Podcasts about takrat

Piše Marija Švajncer, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. V pesniški zbirki Mariborska se Matej Krajnc vrača v otroštvo, ki ga je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja preživel v Celju. Spominja se selitve iz stare hiše, stikov s sorodniki, družbenega ozračja in raznovrstnih dogodkov. V spomin si prikliče dogajanje tedanjega časa, predmete, ki danes veljajo za starinske, na primer gramofon in kasetofon, ter osebnosti iz tistega obdobja. Popevkar Franjo Bobinac je postal gospodarstvenik, kot Tomaž Šalamun se je tudi avtor pesniške zbirke utrudil podobe svojega plemena. Naravnost izpiše svoj priimek in pove, da je Krajnc pri sedemnajstih letih postal kantavtor. V pesmih je začutiti nekaj nostalgije, vendar pa se avtor brani razčustvovanosti ter je kar nekajkrat tudi ironičen in duhovit. Spomine zapisuje v sklenjeni pesemski obliki ali kiticah, nekatere stihe zabeli s srbohrvaškimi in angleškimi izrazi in povedmi, ne brani se neposrednega, že kar vulgarnega izražanja. Čeprav si prizadeva, da bi bila žalost prikrita, je v teh spominih tudi drobec otožnosti in nežnosti. Bili so stari časi, živeli so ljudje, ki jim je bil naklonjen, zdaj pa je marsikaj drugače. Takrat se je z odraslimi odpravil tudi na pokopališče. Tam počivajo pesnikovi ljudje, tako pod zemljo kot ohranjeni v njegovi zavesti: »spoštuj te ki ležijo / spoštuj te ki spijo / spoštuj te ki trohnijo / spoštuj te ki strohnijo« V poeziji Mateja Krajnca so nanizani prizori iz preteklosti, vrstijo se podobe in asociacije, kar nekaj je refleksij. Pesnik se načrtno znajde tudi v nonsensu. Zaradi večje prepričljivosti in učinkovitejšega vplivanja na bralke in bralce ponavlja nekatere verze. V zadnji pesmi z naslovom Finale: Mariborska pravi, da ni od tukaj in ne bi bil rad od tukaj. Še rosno mlad je prišel od daleč in se, dokler se ni preselil v Ljubljano, ustalil v Celju. To pa je bilo tedaj mesto tovarn, industrijskih obratov in tovornjakov, takšno, da se pesnik ne more spomniti, da je v njem sijalo sonce. Bilo je mračno in brez prave svetlobe. Kakšna pa je prava svetloba? Pomisli, da bi bilo marsikaj mogoče preseči s poezijo. In res, verzi se porajajo s svetlikanjem, ritmom, notranjo vznemirljivostjo in igrivostjo. Pesnik s posebno občutljivostjo slika prizore iz starih časov in se vrača k tistemu, kar ga je zaznamovalo ali pa se ga je le dotaknilo in se samo kdaj pa kdaj spomni, kaj so hoteli od njega odrasli, kakšna glasba je plavala v zraku in kako je preživljal svoje dni, zdaj zagnano in vihravo, zdaj nekoliko zdolgočaseno. Bila je megla, mizar onstran ulice pa je, kot da ne bi mogel početi ničesar drugega, vohunil za udbo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je za obljubljeno deželo veljala Amerika. Treba bi si bilo priskrbeti karto in oditi tja, kjer se baje cedita med in mleko. Omenjene so tudi socialne razlike v lastni deželi: »sosedje se pretepajo za drobiž / malomeščani pa skrivajo limuzine«. Ljudje se spominjajo vojne in ohranjajo spoštovanje do padlih herojev. V megli hodijo mimo bunkerjev, nemih pričevalcev ogroženosti iz vojnih časov. Megla je resnična in hkrati simbol nečesa, česar si poet ne želi. Družina se je preselila iz stare hiše in domnevno na bolje, v novo hišo. Občina je v prejšnjo naselila druge ljudi. Naslov Mariborska nima ničesar opraviti z Mariborom, temveč je ena od celjskih ulic: »iz stare hiše v novo / isto mesto pa taka sprememba / tito, si to vedel / marx, si to predvidel / tam, kamor smo šli, / naj bi bilo svetleje / a še vedno crkujejo ulične luči V zbirki Mariborska ni ločil, enkrat pa sta zapisana oklepaj in vprašaj, ostalo je tudi nekaj vejic, pik in številk. Nekatere pesmi imajo naslove, v drugih je prvi verz napisan z večjimi črkami. Poudarki so vidni tako, da so navedeni v ležečem tisku, enkrat tudi v krepkem. V tistih časih je bilo slišati besede v popačeni nemščini, nekatere so zapisane v slengu in narečju. Matej Krajnc je mojster parafraziranja, duhovitih besednih iger ter postmodernističnega namigovanja na literarna in druga umetniška dela in popularno kulturo. Rad ima udarne skrajnosti, iznenada pa preseneti z verzi, v katere ujame posebno in zvenečo lepoto. Pesniška zbirka Mariborska je drugačna kot zbirka Josip Broz se je ustavil v Klanjškovi, ki je lani izšla pri isti založbi. V njej je bilo več ludizma, razbrzdanosti, občutka ogroženosti ter miselnega zrcaljenja politike in družbenega dogajanja. Zlasti občutka ogroženosti ni več. Pesnik sprejema svet tak, kakršen je, seveda pa je ta svet nekaj, kar je podano v njegovih pesmih. Omeniti velja, da si Matej Krajnc kot podpredsednik Društva slovenskih pisateljev prizadeva za položaj, uveljavitev in sprejemanje literature v družbi, kakršno si književno ustvarjanje v današnjih razburkanih časih zasluži. S predsednikom Marijem Čukom sta se domislila pogovorov z literarnimi ustvarjalkami in ustvarjalci po vsej Sloveniji ter v skrbi za bralno kulturo in podobne vidike prisluhnila različnim pobudam. Naj s Kranjčevimi verzi zasijejo sončni žarki, ki jih je pesnik v meglenih časih tako zelo pogrešal.

Piše Tjaž Mihelič, bere Igor Velše. »V letih 1992 in 1993 sem pisal dnevnik« je zapisano v začetku Zupanovega uvodnega pojasnila. Mladi pesnik se je odločil, da bo začel pisati dnevnik. Nepretenciozno, neponarejeno in niti ne vsak dan. Kako pa se s tridesetletno distanco lotiti branja? Dnevniško pisanje je nadvse intrigantna forma. Slovenska književnost je v njej dobila, če omenimo le briljant, enega najboljših romanov 20. stoletja, Kocbekovo Tovarišijo. A tu ne gre za to, da bi Zupan svoje pisanje pretresel, ga dopolnil ali iz napisanega napravil roman. Kot piše, je zapiske ponekod dopolnil s priimki v oglatih oklepajih ter kakšne dele izpustil, sicer pa jih je pretipkal v računalnik tako, kot so bili napisani tedaj. Kako se torej lotiti tovrstnega branja. Najbolj produktiven način se mi kaže skozi obrnjeno tripartitno strukturo paradigem: začne se z bralcem in nato sledita tekst in avtor. Bralec je v dnevniškem pisanju najbolj zakrita in hkrati najbolj prisotna figura. V literarni vedi lahko beremo razmišljanja, da je dnevnik pisan z mislijo, da bo nekdo zapise prebral (četudi le avtor sam v prihodnosti), morda celo z mislijo na morebitno objavo. Dnevnik kot najbolj intimno pisanje je hkrati vedno javno pisanje. Ni več ni le last avtorja, temveč last vsega sveta. In Zupan nam odgovarja tudi na to vprašanje: »Zakaj ga pišem? Da bi se iz njega česa naučil, da bi se pomiril, da bi ga bral še kdo drug in videl, kako se človek spopada s samoto […] da bi tisti, ki ga bodo mogoče brali, videli, kaj se skriva za vsemi pesmimi, ki sem jih napisal.« Tu se izrazi dvojnost, ki je prisotna v vsem dnevniku, in sicer jezik poezije in jezik dnevnika. »Mislim, da bo nekaj od tega, kar pišem, ostalo. Da bo mogoče to kdo bral […].« »Tale dnevniški jezik je kaj malo v primerjavi z jezikom poezije,« zasledimo 15. avgusta 1992. Vendar je dnevniški jezik tisto, kar je potreboval ob jeziku poezije. Kot piše v Uvodnem pojasnilu, naj bi ga k pisanju napeljal prijatelj pesnik Aleš Debeljak z argumentom, da njunemu prijatelju, tedaj že onkraj slovenskih meja uveljavljenemu Tomažu Šalamunu, manjka prav pisanje esejev. A tudi brez njihove omembe dnevnik napeljuje k tej misli, če le malo poznamo Zupanovo pot in vemo, da je prvo zbirko esejev izdal leta 1996. Dnevnik je predpriprava na tovrstno pisanje. Je čiščenje misli, prvi stik z esejističnim pisanjem, ki pa v dnevniku v začetku ne steče gladko. Morda malce zastaja in me je zato kot bralca na tem mestu prisililo, da sem knjigo odložil. Pisanje najbolj steče z 28. majem 1992, ko se avtor vrne k rednejšemu pisanju, ujame svoj tok in ga drži ne glede na kasnejša odplavanja v mrtve meandre. Takrat se njegovo pisanje ujame v ravno pravšnje razmerje med premišljevanjem o sebi, svoji poeziji, doživljanju stvarnosti in referencah na druga dela. Osrednji del zavzemajo nekakšna esejistična premišljevanja o lastni poeziji ali poeziji sicer, ki ga obdajajo številne navezave na svet literature, glasbe in slikarstva. Med drugim primerja svoj prvenec Sutre s svojim takratnim ustvarjanjem, ki je odmev dobilo v drugi pesniški zbirki Reka. Primerja svoje pisanje iz časov, preden je začel dobivati nagrade, »Sutre so čista knjiga,« piše. »Pesniku, ki piše Reko, je jasno, nekako čuti, da piše pomembno knjigo.« Zaveda se, da piše »visoko poezijo,« kot jo imenuje, bere pozitivne kritike, premišljuje o njih, izpostavlja svoje dobre pesmi, jih analizira, a vse to neponarejeno, bralci z distanco ne dobimo občutka prepotentnosti, ampak iskrenega premišljevanja. Poezija se kaže kot osebnostna določilnica, okoli katere se vrti Zupanovo dojemanje stvarnosti. Nekje zapiše, da si ne more predstavljati sveta brez književnosti. Ko piše o lastni poeziji, se v zapise preliva subtilno, a zaznavno izrazoslovje, ki je blizu njegovemu takratnemu pisanju Reke – večkrat se na primer pojavi izraz tok. O svoji poeziji pravi, da je »počasen, pulzirajoč ritem, kot ritem ogromne mogočne vode, njenega premikanja«. Poezija je zanj merilo časa, čas namreč meri »najprej v tem, kaj (je) napisal, kaj naredil«. Pisanje poezije vpliva na njegovo srečevanje z ljudmi, sklepanje prijateljstev, druženje z dekleti, ki močno vplivajo na njegovo pisanje, in nazadnje zapuščanja in odhajanja. V vseh porah življenja je. Spremlja jo vedno prisotna samota, odrešitev iz nje pa je prav tako pisanje. »Poezija je zaveznik,« piše. Vera v poezijo je neomajna, to je vera mladega človeka. Poeziji in pesniku postavlja metafizično obzorje, na katerem deluje, zaveda se sicer svojega stvarnega položaja, a to ne deluje v nasprotju z metafizičnim. Kot mladega pesnika me pisanje navdušuje in me je navdalo z ustvarjalnostjo, z močjo in vero v poezijo. Nekatere misli so bile kot moje, tako kot tudi Zupan piše, da so njegove misli sorodne Pavesejevim, ko prebira njegov dnevnik. Druga pomembna referenca, v množici drugih, so Rilkejeva Pisma mlademu pesniku. Berejo se kot dnevnik, a nosijo noto pisem mladega pesnika mlademu pesniku v nek prihodnji čas, v svojem pisanju pa iz vseh obročev besed sporoča: iskrenost! Dnevnik Uroša Zupana ima tudi dokumentarno vrednost, opremljen je s slikami in opisovanjem srečevanj mnogih umetnikov. Kulturni utrip devetdesetih zori kot mošt. Avtor sam si želi, sedaj in tudi takrat, da bi dnevnik izpričeval duh časa – zeitgeist. Morda je to precenjena želja. V dnevniku je mogoče najti omembo pravega trenutka, na primer v ljubezenskem pismu N. To je zeit, ki ga gre zares iskati v umetnosti, ki je onkraj duha in časa in scela v njem. Ta moment uspe dnevniku ujeti. In to je največji poklon. In če se ob koncu vrnemo k recepcijski paradigmi. O prav tako letos izdani pesniški zbirki Uroša Zupana je literarni kritik Muanis Sinanović zapisal, da je obravnava Zupanove poezije zašla. Morda dnevnik ponuja izhod iz zagate. Morda bom tudi jaz začel pisati dnevnik.

