek, je molekula sivine, ki jo izbrani, vzvišeni, od Sistema poklicani vedno gnetejo po svoji podobi. Tudi eksperimenti naše polpreteklosti (samoupravni socializem, pa te reči) so obilno razčiščeni, ampak tokrat zares, razkrinkani in pojasnjeni. Vsaj v nekaterih poglavjih, za podpisanega še najbolj eksplicitno v zelo kratki spremni besedi za knjigo Olega Sinjeokega, kjer z eno potezo, tako v haiku maniri, perfektno izriše pomen jugo rokenrola z mislijo: "Če kje, je Jugoslavija zares zaživela in še danes živi na jugoslovanski glasbeni scen!" Drugi zapis, ki je tudi krvavo aktualen, ima naslov Stari odgovori novim vprašanjem. Tu avtor preplete lucidne misli o političnem plakatu, ki mu lepo doda artistično noto z razširivijo besede v – plaka(r)t. Za mlajše bralce bo to že kar nova tema, odkritje, "starejšim", pa bo tekst obudil spomine ne ključne dogodke razkroja Jugoslavije iz časa "plakatnih afer". Če povzamemo iz tega teksta in s tem naredimo krivico ostalim sedemnajstim zapisom, ki so zelo široko zastavljeni, bogato raznorodni in prepričljivo zapisani, bomo citirali tale sugestivni pasus: "Jugoslavija kot najbolj napredna, liberalna in odprta med evropskimi socialističnimi državami je najbolj krvavo razpadla, njen avtentični protifašizem se je sprevrgel v najhujše nacionalizme, njena s težavo izpogajana solidarnost v nepredstavljive morije."

Izseljevanje Slovencev v Nemčijo je na našem prostoru že desetletja tako močno prisotno, da verjetno tako rekoč vsakdo od nas pozna nekoga, ki je vsaj v določenem obdobju svojega življenja delal in živel v tej gospodarsko bolj razviti evropski državi. »Gastarbajterji«, ki so od konca šestdesetih let iz celotne Jugoslavije hodili delat v Nemčijo, so v naši družbi postali celo tako prisoten fenomen, da to nemško besedo danes uporabljamo kar za vsakega delavca na začasnem delu v tujini, vsaj kadar ta opravlja bolj fizična ali slabše plačana dela. Čeprav so verjetno prav v socialistični Jugoslaviji doživele višek, pa delovne migracije Slovencev v Nemčijo segajo že precej dlje v zgodovino, vsaj v konec 19. stoletja, ko so naši sorojaki polnili rudnike Porurja. V tokratnih Glasovih svetov se bomo skozi zgodovino slovenskih migracij v Nemčijo sprehodili ob delu nemškega zgodovinarja Rolfa Wörsdörferja, Od "vestfalskega Slovenca" do "gastarbajterja": Migracije Slovencev v Nemčijo v 19. in 20. stoletju, ki je v slovenskem prevodu nedavno izšlo pri založbi Sophia v sodelovanju z založbo ZRC. O tem, kakšno je bilo življenje naših rojakov v porurskih rudnikih, kdo se je v Nemčijo preseljeval po drugi svetovni vojni in kakšna je bila jugoslovanska gasterbajtarska priseljenska izkušnja bomo govorili z dr. Marino Lukšič Hacin z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije na Znanstveno-raziskovalnem centru SAZU. Oddajo je pripavila Alja Zore. foto: Izsek iz naslovnice knjige Od "vestfalskega Slovenca" do "gastarbajterja"

V tokratnem Nogometnem antikvariatu smo se sprehodili skozi najkrajšo sezono v zgodovini slovenskega (in jugoslovanskega) nogometa, ki je trajala le nekaj mesecev v prvi polovici leta 1952. »Plemenite« ideje amaterizma so bile krive, da je Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije ukinil drugo zvezno ligo in postavil celotno nogometno piramido na glavo. Dobili pa smo slovensko ligo v kateri so prvič po vojni igrali prav vsi najboljši slovenski klubi.Ukvarjali smo se tudi s prvo zvezno ligo, ki je imela res bizaren sistem, pa z slovenskimi nižjimi ligami, kjer smo bili priče vsesplošnemu pretepu v Zagorju in z Olimpijado v Helsinkih, kjer je Jugoslavija igrala »informbirojevski derbi« s Sovjetsko zvezo. Za konec pa še sprehod skozi kar dve sezoni najboljših petih zahodnoevropskih lig.

NuroLab je spremio besplatan FOCUS SCORE QUIZ! Popuni i saznaj gde gubiš mentalnu energiju i koliko te to zapravo košta.

S pripovedovalskim koncertom Isimangaliso z Boštjanom Gombačem se je začel že 29. Pripovedovalski festival, letos je osrednja tema čudež. Kot zapiše programska vodja Tjaša Koprivec Vuga, je "čudež v tej viharni dobi, ko vsi nevarno odtekamo v zavedanju pozornosti, svojevrstna svetlina, nadvse razsijan prostor upanja in zaupanja.'' Festival literature sveta Fabula med drugim prinaša švicarsko-nemškega pisatelja in esejista Jonasa Lüscherja, ki v intelektualno nabitih in satiričnih delih obravnava moralno odgovornost, krhkost civilizacije in vpliv kapitalističnega sistema na družbo. V Parizu rojena potomka priseljencev iz nekdanje Jugoslavije, pisateljica Jákuta Alikavázovic, pa v številna svoja dela vpeljuje prav izkušnjo izseljenstva. Posvetimo se še sodobni madžarski fotografiji, na ogled sta dve razstavi avtoric Zsuzsanne Kemenesi in Anne Tihanyi, in pa vizualnim bodicam tandema Small but Dangers, ki nas spodbujajo k čudenju.

