Podcasts about svojo

Velikonočna pot je čudna, nelogična pot. Logično je, da človek hodi proti grobu. Umrljiv je. Slaboten. Greši. In logično je, da grehu sledi obsodba in obsodbi kazen. In smrt. Vse to je logično in tega smo vajeni. Velika noč pa ni logična. Velika noč je obrnila človeško logiko na glavo. Vse je drugače. Človekova pot se z njo obrne. To ni več pot proti grobu, ampak pot ven, iz groba. V grehu ni več obsodbe, temveč odpuščanje, in v grobu ni smrti, ampak življenje. In vzrok za ta obrat je prazen grob. Grob je prazen! Ta novica ni kar tako. Ta praznina je šokantna in škandalozna. Ta prazni grob namreč ni le Kristusov grob. Ta prazni grob je vsak človeški grob, moj in tvoj, moj greh, moja krivda, moje zlo, moja hudobija, vsaka moja smrt je prazna. Nikogar ni tam. To je šokantno. Ker bi nekako še sprejeli, da je Kristus vstal. A da smo z njim iz svoje smrti vstali tudi mi, da smo z njegovim vstajenjem osvobojeni smrti in greha tudi mi, tega pa ne moremo dojeti. Tako vendar ne gre. Logično je, da vstane Bog. Ni pa logično, da vstane človek. Ne moremo kar živeti, kakor da bi bila naša preteklost z vsemi bremeni vred nekaj, česar ni več. Ne moremo kar biti svobodni, ne moremo je odnesti brez kazni. Ne moremo kar zapustiti svojih bremen. Saj v človeku ne more kar oživeti tisto, kar je ubil. Saj ne more kar umreti tisto, kar je v meni hudega. Ne more, ni logično. Velika noč je nelogična. Pa je resnična. In resnična je tudi moja, ne le Kristusova velika noč. Ker je bil Kristus res pokopan tja, kamor sem bil s svojim grehom pokopan jaz sam. In ker je Kristus res vstal prav iz tega, kar je bila moja smrt. »S krstom smo bili namreč skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetove veličastnosti vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.« (Rim 6,4-5) Ljubezen je pač močnejša od greha. Tako je sredi vsakega mojega greha, vsake moje smrti že vstali Kristus. Ne šele nekoč, ampak danes, zdaj, ta hip vstaja in me odrešuje. V točno tistem grobu, ki ga najteže prenesem, točno tam, v moji najgloblji temi vstaja in živi, da bi tako živel tudi jaz. Ker živimo od ljubljenosti, ki ne pozna nobene meje. To je razlog za velikonočno veselje. A prav zato je velika noč tudi težka. Težko je verjeti vanjo, ker je vse tako nelogično, ker nam ves svet in vse naše življenje govorita, da to pač ne more biti res. Zato mora vsak izmed nas danes opraviti to pot, vsak mora iti k svojemu grobu in stopiti vanj. Tam bo našel povoje in prtič, znamenje ljubezni do konca. Kdor bo verjel vanjo, ta bo doživel tudi svojo veliko noč. Svoje veselje. Svojo pomlad. Ker bo začel živeti nelogično.

Vedno se nam zdi, da usodo, kakršna je posegla v življenje družine gospe Marjetice Garzarolli Dharu, doživijo ljudje tam nekje daleč, ljudje, ki jih ne poznamo. In prav na to opozarja avtorica knjige Zate – prav vsaka usoda, zgodba, lahko poseže v prav vsako družino. So zgodbe, ki ostanejo z nami za vedno, ki so del nas prav vsak trenutek vsakega dne. Marjetica Garzarolli Dharu se je srečala z odvisnostjo svoje hčere, srečala se je z mnogimi tabuji, povezanimi z odvisniki in samomorom. Svojo zgodbo bo delila tudi v pogovoru z Lucijo Fatur.

Arhitektka Petra Zoubek bi v dolini reke Bača, v kraju Podbrdo, na novo obudila čistilno tovarno za volno, ki je tu nekoč že bila.Svojo bolj ali manj utopično idejo je predstavila v magistrski nalogi, ki ima poleg idejne zasnove, kako bi prenovila stare obstoječe objekte, tudi moderno sodobno pralnico volne in predelovalnico sonastalih odpadkov. »Tu ni več ovčje reje, kot je bila nekoč, ta panoga se izgublja, lahko pa bi sodobna tovarna s pranjem volne ustvarila nov ekonomski potencial in vir zaslužka,« pravi Zoubkova. In ker je danes ta edinstven biotski prostor precej zaraščen, bi z obuditvijo ovčereje, ovce zlahka odpravile to zaraščenost.« Petra Zoubek

V oddaji vas podrobneje seznanjamo z letošnjim srečanjem Dobrodošli doma, ki bo potekalo v Novi Gorici v okviru Evropske prestolnice kulture, v pogovoru z Valensom Frangežem iz Züricha beseda teče o dogodku društva VTIS v Švici - Predstavi svojo znanost, predstavljamo tudi prevajalca, esejista in lektorja slovenskega jezika v nemškem Regensburgu Slava Šerca, v Celju pa smo se srečali s slovenskim rojakom iz Argentine Rokom Finkom.

Radiovedni se tokrat odpravljajo v kuhinjo. Svojo raziskovalno lupo usmerjajo v predmet, ki ga v večini gospodinjstev uporabljamo vsak dan. Ste se kdaj vprašali, kateri nevidni stanovalci živijo v vaših kuhinjskih gobicah za čiščenje posode?

Mojca Briščik je kariero začela kot novinarka, a se je po letih nabiranja izkušenj na številnih medijih, od Radia Capris do Radia Ekspres in POP TV-ja, pričela razgledovati še po drugih izzivih. Bila je direktorica blagovnice Maximarket, direktorica korporativnega komuniciranja v Mercatorju, zdaj pa že več kot osem let vodi Slovensko oglaševalsko zbornico, kjer predseduje tudi priznanemu oglaševalskemu festivalu Zlati boben. IzobrazbaMojca Briščik je diplomirana novinarka ter magistra ekonomije, ki je iz lastnega zanimanja do trajnostnega razvoja uspešno zaključila tudi intenziven osem tedenski program »Business Sustainability Management« Univerze v Cambridgeu, Cambridge Institute for Sustainability Leadership (CISL). Mojca Briščik je izvršna direktorica Slovenske oglaševalske zbornice (SOZ) in predsednica mednarodnega kreativnega festivala Zlati boben. Ponaša se s široko paleto znanj in izkušenj, še zlasti s področja korporativnega komuniciranja, marketinga in odnosov z javnostmi, ter tudi vodenja in upravljanja prodaje na drobno. Karierno pot je začela še v času študija kot radijska in televizijska novinarka ter radijska voditeljica in snovalka radijskih oddaj. Svojo medijsko pot pa je zaključila na mestu urednice Radia glas Ljubljane. Poklicno pot je po 17 letih aktivnega delovanja v medijih nadgradila kot direktorica blagovnice Maxi. Po štirih uspešnih letih je nato prevzela mesto direktorice korporativnega komuniciranja v Mercatorju, ki je zajemalo, ne zgolj komuniciranje z vsemi deležniki v matični državi, temveč tudi koordiniranje vseh PR služb po tujih trgih (skupno šestih) kjer je družba delovala. Pod njenim vodstvom je družba Mercator, za področje družbene odgovornosti, prejela tudi mednarodno nagrado European Business Award. Trenutno je zaposlena na Slovenski oglaševalski zbornici, kjer ji je Upravni odbor spomladi potrdil že tretji mandat. Najljubša knjiga: Nekoč sem bila pravi knjižni molj, že v srednji šoli so se mi posmehovali, ker sem brala knjige Antona Trstenjaka, a se zanje nisem ravno zmenila. Danes pa se na moji nočni omarici ali v potovalni torbi znajdejo predvsem strokovne knjige, po romanih pa le še redko sežem. Iz tega obdobja (izpred več kot 15-imi leti) izstopa predvsem eden, to je delo z naslovom 2.999 SIT francoskega pisca Frédérica Beigbederja, ki je zagotovo pomembno vzbudilo zanimanje za svet v katerem tičim še danes.  Sicer pa … tisti, ki me dobro poznajo vedo, da imam rada 'praholovce' v obliki knjige. Sem generacija, ki še vedno vzame v roke ne samo knjigo, temveč tudi časnike in revije.Najljubša serija: Razdvojena med serijo Peaky Blinders in The gentleman, režiserja Guyja Ritchieja. Hobiji: Sem aktivna oseba, kardio vadbe sem zamenjala za vadbe za krepitev mišične mase (starostno pogojena odločitev), sprehodi s psom so obvezni in pa rada prebedim noči ob kakem dobrem filmu ali seriji. Najbolj me nasmejijo francoske ali španske komedije in skandinavski trilerji. Nesporno pa noči ne bi prebedela zaradi grozljivk.Najljubša hrana: Mediteranska kuhinja.Najljubši podjetnik: Od tujih je to zagotovo Angela Ahrendts, nekoč direktorica Burberryja, nato podpredsednica v Apple-u, odgovorna za prodajo, danes predavateljica in predsednica upravnega odbora »Save the Children International« - izjemno karizmatična ženska, ki zna povezovati in spodbujati ljudi s katerimi deluje tako da dosežejo svoj največji potencial.Od domačih pa Blaž Brodnjak, predsednik uprave NLB, ki zna reči bobu bob - več pa ni potrebno dodati.Najljubši app: LinkedIn (službeno), Podcasts (zasebno)Zaključni nauki: ·      Družina naj bo vedno na prvem mestu. ·      Ne dajaj nasvetov, če te zanje eksplicitno ne prosijo.·      Poskusi ohraniti moralni kompas.

