Podcasts about pripoveduje

Martin Poljšak je novinar Primorskega dnevnika, ki večinoma piše o migracijah in zgodbah migrantov. Verjame namreč, da se za statistikami skrivajo zgodbe, ki morajo najti pot do bralcev in odtajati naše hladno dojemanje številk o izgubljenih na morju. Martin se je pravkar vrnil z ladje Life Support, ki v Sredozemlju rešuje migrante. Pripoveduje o vojaški disciplini, človečnosti in predanosti. O zdravnikih, ki jih denar ne zanima. O reševalki, ki ji je grozilo 14 let zapora, pa se je vseeno vrnila. O praznih besedah na kopnem in tišini na morju. Pravi, da nismo dovolj jezni. Da nam ne sme biti vseeno. Da bomo morda nekoč v želji po boljšem življenju bežali mi.

29-letno dekle Katji zaupa svojo izkušnjo družine. Rejniške. Pripoveduje zgodbe o tem, kako je pri štirih letih zbežala od doma, kako je bila zanemarjena s strani rejnice, kako je biti revna študentka, sama z ubogo državno štipendijo. Pove, kako jo je razočaral Center za socialno delo, kako jo je na cedilu pustila država. Ko ni časa za filozofiranje o eksistencialni krizi, ni prostora za sanjarjenje in spraševanje o zadovoljstvu. To je zgodba o moči posameznice. O dialogu s svojim notranjim otrokom. O tem, da ni kriva ona, niti ne noben drug otrok, ki je v podobni situaciji.

Rimana zgodba o očkovi košati bradi in pravljičnem svetu, ki se skriva v njej … Pripoveduje: Željko Hrs. Napisal: Boštjan Gorenc - Pižama. Pravljica iz cikla Čebelice. Posneto v studiih Radia Slovenija, maj 2021.

V tokratni Nedeljski reportaži smo se odpravili v Slovenski etnografski muzej, ki je državni muzej in najstarejša etnološka ustanova v Sloveniji. Hrani več kot 40 tisoč predmetov slovenske in zunajevropske kulturne dediščine ter je muzej "o ljudeh, za ljudi", muzej kulturnih istovetnosti, prostor dialoga med preteklim in sedanjim, med svojo in drugimi kulturami, med naravo in civilizacijo. V teh dneh so kot del spremljevalnega programa stalne razstave Človek in čas v SEM odprli razstavo z naslovom Zgodbe steljnikov: Preplet orlove praproti, živali in ljudi. Razstava se osredinja na značilne belokranjske steljnike iz brez in orlove praproti. Pripoveduje zgodbo opuščanja in zaraščanja ekstenzivne kmetijske krajine ter sprememb v strukturi kmetijstva, to pa je značilno tudi za vso Slovenijo. Po razstavi se je sprehodila Tadeja Bizilj.

Ruwaida Amer je 30-letna učiteljica in novinarka z juga Gaze. Kljub temu je njeno življenje pred začetkom zadnje vojno večinoma potekalo na severu v mestu Gaza. Pripoveduje, da je imela dostojno življenje. Vsak dan je poučevala ter ustvarjala novinarske prispevke in dokumentarce. Še posebej se je osredotočila na zgodbe ljudi, še najmanj ji je všeč politika. Ko se je pred 15 meseci začela vojna, se je njeno življenje popolnoma spremenilo. Sever Gaze zanjo ni obstajal več. Tam so bili vsi njeni prijatelji in učenci. Začelo se je drugačno življenje. Soočala se je s pomanjkanjem vode, elektrike, hrane, povezav s svetom. Med vojno je ključno preživeti. Nekaterim njenim prijateljem in učencem ni uspelo. Zdaj je končno na obzorju premirje. Ruwaida Amer pravi, da je varno življenje ključno. Da se lahko prosto gibaš in ti ni treba ves čas razmišljati, ali te nekdo bombardira ali ne. Zamišlja si, da to pomeni konec neprestanih preletov vojaških letal in dronov. Varnost pomeni, da se lahko srečaš s komerkoli, z družino, prijatelji. Znova lahko greš v službo. Ruwaida zadnjih 15 mesecev ni v živo poučevala nikogar. Želi si, da bi premirje bilo dokončno. Mir je nekaj najpomembnejšega. To je vse, kar si trenutno prebivalci Gaze želijo. Ruwaida pa se zaveda, da je mir pomemben za vse ljudi na svetu. Tudi zato svet poziva, da trdno podpre to premirje. Niti v najhujših sanjah si prebivalci Gaze ne želijo več nadaljevanje vojne. Verjame, da ima vsaka zgodba začetek in konec. Torej vse se enkrat konča, samo da ne vemo kako. Svoje sanje prihodnosti si v Gazi želijo uresničevati v miru, ki lahko po besedah Ruwaide reši vse težave. To zvočno pismo je tik pred nastopom premirja v Gazi poslala učiteljica in novinarka Ruwaida Amer. Ve čas vojne je ya številne medije popisovala življenjske zgodbe ljudi v Gazi.

