Podcasts about svojo

V 10. epizodi podkasta 254,5 gostimo Lojzeta Petka, 28-letnega fizioterapevta moške skakalne reprezentance in nečaka svetovnega prvaka Francija Petka. Svojo pot je začel v ženski reprezentanci ob prvem velikem kristalnem globusu Nike Prevc, nato pa ga je glavni trener Robert Hrgota povabil v moško ekipo. Petek razkrije vsakodnevne navade Domna Prevca, s katerim preživi največ časa. Pojasni, da pri olimpijskem prvaku ni govor o minutah raztezanja na dan, ampak o urah, ter kje je Domnu Prevcu moral postaviti omejitev. Spregovori o zakulisju olimpijskih iger, kjer je bil edini član strokovne ekipe nastanjen v olimpijski vasi, ter o tem, kako pomembna je preventiva v športu, kjer milimetri in občutki odločajo o metrih. Izvedeli boste, kako je videti vrhunski šport iz perspektive človeka, ki je prvi v stiku s tekmovalcem po doskoku in skrbi, da šampioni sploh lahko letijo.

V ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami bomo prisluhnili osebni zgodbi Barbare Cerkovnik. Spregovorila bo o svoji izkušnji z odvisnostjo od alkohola, o trenutkih, ko je pila na skrivaj, ter o poti, na kateri je našla moč za spremembo navad in življenja. Zdravila se je večkrat - na Poljanskem nasipu in v Idriji. Svojo pretresljivo izpoved je zapisala v knjigi Vino, piješ mi življenje.

V tokratni oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali doktorico in profesorico Petro Černe Oven, prodekanko za trajnost in komunikacijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, ki se ukvarja z raziskovanjem širšega polja oblikovanja vizualnih komunikacij. Je predavateljica, raziskovalka, kustosinja, urednica in oblikovalka. Sodeluje pri nacionalnih in mednarodnih projektih, predava na mednarodnih konferencah, že 20 let sodeluje tudi v mednarodni tipografski organizaciji ATypl. Je prejemnica številnih nagrad in priznaj za oblikovanje. Rada povezuje ljudi ter širi svojo vizijo in znanje. Doktorico Petro Černe Oven je pred mikrofon povabila Petra Medved.

Kakšen pomen ima Prešernov dan na skrajnem zahodu slovenskega kulturnega prostora, kako so ga proslavili? Tudi Slovenci v Italiji ob Prešernovem dnevu podeljujejo nagrade za posebne dosežke na področju kulture. Kdo so letošnji nagrajenci? Sicer pa je Italija v središču svetovnega športnega dogajanja. Olimpijske igre bodo vsaj za kratek čas zasenčile domače politično dogajanje in v ospredje postavile junake zimskih športov, nosilce pozitivnega duha, vrednot prijateljstva in sožitja. Kako ta svetovni dogodek odmeva v sosednji Furlaniji Julijski krajini? Prihodnji dnevi pa ne bodo razgibani le zaradi športnih izzivov, pred nami je pustni konec tedna. Vihravo odganjanje zime je med Slovenci v Italiji še posebej priljubljeno in ima dolgo tradicijo.

Svojo športno kariero je gradila počasi – s ponavljanji, natančnostjo in vztrajanjem. Kot specialistka za veleslalom je smučarka iz Šmartnega ob Paki v svetovnem pokalu dvakrat stala na odru za zmagovalke in se zapisala visoko na lestvici slovenskega ženskega veleslaloma. Trikrat operirano koleno, leta treningov in nenehno iskanje popolne vožnje so oblikovala športnico, ki je razumela vztrajanje kot osnovno stanje. Tudi takrat, ko se zaradi poškodbe leta 2013 ni mogla udeležiti olimpijskih iger v Sočiju. Med poškodbami in tekmovalnimi leti je dobila idejo, ki je po športni karieri postala podjetje Snow Monkey. Ne kot pobeg iz športa, ampak kot njegovo nadaljevanje v drugačni obliki. V sredini oddaji Intervju gostimo Ano Drev, nekdanjo vrhunsko smučarko, ki bo govorila o svoji karieri, menjavi opreme, vstopu v podjetništvo, ljubezni do knjig in zakaj poklicno in zasebno ni nikoli hrepenela po pozornosti in odrskih lučeh.

V tokratno oddajo smo povabili Tino Božičnik, doktorico medicine, specialistko pediatrije, strokovnjakinjo za integrativno medicino, mamo. Tisto zdravnico, ki je prejela tudi naziv Moja zdravnica in Moja pediatrinja. Svojo strokovno in poklicno pot je začela v Zdravstvenem domu v Mariboru, kasneje pa v Ljubljani odprla zasebno ambulanto. Prepričana je, da sta osebni stik in pristop pri obravnavi otrok še vedno najpomembnejša in da za vsakega malega pacienta potrebuje čas. Čas pa si je pediatrinja Tina Božičnik vzela tudi za pogovor z Lucijo Fatur.

Banke v naši državi nadaljujejo krčenje mreže poslovalnic in ukinjanje bankomatov. Svojo poslovno odločitev pojasnjujejo z naraščajočo digitalizacijo in optimizacijo, kar najbolj prizadene starejše in ranljive občane na podeželju ter v demografsko ogroženih krajih. Na centralizacijo storitev opozarjajo v združenju in v skupnosti občin Slovenije. Ta zato od države in regulatorjev zahteva dejavno vlogo. Pošta Slovenije pa bo februarja skrajšala delovni čas v 111-ih poštnih poslovalnicah, kar bo po mnenju občin še poslabšalo kakovost javno dostopnih storitev. Kaj pomeni omejevanje dostopa do storitev na podeželju za njihove prebivalce, v tokratnem Studiu ob 17-tih s primeri s terena. Gostje: dr. Aleksander Jevšek, minister za kohezijo in regionalni razvoj; Stanislava Zadravec Caprirolo, direktorica Združenja bank Slovenije; mag. Karmen Lebe Grajf, direktorica Divizije Pisma v Pošti Slovenije; Nejc Smole, predsednik Skupnosti občin Slovenije. Avtorica oddaje Aljana Jocif.

Mia Koritnik v življenju počne veliko stvari. Rada plava, se ukvarja z glasbo, tudi oder ji ni tuj. Še več, kot osnovnošolka si je želela, da bi postala igralka. Po gimnaziji, ki jo je končala kot zlata maturantka, se je nato odločila za študij anglistike in splošnega jezikoslovja. Mia Koritnik življenje zajema z zvrhano žlico, čeprav preizkušenj v njem ni manjkalo. Pri štirih letih je izgubila vid. Svojo zgodbo je delila v oddaji Med štirimi stenami. Z njo se je pogovarjala Mojca Delač.