Od dolgih pogovorov s Titom in zelo neposrednih opisov jugoslovanske družbeno-politične in ekonomske relanosti leta 1949 do natančne analize vedno manj politično svobodnih ZDA ob začetku hladne vojneKomaj leto po koncu druge svetovne vojne je postalo jasno, da med donedavnimi zavezniki divja nepopustljiv boj za ideološki ter geopolitični vpliv in v spopadu, ki je kmalu dobil ime »hladna vojna« so se Združene države Amerike s svojimi zavezniki na eni in Sovjetska zveza s svojimi na drugi strani zdela kot dva povsem drug pred drugim zaprta svetova. V tem času, ko sta obe strani divje producirali propagando in preganjali vse, kar bi lahko razumeli kot privrženost nasprotni ideologiji, je imelo le malo ljudi pogum, voljo in radovednost obiskati drugo stran, kaj šele o njej iskreno razlagati svojim sodržavljanom in tako postavljati pod vprašaj njihove priročne predsodke. No, eden takih, ki se je lotil prav tovrstnega podviga, je naš v Ameriko izseljeni sorojak Louis Adamič, ki se je leta 1949, ko je bila vsaj v očeh Zahoda socialistična Jugoslavija še vedno »za železno zaveso«, odpravil v naše kraje in več kot pol leta preživel na obisku te nenavadne in samosvoje države, ki se je v tistem trenutku, leto po sporu s Stalinom, ravno soočala s spoznanjem, da njeno mesto v novonastalem bipolarnem svetu nikakor ni tako samoumevno, kot se je zdelo še prav nedavno. Adamič se je tako s svojim iskreno radovednim značajem brez ozkih ideoloških predsodkov znašel v naši nekdanji državi v verjetno enem najpomembnejših in najbolj zanimivih trenutkov njene zgodovine. Svoja potovanja in razmisleke, pa tudi množico pogovorov, od tistih z naključnimi državljani pa do tistih z najvišjimi jugoslovanskimi voditelji na čelu s Titom, je tik pred svojo smrtjo popisal v obsežnem delu Orel in korenine, ki je pri založbi Sophia nedavno prvič izšlo v celoti. Kako je Adamič, eden redkih, če ne edini človek, ki je kot nekakšen zunanji opazovalec vstopil v samo sredico Jugoslavije tistega časa, opisal tamkajšnje razmere in voditelje? Ter kakšni so bili po drugi strani njegovi razmisleki o ameriški realnosti tistega časa? V tokratnih Glasovih svetov se na obe strani železne zavese se s pomočjo Adamiča podajamo z dr. Božom Repetom z Oddelka za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete, literarnim zgodovinarjem Blažem Gselmanom, piscem spremne besede k delu, ter enim od sourednikov knjige, dr. Milanom Mrđenovićem iz Oddelka za kulturno zgodovino Fakultete na humanistiko v Novi Gorici. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Louis Adamič in Tito leta 1949 Vabljeni tudi k poslušanju Adamičevega portreta v oddaji Sledi časa: Preobratov polno življenje Louisa Adamiča in oddajo o njegovemu delu Moja Amerika: Adamičeva Amerika, »dežela v primežu lastne temeljne neskladnosti«.

Zdravo, tokrat za začetek lotimo politike, družbenih razmer in popkulture. V osrednjem delu s kančkom domišlije izumimo filmski scenarij o "dramatičnem" pobegu mlade Melanije iz komunistične Jugoslavije v "svobodni" svet, pri čemer ironično prepletamo zgodovinska dejstva s klasičnimi filmskimi akcijskimi elementi. Razprava se dotakne tudi propada politične realnosti, kjer omenimo tako Sokrata kot Trumpa in populizem kot grožnjo demokraciji, hkrati pa analiziramo prihodnost nevladnih organizacij in vlogo državnega premoženja pri bogatenju milijarderjev. V resnici epizoda ni nič drugega kot satirična družbena kritika, ki skozi komično prizmo in neformalni dialog vzpodbuja poslušalce k udeležbi na volitvah in kritičnemu razmišljanju o svetu.

Piše Milan Vogel, bere Bernard Stramič. Malo nenavadno je, da se roman o nekom začne z njegovim pogrebom, a Tone Partljič se je tako odločil v prvem delu skoraj sedemsto strani obsegajoče knjige Voranc. V uvodnih stavkih je zapisal: ”Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so celo zapisani v kakih šolskih knjigah. ” Roman je napisan na podlagi biografskih podatkov in zgodovinskih arhivskih virov. Avtor je pri tem opravil spoštovanja vredno delo in ga s svojim humorjem tudi nekoliko partljičevsko obarval. Nit Vorančevega življenja in dela teče od mladosti še ne na svojem na Preškem vrhu do umika pred aretacijo čez Strojno v Avstrijo leta 1930. Vmes pa je dogajanje zelo živahno, Partljič na primer piše o vihtenju cimprovke, ko je Lovro očetu pomagal tesati tramove – oče je bil namreč prepričan, da bo postal ”holcar”, saj so imeli denar za šolanje samo za sina Alojza, ki je pozneje postal duhovnik in celo član pobegle jugoslovanske vlade v Londonu). Beremo tudi o dveh zadružnih tečajih v Ljubljani in na Dunaju, poroki z Micko Šisernik in dveh hčerah, organiziranju in vodenju različnih skladov, ko je bil v službi v železarni v Guštanju, itd. Javnosti pa je bilo bolj neznano njegovo ilegalno delovanje kot člana prepovedane Komunistične partije Jugoslavije, čeprav tudi to ni ostalo skrito, saj, kot je rekla neka Hotuljka, ”v Kotljah se vse zve”. Sčasoma je postal tako pomemben komunist, da je bil izvoljen za enega od treh slovenskih delegatov na tretjem kongresu KPJ na Dunaju. Seveda ga je za vse življenje zaznamovala prva svetovna voja, ki jo je najprej doživel kot črnovojnik, nato pa kot mobiliziranec na soški fronti in potem na Tirolskem, kjer je prebegnil na italijansko stran in dolgo preživel v taboriščih tudi na jugu Italije. Ves čas mu je šlo po glavi, da bi moral o tem kaj napisati, a zaradi drugih obveznosti ni utegnil, tako da je roman Doberdob nastal šele pozneje. Voranca je njegovo ilegalno delovanje tako zaposlovalo, da ni imel časa ne za družino ne za pisanje. Nenehno je imel sestanke ali doma na Koroškem ali v centrali v Ljubljani, njegova glavna naloga pa je bilo organiziranje ilegalnih prehodov ljudi in literature čez jugoslovansko-avstrijsko mejo na Remšniku, Pernicah in največ na Strojni. Čeprav so ljudje vedeli, da je komunist, ki jih večinoma niso marali, je bil tako ugleden in priljubljen, da ga je pričakal domači žandar in ga opozoril, naj ne gre domov, ker ga tam čaka zaseda žandarjev, ki so prišli iz Ljubljane in Maribora, eden celo iz Beograda, da bi ga aretirali. Tako mu je uspel pobeg čez mejo v Avstrijo. Poleg zgodovinskih in biografskih dejstev Partljič v roman vpleta tudi motive iz Vorančevih literarnih del. Tako npr. naletimo na babico, ki pobira bobovce in ji Voranc pravi, da bodo že drugi pobrali, ona pa odgovori tako kot v Ajdovem strnišču: ”Pusti me Voranc, saj to delam zadnebar.” In res je je potem umrla. Ali občinska sirota, ki jo v kadunjah prevažajo po hišah, da jo preživijo. Pa Koplji pod brezo in tako naprej. Prvi del romana torej zajema Prežihovo delovanje od mladosti do pobega čez mejo leta 1930. V njem je le malo o njegovem literarnem ustvarjanju, saj mu je uspelo napisati le krajša besedila za različne revije, zelo pa se je razveselil svoje prve knjige Povesti, ki je izšla leta 1925. Partljiču pa snovi za drugi del gotovo ne bo zmanjkalo.

