Liki

Senad Đogić je zaposlen v garderobi Dnevnega centra Kraljev ulice. Brezdomcem deli sveža oblačila, včasih pa v garderobo zvleče tudi upokojence, ki jim je nerodno prositi za čiste kose

Erik Oblak je lastnik največje zbirke starinskih likalnikov v Sloveniji. V zbirki jih ima kar 367, muzejsko popisanih in razporejenih po policah v domači kuhinji. Skupaj tehtajo več kot eno tono!

"V okolje moraš nekaj vrniti, če od njega nekaj zahtevaš," pravi Jurij Videc, prostovoljni markacist pri Planinski zvezi Slovenije

Eva Zibler je performerka, cirkuška pedagoginja in žonglerka. Žonglira z žogicami, kitajskimi krožnički, keglji, če je treba, pa tudi s knjigami ali kozarci

Aleš Zamuda je padalski inštruktor, ki že 29 let skače s padalom. Skupno je skočil že več kot 5000-krat, v tem času pa odprl le pet rezervnih padal

Marjeta Hribar je potomka rudarja iz Zasavja, ki je nekoč zaničevan in umazan premog izkoristila za izdelovanje priznanega nakita. Tako kot gredo nekateri v gozd po gobe, gre ona po premog!

Ajda Mrak je študentka z Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki prek instagram profila Futr za jutr mlade ozavešča o etičnem prehranjevanju. Sama skuša živeti s čim manj odpadne embalaže, kupuje sezonsko in lokalno

Ljubo Struna je legendarni filmar, prejemnik Badjurove nagrade za življenjsko delo in (urbani) čebelar. S čebelarstvom se ukvarja že več kot 80 let

Darko Kosem je sivko prvič destiliral v starem kotlu. Prvi štirje grmi sivke so se namnožili, danes jih imajo 1200 in še 250 grmičkov smilja, ki dajejo eterično olje za kozmetične izdelke in mila.

Gaja Hanzel je grafična in modna oblikovalka, ki prisega na počasno modo iz trajnostnih materialov, denimo na pralni papir iz celuloze, pa tudi na blago iz odpadnih ananasovih listov ali trpežnega kaktusa.

Sebastijan Halič iz odsluženih razteznih posod, naprav za segrevanje vode in kompresorjev izdeluje jezične bobne oziroma tako imenovane "tank drume".

Po desetletjih dela v računovodstvu se je Branka Lopič v pokoju odločila, da bo postala prostovoljka. Že prej se je izobraževala, nato pa se odločila, da bo poučevala računalništvo v Dnevnem centru aktivnosti za starejše Ljubljana. Ankekdote iz njene desetletne prostovoljske kariere so zabavne in ganljive, predvsem pa poudarja, da se moramo vse življenje učiti. Njen moto je: "Izobraževati se in biti med ljudmi!"

Miha Leitinger je 24-letni študent biologije, ekologije in naravovarstva, ki je košček tropov preselili v stekleno posodo. Rastlinski terariji so samooskrbni, eksotične rastline pa uspevajo v visoki zračni vlagi.

Nejc Skvarča je magister arhitekture, ki v kosovnih odpadkih išče industrijsko pohištvo in predmete iz obdobja nekdanje Jugoslavije ter jih obnovi v domači delavnici.

Bernarda Jurič je vztrajnostna kolesarka in smučarka, ki se sama podaja na avanturistične športne podvige po svetu. Prekolesarila je Avstralijo in Laponsko, s turnimi smučmi pa letos na Rogli izpeljala t. i. everesting.

28-letni Miha Kobal je podedoval kmetijsko poslopje in posestvo na Ponikvah na Šentviški planoti, kjer zdaj prideluje zelenjavo, razvija kmetijske stroje in uči smučanje.

"Da boš imel mačje zavetišče, se ne odločiš, to se zgodi," pravi Monika Koprivnikar, ki je s prostovoljci v manj kot desetih letih v nove domove oddala 950 mačk in jih skupno oskrbela približno 2000.

Bojan Makovec z mikrofonom v roki že dvajset let spremlja smučarske polete v Planici. Znan je po svoji energiji in večjezičnosti, po koncu nekajdnevnih tekmovanj pa je najraje tiho.

Matjaž Šinkovc je upokojeni krvodajalec, ki je kri prvič daroval kot srednješolec leta 1973, zadnjič pa na svoj rojstni dan, 16. novembra 2020; kri je daroval 190-krat.

Marko Sluga je atletski veteran, ki je z 1,13m prvi na svetu v skoku v višino. Že celo življenje je športnik, po 70. letu pa se je spet posvetil atletiki. Vsak dan telovadi, nekajkrat tedensko pa resno trenira.

Ela Zdešar je neverjetna 20-letnica: prostovoljka, popotnica, fotografinja, umetnica in okoljevarstvenica. S fotografijami želi ljudi ozaveščati o skrbi za naravo, njeni lepoti in divjosti.

Maks Šuc je 25-letni inženir strojništva in učitelj praktičnega pouka, ki se je po ogledu videoposnetkov kovanja odločil, da poskusi tudi sam. Danes izdeluje obeske, dekorativne izdelke, orodje in nože.

Jože Zalar je zbiratelj motorjev in starodobnikov, ki se je leta 2019 s sopotnikom Blažem Stefanijo v 80 let starem buicku podal na reli od Pekinga do Pariza.

Tina Čeh je glasbenica, ki živi in dela v Bruslju. V Kulturnem kreativnem kotičku je postavila polico s s knjigami, ki je prerasla v bralni kotiček. Na izposojo je zdaj na voljo že 400 knjig.

Rok Ražman je doktor elektrotehniških znanosti, ki se je iz Ljubljane preselil domov v vas Gračišče in postal mladi kmet. Govori osem jezikov, ki jih zdaj vnovči pri delu s tujejezičnimi gosti.

Kristjan Veber je študent predšolske vzgoje, humanitarec in prostovoljec. Najmlajši Naj prostovoljec leta 2019 je k humanitarnim projektom pritegnil več kot 100 mladih. S prostovoljci dobrodelnega projekta Misija človek zbira potrošni material za domove, varne hiše in zavetišča. Konec leta so jim predali za skupno 20.000 evrov potrošnega materiala, nekaj so ga poslali tudi v prizadete vasi blizu hrvaškega mesta Petrinja.

Gregor Baš je računalničar, ki v prostem časi teče vsak dan. Eden od številnih tekačev po svetu, ki znotraj koledarskega dneva pretečejo vsaj eno miljo oziroma približno dva kilometra. Pravi, da je najtežje pri teku vstati s kavča. "Tek vsak dan ni religija, je pa neka obsesija. Tečeš nekaj dni zapored ... Potem sem na spletu našel človeka, ki je takrat tekel že 40 let. Pa da vidim, koliko časa bo meni uspevalo. Nato sem tekel dve leti, kaj te pa stane tistih 10 ali 12 minut na dan, da pretečeš dva kilometra. A je to res tak problem?" Začel je po 35. letu, ko se je želel spraviti v formo, da bi se mu poznale trebušne mišice, pripoveduje. Najprej je vadil na orbitreku, in to med peto in šesto uro zjutraj. Vse dokler ni soseda poročala o jutranjem hrupu ... Takrat se je odločil za tek v naravi, ki ni motil nikogar.

Viljem Podgoršek je profesor geografije in zgodovine ter največji zasebni zbiratelj kamnin, mineralov in fosilov. V zbirki ima mamutovo dlako, dinozavrovo jajce, meteorite in druge zanimive kose, v geološko-paleontološkem muzeju Pangea v bližini Cirkovc pa med drugim najdemo tudi največjo sistematično zbirko mineralov Pohorja na svetu, v muzeju pa skupno evidentiranih več kot 10.000 različnih primerkov z vseh celin. Občutek, ko sam najde nov primerek, je svojski. "Na koncu moraš najmanj počastiti kolege s pijačo," pravi.

"Vedno sem videl lepoto, še tam, kjer je drugi niso," pravi Ignac Janžekovič. Je magister botanike, sicer profesor kemije in profesor biologije, zdaj je upravičil vzdevek graščak, saj je postal lastnik dvorca Ristovec. Obnavlja ga v želji, da bo ta postal kulturni in družabni prostor.