Tam pečejo tudi palačinke z lila borovničevo marmelado. Pripoveduje: Željko Hrs. Napisal: Peter Svetina. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

Kot 377. knjiga v zbirki Kondor (pri Mladinski knjigi) je izšla precej nenavadna knjiga. Njen naslov je Popotovanje po moji sobi, njen avtor Xavier de Maistre (1763-1852) pa je z naslovom natančno opisal dogajanje v besedilu. Pisatelj svojo pripoved (besedilo, tekst, kratki kratki roman, romanček, potopis … so povsem sprejemljive oznake) sicer začne s tretjeosebno pripovedjo, toda ta je zgolj simpatičen, nekoliko refleksiven uvod v prvoosebno pripoved: pisateljev alter ego mora kazensko, zaradi udeležbe v dvoboju, preživeti dvainštirideset dni v hišnem priporu. Toda kar je na prvi pogled kazen, je poldrugi pogled pozneje pustolovščina duha, s katero si je avtor dal precej duška tudi za bralkino in bralčevo veselje. Pisateljev alter ego namreč dodobra izkoristi svojo popotovanje in se »kakor komet v vesolju pojavi v družbi uveljavljenih mojstrov.« Pripoveduje o marsičem, včasih je zaletav in drugič v zadregi, samovšečen in malce pozneje empatičen, zmerom pa berljiv in presenetljiv. Več o zanimivi knjigi v pogovoru z Markom Goljo in v Izšlo je pove njen prevajalec Primož Vitez, tudi pisec spremne besede.

Kaj je to kriljenje z rokami in glasno dihanje? To je Gurij, ki se sprošča s čarobnimi zmajčki (zelo spominjajo na solato). Za zabavne položaje sproščanja navduši tudi sosedova otroka. Zabavne položaje redno vadite, lahko so tudi del večerne rutine. Otroci jih bodo ponotranjili in se bodo k njim zatekli tudi ob nemirnih trenutkih. Katero žival boste najprej izbrali? Kung ful položaje za sproščanje si oglejte v aplikaciji Lahkonočnice ali na spletnem mestu Lahkonocnice.si. Pisatelj: Tomo Kočar Ilustrator: Izar Lunaček Zvočni efekti in glasbena podlaga: Miha Šajina Produkcija: Matjaž Moraus Zdešar, oblikovalec zvoka Prisluhnite Lahkonočnicam, sodobnim zvočnim pravljicam domačih avtorjev v aplikaciji Lahkonočnice ali na spletnem mestu Lahkonocnice.si.

Kristina Brenk pripoveduje o pravljicah svojega otroštva in izbira tisto o Jakcu … Pripovedujeta: Kristina Brenk in Boris Kralj. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1989.

Gašper Šircelj je pred dobrim letom dni diplomiral iz računalništva. Šel na zagovor, uspeh proslavil na pijači s prijatelji, že nekaj ur po tem pa zajahal kolo in se podal na več kot leto dni trajajoče 16.000-kilometrsko potovanje do Singapurja.V pogovoru podoživlja nekatere izmed bolj prelomnih izkušenj, ki jih je nabral po poti, polni vzponov in spustov, pa tudi vzponov in padcev. Pripoveduje o tem, kako je bilo prenočevati na prostem v nekaterih bolj odročnih, neokrnjenih delih narave, kjer domujejo različne divje živali. V Turčiji so ga na primer večkrat močno prestrašila krdela potepuških psov, nato pa še daljše srečanje z družino petih medvedov, pred katerimi mu je uspelo pobegniti na streho bližnjega objekta, kjer je več ur čakal na pomoč. Predvsem pa le nekaj tednov po zaključku poti Gašper, še vedno poln svežih vtisov, osmišlja svoja doživetja in razlaga, kako so zaznamovala njegov odnos do ljudi in življenja nasploh. 7. oktobra 2024 vsi ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 70 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in brezplačne vstopnice na POVEZAVI.

