Podcasts about prepri

Nataša Robnik iz Celja je najboljša slovenska ultramaratonska tekačica, ki ji ne zmanjka volje za tek na dolge razdalje. Prepričana je, da so ženske rojene za tek. Septembra je v Grčiji pretekla Špartatlon v dolžini 246 kilometrov in dosegla tretje mesto v ženski konkurenci. Bolj kot uvrstitev na stopničke, se ji zdi pomeben čas, v katerem je pretekla razdaljo; to je 26 ur, 9 minut in 38 sekund. Njen naslednji izziv je Dolina smrti v Združenih državah Amerike, kamor naj bi se podala kot prva Slovenka.

Če bi morali gosta tokratne oddaje Storž predstaviti z eno besedo, bi rekli, da je vedoželjen. Janez Ovsec je bil rojen v Loški dolini, zdaj že dolgo časa živi v Logatcu. Po izobrazbi strojni inženir, ki tudi po upokojitvi ostaja povezan s tehniško stroko, saj je predsednik Sveta Tehniškega muzeja Slovenije. Kot ljubiteljski slikar najraje ustvarja akvarele, vodi Društvo likovnikov Logatec, na Univerzi za tretje življenjsko obdobje je slušatelj angleškega jezika. Prepričan je, da je tango kralj plesa.

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Filozof Primož Repar nas je presenetil s težko opredeljivo knjižico 77: Osrečenost v času Luke Dončića. Fizično ima delo format in obliko slikanice. Večja dolžina stranice jo razteguje v kvadratno obliko, platnice pa so trde in debele. Tudi notranjost je polna vizualnih podob: fotografij Luke Dončića iz časa Eurobasketa 2017, na katerem je Slovenija osvojila zlato medaljo. Glede na vsebino je omejitev zgolj na to obdobje nekoliko nenavadna. Dončićevo življenje in delo, kakor ju vidi Repar, bi bili na slikovni ravni lahko prikazani v daljšem obdobju, ki bi lahko ponudilo tudi več dramatičnih prizorov. Po drugi strani pa je lahko zgovorna tudi vrnitev na izhodišče, na zgodovinsko točko slovenske košarke, preden je Dončić stopil na parket NBA-jevske košarke, saj poudarja nedolžnost in pristnost, ki sta v središču Reparjevega zanimanja. Njegova filozofska drža je eksistencialistična in izhaja iz Kierkegaardove krščanske misli, pri umeščanju Dončića v filozofsko mišljenje pa se opira tudi na različne sodobnejše mislece in filozofe ter kritike kulture, denimo Baudrilarda in njegov koncept simulakra ter Deborda in njegovo družbo spektakla. Njuni kritiki poblagovljenosti medčloveških odnosov Repar dodaja eksistencialno dimenzijo. V Dončiću, enem najboljših igralcev košarke na svetu, namreč vidi avtentično osebo. V svojem poetičnem slogu, polnem smiselnih, igrivih jezikovnih domislic in asociacij, ki so vzporedni Dončićevim domislicam na parketih, nam sporoča, da je privlačnost Dončića v razkoraku med njegovo odličnostjo in ranljivostjo. Nešablonski košarkar Dončić je velik tudi zaradi svojih neuspehov. Raste s porazi in zgrešenimi meti. Prepriča tudi s svojimi čustvi, jezo in razočaranjem. Reparjevo filozofsko interpretacijo je mestoma mogoče videti kot pretirano. A s tem bi zgrešili poanto. Tudi sam namreč sporoča, da pri njej ne gre za zajetje Dončića »takega kot je«, temveč za njegovo darovanje kot osebe. In ta dar je, če izvajamo, dar filozofu, ki na svojem terenu izvaja tisto, kar naj bi po Reparjevem Dončić izvajal na igrišču. Zato moramo tudi Reparjevo domnevno pretiravanje razumeti kot del igre. Ali eksistencialne revolucije, oživitve pristne osebe, za katero se zavzema. Kot filozof, poet, tisti, ki moli. Besedilo, ki je prevedeno v angleščino, namreč presega meje žanrov in njegovo oblikovno raznolikost je dejansko najbolj smiselno razumeti kot molitev, ekstatično, navdušujoče izrekanje, ki mu uveljavljeni postopki niso dovolj za izraz osebnega eksistencialnega hrepenenja. V tem oziru je Reparjeva knjižica prepričljiva. Vendar pa moramo biti do besedila tudi deloma kritični. Eksistencialni analizi in revoluciji je treba dodati materialistično. Potrošništvo je specifična kulturna faza središča imperija, za katerega je bilo treba žrtvovati ogromno ljudi na periferiji. Poleg tega je nestabilna, saj jo ogrožajo lastni materialni procesi proizvodnje, ki vodijo v krize in manjšajo kupno moč delavcev. Če si želimo omogočiti dostojno življenje vsem, bo treba v praksi, ne zgolj v duhu, doseči radikalne spremembe. Pri tem pa nam eksistencialna revolucija seveda lahko pomaga in pripravi pogoje za kolosalen materialni obrat. Knjigo 77: Osrečenost v času Luke Dončića spremljajo besedila Iva Daneua, Sergeja Tavčarja in Igorja Đurovića. Tavčarjev komentar vključuje rasizirano razumevanje košarke, ki ni strokovno utemeljeno. Kot je v delu športnega novinarstva in popularnega dojemanja košarke v navadi, izpostavlja lažno dihotomijo med močnimi in tehnično podkovanimi igralci ter igralci z inteligenco in kreativnostjo, ki so seveda vsi po vrsti belci: Dončić, Larry Bird in Mirza Delibašić. Pri tem podcenjuje osupljivo košarkarsko inteligenco LeBrona Jamesa, ki je po načinu igre tudi Dončićev vzornik. Romantizirano razumevanje razlik med NBA-jevsko in evropsko košarko ni točno, prva je namreč tudi hitrejša in mentalno kompleksnejša.

Veliko mladih si vprašanja, kako premagati zaskrbljenost, nikoli ne zastavi in zato nanj tudi ne najde odgovora. Prepričani so, da je zaskrbljenost pač sestavni del našega življenja, kar deloma drži. A čeprav so skrbi del življenja, ne smemo dovoliti, da bi se nas zaradi njih polastila tesnoba in nas ohromila. Dobra novica je, da se lahko naučimo zaskrbljenost obvladovati, preden ona obvlada nas. Tako pravita avtorja knjige Max in Andrea Lucado, ki sta jo naslovila »Povej svojim skrbem, kako velik je tvoj Bog«. Knjiga je izšla pri Založbi Ognjišče, nekaj odlomkov pa smo prebrali v tokratni oddaji Sol in luč.

Veliko mladih si vprašanja, kako premagati zaskrbljenost, nikoli ne zastavi in zato nanj tudi ne najde odgovora. Prepričani so, da je zaskrbljenost pač sestavni del našega življenja, kar deloma drži. A čeprav so skrbi del življenja, ne smemo dovoliti, da bi se nas zaradi njih polastila tesnoba in nas ohromila. Dobra novica je, da se lahko naučimo zaskrbljenost obvladovati, preden ona obvlada nas. Tako pravita avtorja knjige Max in Andrea Lucado, ki sta jo naslovila »Povej svojim skrbem, kako velik je tvoj Bog«. Knjiga je izšla pri Založbi Ognjišče, nekaj odlomkov pa smo prebrali v tokratni oddaji Sol in luč.