V Slovenskem narodnem domu na aveniji St. Clair v Clevelandu je bila minulo soboto Pristavska noč. To je prireditev s plesom in zabavo, ki ima že dolgoletno tradicijo, potekal je že 65-ič. V nedeljo je bil v farni dvorani pri Svetem Vidu v Clevelandu pri dopoldanski maši predstavljen film Exodus 1945: Naša kri, ki je nastal v produkciji Studia Siposh iz Slovenije. Film v slovenščini z angleškimi podnapisi osvetljuje delo slovenskih zdravnikov, dr. Valentina Meršola in dr. Janeza Janeža, ki sta ob koncu druge svetovne vojne od maja do junija 1945 rešila na tisoče Slovencev, beguncev iz Jugoslavije v južno Avstrijo. Na predstavitvi filma je bil tudi David Sipoš. Film bodo to soboto predvajali še v slovenski župniji Svetega Gregorija velikega v Hamiltonu v Kanadi, v soboto pa župniji Brezmadežne s čudodelno svetinjo v Torontu.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pisateljica in pesnica Miša Gams je za svoj prvi roman izbrala naslov Kdo se boji črnega moža. Enako je svojo avtobiografsko pripoved naslovila Ksenija Trs, eno izmed mladinskih del Brede Pugelj ima naslov Črni mož; vsem pa je skupen spomin na priljubljeno otroško igro, ki izvira iz mračnih srednjeveških podob mrtvaškega plesa, saj smrt lovi in ujame slehernega človeka. Domnevajo, da se je iz te grozljivke razvila razgibana skupinska igra, v kateri hudobni črni mož lovi in ujame vse otroke. Roman Miše Gams je napisan v obliki dnevniških zapisov neimenovane protagonistke z navedbami datumov od 20. avgusta 2018 do 31. marca 2019. Uvaja ga opozorilo, da so osebe, dogajanje in kraji plod bogate avtoričine in bralčeve domišljije. Kraji dogajanja se menjujejo. zapisovalka živi z družino v Ljubljani in občasno obiskuje kraje nekdanje skupne države Jugoslavije. Največkrat potuje v Bosno in Hercegovino, njene začasne postaje so: Sarajevo, Mostar, Čapljina, Zenica, Banjaluka, Tuzla in Brčko. Protagonistka je v romanu edina oseba, ki odslikava okolje in odnose med ljudmi, presoja, predvsem pa izpoveduje svoja čustva in razmišljanje. Svoja erotična doživetja in telesna občutenja opisuje nazorno in realistično. Poročena je deset let, ima petletnega otroka in zaposlenega moža, ki se ji ne posveča dovolj. Vsakdanje življenje jo dolgočasi. Ima doktorat, a ga mora skrivati, če hoče dobiti kakšno delo, za majhen zaslužek opravlja začasna dela v gostilnah, tovarnah, skladiščih, včasih tudi za borno plačilo s pogodbo samo za en dan. Znašla se je na samem dnu piramidne sheme, ki jo je ustvaril kapitalistični sistem: »Po dvanajst ur na dan ribam, strežem pijanim strankam v gostilnah, sortiram smeti in se na vse pretege klanjam svojim šefom, da mi morda tu in tam kdo celo kaj plača?« Življenjsko prelomnico doživi v Sarajevu, kamor je odpotovala za tri dni, da bi si ogledala filmski festival. Srečanje z mladim Alžircem Samirjem jo povsem prevzame, čeprav je imela prej predsodke do migrantov. Zgodi se ljubezen na prvi pogled, občutek, da sta se poznala že iz prejšnjega življenja, predvsem pa ju je povezala telesna privlačnost. Samir je bil doma iz sorazmerno premožne muslimanske družine in čeprav je imel v Alžiriji urejeno življenje, primerno izobrazbo, službo, prijatelje, zabavo in šport, ga je vleklo v Evropo, v Pariz, kjer naj bi ga čakala tri desetletja starejša »punca«, ki ima tri otroke in veliko denarja. Več Samirjevih sorodnikov dela v Franciji, zato se tudi on razglaša za Francoza, a si zaman prizadeva prestopiti državne meje, saj so ga pri vseh poskusih ujeli, ponekod tudi pretepli in izgnali nazaj v Bosno. Tja se je na svojih težavnih poskusih, da bi prišli v obljubljeno deželo, zateklo veliko migrantov iz severne Afrike in Azije, a mnogi niso imeli sreče, da bi dosegli svoj cilj. Spregledali so, da je velika Evropa le mit, fantazma in da gre za iluzijo, od katere v realnosti nima nihče nič. Prebujeno poželenje združi človeka iz različnih držav in kultur le za kratek čas, saj se morata vedno znova ločiti, za žensko pa so ta potovanja vedno težja. Po večkratnih vse bolj mučnih odisejadah po Balkanu ugotavlja: »Preveč sem postala obsedena s Samirjem … in zdaj ga nikakor ne morem več odmisliti.« Odnosi med ljubimcema se slabšajo. Samir v ljubezni kot zahteven otrok išče mater, potrebuje vedno več pomoči, hrane, nege, tudi denar. Njuni spolni odnosi postajajo brezobzirni, sadistični. Protagonistka si za vsak odhod izmišlja nove laži za naveličanega moža, do Samirja je materinsko sočutna, on pa se vse bolj opija, čeprav je veren musliman. Postaja nasilen. Ranjen in pretepen ostane brez prijateljev, ki so mu pomagali, iz lepega mladeniča se spreminja v duševno in telesno razvalino. Kdo se boji črnega moža je roman o migrantih in njihovem prebijanju na težavnih, tudi smrtno nevarnih brezpotjih. O nezaželenosti in zavračanju. Pisateljica Miša Gams spretno prepleta problematiko migracij z ljubezensko zgodbo med alžirskim migrantom in poročeno slovensko intelektualko. Zelo podrobno in realistično opisuje spolne odnose in položaje. Pri tem se ne izogiba besedam iz »nižje pogovorne ravni«, kot bi jih označil Slovenski pravopis. Gotovo bo ta povezava tragike in ljubezni, zanimivih predstavitev krajev, oseb in dogodkov pritegnila pozornost bralcev in bralk. Svobodna ljubezen, prikazana v literarnih delih, ne dopušča moralističnega vrednotenja. Slog pisanja občasno spominja na prozo legendarnega Charlesa Bukowskega. Protagonistka je nad ljubimcem globoko razočarana in prizadeta, saj je zanj žrtvovala skoraj vse. Ob koncu romana kar težko verjamemo v velike spremembe, ki čakajo nekdanja ljubimca.

