Podcasts about Narava

V epizodi 181 je bil gost dr. Matija Pretnar je doktor računalništva, specializiran za programske jezike in formalne sisteme. Predava na Fakulteti za matematiko in fiziko, kjer raziskuje povezave med matematično logiko in sodobnim programiranjem. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Potovanje skozi matematiko in programiranje Razumevanje vzorcev in inteligence Narava matematike Koncept neskončnosti Razlaga kvantnega računalništva Teorija simulacije in realnost =================== Prijavi se na newsletter in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT izberemo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …). https://aidea.si/aidea-mailing-lista 

Okoli nas je vse preveč negativnih novic, ki nas spravljajo v slabo voljo. Zato smo se pri Klepetu ob kavi odločili, da ta trend spremenimo in ljudem predstavimo navdihujoče in pozitivne novice. Zato ne spreglejte nove rubrike navdihujoče novice meseca marca. Lokalni podjetnik v Tanzaniji je prišel do dveh rešitev, ki bodo otrokom na vaseh olajšale učenje. Najprej je dobil idejo, kako stare vreče za cement spremeniti v nahrbtnike. Tem je pa dodal še sončne celice, ki napajajo bralno lučko. Na podeželju v Afriki namreč po mraku ni luči in to bo resnično pomagalo otrokom pri večernem branju in opravljanju domače naloge.Bi se sami postavili med ogenj in svoje ljubljenčke? Le 16 letno dekle v Los Angelesu se je odločilo, da tudi izredno prestrašenega konja ne prepusti hitremu požaru in skupaj sta odjezdila na varno. Pot ni bila preprosta, ampak empatija, ki je vodila to dejanje je lahko inspiracija nam vsem.Medtem pa se v botaničnem vrtu Sidneyu množice zgrinjajo, da bi videle cveteti eno rastlino, in ja Titan arum je ena izmed najbolj fascinantnih in nenavadnih rastlin na svetu in zacveti skoraj nikoli. Narava je resnično posebna! Učiteljica in voditeljica. Zato moramo praznovati trenutke in posameznike, ki naravo ohranjajo. Tako kot Kathleen Blanchard, ki je petdeset let namenila temu, da je bi ohranila Atlantskega mormona, prikupno morsko ptico z velikim rumenim kljunom. Si predstavljate, da bi vložili svoje življenje v to in bi vam uspelo ohraniti eno vrsto na našem planetu?

Današnja Frekvenca X je v znamenju pomladi. V tem delu leta je na severni polobli vse bolj očitno, da pomlad iz leta v leto prehiteva, to pa vpliva na hitrejše cvetenje rastlin in sproža neusklajenost razvojnih ciklov živali. Naša osrednja gostja bo Američanka Camille Parmesan, ki je kot ena prvih z raziskavami selitev metuljev v 90. letih prejšnjega stoletja empirično dokazala delovanje podnebnih sprememb na naravo. Maja Ratej ob njej gosti še vrsto slovenskih strokovnjakov, ki prehitevanje pomladi spremljajo v sadovnjakih, med opraševalci in pticami. Gostje: dr. Camille Parmesan, raziskovalni center CNRS v Franciji, vodilna znanstvenica pri IPCC, dr. Matej Stopar, Kmetijski inštitut Slovenije, dr. Danilo Bevk, Nacionalni inštitut za biologijo, dr. Al Vrezec, Nacionalni inštitut za biologijo. Zapiski: Akcija Pru Čmru Članek Camille Parmesan iz leta 2003 Fotografija: Ricardo B. Brazziell / Austin American-Statesman

Letošnji program 27. Festivala dokumentarnega filma bogatita dva filma o živalih. Gre za film Nočni obiskovalci, ki je posvečen biodiverziteti moljev in vešč, ter film Med volkovi, ki nam približa življenje volkov in divjih živali. V Kinu Šiška je danes mogoče obiskati dogodek ZVO.ČI.TI Akuzmonij Okta- Fuzija, v okviru katerega zvočni umetniki predstavljajo svoja nova in arhivska dela. Na festivalu Fabula danes zvečer gostuje Francis Fukuyama, politični mislec in avtor nove knjige Liberalizem in njegove tegobe. V Galeriji mesta Ptuj pa bo odprtje skupinske razstave Narava osebno. Vabljeni k poslušanju!

Karl Marx je dolgo veljal za misleca, ki se zavzema za popolno človekovo gospostvo nad naravo in verjame v možnost neomejenega gospodarskega razvoja. Zdaj pa japonski filozof Kōhei Saitō prepričljivo dokazuje, da je v temelje Marxove teorije vgrajena tudi zelena, ekološka dimenzija.Če hočemo preprečiti najhujše in se učinkovito zoperstaviti planetarnemu ekološkemu kolapsu, tedaj bomo morali – tako vsaj pogosto slišimo – korenito spremeniti sami sebe, svoja ravnanja, kajpada, pa tudi svoje poglede, svoje predstave o naravi in človekovem mestu v njej. Receptov, kako se tega nelahkega zalogaja lotiti, na srečo ne manjka … Če bomo le vestno ločevali odpadke, če bomo le kupovali lokalno, če bomo svoje prihranke le vložili v podjetja, ki razvijajo napredne tehnologije, če bomo le glasovali za politične stranke, ki podpirajo zeleni prehod, če si bomo le vzeli k srcu uvid, da človek pač ni krona stvarstva, če bomo v drugih živih bitjih, v živalih in rastlinah, naposled le znali ugledati svoje bližnjike, če le – tedaj bo bolje. No, pred nedavnim pa je v prevodu Alfreda Leskovca pri založbi Sophia izšla razprava japonskega marksističnega filozofa Kōheija Saita Narava proti kapitalu, ki skuša pokazati, da nobena od omenjenih strategij ne bo zares uspešna. To je gotovo bridka in zagatna misel, a Saitō za nameček še preseneča in bržčas zbuja tudi nejevero, saj svojim bralkam in bralcem sugerira, da bi se, če hočemo v boju proti okolijski krizi upati na uspeh, pravzaprav morali vrniti h konceptualni orodjarni, ki nam jo je zapustil Karl Marx. Da je to precej osupljiv predlog, se zaveda tudi japonski filozof, ki na prvih straneh Narave proti kapitalu odkrito priznava, da Marxa po tradiciji povezujemo z nazori, ki so vse prej kot ekološki. Takole namreč piše Saitō: »Izraz 'Marxova ekologija' je desetletja zvenel kot kak oksimoron. Tako Marxova hipoteza o neomejenem gospodarskem razvoju kakor njegovo zagovarjanje absolutnega obvladovanja narave sta bila videti v strogem nasprotju z vsakršno resno razpravo o omejenosti naravnih virov in čezmernem obremenjevanju ekosfere.« Pa vendar se japonski filozof potem loti natančnega branja Marxa, še zlasti njegovih poznejših spisov, da bi pokazal, da je nemški mislec v svojo kritiko kapitalizma vpisal tudi ekološko razsežnost in da ta dimenzija tudi ni, kakor bi nemara kdo pomislil, le nekakšen droben ornament na fasadi impozantne intelektualne zgradbe, ki jo je Marx sicer zgradil s svojim pisanjem. Kakšen je torej Saitōv na novo odkriti »zeleni Marx« in zakaj naj bi bila vsa naša raznotera ekološka prizadevanja, če jih ne podkletimo z marksizmom, pravzaprav brezzoba? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga, ki je Saitōvi knjigi pripisal intrigantno spremno besedo. foto: Thomas Moran - Obrat za taljenje v Denverju, 1892, akvarel na papirju, izrez (Clevelandski muzej umetnosti, javna domena)

V spisu O prostem času rimski filozof Seneka iz 1. stol. med drugim razmišlja o pomembnosti vsakodnevnega premišljevanja in čudenja. Radovednost, ki je človeku prirojena, nas vleče k nenehnemu raziskovanju in opazovanju sveta ter iskanju vedno novih odkritij. Narava je po njegovem mnenju v nas prebudila to nagnjenje, da bi občudovali njeno lepoto in postali opazovalci njenega veličastja, »saj bi izgubila sad svojega dela, ko bi te stvaritve – tako velike, tako sijajne, tako fino oblikovane, tako bleščeče in tako bogate raznolikih krasot – kazala le pusti, neobljudeni samoti.« Vendar pa nas Seneka v nadaljevanju opominja, da nismo bili ustvarjeni zgolj za opazovanje, pač pa tudi za premišljevanje o svetu, saj smo vendarle bitja dveh svetov: fizičnega oziroma zunanjega, ki se ga lahko dotaknemo, ga vidimo in občutimo, ter notranjega, duhovnega. Imamo torej dvoje oči, s katerimi lahko uzremo svet okoli nas, pri čemer so fizične oči zgolj pomagalo, ki nas usmerja k nevidnim resnicam. »Ne vidimo namreč vsega, kar je,« zapiše Seneka, »temveč si naš vid šele odpira poti raziskovanja in postavlja temelje za to, da lahko preidemo od preiskovanja očitnih k preiskovanju skritih stvari in odkrijemo nekaj, kar je starejše od sveta samega.« Naša misel se torej »ne zadovoljuje s poznavanjem tega, kar je moč videti, pač pa presega vidno in raziskuje, »kar leži onkraj sveta.« Prav k takšnemu premišljevanju o globljih resnicah o svetu, njegovih zakonitostih, o človeški naravi in pravzaprav nas samih nas vabi Seneka in nas hkrati opominja, da te svoje druge, duhovne plati nikakor ne bi smeli zanemarjati. Po stoiškem prepričanju namreč človek najbolj živi v skladu s samim seboj in doseže najvišje stanje notranjega zadovoljstva in pomirjenosti, kadar sicer deluje v fizičnem svetu, a hkrati nameni nekaj trenutkov za premišljevanje in svoje notranje življenje. Na to misel v današnjem času, ki na vsakem koraku poudarja storilnost, aktivnost in stalno zaposlenost, radi pozabimo in se bolj kot na naš notranji osredotočamo na zunanji svet. Preredko si vzamemo čas, da bi zgolj občudovali naravo in v sebi iskali odgovore na globlja življenjska vprašanja; da bi se za nekaj trenutkov odmaknili od vsakdanjega vrveža in se predali premisleku o nas samih. »Narava me je namenila za oboje,« zapiše Seneka, »da delujem in da najdem čas za kontemplacijo. In res počnem oboje, saj tudi kontemplacije ni brez delovanja.«

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Hoja po oblakih je romaneskni prvenec Mirjam Dular, doktorice astronomije, prevajalke in avtorice literarnih kritik in člankov za poljudnoznanstvene revije pa tudi pesnice, ki je izdala tri pesniške zbirke – Stikanja, Spoznavanje narave in družbe in Lirika – ter zbirko kratke proze Milina pogovora. Pričujoči roman je poleti razveselil bralce in poznavalce staroverstva na Slovenskem. V njem sledimo prvoosebnemu pripovedovalcu Davidu, ki se spominja odraščanja pri dedku v Posočju, saj ga je ta naučil intuitivnega opazovanja narave in njenih pojavov – tako na zemlji kot na nebu. Ko odraste in se vpiše na študij filozofije in farmacije, se njegova želja po raziskovanju krajev svojih prednikov le še razrašča, skupaj z ljubeznijo do žensk, s katerimi gradi pristne odnose. Kljub tragični zgodbi njegove prve partnerke Tatjane, ki v prometni nesreči umre skupaj z njunim še nerojenim otrokom, se čez leta naveže na precej mlajšo Koro, s katero kmalu dobita sina, ki ga poimenujeta Liduk. Vendar mu šele prijateljstvo z Matjažem, ki ga po misterioznem obredu sreča ob Krnskem kamnitem krogu, poda nekatere odgovore na vprašanja, ki v njem dozorijo med branjem knjige Pavla Medveščka Iz nevidne strani neba. Medveščka avtorica v romanu izrecno ne omenja, a se nanj večkrat naveže do te mere, da ne more biti dvoma, da glavni junak črpa svoje ugotovitve iz knjige, ki je pred slabim desetletjem razkrila številne neznanke o staroverstvu v Posočju. Roman nudi veliko iztočnic za pogovore – ne samo o staroverstvu v zahodni Sloveniji, temveč tudi o starodavnih grških kultih kot sta Demetrin in Dionizov, ter primerjav med rituali zgodnjega krščanstva in mitraizma. Glavni junak namreč kot protiutež uradniškemu delu v prostem času raziskuje razne mitreje, ki jih je v Sloveniji kar nekaj, in sestavlja filozofsko-antropološki mozaik tako imenovane prareligije, v katerem imata veliko vlogo narava in Sonce: “Človek ne more obstajati izven narave. Narava – svet, naše Osončje, vesolje – določa naše možnosti. Kar se tiče energije, smo v celoti odvisni od Sonca. Vso energijo, bodisi neposredno toploto bodisi posredno, mislim na fotosintetsko vgrajevanje energije v rastline, v našo hrano, dobivamo s Sonca.” Ko primerja staroversko izročilo s krščanstvom, ugotavlja, da prvo ponuja človeku veliko več svobode, kar se vzgoje otrok in spolnosti tiče, medtem ko so ženske pri obeh ostale nekje v ozadju, saj so imele omejen dostop do sodelovanja pri obredih. Novi prijatelj Matjaž pa Davidu odpre oči, da so se poljedelski kulti od nekdaj bolj opirali na naravo, ki se pri starovercih s Posočja kaže v podobi vseprežemajoče Nikrmane: “Vse skupaj je mnogo bolj povezano in enotno, kot sva mislila! Krščanstvo, mitraizem, pra – in predslovanska verovanja s prikladnimi in za obdelovalca zemlje sprejemljivimi svetišči v naravi – vse to se je prepletlo, se združilo z lokalnimi šegami, nemara tudi z upanjem na boljši in lepši svet in normalno, da so v tradiciji trdih moških fevdalnih oblastnikov v teh skritih hribih sami sestavili svoj verovanjski mikrokozmos, v katerem so raje verjeli v boginjo.” Ko David skozi sinove oči znova odkriva kraje, kjer je odraščal z dedkom, se mu odpira nov pogled na življenjske sopotnice pa tudi na znanost in filozofijo. Vedno bolj ugotavlja, kako je vse v rokah neke višje sile in lastnega nezavednega: “Večino tovrstnih ravnanj smo sicer zavili v sofisticirane postopke, katerim sledimo in verjamemo, da smo boljši in močnejši od narave, predvsem pa, da se odločamo sami, po lastnem premisleku. A v resnici smo le ena od vrst, ne le odvisna od genov in okolja, ampak tudi podrejena nezavednemu.” Pri tem si pomaga s staroverskim konceptom tročana, o katerem z Matjaževo pomočjo ugotavlja, da ne gre zgolj za arhetip, ki pooseblja preplet treh svetov – podzemeljskega, zemeljskega in nadzemeljskega, ki ga uteleša drevo s koreninami, deblom in krošnjo – temveč za “način življenja, ki se ga izkustveno predaja iz generacije v generacijo” in ki ga lahko interpretiramo tako v geografskem pogeldu kot v smislu ustvarjanja družinskih vezi, saj ponazarja trikotnik razmerij med očetom, materjo in otrokom: “Starša ti nastavita zgloba za osebnostni tročan in potem se morata umakniti. Trdne palčke njunih prvotnih stranic morajo odpasti in dati prostor za okvir edinstveno tvojega, samostojnega življenja, ki bo od njiju neodvisno.” Razglabljanje o tem, kako osebnostni tročan deluje v primeru manka starša, partnerja ali otroka je zanimiva snov za filozofske, sociološke in psihoanalitične debate, še bolj pa nas preseneti ugotovitev, da bi bratovščina starovercev morda še dandanes obstajala, če bi ob vzniku prve svetovne vojne za naslednika predvideli žensko, ne moškega, ki se je moral pridružiti italijanski vojski. David, ki je od dedka preko matere podedoval dve staroverski knjigi, v nekem trenutku dobi uvid, da bi ženske lahko dlje ohranjale staro vero, če bi jim bilo to ob pravem času omogočeno: “Celo moj dedek je knjigi na koncu predal hčerki!” Čeprav je hvalospev ženskam in naravi prisoten skozi ves roman, pa je psihološki oris Tatjane in Kore precej bolj pomanjkljiv od karakternega opisa Davida in Matjaža, ki v kratkem času postaneta nerazdružljiva sogovornika in prijatelja. Kora – ki nosi ime Demetrine hčere Perzefone – se namreč ves čas posveča doktorski nalogi in nima časa za druženje z družino in prijatelji, njena začetna intuicija glede Matjaža se izkaže za napačno, odnos s partnerjem Davidom pa je začrtan v točno določenih časovnih okvirih. Bralec tako dobi vtis, da so vloge na nek način zamenjane – da se ženske pomikajo od intuicije k znanstvenemu diskurzu, moški pa od logike proti mistiki in duhovnosti. Ko Matjaž Davida na koncu vpraša, zakaj staroverskih knjig ne izroči v preučevanje antropologom, mu ta odgovori: “'Si nor!? sem zavpil. 'To je moja edina vez s predniki!' 'Tvoja identiteta, tvoja vrv,' je zamrmral Matjaž. 'Kaj pa logika, na katero prisegaš sicer?' Logika je nasitna, a žeje po mistiki ne pogasi. V vsaki tradiciji, celo če je izmišljena, pa se najdejo univerzalna in trajno uporabna izročila, kot je na primer koncept hoje po oblakih.” O hoji po oblakih, ki je pravzaprav metafora za metafizično ureditev sveta, in o spominjanju pokojnih članov skupnosti s pomočjo metafore vrvi govori tudi zaključna zgodba, ki je dodana romanu na podoben način kot uvodna zgodba o beli kači, pogostem simbolu ljudskih zgodb in staroverskega izročila. Med branjem romana Hoja po oblakih se zdi, kot da pisateljica gradi mozaik simbolov, s katerimi nam na eni strani približa svet narave, na drugi pa svet pristnih odnosov, ki v digitalni dobi s prevlado umetne inteligence postajajo ključni za evolucijo našega duha. Pronicanje v svet staroverstva, ki so ga okrog boginje Nikrmane ustvarili naši pradedje, nas opozarja na večdimenzionalno naravo stvarstva, v kateri se vsako dejanje odslikava na treh ravneh – imaginarni, simbolni in fizični oz. realni. Kačji pastir, ki v podobi Tatjanine duše spremlja Davida ob potoku, je tako simbol osebnostne preobrazbe, iniciacije v zrelost, introspekcije in težnje po uravnovešanju znanosti in (pra)religije, logike in intuicije, usode in naključja. Gre za projekt, ki za znanstvenico in pisateljico Mirjam Dular pomeni velik literarni izziv, za bralca pa pogled v svet staroverske kulture, ki ga nikoli ne bo v celoti razkril.

Izzivi, ki jih prinaša s seboj kmetovanje, ali obdelovanje zemlje, ali pa samo razmislek o vlogi narave v sedanjem svetu, so posamezniku, ki v ta krog ni neposredno vpleten, neizmerno oddaljeni. Hrana nas čaka v trgovinah, narava kot rekreacijski ali pač terapevtski element nam je na voljo, kadar koli si je poželimo. In je tako rekoč zastonj. Ob tem pa se z naravo da lepo nabirati ali zbijati politične točke, lahko pa, ko se postavi po robu, postane tudi reden član črnih kronik javnih občil. Kaj globlje o naravi, o odnosu do nje, o kmetovanju, o pridelavi hrane v sožitju z naravnim okoljem pa večinoma ne razmišljamo. Najprej zato, ker se nam zdi narava samoumevna, ali pa zato, ker vsak razmislek zunaj te cone obdobja zahteva poglobljena znanja, energijo in čas, ki ga sodoben človek raje namenja drobnim zadovoljstvom potrošništva. Zato sprehod po Borisovem gruntu oziroma reportažni zapis, ki je med njim nastal, ne bo odveč.

Piše: Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Tretja pesniška zbirka pesnice in literarne kritičarke Tonje Jelen je zbirka začenjanja znova, Od točke nič, kot pove naslov. Beremo jo lahko kot nekakšno nadaljevanje prejšnje zbirke Greva, ostajava, saj sva, saj prav tako tematizira materinstvo in zaključek razmerja, hkrati pa to nadgrajuje z novim, svežim pogledom, ki dopušča, da se znova pokaže tudi tista pobalinka iz pesniškega prvenca. Začetek zbirke Od točke nič se rojeva iz bolečine in strahu, a vendar obstaja prostor za tišino, dihanje in rast. Kot po dolgi zimi, »ko zaživijo prve bukve breze / in poganja/jo/ kali/ za vse kar /še/ je«. Nov začetek je hkrati rojstvo otroka, ki s svojim prihodom vse spremeni, in ponovno rojstvo lirske subjektke, za katero imamo občutek, da se je izvila iz neke temne situacije na svetlobo, kjer bo lahko znova začela rasti. Zdi se, da je prav otrok tisti, ki jo je potegnil ven: »to je bitje / ne stvar / to je korak /naprej/ to je nekaj neznatnega / ki te pribije v /ponovno/ zorenje«. Lirska subjektka je hkrati mati, ki varuje otroka, da ga ne ožgejo koprive, ko smukata maline, in otrok, saj iz pesmi veje čudenje nad vsakdanjimi vtisi, neka posebna pozornost do drobnih stvari, kot so šelestenje listja, mehka svetloba jutra in razpiranje drobnih rok proti njej. Otrok pa ne prebudi le ponovne rasti, temveč tudi spomine na brezskrbno igro v peskovniku, plezanje po drevesih in ves tisti prosti čas, ki se razprostira do večerov. Za trenutek spet uzremo deklico s potolčenimi koleni, ki smo jo spoznali v pesničinem prvencu Pobalinka iz leta 2016. V tem je nekaj nostalgije in otožnosti, na primer ko se spominja piknikov sredi trav in se sprašuje, ali bodo še kdaj. Nekakšno slovo od mladosti, ko padci niso bili tako hudi in so pustili le nekaj prask. Čeprav se drugi del zbirke konča z občutkom miru, je prisotna slutnja nečesa temnejšega, ki nas uvede v naslednji sklop. Tu se pesnica sooča s poslavljanjem in izgubo. Nenadoma se začne rušiti ustaljeni red, prepričanje o mogočnosti in neuničljivosti ljubljenega človeka, ki se začne krušiti in postane tako šibak, da ga lahko odnese že najbolj droben in neviden piš. Hkrati pa je opaziti tudi aluzije na obdobje, ko je bilo vse obrnjeno na glavo: na pandemijo covida-19, čas nevidne kuge, kot ga poimenuje pesnica. S tem v zbirko subtilno vnese tudi nekaj družbene kritike. Poslavljanje je bilo takrat posebej boleče in težko, saj je bila bližina prepovedana, v pesmi je to opisano kot »zadnje leto odvzetih trenutkov / kup prepovedi / strahu«. Kljub temu pa lirsko subjektko bodri spomin na besede tistega, ki je odšel, da je treba nadaljevati, se sestaviti in gledati naprej, ustvarjati naprej. Zbirka tu znova preide k novi tematiki, ki se ukvarja s samim pesnjenjem. Od minevanja se vrne k porajanju, k jeziku, ki odpira poti in gradi mostove k drugemu. Pesnica premišljuje o lastnem procesu oblikovanja jezika v pesem in znova se pojavi motiv rasti, kali, poganjkov iz katerih pesem nastaja, hkrati pa jih vedno tudi vsebuje v samem jedru, do katerega se skuša pesnica dokopati z vztrajnim luščenjem in čiščenjem. Prisotna je težnja po ekonomičnosti v jeziku, saj se v poeziji vsaka beseda tehta. Grajenje pesmi je dolgotrajno in natančno delo zasledovanja in izčiščevanja neke misli, notranjega glasu. In pesnica se sprašuje, kako to predati drugemu tako, da se z jezikom približujemo in ne vsiljujemo svoje tujosti. Poezija Tonje Jelen je izrazito osebna, pesnica skoznjo govori o svojih izkušnjah in občutkih, a prek tega vpeljuje obče teme, ki se dotikajo tudi bralke in bralca. Lahko torej rečemo, da je uspešna v svoji želji po tem, da ne vsiljuje. Pesmi so bolj kot semena, ki lahko padejo na plodna tla in poženejo kal v mislih in občutenjih drugega, lahko pa tudi ne. Zbirka ima v mislih drugega, zato je dostopna in odprta večjemu krogu bralstva. Tako tudi zadnji del zbirke, ki se odmakne od konkretnih izkušenj k bivanjskih premišljevanjem, ostaja komunikativen in kljub večji meri abstrakcije dovolj poveden, da se sporočilnost ne izgubi. Ves čas je poudarjena pomembnost trenutka, prisotnosti tu in zdaj, ki se s hitrim življenjskim tempom in željo po ovekovečenju vsega z objavami na družbenih omrežjih pogosto izgubi. Pri tem ponovno lahko zaznamo noto družbene kritike, čeprav ta ni v ospredju. Spet je začutiti nekaj nostalgije po otroštvu, ko je čas tekel drugače in je bilo vse igra. Narava, ki je močno prisotna v celotni zbirki, v zadnjem delu še posebej izstopa, saj lirska subjekta črpa iz opazovanja listja, srnjadi, rakuna, kresnice, veverice in na sploh se zdi, da trenutke sreče in miru vedno najde v naravi. Poleg tega je močna tudi metaforika kali in poganjkov, ki se vedno vzpenjajo, rastejo od točke nič naprej. Zbirka Tonje Jelen je naravnana izjemno pozitivno. To ne pomeni, da je lahkotna, ampak da pesnici tudi iz najtežjih tematik uspe izluščiti žarek svetlobe. Sestavljena je iz več tematskih sklopov, ki lepo tečejo, a bi lahko bili bolj jasno razmejeni; med njimi je namreč samo prazna stran, v kazalu pa sploh niso razvidni. Pesmi so zelo jasne, neposredne in nedvoumne, zaradi česar je zbirka zelo komunikativna, ne ponuja pa dosti možnosti za različne interpretacije. Na ravni forme večinoma ostaja v ustaljenih okvirih, le v nekaterih pesmih se poigrava z zamiki posameznih verzov ali kitic v desno. Ločila so skoraj povsem izvzeta, prav tako velike začetnice, s čimer je branje še bolj odprto. Pač pa pesnica uporablja pomišljaje in med njimi zapiše posamezne besede ali cele verze, kar včasih deluje kot vrinjena misel, ki razpira pomen, včasih pomišljaji označujejo samo poudarke, ponekod pa se njihova uporaba zdi nepotrebna. Od točke nič je topla in nežna zbirka, v kateri je Tonja Jelen pokazala tudi rast v svoji poetiki. Ta je intimistična, a odprta proti drugemu, za drugega, njeno sporočilo pa je svetlo in optimistično zre v prihodnost s »čim manj strahu / za več dvigov / jasnine«.

Gospod Branko Brečko je eden tistih upokojencev, katerih dnevi minevajo ob bogatem udejstvovanju in raziskovanju. Pravi, da bi si v pokoju vsak moral najti nekaj, kar ga veseli in bi mu popestrilo vsak dan. Sam je aktiven na več področjih, poleg vsega, o čemer pripoveduje, sodeluje tudi z revijo Vzajemnost in Svet ptic, pa tudi v Planinskih utrinkih Planinskega društva Brežice. Prihaja iz Gornjega Lenarta. Z Lucijo Fatur sta pogovor začela pri glasbi. Gospod Branko Brečko igra na svoje citre, še vedno pa ima tudi stare očetove.

Slovenska matica, naše najstarejše kulturno in znanstveno društvo ter druga naša najstarejša založba, ki letos praznuje 160-letnico delovanja, je objavila natečaja za najboljše filozofske eseje in za najboljša naravoslovna predavanja, pri katerih lahko sodelujejo tudi dijaki in študenti iz zamejstva. Filozofski natečaj z naslovom Duh in duhovno odpira prostor za nova spraševanja o mejah in brezmejnosti človekove sposobnosti, misliti sebe in drugost. Naravoslovni natečaj pa poteka pod naslovom Ohranjanje naravnega okolja. Izzivov, kako »trajnost« spet zapisati v gensko kodo človeka, je veliko, časa, ki ga ima človeštvo za preživetje, pa malo. Narava bo namreč preživela, človek z današnjim načinom življenja pa ima bistveno manj možnosti. Rok za prijavo na oba natečaja, ki je bil prvotno 5. aprila, je bil podaljšan do 20. aprila letos. Vse podrobnosti najdete na spletu.

Narava se spet prebuja in začenja nov krog večnega življenja. To lepo vidimo tudi na Ljubljanskem barju, velikem mokrišču na stičišču alpskega in dinarskega sveta. Tu je bilo živahno rastlinsko in živalsko življenje že v pradavnini, v bakreni dobi pa so obrobje tedaj še jezera naselili koliščarji (ponovitev).

V tokratni oddaji vas bomo popeljali na grad Štanjel, kjer lahko otipate kraški kamen, spoznate moč burje, se seznanite z edinstvenim vodovodnim sistemom v Štanjelu in značilnostmi naravnih bogastev Krasa. Vse to ponuja interaktivna razstava Narava in človek na Krasu v štanjelskem Muzeju. Obiskala jo je Vesna Potočar Godnič.

Panična motnja je bolezen, o kateri moj sogovornik iskreno in detaljno spregovori. Izjemen uvid v stanje, iz katerega se je izvlekel - tudi s pomočjo teka - bo lahko pomagal še komu, da bo simptome sam prepoznal. Odlična debata o Primoževih tekaških začetkih, zgodbah, zmagah in tudi porazih, sladkih zadoščenjih, sledenju srcu v trail vode in njegovih ljubih mu tekmah. Pa o maratonu med korono, kroncah na Stravi in BRT-ju. Zanimivo in pronicljivo, obvezen ogled!

Na 755 metrih nadmorske višine se na severozahodnem robu Banjške planote začenja 12 km dolga krožna pot Lom je moj dom, ki so jo uradno odprli poleti leta 2020. Slabih 20 let je rasla ideja o krožni poti, na kateri bi bila v smiselno in pripovedno celoto strnjena dediščina in pripovedi s Kanalskega Loma in okolice. Z informacijskimi tablami ob poti želijo pohodnikom približati življenje v teh krajih nekoč in danes. Ustvarjalce poti je na Turistični kmetiji Široko obiskala Mateja Grebenjak. Slišali bomo, kako lahko otroke motiviramo z obiskom Širokolandije na poti, kako je 20 let rasla ideja o pohodniški poti in kaj je posebnost poti, speljane na kraškem svetu.

Tina Konec je mlada vizualna umetnica, ki skozi risbo izraža naravo. Njen vir inspiracije so drevesa, krošnje dreves ali iglavci, ki jih na sprehodi fotografira. Ko upodablja igličasta drevesa nas s podrobnostmi opozarja na lepoto in krhkost narave. Trenutno svoja dela razstavlja v Generali Galeriji za Bežigradom. Štiri serije slik, nastale v času od leta 2018- 2023, je poimenovala Črno na belem. Sporočila njenih slik so še kako aktualna: "Narava in naravno okolje sta tisto, kar bi moralo biti najbolj spoštovano in cenjeno. Pa ni."

Gostja oddaje Obrazi sosednje ulice je naravovarstvenica iz Slovenske Bistrice gozdarka in naravovarstvenica Andreja Senegačnik, ki na mariborskem Zavodu za varstvo narave že 20 let bdi nad gozdovi in starimi drevesi na Štajerskem.

Narava je to poletje pokazala vso svojo moč, saj so vremenske ujme vse pogostejše in močnejše. Po neznosni vročini in številnih gozdnih požarih so zdaj Grčijo, Španijo, Turčijo in Bolgarijo prizadele še hudourniške poplave, ki so terjale več smrtnih žrtev. V Grčiji je v enem dnevu padlo največ dežja, odkar v državi beležijo te podatke.

Tečem po železarski poti na Uršljo Goro. Nedelja je. Gospodov dan, se je večkrat slikovito izrazila moja koroška bica. Opazujem naravo okoli sebe. Človeku je znova pokazala svoje mesto. Majhen potoček je v nekaj minutah silovito spremenil pokrajino. Spremenil? Mar res? Ali pa si je vzel samo tisto, kar je nekoč že bilo njegovo. Na vrhu Gore se naslonim na topel zid cerkve. Sv. Uršule. Ne vstopim. Zadostuje mi stik, iščem mir, želim tišino. Nikoli nisem maral institucij. Cerkev je med njimi. Morda zato, ker sem, kot otrok moral k verouku. Ker kot otrok nisem razumel, kaj pravzaprav želijo od mene. In če se je moja duša še tako upirala tistemu tam zgoraj, je moj otroški korak zašel v gore in tam našel svoj trenutek, moje svetišče, moj hram duše. Alpinizem mi je potegnil črto med tukaj, sedaj in tam, nekoč. Črto med življenjem in smrtjo, po kateri sem se tako rad sprehajal. Svet Rojenic, Zlatoroga in Morane je postal moj učitelj. Gore so mi kazale pot, mi postavljale meje in večkrat z bolečo zaušnico kaznovale napake. Vzgoja je težka, nepopustljiva in ali se zdi včasih še tako nepravična, kaže smer. In tukaj je moja mati narava bila neizprosna. Leta kasneje, ko sem si ustvaril družino in ko so se nama s Tinkaro pridružili Medeja, Maruša Tereza in Joža, sva jim najprej pokazala svoje svetišče. Ponosno. Glejte. Medeja, je svoje krstno ime Medard dobila ravno v cerkvi, na katere zid naslonjen razmišljam in črpam energijo sonca. Maruša Tereza v kapelici Marije Snežne na Veliki planini in Joža na Planini pod Golico, kjer stoji mogočna cerkev sv. Križa. Glejte. Ponosno. Pa so razumeli!? Razumeli, kot sam nisem razumel ponedeljkovih ur verouka. Glej. Ponosno. Sem v odmevu slišal starše. Nisem razumel, zakaj. Pa bi moral? Sem razumel gore, ki so mi s strelami svetile pot? Z dežjem zbistrile um? S padcem v ledeniško razpoko naučile ceniti življenje? S smrtjo prijatelja pokazale minljivost? In s kamnitim oltarjem sredi grebena na brezpogojno ljubezen do pokojnega očeta? Ne. Nisem. Je v vzgoji treba vse razumeti?! Prehoditi sem moral dolgo pot, da sem začel razumeti, da ne in da sem začel razumeti starše. Me moji otroci razumejo, ko dobijo »zaušnico« brez pojasnila?! Bi me morali?! Zakaj?! Usmerjam jih na pravo pot. Tisto, za katero menim, da je najboljša. Njih odkloni pa bodo postali njihovo svetišče. Kot so nekoč meni gore in plezanje. Križ na vrhu Gore. Ustavim se in zrem v svojo Koroško. Narava se je z njo kruto poigrala. Skušamo razumeti, zakaj! Kaj nam je želela povedati? Morda, da se za trenutek ustavimo in na svoji kratki poti življenja postavimo na svoje mesto prave vrednote. Da se ni vredno pehati za mogočnimi hišami, najboljšimi avti, oblačili po zadnji modi …, se hvaliti na družbenih omrežjih o našem popolnem življenju. V bistvu pa naša duša gnije in se duši pod težo imeti, moje, najboljše … Če ne prej, v takšnih trenutkih ugotoviš, da pehanje za več in več nima smisla in da vse, kar šteje v življenju, nosimo v sebi. Če se sami ne znamo ustaviti, nas na vsake toliko na to opozori narava. Pa jo razumemo ali ne. »Mehki morajo biti tod ljudje, da se jim noga v skalo udre.« preberem na tabli ob skali, kjer se je sv. Uršuli v skalo udrla noga. Razumem? Mar je razumela Uršula? Le zakaj bi?! Obrnem se, vdihnem zrak in stečem po pobočju Gore. Dragi Slovenci, čeprav morda v tem trenutku ne razumemo in se sprašujemo, zakaj se nam je zgodilo, kar se je. Ne obupajmo. Pomagajmo si. Ostanimo pogumni. Čez čas bomo morda razumeli, zakaj nam je narava postavila ta izziv. Tako kot sem sam začel razumeti svoje ponedeljkove ure verouka. Srečno.

Medtem ko smo bili julija v svetu priča rekordnim temperaturam zraka in oceanov, se je nad Slovenijo razprlo nebo, ki je zaradi pretoplih temperatur absorbiralo občutno večje količine vodnih hlapov, kot jih je lahko v preteklosti. Narava pa kaže zobe tudi v drugih delih sveta. Z nevihtami in poplavami se srečujejo tudi na severu Evrope in na vzhodu ZDA, medtem ko vzhodni del Evrope pestijo visoke temperature in požari; v Peruju je že več mesecev suša, seznam ujm pa se še nadaljuje. Več v Labirintih sveta v petek ob 14.30.

Letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo Herman Gvardjančič je prepoznaven predvsem po svojih temačnih krajinah s poudarjeno, ekspresivno potezo. Narava je pomembna stalnica njegovega dela in tako je tudi na razstavi Slovenae 22 – Kras v Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki, ki pooseblja slikarjevo razmišljanje po lanskoletnih uničujočih požarih na Krasu. Posvečamo se tudi razstavi Janje Kosi, ki v ljubljanski Švicariji razmišlja o prostoru.

V šesti epizodi smo gostili Edino in Jana iz popotniškega bloga Live 2 Quest. Predstavila sta nam njuno potovanje po sončnem Divjem zahodu Amerike, ki sta ga obiskala po nekaj mesečnem delu v mrzli Kanadi. Narava nacionalnih parkov in vrvež ameriških mest. Potovanje in spanje v avtu. Ter seveda odlična hrana, ki sta jo na poti poskusila so le eni izmed vrhuncev tega potovanja. Za več pa si oglejte celotno oddajo. S03E06 Gosta: Edina Makovec in Jan Jurkovič - Live 2 Quest Moderator: Rudi Medved Premiera: Facebook Popotniško združenje Slovenije, 18. 7. 2023 Projekt poteka v sodelovanju z MKC Maribor/Mladi Maribor. Oddajo si lahko v živo ogledate tudi na njihovih Facebook straneh, kakor tudi na Facebook strani Študentske organizacije Univerze v Mariboru. Povezave Popotniški snep Youtube: https://www.youtube.com/@PopotniskiSnep Spletna stran PZS: www.youth-hostel.si/si Facebook PZS: www.facebook.com/popotnistvo Instagram PZS: www.instagram.com/higlobetrotter/

Enolična globalna kultura, ki je vse manj uglašena s človekom in z naravo, se vsiljuje tudi našemu grajenemu prostoru, spodjeda identiteto krajev in spreminja poseljeno krajino. Turizem je ponekod že povsem okupiral osrčja starih mestnih jeder,  vztrajno vpliva na demografsko strukturo in na kompozicije njihovih prejšnjih podob. Tudi arhitektura, kot zamrznjena glasba (po Madame de Staël, umrla je prav na dan 14. julija), je velikokrat vsiljena stvarnim prostorom, spotika se v generični univerzalnosti in prehiteva ritem prostora in časa, kot da ne bi želela več upoštevati železnega pravila, da je razvoj nadaljevanje tradicije in tradicija ohranjanje razvoja. O kontinuitetah prostorskega delovanja na podeželju in v urbanih okoljih, slabih perspektivah in vrhunskih stvaritvah, nocoj v oddaji Kulturni fokus razmišljajo Mateja Kavčič, arhitektka in konservatorka restavratorka, zaposlena na Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Janko Rožič, arhitekt, urbanist iz Odprtega kroga, in Nataša Kovšca, umetnostna zgodovinarka in urednica za vizualne umetnosti pri Dialogih, reviji za kulturo in družbo, ki se zaradi odtegnjenih sredstev, bori za obstanek. V eni izmed številk je bila tema oddaje tudi poglobljeno obdelana.

Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Pred skoraj desetletjem sem v vročem avgustu poletela na enega izmed grških otokov. Dolge dopustniške dni sem si krajšala s spoznavanjem otoka po dolgem in počez, vse do nekega jutra, ko sem se vkrcala na turistično ladjo in se v množici neznanih ljudi odpeljala daleč stran od obale. Plovba kot plovba, nič posebnega. A kapitan nam je obljubil, da bomo videli želve. Zaradi te obljube sem se odločila, da odrinem na globoko morje, čeprav imam raje kopno. Do tistega jutra še nikoli nisem videla morske želve, le sem pa tja kakšno manjšo kopensko. Ko smo se bližali življenjskemu prostoru morske želve, so se moji sopotniki na ladji vznemirili in začeli nemirno drenjati. V svet želv smo lahko pokukali skozi stekleno ladijsko dno. Izpod oklepa so ven moleli velika želvina glava, dva para nog in rep. V trenutku pomislim: ni tako slabo biti želva. Kadarkoli si v nevarnosti, se lahko povlečeš v svoj oklep. Čeprav nihče izmed potnikov ni nosil obleke, podobne želvinemu oklepu, se mi je zdelo, da okrog mene sedi velika želvja družina. Vsak v svojem oklepu, iz katerega ven molijo glava, roke in noge. V naravi življenja želve je, da je ujeta v oklep, ki jo brani pred nevarnostmi, pa še skrije se lahko vanj in glavo na plano pomoli šele, ko je nevarnosti konec. Kaj pa mi? Tudi na nas prežijo nevanosti, a navadno drugačne, kot so globine morja. Narava nam ni dala oklepa iz 60 kosov, ki bi nas ščitil. Zato moramo, ko na nas preži nevarnost, tudi mi nase navleči oklep ter v roke vzeti ščit. Noge, roke in glavo pa bomo še vedno molili ven. In če si ne bomo izbrali prevelike številke oklepa, temveč bo ta narejen po meri, se bomo premikali hitreje od želve. Tako kot je vsak želvin oklep izviren, sta tudi moj in vaš. Človeški oklepi nas lahko obvarujejo pred marsikatero nadlogo: pred pretirano bližino sopotnika na istem letu s sanjskega otoka ali pred vrtanjem naših prijateljev z nemogočimi vprašanji. Tako opremljeni bomo manj ranljivi. Želva vse svoje življenje nosi samo en oklep in samo vsaki dve leti odide na kopno, da izvali jajca. Z nami je drugače. Včasih predolgo živimo v oklepu gotovosti, drugič se obdamo z oklepom molka in potrpežljivosti ali pa oklep prehitro snamemo. Največkrat se obdamo z oklepom nepredušnosti, ko ne želimo, da nas kdo zaradi naše krhkosti znova rani, ko želimo zaščititi dušo in srce. A kot želva moramo tudi mi zajeti zrak, sicer bomo z oklepom vred utonili. Mogoče je poletje res pravi čas, da snamemo naše oklepe, jih dobro speremo in posušimo. Če jih ne bomo nikoli sneli, se lahko pod njimi nabere rja, ki nas bo razjedla. Pa še nekaj: na ščit le ne pozabite in na ladijski krov povabite samo iskrene prijatelje.

Devetletna deklica Cáit odrašča na irskem podeželju v socialno neurejenih razmerah, kot bi se temu reklo danes. Mati je znova noseča, oče precej brezčuten, družina kronično brez denarja, kmetija pretežno zanemarjena. V šoli, med sovrstniki, je tiha in zadržana Cáit nerazumljena in zasmehovana. Starši jo čez poletje v pričakovanju novega dojenčka pošljejo k daljni sorodnici, ki živi sama z možem. Dajeta ji vso naklonjenost in pozornost, po katerih je ves čas hrepenela, toda Cáit odkrije, da ima tudi njun dom, v katerem naj ne bi bilo skrivnosti, bolečo preteklost. Tiho dekle je po kratki zgodbi posnet celovečerni igrani prvenec, ki ga je režiral dokumentarist Colm Bairéad. Spremlja ga nekaj zanimivosti, kot je to, da je prvi v irščini posneti film, nominiran za nagrado oskar, in da gre za najdonosnejši in pri kritikih najuspešnejši irski celovečerec. Pod vso to navlako oznak pa se blešči pravi biser intimne drame, ki brez velikih preobratov razkriva kompleksni notranji svet glavne junakinje. Igralska vloga, lahko bi se reklo tudi prezenca mlade Catherine Clinch, je nekaj najbolj presunljivega, kar je bilo mogoče videti v kinematografih v zadnjih letih. V avtorskem pristopu je najti ščepec pravljičnega, pa ne v smislu osladnosti, ampak v tem, da za konkretno zgodbo slutimo univerzalno prepoznavne stiske in strahove odraščanja. V zgoščeni pripovedi spoznamo različno dinamiko družinskih odnosov in posameznih značajev, rojevanje in umiranje; v kratkem poletnem obdobju, prikazanem z zelo umirjenim tempom, Cáit doživi kar nekaj prelomnih situacij in spoznanj odraščanja. Pri tem niti za hip ni slutiti, da gre pač za scenaristične pripovedne mehanizme, ampak filmska pripoved deluje izrazito organsko in celostno. Film Tiho dekle je prava mojstrovina neizgovorjenega, pa ne le zaradi sramežljive junakinje, ki morda ne razume čisto vsega, kar se v okolici in v njej sami dogaja, ampak zaradi domišljenega odmerjanja informacij. Vsak prizor je kot dodaten kamenček v mozaiku. Narava irskega podeželja je prelepa, tu in tam celo idilična, a pod to površino je slutiti različne zlorabe, krutost in brezbrižnost. Menim, da je imel na vizualno podobo filma Tiho dekle močan vpliv Paul Cézanne, čigar umirjeni pejsaži Provanse v številnih različicah temno zelenih in sivih tonov skrivajo slutnjo minevanja, globoko melanholijo in senco v vseh pomenih besede. A veličina Tihega dekleta je v tem, da zna poudariti svetlobo. Cáit zasije.

V spisu O prostem času rimski filozof Seneka iz prvega stoletja med drugim razmišlja o pomembnosti vsakodnevnega premišljevanja in čudenja. Radovednost, ki je človeku prirojena, nas vleče k nenehnemu raziskovanju in opazovanju sveta ter iskanju vedno novih odkritij. Narava je po njegovem mnenju v nas prebudila to nagnjenje, da bi občudovali njeno lepoto in postali opazovalci njenega veličastja, »saj bi izgubila sad svojega dela, ko bi te stvaritve – tako velike, tako sijajne, tako fino oblikovane, tako bleščeče in tako bogate raznolikih krasot – kazala le pusti, neobljudeni samoti«. Vendar pa nas Seneka v nadaljevanju opominja, da nismo bili ustvarjeni samo za opazovanje, pač pa tudi za premišljevanje o svetu, saj smo vendarle bitja dveh svetov: fizičnega oziroma zunanjega, ki se ga lahko dotaknemo, ga vidimo in občutimo, ter notranjega, duhovnega. Imamo torej dvoje oči, s katerimi lahko uzremo svet okoli nas, pri čemer so fizične oči le pomagalo, ki nas usmerja k nevidnim resnicam. »Ne vidimo namreč vsega, kar je,« zapiše Seneka, »temveč si naš vid šele odpira poti raziskovanja in postavlja temelje za to, da lahko preidemo od preiskovanja očitnih k preiskovanju skritih stvari in odkrijemo nekaj, kar je starejše od sveta samega.« Naša misel se torej »ne zadovoljuje s poznavanjem tega, kar je mogoče videti, pač pa presega vidno in raziskuje, kar leži onkraj sveta«. Prav k takšnemu premišljevanju o globljih resnicah o svetu, njegovih zakonitostih, o človeški naravi in pravzaprav nas samih nas vabi Seneka in nas hkrati opominja, da te svoje druge, duhovne plati nikakor ne bi smeli zanemarjati. Po stoiškem prepričanju namreč človek najbolj živi v skladu s samim seboj in doseže najvišje stanje notranjega zadovoljstva in pomirjenosti, kadar sicer deluje v fizičnem svetu, a hkrati nameni nekaj trenutkov za premišljevanje in svoje notranje življenje. Na to misel v današnjem času, ki na vsakem koraku poudarja storilnost, aktivnost in stalno zaposlenost, radi pozabimo in se bolj kot na naš notranji osredotočamo na zunanji svet. Preredko si vzamemo čas, da bi zgolj občudovali naravo in v sebi iskali odgovore na globlja življenjska vprašanja; da bi se za nekaj trenutkov odmaknili od vsakdanjega vrveža in se predali premisleku o nas samih. »Narava me je namenila za oboje,« zapiše Seneka, »da delujem in da najdem čas za kontemplacijo. In res počnem oboje, saj tudi kontemplacije ni brez delovanja«.

Potepuški okruški so s krilato želvo, za najboljši literarni potopis pri nas leta 2022, nagrajeni drobni klateški spomini, javno-zasebni potepuški dnevnik, v katerih Irena Cerar deli doživetja svojega sedemletnega raziskovanja slovenskih zamejskih pokrajin. Z Ireno smo se pogovarjali, kako pomembne so zgodbe, povedke in pravljice, s katerimi povezujemo kraje, vasi, pokrajine, gore, kamorkoli nas poti že zanesejo. Doživetje ostane globlje. Narava ni (samo) športni poligon, pravi. Celostno (in odgovorno) spoznavanje okolja in tam živečih ljudi, njihovih zanimanj in dejavnosti, je močno kulturno doživetje. To ostane, ne pa, koliko korakov smo naredili, koliko višinske razlike premagali in podobno, kar žal vse bolj prodira v ospredje zanimanj ob obiskovanju poti in vrhov.

Potepuški okruški so s krilato želvo, za najboljši literarni potopis pri nas leta 2022, nagrajeni drobni klateški spomini, javno-zasebni potepuški dnevnik, v katerih Irena Cerar deli doživetja svojega sedemletnega raziskovanja slovenskih zamejskih pokrajin. Z Ireno smo se pogovarjali, kako pomembne so zgodbe, povedke in pravljice, s katerimi povezujemo kraje, vasi, pokrajine, gore, kamorkoli nas poti že zanesejo. Doživetje ostane globlje. Narava ni (samo) športni poligon, pravi. Celostno (in odgovorno) spoznavanje okolja in tam živečih ljudi, njihovih zanimanj in dejavnosti, je močno kulturno doživetje. To ostane, ne pa, koliko korakov smo naredili, koliko višinske razlike premagali in podobno, kar žal vse bolj prodira v ospredje zanimanj ob obiskovanju poti in vrhov.

Gospo Tatjano Leskošek Denišlič smo spoznali že pred dobrima dvema letoma, ko je sodelovala na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije Zgodbe mojega kraja, vendar smo se zaradi epidemije pogovarjali le po telefonu. Natečaj je namenjen starejšim od 60 let, takrat so zbirali zgodbe o tem, kako so nekoč preživljali počitnice. Ker pa gospa Leskošek Denišlič izredno rada piše in, kot bomo slišali, rada sodeluje na različnih natečajih, je seveda svojo zgodbo poslala tudi lani, ko je bila osrednja tema Kako smo se nekoč zabavali. Njena zgodba z naslovom Naša zabava je bila radodarna narava je bila zmagovalna! Najprej bomo izvedeli, kako so se nekoč zabavali otroci.

Robert Klun je leta 1999 diplomiral na univerzi za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. Med študijem je sodeloval z več vplivnimi profesorji kot P. Mc Keith iz Helsinkov, P. Gabrijelčič iz Ljubljane, prof. B. Podrecca z Dunaja in za svoje delo prejel več študentskih arhitekturnih nagrad. Po diplomi na Fakulteti za Arhitekturo, leta 2000, se je Robert pridružil družinskemu podjetju za proizvodnjo oblazinjenja KLUN AMBIENTI, ki je imelo v tistem času tri zaposlene. Danes ima Klun ambienti 12 zaposlenih in kreativen, lasten kataloški program KLUN design izdelkov, ki so vplivali na smeri oblikovanja in ozaveščenost s trajnostjo in kvaliteto v regiji. Področje delovanje je tako v Sloveniji, Srbiji na Hrvaškem, kot Europi in Bližnjem Vzhodu. KLUN AMBIENTI je vodilno podjetje na področju raziskav in razvoja s področja oblikovanja oblazinjenega pohištva in notranje opreme s programom preko 45 kataloških design linij. Robert Klun je bil leta 2006 izvoljen za predsednika Društva oblikovalskega Slovenije. Med poklicnimi delovnimi izkušnjami je bil povabljen v regijska združenja za razvoj in gospodarstvo: IDCO - Gospodarska zbornica leta 2003, CEED Slovenija leta 2008, ULUPUDS -srbska arhitekturna in oblikovalska organizacija leta 2012. Leta 2012 je ustanovil konzorcij pod okriljem arhitekturnega, oblikovalskega in inženiring studia MAGNET DESIGN, ki ima danes 8 arhitektov. Leta 2011 je bil soustanovitel razvojnega centra RC31. Robert deluje kot arhitekt, oblikovalec, investitor, podjetnik na področju nepremičnin, urbanizma, arhitekturnih, oblikovalskih in razvojnih projektov. Njegovo notranje oblikovanje in arhitekturna dela potekajo izven evropskih meja, njegova ekipa pa oblikuje projekte v regiji GCC. MAGNET DESIGN je uspešno zaključil projekte kot: Canary Hills Compound v Saudski Arabiji, Marriot Hotel v Rijadu, Starwood Aloft v Rijadu in Dhahranu, Vile Todorovič v Beogradu, več Vil v Sloveniji, ekološko, leseno naselje Terme Topolšica 29 apart vil,... Posebnost dela, ki ga usmerja v prihodnost, je povdarek na zdravem in kvalitetnem bivanju, ki ga omogočajo objekti in ambienti, ki jih Robert Klun kreira. V letu 2020 je pričel z lastno ekipo razvijati “virtualni svet – WE ARE”. Vseskozi deluje kot predavatelj in mentor študentom, tako na Fakulteti za Design, Fakulteti za Arhitekturo v Ljubljani, na strokovnih posvetih v Beogradu, Ljubljani, Dubaju. V začetku leta 2019 je njegov arhitekturni studio zmagal na razpisu za idejno zasnovo slovenskega paviljona na EXPO 2020 Dubai, za kar je prejel več mednarodnih nagrad za trajnostno arhitekturo (BIG SEE, Going Green Global, Architectural AWARD Los Angeles) Fun facti: Naj quote: “Narava je naboljši oblikovalec, žensko telo perfekcija designa. Arhitekti se lahko samo približamo tako popolnim kreacijam.” Robert Klun Naj knjiga: Sence v raju, Erich Maria Remarque Naj serija: Dejansko gledam bolj filme, a iz preteklosti “Bolji Zivot”, “odpisani”… Hobiji: Golf, potovanja- raziskovanja, gledalisce, fotografija, smucanje, surfanje. Najljubša hrana: Sushi / morska / domaca kuhinja Najljubši podjetnik: Elon musk Naj app: What's app Nauki za poslušalce: - Bodi dober človek, skrbi za sodelavce, družino, prijatelje, poslovne partnerje, gojiti moraš odnos, - trudi se biti drugačen, kar ne pomeni nič drugega, kot bodi to kar si (rodiš se uniqum, z leti postajaš kopija drugih…temu se ogni), - Vzemi si čas za sebe, če si sam zdrav, srečen… bo tudi okolica, na to ne smeš pozabiti.

Iz vesoljske davnine nekatera ljudstva sveta prisluškujejo prapoku, druga duhovom prednikov, tretja božjemu stvarjenju, četrta rojevanju iz nebeške svetlobe ... V nekaterih kulturah se ljudje veliko bolj, kot je to na evropocentričnem Zahodu, zaupajo kozmični energiji, zemlja pa je lahko oseba, tako kot vsa druga živa bitja, med katere se samo enakovredno uvršča tudi človek. Ni treba potovati daleč v preteklost, da bi tudi pri nas, predvsem ko imamo v mislih Primorske naravoverce, v središču konceptov življenj z naravo, odkrivali zanimive elemente biocentrizma. Tudi pri indijskih puščavnicah in puščavnikih v idilični pokrajini Ladakha, ki se poskušajo zelo inovativno spoprijeti s podnebnimi spremembami, je mikrokozmična harmonija v budističnem puščavniku, pogojena z makrokozmično harmonijo v zunanjih pokrajinah. Ti samotneži; ki z naravo dihajo v razgibani himalajski pestrosti, marsikje še vedno meditirajo v votlinah. Če se v krščanski tradiciji, že v sami genezi, človek ne počuti kot del celote, pa ponekod, v južnih, andskih predelih Amerike, staroselska ljudstva poznajo način razmišljanja, ki zemljo priznava ne le kot enakovreden subjekt vsem drugim, pač pa bi ji težko pripisali določen spol ali vlogo. V prvi izmed dveh oddaj, ki sta nastali sočasno s ciklom predavanj v Cankarjevem domu v Ljubljani z naslovom Narava v religiji in kozmologiji, so si predavatelji zastavili izhodiščna vprašanja: kaj je človek, koliko je udeležen v družbeni stvarnosti in koliko je le del narave. V cikel predavanj, ki ga je zasnovalo Društvo za primerjalno religiologijo, sodi tudi predavanje o filozofiji dihanja, nenavadnem filozofskem konceptu, ki prestopa okvirje samorazumevanja evropske filozofije. Z vsebino respiratorne filozofije, ki se razvija iz zavedanja, da smo ljudje, odvisni od dihanja, izjemno ranljivi v razmerju do naravnega okolja, sploh pa dihamo vse slabši zrak, tudi začenjamo oddajo. V oddajah bodo sodelovali: - prof. dr. Lenart Škof, predstojnik Inštituta za filozofske študije na ZRS Koper in dekan Fakultete za humanistični študij – Institutum Studiorum Humanitatis, ki deluje v okviru Alma Mater Europaea. Ukvarja se z etiko, filozofsko teologijo in religijskimi študijami. - dr. Igor Škamperle, docent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Strokovno se posveča sociologiji znanosti, vizualni umetnosti in polju religiologije. Piše strokovne članke in razprave iz kulturne zgodovine. - dr. Marija Mojca Terčelj, predavateljica na Oddelku za antropologijo in kulturne študije ter raziskovalka na Inštitutu za medkulturne študije Fakultete za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem od študijskega leta 2003/04. Pred tem je vodila Oddelek za zunajevropske kulture Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Njeno raziskovalno področje so kozmologija, religija, magija in znanost, medicinska antropologija, kolonialne in postkolonialne socialne politike za staroselsko prebivalstvo, človekove pravice – pravice staroselcev. - dr. Cirila Toplak, redna univerzitetna profesorica in znanstvena svetnica. Predava političnozgodovinske predmete na Katedri za teoretsko-analitsko politologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in je predstojnica raziskovalnega Centra za politične teorije FDV. Kot članica programske skupine Raziskave kulturnih formacij raziskuje tudi na Institutum Studiorum Humanitatis AMEU. Cirila Toplak je predsednica Balkanskega politološkega združenja in članica Etične komisije za poskuse na živalih. - dr. Nina Petek, docentka na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer predava predmete iz indijske filozofsko-religijske tradicije. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja predvsem z ontologijo in epistemologijo v hindujskih in budističnih filozofskih šolah ter tradicijo budističnega puščavništva na območju zveznega teritorija Ladakh v predelu indijske Himalaje. Je direktorica Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti.

Iz vesoljske davnine nekatera ljudstva sveta prisluškujejo prapoku, druga duhovom prednikov, tretja božjemu stvarjenju, četrta rojevanju iz nebeške svetlobe ... V nekaterih kulturah se ljudje veliko bolj, kot je to na evropocentričnem Zahodu, zaupajo kozmični energiji, zemlja pa je lahko oseba, tako kot vsa druga živa bitja, med katere se samo enakovredno uvršča tudi človek. Ni treba potovati daleč v preteklost, da bi tudi pri nas, predvsem ko imamo v mislih Primorske naravoverce, v središču konceptov življenj z naravo, odkrivali zanimive elemente biocentrizma. Tudi pri indijskih puščavnicah in puščavnikih v idilični pokrajini Ladakha, ki se poskušajo zelo inovativno spoprijeti s podnebnimi spremembami, je mikrokozmična harmonija v budističnem puščavniku, pogojena z makrokozmično harmonijo v zunanjih pokrajinah. Ti samotneži; ki z naravo dihajo v razgibani himalajski pestrosti, marsikje še vedno meditirajo v votlinah. Če se v krščanski tradiciji, že v sami genezi, človek ne počuti kot del celote, pa ponekod, v južnih, andskih predelih Amerike, staroselska ljudstva poznajo način razmišljanja, ki zemljo priznava ne le kot enakovreden subjekt vsem drugim, pač pa bi ji težko pripisali določen spol ali vlogo. V prvi izmed dveh oddaj, ki sta nastali sočasno s ciklom predavanj v Cankarjevem domu v Ljubljani z naslovom Narava v religiji in kozmologiji, so si predavatelji zastavili izhodiščna vprašanja: kaj je človek, koliko je udeležen v družbeni stvarnosti in koliko je le del narave.V cikel predavanj, ki ga je zasnovalo Društvo za primerjalno religiologijo, sodi tudi predavanje o filozofiji dihanja, nenavadnem filozofskem konceptu, ki prestopa okvirje samorazumevanja evropske filozofije. Z vsebino respiratorne filozofije, ki se razvija iz zavedanja, da smo ljudje, odvisni od dihanja, izjemno ranljivi v razmerju do naravnega okolja, sploh pa dihamo vse slabši zrak, tudi začenjamo oddajo.V oddajah bodo sodelovali:- prof. dr. Lenart Škof, predstojnik Inštituta za filozofske študije na ZRS Koper in dekan Fakultete za humanistični študij – Institutum Studiorum Humanitatis, ki deluje v okviru Alma Mater Europaea. Ukvarja se z etiko, filozofsko teologijo in religijskimi študijami.- dr. Igor Škamperle, docent na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Strokovno se posveča sociologiji znanosti, vizualni umetnosti in polju religiologije. Piše strokovne članke in razprave iz kulturne zgodovine.- dr. Marija Mojca Terčelj, predavateljica na Oddelku za antropologijo in kulturne študije ter raziskovalka na Inštitutu za medkulturne študije Fakultete za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem od študijskega leta 2003/04. Pred tem je vodila Oddelek za zunajevropske kulture Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Njeno raziskovalno področje so kozmologija, religija, magija in znanost, medicinska antropologija, kolonialne in postkolonialne socialne politike za staroselsko prebivalstvo, človekove pravice – pravice staroselcev.- dr. Cirila Toplak, redna univerzitetna profesorica in znanstvena svetnica. Predava političnozgodovinske predmete na Katedri za teoretsko-analitsko politologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani in je predstojnica raziskovalnega Centra za politične teorije FDV. Kot članica programske skupine Raziskave kulturnih formacij raziskuje tudi na Institutum Studiorum Humanitatis AMEU. Cirila Toplak je predsednica Balkanskega politološkega združenja in članica Etične komisije za poskuse na živalih.- dr. Nina Petek, docentka na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer predava predmete iz indijske filozofsko-religijske tradicije. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja predvsem z ontologijo in epistemologijo v hindujskih in budističnih filozofskih šolah ter tradicijo budističnega puščavništva na območju zveznega teritorija Ladakh v predelu indijske Himalaje. Je direktorica Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti.  

Tine Schein je velik poznavalec in zaščitnik narave, predvsem tiste okoli Cerknice. Po izobrazbi je sicer arheolog, bil pa je eden glavnih pobudnikov ustanovitve zaščitenega območja okoli Cerkniškega jezera. Ko je bil župan občine Cerknica, mu je to z ekipo tudi uspelo, Notranjski regijski park pa letos praznuje 20. obletnico obstoja. Z njim smo se pogovarjali o Cerkniškem jezeru, našem odnosu do okolja in zgodovine, o arheologiji in najdbi čisto pravega zaklada.

Drugi poudarki: - Prostofer, in sicer električni, bo zaživel tudi v občini Ormož - Zgornjegorenjski župani gorskim reševalcem obljubili tri drone - Dijaki Biotehniške šole Rakičan so pripravili že 26. jesensko razstavo z naslovom Narava daje, dijaki ustvarjamo - V Idriji te dni odseva srebrni čas

Poletje 2000 je bilo v mnogih pogledih podobno letošnjem poletju. Izredna suša, pomanjkanje pitne vode, na stotine požarov in potem izredno obilno deževje v jeseni so botrovali številnim poplavam v jeseni. Zdi se, da je največjo ceno plačala idilična vasica, Log pod Mangartom. V novi epizodi boste izvedeli, kaj imata skupnega Log pod Mangartom in Aberfan v Veliki Britaniji. Epizoda pride na podkast aplikacije danes tekom dneva .

V epizodi 85 je bila moja gostja Lama Karma Wangmo, ki je svoje življenje posvetila tibetanskemu budizmu, praksi meditacije, odkrivanju uma in poglabljanju vase. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Jaz (osebnost), ego Zdrav občutek jaza Začetki poti, uvidi, koncept budizma Bistvo in iskanje sreče Zaznava, reagiranje, posledice in razsvetljenje Relativna in absolutna resnica Meditacija in spoznavanje resničnosti Uvajanje na odmikih, čuječnost, sočutje, modrost Mahamudra, Dzogchen Reinkarnacija, um in snov Težek problem zavesti Klemenova izkušnja Vipassane Samsara, sanje in dojemanje resničnosti Znanstveno raziskovanje uma in občutek sreče, bolečina Občutek, bolečina in moč uma Stopnje spoznanja Psihedeliki in spreminjanje zavesti Vprašanje gosta ============================= Pridruži se kot podpornik kanala AIDEA

Na nočni klepet smo ob njenem obisku Pohorja, povabili Gabrijelo Duh, Mariborčanko, ki že dve desetletji živi na Primorskem. Narava, kot pravi, je njen drugi dom. Zaposlena je med tistimi, ki postavljajo meje takrat, kadar na zabavah pogledamo pregloboko v kozarček, sicer pa je mama dveh najstnikov, Timoteja in Sergeja. Če jo srečamo, jo prepoznamo po iskrenem nasmehu, v zadnjem času pa tudi po knjigi Srečala sem tebe, našla sem sebe, v kateri je spisala svojo življenjsko zgodbo do danes. Prisluhnite po polnoči, ko jo je na nočni klepet povabil Robert Zajšek.

Namesto julijskih kislih kumaric je teden zaznamovala surova bitka s požarom na Krasu – največjim v zgodovini države. Narava izstavlja račun za desetletja grehov in segrevanja ozračja. Račune za desetletja nesposobne politike na področju oskrbe z vodo bodo na Obali morda plačevali celo z redukcijami vode. Komentiramo tudi vladne ukrepe za znižanje računov za zemeljski plin, ki se predvsem zaradi Ukrajine oziroma Rusije skokovito dražijo, ter politično dramo v Italiji po odstopu premierja Maria Draghija. Na koncu pa o strasteh in strategijah na dirki po Franciji in zlati medalji Kristjana Čeha s svetovnega atletskega prvenstva. Kritični pregled tedna z Lukom Robido.

Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma niSnežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma niSnežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni. Je najboljši možen ogled za vse generacije in se bo gotovo vpisal v zgodovino dokumentarnega filma ter filma nasploh. Je dokumentarec o dveh fotografih in ljubiteljih živali ter divjine, ki se v Tibet odpravita poiskat in v objektiv ujet snežnega leoparda, vrsto, za katero nekateri domnevajo, da je izumrla. Pri tem se spopadata s pokrajino, ki je polna pomenov, prikritih mestnemu človeku, ki ne pozna življenja živali. Skozi iskanje prizorov za fotografiranje nas film pripelje do meditativnih položajev, ki nas po stopinjah življenja različnih vrst pripelje do razumevanja širnih planjav, gora, snežnih in puščavskih področij, kamnitih sten, poti, križišč, opazovalnic in domovanj številnih bitij. Narava je zanje tako polna znakov in smisla, kot so za nas mesta. Opazujemo jih z razdalje, skozi izostreno fotografijo in izjemno poetiko, ki omogoči, da v vsaki živali vidimo njeno osebnost, da uzremo njeno obličje in notranji svet na ozadju tibetanske narave. Ta pa nam skozi njihov molčeči pogled postane domačna vse do točke, ko se izbrišejo vse meje in svet postane univerzalno prizorišče življenja in nedeljene zavesti, na kateri vsi deležimo. Pri tem največjo vlogo odigra molčeča igra sence, svetlobe in barv, ki jo polnijo glasovi živali. Ti v omenjeni tišini in skozi omenjeno izražanje osebnosti dobijo značaj jezika, govorice, ki je ne razumemo, a njen pomen več kot slutimo. Vmes se človeška protagonista spoprijateljita in veliko razmišljata o smislu svojega življenja ter početja. Skozi poetične in filozofične prebliske včasih do nas prispe skrivnostna in neuničljiva modrost tisočletij, do katere skozi čuječno motrenje ljudje lahko dostopajo kjer koli in kadar koli. Spet drugič se zdi, da je to, kar razumeta in doživljata, neizrekljivo, zato se tu in tam zatečeta v klišeje, ki so pravzaprav edini manjši problem filma. Območje neizrekljivega, pravzaprav mističnega, je tako globoko in sluteno, da ga besede kdaj zmotijo. Iskanje sámo piše zgodbo in nas sooča s polnopomenskimi naključji. Eno od njih je srečanje s skupino tibetanskih otrok, ki nas vodi v prizore izjemne topline in prisrčnosti. Snežni leopard nas v nasprotju z večino fast food dokumentarcev o živalih popelje v doživljanje, kjer je meja med subjektom in objektom filma zabrisana, in nas s tem približa idealnemu totalnemu filmu, čisti vizualni poeziji, ki je eno z okoljem.

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralca: Maja Moll in Jure FrankoLjubljana: Mladinska knjiga, 2022Med naraščajočo množico vrtičkarjev in vrtnarji – če izvzamemo poklicne in upoštevamo, da so izjeme na obeh straneh – je velika razlika. Ne toliko v praviloma manjših obdelovalnih površinah vrtičkarjev v primerjavi z večjimi »pravimi« vrtovi, kot v odnosu enih in drugih do živega dogajanja na zemlji, ki jo obdelujejo. Vrtičkarji si prizadevajo na svojih gredah pridelati kar največ za lažje preživljanje, za vrtnarje, ki z vrtom in za vrt živijo, pa je vrt del bivalnega okolja. Ne bojišče s polži in plevelom, temveč prostor premišljevanja in raziskovanja, dajanja in jemanja,  počitka in navdiha. Publicistka Irena Štaudohar, avtorica knjige Fižolozofija, duhovno in dejavno pripada drugi skupini. »Moj mali vrt,« piše, »je velika knjiga. … Ima svoj ritem, tako kot mnoge najpomembnejše stari v življenju.« Je tudi vsakoleten projekt. Nadaljevanje izročila mame in stare mame, ki je sledila še starejšim izkušnjam, na primer, da se graha ne sme saditi pregloboko, »ampak tako, da bo pod zemljo še vedno slišal zvonjenje iz bližnje cerkve«. Sčasoma je spoznala, da imata vrtnarjenje in pisanje zgodb nekaj skupnega, »ena stvar vodi k drugi«. In še: »Narava in vrt nas pomirita, ker se v nas zbudijo čutila, analitični um pa se utiša.« Irena Štaudohar ne piše le o svojem razmerju z vrtom, temveč ga potrjuje z zgodbami znamenitih osebnosti od antike naprej. Voltaire je bil poetičen in izbirčen vrtnar, George Orwell pa je navdušeno vrtnaril na samotni kmetiji na otoku Jura, kjer je začel pisati knjigo 1984. Že zelo bolan je verjel v samopreskrbo. »Zanj je bilo to, da si človek sam pridela hrano, nekakšna moralna kategorija.« Dodaja, da bi cenil tudi ekološko vrtnarjenje, saj je verjel, da je hortikultura dejanje realista, ki na svojem vrtu vsak dan postane romantik. Zgovorne so tudi besede Virginie Woolf, da kadar puli plevel na vrtu, ve, kaj je sreča, ali Emily Dickinson, da ji je bil vrt njen »drugi jezik,« Marcelu Proustu pa najljubša soba. Impresionist Monet je v zadnjih letih slikal le še ribnik v svojem vrtu, Kleeja in Kandinskega je vrt naučil vsega o abstrakciji, bujno zelenje je neprenehoma navdihovalo tudi platna Frido Kahlo. Zeliščni vrt je tudi pravi prostor za mitološke zgodbe. Za avtorico je – morda zaradi vonja, morda zaradi rastlin z lepimi starodavnimi imeni – pravljičen in mitološki del vrta, kjer rastline še vedno govorijo in imajo notranje misli. Etnolog Zmago Šmitek je opozarjal na poseben odnos davnih ljudi do rastlin in dreves. Naši slovanski predniki so verjeli, da so rastline starejše od bogov, saj naj bi se na zemljo spustile naravnost z neba. Beseda obroditi izhaja iz besede roditi, kar pomeni, da so drevesa ali njivo dojemali kot živo bitje, kot del človekovega sveta. Svojevrsten spomin na stara verovanja je razkrival tudi Janez Trdina, ko je pisal o čudežni moči praprotnega semena v kresni noči in govorečih drevesih. Bajeslovno izročilo po vsem svetu ponuja svoje razlage in odgovore, vesoljna znanost pa še vedno ne zna zadovoljivo pojasniti, zakaj se je zgodila neolitska revolucija, ko so nekatere rastline postale rodovitne in je človek, nabiralec in lovec, skoraj ob istem času na različnih koncih sveta postal poljedelec. Avtorica Fižolozofije namenja pozornost tudi slikovitim mislim in rekom znanega in neznanega izvora, povezanim s čudežem vrtnarjenja: Ko smo umazani od zemlje, smo čisti. Vrtnarjenje je zelo praktična stvar, a je polna metafor. Prav tako dragocena so opozorila na mnoge, neizkušenemu pogledu nevidne pojave in dogajanja v vrtu. Med drugim na koristnost deževnikov ter neslišno lebdečih, čebelam in osam podobnih muh trepetavk, ki jajčeca najpogosteje odlagajo naravnost v kolonije listnih uši, s katerimi se hranijo njihove ličinke, odrasle žuželke pa so izvrstne opraševalke. Irena Štaudohar tudi vrača dobro ime Domačim in tujim živalim v podobah Frana Erjavca, uspešnici izpred poldrugega stoletja, nad katero so poznejši zoologi vihali nosove. Resda ne velja več, da je strupene kače treba pobijati, Erjavčevo pisanje, na primer o pticah, pa je še vedno vredno upoštevanja. Zadreg je manj, sklene avtorica, če to knjigo, čeprav gre za naravoslovno delo, beremo kot leposlovje. Iz časopisnih kolumn v novo celoto zložen svojevrsten vodnik razkriva lehe in kotičke avtoričinega zelenjavnega vrta od zgodnje pomladi do pozne jeseni, od sejanja in vzgoje sadik do pospravljanja in zbiranja semen, do katerih ima, kot pravi, še posebno nežen odnos. Kajti semena, na videz drobne in neugledne stvarce, so »eden najbolj neverjetnih organskih pojavov na planetu. Znajo marsikaj, recimo leteti, predvsem pa imajo dober spomin in znajo gledati v prihodnost. Zato jih korporacije želijo ugrabiti.« Irena Štaudohar svoje poučno in poetično, z nostalgijo prepleteno pisanje v spremstvu nežnih ilustracij Trine Čuček Meršol zaokroži z mislijo: »Vrt je popoln krog, kot krvni obtok, ki pozeleni, ko pride do srca.«

Narava se prebuja, to lahko opazimo vsepovsod, zato smo v Svetovalnici spregovorili o prvih spomladanskih posevkih. Kaj lahko sejemo in sadimo v hladne rastlinjake in kaj na prosto, glede na to, da se temperature čez dan dvignejo nad 15 °C ? Kaj je pomembno vedeti, če se odločamo za vzgojo lastnih sadik? Z nami je bila Fanči Perdih.

Zavetišče za zavržene rastline obstaja od jeseni 2015, kot kulturno društvo pa od leta 2016. Skrbi za vse tiste (po večini sobne) rastline, ki so ostale brez toplega doma. Poleg rastlinjaka na Kraterju se jih lahko posvoji tudi iz njihove rastlinske galerije v podhodu Ajdovščina v Ljubljani. Idejo sta začeli kot preizkus razvijati akademski slikarki, Anamari Hrup in Eva Jera Hanžek. S slednjo smo se na sejmu Narava - zdravje tudi pogovarjali.

V zraku krožijo številni virusi in mnogi, vključno z omikronom, med drugim povzročajo boleče grlo. Narava tudi za to težavo pozna številne rešitve, da jih boste poznali tudi vi, prisluhnite Zeliščarnici, ki sta jo pripravili Sanja Lončar in Metka Perko.

Nakit je oblikovalko Sandro Kocjančič prevzel že v otroštvu. Ideje zanj črpa iz narave, v zadnjem obdobju predvsem na istrskem podeželju, kamor se je preselila pred nekaj meseci. Odločitev, da se iz mesta preseli v Zabavlje, je bila družinska, padla pa je v obdobju epidemije in zaprtja. Ob njenem domu stoji tudi nonotov čebelnjak, ki ga je prevzela v oskrbo in ga obnovila. Navdih za njeno oblikovanje tako nastaja tudi v povezavi s čebelami.

Spregovorili smo o posledicah podnebnih sprememb, ki so vse bolj očitne, pa tudi o vse bolj očitnim pomanjkljivostim številnih zavez o zmanjšanju izpustov. Svet se približuje katastrofalnemu dvigu temperature za 2,4 stopinje, kar pomeni višji dvig morske gladine, več suš, poplav, vročinskih valovov in neurij. Z nami je bil nekdanji direktor službe za podnebne spremembe in gozdar Jernej Stritih, v krajših pogovorih pa so sodelovali tudi klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj, pilot Matevž Lenarčič in okoljevarstvenik mag. Jurij Dobravec.

Gibanje za pitno vodo je danes začelo kampanjo za zagotovitev pitne vode v Anhovem, kjer se že več kot 40 let pogosto dogajajo ekološke nesreče. Inštitut 8. marec, ki je del gibanja, opozarja, da je v današnjem času nesprejemljivo, da ljudje zbolevajo zaradi vode, ki jo pijejo. Narava in vodni viri v Anhovem so sicer stalna žrtev različnih nesreč, ki so se dogajale predvsem v tamkajšnji proizvodnji. Najodmevnejša se je zgodila minulo leto, ko je podjetje Eternit z industrjskimi odplakami onesnažilo pitno vodo. V Gibanju za pitno vodo so zato poiskali rešitev. Težavo s pitno vodo bi lahko rešili s sredstvi iz državnega proračuna za leti 2022 in 2023, ki ga bodo poslanci sprejemali prihodnji teden.

Le kdo se ne sprašuje, kako bo po epidemiji? Kako naprej? Spremembe so dejstvo, v življenju se moramo ves čas prilagajati. Res pa je, da je in bo pot iz epidemije še posebej zahtevna. Zato je o tem treba govoriti in v sklopu sejma Narava - zdravje 2021 je o tem pripravil okroglo mizo z več strokovnjaki dr. Albert Mrgole, v spodbudo, da bi zmogli najti notranje ravnovesje in preprečiti trajen stres.

Vsak dan se že s prvimi jutranjimi mislimi odločamo, tudi za ideje, kateri bomo čez dan sledili, bomo uspeli sprejeti kaj novega, narediti korak v drugačno, za nas morda boljšo pot? Sejem Narava -zdravje 2021 je med vsebinami obiskovalcem ponudil tudi izbor petih predavanj iz šestega Maratona pozitivne psihologije. Opisala jih je mag. Nastja Mulej.

Te dni po slovenskih kinematografih že potuje naravoslovni dokumentarni film Divja Slovenija. V dokumentarnem filmu Divja Slovenija je obsežni ustvarjalni ekipi pod taktirko režiserja Mateja Vraniča uspelo ujeti naravo Slovenije tudi v vsej njeni divjosti. Živalske zgodbe in izjemni posnetki jemljejo dih in odstirajo skrivnosti narave, ki je ne poznamo dovolj, čeprav jo imamo pred svojim pragom. V tokratnem podkastu V imenu narave so zakulisje snemanja predstavili režiser, producent in direktor fotografije Matej Vranič, soscenarist in tekstopisec Marjan Žiberna ter snemalca Ciril Mlinar Cic in Miran Krapež.

W. J. T. Mitchell je raziskovalec vizualne kulture in predavatelj umetnostne zgodovine in anglistike na Univerzi v Chicagu. V knjigi Slikovna teorija, ki je izšla leta 1994, piše o reprezentaciji v specifičnem času in ob določenem zgodovinskem trenutku ob koncu postmodernizma in se skozi besedila vztrajno sprašuje »Kaj je slika?, Kakšen je odnos med slikami in jezikom?, Zakaj so ta vprašanja praktično in teoretično zanimiva?« Ta specifičen čas ob koncu postmodernizma imenuje slikovni obrat. Da bi lahko odgovorili na vprašanje, kaj slikovni obrat je, se moramo vrniti nekoliko v preteklost, ko je nastopil lingvističen obrat. Lingvističen obrat pomeni, da je jezik osnovni in morda edini pravi način, da skozi njega izražamo opažanja, mišljenja in čutenja, ter je edini dovolj kredibilen, da prenaša znanstvene diskurze o kulturi, umetnosti in medijih. »Družba je besedilo. Narava in njene znanstvene predstavitve so diskurzi. Celo podzavest je strukturirana kot jezik.« Projekt Artopolis sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. #artopolispodkast #sanjazamuda

Naš edini nacionalni park letos zaznamuje 40-letnico. S sloganom Triglavski narodni park - za naravo in ljudi so želeli poudariti pomen ravnovesja med varovanjem narave in interesi človeka. Iskanje rešitev, ki bodo to zagotavljale, je ključni izziv tega območja, še posebej ob vse večjem obisku. Pristojni stavijo na trajnostno mobilnost, usmerjanje obiskovalcev ter spreminjanje njihovih navad in odnosa do zavarovanega območja. Kako konkretno se lotevajo tega, kako koristna so pri tem evropska sredstva, koliko so uspešni ter v kakšni kondiciji naš nacionalni park začenja peto desetletje v terenski oddaji iz Gorenjske voditeljica Romana Erjavec s sogovorniki. Gostje: - Janez Rakar, direktor Javnega zavoda Triglavski narodni park, - Majda Odar, vodja informacijsko izobraževalne službe TNP - Andrej Arih, vodja projekta Vrh Julijcev, - Klemen Langus, direktor Turizma Bohinj, - Miro Kristan iz Posoškega razvojnega centra. Oddaja je pripravljena s finančno podporo Evropske unije. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.

V novi epizodi podkasta se pogovarjamo o tem, kako narava vedno najde pot do preživetja. Tudi takrat, ko ljudje ne najdemo možnosti za življenje. Zakaj živali lahko živijo na področju Černobilske cone v Ukrajini? Kaj se lahko o ohranjanju biotske raznovrstnosti naučimo iz primera Černobila? V tej epizodi govorim o knjigah: Svetlana Alexievich - Voices from Chernovyl, Sir David Atenborough - Življenje na našem planetu, Ivan Mitrevski - Volkulja Bela in čarobni gozd

Pogovorne oddaje z Alenko Rebula Tuta ustvarjamo ob vsebinski podpori knjige Obljubljena dežela, katere avtorici sta go. Alenka in Josipa Prebeg. Narava je kraljestvo različnosti, tako je tudi s človekom. Vsak od nas je poseben. Prav naša drugačnost je največje bogastvo naše družine. Zato pazimo drug na drugega, kot na vrednoto. Sprejmimo, da dedek drugače razmišlja, babica še bolj. Kako se učimo sprejemanja in pogovora, ki rodi sadove in ne razdvaja? S sposobnostjo povezovalnega izražanja se ne rodimo, tega se učimo, pravi Alenka Rebula.

Narava letos zamuja, se pa vseeno hitro bliža prva košnja. V nedeljski kmetijski je bila z nami Jasmina Slatnar, svetovalka specialistka s Kmetijsko gozdarskega zavoda Ljubljana, s katero smo se pogovarjali o izzivih pridelave dobre krme na trajnem in sejanem travinju.

3. oddaja: NARAVA ORO je spletna radijska oddaja, ki vsako zadnjo nedeljo v mesecu otrokom po starosti in po srcu prinaša zanimive novice, učne kotičke, uganke, pravljice in nasvete za boljši svet. V tretji oddaji bomo pokukali v svet narave. Narava smo rastline, živali in ljudje. Nekateri radi skrbijo za sobne rastline in rože, drugi na malem vrtičku ljubiteljsko gojijo zelenjavo, nekateri pa na ogromnih njivah pridelajo toliko krompirja, da ga lahko prodajajo. Pogovarjali se bomo o tem kaj lahko storimo za okolico, v pravljici pa dobili idejo kako izpuliti ogromno repo. Ker vaja dela mojstra, si bomo možgane razgibali s pregovori. Vic meseca nam bo tokrat povedala Alana iz Ljubljane. Vabljeni, da nam pridružite ob poslušanju nove oddaje! ORO lahko poslušate preko platform: Apple Podcasts, Google Play Music, Anchor, Facebook in Youtube. Kontakt: oro.oddaja@gmail.com Oddajo ORO ustvarjajo: Teja Bitenc, Jošt Jesenovec, Tanja Matijašević in Juš Milčinski Grafična podoba: Matej de Cecco Pri pregovorih manjkajo naslednje besede: 1. jabolko 2. krompir 3. kopriva

Narava nam zgodaj spomladi ponudi čemaž, da z njim očistimo in okrepimo telo. Sanja Lončar ga imenuje kar zeleno cepivo.

Zdi se, da se stara znanja vračajo! Da nam ponujajo preizkušene in učinkovite načine zdravljenja, ki so tako enostavni, da se zdijo neverjetni. Narava! Zakaj hodimo v naravo? Da si napolnimo baterije, se povežemo z univerzumom, da odložimo skrbi in preprečimo/omilimo tudi kakšno zdravstveno težavo. Sploh letos nas je narava konkretno spomnila na svoj enormen vpliv na človeštvo. Morda bi morali kolektivno spremeniti naš odnos do nje, se večkrat odpraviti v gozd, ob reke, slapove, na polja … V dežju in soncu! In predvsem − v miru! V tem času, ko se je življenje človeka upočasnilo, sta na drugi strani zaživela živalstvo in narava. V času izolacije imamo priložnost spoznati, kako lepo bi lahko bilo življenje za vse – če bi človek le postal bolj zavesten … Če bi spoznal, da je del celote in ne njen neodvisen člen.

Narava je polna strupov, saj jih najrazličnejša živa bitja pogosto uporabljajo, da se z njimi branijo ali da napadajo. Med seboj so zelo različni. Nekateri celice poškodujejo tako, da v njihovih membranah tvorijo pore. Z njihovimi raziskavami se ukvarja letošnji Zoisov nagrajenec za vrhunske dosežke na področju biokemije in molekularne biologije, prof. dr. Gregor Anderluh. Na primeru trodimenzionalnega prikaza pore toksina lizenina je opisal, kako učinkuje cela skupina tovrstnih toksičnih proteinov. Ustvarijo lahko izredno obstojne pore, takšna stabilna vrata v celico pa seveda odpirajo tudi zelo številne možnosti uporabe od biotehnoloških do biomedicinskih. "Naravni citolizini so zaradi svojih lastnosti zelo uporabna molekulska orodja," pravi prof. dr. Gregor Anderluh. "Morda najbolj imenitna uporaba te tehnologije je sekveniranje molekul DNK ali RNK. Danes tako lahko z aparaturo v velikosti USB ključka sekveniraš DNK celo zunaj laboratorija." Foto: Kemijski inštitut/Jernej Stare

Tokrat smo se odpravili v dva obmorska naravna rezervata. Prvi je v bližini Tržiča v sosednji Furlaniji Julijski krajini, in se razprostira ob izlivu reke Soče v Jadransko morje. Drugi je Škocjanski zatok pri Kopru. Rezervata povezujejo tako obmorskost, kot čredi kamarških konj in dejstvo, da sta zatočišče številnih ptic na njihovih selitvenih poteh. Obenem pa je prav Naravni rezervat Izliv reke Soče spodbudil nastanek Naravnega rezervata Škocjanski zatok. Delovanje slednjega preko kohezijskih sredstev omogoča tudi Evropska unija.

Narava je zakladnica najrazličnejših spojin, ki v živih organizmih opravljajo raznovrstne, tudi izredno zapletene naloge. Skozi milijone let je evolucija pač našla odlične rešitve, mi pa skušamo odkriti njene skrivnosti. Tudi zato, da bi lahko bolj trajnostno sobivali z drugimi živimi organizmi na planetu. Kmetijstvo je med dejavnostmi, ki zelo obremenjujeno okolje, zato so okolju prijaznejše alternative nujne. In včasih se možne rešitve najdejo na nekoliko nenavadnih krajih mestih. Bukovi ostrigarji tako niso uporabni zgolj za v lonec, ampak bi lahko njihove beljakovine uporabili tudi za zatiranje škodljivcev. Izkazalo se namreč je, da sta tako koloradski kot koruzni hrošč občutljiva na te spojine, druge sorodne vrste pa ne. Foto: Nina Slaček

Toplovod o človeški naravi.

Med karanteno je veliko ljudi vsakodnevno preživljalo čas v mestnih parkih in gozdovih. Marsikdo je tako na novo odkril naravo in na lastni koži izkusil, da na nas vpliva pozitivno. Ampak zakaj? Odgovore na to vprašanje smo našli v knjigi Florence Williams Narava zdravi in popravi, ki je v prevodu Miriam Drev izšla pri založbi Umco. Ameriška novinarka in urednica v knjigi z izvirnim naslovom “The Nature Fix” raziskuje, zakaj narava pozitivno vpliva na našo srečo, ustvarjalnost in zdravje. O njenih ugotovitvah, gozdni kopeli, biofiliji in sproščanju v naravi se je Urška Henigman pogovarjala z dr. Uršo Vilhar z Gozdarskega inštituta Slovenije, psihologinjo dr. Andrejo Avsec s Filozofske fakuktete Univerze v Ljubljani in sodobnoplesno umetnico Snježano Premuš.

Peter Komovec pravi, da se zelo rad smeji, kljub temu, da pri 93-ih letih ne čuti več tiste živahnosti, energije, da se je nekako upočasnil. Od marca lani živi v Domu upokojencev Kranj. A spomini mu ne dajo miru. Leta 1942–1948 je popisal v knjigi Pastir, nemški vojak in češki sin. Obiskala ga je Lucija Fatur.

Narava ta hip še počiva, kar pa ne pomeni, da lahko zares počivajo tudi vrtičkarji, ki si želijo v prihajajoči sezoni pridelati svoj krompir. Zima je namreč čas za izbiro prave sorte in premišljen nakup semena. Strokovnjak z vrtnarskega spletnega portala Zeleni svet Davor Špehar bo v torkovem Svetovalnem servisu povedal, kako krompir pravilno nakalimo, katere so prednosti in slabosti posameznih sort ter kako izbrati dober semenski krompir. Vabljeni k poslušanju in sodelovanju, vaša vprašanja sprejemamo na elektronskem naslovu radioprvi@rtvslo.si in prek telefona in esemesov med oddajo.

“Od nekdaj posnemamo naravo, zakaj ne bi še imena,” pravi anketiranka. Abstrakten podatkovni oblak si je lažje predstavljati z dejanskim oblakom na nebu, zato je poimenovanje smiselno. Jezikoslovec dr. Robbie Love je v raziskavi obsežnih baz podatkov iz devetdesetih let in danes primerjal uporabo besed, ki opisujejo naravne pojave in tehnologijo.

Živimo v dobi antropocena, ko je človek postal pomembna sila, ki usmerja delovanje narave. Podobno, kot so skozi zgodovino na podnebje planeta vplivali izbruhi vulkanov, padci kometov in meteoritov ter gibanje tektonskih plošč, smo danes ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi v prihodnosti označevali zdajšnje obdobje zgodovine planeta Zemlja. Opazujemo lahko, kako se topijo ledeniki, dviguje gladina morja, več je ekstremnih vremenskih pojavov, kot so suše, požari, vročinski valovi in poplave. Spreminjajo se ekosistemi, vrste hitro izumirajo, ljudje se morajo seliti, saj na nekaterih področjih planeta ne morejo več preživeti. Podnebje na Zemlji se pregreva in če ne bomo ukrepali, je morda ogroženo celo naše preživetje. Bomo sposobni narediti stopinjo in pol v pravo smer blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje? Bomo znali poskrbeti za vsa živa bitja, da nam bo vsem bolje na modrem planetu, ki mu pravimo dom? SOGOVORNIKI: geokemik dr. David Naafs, Univerza v Bristolu klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogataj, Biotehniška fakulteta vremenoslovec Gregor Vertačnik, Agencija Republike Slovenije za okolje magister klimatskih znanosti Aljoša Slameršak, Univerza v Barceloni

“Dolga leta je bila zelo priljubljena hrana, mislim, da zdaj to vodilno vlogo prevzemajo rastline, in to sobne,” pravi ljubiteljski botanik Jan Robin. Narava, zdaj pričarana v mestnem stanovanju, ga zelo pomirja. Poleti se je zaradi rastoče pileje tedensko peljal tudi sto kilometrov stran od trenutnega domovanja in opazoval njen razvoj …

Gost večera je pisatelj in prevajalec Jakob J. Kenda, avtor potopisnega romana Apalaška pot: 3500 kilometrov hribov in Amerik, na Slovenskem knjižnem sejmu je zanj prejel nagrado za najboljši literarni prvenec.

V prejšnjem delu smo razčlenili osnovne pojme, s katerimi bomo danes nadaljevali našo raziskavo subjekta v umetnosti in si bolj podrobneje ogledali razlike med metagledalci preko koncepta pripomočka in ovire. Ideja, da svet razumemo kot skupek pomožnih in ovirajočih orodij, v sebi namreč nosi tudi globlje razumevanje, da ne obstaja razlikovanje med orodjem in orodjarjem oz. uporabnikom orodja. Narava za srednjeveškega človeka ni bila mrtva gmota pojavov, temveč živo bitje, česar sestavni deli (kot so podnebje, favna in flora itd.) so bili prav tako živi. O tem govori obstoj arhetipov velikega Očeta in Matere, kjer so vsi pojavi (že od prvih ohranjenih zgodb nastanka sveta iz Mezopotamije) narave poosebljeni v ideji kaotične in ljubeče Matere. S tem želimo predstaviti pomembno idejo: neobstoj orodja brez njegovega lastnika. Vse, kar poznamo, so orodja, ki so nam dosegljiva in jih lahko uporabljamo. Vse, česar ne poznamo, so orodja v rokah nekoga drugega, skratka nič ni zares mrtvo v pogledu subjekta. Vreme bo do točke, dokler ga ne bomo popolnoma kontrolirali, v rokah Narave, enako, kot je včasih bil ogenj, ki smo ga skozi naš razvoj uspeli (dodobra) ukrotiti. Seveda so izjeme, kot je pojav gozdnega požara, prav ta pa se pripisuje delovanju višje sile. Tu smo lahko pozorni, da je zgolj še korak do ideje boga, ki ni nič drugega kot uporabnik vsega, česar sami še ne znamo uporabljati (vključno z vprašanji morale, prava in drugih mentalnih orodij, saj vse to ni vezano zgolj na fizične pojave). V primeru ateističnega pogleda pa lahko govorimo o subjektu Sreče oz. Nesreče (ali subjektu Usode, kot nekakšno mešanico obeh pogledov).

Narava je s svojo mističnostjo že od nekdaj postavljala človeški razum na preizkušnjo. Neobičajni dogodki, ki si jih ljudje niso znali razložiti, so bili idealno gorivo za nastanek zgodb in bajnih bitij. Ob njihovi pomoči smo skušali udomačiti skrivnostnost in razložiti tisto, kar se je zdelo nerazložljivo. Danes le še redki res verjamejo v bajeslovna bitja, zgodbe pa so se iz roda v rod vseeno ohranile. Projekt Živa coprnija s pomočjo lutkovnih predstav v naravi skrbi, da bi med ljudmi znova tudi zaživele. Na nedeljski izlet smo smo se po poteh Žive coprnije odpravili na Bistriško Pohorje.

Naj tokratno epizodo začnem z priznanjem. Z gospo Anko Lipušček Miklavič sem želela posneti intervju odlar sem jo prvič zasledila v medijih. Uspelo mi je lani decembra na sejmu Narava in zdravje, zato se vnaprej opravičujem za slabši zvok. Naj vnaprej povem, da terminsko Tandema nismo uskladili, zato je gostja samo gospa Anka. Ko sem intervju zaključila se mi je zdelo edino prav, saj je ljudem s takšno širino potrebno dati prostor, da lahko zasijejo v vsej svoji luči. Anka Lipušček Miklavič, direktorica, Mlekarna Planika Anka Lipušček Miklavič je leta 2005 postala direktorica Mlekarne Planika. S spoštovanjem korenin in gledanjem v prihodnost je Mlekarna Planika kmalu postala ena najuspešnejših slovenskih mlekarn. Kljub vsem nagradam in uspehom zavrača lovorike in se raje fokusira na sodelovalen odnos z vsemi, ki so del proizvodne verige. Združuje kmečko pamet in ljubezen do narave, saj se zaveda, da se kvaliteta mlečnih izdelkov začne že pri hranjenju goveda. Pravi, da je življenje cikel, saj se vse obrača in vrača. Planiko zato vodi s srcem, pošteno, skrbno in odgovorno.

Jure je prehlajen in pove kako se je prehladil. Anže ni več prehlajen. + vse kar ste hoteli vedeti o Urugvaju. Apparatus najdete na Twitterju ter Facebooku. Oddajo lahko podprete tudi osebno. Zapiski: Vlog 2  – najboljši slovenski youtube video Star Trek: Discovery

Narava se rada skriva, je dejal starogrški filozof Heraklit, a vendar njene skrivne principe vse bolj odkriva tudi človeška znanost. Na Univerzi v Wageningenu na Nizozemskem so na primer že preučevali morske ježke, ki imajo poleg bodic tudi nožice, s katerimi se oprijemajo vlažnih vertikalnih sten in se po njih brez težav premikajo. Tak princip oprijema bi lahko prišel prav tudi v medicini pri razvoju orodja za prijemanje vlažnih tkiv. Magister znanosti Uroš Cerkvenik pa se tam ukvarja s parazitskimi osami, vrsto Diachasmimorpha longicaudata. To sicer uporabljajo kot naraven nadzor za zatiranje škodljivih sadnih muh, v ličinke katerih ose ležejo svoja jajčeca. Pri tem početju svoje leglice – to so tanke, iglam podobne strukture – uporabljajo za vrtanje v različne in različno trde substrate. Zanimivo pa je, da lahko vrtajo v katero koli smer želijo iz ene same točke. Cilj raziskave o načinu vrtanja parazitskih os na Univerzi v Wageningenu, kjer sodelujejo tudi s Tehnično univerzo v Delftu, je, da bi nekoč lahko te principe izkoristili za razvoj novih igel za minimalno invazivno kirurgijo.

Moja prijateljica gozdna mravlja

Pozdravljeni. V enaindvajseti številki podcasta Pot notranje izpolnitve lahko slišite marsikaj o temu kako narava poskrbi za tisto, kar se človeku ne da ali pa pozabi na to. za kaj se pravzaprav gre pri poplavah v Srbiji in Bosni; pokopališče nad Sarajevom; poplave kot ćiščenje in osvobajanje; kaj se dogaja z dušo, ki umre v čudnih ali trpečih… Read More » The post 021 – PNI – Narava in človek appeared first on Podcast.si.