Podcasts about takrat

Predvajali smo arhivski posnetek iz leta 2022. Takrat sem v vasi Matajur pod istoimensko goro posnel pogovor z zadnjim beneškoslovenskim duhovnikom in čedermacem, raziskovalcem in publicistom, strastnim planincem Božom Zuanello. Decembra bi dopolnil 84 let, prihodnji mesec bi minilo 60 let od duhovniškega posvečenja. V bolnišnici v italijanskem Vidmu je umrl ta v torek, 6. maja 2025, po poročanju beneškega petnajstdnevnika Dom, zaradi neozdravljive bolezni. Ta petek, 9. maja 2025, je bil pogreb. Trijezična maša: italijanska, slovenska in furlanska je bila ob 14.30 v Špetru, somaševanje je vodil videmski nadškof Riccardo Lamba. Pokopali so ga v vasi Matajur, kjer je tudi živel.

Minilo bo 90 let od rojstva Rudija Šeliga, pisatelja, dramatika, publicista in politika. Bil je enkratna osebnost v slovenskem prostoru, pomemben inovator slovenske modernistične proze in angažiran intelektualec, ki je zaznamoval prelomne dogodke slovenskega osamosvajanja. Takrat, leta 1988, je nastala oddaja, v kateri je obudil spomin na svoja mlada leta in doživetji, ki sta ga za vedno zaznamovali.

Poslušalec je sestro Nikolino prosil za pomoč pri pripravi carskega praženca. Potrebujemo 3 jajca, ¾ l mleka, 1 žlica soli, 2 ½ dl moke, sol. Rumenjake, sol in mleko zmiksamo. Nato dodamo moko. Dobiti moramo gostejšo zmes, kot za palačinke. Na koncu dodamo sneg, ki ga solimo in nato nežno, rahlo zamešamo. Postopek lahko poenostavimo, da v mleko zamešamo cela jajca ... Praženec bo bolj rahel, če bomo dodali tudi kakšno žlico piva ali radenske (če imamo odprto). Dobro bo tudi, če masa pol ure počiva. Takrat se bo tudi videla prava gostota in lahko še dodamo malo tekočine. Polovico mase vlijemo v posodo, kjer smo prej pogreli olje. Najlepše se peče v kakšni litoželezni ponvi. Nato to obračamo in trgamo. Veliko koščkov izberemo po okusu in željah. Jed sladkamo z marmelado ali sladkorjem (kristalni ali v prahu ali pa z medom), lahko pa zraven ponudimo čežano ali kompot. Lahko pripravimo pečenjak brez sladkorja in zraven ponudimo skledo solate ali pa ga postrežemo po enolončnici ali drugi kremi juhi.

Italijanski pisatelj in doktor fizike Paolo Giordano je zaslovel že s prvencem Samotnost praštevil, zanj je leta 2008 dobil najuglednejšo italijansko knjižno nagrado strega. V slovenščino imamo prevedenih več Giordanovih knjig, pred kratkim je v prevodu Anite Jadrić izšel roman Tasmanija. Pisatelj je sodeloval na pisateljskem srečanju PEN. Takrat se je z njim pogovarjala Neva Zajc, ki je pogovor tudi prevedla. Bere Bogdan Kavrečič, ton in montaža Mitja Marsić.

Spoštovani, namesto voščila 'dobrega jutra' vas že zdaj vabim, da naredite načrt za sprehod današnjega dne. In ne pojdite že zdaj, na vse zgodaj, ko so ulice še prazne, ko ni še nikjer nikogar in ko je še vse zaprto. Malo počakajte, da se ceste napolnijo. Takrat pojdite po uhojenih poteh, ki ste jih vajeni. »Le kaj mi bo tak sprehod prinesel, poznam vsak vogal in vsako stvar, ki jo srečam na poti. Tujci, ki gredo mimo, me pa ne zanimajo,« mi boste odvrnili. Res je, nič ne bo bistveno novega na vašem sprehodu. Hiše, drevesa, lokali, morda celo ljudje bodo isti kot včeraj, isti, kot so bili pred tednom ali mesecem. Nič novega na tem mojem malem svetu, bi lahko še dodali. K temu bi lahko kot dokaz za to pripisali še željo mnogih, da potujejo v najbolj tuje kraje, da bi se naužili vsega novega, drugačnega, posebnega. Saj ne rečem, da ni zanimivo poslušati o teh tujih krajih, da nas ne vleče v neznano, toda danes vas vabim na poseben sprehod. Ta nas ne bo stal veliko, le nekaj časa si moramo vzeti. Predvsem pa moramo hoditi bolj kot le z odprtimi očmi z odprto mislijo. Ko grem mimo še tako preproste stavbe, na kateri res ne morem najti ne vem kakšne znamenitosti, malo pomislim, kaj vse sem že na poti do nje ali od nje doživel v svojem življenju. Bolj kot, kakšno je drevo, ki raste ob tej stavbi, naj me prevzamejo moji notranji občutki, spomini, sanje, pričakovanja ob tem drevesu. Ne gre, da bi sanjal ob vedno enako mrkem sosedu, ki ga spet srečam na svoji uhojeni poti, da bo pa zdaj postal vir moje sreče. Ne, lahko pa v sebi prebudim hrepenenje, ki ga ta mrkost soseda prebuja. Gotovo se bo moj korak upočasnil, nič več mi to ne bo le stara in uhojena pot. Iz starih spominov se bodo rojevali nove misli, pogledi, pričakovanja, ki nas bodo veliko bolj napolnili kot potovanja v tako ali drugačno Indijo Koromandijo. Kot je zapisal pesnik Rilke, da je treba živeti v sebi in iz sebe ter ob tem imeti pred očmi vse, kar smo doživeli, in vse možnosti, ki so nam dane, da naše življenje ne bo teklo v prazno. Ni treba kupiti letalske karte niti ni treba zapraviti centa, dovolj je spet iti na kratek sprehod s pozornostjo in odprtostjo duha. Spomini, ki se bodo na tej poti prebujali, naj nam odpirajo bogastvo možnosti, ki jih še vedno imamo v življenju. Zato vam za danes želim tisto znano, uhojeno pot, s katere boste prišli polni novih možnosti za življenje.

Povod za to, da v Sloveniji 27. aprila praznujemo dan upora proti okupatorju, je bil sestanek v znameniti Vidmarjevi vili v Ljubljani 26. aprila 1941. Takrat je bila ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki se je po napadu nemških sil na Sovjetsko zvezo preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Kaj pa se je v tistem obdobju dogajalo z vojsko Kraljevine Jugoslavije? V oddaji bomo osvetlili nekatera manj znana ali celo izkrivljena dejstva o dogajanju aprila 1941: od podpisa pristopa Kraljevine Jugoslavije k trojnemu paktu do državnega udara, napada na Jugoslavijo 6. aprila 1941 in podpisa popolne predaje in okupacije. Stvari so seveda zelo kompleksne, mi pa bomo odstrli le delčke tega zanimivega in tragičnega dogajanja. Avtor oddaje je Milan Trobič.

Umrla je pesnica Neža Maurer. Rodila se je leta 1930 v Podvinu pri Polzeli, po vojni se je šolala v Žalcu in Celju in potem na učiteljišču v Ljubljani. Pozneje je diplomirala na pedagoški akademiji in filozofski fakulteti. Najprej je delala kot učiteljica, po končanem študiju pa kot novinarka, bila je urednica šolskih oddaj na Televiziji Ljubljana in kulturna urednica pri več revijah. Po upokojitvi se je popolnoma posvetila pisanju. Ustvarjalni opus Neže Maurer je velikanski; pisala je po večini poezijo za odrasle in otroke, pa tudi prozna, publicistična in dramska besedila. Znala se je približati velikemu krogu mladih in manj mladih bralcev. Za svoje ustvarjanje je leta 2010 prejela zlatnik poezije za življenjsko delo. Takrat je Vida Curk s pesnico posnela pogovor in ga začela z vprašanjem, kdaj je napisala prvo pesmico.

V 18-em vzporedniku smo z našo bližnjevzhodno dopisnico Karmen Švegl komentirali najbolj akutno problematiko mednarodnih političnih odnosov. Med drugim spregovorimo o tozadevni zapuščini pokojnega papeža, ki je vseskozi opozarjal na nedopustnost napadov na civiliste in se zavzemal za mir: predvsem v Palestini.