Svojo odvetniško poklicno pot je dolga leta združeval s pisanjem knjig. Zdaj, ko je v pokoju, je časa za pisanje več, pravi Igor Karlovšek, a še vseeno ga kdaj zmanjka za vse njegove konjičke, ki jih ni malo. Najraje pa svoje proste minute danes upokojenec in pisatelj izkoristi za najrazličnejšo rekreacijo. Od kod njegova ljubezen do branja in pisanja, kako oblikuje svoje književne junake, kaj mu pomenijo nagrade in zakaj ima tako rad naravo, je Igor Karlovšek med drugim v današnji oddaji Razkošje v glavi povedal Tadeji Bizilj.

V oddaji se z gosti podajamo v Združene države Amerike, na Portugalsko in v osrčje Bosne in Hercegovine. Svojo karierno pot čez lužo in delček življenja in dela v New Yorku odstira mlada slovenska igralka Tjaša Ferme. S Portugalske se je oglasil robotik in razvojnik programske opreme za samovozeča vozila dr. Dejan Pangerčič, predsednica društva Cankar Verica Đindo pa predstavlja kulturno dejavnost slovenskih rojakov v Sarajevu.

Man-su je inženir srednjih let, ki živi z ljubečo družino v ugledni soseski v lepo preurejeni hiši svojih prednikov. Svojo službo v proizvodnji nadstandardnih papirjev jemlje kot poslanstvo in je odličen v vsem, kar počne. Toda tovarno prevzame večja korporacija in sledijo odpuščanja; Man-su se šokiran znajde v položaju, ko mora poiskati novo službo – ali pa se znebiti konkurence na trgu dela, če želi ohraniti svoj dom, družino in dostojanstvo. Celovečerni film Ni druge izbire, ki ga je južnokorejski prvak Park Chan-wook pripravljal več desetletij, je pretresljiva tragikomedija. Čeprav smo osnovni zaplet videvali zadnja leta v več evropskih filmih, uspe avtorju pregnesti snov – ta temelji na satirično-kriminalnem romanu Donalda E. Westlaka – v popolnoma svež filmski organizem, ki je hkrati lokalen in globalen. Man-su je žrtev usode, pa tudi svojega značaja, ali bolje rečeno, je hkrati krivec in žrtev in to dela njega in njegove izbire še kako človeške. Tudi Park Chan-wook gleda s svojim režijskim pristopom nanj sprva »od zunaj«; z briljantnim prehajanjem med črno komedijo, družinsko melodramo in grenko tragedijo pa poskrbi, da zleze on gledalcu in mi njemu pod kožo. V primerjavi s predhodno ekranizacijo istega romana, ki jo je režiral Costa-Gavras leta 2005, imata intimno življenje in še posebno žena, ki tu in tam spominja na Lady Macbeth, vendar je hkrati tudi njeno nasprotje, večjo težo. Toliko, kolikor gre za delo o družbenih razmerah, je to tudi film o družinski dinamiki in zasebnih odnosih. Z izumetničenim načinom osvetljave in kadriranja, ki ju uporablja Park Chan-wook, ustvari privzdignjen realizem, ta pa preide v prispodobo. Film Ni druge izbire je kompleksna meditacija na temo pete božje zapovedi – ne ubijaj. Po njej nikomur ni dovoljeno uničiti človeškega bitja, pri tem se izključuje zakonita obramba oseb in družbe. Park Chan-wook izredno spretno krmari tako med žanri kot dilemami, ki jih nameče pred nas. Kaj, če je družba tista, ki uničuje človeška bitja? Man-su tudi v svoji najmračnejši izbiri navsezadnje brani sebe, hišo, dom, družino … Pri ogledu filma cmok v grlu zaduši krohot. Absurd, obup, žalost se križajo s črno komedijo, celo burlesko. Izjemen dokument svojega časa. Izbira, ki naj bi nastopila po Fukuyamovem koncu zgodovine, ni prinesla globalnega miru, napredka in kapitalistične uspešnosti, ali vsaj ne splošno sprejetega zadovoljstva: z vseh strani pljuskajo tragedije in paradoksi. Ne da ni druge izbire, ampak če smo v razmišljanju dosledni, prav na nobenem področju ni preprostih izbir. Film Ni druge izbire je morda vrhunec že tako presežnega opusa Park Chan-wooka; da ni prišel v izbor za oskarja med tujejezičnimi filmi, je samo še en simptom časa. Pač gre za preveč jedko obsodbo sistema, ki golta ljudi in talente, navrže preveč moralnih dilem in tudi naslov je preveč dvoumen. Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Jure Franko.

