Podcasts about njemu

Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Marko Pišljar je poezijo začel pisati dokaj pozno. Glede na njegov poklic – več mandatov je bil predstojnik Psihiatrične bolnišnice Idrija, predava pa tudi na Univerzi na Primorskem – je to razumljivo, saj psihiatrija zagotovo terja od človeka popolno predanost drugim, seveda pa tak poklic prej ali slej zahteva tudi pogled vase, v svoja stremljenja, upanja in razmisleke. Knjiga Šepet križpotij ima sedem tematskih enot: Na poti, Več podob je v tebi, Izgubljeni v kaosu križpotja, V tišini praznine, Kjer tišina in veter se bratijo, Gora in Beseda. Naslovi so pomensko premišljeni in dokaj jasno opredeljujejo vsebinski fokus posameznih sklopov. Najbližje liriki in osebni izpovednosti, kjer sta literarni subjekt in avtor tesno povezana, je cikel Več podob je v tebi. V teh pesmih je razkrita intimna vez med pesnikom in njegovo drago, vez med bitjema, ki sta se nekoč davno srečala v študentskem domu. Takole pravi v pesmi Na stopnišču: "Presenetila si me tisti večer / na stopnišču študentskega doma. / Srce s pogledom si razkrila, / odstrla meglico spoznanja z mojega obraza. // Slišal sem tvoje besede, / ki so naselile se v meni. / Tvoje misli so spregovorile mojim / v novi harmoniji najinih globin." Rojstvo ljubezni je rojstvo sveta in življenja. Vse drugo je megla, sivina in nič. Samo ljubezen, v kakrši koli podobi že, je agens hrepenenja, je gibalo biti in razodetje upanja. Le z ljubeznijo izstopimo iz sebe in se zbližamo z drugim, postanemo več kot zgolj numerična enota človeštva, postanemo subjekt, ki ima neskončno zaledje smisla. Ali kot v nadaljevanju pesnik neposredno pove v pesmi Sestop k tebi: "Prekinil sem hitenje, / preveč sem bil zadihan. / Umíril sem misli / in srce. // Začutil sem žar sonca, / zagledal odsev gozda, / pobožal z nogo preprogo v sobi, / zaslišal dih tvoje pripovedi." Kirurško natančno, bi lahko komentirali, je tu ponazorjena vsa silna moč ljubezni, ki človeka vrne k sebi, ga obdari z možnostjo, da potem "iz sebe" uzre vse lepote "zunanjega sveta" in drugega, začuti sonce, občuduje odsev gozda, predvsem pa "zasliši dih njene pripovedi"; jaz se splete v dva jaza. Jaz ni več sam, ampak je sam z njo v novi celoti, v novi podobi razširjene biti. V drugih ciklih, ki so pomensko raznorodni – večinoma se dotikajo eksistencialnih tem – izstopa sklop Izgubljeni v kaosu križpotja. Nehote se mi je v to stavčno strukturo vrinila beseda "brezpotje"; torej nekaj takega kot človek v puščavi, kjer ni nobene poti, hkrati pa so vse smeri na široko odprte. Iskanje smisla v tej "vrženosti v svet", ki si ga nismo izbrali sami – kar je edino, ko o subjektu odločajo samo in izključno drugi – porodi vprašanja kam, zakaj, kdo in kako ... Kako narediti svojo podobo resnično, kako ji dati pomen in smisel, (za)vest o sebi, kako uzreti resnico in se okopati v spoznanju odrešitve. Poti, kot rečeno, je neskončno, križpotje pri Pišlarju pa sugerira iskanje Boga, iskanje ljubezni do drugega, odprtost za čudež stvarstva, ki ti je dan v upravljanje. V pesmi Prepletajoča se pota takole strne: "Nebo se mi je odmikalo. / Za trenutek sem včasih začutil svoj čas, / prepoznal najina prepletajoča pota, / ki so se razdvajala in zopet približevala. // Tiho polzi čas v preteklost, / razdiralna odsotnost uničuje skupna pota. / Zastrte v kopreno otožnosti se budijo želje, / da v kaosu našla bi pot in se srečala." In spet smo pri temelju. Če smo malo provokativni, je ljubezen kar pesnikova draga in Bog je njeno utelešenje. Vstajenje dveh bitij iz kaosa križpotja v objemu Duha, ki ju vodi v enost, pravo romanje dveh samot do ene duše, ki je radostno spoznanje. Življenje kot potovanje k Njej in Njemu. Podobno kot popotnik na 56. strani, kjer se cikel bivanja spet vrne v stanje nemoči, v odhod, ki ga človek sicer lahko nadzira in celo realizira, ne more pa mu pobegniti. Fatalnost rojstva in smrti je najpopolnejša kategorija biti: "Prišel je na konec. // Potovanje je zadišalo po jeseni (...) Zagledal se je v reko, / ki je odtekala, / reko, brez obzorja." V zbirki Marka Pišljarja Šepet križpotij je tudi nekaj angažiranih pesmi, ki govorijo o trpljenju in nesmiselnih smrtih nedolžnih; tak je pač svet, včasih krut, včasih krasen, pogosto gluh, velikokrat kot pesem blag ... Najbolj strašne rane pa beremo v pesmi V viharju nasilja: "Združila jih je smrt, / obnemogle in sestradane v koncentracijskih taboriščih, / postavljene pred strelski vod." Kje je tu Bog, človeka spreleti dvom, kje je tu rešilna ljubezen, kje sta pravica in sočutje? Tema je tudi luč brez fotonov, se tolažimo, pesnik pa svojo tolažbo odkrije v meditaciji: "Sedim pred hišo / in gledam / v mogočen Kanin. / Spremljam potovanje oblakov iznad Soče, / poslušam prve deževne kaplje / in ptice zgodnjega pomladanskega gozda. / Prepuščam se objemu okolja. / Dotikam se zemlje. / Bivam. / Sem doma."

Župnik je obiskal starejšega moža. Ta je bil vse življenje dejaven v župniji. Duhovnik je možu dejal: »Dolga leta ste ohranjali vero. Najbrž ste zelo ponosni, da ste jo ohranili do konca.« Bolnik je odvrnil: »Pa saj ne gre za to, da sem ohranil vero, ampak da me je Gospod ohranjal vse življenje. V Svetem pismu piše, da mu lahko zaupamo.« Prerok Jeremija v današnjem prvem berilu pravi: »Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje,« (Jer 17,7). Govor iz današnjega evangelija (Lk 6,17-26) je nekakšen program tega, kaj pomeni živeti kot kristjan v tem svetu. Jezus nam ponuja vzorec vrednot, ki zaznamujejo njegovo kraljestvo. Pravi, naj živimo v skladu s svojim sistemom vrednot. Blagruje uboge, žalostne, preganjane, blagruje tiste, ki delajo dobro, in tiste, ki odpuščajo. Če gradiš svoje življenje za sedanji trenutek, boš žel sadove zdaj, v tem trenutku. Toda dolgoročno bodo taki sadovi najbrž propadli. Če boš gradil svoje življenje na lepoti, se moraš zavedati, da bo ta minila. Če gradiš življenje na drugih ljudeh, ki te ljubijo in jih ti ljubiš, te bodo ti ljudje enkrat zapustili. Ob smrti zagotovo. Če živiš svoje življenje zase, porabiš svoj denar samo zase, ne živiš tako, kakor uči Jezus. Značilne vrednote, ki te delajo kristjana, se morajo poznati po tvojem življenju. Kristjan se uči ceniti krotkost, žrtev, uboštvo, žalost. Ne zaposlujejo ga stvari, s katerimi je tako obremenjen ta svet. Ni treba, da ga skrbijo moč, uspeh, udobje ali slava v javnosti. Bog je naklonjen ubogim. Beseda blagor pomeni globoko zadovoljen. Jezusove besede lahko razumemo tako, da človek lahko žaluje, lahko je ubog, ampak je v svoji notranjosti še vedno zadovoljen. Kristjan je človek, ki lahko reče: »Ljudje mi ne dajejo priznanja, toda moje napore vidi Bog. Njemu so dragoceni.« Ljudje imajo lahko vtis, da je žalosten, a je v sebi umirjen in pomirjen. Dokler te bodo v življenju vodila merila tega sveta, boš nesrečen. Ko boš svoje življenje gledal v Božji luči, boš čutil mir in notranjo srečo blagrov. Dokler boš dovoljeval, da bodo tvoja žalost, tvoje pomanjkanje priznanja in slave med ljudmi imeli zadnjo besedo, bosta v tvojem življenju razočaranje in brezup. Lahko pa boš dovolil, da bo Božje kraljestvo postalo najpomembnejša stvar v tvojem življenju, doživel boš resnično veselje in boš prepričan, da si deležen blagoslova blagrov.

