Podcasts about prepri

  • 83PODCASTS
  • 210EPISODES
  • 24mAVG DURATION
  • 1WEEKLY EPISODE
  • Apr 4, 2025LATEST

POPULARITY

20172018201920202021202220232024


Best podcasts about prepri

Latest podcast episodes about prepri

Radijski dnevnik
Ameriški predsednik Trump kljub strmoglavljenju borznih trgov prepričan o koristi novih carin, pri katerih bo vztrajal

Radijski dnevnik

Play Episode Listen Later Apr 4, 2025 20:39


Strmoglavljenje borznih trgov ne bo spremenilo nove carinske politike ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Ta celo poudarja, da bo to vlagateljem koristilo. Ameriški zunanji minister Marco Rubio pa je dejal, da gospodarstva ne propadajo, temveč se trgi le odzivajo na dramatično spremembo svetovnega trgovinskega reda. Rubio je sicer na zasedanju zunanjih ministrov Nata poudaril še, da bodo morale članice zvišati izdatke za obrambo. V oddaji tudi o tem: - Slovenija napoveduje zvišanje izdatkov na 2 odstotka BDP pred letom 2030 - Nov holdinški sklad bo ob pomoči kohezijskih sredstev podjetjem in občinam zagotovil do 280 milijonov - Pozivi pridelovalcem k zaščiti pred pričakovano pozebo

Komentar tednika Družina
Janez Rifel: Duhovni boj na plečih nedolžnih otrok

Komentar tednika Družina

Play Episode Listen Later Apr 3, 2025 5:59


Prepričan sem, da je koalicijskim poslancem malo mar za stiske, trpljenje in hrepenenje samskih žensk in žensk v istospolnih zvezah. S sklicevanjem na njihove pravice, medtem ko vsi vemo, da otrok nikoli ni nikogaršnja pravica, samo poskušajo nabirati poceni politične točke.

Klepet ob Kavi
EPIZODA 187: Navdihujoče novice meseca marca. Bodimo POZITIVNI tudi v časih, ko nas prepričujejo drugače.

Klepet ob Kavi

Play Episode Listen Later Mar 20, 2025 6:04


Okoli nas je vse preveč negativnih novic, ki nas spravljajo v slabo voljo. Zato smo se pri Klepetu ob kavi odločili, da ta trend spremenimo in ljudem predstavimo navdihujoče in pozitivne novice. Zato ne spreglejte nove rubrike navdihujoče novice meseca marca. Lokalni podjetnik v Tanzaniji je prišel do dveh rešitev, ki bodo otrokom na vaseh olajšale učenje. Najprej je dobil idejo, kako stare vreče za cement spremeniti v nahrbtnike. Tem je pa dodal še sončne celice, ki napajajo bralno lučko. Na podeželju v Afriki namreč po mraku ni luči in to bo resnično pomagalo otrokom pri večernem branju in opravljanju domače naloge.Bi se sami postavili med ogenj in svoje ljubljenčke? Le 16 letno dekle v Los Angelesu se je odločilo, da tudi izredno prestrašenega konja ne prepusti hitremu požaru in skupaj sta odjezdila na varno. Pot ni bila preprosta, ampak empatija, ki je vodila to dejanje je lahko inspiracija nam vsem.Medtem pa se v botaničnem vrtu Sidneyu množice zgrinjajo, da bi videle cveteti eno rastlino, in ja Titan arum je ena izmed najbolj fascinantnih in nenavadnih rastlin na svetu in zacveti skoraj nikoli. Narava je resnično posebna! Učiteljica in voditeljica. Zato moramo praznovati trenutke in posameznike, ki naravo ohranjajo. Tako kot Kathleen Blanchard, ki je petdeset let namenila temu, da je bi ohranila Atlantskega mormona, prikupno morsko ptico z velikim rumenim kljunom. Si predstavljate, da bi vložili svoje življenje v to in bi vam uspelo ohraniti eno vrsto na našem planetu?

Duhovna misel
Zmago Godina: Dajanje

Duhovna misel

Play Episode Listen Later Mar 15, 2025 6:08


Pred kratkim sem prebral misel Thomasa Jeffersona, ki je nekoč rekel: “Sveča ne izgubi ničesar, če prižge drugo svečo.” Vsakdo, ki je že kdaj nesebično pomagal drugemu, ve, da je to res. Toda žal niso vsi pripravljeni sprejeti te miselnosti dajanja. Pravzaprav večina ljudi ne razmišlja tako. Prepričani so, da deliti nekaj svojega z drugimi pomeni izgubiti. Vsak človek ima eno izmed dveh miselnosti: miselnost pomanjkanja ali obilja. Ljudje, ki negujejo miselnost pomanjkanja, menijo, da je v življenju na voljo le omejena količina dobrin, pa naj gre za denar, priložnosti ali kaj drugega. Svet vidijo kot torto s točno določenim številom kosov, zato si prizadevajo, da bi dobili svojega, in ko jim to uspe, ga želijo za vsako ceno zavarovati in v njem uživati sami. Tisti z miselnostjo obilja pa verjamejo, da je vsega dovolj za vse. Če je življenje torta in se drugi bojujejo za svoj kos, je rešitev ljudi z miselnostjo obilja ta, da bodo pač spekli drugo torto. Če imajo zamisel, jo delijo; prepričani so, da se jim bo porodila nova. Če imajo denar, ga nekaj dajo, saj ga lahko vedno še kaj zaslužijo. Vedo, da je na voljo več (ali drugačnih) virov in dovolj priložnosti, da vsi uspejo. Ljudje smo jemalci ali dajalci. Jemalci jemljejo, grabijo in pogoltnejo vse, kar lahko, da bi zadovoljili svoje potrebe. Življenje vidijo kot tekmo, v kateri lahko zmaga le eden. Na drugi strani pa so dajalci, ljudje, ki dajejo, ustvarjajo in omogočajo, da se stvari zgodijo. Ti ustvarjajo napredek in spodbujajo druge k uspehu. Verjamem, da na tem področju dobimo od življenja to, kar pričakujemo. Lahko zbiramo in potem zadržujemo tisto malo, kar imamo, in ne dobimo ničesar več. Lahko pa to, kar imamo, dajemo in delimo z drugimi in smo tudi sami nagrajeni z obiljem. Naše stališče pomeni ključno razliko. Če združimo moči, če velikodušno dajemo, bomo tako ali drugače dobili veliko več, kot smo dali. Svetopisemsko besedilo iz Pregovorov 11,24 je jasno: “Nekateri razdaja obilo in bogatí še bolj; drugi zadržuje celó, kar se spodobi, pa gre v siromaštvo.” Gojimo miselnost obilja. Bodimo dajalci, ne jemalci; sodelujmo, ne tekmujmo. Prepričan sem, da bomo tako na podlagi lastne izkušnje spoznali resničnost omenjenih besed in doživeli tisto, kar je opisal Pierre Teilhard de Chardin, ki je rekel: “Najbolj zadovoljujoča stvar v življenju je zmožnost dati velik del sebe drugim.”

Ocene
Boris Golec: Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto v Krško v 16. stoletju

Ocene

Play Episode Listen Later Mar 3, 2025 6:39


Piše Iztok Ilich, bere Renat Horvat. Zgodovinar Boris Golec je že večkrat presenetil z odkritji prej neznanih podatkov o življenju in dosežkih pomembnih osebnosti iz naše narodne zgodovine ter z njimi ovrgel desetletja in stoletja veljavne ugotovitve, zapisane v referenčni literaturi in učbenikih. Posebno odmevna so bila njegova odkritja, ki so predvsem med zgodovinarji in literarnimi zgodovinarji pa tudi v širši kulturni javnosti spremenila vrsto predstav o rodu, delovanju in bivališčih nekaterih velikanov slovenske preteklosti. Tako je Golec s ponovno natančno raziskavo spregledanega ali napačno razumljenega dokumentarnega gradiva dokazal, da Primož Trubar ni bil rojen v Temkovem mlinu ob Rašici pri Velikih Laščah, kot je veljalo od literarnega zgodovinarja Franceta Kidriča naprej, temveč v že propadlem mlinu višje ob potoku. Da ne bi prišlo do nepotrebnih zapletov, je skrbno urejeno območje s stalno razstavo kljub temu ohranilo ime Trubarjeva domačija. Prav tako je odkril številne nove podrobnosti o rodbini Valvazor in da znameniti polihistor svojih zadnjih let v Krškem ni prebil v stavbi današnjega mestnega muzeja, pred katerim so mu, prepričani, da je bilo tako, postavili bronast spomenik, temveč v delu nekaj deset korakov oddaljene meščanske Mencingerjeve hiše. Obnova celotnega kompleksa je potrdila njegovo odkritje. V monografiji Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in mesto v Krško v 16. stoletju, ki jo avtor skromno imenuje »razširjen torzo za celovito raziskavo o obeh velikih reformatorjih ter krški mestni zgodovini, kar je izziv, s katerim se bodo v prihodnje lahko spopadli preučevalci preteklosti različnih strok,« se je Boris Golec vrnil v Krško. Namenil se je na enem mestu prikazati predvsem svoja najnovejša spoznanja o znamenitih Krčanih, učitelju in učencu Adamu Bohoriču in Juriju Dalmatinu, ki ju je povezovalo življenje in delovanje v tem starodavnem mestu na kranjskem bregu Save, v Ljubljani in drugod. Pred bralce je postavil, kot je zapisal, njuni življenjski zgodbi, umeščeni v kontekst Krškega v burnem 16. stoletju. S knjigo je tudi počastil spomin na 440. obletnico izida prvega popolnega prevoda Biblije in prve slovnice slovenskega jezika, po Trubarjevih prvencih drugega vrhunca slovenske protestantske dobe. Boris Golec se tudi tokrat ni izneveril občudovalcem svoje raziskovalne vztrajnosti. O Adamu Bohoriču je med drugim odkril, da smo 500. obletnico njegovega rojstva praznovali nekaj let prezgodaj, saj je prišel na svet šele okoli leta 1524. Tako bi bilo to obletnico primerneje omenjati hkrati z natisom njegove slovnice leta 1584. Ulica v Ljubljani, kjer na mesto, kjer je stala njegova hiša, spominja Bohoričevo portretno obeležje na pročelju kresije, pa bi si, še dodaja Golec, bolj zaslužila poimenovanje po njem, kot po pesniku in uredniku Josipu Stritarju, ki je v Ljubljani obiskoval le nižje šole. Prav tako ne držijo vztrajno ponavljajoče se navedbe, da je Bohorič umrl v izgnanstvu nekje na Nemškem. Boris Golec s podatki iz mestne davčne knjige dokazuje, da je do smrti leta 1601 ali 1602 živel v Ljubljani, kjer so ga, najbrž pri sv. Petru, tudi pokopali. Za Jurija Dalmatina pa Golec zatrjuje, da v zgodovino ni vstopil s podedovanim priimkom, ampak si ga je nadel sam in se v humanistični maniri svojega časa podpisoval kot Dalmatinus ali Dalmata. Pri tem naj bi bilo bolj verjetno, da je izviral iz družine hrvaških beguncev pred Turki, ki so se okrog leta 1530 kot kolonisti naselili na Krškem polju, kot da bi bil potomec enega od obrtnikov ali trgovcev, ki so se priselili iz Dalmacije v Krško; v njegovem času je bila namreč Dalmacija bistveno širši geografski pojem, kot je danes. Avtor meni, da se je prevajalec Biblije najverjetneje rodil v mestu Krško očetu Hrvatu in materi domačinki, tako da je bila njegova materinščina krški govor. In dodaja, da sta v nasprotju z domnevami, da so mu pomrli vsi otroci, odrasli vsaj dve hčeri, ki sta se obe omožili. Znanih je pet vnukov, vsa družina pa se je med protireformacijo vrnila v katoliško vero. Tretji del knjige je v celoti posvečen Krškemu, ki ga je cesar Friderik III., potem ko ga je prevzel v last od Katarine Celjske, leta 1477 povzdignil iz trga v deželnoknežje mesto. Pomembna je bila njegova lega ob Savi, vendar v Bohoričevem in Dalmatinovem času še ni dajalo vtisa mesta, saj z vodne strani ni imelo obzidja. Golec tudi tukaj razkriva številne manj znane ali sploh neznane podatke o razvoju Krškega, na katere je naletel v Mestni ustanovni listini in poznejših virih. Opozarja na slovensko poimenovanje Krški grad že v letu po ustanovitvi in ugotavlja, da je velik del arhivskega gradiva izgubljen, preostalo pa raztreseno na različnih lokacijah. Vendar je ohranjen, a bolj ali manj pozabljen najpomembnejši vir domačega izvora, krška mestna knjiga, zaradi raznolike vsebine imenovana tudi krška kronika. Po njej, je presenečen Golec, leta 1977 ni segel nobeden od avtorjev zbornika v počastitev 500-letnice mesta. Prepričan, da bi si vir zaslužil natančno analizo in objavo, sam za začetek na koncu objavlja tabelarično prikazan seznam sodnikov, pisarjev in novo sprejetih meščanov ter primerjalno dva seznama plačnikov dajatev po urbarjih.

Jutranja kronika
Evropski voditelji bodo skušali prepričati Trumpa, naj ne popušča Rusiji

Jutranja kronika

Play Episode Listen Later Feb 22, 2025 19:07


Ameriški predsednik Donald Trump je v sinočnji izjavi ruskega predsednika Vladimirja Putina in ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega pozval k sodelovanju. Po srečanju posebnega ameriškega odposlanca za Ukrajino Keitha Kellogga in Zelenskega se zdi, da je v prizadevanja za končanje vojne končno vključena tudi Ukrajina. Ob tem pa bosta očitno visoko ceno za to morali plačali tako Ukrajina kot tudi Evropa, ki še nima sedeža za pogajalsko mizo. V oddaji pa tudi o tem: - Hamas in Izrael po zapletih danes predvidoma z novo izmenjavo talcev in zapornikov - Na Ptuju bodo oblast prevzeli kurenti, z mednarodnim sprevodom se začenja Kurentovanje - Naši košarkarji v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo do nove zmage

Komentar spletnega portala Domovina.je
Erika Ašič: Pod pritiskom družbe ali na svojih nogah?