Piše Veronika Šoster, bereta Maja Moll in Igor Velše. V romanu Agate Tomažič Ušabti se ponovno srečamo s kriminalističnim inšpektorjem Robertom Obrhom, ki smo ga spoznali že v romanu Čmrljev žleb. Oba romana se močno spogledujeta z zakonitostmi kriminalnega žanra in jih izrabljata v svoj prid, pri čemer je bil Čmrljev žleb poglobljena študija patologij, značajev in razmerij neke družine in okoliša, Ušabti pa je v tem smislu še bolj osredotočen, saj gre za napeto igro mačke in miši med inšpektorjem Obrhom in upokojenim srčnim kirurgom Vladimirjem Baumgartnom. Avtorica je do svojega glavnega junaka oziroma antijunaka Obrha nepopustljiva, ves čas ga preizkuša, komentira, analizira, ob tem pa nastavlja tudi ironične bodice, ki nasmejijo in vznemirijo. Že sam primer, ki ga Obrh tokrat rešuje, je absurden – Baumgarten namreč prijavi krajo lestve s podstrešja, in ker gre za priznano osebnost, je prijava seveda resno upoštevana – morda iz bojazni, da gre za šifro za kaj drugega, morda pa samo zato, da se v stisko spravlja nesrečnega Obrha. In res je pravi nesrečnik, po domače bi lahko rekli, da mu ni nič jasno, razen ko mu slučajno je, pa si tega ne drzne izraziti. Včasih pa se mu preprosto ne ljubi. V tem romanu je njegov značaj še bolj pod drobnogledom kot v Čmrljevem žlebu, prav uživamo lahko, ko opazujemo njegove muke, potenje, nervozo, zadrego, ko mora poslušati in prenašati nadutega doktorja, ki je med drugim baje rešil življenje samemu Titu. Roman temelji na njunem medsebojnem zbadanju, preizkušanju meja, drezanju, provociranju, ob tem pa Baumgarten nenehno zavzema pozicijo tistega, ki ve več, nekakšnega mentorja, ki bo Obrha razsvetlil, ga kaj naučil, mu kaj razkril. Nevsiljivo se zato ponuja primerjava z novelo Stephena Kinga Nadarjeni učenec iz zbirke Pomlad, poletje, jesen in smrt, v kateri ostareli nacistični priseljenec mladega fanta radikalizira do neslutenih razsežnosti. V obeh primerih gre za velik razkorak v hierarhiji akterjev, prav tako se obe zgodbi intenzivno in slastno politično nekorektno plastita, dokler ne pride do končne katarze oziroma produkta tega toksičnega odnosa. Zatohlost, nevarnost, nabuhlost in vzvišenost se kažejo že v samem prizorišču, doktorjevem stanovanju, ki se Robertu zdi kot pravi muzej. Povsod so knjige, afriške maske, preproge iz eksotičnih živali, kipci, dragocenosti, vse skupaj pa spremljajo še visoki stropi in dragoceno masivno pohištvo. Nič čudnega, da je Robert takoj prevzet, pa tudi zgrožen in šokiran, najprej predvsem nad preprogami, ki seveda niso legalne, kasneje pa ga vedno bolj duši tudi vroč zrak, ki ga občasno meša ventilator: »Šele zdaj se je zavedel, da je ves preznojen, čeprav je, odkar je prišel na obisk, stal pri miru. V stanovanju je bilo peklensko vroče, še zagatnejša je bila kombinacija vročine z vlago. A doktorju, kot je bilo videti, ne ena ne druga ni prišla do živega. Klimatske naprave sploh ni imel, zato pa je pri kavču stal velik star pločevinast ventilator, ki je podivjano vrtel eliso. A je le vrtinčil zadušljivi, vroči zrak, kot bi stepal jajčni beljak v gostljat sneg. Vladimir Baumgarten pa se je premikal po prostoru lahko in brez muke, kot bi albatros drsel na zračnih tokovih.« Ni naključje, da se ob teh opisih takoj spomnimo na zatohlo faraonovo grobnico v samem srcu piramide, sploh v navezavi na naslov, ušabti, ki pomeni pogrebno figuro. Te so dajali v grob, da bi v posmrtnem življenju služile uglednemu pokojniku. Ta motiv se izkaže za ključnega in se prav mojstrsko vpiše v sam konec romana, obenem pa pogosto omenjanje vročine in utrujajoče vrtenje protagonistov v krogu, ko doktor noče povedati, kdo naj bi mu stregel po življenju in zakaj je sploh poklical policijo, spretno zadržuje občutek klavstrofobije, ujetosti, neizogibnosti, celo usodnosti. Tako roman tudi na stilski ravni deluje v prid svoji metaforiki. Pri tem gostem, težkem zraku romana ima seveda prste vmes tudi avtoričin slog, ki je namerno gost, zbit, poln zagonetnosti, podrobnosti, pa vendar v kontekstu romana deluje hudomušno in utemeljeno, čisto nič pretirano. Sploh med vrsticami je skrito veliko pomenljivi reči. Med besednim spopadanjem, v katerem inšpektor sicer vedno bolj popušča in sklanja glavo, Roberta tudi bolje spoznamo. Predvsem njegovo družinsko ozadje in očetovo željo, da bi imel lepo odraslost in bi postal znanstvenik, kar pa se ni ravno uresničilo. Robert se tako vse bolj pozicionira kot ranjeno in obupano, čeprav strokovno res precej nesposobno bitje, ki pa se je z vsem skupaj že sprijaznilo: »Ravno prav toplo je bilo v povprečju. Ni več sanjal o tem, da bi se dvignil nad vso to množico v ničemer izstopajočih, nikdar docela zadovoljnih, venomer malce zavistnih, a tudi nikdar dovolj razbesnjenih ljudi. Da bi napredoval za kak klin na lestvi in nanje pogledal zviška. Za kaj takega je bilo prepozno, je bil prepričan.« Tudi zaradi tega je Robert Obrh odlična tarča za odločnega, oholega, pokroviteljskega doktorja. Ta mu zelo rad razlaga, kako je bil spoštovan in kaj vse je dosegel, počuti se večvrednega. Svojo strokovnost in ugled seveda malo napihuje. Glede na vse njegove zaklade in komentarje se Robertu vedno bolj kaže doktorjeva belska vzvišenost, kot jo imenuje pri sebi, prav tako ga žalosti, ko se spravi na njegovega junaka, misijonarja Ignacija Knobleharja. Kljub temu pa ga prenaša, posluša, kmalu se mu celo priljubi, saj si zanj vedno vzame čas, zato spregleda njegovo problematično mišljenje in predsodke in se raje predaja poslušanju. Ker je Robert v svojem razmišljanju precej prostodušen in naiven, doktor pa posmehljiv in nadut, sta skupaj pravi sod smodnika. Roman Ušabti pa se ne ustavi le pri dokazovanju družbenega položaja, nadvladi in preprostem petelinjenju, temveč v lika vpiše tudi njuno tragično plat. Pri Robertu gre predvsem za njegovo potopitev v udobno povprečje, pri doktorju pa seveda za občutek odrinjenosti, odvečnosti, ki mu sledi strašanska samota, pravo morje samote, kot nekje zapiše avtorica Agata Tomažič. Roman Ušabti tako odpira kar nekaj ran, ne samo zgodovinskih ali družbenih, temveč tudi čisto osebnih, in dreza vanje, dokler se grobnica z veličastnim pokom dokončno ne sesede sama vase.

Berta Bojetu je bila vsestranska umetnica: igralka, pesnica, pisateljica. Nastopala je na odru Koreodrame, bila je ena izmed ustanoviteljic tega gledališča, odigrala vloge v več filmih, petnajst let je ustvarjala v Lutkovnem gledališču v Ljubljani. Objavila je pesniški zbirki Žabon in Besede iz hiše Karlstein, prozni deli Filio ni doma in Ptičja hiša, dramsko igro Osama. Za roman Ptičja hiša je dobila nagrado kresnik. Berta Bojetu se je rodila na začetku februarja leta 1946. Ob osemdeseti obletnici rojstva poslušamo pogovor Vlada Motnikarja z ustvarjalko. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 1996.

Ime tedna je postal Srečko Molk, unikatni oblikovalec lesenega nakita, ki je bil izbran med petdeset najboljših umetnikov z vsega sveta, ki bodo maja razstavljali v Muzeju za umetnost in oblikovanje v New Yorku, enem najpomembnejših muzejev sodobnega nakita na svetu. Organizatorje je prepričal z ročno izdelanim nakitom iz lokalnih materialov, pri katerem uporablja tudi izprano zlato iz reke Drave.Kandidata sta bila tudi: Ajda Miška, pobudnica ene najbolj prepoznavnih decembrskih akcij, Pecivo za starejše, s katero so na Goriškem že deseto leto zapored mnogim polepšali praznike. Prostovoljci so za starejše in invalidne osebe, uporabnike storitve Pomoč na domu, v vseh šestih goriških občinah pripravili kar 500 paketov domačega peciva in piškotov.   Tomislav Jovanović – Tokac, pevec skupine Dan D, ki je po tridesetih letih delovanja na silvestrovo v domačem Novem mestu odigrala svoj zadnji koncert. Zasedba je močno zaznamovala slovensko glasbeno sceno: ustvarili so 11 albumov, igrali na največjih in najintimnejših odrih ter osvojili najprestižnejše glasbene nagrade. 