Spoštovana zvesta poslušalca oddaje … Današnji zapis je nadaljevanje zapisa iz lanskega novembra. Takrat je dr. Anže Logar ustanovil svojo stranko, imenovano »Demokrati« in prah, ki ga je s tem dvignil, se na slovenski politični sceni še vedno ni polegel.Tako smo po skoraj pol leta iz bogato obložene police slovenskih političnih sporov ponovno vzeli tega posebneža med špetiri … Spor za današnjo pridigo je zelo enostaven v svoji zapletenosti, kot je zapleten v svoji enostavnosti. Ter kot tak povsem ustreza strogim kriterijem naše oddaje, ki se načeloma ne ukvarja z banalnostmi. A gremo lepo po vrsti, kot so prepiri v Trsti. Stranka SDS na upravnem sodišču toži ministrstvo za notranje zadeve, ker je dovolilo registracijo stranke Demokrati. Kot pojasnilo ... Stranko SDS vodi Janez Janša, stranko Demokrati pa Anže Logar. Kdo danes vodi ministrstvo za notranje zadeve, ni povsem jasno. Kakorkoli … Enostavneje bi bilo, če bi stranka SDS tožila neposredno stranko Demokrati, ampak to bi bilo preveč enostavno; tožba, ki se nanaša na Demokrate in se kanalizira prek notranjega ministrstva, zveni mnogo bolj resno, kot če bi se stranki v postopku tožili, ali pač zmenili medseboj. Ampak v katerem grmu tičijo demokrati? Pri SDS ne brez argumentov trdijo, da se bodo lahko volivci na volišču zmedli. Predsednik Demokratov je bivši član SDS, njegovi stranki do največje opozicijske manjka le pridevnik ali dva in volivci bodo vodili Demokrate, čeprav bodo v resnici hoteli voliti SDS. V takšnem primeru gre za zlorabo volitev, ampak ministrstvo, na katerega je bila tožba naslovljena, jo je tokrat poceni odneslo. Zakon o političnih strankah sicer ustanoviteljem nalaga, da se morajo imena in kratice strank, kot tudi drugi strankarski simboli med seboj razlikovati, a če se slovenske politične stranke malo ali nič ne razlikujejo v vsebini, se še manj ali nič razlikujejo v imenih. Sodišče je v tem sporu poenostavljeno rečeno razsodilo oziroma pojasnilo, da se v čudovitem svetu parlamentarizma imena pač ponavljajo. Ker so slovenske stranke v glavnem registrirane v Sloveniji, imamo v njihovih imenih kolikor hočete Slovenije. Ker je popularno in privlačno, pa tudi politično všečno biti demokrat, je v Sloveniji na veliko uporabljan tudi ta antični pojem. Potem pa je v imenih še nekaj svetovnonazorskih oznak, da pa je bilo sodišče kar se daplastično, je kot precedenčni primer navedlo slovenske zelene stranke, ki jih je kar nekaj, vse pa imajo v imenu tako Slovenijo, kot barvo zdrave zavisti, ki je zelena. Ampak vrnimo se k sporu. Jasno je, da so se Logarjevi Demokrati ugnezdili med imena, kjer že tako ali tako vlada precejšna gneča in bo na volitvah lahko resnično nastala zmeda. Zato čudi, da na novoustanovljene stranke ne sežejo po bolj kreativnih rešitvah, ki so bile kdaj v zgodovini že uporabljene. Če bi recimo namesto Slovenski demokrati uporabili ime stranke »Slovenski avtokrati«, bi bili zagotovo tako opaženi, kot tudi nezmotljivo drugačni. Da ne govorimo, kakšna velika škoda se dela, ker smo tako po nemarnem pozabili na cel spekter potencialnih strankarskih imen, ki nam jih je in nam jih še vedno ponuja marksistično- leninistična dogma. Se pravi, na vse mogoče izpeljanke s socialističnim ali s komunističnim. Slovenski socialisti ali Slovenska komunistična stranka bi bili edini v parlamentarnem prostoru; za ideološki predznak pa se tako ali tako ni bati, saj se recimo nekatere konservativne stranke z velikim veseljem ideološko primerjajo z neoliberalno kapitalistično prakso. Če parafraziramo nesmrtnega barda: »Stranka enako dišala bi z imenom drugim!« V nadaljevanju je škoda, ker se ne uporabljajo pridevniki tipa »radikalen«. Recimo Slovenska radikalna stranka se sicer sliši zlovešče, a radikalen je lahko sodoben človek na mnogih področjih, od katerih jih je večina povsem benignih. Pozabili smo tudi na izpeljanke revolucionarnih imen, na drugi strani pa za čuda nimamo več resne stranke s krščansko ali katoliško referenco v imenu. Kakorkoli; praznega prostora je pri imenih ogromno in škoda se zdi, da so se vsi nagnetli med slovenske demokrate. In Janez Janša je storil edino, kar se zdi v tem primeru razumno. Takoj za njim pa je isto storil še Anže Logar. Še pomnite, kako so na začetku internetnega buma spretneži, ki so vedeli, kam bo pes pomolil taco, vnaprej registrirali računalniške domene podjetij ali posameznikov, ki so jih potem tem prodali za velik denar. Tako sta tudi Janez in Anže pri uradu za intelektualno lastnino preventivno registrirala imeni strank, ki imata v korenu Demokrate in Slovenijo. Se pravi: Slovenski demokrati, Demokrati Slovenije in pa Slovenska demokratska stranka. Ta imena, če bodo pravnomočno registrirana, bodo tako zamrznjena in jih ne bo več mogoče uporabljati, ter se na ta način zastonj kititi s tujim perjem. Ampak kot vedno, jo je politiki zagodla slovenščina. Izpeljank za ime stranke, ki bi imela v korenu tako Demokrate kot Slovenijo je še kar nekaj, in če se hočeta tako Logar kot Janša znebiti morebitnih konkurentov in neupravičenih jezdecev na njunem minulem delu, je treba vnaprej registrirati vse možnosti. In sicer: Demokrati iz Slovenije, Stranka slovenskih demokratov, Slovenskih demokratov stranka, Demokratični Slovenci, Stranka Slovenske demokracije. Demokrati na Slovenskem, Slovenskademokracija, Demokracija po slovensko in pa seveda Stranka Slovencev in demokracije. Če pa držijo zlobna natolcevanja, da sta Janša in Logar tako ali tako dogovorjena, in je nova stranka samo slepilni manever, potem je volivcem resnično vseeno, koga volijo. In ime tako združene stranke bi se glasilo: Slovenska demokratska stranka demokratov.

Natanko pred enim letom, 9. aprila 2024, je dr. Katarina Bergant prisegla kot nova generalna državna tožilka. Takrat je poudarila, da si želi moderno, transparentno in učinkovito tožilsko organizacijo, katere temelj so samostojni, suvereni in primerno plačani državni tožilci, ki s svojim delom kot varuhi zakonitosti prispevajo k utrjevanju vladavine prava. Kje smo leto dni pozneje? Veliko je govora o neučinkovitosti pri pregonu korupcije, o pritiskih na tožilstvo, o varnosti tožilcev, ki rešujejo najzahtevnejše oblike organiziranega kriminala. V zadnjem času veliko govorimo o problematiki mladoletniškega kriminala. Kako na vse to gleda generalna državna tožilka, smo jo vprašali v tokratni oddaji Intervju.

Najboljši kolesar sveta Tadej Pogačar je danes pokazal, zakaj že nekaj let nosi ta naziv. Na dirki po tlakovcih Flandrije je v svojem slogu z nenehnimi napadi lomil tekmece, odločilni udarec pa je zadal slabih 20 kilometrov pred ciljem. Takrat pokleknil tudi lanski zmagovalec in veliki konkurent Mathieu van der Poel, Pogačar pa se je odpeljal naproti svoji drugi zmagi na dirki po Flandriji. V oddaji tudi: - Bela hiša: od uvedbe carin več kot 50 držav želi trgovinska pogajanja - V Parizu shod skrajne desnice v podporo Marine Le Pen - Ministrica za zdravje: čakalne dobe v zdravstvu so zapletene

Piše Meta Kušar, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Esej je tista sočna in krepčilna literarna zvrst, ki je potrebna tako pisatelju in dramatiku kot tudi pesniku. Nič manj oseben ni kot lirika, samo besede so drugače stkane. Niti, na katere se tke, niso zgodba, ampak misli, ideje, prepričanja, ki se razgalijo in s tem osvojijo bralca. Leta 2014 je Drago Jančar izdal eseje Pisanja in znamenja. V desetih letih je globalizacija pokazala nove trike, vendar prav nič ne moti, da so v knjigi Zakaj pisati tudi esej iz leta 1989 in še nekaj starejših od deset let, saj tako doživljamo tudi lucidnost in kvaliteto našega opazovanja pred desetletjem in več. Vem, da se literarni ustvarjalec pogosteje sprašuje, kakšno vlogo ima literatura, kot pa bralec. Kritiki in založniki imajo spet svoje razloge, grobe do literature in umetnika. Nekateri kritiki bi želeli agitacijo, drugi, da bi umetnik zarjovel kot lev. O vseh različnih zahtevah časa razmišlja Jančar v uvodnem eseju, tudi o informacijski džungli in o nenadomestljivosti evropske kulture, literaturo postavi v njen center, in upa na ljudi, tudi mlade, ki naj bi vse manj brali, da začutijo smisel in bogastvo in neštete velike in filigranske vrednote v knjigi iz papirja, ki daje zgodbo, poezijo in esej. Jančarjevi eseji o pisanju so močna izpoved o stoletnem divjanju v Evropi, v katerem je umrlo milijone ljudi; premnogim je bilo vzeto življenje, ki so ga ljubili, in jim je bilo vsiljeno nekaj neživljenjskega, mrtvega. Povsem razločno je bilo videti, da smo umrli Boga, Hudiča pa smo pustili pri življenju. Še dobro, ker zdaj vsakega človeka posebej sili ugotavljati, koliko zla je sposoben bližjemu storiti. Hudič nam kaže, kaj nas bo učilo sočutja, dejansko prav to, da zagledamo lastno neusmiljenost. Jančar v svojem pisanju stoji ob Brodskem, ki pravi: Estetika je mati etike. Ko gre človek resno skozi Jančarjeve eseje v knjigi Zakaj pisati, ga je sram, da ni bral, kar omenja, da ni slišal za pomembna srečanja pisateljev in za nagrade, ki so bile avtorju podeljene. Precej nonšalantno so mnogi, celo politiki, metali na Evropsko zvezo svoj cinizem, kot prej na samostojno Slovenijo. Nekaj jih je, več kot se nam zdi, ki jih pekli slaba vest, ko čezatlantskega prijateljstva ni več in smo postali zajedavci Amerike. Za vse, ki se o zgodovini Evrope in o Srednji Evropi niso v šoli dovolj naučili, velja, naj berejo Jančarjeve eseje. Poučili se bodo, da je Milan Kundera v The New York Review of Books leta 1984 objavil esej Tragedija Srednje Evrope. Bralci so ga brali z navdušenjem, ker so spoznali njeno kulturno identiteto in odprtost. Osem let pred tem, leta 1976, je Tomaž Šalamun v knjigi Praznik objavil pesem Naša vera: Srednja Evropa! / Grozni sentimentalni kraji, totalna katastrofa! / Z ljudstvi, / natrpanimi v živinske vagone, peljanimi na izlet / v koncentracijska taborišča pod plin, ali podobne / neokusnosti med hlipanjem in krpanjem nogavic!... Takrat je zagrabil drugačen fenomen Srednje Evrope, ki se nam kaže zdaj, leta 2025. Ta fenomen je v Jančarjevih esejih nenehno prisoten. Seveda pa ne pozabi niti na opazovanje Habsburškega mita v moderni avstrijski književnosti iz leta 1963. Pisatelj, ki skozi vso knjigo slavi demokracijo, hkrati pa priznava, da je bil v »kulturnem pomenu« tudi jugonostalgik. A vedno zgrožen nad diktaturo v Jugoslaviji, sicer blažjo kot na Madžarskem in Češkem, a še vedno diktaturo, ki je državo pognala v prepad. Drago Jančar je človek, ki je nenehno hrepenel po politični svobodi in zanjo marsikaj storil, a je spoznal, kot pravi »narodni značaj vseh malih narodov, kjer se ljudje raje ukvarjajo drug z drugim, kakor pa z velikim svetom okoli sebe«. Eseji v knjigi Zakaj pisati veliko povedo o slovenski vodilni družbi, »ki najraje jaha politično demagogijo in nezaceljene rane naroda izrablja za surova obračunavanja«. Vsi se še spomnimo, koliko energije in lucidnega pisanja je Drago Jančar v devetdesetih letih namenil svoji publicistiki, kolumnam v Delu – in nekega dne, brez pojasnila uredništva, ni objavil nobene več. To kar je napisal leta 2021: »Torej sem na robu, opazujem življenje, pišem o njem, naj bo to v zgodovinskem ali današnjem času,« bo veljalo še za sleherne prihodnje eseje. Kdor natančno ne gleda zgodovine, si ni mislil, da bo najnovejši udarec gibanju 'woke', prebujenstvo, prišel prav iz države z močno demokracijo. Puritanstvo v Ameriki je prastaro, od časa do časa se zbudi kot neprecepljena otroška bolezen, in zdaj je udarilo v literaturo. Ne samo v moderno, ampak tudi v klasiko, ki je generacijam dajala smisel in ohranjala lepoto. Jančarjevi eseji nagovarjajo k življenju. Kdo je krivec za vse te norosti, ki so seveda tudi nezaslišane grozote? Oba akterja hladne vojne in vsi mi opazovalci, ki razločno vidimo, kot tudi pisatelj, ki jih je napisal, da je vajeti prevzel diktat ega nad vso raznovrstnostjo nezavednega. Potem sta tu še pragmatizem, ki ga pisatelj prepoznava vsepovsod, in elementarna nehvaležnost brez sočutja, ki para dušo tako ustvarjalcem umetnosti kot občinstvu. In še nekaj nam povedo eseji v knjigi Zakaj pisati: Naše razcapanosti ne more nihče več popraviti, če je ne bo začel popravljati vsak sam. Ali bi si lahko želeli več, kot je razmišljanje pisatelja o preteklih časih v Jugoslaviji, o tranziciji in o težkih rečeh, ki se (spet) dogajajo zdaj.

