Podcasts about toliko

Lepo majsko jutro. Sonce je pozlatilo nebo, trava je dvignila svoje mokre cvetove in zazelenela z najbolj zeleno barvo na svetu, ptice so v gručah začele izvajati svoj neponovljivi jutranji koncert! Toliko sonca, toliko upanja, veselja, da te kar vrže iz postelje. Potem pa … stopim pred ogledalo in se zazrem v obraz, ki me gleda. Obraz, ki ni nič podoben cvetočemu maju, obraz, ki je zjutraj ves prepreden z malimi in večjimi gubami in gubicami, lasje, ki so na sencih začeli počasi, toda vztrajno siveti, veke, ki so se povesile, podbradek, ki raste in raste… Ja, staram se, cvetoča pomlad je zunaj, toda človeški obraz se spreminja in se ne obnavlja z vsako pomladjo kot narava, ampak z vsakim novim rojstnim dnevom doda kašno starostno spremembo. In tako se nehote spomnim na velike napore mnogih ljudi, posebej žena, posebej tistih v javnosti, ki jih gledamo na vse mogočih zaslonih in plakatih. Kaj vse naredijo, da bi čim dlje ostale mlade, zanosne, cvetoče in sijoče. Kako močna industrija stoji za temi ženskimi željami po večni mladosti in nespremenljivi lepoti! Nehote se nasmehnem. Ne želim biti del tega sveta, ki ne dovoli, da je videti drugače kot pred dvajsetimi leti! Ne želim biti del sveta, ki občuduje ženo predvsem zato, ker je čim dlje časa mlada in sijoča, ki je tudi pri šestdesetih videti kot pri dvajsetih! Mislim, da bi si žene morale izbojevati pravico do starosti, do tega, da so lahko tudi stare. Da so pri šestdesetih enako vredne, tudi če niso več poskočne in cvetoče, tudi če imajo deset gub na obrazu več kot pred enim letom in tudi če so njihovi lasje vse bolj sijoče srebro. Lepota žene, tista prava lepota, o kateri govori Sveto pismo, ni v zunanji podobi. Lepota žene je v njenem srcu, v njenih dejanjih in besedah. Vprašajte otroke, vnuke, tudi mlade! Ali imajo manj radi svoje mame in babice, ko se postarajo in jih ne morejo več uloviti na dvorišču? Oni vedo, da pravo lepoto daje ljubezen, tista tako sijoča in cvetoča ljubezen, ki jo rodi materinstvo, vendar zna žensko srce, tudi če ni telesna mati, vzljubiti tako kot nobeno drugo srce. Obrnem ogledalo narobe in se glasno zasmejem. Dovolite mi, da sem danes stara toliko, kot sem, toda moje srce je ostalo mlado, zato vas ljubim enako kot pred dvajsetimi ali tudi petdesetimi leti. Dobro jutro, moja starost!

V teh zgodnjih jutrih človek težko vstane. »Tako rana ura in že tako svetlo« je v teh dneh pogosto na naših ustnicah. Naj bo zaželeno ali ne, vam, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, želim, da bi bil to dolg in vesel dan. Samo pomislimo, kaj lahko danes vse postorimo, kam vse lahko gremo, kaj lahko preberemo ali, če drugega ne, vsaj pogledamo. Toliko stvari se nam obeta in toliko si danes lahko privoščimo. Hitro bi me lahko kdo obdolžil, da vas usmerjam k sebičnemu razmišljanju, da imate že dovolj reklam za dopust, ki nam vseskozi prigovarjajo, kaj naj bi si ne le lahko, ampak celo morali privoščiti. Moje uvodne besede naj bi izzvenele, kot da moramo misliti le nase. Kaj pa tisti, ki ne morejo niti vstati iz postelje, ki jim je noč minila v nenehnem pogledovanju na počasno uro in nemem pritoževanju, kdaj bo že vendar napočil dan, in tisti, ki so se zbudili v bolečinah? »Bi si upal tudi njim zaželeti vesel dan?« bi mi upravičeno lahko kdo očital. Seveda, kdo v teh toplih dneh bolj potrebuje veselje kot tisti, ki si niti ne morejo privoščiti trenutka brez bolečin in skrbi? Pa bi spet lahko priletel očitek, da je lahko meni, ko mi nič ne manjka in je zame vsako jutro največji napor odpreti oči, potem pa gre vse skoraj samo po sebi. V teh dneh, ko se vsi kam odpravljajo, priklenjeni na postelje pa so še bolj sami, je to jutranje voščilo prepoceni. A kaj nam pomaga tako moraliziranje! Tisti, ki si ne morejo privoščiti veselega jutra, ne bodo nič laže čakali novega dne. Prav zaradi njih moramo mi, ki lahko, izkoristiti današnji dan. Pri tem ne mislim na to, kar nas morda sem ter tja postavi pokonci. Ko namreč vidimo trpečega, onemoglega, bolnega, si sami pri sebi rečemo, da tako slabo nam pa vendar še ne gre. To je vseeno le sebična misel in v nemoči drugega iščemo le lastno potrditev. Vsem nam, ki zmoremo sami skrbeti zase, želim, da bi pomislili na preprosto in globoko dejstvo, o katerem sem pred kratkim prebral: »Bolni se kozarca vode, ki mu jo kdo da, manj razveseli kot pa nasmeha in veselega srca, ki ta kozarec spremljata.« Zato brž vstanimo, z nasmehom nasitimo prvega, ki ga srečamo. Odžejajmo danes z dobrim srcem tiste, ki jih srečamo. Dovolj je bolnih, ki imajo dovolj vode, a premalo dobre volje in veselja okrog sebe. Dan je dovolj dolg, dragi prijatelji, da zvečer ne bo v naši bližini nikogar več, ki bi moral zaspati z žalostjo v srcu.

