Podcasts about prepri

Piše Veronika Šoster, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. V Parizu živeča pisateljica Brina Svit se literarno znova podaja v živahni Buenos Aires, morda zadnjič. Leta 2008 smo lahko v slovenščini brali roman Coco Dias ali Zlata vrata, v katerem smo spoznali pisateljico Valérie Nolo, ki ji je plesalec tanga Coco Dias obljubil, da jo bom naučil plesati, če bo o njem napisala knjigo, in to tudi stori. Srečujeta se blizu pariške metrojske postaje Zlata vrata, zgodba pa se dogaja tudi v plesalčevem domačem mestu Buenos Airesu, kamor jo odpelje, da bi spoznala, od kod prihaja. Gre za čuten roman o odnosih in zbliževanju, pa seveda o plesu, kar nadaljuje letošnji roman Adiós Buenos Aires, vendar je Coco tokrat bolj sprožilec, in ne glavni akter. Pisateljica se namreč po letih odsotnosti vrne v Buenos Aires, a čuti, da se od njega tudi poslavlja, zato je roman prepreden z nežno melanholijo. Ne gre torej toliko za nadaljevanje kot za grenko-sladek zaključek, do katerega je moralo priti, kot namiguje že uvodni citat Joan Didion: »Zdelo se je tako neizogibno kot zorenje hrušk, tako usojeno kot izgon iz raja.« Raj je v tem primeru mesto, njegovo vzdušje, razgreti večeri in natrpane ulice, neštete milonge, kjer se zbirajo plesalci in plesalke. Čeprav si je obljubila, da o tangu ne bo več pisala, si ne more pomagati, ko se ji po dolgem času spet oglasi Coco Dias, zaželi si »biti še enkrat Valérie Nolo, [...] pripovedovalka romana, ki mi v resnici ni podobna, vendar z njo delim iste misli in ista čustva.« Skozi celoten roman se dogaja mešanica fikcije in realnosti, ki je namenska – avtorica se zlije s pripovedovalko kot plesalci med tangom, da je težko videti meje, da se robovi zabrišejo. Na več mestih sicer poudari, da je Valérie njena pustolovska različica, da nista ista oseba, pa vendar jo je uporabila za lik, ki jo nekako uteleša. Ta dvojnost je prisotna skozi ves roman in niti ni moteča, se pa zastavlja vprašanje, zakaj je tokrat tako prominenten lik pisateljice, kaj to zares spremeni. Morda pa gre le za neko organsko zlitje: »Redkokdaj sem namreč čutila take vrste povezanost med sabo in svojo literarno junakinjo kot med pisanjem tega romana,« ugotavlja glede romana Coco Dias in Zlata vrata, zato se tokrat morda odloči za bolj jasno ločitev, ki pa še vedno ni stroga. Prisotnost avtorskega glasu je sicer v romanu zelo neposredna; s pisateljico smo, ko si zapisuje doživetja v zvezek, pa tudi, ko se domisli naslov za roman, ki ga beremo. Večkrat omenja svoje druge romane in srečuje like oziroma ljudi, na katerih temeljijo, ki v njih nastopajo. Med drugim v zgodbo vplete resničnega plesalca tanga, omenja tudi vse mogoče znance, ki jih ima v Buenos Airesu, s katerimi se srečuje ali jih zgreši. Večinoma sicer ni pomembno, kdo zares pripoveduje, saj so doživetja plesa in mesta enaka in prav prijetno se je družiti s pisateljico, ki se ne skriva za svojimi liki. Pripovedovalka izpade precej bolj ranljivo, zaradi čustvene plati romana pa tudi ne preveč umetno. Ključni del romana je poleg poslavljanja, do katerega prihaja postopoma, seveda vrnitev. Vrnitev nekam, kjer ti je vse znano, a se zdaj kaže v novi luči. Pripovedovalka opaža spremembe v mestu, vse od gentrifikacije do političnih problemov in propadanja mesta, a tudi novih priložnosti in skupnosti, ki se gradijo, v njenem primeru na milongah. Ko na novo raziskuje mesto in njegove plesne kotičke, s tem pa tudi spoznava nove soplesalce, se ji odkrivajo novi zorni koti. Veliko prostora si vzame za pristno risanje vzdušja, opisuje prizorišča, gnečo, opazuje ljudi, pa ulične kotičke, posebnosti, stvari, ki jih morda prej ni še nikoli zaznala. Zdi se, da so njeni čuti poostreni, da noče, da bi karkoli zamudila ali spregledala: »Prehitevam, vem, preskakujem, kar se lahko počne v literaturi in ne v resničnem življenju. To je edina zmaga literature nad življenjem, to obvladovanje časa, možnost, da se poigravaš z njim, se vračaš nazaj ali skočiš naprej, ga skrčiš, če hočeš pohiteti, ali pa nasprotno, raztegneš, tako da bi tisto, kar se je v resnici zgodilo, kot bi trenil z očmi, trajalo. Morda je to tudi njena edina resnična snov, ta čas, skozi katerega se pomikamo in ki se pomika skozi nas, pa naj nam je to všeč ali ne.« Razglednica mesta, ki se izrisuje pred nami, je večplastna, prepričljiva. Seveda pa je njeno glavno vodilo tango; res dobimo občutek, da je mesto z njim določeno; da je to tista avtentična izkušnja, ki si je turisti želijo, domačini pa jo negujejo. Pripovedovalka je nekje vmes, precej zlita z okolico, a še vedno včasih prepoznana kot tujka, ki se mora na novo spoznati s sceno. Še vedno velja kodeks milonge, da mirno počakaš na povabilo plesnega partnerja, jo pa presenetijo plačani plesalci, prav tako pa spoznava nove obraze, s katerimi se bolj ali manj ujame. Vzdušje milong je opisano tako realistično in doživeto, da se zdi, da lahko kar vidimo telesa, ki se stiskajo po prostoru, da lahko čutimo hipne povezave, ki nastajajo v ritmu glasbe. A tudi v največji sreči in predaji plesu se čuti njeno poslavljanje od mesta, ki ga poskuša stlačiti v majhne vsakodnevne čudeže, kot jih imenuje, majhna naključja ali srečanja, ki jih shranjuje v zvezek in spomin. Prepričana je, da zadnjič v življenju piše o Buenos Airesu, to tudi mnogokrat poudari. Čeprav je mesto doživelo vse mogoče spremembe, je še vedno njeno ogledalo, ugotavlja, v njem se najde in osvobodi. Ni čisto jasno, zakaj bi bil to njen zadnji obisk, zakaj mora biti to poslavljanje tako usodno in dokončno, saj ne poda nobenega razloga, zakaj se ne bo več vrnila, kar škodi prepričljivosti romana. Prav tako se očitno poslavlja od plesa, čeprav jo plesni partnerji hvalijo in je jasno, da je še zelo v formi. Poslavljanje je tako manj boleče, saj si lahko mislimo, da ni nujno, da je to njen zadnji ples, da je to njen zadnji obisk, kar je škoda, saj je nostalgija po Buenos Airesu skozi celotno knjigo prav otipljiva: še enkrat hoče obiskati vse kraje, ki jih ima rada, najraje bi posnela množico fotografij, a si obljubi, da si bo vse zapomnila, sprašuje se, kakšno bo njeno življenje brez plesa … Prav tako romanu ne bi škodila malo bolj klasična zgodbenost, saj je bolj skupek vtisov in opažanj. S tem ni nič narobe, se pa v že tako kratkem romanu nekatere informacije, osebe, opažanja že ponavljajo. Tudi elementi, za katere mislimo, da se bodo razvili, ostajajo pozabljeni, na primer mladenka, živeča nasproti pripovedovalke, ki ponoči gleda v temo. Adiós Buenos Aires Brine Svit je vsekakor roman, ki dokazuje, da je mogoče napisati ljubezensko pismo mestu, in da so najslajši tisti trenutki, ki jih ukrademo času.

V tokratnem komentarju Erika Ašič spomni na spominsko slovesnost, ki bo v soboto, 6. junija pri breznu pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu: »Videti je, kot da prejšnja oblast ne pozna prav nobene razumne meje. Nikakor se ni pripravljena umakniti s svojih položajev in spustiti vajeti iz rok, kot jih nikoli zares ni. Lahko bi rekli, da gre na žive in mrtve. Dobesedno. Ker če ne bodo na oblasti oni, bo pa kdo drug. In če je drug, je za njih problem … Toda: zakaj že? Zakaj je tako težko izpustiti iz rok nekaj, za kar si bil sicer nekaj časa odgovoren (pustimo sedaj ob strani, da zelo neuspešno), ampak ni tvoje? No, naj ne bi bilo. A tega Robert Golob in njegov cvetober levih aktivistov ne razumejo. Prepričani so, da jim oblast pripada. In s tem vse materialno, kar sicer ustvarjajo in ustvarjamo drugi, oni pa v imenu oblasti pobirajo – prevečkrat zgolj za svoje žepe.

Emonci so bili, kot drugi Rimljani, vraževerni. Prepričani so bili, da lahko zloben pogled, hudobno oko, povzroči nesrečo. Pred zlom so se varovali z amuleti in ga odganjali s hrupom. Verjeli so, da lahko imajo tudi predmeti vsakdanje rabe, na primer sponke za obleke, posebno moč. Danes, v naši – od rimske drugačni kulturi se nam zdi to nenavadno, kljub temu da nam ni prav, če nam črna mačka prečka cesto, in v letalu lahko kupimo le še sedež št. 13.

Na včerajšnjih parlamentarnih volitvah na Madžarskem je prepričljivo zmagala opozicijska stranka Tisza Petra Magyarja. Po preštetih malo manj kot 99-ih odstotkih glasov bo imela v 199-članskem parlamentu 138 sedežev, kar pomeni več kot dvetretjinsko večino. Viktor Orban, ki je že včeraj priznal poraz, tako po 16-ih letih odhaja z oblasti. Volitve je zaznamovala izjemno visoka udeležba. V oddaji tudi o tem: - Združene države naj bi danes po neuspelih pogajanjih z Iranom začele blokado tamkajšnjih pristanišč in Hormuške ožine. - Prihodnji dnevi naj bi prinesli nove pogovore o oblikovanju nove vladne koalicije, več možnosti za to naj bi imel predsednik SDS Janez Janša. - Razkroj svetovnega reda bo v ospredju 58-ega mednarodnega srečanja pisateljev in pisateljic v Ljubljani, Sežani in na Bledu.

Madžarski volilci so z rekordno udeležbo na včerajšnjih volitvah prepričljivo sporočili premierju Viktorju Orbanu: »Dovolj je!« Opozicijski voditelj Peter Magyar je prepričljiv zmagovalec, saj je stranka Tisza pod njegovim vodstvom dobila več kot dvetretjinsko parlamentarno večino. Orbanov poraz je dobra novica za Evropsko unijo ter slaba za njegove zaveznike, voditelje Združenih držav Amerike, Rusije, Srbije in Izraela. Kakšne spremembe in usmeritve je pričakovati po prelomnih volitvah na Madžarskem, v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Darja Bavdaž Kuret, diplomatka, nekdanja veleposlanica na Madžarskem; dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar in politični analitik; dr. Boštjan Udovič, politolog, FDV Univerza v Ljubljani. Avtorica oddaje Sandra Krišelj.

V zmedenem času živimo. Prepričujejo nas o marsičem, kar zdravi pameti ne pritiče. S tem nas žalijo, imajo nas za koristne idiote, tako se na aktualne povolilne pogovore v komentarju odziva Erika Aščič. Ugotavlja, da so preusmerili pozornost od vsebine k nastanku posnetkov in se sprašuje, ali gre res za boj proti korupciji. Kljub temu komentar sklene s prazničnim voščilom in optimizmom.

Piše Tonja Jelen, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Moč pesniške zbirke pesnice, moderatorke in literarne kritičarke Petre Koršič Oslo v dlani je v tehtnih razmislekih in jeziku, ki stremi k spoštovanju izraza in osebnega spoznanja. Zbirka je zgrajena iz več delov, ki bi lahko delovali tudi samostojno. V ospredju je naslov Ti povem, ki se ponavlja skozi vso zbirko. Nagovarja bralstvo, se z njim spušča v pogovor in odpira subjektkine različne plasti in doživetja. Pesnica je pozorna detajle, kot so vrabci na počivališču v največji pretočnosti avtoceste ali preprosto tesnjenje pokrovčkov. Na poseben način je to poezija čakanja, vaje v opazovanju in potrpežljivosti in posvečenje sedanjosti. Če je bil pesničin prvenec Furlanka je dvignila krilo močan v izraznosti podob in moči subjektke, je v zbirki Oslo v dlani veliko filozofskih premišljevanj in odkritij v še tako majhnih vzgibih. Družina kot jedro, skupnost kot zmožnost iti naprej sta temeljni ideji. Tu pa v središče prihajata poezija in pesnik, ki pa samosti in svobode ne zmore nujno. Pesnica Petra Koršič postavlja v ospredje tudi življenje samo, in to v podobi dečka in moža ali kot spomin na prababico in zdajšnjo žensko. Prepričljivi so prehodi zorenja k modrosti, ki delujejo kot postopki premišljevanja in končnega spoznanja. Vse to nenehno traja in ni nikoli dokončno, poudarjeno je razmerje med posameznikovo mentalnostjo in fizičnostjo. Avtorica se s konkretno zastavljenimi vprašanji postavlja tudi v vlogo ponižne preizpraševalke. Različno dolge pesmi uspešno ohranjajo intenzivnost. Pesnica ustvarila svoj slog, ki je bolj svoboden v idejah in izraznosti. Odprt je razmislek o zgodovini ter slabih in dobrih dejanjih. O tem, kako so nekateri vojaki obsojenim vendarle pustili živeti. Subjektkina prednica je namreč v mladosti zaradi ene same plemenite odločitve ostala živa in s tem se je nadaljeval tudi njen rod. Časovnica je v zbirki Oslo v dlani v ospredju, pomembna sta spomin in zdajšnjost, ki pa je seveda težišče za prihodnost. Ena najbolj odmevnih pesmi Ti povem pravi: »Zločin je pristajati na vlogo, / v katero smo potisnjeni. // Biti žrtev je nasilno. // Odpustiti brez notranje sprave / je usodna, ponavljajoča se vojna.« Pesmi delujejo osvobajajoče, saj kličejo k osebni in kolektivni spravi, najsi gre za zgodovinske razprave ali vsakdanje razprtije posameznikov ali skupnosti. Sporočilnost teh pesmih je jasna, kar sicer pojasni tudi avtorica na začetku knjige. Posamezne pesmi je zato mogoče razumeti tudi kot spodbude ali dnevne mantre: »Samo vse dobro / naj pride vate.« Pesniška zbirka Petre Koršič Oslo v dlani je poezija, ki poudarja tudi zahvaljevanje, premirje in pomiritev. S tem se zbirka tudi konča: »Mir in vse dobro.« V umetnosti je to nujno in v življenju prav tako. Skratka to je zbirka, ki spodbuja vztrajanje bivanja in slavi življenje.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Na začetku zbirke Od daleč se pesnica Maruša Mugerli Lavrenčič odpre skozi pogled vase od zunaj. Dogajanje ves čas poteka v nevsakdanjih, za avtorico psihično skrajnih in povsem intimnih okoliščinah. V zbirki so upesnjeni drobci njenih intimnih zgodb, ki so tematsko sodobno aktualne in hkrati univerzalno človeške. Pesmi, prispele na razpis Sončnice 2025, je za objavo v knjižni zbirki Sončnica vsa nora od svetlobe izbral Zoran Pevec, ki je zanjo napisal tudi spremno besedilo »Od daleč«, pa vendar povsem tu. Pesmi brez ločil in velikih začetnic na začetku pesmi ali stavkov so razporejene v dva dela. Tečejo v prostem, včasih muzikaličnem verzu in so različnih dolžin, od nekaj verzov, pa vse do cele strani in več. V prvem delu so naslovljene s preprostimi rečmi, pojmi ali besednimi zvezami, kot so Oko, Klobuk, Hrbti, Stvari padajo z neba, Otrok, Žlice … in v drugem delu Preveč, Hroščki, Dež, Jeleni in podobno. Z različnimi perspektivami usmerjajo bralca v konkretno in vsakdanje dogajanje, pri čemer pa ohranjajo večpomenskost. Iz prvega sklopa sedemnajstih, večinoma kratkih pesmi seva pesničin prepričljiv posluh za naravo in ljudi, pa tudi za vse ranljivo in drugačno. Pesmi nastajajo iz subjektivne, prvinske izkušnje v neposrednem, skorajda asketskem slogu, večinoma očiščenem vsega odvečnega. Grajene so iz minimalistično okleščenih verzov, pogosto oblikovanih kot kratka vprašanja (Še ne in ne več) ali paradoksalno asketske izjave o tem, kje je avtorica napisala pesem o neskončnosti (Soba). Verzi se polagoma pretapljajo v povedno gibke predstave, a v njih kljub vsemu še vedno vlada nedvoumna senzibilnost, ki razumsko oklesana občutenja oblaga s pridihom slogovne neponovljivosti. Kot se včasih – tako pravi – zgodi, da pride pesem, ko čakaš, da končno pripelje vlak, da se prižge zelena luč na semaforju ali da sonce predre oblake (Čakanje). Uvod v drugi del predstavlja daljša pesem Koža, ki avtorico kljub temu, da si dopušča krhkost in ranljivost, sugestivno definira z občasno preobrazbo. »Ker da njena mlada koža / čeprav se tega ne zaveda / v resnici sploh ni njena / ampak pripada kači.« Vsebinsko odpira drugi sklop, ki se s petnajstimi, večinoma daljšimi pesmimi pomakne v izpovednost, tako da je hkrati intimna, osebna. V pesmi Vrata s pretresljivo, iz prve roke podano usodo dveh posameznikov, ki sta za hip poskusila biti zavetje drug drugemu v vrtincu negotovega in nevarnega življenja izpisuje živ, pretresljiv, sočen in nepredvidljiv niz verzov o ljubezenskih odnosih. Negotova, česa si pravzaprav želi. Pesnica, ki ne more spati za zaprtimi vrati, upa, »da tudi ta dan / ne boš zbral poguma / ali pa upam / da ga končno boš / in se boš dotaknil / mojega trebuha / v katerem še vedno spi / tisto poletje.« V pesmi Ljubezenska se razkriva tudi to, da je v jedru premišljujoče, čuteče in pišoče avtorice vzpostavljen stik z lastno, nenehno bežečo, zakrivajočo in iščočo se pristno eksistenco. Ljubezen se kot bela omela ne razcveti čez nebo, ampak kot bi jo pesnica/slikarka upodobila s camero obscuro: pojem ljubezni se v želji, da končno napiše ljubezensko pesem, skozi droben pogled vase razplasti v hrepenenje po njej, a se ta kljub njeni želji razkrije le kot vdanost v danost. V vseh barvah resničnosti in domišljije je videti, da je Maruša Mugerli Lavrenčič ponotranjila še tako neznatna znamenja iz narave – ko si je predstavljala kako oblizniti nebo in oblake na njem – in jih vtkala v svoje dojemanje časa in prostora tako, da je vsaj za nekaj časa postala nekdo drug (Kuščarka). To ji je blizu navkljub temu, da je ta in kateri koli drug uzrt smisel ponekod zakrit, izključujoč in na videz celo izbrisujoč. Táke so pesmi najbolj elementarnega človeškega zazrtja vase, kot so hrepenenje in pričakovanje (Sonca), nostalgija (Obiranje oljk), sočutje, prijateljstvo in pogum. In v tem kontekstu je táka po opisu celodnevnih opravil in zaznav tudi ugotovitev, da je zanjo v verze ujeti trenutek hkrati najlažji in najtežji v življenju (Trenutki). Pesem Živeti z drevesom je kot ustvarjena za trenutke, ko se zdi, da je življenje lirski subjektki preprosto obrnilo hrbet, a se je potem, ko so se za njenim zadnjim ljubimcem zaloputnila vrata, odločila, da ima dovolj moških in bo odslej živela z drevesom. A tegobe ne postanejo nič manjše. Občasno osamljenost včasih prežene njegovo šepetajoče pripovedovanje zgodb ali nežno božanje. Male zamere so hitro pozabljene, očitna nasprotja se sprva privlačijo, a vse težje gladijo spore. Molčanje, udarec v obraz, strah in sprava v njegovem naročju. In kot v mnogih nesrečnih ljubezenskih zgodbah dosega srčne prekate nepogrešljivo ljubosumje. »Včasih sem ljubosumna na ptice, / ki tako rade sedajo na njegove veje, / posebej tiste s pisanim perjem / in rumenimi kljuni, / ki tako lepo pojejo. / Mogoče bi morala v njegovo deblo / z nožem vrezati veliko srce, / zato, da bi vedele, / da je moje.« Tudi pesmi v drugem delu zbirke Od daleč so napisane v prostem verzu brez ločil in drugih pravopisnih pravil, izjemi sta le predzadnji pesmi Živeti z drevesom in Omare, ki sta najbolj konkretni in osebni. Prepričljivi sta v maniri, da se prepletanje intimnih mrež v njuni notranjosti razrašča v širše razsežnosti, in s tem nagovarjata širše bralstvo: prva o ljubezni, druga o spominjanju in žalovanju. Nobena pristna lirika ne more biti namenjena zgolj izkazovanju tragičnih ali bleščečih podob in estetskih fines, temveč išče globlji smisel. Maruša Mugerli Lavrenčič svoj odnos do lastnih pesmi razgalja v zadnji pesmi Brez sramu. Njen odnos je sicer ves čas v skladu z naravo zaznamovan z nasprotujočimi si občutji in dejanji, vendar so njene pesmi kljub orkanu čustev – ki ga sprožajo strast, ljubezen in meditacija, a v njem ne umanjkajo niti misli na odtujenost, nezaupanje, ljubosumje, minevanje, žalost in smrt – pretanjeno pogledovanje v lastni notranji svet. Tako ji je tudi v tej drugi pesniški zbirki – njen pesniški prvenec z naslovom Pravi kot je izšel že leta 2021 – uspelo vzpostaviti varen prostor za ranljivost, mehkobo in empatijo. Njene pesmi omogočajo, da tudi bralci prepoznajo svoje izkušnje in izraze, s katerimi se zlahka identificirajo. Estetska izčiščenost pesemskega besedila v tej maniri je že postala pesničin osebni avtorski podpis.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Nostalgija po prihodnosti je osmi roman Gabriele Babnik Ouattara, pisateljice, ki je za roman Koža iz bombaža prejela nagrado za najboljši prvenec, leta 2013 pa je poleg Stritarjeve nagrade za kritiško delo prejela še nagrado Evropske unije za roman Sušna doba. Po obtožbah zaradi plagiatorstva v romanu Za angele, da jim ne bo dolgčas je novi roman zasnovan tako, da je citat, ki ga bodisi izrečejo protagonisti bodisi ga avtorica vtke v literarizirano gradivo prek raziskovalnih študij likovne teorije, podkrepljen z doslednim in natančnim navajanjem vira, da se sumi plagiatorstva ne bi ponovili. Čeprav nas mika, da roman preberemo kot biografijo slikarke Ivane Kobilca, ki je ustvarjala ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja v Ljubljani, Sarajevu, Parizu, Münchnu in Berlinu, gre za fiktivno zgodbo o slikarki Ivi, ki po imenu in po evropski odisejadi po umetniških prestolnicah spominja na življenjsko zgodbo najbolj znane slovenske slikarke. Med branjem nas najbolj preseneča stil pisanja, saj je Gabriela Babnik Ouattara zasnovala zgodbo tako, da se zdi, kot bi nanašala posamezne sloje izbranega materiala in barv na realistično ogrodje slike, ter z dletom nenehno dolbla v notranje vzgibe protagonistke Ive, njenih sorodnic, prijateljic pa tudi ljubimcev, ki so pogosto tudi sami slikarji. Med njimi izstopa temnopolti malijski umetnik Gretor, ki čuti svoje poslanstvo v tem, da se obkroža z belimi ženskami, jih čustveno in finančno izkorišča ter se na ta način maščuje za francoski kolonializem v Afriki. Afriških kipcev, skulptur, mask in drugih artefaktov, ki so jih Evropejci zaplenili na tej celini, mu sicer ne uspe v celoti prenesti nazaj na “staro” celino, pač pa z Ivinima prijateljicama spočne otroka, ki vrsto let pozneje tako ali drugače nadaljujeta njegovo poslanstvo. Prav vsestranski lik Gretorja, ki v svojem bistvu nenehno opominja na kolonializem, rasizem in neusmiljen duh kapitalizma, omogoči tudi debato o odnosu med moškim in žensko na pragu 20. stoletja. Gretor namreč svojemu pariškemu krogu umetnic pokroviteljsko pojasni pasti nastajajočega feminizma: “Ženske boste kmalu zmožne zapustiti svoje može in otroke, se ločiti od vsega in surovo pisati in slikati. Toda ko se boste vrnile domov, vas bo premagala krivda. Ne boste več vedele, kako se osvoboditi osvobajanja. Prepričale se boste, da možje nismo falokrati niti nacisti.” Če se na začetku zdi, da se slikarke, ki so pripadnice boemske pariške komune, povsem poistovetijo z muslimanskim ljubimcem, saj uteleša marginalizem in nomadstvo, s katerima se tudi same zlahka identificirajo, pa med njimi kmalu zazeva prepad, saj vsaka vzpostavi do njega povsem specifičen odnos, ki gre ostalim v nos. Marija se odloči, da ga bo spremljala po svetu in mu kmalu rodi otroka, P. se ne more upreti viziji vseprežemajoče ustvarjalne skupnosti, zato v celoti financira njega in njegove ljubimke, Iva se z njim poglablja v številne pogovore o umetnosti, Severina z njim odpira debate o spolnosti in še bi lahko naštevali … Roman Nostalgija po prihodnosti se v svoji večplastnosti in fragmentiranosti nekaj časa osredotoča na življenjsko zgodbo Ive, potem preskoči na prigodo katere od ostalih slikark, se vrne k Ivinemu doživljanju Sarajeva, v katerem jo zadrži večletno slikanje cerkvenih fresk, nato pa se skupaj z njo znajdemo v predvojnem Berlinu, kjer se poti slikark po dolgem času spet združijo in prepletejo z Gretorjevimi sinovi. Z vsakim mestom se pred bralcem razpre nova rana izseljenskega značaja, ki jo Iva predihava tako prek slikanja kot prek odnosov s sostanovalci, obiskovalci, znanci in trgovci. Na očitke enega izmed njih, ki na njenih slikah opaža zgolj “južnjaške” obraze, sama sebi v tretji osebi pojasnjuje: “Čeprav so se njeni dnevi začenjali in končevali tukaj, je bila samo priseljenka, ki se je morala zaradi svojega statusa vedno znova zagovarjati. Svojo osebno zgodovino, slovansko poreklo, in kot da to ne bi bilo dovolj, neporočeni status in brez otrok je nosila na ogled. Mesto je v zameno za njeno prisotnost zahtevalo svoj davek.” V zadnjem poglavju se znajdemo v 21. stoletju z enim izmed Gretorjevih potomcev, ki se z dedkovo zlato uro odpravi v Berlin k ostareli financerki pariške slikarske komune. Ta mu v zameno za uro izroči svoj roman, v katerem razdela kompleksen odnos z Gretorjem pa tudi fantazme, v katere je bil vpet s svojimi ljubimkami. Roman, ki se zaključi z aluzijami o tem, od kod prihajamo in kam gremo, nosi v sebi misel, da preteklost niti ni pomembna, saj svoj sedanji trenutek umeščamo v neposredno vizijo bližnje prihodnosti, po kateri hrepenimo, tako kot hrepenimo po uzrtju slike, obsijane s svetlim žarkom upanja. Slikovitost pripovednega jezika dopolnjujejo številne metafore in metonimije, ki so povezane s ključnimi elementi slik Ivane Kobilca – s cvetjem, svetlobo in vodo. Osebnosti slikark se v romanu “razlijejo kakor vrči vode”, medtem ko curki “vode dolbejo hiše” ljubezni, zgrajene z bolj ali manj razpadajočimi odnosi. V romanu zasledimo tudi sklicevanje na pomenljiva dela svetovne književnosti, kot so Orwellov roman 1984, Conradovo Srce teme in Bartolov Alamut. Nostalgija po prihodnosti Gabriele Babnik Ouattara je roman, ki se zažre v najgloblje plasti našega nezavednega in prebuja speče teme (neo)kolonializma, dialektične vojne spolov in zgodovinskih obdobij, za katera se zdi, da se ciklično vračajo ne glede na to, ali jih dočakamo v boemskem Parizu, enigmatičnem Sarajevu, zahodnoafriškem Bamaku, pozlačenem Dunaju ali v “provincialni” Ljubljani …

V tokratni oddaji se pogovarjamo z ustvarjalkami gledališkega diptiha Prva beseda je mama in Vranica, ki je premiero doživel lani na odru Male drame SNG Drama Ljubljana. Avtorica besedila Prva beseda je mama je dramatičarka in dramaturginja Tjaša Mislej, Pia Vatovec Dirnbek je avtorica besedila Vranica, na odru ju je spojila Brina Klampfer Merčnik. Vabljeni k poslušanju!

V tokratno oddajo smo povabili Tino Božičnik, doktorico medicine, specialistko pediatrije, strokovnjakinjo za integrativno medicino, mamo. Tisto zdravnico, ki je prejela tudi naziv Moja zdravnica in Moja pediatrinja. Svojo strokovno in poklicno pot je začela v Zdravstvenem domu v Mariboru, kasneje pa v Ljubljani odprla zasebno ambulanto. Prepričana je, da sta osebni stik in pristop pri obravnavi otrok še vedno najpomembnejša in da za vsakega malega pacienta potrebuje čas. Čas pa si je pediatrinja Tina Božičnik vzela tudi za pogovor z Lucijo Fatur.

O delu režiserja Bojana Stupice, ki je bil najprej in potem ves čas tudi scenograf, reformator in graditelj uprizoritvenih prostorov, pa tudi igralec, smo besedilo akademika Dušana Moravca, ki je Stupičevo delo v slovenskih gledališčih od zgodnjih 30. do sredine 60. let prejšnjega stoletja teatrološko in zgodovinsko obdelal, poslušali že v prejšnji oddaji; v njej spoznamo Stupičeve začetke v mariborski Drami, po krajši odsotnosti in angažmaju v Skopju, se je v mariborsko Dramo vrnil, kmalu po začetnem uspehu, pa so mu angažma ponudili v ljubljanski Drami. Drugi del besedila, ki ga je Moravec objavil v Dokumentih Slovenskega gledališkega muzeja, v 17. zvezku zbirke leta 1971, se še osredotoča na to obdobje, na sezoni 1935/36 in 1936/37, pred Stupičevim ponovnim odhodom iz Ljubljane, tokrat v Beograd. Če na hitro osvežimo ugotovitve iz prvega dela, ponovimo besede, objavljene v Akademskem glasu: »Kot inscenator je napovedal Stupica našemu teatru radikalno lekcijo, pometal je z odra vse zaprašeno platno, ki naj bi predstavljalo les, kamen in še dišeče rože po vrhu in je za desko dal na oder desko, za brezo brezo.« Poleg scenskih novosti, ki jih je v slovensko gledališče in posebej v ljubljansko Dramo prinesel Bojan Stupica, je njegovo ljubljansko obdobje pomembno tudi zaradi uprizoritev komedij ruskih avtorjev, ki so bile večinsko zastopane v njegovem režijskem delu in, z besedami Dušana Moravca: »nov Stupičev do skrajne mere poenostavljen način igranja ali igriva teatralika«. Vabimo vas k poslušanju!

