Podcasts about svojo

Kako je, ko se dom, ki naj bi bil varno zavetje, spremeni v kraj strahu in nasilja? Ljudje z invalidnostjo so zaradi svojega posebnega življenjskega položaja še bolj ogroženi ter izpostavljeni izvajanju in ponovitvi nasilja, ugotavljajo v Društvu gibalno oviranih in žrtev nasilja Vizija. Kakšno pomoč prejmejo invalidi v edini varni hiši v Sloveniji, ki je dostopna gibalno oviranim žrtvam nasilja, bo v oddaji Med štirimi stenami pripovedovala predsednica društva Barbara Slaček, ki vodi to varno hišo. Svojo življenjsko zgodbo in v kakšni stiski se je znašel kot žrtev nasilja, pa bo z nami delil Štefan Vipotnik. Pred mikrofon ju je povabila Petra Medved.

Mahnoor Jamil prihaja iz pakistanske prestolnice Islamabad, že nekaj mesecev pa je pri nas mlada raziskovalka na Inštitutu Jožef Štefan. Ukvarja se s kibernetsko varnostjo in umetno inteligenco. Pravi, da se v Ljubljani počuti kot doma, čeprav pogreša družino in prijatelje, pa tudi začimbe. Pri nas uporabljamo včasih zgolj dve, sol in poper, v Pakistanu pa za posamezno jed kombinacijo tudi petnajstih začimb. Opaža, da je zato postala občutljivejša za pekoče okuse, ko se je nazadnje vrnila v domači Islamabad, se ji je vse zdelo pretirano pekoče. Bližnji so ji rekli, da se je poevropila!

Po potrditvi v Državnem zboru je prisegla nova, 16-ta slovenska vlada. Za njo je glasovalo 49 poslancev, 30 jih je bilo proti. V ospredju razprave je bilo stanje javnih financ in javnih sistemov.

Duhovniški oktet Oremus bo zapel na prvem koncertu ob obletnici. Svojo pot je namreč začel pred dvajsetimi leti, doslej pa pel na mnogih samostojnih in drugih koncertih, izdal dve zgoščenki in pričeval med Slovenci v Združenih državah Amerike, Avstraliji, Argentini in po mnogih evropskih državah. Duhovnika Marko Čižman in Sebastjan Likar sta povabila na koncert in predstavila utrip okteta.

V tokratnem posnetku govorimo o tem, da bi Vsaka ženska morala poznati svoj cikel. Razumevanje menstrualnega cikla pomeni boljše razumevanje svojega telesa, hormonov, razpoloženja in energije. Ko poznaš svoj cikel, lažje poskrbiš zase, sprejemaš boljše odločitve in živiš bolj v skladu s sabo.Menstrualni krog lahko dobite na tej povezavi:https://klepetobkavi.si/biohacking-iz...

Porabska Slovenka Noemi Illes je na tekmovanju v podjetniških idejah mladih Popri, ki ga organizira Primorski tehnološki park ob podpori urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu, dosegla tretje mesto po izboru strokovne komisije v kategoriji študentje in prvo mesto po izboru ljudstva. Za STA je povedala, da želi izkoristiti priložnost in zagnati proizvodnjo. Illes izvira iz Porabja, starša sta porabska Slovenca, po končanem šolanju pa je študirala na univerzi v Budimpešti. Prav študij in zanimanje za trajnost sta bila po njenih besedah pomemben vir navdiha za razvoj izdelka sladkorne penice z medom, poimenovani Čebelji oblački. Že od nekdaj je želela postati slaščičarka, vendar je zaradi zasičenosti trga po pandemiji covida-19 začela razmišljati o bolj zdravih alternativah sladkarij. Illes trenutno dela v razvojni agenciji Slovenska krajina v Porabju, kamor se je vrnila po študiju v Budimpešti. Svojo zgodbo želi kot pripadnica zamejske skupnosti vključiti tudi v promocijo izdelka.