Je strokovna, požrtvovalna in priljubljena tako med bolniki in njihovimi bližnjimi, kot tudi med sodelavci in sodelavkami. Srečamo jo tudi v Trepetliki, saj je njena soustanoviteljica. Lidija Ocepek je tudi prva slovenska »parkinsonska« medicinska sestra.Prejemnica nagrade za življenjsko delo, ustanovna članica društva Trepetlika, prva »parkinsonska« medicinska sestra v Sloveniji – vse to je diplomirana medicinska sestra Lidija Ocepek. Že 48 let je zvesta bolnicam in bolnikom, sodelavcem in sodelavkam v ljubljanskem Kliničnem centru. Svojo poklicno pot je začela na anesteziji, zaključila pa jo bo na nevrologiji. Gospa Ocepek navdušuje s svojo strokovnostjo, prijaznostjo, s pogumom, vedrino in toplino. Z oddajo Ultrazvok vas vabimo v njeno družbo.

»Možgani so res nekaj fascinatnega in obstaja še veliko potenciala za raziskovanje, pravi Tjaša Mlinarič, ki jo je raziskovalna pot leta 2016 najprej odpeljala v Amsterdam, zdaj pa zaključuje svoj doktorat v Belgiji. Tjaša še ukvarja z osupljivimi stvarmi, ki bi lahko ponudile nov uvid v razumevanje delovanja možganov pa tudi potencialnih dodatkov k terapijam. Več o tem je povedala za Možgane na dlani. Nastavila je ogledalo letu in delili z nami tudi tisto, kar njej in sodelavcem v laboratoriju trenutno najbolj zaposljuje možgane. Pripravlja: Mojca Delač.

Skakalec Domen Prevc iz Klingenthala odhaja nepremagan po še drugi zmagi ta konec tedna, tudi danes je na meglenem prizorišču slavil z veliko prednostjo. V svetovnem pokalu je to že šesta zaporedna slovenska zmaga in četrta zaporedna za Domna Prevca. V oddaji tudi o tem: - Iz sveta enotne obsodbe strelskega napada na Jude v Avstraliji. - V Berlinu prav zdaj pogovori Ukrajine in Združenih držav - Požar v BTC-ju omejen, gasijo posamična žarišča. Vzrok še ni znan

Pisateljico Astrid Lindgren z brezkrajno domišljijo in zaupanjem v dobro, poznamo po njenih večplastnih literarnih likih, ki zasledujejo podobne vrednote, kot jih je gojila sama. Vedno v stiku z naravo in živalmi, je bila vedno blizu šibkejšim in ranljivejšim. Tako je za svoje bralno občinstvo, ki ga je bilo in ga je še veliko, izbrala otroke. Čeprav ji življenje velikokrat ni prizanašalo – težko je bilo predvsem pomankanja polno obdobje zgodnjega, najstniškega materinstva, ko je sina za nekaj časa oddala v oskrbo drugim ljudem –, je v sebi hranila lepe spomine na srečno otroštvo, zato je do otrok pristopala z globokim razumevanjem do njihove čustvenega in mišljenjskega sveta, predvsem s klasičnim in kanonskim knjižnim opusom, s katerim je prekinila s pokroviteljskim in moralističnim nagovarjanjem otrok …  Ni se menila za konvencije, ki so veljale dotlej. Zaradi posebnega čuta in pronicljive inteligence, sposobnosti spajanja različnih znanj o behaviorizmu in dejanskih opazovanj otroškega vedenja, se je z otroki hitro ujela, hrati pa je komunikacija z njimi potekala na intuitivni ravni. Veliko se je dopisovala tako z mladimi, ki jih je zanimal njen razkošen domišljijski kozmos ali vesolje izkušenj, s katerimi jim je pomagala pri težavah odraščanja, pisali pa so ji tudi starejši ljudje, ki so si včasih obetali prijaznega nasveta, zelo neposredno pa je bila kar nekajkrat naprošena za donacijo denarja … Ohranjena pa je tudi njena obsežna, neprecenljiva korespondenca s sorodniki in prijatelji, raznovrstni dnevniški zapiski, posebno dragoceni so tisti iz časa vojne. Najbolj srečna je bila, ko je lahko pisala. Ne glede na to, da se je rada družila na otoških počitnicah in čas preživljala s prijatelji, da je doma prirejala najrazličnejša srečanja, je od vsega najbolj ljubila samoto. Po več letih od izdaje ene najbolj kredibilnih biografij, ki jo je na osnovi bogatih, raznolikih virov, dokumentarnega in materialnega gradiva, napisal danski biograf Jens Andersen, zdaj njen življenjepis navdihuje tudi slovenske navdušence njene literature. Knjiga Astrid Lindgren, s podnaslovom Zgodba o avtorici Pike Nogavičke, je izšla pri Založbi Mladinska knjiga, prevedla pa jo je Amalija Maček. Sogovornik: Andrej Ilc, pobudnik prevoda biografije v slovenščino  

Na Hrvaškem vse glasneje govorijo o možnosti gradnje jedrske elektrarne na svojem ozemlju. Pripravljajo zakonodajni okvir, študijo in analizo mogočih lokacij, oblikujejo se predlogi, kakšna nuklearka bi bila za Hrvaško najboljša. Gospodarski minister Ante Šušnjar ne skriva želje, da bi Hrvaška rada sodelovala tudi pri gradnji drugega bloka krške nuklearke, vendar le kot enakopravna partnerica. O možnostih gradnje jedrske elektrarne na Hrvaškem in zamislih, kakšna naj bi ta bila, v oddaji Eppur si muove - In vendar se vrti.

Bronja Žakelj je s svojim avtobiografskim romanom Belo se pere na devetdeset segla v srce številnim bralkam in bralcem. S kresnikom nagrajeni literarni prvenec, ki je obenem najbolje prodajana knjiga založbe Beletrina, je doživel tudi filmsko upodobitev. Po svetovni premieri v Sarajevu film Belo se pere na devetdeset prihaja pred domače gledalke in gledalce. Svojo življenjsko zgodbo, ki jo je Bronja Žakelj opisala v prvencu Belo se pere na devetdeset, je povedala v oddaji Med štirimi stenami novembra 2018. 