Piše Iztok Ilich, bere Igor Velše. S Koroško na obeh straneh meje povezani pesnik, pisatelj in publicist Vinko Ošlak, med drugim znan po pisanju tudi v esperantu in po dolgoletni skrbi za revijo Celovški Zvon, se v zadnjih letih s pridigami, učnimi urami in pogovori vse bolj posveča različnim ravnem in vsebinam svetopisemskega izročila. Na vprašaj na koncu naslova knjige Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi?, povzetega po pesmi kantavtorja Brendija, sam ne odgovarja povsem črnogledo, temveč z »najbrž ne …«. Pri čemer z »najbrž«, kot pojasnjuje, še goji tiho upanje, da se v svoji presoji moti. V premišljevanjih o ogroženosti slovenske narodne biti in jezika prednikov nima pred očmi le stanja na južnem Koroškem, temveč tudi drugod, tako med izseljenci in njihovimi potomci po svetu kakor v matični slovenski državi, kjer je do odnosa do jezika in tradicije še posebno kritičen. V poglavju Zmote in napake na slovenski in nemški strani koroškega narodnega vprašanja zavrača novo iznajdeni pojem »dvojezičnost« kot jezikovni nesmisel in ponavlja, da je Ljubljana tudi danes »bolj zainteresirana za gladkost diplomatskega parketa na Dunaju, kakor za ohranitev slovenskega dela naroda na Koroškem in Štajerskem«. Ker pri vrsti občutljivih tem, ki jih obravnava, ne želi zdrsniti v ceneno in neplodno moraliziranje, išče in najdeva odgovore v izbranih odlomkih iz Svetega pisma. Prepričan je, da je opuščanje jezika in kulturnega izročila staršev in rodu povezano z opuščanjem vere v Boga in njegove zakone. Med pojasnjevanjem razlike med asimilacijo in odpadništvom pa med drugim ugotavlja, da se to vprašanje danes širi tudi na vprašanje ideološkega in novopoganskega prilagajanja in odpada v okviru lastne materinščine. V tej dilemi je za avtorja zamenjava slovenščine z nemščino, še bolj verjetno pa z angleščino in v prihodnosti morda celo s kitajščino, vendarle precej manjše zlo kakor odpad od normalnosti in razumnosti v lastnem jeziku, kjer se danes, na primer, očetu ne reče več oče, ampak »starš 1«. Skrbi ga torej tudi razkroj tradicionalnih družbenih in družinskih vrednot z uvajanjem drugačnih razmerij in vlog v odnosih med bližnjimi. Ob vsej zaskrbljenosti pa avtor v novi knjigi opaža, da je na jezikovnem in narodnostnem polju posejano tudi dobro seme tistih, ki v smislu zvestobe, ne trme ali kljubovanja, še vztrajajo. Vinko Ošlak esej o vprašanju naroda in jezika zaključuje z objavo znamenitih Slovenskih zapovedi, nastalih leta 1922 v Trstu. Po izgubljenem plebiscitu na Koroškem in ob razraščanju fašizma na Primorskem je bil to za Slovence, ki so po prvi svetovni vojni ostali zunaj Jugoslavije, izjemno težaven čas pospešenega raznarodovanja, za mnoge tudi trenutek odločitve za zvestobo ali odpadništvo. Zapovedi je sestavil in dal natisniti na dopisnici tržaški politični in narodni delavec Anton Gerbec, pobudnik jezikovnega krožka Odvada, ki je v Trstu deloval do leta 1929. Namen ne prav številnih članov krožka, ki so po statutu morali za vsako po nepotrebnem uporabljeno tujko plačati dogovorjeno denarno kazen, je bil »spopolnjevanje in čiščenje slovenskega knjižnega jezika vseh slovničnih nepravilnosti in dvoumnosti« da bi dosegli končni smoter: »en narodni jezik slovenski!«. Ime krožka, Odvada, je tako mogoče razumeti predvsem kot pogumen odziv zavednih tržaških izobražencev za ohranjanje ogrožene materinščine Slovencev na zahodnem robu z odvajanjem od jezikovnih vplivov večinskega in drugih večjih narodov, ki jih obdajajo. Vinko Ošlak to malo znano parafrazo desetih božjih zapovedi kritično komentira z željo, da bi jo porabil kot svojevrstno ponazoritev svojih razmišljanj. Njihovo avtorstvo je pomotoma pripisal takrat že pokojnemu jezikoslovcu patru Stanislavu Škrabcu, ki pa je bil pri natisu udeležen le posredno, kot avtor uvodoma povzetega domoljubnega mota: »Naša slovenščina je, prepričan sem, eden najlepših jezikov na svetu.« Za Ošlaka je ta stavek »sam po sebi prvi primer napačnega pojmovanja svojega naroda in jezika, ki ga izrekajo vsi nacionalni šovinisti na svetu«. Iskreno zaskrbljeni, na vse strani kritični esejist zaupa v edino najvišjo nebeško modrost, ki bo odločila, ali naj se slovenščina – tako kot vsi drugi jeziki – ohrani ali ne. Pri tem naj bi bila nemščina po njegovih besedah »danes morda še bolj ogrožena kakor petdesetkrat manjša slovenščina, ker je asimilacija v angleščino za nemško govorečega dosti bližja in lažja, kakor za slovensko govorečega«.

Predstavljamo novega člana Tajnega društva OFC Jureta Vitulića, ki ste ga bralci naše spletne strani že spoznali, ko smo pred kratkim objavili njegovo analitično kolumno o Mitrovskemu in Raulu. Prepričani smo, da bo njegov doprinos obogatil vaš in naš najljubši podkast. Potem se posvetimo osrednji temi epizode, slovesu Milana Mandarića, ki nas je zapustil v 88. letu starosti. Tvorec sodobne, konkurenčne Olimpije je v Ljubljani pustil neizbrisen pečat.Spomnimo se tudi petkove tekme z Aluminijem, na kateri so Green Dragons proslavili rojstni dan, igralci pa precej po nepotrebnem zapravili dve dragoceni točki.Za konec pa še hokej, basket in štajerska satira.

Specializirano državno tožilstvo je včeraj vložilo zahtevo za sodno preiskavo proti predsedniku vlade Robertu Golobu zaradi domnevnega nedopustnega vmešavanja v delo policije, kar premierju očita nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar. Gre za novo poglavje zgodbe, ki traja že skoraj tri leta. Tatjana Bobnar je tožilstvo in komisijo za preprečevanje korupcije o domnevnih pritiskih obvestila, ko je bila še ministrica, policija je premierja kazensko ovadila pred nekaj manj kot letom; dva postopka proti njemu vodi tudi KPK, in to zaradi domnevnega vmešavanja v delo policije in afere Karigador. V oddaji tudi o tem: - Vladimir Putin: Nato je v vojni z Rusijo, Moskva pa namesto napadov na Evropo išče vrnitev k diplomaciji. - Izraelsko ravnanje proti človekoljubni flotilji pred Gazo sprožilo množične proteste po vsem svetu. V Italiji splošna stavka. - Celjski nogometaši konferenčno ligo začeli z zmago proti atenskemu AEK

Slabi dve leti od začetka vojne v Gazi je življenje izgubilo že več kot 66 tisoč Palestincev, za več kot 11 tisočimi se je izgubila sled, skoraj 170 tisoč je ranjenih. Medtem ko izraelske oblasti vztrajajo, da bodo opravile s Hamasom, iz druge strani Atlantika prihajajo signali, da bi se vendarle lahko kaj premaknilo v smeri oblikovanja dogovora o končanju spopadov.

Nova pokojninska zakonodaja je v državnem zboru dobila podporo, a pot do uveljavitve novele še ni končana. Del sindikatov ter nevladnih organizacij bo ta četrtek v parlament odnesel zadostno število podpisov, s čimer se bodo začeli postopki za referendum. Prepričani so, da gredo predlagane spremembe "izrazito v škodo delavstva in upokojencev". Vladna stran pa trdi, da ukrepi prinašajo večjo blaginjo upokojencem, a zagotavljajo vzdržnost sistema. O argumentih ene in druge strani v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Igor Feketija, državi sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; Marijan Papež, generalni direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje; dr. Jaka Cepec, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani; David Švarc, Delavska koalicija.

Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Druga pesniška zbirka glasbenice in pesnice Lare Božak kap lje kap lje je ena izmed vznemirljivejših pesniških zbirk zadnjega časa, saj veliko odprtih problematik in jezikovnih preigravanj kaže na zrelost in modrost. Že pesničin prvenec Z luknjami v prepihu je bil predlani nominiran za najboljši prvenec in bil uvrščen na festival Pranger. Zdaj je avtorica še poglobila misel in dodelala možnosti izražanja pesniškega jezika. Ta gre v drobne detajle, kot je na primer lomljenje besed in s tem kazanje na možnosti večpomenskosti in hkrati zaustavitve med branjem posamičnih zlogov. Kot da bi ponekod potrebovali premor. Zaustavitve so skorajda nujne, saj pesmi obravnavajo, razčlenjujejo in izpovedujejo večplastno bolečino. Ta sega v rodbinsko preteklost, ki jo subjektka želi ozavestiti in priznati. Fizično nasilje je primerjano z vijolično barvo in se kot motiv smiselno pojavlja. V skladu s tem je tudi občutje zbirke prepleteno z zamolkom. Kot da bi ves čas nekaj čakalo, kaj vse še lahko pride. In res, prihajajo strahovi, kancerogena bolezen, notranji boji. S celjenjem generacijskih ran se ukvarja kar nekaj pesniških zbirk, zbirka kap lje kap lje pa nakazuje tudi možnost drugačnih in novih začetkov. Oziroma jih je mogoče vsaj slutiti. Kajti vse se ves čas pretaka: »neprekinjenega kroga« ni mogoče kar tako prekiniti. Lakota, trpljenje, udarci se vračajo kot spominske usedline. Kot pove že naslov ima pomembno vlogo pri tem simbol vode. Jezikovno prepletanje se razrašča v razkrivanje preteklosti in zaznavanje sedanjosti. Vse to je zelo natančno. Ko subjektka zre v preteklost, je vreden vsak spomin na babičino pripovedovanje, in ko se sooča s hipnostjo, je pomemben vsaj gib in dregljaj. Vse pa se spleta v življenje, ki ga pesnica nosi kot Atlas ali Kariatida. Prepričljivi so zamiki verzov in tudi posamične likovne pesmi, s katerimi pesnica ponazarja rakavo bolezen. Slutiti, je mogoče, kako dejanja puščajo posledice v naslednjih generacijah, ki se kažejo kot psihična ali telesna bolečina. Vedno ostaja in prehaja iz roda v rod. Spet imata pomembno vlogo element vode in tudi kri, ki vse zapisujeta in se pretakata: »ne ločujem več / med modricami / na beli strani podlakti // povsem so se / pomešale / kot vzroki in posledice / kot se prepletajo rane / domnevno primarne s temi / ki ves čas / in polagoma sledijo«. Torej, vse teče in pušča sledi, ne samo metaforično, temveč tudi dejansko: so razjede, erozija, ki se vedno bolj poglablja. Razkrivanje ne prizanaša. Če so drugi lahko nekako zagovarjali doživljeno trpljenje, ga je zdaj treba priznati in ozavestiti. Seganje v spomin babičinega pripovedovanja in očetovih opravičevanj, razmišljanje o rabi besed, tehtanje preteklosti so osnovni deli, ki jih avtorica nadgrajuje skozi vso zbirko. Pesmi je mogoče razumeti in čutiti – to je boleče, a nujno za pretres predolgo zamolčanih osebnih zgodb žensk. Lara Božak je prepričljivo združila sedanjost in preteklost, ki se ves čas prepletata. Hipna sedanjost ima nenaslovljene pesmi. Preteklost je ukoreninjena in pesmi so naslovljene. Ni pa ju mogoče ločiti, kot se ni mogoče ločiti od slabih vzorcev. Dati je treba prostor vsaki misli, jo razpreti in predihati na novo. Skratka zbirka kap lje kap lje sidra pomembno sporočilo, kako si vsi delčki tlakujejo svojo pot v prihodnost. Na žalost predvsem slabi, čeprav bi se radi spominjali le dobrih.

