Podcasts about spominja

Tessniem Kadiri je mlada 23-letna novinarka iz Nemčije. A njen videz, polt temnejšega odtenka in gosti črni kodrasti lasje, pripovedujejo, da njene korenine presegajo evropske. Njena starša prihajata iz Maroka, kjer je kot otrok preživela dolga poletja. Spominja se toplih noči, preživetih z glasnimi tetami in strici, ki so si med seboj ure in ure pripovedovali zgodbe. In seveda hrane, polne okusov, začimb in brav. V pogovoru z Nežo Borkovič govorita tudi o Evropskem (ne)sprejemanju drugačnosti, njeni odločitvi, da vsakodnevno ne nosi hijaba in obogatitvi, ki jo je v njeno življenje prinesel preplet dveh diametralnih kultur.

Branka Jurca pripoveduje o pravljicah svojega otroštva in izbira Kdo je Vidku sešil srajčico Pripovedujeta: Branka Jurca in Janez Albreht. Avtor literarnega dela: Fran Levstik. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1990.

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Lidija Hartman. Tatjana Pregl Kobe, pesnica, pisateljica, umetnostna zgodovinarka in esejistka ter dobitnica številnih, tudi mednarodnih nagrad, je v zbirko Pisan cvet na vrtu belih rož uvrstila dve vrsti pesmi: prve, natisnjene z večjimi črkami in brez velike začetnice, napisane v prostem verzu in nekajkrat grafično oblikovane v polkrog, druge pa kot poezijo v prozi. Tako v prvih kot v drugih pesmih je umetničino pesnikovanje subtilno, izrazno bogato in izpovedno globoko. Avtorica trosi življenjske modrosti, filozofska spoznanja in usodne resnice; dokopati se skuša do temeljev stvarnosti. V pesmih v prozi nagovarja različne ustvarjalke, se pogovarja z njimi in izraža razumevanje do njihovih, tudi bolečih življenjskih izkušenj, in pri tem priznava, da pravzaprav govori sama sebi. Sogovornice, ki jih prikliče predse, so bodisi znane in uveljavljene osebnosti bodisi neznane, nekatere od njih dejavne na različnih področjih, pesnice, slikarke, igralke, novinarke, kraljice in še mnogo drugih, tako iz sedanjega časa kot iz preteklosti. To so ženske, ki so se je dotaknile s svojimi življenjskimi zgodbami, iskanjem prostora pod soncem ter razočaranji in krivicami, ki so jih doživele. Med njimi je tudi dekle, ki ji je nekdo storil silo; ubogo, zaznamovano, ranjeno bitje, ki potrebuje objem. Toda pesnica ne izraža samo sočutja in razumevanja, temveč nakazuje tudi upornost. Nekateri verzi govorijo o grdem in nasilnem svetu, vse prevečkrat ohranjeni patriarhalnosti in odrinjenosti žensk. Kot humanistki se ji zahoče drugačnosti, sožitja med ljudmi, sprejemanja in dobrih medčloveških odnosov. Tatjana Pregl Kobe je tudi angažirana pesnica, in to v žlahtnem pomenu besede. Čeprav pozna grozo, samoto, strah in žalost, ohranja upanje o uresničevanju boljšega sveta. V prelepih metaforah se razdaja s posebno živahnostjo in strastjo, predana je ljubezni in stvarem, ki življenju dajejo smisel, ter je pesnica z veliko začetnico in čarodejka lepote. V naravi je zanjo vse resnično in čudežno razgibano. Simbolika dreves in reke slika pesničino notranjost in govori o dogajanju zunaj nje. Toliko vsega vidi, hkrati domišljijsko oblikuje tisto, kar je za druge oči nevidno. Spominja se igrivega otroštva, s posebno milino in v izbranem slogu prikliče v spomin nežnost in drobne radosti iz tistega časa. Poezijo v prozi oblikuje tako, da srečanja z ženskami ujame v kitice, vendar pa se zadnja vrsta nadaljuje v novi kitici ali odstavku. V ležečem tisku navaja dobesedne navedke ter tako znanim in neznanim ženskam omogoči, da same spregovorijo, pomenljivo ali otožno, morda z opozorilom ali napovedjo. Avtorica navede natančen vir in letnico dogajanja oziroma podatek o ženskah, ki jih spominsko ohranja. Prikliče naslednje besede slikarke Ivane Kobilce: » Videla sem svet in življenje. Bilo je lepo in polno sonca. Filozofinja Simone de Beauvoir je v pesničinih očeh iskalka enakopravnega položaja žensk. Igralki Mileni Zupančič je hudo, da ljudje iz njenega življenja kar izginjajo. Grozljivo je, ko ugotavlja, da je napočil dokončen odhod; nikoli več ne bo srečavanja in pogovorov. Literarna zgodovinarka Katja Mihurko je prepričana, da ženska veliko tvega, ko se odloči razpeti krila, toda če tega ne stori, trpi. Tatjana Pregl Kobe občuti doživljanje vseh teh žensk in priznava: »če ne povem resnice o sebi, je ne morem povedati o drugih.« Njene resnice so iskrene, povedno zaokrožene in tudi strastne: »še vedno sem vidna, resnična in živa. / strast se še ni osula. / zardela od ljubljenja / vonjam cvetlični prah, ki lebdi na ramenih / upognjene trave.« Pisanje jo ohranja, pomeni ji odrekanje, samoto in predanost. Vztraja, tudi če ne ve, ali bo kdo prebral njene pesmi. Dokler piše, je to vse, kar ima. Življenje zanjo pravzaprav postane pesem: » Nikoli nisem sama, niti v temnem tunelu niti onkraj noči. Ker je z menoj in v meni pesem. In mi vladajo čustva. In poezija, popolnoma jasna in globoko skrivnostna, čeprav je ni mogoče v celoti pojasniti in je ni mogoče izčrpati.« V postmodernistični maniri citira in oživlja stvaritve drugih. Ponuja verze iz Baudelairovih Rož zla, pogled Mone Lize, Tisnikarjeve podobe smrtne groze in igrivost pravljičnih junakinj. Omeni Kierkegaardove besede o bolezni za smrt. Spomni se na svojo mater, pisateljico Milenko Pungerčar, in na njene zadnje ure življenja. V slovo ji poje in jo drži za roko. Druga svetovna vojna je mater strašno zaznamovala. Njena generacija je bila nadčloveško pogumna in pokončna, pravi avtorica. V pesničinih očeh so ohranjene podobe in barve s platen velikih slikark, glasba zveni in jo izpolnjuje. Minevanje premaguje s predajanjem človeški dobroti, likovnim stvaritvam, naravi, tišini in duhovnemu iskanju. Verjame, da je pomembno tisto, kar ljudje dajejo drug drugemu. V nežnih verzih pojasni naslov zbirke: »ni lahko biti edini pisan cvet / na vrtu belih rož. / vedno sama s seboj. / nenehno osredotočena na bistvo stvari …« V kositrnih jutrih se zave, da se vse začne in konča z rojstvom in smrtjo, življenje pa je nekje vmes, »ko se počutiš božansko, / ko doživljaš trenja in razpoke, / ko vzletaš in lebdiš.« Za hip se ji zazdi, da je vse tako, kot mora biti, z vzponi, padci in zdrsi, toda v eni naslednjih pesmi zapiše, da je čisto sesuta in tudi svet je tak. Povsod vidi smrt in temo ter predvideva, da ju bo slej ko prej še več. Kaj kmalu lepota pripomore, da se vanjo vrneta moč in želja po vztrajanju. Zbirka Pisan cvet na vrtu belih rož je zagotovo ena najlepših in najbolj pretresljivih pesniških stvaritev, ki so v zadnjem času izšle na Slovenskem. Tatjana Pregl Kobe daje svoj glas različnim ženskam. Če pa pomislimo, kako morajo moški današnjega časa zaradi odločitev svojih oblastnikov in nerazumnih okoliščin v vojno in tam pustiti najdragocenejše, kar imajo, svoje življenje, potem bi bili pesničini verzi lahko namenjeni tudi njim in vsem, ki žalujejo za nesmiselno umrlimi svojci. Dejavniki in odločevalci, ki sejejo smrt in druge pehajo vanjo, sami pa so pri tem na varnem, ji na žalost ne bi hoteli prisluhniti.

Na Švedskem je Izjemno priljubljena pripovedka Hlapec Lasse. Spominja na staro zgodbo o Aladinu in čudoviti svetilki, vendar v precej izvirni obliki. The Project Gutenberg eBook of The Swedish Fairy Book, Edited By Clara Stroebe, Translated By Frederick H. Martens, New York Frederick A. Stokes Company Publishers 1921, iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

Minimalističen akustičen nastop s tremi gosti: Maša Bogataj (Masharik), Andrej Guček (Hiša), Gregor Strasbergar (MRFY) - ki so se jim na koncu oddaje kot gostje presenečenja pridružili še preostali člani zasedbe MRFY. Zgodil se je pravi časovni stroj, Aleksander se je sprehodil skozi šest desetletij ustvarjanja. In se simbolično vrnil na kraj srečnega imena: oddaja je potekala na prav istih koordinatah, na katerih je kot sedemnajstletnik radijskemu občestvu predstavil svojo prvo pesem. "Julija", "Siva pot", "Ajda pa znova cveti", "Vremenska napoved", "Ljubljanske ceste", "Tu sem doma", "Tečem skozi čas". To je niz nekaterih najbolj sijočih biserov iz opusa enega prvih vidnih slovenskih kantavtorjev. Aleksander Mežek, ki je odraščal v Žirovnici, je v začetku sedemdesetih let odšel v London in tam ostal več kot štirideset let. Ob bogati karieri na Angleškem je ves čas objavljal in nastopal tudi doma. Z nepozabnimi skladbami je soustvaril našo zvočno sliko druge polovice minulega stoletja. »Glasbo sem pisal tako, kot bi pisal dnevnik. Tisto, kar sem doživljal, kar sem razmišljal, kar se je dogajalo okoli mene. Za vsako pesem vem, o čem ali kom govori, komu je morda posvečena. Nekatere tudi moji prihodnosti,« pripoveduje. Srebro v laseh žlahtni doma, pod mogočnim Stolom, v domači hiši, po težki bolezni kot znova rojen in vidno pomlajen. Vsako poletje v Vrbi na travniku pred domačijo Franceta Prešerna z glasbenimi prijatelji priredi "Prešerno noč". In plete medgeneracijske niti, iz katerih bo stkal tudi nastop v Izštekanih. »V zadnjem desetletju, po povratku, spoznavam bogato slovensko glasbeno sceno. Spominja me na moje začetke v Londonu. Tu so spontanost, pristna komunikacija, povezanost, sodelovanja. Le tako lahko nekaj nastane,« poudarja Aleksander. »Verjamem, da je naše sodelovanje tudi za moje goste velik izziv. Vsi pristopajo nadvse profesionalno. Navdušili so me tudi s tem, da so večkrat sami predlagali, katere moje pesmi bi radi igrali. Če hočeš pripraviti dobro jed, potrebuješ začimbe. Vsak od sodelujočih ima svoj značaj, je svojevrstna začimba. Ko se začne to mešati, se lahko zgodi marsikaj.« Prava eskplozivno-ekskluzivna mešanica za oddajo Izštekani. Ki običajno poteka v studiu 26 Radia Slovenija. Ta je le nadstropje nad nekdanjim studiem 14, v katerem je rosno mladi Aleksander leta 1965 nastopil v oddaji "Pokaži, kaj znaš". Zapel je svojo prvo pesem "Krila". In ja, tudi v Izštekanih niso manjkala. Krila. Nadenite si jih, zaprite oči, prisluhnite in poletite. V izštekane širjave. V preteklost in v prihodnost. Fotografije: Alan Orlič Odigrane skladbe: KRILA – Aleksander Mežek - YouTube TEČEM SKOZI ČAS – Aleksander Mežek AJDA PA ZNOVA CVETI - Aleksander Mežek, Andrej Guček OSAMLJENA SENCA - Aleksander Mežek, Andrej Guček SVETLE KAPLJE - Aleksander Mežek, Maša Bogataj KAM - Aleksander Mežek TRNOVO, KRAJ NESREČNEGA IMENA - Aleksander Mežek, Gregor Strasbergar JULIJA - Aleksander Mežek, Gregor Strasbergar, Andrej Guček LIPA - Aleksander Mežek, Gregor Strasbergar SRCE NA ELEKTRIKO - Aleksander Mežek, Maša Bogataj - YouTube HIŠE GOSPODAR - Aleksander Mežek, MRFY TU SEM DOMA - Aleksander Mežek, MRFY, Maša Bogataj, Andrej Guček PAF - Aleksander Mežek, MRFY, Maša Bogataj, Andrej Guček - YouTube

Murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf razmišlja o božiču kot svetem trenutku. Spominja se Marije, ki je rodila Jezusa in ga položila v jaslice v Betlehemu. Angeli nas vodijo k Božjemu otroku in spodbujajo k molitvi ter delu za mir. Pomislimo na tiste, ki so osamljeni in potrebni topline. Poiščimo svetlobo Božjega veselja v jaslicah in naj nas Bog varuje ter razsvetljuje v novem letu.

Piše: Katarina Mahnič, bereta: Bernard Stramič in Mateja Perpar Saša Pavček, znana in cenjena slovenska dramska in filmska igralka, prvakinja ljubljanske Drame, se s knjigo Živi ogenj gledališča pridružuje skupini gledaliških kolegov – igralcev, režiserjev, lektorjev – ki so svoje umetniške izkušnje in odnos do govorjene besede tako ali drugače, sami ali s pomočjo nadomestnih pisateljev, popisali v knjigah. Pavčkovi sicer pisanje ni tuje – tako dramskih besedil kot pesmi in esejev. Leta 2005 je v knjižnem prvencu Na odru zvečer objavila tri drame in nekaj esejev, sledili sta pesniški zbirki Obleci me v poljub in Zastali čas, napisala pa je tudi nekaj knjig za otroke. Knjigo Živi ogenj gledališča odpira obdobje korone, ko je gledališče izgubilo svoj ritual. Pavčkova se je v tem ustavljenem času zatekla med svoje zapiske in se tolažila z mislijo, da je “pavza vendar sestavni del dramaturgije predstave”, ter z vero v “živo vakcino umetnosti”, kot posrečeno imenuje, ki bo v prihodnosti spet vse postavila na svoje mesto. Nato se vrstijo spomini na zgodnje otroštvo in začetke igralske poti. Bila je vase zaprt, plašen in zasanjan otrok; svojci so jo opisali kot “krhko, šibkega zdravja in z bolj malo telesne moči”. Njen prvi spomin na gledališče je obisk lutkovnega teatra pri treh ali štirih letih, ki se ji je zdel majhen kot škatlica za vžigalice, a poln netiva. Zvezdica Zaspanka in razbojnik Ceferin, ki bi rad omehčal kamnito srce, sta ostala z njo za vedno. Spominja se Mladinskega gledališča, kjer je bil nekaj let umetniški vodja njen oče in kjer sta jo kot otroka zasvojila vonj gledališke garderobe, šminke in prepotenih igralskih teles ter oder, ta svet neskončnih možnosti. Začutila je, da je gledališče njen dom, nelagodno pa se je počutila v vrtcu in osnovni šoli. Bila je dislektik v času, ko se o disleksiji še ni govorilo, ampak so drugačne otroke preprosto razglasili za lene in butaste. Staršem so učitelji celo predlagali, naj gre po osemletki na kakšno lažjo poklicno šolo. “Disleksija pa je po mojem samo nekoliko drugačna pamet od splošno veljavne,” piše Pavčkova. Dramski krožek v Pionirskem domu, gimnazija Poljane, Šentjakobsko gledališče, sprejemni izpiti na Akademiji, prve vloge, zgodnje materinstvo, režiserji, s katerimi je sodelovala, predavanje umetniške besede na AGRFT-ju … Ta avtobiografski del je Pavčkova skladno prelila v bolj esejistične zapise, ki so nastali ob različnih priložnostih, za razna glasila ali prireditve, in se jim ponekod pridruži kakšna njena pesem. Govorijo o svobodi umetniškega izražanja, kulturi, knjigi, predsedovanju Združenju dramskih umetnikov Slovenije … V drugem, posebnem delu knjige imenovanem O ljudeh, gorečih za gledališče, pa predstavi še šestnajst portretov njej ljubih gledališčnikov, med njimi Poldeta Bibiča, Dušo Počkaj, Ivanko Mežan, Borisa Cavazzo, Jerneja Šugmana, Dušana Jovanovića …, saj “brez ljudi, ki jih ni več med nami, naše bivanje ne bi imelo temeljev in naša življenja ne darovanega bogastva”. Eni so bolj živi in domišljeni od drugih, saj je pri tistih, ki jih je osebno bolje poznala, lahko vpletla tudi posrečene anekdote. Mene je najbolj “zadela” predstavitev velikega igralca Poldeta Bibiča, pravzaprav razmišljanje o njegovi umetniški besedi in interpretiranju. Avtorica se je dotaknila treh Bibičevih interpretacij: Menartove balade Galeja, Prešernovega Uvoda h Krstu pri Savici in Levstikovega Martina Krpana. Opisuje jih tako sočno in preprosto, da bralec res zasliši izjemno moč in modrost interpreta. In dojame, da še zdaleč ni dovolj, da nekaj samo tekoče prebereš in malce pomolčiš vmes. Še tako lep glas, nas opozarja Pavčkova, ki obvlada raznolike lege, modulacije in bravure, mora biti vedno in vselej tudi glas vesti in odgovornosti. Živi ogenj gledališča je na prvo branje zahtevna knjiga; seveda če bralec ni vsaj malo posvečen v skrivnosti gledališke in govorne umetnosti. Če jo primerjam z nekaterimi knjigami o teaterskih ljudeh, ki so jih bralci vzeli za svoje, na primer z Racem, Cavazzo in Mileno Zupančič, je Saša Pavček veliko bolj zadržana v razkrivanju osebnega življenja in veliko bolj detajlna in precizna v poglabljanju v igralčevo poslanstvo – v njegov govor, moralno držo, smisel za sodelovanje z drugimi. To je tudi knjiga, ki jo je, v nasprotju s prej naštetimi, napisala igralka sama, zato slog pisanja jasno izžareva njeno osebnost, ki se kot rdeča nit lesketa skozi raznovrstno strukturo zapisanega. In je, preprosto, lepa. Skromna. Zadržana. Humorna – nič čudnega, saj ji je od vseh dramskih zvrsti najbližja komedija. Jasna in preprosta, tudi ko piše o zapletenih stvareh. Polna človeškega etosa. Stalno na preži, da ne bi komu naredila krivice, koga spregledala, da njena svoboda ne bi stopila na pot drugega. “Umetnik vedno postavlja v ospredje človeka. Bo postavil sebe ali drugega? Če denimo v dramatiki postavi sebe v ospredje, bo potreboval tudi drugega, da mu nasprotuje in ga s tem osvetli, mar ni tako? Kako pa bo ravnal v življenju? Bo v življenju postavil sebe na prvo mesto, kar pravijo, da je dobro in prav. Tega se skušam (pozno sicer, a nikoli ni prepozno) naučiti. Kako pa je, če si sam sebi vedno prvi in edini, pri tem pa ignorantski do drugih? Umetnik mora imeti svobodo, le-ta mu omogoča izražanje; do kod sega ta svoboda, da ne omejuje svobode drugega, da daje rast tudi drugemu, pa je zame zelo važno vprašanje.” Saša Pavček v Živem ognju gledališča izpostavlja še dve za vse pomembni temi. Prva je materinstvo, ki je bilo v umetniškem poklicu zanjo zahteven izziv, sploh ker je bila mlada mati samohranilka. Hkrati pa ji je pomagalo držati smer, pomagalo ji je pri vztrajnosti in disciplini. “Nenadoma sem razumela in občutila življenje bolj polno, bolj globoko, bolj zares, bolj naravno in preprosto.” Druga je predavateljstvo, saj je imela svoje študente resnično rada, verjela je vanje, verjela, da je treba z mladimi ljudmi, enako kot z besedami, ravnati previdno in čuječe. Nekoč jo je nekdo vprašal, kakšno korist ima kdo od študija predmeta umetniška beseda. Tisti trenutek je ostala brez odgovora, pri sebi pa si je ves čas tiho prizadevala in si resnično želela, da bi bila korist tega študija: postati boljši človek: “Ne zgolj vešč recitator, virtuozen igralec, marveč plemenitejši človek!” Naj končam z anekdoto, ki jo je Saša Pavček zapisala pri portretu režiserja Dušana Jovanovića. Po neki premieri jo je pobožal po licu in rekel, da je en tako občutljiv zračen človek. Nikoli ni ugotovila, kaj je mislil z zračnostjo, vprašala pa ga tudi ni. Po prebranem Živem ognju gledališča me je obšlo, da je Jovanović besedo transparentnost, ki jo tako radi uporabljajo politiki, nadomestil z bolj estetsko zračnostjo. Prepričana sem, da sem v knjigi spoznala odkrito, čisto in jasno Sašo Pavček, zračno Sašo, zasvojenko z besedami, ki na vprašanje, kako pravilno kaj povedati, odgovarja: govorite čiste misli. Čudovit in dragocen prispevek h kulturi slovenskega gledališča in splošni kulturi slovenskega naroda.

Piše: Marija Švajncer. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Knjiga Primoža Reparja Saga o prostosti duše je sestavljena iz več problemskih sklopov, in sicer: razgrnitve avtorjeve izvirne filozofije, utemeljene na Kierkegaardovi misli in personalizmu, kritičnosti do pojavov sodobnega sveta, premišljevanju o haikuju, pisanju o Gogoljevem delu Taras Bulba, skicah nove metafizike Béle Hamvasa, možnostih novega branja Ivana Cankarja in ocenjevanju pesniških zbirk. Nekatera avtorjeva stališča so oblikovana dialoško – kot odgovori na vprašanja Stanislave Chrobákove in Marjane Lavrič. Primož Repar je znan kot prevajalec Kierkegaardovih del iz izvirnikov. Spoznanja tako imenovanega očeta eksistencializma so se ga dotaknila že v zgodnji mladosti. Opus danskega misleca je izhodišče za Reparjev humanizem. Prizadeva si za novo paradigmo, sestavljeno iz nove oekonomije kot zbirne skupnosti in skupnega doma, nove pravde v pomenu pravičnosti, nove družabnosti kot prvega pogoja kakršnekoli družbe in politike ljubezni, tako rekoč edine možne rešitve v svetu. Zasnoval je humanističen projekt, v katerem so tudi prvine utopičnosti in vidiki najstva. Izhaja iz tistega, kar je v svetu in med ljudmi narobe, in se zavzema za to, kako bi moralo biti vse skupaj videti in kakšno naj bo. Poudarja pomen posamičnika in njegove odgovornosti, pristen odnos do bližnjika in dobre medčloveške odnose nasploh. Zanj sta odločilna individualizem in singularnost, tudi transcendenca je tista, ki je kot hotenje po večnosti in presežnosti neke vrste določilo minljivega človeka. Avtor je kritičen do hrematizma oziroma pohlepne ekonomije in drugih pojavnih oblik neoliberalnega kapitalizma, zlasti izkoriščanja, prekarnega dela in potrošništva. Spominja se tudi omejitev v času epidemije korona virusa. Kljub neposredni kritičnosti ohranja svojevrstni optimizem, upanje in zaupanje v ljubezen, in med drugim pravi: »Ko ljubimo, dajemo sebe transcendenci kot drugemu. Ko udejanjamo ljubezen, smo pristali v politiko ljubezni namesto sovraštva, politiko sprave z mrtvimi in pomiritve med živimi, politiko bivanjskega preobrata, se pustimo graditi gradnikom ljubezni, tako sebi, ko to dopustimo tudi drugim, izgrajujemo resnico, ki je resnica zame, ki je resnica moje samotranscendence oziroma sebetranscendence.« Politika ljubezni med drugim pomeni solidarnost in sožitje med ljudmi. Avtor si prizadeva tudi za ohranjanje narave, glede nove tehnologije pa opozarja na pasti in hkrati priznava dobre strani njene uporabe, tako pretok informacij kot povezovanje v svetu. Poznavanje haikuja in vednost o njem Primož Repar podaja v pogovoru s filozofinjo, pesnico in publicistko Stanislavo Chrobákovo, slovaško umetnico in teoretičarko, ki je v letih bivanja pri nas veliko prispevala h kulturnim in drugim stikom med Slovenijo in Slovaško ter v slovenski ustvarjalnosti zapustila pomembno in vidno sled. Založba in revija Apokalipsa s podnaslovom Revija za preboj v živo kulturo haikuju posvečata veliko pozornosti, postal naj bi celo eden zaščitnih znakov njune založniške filozofije. Haiku izraža eksistencialno odprtost za neznatne in subtilne izrazne možnosti, njegovo jedro je dogodek s posebno osvetlitvijo. Repar priznava, da se haikuji, kakršne ustvarja, nočejo držati kakih omejujočih pravil, temveč se bolj ravnajo po svojem lastnem notranjem ritmu; sam se je izvirno in inovativno domislil celo dvojnih haikujev. Avtor pravi, da se v času brezbrižnosti in vseenosti haiku kot čista poezija pojavlja kot dar opazovanja in dragoceno urjenje pozornosti. Primož Repar piše v esejističnem in literariziranem slogu, tudi poetičnem, in uporablja eksistencialije, a kljub temu je njegovo pisanje filozofsko koherentno ter zasnovano na široki in poglobljeni filozofski vednosti. Na koncu knjige je predstavljeno Reparjevo bogato literarno, filozofsko, uredniško, založniško in organizacijsko delo. Njegova doktorska disertacija o Kierkegaardu iz leta 2009 je pomenila pionirsko delo te vrste na Slovenskem. Reparjevo delovanje je odmevno tudi v mednarodnem prostoru. Kot neodvisni raziskovalec in vodja strokovnih programov pri Srednjeevropskem raziskovalnem inštitutu Sørena Kierkegaarda sodeluje na številnih evropskih univerzah in inštitutih in občasno predava na njih; tako je na primer leta 2018 v Pekingu na Kitajskem govoril o politiki ljubezni in soorganiziral predavanja na omizjih, povezanih s Kierkegaardovo mislijo. Primož Repar je tudi prejemnik več nagrad in priznanj, njegove knjige so prevedene v tuje jezike. Jurij Hudolin na zavihku platnic piše, da je Reparjeva Saga o prostosti duše avtorefleksija in tudi samokritika. Kdor pa je tega zmožen, velja za ustvarjalca, ki mu zaupamo in z radovednostjo segamo po njegovih knjigah.

Piše Tonja Jelen. Bere Igor Velše. Pesniška zbirka Iva Antiča Jekleni ciklon s podnaslovom 34 pesmi v 10 triptihih in enem (centralnem) kvadrinomu odseva subtilnost in surovost svetov brez milosti. Ti so prikazani precej realistično, s posebnim občutenjem upodabljanja oddaljenosti, privida. Gre tako za literarne, zgodovinske in tudi prostorske premike, vsem pa je skupno občutenje, ki ga napovedujeta že lastnosti jekla in ciklona iz naslova. Torej vrtinec hladu, a obstojnost in utrjenost. Prav ta sporočilnost je glede na vsebino pesmi jasna in konkretna. Zdi se, kot da bi Antič v pesmih obravnaval vse tisto, kar je mogoče prikrito, a vendar je še kako živo: trpljenje, preganjanje, zatiranje in nemilost, predvsem vladajočih. Vendar ne kaže le črno-bele plati. Pri trpljenju na primer pesnik ustvari vmesni prehod. Njegovi subjekti so raznovrstni – od živali do človeka, od berača do bogataša, od prijatelja do popolnega sovražnika, od obsojenega pesnika do sultana. Med njimi pa se vrti kolesje sreče in nesreče, nestalnosti. Pesniški jezik in sredstva imajo tu pomembno funkcijo. Vzkliki so kot ukazi, spoznanja in napotki, ki kličejo in tudi nonšalantno opozarjajo. Vsem pesmim pa sta skupni modrost in filozofija. Avtor ju na primer prikaže skozi usta berača, ki pa je nekoliko klišejski, stereotipen. Pa vendar je Antičevo poudarjanje vladajočih dovolj povedno, da poudari njihovo okrutnost in tudi boječnost. Predvsem pred pesniki. Ti so lahko nesmiselno obtoženi in vrženi v zobe, da niso več nevarni. Kritika enoumja in ravnanja do kulture je več kot očitna. Kakor koli, Antičevo zbirko je mogoče brati kot kritiko katere koli družbe in zgodovinskega časa. Če je bila njegova zbirka Galgenhumor predvsem obešenjaška, Jekleni ciklon cinično predstavlja večno vero v boljšo prihodnost. V novih pesmih je namreč mogoče opaziti tudi zgodovinsko težo nenehnih delovnih migracij, ki se dogajajo denimo bosanskemu narodu. V teh primerih je najti pogost motiv kroga, ki ga Antič smelo uporablja tudi v drugih pesmih iz zbirke. Že prva pesem Svojega imena se spomni, ki je tudi estetsko med najbolj dovršenimi, opozarja na krogotok in sklenjenost. Spominja tudi na moto Prešernove pesem Pevcu: »Svojega imena se spomni, čr-ni obris.« Vse to združuje držo, prepletanje, povezovanje. Pesem Krivda prikazuje vso zgodovino prednikov in vzročno-posledičnih dejavnikov, ki jih pesnik uporablja v celotni zbirki: »Prst migne, zločin švi-/ gne: nedolžna muha v pajčevini / multikozmične krivde vseh dejanj.« Ivo Antič spretno operira s svetom, z njegovimi dejavniki in vsem, kar se ves čas pretaka in nenehno vpliva eno na drugo. Prav ta pretočnost, ki bi jo lahko označili za nenehnost, je eden od atributov zbirke. Tu in tam uide kakšna neposrečeno izbrana beseda, nastala zaradi desetih zlogov v posameznem verzu, a Jekleni ciklon bi vendarle lahko označili za pesniško zbirko, ki se kritično sooča s svetom. Ne glede na to, o katerem svetu govori avtor, ki pretresa marsikaj in drega v globine.

Današnji državni praznik, dan upora proti okupatorju, opominja na edinstveno sposobnost povezovanja Slovencev v 20-tem stoletju. Kot je dejal upokojeni polkovnik Andrej Kocbek, ima naš narod eno samo zgodovino, temelj slovenske osamosvojitve pa so bili vsi dogodki pred njo. Slovenska politika pa je v poslanicah izpostavila pomembnost upora in odpora borcev proti okupatorju. Druge teme: - Nezadovoljni kmetje od ministrstva zahtevajo konkretne rešitve. - Zaveznice Nata so Ukrajini dostavile 98 odstotkov obljubljenih bojnih vozil. - V Novi Gorici upajo na uspeh tretjega razpisa za graditev zunanjega amfiteatra.

p.Ciril Božič je v svojem času bivanja v Sydneyu v 80. letih pomagal pripravljati slovenske oddaje na 2EA s strani slovenskega misijona v Merrylandsu. Pogovarjali smo se o spominih in priprave oddaje takrat.

Dokler je v našem življenju vse lepo urejeno, vse na svojem mestu, se počutimo dobro. Vse teče po ustaljenem redu in o marsičem sploh ne razmišljamo. Kot da je vse čisto samoumevno. Spominjam se, kako je pred leti pri nas počila vodovodna cev in so trije bloki ostali brez vode. Ker se je to zgodilo na praznični dan tik pred vikendom, so nam povedali, da bo tako ostalo morda cela dva dneva. No, potem so v osmih urah vse uredili. Pa je težko biti brez vode sredi mesta že osem ur, kaj šele dva dneva. Ne moreš ne piti, kuhati, se umivati, splakovati straniščno školjko in še marsikaj. Takrat smo se šele prav zavedli, kaj pomeni imeti vodo. Kmalu potem se je oglasila kolegica, ki sicer živi v tujini, je pa takrat za dober teden prišla domov na dopust. Priletela je z letalom in ko je hotela na letališču dvigniti kovček, so ugotovili, da kovčka ni. Verjetno se je odpeljal nekam drugam in dobila ga bo šele čez nekaj dni. Kdaj, niso vedeli, so pa obljubili, da jo bodo obvestili. Dali so ji še paketek za najnujnejšo osebno higieno.Tako je ostala kolegica z obleko, ki jo je imela na sebi. Z enimi samimi kavbojkami in enim puloverjem. Ne spominja se, da bi že kdaj morala živeti s tako malo obleke. Ob vsem tem bi se lahko še in še jezila na letalsko družbo, lahko bi ji ta jeza čisto zagrenila dopust v domovini. Pa je k sreči to dogodivščino z izgubljenim kovčkom spremenila v pozitivno. Spominja se, kako dobro je bilo tiste dni. Sploh ji ni bilo treba razmišljati, kaj bo oblekla. Edine hlače in edini pulover, ki ju je imela. Ljudje, ki jih je srečevala, niti malo niso pomislili, da kaj ni v redu. Bila je prav dostojno oblečena.Prav o tem sva se dolgo pogovarjali. Verjetno bi lahko še na marsikaterem drugem področju imeli podobne izkušnje. Ob tem se lahko tudi vprašamo, kaj res potrebujemo. Verjetno veliko manj garderobe, kot jo vzamemo na pot, pa tudi veliko manj, kot jo imamo doma v omari. Izgubljen kovček nas lahko spomni na to. Od nas samih pa je odvisno, ali bomo to doživeli kot nekaj zelo kompliciranega ali pa čisto enostavnega.

V nedeljo, 16. oktobra, smo se v Klubu Triglav v Sydneyu, udeležili uradnega praznovanja 50. obletnice kluba. Oglasil se bo Peter Berginc, najstarejši član, kot tudi njegova hči Kristina Šuber, ki sta obujala spomine na mlade dni.

Leta 1961 so se o potrebi po vrtcu za romske otroke na Pušči pri Murski Soboti začeli pogovarjati na Svetu za varstvo družine pri socialnem skrbstvu. Pobuda je dobila tudi politično podporo tedanje oblasti in kot se spominja prva vzgojiteljica Vera Flisar, so za njo praviloma stale ženske. Spominja se Side Podlesek, Marije Barbarič, Marije Vild, Štefke Brglez in drugih. Pomembno pa je bilo, da je skoraj sočasno in že nekoliko prej nekatere neznanke razkril pravnik dr. Vanek Šiftar, naš prvi raziskovalec življenja Romov. Tudi zaradi precejšnje izoliranosti in prometne nedostopnosti romskega naselja je bila sprejeta odločitev, da se montažna stavba vrtca zgradi kar na obrobju Pušče.

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralec: Aleksander GoljaTrst: Mladika, 2021Pisateljica Jasna Blažič je prvi knjigi Smrt in angel in Eksil izdala med štiriletnim bivanjem na Dunaju, nato se je vrnila v rojstno Ljubljano. V naslednjem delu Angeli in volkovi se vrača v čas odraščanja v mestu, ki ji je bilo tuje in se nanj ni mogla navezati, četrta knjiga Ujemanja pa vsebuje kratke zgodbe iz vsakdanjega življenja. V najnovejšem delu Izvir podoživlja otroška poletja od najzgodnejšega obdobja, ko je v odročne, težko dostopne kraje, od koder izvira njen rod, »potovala« še v materinem naročju, in se nato vračala vsako poletje. To slikovito pokrajino med Čepovanom in Dolenjo Trebušo njena mama imenuje »naš Kavkaz« in je zanjo, učiteljico v mestu, edini kraj, kjer si lahko opomore. Tudi osemletna deklica se veseli srečanja z nono in sorodniki, z vasjo, kjer pozna vsako hišo in vse razglede s cvetočimi spominčicami in marjeticami, neskončnim gozdnim zelenilom, kjer izpod zelenih skal, med obrazoma dveh grmov, teče navpična črta, bel curek svetlobe. Nonin izvir. Pisateljici se je uspelo iz odraslosti preseliti v doživljanje otroka in prvoosebno spregovoriti o čustvih in razmišljanju osemletnice. V spominu še hrani podobe in vtise iz prejšnjih počitniških dni. Spominja se poti med grapami in prepadi, nad hudourniki in rekami, vasi, kjer se razgrinja travnik, modrine neba nad hišo, na klopi pa sedi nona. Deklica iz mestnega bloka težko čaka na potovanje v svojo sanjsko deželo z mamo in bratcem, dojenčkom Bu-Bujem. Med vožnjo po svoje prestreza pogovore med voznikom spačka, prijaznim gospodom Krajgerjem in starši. Ne more razumeti, da je gospodov brat, ki je bil komunist, umrl zaradi oljnega madeža na cesti. Beseda »partija« se ji zdi nekakšna močna ženska, obilna in stroga. Polna vznemirjenosti sprejema spremembe, ki so v njeni sanjski deželi nastale od zadnjih počitnic. K noni in stricu se je priselila Nevesta, teta Ela, ki jo je imela rada, pa se je preselila. Začudeno spoznava, da se nekateri ljudje sovražijo, da eni hodijo k maši, drugi pa ne. Še bolj jo vznemiri, ko ji prijateljica Milenka pove, da ima »smrtni greh« in ji pokaže rano na nogi, češ da je slišala o tem v cerkvi. Prestraši jo tudi temačna zamočvirjena globel, kjer so med vojno ubili mladega fanta in ga je našla njena mama, partizanska kurirka. Tiha domačija se povsem spremeni ob košnji, ki privabi številne sorodnike, tete in strice z otroki, njihov hrup pa napolni hišo z glasnimi pogovori: »Iz kuhinje se oglaša ropotanje žlic in posodja, gromki glas strica Dorčeta, visoki glas Neveste, zvonko govorjenje moje mame in nizki, šumeči glas none.« Vsi pogovori domačih so zapisani v narečju, kar daje besedilu še posebno pristnost: »Tole bi muoral potegnit elektrika, pa iz doline bi muoral po grapi nardit cista, da bi blu bliži u dalina. Drgač ba tole vse umrlu«, je glasno povzel Dorče.« Če ne bada nardil ciste, bada te hiše čez desiet liet use zapuščene …« Vedno več mladih je takrat, po letu 1960, ko je zasanjana deklica preživljala najlepša poletja pri noni, odhajalo za zaslužkom v mesta, odročne vasi pa so se počasi praznile. Deklica s strahom sprejema prve spremembe, ki jih prinaša civilizacija za pomoč samotni kmetiji, kjer ne pridelajo dovolj za življenje. Stroji uničujejo pravljično podobo pokrajine z gradnjo ceste, poravnajo veliko njivo s sanjskim travnikom, da bi naredili drevesnico, ki naj bi lastniku olajšala preživetje. Nona pa dvomi: »Že zdaj vam praum, da dreviesa tam ne bada rasla … pawsud pad traunikam je ilajca …« Kljub temu počitniški dnevi tečejo prijazno, med igrami otrok, nepričakovanim obiskom, ki prinaša neljube spomine iz mamine mladosti, ljubečo povezanostjo sorodnikov pod skupno streho in dogodki, ki se v pogovorih z nono vračajo v čas Franca Jožefa, še preden je bila v njihovih krajih Italija in kasneje »zaradi stvari, ki so jih lahko razumeli le odrasli, je bilo tu nekaj drugega in ne več Italija … Jugoslavija.« Izvir je poema o čudežni deželi, kjer je pisateljica Jasna Blažič doživljala najbolj prvinske stike z naravo in ljudmi. Njena proza o izviru in izvoru družine se ponekod bere kot lirska pesem, kljub temu pa ji ne moremo očitati sentimentalnosti. V tem skoraj nedotaknjenem svetu se trda in ne vedno lepa resničnost povezuje z otroško fantazijo, ki onstran vsakdanjosti ustvarja pravljične kraje.

Sopranistka Andreja Zakonjšek Krt je že več kot 25 let solistka v mariborski operi. V tem času je pela v več kot 30-tih glavnih in drugih vidnejših vlogah, za vlogi v operah Faust in Simon Boccanegra je letos prejela najuglednejše priznanje – nagrado Prešernovega sklada. Njena ljubezen pa so tudi samospevi in velika vokalno-instrumentalna dela. Nagrada Prešernovega sklada je zdaj doma v Celju in vsak dan spominja na zahtevno pevsko pot, ki se je začela že v otroštvu, pravi Andreja Zakonjšek Krt, ki je tokratna gosta oddaje Obrazi sosednje ulice.

Ob letošnji 30-letnici delovanja bolniške župnije je Katoliška cerkev v Sloveniji svoje najvišje priznanje za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci, odličje sv. Cirila in Metoda, izročila upokojenemu zdravniku Janezu Zajcu. Ta je bil na svoji poklicni poti ob skrbi za fizično zdravje bolnikov velik zagovornik možnosti verujočih bolnikov, da uresničujejo svojo pravico do duhovne oskrbe med zdravljenjem v bolnišnici. Pojasnjuje, zakaj je pomembno, da imajo verniki v tem času dostop do duhovnika. Spominja se iskanja primernih prostorov za kapelo v UKC Ljubljana, odpiranja posvečenih krajev v preostalih bolnišnicah ter prvega romanja bolnikov in invalidov z vlakom v Lurd, ki se ga je kot mladi zdravnik udeležil leta 1970. Čeprav je oblast ob koncu druge svetovne vojne in po njej njegovi družini povzročila veliko gorja, ne čuti zamere; pravi, da se veren človek ne maščuje in ne jezi, ampak težave ureja v dialogu. Janez Zajec, upokojeni zdravnik, ki je oral ledino na področju duhovne oskrbe v bolnišnicah Ob letošnji 30-letnici delovanja bolniške župnije je Katoliška cerkev v Sloveniji svoje najvišje priznanje za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci, odličje sv. Cirila in Metoda, izročila upokojenemu zdravniku Janezu Zajcu. Ta je bil na svoji poklicni poti ob skrbi za fizično zdravje bolnikov velik zagovornik možnosti verujočih bolnikov, da uresničujejo svojo pravico do duhovne oskrbe med zdravljenjem v bolnišnici. Pojasnjuje, zakaj je pomembno, da imajo verniki v tem času dostop do duhovnika. Spominja se iskanja primernih prostorov za kapelo v UKC Ljubljana, odpiranja posvečenih krajev v preostalih bolnišnicah ter prvega romanja bolnikov in invalidov z vlakom v Lurd, ki se ga je kot mladi zdravnik udeležil leta 1970. Čeprav je oblast ob koncu druge svetovne vojne in po njej njegovi družini povzročila veliko gorja, ne čuti zamere; pravi, da se veren človek ne maščuje in ne jezi, ampak težave ureja v dialogu.

Ervin Hladnik Milharčič s svojimi dolgoletnimi izkušnjami v novinarstvu še vedno postavlja najvišje standarde v svojih primarnih žanrih - kolumnah in novinarskih reportažah. Najbolje se znajde na terenu, v pogovoru z ljudmi. Goričan v Ljubljani, Slovenec v svetu. O tem, zakaj vztrajati v novinarstvu, zakaj je na besedilo treba gledati kot na rock'n'roll, o radiu z nostalgijo, o brezrokavniku z žepi in robustnem zelenem terencu. Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek.

Kako pomirjujoča je hvalnica očeta Zaharija. Spominja na dejstvo, da smo …

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš sta govorila o bojkotu olimpijskih iger na Kitajskem, pomanjkljivem poznavanju koronavirusa in cenah nafte. Pred zimskimi olimpijskimi igrami na Kitajskem sta ZDA in Avstralija napovedali diplomatski bojkot iger, ki sicer ne pomeni, da tja ne bosta poslali športnikov, temveč se jih ne bodo udeležili le diplomati. Bojkot je torej le simbolna gesta na papirju, meni Delov komentator Janez Markeš. Ali Žerdin je spomnil, da je bil zadnji večji bojkot olimpijskih iger v osemdesetih, na vrhuncu hladne vojne, ko so zahodne države bojkotirale igre v Sovjetski zvezi zaradi vojne v Afganistanu. Sovjetska zveza se je nato maščevala z bojkotom iger v Los Angelesu. Markeš je opozoril, da se tudi sedaj bojkot dogaja v luči ameriških svaril pred domnevno rusko invazijo na Ukrajino. Globalno dogajanje pa narekuje tudi pandemija, kjer je ob novih variacijah virusa še vedno veliko neznank. Žerdin je opozoril na pomanjkanje dosegljivih relevantnih podatkov. Markeš pa je spomnil na članek, objavljen v prestižni znanstveni reviji Lancet, ki se sprašuje, ali je prebolevnike sploh treba cepiti. Več na delo.si!

"Dne 8. februarja se je Prešeren poslovil od trpljenja polnega življenja, na današnji dan 9. februarja sem pa jaz, njegov daljni sorodnik in rojak, prijokal na svet." Tako je za svoj 84. rojstni dan poslušalce Radia Slovenija nagovoril Fran Saleški Finžgar, duhovnik in pisatelj, ki je pravil, da je »največja umetnost pisati za ljudstvo tako, da uživa tudi inteligenca«. Fran Saleški Finžgar pa ni s Prešernom povezan le sorodstveno, pač pa tudi po tem, da je zaslužen za odkup Prešernove hiše in to, da je ta postala muzej, po katerem nas je popeljala muzejska vodnica Petra Kržan. Tako kot Prešernova rojstna hiša je v občini Žirovnica tudi Finžgarjeva, v kateri so se dogodile mnoge zgodbe, pozneje zapisane, kot sta Tudi pajčevina bi me držala ali pa Miklavžev nožič. Dolenčevo kajžo je že kot maturitetno nalogo obdelal etnolog doktor Janez Bogataj, Finžgarjev pranečak, ki je svojega prastrica klical stric Jur. Spominja se še pogodb, ki jih je stric dobil iz Amerike, ko je potekal dogovor, da bi po njegovem romanu Pod svobodnim soncem posneli film. To pa se ni zgodilo in čeprav se pisatelj v zgodovino ni zapisal s filmom, pa se je kot slovenski klasik. Kot pravi literarni zgodovinar doktor Miran Hladnik, je slovenskih klasikov, ki imajo svoj celotni opus v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, nekje okoli 40 in med njimi so le trije katoliški duhovniki. To kaže na to, da je imel Finžgar v tem segmentu klasikov posebno mesto. Med slovenskimi katoliškimi pisatelji je bil najboljši.

Kako razmišljajo naši najmlajši o ljudeh, stvareh, dogodkih … Odgovori so zelo zanimivi.

Kot predstavnike inteligentne, visoko razvite, pa vendar umrljive vrste, bi nas morala mnogo bolj kot dolžina življenja skrbeti smiselna kakovost našega (skupne) življenja.

This month we are celebrating 45 years of the Slovenian program on SBS Radio. Derry Maddison was a longtime Melbourne broadcaster and shares his fondest memories of that time. - Ta mesec praznujemo 45. obletnico Radia SBS. Derry Maddison je dolga leta sodeloval v slovenskih oddajah v Melbournu in ima lepe spomine na radijske dni.

This month we are celebrating 45 years of SBS Radio. We spoke with longtime Melbourne broadcaster Helena Leber who was there at the start about the good old days. - Ta mesec praznujemo 45. obletnico Radia SBS. Helena Leber je bila dolgoletna napovedovalka v Melbournu od samega začetka in v tem pogovoru obuja spomine na tiste čase.

Peter Krope used to create SBS Slovenian on SBS Radio. He remembers some challenging times when the broadcast was quite different. - Dolgoletni soustvarjalec slovenske oddaje na Radiu SBS Peter Krope se ob 45.obletnici radia spominja dni, ko je bilo oddajanje precej drugačno od današnjega.

Ljerka Zupančič, ki je dvanajst let vodila službo za odnose z javnostmi Adrie Airways, pravi, da se v letalstvu lahko vsako minuto zgodi kaj nepričakovanega: "Naše pravilo je bilo proaktivno komuniciranje. Ko je bilo kaj narobe, smo prvi povedali, kaj se je zgodilo.'' Stevardesa Adriana Šelj je bila v Adrii 31 let, delala je tudi v službi za komuniciranje. Spominja se, kako so leta 2011 pripravljali razstavo ob 50-letnici Adrie. Adriana v vsaki epizodi podkasta Adria4ever prebere objavo: ''Spoštovani potniki, hvala za pozornost, kapitan in člani posadke Adrie Airways in Vala 202 vam želimo prijeten let.'' Tatjana Pirc s sogovornicami in sogovorniki, s katerimi se je srečevala več mesecev, predstavlja zgodbo o tem, kako je Adria vzletela, letela in trdo pristala … val202.si/adria4ever

Marko Vidojković je protestniški veteran. Pred dvajsetimi leti je bil v prvih vrstah pri rušenju režima Slobodana Miloševića, zdaj aktivno sodeluje pri poskusih rušenja aktualnega srbskega predsednika Aleksandra Vučića. Lucidno in brez dlake na jeziku diagnosticira največje bolezni svojega naroda, analizira fenomen Balkana, aktualno dogajanje v Evropi in svetu. Najprej je pisatelj, ki v svoji aktualni knjigi futuristično piše, kako vožnja z vlakom iz Skopja v Ljubljano traja le nekaj ur. V slovenščino sta prevedeni njegovi uspešnici Kremplji in Res vam hvala. Je tudi nekdanji urednik srbskega Playboya, slikal se je za istospolni koledar, je kitarist skupine Crveni vetar, v kateri poje njegova žena. Spominja se zlatih časov beograjske glasbene scene in kultnega benda EKV, se čudi današnji pasivnosti mladih in dejstvu, da je tudi marginalne in zatirane skupine ljudi mogoče na enostaven način kupiti z oblastjo in drobižem. Na TV Šabac vodi do oblasti kritično oddajo, tudi zato so ga tabloidi razglasili za “neozdravljenega narkomana.” Kot srednješolec je vzhičeno doživel veliko evropsko slavje Crvene Zvezde, danes bi nogomet v Srbiji prepovedal, ker je gojišče za pokvarjene menedžerje in skorumpirane navijaške skupine.

Miro Potočnik je lik s prepoznavno rdečo kapo, ki je na površje iz Ljubljanice prinesel okoli 2500 predmetov, arheološka dediščina mu pomeni zelo veliko. Pred upokojitvijo je bil del posebne enote policije, v kateri je bilo osem potapljačev. Spominja se, da so si pri iskanju utopljenca vsi želeli, da bi ga našel kdo drug.

Ste že slišali za Karte proti človeštvu? To je družabna igra za grozne ljudi. Spominja na mešanje odločilnih kart, ki ga spremljamo vsak dan na najvišjih ravneh, spominja na početje, ki je človeštvu pogosto v škodo.

V današnjem, drugem podkastu, gostimo pianista, skladatelja in producenta Bowraina, za katerim se skriva, ali bolje, ustvarja, Tine Grgurevič. Mladi glasbeni virtuoz. Ta hip Bowrain zaključuje z delom na svojem drugem albumu, za katerega išče mednarodnega založnika. Da pa Tine danes izdaja albume, se je moral nekoč podati na učno pot po glasbi. Spominja se, da je njegova mama igrala klavir ... »Klavir je bil pri babici. Ko je bil tam, pa ga nisem prav veliko 'šljivil'. Potem se je naenkrat znašel pri nas doma. Začel sem malo praskati po njem. Oče me je učil. Spomnim se pesmi Marko skače. Ne vem, kako se jo je on naučil, ker je sicer igral kitaro.« Vsekakor je hitro postalo več kot očitno, da malega Tineta zanima glasba. Starši so ga vpisali v zasebno glasbeno šolo v Vodnikovi domačiji, ko je imel deset let. Ker ga je takrat zanimalo vse, no, če že ne vse, pa vsaj še pingpong in košarka, se je moral za nekaj odločiti. In Chopin in Bach sta zmagala. Ko sva se, Maja in Klara, sprehajali med zvoki, ki jih je Tine ustvaril, se nama je zdelo, da bi vsaka druga odločitev bila velika krivica. Za vse nas, namreč, poslušalce. Tine je pozneje v želji po karseda dobrim izkupičkom glasbenega znanja odšel v tujino: najprej na Nizozemsko in pozneje v ZDA ter se nato vrnil v Slovenijo, Ljubljano, kjer danes živi in ustvarja. Na tej poti pa ga je iz klasike, v kateri je bil vrsto let, zaneslo v jazz in elektroniko, na polje eksperimentiranja, zvokov, besed in tišine. Vas zanima, kako Bowrain povezuje na prvi pogled nepovezljivo? Ne le glasbo, tudi ljudi. V podkastu Strašno hudi to neznanko razrivamo skupaj s Tinetom, ki je, nenazadnje, sodeloval tudi s Slavojem Žižkom. Le da Žižek za ta duet ne ve. Ali pač mogoče tudi ve. Kdo bi vedel ... *** Podkast Strašno hudi ustvarjava Maja Čakarić in Klara Škrinjar. Glasba: Bowrain Obdelava zvoka: Gregor Zemljič Likovna podoba: Mashoni