V pogovoru z jezikoslovko in dialektologinjo preverjamo, kaj nam stari lokalni toponimi povedo o materialni in duhovni kulturi porabskih SlovencevIzmed vseh slovenskih skupnosti, ki so navsezadnje ostale onkraj naših državnih meja, v matici najbrž najslabše poznamo tiste rojake, ki živijo na Madžarskem, v Porabju. Ne le da v deželah na desnem bregu Mure v splošnem slabo poznamo zgodovino tistih s Slovenci poseljenih krajev, ki so stoletja sodili pod krono svetega Štefana, ali da so cestne povezave s Porabjem še danes razmeroma skromne, tudi razumevanje narečja, ki ga govorijo tamkajšnji ljudje, nam povzroča nemalo preglavic. Precejšnjo razdaljo, ki nas torej loči od porabskih Slovencev, zdaj vsaj malo krajša študija Zemljepisna imena slovenskega Porabja, ki je izšla pri Založbi ZRC. Pri pripravi te knjige so moči združili sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika ter Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Kaj vse so severno od Goričkega navsezadnje odkrili, smo preverjali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili eno izmed soavtoric Zemljepisnih imen slovenskega Porabja, jezikoslovko, dialektologinjo in raziskovalko na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, dr. Mojco Kumin Horvat. Foto: dr. Mojca Kumin Horvat (Goran Dekleva)

Profesor Dominic Abrams je eden najbolj uveljavljenih britanskih socialnih psihologov sodobnega časa. Njegove raziskave se osredotočajo na odnose med različnimi družbenimi skupinami in njihovo vedenje, od povezanosti in vodenja do predsodkov, diskriminacije ter človekovih pravic. Na univerzi v Kentu je direktor Centra za študije skupinskih procesov in član različnih znanstvenih skupin in združenj. Profesor Abrams je kot član Britanske akademije, ki povezuje najuglednejše humaniste in družboslovce na Otoku, vodil tudi skupino, ki je preučevala dolgoročni vpliv pandemije covida 19 na britansko družbo. O izsledkih, družbenih spremembah, vlogi lokalnih skupnosti in o tem, kako je obdobje pandemije ukrojilo družbene odnose, je prof. dr. Dominic Abrams govoril v Intervjuju v sredo po 10-ih na Prvem.

We are introducing you to the 278th Album of the Week - 'Kao mi' by Mirna, offering the HR Top 100 chart changes and bringing the local music news. Host: Ana Radišić

Ulice Beograda so sinoči zavzeli študenti in njihovi podporniki. Organizatorji ocenjujejo, da jih je bilo več sto tisoč. Po večernih incidentih je javnost nagovoril predsednik Aleksandar Vučić. Dejal je, da so sporočilo dobro razumeli, kot ga morajo razumeti vsi na oblasti, ko se zbere toliko ljudi, ter dodal, da se bodo morali spremeniti in še veliko naučiti. V oddaji tudi: - Združene države izvedle obsežne napade na Hutijevce - Poslovila se je izjemna ilustratorka Ančka Gošnik Godec - Skakalci v Vikersundu po nove uspehe, na Pokljuki finale z mešanimi pari in štafetami

Nekdo mi je pripovedoval: "Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, česar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kot sem kadar koli bil, pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadar koli. Zdaj je čas. Za vse in vedno." Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem samim sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne, ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno, kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.

Jeste li već dobili letak o cijepljenju protiv HPV-a? Koliko znate o njemu? A koliko o samom HPV-u? I što sve možemo učiniti da se zaštitimo? Znamo da su curice na meti, ali je li ono potrebno i dečkima? Posjele smo pred mikrofon doktoricu Petru Kejlu, specijalisticu ginekologije i opstetricije, s poliklinike Sinteza. Imale smo cijeli niz pitanja za nju kao bismo pametnije odlučile što je najbolje za nas i za našu djecu. A možda je neko od tih pitanja palo na pamet i vama.

Če bi človeku pri dvajsetih letih vnaprej povedali, kaj vse bo v svojem življenju doživel, bi v večini primerov preprosto rekel, da je to nemogoče. Da česa takega nikoli ni sposoben prenesti. Potem pa, glej, prihajajo stvari, nenačrtovane, čisto drugačne, kot bi jih sam lahko načrtoval. In človek zmore. Sam sebe preseneča. Tega od sebe ne bi nikoli pričakoval. Vsak lahko pobrska po svojem življenju in ugotovi kaj podobnega. Verjetno je to del našega človeškega dozorevanja, zelo pomemben del. To pomeni, da gremo naprej, da ne obstanemo na neki točki in se ne premaknemo več. Prav do zadnjega trenutka gremo naprej in morda bomo najbolj presenetili sebe prav v tistih zadnjih trenutkih življenja. Kdo ve? Poslušala sem gospo, ki zelo slabo vidi. Iz leta v leto slabše. Ko je še hodila v službo, je pogosto razmišljala: »Če bi normalno videla, bi se lotila tega in onega, bi naredila to in to …« Sanjarila je o nečem, česar ni bilo. Kaj vse bi bilo, če bi bilo. Vsi poznamo takšna razmišljanja: kaj bi bilo, če bi imeli drugačne možnosti, če bi bili zdravi, če bi imeli dovolj denarja, če bi nam bili ljudje okrog bolj naklonjeni in še in še. Zdaj, ko se je zaradi vida upokojila, pa je njeno razmišljanje drugačno, veliko bolj skromno: »Da bi vsaj še toliko videla kot sedaj, pa bo šlo.« Ob takšnem razmišljanju se počuti bolj zadovoljno kot pred leti. Za premik v tem razmišljanju pa je potrebovala čas, kar nekaj let. Ni prišlo kar samo od sebe. Ta premik se je moral zgoditi v njej sami. Nihče ni mogel namesto nje narediti tega koraka. Drugi so jo lahko samo spremljali od daleč. Prav je, da se o vsem tem pogovarjamo, da si takšne stvari povemo. S tem si med seboj pomagamo delati takšne premike v sebi. Kako čisto drugače živim, če rečem: »Bog bodi zahvaljen, da lahko še malo hodim«, kot pa če bi se ves čas samo jezila, da ne zmorem več, da ne zmorem toliko kot drugi. Na ta ali oni način se to tiče vsakega od nas, saj ne gre vedno samo za zdravje, ampak še za marsikaj drugega.