O razburkani življenjski poti enega najbolj kontroverznih slovenskih pisateljev preteklega stoletja - partizana, boema, ženskarja, političnega zapornika in človeka brezkompromisno svobodnega duhaEden naših najpomembnejših literarnih zgodovinarjev, Dušan Pirjevec, je menil, da slovenski literarni junaki pogosto niso gospodarji svoje usode, temveč se zapirajo v svoje trpljenje ter igrajo pasivno vlogo žrtve, in verjetno bi lahko rekli, da je nekaj tovrstnega sentimenta nedvomno del našega nacionalnega značaja. Morda so prav zato posebej zanimivi ljudje iz naše zgodovine, ki temu stereotipu ne ustrezajo. Eden takih je nedvomno pisatelj Vitomil Zupan. Svojo pustolovsko pot je začel že v mladosti, ko se je podal v svet in delal na ladjah ter razgrajal v pristaniščih, kasneje se je pridružil partizanom v drugi svetovni vojni, po vojni pa je bil leta zaprt zaradi svojega ekscesnega načina življenja in norčevanja iz oblasti. Vse to je nato popisal v vrsti avtobiografskih romanov, ki jih danes prištevamo med najboljša slovenska literarna dela. Razburkano življenje Vitomila Zupana, v ospredju katerega se ves čas vije boj za ohranitev samega sebe in svoje notranje svobode, nam bodo za tokratne Sledi časa pomagali predstaviti pisatelj, prevajalec, kritik in Zupanov prijatelj Aleš Berger, dr. Aleš Gabrič z Inštituta za novejšo zgodovino ter dr. Matevž Kos z Oddelka za primerjalno književnost z ljubljanske filozofske fakultete, vključen pa je tudi arhivski posnetek pisatelja. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Vitomil Zupan, arhivsko gradivo, uporabljeno v filmu Pogovori o Vitomilu Zupanu, Slovenski filmski center Vabljeni tudi k poslušanji oddaje Sledi časa o Zupanovem prijatelju Dušanu Pirjevcu iz radijskega arhiva: Dušan Pirjevec med revolucijo in literaturo.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Nostalgija po prihodnosti je osmi roman Gabriele Babnik Ouattara, pisateljice, ki je za roman Koža iz bombaža prejela nagrado za najboljši prvenec, leta 2013 pa je poleg Stritarjeve nagrade za kritiško delo prejela še nagrado Evropske unije za roman Sušna doba. Po obtožbah zaradi plagiatorstva v romanu Za angele, da jim ne bo dolgčas je novi roman zasnovan tako, da je citat, ki ga bodisi izrečejo protagonisti bodisi ga avtorica vtke v literarizirano gradivo prek raziskovalnih študij likovne teorije, podkrepljen z doslednim in natančnim navajanjem vira, da se sumi plagiatorstva ne bi ponovili. Čeprav nas mika, da roman preberemo kot biografijo slikarke Ivane Kobilca, ki je ustvarjala ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja v Ljubljani, Sarajevu, Parizu, Münchnu in Berlinu, gre za fiktivno zgodbo o slikarki Ivi, ki po imenu in po evropski odisejadi po umetniških prestolnicah spominja na življenjsko zgodbo najbolj znane slovenske slikarke. Med branjem nas najbolj preseneča stil pisanja, saj je Gabriela Babnik Ouattara zasnovala zgodbo tako, da se zdi, kot bi nanašala posamezne sloje izbranega materiala in barv na realistično ogrodje slike, ter z dletom nenehno dolbla v notranje vzgibe protagonistke Ive, njenih sorodnic, prijateljic pa tudi ljubimcev, ki so pogosto tudi sami slikarji. Med njimi izstopa temnopolti malijski umetnik Gretor, ki čuti svoje poslanstvo v tem, da se obkroža z belimi ženskami, jih čustveno in finančno izkorišča ter se na ta način maščuje za francoski kolonializem v Afriki. Afriških kipcev, skulptur, mask in drugih artefaktov, ki so jih Evropejci zaplenili na tej celini, mu sicer ne uspe v celoti prenesti nazaj na “staro” celino, pač pa z Ivinima prijateljicama spočne otroka, ki vrsto let pozneje tako ali drugače nadaljujeta njegovo poslanstvo. Prav vsestranski lik Gretorja, ki v svojem bistvu nenehno opominja na kolonializem, rasizem in neusmiljen duh kapitalizma, omogoči tudi debato o odnosu med moškim in žensko na pragu 20. stoletja. Gretor namreč svojemu pariškemu krogu umetnic pokroviteljsko pojasni pasti nastajajočega feminizma: “Ženske boste kmalu zmožne zapustiti svoje može in otroke, se ločiti od vsega in surovo pisati in slikati. Toda ko se boste vrnile domov, vas bo premagala krivda. Ne boste več vedele, kako se osvoboditi osvobajanja. Prepričale se boste, da možje nismo falokrati niti nacisti.” Če se na začetku zdi, da se slikarke, ki so pripadnice boemske pariške komune, povsem poistovetijo z muslimanskim ljubimcem, saj uteleša marginalizem in nomadstvo, s katerima se tudi same zlahka identificirajo, pa med njimi kmalu zazeva prepad, saj vsaka vzpostavi do njega povsem specifičen odnos, ki gre ostalim v nos. Marija se odloči, da ga bo spremljala po svetu in mu kmalu rodi otroka, P. se ne more upreti viziji vseprežemajoče ustvarjalne skupnosti, zato v celoti financira njega in njegove ljubimke, Iva se z njim poglablja v številne pogovore o umetnosti, Severina z njim odpira debate o spolnosti in še bi lahko naštevali … Roman Nostalgija po prihodnosti se v svoji večplastnosti in fragmentiranosti nekaj časa osredotoča na življenjsko zgodbo Ive, potem preskoči na prigodo katere od ostalih slikark, se vrne k Ivinemu doživljanju Sarajeva, v katerem jo zadrži večletno slikanje cerkvenih fresk, nato pa se skupaj z njo znajdemo v predvojnem Berlinu, kjer se poti slikark po dolgem času spet združijo in prepletejo z Gretorjevimi sinovi. Z vsakim mestom se pred bralcem razpre nova rana izseljenskega značaja, ki jo Iva predihava tako prek slikanja kot prek odnosov s sostanovalci, obiskovalci, znanci in trgovci. Na očitke enega izmed njih, ki na njenih slikah opaža zgolj “južnjaške” obraze, sama sebi v tretji osebi pojasnjuje: “Čeprav so se njeni dnevi začenjali in končevali tukaj, je bila samo priseljenka, ki se je morala zaradi svojega statusa vedno znova zagovarjati. Svojo osebno zgodovino, slovansko poreklo, in kot da to ne bi bilo dovolj, neporočeni status in brez otrok je nosila na ogled. Mesto je v zameno za njeno prisotnost zahtevalo svoj davek.” V zadnjem poglavju se znajdemo v 21. stoletju z enim izmed Gretorjevih potomcev, ki se z dedkovo zlato uro odpravi v Berlin k ostareli financerki pariške slikarske komune. Ta mu v zameno za uro izroči svoj roman, v katerem razdela kompleksen odnos z Gretorjem pa tudi fantazme, v katere je bil vpet s svojimi ljubimkami. Roman, ki se zaključi z aluzijami o tem, od kod prihajamo in kam gremo, nosi v sebi misel, da preteklost niti ni pomembna, saj svoj sedanji trenutek umeščamo v neposredno vizijo bližnje prihodnosti, po kateri hrepenimo, tako kot hrepenimo po uzrtju slike, obsijane s svetlim žarkom upanja. Slikovitost pripovednega jezika dopolnjujejo številne metafore in metonimije, ki so povezane s ključnimi elementi slik Ivane Kobilca – s cvetjem, svetlobo in vodo. Osebnosti slikark se v romanu “razlijejo kakor vrči vode”, medtem ko curki “vode dolbejo hiše” ljubezni, zgrajene z bolj ali manj razpadajočimi odnosi. V romanu zasledimo tudi sklicevanje na pomenljiva dela svetovne književnosti, kot so Orwellov roman 1984, Conradovo Srce teme in Bartolov Alamut. Nostalgija po prihodnosti Gabriele Babnik Ouattara je roman, ki se zažre v najgloblje plasti našega nezavednega in prebuja speče teme (neo)kolonializma, dialektične vojne spolov in zgodovinskih obdobij, za katera se zdi, da se ciklično vračajo ne glede na to, ali jih dočakamo v boemskem Parizu, enigmatičnem Sarajevu, zahodnoafriškem Bamaku, pozlačenem Dunaju ali v “provincialni” Ljubljani …

Svojo zgodbo Slovenca po svetu predstavlja Kranjčan David Gojo, ki se je pred leti ustalil v Združenih državah Amerike, kjer deluje na področju podatkovnega inženiringa, ustavljamo se pri rojakih v Berlinu, kjer se učenci slovenskega dopolnilnega pouka s spustom osvetljenih ladjic po reki Spree in kulturnim programom, pripravljajo na zaznamovanje Gregorjevega, podajamo se tudi na Švedsko, kjer rojaki spomladansko dejavnost začenjajo z občnim zborom Slovenske zveze, seznanjamo pa vas tudi z bližnjimi kariernimi dnevi društva VTIS - V tujini izobraženih Slovencev.

Že vrsto let tudi v Benečiji praznujejo mednarodni dan žena. Letos pripravljajo posebno prireditev v spomin na Bruno Dorbolò, ustanoviteljico Zveze beneških žena. Prireditev bo potekala v tovarni, prav tam, kjer je bil leta 1978 prvi Dan žena v organizaciji omenjene zveze, saj ji niso hoteli dati na voljo nobenega drugega prostora. Beneško gledališče bo letos obudilo igro Tonina Drejova, ki jo je prvič uprizorilo istega leta 1978. Priredila jo je Marina Cernetig, ki skrbi tudi za režijo. Pred igro bodo govorili o vztrajnosti in ustvarjalnosti beneških žena. Kot piše petnajstdnevik Dom, je bila Bruna Dorbolò (1947-2017) med protagonisti preporoda beneških Slovencev in je imela pri srcu domači slovenski jezik, ki se ga je naučila v maminem naročju, ga govorila s sestrami, na vasi in povsod, kjer je le mogla. V njem je pisala pesmi, komentarje, gledališka besedila... Svojo pot v kulturi je začela pri Študijskem centru Nediža, zadnja leta je posvetila pa Inštitutu za slovensko kulturo, ki mu je od ustanovitve predsedovala. Veliko entuziazma pa tudi truda je vložla v izvajanje evropskega projekta Jezik-Lingua, skozi katerega se je rodil tudi multimedijski muzej SMO. Bruna Dorbolò je bla aktivna tudi v politiki. Za časa njenega županovanja (1999–2004) je špetrska občina kot prva v Videmski pokrajini v svoj statut vključila slovensko narodno identiteto kot temeljno sestavino občinske skupnosti.