Jasen sončen dan. Dva gospoda se srečata, eden ima odprt dežnik. »Saj me dežuje, Toni!« »Ne, vem. Cementuje pa!« Glagola cementovati ne boste našli v slovarjih, čeprav lepo opisuje usodo prebivalk in prebivalcev Anhovega in srednje Soške doline. Njihova zgodba je premalo znana, zato je monografija magistrice Jasmine Jerant z naslovom Primer: Anhovo in s podnaslovom Med azbestom, odpadki, razvojem in zdravstveno krizo še toliko bolj dragocena. Pripoveduje namreč zgodbo o kapitalskem in tudi družbenem interesu za proizvodnjo azbesta in cementa, za prikrivanje škodljivosti proizvedenega in o pogumu posameznic in posameznikov, ki so leta in desetletja opozarjali in opozarjajo na škodljivost tovarne in njene proizvodnje. Zgodba o Anhovem je zgodba o interesu kapitala in državljanskem pogumu, hkrati pa tudi o veliki večini prebivalstva Republike Slovenije, ki Anhovega zaradi njegove »oddaljenosti«, »odmaknjenosti« ne opazi. Monografija je zasnovana kronološko in je izčrpno dokumentirana. Avtorica je zajemala iz vrste virov (uvodna smešnica je iz tovarniškega glasila Naš list!), tudi iz zaupnih dokumentov. V monografiji (izdala jo je Založba Mladinska knjiga) boste med drugim našli podatek, koliko odpadkov je takrat in takrat tovarna odvrgla v Sočo, v bistro hči planin. Nikar ne zamudite knjige in pogovora Marka Golje z magistrico Jasmino Jerant.

Zakaj je včeraj majhnega komarčka prav neprijetno tiščalo v trebuščku? Pripoveduje: Željko Hrs. Napisal: Grega Novak. Pravljica z natečaja za izvirno slovensko pravljico 2010. Posneto v studiih Radia Slovenija 2012.

Za številne otroke bo te dni spet zazvonil šolski zvonec, za nekatere celo prvič. Radijska zgodba o poti v šolo pa ni kakšna zatežena pripoved o vsakdanjih skrbeh v zvezi z njo. Pripoveduje namreč o srečanju deklice Ivane z vesoljčkom. Za oba je srečanje nenavadno in zanimivo. Med ljudmi vesoljček vzbuja mešane občutke, Ivana pa splete z njim prijateljsko vez. Pa so bile vse to sanje ali resničnost? Režiserka: Irena Glonar Dramaturg: Ervin Fritz Tonski mojster: Jure Culiberg Avtor izvirne glasbe: Aldo Kumar Deklica Ivana - Anja Brezavšček Fantek - Polona Juh Avtomobil - Aleš Valič Semafor - Dare Valič Debela hiša - Ljerka Belak Mala hiška - Saša Mihelčič Podolgovata hiša - Maja Končar Šolski zvonec - Jurij Souček Šola - Iva Zupančič Vitamini – Boris Ostan, Uroš Maček, Vojko Zidar Pralni stroji - Zvone Hribar, Bogo Veras, Slavko Cerjak Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2000.

"Lepa glasba je tista, ki dviguje človekovo zavest," je prepričan nigerijski saksofonist in pevec Seun Kuti, ki se pogosto sprašuje o družbeno perečih in relevantnih tematikah. Pravi tudi, da bi morali prebrati ter slediti knjigi Krasni novi svet Aldousa Huxleyja in ignorirati take toksične posameznike. Pripoveduje o odraščanju v komuni, življenju mladih Afričanov in tudi o nadaljevanju očetove glasbene zapuščine.

Piše Andrej Lutman, bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič. Stric Geza pripoveduje je že tretja pripoved prekmurskega ustvarjalca Štefana Kardoša, v knjižni zbirki Med Muro in Rabo. Zahtevno besedilo, ki je bilo v izvirniku povedano v prekmurščini, je v porabščino prestavil Dušan Mukič, naslov v porabščini se glasi Geza bači pripovejda. Pisatelj, pedagog, scenarist in tudi prevajalec Štefan Kardoš, prejemnik nagrade kresnik za roman Rizling polka, čigar besedne umetnije so prevedene tudi v angleščino, nemščino, češčino, slovaščino, poljščino, ukrajinščino in madžarščino. je Gezovo izvirno pripovedovanje nekako poslovenil, da so pripovedovalčeve zgodbe vsaj formalno razumljive vsem. Obsežna knjiga je posejana s črno-belimi fotografijami, ki branje zgodbic, pripovedk, spominskih utrinkov in veznega besedila ne samo popestrijo, ampak bralstvo s pomanjkljivim zgodovinskim spominom tudi prestavijo v čas, ki bi se ga najraje kar pozabilo. Ta čas je čas vojne, tiste vélike in tiste večje, pa čas med in po njima. Pripovedovalec Geza je strokovnjak za orožje, v pripovedovanju, ki obsega tudi spominske drobce njegovih prednikov in prednic, izpostavlja tudi svoje spomine na nesrečni čas vojne in bolezni, trpljenja, preklinjanja, revščine; pa tudi gradnje, tovarištva, posmehovanja premagancem, opevanja junaštev. Je tudi zagrizen lovec, a ne samo na divjad, pač pa tudi na prav posebne izkušnje, ki človeku pomagajo oziroma celo omogočajo preživetje v najtežjih, izrednih razmerah, okoliščinah. Knjižna narativnost prisluškuje trakovom, na katerih naj bi bil posnet pripovedovalčev svet. Sledi prepis, pravzaprav že opis pripovedovalčevih zgodb, ki naj bi se bile zgodile, vendar ni vse tako preprosto, saj zapisovalec, ki je hkrati opisovalec, sproti niza še svoje opazke, pripombe, spodbude pripovedovalcu, naj mu ne zbeži v klet po novo tekočino, ki sprošča govorne organe, ali pa v molk ali v sprotno pozabo ali – kar je še pogosteje – v pretiravanje in v podrobnosti, meječe na že prevečkrat pripovedovano. Zapisovalec je pač vztrajen antropolog in se ne meni za vse mogoče terenske odklone, ki njegovi sprotno nastajajoči zgodbi dajejo žlahtnost. Pravzaprav kar ponižno zapisuje pripovedovalčevo vztrajnost. Nekje je pač treba začeti in tudi končati; kar je vmes, je pa tako ali tako že tolikokrat premleto, povedano in poslušano, da je prav vseeno, če se mnogokrat spremeni, kaj doda ali odvzame. In od tod živost pripovedi, ki je nenehno nizanje spominov. Ob takšni strukturi narativnosti niti ni presenečenje, če se zapis posnetka konča z "... veš, kaj ... pojdi lepo domov. Se bova ponovno pogovarjala kdaj drugič.“ Ali pa: „Dobro, pretepsti se res nisem pustil, toda da bi pretepanje iskal sam, to pa ne! Pa ti zdaj to snemaš ali kaj?“ Franc Just, urednik knjižne zbirke Med Muro in Rabo že od njenih začetkov, je Gezove pripovedi v obdelavi Štefana Kardoša umestil v širši kulturno-zgodovinski kontekst s poudarkom na specifiki, ki jo je mogoče označiti za podajanje vojnih časov na način, ki naj bi zagotavljal mir in sožitje. Just ob tem izpostavlja filozofa Rudolfa Pannwitza in Bélo Hamvasa in njuno zavzemanje za človeškost v empatični obliki, kjer se sledi egoizma zmanjšajo na najmanjšo, še znosno mero. Nemara pomembnejši del knjige je pripovedovalčevo besedilo, prevedeno v porabščino oziroma poporabljeno, kar sicer ni prav ustrezna beseda, a pri prestavljanju iz prekmurščine v morda knjižno slovenščino in iz te v delno knjižno porabščino ... Ah, kar zapleteno. Še bolj zapleteno je dejstvo, da je za nastanek prekmurščine zaslužno nadvse pestro dogajanje v zgodovini, ki je niti pripovedovalec Geza ne dojema popolnoma, pa si pomaga z vsakovrstnimi vsebinskimi mašili, ki pa so glede na vojaška usposabljanja, ki so večinoma potekala kar na terenu, v vojni, in manj pri služenju vojske, dragocena ponavljanja za tiste, ki imajo srečo, da se jim vojne ni bilo treba ne udeležiti. Z izginevanjem ljudi v vojnah izginja tudi spomin na zgodbe, govorjeno in tudi pisano besedo; izgineva porabščina. V tem smislu je na knjižnem zavihku predstavljen tudi tisti Geza, ki je predvsem ljubiteljski zgodovinar, kar pomeni, da so njegove zgodbe oziroma pripovedi tisti vir za spomin, ki je sicer še najmanj natančen, a tudi zato še živ, še spremenljiv in s tem tudi sprejemljiv. Geza se pač spominja za prihodnost, za tisto prihodnost, v kateri naj ne bi bilo grozot preživetja iz trenutka v trenutek. In pripovedovalec Geza zastane ... in izgovori: „Vidiš, tako je to. Prekleta bolezen in prekleta vojna.“

Gost Jezikanja je Tadej Grum, slepi študent novinarstva, ki na Valu 202 opravlja prakso. Pripoveduje o svojem izobraževanju in delu, kako je opravljal splošno maturo – in kako slepi na primer zgolj s tipanjem prepoznajo in določijo kvadratno funkcijo. Pojasnil je, kako posluša, bere in pripravlja novinarske prispevke, kako deluje vrstica in zakaj se ne dotikamo njegove psičke Jessice.

Jutro je kot vsak čas dneva najlepše. Kapljice jutranje rose se bleščijo v svetlobi novega dne. Ozreš se naokoli, polno je biserčkov vode. Vse je umito in človek takrat težko uporablja samo glavo. Prebudi se občutljiva globina, oglasi se srce. In vidiš, začutiš podrobnosti, odseve izvora, skrivnost smisla. V kapljici jutranje rose odsevajo globine oceanov, pravi modrost. Nespametno je iskati bistvo, rešitve in smer življenja nekje daleč, ker so že tukaj. Če se je srce zaradi strahov in zamer preveč ogradilo, se zastrlo, ker se tako počuti varnejše, se prebudi takrat, ko spoznaš, da je prava varnost skrita prav v srcu. Treba ga je samo odpreti. Ko to zmoreš, v vsaki celici svojega telesa in uma veš, preprosto veš. Ne povoziš samega sebe. Namesto drugega ne moreš hoditi, a lahko ga navdihneš, da pobrska, poišče v sebi. Se približa, sprejme, se odloči. Pripoveduješ svojo zgodbo in dvigneš ušesa, napneš možgane, začneš odkrivati tudi druge zgodbe, jih poskušaš povezati s seboj. A tvoja osebna pot je enkratna, vodi skozi osebno izkušnjo, se zbrusi tudi s stiskami, trpljenjem, da postaneš res pristen, pristen do sebe in do soljudi. Danes vlada velik nesporazum o tem, kdo so otroci tega sveta. Radi se norčujemo iz omikanosti, sočutja, ljubezni, ki je resnična. Norčujemo se iz morale in »počasne«, nerodne pozornosti, dobrote, ki jo nekdo kaže do drugih. Treba je vendar vse na hitro. Slavimo zunanji videz, blišč, spretnost v zavajanju drugih. Če se ne oziraš na Boga, je to dokaz, da si samostojno misleč in sodoben, namesto da bi skromno priznal, da je življenje skrivnostno. Življenje me napravi vrednega samo, če posredujem svoj mir, če prinašam odpuščanje, upanje, luč, resnico in če ne bežim pred temo. Spoprijeti se moram s spori, lažjo, zavidanjem, trmoglavostjo, obupom – in potem zmorem, zaslutim, kako v kapljici rose odseva neskončni ocean. Zaslišim, kako se v otroškem smehu skriva angelsko petje nebes, kako se v hvaležnem pogledu nemočnega starčka zrcali modrost življenja, kako se v očeh deklice zazna hrepenenje po pomladi, kako se v ostarelem možu in ženi iskri skrivnost velike ljubezni, ki premika gore. Saj pride tudi tesnoba. Te opozori, da se ustaviš in se ozreš vanjo. Težko se premakneš. A ko se vendarle zaveš in zbereš moči, da zmoreš na pot v svoje srce, se poglobiš v območje svetega, daruješ svojo nemoč, te On okrepi. Vedno je s teboj, je usmiljen in dobrotljiv. Niti ena kapljica, niti ena tvoja solza ne gre mimo Božjega srca.

Zajeti v izviru oziroma v prevodu Slovenski otroci Lebensborna, je avtorski projekt režiserke Maja Weiss ter pisateljice in scenaristke Nataše Konc Lorenzutti. Film bo 13. marca predstavljen na Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani. Pripoveduje zgodbe štirih ukradenih otrok, zadnjih še živečih slovenskih žrtev nacističnega rasnega programa Lebensborn. To je že drugi film Maje Weiss. Prvi z naslovom Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci je bil premierno prikazan leta 2014.

Pogovor z ameriško režiserko, producentko, filmsko kuratorko in publicistko Alexandro Halkin iz Chicaga o njenem sodelovanju z zapatističnimi skupnostmi v Mehiki v okviru projekta Chiapas Media, pa tudi o vzpostavitvi projekta distribucije kubanskih neodvisnih filmov. Bere Mateja Perpar, ton in montaža Vojko Kokot.

Drugi dan novega leta je za nami. V nocojšnji zgodbi za lahko noč pa se dedkova kapa spremeni v snežno belo cesto, ki Lučko popelje do najbolj osamljene hiše v mestu. Pripoveduje igralka Nina Valič.

Nocoj bomo premierno slišali novo pravljico avtorice Lee Kosmač: Ne grem še spat, sploh nisem še zaspana. Izbrana je bila med 945 besedili, ki so prispela na natečaj Radia Slovenija za izvirno slovensko pravljico. Inja z zaspanimi očmi mežika v mamico in zbira še zadnje moči, da bi se izognila spancu … Pripoveduje igralka Aja Kobe. Pripoveduje: Aja Kobe. Avtorica besedila: Lea Kosmač. Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina. Tonski mojster: Urban Gruden. Režiser: Klemen Markovčič. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiu 02 Radia Slovenija, november 2023. "Zunaj se je že stemnilo in na nebu se je poleg lune prikazalo na tisoče malih zvezdic. Inja je sedela na svoji postelji in z zaspanimi očmi mežikala v mamico. Oblečena v svežo pižamo in z umitimi zobki, ki so se bleščali kot mali biseri, je zbrala še zadnje moči, da bi se izognila spancu."

Lakota, ljubezen in ustvarjanje so osrednje teme pogovora Uršule Zaletelj z gostom oddaje Evropa osebno. Benjamin Clementine je glasbenik in skladatelj, ki pravi, da je težje nastopati pred dvema sopotnikoma na vlaku kot pred tisočglavo množico. Pripoveduje tudi o zasebnem življenju in sprejemanju odgovornosti, ki jo terja ljubezen. "Otroci v nas obudijo prenekatere travme iz našega odraščanja. Spomnijo nas na to, kdo in kakšni smo bili. Otroci so zato moje največje darilo, saj so iz mene privlekli tisto, kar je bilo skrito, česar dolgo nisem vedel. Zdaj sem se sposoben spoprijemati s temi občutki, ki so me spremljali dolga leta."

Opica najde ogledalo. Pripoveduje: Štefka Drolc. Napisala: Svetlana Makarovič. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1975.

Jezi ga odpadajoče listje. Pripoveduje: Štefka Drolc. Napisala: Eva Marder. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1978.

Najprej je pojedla ostanke ošiljenih barvic … Pripoveduje: Željko Hrs. Napisala: Anica Perpar. Posneto v studiih Radia Slovenija 2005.

Na martinovo smo se pogovarjali z Jernejem Lubejem. Preživlja se kot samostojni somelje, pripravlja svetovanja in turistična vodenja z degustacijami (ali brez), svetuje in streže vina v gostinstvu predvsem pa pomaga ljudem, da bi bolje razumeli vina. Želi si, da bi si ljudje vzeli več časa ob srečanju z njimi, da bi si tekočino v kozarcu ogledali, jo povohali in da bi si med okušanjem vzeli čas. Ko je v času epidemije koronavirusa začasno izgubil voh in okus, je odkril nov način zaznave vina, z največjim organom, kožo. Kurja pol ali mravljinci po hrbtu so mu dali vedeti, da gre za dobro vino in ta nova obzorja zaznavanja vina še danes s pridom izkorišča.

Učiteljica klavirja, Katarina Kurtjak, ob pogovoru s psihologinjo Manco Kok ob glasbenih primerih in skozi lastne zgodbe glasbenega ustvarjanja in poučevanja učencev z različnimi motnjami avtističnega spektra, predstavlja nove, prilagojene metode in načine poučevanja. Pripoveduje o srečanju z improvizacijo, lastnem ustvarjanju in komunikaciji prek glasbe, ki lahko poveže tudi starše in otroke. Scenarij: Katarina Kurtjak in Manca Kok V scenarij so vključene izjave Suprithe Aithal, plesno-gibalne terapevtke, raziskovalke in predavateljice na univerzi Edge Hill v Angliji, brala jo je Lidija Hartman, izjave staršev in učenca. Posnetke z ur je naredila Katarina Kurtjak, z dovoljenjem in podporo staršev Ane, Patrika in Luke. Tonski mojster: Urban Gruden Urednici oddaje: Saška Rakef in Anamarija Štukelj Cusma Ljubljana: RTV Slovenija, 2023 Oddaja je del projekta B-AIR, ki ga podpira Ustvarjalna Evropa, in je namenjena raziskovanju vloge zvoka v življenju človeka.

V tem podcastu govorimo z misionarko Uršulinko, sestro Andrejo Godnič, ki deluje v Latinski Ameriki. Pripoveduje o svojih izkušnjah tam, poudarja pomen sprejemanja drugačnosti in ljubezni do vsakega človeka. Nagovarja nas k odprtosti za Jezusovo navzočnost in podporo tistim v stiski. Izraža hvaležnost za dosežke slovenskega misijona in vabi k poklonu misionarjem.

Iztok loči barve po sladoledu. Pripoveduje: Štefka Drolc. Napisal: Ivan Sivec. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1981.

Gostja serije Zdravstvo 3.0 je anesteziologinja Anita Mrvar Brečko z UKC Ljubljana. Pripoveduje o delu na urgenci, reševanju življenj in skrbi za najtežje bolnike in poškodovance, opisuje helikopterske prevoze pacientov, govori tudi o specialističnih izpitih, "s katerimi mladi zdravniki postanejo pravi zdravniki". Nad študenti medicine in novo generacijo zdravnic in zdravnikov je navdušena, zato je ne skrbi za prihodnost. Predava, raziskuje, piše članke, nenehno izpopolnjuje svoje znanje, pogosto razmišlja in razpravlja, kako bi bilo mogoče izboljšati onemogel slovenski zdravstveni sistem. Pacientom in njihovim svojcem svetuje, naj zdravstveno osebje sprašujejo, dokler ne dobijo odgovora. Dr. Anita Mrvar Brečko je res predana svojemu delu. Takole pravi: "Biti zdravnik ni poklic, ampak način življenja."V seriji Zdravstvo 3.0 se Tatjana Pirc z zdravnicami in zdravniki pogovarja o zdravju, zdravljenju in zdravstvu. Zapiski: Zdravstvo 3.0: Kirurg potrebuje razum, srce in roko; Zdravstvo 3.0: Vsi umremo, a o smrti se ne govori; Zdravstvo 3.0: Najlažje je napisati recept ali napotnico; Zdravstvo 3.0: Tudi podeželski otroci imajo pravico do lepega nasmeha; Zdravstvo 3.0: Se vam zdi, da je politična volja zdravstvo izboljšati, preden se zruši?  

Nobeno pretiravanje ni dobro. Pripoveduje: Štefka Drolc. Holandska pravljica. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1981.

Ples je ena od najstarejših umetniških zvrsti. Prek ritualnih začetkov, šablonskih oblik in klasičnih koreografij je prešel do koreografiranega plesa brez koreografije, ekspresivnega plesa, plesa na tišino ter celo plesa brez giba. A kakorkoli pogledamo, vedno velja, da ples pripoveduje zgodbo. Kako pa te zgodbe slišati in razumeti? Gostje: Plesalka in koreografinja Meg Stuart Umetniški vodja festivala Spider Matej Kejžar Pesnica in pisateljica Svetlana Makarović

Zakaj imajo fižolčki zašit trebušček. Pripoveduje: Željko Hrs. Napisal: Ervin Sorč. Posneto v studiih Radia Slovenija 1999.

Kako so silvestrovali muci in muce? Pripoveduje: Željko Hrs. Napisala: Mira Zelinka. Posneto v studiih Radia Slovenija 1996.

Lepo je imeti prijatelja tudi, če je to pajek v klobuku pod klopjo. Pripoveduje: Željko Hrs. Napisala: Staša Grgovič. Posneto v studiih Radia Slovenija 2004.

Nocoj bomo slišali 9 izmed 20 novih pravljic, izbranih med 945 besedili, ki so prispela na naš radijski natečaj za izvirno slovensko pravljico. V zgodbi avtorice Kim Leban: Pospravljen gozd je jesenski veter nanesel velik kup listja. Pripoveduje igralka Vesna Jevnikar. Pripovedovalka: Vesna Jevnikar Avtorica: Kim Leban Režiser: Alen Jelen. Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina. Mojster zvoka: Miha Jaramaz. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci! 2021. Posneto v studiih Radia Slovenija, september 2022.

Turistična vodnica Tanja Kostanjšek rada prisluhne zgodbam arhitekturnih prostorov, zato ji je uspelo zbrati veliko ljubljanskih erotičnih zgodb. Pripoveduje jih skupinam, ki jih vodi po središču našega glavnega mesta.

V Tumpatambiji otroci dobijo nove igrače, še preden se naveličajo starih, ki tako končajo na odpadu. Loti in prijatelji pa se na odlagališču igrač igrajo mehanike, jih popravljajo in sestavljajo nove. Pravljica Damjane Kenda Hussu.

Brezpilotni letalniki - tehnologija, ki sicer ni nova, je pa vse bolj uporabna v komercialne (in tudi zasebne) namene. Potrošniki atraktivne posnetke iz zraka pričakujemo v oglasih, glasbenih spotih in filmih. Matej Lavka je strokovnjak za videoprodukcijo in snemanje z brezpilotnimi letalniki. Pripoveduje o snemanju filma z droni, zakonodaji, omejitvah, opremi, idiličnih lokacijah za snemanje ter težavah, ki jih prinaša razširjenost tehnologij v zraku. Zapiski: Gajin svet 2 Mavic Spark Inspire 2 Kviz! Zanimivosti iz tehnološkega sveta pošiljava tudi v elektronske nabiralnike. Naročilnica na Odbito pismo je tukaj. Razpravi o odbitih temah se lahko pridružite na Twitterju. Dosegljiva sva tudi na naslovu: odbita@rtvslo.si.  Podkast Odbita do bita je brezplačno na voljo v vseh aplikacijah za podkaste. Naročite se in podkast ocenite. 

Petošolec se po pospravljanju sobe z dvema vrečama otroških knjig odpravi do zabojnika za star papir. Še dobro, da na poti sreča zgovorno Astrid, ki kar na klopci priredi knjižni sejem za prijatelje. Pravljico pripoveduje Jožica Avbelj.

Fantek se razjezi: zmaja noče narediti iz starega papirja, temveč iz novega in sijočega. Nato se, ravno na praznik starega papirja, znajde v deželi papirja, kjer spozna, kako lahko papir pomladi. Pravljica Ide Mlakar Črnič

Miška pozabi zapreti shrambo; njene hruške so zdaj rjave. Gnilo sadje namerava ponoči skrivaj odvreči na zapuščen travnik. Tam pa naleti na druge živali, ki se prav tako hočejo znebiti stare hrane. Pravljica Aksinje Kermauner

Stara majica se znajde v smeteh, a sama meni, da še ni za v koš in je še lahko koristna. Tako pride prav najprej vrani in nato še ribiču, ki pa ima tudi vnukinjo, ki se takoj zagleda v majčko. Pravljica Tinke Bačič

Med prepevanjem v gozdni šoli nekaj glasno zaropota. Potres! Ne, na jaso je prilomastil tuj medved. Učiteljica sova ga ogovori v njegovem jeziku, mladički pa si ruske besede razlagajo zelo po svoje. Pravljica Toma Kočarja

Otroci se na igrišču skoraj sprejo, kje je lepše, na morju ali pri baki v Bosni. Takrat jih starec opozori, da prihaja beli muc. A zakaj ga še ni? Starec pojasni, da pride, ko se otroci igrajo skupaj. Pravljica Nine Kokelj.

Poljski miški pekarici maček uniči dom. V solzah se odpravi na pot. Novi dom si postavi v gozdu, v pečico pa potisne potico. Njeno prepevanje sliši gozdna miška. Kdo si pa ti, se sprašujeta miški. Pravljica Nine Mav Hrovat

Pri Pujsiju in Medu potrka novi prijatelj rakun Risto. Lačen je, onadva pa se ravno spravljata h kuhanju kosila. Pa bo dovolj za vse, skrbi Pujsa. Seveda bo. Kaj naj skuhajo? Risto ima slastno idejo. Pravljica Sebastijana Pregla

Brat in sestra, našemljena v žirafi, hodita od vrat do vrat spraševat, ali imajo kaj za pusta hrusta. Vrata jima odpre novi sošolec s Kosova. Kako pri njem doma diši! Lahko bi šli skupaj v maškare. Pravljica Žige X Gombača

Miške želijo k sestrični v Nemčijo, a kaj, ko ne znajo niti besedice nemško. Na kosilo zato povabijo gospoda Miša, Herra Mausa, ki prihaja iz Nemčije. Le še pospraviti je treba, a to se zna zavleči. Pravljica Cvetke Sokolov

Velika radost ostarelih staršev. Pripoveduje igralka Ivanka Mežan. Slovenska. Posneto v studiih Radia Slovenija 2005.t