Socialno delo se je kot organizirana družbena praksa razvilo v 19. stoletju ob industrijski revoluciji, ko je odgovarjalo na množično obubožanje delavstva, pozneje pa se je oblikovalo tudi kot strokovna in akademska veda. Nastanek socialnega dela so odločilno zaznamovale pionirke, kot so Helen Bosanquet, Octavia Hill, Jane Addams, Alice Salomon, Ilse Arlt in druge. Te so sprva delovale v okviru dobrodelnosti, hkrati pa razvijale emancipacijske teorije, povezane z bojem proti revščini, sufražetskim gibanjem, državo blaginje, etiko skrbi in človekovimi pravicami. Ob minuli stoti obletnici socialnega dela na območju Jugoslavije in Slovenije bosta o zgodovini socialnega dela spregovorili red. prof. dr. Darja Zaviršek in doc. dr. Sara Pistotnik s Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani. Gostji je pred mikrofon povabila avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer.

Marjan Bečan je duhovnik že 60 let, torej je biseromašnik. Kar 45 let je deloval med rojaki v Münchnu v Nemčiji, prej pa je bil 12 let prefekt v slovenskem bogoslovnem semenišču v izseljenstvu v Argentini. Rodil se je v Ljubljani leta 1940. Mati je bila šivilja, oče pa poklicni šofer. Že leta 1941 so Nemci družino odpeljali v Pliberk na avstrijsko Koroško. Tam so se srečevali tudi z begunci iz takratne Jugoslavije. Leta 1949 sta se starša odločila za odhod v Argentino. Tam je Marjan Bečan nadaljeval osnovno šolo, po njej pa je vstopil v slovenski zavod v Adrogue. Po dokončani gimnaziji je vstopil v slovensko bogoslovno semenišče v izseljenstvu v Adrogueju, ki je v 20 letih obstoja slovenski skupnosti dal 52 duhovnikov. Edo Škulj in Marjan Bečan sta bila zadnja dva novomašnika iz tega bogoslovja. Mašniško posvečenje je prejel 18. decembra 1965, že naslednji dan pa je imel novo mašo. Od leta 2023 živi v Ljubljani, v Duhovniškem domu Mane Nobiscum, kjer smo tudi posneli pogovor za oddajo.

Podržite nas i na Patreonu ➡️ https://www.patreon.com/c/HistoryCastPetar II Karađorđević je kralj koji je na presto stupio kao dečak, a istoriju napustio kao čovek bez zemlje, bez krune i bez države kojoj se mogao vratiti. Poslednji kralj Jugoslavije, simbol jedne epohe koja se raspala brže nego što je stigla da sazri, ostao je zarobljen između mita, politike, rata i lične tragedije.Na presto je stupio kao sedamnaestogodišnjak, u trenutku kada se Evropa već raspadala pod težinom rata, a Jugoslavija ulazila u svoju najdublju krizu. Njegova sudbina od samog početka nije bila državnički projekat, već istorijski lom: spoj detinjstva prekinutog atentatom, prerano nametnute simbolike i političkih odluka koje su se donosile mimo njega.Nikola Đukić i Ivan Drljača ne govore o romantičnom kralju u egzilu, već o realnoj istorijskoj figuri: o poreklu i dinastičkom nasleđu Petra II, o detinjstvu provedenom u senci atentata na kralja Aleksandra, o 27. martu 1941. i trenutku kada je maloletni kralj pretvoren u politički simbol otpora. Epizoda detaljno prati Petrovu ratnu sudbinu: odlazak iz zemlje, londonsku emigraciju, političku marginalizaciju i gubitak kontrole nad događajima u zemlji koja je formalno još bila njegova. Govori se o odnosima sa britanskom vladom, o sukobima unutar jugoslovenske emigracije, o prelasku saveznika na stranu partizanskog pokreta i trenutku kada je postalo jasno da se kralj neće vratiti. Nakon 1945. sledi zabrana povratka, konfiskacija imovine, život u egzilu, lični slomovi, bolest i smrt daleko od zemlje čiji je bio vladar.Ova epizoda otvara i pitanja kolektivnog sećanja: kako je Petar II pretvaran čas u mučenika, čas u nevažnu fusnotu; zašto je njegova lična sudbina često svedena na mitove, poluistine i ideološke karikature i koliko je njegova tragedija zapravo tragedija cele jedne kraljevine koja je nestala zajedno sa svojim kraljem.Ko je zaista bio Petar II Karađorđević i zašto je njegova priča i dalje bolna tačka jugoslovenske istorije? Zašto je u socijalističkoj Jugoslaviji sistematski potiskivan, a kasnije često idealizovan bez stvarnog razumevanja njegovih ograničenja? Koliko je istine u pričama o izgubljenom kralju, a koliko u pokušajima da se lična tragedija pretvori u političku poruku?

Kome tačno smeta “srpska” Nova godina i zašto je odjednom samo “pravoslavna” – a realno ni to? Kako se Amerika opet “prvi put u istoriji” ogrešila o međunarodno pravo napadom na Venecuelu, ako se setimo Iraka, Jugoslavije i ostatka Greatest Hits kompilacije? Pričamo i o tome kako nas je sneg u januaru, naravno, potpuno iznenadio – pola zemlje u haosu, opštine bez struje i vode, a odgovorni se prave da je meteor pao, ne padavine. Za kraj – pitanje svih pitanja: da li je u registru osuđenih za teške zločine ostao IKO ko još nije prešao u zabavljače SNS elite i branioce režima u Ćacilendu? Na kraju epizode – čitamo poeziju mitropolita Fotija, jer ako već živimo u nadrealizmu, red je da ga i literarno ispratimo. Patreon: patreon.com/dopisi

O misterioznem življenju vojaškega obveščevalca Vladimirja VauhnikaKo pomislimo na vohune, nam prejkone pred oči stopijo skrivnostne figure ruskih, ameriških, angleških ali francoskih obveščevalnih služb, ki jih nenehno srečujemo v romanih, filmih in serijah. In vendar tudi naša lastna zgodovina skriva nekaj vohunskih zgodb, pa čeprav te morda niso doživele tako dramatičnih upodobitev. Prav eni od njih se bomo posvečali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali po stopinjah Vladimirja Vauhnika, vrhunskega slovenskega obveščevalca, ki je zaslovel po svoji do ure natančni napovedi časa nacističnega napada na Jugoslavijo, sicer pa je njegovo življenje - kot se za pravega vohuna spodobi - v marsičem zelo skrivnostno in je še desetletja po njegovi smrti sprožalo številne polemike. Verjetno eden najboljših slovenskih vohunov - ki je vrhunec svoje obveščevalne kariere doživel v času, ko je bil vojaški ataše prve Jugoslavije v Berlinu, med drugo svetovno vojno pa je iz Ljubljane pomagal voditi široko razpredeno vohunsko mrežo - je svoje življenje popisal tudi v spominih, ki so pod naslovom Pod krinko izšli pri založbi Modrijan, mi pa ga bomo v oddaji predstavili s pomočjo dolgoletnega novinarja in raziskovalca Vauhnika Iva Jevnikarja, vojaškega zgodovinarja dr. Blaža Torkarja ter nečakinje enigmatičnega vohuna Štefke Mikluš. Oddajo je pripravila Alja Zore.   foto: mladi Vladimir Vauhnik v času bojev za severno mejo, družinski arhiv Vauhnikovih