Komentar spletnega portala Domovina.je

Play Episode Listen Later Feb 19, 2025 7:10


Slovenski pedagog dr. Franc Pediček, ki je med drugo svetovno vojno in po njej doživel tudi grozote taborišč, je po vojni pri dr. Gogali doštudiral pedagogiko in postal ugleden profesor, predavatelj, znanstvenik, v slovenskih šolah je vzpostavil svetovalno službo ter napisal vrsto knjig o vzgoji. Toda leta 1971 je po svojem nagovoru na 2. posvetu slovenskih pedagogov na Bledu močno trčil ob režim tedanje komunistične oblasti. Ni se strinjal s tem, da bi sistem vzgoje in izobraževanja oblikoval človeka po meri in potrebah družbe. Njegova smer je bila spoštovanje človekovega dostojanstva, njegove edinstvene in celostne osebnosti, ustvarjalnosti in odgovornosti. Od tistega dne je bilo Pedičku prepovedano pisanje in predavateljsko delo, dobil je lahko le obrobne službe. Znašel se je v močnem konfliktu med stroko in politiko, kar je bilo takrat nevarno. Odtlej je bil nadzorovan in zasledovan. To so izkusili tudi mnogi drugi. Režimsko oblikovanje otrok in mladih po meri družbe se je še okrepilo in bilo močno prisotno vsaj do konca osemdesetih let. Zdi se, kot da je v sedanjem času nadzor nad oblikovanjem mladih in nad delovanjem odraslih ostal in se v času trenutne vlade še okrepil; le izvajalci so (formalno) drugi – namesto komunistične partije ga izvajajo leve nevladne in politične organizacije. S pomočjo Sorosevega, ameriškega in evropskega financiranja so v uničevanje človekovega dostojanstva, družine, vrednot in načela zdrave pameti usmerjene pravne službe, sodobni mediji, politika, literatura, kultura, vplivneži, marsikje pa tudi vsebine in načini dela v vrtcih in šolah. Nekdo se je odločil, da bodo za manjvredne označeni tisti, ki niso simpatizerji posiljevanja s teorijo spolov in ki so proti spreminjanju spola otrok in mladih. Nekdo se je spomnil, da so električni avtomobili okolju prijazni, čeprav nam ni razkril celotnega vpliva na okolje in ne vemo, kam bomo na primer z njihovimi odpadnimi baterijami. Prepričujejo nas, da so krave bolj škodljive za ozračje kot letala. Nekdo se je odločil, da moramo ilegalnim migrantom na široko odpreti vrata in jim nuditi vse ugodnosti, toda bognedaj, da nas med vožnjo zaloti policija dan po tem, ko nam je preteklo vozniško dovoljenje, ali da kak dan zamudimo s plačilom položnice. Dekleta so bombardirana s posnetki vedno lepih in srečnih vplivnic, kar jim daje občutek, da niso dovolj lepa, dovolj vitka in da njihove ustnice, nos ali zadnjica potrebujejo popravilo. Nekomu ni všeč, da vsakdo pove, kar misli, zato je uveljavil pojem sovražnega govora in mnenja, s katerimi se ne strinja, označil kar za fašizem. Vsebinske razprave so nezaželene, logika je postala nesprejemljiva, oblika je prevladala nad vsebino, politična korektnost nad resnico. In ko nam zdrava pamet pravi, da gredo stvari vedno bolj narobe, nas prepričujejo, da je z našo pametjo nekaj hudo narobe, da je vse to za nas dobro, da tako ščitimo človekove pravice in da nam to omogoča boljšo prihodnost. Spet je družba tista, ki oblikuje posameznika po svoji meri. Redki imajo sposobnost, znanje in moč, da izstopajo iz tega vzorca. Zlahka najdemo vzporednice s Pedičkovim časom, ko sta vladala enoumje in nadzor. Rešili smo se enega nadzora in prešli pod drugega, učinek pa je isti. Za tistega, ki se tem (zmedenim) globalističnim načelom postavi po robu, se že najde nek način, da je utišan. Zanemarili smo vrednost in edinstvenost posameznika. Ne zanimajo nas človekova notranjost, njegova ustvarjalnost, talenti in potencial za doprinos k skupnosti, njegove vrednote. Kako zelo so nas Evropejce navadili na leporečenje in vedno bolj zgrešene vrednote, priča odziv na nagovor ameriškega podpredsednika J. D. Vancea. Govoril je o pomenu vrednot, ki smo jih poteptali, ter o pomenu tega, da vsakdo svobodno pove svoje stališče. Poudaril je, kako pomembno je prisluhniti vsakomur, četudi se z njim ne strinjamo. Med drugim je dejal: »Izkazalo se je, da ne morete enostavno zahtevati inovativnosti ali ustvarjalnosti, tako kot tudi ne morete prisiliti ljudi, kaj naj mislijo, kaj naj čutijo ali kaj naj verjamejo. Verjamemo, da so te stvari zagotovo povezane.« Priznal je, da so tudi v ZDA naredili mnogo napak na tem področju, toda očitno so se odločili spremeniti smer ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih. V nagovoru je Vance postavil vprašanje, ki bi si ga lahko večkrat postavili vsi: »Kolikokrat moramo spremljati te strašne napake, preden spremenimo napačno smer in našo skupno civilizacijo popeljemo na nova pota?« Ustavitev ameriškega financiranja nevladnih organizacij, usmerjenih v globalizem, in nekaterih levih političnih strank ter s tem tovrstnih vsebin je žarek upanja za Evropo. Tudi prepoved cenzuriranja družbenih omrežij je korak v pravo smer. Če bo le Evropa in z njo Slovenija znala pravi čas odpreti prostor, v katerem se bo posameznik lahko uresničil kot edinstvena, neponovljiva celostna osebnost ter odgovorno zaživel svojo ustvarjalnost. K temu lahko pomaga tudi vsakdo izmed nas – najprej v vsakodnevnem odločanju, da prisluhnemo sebi in sočloveku, sledimo logiki in zdravemu razumu ter da se, ko bo čas, pravilno odločimo na volitvah.

Podobe znanja
Iva Hafner Bratkovič: Nov pristop prepriča tumorske celice, naj umrejo same od sebe

Podobe znanja

Play Episode Listen Later Feb 14, 2025 32:00


Bomo nekega dne lahko rakave bolezni zdravili tako, da bomo tumorske celice prepričali, da naj vendarle umrejo? Nove možnosti odpirajo spoznanja o tako imenovani obogateni celični smrti. S pravimi učinkovinami namreč lahko imunski sistem spodbudimo, da je kos tudi trdovratnim oblikam raka, je pokazala raziskava, ki so jo izvedli na Kemijskem inštitutu pod vodstvom dr. Ive Hafner Bratkovič. Članek so objavili v ugledni znanstveni reviji Nature Communications. Pri rakavih celicah namreč običajno imunski sistem odpove, saj jih preprosto ne prepozna kot nevarne. Z novo metodo pa se posebne beljakovine, imflamasome, ki so del našega prirojenega imunskega odziva in opozarjajo na nevarne viruse in bakterije, vnese v tumorske celice. Tam tumorsko celico nato uspešno uničijo, obenem pa sprostijo snovi, ki v tumor privabijo imunske celice, katerim tumor običajno uspešno preprečuje vstop. Zato tudi izraz obogatena celična smrt.

SOS odmev
173 Iztok Franko prepričan, da je Kidd vedel za Dončićevo menjavo

SOS odmev

Play Episode Listen Later Feb 13, 2025 57:06


Od ene največjih menjav v zgodovini Lige NBA sta minila slaba dva tedna. Svoje misli o odhodu Luke Dončića v Los Angeles je strnil tudi redni gost in odličen NBA-analitik Iztok Franko. Vabljeni k poslušanji.

Radijski dnevnik
ZDA: vrnitev Ukrajine na meje izpred leta 2014 niso realna pogajalska zahteva

Radijski dnevnik

Play Episode Listen Later Feb 12, 2025 20:34


Vrnitev ukrajinske meje na tisto pred letom 2014 ni realna, je ob robu srečanja kontaktne skupine za Ukrajino v Bruslju dejal ameriški obrambni minister Pete Hegseth. Prepričan je, da bi morale evropske zaveznice zagotoviti levji delež pomoči napadeni državi. Drugi poudarki oddaje: - Svobodnjakov, kot kaže, ne bo v prihodnji avstrijski vladi. - Pomen zaupanja v sodstvo med poudarki ob začetku sodnega leta - Med mladostniki se širi nevaren spletni izziv z uživanjem paracetamola.

Duhovna misel
Daniel Brkič: Kako razumeti Božji molk

Duhovna misel

Play Episode Listen Later Feb 10, 2025 5:34


Spoštovani, verski reformator doktor Martin Luter je šel zaradi Božjega molka večkrat skozi trpljenje. Nekoč je bilo zelo hudo. Prepričan je bil, da se Bog ne zmeni zanj, zato se je odločil, da bo dokončno odnehal. Da ni, gre zahvala podpori njegove žene Katharine von Bora. Sunkovito je zapustil hišo in v obupu odšel v neznano, njegova žena pa je šla molit. Takoj se je preoblekla v črnino, od pet do glave, če bi se mož po naključju hitro vrnil. Čez okna je potegnila zavese in povrhu dodala še črno tkanino. Ugasnila je vse svetilke in sobo zavila v temo. Ko se je Luter končno vrnil, je opazil same znake smrti. Vprašal jo je: »Katarina, ali so sporočili, da je kdo umrl? Povej že vendar, kdo je umrl?« Odgovorila mu je: »Bog je umrl, saj si vendar rekel, da je za nas mrtev. Da ga ni več. Da nas je pustil na cedilu. Pomisli, angeli v nebesih imajo toliko dela s pogrebom Boga.« Tudi sam se velikokrat tako počutim. Takrat se trudim biti študent, ne pa žrtev situacije. Kot žrtev se sprašujem, zakaj se je nepravična stvar zgodila ravno meni. Kot študent pa se hočem v trpljenju nekaj naučiti in najti smisel tudi v njem. Kot žrtev vedno pomilujem sebe, kot študent pa se osredinjam tudi na potrebe drugih. Potem je tu še tisti glodajoči občutek krivde, da trpim zaradi kakega greha, a to ne drži. Greh je moralno zlo, trpljenje pa ne, sicer ga Bog ne bi mogel prevzeti nase, ker bi postal s tem grešen. Med Bogom in grehom je nasprotje, med Bogom in trpljenjem pa ni, ampak je združljivo. Zato trpljenje ni zlo in ni izraz greha. Kdor trpi, ni grešen, niti mu ne primanjkuje vere. Trpljenje ni Božja kazen. Trpijo verujoči in neverujoči, dobri in hudobni. Trpljenje ne nasprotuje ljubezni, ampak jo celo razodeva. Križ razkriva in odgrinja Božjo ljubezen. Bog ne more preslišati stoka trpinov. Vsak trpeči je naš brat. Kdor želi vedeti, kaj je prava ljubezen, naj tega ne išče v slovarju, ampak na križu (Jonathan McLeod). Kristusov križ z Golgote me uči, da se prava ljubezen ne sprašuje, kaj bom dobil, ampak kaj bom dal. Prava ljubezen je vedno daritev, žrtev. Prava ljubezen se hrani z daritvami. Tako kot Luter se učim sprejemati tudi Božjo tišino. Veliki mislec C. S. Lewis se je pred koncem življenja vprašal: »Kje bi bil danes in kaj bi se z mano zgodilo, če bi dobri Bog uslišal vse moje nore in sebične molitve, ki sem jih v življenju izrekel?« Kdaj bom končno dojel, da so Božji dar tudi neodgovorjene, neuslišane molitve. Kajti če bi hotel, da Bog usliši vse moje molitve, bi moral postati moj sovražnik. Moral bi mi dati kačo namesto ribe in kamen namesto kruha, kot je povedal Jezus. Sprašujem se, če ne razumem Božje tišine, kako si drznem trditi in se hvalisati, da razumem njegove besede.

Duhovna misel
Zmago Godina: Sreča

Duhovna misel

Play Episode Listen Later Jan 25, 2025 5:01


Skoraj vsi verjamemo v tako imenovane mite o sreči. Prepričanja, da nas bodo določeni dosežki – poroka, otroci, napredovanje v službi ali bogastvo – za vedno osrečili. Prav tako verjamemo, da nas bodo določene težave – zdravstvene tegobe, življenje brez partnerja, pomanjkanje denarja – za vedno onesrečili. Kultura, v kateri živimo, utrjuje to omejeno razumevanje sreče, ki nas vztrajno spremlja, in to kljub neizpodbitnim dokazom, da naše dobro počutje in naša blaginja ne delujeta po teh črno-belih načelih Eden od mitov o sreči je predstava “Srečen bom, ko …” Srečen bom, ko bom napredoval v službi, ko se bom poročil, ko bom dobil otroka, ko bom imel več denarja in tako naprej. Težava ni v tem, da nas uresničitev teh sanj ne bo osrečila – skoraj zagotovo nas bo. Težava je, da nas ti dosežki ne bodo osrečili tako močno ali za toliko časa, kot smo pričakovali. In če nas doseganje teh ciljev ne osreči tako, kot smo želeli, začnemo misliti, da je nekaj narobe z nami ali pa da smo edini, ki se tako počutimo. Zato prenehajmo verjeti v te strupene mite o sreči. Sreča namreč ni cilj, ampak način življenja. “Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi. In ko imaš nekoga rad,” je zapisal Tone Pavček. In kaj lahko naredite, da bi bili srečni? Poiščite smisel in višji namen v stvareh, ki jih počnete vsak dan. Naj vaše delo ne bo le sredstvo za preživetje, ampak poslanstvo, s katerim ustvarjate boljši svet in boljše življenje za ljudi okrog sebe. Vlagajte čas in energijo v izgradnjo dobrih medsebojnih odnosov. Spoštujte ljudi, ki so vam pomembni. Srečno življenje je posledica ljubečih odnosov s partnerji, družinskimi člani, prijatelji, sosedi in sodelavci. Zavzemite držo hvaležnosti za to, kar imate in kar ste dosegli. “Kdor ni zadovoljen s tem, kar ima, ne bo zadovoljen s tem, kar si želi imeti,” je rekel že Sokrat. Apostol Pavel pa je zapisal, da je pobožnost, združena z zadovoljnostjo, velik dobiček (1 Tim 6,6). Vir dobrega počutje črpajte iz tistega, kar imate. In nenazadnje: prenehajte se primerjati z drugimi. Primerjanje pokvari srečo in slabo vpliva na vaše počutje. Morda boste zaradi tega morali izbrisati svoj profil na družabnih omrežjih in se tako izogniti novicam o tem, kje vse so bili vaši prijatelji in kaj vse vznemirljivega so počeli, medtem ko ste vi živeli svoje bedno življenje. Preženite iz svojega življenja zavist in naredite v njem prostor za ambicijo. Osredotočite se na lastne načrte in lastno življenje. “Vsak je svoje sreče kovač,” se glasi znani pregovor. Vendar pa, kadar kujete svojo srečo, nikar ne udarjajte po prstih drugih.

