Podcasts about svojo

Bronja Žakelj je s svojim avtobiografskim romanom Belo se pere na devetdeset segla v srce številnim bralkam in bralcem. S kresnikom nagrajeni literarni prvenec, ki je obenem najbolje prodajana knjiga založbe Beletrina, je doživel tudi filmsko upodobitev. Po svetovni premieri v Sarajevu film Belo se pere na devetdeset prihaja pred domače gledalke in gledalce. Svojo življenjsko zgodbo, ki jo je Bronja Žakelj opisala v prvencu Belo se pere na devetdeset, je povedala v oddaji Med štirimi stenami novembra 2018. 

Na praznik vseh svetih, ko se spominjamo svetlih zgledov vere, smo gostili kliničnega psihologa in frančiškana p. dr. Christiana Gostečnika. V pogovoru smo združili razmislek o svetosti, minljivosti, smrti in žalovanju. Kaj pomeni biti svet v sodobnem svetu? Kako se soočamo z izgubo bližnjih? Kako vera in psihologija skupaj osvetljujeta pot skozi bolečino? Svojo zgodbo ali vprašanje za p. Christiana lahko pošljete na elektronski naslov: za.zivljenje@ognjisce.si

Še pred ogledom razstave Ohlajanje v Galeriji Ravne bi se za vzdušje obiskovalec lahko odpravil nedaleč stran v novo odprti muzej Stara železarna na Ravnah na Koroškem. V teh krajih ima jeklarstvo več kot 400 let zgodovine, ki se na neki način zgosti v temačnem prostoru, polnem velikanskih hidravličnih strojev in trpkega vonja po prekajenem. V njem zdaj vse miruje, v pravem pogonu pa je sosednja proizvodnja. ''Velike in mračne proizvodne hale delujejo na obiskovalca nadrealistično in navdihujoče. Ostri kontrasti svetlobe in teme poudarjajo fotogeničnost industrijskih interierjev, ki spominjajo na prezrte periferne vedute,'' je zapisal kustos Jernej Kožar ob risbah in slikah akademskega slikarja Miha Štruklja, ki je za svoj motiv tokrat izbral SIJ Metal Ravne. Foto: Žiga Bratoš

»Živeti je treba vsak dan posebej. Nikoli ne veš, kateri je zadnji.« Tako pravi Nina Milič, ki je pri 39 letih zbolela za rakom dojke. Ob besedi rak vsak najprej pomisli na smrt – tudi Nina je. Toda z boleznijo se je uspešno spopadla in s svojo izkušnjo navdihuje druge. Po končanem zdravljenju ji je novo moč dal šport, predvsem tek. Svojo zgodbo o pogumu in upanju, o skupini za hojo in tek pri združenju Europa Donna ter o najintimnejših trenutkih zdravljenja je delila v oddaji Med štirimi stenami na Prvem.

Obrambni izdatki nikakor nočejo z jedilnika, kar pomeni, da še kako vplivajo nanj. Zato o Parlamentarni skupščini Nata, ki jo je gostila Ljubljana. Podrobnosti, tudi ustreznejša poročanja o dogodku, najdete v običajnih medijih, kot analitična avantgarda pa se spoprimimo z eno samo mislijo generalnega sekretarja. Takole je sporočil članicam in njihovim državljanom: "3,5 odstotka BDP potrebujemo, da bomo ohranili Atlantik, Arktiko, Evropo in ZDA varne." Takole je rekel – in kdo smo mi, da bi dvomili o njegovih besedah. Ali namenih, če smo že pri tem. Ampak samo zaradi informativne vloge nacionalnega medija razčistimo nekaj dilem … Da ohranimo omenjene pokrajine varne, pomeni, da jih obranimo pred sovražnikom. Sovražnik, tako generalni sekretar, ima očitno velike apetite po Atlantiku, Arktiki, Evropi in ZDA. Za varnost teh področij, območij in držav bo šel naš denar. Slovenci nismo naivni, predvsem pa ne brezglavo razsipni, da ne bi poskusili nekaj prišparati … Pod dva odstotka, kot dajemo zdaj, se zdi sprejemljivo, tako da moramo samo nekoliko oklestiti pri treh ali štirih postavkah, pa spustimo odstotke do današnje vrednosti. Šparovnost je lepa čednost in na prvi pogled se zdi, da bi najlažje prišparali pri Arktiki. Pustimo vnemar, da pri pešajočem javnem šolstvu zadnje generacije volivcev ne ločijo več natančno med Arktiko in Antarktiko – po podobni analogiji, kot se mešata Iran in Irak. In bi se verjetno Slovenija in Slovaška, če po naključju ne bi živeli v eni od obeh. Kakorkoli. Arktika se zdi zelo zelo oddaljena, ampak kot članica Nata smo zavezani braniti vse, kar brani Nato. Zdaj: morski levi, tjulnji in nekaj Eskimov se zdijo za slovenski braniteljski potencial precej abstraktna zadeva, ampak glede prihrankov se moramo vprašati, kdo je na Arktiki resnični sovražnik. Če vprašaš tam gori, koga se resnično ves čas in najbolj bojijo, ti bodo vsi odgovorili – se pravi tjulnji, polarne lisice, arktični zajci in Eskimi – da severnega medveda. Severni medved je največji plenilec na Arktiki in če Rutte misli z ohranjanjem arktične varnosti na Ruse in njihove apetite, se moti. Vsako živo bitje na daljnem severu se enega polarnega medveda boji bolj, kot se boji stotih Rusov. Če smo že pri tem … Sicer ne vemo zagotovo, ampak rajtamo, da se tudi Rusi sami bojijo polarnih medvedov. Za ohranitev Arktike varne bi se morali slovenski obrambni strokovnjaki, pa vojska, si mislimo, odpraviti na jago severnih medvedov. Kar pa se zdi problematično, ker ne zmoremo upleniti niti domačih rjavih, ki po Rakitni strašijo prebivalce; če pa jih že dobimo pred cevi, se oglasi kakšna civilna iniciativa. Se pravi, da moramo nemudoma pojasniti gospodu generalnemu sekretarju, da smo Slovenci za varovanje Arktike čisto neprimerni in da bi vsled tega prispevali le tri odstotke BDP. Svojo polovico odstotka odstopimo nekomu, ki ima z mrazom in ledom večje veselje. Dancem, recimo. Potem gremo naprej. Tu so Američani. Se pravi, da se moramo s tremi odstotki potruditi, da bodo ostali varni tudi Američani. V tej državi je situacija še bolj zapletena, kot je to na skrajnem severu. Kot vemo, so največji sovražniki Američanov in njihove varnosti Američani sami. Američani imajo s pobijanjem Američanov veliko veselje in letne številke mrtvih gredo v tisoče. Slovenci pa, kot veleva dobra vzgoja, se v prepire drugih ne vtikamo radi. Vsaj ne z odstotki. Pa še nekaj je. Z Melanijo, ki je kljub posavski provenienci mentalno očitno najbolj stabilen del družine Trump, za varnost Amerike naredimo več kot nekatere druge članice Nata. Tako nam lahko na račun Amerike Rutte ponovno zmanjša prispevek za pol odstotka. In smo že na 2,5. Atlantik bomo branili z vsemi silami. Slovenci radi hodimo na morje. Država bo prispevala vsa plovila, ki so ji na razpolago. Policija policijski čoln, vojska vojaško ladjo, Narodni muzej pa koliščarski deblak. Namesto po jadranskih obalah se bomo razmestili po atlantskih in namesto "Večeras je naša fešta" prepevali "Jutri gremo v napad!" Vse ostalo bo ostalo enako. Tako pridemo do Evrope in njene varnosti. Ki jo je treba ohraniti z vsem, kar imamo. Parlamentarna skupščina Nata je bila v Ljubljani o tem jasna. Evropo bomo branili z orožjem in z obrambnimi izdatki. O tem ni dvoma. Kot kaže, jo branimo in jo bomo branili pred Rusi. Nekoliko manj je jasno, kako jo bomo obranili pred domačimi norci. Oziroma, če citiramo slavnega Rusa: "Glave nas bodo stali bedaki v lastnih vrstah."