Ena najbolj kontroverznih knjig, kadarkoli napisanih v srbščini, se skoraj 60 let po nastanku kaže kot nadvse aktualna in pronicljiva analiza tiste zaplankane in bojazljive mentalitete, ki ničesar ne ljubi bolj od uravnilovke, homogenosti in brezpogojne pripadnosti domačemu plemenuČlovek bi si mislil, da knjiga, ki ima že v naslovu tako zastrašujočo besedo, kot je »filozofija«, ne more računati na prav številno bralstvo. Toda Filozofija majhnega kraja, ki jo je leta 1969 objavil srbski pisec Radomir Konstantinović, lani pa je pri založbi Beletrina, zahvaljujoč prevajalskim naporom Đurđe Strsoglavec, izšla še v slovenščini, že vse od izida buri duhove in sproža precej žolčne polemike, v katere se še zdaleč ne zapletajo le filozofi in filozofinje. V Srbiji, na primer, velja za eno najbolj kontroverznih in subverzivnih knjig, kadarkoli napisanih v srbščini, in ne manjka bralk in bralcev, ki so trdno prepričani, da tamkajšnje novejše zgodovine s Slobodanom Miloševićem na čelu sploh ni mogoče razumeti, ne da bi razumeli, kaj je Radomir Konstantinović že ob koncu 60. let napisal v Filozofiji majhnega kraja. Je pa k temu treba dodati, da problemski horizonti, ki se ob tem delu odpirajo, slej ko prej niso zamejeni z mejami Srbije oziroma srbstva. Hrvaški književnik Rade Jarak, na primer, meni, da je to, kar se je na prehodu iz 20. v 21. stoletje dogajalo v hrvaški kulturi in hrvaški družbi, pravzaprav že opisal oz. napovedal Konstantinović v svoji Filozofiji majhnega kraja. O čem torej govori Filozofija majhnega kraja? Kaj natanko je ta majhni kraj, ki ga skuša Konstantinović tu opredeliti? Kako je mogoče, da se v njegovi analizi še danes, skoraj šest desetletij pozneje, prepoznavajo bralke in bralci z različnih koncev nekdanje Jugoslavije? Ali Filozofija majhnega kraja lahko nagovori tudi nas v Sloveniji, ki smo se sicer že pred dolgimi leti navadili o sebi samovšečno misliti, da smo vendarle bistveno drugačni – nekako boljši – od drugih južnoslovanskih narodov? – V iskanju odgovorov na ta in druga sorodna vprašanja smo se v tokratnem Sobotnem branju napotili do novinarke in literarne kritičarke Hane Samec Sekereš, ki je o Filozofiji majhnega kraja pred nedavnim pronicljivo pisala za revijo Literatura. Foto: Goran Dekleva

Tretja epizoda nas popelje v 2. polovico 20. stoletja, v čas Jugoslavije. Ženska gibanja so ob sprejemanju novih socialnih politik oblikovala ideal zaposlene matere, kar je skupaj z revolucijo v hormonski kontracepciji, s svetovanjem o njeni rabi kot zdravniški dolžnosti in s pravico do splava ženske katapultiralo v vse sfere dela in znanosti. Zato se poglobimo v socialne okoliščine, ki so ženske pri prodoru v javnost podprle, in jih primerjamo z današnjimi: koliko žensk je danes v znanosti in koliko sredstev za raziskovanje je več ... ali manj kot v Jugoslaviji?S prof. dr. Jano Javornik in doc. dr. Jovano Mihajlović Trbovc razmišljamo naprej, zakaj znanost potrebuje različne perspektive in kako prav ženske perspektive spreminjajo znanost na boljše. Spomnimo se Jane Goodall. V zaključku pa raziskovalka na Centru za socialno psihologijo dr. Dora Matejak pokaže, kako se pogled na podnebje in okolje spremeni, ko ga opazujemo skozi očala znanstvenic.Avtorici zgodovinskega kopanja: Tjaša Kosar, Zarja MuršičSogovornice: prof. dr. Jana Javornik, doc. dr. Jovana Mihajlović Trbovc, asist. dr. Dora MatejakPostprodukcija: Klara Škrinjar Serija podkastov Znanost brez kravate: ženske perspektive v znanosti je nastala v produkciji Strašno hudi in s sofinanciranjem Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS.

Slovenija danes praznuje dan ustavnosti, saj se je s sprejetjem svoje ustave pred 34-imi leti tudi pravno odcepila od Jugoslavije. Predsednik Ustavnega sodišča Rok Čeferin je ob tej priložnosti opozoril na nazadovanje demokracije in posvaril pred lažnimi novicami. Druge teme: - Po napovedi zvišanja minimalne plače finančno ministrstvo opozarja na več-milijonske posledice. - Kljub mirovnim pogajanjem Rusija krepi napade na Ukrajino. - Kam v prazničnem času najpogosteje potujejo Slovenci?

O gospodarski in vojaški pomoči zahoda socialistični Jugoslaviji po njenem razkolu s Sovjetsko zvezoKo se danes pritožujemo nad vojaško in gospodarsko odvisnostjo od Združenih držav, Evropa pa le stežka skuša pridobiti nekaj več suverenosti - medtem ko v Sloveniji o suverenosti bržkone niti razmišljamo ne več - se marsikomu zdi zgodba naše nekdanje države, socialistične Jugoslavije, kot opomnik, da naš prostor ni bil vedno in nujno podrejen politiki velesil, Jugoslovani so se namreč v hladni vojni skozi povezovanje z državami tretjega sveta v Gibanju neuvrščenih izognili tako podrejenosti Združenim državam kot Sovjetski zvezi. Čeprav to do neke mere gotovo drži, pa se je ta zgodba zares začela šele v 60-ih, najprej pa v sredini 50-ih let preteklega stoletja. Pred tem pa je bila slika precej drugačna. Jugoslavija, ki je bila prva leta močno podrejena Sovjetski zvezi, je namreč kmalu po razkolu z Moskvo leta 1948 postala ena največjih evropskih prejemnic zahodne, predvsem ameriške pomoči. Kako in zakaj je kapitalistični zahod v 50-ih letih Jugoslavijo zalagal z obsežno ne le ekonomsko, ampak tudi vojaško pomočjo, Jugoslavija pa se je počasi pomikala celo v smeri integriranja v zahodne vojaške strukture, bomo v tokratnih Sledeh časa raziskovali s pomočjo dveh zgodovinarjev, dr. Kornelije Ajlec z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete in dr. Ivana Lakovića z Zgodovinskega inštituta Univerze Črne Gore v Podgorici. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Josip Broz Tito v letu 1957, ko se je Jugosavija odločila, da bo prenehala prejemati zahodno vojaško pomoč, Wikimedia Commons