V tokratnem posnetku govorimo o tem, da bi Vsaka ženska morala poznati svoj cikel. Razumevanje menstrualnega cikla pomeni boljše razumevanje svojega telesa, hormonov, razpoloženja in energije. Ko poznaš svoj cikel, lažje poskrbiš zase, sprejemaš boljše odločitve in živiš bolj v skladu s sabo.

V 10. epizodi podkasta 254,5 gostimo Lojzeta Petka, 28-letnega fizioterapevta moške skakalne reprezentance in nečaka svetovnega prvaka Francija Petka. Svojo pot je začel v ženski reprezentanci ob prvem velikem kristalnem globusu Nike Prevc, nato pa ga je glavni trener Robert Hrgota povabil v moško ekipo. Petek razkrije vsakodnevne navade Domna Prevca, s katerim preživi največ časa. Pojasni, da pri olimpijskem prvaku ni govor o minutah raztezanja na dan, ampak o urah, ter kje je Domnu Prevcu moral postaviti omejitev. Spregovori o zakulisju olimpijskih iger, kjer je bil edini član strokovne ekipe nastanjen v olimpijski vasi, ter o tem, kako pomembna je preventiva v športu, kjer milimetri in občutki odločajo o metrih. Izvedeli boste, kako je videti vrhunski šport iz perspektive človeka, ki je prvi v stiku s tekmovalcem po doskoku in skrbi, da šampioni sploh lahko letijo.

V ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami bomo prisluhnili osebni zgodbi Barbare Cerkovnik. Spregovorila bo o svoji izkušnji z odvisnostjo od alkohola, o trenutkih, ko je pila na skrivaj, ter o poti, na kateri je našla moč za spremembo navad in življenja. Zdravila se je večkrat - na Poljanskem nasipu in v Idriji. Svojo pretresljivo izpoved je zapisala v knjigi Vino, piješ mi življenje.

V tokratni oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali doktorico in profesorico Petro Černe Oven, prodekanko za trajnost in komunikacijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, ki se ukvarja z raziskovanjem širšega polja oblikovanja vizualnih komunikacij. Je predavateljica, raziskovalka, kustosinja, urednica in oblikovalka. Sodeluje pri nacionalnih in mednarodnih projektih, predava na mednarodnih konferencah, že 20 let sodeluje tudi v mednarodni tipografski organizaciji ATypl. Je prejemnica številnih nagrad in priznaj za oblikovanje. Rada povezuje ljudi ter širi svojo vizijo in znanje. Doktorico Petro Černe Oven je pred mikrofon povabila Petra Medved.

Kakšen pomen ima Prešernov dan na skrajnem zahodu slovenskega kulturnega prostora, kako so ga proslavili? Tudi Slovenci v Italiji ob Prešernovem dnevu podeljujejo nagrade za posebne dosežke na področju kulture. Kdo so letošnji nagrajenci? Sicer pa je Italija v središču svetovnega športnega dogajanja. Olimpijske igre bodo vsaj za kratek čas zasenčile domače politično dogajanje in v ospredje postavile junake zimskih športov, nosilce pozitivnega duha, vrednot prijateljstva in sožitja. Kako ta svetovni dogodek odmeva v sosednji Furlaniji Julijski krajini? Prihodnji dnevi pa ne bodo razgibani le zaradi športnih izzivov, pred nami je pustni konec tedna. Vihravo odganjanje zime je med Slovenci v Italiji še posebej priljubljeno in ima dolgo tradicijo.

Svojo športno kariero je gradila počasi – s ponavljanji, natančnostjo in vztrajanjem. Kot specialistka za veleslalom je smučarka iz Šmartnega ob Paki v svetovnem pokalu dvakrat stala na odru za zmagovalke in se zapisala visoko na lestvici slovenskega ženskega veleslaloma. Trikrat operirano koleno, leta treningov in nenehno iskanje popolne vožnje so oblikovala športnico, ki je razumela vztrajanje kot osnovno stanje. Tudi takrat, ko se zaradi poškodbe leta 2013 ni mogla udeležiti olimpijskih iger v Sočiju. Med poškodbami in tekmovalnimi leti je dobila idejo, ki je po športni karieri postala podjetje Snow Monkey. Ne kot pobeg iz športa, ampak kot njegovo nadaljevanje v drugačni obliki. V sredini oddaji Intervju gostimo Ano Drev, nekdanjo vrhunsko smučarko, ki bo govorila o svoji karieri, menjavi opreme, vstopu v podjetništvo, ljubezni do knjig in zakaj poklicno in zasebno ni nikoli hrepenela po pozornosti in odrskih lučeh.

V tokratno oddajo smo povabili Tino Božičnik, doktorico medicine, specialistko pediatrije, strokovnjakinjo za integrativno medicino, mamo. Tisto zdravnico, ki je prejela tudi naziv Moja zdravnica in Moja pediatrinja. Svojo strokovno in poklicno pot je začela v Zdravstvenem domu v Mariboru, kasneje pa v Ljubljani odprla zasebno ambulanto. Prepričana je, da sta osebni stik in pristop pri obravnavi otrok še vedno najpomembnejša in da za vsakega malega pacienta potrebuje čas. Čas pa si je pediatrinja Tina Božičnik vzela tudi za pogovor z Lucijo Fatur.

Banke v naši državi nadaljujejo krčenje mreže poslovalnic in ukinjanje bankomatov. Svojo poslovno odločitev pojasnjujejo z naraščajočo digitalizacijo in optimizacijo, kar najbolj prizadene starejše in ranljive občane na podeželju ter v demografsko ogroženih krajih. Na centralizacijo storitev opozarjajo v združenju in v skupnosti občin Slovenije. Ta zato od države in regulatorjev zahteva dejavno vlogo. Pošta Slovenije pa bo februarja skrajšala delovni čas v 111-ih poštnih poslovalnicah, kar bo po mnenju občin še poslabšalo kakovost javno dostopnih storitev. Kaj pomeni omejevanje dostopa do storitev na podeželju za njihove prebivalce, v tokratnem Studiu ob 17-tih s primeri s terena. Gostje: dr. Aleksander Jevšek, minister za kohezijo in regionalni razvoj; Stanislava Zadravec Caprirolo, direktorica Združenja bank Slovenije; mag. Karmen Lebe Grajf, direktorica Divizije Pisma v Pošti Slovenije; Nejc Smole, predsednik Skupnosti občin Slovenije. Avtorica oddaje Aljana Jocif.

Mia Koritnik v življenju počne veliko stvari. Rada plava, se ukvarja z glasbo, tudi oder ji ni tuj. Še več, kot osnovnošolka si je želela, da bi postala igralka. Po gimnaziji, ki jo je končala kot zlata maturantka, se je nato odločila za študij anglistike in splošnega jezikoslovja. Mia Koritnik življenje zajema z zvrhano žlico, čeprav preizkušenj v njem ni manjkalo. Pri štirih letih je izgubila vid. Svojo zgodbo je delila v oddaji Med štirimi stenami. Z njo se je pogovarjala Mojca Delač.

Svojo odvetniško poklicno pot je dolga leta združeval s pisanjem knjig. Zdaj, ko je v pokoju, je časa za pisanje več, pravi Igor Karlovšek, a še vseeno ga kdaj zmanjka za vse njegove konjičke, ki jih ni malo. Najraje pa svoje proste minute danes upokojenec in pisatelj izkoristi za najrazličnejšo rekreacijo. Od kod njegova ljubezen do branja in pisanja, kako oblikuje svoje književne junake, kaj mu pomenijo nagrade in zakaj ima tako rad naravo, je Igor Karlovšek med drugim v današnji oddaji Razkošje v glavi povedal Tadeji Bizilj.