Če se sprašujete, čemu vam je kljub dramatičnemu vsakdanu vsaj malo dolgčas, je odgovor precej preprost. Že dolgo nismo imeli nobenega referenduma! Referendum, temeljni kamen vsake demokracije, je hkrati tudi najbolj zabavni element te antične pogruntavščine. Kajti vreči skozi okno dve novi osnovni šoli, da se lahko volivci v praviloma nizkem odstotku udeležijo odgovarjanja na pogosto zmedena vprašanja, tega drugače kot zabava ne moremo imenovati.Referendum, ki prihaja, bo spraševal o penzijah. Pa to ne o generičnih penzijah, kajti referendumsko vprašanje "ste za višje penzije", bi bilo eno najbolj uspešnih v zgodovini. Prihajajoči referendum bo spraševal o ekstra dodatkih k pokojninam, ki naj bi jih upravičenci dobili za izjemne umetniške dosežke. Referendum predlaga, posplošeno rečeno, slovenska desnica, ki je očitno mnenja, da so izjemni umetniški dosežki domena slovenske levice. Drugače si je težko zamisliti, čemu so se kleni slovenski konzervativci spravili na tistih nekaj fičnikov, ki bi jih – teh nekaj slikarjev, kiparjev, literatov, gledališčnikov, hudiča, še kakšen filmar se bi našel – dobili za povrhu. Hočemo povedati, da gre za majhen znesek in finančno tveganja za slovensko državo je bilo skoraj pri vsakem dosedanjem referendumu višje, kot je pri prihajajočih umetniških penzijah. Še pri referendumu o družinskem zakoniku je bilo v igri več denarja, kot ga je pri tem dodatku … Tako ni najbolj jasno, čemu so upokojeni umetniki slovenski desnici tako zelo sedli v želodec, kot se reče. Najbrž bo nekaj z odnosom do umetnosti same; in za začetek naredimo miselni eksperiment. Recimo, da besedo umetnik, kar je za mnoge naše sodržavljane poklic, akoravno se z umetnostjo ogromno Slovencev ukvarja tudi nepoklicno, zamenjamo z besedo – gasilec. Gasilec je sveta krava slovenstva in kot z umetnostjo, se z gasilstvom ogromno Slovencev ukvarja nepoklicno. Nekateri pa poklicno in ali resnično mislite, da bi katerikoli politični stranki na slovenskem prišlo na misel organizirati referendum proti dodatkom za izjemne gasilske dosežke – če bi pristojno ministrstvo tak dodatek poskušalo uzakoniti. Torej mora biti nekaj z umetnostjo in umetniki, kar moti predlagatelje referenduma. In čisto mimogrede; če bodo nekateri upokojeni slovenski umetniki dobili dodatke k penziji, si bodo mogoče lahko privoščili protestiranje pod bojnim praporom Pavla Ruparja-gromovnika. Kajti če kaj, bi tiste manifestacije potrebovale močnejši avtorski podpis, ker prepevanje Slakovega Čebelarja na nobeni ravni ne prispeva ne k bojaželjnosti, ne k intelektualni širini prireditve. "Čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice" bi zaslužen slovenski umetnik v trenutku vrgel s proslave ter verze nadomestil z nečim bolj junaškim, se pravi manj medonosnim. Toliko samo kot medklic. Ampak bistvo prihajajočega referenduma vsaj za zdaj očem še vedno ostaja skrito. Ne poznamo še namreč referendumskega vprašanja in kot nas učijo pretekle izkušnje, se prav okoli referendumskega vprašanja lomi demokratični srd slovenskega človeka. Zato grobo predpostavimo … Rajtamo, da bo vprašanje preprosto:  "Ste za to, da nekateri slovenski upokojenci dobijo dodatek k pokojnini za izjemne umetniške dosežke?" Večina, ki bi prišla na volišča, bo odgovorila z ne, ali pač obkrožila proti, desnica bo razglasila zmago, priljubljenost sedanje vlade bo še padla, nedelja bo šla v nič, milijoni po vodotokih, karavana naprej, psi pa v koče. A seveda ne sme biti tako preprosto. Na vprašanje ne moremo odgovoriti, dokler ne vemo, kaj je to "izjemen umetniški dosežek"! Predlagatelj je sicer pripravil kriterije, med katerimi so nagrade, pojavljanja v mednarodnem prostoru in tako naprej. Ampak če smo državljanom demokratično razložili kriterije, smo kljub vsemu razložili samo pojem "izjemen". Še vedno pa nismo razložili pojma "umetnost"! In ta pojem je zadnja leta zelo na prepihu; hočemo povedati, da ni vsaka glasba Mozart in ne vsaka slika Michelangelo. Odkar v galerijah razstavljajo banane, prelepljene z lepilnim trakom, ki dosegajo na avkcijah potem milijonske zneske, in odkar so nekateri najbolj znani umetniki na svetu absolutno anonimni, je zahteva, da se zedinimo okoli pojma umetnost, prej ko se odločimo, kdo so umetniki, ki dobijo dodatek, povsem na mestu. Zatorej mora biti referendumsko vprašanje sestavljeno iz dveh delov. Drugega smo že navedli, prvo vprašanje pa se mora glasiti: "Kaj je umetnost?" Zavedamo se, da v "trotlziher" demokraciji na podobnih referendumih odločevalci obkrožijo samo za ali proti, vendar se zdi, da ob zapletenem vprašanju umetniškega presežka ne bi smeli pristati na brezkončno poenostavljanje. Seveda se zavedamo, da je za občinstvo, ki kot umetniški presežek razume verz "čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice", vprašanje o izvoru, razvoju, namenu in vplivu umetnosti izjemno zapleteno; a če bo referendum o dodatkih k pokojninam za izjemne umetniške dosežke spodbudil prebivalstvo k preizpraševanju o človeški potrebi po kulturi in umetnosti, bodo milijoni za njegovo organizacijo dobro porabljeni.

Izvorno poslanstvo kulture ni izobraževanje, ampak vnašanje miru v odnose, je znana misel izrečena ob ustanovitvi Unesca. Največja kulturna dobrina je mir, v tem smislu bi bilo dobro praznovati dan kulture, pravi Alenka Rebula in doda: Kulturne vrline in humanost sta pogoja za razvoj vsega, česar se ljudje lotevamo in seveda tudi za razvoj človeštva. Vprašajmo se, koliko je naše kulturno delo v službi miru med ljudmi in koliko ne? Toliko je kulture.