Ramazan nas vsako leto uči dragocenih lekcij. To ni le čas posta, ampak obdobje notranje rasti, premisleka in povezovanja. Z odpovedjo hrani in pijači smo krepili voljo; s potrpežljivostjo pa prečistili misli, z molitvijo in dobrimi deli utrdili srce. Vsak trenutek, ko smo premagovali lakoto in žejo, nas je spomnil, da je resnična moč v duhovni vztrajnosti in zavesti o tem, da nas na naši poti vedno spremlja božja milost. Ko se ramazan konča, ni pomembno samo, kako smo ga preživeli, ampak kaj nosimo naprej. Bajram ni samo praznovanje, ampak priložnost, da vrednote, ki smo jih krepili ves mesec, živimo tudi v prihodnje. Sočutje, skromnost, hvaležnost – vse to niso le ramazanske vrline, ampak temelji življenja. Ne gre le za obred posta, ampak za to, kako nas ta mesec preoblikuje, kako okrepi naš značaj in odnose z ljudmi okrog nas. Praznični dnevi so čas veselja in povezanosti. Po postu telo uživa v hrani, duša pa v druženju in toplini doma. Takrat objamemo svoje najdražje, pokličemo tiste, ki jih pogrešamo, in podarimo nasmeh tistim, ki ga potrebujejo. Vsako dejanje prijaznosti je korak k boljšemu svetu. Iskren objem, prijazna beseda ali skromno dejanje dobrote so včasih vredni več kot najrazkošnejše darilo. Pomembno je, da ob tej praznični priložnosti ne pozabimo na tiste, ki trpijo. Svet okrog nas je poln preizkušenj, vojn, stisk in negotovosti. Bajram je priložnost, da v svojih srcih in dejanjih širimo mir in upanje. Kajti resnična vrednost praznika ni v obilju, temveč v ljubezni, ki jo delimo z drugimi. Vsaka pomoč, vsak iskren dar, vsaka topla beseda lahko prinese upanje tistim, ki ga najbolj potrebujejo. Ob bajramu se spomnimo vseh, ki potrebujejo podporo, osamljenih, bolnih, tistih, ki iščejo toplino in varnost. Praznični dnevi niso le čas veselja, ampak tudi priložnost, da odprta srca prinesejo upanje tistim, ki ga najbolj potrebujejo. V vsakem dobrem delu, v vsaki iskreni besedi se odraža resničen bajramski duh. Naj bodo ti dnevi napolnjeni z mirom, srečo in blagoslovom. Bajram šerif mubarak olsum. Vesel in srečen bajram.

Dve leti pred smrtjo in sredi sporov z brati, je sv. Frančišek na gori La Verna Boga spraševal, ali je imelo njegovo življenje smisel ali ne. V odgovor je prejel stigme ali Kristusove rane. Takrat je spoznal, da je ljubezen povezana s trpljenjem odpovedi. Minorit in dober poznavalec frančiškovske tradicije, p. Danilo Holc nam je odstiral globok duhovni pomen teh tednov, ki jih je Frančišek preživel na gori, saj ga je Bog sam nanje pripravljal že od spreobrnjenja naprej.

Rada poslušam mlade ljudi, ki znajo opazovati življenje in iskreno povedati, kako doživljajo različne okoliščine. Prav v tej svoji iskrenosti so nam lahko veliki učitelji. Tako imam v lepem spominu pogovor s sedemnajstletnikom, ki je v enem letu doživel dve smrti v sorodstvu. Pripovedoval je, kaj vse so takrat doživljali, in sklenil takole: »Ko bom šel spet koga kropit, bom tiho.« Doživljal je ljudi, ki so prihajali kropit pokojnika in so govorili, govorili. Govorili so tudi neumnosti, govorili so besede, ki niso bile nikomur v pomoč. Govorili so pravzaprav sami sebi, saj jih žalujoči sploh niso poslušali. Verjetno bi še marsikdo lahko povedal kaj podobnega. Ljudje mislimo, da moramo nekaj reči v tolažbo, da se to od nas pričakuje, da preprosto ne smemo molčati. Marsikdo tudi misli, da je tolažba samo v besedah. Molka se vedno bojimo. Vedno nas učijo samo govoriti, nikoli nas niso učili molčati. Kot da je znamenje slabosti, če ne najdeš besed. Toda kaj lahko sploh rečeš? Kaj lahko rečeš človeku, ki je tako žalosten zaradi izgube ljubljenega, da sploh ne more slišati, kaj okoli njega govorijo? Stisk roke, objem ali preprosto tiha navzočnost so lahko večji izrazi spoštovanja kot plaz besed. V takih trenutkih doživljamo nemoč in nikoli jih ne bomo »obvladali«. Vsakokrat znova nam bo težko in vsakokrat znova bomo v zadregi, kaj bi rekli. Prav zaradi te zadrege govorimo in govorimo, samo da ne bi bili tiho. Zato je prav, da se o tem tudi več pogovarjamo, da nam bo takrat, ko se bomo spet znašli v takih okoliščinah, laže preprosto molčati. Da se tega ne bomo tako zelo bali in ne bomo občutili poraza, če bomo tiho. Upam, da se bo ta fant, s katerim sem se pogovarjala, vse življenje spominjal, da je sklenil: »Takrat bom tiho.«

V prav posebni epizodi ELLE podkasta, Elle dialog, ki se je 7. marca odvil v živo pred izbranimi gosti v stekleni dvorani Grand Hotela Union, voditeljica Ajda Gregorc gosti Bojano Košnik Čuk, strokovnjakinjo za kulturo vedenja in diplomatski protokol, ter Urško Sršen, soustanoviteljico podjetja Bellabeat in pionirko v tehnologiji za žensko zdravje. Z gostjama se je pogovarjala o položaju žensk danes in o izzivih, ki nas čakajo v prihodnosti.Kako si ženske predstavljamo prihodnost in kako jo lahko aktivno oblikujemo? Sogovornici sta izpostavili pomen povezanosti in medsebojne podpore, prav tako pa finančne neodvisnosti in izobraženosti. To so temeljni stebri, ki ženskam omogočajo večjo samozavest in neodvisnost. Ključnega pomena je, da si ženske brez slabe vesti postavljamo lastne pogoje in ne podlegamo vsiljenim pričakovanjem družbe."Ko sem začela svojo karierno pot v diplomaciji, mi je bilo rečeno, da ne morem biti šefinja diplomatskega protokola, ker si ženska," nam je zaupala Košnik Čukova. "Takrat nisem storila ničesar – bila sem mlada, mogoče si nisem upala in nisem bila dovolj samozavestna – a se sprašujem, kaj bi naredila danes. Danes zagotovo ne bi bila več tiho in bi odreagirala. Menim, da je prav, da kdaj pa kdaj dvignemo glas, saj v našem kulturnem prostoru ni prostora za takšne misli. Čutim pa, da je zdaj že nekoliko drugače."Gostji: Urška Sršen in Bojana Košnik ČukVoditeljica: Ajda GregorcVeč o intervjuju in dogodku si lahko preberete tukaj.Spremljate nas lahko še na drugih kanalih:YOUTUBE / METROPLAY / FACEBOOK / INSTAGRAM / TIKTOK / ELLE.SI

Nekdo mi je pripovedoval: "Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, česar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kot sem kadar koli bil, pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadar koli. Zdaj je čas. Za vse in vedno." Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem samim sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne, ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno, kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.

Piše Marica Škorjanec-Kosterca, bereta Renato Horvat in Eva Longyka Marušič. Ustvarjalnost Cvetke Bevc je raznovrstna, saj je pesnica, pisateljica in glasbenica. Rojena je bila v Slovenj Gradcu, otroštvo je preživljala na Koroškem in v Prekmurju. Na ljubljanski univerzi je diplomirala iz muzikologije in primerjalne književnosti ter se po diplomi se je izpopolnjevala v Corku. Izdala je več kot trideset knjig. Piše za otroke, mladino in odrasle, poezijo in prozo, radijske igre, filmske scenarije in glasbene spremljave. Tudi spoznavanje tujih dežel in kultur ji je dalo navdih za nova dela. Pesmi v zbirki Skozi razpoke neba so razvrščene v pet ciklov: Stopinje v mraku, Pariške vedute, Domotožje, Neizprosnosti in Ščebetanje jezika. Prve tri povezuje Pariz, ki je pesnico očaral že na prvem potovanju v Francijo pri petnajstih letih. Takrat si je želela, da bi se nekoč lahko sprehajala ob Seni in se predajala utripu Montmartra in da bi v Parizu imela svoj dom. Sanje so se ji uresničile pred nekaj leti. V prvi pesmi primerja svojo selitev v Pariz z negotovostjo vseh »potovcev«, ki so odhajali od doma v neznani svet, v tuja velemesta, kjer so se morali privajati na novo okolje. Njena odločitev je bila lažja, ker je našla zavetje v dvoje, v ljubezni. Prilagajanje nenapisanim pravilom velemesta je počasno in zaradi jezika in nesprejetosti včasih mučno. V prizadevanju, da bi si odvzela status priseljenke, se je celo pridružila uličnemu protestu proti vojni. Pesem Pariške vedute pa se izmika osebnim stiskam in težavam prilagajanja. Slikovite asociacije podob, zvokov in vonjev pričarajo znane in manj znane pariške znamenitosti: »Harmonikar s črno mačko na rami / igra z ljubeznijo do ponavljanja. / Njegov La vie en rose se smuka / med kadilom pod cerkvenim svodom.« Pesmi nas vodijo med umetnine in umetnike, ulica neslišno odmeva od zvokov Satiejeve Gimnopedije, »ustvarjene za godce v nebesih«, pod kamnitim obokom Louvra igra fant na violončelu melodijo, ki bo pobožala Mona Lizo, tu so hipna ujetost v Monetovi sliki, slike Carravaggia, mednožja božanstev, skrita za figovimi listi in od lepote ganjeni obiskovalci muzeja. A Cvetka Bevc se ne posveča samo doživljanju znamenitosti, pesem si zasluži tudi druga plat vsakdanjika: utrujena oblačila prostitutke na vogalu, na tleh moški v spalni vreči, ki je zaprl oči in zagrizel v podarjeno bageto – tudi to so utrinki velemesta. Za svetovljansko umetnico, ki tako rada potuje, je domotožje stalnica. Brez sentimentalnosti oživijo kraji njenega otroštva, zadnji sledovi vojne, bližnja državna meja, »kjer se je govorica babic mešala s popačenkami, iztisnjenimi iz grl avstrijskih oficirjev.« Pesmi, zajete v ciklu Neizprosnosti govorijo o bivanjskih vprašanjih, rojstvih in umiranju, smrt bi lahko prešla v novo rojstvo. Pesnica pa spregovori pa tudi o socialnih stiskah, zapiranju tovarn in zgaranih delavcih, ki ostajajo brez dela, »razdruženi proletarci vseh dežel«. Tisto od včeraj ni več dobro za danes, ko sta na prvem mestu tekmovalnost in potrošništvo. Dana nam je pravica do izbire med biti in imeti, zavrniti ali sprejeti. V imenu svobode se stoletja medi sovraštvo in po svetu se netijo vedno nova vojna žarišča. Cikel Ščebetanje jezika vsebuje pesmi o pesniškem ustvarjanju in smislu poezije Za ustvarjalko je pesem nujnost: »Neizrečeno me zbuja s krikom / kot nadležna trepalnica v očesu. Kmalu bom prenočila v poeziji / obračala se bom na njeni slamnjači / posušene bilke bodo silile skozi platno / stkano iz mojega hrepenenja Pesem kot politični pamflet / Izgublja magijo poezije. Ki zmore povezati. Edina. / Samo povem.« Pesem lahko nastane v presežku žalosti, veselja, jeze, obupa ali izostrenih misli in pove tisočere zgodbe. Pesmi Cvetke Bevc so tako nastajale, zato nas pritegnejo in spodbujajo k razmišljanju o njenem globokem pesniškem sporočilu.

