Podcasts about dolga

V treh sosednjih blokih pa so vgradili dvigala. Drugi poudarki: - Na dveh koprskih šolah še ne bo prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom. Občinski svet je naredil svojo domačo nalogo, potrditev ministrstva za izobraževanje še vedno čakajo. - V Šolskem centru Ptuj, Gimnaziji Ptuj in v Dijaškem domu se je na skupno šestih objektih končala 19,5 milijona evrov vredna temeljita in celovita sanacija. - Poletje se začenja! Kako ga bodo lahko preživljali v Slovenj Gradcu? Letni bazen so odprli malo prej kot običajno. - V Celju poklon žrtvam ingnanstva z razstavo »Dolga pot domov, 85 let od nacistične okupacije in izgona Slovencev«.

Kaj pomeni, da je mesto mehko? Škotski arhitekt in urbanist David Sim, ki je velik del svoje kariere preživel v Kopenhagnu, piše o pomenu bližine, torej da je čim več dosegljivo peš ali s kolesom, heterogenosti, vnašanju narave in posluhu za podnebne spremembe, prožnosti za spreminjanje namembnosti skozi čas, obnavljanju obstoječega namesto graditve vedno novega, o ustvarjanju priložnosti za druženje. Načrtovanje naj bi izhajalo iz človeka, upoštevalo njegove navade, velikost, saj vse to prispeva k razvoju skupnosti z močno identiteto, meni David Sim, ki je med drugim vodil preobrazbe mestnih središč v velemestih, kot sta New York in Tokio. Dolga leta je bil kreativni direktor pri Gehl Architects – sodeloval je s slovitim arhitektom Janom Gehlom, zdaj pa je del majhnega tima v studiu Softer, kjer jih pri načrtovanju urbanih okolij vodijo načela ''manjše, nižje, počasnejše, preprostejše''. Simovo uspešnico Mehko mesto: zgoščevanje za kakovost vsakdanjega življenja, prevedeno v 27 jezikov, ki je polna slikovnega gradiva in napisana dostopno splošni javnosti, smo zdaj dobili tudi v slovenskem prevodu, izdala sta jo Urbanistični inštitut Republike Slovenije in arhitekturno podjetje Corwin. Foto: Žiga Bratoš

Štiri leta po začetku ruske invazije na Ukrajino se v Evropski uniji vse glasneje odpira vprašanje, ali je Evropa sposobna sama poskrbeti za svojo varnost? Dolga desetletja je evropski prostor živel v prepričanju, da je vojna na celini skoraj nepredstavljiva, obrambni dežnik Združenih držav Amerike pa samoumeven. Toda vojna v Ukrajini in spremenjena ameriška politika sta evropske prestolnice prisilili v drugačen razmislek. V Bruslju danes številni opozarjajo, da Rusija ostaja največji varnostni izziv za Evropo. Ob tem pa se pojavljajo tudi bojazni, da bi Moskva lahko v prihodnjih letih preizkušala odzivnost in politično enotnost Severnoatlantskega zavezništva. In kaj lahko stori Evropa? Vsebina je del projekta Tu EU – Povezani za prihodnost, ki ga sofinancira Evropska unija.

Tudi naši izjemni gosti delajo »Fuck-Upe« in se seveda od njih učijo, med njimi je tudi izjemen Jernej Smisl, slovenski poslovni in marketinški strokovnjak z bogatimi izkušnjami v korporativnem komuniciranju, strateškem marketingu in svetovanju, ki je direktor podjetja Pristop, vodilne marketinške in svetovalne agncije v Sloveniji.Jernej Smisl je slovenski poslovni in marketinški strokovnjak z bogatimi izkušnjami v korporativnem komuniciranju, strateškem marketingu in svetovanju. Je direktor podjetja Pristop, vodilne marketinške in svetovalne agencije v Sloveniji, ki ima več kot 200 zaposlenih. V Pristopu je že 3 leta in pol. Bil je tudi član Upravnega odbora oziroma izvršnega odbora Društva za marketing Slovenije. Pred tem je deloval kot globalni direktor marketinga v VIDAA (Hisense) in bil direktor za korporativno komuniciranje ter strateškimarketing pri Novi KBM/OTP. Dolga leta, skoraj 8 let, je bil zaposlen v Pivovarni Laško Union (Heineken), kjer je vodil področje korporativnih odnosov in bil zadolžen za sponzorstva (v času, ko je bila pivovarna največji sponzor Slovenskega športa). Poleg poslovnih vlog je aktiven tudi v športu: bil je predsednik Rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško, član upravnih odborov NK Maribor, KK Cedevita Olimpije in član več nadzornih svetov gospodarskih družb. 

Jernej Smisl je slovenski poslovni in marketinški strokovnjak z bogatimi izkušnjami v korporativnem komuniciranju, strateškem marketingu in svetovanju. Je direktor podjetja Pristop, vodilne marketinške in svetovalne agencije v Sloveniji, ki ima več kot 200 zaposlenih. V Pristopu je že 3 leta in pol. Bil je tudi član Upravnega odbora oziroma izvršnega odbora Društva za marketing Slovenije. Pred tem je deloval kot globalni direktor marketinga v VIDAA (Hisense) in bil direktor za korporativno komuniciranje ter strateški marketing pri Novi KBM/OTP. Dolga leta, skoraj 8 let, je bil zaposlen v Pivovarni Laško Union (Heineken), kjer je vodil področje korporativnih odnosov in bil zadolžen za sponzorstva (v času, ko je bila pivovarna največji sponzor Slovenskega športa).Poleg poslovnih vlog je aktiven tudi v športu: bil je predsednik Rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško, član upravnih odborov NK Maribor, KK Cedevita Olimpije in član več nadzornih svetov gospodarskih družb.  Jernej je tudi veliko vlagal v svojo izborazbo. Po izobrazbi je diplomiran politolog. Izobraževanje je dopolnil z dejanji, med drugim je zaključil executive študij iz strateškega marketinga na univerzi Oxford (Saïd Business School) in executive program MESGO (Master in European Sport Governance) in je eden redkih slovencev, s tovrstvno izobrazbo, kjer je poudarek na upravljanju športa, regulaciji, integriteti, financah in vodenju.   Najljubši citat: I never lose. I either win or learnNajljubša serija: Trenutno naudušen nad LandmanHobiji: Kolesarstvo all the wayNajljubša hrana: mediteranskaNajljubši podjetnik: Steve JobsNaj app: Vse aplikacije za komunikacijoZaključni nauk·      Poslušaj svoj notranji občutek. Če meniš, da je neka odločitev prava, stoj za njo, poslušaj sebe in zaupaj v svojo odločitev.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Brane Senegačnik je podkovan v teoriji poezije in njeni praksi, vešč tudi tradicionalnih oblik, zlasti soneta, a verzi njegovih mističnih pejsažev tečejo mirno valujoče kot omamno prelivajoče se skladbe: zvenijo pritajeno in se oglašajo tiho, le včasih imajo ritem karminaste trobente, barvo bledo vijoličnega jezika grozdov glicinij, hipnotično lahkotnost zlatih brez v snežni noči, kakor morska pena razlivajočih se občutkov in melodijo hlepečih sledov plohe po asfaltu, sledov tolikih življenj. Ko bolečina kot zvok božjih črk stopi s papirja v prostor pesnikove tišine, si ga v žadasti svetlobi za vselej prilasti. »Tako preprosto je to. Tako resnično.« Mistični pejsaži so nastajali v prav določenih trenutkih pesnikovega občutja, kar razkriva vsaka pesem posebej. Čeprav so pesnikovi asketsko zabeleženi zapisi nastajali v daljšem časovnem razponu, kar kažejo tudi občasne medijske objave, imajo vse v tej pesniški zbirki enak naslov Mistični pejsaži, dodana jim je le številka. Skoraj tisoč se jih je nabralo v pesnikovem predalu, za objavo v pričakovano minimalistično oblikovani knjigi – kot si jo je zamislil Lucijan Bratuš – je izbranih le sto dvajset, zadnja ima številko 981. Čeprav je bila urednica knjige Miljana Cunta, jih je verjetno izbral pesnik sam, zavedajoč se, da se pravi trenutki odvijajo v notranjem spominu, ne glede na sosledje resničnih dogodkov, ki premočrtno odtekajo v za vedno izgubljeno minulost. Za objavo vsake pesmi v knjigi čas in prostor nista bila pomembna. V spremnem besedilu Neizrekljiva svetloba Senegačnikovega jutra Milček Komelj začenja svoj dolgi poetični zapis z mislijo, da so ti mistični pejsaži resnično z mistiko prepojene pesniške krajinske slike. S svojo razlago nas kot umetnostni zgodovinar in pesnik pospremi v nežno zamišljene in poetično krhke, ritmično uglašene proste verze. Klasični filolog, prevajalec, raziskovalec grške tragedije in literarni teoretik Brane Senegačnik je v bistvu najbolj pesnik. Pesnik po duši, v zadnjih petintridesetih letih eden redkih, ki je poleg modernističnega toka zavesti v prostem verzu vstopal tudi v svet tradicionalnih pesniških oblik. Od leta 1991 do danes je izšlo devet njegovih pesniških zbirk, dve sta bili nagrajeni. Za zbirko Pogovori z nikomer (Slovenska matica, 2019) je leta 2021 prejel nagrado Prešernovega sklada, za zbirko Prosojnosti (Celjska Mohorjeva družba, 2024) pa lani Jenkovo nagrado, najvišje priznanje za poezijo Društva slovenskih pisateljev. Med sodobnimi slovenskimi pesniki je Senegačnik samohodec, lirik, v občutenju življenja prisegajoč na hipno občutje lastne biti, prisluškujoč svoji najgloblji notranjosti. Nihče v lastni poeziji ni prvi izumil odsotnosti, tišine in minljivosti, tudi Senegačnik ne, čeprav ostaja neovrgljivo dejstvo, da razmišljanje in upesnjevanje lastnih spoznanj nesporno vsakomur omogoča, da bolje razume sebe. S svojo lirsko, v vsaki zbirki bolj minimalistično izreko želi avtor s potopitvijo v globine bivanjskih izkušenj doseči popolnost. Kot vsak pravi pesnik. Življenje, ki edino stoji nasproti minevanju, postane v njegovi liriki samosvoje središče. Osredotočanje na čisto poetično postane tisto 'sem' v njegovi najgloblji notranjosti. Jezik kot izvor absolutnega, ki je v lirskem subjektu pred pisanjem, pa postane pesniška materija, ki jo mora do bistva globoko občutiti, da lahko oblikuje svoje lirične sledi. Osnovno poslanstvo Senegačnikove poezije je skozi potapljanje v tišino nenehno seganje k neizrekljivemu, včasih manj, drugič bolj odkrito. Vsak njegov verz je drobec, ki upa, da ne bo izginil v nič, a ko so skozi njegov pogled vsi tu in v določenem trenutku plameníjo nedolžnost sveta, bralca vendarle vabijo k lastni, neobremenjeni interpretaciji. V resnici gre predvsem za intimno in nežno serenado bitnosti, neločljivo povezano s svojo odsotnostjo in minljivostjo. Téma narave, ki jo Senegačnik s svetlobnimi odtenki občutij postavlja v središče različno dolgih pesmi v prejšnji zbirki Prosojnosti, je nenavadno občutljiva, krhka. Njegovi verzi v tej zbirki – enkrat abstraktni, drugič bolj figuralno določljivi – so sestavljeni z nenehnim preigravanjem z oblikami in subtilnim prehajanjem prostih verzov. Dihov besed. Pesnik je nasproti večnemu gibanju, valovanju in minljivosti bivanja postavil milino odsevov, ki presevajo njegove izpesnjene (pris)podobe. Vsaka pesem zbirke je ločen ambientalni kader, ki ga v objemu brezčasnosti hkrati navdajata izrazito čustven naboj in melanholija. Tudi v zbirki Mistični pejsaži je narava sprehajališče Senegačnikovih verzov. Samo brezgrajno občutje in odprto notranje oko zmoreta uzreti skrito življenje v čarobni paleti letnih časov in ga narediti vidnega za svet, žejen lepote. Vpliv filozofije na Senegačnikovo pesniško ustvarjanje je in je bil pomemben vse od začetka, kajti ne le brati, filozofija uči tudi razmišljati in pisati. V njegovi do kraja zreducirani minimalistični izreki bralcu ponuja slutnjo skrivnosti, iz katere smo prišli in v katero se vračamo. »Življenje je čudež, smrt modrost,« je v knjigi Štirje obrazi duše leta 2000 zapisal slikar in mislec Maksim Sedej ml., ki je vse življenje iskal modrost vsega bivajočega. Bil je prepričan, da sodobni svet ni naklonjen iskanju resnice, da beseda tehnika zabriše besedo znanost, da seksualnost zabriše besedo ljubezen. Današnji problem ni več iskanje ali najdenje, temveč sinteza najvišjega duhovnega in znanstvenega spoznanja človeštva. Zdi se, da Senegačnik v zbirki Mistični pejsaži v tem kontekstu božje umešča v neznane daljave, v nekakšno nebeško večnost in neskončnost: »Trave ti segajo do brade, / jutro preko misli // to pomeni / dotikati se zvezd s temenom / z vsemi usti svojega molčanja / peti hozána«. Božjo besedo, ki se bere vsak dan pri sveti maši kot brevir in misal. Namesto časa je nad občutljivim pesnikom nebo. Misel je v današnjem svetu navzoča in poimenovana na mnogo načinov, ima mnogo besed, izrazov, imen. Ta njena navzočnost je ključno, esencialno vprašanje. Šele z zavedanjem te navzočnosti, ko sprejme božje kot svoje bistvo, se Senegačnik kot lirski subjekt osvobaja. Šele takrat lahko popolnoma osvobodi tudi svojo misel in se zave svoje vloge v tem svetu, kajti eno je gotovo: to, kar pride na koncu, nima ne glasu ne konca. Senegačnikova poezija s svojo intimno izrazno močjo je korak k sebi in hkrati v neizogiben onkraj sebe: »Dolga smrt // v zreli julijski svetlobi, / v gosti senci akacijevih vej / tik ob neki vodi. // Nevidna kot misli. / Neizbežna / in negotova / kot je to, da si.«

Dolga zgodovina antičnih vplivov, preseljevanja ljudstev, kultov, šeg in običajev je na našem ozemlju tvorila tradicijo praznovanja v pustnih časih, ki si jo sicer delimo z mnogimi sosednjimi državami, a se v naših krajih izraža z lokalno noto. Laufarji na Cerkljanskem, kurenti na Ptuju in vse, kar pade vmes, je izraz domišljije Slovencev in njihovih prednikov. Vsako leto v tako imenovanem petem letnem času, kot se tudi pogosto označi pust, vsa Slovenija zaživi in ulice preplavijo maškare. Maske imajo različno sporočilnost: od tradicionalnih mask, ki jih že stoletja uprizarjajo domačini, do praznovanja priljubljenih likov iz pop kulture ali kritike aktualnih dogodkov. Dokumentiranje teh karnevalov in pustnih skupin pa zahteva terensko delo, o katerem govori tokratna oddaja Sledi časa, v kateri gostujejo kulturologi in etnologi iz Slovenskega etnografskega muzeja: Adela Pukl, Anja Jerin in Miha Špiček, ki so tudi avtorji nedavno odprte razstave o maskah.

V teh dneh je naša pozornost usmerjena zlasti v zimske olimpijske igre Milano Cortina, še ene, na katerih je Mednarodni olimpijski komite ruskim športnikom nastope dovolil le pod nevtralno zastavo. Kako igre spremljajo v Rusiji in kako je prepoved sploh vplivala na ruske športnike? Z moskovsko dopisnico Heleno Ponudič tudi o boju ruske dume proti zahodnim sankcijah na drugih področjih ter poteku vojne in pogajanj o njenem končanju le nekaj dni pred četrto obletnico začetka ruskih napadov na Ukrajino.

Zasavska planinska pot je planinska vezna obhodnica ali planinska transverzala v Sloveniji. Ima že skoraj 70 let svojega obstoja. Leži v Posavskem hribovju. Povezuje Zasavje in Posavje v vezno pot z 19 kontrolnimi točkami (žigi). Dolga je 200 kilometrov, z vzponi 9.613 m in spusti 8.573 m. Razdeljena je na 12 etap, od 4 do 8 ur hoda. Zasavska planinska pot omogoča obhod Posavskega hribovja po urbanih dolinah in samotnih planotah, ob obisku 12 planinskih koč in vaških gostiln.

Spremembe ostajajo edina stalnica v jugoslovanskem nogometu. Potem ko se je Jugoslavija po resoluciji informbiroja odmaknila od sovjetskega modela, se je v drugi polovici leta 1949 Jugoslovanska nogometna zveza odločila spremeniti sistem tekmovanja tako, da bo sezona odigrana v koledarskem letu, kot je bilo v Sovjetski zvezi. Logično, kajne! To je pomenilo, da je bil jesenski del leta 1949 »mrtva sezona«, kljub temu pa je bilo kar nekaj nogometa, predvsem kvalifikacijskega za SNL in drugo zvezno ligo, igral pa se je tudi pokal. Še bolj pestro pa je bilo v letu 1950. Odred je v drugo zvezno ligo krenil okrepljen z italijanskimi igralci, ljubljanski Železničar in trboveljski Rudar sta igrala v zvezni tretji ligi, ostali slovenski klubi pa so se pomerili v eni najbolj bizarnih sezon SNL. Pa še en kup kvalifikacijskih in pokalnih tekem ter seveda za konec še tuji nogomet iz tega obdobja.

Gost oddaje je dr. Matej Meterc, glavni urednik Slovarja pregovorov in sorodnih paremioloških izrazov. Njegovo delo paremiologa je pravo detektivsko delo, saj odkriva množico pomenov, ki jih vsebujejo pregovori, reki, velerizmi, antipregovori, vraže ... Med najtršimi orehi, s katerimi se srečuje, je pregovor Dolga ljubezen, gvišna bolezen, saj ni popolnoma jasno, kaj vse lahko pomeni (ponovitev).

Celotno Slovenijo je pretresel umor v Novem mestu. Ljudje upravičeno zahtevajo drugačno, bolj trdo politiko do kriminala. Dolga leta preveč permisivna politika do romske skupnosti oziroma do kriminalnih elementov v njej - posploševati vendarle ne gre - je pripeljala do tragedije. Se bomo na to, še posebej vlada, pravilno in učinkovito odzvali kot skupnost?

Pred dnevi je umrl lutkovni ustvarjalec Tine Varl. Rodil se je leta 1940 v Mariboru, že kmalu je deloval v različnih mariborskih lutkovnih gledališčih. Leta 1974 je bil pobudnik in soustanovitelj Lutkovnega gledališča Maribor, v letih od 1991 do 1998 je bil njegov direktor in umetniški vodja. Dolga leta je kot predsednik odbora za lutkarstvo pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije pomagal razvijati lutkarstvo doma in v zamejstvu. Od šestdesetih let je organiziral letna srečanja amaterskih in poklicnih lutkarjev. Skupaj z ženo Bredo Varl sta ustvarjala v lutkovnih gledališčih v Sloveniji in Avstriji, na nacionalni televiziji in za slovenski program avstrijske televizije. Posebej pomembno je bilo njegovo pedagoško in mentorsko delo. V Mariboru je ustanovil mednarodni lutkovni festival – Poletni lutkovni pristan, ki ga letos prirejajo že šestintridesetič. Tine Varl je prejel številna stanovska priznanja, med njimi Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo na področju lutkarstva, Glazerjevo nagrado za življenjsko delo, bronasti grb mesta Maribor, Tišlerjevo nagrado za življenjsko delo med koroškimi Slovenci in zlati znak Republike Avstrije za kulturno delovanje. Z lutkovnima ustvarjalcema Bredo in Tinetom Varlom se je leta 2000 pogovarjala Vida Curk.

Slovenija ostaja zanesljiva partnerica Ukrajini tudi v prihodnje, zaradi dozdajšnjega sodelovanja ji ukrajinska vlada ponuja tudi priložnosti pri obnovi države, kljub omejitvam zaradi vojne pa je na številnih področjih tudi poslovnih priložnosti v Ukrajini več kot kadarkoli prej. To je nekaj sporočil podpredsednika vlade in finančnega ministra Klemna Boštjančiča po pravkar končanem dvodnevnem delovnem obisku v Kijevu in Buči. Med drugim se je sešel s podpredsednikom Oleksijem Kulebom in ministri za finance, gospodarstvo ter evroatlantske integracije in s slovenskimi gospodarstveniki, ki poslujejo v Ukrajini. Ostali poudarki oddaje: - Izraelska blokada dobave humanitarne pomoči v Gazi zahteva vse več življenj. - Se bodo ranljive skupine prebivalcev od jeseni lahko prednostno opredelile pri osebnem zdravniku? - Društva za zaščito živali in kmetje na nasprotnih bregovih zaradi zakonske spremembe glede kastracije pujskov.

V tokratni oddaji Iz naših krajev smo se najprej podali na priljubljeno Pot med krošnjami, ki tudi poleti ponuja številne dejavnosti za obiskovalce vseh generacij. V nadaljevanju smo obiskali Véliká séla pri Adlešičih, kjer so blagoslovili prenovljeno kapelico, ki jo je po ljudskem izročilu postavil prvi naseljenec kraja v 15. stoletju. Oddajo smo sklenili s počitniškim utripom – na meji med Italijo in Slovenijo dobiva nov zagon kolesarski turizem, Planšarija Dolga njiva pa že več kot dve desetletji obiskovalcem ponuja domačo planšarsko hrano, prenočevanje na seniku in vsakoletno julijsko sveto mašo za dobro pašo in zdravje pastirjev.

V tokratni oddaji Iz naših krajev smo se najprej podali na priljubljeno Pot med krošnjami, ki tudi poleti ponuja številne dejavnosti za obiskovalce vseh generacij. V nadaljevanju smo obiskali Véliká séla pri Adlešičih, kjer so blagoslovili prenovljeno kapelico, ki jo je po ljudskem izročilu postavil prvi naseljenec kraja v 15. stoletju. Oddajo smo sklenili s počitniškim utripom – na meji med Italijo in Slovenijo dobiva nov zagon kolesarski turizem, Planšarija Dolga njiva pa že več kot dve desetletji obiskovalcem ponuja domačo planšarsko hrano, prenočevanje na seniku in vsakoletno julijsko sveto mašo za dobro pašo in zdravje pastirjev.

Na pogovor ob velikem četrtku smo povabili Nado Žgur, zaradi njene izjemne glasbene poti, njenega navduševanja za kakovostno ustvarjanje in tudi zaradi njenega iskrenega pričevanja o Gospodovih delih. Glasba je Nadino življenje. Glasba jo je izbrala. Glasba ji daje smisel. Pravi: Ko doživiš močno ozdravljenje, doživiš Božjo moč, je v tebi izbruh zahvale, hvaležnosti. Glasba me navdušuje, izpolnjuje. Glasba je bila vedno nek izraz mene. Mama je pripovedovala, da sem se kot majhna deklica – stanovali smo nasproti mariborske stolnice, kjer je bil moj prvi stik z vero, sprehodila po cerkvi in pela tako na glas, da so vsi slišali. Učiteljica v prvem razredu šole me je razumela in spodbudila mamo, da me vpišejo v Glasbeno šolo. Vse bolj se je izražalo, da rada pojem. Ni nujno, da smo vsi izurjeni in izpopolnjeni v prepevanju, seveda če je to poklic in želimo biti v petju zgled drugim so tam zahteve višje, če pa pri ljudski maši ob meni sedi kdo, ki ne dosega višin, ki jih zahteva pesem in brunda ali poje po svoje, me seveda to ne moti. Kot rečeno, najprej sem začela v cerkvi, po različnih zborih, ko sem bila sprejeta na Srednjo glasbeno šolo, pa sem od takrat naprej vedela, da bo to moj poklic.«“Širiti želim mir, da preko miru lahko vera pride do ljudi. Ko vložimo vse, kar nam daje Gospod in se zavedamo lepega in globokega, ki je v nas, ni nič težko. Smo pa grešni. Ko v veri pademo, glasba lahko zelo pomaga. Pogosto sedem za klavir in si zapojem psalm. Podarjene besede, ki sedejo na jezik, postanejo misli mojega srca. Hvaležnost, navdušenje, kaj imamo in kaj smo prejeli. Rada bi, da bi to sprejel in doživel ves svet. Dolga leta je tudi zame potreboval Gospod, me spravil tako rekoč na kolena, da je to odprlo moje srce. Le Sveti Duh zna počasi dozirati milost. Ko Gospod govori, se odprejo kanali.”

Na pogovor ob velikem četrtku smo povabili Nado Žgur, zaradi njene izjemne glasbene poti, njenega navduševanja za kakovostno ustvarjanje in tudi zaradi njenega iskrenega pričevanja o Gospodovih delih. Glasba je Nadino življenje. Glasba jo je izbrala. Glasba ji daje smisel. Pravi: Ko doživiš močno ozdravljenje, doživiš Božjo moč, je v tebi izbruh zahvale, hvaležnosti. Glasba me navdušuje, izpolnjuje. Glasba je bila vedno nek izraz mene. Mama je pripovedovala, da sem se kot majhna deklica – stanovali smo nasproti mariborske stolnice, kjer je bil moj prvi stik z vero, sprehodila po cerkvi in pela tako na glas, da so vsi slišali. Učiteljica v prvem razredu šole me je razumela in spodbudila mamo, da me vpišejo v Glasbeno šolo. Vse bolj se je izražalo, da rada pojem. Ni nujno, da smo vsi izurjeni in izpopolnjeni v prepevanju, seveda če je to poklic in želimo biti v petju zgled drugim so tam zahteve višje, če pa pri ljudski maši ob meni sedi kdo, ki ne dosega višin, ki jih zahteva pesem in brunda ali poje po svoje, me seveda to ne moti. Kot rečeno, najprej sem začela v cerkvi, po različnih zborih, ko sem bila sprejeta na Srednjo glasbeno šolo, pa sem od takrat naprej vedela, da bo to moj poklic.«“Širiti želim mir, da preko miru lahko vera pride do ljudi. Ko vložimo vse, kar nam daje Gospod in se zavedamo lepega in globokega, ki je v nas, ni nič težko. Smo pa grešni. Ko v veri pademo, glasba lahko zelo pomaga. Pogosto sedem za klavir in si zapojem psalm. Podarjene besede, ki sedejo na jezik, postanejo misli mojega srca. Hvaležnost, navdušenje, kaj imamo in kaj smo prejeli. Rada bi, da bi to sprejel in doživel ves svet. Dolga leta je tudi zame potreboval Gospod, me spravil tako rekoč na kolena, da je to odprlo moje srce. Le Sveti Duh zna počasi dozirati milost. Ko Gospod govori, se odprejo kanali.”

Na temo odpuščanja se je z voditeljico Matejo Subotičanec pogovarjal avtor knjige Dolga pot odpuščanja dr. Tomaž Erzar.

Na temo odpuščanja se je z voditeljico Matejo Subotičanec pogovarjal avtor knjige Dolga pot odpuščanja dr. Tomaž Erzar.

Letošnji zborovski koncert Koroška poje, ki ga je včeraj na največjem odru v Celovcu organizirala Krščanska kulturna zveza, je imel podnaslov Življenja ples. Da je uspel, je za naš radio podčrtal predsednik Janko Krištof: Veselje je vsesplošno. Tokrat je bilo veliko domačih pesmi. Slišimo tudi razvoj pesmi, ko tradicijo ožlahtnimo z novimi oprijemi. Z nastopi zborov in skupin ter s prispevki plesne šole Kunaver so prikazali človeka od rojstva do izbranih viškov življenja, spomnili so se tudi 80-letnice vrnitve izgnanih koroških družin. Najsrčnejši aplavz je požela Otroška skupina Jepca, najbučnejšega Projektni zbor Mladina poje, ki je zapel novo priredbo koroške himne Rož, Podjuna, Zilja, toplo so bili sprejeti tudi gostje iz zamejstva, Mešani pevski zbor Lojze Bratuž iz Gorice. Zborovodja Igor Hodak: Moji pevci si štejejo v čast, da so lahko zapeli. Na koncert sta moči združila tudi Mešani in Moški pevski zbor Bilka iz Bilčovsa. Zborovodja Dominik Jurca: Jaz sem zelo užival, edina napaka je bila, da je bilo prekratko. In takole je zadonelo v Domu glasbe, ko so vsi zapeli zbori. Naj se potrdi naslov skupne pesmi: Dolga zima je minila. V vseh pogledih.

Elérhetnek-e a hatalomig pár éven belül a veszekedős nácik? Hogyan pozicionálja újra Németországot Friedrich Merz? És hogyan fog ez hatni Magyarországra? Gergely Mártonnal és Bábel Vilmossal Kacskovics Mihály Béla beszélgetett.   Iratkozz fel a Fülke csatornájára! Spotify: tiny.cc/FulkeSpotify Apple Podcasts: tiny.cc/FulkeApple Hallgasd meg a HVG többi podcastját: Spotify: tiny.cc/HVGpodcastokSpotify Apple Podcasts: tiny.cc/HVGpodcastokApple SoundCloud: tiny.cc/HVGpodcastokSC 00:00 Intro 02:03 Élet a NATO és az Egyesült Államok után 30:40 Millió dolláros dilemma: mit hoz Magyarországnak a Merz-kormány? 38:03 Milyen kormány lesz ebből? 44:50 Putyinista, szélsőbalos – mit akar a Linke? 51:54 Szélsőjobbos balhézók – mi lesz az AfD-vel?

Župnik je obiskal starejšega moža. Ta je bil vse življenje dejaven v župniji. Duhovnik je možu dejal: »Dolga leta ste ohranjali vero. Najbrž ste zelo ponosni, da ste jo ohranili do konca.« Bolnik je odvrnil: »Pa saj ne gre za to, da sem ohranil vero, ampak da me je Gospod ohranjal vse življenje. V Svetem pismu piše, da mu lahko zaupamo.« Prerok Jeremija v današnjem prvem berilu pravi: »Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje,« (Jer 17,7). Govor iz današnjega evangelija (Lk 6,17-26) je nekakšen program tega, kaj pomeni živeti kot kristjan v tem svetu. Jezus nam ponuja vzorec vrednot, ki zaznamujejo njegovo kraljestvo. Pravi, naj živimo v skladu s svojim sistemom vrednot. Blagruje uboge, žalostne, preganjane, blagruje tiste, ki delajo dobro, in tiste, ki odpuščajo. Če gradiš svoje življenje za sedanji trenutek, boš žel sadove zdaj, v tem trenutku. Toda dolgoročno bodo taki sadovi najbrž propadli. Če boš gradil svoje življenje na lepoti, se moraš zavedati, da bo ta minila. Če gradiš življenje na drugih ljudeh, ki te ljubijo in jih ti ljubiš, te bodo ti ljudje enkrat zapustili. Ob smrti zagotovo. Če živiš svoje življenje zase, porabiš svoj denar samo zase, ne živiš tako, kakor uči Jezus. Značilne vrednote, ki te delajo kristjana, se morajo poznati po tvojem življenju. Kristjan se uči ceniti krotkost, žrtev, uboštvo, žalost. Ne zaposlujejo ga stvari, s katerimi je tako obremenjen ta svet. Ni treba, da ga skrbijo moč, uspeh, udobje ali slava v javnosti. Bog je naklonjen ubogim. Beseda blagor pomeni globoko zadovoljen. Jezusove besede lahko razumemo tako, da človek lahko žaluje, lahko je ubog, ampak je v svoji notranjosti še vedno zadovoljen. Kristjan je človek, ki lahko reče: »Ljudje mi ne dajejo priznanja, toda moje napore vidi Bog. Njemu so dragoceni.« Ljudje imajo lahko vtis, da je žalosten, a je v sebi umirjen in pomirjen. Dokler te bodo v življenju vodila merila tega sveta, boš nesrečen. Ko boš svoje življenje gledal v Božji luči, boš čutil mir in notranjo srečo blagrov. Dokler boš dovoljeval, da bodo tvoja žalost, tvoje pomanjkanje priznanja in slave med ljudmi imeli zadnjo besedo, bosta v tvojem življenju razočaranje in brezup. Lahko pa boš dovolil, da bo Božje kraljestvo postalo najpomembnejša stvar v tvojem življenju, doživel boš resnično veselje in boš prepričan, da si deležen blagoslova blagrov.

Kengurujček Joey, kot Avstralci imenujejo mladiče kengurujev, je zelo boječ. Še nikoli ni šel iz mamine vreče. A danes nima izbire, moral bo skočiti. Joey je rdeči kenguru, ta vrsta je največja od vseh kengurujev in lahko doseže velikost človeka. Ima dolga stopala kot vsi kenguruji iz družine vrečarjev skakačev. V latinščini tej družini rečemo macropodidae, kar prihaja iz grščine: makros pomeni dolg, pous pa stopalo. Zadnje noge kenguruja imajo dolga in vitka stopala, ki lahko zrastejo več kot 26 centimetrov. Vsako stopalo ima štiri prste, dva s kremplji in dva tanjša, ki sta zraščena skupaj. Kenguru se premika z veličastnimi skoki. Skoči najmanj do višine košarkaškega koša in za dolžino celega avtobusa. Kot bi bil orjaški zajec. Ko se premika, se njegov rep giba kot nihalo ure. Pri počitku svoj dolg rep uporabi, da se nanj nasloni, kot da bi imel še tretjo nogo. A zaenkrat je Joey še na toplem v mamini vreči. Le kangourou : Joey "Grands pieds" a peur de tout Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9) Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10) Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša Grčman Fonetičarka: Mateja Juričan   Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je dogajal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo zaželeno sporočilo in potem se vse odvije bolj ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne pride do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes tako ali drugače oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti govor. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik. S čim se želim napolniti, kakšno bo moje 'olje'? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Kako bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren na potrebe, primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala.

Popotnik, ki je neko nedeljo prišel skozi vas, je sklenil ...Iz knjige Dragoceno darilo zgodb, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Spregovorili smo o novi pohodniški in romarski poti, ki vključuje tri kraje, s katerimi je bilo povezano življenje mistikinje Magdalene Gornik: Sodražica, Fara na Blokah in Nova Štifta. Dolga je 37 km in primerna tako za hojo kot kolesarjenje. Več o poti in življenju Magdalene Gornik sta povedala sodraški župnik Franci Bizjak in prof. geografije Ludvik Mihelič.

"Moj časopis je moje sidro", pravi Barbara Kramžar, ki je že vrsto let dopisnica časnika Delo iz tujine. Svoje novinarsko delo je sicer po diplomi začela v zunanjepolitični redakciji na Radiu Slovenija , a kaj kmalu odšla k časniku. Dolgoletno dopisništvo v tujini je začela jv Nemčiji - takrat še v Bonnu, nato šla prvič v Zda, se vrnila v Evropo in poročala z Dunaja, nato odšla v Berlin in spet v Zda, kjer je od leta 2019. Dolga leta tujine ji niso vzela občutka, da je Slovenija dom. Sem se redno vrača, vse dopuste z možem Američanom, ki odlično govori slovenščino, preživita v zaledju Kopra, kjer imata drugi dom. O delu dopisnice iz tujine, o Ameriki kot jo čuti, živi, o njej poroča, o bližajočih se volitvah, ki bodo zaznamovale Zda in ves svet se z Barbaro Kramžar v oddaji Odprto za srečanja pogovarja Nataša Benčič.

V podkastu Money-How smo se pogovarjali o upravljanju državnega dolga in tveganjih, s katerimi se sooča država. Šef zakladništva Marjan Divjak poudarja pomen učinkovitega financiranja in likvidnosti na kapitalskih trgih ter širjenje baze investitorjev, med katere omenja tudi male vlagatelje. Divjak se dotakne tudi aktualnih tem, kot so monetarna politika, skupno zadolževanje v EU, izdaja obrambnih obveznic. Komentira tudi uspešnost izdaje ljudske obveznice, ki jo je država izdala pred dobrega pol leta. V drugem delu pogovora Marjan Divjak razloži, kako je Slovenija sodelovala v programu eksperimentalne izdaje digitalnih obveznic. Govori tudi o samurajskih obveznicah in strategiji diverzifikacije na različne trge, kot so japonski, kitajski in švicarski trg. Divjak poudari zniževanje dolga države in potrebo po likvidnosti evrske krivulje. Epizoda je objavljena tudi na Youtube

"Ob vsej ozaveščenosti se je globalni dan ekološkega dolga premaknil še za dan bolj zgodaj v primerjavi z lanskim letom," poudarja Boštjan Remic iz Focusa, društva za sonaraven razvoj, ob dejstvu, da smo na svetu v prvih sedmih mesecih leta porabili toliko naravnih virov, kot se jih lahko obnovi v letu dni. Slovenija je sicer dan ekološkega dolga dosegla že 25. aprila.

Ob bližnjem godu sv. Marte, ki ga praznujemo devetindvajsetega julija, smo k pogovoru povabili gospodinjo, ki v delu žena pri domači hiši, v družini, vidi veliko vrednost in bogastvo, Marto Toplak iz Juršincev blizu Ptuja. Dolga leta si prizadeva za ovrednotenje gospodinjstva, zato je ustanovila Muzej dediščine kraljic in Društva gospodinj, kjer v posebnih za to namenjenih prostorih ob godu sv. Marte tradicionalno pripravijo odmeven dogodek, udeleženke se učijo med drugim tudi kulinaričnih spretnosti. Marta Toplak je poleg številnih aktivnosti gospodinja na domači turistični kmetiji, predana žena ter mati.

Ob bližnjem godu sv. Marte, ki ga praznujemo devetindvajsetega julija, smo k pogovoru povabili gospodinjo, ki v delu žena pri domači hiši, v družini, vidi veliko vrednost in bogastvo, Marto Toplak iz Juršincev blizu Ptuja. Dolga leta si prizadeva za ovrednotenje gospodinjstva, zato je ustanovila Muzej dediščine kraljic in Društva gospodinj, kjer v posebnih za to namenjenih prostorih ob godu sv. Marte tradicionalno pripravijo odmeven dogodek, udeleženke se učijo med drugim tudi kulinaričnih spretnosti. Marta Toplak je poleg številnih aktivnosti gospodinja na domači turistični kmetiji, predana žena ter mati.

Dolga leta sem mislil, da lahko goljufam. Pa saj delam za Boga, sem si rekel in nisem imel ne tedenskega ne letnega postanka. Toda Bog ni zame naredil čudeža in spreminjal zakonitosti, ki jih je dal v stvarstvo.

Dolga leta sem mislil, da lahko goljufam. Pa saj delam za Boga, sem si rekel in nisem imel ne tedenskega ne letnega postanka. Toda Bog ni zame naredil čudeža in spreminjal zakonitosti, ki jih je dal v stvarstvo.

Program papeževega obiska v Trstu.Ponovitev nove maše Damiana Črnaka in Martina Nyberga ter posvečenje Vida Grdadolnika.Blagoslov 60 klekljanih mašnih plaščev koprske škofije.Dolga noč cerkva v Avstriji.

Zadnje dni nas je pretresla novica, da ima eden najvidnejših in najvišjih sodnikov v državi – SP! Predsednica parlamenta, tudi sama sodnica, a brez SP-ja, se je tako razhudila, da je zahtevala, da sodnik odstopi. O nezdružljivosti sodniške službe s čemerkoli drugim, je govorila. Ker menimo, da nasprotniki sodniških SP-jev nimajo prav, danes nekaj o teoriji in praksi te priljubljene zaposlitvene oblike. Kot vemo, so SP-ji povsod. Spodbuja jih država, tako da je nenavadno, ko jih ta ista država preganja. SP-ji so tako sedanjost kot prihodnost zaposlitvenih strategij v Sloveniji, kar so prepoznali tudi snovalci kurikulumov za osnovne šole, ki so prigodno pesmico o SP-ju vtaknili v učbenik za tretji razred devetletke. Tako se otroci že od malega seznanijo s fantastičnim svetom samostojnega podjetništva, tako da ko odrastejo, ne bodo presenečeni, ko pristanejo med SP-ji in na ta način pomagajo k podjetniškemu vzponu naše mlade demokracije. Pesmica, natisnjena v učbeniku, gre tako… (odmev) Dolga leta S (es) sam je taval po puščaviPolni administrativnih ovir inbirokratskih podložnosti jeiskal svet poslovnih priložnosti ... S je bil že resno zafrustriran,mislil je da bo emigriral,v Dubaj ali vsaj v Banja Luko,ko srečal sebi je podobno dušo. P slonel je na ograji,sam pred centrom za zaposlovanje.Kot S tudi P hotel je živetiposlovne svoje sanje. Tako sta se spoznala.Drug v drugem podjetniški potencialprepoznala …Se združila, a iz principa nista firme ustanovila. Kmalu sta se iz S in P v »espe« preimenovala.Zviška gledata na d.o.o-je,in to, kar bilo je eno, je postalo dvoje. Vprašanje SP-jev je še pred vprašanjem zaposlitvenih strategij filozofsko vprašanje. Torej; espe je odvisen od ure dneva. Tako lahko imamo normalen, ali 24-urni espe in pa popoldanski espe. Se pravi, da je človek dopoldne nekaj drugega, popoldne pa je samostojni podjetnik. Malo čudi, da je od vseh delov dneva le popoldne dobilo čast samostojnega podjetništva … Dopoldne sicer ne bi bilo logično, ker smo ljudje takrat v službah, a večerni samostojni podjetnik se sliši prav tako legitimno, da ne govorimo o nočnem samostojnem podjetniku, oziroma nočnih samostojnih podjetnicah. Hočemo povedati, da je samostojno podjetništvo oblika bivanja in dela, v katero si lahko ujet poljubno časa, v poljubnem delu dneva, vse do takrat, dokler to počneš samostojno in podjetno. Nekateri teoretiki samostojnega podjetništva sicer trdijo, da »espejevstvo« ne bi smelo obstajati, saj je za podjetništvo edina primerna in do vseh deležnikov mnogo bolj transparentna oblika – družba z omejeno odgovornostjo, ali d. o. o. po domače. Kakorkoli, vrnimo se k bistvu … popoldanski SP je postal tako rešilna bilka kot zasilni izhod, a tudi dežurni krivec za vse anomalije slovenske zaposlitvene politike. Je pa SP utelešenje starodavne slovenske navade, da se hodi v službo počivat, popoldne pa se dela. Dejstvo, da mnoga slovenska podjetja kot tudi zavodi prekinjajo redne zaposlitve in od dovčerajšnjih zaposlenih zahtevajo ustanovitev ene izmed oblik SP-ja, pove o socialnem vzdušju v Sloveniji več, kot pove o poslovnem okolju. Večina SP-jev namreč nima nič skupnega s podjetništvom, kaj šele s samostojnim podjetništvom. Gre za korektiv, po katerem si podjetja po pilatovsko umijejo roke in delavce s pozicije moči prisilijo, da so sami odgovorni za svojo usodo v trenutku, ko zaposlovalcu ne ustrezajo več. Kultura espejev je le stopničko višje od sužnjelastniške kulture agencijskih delavcev. Obstaja pa še ena možnost. Da je oni ustavni sodnik s popoldanskim SP-jem samo raziskoval protiustavne elemente v tej zaposlitveni praksi in bi, ko bo enkrat espe-je kot ustavno sporno prakso obravnavalo ustavno sodišče, lahko suvereno in argumentirano odločil. P. s. Post scriptum ali »dodatek« je po norem naključju tako v sintaksi kot v zaposlitveni praksi obratno sorazmeren z s. p.

Glasbenik in učitelj glasbe je pred petimi leti z orkestrom nastopal po Kitajski. Ustavil se je tudi v mestu Hangčou, kjer so ga povabili na ogled ene svojih mednarodnih glasbenih šol, hrati pa − tako rekoč mimogrede − še službo. Ponudbo je, da si ne bi potem v prihodnje očital zamujene priložnosti, sprejel. V intervjuju pripoveduje o svojem doživljanju menjav(e) okolja; rodno prekmursko podeželje je torej zamenjal za Hangčou, pred letom dni pa se je od tam preselil v še skoraj dvakrat večji Šenžen s skoraj 18 milijoni prebivalcev, ter o razlikah in podobnostih pri svojem delu tukaj in tam.

Dolga stoletja je bil ris, ta samotarski gozdni lovec z značilnimi čopki na konicah uhljev, razširjen v gozdovih po vsej Evropi, z graditvijo cest, mest in človekovim poseganjem v naravo na sploh pa se je življenjski prostor največje evropske divje mačke močno skrčil. Ob začetku dvajsetega stoletja je bil obstoj risa že močno ogrožen, na več predelih – tudi pri nas – pa je lokalna populacija celo izumrla in človeška intervencija je bila neizbežna. Zakaj je evrazijski ris, ki ga od sredine prejšnjega stoletja sistematično ponovno doseljujejo, tako zelo pomemben za ves ekosistem evropskih gozdov, in za kako čudovito žival gre, osvetljuje celovečerni dokumentarni film Laurenta Geslina Ris. Francoski fotograf, režiser in scenarist se je na filmski lov za enim najbolj skrivnostnih prebivalcev evropskih gozdov podal v osrčju švicarskega pogorja Jura, kjer se je neke pomladi zaslišal risov paritveni klic … Da bi zares lahko doumeli naravo in medsebojno dinamiko vseh njenih skritih prebivalcev, je nujna predvsem potrpežljivost in Geslin je pri tem izvrsten. Nikamor se mu ne mudi, gibanju risje družine, na katero je naletel, sledi strpno in z umirjeno distanco, ravno prav blizu, da ne zamudi nič zanimivega, a hkrati dovolj oddaljen, da ne zmoti njihovega ritma. Skrit za drevesnimi debli med oprezanjem za risinjo z mladiči ali risom, ki vedno znova utrjuje meje svojega teritorija, skoraj mimogrede opazi tudi druge živali in njihovo pestro sobivanje se počasi preplete v smiseln vzorec življenja v gozdu. Življenja, v katerem je v ospredju boj za preživetje, a tudi drobne lepote, vidne le pozornemu očesu. In Geslinovo fotografsko oko je pri tem izjemno – lepote, ki jih z umirjenim glasom, polnem iskrenega navdušenja, sproti tudi sam komentira, gledalcu pričarajo resnično gozdno pravljico. Posebej pohvalno pri tem je, da kljub izjemni naklonjenosti, ki jo očitno čuti do svojih opazovancev, iz njihovega življenja ne ustvarja pretirane senzacije. Najsi gre za radosti odraščanja mladičev ali za nezakoniti lov, ki konča življenje enega od njih, pripoved ostaja prizemljena in stvarna – kakršna narava v resnici tudi je. Dokumentarni film Ris, ob katerem so v Kinodvoru pripravili tudi poučen spremljevalni program, je namenjen otrokom, starejšim od osem let, s svojo naravno dinamičnostjo, ki vsebuje elemente vseh filmskih žanrov od romance do trilerja, pa bo kot nežen opomnik, česa zares ne smemo izgubiti, očaral tudi odrasle gledalce.