Državni zbor je sprejel dolgo pričakovani novi zakon o medijih. Proti so glasovale opozicijske poslanske skupine. Prepričane so, da pomeni uvod v cenzuro, ker predvideva globe, če se v mediju spodbuja nasilje ali sovraštvo. ZA so glasovali v koaliciji, češ da bo zakon zaščitil neodvisnost medijev. Poslanci so v nadaljnjo obravnavo poslali novelo o kmetijskih zemljiščih ter predloga zakonov o kmetijstvu in o davku od dobička iz odsvojitve kriptosredstev.

Ponavadi razcvet protestantskih ljudstev in držav pripisujemo deželam severno od Alp, vendar je bila zgodovinska prevlada katolištva južno od njih le posledica bolj ali manj vojaških in kasneje ideoloških investicij. V »rojstni deželi« katolištva, Italiji, tudi začetnici preroda oziroma tega čemur so tam rekli »rinascimento«, po naše renesansa, so obstajali ljudje, ki so hoteli samoopaštvo rimske škofije uskladiti s temeljno idejo krščanstva, z evangeliji usmiljenega in ne maščevalnega, židovskega boga Stare zaveze. Papežev tajnik na enem od ključnih tridentinskih koncilov sredi 16. stoletja., v Kopru rojeni Peter Pavel Vergerij (v izvirniku Pier Paolo Vergerio »il giovane« -1498–1565) je l.1556 v Baslu dal natisniti knjižico, ki je obsegala dva spisa, katerih polni naslov se glasi "Ali naj papež Pavel IV. razmisli o ponovnem sklicu tridentinskega koncila?" in "Ali sme papež z orožjem in silo zapovedati protestantom, naj sprejmejo sklepe koncila?". Knjižica sila preprostega videza, ki je bila ravno pravšnjega formata, da jo je bilo mogoče skriti med poštnimi pošiljkami, ni imela nobene knjižne opreme: avtor je bil podpisan kot "papeški tajnik", ki se zavzema za mir. Leta 2018 je pri Založbi ZRC SAZU izšel prevod iz latinščine s spremno besedo in pojasnili. Gre za avtorsko delo, ki ga je opravil profesor humanističnih predmetov na Univerzi na Primorskem dr. Gregor Pobežin, sicer tudi predstojnik Inštituta za kulturno zgodovino na ZRC SAZU. V studiu nam je po izidu prevoda pojasnjeval zgodbo o osebnem vplivu Vergerija ml. in renesančnega humanizma nasploh na Primoža Trubarja po pobegu s Kranjske v nemške dežele, da si reši življenje. Prepričeval ga je naj začne izdajati prevod Biblije in mu pomagal izdati prva besedila v slovenskem jeziku (1550), seveda temeljno verskega značaja. Vergerij ml. je bil med drugim tudi škof v Kopru v 30-ih letih 16. st. FOTO: Vitraž s podobo protestantskega reformatorja Petra Pavla Vergerija ml. VIR: https://zalozba.zrc-sazu.si/sl/dogodki/vergerij-s-prijatelji-v-atriju-zrc

Na Aljaski bo danes potekalo prvo osebno srečanje ameriškega in ruskega predsednika po začetku ruske invazije na Ukrajino. Ta bo tudi osrednja tema pogovorov, pri čemer Donald Trump pričakuje, da bo Vladimir Putin pristal na končanje vojne, sicer Rusiji grozi z zaostritvijo sankcij. Kremelj Trumpova prizadevanja za mir pozdravlja, podpisov kakršnih koli dogovorov pa ne pričakuje. Že po nekaj minutah bo jasno, ali bo sestanek uspešen, napoveduje Trump. Če bo, bo to dober obet za mir in novo srečanje, na katerem si želi tudi prisotnosti ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega. Drugi poudarki oddaje: Za Srbijo še ena noč nasilnih protestov. Donacij iz naslova dohodnine v lanskem letu za skoraj 17,4 milijona evrov. Ob prazniku Marijinega vnebovzetja številna romanja, na cestah pričakovati gnečo.

Letos spomladi je dopolnil 70 let dramski igralec Aleš Valič. Rodil se je v Ljubljani, kjer je leta 1977 končal študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Po študiju se je za dve sezoni zaposlil v SSG Trst, nato pa je bil stalni član ljubljanske Drame od 1990 do leta 2004. V tem obdobju je sodeloval tudi v drugih slovenskih gledališčih in izvedel nekaj lastnih produkcij. Aleš Valič ni samo odličnen karakterni igralec, je tudi izvrsten interpret umetniške besede. Od leta 1990 poučuje na AGRFT, kjer predava umetniško besedo. Leta 2006, ko se je za Radio z njim pogovarjala Tadeja Krečič, je bil tudi dekan Akademije. Aleš Valič veliko nastopa na filmu in na televiziji. Neprecenljiv pa je njegov umetniški opus, ustvarjen na radiu.

Tadeja Pogačarja od četrte skupne zmage na kolesarski dirki po Franciji loči le še ena etapa. Prepričljivo vodstvo je nosilec rumene majice zadržal tudi po 20-i etapi, ko je v cilj prikolesaril skupaj z glavnino. Slavil je Avstralec Kaden Groves. Druge teme: - V Gazi od jutra ubitih več kot 50 ljudi, od teh skoraj polovica iskalcev pomoči. - Sirija in Izrael bosta nadaljevala pogovore za umiritev medetničnega nasilja v Suvajdi. - Kako bo zakon o dolgotrajni oskrbi vplival na domove za starejše?

V poletni radijski tribuni smo govorili o eni največjih naložb v kulturno infrastrukturo v državi, to je Mestni hiši kulture Rotovž, ki nastaja na Rotovškem trgu v Mariboru. O gradnji tega velikega centra kulture, kjer bodo sodobna knjižnica, galerija, mestni kino in prostori za druženje, tudi manjša kavarna, smo se pogovarjali z odgovornim arhitektom Rokom Žnidaršičem. Prepričan je, da bo nastajajoči center kulture spremenil življenje v mestu in ob kulturi in umetnosti povezal različne generacije.

Med najbolj znanimi koroškimi pridelovalci jagod je družina Mikl iz Ziljske doline, ki živi na kmetiji pri Gamsu. Poznani pa niso samo po sladkih ekološko pridelanih jagodah, po odličnih in s številnimi odličji nagrajenih hladno stiskanih rastlinskih oljih in še drugih dobrotah, ki jih naredijo iz svojih pridelkov, ampak tudi po tem, da je g. Hanzi Mikl bil dolga leta direktor Kmetijsko gozdarske zbornice Koroške, kjer se je z uigrano ekipo sodelavk in sodelavcev vseskozi trudil za čim boljše zastopanje vse kmetijske skupnosti in tako kmetijsko politiko, ki bo prispevala k razvoju koroških družinskih kmetij.G. Hanzi ki se je pred mesecem upokojil, hudomušno pravi, da je zdaj postal »prvi hlapec« na domači kmetiji, ki jo sicer že vodi njegov sin Jakob. Prepričan je tudi, da bo zdaj čas da uresniči številne projekte, ki jih že dolgo nosi v svoji glavi. Pogovor lahko spremljate tudi v video obliki.⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠

Med najbolj znanimi koroškimi pridelovalci jagod je družina Mikl iz Ziljske doline, ki živi na kmetiji pri Gamsu. Poznani pa niso samo po sladkih ekološko pridelanih jagodah, po odličnih in s številnimi odličji nagrajenih hladno stiskanih rastlinskih oljih in še drugih dobrotah, ki jih naredijo iz svojih pridelkov, ampak tudi po tem, da je g. Hanzi Mikl bil dolga leta direktor Kmetijsko gozdarske zbornice Koroške, kjer se je z uigrano ekipo sodelavk in sodelavcev vseskozi trudil za čim boljše zastopanje vse kmetijske skupnosti in tako kmetijsko politiko, ki bo prispevala k razvoju koroških družinskih kmetij.G. Hanzi ki se je pred mesecem upokojil, hudomušno pravi, da je zdaj postal »prvi hlapec« na domači kmetiji, ki jo sicer že vodi njegov sin Jakob. Prepričan je tudi, da bo zdaj čas da uresniči številne projekte, ki jih že dolgo nosi v svoji glavi. Pogovor lahko spremljate tudi v video obliki.⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠

Diego Reyes je Gvatemalec, ki že 8 let živi v Estoniji. Iz Gvatemale se preselil pri 24 letih najprej na Finsko, potem v Latvijo, nazadnje pa ga je pot pripeljala v Estonijo, kjer danes živi in dela. V tej baltski državi najbolj ceni varnost in umirjenost, vseeno pa pogreša dogodivščine, ki jih, kot pravi, lahko doživiš samo v Gvatemali in ostalih državah Latinske Amerike. Prepričan je, da bo ostal v Talinu vsaj na papirju, potovati pa si želi po vsej Evropi. Če pa se bo že preselil, pa bi izbral Slovenijo.Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.

