Podcasts about posebej

Ko je francoski novi val, umetniško gibanje iz sredine prejšnjega stoletja, zarezal v dotedanjo filmsko tradicijo, ustvarjalno omejeno z brezhibno izpiljenimi scenariji in okostenelo produkcijo, ki ni dopuščala nobenega odmika, je film definiral popolnoma na novo. Nenadoma se je v njem znašlo vse, kar je še do včeraj veljalo za nesprejemljivo – na primer snemanje kadrov s kamero kar iz roke – in kar se nam danes zdi popolnoma samoumevno, to pa seveda le še dodatno potrjuje revolucionarno daljnovidnost zagnanih ustvarjalcev. Prav posebej pa novi val, ki je filmski svet pretresel kot pravi cunami, zaznamuje še nekaj: izredna povezanost in sodelovanje takrat še zelo mladih filmskih ustvarjalcev, ki so v iskanju novega filmskega izraza zmogli stopiti skupaj in ustvariti resnično navdihujoče ustvarjalno okolje. In prav to neverjetno in enkratno filmsko vzdušje konca petdesetih let v Parizu je poskušal oživiti ameriški režiser Richard Linklater v filmu Novi val ter se tako pokloniti svojim stanovskim predhodnikom, predvsem Jeanu-Lucu Godardu, čigar film Do zadnjega diha si je vzel za izhodišče. Linklater – širšo prepoznavnost mu je zagotovil romantični film Pred sončnim vzhodom iz leta 1995 – je resnični mojster ustvarjanja atmosfere, ki gledalca tako posrka v dogajanje, da vsaj tu in tam kar pozabi na svojo pozicijo opazovalca, in prav to je najbrž tudi največja odlika njegovega najnovejšega celovečernega filma. Kot sam pravi, se namreč zgodbe o nastajanju enega najbolj prelomnih filmov v zgodovini ni nameraval lotiti biografsko ali preveč dokumentaristično, ampak se je s svojo kamero želel »potopiti v leto 1959 ter oživiti čas, ljudi, vzdušje«, pri tem pa je seveda ostal močno zavezan resničnim dogodkom in poročilom o njih. Posebej srečno roko je imel pri izbiri igralcev, sploh pri zasedbi Guillauma Marbecka, saj je bila upodobitev Jeana-Luca Godarda zanj prva glavna filmska vloga, nalogo pa je, kot pravi sam, ob pomoči sončnih očal, kakršne je nosil Godard sam, opravil zares izvrstno. V nasprotju s filmom, s katerim je Godard spremenil filmsko zgodovino in ga na producentovo precejšnjo grozo posnel popolnoma brez vnaprejšnjega scenarija, po trenutnem navdihu in s sproti improviziranimi dialogi, je Linklater s svojo ustvarjalno ekipo kar nekaj časa namenil pripravam, med snemanjem pa vendarle ohranil tisti pristni novovalovski občutek spontanosti in igrivosti ter ga uspešno prenesel na veliko platno. Novi val, ki ga je bilo moč videti že na lanskem Ljubljanskem filmskem festivalu, pred dnevi pa so z njim v Kinodvoru odprli letošnje Kinodvorišče, se v filmsko zgodovino gotovo ne bo vpisal tako močno, kot se je Godardov prvenec, vseeno pa gre za enega boljših filmskih poklonov, ki s svojim živahnim magnetizmom ni privlačen le za ozek krog filmofilov, ampak tudi za širše, dobrega filma željno občinstvo. Piše: Gaja Pöschl Bere: Maja Moll

Poslušalka ima domače jagode, iz njih bi rada pripravila domač sladoled. Sestra Nikolina ji je svetovala, naj jih očisti in razreže (če se debelejše, lahko na štiri dele). Potrese jih s sladkorjem in doda sok limone. Posebej naj stepe sladko smetano (½ litra) in doda ena ali dva jogurta. Lahko sta navadna, odlično pa bo, če bo to jagodni jogurt. To naj doda k jagodam in dobro premeša. Lahko doda še kakšno godzno jagodo ali malino. Metlico naj pusti v posodi, ki pa jo postavi v skrinjo. Vsak ½ do ¾ ure na premeša. Tak bo nastal zelo okusen domač sladoled. Možno je tudi, da dobljeno mešanico naloži v posodice ali kozarčke in jih postavi v skrinjo. Iz jagod lahko naredi tudi domačo marmelado. Jagode očisti in nareže na polovice ali četrtine. Naloži jih na pekač, ki ga malo nagne. Nato naj potrese s sladkorjem. Tako pusti nekaj ur ali čez noč. Sok, ki se ob tem nabere, se porabi za popit, jagodno kašo pa naj naloži v kozico, po potrebi še dosladka in skuha. Pene naj sproti pobira. Čas kuhanja se skrajša z želirnim sladkorjem.

Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše. Zbirka esejev Borisa A. Novaka Proslavljanja in poslavljanja je velikanska knjiga z ogromnim zvrstnim razponom. Čeprav gre, kot piše v podnaslovu, za »osebno- in literarnozgodovinske eseje«, teksti izrazito preizkušajo fleksibilnost te že izvorno fleksibilne polliterarne zvrsti. Dvainštirideset esejev, ki so obenem refleksije, pesmi, zgodbe, nekrologi in celo avtonomne literarnovedne študije, je razdeljenih v osem tematskih sklopov. Zaradi dolžine zbirke je smiselno predvidevati, da jo bo večina bralcev brala po koščkih, zaradi premišljene in elegantne strukture pa jo bodo lahko motrili tudi bolj celostno, kot organsko zaključeno enoto. Posebej je zanimiva prav njena struktura. Čeprav naj bi bilo to z vidika tega, kako zadnjih nekaj stoletij dojemamo literarnega avtorja, samoumevno, je treba poudariti, da je sintezni princip kompleksne knjige sam Boris A. Novak. Avtor pogosto citira svoje pesmi in druge umetniške projekte ter obračunava s svojimi spomini in starimi nasprotniki. To nenehno vračanje k avtorju bi bilo lahko moteče, če ne bi imelo pomembne funkcije. Opominja namreč, da so raznovrstne čustvene lege, življenjske in profesionalne vloge, na koncu pa tudi kraji in ljudje, ki jih srečujemo v knjigi, zlepljeni v isto osebno zgodovino. Zdi se, kot da Novak s tem še enkrat poskuša odgovoriti na vprašanje, ki si ga je zastavil v prvem delu svojega velikega dela, epa Vrata nepovrata: »Zares, kdo sem sploh jaz, ki sem bil vsi ti ljudje?« Zbirka je ponovitev istih zgodb in s tem iste zgodbe. Če bralec Proslavljanja in poslavljanja bere vzporedno z epom, se mu odpre možnost, da še okrepi učinek, ki je, kot je nekoč zapisala pesnica Anja Grmovšek Drab, posledica »mnogokratnosti« zgodb. Pesnik s tem, ko k zgodbam pristopa z različnih smeri, razblinja iluzije, da lahko osebe in izkušnje, navsezadnje pa tudi samega sebe spoznamo naenkrat in do konca. Eseji, ki jih skupaj držijo ponavljanja in sam Novak, imajo tudi jasno smer. Kot je avtor izpostavil v več promocijskih nastopih in izjavah, scenarij zbirke napoveduje že naslov. Proslavljanja se počasi iztekajo v poslavljanja, dnevnike odhajanj in žalostinke. Zbirka se proti koncu tudi zvrstno zoži in na zadnjih straneh ostanejo samo še pesmi. Novak se tako kljub raznovrstnim inkarnacijam, v katerih smo ga spoznali skozi zbirko, dokončno le potrdi kot pesnik. To je tudi edina eksplicitna in povsem samozavestna samooznaka, ki jo srečamo v prejšnjih delih knjige. Pesnik vse ponavljanje, eruditsko gostost, sklice, obračunavanja, tragične zgodbe, vse težko obvladljive elemente, nad katerimi bi bralec lahko potencialno obupal ali se v njih izgubil, na koncu vsaj literarno pomiri. Poslavljanja se v skrajni točki zapognejo v proslavitev moči literature oziroma pesništva. Rekli bi lahko, da je avtor gledal dovolj daleč in dovolj široko. Pred morebitnimi obtožbami pretirane vpletenosti v svoj izdelek ga rešujejo očitno iskrena naklonjenost do prijateljev, navdušenje nad umetnostjo ter bogata in geografsko široko razprostrta osebna zgodovina. Knjiga vztrajno niha med avtorjem in raznovrstnimi oporokami, ki so mu jih zapustili bližnji in daljni, ljubi in neljubi sopotniki. Skupaj z avtorjem je zato v esejih vseprisotno tudi marsikatero drugo življenje, zaradi teh spremljevalcev pa niti zanj niti za bralca ni bojazni, da bi ostala sama.

Epizoda je posvečena izjemnemu življenju in ustvarjalni poti sira Davida Attenborougha, enega najprepoznavnejših pripovedovalcev zgodb o naravi. Ob njegovi stoletnici se ozremo na pot od mladega BBC-jevega producenta, ki je s serijo Zoo Quest pomagal preoblikovati televizijski dokumentarec, do svetovne avtoritete na področju varovanja narave. V pogovoru raziskujemo, kako je Attenborough z inovativno rabo filmske tehnologije generacijam približal življenje živali, rastlin in ekosistemov, hkrati pa se je njegov glas skozi desetletja vse bolj spreminjal iz glasu občudovanja v glas opozarjanja. Posebej se dotaknemo njegovega podnebnega angažmaja ter tako imenovanega Attenboroughovega učinka, ki je med drugim spodbudil večjo občutljivost javnosti za problem plastike. Epizoda predstavi tudi njegovo znanstveno in kulturno zapuščino: številne vrste, poimenovane po njem, akademska priznanja ter predvsem redko zaupanje, ki ga uživa med ljudmi po vsem svetu. David Attenborough je eden ključnih glasov našega časa, ki nas uči gledati živi svet z občudovanjem in odgovornostjo. Izvorni članek: David Attenborough: pripovedovalec, ki nas je naučil gledati Dialog je ustvarjen s pomočjo orodja NotebookLM.

Piše Blaž Kavšek, bere Igor Velše. Študija literarne zgodovinarke Alojzije Zupan Sosič Uporno upanje v prihodnost, ki Ivana Cankarja obravnava predvsem kot romanopisca, vzvode za razlago njegove prelomnosti, izjemnosti in vloge utemeljitelja slovenske literarne modernosti išče v njegovi izmuzljivosti: Čeprav se je odrekel moraliziranju, je njegova literatura poudarjeno etična. Čeprav izrazito umetelen, njegov slog nikoli ni postal izumetničen. Čeprav potopljen v dunajsko moderno, ni podlegel njenemu mitu, pač pa ga je bil sposoben kritizirati ter najti svoje estetske trase. Kljub vztrajni tematizaciji brezupa je postal eden največjih glasnikov upanja, kljub literarnemu elitizmu pomemben demokratizator književnosti. Monografija, ki sicer v veliki meri temelji na že objavljenih razpravah, je kakovostno zgoščena, urejena in posodobljena. Sestavljena je iz dveh delov. V prvem avtorica poskuša sintezno in v poljudnem slogu orisati glavne koordinate literarnovedne obravnave Cankarjeve literature, v drugem analizira posamezne romane. Obravnava tudi manj znana besedila, kot sta pravljični roman Milan in Milena ter nedokončani roman Marta. Ker je študija kljub vsemu sestavljanka iz starejših razprav, ker obravnava deset romanov in ker se loteva izredno kompleksnega avtorja, nima samo ene rdeče niti. Ima jih več, pri čemer pa se te precej neproblematično spletajo v koherentno kito. Posebej izstopata dve niti. Prva se tiče razblinjanja neustreznih mitov in predsodkov, ki imajo ravno zaradi Cankarjeve središčnosti v slovenskem prostoru velik doseg in globoke korenine. Gre za mite o njegovem pijančevanju, konfliktnosti, pesimizmu, slogovni nedostopnosti, obsedenosti s svojo mamo, pasivnosti njegovih likov in neslovenskosti. Zavračanju teh predsodkov je avtorica posvetila posebno poglavje v prvem delu monografije, vendar se v nadaljevanju v študijo vztrajno vračajo, saj v veliki meri izhajajo že iz starejše literarne kritike, s katero je bil Cankar vse življenje v nevrotičnem dialogu. Kot dokazuje Alojzija Zupan Sosič, se je ravno iz tega dialoga, iz pogajanja z bralskimi pričakovanji, kritiškimi muhami in gromozanskega nelagodja s kakovostjo slovenske literature 19. stoletja napajalo Cankarjevo neutrudno iskanje novih pripovednih prijemov in nove estetike, zaradi katerih je danes eno izmed sidrišč slovenskega literarnega kanona. Druga rdeča nit je zaznavna že na ravni naslova. »Uporno upanje v prihodnost« so besede, ki jih je Cankar v romanu Tujci položil v usta glavnega lika, umetnika Slivarja, ko je ta opazoval utrujene obraze delavcev in delavk, ki se vračajo iz tovarn in delavnic. Estetskemu nelagodju, ki ga je Cankar čutil ob iztrošenem realizmu, suhoparnosti in čustveni togosti literarnih predhodnikov, lahko kot temeljni motivator njegove umetnosti pridružimo globoko nelagodje ob trpljenju brezpravnih, ponižanih in razžaljenih. Empatija oziroma, kot bi rekel sam Cankar, sočutje, je v ozadju tako njegovega obravnavanja spolnih vlog, izpostavljanja pogorišč zgodnjega industrijskega kapitalizma in inovativne obravnave živali kot tudi poglobljenih analiz marsikaterega tabuja, od posilstva do samomora. Identificirati jo je mogoče celo kot gonilo najbolj igrivih in ironičnih elementov njegovega opusa, vodila pa je seveda tudi njegov socialistični angažma. Knjiga Uporno upanje v prihodnost s tega vidika ni samo analiza Cankarjeve vloge v literarnem življenju na prelomu iz 19. v 20. stoletje ter ni aktualna zgolj zaradi naključja, da letos praznujemo sto petdeseto obletnico njegovega rojstva. Aktualna je, kot je v nekem intervjuju izjavila avtorica Alojzija Zupan Sosič, zaradi »pohab civilizacije«, ki smo jim priča danes. Knjiga, v kateri kulminira skoraj desetletje raziskovalnega dela, je zato tudi družbeno angažirano delo, ki tako rekoč posnema Cankarjev poziv k solidarnosti. Tistim, ki Cankarja ne poznajo preveč dobro in ga zaradi šolskih muk dojemajo kot tečnega moralizatorja ali pa so morda padli pod vpliv katerega izmed starih mitov o njegovi literaturi, bo knjiga pomagala, da ga ugledajo z novimi očmi. To pa velja tudi za velik del strokovne javnosti, ki je Cankarja v času študija prav zaradi njegove vseprisotnosti in samoumevnosti v slovenskem literarnovednem svetu obravnavala klišejsko in površno.

Vprašanje svobode medijev je povezano tudi s kakovostjo naše demokracije, je ob današnjem svetovnem dnevu svobode medijev poudarila predsednica republike Nataša Pirc Musar. Posebej je izpostavila pomen javnega medija v času, ko se razmere v novinarski dejavnosti slabšajo. Tako v javnih kot zasebnih medijih je ključno, da je novinarsko delo pravilno ovrednoteno in nagrajeno, pravi predsednica Sindikata novinarjev Alenka Potočnik. Novinarske organizacije ocenjujejo, da je pred nami zahteven boj za novinarsko avtonomijo. Druge teme: - Slovenska podjetja ostajajo zadržana glede rabe umetne inteligence. - Trump ob nezadovoljstvu z iranskim mirovnim predlogom grozi z novimi napadi. - Planinka, ki jo je ugriznil modras, po prejemu protistrupa dobro okreva.

Združene države so včeraj začele izvajati blokado iranskih pristanišč. Ameriški predsednik Donald Trump je sinoči vnovič zatrdil, da si Iran zelo želi mirovni dogovor. Po nekaterih navedbah, bi se lahko pogajanja nadaljevala ta teden. Podpredsednik JD Vance, ki je vodil pogajanaja minuli konec tedna, je dejal, da so dosegli velik napredek, ter da čakajo odziv iranske strani. Posebej je izpostavil vprašanje Hormuške ožine, kjer je Teheran obtožil ekonomskega terorizma. V oddaji tudi o tem: - Stroka poudarja, da morajo biti ukrepi zaradi dražjih energentov ciljno usmerjeni, razmere na trgu se sicer umirjajo - Visoke cene letalskih vozovnic bodo spremenile potovalne navade, več bo potovanj z avtomobili. - Ob začetku mednarodnega srečanja pisateljev in pisateljic za mir v Ljubljani o njihovi odgovornosti v času globalnih kriz

Boštjan Gorenc, z vzdevkom Pižama, je pisatelj, komik, igralec, raper, prevajalec in voditelj. V glavnini, ker je poleg omenjenega še marsikaj. Pogovor o besedah, jeziku in branju, o njegovih zadnjih odmevnejših projektih. Jezik je skupni imenovalec vsega, s čimer se Boštjan ukvarja. “Beremo vsi veliko, samo beremo z zaslonov, kar ni ravno dobro za našo koncentracijo.”Pisatelj, podkaster, komik, igralec, rapar, prevajalec, … človek s črkami, kot piše na njegovi spletni strani. Posnel je več odmevnih rap pesmi. Tudi zgoščenko. Nastopil v več predstavah, tudi v komedijah, sodeloval v Improligi. vodil televizijsko prireditev, povezoval številne dogodke, bil dve leti tudi urednik za mladinsko leposlovje, prevaja otroško in fantazijsko literaturo, nastopa po šolah, med prvimi je začel s podkasti, soustvarjal strip, pred desetimi leti pa na knjižne police postavil svoj prvenec sLOLvenski klasiki 1. Boštjanovo ustvarjanje je zelo razvejano.Od kod vzdevek Pižama?»S tem vzdevkom beležijo tudi izposojo mojih knjig, zato se vsekakor poistovetim z njim. Tudi pomensko gledano, sem človek, ki zelo rad za-spi. Čeprav sem imel obdobja, od tega, da sem po vse noči delal, ker je bilo lažje zaradi miru, do tega, da zdaj, odkar imam otroka, je treba zjutraj vstajati, tako da je to spalno obdobje zdaj bolj regulirano.Vzdevek izhaja iz osnovne šole, ko sem bil tisti »ta mali nesocializirani mulc«, ki so ga imeli razredni in šolski težaki zelo radi, ker so dobili največ »dretja« za svoj denar.Ko sem dvakrat prišel v trenirki v šolo, se je eden spomnil, da je to pižama. Nekaj let tega nisem maral. Mislil sem, da se bom tega vzdevka rahlo rešil na prehodu v srednjo šolo, pa seveda je to prišlo za menoj. Ko sem začel rapat, je bilo o.k, imam že vzdevek, ni se treba izmišljevati. Zdaj je pa sploh super, ko veliko hodim po šolah za bralne spodbude mladim bralkam in bralcev, in če rečem, jutri vas bo obiskal pisatelj Boštjan Gorenc, se sliši zelo tako, o, moj Bog, bo prišel en dvesto let star, pa bo govoril, kako je mamute pasel, ko je bil otrok ... Jutri pride Pižama, pa že malo bolj zastrižejo, in je prepreka manj, ko je treba navezati pristen stik z mladino, da ni treba čez njo skakati.«Kakšna je današnja mladina?»Ukvarjam se predvsem z branjem in bralno kulturo. Odstotek sodelujočih pri Bralni znački je približno takšen kot je bilo pri nas. Posebej v nižjih razredih seveda vsi berejo. Na točki, ki se zgodi med prelomom med slikanicami pa potem daljšimi knjigami, se zgodi osip. Seveda je odvisno od okolij in različnih spodbud. Beremo vsi veliko, samo beremo z zaslonov, kar ni najbolje za našo koncentracijo.Za domišljijski svet je ponavadi potrebna stvar, ki nam je danes vsem primanjkuje, in to je dolgčas. Okrog sebe imamo motilce pozornosti, vsi gledamo na telefon, računalnik, v televizijo. Ves čas smo in nimamo časa. Želim, da bi vam bilo dolgčas. Ko nam bo dolgčas, bomo imeli najboljše ideje, kako ga pregnati. Takrat začne teči domišljija.Pozna se ravno to, da se je treba ves čas boriti za pozornost. Kadar ni zaslonov zraven, zelo hitro lahko kam odtavajo. Toda, če jih prepričaš, ti sledijo. Poslušajo. Najtežje je bilo takoj po koroni, leto, dve, potem je šlo to mino, ko sem imel generacije prvih, drugih, tretjih razredov, ki nikoli niso bili na kulturni prireditvi. Ker niso mogli biti in je bilo to njim nekaj povsem novega. Aha, zdaj moramo tu sedeti pri miru, aha, pa zdaj moramo poslušati … dejansko je bilo tako, zdaj se je to nadoknadilo. Takrat je bilo pa res kar zanimivo, pa niti ne, da bi se oglašali iz neke nagajivosti, samo preprosto bili so v nekem povsem neznanem položaju. Sploh, ko gledam malo starejše, pa se mi zdi, da ta mladina danes - splošno gledano, premore več empatije, kot smo je mi. Pomislijo malo tudi, kako bodo stvari, ki jih počnejo vplivale ali na druge ali na ... Mladina se veliko bolj, pač zato, ker tudi odraščajo s tem, pomen okolja, našega odnosa do tega, da skušamo ohranjati okolje in mu pomagati. Seveda potem pridejo zraven tudi druge stvari.Se najdejo »mandeljci«, splošno pa vzgajamo bolj empatično generacijoPlaz ustvarjalnosti se zdi, da se ne izpoje: »Ja, hvala! … Vse kar počnem se prepleta, vse je povezano z jezikom. Sem zelo, jasno, jezikovni ustvarjalec. V besedah sem močan, imam bogato podlago, iz katere lahko črpam. Vizualen pa nisem ravno. Pisanje, prevajanje, … glavnina vsega je ljubezen do zgodb, ki sem jo dobil že v mladih letih skozi zgodbe, ki mi jih je pripovedovala, brala babica. Spominjam se, kako za malo se mi je zdelo, ker ni imela vedno časa, da bi mi brala in sem se potem malo tudi iz trme kmalu naučil brati. In se je nadaljevalo … dolgo časa je bilo bolj poustvarjanje. V šoli so bile razne recitacije, malo smo pisali, v gimnaziji pa se je začelo, od tega, da sem po naključju pristal v gledališki predstavi in me je to tako potegnilo, da smo naslednje leto še z dvema kolegoma naredili svojo avtorsko predstavo.Ravno branje je to, kar potrebujemo danes. Branje je neke vrste fitnes za možgane, ker ravno s koncentracijo, z osredotočenjem, urimo možgane, jih treniramo, da bodo sposobni biti osredotočeni tudi na ostalih področjih.Istočasno sem začel tudi rapati. Ko sem začel igrati v predstavah, sem itak kmalu »pogruntal«, da resno igro raje prepustim drugim, bolj usposobljenim, z bolj razvitim igralskim aparatom. Sam ga imam toliko, da ljudi nasmejim. No, zdaj pa jaz pišem besedila predstav, ki jih igrajo drugi. Tako se je, se mi zdi, sklenil krog. Ravno zdaj, po tem pogovoru – ne vem sicer, kdaj bo to objavljeno, se odpravljam v Novo Gorico na vajo, kjer Matjaž Pograjc režira moje besedilo »Kekec proti Kekcu«. Predstava je dinamična, nasmeji in da misliti.Včasih mladi rečejo, ko hodim za bralne značke po šolah, joj, zakaj niste vi naš učitelj za slovenščino? Danes ste to rekli, ker sem imel zabaven nastop, prvič, ko bi dal »cvek«, bi rekli, joj, ta Pižama, je težak.»

Mag. Slavica Trstenjak je pedagoginja in dolgoletna ravnateljica Osnovne šole v Negovi, ki je pomembno zaznamovala razvoj šole in lokalne skupnosti. Posebej je znana po prizadevanjih za širjenje humanističnih vrednot v vzgoji ter po ohranjanju dediščine psihologa Antona Trstenjaka. Občina Gornja Radgona je razglasila leto 2026 za Trstenjakovo leto, ker je letos sto dvajset let od rojstva in trideset let od smrti Antona Trstenjaka, enega najpomembnejših slovenskih mislecev. Skozi vse leto se vrstijo številni kulturni, znanstveni in spominski dogodki, ki prikazujejo številne vidike njegove zapuščine. Trstenjak je dejal, dokler se o nekom govori, tako dolgo ta človek živi. V oddaji smo prepletali pot obeh, akademika in pedagoginje, ki je v lokalnem okolju med najbolj zaslužnimi za ohranjanje spomina na akademika dr. Trstenjaka prihodnjim rodovom.

Da je danski humor nekaj posebnega, je najbrž jasno že vsem ljubiteljem skandinavskega filma, a ko svoje ustvarjalne moči združijo režiser in scenarist Anders Thomas Jensen ter igralca Nikolaj Lie Kaas in Mads Mikkelsen, ta pojem dobi povsem nov pomen. Razsežnosti njihove, milo rečeno, neobičajne domišljije presežejo vsakršna pričakovanja in vedno znova – Zadnji viking je že njihov šesti skupni celovečerec – premaknejo mejo še sprejemljivega malček naprej. Osrednja zgodba, o kateri je težko povedati veliko, ne da bi razkrili preveč, se tokrat vrti okoli dveh bratov. Prvi, Anker, je kriminalec, ki se po petnajstih letih vrne iz zapora, drugi, Manfred, že tako nekje na avtističnem spektru, pa je medtem razvil še disociativno motnjo identitete in se ima za Johna Lennona, pri čemer vztraja z izjemno destruktivnimi potezami, saj se ob rojstnem imenu recimo impulzivno zabriše skozi okno v drugem nadstropju. Njuno sodelovanje je tako že od začetka obsojeno na kopico črnohumornega kaosa, a popolnoma neizogibno, saj Manfred/John edini ve, kje je zakopan Ankerjev ukradeni denar. Kmalu se jima pridružijo še štirje stanovalci psihiatrične klinike, ki trdijo, da so člani skupine Beatles ali Abba – odvisno od trenutka –, za petami jima je pohlepni in nasilni Ankerjev pajdaš, pot pa jih vse skupaj vodi v njuno rojstno hišo, v kateri seveda ne gre brez zloveščih asociacij in spominov. Če bi gledalec želel poloviti prav vse dogajalne niti, bi si film najbrž moral ogledati večkrat zapored, vendar to za čuda filmu prav nič ne škoduje. Kakor tudi ne pestra mešanica žanrov, ki se v divjem ritmu prepletajo od dobesedno pravljičnega okvira zgodbe pa vse do brutalno črne komedije z elementi kriminalke in krvave psihološke drame, v čemer je Jensen enostavno vrhunski. Posebej navdušujoča je dramaturgija samega dogajanja, saj gledalca kar nekajkrat prebrisano zavede in šele čisto ob koncu spretno razkrije vse manjkajoče koščke sestavljanke ter osvetli zgodbo s čisto novega zornega kota. Mojstrsko sta svojo nalogo opravila tudi Nikolaj Lie Kaas kot Anker in predvsem izjemni Mads Mikkelsen kot Manfred/John – absurdnost njunih likov preprosto nima pomanjkljivosti. Film Zadnji viking je bilo na lanskem Liffu mogoče videti v sekciji Predpremiere, čeprav bi se prav lahko znašel tudi med Ekstravagancami, saj kljub zelo univerzalnemu sporočilu o bratski ljubezni in številnim presežkom sodi med tovrstne filmske posebneže, ki zahtevajo nekoliko bolj specifične gledalce. Piše: Gaja Pöschl Bere: Maja Moll

Poslušalka je vprašala, kako naj pripravi orehov nadev. Sestra Nikolina je odgovorila, da za potico iz ¾ kg moke naredimo nadev iz ½ kg zmletih orehov. Dodamo 2 dl mleka ali sladke smetane, 8 dag masla, 10-15 dag sladkorje. Vse sestavine damo v kozico in skuhamo, dodamo še žlico krušnih drobtin. Mešamo z metlico ali lopatko in pokuhamo. Vre naj 3-5 minut. Rumenjake (tri ali štiri) smo dali v testo, iz beljakov pa naredimo sneg. Dodamo še malo cimeta in 1-2 vanilijeva sladkorja ter 10 dag sladkorja. Preden bomo sneg umešali v testo, mu dodamo še 4 žlice ruma. Sneg mešamo v večjih obratih z metlico v roki, da dobimo rahlo maso. Če je potrebno, počasi prilivamo mleko ali pravo kavo, da je nadev bolj mazav. Posebej v rumu namočimo rozine, da so sočne in prijetno tople. Nadev nanesemo na razvaljano testo, potresemo rozine, še posebej jih naložimo na začetek, kjer začnemo ovijati. Ovijamo s prsti, ne nategujemo, pa vendar tesno zavijemo vse do kraja. Zavitek postavimo v pekač, namažemo z jajcem in postavimo v pečico. Nato jo priključimo na 180 – 190 stopinj Celzija. Pečemo slabo uro. Ko potica dobi lepo barvo, temperaturo zmanjšamo, po potrebi pa potico pokrijemo s peki papirjem, alu-folijo ali pekačem. Drugo poslušalko je zanimalo, ali da sneg v vroč nadev ali naj počaka, da se ohladi. Sestra je odgovorila, da ko je nadev skuhan, ga odstavimo, naredimo sneg (dobro je, da ne stoji) in ga lahko že zamešamo.

Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušič. Majo B. Kranjc smo že lahko spoznali kot pesnico, ki je leta 2024 objavila prvenec Mreža na dlani, konec lanskega leta je izšel njen prvi roman Klopotec in skoraj hkrati je prejela še nagrado modra ptica za še neobjavljeno delo, tako da bomo njen drugi roman lahko brali že letos! Zdi se, da je Maja B. Kranjc doživela nenaden ustvarjalni razcvet, a pravzaprav gre za vseživljenjsko gojenje veščine, saj v pesniški zbirki Mreža na dlani lahko preberemo, da se s poezijo sooča že od otroštva. Avtorico je pot vodila od dramaturgije do psihologije, zato nas ne preseneča, da se roman Klopotec ne razpira v široko zastavljeno zgodbo, temveč gre v globino in se odvija na ravni čustev, notranjih doživljanj in odnosov. Vse zunanje praktično odpade, v kratkih poglavjih se izmenjujeta glasova Vere in njene hčerke Nine, zadaj slišimo zvok klopotca, ki je včasih tišji in počasnejši, spet drugič pa glasno tolče v neusmiljenem ritmu. Klopotec iz naslova je osrednja metafora romana, je tisto, kar si mati in hči delita, čeprav tega dolgo ne vesta. Obe ga čutita v trebuhu in v prsih, ta klopotec, ki je pravzaprav ime za tesnobo in osamljenost. Vsaka zase se v samoti borita s temi občutki. Kar ju združuje, ju hkrati tudi ločuje, zaradi tesnobe se ogradita tako druga od druge kot tudi od sveta nasploh. V ospredju romana je zapleten odnos med materjo in hčerjo. Vera je mamo izgubila, ko je bila še otrok. Njeno otroštvo se je takrat končalo, saj je morala stopiti v prevelike mamine čevlje in prevzeti skrb za starejšega, a manj zrelega brata. Strogi oče je pričakoval, da bo prevzela gospodinjsko in skrbstveno delo ter da bo odgovorna, vestna in resna. Merila, ki so veljala zanjo, so bila za njenega brata drugačna, bolj ohlapna. Morda si zato kasneje ne želi otrok, morda je skrbela že dovolj. Verina želja je bila, da bi živela sama, da bi učila in pisala, zato se sprva ne želi vezati s Tinetom, ki jo sicer očara, a čuti, da je med njima preveč razlik. Njeno življenje se zasuče v drugo smer, ko zanosi. Otrok jo je prisilil k vrnitvi k Tinetu, razmišlja Vera, in ta otrok jo od njega začne oddaljevati. Tine je presrečen, ona pa je obupana v krču poporodne depresije. Občutek osamljenosti se dodatno poglablja zaradi stigme. Komu bi sploh lahko povedala, da otrok v njeno življenje ni prinesel veselja, ampak še več skrbi in bolečine? Uteho začne iskati v alkoholu. Medtem že zaslišimo drugi pripovedni glas: Nina ponudi otroški pogled na Vero, Tineta in njun odnos. Začutimo lahko njeno željo po materini toplini, a Vera tega ne zmore. Po ločitvi se odnos med materjo in hčerjo le še ohladi, Vera je do Nine stroga, nepopustljiva in nadzorovalna. Nina možnost drugačnega življenja vidi z Bojanom in ko z njim nepričakovano zanosi, se veseli nove družine, ki jo bosta skupaj ustvarila. A mladostna idealizacija kaj kmalu zbledi, saj je Bojan nasilen in oblastniški, k čemur njegove težave z alkoholom ne pripomorejo. Tako Vero kot Nino spremljamo od dekliških let naprej, roman pa spretno preskakuje v času, saj prizore filmsko niza v kratkih poglavjih. Dogajanje je razpeto v širok časovni lok, a ni preobloženo. Avtorica Maja B. Kranjc je precizno odbrala ključne momente za razvoj glavnih junakinj, ker pa je roman tako zelo osredotočen na notranjost Vere in Nine, se bralci težko orientiramo, kje in kdaj se pravzaprav nahajamo. Ko se Vera loči od Tineta, izvemo, da se je osamosvojila na isti dan kot država – šele na tem mestu je prvič jasno, kdaj se zgodba dogaja in to je ena redkih orientacijskih točk v romanu. Roman se tako zelo osredotoča na notranjost, na tisto, kar se dogaja v posameznici, in na tisto, kar se dogaja v družinski celici, da popolnoma odmisli širšo, družbeno dimenzijo. Posebej za Ninino zgodbo se občasno zdi, da bi se lahko dogajala tudi petdeset let prej, le v njenih pogovorih s samozavestno, odločno in svobodomiselno prijateljico Sandro, ki jo spodbuja, naj Bojana zapusti, dobimo občutek, da se zgodba dogaja v sedanjosti oziroma bližnji preteklosti. Lažje bi razumeli tudi Verin občutek osamljenosti, krivde in sramu ob poporodni depresiji, ki je sicer še danes tabu, a vseeno nekaj, o čemer smo bolj ozaveščeni kot v poznih sedemdesetih oziroma zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko Vera najverjetneje sploh ni vedela, kaj se z njo dogaja. Poleg psihološkega raziskovanja likov se roman osredinja tudi na vzorce, ki jih podedujemo od prednikov. Čeprav Verina mama v romanu nikoli ne spregovori, se izkaže, da je tudi ona čutila klopotec v trebuhu. Zgodba kaže nekakšno napredovanje, od Verine mame, ki s klopotcem ni zmogla živeti, prek Vere, ki se je z njim borila po svoje, z alkoholom in pisanjem poezije, do Nine, za katero lahko ob koncu optimistično upamo, da ji bo uspelo razbiti okove podedovane travme. Prav tako se zasveti možnost, da bosta Vera in Nina premostili razdaljo, ki se je z leti ustvarila med njima, ter vzpostavili bolj pristen in topel odnos. Roman tako deluje očiščevalno, saj sporoča, da je mogoče zaživeti drugače in da za to nikoli ni prepozno. Veliko vlogo pri tem ima za obe junakinji prav pisanje – to je poleg klopotca, ki se vrtinči v njunem drobovju, še ena stvar, ki jo imata skupno. S pisanjem ta klopotec pravzaprav premagujeta. Vera poezijo piše ponoči, ko ima čas in mir, Nina v najstniških letih poskuša tudi sama, a jo od pisanja odvrne prav Vera, ki njene pesmi brez dovoljenja pokaže stricu. Nina to občuti kot izdajo in pisanje za dolga leta opusti, želja pa v njej ponovno vzbrsti, ko se po ločitvi in bolezni sooča s svojo preteklostjo, s klopotcem. Roman je tako tudi svojevrstna hvalnica terapevtski in katarzični moči besed, izlitih na papir. Moški liki v romanu nastopajo samo obrobno, a vendarle je vredno omeniti, da jih je Maja B. Kranjc prikazala plastično, in ne zgolj stereotipno v vlogi antagonistov. Tine, Verin mož in Ninin oče, si želi, da bi družina ostala skupaj, a ga Verin hlad potiska vse dlje od doma. Ne on ne Vera nista dovolj čustveno opremljena, da bi odnos lahko rešila. Nina ima pravzaprav več lepih in toplih spominov nanj kot na Vero, pa vendar Tine v njenem življenju nima večje vloge in v celoti zbledi v Verini senci. Ninin partner Bojan je Tinetovo nasprotje, bolj je podoben Veri, saj je oblasten in obsojajoč, s taščo pa si delita tudi odvisnost od alkohola, na nek način postaneta zaveznika, zaradi česar postane Nina še bolj priklenjena nanj. Bojan je do Nine in do njunega sina Petra tako verbalno kot fizično nasilen, a se v ozadju nakazujejo tudi njegovi notranji boji, posebej z odvisnostjo, ki se je zmore rešiti. Roman je do njega prizanesljiv in dopušča, da se lahko spremeni, vendar pa z jasnim sporočilom, da gre za odnos, od katerega se mora Nina oddaljiti. Kdo smo brez tistih, na katere nas vežejo nevidne niti, se sprašuje roman Klopotec. Oblikujejo nas družina, odnosi, ki jih pletemo z ljudmi okoli sebe. Roman se osredotoča predvsem na družinske in partnerske vezi, na družino kot osnovno celico. Odsotnost širše družbene dimenzije sicer povzroča dezorientiranost v času in prostoru, po drugi strani pa ustvari toliko bolj precizno izrisane psihološke portrete glavnih junakinj. Dogajanje teče gladko in čeprav zajema dolgo obdobje, je avtorica dobro izbrala in izpostavila ključne momente v življenju protagonistk. Roman Klopotec je suveren prehod Maje B. Krajnc od poezije k prozi, pri čemer je avtorica ohranila poetičnost jezika in slogovno izpiljenost. Kljub nekaterim pomanjkljivostim lahko rečemo, da je to tenkočuten roman, ki bo gotovo nagovoril marsikaterega bralca, in predvsem bralke, in da se že veselimo njenega drugega romana.

Vojna Združenih držav Amerike proti Iranu vznemirja tudi številne na Hrvaškem. Posebej zato, ker je te dni v Split priplula ameriška letalonosilka USS Gerald Ford, ki je sodelovala pri operacijah na Bližnjem vzhodu. Trenutne napete svetovne razmere so nekako prisilile večna tekmeca premierja Plenkovića in predsednika države Milanovića, da skupaj sedeta za mizo, kar se bo zgodilo v sredo. Srečujeta se namreč svet za nacionalno varnost in obrambo, ki se nista sestala od leta 2021. Kako pa razmere na Bližnjem vzhodu vplivajo na hrvaški turizem? Pa tudi o največji aferi v hrvaškem športu, kako je iz Hrvaške smučarske zveze izginilo 30 milijonov evrov.

V Vetrinjskem dvoru v Mariboru je potekal javni pogovor s prvim predsednikom Republike Slovenije Milanom Kučanom, ki ga je vodil Matevž Frangež. Dogodek je bil namenjen razmisleku o položaju Slovenije v času velikih globalnih sprememb, o vlogi Evrope ter o odgovornosti politike in družbe v obdobju negotovosti. Milan Kučan je v pogovoru poudaril pomen skupnosti, politične odgovornosti in aktivnega državljanstva. Opozoril je na spremenjene razmere v svetu, kjer po njegovih besedah vse pogosteje prevladuje logika moči namesto načel, na katerih je temeljil dosedanji mednarodni red. Posebej je izpostavil tudi pomen jasnih stališč glede temeljnih vrednot, človekovih pravic in mednarodnega prava. V razpravi je bilo veliko pozornosti namenjene pomenu demokratične udeležbe ter vprašanju, kakšno družbo želimo graditi v prihodnje. Kot je dejal Kučan, so sanje o boljši družbi pomembne, vendar jih je treba uresničevati tudi z aktivno politično udeležbo. Pogovor je potekal 10. marca 2026 v Mariboru. Naslovna foto: Marko Pigac

Poslušalka bi rada doma naredila napolitanke in je prosila za nasvet. Sestra Nikolina ji je povedala, kako si lahko pripravi kremo, v bistvu kar dve, oblate pa bo treba kupiti. Lahko jih uporabi cele, ali pa prereže, da bo dobila več plasti. Za čokoladno kremo potrebujemo 2 jajci, 15 dag sladkorja (to je 3-5 žlic kristal sladkorja), 1 ½ dl mleka, zvrhano žlico (3 dag) kakava in 3-4 dag čokoladnega prahu. Sestavine zmešamo in damo v kovinsko posodo, ki jo postavimo nad vrelo vodo. Mešamo, da dobimo pravo čokoladno kremo. Če je zelo gosta, dodamo še malo mleka. Skuhamo jo, da postane gladka. Odstavimo jo in dodamo 2-3 žlice ruma. Odstavimo, da se ohlaja. Posebej zmiksamo smetano, ki ji dodamo malo želatine (2 lista želatine, ki smo jo zmehčali v mrzli vodi). Ko je čokoladna krema že hladna, vmešamo smetano in dobimo krasen čokoladni namaz. Ko namaže plasti napolitanke, jih mora še obtežiti in oviti v mokro servieto, da bodo mehke. Nareže jih z dobrim, ostrim nožem ali žagico - z električnim nožem gre dobro. so tudi zunanjosti, da se ne drobi. Tako da to je pa skoraj obvezno. Ja, da naredi pa potem ko je to zavito, pa obteži, pa bo potem kakor treba. Za limonino kremo potrebujemo 3 žlice ostre moke in ½ l mleka. To zakuhamo, kakor kuhamo puding. V mleko dodamo tudi 15 dag sladkorja, vanilin sladkor pa damo v smetano med miksanjem. Lahko dodamo še kakšno žlico likerja in sok 2 ali 3 limon (po želji pomaranč). V kuhan puding pa dodamo še malo razmočene želatine. Če pozabimo, jo lahko dodamo v stepeno smetano. V ohlajeno kremo zamešamo že 30 dag dobro zmiksanega masla. Napolitanke sestavimo tako kot pri čokoladni kremi.

V oddaji Primorski kraji in ljudje bomo gostili Matjaža Periča. Ljubitelj in vzreditelj ptic iz Izole dosega izjemne rezultate na domačih in mednarodnih razstavah. Posebej ljubi so mu liščki in čižki. V tem obdobju je v njegovih kletkah okrog sto ptic, se bo pa njihovo število kmalu občutno povečalo, saj se približuje obdobje parjenja. Naslednji meseci bodo zato za Matjaža Periča kar naporni, saj ima kot podjetnik ob vsakodnevni skrbi za ptice tudi veliko drugega dela. Pred nekaj dnevi je vseeno našel čas tudi za pogovor o svoji ljubezni do ptic. Pred mikrofon ga je povabila Jasna Preskar.

Poslušalka je prosila za nasvet za petkovo fižolovo ali pa lečino juho brez mesa. Sestra Nikolina pravi, da lahko pustimo zrnje v juhi, še boljša pa je kremna juha. V tem primeru juhi lahko še kaj dodamo in je bolj bogatega okusa. Fižol ali pa lečo skuhamo in nato stlačimo oziroma prepasiramo skozi cedilo. Posebej pa na čebuli prepražimo na rezine naribane korenček in 1-2 krompirja, gomolj zelene iz ozimnice in po želji še kakšno drugo zelenjavo. Posolimo in prilijem ter pokrito zdušimo. Zmiksamo s paličnim mešalnikom in zlijemo v juho. Če pa bomo pustili fižol in lečo v zrnju, pa damo narezano zelenjavo kuhat zraven, dodamo še lovor. Po želji lahko na koncu dodamo smetanov podmet.

Postni čas je obdobje tišine, razmisleka in notranje prenove. Kaj sploh pomeni post v krščanskem življenju? Je le odpoved hrani ali veliko več kot to? Spregovorili bomo o tem, čemu post služi, kako nas vabi k večji zbranosti, solidarnosti in poglobitvi odnosa z Bogom ter z bližnjimi. Posebej bomo osvetlili tudi pomen pepelnice – zakaj smo v katoliški tradiciji zaznamovani s pepelom in kako to znamenje pokore in spreobrnjenja govori o minljivosti, ponižnosti in novem začetku. O trenutku ustavitve, razmisleka in duhovne prenove govori duhovnik dr. Anže Cunk.

Sistem normiranih odhodkov je ena najpogosteje uporabljenih davčnih ureditev za samostojne podjetnike, predvsem zaradi svoje enostavnosti in preglednosti ter nizke davčne stopnje. Z letom 2026 pa se pravila tega sistema pomembno spreminjajo. Država na eni strani zvišuje prihodkovne pragove za ohranitev statusa normiranca, po drugi pa zaostruje pogoje za obvezen izstop in predvsem za vnovični vstop v sistem. Posebej pomembna novost je omejitev, po kateri se zavezanec, ki zapre dejavnost ali izstopi iz sistema normiranih odhodkov, vanj ne more vrniti več let, ne glede na razlog zaprtja. Kaj te spremembe pomenijo v praksi, kdo bo moral iz normiranstva izstopiti že v letu 2026 in kako naj se podjetniki pravočasno in pravilno pripravijo? O tem smo se pogovarjali z davčno svetovalko Natalijo Kunstek, ki je med drugim tudi članica upravnega odbora Zbornice davčnih svetovalcev Slovenije.

Posebej se posvečamo nagradam Ksenije Hribar, besedi leta, ki je tokrat božičnica, letu 2026 kot letu Zofke Kveder in Srečka Kosovela, pa razstavi Mozaični trenutki časa v galeriji Equrna.

“Dokler dobička ne realiziramo, je vse skupaj psihološki konstrukt. Ljudje pa se začnejo obnašati, kot da je ta denar že njihov,” opaža psiholog Aleksander Zadel. Po njegovem mnenju prav tu nastane učinek lažnega občutka varnosti, ki vodi v pretirano potrošnjo ali napačne finančne poteze. Posebej je opozoril na nevarnost upanja v investiranju. “Upanje ne sodi v upravljanje premoženja. Ko upamo, smo že prepustili nadzor nečemu zunaj sebe.” Investiranje mora temeljiti na zavestnih odločitvah, jasnih mejah in realnih zmožnostih, ne pa na želji, da se bo trg ‘nekako izšel'. Ob tem spomni: “Če zadenete na loteriji, boste čez dve leti, po vsej verjetnosti, v debeli, globoki depresiji.” “Denar ni cilj. Je sredstvo. Če ga spremenimo v cilj, nas bo vedno držal v stanju tesnobe,” je sklenil Zadel. Po njegovih besedah je najtežja, a pogosto najbolj pravilna odločitev vlagatelja ta, da ob hrupu trga ostane zvest svoji strategiji – in včasih preprosto ne naredi nič ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ - poglobljene članke ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termini: Ljubljana - 22. januar 2026 med 17.00 in 20.30 Maribor 5. februar 2026 med 17:00 in 20:30 Info: www.money-how.si/dogodki ______________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord ______________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

Sogovornica, mama dveh otrok, mora po petih letih življenja v najemniškem stanovanju tega zapustiti, saj ga sicer zelo razumevajoči lastniki prodajajo. Kljub mesece dolgemu intenzivnemu iskanju najemniškega stanovanja v Ljubljani, rešitve še nimajo: nihče stanovanja noče oddati enostarševski družini z dvema najstnikoma in dvema majhnima kužkoma, sploh, ker poleg doma potrebujejo tudi prijavo naslova. Na to ne želi pristati večina lastnikov, še manj jih pristaja na subvencijo stanarine oz. želijo, da se v pogodbe vpišejo lažni, nižji zneski najemnin. Nato zahtevajo plačilo razlike v gotovini ali pa od najemnika izsilijo plačilo davka, ki ga sicer državi plačuje lastnik. Posebej enostarševske družine so na najemniškem trgu popolnoma stisnjene v kot, ob tem pa sogovornica opozarja, da pa bi bilo kar nekaj lastnikov pripravljenih stanovanje oddati, če bi ob najemnini lahko prejemali tudi spolne usluge.

Vsak otrok začne svojo pot z drugačnim nahrbtnikom. Nekateri s polnim, drugi s praznim.Revščina otroku ne vzame samo materialnih dobrin, ampak mu postopoma krči dostop do znanja, občutka varnosti in prepričanja, da je vzpon po družbeni lestvici sploh mogoč. Prof. dr. Vesna Leskošek brez olepševanja predstavi, kako šola, ki naj bi blažila neenakosti, pogosto dela prav nasprotno in nagrajuje že uspešne. V takih razmerah socialna mobilnost postane bolj ideal kot realna možnost. Posebej izstopajo izkušnje romskih otrok, ki poleg pomanjkanja nosijo še breme predsodkov, zaradi česar je njihova pot navzgor še bolj strma.   Foto: STA

Različne dobrote lahko pripravimo za praznične dni. Pri tem si lahko pri kakšnih sladicah, morda piškotih, pomagamo tudi s kostanjem, ki smo ga nabrali, naredimo še kakšen kostanjev nadev ali pa pri dodamo kostanj, da bodo piškoti, sladica malce drugačnega, boljšega okusa. Sestra Nikolina nam je povedala, kako naredimo sladico: kostanjev domači prijatelj. Miksamo 10 dag masla in15 dag sladkorja, vanili sladkor pridamo in 3 jajca. To dobro zmiksamo, da dobimo kremasto, bolj rahlo zmes. Posebej pripravimo si 26 dag pšenične ali pa pirine moke s pecilnim praškom in 5-6 dag orehov ali mandljev in 30 dag kostanja. Vse suhe sestavine premešamo, dodamo orehe (po želji še kakšno rozino). Nato napravimo gladko testo in iz njega oblikujemo štručke. Pečemo 30-40 minut. Ohlajene narežemo na debelino do pol centimetra.

Različne dobrote lahko pripravimo za praznične dni. Pri tem si lahko pri kakšnih sladicah, morda piškotih, pomagamo tudi s kostanjem, ki smo ga nabrali, naredimo še kakšen kostanjev nadev ali pa pri dodamo kostanj, da bodo piškoti, sladica malce drugačnega, boljšega okusa. Sestra Nikolina nam je povedala, kako naredimo sladico: kostanjev domači prijatelj. Miksamo 10 dag masla in15 dag sladkorja, vanili sladkor pridamo in 3 jajca. To dobro zmiksamo, da dobimo kremasto, bolj rahlo zmes. Posebej pripravimo si 26 dag pšenične ali pa pirine moke s pecilnim praškom in 5-6 dag orehov ali mandljev in 30 dag kostanja. Vse suhe sestavine premešamo, dodamo orehe (po želji še kakšno rozino). Nato napravimo gladko testo in iz njega oblikujemo štručke. Pečemo 30-40 minut. Ohlajene narežemo na debelino do pol centimetra.

»Živeti je treba vsak dan posebej. Nikoli ne veš, kateri je zadnji.« Tako pravi Nina Milič, ki je pri 39 letih zbolela za rakom dojke. Ob besedi rak vsak najprej pomisli na smrt – tudi Nina je. Toda z boleznijo se je uspešno spopadla in s svojo izkušnjo navdihuje druge. Po končanem zdravljenju ji je novo moč dal šport, predvsem tek. Svojo zgodbo o pogumu in upanju, o skupini za hojo in tek pri združenju Europa Donna ter o najintimnejših trenutkih zdravljenja je delila v oddaji Med štirimi stenami na Prvem.

Slovenci imamo lepo in dobro tradicijo mladinskega filma, pomislimo samo na Srečo na vrvici, Poletje v školjki ali Gremo mi po svoje, če jih omenimo samo nekaj. Film Elvis Škorc scenaristke Janje Vidmar, ki je scenarij napisala po svoji uspešni istoimenski knjižni predlogi, in režiserja Borisa Jurjaševiča ji suvereno sledi. Posebej preseneti tekoč potek zgodbe, domiselni dialogi, spretna montaža, čarobna fotografija in glasba ter iznajdljiva režija in dobro vodenje igralcev, tako uveljavljenih kot mladih, ki pred kamero stojijo prvič. Med njimi izstopa Maks Peštaj Zevnik v vlogi naslovnega Elvisa Škorca, ki bo imel v resničnem življenju najbrž kar nekaj težav prepričati ljudi, da nikakor ni tak genialni štor kot v filmu, tako prepričljivo se je vživel v vlogo, čeprav je v resnici kot mlad igralec genialen. Boris Jurjaševič je imel srečno roko ali bolje dobro intuicijo tudi pri igralcih, ki v filmu zastopajo odrasli svet: odličen je samo rahlo melanholični, sicer pa prizemljeni Matej Puc v vlogi ločenega očeta, ravno prav nevrotična in zaletava Iva Krajnc Bagola kot Elvisova mama, simpatično nergavi Gojimir Lešnjak Gojc, spravljiva in izkušenj polna babica Zvezdana Mlakar in novi izbranec Elvisove mame, Elvisov zelo človeški učitelj kemije Marko Mandić. Zakaj zgodba Elvisa Škorca pritegne? Osnovna tema nikakor ni lahka, ob tako že težavnem obdobju najstniških let je tu še družinska problematika: Elvis odrašča z mamo, mlajšo sestro in babico, mamo svojega očeta, in kot da to za mlado srce še ne bi bilo dovolj, Elvis izve, da je mama noseča in to s človekom, ki mu je zelo blizu. Poleg vsega tega je še zaljubljen v najlepše dekle na šoli, ki pa je, kot bi rekli stari, "lisička". Stvar bi lahko torej hitro, po neki drugi slovenski tradiciji, zdrsnila v molovske tone, zgodilo pa se je nasprotno, nekako v Feydeaujevem slogu, ki je nekoč rekel, da če želiš napisati dobro komedijo, si jo najprej zamisli kot tragedijo. Film Elvis Škorc namreč premore veliko humornih domislekov in splošen, spodbuden, komično naravnan ton, ki ne popušča. In prav ta svetla obdelava v osnovi temačne teme je gotovo tisto, kar pritegne – številni Elvisu podobni genialni štori in drugi občasni ali stalni šolski obstranci, pa bodo v filmu tudi našli kak nasvet ali dva, kako se spopasti z različnimi razrednimi "nasilneži brez razloga". Film, ki je nastal v koprodukciji z RTV Slovenija, sicer izstopa še po nečem: jezikovno in govorno današnjega sveta mladih ne olepšuje, ampak sledi vsakdanji govorici, kar mu vtisne pečat pristnosti. Tako na primer v filmu naletimo tudi na napačno, zdaj že pandržavno rabo glagola rabiti – pravzaprav bi bilo čudno, če take napačne rabe - kljub vsem osebnim pomislekom in odporu - v filmu, kot je Elvis Škorc, ne bi slišali. Film je namenjen starejšim od sedmih let, ne dvomim pa, da si ga bodo z veseljem ogledale tudi starejše generacije mladih in mladih po duhu. Recenzijo je napisal Matej Juh.

Poslušalec je prosil sestro za recept za testo za žlikrofe. Pripravimo testo, ki je nekako med vlečenim in rezančnim, pravi sestra Nikolina. Potrebujemo ½ kg moke, 1 žličko soli, 1 žlico olja in 2 jajci ter malo tople vode. Zamesimo testo, ki ne sme biti tako mehko, kot je za zavitek (štrudelj), pa tudi ne tako krepko kot za rezance. Dobro ga pregnetemo in oblikujemo v hlebček. Ko ga prerežemo, mora biti enotno (kot obdelan plastelin). Postavimo ga na pomokano desko in pokrijemo s skledo (površine hlebčka nič ne namažemo z oljem). Tako naj počiva ½ ure ali eno uro. Dlje, kot bo počivalo, lepše se bo valjalo. Slednje lahko naredimo na pultu ali pa na pomokani deski. Razvaljamo za eno do dva milimetra debelo, oblika naj bo čimbolj pravokotna. Posebej pripravimo mesni, krompirjev ali skutin nadev. Za mesni nadev lahko uporabimo meso (pečenko, zrezek, meso iz juhe), ki je ostalo od (nedeljskega) kosila. To meso zmeljemo in začinimo: dodamo česen, praženo čebulo ali drobnjak, sol in poper, jajce (ali vsaj rumenjak). Če je nadev bolj suh, lahko prilijemo kakšno žlico juhe. Iz tega oblikujemo kroglice v velikosti majhnega, drobnega oreha. To naredimo preden razvaljamo testo, saj moramo kroglice polagati na še vlažno testo. Med kroglicami naj bo za en prst prostora. Testo s koleščkom odrežemo na kvadratke in te s prsti zagrnemo in spojimo stranice med seboj. Na koncu z vilicami stisnemo stranice. Ob tem iztisnemo zrak in naredimo gubice oziroma grebenčke. Kuhamo jih v vreli, slani vodi. Kuhane s penovko poberemo na pladenj in v lonec položimo naslednje. Žlikrofe zabelimo s prepraženimi drobtinami. So tudi kot priloga k mesnim jedem ali samostojna jed, zabeljena z ocvirki.

Poslušalec je prosil sestro za recept za testo za žlikrofe. Pripravimo testo, ki je nekako med vlečenim in rezančnim, pravi sestra Nikolina. Potrebujemo ½ kg moke, 1 žličko soli, 1 žlico olja in 2 jajci ter malo tople vode. Zamesimo testo, ki ne sme biti tako mehko, kot je za zavitek (štrudelj), pa tudi ne tako krepko kot za rezance. Dobro ga pregnetemo in oblikujemo v hlebček. Ko ga prerežemo, mora biti enotno (kot obdelan plastelin). Postavimo ga na pomokano desko in pokrijemo s skledo (površine hlebčka nič ne namažemo z oljem). Tako naj počiva ½ ure ali eno uro. Dlje, kot bo počivalo, lepše se bo valjalo. Slednje lahko naredimo na pultu ali pa na pomokani deski. Razvaljamo za eno do dva milimetra debelo, oblika naj bo čimbolj pravokotna. Posebej pripravimo mesni, krompirjev ali skutin nadev. Za mesni nadev lahko uporabimo meso (pečenko, zrezek, meso iz juhe), ki je ostalo od (nedeljskega) kosila. To meso zmeljemo in začinimo: dodamo česen, praženo čebulo ali drobnjak, sol in poper, jajce (ali vsaj rumenjak). Če je nadev bolj suh, lahko prilijemo kakšno žlico juhe. Iz tega oblikujemo kroglice v velikosti majhnega, drobnega oreha. To naredimo preden razvaljamo testo, saj moramo kroglice polagati na še vlažno testo. Med kroglicami naj bo za en prst prostora. Testo s koleščkom odrežemo na kvadratke in te s prsti zagrnemo in spojimo stranice med seboj. Na koncu z vilicami stisnemo stranice. Ob tem iztisnemo zrak in naredimo gubice oziroma grebenčke. Kuhamo jih v vreli, slani vodi. Kuhane s penovko poberemo na pladenj in v lonec položimo naslednje. Žlikrofe zabelimo s prepraženimi drobtinami. So tudi kot priloga k mesnim jedem ali samostojna jed, zabeljena z ocvirki.

To jed lahko pripravimo v kombinaciji z mesom ali s krompirjem, lahko pa uporabimo oboje. Jajčevce je potrebno najprej olupiti (če so mladi, to lahko izpustimo) in narežemo na tanjše rezine in jih malo posolimo. Čez nekaj časa jih obrišemo ter opečemo na olju. Poberemo jih pravi čas, da so še na pol mehki. Posebej pripravimo mesno sekanico, se pravi zmleto meso. Prepražimo ga, da je okusno. V posodo za narastke ali pekač nalagamo plasti jajčevcev in mesa. Da bo bolj okusno, dodamo še malo paradižnikove mezge. Lahko pa vmes dajemo še na listke narezan in al-dente kuhan krompir. Na vrhu polijemo z jajčnim mlekom, dodamo malo smetane. Prebodemo z vilico, da bo sočno. Na vrhu naribamo sir in damo v pečico. Na vrhu pokrijemo z alu-folijo ali pa s pokrovom. Pečemo 10 do 15 minut, nato odkrijemo in pečemo še 15 minut, da dobi lepo barvo.

To jed lahko pripravimo v kombinaciji z mesom ali s krompirjem, lahko pa uporabimo oboje. Jajčevce je potrebno najprej olupiti (če so mladi, to lahko izpustimo) in narežemo na tanjše rezine in jih malo posolimo. Čez nekaj časa jih obrišemo ter opečemo na olju. Poberemo jih pravi čas, da so še na pol mehki. Posebej pripravimo mesno sekanico, se pravi zmleto meso. Prepražimo ga, da je okusno. V posodo za narastke ali pekač nalagamo plasti jajčevcev in mesa. Da bo bolj okusno, dodamo še malo paradižnikove mezge. Lahko pa vmes dajemo še na listke narezan in al-dente kuhan krompir. Na vrhu polijemo z jajčnim mlekom, dodamo malo smetane. Prebodemo z vilico, da bo sočno. Na vrhu naribamo sir in damo v pečico. Na vrhu pokrijemo z alu-folijo ali pa s pokrovom. Pečemo 10 do 15 minut, nato odkrijemo in pečemo še 15 minut, da dobi lepo barvo.

Začetek novega šolskega leta prinaša tudi odločanje o številnih obšolskih dejavnostih. Starši in otroci se znajdejo pred vprašanjem, koliko aktivnosti izbrati in katere so primerne za posamezno starost. Strokovnjaki poudarjajo, da je pri tem ključno upoštevati želje otrok in jim omogočiti, da preizkusijo različna področja. Profesorica razvojne psihologije Ljubica Marjanovič Umek opozarja, da je za mlajše osnovnošolce dovolj ena do dve redni interesni dejavnosti, saj otroci potrebujejo tudi prosti čas za igro, ustvarjalnost in počitek. Posebej pomembne so gibalne dejavnosti: Svetovna zdravstvena organizacija priporoča vsaj 60 minut zmerne do intenzivne telesne dejavnosti dnevno. Ravnatelj Osnovne šole Kašelj Jernej Šoštar pravi, da šole ponujajo pester izbor interesnih dejavnosti, a da prav prosti čas ostaja neprecenljiv za otrokov razvoj.

Pred dnevi je umrl lutkovni ustvarjalec Tine Varl. Rodil se je leta 1940 v Mariboru, že kmalu je deloval v različnih mariborskih lutkovnih gledališčih. Leta 1974 je bil pobudnik in soustanovitelj Lutkovnega gledališča Maribor, v letih od 1991 do 1998 je bil njegov direktor in umetniški vodja. Dolga leta je kot predsednik odbora za lutkarstvo pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije pomagal razvijati lutkarstvo doma in v zamejstvu. Od šestdesetih let je organiziral letna srečanja amaterskih in poklicnih lutkarjev. Skupaj z ženo Bredo Varl sta ustvarjala v lutkovnih gledališčih v Sloveniji in Avstriji, na nacionalni televiziji in za slovenski program avstrijske televizije. Posebej pomembno je bilo njegovo pedagoško in mentorsko delo. V Mariboru je ustanovil mednarodni lutkovni festival – Poletni lutkovni pristan, ki ga letos prirejajo že šestintridesetič. Tine Varl je prejel številna stanovska priznanja, med njimi Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo na področju lutkarstva, Glazerjevo nagrado za življenjsko delo, bronasti grb mesta Maribor, Tišlerjevo nagrado za življenjsko delo med koroškimi Slovenci in zlati znak Republike Avstrije za kulturno delovanje. Z lutkovnima ustvarjalcema Bredo in Tinetom Varlom se je leta 2000 pogovarjala Vida Curk.

Pred vstopom v poletno počitniško dopustniški čas smo se z Alenko Rebula pogovarjali o potrebi po lepem, po svetlobi. Posebej v trenutnem času delovanja temnih sil, vsega tega, kar ustvarja nasilje, uničenje, bolečino, klic poteptanih. Toliko bolj je ob vsem tem potrebno, da smo sami majhno sonce, ki ga širimo in s tem ustvarjamo drugačen svet. Mir ni dobrina, ki bi se obnavljala sama po sebi. Kolikor delamo za mir toliko ga je. V svojem malem svetu lahko naredimo veliko. Presegajmo kar nas ločuje in s tistimi, ki želijo dobro kot mi, združujmo kar nas povezuje.

Pred vstopom v poletno počitniško dopustniški čas smo se z Alenko Rebula pogovarjali o potrebi po lepem, po svetlobi. Posebej v trenutnem času delovanja temnih sil, vsega tega, kar ustvarja nasilje, uničenje, bolečino, klic poteptanih. Toliko bolj je ob vsem tem potrebno, da smo sami majhno sonce, ki ga širimo in s tem ustvarjamo drugačen svet. Mir ni dobrina, ki bi se obnavljala sama po sebi. Kolikor delamo za mir toliko ga je. V svojem malem svetu lahko naredimo veliko. Presegajmo kar nas ločuje in s tistimi, ki želijo dobro kot mi, združujmo kar nas povezuje.

Tri leta po pandemiji covida-19 strokovnjaki ugotavljajo, da je ta med otroki in mladostniki povzročil sindemijo, množico negativnih učinkov, zlasti na telesni in gibalni razvoj. V letošnji raziskavi SLOfit – športnovzgojni karton so podatki pokazali, da rezultati še vedno močno zaostajajo za predkoronsko ravnjo, trendi pa ostajajo skrb vzbujajoči. Posebej izstopa hkraten upad gibljivosti in eksplozivne moči – kombinacija, ki je redka in alarmantna. Telesna zmogljivost pomembno vpliva tudi na čustveno odpornost, samozavest in socialne veščine otrok. Pomanjkanje gibanja tako ne vodi le v slabšo telesno pripravljenost, ampak povečuje tudi tveganje za vedenjske in čustvene težave, kar zahteva resen in celosten odziv šol in širše družbe.Sogovornik: profesor doktor Gregor Starc, vodja meritev nacionalnega sistema ŠVK in član raziskovalne skupine SLOfit na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani

Ptice so izjemno raznolike živali. V Sloveniji jih živi malo manj kot 400 vrst. Pred kratkim je v slovenščini izšel prevod enega od najbolj znanih priročnikov ljubiteljev ptic z naslovom »Ptice Slovenije, Evrope in Sredozemlja«. Urednik te izdaje in direktor Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije Tilen Basle je spregovoril o stanju ptičjih vrst pri nas in po svetu. Najbolj ogrožene so ptice kulturne krajine, predvsem zaradi krčenja njihovih habitatov. Število ptic po svetu se zmanjšuje, nekatere vrste pa se na podnebne in druge spremembe uspešno prilagajajo.

Posvetili smo se zdravju in gibanju. V ospredju našega zanimanja je bila vadba za moč, ki igra sploh pri starejših pomembno vlogo, saj zavira mišično atrofijo in upočasnjuje osteoporozo. Z nami je bil osebni trener Jure Kovačič, ki je pojasnil, zakaj je vadba za moč tako pomembna po 40. letu starosti in kako se je lotimo kar doma, brez drage opreme.

Poslušalka bi rada pripravila sočno krompirjevo solato, da bi tako porabila meso, ki je ostalo od prazničnega kosila. Sestra Nikolina ji je svetovala, naj skuha krompir v olupkih, ga čim bolj vročega olupi, tanko nareže in takoj zabeli z oljem. Malo naj premeša in pokrije, da se olje vsrka v krompir in ga tako zmehča. Posebej naj pripravi marinado (kis, sol in poper), k tej solati doda tudi narezano čebulo in narezane kisle kumarice. Vse skupaj naj premeša in pusti, da se solata marinira, da se okusi premešajo med seboj. Lahko jo naredi tudi z jogurtnim prelivom: lonček jogurta, 2 žlici smetane, limonin sok, malo kisa, žličko majoneze ali gorčice. Tak preliv lahko uporabi za marsikatero kuhano solato, bodisi iz testenin, riža ali kaše.

Poslušalka bi rada pripravila sočno krompirjevo solato, da bi tako porabila meso, ki je ostalo od prazničnega kosila. Sestra Nikolina ji je svetovala, naj skuha krompir v olupkih, ga čim bolj vročega olupi, tanko nareže in takoj zabeli z oljem. Malo naj premeša in pokrije, da se olje vsrka v krompir in ga tako zmehča. Posebej naj pripravi marinado (kis, sol in poper), k tej solati doda tudi narezano čebulo in narezane kisle kumarice. Vse skupaj naj premeša in pusti, da se solata marinira, da se okusi premešajo med seboj. Lahko jo naredi tudi z jogurtnim prelivom: lonček jogurta, 2 žlici smetane, limonin sok, malo kisa, žličko majoneze ali gorčice. Tak preliv lahko uporabi za marsikatero kuhano solato, bodisi iz testenin, riža ali kaše.

Na današnji dan praznujemo mednarodni dan plesa, ki ga je leta 1982 ustanovil mednarodni plesni komite. Latvijsko-ameriški plesalec Mihail Barišnikov je v svoji poslanici ples označil za utelešen izraz skupne krhkosti, v slovenski poslanici pa je plesalec Boštjan Antončič, član priznane belgijske plesne skupine Rosas, pri plesu izpostavil dimenzijo časa in prostora. V avstrijskem Linzu ob Donavi pa se danes že dvaindvajsetič začenja filmski festival Crossing Europe, ki bo potekal vse do nedelje, 4. aprila. Danes pa lahko spremljate podelitev nagrade občinstva lux 2025. Za nagrado se bo potegovalo pet nominiranih filmov, dokumentarna filma Prestreženi in Animatorji, igrana filma Julie molči in Dahomej ter animirani film Valovanje. Vabljeni k poslušanju!

Na današnji dan praznujemo Mednarodni dan plesa, ki ga je leta 1982 ustanovil mednarodni plesni komite. Latvijsko-ameriški plesalec Mihail Barišnikov je v svoji poslanici ples označil za utelešen izraz skupne krhkosti, v slovenski poslanici pa je plesalec Boštjan Antončič, član priznane belgijske plesne skupine Rosas, pri plesu izpostavil dimenzijo časa in prostora. V avstrijskem Linzu ob Donavi pa se danes že dvaindvajsetič začenja filmski festival Crossing Europe, ki bo potekal vse do nedelje, 4. aprila. Danes pa lahko spremljate podelitev nagrade občinstva lux 2025. Za nagrado se bo potegovalo pet nominiranih filmov, dokumentarna filma Prestreženi in Dahomej, igrana filma Julie molči in Animatorji ter animirani film Valovanje. Vabljeni k poslušanju!

Kristjani danes praznujejo svoj največji praznik veliko noč, ko se spominjajo Jezusovega vstajenja. Na številnih mizah so bile tradicionalne velikonočne jedi, v cerkvah so potekale slovestne maše in bogoslužja. Posebej slovesno je v Vatikanu, kamor se ob prazniku tradicionalno stekajo množice vrnikov. Papež Frančišek je danes v tradicionalni poslanici Urbi et orbi pozval k svobodi veroizpovedi. Še posebej ostro je obsodil oboroževalno tekmo ter pozval h koncu konflitkov po svetu med drugim v Gazi in Ukrajini. V oddaji tudi: - Kljub Putinovi razglasitvi velikonočnega premirja v Ukrajini orožje ni utihnilo. Očitki letijo iz obeh strani - Največ plina Unija kupi od Združenih držav, uvoz se bo najverjetneje še povišal - V zdraviliščih zadovoljni z zasedenostjo med prazniki, več gostov predvsem iz Hrvaške, Srbije, Avstrije in Italije

Piše Ifigenija Simonović, bere Eva Longyka Marušič. Govori, naslov nove knjige Boruta Gombača je zavajajoč, česar pa ni mogoče zameriti, saj je za knjigo, kot je ta, res težko najti naslov, ki bi jo enopotezno označil. Ob prvem listanju je jasno, da ne gre za poezijo, za dramatiko, za esej ali za pesmi, namenjene glasbenemu svetu, po čemer je Borut Gombač znan že več desetletij. Gre za govorjenje o vseh zvrsteh pisanja na pesniški, žurnalističen, priložnosten ali memoarski način. V uvodu skuša avtor pojasniti, kakšne vrste je pravzaprav knjiga, ki jo je pripravil. Pravi, da to ni "zbirka priložnostnih govorov", temveč da gre "za posamezne pasaže, pa ne le iz govorov, ampak iz revijalnih in monografskih prispevkov, intervjujev, dnevnikov, scenarijev, javnih in zasebnih dopisovanj, knjižnih razstav, klepetanj ob kavici in kozarčku". Torej mešanica, ki pa vendarle mora imeti skupno nit. Kljub razkropljenosti se izkaže, da zapise povezuje razmislek o celotni avtorjevi karieri z različnih zornih kotov in spod peres različnih piscev. Zbirko torej sestavljajo izbrani izpiski iz najrazličnejših objav. Posebej zanimive so interpretacije posameznih verzov ali pesmi ali pa opisi okoliščin, ki so pripeljale do določenih zapisov. Zbirka je razdeljena na štiri sklope, ki se nanašajo na predmete avtorjevega pisateljskega in knjižničarskega udejstvovanja, torej poezije, radijskih iger, literature za otroke, pesnjenje za glasbo in delo v knjižnici. Sklope povezujejo zapisi, ki so nastali v zadnjih dvajsetih letih. Borut Gombač velja za enega pomembnejših pesnikov svoje generacije, saj je avtor petih pesniških zbirk in dobitnik prestižne Veronikine nagrade. Njegove pesmi za uglasbitev so popularne, predstavljajo poseben in pristen mariborski song. Kot žirant za nagrado Viteškega turnirja se Gombač v intervjujih in drugih zapisih predstavlja kot obziren, neumoren in nepristranski bralec poezije drugih avtorjev. Slikovito opisuje tudi delo knjižničarja. Zaposlen je namreč v Univerzitetni knjižnici Maribor in zato postaja še posebej prepoznavna osebnost obdravskega področja. Hkrati posveča pozornost tudi literaturi za otroke, tako pravljicam kot radijskim igram. V knjigi Govori Borut Gombač govori o tem, kaj misli o svojem delu oziroma kaj o njegovem delu mislijo in sprašujejo drugi. Ta zbirka zapisov je temelj avtobiografije in avtorefleksije, ki jo dopolnjujejo izjave ali zapisi novinarjev, pisateljskih kolegov, obiskovalcev knjižnice in bralcev. Vse kaže, da Boruta Gombača najbolj poznajo Petra Vidali, ki je napisala tudi spremno besedo, Bojan Tomažič, Peter Semolič, Miroslav Slana, Zoran Pevec, Maja Šučur, Nino Flisar, Melita Forstnerič Hajnšek, Muanis Sinanović ter Milan Vincetič, znameniti pesnik in mentor številnim slovenskim literatom, še posebej štajerskim in prekmurskim. Gombač se v svojih razmislekih naslanja na široko paleto piscev, pevcev in govorcev od Aristotela do Andreja Brvarja in Tomaža Šalamuna. Zato je knjiga Govori tudi zgoščen prikaz misli intelektualcev prvega četrtletja 21. stoletja, pa ne le misli glede na predmet ali vsebino, temveč tudi načina izražanja, teoretiziranja, modrovanja. Med Jurčičem in Gombačem je pač prišlo do silovitih premikov v literarnoteoretskem načinu pisanja! S to knjigo Borut Gombač tako rekoč samozavestno zaseda prostor, ki mu pripada in ki bi bil brez izpostave zapisov o svojem delu ali pogovorov z njim manj izrazit. Če se s pesniškimi zbirkami predstavlja kot pesnik, ni hkrati prepoznan tudi kot dramatik ali kolumnist, če pa se predstavi z vsemi svojimi poklici in interesi hkrati, pa je prepoznan kot vplivna osebnost v določenem kulturnem okolju. Pesmi, igre, pravljice, kolumne dandanes niso dovolj. Knjige so mrtve, če niso odprte. To Gombač spoznava kot knjižničar in kot avtor. Avtor mora stopiti na oder, spregovoriti o sebi, se odpreti, dopustiti listanje, dokazati vseprisotnost in se celo angažirati na drugih področij, sicer je neopažen in prej ali slej pozabljen. Knjiga Govori je pravzaprav album samodokazovanja. Med branjem pride do občutka, da avtor stoji pred reflektorjem, ki se neenakomerno ugaša in prižiga, bodisi le za hip, za osvetlitev kratkega zapisa, ali za daljši čas, ki je potreben za branje daljšega odstavka. Mediji so po naravi nekaj bežnega, zato postajajo tudi zbirke kolumn nov žanr knjižnih izdaj, same kolumne pa krajše in krajše, saj mediji kulturi dodeljujejo manj in manj prostora. Gombač je najbolj neposreden prav v odlomkih iz kolumn, ki jih že vrsto let piše za časopis Večer. Sproščenost nakazuje ciklus "ob kavi in kozarčku", še bolj pa drobci iz dnevniških zapisov. V intervjujih pa je soočen z vprašanji, ki zahtevajo razmislek o temah, ki jih sam od sebe morda ne bi načenjal. Borut Gombač je s knjigo Govori odkril nov način predstavitve samega sebe. Razmah literarne teorije, poglobitev literarne kritike in samorefleksije lahko preglasi poezijo in jo celo premakne na spodnje police. To je edino, kar avtor kot pesnik tvega. Na srečo je s poezijo, radijskimi igrami in kolumnami že toliko uveljavljen, da mu nikakršna kritika ali teorija ne moreta sesuti statusa pomembnega sodobnega literarnega ustvarjalca, lahko pa ga podkrepita.

Verjetno se nam je že zgodilo, da ko smo prišli v službo ali kak krog prijateljev in smo iskali tolažilne in vzpodbudne besede, ker smo bili v skrbeh, kaj vse še moramo postoriti v prihodnjih dneh, da nam je kdo od poslušajočih odgovoril: »Zaupaj. Vstopi v današnji dan. Dovolj je dnevu lastna teža…« Verjetno se takrat nismo zavedali, da podobno nas tolaži in nam daje upanja evangelist Matej v njegovem evangeliju: »Ne bodite torej v skrbeh za jutri, kajti jutrišnji dan bo imel svoje skrbi. Dovolj je dnevu njegova lastna teža.« Zaupam v te izrečene besede in če jim, sem jim pripravljen tudi slediti. Vera brez zaupanja je prazna. Verujem, ko zaupam v Boga in njegovo delovanje. Številne svetopisemske osebe in svetniki so kljub obilici vsakodnevnih skrbi ohranjali zaupanje v Boga in tako je Bog tudi preko preizkušenj življenja lahko ustvaril in tudi po njih delal čudovite stvari v njihovem življenju in v ljudeh s katerimi so se srečali. Spomnimo se samo svetopisemskih oseb – Mojzesa, prerokov Ezekiela, Danijela v novi zavezi apostolov in med njima še posebej Petra in Pavla. Ali svetnikov od naših slovenskih blaženih in mučencev – bl. Antona Martina Slomška, Alojzija Grozdeta, svetega papeža Janeza Pavla II. in tudi v tem letu v svetem letu upanja bo papež Frančišek ob svetoletnem srečanju najstnikov 27.4., razglasil za svetega Carla Acutisa – svetnika v kavbojkah, kot ga nekateri pojmujejo. Posebej mi je všeč njegova misel: »Vsi se rodimo kot izvirniki, mnogo pa jih žal umre kot fotokopije!« Geslo tega leta svetega letaje romarji upanja. V tem dnevu Vas povabim, da ne bodimo fotokopije, ki so izgubile zaupanje v Boga in jih preplavljajo zgolj skrbi in ječe sedanjega sveta. Ostanimo izvirnik zaupanja - upanja in kot romarji upanja ga prinašajmo…

Naša gostja je bila tokrat astrofizičarka dr. Andreja Gomboc. Pogovarjali smo se o slovesu satelita Gaia, pri katerem je sodelovala tudi sama, o vlogi znanosti v Evropski vesoljski agenciji in o tem, kako se razvija projekt GoChile. Posebej velja prisluhniti vabilu na poletno šolo astronomije za mlade, časa za prijavo z motivacijskim pismom ni več veliko.

Naša gostja je bila tokrat astrofizičarka dr. Andreja Gomboc. Pogovarjali smo se o slovesu satelita Gaia, pri katerem je sodelovala tudi sama, o vlogi znanosti v Evropski vesoljski agenciji in o tem, kako se razvija projekt GoChile. Posebej velja prisluhniti vabilu na poletno šolo astronomije za mlade, časa za prijavo z motivacijskim pismom ni več veliko.

⏰ Ofsaaaaaajd! Štiristoosmi prinaša vse o 20. krogu v 1. SNL. In to na način, da Žiga stoji na vzporedniku med samsungi in frizurami! Cel kup dogajanj, imitacija Alberta je mojstrska, analiza izjave Denisa Popovića, reprezentančnost Maribora, borbe za obstanek, kjer zdaj Nafta po Domžalah lovi Primorje.

V tokratni oddaji potujemo v avstrijski Linz, kjer poteka festival Crossing Europe, posvečen evropskim avtorskim filmom. Posebej zanimiv je letos sklop dokumentarcev - pogovarjali smo se s poljsko režiserko Lidio Duda in finsko režiserko Virpi Suutari. Ogledali pa smo si tudi filme, ki v teh dneh prihajajo na redni kinospored. Ryan Gosling in Emily Blunt sta nastopila v akcijski komediji Kaskader, ocenjujemo pa tudi francoski film Nenadoma sama, jadralsko pustolovščino okoli sveta, v kateri Vincent in Laura skušata rešiti svoj zakon. Film je nastal po knjižni predlogi jadralke Isabelle Autissier.

Letošnja žetev se je začela pozneje kot običajno, zlasti žetev pšenice pa prekinjajo pogosta neurja. Podnebne spremembe močno vplivajo na poljedelstvo, sadjarstvo in vinogradništvo, zato morajo kmetovalci pridelavo hrane čim bolj in čim hitreje prilagoditi spremenjenim podnebnim okoliščinam. Kmetom in mlinarjem poleg slabše letine sive lase povzroča tudi poceni žito oziroma moka iz Ukrajine. To utegne povzročati tudi težave v sistemu izbrane kakovosti, v katerega ravno letos vstopa naš žitni sektor. Bodo pridelovalci, ki morajo letos zlato zrnje prodajati za skoraj polovico ceneje kot lani, tudi zaradi naraščajočih stroškov pridelave deležni pomoči države? Kaj lahko sami storimo za večjo prehransko samooskrbo? O teh n drugih vprašanjih v zvezi z žetvijo, razmerah v kmetijstvu in na trgu v Studiu ob 17.00 z Lidijo Kosi. Gostje: Branko Virag, vodja kmetijstva v Skupini Panvita, predsednik Sekcije za kmetijska podjetja pri Gospodarski zbornici Slovenije, Karel Pojbič, direktor Mlinopeka iz Murske Sobote, Viktor Časar, kmetovalec iz Mlajtincev, podpredsednik Strokovnega odbora za poljedelstvo pri Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije. Posebej za oddajo smo se pogovarjali z ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Ireno Šinko.