Podržite nas i na Patreonu ➡️ https://www.patreon.com/c/HistoryCastNikola Pašić, inženjer po obrazovanju, ali i politički arhitekta čitave jedne političke epohe. Rođen u Zaječaru, obrazovan u Cirihu, zadojen idejama ruskih narodnjaka, vratio se u Srbiju kao buntovnik protiv režima i rešen da postane protivnik svake samovolje vlasti. No, sudbina je imala druge planove. Od revolucionara koji je bežao preko granice posle Timočke bune 1883. stigao je do najdugovečnijeg predsednika vlade u istoriji Srbije i Jugoslavije. Pašić je postao sinonim za politički instinkt, strpljenje i moć pregovora.Bio je čovek koji je umeo da preživi i kraljeve, i atentate, i izdaje. Sa Milanom Obrenovićem delio je prezir, sa Aleksandrom Obrenovićem nepoverenje, a s Petrom Karađorđevićem složnu, ali napetu saradnju. Kada su kraljevi padali, on je ostajao. Znao je da se povuče kada treba, da zaćuti kad svi viču, i da iskoči iz senke u trenutku kad se odlučuje o svemu. Njegov život bio je neprestani hod po tankoj liniji između političke svemoći i preživljavanja.Tokom Balkanskih ratova i Prvog svetskog rata, Pašić je bio na čelu države dok se sve oko nje rušilo. Dok su vojske ginule na Ceru i Kolubari, on je u Nišu i na Krfu pokušavao da očuva ideju države i diplomatijom izbori ono što oružje ne može. Njegova uloga u stvaranju Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca 1918. bila je kruna političkog umeća, ali i početak novih nesporazuma.Za jedne narodski vođa i otac moderne Srbije, za druge hladan manipulator, čovek koji je znao sve da preživi jer je znao kad da popusti.Istoričari Nikola Đukić i Ivan Drljača razgovaraju o tome kako je Pašić, neustrašiv i proračunat, manevrisao između kraljeva, stranih ambasada i nezadovoljnog naroda; majstor kompromisa, manipulator, politički strateg koji je znao da prepozna trenutak i da iz svake krize izađe jači. Razumeti Pašića znači razumeti i samu srpsku politiku tog vremena i svet u kojem su ideali često bili taoci prilika, a opstanak umeće veće od pobede.

Trideset let mineva od podpisa daytonskega mirovnega sporazuma, s katerim se je končala do takrat najdlje trajajoča vojna v Evropi po koncu druge svetovne vojne. Sporazum je Bosno in Hercegovino, državo treh enakopravnih narodov, razdelil na dve entiteti. Številni to označujejo kot coklo v njenem razvoju, po mnenju drugih je sporazum edino jamstvo miru. Po tridesetih letih še vedno niso končane razprave o tem, kakšna bi morala biti ta država. Nekateri pretresi spominjajo celo na tiste v obdobju pred razpadom Jugoslavije. V tokratnem Studiu ob 17:00 se bomo spomnili dogajanja pred tremi desetletji. Pretresli bomo tudi aktualne razmere v Bosni in Hercegovini, možnosti za njen razvoj ter hitrejšo vključitev v evro-atlantske povezave. Gostili bomo strokovnjaka s področja zgodovine in političnih ved profesorja Boža Repeta in Farisa Kočana. Oddajo bo povezoval Marjan Vešligaj.

Mladen Sekularac nekada najveci talenat Jugoslavije i Evrope novi je gost Jao Mile podcast-a.Kako je izgledala karijera iz njegovog ugla i koje su se sve prepreke javljale na tom putu imate prilike cuti u dva sata razgovora.00:00:00 Uvod00:01:30 Gde i sta radis?00:16:20 Dnevna kosarka00:23:50 Odrastanje00:31:00 FMP00:45:31 Pritisak i ocekivanja00:48:20 Odlazak za ameriku01:00:20 Mentalni momenat01:06:55 Belgija01:14:11 Penzija01:21:10 Naslednik01:27:50 Najtezi protivnik01:34:40 Najtezi momenat01:36:40 Benefiti kosarke01:39:50 Savet za mlade01:45:30 Top 5Thumbnail designer:https://instagram.com/design33_mk?igshid=MzRlODBiNWFlZA==Pratite nas na društvenim mrežama!Instagramhttps://www.instagram.com/jaomile_podcast/Facebook https://www.facebook.com/JAOMILEPODCASTTikTokhttps://www.tiktok.com/@jaomile_podcastTwitter https://twitter.com/mileilicGost: Mladen ŠekularacDatum:  5.novembar 2025. Autor i domaćin: Mile IlićLokacija: Studio Long MileProdukcija: Jao Mile#jaomilepodcast #mladensekularac #crvenazvezda #kkpartizan #NikolaJovic #nba  #nikolajokic #abaliga #jokic #bogdanovic #euroleague #doncic #nikolatopic #micic

Milomir Gligorijević gost je Vladimira Stankovića u 191. epizodi podkasta Biznis priče.

Izrael zaustavio flotilu s pomoći za Gazu, student iz Srbije na jednom od presretnutih brodova. Pritvor državljanima Srbije osumnjičenim za incidente u Francuskoj i Nemačkoj. Poslušajte i priču "Senka kovčega" u kojoj se traže odgovori o Albancima stradalim u vojsci Jugoslavije 80-ih godina.

Brano Jakubović je ustanovitelj skupine Dubioza Kolektiv iz Bosne in Hercegovine, ene najuspešnejših glasbenih zasedb z območja nekdanje Jugoslavije. Zaradi bolezni se je za nekaj časa umaknil z odrov, zdaj pa se vrača s knjigo Moje nebuloze, v kateri po glasbenem ustvarjanju nastavlja ogledalo tudi v obliki kolumn. Razmišlja o življenju in svetu, osebnih dilemah in stiskah, politiki, Evropi kot stari pocestnici ter o korakih nazaj v slogu Luke Dončića.