Po dolgotrajnem procesu sprejemanja je vlada v parlament vendarle poslala predlog podnebnega zakona. Okoljske nevladne organizacije očitajo vladi, da je omilila nekatere nujne ukrepe, med drugim namerava še naprej vračati trošarine za fosilna goriva. Pristojni minister Bojan Kumer odgovarja, da nekaterih rešitev ni mogoče urediti na nacionalni ravni. Druge teme: - Minister Sajovic: Med Natovimi cilji tudi krepitev slovenske protizračne obrambe. - Hišne preiskave NPU-ja naj bi bile povezane s spornim razpisom agencije Spirit. - Zaradi sladkarije s skrito psihoaktivno substanco hospitalizirani mladoletniki.

Somaliland je razglasil neodvisnost od Somalije leta 1991, a ga do danes ni priznala še nobena država. Izjemna glasbenica in strastna borka za ohranjanje kulturne identitete Sahra Halgan je prepričana, da bi jo morali priznati. V osemdesetih je v vojni za osamosvojitev Somalilanda kot medicinska sestra s pesmijo spodbujala bojevnike proti diktaturi in si prislužila nadimek Hagan, ki pomeni »borka«. Verskim skrajnežem to ni bilo všeč. Sahra ne bi smela peti, ker je ženska. Borka s pesmijo, se ni ustavila, ko so ji govorili, da je greh, da moški in ženske skupaj plešejo na njeno glasbo in so prekinjali njene koncerte. Prepričana je, da je glasba dobra za ljudi, saj lahko odpira um in prinaša srečo.

Včerajšnja neposredna pogajanja med ukrajinsko in rusko delegacijo v Carigradu niso prinesla napredka pri sklenitvi prekinitve ognja - ruske sile po ukrajinskih navedbah nadaljujejo napade. Ameriški predsednik Donald Trump pa je za ameriške medije napovedal, da se bo po vsej verjetnosti dogovoril za srečanje z ruskim voditeljem. Drugi poudarki oddaje: - Izrael napovedal začetek nove vojaške operacije v Gazi. - Socialni partnerji bodo pogajanja glede urejanja trga dela nadaljevali prihodnji teden. - V Radencih 43-ič Maraton treh src.

Kako oblikujemo in spreminjamo svoja prepričanja ter koliko smo pri tem racionalni?Iz lastnih izkušenj vemo, da človeška prepričanja niso nujno vedno najbolj zanesljiva in racionalna. Četudi nam večinoma razmeroma dobro služijo pri vsakodnevnem preživetju, so včasih zelo toga in trdovratna ter se na vse pretege upirajo novim informacijam, ki bi jih postavile pod vprašaj, spet drugič so površna in zavajajoča. Kako torej naša prepričanja sploh oblikujemo? Kaj jih utrjuje in kdaj smo jih pripravljeni spreminjati? Koliko so naša prepričanja racionalna in kaj vse vpliva na to, da nečemu verjamemo, četudi za to nimamo nujno najboljših dokazov? Ter kako nam pri preučevanju prepričanj lahko pomaga računalniško modeliranje? To so nekatera od vprašanj, ki se jim bomo posvečali v tokratnih Podobah znanja, ko pred mikrofonom gostimo podoktorskega raziskovalca na Filozofski fakulteti Univerze v Münchnu in docenta na mariborski Filozofski fakulteti, filozofa dr. Boruta Trpina. 

Strmoglavljenje borznih trgov ne bo spremenilo nove carinske politike ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Ta celo poudarja, da bo to vlagateljem koristilo. Ameriški zunanji minister Marco Rubio pa je dejal, da gospodarstva ne propadajo, temveč se trgi le odzivajo na dramatično spremembo svetovnega trgovinskega reda. Rubio je sicer na zasedanju zunanjih ministrov Nata poudaril še, da bodo morale članice zvišati izdatke za obrambo. V oddaji tudi o tem: - Slovenija napoveduje zvišanje izdatkov na 2 odstotka BDP pred letom 2030 - Nov holdinški sklad bo ob pomoči kohezijskih sredstev podjetjem in občinam zagotovil do 280 milijonov - Pozivi pridelovalcem k zaščiti pred pričakovano pozebo

Prepričan sem, da je koalicijskim poslancem malo mar za stiske, trpljenje in hrepenenje samskih žensk in žensk v istospolnih zvezah. S sklicevanjem na njihove pravice, medtem ko vsi vemo, da otrok nikoli ni nikogaršnja pravica, samo poskušajo nabirati poceni politične točke.

Prepričan sem, da je koalicijskim poslancem malo mar za stiske, trpljenje in hrepenenje samskih žensk in žensk v istospolnih zvezah. S sklicevanjem na njihove pravice, medtem ko vsi vemo, da otrok nikoli ni nikogaršnja pravica, samo poskušajo nabirati poceni politične točke.

Okoli nas je vse preveč negativnih novic, ki nas spravljajo v slabo voljo. Zato smo se pri Klepetu ob kavi odločili, da ta trend spremenimo in ljudem predstavimo navdihujoče in pozitivne novice. Zato ne spreglejte nove rubrike navdihujoče novice meseca marca. Lokalni podjetnik v Tanzaniji je prišel do dveh rešitev, ki bodo otrokom na vaseh olajšale učenje. Najprej je dobil idejo, kako stare vreče za cement spremeniti v nahrbtnike. Tem je pa dodal še sončne celice, ki napajajo bralno lučko. Na podeželju v Afriki namreč po mraku ni luči in to bo resnično pomagalo otrokom pri večernem branju in opravljanju domače naloge.Bi se sami postavili med ogenj in svoje ljubljenčke? Le 16 letno dekle v Los Angelesu se je odločilo, da tudi izredno prestrašenega konja ne prepusti hitremu požaru in skupaj sta odjezdila na varno. Pot ni bila preprosta, ampak empatija, ki je vodila to dejanje je lahko inspiracija nam vsem.Medtem pa se v botaničnem vrtu Sidneyu množice zgrinjajo, da bi videle cveteti eno rastlino, in ja Titan arum je ena izmed najbolj fascinantnih in nenavadnih rastlin na svetu in zacveti skoraj nikoli. Narava je resnično posebna! Učiteljica in voditeljica. Zato moramo praznovati trenutke in posameznike, ki naravo ohranjajo. Tako kot Kathleen Blanchard, ki je petdeset let namenila temu, da je bi ohranila Atlantskega mormona, prikupno morsko ptico z velikim rumenim kljunom. Si predstavljate, da bi vložili svoje življenje v to in bi vam uspelo ohraniti eno vrsto na našem planetu?

Pred kratkim sem prebral misel Thomasa Jeffersona, ki je nekoč rekel: “Sveča ne izgubi ničesar, če prižge drugo svečo.” Vsakdo, ki je že kdaj nesebično pomagal drugemu, ve, da je to res. Toda žal niso vsi pripravljeni sprejeti te miselnosti dajanja. Pravzaprav večina ljudi ne razmišlja tako. Prepričani so, da deliti nekaj svojega z drugimi pomeni izgubiti. Vsak človek ima eno izmed dveh miselnosti: miselnost pomanjkanja ali obilja. Ljudje, ki negujejo miselnost pomanjkanja, menijo, da je v življenju na voljo le omejena količina dobrin, pa naj gre za denar, priložnosti ali kaj drugega. Svet vidijo kot torto s točno določenim številom kosov, zato si prizadevajo, da bi dobili svojega, in ko jim to uspe, ga želijo za vsako ceno zavarovati in v njem uživati sami. Tisti z miselnostjo obilja pa verjamejo, da je vsega dovolj za vse. Če je življenje torta in se drugi bojujejo za svoj kos, je rešitev ljudi z miselnostjo obilja ta, da bodo pač spekli drugo torto. Če imajo zamisel, jo delijo; prepričani so, da se jim bo porodila nova. Če imajo denar, ga nekaj dajo, saj ga lahko vedno še kaj zaslužijo. Vedo, da je na voljo več (ali drugačnih) virov in dovolj priložnosti, da vsi uspejo. Ljudje smo jemalci ali dajalci. Jemalci jemljejo, grabijo in pogoltnejo vse, kar lahko, da bi zadovoljili svoje potrebe. Življenje vidijo kot tekmo, v kateri lahko zmaga le eden. Na drugi strani pa so dajalci, ljudje, ki dajejo, ustvarjajo in omogočajo, da se stvari zgodijo. Ti ustvarjajo napredek in spodbujajo druge k uspehu. Verjamem, da na tem področju dobimo od življenja to, kar pričakujemo. Lahko zbiramo in potem zadržujemo tisto malo, kar imamo, in ne dobimo ničesar več. Lahko pa to, kar imamo, dajemo in delimo z drugimi in smo tudi sami nagrajeni z obiljem. Naše stališče pomeni ključno razliko. Če združimo moči, če velikodušno dajemo, bomo tako ali drugače dobili veliko več, kot smo dali. Svetopisemsko besedilo iz Pregovorov 11,24 je jasno: “Nekateri razdaja obilo in bogatí še bolj; drugi zadržuje celó, kar se spodobi, pa gre v siromaštvo.” Gojimo miselnost obilja. Bodimo dajalci, ne jemalci; sodelujmo, ne tekmujmo. Prepričan sem, da bomo tako na podlagi lastne izkušnje spoznali resničnost omenjenih besed in doživeli tisto, kar je opisal Pierre Teilhard de Chardin, ki je rekel: “Najbolj zadovoljujoča stvar v življenju je zmožnost dati velik del sebe drugim.”

