Podcasts about takrat

Letos obeležujemo stoletnico smrti kraškega pesnika Srečka Kosovela, dogodki se odvijajo že od začetka leta, včeraj pa je bil prav en tak poseben - na vlaku v Zagorje. 23. februar je bil namreč za Srečka Kosovela usoden. Takrat je zbolel in se po tej bolezni ni nikoli več pozdravil. Na vlaku je bilo tako tudi petdeset Kraševcev, ki so ustvarjali v slogu Kosovela. Pregledovali so aktualne članke iz časopisov in izrezovali besede, s katerimi bi sestavili poezijo, kombinirali kitice, s katerimi bi sestavili Kosovelovo pesnitev in pisali manifeste. V reportaži slišite, kako so razumeli bistvo pesniškega ustvarjanja in se resnično povezali s tem, kar je bil in kar predstavlja Srečko Kosovel.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič. Na začetku romana Za nagrado bi morda predvidevali, da bo pisateljica Semira Osmanagić razgrnila svoj kritični pogled na delovanje komisije, ki ima zadnjo besedo in z literarno nagrado ovenča izbranko ali izbranca. Roman pa je vsekakor še marsikaj drugega. Že res, da spregovori o merilih za podeljevanje časti, ki jo na koncu doživi en sam književnik, toda roman je hkrati neke vrste literarizirana študija človeških nravi, predvsem nadvse duhovito in s humorjem in ironijo obloženo pisanje v dobrem pomenu besede. Oris značajev članov komisije nakazuje predvsem to, da je človek nekakšno dvojno bitje: eno sta njegova zunanja podoba in ravnanje, kadar je okoli sebe obkrožen z ljudmi, nekaj čisto drugega pa je njegov notranji svet. Pisateljica iskrivo in v izbranem slogu piše o tem, kako visoko lahko poletijo človekove misli in kakšno neverjetno moč ima domišljija. Kar je v realnosti neuresničljivo, se v domišljijskem svetu primeri z lahkoto in seže zelo daleč, tako rekoč kamor koli. V poletu fantazije nekdo, ki se mu v stvarnosti bolj malo posreči, postane zmagovalec, osvajalec in uspešnež. Ni se treba obvladovati in si postavljati mej, saj je mogoče skoraj vse. Morda pa je potem pristanek na trdnih tleh toliko bolj neprijeten. V spletu okoliščin se člani komisije drug pred drugim razgalijo in razkrijejo slabosti, ki so jih vse življenje skrivali, toda to se zgodi samo za hip, saj kaj kmalu spet postanejo ugledni in vsevedni razsojevalci, ki odločajo o kakovosti sodobne slovenske književnosti. Sprašujejo se, ali je to, kar prebirajo in vrednotijo, nekakšno stopicanje na mestu. Treba bi bilo stopiti korak naprej, če že ne naprej, pa vsaj na stran. Eden od njih se zamisli: »Takrat ga v želodcu nekaj zbode, v misli mu trešči predstava, ki si jo je zadnjič ogledal, Gaza in enormno trpljenje, ki se tam dogaja, medtem ko se ukvarjamo z našimi prozaičnimi ali manj prozaičnimi zadevami. Bi o tem načel debato, preden izberejo tekst? Čudno, v nobenem tekstu tega danes aktualnega dogajanja ni. Nima smisla, saj nič ne morejo spremeniti, zakaj bi to omenjali, pa še težje bodo izbrali, če padejo v še bolj duhamorno razpoloženje.« Domiselna posebnost literarnega dela Za nagrado je roman v romanu. Vsak član komisije mora izbrati po tri romane, o katerih je prepričan, da so se avtorju ali avtorici najbolj posrečili. Ne prikrivajo tega, da imajo prednost že znani pisci, toda večina se navduši nad pisateljem z neznanim imenom, nekom, ki piše dobro, vendar o njem še ni bilo ničesar slišati. Nekaj strani tega dela je mogoče tudi spoznati. Bodo znani in z javnimi priznanji povzdignjeni pisatelji zaradi takšne izbire nejevoljni? Ali je bolje vse skupaj storiti s čim manjšim trudom in nagraditi imenitneže, ki so nagrad že vajeni? Priznajo si, da takšne obilice knjig, ki se vsako leto razbohoti na knjižnem tržišču, ni mogoče prebrati od prve do zadnje strani. Pet članov komisije, dve ženski in trije moški, mora izreči oceno o kar šestinpetdesetih rokopisih. Ljudje pišejo kot obsedeni, veliko imajo povedati, bralcev, pravzaprav bralk, pa je čedalje manj. K sreči s komisijo sodeluje referent, ki opravlja pomožna opravila, med vsemi pa je prav on najbolj vzoren in natančen bralec ter veliko ve o literaturi in njenem pomenu. Zadnjo besedo bodo, če se bodo seveda poenotili, izrekli različni ljudje, tako rekoč primerki, v katerih sta združena duh in telo, se pravi pojavne oblike bogate notranjosti in težave, ki jih kdaj pa kdaj povzročijo človekovi organi in telesni deli. Telo ima svojo pamet in mu je čisto vseeno, če se upre prav tedaj, kadar se skupina ukvarja z globokoumnimi zadevami. Tako duh kot telo sta zahtevna gospodarja. Članstvo v komisiji je začasno, saj imajo posamezniki tudi svoje skrbi, na primer kujavo družico, pomanjkanje samozavesti, uporništvo brez razloga ali utemeljeno postavljanje po robu vsakomur in vsemu in ne nazadnje nezmožnost in nemoč, da bi sami napisali kaj tehtnega. Prebrali so skladovnice knjig in so o marsičem dobro poučeni. Nekdo od njih ve naslednje: »Saj ve, da je vse že napisano, vse že povedano, ve pa tudi, da obstajajo novi prijemi, novi načini, kako predstaviti kaj novega, če ne novega, pa vsaj rahlo nepričakovanega.« Marsikateremu neizbranemu piscu se bo zgodila krivica, tudi moški spol bo prevladal nad ženskim, toda nagrada, ki jo podeljuje časopisna hiša, je ena sama. Zmagovalca bodo mediji slavili, seveda ne pretirano dolgo, našel se bo kdo, ki bo njegovo delo hlastno prebral, zlasti kak zavistnež. Knjigi Za nagrado so dodane barvne fotografije, ki jih je posnel neodvisni umetnik, fotograf in založnik Tadej Vaukman. V fotografsko oko ujete podobe so dopolnilo vsebine romana, sočasno pa imajo svojo lastno zgodbo, saj pisateljica na primer nikjer ne navede, da bi člani komisije na mizo moleli gole noge. Med precej slabo razpoloženimi in zaskrbljenimi osebami je mogoče prepoznati igralca Marka Mandića, tudi tokrat razgaljenega, vendar je na eni od fotografij njegovo golo telo videti samo do pasu. Jezikoslovec, prevajalec in glasbenik Primož Vitez je v spremni besedi v zgoščeni obliki podal poglavitno sporočilo romana Za nagrado in poudaril, da je tekst kritičen do literature na splošno, prav tako sodobne slovenske, v kateri manjka humorja in prave družbene vrednosti, očitna pa je hiperprodukcija. Besedilo je napisano v zajetnih proznih blokih in v očitni fascinaciji nad jezikom in pripovednim potencialom, ki ga jezik omogoča. K temu lahko dodamo, da Semira Osmanagić v svojem pisanju podaja resnice našega časa, odete v šegavost in prepredene z zabavnimi domislicami. Tudi resnih tem se je mogoče lotevati s prijazno zbadljivostjo in prizanesljivo kritičnostjo.

V medijski krajini je postalo popularno primerjanje minulih obdobij človeštva s sedanjostjo. Predvsem radi vlečemo rojstvo destruktivnih ideologija iz tridesetih let dvajsetega stoletja z današnjim stanjem duha in geopolitično situacijo. A lahko gremo v teh poskusih še dosti globje. V še mračnejša obdobja, ko se je bestialnost človeka postavila na ogled kot redko kdaj. Govorimo o času visokega srednjega veka, ki se je nato prevesil v nove zore in nova upanja novega veka. Takrat, ko je cerkev prevevala vsako srčiko bivanja, so po evropski celini, pa tudi drugje po svetu, kamor so kolonizatorji prenesli »omiko,« besneli čarovniški procesi. O majhnem delčku tedanje sodne prakse kot tudi stanja duha govori oddaja sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.

Film tunizijsko-francoske produkcije nas popelje skoraj natanko dve leti nazaj, do 29. januarja 2024, ko med izraelsko ofenzivo severnega dela Gaze v klicni center palestinskega rdečega polmeseca pokliče majhna deklica. Režiserka Kaouther Ben Hania je želela pri prikazu resničnih dogodkov tega dne obiti prikaze nasilja in grozot, ki jih vsakodnevno spremljamo prek medijev in družbenih omrežij. Tako med celotnim ogledom ostanemo v prostorih klicnega centra ter skupaj z osebami na platnu nemočno čakamo, upamo in poskušamo razločiti šumeče besede Hind Radžab. Z izpisovanjem izvornih imen datotek posnetkov Hindinih klicev na pomoč nas film ves čas opominja na resničnost, na kateri je osnovan. Seveda je največji in najbolj pretresljiv opomnik glas šestletne deklice, ki ob napadu izraelske vojske več ur preživi v avtomobilu, polnim trupel njenih družinskih članov. A čeprav v filmu ves čas poslušamo dejanske posnetke dekličinih klicev, bi bilo vse preveč enostavno pozabiti, da gre za arhivsko gradivo. Da nam prepreči predolgo predajanje tej kognitivni disonanci, režiserka tudi nastope igralcev ponekod kombinira z izseki glasov resničnih oseb, ki jih ti upodabljajo. Proti koncu filma resničnost v film vdre še bolj nazorno – v zadnjem obupanem poskusu pohitritve reševanja začnejo sodelavci klicnega centra dogajanje v pisarni v živo prenašati prek družbenih omrežij. Takrat na zaslonu telefona, ki jih snema, uzremo posnetke resnične ekipe, ki se je stegovala za rešilno bilko sočutja javnosti in njenega pritiska na odločevalce. Dokudrama Glas Hind Radžab deluje prej kot dokument kot pa filmski izraz. Pri tem jasno jasno sledi strukturi in prijemom drugih, zahodnih filmov o tragičnih klicih v sili, kar si lahko razložimo s tem, da so med producenti filma zvezdniki, kot sta Brad Pitt in Joaquin Phoenix. Kljub temu se zdi skoraj neokusno komentirati scenarij, zasnovo likov, igro ali režijske odločitve. Film doseže svoj glavni in morebiti tudi edini cilj. Občinstvu približa resničnost, ki se morda zdi nepredstavljiva, a bi nam morala biti do sedaj že dobro poznana. Tako gledalcem, ki od vsakdana v Gazi sicer odvračajo oči, razkrije dejanski ustroj genocida. Tistim od nas, ki smo zaradi svojih algoritmov za Hind izvedeli že pred slabima dvema letoma, pa uspe natančno izrisati frustrirajoče birokratske ovire, ki prebivalcem Gaze in Zahodnega brega pod krinko diplomatskega posredovanja odrekajo tudi redke preostale drobce suverenosti in vzvode za samoohranitev. Ob genocidu, ki ne glede na vse, še kar traja, in kljub uporu javnosti le pridobiva mesto na seznamu zločinov proti človeštvu, ki se trenutno odvijajo po svetu, je Glas Hind Radžab prav zares film našega časa. Kot pravi režiserka: »Ta zgodba ne govori samo o Gazi. Nagovarja univerzalno bolečino. […] Film lahko ohrani spomin. Film se lahko upre pozabi. Naj bo glas Hind Radžab slišan.« Piše: Vanja Gajić Bere: Eva Longyka Marušič