Na praznik vseh svetih, ko se spominjamo svetlih zgledov vere, smo gostili kliničnega psihologa in frančiškana p. dr. Christiana Gostečnika. V pogovoru smo združili razmislek o svetosti, minljivosti, smrti in žalovanju. Kaj pomeni biti svet v sodobnem svetu? Kako se soočamo z izgubo bližnjih? Kako vera in psihologija skupaj osvetljujeta pot skozi bolečino? Svojo zgodbo ali vprašanje za p. Christiana lahko pošljete na elektronski naslov: za.zivljenje@ognjisce.si

Še pred ogledom razstave Ohlajanje v Galeriji Ravne bi se za vzdušje obiskovalec lahko odpravil nedaleč stran v novo odprti muzej Stara železarna na Ravnah na Koroškem. V teh krajih ima jeklarstvo več kot 400 let zgodovine, ki se na neki način zgosti v temačnem prostoru, polnem velikanskih hidravličnih strojev in trpkega vonja po prekajenem. V njem zdaj vse miruje, v pravem pogonu pa je sosednja proizvodnja. ''Velike in mračne proizvodne hale delujejo na obiskovalca nadrealistično in navdihujoče. Ostri kontrasti svetlobe in teme poudarjajo fotogeničnost industrijskih interierjev, ki spominjajo na prezrte periferne vedute,'' je zapisal kustos Jernej Kožar ob risbah in slikah akademskega slikarja Miha Štruklja, ki je za svoj motiv tokrat izbral SIJ Metal Ravne. Foto: Žiga Bratoš

»Živeti je treba vsak dan posebej. Nikoli ne veš, kateri je zadnji.« Tako pravi Nina Milič, ki je pri 39 letih zbolela za rakom dojke. Ob besedi rak vsak najprej pomisli na smrt – tudi Nina je. Toda z boleznijo se je uspešno spopadla in s svojo izkušnjo navdihuje druge. Po končanem zdravljenju ji je novo moč dal šport, predvsem tek. Svojo zgodbo o pogumu in upanju, o skupini za hojo in tek pri združenju Europa Donna ter o najintimnejših trenutkih zdravljenja je delila v oddaji Med štirimi stenami na Prvem.

Obrambni izdatki nikakor nočejo z jedilnika, kar pomeni, da še kako vplivajo nanj. Zato o Parlamentarni skupščini Nata, ki jo je gostila Ljubljana. Podrobnosti, tudi ustreznejša poročanja o dogodku, najdete v običajnih medijih, kot analitična avantgarda pa se spoprimimo z eno samo mislijo generalnega sekretarja. Takole je sporočil članicam in njihovim državljanom: "3,5 odstotka BDP potrebujemo, da bomo ohranili Atlantik, Arktiko, Evropo in ZDA varne." Takole je rekel – in kdo smo mi, da bi dvomili o njegovih besedah. Ali namenih, če smo že pri tem. Ampak samo zaradi informativne vloge nacionalnega medija razčistimo nekaj dilem … Da ohranimo omenjene pokrajine varne, pomeni, da jih obranimo pred sovražnikom. Sovražnik, tako generalni sekretar, ima očitno velike apetite po Atlantiku, Arktiki, Evropi in ZDA. Za varnost teh področij, območij in držav bo šel naš denar. Slovenci nismo naivni, predvsem pa ne brezglavo razsipni, da ne bi poskusili nekaj prišparati … Pod dva odstotka, kot dajemo zdaj, se zdi sprejemljivo, tako da moramo samo nekoliko oklestiti pri treh ali štirih postavkah, pa spustimo odstotke do današnje vrednosti. Šparovnost je lepa čednost in na prvi pogled se zdi, da bi najlažje prišparali pri Arktiki. Pustimo vnemar, da pri pešajočem javnem šolstvu zadnje generacije volivcev ne ločijo več natančno med Arktiko in Antarktiko – po podobni analogiji, kot se mešata Iran in Irak. In bi se verjetno Slovenija in Slovaška, če po naključju ne bi živeli v eni od obeh. Kakorkoli. Arktika se zdi zelo zelo oddaljena, ampak kot članica Nata smo zavezani braniti vse, kar brani Nato. Zdaj: morski levi, tjulnji in nekaj Eskimov se zdijo za slovenski braniteljski potencial precej abstraktna zadeva, ampak glede prihrankov se moramo vprašati, kdo je na Arktiki resnični sovražnik. Če vprašaš tam gori, koga se resnično ves čas in najbolj bojijo, ti bodo vsi odgovorili – se pravi tjulnji, polarne lisice, arktični zajci in Eskimi – da severnega medveda. Severni medved je največji plenilec na Arktiki in če Rutte misli z ohranjanjem arktične varnosti na Ruse in njihove apetite, se moti. Vsako živo bitje na daljnem severu se enega polarnega medveda boji bolj, kot se boji stotih Rusov. Če smo že pri tem … Sicer ne vemo zagotovo, ampak rajtamo, da se tudi Rusi sami bojijo polarnih medvedov. Za ohranitev Arktike varne bi se morali slovenski obrambni strokovnjaki, pa vojska, si mislimo, odpraviti na jago severnih medvedov. Kar pa se zdi problematično, ker ne zmoremo upleniti niti domačih rjavih, ki po Rakitni strašijo prebivalce; če pa jih že dobimo pred cevi, se oglasi kakšna civilna iniciativa. Se pravi, da moramo nemudoma pojasniti gospodu generalnemu sekretarju, da smo Slovenci za varovanje Arktike čisto neprimerni in da bi vsled tega prispevali le tri odstotke BDP. Svojo polovico odstotka odstopimo nekomu, ki ima z mrazom in ledom večje veselje. Dancem, recimo. Potem gremo naprej. Tu so Američani. Se pravi, da se moramo s tremi odstotki potruditi, da bodo ostali varni tudi Američani. V tej državi je situacija še bolj zapletena, kot je to na skrajnem severu. Kot vemo, so največji sovražniki Američanov in njihove varnosti Američani sami. Američani imajo s pobijanjem Američanov veliko veselje in letne številke mrtvih gredo v tisoče. Slovenci pa, kot veleva dobra vzgoja, se v prepire drugih ne vtikamo radi. Vsaj ne z odstotki. Pa še nekaj je. Z Melanijo, ki je kljub posavski provenienci mentalno očitno najbolj stabilen del družine Trump, za varnost Amerike naredimo več kot nekatere druge članice Nata. Tako nam lahko na račun Amerike Rutte ponovno zmanjša prispevek za pol odstotka. In smo že na 2,5. Atlantik bomo branili z vsemi silami. Slovenci radi hodimo na morje. Država bo prispevala vsa plovila, ki so ji na razpolago. Policija policijski čoln, vojska vojaško ladjo, Narodni muzej pa koliščarski deblak. Namesto po jadranskih obalah se bomo razmestili po atlantskih in namesto "Večeras je naša fešta" prepevali "Jutri gremo v napad!" Vse ostalo bo ostalo enako. Tako pridemo do Evrope in njene varnosti. Ki jo je treba ohraniti z vsem, kar imamo. Parlamentarna skupščina Nata je bila v Ljubljani o tem jasna. Evropo bomo branili z orožjem in z obrambnimi izdatki. O tem ni dvoma. Kot kaže, jo branimo in jo bomo branili pred Rusi. Nekoliko manj je jasno, kako jo bomo obranili pred domačimi norci. Oziroma, če citiramo slavnega Rusa: "Glave nas bodo stali bedaki v lastnih vrstah."

