Podcasts about posebej

Kristjani danes praznujejo svoj največji praznik veliko noč, ko se spominjajo Jezusovega vstajenja. Na številnih mizah so bile tradicionalne velikonočne jedi, v cerkvah so potekale slovestne maše in bogoslužja. Posebej slovesno je v Vatikanu, kamor se ob prazniku tradicionalno stekajo množice vrnikov. Papež Frančišek je danes v tradicionalni poslanici Urbi et orbi pozval k svobodi veroizpovedi. Še posebej ostro je obsodil oboroževalno tekmo ter pozval h koncu konflitkov po svetu med drugim v Gazi in Ukrajini. V oddaji tudi: - Kljub Putinovi razglasitvi velikonočnega premirja v Ukrajini orožje ni utihnilo. Očitki letijo iz obeh strani - Največ plina Unija kupi od Združenih držav, uvoz se bo najverjetneje še povišal - V zdraviliščih zadovoljni z zasedenostjo med prazniki, več gostov predvsem iz Hrvaške, Srbije, Avstrije in Italije

Piše Ifigenija Simonović, bere Eva Longyka Marušič. Govori, naslov nove knjige Boruta Gombača je zavajajoč, česar pa ni mogoče zameriti, saj je za knjigo, kot je ta, res težko najti naslov, ki bi jo enopotezno označil. Ob prvem listanju je jasno, da ne gre za poezijo, za dramatiko, za esej ali za pesmi, namenjene glasbenemu svetu, po čemer je Borut Gombač znan že več desetletij. Gre za govorjenje o vseh zvrsteh pisanja na pesniški, žurnalističen, priložnosten ali memoarski način. V uvodu skuša avtor pojasniti, kakšne vrste je pravzaprav knjiga, ki jo je pripravil. Pravi, da to ni "zbirka priložnostnih govorov", temveč da gre "za posamezne pasaže, pa ne le iz govorov, ampak iz revijalnih in monografskih prispevkov, intervjujev, dnevnikov, scenarijev, javnih in zasebnih dopisovanj, knjižnih razstav, klepetanj ob kavici in kozarčku". Torej mešanica, ki pa vendarle mora imeti skupno nit. Kljub razkropljenosti se izkaže, da zapise povezuje razmislek o celotni avtorjevi karieri z različnih zornih kotov in spod peres različnih piscev. Zbirko torej sestavljajo izbrani izpiski iz najrazličnejših objav. Posebej zanimive so interpretacije posameznih verzov ali pesmi ali pa opisi okoliščin, ki so pripeljale do določenih zapisov. Zbirka je razdeljena na štiri sklope, ki se nanašajo na predmete avtorjevega pisateljskega in knjižničarskega udejstvovanja, torej poezije, radijskih iger, literature za otroke, pesnjenje za glasbo in delo v knjižnici. Sklope povezujejo zapisi, ki so nastali v zadnjih dvajsetih letih. Borut Gombač velja za enega pomembnejših pesnikov svoje generacije, saj je avtor petih pesniških zbirk in dobitnik prestižne Veronikine nagrade. Njegove pesmi za uglasbitev so popularne, predstavljajo poseben in pristen mariborski song. Kot žirant za nagrado Viteškega turnirja se Gombač v intervjujih in drugih zapisih predstavlja kot obziren, neumoren in nepristranski bralec poezije drugih avtorjev. Slikovito opisuje tudi delo knjižničarja. Zaposlen je namreč v Univerzitetni knjižnici Maribor in zato postaja še posebej prepoznavna osebnost obdravskega področja. Hkrati posveča pozornost tudi literaturi za otroke, tako pravljicam kot radijskim igram. V knjigi Govori Borut Gombač govori o tem, kaj misli o svojem delu oziroma kaj o njegovem delu mislijo in sprašujejo drugi. Ta zbirka zapisov je temelj avtobiografije in avtorefleksije, ki jo dopolnjujejo izjave ali zapisi novinarjev, pisateljskih kolegov, obiskovalcev knjižnice in bralcev. Vse kaže, da Boruta Gombača najbolj poznajo Petra Vidali, ki je napisala tudi spremno besedo, Bojan Tomažič, Peter Semolič, Miroslav Slana, Zoran Pevec, Maja Šučur, Nino Flisar, Melita Forstnerič Hajnšek, Muanis Sinanović ter Milan Vincetič, znameniti pesnik in mentor številnim slovenskim literatom, še posebej štajerskim in prekmurskim. Gombač se v svojih razmislekih naslanja na široko paleto piscev, pevcev in govorcev od Aristotela do Andreja Brvarja in Tomaža Šalamuna. Zato je knjiga Govori tudi zgoščen prikaz misli intelektualcev prvega četrtletja 21. stoletja, pa ne le misli glede na predmet ali vsebino, temveč tudi načina izražanja, teoretiziranja, modrovanja. Med Jurčičem in Gombačem je pač prišlo do silovitih premikov v literarnoteoretskem načinu pisanja! S to knjigo Borut Gombač tako rekoč samozavestno zaseda prostor, ki mu pripada in ki bi bil brez izpostave zapisov o svojem delu ali pogovorov z njim manj izrazit. Če se s pesniškimi zbirkami predstavlja kot pesnik, ni hkrati prepoznan tudi kot dramatik ali kolumnist, če pa se predstavi z vsemi svojimi poklici in interesi hkrati, pa je prepoznan kot vplivna osebnost v določenem kulturnem okolju. Pesmi, igre, pravljice, kolumne dandanes niso dovolj. Knjige so mrtve, če niso odprte. To Gombač spoznava kot knjižničar in kot avtor. Avtor mora stopiti na oder, spregovoriti o sebi, se odpreti, dopustiti listanje, dokazati vseprisotnost in se celo angažirati na drugih področij, sicer je neopažen in prej ali slej pozabljen. Knjiga Govori je pravzaprav album samodokazovanja. Med branjem pride do občutka, da avtor stoji pred reflektorjem, ki se neenakomerno ugaša in prižiga, bodisi le za hip, za osvetlitev kratkega zapisa, ali za daljši čas, ki je potreben za branje daljšega odstavka. Mediji so po naravi nekaj bežnega, zato postajajo tudi zbirke kolumn nov žanr knjižnih izdaj, same kolumne pa krajše in krajše, saj mediji kulturi dodeljujejo manj in manj prostora. Gombač je najbolj neposreden prav v odlomkih iz kolumn, ki jih že vrsto let piše za časopis Večer. Sproščenost nakazuje ciklus "ob kavi in kozarčku", še bolj pa drobci iz dnevniških zapisov. V intervjujih pa je soočen z vprašanji, ki zahtevajo razmislek o temah, ki jih sam od sebe morda ne bi načenjal. Borut Gombač je s knjigo Govori odkril nov način predstavitve samega sebe. Razmah literarne teorije, poglobitev literarne kritike in samorefleksije lahko preglasi poezijo in jo celo premakne na spodnje police. To je edino, kar avtor kot pesnik tvega. Na srečo je s poezijo, radijskimi igrami in kolumnami že toliko uveljavljen, da mu nikakršna kritika ali teorija ne moreta sesuti statusa pomembnega sodobnega literarnega ustvarjalca, lahko pa ga podkrepita.

Verjetno se nam je že zgodilo, da ko smo prišli v službo ali kak krog prijateljev in smo iskali tolažilne in vzpodbudne besede, ker smo bili v skrbeh, kaj vse še moramo postoriti v prihodnjih dneh, da nam je kdo od poslušajočih odgovoril: »Zaupaj. Vstopi v današnji dan. Dovolj je dnevu lastna teža…« Verjetno se takrat nismo zavedali, da podobno nas tolaži in nam daje upanja evangelist Matej v njegovem evangeliju: »Ne bodite torej v skrbeh za jutri, kajti jutrišnji dan bo imel svoje skrbi. Dovolj je dnevu njegova lastna teža.« Zaupam v te izrečene besede in če jim, sem jim pripravljen tudi slediti. Vera brez zaupanja je prazna. Verujem, ko zaupam v Boga in njegovo delovanje. Številne svetopisemske osebe in svetniki so kljub obilici vsakodnevnih skrbi ohranjali zaupanje v Boga in tako je Bog tudi preko preizkušenj življenja lahko ustvaril in tudi po njih delal čudovite stvari v njihovem življenju in v ljudeh s katerimi so se srečali. Spomnimo se samo svetopisemskih oseb – Mojzesa, prerokov Ezekiela, Danijela v novi zavezi apostolov in med njima še posebej Petra in Pavla. Ali svetnikov od naših slovenskih blaženih in mučencev – bl. Antona Martina Slomška, Alojzija Grozdeta, svetega papeža Janeza Pavla II. in tudi v tem letu v svetem letu upanja bo papež Frančišek ob svetoletnem srečanju najstnikov 27.4., razglasil za svetega Carla Acutisa – svetnika v kavbojkah, kot ga nekateri pojmujejo. Posebej mi je všeč njegova misel: »Vsi se rodimo kot izvirniki, mnogo pa jih žal umre kot fotokopije!« Geslo tega leta svetega letaje romarji upanja. V tem dnevu Vas povabim, da ne bodimo fotokopije, ki so izgubile zaupanje v Boga in jih preplavljajo zgolj skrbi in ječe sedanjega sveta. Ostanimo izvirnik zaupanja - upanja in kot romarji upanja ga prinašajmo…

Naša gostja je bila tokrat astrofizičarka dr. Andreja Gomboc. Pogovarjali smo se o slovesu satelita Gaia, pri katerem je sodelovala tudi sama, o vlogi znanosti v Evropski vesoljski agenciji in o tem, kako se razvija projekt GoChile. Posebej velja prisluhniti vabilu na poletno šolo astronomije za mlade, časa za prijavo z motivacijskim pismom ni več veliko.

Posebej veselo je v Velenju, kjer harmonikar Robert Goter podira Guinnessov rekord v najdaljšem igranju na harmoniko. Tega podviga so se do zdaj lotili trije Slovenci, a trenutni rekord drži Christelle De Franceschi iz Francije, ki je harmoniko igrala neverjetnih 75 ur, 26 minut in 8 sekund. Robert Goter je začel včeraj, končal bo predvidoma po 81 urah v petek zvečer. Del dogajanja je danes v Velenju spremljala Metka Pirc.

»Sprejeti to, kar je, delati prav, ne manipulirati z ljudmi, povedati to, kar je, ampak predvsem podpreti drugega človeka, in to največ, kolikor zmore,« je moto Patricije Lovišček, ki je neizbrisen pečat pustila na področju avtizma in Aspergerjevega sindroma. Je direktorica zasebnega zavoda Modri december, zavoda za spodbujanje zavedanja avtizma in Aspergerjevega sindroma Koper. Leta 2018 je bila izbrana za Osebnost Primorske, lani pa je za svoje delo prejela priznanje za najboljšo mentorico prostovoljcev v mestni občini Koper, Zavod Modri december pa priznanje za najboljšo mednarodno mladinsko izmenjavo. O svojem življenju in delu bo Patricija Lovišček govorila v današnji oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.

⏰ Ofsaaaaaajd! Štiristoosmi prinaša vse o 20. krogu v 1. SNL. In to na način, da Žiga stoji na vzporedniku med samsungi in frizurami! Cel kup dogajanj, imitacija Alberta je mojstrska, analiza izjave Denisa Popovića, reprezentančnost Maribora, borbe za obstanek, kjer zdaj Nafta po Domžalah lovi Primorje.

Pred Prešernovim dnevom smo se vprašali, kako v času razmaha umetne inteligence razvijati ustvarjalnost. Posebej smo se ustavili pri pisanju, razmišljali smo o tem, ali obstajajo kakšne zakonitosti, kako odpreti vrata muzi in zakaj bi se kreativnega pisanja sploh lotili. Naš sogovornik je bil vodja delavnic ter avtor dramskih besedil Rok Sanda.

Zdaj je tisti del leta, ko pripravljamo jedi iz kislega zelja, zraven lahko dodamo kaše in meso. Za musako potrebujemo: do 1 kg kislega zelja, 60-90 dag mletega mesa in 30-25 dag ajdove kaše, 1 žlica kisle smetane ali 1 dl mleka, 3-4 jajca. Zelja po potrebi opremo in pokuhamo za 20 minut. Posebej damo pražit čebulo in dodamo zmleto meso. To moramo res dobro prepražiti, da zadiši. Nato ga začinimo, lahko dodamo narezano papriko, strt česen, lovorjev list ... Kašo operemo in skuhamo posebej v dvakratni količini vrele, slane vode. Ko je kuhana, jo stresem k mesu in skupaj popražimo. Skledo za narastke namažemo, na dno damo malo zelja, nato mešanico mesa in kaše in to ponavljamo, dokler imamo sestavine. Na vrhu naj bo zelje. To prelijemo z jajčno smetano, da bo prijetno sočno. Po želji lahko na vrhu naribamo še malo sira, lahko pa damo v pečico pokrito. Pečemo 15-20 minut pri 180 stopinjah Celzija.

Pripravljamo ga podobno, kot iz govejega mesa. Okus bo seveda drugačen, kot je tudi pri divjačini ali konjskem mesu. Odstranimo kosti in meso narežemo. Posebej na maščobi pražimo čebulo, ki jo tudi zalijemo z 1 dl vode, da se pokuha. Ko voda izhlapi, dodamo meso in ga ob stalnem mešanju počasi pražimo. Čez čas lahko dodamo malo narezanega korenčka, gomolj zelene ali kakšno drugo zelenjavo. Malo zalijemo in pokrito dušimo. Dodamo lovorjev list, malo rožmarina, šetraja ... Ko je meso drobljivo, ga zalijemo s toliko tekočine, kot bomo potrebovali golaža. To je lahko tudi krompirjevka ali ostanek kakšne juhe. Dodamo tudi 1-2 žlici paradižnikove mezge, malo gorčice, zgostimo ... Okus obogatimo z žlico vina ali domačega kisa. ... Zraven ponudimo krompir, polento …

Dneve v prazničnem decembru Slovenci radi preživimo v katerem od lepo okrašenih mest sosednjih držav. A tudi v Sloveniji je veliko mest, ki se jih v tem času splača obiskati. Med njimi so prav gotovo slovenska zgodovinska mesta, kar 22 jih je del Združenja zgodovinskih mest Slovenije. Združenje ima svoj sedež v Škofji Loki, enem najstarejših slovenskih mest, ki očara v vsakem letnem času. V adventnem času vabijo s festivalom Loka v snegu, pa tudi z delavnicami peke piškotov in drugimi vsebinami. Tudi ostala zgodovinska mesta v tem času prav posebej sijejo.

To je jed, ki jo sestavimo iz dušenega zelja in posebej skuhanih domačih testenin. Zelje je lahko rdeče ali belo ali pa mešano. Narežemo ga na krpice oziroma kvadratke, posolimo dodamo malo kumine in ga pražimo na čebuli. Vmes mešamo in pokrito dušimo, nežno popramo, ob koncu dušenja zelja dodamo še kislo jabolko. Zelje bo za polovico upadlo. Posebej pripravimo domače testenine. Iz moke in jajca naredimo testo za rezance, mora biti krepko, trdo. Razvaljamo ga, kot za široke rezance in te trakove potem razrežemo na kvadratke oziroma krpice (bleke). Al-dente jih skuhamo v vreli slani vodi, takoj odcedimo in zamešamo v pripravljeno zelje.

Tokratni gost prihaja iz Nacionalnega inštituta za biologijo in se med drugim ukvarja tudi z matematičnim modeliranjem gradnikov življenja, celic in molekul kot bodočimi sredstvi za ohranitev rastlin in živali, pri medicinskih aspektih človeka pa pri raziskavah sodelujejo tudi strokovnjaki medicine. V ta namen bo biolog doc.dr. Anže Županič iz inštitutskega Oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo predstavil »Belo knjigo o raziskovalni infrastrukturi za sistemsko biologijo«. V njej je Elixir (mednarodna raziskovalna skupnost sistemske biologije) na Nacionalnem inštitutu za biologijo nedavno predstavila stanje, izzive in načrte za razvoj tega raziskovalnega področja v prihodnosti. Posebej so se posvetili tudi stanju pri nas, ki ga zaznamuje sodelovanje poznavalcev sistemske biologije širokega področja biotehnologije in medicine. FOTO: Slika kaže, kako lahko biološki sistem, v tem primeru rastlino obravnavamo kot sistem. Rastline je sestavljena iz celic, ki imajo različno vlogo in so v različnih stanjih, ta stanja pa lahko opišemo z matematičnim modelom molekularnih interakcij (prikaz na sliki je v obliki mreže).

Piše Sanja Podržaj, bere Lidija Hartman. Za avtorico Mirjam Dular je bilo leto 2024 zelo rodovitno, saj je po romanu Hoja po oblakih objavila še zbirko osemnajstih kratkih zgodb Lahkotnost molka urok tišine. Kot namiguje že naslov je rdeča nit tisto zamolčano, neizrečeno in kakšen vpliv ima le-to v življenju posameznika. Zbirka je strukturirana v štiri sklope, ki nam s svojimi naslovi ponujajo ključ za razumevanje posameznih zgodb. Nekatere med njimi so bolj neposredne, spet druge pa bolj zavite v skrivnost, kar avtorica doseže tudi s fantastičnimi elementi, ki jih vnaša v običajna življenja likov in likinj. Na splošno je zbirka presenečenje, saj bi od avtorice, doktorice astronomije, pričakovali, da bo v središču tematika odnosa med človekom in naravo ali človekom in vesoljem, podobno kot v romanu Hoja po oblakih, v katerem se vprašanja o človekovem mestu v stvarstvu in njegovem odnosu z naravo zastavljajo predvsem z vpeljavo staroverske tradicije, ki jo poznamo prek raziskovanj Pavla Medveščka in v zadnjih letih kot del izročila prednikov postaja vse bolj prisotna v naši kolektivni zavesti. Vendar pa se Mirjam Dular v zbirki Lahkotnost molka, urok tišine obrne bolj k vezem, ki se pletejo med ljudmi – najbolj jo zanimajo odnosi, komunikacija in medsebojno razumevanje, ki pa je mogoče le do neke mere. Vedno ostanejo neizrečene besede, neizražene želje, medli spomini, ki jih lahko zapolnimo samo z delčki zgodb in anekdot, včasih pa samo nekaj neulovljivega, kar plava na robu naše zavesti. Zbirko odpira sklop z naslovom Če pa ne bi bila rekla / Če pa bi bila rekla in prva zgodba je prva srhljiva in po svoje kruta, s tem pa tudi izstopa od drugih. Govori o mladi pacientki, ki čaka na operacijo v zasebni bolniški sobi, ko vanjo vstopi bolniški brat z namenom, da bi jo pred posegom obril. Zgodi se zloraba, ki pa je na koncu prikazana kot bridka šala. Bi se to vseeno zgodilo, če bi protagonistka kaj rekla, če bi se upirala? Je upor sploh mogoč, ko si v tako ranljivem stanju in te zlorablja nekdo, za katerega verjameš, da je v poziciji moči, v tem primeru zdravstveni delavec, ki naj bi bil tam, da ti bo pomagal? Podobno kot v prvi zgodbi se tudi v naslednjih lahko sprašujemo, ali bi se odvile drugače, če bi si protagonistka upala povedati simpatiji, da ji je všeč; če bi moški srednjih let v mladosti nadaljeval pogovor s teto o vrednosti življenja; če bi radovedna ženska na obisku pri hipnotizerju odkrito povedala, zakaj je prišla. V drugem sklopu, ki je morda najbolj zanimiv in ima naslov O glavah / V glavah, skuša avtorica na svet pogledati z očmi drugega. Ne nazadnje to pisatelji vedno počnejo, kot je izpričano v zgodbi Si kdaj stopila v glavo drugega?, v kateri sledimo fiktivnemu pogovoru z resnično pisateljico, avtorico slovitega romana Če ubiješ oponašalca, in izmišljeno sodobno avtorico, ki piše uspešnice po meri današnjega bralca. Ta zgodba je v formalnem pogledu najbolj inovativna v zbirki, saj je zapisana v obliki intervjuja, v katerem sodelujejo spraševalka in avtorici. Sledi zgodba, ki deluje skoraj kot legenda in je napisana v nekoliko pravljičnem slogu, govori pa o tujosti, ki jo občuti transspolna oseba. Tudi naslednja v nizu tematizira tujost, in sicer naslika prizor iz življenja begunca v Evropi. Obe zgodbi sta napisani z dobro mero sočutja, v njiju je zaznati noto družbene kritike in namero, da bi se bralec vsaj za trenutek postavil v čevlje oziroma kar v glavo drugega in tam našel neko novo razumevanje. Osebe, ki so odrinjene na rob, so namreč pogosto tudi tisti, ki molčijo, saj ne pridejo do besede, s tem pa prevladujoči večini ostajajo tuji. Sledita sklopa V odnosih / O odnosih ter Spomini in zgodbe / Spomini na zgodbe, ki pa sta šibkejši del zbirke. Nekatere zgodbe bi potrebovale kaj več, da bi se bralcu zares približale. Na primer zgodba Dva pogovora, za katero se zdi, da gre zgolj za zapis dveh naključno slišanih pogovorov, brez komentarja ali konteksta. Na ta način nekako obvisita v zraku in ni povsem jasno, kaj je avtorica želela z njima sporočiti. Podobno je na primer z zgodbo Srajca srečnega človeka, ki iz perspektive moškega pripovedovalca govori o zakonu, njegovem razpadu in ponovnem odkritju ljubezni, vendar se bere kot poročilo, umanjka pa nek zasuk, nekaj, zaradi česar bi zgodba izstopila iz območja običajnega. Uporaba takšnih sredstev avtorici namreč ni neznana, kar izkazujejo zgodbe, posejane po vsej zbirki. Eno od teh sredstev so fantastični elementi, s katerimi se Mirjam Dular poigrava v več zgodbah. Gre za nenavadna izkustva, ki smo jim bralci priča in se skupaj s protagonistkami lahko samo sprašujemo, kaj se je pravzaprav zgodilo. V zgodbi Vijoličasti metuljček na primer protagonistka obišče hipnotizerja, da bi se povezala s pokojnim dedkom, ki se je prav tako ukvarjal s hipnozo. Nanj sicer nima spomina, a se čuti z njim močno povezano. Kot v Alici v čudežni deželi tudi njo vodi beli zajec, po nenavadni seansi pa ji ostane več vprašanj kot odgovorov. Posebej nenavadna in nekoliko šokantna je tudi zgodba Neprimerljiva sreča biti ženska o nenavadnem srečanju dveh tujcev v knjigarni in s koncem, ki nam prav tako ne postreže z odgovori in ne razloži čudaške interakcije, ki smo ji bili priča. Kot smo želeli pokazati z izpostavljenimi zgodbami, Mirjam Dular v zbirki Lahkotnost molka, urok tišine združuje raznolike zgodbe, ki jih skuša spraviti pod skupni imenovalec s posameznimi sklopi. To ji uspe predvsem v prvih dveh delih, v zadnjih dveh pa se povezave nekoliko izgubijo. Nasploh bi lahko rekli, da nekatere zgodbe v zbirki izstopajo, nekatere pa nekako zvodenijo v ozadje. Tako na vsebinski kot na slogovni ravni je med njimi precejšen razkorak. V zgodbah se pojavi tudi kar nekaj nejasnosti, ki zmotijo bralsko izkušnjo, moteča pa je tudi uporaba predpreteklika, zaradi česar jezik na trenutke deluje staromodno in oddaljeno. Po drugi strani pa v zbirki naletimo na zgodbe, ki pričajo o avtoričinem spretnem vstopanju v glave drugih, o njeni senzibilnosti za prikazovanje različnih izkušenj, tudi takšnih, ki so na meji realnega. Morda bi bilo bolje, če bi bila zbirka nekoliko krajša, saj bi tako ustvarila vtis bolj zaokrožene celote, ali pa bi potrebovala nekoliko več uredniškega dela. Zbirka Lahkotnost molka, urok tišine je že drugo kratkoprozno delo Mirjam Dular, avtorice ki je izdala tudi dve pesniški zbirki in roman, s tem pa postaja vse bolj prisotno ime na slovenskem literarnem obzorju. Kljub nekaterim šibkejšim zgodbam, se v pričujoči zbirki izkaže kot avtorica s posluhom za mnogoterost življenja in izkušenj, tudi takšnih, ki pogosto ostanejo zamolčane.

Desetega aprila letos je v Betettovi dvorani Akademije za glasbo potekal koncert, na katerem so nastopili komorne zasedbe s harmoniko in Harmonikarski orkester Akademije za glasbo. Posebej se posvečamo orkestru, poslušali pa bomo tudi eno komorno zasedbo. Antonio Vivaldi: Koncert v a-molu za dve violini št. 8, op. 3 (prir. Borut Zagoranski) Tobjörn Lundquist: Copenhagem Music Benjamin de Murashkin: Tarangeshu Maj Brinovec: Zvezdice (Gašper Šemrov – tolkala, Jan Rantaša – harmonika) Harmonikarski orkester Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani deluje od študijskega leta 2011/2012. Poleg rednih letnih koncertov v okviru Komornih večerov ali abonmaja Tutti je do zdaj koncertiral tudi v drugih slovenskih koncertnih središčih, pri čemer posebno pozornost posveča izvedbam izvirnih skladb slovenskih skladateljev. Od njegove ustanovitve ansambel vodi redni profesor za harmoniko Borut Zagoranski.

Tudi današnji dan se bomo odpravili naproti opravljanju svojega poslanstva. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, opravljamo, morda zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, nen azadnje sta besedi poslanstvo in poklic sorodnega pomena. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali pa občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo z odgovornostjo in skrbnostjo, lahko preraste zgolj opis nalog, in postane zares poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla, ali je med njimi kateri, na katero morda ne bi znala odgovoriti. Ustavilo se ji je prav pri zadnjem vprašanju, ki se je glasilo: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, tega ni vedela. Pravzaprav še nikoli ni spregovorila z njo niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, ne da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Ob koncu šolske ure je eden izmed učencev dvignil roko in vprašal, ali bo zadnje vprašanje štelo za oceno testa. »Absolutno,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsi in vsak posebej je pomemben. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb, pa čeprav bi bil to samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pa ni samo v zdravstvu pomembna pozornost do vsakega človeka. Marsikatero delo bi lahko prejelo bolj človeški obraz, če bi več skrbi namenili našemu vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebej težko je takšno naklonjenost vzdrževati do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan srečujemo. Vendar ni treba veliko truda vložiti v pristne odnose, saj lahko majhne pozornosti pomenijo velike korake h graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso pozabili.

20. julija je umrl slovenski dirigent Marko Munih, star 88 let. Večkrat nagrajeni dirigent je vodil veliko zasedb, tudi Simfonike RTV Slovenija, komorni zbor takratne RTV Ljubljana in radijski mladinski zbor, pa tudi več drugih zasedb, med drugim orkester Slovenske filharmonije in Akademski pevski zbor Tone Tomšič ter Primorski akademski pevski zbor Vinko Vodopivec, o vsem tem sam pripoveduje v oddaji. Pod njegovo dirigentsko palico so orkestri in zbori posneli številne krstne izvedbe slovenskih del, večino jih je posnel za naš radijski arhiv. 16 let je bil odgovorni urednik in umetniški vodja glasbenih programov na Radiu Slovenija. Posnetek pripovedovanja Marka Muniha je iz leta 1987.

Posebej pa na čebuli prepražimo mleto meso (najboljše je mešano - 10 dag na osebo), dodamo jajca (da vežejo), malo praženega riža (, ki je morda ostal včeraj), peteršilj, malo popra, sol, česen ... Naredimo okusen nadev ... To naložimo v bučke, ki smo jim izdolbi sredico. Nič jih ne olupimo, na spodnji strani jih malo zarežemo, da se potem ne zvrnejo. Na nadev naložimo rezino sira ali pa naložimo nariban sir. Lahko pa ga že prej dodamo v nadev. Postavimo na pekač in tega damo v pečico, da se pri zmerni temperaturi dobro zapeče - približno pol ure, odvisno je od debeline buč. Na dno pekača damo nekaj žlic vode.

Sveže kumare naribamo na rezance (kakor jabolka za štrudelj), jih rahlo posolimo in pustimo. Posebej prepražimo čebulo. Ko začne dobivati zlato barvo, kumare ožamemo in jih naložimo po čebuli in skupaj popražimo. Dodamo strt česen, poprašimo z žličko moke (lahko tudi opustimo) in prilijemo tekočine, da se ne prijema posode. Če imamo kakšno žlico kisle smetane, jo le umešajmo ali pa žlico jogurta. Razžvrkljamo, da dobimo gostljato omako. Zelo se poda sesekljan peteršilj ali pa narezan drobnjak. Posebej pripravimo pire krompir. Na kocke narezan krompir skuhamo, odlijemo (tekočine ne zavrzimo!), stlačimo, dodamo mleko in zabelimo z maslom, dolivamo krompirjevko ... Omako lahko pripravimo tudi iz zamrznjenih kumar. Te zdaj samo naribamo in spakiramo v vrečke ter zamrznemo. Nato jih prejšnji večer ali pa zgodaj zjutraj vzamemo iz skrinje, da se lepo odtalijo in spustijo vodo ... Kumarična omaka je pozimi dobrodošla tudi pri pripravi kolin, in sicer pri tistih, ki ne smejo kislega zelja ali repe.

Buč(k)e naribamo bolj drobno in malo posolimo in pustimo. Posebej zmešamo 2 jajci in 2 žlici olja, sol, drobtine ali moko, stisnjen česen, peteršilj, nežno popramo, da napravimo rahlo gosto zmes, ki naj počiva. Ko se zgosti, ožamemo bučke in dodamo. Zmešamo in z žlico zajemamo kot žličnike in polagamo na vročo maščobo v ponvi. Pomagamo si z drugo žlico, potapljam in oblikujemo polpeto. Ko je ena stran opečeno, obrnemo. Ko je pečeno, ko lepo zarumenijo, jih odlagamo na cedilo ali na papirnato brisačo ter v ponev vložimo nove polpete.

Legionela je atipična bakterija, ki se lahko prekomerno namnoži v vodovodnem sistemuMed atipične bakterije, ki smo jih vzeli pod lupo današnjega Ultrazvoka, uvrščamo legionelo, ki povzroča atipično legionarsko pljučnico. Z njo imajo največkrat težave v bolnišnicah, domovih za starejše in drugih nastanitvenih objektih. Pred dobrim mesecem so o okužbah z legionelo poročali iz zagrebškega Kliničnega centra; trije primeri so se končali s smrtnim izidom. Televizija Slovenija pa je letošnjega marca poročala, da so okužbo z legionelo potrdili pri devetih oskrbovancih štirih ljubljanskih domov za starejše in centra za usposabljanje, delo in varstvo. »Vsaka pljučnica se lahko zaplete, na legionarsko pljučnico pa smo še posebej pozorni,« pravi biologinja prof. dr. Darja Keše, ki vodi Laboratorij za diagnostiko okužb z atipičnimi bakterijami Inštituta za mikrobiologijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Podrobneje v Ultrazvoku, ki ga pripravlja Iztok Konc. Foto: Pixabay, cc Atipične bakterije - klamidija TUKAJ Legioneloza (NIJZ) - vprašanja in odgovori TUKAJ

V Notranjskem muzeju v Postojni je na ogled razstava z naslovom Kamen na kamen – palača!: Plemstvo na Postojnskem. Njena posebnost je v avtorstvu in med drugim, v izboru naslova, ki ga je izbrala spletna aplikacija ChatGPT. O razstavi smo se pogovarjali s kustosinjo Ano Čič, ki je koordinirala skupino štirih ljubiteljic preteklosti, natančneje zgodovine. V okviru andragoškega programa Muzej za zelence so razstavo pod njenim mentorstvom pripravile v sodelovanju z Ljudsko univerzo Postojna. Razstavo so udeleženke zasnovale kot časovni trak od leta 1136, ko je Postojna prvič omenjena v starih rokopisih Oglejskega patriarhata kot »Ariperch«, pa do konca druge vojne, ko na Slovenskem sloj plemstva dokončno izgine. Za vsako stoletje so izpostavile določene rodbine, osebnosti in dogodke, ki so se jim zdeli zanimivi. Tako na razstavi zasledimo preproste predstavitve družin znamenitih priimkov, kot so Auersperg ali Turjaški, Cobenzl, ki so izhajali iz Štanjela na Krasu, Codelli, Lueger, od katerih je najbolj znan Erazem Predjamski. Zasledimo še gospode Orehovške in rodbino Windischgraetz. Posebej so predstavile patriarhat iz Ogleja, ki je imel na območju južno od reke Drave dolga stoletja celo civilno moč jurisdikcije, in pa lokalne veljake, kot sta bila Anton Globočnik plemeniti in Josip Gorup plemeniti iz Slavine, ki je v 19. stoletju obogatel kot tržaški poslovnež. Glede na to, da je sama zamisel sodelovanja z nemuzejskimi ljudmi prišla iz sodobnih smernic muzealstva Mednarodnega muzejskega sveta, katerega člani so tudi tukajšni muzealci, Ana Čič v oddaji razmišlja tudi o tem, kakšno stopnjo tveganja za končen izgled razstave je njej predstavljalo sodelovanje z nešolanimi muzealci.

V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?

Poslušalki je sestra Nikolina svetovala, naj najprej, lahko že prejšnji dan, speče biskvitni del torte. Za pekač, premera 24 centimetrov, bo potrebovala 4-5 jajc. Za nadev potrebuje približno pol kilograma skute, ki je spasira, da dobi fino, gladko zmes, brez kepic, ki pa ne sme biti preveč mokra. Posebej v četrt litra mleka skuha vanilijev puding, doda še 7-8 dag sladkorja, sol, limonin sok in prilije malo arome. Ko je ohlajeno, dodamo stepeno sladko smetano. Biskvit lahko prerežemo enkrat ali dvakrat in vmes nadevamo, nekaj nadeva lahko prihranimo za mazanje oboda. Torto lahko oblijemo s čokolado: 8-10 dag čokolade, 3 dag masla in 3 žlice olja raztopimo nad soparo in prelijemo. Torto lahko okrasimo s svežim sadjem, tega lahko damo tudi na nadev med plasti. Lahko uporabimo tudi zamrznjene maline, ne pa jagod (te so dobre samo sveže).

V tokratni oddaji potujemo v avstrijski Linz, kjer poteka festival Crossing Europe, posvečen evropskim avtorskim filmom. Posebej zanimiv je letos sklop dokumentarcev - pogovarjali smo se s poljsko režiserko Lidio Duda in finsko režiserko Virpi Suutari. Ogledali pa smo si tudi filme, ki v teh dneh prihajajo na redni kinospored. Ryan Gosling in Emily Blunt sta nastopila v akcijski komediji Kaskader, ocenjujemo pa tudi francoski film Nenadoma sama, jadralsko pustolovščino okoli sveta, v kateri Vincent in Laura skušata rešiti svoj zakon. Film je nastal po knjižni predlogi jadralke Isabelle Autissier.

Pletarja Janeza Krišlja smo spoznali v sobotni popoldanski oddaji Naš gost - pogovor je na voljo v radijskem arhivu. Posebej za rubriko o dediščini pa je podrobneje opisal material, iz katerega plete košare. Zakaj leska in ne vrba?

V oddajo smo povabili enega najvidnejših primorskih zgodovinarjev, dr. Salvatorja Žitka, ki je pred več kot 60 leti, ko je začel raziskovati, postavil temelje za razvoj slovenskega zgodovinopisja Istre. Poučeval je na koprski gimnaziji, bil dolgoletni direktor Pokrajinskega muzeja Koper in več desetletij predsednik Zgodovinskega društva za Južno Primorsko. Za pomemben doprinos k preučevanju kulturne dediščine Slovenske Istre je prejel častno priznanje Izidorja Cankarja. Je častni meščan koprske občine, in čeprav že dolgo ne živi več v Kopru, ta ostaja njegovo najljubše mesto.

Pianist, komponist in glasbeni producent Tine Grgurevič Bowrain je nenavadna, široka, nepredvidljiva glasbena osebnost. Svojo večžanrskost, nadžanrskost, lahko bi rekli tudi nežanrskost je predstavil v tokratni oddaji IZŠTEKANI na Valu 202. Na pot se je podal z več kot dvajsetčlansko posadko: z godalnim triom, spevskim zborom in s številnimi gostujočimi pevci. Prerez skozi pestro delo zadnjih let so mu med drugimi pomagali izvesti basist Jani Hace, tolkalka Lola Mlačnik, pajdaš iz dua Not Exactly Lost Luka Uršič Kalu ter pevke Kiki, Maša Bogataj in Marina Martensson. Akustičnost ni bila vprašanje, pač pa imperativ.Od klasike in jazza prek elektronike in ambientalne glasbe do indie popa in etna. Tako bi se lahko glasila opredelitev zvrsti, v katerih se počuti domače. Če jih že moramo našteti. Pa jih najraje ne bi. Morda je še najbolje reči, da Bowrain upogiba žanre. Ali da prepih, ki vleče skozi medžanrske vrzeli, premetava njega. Vse skupaj pa ves čas prežema značilni minimalizem. Naj bo zasedba še tako velika, nikoli ni ničesar preveč. Malo zvoka, veliko muzike, bi lahko rekli. »Še vedno se iščem v raznih smereh. Morda še nisem zares zrel, še vedno ne vem, kaj hočem. Pač, živim v sodobnem času, ko je možnosti preveč in me premetava na vse strani,« komentira svoje večno iskanje. Iskanje, ki je porodilo že pol ducata albumov, ravno toliko EPjev in kopico scenske glasbe. Seznam sodelovanj je z leti vse daljši in vse več skladb je tudi vokalnih. K sodelovanju vabi različne pevce, z Luko Uršičem Kalujem sta osnovala tudi duo Not Exactly Lost. Prek vsega tega ga spoznava širša, celo evrovizijska javnost. Na EMI 2022 je denimo nastopil z Brino Plestenjak  in skladbo »Čas je«, ki je svojevrsten manifest, poziv k akciji in skupnosti, za katerega je besedilo spisal Gregor Kosi. »Vse več pišem za glas in se tudi sam ukvarjam z besedili, ki so velik izziv. Čutim, da je čas, ko je treba tudi kaj povedati, ne le igrati. Najbrž gre za naravni proces, beseda ima moč, da nekaj sporoči zelo neposredno, moja želja po tem pa raste. Ali bom v Izštekanih pel tudi sam, tega pa ne izdam,« dodaja Bowrain v smehu.  Od zadnjega albuma »Heal Me« je minilo natanko leto. Sledilo je nekaj solističnih koncertnih izdaj. V zadnjem času je slišati šušljanje, da pripravlja nov album. »Drži, nastaja nov studijski album, sodelujem s producentom Vidom Ahačičem. Upam, da dozori in izide še letos.« Posebej za to priložnost je Bowrain zbral več kot dvajset pomagačev; nekaj je stalnih sodelavcev, nekaj sodelovanj povsem novih. In kot se za tak podvig spodobi, so domala vso elektroniko pustili doma. »Vedno znova se vračam v akustiko, kljub temu, da morda to ni kaj prida sodobno. Pojem sodobnost dandanes itak lahko pomeni karkoli. Akustični zvok je toplejši. Prija tem napetim časom.« Slike z oddaje - Alan Orlič Odigrane skladbe:  EESTI – Bowrain RESISTANCE – Bowrain WHILE WE WERE SLEEPING – Bowrain in Maša Bogataj SONG FOR GAZA (PESEM ZA GAZO) – Bowrain FREEDOM – Bowrain TOKYO – Not Exactly Lost HIGHER GROUND – Not Exactly Lost MALA OKNA – Not Exactly Lost FALLING – Bowrain in Marina Martensson ČAS JE – Bowrain in Kiki BREZ BESED – Bowrain

Vse od ustanovitve nagrade Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost leta 1969 so jo za življenjsko delo podelili le petim ženskam in še nikoli za področje ilustracije. Letos so nagradili 96-letno ilustratorko Ančko Gošnik Godec. Posebej veliko je sodelovala s pisateljico Elo Peroci, tudi pri pravljici Muca Copatarica, sicer pa je s svojimi slikami opremila knjige Tri botre lisičice, Za lahko noč, Lukec in njegov škorec, Pestrna, pa ljudske pripovedi v zbirkah Pravljice, Zverinice iz Rezije, Mamka Bršljanka, Zlata skledica in druge. Kot v utemeljitvi med drugim poudari dr. Nadja Zgonik, so z nagrado pokazali, da ilustratorsko delo ni le dejavnost ''naših pravljičark'', temveč nastaja z visoko likovno artikulacijo, v primeru Ančke Gošnik Godec tudi z izvirnim prepletom referenc iz fantastične umetnosti, srednjeveških iluminacij, tradicije realizma 19. stoletja, popularne in etnografske kulture. Nagrajenka spada v generacijo Marlenke Stupica, Marjance Jemec Božič in Jelke Reichman – te, prve diplomantke ljubljanske akademije zaznamuje slikarski in študiozen pristop v ilustraciji, ki je tudi polna podrobnosti. Z Ančko Gošnik Godec smo se pogovarjali o njenem ustvarjanju in življenju, nekaj svojih misli pa je dodala tudi hčerka, ilustratorka Jelka Godec Schmidt. Slika (izrez): podoba iz slikanice Tri botre lisičice

Por, ki ga v teh dneh še najdemo na vrtovih, lahko uporabimo pri pripravi različnih jedi: juhe, rižote, priloge, musake ... Za musako najprej dobro spražimo meso, ki mu dodamo por (1/3 pora, 2/3 mesa). Posebej skuhamo krompir, ki ga olupimo in narežemo na listke. Po 10-12 minutah vodo odlijemo in pokapljamo z oljem. V namazan pekač ali jena posodo nato nalagamo plasti krompirja in mesa s porom. Na vrhu naj bo krompir. To prelijemo z jajčnim mlekom in na vrhu naribamo sir. Pokrito (če ni pokrova, uporabimo alu-folijo) pečemo pri 180-190 stopinjah Celzija. Po 10-15-ih minutah pekač odkrijemo in počakamo, da se tudi vrhnja plast zapeče in dobi lepo barvo. To je izdatna glavna jed, h kateri lahko ponudimo še solato. Lahko pripravimo tudi porovo solato: drobno ga narežemo in dodamo tanko narezan skuhan krompir, ki smo ga omedili z oljem. Zraven sodijo še koruza, soja, korenček ... Zabelimo z marinado (kis, olje, sol, po želji še poper) ali pa naredim jogurtov preliv – dresing (2 žlici jogurta, 1 žlica majoneze, gorčica, 1 žlica kisle smetane, malo olja, po želji še drobnjak) ... Taka solata sodi k pleskavici, čevapčičev, polpetov ... Za juho por narežemo na drobne rezance, solimo in pražimo na olju. Posebej damo kuhati krompir in korenje. Ko je mehko, odlijemo vodo in stlačimo, dodamo žlico olja in strt česen, počasi prilivamo tekočino, v kateri smo kuhali in dodamo pražen por... Po potrebi solimo in dodamo poper, zelo bo okus dopolnila žlica pečenkinega soka ...

Na koncertu so nastopile Dečle Danice, ženski zbor leta 2023, dekliška vokalna skupina Jamzi iz Celovca, ki je dobila najvišjo oceno na deželnem zborovskem tekmovanju, mladinski zbor Slovenske gimnazije, skupina Sweethearts iz Dobrle vasi, Lipov cvet iz Velikovca, skupina Sanje iz Suhe ter pevke Voxon glasbene akademije iz Pliberka. Iz Slovenije je v Celovec prišel večkrat nagrajeni dekliški zbor gimnazije Celje – center, iz Gorice pa mladinski mešani zbor Emil Komel, dobitnik najvišjih priznanj v Italiji in Sloveniji. Eden od vrhuncev je bil nastop zbora Mladina poje, ki se je predstavil tudi s posodobljeno ljudsko Dekle na vrtu, in priredba pesmi skupine Bališ Živ tvoj dan, ki so jo zapeli združeni zbori in skupine. Prisluhnite kako je zvenela posebej mladostna Koroška poje!   Foto(Novice.at): Zbor Mladina poje pod vodstvom Lucije Haab na Koroška poje 2024

Izteka se velika sobota - dan, ko se kristjani spominjajo mrtvega Jezusa v grobu. Spokojni dan, namenjen tudi blagoslovu jedil, se je iztekel z velikonočnim bdenjem. Posebej slovesno je bilo v baziliki svetega Petra v Vatikanu.

V postnem času smo, radi pripravljamo jedi na žlico, zato je sestra Nikolina povedala tudi, kako pripraviti dober ješprenj. Prvi dan ga namočimo, naslednji dan pa v isti vodi pristavimo in pustimo, da vre pet minut. Nato ga odcedimo in zalijemo z novo, čim bolj vodo ali ostankom juhe. Ko znova pride do vrenja, dodamo narezano zelenjavo: korenje, zelena, cvetača, grah, fižol, krompir ... Posebej prepražimo čebulo (na masti, zaseki ...). Ko postane zlatorumena, dodamo še narezano papriko (lahko tudi iz skrinje) in česen (tega ne smemo pražiti). To dodamo v ješprenj. Že med kuhanjem dodamo 2-3 lovorjeve liste in solimo. Okus dopolni taka ali drugačna mesnina – npr. že v tej tekočini kuhana kranjska klobasa … Na koncu dodamo sesekljan peteršilj ...

Tine Mamič v komentarju med drugim piše: Neverjetna lahkotnost besedičenja in izrekanja laži Goloba in golobistov je izjemno nevarna za celotno družbo in nacijo. Če predsednik vlade lahko brez vsakih posledic odkrito laže na televiziji, lahko lažemo vsi. Če predsednik vlade ne izpolnjuje podpisane pogodbe, lahko to ponavljamo za njim tudi navadni državljani. Posebej pa lahko kršimo pogodbe, ki nas obvezujejo, čeprav jih nismo podpisali. RTV prispevek, denimo. Žalostno je, da mnoge koruptivne afere sploh ne bi prišle v medije, če ne bi med svobodnjaki, socialdemokrati in levaki, pa tudi znotraj vsake od teh treh strank, divjala državljanska vojna.

Piše Staša Grahek, bereta Jure Franko in Maja Moll. Helena Koder je svojo poklicno pot začela kot napovedovalka, voditeljica oddaj, nato se je uveljavila kot novinarka, scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Bila je scenaristka skoraj petdesetih dokumentarcev, nekaj manj kot dvajset jih je tudi režirala. Večina jih je nastala v produkciji Televizije Slovenija. Snemala je z mnogimi režiserji, nazadnje z Miranom Zupaničem, s katerim sta leta 2001 posnela film o Edvardu Kocbeku: Pesnik v pogrezu zgodovine. Kot režiserka je leta 1997 posnela Magdalenice gospe Radojke Vrančič – v središče je postavila pomembno slovensko prevajalko Marcela Prousta Radojko Vrančič, film pa je poklon pisanju, prevajanju, prevajalki in njenemu pisatelju; nekaj let pozneje je režirala tudi film Obrazi iz Marijanišča; v njem so v pomembnem formativnem življenjskem obdobju bivali nekateri pomembni slovenski literati 20. stoletja: Menart, Zlobec, Zajc, Vuga in Kovačič. Čeprav je Helena Koder vešča pisanja, je Krošnja z neznanimi sadeži njen knjižni prvenec. V knjigi so na 250 straneh zbrani eseji, ki so nastajali v zadnjem desetletju in pol in ker so revijalne objave izmuzljive, je prav, da jih lahko prebiramo v knjigi. Enajst jih je, vsakega od njih vpelje fotografija, slika, naključna podoba, ki ni ilustracija, je vidni dražljaj, ki vabi k branju in premisleku. Vzgibi, ki so avtorico spodbudili k pisanju posameznega eseja, so zelo različni – Helena Koder svoj pisateljski postopek največkrat razkrije, opiše, reflektira in tudi komentira; bralca nepretenciozno seznanja s tem, kaj ji daje misliti, kaj ji zbuja dvome in tudi pri čem se morda čuti negotovo. Najbrž ni naključje, da se knjiga začenja z leta 2019 napisanim esejem Hvalnica pisanju. Začetek eseja je oseben, kot je osebna fotografija, ki ga napoveduje: z lično pisavo popisan zvezek. Avtorica nekje med morda pozabljenimi knjigami in papirji naleti na dnevniške zapise. Svoje lastne, ki so ji že zdavnaj ušli iz spomina. Spozna, da se ji je nekoč očitno zdelo pomembno, da jih napiše. Da piše o svojem življenju, svoji izkušnji. Kot se je to zdelo že mnogim. In že njena hvalnica pisanju postane hvalnica branju. Prav branje je za pisanje Helene Koder bistveno. Je nit, ki povezuje prav vse njene eseje. Helena Koder je neutrudna bralka, posebno mesto ima med knjigami poezija. V naslovnem eseju se ukvarja s poezijo Petra Kolška. Posebej se je je dotaknila pesem z verzom o Krošnji z neznanimi sadeži – pesnik tvega misel, kako otroci gledajo mrtve kot krošnjo z neznanimi sadeži. Avtorica se v Kolškovo poezijo poglablja, temeljito premisli posamezne verze, ki ji posebej zvenijo, toda njeno razmišljanje o pesništvu ni samo sebi namen, kot ni sama sebi namen poezija; zanima jo njena vez z življenjem, z njegovim minevanjem, tudi s smrtjo. S smrtjo pesnika, z bližino smrti nasploh. Ne beremo samo o poeziji, beremo o ljudeh, ki jo pišejo, berejo, beremo o ljudeh, ki so soočeni z življenjem in njegovim minevanjem. Ja, zelo pogosto in vedno znova z minevanjem. Tudi ko piše o umetnosti, Helena Koder piše o ljudeh. O umetnikih – tistih, ki jih pozna ali jih je poznala osebno, in tistih, ki jih pozna samo po ustvarjanju. Piše o ljudeh, ki so ji blizu, o tistih, ki so ji bili blizu, pa jih ni več. Njeni eseji so osebni, a ne za ceno intelektualne jasnosti in resnicoljubnosti. Značilen je morda esej Hoja z materinščino. Avtorica razmišlja o položaju slovenščine danes. Piše o slovenščini in kar piše, je spet nekakšna hvalnica jeziku, vendar pri tem ne pozabi povedati, da je naš odnos do tega jezika pogosto malomaren, če ne kar nemaren. Skrbi jo odnos mlajših, ki se z včasih neznosno lahkoto selijo v nekakšno angleščino. Svoje stališče podčrta z osebno izkušnjo – piše o materi, po rodu Čehinji, ki je svojo češčino sčasoma izgubila, in o očetu, koroškem Slovencu, ki je po plebiscitu Avstrijo zapustil in se preselil v Jugoslavijo. Avtorica osebne izkušnje ne vsiljuje, jo pa deli kot samoumeven del lastnega življenja; stvarno ugotovi – sami se bomo morali odločiti, kaj bomo s slovenščino, ki jo imamo in ki je zdaj in tukaj nihče ne ogroža. O avtoričini veri v smisel, pomen in moč umetnosti posebej razločno govori esej z naslovom Z nostalgijo o Nostalgiji, ki sega na področje filma, kjer je Helena Koder seveda doma. Imamo fotografijo ruskega režiserja Tarkovskega z igralcem Josephsonom, ki je nastala ob snemanju slavne Nostalgije. Takole avtorica zelo natančno opisuje svoje doživljanje umetnosti: »Sama ob nekaterih umetninah tako razpoloženje občutim čisto fizično. Visoko in globoko v prsnem košu nastane nedoločljiv pritisk, ki se čustveno izraža kot nekaj med vzhičenostjo in otožnostjo, v podstati pa je neizraženo zavedanje o vsem, kar ne bo moglo biti nikoli izpolnjeno. Zavedanje lastne nemoči. Vendar v tem ni nobene žalosti. Niti revolta. In sploh ne vdanosti.« Pisanje Helene Koder ni hladno in neprizadeto. Nikakor pa tudi ni čustveno obremenjeno in obremenjujoče. Ni je sram pisati o stvareh srca; na enem od redkih odkrito polemičnih mest v knjigi pove, da srce zanjo pač ni obče mesto. Sentiment ja, sentimentalnost ne. Njen odnos je čustven, a hkrati stvaren, kot je nekje zapisala o svojem odnosu do slovenščine. Eseji Helene Koder v knjigi Krošnja z neznanimi sadeži niso zaprta, stroga forma. Avtorica se ne ogiba zastranitvam, od teme se pogosto oddalji, razmišljanje jo odpelje drugam, naprej, a potem se spet vrne in nadaljuje, kjer se je oddaljila. Esejistično pohajanje z njo je zanimivo, pogosto presenetljivo, tudi duhovito. Bralec bo znal ceniti iskrenost in nevsiljivost njenega pisanja, ki nikoli ni ne pridigarsko in ne kategorično.

Piše Jera Krečič, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Po romanu Me punčke iz leta 1990 in mladinski detektivki Nenavadni primer navadne muhe s slabo karmo iz leta 2019 je publicistka, scenaristka, predavateljica in pisateljica Mateja Mahnič lani izdala zbirko kratke proze Pišem. Življenje rišem. V uvodni besedi odgovarja na vprašanje, ki razkriva glavno temo: zakaj pisati o smrti. Uvod vzpostavlja osnovno sproščeno in optimistično razpoloženje zbirke ter razkriva ozadje avtoričinih premislekov o temi, ki jih vsaka zgodba v nadaljevanju po svoje podpira. Devetindvajsetih zgodb različnih dolžin – zelo kratkih in malo daljših – je razdeljenih v dvanajst razdelkov. Vsi junaki in junakinje zbirke pripadajo eni ali drugi generaciji: upokojenski, kjer življenje teče počasneje, a z otipljivejšim zavedanjem minljivosti, ali pa gre za mlade ljudi, večinoma ženske, ki so tako in drugače soočene s smrtjo bližnjih oseb ali odnosov z njimi. Zgodbe Mateje Mahnič o smrti so pravzaprav zgodbe o umrljivosti in živosti odnosov. Prva, z naslovom Harfa, se začne na zadnji dan starega leta in predstavlja simboličen začetek – začetek živeti drugače, polneje, živahneje, predvsem pa živeti z ljudmi, ki so del našega vsakdana in jih lahko jemljemo za (pre)samoumevne. Da k življenju kliče skrb za drugega, bližnjega, nagovarjajo vse zgodbe, nekatere pa v ospredje postavljajo odnos do živali in opazujejo človekovo povezanost z njimi. Posebej zanimiva je zgodba z naslovom Druga življenja, v kateri se pripovedovalec rak, v prejšnjem življenju brezbrižni kapitalist, ki je v to isto reko, v kateri danes prebiva kot rak, spustil ogromno količino pesticidov, spremeni v rakovico. Tudi druge podobno aktivistično naravnane pripovedi opozarjajo na človekovo močno vključenost v življenjski cikel vsega sveta. Z nadnaravnimi elementi in človekovim nagonom po krvnem maščevanju pa se zgodbe obračajo v na trenutke izpraznjene zaključke, ki svet shematično rišejo v igralno ploščo univerzalnih pravil dobrega in zla. Pisanje Mateje Mahnič odlikuje dobra karakterizacija junakov in junakinj ter slog, ki z raznolikostjo v vsaki zgodbi dovolj pritegne bralca, da se, čeprav za kratek čas, potopi v vedno drug (in tudi drugačen) svet. Obilica detajlov, zaradi katerih je pripoved živa, obvladovanje jezika ter različni registri in slogi pripovedovanja precej uspešno ohranjajo tempo sicer zelo obsežne zbirke. In čeprav knjigo lahko začnemo brati kjerkoli, filmsko dogajanje v kratki zgodbi Pica, pica pomeni vrhunec prve polovice kratkoprozne zbirke Pišem. Življenje rišem. Druga polovica obrne težišče pripovedovanja še bolj v notranjost. V sobivanju obeh generacij in različnih ljudi se smrt odkriva spet drugače – mitološko, presežno, duhovno in zgodovinsko. Tako so junak in žalujoči romski par, ki ga sreča na pokopališču, zaradi neupoštevanja obrednih zakonitosti kaznovani, v politično sodobnost in različno dojemanje polpretekle zgodovine nas popelje zgodba V imenu rdeče zvezde, med življenjem in smrtjo pluje upokojenec Polde v zgodbi Med šahom in matom. Zgodbo o Oranžni, umirajoči rakavi bolnici, pa pripoveduje Bog: "V predelu, kjer razsajajo maligne celice, je popoln mir. Kaj dogaja? Nič dogaja. Samo en ptič leti nad njo, s pegicami po trebuščku, drozg! Drozg??! Zanj je, petnajstletnica, nabirala črve in preživel je. Opazuje ptičje pero, ki se vrtinči dol in pristane v njeni dlani. Pomisli, kako bi bilo leteti z njim. In že leti. Usmerjam jo nad kamnitimi cvetovi ovčjih staj. Nad starodavnim prestolom na vrhu Hlama. Nad pobočji žajblja in materine dušice. Čez plažo, kjer se nasmehne golim jajcem tipa, ki si domišlja, da je Brad Pitt. »Drugič, ljubček, drugič.« Je že nad morjem. Leti v jati s ponirki, čez gliser s turisti, in ko ji najlepši ponirek vrže veliko ribo v dar, je ne ujame, škoda; leti naprej; nad prehodom med Prvič in Krkom je svetloba zahoda vse bolj oranžna, vse bolj oranžna …" Zbirko Pišem. Življenje rišem. zaključuje neposredna pripoved o življenju Martine K., rojene natanko sto let od dneva izida Levstikovega Martina Krpana, večne borke in iskalke, ki na koncu, po vseh težkih preizkušnjah in smrtih, preprosto gre – gre na pot, naprej, v pristno in lépo življenje, ki ga je znal živeti tudi njen soimenjak. Zbirka kratkih zgodb Mateje Mahnič Pišem. Življenje rišem. nas opozarja, da je smrt – tako kot ljudje in živali, s katerimi živimo, in kot družina, iz katere izhajamo in v katero se na vse mogoče načine vedno vračamo – sestavni del nas. In nas opogumlja k sprejemanju – sebe in drugega in s tem vsega, kar kliče v življenje.

V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?

Poslušalka je vprašala, koliko dni je uporabna kuhana jota, v kateri je kislo zelje, fižol in krompir, zabeljena je z ocvirki in je v hladilniku? Sestra Nikolina je odgovorila, da je tako joto dobro porabiti v teku enega tedna. Seveda mora biti dobro ohlajena, nato jo šele damo v hladilnik, pogrejemo pa jo toliko, kolikor jo potrebujemo. Za joto potrebujemo tri sestavine: kislo zelje, krompir in fižol ter seveda zabelo. Če je zelje preveč kislo, ga najprej operemo, po potrebi prerežemo ter ga damo kuhat. Posebej skuhamo krompir - lahko so to večji kosi ali pa je narezan na listke. Zelje se kuha 20-30 minut, krompir pa 10 do 12 (odvisno od velikost). Krompir nato stlačimo in zabelimo (s prepraženimi ocvirki, slanino, koščkom krače, suhega mesa) ter dodamo kuhanemu zelju. Lahko dodamo še 2-3 stroke česna. Če je zeljna voda preveč kisla, jo odlijemo in dodamo nekaj čiste juhe. Tudi fižol moramo skuhati. Dobro je, če ga zvečer namočimo v toplo vodo operemo. Lepše se skuha in nabrekne, če ga kuhamo že v prekuhani vodi. Joto lahko na podoben način naredimo tudi s kislo repe, tam lahko fižol opustimo.

Piše Veronika Šoster, bere Eva Longyka Marušič. Naše skladišče Tjaše Mislej, dramo o štirih delavkah v skladišču supermarketa, je žirija za nagrado Slavka Gruma označila za socialno dramo, ki pa je v resnici tudi smešna kot komedija, mogoče celo farsa. Res gre za precej tragikomičen tekst, ki se sprehaja po meji absurda, sploh z dogajanjem, ki je pogosto privedeno do skrajnosti, da so družbene poante še bolj zaostrene. Naslov sicer aludira na neko drugo, svetovno priznano in s Pulitzerjevo nagrado ovenčano ameriško dramo – Naše mesto Thorntona Wilderja iz leta 1938, ki slika vsakdanje življenje prebivalcev nekega mesta. Tudi v Našem skladišču spremljamo vsakdanji, rutiniran in ustaljen način dela v skladišču, ki za glavne junakinje pravzaprav je njihovo mesto, saj skoraj ne vidijo zunanjega sveta, temveč vse dneve in noči preživijo kar na delovnem mestu. Spijo v skladišču na zložljivih posteljah, zvečer pa ob skrbno odmerjenem času skupaj gledajo televizijo. Le včasih, če se zares izkažejo, če ni kakšnega praznika ali posebnega dogodka, se lahko ob nedeljah odpravijo domov. Sanjska služba, ni kaj. Besedilo močno temelji na pogovorih štirih sodelavk in njihovih različnih značajih in ozadjih, didaskalij je le za vzorec, kar govori tako o simbolni izpraznjenosti potrošniško natrpanega sveta – skladišča, kot o ekonomičnosti avtorice, ki se zanaša na vihrave in dinamične besedne izmenjave. Drama je zato razgibana in živahna, edino, kar delavkam med telesno izčrpavajočim delom preostane, pa je seveda bežen pogovor, ki se pogosto vrti v krogih in se vrača k zmeraj istim temam, celo istim replikam. Ujetost delavk v skladišče je jasna, besedilo se bere prav tako tesnobno kot kakšen psihološki triler, čeprav se v njem srečujemo le z nepreglednimi policami konzerv. Te nas pozdravijo že takoj na notranji strani knjige, če razpremo zavihke, in vizualno spominjajo na Warholovo grafiko paradižnikovih juh Campbell. Konzerve lahko pomenijo marsikaj, poleg embalaže so nekakšne časovne kapsule, stisnjene sanje, ki bodo na polici ostale, dokler jih kdo končno ne odpre – morda jih ne bo nikoli. Ali kot ob napisu na nalepki uvoza pomenljivo reče Suzi: »Ta fižol je videl več sveta kot jaz.« Vsaka delavka je namreč edinstvena in rahlo obupana prav v svojih sanjah, take jih spoznamo že čisto na začetku. 27-letna Evelin bi rada zaslovela z nastopanjem, enako stara Maria bi bila rada pisateljica, da bi pisala zgodbe o ljudeh, ki živijo posebna življenja, 35-letna Suzi bi rada odprla svojo cvetličarno, 58-letna Vera pa čaka na mirno upokojitev z možem, a kmalu izvemo, da je v resnici že vdova. To laganje samemu sebi in zatiskanje oči pred resničnostjo je prisotno pri vseh, čeprav pri nekaterih bolj prikrito kot pri drugih, obenem pa njihovo vztrajno sanjarjenje in zamišljanje vedno novih čudovitih prihodnosti poskrbi, da vanje verjamemo in zanje navijamo – kar je v kontekstu skladišča in hipermegamarketa, ki vse pogoltne vase, še bolj boleče. Nočemo, da bi se zataknile v skladišču, kot pravijo, a se zavedamo, da je kak drug scenarij še bolj nemogoč. Dogajalni prostor je torej skladišče bizarno velikanske trgovine, ki se razteza na šest tisoč kvadratnih metrih, tako ogromne, kot pravi Evelin, da v enem tednu ne moreš prit peš z enega konca na drugega, tako velike, da moraš ob vhodu kupit zemljevid, drugače ne najdeš več poti ven, tako ogromne, da ženske v njej rojevajo, ko čakajo na kruh, moški si morajo na novo obriti brade, starci se poslavljajo in odhajajo na drugi svet … Posebej komičen je pojav zmedenega kupca v skladišču. Ves dan namreč išče nov grški jogurt z okusom japonskih mandarin z marmelado iz švedskih gozdnih jagod s semeni španskega sezama iz Andaluzije, nato pa se pojavi še drugič, čez noč je namreč omagal sredi oddelka za gospodinjske aparate. Njegova izgubljenost v prostoru se tako preslika v simbolno izgubljenost med vso ponudbo, ki ji niti približno ne moremo več slediti, kar seveda spomni na preveč izbire in sindrom strahu, da ne bi česa zamudili. Drama tako spominja na satirični roman Gradyja Hendrixa Horrorstör, v katerem kupci čez noč obtičijo v neprehodni Ikeini trgovini. Utopične sanje o obilju, ki mu ni konca, se hitro sprevržejo v nočno moro, ko se na nas zgrinja vedno več nepotrebnega materiala, zato ni nič čudnega, da se drama proti koncu sprevrže v kar groteskno smer. Prav tako ni nič čudnega, da se pojavi lik novinarja, ki pa ironično ne bo razkril hudega izkoriščanja, ampak bi samo rad nekaj posnetkov za priljubljeno oddajo o malih ljudeh, ki živijo svoja bedna življenja v kapitalizmu. Prav nič nas ne more več šokirati, ne skladiščnik voznik, ki dela prek prijateljeve napotnice, ne katastrofalne delovne razmere, to sploh ni več distopija. Drama Tjaše Mislej Naše skladišče je zastavljena na trdnih temeljih, za tako težko temo je presenetljivo humorno zastavljena, kar jo odreši moralizma, ne gre pa dlje od tega in ne naredi nekega preloma. Seveda to lahko razumemo kot ujetost v kapitalistično mašinerijo, kjer sanje o stavki in sindikatu odpihne čas za televizijo, a vse ostaja preveč na površini. Sploh v zadnji tretjini in sklepnem dejanju bi pričakovala malo več drznosti, saj nas zgodba pripelje točno tja, kamor smo pričakovali že od začetka, kar ji ne naredi usluge. Kljub temu pa odpira veliko relevantnih tem in jih uspešno širi le s preprostimi dialogi. Ti delujejo, ker se z delavkami povežemo, ker imajo svoje sanje, želje in tudi muhe. In če je Shakespeare zapisal, da je ves svet oder, je zdaj ves svet pač – skladišče.

Piše Iztok Ilich, bere Ivan Lotrič. Literarna zgodovinarka in etnologinja Marija Stanonik iz leta v leto potrjuje svojo izjemno študijsko in pisateljsko kondicijo. Slovenska slovstvena folklora, ki z leposlovjem oblikuje zbirni pojem slovenska ljudska umetnost, je že več desetletij eno osrednjih področij njenih raziskovanj. V najnovejši monografiji se je posebej posvetila poetiki in pri tem svojo raziskavo besedne umetnosti v osnovah prvobitnega izražanja razdelila na tri dele. V prvem delu, gradivsko bogatem folklornih in literarnih obrazcev, med katerimi so nekateri, kot opozarja, pravzaprav prvič sistematično zbrani na enem mestu, obravnava zvočno poetiko, v drugem delu raziskuje vizualno poetiko, v tretjem pa kompozicijo. Marija Stanonik je pozornost tokrat namenila predvsem poetiki folklornih pripovedi, vendar tudi pesmi ni prezrla. Ob folklornih pesmih je namreč s stilističnega vidika nanizala veliko novih ugotovitev, na novo je uzavestila tudi dve vrsti folklornih obrazcev in ju zgovorno poimenovala ptičjice in zvončice. Uvodni razdelek Zvoki v naravi in odzivi nanje je razčlenila na Naravne pojave, kot so oglašanje vode in vetra ter škripanje snega, sledijo Rastline, ki so sicer res neme, vendar nekatere ponujajo možnost, da se nanje zapiska, tem pa Živali, divje in domače. Primeri segajo od pijavke prek različnih žuželk do kače, žabe, polha gamsa in volka ter od mačke in psa do goveda in konja. V samostojnem poglavju Ptičja govorica avtorica uveljavlja termin ptičjice. Uporablja ga kot oznako za medmete, ki ponazarjajo prijetno žvrgolenje ptic pevk, neprijetno oglašanje kragulja, vrane in srake ter srhljive glasove čuka in sove, kakor se pojavljajo v slovenskem slovstvu. V nadaljevanju obravnava še vprašanje mitopoetike ob slovenski slovstveni folklori o pticah ter glasovne izraze čustev in zvokov pri delu. Poglavje Trpka milozvočnost je spodbudilo nekaj primerov slovstvene folklore v pregovorih, pravljicah in povedkah, povezanih s prikrajšanostjo za sluh in govor. Šesto poglavje prvega dela je posvečeno oponašanju zvonov oziroma zvončicam. Marija Stanonik upošteva zvonjenje kot merjenje časa in zvočne glasovne figure brez pomenske artikulacije in tudi za slovenski prostor značilno pritrkavanje ter nato še raznovrstno motiviko zvončic ob pobožnostih, pri delu, v družbenem življenju in zvonjenju ob mrličih. Pri čemer je bilo zvonjenje ob smrti moškega po navadi daljše, kot če je umrla ženska, najkrajše pa ob smrti otroka. Tukaj se avtorica pomudi tudi ob primerih, ko so ljudje na zvonove prenašali to, česar niso mogli povedati konkretno, tako da je zvonjenje pravzaprav opravljalo funkcijo javnega mnenja. Na primer v besedni zvezi »obesiti na veliki zvon.« Drugi del monografije Poetika slovenske slovstvene folklore je Marija Stanonik posvetila tistim poetičnim pojavom, ki jih v slovstveni folklori zaznavajo oči, torej ubeseditvi otipljive krajine ali fizično nedostopnim bajčnim bitjem, barvni lestvici in miniaturam. Prvo poglavje prinaša analize desetih razsežnosti in pomenov kategorije prostora. Na primer statičnega in dinamičnega vidika prostora, prostora kot kriterija identitete, etnološke klasifikacije slovenskega etničnega ozemlja, zvočne prostorske razmejitve slovenskega prostora, meje kot folklorističnega vprašanja, slovenske mitične krajine itn. Nato so posebej obravnavane poetika prostora v gorenjski krajini, vizualizacija bajčnih bitij ter poetike barv, pomanjševanja in števil od ena do dvanajst. Tretji del monografije je namenjen kompoziciji izrecno proznih žanrov glede na čas, poleg prostora in števila kategorije, ki jo je grška mitologija pobožanstvila. Skozi zgodovino sta se, povzema avtorica, razvila v panteističnih religijah ciklično, v monoteističnih religijah pa linearno oziroma historično pojmovanje časa. V prvi skupini primerov, navaja v razdelku Časovna kontekstualizacija, se letnice opirajo na pripovedovalčevo osebno zgodovino, v drugi pa se nanašajo na zgodovinske dogodke, ki so zaznamovali zlasti obdobje med prvo svetovno in osamosvojitveno vojno. Kot poseben način označevanja preteklosti pa navaja tudi uporabo pridevnika »star«, v besednih zvezah po starem, stari ljudje, starši, ter sklicevanje na otroštvo oziroma mladost pripovedovalca, kar naj prispeva k zanesljivosti njegovega pričevanja. Marija Stanonik ob primerih iz pripovedi, objavljenih v zbirki Glasovi časa, obravnava še pogostost posameznih časovnih prislovov enkrat¸ včasih, prej, nekoč, davno itn. Nato na primerih Poženčanovih pravljic, ki jih je pred 190 leti zapisoval duhovnik Matevž Ravnikar, pravljic Matije Valjavca Kračmanovega in primerjalnih zbirk med drugim piše še o – praviloma srečnem – končevanju slovenskih pravljic. Posebej se posveča individualni poetiki folklornih pripovedi v arhivski zbirki Gašperja Križnika, nazadnje pa obravnava še poetiko balade o nesrečnih zaljubljencih, slovenskih romeih in julijah, po različicah v Štrekljevi zbirki ter mlajših sorodnih zapisih. Monografijo Poetika slovenske slovstvene folklore avtorica Marija Stanonik konča s pripombo, da po njej »ni več primerno govoriti o enolični strukturi slovenske slovstvene folklore, izrecno pravljic in povedk.«

Tretja adventna nedelja se po latinsko imenuje gaudete, kar pomeni nedelja veselite se. Motiv veselja najdemo v obeh berilih današnjega dne. Posebej izstopa sporočilo iz pisma Tesaloničanom: »Vedno se veselite« (5.16). Tako naroča apostol Pavel preganjanim vernikom v Solunu. Kako nenavadno naročilo za vernike sredi sovraštva, trpljenja, pritiskov in preganjanja! Kje lahko najdemo veselje v svetu, ki je poln težav, skritega trpljenja in najrazličnejših stisk in preizkušenj? Oglejmo si nekaj razlogov za veselje. 1. Glej raje na to, kar je prav, kot na to, kar je narobe. Ko zjutraj vstaneš, lahko takoj najdeš najmanj pet stvari, ki so na svetu dobre. Imaš hrano, vodo, obleko in streho nad glavo. Voziš se z avtom, imaš elektriko v stanovanju. Imaš prijatelje in si svoboden. Nimaš razlogov, da bi bil nesrečen. 2. Uživaj v potovanju na tem svetu. V vsaki težavi ali porazu v življenju je skrit poduk, pa tudi priložnost. Odkrij ta nauk. Težave so na poti, niso pa cilj potovanja. 3. Bodi duhovit, smej se. Poišči si veselje. Ne druži se z ljudmi, ki v tebi ne vzbujajo dobrega. Strogost, prevelika resnost in napetost lahko v tebi ubijejo veselje in povzročijo tesnobnost. Nauči se ugasniti računalnik in mobilnik ter si najdi primerno sprostitev. Ne pozabi na molitev in meditacijo. 4. Ljubi vse. Nikoli ne veš, skozi kakšne notranje boje je moral človek. Blagoslavljaj ljudi, ki so ranjeni ali bolni. Vsi ljudje želimo enake stvari: ljubiti, prejemati ljubezen in imeti zagotovilo, da smo enkratni in dragoceni drugim. Vedi, da si ljubljen, ker te Bog ljubi. Ni večjega veselja kot to, da smo ljubljeni. 5. Bodi velikodušen in radodaren. Največji uspeh dosežeš, ko se ne zanimaš za denar, pohvalo ali pojavljanje v javnosti. Pohvali druge, živi za to, da boš dajal. 6. Modro uporabljaj svoj denar. Bogat je človek, ki mu je všeč najcenejše. Nauči se porabljati manj. Varčuj denar in ceni vse, kar imaš. Kupuj samo stvari, ki jih potrebuješ. Blago ne prinaša sreče. Če bomo uporabljali samo to, kar potrebujemo, bo dovolj sredstev za vse. 7. Odpuščaj vsak dan. Življenje je neprestano odpuščanje. Dokler živimo, bomo imeli komu odpuščati. Na primer: voznik, ki nas nevarno prehiti, neprijazen uslužbenec, otrok, ki ne uboga, nadrejeni, ki ne prisluhne … Seznama ni konec. Odpuščati ljudem majhne pregreške je tako pomembno kot odpuščati velike. Veseli smo lahko sredi trpljenja in preizkušenj, dokler smo blizu Kristusu. To je skrivnost veselja svetnikov. Bližje kot bomo Kristusu, večje bo naše veselje.

Za testo potrebujemo: 60 dag moke, kavna žlička soli ob strani, v moko pa limonino lupino, 2-3 žlice ruma, mešanico 3 rumenjakov in 8 dag sladkorja. 2 dl toplega mleka. Posebej 2,5 dag kvasa z malo sladkorja, 3 žlice mleka in malo moke posebej vzhaja ... Potico zavijemo, damo v model in nabodemo s pletilko, iztisnemo morebitni zrak in nato vzhaja 80 minut. Nato jo spet nabodemo, namažemo z jajcem in damo v 170 stopinj vročo pečico. Pečemo jo do eno uro. Pečeno čez 5-10 minut obrnemo na desko. Pokrijemo s prtičem in zavijemo v vrečko in počakamo, da se ohladi.

Na vzpetini nad Galilejskim jezerom je bila ob Jezusu zbrana velika množica. Preden je Jezus nasitil te, ki so z njim vztrajali že tri dni, je »vzel tistih sedem hlebov in ribe, se zahvalil, razlomil hlebe in dajal učencem, učenci pa množicam« (Mt 15,36). Kako drugačno bi bilo življenje po naših domovih, če bi ta preprosti ritual zahvalne molitve pri obedu po Jezusovem vzoru znova uvedli v svoje družine. Ob uri obeda, in ne kadar koli, ko se komu zahoče, da seže po hrani, bi otroci z očetom in mamo sedli k družinski mizi. Oče bi vse navzoče povabil k zbranosti in tako kot Jezus opravil zahvalno molitev. Morda takole: »Draga žena, dragi otroci, dobri Bog nam je izkazal svojo ljubezen, da smo lahko skupaj. Veselimo se drug drugega in dobrot, ki jih imamo na mizi. Naj Gospod sprejme našo zahvalo. Posebej se zahvalimo mami, ki je vodila pripravo kosila, in vsem, ki ste pri tem pomagali. Naj nas Gospod varuje in blagoslavlja.« Tem preprostim besedam naj oče ali kdo od otrok doda Očenaš in Zdravamarijo. Takšna preprosta molitev je neprecenljive vrednosti. Noben vzgojni prijem ga ne more enakovredno nadomestiti. Otroci se navadijo, da so obedi občestven dogodek, zato ne jedo zunaj dogovorjenih obedov. Ne stikajo po hladilniku tik pred kosilom ali takoj po njem. Niso zasvojeni z nezdravimi slanimi in sladkimi prigrizki, ki jih nenadzorovano uživajo, in tako z zdravju škodljivimi nadomestki premagujejo svojo samoto, depresivnost in dezintegracijo družinskega življenja, ko ima družina samo skupno streho, toaleto in hladilnik, sicer pa družinski člani živijo drug mimo drugega in komunicirajo le še o tehničnih zadevah sobivanja. Družinski obed po Jezusovem vzoru družinske člane vsak dan spomni, da dobrine, ki jih imajo, niso samoumevne, o čemer pričajo številke o več milijonov lačnih, o množicah, ki nimajo stalne strehe nad glavo, so brez urejenih stranišč in zdrave pitne vode. Otrok, ki vidi, da se oče in mati zahvaljujeta Bogu, odkriva tudi njuno ranljivost. Vse bolj se zaveda, da starši niso vsemogočni, ker morajo za dobrine, ki jih imajo, trdo delati in se bojevati v neizprosni areni sodobnega kapitalizma. Otrok čuti, da oče ni trden sam iz sebe, iz svojih lastnih duševnih in telesnih moči, ampak da se tudi on opira na nekoga, ki je večji od njega, na Boga. Ko otrok povsem nezavedno občuti ranljivost svojih staršev, želi biti z njihovo krhkostjo solidaren, zato jih ne izsiljuje za stvari, ki jih ne potrebuje; ne dela jim težav, ki bi izvirale iz njegove malomarnosti, lenobe in neodgovornosti. Zaveda se, da bodo kot družina močni le, če bodo držali skupaj in se podpirali.

Uničujoč potres v Maroku, kjer so razglasili tridnevno žalovanje, je zahteval že več kot 2 tisoč smrtnih žrtev. Več kot 2 tisoč ljudi je poškodovanih, številne pogrešane iščejo pod ruševinami. Uničene so številne stavbe in infrastruktura. Posebej prizadet je bil Marakeš, kjer se številni preživeli bojijo, da bodo popotresni sunki uničili njihove domove. V oddaji tudi: - Gostiteljica vrha G20 Indija v ospredje postavila revnejše države - V Ukrajini po oceni Kijeva skoraj pol milijona ruskih vojakov - Kanadi bron na svetovnem košarkarskem prvenstvu, za zlato se borita Srbija in Nemčija

Učenci in dijaki so se vrnili v šolske klopi. Prav poseben dan je to za najmlajše, z rumeni rutkami je prag prvič prestopilo približno 20 tisoč prvošolcev. Začetek novega šolskega leta je marsikje minil tudi v znamenju solidarnosti po nedavnih poplavah. Tam, kjer šolski prostori še niso pripravljeni za pouk, so ga organizirali v nadomestnih prostorih ali pa v obliki dejavnosti. Drugi poudarki oddaje: - Prvič se je sešla razširjena delovna skupina za usklajevanje obnovitvenih del po poplavah, ki jo vodi državni sekretar Boštjan Šefic. Kot pravi, bo ključna prioriteta do jeseni vzpostaviti tako stanje, da ob morebitnem poslabšanju vremena preprečijo novo škodo. Občine, ki morajo danes sporočiti predhodne ocene škode, medtem pozivajo državo za podaljšanje nekaterih rokov. - Odnosi med Washingtonom in Pekingom se znova zaostrujejo. Ameriški predsednik Joe Biden je Kitajsko, ki se trenutno spopada s številnimi gospodarskimi izzivi, označil za tempirano bombo. - Slovenski košarkarji na svetovnem prvenstvu igrajo prvo tekmo drugega dela, ki bo odločal o udeležencih izločilnih bojev. Merijo se proti Avstralcem, ki niso lahek zalogaj. Po izvrstni uvodni četrtini so Slovenci dobili prvi polčas za devet točk.

Letošnja žetev se je začela pozneje kot običajno, zlasti žetev pšenice pa prekinjajo pogosta neurja. Podnebne spremembe močno vplivajo na poljedelstvo, sadjarstvo in vinogradništvo, zato morajo kmetovalci pridelavo hrane čim bolj in čim hitreje prilagoditi spremenjenim podnebnim okoliščinam. Kmetom in mlinarjem poleg slabše letine sive lase povzroča tudi poceni žito oziroma moka iz Ukrajine. To utegne povzročati tudi težave v sistemu izbrane kakovosti, v katerega ravno letos vstopa naš žitni sektor. Bodo pridelovalci, ki morajo letos zlato zrnje prodajati za skoraj polovico ceneje kot lani, tudi zaradi naraščajočih stroškov pridelave deležni pomoči države? Kaj lahko sami storimo za večjo prehransko samooskrbo? O teh n drugih vprašanjih v zvezi z žetvijo, razmerah v kmetijstvu in na trgu v Studiu ob 17.00 z Lidijo Kosi. Gostje: Branko Virag, vodja kmetijstva v Skupini Panvita, predsednik Sekcije za kmetijska podjetja pri Gospodarski zbornici Slovenije, Karel Pojbič, direktor Mlinopeka iz Murske Sobote, Viktor Časar, kmetovalec iz Mlajtincev, podpredsednik Strokovnega odbora za poljedelstvo pri Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije. Posebej za oddajo smo se pogovarjali z ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Ireno Šinko.

Danes pa o drobni novički, ki se je komaj opažena izgubila v splošni zmedi vsakdana. Eden izmed treh najbolj branih, ali bolje rečeno najbolj klikanih spletnih portalov v Sloveniji se je odločil, da pod novicami, ki jih objavlja, ukine komentiranje uporabnikov oziroma bralcev. Ker je eksperiment bolj kot ne svež, natančnih podatkov o posledicah takšne odločitve še ni, a po pisanju odgovornega urednika zmanjšanja uporabe portala ni zaznati. Majhen korak za medijsko krajino, velik korak za zdravo pamet. Vsi približno vemo, kako se je začelo. Ljudje so dobili glas in prva leta se je zdelo, da je svoboda govora prijezdila na belem konju. Da bodo pravice in svoboščine zdaj končno zadihale s polnimi pljuči, kar bo po nekaj tisoč let starem Helenskem receptu vodilo v boljšo in pravičnejšo družbo. Pa je šlo kmalu narobe; komentarji pod novicami so postajali vedno bolj nestrpni in ni malo raziskovalcev in analitikov, ki menijo, da so nestrpnost, netolerantnost in sovražni govor, ki prepredajo našo družbo in civilizacijo nasploh, doma prav v teh komentarjih. Ker je svet postal globalen, lahko razmišljujoči z nekaj pritiski na miško preveri, kakšno je stanje na drugih, tujerodnih spletiščih in brez pretiravanja ugotavljamo, da smo Slovenci v svetovnem vrhu nestrpnega komentiranja. Nekaj je vsajeno v uporno dušo našega naroda, kar mu preprečuje, da bi novinarjevo delo vzel kot dejstvo, ali da se ne bi iz medijskih napak norčevali, sploh pa, da naj ne bi imel drugega komentatorja za popolnega bedaka. Da podkrepimo, o čem govorimo, kot izziv preprečimo analizo slovenskih levičarjev in desničarjev, ki se dajejo v komentarjih. To bi bilo prelahko, saj so oboji v spletnih komentarjih tako ali tako na robu oboroženega konflikta. Gremo na področje, ki nam je v zadnjem tednu prineslo toliko veselja; poglejmo športno disciplino kolesarjenja skozi očala spletnih komentarjev. Slovenci imamo dva kolesarska šampiona. Športna genija. Kar je neverjetna redkost in le vesolju samemu ter Tadeju Pogačarju in Primožu Rogliču se imamo zahvaliti, da živimo v času njunih neverjetnih uspehov. Ampak za spletne komentatorje nič ne bi moglo biti dlje od resnice. V komentarjih sta se oblikovala dva sovražna tabora, ki eden drugega obmetavata s kolesarskim blatom, posledično pa zasmehujeta, celo žalita tudi oba športnika. Gre za popoln absurd, ki vsaj po našem skromnem vedenju nima primerjave nikjer na planetu. Hočemo reči, da bi se narod razdelil zato, ker ima noro srečo, da ima v istem športu dva šampiona. Spletni mediji, akoravno jim stroka prerokuje v nekaj naslednjih desetletjih popolno dominacijo, imajo velik problem. Ker so praviloma zastonj, si jih uporabniki lastijo. Ob tem pa je tudi oglaševanje okoli člankov bolj neokusno, kot je oglaševanje recimo na radiu. Pa ne trdimo, da smo nad reklamnimi bloki v našem mediju navdušeni. A na spletnem portalu, tudi pod resnim in pomembnim besedilom najprej pride na vrsto zdravilo proti prostatitisu, nato za glivice na nohtih, skoraj nikoli pa ne manjka nekaj za hujšanje. Zatem pa čudoviti svet komentarjev, ki kljub resnim naporom uredništva iz medija naredi posmeh novinarstvu. Dolgo časa smo se iz spletnih komentarjev zafrkavali. Posebej duhovito tudi na tem programu kolega Šalehar v "Forumu 69"!  A nenadoma ni bilo več smešno. Usodni trenutek, ki je premaknil odločevalce, ki jih je še prej premaknil javni revolt, je najverjetneje streljanje na osnovni šoli v Beogradu. Ko so se tam dvignile množice, ne v političnem, ali gospodarskem, temveč v globoko človeškem protestu, je še največjim zagovornikom svobode govora postalo jasno, da je treba nekje potegniti črto. Da abotnost in pritlehnost ne sodita v javni prostor. Seveda se kritik takoj priduša, da gre za efekt Trnuljčice; če umaknemo vse spletne komentarje, bodo skrajna stališča, oziroma ljudje za njimi še vedno obstajali. "Problema ne bomo rešili, če bomo ugasnili njegovo manifestacijo," imajo kritiki odločitve močan argument. A to drži le do določene meje. Komentatorji, sploh tisti razdiralni, ki pa jih je velika večina, so v glavnem šleve. Ne le tisti, ki se skrivajo pod anonimnimi  komentarji, tudi tisti, ki so podpisani, spadajo med šleve. Ker tudi na Twitterju, ki je tako zelo usodno zarezal v naša življenja, se uporabniki v glavnem prepirajo in trosijo neslanosti, pa gre za podpisane profile. S šlevami ne označujemo vsebine besedičenja, temveč dejanski prispevek komentatorjev k družbi. Gre za gobezdala, ki so znotraj same skupnosti marginalizirana. Če zelo natančno pogledate: nihče izmed odgovornih članov družbe, skoraj nihče tistih, ki na tak ali drugačen način gradijo svoje lokalno ali pa širše okolje, se ne prepira v spletnih komentarjih.  Upajmo, da se čimprej obrne nam v prid. Kajti imeti stališče v spletnem komentarju je preživeto. Ne imeti spletnega komentarja, bodi stališče novega časa.  

Vojna v Ukrajini, njene gospodarske in socialne posledice za Evropo ter zaščita evropske demokracije - to so bile osrednje teme govora o stanju v Uniji, ki ga je na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu imela predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Posebej je poudarila nujno ukrepanje proti energetski draginji. V oddaji tudi: - Premier Robert Golob v luči energetske krize na delovnem obisku v Velenju - Zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan napoveduje krepitev sistema javnega zdravstva - V Londonu se zbirajo množice ljudi, ki bi se radi poslovili od kraljice - Ponekod bo začelo rahlo deževati, jutri bo deževno z občasnimi nalivi.

Sašo. Ko se poslovi satirik, je celo satira žalostna, kar je v nasprotju z njeno naravo. Zato bodimo danes, ko se poslovimo od Saša Hribarja, žalostni. V zadnjih dneh smo se naposlušali o pomembnosti satire in kako je Sašo mojstrsko osiral resnobnost trenutka in ga tako vsem nam naredil znosnejšega …A za temi splošnimi ocenami satiričnih teoretikov, da ne zapišemo teoretikov satire, se skriva nekoliko drugačna resnica … Satirik ne uživa v svetu, potrebnem satire; ni govnač, ki mu blato pomeni hrano. Satirik v svetu, potrebnem – v slovenskem primeru prepotrebnem – satire, trpi. Satira, ki je samo žalost z malim gospodinjskim aparatom stepena v radost, iz njega pije življenje tako dolgo, dokler ga vsega ne izpije. Kar se je v neskončno žalost tudi ustvarjalcev te oddaje zgodilo Sašu Hribarju. Kajti nekaj je treba vedeti o satirikih in njim podobnih; v svetu, za katerega si prizadevajo, zanje ni prostora. Gre za paradoks, ki ga je Sašo živel in v zadnjem letu doživel še posebej intenzivno. Ko se je boril v našem imenu za naše pravice … Ter gre za paradoks, ki ga Sašo ni preživel in se bodo o svoji krivdi, če le zmorejo kaj vesti, morali vprašati tudi krvniki normalnosti slovenske medijske krajine. Sašo je bil ali veliki lutkar ali manjši bog; kakorkoli vas pač nosi svetovni nazor. Ustvaril je oder, nad katerim je z nitmi vdihoval življenje svojim likom in ustvaril je vesolje iz nečesa, kar prej ni obstajalo. Vse o radiu Ga-ga je že bilo povedano, tudi razdelano in pojasnjeno, a je ob slovesu treba poudariti: Sašo je bil radio Ga-ga in radio Ga-ga je bil Sašo. Ustvarjalec, ki postane svoje delo in obratno. S tem principom je stal na ramenih mnogih njemu podobnih ustvarjalcev, ki so nacionalno radijsko hišo naredili za to, kar danes je; ko je zahvaljujoč svojemu ugledu ostala eno redkih družbenih občil, ki se je bič instant pravičnosti ni dotaknil. Imel je kritike …! Naj nam žalost trenutka ne zamegli trezne presoje, ki je bila temelj njegovega dela. Od tistih, ki so mu očitali Butnskalo, do tistih, ki so trdili, da oponašanje drugih pač ni nič posebnega. A kritiki so se morali, podobno kot apologeti ali morebitni posnemovalci, soočiti z enostavnim dejstvom. Sašo je bil pametnejši od vseh! Praviloma hitrejše misli, enciklopedičnega znanja in oborožen z nenaravno spretnostjo oblikovanja človeškega govora. Od kritikov je bil tudi bolj pronicljiv. Bolj neposreden in bolj pogumen. In za seboj je imel vojsko poslušalcev. Vojsko, ki jim je Radio Ga-ga pomenil puščico, v katero so vsak petek zamaknjeno spustili 12,75 evra. Ki so vsak petek čakali, da bodo odrešeni. Da se jim bo skozi zamotan teden, skozi nizkoten in profan vsakdan v petek zjutraj pokazala resnica. Smešna v svoji tragičnosti in tragična v svoji zabavnosti. Kajti Sašo je bil, kot ves satirični ceh, zaposlen v poslu iskanja resnice. Na koncu jo je našel. In še to … Veličino njegovega dela in vso težko pezo izvirnosti naj oriše naslednji preizkus … Če bi danes objavili oddajo radia Ga-ga izpred petnajstih ali dvajsetih let, nihče ne bi opazil preteklega časa. Isti ljudje, isti principi, isti dogodki kot incestuozni krog ustvarjajo našo realnost. Sašo Hribar je sivo istost časa prebarval v svet, ki ga je vredno živeti.

V epizodi 79 je bil že drugič moj gost prof. dr. Urban Kordeš, profesor kognitivne znanosti in filozof. Kot kognitivni znanstvenik se ukvarja z raziskovanjem človeške duševnosti z več zornih kotov – med drugim nevrološkega, psihološkega in filozofskega. Posebej podrobno se posveča raziskovanju doživljanja misli, čustev in občutkov. Dotakneva se tematik, kot so: Podkasti in sproščenost Dunning-Kruger efekt Trpljenje Interpretacija in čustva Znanost in odgovornost Trije nivoji odziva in svobodne volje Magnetna resonanca in človeški odzivi Afera v znanstveni skupnosti Resnica raziskovanja, doživljanje Naravoslovna znanost in njeno delovanje, problemi znanosti Natančnost podatkov, uporabniška izkušnja, big data, kvantitativna analiza Analiza podatkov, preteklost izkušnje, umetna inteligenca, kreativnost Prihodnost znanosti, višja inteligenca Resetiranje uma, zavedanje Algoritmi in razvoj umetne inteligence Negotovost, nesmisel, namen Ravnovesje, meditacija, opazovanje zavesti Jaz, objektivnost, ego Kaj je razlika, zunanji dražljaji Radikalnost, kaos in radovednost Ta trenutek, misli, zavest, fokus, zaznava Zadovoljstvo in mir Pozicija ne vem Možgani, raziskave možgan, ločene osebnosti Psihedeliki, mirovno omrežje Daniel Kahneman, vedenjska znanost, flow, zavednost ============================= Pridruži se kot podpornik kanala AIDEA