Piše Iztok Ilich, bere Renat Horvat. Zgodovinar Boris Golec je že večkrat presenetil z odkritji prej neznanih podatkov o življenju in dosežkih pomembnih osebnosti iz naše narodne zgodovine ter z njimi ovrgel desetletja in stoletja veljavne ugotovitve, zapisane v referenčni literaturi in učbenikih. Posebno odmevna so bila njegova odkritja, ki so predvsem med zgodovinarji in literarnimi zgodovinarji pa tudi v širši kulturni javnosti spremenila vrsto predstav o rodu, delovanju in bivališčih nekaterih velikanov slovenske preteklosti. Tako je Golec s ponovno natančno raziskavo spregledanega ali napačno razumljenega dokumentarnega gradiva dokazal, da Primož Trubar ni bil rojen v Temkovem mlinu ob Rašici pri Velikih Laščah, kot je veljalo od literarnega zgodovinarja Franceta Kidriča naprej, temveč v že propadlem mlinu višje ob potoku. Da ne bi prišlo do nepotrebnih zapletov, je skrbno urejeno območje s stalno razstavo kljub temu ohranilo ime Trubarjeva domačija. Prav tako je odkril številne nove podrobnosti o rodbini Valvazor in da znameniti polihistor svojih zadnjih let v Krškem ni prebil v stavbi današnjega mestnega muzeja, pred katerim so mu, prepričani, da je bilo tako, postavili bronast spomenik, temveč v delu nekaj deset korakov oddaljene meščanske Mencingerjeve hiše. Obnova celotnega kompleksa je potrdila njegovo odkritje. V monografiji Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto v Krško v 16. stoletju, ki jo avtor skromno imenuje »razširjen torzo za celovito raziskavo o obeh velikih reformatorjih ter krški mestni zgodovini, kar je izziv, s katerim se bodo v prihodnje lahko spopadli preučevalci preteklosti različnih strok,« se je Boris Golec vrnil v Krško. Namenil se je na enem mestu prikazati predvsem svoja najnovejša spoznanja o znamenitih Krčanih, učitelju in učencu Adamu Bohoriču in Juriju Dalmatinu, ki ju je povezovalo življenje in delovanje v tem starodavnem mestu na kranjskem bregu Save, v Ljubljani in drugod. Pred bralce je postavil, kot je zapisal, njuni življenjski zgodbi, umeščeni v kontekst Krškega v burnem 16. stoletju. S knjigo je tudi počastil spomin na 440. obletnico izida prvega popolnega prevoda Biblije in prve slovnice slovenskega jezika, po Trubarjevih prvencih drugega vrhunca slovenske protestantske dobe. Boris Golec se tudi tokrat ni izneveril občudovalcem svoje raziskovalne vztrajnosti. O Adamu Bohoriču je med drugim odkril, da smo 500. obletnico njegovega rojstva praznovali nekaj let prezgodaj, saj je prišel na svet šele okoli leta 1524. Tako bi bilo to obletnico primerneje omenjati hkrati z natisom njegove slovnice leta 1584. Ulica v Ljubljani, kjer na mesto, kjer je stala njegova hiša, spominja Bohoričevo portretno obeležje na pročelju kresije, pa bi si, še dodaja Golec, bolj zaslužila poimenovanje po njem, kot po pesniku in uredniku Josipu Stritarju, ki je v Ljubljani obiskoval le nižje šole. Prav tako ne držijo vztrajno ponavljajoče se navedbe, da je Bohorič umrl v izgnanstvu nekje na Nemškem. Boris Golec s podatki iz mestne davčne knjige dokazuje, da je do smrti leta 1601 ali 1602 živel v Ljubljani, kjer so ga, najbrž pri sv. Petru, tudi pokopali. Za Jurija Dalmatina pa Golec zatrjuje, da v zgodovino ni vstopil s podedovanim priimkom, ampak si ga je nadel sam in se v humanistični maniri svojega časa podpisoval kot Dalmatinus ali Dalmata. Pri tem naj bi bilo bolj verjetno, da je izviral iz družine hrvaških beguncev pred Turki, ki so se okrog leta 1530 kot kolonisti naselili na Krškem polju, kot da bi bil potomec enega od obrtnikov ali trgovcev, ki so se priselili iz Dalmacije v Krško; v njegovem času je bila namreč Dalmacija bistveno širši geografski pojem, kot je danes. Avtor meni, da se je prevajalec Biblije najverjetneje rodil v mestu Krško očetu Hrvatu in materi domačinki, tako da je bila njegova materinščina krški govor. In dodaja, da sta v nasprotju z domnevami, da so mu pomrli vsi otroci, odrasli vsaj dve hčeri, ki sta se obe omožili. Znanih je pet vnukov, vsa družina pa se je med protireformacijo vrnila v katoliško vero. Tretji del knjige je v celoti posvečen Krškemu, ki ga je cesar Friderik III., potem ko ga je prevzel v last od Katarine Celjske, leta 1477 povzdignil iz trga v deželnoknežje mesto. Pomembna je bila njegova lega ob Savi, vendar v Bohoričevem in Dalmatinovem času še ni dajalo vtisa mesta, saj z vodne strani ni imelo obzidja. Golec tudi tukaj razkriva številne manj znane ali sploh neznane podatke o razvoju Krškega, na katere je naletel v Mestni ustanovni listini in poznejših virih. Opozarja na slovensko poimenovanje Krški grad že v letu po ustanovitvi in ugotavlja, da je velik del arhivskega gradiva izgubljen, preostalo pa raztreseno na različnih lokacijah. Vendar je ohranjen, a bolj ali manj pozabljen najpomembnejši vir domačega izvora, krška mestna knjiga, zaradi raznolike vsebine imenovana tudi krška kronika. Po njej, je presenečen Golec, leta 1977 ni segel nobeden od avtorjev zbornika v počastitev 500-letnice mesta. Prepričan, da bi si vir zaslužil natančno analizo in objavo, sam za začetek na koncu objavlja tabelarično prikazan seznam sodnikov, pisarjev in novo sprejetih meščanov ter primerjalno dva seznama plačnikov dajatev po urbarjih.

Ameriški predsednik Donald Trump je v sinočnji izjavi ruskega predsednika Vladimirja Putina in ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega pozval k sodelovanju. Po srečanju posebnega ameriškega odposlanca za Ukrajino Keitha Kellogga in Zelenskega se zdi, da je v prizadevanja za končanje vojne končno vključena tudi Ukrajina. Ob tem pa bosta očitno visoko ceno za to morali plačali tako Ukrajina kot tudi Evropa, ki še nima sedeža za pogajalsko mizo. V oddaji pa tudi o tem: - Hamas in Izrael po zapletih danes predvidoma z novo izmenjavo talcev in zapornikov - Na Ptuju bodo oblast prevzeli kurenti, z mednarodnim sprevodom se začenja Kurentovanje - Naši košarkarji v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo do nove zmage