Pred mnogimi leti so živali v gozdu živele v miru in slogi. Nekega nesrečnega dne pa je prišel v gozd človek s čudnim orodjem in ubil jelena. Naslednji dan ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Včeraj so v Šarm el Šejku v Egiptu podpisali deklaracijo, ki prinaša zavezo k spoštovanju miru. Navzoč je bil tudi palestinski predsednik, na vrhu pa nista bila zastopana niti palestinsko gibanje Hamas niti Izrael. V Gazo naj bi v okviru druge faze napotili začasne mednarodne stabilizacijske sile, ki bodo nadzorovale varnost. Hamas je izpustil zajete talce in Izrael zaprte Palestince. Mir za zdaj velja, vzpostavitev vsaj približno normalnega življenja pa bo dolgotrajni proces. Ali bodo Palestinci tudi dobili svojo državo?

Pred mnogimi leti so živali v gozdu živele v miru in slogi. Nekega nesrečnega dne pa je prišel v gozd človek s čudnim orodjem in ubil jelena. Naslednji dan ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

V sobotnem popoldnevu smo spoznali glavno urednico Mladinske knjige dr. Alenko Kepic Mohar. Še kot študentka slovenščine in primerjalne književnosti se je preizkusila v založništvu. Najprej pri založbi Vale Novak, nato pri Učilih in nazadnje pri Mladinski knjigi, kjer je najprej urejala učbenike za slovenščino, nato prevzela vodenje uredniške ekipe učbenikov, potem postala vodja Izobraževalnega založništva in nazadnje glavna urednica. Svojo kariero je obogatila tudi s pedagoško izkušnjo ter sodelovala v mednarodnem projektu E-READ o evoluciji branja v času digitalizacije. Leta 2020 je s temo vpliv družbenih razmer in sodobne tehnologije na uredniško delo doktorirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter o tem izdala monografijo Nevidna moč knjig: branje in učenje v digitalni dobi. Poleg pogovora o knjigah in branju, smo med drugim slišali tudi, kako doživlja zakonsko skupino Najina pot ter kaj ji pomeni, da sodeluje pri pripravi mladih na zakon.

V sobotnem popoldnevu smo spoznali glavno urednico Mladinske knjige dr. Alenko Kepic Mohar. Še kot študentka slovenščine in primerjalne književnosti se je preizkusila v založništvu. Najprej pri založbi Vale Novak, nato pri Učilih in nazadnje pri Mladinski knjigi, kjer je najprej urejala učbenike za slovenščino, nato prevzela vodenje uredniške ekipe učbenikov, potem postala vodja Izobraževalnega založništva in nazadnje glavna urednica. Svojo kariero je obogatila tudi s pedagoško izkušnjo ter sodelovala v mednarodnem projektu E-READ o evoluciji branja v času digitalizacije. Leta 2020 je s temo vpliv družbenih razmer in sodobne tehnologije na uredniško delo doktorirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter o tem izdala monografijo Nevidna moč knjig: branje in učenje v digitalni dobi. Poleg pogovora o knjigah in branju, smo med drugim slišali tudi, kako doživlja zakonsko skupino Najina pot ter kaj ji pomeni, da sodeluje pri pripravi mladih na zakon.

Ko uspemo začutiti in izraziti bolečino ter stisko, je čas, da vse to predamo Jezusu na križu. Le on v ranjena srca prinaša ozdravljenje, ki nas usposobi, da živimo kot svobodni in odrešeni ljudje. O tej izkušnji je spregovorila Lučka Pajk, ki živi s cerebralno paralizo.

Ko uspemo začutiti in izraziti bolečino ter stisko, je čas, da vse to predamo Jezusu na križu. Le on v ranjena srca prinaša ozdravljenje, ki nas usposobi, da živimo kot svobodni in odrešeni ljudje. O tej izkušnji je spregovorila Lučka Pajk, ki živi s cerebralno paralizo.

Lea Colner je profesorica razrednega pouka, ki že več kot petnajst let deluje na področju inovativnega poučevanja doma in v tujini. Diplomirala je na ljubljanski Pedagoški fakulteti in za diplomsko delo o pristopu Storyline prejela Prešernovo nagrado. Leta 2011 jo je pot zanesla na Švedsko, kjer je najprej delala kot vzgojiteljica, zelo hitro pa prestopila v učiteljske vrste in vodstvene strukture. Pet let je bila ravnateljica na mednarodni dvojezični šoli Vittra Rösjötorp International severno od Stockholma, ki je bila uvrščena med 100 najbolj navdihujočih šol na svetu za poučevanje o trajnostnem razvoju in sistematičnem vključevanju Agende 2030 v pouk in delovanje šole. Svojo karierno pot na severu je Lea sklenila z nominacijo za najboljšo ravnateljico na Švedskem ter kot prejemnica prestižne nagrade “Vodja leta” v kategoriji trajnostni razvoj. Ob začetku novega šolskega leta bo spregovorila o svoji poklicni poti ter o razlikah med slovenskimi in švedskimi šolami, o izzivih učiteljskega poklica ter o življenju na severu Evrope.

Gost oddaje Med štirimi stenami je Andrej Brečko iz Mihovice v bližini Šentjerneja na Dolenjskem, ki si je skupaj z ženo ustvaril družino in zasnoval ekološko posestvo v soseščini romskega naselja. Tam živi že 12 let, v zadnjih mesecih pa je bil večkrat žrtev sosedskega nasilja. Svojo zgodbo je Andrej Brečko povedal v oddaji Med štirimi stenami.

Mladi Martin je bil izredno napet in moral se je pogovoriti z nekom. Svojo življenjsko zgodbo je začel pripovedovati popolnoma tujemu človeku, ki ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Mladi Martin je bil izredno napet in moral se je pogovoriti z nekom. Svojo življenjsko zgodbo je začel pripovedovati popolnoma tujemu človeku, ki ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Po končani srednji ekonomski šoli se je pridružila očetu na jadranju okoli sveta. Poletela je v Avstralijo in začela avanturo, ki je vsega skupaj trajala dobrih dvanajst let. Toliko časa je živela na morju po vsem svetu. Svojo samostojno zgodbo je začela pisati na Karibih, veliko časa je preživela v Francoski Polineziji, nekje vmes spoznala partnerja, s katerim sta se zdaj v pričakovanju naraščaja ustalila v Franciji, v mestu Valence, približno uro vožnje južno od Lyona. Njuno življenje je večinoma teklo počasi, nikakor pa ne more pozabiti tistih preizkušenj, ko jo je bilo resnično strah. Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

V prihodnjih minutah bomo tekli po ulicah Tržiča. Seveda ne dobesedno, ampak nas bo tja popeljala gospa Ana Jerman, velika ljubiteljica teka. Nekdanja vzgojiteljica in potem ravnateljica tržiških vrtcev je ljubezen do športa z različnimi dejavnostmi približala že najmlajšim. Gibanju pa ostaja zvesta tudi v pokoju, z leti se ji je doma nabrala bogata zbirka priznanj, medalj in pokalov. Pred spomladanskim Tekom trojk je Ano Jerman v Bistrici pri Tržiču obiskala Lucija Fatur.