Aktualna tema
Plebiscitarna zmaga Zorana Milanovića

Aktualna tema

Play Episode Listen Later Jan 13, 2025 7:24


Skoraj 75 odstotkov hrvaških volivcev je na predsedniških volitvah v drugem krogu odločilo, da Zoran Milanović ostaja predsednik države tudi prihodnjih pet let. Prepričljivo je zmagal prav v vseh hrvaških županijah. Zoran Milanović se je posledično zahvalil volivkam in volivcem za podporo in med drugim poudaril, da je izid glasovanja tudi jasno sporočilo vladi. Mnogi se sprašujejo, če bo Hrvaška še pet let talka odprtih sovražnih odnosov med premierjem in predsednikom države. Več o tem v pogovoru z našo dopisnico iz Hrvaške, Tanjo Borčič Bernard.

Radijski dnevnik
Nemška zunanja ministrica Annalena Baerbock: Evropa bo podpirala Sirijo, vendar ne bo financirala ustanavljanja novih islamističnih struktur v državi.

Radijski dnevnik

Play Episode Listen Later Jan 3, 2025 20:11


Z novimi sirskimi oblastmi v Damasku sta se danes sešla francoski zunanji minister Jean-Noel Barrot in njegova nemška kolegica Annalena Baerbock. Kot je dejala, bo odprava sankcij proti Siriji odvisna od nadaljnjega političnega procesa. Prepričana je, da boljša prihodnost za državo pomeni vključujoč, miren prenos oblasti, spravo in obnovo. Za to je potreben politični dialog, ki vključuje vse etnične in verske skupine, moške in ženske, je še dodala. Ostali poudarki oddaje: - Kulturna ministrica Asta Vrečko izpostavila nujnost državne pomoči medijem. - Poljska na slovesnost ob začetku predsedovanja Svetu Evropske unije ni povabila Madžarske. - Ameriški predsednik Joe Biden je blokiral prodajo ameriškega proizvajalca jekla US Steel.

Duhovna misel
Daniel Brkič: Križa se vsi otepamo

Duhovna misel

Play Episode Listen Later Dec 11, 2024 6:41


Spoštovani, križa se vsi otepamo. Ni čudno, da je kristjane med prvimi uradno imenoval vernike križa (religiosi crusis) teolog in cerkveni oče Tertulijan (roj. je bil l. 160, umrl pa je l. 225). Preden so začeli govoriti o križu in ga upodabljati kot simbol, so minila dolga stoletja. Jezusa so raje upodabljali kot Dobrega pastirja. Za Jude je bil križ znak bogokletja, spotike in pohujšanja. Po postavi je bil vsak obešenec preklet od Boga. Najmanj štiri stoletja so morala miniti, da se kristjani niso več sramovali križa, ki je veljal za kazensko in mučilno sredstvo smrti. Prepričani so bili, da jim onemogoča učenje evangelija. Zato so nastala znamenja, ki so ga nadomestila: riba (IHTUS), sidro, čoln z jamborom … Upodobitev Križanega iz tretjega stoletja po Kristusu, ki je bila leta 1856 odkrita v rimskem Palatinu, dokazuje, da so imeli do Križanega tako porogljiv odnos, da je nekdo trpečega na križu sramotilno naslikal kar z oslovsko glavo. Danes je križ postal znamenje prestiža, okrasni obesek na verižici in pozlačeni simbol krščanstva na najvišjih strehah in točkah sveta. Čeprav sem pastor in teolog, menim, da križ preneha biti simbol, ko ga iz religijskega okolja nasilno prenašamo v posvetno; takrat postane znamenje, navrženo vsem, razdvaja in polarizira družbo, še posebno zato, ker današnja sekularna družba ni več krščanska. Sprašujem se, ali ne bi ob pogledu na današnje krščanstvo celo Kristus postal ateist. Bojim se krščanstva, ki postaja netolerantna obrtniška šola za indoktrinacijo in politizacijo, kajti Kristusov križ je simbol negacije, ne afirmacije. Zaskrbljen sem, ker se izničuje vrednotenje, da so najčudovitejši tisti ljudje, ki doživijo trpljenje, ne samo uspeh. So zreli, modri, močni, uporabni in svobodni, ker v stiski ne prosijo, naj Bog spremeni okoliščine, položaj, ampak njih. Najbolj poplitvéla posvetnost, ki poneumlja, je, da iščemo užitke brez bolečine trpljenja, ki nas lahko najbolj obogati. Pozabljamo, da kdor ni zmožen trpeti, ni zmožen niti ljubiti (Jürgen Moltmann). Ali ste kdaj pomislili, da nas Bog s trpljenjem rešuje še večjega trpljenja (Filaret Moskovski) in nam obljublja, da v njem ne bomo sami? Zato zmore globoko verna duša moliti: »Gospod, če si z nami v trpljenju, potem daj, da vedno trpim, da boš vedno z mano« (sv. Bernard). Priznam, da se v meni neopazno rojeva tak pogled na Božjo ljubezen. Moje pobóženje. Trudim se ‒ čeprav je težko ‒ da bi raje hodil z Bogom v temi kot sam v svetlobi in ljubil Boga po Bogu, z njegovo ljubeznijo. Dojel sem, da je bolečina Božjega trpljenja njegova ljubezen, ki je človek ne sprejema, ampak zavrača.

Podobe znanja
Ljubica Marjanovič Umek: Prihodnost ni v instant znanjih

Podobe znanja

Play Episode Listen Later Dec 6, 2024 42:10


»Otroci so me naučili, da si lahko vsakokrat znova presenečen, ko jih preučuješ,« pravi razvojna psihologinja prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek, ki je za svoje delo letos prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo. V središču njenega raziskovalnega delovanja je vprašanje, kako otroci pravzaprav mislijo in kako to potem ubesedijo. Prepričana je, da so najboljša popotnica, ki jo lahko damo otroku, prosta igra, skupna pozornost in umeščenost v varno skupnost. Obenem pa opozarja, da današnji otroci na izzive prihodnosti niso pripravljeni.

Zrcalo dneva
Golob dejal, da je na KPK-ju ovrgel vse očitke. Bobnar vztraja pri svojih besedah.

Zrcalo dneva

Play Episode Listen Later Dec 4, 2024 8:23


Premier Robert Golob je na KPK-ju opravil razgovor zaradi očitkov o političnih pritiskih na policijo. Po razgovoru je dejal, da je komisiji podal vsa pojasnila ter očitke v celoti zanikal in ovrgel. Prepričan je, da se bodo obtožbe izkazale za neresnične.Golob se je na KPK-ju zglasil v sklopu preiskave o domnevnih političnih pritiskih na delo policije. Lani novembra ga je zaradi tega tako KPK-ju kot tožilstvu prijavila nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar, ki je pred dvema letoma po sporu s premierjem odstopila s položaja. Bobnar je po razgovoru dejala, da je zdaj na neodvisnem državnem organu, da presodi dejstva in dokaze.

Jutranja kronika
Po letih zatišja Sirija novo žarišče na Bližnjem vzhodu

Jutranja kronika

Play Episode Listen Later Nov 30, 2024 20:03


V Siriji so se vnovič razplamteli spopadi. Islamistični uporniki so po skoraj desetletju vdrli v drugo največje mesto Alep in nadzorujejo več četrti. Sirska vojska, zvesta predsedniku Assadu, računa na pomoč Rusije. Drugi poudarki: - Zaradi eksplozije na vodni napeljavi ogrožena preskrba Kosova z elektriko in Prištine z vodo. - V domovih za starejše pričakovali več od plačne reforme. Prepričani so, da se bo kadrovska stiska še zaostrila. - Hokejisti Olimpije po petih porazih zmagali, po kazenskih strelih boljši od aktualnega prvaka Salzburga.

Duhovna misel
Metka Klevišar: Medvedka z modrimi očmi

Duhovna misel

Play Episode Listen Later Nov 13, 2024 6:08


Rada prebiram pravljice. Prepričana sem, da niso namenjene samo otrokom, ampak tudi nam odraslim. Ko sem na obisku pri kakšni družini, kjer imajo otroke, izvem od otrok kakšno novo pravljico in sem tega prav vesela. V pravljici o medvedki z modrimi očmi je neka znanka spregovorila o svojih osebnih izkušnjah. Nekoč je živela medvedka Olivija, ki je bila zelo žalostna, ker je bila veliko manjša od drugih medvedk in je imela modre oči in ne rjavih tako kot vsi drugi medvedje. Vsak dan je hodila k jezeru in tam žalostno sedela. Imela je občutek, da je drugi ne marajo. Počutila se je strahotno samo. Ko je bila nekega dne spet na smrt nesrečna in je sedela na svojem stalnem mestu ob jezeru, se je pred njo nenadoma pojavila velika zelena žaba. Imela je tako mil pogled, da ji je medvedka takoj zaupala. Žaba jo je vprašala, zakaj je žalostna, in medvedka ji je vse povedala. Žaba je rekla: »Poznam zdravilo za tvojo žalost. Ali vidiš roso na velikem cvetu? Vsak dan vzemi eno kapljico, potem ti bo kmalu bolje.« »Ali bom potem tudi hitreje rasla in dobila rjave oči?« je vprašala medvedka. »Ne,« je rekla žaba, »zrasla ne boš sama od sebe. Tudi oči bodo ostale modre. Sicer pa so tvoje modre oči nekaj najlepšega na tebi. Ampak preprosto ne boš več žalostna.« Bilo je tako, kot je rekla žaba. Olivija je vsak dan popila kapljico rose z velikega cveta. Postala je vesela in noben medved se ji ni več posmehoval. Vsi so jo začeli občudovati. Ali so to storile zares kapljice rose ali preprosto prijateljstvo s skrivnostno žabo? Kdo ve? Pravljica se mi zdi naravnost ganljiva. Res ni pomembno, ali so čudežno učinkovale kapljice rose ali je bilo prijateljstvo žabe vzrok sprememb. Dejstvo je, da je morala priti žaba z milim pogledom, da se je lahko kaj spremenilo. Tako vsak od nas v svojem življenju potrebuje ljudi, ki se v določenem trenutku pojavijo na njegovi poti in mu pomagajo, da lahko naredi korak naprej.

Ocene
Andrej Rozman Roza: Dvomovinska lirika

Ocene

Play Episode Listen Later Oct 28, 2024 7:35


Piše Jože Štucin, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Eden zadnjih, če ne res poslednji družbenokritični pesnik brez dlake na jeziku, a z dlako v juhi zbirke Dvomovinska lirika, je brez dvoma Andrej Rozman Roza, »rdečak«, znajo ugotoviti »rumenčki«, »pisanček«, bodo dahnili ateistični verniki levice, za nas, ljubitelje frajgajsta in vesoljnega duha, ki odpira obzorja prapoka, ognja, ki je zanetil vse, kar obstaja, pa je Andrej Rozman Roza predvsem kremenit ulični gledališčnik, v zasedi tudi poet, ki pije kri vsakršni oblasti ... Knjiga je izšla pri Gogi, kako lucidno, v založbi, kjer so dogodki doma, kjer ima poezija domicil. Tehnično gledano: zbirka je dogodek v mestu Gogi, ki pa ga za potrebe razumevanja lahko preimenujemo v mesto Slovenija. Pesnik se je tu iz neznanega razloga udomačil, njegovo poreklo sega »od bodeče žice pa do Planice, / s piranske Punte v Lendavske gorice« in postal je vaščan te drobne skupnosti, mil in prijazen gromovnik, ki vizitira okolje, ga secira in ponuja v ogled, pa obenem resignirano ugotavlja: »Ko sem hodil skozi mesto / na en siv in mrzel dan, / tisoče ljudi sem srečal, / a je vsak od njih bil sam.« Seveda je pesnik levičar, kakopak, pesnik je napreden pes, ki laja tudi na gospodarja. Mogoče piše z desno roko, tega ne vemo, je pa liberalno bitje, ki se zaveda moči besede, kritik tistih, ki besedo ukradejo in jo postavijo v usta oblasti; pesnik, čista duša, ki zre v svet kot nekakšen ježek, ves napičen in naboden od iskrivih misli, ki »vsakršni vladavini prava« zre v oči in brezkompromisno recitira: »ker greste se demokrate, / nas še za vas je sram, / da tko žaljivo teptate vse, ki so proti vam, / zato je čas, da greste stran.« Citat je nedvomno politično motiviran, nekaj, kar je v srčiki vsake revolucije, a je obenem tudi maska rdeče smrti, glasnik zatona sveta, ki je z rdečo barvo krasil prihodnost in je smrti nadel rdeč obraz. Seveda tu od vsega zastavljenega ne bo nič, ker je glasnik zgolj pesnik, bitje s krili, ki lebdi v sanjah. Ja, pesniku se taka politična aktivacija gotovo ne bo splačala, izplačala se mu tudi ne bo nikoli, »saj v tržno svobodo smo šli / in žejni čez vodo prišli / ker nas je prnesu naš novi idol / hkrati čez in okol«. Upanje se mu kaže edino v verzih in rimah, v dovtipih in umnih klicajih, rad pa je tudi politično bridek, vsakič sproti človeško uravnotežen, a v dani situaciji, ko oblast znova in znova prevzemajo lažnivci in prekucanti, se naivno oprime upanja: »Vsak človek je dragulj / že zdej, / če priložnost dobi, / da zažari (...) ker moč je u nas že zdej.« Ne, ne, šarca, mitraljezíkovo puško, je u(s)meril v zrak in krogle ne bodo pokosile političnih veljakov, ne, svet bo politično cvetel naprej do bridkega konca, ko se bo na nebu pojavil napis: Opusti vsako upanje, ki vstopaš, tvoja domovina je dvomovina in moto sveta je eno samo upanje na konec: »Dvomim, / da je bila / na začetku / beseda. / Prepričan / pa sem, / da je bila / na začetku / konca.« Mimo ljudi hodi pesnik, mimo človeka, še več, odmaknjen je od pesnika-človeka, ki bo v tej navezi zgolj kolateralna škoda kulturne politike, je pa vštric, o, ja, prekleto vštric z vsem. ON je z nami, bi pozivali samotarji. Tam tavajo politikanti, tam se gnetejo povzpetniki, zrak je očiščen resnic, povsod ena sama spletka in laž, a na ulici, tej žlahtni materi vsakdanjosti, se drenjajo navadni ljudje, tako rekoč mimoidoči osebki, po zraku frčijo ptiči, na odru življenja se barve mavrice zmešajo v rozasto, tako, ki zajema vse odtenke ... A omenjena pozicija je samo en del zbirke Andreja Rozmana Roze Dvomovinska lirika. Pesniku se zdi pomembnejša skrb za slovenski jezik. Poigrava se s purističnimi brusi, ki znajo jezik zamoriti do neuporabnosti. No, če tu kot bralci vklopimo sociolingvistični čut, se spet pokaže v ozadju – politika. Vseeno kakšna, jezikovna, nacionalna, komunalna, medčloveška, domovinska ... vedno udari ven politika, ki je (smo šli preverit, glede na bogatijo interpretacij, ki se vsujejo iz Frana) poplava pomenov (...) del življenja. Človek, bralec poezije, se s temi formulacijami težko sooči. Naj obvelja prva, kjer slovar pravi, da je to »urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov«. Ampak dajmo na stran ta državotvorni aspekt. Tu ni ne konca ne kraja debat, tema se ne more kosati s poezijo, če odmislimo, da je svet pogosto samozadosten tudi brez parlamenta, besedne hiše, kjer se veliko govori in malo pove. Roza o tem ve vse, njegovih stališč pa ni mogoče kar tako staliti v vodeno lužico. Gremo torej od začetka. Roza je aktivist non plus ultra ... Zavzeto se postavi na vogal in kliče resnico, kliče poštenje in pravico. Tam recitira vsem v brk, vsak, ki se mu približa, bo deležen njegove kose, ki kosi samo z besedami, ubija muhe s pikami in vejicami, klati neumnosti z narodovega drevesa in sakramensko resno upa, da bo slišan. Seveda ne bo; zgolj v omejenih dozah pri enakomislečih, to je za prmejduš res, se mu pa zna zgoditi, da se bo opletalo z besedami na njegov račun. Somišljeniki bodo rekli, da je preveč radoživ in metaforičen, nasprotnikom se bo zdel klovnovski in politično neškodljiv, bratje in sestre po besedi pa mu bodo zamerili predvsem popise dnevnopolitične krajine, ki že po naravi nima neke vrednosti. Le-ta, kot vemo, je krajše sape kot muha enodnevnica, ki ji vsak mrzel piš lahko skrajša življenje na hip in trenutek. Ampak vsi se bodo strinjali, Roza je en sam, unikaten poet in gledališčnik, ki svetu nastavlja zrcalo, četudi se v njem pogosto ogleduje le sam.