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Čeprav je Alen Steržaj že leta 2015 izdal zbirko kratkih zgodb Pa ste vi normalni?! in je diplomirani novinar, pisec glasbenih besedil, nekdanji glasbeni urednik revije Stop in med drugim sestavljavec križank, je najbolj znan kot basist priljubljene rokovske skupine Big Foot Mama. In tako strastno, kot nastopa na odru, tudi potuje. Gora ni zadeta (zadet je, kdor gre gor) ni le še eno delo o pri Slovencih tako priljubljeni “plezariji”, ampak, kot o knjigi zapiše založnik, pustolovščina iskanja poti na “konec sveta”. Kot v enem od intervjujev pove avtor sam, je knjiga kompilacija petih potovanj po Aziji, ki jo je obiskoval po etapah, od leta 1996 naprej. Med prvo in zadnjo potjo so minila skoraj tri desetletja. Vendar je sestavljena tako domišljeno in posrečeno, da je videti, kot da si je ta megalomanski popotniški zalogaj privoščil v enem kosu. Pa še nekaj je zelo osvežujoče: Alena Steržaja je zanimalo, kako se do konca sveta pride “po tleh”. Na to iskanje je prvič odrinil s prijateljem še kot študent z ljubljanske železniške postaje, iz Budimpešte potem s turškim avtobusom skozi neskončna polja sončnic, pa skozi Romunijo, Bolgarijo do Turčije, s še enim avtobusom do Irana in od tam naprej z vsakršnim prevozom – s kombiji, tovornjaki, ladjami, vlaki, čolni, tuktuki, rikšami, vpregami, motorji, peš – in prek različno zapletenih državnih mej skozi Pakistan, Indijo, Nepal, Kitajsko, Mjanmar, Tajsko, Kambodžo, Vietnam, Borneo vse do Pacifika v zalivu Jayapure na Papui Novi Gvineji, kjer je, kot je evforično zapisal, prispel na skrajno točko našega sveta. Steržajevo popotovanje je vse kaj drugega kot današnji množični “instantni izleti” s turističnimi agencijami, kjer ljudje, varno spravljeni pod vodičevim steklenim zvonom, mislijo, da raziskujejo svet. Brez lastnega truda in napenjanja možganov, brez vsakodnevnega ubadanja s prevozi in prenočišči, brez želje po samostojnem sporazumevanju v različnih jezikih. Brez resničnega stika z deželo in njenim vsakodnevnim življenjem, brez pristajanja na čim bolj pristno doživljanje njenih razmer. Vsi bi bili danes popotniki, le da brez nepredvidenih zapletov in težav. Vsi bi se družili z domačini, ampak takšnimi, h katerim jih (za denar) pripelje nekdo drug, in preizkušeno niso nevarni. In vsi bi poskušali njihovo hrano – le da po njej po možnosti ne bi imeli želodčnih težav. Vsi bi si privoščili adrenalinske avanture – ampak brez tveganja. Tudi tisti, ki se na pot še odpravijo sami, si jo v današnjih časih natančno zrežirajo in že od doma olajšajo s spletnimi rezervacijami prenočišč, avtomobilskih najemov in ogledov največjih znamenitosti. Pravzaprav jim, omejenim z dnevi dopusta, kaj drugega niti ne preostane, da sploh pridejo zraven. Knjiga Gora ni zadeta je dragocena tudi in prav zato, ker ujame duha nekdanjega popotništva, ko je bil svet še odprt in prvinski in se vanj ni odpravil vsak, ker si je bilo treba za to vzeti čas. In zbrati pogum. Potovanje je bilo nekaj, kar te je v očeh sorodnikov, prijateljev in znancev naredilo posebnega, rahlo prismuknjenega in lahkomiselnega. Zabušanta. Takrat, ko še ni bilo tehnoloških pomagal, ko se je na pot odšlo z nahrbtnikom, papirnatim zemljevidom in kakšnim knjižnim vodnikom – po navadi je bil to Lonely Planet – v žepu. Seveda tudi z beležko in pisalom. Vsakemu, ki je kdaj samostojno potoval, je ob branju jasno, da je Steržajev odlični, napeti literarno-dnevniški potopis nastal iz pridnega sprotnega zapisovanja na krajih samih, saj kako bi drugače lahko tako oprijemljivo poustvaril kraje in dogodke, natančno ujel trenutke, koščke pogovorov, misli, vonje in okuse izpred toliko let, oživil vzdušje, ki je včasih tudi prav zagatno in grozeče. Kot na primer na poti iz Irana v Pakistan, ko je bil še popotniški zelenec: “Čez eno uro res pride nekdo mimo z napol razpadlim pajkanom. Samo da bo zdržal do meje! Končno šibnemo iz Zahedana. A ni tako preprosto: po zgolj treh kilometrih nas na cesti ustavi skupina bradatih Irancev s turbani! Videti je kot zaseda! Oba ven! Kaj se dogaja? Napad? Ugrabitev? Rop? Možje se med sabo prerekajo, ničesar ne razumeva. ... Vse se odvija tako hitro in nejasno. Doslej je bilo še zabavno, ker si imel občutek, da se lahko kadarkoli vrneš domov, če bi bila frka. Onkraj puščave, pet tisoč kilometrov od doma, kjer ni rednega transporta, pa ni več hec. Treba bo narediti premik v glavi! A vzdušje zna biti tudi prijazno, sproščeno in povezovalno, kot ko v Katmanduju najde prijatelje med Nepalci. Pravzaprav na verandi prenočišča skupina mladih fantov z akustično kitaro najde njega. “Povabijo me, da prisedem, ker 'smo prepričani, da si glasbenik'. Takoj najdemo skupen jezik. Nepalski rokerji v skajastih jaknah so face, ne delujejo kot pokvarjena banda, čeprav je prvo, kar me vprašajo, ali uživam hašiš.” Potopisni žanr je nehvaležna zadeva, saj je veliko ljudi prepričanih, da je svoje popotne doživljaje preprosto preliti na papir. Da zna vsak napisati “reportažo”. Samo malo na Wikipedijo skočiš, prepišeš zgodovino in opise krajev in tamkajšnje znamenitosti, to začiniš še z nasveti, kje najceneje spati in se prehranjevati, kako se je obnesel rent-a-car, kakšno kartico vstaviti v mobilnik, in navržeš še nekaj cenenih anekdot. “Profesionalni” potovalci si na veliko pomagajo s sponzorji in ko je knjiga zunaj še z javnimi nastopi in nasveti (kot da je potovanje nekaj, česar se lahko priučiš); televizijo in splet kar razganja od popotniških izkušencev. V resnici pa so dobri, predani in nesamovšečni potopisci, tisti, ki imajo res kaj povedati in jim je potovanje v krvi ter se z njim tudi notranje razvijajo, redka vrsta. Kot ljubiteljica potopisnega pisanja ne dobim pogosto v roke kaj vsaj približno podobnega odličnim popotnim zapisom Alme Karlin (morda sta me v zadnjih desetletjih na tem področju presenetili Sonja Porle in Agata Tomažič) in, če grem še malo na tuje, Potovanju s Charliejem Johna Steinbecka ali Velikemu železniškemu bazarju Paula Therouxa. Pa na polno, kot strela z jasnega, “uleti” Alen Steržaj. Ne da bi se mi sploh sanjalo, da fant ni le odličen glasbenik, ampak tudi zaprisežen popotnik, ki se ne hvali s tem, ki zna pisati in razume, da je “smisel potopisa osebna izkušnja, osebno doživetje”. Potovanje, če ga hočeš zapisati in urediti tako, kot je večdesetletno izkušnjo ubesedil Steržaj, je tudi garanje. In disciplina. In dobršna mera drznosti, da pričakovanju bralcev navkljub razbiješ določene stereotipe, v katere si bil pred obiskom neke dežele tudi sam trdno prepričan, kot se mu je zgodilo v “poduhovljeni” Indiji: “Zdaj vem, da je tudi duhovnost dobrina, tako kot čapati ali sari, ki pač ni zastonj. Kako lahko duhovnost, ki naj bi bila negacija materializma, razprodajajo na tako podle in grobe načine? In se pri tem še sklicujejo na karmo! Tega indijskega paradoksa ne razumem!” Gora ni zadeta zadene bralca z divjim ritmom, kot dober rock. Potegne ga v sam vrtinec potovanja, še posebej v prvi tretjini, obarvani z mladostniško vnemo, nerodnostmi, predsodki, strahovi in humorjem. Pravzaprav je vse, kar bi lahko knjigi očitali, dolžina 350 strani (in še 16 strani fotografij za povrh); saj ne, da bi opešal avtor, ampak od neznosnega tempa, neznanske odkritosrčnosti, nenavadnih avantur in neverjetnih čudes omaga bralec, čeprav očaran. Bo že držalo, da je v njej ujetih “nekaj zadnjih trenutkov kamene dobe, preden jo bo požrla globalizacija”. Slovenski potopis svetovnega formata.

V priredbi Andersenove pravljice o deklici Gerdi in dečku Kaju se prepletata stvarni in domišljijski svet. Otroka se igrata, dokler Kaju nekaj ne pade v oko in ga zbode v srce. Takrat odide zdoma, Gerda pa se odpravi na pot, da poišče prijatelja in ga pripelje nazaj domov. Režiserka: Irena Glonar Dramaturg: Ervin Fritz Tonski mojster: Jure Culiberg Avtor izvirne glasbe: Urban Koder Gerda – Tanja Žagar Kaj – Martin Petrovčič Babica – Iva Zupančič Ded – Polde Bibič Snežna kraljica – Bogdana Herman Krokar – Dare Valič Princ – Zvone Hribar Princesa – Nataša Tič Ralijan Razbojnik – Jurij Souček Razbojnikova žena – Polona Vetrih Razbojnikova hči – Polona Juh Finka – Ljerka Belak Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija novembra 1996.

Na božič je minilo trideset let, odkar je v Ljubljani umrl Marijan Lipovšek, slovenski skladatelj, pianist in dolgoletni profesor na ljubljanski Akademiji za glasbo, dobitnik Prešernove nagrade za življenjski opus. V našem arhivu hranimo njegovo dragoceno razmišljanje iz leta 1980. Takrat je pred mikrofonom našega radia takole pripovedoval o svojem življenju in ustvarjanju.

Pred kratkim nas je povsem neopažena preletela novica, ki bi morala imeti ne le večji odjek v javnosti, temveč bi morala vplivati na zgodovinsko, kulturno in politično prihodnost našega naroda. Poglejmo podrobnosti. Pretekle dni so v prestolnici slavnostno zaznamovali »konec prve faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. Ker je v tem PR obvestilu nesorazmerno veliko pridevnikov, sklepamo, da bo sledil še »slavnostni konec druge faze nadgradnje osrednjega dela glavne železniške postaje«. In potem še njeno slavnostno odprtje. Kakorkoli. Slavnostno zaznamovanje je potekalo tako, da je na postajo slavnostno pripeljal prvi vlak. In prav v tem dejstvu tiči zajec. Kajti ko je slavnostno pripeljal prvi vlak na postajo pred skoraj dvesto leti, mu je večni bart France Prešeren posvetil mojstrovino »Od železne ceste«. Takrat smo imeli slabo razvito železniško omrežje in komaj kakšnega pesnika, danes imamo slabo razvito železniško omrežje, zato pa se polovica Slovencev vodi za pesnike. In to le zato, ker se druga polovica vodi za pisatelje. Kakorkoli; nihče izmed tisočih slovenskih pesnikov se ni domislil, si upal ali se spomnil, da bi ob slavnostnem prihodu prvega vlaka na novi ljubljanski štacijon napisal nekaj primernih verzov. Tako ne ostane drugega, kot da se nespretno in s tresočim peresom naloge lotimo v naši skromni redakciji, kjer smo – če že ne vest ljudstva – pa vsaj vest slovenskega javnega prevoza. Tako gre … Bliža se železna cesta. Nje se Ljubljanca veseli, da iz okoliške dežele prebivalstvo izcedi. Ak je blizu tista cesta, čemu v prometu je zastoj? Ne gre pogledat tuje mesta, ne gre peljati se z menoj. Sam se po železni cesti vozil bom od nas do vas; nikogar drugega ne mika na vlaku zapravljati svoj čas. Ceste tebi ne zapéram ne v Maribor, Jesenice, Trst; ti pa mene pusti zméram da na obvoznici dvignem prst. Jaz popeljem se tje v Gazo, snubit Judnje kršene; bom priženil z ženo črno iz ulice sosedove. Jaz pa hlače bom nosila gospodar bom čez mošnjó; bom hodila na kosila, s komer meni bo ljubo. Tebi jaz ne bodem zvesta, ljubček! Ti si tiček cel; če slučajno železna pride cesta, ne verjamem, da bodeš mi ušel! Po nji peljal te ženico bom v Maribor, Jesenice Trst, zaradi časa vožnje in zamude, gvišno bo na poti – krst.

V naše jedilnike zdaj vključujemo kislo zelje. Kaj poleg segedina ali jote lahko naredimo, nam je povedala sestra Nikolina. Lahko pripravimo samo praženo kislo zelje, ki ga zabelimo s popraženo čebulo. Naredimo lahko zloženo jed: posebej pražimo meso, skuhajmo ajdovo kašo in skuhamo kislo zelje. Nalagamo plasti zelja, mesa in kaše, na vrhu je zelje. Polijemo z jajčnim mlekom (lahko še malo smetane) in na vrhu naribamo sir. Pokrijemo in pečemo 15-20 minut. Nato odkrijemo in pečemo še približno 20 minut. Namesto ajdove kaše lahko jed pripravimo iz riža ali prosene kaše. Pri segedinu moramo paziti, da je meso dobro praženo na čebuli. Pražimo tako dolgo, da zadiši. Takrat da dober okus. Dober okus da tudi lovorjev list in poper. Jedi bo dal dober okus kos mesa s kostmi (npr. reberca). K segedinu ponudimo ajdove žgance, koruzne žgance, krompir ali testenine, a pa kar kruha. Posebnih začimb ne potrebujemo. K praženju čebule lahko dodamo malo sesekljane paprike, pa kakšen česen ...