Nesoglasja, povezana z minimalno plačo, se poglabljajo. Minister za delo Luka Mesec vztraja pri tisoč evrih neto; s tem se strinjajo sindikati, ki pravijo, da so se minimalni življenjski stroški močno povečali. Delodajalci na drugi strani ostro nasprotujejo predlogu. Ostali poudarki oddaje: - Vlada naj bi odločila o napotitvi častnikov Slovenske vojske na Grenlandijo. - Zahodnobalkanski avtoprevozniki grozijo z blokado mej z Evropsko unijo: ne obravnavajte nas kot migrante. - V UKC Ljubljana pregledi z novimi aparati za magnetno resonanco hitrejši in natančnejši.

Predsednik vlade Robert Golob je nedopustno vplival na delo policije in kršil integriteto, je v končnem poročilu v zadevi Bobnar ugotovila Komisija za preprečevanje korupcije. KPK je razkrila tudi SMS-sporočila, ki jih je premier poslal nekdanji ministrici Tatjani Bobnar. Gre zgolj za dve telefonski sporočili, v katerih premier izraža zaskrbljenost nad kadrovsko stisko v policiji, odgovarjajo v kabinetu predsednika vlade. Prepričani so, da to ne predstavlja kršitve integritete. Golobov zagovornik Stojan Zdolšek napoveduje, da bodo postopek nadaljevali pred sodiščem. Drugi poudarki: - Slovenija med državami, ki so ob pozivih k ustavitvi nasilja v Iranu na zagovor poklicale iranske veleposlanike; ubitih naj bi bilo že dva tisoč 500 protestnikov. - Na prošnjo Grenlandije in Danske vodji njunih diplomacij danes v Beli hiši o ameriških zahtevah po prevzemu največjega otoka na svetu. - Nekdanja ameriška astronavtka Sunita Williams ob vnovičnem obisku Slovenije predstavila svoje delo mladim v vesoljskem centru Noordung v Vitanju.

Ukrajinski predsednik Zelenski je že na poti v Združene države, kjer bo jutri nadaljeval mirovne pogovore z ameriškim kolegom Trumpom. Medtem, ko je izrazil prepričanje, da lahko na njih dosežejo kompromis, je Moskvo obtožil, da si ne želi končati vojne. Rusija je namreč izvedla enega obsežnejših napadov na Ukrajino z več kot 500 droni in raketami. Druge teme: - Tajska in Kambodža sklenili nov dogovor o prekinitvi ognja - Slovensko šolstvo letos z več novostmi, še naprej skrbi pomanjkanje kadra - Naraščanje mladostniškega kriminala: od tatvin in nasilništva do posilstev

Nov športno pester dan prinaša nove uspehe slovenskih športnikov. Smučaska skakalka Nika Prevc je bila z odličnim drugim skokom razred zase, na najvišjo stopničko je skočila z več kot 16 točkami prednosti. Tudi sama je po napaki v prvi seriji s skokom zadovoljna. Čez pol ure se bo začela še tekma skakalcev, na kateri bo Domen Prevc lovil izenačitev rekorda vseh časov - šesto zaporedno zmago. Odlično se je danes znova odrezala tudi Ilka Štuhec, ki je na superveleslalomu v Val d'Iseru zasedla sedmo mesto. Drugi poudarki oddaje: - Mirovni pogovori za končanje vojne v Ukrajini: Rusija zavrača tristransko srečanje, Putin se je pripravljen srečati z Macronom. - Zaradi konflikta med Tajsko in Kambodžo v obeh državah razseljenih več sto tisoč ljudi. - Porast nekemičnih zasvojenosti, še posebej med mladimi. Zasloni so nova odvisnost.

Po izobrazbi je Urška Breznik sinologinja in umetnostna zgodovinarka. Prav študij kitajske kulture, jezika, zgodovine in filozofije je bil tisti, ki ji je odprl oči za širše družbeno zavedanje. Branje Edwarda Saida, palestinsko-ameriškega akademika in političnega aktivista, ter soočenje z evrocentrizmom pa sta jo pretresla in ji dala vedeti, da zahodna družba ni tako urejena, kot se rada predstavlja. Danes deluje v mariborski Pekarni Magdalenske mreže, kjer se tesno prepletatata njeno osebno in poklicno življenje – v nevladnem sektorju, pravi, meja med njima skoraj izgine. Za druge se aktivno postavlja najmanj osemnajst let, prelomni trenutek pa se je zgodil leta 2012, ko so v Mariboru mestu organizirali razstavo, ki je izraelske naselbine na Zahodnem bregu prikazovala kot simbol napredka in moderne arhitekture, povsem iztrgane iz konteksta okupacije. »Na otvoritvi razstave smo organizirali protest. Nanjo je bil povabljen tudi izraelski veleposlanik. No, in takrat se je rodila ideja, iz katere je nastala kulturna ambasada Palestine.« Od takrat naprej ozavešča javnost, v zadnjem času pa so skupaj z nevladnimi organizacijami vložili kazensko ovadbo proti izraelskim politikom in zahteva tudi pravno odgovornost za genocid.Pri svojem delovanju se Urška vsakodnevno srečuje z birokratskimi zidovi, ki preprečujejo konkretno pomoč ljudem. Opozarja na razkorak med politično retoriko in dejanskimi upravnimi postopki. Čeprav se slovenski politični vrh javno rad predstavlja kot podpornik Palestincev v njihovih prizadevanjih, se v praksi zatika pri osnovah, kot so vizumi. Izpostavlja primer mladega prostovoljca iz Dženina, ki zaradi okupacije ni mogel na slovenskem veleposlaništvu v Tel Avivu oddati prstnih odtisov. Izrael mu je zato preprečil prihod v Slovenijo, češ da je »varnostna grožnja«, slovenska diplomacija pa je ostala pasivna. »Ko se z njimi pogovarjaš, imaš občutek, kot da sploh ne vedo, kaj se dogaja ali pa da so na strani Izraela. To je prav neverjetno.«Kljub sistemskim oviram solidarno deluje na lokalni ravni. Nevladne organizacije vidi kot »nujno zlo«, ki krpa luknje tam, kjer država odpove – od socialnih stisk do integracije. V Mariboru vodi skupine za učenje slovenščine, kjer se srečujejo Palestinci, Iranci, Ukrajinci in domačini. Učijo se jezika, obenem pa tudi spoznavajo in gradijo skupnost. Prepričana je, da solidarnosti ne moreš občutiti, če živiš v zaprtem mehurčku udobja: »Solidarnost zelo težko občutiš, če živiš v zaprtem krogu ljudi, ki so iz istega poklica, istega družbenega razreda ... in ne vidiš, kako ljudje v resnici živijo.«Njena vztrajnost temelji na prepričanju, da nimamo pravice obupati. Navdih črpa iz besed Palestincev, ki kljub grozotam ohranjajo upanje, ter filozofije, da aktivizem ni le orodje za spremembo vlade, temveč ščit, ki varuje pred tem, da sistem spremeni nas. »Palestinke in Palestinci ves čas govorijo, da je izguba upanje privilegij zahoda. Ker oni si tega ne morejo privoščiti, saj bi potem lahko vsak dan preprosto legli in čakali, da nanje pade bomba.« Zato verjame v »optimizem volje in pesimizem duha« – v zavedanje, da je situacija težka, a da se je zanjo nujno boriti.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

Jose Agustin Garcia Trujillo je Kubanec, ki se je pred dvaindvajsetimi leti preselil v Slovenijo. Ko je zagledal morje, je čutil povezanost z domom, rekel si je, da je tu lepo. V Kopru ima že vrsto let plesno šolo in poučuje salso, živi pa na Krasu. Prepričan je, da se mora vsak, ki se preseli sem, prilagoditi kulturi. In se naučiti jezika. Ter sprejeti našo hrano. Jose dvakrat na teden je joto, govori slovensko in ima tudi slovensko državljanstvo. Tu mu je tako dobro, da je s Kube pripeljal še starše in sploh nima namena, da bi se kdaj odselil. *Poznaš koga, ki se je preselil v Slovenijo in bi ga oziroma bi jo bilo vredno slišati? Piši mi na maja.stepancic@rtvslo.si. Hvala!

»Povprečnemu okusu ne strežem! Ne, tega ne delam! Kar delam, delam krvavo zares in zagrizen v zavest, da služim stvari, stvari gledališča! Brez ozira na to, ali ugajam ali ne. Nemara nimam zmerom najsrečnejše roke. Zato pa gotovo neštetokrat srečno.« V teh stavkih je režiser, scenograf in igralec Bojan Stupica izrazil svoj umetniški kredo, ki ga vodil že v najbolj zgodnjih, pa tudi poznejših umetniških raziskovanjih in njih udejanjanju. Z besedilom akademika Dušana Moravca se posvečamo delu Bojana Stupice v slovenskih gledališčih, od zgodnjih 30. do sredine 60. let minulega stoletja. Med njegovimi uprizoritvami je tudi krstna izvedba Brechtove Beraške opere na odru ljubljanske Drame, ki je bila tudi prva slovenskega uprizoritev katerega od del Bertolta Brechta. »Le malokateri režiser je zarezal tako ostre sledove v razvoju neke gledališke hiše, kakor velja to posebej za delo Bojana Stupice v ljubljanski Drami. Malokateri režiser se je znal tako približati igralcu in prisluhniti publiki, ne da bi se jim pri tem uklonil,« je med drugim še zapisal Dušan Moravec. Vabimo vas k poslušanju!

Na ministrstvu za zdravje so dopoldne iskali rešitve, da bi v ljubljanskem Kliničnem centru preprečili napovedan odhod štirih kirurgov. Če bi odšli, bi to po mnenju podpredsednice Zdravniške zbornice Barbare Škrlj močno oslabilo kakovost obravnave bolnikov, saj bo število specialistov, še posebej v izrednih primerih, prenizko. Tudi zato odhajajočim kirurgom v UKC ponujajo nekatere rešitve, da bi si premislili. Preostali poudarki oddaje: Evropska unija sprejela zavezo za znatno zmanjšanje toplogrednih izpustov do leta 2040. Urad Združenih narodov za človekove pravice v močnem primežu finančnih rezov. Občini Krško in Brežice predlagali lokaciji za vzorčno romsko naselje.

Piše Marija Švajncer, bereta Ajda Sokler in Igor Velše. Naslov Nebesa v razsulu je mogoče razumeti tako, pojasnjuje avtor Slavoj Žižek, da se spomnimo enega najbolj znanih citatov Mao Zedonga, dobesednega navedka, ki se glasi, češ da je pod nebesi vse v razsulu, situacija je odlična. To naj bi po Žižkovem mnenju pomenilo, da tkivo trenutnega družbenega reda razpada, bližajoči se kaos pa revolucionarnim silam ponuja izjemno priložnost za odločno akcijo in prevzem politične oblasti. Strinja se, da je pod nebesi zares vse v razsulu, v razsulu so pravzaprav nebesa sama. Zamisli se nad dogajanjem v letih 2020 in 2021, času pandemije covida-19, globalnega segrevanja, znakov nove hladne vojne, izbruha državljanskih protestov in družbenih odporov po vsem svetu. V knjigi se filozof Žižek kaže kot prodoren politični analitik, proučevalec dogajanja v svetu, razrednega in strankarskega boja in vstaje množic ter dober poznavalec antagonizmov današnjega časa. Tu in tam se navezuje na filozofe, zlasti na Hegla in Marxa ter sodobnike, omeni Mladena Dolarja in Alenko Zupančič, kar nekaj Freudovih in Lacanovih spoznanj je zanj še vedno uporabnih, toda poglaviten pomen imajo poglabljanje v politične položaje v različnih državah, prikazovanje nasprotij, odkrivanje paradoksov in razkrivanje negativnosti. Žižek proučuje sodobno demokracijo in anarhijo, slika moč kapitalizma in hkrati poskuse, da bi v svetu zavladale napredne sile. Brez dlake na jeziku opisuje ravnanje populističnih politikov, nekakšno novo brezsramnost in načrtno obscenost, tako rekoč zaničevanje osnovnih pravil olike in demokratične odprtosti. Videti je, kot da vrnitev v staro spodobnost ni več mogoča. Iz trenutnega stanja in političnih navzkrižij napoveduje, kaj se bo iz vsega tega izcimilo, kako se bodo končale ameriške volitve, na katerih je na koncu zmagal Biden. Ugotavlja, da so obubožani v najrevnejših delih Združenih držav Amerike kljub zmagi demokratskega predsednika podpirali republikanski populizem. To se je na naslednjih volitvah tudi potrdilo. Filozof trdi, da zgodovina ni objektiven razvoj, temveč dialektičen proces, v katerem je neločljiv pogoj za tisto, kar se v resnici dogaja, njegova ideološka simbolizacija. Med drugim opozarja, da Izrael igra nevarno igro. Palestinci na Zahodnem bregu so dan za dnem izpostavljeni administrativnemu in fizičnemu nasilju; izhoda iz krize ne bo brez pristnega glasu Palestincev. »Zame je edini način iz tega zapletenega položaja etičen. Na koncu koncev ni konflikta med bojem proti antisemitizmu in bojem proti temu, kar država Izrael počne na Zahodnem bregu. Oba boja sta del enega in istega boja za suverenost.« Zaustavi se pri koronski pandemiji in trdi, da so nekatere države kapitulirale pred virusom. Pandemija ni zgolj znanstveni in zdravstveni pojav, temveč je naravna katastrofa, prav tako pa še družbeni, ekonomski in ideološki pojav, ki vzbuja strah pred dolgoročnimi gospodarskimi posledicami in vpliva na duševno zdravje. Edino upanje preostane sprejeti izziv postčloveškosti in si prizadevati za vzpostavitev nove normalnosti. »Ta vzpostavitev ni zdravstven ali gospodarski problem, temveč je v svojem bistvu političen: prisiljeni smo na novo izumiti naše celotno družbeno življenje.« Slavoj Žižek napoveduje tako imenovani komunizem vojne dobe, se pravi panevropsko izredno stanje s strogo disciplino in podrejanjem gospodarstva v boju proti vsem izzivom. Pravi, da potrebujemo novo obliko komunizma, nekakšen zmernokonservativni komunizem. Konservativnost pomeni prizadevanje, da se ohranijo razmere, ki so primerne za življenje ljudi. »… potrebujemo globalne ukrepe za boj proti zdravstvenim in okoljskim grožnjam, tako da bo gospodarstvo treba nekako socializirati.« Odgovori si na vprašanje, zakaj se oklepa imena komunizem, tako rekoč prekletega imena, ko pa se zaveda, da je komunistični projekt 20. stoletja propadel in pripomogel k vzponu novih oblik morilske groze. Komunizma ne jemlje kot rešitev vseh zagat, temveč kot še zmeraj najboljše poimenovanje za tisto, kar nam omogoča, da pravilno dojamemo težave, s katerimi se danes soočamo, in skušamo najti izhod iz njih. Komunizem je zanj edina možnost, saj verjame, da je svobodna izbira tistega, kar mora narediti in kar je nujno storiti. Spomni se besed Grete Thunberg, da je treba doseči, kar se zdi nemogoče. Slavoj Žižek torej še vedno ostaja komunist. Predlaga, da je treba odpreti prostor za nove svoboščine, take, katerih čas šele prihaja. Išče pot iz nezavidljivega položaja sodobnega sveta in skrajnosti v njem. Prepričan je, da potrebujemo globalno solidarnost, mednarodno sodelovanje in novi red. Edina resnična rešitev je po njegovem mnenju sprememba svetovnega ekonomskega sistema. Pravi cilj bi morala biti družba, ki bi bila postavljena na takšnih temeljih, da do revščine sploh ne bi prišlo. Demokracija za Žižka pomeni moč ljudstva oziroma idejo, da bi se substancialna volja večine morala izraziti v delovanju države in zaupanju v volilne mehanizme. Zavzema se za ekološko gibanje in feministični boj. Po robu se je treba postaviti prepletenosti države in civilne družbe, pomembne so svoboda in človekove pravice. Ekološka kriza je eno od osrednjih vprašanj sodobnega časa, zato se je z njo treba spopadati premišljeno in intenzivno. Današnji čas potrebuje žvižgače, pritrjuje avtor, se pravi ljudi, ki razkrivajo laži in pokvarjenost oblastnikov. Slavoj Žižek verjame, da je demokratični socializem mogoč, zaveda pa se začetka nevarne poti, od katere je odvisno naše preživetje. Zaupa v načelnost politike radikalne izbire ter predlaga izbiro tam, kjer je ta nujna, in jo zavrača, kjer je lažna. Poziva nas, naj kot edino upanje sprejmemo izziv postčloveškosti in si prizadevamo za vzpostavitev nove normalnosti. V sedanjem času, v katerem je Evropa v zatonu in so napadi na evropsko zapuščino na vrhuncu, poudarja avtor, se moramo odločiti prav za Evropo in si prizadevati za razsvetljenstvo, človekove pravice in svoboščine, družbeno solidarnost in feminizem. Slavoj Žižek v svojih prizadevanjih ostaja zvest samemu sebi tako s provokativnimi kot z revolucionarnimi pobudami. V marsičem bi bili lahko ponosni nanj in na njegov nadvse odmevni filozofski opus, vendar se to v podalpski kokoški, v kateri so ljudje nadvse kritični, zgodi le redko.

Katere pomembne odločitve bi morali sprejeti, da sploh lahko govorimo prihodnosti? Na to je odgovarjal v tokratni oddaji prof. Petrič. Še prej se je ustavil pri odločitvi za samostojno Slovenijo 23. decembra 1990. Prepričan je, da tudi danes večina podpira samostojno državo, ki pa jo lahko izgubimo. Nujno je urediti našo preteklost, ki nas razdvajajo; predvsem pa pokopati mrtve. Vrednote, se morda spreminjajo a temeljni principi, ki urejajo medčloveške odnose ostajajo. Spregovoril je tudi o tretji veji oblasti, ki je daleč od tega, da bi bila všečna politiki, o izbiri kompetentnih ljudi na volitvah in mestu Slovenije v širšem prostoru.

Nataša Robnik iz Celja je najboljša slovenska ultramaratonska tekačica, ki ji ne zmanjka volje za tek na dolge razdalje. Prepričana je, da so ženske rojene za tek. Septembra je v Grčiji pretekla Špartatlon v dolžini 246 kilometrov in dosegla tretje mesto v ženski konkurenci. Bolj kot uvrstitev na stopničke, se ji zdi pomeben čas, v katerem je pretekla razdaljo; to je 26 ur, 9 minut in 38 sekund. Njen naslednji izziv je Dolina smrti v Združenih državah Amerike, kamor naj bi se podala kot prva Slovenka.

Če bi morali gosta tokratne oddaje Storž predstaviti z eno besedo, bi rekli, da je vedoželjen. Janez Ovsec je bil rojen v Loški dolini, zdaj že dolgo časa živi v Logatcu. Po izobrazbi strojni inženir, ki tudi po upokojitvi ostaja povezan s tehniško stroko, saj je predsednik Sveta Tehniškega muzeja Slovenije. Kot ljubiteljski slikar najraje ustvarja akvarele, vodi Društvo likovnikov Logatec, na Univerzi za tretje življenjsko obdobje je slušatelj angleškega jezika. Prepričan je, da je tango kralj plesa.

Ameriški novinar in urednik Rob Rosenthal je svoje življenje posvetil radiu. Prepričan je, da radio predstavlja dotik na daljavo. Čeprav je dokaj mlad medij, predstavlja starodavno moč, ki se čuti še danes. Kot učitelj novinarskega pripovedovanja in ustvarjanja radijskih zgodb velja za enega najboljših na svetu. Tako ga je označil sloviti Ira Glass, vplivni voditelj podkasta This American Life. Rob Rosenthal je zelo zaskrbljen zaradi dogajanja v Združenih državah Amerike. Razpoloženje opisuje kot drakonsko. Na področju človekovih pravic. In tudi novinarstva, ki je ključno za delovanje demokracije. Prepričan je, da se moramo novinarji nehati skrivati za masko objektivnosti in jasno povedati, kaj je prav. V pogovoru se spominja tudi svojega otroštva, kako je prek kratkih radijskih valov poslušal neznane svetove in tako pobegnil pred starši, ki so bili alkoholiki. Pred nekaj leti pa se je odločil poiskati tudi svojo biološko mamo, bil je namreč posvojen. Našel jo je, napisal ji je pismo in prejel odgovor.Zapiski: Sound School Podkast  Epizoda o Robovi biološki mami Robova potujoča radijska delavnica na Avdiofestivalu 2025

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Filozof Primož Repar nas je presenetil s težko opredeljivo knjižico 77: Osrečenost v času Luke Dončića. Fizično ima delo format in obliko slikanice. Večja dolžina stranice jo razteguje v kvadratno obliko, platnice pa so trde in debele. Tudi notranjost je polna vizualnih podob: fotografij Luke Dončića iz časa Eurobasketa 2017, na katerem je Slovenija osvojila zlato medaljo. Glede na vsebino je omejitev zgolj na to obdobje nekoliko nenavadna. Dončićevo življenje in delo, kakor ju vidi Repar, bi bili na slikovni ravni lahko prikazani v daljšem obdobju, ki bi lahko ponudilo tudi več dramatičnih prizorov. Po drugi strani pa je lahko zgovorna tudi vrnitev na izhodišče, na zgodovinsko točko slovenske košarke, preden je Dončić stopil na parket NBA-jevske košarke, saj poudarja nedolžnost in pristnost, ki sta v središču Reparjevega zanimanja. Njegova filozofska drža je eksistencialistična in izhaja iz Kierkegaardove krščanske misli, pri umeščanju Dončića v filozofsko mišljenje pa se opira tudi na različne sodobnejše mislece in filozofe ter kritike kulture, denimo Baudrilarda in njegov koncept simulakra ter Deborda in njegovo družbo spektakla. Njuni kritiki poblagovljenosti medčloveških odnosov Repar dodaja eksistencialno dimenzijo. V Dončiću, enem najboljših igralcev košarke na svetu, namreč vidi avtentično osebo. V svojem poetičnem slogu, polnem smiselnih, igrivih jezikovnih domislic in asociacij, ki so vzporedni Dončićevim domislicam na parketih, nam sporoča, da je privlačnost Dončića v razkoraku med njegovo odličnostjo in ranljivostjo. Nešablonski košarkar Dončić je velik tudi zaradi svojih neuspehov. Raste s porazi in zgrešenimi meti. Prepriča tudi s svojimi čustvi, jezo in razočaranjem. Reparjevo filozofsko interpretacijo je mestoma mogoče videti kot pretirano. A s tem bi zgrešili poanto. Tudi sam namreč sporoča, da pri njej ne gre za zajetje Dončića »takega kot je«, temveč za njegovo darovanje kot osebe. In ta dar je, če izvajamo, dar filozofu, ki na svojem terenu izvaja tisto, kar naj bi po Reparjevem Dončić izvajal na igrišču. Zato moramo tudi Reparjevo domnevno pretiravanje razumeti kot del igre. Ali eksistencialne revolucije, oživitve pristne osebe, za katero se zavzema. Kot filozof, poet, tisti, ki moli. Besedilo, ki je prevedeno v angleščino, namreč presega meje žanrov in njegovo oblikovno raznolikost je dejansko najbolj smiselno razumeti kot molitev, ekstatično, navdušujoče izrekanje, ki mu uveljavljeni postopki niso dovolj za izraz osebnega eksistencialnega hrepenenja. V tem oziru je Reparjeva knjižica prepričljiva. Vendar pa moramo biti do besedila tudi deloma kritični. Eksistencialni analizi in revoluciji je treba dodati materialistično. Potrošništvo je specifična kulturna faza središča imperija, za katerega je bilo treba žrtvovati ogromno ljudi na periferiji. Poleg tega je nestabilna, saj jo ogrožajo lastni materialni procesi proizvodnje, ki vodijo v krize in manjšajo kupno moč delavcev. Če si želimo omogočiti dostojno življenje vsem, bo treba v praksi, ne zgolj v duhu, doseči radikalne spremembe. Pri tem pa nam eksistencialna revolucija seveda lahko pomaga in pripravi pogoje za kolosalen materialni obrat. Knjigo 77: Osrečenost v času Luke Dončića spremljajo besedila Iva Daneua, Sergeja Tavčarja in Igorja Đurovića. Tavčarjev komentar vključuje rasizirano razumevanje košarke, ki ni strokovno utemeljeno. Kot je v delu športnega novinarstva in popularnega dojemanja košarke v navadi, izpostavlja lažno dihotomijo med močnimi in tehnično podkovanimi igralci ter igralci z inteligenco in kreativnostjo, ki so seveda vsi po vrsti belci: Dončić, Larry Bird in Mirza Delibašić. Pri tem podcenjuje osupljivo košarkarsko inteligenco LeBrona Jamesa, ki je po načinu igre tudi Dončićev vzornik. Romantizirano razumevanje razlik med NBA-jevsko in evropsko košarko ni točno, prva je namreč tudi hitrejša in mentalno kompleksnejša.

Veliko mladih si vprašanja, kako premagati zaskrbljenost, nikoli ne zastavi in zato nanj tudi ne najde odgovora. Prepričani so, da je zaskrbljenost pač sestavni del našega življenja, kar deloma drži. A čeprav so skrbi del življenja, ne smemo dovoliti, da bi se nas zaradi njih polastila tesnoba in nas ohromila. Dobra novica je, da se lahko naučimo zaskrbljenost obvladovati, preden ona obvlada nas. Tako pravita avtorja knjige Max in Andrea Lucado, ki sta jo naslovila »Povej svojim skrbem, kako velik je tvoj Bog«. Knjiga je izšla pri Založbi Ognjišče, nekaj odlomkov pa smo prebrali v tokratni oddaji Sol in luč.

Veliko mladih si vprašanja, kako premagati zaskrbljenost, nikoli ne zastavi in zato nanj tudi ne najde odgovora. Prepričani so, da je zaskrbljenost pač sestavni del našega življenja, kar deloma drži. A čeprav so skrbi del življenja, ne smemo dovoliti, da bi se nas zaradi njih polastila tesnoba in nas ohromila. Dobra novica je, da se lahko naučimo zaskrbljenost obvladovati, preden ona obvlada nas. Tako pravita avtorja knjige Max in Andrea Lucado, ki sta jo naslovila »Povej svojim skrbem, kako velik je tvoj Bog«. Knjiga je izšla pri Založbi Ognjišče, nekaj odlomkov pa smo prebrali v tokratni oddaji Sol in luč.

Piše Iztok Ilich, bere Igor Velše. S Koroško na obeh straneh meje povezani pesnik, pisatelj in publicist Vinko Ošlak, med drugim znan po pisanju tudi v esperantu in po dolgoletni skrbi za revijo Celovški Zvon, se v zadnjih letih s pridigami, učnimi urami in pogovori vse bolj posveča različnim ravnem in vsebinam svetopisemskega izročila. Na vprašaj na koncu naslova knjige Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi?, povzetega po pesmi kantavtorja Brendija, sam ne odgovarja povsem črnogledo, temveč z »najbrž ne …«. Pri čemer z »najbrž«, kot pojasnjuje, še goji tiho upanje, da se v svoji presoji moti. V premišljevanjih o ogroženosti slovenske narodne biti in jezika prednikov nima pred očmi le stanja na južnem Koroškem, temveč tudi drugod, tako med izseljenci in njihovimi potomci po svetu kakor v matični slovenski državi, kjer je do odnosa do jezika in tradicije še posebno kritičen. V poglavju Zmote in napake na slovenski in nemški strani koroškega narodnega vprašanja zavrača novo iznajdeni pojem »dvojezičnost« kot jezikovni nesmisel in ponavlja, da je Ljubljana tudi danes »bolj zainteresirana za gladkost diplomatskega parketa na Dunaju, kakor za ohranitev slovenskega dela naroda na Koroškem in Štajerskem«. Ker pri vrsti občutljivih tem, ki jih obravnava, ne želi zdrsniti v ceneno in neplodno moraliziranje, išče in najdeva odgovore v izbranih odlomkih iz Svetega pisma. Prepričan je, da je opuščanje jezika in kulturnega izročila staršev in rodu povezano z opuščanjem vere v Boga in njegove zakone. Med pojasnjevanjem razlike med asimilacijo in odpadništvom pa med drugim ugotavlja, da se to vprašanje danes širi tudi na vprašanje ideološkega in novopoganskega prilagajanja in odpada v okviru lastne materinščine. V tej dilemi je za avtorja zamenjava slovenščine z nemščino, še bolj verjetno pa z angleščino in v prihodnosti morda celo s kitajščino, vendarle precej manjše zlo kakor odpad od normalnosti in razumnosti v lastnem jeziku, kjer se danes, na primer, očetu ne reče več oče, ampak »starš 1«. Skrbi ga torej tudi razkroj tradicionalnih družbenih in družinskih vrednot z uvajanjem drugačnih razmerij in vlog v odnosih med bližnjimi. Ob vsej zaskrbljenosti pa avtor v novi knjigi opaža, da je na jezikovnem in narodnostnem polju posejano tudi dobro seme tistih, ki v smislu zvestobe, ne trme ali kljubovanja, še vztrajajo. Vinko Ošlak esej o vprašanju naroda in jezika zaključuje z objavo znamenitih Slovenskih zapovedi, nastalih leta 1922 v Trstu. Po izgubljenem plebiscitu na Koroškem in ob razraščanju fašizma na Primorskem je bil to za Slovence, ki so po prvi svetovni vojni ostali zunaj Jugoslavije, izjemno težaven čas pospešenega raznarodovanja, za mnoge tudi trenutek odločitve za zvestobo ali odpadništvo. Zapovedi je sestavil in dal natisniti na dopisnici tržaški politični in narodni delavec Anton Gerbec, pobudnik jezikovnega krožka Odvada, ki je v Trstu deloval do leta 1929. Namen ne prav številnih članov krožka, ki so po statutu morali za vsako po nepotrebnem uporabljeno tujko plačati dogovorjeno denarno kazen, je bil »spopolnjevanje in čiščenje slovenskega knjižnega jezika vseh slovničnih nepravilnosti in dvoumnosti« da bi dosegli končni smoter: »en narodni jezik slovenski!«. Ime krožka, Odvada, je tako mogoče razumeti predvsem kot pogumen odziv zavednih tržaških izobražencev za ohranjanje ogrožene materinščine Slovencev na zahodnem robu z odvajanjem od jezikovnih vplivov večinskega in drugih večjih narodov, ki jih obdajajo. Vinko Ošlak to malo znano parafrazo desetih božjih zapovedi kritično komentira z željo, da bi jo porabil kot svojevrstno ponazoritev svojih razmišljanj. Njihovo avtorstvo je pomotoma pripisal takrat že pokojnemu jezikoslovcu patru Stanislavu Škrabcu, ki pa je bil pri natisu udeležen le posredno, kot avtor uvodoma povzetega domoljubnega mota: »Naša slovenščina je, prepričan sem, eden najlepših jezikov na svetu.« Za Ošlaka je ta stavek »sam po sebi prvi primer napačnega pojmovanja svojega naroda in jezika, ki ga izrekajo vsi nacionalni šovinisti na svetu«. Iskreno zaskrbljeni, na vse strani kritični esejist zaupa v edino najvišjo nebeško modrost, ki bo odločila, ali naj se slovenščina – tako kot vsi drugi jeziki – ohrani ali ne. Pri tem naj bi bila nemščina po njegovih besedah »danes morda še bolj ogrožena kakor petdesetkrat manjša slovenščina, ker je asimilacija v angleščino za nemško govorečega dosti bližja in lažja, kakor za slovensko govorečega«.

Predstavljamo novega člana Tajnega društva OFC Jureta Vitulića, ki ste ga bralci naše spletne strani že spoznali, ko smo pred kratkim objavili njegovo analitično kolumno o Mitrovskemu in Raulu. Prepričani smo, da bo njegov doprinos obogatil vaš in naš najljubši podkast. Potem se posvetimo osrednji temi epizode, slovesu Milana Mandarića, ki nas je zapustil v 88. letu starosti. Tvorec sodobne, konkurenčne Olimpije je v Ljubljani pustil neizbrisen pečat.Spomnimo se tudi petkove tekme z Aluminijem, na kateri so Green Dragons proslavili rojstni dan, igralci pa precej po nepotrebnem zapravili dve dragoceni točki.Za konec pa še hokej, basket in štajerska satira.

Specializirano državno tožilstvo je včeraj vložilo zahtevo za sodno preiskavo proti predsedniku vlade Robertu Golobu zaradi domnevnega nedopustnega vmešavanja v delo policije, kar premierju očita nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar. Gre za novo poglavje zgodbe, ki traja že skoraj tri leta. Tatjana Bobnar je tožilstvo in komisijo za preprečevanje korupcije o domnevnih pritiskih obvestila, ko je bila še ministrica, policija je premierja kazensko ovadila pred nekaj manj kot letom; dva postopka proti njemu vodi tudi KPK, in to zaradi domnevnega vmešavanja v delo policije in afere Karigador. V oddaji tudi o tem: - Vladimir Putin: Nato je v vojni z Rusijo, Moskva pa namesto napadov na Evropo išče vrnitev k diplomaciji. - Izraelsko ravnanje proti človekoljubni flotilji pred Gazo sprožilo množične proteste po vsem svetu. V Italiji splošna stavka. - Celjski nogometaši konferenčno ligo začeli z zmago proti atenskemu AEK

Slabi dve leti od začetka vojne v Gazi je življenje izgubilo že več kot 66 tisoč Palestincev, za več kot 11 tisočimi se je izgubila sled, skoraj 170 tisoč je ranjenih. Medtem ko izraelske oblasti vztrajajo, da bodo opravile s Hamasom, iz druge strani Atlantika prihajajo signali, da bi se vendarle lahko kaj premaknilo v smeri oblikovanja dogovora o končanju spopadov.

Nova pokojninska zakonodaja je v državnem zboru dobila podporo, a pot do uveljavitve novele še ni končana. Del sindikatov ter nevladnih organizacij bo ta četrtek v parlament odnesel zadostno število podpisov, s čimer se bodo začeli postopki za referendum. Prepričani so, da gredo predlagane spremembe "izrazito v škodo delavstva in upokojencev". Vladna stran pa trdi, da ukrepi prinašajo večjo blaginjo upokojencem, a zagotavljajo vzdržnost sistema. O argumentih ene in druge strani v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Igor Feketija, državi sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; Marijan Papež, generalni direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje; dr. Jaka Cepec, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani; David Švarc, Delavska koalicija.

Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Druga pesniška zbirka glasbenice in pesnice Lare Božak kap lje kap lje je ena izmed vznemirljivejših pesniških zbirk zadnjega časa, saj veliko odprtih problematik in jezikovnih preigravanj kaže na zrelost in modrost. Že pesničin prvenec Z luknjami v prepihu je bil predlani nominiran za najboljši prvenec in bil uvrščen na festival Pranger. Zdaj je avtorica še poglobila misel in dodelala možnosti izražanja pesniškega jezika. Ta gre v drobne detajle, kot je na primer lomljenje besed in s tem kazanje na možnosti večpomenskosti in hkrati zaustavitve med branjem posamičnih zlogov. Kot da bi ponekod potrebovali premor. Zaustavitve so skorajda nujne, saj pesmi obravnavajo, razčlenjujejo in izpovedujejo večplastno bolečino. Ta sega v rodbinsko preteklost, ki jo subjektka želi ozavestiti in priznati. Fizično nasilje je primerjano z vijolično barvo in se kot motiv smiselno pojavlja. V skladu s tem je tudi občutje zbirke prepleteno z zamolkom. Kot da bi ves čas nekaj čakalo, kaj vse še lahko pride. In res, prihajajo strahovi, kancerogena bolezen, notranji boji. S celjenjem generacijskih ran se ukvarja kar nekaj pesniških zbirk, zbirka kap lje kap lje pa nakazuje tudi možnost drugačnih in novih začetkov. Oziroma jih je mogoče vsaj slutiti. Kajti vse se ves čas pretaka: »neprekinjenega kroga« ni mogoče kar tako prekiniti. Lakota, trpljenje, udarci se vračajo kot spominske usedline. Kot pove že naslov ima pomembno vlogo pri tem simbol vode. Jezikovno prepletanje se razrašča v razkrivanje preteklosti in zaznavanje sedanjosti. Vse to je zelo natančno. Ko subjektka zre v preteklost, je vreden vsak spomin na babičino pripovedovanje, in ko se sooča s hipnostjo, je pomemben vsaj gib in dregljaj. Vse pa se spleta v življenje, ki ga pesnica nosi kot Atlas ali Kariatida. Prepričljivi so zamiki verzov in tudi posamične likovne pesmi, s katerimi pesnica ponazarja rakavo bolezen. Slutiti, je mogoče, kako dejanja puščajo posledice v naslednjih generacijah, ki se kažejo kot psihična ali telesna bolečina. Vedno ostaja in prehaja iz roda v rod. Spet imata pomembno vlogo element vode in tudi kri, ki vse zapisujeta in se pretakata: »ne ločujem več / med modricami / na beli strani podlakti // povsem so se / pomešale / kot vzroki in posledice / kot se prepletajo rane / domnevno primarne s temi / ki ves čas / in polagoma sledijo«. Torej, vse teče in pušča sledi, ne samo metaforično, temveč tudi dejansko: so razjede, erozija, ki se vedno bolj poglablja. Razkrivanje ne prizanaša. Če so drugi lahko nekako zagovarjali doživljeno trpljenje, ga je zdaj treba priznati in ozavestiti. Seganje v spomin babičinega pripovedovanja in očetovih opravičevanj, razmišljanje o rabi besed, tehtanje preteklosti so osnovni deli, ki jih avtorica nadgrajuje skozi vso zbirko. Pesmi je mogoče razumeti in čutiti – to je boleče, a nujno za pretres predolgo zamolčanih osebnih zgodb žensk. Lara Božak je prepričljivo združila sedanjost in preteklost, ki se ves čas prepletata. Hipna sedanjost ima nenaslovljene pesmi. Preteklost je ukoreninjena in pesmi so naslovljene. Ni pa ju mogoče ločiti, kot se ni mogoče ločiti od slabih vzorcev. Dati je treba prostor vsaki misli, jo razpreti in predihati na novo. Skratka zbirka kap lje kap lje sidra pomembno sporočilo, kako si vsi delčki tlakujejo svojo pot v prihodnost. Na žalost predvsem slabi, čeprav bi se radi spominjali le dobrih.

Državni zbor je sprejel dolgo pričakovani novi zakon o medijih. Proti so glasovale opozicijske poslanske skupine. Prepričane so, da pomeni uvod v cenzuro, ker predvideva globe, če se v mediju spodbuja nasilje ali sovraštvo. ZA so glasovali v koaliciji, češ da bo zakon zaščitil neodvisnost medijev. Poslanci so v nadaljnjo obravnavo poslali novelo o kmetijskih zemljiščih ter predloga zakonov o kmetijstvu in o davku od dobička iz odsvojitve kriptosredstev.

Ponavadi razcvet protestantskih ljudstev in držav pripisujemo deželam severno od Alp, vendar je bila zgodovinska prevlada katolištva južno od njih le posledica bolj ali manj vojaških in kasneje ideoloških investicij. V »rojstni deželi« katolištva, Italiji, tudi začetnici preroda oziroma tega čemur so tam rekli »rinascimento«, po naše renesansa, so obstajali ljudje, ki so hoteli samoopaštvo rimske škofije uskladiti s temeljno idejo krščanstva, z evangeliji usmiljenega in ne maščevalnega, židovskega boga Stare zaveze. Papežev tajnik na enem od ključnih tridentinskih koncilov sredi 16. stoletja., v Kopru rojeni Peter Pavel Vergerij (v izvirniku Pier Paolo Vergerio »il giovane« -1498–1565) je l.1556 v Baslu dal natisniti knjižico, ki je obsegala dva spisa, katerih polni naslov se glasi "Ali naj papež Pavel IV. razmisli o ponovnem sklicu tridentinskega koncila?" in "Ali sme papež z orožjem in silo zapovedati protestantom, naj sprejmejo sklepe koncila?". Knjižica sila preprostega videza, ki je bila ravno pravšnjega formata, da jo je bilo mogoče skriti med poštnimi pošiljkami, ni imela nobene knjižne opreme: avtor je bil podpisan kot "papeški tajnik", ki se zavzema za mir. Leta 2018 je pri Založbi ZRC SAZU izšel prevod iz latinščine s spremno besedo in pojasnili. Gre za avtorsko delo, ki ga je opravil profesor humanističnih predmetov na Univerzi na Primorskem dr. Gregor Pobežin, sicer tudi predstojnik Inštituta za kulturno zgodovino na ZRC SAZU. V studiu nam je po izidu prevoda pojasnjeval zgodbo o osebnem vplivu Vergerija ml. in renesančnega humanizma nasploh na Primoža Trubarja po pobegu s Kranjske v nemške dežele, da si reši življenje. Prepričeval ga je naj začne izdajati prevod Biblije in mu pomagal izdati prva besedila v slovenskem jeziku (1550), seveda temeljno verskega značaja. Vergerij ml. je bil med drugim tudi škof v Kopru v 30-ih letih 16. st. FOTO: Vitraž s podobo protestantskega reformatorja Petra Pavla Vergerija ml. VIR: https://zalozba.zrc-sazu.si/sl/dogodki/vergerij-s-prijatelji-v-atriju-zrc

Na Aljaski bo danes potekalo prvo osebno srečanje ameriškega in ruskega predsednika po začetku ruske invazije na Ukrajino. Ta bo tudi osrednja tema pogovorov, pri čemer Donald Trump pričakuje, da bo Vladimir Putin pristal na končanje vojne, sicer Rusiji grozi z zaostritvijo sankcij. Kremelj Trumpova prizadevanja za mir pozdravlja, podpisov kakršnih koli dogovorov pa ne pričakuje. Že po nekaj minutah bo jasno, ali bo sestanek uspešen, napoveduje Trump. Če bo, bo to dober obet za mir in novo srečanje, na katerem si želi tudi prisotnosti ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega. Drugi poudarki oddaje: Za Srbijo še ena noč nasilnih protestov. Donacij iz naslova dohodnine v lanskem letu za skoraj 17,4 milijona evrov. Ob prazniku Marijinega vnebovzetja številna romanja, na cestah pričakovati gnečo.

Diego Reyes je Gvatemalec, ki že 8 let živi v Estoniji. Iz Gvatemale se preselil pri 24 letih najprej na Finsko, potem v Latvijo, nazadnje pa ga je pot pripeljala v Estonijo, kjer danes živi in dela. V tej baltski državi najbolj ceni varnost in umirjenost, vseeno pa pogreša dogodivščine, ki jih, kot pravi, lahko doživiš samo v Gvatemali in ostalih državah Latinske Amerike. Prepričan je, da bo ostal v Talinu vsaj na papirju, potovati pa si želi po vsej Evropi. Če pa se bo že preselil, pa bi izbral Slovenijo.Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.

Somaliland je razglasil neodvisnost od Somalije leta 1991, a ga do danes ni priznala še nobena država. Izjemna glasbenica in strastna borka za ohranjanje kulturne identitete Sahra Halgan je prepričana, da bi jo morali priznati. V osemdesetih je v vojni za osamosvojitev Somalilanda kot medicinska sestra s pesmijo spodbujala bojevnike proti diktaturi in si prislužila nadimek Hagan, ki pomeni »borka«. Verskim skrajnežem to ni bilo všeč. Sahra ne bi smela peti, ker je ženska. Borka s pesmijo, se ni ustavila, ko so ji govorili, da je greh, da moški in ženske skupaj plešejo na njeno glasbo in so prekinjali njene koncerte. Prepričana je, da je glasba dobra za ljudi, saj lahko odpira um in prinaša srečo.

Včerajšnja neposredna pogajanja med ukrajinsko in rusko delegacijo v Carigradu niso prinesla napredka pri sklenitvi prekinitve ognja - ruske sile po ukrajinskih navedbah nadaljujejo napade. Ameriški predsednik Donald Trump pa je za ameriške medije napovedal, da se bo po vsej verjetnosti dogovoril za srečanje z ruskim voditeljem. Drugi poudarki oddaje: - Izrael napovedal začetek nove vojaške operacije v Gazi. - Socialni partnerji bodo pogajanja glede urejanja trga dela nadaljevali prihodnji teden. - V Radencih 43-ič Maraton treh src.

Ameriški predsednik Donald Trump je v sinočnji izjavi ruskega predsednika Vladimirja Putina in ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega pozval k sodelovanju. Po srečanju posebnega ameriškega odposlanca za Ukrajino Keitha Kellogga in Zelenskega se zdi, da je v prizadevanja za končanje vojne končno vključena tudi Ukrajina. Ob tem pa bosta očitno visoko ceno za to morali plačali tako Ukrajina kot tudi Evropa, ki še nima sedeža za pogajalsko mizo. V oddaji pa tudi o tem: - Hamas in Izrael po zapletih danes predvidoma z novo izmenjavo talcev in zapornikov - Na Ptuju bodo oblast prevzeli kurenti, z mednarodnim sprevodom se začenja Kurentovanje - Naši košarkarji v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo do nove zmage

Od ene največjih menjav v zgodovini Lige NBA sta minila slaba dva tedna. Svoje misli o odhodu Luke Dončića v Los Angeles je strnil tudi redni gost in odličen NBA-analitik Iztok Franko. Vabljeni k poslušanji.

V Siriji so se vnovič razplamteli spopadi. Islamistični uporniki so po skoraj desetletju vdrli v drugo največje mesto Alep in nadzorujejo več četrti. Sirska vojska, zvesta predsedniku Assadu, računa na pomoč Rusije. Drugi poudarki: - Zaradi eksplozije na vodni napeljavi ogrožena preskrba Kosova z elektriko in Prištine z vodo. - V domovih za starejše pričakovali več od plačne reforme. Prepričani so, da se bo kadrovska stiska še zaostrila. - Hokejisti Olimpije po petih porazih zmagali, po kazenskih strelih boljši od aktualnega prvaka Salzburga.

Premier Robert Golob je na sedežu Združenih narodov v New Yorku pozdravil potrditev Pakta za prihodnost. Med drugim je omenil pomen vodne diplomacije, ki povezuje različne tehnologije pri spremljanju vodnega kroga. Svetovne voditelje je povabil k oblikovanju mednarodnega partnerstva s ciljem, da ljudem omogočijo dostop do čiste, trajnostne in varne vode. Prepričan je, da je to edina pot, če se želimo zares spopasti s podnebno krizo in spremembami, ki jih prinaša. Drugi poudarki: - Državni zbor začenja septembrsko sejo, osrednja točka interpelacija zoper ministrico za digitalno preobrazbo Emilijo Stojmenovo Duh. - Na volitvah v deželni zbor nemške dežele Brandenburg tesna zmaga Socialnih demokratov pred desno stranko Alternativa za Nemčijo. - Belgijec Evenepoel na svetovnem kolesarskem prvenstvu ubranil naslov v vožnji na čas, Roglič 12.

Oči mednarodne javnosti so uprte na Bližnji vzhod, kjer poleg vojne v Gazi med drugim povzročajo zaskrbljenost vse bolj napeti odnosi med Izraelom in Iranom. Ameriški predsednik Joe Biden je v prepričanju, da bo Iran prej ali slej napadel Izrael, posvaril uradni Teheran, naj tega ne stori. Kot je dejal, bodo Združene države branile Izrael ob morebitnem napadu, ki ga je Iran napovedal kot povračilni ukrep po nedavnem izraelskem napadu na iranski konzulat v Damasku. V oddaji tudi: - Iz haitijske prestolnice od začetka marca zbežalo 95 tisoč ljudi - Socialni demokrati bodo na kongresu izbirali novo vodstvo stranke - Policisti pozivajo motoriste k obnovitvi znanja pred začetkom sezone

Na sinočnji državni proslavi ob 20-letnici članstva Slovenije v zvezi Nato je predsednica republike Nataša Pirc Musar poudarila, da je bila odločitev o članstvu v zavezništvu pravilna. Med drugim meni, da smo s tem korakom začeli živeti bolje in varneje. Prepričana je tudi, da zaradi članstva za obrambo namenjamo manj sredstev, kot smo jih namenjali kot del Jugoslavije ali če bi si obrambo zagotavljali samostojno. Druge teme: - Stojmenova Duh ostaja ministrica za digitalno preobrazbo, a v koaliciji z njenim delom niso najbolj zadovoljni. - Odbor za zdravstvo o predlogu spremembe zakona o zdravniški službi, ki ji Fides ostro nasprotuje. - Netanjahu napovedal: Vojska se pripravlja na vstop v Rafo.

Ruskega predsednika Vladimirja Putina je za peti mandat na tem položaju podprlo skoraj 88 odstotkov volilcev, kar je največ doslej. V televizijskem nagovoru je ocenil, da zaupajo njegovemu vodstvu in se zahvalil vsem, ki so prišli na volišča. Druge teme: - Kmetijske organizacije preklicale za jutri napovedan veliki protest v Ljubljani in dale vladi čas za uresničitev obljub - Izraelska vojska je obnovila napade na največjo bolnišnico v Gazi - Četrta uvrstitev rokometne reprezentance na olimpijske igre je tretja za Uroša Zormana in njegova prva v vlogi selektorja

Srbski predsednik Aleksandar Vučić je razglasil zmago na predčasnih parlamentarnih volitvah. Kot kažejo prvi delni izidi je njegova Srbska napredna stranka osvojila absolutno večino, skoraj 47 odstotkov glasov. Opazovalci poročajo o številnih nepravilnostih. Opozicija zahteva ponovitev volitev v Beogradu in za nocoj napoveduje proteste. V oddaji pa tudi o tem: - Zunanja ministrica Fajon na posvetu diplomacije ugotavljala, da nova zavezništva izrivajo multilateralizem - Ob mednarodnem devu migrantov nevladniki opozarjajo na slabe razmere v azilnih domovih - Severjevo nagrado za stvaritve v poklicnih gledališčih prejela dramska igralca Mateja Pucko in Matija Rupel

Otroci se počasne in zgubane starke želve bojijo. Prepričani so, da okamniš, če te samo pogleda. Pripoveduje: Milena Zupančič. Glasbenik: Klemen Golner, klavir. Napisala: Damjana Kenda Hussu. Režiserka: Špela Kravogel. Premiera izvedba 1.10.2023 v živo iz studia 26 Radia Slovenija. Lahkonočnice na obisku v oddaji Lahko noč, otroci! s ciklom pravljic o odnosih, ki jih spletajo otroci.