Enajstega avgusta letos je minilo osemdeset let, odkar je bila uzakonjena splošna volilna pravica za ženske na območju nekdanje Jugoslavije. To je po več letih boja za volilno pravico žensk pomenilo zgodovinski preboj. O tem, kako so si ženske priborile vstop na polje politike, kako so bila prizadevanja za volilno pravico povezana z zahtevami za pravičnejšo družbo, boljši socialni in ekonomski položaj žensk ter za reproduktivne pravice, bomo govorili v tokratni oddaji Sledi časa. Avtorica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila zgodovinarko dr. Isidoro Grubački z Inštituta za novejšo zgodovino, zgodovinarko dr. Ano Cergol Paradiž in sociologinjo dr. Milico Antić Gaber s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Predavanje Svetislaav Kari Pešića na Konferenciji Biznis Priče 2025.Svetislav "Kari" Pešić rođen je 28. avgusta 1949. godine u Novom Sadu, a odrastao je u Pirotu, gde je započeo svoju košarkašku karijeru. Kao igrač, nastupao je za KK Pirot (1964–1967), Partizan (1967–1971) i Bosnu (1971–1979). Sa Bosnom je osvojio Prvenstvo Jugoslavije i Kup Jugoslavije 1978. godine, kao i Kup evropskih šampiona 1979. godine.Trenersku karijeru započeo je u KK Bosna 1982. godine, gde je osvojio Prvenstvo Jugoslavije 1983. i Kup Jugoslavije 1984. godine. Kao selektor mlađih kategorija reprezentacije Jugoslavije, osvojio je kadetsko Evropsko prvenstvo 1985, juniorsko Evropsko prvenstvo 1986. i Svetsko prvenstvo za juniore 1987. godine.Od 1987. do 1993. godine bio je selektor reprezentacije Nemačke, s kojom je osvojio Evropsko prvenstvo 1993. godine. Kao selektor reprezentacije SR Jugoslavije, osvojio je Evropsko prvenstvo 2001. i Svetsko prvenstvo 2002. godine. Od 2021. godine vodi reprezentaciju Srbije, s kojom je osvojio srebrnu medalju na Svetskom prvenstvu 2023. i bronzanu medalju na Olimpijskim igrama 2024. godine. Na klupskom nivou, Pešić je trenirao Albu Berlin (1993–2000), Barselonu (2002–2004, 2018–2020), Đironu (2006–2007), Crvenu zvezdu (2008–2009, 2011–2012), Bajern Minhen (2012–2016) i Valensiju (2010–2011). Sa Barselonom je osvojio Evroligu 2003. godine, kao i špansko prvenstvo i Kup kralja. Sa Albom Berlin osvojio je Kup Radivoja Koraća 1995. godine i četiri uzastopne titule prvaka Nemačke (1997–2000). Pešić je 2020. godine primljen u FIBA Kuću slavnih, čime je potvrđen njegov značajan doprinos svetskoj košarci.

Goran Grbovic legendarni kosarkas Partizana i reprezentativac Jugoslavije a sada direktor Beogradske arene, novi je gost Jao Mile podcast-a.Thumbnail designer:https://instagram.com/design33_mk?igshid=MzRlODBiNWFlZA==Pratite nas na društvenim mrežama!Instagramhttps://www.instagram.com/jaomile_podcast/Facebook https://www.facebook.com/JAOMILEPODCASTTikTokhttps://www.tiktok.com/@jaomile_podcastTwitter https://twitter.com/mileilicVremenski kodovi:00:00:00 Intro00:02:30 U18 Prvenstvo00:10:00 Stranac trener?00:22:30 Evroliga00:26:00 Incident Partizanovih igrača00:28:30 Organizacija Arene00:36:00 NBA Evropa00:39:00 Apliciranje za F400:46:20 Partizan i Zvezda00:54:30 Balša Koprivica01:04:00 Odrastanje01:10:40 Treninzi prof. Aleksandra Nikolića01:25:15 8 godina u Partizanu01:29:30 Jokić01:33:30 Španija01:41:20 Reprezentacija01:48:00 Tuča sa Italijanima01:55:00 Najtalentovaniji igrač02:00:00 Najteži protivnik02:03:00 Šta je košarka donela u životu02:10:00 Savet za mlade02:13:00 Najbolje petorke?Gost: Goran GrbovićDatum: 20.08.2025. Autor i domaćin: Mile IlićLokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse#jaomilepodcast #gorangrbovic #srbija #swishfindyourway #djokovic #crvenazvezda #kkpartizan #findyourway #nba  #nikolajokic #abaliga #jokic #bogdanovic #euroleague #doncic #nikolatopic

Na međunarodni dan nestalih i dalje nepoznata sudbina 11.000 ljudi na prostoru bivše Jugoslavije. Vrhovni sud Kosova odbacio žalbu Samoopredeljenja protiv sertifikacije Srpske liste za lokalne izbore. Za prosvetne radnike u Srbiji nova školske godina obeležena strahom i neizvesnošću.

Angleški zgodovinar in publicist Timothy Garton Ash v najnovejši knjigi Domovina Evropa, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu pri Mladinski knjigi, piše med drugim o peklu bratomorne vojne v državah nekdanje Jugoslavije, ki mu je bil priča tudi sam. Objavljamo odlomek iz poglavja Spet genocid, ki se začenja z obiskom hrvaške Krajine, v njem pa piše tudi o Kosovu in genocidu v Srebrenici. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, ton in montaža Miha Klemenčič. Foto: Pokopališče Potočari blizu Srebrenice Michael Büker https://en.wikipedia.org/wiki/Srebrenica_massacre

Območje Ilirske Bistrice in širšega območja Pivške kotline ima zelo pomembno strateško lego, saj tu tečejo prometne povezave osrednje Slovenije s pristaniščema Reko in Trstom. Zato ne preseneča, da je tu pred 80 leti potekala ena največjih vojaških operacij na slovenskem ozemlju. Zgodba o tej tako imenovani tržaško-reški operaciji oziroma sklepnih bojih v drugi svetovni vojni se je začela v začetku leta 1945, ko so se enote Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije preoblikovale v Jugoslovansko armado. Nastale so prva, druga, tretja in četrta armada. Še posebno zadnja je bila v zadnjih dneh vojne v Ilirski Bistrici in na Pivškem v težkih preizkušnjah. Njene enote so se namreč spopadle s pripadniki 97. nemškega armadnega korpusa. Po srditih bojih se je potem partizanskim enotam predalo 16.000 nemških vojakov, pripadnikov omenjenega korpusa.Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Zakaj se ideja, da bi balkanski narodi mirno sobivali v skupni federaciji, čim bolj politično in ekonomsko neodvisni od velesil, kljub nekaterim resnim poskusom nikoli ni uresničila v okviru, širšem od socialistične Jugoslavije?Iz lastne zgodovine dobro vemo, da države niso nekaj večnega in nespremenljivega, ampak se lahko ista območja v različnih obdobjih vključujejo v zelo različne politične tvorbe. Slovenci smo samo v zadnjih 150 letih izkusili življenje v Avstro-Ogrski monarhiji, Kraljevini SHS, nato preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo, pa pod nemško in italijansko okupacijo, zatem v socialistični Jugoslaviji in nazadnje v samostojni Sloveniji. In vendar le redko pomislimo, da bi se te države lahko oblikovale tudi drugače in da je zgodovina polna nematerializiranih zamisli, ki kasneje izginejo iz našega spomina, pa morda v kakšnem trenutku sploh niso bile nujno tako daleč od uresničitve. Ena od takšnih je tudi ideja balkanske federacije, federacije, ki bi poleg nekaterih ali vseh držav nekdanje Jugoslavije vključevala vsaj še Bolgarijo, v nekaterih različicah pa tudi Albanijo ter celo Romunijo, Grčijo in Turčijo. V tokratnih Sledeh časa se podajamo v zgodovino te nikoli uresničene zamisli, o kateri pa se je vodstvo socialistične Jugoslavije z Josipom Brozom Titom na čelu vsaj z Bolgarijo že pred koncem druge svetovne vojne ter nekaj let po vojni presenetljivo intenzivno pogajalo. Kdaj je ta zamisel sploh nastala in kakšno je bilo njeno življenje v našem političnem prostoru? Zakaj na koncu ni bila uresničena in kako so nanjo gledale velesile tistega časa, še posebej Sovjetska zveza in Velika Britanija? Nastanek zamisli in njeno življenje do druge svetovne vojne nam bo pomagal osvetliti znanstveni svetnik, upokojeni raziskovalec Inštituta za novejšo zgodovino dr. Jurij Perovšek, njene poizkuse uresničitve med in po drugi svetovni vojni pa zgodovinar dr. Jurij Hadalin z istega inštituta. Oddajo je pripravila Alja Zore.   Foto: Wikipedija, javna last

Srebrenica. Mesto v kotanji, ki ga je ustvarila rečica Guber. Nedaleč od slovite reke Drine. Epicenter tektonske razpoke miru, ki je z genocidom nad 8372 Bošnjaki pred 30 leti zarezalo v že tako tragičen in krvav razpad držav nekdanje Jugoslavije. Prvi genocid na evropskih tleh po koncu druge svetovne vojne je pustil v očeh mnogih nepopravljive družbene posledice v mestu, ki je pred vojno slovelo kot uspešno, to naj bi bila četrta najrazvitejša občina v tedanji republiki. Kakšne so razpoke miru leta 2025, ko so glavni krivci za genocid sicer bili obsojeni, Srebreniški genocid pa je naposled, po nečloveškem trudu predvsem združenja Mater Srebrenice sicer šele leta 2024, dobil tudi svojo resolucijo v Združenih narodih? Bi lahko lepilo za eno največjih razpok miru na Balkanu našli na nogometni tekmi? Gašper Andrinek in Luka Hvalc v raziskovalni seriji Razpoke miru odkrivataa zgodbe sobivanja na Balkanu, ki prinašajo žarke upanja in kažejo, da je vsaj premirje mogoče. Sogovornik: Faruk Smajlović, športni delavec v FK Guber, glasbenik Zapiski:  glasbena skupina Afera napovednik dokumentarnega filma Samir Mehić Bowie – Pisma iz Srebrenice  reportaža Vala 202 iz Srebrenice leta 2015 Razpoke miru: Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Srbi na Hrvaškem se borijo za reko v Bosni  

Petrinja je mesto na Hrvaškem. Stoji ob reki Kolpi, tik pred njenim izlivom v Savo. Na širšem območju zgodovinsko-geografske pokrajine Banovina živijo tako Hrvati kot Srbi. Medetnično sobivanje je bilo zaradi politike vedno burno, ob razpadu Jugoslavije je bilo mesto porušeno, ljudje izgnani. Premnogi so v vojni umrli. Ob božiču leta 2020 je Petrinja doživela močan potres. Mesto je bilo ponovno porušeno. Tektonske razpoke so se križale z razpokami miru. Kako živijo pet let pozneje? Kakšni so odnosi med ljudmi? Kako Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost, prihodnost brez kontejnerjev?

Poslušajte: kako bi mogle izgledati nove američke sankcije protiv Rusije, kako će se spor koji vuče korijene iz bivše Jugoslavije odraziti na BiH, šta su razlozi za jednu mitropoliju i dva mitropolita Srpske pravoslavne crkve u Crnoj Gori.

Roker u srcu, šumarski inženjer po struci i edukator koji menja živote hiljadama klinaca kroz programiranje i robotiku. U 316. epizodi podkasta Pojačalo, Ivan je ugostio Miomira Popeskova, osnivača Kliker IT centra – inovativne škole programiranja i tehnologije za decu od 5 do 18 godina. U inspirativnom razgovoru, Popeskov deli svoj lični i profesionalni put – od rock muzičara i šumarskog inženjera do vizionara koji deci širom regiona približava svet programiranja, robotike i IT-ja. Poseban fokus epizode je na trećem po redu Hakatonu koji organizuje Kliker, međunarodnom takmičenju koje okuplja decu iz celog regiona bivše Jugoslavije, sa ciljem da kroz timski rad razvijaju aplikacije, igrice i robotska rešenja na aktuelne društvene teme. Epizoda daje uvid u značaj praktične tehnološke edukacije u ranom uzrastu, snagu lokalnih inicijativa i koliko daleko može da ode ideja vođena strašću i odgovornošću. Više o ovogodišnjem Hakatonu možete pogledati na linku - https://futurekids.rs/future-kids-hakaton-2025/ Teme u epizodi: - Najava razgovora - Početak razgovora - Kad porastem biću - Muzička pauza pre faksa - Početak Klikera - Razvoj Klikera - Impakt Klikera Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/42IlMiw Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN

Miodrag Škrbić gost je kod Vladimira Stankovića u 176. epizodi podkasta Biznis Priče

Kako izgleda saradnja sa Michael Jordan, Lebron James, Lukom Modricem i Dirk Novickim imate prilike cuti od Nenada Mirkovica, bivseg direktora marketinga Nike i Jordan brenda za Evropu.Nenad je svoje detinjstvo proveo na Fontani na Novom Beogradu i tu se zaljubio u košarku.Odrastao je gledajuci najbolje igrace stare Jugoslavije u Hali Sportova na Novom Beogradu.Košarka mu je omogucila skolovanje u Americi i kako sam kaze donela mu je mnogo toga u zivotu iako nije stigao do profesionalnog nivo. Uzivajte u novom Jao Mile podcastu-u.00:00:00 Uvod - Susret sa Majklom Dzordanom 00:17:30 Saradnja sa MJ00:23:20 Luka Doncic u Nikeu00:25:40 Kako je raditi sa MJ00:32:50 Marketing00:49:55 NBA u EL01:03:30 odrastanje01:26:50 Mastanja i uzori01:37:40 Anegdote iz mladosti01:44:25 Nadimci01:54:00 Koledz Florida - Vinskonsin02:18:20 Promena karijere02:26:20 Zare anegdote02:50:27 Povrstak u Srbiju02:57:20 Saradnja sa velikim sportistima03:13:10 Sta mu je kosarka donela03:17:12 savet mladima03:18:40 PetorkaThumbnail designer:https://instagram.com/design33_mk?igshid=MzRlODBiNWFlZA==Pratite nas na društvenim mrežama!Instagramhttps://www.instagram.com/jaomile_podcast/Facebook https://www.facebook.com/JAOMILEPODCASTTikTokhttps://www.tiktok.com/@jaomile_podcastTwitter https://twitter.com/mileilicGost: Nenad MirkovićDatum: 26. Mart 2025. Autor i domaćin: Mile IlićLokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse#jaomilepodcast #nenadmirkovic #swishfindyourway #djokovic #crvenazvezda #kkpartizan #findyourway #nba  #nikolajokic #abaliga #jokic #bogdanovic #euroleague #doncic #nikolatopic