Več kot milijarda in pol muslimanov z veseljem in radostjo pričakuje prihod svetega meseca ramazana. Ramazan se letos začne 1. marca oziroma 1. ramazana leta 1446 po hidžri. Muslimani svoje versko leto štejejo po luni, tako da je za deset dni krajše od gregorijanskega koledarja. Verniki, ki se postijo 30 let, imajo možnost, da se postijo v vseh letnih časih. Z veseljem pričakujemo, da se prižgejo »kandilji«, posebne luči, ki bodo oznanile prihod svetega meseca. Želimo, da bi se te luči prižgale tudi v naših srcih, tako da bo post duhovno obogatil naša srca in duše. Ramazan je mesec posta in razodetja korana. Ramazan je deveti mesec hidžretskega koledarja. V njem je noč, ki se imenuje lejletul-kadr in o kateri je božji poslanec prerok Mohamed povedal, da je najboljša v letu. V tej noči se začelo oznanjanje korana. Kaj je post? Med zoro in sončnim zahodom se vzdržimo hrane, pijače, kajenja in drugih telesnih potreb. V človeški civilizaciji ima post dolgo tradicijo. Poznajo ga vse tri monoteistične religije. Mogoče se v islamu dojema strože, ker se od zore do sončnega zahoda ne sme ne jesti ne piti. Muslimani ob tem čutijo empatijo do vseh ljudi na svetu, ki nimajo hrane in vode. Tako lahko rečemo, da ima post poleg duhovne tudi socialno, družabno, družinsko ter zdravstveno vlogo. Postiti se morajo vsi telesno in duševno zdravi, svobodni in polnoletni muslimani in muslimanke. Post pomeni tretji steber islama in je odločitev, da nam je v naši veri nekaj predpisano in podarjeno. Zelo pomembna vloga posta je ob odrekanju hrani in pijači tudi odrekanje grdim besedam, mislim in dejanjem. Se pravi, ne samo da se naša telesa fizično izčrpajo, ampak se duhovno hranijo, to pa dušam vernikov prinese veselje in radost. Lahko bi rekli, da je post duhovna vaja, ki nas pripelje do premisleka o naši vlogi na tem svetu, našem odnosu do drugih ljudi, živali in seveda družbe v našem okolju. O postu rečemo, da je tudi šola, ki nas uči in nam pomaga, da postanemo boljši na vseh ravneh osebnosti. Mesec ramazan je priložnost medgeneracijskega srečanja in sodelovanja, skupnega branja korana, ki se imenuje mukabela, skupne večerje iftarja ter posebnega obreda, ki se opravlja v ramazanu, teravih-namaza. Pravimo, da naša skupnost živi 24 ur. Ko se družina in prijatelji zberejo za skupno večerjo iftar, začutimo posebno povezanost in ljubezen. Takrat vedno rečemo, da ima hrana boljši okus in da je tudi voda sladka. Vsakega ramazana imamo skupni moto, ki nas še bolj spodbuja pri opravljanju dobrih dejanj. Letos je moto ramazana to, da je »mesec dobrodelnosti in solidarnosti«. Ljudje danes ne potrebujejo le materialne pomoči, ampak predvsem, da jih nekdo posluša in da čutijo, da je tukaj zanje. Vsa dobra dejanja se v ramazanu dodatno seštevajo. Tako nas vse, kar storimo, duhovno obogati. Post ima tudi svoje zdravstvene prednosti. Prerok Mohamed je rekel: »Postite se in zdravi boste.« Post se konča z bajramom, ki traja tri dni in prinaša praznovanje, čestitke in obisk sorodnikov, prijateljev in sosedov. Vsem muslimanom in muslimankam v Republiki Sloveniji čestitam prihajajoče dneve meseca ramazana z željo, da bi se postili v dobrem zdravju in veselju. Ramazan mubarek olsun.

Leta 1933 v Ajdovščini rojeni akademski slikar in ustanovni član Društva likovnih umetnikov Severne Primorske Danilo Jejčič je v 93. letu starosti sklenil svojo življenjsko pot. Velja za enega najvidnejših predstavnikov slovenske grafične ustvarjalnosti, bil je pripadnik ljubljanske grafične šole in je najpomembnejši predstavnik geometrijske abstrakcije pri nas. Danilo Jejčič je raziskoval in se izražal v vrsti likovnih žanrov. Začel je s kolaži, nadaljeval z reliefi, se preizkusil s posebnimi, v geometrijske oblike sestavljajočimi se objekti, se ustalil v grafiki in v poznejših letih odkrival medij fotografije ter z njim kritično opozarjal na ekološke probleme sodobne družbe. Najprej je služboval kot likovni pedagog, potem pa je v letih med 1973 in 1996 vodil Pilonovo galerijo v Ajdovščini. Med drugim je bil eden od pobudnikov oblikovanja Zbirke del Pilonovih prijateljev. Ob osemdesetem življenjskem jubileju so umetniku v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani pripravili pregledno razstavo, v razširjeni obliki pa se je potem preselila še v tri ajdovske galerije – Pilonovo in Lokarjevo galerijo ter razstavišče v Hiši mladih. Leta 2015 so v Pilonovi galeriji predstavili še njegov novejši cikel, poimenovan Prezrte reči, v katerem je dobila pomembnejšo vlogo fotografija. Takrat je njegovo delo in razstavo v pogovoru z njim in kustosinjo Natašo Kovšca predstavila Tatjana Gregorič in zdaj vas vabimo k ponovnemu poslušanju. Foto: Narodna galerija/Tihomir Pinter (izrez)

V petek, 14. junija 2024, se je osemindvajset vznemirjenja in zabave željnih obiskovalcev zabaviščnega parka Oaks v Portlandu v ZDA, znašlo v nezavidljivi situaciji. Medtem ko so se vozili na eni od tamkajšnjih atrakcij, se je naprava na najvišji točki vožnje zataknila, in naslednjih 30 minut so obrnjeni na glavo obtičali 15 metrov od tal. Zelo verjetno je, da še nikoli niste obtičali v zabaviščnem parku ali pa - kot 46 letni Timothy Cipriani v ventilacijskem jašku nad fritezo v restavraciji, ki jo je nameraval oropati. Toda zelo verjetno je, da ste že in da boste še kdaj obtičali. Ujeti v izčrpljujoče delo z veliko premikanja, a brez vsakega napredka. Ali pa v toksičen odnos. Morda ste obtičali živem blatu depresije ali pa do vratu v močvirju nerazrešenega konflikta. Se zataknili v delovnem razmerju z ne preveč delavnimi sodelavci ali osornim šefom. V evangeliju po Janezu, 5. poglavju, je zapisana zgodba o človeku, ki je obtičal. Sicer za opis njegovega stanja nikjer ni uporabljena ta beseda, a prav lahko bi bila. Osemintrideset let se je namreč že nahajal v kopeli Betezda in čakal na ozdravitev. “Ko ga je Jezus videl in slišal, da ga njegova bolezen muči že toliko let, ga je vprašal: ‘Ali hočeš ozdraveti?'” (Jn 5,5-7 ŽNZ) Kako čudno vprašanje: “Ali hočeš ozdraveti?” Pogovarjal sem že z veliko bolniki: v njihovih domovih, v cerkvah, bolnišnicah, domovih za ostarele. Molil sem zanje. Z njimi bral Sveto pismo. Klečal poleg njihove bolniške postelje ali pa stal z zaskrbljeno družino. Toda še nikoli nisem nikogar od njih vprašali: “Ali hočeš ozdraveti?” Zakaj je Jezus postavil to vprašanje? Dolžina bolnikovega bivanja v Betezdi ga je spodbudila, da vpraša: “Ali hočeš ozdraveti?” Ali pa ti je všeč, če si bolan? Ker nenazadnje ti ne gre tako slabo. V tvojem lončku se nabere dovolj kovancev za hrano. Poleg tega bi lahko ozdravitev zmotila tvojo rutino. Ozdraveti pomeni vstati, poiskati si delo, živeti. Ali res hočeš ozdraveti? Morda je za nas aktualna katera od različic tega vprašanja, toga vprašanje samo je še kako na mestu: Se res želiš izobraziti? Preboleti svojo preteklost? Priti v formo? Si pripravljena premakniti se naprej? Zlahka se namreč navadimo na svojo bolečino, težavo ali bolezen in se potem sprašujemo kdo sploh smo brez tega. Takrat, ko ni napredka, imamo občutek, da smo obtičali. Ko se borimo z istim razočaranjem s katerim smo se borili pred desetletjem, ali se soočamo z istimi strahovi s katerimi smo se soočali lani. Ko začutimo da vsi drugi prej pridejo do tega, kar si želijo in nam nihče noče pomagati. V besedah, ki jih je Kristus namenil bolniku v kopeli Betezda je sporočilo za vsakega človeka, ki ima občutek, da je obtičal. “Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi.” (Jn 5,8) Vstani. Naredi nekaj. Deluj. Napiši prošnjo. Prijavi se na razpis za delovno mesto. Poišči svetovalca ali terapevta. Poišči pomoč. Vstani. Vzemi svojo posteljo. Pretrgaj s preteklostjo. Zapusti slabo družbo - v virtuali ali resničnosti. Opusti slabo navado. In hodi. Verjemi, da se bo zgodilo nekaj dobrega. Svoj pogled usmeri na nov cilj in začni hoditi v njegovi smeri. Po Kristusovem posredovanju je bolnik v Betezdi ozdravel. Tega kako se bo Bog odzval na naše stanje ujetosti, nam nihče ne more povedati. Njegova pomoč, čeprav vedno na voljo, je vedno specifična. Ni naše, da mu povemo kaj naj naredil. Naše je, da mu zaupamo. Da vstanemo, pustimo preteklost za seboj in hodimo.