Man-su je inženir srednjih let, ki živi z ljubečo družino v ugledni soseski v lepo preurejeni hiši svojih prednikov. Svojo službo v proizvodnji nadstandardnih papirjev jemlje kot poslanstvo in je odličen v vsem, kar počne. Toda tovarno prevzame večja korporacija in sledijo odpuščanja; Man-su se šokiran znajde v položaju, ko mora poiskati novo službo – ali pa se znebiti konkurence na trgu dela, če želi ohraniti svoj dom, družino in dostojanstvo. Celovečerni film Ni druge izbire, ki ga je južnokorejski prvak Park Chan-wook pripravljal več desetletij, je pretresljiva tragikomedija. Čeprav smo osnovni zaplet videvali zadnja leta v več evropskih filmih, uspe avtorju pregnesti snov – ta temelji na satirično-kriminalnem romanu Donalda E. Westlaka – v popolnoma svež filmski organizem, ki je hkrati lokalen in globalen. Man-su je žrtev usode, pa tudi svojega značaja, ali bolje rečeno, je hkrati krivec in žrtev in to dela njega in njegove izbire še kako človeške. Tudi Park Chan-wook gleda s svojim režijskim pristopom nanj sprva »od zunaj«; z briljantnim prehajanjem med črno komedijo, družinsko melodramo in grenko tragedijo pa poskrbi, da zleze on gledalcu in mi njemu pod kožo. V primerjavi s predhodno ekranizacijo istega romana, ki jo je režiral Costa-Gavras leta 2005, imata intimno življenje in še posebno žena, ki tu in tam spominja na Lady Macbeth, vendar je hkrati tudi njeno nasprotje, večjo težo. Toliko, kolikor gre za delo o družbenih razmerah, je to tudi film o družinski dinamiki in zasebnih odnosih. Z izumetničenim načinom osvetljave in kadriranja, ki ju uporablja Park Chan-wook, ustvari privzdignjen realizem, ta pa preide v prispodobo. Film Ni druge izbire je kompleksna meditacija na temo pete božje zapovedi – ne ubijaj. Po njej nikomur ni dovoljeno uničiti človeškega bitja, pri tem se izključuje zakonita obramba oseb in družbe. Park Chan-wook izredno spretno krmari tako med žanri kot dilemami, ki jih nameče pred nas. Kaj, če je družba tista, ki uničuje človeška bitja? Man-su tudi v svoji najmračnejši izbiri navsezadnje brani sebe, hišo, dom, družino … Pri ogledu filma cmok v grlu zaduši krohot. Absurd, obup, žalost se križajo s črno komedijo, celo burlesko. Izjemen dokument svojega časa. Izbira, ki naj bi nastopila po Fukuyamovem koncu zgodovine, ni prinesla globalnega miru, napredka in kapitalistične uspešnosti, ali vsaj ne splošno sprejetega zadovoljstva: z vseh strani pljuskajo tragedije in paradoksi. Ne da ni druge izbire, ampak če smo v razmišljanju dosledni, prav na nobenem področju ni preprostih izbir. Film Ni druge izbire je morda vrhunec že tako presežnega opusa Park Chan-wooka; da ni prišel v izbor za oskarja med tujejezičnimi filmi, je samo še en simptom časa. Pač gre za preveč jedko obsodbo sistema, ki golta ljudi in talente, navrže preveč moralnih dilem in tudi naslov je preveč dvoumen. Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Jure Franko.

V oddaji se z gosti podajamo v Združene države Amerike, na Portugalsko in v osrčje Bosne in Hercegovine. Svojo karierno pot čez lužo in delček življenja in dela v New Yorku odstira mlada slovenska igralka Tjaša Ferme. S Portugalske se je oglasil robotik in razvojnik programske opreme za samovozeča vozila dr. Dejan Pangerčič, predsednica društva Cankar Verica Đindo pa predstavlja kulturno dejavnost slovenskih rojakov v Sarajevu.