Slovenski pedagog dr. Franc Pediček, ki je med drugo svetovno vojno in po njej doživel tudi grozote taborišč, je po vojni pri dr. Gogali doštudiral pedagogiko in postal ugleden profesor, predavatelj, znanstvenik, v slovenskih šolah je vzpostavil svetovalno službo ter napisal vrsto knjig o vzgoji. Toda leta 1971 je po svojem nagovoru na 2. posvetu slovenskih pedagogov na Bledu močno trčil ob režim tedanje komunistične oblasti. Ni se strinjal s tem, da bi sistem vzgoje in izobraževanja oblikoval človeka po meri in potrebah družbe. Njegova smer je bila spoštovanje človekovega dostojanstva, njegove edinstvene in celostne osebnosti, ustvarjalnosti in odgovornosti. Od tistega dne je bilo Pedičku prepovedano pisanje in predavateljsko delo, dobil je lahko le obrobne službe. Znašel se je v močnem konfliktu med stroko in politiko, kar je bilo takrat nevarno. Odtlej je bil nadzorovan in zasledovan. To so izkusili tudi mnogi drugi. Režimsko oblikovanje otrok in mladih po meri družbe se je še okrepilo in bilo močno prisotno vsaj do konca osemdesetih let. Zdi se, kot da je v sedanjem času nadzor nad oblikovanjem mladih in nad delovanjem odraslih ostal in se v času trenutne vlade še okrepil; le izvajalci so (formalno) drugi – namesto komunistične partije ga izvajajo leve nevladne in politične organizacije. S pomočjo Sorosevega, ameriškega in evropskega financiranja so v uničevanje človekovega dostojanstva, družine, vrednot in načela zdrave pameti usmerjene pravne službe, sodobni mediji, politika, literatura, kultura, vplivneži, marsikje pa tudi vsebine in načini dela v vrtcih in šolah. Nekdo se je odločil, da bodo za manjvredne označeni tisti, ki niso simpatizerji posiljevanja s teorijo spolov in ki so proti spreminjanju spola otrok in mladih. Nekdo se je spomnil, da so električni avtomobili okolju prijazni, čeprav nam ni razkril celotnega vpliva na okolje in ne vemo, kam bomo na primer z njihovimi odpadnimi baterijami. Prepričujejo nas, da so krave bolj škodljive za ozračje kot letala. Nekdo se je odločil, da moramo ilegalnim migrantom na široko odpreti vrata in jim nuditi vse ugodnosti, toda bognedaj, da nas med vožnjo zaloti policija dan po tem, ko nam je preteklo vozniško dovoljenje, ali da kak dan zamudimo s plačilom položnice. Dekleta so bombardirana s posnetki vedno lepih in srečnih vplivnic, kar jim daje občutek, da niso dovolj lepa, dovolj vitka in da njihove ustnice, nos ali zadnjica potrebujejo popravilo. Nekomu ni všeč, da vsakdo pove, kar misli, zato je uveljavil pojem sovražnega govora in mnenja, s katerimi se ne strinja, označil kar za fašizem. Vsebinske razprave so nezaželene, logika je postala nesprejemljiva, oblika je prevladala nad vsebino, politična korektnost nad resnico. In ko nam zdrava pamet pravi, da gredo stvari vedno bolj narobe, nas prepričujejo, da je z našo pametjo nekaj hudo narobe, da je vse to za nas dobro, da tako ščitimo človekove pravice in da nam to omogoča boljšo prihodnost. Spet je družba tista, ki oblikuje posameznika po svoji meri. Redki imajo sposobnost, znanje in moč, da izstopajo iz tega vzorca. Zlahka najdemo vzporednice s Pedičkovim časom, ko sta vladala enoumje in nadzor. Rešili smo se enega nadzora in prešli pod drugega, učinek pa je isti. Za tistega, ki se tem (zmedenim) globalističnim načelom postavi po robu, se že najde nek način, da je utišan. Zanemarili smo vrednost in edinstvenost posameznika. Ne zanimajo nas človekova notranjost, njegova ustvarjalnost, talenti in potencial za doprinos k skupnosti, njegove vrednote. Kako zelo so nas Evropejce navadili na leporečenje in vedno bolj zgrešene vrednote, priča odziv na nagovor ameriškega podpredsednika J. D. Vancea. Govoril je o pomenu vrednot, ki smo jih poteptali, ter o pomenu tega, da vsakdo svobodno pove svoje stališče. Poudaril je, kako pomembno je prisluhniti vsakomur, četudi se z njim ne strinjamo. Med drugim je dejal: »Izkazalo se je, da ne morete enostavno zahtevati inovativnosti ali ustvarjalnosti, tako kot tudi ne morete prisiliti ljudi, kaj naj mislijo, kaj naj čutijo ali kaj naj verjamejo. Verjamemo, da so te stvari zagotovo povezane.« Priznal je, da so tudi v ZDA naredili mnogo napak na tem področju, toda očitno so se odločili spremeniti smer ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih. V nagovoru je Vance postavil vprašanje, ki bi si ga lahko večkrat postavili vsi: »Kolikokrat moramo spremljati te strašne napake, preden spremenimo napačno smer in našo skupno civilizacijo popeljemo na nova pota?« Ustavitev ameriškega financiranja nevladnih organizacij, usmerjenih v globalizem, in nekaterih levih političnih strank ter s tem tovrstnih vsebin je žarek upanja za Evropo. Tudi prepoved cenzuriranja družbenih omrežij je korak v pravo smer. Če bo le Evropa in z njo Slovenija znala pravi čas odpreti prostor, v katerem se bo posameznik lahko uresničil kot edinstvena, neponovljiva celostna osebnost ter odgovorno zaživel svojo ustvarjalnost. K temu lahko pomaga tudi vsakdo izmed nas – najprej v vsakodnevnem odločanju, da prisluhnemo sebi in sočloveku, sledimo logiki in zdravemu razumu ter da se, ko bo čas, pravilno odločimo na volitvah.

Slovenski pedagog dr. Franc Pediček, ki je med drugo svetovno vojno in po njej doživel tudi grozote taborišč, je po vojni pri dr. Gogali doštudiral pedagogiko in postal ugleden profesor, predavatelj, znanstvenik, v slovenskih šolah je vzpostavil svetovalno službo ter napisal vrsto knjig o vzgoji. Toda leta 1971 je po svojem nagovoru na 2. posvetu slovenskih pedagogov na Bledu močno trčil ob režim tedanje komunistične oblasti. Ni se strinjal s tem, da bi sistem vzgoje in izobraževanja oblikoval človeka po meri in potrebah družbe. Njegova smer je bila spoštovanje človekovega dostojanstva, njegove edinstvene in celostne osebnosti, ustvarjalnosti in odgovornosti. Od tistega dne je bilo Pedičku prepovedano pisanje in predavateljsko delo, dobil je lahko le obrobne službe. Znašel se je v močnem konfliktu med stroko in politiko, kar je bilo takrat nevarno. Odtlej je bil nadzorovan in zasledovan. To so izkusili tudi mnogi drugi. Režimsko oblikovanje otrok in mladih po meri družbe se je še okrepilo in bilo močno prisotno vsaj do konca osemdesetih let. Zdi se, kot da je v sedanjem času nadzor nad oblikovanjem mladih in nad delovanjem odraslih ostal in se v času trenutne vlade še okrepil; le izvajalci so (formalno) drugi – namesto komunistične partije ga izvajajo leve nevladne in politične organizacije. S pomočjo Sorosevega, ameriškega in evropskega financiranja so v uničevanje človekovega dostojanstva, družine, vrednot in načela zdrave pameti usmerjene pravne službe, sodobni mediji, politika, literatura, kultura, vplivneži, marsikje pa tudi vsebine in načini dela v vrtcih in šolah. Nekdo se je odločil, da bodo za manjvredne označeni tisti, ki niso simpatizerji posiljevanja s teorijo spolov in ki so proti spreminjanju spola otrok in mladih. Nekdo se je spomnil, da so električni avtomobili okolju prijazni, čeprav nam ni razkril celotnega vpliva na okolje in ne vemo, kam bomo na primer z njihovimi odpadnimi baterijami. Prepričujejo nas, da so krave bolj škodljive za ozračje kot letala. Nekdo se je odločil, da moramo ilegalnim migrantom na široko odpreti vrata in jim nuditi vse ugodnosti, toda bognedaj, da nas med vožnjo zaloti policija dan po tem, ko nam je preteklo vozniško dovoljenje, ali da kak dan zamudimo s plačilom položnice. Dekleta so bombardirana s posnetki vedno lepih in srečnih vplivnic, kar jim daje občutek, da niso dovolj lepa, dovolj vitka in da njihove ustnice, nos ali zadnjica potrebujejo popravilo. Nekomu ni všeč, da vsakdo pove, kar misli, zato je uveljavil pojem sovražnega govora in mnenja, s katerimi se ne strinja, označil kar za fašizem. Vsebinske razprave so nezaželene, logika je postala nesprejemljiva, oblika je prevladala nad vsebino, politična korektnost nad resnico. In ko nam zdrava pamet pravi, da gredo stvari vedno bolj narobe, nas prepričujejo, da je z našo pametjo nekaj hudo narobe, da je vse to za nas dobro, da tako ščitimo človekove pravice in da nam to omogoča boljšo prihodnost. Spet je družba tista, ki oblikuje posameznika po svoji meri. Redki imajo sposobnost, znanje in moč, da izstopajo iz tega vzorca. Zlahka najdemo vzporednice s Pedičkovim časom, ko sta vladala enoumje in nadzor. Rešili smo se enega nadzora in prešli pod drugega, učinek pa je isti. Za tistega, ki se tem (zmedenim) globalističnim načelom postavi po robu, se že najde nek način, da je utišan. Zanemarili smo vrednost in edinstvenost posameznika. Ne zanimajo nas človekova notranjost, njegova ustvarjalnost, talenti in potencial za doprinos k skupnosti, njegove vrednote. Kako zelo so nas Evropejce navadili na leporečenje in vedno bolj zgrešene vrednote, priča odziv na nagovor ameriškega podpredsednika J. D. Vancea. Govoril je o pomenu vrednot, ki smo jih poteptali, ter o pomenu tega, da vsakdo svobodno pove svoje stališče. Poudaril je, kako pomembno je prisluhniti vsakomur, četudi se z njim ne strinjamo. Med drugim je dejal: »Izkazalo se je, da ne morete enostavno zahtevati inovativnosti ali ustvarjalnosti, tako kot tudi ne morete prisiliti ljudi, kaj naj mislijo, kaj naj čutijo ali kaj naj verjamejo. Verjamemo, da so te stvari zagotovo povezane.« Priznal je, da so tudi v ZDA naredili mnogo napak na tem področju, toda očitno so se odločili spremeniti smer ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih. V nagovoru je Vance postavil vprašanje, ki bi si ga lahko večkrat postavili vsi: »Kolikokrat moramo spremljati te strašne napake, preden spremenimo napačno smer in našo skupno civilizacijo popeljemo na nova pota?« Ustavitev ameriškega financiranja nevladnih organizacij, usmerjenih v globalizem, in nekaterih levih političnih strank ter s tem tovrstnih vsebin je žarek upanja za Evropo. Tudi prepoved cenzuriranja družbenih omrežij je korak v pravo smer. Če bo le Evropa in z njo Slovenija znala pravi čas odpreti prostor, v katerem se bo posameznik lahko uresničil kot edinstvena, neponovljiva celostna osebnost ter odgovorno zaživel svojo ustvarjalnost. K temu lahko pomaga tudi vsakdo izmed nas – najprej v vsakodnevnem odločanju, da prisluhnemo sebi in sočloveku, sledimo logiki in zdravemu razumu ter da se, ko bo čas, pravilno odločimo na volitvah.