"Zavest o tem, da se v preteklem išče srž in smisel umetnosti – to je bila popolnoma revolucionarna ideja, ki jo je sprožil Dušan." Ljubiša Ristić je srbski gledališki režiser, ki je v poznih 70. in 80. letih 20. stoletja soustvarjal slovensko gledališče; sprva v Pekarni, ki jo je vodil Lado Kralj in nato v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, pod umetniškim vodstvom Igorja Lampreta, in pa v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je sodobno evropsko gledališče snoval takratni umetniški vodja Dušan Jovanović, pozneje pa je umetniško vodstvo prevzel Ivo Svetina. Ristićeva najbolj znamenita predstava iz tega obdobja je Missa in a-minor. Konec 70. let je v Beogradu ustanovil gledališče KPGT, kar pomeni: kazalište, pozorište, gledališče, teatar. O tem, o omenjenem obdobju jugoslovanskega gledališča ter o Dušanu Jovanoviću, ob razstavi Dušan Jovanović - kulturni terorist, pa več v pogovoru. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Danilo Kiš – Ljubiša Ristić, Missa in a minor, režija Ljubiša Ristić, Slovensko mladinsko gledališče, 1980, od leve proti desni: Marinka Štern, Majolka Šuklje, Maja Blagovič, Draga Potočnjak, Mina Jeraj, Irena Varga, Sandi Pavlin, Pavle Ravnohrib, Saša Pavček, Marko Mlačnik in Damjana Černe. Z dovoljenjem SMG.

Spoštovani, verski reformator doktor Martin Luter je šel zaradi Božjega molka večkrat skozi trpljenje. Nekoč je bilo zelo hudo. Prepričan je bil, da se Bog ne zmeni zanj, zato se je odločil, da bo dokončno odnehal. Da ni, gre zahvala podpori njegove žene Katharine von Bora. Sunkovito je zapustil hišo in v obupu odšel v neznano, njegova žena pa je šla molit. Takoj se je preoblekla v črnino, od pet do glave, če bi se mož po naključju hitro vrnil. Čez okna je potegnila zavese in povrhu dodala še črno tkanino. Ugasnila je vse svetilke in sobo zavila v temo. Ko se je Luter končno vrnil, je opazil same znake smrti. Vprašal jo je: »Katarina, ali so sporočili, da je kdo umrl? Povej že vendar, kdo je umrl?« Odgovorila mu je: »Bog je umrl, saj si vendar rekel, da je za nas mrtev. Da ga ni več. Da nas je pustil na cedilu. Pomisli, angeli v nebesih imajo toliko dela s pogrebom Boga.« Tudi sam se velikokrat tako počutim. Takrat se trudim biti študent, ne pa žrtev situacije. Kot žrtev se sprašujem, zakaj se je nepravična stvar zgodila ravno meni. Kot študent pa se hočem v trpljenju nekaj naučiti in najti smisel tudi v njem. Kot žrtev vedno pomilujem sebe, kot študent pa se osredinjam tudi na potrebe drugih. Potem je tu še tisti glodajoči občutek krivde, da trpim zaradi kakega greha, a to ne drži. Greh je moralno zlo, trpljenje pa ne, sicer ga Bog ne bi mogel prevzeti nase, ker bi postal s tem grešen. Med Bogom in grehom je nasprotje, med Bogom in trpljenjem pa ni, ampak je združljivo. Zato trpljenje ni zlo in ni izraz greha. Kdor trpi, ni grešen, niti mu ne primanjkuje vere. Trpljenje ni Božja kazen. Trpijo verujoči in neverujoči, dobri in hudobni. Trpljenje ne nasprotuje ljubezni, ampak jo celo razodeva. Križ razkriva in odgrinja Božjo ljubezen. Bog ne more preslišati stoka trpinov. Vsak trpeči je naš brat. Kdor želi vedeti, kaj je prava ljubezen, naj tega ne išče v slovarju, ampak na križu (Jonathan McLeod). Kristusov križ z Golgote me uči, da se prava ljubezen ne sprašuje, kaj bom dobil, ampak kaj bom dal. Prava ljubezen je vedno daritev, žrtev. Prava ljubezen se hrani z daritvami. Tako kot Luter se učim sprejemati tudi Božjo tišino. Veliki mislec C. S. Lewis se je pred koncem življenja vprašal: »Kje bi bil danes in kaj bi se z mano zgodilo, če bi dobri Bog uslišal vse moje nore in sebične molitve, ki sem jih v življenju izrekel?« Kdaj bom končno dojel, da so Božji dar tudi neodgovorjene, neuslišane molitve. Kajti če bi hotel, da Bog usliši vse moje molitve, bi moral postati moj sovražnik. Moral bi mi dati kačo namesto ribe in kamen namesto kruha, kot je povedal Jezus. Sprašujem se, če ne razumem Božje tišine, kako si drznem trditi in se hvalisati, da razumem njegove besede.

»Prijat'lji, obrodile so trte vince nam sladko« – pravi velikan slovenske poezije France Prešeren, »ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi.« Žlahtna kapljica oživlja žile in zaziblje človeka, če povemo z manj poetičnim zanosom, v ugodje. In v trenutke globljega zavedanja o samem sebi. Takrat želimo, da spregovori resnica. Ko smo izpraznili blagodejno čašo dragocene tekočine, smo vzneseni, nastopaški in razposajeni, samovšečni, imenitni in gosposki. A če smo žrtev zvrhane mere in večnega nazdravljanja, se prvotni up lahko prevesi v žalost. Veselje odpira prostor grenkobi, morda celo obupu. Pijanost nas izroča fantomom, ki jih nosimo s seboj kot nepotrebno, ubijajočo življenjsko prtljago. Pred našimi očmi se hihitajo majhni vražiči. Smešijo nas. Kresnemo jih po licu, da bi se razbežali. S kletvicami se zaženemo za njimi, da zatrepetajo vsi prijatelji, s katerimi popivamo. Kmalu so prijatelji hudiči. Na zdravje zmešnjavi in vinjenosti! Na zdravje svetu, ki ga podiramo! Bistvo alkoholizma je, da ničesar ne rešuje, prinaša pa velike križe. Kajti po prekrokani noči nas čaka budnost novega dne, zahtevnost sveta, ki terja pametne odgovore in modre odločitve. In ne dovoljuje, da bi svoje skrbi utapljali v vinu. Strahopetno in potuhnjeno. Krivično in hinavsko. Brez obetavnosti življenja.

V letu spomina, ko mineva 80 let od konca druge svetovne vojne, komunističnega prevzema oblasti in tudi povojnih pobojev, smo se odločili, da bomo v oddaji Moja zgodba objavili nekaj pričevanj, izpovedi članov VOS (Varnostno obveščevalne službe). VOS je bila skrivna partijska oborožena formacija, ki jo je v okviru Osvobodilne Fronte avgusta 1941 osnoval Centralni komite KPS. VOS je nastopala proti dejanskim in domnevnim nasprotnikom partizanskega gibanja. Med najvidnejšimi žrtvami VOS so bili predstavniki slovenskega predvojnega političnega življenja, učitelji, župani, oficirji, sodniki, duhovniki, člani Katoliške akcije, intelektualci, veliki kmetje, podjetniki in vsi, ki so odkrito nasprotovali komunistični ideologiji.Pričevanja, ki jih boste slišali in so bila posneta s strani vosovcev samih, so nastala v letih 1978 in 1979 verjetno kot želja, da se o njihovem delovanju med okupacijo obrani njihova vloga, saj so se v povojnem času začeli pojavljati prvi ugovori proti revolucionarnemu nasilju. Tu je treba omeniti znameniti intervju Borisa Pahorja in Alojza Rebule s pesnikom in politikom Edvardom Kocbekom, ki je leta 1975 priznal povojne poboje, ki jih je zagrešila Partija nad idejnimi nasprotniki. Takrat je v Sloveniji takratni Socialistični Sloveniji završalo, kajti šlo je veliko število razoroženih vojakov, ki so izginili v rudniških jaških, kraških jamah in breznih. Ob tem pa se je odvilo tudi veliko drugih skrivnih izpovedi povezanih z revolucionarnim terorjem. Tako lahko tu omenimo med drugim igro Ob 7h pod Trančo, ki jo je ob 20 letnici vstaje že leta 1961 napisal Boris Grabnar. Leta 1975 so jo na RTV Ljubljana posneli kot igro, ki jo je režiral Jože Kloboves in je razbesnela vrh nekdanje VOS. Tako je Edo Brajnik Štefan pisal svojemu vosovskemu kolegu, takrat direktorju RTV Ljubljana Janezu Vipotniku, »da tako interpretiranje vosa in NOB odklanja in obsoja kot netočno, kot falsificiranje dokazanih resnic, kot napad na NOB, na Partijo, kot sovražno dejanje ...« Mimogrede naj povem, da je omenjeno delo sicer zavedeno v Bazi slovenskih filmov, vendar posnetka ni, razen avtorja in režiserja tudi ni podatkov o ekipi, skratka izgleda kot bi bil film uničen ali umaknjen ... Brajnik nato Vipotnika vabi, »da si z ostalimi vosovci ogleda to »igro« in obvezno sodeluje pri njihovih zaključkih. Eden od zaključkov bi lahko bila tudi odločitev za snemanje pričevanj nekdanjih članov VOS, kar so izvedli v letih 1978 in 1979. Na 63 kolutih se je ohranilo pričevanje več kot 70. članov Varnostno obveščevalne službe iz celotne Slovenije. Vsa pričevanja so bila prepisana in so kot pogovori z vosovci dosegljiva v Arhivu Republike Slovenije. Originalna pričevanja pa so še posebej zanimiva tudi kot govorjena beseda, saj se v prepisih lahko izgubi kak poudarek. Zato smo se odločili, da bomo nekaj pričevanj objavili v celoti s komentarjem, ki nam bo pomagal določene dogodke bolj razumeti. Začeli bomo s pričevanjem Eda Branika Štefana posnetim maja 1979, ki nam ga bo s komentarji skušal bolj razložiti znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je svoje delo usmeril predvsem v raziskovanje totalitarnih režimov na Slovenskem v 20. stoletju, zlasti revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, ter različnih vidikov nemške okupacije na Gorenjskem v letih 1941–1945. Je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji.Brajnikovo pričevanje, ki je v celoti dolgo 47 minut, smo predvajali po kosih in komentirjih razlagamo takratno dogajanje v Ljubljani. To je 1. del pričevanja!