Pogovore s prejemniki nagrade Prešernovega sklada danes nadaljujemo z glasbenikom in umetnikom v več drugih medijih, kontrabasistom, improvizatorjem, skladateljem, organizatorjem, vodjem Zavoda Sploh Tomažem Gromom.

Oglasi na družbenih omrežjih, še zlasti na Facebooku, so pogosto lažni. Zvabijo nas k sodelovanju v nagradnih igrah z vabljivimi nagradami, od dragih elektronskih naprav do mesečne vozovnice mestnega potniškega prometa. Metode prevarantov so tako prefinjene, da zlahka nasedejo tudi najbolj računalniško pismeni med nami. O spletnih prevarah z nagradnimi igrami se je Cirila Štuber pogovarjala z Jasmino Mešić, vodjo projekta Varni na internetu. Svojo zgodbo o prefinjenih psiholoških metodah prevarantov pa nam je povedal tudi dr. Roman Kuhar. foto: Gerd Altmann, Pixabay

Gosta oddaje Srečanja sta bila Barbara in Marko Zrnec, ki sta poročena 35 let, imata odraslo hčerko in dva vnučka. Od leta 2018 vodita zakonske tečaje Ljubezen in spoštovanje, ki jih je zasnoval Emerson Eggerich. Barbara je po poklicu fizioterapevtka, Marko pa uči v glasbeni šoli. Svojo ljubezen do glasbe zadnja leta preliva v avtorske pesmi, s katerimi skupaj nastopata po Sloveniji. Zase pravita, da sta zagovornika zakona, ki z besedo in glasbo pričujeta o lepoti odnosa med možem in ženo.

Piše Jure Jakob, bere Igor Velše. Pesnice in pisateljice Lidije Dimkovske verjetno ni potrebno posebej predstavljati, saj že več kot dve desetletji živi in ustvarja v Sloveniji in je tvorni del slovenske literarno-kulturne srenje ne le kot izrazit avtorski glas, temveč tudi kot zavzeta slovensko-makedonska (med)kulturna posrednica in prevajalka. Mustarjev prevod njenega romana EMŠO je izšel le leto po izidu izvirnika, ki je bil leta 2023 ovenčan s prestižno makedonsko nacionalno nagrado roman leta. EMŠO je kompleksen, premišljeno strukturiran roman, ki učinkovito prepleta dva pripovedna pramena: motivno-tematsko in po obsegu dominantno prvoosebno pripoved v približnih okvirih literarne realistike ter vzporedno fragmentarno distopično pripoved, ki ključne tematike prve (osamljenost in medčloveško odtujenost) potencira v maniri poetizirane negativne utopije. V romanu EMŠO imamo tako opravka s polivalentnim, pomensko bogatim in sporočilno večpomenskim svetom, v katerem se literarna izmišljija spretno in boleče natančno stika z nekaterimi fenomeni družbe in časa, v katerih živimo. V prvem planu dogajalne resničnosti romana je zgodba o družini Avram, kot jo pripoveduje Katerina, najmlajša članica ožje družine. Živijo v Skopju, njen oče Nikos je ciprski Grk, ki ga je njena mati Milka spoznala poleti 1974, ko si je kot sezonska delavka služila denar v enem od hotelov na ciprski rivieri na severnem delu otoka. Tisto poletje je sever Cipra zasedla turška vojska, tam živeči Grki pa so v strahu za golo življenje prebegnili na jug otoka ali pa se kot politični begunci razkropili po svetu. Eden od njih je tudi Nikos, ki s takrat že nosečo Katerinino mamo v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah zapusti primarno družino in z Milko zbeži v Makedonijo, kjer se poročita in si ustvarita skupno življenje. Rodi se sin Stefan, sedem let zatem pa še Katerina, glavna protagonistka pripovedi. Nikos, ki že od mladih nog boleha za težko obliko astme, je ljubeč oče, ki pa čustev do otrok ne zna izražati. Svojo begunsko travmo in spodleteli zakon predeluje z zanikanjem in potlačitvijo – zapre se vase, je pasiven, apatičen in depresiven, z bližnjimi komunicira le na ravni funkcionalnega minimuma. Ob prepirih z ženo, ki so stalnica družinskega vsakdana, ali pa če mu preprosto kaj ni prav, se iz blokovskega stanovanja zateka v svojo garažo. Edino, kar ob tem zmore storiti, je, da se vsakič priduša z istim ljudskim reklom, ki kot ponavljajoča se mantra in simbolična ponazoritev dogajalnega ozračja odmeva od prve do zadnje strani romana: "Da bi se pobral v puščobo!" Pripovedovalkina mati Milka je skoraj obrnjena podoba svojega moža. Je histerično občutljiv hipohonder, vedno in o vsem ima svoje mnenje in ob vsaki priložnosti ga brezobzirno izraža, kar pa ne pomeni, da ji je za svet okoli sebe kaj mar. V resnici je čustveno hladen egocentrik, ki zna do drugih – bližnjih in manj bližnjih – vzpostaviti le zajedljivo sovražen odnos. Je patološko negativistična oseba, ki za fasado glasnega, pikolovskega in samopomilujočega pritoževanja nad vsemi, ki ji pridejo na pot, svoje življenje neskrupulozno krmari v smer zadovoljevanja lastnih, v osnovi plehko materialnih potreb in interesov. Izredno neizprosna kritika sentimentalnega klišeja "dobre mame", kot jo z likom sebične in ozkosrčne Milke Avram razvije Lidija Dimkovska, je sicer le eden, čeprav mogoče najbolj oster izmed kritičnih nožev, s katerimi pisateljica reže v družbeno patologijo sodobnosti. Zgodba o družini Avram namreč ni romantična družinska saga. Ni niti psihološka študija nravi in značajev, ki bi jo v prvi vrsti zanimalo subtilno in pronicljivo raziskovanje osebnih motivov protagonistov in odnosov med njimi. Zgodba o odtujeni, disfunkcionalni družini (eni od mnogih podobnih) je pravzaprav prilika, skoraj moraliteta o načelni nemožnosti pristnih medčloveških odnosov v sodobnem svetu, tako na mikro kot na makro ravni. Njena osnovna intenca je kritični prikaz, ne hladna razčlemba, eden glavnih stilističnih prijemov, pa je groteska. Ne le sebična mati, tudi drugi glavni liki so pretirani, občutje odtujenosti in emocionalne neizpolnjenosti, ki pripovedovalko preveva od začetka do konca, pa prignano skoraj do neznosnosti. Družinska zgodba je sicer že od vsega začetka vpeta v širše, zgodovinsko prepoznavno in v realno okolje umestljivo družbeno dogajanje. Nastanek družine Avram je neločljivo povezan z zgodovinskimi dogodki in geopolitiko – če Turki ne bi okupirali severnega Cipra, se Nikos in Milka verjetno ne bi na vrat na nos poročila in čez noč pristala v Makedoniji. Tako kot geneza družine, ki sovpada z enim od izbruhov političnega nasilja, je tudi njeno vsakodnevno življenje, kot ga korak za korakom spoznavamo ob pripovedovanju sprva odraščajoče deklice, kasneje pa mlade, izobražene, radovedne ženske Katerine, neločljivo prepleteno z akutnimi problemi zahodne (globalno ekspandirane) družbe. Gre za vprašanja, kot so razslojenost, družbena korupcija, agresivna neoliberalna ekonomska agenda, razčlovečujoče potrošništvo, dobri stari nacionalizem, šovinizem, okoljska problematika in spremljajoče ideologije hitrih in dokončnih rešitev ter še kaj. Družinska zgodba in družbena zgodba sta ena pripoved, katere glavno sporočilo je, preprosto rečeno, da nam gre slabo, da je nekaj zares in temeljito narobe. EMŠO je angažiran roman v dobrem, netendencioznem pomenu. Za bolezni, ki jih diagnosticira, ne pozna čudežne tabletke, ampak preprosto in umetniško suvereno izvaja eno od različic starega, aristotelovskega recepta: katarzično očiščevanje s pomočjo terapije prikazovanja trpljenja. Torej: minister nič ne opozarja, uporaba izdelka obvezna!