Sašo je bil prikupen malček, vendar silno nagajiv. Kljub njegovi otroški prijetnosti pa mu je večkrat hitro zavrela kri. Takrat se je silno razjezil ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Devetindvajsetletna Lea Mavec je polna življenjskih lekcij in dogodivščin. Njeno zavedanje o svojih lastnih privilegijih izhaja iz opazovanja ljudi, ki jih je obiskala na najrazličnejših koncih sveta, od Gvatemale, Tajske, Laosa do Nove Zelandije, in dvojnosti izkušenj. Leta je namreč delala kot zasebna kuharska mojstrica pri bogatašinji v Londonu, nato pa spremljala revščino in videla posledice evropske razvajenosti. Obiskala je sirotišnico v Vietnamu, si delila sobo s ščurki in doživela brodolom. Ter preživela.

Piše Marija Švajncer, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. V pesniški zbirki Mariborska se Matej Krajnc vrača v otroštvo, ki ga je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja preživel v Celju. Spominja se selitve iz stare hiše, stikov s sorodniki, družbenega ozračja in raznovrstnih dogodkov. V spomin si prikliče dogajanje tedanjega časa, predmete, ki danes veljajo za starinske, na primer gramofon in kasetofon, ter osebnosti iz tistega obdobja. Popevkar Franjo Bobinac je postal gospodarstvenik, kot Tomaž Šalamun se je tudi avtor pesniške zbirke utrudil podobe svojega plemena. Naravnost izpiše svoj priimek in pove, da je Krajnc pri sedemnajstih letih postal kantavtor. V pesmih je začutiti nekaj nostalgije, vendar pa se avtor brani razčustvovanosti ter je kar nekajkrat tudi ironičen in duhovit. Spomine zapisuje v sklenjeni pesemski obliki ali kiticah, nekatere stihe zabeli s srbohrvaškimi in angleškimi izrazi in povedmi, ne brani se neposrednega, že kar vulgarnega izražanja. Čeprav si prizadeva, da bi bila žalost prikrita, je v teh spominih tudi drobec otožnosti in nežnosti. Bili so stari časi, živeli so ljudje, ki jim je bil naklonjen, zdaj pa je marsikaj drugače. Takrat se je z odraslimi odpravil tudi na pokopališče. Tam počivajo pesnikovi ljudje, tako pod zemljo kot ohranjeni v njegovi zavesti: »spoštuj te ki ležijo / spoštuj te ki spijo / spoštuj te ki trohnijo / spoštuj te ki strohnijo« V poeziji Mateja Krajnca so nanizani prizori iz preteklosti, vrstijo se podobe in asociacije, kar nekaj je refleksij. Pesnik se načrtno znajde tudi v nonsensu. Zaradi večje prepričljivosti in učinkovitejšega vplivanja na bralke in bralce ponavlja nekatere verze. V zadnji pesmi z naslovom Finale: Mariborska pravi, da ni od tukaj in ne bi bil rad od tukaj. Še rosno mlad je prišel od daleč in se, dokler se ni preselil v Ljubljano, ustalil v Celju. To pa je bilo tedaj mesto tovarn, industrijskih obratov in tovornjakov, takšno, da se pesnik ne more spomniti, da je v njem sijalo sonce. Bilo je mračno in brez prave svetlobe. Kakšna pa je prava svetloba? Pomisli, da bi bilo marsikaj mogoče preseči s poezijo. In res, verzi se porajajo s svetlikanjem, ritmom, notranjo vznemirljivostjo in igrivostjo. Pesnik s posebno občutljivostjo slika prizore iz starih časov in se vrača k tistemu, kar ga je zaznamovalo ali pa se ga je le dotaknilo in se samo kdaj pa kdaj spomni, kaj so hoteli od njega odrasli, kakšna glasba je plavala v zraku in kako je preživljal svoje dni, zdaj zagnano in vihravo, zdaj nekoliko zdolgočaseno. Bila je megla, mizar onstran ulice pa je, kot da ne bi mogel početi ničesar drugega, vohunil za udbo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je za obljubljeno deželo veljala Amerika. Treba bi si bilo priskrbeti karto in oditi tja, kjer se baje cedita med in mleko. Omenjene so tudi socialne razlike v lastni deželi: »sosedje se pretepajo za drobiž / malomeščani pa skrivajo limuzine«. Ljudje se spominjajo vojne in ohranjajo spoštovanje do padlih herojev. V megli hodijo mimo bunkerjev, nemih pričevalcev ogroženosti iz vojnih časov. Megla je resnična in hkrati simbol nečesa, česar si poet ne želi. Družina se je preselila iz stare hiše in domnevno na bolje, v novo hišo. Občina je v prejšnjo naselila druge ljudi. Naslov Mariborska nima ničesar opraviti z Mariborom, temveč je ena od celjskih ulic: »iz stare hiše v novo / isto mesto pa taka sprememba / tito, si to vedel / marx, si to predvidel / tam, kamor smo šli, / naj bi bilo svetleje / a še vedno crkujejo ulične luči V zbirki Mariborska ni ločil, enkrat pa sta zapisana oklepaj in vprašaj, ostalo je tudi nekaj vejic, pik in številk. Nekatere pesmi imajo naslove, v drugih je prvi verz napisan z večjimi črkami. Poudarki so vidni tako, da so navedeni v ležečem tisku, enkrat tudi v krepkem. V tistih časih je bilo slišati besede v popačeni nemščini, nekatere so zapisane v slengu in narečju. Matej Krajnc je mojster parafraziranja, duhovitih besednih iger ter postmodernističnega namigovanja na literarna in druga umetniška dela in popularno kulturo. Rad ima udarne skrajnosti, iznenada pa preseneti z verzi, v katere ujame posebno in zvenečo lepoto. Pesniška zbirka Mariborska je drugačna kot zbirka Josip Broz se je ustavil v Klanjškovi, ki je lani izšla pri isti založbi. V njej je bilo več ludizma, razbrzdanosti, občutka ogroženosti ter miselnega zrcaljenja politike in družbenega dogajanja. Zlasti občutka ogroženosti ni več. Pesnik sprejema svet tak, kakršen je, seveda pa je ta svet nekaj, kar je podano v njegovih pesmih. Omeniti velja, da si Matej Krajnc kot podpredsednik Društva slovenskih pisateljev prizadeva za položaj, uveljavitev in sprejemanje literature v družbi, kakršno si književno ustvarjanje v današnjih razburkanih časih zasluži. S predsednikom Marijem Čukom sta se domislila pogovorov z literarnimi ustvarjalkami in ustvarjalci po vsej Sloveniji ter v skrbi za bralno kulturo in podobne vidike prisluhnila različnim pobudam. Naj s Kranjčevimi verzi zasijejo sončni žarki, ki jih je pesnik v meglenih časih tako zelo pogrešal.

Piše Tjaž Mihelič, bere Igor Velše. »V letih 1992 in 1993 sem pisal dnevnik« je zapisano v začetku Zupanovega uvodnega pojasnila. Mladi pesnik se je odločil, da bo začel pisati dnevnik. Nepretenciozno, neponarejeno in niti ne vsak dan. Kako pa se s tridesetletno distanco lotiti branja? Dnevniško pisanje je nadvse intrigantna forma. Slovenska književnost je v njej dobila, če omenimo le briljant, enega najboljših romanov 20. stoletja, Kocbekovo Tovarišijo. A tu ne gre za to, da bi Zupan svoje pisanje pretresel, ga dopolnil ali iz napisanega napravil roman. Kot piše, je zapiske ponekod dopolnil s priimki v oglatih oklepajih ter kakšne dele izpustil, sicer pa jih je pretipkal v računalnik tako, kot so bili napisani tedaj. Kako se torej lotiti tovrstnega branja. Najbolj produktiven način se mi kaže skozi obrnjeno tripartitno strukturo paradigem: začne se z bralcem in nato sledita tekst in avtor. Bralec je v dnevniškem pisanju najbolj zakrita in hkrati najbolj prisotna figura. V literarni vedi lahko beremo razmišljanja, da je dnevnik pisan z mislijo, da bo nekdo zapise prebral (četudi le avtor sam v prihodnosti), morda celo z mislijo na morebitno objavo. Dnevnik kot najbolj intimno pisanje je hkrati vedno javno pisanje. Ni več ni le last avtorja, temveč last vsega sveta. In Zupan nam odgovarja tudi na to vprašanje: »Zakaj ga pišem? Da bi se iz njega česa naučil, da bi se pomiril, da bi ga bral še kdo drug in videl, kako se človek spopada s samoto […] da bi tisti, ki ga bodo mogoče brali, videli, kaj se skriva za vsemi pesmimi, ki sem jih napisal.« Tu se izrazi dvojnost, ki je prisotna v vsem dnevniku, in sicer jezik poezije in jezik dnevnika. »Mislim, da bo nekaj od tega, kar pišem, ostalo. Da bo mogoče to kdo bral […].« »Tale dnevniški jezik je kaj malo v primerjavi z jezikom poezije,« zasledimo 15. avgusta 1992. Vendar je dnevniški jezik tisto, kar je potreboval ob jeziku poezije. Kot piše v Uvodnem pojasnilu, naj bi ga k pisanju napeljal prijatelj pesnik Aleš Debeljak z argumentom, da njunemu prijatelju, tedaj že onkraj slovenskih meja uveljavljenemu Tomažu Šalamunu, manjka prav pisanje esejev. A tudi brez njihove omembe dnevnik napeljuje k tej misli, če le malo poznamo Zupanovo pot in vemo, da je prvo zbirko esejev izdal leta 1996. Dnevnik je predpriprava na tovrstno pisanje. Je čiščenje misli, prvi stik z esejističnim pisanjem, ki pa v dnevniku v začetku ne steče gladko. Morda malce zastaja in me je zato kot bralca na tem mestu prisililo, da sem knjigo odložil. Pisanje najbolj steče z 28. majem 1992, ko se avtor vrne k rednejšemu pisanju, ujame svoj tok in ga drži ne glede na kasnejša odplavanja v mrtve meandre. Takrat se njegovo pisanje ujame v ravno pravšnje razmerje med premišljevanjem o sebi, svoji poeziji, doživljanju stvarnosti in referencah na druga dela. Osrednji del zavzemajo nekakšna esejistična premišljevanja o lastni poeziji ali poeziji sicer, ki ga obdajajo številne navezave na svet literature, glasbe in slikarstva. Med drugim primerja svoj prvenec Sutre s svojim takratnim ustvarjanjem, ki je odmev dobilo v drugi pesniški zbirki Reka. Primerja svoje pisanje iz časov, preden je začel dobivati nagrade, »Sutre so čista knjiga,« piše. »Pesniku, ki piše Reko, je jasno, nekako čuti, da piše pomembno knjigo.« Zaveda se, da piše »visoko poezijo,« kot jo imenuje, bere pozitivne kritike, premišljuje o njih, izpostavlja svoje dobre pesmi, jih analizira, a vse to neponarejeno, bralci z distanco ne dobimo občutka prepotentnosti, ampak iskrenega premišljevanja. Poezija se kaže kot osebnostna določilnica, okoli katere se vrti Zupanovo dojemanje stvarnosti. Nekje zapiše, da si ne more predstavljati sveta brez književnosti. Ko piše o lastni poeziji, se v zapise preliva subtilno, a zaznavno izrazoslovje, ki je blizu njegovemu takratnemu pisanju Reke – večkrat se na primer pojavi izraz tok. O svoji poeziji pravi, da je »počasen, pulzirajoč ritem, kot ritem ogromne mogočne vode, njenega premikanja«. Poezija je zanj merilo časa, čas namreč meri »najprej v tem, kaj (je) napisal, kaj naredil«. Pisanje poezije vpliva na njegovo srečevanje z ljudmi, sklepanje prijateljstev, druženje z dekleti, ki močno vplivajo na njegovo pisanje, in nazadnje zapuščanja in odhajanja. V vseh porah življenja je. Spremlja jo vedno prisotna samota, odrešitev iz nje pa je prav tako pisanje. »Poezija je zaveznik,« piše. Vera v poezijo je neomajna, to je vera mladega človeka. Poeziji in pesniku postavlja metafizično obzorje, na katerem deluje, zaveda se sicer svojega stvarnega položaja, a to ne deluje v nasprotju z metafizičnim. Kot mladega pesnika me pisanje navdušuje in me je navdalo z ustvarjalnostjo, z močjo in vero v poezijo. Nekatere misli so bile kot moje, tako kot tudi Zupan piše, da so njegove misli sorodne Pavesejevim, ko prebira njegov dnevnik. Druga pomembna referenca, v množici drugih, so Rilkejeva Pisma mlademu pesniku. Berejo se kot dnevnik, a nosijo noto pisem mladega pesnika mlademu pesniku v nek prihodnji čas, v svojem pisanju pa iz vseh obročev besed sporoča: iskrenost! Dnevnik Uroša Zupana ima tudi dokumentarno vrednost, opremljen je s slikami in opisovanjem srečevanj mnogih umetnikov. Kulturni utrip devetdesetih zori kot mošt. Avtor sam si želi, sedaj in tudi takrat, da bi dnevnik izpričeval duh časa – zeitgeist. Morda je to precenjena želja. V dnevniku je mogoče najti omembo pravega trenutka, na primer v ljubezenskem pismu N. To je zeit, ki ga gre zares iskati v umetnosti, ki je onkraj duha in časa in scela v njem. Ta moment uspe dnevniku ujeti. In to je največji poklon. In če se ob koncu vrnemo k recepcijski paradigmi. O prav tako letos izdani pesniški zbirki Uroša Zupana je literarni kritik Muanis Sinanović zapisal, da je obravnava Zupanove poezije zašla. Morda dnevnik ponuja izhod iz zagate. Morda bom tudi jaz začel pisati dnevnik.