Letos praznujemo 1700 let od nastanka nicejsko-carigrajske veroizpovedi, molitve, ki jo kristjani pri bogoslužju molimo vsako nedeljo in na slovesne praznike. Ta obrazec, ki se začne z besedami »Verujem v enega Boga«, je eden najpomembnejših izrazov krščanske vere in eden redkih, ki povezuje skoraj vse kristjane – katoličane, pravoslavne in mnoge protestante. Skupaj z molitvijo Očenaš je ta postala temelj ekumenizma in vere v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. Nicejski koncil leta 325, ki ga je sklical cesar Konstantin, je bil pomemben (če ne ključen) trenutek v zgodovini Cerkve. Takrat so se škofje zbrali, da bi razrešili teološke spore, ki so razdelili zgodnjo Cerkev, predvsem zaradi naukov duhovnika Arija, ki je trdil, da Jezus ni Bog, temveč le ustvarjeno bitje. Koncil je s sprejetjem veroizpovedi jasno izjavil, da je Jezus Kristus »istobiten« (homoousios) z Očetom in s tem utrdil vero, ki jo Cerkev izpoveduje od začetka. Interpretacija zgodovine krščanstva se je v zadnjem stoletju iz literature preselila tudi na filmska platna. V filmu Da Vincijeva šifra, ki temelji na romanu Dana Browna, je upodobitev nicejskega koncila zelo kratka, vendar dramatična in polna zgodovinskih netočnosti. Filmski lik Leigh Teabing v filmu razlaga, da je Konstantin pripravil koncil, da bi z uvedbo krščanstva okrepil svoj imperij. Teabing trdi, da so na koncilu »glasovali o Jezusovi božanskosti« in s tem prvič določili, da je Kristus Bog. V filmu celo izpostavi, da je bila odločitev (glasovanje) o tem tesna in bolj politična kot teološka. Čeprav je to fikcija, je Brownov roman spodbudil javno zanimanje za dogodke, kot je nicejski koncil, in razkril, kako so naša teološka prepričanja oblikovala zgodovino. Resnica pa je drugačna: škofje niso odločali o Jezusovi božanskosti na novo, ampak so potrdili vero, ki je bila že od začetka temelj krščanske skupnosti. Nicejsko veroizpoved je oblikovalo razumevanje Boga, razodeto v Svetem pismu in oznanjeno skozi izročilo Cerkve. Nicejski koncil ni bil brez napetosti. Arij, eden glavnih zagovornikov zmotnih naukov, je bil opisan kot karizmatičen govorec in prepričljiv pridigar, ki je s svojo teologijo povzročil veliko zmedo. A Cerkev, podprta s Svetim Duhom, je skozi razprave koncila potrdila resnico: da je Jezus Kristus večni Božji Sin, enega bistva z Očetom, in da nas njegova božanskost odrešuje. Danes nicejsko-carigrajska veroizpoved ostaja most, ki povezuje kristjane različnih časov in krajev. Ko jo molimo, izpovedujemo svojo vero v Boga in se vključujemo v stoletja bogoslužja ter izročila. Ta molitev ni samo formalni obrazec, ampak globoka izpoved vere, ki združuje Cerkev v njeni poklicanosti k svetosti in enosti. Naj nas obhajanje 1700-letnice spodbudi k premišljevanju o daru vere, ki je živa dediščina krščanskega občestva. Naj nas spominja, da smo poklicani k občestvu z Bogom in drug z drugim, z vero, ki je zakoreninjena v ljubezni do Kristusa, našega Boga in Odrešenika.

Ana María Arévalo Gosen je venezuelska fotografinja, ki živi v Madridu. Med drugim je dokumentirala življenje v ženskih zaporih Latinske Amerike in fenomen najstniškega starševstva v Venezueli. Sodeluje tudi s Pulitzerjevim centrom, New York Timesom in National Geographicom. Leta 2016, leto dni po poroki, je soprog Filip zbolel za rakom na modih. Njegovo pot do ozdravitve in njuno življenje je fotodokumentirala. Takrat je zares spoznala, kako delati. Ljudi mora fotografirati z enako ljubeznijo in spoštovanjem, kakor je tudi svojega soproga, pojasnjuje.Zapiski: Osebna spletna stran Ana María Arévalo Gosen na Instagramu Women behind the lens: capturing the ‘eternal days’ of female inmates in Venezuela These Nuns Were Excommunicated but Won’t Leave Their Convents Foto: Antonio Davila

Ob današnjem dnevu žalovanja za umrlimi rudarji, ki ga zaznamujemo po državi, je v črnino najbolj zavita Šaleška dolina. V Velenju je molk žalujočih opoldne dodatno poudarila sirena, ki se bo drevi znova oglasila ob času, ko se je zgodila tragedija. Takrat bodo v mestu ugasnile luči. Druge teme: - Številni srbski sindikati in podjetniki so podprli poziv študentov k splošni stavki. Predsednik države Aleksandar Vućić medtem pripravlja shod nekakšnega svojega gibanja. Protivladni protesti bodo danes tudi na Slovaškem, na Hrvaškem pa zaradi draginje bojkotirajo trgovine. - Časovno prilagojen študij, ki bo glede na predlog nadomestil zdajšnjega izrednega, razburja nekatere zasebne fakultete in izredne študente. Na del kritik minister za visoko šolstvo Igor Papič odgovarja, da tisti, ki so zaposleni, ne morejo imeti statusa študenta. Socialne pravice imajo namreč plačane v službi, zato jih ne morejo imeti še iz naslova študija. - V pričakovanju drevišnje odločilne tekme naših rokometašev za nadaljnje sodelovanje na svetovnem prvenstvu se slovenski športni navdušenci z veseljem spominjajo dopoldanske zmage smučarske skakalke Nike Prevc. Tudi sama se je razveselila prevzema vodstva v svetovnem pokalu, ki ga ne namerava izpustiti iz rok.

Z veliko zaupanja v ljudi, prav tako zaupanja vase, v dober namen, ljubezen do bližnjega se soočam s stisko tistih, ki me poiščejo. Izkušnje so pokazale, da je darovanje za druge nekaj najdragocenejšega, kar človek lahko počne. Podarja svoj čas, svoje talente, svojo bližino, sočutje, svoja ušesa in zbranost, svoj glas. Besede prebujajo čuječnost, govorijo o ljubezni do bližnjega. Človek ob njem potrebuje le roko, da se ob njej sam premakne. Gre ven, na odprto, prezračeno, svetlobo, ki kaže pot. Kako enostavno se sliši, globoko v sebi si se odločil za to, da deliš z drugimi. Pa se vendar zgodi, da te kdaj vrže iz tira. Kljub trdni veri, da zmoreš, daš vse, kar znaš, ne gre, ne moreš sam. Takrat položiš v Božje roke, zaupaš v Njegovo ljubezen, ki nikogar ne pusti »praznih rok«. Zanj je vsako življenje najdragocenejše, čeprav s človeško pametjo tega ne dojameš. Niti ne poskušaš razumeti. Samo prepustiš. In gre. Nekako gre. Moliš. Velikokrat je drugače, kot pričakuješ, da je dobro. Pač ne vržeš »puške v koruzo« in hodiš, in z zaupanjem vztrajaš. Vse tako poteka razsodno, lepo, s potrpežljivostjo in dobrotljivostjo, s hvaležnostjo in odpuščanjem. Pa pride dan, ki je sprva povsem primerljiv z drugimi. Na obzorju ni nič novega. Z enako »podporo« se posvetiš trpečemu. Ga sprejmeš. Potem postaneš pozoren na ledeno, očitajočo držo, trdo besedo. Godi se mu krivica. On dela vse prav. Naj se drugi spremenijo. Nihče ga ne razume. Tipa in išče na svoji poti, a obenem zvito zavira. Pravzaprav ne vidi smisla, da je prišel … Seveda lahko stopaš skozi življenje, ne da bi se zavedal čudežev in lepot okoli sebe. A tudi majhne stvari dobijo globlji pomen, če se jih zaveš. Pogledaš z očmi duha. Ni nič naključnega. Vse, kar se ti v življenju dogaja, ima smisel, je del tvoje enkratne naloge. Morda počasi lahko prepoznaš Božjo roko. In se dotakne srca, postane spodbuda, da se prebudiš, naravnaš svojo Pot. Se potrudiš. Odkriješ, kaj vse je pomembno v življenju. In srce se napolni s hvaležnostjo.

V današnji oddaji se bomo spomnili pred 12 leti preminule slovenske raziskovalke in znanstvenice prof.dr. Marije Kosec. Bila je priznana strokovnjakinja za napredne materiale, med drugim tudi predsednica Znanstvenega sveta Inštituta Jožef Stefan. Rojena je bila 2 leti po koncu 2. svetovne vojne, odšla pa je med božičnimi prazniki konec leta 2012. Za seboj je pustila kopico rešenih in zastavljenih raziskovalnih ciljev, predvsem pa svojo neizmerno človeško energijo. Dejavnik, ki ga ne morejo zaobjeti nobene raziskovalne točke katerega koli urada za raziskave tega sveta. Bila je profesorica za materiale na ljubljanski Naravoslovno tehnični fakulteti, Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana in gostujoča profesorica na javni tehnični univerzi École Polytechnique Fédérale de Lausanne, na univerzah Šizuoka in Hamamatsu. Bila je vodja Odseka za elektronsko keramiko na IJS in vodja takratnega Centra odličnosti NAMASTE. Bila je Ambasadorka znanosti Republike Slovenije in dobitnica državne Zoisove nagrade ter Puhovega priznanja za razvojne dosežke. Bila pa je tudi ena redkih Evropejk, prejemnic nagrade "Ferroelectrics Recognition Award", ki so ji jo kolegi podelili leta 2010. Takrat je tudi nastal pogovor, ki ga bomo predvajali v spomin na pokojno znanstvenico Marijo Kosec. Sogovornica je bila po osnovni izobrazbi kemičarka, ki se je zaradi profesionalnih izzivov že na začetku svoje raziskovalne poti soočila z vrhunskimi raziskovalci na področju fizike.