Nataša Kramberger je ena od prejemnic nagrade Prešernovega sklada; prejela jo je za esejistični roman Po vsej sili živ. Pisateljica, kolumnistka in kmetovalka del leta preživi v Berlinu, del leta pa na svoji biodinamični kmetiji v Jurovskem dolu v Slovenskih Goricah. Pogovor smo posneli lani spomladi, ko je v Mariboru predstavila omenjeno knjigo, za katero strokovna komisija za Prešernove nagrade pravi, da je univerzalno delo, saj avtorica v njej ne upoveduje le lastne izkušnje, ampak pripoveduje o stvarnosti zemlje in planeta.

“Jaz sem gledališče vedno razumel kot kolektiv, kot hišo, dom,” pravi Rok Bozovičar, gledališki kritik, urednik, pisec, moderator in dramaturg, pa tudi v.d. direktorja Prešernovega gledališča Kranj. Bil je selektor Borštnikovega srečanja in Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, sodeluje v strokovnih žirijah in komisijah, je vodja festivala Teden slovenske drame ter sourednik revije Maska in spletnega portala Neodvisni – teritorij sodobnih scenskih umetnosti. Svojo gledališko pot pa je začel v hostesni službi ljubljanske Drame.

"Zakaj spet kopljete po tem, a to sploh še koga zanima?!" so odzivi, ki se vrstijo ob peti obletnici začetka pandemije covida-19. Kot družba smo se šele izvili iz travmatične izkušnje, v katero nas je pahnil ta drobni virus, hkrati pa se vse bolj pogrezamo v sosledje novih izmenjujočih se kriz in stalno prisotne negotovosti. Nas lahko kolektivna izkušnja izpred petih let nauči kaj za prihodnje spoprijemanje s krizami in bolje opremi za življenje v negotovosti? S komunikatorko znanosti dr. Zarjo Muršič in filozofom dr. Tomažem Grušovnikom pretresamo odziv družbe, znanosti in medijev sredi nedavne pandemije.

Piše Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Davorin Lenko se je do sedaj predstavil predvsem kot romanopisec in avtor kratke proze, napisal pa je tudi pesniško zbirko in kot soavtor sodeloval pri nastanku dveh biografij. Njegova avtorska dela zlahka prepoznamo, saj gre pri pisanju, kot pravi, vedno na nož, do konca in še malo naprej, ko piše o nasilju, seksualnosti in najrazličnejših patologijah. Njegov jezik ne pozna olepšav, slog pa ne odvečnih okraskov in opisov, rajši se zadržuje v dialogih ali monologih, skozi katere bralko sooča z vprašanji o ustaljenih normah, ki jih njegovi liki in likinje ves čas sprevračajo. Te elemente najdemo tudi v njegovem najnovejšem delu Goli objem, ki pa kljub temu preseneča s svojo formalno in žanrsko hibridnostjo ter nenadejano nežnostjo. Ne le hibridnost, Goli objem zaznamuje tudi nekakšna neulovljivost. Lahko bi rekli, da gre za zbirko kratke proze, ampak s tem bi povedali premalo. Delo združuje avtofikcijo z esejističnimi elementi in fikcijo. Beremo daljše besedilo, ki bi ga lahko označili kot avtofikcijski esej z izpovednimi elementi, tega pa sečejo kratke zgodbe, ki se na trenutke zdijo nepovezane z okvirnim besedilom, spet drugič pa se z njim popolnoma zlijejo. Z branjem se pomikamo od zunanjega opazovanja generacije in družbe v notranjost, k opazovanju in izpovedovanju osebnega. Posebnost Golega objema je tudi to, da pripovedovalec nagovarja samega sebe in se naziva kot Pisatelj, po čemer lahko sklepamo na že omenjeno avtofikcijskost in izpovednost dela. Pisatelj se je znašel v krizi srednjih let in se zdaj zazira v svojo preteklost, v čas, ki je zaznamoval njegovo odraščanje, in v leta svojega ustvarjalnega življenja, ki se je, tako kot njegova identiteta, znašlo v negotovem položaju. Okvirno besedilo se bere kot brskanje po preteklosti, nekakšen obračun s predstavo, ki si jo je Pisatelj ustvaril o sebi, in zgodbo, ki jo je spletel o svoji pisateljski poti. Hkrati pa tudi kot iskanje novih načinov izražanja in pisanja, ki se nakažejo v globoki in brezkompromisni introspekciji. Lenko začne s premišljevanjem o generaciji, ki ji pripada, in odraščanju v devetdesetih letih. Svojo generacijo je poimenoval po strelskem napadu na ameriški šoli Columbine leta 1999: “Mi smo generacija znotraj generacije in Columbine je naša manifestacija [...] Samo tisti, ki so bili v času pokola v srednji šoli (ali tik pred njo) tudi sami, imajo potencial, da ji pripadajo. Odrasli smo z nasiljem in v nasilju, čeprav ni nujno, da smo nasilje zares poznali na lastni koži.” Ko to preberemo, se nam morda zdi nenavadno – kakšno zvezo ima pokol na srednji šoli v ZDA z otrokom na prehodu v najstništvo, ki je odraščal na slovenskem podeželju in ob nedeljah spremljal babico v cerkev? Po kratkem premisleku pa postane jasno, da so bila devetdeseta leta prejšnjega stoletja obdobje, ko je tudi naš del sveta zajela globalizacija, kar v večji meri pomeni amerikanizacija. Vse večji je namreč postal dotok medijev iz ZDA in tudi dostop do tehnologije, ki je omogočala konzumiranje le-teh. S tem svet ni postajal večji, nasprotno, začel se je krčiti in polniti z občutki strahu in nasilja: “Agresija je vstopala v nas in se kopičila. Čeprav smo jo deloma izrazili prek igre, športa, glasbe, videoiger, filmov, pornografije, drog in alkohola, je nikdar nismo zares sprostili, nikdar se nismo zares sprostili.” Columbine je torej manifestacija nakopičenih frustracij in jeze v generaciji najstnikov, ki je prva spoznala nasilje prek medijev, pa tudi t. i. bullyjing, nasilje zaradi nasilja. Je generacija, ki nikoli ni zapustila najstniških let, ki pa ne pozna zunanjega agresorja ali zarote. Agresija se kopiči in nazadnje obrne navznoter. Generacijska zaznamovanost je ključna, da je Pisatelj sploh začel pisateljevati in da je kot svoje glavno izrazno sredstvo izbral prav nasilje. Pripovedovalec nam predstavi otroka, tistega že omenjenega, ki živi na podeželju in hodi z babico v cerkev. Ta otrok ne spada nikamor, vrstniki ga zavračajo, zato je osamljen. Ima pa svojo sobo, mamin pisalni stroj, očetovo pištolo in viski, predvsem pa bujno domišljijo. Poletja preživlja v temi, ob mehaničnih zvokih pisalnega stroja, ki ga vznemirjajo. Piše zgodbe, se igra s pištolo, pije viski, se pretvarja, da je odrasel. Avtor na več mestih postavi Pisatelja v dialog s tem otrokom, sedanjega sebe v dialog s preteklim. Včasih se zdi, kot bi se pogovarjala starejši in mlajši brat in ni občutka, da bi starejši na mlajšega gledal s prezirom. Pisatelj je do otroka sočuten in z njim tudi pomirjen. Tako je bilo, zdaj pa bi rad drugače. Iz časovne distance vidi, da otrok ni potreboval pisalnega stroja, pištole in viskija, otrok je potreboval objem. Nasilje sicer kdaj tudi kaj reši, ampak le za kratek čas, poleg tega pa ustvarja nov krog nasilja. In kako se ta krog lahko prekine? Avtor odgovarja: “Z objemanjem. [...] Protiutež nasilju namreč ne more biti nekaj, kar bi posameznika izoliralo, ampak ga mora, ker je nasilje družabni pojav (in nenazadnje je dejavnost, aktivnost), privabiti nazaj k sočloveku.” Goli objem pa gre še dlje, za avtorja postane koncept, ki ga prenese tudi na svoje zgodbe:“Utrujajoče in ceneno je ves čas govoriti o drugih kot o nekakšnih zgledih ali lutkah, ki jih premikaš samo zato, da pokažeš neko poanto. Rad bi ... drugače.” Kljub temu da to narativo od nasilja do objema sekajo kratke zgodbe, fikcija, se vseskozi nakazuje obrat od nje: “Obstaja čas za oblečene zgodbe; za prilike in parabole ... In potem obstaja čas za goloto. Čas bližine. Zakaj bi pripovedovali zgodbe, če lahko govorimo resnico?” Tudi občutek nekaterih zgodb je takšen, da so precej bliže avtofikciji, vsaj delni resničnosti, kot pa popolni fikciji. Zanimivi primer je zgodba Edging, ki je izredno samonanašalna na pisateljski proces: v njej se kot seznam vrstijo začetki neke zgodbe, ki jih pripovedovalčev glas drugega za drugim zavrača z veliko ironije in humorja, razumemo pa jo lahko tudi kot nekakšen komentar k vprašanju izvirnosti, s katerim se avtor ukvarja v okvirnem besedilu. Hudomušno pripombo na to temo najdemo tudi v predhodni zgodbi Smrt pornografije, ki se bere kot scenarij za še nenapisan roman. V njej zapiše: “... toda porniči navsezadnje temeljijo na ponavljanju – eksistencialna vprašanja pa tudi niso več ravno vrhunec izvirnosti.” Avtor se torej zaveda, da tema pisatelja v eksistencialni in ustvarjalni krizi ni ravno nekaj novega in da eksistencialnih vprašanj v literaturi praktično ni mogoče v celoti obiti. Njegova izvirnost je v povezavah in tudi v novih konceptih, kot sta generacija Columbine in goli objem. Tudi če koncepta nista splošno uporabna in služita samo avtorju, da si osmisli svoj delček sveta, izkazujeta inovativnost, ki lahko razširi polje razmišljanja tudi bralki. Kratke zgodbe, ki prekinjajo tok okvirnega besedila, na nek način ustvarjajo suspenz, saj si zgodbo o Pisatelju in otroku, ki se v vsakem sklopu konča udarno in intrigantno, želimo brati naprej. Kljub povezavam, ki jih med zgodbami in besedilom lahko iščemo ali pa tudi ne, se kratke zgodbe ne zdijo enakovreden del besedila, temveč ostajajo v ozadju okvirne pripovedi. Nekatere jo bolj organsko dopolnjujejo kot druge, ki bi bile zlahka tudi izpuščene. Zanimiva je na primer zgodba V vrsti, v kateri blagajničarka v trgovini pripoveduje o tem, kako iz izdelkov, ki jih ljudje kupujejo, ustvarja zgodbe o njihovem življenju: “V resnici mi je vseeno za žanre, ki se odpirajo pred mano, ko sedim za blagajno. Stranke mi lahko dajo socialni realizem ali pa romantiko ali karkoli vmes. Pomembno mi je, da mi dajo nekaj.” S tem Lenko na svoj način pove vse o žanrski izmuzljivosti Golega objema – kategorizacija enostavno ni pomembna, če nam je branje nekaj dalo. Po drugi strai pa se zdi zgodba Bele ladje, v kateri smo priča spolnemu odnosu med turistko in grškim domačinom na plaži, nekako neumestna, kot da ne sodi v ta izbor. Kljub temu pa kombinacija okvirnega besedila in kratkih zgodb večinoma deluje premišljeno. Delo Goli objem je nekaj posebnega, a ne nazadnje smo pri Davorinu Lenku tega že vajeni. Njegova dela niso za vsak bralski okus. A vendar z njimi preseneča, saj se od samega začetka bralke sprašujemo, kam to pravzaprav vodi. Ko pa nas končno popelje do pojma golega objema, ta objem tudi začutimo.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bere Višnja Fičor. Filozofinja dr. Marija Švajncer, profesorica, je ustvarila bogat opus, ki obsega monografije, eseje in razprave s področja filozofije, pa tudi izvirno leposlovna dela: pesniške zbirke, mladinska dela in romane. V romanu Poteptana ljubezen slika razburkan današnji čas in spremembe z vsemi nasprotji v družbi in življenju posameznika, ki jih prinašajo odmevi vojne v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, politične razmere v državi, ekološke grožnje, pandemija in elementarne nesreče. Vse to občuti in doživlja neimenovana mlada psihoterapevtka, ki svoj poklic razume kot poslanstvo in pomoč ljudem v stiski. Življenje jemlje resno, občutljiva je na odnose med ljudmi, saj tudi nepremišljene besede lahko uničijo prijateljstva. Največ ji pomeni klasična glasba, zlasti Mahler, Chopin in Beethoven, obožuje pa tudi gledališče, posebno balet. Že v otroštvu se je odločila, da bo pomagala drugim, šibkejšim, spoznala je, da je veliko laže biti hudoben kakor pa dober človek. »V tej vnemi, da bi bila trpečim na voljo, … se je ljudem pogosto zdela neumna, če že ne neumna, pa vsaj smešna,« ugotavlja. Do slabosti trenutne politike v državi je strpna in razumevajoča. Nestrpnost do homoseksualcev, temnopoltih, beguncev in muslimanov ji je tuja, vendar o tem ne more govoriti, saj se zaveda, da nima pravice po svoje spreminjati drugih ljudi in jim vsiljevati svojih stališč V središču njenega razgibanega življenja je velika ljubezen, najdragocenejše čustvo, ki se mu brezpogojno predaja in jo povsem osrečuje. Njen moški, tako ga imenuje pisateljica, je postaven samozavesten lepotec, ki je ženskam zelo všeč. Zaljubljena mlada psihoterapevtka ga obožuje, a ob njegovi lepoti in razgledanosti se sama počuti manj vredna. Svojo ljubezen skuša obvarovati pred vsemi ujmami in nevarnostmi. Strogi ukrepi v času epidemije korona virusa so zaradi omejitev gibanja in uvedbe policijske ure vzbujali proteste in demonstracije, ki pa jih je oblast nasilno zatrla. Njen moški je imel do ukrepov drugačne nazore, preziral je slabiče, homoseksualce, nasprotoval je politiki sprejemanja množice migrantov in multikulturnosti. Z ljubezensko zgodbo se kot kratki eseji prepletajo protagonistkina razmišljanja o naravnih nesrečah, neutemeljenem sovraštvu, delitvah na »naše« in »vaše«, nesrečah in zločinih, evtanaziji, umetnosti in »grdem« v literaturi. Kresanja mnenj med ljubimcema se stopnjujejo. Moški zagovarja Nietzschejevo teorijo o nadčloveku, mlada ženska svoje življenje posveča dobremu in živi po etičnih načelih, prepričana, da je na svetu zato, da dela dobro. Ob pogostih žalitvah se iz ponižanja zateka h glasbi in baletnim uprizoritvam Edwarda Cluga in Valentine Turcu. Pripoved o ljubezni in željah po duhovni, ne le telesni ljubezni, ki jo sicer osrečuje, prehaja v tragično kriminalno zgodbo o moškem, ki ga je mlada ženska nadvse ljubila, vendar na njem odkriva vse več slabih lastnosti, zlasti egoizem, skopost in pohlep. Kljub razočaranju ne more zatreti ljubezni, moški jo je vklenil v obroč silnih čustev, potisnil jo je v kletko odvisnosti. Roman Marije Švajncer opisuje odtenke in globino čustev ljubeče ženske. Moški prevzema lastniški odnos, ki se stopnjuje od posmeha, prezira, žalitev do telesnega nasilja. Zgodbo o poteptani ljubezni spremlja dobrohoten humor, kot nasprotje naivnemu pogledu na svet v času, ki podira nekdanje etične vrednote.

Potem ko agencija za energijo ni upoštevala poziva vlade, naj pripravi vse potrebno za prehod na stari omrežninski sistem do februarja, je vlada spor zaostrila z napovedjo, da bo državnemu zboru predlagala razrešitev preostalih članov sveta agencije. Svojo analizo metodologije je danes predstavil tudi Eles, kjer pravijo, da bi bila na mestu poenostavitev sistema. V agenciji so medtem prepričani, da gre za neupravičen pritisk.

Če bi gospoda Jožeta Šivica vprašali, kateri material mu je še posebej ljub, bi verjetno brez pomisleka odgovoril - les. Kot poklicni glasbenik je vse življenje igral violo, pozneje pa izdeloval lesene izdelke. Ljubljančan, ki zdaj živi na Rakitni, se je rodil očetu, poštnemu uradniku, in mami, ki je bila gospodinja. Zaradi bolezni je že zgodaj izgubil brata in sestro. Svojo glasbeno kariero na violi je začel v našem RTV Simfoničnem orkestru, upokojitev pa dočakal v Slovenski filharmoniji. Vendar pa se je njegov prvi radijski nastop zgodil že mnogo prej, kakor boste izvedeli. V pogovoru z Lucijo Fatur pa je Jože Šivic najprej nanizal nekaj otroških spominov iz časa druge svetovne vojne.