Hvala ti, Oče Nebeški, za to jutro, za ta čudovito podarjeni dan, ki je pred nami, hvala ti za vsak dan! Hvala za vsa čudesa, ki nam jih daješ, tvoje stvarstvo je krasno. Kako lepo si ti vse naredil, veličastni, mogočni umetnik. In ko si ustvarjal mojo deželo, si tod hodil z odprtimi rokami. Polna čudovitih biserov in lepot je moja domovina. Hvala ti, Gospod, moje srce poje od radosti, da lahko vse to užijem. Prav vsak dan znova odkrijem kakšno drobno, prisrčno veselje: pomlad me razveseli z mladim zelenjem, sproščeno prisluhnem ščebetu ptic in valovanju poletnih sapic, občudujem jesensko razkošje barv in zajemam belo opojnost narave pozimi. Kako prijetno je hoditi po pomladnih travah in šelestečem jesenskem listju! Kako prijazni so poletni večeri, kako lepo je loviti v dlan čarobne snežinke okoli božiča! Pa potočki, kako žuborijo! Kako drzno in igrivo se gorske vode prelivajo v dolino. Kako šepeta veter, mežikajo zvezde … In cvetlice in trave in živali, ki bogatijo gozdove in travnike: nežni metulji čudovitih barv, marljive čebele, ponosni jelen, veličastni orel … In človek, krona Tvojega stvarjenja, Gospod! Koliko vsega je za nas na tem svetu, če le imamo oči, da to opazimo, srce, da vzljubimo, in roko, da to objamemo … Kako čudovit Božji dar je narava! Doživljanje narave je ena sama čudovita molitev, ko naše srce poje od veselja, je radosten pogovor z Bogom, ki nam govori: »Glej, človek, vse to sem ustvaril zate, ker si mi drag in te ljubim.« In mi strmimo nad veličino Njegovega dela in smo mu tako hvaležni. Poklicani smo, da živo in neživo naravo posvečujemo s svojim življenjem in pojemo veličastno hvalnico Njemu, ki se nam tako čudovito razodeva. Naj bodo naša srca hvaležna, odprta za dobro, ki je naš Bog in ki se nam daje vselej in v vsem. Zatorej dovolimo svojemu duhu, da ga napolnjuje Božja svetloba. In odprimo okna in vrata naših src radosti in ljubezni! »Vse, kar diha, naj hvali Gospoda!«

Na Hrvaškem se izteka čas za glasovanje v drugem krogu predsedniških volitev. Javnomnenjske ankete prepričljivo zmago napovedujejo aktualnemu predsedniku Zoranu Milanoviču, ki je sporočil, da je prepričan v svoj uspeh. Njegov protikandidat Dragan Primorac pa je poudaril, da na volitvah odločajo o prihodnosti Hrvaške. Drugi poudarki oddaje: - Kako blizu je dejansko prekinitev ognja v Gazi? - Predsednica državnega zbora: Dražgoše so simbol upora proti strahovladi. - ZRC SAZU ob evropski prestolnici kulture pripravil celoletni projekt Episkop mejnosti.

U ovoj epizodi govorimo o podcjenjivanju uspjeha koji su nastali uz lakoću i podršku.Pitanja na koja odgovaram:Zašto smo skloni umanjivanju tuđih uspjeha?Na koji način to otežava naše puteve do uspjeha?Zašto je i lak uspjeh jednako vrijedan uspjeh?Ukoliko želite da pratite informacije o edukacijama, radionicama, kao i korisnim sadržajima, pridružite se zajednici na mojoj newsletter listi: https://martinadjokic.com/newsletterA možete me pronaći i na Instagramu: https://www.instagram.com/martina.djokic/

Sodobna družba je prenormirana z zakoni, podzakonski akti in odloki; utapljamo se v nepreglednem morju predpisov. Takoj, ko gre v politiki, sodstvu in poslovnem svetu kaj narobe, nadrejeni uvedejo nove kontrolne mehanizme. Vsak eksces družbo opozori, da stvari niso bile dovolj natančno opredeljene, kar privede do zahteve po okrepitvi nadzora. Praksa vedno znova pokaže, da inšpekcijske službe na pol spijo, svoje delo pa opravljajo selektivno in površno, korupcija pa se navkljub vsem ukrepom samo še razrašča. Zakaj množenje zakonov ne prinaša sadov? Ker nihče nikomur ne zaupa. Celo pari, ki naj bi se poročali iz ljubezni, zaradi medsebojnega nezaupanja sklepajo predporočne pogodbe. Družbenega veziva ni več, smo samo še posamezniki, ki bijemo boj vsakega z vsakim. Ni čudno, da se v zrelih letih mnogi umaknejo v popolno zasebnost, kjer jim namesto sozakoncev delajo družbo kužki in mucki. Ta uvod v duhovno misel za veliki četrtek sem naredil zato, da bi pokazal na popolnoma drugačen model odnosov, ki ga je pri zadnji večerji demonstriral Jezus. Njemu in apostolom je bilo tisto noč nedvoumno jasno, da se bliža ura, ko bodo Jezusa prijeli, ga sodili in usmrtili. Juda Iškarjot, eden od udeležencem omizja zadnje večerje, je izdajo že konkretiziral, nadaljevanje Jezusovega prijetja je bilo samo še tehnično vprašanje. Jezus je imel za druženje z apostoli na voljo komaj še nekaj ur. Pričakovali bi, da jim bo dal vsaj osnovna navodila, kako naj po njegovi usmrtitvi nadaljujejo njegovo delo. Toda v roke jim ni dal nobenega besedila svojih naukov, da bi se lahko pozneje, ko ga ne bo več med njimi, sklicevali nanj. Ni spregovoril niti o najosnovnejših obrisih institucije, bodoče Cerkve, ki naj bi povezovala njegove učence in vse, ki se jim bodo pridruževali v naslednjih desetletjih in stoletjih. Z vidika modernističnega razmišljanja bi se vprašali, ali se je Jezus v urah, ko se je poslavljal, sploh zavedal, kaj dela. Še kako dobro. Jezus je bolj kot kdor koli drug vedel, da je vse odvisno od ene bistvene stvari. O tem bistvenem je sv. Janez zapisal: Ker je Jezus vzljubil svoje, jim je izkazal ljubezen do konca. Vsakemu posebej je umil noge in nato rekel: Zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. Ljubite se med seboj. V zavesti, da bodo učenci zaradi človeške slabosti to naročilo težko izpolnili, jim je obljubil dar Svetega Duha, ki jim bo dal moč za življenje v ljubezni, obenem pa jih bo učil in spomnil vsega, kar so nekoč skupaj doživeli in spoznali. Kajti samo tam, kjer ljubezen poraja zaupanje, ljudje predpise ponotranjijo in upoštevajo.

Življenje je čudež narave, je del večnosti. Ko se moj pogled sprehaja po valovih morske gladine, prevlada modrina. Modra barva morja se z vso svojo lepoto razkazuje svetu. V ozadju je zeleni breg, ki se zrcali v vodi. Kako lepa podoba šumečih valov, s katerimi se igra veter. Bela pena na robovih valov pride in se spet potopi v vodno gmoto. Kot negotov otrok, ki se skrije v materino naročje. Veter se nenadoma odločno zažene v našo ladjo, jo zaziblje in šumenje postane glasno, odrezavo. Dokler se spet ne pomiri. Le rahlo ziblje moje ležišče. Kot da bi sanjala. Zdi se mi, da me valovi nosijo v svetlobo nad nami, v občutek povezanosti z Izvorom in ciljem, tja, kjer je smisel, vrednost moje poti. V teh lepih podobah narave prepoznam dragocenost svoje ljubezni, vere Vanj, v njegovo navzočnost. In se mu pustim najti, tako se mi zdi, da se počutim čisto varno, sprejeto, ljubljeno. Kolikokrat pa v življenju spet pride drug občutek, drugačno stanje, ko zdrsnem v zaprtost. A ne, ne želim ostati v njej. Vedno večkrat se pustim najti. Verjamem, da prihaja tudi po drugih ljudeh, tistih, ki jih srečujem na poti. Vsak dan. In živimo povezani, kot na tej ladji, na kateri smo skupaj preživeli teden dni.. Nova izkušnja, s katero sem Ga lahko doživela. Tokrat se mi zdi, da sem stopila k Njemu, da mi lahko govori, da ga slišim. Fantazije so lahko neskončne, skoraj neustavljive. Potrebuješ mir in razmislek, da bi lahko okušal notranjo vrednost stvari. Notranjo vrednost pa odkriješ, ko si vzameš čas, ko prosiš za to. Moliš. Srečaš se s svojo drobno kapljico, ki je del oceana. Tako dragocena je, da te ohranja v stiku s svojim smislom. Z Ljubeznijo, ki sije kot sonce, ko smo drug za drugega vir radosti sprejemanja.

Prvič, odkar je Slovenija nastopila svoj drugi mandat nestalne članice Varnostnega sveta Združenih narodov, je danes Varnostni svet na najvišji - ministrski - ravni nagovorila slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon. Druge teme oddaje: - Turški parlament podprl članstvo Švedske v Natu - Od ponedeljka do srede stavka na 36-ih upravnih enotah - Slovenski rokometaši po zmagi nad Dansko v boj za peto mesto na evropskem prvenstvu

V izraelskih napadih na Gazo je bilo v minulih 24-ih urah ubitih skoraj 300 Palestincev, od začetka vojne skupno okoli 18 tisoč. Judovska država krepi napade na jug enklave in tamkajšnje prebivalce poziva, naj se umaknejo na varno, čeprav se v resnici nimajo kam. Druge teme: - Nobelova nagrajenka za mir Narges Mohamadi v iranskem zaporu nadaljuje svoj aktivizem. - Nogometni Neapelj v času božičnih praznikov preplavijo jasličarski mojstri. - Nemec Gaiger vnovič najboljši na skakalnici v Klingenthalu; Lanišek in Kos za las zgrešila stopničke.

Za nasilje je odgovorna vlast i sistem, mediji, porodica, škola, ali i svako od nas pojedinačno. Mladima su potrebni časovi i radionice koji su interesantni da bi prihvatili i naučili o istorijskim događajima i razbili predrasude. Akcenat radionica je na istini, činjenicama i stradanju nevinih žrtava, nebitno kom narodu one pripadaju. Kultura sećanja na Holokaust skoro da ne postoji u Srbiji, dokaz za to je stanje stratišta iz Drugog svetskog rata u kom su pored Jevreja stradali i Srbi i Romi. U Srbiji je 187 ljudi proglašeno pravednicima jer su svojom empatijom i žrtvom spašavali Jevreje u Drugom svetskom ratu. Antisemitizam nikad nije prestao, on je samo sofisticiran. Jedan od dokaza za to su teorije zavere u vreme korone, kada su Jevreji optuženi za stvaranje virusa. Radionice "Da se nikad ne zaboravi, Holokaust, da se nikad ne ponovi" su uvod u koncert "Muzika piše sećanja" 22.10.2023. u 20h u UK "Vlada Divljan". Gošća: Marlena Wainberger Pavlović, Predsednica Srpsko-jevrejskog pevačkog društva

Ana in Tim sta se igrala, doživela lep dan in bila skrbno postrežena s strani mame, sosede, narave … Ob sklepu dneva sta bila hvaležna za vse prejete dobrote. Zahvalila sta se mami in sosedi. Pa ju je ati spomnil tudi na Boga in našo hvaležnost, ki mora biti namenjena Njemu.

Ana in Tim sta se igrala, doživela lep dan in bila skrbno postrežena s strani mame, sosede, narave … Ob sklepu dneva sta bila hvaležna za vse prejete dobrote. Zahvalila sta se mami in sosedi. Pa ju je ati spomnil tudi na Boga in našo hvaležnost, ki mora biti namenjena Njemu.

Ovih dana dospio je u žižu interesovanja odlukom da kupi automobilske gume turistima iz Srbije, koje je neko probušio u novogodišnjoj noći u Sarajevu. Pojedini su taj čin shvatili kao samopromociju, no to nije prvi put da uspješni ugostitelj i mesar pomaže ljudima u nevolji. Pred njegovim restoranom na Ilidži dugačak je red, a veliki broj posjetitelja želi fotografiju sa, kako mu se obraćaju, "Kraljem". Njemu nikad nije teško ustati, porazgovarati, ali i raditi uopće. Zaboli ga sve, naročito noge, ali je presretan, kaže, kad navečer prebroji lovu. No, nije uvijek bio bogat, pamti i drugačije dane, ali je i rođenjem i nasljeđem jednostavno bilo predodređeno da radi sa mesom.Kako je došao do love, ko mu od poznatih nikad nije došao u restoran, kako je biti kokuz, a kako bogataš, pritišću li ga politike i političari samo su neke od tema sa jednim od simbola Sarajeva, rođenim u Ustikolini - Sejom Brajlovićem.

Izbornički Opsajd. Priča o odlasku Ivayla Peteva bila je javna tajna u posljednja dva mjeseca, iako je prije samo tri u Nogometnom savezu predstavljan kao heroj. Šta se u međuvremenu desilo? Priča je opet mali milion, ali oni koji su odgovorni da ispričaju barem neku suvislu ni ovaj put nisu. Zamijenili su je frazom o novoj energiji, koju su našli u 65-godišnjem Faruku Hadžibegiću. Njemu će ovo biti drugi mandat na klupi reprezentacije, koju je vodio 1999. godine, i kako kaže, prilika da odvede svoju zemlju na veliko takmičenje. No, koliko je to realno u ovom trenutku i koliko je zaista važno šta on želi i šta on može u uslovima koji mu mogu ponuditi u Savezu? Selektorski Opsajd. Hosted on Acast. See acast.com/privacy for more information.

Upravo je hit film Elivs, ali Elivis je više od tog filma. Njemu i uticaju na druge je posvećena emisija. Prvi bend The Blue Moon Boys gde su svi važni za rock muziku kao i firma Sun Records iz Memfisa odakle je i Elvis koja je snimla ključne snimke tokom 54 i 55 je tema emisija, kao i učenici koji pevaju Elvisove pesme!

Z današnjo, prvo adventno nedeljo smo vstopili v novo cerkveno leto, s tem pa tudi v adventni čas, čas pričakovanja, čas priprave na praznovanje Jezusovega rojstva. Čas priprave – ne pa že samega praznovanja, za katerega se zdi, da se odvija že skozi ves tako imenovani veseli december, ko nas od vsepovsod že bombardirajo z Božički in osladnimi božičnimi popevkami, ki s samim božičem nimajo kaj veliko skupnega. Mogoče je še najbliže samemu pripravljanju na božič potrošniški pritisk, ki nas z vso oglaševalsko propagando sili, da se moramo oskrbeti s čudovitimi in bogatimi darili za naše najdražje in tudi poskrbeti za izvrstno kulinariko. Vse to je na koncu obloženo z nerealnimi pričakovanji, da se bo slednjič za božič pač nekaj zgodilo, se premaknilo v nas ali pa bomo vsaj malo začutili tisti trenutek notranje sreče. Takò utopično kot če bi pričakovali, da se bosta zaročenca, ki se na skupno življenje pripravljata samo z organizacijo poroke in urejevanjem doma, nikakor pa ne z gradnjo odnosa in osebne intime, po poroki kar iznenada zaživela v neki globoki povezanosti in dobrem razumevanju. Čas priprave je pač zahteva svoj čas in svojo pripravo. Prav v tem se skriva izziv adventa samega, ki nas danes tudi ob Božji besedi spodbuja k čuječnosti in pripravljenosti.Biti čuječ, biti pozoren, biti v pripravljenosti seveda ne pomeni, da bi v življenju bili pod stalnim pritiskom ali celo v paranoičnem strahu, kdaj bo prišla naša zadnja ura in se bomo pripravljeni ali pa tudi ne, srečali iz oči v oči s Stvarnikom. Ravno nasprotno: spodbuda k čuječnosti je dejansko usmerjena v to, da sem tukaj in zdaj usmerjen v gradnjo odnosa z Bogom in v odpiranje svojega življenja Njemu. To pa ne iz strahu, ampak zaradi pristne želje, da bi v rasti in povezanosti v odnosu z Bogom, poglabljali, krepili in bogatili svoje življenje in ga dejansko živeli v vsej njegovi kakovosti in polnosti. Da bi v pristnosti in resničnem notranjem bogastvu živeli – ne sami sebi, ampak za druge.Seveda adventni čas ni usmerjen zgolj v samo pripravo, vendar pa prav gotovo za vsakega izmed nas prinaša spodbudo in izziv, ob katerem se lahko vedno znova vprašam, koliko pozornosti v svojem življenju namenjam odnosu z Bogom, kako se pripravljam na praznik njegovega rojstva in slednjič tudi, kako pripravljen sem na svoje končno srečanje z njim, na svoje rojstvo za nebeško kraljestvo. Adventno spodbudo – »Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!« – lahko tako razumemo tudi v smislu skavtskega pozdrava: »Bodi pripravljen – vedno pripravljen!«

Kakvo četvrtfinale! Ljudi, kakvo četvrtfinale! Prštalo je sve u Berlinu u ova dva dana. Serđo Skariolo je ponovo podigao obrvu, Nemci su torpedovali Janisa nazad kući, Francuzi su po drugi put u par dana „pobegli sa lopate“, a Poljaci... A Poljaci? E Poljaci su uradili ono što ama baš niko nije očekivao, i izbacili vladajućeg evropskog šampiona! Ali krenimo redom... Španci su sa Fincima bili ljuti boj veći deo utakmice – gubili su velikom razlikom, i smešio se Fincima još jedan odličan rezultat. Ali avaj, kad Serđo podigne obrvu, čuda se dešavaju. Odjednom je čiča Rudi izgledao kao mladić, leteo u reklame i pogađao trojke sa osam metara, Garuba je raznosio Fince u bloku, a oba brata Ernangomez pogađala kad je trebalo. Španija ide u svoje jedanaesto uzastopno polufinale Evrobasketa, potvrdivši time svoj status moderne evropske košarkaške sile kakvu nismo videli još od SR Jugoslavije. Prevremenim odlaskom Srbije, Grčka je čas posla izbombardovana u prvog favorita za osvajanje evropskog zlata. Njihov mandat trajao je svega par dana, jer su ih na prvi avion nazad poslali raspucani Nemci Gordija Herberta. Nemački šuterski ansambl potpuno je rasturio indisponirane Helene u trećoj četvrtini, a na kraju je samo obostrani interes da se sve što brze završi ostavio utakmicu na nekih pristojnih jedanaest razlike... Francuska je u novi obračun stigla osokoljena činjenicom da ih je Džedi Osman pustio da prežive, međutim, malo ko je očekivao da će se isto desiti i protiv Italijana! Kao da smo gledali preslikanu utakmicu protiv Turaka – pad „petlova“ u trećoj četvrtini, šuterska rapsodija Italijana, ali na kraju, sve je stalo u dva penala Simonea Fontekija. Njemu je ruka atipično zadrhtala, u produžetku su Francuzi bili prisebniji, i očas posla eto Vensana Kolea i njegove družine u borbi za medalju. A nije bogami tako izgledalo prvih dana turnira. I za kraj, najveće iznenađenje turnira, ma šta turnira, godine. Predvođeni – a kime drugime do – Mateušom Ponitkom, Poljaci su očitali lekciju nadmenim Slovencima i upisali susret sa Francuskom u polufinalu. Videli smo zaista čudesan meč – usponi, padovi, velika vođstva, veliki povratak, ali na kraju, Ponitkina je bila poslednja. Bek Ređo Emilije (barem još dva meseca) je upisao tek treći tripl-dabl na evropskim prvenstvima u košarci, i uz usrdnu pomoć svojih saigrača poveo svoju zemlju u borbu za medalje. Nisu mogli Slovenci nikako da se harmonizuju, iako su stigli dvadeset i četiri poena razlike i čak i uzeli inicijativu – Poljaci su pokazali i srce i ono drugo, i evo ih sad tamo gde je malo ko očekivao. Mi prvi ne! Kao što rekosmo, Srbije nema, ali košarka – i to odlična košarka! – se i dalje igra u Berlinu. Analizirajte četvrtfinala zajedno sa nama, pa se vidimo za dva dana!

Ležim v spalni vreči 4500 metrov visoko v dolini Rakuholta v gorovju Cordillera blanca v Peruju, ob jezeru Shaqsha. Ura je osem zjutraj in zavedam se, da sva s soplezalcem nekoliko pozna za "naskok" na želeni hrib. Počutje soplezalca oznanja, da danes ni dan za tovrstno početje. Razmišljam ... Kaj tiči za dnevi, kot je ta? Kolikor se poznam, težko sprejmem, kadar v hribih ne gre vse po načrtu. Vendar je vedno v ozadju nek namen. Na telefonu imam shranjenih nekaj fotografij strani iz knjige Vedno z Jezusom. Pobrskala sem po njih in našla besede za današnji dan (14.7.): "Bodi miren v moji navzočnosti in potrpežljivo čakaj name. Mir je dobrina, ki jo je v svetu le težko najti. Številni ljudje presojajo sebe in svoj dan glede na to, koliko so v njem dosegli. Počitka v moji navzočnosti po navadi ni med temi dosežki. Pa vendar je prav ta sveti počitek lahko vir tolikerih blagoslovov! V moji navzočnosti prebivata mir in veselje, a najdeš ju lahko le, če se potopiš v globine svoje notranjosti. Za to mi moraš tudi zaupati. Namesto da se vznemirjaš in besniš, kadar se tvoji načrti izjalovijo, potrpežljivo čakaj name, da posežem v dogajanje. Čakaj v upanju, da pridem, saj sem tvoj Bog in rešitelj. Bodi prepričan, da te bom uslišal. Morda ti ne bom odgovoril tako hitro, kot bi si želel, zagotovo pa ti bom odgovoril tako, kot je najbolje zate. (...)" Prebrane besede so me toliko pomirile, da sem brezpogojno sprejela položaj. Danes pač ni dan za plezanje v prvenstvenih smereh. Zakaj ne? Morda ni konkretnega razloga za to, morda bi kljub slabemu počutju odprla novo smer na hrib, če bi se za to odločila. A je Njegova beseda večja od dejanja. Že samo spoznanje in sprejetje, da dosežki v dnevu niso merilo za to, kdo in kaj smo ... Ponotranjenje Njegove besede je večje od dejanja samega. Iz prebranega mi je v mislih ostalo "Zaupaj." Sprejmem, zaupam! Da lahko govorimo o povezanosti z Gospodom, moramo do neke mere občutiti ranljivost. Paradoks je v tem, da se ravno v tej ranljivosti skriva naša moč. Ljudje, ki lahko govorijo o svoji ranljivosti, so namreč globoko v sebi zelo močni, prav zaradi te zmožnosti. Si zmožen govoriti o ranljivosti ali ne? V tem tiči razlika. Ob predlogu, da tudi sama podelim kakšno misel glede lastne duhovnosti, sem se najprej malo prestrašila. Ljudje namreč duhovnost tako različno dojemamo in smo s Svetim tako različno povezani, da bi lahko komu še storila krivico, če bi svoje ozko znanje delila z množico. Pa vendar, sem razmišljala, saj ne gre za znanje. Duhovnost se ne meri glede na količino znanja, ki ga imamo o njej. O duhovnosti lahko govori vsak, ki se ji odpre. Sama verjamem v resnico, da vsak izmed nas v sebi nosi tempelj svetega, ki se izraža v naši dobroti, naši radosti, našem verovanju v dobro in zaupanju v dobro. Brez tega bi namreč težko preživeli. In zame je že to izraz vere. Ker pa sem ravno v gorskem svetu, bom z vami podelila, kako pomembna je zame vera v hribih. Hribi meni osebno pomenijo zelo svet, a seveda tudi zelo nepredvidljiv prostor, zato je v moji navadi, da se vanje (nagibam se bolj k alpinizmu) ne odpravim, ne da bi izročila svojo varnost ter varnost svojih soplezalcev Njemu. Velikokrat tudi prosim za konkretna znamenja, kadar se v hribih ne morem odločati po svoji intuiciji. Samo izročanje varnosti in omenjene prošnje mi prinašajo notranjo pomiritev in sprejetje danosti. Menim, da je občutek varnosti, ki mi ga omogoča duhovnost, v hribih verjetno ključnega pomena, zato se je tako oprijemam. Predvsem se zavedam, da je moja moč Njegova moč. Pomembno mi je, da vsak dan, ki ga preživim ali v hribih ali v dolini, vključim v svoje delovanje in odločanje Njegovo voljo. Zanjo prosim s kratko molitvijo, po navadi že pri zajtrku. Ljudje imamo veliko prostora za svojo voljo, to je Gospodova milost, ki nam je dana, a seveda to ne pomeni, da smo se vedno zmožni odločati tako, kot je najbolje za nas in za druge. Zato je pomembno zaupanje v Gospodovo voljo ter izročanje dogodkov tudi v Njegove roke. Potem pa lahko čakamo in zgodilo se bo tako, kot je najbolje za nas. Zaupajmo!

Peljala sem se z avtobusom in nehote prisluhnila pogovoru dveh mladih ljudi za seboj. Dekle je pripovedovalo o nesreči, ki jo je doživelo, ko sta se s fantom peljala z motorjem. »Imela sta zares srečo, da se vama ni zgodilo kaj hujšega,« je rekel sogovornik. Dekle je odvrnilo: »Ne, to ni bila sreča. Imela sva angela.« Nekaj trenutkov je sledila tišina, potem pa je fant rekel: »Da, to ni bila samo sreča. To je bil angel.« tPomislila sem: zares, kolikokrat v življenju imamo občutek, da nas je samo »sreča« obvarovala neke hujše nesreče. Ne vem, če se pri tem dovolj pogosto zavemo, da ta »sreča« ni nekaj nedoločenega, česar ne bi znali razlagati, ampak je preprosto otipljiv božji poseg v naše življenje. tMož, ki je pred kratkim v prometni nesreči izgubil ženo in sam dobro ve, kaj pomeni doživljati stisko, mi je pripovedoval tole zgodbo. Peljal se je z mestnim avtobusom in neka ženska je spraševala, kje mora izstopiti. Povedal ji je, hkrati pa je tudi opazil, da je precej zmedena. Izstopil je na isti postaji kot ona in ji skušal pokazati ulico, ki jo je iskala. To je bil povod za pogovor, ki je trajal najmanj pol ure. Njemu, neznanemu človeku, je pripovedovala, da ji mož v bolnišnici umira, da je vsa zbegana, da ne ve, kako bo kos situaciji. Čeprav ga ni poznala, je v njem začutila človeka, ki jo zna poslušati in ki ga v tem trenutku potrebuje. Ko sta se poslovila, mu je rekla: »Hvala za ta pogovor. Pomagali ste mi.« V tem trenutku je bil zanjo ta neznani moški angel, ki ji ga je Bog poslal na pot, da je nekoliko omilil njeno stisko. tTako se naša življenja na čudovit način prepletajo. Verjetno se sami niti ne zavedamo, kolikokrat nas Bog pošilja kot angele na pot, da bi pomagali nekomu, ki ga sploh ne poznamo.

Emir Bešić je osnivač i glavni kreator sadržaja TikTok profila @betowen85 (Betowen i Sevda) koji u trenutku objave ovog teksta ima preko 112 tisuća followera, s tendencijom brzog rasta. Iako TikTok ima, ili je imao reputaciju da sadrži videe prvenstveno za mlađu populaciju, Emir je odličan primjer kako takvu vrstu sadržaja oblikovati za odrasle. Njegovi videi sadrže zabavan sadržaj izvučen iz svakodnevnice njegove obitelji, a nije rijetkost da imaju i preko 500 tisuća pregleda. Pričali smo o tome kako je došao do toga da objavljuje na TikToku, kakav sadržaj najbolje prolazi, te koji su potencijali TikToka za poslovne primjene, te na koji način. Želite li da napredujemo u stvaranju ovakvog sadržaja? Onda podržite Surove Strasti na Patreonu, to je platforma gdje možete odrediti da se Surovim Strastima svaki mjesec automatski pošalje neki iznos, na primjer 15-tak eura. To nije veliki iznos - manje od jednog izlaska s par prijatelja, a nama puno znači da ostvarimo kvalitetniju produkciju.  PREPORUKE ZA LAKŠE I UGODNIJE SLUŠANJE PODCASTA Tri načina kako slušati podcast Kako slušati podcast u autu koji nema Mp3 player Top lista najslušanijih epizoda Za lektire Surovih Strasti, edukacijske sadržaje i za potporu onom što radimo, posjetite našu platformu Surove Strasti Academy.

Početkom ramazana donosimo vam jednu posebnu epizodu podcasta “Putokaz”. Gost ove epizode je Nermin Mekić. Ime dobro poznato u našem gradu. Nekada najmlađi kapiten KK Sloboda Dita. Član zlatne generacije te ekipe. Razgovaramo o njegovim košarkaškim počecima, o profesionalnoj karijeri, o značaju sporta u odgoju i razvoju mladih ličnosti, te o mnogo drugih sportskih tema. Međutim, ono po čemu je naš brat Nermin jedinstven primjer jeste da je on osoba koja je kroz profesionalnu karijeru živio u dva najsvetija muslimanska grada, Mekki i Medini, igrajući za njihove košarkaške klubove. Dolazak u Medinu, kaže, nikad neće zaboraviti. U Medinu je došao mladić Nermin, željan uspješne karijere, bogatih ugovora, popularnosti i svega onoga što ide uz to, a iz Medine je otišao brat Nermin, Allahu pokoran rob, hadžija, osoba kojoj je cilj i svrha života Allahovo zadovoljstvo i ibadet Njemu. Kao takav odlazi u svetu Mekku da upotpuni svoj preobražaj. Iako velika većina ljudi koji su živjeli u ova dva grada kažu da je Medina posebna, Nermin kaže da ni sam ne bi mogao odvojiti jedan od njih. U Mekki dolazi do upotpunjavanja njegove vjere, svakodnevni namazi u Haremu, učenje, čitanje, saznavanje i spoznaja vjere, kojoj je donedavno pripadao samo nominalno. I kako on kaže, možda su neki košarkaši imali bolju karijeru od mene, zaradili više novca, ali ja se nikad ne bih mjenjao ni sa jednim od njih, jer je meni profesionalna karijera donjela puno više nego što može novac i slava, a to je uputa od Allaha i spoznaja smisla života. Većina ljudi uputu dobije kod svoje kuće, a naš brat Nermin, kako kaže, morao je otići po svoju uputu na najsvetija mjesta, i taj period svog života i danas smatra najljepšim. Povratkom kući, kao i završetkom karijere, predstoje nove borbe i izazovi. Danas je Nermin suprug i roditelj dvoje prelijepe djece, uspješan biznismen, ali prije svega vjernik praktičar. Insan koji je po uputu morao otići u Medinu.

Ob misli na Sveto družino pride pred nas podoba idealnega dečka Jezusa, ki zna ubogati, ki je staršem vedno samo v veselje in ki ga imajo prav vsi v njegovem kraju zelo radi. Toda Sveto pismo nam ob Jezusu in njegovih starših, predstavi neko drugo podobo, ki je malo manj romantična, vsekakor pa veliko bolj življenjska in ki nam razodene še globje bogastvo družinskega dogajanja. Jezus iz Nazareta je bile namreč ne samo Božji sin, ampak tudi v polnosti človek. Zato je kot otrok, ki vstopa v doraščajočo dobo, imel podobne težave in iskanja kot naši najstniki. Na današnjo nedeljo beremo Lukovo pripoved o 12- letnem Jezusu v templju. Kot vsako leto so tudi tokrat Jezusovi straši z vso družino romali v Jeruzalem. Otroci so hodili spredaj in se me potjo razigrano pogovarjali. Potem so šli v romarski procesiji odrasli in ob koncu starejši, ki so bili nekoliko počasnejši. Če je Jezus želel ostati še malo v Jeruzalemu, bi moral to povedati staršem in prositi za dovoljenje, toda tokrat jih je želel, kot zamika vsakega dečka njegove starosti, tudi kaj poučiti. Prizor mladoletnega Jezusa med modreci v templju je prav tako zanimiv. Gre namreč za obred »bar mitzvah«, ko deček sedi v krogu odraslih mož, bere odlomek iz judovske Postave in ga komentira, hkrati pa zastavlja starejšim zanimiva vprašanja. Pogosto so zelo domiselna, zato se tudi modreci čudijo, kako Božji duh spregovori po besedah tega otroka in so navdušeni nad njegovo rano modrostjo. Zato modreci tudi premišljujejo, kaj jim je hotel Bog sporočiti po ustih tega dečka. Škoda, da nam Luka na pove kaj več o teh zanimivih pogovorih. A izpostavi nam dialog med Jezusom in njegovo materjo. Po judovskem običaju bi ga moral okarati njegov krušni oče, Jožef, vendar varuh svete družine to prepusti materi, saj od Jezusovega rojstva ve, da se pred njim odvijajo svete skrivnosti, ki jih ne razume. Mati Marija iskreno pove, da sta z očetom bila žalostna. In potem pride čudovit odgovor, ko jima sin pojasni, da se sedaj že zaveda, kdo je njegov pravi oče, Bog sam, in zaradi tega pripada Njemu in nikomur drugemu. Da, Jezus v imeni vseh otrok staršem sporoča, da otroci pripadajo Bogu, saj so dar njegove ljubezni. Zato ne morejo biti zgolj sredstvo za uresničevanje starševskih želja in ambicij. Otroci so razkritje Božje ljubezni in njegove modrosti mede nami. Sveta družina nas s svojim otrokom preseneča, podobno kot nas preseneča vsak otrok, pomembno je le, da zaslišimo, kako prek njega spregovori Bog sam. Vsem družinam in otrokom želimo veselja, zdravja in radosti v novem letu. Naj vas vse navdahne mir in naj pri vas ostane.

Otišao je jedan od nas Iz naše zajednice biciklista Otišao je ne bilo koji već onaj koji je nekada nosio baklju i osvetljavao nam put. Na širokim gumama sa kramponima, bio je prvi. Prvi oduvek Prvi koji je osnovao MTB klub, prvi koji je MTB ovo i MTB ono, i šta sve nije prvi. I prvi koji je ove 2021. godine uzeo MTB medalju na Evropskom Prvenstvu I to kod kuće, u Novom Sadu I na kraju Bio je prvi u našoj zajednici, koji je sam sebi okončao život Ivan Davosir A što se tiče samog života. U toj igri nema ni pobednika ni gubitnika. Život je igra koja traje beskonačno, dok se mi kao učesnici smenjujemo po pravilima prirode. I za sve nas je šokantno kada neko sam odluči da napusti tu igru. I hteli mi to ili ne, zapitamo se iznova: Gde smo mi u toj igri? Svi ćemo sada da se opraštamo od njega Bio je ovakav, bio je onakav... Bio je Nema ga više! Nisam ga poznavao lično. Ne mogu da kažem ništa više od svih Vas koji ste ga znali. Ali znam da je bio jedan od ljudi koji je sve nas pokretao i inspirisao. Mali deo nas je sada ovakav zahvaljujući njemu i njegovom radu u svetu biciklizma. A i u onoj beskonačnoj igri, on je bio takmičar pre nas. A mi smo hteli da budemo kao i on. Vremenom smo se svi pogubili i rasuli u toj nemilosrdnoj grupi igrača. Neko je otišao napred, neko je zaostao. A on je ostao usamljen. I odustao! Jer nije više video smisao. Jer niko nije svojevoljno napustio ovu beskonačnu igru, samo zato što je bio gladan ili nije bio fizički spreman. Ne! Već zato što je ostao sam, i nije više video smisao. Sada mu pišemo reči hvale. Njemu te reči više ništa ne znače. Znače nama koji ih pišemo i izgovaramo, dok sa knedlom u grlu, ostajemo u igri. Znače nama samima da skupimo još koju mrvu hrabrosti da istrajemo u beskonačnosti. Da li je to hrabrost? Da li je to smisao? Ja nikad nisam imao hrabrosti da stanem ispred njega i da mu stisnem ruku i kažem hvala "Hvala Čika Davosire što sam kao klinac od vas saznao za vežbe istezanja koje ste objavljivali u časopisu Velo Nautik" Nije da nisam imao priliku, nije da nisam imao vremena, jer prošlo je 25 godina od tada Jednostavno nisam smatrao da treba A možda bi mu baš to dodalo mrvicu smisla u njegovoj beskonačnosti. Možda je sada smisao da se sagnemo, uzmemo njegovu baklju i nastavimo dalje njegovim stopama Da mi ohrabrimo druge ljude oko sebe Da se više niko nikad ne izgubi i ne ostane sam i usamljen? Da ih iskreno pitamo: -Kako si? -Možeš li dalje? I zaista saslušamo šta imaju da kažu! I ne delimo im savete dok slušamo.Ne Ne osuđujemo i ne govorimo kako bi mi postupili Jer mi nismo oni. Samo ih slušamo. Ali da ih ne pitamo "Kako si" bilo gde! Već na nekoj udaljenoj klupi ili u šumi dok vozimo bicikl. Možda pored neke česmi na kojoj smo zajedno zastali da predahnemo i sipamo vodu ili možda u intimi magacina biciklističke radnje... Stvorimo im sigurno okruženje da zaista mogu da kažu kako su. Jer samo u sredini gde se oseća sigurno, čovek može da iskaže svoje emocije i osećanja. Da se isplače kao čovek. Zar nije to smisao ove igre? Zar nije to hrabrost. Da pomognemo drugima Kada posustanu, kada posumnjaju u sebe i kada kažu: "Nisam dovoljno dobar" Da im u tom trenutku kažemo „Sjajan si! Upravo sada! I niko nije kao ti. Postići ćeš sve što želiš. Možda još uvek nisi dovoljno dobar. Ali svakog dana si sve bolji. Živ si“ Da im promenimo tok negativnih misli i njihov narativ. Jer čovekov mozak ne radi na komandu. Ne može mu se reći da nešto radi ili ne... Nemojte misliti na roze mačku!? Uostalom šta uopšte znače one rogobatne rečenice: Možeš ti to, ili Izdrži! i slično Oni da mogu, oni bi! Jurcali bi srećno u igri života, mašući nam sa svakog brda. A mi? A mi bi tada bili radosni zbog njih jer njihova sreća je i naša radost. A sreća i radost su tu da se dele. Sve što se deli raste. Jer nema veće tuge nego nemati sa kime da podelite sreću, ili tugu. Zato Vas iskreno molim, da češće izgovarate ove reči KAKO SI? TU SAM ZA TEBE. Kako bi beskonačno prenosili sreću-Život Zajedno --- Send in a voice message: https://anchor.fm/bicisvet/message

Sinočnje poplave in močni nalivi so prizadeli več kulturnih institucij, v Ljubljani je med drugim zalilo depo Moderne galerije, ljubljansko Dramo in Slovensko mladinsko gledališče, vdori vode so poškodovali studie Radia Slovenija; ljubljanski gasilci število posredovanj primerjajo s stoletnim žledom leta 2014. Dogajanje spremljamo v naših informativnih oddajah, v oddaji Svet kulture pa napovedujemo premiero baleta Apollon musagete in operatorija Kralj Ojdip v ljubljanski Operi ter nastop Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič v sklopu koncertnega cikla Plečnik & a cappella.

https://pvililovse.wixsite.com/duhovni-odmiki/blog/categories/dnevi-med-letom-a

Po skoraj 8-ih mesecih bodo pristojni jutri preklicali epidemijo covida-19, kljub temu pa bodo še vedno veljali nekateri ukrepi za zajezitev širjenja koronavirusa. Resorni minister Poklukar pravi, da je cepiva dovolj, zato bodo tako imenovane dneve odprtih vrat za cepljenje organizirali tudi v manjših krajih. OSTALE TEME: -Epidemija je razgalila tudi vse nepravilnosti v domovih za starejše. Varovanci in osebje pa naj bi vendarle doživeli lepše čase, vsaj tako pravijo na novoustanovljenem direktoratu, ki bo med domove razdelil 93 milijonov evropskih sredstev. - Podnebne spremembe ter izzivi, ki jih zavezništvu predstavljata Rusija in Kitajska, bodo glavne teme zasedanja voditeljev zveze NATO v Bruslju. - Novak Djokovič je tudi v sinočnjem finalu Rolland Garosa, ko mu je nasproti stal Stefanos Cicipas, dokazal odlično psihološko pripravljenost. Na EURU včeraj zmagali nogometaši Nizozemske, Avstrije in Anglije.

https://pvililovse.wixsite.com/duhovni-odmiki/blog/categories/dnevi-med-letom-a

Večer v živo s patrom Karlom Gržanom: "Sreča je odločitev!" S patrom Karlom Gržanom smo se pogovarjali, kako v negotovih časih, v katerih smo, najdemo radost, mir, dobro počutje in celostno zdravje. Zaupal nam je tudi zlato pravilo, ki ga je modro upoštevati, ko nas zajameta tesnoba ali strah. Njemu za dvig iz »senc« pomagajo že kavica pri sosedih, cvetoč travnik in bližina živali. Zaupal nam je tudi, kako je s srečo v življenju. Prisluhnite. Prisluhnite pogovoru, v katerem boste med drugim izvedeli: - zakaj moramo biti, ko nam je hudo in ko smo v stiski, pozorni na vse, kar nas krepi in radosti, - kaj pomeni, da se »odločimo za srečo«, - kako premoščamo strah, stisko in negotovost, - zakaj je pomembno, da imamo pristen stik z naravo in vsemi živimi bitji, - kako si pomagamo, da se dvignemo iz senčnih obdobij življenja, - kaj je ljubeča prisotnost in zakaj je tako zelo pomembna za kakovost našega bivanja, - zakaj je pomembno, da sledimo tistemu, kar nam dviga pozitivno misel, - kaj je »zlato pravilo«, ki ga je dobro upoštevati, ko nam je hudo - in še veliko navdihujočih razmišljanj in modrosti o življenju.

Šta je Gospod mislio kada nas je pozvao da budemo njegovi svedoci? Šta Gospod Isus očekuje od nas danas kao njegove svedoke? Mi smo pozvani da budemo Hristovi svedoci, ispunjeni Svetim Duhom da smelo i bez stida dostojanstveno svedočimo o Njemu.

Njemu pa so se pri priči razvezala usta in jezik, in je govoril in slavil Boga.(Lk 1, 64)

Delova komentatorja sta tokrat razpravljala o tem, kaj prinaša tretja vlada Janeza Janše. Mandatarja očitno imamo. Tri stranke so dobile svoj da, je na začetku debate Od srede do srede dejal Janez Markeš. A komentatorja sta se takoj nato vrnila v leto 2018. Eno od temeljih vprašanj je takrat namreč bilo: Ali boste šli v koalicijo z Janezom Janšo, če zmaga? To je bilo vprašanje, ki se je zdelo morda celo bolj pomembno od programskih točk. Rekli so ne. In zaradi tega takrat Janševa koalicija ni mogla biti postavljena. Je torej ta preobrat danes sporen, se je vprašal Ali Žerdin. Da, v vsakem primeru, je odgovoril Janez Markeš. A Janša za to ni nič kriv. Janez Janša je pač nekdo, ki gradi svoje papeško cesarstvo, nekdo, ki ne priznava laične vloge države, in čaka, da pridejo sprti fevdalci, ki se ne morejo zmeniti med seboj, kako bi si razdelili to oblast, nazaj k njemu ter ga prosijo, da vzpostavi enotnost. In Janša je mojster enotnosti, mojster v tem, da je, kar je. Vsi vedo, kaj to pomeni. Ko ne ostane nič drugega, se kot ovce vrnejo k njemu. Janša je čakal in dočakal. Marjan Šarec je računal na neko dinamiko, ki pa se ni zgodila. Komentatorja sta govorila tudi o voditeljih strank, ki so podpisali koalicijsko pogodbo z Janšo – niso namreč isti, ki so jo podpisali s Šarcem. Markeš je dodal, da so trenutni voditelji strank, ki so šle z Janšo v koalicijo, popolnoma brezoblični, brez osebnosti. Po Markeševem mnenju bo največji osmoljenec v vladi, ki se sestavlja, NSi.

Pomembno je verovati v ideale in biti pripravljen žrtvovati se zanje. Treba je imeti odprte oči za znamenja časa, je imel navado reči pokojni oče Franc Bole. Njemu v spomin smo pripravili oddajo Naš gost in v njej nanizali utrinke njegovega iskrivega pripovedovanja.

Borut Zupančič je konjiček spremenil v celodnevni posel. “S papigami se zbujam, ponoči tudi zaradi njih, preden grem spat, pa ugasnem luči v preletalnicah.” Mladiče hrani z injekcijo, v golšo jim iztisne hrano. Pravi, da jih ima res rad in zanje skrbi, zato ptice ne proda kar vsakemu. Pripoveduje, da so zelo cartljive, inteligentne in – kar se jedilnika tiče – vsejede. Tako jim dnevno pripravi ‘hobok’ sadja, zelenjave, živil z vlakninami in ogljikovih hidratov. Posebej rade imajo kuhano polento!

Arnel Šarić Sharan je poznat širom BiH kao izvrstan radijski voditelj, novinar “Oslobođenja” i “Dani”, član punk rock benda te jedan od predstavnika skromne bosanskohercegovačke podcast scene sa svojim “Radijo podcastom”. Na ovogodišnjem Play Media Dayu u Banja Luci, pričali smo s njim i ostali oduševljeni količinom entuzijazma kojeg nosi u sebi uz prepoznatljiv sarajevski humor te poštovanje koje ima za radio kao medij. Stanje podcasta u BiH - tko se sve bavi podcastom Donedavno nije postojala konkurencija kada je u pitanju podcast, izuzev možda one da je radijski program dostupan on-demand. Arnel je svoj “Radijo podcast” pokrenuo u lipnju 2018. godine. Njemu su se pridružili Sarajevo Calling, Cantina Talks te CyberBosanka. Formula za izvrsnog podcast voditelja i što je to zapravo pravi podcast Osim pravog mikrofona da se bolje čuješ (smijeh), dodaje kako je to zapravo da znaš što želiš i kome se obraćaš. Što se tiče definicije podcasta, generalno je teško odrediti. Jer danas imamo i YouTube podcaste i snimljene radijske emisije. No zapravo, podcast bi značio da je to audio format koji mogu snimiti i poslušati bilo kad i bilo gdje. Arnel kao radijski voditelj Kako sam kaže, većinu profesionalnog angažmana temelji na činjenici da država u kojoj živi zapravo ne funkcionira. Veliku popularnost stekao je u radijskoj emisiji “Šalter” koja je za cilj imala pomoći slušateljima na njihov zahtjev uz direktnu provokaciju nadležnog državnog organa koji trebao, morao i mogao riješiti konkretan problem. Arnel kaže da je oko 95% slučajeva i bilo riješeno. Svoj nastup radijskog voditelja okarakterizirao bi kao opušteni te nam je ispričao brojne anegdote koje su obilježili taj dio njegove karijere. Poslušajte ih u podcastu. Pokretanje “Radijo podcasta” i stvaranje sadržaja Pored profesionalnog života, nastupanja u bendu, obitelji te drugih bitnih stvari za koje mora raditi kompromise, podcast je nastao iz želje i sa voljom da stvori sadržaj koji njega zanima bez da radi kompromise i ustupke zbog marketinga odnosno financiranja, sponzorstava i slično. Za podcast primarno stvara sadržaj koji njega zanima. Od rock and rolla, lokalne scene, stripa, budizma preko djeteta i video igara do socijalno političke situacije i pogleda na religiju. Poštovanje prema radiju i kakve podcaste želi raditi “Moje životno usmjerenje je radio”, kaže Arnel i nastavlja “radio zahtjeva da daš sebe, da koristiš mozak cijelo vrijeme. Radio je kao seks sa osobom koju ekstremno voliš. Podcast je kao mastrubacija na pornografiju, iz devedesetih.” A Radijo podcast je nastao iz ljubavi prema radiju i omogućava mu da radi različite stvari sa različitim ljudima o različitim temama. I upravo takve podcaste želi snimati. Da budu opušteni, normalni, da osjeti i žar i očaj, da se vidi i prepozna čovjek u svemu što jest. Ovo je jedan od najdinamičnijih epizoda Surovih Strasti, sa nesvakidašnjim pogledom na život i sugovornikom koji kao jedan od najboljih Sarajlija, ima priče prožete humorom, dubokim mislima i čovječnošću. Poslušajte podcast. -- Autorica teksta: Jelena Kišiček 00:30 O nazivu “Radijo podcast”00:40 Bavim se stvarima u kojima se gubi novac01:10 Podcast konkurencija u BiH01:40 Startanje “Radijo podcasta”01:48 O “Sarajevo Calling”02:15 Pišem za “Dani” i “Oslobođenje”02:48 O “Cantina Talks”03:10 O “Cyber Bosanka podcastu”03:30 Formula za izvrsnog podcast voditelja04:18 Formatirani oblik radija05:25 Što je pravi podcast05:45 O “Podcast Inkubatoru”06:45 Zašto sam krenuo sa podcastom i moje iskustvo na radio stanicama07:20 Otkaz na radiju “Otvorena mreža”07:45 RSG radio08:01 Stigle kokice08:35 Opušteni format radija09:12 Kašnjenje u jutarnji program radija09:30 “Dobro jutro, ja ne mogu”10:40 Kako sam čitao vremensku prognozu10:50 Nisam volio vrijeđati inteligenciju svojih slušatelja11:15 Ganjam podcaste u kojima želim vidjeti i žar i očaj i stvarnog čovjeka11:30 Tko mi je publika11:50 Ja sam gradio sebe - TV, radio,

Pred bližnjo 100. obletnico Ivana Cankarja smo v pogovoru z interpretatorjem njegovih besedil in igralcem njegovih dram odkrivali, kaj ima Cankar povedati današnjemu človeku, Slovencu, kristjanu. Z nami v studiu je bil igralec Pavle Ravnohrib.

Anna nosi muzičku kutiju kod urara da je on popravi. Ali za Paula Winklera je to više od obične narudžbe. Njemu se čini da Annu zna od ranije. Ali kako je to moguće? Pa ona je tek došla. Kada Paul Winkler otvori muzičku kutiju, u njoj pronalazi komad papira s kodom 1961083. Što bi to trebalo značiti? I o čemu priča Paul Winkler? Anna ga moli da popravi muzičku kutiju, a on tvrdi da se oni već znaju. U toj zamršenoj situaciji Anna radi međubilancu igre i zbraja bodove. Ostaje joj još 90 minuta i dva života. Ona je slijedila glazbu, ali što znači: „U podjeli je rješenje“?

Jos uvijek nema traga Exu... Iz gramatike: ponavljanje perfekta

Ana odnosi muzičku kutiju na popravku kod časovničara. Ali za Paula Vinklera je to više od uobičajenog zahteva. Njemu se čini da Anu poznaje od ranije. Ali kako je to moguće? Ona je upravo stigla. Pošto otvori muzičku kutiju, Paul u njoj pronalazi komad papira sa izvesnim kodom 1961083. Ali šta to znači? O čemu Paul Vinkler govori? Dok Ana od njega traži da joj popravi muzičku kutiju, on govori kako se oni od ranije već znaju. U toj zapetljanoj situaciji Ana pravi bilans igre i sabira osvojene bodove. Ostaje joj još 90 minuta I dva života. Ona je pratila zvuk muzike, ali šta znači: “U podeli leži rešenje”?