Matija Šinigoj je svojo kariero v podjetju Incom d.o.o pričel leta 2009, kjer je začel, kot sam rad poudaril z osnovami prejemanja in obdelovanja naročil. Pot je nadaljeval kot komercialist v izvozu, kjer je sodeloval pri odpiranju novih trgov in aktivno deloval na področju planiranja in celotne oskrbne verige. Leta 2013 je kot vodja prodaje začel vzpostavljati moderen oddelek prodaje, upravljal z največjimi kupci v in tudi izven EU ter skrbel za politiko asortimana v podjetju in tako usmerjal naložbe. Leta 2017 je prevzel odgovornost za vzpostavitev oddelkov marketinga in prodajne podpore in bil med glavnimi pobudniki ter prevzel odgovornost za (ponovno) aktivacijo in razvoj nove marketinške strategije na področju lastne blagovne znamke Leone in lansiranja nove znamke – AL!VE.  V 16-letnem delovanju na področju komercialno tržnih oddelkov so skupaj z ekipo uspeli podjetje z 8 milijonov evrov letne prodaje pripeljati na 154 milijonov (2024). Svojo poslovno kariero je začel že na domačem vinogradniško- sadjarski domačiji, kjer se je še kot študent ukvarjal s prodajo vina in pomagal pri domačih opravilih.  V času študija na Ekonomsko- poslovni fakulteti v Mariboru je v smeri podjetništvo opravljal prakso v manjšem podjetju MINI GO, kjer je predvsem spoznal delovanje malih družinskih podjetij. Naprej je leta 2007 svoje praktične izkušnje pridobival v Mesni industriji Primorske (MIP), kjer kot prodajni analitik študent pomagal v MIP Maloprodaja, nato pa se je preselil tudi pod okrilje krovne družbe kjer je spoznaval finančno analitiko.  Matija je predvsem družinski človek in rad čas preživlja v krogu družine. Z ženo Špelo imata dva sinova, v prostem času pa se sprošča v raznih športih. Privlači ga gastronomija in je tudi sommelier I. stopnje. Po izobrazbi je univerzitetni diplomirani ekonomist. Uspehi:·      V zadnjih 15letih so z ekipo dosegli, da je Incom Leone danes, eno izmed top 3 najbolj uspešnih živilskih podjetij v Sloveniji,·      Četrto največje živilsko podjetje v Sloveniji in največje v slovenski lasti,·      Matija je pri tem celotno kariero bojeval na »frontni« črti in kupce, partnerje prepričeval o sodelovanju, partnerstvu in uspešno izpeljeval prodajno-marketinške aktivnosti za mednarodni uspeh,·      Poslovnih poti nikoli ni manjkalo od skoraj vseh Evropskih trgov, do Vietnama, Avstralije, ZDA ,·      Poznavanje trga FMCG in retail sektorja na mednarodnem nivoju. Najljubši citat: You are, what you think Najljubša knjiga: zaenkrat Jordan B. Peterson: 12 pravil za življenjeNajljubša serija: Igra prestolov, Peaky BlindersHobiji: Kolesarjenje, Supanje, Smučanje, pa delo zunaj na različne načineNajljubša hrana: sem velik ljubitelj dobre hrane, tako, da jih imam ogromno najljubših. Če že izberem je to Špelina lazanja. Najljubši podjetnik: Nimam najljubšega, saj verjamem, da se lahko od vsakega nekaj naučim. V zadnjem letu bližje spoznavam Gregorja Kosija, ki ga cenim kot danes uspešnega podjetnika, vendar z izkušnjo delovanja kot vrhunskega managerja v zelo sistemski organizaciji. Gre za kombinacijo sistema in podjetniške prodornosti. Najljubša aplikacija: malo za šalo, malo za res BankaNet, Edavki, seveda pa v zadnjem času najbolj Chat GPTZaključni nauki:·      Pazite nase, edino sami lahko pazite nase. Iztrošeni ne koristite nobenemu, delajte in se borite, vendar pazite na ravnovesje,·      Previdno s »sekiranjem«, menim, da nam je Slovencem precej mar za zadeve, kar lahko povzroči veliko izzivov v glavi posameznika,·      Posel so predvsem odnosi in ključno je grajenje dobrih odnosov med sodelavci, partnerji. Uživajmo in uspehi bodo prišli.

Drugi poudarki: - Letališče Prečna neizkoriščen potencial za razvoj gospodarstva, turizma in izobraževanja, zato pobuda občine Straža za njegov razvoj. - Loška dolina bo morala nadgraditi osrednjo čistilno napravo v Starem trgu. Zdajšnja namreč ni več dovolj zmogljiva. - Tudi v Vuzenici je živ spomin na ujmo pred dvema letoma. Z doslej opravljeno sanacijo so zadovoljni, načrtov za prihodnost tej občini v Dravski dolini ne manjka. - Srečanj z medvedom je vse več tudi na Idrijsko-Cerkljanskem. Za prijavo srečanj z medvedom je od zdaj na voljo spletni MedvedoFON.

Če bi gospoda Jožeta Šivica vprašali, kateri material mu je še posebej ljub, bi verjetno brez pomisleka odgovoril les. Kot poklicni glasbenik je vse življenje igral violo, pozneje pa izdeloval lesene izdelke. Ljubljančan, ki zdaj živi v Rakitni, se je rodil očetu, poštnemu uradniku, in mami, ki je bila gospodinja. Zaradi bolezni je že zgodaj izgubil brata in sestro. Svojo glasbeno kariero na violi je začel v našem Simfoničnem orkestru, upokojitev pa dočakal v Slovenski filharmoniji. Vendar pa se je njegov prvi radijski nastop zgodil že veliko prej, kot boste izvedeli. V pogovoru konec lanskega leta, pogovarjala sta se z Lucijo Fatur, pa je Jože Šivic najprej nanizal nekaj otroških spominov iz časa druge svetovne vojne.