Toliko je u Srbiji vruće da je i zima postala topla - u takvim uslovima nastala je nova epizoda podkasta pod zaštitom Međunarodnog PEN centra "Dobar loš zao"! Nenad Kulačin i Marko Vidojković u prvom delu emisije umereno su žalili što Čela ide u istoriju, slavili su uspeh generalnog štrajka i autokomande, te propast psihovog mitinga u Jagodini, a Grenelu su poručili da uzme kokice. Gošća u ovoj istorijskoj epizodi je borbena advokatica i drugarica za primer, Sara El Sarag. Sarah je govorila otvoreno o protestima, neminovnom padu režima, advokatima, a zalazila je duboko i u delikatne teme poput korumpiranih sudija, sukoba u tužilaštvu i kršenja zakona od strane pripadnika BIA. Čeka vas sjajan i uzbudljiv razgovor! U Magarećem kutku moći ćete da izmerite koliki su podočnjaci psihu u šest ujutro. Autori vas mole, pretplatite sa na patreon.com/ucutatinecemo. Donacije možete slati na PayPal dlz.istern@gmail.com

Z novim letom je začel veljati sveženj nove davčne zakonodaje. Pri zakonu o dohodnini so bila največ pozornosti deležna nova pravila za obdavčitev davčnih zavezancev, ki opravljajo dejavnost in ugotavljajo davčno osnovo na podlagi normiranih odhodkov. Zaostruje se prag za vstop oziroma izstop iz enostavnejšega sistema obdavčitve na podlagi normiranih odhodkov, delež priznanih odhodkov upravičenim do tega statusa pa se povečuje. Kritiki svarijo pred sivo ekonomijo in delom na črno. Kaj naj torej storijo zavezanci? O tem smo se pogovarjali s svetovalko za davčne zadeve pri Obrtni zbornici Slovenije Jasmino Malnar Molek.

Nakon tragedije u Novom Sadu, fraza, struka i nauka, posebno je javno eksploatisana. Toliko, da je na izboru koji organizuje Filološko društvo „Reči” čak izglasana za takozvanu lažireč 2024. godine u Srbiji, odnosno reč ili reči koje iskrivljuju smisao onog što imenuju. A da li je struka izgubila smisao? A nauka? Da li su mladi sve više obeshrabreni stanjem u kojem je njihova buduća profesija u Srbiji? Misle li da se njen značaj urušava? A kako na svoje zvanje gledaju oni koji obrazuju mlade? Za Glasom mladih govore Ognjen Božić, Viktor Đorđeoski i Luka Milić, studenti Elektrotehničkog fakulteta u Beogradu i profesor Vojin Ilić sa Fakulteta tehničkih nauka u Novom Sadu.

Sklep božične devetdnevnice Danes še zadnjič letos prepevamo odpev, poln hrepenenja: Kralja, ki prihaja, pridite molimo! Le še nekaj ur nas loči od svetega božičnega večera. Toliko skrbi nas preplavlja: kako bomo uredili domove, kaj bomo dali na mizo, kakšne bodo letos naše jaslice … Toda že pred več kot 3000 leti si je judovski kralj David zastavljal podobno vprašanje: kje neki bo odslej prebival Gospod? Prejel je namreč zagotovilo, da bo vedno med njegovim ljudstvom. Kralj si je zgradil čudovito palačo iz drage cedrovine, Gospod s svojo besedo, se pravi Skrinja zaveza z Mojzesovimi tablami, pa še vedno prebiva pod šotorskimi krili, podobno kot nekdaj v puščavi. Toda prerok Natan je zaslutil, da nastopa velika nevarnost, da bi si kralj David začel domišljati, kolikšno uslugo je naredil svojemu Gospodu s tem, ko mu je pozidal lep tempelj. Zato ga spomni: nisi ti tisti, ki je Gospodu utiral pot. On je ta, ki te je šel iskat, ko si pasel drobnico in prepeval po pašnikih. On te je navdihoval, da nisi padel v roke sovražnih Filistejcev, on te je varoval pred tvojimi zavistnimi prijatelji. Kralj je začuden nad Gospodovim odgovorom, a pozneje bo razumel, da je najlepše prebivališče za Gospoda skesano srce, da najbolj dopadljiva daritev Gospodu ni veličastno darovanje živali v templju z vsemi dišavami in opojnimi pijačami vred, ampak da je to skesan duh, ki daje prostor čisti ljubezni. To je razumel čez tisoč let v Novi zavezi duhovnik Zaharija, ki je ob rojstvu svojega sina zapel hvalnico: koliko vsega dobrega je Bog storil svojemu ljudstvu! Zato je človekovo poslanstvo v tem, da pripravi v svojem srcu prostor za Gospoda in da tudi svoje drage obdari s plemenito besedo in dobroto ter skupaj z njimi sprejme Ljubezen samo, to je Božjega otroka, v svojem srcu. Zahariju je bil njegov sin podoba Mesije, Odrešenika, ki prihaja. Tako naj tudi nas vsak otrok, posebno še ta, ki je nemočan in nebogljen, spominja na Gospoda, ki nas želi obiskati. Naj občuti našo bližino, toplino človeške besede in milino božičnih pesmi. Tudi mi bomo začuli to, kar poje ena izmed nabožnih pesmi: Bog je dobrota, ljubezen in pesem, se k tebi sklonil je … to ni več skrivnost, kar more Bog.

Redko se je zgodilo, da so se po smrti bolnikovi svojci še oglasili. Tokrat je prišla žena bolnika, ki je umrl doma in je veliko trpel zaradi hudih bolečin, kakšen mesec po moževi smrti na pogovor, se zahvalila in me povabila, naj jih enkrat obiščem. Na to povabilo sem skoraj pozabila, ko so me čez približno pol leta prišli iskat, da izpolnim svojo obljubo. Povabilo je bilo tako iskreno in toplo človeško, da sem šla. Njegova družina, žena in otroci z družinami, so prebivali izven Ljubljane, na deželi. Najprej so me peljali na pokopališče, na grob, kjer smo prižgali svečko. Pokazali so mi še druge grobove umrlih v zadnjih mesecih in mi pripovedovali tudi o njih. Zdelo se mi je, kot da so vsi skupaj, tisti na pokopališču in ti živi, ena sama družina. Nato smo šli domov. V kuhinji, na najbolj vidnem mestu, sem videla na kartonu nalepljeni dve fotografiji s pokojnikom in njegovo družino, nad fotografijama pa je bilo z velikimi črkami napisano: LJUBEZEN NIKOLI NE MINE. Nato so mi pokazali še sobo, kjer je pokojnik umrl. Veliko smo se pogovarjali o njem. V vsej bolečini zaradi izgube, pa je bilo čutiti toliko ljubezni in zdravega odnosa do življenja, da je ob tem tudi bolečina izgubila svojo ostrino. Ko sem odhajala, sem bila zares iz srca hvaležna za to srečanje. Doživela sem nekaj, kar je danes tako redko: doživela sem, kako znajo ti preprosti ljudje (bolnik je bil po poklicu cestar) še normalno žalovati za pokojnikom, ki so ga imeli tako radi. Toliko ljudi srečujem v svojem vsakdanjem življenju, ki tega ne znajo več, ki hočejo potisniti na stran vse, kar jih spominja na smrt, pa jim je zato še teže. Če bi morala z enim samim stavkom opisati, kaj sem doživela, bi prav gotovo napisala: LJUBEZEN NIKOLI NE MINE.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba T2 Ščit: https://www.t-2.net/t-2-scit ----------------------------------------------------------- Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

Kako dober je novi BMW M5 in zakaj Ciril Juretu ne verjame čisto nič? Kam se seli najvplivnejši Slovenec v avtomobilski industriji? Kaj pa Jaguar?! Toliko vprašanj! Jure, Seba in Ciril dve uri o novih avtomobilih in tem, kako se je na ekspediciji Atlas odrezal novi Landcruiser. Poslušaj Atmosferce in bodi na tekočem. . IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ SAŠA KAPETANOVIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sasa_kapetanovic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM -  ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebavtom/⁠⁠

Tokratni koncert najboljšega alter-terasa benda v jugovzhodni Evropi, Tajnega društva OFC, je odigral duet namesto kvarteta. Down to bare bones, bi rekel Harry Redknapp. Nastopajoča sta se strinjala v večini stvari, na primer o tekmah z Larnejem in Radomljami, pa o zmešnjavi pri razpisu za prenovo zelenice v Stožicah, nista pa bila povsem usklajena, ko je pogovor nanesel na lik in delo našega ljubljenega vodje Adama Deliusa.Zato moramo tisti bolj kritični del dueta upravičeno vprašati: Ko vas plaća, da toliko mrzite našeg Predsednika?

Piše Marija Švajncer, bereta Višnja Fičor in Renato Horvat. Na začetku zbirke Mateja Krajnca Josip Broz se je ustavil na Klanjškovi je navedeno pesnikovo pojasnilo, komu je pesniška zbirka namenjena. Prvi del je za deloholike in uslužbence na matičnih uradih, v oklepaju sta dodani besedi bratstvo in enotnost, drugi del pa je konstituiran za napitnine in pavšale, v oklepaju piše: 'vidim polja što se žitom zlate'. O Josipu Brozu Titu je poet napisal samo nekaj skoraj enakih pesmi, le njihov konec je vsakič drugačen. Klanjškova ulica je poimenovana po Jožetu Klanjšku – Vasji, slovenskem prvoborcu in narodnem heroju; njegovo življenje se je izteklo leta 1965. Ulico s Klanjškovim priimkom je mogoče najti v Celju, morda še kje drugje v Sloveniji. Matej Krajnc se je sicer rodil v Mariboru, toda prvo izobrazbo je dobil prav v Celju. Kot pesnik si je vzel umetniško svobodo in navedel, da se je predsednik nekdanje Jugoslavije na Klanjškovi ulici ustavil leta 1992. Maršalovo življenje se je, kot vemo, končalo leta 1980. Matej Krajnc je zbirko razdelil na cikle in jih označil z letnicami: 1981–1991, 1992–2002, 2003–2013 in 2014–2019. O dogajanju v teh obdobjih govorijo zgoščeni stihi, pravzaprav nizanje besed o popkulturi, potrošništvu z natančnim imenovanjem prodajnih artiklov, zlasti avtomobilov, o imenih skladateljev, popevkarjev in popevkaric in drugih ljudi, ki so vstopali v javnost. Avtor navaja verze iz otroških, ljudskih in partizanskih pesmi, ne brani se angleških, nemških in francoskih izrazov, tudi nekaterih iz nekdanje tako imenovane srbohrvaščine in še kakšnih, manj znanih, svoj prostor dobijo tudi zaznamovane besede. Pesnik se predaja ludizmu ter preseneča z novimi in novimi domiselnimi nonsensi, paradoksi in duhovitimi besednimi igrami. Pooseblja predmete, oponaša različne glasove in vse skupaj popestri z medmeti. Umetnikov polet domišljije je neustavljiv, vendar ne gre prezreti, da je v vrvenju in zgoščenosti mogoče začutiti in razbrati duh časa. Matej Krajnc je načrtno močno slovenski. Če bi njegove pesmi prevedli v tuje jezike, bralke in bralci po vsej verjetnosti ne bi vedeli, kdo sta Bedanec in Marta Pestator, zakaj so ptičice zbrane, kaj je povzročilo, da je reka mrtva, kateri izdelki so na voljo v Lesnini, kdo sta bila Blaže in Nežica, kako smo se odzvali na Jazbinškov zakon in kaj nam pomenita žalost in nostalgija v Sepetovi popevki Poletna noč. Poznali pa bi tuje svetovno znane glasbene skupine, like iz risank, filme, igralke, literate in še marsikaj drugega, kar se pojavlja v verzih Mateja Krajnca. Da bi bilo sporočilo bolj nazorno in udarno, avtor nekatere besede zapisuje z velikimi črkami in v krepkem tisku, tudi s tremi klicaji, na primer PRASCI!!!, druge v svetlejši tiskarski barvi, tu in tam kako besedo napiše kar z roko, da je vsa vegasta in skrivenčena. V zbirko je uvrstil različne simbole, del notnega črtovja, prometni znak in fotografije, na primer figurice Pez in naslovnice pesniške zbirke Milana Jesiha. Pomen notranje razgibanih Krajnčevih pesmi je treba razvozlavati, približno na polovici zbirke pa nam v ležečem tisku sam pojasni, za kaj bi lahko šlo: »pričujoča knjižica je pravzaprav svojevrstno nadaljevanje večkrat nagrajene zbirke verzov s popustom (vzporedna Jenkova e-nagrada 2018, virtualna nagrada Prešernovega sklada 2018, pesniški jerbas za najbolje opremljeno knjižico formata 12 x 18), ki je izkazala nekatere pomembne filozofske prelome v krajnčevem pesništvu, med drugim tudi zavračanje lezenja v nebeško kraljestvo skoz šivankino uho z bogastvom ali brez njega. ko beremo nove pesmi, si predstavljamo šivankino uho kot križišče, na katerem stoji pesnikov tovariš iz naslova in izbira sukanec.« Že res, da je v naslovu pesniške zbirke omenjen Josip Broz Tito, toda vsebina ni ne ideološka in ne politično poudarjena. Predsednik je pač prišel, prisluhnil kitari in si prižgal cigaro, z nami je in si misli svoje. Že res, da imajo baje komunisti sedežni red, božji odposlanci na zemlji pa prostor na odru, vendar se iz tega ne izcimi nič posebno kritičnega. Pesnik je tudi konkreten: obudi spomin na služenje vojaškega roka in pri tem začuti, da se mora zahvaliti mami, saj ga je naučila, da je treba vse pojesti. To mu je med vojaško obveznostjo prišlo prav. Niso ga tepli, spremljati pa je moral televizijska poročila. In kaj danes misli o sebi? »velikan sem / imam štampiljko / družba me uliva v bron / ker nihče v njej o meni ne misli tako« Navrže, da nismo malenkostni. Njegove pesmi so dinamične, ironične in vihrave. Čeprav nas prepričuje, da stvari ne smemo jemati pretirano resno, je slutiti, da se pesnik v kaotičnem svetu počuti ogroženega. Vase vpija dogajanje okrog sebe in skuša ohranjati svoj pesniški jaz ter biti glasnik ali pa morda zanikovalec nesmiselnega početja. »kaj zapisati / v jutrišnjo številko / lokalnega biltena / če so najlepši vrt / požrli termiti« Odgovor ni preprost. Toliko vsega se je nakopičilo, toda vredno je vztrajati, pa čeprav z ironijo, ujeto v verze, nagajivostjo in pomenljivim védenjem.