Bomo nekega dne lahko rakave bolezni zdravili tako, da bomo tumorske celice prepričali, da naj vendarle umrejo? Nove možnosti odpirajo spoznanja o tako imenovani obogateni celični smrti. S pravimi učinkovinami namreč lahko imunski sistem spodbudimo, da je kos tudi trdovratnim oblikam raka, je pokazala raziskava, ki so jo izvedli na Kemijskem inštitutu pod vodstvom dr. Ive Hafner Bratkovič. Članek so objavili v ugledni znanstveni reviji Nature Communications. Pri rakavih celicah namreč običajno imunski sistem odpove, saj jih preprosto ne prepozna kot nevarne. Z novo metodo pa se posebne beljakovine, imflamasome, ki so del našega prirojenega imunskega odziva in opozarjajo na nevarne viruse in bakterije, vnese v tumorske celice. Tam tumorsko celico nato uspešno uničijo, obenem pa sprostijo snovi, ki v tumor privabijo imunske celice, katerim tumor običajno uspešno preprečuje vstop. Zato tudi izraz obogatena celična smrt.

Od ene največjih menjav v zgodovini Lige NBA sta minila slaba dva tedna. Svoje misli o odhodu Luke Dončića v Los Angeles je strnil tudi redni gost in odličen NBA-analitik Iztok Franko. Vabljeni k poslušanji.

Vrnitev ukrajinske meje na tisto pred letom 2014 ni realna, je ob robu srečanja kontaktne skupine za Ukrajino v Bruslju dejal ameriški obrambni minister Pete Hegseth. Prepričan je, da bi morale evropske zaveznice zagotoviti levji delež pomoči napadeni državi. Drugi poudarki oddaje: - Svobodnjakov, kot kaže, ne bo v prihodnji avstrijski vladi. - Pomen zaupanja v sodstvo med poudarki ob začetku sodnega leta - Med mladostniki se širi nevaren spletni izziv z uživanjem paracetamola.

Spoštovani, verski reformator doktor Martin Luter je šel zaradi Božjega molka večkrat skozi trpljenje. Nekoč je bilo zelo hudo. Prepričan je bil, da se Bog ne zmeni zanj, zato se je odločil, da bo dokončno odnehal. Da ni, gre zahvala podpori njegove žene Katharine von Bora. Sunkovito je zapustil hišo in v obupu odšel v neznano, njegova žena pa je šla molit. Takoj se je preoblekla v črnino, od pet do glave, če bi se mož po naključju hitro vrnil. Čez okna je potegnila zavese in povrhu dodala še črno tkanino. Ugasnila je vse svetilke in sobo zavila v temo. Ko se je Luter končno vrnil, je opazil same znake smrti. Vprašal jo je: »Katarina, ali so sporočili, da je kdo umrl? Povej že vendar, kdo je umrl?« Odgovorila mu je: »Bog je umrl, saj si vendar rekel, da je za nas mrtev. Da ga ni več. Da nas je pustil na cedilu. Pomisli, angeli v nebesih imajo toliko dela s pogrebom Boga.« Tudi sam se velikokrat tako počutim. Takrat se trudim biti študent, ne pa žrtev situacije. Kot žrtev se sprašujem, zakaj se je nepravična stvar zgodila ravno meni. Kot študent pa se hočem v trpljenju nekaj naučiti in najti smisel tudi v njem. Kot žrtev vedno pomilujem sebe, kot študent pa se osredinjam tudi na potrebe drugih. Potem je tu še tisti glodajoči občutek krivde, da trpim zaradi kakega greha, a to ne drži. Greh je moralno zlo, trpljenje pa ne, sicer ga Bog ne bi mogel prevzeti nase, ker bi postal s tem grešen. Med Bogom in grehom je nasprotje, med Bogom in trpljenjem pa ni, ampak je združljivo. Zato trpljenje ni zlo in ni izraz greha. Kdor trpi, ni grešen, niti mu ne primanjkuje vere. Trpljenje ni Božja kazen. Trpijo verujoči in neverujoči, dobri in hudobni. Trpljenje ne nasprotuje ljubezni, ampak jo celo razodeva. Križ razkriva in odgrinja Božjo ljubezen. Bog ne more preslišati stoka trpinov. Vsak trpeči je naš brat. Kdor želi vedeti, kaj je prava ljubezen, naj tega ne išče v slovarju, ampak na križu (Jonathan McLeod). Kristusov križ z Golgote me uči, da se prava ljubezen ne sprašuje, kaj bom dobil, ampak kaj bom dal. Prava ljubezen je vedno daritev, žrtev. Prava ljubezen se hrani z daritvami. Tako kot Luter se učim sprejemati tudi Božjo tišino. Veliki mislec C. S. Lewis se je pred koncem življenja vprašal: »Kje bi bil danes in kaj bi se z mano zgodilo, če bi dobri Bog uslišal vse moje nore in sebične molitve, ki sem jih v življenju izrekel?« Kdaj bom končno dojel, da so Božji dar tudi neodgovorjene, neuslišane molitve. Kajti če bi hotel, da Bog usliši vse moje molitve, bi moral postati moj sovražnik. Moral bi mi dati kačo namesto ribe in kamen namesto kruha, kot je povedal Jezus. Sprašujem se, če ne razumem Božje tišine, kako si drznem trditi in se hvalisati, da razumem njegove besede.

Skoraj vsi verjamemo v tako imenovane mite o sreči. Prepričanja, da nas bodo določeni dosežki – poroka, otroci, napredovanje v službi ali bogastvo – za vedno osrečili. Prav tako verjamemo, da nas bodo določene težave – zdravstvene tegobe, življenje brez partnerja, pomanjkanje denarja – za vedno onesrečili. Kultura, v kateri živimo, utrjuje to omejeno razumevanje sreče, ki nas vztrajno spremlja, in to kljub neizpodbitnim dokazom, da naše dobro počutje in naša blaginja ne delujeta po teh črno-belih načelih Eden od mitov o sreči je predstava “Srečen bom, ko …” Srečen bom, ko bom napredoval v službi, ko se bom poročil, ko bom dobil otroka, ko bom imel več denarja in tako naprej. Težava ni v tem, da nas uresničitev teh sanj ne bo osrečila – skoraj zagotovo nas bo. Težava je, da nas ti dosežki ne bodo osrečili tako močno ali za toliko časa, kot smo pričakovali. In če nas doseganje teh ciljev ne osreči tako, kot smo želeli, začnemo misliti, da je nekaj narobe z nami ali pa da smo edini, ki se tako počutimo. Zato prenehajmo verjeti v te strupene mite o sreči. Sreča namreč ni cilj, ampak način življenja. “Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi. In ko imaš nekoga rad,” je zapisal Tone Pavček. In kaj lahko naredite, da bi bili srečni? Poiščite smisel in višji namen v stvareh, ki jih počnete vsak dan. Naj vaše delo ne bo le sredstvo za preživetje, ampak poslanstvo, s katerim ustvarjate boljši svet in boljše življenje za ljudi okrog sebe. Vlagajte čas in energijo v izgradnjo dobrih medsebojnih odnosov. Spoštujte ljudi, ki so vam pomembni. Srečno življenje je posledica ljubečih odnosov s partnerji, družinskimi člani, prijatelji, sosedi in sodelavci. Zavzemite držo hvaležnosti za to, kar imate in kar ste dosegli. “Kdor ni zadovoljen s tem, kar ima, ne bo zadovoljen s tem, kar si želi imeti,” je rekel že Sokrat. Apostol Pavel pa je zapisal, da je pobožnost, združena z zadovoljnostjo, velik dobiček (1 Tim 6,6). Vir dobrega počutje črpajte iz tistega, kar imate. In nenazadnje: prenehajte se primerjati z drugimi. Primerjanje pokvari srečo in slabo vpliva na vaše počutje. Morda boste zaradi tega morali izbrisati svoj profil na družabnih omrežjih in se tako izogniti novicam o tem, kje vse so bili vaši prijatelji in kaj vse vznemirljivega so počeli, medtem ko ste vi živeli svoje bedno življenje. Preženite iz svojega življenja zavist in naredite v njem prostor za ambicijo. Osredotočite se na lastne načrte in lastno življenje. “Vsak je svoje sreče kovač,” se glasi znani pregovor. Vendar pa, kadar kujete svojo srečo, nikar ne udarjajte po prstih drugih.

Skoraj 75 odstotkov hrvaških volivcev je na predsedniških volitvah v drugem krogu odločilo, da Zoran Milanović ostaja predsednik države tudi prihodnjih pet let. Prepričljivo je zmagal prav v vseh hrvaških županijah. Zoran Milanović se je posledično zahvalil volivkam in volivcem za podporo in med drugim poudaril, da je izid glasovanja tudi jasno sporočilo vladi. Mnogi se sprašujejo, če bo Hrvaška še pet let talka odprtih sovražnih odnosov med premierjem in predsednikom države. Več o tem v pogovoru z našo dopisnico iz Hrvaške, Tanjo Borčič Bernard.

V Siriji so se vnovič razplamteli spopadi. Islamistični uporniki so po skoraj desetletju vdrli v drugo največje mesto Alep in nadzorujejo več četrti. Sirska vojska, zvesta predsedniku Assadu, računa na pomoč Rusije. Drugi poudarki: - Zaradi eksplozije na vodni napeljavi ogrožena preskrba Kosova z elektriko in Prištine z vodo. - V domovih za starejše pričakovali več od plačne reforme. Prepričani so, da se bo kadrovska stiska še zaostrila. - Hokejisti Olimpije po petih porazih zmagali, po kazenskih strelih boljši od aktualnega prvaka Salzburga.