Gostili smo Yenifer Castillo Canela, ki se je pred približno petnajstimi leti iz Dominikanske republike preselila v Slovenijo. Takrat je kot 13 letnica prišla z mamo in mlajšo sestro, začetki tukaj pa za njo niso bili lahki, saj je na drugi strani oceana morala pustiti prijatelje in družino, kar je takrat težko sprejela. V oddaji je spregovorila o Dominikanski republiki in življenju v Sloveniji.

Letošnjo 36. izdajo Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala Liffe je po dolgem času odprl slovenski film, in sicer Belo se pere na devetdeset režiserja Marka Naberšnika. Posnet je po istoimenski knjižni uspešnici Bronje Žakelj, ki je z režiserjem sodelovala tudi pri pisanju scenarija. Gre za avtoričino osebno zgodbo, ta pa je prepredena z bolečo izgubo bližnjih zaradi bolezni in nesreče, pa s soočanjem s hudo boleznijo v mladosti. Z Markom Naberšnikom, podpisanim pod nekaj največjih slovenskih filmskih uspešnic (med njimi Petelinji zajtrk in Šanghaj), se o njegovem filmu pogovarja Tesa Drev Juh. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten

Katarina Keček, znana novinarka, televizijska voditeljica, publicistka in pisateljica je bila na začetku 90. let izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Takrat je bila stara 20 let in je bila študentka prvega letnika novinarstva. Čez noč je izgubila vse, tudi streho nad glavo. Postala je brezdomka in se v letih, ki so sledila, borila za golo preživetje. Izbris je povzročil nepredstavljive posledice, nepopravljivo škodo in veliko osebno travmo, ki je zaznamovala njeno življenje. Po več kot tridesetih letih je Katarina Keček napisala knjigo z naslovom Okupatorjeva hči, kjer opisuje svojo osebno zgodbo izbrisane, ko je skupaj s 25.670 prebivalci ostala brez državljanstva in brez identitete. V oddaji Med štirimi stenami je spregovorila o svoji osebni izkušnji izbrisa, tega zgodovinskega dogodka, ki ostaja ena izmed največjih in najhujših kršitev človekovih pravic v zgodovini Slovenije. Katarino Keček je pred mikrofon povabila Tita Mayer.

Ime tedna je postal Dušan Hren, avtor, režiser in dolgoletni urednik razvedrilnega programa Televizije Slovenija, prejemnik nagrade Franeta Mičinskega - Ježka. Bil je pomemben promotor slovenske popularne glasbe; v času njegovega urednikovanja sta pot na televizijo v oddajah Videogodba, Video noč in Glasbeni Ropot našli pop in rock glasba. Osrednji del razvedrilnega programa sta bila v tistem času Miša Molk in Mito Trefalt. Kandidata sta bila še: Bojan Tepeš, gastroenterolog in vodja projekta presejalnega programa za odkrivanje okužbe z bakterijo Helicobacter pylori, ki je glavni povzročitelj raka želodca. V raziskavi pilotnega testiranja, ki ga izvajajo pri Zdravstvenem domu Ljubljana, se je preventivnega programa udeležilo 3100 ljudi, okužbo pa so uspešno pozdravili pri 230 pacientih. Mateja Hudoklin, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, javnega zavoda, kjer že 70 let skrbijo za duševno zdravje otrok in mladostnikov. S strokovnim delom njim in njihovim staršem pomagajo pri reševanju različnih učnih težav ter čustvenih, vzgojnih, vedenjskih in psihosocialnih motenj.

Tokrat se odpravljamo v vas s prelepim razgledom, v Podpeč, ali natančneje tamkajšnjo cerkev sv. Helene, katere usoda je bila zaznamovana z gradnjo obstoječe železniško proge Divača-Koper. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je namreč ta povzročila razpoke sten in plazenje flišnega terena, na katerem stoji cerkev. Takrat so jo zaprli in iz nje odnesli oltar, fragmente fresk ter ostalo okrasje. Več kot 50 let je preteklo, preden se je – sedaj zlati oltar – vrnil na svoje mesto. Podpeško cerkev je obiskala Mateja Rolih Maglica, glasbo je izbrala Simona Moličnik.

Številna kitajska in korejska podjetja danes ponujajo aplikacije in orodja umetne inteligence, ki omogoča komunikacijo z mrtvimi. “Deathbot” se je rodil na Kitajskem, leta 2022 je bila industrija vredna že 1,5 milijarde evrov. Takrat so projekcije kazale, da bo industrija danes vredna štirikrat več.Kaj taka tehnologija pomeni za živega človeka, ki žaluje? Lahko pozitivno vpliva na detabuizacijo smrti? In kdaj ti bo pokojna babica iz aplikacije poskušala prodati izdelke, ki sta jih nekoč uporabljali skupaj? Dan Podjed je antropolog, raziskovalec, predavatelj in pisatelj. Z dvomom razmišlja o virtualni nesmrtnosti in pravi, da lahko v večno življenje verjamejo samo najbogatejši na svetu. Zapiski: Odbit Discord Oglasite se lahko na odbita@rtvslo.si Spominska spletna stran Vspomin.si HereAfter AI - Your stories and voice. Forever. Re:memory: A New Culture of Remembrance  

V Zgodovinskem arhivu Ljubljana so prav na »Dan slovenskih arhivov« pretekli ponedeljek odprli razstavo z naslovom »Na tirih zgodovine – Preteklost železnic v arhivskih zapisih«. Zunanji povod je bila letošnja 200-letnica prve vožnje v dolžini okoli 50 kilometrov z lokomotivo na parni pogon in nekaj vagoni med angleškima mestoma Darlington in Stockton 27. septembra 1825. Avtor lokomotive je bil inženir George Stephenson, sin Roberta, ki je že pred njim poskušal modernizirati tovorni in potniški promet. Takrat se je začelo »stoletje železnic«. Obiskali smo enega od avtorjev in hkrati osrednjega koordinatorja razstave, arhivista Dejana Hvalo. Prikaz izbora arhivskega gradiva na temo železnic v okviru tedanje Vojvodine Kranjske so avtorji razdelili v 9 vsebinskih sklopov. Zgodovinski arhiv Ljubljana se namreč sestoji iz arhivov petih osrednjih mest nekdanje dežele, poleg glavnega mesta so z njim povezani še arhivi v Kranju, Novem mestu, Škofji Loki in v Idriji. Razstavo so poleg sogovornika pripravili arhivisti, Luka Cerar, Elizabeta Eržen Podlipnik, Jože Glavič, Iztok Hotko, Mira Hodnik, Dunja Mušič in Judita Šega. FOTO: Izsek iz enega od mnogih panojskih plakatov razstave, ki jo je oblikovala Barbara Bogataj Kokalj VIR: Program Ars, Goran Tenze

»Jaz bi rabila, da bi eden prišel spat z mojo taščo.« Ta na videz nenavadna prošnja, izrečena sredi pogovora, je v resnici utelešenje globoke stiske, teže, obupa in nemoči svojcev, ki skrbijo za osebe z demenco. Tokrat smo v podkastu poskusili odgrniti zaveso z bolezni, ki ne prizadene le bolnika, ampak vso družino, prijatelje in skupnost. Demenca, pogosto opisana kot »nepričakovani gost, ki pride brez vabila in ostane preveč dolgo«, je mnogo več kot zgolj pozabljanje. Gre za krovni izraz za več kot sto bolezni, ki vplivajo na delovanje možganov, najpogostejša med njimi je Alzheimerjeva bolezen. Vpliva na mišljenje, vedenje in sposobnost opravljanja vsakodnevnih opravil. Čeprav je pogostejša po 65. letu, se lahko pojavi tudi prej. Tatjana Cvetko, zdravnica splošne medicine in predsednica društva Primorske spominčice, se je z demenco profesionalno srečala pred več kot dvema desetletjema. Takrat podpore praktično ni bilo. »In tako smo pravzaprav zastavili delo, ki še traja,« je povedala o nastanku skupine za samopomoč za svojce bolnikov z demenco. Iz te pobude je zraslo društvo Primorske spominčice, ki danes deluje v Izoli, Ilirski Bistrici, Postojni in Sežani, in kjer se svojci in strokovnjaki, pa tudi bolniki, redno srečujejo.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

Darja Reichman je članica ansambla Prešernovega gledališča v Kranju. Na tem odru ustvarja že trideset let, pred tem je bila v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, igrala je v filmih, na televiziji, pogosto nastopa v literarnih oddajah in radijskih igrah našega radia. Prejela je več nagrad, omenimo nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Takrat je bilo v utemeljitvi nagrade zapisano, da je »Darja Reichman ustvarjalka izredno širokega igralskega razpona.« Lani je prejela Sterijevo nagrado za vlogi Maruše in Marte v uprizoritvi Deževen dan v Gurlitschu (gúrliču) v Novem Sadu, pa nagrado julija za igro v predstavi Boj na požiralniku v režiji Jerneja Lorencija in letos Borštnikovo nagrado za isto vlogo. Ta mesec je praznovala okrogli jubilej, zato ji posvečamo tokratno oddajo. Z Darjo Reichman se je pogovarjala Tadeja Krečič. Tehnična izvedba Vladimir Jovanovič, produkcija 2020.

Madžarski pisatelj László Krasznahorkai, ki prejema Nobelovo nagrado za književnost za »presunljiv in vizionarski opus, ki sredi apokaliptične groze potrjuje moč umetnosti«, se je rodil leta 1954. Je avtor več romanov, knjig kratkih zgodb, esejev, pa tudi petih scenarijev za filme, ki jih je režiral Béla Tarr. Že s prvim romanom Satanov tango se je uvrstil med najvidnejše madžarske romanopisce in odtlej dobil številne prestižne nagrade, med njimi tudi mednarodnega bookerja. V slovenščino imamo prevedena njegova romana Satanov tango ter Vojna in vojna pa tudi zbirko kratke proze Svet gre naprej – vse je prevedla Marjanca Mihelič. Leta 2014 je László Krasznahorkai prejel nagrado vilenica. Takrat se je z njim pogovarjal Vlado Motnikar. Foto: László Krasznahorkai leta 2016 v Kölnu Hpschaefer www.reserv-art.de https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Krasznahorkai-L%C3%A1zl%C3%B3_koen-stadtgarten_031116_2.jpg

Strokovnjaki ocenjujejo, da za tem revmatičnim obolenjem v Sloveniji trpi približno 20.000 prebivalk in prebivalcev. Veliko upanje zanje so sodobna biološka in podobna biološka zdravila.V zadnjem desetletju je pri zdravljenju revmatoidnega artritisa prišlo do velikega napredka. »Ko sem kot mlad zdravnik in doktorski študent videl pacientko z revmatoidnim artritisom, sem vedel, da že čez leto ali dve ne bo več zmogla svoje službe, da ne hoditi po nakupih, ne po stopnicah. Tudi za svoje otroke ne bo mogla skrbeti. Takrat še ni bilo na voljo učinkovitih načinov zdravljenja! Danes pa je drugače. Večina bolnic in bolnikov z revmatoidnim artritisom lahko normalno opravlja svoje delo, se ukvarja s športom – celo morajo se ukvarjati s športom, ki je zelo koristen pri revmi,« pravi nemški revmatolog prof. dr. Gerd-Rüdiger Burmester. Strokovnjak s Klinike Charite v Berlinu je velik poznavalec revmatoidnega artritisa. O kakovosti njegovega kliničnega in raziskovalnega dela priča podatek, da gre za enega največkrat citiranih evropskih in svetovnih znanstvenikov. Revmatoidni artritis je kronična avtoimunska vnetna bolezen, ki se pojavi pri približno enem odstotku ljudi. Podrobneje o sodobnem zdravljenju tega revmatičnega obolenja v oddaji. 

Bagdad je mesto v današnjem Iraku. Staro je več kot 1200 let. Mesto je zacvetelo v neprekosljivo središče znanosti, medicine, filozofije in izobraževanja v 8. in začetku 9. stoletja pod al-Mahdijem in njegovim naslednikom, Harun Al-Rashidom. Se ga spomniš iz pravljic Tisoč in ena noč? V teh pravljicah se izraža slava Bagdada v tem obdobju . Takrat je veljal za najbogatejše mesto na svetu. Njegove pomole so obdajale ladje s Kitajske , Indije in Vzhodne Afrike . Vir: Zelena pravljična knjiga vsebuje nekaj najbolj znanih pravljic, vzetih iz različnih virov. Green Fairy Book, The Project Gutenberg eBook, Andrew Lang , Langmans, Green and Co, London; 1906, iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

Slovenijo je v zgodnjih jutranjih urah prešla izrazita hladna fronta, ki je prinesla močne padavine in veter, ponekod tudi sneg. Vremenoslovci opozarjajo, da so razmere izjemno zahtevne v višje ležečih predelih. Te so presenetile tudi tri hrvaške planince, ki jih je pod pod vrhom Tosca v Julijskih Alpah odnesel plaz. Reševalna akcija poteka, v njej sodeluje več kot 60 gorskih reševalcev. Druge teme: - V Kairu v pričakovanju pohajanj za premirje v Gazi. Izrael kljub temu nadaljuje napade. - Mineva 25 let od padca režima Slobodana Miloševića. Takrat za Srbijo prelomni trenutek. - Opozorila ob svetovnem dnevu učiteljev: šolski sistem z leta v leto z večjo kadrovsko krizo.

1. oktobra 2015 je bila na sporedu prva epizoda Možganov na dlani. Takrat smo raziskovali, kaj so svetleče pikice in vijuge, ki jih vidimo, ko zapremo oči. Takrat je bil z nami prof. dr. Marko Hawlina, ki se je ob desetletnici oddaje pridružil v živo v četrtkovem jutru in se z mislimi ozrl na desetletje v nevrooftalmologiji, pogledal pa je tudi v prihodnost in našim možganom in Možganom na dlani tudi nekaj zaželel. Priporočamo v posluh! Voditeljica: Mojca Delač Anketa: Nika vrabec Zvok: Marko Čebulj

»Jaz bi rabila, da bi eden prišel spat z mojo taščo.« Ta na videz nenavadna prošnja, izrečena sredi pogovora, je v resnici utelešenje globoke stiske, teže, obupa in nemoči svojcev, ki skrbijo za osebe z demenco. Tokrat smo v podkastu poskusili odgrniti zaveso z bolezni, ki ne prizadene le bolnika, ampak vso družino, prijatelje in skupnost. Demenca, pogosto opisana kot »nepričakovani gost, ki pride brez vabila in ostane preveč dolgo«, je mnogo več kot zgolj pozabljanje. Gre za krovni izraz za več kot sto bolezni, ki vplivajo na delovanje možganov, najpogostejša med njimi je Alzheimerjeva bolezen. Vpliva na mišljenje, vedenje in sposobnost opravljanja vsakodnevnih opravil. Čeprav je pogostejša po 65. letu, se lahko pojavi tudi prej. Tatjana Cvetko, zdravnica splošne medicine in predsednica društva Primorske spominčice, se je z demenco profesionalno srečala pred več kot dvema desetletjema. Takrat podpore praktično ni bilo. »In tako smo pravzaprav zastavili delo, ki še traja,« je povedala o nastanku skupine za samopomoč za svojce bolnikov z demenco. Iz te pobude je zraslo društvo Primorske spominčice, ki danes deluje v Izoli, Ilirski Bistrici, Postojni in Sežani, in kjer se svojci in strokovnjaki, pa tudi bolniki, redno srečujejo.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

Danes je na sporedu prelomna oddaja. Ker so prelomni časi, v katerih živimo. Kot vidimo, medijsko panogo počasi jemlje hudič, zato pa se krepi obrambna panoga. Tako je povsem normalno, da se kreativni del naše skromne redakcije razpušča in se seli, skupaj s kreativnostjo, na področje obrambne in vojaške industrije. Kako kmalu se bomo vključili v slovenski obrambni grozd, še ni povsem jasno; je pa zanimiv podatek, da se je, čim smo se Evropejci zavezali v obrambo pognati milijarde evrov, obrambni grozd povečal s petdesetih jagod na več kot sto trideset podjetij. Tako se bomo le preimenovali iz »zapisov iz močvirja« v pošasti iz močvirja in začeli služiti denar. Nasproti nam je prišla država v podobi nenadkriljivega Damirja Črnčeca. Kjerkoli se srečajo obramba, vpliv in denar, je najti tudi tega podjetnega strokovnjaka za obrambo; tako ne čudi, kako mu vsi priznavajo, da je prav njemu uspelo znotraj Slovenskega državnega holdinga ustanoviti podjetje, imenovano Dovos. »Družbo za obrambo, varnost in odpornost Slovenije«. Ker se bomo danes s kraticami še srečevali, naj izrazimo samo razočaranje, saj bi bilo ime družbe mnogo bolj zveneče, če bi prvi o spremenili v a, ali pa vsaj zadnji s v z. Kakorkoli; v kratkem – nekje do konca oktobra – je pričakovati javni poziv za prijavljanje obrambnih projektov, ki jih bo sofinancirala ali pa v celoti financirala država. Ker gre za eno največjih naložbenih priložnosti zadnjih desetletij, smo v našem novem obrambnem podjetju takoj zagnali nekaj projektov, ki jih kanimo prijaviti na javni poziv. Prvi projekt se imenuje P.E.N.I.S, kar je kratica za »Prenosni eliptični napadalni izstrelek Slovenije«. Do konca ga bomo sicer razvili, ko dobimo državne milijone; za zdaj lahko z javnostjo delimo samo osnovne taktične karakteristike in potrebne resurse za izdelavo tega obrambnega sistema. Za začetek potrebujemo močno leskovo palico in nekaj leskovih šib. Nato je treba palico elipsoidno upogniti in jo v elipsi držati z uporabo motvoza ali pa plastične vrvi za obešanje perila. Nato je treba s kuhinjskim nožem opremiti visokotehnološke leskove šibe – z utorom na eni in z bojno konico na drugi strani. Tako dobimo multifunkcijski obrambni sistem, saj je mišljeno, da se lahko P.E.N.I.S uporablja proti ciljem na kopnem, v morju in v zraku. YYYDrugi obrambni sistem, na katerem delamo v našem obrambno-raziskovalnem laboratoriju, se imenuje N.A.T.E.G, kar stoji za »natezni avtomatsko-taktični eruptor granat«. Kot za penis imamo tudi za nateg že izdelane prve inženirske skice; kot rečeno, pa ga bomo do konca razvili šele, ko dobimo od države nakazanih približno sto milijonov evrov, kolikor naj bi veljala fabrikacija tega orožja.  Za osnovo smo si zamislili rogovilo, najbolje bukovo, ki jo prirežemo v obliki črke ipsilon. Na zgornji tretjini obeh krajših delov rogovile, z visokotehnološkim »3D« rezkalnikom oziroma pipcem urežemo dva utora, v katera pritrdimo gumico, ki so jo mati zavrgli s kozarca vloženih hrušk. To orožje, v Natovi terminologiji imenovano »launcher« ali »frača« po domače, je enkratno predvsem zaradi velike prilagodljivosti kalibra posameznega izstrelka. Lahko izstreljuje gramoz kalibra »poljčanar«, posamezne prodnike, pa vse do klasičnega Natovega kalibra 7,62 mm. Edino, kjer bomo morali biti pazljivi, in Damir Črnčec bo pri tem kot nadzornik Dovosa še posebej natančen, je dvojna raba vojaških projektov, sprejetih v program. Kot vemo, evropske države, tako tudi Slovenija, ne bodo slepo in po ameriškem diktatu investirale v obrambno industrijo, ki ne bo znala početi nič drugega, kot ubijati sovražnika; oziroma kot se vidi v Združenih državah, pobijati naključne mimoidoče. Ob vojaški rabi morajo projekti imeti vsaj nekakšno funkcijo tudi v civilni sferi, in na srečo ga naša projekta P.E.N.I.S  in N.A.T.E.G imata. Ko bodo ostali vojaški projekti, ki se prav v tem trenutku globalno rojevajo v podobnih državnih podjetjih, kot je Dovos, realizirani … Se pravi, ko bodo damirji črnčeci po vsem planetu odlično opravili svoje delo in mirnodobski denar transformirali v ne-mirnodobskega ter posledično požgali civilizacijo …  Takrat bo mogoče s penisom zalezovati mamuta in ga ob sodelovanju vsega plemena tudi upleniti. In ko bomo mamutovine siti Slovenci zrli v nočno nebo, bomo lahko, kot dvojno rabo, vrhovnemu nategu posvetili plemensko daritev.  

Opozorilo: v tej oddaji bomo razkrili nekatere podrobnosti pravljičnega sveta, slovenske politike in človeške narave. Zaradi tega ni primerna za otroke, v primeru mladostnikov pa predlagamo poslušanje v spremstvu staršev. Decembra vsi dobimo božičnico. Tako je rekel premier in poudaril besedico »vsi«. Javni sektor, zasebni sektor, upokojenci, mladi, stari, ženske, moški. Premier je rekel, da vsi, kritiki so rekli, da je to neumnost. Opozicija je skočila kvišku in celo nekatere stranke v poziciji so skočile, še preden so rekle »hop«. Finančni minister, ki se mu bo pod nogami odprla 700-milijonska proračunska luknja, je rekel, da lahko po potrebi ustavimo konje, lastniki kapitala v zasebnem sektorju so se vprašali, če se je premierju zmešalo. Ampak premier je rekel, da jo dobimo vsi, in se pri tem odločno držal. Bili bi nori, če bi kritizirali zastonjsko nakazilo oziroma darilo in na tem mestu bi bilo te oddaje, po vseh zakonih, človeških in božjih, konec. Če ne bi … … Če ne bi slovenska politika, kot že tolikokrat, spregledala očitno. Se pravi, da je iz razprav o božičnici ponovno izpustila – namenoma ali po pomoti, bomo šele ugotovili – bistven element. Bistven element pri razpravah o božičnici pa je Božiček. Božičnica je darilo! Klasično decembrsko darilo. Za njo ne boste opravili nobenega dodatnega dela, nobenih nadur, povišanih obveznosti; nobenega nagrajevanja zaradi uspešnosti ne bo potrebnega. Vsi, leni in pridni, zgodnji in tisti, ki zamujajo, požrtvovalni in ignorantski, vsi jo bomo dobili. Kar pa je klasična definicija darila. In kdo decembra nosi darila? Premier je mišljenja, da on in da ga bo to darilo naredilo priljubljenega za še en mandat, vendar se bridko moti. Decembra nosi darila Božček. Da, morebiti bo premier podpisal tisti nalog, ki bo sprostil sedemsto milijonov; da, morebiti bo dobil glasovanje v parlamentu okoli božičnice, ampak logistiko, se pravi naročila in dostavo bo prevzel Božiček. Ker je to njegova vloga, ker to že desetletja opravlja odlično in ker mu tudi ljudje zaupamo ter se ga veselimo. Razen tega bi bila podoba našega ministrskega predsednika, kako se vozi na saneh z malho, polno božičnic, smešna, in naj bi si še tako uspešno zatlačil blazino pod rdečo suknjo, si nadel lasuljo ter kapo … Nihče, niti otroci mu ne bi verjeli, da je dobri mož. Je pa res, da bo učinek božičnice na politične preference pomladnih volitev primerno manjši, če ne bo jasno in glasno, da je božičnico dostavil premier osebno. Pred Svobodo je torej strateška odločitev. Ali dostavo božičnice zaupati profesionalcem in s tem razvodeneti njihovo povezavo z darilom, ali pa se smešiti z amaterskim deljenjem denarja, ki je bolj podobno delitvi pasulja v kuhinji za brezdomce. Ampak z logistiko in transportom se naša analiza morebitne božičnice še ne konča. Kot vemo, so ob ideji o božičnici dvignili obrvi v koalicijski SD. Zlobni glasovi trdijo, da jih je zaskrbelo, ker niso o predlogu vedeli nič, in je prvak te stranke in gospodarski minister celo zastrigel z ušesi, ker mu naj ne bi nihče nič povedal; a naši viri govorijo o tem, da je nestrinjanje z božičnico v SD mnogo globlje, kot je preprost šum v komunikaciji med koalicijskimi partnerji. Zadeva je namreč ta, da pri SD ne verjamejo v Božička. Trdno so prepričani, da gre pri tem decembrskem možu za imperialističnega agenta in predstavnika korporacijskega kapitala, ki ima zelo malo posluha za socialdemokratske ideje in ideale. Kot slišimo, so se na seji vlade zelo sporekli, saj SD vztraja na stališču, da bi božičnico moral deliti Dedek mraz. Seveda obstaja problem že na načelni ravni, da darila, ki jih nosi Dedek mraz, težko imenujemo božična darila, ob tem pa se tudi čas razdeljevanja zamakne za en teden, na 31. december. Takrat darila sicer še imajo smisel, dodatni denar pa ne več. Kajti utrujeno ležanje na kavču pač ne obremenjuje družinskih proračunov … Zato in zaradi tega ker imajo občutno več poslancev, so pri Svobodi nič kaj prijazno pokopali Dedka mraza, kar je posledično povzročilo slabo voljo pri SD. Kot vemo, pa je nesrečna ali celo razburjena tudi opozicija. Najbolj so ob predlogu božičnice togotni pri Novi Sloveniji. Predvsem zaradi tega, ker kot katoliška stranka, ki se ob Jezusu najbolj zavzema za obrtnike in podjetnike, menijo, da bi božičnico moral deliti Miklavž – Sveti Miklavž. In če smo povsem objektivni in nepristranski, imajo za svoje stališče kar nekaj močnih argumentov. Njihova trditev, da je praoče vseh decembrskih darilnežev sveti Miklavž, vsebuje kar nekaj etnološko izpričane resnice … Ob tem pa je njihov glavni argument, da bi dobili šeststo evrov petega decembra zvečer, takrat, ko bi bili najbolj potrebni, dejansko razumen in dobro umerjen. Obstaja namreč vraža, da božičnica ne sme dočakati Božiča, sicer bo leto pred nami nesrečno leto. Jernej Vrtovec, ki je novi predsednik Nove Slovenije, je predlagal, da se vsa opozicija poenoti okoli Miklavža, ampak so pri SDS odgovorili, da opozicija pozna le enega dobrega moža, in to ni Miklavž. Ob tem pa pri Vrtovčevem predlogu ostaja nerešena težava parkljev, saj nihče noče prejeti darila in se istočasno prestrašiti. V času, ko to poročamo, še ne vemo, kako se bo zadeva z božičnico iztekla. V vsakem primeru pa se ne strinjamo z uglednimi profesorji ekonomije, ki trdijo, da premier ne deli svojega, temveč deli davkoplačevalski denar. Kar je sicer res, kot je tudi res, da deli davkoplačevalski denar nazaj davkoplačevalcem. Kar pa je drugo ime za krožno gospodarstvo.  

Zgodba sester Lee in Mire Hedžet je zgodba o ljubezni, potrpežljivosti in sestrski povezanosti, ki se je še okrepila ob bolezni njune mame. Demenca jima je življenje obrnila na glavo, a pokazala tudi, kako močna je lahko človeška bližina — in kako pomembno je, da ne pozabiš nase, ko skrbiš za nekoga drugega.»In potem se lepega dne zaveš, da to ni več tvoja mama, ampak da si ti njena mama,« pove Lea.Njuna mama z demenco živi že 25 let. Bolezen se je začela plaziti neopazno – z drobnimi pozabami in zmedenostjo, ki sta bili skoraj prisrčni. »Poklicala me je in vprašala, kako se pripravi pašta s kalamari, čeprav je to ona mene naučila,« se spominja Lea.Prelomni trenutek je bila nenadna očetova smrt. Takrat je postalo očitno, da je prav on tiho nosil glavno breme in mamo ščitil pred svetom. »Šok zelo pospeši bolezen,« pove Lea. »Videli smo, da ne zmore več sama živeti.« Mama je v dveh mesecih izgubila 30 kilogramov, imela je sladkorno bolezen, bila zmedena in osamljena.Sestri sta morali hitro vzpostaviti mrežo pomoči. Sprva sta poskusili z oskrbo prek centra za socialno delo, a so se oskrbovalke pogosto menjavale in mama se ni mogla navezati nanje. Zato sta sami začeli iskati ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati, in jih uvajati postopoma. »Prvo pomočnico smo ji predstavili kot mojo prijateljico. Po treh tednih jo je že klicala ‘moja prijateljica',« pripoveduje Lea. Kljub skrbi pa bolezen napreduje. »Gre počasi, in potem se zaveš, da to ni več tvoja mama, ampak da si ti njena mama,« pravi Lea. »Poslavljaš se od nje, še preden umre.« Mira doda: »A čustva ne umrejo. Ko jo objamem, me poboža. Ko zasliši najin glas, se sprosti.« Danes je mama v domu za starejše. Negovalke jo hranijo, negujejo in skrbijo za osnovno udobje. Domača oskrba zanjo ni bila več mogoča, a sestri sta ostali trden del njene vsakodnevne rutine.Da sta lahko dolga leta usklajevali skrb za mamo s svojim življenjem, sta morali najti ravnovesje. »Če ti nisi zdrav, ne moreš drugim pomagati,« pravi Lea. Mira je prisegala na jogo, tek in plavanje. Tudi služba jima je bila v oporo — kot priložnost, da za nekaj ur mislita na kaj drugega.Obe poudarjata, kako pomembno je, da ob bolezni ne ostaneš sam. »Najprej se moraš sprijazniti z boleznijo, potem pa poiskati strokovno pomoč. Spominčica nama je zelo pomagala,« pravi Lea. »Sprejeti moraš, da so spremembe edina stalnica. Ne prevzgajati, ne kregati,« dodaja Mira. Njuna zgodba kaže, kako močno se prepletejo življenja, ko nekdo zboli za demenco — in kako pomembno je, da ob tem ne pozabiš nase. Pokaže, da je potrpežljivost nekaj, kar se da graditi dan za dnem, z majhnimi dejanji skrbi, bližine in nežnosti.

Predstavljamo vam Samantho Kandinsky finalistko Elle Talentov v kategoriji fotograf. Samantha pravi, da je bila že kot otrok močno povezana z umetnostjo – z očetom sta skupaj risala in jo je učil osnov slikarstva, kar je močno vplivalo na njen občutek za kompozicijo, barve in izražanje skozi vizualni medij.Več si lahko preberete tukaj.Gostja: Samantha Kandinskyhttps://www.instagram.com/kandinsky___/Voditeljica: Petra Windschnurerhttps://www.instagram.com/windschnurer/Spremljate nas lahko še na drugih kanalih:YOUTUBE / METROPLAY/ FACEBOOK / INSTAGRAM / TIKTOK / ELLE.SI

Predstavljamo vam Lusho Alic, finalistko Elle Talentov v kategoriji fotograf. Lusha pravi, da je njen najboljši trik, da oseba pred objektivom pozabi na kamero predvajanje najljubše glasbe fotografirane osebe.Več si lahko preberete tukaj.Gostja: Lusha Alichttps://www.instagram.com/lushaalic/Voditeljica: Petra Windschnurerhttps://www.instagram.com/windschnurer/Spremljate nas lahko še na drugih kanalih:YOUTUBE / METROPLAY / FACEBOOK / INSTAGRAM / TIKTOK / ELLE.SI

Razvoju množinskih ogovornih oblik lahko v slovenskih pisnih virih sledimo od 13. stoletja, najbolj popoln vir iz 18. stoletja pa je Linhartova komedija Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Takrat se je zaradi razslojenosti družbe oblikoval štiridelni ogovorni sistem – plemiče se je naslavljalo z vaša gnada. Zanimivo je, da Brižinski spomeniki ne poznajo vikanja, tudi standardizirani prevodi Svetega pisma nimajo vikanja – v Bibliji se tikajo kralji in celo Bog. Vikanje sicer ni vedno izraz spoštovanja. Vikanje je lahko velika žalitev, če jo začnemo uporabljati potem, ko smo se z nekom, ki smo ga prej tikali, sprli. O zgodovinskem razvoju slovenskih ogovornih oblik v pogovoru z dr. Alenko Jelovšek, znanstveno sodelavko na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (ponovitev).

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Maja Moll. Začnimo pri koncu. Na zadnji platnici knjige Svet je drugačen je navedeno kratko pohvalno besedilo akademika Matjaža Kmecla, besede občudovanja in ugotovitev, da je pisanje Mateje Gaber zanimiv memoarski esej. Tako živahnega in samozavestnega kozmopolitizma pri nas zelo manjka. Kmecla so navdušili živahnost, smisel za humorno stran življenja, svetovljanstvo, eruditstvo in še marsikaj. Pisateljica se najprej spominja let, ki jih je preživela v Kuvajtu. Videti je, kot da jo bo pot vodila še v druge, prav tako eksotične dežele, a ni tako. V nadaljevanju obiskuje evropska mesta, nič manj vabljiva pa niso niti slovenska – Škofja Loka, Radovljica in Ljubljana. Pravzaprav je vseeno, kam se Mateja Gaber odpravi, povsod je ona sama – radoživa in živahna ženska, ljubiteljica lepih umetnosti in veseljakinja, ki življenje zajema z veliko žlico in se zna sproščeno smejati, pogosto tudi na svoj račun. Kamor koli gre, povsod je ob njej ali v njenih mislih njen Brane, soprog, po poklicu pediater in zagnan igralec golfa. Če smo že pri golfu, ki je za oba precejšnja strast in izziv, je treba omeniti, da je Brane za poročno potovanje predlagal obisk Škotske, kjer bi si ogledala gradove in si pridobila vednost o bogati kulturni dediščini. Tako mimogrede, malce brezbrižno, je omenil, da bi lahko vzela s seboj palice za golf. Gradov je bilo kar veliko, ogledala pa sta si le enega, saj se igranju golfa nista mogla upreti. Mateja Gaber je otroštvo preživela v Prekmurju, v Ljubljani pa se je izšolala vse do doktorata s področja literarnih ved. Na Filozofski fakulteti na več oddelkih opravlja delo predavateljice in lektorice nemškega jezika. Začelo pa se je tako, da je po študiju najprej učila na Gimnaziji Bežigrad. Ker ljubi življenje in se rada zabava, si ni mogla kaj, da se za pusta ne bi našemila. In kaj je postala tistega dne? Sama Ester Williams, plavalka in filmska igralka, ki je moški svet vznemirjala s svojo očarljivostjo in plavalno veščino. Na Gimnazijo je prikorakala v enodelnih kopalkah, obuta v sandale, na glavo si je poveznila plavalno kapo z obodom iz rož, na oči pa mačja očala v slogu petdesetih let. V cekarju je imela radio na baterije in kopalno brisačo. Mahnila jo je naravnost v ravnateljevo pisarno in se zleknila na njegovo mizo kot na sončno plažo. Vehementno sem odprla vrata njegove pisarne, vključila glasbo Glenna Millerja In the Mood, s prefinjenimi gibi sinhrone plavalke odplavala do direktorjeve mize, nanjo poveznila kopalno brisačo in se ulegla na mizo, kot da se sončim. Mogoče bi kdo rekel, da se igram s službo, ampak meni se je vse skupaj zdelo čisto normalno, saj je bil vendar pustni torek, ko je čas za norčije. Biti profesor pač ne izključuje norčavosti. »Gabrova, super si, ampak pejt iz pisarne,« je odločno in s prikritim smehom »ukazal« direktor in mi tako odprl pot do drugih razredov, kamor me je pot zanesla z glasbo in brisačo vred, toda vedno z elegantnimi gibi Esther Williams. Ravnatelj je bil razumevajoči Janez Šušteršič, po besedah Mateje Gaber najboljši direktor katere koli gimnazije na svetu. Takrat je v dijaškem svetu zaslovela kot profesorica, ki hodi naokrog v kopalkah. Poleg iskrivega humorja knjiga Svet je drugačen prinaša še veliko novega. Pisateljica se spretno izraža v več jezikih, najbolj prepričljivo in s posebnim navdušenjem slovenščino dopolnjuje z nemščino, saj se z njo ukvarja tudi poklicno. Dodaja informacije o književnosti, likovni umetnosti in glasbi. Dosežkom človeške ustvarjalnosti se predaja z užitkom. Kar zadeva medčloveške odnose, je dobronamerna in prijazna. V knjigi ni enega samega pritoževanja, ni kritike, tarnanja in sprenevedanja. Mateja Gaber izraža spoštovanje do človeka in njegovega dostojanstva, ceni pripadnost in narodno zavednost, na visoko mesto postavlja ljubezen in družino. Njen humor nikoli ne zdrkne navzdol, le redko je obešenjaški. Vse okoli sebe vidi v svetlih barvah in obsijano s sončno svetlobo. Ni pa samo resna znanstvenica, temveč je tudi ljubiteljica mode in vsakršnih zabav, tudi domačih. Ko se je kot univerzitetna predavateljica prenehala šemiti v službenih prostorih, je sproščeno veseljaštvo prenesla v domače stanovanje. Zdaj so se po njem sprehajale hollywoodske zvezde, zdaj osebki iz verskega sveta. Ko se je oblekla v boginjo lova Diano, si je domišljala, da je nadvse imenitna, mož Brane pa je imel kar nekaj pomislekov in je njeno podobo z visokimi črnimi škornji primerjal z žensko, za katero ne bi bilo mogoče reči, da je prišla iz samostana, ampak je nekakšna uživaška nabiralka moških. Zaradi nočnega hrupa med zabavami so sosedje klicali policijo, a se ni zgodilo nič usodnega. Policisti so vljudno zavrnili ponujene čevapčiče. Tudi sicer so bila vrata doma Mateje Gaber široko odprta. Družina je bila gostoljubna in je pod svojo streho sprejemala umetnike in druge ljudi, ki so potrebovali prenočišče. Neka ruska trenerka se je nekoliko preveč navdušila nad Branetom. Ocvrta jajca, ki ji jih je pripravil, so bila zanjo vrhunec kulinarične umetnosti, čeprav jo je vzorna hišna gospodinja dlje časa razvajala s slastnimi jedmi in vožnjami na treninge. Zaradi slabe angleščine je imenitnega kuharja Braneta imela za piškot. Mati Mateje Gaber pa se je na potovanju na Nizozemsko uprla amsterdamski prodajalki ljubezni, ki si je meni nič, tebi nič poželela njenega moža in družinskega očeta. Nikakor ji ga ni hotela izročiti v ljubezenski postopek za primerno plačilo. Po knjigi se sprehajajo tudi znane osebnosti iz javnega življenja in različnih dejavnosti. Avtorica v Španiji ni izkoristila priložnosti, da bi se srečala z Luko Dončićem, Marta Verginella in Igor Pribac sta ji prinašala primorske dobrote, Dragan Živadinov in Janez Vrečko sta jo na študentski ekskurziji poučila o konstruktivizmu. V Kuvajtu so delovali znani slovenski zdravniki: Mile Kersnič, Andrej Aleš, Janez Bajc in David Neubauer, Brane Gaber pa je tam opravljal delo supervizorja oziroma glavnega svetovalca arabskim zdravnikom za intenzivno terapijo otrok. Kuvajtska bolnišnica je namreč od enote za intenzivno terapijo otrok v Kliničnem centru v Ljubljani prevzela način zdravljenja najbolj bolnih otrok, ki se zdravijo po vsem svetu in ne glede na to, kje je središče sveta. Pisateljica Mateja Gaber spremeni in obrne marsikateri stereotip. O svoji tašči, partizanki in plemeniti ženski, je napisala veliko lepih besed, prav tako o moževi hčeri iz njegovega prvega zakona. V njej je toliko ljubezni in naklonjenosti, da bo branje v hudo kaotičnih in žalostnih časih, v katerih divjajo vojne, nadvse dobrodošlo. Knjiga Svet je drugačen diši po dobroti. Le kdo se ne bi hotel predati temu vabljivemu vonju?

Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.Ugledna britanska pisateljica Hilary Mantel se je v zadnjem obdobju svojega življenja intenzivno posvečala pisanju o Thomasu Cromwellu, sicer nizko na družbeni lestvici rojenem, a nenavadno zmožnem ministru razvpitega angleškega kralja Henrika VIII., tistega, ki je imel kar šest žena. Cromwellovo zgodbo je navsezadnje razgrnila v treh romanih. To so Wolf Hall, Pripeljite obtožence ter Zrcalo in luč in zahvaljujoč prevajalskim naporom Dušanke Zabukovec lahko zdaj vse tri prebiramo tudi v slovenščini. A kaj je britansko avtorico sploh pritegnilo h Cromwellu? Kaj takega je, drugače rečeno, ta mož storil, da si je navsezadnje prislužil pravo pravcato romaneskno trilogijo? – Ko beremo pričujoče romane, se zdi, da Hilary Mantel misli, da je prav Cromwell človek, ki je povlekel nekaj odločilnih potez, ki so Anglijo in, širše, Evropo pomagale iz srednjega veka povleči v novo, moderno dobo, v kateri – vsaj kar se tiče funkcioniranja države oziroma delovanja oblasti – križ in modra kri štejeta manj od cekina in individualnega talenta. Če to drži, tedaj lahko mirno rečemo, da je bil Cromwell velikan zgodovine ... A zakaj potem vsi poznamo Henrika in njegove žene, Cromwell pa ostaja bolj ali manj neznan? – Odgovor se nemara skriva v tem, kako se je njegova zgodba končala. In kako se je končala? – No, prav o tem govori roman Zrcalo in luč, ki je pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, mi pa smo zgodbo, ki jo spremljamo med platnicami te knjigami, v tokratnem Sobotnem branju pretresali v pogovoru z Dušanko Zabukovec. Foto: Goran Dekleva

Daniel Novaković je primorski fotoreporter, ki se je pri dvajsetih letih znašel sredi desetdnevne vojne - v pravem trenutku, ko so na mejnih prehodih z Italijo zamenjevali table in so se pripadniki JNA ter strukture pravkar nastale nove države gledali skozi puškine cevi. Takrat je delal za Primorske novice, danes je zaposlen pri Slovenski tiskovni agenciji in dogajanje doma in v tujini opazuje, beleži in posreduje skozi objektiv. Novaković je mesto dobil tudi v fotoknjigi 1.voda Posebnih enot milice UNZ Koper. Ko so se nedavno na Škofijah spomnili osamosvojitvenih dogodkov, ga je pred mikrofon povabila Tjaša Škamperle.

V Sloveniji premoremo več kot 250 let stare sezname ptic z opisi stanja populacij in okolja. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic je konec prejšnega desetletja izdalo zdaj že razprodani Atlas ptic Slovenije. Takrat smo s članoma Katarino Denac in Tomažem Miheličem pripravili pogovor o razsežnostih proučevanja in spremljanja tako pomembnih pokazateljev stanja okolja kot ptice so! Pogovor je takrat pripravil Blaž Mazi, ki je v napovedi izpostavil, da je Atlas ptic med drugim tudi dokaz, da je državljanska znanost še vedno živa in uspešna, kar pa ne velja za prihodnost ptic na ozemlju Slovenije. FOTO: Kobilar (oriolus oriolus) je tudi pri nas razširjena ptica selivka (CC BY 2.0) VIR: avtor je Michel Idre, Francija ( https://sl.wikipedia.org/wiki/Kobilar#/media/Slika:Loriot_d'Europe_by_Michel_Idre.jpg )

Kapka Kassabova je mladost preživela v Bolgariji, pozneje se je s starši preselila na Novo Zelandijo, danes pa živi v Škotskem višavju. Kassabova s svojimi deli zarisuje pozabljene pokrajine in kulturni mozaik regije, ki je pogosto razumljena popreproščeno ali pa je reducirana na klišeje o Balkanu. Z avtorico se je pogovarjala Petra Meterc, tudi prevajalka njenih del. Bere Sanja Rejc, ton in montaža Robert Markoč.

Še nekateri vsebinski poudarki oddaje: - Krajane Strunjana razburil ognjemet na zasebni zabavi. - Obalni mesti Ankaran in Piran bo tudi to poletje povezovala krožna ladijska linija. - Gorski reševalci opozarjajo, da se je treba v gore odpraviti zgodaj zjutraj, se zaščititi pred soncem in skrbeti za vnos tekočine. - Tudi hišni ljubljenčki lahko doživijo vročinski udar. Takrat je pomembno postopno ohlajanje živali in veterinarska pomoč.

Mineva desetletje od izida študije o ohranjenih rudniških poročilih lastniku rudnikov in fužin na Gorenjskem Žigi (Sigismondu) Zoisu (1747–1819) v tedanjem slovenskem jeziku – po takratnih merilih kranjščini – od leta 1788 pa do leta 1816. Poročila od tedaj pa do njegove smrti l. 1819 so izgubljena. Avtor l. 2015 pri zbirki Thesaurus Memoriae oziroma podzbirki Fontes pri Založbi ZRC SAZU izšle knjige z naslovom "Slovenska rudarska poročila iz rudišča Belščica v Karavankah s preloma 18. in 19. stoletja za Sigismonda (Žiga) Zoisa" dr. Goran Schmidt je za oddajo junija 2015 osvetlil zgodovinsko ozadje in razloge, da se je takratni najbogatejši Kranjec in mecen razsvetljenskega kroga Kranjcev, od Valentina Vodnika, Jerneja Kopitarja, Antona Tomaža Linharta, Blaža Kumerdeja, Marka Pohlina, Jurija Vege, Jurija Japlja in Antona Janše, ob novici o francoski revoluciji zbal za morebitno ponovitev revolucije pri nas in med drugim začel blažje obravnavati podložnike na svojem gradu Brdo in v rudnikih. Takrat je ukazal dvema jeseniškima domačinoma, rudniškima nadzornikoma Lukasu in Vincencu Polcu, da morata rudniška poročila pisati v domačem, danes vemo, da v slovenskem jeziku. Ta poslovna rudarska poročila so obsežen korpus 483 rokopisnih listov in so v tej knjigi prvič obravnavana v izboru 116 poročil iz rudišča Belščica od maja 1797 do avgusta 1805, in sicer zato, ker opisujejo rudnik Žirovnica pri Jesenicah na Gorenjskem od odprtja do dokončnega zaprtja. Od Zoisove smrti l. 1819 pa do spomladi l. 1945 na Slovenskem do zdaj ni bilo mogoče najti niti enega rudniškega poročila v našem jeziku, temveč le v jezikih lastnikov rudnikov iz sosednjih in drugih evropskih držav. Delo vsebuje diplomatični in kritični prepis, interpretacijo v sodobni slovenščini in komentar omenjenih poročil o delovanju rudnika Žirovnica v navedenem obdobju. Gre za monografsko zasnovano, interdisciplinarno in znanstveno jezikovno-zgodovinsko-geološko-montanistično obravnavo teh poročil. Paradoks tematike je, da ta v arhivih ohranjena poročila v našem jeziku tako naravoslovcem kot humanistom niso bila neznana, le nobenemu se niso zdela vredna strokovne obravnave. Ta mesec je avtor dr. Goran Schmidt, sicer teatrolog, pred leti pa tudi ljubiteljski jamar in raziskovalec mineralov v jamah in opuščenih rudnikih, dopolnil 75 let. FOTO: Podoba Zoisove fužine v Bohinju VIR: https://razsvetljenstvo.splet.arnes.si/fuzinarstvo/

Italijanski pisatelj in doktor fizike Paolo Giordano je zaslovel že s prvencem Samotnost praštevil, zanj je leta 2008 dobil najuglednejšo italijansko knjižno nagrado strega. V slovenščino imamo prevedenih več Giordanovih knjig, pred kratkim je v prevodu Anite Jadrić izšel roman Tasmanija. Pisatelj je sodeloval na pisateljskem srečanju PEN. Takrat se je z njim pogovarjala Neva Zajc, ki je pogovor tudi prevedla. Bere Bogdan Kavrečič, ton in montaža Mitja Marsić.

Spoštovana zvesta poslušalca oddaje … Današnji zapis je nadaljevanje zapisa iz lanskega novembra. Takrat je dr. Anže Logar ustanovil svojo stranko, imenovano »Demokrati« in prah, ki ga je s tem dvignil, se na slovenski politični sceni še vedno ni polegel.Tako smo po skoraj pol leta iz bogato obložene police slovenskih političnih sporov ponovno vzeli tega posebneža med špetiri … Spor za današnjo pridigo je zelo enostaven v svoji zapletenosti, kot je zapleten v svoji enostavnosti. Ter kot tak povsem ustreza strogim kriterijem naše oddaje, ki se načeloma ne ukvarja z banalnostmi. A gremo lepo po vrsti, kot so prepiri v Trsti. Stranka SDS na upravnem sodišču toži ministrstvo za notranje zadeve, ker je dovolilo registracijo stranke Demokrati. Kot pojasnilo ... Stranko SDS vodi Janez Janša, stranko Demokrati pa Anže Logar. Kdo danes vodi ministrstvo za notranje zadeve, ni povsem jasno. Kakorkoli … Enostavneje bi bilo, če bi stranka SDS tožila neposredno stranko Demokrati, ampak to bi bilo preveč enostavno; tožba, ki se nanaša na Demokrate in se kanalizira prek notranjega ministrstva, zveni mnogo bolj resno, kot če bi se stranki v postopku tožili, ali pač zmenili medseboj. Ampak v katerem grmu tičijo demokrati? Pri SDS ne brez argumentov trdijo, da se bodo lahko volivci na volišču zmedli. Predsednik Demokratov je bivši član SDS, njegovi stranki do največje opozicijske manjka le pridevnik ali dva in volivci bodo vodili Demokrate, čeprav bodo v resnici hoteli voliti SDS. V takšnem primeru gre za zlorabo volitev, ampak ministrstvo, na katerega je bila tožba naslovljena, jo je tokrat poceni odneslo. Zakon o političnih strankah sicer ustanoviteljem nalaga, da se morajo imena in kratice strank, kot tudi drugi strankarski simboli med seboj razlikovati, a če se slovenske politične stranke malo ali nič ne razlikujejo v vsebini, se še manj ali nič razlikujejo v imenih. Sodišče je v tem sporu poenostavljeno rečeno razsodilo oziroma pojasnilo, da se v čudovitem svetu parlamentarizma imena pač ponavljajo. Ker so slovenske stranke v glavnem registrirane v Sloveniji, imamo v njihovih imenih kolikor hočete Slovenije. Ker je popularno in privlačno, pa tudi politično všečno biti demokrat, je v Sloveniji na veliko uporabljan tudi ta antični pojem. Potem pa je v imenih še nekaj svetovnonazorskih oznak, da pa je bilo sodišče kar se daplastično, je kot precedenčni primer navedlo slovenske zelene stranke, ki jih je kar nekaj, vse pa imajo v imenu tako Slovenijo, kot barvo zdrave zavisti, ki je zelena. Ampak vrnimo se k sporu. Jasno je, da so se Logarjevi Demokrati ugnezdili med imena, kjer že tako ali tako vlada precejšna gneča in bo na volitvah lahko resnično nastala zmeda. Zato čudi, da na novoustanovljene stranke ne sežejo po bolj kreativnih rešitvah, ki so bile kdaj v zgodovini že uporabljene. Če bi recimo namesto Slovenski demokrati uporabili ime stranke »Slovenski avtokrati«, bi bili zagotovo tako opaženi, kot tudi nezmotljivo drugačni. Da ne govorimo, kakšna velika škoda se dela, ker smo tako po nemarnem pozabili na cel spekter potencialnih strankarskih imen, ki nam jih je in nam jih še vedno ponuja marksistično- leninistična dogma. Se pravi, na vse mogoče izpeljanke s socialističnim ali s komunističnim. Slovenski socialisti ali Slovenska komunistična stranka bi bili edini v parlamentarnem prostoru; za ideološki predznak pa se tako ali tako ni bati, saj se recimo nekatere konservativne stranke z velikim veseljem ideološko primerjajo z neoliberalno kapitalistično prakso. Če parafraziramo nesmrtnega barda: »Stranka enako dišala bi z imenom drugim!« V nadaljevanju je škoda, ker se ne uporabljajo pridevniki tipa »radikalen«. Recimo Slovenska radikalna stranka se sicer sliši zlovešče, a radikalen je lahko sodoben človek na mnogih področjih, od katerih jih je večina povsem benignih. Pozabili smo tudi na izpeljanke revolucionarnih imen, na drugi strani pa za čuda nimamo več resne stranke s krščansko ali katoliško referenco v imenu. Kakorkoli; praznega prostora je pri imenih ogromno in škoda se zdi, da so se vsi nagnetli med slovenske demokrate. In Janez Janša je storil edino, kar se zdi v tem primeru razumno. Takoj za njim pa je isto storil še Anže Logar. Še pomnite, kako so na začetku internetnega buma spretneži, ki so vedeli, kam bo pes pomolil taco, vnaprej registrirali računalniške domene podjetij ali posameznikov, ki so jih potem tem prodali za velik denar. Tako sta tudi Janez in Anže pri uradu za intelektualno lastnino preventivno registrirala imeni strank, ki imata v korenu Demokrate in Slovenijo. Se pravi: Slovenski demokrati, Demokrati Slovenije in pa Slovenska demokratska stranka. Ta imena, če bodo pravnomočno registrirana, bodo tako zamrznjena in jih ne bo več mogoče uporabljati, ter se na ta način zastonj kititi s tujim perjem. Ampak kot vedno, jo je politiki zagodla slovenščina. Izpeljank za ime stranke, ki bi imela v korenu tako Demokrate kot Slovenijo je še kar nekaj, in če se hočeta tako Logar kot Janša znebiti morebitnih konkurentov in neupravičenih jezdecev na njunem minulem delu, je treba vnaprej registrirati vse možnosti. In sicer: Demokrati iz Slovenije, Stranka slovenskih demokratov, Slovenskih demokratov stranka, Demokratični Slovenci, Stranka Slovenske demokracije. Demokrati na Slovenskem, Slovenskademokracija, Demokracija po slovensko in pa seveda Stranka Slovencev in demokracije. Če pa držijo zlobna natolcevanja, da sta Janša in Logar tako ali tako dogovorjena, in je nova stranka samo slepilni manever, potem je volivcem resnično vseeno, koga volijo. In ime tako združene stranke bi se glasilo: Slovenska demokratska stranka demokratov.

Ana María Arévalo Gosen je venezuelska fotografinja, ki živi v Madridu. Med drugim je dokumentirala življenje v ženskih zaporih Latinske Amerike in fenomen najstniškega starševstva v Venezueli. Sodeluje tudi s Pulitzerjevim centrom, New York Timesom in National Geographicom. Leta 2016, leto dni po poroki, je soprog Filip zbolel za rakom na modih. Njegovo pot do ozdravitve in njuno življenje je fotodokumentirala. Takrat je zares spoznala, kako delati. Ljudi mora fotografirati z enako ljubeznijo in spoštovanjem, kakor je tudi svojega soproga, pojasnjuje.Zapiski: Osebna spletna stran Ana María Arévalo Gosen na Instagramu Women behind the lens: capturing the ‘eternal days’ of female inmates in Venezuela These Nuns Were Excommunicated but Won’t Leave Their Convents Foto: Antonio Davila

Ob današnjem dnevu žalovanja za umrlimi rudarji, ki ga zaznamujemo po državi, je v črnino najbolj zavita Šaleška dolina. V Velenju je molk žalujočih opoldne dodatno poudarila sirena, ki se bo drevi znova oglasila ob času, ko se je zgodila tragedija. Takrat bodo v mestu ugasnile luči. Druge teme: - Številni srbski sindikati in podjetniki so podprli poziv študentov k splošni stavki. Predsednik države Aleksandar Vućić medtem pripravlja shod nekakšnega svojega gibanja. Protivladni protesti bodo danes tudi na Slovaškem, na Hrvaškem pa zaradi draginje bojkotirajo trgovine. - Časovno prilagojen študij, ki bo glede na predlog nadomestil zdajšnjega izrednega, razburja nekatere zasebne fakultete in izredne študente. Na del kritik minister za visoko šolstvo Igor Papič odgovarja, da tisti, ki so zaposleni, ne morejo imeti statusa študenta. Socialne pravice imajo namreč plačane v službi, zato jih ne morejo imeti še iz naslova študija. - V pričakovanju drevišnje odločilne tekme naših rokometašev za nadaljnje sodelovanje na svetovnem prvenstvu se slovenski športni navdušenci z veseljem spominjajo dopoldanske zmage smučarske skakalke Nike Prevc. Tudi sama se je razveselila prevzema vodstva v svetovnem pokalu, ki ga ne namerava izpustiti iz rok.

V Tolminskem muzeju so pripravili zanimivo razstavo z naslovom Želite, prosim? S trgovino in gostinstvom v Zgornjem Posočju so se namreč ukvarjali predvsem gospodarstveniki in ekonomisti, ob vsaki večji nepravilnosti ali napredku tudi časopisni novinarji, nasprotno pa humanisti, zgodovinarji in etnologi teh tem niso celovito obravnavali. Najprej so se v muzeju pred epidemijo koronavirusne bolezni lotili obdelave posoškega gospodarstva po drugi svetovni vojni. Temu sta sledila razstava in zbornik o industriji v Zgornjem Posočju. Takrat so se odločili, da bodo raziskave nadaljevali ter obdelali tudi drugi del gospodarstva, in sicer gostinstvo, turizem in trgovino. Tu pa se je pokazalo, da sodijo začetki omenjenih dejavnosti dosti dlje v preteklost. Raziskave so segle v začetek 19. in 20. stoletja, ko se je Posočje že vpisalo na zemljevid turističnih krajev. Gostinstvo, turizem in trgovino v Posočju bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Zlatko Dedić je pri 16 letih kupil prvo nepremičnino, zares pa se je s tem začel ukvarjati pri 26 ali 27 letih. "Takrat se je zgodil klik." Dedić v epizodi Money-How vleče vzporednice med mentaliteto športnika in mentaliteto investitorja. Dedić deli svoje izkušnje o tveganjih najemniškega trga, vzdrževanju nepremičnin in izračunu donosnosti naložb. V pogovoru razkriva različne strategije in pristope k investiranju v nepremičnine in borzo. "Preden investiraš v naložbe, moraš najprej investirati v znanje," je prepričan. Ne verjame v hitre zaslužke. "To je pot do hitrih izgub," pravi. Kako torej investira Zlatko Dedič? Koliko je zaslužil z investicijami? Kako do prvega milijona?

Nedavno je umrl francoski pisatelj Benoît Duteurtre. Rodil se je leta 1960 v Normandiji. Najprej ga je navduševala moderna glasba, študiral je muzikologijo, nato se je ukvarjal z glasbo in zraven pisal. K pisanju ga je spodbudil tudi Samuel Beckett. Napisal je več kot 20 romanov, pisal pa je tudi esejistiko in glasbene kritike. Njegovo literarno ustvarjanje je pogosto navdihovala glasba. Za svoje delo je dobil številna priznanja, tudi nagrado Francoske akademije. Leta 2018 je v slovenskem prevodu Luke Novaka izšla Duteurtrova Knjiga za odrasle, ki je njegovo najbolj osebno delo. Takrat je pisatelj obiskal Ljubljano. Z njim se je pogovarjala Nina Gostiša. Foto: ActuaLitté Benoît Duteurtre, Livre sur la Place 2014 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Beno%C3%AEt_Duteurtre.jpg

Umrl je Ismail Kadare, albanski pisatelj in pesnik, ki je v svojem delu pogosto obravnaval zgodovino in kulturo svoje države, s svojim pisanjem pa se je približal bralcem po vsem svetu. V slovenščino imamo prevedene tri njegove romane – General mrtve armade, Zlomljeni april in Palača sanj. Kadare, rojen leta 1936, je študiral v Tirani, pozneje je šel študirat v Moskvo – na Inštitut Maksima Gorkega. Ko se je leta 1960 vrnil v Albanijo, je postal novinar pod diktatorskim režimom Enverja Hodže. Leta 1990 je pobegnil na zahod. Leta 2010 je Ismail Kadare prišel v Slovenijo; tu je sodeloval na mednarodnem srečanju pisateljev Pen. Takrat se je s pisateljem na ljubljanskem gradu pogovarjal dr. Edvard Kovač. Odlomke iz njunega pogovora je prevedel Matej Juh. Brala sta Ana Bohte in Matjaž Romih. Foto: EPA

Državni zbor bo Andrejo KAtič predvidoma imenoval za pravosodno ministrico v torek. Takrat se bo vsaj na politični ravni končala saga z negospodarnim nakupom zapuščene poslovne stavbe za sodno palačo. Zaradi afere je odstopila Dominika Švarc Pipan, a šele po javnem razkritju nekaterih ravnanj, ki nakazujejo na načrtno okoriščanje posameznikov s proračunskim denarjem in negospodarne nakupe. V oddaji tudi: - Ameriški predsednik Biden napoveduje pomoč za Gazo iz zraka. - Današnji pohod po Jurčičevi poti v znamenju 180-e obletnice rojstva prvega slovenskega romanopisca - Smučarski skakalec Kos zmagovalec tekme za svetovni pokal v Lahtiju; atletinja Apostolovski bronasta v skoku v višino na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Glasgowu