V epizodi 182 je bil gost Gregor Rebolj, serijski podjetnik z obsežnim tehničnim znanjem. Soustanovitelj podjetja Klika (združenega s Sportradarjem), z izkušnjami na področju strategije in inovacij. Soustanovitelj sklada Silicon Gardens. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Oblikovanje karierne poti v času umetne inteligence Pomen mreženja in izbira pravega trga za rast Prilagajanje tehnološkim spremembam in veščina vseživljenjskega učenja Vzpon indie hackerjev, AI agentov in podjetniškega načina razmišljanja Prehod iz korporativnega sveta v podjetništvo in iskanje svojega "zakaj" =================== Podkast pogovor je bil sneman na AIDEA konferenci 2025 v Four Points by Sheraton Ljubljana Mons

Končana je javna obravnava resolucije o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, ki med drugim predvideva zvišanje izdatkov za obrambo. Povečali bi tudi obseg vojske, skupaj z nekakšno prostorsko rezervo po vzoru Teritorialne obrambe celo do 30.000 pripadnikov. Na dokument pa lahko gledamo tudi kot na seznam želja. Katere so uresničljive in katere ne, v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Boštjan Pavlin, državni sekretar na obrambnem ministrstvu; Robert Glavaš, generalpodpolkovnik, načelnik generalštaba Slovenske vojske; dr. Erik Kopač, nekdanji veleposlanik pri Natu; dr. Klemen Grošelj, obramboslovni strokovnjak.

Arhitektka Petra Zoubek bi v dolini reke Bača, v kraju Podbrdo, na novo obudila čistilno tovarno za volno, ki je tu nekoč že bila.Svojo bolj ali manj utopično idejo je predstavila v magistrski nalogi, ki ima poleg idejne zasnove, kako bi prenovila stare obstoječe objekte, tudi moderno sodobno pralnico volne in predelovalnico sonastalih odpadkov. »Tu ni več ovčje reje, kot je bila nekoč, ta panoga se izgublja, lahko pa bi sodobna tovarna s pranjem volne ustvarila nov ekonomski potencial in vir zaslužka,« pravi Zoubkova. In ker je danes ta edinstven biotski prostor precej zaraščen, bi z obuditvijo ovčereje, ovce zlahka odpravile to zaraščenost.« Petra Zoubek

"Zakaj spet kopljete po tem, a to sploh še koga zanima?!" so odzivi, ki se vrstijo ob peti obletnici začetka pandemije covida-19. Kot družba smo se šele izvili iz travmatične izkušnje, v katero nas je pahnil ta drobni virus, hkrati pa se vse bolj pogrezamo v sosledje novih izmenjujočih se kriz in stalno prisotne negotovosti. Nas lahko kolektivna izkušnja izpred petih let nauči kaj za prihodnje spoprijemanje s krizami in bolje opremi za življenje v negotovosti? S komunikatorko znanosti dr. Zarjo Muršič in filozofom dr. Tomažem Grušovnikom pretresamo odziv družbe, znanosti in medijev sredi nedavne pandemije.

“Jaz sem gledališče vedno razumel kot kolektiv, kot hišo, dom,” pravi Rok Bozovičar, gledališki kritik, urednik, pisec, moderator in dramaturg, pa tudi v.d. direktorja Prešernovega gledališča Kranj. Bil je selektor Borštnikovega srečanja in Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, sodeluje v strokovnih žirijah in komisijah, je vodja festivala Teden slovenske drame ter sourednik revije Maska in spletnega portala Neodvisni – teritorij sodobnih scenskih umetnosti. Svojo gledališko pot pa je začel v hostesni službi ljubljanske Drame.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba: https://www.t-2.net/paketi ----------------------------------------------------------- Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

To je del 202! Gost pa ni iz 202 ampak iz enke … tiste tadruge enke. Svojo trilogijo gostovanja zaključuje en in edini Denis Avdić, ki je tokrat na vrsti da postavi vprašanje in sicer: “Kdo ali kaj je Jetrva in zaova?!?!?!?” … Klikneš, poslušaš, izveš! Ti je podkast všeč? Lahko ga podpreš tukaj

Januarja letos je umrla ugledna nemška pesnica, pisateljica, prevajalka, literarna kritičarka in esejistka ter Büchnerjeva nagrajenka – Elke Erb. V slovenščini imamo njeno knjigo pesmi Bezeg v taktu oblakov, ki jih je prevedel Brane Čop. Elke Erb se je rodila leta 1938 v Scherbachu v Severnem Porenju - Vestfaliji. Leta 1974 se je kot prevajalka iz ruščine predstavila s prevodom Marine Cvetajeve, v njenem prevajalskem opusu pa najdemo še Aleksandra Puškina, Aleksandra Bloka, Sergeja Jesenina, Borisa Pasternaka, Ano Ahmatovo in Olgo Martinovo. Svojo prvo pesniško zbirko Izvedensko mnenje je objavila leta 1975, leto pozneje ji je sledila zbirka Nekdo vpije: nikar!, leta 1978 je izšlo Omejeno potrpljenje, leta 1982 pa Tolažba. Za knjigo Kostanjev drevored je leta 1998 prejela nagrado Petra Huchla, prejela pa je še več drugih nagrad. Pred natanko desetimi leti je bila Elke Erb gostja festivala Dnevi poezije in vina; takrat se je z njo pogovarjala Urška P. Černe in zvočni zapis tudi prevedla. Brali sta Alenka Resman Langus in Barbara Zupan, oddajo sta posnela Mirta Berlan in Marko Krebs.

Slovenski odbojkarji so na zaključnem turnirju Lige narodov klonili proti Japonski. Svojo prvo kolajno v svetovni konkurenci bodo tako lovili na tekmi za tretje mesto, kjer jih popoldne čakajo domačini Poljaki. Druge teme: - Na predčasnih volitvah v Franciji najbolje kaže skrajni desnici - V Gazi novi siloviti spopadi, v Izraelu medtem protesti - V Celju sklenili osrednjo prireditev slovenskega zdomstva in zamejstva

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba T2 aplikacija za smart TV: https://www.t-2.net/aplikacija-t-2-tv-za-smart-tv ----------------------------------------------------------- SOS izdelki: AKCIJA 50% OFF (ob nakupu katerega koli izdelka/ov iz linije SOS prejmete 50% popust). KODA: FEJMICISOS50 Poor Dog Charlie izdelki: AKCIJA 1+1 GRATIS (ob nakupu 1 izdelka iz linije Poor Dog Charlie kapljic oziroma CannaPad roll-on, prejmete drug enak izdelek brezplačno). KODA: FEJMICIPDC1+1Dr Kent aktivne kreme: AKCIJA 50% OFF (ob nakupu katerega koli izdelka/ov iz linije Dr Kent prejmete 50% popust). KODA: FEJMICIKENT50Mikka obrazna nega: AKCIJA 50% OFF (ob nakupu katerega koli izdelka/ov iz linije Mikka prejmete 50% popust). KODA: FEJMICIMIKKA50Sleep kapljice & CBN kapljice: AKCIJA 1+1 GRATIS (ob nakupu Sleep kapljic oziroma CBN kapljic prejmete drug enak izdelek brezplačno). KODA: FEJMICISLEEP1+1PharmaHemp CBD kapljice in paste: AKCIJA 1+1 GRATIS (ob nakupu 1 izdelka iz linije CBD kapljic in past prejmete drug enak izdelek brezplačno). KODA: FEJMICIPH1+1Akcija velja za nakupe na spletni strani https://pharma-hemp.com/ do 31.8.2024. ----------------------------------------------------------- Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk