Podcasts about posebej

Poslušalec je prosil sestro za recept za testo za žlikrofe. Pripravimo testo, ki je nekako med vlečenim in rezančnim, pravi sestra Nikolina. Potrebujemo ½ kg moke, 1 žličko soli, 1 žlico olja in 2 jajci ter malo tople vode. Zamesimo testo, ki ne sme biti tako mehko, kot je za zavitek (štrudelj), pa tudi ne tako krepko kot za rezance. Dobro ga pregnetemo in oblikujemo v hlebček. Ko ga prerežemo, mora biti enotno (kot obdelan plastelin). Postavimo ga na pomokano desko in pokrijemo s skledo (površine hlebčka nič ne namažemo z oljem). Tako naj počiva ½ ure ali eno uro. Dlje, kot bo počivalo, lepše se bo valjalo. Slednje lahko naredimo na pultu ali pa na pomokani deski. Razvaljamo za eno do dva milimetra debelo, oblika naj bo čimbolj pravokotna. Posebej pripravimo mesni, krompirjev ali skutin nadev. Za mesni nadev lahko uporabimo meso (pečenko, zrezek, meso iz juhe), ki je ostalo od (nedeljskega) kosila. To meso zmeljemo in začinimo: dodamo česen, praženo čebulo ali drobnjak, sol in poper, jajce (ali vsaj rumenjak). Če je nadev bolj suh, lahko prilijemo kakšno žlico juhe. Iz tega oblikujemo kroglice v velikosti majhnega, drobnega oreha. To naredimo preden razvaljamo testo, saj moramo kroglice polagati na še vlažno testo. Med kroglicami naj bo za en prst prostora. Testo s koleščkom odrežemo na kvadratke in te s prsti zagrnemo in spojimo stranice med seboj. Na koncu z vilicami stisnemo stranice. Ob tem iztisnemo zrak in naredimo gubice oziroma grebenčke. Kuhamo jih v vreli, slani vodi. Kuhane s penovko poberemo na pladenj in v lonec položimo naslednje. Žlikrofe zabelimo s prepraženimi drobtinami. So tudi kot priloga k mesnim jedem ali samostojna jed, zabeljena z ocvirki.

To jed lahko pripravimo v kombinaciji z mesom ali s krompirjem, lahko pa uporabimo oboje. Jajčevce je potrebno najprej olupiti (če so mladi, to lahko izpustimo) in narežemo na tanjše rezine in jih malo posolimo. Čez nekaj časa jih obrišemo ter opečemo na olju. Poberemo jih pravi čas, da so še na pol mehki. Posebej pripravimo mesno sekanico, se pravi zmleto meso. Prepražimo ga, da je okusno. V posodo za narastke ali pekač nalagamo plasti jajčevcev in mesa. Da bo bolj okusno, dodamo še malo paradižnikove mezge. Lahko pa vmes dajemo še na listke narezan in al-dente kuhan krompir. Na vrhu polijemo z jajčnim mlekom, dodamo malo smetane. Prebodemo z vilico, da bo sočno. Na vrhu naribamo sir in damo v pečico. Na vrhu pokrijemo z alu-folijo ali pa s pokrovom. Pečemo 10 do 15 minut, nato odkrijemo in pečemo še 15 minut, da dobi lepo barvo.

Začetek novega šolskega leta prinaša tudi odločanje o številnih obšolskih dejavnostih. Starši in otroci se znajdejo pred vprašanjem, koliko aktivnosti izbrati in katere so primerne za posamezno starost. Strokovnjaki poudarjajo, da je pri tem ključno upoštevati želje otrok in jim omogočiti, da preizkusijo različna področja. Profesorica razvojne psihologije Ljubica Marjanovič Umek opozarja, da je za mlajše osnovnošolce dovolj ena do dve redni interesni dejavnosti, saj otroci potrebujejo tudi prosti čas za igro, ustvarjalnost in počitek. Posebej pomembne so gibalne dejavnosti: Svetovna zdravstvena organizacija priporoča vsaj 60 minut zmerne do intenzivne telesne dejavnosti dnevno. Ravnatelj Osnovne šole Kašelj Jernej Šoštar pravi, da šole ponujajo pester izbor interesnih dejavnosti, a da prav prosti čas ostaja neprecenljiv za otrokov razvoj.

Pred dnevi je umrl lutkovni ustvarjalec Tine Varl. Rodil se je leta 1940 v Mariboru, že kmalu je deloval v različnih mariborskih lutkovnih gledališčih. Leta 1974 je bil pobudnik in soustanovitelj Lutkovnega gledališča Maribor, v letih od 1991 do 1998 je bil njegov direktor in umetniški vodja. Dolga leta je kot predsednik odbora za lutkarstvo pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije pomagal razvijati lutkarstvo doma in v zamejstvu. Od šestdesetih let je organiziral letna srečanja amaterskih in poklicnih lutkarjev. Skupaj z ženo Bredo Varl sta ustvarjala v lutkovnih gledališčih v Sloveniji in Avstriji, na nacionalni televiziji in za slovenski program avstrijske televizije. Posebej pomembno je bilo njegovo pedagoško in mentorsko delo. V Mariboru je ustanovil mednarodni lutkovni festival – Poletni lutkovni pristan, ki ga letos prirejajo že šestintridesetič. Tine Varl je prejel številna stanovska priznanja, med njimi Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo na področju lutkarstva, Glazerjevo nagrado za življenjsko delo, bronasti grb mesta Maribor, Tišlerjevo nagrado za življenjsko delo med koroškimi Slovenci in zlati znak Republike Avstrije za kulturno delovanje. Z lutkovnima ustvarjalcema Bredo in Tinetom Varlom se je leta 2000 pogovarjala Vida Curk.

Pred vstopom v poletno počitniško dopustniški čas smo se z Alenko Rebula pogovarjali o potrebi po lepem, po svetlobi. Posebej v trenutnem času delovanja temnih sil, vsega tega, kar ustvarja nasilje, uničenje, bolečino, klic poteptanih. Toliko bolj je ob vsem tem potrebno, da smo sami majhno sonce, ki ga širimo in s tem ustvarjamo drugačen svet. Mir ni dobrina, ki bi se obnavljala sama po sebi. Kolikor delamo za mir toliko ga je. V svojem malem svetu lahko naredimo veliko. Presegajmo kar nas ločuje in s tistimi, ki želijo dobro kot mi, združujmo kar nas povezuje.

Tri leta po pandemiji covida-19 strokovnjaki ugotavljajo, da je ta med otroki in mladostniki povzročil sindemijo, množico negativnih učinkov, zlasti na telesni in gibalni razvoj. V letošnji raziskavi SLOfit – športnovzgojni karton so podatki pokazali, da rezultati še vedno močno zaostajajo za predkoronsko ravnjo, trendi pa ostajajo skrb vzbujajoči. Posebej izstopa hkraten upad gibljivosti in eksplozivne moči – kombinacija, ki je redka in alarmantna. Telesna zmogljivost pomembno vpliva tudi na čustveno odpornost, samozavest in socialne veščine otrok. Pomanjkanje gibanja tako ne vodi le v slabšo telesno pripravljenost, ampak povečuje tudi tveganje za vedenjske in čustvene težave, kar zahteva resen in celosten odziv šol in širše družbe.Sogovornik: profesor doktor Gregor Starc, vodja meritev nacionalnega sistema ŠVK in član raziskovalne skupine SLOfit na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani

Ptice so izjemno raznolike živali. V Sloveniji jih živi malo manj kot 400 vrst. Pred kratkim je v slovenščini izšel prevod enega od najbolj znanih priročnikov ljubiteljev ptic z naslovom »Ptice Slovenije, Evrope in Sredozemlja«. Urednik te izdaje in direktor Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije Tilen Basle je spregovoril o stanju ptičjih vrst pri nas in po svetu. Najbolj ogrožene so ptice kulturne krajine, predvsem zaradi krčenja njihovih habitatov. Število ptic po svetu se zmanjšuje, nekatere vrste pa se na podnebne in druge spremembe uspešno prilagajajo.

Posvetili smo se zdravju in gibanju. V ospredju našega zanimanja je bila vadba za moč, ki igra sploh pri starejših pomembno vlogo, saj zavira mišično atrofijo in upočasnjuje osteoporozo. Z nami je bil osebni trener Jure Kovačič, ki je pojasnil, zakaj je vadba za moč tako pomembna po 40. letu starosti in kako se je lotimo kar doma, brez drage opreme.

Poslušalka bi rada pripravila sočno krompirjevo solato, da bi tako porabila meso, ki je ostalo od prazničnega kosila. Sestra Nikolina ji je svetovala, naj skuha krompir v olupkih, ga čim bolj vročega olupi, tanko nareže in takoj zabeli z oljem. Malo naj premeša in pokrije, da se olje vsrka v krompir in ga tako zmehča. Posebej naj pripravi marinado (kis, sol in poper), k tej solati doda tudi narezano čebulo in narezane kisle kumarice. Vse skupaj naj premeša in pusti, da se solata marinira, da se okusi premešajo med seboj. Lahko jo naredi tudi z jogurtnim prelivom: lonček jogurta, 2 žlici smetane, limonin sok, malo kisa, žličko majoneze ali gorčice. Tak preliv lahko uporabi za marsikatero kuhano solato, bodisi iz testenin, riža ali kaše.

Na današnji dan praznujemo mednarodni dan plesa, ki ga je leta 1982 ustanovil mednarodni plesni komite. Latvijsko-ameriški plesalec Mihail Barišnikov je v svoji poslanici ples označil za utelešen izraz skupne krhkosti, v slovenski poslanici pa je plesalec Boštjan Antončič, član priznane belgijske plesne skupine Rosas, pri plesu izpostavil dimenzijo časa in prostora. V avstrijskem Linzu ob Donavi pa se danes že dvaindvajsetič začenja filmski festival Crossing Europe, ki bo potekal vse do nedelje, 4. aprila. Danes pa lahko spremljate podelitev nagrade občinstva lux 2025. Za nagrado se bo potegovalo pet nominiranih filmov, dokumentarna filma Prestreženi in Animatorji, igrana filma Julie molči in Dahomej ter animirani film Valovanje. Vabljeni k poslušanju!

Na današnji dan praznujemo Mednarodni dan plesa, ki ga je leta 1982 ustanovil mednarodni plesni komite. Latvijsko-ameriški plesalec Mihail Barišnikov je v svoji poslanici ples označil za utelešen izraz skupne krhkosti, v slovenski poslanici pa je plesalec Boštjan Antončič, član priznane belgijske plesne skupine Rosas, pri plesu izpostavil dimenzijo časa in prostora. V avstrijskem Linzu ob Donavi pa se danes že dvaindvajsetič začenja filmski festival Crossing Europe, ki bo potekal vse do nedelje, 4. aprila. Danes pa lahko spremljate podelitev nagrade občinstva lux 2025. Za nagrado se bo potegovalo pet nominiranih filmov, dokumentarna filma Prestreženi in Dahomej, igrana filma Julie molči in Animatorji ter animirani film Valovanje. Vabljeni k poslušanju!

Kristjani danes praznujejo svoj največji praznik veliko noč, ko se spominjajo Jezusovega vstajenja. Na številnih mizah so bile tradicionalne velikonočne jedi, v cerkvah so potekale slovestne maše in bogoslužja. Posebej slovesno je v Vatikanu, kamor se ob prazniku tradicionalno stekajo množice vrnikov. Papež Frančišek je danes v tradicionalni poslanici Urbi et orbi pozval k svobodi veroizpovedi. Še posebej ostro je obsodil oboroževalno tekmo ter pozval h koncu konflitkov po svetu med drugim v Gazi in Ukrajini. V oddaji tudi: - Kljub Putinovi razglasitvi velikonočnega premirja v Ukrajini orožje ni utihnilo. Očitki letijo iz obeh strani - Največ plina Unija kupi od Združenih držav, uvoz se bo najverjetneje še povišal - V zdraviliščih zadovoljni z zasedenostjo med prazniki, več gostov predvsem iz Hrvaške, Srbije, Avstrije in Italije

Piše Ifigenija Simonović, bere Eva Longyka Marušič. Govori, naslov nove knjige Boruta Gombača je zavajajoč, česar pa ni mogoče zameriti, saj je za knjigo, kot je ta, res težko najti naslov, ki bi jo enopotezno označil. Ob prvem listanju je jasno, da ne gre za poezijo, za dramatiko, za esej ali za pesmi, namenjene glasbenemu svetu, po čemer je Borut Gombač znan že več desetletij. Gre za govorjenje o vseh zvrsteh pisanja na pesniški, žurnalističen, priložnosten ali memoarski način. V uvodu skuša avtor pojasniti, kakšne vrste je pravzaprav knjiga, ki jo je pripravil. Pravi, da to ni "zbirka priložnostnih govorov", temveč da gre "za posamezne pasaže, pa ne le iz govorov, ampak iz revijalnih in monografskih prispevkov, intervjujev, dnevnikov, scenarijev, javnih in zasebnih dopisovanj, knjižnih razstav, klepetanj ob kavici in kozarčku". Torej mešanica, ki pa vendarle mora imeti skupno nit. Kljub razkropljenosti se izkaže, da zapise povezuje razmislek o celotni avtorjevi karieri z različnih zornih kotov in spod peres različnih piscev. Zbirko torej sestavljajo izbrani izpiski iz najrazličnejših objav. Posebej zanimive so interpretacije posameznih verzov ali pesmi ali pa opisi okoliščin, ki so pripeljale do določenih zapisov. Zbirka je razdeljena na štiri sklope, ki se nanašajo na predmete avtorjevega pisateljskega in knjižničarskega udejstvovanja, torej poezije, radijskih iger, literature za otroke, pesnjenje za glasbo in delo v knjižnici. Sklope povezujejo zapisi, ki so nastali v zadnjih dvajsetih letih. Borut Gombač velja za enega pomembnejših pesnikov svoje generacije, saj je avtor petih pesniških zbirk in dobitnik prestižne Veronikine nagrade. Njegove pesmi za uglasbitev so popularne, predstavljajo poseben in pristen mariborski song. Kot žirant za nagrado Viteškega turnirja se Gombač v intervjujih in drugih zapisih predstavlja kot obziren, neumoren in nepristranski bralec poezije drugih avtorjev. Slikovito opisuje tudi delo knjižničarja. Zaposlen je namreč v Univerzitetni knjižnici Maribor in zato postaja še posebej prepoznavna osebnost obdravskega področja. Hkrati posveča pozornost tudi literaturi za otroke, tako pravljicam kot radijskim igram. V knjigi Govori Borut Gombač govori o tem, kaj misli o svojem delu oziroma kaj o njegovem delu mislijo in sprašujejo drugi. Ta zbirka zapisov je temelj avtobiografije in avtorefleksije, ki jo dopolnjujejo izjave ali zapisi novinarjev, pisateljskih kolegov, obiskovalcev knjižnice in bralcev. Vse kaže, da Boruta Gombača najbolj poznajo Petra Vidali, ki je napisala tudi spremno besedo, Bojan Tomažič, Peter Semolič, Miroslav Slana, Zoran Pevec, Maja Šučur, Nino Flisar, Melita Forstnerič Hajnšek, Muanis Sinanović ter Milan Vincetič, znameniti pesnik in mentor številnim slovenskim literatom, še posebej štajerskim in prekmurskim. Gombač se v svojih razmislekih naslanja na široko paleto piscev, pevcev in govorcev od Aristotela do Andreja Brvarja in Tomaža Šalamuna. Zato je knjiga Govori tudi zgoščen prikaz misli intelektualcev prvega četrtletja 21. stoletja, pa ne le misli glede na predmet ali vsebino, temveč tudi načina izražanja, teoretiziranja, modrovanja. Med Jurčičem in Gombačem je pač prišlo do silovitih premikov v literarnoteoretskem načinu pisanja! S to knjigo Borut Gombač tako rekoč samozavestno zaseda prostor, ki mu pripada in ki bi bil brez izpostave zapisov o svojem delu ali pogovorov z njim manj izrazit. Če se s pesniškimi zbirkami predstavlja kot pesnik, ni hkrati prepoznan tudi kot dramatik ali kolumnist, če pa se predstavi z vsemi svojimi poklici in interesi hkrati, pa je prepoznan kot vplivna osebnost v določenem kulturnem okolju. Pesmi, igre, pravljice, kolumne dandanes niso dovolj. Knjige so mrtve, če niso odprte. To Gombač spoznava kot knjižničar in kot avtor. Avtor mora stopiti na oder, spregovoriti o sebi, se odpreti, dopustiti listanje, dokazati vseprisotnost in se celo angažirati na drugih področij, sicer je neopažen in prej ali slej pozabljen. Knjiga Govori je pravzaprav album samodokazovanja. Med branjem pride do občutka, da avtor stoji pred reflektorjem, ki se neenakomerno ugaša in prižiga, bodisi le za hip, za osvetlitev kratkega zapisa, ali za daljši čas, ki je potreben za branje daljšega odstavka. Mediji so po naravi nekaj bežnega, zato postajajo tudi zbirke kolumn nov žanr knjižnih izdaj, same kolumne pa krajše in krajše, saj mediji kulturi dodeljujejo manj in manj prostora. Gombač je najbolj neposreden prav v odlomkih iz kolumn, ki jih že vrsto let piše za časopis Večer. Sproščenost nakazuje ciklus "ob kavi in kozarčku", še bolj pa drobci iz dnevniških zapisov. V intervjujih pa je soočen z vprašanji, ki zahtevajo razmislek o temah, ki jih sam od sebe morda ne bi načenjal. Borut Gombač je s knjigo Govori odkril nov način predstavitve samega sebe. Razmah literarne teorije, poglobitev literarne kritike in samorefleksije lahko preglasi poezijo in jo celo premakne na spodnje police. To je edino, kar avtor kot pesnik tvega. Na srečo je s poezijo, radijskimi igrami in kolumnami že toliko uveljavljen, da mu nikakršna kritika ali teorija ne moreta sesuti statusa pomembnega sodobnega literarnega ustvarjalca, lahko pa ga podkrepita.

Verjetno se nam je že zgodilo, da ko smo prišli v službo ali kak krog prijateljev in smo iskali tolažilne in vzpodbudne besede, ker smo bili v skrbeh, kaj vse še moramo postoriti v prihodnjih dneh, da nam je kdo od poslušajočih odgovoril: »Zaupaj. Vstopi v današnji dan. Dovolj je dnevu lastna teža…« Verjetno se takrat nismo zavedali, da podobno nas tolaži in nam daje upanja evangelist Matej v njegovem evangeliju: »Ne bodite torej v skrbeh za jutri, kajti jutrišnji dan bo imel svoje skrbi. Dovolj je dnevu njegova lastna teža.« Zaupam v te izrečene besede in če jim, sem jim pripravljen tudi slediti. Vera brez zaupanja je prazna. Verujem, ko zaupam v Boga in njegovo delovanje. Številne svetopisemske osebe in svetniki so kljub obilici vsakodnevnih skrbi ohranjali zaupanje v Boga in tako je Bog tudi preko preizkušenj življenja lahko ustvaril in tudi po njih delal čudovite stvari v njihovem življenju in v ljudeh s katerimi so se srečali. Spomnimo se samo svetopisemskih oseb – Mojzesa, prerokov Ezekiela, Danijela v novi zavezi apostolov in med njima še posebej Petra in Pavla. Ali svetnikov od naših slovenskih blaženih in mučencev – bl. Antona Martina Slomška, Alojzija Grozdeta, svetega papeža Janeza Pavla II. in tudi v tem letu v svetem letu upanja bo papež Frančišek ob svetoletnem srečanju najstnikov 27.4., razglasil za svetega Carla Acutisa – svetnika v kavbojkah, kot ga nekateri pojmujejo. Posebej mi je všeč njegova misel: »Vsi se rodimo kot izvirniki, mnogo pa jih žal umre kot fotokopije!« Geslo tega leta svetega letaje romarji upanja. V tem dnevu Vas povabim, da ne bodimo fotokopije, ki so izgubile zaupanje v Boga in jih preplavljajo zgolj skrbi in ječe sedanjega sveta. Ostanimo izvirnik zaupanja - upanja in kot romarji upanja ga prinašajmo…

Naša gostja je bila tokrat astrofizičarka dr. Andreja Gomboc. Pogovarjali smo se o slovesu satelita Gaia, pri katerem je sodelovala tudi sama, o vlogi znanosti v Evropski vesoljski agenciji in o tem, kako se razvija projekt GoChile. Posebej velja prisluhniti vabilu na poletno šolo astronomije za mlade, časa za prijavo z motivacijskim pismom ni več veliko.

Posebej veselo je v Velenju, kjer harmonikar Robert Goter podira Guinnessov rekord v najdaljšem igranju na harmoniko. Tega podviga so se do zdaj lotili trije Slovenci, a trenutni rekord drži Christelle De Franceschi iz Francije, ki je harmoniko igrala neverjetnih 75 ur, 26 minut in 8 sekund. Robert Goter je začel včeraj, končal bo predvidoma po 81 urah v petek zvečer. Del dogajanja je danes v Velenju spremljala Metka Pirc.

»Sprejeti to, kar je, delati prav, ne manipulirati z ljudmi, povedati to, kar je, ampak predvsem podpreti drugega človeka, in to največ, kolikor zmore,« je moto Patricije Lovišček, ki je neizbrisen pečat pustila na področju avtizma in Aspergerjevega sindroma. Je direktorica zasebnega zavoda Modri december, zavoda za spodbujanje zavedanja avtizma in Aspergerjevega sindroma Koper. Leta 2018 je bila izbrana za Osebnost Primorske, lani pa je za svoje delo prejela priznanje za najboljšo mentorico prostovoljcev v mestni občini Koper, Zavod Modri december pa priznanje za najboljšo mednarodno mladinsko izmenjavo. O svojem življenju in delu bo Patricija Lovišček govorila v današnji oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.

⏰ Ofsaaaaaajd! Štiristoosmi prinaša vse o 20. krogu v 1. SNL. In to na način, da Žiga stoji na vzporedniku med samsungi in frizurami! Cel kup dogajanj, imitacija Alberta je mojstrska, analiza izjave Denisa Popovića, reprezentančnost Maribora, borbe za obstanek, kjer zdaj Nafta po Domžalah lovi Primorje.

Pred Prešernovim dnevom smo se vprašali, kako v času razmaha umetne inteligence razvijati ustvarjalnost. Posebej smo se ustavili pri pisanju, razmišljali smo o tem, ali obstajajo kakšne zakonitosti, kako odpreti vrata muzi in zakaj bi se kreativnega pisanja sploh lotili. Naš sogovornik je bil vodja delavnic ter avtor dramskih besedil Rok Sanda.

Zdaj je tisti del leta, ko pripravljamo jedi iz kislega zelja, zraven lahko dodamo kaše in meso. Za musako potrebujemo: do 1 kg kislega zelja, 60-90 dag mletega mesa in 30-25 dag ajdove kaše, 1 žlica kisle smetane ali 1 dl mleka, 3-4 jajca. Zelja po potrebi opremo in pokuhamo za 20 minut. Posebej damo pražit čebulo in dodamo zmleto meso. To moramo res dobro prepražiti, da zadiši. Nato ga začinimo, lahko dodamo narezano papriko, strt česen, lovorjev list ... Kašo operemo in skuhamo posebej v dvakratni količini vrele, slane vode. Ko je kuhana, jo stresem k mesu in skupaj popražimo. Skledo za narastke namažemo, na dno damo malo zelja, nato mešanico mesa in kaše in to ponavljamo, dokler imamo sestavine. Na vrhu naj bo zelje. To prelijemo z jajčno smetano, da bo prijetno sočno. Po želji lahko na vrhu naribamo še malo sira, lahko pa damo v pečico pokrito. Pečemo 15-20 minut pri 180 stopinjah Celzija.

Pripravljamo ga podobno, kot iz govejega mesa. Okus bo seveda drugačen, kot je tudi pri divjačini ali konjskem mesu. Odstranimo kosti in meso narežemo. Posebej na maščobi pražimo čebulo, ki jo tudi zalijemo z 1 dl vode, da se pokuha. Ko voda izhlapi, dodamo meso in ga ob stalnem mešanju počasi pražimo. Čez čas lahko dodamo malo narezanega korenčka, gomolj zelene ali kakšno drugo zelenjavo. Malo zalijemo in pokrito dušimo. Dodamo lovorjev list, malo rožmarina, šetraja ... Ko je meso drobljivo, ga zalijemo s toliko tekočine, kot bomo potrebovali golaža. To je lahko tudi krompirjevka ali ostanek kakšne juhe. Dodamo tudi 1-2 žlici paradižnikove mezge, malo gorčice, zgostimo ... Okus obogatimo z žlico vina ali domačega kisa. ... Zraven ponudimo krompir, polento …

Dneve v prazničnem decembru Slovenci radi preživimo v katerem od lepo okrašenih mest sosednjih držav. A tudi v Sloveniji je veliko mest, ki se jih v tem času splača obiskati. Med njimi so prav gotovo slovenska zgodovinska mesta, kar 22 jih je del Združenja zgodovinskih mest Slovenije. Združenje ima svoj sedež v Škofji Loki, enem najstarejših slovenskih mest, ki očara v vsakem letnem času. V adventnem času vabijo s festivalom Loka v snegu, pa tudi z delavnicami peke piškotov in drugimi vsebinami. Tudi ostala zgodovinska mesta v tem času prav posebej sijejo.

To je jed, ki jo sestavimo iz dušenega zelja in posebej skuhanih domačih testenin. Zelje je lahko rdeče ali belo ali pa mešano. Narežemo ga na krpice oziroma kvadratke, posolimo dodamo malo kumine in ga pražimo na čebuli. Vmes mešamo in pokrito dušimo, nežno popramo, ob koncu dušenja zelja dodamo še kislo jabolko. Zelje bo za polovico upadlo. Posebej pripravimo domače testenine. Iz moke in jajca naredimo testo za rezance, mora biti krepko, trdo. Razvaljamo ga, kot za široke rezance in te trakove potem razrežemo na kvadratke oziroma krpice (bleke). Al-dente jih skuhamo v vreli slani vodi, takoj odcedimo in zamešamo v pripravljeno zelje.

Tokratni gost prihaja iz Nacionalnega inštituta za biologijo in se med drugim ukvarja tudi z matematičnim modeliranjem gradnikov življenja, celic in molekul kot bodočimi sredstvi za ohranitev rastlin in živali, pri medicinskih aspektih človeka pa pri raziskavah sodelujejo tudi strokovnjaki medicine. V ta namen bo biolog doc.dr. Anže Županič iz inštitutskega Oddelka za biotehnologijo in sistemsko biologijo predstavil »Belo knjigo o raziskovalni infrastrukturi za sistemsko biologijo«. V njej je Elixir (mednarodna raziskovalna skupnost sistemske biologije) na Nacionalnem inštitutu za biologijo nedavno predstavila stanje, izzive in načrte za razvoj tega raziskovalnega področja v prihodnosti. Posebej so se posvetili tudi stanju pri nas, ki ga zaznamuje sodelovanje poznavalcev sistemske biologije širokega področja biotehnologije in medicine. FOTO: Slika kaže, kako lahko biološki sistem, v tem primeru rastlino obravnavamo kot sistem. Rastline je sestavljena iz celic, ki imajo različno vlogo in so v različnih stanjih, ta stanja pa lahko opišemo z matematičnim modelom molekularnih interakcij (prikaz na sliki je v obliki mreže).

Piše Sanja Podržaj, bere Lidija Hartman. Za avtorico Mirjam Dular je bilo leto 2024 zelo rodovitno, saj je po romanu Hoja po oblakih objavila še zbirko osemnajstih kratkih zgodb Lahkotnost molka urok tišine. Kot namiguje že naslov je rdeča nit tisto zamolčano, neizrečeno in kakšen vpliv ima le-to v življenju posameznika. Zbirka je strukturirana v štiri sklope, ki nam s svojimi naslovi ponujajo ključ za razumevanje posameznih zgodb. Nekatere med njimi so bolj neposredne, spet druge pa bolj zavite v skrivnost, kar avtorica doseže tudi s fantastičnimi elementi, ki jih vnaša v običajna življenja likov in likinj. Na splošno je zbirka presenečenje, saj bi od avtorice, doktorice astronomije, pričakovali, da bo v središču tematika odnosa med človekom in naravo ali človekom in vesoljem, podobno kot v romanu Hoja po oblakih, v katerem se vprašanja o človekovem mestu v stvarstvu in njegovem odnosu z naravo zastavljajo predvsem z vpeljavo staroverske tradicije, ki jo poznamo prek raziskovanj Pavla Medveščka in v zadnjih letih kot del izročila prednikov postaja vse bolj prisotna v naši kolektivni zavesti. Vendar pa se Mirjam Dular v zbirki Lahkotnost molka, urok tišine obrne bolj k vezem, ki se pletejo med ljudmi – najbolj jo zanimajo odnosi, komunikacija in medsebojno razumevanje, ki pa je mogoče le do neke mere. Vedno ostanejo neizrečene besede, neizražene želje, medli spomini, ki jih lahko zapolnimo samo z delčki zgodb in anekdot, včasih pa samo nekaj neulovljivega, kar plava na robu naše zavesti. Zbirko odpira sklop z naslovom Če pa ne bi bila rekla / Če pa bi bila rekla in prva zgodba je prva srhljiva in po svoje kruta, s tem pa tudi izstopa od drugih. Govori o mladi pacientki, ki čaka na operacijo v zasebni bolniški sobi, ko vanjo vstopi bolniški brat z namenom, da bi jo pred posegom obril. Zgodi se zloraba, ki pa je na koncu prikazana kot bridka šala. Bi se to vseeno zgodilo, če bi protagonistka kaj rekla, če bi se upirala? Je upor sploh mogoč, ko si v tako ranljivem stanju in te zlorablja nekdo, za katerega verjameš, da je v poziciji moči, v tem primeru zdravstveni delavec, ki naj bi bil tam, da ti bo pomagal? Podobno kot v prvi zgodbi se tudi v naslednjih lahko sprašujemo, ali bi se odvile drugače, če bi si protagonistka upala povedati simpatiji, da ji je všeč; če bi moški srednjih let v mladosti nadaljeval pogovor s teto o vrednosti življenja; če bi radovedna ženska na obisku pri hipnotizerju odkrito povedala, zakaj je prišla. V drugem sklopu, ki je morda najbolj zanimiv in ima naslov O glavah / V glavah, skuša avtorica na svet pogledati z očmi drugega. Ne nazadnje to pisatelji vedno počnejo, kot je izpričano v zgodbi Si kdaj stopila v glavo drugega?, v kateri sledimo fiktivnemu pogovoru z resnično pisateljico, avtorico slovitega romana Če ubiješ oponašalca, in izmišljeno sodobno avtorico, ki piše uspešnice po meri današnjega bralca. Ta zgodba je v formalnem pogledu najbolj inovativna v zbirki, saj je zapisana v obliki intervjuja, v katerem sodelujejo spraševalka in avtorici. Sledi zgodba, ki deluje skoraj kot legenda in je napisana v nekoliko pravljičnem slogu, govori pa o tujosti, ki jo občuti transspolna oseba. Tudi naslednja v nizu tematizira tujost, in sicer naslika prizor iz življenja begunca v Evropi. Obe zgodbi sta napisani z dobro mero sočutja, v njiju je zaznati noto družbene kritike in namero, da bi se bralec vsaj za trenutek postavil v čevlje oziroma kar v glavo drugega in tam našel neko novo razumevanje. Osebe, ki so odrinjene na rob, so namreč pogosto tudi tisti, ki molčijo, saj ne pridejo do besede, s tem pa prevladujoči večini ostajajo tuji. Sledita sklopa V odnosih / O odnosih ter Spomini in zgodbe / Spomini na zgodbe, ki pa sta šibkejši del zbirke. Nekatere zgodbe bi potrebovale kaj več, da bi se bralcu zares približale. Na primer zgodba Dva pogovora, za katero se zdi, da gre zgolj za zapis dveh naključno slišanih pogovorov, brez komentarja ali konteksta. Na ta način nekako obvisita v zraku in ni povsem jasno, kaj je avtorica želela z njima sporočiti. Podobno je na primer z zgodbo Srajca srečnega človeka, ki iz perspektive moškega pripovedovalca govori o zakonu, njegovem razpadu in ponovnem odkritju ljubezni, vendar se bere kot poročilo, umanjka pa nek zasuk, nekaj, zaradi česar bi zgodba izstopila iz območja običajnega. Uporaba takšnih sredstev avtorici namreč ni neznana, kar izkazujejo zgodbe, posejane po vsej zbirki. Eno od teh sredstev so fantastični elementi, s katerimi se Mirjam Dular poigrava v več zgodbah. Gre za nenavadna izkustva, ki smo jim bralci priča in se skupaj s protagonistkami lahko samo sprašujemo, kaj se je pravzaprav zgodilo. V zgodbi Vijoličasti metuljček na primer protagonistka obišče hipnotizerja, da bi se povezala s pokojnim dedkom, ki se je prav tako ukvarjal s hipnozo. Nanj sicer nima spomina, a se čuti z njim močno povezano. Kot v Alici v čudežni deželi tudi njo vodi beli zajec, po nenavadni seansi pa ji ostane več vprašanj kot odgovorov. Posebej nenavadna in nekoliko šokantna je tudi zgodba Neprimerljiva sreča biti ženska o nenavadnem srečanju dveh tujcev v knjigarni in s koncem, ki nam prav tako ne postreže z odgovori in ne razloži čudaške interakcije, ki smo ji bili priča. Kot smo želeli pokazati z izpostavljenimi zgodbami, Mirjam Dular v zbirki Lahkotnost molka, urok tišine združuje raznolike zgodbe, ki jih skuša spraviti pod skupni imenovalec s posameznimi sklopi. To ji uspe predvsem v prvih dveh delih, v zadnjih dveh pa se povezave nekoliko izgubijo. Nasploh bi lahko rekli, da nekatere zgodbe v zbirki izstopajo, nekatere pa nekako zvodenijo v ozadje. Tako na vsebinski kot na slogovni ravni je med njimi precejšen razkorak. V zgodbah se pojavi tudi kar nekaj nejasnosti, ki zmotijo bralsko izkušnjo, moteča pa je tudi uporaba predpreteklika, zaradi česar jezik na trenutke deluje staromodno in oddaljeno. Po drugi strani pa v zbirki naletimo na zgodbe, ki pričajo o avtoričinem spretnem vstopanju v glave drugih, o njeni senzibilnosti za prikazovanje različnih izkušenj, tudi takšnih, ki so na meji realnega. Morda bi bilo bolje, če bi bila zbirka nekoliko krajša, saj bi tako ustvarila vtis bolj zaokrožene celote, ali pa bi potrebovala nekoliko več uredniškega dela. Zbirka Lahkotnost molka, urok tišine je že drugo kratkoprozno delo Mirjam Dular, avtorice ki je izdala tudi dve pesniški zbirki in roman, s tem pa postaja vse bolj prisotno ime na slovenskem literarnem obzorju. Kljub nekaterim šibkejšim zgodbam, se v pričujoči zbirki izkaže kot avtorica s posluhom za mnogoterost življenja in izkušenj, tudi takšnih, ki pogosto ostanejo zamolčane.

Desetega aprila letos je v Betettovi dvorani Akademije za glasbo potekal koncert, na katerem so nastopili komorne zasedbe s harmoniko in Harmonikarski orkester Akademije za glasbo. Posebej se posvečamo orkestru, poslušali pa bomo tudi eno komorno zasedbo. Antonio Vivaldi: Koncert v a-molu za dve violini št. 8, op. 3 (prir. Borut Zagoranski) Tobjörn Lundquist: Copenhagem Music Benjamin de Murashkin: Tarangeshu Maj Brinovec: Zvezdice (Gašper Šemrov – tolkala, Jan Rantaša – harmonika) Harmonikarski orkester Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani deluje od študijskega leta 2011/2012. Poleg rednih letnih koncertov v okviru Komornih večerov ali abonmaja Tutti je do zdaj koncertiral tudi v drugih slovenskih koncertnih središčih, pri čemer posebno pozornost posveča izvedbam izvirnih skladb slovenskih skladateljev. Od njegove ustanovitve ansambel vodi redni profesor za harmoniko Borut Zagoranski.

Tudi današnji dan se bomo odpravili naproti opravljanju svojega poslanstva. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, opravljamo, morda zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, nen azadnje sta besedi poslanstvo in poklic sorodnega pomena. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali pa občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo z odgovornostjo in skrbnostjo, lahko preraste zgolj opis nalog, in postane zares poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla, ali je med njimi kateri, na katero morda ne bi znala odgovoriti. Ustavilo se ji je prav pri zadnjem vprašanju, ki se je glasilo: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, tega ni vedela. Pravzaprav še nikoli ni spregovorila z njo niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, ne da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Ob koncu šolske ure je eden izmed učencev dvignil roko in vprašal, ali bo zadnje vprašanje štelo za oceno testa. »Absolutno,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsi in vsak posebej je pomemben. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb, pa čeprav bi bil to samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pa ni samo v zdravstvu pomembna pozornost do vsakega človeka. Marsikatero delo bi lahko prejelo bolj človeški obraz, če bi več skrbi namenili našemu vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebej težko je takšno naklonjenost vzdrževati do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan srečujemo. Vendar ni treba veliko truda vložiti v pristne odnose, saj lahko majhne pozornosti pomenijo velike korake h graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso pozabili.

20. julija je umrl slovenski dirigent Marko Munih, star 88 let. Večkrat nagrajeni dirigent je vodil veliko zasedb, tudi Simfonike RTV Slovenija, komorni zbor takratne RTV Ljubljana in radijski mladinski zbor, pa tudi več drugih zasedb, med drugim orkester Slovenske filharmonije in Akademski pevski zbor Tone Tomšič ter Primorski akademski pevski zbor Vinko Vodopivec, o vsem tem sam pripoveduje v oddaji. Pod njegovo dirigentsko palico so orkestri in zbori posneli številne krstne izvedbe slovenskih del, večino jih je posnel za naš radijski arhiv. 16 let je bil odgovorni urednik in umetniški vodja glasbenih programov na Radiu Slovenija. Posnetek pripovedovanja Marka Muniha je iz leta 1987.

Posebej pa na čebuli prepražimo mleto meso (najboljše je mešano - 10 dag na osebo), dodamo jajca (da vežejo), malo praženega riža (, ki je morda ostal včeraj), peteršilj, malo popra, sol, česen ... Naredimo okusen nadev ... To naložimo v bučke, ki smo jim izdolbi sredico. Nič jih ne olupimo, na spodnji strani jih malo zarežemo, da se potem ne zvrnejo. Na nadev naložimo rezino sira ali pa naložimo nariban sir. Lahko pa ga že prej dodamo v nadev. Postavimo na pekač in tega damo v pečico, da se pri zmerni temperaturi dobro zapeče - približno pol ure, odvisno je od debeline buč. Na dno pekača damo nekaj žlic vode.

Sveže kumare naribamo na rezance (kakor jabolka za štrudelj), jih rahlo posolimo in pustimo. Posebej prepražimo čebulo. Ko začne dobivati zlato barvo, kumare ožamemo in jih naložimo po čebuli in skupaj popražimo. Dodamo strt česen, poprašimo z žličko moke (lahko tudi opustimo) in prilijemo tekočine, da se ne prijema posode. Če imamo kakšno žlico kisle smetane, jo le umešajmo ali pa žlico jogurta. Razžvrkljamo, da dobimo gostljato omako. Zelo se poda sesekljan peteršilj ali pa narezan drobnjak. Posebej pripravimo pire krompir. Na kocke narezan krompir skuhamo, odlijemo (tekočine ne zavrzimo!), stlačimo, dodamo mleko in zabelimo z maslom, dolivamo krompirjevko ... Omako lahko pripravimo tudi iz zamrznjenih kumar. Te zdaj samo naribamo in spakiramo v vrečke ter zamrznemo. Nato jih prejšnji večer ali pa zgodaj zjutraj vzamemo iz skrinje, da se lepo odtalijo in spustijo vodo ... Kumarična omaka je pozimi dobrodošla tudi pri pripravi kolin, in sicer pri tistih, ki ne smejo kislega zelja ali repe.

Buč(k)e naribamo bolj drobno in malo posolimo in pustimo. Posebej zmešamo 2 jajci in 2 žlici olja, sol, drobtine ali moko, stisnjen česen, peteršilj, nežno popramo, da napravimo rahlo gosto zmes, ki naj počiva. Ko se zgosti, ožamemo bučke in dodamo. Zmešamo in z žlico zajemamo kot žličnike in polagamo na vročo maščobo v ponvi. Pomagamo si z drugo žlico, potapljam in oblikujemo polpeto. Ko je ena stran opečeno, obrnemo. Ko je pečeno, ko lepo zarumenijo, jih odlagamo na cedilo ali na papirnato brisačo ter v ponev vložimo nove polpete.

Legionela je atipična bakterija, ki se lahko prekomerno namnoži v vodovodnem sistemuMed atipične bakterije, ki smo jih vzeli pod lupo današnjega Ultrazvoka, uvrščamo legionelo, ki povzroča atipično legionarsko pljučnico. Z njo imajo največkrat težave v bolnišnicah, domovih za starejše in drugih nastanitvenih objektih. Pred dobrim mesecem so o okužbah z legionelo poročali iz zagrebškega Kliničnega centra; trije primeri so se končali s smrtnim izidom. Televizija Slovenija pa je letošnjega marca poročala, da so okužbo z legionelo potrdili pri devetih oskrbovancih štirih ljubljanskih domov za starejše in centra za usposabljanje, delo in varstvo. »Vsaka pljučnica se lahko zaplete, na legionarsko pljučnico pa smo še posebej pozorni,« pravi biologinja prof. dr. Darja Keše, ki vodi Laboratorij za diagnostiko okužb z atipičnimi bakterijami Inštituta za mikrobiologijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Podrobneje v Ultrazvoku, ki ga pripravlja Iztok Konc. Foto: Pixabay, cc Atipične bakterije - klamidija TUKAJ Legioneloza (NIJZ) - vprašanja in odgovori TUKAJ

V Notranjskem muzeju v Postojni je na ogled razstava z naslovom Kamen na kamen – palača!: Plemstvo na Postojnskem. Njena posebnost je v avtorstvu in med drugim, v izboru naslova, ki ga je izbrala spletna aplikacija ChatGPT. O razstavi smo se pogovarjali s kustosinjo Ano Čič, ki je koordinirala skupino štirih ljubiteljic preteklosti, natančneje zgodovine. V okviru andragoškega programa Muzej za zelence so razstavo pod njenim mentorstvom pripravile v sodelovanju z Ljudsko univerzo Postojna. Razstavo so udeleženke zasnovale kot časovni trak od leta 1136, ko je Postojna prvič omenjena v starih rokopisih Oglejskega patriarhata kot »Ariperch«, pa do konca druge vojne, ko na Slovenskem sloj plemstva dokončno izgine. Za vsako stoletje so izpostavile določene rodbine, osebnosti in dogodke, ki so se jim zdeli zanimivi. Tako na razstavi zasledimo preproste predstavitve družin znamenitih priimkov, kot so Auersperg ali Turjaški, Cobenzl, ki so izhajali iz Štanjela na Krasu, Codelli, Lueger, od katerih je najbolj znan Erazem Predjamski. Zasledimo še gospode Orehovške in rodbino Windischgraetz. Posebej so predstavile patriarhat iz Ogleja, ki je imel na območju južno od reke Drave dolga stoletja celo civilno moč jurisdikcije, in pa lokalne veljake, kot sta bila Anton Globočnik plemeniti in Josip Gorup plemeniti iz Slavine, ki je v 19. stoletju obogatel kot tržaški poslovnež. Glede na to, da je sama zamisel sodelovanja z nemuzejskimi ljudmi prišla iz sodobnih smernic muzealstva Mednarodnega muzejskega sveta, katerega člani so tudi tukajšni muzealci, Ana Čič v oddaji razmišlja tudi o tem, kakšno stopnjo tveganja za končen izgled razstave je njej predstavljalo sodelovanje z nešolanimi muzealci.

V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?

Poslušalki je sestra Nikolina svetovala, naj najprej, lahko že prejšnji dan, speče biskvitni del torte. Za pekač, premera 24 centimetrov, bo potrebovala 4-5 jajc. Za nadev potrebuje približno pol kilograma skute, ki je spasira, da dobi fino, gladko zmes, brez kepic, ki pa ne sme biti preveč mokra. Posebej v četrt litra mleka skuha vanilijev puding, doda še 7-8 dag sladkorja, sol, limonin sok in prilije malo arome. Ko je ohlajeno, dodamo stepeno sladko smetano. Biskvit lahko prerežemo enkrat ali dvakrat in vmes nadevamo, nekaj nadeva lahko prihranimo za mazanje oboda. Torto lahko oblijemo s čokolado: 8-10 dag čokolade, 3 dag masla in 3 žlice olja raztopimo nad soparo in prelijemo. Torto lahko okrasimo s svežim sadjem, tega lahko damo tudi na nadev med plasti. Lahko uporabimo tudi zamrznjene maline, ne pa jagod (te so dobre samo sveže).

V tokratni oddaji potujemo v avstrijski Linz, kjer poteka festival Crossing Europe, posvečen evropskim avtorskim filmom. Posebej zanimiv je letos sklop dokumentarcev - pogovarjali smo se s poljsko režiserko Lidio Duda in finsko režiserko Virpi Suutari. Ogledali pa smo si tudi filme, ki v teh dneh prihajajo na redni kinospored. Ryan Gosling in Emily Blunt sta nastopila v akcijski komediji Kaskader, ocenjujemo pa tudi francoski film Nenadoma sama, jadralsko pustolovščino okoli sveta, v kateri Vincent in Laura skušata rešiti svoj zakon. Film je nastal po knjižni predlogi jadralke Isabelle Autissier.

Pletarja Janeza Krišlja smo spoznali v sobotni popoldanski oddaji Naš gost - pogovor je na voljo v radijskem arhivu. Posebej za rubriko o dediščini pa je podrobneje opisal material, iz katerega plete košare. Zakaj leska in ne vrba?

V oddajo smo povabili enega najvidnejših primorskih zgodovinarjev, dr. Salvatorja Žitka, ki je pred več kot 60 leti, ko je začel raziskovati, postavil temelje za razvoj slovenskega zgodovinopisja Istre. Poučeval je na koprski gimnaziji, bil dolgoletni direktor Pokrajinskega muzeja Koper in več desetletij predsednik Zgodovinskega društva za Južno Primorsko. Za pomemben doprinos k preučevanju kulturne dediščine Slovenske Istre je prejel častno priznanje Izidorja Cankarja. Je častni meščan koprske občine, in čeprav že dolgo ne živi več v Kopru, ta ostaja njegovo najljubše mesto.

Pianist, komponist in glasbeni producent Tine Grgurevič Bowrain je nenavadna, široka, nepredvidljiva glasbena osebnost. Svojo večžanrskost, nadžanrskost, lahko bi rekli tudi nežanrskost je predstavil v tokratni oddaji IZŠTEKANI na Valu 202. Na pot se je podal z več kot dvajsetčlansko posadko: z godalnim triom, spevskim zborom in s številnimi gostujočimi pevci. Prerez skozi pestro delo zadnjih let so mu med drugimi pomagali izvesti basist Jani Hace, tolkalka Lola Mlačnik, pajdaš iz dua Not Exactly Lost Luka Uršič Kalu ter pevke Kiki, Maša Bogataj in Marina Martensson. Akustičnost ni bila vprašanje, pač pa imperativ.Od klasike in jazza prek elektronike in ambientalne glasbe do indie popa in etna. Tako bi se lahko glasila opredelitev zvrsti, v katerih se počuti domače. Če jih že moramo našteti. Pa jih najraje ne bi. Morda je še najbolje reči, da Bowrain upogiba žanre. Ali da prepih, ki vleče skozi medžanrske vrzeli, premetava njega. Vse skupaj pa ves čas prežema značilni minimalizem. Naj bo zasedba še tako velika, nikoli ni ničesar preveč. Malo zvoka, veliko muzike, bi lahko rekli. »Še vedno se iščem v raznih smereh. Morda še nisem zares zrel, še vedno ne vem, kaj hočem. Pač, živim v sodobnem času, ko je možnosti preveč in me premetava na vse strani,« komentira svoje večno iskanje. Iskanje, ki je porodilo že pol ducata albumov, ravno toliko EPjev in kopico scenske glasbe. Seznam sodelovanj je z leti vse daljši in vse več skladb je tudi vokalnih. K sodelovanju vabi različne pevce, z Luko Uršičem Kalujem sta osnovala tudi duo Not Exactly Lost. Prek vsega tega ga spoznava širša, celo evrovizijska javnost. Na EMI 2022 je denimo nastopil z Brino Plestenjak  in skladbo »Čas je«, ki je svojevrsten manifest, poziv k akciji in skupnosti, za katerega je besedilo spisal Gregor Kosi. »Vse več pišem za glas in se tudi sam ukvarjam z besedili, ki so velik izziv. Čutim, da je čas, ko je treba tudi kaj povedati, ne le igrati. Najbrž gre za naravni proces, beseda ima moč, da nekaj sporoči zelo neposredno, moja želja po tem pa raste. Ali bom v Izštekanih pel tudi sam, tega pa ne izdam,« dodaja Bowrain v smehu.  Od zadnjega albuma »Heal Me« je minilo natanko leto. Sledilo je nekaj solističnih koncertnih izdaj. V zadnjem času je slišati šušljanje, da pripravlja nov album. »Drži, nastaja nov studijski album, sodelujem s producentom Vidom Ahačičem. Upam, da dozori in izide še letos.« Posebej za to priložnost je Bowrain zbral več kot dvajset pomagačev; nekaj je stalnih sodelavcev, nekaj sodelovanj povsem novih. In kot se za tak podvig spodobi, so domala vso elektroniko pustili doma. »Vedno znova se vračam v akustiko, kljub temu, da morda to ni kaj prida sodobno. Pojem sodobnost dandanes itak lahko pomeni karkoli. Akustični zvok je toplejši. Prija tem napetim časom.« Slike z oddaje - Alan Orlič Odigrane skladbe:  EESTI – Bowrain RESISTANCE – Bowrain WHILE WE WERE SLEEPING – Bowrain in Maša Bogataj SONG FOR GAZA (PESEM ZA GAZO) – Bowrain FREEDOM – Bowrain TOKYO – Not Exactly Lost HIGHER GROUND – Not Exactly Lost MALA OKNA – Not Exactly Lost FALLING – Bowrain in Marina Martensson ČAS JE – Bowrain in Kiki BREZ BESED – Bowrain

Vse od ustanovitve nagrade Riharda Jakopiča za likovno in vizualno umetnost leta 1969 so jo za življenjsko delo podelili le petim ženskam in še nikoli za področje ilustracije. Letos so nagradili 96-letno ilustratorko Ančko Gošnik Godec. Posebej veliko je sodelovala s pisateljico Elo Peroci, tudi pri pravljici Muca Copatarica, sicer pa je s svojimi slikami opremila knjige Tri botre lisičice, Za lahko noč, Lukec in njegov škorec, Pestrna, pa ljudske pripovedi v zbirkah Pravljice, Zverinice iz Rezije, Mamka Bršljanka, Zlata skledica in druge. Kot v utemeljitvi med drugim poudari dr. Nadja Zgonik, so z nagrado pokazali, da ilustratorsko delo ni le dejavnost ''naših pravljičark'', temveč nastaja z visoko likovno artikulacijo, v primeru Ančke Gošnik Godec tudi z izvirnim prepletom referenc iz fantastične umetnosti, srednjeveških iluminacij, tradicije realizma 19. stoletja, popularne in etnografske kulture. Nagrajenka spada v generacijo Marlenke Stupica, Marjance Jemec Božič in Jelke Reichman – te, prve diplomantke ljubljanske akademije zaznamuje slikarski in študiozen pristop v ilustraciji, ki je tudi polna podrobnosti. Z Ančko Gošnik Godec smo se pogovarjali o njenem ustvarjanju in življenju, nekaj svojih misli pa je dodala tudi hčerka, ilustratorka Jelka Godec Schmidt. Slika (izrez): podoba iz slikanice Tri botre lisičice

Por, ki ga v teh dneh še najdemo na vrtovih, lahko uporabimo pri pripravi različnih jedi: juhe, rižote, priloge, musake ... Za musako najprej dobro spražimo meso, ki mu dodamo por (1/3 pora, 2/3 mesa). Posebej skuhamo krompir, ki ga olupimo in narežemo na listke. Po 10-12 minutah vodo odlijemo in pokapljamo z oljem. V namazan pekač ali jena posodo nato nalagamo plasti krompirja in mesa s porom. Na vrhu naj bo krompir. To prelijemo z jajčnim mlekom in na vrhu naribamo sir. Pokrito (če ni pokrova, uporabimo alu-folijo) pečemo pri 180-190 stopinjah Celzija. Po 10-15-ih minutah pekač odkrijemo in počakamo, da se tudi vrhnja plast zapeče in dobi lepo barvo. To je izdatna glavna jed, h kateri lahko ponudimo še solato. Lahko pripravimo tudi porovo solato: drobno ga narežemo in dodamo tanko narezan skuhan krompir, ki smo ga omedili z oljem. Zraven sodijo še koruza, soja, korenček ... Zabelimo z marinado (kis, olje, sol, po želji še poper) ali pa naredim jogurtov preliv – dresing (2 žlici jogurta, 1 žlica majoneze, gorčica, 1 žlica kisle smetane, malo olja, po želji še drobnjak) ... Taka solata sodi k pleskavici, čevapčičev, polpetov ... Za juho por narežemo na drobne rezance, solimo in pražimo na olju. Posebej damo kuhati krompir in korenje. Ko je mehko, odlijemo vodo in stlačimo, dodamo žlico olja in strt česen, počasi prilivamo tekočino, v kateri smo kuhali in dodamo pražen por... Po potrebi solimo in dodamo poper, zelo bo okus dopolnila žlica pečenkinega soka ...

Na koncertu so nastopile Dečle Danice, ženski zbor leta 2023, dekliška vokalna skupina Jamzi iz Celovca, ki je dobila najvišjo oceno na deželnem zborovskem tekmovanju, mladinski zbor Slovenske gimnazije, skupina Sweethearts iz Dobrle vasi, Lipov cvet iz Velikovca, skupina Sanje iz Suhe ter pevke Voxon glasbene akademije iz Pliberka. Iz Slovenije je v Celovec prišel večkrat nagrajeni dekliški zbor gimnazije Celje – center, iz Gorice pa mladinski mešani zbor Emil Komel, dobitnik najvišjih priznanj v Italiji in Sloveniji. Eden od vrhuncev je bil nastop zbora Mladina poje, ki se je predstavil tudi s posodobljeno ljudsko Dekle na vrtu, in priredba pesmi skupine Bališ Živ tvoj dan, ki so jo zapeli združeni zbori in skupine. Prisluhnite kako je zvenela posebej mladostna Koroška poje!   Foto(Novice.at): Zbor Mladina poje pod vodstvom Lucije Haab na Koroška poje 2024

Izteka se velika sobota - dan, ko se kristjani spominjajo mrtvega Jezusa v grobu. Spokojni dan, namenjen tudi blagoslovu jedil, se je iztekel z velikonočnim bdenjem. Posebej slovesno je bilo v baziliki svetega Petra v Vatikanu.

Uničujoč potres v Maroku, kjer so razglasili tridnevno žalovanje, je zahteval že več kot 2 tisoč smrtnih žrtev. Več kot 2 tisoč ljudi je poškodovanih, številne pogrešane iščejo pod ruševinami. Uničene so številne stavbe in infrastruktura. Posebej prizadet je bil Marakeš, kjer se številni preživeli bojijo, da bodo popotresni sunki uničili njihove domove. V oddaji tudi: - Gostiteljica vrha G20 Indija v ospredje postavila revnejše države - V Ukrajini po oceni Kijeva skoraj pol milijona ruskih vojakov - Kanadi bron na svetovnem košarkarskem prvenstvu, za zlato se borita Srbija in Nemčija

Učenci in dijaki so se vrnili v šolske klopi. Prav poseben dan je to za najmlajše, z rumeni rutkami je prag prvič prestopilo približno 20 tisoč prvošolcev. Začetek novega šolskega leta je marsikje minil tudi v znamenju solidarnosti po nedavnih poplavah. Tam, kjer šolski prostori še niso pripravljeni za pouk, so ga organizirali v nadomestnih prostorih ali pa v obliki dejavnosti. Drugi poudarki oddaje: - Prvič se je sešla razširjena delovna skupina za usklajevanje obnovitvenih del po poplavah, ki jo vodi državni sekretar Boštjan Šefic. Kot pravi, bo ključna prioriteta do jeseni vzpostaviti tako stanje, da ob morebitnem poslabšanju vremena preprečijo novo škodo. Občine, ki morajo danes sporočiti predhodne ocene škode, medtem pozivajo državo za podaljšanje nekaterih rokov. - Odnosi med Washingtonom in Pekingom se znova zaostrujejo. Ameriški predsednik Joe Biden je Kitajsko, ki se trenutno spopada s številnimi gospodarskimi izzivi, označil za tempirano bombo. - Slovenski košarkarji na svetovnem prvenstvu igrajo prvo tekmo drugega dela, ki bo odločal o udeležencih izločilnih bojev. Merijo se proti Avstralcem, ki niso lahek zalogaj. Po izvrstni uvodni četrtini so Slovenci dobili prvi polčas za devet točk.

Letošnja žetev se je začela pozneje kot običajno, zlasti žetev pšenice pa prekinjajo pogosta neurja. Podnebne spremembe močno vplivajo na poljedelstvo, sadjarstvo in vinogradništvo, zato morajo kmetovalci pridelavo hrane čim bolj in čim hitreje prilagoditi spremenjenim podnebnim okoliščinam. Kmetom in mlinarjem poleg slabše letine sive lase povzroča tudi poceni žito oziroma moka iz Ukrajine. To utegne povzročati tudi težave v sistemu izbrane kakovosti, v katerega ravno letos vstopa naš žitni sektor. Bodo pridelovalci, ki morajo letos zlato zrnje prodajati za skoraj polovico ceneje kot lani, tudi zaradi naraščajočih stroškov pridelave deležni pomoči države? Kaj lahko sami storimo za večjo prehransko samooskrbo? O teh n drugih vprašanjih v zvezi z žetvijo, razmerah v kmetijstvu in na trgu v Studiu ob 17.00 z Lidijo Kosi. Gostje: Branko Virag, vodja kmetijstva v Skupini Panvita, predsednik Sekcije za kmetijska podjetja pri Gospodarski zbornici Slovenije, Karel Pojbič, direktor Mlinopeka iz Murske Sobote, Viktor Časar, kmetovalec iz Mlajtincev, podpredsednik Strokovnega odbora za poljedelstvo pri Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije. Posebej za oddajo smo se pogovarjali z ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Ireno Šinko.

Danes pa o drobni novički, ki se je komaj opažena izgubila v splošni zmedi vsakdana. Eden izmed treh najbolj branih, ali bolje rečeno najbolj klikanih spletnih portalov v Sloveniji se je odločil, da pod novicami, ki jih objavlja, ukine komentiranje uporabnikov oziroma bralcev. Ker je eksperiment bolj kot ne svež, natančnih podatkov o posledicah takšne odločitve še ni, a po pisanju odgovornega urednika zmanjšanja uporabe portala ni zaznati. Majhen korak za medijsko krajino, velik korak za zdravo pamet. Vsi približno vemo, kako se je začelo. Ljudje so dobili glas in prva leta se je zdelo, da je svoboda govora prijezdila na belem konju. Da bodo pravice in svoboščine zdaj končno zadihale s polnimi pljuči, kar bo po nekaj tisoč let starem Helenskem receptu vodilo v boljšo in pravičnejšo družbo. Pa je šlo kmalu narobe; komentarji pod novicami so postajali vedno bolj nestrpni in ni malo raziskovalcev in analitikov, ki menijo, da so nestrpnost, netolerantnost in sovražni govor, ki prepredajo našo družbo in civilizacijo nasploh, doma prav v teh komentarjih. Ker je svet postal globalen, lahko razmišljujoči z nekaj pritiski na miško preveri, kakšno je stanje na drugih, tujerodnih spletiščih in brez pretiravanja ugotavljamo, da smo Slovenci v svetovnem vrhu nestrpnega komentiranja. Nekaj je vsajeno v uporno dušo našega naroda, kar mu preprečuje, da bi novinarjevo delo vzel kot dejstvo, ali da se ne bi iz medijskih napak norčevali, sploh pa, da naj ne bi imel drugega komentatorja za popolnega bedaka. Da podkrepimo, o čem govorimo, kot izziv preprečimo analizo slovenskih levičarjev in desničarjev, ki se dajejo v komentarjih. To bi bilo prelahko, saj so oboji v spletnih komentarjih tako ali tako na robu oboroženega konflikta. Gremo na področje, ki nam je v zadnjem tednu prineslo toliko veselja; poglejmo športno disciplino kolesarjenja skozi očala spletnih komentarjev. Slovenci imamo dva kolesarska šampiona. Športna genija. Kar je neverjetna redkost in le vesolju samemu ter Tadeju Pogačarju in Primožu Rogliču se imamo zahvaliti, da živimo v času njunih neverjetnih uspehov. Ampak za spletne komentatorje nič ne bi moglo biti dlje od resnice. V komentarjih sta se oblikovala dva sovražna tabora, ki eden drugega obmetavata s kolesarskim blatom, posledično pa zasmehujeta, celo žalita tudi oba športnika. Gre za popoln absurd, ki vsaj po našem skromnem vedenju nima primerjave nikjer na planetu. Hočemo reči, da bi se narod razdelil zato, ker ima noro srečo, da ima v istem športu dva šampiona. Spletni mediji, akoravno jim stroka prerokuje v nekaj naslednjih desetletjih popolno dominacijo, imajo velik problem. Ker so praviloma zastonj, si jih uporabniki lastijo. Ob tem pa je tudi oglaševanje okoli člankov bolj neokusno, kot je oglaševanje recimo na radiu. Pa ne trdimo, da smo nad reklamnimi bloki v našem mediju navdušeni. A na spletnem portalu, tudi pod resnim in pomembnim besedilom najprej pride na vrsto zdravilo proti prostatitisu, nato za glivice na nohtih, skoraj nikoli pa ne manjka nekaj za hujšanje. Zatem pa čudoviti svet komentarjev, ki kljub resnim naporom uredništva iz medija naredi posmeh novinarstvu. Dolgo časa smo se iz spletnih komentarjev zafrkavali. Posebej duhovito tudi na tem programu kolega Šalehar v "Forumu 69"!  A nenadoma ni bilo več smešno. Usodni trenutek, ki je premaknil odločevalce, ki jih je še prej premaknil javni revolt, je najverjetneje streljanje na osnovni šoli v Beogradu. Ko so se tam dvignile množice, ne v političnem, ali gospodarskem, temveč v globoko človeškem protestu, je še največjim zagovornikom svobode govora postalo jasno, da je treba nekje potegniti črto. Da abotnost in pritlehnost ne sodita v javni prostor. Seveda se kritik takoj priduša, da gre za efekt Trnuljčice; če umaknemo vse spletne komentarje, bodo skrajna stališča, oziroma ljudje za njimi še vedno obstajali. "Problema ne bomo rešili, če bomo ugasnili njegovo manifestacijo," imajo kritiki odločitve močan argument. A to drži le do določene meje. Komentatorji, sploh tisti razdiralni, ki pa jih je velika večina, so v glavnem šleve. Ne le tisti, ki se skrivajo pod anonimnimi  komentarji, tudi tisti, ki so podpisani, spadajo med šleve. Ker tudi na Twitterju, ki je tako zelo usodno zarezal v naša življenja, se uporabniki v glavnem prepirajo in trosijo neslanosti, pa gre za podpisane profile. S šlevami ne označujemo vsebine besedičenja, temveč dejanski prispevek komentatorjev k družbi. Gre za gobezdala, ki so znotraj same skupnosti marginalizirana. Če zelo natančno pogledate: nihče izmed odgovornih članov družbe, skoraj nihče tistih, ki na tak ali drugačen način gradijo svoje lokalno ali pa širše okolje, se ne prepira v spletnih komentarjih.  Upajmo, da se čimprej obrne nam v prid. Kajti imeti stališče v spletnem komentarju je preživeto. Ne imeti spletnega komentarja, bodi stališče novega časa.  

Vojna v Ukrajini, njene gospodarske in socialne posledice za Evropo ter zaščita evropske demokracije - to so bile osrednje teme govora o stanju v Uniji, ki ga je na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu imela predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. Posebej je poudarila nujno ukrepanje proti energetski draginji. V oddaji tudi: - Premier Robert Golob v luči energetske krize na delovnem obisku v Velenju - Zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan napoveduje krepitev sistema javnega zdravstva - V Londonu se zbirajo množice ljudi, ki bi se radi poslovili od kraljice - Ponekod bo začelo rahlo deževati, jutri bo deževno z občasnimi nalivi.

Sašo. Ko se poslovi satirik, je celo satira žalostna, kar je v nasprotju z njeno naravo. Zato bodimo danes, ko se poslovimo od Saša Hribarja, žalostni. V zadnjih dneh smo se naposlušali o pomembnosti satire in kako je Sašo mojstrsko osiral resnobnost trenutka in ga tako vsem nam naredil znosnejšega …A za temi splošnimi ocenami satiričnih teoretikov, da ne zapišemo teoretikov satire, se skriva nekoliko drugačna resnica … Satirik ne uživa v svetu, potrebnem satire; ni govnač, ki mu blato pomeni hrano. Satirik v svetu, potrebnem – v slovenskem primeru prepotrebnem – satire, trpi. Satira, ki je samo žalost z malim gospodinjskim aparatom stepena v radost, iz njega pije življenje tako dolgo, dokler ga vsega ne izpije. Kar se je v neskončno žalost tudi ustvarjalcev te oddaje zgodilo Sašu Hribarju. Kajti nekaj je treba vedeti o satirikih in njim podobnih; v svetu, za katerega si prizadevajo, zanje ni prostora. Gre za paradoks, ki ga je Sašo živel in v zadnjem letu doživel še posebej intenzivno. Ko se je boril v našem imenu za naše pravice … Ter gre za paradoks, ki ga Sašo ni preživel in se bodo o svoji krivdi, če le zmorejo kaj vesti, morali vprašati tudi krvniki normalnosti slovenske medijske krajine. Sašo je bil ali veliki lutkar ali manjši bog; kakorkoli vas pač nosi svetovni nazor. Ustvaril je oder, nad katerim je z nitmi vdihoval življenje svojim likom in ustvaril je vesolje iz nečesa, kar prej ni obstajalo. Vse o radiu Ga-ga je že bilo povedano, tudi razdelano in pojasnjeno, a je ob slovesu treba poudariti: Sašo je bil radio Ga-ga in radio Ga-ga je bil Sašo. Ustvarjalec, ki postane svoje delo in obratno. S tem principom je stal na ramenih mnogih njemu podobnih ustvarjalcev, ki so nacionalno radijsko hišo naredili za to, kar danes je; ko je zahvaljujoč svojemu ugledu ostala eno redkih družbenih občil, ki se je bič instant pravičnosti ni dotaknil. Imel je kritike …! Naj nam žalost trenutka ne zamegli trezne presoje, ki je bila temelj njegovega dela. Od tistih, ki so mu očitali Butnskalo, do tistih, ki so trdili, da oponašanje drugih pač ni nič posebnega. A kritiki so se morali, podobno kot apologeti ali morebitni posnemovalci, soočiti z enostavnim dejstvom. Sašo je bil pametnejši od vseh! Praviloma hitrejše misli, enciklopedičnega znanja in oborožen z nenaravno spretnostjo oblikovanja človeškega govora. Od kritikov je bil tudi bolj pronicljiv. Bolj neposreden in bolj pogumen. In za seboj je imel vojsko poslušalcev. Vojsko, ki jim je Radio Ga-ga pomenil puščico, v katero so vsak petek zamaknjeno spustili 12,75 evra. Ki so vsak petek čakali, da bodo odrešeni. Da se jim bo skozi zamotan teden, skozi nizkoten in profan vsakdan v petek zjutraj pokazala resnica. Smešna v svoji tragičnosti in tragična v svoji zabavnosti. Kajti Sašo je bil, kot ves satirični ceh, zaposlen v poslu iskanja resnice. Na koncu jo je našel. In še to … Veličino njegovega dela in vso težko pezo izvirnosti naj oriše naslednji preizkus … Če bi danes objavili oddajo radia Ga-ga izpred petnajstih ali dvajsetih let, nihče ne bi opazil preteklega časa. Isti ljudje, isti principi, isti dogodki kot incestuozni krog ustvarjajo našo realnost. Sašo Hribar je sivo istost časa prebarval v svet, ki ga je vredno živeti.

V epizodi 79 je bil že drugič moj gost prof. dr. Urban Kordeš, profesor kognitivne znanosti in filozof. Kot kognitivni znanstvenik se ukvarja z raziskovanjem človeške duševnosti z več zornih kotov – med drugim nevrološkega, psihološkega in filozofskega. Posebej podrobno se posveča raziskovanju doživljanja misli, čustev in občutkov. Dotakneva se tematik, kot so: Podkasti in sproščenost Dunning-Kruger efekt Trpljenje Interpretacija in čustva Znanost in odgovornost Trije nivoji odziva in svobodne volje Magnetna resonanca in človeški odzivi Afera v znanstveni skupnosti Resnica raziskovanja, doživljanje Naravoslovna znanost in njeno delovanje, problemi znanosti Natančnost podatkov, uporabniška izkušnja, big data, kvantitativna analiza Analiza podatkov, preteklost izkušnje, umetna inteligenca, kreativnost Prihodnost znanosti, višja inteligenca Resetiranje uma, zavedanje Algoritmi in razvoj umetne inteligence Negotovost, nesmisel, namen Ravnovesje, meditacija, opazovanje zavesti Jaz, objektivnost, ego Kaj je razlika, zunanji dražljaji Radikalnost, kaos in radovednost Ta trenutek, misli, zavest, fokus, zaznava Zadovoljstvo in mir Pozicija ne vem Možgani, raziskave možgan, ločene osebnosti Psihedeliki, mirovno omrežje Daniel Kahneman, vedenjska znanost, flow, zavednost ============================= Pridruži se kot podpornik kanala AIDEA