Piše Veronika Šoster, bereta Maja Moll in Igor Velše. V romanu Agate Tomažič Ušabti se ponovno srečamo s kriminalističnim inšpektorjem Robertom Obrhom, ki smo ga spoznali že v romanu Čmrljev žleb. Oba romana se močno spogledujeta z zakonitostmi kriminalnega žanra in jih izrabljata v svoj prid, pri čemer je bil Čmrljev žleb poglobljena študija patologij, značajev in razmerij neke družine in okoliša, Ušabti pa je v tem smislu še bolj osredotočen, saj gre za napeto igro mačke in miši med inšpektorjem Obrhom in upokojenim srčnim kirurgom Vladimirjem Baumgartnom. Avtorica je do svojega glavnega junaka oziroma antijunaka Obrha nepopustljiva, ves čas ga preizkuša, komentira, analizira, ob tem pa nastavlja tudi ironične bodice, ki nasmejijo in vznemirijo. Že sam primer, ki ga Obrh tokrat rešuje, je absurden – Baumgarten namreč prijavi krajo lestve s podstrešja, in ker gre za priznano osebnost, je prijava seveda resno upoštevana – morda iz bojazni, da gre za šifro za kaj drugega, morda pa samo zato, da se v stisko spravlja nesrečnega Obrha. In res je pravi nesrečnik, po domače bi lahko rekli, da mu ni nič jasno, razen ko mu slučajno je, pa si tega ne drzne izraziti. Včasih pa se mu preprosto ne ljubi. V tem romanu je njegov značaj še bolj pod drobnogledom kot v Čmrljevem žlebu, prav uživamo lahko, ko opazujemo njegove muke, potenje, nervozo, zadrego, ko mora poslušati in prenašati nadutega doktorja, ki je med drugim baje rešil življenje samemu Titu. Roman temelji na njunem medsebojnem zbadanju, preizkušanju meja, drezanju, provociranju, ob tem pa Baumgarten nenehno zavzema pozicijo tistega, ki ve več, nekakšnega mentorja, ki bo Obrha razsvetlil, ga kaj naučil, mu kaj razkril. Nevsiljivo se zato ponuja primerjava z novelo Stephena Kinga Nadarjeni učenec iz zbirke Pomlad, poletje, jesen in smrt, v kateri ostareli nacistični priseljenec mladega fanta radikalizira do neslutenih razsežnosti. V obeh primerih gre za velik razkorak v hierarhiji akterjev, prav tako se obe zgodbi intenzivno in slastno politično nekorektno plastita, dokler ne pride do končne katarze oziroma produkta tega toksičnega odnosa. Zatohlost, nevarnost, nabuhlost in vzvišenost se kažejo že v samem prizorišču, doktorjevem stanovanju, ki se Robertu zdi kot pravi muzej. Povsod so knjige, afriške maske, preproge iz eksotičnih živali, kipci, dragocenosti, vse skupaj pa spremljajo še visoki stropi in dragoceno masivno pohištvo. Nič čudnega, da je Robert takoj prevzet, pa tudi zgrožen in šokiran, najprej predvsem nad preprogami, ki seveda niso legalne, kasneje pa ga vedno bolj duši tudi vroč zrak, ki ga občasno meša ventilator: »Šele zdaj se je zavedel, da je ves preznojen, čeprav je, odkar je prišel na obisk, stal pri miru. V stanovanju je bilo peklensko vroče, še zagatnejša je bila kombinacija vročine z vlago. A doktorju, kot je bilo videti, ne ena ne druga ni prišla do živega. Klimatske naprave sploh ni imel, zato pa je pri kavču stal velik star pločevinast ventilator, ki je podivjano vrtel eliso. A je le vrtinčil zadušljivi, vroči zrak, kot bi stepal jajčni beljak v gostljat sneg. Vladimir Baumgarten pa se je premikal po prostoru lahko in brez muke, kot bi albatros drsel na zračnih tokovih.« Ni naključje, da se ob teh opisih takoj spomnimo na zatohlo faraonovo grobnico v samem srcu piramide, sploh v navezavi na naslov, ušabti, ki pomeni pogrebno figuro. Te so dajali v grob, da bi v posmrtnem življenju služile uglednemu pokojniku. Ta motiv se izkaže za ključnega in se prav mojstrsko vpiše v sam konec romana, obenem pa pogosto omenjanje vročine in utrujajoče vrtenje protagonistov v krogu, ko doktor noče povedati, kdo naj bi mu stregel po življenju in zakaj je sploh poklical policijo, spretno zadržuje občutek klavstrofobije, ujetosti, neizogibnosti, celo usodnosti. Tako roman tudi na stilski ravni deluje v prid svoji metaforiki. Pri tem gostem, težkem zraku romana ima seveda prste vmes tudi avtoričin slog, ki je namerno gost, zbit, poln zagonetnosti, podrobnosti, pa vendar v kontekstu romana deluje hudomušno in utemeljeno, čisto nič pretirano. Sploh med vrsticami je skrito veliko pomenljivi reči. Med besednim spopadanjem, v katerem inšpektor sicer vedno bolj popušča in sklanja glavo, Roberta tudi bolje spoznamo. Predvsem njegovo družinsko ozadje in očetovo željo, da bi imel lepo odraslost in bi postal znanstvenik, kar pa se ni ravno uresničilo. Robert se tako vse bolj pozicionira kot ranjeno in obupano, čeprav strokovno res precej nesposobno bitje, ki pa se je z vsem skupaj že sprijaznilo: »Ravno prav toplo je bilo v povprečju. Ni več sanjal o tem, da bi se dvignil nad vso to množico v ničemer izstopajočih, nikdar docela zadovoljnih, venomer malce zavistnih, a tudi nikdar dovolj razbesnjenih ljudi. Da bi napredoval za kak klin na lestvi in nanje pogledal zviška. Za kaj takega je bilo prepozno, je bil prepričan.« Tudi zaradi tega je Robert Obrh odlična tarča za odločnega, oholega, pokroviteljskega doktorja. Ta mu zelo rad razlaga, kako je bil spoštovan in kaj vse je dosegel, počuti se večvrednega. Svojo strokovnost in ugled seveda malo napihuje. Glede na vse njegove zaklade in komentarje se Robertu vedno bolj kaže doktorjeva belska vzvišenost, kot jo imenuje pri sebi, prav tako ga žalosti, ko se spravi na njegovega junaka, misijonarja Ignacija Knobleharja. Kljub temu pa ga prenaša, posluša, kmalu se mu celo priljubi, saj si zanj vedno vzame čas, zato spregleda njegovo problematično mišljenje in predsodke in se raje predaja poslušanju. Ker je Robert v svojem razmišljanju precej prostodušen in naiven, doktor pa posmehljiv in nadut, sta skupaj pravi sod smodnika. Roman Ušabti pa se ne ustavi le pri dokazovanju družbenega položaja, nadvladi in preprostem petelinjenju, temveč v lika vpiše tudi njuno tragično plat. Pri Robertu gre predvsem za njegovo potopitev v udobno povprečje, pri doktorju pa seveda za občutek odrinjenosti, odvečnosti, ki mu sledi strašanska samota, pravo morje samote, kot nekje zapiše avtorica Agata Tomažič. Roman Ušabti tako odpira kar nekaj ran, ne samo zgodovinskih ali družbenih, temveč tudi čisto osebnih, in dreza vanje, dokler se grobnica z veličastnim pokom dokončno ne sesede sama vase.

Berta Bojetu je bila vsestranska umetnica: igralka, pesnica, pisateljica. Nastopala je na odru Koreodrame, bila je ena izmed ustanoviteljic tega gledališča, odigrala vloge v več filmih, petnajst let je ustvarjala v Lutkovnem gledališču v Ljubljani. Objavila je pesniški zbirki Žabon in Besede iz hiše Karlstein, prozni deli Filio ni doma in Ptičja hiša, dramsko igro Osama. Za roman Ptičja hiša je dobila nagrado kresnik. Berta Bojetu se je rodila na začetku februarja leta 1946. Ob osemdeseti obletnici rojstva poslušamo pogovor Vlada Motnikarja z ustvarjalko. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 1996.

Ime tedna je postal Srečko Molk, unikatni oblikovalec lesenega nakita, ki je bil izbran med petdeset najboljših umetnikov z vsega sveta, ki bodo maja razstavljali v Muzeju za umetnost in oblikovanje v New Yorku, enem najpomembnejših muzejev sodobnega nakita na svetu. Organizatorje je prepričal z ročno izdelanim nakitom iz lokalnih materialov, pri katerem uporablja tudi izprano zlato iz reke Drave.Kandidata sta bila tudi: Ajda Miška, pobudnica ene najbolj prepoznavnih decembrskih akcij, Pecivo za starejše, s katero so na Goriškem že deseto leto zapored mnogim polepšali praznike. Prostovoljci so za starejše in invalidne osebe, uporabnike storitve Pomoč na domu, v vseh šestih goriških občinah pripravili kar 500 paketov domačega peciva in piškotov.   Tomislav Jovanović – Tokac, pevec skupine Dan D, ki je po tridesetih letih delovanja na silvestrovo v domačem Novem mestu odigrala svoj zadnji koncert. Zasedba je močno zaznamovala slovensko glasbeno sceno: ustvarili so 11 albumov, igrali na največjih in najintimnejših odrih ter osvojili najprestižnejše glasbene nagrade. 

Je strokovna, požrtvovalna in priljubljena tako med bolniki in njihovimi bližnjimi, kot tudi med sodelavci in sodelavkami. Srečamo jo tudi v Trepetliki, saj je njena soustanoviteljica. Lidija Ocepek je tudi prva slovenska »parkinsonska« medicinska sestra.Prejemnica nagrade za življenjsko delo, ustanovna članica društva Trepetlika, prva »parkinsonska« medicinska sestra v Sloveniji – vse to je diplomirana medicinska sestra Lidija Ocepek. Že 48 let je zvesta bolnicam in bolnikom, sodelavcem in sodelavkam v ljubljanskem Kliničnem centru. Svojo poklicno pot je začela na anesteziji, zaključila pa jo bo na nevrologiji. Gospa Ocepek navdušuje s svojo strokovnostjo, prijaznostjo, s pogumom, vedrino in toplino. Z oddajo Ultrazvok vas vabimo v njeno družbo.

»Možgani so res nekaj fascinatnega in obstaja še veliko potenciala za raziskovanje, pravi Tjaša Mlinarič, ki jo je raziskovalna pot leta 2016 najprej odpeljala v Amsterdam, zdaj pa zaključuje svoj doktorat v Belgiji. Tjaša še ukvarja z osupljivimi stvarmi, ki bi lahko ponudile nov uvid v razumevanje delovanja možganov pa tudi potencialnih dodatkov k terapijam. Več o tem je povedala za Možgane na dlani. Nastavila je ogledalo letu in delili z nami tudi tisto, kar njej in sodelavcem v laboratoriju trenutno najbolj zaposljuje možgane. Pripravlja: Mojca Delač.