Gostili smo Yenifer Castillo Canela, ki se je pred približno petnajstimi leti iz Dominikanske republike preselila v Slovenijo. Takrat je kot 13 letnica prišla z mamo in mlajšo sestro, začetki tukaj pa za njo niso bili lahki, saj je na drugi strani oceana morala pustiti prijatelje in družino, kar je takrat težko sprejela. V oddaji je spregovorila o Dominikanski republiki in življenju v Sloveniji.

Letošnjo 36. izdajo Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala Liffe je po dolgem času odprl slovenski film, in sicer Belo se pere na devetdeset režiserja Marka Naberšnika. Posnet je po istoimenski knjižni uspešnici Bronje Žakelj, ki je z režiserjem sodelovala tudi pri pisanju scenarija. Gre za avtoričino osebno zgodbo, ta pa je prepredena z bolečo izgubo bližnjih zaradi bolezni in nesreče, pa s soočanjem s hudo boleznijo v mladosti. Z Markom Naberšnikom, podpisanim pod nekaj največjih slovenskih filmskih uspešnic (med njimi Petelinji zajtrk in Šanghaj), se o njegovem filmu pogovarja Tesa Drev Juh. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten

Katarina Keček, znana novinarka, televizijska voditeljica, publicistka in pisateljica je bila na začetku 90. let izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Takrat je bila stara 20 let in je bila študentka prvega letnika novinarstva. Čez noč je izgubila vse, tudi streho nad glavo. Postala je brezdomka in se v letih, ki so sledila, borila za golo preživetje. Izbris je povzročil nepredstavljive posledice, nepopravljivo škodo in veliko osebno travmo, ki je zaznamovala njeno življenje. Po več kot tridesetih letih je Katarina Keček napisala knjigo z naslovom Okupatorjeva hči, kjer opisuje svojo osebno zgodbo izbrisane, ko je skupaj s 25.670 prebivalci ostala brez državljanstva in brez identitete. V oddaji Med štirimi stenami je spregovorila o svoji osebni izkušnji izbrisa, tega zgodovinskega dogodka, ki ostaja ena izmed največjih in najhujših kršitev človekovih pravic v zgodovini Slovenije. Katarino Keček je pred mikrofon povabila Tita Mayer.

Ime tedna je postal Dušan Hren, avtor, režiser in dolgoletni urednik razvedrilnega programa Televizije Slovenija, prejemnik nagrade Franeta Mičinskega - Ježka. Bil je pomemben promotor slovenske popularne glasbe; v času njegovega urednikovanja sta pot na televizijo v oddajah Videogodba, Video noč in Glasbeni Ropot našli pop in rock glasba. Osrednji del razvedrilnega programa sta bila v tistem času Miša Molk in Mito Trefalt. Kandidata sta bila še: Bojan Tepeš, gastroenterolog in vodja projekta presejalnega programa za odkrivanje okužbe z bakterijo Helicobacter pylori, ki je glavni povzročitelj raka želodca. V raziskavi pilotnega testiranja, ki ga izvajajo pri Zdravstvenem domu Ljubljana, se je preventivnega programa udeležilo 3100 ljudi, okužbo pa so uspešno pozdravili pri 230 pacientih. Mateja Hudoklin, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, javnega zavoda, kjer že 70 let skrbijo za duševno zdravje otrok in mladostnikov. S strokovnim delom njim in njihovim staršem pomagajo pri reševanju različnih učnih težav ter čustvenih, vzgojnih, vedenjskih in psihosocialnih motenj.

Tokrat se odpravljamo v vas s prelepim razgledom, v Podpeč, ali natančneje tamkajšnjo cerkev sv. Helene, katere usoda je bila zaznamovana z gradnjo obstoječe železniško proge Divača-Koper. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je namreč ta povzročila razpoke sten in plazenje flišnega terena, na katerem stoji cerkev. Takrat so jo zaprli in iz nje odnesli oltar, fragmente fresk ter ostalo okrasje. Več kot 50 let je preteklo, preden se je – sedaj zlati oltar – vrnil na svoje mesto. Podpeško cerkev je obiskala Mateja Rolih Maglica, glasbo je izbrala Simona Moličnik.

Številna kitajska in korejska podjetja danes ponujajo aplikacije in orodja umetne inteligence, ki omogoča komunikacijo z mrtvimi. “Deathbot” se je rodil na Kitajskem, leta 2022 je bila industrija vredna že 1,5 milijarde evrov. Takrat so projekcije kazale, da bo industrija danes vredna štirikrat več.Kaj taka tehnologija pomeni za živega človeka, ki žaluje? Lahko pozitivno vpliva na detabuizacijo smrti? In kdaj ti bo pokojna babica iz aplikacije poskušala prodati izdelke, ki sta jih nekoč uporabljali skupaj? Dan Podjed je antropolog, raziskovalec, predavatelj in pisatelj. Z dvomom razmišlja o virtualni nesmrtnosti in pravi, da lahko v večno življenje verjamejo samo najbogatejši na svetu. Zapiski: Odbit Discord Oglasite se lahko na odbita@rtvslo.si Spominska spletna stran Vspomin.si HereAfter AI - Your stories and voice. Forever. Re:memory: A New Culture of Remembrance  

V Zgodovinskem arhivu Ljubljana so prav na »Dan slovenskih arhivov« pretekli ponedeljek odprli razstavo z naslovom »Na tirih zgodovine – Preteklost železnic v arhivskih zapisih«. Zunanji povod je bila letošnja 200-letnica prve vožnje v dolžini okoli 50 kilometrov z lokomotivo na parni pogon in nekaj vagoni med angleškima mestoma Darlington in Stockton 27. septembra 1825. Avtor lokomotive je bil inženir George Stephenson, sin Roberta, ki je že pred njim poskušal modernizirati tovorni in potniški promet. Takrat se je začelo »stoletje železnic«. Obiskali smo enega od avtorjev in hkrati osrednjega koordinatorja razstave, arhivista Dejana Hvalo. Prikaz izbora arhivskega gradiva na temo železnic v okviru tedanje Vojvodine Kranjske so avtorji razdelili v 9 vsebinskih sklopov. Zgodovinski arhiv Ljubljana se namreč sestoji iz arhivov petih osrednjih mest nekdanje dežele, poleg glavnega mesta so z njim povezani še arhivi v Kranju, Novem mestu, Škofji Loki in v Idriji. Razstavo so poleg sogovornika pripravili arhivisti, Luka Cerar, Elizabeta Eržen Podlipnik, Jože Glavič, Iztok Hotko, Mira Hodnik, Dunja Mušič in Judita Šega. FOTO: Izsek iz enega od mnogih panojskih plakatov razstave, ki jo je oblikovala Barbara Bogataj Kokalj VIR: Program Ars, Goran Tenze

»Jaz bi rabila, da bi eden prišel spat z mojo taščo.« Ta na videz nenavadna prošnja, izrečena sredi pogovora, je v resnici utelešenje globoke stiske, teže, obupa in nemoči svojcev, ki skrbijo za osebe z demenco. Tokrat smo v podkastu poskusili odgrniti zaveso z bolezni, ki ne prizadene le bolnika, ampak vso družino, prijatelje in skupnost. Demenca, pogosto opisana kot »nepričakovani gost, ki pride brez vabila in ostane preveč dolgo«, je mnogo več kot zgolj pozabljanje. Gre za krovni izraz za več kot sto bolezni, ki vplivajo na delovanje možganov, najpogostejša med njimi je Alzheimerjeva bolezen. Vpliva na mišljenje, vedenje in sposobnost opravljanja vsakodnevnih opravil. Čeprav je pogostejša po 65. letu, se lahko pojavi tudi prej. Tatjana Cvetko, zdravnica splošne medicine in predsednica društva Primorske spominčice, se je z demenco profesionalno srečala pred več kot dvema desetletjema. Takrat podpore praktično ni bilo. »In tako smo pravzaprav zastavili delo, ki še traja,« je povedala o nastanku skupine za samopomoč za svojce bolnikov z demenco. Iz te pobude je zraslo društvo Primorske spominčice, ki danes deluje v Izoli, Ilirski Bistrici, Postojni in Sežani, in kjer se svojci in strokovnjaki, pa tudi bolniki, redno srečujejo.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

Darja Reichman je članica ansambla Prešernovega gledališča v Kranju. Na tem odru ustvarja že trideset let, pred tem je bila v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, igrala je v filmih, na televiziji, pogosto nastopa v literarnih oddajah in radijskih igrah našega radia. Prejela je več nagrad, omenimo nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Takrat je bilo v utemeljitvi nagrade zapisano, da je »Darja Reichman ustvarjalka izredno širokega igralskega razpona.« Lani je prejela Sterijevo nagrado za vlogi Maruše in Marte v uprizoritvi Deževen dan v Gurlitschu (gúrliču) v Novem Sadu, pa nagrado julija za igro v predstavi Boj na požiralniku v režiji Jerneja Lorencija in letos Borštnikovo nagrado za isto vlogo. Ta mesec je praznovala okrogli jubilej, zato ji posvečamo tokratno oddajo. Z Darjo Reichman se je pogovarjala Tadeja Krečič. Tehnična izvedba Vladimir Jovanovič, produkcija 2020.

Madžarski pisatelj László Krasznahorkai, ki prejema Nobelovo nagrado za književnost za »presunljiv in vizionarski opus, ki sredi apokaliptične groze potrjuje moč umetnosti«, se je rodil leta 1954. Je avtor več romanov, knjig kratkih zgodb, esejev, pa tudi petih scenarijev za filme, ki jih je režiral Béla Tarr. Že s prvim romanom Satanov tango se je uvrstil med najvidnejše madžarske romanopisce in odtlej dobil številne prestižne nagrade, med njimi tudi mednarodnega bookerja. V slovenščino imamo prevedena njegova romana Satanov tango ter Vojna in vojna pa tudi zbirko kratke proze Svet gre naprej – vse je prevedla Marjanca Mihelič. Leta 2014 je László Krasznahorkai prejel nagrado vilenica. Takrat se je z njim pogovarjal Vlado Motnikar. Foto: László Krasznahorkai leta 2016 v Kölnu Hpschaefer www.reserv-art.de https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Krasznahorkai-L%C3%A1zl%C3%B3_koen-stadtgarten_031116_2.jpg

Strokovnjaki ocenjujejo, da za tem revmatičnim obolenjem v Sloveniji trpi približno 20.000 prebivalk in prebivalcev. Veliko upanje zanje so sodobna biološka in podobna biološka zdravila.V zadnjem desetletju je pri zdravljenju revmatoidnega artritisa prišlo do velikega napredka. »Ko sem kot mlad zdravnik in doktorski študent videl pacientko z revmatoidnim artritisom, sem vedel, da že čez leto ali dve ne bo več zmogla svoje službe, da ne hoditi po nakupih, ne po stopnicah. Tudi za svoje otroke ne bo mogla skrbeti. Takrat še ni bilo na voljo učinkovitih načinov zdravljenja! Danes pa je drugače. Večina bolnic in bolnikov z revmatoidnim artritisom lahko normalno opravlja svoje delo, se ukvarja s športom – celo morajo se ukvarjati s športom, ki je zelo koristen pri revmi,« pravi nemški revmatolog prof. dr. Gerd-Rüdiger Burmester. Strokovnjak s Klinike Charite v Berlinu je velik poznavalec revmatoidnega artritisa. O kakovosti njegovega kliničnega in raziskovalnega dela priča podatek, da gre za enega največkrat citiranih evropskih in svetovnih znanstvenikov. Revmatoidni artritis je kronična avtoimunska vnetna bolezen, ki se pojavi pri približno enem odstotku ljudi. Podrobneje o sodobnem zdravljenju tega revmatičnega obolenja v oddaji. 

Bagdad je mesto v današnjem Iraku. Staro je več kot 1200 let. Mesto je zacvetelo v neprekosljivo središče znanosti, medicine, filozofije in izobraževanja v 8. in začetku 9. stoletja pod al-Mahdijem in njegovim naslednikom, Harun Al-Rashidom. Se ga spomniš iz pravljic Tisoč in ena noč? V teh pravljicah se izraža slava Bagdada v tem obdobju . Takrat je veljal za najbogatejše mesto na svetu. Njegove pomole so obdajale ladje s Kitajske , Indije in Vzhodne Afrike . Vir: Zelena pravljična knjiga vsebuje nekaj najbolj znanih pravljic, vzetih iz različnih virov. Green Fairy Book, The Project Gutenberg eBook, Andrew Lang , Langmans, Green and Co, London; 1906, iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

Slovenijo je v zgodnjih jutranjih urah prešla izrazita hladna fronta, ki je prinesla močne padavine in veter, ponekod tudi sneg. Vremenoslovci opozarjajo, da so razmere izjemno zahtevne v višje ležečih predelih. Te so presenetile tudi tri hrvaške planince, ki jih je pod pod vrhom Tosca v Julijskih Alpah odnesel plaz. Reševalna akcija poteka, v njej sodeluje več kot 60 gorskih reševalcev. Druge teme: - V Kairu v pričakovanju pohajanj za premirje v Gazi. Izrael kljub temu nadaljuje napade. - Mineva 25 let od padca režima Slobodana Miloševića. Takrat za Srbijo prelomni trenutek. - Opozorila ob svetovnem dnevu učiteljev: šolski sistem z leta v leto z večjo kadrovsko krizo.

1. oktobra 2015 je bila na sporedu prva epizoda Možganov na dlani. Takrat smo raziskovali, kaj so svetleče pikice in vijuge, ki jih vidimo, ko zapremo oči. Takrat je bil z nami prof. dr. Marko Hawlina, ki se je ob desetletnici oddaje pridružil v živo v četrtkovem jutru in se z mislimi ozrl na desetletje v nevrooftalmologiji, pogledal pa je tudi v prihodnost in našim možganom in Možganom na dlani tudi nekaj zaželel. Priporočamo v posluh! Voditeljica: Mojca Delač Anketa: Nika vrabec Zvok: Marko Čebulj

»Jaz bi rabila, da bi eden prišel spat z mojo taščo.« Ta na videz nenavadna prošnja, izrečena sredi pogovora, je v resnici utelešenje globoke stiske, teže, obupa in nemoči svojcev, ki skrbijo za osebe z demenco. Tokrat smo v podkastu poskusili odgrniti zaveso z bolezni, ki ne prizadene le bolnika, ampak vso družino, prijatelje in skupnost. Demenca, pogosto opisana kot »nepričakovani gost, ki pride brez vabila in ostane preveč dolgo«, je mnogo več kot zgolj pozabljanje. Gre za krovni izraz za več kot sto bolezni, ki vplivajo na delovanje možganov, najpogostejša med njimi je Alzheimerjeva bolezen. Vpliva na mišljenje, vedenje in sposobnost opravljanja vsakodnevnih opravil. Čeprav je pogostejša po 65. letu, se lahko pojavi tudi prej. Tatjana Cvetko, zdravnica splošne medicine in predsednica društva Primorske spominčice, se je z demenco profesionalno srečala pred več kot dvema desetletjema. Takrat podpore praktično ni bilo. »In tako smo pravzaprav zastavili delo, ki še traja,« je povedala o nastanku skupine za samopomoč za svojce bolnikov z demenco. Iz te pobude je zraslo društvo Primorske spominčice, ki danes deluje v Izoli, Ilirski Bistrici, Postojni in Sežani, in kjer se svojci in strokovnjaki, pa tudi bolniki, redno srečujejo.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

Danes je na sporedu prelomna oddaja. Ker so prelomni časi, v katerih živimo. Kot vidimo, medijsko panogo počasi jemlje hudič, zato pa se krepi obrambna panoga. Tako je povsem normalno, da se kreativni del naše skromne redakcije razpušča in se seli, skupaj s kreativnostjo, na področje obrambne in vojaške industrije. Kako kmalu se bomo vključili v slovenski obrambni grozd, še ni povsem jasno; je pa zanimiv podatek, da se je, čim smo se Evropejci zavezali v obrambo pognati milijarde evrov, obrambni grozd povečal s petdesetih jagod na več kot sto trideset podjetij. Tako se bomo le preimenovali iz »zapisov iz močvirja« v pošasti iz močvirja in začeli služiti denar. Nasproti nam je prišla država v podobi nenadkriljivega Damirja Črnčeca. Kjerkoli se srečajo obramba, vpliv in denar, je najti tudi tega podjetnega strokovnjaka za obrambo; tako ne čudi, kako mu vsi priznavajo, da je prav njemu uspelo znotraj Slovenskega državnega holdinga ustanoviti podjetje, imenovano Dovos. »Družbo za obrambo, varnost in odpornost Slovenije«. Ker se bomo danes s kraticami še srečevali, naj izrazimo samo razočaranje, saj bi bilo ime družbe mnogo bolj zveneče, če bi prvi o spremenili v a, ali pa vsaj zadnji s v z. Kakorkoli; v kratkem – nekje do konca oktobra – je pričakovati javni poziv za prijavljanje obrambnih projektov, ki jih bo sofinancirala ali pa v celoti financirala država. Ker gre za eno največjih naložbenih priložnosti zadnjih desetletij, smo v našem novem obrambnem podjetju takoj zagnali nekaj projektov, ki jih kanimo prijaviti na javni poziv. Prvi projekt se imenuje P.E.N.I.S, kar je kratica za »Prenosni eliptični napadalni izstrelek Slovenije«. Do konca ga bomo sicer razvili, ko dobimo državne milijone; za zdaj lahko z javnostjo delimo samo osnovne taktične karakteristike in potrebne resurse za izdelavo tega obrambnega sistema. Za začetek potrebujemo močno leskovo palico in nekaj leskovih šib. Nato je treba palico elipsoidno upogniti in jo v elipsi držati z uporabo motvoza ali pa plastične vrvi za obešanje perila. Nato je treba s kuhinjskim nožem opremiti visokotehnološke leskove šibe – z utorom na eni in z bojno konico na drugi strani. Tako dobimo multifunkcijski obrambni sistem, saj je mišljeno, da se lahko P.E.N.I.S uporablja proti ciljem na kopnem, v morju in v zraku. YYYDrugi obrambni sistem, na katerem delamo v našem obrambno-raziskovalnem laboratoriju, se imenuje N.A.T.E.G, kar stoji za »natezni avtomatsko-taktični eruptor granat«. Kot za penis imamo tudi za nateg že izdelane prve inženirske skice; kot rečeno, pa ga bomo do konca razvili šele, ko dobimo od države nakazanih približno sto milijonov evrov, kolikor naj bi veljala fabrikacija tega orožja.  Za osnovo smo si zamislili rogovilo, najbolje bukovo, ki jo prirežemo v obliki črke ipsilon. Na zgornji tretjini obeh krajših delov rogovile, z visokotehnološkim »3D« rezkalnikom oziroma pipcem urežemo dva utora, v katera pritrdimo gumico, ki so jo mati zavrgli s kozarca vloženih hrušk. To orožje, v Natovi terminologiji imenovano »launcher« ali »frača« po domače, je enkratno predvsem zaradi velike prilagodljivosti kalibra posameznega izstrelka. Lahko izstreljuje gramoz kalibra »poljčanar«, posamezne prodnike, pa vse do klasičnega Natovega kalibra 7,62 mm. Edino, kjer bomo morali biti pazljivi, in Damir Črnčec bo pri tem kot nadzornik Dovosa še posebej natančen, je dvojna raba vojaških projektov, sprejetih v program. Kot vemo, evropske države, tako tudi Slovenija, ne bodo slepo in po ameriškem diktatu investirale v obrambno industrijo, ki ne bo znala početi nič drugega, kot ubijati sovražnika; oziroma kot se vidi v Združenih državah, pobijati naključne mimoidoče. Ob vojaški rabi morajo projekti imeti vsaj nekakšno funkcijo tudi v civilni sferi, in na srečo ga naša projekta P.E.N.I.S  in N.A.T.E.G imata. Ko bodo ostali vojaški projekti, ki se prav v tem trenutku globalno rojevajo v podobnih državnih podjetjih, kot je Dovos, realizirani … Se pravi, ko bodo damirji črnčeci po vsem planetu odlično opravili svoje delo in mirnodobski denar transformirali v ne-mirnodobskega ter posledično požgali civilizacijo …  Takrat bo mogoče s penisom zalezovati mamuta in ga ob sodelovanju vsega plemena tudi upleniti. In ko bomo mamutovine siti Slovenci zrli v nočno nebo, bomo lahko, kot dvojno rabo, vrhovnemu nategu posvetili plemensko daritev.  

Opozorilo: v tej oddaji bomo razkrili nekatere podrobnosti pravljičnega sveta, slovenske politike in človeške narave. Zaradi tega ni primerna za otroke, v primeru mladostnikov pa predlagamo poslušanje v spremstvu staršev. Decembra vsi dobimo božičnico. Tako je rekel premier in poudaril besedico »vsi«. Javni sektor, zasebni sektor, upokojenci, mladi, stari, ženske, moški. Premier je rekel, da vsi, kritiki so rekli, da je to neumnost. Opozicija je skočila kvišku in celo nekatere stranke v poziciji so skočile, še preden so rekle »hop«. Finančni minister, ki se mu bo pod nogami odprla 700-milijonska proračunska luknja, je rekel, da lahko po potrebi ustavimo konje, lastniki kapitala v zasebnem sektorju so se vprašali, če se je premierju zmešalo. Ampak premier je rekel, da jo dobimo vsi, in se pri tem odločno držal. Bili bi nori, če bi kritizirali zastonjsko nakazilo oziroma darilo in na tem mestu bi bilo te oddaje, po vseh zakonih, človeških in božjih, konec. Če ne bi … … Če ne bi slovenska politika, kot že tolikokrat, spregledala očitno. Se pravi, da je iz razprav o božičnici ponovno izpustila – namenoma ali po pomoti, bomo šele ugotovili – bistven element. Bistven element pri razpravah o božičnici pa je Božiček. Božičnica je darilo! Klasično decembrsko darilo. Za njo ne boste opravili nobenega dodatnega dela, nobenih nadur, povišanih obveznosti; nobenega nagrajevanja zaradi uspešnosti ne bo potrebnega. Vsi, leni in pridni, zgodnji in tisti, ki zamujajo, požrtvovalni in ignorantski, vsi jo bomo dobili. Kar pa je klasična definicija darila. In kdo decembra nosi darila? Premier je mišljenja, da on in da ga bo to darilo naredilo priljubljenega za še en mandat, vendar se bridko moti. Decembra nosi darila Božček. Da, morebiti bo premier podpisal tisti nalog, ki bo sprostil sedemsto milijonov; da, morebiti bo dobil glasovanje v parlamentu okoli božičnice, ampak logistiko, se pravi naročila in dostavo bo prevzel Božiček. Ker je to njegova vloga, ker to že desetletja opravlja odlično in ker mu tudi ljudje zaupamo ter se ga veselimo. Razen tega bi bila podoba našega ministrskega predsednika, kako se vozi na saneh z malho, polno božičnic, smešna, in naj bi si še tako uspešno zatlačil blazino pod rdečo suknjo, si nadel lasuljo ter kapo … Nihče, niti otroci mu ne bi verjeli, da je dobri mož. Je pa res, da bo učinek božičnice na politične preference pomladnih volitev primerno manjši, če ne bo jasno in glasno, da je božičnico dostavil premier osebno. Pred Svobodo je torej strateška odločitev. Ali dostavo božičnice zaupati profesionalcem in s tem razvodeneti njihovo povezavo z darilom, ali pa se smešiti z amaterskim deljenjem denarja, ki je bolj podobno delitvi pasulja v kuhinji za brezdomce. Ampak z logistiko in transportom se naša analiza morebitne božičnice še ne konča. Kot vemo, so ob ideji o božičnici dvignili obrvi v koalicijski SD. Zlobni glasovi trdijo, da jih je zaskrbelo, ker niso o predlogu vedeli nič, in je prvak te stranke in gospodarski minister celo zastrigel z ušesi, ker mu naj ne bi nihče nič povedal; a naši viri govorijo o tem, da je nestrinjanje z božičnico v SD mnogo globlje, kot je preprost šum v komunikaciji med koalicijskimi partnerji. Zadeva je namreč ta, da pri SD ne verjamejo v Božička. Trdno so prepričani, da gre pri tem decembrskem možu za imperialističnega agenta in predstavnika korporacijskega kapitala, ki ima zelo malo posluha za socialdemokratske ideje in ideale. Kot slišimo, so se na seji vlade zelo sporekli, saj SD vztraja na stališču, da bi božičnico moral deliti Dedek mraz. Seveda obstaja problem že na načelni ravni, da darila, ki jih nosi Dedek mraz, težko imenujemo božična darila, ob tem pa se tudi čas razdeljevanja zamakne za en teden, na 31. december. Takrat darila sicer še imajo smisel, dodatni denar pa ne več. Kajti utrujeno ležanje na kavču pač ne obremenjuje družinskih proračunov … Zato in zaradi tega ker imajo občutno več poslancev, so pri Svobodi nič kaj prijazno pokopali Dedka mraza, kar je posledično povzročilo slabo voljo pri SD. Kot vemo, pa je nesrečna ali celo razburjena tudi opozicija. Najbolj so ob predlogu božičnice togotni pri Novi Sloveniji. Predvsem zaradi tega, ker kot katoliška stranka, ki se ob Jezusu najbolj zavzema za obrtnike in podjetnike, menijo, da bi božičnico moral deliti Miklavž – Sveti Miklavž. In če smo povsem objektivni in nepristranski, imajo za svoje stališče kar nekaj močnih argumentov. Njihova trditev, da je praoče vseh decembrskih darilnežev sveti Miklavž, vsebuje kar nekaj etnološko izpričane resnice … Ob tem pa je njihov glavni argument, da bi dobili šeststo evrov petega decembra zvečer, takrat, ko bi bili najbolj potrebni, dejansko razumen in dobro umerjen. Obstaja namreč vraža, da božičnica ne sme dočakati Božiča, sicer bo leto pred nami nesrečno leto. Jernej Vrtovec, ki je novi predsednik Nove Slovenije, je predlagal, da se vsa opozicija poenoti okoli Miklavža, ampak so pri SDS odgovorili, da opozicija pozna le enega dobrega moža, in to ni Miklavž. Ob tem pa pri Vrtovčevem predlogu ostaja nerešena težava parkljev, saj nihče noče prejeti darila in se istočasno prestrašiti. V času, ko to poročamo, še ne vemo, kako se bo zadeva z božičnico iztekla. V vsakem primeru pa se ne strinjamo z uglednimi profesorji ekonomije, ki trdijo, da premier ne deli svojega, temveč deli davkoplačevalski denar. Kar je sicer res, kot je tudi res, da deli davkoplačevalski denar nazaj davkoplačevalcem. Kar pa je drugo ime za krožno gospodarstvo.  

Zgodba sester Lee in Mire Hedžet je zgodba o ljubezni, potrpežljivosti in sestrski povezanosti, ki se je še okrepila ob bolezni njune mame. Demenca jima je življenje obrnila na glavo, a pokazala tudi, kako močna je lahko človeška bližina — in kako pomembno je, da ne pozabiš nase, ko skrbiš za nekoga drugega.»In potem se lepega dne zaveš, da to ni več tvoja mama, ampak da si ti njena mama,« pove Lea.Njuna mama z demenco živi že 25 let. Bolezen se je začela plaziti neopazno – z drobnimi pozabami in zmedenostjo, ki sta bili skoraj prisrčni. »Poklicala me je in vprašala, kako se pripravi pašta s kalamari, čeprav je to ona mene naučila,« se spominja Lea.Prelomni trenutek je bila nenadna očetova smrt. Takrat je postalo očitno, da je prav on tiho nosil glavno breme in mamo ščitil pred svetom. »Šok zelo pospeši bolezen,« pove Lea. »Videli smo, da ne zmore več sama živeti.« Mama je v dveh mesecih izgubila 30 kilogramov, imela je sladkorno bolezen, bila zmedena in osamljena.Sestri sta morali hitro vzpostaviti mrežo pomoči. Sprva sta poskusili z oskrbo prek centra za socialno delo, a so se oskrbovalke pogosto menjavale in mama se ni mogla navezati nanje. Zato sta sami začeli iskati ljudi, ki bi bili pripravljeni pomagati, in jih uvajati postopoma. »Prvo pomočnico smo ji predstavili kot mojo prijateljico. Po treh tednih jo je že klicala ‘moja prijateljica',« pripoveduje Lea. Kljub skrbi pa bolezen napreduje. »Gre počasi, in potem se zaveš, da to ni več tvoja mama, ampak da si ti njena mama,« pravi Lea. »Poslavljaš se od nje, še preden umre.« Mira doda: »A čustva ne umrejo. Ko jo objamem, me poboža. Ko zasliši najin glas, se sprosti.« Danes je mama v domu za starejše. Negovalke jo hranijo, negujejo in skrbijo za osnovno udobje. Domača oskrba zanjo ni bila več mogoča, a sestri sta ostali trden del njene vsakodnevne rutine.Da sta lahko dolga leta usklajevali skrb za mamo s svojim življenjem, sta morali najti ravnovesje. »Če ti nisi zdrav, ne moreš drugim pomagati,« pravi Lea. Mira je prisegala na jogo, tek in plavanje. Tudi služba jima je bila v oporo — kot priložnost, da za nekaj ur mislita na kaj drugega.Obe poudarjata, kako pomembno je, da ob bolezni ne ostaneš sam. »Najprej se moraš sprijazniti z boleznijo, potem pa poiskati strokovno pomoč. Spominčica nama je zelo pomagala,« pravi Lea. »Sprejeti moraš, da so spremembe edina stalnica. Ne prevzgajati, ne kregati,« dodaja Mira. Njuna zgodba kaže, kako močno se prepletejo življenja, ko nekdo zboli za demenco — in kako pomembno je, da ob tem ne pozabiš nase. Pokaže, da je potrpežljivost nekaj, kar se da graditi dan za dnem, z majhnimi dejanji skrbi, bližine in nežnosti.

Predstavljamo vam Lusho Alic, finalistko Elle Talentov v kategoriji fotograf. Lusha pravi, da je njen najboljši trik, da oseba pred objektivom pozabi na kamero predvajanje najljubše glasbe fotografirane osebe.Več si lahko preberete tukaj.Gostja: Lusha Alichttps://www.instagram.com/lushaalic/Voditeljica: Petra Windschnurerhttps://www.instagram.com/windschnurer/Spremljate nas lahko še na drugih kanalih:YOUTUBE / METROPLAY / FACEBOOK / INSTAGRAM / TIKTOK / ELLE.SI

Predstavljamo vam Samantho Kandinsky finalistko Elle Talentov v kategoriji fotograf. Samantha pravi, da je bila že kot otrok močno povezana z umetnostjo – z očetom sta skupaj risala in jo je učil osnov slikarstva, kar je močno vplivalo na njen občutek za kompozicijo, barve in izražanje skozi vizualni medij.Več si lahko preberete tukaj.Gostja: Samantha Kandinskyhttps://www.instagram.com/kandinsky___/Voditeljica: Petra Windschnurerhttps://www.instagram.com/windschnurer/Spremljate nas lahko še na drugih kanalih:YOUTUBE / METROPLAY/ FACEBOOK / INSTAGRAM / TIKTOK / ELLE.SI

Razvoju množinskih ogovornih oblik lahko v slovenskih pisnih virih sledimo od 13. stoletja, najbolj popoln vir iz 18. stoletja pa je Linhartova komedija Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Takrat se je zaradi razslojenosti družbe oblikoval štiridelni ogovorni sistem – plemiče se je naslavljalo z vaša gnada. Zanimivo je, da Brižinski spomeniki ne poznajo vikanja, tudi standardizirani prevodi Svetega pisma nimajo vikanja – v Bibliji se tikajo kralji in celo Bog. Vikanje sicer ni vedno izraz spoštovanja. Vikanje je lahko velika žalitev, če jo začnemo uporabljati potem, ko smo se z nekom, ki smo ga prej tikali, sprli. O zgodovinskem razvoju slovenskih ogovornih oblik v pogovoru z dr. Alenko Jelovšek, znanstveno sodelavko na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (ponovitev).

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Maja Moll. Začnimo pri koncu. Na zadnji platnici knjige Svet je drugačen je navedeno kratko pohvalno besedilo akademika Matjaža Kmecla, besede občudovanja in ugotovitev, da je pisanje Mateje Gaber zanimiv memoarski esej. Tako živahnega in samozavestnega kozmopolitizma pri nas zelo manjka. Kmecla so navdušili živahnost, smisel za humorno stran življenja, svetovljanstvo, eruditstvo in še marsikaj. Pisateljica se najprej spominja let, ki jih je preživela v Kuvajtu. Videti je, kot da jo bo pot vodila še v druge, prav tako eksotične dežele, a ni tako. V nadaljevanju obiskuje evropska mesta, nič manj vabljiva pa niso niti slovenska – Škofja Loka, Radovljica in Ljubljana. Pravzaprav je vseeno, kam se Mateja Gaber odpravi, povsod je ona sama – radoživa in živahna ženska, ljubiteljica lepih umetnosti in veseljakinja, ki življenje zajema z veliko žlico in se zna sproščeno smejati, pogosto tudi na svoj račun. Kamor koli gre, povsod je ob njej ali v njenih mislih njen Brane, soprog, po poklicu pediater in zagnan igralec golfa. Če smo že pri golfu, ki je za oba precejšnja strast in izziv, je treba omeniti, da je Brane za poročno potovanje predlagal obisk Škotske, kjer bi si ogledala gradove in si pridobila vednost o bogati kulturni dediščini. Tako mimogrede, malce brezbrižno, je omenil, da bi lahko vzela s seboj palice za golf. Gradov je bilo kar veliko, ogledala pa sta si le enega, saj se igranju golfa nista mogla upreti. Mateja Gaber je otroštvo preživela v Prekmurju, v Ljubljani pa se je izšolala vse do doktorata s področja literarnih ved. Na Filozofski fakulteti na več oddelkih opravlja delo predavateljice in lektorice nemškega jezika. Začelo pa se je tako, da je po študiju najprej učila na Gimnaziji Bežigrad. Ker ljubi življenje in se rada zabava, si ni mogla kaj, da se za pusta ne bi našemila. In kaj je postala tistega dne? Sama Ester Williams, plavalka in filmska igralka, ki je moški svet vznemirjala s svojo očarljivostjo in plavalno veščino. Na Gimnazijo je prikorakala v enodelnih kopalkah, obuta v sandale, na glavo si je poveznila plavalno kapo z obodom iz rož, na oči pa mačja očala v slogu petdesetih let. V cekarju je imela radio na baterije in kopalno brisačo. Mahnila jo je naravnost v ravnateljevo pisarno in se zleknila na njegovo mizo kot na sončno plažo. Vehementno sem odprla vrata njegove pisarne, vključila glasbo Glenna Millerja In the Mood, s prefinjenimi gibi sinhrone plavalke odplavala do direktorjeve mize, nanjo poveznila kopalno brisačo in se ulegla na mizo, kot da se sončim. Mogoče bi kdo rekel, da se igram s službo, ampak meni se je vse skupaj zdelo čisto normalno, saj je bil vendar pustni torek, ko je čas za norčije. Biti profesor pač ne izključuje norčavosti. »Gabrova, super si, ampak pejt iz pisarne,« je odločno in s prikritim smehom »ukazal« direktor in mi tako odprl pot do drugih razredov, kamor me je pot zanesla z glasbo in brisačo vred, toda vedno z elegantnimi gibi Esther Williams. Ravnatelj je bil razumevajoči Janez Šušteršič, po besedah Mateje Gaber najboljši direktor katere koli gimnazije na svetu. Takrat je v dijaškem svetu zaslovela kot profesorica, ki hodi naokrog v kopalkah. Poleg iskrivega humorja knjiga Svet je drugačen prinaša še veliko novega. Pisateljica se spretno izraža v več jezikih, najbolj prepričljivo in s posebnim navdušenjem slovenščino dopolnjuje z nemščino, saj se z njo ukvarja tudi poklicno. Dodaja informacije o književnosti, likovni umetnosti in glasbi. Dosežkom človeške ustvarjalnosti se predaja z užitkom. Kar zadeva medčloveške odnose, je dobronamerna in prijazna. V knjigi ni enega samega pritoževanja, ni kritike, tarnanja in sprenevedanja. Mateja Gaber izraža spoštovanje do človeka in njegovega dostojanstva, ceni pripadnost in narodno zavednost, na visoko mesto postavlja ljubezen in družino. Njen humor nikoli ne zdrkne navzdol, le redko je obešenjaški. Vse okoli sebe vidi v svetlih barvah in obsijano s sončno svetlobo. Ni pa samo resna znanstvenica, temveč je tudi ljubiteljica mode in vsakršnih zabav, tudi domačih. Ko se je kot univerzitetna predavateljica prenehala šemiti v službenih prostorih, je sproščeno veseljaštvo prenesla v domače stanovanje. Zdaj so se po njem sprehajale hollywoodske zvezde, zdaj osebki iz verskega sveta. Ko se je oblekla v boginjo lova Diano, si je domišljala, da je nadvse imenitna, mož Brane pa je imel kar nekaj pomislekov in je njeno podobo z visokimi črnimi škornji primerjal z žensko, za katero ne bi bilo mogoče reči, da je prišla iz samostana, ampak je nekakšna uživaška nabiralka moških. Zaradi nočnega hrupa med zabavami so sosedje klicali policijo, a se ni zgodilo nič usodnega. Policisti so vljudno zavrnili ponujene čevapčiče. Tudi sicer so bila vrata doma Mateje Gaber široko odprta. Družina je bila gostoljubna in je pod svojo streho sprejemala umetnike in druge ljudi, ki so potrebovali prenočišče. Neka ruska trenerka se je nekoliko preveč navdušila nad Branetom. Ocvrta jajca, ki ji jih je pripravil, so bila zanjo vrhunec kulinarične umetnosti, čeprav jo je vzorna hišna gospodinja dlje časa razvajala s slastnimi jedmi in vožnjami na treninge. Zaradi slabe angleščine je imenitnega kuharja Braneta imela za piškot. Mati Mateje Gaber pa se je na potovanju na Nizozemsko uprla amsterdamski prodajalki ljubezni, ki si je meni nič, tebi nič poželela njenega moža in družinskega očeta. Nikakor ji ga ni hotela izročiti v ljubezenski postopek za primerno plačilo. Po knjigi se sprehajajo tudi znane osebnosti iz javnega življenja in različnih dejavnosti. Avtorica v Španiji ni izkoristila priložnosti, da bi se srečala z Luko Dončićem, Marta Verginella in Igor Pribac sta ji prinašala primorske dobrote, Dragan Živadinov in Janez Vrečko sta jo na študentski ekskurziji poučila o konstruktivizmu. V Kuvajtu so delovali znani slovenski zdravniki: Mile Kersnič, Andrej Aleš, Janez Bajc in David Neubauer, Brane Gaber pa je tam opravljal delo supervizorja oziroma glavnega svetovalca arabskim zdravnikom za intenzivno terapijo otrok. Kuvajtska bolnišnica je namreč od enote za intenzivno terapijo otrok v Kliničnem centru v Ljubljani prevzela način zdravljenja najbolj bolnih otrok, ki se zdravijo po vsem svetu in ne glede na to, kje je središče sveta. Pisateljica Mateja Gaber spremeni in obrne marsikateri stereotip. O svoji tašči, partizanki in plemeniti ženski, je napisala veliko lepih besed, prav tako o moževi hčeri iz njegovega prvega zakona. V njej je toliko ljubezni in naklonjenosti, da bo branje v hudo kaotičnih in žalostnih časih, v katerih divjajo vojne, nadvse dobrodošlo. Knjiga Svet je drugačen diši po dobroti. Le kdo se ne bi hotel predati temu vabljivemu vonju?

Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.Ugledna britanska pisateljica Hilary Mantel se je v zadnjem obdobju svojega življenja intenzivno posvečala pisanju o Thomasu Cromwellu, sicer nizko na družbeni lestvici rojenem, a nenavadno zmožnem ministru razvpitega angleškega kralja Henrika VIII., tistega, ki je imel kar šest žena. Cromwellovo zgodbo je navsezadnje razgrnila v treh romanih. To so Wolf Hall, Pripeljite obtožence ter Zrcalo in luč in zahvaljujoč prevajalskim naporom Dušanke Zabukovec lahko zdaj vse tri prebiramo tudi v slovenščini. A kaj je britansko avtorico sploh pritegnilo h Cromwellu? Kaj takega je, drugače rečeno, ta mož storil, da si je navsezadnje prislužil pravo pravcato romaneskno trilogijo? – Ko beremo pričujoče romane, se zdi, da Hilary Mantel misli, da je prav Cromwell človek, ki je povlekel nekaj odločilnih potez, ki so Anglijo in, širše, Evropo pomagale iz srednjega veka povleči v novo, moderno dobo, v kateri – vsaj kar se tiče funkcioniranja države oziroma delovanja oblasti – križ in modra kri štejeta manj od cekina in individualnega talenta. Če to drži, tedaj lahko mirno rečemo, da je bil Cromwell velikan zgodovine ... A zakaj potem vsi poznamo Henrika in njegove žene, Cromwell pa ostaja bolj ali manj neznan? – Odgovor se nemara skriva v tem, kako se je njegova zgodba končala. In kako se je končala? – No, prav o tem govori roman Zrcalo in luč, ki je pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, mi pa smo zgodbo, ki jo spremljamo med platnicami te knjigami, v tokratnem Sobotnem branju pretresali v pogovoru z Dušanko Zabukovec. Foto: Goran Dekleva

Daniel Novaković je primorski fotoreporter, ki se je pri dvajsetih letih znašel sredi desetdnevne vojne - v pravem trenutku, ko so na mejnih prehodih z Italijo zamenjevali table in so se pripadniki JNA ter strukture pravkar nastale nove države gledali skozi puškine cevi. Takrat je delal za Primorske novice, danes je zaposlen pri Slovenski tiskovni agenciji in dogajanje doma in v tujini opazuje, beleži in posreduje skozi objektiv. Novaković je mesto dobil tudi v fotoknjigi 1.voda Posebnih enot milice UNZ Koper. Ko so se nedavno na Škofijah spomnili osamosvojitvenih dogodkov, ga je pred mikrofon povabila Tjaša Škamperle.

V Sloveniji premoremo več kot 250 let stare sezname ptic z opisi stanja populacij in okolja. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic je konec prejšnega desetletja izdalo zdaj že razprodani Atlas ptic Slovenije. Takrat smo s članoma Katarino Denac in Tomažem Miheličem pripravili pogovor o razsežnostih proučevanja in spremljanja tako pomembnih pokazateljev stanja okolja kot ptice so! Pogovor je takrat pripravil Blaž Mazi, ki je v napovedi izpostavil, da je Atlas ptic med drugim tudi dokaz, da je državljanska znanost še vedno živa in uspešna, kar pa ne velja za prihodnost ptic na ozemlju Slovenije. FOTO: Kobilar (oriolus oriolus) je tudi pri nas razširjena ptica selivka (CC BY 2.0) VIR: avtor je Michel Idre, Francija ( https://sl.wikipedia.org/wiki/Kobilar#/media/Slika:Loriot_d'Europe_by_Michel_Idre.jpg )

Kapka Kassabova je mladost preživela v Bolgariji, pozneje se je s starši preselila na Novo Zelandijo, danes pa živi v Škotskem višavju. Kassabova s svojimi deli zarisuje pozabljene pokrajine in kulturni mozaik regije, ki je pogosto razumljena popreproščeno ali pa je reducirana na klišeje o Balkanu. Z avtorico se je pogovarjala Petra Meterc, tudi prevajalka njenih del. Bere Sanja Rejc, ton in montaža Robert Markoč.

Še nekateri vsebinski poudarki oddaje: - Krajane Strunjana razburil ognjemet na zasebni zabavi. - Obalni mesti Ankaran in Piran bo tudi to poletje povezovala krožna ladijska linija. - Gorski reševalci opozarjajo, da se je treba v gore odpraviti zgodaj zjutraj, se zaščititi pred soncem in skrbeti za vnos tekočine. - Tudi hišni ljubljenčki lahko doživijo vročinski udar. Takrat je pomembno postopno ohlajanje živali in veterinarska pomoč.

Mineva desetletje od izida študije o ohranjenih rudniških poročilih lastniku rudnikov in fužin na Gorenjskem Žigi (Sigismondu) Zoisu (1747–1819) v tedanjem slovenskem jeziku – po takratnih merilih kranjščini – od leta 1788 pa do leta 1816. Poročila od tedaj pa do njegove smrti l. 1819 so izgubljena. Avtor l. 2015 pri zbirki Thesaurus Memoriae oziroma podzbirki Fontes pri Založbi ZRC SAZU izšle knjige z naslovom "Slovenska rudarska poročila iz rudišča Belščica v Karavankah s preloma 18. in 19. stoletja za Sigismonda (Žiga) Zoisa" dr. Goran Schmidt je za oddajo junija 2015 osvetlil zgodovinsko ozadje in razloge, da se je takratni najbogatejši Kranjec in mecen razsvetljenskega kroga Kranjcev, od Valentina Vodnika, Jerneja Kopitarja, Antona Tomaža Linharta, Blaža Kumerdeja, Marka Pohlina, Jurija Vege, Jurija Japlja in Antona Janše, ob novici o francoski revoluciji zbal za morebitno ponovitev revolucije pri nas in med drugim začel blažje obravnavati podložnike na svojem gradu Brdo in v rudnikih. Takrat je ukazal dvema jeseniškima domačinoma, rudniškima nadzornikoma Lukasu in Vincencu Polcu, da morata rudniška poročila pisati v domačem, danes vemo, da v slovenskem jeziku. Ta poslovna rudarska poročila so obsežen korpus 483 rokopisnih listov in so v tej knjigi prvič obravnavana v izboru 116 poročil iz rudišča Belščica od maja 1797 do avgusta 1805, in sicer zato, ker opisujejo rudnik Žirovnica pri Jesenicah na Gorenjskem od odprtja do dokončnega zaprtja. Od Zoisove smrti l. 1819 pa do spomladi l. 1945 na Slovenskem do zdaj ni bilo mogoče najti niti enega rudniškega poročila v našem jeziku, temveč le v jezikih lastnikov rudnikov iz sosednjih in drugih evropskih držav. Delo vsebuje diplomatični in kritični prepis, interpretacijo v sodobni slovenščini in komentar omenjenih poročil o delovanju rudnika Žirovnica v navedenem obdobju. Gre za monografsko zasnovano, interdisciplinarno in znanstveno jezikovno-zgodovinsko-geološko-montanistično obravnavo teh poročil. Paradoks tematike je, da ta v arhivih ohranjena poročila v našem jeziku tako naravoslovcem kot humanistom niso bila neznana, le nobenemu se niso zdela vredna strokovne obravnave. Ta mesec je avtor dr. Goran Schmidt, sicer teatrolog, pred leti pa tudi ljubiteljski jamar in raziskovalec mineralov v jamah in opuščenih rudnikih, dopolnil 75 let. FOTO: Podoba Zoisove fužine v Bohinju VIR: https://razsvetljenstvo.splet.arnes.si/fuzinarstvo/

V spremljevalnem programu letošnjega srečanja Dobrodošli doma v Evropski prestolnici kulture GO! 2025 je bila včeraj v Gorici predstavitev monografije o Marjanu Grumu, slovenskem umetniku iz Buenos Airesa, danes je potekala prireditev Sredi domovine, gost je bil Joe Valenčič iz Clevelanda, nocoj bosta v Xcentru v Novi Gorici nastopila Marko Arich in Mirko Malle iz Avstrije. Jutri bo v državnem zboru potekalo Vseslovensko srečanje z naslovom (P)Ostati Slovenec, zvečer bo še prireditev Dobrodošli v NUK-u. Takrat bosta s komično enodejanko Tragik po sili prvič v Sloveniji nastopila Dani Grbec in Boris Rot iz Gledališke skupine Slovenska vas iz Argentine. Nato bosta nastopila še štirikrat, zadnjič na Argentinskem večeru 3. julija v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici.

V spremljevalnem programu letošnjega srečanja Dobrodošli doma v Evropski prestolnici kulture GO! 2025 je bila včeraj v Gorici predstavitev monografije o Marjanu Grumu, slovenskem umetniku iz Buenos Airesa, danes je potekala prireditev Sredi domovine, gost je bil Joe Valenčič iz Clevelanda, nocoj bosta v Xcentru v Novi Gorici nastopila Marko Arich in Mirko Malle iz Avstrije. Jutri bo v državnem zboru potekalo Vseslovensko srečanje z naslovom (P)Ostati Slovenec, zvečer bo še prireditev Dobrodošli v NUK-u. Takrat bosta s komično enodejanko Tragik po sili prvič v Sloveniji nastopila Dani Grbec in Boris Rot iz Gledališke skupine Slovenska vas iz Argentine. Nato bosta nastopila še štirikrat, zadnjič na Argentinskem večeru 3. julija v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici.

Big Band RTV Slovenija letos obeležuje 80 let in tako velja za enega najstarejših jazzovskih orkestrov na svetu. Orkester je leta 1945 zbral Bojan Adamič, leta 1964 je vodenje prevzel Jože Privšek. V 70. in 80. letih je orkester dosegel izjemno visok nivo igranja in kosal se je lahko z orkestri po vsem svetu. Takrat so v njem med drugim igrali solisti trobentač Petar Ugrin, saksofonista Andy Arnol in Tone Janša, pianist Silvester Stingl ter bobnar Ratko Divjak. Je pa v orkestru med letoma 1962 in 2000 igral tudi eden najboljših »screamerjev«, oziroma prvih trobentačev v Evropi, to je bil trobentač Pavel Grašič, ki je v njem pustil izjemen pečat. Pavel Grašič je danes v 86. letu starosti in je najstarejši nekdanji član orkestra. Še vedno je aktiven ter vitalen in je tudi v spominu ohranil še ogromno dogodkov in podatkov, povezanih z orkestrom.

Predvajali smo arhivski posnetek iz leta 2022. Takrat sem v vasi Matajur pod istoimensko goro posnel pogovor z zadnjim beneškoslovenskim duhovnikom in čedermacem, raziskovalcem in publicistom, strastnim planincem Božom Zuanello. Decembra bi dopolnil 84 let, prihodnji mesec bi minilo 60 let od duhovniškega posvečenja. V bolnišnici v italijanskem Vidmu je umrl ta v torek, 6. maja 2025, po poročanju beneškega petnajstdnevnika Dom, zaradi neozdravljive bolezni. Ta petek, 9. maja 2025, je bil pogreb. Trijezična maša: italijanska, slovenska in furlanska je bila ob 14.30 v Špetru, somaševanje je vodil videmski nadškof Riccardo Lamba. Pokopali so ga v vasi Matajur, kjer je tudi živel.

Minilo bo 90 let od rojstva Rudija Šeliga, pisatelja, dramatika, publicista in politika. Bil je enkratna osebnost v slovenskem prostoru, pomemben inovator slovenske modernistične proze in angažiran intelektualec, ki je zaznamoval prelomne dogodke slovenskega osamosvajanja. Takrat, leta 1988, je nastala oddaja, v kateri je obudil spomin na svoja mlada leta in doživetji, ki sta ga za vedno zaznamovali.

Poslušalec je sestro Nikolino prosil za pomoč pri pripravi carskega praženca. Potrebujemo 3 jajca, ¾ l mleka, 1 žlica soli, 2 ½ dl moke, sol. Rumenjake, sol in mleko zmiksamo. Nato dodamo moko. Dobiti moramo gostejšo zmes, kot za palačinke. Na koncu dodamo sneg, ki ga solimo in nato nežno, rahlo zamešamo. Postopek lahko poenostavimo, da v mleko zamešamo cela jajca ... Praženec bo bolj rahel, če bomo dodali tudi kakšno žlico piva ali radenske (če imamo odprto). Dobro bo tudi, če masa pol ure počiva. Takrat se bo tudi videla prava gostota in lahko še dodamo malo tekočine. Polovico mase vlijemo v posodo, kjer smo prej pogreli olje. Najlepše se peče v kakšni litoželezni ponvi. Nato to obračamo in trgamo. Veliko koščkov izberemo po okusu in željah. Jed sladkamo z marmelado ali sladkorjem (kristalni ali v prahu ali pa z medom), lahko pa zraven ponudimo čežano ali kompot. Lahko pripravimo pečenjak brez sladkorja in zraven ponudimo skledo solate ali pa ga postrežemo po enolončnici ali drugi kremi juhi.

Poslušalec je sestro Nikolino prosil za pomoč pri pripravi carskega praženca. Potrebujemo 3 jajca, ¾ l mleka, 1 žlica soli, 2 ½ dl moke, sol. Rumenjake, sol in mleko zmiksamo. Nato dodamo moko. Dobiti moramo gostejšo zmes, kot za palačinke. Na koncu dodamo sneg, ki ga solimo in nato nežno, rahlo zamešamo. Postopek lahko poenostavimo, da v mleko zamešamo cela jajca ... Praženec bo bolj rahel, če bomo dodali tudi kakšno žlico piva ali radenske (če imamo odprto). Dobro bo tudi, če masa pol ure počiva. Takrat se bo tudi videla prava gostota in lahko še dodamo malo tekočine. Polovico mase vlijemo v posodo, kjer smo prej pogreli olje. Najlepše se peče v kakšni litoželezni ponvi. Nato to obračamo in trgamo. Veliko koščkov izberemo po okusu in željah. Jed sladkamo z marmelado ali sladkorjem (kristalni ali v prahu ali pa z medom), lahko pa zraven ponudimo čežano ali kompot. Lahko pripravimo pečenjak brez sladkorja in zraven ponudimo skledo solate ali pa ga postrežemo po enolončnici ali drugi kremi juhi.

Italijanski pisatelj in doktor fizike Paolo Giordano je zaslovel že s prvencem Samotnost praštevil, zanj je leta 2008 dobil najuglednejšo italijansko knjižno nagrado strega. V slovenščino imamo prevedenih več Giordanovih knjig, pred kratkim je v prevodu Anite Jadrić izšel roman Tasmanija. Pisatelj je sodeloval na pisateljskem srečanju PEN. Takrat se je z njim pogovarjala Neva Zajc, ki je pogovor tudi prevedla. Bere Bogdan Kavrečič, ton in montaža Mitja Marsić.

Spoštovani, namesto voščila 'dobrega jutra' vas že zdaj vabim, da naredite načrt za sprehod današnjega dne. In ne pojdite že zdaj, na vse zgodaj, ko so ulice še prazne, ko ni še nikjer nikogar in ko je še vse zaprto. Malo počakajte, da se ceste napolnijo. Takrat pojdite po uhojenih poteh, ki ste jih vajeni. »Le kaj mi bo tak sprehod prinesel, poznam vsak vogal in vsako stvar, ki jo srečam na poti. Tujci, ki gredo mimo, me pa ne zanimajo,« mi boste odvrnili. Res je, nič ne bo bistveno novega na vašem sprehodu. Hiše, drevesa, lokali, morda celo ljudje bodo isti kot včeraj, isti, kot so bili pred tednom ali mesecem. Nič novega na tem mojem malem svetu, bi lahko še dodali. K temu bi lahko kot dokaz za to pripisali še željo mnogih, da potujejo v najbolj tuje kraje, da bi se naužili vsega novega, drugačnega, posebnega. Saj ne rečem, da ni zanimivo poslušati o teh tujih krajih, da nas ne vleče v neznano, toda danes vas vabim na poseben sprehod. Ta nas ne bo stal veliko, le nekaj časa si moramo vzeti. Predvsem pa moramo hoditi bolj kot le z odprtimi očmi z odprto mislijo. Ko grem mimo še tako preproste stavbe, na kateri res ne morem najti ne vem kakšne znamenitosti, malo pomislim, kaj vse sem že na poti do nje ali od nje doživel v svojem življenju. Bolj kot, kakšno je drevo, ki raste ob tej stavbi, naj me prevzamejo moji notranji občutki, spomini, sanje, pričakovanja ob tem drevesu. Ne gre, da bi sanjal ob vedno enako mrkem sosedu, ki ga spet srečam na svoji uhojeni poti, da bo pa zdaj postal vir moje sreče. Ne, lahko pa v sebi prebudim hrepenenje, ki ga ta mrkost soseda prebuja. Gotovo se bo moj korak upočasnil, nič več mi to ne bo le stara in uhojena pot. Iz starih spominov se bodo rojevali nove misli, pogledi, pričakovanja, ki nas bodo veliko bolj napolnili kot potovanja v tako ali drugačno Indijo Koromandijo. Kot je zapisal pesnik Rilke, da je treba živeti v sebi in iz sebe ter ob tem imeti pred očmi vse, kar smo doživeli, in vse možnosti, ki so nam dane, da naše življenje ne bo teklo v prazno. Ni treba kupiti letalske karte niti ni treba zapraviti centa, dovolj je spet iti na kratek sprehod s pozornostjo in odprtostjo duha. Spomini, ki se bodo na tej poti prebujali, naj nam odpirajo bogastvo možnosti, ki jih še vedno imamo v življenju. Zato vam za danes želim tisto znano, uhojeno pot, s katere boste prišli polni novih možnosti za življenje.

Povod za to, da v Sloveniji 27. aprila praznujemo dan upora proti okupatorju, je bil sestanek v znameniti Vidmarjevi vili v Ljubljani 26. aprila 1941. Takrat je bila ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki se je po napadu nemških sil na Sovjetsko zvezo preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Kaj pa se je v tistem obdobju dogajalo z vojsko Kraljevine Jugoslavije? V oddaji bomo osvetlili nekatera manj znana ali celo izkrivljena dejstva o dogajanju aprila 1941: od podpisa pristopa Kraljevine Jugoslavije k trojnemu paktu do državnega udara, napada na Jugoslavijo 6. aprila 1941 in podpisa popolne predaje in okupacije. Stvari so seveda zelo kompleksne, mi pa bomo odstrli le delčke tega zanimivega in tragičnega dogajanja. Avtor oddaje je Milan Trobič.

Umrla je pesnica Neža Maurer. Rodila se je leta 1930 v Podvinu pri Polzeli, po vojni se je šolala v Žalcu in Celju in potem na učiteljišču v Ljubljani. Pozneje je diplomirala na pedagoški akademiji in filozofski fakulteti. Najprej je delala kot učiteljica, po končanem študiju pa kot novinarka, bila je urednica šolskih oddaj na Televiziji Ljubljana in kulturna urednica pri več revijah. Po upokojitvi se je popolnoma posvetila pisanju. Ustvarjalni opus Neže Maurer je velikanski; pisala je po večini poezijo za odrasle in otroke, pa tudi prozna, publicistična in dramska besedila. Znala se je približati velikemu krogu mladih in manj mladih bralcev. Za svoje ustvarjanje je leta 2010 prejela zlatnik poezije za življenjsko delo. Takrat je Vida Curk s pesnico posnela pogovor in ga začela z vprašanjem, kdaj je napisala prvo pesmico.

V 18-em vzporedniku smo z našo bližnjevzhodno dopisnico Karmen Švegl komentirali najbolj akutno problematiko mednarodnih političnih odnosov. Med drugim spregovorimo o tozadevni zapuščini pokojnega papeža, ki je vseskozi opozarjal na nedopustnost napadov na civiliste in se zavzemal za mir: predvsem v Palestini.

Spoštovana zvesta poslušalca oddaje … Današnji zapis je nadaljevanje zapisa iz lanskega novembra. Takrat je dr. Anže Logar ustanovil svojo stranko, imenovano »Demokrati« in prah, ki ga je s tem dvignil, se na slovenski politični sceni še vedno ni polegel.Tako smo po skoraj pol leta iz bogato obložene police slovenskih političnih sporov ponovno vzeli tega posebneža med špetiri … Spor za današnjo pridigo je zelo enostaven v svoji zapletenosti, kot je zapleten v svoji enostavnosti. Ter kot tak povsem ustreza strogim kriterijem naše oddaje, ki se načeloma ne ukvarja z banalnostmi. A gremo lepo po vrsti, kot so prepiri v Trsti. Stranka SDS na upravnem sodišču toži ministrstvo za notranje zadeve, ker je dovolilo registracijo stranke Demokrati. Kot pojasnilo ... Stranko SDS vodi Janez Janša, stranko Demokrati pa Anže Logar. Kdo danes vodi ministrstvo za notranje zadeve, ni povsem jasno. Kakorkoli … Enostavneje bi bilo, če bi stranka SDS tožila neposredno stranko Demokrati, ampak to bi bilo preveč enostavno; tožba, ki se nanaša na Demokrate in se kanalizira prek notranjega ministrstva, zveni mnogo bolj resno, kot če bi se stranki v postopku tožili, ali pač zmenili medseboj. Ampak v katerem grmu tičijo demokrati? Pri SDS ne brez argumentov trdijo, da se bodo lahko volivci na volišču zmedli. Predsednik Demokratov je bivši član SDS, njegovi stranki do največje opozicijske manjka le pridevnik ali dva in volivci bodo vodili Demokrate, čeprav bodo v resnici hoteli voliti SDS. V takšnem primeru gre za zlorabo volitev, ampak ministrstvo, na katerega je bila tožba naslovljena, jo je tokrat poceni odneslo. Zakon o političnih strankah sicer ustanoviteljem nalaga, da se morajo imena in kratice strank, kot tudi drugi strankarski simboli med seboj razlikovati, a če se slovenske politične stranke malo ali nič ne razlikujejo v vsebini, se še manj ali nič razlikujejo v imenih. Sodišče je v tem sporu poenostavljeno rečeno razsodilo oziroma pojasnilo, da se v čudovitem svetu parlamentarizma imena pač ponavljajo. Ker so slovenske stranke v glavnem registrirane v Sloveniji, imamo v njihovih imenih kolikor hočete Slovenije. Ker je popularno in privlačno, pa tudi politično všečno biti demokrat, je v Sloveniji na veliko uporabljan tudi ta antični pojem. Potem pa je v imenih še nekaj svetovnonazorskih oznak, da pa je bilo sodišče kar se daplastično, je kot precedenčni primer navedlo slovenske zelene stranke, ki jih je kar nekaj, vse pa imajo v imenu tako Slovenijo, kot barvo zdrave zavisti, ki je zelena. Ampak vrnimo se k sporu. Jasno je, da so se Logarjevi Demokrati ugnezdili med imena, kjer že tako ali tako vlada precejšna gneča in bo na volitvah lahko resnično nastala zmeda. Zato čudi, da na novoustanovljene stranke ne sežejo po bolj kreativnih rešitvah, ki so bile kdaj v zgodovini že uporabljene. Če bi recimo namesto Slovenski demokrati uporabili ime stranke »Slovenski avtokrati«, bi bili zagotovo tako opaženi, kot tudi nezmotljivo drugačni. Da ne govorimo, kakšna velika škoda se dela, ker smo tako po nemarnem pozabili na cel spekter potencialnih strankarskih imen, ki nam jih je in nam jih še vedno ponuja marksistično- leninistična dogma. Se pravi, na vse mogoče izpeljanke s socialističnim ali s komunističnim. Slovenski socialisti ali Slovenska komunistična stranka bi bili edini v parlamentarnem prostoru; za ideološki predznak pa se tako ali tako ni bati, saj se recimo nekatere konservativne stranke z velikim veseljem ideološko primerjajo z neoliberalno kapitalistično prakso. Če parafraziramo nesmrtnega barda: »Stranka enako dišala bi z imenom drugim!« V nadaljevanju je škoda, ker se ne uporabljajo pridevniki tipa »radikalen«. Recimo Slovenska radikalna stranka se sicer sliši zlovešče, a radikalen je lahko sodoben človek na mnogih področjih, od katerih jih je večina povsem benignih. Pozabili smo tudi na izpeljanke revolucionarnih imen, na drugi strani pa za čuda nimamo več resne stranke s krščansko ali katoliško referenco v imenu. Kakorkoli; praznega prostora je pri imenih ogromno in škoda se zdi, da so se vsi nagnetli med slovenske demokrate. In Janez Janša je storil edino, kar se zdi v tem primeru razumno. Takoj za njim pa je isto storil še Anže Logar. Še pomnite, kako so na začetku internetnega buma spretneži, ki so vedeli, kam bo pes pomolil taco, vnaprej registrirali računalniške domene podjetij ali posameznikov, ki so jih potem tem prodali za velik denar. Tako sta tudi Janez in Anže pri uradu za intelektualno lastnino preventivno registrirala imeni strank, ki imata v korenu Demokrate in Slovenijo. Se pravi: Slovenski demokrati, Demokrati Slovenije in pa Slovenska demokratska stranka. Ta imena, če bodo pravnomočno registrirana, bodo tako zamrznjena in jih ne bo več mogoče uporabljati, ter se na ta način zastonj kititi s tujim perjem. Ampak kot vedno, jo je politiki zagodla slovenščina. Izpeljank za ime stranke, ki bi imela v korenu tako Demokrate kot Slovenijo je še kar nekaj, in če se hočeta tako Logar kot Janša znebiti morebitnih konkurentov in neupravičenih jezdecev na njunem minulem delu, je treba vnaprej registrirati vse možnosti. In sicer: Demokrati iz Slovenije, Stranka slovenskih demokratov, Slovenskih demokratov stranka, Demokratični Slovenci, Stranka Slovenske demokracije. Demokrati na Slovenskem, Slovenskademokracija, Demokracija po slovensko in pa seveda Stranka Slovencev in demokracije. Če pa držijo zlobna natolcevanja, da sta Janša in Logar tako ali tako dogovorjena, in je nova stranka samo slepilni manever, potem je volivcem resnično vseeno, koga volijo. In ime tako združene stranke bi se glasilo: Slovenska demokratska stranka demokratov.

Ana María Arévalo Gosen je venezuelska fotografinja, ki živi v Madridu. Med drugim je dokumentirala življenje v ženskih zaporih Latinske Amerike in fenomen najstniškega starševstva v Venezueli. Sodeluje tudi s Pulitzerjevim centrom, New York Timesom in National Geographicom. Leta 2016, leto dni po poroki, je soprog Filip zbolel za rakom na modih. Njegovo pot do ozdravitve in njuno življenje je fotodokumentirala. Takrat je zares spoznala, kako delati. Ljudi mora fotografirati z enako ljubeznijo in spoštovanjem, kakor je tudi svojega soproga, pojasnjuje.Zapiski: Osebna spletna stran Ana María Arévalo Gosen na Instagramu Women behind the lens: capturing the ‘eternal days’ of female inmates in Venezuela These Nuns Were Excommunicated but Won’t Leave Their Convents Foto: Antonio Davila

Ob današnjem dnevu žalovanja za umrlimi rudarji, ki ga zaznamujemo po državi, je v črnino najbolj zavita Šaleška dolina. V Velenju je molk žalujočih opoldne dodatno poudarila sirena, ki se bo drevi znova oglasila ob času, ko se je zgodila tragedija. Takrat bodo v mestu ugasnile luči. Druge teme: - Številni srbski sindikati in podjetniki so podprli poziv študentov k splošni stavki. Predsednik države Aleksandar Vućić medtem pripravlja shod nekakšnega svojega gibanja. Protivladni protesti bodo danes tudi na Slovaškem, na Hrvaškem pa zaradi draginje bojkotirajo trgovine. - Časovno prilagojen študij, ki bo glede na predlog nadomestil zdajšnjega izrednega, razburja nekatere zasebne fakultete in izredne študente. Na del kritik minister za visoko šolstvo Igor Papič odgovarja, da tisti, ki so zaposleni, ne morejo imeti statusa študenta. Socialne pravice imajo namreč plačane v službi, zato jih ne morejo imeti še iz naslova študija. - V pričakovanju drevišnje odločilne tekme naših rokometašev za nadaljnje sodelovanje na svetovnem prvenstvu se slovenski športni navdušenci z veseljem spominjajo dopoldanske zmage smučarske skakalke Nike Prevc. Tudi sama se je razveselila prevzema vodstva v svetovnem pokalu, ki ga ne namerava izpustiti iz rok.

V Tolminskem muzeju so pripravili zanimivo razstavo z naslovom Želite, prosim? S trgovino in gostinstvom v Zgornjem Posočju so se namreč ukvarjali predvsem gospodarstveniki in ekonomisti, ob vsaki večji nepravilnosti ali napredku tudi časopisni novinarji, nasprotno pa humanisti, zgodovinarji in etnologi teh tem niso celovito obravnavali. Najprej so se v muzeju pred epidemijo koronavirusne bolezni lotili obdelave posoškega gospodarstva po drugi svetovni vojni. Temu sta sledila razstava in zbornik o industriji v Zgornjem Posočju. Takrat so se odločili, da bodo raziskave nadaljevali ter obdelali tudi drugi del gospodarstva, in sicer gostinstvo, turizem in trgovino. Tu pa se je pokazalo, da sodijo začetki omenjenih dejavnosti dosti dlje v preteklost. Raziskave so segle v začetek 19. in 20. stoletja, ko se je Posočje že vpisalo na zemljevid turističnih krajev. Gostinstvo, turizem in trgovino v Posočju bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Zlatko Dedić je pri 16 letih kupil prvo nepremičnino, zares pa se je s tem začel ukvarjati pri 26 ali 27 letih. "Takrat se je zgodil klik." Dedić v epizodi Money-How vleče vzporednice med mentaliteto športnika in mentaliteto investitorja. Dedić deli svoje izkušnje o tveganjih najemniškega trga, vzdrževanju nepremičnin in izračunu donosnosti naložb. V pogovoru razkriva različne strategije in pristope k investiranju v nepremičnine in borzo. "Preden investiraš v naložbe, moraš najprej investirati v znanje," je prepričan. Ne verjame v hitre zaslužke. "To je pot do hitrih izgub," pravi. Kako torej investira Zlatko Dedič? Koliko je zaslužil z investicijami? Kako do prvega milijona?

Nedavno je umrl francoski pisatelj Benoît Duteurtre. Rodil se je leta 1960 v Normandiji. Najprej ga je navduševala moderna glasba, študiral je muzikologijo, nato se je ukvarjal z glasbo in zraven pisal. K pisanju ga je spodbudil tudi Samuel Beckett. Napisal je več kot 20 romanov, pisal pa je tudi esejistiko in glasbene kritike. Njegovo literarno ustvarjanje je pogosto navdihovala glasba. Za svoje delo je dobil številna priznanja, tudi nagrado Francoske akademije. Leta 2018 je v slovenskem prevodu Luke Novaka izšla Duteurtrova Knjiga za odrasle, ki je njegovo najbolj osebno delo. Takrat je pisatelj obiskal Ljubljano. Z njim se je pogovarjala Nina Gostiša. Foto: ActuaLitté Benoît Duteurtre, Livre sur la Place 2014 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Beno%C3%AEt_Duteurtre.jpg

Umrl je Ismail Kadare, albanski pisatelj in pesnik, ki je v svojem delu pogosto obravnaval zgodovino in kulturo svoje države, s svojim pisanjem pa se je približal bralcem po vsem svetu. V slovenščino imamo prevedene tri njegove romane – General mrtve armade, Zlomljeni april in Palača sanj. Kadare, rojen leta 1936, je študiral v Tirani, pozneje je šel študirat v Moskvo – na Inštitut Maksima Gorkega. Ko se je leta 1960 vrnil v Albanijo, je postal novinar pod diktatorskim režimom Enverja Hodže. Leta 1990 je pobegnil na zahod. Leta 2010 je Ismail Kadare prišel v Slovenijo; tu je sodeloval na mednarodnem srečanju pisateljev Pen. Takrat se je s pisateljem na ljubljanskem gradu pogovarjal dr. Edvard Kovač. Odlomke iz njunega pogovora je prevedel Matej Juh. Brala sta Ana Bohte in Matjaž Romih. Foto: EPA

Državni zbor bo Andrejo KAtič predvidoma imenoval za pravosodno ministrico v torek. Takrat se bo vsaj na politični ravni končala saga z negospodarnim nakupom zapuščene poslovne stavbe za sodno palačo. Zaradi afere je odstopila Dominika Švarc Pipan, a šele po javnem razkritju nekaterih ravnanj, ki nakazujejo na načrtno okoriščanje posameznikov s proračunskim denarjem in negospodarne nakupe. V oddaji tudi: - Ameriški predsednik Biden napoveduje pomoč za Gazo iz zraka. - Današnji pohod po Jurčičevi poti v znamenju 180-e obletnice rojstva prvega slovenskega romanopisca - Smučarski skakalec Kos zmagovalec tekme za svetovni pokal v Lahtiju; atletinja Apostolovski bronasta v skoku v višino na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Glasgowu