Posebno zemeljsko trpljenje je pridržano ljudem, ki živijo v revščini. Nimajo, da bi se do sitega najedli in dajali svojim otrokom, kar potrebujejo. Njihova bivališča so prostori žalosti, oropani slehernega udobja. Vsepovsod se grmadijo odpadki in zaudarja po gnilem. Pomanjkanje vsake vrste je vidno in otipljivo. Revščina nastopa s kruto govorico. Ne ozira se na človeško dostojanstvo in srčne bolečine. Domuje v strtosti osebe, ki jo prenaša. Kako sploh zapademo v revščino, če živimo odgovorno? Kako je mogoče, da človek, živ in zdrav, zdrsne v objem skrajne materialne stiske? Mogoče je, kadar dopusti, da ga premaga brezglavost in ni pozoren na opozorila življenja. Ko ne zna ocenjevati svojih sposobnosti, zahtev sveta, nasprotnikov. Ko zastavlja nepremišljene korake, tudi zaradi svojega lastnega duševnega stanja, in ga naposled čaka neizprosna brezupnost. Takrat je tlakoval pot revščini, ki pride, da ga zasužnji. In njegove potomce. Kajti revščina običajno ni le breme enega človeka, ene generacije, ampak je mora rodbine, ker po dolgih letih mučne preizkušnje revni nimajo moči, da bi se postavili na noge in suvereno zaživeli. Nimajo ne izobrazbe ne socialne kompetence ne pedigreja, da bi se pognali v življenje. S pomilovanja vredno vztrajnostjo prenašajo trpljenje, ki ga ponuja svet. A vendar je tukaj Božja pravičnost, zaradi katere bodo nekoč lahko deležni zmage nad pomanjkanjem.

Lepo vas pozdravljam, dragi prijatelji, dobrodošli v naši duhovni misli. Tokratno duhovno misel, ki ima naslov Moč molitve, bom začel z avtorjem Anthonyjem de Mellom, ki je napisal knjigo Žabja molitev. V tej knjigi najdemo tudi primer nekega meniha, ki je zvečer pisal in študiral ter bral pri odprtem oknu. Zunaj je bilo poletje in pod oknom je bila močno glasna žaba. To ga je tako močno motilo, da se je odločil, da bo šel tisto žabo ven ubit. Na poti ven pa sreča svojega duhovnega očeta meniha in ga ta vpraša: »Kam pa drviš?« In je rekel: »žaba me zunaj tako moti, tako na glas rega, da jo grem jaz zdaj ubit.« In duhovni oče mu reče: »Poslušaj, kaj pa če moli?« Takrat je žabje reganje dobilo čisto drug prizvok. Molitev je pogovor z Bogom. Molitev je prinašanje Bogu svoje prošnje in zahvale. Molitev je lahko tudi, če samo pred Bogom, ki ga zreš v tabernaklju, sediš in pustiš, da ti On spregovori v tvoje srce. Molitev je dialog. Je odnos, je povezava z Bogom. In kako molitev deluje? Ja, ne deluje vedno kot neka čarobna palica, deluje pa tako, da te od znotraj spreminja. Poznam primer, kako molitev zelo močno deluje v odnosih. Namreč, oseba, ki ti gre močno na živce – lažje jo boš sprejel, če boš zanjo molil. In molitev … ja … kot mož in žena, ki se morata med seboj pogovarjati in graditi odnos. Tako tudi kristjani, veren človek, z molitvijo gradi odnos s presežnim. Molitev te tudi obvaruje. Moj duhovniški poklic je sad molitve in to, da sem danes duhovnik, ki lahko hodim za Kristusom in me marsičesa obvaruje hudega, ravno molitev mnogih bratov in sester, ki stegujejo svoje roke k Bogu, tudi zame. Molimo drug za drugega, čas, ki ga posvetimo molitvi, ni nikoli stran vržen čas. Če ne veš, kako bi molil, pusti, da Bog v tvojem srcu spregovori. Ni ti treba vedno govoriti, pusti, da Bog govori, in mu prisluhni.

Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je dogajal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo zaželeno sporočilo in potem se vse odvije bolj ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne pride do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes tako ali drugače oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti govor. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik. S čim se želim napolniti, kakšno bo moje 'olje'? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Kako bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren na potrebe, primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala.

Erna Urbanc je bila ena prvih voditeljic Radia Ognjišče. Bila je poleg, ko se je 28. novembra 1994 ob 17. uri slišal prvi pozdrav iz studia v Škofovih zavodih v Šentvidu v Ljubljani. Poleg vodenja programa je kmalu prevzela skrb za pripravo zdravstvenih oddaj. Zdravniki, ki jih je prosila za sodelovanje, so se vedno radi odzvali in to vzeli tudi kot razsvetljevanje ljudi. Pri poslušalkah in poslušalcih je Erna Urbanc postala priljubljena tudi z oddajami o zdravem življenjskem slogu. Bi znala še danes iz rokava stresti kakšen nasvet? Sodelovala je tudi pri oddajah o raku. Izkušnje so ji čez nekaj let zelo pomagale, ko se je sama znašla pred to preizkušnjo. Takrat so ji zelo pomagali tudi osebna vera, molitev in zakonska skupina, boste med drugim lahko slišali v oddaji. Matjaž Merljak jo bo vprašal tudi, ali bi se po 12-ih letih vrnila pred mikrofon in kako ji radijske izkušnje pomagajo pri domačem podjetju in pri prebiranju pravljic vnukom. Na poti je namreč že deveti ...

V Tolminskem muzeju so pripravili zanimivo razstavo z naslovom Želite, prosim? S trgovino in gostinstvom v Zgornjem Posočju so se namreč ukvarjali predvsem gospodarstveniki in ekonomisti, ob vsaki večji nepravilnosti ali napredku tudi časopisni novinarji, nasprotno pa humanisti, zgodovinarji in etnologi teh tem niso celovito obravnavali. Najprej so se v muzeju pred epidemijo koronavirusne bolezni lotili obdelave posoškega gospodarstva po drugi svetovni vojni. Temu sta sledila razstava in zbornik o industriji v Zgornjem Posočju. Takrat so se odločili, da bodo raziskave nadaljevali ter obdelali tudi drugi del gospodarstva, in sicer gostinstvo, turizem in trgovino. Tu pa se je pokazalo, da sodijo začetki omenjenih dejavnosti dosti dlje v preteklost. Raziskave so segle v začetek 19. in 20. stoletja, ko se je Posočje že vpisalo na zemljevid turističnih krajev. Gostinstvo, turizem in trgovino v Posočju bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Zlatko Dedić je pri 16 letih kupil prvo nepremičnino, zares pa se je s tem začel ukvarjati pri 26 ali 27 letih. "Takrat se je zgodil klik." Dedić v epizodi Money-How vleče vzporednice med mentaliteto športnika in mentaliteto investitorja. Dedić deli svoje izkušnje o tveganjih najemniškega trga, vzdrževanju nepremičnin in izračunu donosnosti naložb. V pogovoru razkriva različne strategije in pristope k investiranju v nepremičnine in borzo. "Preden investiraš v naložbe, moraš najprej investirati v znanje," je prepričan. Ne verjame v hitre zaslužke. "To je pot do hitrih izgub," pravi. Kako torej investira Zlatko Dedič? Koliko je zaslužil z investicijami? Kako do prvega milijona?

Matica smo v epizodo povabili že po epski predstavi na svetovnem prvenstvu. Takrat se datumsko stvari niso izšle, je pa zato prišel Večer zvezd, zvezde so se poravnale, Matic si je vzel čas in epizoda je tukaj. Kdo so bili nagrajenci, kako sta se gledala Matic in Victor Campenaerts med cestno dirko, kako in zakaj si briti noge ter kdo je lastnik KD Rog... Prisluhni! Disko grupo poganja Nduranz

Ko je Sigmund Freud spoznal, da lahko simptome čustvene stiske včasih lajša preprosto s tem, da se s svojimi pacienti pogovarja na poseben način, je bil hkrati zbegan in navdušen. Leta medicinskega usposabljanja so ga namreč pripravila na to, da je na ljudi gledal le kot na biološko in kemično bitje. Sklepal je, da simptomi težav, kot so tesnoba, depresija ali fobija, kažejo na fiziološko motnjo, ki se jo da zdraviti edino z zdravili. Če bi Freud bral svetopisemsko knjigo pregovorov, bi morda ob ugotovitvi, da lahko imajo besede tako močan vpliv, bil manj presenečen. Prisluhnite, kako Sveto pismo opisuje moč besed: “Smrt in življenje sta v oblasti jezika” (Prg 18,21). Čeprav je jezik majhen del našega telesa, ima izjemen vpliv. Besede, ki jih izgovarjamo z njim, imajo resnično moč, čeprav se tega ne zavedamo ali pa smo do tega velikokrat preprosto ravnodušni. Nekatere naše besede so plitke in plehke puhlice, čeprav morda zvenijo zelo vljudno. Fraze, kot sta “Lepo te je videti!” ali “Kako si? Že celo večnost se nisva srečala!”, so velikokrat le elegantna krinka za sporočilo: “Ohrani distanco; sem le vljuden!” Spet druge besede imajo moč raniti in zaznamovati za vse življenje. Neprimerna šala, kritiziranje ali posmeh lahko osramotijo, povzročijo zagrenjenost in prinesejo dolgotrajno čustveno bolečino. Dobra novica pa je, da so tudi besede, ki lahko blažijo bolečino in spodbujajo. V Pregovorih beremo: “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje” (Prg 12,25) in “Prijazne besede so satovje medu: sladke za dušo in zdrave za telo.” (Prg 16,24) Srčni spodbujevalnik je majhna naprava, vstavljena v prsni koš, ki uravnava nereden srčni utrip. Ob pomoči električnega impulza proži srčni utrip, da se srce krči z normalno frekvenco, ter se tako uporablja za zdravljenje motenj srčnega ritma. Motnja srčnega ritma ali aritmija, ki je najpogosteje zdravljena z vstavitvijo srčnega spodbujevalnika, je bradikardija oziroma prepočasen ritem srca. Takrat srce ne more zagotoviti zadostnega pretoka krvi po telesu, to pa človek občuti kot utrujenost, težko dihanje, vrtoglavico ter občasne izgube zavesti. Zelo hude motnje srčnega ritma lahko v izjemnih primerih ogrožajo tudi življenje, zato ta mala naprava lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo. Kaj ko bi se odločili, da bomo danes uporabili več besed, ki bodo delovale kot srčni spodbujevalnik? Uporabimo besede, ki bodo ljudi okrog nas, katerih ritem življenja je postal prepočasen, so se utrudili ali pa jim je zmanjkalo sape in moči, da bi nadaljevali, spodbudile in opogumile, da kljub oviram in izčrpanosti vztrajajo in gredo naprej. Upoštevajmo nasvet apostola Pavla iz pisma Efežanom: “Ne govorite kaj slabega o drugih. Če kaj rečete, naj bo v korist tistemu, s katerim se pogovarjate.” (EF 4,29 ŽNZ)

V Železni Kapli je škof Jože Marketz včeraj daroval mašo zadušnico za Poldeta Zundra, ki je tam več kot 50 let je opravljal dušnopastirsko delo, bil je pobudnik raznih kulturnih in družbenih projektov na avstrijskem Koroškem in je „oče“ Mladinskega centra na Rebrci. Več kot štiri desetletja je s svojimi sodelavci oblikoval praznične radijske oddaje Slovenskega sporeda ORF. Naslednji ponedeljek bi praznoval svoj 82. življenjski jubilej. Za svoje izredno dragoceno delo na vseh področjih je prejel številne nagrade, mdr. leta 2009 Tischlerjevo nagrado in lani Slomškovo nagrado. Takrat je med drugim dejal …Včeraj se je v Železni Kapli na pogrebu Poldeta Zundra zbrala velika množica ljudi, ki so mu v slovo pri Mariji v Trnju zapeli tudi pesem Rož, Podjuna, Zila.

Ustanovitelji prvega Mednarodnega festivala računalniške umetnosti s kratico MFRU, ki je pred tremi desetletji zaživel v Mariboru, so vedeli, da računalnik globalizira svet. Takrat je to bil ne le prvi, ampak tudi edini festival pri nas, ki je povezoval umetnost s tehnologijo, znanostjo in družbo. In to identiteto si organizatorji prizadevajo ohraniti vse do danes. Jubilejna izdaja letos poteka pod naslovom Prazne police. Postpotrošniške vizije po koncu poslovanja in raziskuje položaj digitalne in medijske umetnosti v trajnostnih in socialnih oblikah življenjskih ekonomij ter trgovanja z blagom. O tem, kakšno mesto je imel MFRU nekoč in kakšno ima danes, se pogovarjamo z enim od pobudnikov festivala Jožetom Slačkom, umetniško sokuratorko jubilejne izvedbe Laro Mejač in odgovorno za digitalno komuniciranje Valerijo Intihar.

Milena je po burnem otroštvu zaradi zasvojenosti in težav, ki jih je povzročal njen brat, tudi sama v mladosti zapadla v alkohol in droge. Ko se je po čudežu osvobodila, je nepričakovano zanosila. Strah je bil premočan in odločila se je za splav. Takole se spominja: Takrat se je zame začel pravi pekel. Padla sem v globoko depresijo, po nekaj ur sem gledala v eno samo točko. Sanjarila je, da se je takrat odločila drugače, vendar je odločitev za splav dokončna. Zavedla se je, da je postala krvnik lastnega otroka. O tem, kako je našla novo upanje in vero v to, da jo Bog ljubi, ste slišali v oddaji Srečanja.

Milena je po burnem otroštvu zaradi zasvojenosti in težav, ki jih je povzročal njen brat, tudi sama v mladosti zapadla v alkohol in droge. Ko se je po čudežu osvobodila, je nepričakovano zanosila. Strah je bil premočan in odločila se je za splav. Takole se spominja: Takrat se je zame začel pravi pekel. Padla sem v globoko depresijo, po nekaj ur sem gledala v eno samo točko. Sanjarila je, da se je takrat odločila drugače, vendar je odločitev za splav dokončna. Zavedla se je, da je postala krvnik lastnega otroka. O tem, kako je našla novo upanje in vero v to, da jo Bog ljubi, ste slišali v oddaji.

Nedavno je umrl francoski pisatelj Benoît Duteurtre. Rodil se je leta 1960 v Normandiji. Najprej ga je navduševala moderna glasba, študiral je muzikologijo, nato se je ukvarjal z glasbo in zraven pisal. K pisanju ga je spodbudil tudi Samuel Beckett. Napisal je več kot 20 romanov, pisal pa je tudi esejistiko in glasbene kritike. Njegovo literarno ustvarjanje je pogosto navdihovala glasba. Za svoje delo je dobil številna priznanja, tudi nagrado Francoske akademije. Leta 2018 je v slovenskem prevodu Luke Novaka izšla Duteurtrova Knjiga za odrasle, ki je njegovo najbolj osebno delo. Takrat je pisatelj obiskal Ljubljano. Z njim se je pogovarjala Nina Gostiša. Foto: ActuaLitté Benoît Duteurtre, Livre sur la Place 2014 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Beno%C3%AEt_Duteurtre.jpg

Umrl je Ismail Kadare, albanski pisatelj in pesnik, ki je v svojem delu pogosto obravnaval zgodovino in kulturo svoje države, s svojim pisanjem pa se je približal bralcem po vsem svetu. V slovenščino imamo prevedene tri njegove romane – General mrtve armade, Zlomljeni april in Palača sanj. Kadare, rojen leta 1936, je študiral v Tirani, pozneje je šel študirat v Moskvo – na Inštitut Maksima Gorkega. Ko se je leta 1960 vrnil v Albanijo, je postal novinar pod diktatorskim režimom Enverja Hodže. Leta 1990 je pobegnil na zahod. Leta 2010 je Ismail Kadare prišel v Slovenijo; tu je sodeloval na mednarodnem srečanju pisateljev Pen. Takrat se je s pisateljem na ljubljanskem gradu pogovarjal dr. Edvard Kovač. Odlomke iz njunega pogovora je prevedel Matej Juh. Brala sta Ana Bohte in Matjaž Romih. Foto: EPA

Državni zbor bo Andrejo KAtič predvidoma imenoval za pravosodno ministrico v torek. Takrat se bo vsaj na politični ravni končala saga z negospodarnim nakupom zapuščene poslovne stavbe za sodno palačo. Zaradi afere je odstopila Dominika Švarc Pipan, a šele po javnem razkritju nekaterih ravnanj, ki nakazujejo na načrtno okoriščanje posameznikov s proračunskim denarjem in negospodarne nakupe. V oddaji tudi: - Ameriški predsednik Biden napoveduje pomoč za Gazo iz zraka. - Današnji pohod po Jurčičevi poti v znamenju 180-e obletnice rojstva prvega slovenskega romanopisca - Smučarski skakalec Kos zmagovalec tekme za svetovni pokal v Lahtiju; atletinja Apostolovski bronasta v skoku v višino na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Glasgowu

Mednarodni festival Fabula, literature sveta bo potekal med 1. in 22. marcem 2024. Na predfestivalskerm dogodku Fabula pred Fabulo pa bo po spletu nastopil eden najpomembnejših romunskih pisateljev in nominiranec za Nobelovo nagrado Mircea Cărtărescu. Je najbolj prevajan sodobni romunski avtor, več njegovih knjig imamo prevedenih tudi v slovenščino. Prejel je številne domače in mednarodne literarne nagrade, med njimi leta 2011 tudi vilenico. Takrat se je z njim pogovarjal Vlado Motnikar.

Vsaka ura, ne glede na to, ali je mehanska ali baterijska, potrebuje redne preglede in kontrole strokovnjaka, vsakih nekaj let pa tudi čiščenje mehanizma oziroma tako imenovan generalni servis. Takrat urarski mojstri mehanizem razstavijo do zadnjega vijaka, vzvoda in koleščka. Kako je to videti v praksi, nam bo v prvem svetovalnem servisu letošnjega leta povedal urarski mojster David Lečnik.

Drevi bodo v Cankarjevem domu v Ljubljani podelili Zoisove in Puhove nagrade ter priznanja, najvišja na državni ravni za znanstvene dosežke. Kako ključno je poglobljeno znanje se po navadi zavemo šele v kriznih situacijah; denimo ob epidemijah, poplavah in drugih učinkih podnebnih sprememb. Takrat nas zanimajo razlogi za nastale razmere in možne rešitve. Koliko se priporočila znanosti dejansko upošteva, je sicer že drugo vprašanje. Odnos splošne javnosti do znanosti niha od pretiranih pričakovanj do pavšalnega nezaupanja. Toda ne glede na to, koliko smo kot družba zmožni ceniti vrhunsko znanstvenoraziskovalno delo, prav na njem temeljijo vsa ključna nova spoznanja: od novih zdravil in novih tehnologij, do trajnostnih pristopov k ohranjanju okolja ali razumevanja dogajanja v družbah. Zato je kvalitetna znanost in pogoji zanjo tako temeljnega pomena za kvaliteto življenja v državi, četudi se tega ne zavedamo. Zoisovi in Puhovi nagrajenci in nagrajenke s svojim delom dokazujejo, da pri nas nastaja vrhunska znanost, a pogosto ne zaradi odličnih pogojev za delo, temveč navkljub oviram, s katerimi se srečujejo. Gostje v Studiu ob 17.00 so bili:- akademik, jezikoslovec prof. dr. Marko Snoj z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, prejemnik Zoisove nagrade;- prof. dr. Igor Škrjanc, vodja Laboratorija za avtomatiko in kibernetiko na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, prejemnik Zoisove nagrade;- prof. dr. Lucija Peterlin Mašič s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani, prejemnica Zoisovega priznanja;- izr. prof. dr. Marjetka Podobnik s Kemijskega inštituta, prejemnica Zoisovega priznanja.

V 198. epizodi podcasta gostim Natašo Zemljič Pangerc, vodjo skupine v Primorsko – Goriški regiji v Poslovanju z malimi in srednjimi podjetji v NLB Skupina. Nataša je bila že gostja 149. epizode tega podcasta. Takrat sva govorili o kreditih in drugih virih financiranja za podjetja. V tokratni epizodi govoriva o izjemno aktualni temi – zelenem financiranju za fizične in pravne osebe. V pogovoru govoriva o možnostih, ki jih imamo na področju zelenih kreditov, kaj nam omogočajo, komu so namenjena, kaj običajno vključujejo ter kakšne ugodnosti oziroma prednosti nam ponujajo. Govoriva tudi o izzivih in trendih, osnovnih kriterijih za pridobivanje zelenega kredita in na različnih primerih prikaževa, kako in za kaj različna podjetja razmišljajo, ko se lotevajo zelenega preboja. Ta epizoda je odlična za podjetnice in podjetnike, tiste, ki iščete priložnosti za svoj zeleni preboj. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Natašo omenili v epizodi. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda198 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/collections/all⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ *** 1918 epizoda podcasta Lovim ravnotežje je nastala v sodelovanju in s podporo NLB, d. d., in sodi v niz epizod, v katerih bomo odgovarjali na najpogostejša vprašanja podjetnic in podjetnikov, ki se dotikajo poslovanja, vodenja in upravljanja poslovnih financ.

Radio Slovenija, naslednik Radia Ljubljana, je slovesno začel delovati na ta dan pred 95-imi leti. Takrat je kot nova tehnologija s seboj prinesel družbene spremembe, danes pa kot zvesti spremljevalec poroča o njih. Nekaj drugih poudarkov oddaje: - Generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo, ki ne obsoja dejanj Hamasa, pozvala k humanitarnemu premirju v Gazi - Po včerajšnji ujmi zaprte številne ceste po državi. Reke upadajo, ostaja pa nevarnost zemeljskih plazov - Na ledeniku Rettenbach začetek 58-te sezone svetovnega pokala v alpskem smučanju