V tokratni oddaji, ki sta jo pripravila osrednji radijski kolesarski reporter Igor Tominec in voditeljica Mojca Breskvar, ponujamo najzanimivejše dele najnovejših epizod kolesarskega podkasta Tour 202. Najboljša slovenska kolesarja se na prihajajočo sezono pripravljata na jugu Španije, kjer sta v preteklem tednu razkrila tekmovalne načrte za leto 2025. Tadej Pogačar bo zagotovo nastopil na dirki po Franciji, na kateri bo branil zmago, ni pa še povsem odločen, ali bo nastopil na dirki po Italiji ali Španiji, saj na tritedenski dirki na Pirenejskem polotoku še ni zmagal. Svojo bero zmag bo skušal povečati še na številnih enodnevnih klasikah. Za enega osrednjih ciljev si je postavil zmago na spomladanski dirki med Milanom in San Remom, ki je doslej še ni osvojil. Primož Roglič pa je potrdil, da bo v prihodnjem letu tekmoval na dirki po Italiji in Franciji. Dober nastop na italijanskih cestah bi mu lahko prinesel nekaj več mirnosti in taktične sproščenosti pred slovitim Tourom. Med njegovimi pomočniki bo spet Jan Tratnik, ki bo pri nemški ekipi Red Bull Bora Hansgrohe opravljal še vlogo mentorja mlajšim kolesarjem.

Za ekskluzivne epizode Elle podkasta, se urednica Petra Windschnurer pogovarja z nagrajenci Elle Style Awards 2024. Svojo modno vizijo in vtise kako je sodelovati z največjimi modni imeni na svetu, danes v studiu deli Tanja Vidic. Mlada modna oblikovalka Tanja Vidic je za junijsko naslovnico kultne ameriške revije Rolling Stone v svoje pletenine oblekla svetovno znano raperko Cardi B, medtem, ko si za največji dosežek letošnjega leta šteje sodelovanje s priznanim modnim oblikovalcem Rickom Owensom pri njegovi kolekciji za pomlad in poletje 2025. Več o intervjuju s Tanjo Vidic si lahko preberete tukaj. Gostja: Tanja Vidic Voditeljica: Petra Windschnurer Več podobnih vsebin najdete na: https://elle.metropolitan.si/

Razen redkih izjem smo se že vsi vsaj kdaj sprehodili po znameniti skandinavski trgovini s pohištvom, kjer si najprej napaseš oči na prostranem razstavišču, da ti pade v oči to, kar si morda iskal, pa tudi vse tisto, česar nisi, potem pa se podaš v prav tako - če ne še bolj -prostrano skladišče, kjer v enem ali več kosih nabereš skupaj, kar si videl lepega, plačaš ter glede na velikost reči odneseš ali odpelješ domov, kjer izbrano in plačano potegneš iz škatle v kateri so poleg vseh sestavnih delov še jasna in natančna navodila, nato pa – sledeč navodilom – zložiš, privijačiš in zbiješ skupaj, kar je v trgovini izgledalo izjemno lepo, v tvojem stanovanju pa ne več tako zelo, ter sedeš na novi stol ali ležeš na novo posteljo ali se skriješ v novo omaro … odvisno pač od tega, kaj ti je padlo v oči ali po čem so se ti pocedile sline ali je reklo srce, da brez tega tvoj dom pač ne bo popoln. Zdaj pa je. Popoln. Nikakor ne mislim delati reklame, a poleg cenovne ugodnosti, so za priljubljenost dotične pohištvene tovarne svoje brez dvoma prispevala – navodila! Slediš navodilom … in kar je še pred nekaj minutami bilo zgolj nekaj nenavadno oblikovanih kosov lesa, je zdaj stol! Ali postelja! Ali omara! Odvisno pač od tega, kaj si hotel in kaj ti je med ogledom padlo v oči! In k temu si bistveno pripomogel ti sam s svojim trudom: sestavil si stol! Ali posteljo. Ali omaro … saj zdaj že veste. Tako se mi zdi, da mnogi ljudje hodijo v cerkev – in seveda tudi v Cerkev – kot v to znamenito pohištveno trgovino: Vzamem to kar trenutno potrebujem, kar mi je všeč, kar je morda celo modno, predvsem pa kar mi ustreza in se prilega in poda mojemu domu/življenju. Za to sem pripravljen plačati določeno ceno, ostalo prezrem in pustim drugim. Svojo vero želim prejeti/živeti v lični embalaži s priloženimi jasnimi in natančnimi navodili, kaj se sme in kaj ne, do kam se sme in kaj se mora. Kako drugače razumeti vprašanje, ki ga Jezusu zastavi učitelj postave in ga za njim že dva tisoč let ponavljamo vsi po vrsti: Kaj naj torej storim, da dosežem večno življenje? (Lk 10, 25) Radi bi jasna in natančna navodila za življenje, tako zemeljsko - »Pijte to vsak dan, pa boste shujšali! Jejte to enkrat na teden, pa vas nikoli ne bo bolela glava! Šest počepov na dan, pa boste dočakali osemdeset let!« - kot tudi presežno: »Kaj naj storim, kaj naj izmolim, kaj naj darujem? Pa ne morem storiti prav nič, da bi prišel v nebesa. Ga ni počepa, ne jedi ne pijače, ni trika, ki bi me »vnebovzel«! Lahko le sprejmem, kar Jezus ponuja in prinaša: božje življenje! In Jezus pravi: »Ljubi! Ljubi Boga in bližnjega, kakor samega sebe. In še bolj!«

Gostja oddaje odprto za srečanja je Elena Cerkvenič, Slovenka v Trstu, diplomirana jezikoslovka in profesorica nemškega jezika, pobudnica številnih dogodkov za širjenje slovenskega jezika in kulture v Italiji ter izredno dejavna v krogih ljudi, ki živijo ali so doživeli izkušnjo, podobno njeni. V začetku 90. let prejšnjega stoletja se je soočila s težko diagnozo: shizofrenija. Svojemu življenju je morala zgraditi nove temelje. Letos je izšla njena knjiga s spomini "Sem shizofrena in ljubim svojo norost". V njej podrobno in zelo čutno opisuje doživljanje svoje bolezni. Preplete ga s srečanji, ki so jo opogumila, razmišlja o družbenem položaju oseb s težavami v duševnem zdravju in o svobodi, ki jo je njej in drugim dal tržaški psihiater - revolucionar Franco Basaglia.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba: https://www.t-2.net/paketi ----------------------------------------------------------- Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

Pred nami je oddaja Primorski kraji in ljudje, ki jo je tokrat pripravila Eva Furlan. Svojo napoved začenja z vprašanjem, kako v nekaj minutah zaobjeti človeka, ko pa so močan sogovornik tudi njegova dela? Andrej Perko, ki že nekaj let živi in ustvarja v Vipavskem Križu, je eden vidnejših fotografov na Slovenskem. Kot pravi, umetnost ne more rešiti sveta, lahko nas samo ozavešča, pa še to le tiste, ki zavest premorejo.

To je del 202! Gost pa ni iz 202 ampak iz enke … tiste tadruge enke. Svojo trilogijo gostovanja zaključuje en in edini Denis Avdić, ki je tokrat na vrsti da postavi vprašanje in sicer: “Kdo ali kaj je Jetrva in zaova?!?!?!?” … Klikneš, poslušaš, izveš! Ti je podkast všeč? Lahko ga podpreš tukaj

Dr. Teja Zorko je najprej velika ljubiteljica knjig, direktorica Mestne knjižnice Ljubljana, ki je že več kot trideset let zaposlena v knjižnici. Svojo poklicno pot je kot diplomantka primerjalne književnosti začela v manjši knjižnici, zdaj pa že drugi mandat vodi največjo splošno knjižnico v državi. Zakaj brati, kaj vse brati, kako branje plemeniti duha, nas popelje v svet nepoznanega in dobesedno v svet, ter še marsikaj, smo jo vprašali v sproščenem pogovoru ob prazniku prve tiskane knjige v slovenskem jeziku.

Svojo slepoto je vzel kot neprijetno dejstvo, ki se ga ne da spremeniti in ga več ne obremenjuje. Sploh ni tako težko biti slep, pravi, kot mu je težko prenašati čudne odzive polnočutnih ljudi do slepih in slabovidnih. Sebastjan Kamenik je predsednik Društva za pravice invalidov, podpredsednik Združenja prijateljev slepih Slovenije, velik zagovornik brajeve pisave, urednikuje in se novinarsko udejstvuje pri zvočnem časopisu Obzorje, bil je radijski voditelj, je pa tudi pesnik, humorist in pisec besedil. Sebastjan Kamenik bo pred jutrišnjim mednarodnim dnem bele palice v oddaji Med štirimi stenami pripovedoval o svojem življenju, težavah slepih in slabovidnih ljudi v vsakdanjem življenju ter o predsodkih in stereotipih o slepoti. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.

Ema Bajc je bila po uspešno opravljeni avdiciji januarja 2024 sprejeta med akademike Nemške komorne filharmonije Bremen, sicer pa je za njo kljub mladosti že bogata kariera. Kako jo je oblikovala in kakšno glasbo rada izvaja? Pravi, da vidi v sodobni glasbi večji manevrski prostor za interpretacije, sama rada nastopa v manjših zasedbah, redno pa se udeležuje tudi koncertov ali opernih predstav. Svojo glasbeno pot je začela v Ljubljani, občinstvu pa se je prvič predstavila pri trinajstih kot solistka s Slovenskim komornim filharmoničnim orkestrom. Po končani srednji glasbeni šoli v Ljubljani pod mentorstvom prof. Nataše Paklar je svoje izobraževanje nadaljevala na dodiplomskem študiju v Nemčiji pod mentorstvom prof. Dejana Gavrića in podiplomskem študiju na Conservatorium van Amsterdam pod mentorstvom prof. Kersten McCalla. Nastopala je v širokem spektru mladinskih in profesionalnih orkestrov, je stalna substitutka v Kraljevem orkestru Concertgebouw, Kraljevem komornem orkestru Concertgebouw ter orkestru severne Nizozemske (Noord Nederlands Orkest), bila je tudi članica Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja in Evropskega mladinskega orkestra. Bila je članica Bremenske filharmonije in tam igrala pod vodstvom dirgenta Marka Letonje, zdaj pa torej sodeluje s komornim orkestrom iz Bremna. Luciano Berio: Sekvenca za solo flavto Franz Schubert: Introdukcija, tema in variacije na temo Suhe rože D 802 (klavir Masahiro Masumi) Rama Kumaran: Scherzo for 4Flutes – Glimmering, Canal City Flute kvartet (Rama Kumaran, Ema Bajc, Mirna Ackers in Alex Tkaboca)

V kulturi smeti in »odmetavanja« živimo, pravi papež Frančišek. Kar se pokvari in odrabi, zavržemo, navadili smo se na to. Problem je, da tako ni samo s plastiko in aparati, tudi človek je postal smet, tudi njega radi kar odvržemo, kot kamen, kadar se pokvari ali kadar ni več v skladu z našimi željami in pričakovanji. Ne potrebujemo več ljudi, ki so nas razočarali: izpljunemo jih kot odrabljeno žvečilko. Kruto, kajne? Veliko ljudi zato izgori. Treba je namreč biti popoln, vedno, da ti ljudje nikdar ne nehajo ploskati. Kajti ko bodo nehali, bodo proti nam poleteli kamni … S človeškimi napakami tako nimamo kaj početi. Kot da ne vemo, da so nas prav one oblikovale v boljše ljudi, porazi, grehi so nas naučili, kaj je bolečina, kaj je prav in kaj narobe. Napake so korenine dobrih ljudi. Toda tak svet smo si naredili, svet kamnov, ki se ne morejo spremeniti, svet stvari in ljudi za enkratno uporabo. Takšni so, takšni bodo. Radi jo imamo, to kamnito dokončnost, na njej gradimo svojo samozavest. Ko nekoga obsodimo, odvržemo, se počutimo bolje. Nekdo je slabši od nas, kar pomeni, da sem jaz »v redu«. Svojo dobro podobo smo zgradili ne na svoji lepoti, temveč na iskanju grdega v drugih. Bog je drugačen. Kakor kipar je, ki mesi glino. Če se zvije, če krene v napačno smer ali če se popolnoma spridi, je ne uniči. Poravna in mesi naprej. Tistega, kar je Bog ustvaril, nikdar ne zavrže in kupi novega, ampak počasi popravlja: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,11), tako pravi. Ljudje smo iz zemlje, ne iz kamna, slabotni smo kakor prah, a rodovitni kot prst. Nismo trdi kakor kamen, v nas ni nič dokončnega, mehki smo kot glina, vse se še lahko spremeni. Potrebujemo čas in potrebujemo priložnost za pomlad. Novo in novo priložnost. Bog to ve. Zato vedno znova »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim«. (Mt 5,45) Ne naveliča se. Ker smo vsi rodovitni, prav vsi.

Slovenske krave hudomušno kraljujejo na slikah, grafikah, fotografijah in v skulpturah akademska slikarka Lara Ješe, ki je to žival izbrala za izpoved svoje družinske zgodbe. Postopoma jo je namreč začutila kot izraz povezave s svojimi koreninami. Svojo dvanajstletno produkcijo zdaj predstavlja v Škofjeloškem Sokolskem domu. V Vodnikovi domačiji Center pa so predstavili ekskluzivno mapo tridesetih reprodukcij slovenskih knjižnih ilustracij, ki je pri Mladinski knjigi izšla v omejeni seriji tristotih izvodov.

Klarinetistka Ana Krapež je 18. oktobra 2023 zaigrala v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma, in sicer kot del cikla Mladi mladim Glasbene mladine ljubljanske. Svojo glasbeno pot je začela na Glasbeni šoli Vinka Vodopivca Ajdovščina pri Aleksandru Miklavcu, nato pa je šolanje nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana v razredu Andreja Zupana, in sicer je v času koncerta obiskovala četrti letnik ter pod njegovim vodstvom tudi maturirala. Za svoje umetniško udejstvovanje je prejela Škerjančevo nagrado konservatorija. Ob spremljavi Stanislava Krutilova je Ana Krapež izvedla dela Spomin na pomlad Blaža Pirnata, Fantazijo za klarinet in klavir v F-duru Philippa Gauberta in Sonato za klarinet in klavir Francisa Poulenca.

Denis je leta 2006 diplomiral iz ruščine in sociologije kulture (Univerza v Ljubljani) ter vzporedno iz mednarodnih odnosov ter za svojo diplomsko nalogo prejel Prešernovo nagrado za najboljšo diplomsko nalogo. Študij je nadaljeval na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru, kjer je leta 2009 magistriral iz mednarodne poslovne ekonomije. Na Fakulteti za družbene vede je leta 2013 doktoriral s področja energetske diplomacije Ruske federacije. Svojo doktorsko dizertacijo je preoblikoval in jo pri založbi Umco izdal v samostojni monografiji. Leta 2018 je zaključil še študij MBA na IEDC – Poslovni šoli Bled.   Poslovno pot je začel pri Prvi osebni zavarovalnici kot namestnik direktorja v hčerinski družbi v Kijevu. Leta 2008 je prevzel vodenje prodaje na trgih Vzhodne Evrope za družbo Telargo. Med leti 2010 in 2014 je deloval kot ekonomski svetovalec na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Moskvi. Po vrnitvi iz Rusije je kariero nadaljeval na vodilnih položajih v Skupini SIJ, kjer je bil do leta 2017. Najprej kot izvršni direktor za korporativno komuniciranje in nato kot glavni izvršni direktor in član uprave.   Denis je soustanovitelj podjetja DTRANSFORMA, ki svetuje organizacijam, kako se osredotočiti na razvoj odprte digitalne kulture z učinkovito komunikacijo po novih kanalih. Od leta 2018 je v podjetju Stratkom kot direktor za poslovni razvoj skrbel za preoblikovanje komunikacije in odnosov z javnostmi z novimi poslovnimi modeli, digitalnimi orodji in kanali. V letih 2019-2022 je bil direktor, soustanovitelj in partner v komunikacijski družbi Herman & partnerji.   Bil je tudi član nadzornega sveta Perutnine Ptuj (2016-2017) in SIJ d. d. (2014-2016). Že šest let je član Poslovno-marketinškega sveta Olimpijskega komiteja Slovenije in od leta 2019 tudi podpredsednik Plavalne zveze Slovenije. Kasneje pa bil soustanovitelj in direktor integrirane komunikacijske agencije Herman & partnerji (2019-2022). Ima izkušnje iz vodenja kompleksnih strateških komunikacijskih projektov, delovanja nadzornih svetov, je redni kolumnist, mentor in predavatelj.   Kot kolumnist in komentator uporablja širino – znanj, izkušenj in zornih kotov – kot orodje. Nekdanji plavalec, ki se je prelevil v rekreativnega maratonca in triatlonca. Ponosni mož in oče. Strastni popotnik, ki poskuša številne interese združevati v smiselno celoto. In o tem tudi kaj napisati.   Naj quote: »Speak last, act first«. Naj knjiga: Mojster in Margareta, Bulgakov Naj serija: Seinfeld Hobiji: tek, triatlon, potovanja, branje, pisanje Najljubša hrana: steak Najljubši podjetnik: Yvon Chouinard, ustanovitelj Patagonia Naj app: Google maps Zaključni nauki: ·       Vedoželjnost je mati napredka. ·       Ni pomembno samo teči, ampak tudi, v katero smer. ·       Vedi kdaj bolje odnehat. Včasih je potrebnih 2 koraka nazaj, da lahko nato narediš 5 korakov naprej.