Ocene
Kratki filmi na Festivalu slovenskega filma 2024

Ocene

Play Episode Listen Later Oct 25, 2024 4:10


Letošnji Festival slovenskega filma je nov dokaz vse večje vloge kratkih filmov. Ne le, da so prikazani filmi vse bolj raznovrstni in inovativni, vse težje si je zagotoviti tudi sedež za njihove projekcije. To je v skladu s trendom, ki smo mu priča tudi na FEKKu, SHOTS in drugih festivalih kratkega filma, kjer je iz leta v leto več prijavljenih filmov in tudi več gledalcev. Ena ključnih funkcij kratkih filmov je tudi priprava na snemanje celovečernih, saj se z njimi režiserji naučijo osnov pristopa k filmanju in uporabe filmskega jezika v praksi. Tako je denimo Žiga Kukovič več let pobiral nagrade za kratke filme na raznih domačih festivalih, preden je v lastni produkciji posnel lani najbolj gledani slovenski film Gepack. Ta bo po odločitvi direktorja festivala tudi predvajan na Festivalu slovenskega filma, kar sicer ni običajno za filme, ki jih ne sofinancira Slovenski filmski center. Tudi med letošnjo bero kratkih filmov je več takih, ki so videti kot priprave na celovečerce. Med njihovimi avtorji je najbolj izstopajoč Jan Fabris, ki je imel na festivalu kar tri kratke filme, od tega dva v tekmovalnem izboru. Poleg njega smo lahko videli tudi filme bolj uveljavljenih avtorjev, denimo Tomaža Gorkiča, ki je v Smrtni uri združil tri generacije igralske družine Cavazza, ko upodobijo osrednjega junaka skozi različna življenjska obdobja. IZJAVA T. GORKIČA Darko Štante, nekdanji dobitnik nagrade vesna za film Posledice, je prikazal animirano ekranizacijo ene najbolj slavnih zgodb Zvitorepca – Potovanje v prihodnost, ki pa se bo težko kosala z drugimi animiranimi filmi v tekmovalnem programu. Izstopata predvsem večkrat nagrajeni film Tri tičice v režiji Zarje Menart, ki s krasno animacijo oživi ljudsko pesem, in pa Maček med vrati režiserke Ane Čigon, ki hudomušno zgodbo o teritorialnosti mačk v zaključku prelevi v neposredno politično sporočilo. Še bolj osupljiv animirani film je Onkraj obraza režiserke Anje Resman, ki sploh ni uvrščen v osrednji tekmovalni program, temveč v študentskega, saj gre za avtoričino magistrsko delo. A filma ne odlikujeta samo izvirna ideja in pristop, temveč tudi izjemno profesionalna produkcija, saj med producenti najdemo avtorja animacij Koyaa Koljo Saksido in pa izkušenega producenta ter nekdanjega direktorja Slovenskega filmskega centra Jožka Rutarja. Eksperimentalni filmi so poglavje zase in letos smo videli nekaj izstopajočih izdelkov. Zanimiv je bil denimo Accretion, ki ga je režiral Blaž Murn, protagonist otvoritvenega filma Cent'anni in ki z osredotočanjem na razrast plesni in uničenja v razpadajoči industrijski stavbi spominja na uspešno serijo The Last of Us. Prepričljiv in zadušljiv v svoji referenčnosti je tudi popkulturni kolaž primerjave vladnih in korporativnih distopij Prihodnost … je točno takšna, kot ste si jo zamislili, ki ga je ustvarila Sara Bezovšek, predlanska dobitnica vesne v tej kategoriji. Na samosvoj način eksperimentalen film je tudi Vel Vet Vel_festival film v režiji in glavni vlogi Miha Možine. Film namreč preskakuje med žanri, od reportaže, do komedije, romance in celo grozljivke, vmes pa dodaja kontekst in odvode zgodbe z zaslonskimi posnetki in videi z Instagrama in spletnih strani, hkrati pa glede na vsebino prilagaja snemalne tehnike in vire. Rezultat je nekoliko kaotičen, a predvsem zabaven in inovativen. Letošnji program kratkih filmov na Festivalu slovenskega filma vsekakor kaže, da ima slovenska filmska produkcija svetlo prihodnost.

Strašno hudi
Aljoša Slameršak

Strašno hudi

Play Episode Listen Later Oct 22, 2024 38:40


Zmedo, ki jo imamo v glavi zaradi naglih vremenskih sprememb, ki smo jim priča, nama je v tej epizodi Strašno brihtnih pomagal razvozlati strašno hudi klimatolog in okoljski ekonomist Aljoša Slameršak.Z Aljošo smo seveda pogledali mnogo dlje od dežnih kapelj, ki sicer nastanejo zaradi povsem naravnih procesov, vendar marsikdaj v njih prepoznamo tudi sled človeškega posredovanja. Zanimalo nas je predvsem, kako sploh razmišljati in iskati rešitve za trajnostno prihodnost v času, ko se v okolje in naša življenja vpletajo krize raznolikih spektrov.“Menim, da je zgrešena predpostavka, da potrebujemo nove tehnologije, ki še niso razvite in naj bi rešile vse naše probleme. Ta pozitivistični pristop je prisoten že od časa modernosti, že vse od poznega 19. stoletja. V resnici pa ne gre zgolj za razpoložljivo tehnologijo, temveč za njeno aplikacijo. Če imamo zgrešene principe, se lahko vprašamo, zakaj sploh uporabljamo tehnologije.Z novimi tehnologijami pogosto povzročamo nove probleme. Tako se znajdemo v začaranem krogu, kjer potrebujemo nove tehnologije, da rešimo težave, ki so nastale zaradi prejšnjih. Namesto tega bi morali razmišljati o tem, kako bi lahko bolje organizirali svet s tehnologijami, ki jih imamo danes. Prepričan sem, da bi lahko te tehnologije radikalno omejile podnebne spremembe in omogočile visoko kakovost bivanja večini ljudi, ne le v razvitih državah, temveč tudi na globalnem jugu.”Aljoša sicer živi v Barceloni, kjer je dela kot podoktorski raziskovalec oziroma znanstvenik na oddelku za okoljske znanosti in tehnologijo tamkajšnje avtonomne univerze v Barceloni. raziskovalno pa spremlja predvsem teme, ko so energetski prehod, podnebne migracije in podnebna pravičnost.

Ocene
Dejan Aubreht: Volja in značaj

Ocene

Play Episode Listen Later Oct 21, 2024 7:52


Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Igor Velše. Sociolog in filozof Dejan Aubreht je knjigo z naslovom Volja in značaj razdelil na štiri obsežna poglavja: Nelagodje in dobra volja, Moralni zakon, svoboda in značaj, Značaj kot volja in predstava in Razpoke. Svoje novo filozofsko delo ima avtor za razpravo. V prvem, drugem in tretjem poglavju se loteva prikaza in obravnave Kantove etike in Schopenhauerjeve filozofije, v četrtem pa v aforistični obliki in ničejanskem slogu razgrinja svojo lastno filozofijo. Vračanje h Kantu in Schopenhauerju se s hermenevtičnega vidika kaže kot poglobljeno branje, citiranje, povzemanje, analiza, interpretiranje in vrednotenje njunih prispevkov. Pri poglabljanju v Kantovo etiko Aubreht upošteva pisanje Alenke Zupančič in Zdravka Kobeta, večkrat pa se sklicuje tudi na Nietzscheja, Freuda in Lacana. Drugo z drugim primerja posamezna Kantova stališča, predvideva učinkovanje njegove etike, išče posebnosti in razlike ter v problematiko vnaša tudi več vidikov psihologizma in personalnih določil. »V kantovski paradigmi imajo tako vsa človeška prizadevanja in človekove še tako dobre lastnosti in vrline zgolj relativno vrednost, samo dobra volja je absolutna vrednost sama na sebi, vendar volja je dobra, če je določena umno, zato jo moramo najprej navezati na pojem dolžnosti, ki se, kot je znano, cepi na dve veji: ko delujemo v skladu z dolžnostjo, še ne delujemo nujno etično.« Ravnati bi bilo treba tako, da bi maksima postala splošni zakon. Kant poudarja, da je o moralnem dejanju mogoče govoriti šele tedaj, ko se temu dejanju ne pridružijo čutna nagnjenja, skriti motivi in sebični interesi. Metafizika nravi ne sme biti pomešana ne z antropologijo, ne s teologijo in ne s fiziko, prav tako ne z empiričnimi nagnjenji, seveda pa je predstava moralnega zakona tista, ki z umom samim vpliva na človekovo srce. O kategoričnem imperativu Kant pravi: »Deluj tako, da bo človeštvo tako v tvoji osebi kakor v osebi vsakogar drugega vselej uporabljal hkrati kot smoter, nikoli zgolj kot sredstvo.« Dejan Aubreht meni, da je Kantova etika opustila vse objekte afekcije in vpeljala umno zakonodajo. Prehod od naravne zasnove k nravnosti je začetnik nemške klasične filozofije razumel kot prehod od surovosti h kulturi. Človek naj si drzne uporabljati svoj razum in zbere pogum, da misli in ve. Kant predvideva rešitev v moralnem subjektu in moralnem zakonu. Moralni zakon s svobodo in značajem sestavlja trojico. Vse skupaj nikakor ni preprosto, saj volja lahko postane celo nekakšna praznina, sublimnost pa povzroči občutje vzvišenega. Avtor je kritičen: »Še enkrat: Alfa in omega vsake etike je Dejanje, v nasprotnem primeru bomo pristali v laboratoriju lepodušništva, kamor spada tudi občutje sublimnega, v kar se je nemara ujela tudi kantovska teorija moralnosti …« Pisec pojasnjuje še nekatere druge Kantove pojme in sintagme – od kavzalnosti do transcendentalne ideje o spontanosti svobodnega vzroka. Opozarja na razliko med človekom kot inteligibilnim bitjem in senzibilnim bitjem. Prepričan je, da mora značaj obravnavati na ravni kavzalnosti, se pravi kot določitev volje. Po Aubrehtovem mnenju bi bil značaj lahko celo nekakšno prizorišče človekovega boja s samim seboj, predvsem pa pomeni znak ali razlikovalno znamenje ter nekaj, kar je v nas tako rekoč vsekano in vgravirano. »Če torej za nekoga rečemo, da je neznačajen, merimo na njegovo (moralno) šibkost in nezanesljivost, medtem ko je značajnež zavezan svojim načelom, ki ženejo njegova dejanja.« Schopenhauer je bil občudovalec Kanta, kljub temu pa mu je očital, da je bila njegova etika preveč formalna in abstraktna. Aubreht opozarja na osnovno vodilo Schopenhauerjeve filozofije, češ da je njena edina naloga opisovanje stanja stvari, kakršne so, ne pa tega, kakšne naj bi bile. Svet je predstava, ki ji vlada načelo razloga, za svet kot predstavo velja en sam zakon – zakon kavzalnosti. Volja je stvar na sebi, zunaj časa ter svobodna in vsemogočna. Pojavlja se v vsaki slepo delujoči naravni sili, med voljo in pojavi se porajajo ideje. In značaj? »Značaj vsakega posameznega človeka lahko, če je povsem individualen in ni v celoti zajet v značaju vrste, obravnavamo kot posebno idejo, ki ustreza posebnemu aktu objektivne volje.« Avtor zagovarja tezo, da je teorija značaja v celoti odsev Schopenhauerjevega lastnega značaja. Kot človek naj bi bil »prepirljiv, nadut, surov, nečimrn, nesramen, mizantrop, mizogin, prežemali sta ga melanholija in preganjavica do te mere, da je imel v svojem stanovanju vselej pripravljeno nabito pištolo in meč …« Aubreht se pomuja tudi pri drugih Schopenhauerjevih spoznanjih, s katerimi se je začetnik filozofije življenja ohranil v zgodovini filozofske misli – od pojmovanja sočutja in pomena umetnosti pa vse do hotenja, trpljenja, pravičnosti in samomora. V aforističnem prikazu svoje lastne filozofije Dejan Aubreht pravi, da smo ujeti v jezik, tako rekoč v histerijo smisla. Piše vsebinsko vznemirljivo, ponuja paradokse, nasprotja, protislovja in izključevanje; nekatere pojme pooseblja. Rad ima miselne obrate, filozofske uganke, presenečenja in dialoško oblikovana spoznanja. Poln je modrosti, tu in tam pa tudi duhovit in ironičen. Kar nekaj iskrivih in domiselnih trditev podaja v umetniški podobi. Vznemirja ga razglašanje, da je bog mrtev, in predvideva možnost človekovega obstoja brez njega ali morda z njegovo izgubo. Pravi, da najtežje razumemo stvari, ki jih ne moremo razumeti ravno zato, ker mislimo, da jih že razumemo. Pošali se, da človeka prepoznamo šele po načinu njegovega renčanja. Vsi smo svoja lastna tarča, ne da bi vedeli, na kaj pravzaprav ciljamo. Prešine ga: »Ne znam biti. Ne znam biti jaz sam, ker je toliko drugih, da sem zmeraj drugi.« Hkrati pa nas opozori: »Nikar ne zaupajte tistim, ki se proglašajo za intelektualce, učenjake in izobražence, kajti tako zelo verjamejo v um, da nazadnje samo še verjamejo.« Knjiga Dejana Aubrehta Volja in značaj prinaša srečavanje z miselnima velikanoma Kantom in Schopenhauerjem ter avtorjev izvirni prispevek k filozofiji življenja.