Pred mnogimi leti so živali v gozdu živele v miru in slogi. Nekega nesrečnega dne pa je prišel v gozd človek s čudnim orodjem in ubil jelena. Naslednji dan ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Včeraj so v Šarm el Šejku v Egiptu podpisali deklaracijo, ki prinaša zavezo k spoštovanju miru. Navzoč je bil tudi palestinski predsednik, na vrhu pa nista bila zastopana niti palestinsko gibanje Hamas niti Izrael. V Gazo naj bi v okviru druge faze napotili začasne mednarodne stabilizacijske sile, ki bodo nadzorovale varnost. Hamas je izpustil zajete talce in Izrael zaprte Palestince. Mir za zdaj velja, vzpostavitev vsaj približno normalnega življenja pa bo dolgotrajni proces. Ali bodo Palestinci tudi dobili svojo državo?

Pred mnogimi leti so živali v gozdu živele v miru in slogi. Nekega nesrečnega dne pa je prišel v gozd človek s čudnim orodjem in ubil jelena. Naslednji dan ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

V sobotnem popoldnevu smo spoznali glavno urednico Mladinske knjige dr. Alenko Kepic Mohar. Še kot študentka slovenščine in primerjalne književnosti se je preizkusila v založništvu. Najprej pri založbi Vale Novak, nato pri Učilih in nazadnje pri Mladinski knjigi, kjer je najprej urejala učbenike za slovenščino, nato prevzela vodenje uredniške ekipe učbenikov, potem postala vodja Izobraževalnega založništva in nazadnje glavna urednica. Svojo kariero je obogatila tudi s pedagoško izkušnjo ter sodelovala v mednarodnem projektu E-READ o evoluciji branja v času digitalizacije. Leta 2020 je s temo vpliv družbenih razmer in sodobne tehnologije na uredniško delo doktorirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter o tem izdala monografijo Nevidna moč knjig: branje in učenje v digitalni dobi. Poleg pogovora o knjigah in branju, smo med drugim slišali tudi, kako doživlja zakonsko skupino Najina pot ter kaj ji pomeni, da sodeluje pri pripravi mladih na zakon.

V sobotnem popoldnevu smo spoznali glavno urednico Mladinske knjige dr. Alenko Kepic Mohar. Še kot študentka slovenščine in primerjalne književnosti se je preizkusila v založništvu. Najprej pri založbi Vale Novak, nato pri Učilih in nazadnje pri Mladinski knjigi, kjer je najprej urejala učbenike za slovenščino, nato prevzela vodenje uredniške ekipe učbenikov, potem postala vodja Izobraževalnega založništva in nazadnje glavna urednica. Svojo kariero je obogatila tudi s pedagoško izkušnjo ter sodelovala v mednarodnem projektu E-READ o evoluciji branja v času digitalizacije. Leta 2020 je s temo vpliv družbenih razmer in sodobne tehnologije na uredniško delo doktorirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter o tem izdala monografijo Nevidna moč knjig: branje in učenje v digitalni dobi. Poleg pogovora o knjigah in branju, smo med drugim slišali tudi, kako doživlja zakonsko skupino Najina pot ter kaj ji pomeni, da sodeluje pri pripravi mladih na zakon.

Ko uspemo začutiti in izraziti bolečino ter stisko, je čas, da vse to predamo Jezusu na križu. Le on v ranjena srca prinaša ozdravljenje, ki nas usposobi, da živimo kot svobodni in odrešeni ljudje. O tej izkušnji je spregovorila Lučka Pajk, ki živi s cerebralno paralizo.

Ko uspemo začutiti in izraziti bolečino ter stisko, je čas, da vse to predamo Jezusu na križu. Le on v ranjena srca prinaša ozdravljenje, ki nas usposobi, da živimo kot svobodni in odrešeni ljudje. O tej izkušnji je spregovorila Lučka Pajk, ki živi s cerebralno paralizo.

Lea Colner je profesorica razrednega pouka, ki že več kot petnajst let deluje na področju inovativnega poučevanja doma in v tujini. Diplomirala je na ljubljanski Pedagoški fakulteti in za diplomsko delo o pristopu Storyline prejela Prešernovo nagrado. Leta 2011 jo je pot zanesla na Švedsko, kjer je najprej delala kot vzgojiteljica, zelo hitro pa prestopila v učiteljske vrste in vodstvene strukture. Pet let je bila ravnateljica na mednarodni dvojezični šoli Vittra Rösjötorp International severno od Stockholma, ki je bila uvrščena med 100 najbolj navdihujočih šol na svetu za poučevanje o trajnostnem razvoju in sistematičnem vključevanju Agende 2030 v pouk in delovanje šole. Svojo karierno pot na severu je Lea sklenila z nominacijo za najboljšo ravnateljico na Švedskem ter kot prejemnica prestižne nagrade “Vodja leta” v kategoriji trajnostni razvoj. Ob začetku novega šolskega leta bo spregovorila o svoji poklicni poti ter o razlikah med slovenskimi in švedskimi šolami, o izzivih učiteljskega poklica ter o življenju na severu Evrope.

Gost oddaje Med štirimi stenami je Andrej Brečko iz Mihovice v bližini Šentjerneja na Dolenjskem, ki si je skupaj z ženo ustvaril družino in zasnoval ekološko posestvo v soseščini romskega naselja. Tam živi že 12 let, v zadnjih mesecih pa je bil večkrat žrtev sosedskega nasilja. Svojo zgodbo je Andrej Brečko povedal v oddaji Med štirimi stenami.

Mladi Martin je bil izredno napet in moral se je pogovoriti z nekom. Svojo življenjsko zgodbo je začel pripovedovati popolnoma tujemu človeku, ki ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Mladi Martin je bil izredno napet in moral se je pogovoriti z nekom. Svojo življenjsko zgodbo je začel pripovedovati popolnoma tujemu človeku, ki ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Po končani srednji ekonomski šoli se je pridružila očetu na jadranju okoli sveta. Poletela je v Avstralijo in začela avanturo, ki je vsega skupaj trajala dobrih dvanajst let. Toliko časa je živela na morju po vsem svetu. Svojo samostojno zgodbo je začela pisati na Karibih, veliko časa je preživela v Francoski Polineziji, nekje vmes spoznala partnerja, s katerim sta se zdaj v pričakovanju naraščaja ustalila v Franciji, v mestu Valence, približno uro vožnje južno od Lyona. Njuno življenje je večinoma teklo počasi, nikakor pa ne more pozabiti tistih preizkušenj, ko jo je bilo resnično strah. Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

V prihodnjih minutah bomo tekli po ulicah Tržiča. Seveda ne dobesedno, ampak nas bo tja popeljala gospa Ana Jerman, velika ljubiteljica teka. Nekdanja vzgojiteljica in potem ravnateljica tržiških vrtcev je ljubezen do športa z različnimi dejavnostmi približala že najmlajšim. Gibanju pa ostaja zvesta tudi v pokoju, z leti se ji je doma nabrala bogata zbirka priznanj, medalj in pokalov. Pred spomladanskim Tekom trojk je Ano Jerman v Bistrici pri Tržiču obiskala Lucija Fatur.

Matija Šinigoj je svojo kariero v podjetju Incom d.o.o pričel leta 2009, kjer je začel, kot sam rad poudaril z osnovami prejemanja in obdelovanja naročil. Pot je nadaljeval kot komercialist v izvozu, kjer je sodeloval pri odpiranju novih trgov in aktivno deloval na področju planiranja in celotne oskrbne verige. Leta 2013 je kot vodja prodaje začel vzpostavljati moderen oddelek prodaje, upravljal z največjimi kupci v in tudi izven EU ter skrbel za politiko asortimana v podjetju in tako usmerjal naložbe. Leta 2017 je prevzel odgovornost za vzpostavitev oddelkov marketinga in prodajne podpore in bil med glavnimi pobudniki ter prevzel odgovornost za (ponovno) aktivacijo in razvoj nove marketinške strategije na področju lastne blagovne znamke Leone in lansiranja nove znamke – AL!VE.  V 16-letnem delovanju na področju komercialno tržnih oddelkov so skupaj z ekipo uspeli podjetje z 8 milijonov evrov letne prodaje pripeljati na 154 milijonov (2024). Svojo poslovno kariero je začel že na domačem vinogradniško- sadjarski domačiji, kjer se je še kot študent ukvarjal s prodajo vina in pomagal pri domačih opravilih.  V času študija na Ekonomsko- poslovni fakulteti v Mariboru je v smeri podjetništvo opravljal prakso v manjšem podjetju MINI GO, kjer je predvsem spoznal delovanje malih družinskih podjetij. Naprej je leta 2007 svoje praktične izkušnje pridobival v Mesni industriji Primorske (MIP), kjer kot prodajni analitik študent pomagal v MIP Maloprodaja, nato pa se je preselil tudi pod okrilje krovne družbe kjer je spoznaval finančno analitiko.  Matija je predvsem družinski človek in rad čas preživlja v krogu družine. Z ženo Špelo imata dva sinova, v prostem času pa se sprošča v raznih športih. Privlači ga gastronomija in je tudi sommelier I. stopnje. Po izobrazbi je univerzitetni diplomirani ekonomist. Uspehi:·      V zadnjih 15letih so z ekipo dosegli, da je Incom Leone danes, eno izmed top 3 najbolj uspešnih živilskih podjetij v Sloveniji,·      Četrto največje živilsko podjetje v Sloveniji in največje v slovenski lasti,·      Matija je pri tem celotno kariero bojeval na »frontni« črti in kupce, partnerje prepričeval o sodelovanju, partnerstvu in uspešno izpeljeval prodajno-marketinške aktivnosti za mednarodni uspeh,·      Poslovnih poti nikoli ni manjkalo od skoraj vseh Evropskih trgov, do Vietnama, Avstralije, ZDA ,·      Poznavanje trga FMCG in retail sektorja na mednarodnem nivoju. Najljubši citat: You are, what you think Najljubša knjiga: zaenkrat Jordan B. Peterson: 12 pravil za življenjeNajljubša serija: Igra prestolov, Peaky BlindersHobiji: Kolesarjenje, Supanje, Smučanje, pa delo zunaj na različne načineNajljubša hrana: sem velik ljubitelj dobre hrane, tako, da jih imam ogromno najljubših. Če že izberem je to Špelina lazanja. Najljubši podjetnik: Nimam najljubšega, saj verjamem, da se lahko od vsakega nekaj naučim. V zadnjem letu bližje spoznavam Gregorja Kosija, ki ga cenim kot danes uspešnega podjetnika, vendar z izkušnjo delovanja kot vrhunskega managerja v zelo sistemski organizaciji. Gre za kombinacijo sistema in podjetniške prodornosti. Najljubša aplikacija: malo za šalo, malo za res BankaNet, Edavki, seveda pa v zadnjem času najbolj Chat GPTZaključni nauki:·      Pazite nase, edino sami lahko pazite nase. Iztrošeni ne koristite nobenemu, delajte in se borite, vendar pazite na ravnovesje,·      Previdno s »sekiranjem«, menim, da nam je Slovencem precej mar za zadeve, kar lahko povzroči veliko izzivov v glavi posameznika,·      Posel so predvsem odnosi in ključno je grajenje dobrih odnosov med sodelavci, partnerji. Uživajmo in uspehi bodo prišli.

Drugi poudarki: - Letališče Prečna neizkoriščen potencial za razvoj gospodarstva, turizma in izobraževanja, zato pobuda občine Straža za njegov razvoj. - Loška dolina bo morala nadgraditi osrednjo čistilno napravo v Starem trgu. Zdajšnja namreč ni več dovolj zmogljiva. - Tudi v Vuzenici je živ spomin na ujmo pred dvema letoma. Z doslej opravljeno sanacijo so zadovoljni, načrtov za prihodnost tej občini v Dravski dolini ne manjka. - Srečanj z medvedom je vse več tudi na Idrijsko-Cerkljanskem. Za prijavo srečanj z medvedom je od zdaj na voljo spletni MedvedoFON.

Če bi gospoda Jožeta Šivica vprašali, kateri material mu je še posebej ljub, bi verjetno brez pomisleka odgovoril les. Kot poklicni glasbenik je vse življenje igral violo, pozneje pa izdeloval lesene izdelke. Ljubljančan, ki zdaj živi v Rakitni, se je rodil očetu, poštnemu uradniku, in mami, ki je bila gospodinja. Zaradi bolezni je že zgodaj izgubil brata in sestro. Svojo glasbeno kariero na violi je začel v našem Simfoničnem orkestru, upokojitev pa dočakal v Slovenski filharmoniji. Vendar pa se je njegov prvi radijski nastop zgodil že veliko prej, kot boste izvedeli. V pogovoru konec lanskega leta, pogovarjala sta se z Lucijo Fatur, pa je Jože Šivic najprej nanizal nekaj otroških spominov iz časa druge svetovne vojne.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bere Lidija Hartman. Eden od načinov približevanja motivni izpovedi enega najžlahtnejših likovnih umetnikov prejšnjega stoletja, Vladimirja Makuca, je bil od nekdaj poetičnost. V desetletjih je intimna melodioznost v vseh oblikah njegovega likovnega ustvarjanja postala zaščitni znak minucioznega in na neki način sentimentalnega umetnika, ki ga je sprejela tako strokovna kot široka javnost. Ni presenetljivo, da so ob njegovih delih sočasno nastajale obsežnejše lirske izpovedi vidnih slovenskih poetov, kot so Ciril Zlobec, Tone Pavček in Ivo Svetina, ki so ob njegovih delih opevali Kras in slovensko primorje ter v verze prevajali svoj pogled na intimnost njegovih likovnih sporočil. Meje novega navdiha je Makuc zaslutil na prelomu tistega obdobja, ko je bil prvi zanosni melodični spev Krasu izpet in je zavestno prestopil v svet tehničnega izobilja, v sodobne, iz vedno novih tehnicističnih spoznanj skovane sanje. A nikoli, v nobenem trenutku ni kot interpret Krasa in mediteranskega duha pretrgal vezi s kraji, iz katerih je izhajal. Ob letošnji spominski razstavi z naslovom Želja po nebu v kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev je bila k sodelovanju povabljena pesnica Miljana Cunta. Ne zato, ker je bila lani dobitnica nagrade Prešernovega sklada, temveč predvsem kot njegova rojakinja. Naslov dvojezične knjige Pogovori z Vladimirjem Makucem / Conversazioni con Vladimir Makuc nedvoumno sporoča, da gre za pesničin dvogovor s slikarjevimi deli, pozorno branje pa razgrinja, da gre za projekcijo pesničinega doživljanja Makučevih umetnin, njenega intimnega poglabljanja vanje, a tudi za razmišljanje o mukah in radostih ustvarjanja v vseh umetniških zvrsteh. Svojo značilno likovno govorico, ki se je mojstrsko približevala otroški risbi, je Makuc organsko prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom. Kako je pesnica vodila pogovor z izjemnim likovnikom, ki je brezhibno obvladoval metier prisluškujoč pticam, zemlji in imaginarnemu domu svoje ustvarjalne domišljije, sporoča že v prvih stavkih uvoda. Šla je za umetnikovimi podobami, kot se človek spusti do kletnih prostorov, da bi videl, ali so morda povezani s kletnimi prostori sosednje hiše. Nato je obiskala kraje njegovega bivanja in delovanja, premišljevala o umetnikovi potrebi po samoti, vstopila v cerkvico na hribu, kjer je več let kopiral mojstrovine iz preteklosti, s čimer si je tlakoval lastno pot, zaznala slikarjevo otroško zaljubljenost v lepoto in njegovo trmasto zazrtost vase. Ko je zbrala vtise, se je v večerni tišini vprašala, katere njegovih podob so se vtisnile vanjo, in si priklicala v zavest lastne spomine, slutnje, sanje. Stalnice v lirskem jeziku Miljane Cunta so slogovna jasnost, čistost in milina, skrben izbor prispodob, pretanjeno občutje presojne lepote ter prečiščena, a zato nič manj bogata lirska izreka besed. Že v njenem pesniškem prvencu Za pol neba, v katerem je s prefinjeno krhkostjo upesnjevala pokrajine hrepenenja in presojnost ženske lepote, se nežno razpirajo metafore poetičnega. V knjigi Svetloba od zunaj se je v petih ciklih z opisi usodnih in neopaznih vsakdanjih dogodkov vrnila k poetiki prvenca s skrajno občutenim, duhovno povzdignjenim, domala eteričnim jezikom. S pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo se pesnica premika po času in prostoru natančno, premišljeno, skoraj asketsko, a hkrati gibko, lahkotno in jasno zaznava podobe in jih zapisuje v večnost. Zbirka Pesmi dneva pa skupaj s črno-belimi fotografijami nenavadnih prizorov navadnih stvari Dušana Šarotarja predstavlja drugačno konceptualno zasnovo. Pesmi v prozi, ki prinašajo célo vesolje enega dneva, v katerem se prelivajo navzočnost in odsotnost, tišina in živost, počitek in premišljevanje, v zasnovi spominjajo na Pogovore z Vladimirjem Makucem. Za pogovore, ki so – ob osmih dvostranskih in šestintridesetih enostranskih reprodukcijah likovnih del Vladimirja Makuca – za pesnico v tej poetični knjigi dokument osebnega potovanja v prostoru in času, je bil primeren drugačen žanr. Pesniška zasnova knjige – skupaj z uvodno stranjo – temelji na dvajsetih obsežnih fragmentih, zapisanih kot kratke ali daljše zgodbe, ki koncizno grajene ena za drugo kažejo na pripovedno širino, s katero pesnica pritegne v razmislek širok nabor tém, asociiranih z Makučevimi vizualnimi podobami. Glede na vprašanje, kako tènka je meja med klasično zapisano kratko zgodbo in poetično zapisanim kratkim proznim besedilom, ni dvoma, da gre v knjigi kljub stvarnemu naslovu, ki je morda prav zaradi tega zavajajoč, za čisto poezijo. Avtoportret oziroma portret – tako pesnice kot za v pogovoru z njo živo navzočega umetnika v tej knjigi – se kaže kot nikoli dokončana pesem. Kljub temu je nujno, da zdaj v tihoti ateljeja najdeš tistega, ki zre v vsa zrcala sveta in ostane cel. Vladimir Makuc se je zavedal notranjih omejitev svobode in jih je zato likovno lucidno izpovedoval. Ptice, voli, krogi – kot zobati urni mehanizmi ali planeti – in znaki, ki jim morda še sam ni razvozlal pomena, so ga tako zasvojili, da je kot mistik in vizionar čutil njihovo moč. Pod črepinjasto suhoto se udira korak, vse globlje stopa, zamotan in težak, dokler se v nekem hipu – kdo ga je priklical? – ne zasveti zlata sled. V svojem zadnjem obdobju je Makuc – v slikah na platnu, grafikah, na akvarelih, miniaturnih kipih in na kamnitih skulpturah, posejanih z zelenimi, a ošiljenimi črepinjami – osvobodil črto, da je spregovorila z lastnim pomenom in ptice odrešil znakovne funkcionalnosti, da so se polne prhutave radoživosti, zvedave, a prestrašene v prostorih, nasičenih s črtami, osvobajale. V zadnjem zapisu Miljana Cunta suvereno, nič kaj sramežljivo nagovori slikarja z besedami »Dragi prijatelj, naj ti predstavim svoj atelje. Nič posebnega – miza, stol in nekaj knjig v kotu spalnice.« Celostranski zapis spremlja črno-bela fotografija iz Makučevega ateljeja, na kateri je Lado Mlekuž ujel umetnika med pripravo za tisk grafike na njegovi mizi. Zdi se, kot bi prisluhnil pesničinim besedam, ki zaključujejo knjigo: »Tako se zlagajo pesmi, prijatelj, v ateljejih večnosti, kot mize – ena v drugi prebivajo, naključne sopotnice, da te spominjajo.«

Spomin na 1. svetovno vojno je zagotovo še kako živ na Sabotinu, 609 metrov visokem hribu, ki se vzpenja nad Solkanom. Na poti do vrha se ne moreš izgubiti, saj te vodijo informacijske table Poti miru. V kratkem bo nekaj tabel, ki vabijo na Sabotin, postavljenih tudi v Gorici, do avgusta pa bodo v Štmavru uredili tudi točko za obiskovalce. Želja je, da bi s pomočjo evropskih projektov tudi italijansko stran povezali s Potmi miru in bolje predstavili zgodovino, ki jo skriva tudi ta del. Svojo pot spoznavanja tega projekta in območja pa je ubrala Eva Furlan. Oddaja je nastala v okviru projekta Kohezija za vse: brez meja, ki se izvaja s finančno podporo Evropske unije. Za njeno vsebino je odgovoren izključno Radio Koper. Oddaja ne odraža nujno stališč in mnenj Evropske unije.

Prav zaradi osebnega pristopa in angažmaja so vloge Tine Vrbnjak prepričljive, premišljene in izražajo njena osebna stališča do tém, ki se jih raznolike vloge dotikajo. V Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana je članica ansambla več kot desetletje in pol in se poleg repertoarnih predstav podaja tudi v lastna iskanja znotraj igralskega poklica in osebnih zanimanj. Za svoje delo je letos prejela nagrado »Duša Počkaj« Združenja dramskih umetnikov Slovenije za izjemne igralske stvaritve v zadnjih dveh letih, leta 2024 nagrado za najboljšo igralko na 54. Tednu slovenske drame, na letošnjem 55. Tednu slovenske drame pa je s predstavo Alica, nekaj solilogov o neznosnosti časa, skupaj z avtorsko ekipo prejela nagrado občinstva. Predstava je uvrščena tudi v tekmovalni program festivala Borštnikovo srečanje. Tik pred tem smo Tino Vrbnjak povabili k pogovoru. vabimo vas k poslušanju! foto: Gregor Gobec, drama.si

V epizodi 182 je bil gost Gregor Rebolj, serijski podjetnik z obsežnim tehničnim znanjem. Soustanovitelj podjetja Klika (združenega s Sportradarjem), z izkušnjami na področju strategije in inovacij. Soustanovitelj sklada Silicon Gardens. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Oblikovanje karierne poti v času umetne inteligence Pomen mreženja in izbira pravega trga za rast Prilagajanje tehnološkim spremembam in veščina vseživljenjskega učenja Vzpon indie hackerjev, AI agentov in podjetniškega načina razmišljanja Prehod iz korporativnega sveta v podjetništvo in iskanje svojega "zakaj" =================== Podkast pogovor je bil sneman na AIDEA konferenci 2025 v Four Points by Sheraton Ljubljana Mons

V tem mesecu se v Sloveniji spominjamo največjega genocida v zgodovini slovenskega naroda. Predsednica republike Nataša Pirc Musar se bo na povabilo ministra za obrambo Boruta Sajovica, teden dni pred tradicionalno slovesnostjo v Kočevskem rogu, udeležila spominske slovesnosti, kjer se bo poklonila žrtvam na kraju spomina Jama pod Macesnovo gorico.Vse bolj jasno je, da želi biti predsednica države Nataša Pirc Musar prvorazredna – a ne prvorazredna za vse, temveč samo za izbrane, tiste, ki so po njeni meri. Svojo vključevalnost si razlaga kot ekskluzivni klub ideološko všečnih, v katerega ne sodi vsak državljan, ampak le tisti, ki poklekne pred njenimi vrednotami.Gremo lepo po vrsti. Predsednica, ki ji letos mandat vstopa v drugo polovico, se šele zdaj očitno zaveda, da ji voda teče v grlo, če ne želi končati mandata kot Danilo Türk, ki je delil državljane na prvo in drugo razredne. Do danes se Nataša Pirc Musar še ni zmogla, kot prva med državljani, pokloniti žrtvam komunizma. Ima polna usta obsodb fašizma, nacizma, Srebrenice in zdaj Gaze, a največjega povojnega genocida na Slovenskem – množičnih pobojev pred in v letu 1945 – se izogiba kot maček vode.Mirno sedi z ideološkimi dediči krvnikov, jim podeljuje državna odlikovanja v imenu vseh državljanov – tudi tistih, katerih sorodniki so bili brez sodbe pobiti. Organizacijam, kot sta Nova slovenska zaveza in Združeni ob Lipi sprave, ki si leta prizadevajo za resnično, enakovredno in celostno spravo, pa obrne hrbet. Ne, ona gre raje po svoje. Po poti samovoljnosti in selektivnega spomina.S svojim ravnanjem postaja predsednica, ki je s par zamahi – kot slon v trgovini s porcelanom – uničila dolgoletna prizadevanja njenega predhodnika Boruta Pahorja za spravo. Skupaj z vlado je, tudi za ceno obiska pri pokojnem papežu Frančišku izsilila »začasni pokop« žrtev iz Macesnove gorice, ne da bi prisluhnila željam tistih, ki si prizadevajo za njihov dostojen pokop v slovenski prestolnici.Na naše vprašanje ali se bo udeležila slovenski v Kočevskem Rogu, ki jo 7. junija pripravlja Nova Slovenska zaveza so med drugim odgovorili, da je že ob začetku letošnjega leta potrdila udeležbo na 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj, ki bo na isti dan ob 10. uri in kjer bo tudi slavnostna govornica. Zato je nemogoče, da bi se udeležila obeh. Ob tem pa ni pokazala niti kančka želje, da bi si prizadevala, da bi bila ena ali druga slovesnost malo prilagojena, da bi se lahko udeležila obeh slovesnosti. Zanimiv je tudi izgovor: kajti že več desetletij je slovesnost v Kočevskem Rogu postavljena v ta čas.Njeno govorjenje o spravi je tako kot ogledalo, ki odseva samo njen obraz – ne pa obraze vseh Slovencev. Sramotno. Žalostno. In predvsem – globoko ponižujoče do vseh, ki so zaradi komunizma izgubili življenje, dostojanstvo ali resnico, prav tako pa ponižujoče tudi do vseh, ki si iskreno prizadevajo za spravo med Slovenci. Predsednica, ki ima polna usta pravičnosti, a ne zmore niti enega iskrenega stavka obsodbe komunističnih zločinov, ne združuje – temveč razdvaja. In to ne z močjo resnice, ampak s silo selektivnega spomina.Da je mera polna pa vidimo tudi pri njenem nedržavotvornem delu, ko že nekaj časa blokira delovanje demokratičnih institucij. Do danes še ni našla primernega in za dvotretjinsko večino sprejemljivega kandidata ali kandidatke za varuha človekovih pravic. Če so v njen ožji izbor izmed 14-ih prijavljenih kandidatov prišli zgolj trije, o ostalih sploh ni pojasnila, zakaj jih ne predlaga – med temi so tudi ugleda imena kot sta denimo nevrolog dr. Zvezdan Pirtovšek in nekdanja varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, pa sedaj želi na to mesto kandidatko, ki se sploh ni prijavila za to mesto. Nekako se vse bolj izrisuje, da si pač želi na tem mestu nekoga, ki bo delal zgolj njej po všeči.Neuspešna je tudi pri kandidaturi za guvernerja Banke Slovenije. Naša država je tako v Evropski centralni banki brez glasovalnih pravic in to v času, ko se evropska unija sooča s poslabšano finančno sliko, naše države pa pri ukrepih ni zraven. Žalostno.Kaj kmalu pa bo jasno, koga bo izbrala na kmalu izpraznjena mesta ustavnih sodnikov. Dve imeni bo morala ponuditi. Bo tokrat bolj taktna ali pa bo tudi tukaj ustavnemu sodišču pomagala s še bolj ideološko skrajno levimi kandidati in tako pomagala pri razgradnji pravne države? Mislim, da sem naštel kar nekaj zadev, ki jasno kažejo, da predsednica ni kos nalogi, ki bi jo morala opravljati. Ne povezuje, si za povezovanje ne prizadeva, še več, namesto dialoga vnaša razdor, namesto sprave dodatne delitve. Bi bil čas, da bi odstopila ali pa morebiti sklicala predsedničin forum na temo svojega vladanja? Na to si odgovorite sami!

V tem mesecu se v Sloveniji spominjamo največjega genocida v zgodovini slovenskega naroda. Predsednica republike Nataša Pirc Musar se bo na povabilo ministra za obrambo Boruta Sajovica, teden dni pred tradicionalno slovesnostjo v Kočevskem rogu, udeležila spominske slovesnosti, kjer se bo poklonila žrtvam na kraju spomina Jama pod Macesnovo gorico.Vse bolj jasno je, da želi biti predsednica države Nataša Pirc Musar prvorazredna – a ne prvorazredna za vse, temveč samo za izbrane, tiste, ki so po njeni meri. Svojo vključevalnost si razlaga kot ekskluzivni klub ideološko všečnih, v katerega ne sodi vsak državljan, ampak le tisti, ki poklekne pred njenimi vrednotami.Gremo lepo po vrsti. Predsednica, ki ji letos mandat vstopa v drugo polovico, se šele zdaj očitno zaveda, da ji voda teče v grlo, če ne želi končati mandata kot Danilo Türk, ki je delil državljane na prvo in drugo razredne. Do danes se Nataša Pirc Musar še ni zmogla, kot prva med državljani, pokloniti žrtvam komunizma. Ima polna usta obsodb fašizma, nacizma, Srebrenice in zdaj Gaze, a največjega povojnega genocida na Slovenskem – množičnih pobojev pred in v letu 1945 – se izogiba kot maček vode.Mirno sedi z ideološkimi dediči krvnikov, jim podeljuje državna odlikovanja v imenu vseh državljanov – tudi tistih, katerih sorodniki so bili brez sodbe pobiti. Organizacijam, kot sta Nova slovenska zaveza in Združeni ob Lipi sprave, ki si leta prizadevajo za resnično, enakovredno in celostno spravo, pa obrne hrbet. Ne, ona gre raje po svoje. Po poti samovoljnosti in selektivnega spomina.S svojim ravnanjem postaja predsednica, ki je s par zamahi – kot slon v trgovini s porcelanom – uničila dolgoletna prizadevanja njenega predhodnika Boruta Pahorja za spravo. Skupaj z vlado je, tudi za ceno obiska pri pokojnem papežu Frančišku izsilila »začasni pokop« žrtev iz Macesnove gorice, ne da bi prisluhnila željam tistih, ki si prizadevajo za njihov dostojen pokop v slovenski prestolnici.Na naše vprašanje ali se bo udeležila slovenski v Kočevskem Rogu, ki jo 7. junija pripravlja Nova Slovenska zaveza so med drugim odgovorili, da je že ob začetku letošnjega leta potrdila udeležbo na 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj, ki bo na isti dan ob 10. uri in kjer bo tudi slavnostna govornica. Zato je nemogoče, da bi se udeležila obeh. Ob tem pa ni pokazala niti kančka želje, da bi si prizadevala, da bi bila ena ali druga slovesnost malo prilagojena, da bi se lahko udeležila obeh slovesnosti. Zanimiv je tudi izgovor: kajti že več desetletij je slovesnost v Kočevskem Rogu postavljena v ta čas.Njeno govorjenje o spravi je tako kot ogledalo, ki odseva samo njen obraz – ne pa obraze vseh Slovencev. Sramotno. Žalostno. In predvsem – globoko ponižujoče do vseh, ki so zaradi komunizma izgubili življenje, dostojanstvo ali resnico, prav tako pa ponižujoče tudi do vseh, ki si iskreno prizadevajo za spravo med Slovenci. Predsednica, ki ima polna usta pravičnosti, a ne zmore niti enega iskrenega stavka obsodbe komunističnih zločinov, ne združuje – temveč razdvaja. In to ne z močjo resnice, ampak s silo selektivnega spomina.Da je mera polna pa vidimo tudi pri njenem nedržavotvornem delu, ko že nekaj časa blokira delovanje demokratičnih institucij. Do danes še ni našla primernega in za dvotretjinsko večino sprejemljivega kandidata ali kandidatke za varuha človekovih pravic. Če so v njen ožji izbor izmed 14-ih prijavljenih kandidatov prišli zgolj trije, o ostalih sploh ni pojasnila, zakaj jih ne predlaga – med temi so tudi ugleda imena kot sta denimo nevrolog dr. Zvezdan Pirtovšek in nekdanja varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, pa sedaj želi na to mesto kandidatko, ki se sploh ni prijavila za to mesto. Nekako se vse bolj izrisuje, da si pač želi na tem mestu nekoga, ki bo delal zgolj njej po všeči.Neuspešna je tudi pri kandidaturi za guvernerja Banke Slovenije. Naša država je tako v Evropski centralni banki brez glasovalnih pravic in to v času, ko se evropska unija sooča s poslabšano finančno sliko, naše države pa pri ukrepih ni zraven. Žalostno.Kaj kmalu pa bo jasno, koga bo izbrala na kmalu izpraznjena mesta ustavnih sodnikov. Dve imeni bo morala ponuditi. Bo tokrat bolj taktna ali pa bo tudi tukaj ustavnemu sodišču pomagala s še bolj ideološko skrajno levimi kandidati in tako pomagala pri razgradnji pravne države? Mislim, da sem naštel kar nekaj zadev, ki jasno kažejo, da predsednica ni kos nalogi, ki bi jo morala opravljati. Ne povezuje, si za povezovanje ne prizadeva, še več, namesto dialoga vnaša razdor, namesto sprave dodatne delitve. Bi bil čas, da bi odstopila ali pa morebiti sklicala predsedničin forum na temo svojega vladanja? Na to si odgovorite sami!

Končana je javna obravnava resolucije o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, ki med drugim predvideva zvišanje izdatkov za obrambo. Povečali bi tudi obseg vojske, skupaj z nekakšno prostorsko rezervo po vzoru Teritorialne obrambe celo do 30.000 pripadnikov. Na dokument pa lahko gledamo tudi kot na seznam želja. Katere so uresničljive in katere ne, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Boštjan Pavlin, državni sekretar na obrambnem ministrstvu; Robert Glavaš, generalpodpolkovnik, načelnik generalštaba Slovenske vojske; dr. Erik Kopač, nekdanji veleposlanik pri Natu; dr. Klemen Grošelj, obramboslovni strokovnjak.

V okviru Evropske prestolnice kulture Nova Gorica – Gorica 2025, v režiji Tomija Janežiča nastaja obsežen projekt Gledališka dodekalogija 1972 – 1984. Svojo peto obljubo je projekt izpolnil na stadionu Športnega parka v Novi Gorici, kjer so uprizorili predstavo 1976. To je bilo leto, ko je Novo Gorico, še bolj pa njeno okolico – Furlanijo in Julijsko Krajino ter Posočje – prizadel rušilni potres. Stadion je bil že takrat eden najpomembnejših prostorov, saj so se ljudje v strahu tja zatekli in na njem preživeli nekaj noči. Sicer pa je stadion kot objekt mnogoterih uporab lahko tudi prizorišče najhujših političnih in vojnih zločinov. Pa tudi svetlejših uporab, kot so na primer športne igre, proslave, gledališke predstave. Predstavo si je ogledala Petra Tanko.

Blaž Strle je izkušen tehnološki vodja, ki zelo dobra razume in pozna disruptivne tehnologije, trende in inovacije in je Predsednik Uprave BE-terna Skupine, vodilnega evropskega ponudnika informacijskih rešitev. Svojo pot je začel kot poslovni svetovalec in vztrajno napredoval po lestvici, kjer je vodil ekipe v Adacti, postal izvršni direktor Adacta Dynamics,  nato postal COO BE-terna Skupine in na koncu stopil v vlogo Predsednika Uprave. Njegova pot znotraj podjetja je dokaz, kaj je mogoče s predanostjo in vztrajnostjo. Blaževa zgodba, ki prihaja iz Slovenije, dokazuje, da s trdim delom uspeh ne pozna meja. Ima diplomo iz računalništva in MBA, ki ga je pridobil na prestižni šoli v Španiji, IE Business School.

Blaž Strle je izkušen tehnološki vodja, ki zelo dobra razume in pozna disruptivne tehnologije, trende in inovacije in je Predsednik Uprave BE-terna Skupine, vodilnega evropskega ponudnika informacijskih rešitev. Svojo pot je začel kot poslovni svetovalec in vztrajno napredoval po lestvici, kjer je vodil ekipe v Adacti, postal izvršni direktor Adacta Dynamics,  nato postal COO BE-terna Skupine in na koncu stopil v vlogo Predsednika Uprave. Njegova pot znotraj podjetja je dokaz, kaj je mogoče s predanostjo in vztrajnostjo. Blaževa zgodba, ki prihaja iz Slovenije, dokazuje, da s trdim delom uspeh ne pozna meja. Ima diplomo iz računalništva in MBA, ki ga je pridobil na prestižni šoli v Španiji, IE Business School. Blaž Strle med tremi dejavniki uspeha družbe BE-terna izpostavlja znanje, inovativnost in usmerjenost v uspeh svojih strank. Največjo poslovno lekcijo pa opisuje tako: »Najpomembnejša je ekipa, vse ostalo je drugotnega pomena.« Postaviti prave ljudi na pravo mesto in vzpostaviti dobro okolje je največ, kar lahko vodja naredi. Kot vodja ne verjame v stereotipe in en »Leadership style«. Pristopa ne moreš ukalupiti, podjetje se razvija, situacije so različne, različni so ljudje…, učiš se in prilagajaš. Včasih ne smeš dati več kot le ključe, drugič cilje, tretjič »korenček«, naslednjič »palico«, včasih je ventil treba priviti, drugič sprostiti. Vse s ciljem, da bomo jutri boljši, kot smo danes. Blaž je prepričan, da mora biti dober vodja v prvi vrsti »dober človek«, ki zna prisluhniti, biti dostopen, voditi z zgledom in navduševati. Za odličnost vodenja je pomembno dati v ospredje podjetje in zaposlene, povedati, kar misliš, verjeti v to, kar govoriš, in stati za svojimi dejanji. Prvi del se preslika v zaupanje, drugi pa v navduševanje. Je zahteven, saj od sebe in od sodelavcev pričakuje nadpovprečnost in učinkovitost. Najljubši citat: The problem is not the problem, the problem is your attitude about the problem. Najljubša knjiga: Good to GreatNajljubša serija: M*A*S*HHobiji: potovanja, jadranje, šport, dirkanjeNajljubša hrana: sushiNajljubši podjetnik: Warren BuffettNajljubša aplikacija: InstagramZaključni nauki za naše poslušalce:·      Sreča je bolj odvisna od nas samih, kot od okolice. Kroti žival v sebi in boš srečen.·      Bodi takšen kot želiš. da bi bili drugi do tebe.·      Male spremembe delajo velike razlike.

V prihodnjih minutah bomo tekli po ulicah Tržiča. Seveda ne dobesedno, ampak nas bo tja popeljala gospa Ana Jerman, velika ljubiteljica teka. Nekdanja vzgojiteljica in potem ravnateljica tržiških vrtcev je ljubezen do športa z različnimi dejavnostmi približala že najmlajšim. Gibanju pa ostaja zvesta tudi v pokoju, skozi leta se ji je doma nabrala bogata zbirka priznanj, medalj in pokalov. V pričakovanju sobotnega ljubljanskega teka trojk je Ano Jerman v Bistrici pri Tržiču obiskala Lucija Fatur.

Velikonočna pot je čudna, nelogična pot. Logično je, da človek hodi proti grobu. Umrljiv je. Slaboten. Greši. In logično je, da grehu sledi obsodba in obsodbi kazen. In smrt. Vse to je logično in tega smo vajeni. Velika noč pa ni logična. Velika noč je obrnila človeško logiko na glavo. Vse je drugače. Človekova pot se z njo obrne. To ni več pot proti grobu, ampak pot ven, iz groba. V grehu ni več obsodbe, temveč odpuščanje, in v grobu ni smrti, ampak življenje. In vzrok za ta obrat je prazen grob. Grob je prazen! Ta novica ni kar tako. Ta praznina je šokantna in škandalozna. Ta prazni grob namreč ni le Kristusov grob. Ta prazni grob je vsak človeški grob, moj in tvoj, moj greh, moja krivda, moje zlo, moja hudobija, vsaka moja smrt je prazna. Nikogar ni tam. To je šokantno. Ker bi nekako še sprejeli, da je Kristus vstal. A da smo z njim iz svoje smrti vstali tudi mi, da smo z njegovim vstajenjem osvobojeni smrti in greha tudi mi, tega pa ne moremo dojeti. Tako vendar ne gre. Logično je, da vstane Bog. Ni pa logično, da vstane človek. Ne moremo kar živeti, kakor da bi bila naša preteklost z vsemi bremeni vred nekaj, česar ni več. Ne moremo kar biti svobodni, ne moremo je odnesti brez kazni. Ne moremo kar zapustiti svojih bremen. Saj v človeku ne more kar oživeti tisto, kar je ubil. Saj ne more kar umreti tisto, kar je v meni hudega. Ne more, ni logično. Velika noč je nelogična. Pa je resnična. In resnična je tudi moja, ne le Kristusova velika noč. Ker je bil Kristus res pokopan tja, kamor sem bil s svojim grehom pokopan jaz sam. In ker je Kristus res vstal prav iz tega, kar je bila moja smrt. »S krstom smo bili namreč skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetove veličastnosti vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja. Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.« (Rim 6,4-5) Ljubezen je pač močnejša od greha. Tako je sredi vsakega mojega greha, vsake moje smrti že vstali Kristus. Ne šele nekoč, ampak danes, zdaj, ta hip vstaja in me odrešuje. V točno tistem grobu, ki ga najteže prenesem, točno tam, v moji najgloblji temi vstaja in živi, da bi tako živel tudi jaz. Ker živimo od ljubljenosti, ki ne pozna nobene meje. To je razlog za velikonočno veselje. A prav zato je velika noč tudi težka. Težko je verjeti vanjo, ker je vse tako nelogično, ker nam ves svet in vse naše življenje govorita, da to pač ne more biti res. Zato mora vsak izmed nas danes opraviti to pot, vsak mora iti k svojemu grobu in stopiti vanj. Tam bo našel povoje in prtič, znamenje ljubezni do konca. Kdor bo verjel vanjo, ta bo doživel tudi svojo veliko noč. Svoje veselje. Svojo pomlad. Ker bo začel živeti nelogično.

Vedno se nam zdi, da usodo, kakršna je posegla v življenje družine gospe Marjetice Garzarolli Dharu, doživijo ljudje tam nekje daleč, ljudje, ki jih ne poznamo. In prav na to opozarja avtorica knjige Zate – prav vsaka usoda, zgodba, lahko poseže v prav vsako družino. So zgodbe, ki ostanejo z nami za vedno, ki so del nas prav vsak trenutek vsakega dne. Marjetica Garzarolli Dharu se je srečala z odvisnostjo svoje hčere, srečala se je z mnogimi tabuji, povezanimi z odvisniki in samomorom. Svojo zgodbo bo delila tudi v pogovoru z Lucijo Fatur.

Arhitektka Petra Zoubek bi v dolini reke Bača, v kraju Podbrdo, na novo obudila čistilno tovarno za volno, ki je tu nekoč že bila.Svojo bolj ali manj utopično idejo je predstavila v magistrski nalogi, ki ima poleg idejne zasnove, kako bi prenovila stare obstoječe objekte, tudi moderno sodobno pralnico volne in predelovalnico sonastalih odpadkov. »Tu ni več ovčje reje, kot je bila nekoč, ta panoga se izgublja, lahko pa bi sodobna tovarna s pranjem volne ustvarila nov ekonomski potencial in vir zaslužka,« pravi Zoubkova. In ker je danes ta edinstven biotski prostor precej zaraščen, bi z obuditvijo ovčereje, ovce zlahka odpravile to zaraščenost.« Petra Zoubek

V oddaji vas podrobneje seznanjamo z letošnjim srečanjem Dobrodošli doma, ki bo potekalo v Novi Gorici v okviru Evropske prestolnice kulture, v pogovoru z Valensom Frangežem iz Züricha beseda teče o dogodku društva VTIS v Švici - Predstavi svojo znanost, predstavljamo tudi prevajalca, esejista in lektorja slovenskega jezika v nemškem Regensburgu Slava Šerca, v Celju pa smo se srečali s slovenskim rojakom iz Argentine Rokom Finkom.

Radiovedni se tokrat odpravljajo v kuhinjo. Svojo raziskovalno lupo usmerjajo v predmet, ki ga v večini gospodinjstev uporabljamo vsak dan. Ste se kdaj vprašali, kateri nevidni stanovalci živijo v vaših kuhinjskih gobicah za čiščenje posode?

Mojca Briščik je kariero začela kot novinarka, a se je po letih nabiranja izkušenj na številnih medijih, od Radia Capris do Radia Ekspres in POP TV-ja, pričela razgledovati še po drugih izzivih. Bila je direktorica blagovnice Maximarket, direktorica korporativnega komuniciranja v Mercatorju, zdaj pa že več kot osem let vodi Slovensko oglaševalsko zbornico, kjer predseduje tudi priznanemu oglaševalskemu festivalu Zlati boben. IzobrazbaMojca Briščik je diplomirana novinarka ter magistra ekonomije, ki je iz lastnega zanimanja do trajnostnega razvoja uspešno zaključila tudi intenziven osem tedenski program »Business Sustainability Management« Univerze v Cambridgeu, Cambridge Institute for Sustainability Leadership (CISL). Mojca Briščik je izvršna direktorica Slovenske oglaševalske zbornice (SOZ) in predsednica mednarodnega kreativnega festivala Zlati boben. Ponaša se s široko paleto znanj in izkušenj, še zlasti s področja korporativnega komuniciranja, marketinga in odnosov z javnostmi, ter tudi vodenja in upravljanja prodaje na drobno. Karierno pot je začela še v času študija kot radijska in televizijska novinarka ter radijska voditeljica in snovalka radijskih oddaj. Svojo medijsko pot pa je zaključila na mestu urednice Radia glas Ljubljane. Poklicno pot je po 17 letih aktivnega delovanja v medijih nadgradila kot direktorica blagovnice Maxi. Po štirih uspešnih letih je nato prevzela mesto direktorice korporativnega komuniciranja v Mercatorju, ki je zajemalo, ne zgolj komuniciranje z vsemi deležniki v matični državi, temveč tudi koordiniranje vseh PR služb po tujih trgih (skupno šestih) kjer je družba delovala. Pod njenim vodstvom je družba Mercator, za področje družbene odgovornosti, prejela tudi mednarodno nagrado European Business Award. Trenutno je zaposlena na Slovenski oglaševalski zbornici, kjer ji je Upravni odbor spomladi potrdil že tretji mandat. Najljubša knjiga: Nekoč sem bila pravi knjižni molj, že v srednji šoli so se mi posmehovali, ker sem brala knjige Antona Trstenjaka, a se zanje nisem ravno zmenila. Danes pa se na moji nočni omarici ali v potovalni torbi znajdejo predvsem strokovne knjige, po romanih pa le še redko sežem. Iz tega obdobja (izpred več kot 15-imi leti) izstopa predvsem eden, to je delo z naslovom 2.999 SIT francoskega pisca Frédérica Beigbederja, ki je zagotovo pomembno vzbudilo zanimanje za svet v katerem tičim še danes.  Sicer pa … tisti, ki me dobro poznajo vedo, da imam rada 'praholovce' v obliki knjige. Sem generacija, ki še vedno vzame v roke ne samo knjigo, temveč tudi časnike in revije.Najljubša serija: Razdvojena med serijo Peaky Blinders in The gentleman, režiserja Guyja Ritchieja. Hobiji: Sem aktivna oseba, kardio vadbe sem zamenjala za vadbe za krepitev mišične mase (starostno pogojena odločitev), sprehodi s psom so obvezni in pa rada prebedim noči ob kakem dobrem filmu ali seriji. Najbolj me nasmejijo francoske ali španske komedije in skandinavski trilerji. Nesporno pa noči ne bi prebedela zaradi grozljivk.Najljubša hrana: Mediteranska kuhinja.Najljubši podjetnik: Od tujih je to zagotovo Angela Ahrendts, nekoč direktorica Burberryja, nato podpredsednica v Apple-u, odgovorna za prodajo, danes predavateljica in predsednica upravnega odbora »Save the Children International« - izjemno karizmatična ženska, ki zna povezovati in spodbujati ljudi s katerimi deluje tako da dosežejo svoj največji potencial.Od domačih pa Blaž Brodnjak, predsednik uprave NLB, ki zna reči bobu bob - več pa ni potrebno dodati.Najljubši app: LinkedIn (službeno), Podcasts (zasebno)Zaključni nauki: ·      Družina naj bo vedno na prvem mestu. ·      Ne dajaj nasvetov, če te zanje eksplicitno ne prosijo.·      Poskusi ohraniti moralni kompas.

Pogovore s prejemniki nagrade Prešernovega sklada danes nadaljujemo z glasbenikom in umetnikom v več drugih medijih, kontrabasistom, improvizatorjem, skladateljem, organizatorjem, vodjem Zavoda Sploh Tomažem Gromom.

Oglasi na družbenih omrežjih, še zlasti na Facebooku, so pogosto lažni. Zvabijo nas k sodelovanju v nagradnih igrah z vabljivimi nagradami, od dragih elektronskih naprav do mesečne vozovnice mestnega potniškega prometa. Metode prevarantov so tako prefinjene, da zlahka nasedejo tudi najbolj računalniško pismeni med nami. O spletnih prevarah z nagradnimi igrami se je Cirila Štuber pogovarjala z Jasmino Mešić, vodjo projekta Varni na internetu. Svojo zgodbo o prefinjenih psiholoških metodah prevarantov pa nam je povedal tudi dr. Roman Kuhar. foto: Gerd Altmann, Pixabay

"Zakaj spet kopljete po tem, a to sploh še koga zanima?!" so odzivi, ki se vrstijo ob peti obletnici začetka pandemije covida-19. Kot družba smo se šele izvili iz travmatične izkušnje, v katero nas je pahnil ta drobni virus, hkrati pa se vse bolj pogrezamo v sosledje novih izmenjujočih se kriz in stalno prisotne negotovosti. Nas lahko kolektivna izkušnja izpred petih let nauči kaj za prihodnje spoprijemanje s krizami in bolje opremi za življenje v negotovosti? S komunikatorko znanosti dr. Zarjo Muršič in filozofom dr. Tomažem Grušovnikom pretresamo odziv družbe, znanosti in medijev sredi nedavne pandemije.

“Jaz sem gledališče vedno razumel kot kolektiv, kot hišo, dom,” pravi Rok Bozovičar, gledališki kritik, urednik, pisec, moderator in dramaturg, pa tudi v.d. direktorja Prešernovega gledališča Kranj. Bil je selektor Borštnikovega srečanja in Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, sodeluje v strokovnih žirijah in komisijah, je vodja festivala Teden slovenske drame ter sourednik revije Maska in spletnega portala Neodvisni – teritorij sodobnih scenskih umetnosti. Svojo gledališko pot pa je začel v hostesni službi ljubljanske Drame.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba: https://www.t-2.net/paketi ----------------------------------------------------------- Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

To je del 202! Gost pa ni iz 202 ampak iz enke … tiste tadruge enke. Svojo trilogijo gostovanja zaključuje en in edini Denis Avdić, ki je tokrat na vrsti da postavi vprašanje in sicer: “Kdo ali kaj je Jetrva in zaova?!?!?!?” … Klikneš, poslušaš, izveš! Ti je podkast všeč? Lahko ga podpreš tukaj

Januarja letos je umrla ugledna nemška pesnica, pisateljica, prevajalka, literarna kritičarka in esejistka ter Büchnerjeva nagrajenka – Elke Erb. V slovenščini imamo njeno knjigo pesmi Bezeg v taktu oblakov, ki jih je prevedel Brane Čop. Elke Erb se je rodila leta 1938 v Scherbachu v Severnem Porenju - Vestfaliji. Leta 1974 se je kot prevajalka iz ruščine predstavila s prevodom Marine Cvetajeve, v njenem prevajalskem opusu pa najdemo še Aleksandra Puškina, Aleksandra Bloka, Sergeja Jesenina, Borisa Pasternaka, Ano Ahmatovo in Olgo Martinovo. Svojo prvo pesniško zbirko Izvedensko mnenje je objavila leta 1975, leto pozneje ji je sledila zbirka Nekdo vpije: nikar!, leta 1978 je izšlo Omejeno potrpljenje, leta 1982 pa Tolažba. Za knjigo Kostanjev drevored je leta 1998 prejela nagrado Petra Huchla, prejela pa je še več drugih nagrad. Pred natanko desetimi leti je bila Elke Erb gostja festivala Dnevi poezije in vina; takrat se je z njo pogovarjala Urška P. Černe in zvočni zapis tudi prevedla. Brali sta Alenka Resman Langus in Barbara Zupan, oddajo sta posnela Mirta Berlan in Marko Krebs.

Slovenski odbojkarji so na zaključnem turnirju Lige narodov klonili proti Japonski. Svojo prvo kolajno v svetovni konkurenci bodo tako lovili na tekmi za tretje mesto, kjer jih popoldne čakajo domačini Poljaki. Druge teme: - Na predčasnih volitvah v Franciji najbolje kaže skrajni desnici - V Gazi novi siloviti spopadi, v Izraelu medtem protesti - V Celju sklenili osrednjo prireditev slovenskega zdomstva in zamejstva

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba T2 aplikacija za smart TV: https://www.t-2.net/aplikacija-t-2-tv-za-smart-tv ----------------------------------------------------------- SOS izdelki: AKCIJA 50% OFF (ob nakupu katerega koli izdelka/ov iz linije SOS prejmete 50% popust). KODA: FEJMICISOS50 Poor Dog Charlie izdelki: AKCIJA 1+1 GRATIS (ob nakupu 1 izdelka iz linije Poor Dog Charlie kapljic oziroma CannaPad roll-on, prejmete drug enak izdelek brezplačno). KODA: FEJMICIPDC1+1Dr Kent aktivne kreme: AKCIJA 50% OFF (ob nakupu katerega koli izdelka/ov iz linije Dr Kent prejmete 50% popust). KODA: FEJMICIKENT50Mikka obrazna nega: AKCIJA 50% OFF (ob nakupu katerega koli izdelka/ov iz linije Mikka prejmete 50% popust). KODA: FEJMICIMIKKA50Sleep kapljice & CBN kapljice: AKCIJA 1+1 GRATIS (ob nakupu Sleep kapljic oziroma CBN kapljic prejmete drug enak izdelek brezplačno). KODA: FEJMICISLEEP1+1PharmaHemp CBD kapljice in paste: AKCIJA 1+1 GRATIS (ob nakupu 1 izdelka iz linije CBD kapljic in past prejmete drug enak izdelek brezplačno). KODA: FEJMICIPH1+1Akcija velja za nakupe na spletni strani https://pharma-hemp.com/ do 31.8.2024. ----------------------------------------------------------- Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

Waiter, bring cold drink, starts to be hot here! Velika zahvala vsem, ki ste si utrgali nekaj dragocenih ur vašega časa, da ste nas pospremili v živo na strehi Aleje v Ljubljani. Imate tega psa v sebi! Epizoda, ki rangira zelo visoko na lestvici naših naj edicij, je postregla s salvami smeha. Tokrat smo Luksa […]

Lahko bi šli zelo daleč v zgodovino, vse do svetopisemskih časov, pa celo do Kubrickove Odiseje v vesolju in prizora z monolitom in primati ter ubijalsko kostjo, ki se nenadoma začne vrteti v nasprotno smer. Ko umetna inteligenca na vesoljski ladji sporoči okvaro, ki je ni, se astronavta odločita, da bosta računalnik izklopila, a se računalnik odloči, da bo on raje izklopil njiju. Morda pa se tudi Kubrick nekoč vrne kot hologram. S pomočjo holografske projekcije se bo na turnejo ponovno podal Elvis. 46 let po svoji smrti, v katero nekateri nikoli niti niso verjeli. Hologram, s katerim se bo poročila španska umetnica, pa je bodoči nevesti dejal, da mu pogosto gre na živce. A obstajajo še bolj absurdne reči. V novo leto so nekdanje delavke tovarne Mura vstopile bogatejše, saj so po 14 letih končno dobile odpravnino. Delavke so torej končno poplačane, ne z denarjem, ampak z dokončnim skrajnim cinizmom. In potem nekateri ljudje mislijo, da se sistem norčuje iz njih. Le zakaj?!