Skakalec Domen Prevc iz Klingenthala odhaja nepremagan po še drugi zmagi ta konec tedna, tudi danes je na meglenem prizorišču slavil z veliko prednostjo. V svetovnem pokalu je to že šesta zaporedna slovenska zmaga in četrta zaporedna za Domna Prevca. V oddaji tudi o tem: - Iz sveta enotne obsodbe strelskega napada na Jude v Avstraliji. - V Berlinu prav zdaj pogovori Ukrajine in Združenih držav - Požar v BTC-ju omejen, gasijo posamična žarišča. Vzrok še ni znan

Pisateljico Astrid Lindgren z brezkrajno domišljijo in zaupanjem v dobro, poznamo po njenih večplastnih literarnih likih, ki zasledujejo podobne vrednote, kot jih je gojila sama. Vedno v stiku z naravo in živalmi, je bila vedno blizu šibkejšim in ranljivejšim. Tako je za svoje bralno občinstvo, ki ga je bilo in ga je še veliko, izbrala otroke. Čeprav ji življenje velikokrat ni prizanašalo – težko je bilo predvsem pomankanja polno obdobje zgodnjega, najstniškega materinstva, ko je sina za nekaj časa oddala v oskrbo drugim ljudem –, je v sebi hranila lepe spomine na srečno otroštvo, zato je do otrok pristopala z globokim razumevanjem do njihove čustvenega in mišljenjskega sveta, predvsem s klasičnim in kanonskim knjižnim opusom, s katerim je prekinila s pokroviteljskim in moralističnim nagovarjanjem otrok …  Ni se menila za konvencije, ki so veljale dotlej. Zaradi posebnega čuta in pronicljive inteligence, sposobnosti spajanja različnih znanj o behaviorizmu in dejanskih opazovanj otroškega vedenja, se je z otroki hitro ujela, hrati pa je komunikacija z njimi potekala na intuitivni ravni. Veliko se je dopisovala tako z mladimi, ki jih je zanimal njen razkošen domišljijski kozmos ali vesolje izkušenj, s katerimi jim je pomagala pri težavah odraščanja, pisali pa so ji tudi starejši ljudje, ki so si včasih obetali prijaznega nasveta, zelo neposredno pa je bila kar nekajkrat naprošena za donacijo denarja … Ohranjena pa je tudi njena obsežna, neprecenljiva korespondenca s sorodniki in prijatelji, raznovrstni dnevniški zapiski, posebno dragoceni so tisti iz časa vojne. Najbolj srečna je bila, ko je lahko pisala. Ne glede na to, da se je rada družila na otoških počitnicah in čas preživljala s prijatelji, da je doma prirejala najrazličnejša srečanja, je od vsega najbolj ljubila samoto. Po več letih od izdaje ene najbolj kredibilnih biografij, ki jo je na osnovi bogatih, raznolikih virov, dokumentarnega in materialnega gradiva, napisal danski biograf Jens Andersen, zdaj njen življenjepis navdihuje tudi slovenske navdušence njene literature. Knjiga Astrid Lindgren, s podnaslovom Zgodba o avtorici Pike Nogavičke, je izšla pri Založbi Mladinska knjiga, prevedla pa jo je Amalija Maček. Sogovornik: Andrej Ilc, pobudnik prevoda biografije v slovenščino  

Na Hrvaškem vse glasneje govorijo o možnosti gradnje jedrske elektrarne na svojem ozemlju. Pripravljajo zakonodajni okvir, študijo in analizo mogočih lokacij, oblikujejo se predlogi, kakšna nuklearka bi bila za Hrvaško najboljša. Gospodarski minister Ante Šušnjar ne skriva želje, da bi Hrvaška rada sodelovala tudi pri gradnji drugega bloka krške nuklearke, vendar le kot enakopravna partnerica. O možnostih gradnje jedrske elektrarne na Hrvaškem in zamislih, kakšna naj bi ta bila, v oddaji Eppur si muove - In vendar se vrti.

Bronja Žakelj je s svojim avtobiografskim romanom Belo se pere na devetdeset segla v srce številnim bralkam in bralcem. S kresnikom nagrajeni literarni prvenec, ki je obenem najbolje prodajana knjiga založbe Beletrina, je doživel tudi filmsko upodobitev. Po svetovni premieri v Sarajevu film Belo se pere na devetdeset prihaja pred domače gledalke in gledalce. Svojo življenjsko zgodbo, ki jo je Bronja Žakelj opisala v prvencu Belo se pere na devetdeset, je povedala v oddaji Med štirimi stenami novembra 2018. 

Na praznik vseh svetih, ko se spominjamo svetlih zgledov vere, smo gostili kliničnega psihologa in frančiškana p. dr. Christiana Gostečnika. V pogovoru smo združili razmislek o svetosti, minljivosti, smrti in žalovanju. Kaj pomeni biti svet v sodobnem svetu? Kako se soočamo z izgubo bližnjih? Kako vera in psihologija skupaj osvetljujeta pot skozi bolečino? Svojo zgodbo ali vprašanje za p. Christiana lahko pošljete na elektronski naslov: za.zivljenje@ognjisce.si

Še pred ogledom razstave Ohlajanje v Galeriji Ravne bi se za vzdušje obiskovalec lahko odpravil nedaleč stran v novo odprti muzej Stara železarna na Ravnah na Koroškem. V teh krajih ima jeklarstvo več kot 400 let zgodovine, ki se na neki način zgosti v temačnem prostoru, polnem velikanskih hidravličnih strojev in trpkega vonja po prekajenem. V njem zdaj vse miruje, v pravem pogonu pa je sosednja proizvodnja. ''Velike in mračne proizvodne hale delujejo na obiskovalca nadrealistično in navdihujoče. Ostri kontrasti svetlobe in teme poudarjajo fotogeničnost industrijskih interierjev, ki spominjajo na prezrte periferne vedute,'' je zapisal kustos Jernej Kožar ob risbah in slikah akademskega slikarja Miha Štruklja, ki je za svoj motiv tokrat izbral SIJ Metal Ravne. Foto: Žiga Bratoš

»Živeti je treba vsak dan posebej. Nikoli ne veš, kateri je zadnji.« Tako pravi Nina Milič, ki je pri 39 letih zbolela za rakom dojke. Ob besedi rak vsak najprej pomisli na smrt – tudi Nina je. Toda z boleznijo se je uspešno spopadla in s svojo izkušnjo navdihuje druge. Po končanem zdravljenju ji je novo moč dal šport, predvsem tek. Svojo zgodbo o pogumu in upanju, o skupini za hojo in tek pri združenju Europa Donna ter o najintimnejših trenutkih zdravljenja je delila v oddaji Med štirimi stenami na Prvem.

Obrambni izdatki nikakor nočejo z jedilnika, kar pomeni, da še kako vplivajo nanj. Zato o Parlamentarni skupščini Nata, ki jo je gostila Ljubljana. Podrobnosti, tudi ustreznejša poročanja o dogodku, najdete v običajnih medijih, kot analitična avantgarda pa se spoprimimo z eno samo mislijo generalnega sekretarja. Takole je sporočil članicam in njihovim državljanom: "3,5 odstotka BDP potrebujemo, da bomo ohranili Atlantik, Arktiko, Evropo in ZDA varne." Takole je rekel – in kdo smo mi, da bi dvomili o njegovih besedah. Ali namenih, če smo že pri tem. Ampak samo zaradi informativne vloge nacionalnega medija razčistimo nekaj dilem … Da ohranimo omenjene pokrajine varne, pomeni, da jih obranimo pred sovražnikom. Sovražnik, tako generalni sekretar, ima očitno velike apetite po Atlantiku, Arktiki, Evropi in ZDA. Za varnost teh področij, območij in držav bo šel naš denar. Slovenci nismo naivni, predvsem pa ne brezglavo razsipni, da ne bi poskusili nekaj prišparati … Pod dva odstotka, kot dajemo zdaj, se zdi sprejemljivo, tako da moramo samo nekoliko oklestiti pri treh ali štirih postavkah, pa spustimo odstotke do današnje vrednosti. Šparovnost je lepa čednost in na prvi pogled se zdi, da bi najlažje prišparali pri Arktiki. Pustimo vnemar, da pri pešajočem javnem šolstvu zadnje generacije volivcev ne ločijo več natančno med Arktiko in Antarktiko – po podobni analogiji, kot se mešata Iran in Irak. In bi se verjetno Slovenija in Slovaška, če po naključju ne bi živeli v eni od obeh. Kakorkoli. Arktika se zdi zelo zelo oddaljena, ampak kot članica Nata smo zavezani braniti vse, kar brani Nato. Zdaj: morski levi, tjulnji in nekaj Eskimov se zdijo za slovenski braniteljski potencial precej abstraktna zadeva, ampak glede prihrankov se moramo vprašati, kdo je na Arktiki resnični sovražnik. Če vprašaš tam gori, koga se resnično ves čas in najbolj bojijo, ti bodo vsi odgovorili – se pravi tjulnji, polarne lisice, arktični zajci in Eskimi – da severnega medveda. Severni medved je največji plenilec na Arktiki in če Rutte misli z ohranjanjem arktične varnosti na Ruse in njihove apetite, se moti. Vsako živo bitje na daljnem severu se enega polarnega medveda boji bolj, kot se boji stotih Rusov. Če smo že pri tem … Sicer ne vemo zagotovo, ampak rajtamo, da se tudi Rusi sami bojijo polarnih medvedov. Za ohranitev Arktike varne bi se morali slovenski obrambni strokovnjaki, pa vojska, si mislimo, odpraviti na jago severnih medvedov. Kar pa se zdi problematično, ker ne zmoremo upleniti niti domačih rjavih, ki po Rakitni strašijo prebivalce; če pa jih že dobimo pred cevi, se oglasi kakšna civilna iniciativa. Se pravi, da moramo nemudoma pojasniti gospodu generalnemu sekretarju, da smo Slovenci za varovanje Arktike čisto neprimerni in da bi vsled tega prispevali le tri odstotke BDP. Svojo polovico odstotka odstopimo nekomu, ki ima z mrazom in ledom večje veselje. Dancem, recimo. Potem gremo naprej. Tu so Američani. Se pravi, da se moramo s tremi odstotki potruditi, da bodo ostali varni tudi Američani. V tej državi je situacija še bolj zapletena, kot je to na skrajnem severu. Kot vemo, so največji sovražniki Američanov in njihove varnosti Američani sami. Američani imajo s pobijanjem Američanov veliko veselje in letne številke mrtvih gredo v tisoče. Slovenci pa, kot veleva dobra vzgoja, se v prepire drugih ne vtikamo radi. Vsaj ne z odstotki. Pa še nekaj je. Z Melanijo, ki je kljub posavski provenienci mentalno očitno najbolj stabilen del družine Trump, za varnost Amerike naredimo več kot nekatere druge članice Nata. Tako nam lahko na račun Amerike Rutte ponovno zmanjša prispevek za pol odstotka. In smo že na 2,5. Atlantik bomo branili z vsemi silami. Slovenci radi hodimo na morje. Država bo prispevala vsa plovila, ki so ji na razpolago. Policija policijski čoln, vojska vojaško ladjo, Narodni muzej pa koliščarski deblak. Namesto po jadranskih obalah se bomo razmestili po atlantskih in namesto "Večeras je naša fešta" prepevali "Jutri gremo v napad!" Vse ostalo bo ostalo enako. Tako pridemo do Evrope in njene varnosti. Ki jo je treba ohraniti z vsem, kar imamo. Parlamentarna skupščina Nata je bila v Ljubljani o tem jasna. Evropo bomo branili z orožjem in z obrambnimi izdatki. O tem ni dvoma. Kot kaže, jo branimo in jo bomo branili pred Rusi. Nekoliko manj je jasno, kako jo bomo obranili pred domačimi norci. Oziroma, če citiramo slavnega Rusa: "Glave nas bodo stali bedaki v lastnih vrstah."

Včeraj so v Šarm el Šejku v Egiptu podpisali deklaracijo, ki prinaša zavezo k spoštovanju miru. Navzoč je bil tudi palestinski predsednik, na vrhu pa nista bila zastopana niti palestinsko gibanje Hamas niti Izrael. V Gazo naj bi v okviru druge faze napotili začasne mednarodne stabilizacijske sile, ki bodo nadzorovale varnost. Hamas je izpustil zajete talce in Izrael zaprte Palestince. Mir za zdaj velja, vzpostavitev vsaj približno normalnega življenja pa bo dolgotrajni proces. Ali bodo Palestinci tudi dobili svojo državo?

Pred mnogimi leti so živali v gozdu živele v miru in slogi. Nekega nesrečnega dne pa je prišel v gozd človek s čudnim orodjem in ubil jelena. Naslednji dan ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Pred mnogimi leti so živali v gozdu živele v miru in slogi. Nekega nesrečnega dne pa je prišel v gozd človek s čudnim orodjem in ubil jelena. Naslednji dan ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

V sobotnem popoldnevu smo spoznali glavno urednico Mladinske knjige dr. Alenko Kepic Mohar. Še kot študentka slovenščine in primerjalne književnosti se je preizkusila v založništvu. Najprej pri založbi Vale Novak, nato pri Učilih in nazadnje pri Mladinski knjigi, kjer je najprej urejala učbenike za slovenščino, nato prevzela vodenje uredniške ekipe učbenikov, potem postala vodja Izobraževalnega založništva in nazadnje glavna urednica. Svojo kariero je obogatila tudi s pedagoško izkušnjo ter sodelovala v mednarodnem projektu E-READ o evoluciji branja v času digitalizacije. Leta 2020 je s temo vpliv družbenih razmer in sodobne tehnologije na uredniško delo doktorirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter o tem izdala monografijo Nevidna moč knjig: branje in učenje v digitalni dobi. Poleg pogovora o knjigah in branju, smo med drugim slišali tudi, kako doživlja zakonsko skupino Najina pot ter kaj ji pomeni, da sodeluje pri pripravi mladih na zakon.

V sobotnem popoldnevu smo spoznali glavno urednico Mladinske knjige dr. Alenko Kepic Mohar. Še kot študentka slovenščine in primerjalne književnosti se je preizkusila v založništvu. Najprej pri založbi Vale Novak, nato pri Učilih in nazadnje pri Mladinski knjigi, kjer je najprej urejala učbenike za slovenščino, nato prevzela vodenje uredniške ekipe učbenikov, potem postala vodja Izobraževalnega založništva in nazadnje glavna urednica. Svojo kariero je obogatila tudi s pedagoško izkušnjo ter sodelovala v mednarodnem projektu E-READ o evoluciji branja v času digitalizacije. Leta 2020 je s temo vpliv družbenih razmer in sodobne tehnologije na uredniško delo doktorirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter o tem izdala monografijo Nevidna moč knjig: branje in učenje v digitalni dobi. Poleg pogovora o knjigah in branju, smo med drugim slišali tudi, kako doživlja zakonsko skupino Najina pot ter kaj ji pomeni, da sodeluje pri pripravi mladih na zakon.

Po končani srednji ekonomski šoli se je pridružila očetu na jadranju okoli sveta. Poletela je v Avstralijo in začela avanturo, ki je vsega skupaj trajala dobrih dvanajst let. Toliko časa je živela na morju po vsem svetu. Svojo samostojno zgodbo je začela pisati na Karibih, veliko časa je preživela v Francoski Polineziji, nekje vmes spoznala partnerja, s katerim sta se zdaj v pričakovanju naraščaja ustalila v Franciji, v mestu Valence, približno uro vožnje južno od Lyona. Njuno življenje je večinoma teklo počasi, nikakor pa ne more pozabiti tistih preizkušenj, ko jo je bilo resnično strah. Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

V epizodi 182 je bil gost Gregor Rebolj, serijski podjetnik z obsežnim tehničnim znanjem. Soustanovitelj podjetja Klika (združenega s Sportradarjem), z izkušnjami na področju strategije in inovacij. Soustanovitelj sklada Silicon Gardens. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Oblikovanje karierne poti v času umetne inteligence Pomen mreženja in izbira pravega trga za rast Prilagajanje tehnološkim spremembam in veščina vseživljenjskega učenja Vzpon indie hackerjev, AI agentov in podjetniškega načina razmišljanja Prehod iz korporativnega sveta v podjetništvo in iskanje svojega "zakaj" =================== Podkast pogovor je bil sneman na AIDEA konferenci 2025 v Four Points by Sheraton Ljubljana Mons

Končana je javna obravnava resolucije o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, ki med drugim predvideva zvišanje izdatkov za obrambo. Povečali bi tudi obseg vojske, skupaj z nekakšno prostorsko rezervo po vzoru Teritorialne obrambe celo do 30.000 pripadnikov. Na dokument pa lahko gledamo tudi kot na seznam želja. Katere so uresničljive in katere ne, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Boštjan Pavlin, državni sekretar na obrambnem ministrstvu; Robert Glavaš, generalpodpolkovnik, načelnik generalštaba Slovenske vojske; dr. Erik Kopač, nekdanji veleposlanik pri Natu; dr. Klemen Grošelj, obramboslovni strokovnjak.

Arhitektka Petra Zoubek bi v dolini reke Bača, v kraju Podbrdo, na novo obudila čistilno tovarno za volno, ki je tu nekoč že bila.Svojo bolj ali manj utopično idejo je predstavila v magistrski nalogi, ki ima poleg idejne zasnove, kako bi prenovila stare obstoječe objekte, tudi moderno sodobno pralnico volne in predelovalnico sonastalih odpadkov. »Tu ni več ovčje reje, kot je bila nekoč, ta panoga se izgublja, lahko pa bi sodobna tovarna s pranjem volne ustvarila nov ekonomski potencial in vir zaslužka,« pravi Zoubkova. In ker je danes ta edinstven biotski prostor precej zaraščen, bi z obuditvijo ovčereje, ovce zlahka odpravile to zaraščenost.« Petra Zoubek

"Zakaj spet kopljete po tem, a to sploh še koga zanima?!" so odzivi, ki se vrstijo ob peti obletnici začetka pandemije covida-19. Kot družba smo se šele izvili iz travmatične izkušnje, v katero nas je pahnil ta drobni virus, hkrati pa se vse bolj pogrezamo v sosledje novih izmenjujočih se kriz in stalno prisotne negotovosti. Nas lahko kolektivna izkušnja izpred petih let nauči kaj za prihodnje spoprijemanje s krizami in bolje opremi za življenje v negotovosti? S komunikatorko znanosti dr. Zarjo Muršič in filozofom dr. Tomažem Grušovnikom pretresamo odziv družbe, znanosti in medijev sredi nedavne pandemije.

“Jaz sem gledališče vedno razumel kot kolektiv, kot hišo, dom,” pravi Rok Bozovičar, gledališki kritik, urednik, pisec, moderator in dramaturg, pa tudi v.d. direktorja Prešernovega gledališča Kranj. Bil je selektor Borštnikovega srečanja in Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, sodeluje v strokovnih žirijah in komisijah, je vodja festivala Teden slovenske drame ter sourednik revije Maska in spletnega portala Neodvisni – teritorij sodobnih scenskih umetnosti. Svojo gledališko pot pa je začel v hostesni službi ljubljanske Drame.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba: https://www.t-2.net/paketi ----------------------------------------------------------- Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

To je del 202! Gost pa ni iz 202 ampak iz enke … tiste tadruge enke. Svojo trilogijo gostovanja zaključuje en in edini Denis Avdić, ki je tokrat na vrsti da postavi vprašanje in sicer: “Kdo ali kaj je Jetrva in zaova?!?!?!?” … Klikneš, poslušaš, izveš! Ti je podkast všeč? Lahko ga podpreš tukaj

Slovenski odbojkarji so na zaključnem turnirju Lige narodov klonili proti Japonski. Svojo prvo kolajno v svetovni konkurenci bodo tako lovili na tekmi za tretje mesto, kjer jih popoldne čakajo domačini Poljaki. Druge teme: - Na predčasnih volitvah v Franciji najbolje kaže skrajni desnici - V Gazi novi siloviti spopadi, v Izraelu medtem protesti - V Celju sklenili osrednjo prireditev slovenskega zdomstva in zamejstva

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba T2 aplikacija za smart TV: https://www.t-2.net/aplikacija-t-2-tv-za-smart-tv ----------------------------------------------------------- SOS izdelki: AKCIJA 50% OFF (ob nakupu katerega koli izdelka/ov iz linije SOS prejmete 50% popust). KODA: FEJMICISOS50 Poor Dog Charlie izdelki: AKCIJA 1+1 GRATIS (ob nakupu 1 izdelka iz linije Poor Dog Charlie kapljic oziroma CannaPad roll-on, prejmete drug enak izdelek brezplačno). KODA: FEJMICIPDC1+1Dr Kent aktivne kreme: AKCIJA 50% OFF (ob nakupu katerega koli izdelka/ov iz linije Dr Kent prejmete 50% popust). KODA: FEJMICIKENT50Mikka obrazna nega: AKCIJA 50% OFF (ob nakupu katerega koli izdelka/ov iz linije Mikka prejmete 50% popust). KODA: FEJMICIMIKKA50Sleep kapljice & CBN kapljice: AKCIJA 1+1 GRATIS (ob nakupu Sleep kapljic oziroma CBN kapljic prejmete drug enak izdelek brezplačno). KODA: FEJMICISLEEP1+1PharmaHemp CBD kapljice in paste: AKCIJA 1+1 GRATIS (ob nakupu 1 izdelka iz linije CBD kapljic in past prejmete drug enak izdelek brezplačno). KODA: FEJMICIPH1+1Akcija velja za nakupe na spletni strani https://pharma-hemp.com/ do 31.8.2024. ----------------------------------------------------------- Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk