Podcasts about zanima

Poslušalko zanima, ali mora testo za piškote dati počivati v hladilnik, ker se ji zdi, da je potem trdo in ga nekako ne more valjati. Zanima jo še, koliko prej mora speči piškote, preden bo potem sestavila linške oči - je to kakšen dan prej ali ne. Sestra Nikolina je razložila, da je dovolj, če damo testo v hladen prostor, ni nujno, da je to hladilnik. Ob počivanju se sestavine bolje spojijo med seboj, povežejo in je potem nadaljnja obdelava lažja. Linške oči lahko sestavi takoj, ko se spečeni piškoti ohladijo. Če jih ne bo sestavljala isti dan, naj jih naloži v posodo, ki bo dobro zaprta in naj bodo na ravnem, da se ne bodo krivili.

Kulturna dediščina je moderen, nadnacionalen, političen in administrativen koncept, ki smo ga iznašli v Evropi, močno pa se je – predvsem v zahodne družbe – umestil po drugi svetovni vojni, se pravi v takratne postkolonialne družbe, ki so bile rasistično in razredno zaznamovane. Zanimivo je spremljati usodo tudi t. i. sporne dediščine v postsocialističnem okolju kot način reinterpretiranja preteklosti, ki upošteva družbena nesoglasja. Tega se v knjigi z naslovom Razstavljanje sporne kulturne dediščine, s podnaslovom Sodelovanje umetnikov in muzejev, loteva dr. Alenka Pirman, raziskovalka, publicistka in konceptualna umetnica. V njej se avtorica osredotoča na sodelovanje umetnikov z muzejsko stroko, predvsem v okviru razstavnih projektov. Zanima jo tudi odnos med njimi, kakšna so razmerja moči, kakšno moč imata politika in ideologija, kdo diktira definiranje sporne kulturne dediščine in kakšna je nesporna kulturna dediščina. Ugotavlja, da se morajo dandanes muzealci spoprijemati z mnogimi neprijetnimi zagatami. Spremno besedo h knjigi je napisal dr. Blaž Bajič, docent in raziskovalec na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Katarino Morano, filmsko režiserko, zadnja leta spremljamo predvsem kot dramaturginjo in pisateljico dramskih besedil, kot so na primer Sedem dni, Usedline, Kako je padlo drevo, Zakaj sva se ločila?. Vse je na odrih režiral Žiga Divjak, s katerim skupaj ustvarjata in sta dobila že več priznanj. Katarina Morano je dobitnica Borštnikovih nagrad: za dramaturgijo predstave Gejm in za izvirno besedilo predstave Usedline; za to besedilo je prejela tudi nagrado Slavka Gruma na Tednu slovenske drame pred tremi leti. To sezono si je v Mestnem gledališču ljubljanskem mogoče ogledati predstavo Zakaj sva se ločila? Katarine Morano in Žige Divjaka, v kateri nastopata Jana Zupančič in Matej Puc. Da bi o tej predstavi, pa tudi o prihodnjih projektih izvedeli kaj več, je Tadeja Krečič Katarino Morano povabila pred mikrofon oddaje Oder.

Oglasil se je poslušalec iz Tuhinjske doline, kjer je zdaj čemaža v izobilju - seveda pravi, da je potrebna previdnost pri nabiranju. Zanima pa ga, kaj vse lahko iz njega pripravi. Sestra Nikolina pravi, da bomo največ ohranili, če ga uporabimo svežega. Krompirjeva solata s svežim čemažem je dobra, pa tudi v raznih solatah se poda. Ali pa sveže narezan v juhi. Sicer pa kot delamo s špinačo - očiščen čemaž damo v vrelo vodo, pustimo minuto ali dve in ga nato narežemo ali damo v mikser. Takega lahko dodamo v krompirjevo juho: krompir skuhamo, stlačimo in dodamo zmiksan čemaž. Okus obogatimo s kakšno žlico kisle smetane. Lahko pripravimo tudi zavitek s čemaževim nadevom (potrebujemo še jajca in smetano). Za konzerviranje pa čemaž operemo in posušimo. Naložimo ga v multipraktik, solimo in dodamo malo olivnega olja. Zmiksamo in naložimo v kozarčke. Hranimo jih v hladilniku. Tako pripravljen čemaž bo prišel prav namesto česna pri različnih jedeh.

Pustni voz Medjevas Štivan s Kraškimi levi je nesporni kralj letošnjih pustnih povork v Furlaniji Julijski krajini. Kako pa so s 56. Kraškim pustom zadovoljni organizatorji in kaj pravijo obiskovalci? Med študenti iz zamejstva in sveta, ki pridejo na študij v Slovenijo, so najštevilčnejši rojaki iz Italije. Med dobitniki štipendij jih je kar dve tretjini. Zakaj in s kakšnimi izzivi se soočajo, pripovedujeta Jasna Tomsič in Rada Vižintin. Ob prihodu v Ljubljano jim je pomagal Klub zamejskih študentov, kjer sta zdaj obe zelo dejavni. Klub je prednosti študija v Sloveniji predstavil tudi mladim v reški Bazovici. Zanima nas, kakšno je zanimanje med dijaki na Hrvaškem. Preverimo, kakšen je bil utrip v Celovcu na letošnji Tribuni – festivalu gledaliških in lutkovnih skupin –, in se ustavimo v Monoštru, kjer je potekala letošnja prva seja programskega odbora skupnega slovensko madžarskega sklada Muraba. Foto (KKZ fb): Mladi Celovčani SKD Celovec na Tribuni

Šta su sličnosti, a šta razlike među generacijama? Zanima vas kako zvuči razgovor zoomera, milenijalca i pripadnice generacije X o političkim previranjima i društvenim promjenama? U Glasom mladih Aida Đugum razgovara sa Filipom Stanišićem, brucošem i zoomerom i Azrom Berbić, pravnicom i predstavnicom generacije milenijalaca. Šta to žele mladi i oni malo stariji?

Ob divjanju vojn v Ukrajini in Gazi, proč od oči svetovne javnosti, poteka eden najbolj krvavih konfliktov. Sudan krvavi, tamkajšnji ljudje pa lahko na rodovitni zemlji, pod katero je pravo naravno bogastvo, le životarijo. Ob razčlovečenju Sudana opazujemo tudi neznansko nemoč mednarodne skupnosti, da bi tam poskrbela za mir.

Svetle in temne plati sreče. Katere osebnostne lastnosti so najboljša kombinacija za srečo v življenju? Zakaj zahodne potrošniške družbe od ljudi zahtevajo, da so srečni? Kaj sreča sploh je? Po zadnjih podatkih evropskega statističnega urada živimo v Sloveniji srečni ljudje. Po sreči smo namreč na drugem mestu: takoj za Finci, skupaj z Belgijci, Avstrijci in Romuni. Tako raziskava. Kaj pa pravijo naključni mimoidoči na ljubljanskih ulicah in strokovnjaki, s katerimi smo govorili? Sodelujejo: psihologinja prof. dr. Andreja Avsec, filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl in nevroznanstvenik prof. dr. Zvezdan Pirtošek. Raziskovalce zanima, kako je občutek sreče odvisen od človekovega spola, starosti, religioznosti, izobrazbe. Zanima jih, katere osebnostne lastnosti so najboljša kombinacija za srečo v življenju. Znanstveniki že razumejo, kako se sreča odseva v možganih. Sreča pa ima tudi svojo temno plat. Izpostavimo industrijo sreče in prisiljeno srečo, ki vodi do različnih konfliktov. Foto: Pixabay, cc Znanstvena monografija »Psihologija subjektivnega blagostanja: znanstvena spoznanja o sreči« TUKAJ

Naš današnji sogovornik, gospod Žarko Rovšček, je že od majhnega ljubitelj gora. Po poklicu doktor veterinarske medicine je danes že v pokoju, že dolgo pa ga veseli tudi pisanje. Zanima ga tudi zgodovina, predvsem primorska in planinska. Da je že 50 let član Planinskega društva Tolmin, da je takrat začel tudi pisati članke za Planinski vestnik, predvsem pa o svojem zadnjem delu ISKRI SE BESEDA, ki sta ga zasnovala še skupaj s Tonetom Škarjo, je Žarko Rovšček pripovedoval v pogovoru z Lucijo Fatur.

Ob divjanju vojn v Ukrajini in Gazi proč od oči svetovne javnosti poteka eden najbolj krvavih konfliktov. Sudan krvavi, tamkajšnji ljudje pa lahko na rodovitni zemlji, pod katero je pravo naravno bogastvo, le životarijo. Ob razčlovečenju Sudana opazujemo tudi neznansko nemoč mednarodne skupnosti, da bi tam poskrbela za mir.

Celice vseh organizmov - od mikrobov do človeških celic - si lahko predstavljamo kot majhne tovarne. Beljakovine, ki v celicah nastajajo, pa kot obrtnike. Za obveščanje vseh različnih delavcev v tovarni skrbi molekula RNK. Ne le da nosi informacije za nastanek beljakovin, sama aktivno pomaga pri njihovem nastanku in med drugim uravnava izražanje genov. Molekula RNK je tako nepogrešljiv del delovanja celic, znanje, ki ga imamo o njej in njeni vlogi, pa s pridom uporabljamo v medicinske namene. Ena izmed takšnih, prodornejših metod je bila denimo uporaba molekule RNK za razvoj cepiva med pandemijo covid-19. To seveda ni edini možen način uporabe molekule RNK v klinični praksi. Tokratna gostja Podob znanja dr. Tadeja Kuret z medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, deluje na presečišču medicine in molekularne biologije. Raziskuje, kako nam lahko molekula RNK pomaga razumeti nekatere vnetne bolezni. Zanima jo tudi, kako lahko molekulo RNK uporabimo v zdravstvu: za diagnostiko bolezni ter nove oblike terapij.

Zunaj je mrzlo, zato bi vam v nedeljo zvečer Mojca Blažej Cirej rada pogrela srce s spomini na toplejše dni. Zanima jo, kam vse ste potovali, kako vam je bilo všeč, koga vse ste spoznali in kaj ste iz tega potegnili koristnega za svoje življenje. V življenje bomo obudili poletje. Je že tako, da bo še malo trajalo, preden bo na vrata potrkalo naslednje.

Pred kratkim je prišla Ljubljano Liza Japelj Caronedo nedavno zaposlena na Veleposlaništvu republike Slovenije v Franciji, v Parizu, kjer je skrbela za organizacijo in izmenjavo kulturnih dogodkov. Študirala je na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je komparativistka in francistka, zadnja leta pa tudi pisateljica. Pri pariški založbi Michalon je pod psevdonimom Ella Blissova nedavno izšla njena knjiga La Vestale végétale, Vrtna vestalka, nekaj let prej pa La Fleur de Bach, Bachova cvetlica. Gre za literaturo, ki bi ji žanrsko lahko rekli duhovna ekologija in je je na zahodnih knjižnih trgih vedno več. V studio oddaje Razgledi in razmisleki je Lizo Japelj Carone – Ello Blissovo povabila Tadeja Krečič.

Tomaž Toporišič, slovenski dramaturg, esejist, gledališki teoretik, univerzitetni učitelj, se v svojem delu temeljito posveča branju in razbiranju tako besednih kot odrskih umetnosti zadnjih 50 let. V tokratnem besedilu, z naslovom: Dekonstrukcije nasprotja med reprezentacijo in prezentacijo od neoavantgarde do pomilenija: od Pupilije, Jesiha in Jovanovića do Zupančiča, Živadinova, Frljića, Semenič in Divjaka, raziskuje, kako se je v času od neoavantgarde do postpostdramskega manifestirala želja povedati zgodbe. Zanima ga, kakšne oblike redramatizacije, refiguracije in rekarakterizacije gledaliških strojev še vedno producira sodobna uprizoritvena paradigma. V besedilu razgrinja načine, kako se avtorice in avtorji intenzivno posvečajo refleksiji samih sebe, svojih besedil in kontekstov ter recepcije in pri tem kot avtorice - rapsodke vzpostavljajo neposreden dialog z bralkami in bralci, gledalkami in gledalci, svojimi bodočimi interpreti. Vabimo vas k poslušanju!

V oddaji gostimo Tiborja Miheliča Syeda, kulturologa, glasbenika, nekdanjega direktorja Slovenskega mladinskega gledališča in trenutnega direktorja Kina Šiška. V oddaji se bomo posvetili delovanju in razvoju Slovenskega mladinskega gledališča v obdobju, ko je bil Tibor Mihelič Syed njegov direktor, premišljevali o vlogi tega gledališča v prejšnjih sezonah in danes ter se spraševali, kakšna je pravzaprav vloga direktorja gledališča z javnim repertoarjem in stalnim igralskim ansamblom, ki pa se po vsebini še vedno razlikuje od klasičnega dramskega gledališkega programa. Vabljeni k poslušanju! Foto Sandi Fišer, Mediaspeed

Poletje je čas, ko so ceste, ki od neznano kdaj vodijo na vse mogoče konce sveta, polne prometa ... Že zdavnaj so utonile v pozabo jantarne in rimske poti, vojaška konjenica in natovorjeni vozovi, izginil je ves staroveški turizem. Nekaj pa je le ostalo v spominu in zapisu kamna. Dr. Anja Ragolič, arheologinja in germanistka, ki se med drugim posveča zbiranjem podatkov o napisih z nagrobnikov iz antične Petovione in vojaškim lovorikam ter odličjem, ki so ostala za antičnimi sledmi v Sloveniji - nenazadnje je bil na Ptuju tudi strateško pomemben legijski tabor v provinci, kot vemo iz epigrafskih podatkov in nasploh arheološkega gradiva pa tudi pomembna kolonija - poskuša odkrivati in interpretirati širšo dinamiko življenj takratnih prebivalcev. Zanima jo, kako so čustvovali, kako so pogrešali in naslavljali umrle, kaj so jedli, kako so urejali ceste, s čim so trgovali, katere vse so bile živali, na katere so uprizarjali lov, od kod so prišle najbogatejše družine, kje so dobili material za gradnjo svojih bivališč … Gostja oddaje Kulturni fokus je prejela tudi priznanje Slovenskega arheološkega društva za enkraten izjemen dosežek na področju arheologije za monografijo o nagrobnih spomenikih Poetovione Poetovio: römische Grabdenkmäler.   foto: ZRC SAZU 

Pogovor z raziskovalcem dr. Sergejem Pirkmajerjem Znanost danes ve, da imajo skeletne mišice v telesu pomembnejšo vlogo, kot smo mislili. Odgovorne so za gibanje, vplivajo na presnovo ogljikovih hidratov in kalija, mišice delujejo kot endokrini organ in so največje skladišče proteinov v telesu. Raziskovalec in predavatelj prof. dr. Sergej Pirkmajer z Inštituta za patološko fiziologijo Medicinske fakultete v Ljubljani preučuje starostno sarkopenijo. Zanima ga, kako po štiridesetem letu starosti poteka izguba mišične mase, moči in funkcije. Izpostavlja, da prevladujejo trije procesi; na najmanj enega pa, žal, ne moremo vplivati. Na katerega? Izveste v Ultrazvoku, ki ga je pripravil Iztok Konc. Foto: El Bingle/ Flickr, cc 

Piše Majda Travnik Vode, bereta Eva longyka Marušič in Renato Horvat. Radiografija je strokoven izraz za preiskavo z rentgenskimi in gama žarki bodisi živih bodisi neživih struktur. Večinoma gre seveda za poskuse odkrivanja nepravilnosti ali napak v ustroju opazovanega fenomena, ki navzven, s prostim očesom, niso vidne. Skratka, gre za način prodiranja pod površino, v globino, v nerazvidno. Kratkoproznemu prvencu Bineta Debeljaka se naslov Radiografije prilega iz več razlogov: brez dvoma gre za osvetljevanje območij pod vidno bivanjsko površino, na empirično znanost pa napeljuje tudi avtorjeva metoda. Njegov »rentgenski žarek« je namreč predvsem misel – ta pa je poglavitno orodje razuma in znanosti. K učinku znanstvenosti in svojevrstne distanciranosti dodatno prispevajo avtorjeva premišljeno izbrana pripovedna sredstva: številni glagolski nedoločniki, dosledna raba odvisnega govora brez dialogov, zelo dolge, pogosto čez celo stran razlivajoče se povedi, ki uokvirjajo sistematično, skorajda kartezijansko izčiščeno zasledovanje izhodiščne pripovedne premise in drugo. Vse to v večinoma kratke pripovedi, ki jih metaforično lahko vidimo kot svojevrstno zaporedje posamičnih rentgenskih pobliskov globoko v človeško tkivo, vnaša svojevrstno objektivistično ozračje. Poraja se občutek, kot da avtor spretno ravna z neko zelo precizno napravo, hkrati pa način vodenja misli in fenomeni, ki jih visoko zmogljivi in široko razvejeni miselni aparat pretežno razčlenjuje in motri, kot so samota, odnosi, praznina, žalost, spomin, tesnoba, večkrat prikličejo misel na Debeljakovo filozofsko izobrazbo. Tako kot smo ljudje na rentgenskih posnetkih vsi enaki in je treba paziti, da se posnetki ne zamenjajo, so tudi Debeljakovi junaki brez kakršnih koli zunanjih označevalcev. Nimajo ne imen, ne telesnega opisa, ne značilnega glasu ali obleke in niso umeščeni v okolje ali prostor. Vtis je, da želi avtor s tem poudariti, da ga ne zanima nič zunanjega in da naj tudi mi pozornost raje usmerjamo drugam, ker je bistvo skrito drugje. Like vzpostavlja zgolj v obrisih, a vendar dovolj polnokrvno, da jih lahko začutimo in se z njimi identificiramo. Zanima pa ga izključno njihov notranji svet s pretakanjem in veriženjem misli in občutij, ki jih v določenih položajih zatresejo in obarvajo. Misli, vtisi in občutja se največkrat porodijo kot odzveni srečanj z drugimi ljudmi. Debeljakovi junaki namreč niso solipsisti, kot bi nemara pomislili, ampak je skorajda nujen pogoj za njihov obstoj oziroma za vzvalovanje njihove misli Drugi – bodisi prijatelj bodisi znanec, znanka, naključnež. Med srečanjem ali pozneje protagonist Drugega sam pri sebi izjemno natančno odzrcali in premisli, razgradi in pretehta njegove besede ali nehotene vzgibe in občutke, ki sta jih izmenjala. Iz takšne pripovedne snovi seveda ne more nastati fabula v klasičnem pomenu besede, ampak gre bolj za opisovanje neke misli: njenega vznika, ki ga, kot rečeno, sproži stik z Drugim, njene rasti in razmaha ter zatona ali sestopa. Skoraj ves čas imamo opravka z gosto, pomensko zbito pisavo, ki od bralca terja nenehno zbranost in predanost, občasno celo vračanje nazaj ali dvakratno branje. Vendar avtor tenkočutno nagradi bralčev napor, saj sčasoma vse bolj opažamo, da besedila pravzaprav zrcalijo našo lastno notranjost. Ena največjih odlik teh pripovedi je namreč, da govorijo o stvareh, o katerih se ne govori: o drobnih, hipnih, komajda porojenih in takoj odrinjenih občutjih odtujenosti, nelagodja, žalosti in samote v medčloveških odnosih, na primer v delcu trenutka, ko z nekim še neznanim čutilom začutiš, da prijateljici tvoje rojstnodnevno darilo ni dovolj, ker ni bilo dovolj drago, in tega ne more odtehtati nobena tvoja ljubeča beseda, ali presenetljivo občutenje popolne samosti in odtujenosti na zabavi dobrega prijatelja ali nenavaden občutek odsotnosti in dušenja, celo razcepljenosti, ko s telesom in glavo začutiš, da ne sodiš za neko omizje in da bi moral nemudoma vstati in oditi, pa tega ne storiš, in te zato odnese v stanje, ki ga kasneje ne moreš popolnoma rekonstruirati … Teh bežnih občutij se pri sebi le slabo zavedamo ali jih potlačimo, še preden jih ozavestimo in poimenujemo, saj gre za neprijetne, s socialnega vidika nezaželene, nekoristne ali celo asocialne občutke. Nekatere od njih bi najbrž vsaj pavšalno lahko povzeli z znano Freudovo sintagmo »nelagodje v kulturi«, se pravi, da ljudje vztrajno zavračamo vse, kar bi v nas utegnilo porušiti ali tudi zgolj načeti povezave s socialnim okoljem oziroma »kulturo«. Debeljakova proza pa, nasprotno, izpričuje, da prav ta »siva cona« bistveno vpliva na medčloveške odnose in na človekovo doživljanje sebe in sveta. Prav to je tisto, kar nas bistveno definira, pa sploh ne sme izplavati na površje. To vsebino zmore priklicati šele »radiografija«. Z literarnega vidika je vsekakor zanimivo, da je tudi iz tako krhkega in abstraktnega tkiva mogoče izpeljati popolnoma linearna besedila – kot da je vsaka misel že tudi neke vrste narativ, če že ne zgodba. (Mimogrede, nevroznanost bi omenjeno predpostavko skoraj zagotovo potrdila. ) Kratke zgodbe v knjigi Radiografije je avtor Bine Debeljak premišljeno razvrstil v več sklopov: Obvezni osnutki, Kratke študije, Predah / Intermezzo in Ponavljanja figur. Že naslovi opozarjajo, da gre za nekaj ne povsem definiranega, zabrisanega: osnutki, študije, predah, figure. Zaradi simptomatičnosti za vso zbirko se je treba ustaviti že ob prvi zgodbi z naslovom S katerega okna?. Zgodba obsega eno samo raztegnjeno, a notranje tako razgibano poved, da nastane vtis, da avtor hoče – in zmore – pripovedovati tudi s formo. Poleg tega zgodba prinese osupljiv notranji obrat, potem ko prvoosebni pripovedovalec nekaj časa opazuje nekega človeka v okenskem odsevu: njegove mehanske gibe, njegovo nezanimanje za kar koli in kogar koli, njegovo brezosebno, nesimpatično pojavo, ki samo obstaja, kot obstaja kamen. Tisti, ki pripoveduje, ga dolgo gleda, nato pa: »/…/ poskušam iti globlje in razbrati njegove patološke strukture, poskušam, ker me je ta tujost tako močno pritegnila, naravnost fascinira me in želim si razumeti /… / ampak nikamor ne pridem, mogoče moram še bolj gledati, vem, da ne bi smel, vem, da ne smem buljiti, vem, da bo izpadlo nenavadno in čudaško, in ko nočem več, je že prepozno, ker me opazi, in sedaj gledam jaz njega in on gleda nazaj mene, gledava se in gledava, vse dokler sam ne zagledam sebe v odsevu notranje strani okna.« Zgodba je izpeljana v enem samem halucinatornem eksistencialnem zamahu, kjer pride do tako močne izmenjave med opazovalcem in Drugim, da se na oba koncu zlijeta v eno. Zdi se kot poskus razumevanja sebe skozi vročično, že skoraj obsesivno opazovanje drugega; za to željo po prodiranju v Drugega pa je čutiti samoto, odtujenost in nesprejemanje samega sebe. Vse zgodbe ne izzvenijo tako radikalno, veliko se jih odvije zgolj kot refleksija ali notranji monolog, vsebinsko pa segajo k spominjanju, prijateljstvu, minljivosti, tesnobi, praznini, žalosti, svobodi v navezavi s tesnobo in k svojevrstnim stanjem, ki jih takšna občutja porajajo. Takšne občutke protagonisti najpogosteje doživijo na zabavah, za prijateljskimi omizji ali na prireditvah, nato pa se z njimi soočajo že na kraju samem, in jih to soočenje odreže od ljudi; ali pa kasneje, na samem. Debeljakove Radiografije so močen, zrel prvenec, ob katerem mora bralec odriniti na globoko in ozavestiti občutke in čustva, ki se jim je najverjetneje izogibal, jih potlačeval ali jih ni znal imenovati, vendar je napor sokratovsko poplačan: Ko knjigo odložimo, o sebi vemo več, kot smo vedeli prej.

Tovrstno goriško združenje se ponaša z evropsko prestolnico kulture, ki jo bosta prihodnje leto skupaj pripravili Nova Gorica in Gorica. Zanima nas, kakšne priložnosti ta projekt (EPK Go2025) prinaša mladim, koliko so vključeni vanj in kaj pričakujejo. O tem so razpravljali tudi na Forumu idej.  Fakultete na Reki krepijo sodelovanje z ljubljansko univerzo. Zanimanje za študij slovenščine je vse večje, zato ga skušajo še okrepiti in tako usposobiti tudi več učiteljev slovenščine na Hrvaškem. Teh namreč primanjkuje. Toda to so, pravi dr. Klemen Lah, sladke skrbi. K razvoju porabske literature pomembno prispevata knjižna zbirka Med Rabo in Muro in literat Štefan Kardoš. Njegov roman Stric Geza pripoveduje je najnovejše delo, ki je izšlo v tej zbirki, pri kateri sodeluje tudi Zveza Slovencev na Madžarskem. Povabimo pa vas tudi na razstavo del koroškega slovenskega umetnika Karla Vouka Skrito in razkrito, ki je na ogled v Ljubljani. Foto(zajem zaslona): Forum idej   

Podcast Vjernika za mir želi potaknuti one koji nas slušaju da se sjete nekih ključnih vrijednosti koje kao vjernici i vjernice nosimo iz naših tradicija. Mislimo npr. na  PRAVEDNOST kao ključnu vrijednost islama ili LJUBAV prema bližnjemu, dapače ljubav za neprijatelja kao centralnu poruku Evanđelja. Zanima nas razgovarati o tome gdje mi kao vjernici nalazimo sigurnost, što za nas znači naći sigurnost u Bogu kada nastupe vremena ratova, kada ratovi postaju normalna vijest, kada militarizam zahvaća javni govor i javno djelovanje. A čini nam se da su to ova naša vremena.  Kao mirovni aktivisti/ce primjećujemo u grupama s kojima radimo da postoji među ljudima esencijalna potreba da rade za mir, upravo danas. Zanima nas prepoznati u sebi tu potrebu, što je hrani. Jednako nas zanima podsjetiti na ljude koji u ratnim okolnostima nepokolebljivo zagovaraju mir i nenasilje i u njima/ njihovom djelovanju prepoznati putokaz iz kaosa nasilja koje nam se predstavlja kao da je neko normalno stanje. 

Slovenci na avstrijskem Štajerskem si prizadevajo, da bi v Gradcu dobili svoj kulturni center - Hišo sodelovanja. Več o tem in drugih izivih, povezanih predvsem z učenjem slovenščine, s predsednico Kulturnega društva člen 7 Suzano Weitlaner. Predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Barbara Riman optimistično zre v letošnje leto, saj so lani veliko naredili tako na področju šolstva kot pri gospodarskem povezovanju. Drugače je pri političnem sodelovanju, kar v volilnem letu ni najbolj spodbudno. Zanima nas, kaj se dogaja s skupnim slovensko madžarskim skladom za razvoj obmejnega, narodnostno mešanega območja. Gostimo Evo Lazar, dobitnico madžarske Nagrade za narodnosti, dologoletne predsednice odbora za šolstvo pri Državni slovenski samoupravi, in se odpravimo v Dolino pri Trstu, kjer že 145 let deluje društvo Valentin Vodnik. Eden ključnih izzivov društva je digitalizacija bogatega arhivskega gradiva. Del ga je razstavljenega do konca meseca.    Foto(Radio Koper): Razstava ob 145-letnici kulturnega društva Valentin Vodnik v Dolini pri Trstu

Začetek leta je priložnost za predstavitev načrtov in ključnih letošnjih izzivov Slovencev v sosednjih državah. Zanima nas, kaj načrtujejo rojaki v Italij in kaj pričakujejo porabski Slovenci. Zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss si želi, da bi zaživel skupni sklad obeh držav. Na avstrijskem Koroškem bodo mladi lahko vnovič sodelovali na natečaju pisanja v slovenskem jeziku. Kakšne so teme 14. Pisane promladi, pojasnjuje Jasna Černjak iz Volbakove ustanove, ki skupaj z obema krovnima kulturnima organizacijama pripravlja natečaj? O začetkih delovanja Krščanske kulturne zveze, ustanovljene konec leta 1953, pa pripoveduje eden od podpredsednikov zveze in predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Valentin Inzko.   Foto(Novice.at): 70. slovenski ples SPZ iz Celovca

Pridružimo se, času primerno, najmlajšim na miklavževanju v Porabju. Koroška Slovenka Marica Hartmann, vse skozi tesno povezana s Slovenskim kulturnim društvom Celovec, predstavi sedem desetletij delovanja društva. Zanima nas, kaj prinaša najnovejša številka literarne revije Rastje, ogledalo koroške slovenske pisne ustvarjalnosti. Pisatelj, pesnik in publicist Marij Čuk spregovori o obeleževanju velikega umetniškega potenciala Slovencev v Italiji, ki ga pod naslovom Zvok, beseda, pesem pripravlja v ljubljanskem Cankarjevem domu. Novi predsednik hrvaškega sveta za nacionalne manjšine Tibor Varga pa pojasnjuje, kakšne spremembe načrtuje pri delovanju tega za narodne skupnosti pomembnega organa. Foto (Silva Eöry): miklavževanje v Monoštru

Vprašanje poslušalke: Zaradi postopne zrelosti zelnatih glav, smo morali letos dvakrat v zamiku enega meseca ribati zelje. Zanima me, če lahko drugega, ki bo kmalu kisel, dodam k prvemu, da ne bo potrebno čistiti dveh posod zelja? Sestra Nikolina svetuje, da če bosta enako kisla, ga lahko doda na vrh in dobro potlači, dobro pokrije in obteži, na vrhu naj bo dovolj vode - vsaj za dva prsta

Vprašanje poslušalke: V skrinji imam zamrznjen rdeč ribez in domače maline. Količina ni velika. Zanima me, kaj je bolje narediti sirup ali sok? Sestra Nikolina svetuje, naj naredi sok. Sadje naj skuha in precedi ali celo spasira ter tako dobi bogat sadni sok, po potrebi ga sladka. Ko pride do vrenja, ga ustekleniči in dobro zapre.

Vprašanja so postavljali udeleženci delavnice Investiranje v delnice. Epizoda objavljena tudi na Youtube. Gosta: Andraž Grahek in Matej Šimnic, Capital Genetics

Besedo v zadnji epizodi sedme sezone imajo odbiti poslušalci. Zanima jih, kako nastaja podkast Odbita do bita, kdaj bo umetna inteligenca nadomestila radijske voditelje in odgovori na aktualne teme: kaj se dogaja z Redditom, eno največjih in najbolj obiskanih spletnih strani na svetu, ki zaradi spremenjenega načina poslovanja doživlja upor uporabnikov. What we’re learning from the Reddit blackout - The Verge Samsung DeX | Aplikacije in Storitve | Samsung SI | Samsung SI Chromebox - Wikipedia Chargers - Anker Europe CHARGERS – UGREEN Kabli in polnilniki - IKEA Gallium Nitride chargers: What they are, and why they’re great | AppleInsider Qi (standard) - Wikipedia Val 202 • Odbita do bita • Napredek mobilne fotografije, zaupanje v tehnologijo in Fotkast – Marko Pirc Apple Vision Pro - Apple Podkasti Archives - Metina lista Prvi • Evolucija užitka Fejmiči - YouTube My Brother, My Brother and Me | Maximum Fun Vprašaj podkast Odbita do bita! Odbiti kviz Razpravi o odbitih temah se lahko pridružite na: Discordu, Twitterju, Mastodonu. Zanimivosti iz tehnološkega sveta pošiljava tudi v elektronske nabiralnike.Naročilnica na Odbito pismo je tukaj Dosegljiva sva na naslovu: odbita@rtvslo.si

Slovensko Istro so morali lani poleti s pitno vodo oskrbovati s tovornjaki cisternami z Notranjske. Leto dni po tej krizi preverjamo, kakšne so razmere zdaj. Kaj je bilo že uresničeno, kdo bo moral še ukrepati in kako. Razčlenjujemo, v čem se zdajšnje rešitve razlikujejo od že videnih v preteklosti, ki so padle v vodo. Glede trajne rešitve za vodni vir za Istro ocenjujemo, od česa je odvisna morebitna uresničitev zajetja Kubed. Zanimajo nas odkupi vode na relaciji Trst - Koper, Koper – Kras, ob tem pa se sprašujemo tudi o viziji (ali utopiji) vseevropske ali vsaj regionalne vodovodne mreže po zgledu električnega omrežja. Ob skorajšnji obletnici izlitja kerozina preverjamo, kako ogrožen je vodni vir Rižane zaradi železnice, pri čemer ne moremo mimo umeščanja dvotirnosti. Zanima nas tudi, kako poteka obnova vodovodnega sistema leto dni po požarih na Krasu in preventiva v primeru podobne katastrofe. O vsem tem voditeljica Tjaša Škamperle s sogovorniki. Gostje: Uroš Brežan, minister za naravne vire in prostor, Erik Modic, župan občine Komen, Martin Pregelj, direktor Rižanskega vodovoda. V posnetem pogovoru pa stališča predstavlja tudi Jadran Bajec, predsednik Projektnega sveta za civilni nadzor nad izvajanjem projekta izgradnje drugega tira železniške proge Divača – Koper.

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.Najstarejša slovenska muzejska institucija je seveda Narodni muzej Slovenije, ki so ga leta 1821 – se pravi pred več kot 200 leti - ustanovili kot Deželni muzej za Kranjsko. Tako v organizacijskem kot prostorskem smislu je v okvirih te krovne ustanove delovala tudi etnološka dejavnost, dokler se pred 100 leti ni osamosvojila. Slovenski etnografski muzej je sicer v novo pridobljenih prostorih dobro zaživel šele na prelomu v 21. stoletje, ko je dozorela priložnost za temeljito muzejsko predstavitev zbirk etnologije. V sodobnih postavitvah so si tako obiskovalci, poleg drugih razstav, lahko ogledali tudi dve stalni razstavi. Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta je bil še do nedavna naslov razstave, ki je vsebinsko dopolnjevala stalno razstavo Med naravo in kulturo. Ta, ki je osrednja, ostaja del razstavne identitete muzeja, medtem ko se prejšnja dopolnitev zdaj z drugačnim naslovom spreminja tudi v novo podobo in vsebino. Preteklo se umika novemu. Pred dnevi je izšla tudi publikacija z naslovom Slovenski etnografski muzej: Prvih sto, ki jo je uredila dr. Bojana Rogelj Škafar - tudi nekdanja direktorica ustanove. Poleg urednice so s svojimi prispevki monografijo vsebinsko oblikovali kustosi in restavratorji SEM, etnologinje in etnologi ter drugi strokovnjaki, ki so osvetlili delovanje muzeja v preteklosti in danes. V muzeju se še vedno zbirajo predmeti snovne dediščine in odkrivajo raznolike podobe nesnovne, duhovne dediščine človeštva, bivajočega v našem domačem okolju ali v prostranstvih kultur oddaljenih svetov.

Tomaž Brejc velja za enega najpomembnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, verjetno pa je tudi eden bolj priljubljenih. S svojim širokim pristopom in zanosom k temam iz sveta umetnosti pritegne tudi laike. Kot zgodba (ali natančneje zgodbe) se bere tudi njegova nova monografija "Čas prebujenja: slovenska umetnost 1880–1918", ki so jo izdali pri založbi Beletrina. V knjigo nas ne uvede z likovno umetnostjo, temveč s filmom in tako nakaže svoj pristop. Zanima ga duhovni relief tega časa, širjava predstav, ki niso samo likovne, pravi, in dodaja, da se ni osredinil na kanon slovenske zgodovine umetnosti. In zakaj uporablja prepovedane umetnostnozgodovinske metode? Tudi o tem v pogovoru razmišlja karizmatičen pripovedovalec in nekdanji profesor na ALUO. Foto: Amir Muratović

Vrnile so se od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim. Bile pa so: Marija Magdalena, Ivana, Marija Jakobova in z njimi še druge žene, ki so to pripovedovale apostolom. Toda tem so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli (Lukov evangelij 24, 9-11).

Vrnile so se od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim. Bile pa so: Marija Magdalena, Ivana, Marija Jakobova in z njimi še druge žene, ki so to pripovedovale apostolom. Toda tem so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli (Lukov evangelij 24, 9-11).

Deželne volitve v FJK in na avstrijskem Koroškem, obisk ministrov, pristojnih za Slovence v zamejstvu in kohezijo, pouk slovenščine na Hrvaškem in pomanjkanje učiteljev, križev pot porabskih SlovencevV Furlaniji – Julijski krajini so potekale volitve v deželni svet in Slovenci imajo možnosti za mesto v njem. Pomembna je njihova volilna udeležba, pravi urednik informativnih programov na deželnem sedežu RAI v Trstu Marko Tavčar. Če bi ostali brez deželnega svetnika, bi bila to velika izguba za celotno slovensko narodno skupnost, je prepričan. Avstrijski Koroški bo tudi prihodnjih pet let vladala rdeče črna koalicija Socialdemokratske in Ljudske stranke. Kaj bo prinesla koroškim Slovencem, sprašujemo Marjana Sturma, nekdanjega dolgoletnega predsednika Zveze slovenskih organizacij, in Daniela Wutti, profesorja na višji pedagoški šoli in univerzi Alpe Jadran v Celovcu. Zanima nas, kakšni so rezultati obiska ministra za Slovence v zamejstvu Mateja Arčona in ministra kohezijo Aleksandra Jevška na avstrijskem Koroškem. Posvetimo se pouku slovenskega jezika na Hrvaškem in Slovencem v Labinu. Pridružimo pa se tudi rojakom v Porabju, bogatejšim za 25-kilometrov dolg križev pot. Foto: Pobudnik za postavitev porabskega križevega pota Karel Holec (Silva Eöry)  

Slovenija ima, podobno kot druge članice Evropske unije, težave pri črpanju nepovratnih sredstev iz evropskega sklada za okrevanje in odpornost, ki so ga z Evropsko komisijo zasnovale v obdobju epidemije. Prejšnji teden je vlada pripravila izhodišča za prilagoditev načrta. Zanima nas zlasti, ali namerava v njem obdržati vse reforme in katerim naložbam se odpoveduje ali pa zmanjšuje obseg njihovega financiranja. V oddaji tudi: - Rusija se gospodarsko in politično vse bolj zanaša na Kitajsko. - Več kot milijarda ljudi nima dostopa do pitne vode, opozarjajo ob svetovnem dnevu vode - Kako daleč že seže umetna inteligenca? Na voljo je nova različica programa GPT

Pozdravljeni! Živjo! Zdravo! Hojla! Čao! Danes vas v radiovedni epizodi, kjer se bomo med drugim pogovarjali tudi o pozdravih, pozdravljam Neža. In čisto naključno tokrat odgovarjam na vprašanje poslušalke Neže. Moja soimenjakinja je v elektronskem sporočilu zapisala: "Zanima me, zakaj pogovorno rečemo, da nekoga “pustimo pozdraviti” in ne samo, da ga pozdravljamo?" Z nami je dr. Matej Šekli z Oddelka za slavistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Poslušalka ima knjigo receptov sestre Nikoline (založba Družina, 2008). Zanima je, za koliko ljudi je posamezni recept napisan. Sestra Nikolina odgovarja, da so recepti za šest oseb.

Poslušalka ima knjigo receptov sestre Nikoline (založba Družina, 2008). Zanima je, za koliko ljudi je posamezni recept napisan. Sestra Nikolina odgovarja, da so recepti za šest oseb.

Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije. »Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.« Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.” »S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.« Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.” »Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.« Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.” Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.« “Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.” Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici. »Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.« “Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.” »Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter.

Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije. »Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.« Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.” »S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.« Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.” »Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.« Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.” Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.« “Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.” Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici. »Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.« “Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.” »Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter.

Interesuje vas virtuelna kancelarija? Onda je Otvaranje firme .com pravo mesto za vas!  Virtuelna kancelarija u Beogradu - prvi mesec besplatno pozivom na podcast Priče iz dijaspore. Otvaranje firme u Srbiji za strance, kao i za domaće državljane, možete naručiti online. Da li ste već čuli za Balkanski kutak? Balkanski kutak je platforma koja okuplja celu ex-Yu dijasporu na jednom mestu. Zanima vas gde je najbliži ex-Yu restoran, naš advokat, doktor, sportski klub, kada je sledeća svirka ili dečija priredba? Posetite Balkanski kutak . com i jednim klikom pronađite ex-Yu dijasporu i njene događaje u Vašem okruženju. Trenutno možete pronaći ex-Yu dijasporu u Berlinu, Hamburgu i Nirnbergu, a uskoro i u ostalim gradovima Nemačke a i širom sveta. Registrujte se na Balkanski kutak . com i utičite na dalji razvoj i širenje platforme vašim konstruktivnim pitanjima i sugestijama. Jednokratne donacije za dalji razvoj podcasta Priče iz dijaspore možete ostvariti putem PayPala  Na podcastu Priče iz dijaspore danas sam imao priliku da ugostim Sonju Stefanović iz Erlangena kod Ninberga. Sa Sonjom sam razgovarao o njenom preduzetničkom poduhvatu - Fizika sa Sonjom, interesovanju za fiziku kao nauku, studijama fizike u Novom Sadu, kao i doktorskim studijama na kojima je trenutno u blizini Ninberga. Posebno smo razgovarali o njenim preduzetničkim idejama, kao i kako izgleda podučavati mlade izraštaje fizici. Uživajte i ne zaboravite da ostavite komentare, lajkujete i sharujete ukoliko vam se epizoda svidja! Sonjin rad možete zapratiti putem: https://fizikasasonjom.com/ Priče iz dijaspore možete gledati i na YouTube-u

Interesuje vas virtuelna kancelarija? Onda je Otvaranje firme .com pravo mesto za vas!  Virtuelna kancelarija u Beogradu - prvi mesec besplatno pozivom na podcast Priče iz dijaspore. Otvaranje firme u Srbiji za strance, kao i za domaće državljane, možete naručiti online. Da li ste već čuli za Balkanski kutak? Balkanski kutak je platforma koja okuplja celu ex-Yu dijasporu na jednom mestu. Zanima vas gde je najbliži ex-Yu restoran, naš advokat, doktor, sportski klub, kada je sledeća svirka ili dečija priredba? Posetite Balkanski kutak . com i jednim klikom pronađite ex-Yu dijasporu i njene događaje u Vašem okruženju. Trenutno možete pronaći ex-Yu dijasporu u Berlinu, Hamburgu i Nirnbergu, a uskoro i u ostalim gradovima Nemačke a i širom sveta. Registrujte se na Balkanski kutak . com i utičite na dalji razvoj i širenje platforme vašim konstruktivnim pitanjima i sugestijama. Jednokratne donacije za dalji razvoj podcasta Priče iz dijaspore možete ostvariti putem PayPala  Na podcastu Priče iz dijaspore danas sam imao priliku da ugostim Petra Stakića, menadžera fabrike soli (Saltverk)na Islandu. Sa Petrom sam razgovarao o tome kako žive naši ljudi na Islandu, koliko je zapravo teško izboriti se sa vremenskim nepogodama i klimom koja se radikalno menja na ovom velikom ostrvu, a posebno o tome kako ljudi na Islandu ne šalju pakete i pisma na adrese nego koordinate! Poseban deo razgovora smo posvetili i Saltverku, kao i tehnologiji proizvodnje soli kao jednog od esencijalnog minerala za opstanak čovečanstva. Uživajte i ne zaboravite da ostavite komentare, lajkujete i sharujete ukoliko vam se epizoda svidja! Priče iz dijaspore možete gledati i na YouTube-u

Interesuje vas virtuelna kancelarija? Onda je Otvaranje firme .com pravo mesto za vas!  Virtuelna kancelarija u Beogradu - prvi mesec besplatno pozivom na podcast Priče iz dijaspore. Otvaranje firme u Srbiji za strance, kao i za domaće državljane, možete naručiti online. Da li ste već čuli za Balkanski kutak? Balkanski kutak je platforma koja okuplja celu ex-Yu dijasporu na jednom mestu. Zanima vas gde je najbliži ex-Yu restoran, naš advokat, doktor, sportski klub, kada je sledeća svirka ili dečija priredba? Posetite Balkanski kutak . com i jednim klikom pronađite ex-Yu dijasporu i njene događaje u Vašem okruženju. Trenutno možete pronaći ex-Yu dijasporu u Berlinu, Hamburgu i Nirnbergu, a uskoro i u ostalim gradovima Nemačke a i širom sveta. Registrujte se na Balkanski kutak . com i utičite na dalji razvoj i širenje platforme vašim konstruktivnim pitanjima i sugestijama. Jednokratne donacije za dalji razvoj podcasta Priče iz dijaspore možete ostvariti putem PayPala  Na podcastu Priče iz dijaspore danas sam imao priliku da ugostim Ljilju Harding, farmaceutkinju po profesiji koja već pet godina živi u Kopenhagenu. Sa Ljiljom sam razgovarao o njenom prvom iseljeničkom iskustvu u Veliku Britaniju, doktorskim studijama farmacije u Noriču, zaposlenju u Pfizeru u čuvenom Sandwich-u kod Dovera itd. Potom smo se dotakli Ljiljinog iseljenja za SAD, gde je iz New Jersey-a ko-menadžovala globalne lance snabdevanja kompanije Pfizer. Naravno tokom priče o Americi dotakli smo se i Ljiljinih iskustava života u istoj. U poslednjem delu razgovora posvetili Ljilijinom povratku za Evropu odnosno zašto je baš Dansku i Kopenhagen izabrala za njenu novu životnu destinaciju, kao i šta to istu čini posebnom. Uživajte i ne zaboravite da ostavite komentare, lajkujete i sharujete ukoliko vam se epizoda svidja! Priče iz dijaspore možete gledati i na YouTube-u

Interesuje vas virtuelna kancelarija? Onda je Otvaranje firme .com pravo mesto za vas!  Virtuelna kancelarija u Beogradu - prvi mesec besplatno pozivom na podcast Priče iz dijaspore. Otvaranje firme u Srbiji za strance, kao i za domaće državljane, možete naručiti online. Da li ste već čuli za Balkanski kutak? Balkanski kutak je platforma koja okuplja celu ex-Yu dijasporu na jednom mestu. Zanima vas gde je najbliži ex-Yu restoran, naš advokat, doktor, sportski klub, kada je sledeća svirka ili dečija priredba? Posetite Balkanski kutak . com i jednim klikom pronađite ex-Yu dijasporu i njene događaje u Vašem okruženju. Trenutno možete pronaći ex-Yu dijasporu u Berlinu, Hamburgu i Nirnbergu, a uskoro i u ostalim gradovima Nemačke a i širom sveta. Registrujte se na Balkanski kutak . com i utičite na dalji razvoj i širenje platforme vašim konstruktivnim pitanjima i sugestijama. Jednokratne donacije za dalji razvoj podcasta Priče iz dijaspore možete ostvariti putem PayPala  Na podcastu Priče iz dijaspore danas sam imao priliku da ugostim Petra Madjarca, režisera, marketing profesionalca i hobi farmera iz Ajove (SAD). Sa Petrom sam razgovarao o njegovom odrastanju između Hrvatske, Austrije i SAD-a, studijama režije, interesovanju za marketing, a posebno o poljoprivredi i izazovima sa kojima se farmeri svakodnevno suočavaju. Posebno smo se dotakli i Petrovog hobija - porodične farme u Hrvatskoj, ali i budućnosti poljoprivrede, odnosno kako klimatske promene utiču na farmere i njihovu delatnost. Uživajte i ne zaboravite da ostavite komentare, lajkujete i sharujete ukoliko vam se epizoda svidja! Priče iz dijaspore možete gledati i na YouTube-u

Interesuje vas virtuelna kancelarija? Onda je Otvaranje firme .com pravo mesto za vas!  Virtuelna kancelarija u Beogradu - prvi mesec besplatno pozivom na podcast Priče iz dijaspore. Otvaranje firme u Srbiji za strance, kao i za domaće državljane, možete naručiti online. Da li ste već čuli za Balkanski kutak? Balkanski kutak je platforma koja okuplja celu ex-Yu dijasporu na jednom mestu. Zanima vas gde je najbliži ex-Yu restoran, naš advokat, doktor, sportski klub, kada je sledeća svirka ili dečija priredba? Posetite Balkanski kutak . com i jednim klikom pronađite ex-Yu dijasporu i njene događaje u Vašem okruženju. Trenutno možete pronaći ex-Yu dijasporu u Berlinu, Hamburgu i Nirnbergu, a uskoro i u ostalim gradovima Nemačke a i širom sveta. Registrujte se na Balkanski kutak . com i utičite na dalji razvoj i širenje platforme vašim konstruktivnim pitanjima i sugestijama. Jednokratne donacije za dalji razvoj podcasta Priče iz dijaspore možete ostvariti putem PayPala  Na podcastu Priče iz dijaspore danas imam priliku da ugostim Spomenku Vukojičić, autorku popularnog Instagram profila Our life in Germany. Sa Spomenkom sam razgovarao o integraciji u Nemačkoj, životu u Bavarskoj i Minhenu, kako je pokrenula svoj popularni Instagram profil, ali i koje dalje biznis planove ima. Uživajte i ne zaboravite da ostavite komentare, lajkujete i sharujete ukoliko vam se epizoda svidja! Priče iz dijaspore možete gledati i na YouTube-u

Interesuje vas virtuelna kancelarija? Onda je Otvaranje firme .com pravo mesto za vas!  Virtuelna kancelarija u Beogradu - prvi mesec besplatno pozivom na podcast Priče iz dijaspore. Otvaranje firme u Srbiji za strance, kao i za domaće državljane, možete naručiti online. Da li ste već čuli za Balkanski kutak? Balkanski kutak je platforma koja okuplja celu ex-Yu dijasporu na jednom mestu. Zanima vas gde je najbliži ex-Yu restoran, naš advokat, doktor, sportski klub, kada je sledeća svirka ili dečija priredba? Posetite Balkanski kutak . com i jednim klikom pronađite ex-Yu dijasporu i njene događaje u Vašem okruženju. Trenutno možete pronaći ex-Yu dijasporu u Berlinu, Hamburgu i Nirnbergu, a uskoro i u ostalim gradovima Nemačke a i širom sveta. Registrujte se na Balkanski kutak . com i utičite na dalji razvoj i širenje platforme vašim konstruktivnim pitanjima i sugestijama. Jednokratne donacije za dalji razvoj podcasta Priče iz dijaspore možete ostvariti putem PayPala  Na podcastu Priče iz dijaspore danas imam priliku da ugostim Milovana Rankova, bivšeg akademika, a danas biznis konsultanta iz Frankfurta (Nemačka). Sa Milovanom sam razgovarao o njegovom životnom putu od rodne Kule preko godina studija ekonomije u Novom Sadu do Frankfurta danas. Milovan danas radi za Accenture, jednu od najvećih konsultantskih kuća na svetu. Priču o Accenture-u smo ostavili za sam kraj kao šlag na tortu, a u toku razgovora smo se bavili raznim temama iz Milovanovog života: odrastanjem u rodnoj Kuli, odlasku za Novi Sad na studije, kako se odlučio za odlazak za Nemačku i Frankfurt, akademskoj karijeri tokom radnog dana odnosno poslu izbacivača u lokalnim noćnim klubovima noću tokom prvih godina emigrantskog života, planovima za budućnost, ali i kako vidi život u Frankfurtu i da li bi ga kao grad preporučio za život. Uživajte i ne zaboravite da ostavite komentare, lajkujete i sharujete ukoliko vam se epizoda svidja! Priče iz dijaspore možete gledati i na YouTube-u

Interesuje vas virtuelna kancelarija? Onda je Otvaranje firme .com pravo mesto za vas!  Virtuelna kancelarija u Beogradu - prvi mesec besplatno pozivom na podcast Priče iz dijaspore. Otvaranje firme u Srbiji za strance, kao i za domaće državljane, možete naručiti online. Da li ste već čuli za Balkanski kutak? Balkanski kutak je platforma koja okuplja celu ex-Yu dijasporu na jednom mestu. Zanima vas gde je najbliži ex-Yu restoran, naš advokat, doktor, sportski klub, kada je sledeća svirka ili dečija priredba? Posetite Balkanski kutak . com i jednim klikom pronađite ex-Yu dijasporu i njene događaje u Vašem okruženju. Trenutno možete pronaći ex-Yu dijasporu u Berlinu, Hamburgu i Nirnbergu, a uskoro i u ostalim gradovima Nemačke a i širom sveta. Registrujte se na Balkanski kutak . com i utičite na dalji razvoj i širenje platforme vašim konstruktivnim pitanjima i sugestijama. Jednokratne donacije za dalji razvoj podcasta Priče iz dijaspore možete ostvariti putem PayPala  Na podcastu Priče iz dijaspore danas se bavimo literarnim stvaralaštvom moje današnje gošće, Nataše Bartule Herbert. Natašu danas zatičemo u Montrealu (Kvebek, Kanada), gde piše svoj drugi istorijski roman - nastavak romana "Dubrovnik, grad Nodbožićki". Nataša je prešla dug put od rodne Bosne i Sarajeva, preko Ivanjice gde je izbegla 1992. godine, do odlaska za Kanadu i Kvebek nekoliko godina kasnije. Sa Natašom sam razgovaramo o njenim izbegličkim iskustvima, odluci da napusti Balkan i sreću potraži u nekoj drugoj, dalekoj zemlji, a posebno o njenom literarnom stvaralaštvu. Detaljnije smo se dotakli Natašinog prvog romana "Izbegličke suze", emigrantskog romana "Ljiljana, jabuko moja", a posebno "Dubrovnika grada Nadbožićkog". Ukoliko vas interesuje emigrantska književnost, kao i kako izgleda baviti se pisanjem u tuđini, onda ne smete da propustite ni ovu epizodu podcasta Priče iz dijaspore! Natašin website preko koga možete poručiti Natašine knjige Priče iz dijaspore možete gledati i na YouTube-u

Interesuje vas virtuelna kancelarija? Onda je Otvaranje firme .com pravo mesto za vas!  Virtuelna kancelarija u Beogradu - prvi mesec besplatno pozivom na podcast Priče iz dijaspore. Otvaranje firme u Srbiji za strance, kao i za domaće državljane, možete naručiti online. Da li ste već čuli za Balkanski kutak? Balkanski kutak je platforma koja okuplja celu ex-Yu dijasporu na jednom mestu. Zanima vas gde je najbliži ex-Yu restoran, naš advokat, doktor, sportski klub, kada je sledeća svirka ili dečija priredba? Posetite Balkanski kutak . com i jednim klikom pronađite ex-Yu dijasporu i njene događaje u Vašem okruženju. Trenutno možete pronaći ex-Yu dijasporu u Berlinu, Hamburgu i Nirnbergu, a uskoro i u ostalim gradovima Nemačke a i širom sveta. Registrujte se na Balkanski kutak . com i utičite na dalji razvoj i širenje platforme vašim konstruktivnim pitanjima i sugestijama. Jednokratne donacije za dalji razvoj podcasta Priče iz dijaspore možete ostvariti putem PayPala  Na podcastu Priče iz dijaspore danas se bavimo Brazilom i venture capital investiranjem iz ugla moje današnje gošće, Ivane Jelic. Ivana danas radi kao mentor za start-upove i venture capitalist odnosno bavi se finansiranjem start-upova i inovativnih ideja. Ivanu je život vodio od rodne Srbije, preko UK-a, gde je studirala i ušla u svet finansija, Brazila i Francuske do Minhena i Nemačke danas. Malo je jedna epizoda da sve ove detalje pokrijemo, tako da obećavam da ću Ivanu još jednom pozvati u goste nekom narednom prilikom. U ovoj epizodi smo se fokusirali, kako i naziv kaže na Ivanine avanture u Brazilu i venture capitalist poslove. Uživajte! Priče iz dijaspore možete gledati i na YouTube-u

Interesuje vas virtuelna kancelarija? Onda je Otvaranje firme .com pravo mesto za vas!  Virtuelna kancelarija u Beogradu - prvi mesec besplatno pozivom na podcast Priče iz dijaspore. Otvaranje firme u Srbiji za strance, kao i za domaće državljane, možete naručiti online. Da li ste već čuli za Balkanski kutak? Balkanski kutak je platforma koja okuplja celu ex-Yu dijasporu na jednom mestu. Zanima vas gde je najbliži ex-Yu restoran, naš advokat, doktor, sportski klub, kada je sledeća svirka ili dečija priredba? Posetite Balkanski kutak . com i jednim klikom pronađite ex-Yu dijasporu i njene događaje u Vašem okruženju. Trenutno možete pronaći ex-Yu dijasporu u Berlinu, Hamburgu i Nirnbergu, a uskoro i u ostalim gradovima Nemačke a i širom sveta. Registrujte se na Balkanski kutak . com i utičite na dalji razvoj i širenje platforme vašim konstruktivnim pitanjima i sugestijama. Jednokratne donacije za dalji razvoj podcasta Priče iz dijaspore možete ostvariti putem PayPala  Na podcastu Priče iz dijaspore danas se bavimo bar kulturom i poslom bartendera odnosno bar ownera. Moj današnji gost je Danilo Božović, profesionalni bartender, bar owner i autor iz Majamija, SAD. Danilo je trenutno suvlasnik Swizzle Rum Bar & Drinkery u Majamiju. 2018-e godine je osvojio zlatnu medalju za SAD na Remy Martin Global Cocktail Competition-u, a u medjuvremenu je postao i autor jer je napisao dve knjige o barmenskoj profesiji. Sa Danilom sam razgovarao o njegovom odrastanju u Beogradu, specijalizaciji za posao bartendera, odlasku za SAD i Njujork, osvajanju zlatne medalje za SAD na medjunarodnom takmičenju u Parizu, kao i prelasku za Majami, narednim planovima ali i autorskom radu. Uživajte! Danilov website Priče iz dijaspore možete gledati i na YouTube-u

Interesuje vas virtuelna kancelarija? Onda je Otvaranje firme .com pravo mesto za vas!  Virtuelna kancelarija u Beogradu - prvi mesec besplatno pozivom na podcast Priče iz dijaspore. Otvaranje firme u Srbiji za strance, kao i za domaće državljane, možete naručiti online. Da li ste već čuli za Balkanski kutak? Balkanski kutak je platforma koja okuplja celu ex-Yu dijasporu na jednom mestu. Zanima vas gde je najbliži ex-Yu restoran, naš advokat, doktor, sportski klub, kada je sledeća svirka ili dečija priredba? Posetite Balkanski kutak . com i jednim klikom pronađite ex-Yu dijasporu i njene događaje u Vašem okruženju. Trenutno možete pronaći ex-Yu dijasporu u Berlinu, Hamburgu i Nirnbergu, a uskoro i u ostalim gradovima Nemačke a i širom sveta. Registrujte se na Balkanski kutak . com i utičite na dalji razvoj i širenje platforme vašim konstruktivnim pitanjima i sugestijama. Jednokratne donacije za dalji razvoj podcasta Priče iz dijaspore možete ostvariti putem PayPala  Ove nedelje na podcastu Priče iz dijaspore se bavimo izdavačkom industrijom u Londonu, ali malo i preciznim alatima i umetnošću moje današnje gošće Nataše Delić. Sa Natašom sa razgovarao o njenim studijama primenjene umetnosti u Hagu, iseljavanju za Veliku Britaniju i master studijama u oblasti izdavaštva, početnim koracima u izdavačkoj industriji, žigovima i intelektualnoj svojini, kao i za sam kraj o njenom današnjem poslu - pomaganju porodičnog biznisa koji se bavi proizvodnjom i distribucijom preciznih alata. Uživajte! Priče iz dijaspore možete gledati i na YouTube-u

Interesuje vas virtuelna kancelarija? Onda je Otvaranje firme .com pravo mesto za vas!  Virtuelna kancelarija u Beogradu - prvi mesec besplatno pozivom na podcast Priče iz dijaspore. Otvaranje firme u Srbiji za strance, kao i za domaće državljane, možete naručiti online. Da li ste već čuli za Balkanski kutak? Balkanski kutak je platforma koja okuplja celu ex-Yu dijasporu na jednom mestu. Zanima vas gde je najbliži ex-Yu restoran, naš advokat, doktor, sportski klub, kada je sledeća svirka ili dečija priredba? Posetite Balkanski kutak . com i jednim klikom pronađite ex-Yu dijasporu i njene događaje u Vašem okruženju. Trenutno možete pronaći ex-Yu dijasporu u Berlinu, Hamburgu i Nirnbergu, a uskoro i u ostalim gradovima Nemačke a i širom sveta. Registrujte se na Balkanski kutak . com i utičite na dalji razvoj i širenje platforme vašim konstruktivnim pitanjima i sugestijama. Jednokratne donacije za dalji razvoj podcasta Priče iz dijaspore možete ostvariti putem PayPala  Ove nedelje na podcastu se premijerno bavimo pitanjem medjunarodnog razvoja. Moj današnji gost je Samedin Rovčanin, prvi omladinski delegat Srbije pri Ujedinjenim Nacijama, omladinski aktivista i ekspert za pitanja medjunarodnog razvoja. Samedina danas zatičemo na master studijama u Edinburgu u Škotskoj. Sa Samedinom sam razgovarao o medjunarodnom razvoju, pre svega šta se sve podrazumeva pod ovom temom, kako se zainteresovao za ova pitanja, kako je postao omladinski delegat pri UN-a, a posebno koja su neka od gorućih pitanja medjunarodnog razvoja kojima Samedin planira da se bavi u budućnosti. Uživajte! Priče iz dijaspore možete gledati i na YouTube-u