V nocojšnjem Nočnem obisku bomo gostili Alido Klemenčič, avtorico knjige Dolga je ta pot, kjer opisuje svoje okrevanje po hudi možganski poškodbi. Spoznajte to pogumno žensko, ki se ji je življenje pred skoraj dvema desetletjema v hipu postavilo na glavo, a ji je z vztrajnostjo – kljub temu, da je med okrevanjem nemalokrat pristala na dnu, tako fizičnem kot psihičnem – uspelo na novo zaživeti. Prikrajšana za prenekatero fizično sposobnost, ki je bila prej samoumevna, a obogateno z modrostjo, ki jo prinese takšna preizkušnja in ki daje misliti vsakomur. Vabljeni k poslušanju na Prvem, z voditeljico Višnjo Fičor, malo po polnoči!

Dolga pot od klarineta, prek Wellblotta, Red Maxa, Broja, Da Phenomena, Okustičnih do danes. Mate Bro je glasbenik. Piše, izvaja, producira. Časa za to, da bi napisal seznam ljudi, s katerimi je sodeloval, preprosto nima.

“Tudom, most azt gondolod, abból lesz coach, aki maga is defektes. De tudod, mit? Nem vitatkozom ezzel, sőt, nem is szégyellem, hogy nekem is voltak gondjaim. Hiszen pont ezért tudom átérezni, milyen helyzetben is vannak azok, akik hozzám fordulnak…” - mondja Andráska Zsófia női sikertréner, aki a Sláger KULT-ban arról is beszélgetett S. Miller Andrással, hogy könnyű vagy nehéz ma egyáltalán nőnek lenni? No meg szót ejtettek azokról az anyukákról is, akiknek nincs segítségük a gyereknevelésben, és kivesézték a lehetőségeket is.A Sláger FM-en minden este 22 órakor a kultúráé a főszerep. S. Miller András az egyik oldalon, a másikon pedig a térség kiemelkedő színházi, kulturális, zenei szcena résztvevői. Egy óra Budapest és Pest megye aktuális kult történeteivel. Sláger KULT – A természetes emberi hangok műsora.

V Dornavi pri Ptuju so pred sedemdesetimi leti ustanovili zavod, ki je skrbel za invalidno mladino. Na začetku se je zavod imenoval, vsaj za današnje standarde, precej brutalno: »Dom za duševno defektno mladino«. V sedemdesetih letih je prerasel v sodoben zavod za usposabljanje, delo in varstvo, ki je dobil ime po tragično preminulem prvem direktorju dr. Marijanu Borštnarju. Dolga desetletja je bil dom zavoda »baročna graščina Dornava« ter kot takšen tudi simbol odnosa do hendikepa pri nas, ki pa so ga začeli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja počasi prazniti. Do dokončne preselitve na novo, sodobno in vrhunsko opremljeno lokacijo, prav tako v Dornavi, pa je prišlo pred približno dvema desetletjema. V zavodu se ukvarjajo, ob mnogih tradicionalnih metodah pomoči in terapije invalidnim osebam, tudi z manj konvencionalnimi prijemi. Eden izmed njih je tudi delovanje pevske skupine pod vodstvom kreativnega terapevta Davida Vezjaka. Zbor Belkanto je na vaji obiskal Marko Radmilovič.

V tokratni oddaji Kdo smo ob 60-letnici Tretjega programa Radia Slovenija, programa ARS, bomo predstavili uredništvo glasbenih oddaj. Tudi v njem so delali in še dalajo pomembni slovenski glasbeni ustvarjalci, muzikologi in kritiki. Dolga leta sta bila naša redna sodelavca tudi skladatelj prof. Pavel Mihelčič, ki kljub upokojitvi še vedno pripravlja svojo redno tedensko glasbeno oddajo, ter muzikolog in kritik dr. Franc Križnar.

Krize in inflacije, ki jo v veliki meri poganjajo visoke cene energentov, države tokrat ne bodo rešile zgolj s proračunskimi oziroma javnimi sredstvi. Nujno bo zmanjšanje porabe elektrike in zemeljskega plina. Evropska komisija na tokratni seji predstavlja tudi predloge za zamejitev cen energentov, skupne nabave in solidarnost med članicami. V Studiu ob 17.00 bomo - poleg komentiranja teh predlogov - odprli vprašanja oskrbe s plinom, elektriko, stanja v gospodarstvu in ukrepov pomoči, ki so še v načrtu do konca leta. Oddajo pripravlja in vodi Maja Derčar. Gosti: Marjan Eberlinc, glavni direktor družbe Plinovodi; Tibor Šimonka, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije; Hinko Šolinc, generalni direktor Direktorata za energijo na Ministrstvu za infrastrukturo.

So oddaje, ko se zaveva odgovornosti. In vsega, kar fuzbal je. In to je taka oddaja. Po takih dogodkih. Po takem tednu. Dolga, ampak, upava, ne predolga. Če se znajdete v Ofsajdu, ga lahko podprete na: urbani.si/ofsajd. Kadar le gre, pošljemo tudi listek: urbani.si/listek Hvala vsem in vsakomur posebej! Oddajo #Ofsajd o fuzbalu slovenskem snemamo od septembra 2015, skoraj vsak fuzbal sezonski ponedeljek. Pa še kdaj vmes. Hvala!

Arisztokratikus tartás, szépség és mosoly – ugyanakkor paraszti vér csörgedezik az ereiben. Közel a hatvanhoz döntött úgy, hogy egyedül, társ nélkül él, de a színház, a barátai, a családja: a testvérei, a lánya és az unokája bőségesen gondoskodnak arról, hogy soha ne érezze magányosnak magát.

Van a történésznek közéleti feladata? Miért nem tekinti Ungváry Krisztián főművének legnagyobb példányszámban megjelent kötetét, a Budapest ostromát? Egyebek mellett ezekre a kérdésekre keresi a választ Nyáry Krisztián a Buksó első epizódjában.

Míg A mi kis falunk Erikája egyelőre csak sóvárog az esküvő után, a színésznő életében tavaly áprilisban ez megvalósult, sőt rá egy hónapra már megszületett a kisfiuk, Misa is.