Premier Robert Golob je na sedežu Združenih narodov v New Yorku pozdravil potrditev Pakta za prihodnost. Med drugim je omenil pomen vodne diplomacije, ki povezuje različne tehnologije pri spremljanju vodnega kroga. Svetovne voditelje je povabil k oblikovanju mednarodnega partnerstva s ciljem, da ljudem omogočijo dostop do čiste, trajnostne in varne vode. Prepričan je, da je to edina pot, če se želimo zares spopasti s podnebno krizo in spremembami, ki jih prinaša. Drugi poudarki: - Državni zbor začenja septembrsko sejo, osrednja točka interpelacija zoper ministrico za digitalno preobrazbo Emilijo Stojmenovo Duh. - Na volitvah v deželni zbor nemške dežele Brandenburg tesna zmaga Socialnih demokratov pred desno stranko Alternativa za Nemčijo. - Belgijec Evenepoel na svetovnem kolesarskem prvenstvu ubranil naslov v vožnji na čas, Roglič 12.

Premier Robert Golob je po današnjem sestanku z vodstvi bolnišnic stavko zdravnikov komentiral samo zelo posredno. Potem ko je pozdravil ukrepe za povečanje produktivnosti v zdravstvu in dejal, da je vlada zagotovila denar za to, je namreč dodal, da bodo na ta način prišli do sistema nagrajevanja tistih zaposlenih v zdravstvu, ki več delajo, za razliko od tistih, ki se danes morda bolj ukvarjajo z drugimi stvarmi. Druge teme: - V nizu zahtev v javnem sektorju za povečanje plač so danes nov korak naredili v Skupnosti občin. Prepričani so, da so se zaradi dolgoletnega zanemarjanja županskih plač zgodile velike anomalije, zato so v ustavno presojo vložili zakon o sistemu plač v javnem sektorju in zakon o lokalni samoupravi. - Celovita ureditev migracij v Evropski uniji, ki so jo dokončno potrdili po osmih letih pogajanj, namesto obveznega premeščanja prosilcev za mednarodno zaščito uvaja solidarnost med članicami pri njihovem sprejemanju. Novo zakonodajo bodo morale začeti uporabljati čez dve leti. - Ob zastoju pogajanj za ustavitev ognja v Gazi izraelska vojska stopnjuje napade v Rafi in drugod v enklavi. Medtem je mošejo Al Aksa napadlo več deset Izraelcev in tam izobesilo zastavo judovske države.

Oči mednarodne javnosti so uprte na Bližnji vzhod, kjer poleg vojne v Gazi med drugim povzročajo zaskrbljenost vse bolj napeti odnosi med Izraelom in Iranom. Ameriški predsednik Joe Biden je v prepričanju, da bo Iran prej ali slej napadel Izrael, posvaril uradni Teheran, naj tega ne stori. Kot je dejal, bodo Združene države branile Izrael ob morebitnem napadu, ki ga je Iran napovedal kot povračilni ukrep po nedavnem izraelskem napadu na iranski konzulat v Damasku. V oddaji tudi: - Iz haitijske prestolnice od začetka marca zbežalo 95 tisoč ljudi - Socialni demokrati bodo na kongresu izbirali novo vodstvo stranke - Policisti pozivajo motoriste k obnovitvi znanja pred začetkom sezone

Palestinski novinar iz Gaze Sami Abu Salem je star 53 let. Oglasil se je iz Rafe. Mesto tik ob egipčanski meji ima načeloma 250 tisoč prebivalcev, zdaj se jih je tam znašlo še dodatnih milijon in pol. Tako kot Sami in njegova družina. Vojna ga je iz novinarja spremenila v berača. Ljudje v Gazi so jezni. Prepričani so, da so ostali sami. Ne verjamejo več, da se izraelske sile borijo le proti Hamasu. Ampak napadajo ljudi. Uničujejo univerze, šole, infrastrukturo, vodovod, električno napeljavo. Njihov cilj so tudi mednarodne organizacije, reševalci, zdravniki, gasilci in novinarji. Sami Abu Salem se ne počuti varnega. V vsakem trenutku ga lahko ubije bomba ali kakšen drug napad. Ob zaključku pisma pravi, da četudi se bo ta vojna, kdaj končala, življenja v Gazi ne bo več. Ostala bo samo puščava.

Na sinočnji državni proslavi ob 20-letnici članstva Slovenije v zvezi Nato je predsednica republike Nataša Pirc Musar poudarila, da je bila odločitev o članstvu v zavezništvu pravilna. Med drugim meni, da smo s tem korakom začeli živeti bolje in varneje. Prepričana je tudi, da zaradi članstva za obrambo namenjamo manj sredstev, kot smo jih namenjali kot del Jugoslavije ali če bi si obrambo zagotavljali samostojno. Druge teme: - Stojmenova Duh ostaja ministrica za digitalno preobrazbo, a v koaliciji z njenim delom niso najbolj zadovoljni. - Odbor za zdravstvo o predlogu spremembe zakona o zdravniški službi, ki ji Fides ostro nasprotuje. - Netanjahu napovedal: Vojska se pripravlja na vstop v Rafo.

Ruskega predsednika Vladimirja Putina je za peti mandat na tem položaju podprlo skoraj 88 odstotkov volilcev, kar je največ doslej. V televizijskem nagovoru je ocenil, da zaupajo njegovemu vodstvu in se zahvalil vsem, ki so prišli na volišča. Druge teme: - Kmetijske organizacije preklicale za jutri napovedan veliki protest v Ljubljani in dale vladi čas za uresničitev obljub - Izraelska vojska je obnovila napade na največjo bolnišnico v Gazi - Četrta uvrstitev rokometne reprezentance na olimpijske igre je tretja za Uroša Zormana in njegova prva v vlogi selektorja

Po nedavnem razkritju dveh primerov napak pri operacijah sta vprašanji o varnosti pacientov in obravnavanju napak ali malomarnosti pri zdravljenju seveda zelo aktualni. Da je škodljivih dogodkov zagotovo veliko in da zaradi njih v povprečju v slovenskih bolnišnicah zaradi takih dogodkov na dan umreta po dva bolnika, že vrsto let opozarja zdravnik, specialist pediatrije in javnega zdravja dr. Andrej Robida. Kot klinični presojevalec pri mednarodni akreditacijski hiši je preučil kulturo varnosti tudi v slovenskih bolnišnicah in sodeloval pri številnih analizah napak, ki so se končale s smrtjo. Prepričan je, da je velika večina takih dogodkov posledica slabega sistema. Ta bi z boljšim načrtovanjem moral imeti dovolj varovalk za preprečevanje večine neljubih škodljivih dogodkov, ki bi jih bilo sicer mogoče preprečiti. Kljub številnim priporočilom in pobudam razočarano ugotavlja, da so na področju varnosti pacientov spremembe izrazito počasne. Kaj bi torej morali narediti za večjo varnost in učinkovitejše zdravljenje pacientov, za prevzemanje odgovornosti brez javnega obsojanja in za večjo kulturo varnosti in ne strahu v zdravstvenem sistemu?

Zakaj se posameznik aktivira, zapusti varnost ter udobje svojih štirih sten, udobje svojega kavča, se aktivira in se priključi protestirajoči množici Zakaj se v množici vedemo drugače, kot takrat, ko smo sami? Kaj vpliva na odločitev, da se posameznica ali posameznik aktivira in postane del množice? Ali je za uspeh dovolj, da klikamo po spletu, ali je za spremembo nujno potreben tudi fizični angažma? To so vprašanja oddaje Intelekta. Oče pojma »psihologija množic« je francoski zdravnik, psiholog in mislec Gustave Le Bon, ki je živel med letoma 1841 in 1931. Prepričan je bil, da je množico mogoče z neko naključno idejo podzavestno in brez koherentnega razmisleka pripraviti k herojskim pa tudi h kriminalnim dejanjem. V oddaji sodelujejo: socialni psiholog prof. dr. Bojan Musil (Oddelek za psihologijo Filozofska fakulteta Maribor), politolog doc. dr. Marko Hočevar (Katedra za teoretsko analitsko politologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani) in socialni psiholog doc. dr. Žan Lep (Filozofska fakulteta v Ljubljani in Pedagoški inštitut). Intelekto je pripravil Iztok Konc. Foto: Slovenija, Ljubljana, Demonstracije na Roški; julij 1989/ BoBo  

Srbski predsednik Aleksandar Vučić je razglasil zmago na predčasnih parlamentarnih volitvah. Kot kažejo prvi delni izidi je njegova Srbska napredna stranka osvojila absolutno večino, skoraj 47 odstotkov glasov. Opazovalci poročajo o številnih nepravilnostih. Opozicija zahteva ponovitev volitev v Beogradu in za nocoj napoveduje proteste. V oddaji pa tudi o tem: - Zunanja ministrica Fajon na posvetu diplomacije ugotavljala, da nova zavezništva izrivajo multilateralizem - Ob mednarodnem devu migrantov nevladniki opozarjajo na slabe razmere v azilnih domovih - Severjevo nagrado za stvaritve v poklicnih gledališčih prejela dramska igralca Mateja Pucko in Matija Rupel

Otroci se počasne in zgubane starke želve bojijo. Prepričani so, da okamniš, če te samo pogleda. Pripoveduje: Milena Zupančič. Glasbenik: Klemen Golner, klavir. Napisala: Damjana Kenda Hussu. Režiserka: Špela Kravogel. Premiera izvedba 1.10.2023 v živo iz studia 26 Radia Slovenija. Lahkonočnice na obisku v oddaji Lahko noč, otroci! s ciklom pravljic o odnosih, ki jih spletajo otroci.