Jan Bizjak je doktor agronomije in vrtnar, ki na Infrastrukturi Bled s sodelavci skrbi za hortikulturno urejenost Bleda. Odraščal je na kmetiji, pri desetih letih pa že imel svoj zelenjavni vrt. Pravi, da nad njegovo izbiro študija oziroma poklica vsi niso bili navdušeni, s stereotipi se srečuje še danes. “Ko sem v ekološkem resortu, kjer sem zasadil sadno-zelenjavno-zeliščni vrt, kopal luknjo, je nekdo prišel mimo in rekel: ‘Vidiš, zdaj pa imaš, kaj pa nisi hodil v šolo, zdaj pa moraš delati.’.”

Študentka veterine Lara Puc trenira canicross, to je kros s psom. S psico Nylo ali Lynn sta povezani z elastiko in skupaj premagujeta tekaške preizkušnje. Vodnica pravi, da si pri omembi vlečnega športa še vedno stereotipno naslikamo prizor vprege šestnajstih psov, ki po snegu vlečejo sani.

Ko pride v razred, se včasih počuti, kot bi prišel na oder. “Imaš 45 minut, od tebe je odvisno, kako jih boš odigral,” pravi učitelj tehnike Ivan Dović. Vodi tudi modelarski krožek in robotiko, učence navdušuje nad fiziko in astronomijo. Leta 2017 je prejel državno nagrado za izjemno delo na področju šolstva. Takrat je bil zaposlen na Osnovni šoli Brinje Grosuplje, danes poučuje tehniko na Osnovni šoli Trnovo.

Jernej Kejžar že dobrih deset let zbira nalepke z banan. Ko se sprehodi mimo oddelka za sadje in zelenjavo, takoj presodi, ali se splača ustaviti. V svoji zbirki ima približno 2000 različnih, čeprav banane niso njegov najljubši sadež.

Dušan Berce je odraščal z računalniki, zanimajo pa ga tudi poklicno, saj je diplomirani inženir računalništva in informatike. Oživlja odpisane naprave iz osemdesetih let, ker jih je v zbirki vse več, pa si prostor delijo kar z oblačili.

Ano Gradišnik je za biljard navdušil starejši brat, z bratom dvojčkom sta ga zato igrala že od malega. “Ob mizi sva imela pručko, da sva sploh videla čez mizo. Takrat seveda še nisva vedela, da se bova s tem ukvarjala tudi profesionalno.”

“Dolga leta je bila zelo priljubljena hrana, mislim, da zdaj to vodilno vlogo prevzemajo rastline, in to sobne,” pravi ljubiteljski botanik Jan Robin. Narava, zdaj pričarana v mestnem stanovanju, ga zelo pomirja. Poleti se je zaradi rastoče pileje tedensko peljal tudi sto kilometrov stran od trenutnega domovanja in opazoval njen razvoj …

Mitja Legat rolkanje podaljšuje za pet let, deskanje za deset, surfal bo do konca življenja. Včasih kdo pripomni, ali se še ni naveličal te igrače, sicer je odnos do rolke pozitiven. “V osnovni šoli sem bil piflar, zato sem se želel otresti te etikete. Skejterska subkultura povezuje ljudi, ne glede na to, od kod prihajajo ali kakšen je njihov priimek.”

Krešo Marin je študiral živilsko tehnologijo, a si ni nikdar predstavljal, da bo pristal v poslu s kavo, tudi velik potrošnik kave ni bil, se spominja. Doma je mama kuhala kavo na turški način, zdaj jo pripravlja žena. Zjutraj si privošči espreso za lepši začetek dneva, potem kavo pije po dolžnosti.

Milan Korbar se je rodil blizu letališča, kot otrok je ob nedeljah po obveznostih v cerkvi sedel na kolo in šel opazovati letala. To počne še danes. Povzpne se na lestev, s sabo vzame fotoaparat in čaka na pristanek ali vzlet. Tuje besede “planespotter” ne mara, pravi, da je “letalogled”. Pripoveduje, da marsikdo na letališče pride iz “firbca” in vpraša, ali prihaja kaj velikega.

Robert Gajšek fotografira trk kapljic. Pravi, da je to ekstremna makro fotografija. Začel je v jedilnici in studio preselil v garažo, po enem letu pa že po zvoku kapljice ve, ali bo ujel zanimivo obliko

“Za enkrat je ločnica: pravi gobarji so v gozdu, mi smo pa čudni … Smo urbani gobarji, to je lep naziv,” pravi Bojana Rudovič Žvanut, ki skupaj s partnerjem Rokom Zalarjem goji užitne gobe.

Borut Zupančič je konjiček spremenil v celodnevni posel. “S papigami se zbujam, ponoči tudi zaradi njih, preden grem spat, pa ugasnem luči v preletalnicah.” Mladiče hrani z injekcijo, v golšo jim iztisne hrano. Pravi, da jih ima res rad in zanje skrbi, zato ptice ne proda kar vsakemu. Pripoveduje, da so zelo cartljive, inteligentne in – kar se jedilnika tiče – vsejede. Tako jim dnevno pripravi ‘hobok’ sadja, zelenjave, živil z vlakninami in ogljikovih hidratov. Posebej rade imajo kuhano polento!

Matic Omulec je 26-letni študent, ki ima doma približno 100 rubikovih kock, eno povsod s seboj v nahrbtniku. Tekmuje v 17 disciplinah, med drugim tudi v sestavljanju na slepo.

Dragan Potočnik je doktor zgodovine, profesor, pisatelj, pesnik in popotnik. Prekolesaril je pot od Kaira do Lusake, podal pa se tudi na potovanje iz Pekinga do Maribora. Pripoveduje o povoženih hijenah in kačah, pa mrzlici in drugih nepredvidljivih situacijah na potovanjih.

Zmago Tančič zbira drobno kulturno dediščino. Prihodnje leto bo praznoval 50 let članstva v Numizmatičnem društvu Slovenije in 40 let zbiranja starih razglednic, ki so mu posebej pri srcu.

Ana Brlečič je 73-letna upokojenka, ki ima štiri vnuke, obiskuje skupinsko telovadbo, poje v zboru, hodi na ročna dela ter obdeluje vrt. Pred upokojitvijo je poklicno 35 let šivala knjige s šivalnim strojem, na delovnem mestu pa se je po spletu okoliščin naučila tudi kvačkati: “Nekoč smo bili en mesec brez dela in nam je direktor dovolil, da počnemo, kar želimo, samo da smo tam. Tako sem se pri 45-ih letih naučila kvačkati. Zakaj bi samo v zrak gledali!“

Daniel Sheppard je festivalski navdušenec, ki zbira vstopnice, in to kar na zapestju. Iz Ljubljane se je pred kratkim preselil v London, kjer gre ven petkrat na teden, obiskuje predstave in koncerte.

Luka Lan Gabriel je 27-letni računalničar, ki ustvarja filtre za Instagram, Facebook in Snapchat. Njegovi stari starši se ob uporabi obogatene resničnosti zabavajo, vendar njegovega dela ne razumejo. Na Instagramu ima več kot dva milijona sledilcev in pol, vendar se raje kot na spletu druži v kavarni v središču Maribora, v kateri s prijatelji odigra partijo taroka.

Doktorica sociologije kulture in raziskovalka Tjaša Učakar zagovarja idejo, da gre pri potapljanju na vdih za raziskovanje svoje notranjosti, ne pa bazenskega ali morskega dna. Potaplja se šele štiri leta, ko so jo na tečaju prvič odpeljali na odprto morje, je bila prestrašena. Pripoveduje, kako so strahovi povezani tudi z migracijami, ki jih raziskuje, kako se pod vodo pomiri in kako lahko drži dih več kot štiri minute.

Nekoč je delal kot pleskar, že tri leta je zaposlen kot varnostnik v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. Nihad Bajrektarević pravi, da si ni nikoli predstavljal, da bo delo tako naporno. Varnostnik se najraje spominja služenja vojaškega roka leta 1977 in 1978. Po jadranski obali so spremljali Tita, pripoveduje tudi, kako so na oddaljenem otoku Pepci Kardelj med varovanjem iz hladilnika kradli banane, pa jih ni ‘zašpecala’.

Željko Najdek je zaposlen v Varstveno delovnem centru Jesenice, kjer lika nogavice. V delu uživa, v prostem času tudi – najraje teče. “Spodbuda je zelo pomembna,” pravi trener Jure Vajs, ki se spominja, da so na prvem maratonu varovanci bodrili njega. “Fanta sta rekla: nič ne skrbi, bomo zmogli. Takrat sem se tudi jaz sprostil. In to je najlepše pri mojem delu, od svojih športnikov dobim nazaj veliko.”