Jolanda Ravnikar je prostovoljka na onkološkem inštitutu v Ljubljani in organizatorka dobrodelnih koncertov. Leta 2017 je za izjemno prostovoljsko delo na področju socialne dejavnosti prejela priznanje Republike Slovenije za prostovoljstvo za leto 2016. Pravi, da ji je življenje dalo drugačna znanja. Že kot otrok se je morala spoprijeti z boleznijo, bolečino in izgubo svojih najbližjih. Svojo bolečino pa je spremenila v pomoč za vse druge, ki jih je na tej svoji poti srečala, saj pomaga najšibkejšim, da jim bo v njihovi bitki vsaj za malo laže. Z gostjo oddaje Med štirimi stenami Jolando Ravnikar se bo o njenem življenju in poslanstvu pogovarjala Petra Medved.

Matej Praček je strasten zbiratelj in poznavalec mineralov in kristalov. Prav želja po raziskovanju narave in njenih skrivnosti ga je popeljala v ta svet. Skozi leta je izoblikoval globoko razumevanje mineraloških procesov in edinstvenih lastnosti kristalov. Išče in zbira redke in posebne primerke z vsega sveta, od barvitih ametistov do eksotičnih turmalinov. Poleg zbiranja se Matej ukvarja tudi z raziskovanjem energetskih lastnosti kristalov. Zanj so minerali več kot le estetski predmeti – so orodja za duhovno rast in dobro počutje. Prepričan je, da lahko pravilno izbrani kristali pomagajo pri uravnovešanju energije, izboljšanju koncentracije in prinašanju notranjega miru. Z njim se je v svet naravnih lepot, ki jih ponuja naša Zemlja, odpravil Boštjan Simčič.

Januarja letos je umrla ugledna nemška pesnica, pisateljica, prevajalka, literarna kritičarka in esejistka ter Büchnerjeva nagrajenka – Elke Erb. V slovenščini imamo njeno knjigo pesmi Bezeg v taktu oblakov, ki jih je prevedel Brane Čop. Elke Erb se je rodila leta 1938 v Scherbachu v Severnem Porenju - Vestfaliji. Leta 1974 se je kot prevajalka iz ruščine predstavila s prevodom Marine Cvetajeve, v njenem prevajalskem opusu pa najdemo še Aleksandra Puškina, Aleksandra Bloka, Sergeja Jesenina, Borisa Pasternaka, Ano Ahmatovo in Olgo Martinovo. Svojo prvo pesniško zbirko Izvedensko mnenje je objavila leta 1975, leto pozneje ji je sledila zbirka Nekdo vpije: nikar!, leta 1978 je izšlo Omejeno potrpljenje, leta 1982 pa Tolažba. Za knjigo Kostanjev drevored je leta 1998 prejela nagrado Petra Huchla, prejela pa je še več drugih nagrad. Pred natanko desetimi leti je bila Elke Erb gostja festivala Dnevi poezije in vina; takrat se je z njo pogovarjala Urška P. Černe in zvočni zapis tudi prevedla. Brali sta Alenka Resman Langus in Barbara Zupan, oddajo sta posnela Mirta Berlan in Marko Krebs.

Sprehodimo se skozi glasbeno zgodovino skupine, ki ji na avstrijskem Koroškem ni para. Bališ so si nadeli po imetju, ki so ga hlapci in dekle prenašali od delodajalca do delodajalca. Ni bilo veliko, toda s sabo so nosili tudi pesniško in glasbeno nadarjenost in s to tradicijo nadaljuje rock skupina Bališ, ponosna na besedila v obirskem narečju. Svojo prvo vajo je skupina imela 1. aprila 2000 in prihodnje leto na ta dan, četrt stoletja pozneje, načrtujejo tudi izdajo novega albuma. Konec junija ga je napovedala s singlom Rock me Amadeus. Kako se je skozi leta razvijala in spreminjala skupina Bališ? Prisluhnite!

Koroški trienale je izjemno zanimiv razstavni projekt, ki so ga tokrat naslovili Dotik konice prstov in je na ogled v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu Vabimo vas tudi v galerijo Kresija, kjer razstavlja Arjan Pregl. Svojo razstavo je naslovil Slikarske samosabotaže.

Slovenski odbojkarji so na zaključnem turnirju Lige narodov klonili proti Japonski. Svojo prvo kolajno v svetovni konkurenci bodo tako lovili na tekmi za tretje mesto, kjer jih popoldne čakajo domačini Poljaki. Druge teme: - Na predčasnih volitvah v Franciji najbolje kaže skrajni desnici - V Gazi novi siloviti spopadi, v Izraelu medtem protesti - V Celju sklenili osrednjo prireditev slovenskega zdomstva in zamejstva

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba T2 aplikacija za smart TV: https://www.t-2.net/aplikacija-t-2-tv-za-smart-tv ----------------------------------------------------------- SOS izdelki: AKCIJA 50% OFF (ob nakupu katerega koli izdelka/ov iz linije SOS prejmete 50% popust). KODA: FEJMICISOS50 Poor Dog Charlie izdelki: AKCIJA 1+1 GRATIS (ob nakupu 1 izdelka iz linije Poor Dog Charlie kapljic oziroma CannaPad roll-on, prejmete drug enak izdelek brezplačno). KODA: FEJMICIPDC1+1Dr Kent aktivne kreme: AKCIJA 50% OFF (ob nakupu katerega koli izdelka/ov iz linije Dr Kent prejmete 50% popust). KODA: FEJMICIKENT50Mikka obrazna nega: AKCIJA 50% OFF (ob nakupu katerega koli izdelka/ov iz linije Mikka prejmete 50% popust). KODA: FEJMICIMIKKA50Sleep kapljice & CBN kapljice: AKCIJA 1+1 GRATIS (ob nakupu Sleep kapljic oziroma CBN kapljic prejmete drug enak izdelek brezplačno). KODA: FEJMICISLEEP1+1PharmaHemp CBD kapljice in paste: AKCIJA 1+1 GRATIS (ob nakupu 1 izdelka iz linije CBD kapljic in past prejmete drug enak izdelek brezplačno). KODA: FEJMICIPH1+1Akcija velja za nakupe na spletni strani https://pharma-hemp.com/ do 31.8.2024. ----------------------------------------------------------- Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

Waiter, bring cold drink, starts to be hot here! Velika zahvala vsem, ki ste si utrgali nekaj dragocenih ur vašega časa, da ste nas pospremili v živo na strehi Aleje v Ljubljani. Imate tega psa v sebi! Epizoda, ki rangira zelo visoko na lestvici naših naj edicij, je postregla s salvami smeha. Tokrat smo Luksa […]

Letošnji prejemnik nagrade tantadruj za življenjsko delo je lektor, prevajalec in dramatik Srečko Fišer. Nagrade tantadruj podeljujejo tri primorska gledališča. Srečko Fišer že več kot štiri desetletja sooblikuje podobo gledališča kot lektor, prevajalec in avtor dramskih besedil. Največ je ustvarjal v novogoriškem gledališču, v vseh slovenskih gledališčih pa igrajo njegove odlične prevode tako sodobnih kot klasičnih iger iz italijanskega, angleškega in francoskega jezika. Prevajal je Tassa, Shakespeara, Michelangela in Petrarco. Vrsto dramskih del je napisal tudi sam – za Medtem po motivih romana Prima Levija je prejel Smoletovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Kot so še zapisali v utemeljitvi tantadruja: ustvarjanje Srečka Fišerja je odlično tako na polju literature kot gledališča, pomenljivo intenzivno pa na njunem stičišču. Vabimo vas, da prisluhnete nekoliko skrajšanemu pogovoru, ki ga je leta 2021 s Srečkom Fišerjem za oddajo Oder posnel Rok Bozovičar. Fotografija: SNG Nova Gorica / Peter Uhan

Letošnji prejemnik nagrade tantadruj za življenjsko delo je lektor, prevajalec in dramatik Srečko Fišer. Nagrade tantadruj podeljujejo tri primorska gledališča. Srečko Fišer že več kot štiri desetletja sooblikuje podobo gledališča kot lektor, prevajalec in avtor dramskih besedil. Največ je ustvarjal v novogoriškem gledališču, v vseh slovenskih gledališčih pa igrajo njegove odlične prevode tako sodobnih kot klasičnih iger iz italijanskega, angleškega in francoskega jezika. Prevajal je Tassa, Shakespeara, Michelangela in Petrarco. Vrsto dramskih del je napisal tudi sam – za Medtem po motivih romana Prima Levija je prejel Smoletovo nagrado za najboljše dramsko besedilo. Kot so še zapisali v utemeljitvi tantadruja: ustvarjanje Srečka Fišerja je odlično tako na polju literature kot gledališča, pomenljivo intenzivno pa na njunem stičišču. Vabimo vas, da prisluhnete nekoliko skrajšanemu pogovoru, ki ga je leta 2021 s Srečkom Fišerjem za oddajo Oder posnel Rok Bozovičar.

Lahko bi šli zelo daleč v zgodovino, vse do svetopisemskih časov, pa celo do Kubrickove Odiseje v vesolju in prizora z monolitom in primati ter ubijalsko kostjo, ki se nenadoma začne vrteti v nasprotno smer. Ko umetna inteligenca na vesoljski ladji sporoči okvaro, ki je ni, se astronavta odločita, da bosta računalnik izklopila, a se računalnik odloči, da bo on raje izklopil njiju. Morda pa se tudi Kubrick nekoč vrne kot hologram. S pomočjo holografske projekcije se bo na turnejo ponovno podal Elvis. 46 let po svoji smrti, v katero nekateri nikoli niti niso verjeli. Hologram, s katerim se bo poročila španska umetnica, pa je bodoči nevesti dejal, da mu pogosto gre na živce. A obstajajo še bolj absurdne reči. V novo leto so nekdanje delavke tovarne Mura vstopile bogatejše, saj so po 14 letih končno dobile odpravnino. Delavke so torej končno poplačane, ne z denarjem, ampak z dokončnim skrajnim cinizmom. In potem nekateri ljudje mislijo, da se sistem norčuje iz njih. Le zakaj?!

Svojci oseb z demenco doživljajo velike obremenitve. Ker bolezen napreduje in traja več let ali celo desetletje, osebe z demenco postanejo popolnoma odvisne od drugih in potrebujejo 24-urno pomoč. Kakšna pomoč in podpora je na voljo svojcem? Gostja je predsednica Združenja Spominčica Alzheimer Slovenija Štefanija Lukič Zlobec.

Matej Mohorič je zmagovalec zaključne etape kolesarske dirke po Sloveniji s ciljem v Novem mestu. Svojo sploh prvo etapno zmago na dirki po Sloveniji je posvetil ta teden tragično preminulemu ekipnemu kolegu in prijatelju Ginu Mäderju. Skupno zmago je osvojil Italijan Filippo Zana V oddaji tudi: - Ameriški zunanji minister Blinken na Kitajskem gladi napete odnose med velesilama. - V Stični ta konec tedna zbrani pevski zbori iz Slovenije in soseščine. - Prihaja prvi letošnji vročinski val, a suša za zdaj ne grozi.

"Kljub drugačnemu prepričanju finance danes niso največji problem slovenskega zdravstva," pravi ekonomistka Petra Došenović Bonča. "Res pa žal ne živimo v nebesih." Neverjeten, a resničen, je podatek, da prebivalke in prebivalci Slovenije že zdaj direktno iz svojega žepa – tako rekoč iz svoje denarnice za zdravstvo vsako leto plačamo kar pol milijarde evrov. Tej vrtoglavi vsoti moramo prišteti še štiri milijarde in pol iz obveznega ter dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. To pomeni, da za delovanje zdravstvenega sistema, in to brez investicij, letno namenimo kar pet milijard evrov. »Kljub drugačnemu prepričanju finance trenutno niso največji problem slovenskega zdravstva,« pravi ekonomistka Petra Došenović Bonča, strokovnjakinja na področju ekonomike javnega sektorja in zdravstva. Izpostavlja nevarnost razrasta vzporednega, pogovorno rečemo kar zasebnega zdravstva, počasno uvajanje sprememb v javnem zdravstvu in tudi počasno definiranje košarice, ki jo zagotavlja obvezno zavarovanje. »Res pa žal ne živimo v nebesih,« dodaja. V tokratni Intelekti želimo osvetliti nekaj ekonomskih zakonitosti delovanja zdravstva. Z nami bodo prof. dr. Petra Došenović Bonča (Ekonomska fakulteta v Ljubljani) in novinar Matej Zwitter (Center za preiskovalno novinarstvo Oštro). Svojo izkušnjo z nizozemskim sistemom bo opisala Tina Batistuta, o avstrijskem zdravstvu bo poročal zdravnik Gorazd Kovač, o ameriškem pa naš dopisnik Andrej Stopar. K sodelovanju jih je povabil Iztok Konc. Foto: BoBo

Kaj skupnega imajo nemški filozof in radijski mislec Walter Benjamin ter hrvaška scenaristka Pavlica Bajsić Brazzoduro in njena hči? Brskanju med zvočnimi spomini v odmevu serije Frekvence X dodamo še zvočni sprehod nekje blizu francosko-španske meje. Izvedeli boste tudi, zakaj je katalonsko obmorsko mestece Portbou z le 1077 prebivalci pomemben del radijske zgodovine. *Prispevek je del projekta B-Air.   

V svetu okoli nas je pravi vrvež: na vseh mogočih zvočnih frekvencah, elektromagnetnih silnicah, barvnih spektrih, vibracijskih ritmih, kemičnih pošiljkah …   Zvoke raziskujemo tudi v okviru mednarodnega projekta B-Air. V 3. delu serije zvok ima svojo moč, Na babilonski stolp narave se tokrat povzpne Maja Ratej, ki skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem raziskuje, na kakšen način komunicira vse živo okoli nas. *Prispevek je del projekta B-Air. Sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.

Po navdihu projekta Večer zvokov finskega nacionalnega radia v dvodelni seriji raziskujemo zvočni spomin. V današnjem pretežno vizualnem svetu namreč pogosto pozabimo na moč, ki jo ima zvok pri prebujanju spominov, celo pri dementnih osebah. Pogled na spremembe zvočnih krajin bodo z nami delili ljudje, ki jim zvok pomeni veliko - od glasbenikov, ki zvočne posnetke s terena vključujejo v svoje kompozicije, do skrbnikov muzejskih zvočnih arhivov, v mešanico bomo dodali tudi nekaj spominov naših poslušalcev na zvoke, ki jih danes ni več mogoče slišati. Gosti 1. dela serije: Heikki Uimonen, filozof, etnomuzikolog in nekdanji profesor na glasbeni akademiji v Helsinkih Irena Marušič, kustosinja v Tehniškem muzeju Slovenije Mateja Fi, antropologinja, pedagoginja in pevka Boštjan Perovšek, glasbenik, skladatelj in oblikovalec zvočnih prostorov Adriana Barton, čelistka, novinarka in avtorica knjige Wired for Music Poslušalka Saša Cecić Erpič ter poslušalca Kristjan Rovšek in Andraž Vrhovec.  Zapiski Sounds of Changes   

Globalna vas se tokrat odpravlja v kraje, kjer ni bila še nikoli: obiskali bomo Guernsey, otok v Rokavskem prelivu ob obali Normandije, ki sicer leži ob francoski obali, a spada pod »britansko krono«. Tam živi somelje Lenart Černelič, ki je svoje izkušnje v visokem gostinstvu sicer več let zbiral v Londonu. Lenart izhaja iz vinorodnega okolja in tudi vinogradniške družine, zaradi česar je imel že v otroštvu veliko stika s pridelavo vina. Kot pravi, bi se takrat veliko raje igral s svojimi igračami kot pa denimo čistil sode. Svojo ljubezen do vina je nato razvil v Londonu, kjer se je v iskanju niše, skozi katero bi se profiliral kot uspešen manager, načrtno odločil za poklic someljeja. Ko sem prišel v London, sem pričakoval, da bom tudi tam začel na nekem visokem nivoju. Ampak sem kar hitro padel na realna tla in sem moral začeti s čiste nule. In to mi ni najbolj ustrezalo. Zato sem pa potem gledal te manegerje in sem jih na nek način analiziral, kaj jim manjka. Opazil sem, da je en trend, da so vsi zelo slabi z vinom. In sem se kar načrtno odločil, da se bom lotil vina, da bom čimprej zlezel na nek vrh. Lenart Černelič