Duhovna misel
Stanislav Kerin: Kdo usmerja naše življenje?

Duhovna misel

Play Episode Listen Later Oct 9, 2024 6:30


Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.

Aktualna tema
Nevronske mreže so letos prepričale Nobelov odbor za fiziko

Aktualna tema

Play Episode Listen Later Oct 8, 2024 7:40


V tednu razglasitev Nobelovih nagrad je torek dan za fiziko. Toda letos morda le ni povsem tako. Letošnja nagrajenca sta namreč Američan John Hopfield in Britanec Geoffrey Hinton, ki sta Nobelovo nagrado prejela za razvoj umetnih nevronskih mrež. Te pa so temelj velike večine sodobnih aplikacij umetne inteligence.

Sotočja
'Za manjšinske pravice prepričljiva zmaga avstrijskih svobodnjakov nikakor ni dober signal'

Sotočja

Play Episode Listen Later Sep 30, 2024 59:15


Kaj dejansko pomeni tako velika podpora volivcev svobodnjakom tudi na avstrijskem Koroškem in njihova zmaga na zveznih volitvah za koroške Slovence? O tem se pogovarjamo z Olgo Voglauer, ki je bila na listi Zelenih vnovič izvoljena v avstrijski parlament. Novo predsednico Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, opozicijsko poslanko v saboru Barbaro Antolić Vupora čaka veliko izzivov. Eden največjih pa bo, kot pravi, komunikacija s člani društev. V Trstu se je po skoraj letu dni sestal paritetni odbor in zanima nas, kaj so sklenili predstavniki Slovencev v Italiji. V Gorici preverimo, kakšni so bili letošnji Okusi ob meji in se v Celovcu srečamo z zelo dejavnimi dijakinjami Slovenske gimnazije, ki so soorganizirale tokratno Kontaktno lečo. Ustavimo se v Monoštru, kjer so mojstrice iz Poljanske doline predstavile umetnost klekljanja. To je bilo njihovo prvo srečanje s Porabci, nikakor pa ne zadnje, zagotavljajo. Prisluhnite!

Duhovna misel
Gregor Čušin: Vera

Duhovna misel

Play Episode Listen Later Sep 24, 2024 4:12


Prepričan sem, da ste se že kdaj zapletli v pogovor s kom, ki vas je ali čisto iskreno ali pa iz čiste provokacije povprašal o »razlogih za vaše upanje« (1 Pt 3,15). Če ste začeli opisovati neopisljivo in razlagati nerazložljivo, se pravi, če ste govorili o tem, »česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2, 9), ste se, če ne že po nekaj stavkih, pa prav gotovo na koncu pogovora, počutili kot riba na suhem. Pa čeprav ste bili od silnega truda popolnoma premočeni. Kot riba na suhem! In je govoriti o veri res, kot bi nekomu govoril o plavanju. Vodo – pa recimo, da je to morje – mu lahko do potankosti opišeš, poveš, da je morje zjutraj drugačne barve kot zvečer in da se temperatura včasih spreminja vsakih nekaj zaveslajev. Nekdo, ki je vešč potapljanja, lahko opiše globine in morsko dno. Nekdo drug bo spregovoril o plimi in oseki, tretji o valovih in vodnih tokovih … Dejstvo je, da bo nekdo, ki uporablja rokavčke, o morju govoril drugače, kot nekdo, ki se potaplja na dah, in nekdo, ki s svojo »žabico« vedno pluje le do globine, ko se z nogami še lahko dotakne tal, bo o morju seveda govoril drugače, kot nekdo, ki je s svojim »delfinom« včasih le drobna drobna pikica, komajda še vidna z obale. A vsi bomo – tako ali drugače – spregovorili o svojih občutkih: o tem, kako prijeten, svež in nežen je objem vode na poletni dan … kako osvobajajoče je prepustiti svojo težo v prosojno moč vode … in kako lepo je potem čutiti hrapave sledove soli na koži … Govoriti o veri je res, kot bi nekomu govoril o plavanju. In ne gre le z besedami. Potrebno je izkustvo. Treba je stopiti v vodo, treba se je zmočiti, se spustiti, potopiti … In ta, ki posluša o plavanju, bo, čeprav je neplavalec, hitro prepoznal in ločil kamen od stiroporja, žabo od delfina, rokavčke od plavutk. Če ne prej, pa za nazaj … ko bo sam zaplaval! In je hecno: čeprav v materinem telesu devet mesecev plavamo, se moramo – porojeni v ta svet – plavanja spet naučiti. In je zato potrebna domišljija: »Kaj?! Da me bo voda držala?« In je potrebno zaupanje: »Res? Voda me bo držala?« In je potrebno malo trme: »Ja! Voda me bo držala!« Zato se otroci hitreje naučijo plavati kot odrasli: ker imejo veliko več domišljije, zaupanja, predvsem pa trme. Zato krščujemo (ali oblivamo z vodo ali potapljamo v vodo) že otroke! In potem so tu prvi zamahi. Pa glava pod vodo. Pa voda v grlu. O, kje je šele hoja po vodi!

Jutranja kronika
Voditelji članic OZN potrdili Pakt za prihodnost

Jutranja kronika

Play Episode Listen Later Sep 23, 2024 21:23


Premier Robert Golob je na sedežu Združenih narodov v New Yorku pozdravil potrditev Pakta za prihodnost. Med drugim je omenil pomen vodne diplomacije, ki povezuje različne tehnologije pri spremljanju vodnega kroga. Svetovne voditelje je povabil k oblikovanju mednarodnega partnerstva s ciljem, da ljudem omogočijo dostop do čiste, trajnostne in varne vode. Prepričan je, da je to edina pot, če se želimo zares spopasti s podnebno krizo in spremembami, ki jih prinaša. Drugi poudarki: - Državni zbor začenja septembrsko sejo, osrednja točka interpelacija zoper ministrico za digitalno preobrazbo Emilijo Stojmenovo Duh. - Na volitvah v deželni zbor nemške dežele Brandenburg tesna zmaga Socialnih demokratov pred desno stranko Alternativa za Nemčijo. - Belgijec Evenepoel na svetovnem kolesarskem prvenstvu ubranil naslov v vožnji na čas, Roglič 12.

Sotočja
Za krepitev zamejskega gospodarstva kar 10 milijonov evrov v prihodnjih štirih letih

Sotočja

Play Episode Listen Later Sep 23, 2024 58:06


Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport v prihodnjih letih napoveduje korenito zvišanje pomoči za gospodarski razvoj Slovencev v sosednjih državah. Zamejskim športnim organizacijam in klubom pa naj bi prihodnje leto pomagali s trenerji iz Slovenije in za to namenili dodatnih 200.000 evrov. Kako, pojasnjuje državni sekretar na gospodarskem ministrstvu Dejan Židan.Kar tri četrtine sredstev je omenjeno ministrstvo lani namenilo razvoju Porabja. Erika Lang, ki si zdaj kruh služi v Avstriji, bo v Števanovcih prav s pomočjo denarja iz Slovenije posodobila trgovinico z lokalnimi pridelki. Kaj pa delajo na Slovenski gospodarski zvezi v Celovcu? O tem se pogovarjamo z novim generalnim sekretarjem Romanom Roblekom, pravnikom, ki se je iz Berlina vrnil na domačo Koroško. Prepričan je, da bi lahko dežela na področju gospodarstva in turizma bolje izkoristila večjezičnost. Gostimo Petra Gergoleta, novinarja in zelo dejavnega glasbenika, ki s slovensko tržaško rock skupino Fiberglas pripravlja nov album. To pa ni njegov edini projekt. In kaj pričakuje od evropske prestolnice kulture? Foto (Novice.at): Nikolaj Voglauer in Dana Gregorič (Koroška dijaška zveza) vabita na Kontaktno lečo 2024.   

Ocene
Igor Krivokapič: A, Simfonija v besedi

Ocene

Play Episode Listen Later Sep 23, 2024 8:08


Piše: Marija Švajncer, bereta Lidija Hartman in Renato Horvat. Roman Igorja Krivokapiča A, Simfonija v besedi je napisan v prvi osebi ednine in v pretekliku, tu in tam pa tudi v sedanjiku in celo predpretekliku. Nekatere besede in besedne zveze so natisnjene v ležečem tisku, kar nekaj je zapisov z velikimi črkami. Pripovedovalec Izidor, za prijateljski krog Izi, razgrinja svojo življenjsko zgodbo od najstništva do študentskih let. Razkriva dogajanje v družini, razmerja med družinskimi člani, zlasti nekoliko zapleten odnos s sestro dvojčico, in ohranjanje skrivnosti o očetovstvu njenega otroka. Roman se začne z navajanjem precej grenkih modrosti in spoznanj ter trdno odločenostjo, da bo protagonist kljub vsemu ostal nepremagan in močan. Prepričan je, da življenje mora imeti smisel. »So minevanja in prehajanja, so stalnice pa spremenljivke; so vprašanja, odgovori in večne neznanke; sta strpnost in razočaranje. Sta podlost in poštenost, je neznanje …« Roman se nadaljuje kot Izidorjevo nadvse duhovito opisovanje pubertete, mladostniškega iskanja in razbrzdanosti. Humor ima več registrov – od šaljivosti, nagajivosti in igrivosti pa vse do cinizma in obešenjaštva. Sčasoma pa Izidor opisovanje vsakodnevnih dogodkov prekinja z zgodbami drugih protagonistov, na primer Strica in njegove izkušnje s postreščki ali dekliške trojice, v kateri je prijateljsko udeležena tudi njegova sestra dvojčica Alenka. V pripoved vpleta svoje sanje, dvoumno pravljico, sanjarjenje, pijančevanje in drobce družbene kritike. Iznenada pa se mu zgodi, da se zaljubi in tedaj se osebnostno spremeni in preoblikuje v novega, zrelega človeka. Središče njegovega življenja postane Katja, ves zamaknjen občuduje njene lepe značajske lastnosti in nekoliko fantovski videz. Tudi sicer je pisatelj pri opisovanju zunanjosti kar precej nazoren, rad piše o kulinariki, dobrem vinu, igri taroka ter raznovrstnih telesnih potrebah. Izidor je razgledan mladenič in poznavalec različnih področij, od glasbe, literature in filmov pa vse do slikarstva in filozofije. Ljubezenski par se poglobljeno pogovarja o bivanjskih temah in glasbi. Zgodi se, da se pri tem ne more ubraniti solz. Ljubezen je iskrena in brez temnih senc, tako rekoč popolna in idealna, toda pride dan, ko idilo prekine strašen dogodek. Zgodi se prelomnica, ki v celoti spremeni Izidorjevo življenje. Prvoosebni pripovedovalec tedaj postane vsevedni pripovedovalec in na široko pojasnjuje okoliščine, ki so privedle do tragičnega dogodka. Pomudi se pri orisu novih posameznic in posameznikov, prijateljev ali sorodnikov, ki so tako ali drugače vpleteni v nepričakovani dogodek. Igor Krivokapič je domiseln, natančen in prepričljiv opisovalec dogajanja, zunanje pojavnosti in doživljanja literarnih likov. Začetna lahkotnost se čedalje bolj preveša v psihološko razčlenjevanje in poglabljanje v duševnost, presenetljivo ravnanje in nepričakovano odzivanje. Avtor se vživlja v moralne dileme in zaplete, iz katerih ni videti izhoda. Njegov protagonist je strpen in razumevajoč, hkrati pa zaradi izgube tudi nekoliko naiven, saj je prepričan, da je mogoče zlepiti in obnoviti prijateljev zakon, ki se je zaradi nezvestobe razrušil in izničil. Prizadeta ženska pravi, da se je »počutila kot pokošena, obglavljena, razžaljena, do skrajnosti ponižana, potlačena, onečaščena, zavrnjena, sebi sovražna, obupana!!!!« Ena od posebnosti Krivokapičeve knjige je jezikovna svoboda. Avtor se je odločil za pisanje v pogovornem nedoločniku in prepustil nenavadni rabi ločil, zlasti podpičja, dvopičja in klicaja ter še drugim jezikovnim svoboščinam. Tudi v izražanju na različnih jezikovnih ravneh, med njimi knjižno pogojnih in vulgarnih, se ne omejuje. Rad uporablja starinske izraze, na primer: ako, akoprav, čin, nego, bojda, kali in podobne, hkrati pa svoj obsežni roman dopolnjuje z opombami, v katerih pojasnjuje, kaj pomenijo nekatere manj znane ali narečne besede in podatki. Poglavitni življenjski občutji ali vrednoti v obsežnem romanu A, Simfonija v besedi sta dobrotljivost in ljubezen. Skoraj vse osebe so dobre in dobronamerne ter pripravljene druga drugi pomagati, se vživljati v različne življenjske položaje in jih reševati. Ne omejujejo pa se, kadar se predajajo čutnosti. Sčasoma se morajo ženske in moški zaradi posledic, ki jih taka svoboda prenese, odločiti, kako bodo nadaljevali ivljenje. Kadar si kar tako vzamejo tisto, kar si poželijo, s tem ranijo ljudi okoli sebe, celo koga od bližnjih. Igor Krivokapič je pisatelj s silno ustvarjalno močjo. Opravil je zares veliko delo. Na 755 straneh je predstavil dobro napisano zgodbo, že kar epopejo, ter ponudil jezikovno pisanost, razvejano besedišče in vznemirljivo branje. Komisije, ki bodo odločale o podeljevanju nagrad, si bodo zaradi obsežnosti romana, ki bi ga lahko imeli tudi za avtofikcijo, morale vzeti veliko časa. Na zadnji platnici je občudovanje avtorjevega pisanja izrazila igralka Nataša Barbara Gračner; voditeljica in napovedovalka televizijskih oddaj Nada Vodušek pa v spremni besedi piše, da roman lahko beremo kot hvalnico mladosti in pričevanje o odraščanju, hvalnico z vsem izkustvom, tako lepim kot krutim, prežeto z neizmerno ljubeznijo in razumevanjem. Razkriva tudi avtorjevo izpoved, da je bil roman zasnovan že leta 1991 kot neposreden odziv na silovit čustveni pretres, ki je pisatelja osebnostno spremenil za vse življenje. »Zdaj, po skoraj stotih zloženih skladbah, med katerimi je tudi šest orjaških simfonij, sem se končno počutil dovolj zrelega, izvedenega, izkušenega, samozavestnega in s popolnoma razčiščenimi pojmi, da ob upoštevanju načela skladnje glasbene simfonije v celini dokončam orjaško prozno delo.« V zapisu O avtorju pisatelj Igor Krivokapič napoveduje, da bo romanu A dodal še B, ki bo že v zasnovi drugačno delo, pravzaprav trdo pripovedništvo, na koncu pa bo napisal še roman z naslovom C. V bližnji prihodnosti bo tako sklenil obsežno trilogijo na tri tisoč straneh. Z grozo namreč spoznava, kako zgodbe iz teh knjig čedalje bolj postajajo naš vsakdan.

BIMpogovori
149: BIMpogovori in Robijeve konference

BIMpogovori

Play Episode Listen Later Sep 7, 2024 67:50


Po dolgem času (od zadnje oddaje je minilo že skoraj 5 mesecev) je tu nova oddaja podkasta BIMpogovori. Tokrat bova naredila presek zadnjih konferenc, ki se jih je udeležil Robi ter pokazala nekaj posnetkov mostu v Dresdnu, ki se je porušil le nekaj ur po tem, ko ga je prečkal Robi. Prepričen sem, da je to zgolj slučaj.

Kulturnice
Amira Medunjanin: Sevdah se mora spreminjati kot živo bitje

Kulturnice

Play Episode Listen Later Aug 31, 2024 11:01


Amira Medunjanin je sarajevska pevka in umetnica, ki je prepoznavna predvsem po svojih interpretacijah tradicionalne glasbe jugovzhodne evrope. Še posebej se posveča bosansko-hercegovski glasbeni tradiciji sevdaha. Prepričana je, da je za mnoge ljudi glasba neke vrste zdravila. Oziroma določeno zatočišče, kadar nam je težko ali pa lepo. Sevdah pa je zelo intenzivna glasbena oblika. To so pesmi, ki so se prenašale iz roda v rod. Polne resničnih in živih zgodb. O ljudeh, ki so res obstajali, in o dogodkih, ki so se res zgodili. To ljudsko izročilo pa se prenaša s pripovedovalci zgodb, kakor bi rekla pevcem in pevkam sevdaha.  Spregovori tudi o vojni, ljubezni in podnebnih spremembah. 

prepri oziroma medunjanin
Ocene
Odrešitev za začetnike

Ocene

Play Episode Listen Later Aug 30, 2024 3:46


Odrešitev za začetnike, film vedno bolj mednarodno prepoznavne slovenske režiserke Sonje Prosenc, izhaja iz idejnih in oblikovnih izhodišč filma in romana Pierra Paola Pasolinija. V svoji dramatsko na prizore razdeljeni pripovedi je obravnaval buržoazno zavest povojnega Zahoda, ki se razkrije prek stika z neznanim obiskovalcem nadnaravnega izvora. Pasolini je bil tudi glasen kritik nove levice, ki je po njegovem mnenju poblagovila levo teorijo in delavski boj v korist potrošniškega načina življenja. Tovrstna kritika se v Odrešitvi pojavlja ves čas. V prizoru, ki se bo morda še dolgo ohranil v zavesti gledalcev, bogata, odtujena družina v dragem avtu posluša izjave Slavoja Žižka, in ko sredi gozdne ceste pripelje mimo revnejše družine, ki se ji je pokvaril avto, gre brez besed naprej. Prikaz življenja »jare gospode« je uspešno prenesen na slovenske razredne odnose; višji sloji namreč domnevno radikalne filozofije in kulture pogosto ne konzumirajo zaradi solidarnosti do zatiranih, temveč zaradi pripadanja eliti in nabiranja socialnega kapitala. Žena, ki jo upodablja Katarina Stegnar, in mož, ki ga igra Marko Mandić, sta umetnica in pisatelj, ki svojo dejavnost financirata iz predhodno nabranega kapitala. Tu pa povezave sežejo tudi onkraj Pasolinija, saj je kritiziranje povezav med umetnostjo in buržoazno dekadenco po velikem uspehu švedskega Kvadrata postalo že nekoliko trendovsko. Film Sonje Prosenc zaznamujeta absurdnost pripovedi, ki se gradi na simbolih in referencah, ter humor. V pripovedi ni nadnaravnih elementov, ki so prisotni pri Teoremi, ohranjeno pa je dobro delujoče razmerje med skrivnostnim in prizemljenim, vsakdanjim, ki potujuje vsakdanje zato, da bi ga jasneje videli v njegovi realnosti. Kljub temu pa je uporaba omenjenih postopkov tu in tam pretirana. Sklicevanja, absurdnost in simbolizem ponekod vodijo v samonanašalnost, ki ustavlja organski tok nekaterih sicer precej dobrih prizorov. Humor pa se ves čas giblje med učinkom cringea, skremža, ki poudarja bedo družinskih in razrednih odnosov, ter klišejskostjo, ki ustvarja vtis suhosti in nezanimivosti. Film, ki kritizira elitizem, tako občasno tudi sam daje elitističen vtis. Prepriča predvsem kot celota pripovedi in sporočila, v kateri so drobni trenutki absurdne briljantnosti. Marko Mandić, ki smo ga vajeni v drugačnih vlogah, se tokrat prelevi v lik, ki je oportunističen, mevžast, neroden in distanciran od otrok, ter v nekaterih trenutkih s svojo natančno uprizoritvijo ustvari odlične prizore. Uporaba mešanice suspenza in komičnih elementov ustvarja tesnobno vzdušje, ki ima samo po sebi kritičen naboj, vendar lahko deli filma delujejo premalo povezani med seboj v organski tok. A to ne pomeni, da je raztreščen tudi dogajalni svet sam, ki je v resnici zelo enoten.

Odprto za srečanja
Matej Praček: Kristali so kot bitja, imajo svojo vibracijo in energijo

Odprto za srečanja

Play Episode Listen Later Aug 28, 2024 32:55


Matej Praček je strasten zbiratelj in poznavalec mineralov in kristalov. Prav želja po raziskovanju narave in njenih skrivnosti ga je popeljala v ta svet. Skozi leta je izoblikoval globoko razumevanje mineraloških procesov in edinstvenih lastnosti kristalov. Išče in zbira redke in posebne primerke z vsega sveta, od barvitih ametistov do eksotičnih turmalinov. Poleg zbiranja se Matej ukvarja tudi z raziskovanjem energetskih lastnosti kristalov. Zanj so minerali več kot le estetski predmeti – so orodja za duhovno rast in dobro počutje. Prepričan je, da lahko pravilno izbrani kristali pomagajo pri uravnovešanju energije, izboljšanju koncentracije in prinašanju notranjega miru. Z njim se je v svet naravnih lepot, ki jih ponuja naša Zemlja, odpravil Boštjan Simčič.

Ocene
Mladen Dolar: Kamen in glas

Ocene

Play Episode Listen Later Aug 26, 2024 8:32


Piše Marija Švajncer, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Mladen Dolar je profesor in znanstveni svetnik na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ukvarja se predvsem z nemško klasično filozofijo, sodobno francosko mislijo, teorijo umetnosti in psihoanalizo. Predava tudi na evropskih in ameriških univerzah ter je avtor velikega števila filozofskih knjig. Velja za enega od utemeljiteljev ljubljanske lacanovske šole in v družbi z Alenko Zupančič in Slavojem Žižkom na javnih nastopih s svojo prodorno mislijo priteguje veliko pozornost občinstva. V vznemirljivi, zanimivi in iskrivi knjigi Kamen in glas so zbrani že objavljeni spisi o literaturi, urejeni kot zbornik. Avtor se ima za strastnega bralca literature, njegovo branje je premišljeno, poglobljeno, osebno in tudi duhovito. Iz premisleka o samoumevnem vzniknejo izvirne ideje; filozofu gre za to, da bi marsikaj, kar je morda že znano, premislil na novo in drugače kot drugi. Njegova knjiga je zakladnica znanja in tudi vir informacij o dogodkih in podatkih, o katerih morda nismo ničesar vedeli. Je natančen pri navajanju etimoloških vidikov, omenja interpretacije drugih teoretikov in teoretičark, toda poglavitna so njegova spoznanja, v katerih se kažejo sledovi Lacanovega in Freudovega vpliva. Veliko mu je do tega, da odkrije začetek in konec, izbrska poanto, naleti na zarezo, obstoji pred praznino in ničem, se zaustavi na robu in pojasnjuje, da pravzaprav ni tako, kot je bilo sprva videti. S posebno vnemo se pomika od vsebinskih posebnosti do zaznamovanosti s časom in družbenimi spremembami. Kritičen je do kapitalizma in skrajnosti v njegovi sedanji neoliberalistični fazi; dogajanje ga v marsičem spominja na karnevalsko razgrajanje. Nekatere, po lastnem mnenju pomembne pojme, tu in tam piše z veliko začetnico, na primer Jaz, Zakon, Postava, Stvar, Ideja, Situacija in seveda Drugi. Ne skriva navdušenja nad različnimi dosežki – od literarnih del, ocenjevalnih domislic in posrečenih prevodov. Pohvale izreka kar naravnost. Kot poliglot veliko citatov navaja v izvirniku, vendar jih tudi prevaja, le angleščina, ki jo ima za univerzalni materni jezik brez matere, je postala zanj ter za mnogo drugih piscev in govorcev nekako samoumevna. S ponujanjem dobesednih navedkov pričara slog literarnih del, ki so predmet njegove analize in interpretacije. Premišljevanje Mladena Dolarja je napisano v lepem in bralno privlačnem slogu ter potrjuje moč, izrazno barvitost in bogastvo slovenskega jezika. Tudi tako je mogoče pisati resna znanstvena besedila. Avtor namenja večjo pozornost vsebini kakor pa oblikovnim lastnostim literarnih del. Kdaj pa kdaj se naslanja na spoznanja psihoanalize in jo ima za novo znanost, ki naj bi nastajala v nekakšnem telefonskem univerzumu. Telefon je postal metafora za nezavedno, splošno rabljena priprava, obči topos in gradivo za analogije. In psihoanaliza? Ta nova znanost med drugim govori o nagonu smrt in spodletelosti negacije. "Saj se trudimo biti nesrečni – in psihoanaliza je najbogatejše pričevanje o številnih in kompleksnih orodjih in strategijah, ki so si jih izmislili ljudje, z neskončno inovativnostjo, da bi blokirali in sabotirali lastno srečo –, pa še to nam ne gre prav dobro od rok, ne uspe nam vedno, pa naj si še tako prizadevamo." Dolarjeva miselna pot vodi od Hegla in Kafke do Becketta. Zanimata ga iztek klasičnih estetskih pričakovanj in standardov ter zgodba o vzponu, izteku in koncu modernizma. Izhaja iz Kvintilijanove definicije ironije, češ da je treba razumeti nasprotno od tistega, kar povemo. Dolar nas spodbuja, da bi se morali ovedeti izdajalske, varljive in kar zahrbtne narave jezika. Očitni sta dvojnost človekove govorice in njena notranja podvojitev. "Morda pa je to tisto, kar nas dela za ljudi – da nikoli ne rečemo preprosto samo tega, kar rečemo? Da nobena izjava ne sovpada sama s seboj?" Ironija je intersubjektivna in dialoška ter si dovoli celo to, da se postavlja po robu logičnim zakonom. Pomeni pripadnost življenju v vsej njegovi dvojnosti, razcepu in neskončnosti, povezana je s ponovitvjo in odmevom. V zadnjem desetletju, času populizmov, se, kot pravi avtor, namesto ironične distance razraščata depresija in bes. Dolar se vedno znova vrača k Heglu. Prepričan je, da je nemškemu klasičnemu filozofu uspel neverjeten podvig: ob samem rojstvu estetike jo je v istem mahu napravil za zastarelo: "Brž ko je umetnost postala neodvisna in avtonomna, osvobojena vseh drugih rab in zunanjih pomenov, je Hegel že razglasil njen konec." Dolarjevo pozornost vzbujajo pisatelji Swift, Melville, Beckett, Kafka, Sartre in drugi. Beckettovim literarnim delom priznava estetsko in poetično vrednost in tako rekoč osupne pred njegovo ekonomično briljanco, minimalističnimi sredstvi in lepoto minimalnega. Pretresljiva je vsebina spisa Najbolje je ne biti rojen. Filozof se zamisli nad Ojdipovo usodo – psihoanaliza namreč Ojdipa razume kot nekoga, ki izkoreninja družino, jo razmesti, onemogoča njeno normalno delovanje in jo odvrača od zastavljenega cilja. Avtor nam ponudi novo vednost o Swiftovih Guliverjevih potovanjih. Knjiga je izšla pod naslovom Potovanja v razne daljne dežele sveta in sčasoma postala ena največjih uspešnic svetovne literature. Melvilla ima Dolar za diagnostika sveta, v katerem je krščanstvo izgubilo moč in avtoriteto. Lucidno in hkrati šegavo se zamisli nad skopuhom in prikaže primere človeka s to lastnostjo v književnih delih – od antike do Dostojevskega in Flauberta. Poglobi se tudi v Kafkov literarni svet. O Proustu meni, da je vse njegovo delo dolga meditacija o času, spominu, naravi navzočnosti, njeni izmuzljivosti ter bližini in daljavi. V Brechtovem delu med drugim odkriva potujitveni učinek. Italo Calvino pa je sam priznaval, da je skušal odvzeti težo strukturi zgodb in jeziku. Zbornik Kamen in glas je sestavljen iz revialnih objav, zlasti v reviji Problemi, nekaj je spremnih besed, med njimi interpretacija izvrstne poezije Anje Zag Golob, predavanj in prispevkov na konferencah. V spisu Kamen in glas, po katerem zbrani literarni spisi nosijo naslov, avtor piše, da kamen implicira inertno materialnost, mrtvost in nepremičnost, zato je zanj primerna metafora za smrt, glas pa je znamenje življenja, celo njegov prvi znak, mobilnost, trepetanje zraka in prispodoba za minljivost. Ko je Mladen Dolar naletel na neko zelo obsežno knjigo, je zapisal, da mu je veliko število njenih strani vzbudilo strah. Zbornik Kamen in glas ima 320 strani, vendar, prav nasprotno, kakovost in izvirnost tega dela vzbujata posebno veselje in prav nič strahu.

18. vzporednik
Igor Jurič, Bruselj: V Pekingu so prepričani, da EU z dodatnimi carinami ovira zeleni prehod

18. vzporednik

Play Episode Listen Later Aug 16, 2024 20:18


Z našim bruseljskim dopisnikom preverjamo napovedi predsednice Evropske komisije, ki je že pred časom sporočila, da bo pogovore s komisarskimi kandidati začela sredi avgusta. In medtem ko so v Bruslju turistično ponudbo kočij s konjskimi vpregami zamenjali za ponudbo električnih, še vedno dviga precej prahu tudi začasna carina, ki jo je EU uvedla za uvoz električnih vozil iz Kitajske.

Zagret za tek
211 - Metka Marinč, pastirski lajf, Zaplana trail, hribi in zdravljenje

Zagret za tek

Play Episode Listen Later Aug 1, 2024 75:26


Ocene
Peter Rezman: Stare pesmi pišem

Ocene

Play Episode Listen Later Jul 15, 2024 4:44


Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Peter Rezman je med slovenskim bralstvom znan predvsem kot pisec proze o rudarskem življenju, čeprav je pesnil že na začetku svojega ustvarjanja. Leta 2022 je objavil zbirko kratke proze z naslovom Velunja, v kateri se je spustil v zelo sproščeno, ludistično, občasno že pretirano nonšalantno govorico, v kateri sta odsevala eksistencialna navezanost na rodne kraje in svojevrstna melanholija. Melanholičnost in igrivost sta tesna družabnika tudi v zbirki Stare pesmi pišem. Zmotno bi bilo reči, da gre za avantgardno govorico, takšna izjava bi namreč zamenjevala zgodovinske avantgardne postopke s pišmevuharskim pristopom Rezmana in njegovi govorici pripisovala namene, ki jih ni. Na srečo se Rezman ne pretvarja, da so in lahko se prepusti čisti igrivosti pri sestavljanju besed, razstavljanju verzov in drugih načinih igranja s formo. Pesmi v zbirki težijo k popolni demistifikaciji sodobnega pesnjenja, tudi tako, da ohranjajo oziroma neposredno aludirajo na znake tipkanja, ostajajo nedokončane in podobno. Prosti verz je pretiran do skrajnosti, včasih satirično razlomljen. To je lahko dvojni rez, ki bi se obrnil v napačno smer, če v pesmih ne bi bilo nobene alternative. Vendar pa nas s svojo hudomušnostjo, včasih precej subtilno, prepričajo in tudi v na videz povsem nepoetičnem se razkrivajo poetične prvine besed. Obenem nas presenetijo s tem, ko včasih povsem spremenijo ton in zaidejo v neposredno, na videz prozaično nežnost, katere globina vznika iz majhnih stvari. Čeprav tudi te pesmi težijo k nekakšni antipoetičnosti, je vendarle opazen Rezmanov čut za majhne podrobnosti v razporeditvi besed, ki pesniške trenutke tudi porodijo. Tudi satirični elementi so bolje osmišljeni kot v Velunji, saj pogosto vstopajo skozi stranska vrata in so dvoumni, tako da sploh ni nujno, da jih kot take prepoznamo. Tako je denimo nanašanje na pesnike, za katere bi poznavalci literarnega polja lahko sklepali, da Rezmanu niso najljubši, na primer Tone Kuntner ali Uroš Zupan, vendar skozi blag satirični podton hkrati nastopajo v svojstvenem dialogu, ki prepoznava občečloveške sorodnosti. Prepričljivi so eksistencialni elementi s čimer Rezman spaja banalnost provincialnega potrošniškega vsakdana z globljimi problemi medosebnih odnosov. Tako ima pesem, ki obravnava bolečino odnosov med očeti in sinovi, naslov Old Spice. Ime deodoranta dobi v tem kontekstu povsem nov pomen, ne da bi izgubilo osnovnega, pri čemer lahko aludira na senčno stran možatosti, ki jo izpostavljajo reklame za omenjeni produkt. V isti pesmi lahko prepoznamo duhovito poigravanje s formo. Kar bi lahko bilo kitica, če bi bil med povedma medvrstični razmik, je lahko zdaj, ko ga ni, tudi poglavje. Na ta način lahko droben zapis o medgeneracijskih odnosih hkrati deluje kot pesem ali pa droben roman v nekaj mikropoglavjih in povedih. Obenem pa je prevprašano danes pogosto razmeroma arbitrarno razmerje med poezijo in prozo. Podobno kot pri omenjeni knjigi tudi zbirka Stare pesmi pišem dobi volumen na podlagi številnih skic, drobnih zapisov. Če so v Velunji po več strani zasedale poševnice in drugi znaki, ki jih najdemo na standardiziranih tipkovnicah, tokratna knjiga bolj organsko deluje kot daljša zbirka zapisov in skic. Knjiga Stare pesmi pišem je zakladnica aluzij na banalne detajle življenja v zadnjih desetletjih, ki spominjajo na drobne najdene predmete, kakršne najdemo na zapuščenih krajih na obrobjih mest. Ti predmeti – aluzije pa nas skozi zgodovino lastnega vsakdana spominjajo na izgubljene trenutke in nerazrešene odnose običajnih ljudi onkraj navideznega blišča kulturniškega življenja in mistificiranih in estetiziranih življenj tako imenovanih velikih pesnikov.

Ocene
Goldmanov proces

Ocene

Play Episode Listen Later Jul 5, 2024 3:10


V kinu lahko v prihodnjih tednih ujamemo tudi Goldmanov proces, ki je filmska rekonstrukcija dejanskega sodnega procesa iz sedemdesetih. Na njem je bil radikalni francoski levičar, gverilec in intelektualec judovskega rodu Pierre Goldman poleg oboroženih ropov, ki jih je priznal, obtožen tudi umora dveh žensk. Film režiserja Cédrica Kahna je na letošnjem festivalu v Cannesu odprl programski sklop Štirinajst dni režiserjev, igralec Arieh Worthalter pa je osvojil cezarja za najboljšo moško vlogo. Z izjemo nekaj minut se celoten film razplete znotraj sodne dvorane. Pristop je torej zelo minimalističen, vendar mu uspe na ozadju dogajanja sodne dvorane povedati veliko več. Zaradi same statične narave je v njem veliko gledaliških potez, s tem pa se nam tudi sodni proces prikaže kot nekakšna gledališka predstava, s čimer izstopi iz ideološkega pojmovanja sodišč kot instanc gole objektivnosti in jih prikaže kot bojišče zgodovinskih, intelektualnih in političnih silnic. Poleg besed so najbolj izrazni obrazi in igralci v tem pogledu dobro opravijo svojo nalogo. Zelo se izkaže tudi Ariel Wolthalter, ki utelesi notranje nasprotje razrvanega, izjemno strastnega, fanatičnega in načelnega, a tudi nedoslednega, zelo ranljivega in negotovega lika. Skozi pripoved nam režiser veliko pove s pogledi udeležencev procesa in njegovih gledalcev, med njimi številnih radikalnih študentov, ki so v Goldmanu videli zaveznika in žrtveno jagnje vladajoče ideologije. Besedo za besedo, pogled za pogledom in skozi telesno govorico se nam razkrivajo družbena protislovja sedemdesetih let v Franciji, ki pravzaprav spominjajo tudi na današnja. Policijski rasizem, antisemitizem, skriti in manj skriti predsodki ter agende, ki se soočajo v pravni areni in preizkušajo pravno državo. V tem primeru manj kot trideset let po vichyjskem režimu, ki je bil soodgovoren za holokavst. Dobimo pa tudi dober psihološki portret radikalne osebnosti, ki jo oblikujejo zgodovinske in socialne razmere. Morebitna psihološka diagnoza se ne loči od zgodovinske diagnoze in navidezna notranja nestabilnost ne zmanjšuje pomena posameznikovih besed ali njihove resničnosti: nasprotno, je kvečjemu izraz teže resnice, ki jo tak posameznik nosi v sebi in jo tudi izpričuje. V obeh pogledih gre za še kako relevanten film v času, ko smo se v Evropi znašli sredi kaotičnih političnih razmer in kulturnih bojev, ki spominjajo na krizna, radikalna in »nora« sedemdeseta. Ponujajo nam zgodovinsko perspektivo, ki je ogledalo sedanjemu trenutku. Režiser Cédric Kahn s svojim minimalističnim pristopom, ki ga izpelje dosledno in brez prestopov začrtanih smernic, skozi osredotočenost na ključne podrobnosti pusti govoriti sami zgodovini, ne da bi jo moral fikcionalizirati in ne da bi imeli občutek, da smo prikrajšani za filmsko izrazno moč. Čeprav Goldmanov proces spominja na gledališče, se nahaja na nasprotnem bregu filmov, ki temeljijo na dramatičnih, liričnih ali epskih prvinah. Prepričljiv je v svojem suhem realizmu.

Dogodki in odmevi
Premier Golob napovedal boljše vrednotenje zdravnikov, ki opravijo več dela

Dogodki in odmevi

Play Episode Listen Later May 14, 2024 30:49


Premier Robert Golob je po današnjem sestanku z vodstvi bolnišnic stavko zdravnikov komentiral samo zelo posredno. Potem ko je pozdravil ukrepe za povečanje produktivnosti v zdravstvu in dejal, da je vlada zagotovila denar za to, je namreč dodal, da bodo na ta način prišli do sistema nagrajevanja tistih zaposlenih v zdravstvu, ki več delajo, za razliko od tistih, ki se danes morda bolj ukvarjajo z drugimi stvarmi. Druge teme: - V nizu zahtev v javnem sektorju za povečanje plač so danes nov korak naredili v Skupnosti občin. Prepričani so, da so se zaradi dolgoletnega zanemarjanja županskih plač zgodile velike anomalije, zato so v ustavno presojo vložili zakon o sistemu plač v javnem sektorju in zakon o lokalni samoupravi. - Celovita ureditev migracij v Evropski uniji, ki so jo dokončno potrdili po osmih letih pogajanj, namesto obveznega premeščanja prosilcev za mednarodno zaščito uvaja solidarnost med članicami pri njihovem sprejemanju. Novo zakonodajo bodo morale začeti uporabljati čez dve leti. - Ob zastoju pogajanj za ustavitev ognja v Gazi izraelska vojska stopnjuje napade v Rafi in drugod v enklavi. Medtem je mošejo Al Aksa napadlo več deset Izraelcev in tam izobesilo zastavo judovske države.

Jutranja kronika
Ameriški predsednik Joe Biden prepričan, da bo Iran kmalu napadel Izrael

Jutranja kronika

Play Episode Listen Later Apr 13, 2024 19:25


Oči mednarodne javnosti so uprte na Bližnji vzhod, kjer poleg vojne v Gazi med drugim povzročajo zaskrbljenost vse bolj napeti odnosi med Izraelom in Iranom. Ameriški predsednik Joe Biden je v prepričanju, da bo Iran prej ali slej napadel Izrael, posvaril uradni Teheran, naj tega ne stori. Kot je dejal, bodo Združene države branile Izrael ob morebitnem napadu, ki ga je Iran napovedal kot povračilni ukrep po nedavnem izraelskem napadu na iranski konzulat v Damasku. V oddaji tudi: - Iz haitijske prestolnice od začetka marca zbežalo 95 tisoč ljudi - Socialni demokrati bodo na kongresu izbirali novo vodstvo stranke - Policisti pozivajo motoriste k obnovitvi znanja pred začetkom sezone

Zgodbe
Pismo iz Gaze: Kadarkoli me lahko ubijejo

Zgodbe

Play Episode Listen Later Apr 12, 2024 11:40


Palestinski novinar iz Gaze Sami Abu Salem je star 53 let. Oglasil se je iz Rafe. Mesto tik ob egipčanski meji ima načeloma 250 tisoč prebivalcev, zdaj se jih je tam znašlo še dodatnih milijon in pol. Tako kot Sami in njegova družina. Vojna ga je iz novinarja spremenila v berača. Ljudje v Gazi so jezni. Prepričani so, da so ostali sami. Ne verjamejo več, da se izraelske sile borijo le proti Hamasu. Ampak napadajo ljudi. Uničujejo univerze, šole, infrastrukturo, vodovod, električno napeljavo. Njihov cilj so tudi mednarodne organizacije, reševalci, zdravniki, gasilci in novinarji. Sami Abu Salem se ne počuti varnega. V vsakem trenutku ga lahko ubije bomba ali kakšen drug napad. Ob zaključku pisma pravi, da četudi se bo ta vojna, kdaj končala, življenja v Gazi ne bo več. Ostala bo samo puščava.

Jutranja kronika
Ob 20-ti obletnici vstopa v Nato ocene, da je bila odločitev pravilna in je Slovenija varnejša

Jutranja kronika

Play Episode Listen Later Mar 29, 2024 20:58


Na sinočnji državni proslavi ob 20-letnici članstva Slovenije v zvezi Nato je predsednica republike Nataša Pirc Musar poudarila, da je bila odločitev o članstvu v zavezništvu pravilna. Med drugim meni, da smo s tem korakom začeli živeti bolje in varneje. Prepričana je tudi, da zaradi članstva za obrambo namenjamo manj sredstev, kot smo jih namenjali kot del Jugoslavije ali če bi si obrambo zagotavljali samostojno. Druge teme: - Stojmenova Duh ostaja ministrica za digitalno preobrazbo, a v koaliciji z njenim delom niso najbolj zadovoljni. - Odbor za zdravstvo o predlogu spremembe zakona o zdravniški službi, ki ji Fides ostro nasprotuje. - Netanjahu napovedal: Vojska se pripravlja na vstop v Rafo.

Jutranja kronika
Putin prepričljivo in pričakovano v peti mandat na čelu Rusije

Jutranja kronika

Play Episode Listen Later Mar 18, 2024 22:21


Ruskega predsednika Vladimirja Putina je za peti mandat na tem položaju podprlo skoraj 88 odstotkov volilcev, kar je največ doslej. V televizijskem nagovoru je ocenil, da zaupajo njegovemu vodstvu in se zahvalil vsem, ki so prišli na volišča. Druge teme: - Kmetijske organizacije preklicale za jutri napovedan veliki protest v Ljubljani in dale vladi čas za uresničitev obljub - Izraelska vojska je obnovila napade na največjo bolnišnico v Gazi - Četrta uvrstitev rokometne reprezentance na olimpijske igre je tretja za Uroša Zormana in njegova prva v vlogi selektorja

Vroči mikrofon
dr. Andrej Robida: Ljudje vsakodnevno umirajo zaradi povsem preprečljivih škodljivih dogodkov pri zdravljenju

Vroči mikrofon

Play Episode Listen Later Feb 27, 2024 40:22


Po nedavnem razkritju dveh primerov napak pri operacijah sta vprašanji o varnosti pacientov in obravnavanju napak ali malomarnosti pri zdravljenju seveda zelo aktualni. Da je škodljivih dogodkov zagotovo veliko in da zaradi njih v povprečju v slovenskih bolnišnicah zaradi takih dogodkov na dan umreta po dva bolnika, že vrsto let opozarja zdravnik, specialist pediatrije in javnega zdravja dr. Andrej Robida. Kot klinični presojevalec pri mednarodni akreditacijski hiši je preučil kulturo varnosti tudi v slovenskih bolnišnicah in sodeloval pri številnih analizah napak, ki so se končale s smrtjo. Prepričan je, da je velika večina takih dogodkov posledica slabega sistema. Ta bi z boljšim načrtovanjem moral imeti dovolj varovalk za preprečevanje večine neljubih škodljivih dogodkov, ki bi jih bilo sicer mogoče preprečiti. Kljub številnim priporočilom in pobudam razočarano ugotavlja, da so na področju varnosti pacientov spremembe izrazito počasne. Kaj bi torej morali narediti za večjo varnost in učinkovitejše zdravljenje pacientov, za prevzemanje odgovornosti brez javnega obsojanja in za večjo kulturo varnosti in ne strahu v zdravstvenem sistemu?

Intelekta
Vsaka množična manifestacija je lahko dinamit - o psihologiji množic

Intelekta

Play Episode Listen Later Feb 27, 2024 37:02


Zakaj se posameznik aktivira, zapusti varnost ter udobje svojih štirih sten, udobje svojega kavča, se aktivira in se priključi protestirajoči množici Zakaj se v množici vedemo drugače, kot takrat, ko smo sami? Kaj vpliva na odločitev, da se posameznica ali posameznik aktivira in postane del množice? Ali je za uspeh dovolj, da klikamo po spletu, ali je za spremembo nujno potreben tudi fizični angažma? To so vprašanja oddaje Intelekta. Oče pojma »psihologija množic« je francoski zdravnik, psiholog in mislec Gustave Le Bon, ki je živel med letoma 1841 in 1931. Prepričan je bil, da je množico mogoče z neko naključno idejo podzavestno in brez koherentnega razmisleka pripraviti k herojskim pa tudi h kriminalnim dejanjem. V oddaji sodelujejo: socialni psiholog prof. dr. Bojan Musil (Oddelek za psihologijo Filozofska fakulteta Maribor), politolog doc. dr. Marko Hočevar (Katedra za teoretsko analitsko politologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani) in socialni psiholog doc. dr. Žan Lep (Filozofska fakulteta v Ljubljani in Pedagoški inštitut). Intelekto je pripravil Iztok Konc. Foto: Slovenija, Ljubljana, Demonstracije na Roški; julij 1989/ BoBo  

Jutranja kronika
Na parlamenatrnih volitvah v Srbiji se obeta prepričljiva zmaga stranki predsednika Vučića. Opazovalci poročajo o vrsti nepravilnosti

Jutranja kronika

Play Episode Listen Later Dec 18, 2023 21:59


Srbski predsednik Aleksandar Vučić je razglasil zmago na predčasnih parlamentarnih volitvah. Kot kažejo prvi delni izidi je njegova Srbska napredna stranka osvojila absolutno večino, skoraj 47 odstotkov glasov. Opazovalci poročajo o številnih nepravilnostih. Opozicija zahteva ponovitev volitev v Beogradu in za nocoj napoveduje proteste. V oddaji pa tudi o tem: - Zunanja ministrica Fajon na posvetu diplomacije ugotavljala, da nova zavezništva izrivajo multilateralizem - Ob mednarodnem devu migrantov nevladniki opozarjajo na slabe razmere v azilnih domovih - Severjevo nagrado za stvaritve v poklicnih gledališčih prejela dramska igralca Mateja Pucko in Matija Rupel

Zapisi iz močvirja
Popravljalnica pripravljalnic ali »Ne bluzi, z glavo kruzi«

Zapisi iz močvirja

Play Episode Listen Later Dec 12, 2023 7:30


Danes pa se nekoliko ozrimo po parlamentarnih postopkih. Eden izmed njih nam je še posebej pritegnil pozornost. Predvsem zaradi tega, ker je stranka, ki ga vlaga, vztrajna. Vztrajnost pa je lepa čednost. Nova Slovenija je že oktobra vložila v državni zbor zakonsko pobudo, po kateri bi v okviru osnovnih šol za učence, ki jim slovenščina ni materni jezik, uvedli posebne pripravljalnice. Zadeva je namreč ta, da otroci tujih državljanov, ki se vpisujejo v naše osnovne šole, v razredu doživljajo stiske, ker ne razumejo navodil učitelja, v stiskah pa so tudi učitelji in posledično še starši. Da bi se nekako rešili tega morja samih stisk, so pri Novi Sloveniji zakon decembra ponovno vložili v parlamentarno obravnavo – pa čeprav že oktobra ni dobil zadostne podpore. Vlada je takrat menila, da je področje vključevanja otrok, ki jim slovenščina ni materni jezik, že dovolj dobro urejeno z obstoječo šolsko zakonodajo. A so pri Novi Sloveniji, prepričani v svoj prav, pojasnili, da zakon vlagajo še enkrat in ga bodo vlagali tako dolgo, dokler ga parlament ne sprejme, pa čeprav se medtem postarajo. Ob tem prišepnemo, da se Stara Slovenija politično ne sliši tako privlačno kot Nova Slovenija … Razen tega pa ima pojem »stara« – zaradi tujcem nikoli razumljive kompleksnosti slovenščine – več pomenov. In noben od njih ni v povezavi s politično stranko laskav.Če si za začetek nalijemo čiste slovenščine … Prepričani smo, da imajo, ko učitelj v razredu podaja snov v pravilni slovenščini, z upoštevanjem njegovih navodil težave tudi otroci, katerih matere govorijo slovensko! Zadeva je namreč ta, da je naš jezik, se pravi slovenščina, bolj ogrožen, kot so ogroženi rjavi medvedi slovenskih gozdov ali pa zrak okoli Šaleške doline, ko pride do vremenske inverzije. Resnično ne bi radi kot deklarirano mladostna in optimistična oddaja izpadli nergaško; recimo v slogu upokojenih učiteljic slovenščine, ki se morajo voziti z avtobusom javnega prometa in poslušati tamkajšnji govor; a jezik, ki ga govori šolajoča se mladina, je le še v obrisih podoben klasični slovenščini. Slovenščina, ki jo govori mladina, nam je blizu podobno, kot nam je blizu jezik Brižinskih spomenikov.   Ne bi na tem mestu zaplavali v teorije o jeziku kot komunikacijskem orodju in hkrati kot identifikacijskemu fenomenu; a spakedranščino, v kateri se mešajo anglicizmi, turcizmi, hrvatizmi, germanizmi, lokalni govori in narečja, ob dodatku slengov, računalniških izrazov, medmetov in glasov kot takih, je zelo težko razumeti kot nacionalni kanon sporazumevanja. Zato je zahteva – da se otroci tujcev zaprejo v pripravljalnico, otroci tistih, ki so imeli srečo, da njihovi prastarši niso emigrirali, ali da so njihovi stari straši radi kmetovali, ali pa celo, da so bili njihovi starši junija 91 na pravem mestu ob pravem času, pa lahko pouk obiskujejo nemoteno – milo rečeno diskriminatorna.     In če se od nekoliko nergaške in patetične teorije odmaknemo k jezikovni praksi … Kako si pri Novi Sloveniji predstavljajo t. i. pripravljalnice? Ki so, mimogrede, pogosta praksa tudi v drugih državah, kjer se srečujejo s težavno integracijo tujcev.   Ravno mnogo podatkov, vsaj v nam dostopnem zakonskem predlogu, sicer ni najti; je pa mogoče zaslediti, da bi se za takšne pripravljalnice lahko odločilo več šol skupaj in da ravnatelji idejo podpirajo že zdaj. O samem delu v pripravljalnicah pa nam Nova Slovenija sporoča, da bi otroci v njih spoznavali slovenski jezik in kulturo … S slovenskimi sovrstniki pa bi lahko mimo pripravljalnic, ki bi trajale eno leto, obiskovali predmete športne vzgoje, likovnega pouka in glasbene umetnosti. Sklepamo, da je pedagoška sekcija pri Novi Sloveniji telovadbo, likovnega in glasbo izvzela zato, ker trije omenjeni predmeti ne potrebujejo poznavanja živega jezika; za glasbo tako ali tako velja, da je univerzalen jezik, učitelj telovadbe lahko za skok čez kozo da tudi znakovna navodila, likovna umetnost pa je neverbalno komuniciranje par excellence.   Ampak, čemu bi se ustavili samo pri treh predmetih? Tudi za matematiko in fiziko ni potrebno globlje poznavanja slovenščine, saj se učenec giblje v absolutnem okolju števil … In še naprej: angleščina je sploh tuj jezik, geografija je omejena na zemljevide in statistiko, zgodovina pa na letnice. Kemija temelji na periodičnemu sistemu, biologija na flori in favni … Če dobro premislimo, potrebujemo v osnovni šoli poglobljeno poznavanje slovenščine samo pri pouku slovenščine. Pouk slovenščine pa je namenjen spoznavanju jezika in kulture v najširšem pomenu besede, se pravi, da se tam enakovredno spoznavajo z jezikom avtohtoni sončki, ki imajo omejeno jezikovno vedenje o materinščini, ker so »gor rasli« ob računalniških igricah, angleško govorečih tv serijah in permisivni vzgoji, kot tudi otroci tujcev, ki so k nam prišli iz globin tretjega sveta.   Oni dan sta državna zavarovalnica Triglav in zavod Vozi, okrepljena s slovensko marketinško pametjo, predstavila novo akcijo, ki naj bi med mladimi uredila divje področje električnih skuterjev in njim podobnih vozil. Naslov akcije, s katero so se približali govoru slovenske mladine in ki jo sponzorira ena največjih slovenskih gospodarskih družb v državni lasti sploh, je: »Ne bluzi, z glavo kruzi!«   In potem bi pri Novi Sloveniji v pripravljalnico pošiljali otroke, ki so škandalozno prepričani, da je miš moškega spola.

Dogodki in odmevi
Po zapletu pri glasovanju o proračunskih amandmajih ni jasno, kdaj bo glasovanje končano

Dogodki in odmevi

Play Episode Listen Later Nov 23, 2023 32:44


Kdaj bo državni zbor končal glasovanje o proračunskih dokumentih, še ni jasno. Po sinočnjem zapletu pri potrjevanju opozicijskega dopolnila o polnem usklajevanju socialnih transferjev in družinskih prejemkov z inflacijo so sejo prekinili, posvet poslanskih skupin o tem, kako naprej, še poteka. Drugi poudarki oddaje: - Po treh mesecih od uničujočih poplav je vlada na dopisni seji potrdila predlog Zakona o obnovi, ki ga bo v Državni zbor poslala po nujnem postopku, da bi lahko veljal že z novim letom. Zakon po besedah ministra Boštjančiča obsega poroštveno shemo za prebivalce, ki jim je voda uničila dom. - Prekinitev ognja v Gazi naj bi začela veljati jutri ob 7-ih zjutraj po lokalnem času. Iz območja danes poročajo o obsežnih izraelskih napadih, izraelska vojska je potrdila pridržanje vodstva bolnišnice Al-Šifa. - Prepričljiva zmaga nizozemskega desničarskega populista Geerta Wildersa na včerajšnjih parlamentarnih volitvah odmeva tudi izven meja Nizozemke. Zavzema se namreč za izstop iz Unije, nasprotuje njeni širitivi in napoveduje ustavitev dobave orožja Ukrajini.

Lahko noč, otroci!
Skrivnostni oklep

Lahko noč, otroci!

Play Episode Listen Later Sep 12, 2023 12:22


Otroci se počasne in zgubane starke želve bojijo. Prepričani so, da okamniš, če te samo pogleda. Pripoveduje: Milena Zupančič. Glasbenik: Klemen Golner, klavir. Napisala: Damjana Kenda Hussu. Režiserka: Špela Kravogel. Premiera izvedba 1.10.2023 v živo iz studia 26 Radia Slovenija. Lahkonočnice na obisku v oddaji Lahko noč, otroci! s ciklom pravljic o odnosih, ki jih spletajo otroci.