Znate onu scenu iz Prijatelja, kada Rachel uči Joeya jedriti? Da ne kompliciramo situaciju, ili ne daj bože, spoilamo nešto onima koji nisu gledali, scena završava tako da Rachel, šokirana i u nevjerici sjeda kraj Joeya uz epsku izjavu. "Toliko sam se trudila da ne postanem vlastita majka da nisam ni primijetila da sam postala kao vlastiti - otac." I dalje jedna od boljih scena. I totalno 'relatable', što b' se reklo po naški. A i na tragu našeg današnjeg podcasta u kojem pričamo upravo o tome - jesmo li na skliskom terenu da postanemo naši vlastiti roditelji? Primjećujemo li sličnosti ili ih negiramo? Jesmo li korak do toga da prihvatimo da smo sve više kao svoj tata ili i dalje radimo sve suprotno od onoga što se od nas očekuje? Znači li to da ćemo i mi dočekati dan kada će nas kćer pitati zašto imamo ormarić za čuvanje oružja u dječjoj sobi? Bez oružja. Zbunjeni? Morat ćete poslušati epizodu da bi vam sve ovo imalo smisla.

U ovoje epizodi Njuz POPkasta pričali smo o seriji "Sablja" i tome koliko nam je čitava priča nadrealna i čudna, a bila je naša stvarnost. Nismo izostavili ni deo o povratničkim albumima dva-tri poznata benda, kao i jednu možda preporuku, a možda i ne-preporuku za jedan hrvatski film. ☕️ Oaza je prvi 100% biljni proizvod kompanije Imlek, čekirajte i javite nam utiske

⏰ Driiiiing! Žviiižg! Evo ga, ponedeljkovega! Po fajtastem derbiju, po takem evropskem četrtku, pa po ZNSS torku... Toliko vsega, da sva pozabila omenit žreb pokala (bo v ponedeljek v reprezentančnem Ofsajdu več časa in placa). In to na martinov ponedeljek, huh! Zakaj je tako, da ko Žiga Kos kritizira, je strokovnjak, ko pa Jaša, pa je bimbo ;)? Zato, ker Ofsajd.

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Lidija Hartman. Tatjana Pregl Kobe, pesnica, pisateljica, umetnostna zgodovinarka in esejistka ter dobitnica številnih, tudi mednarodnih nagrad, je v zbirko Pisan cvet na vrtu belih rož uvrstila dve vrsti pesmi: prve, natisnjene z večjimi črkami in brez velike začetnice, napisane v prostem verzu in nekajkrat grafično oblikovane v polkrog, druge pa kot poezijo v prozi. Tako v prvih kot v drugih pesmih je umetničino pesnikovanje subtilno, izrazno bogato in izpovedno globoko. Avtorica trosi življenjske modrosti, filozofska spoznanja in usodne resnice; dokopati se skuša do temeljev stvarnosti. V pesmih v prozi nagovarja različne ustvarjalke, se pogovarja z njimi in izraža razumevanje do njihovih, tudi bolečih življenjskih izkušenj, in pri tem priznava, da pravzaprav govori sama sebi. Sogovornice, ki jih prikliče predse, so bodisi znane in uveljavljene osebnosti bodisi neznane, nekatere od njih dejavne na različnih področjih, pesnice, slikarke, igralke, novinarke, kraljice in še mnogo drugih, tako iz sedanjega časa kot iz preteklosti. To so ženske, ki so se je dotaknile s svojimi življenjskimi zgodbami, iskanjem prostora pod soncem ter razočaranji in krivicami, ki so jih doživele. Med njimi je tudi dekle, ki ji je nekdo storil silo; ubogo, zaznamovano, ranjeno bitje, ki potrebuje objem. Toda pesnica ne izraža samo sočutja in razumevanja, temveč nakazuje tudi upornost. Nekateri verzi govorijo o grdem in nasilnem svetu, vse prevečkrat ohranjeni patriarhalnosti in odrinjenosti žensk. Kot humanistki se ji zahoče drugačnosti, sožitja med ljudmi, sprejemanja in dobrih medčloveških odnosov. Tatjana Pregl Kobe je tudi angažirana pesnica, in to v žlahtnem pomenu besede. Čeprav pozna grozo, samoto, strah in žalost, ohranja upanje o uresničevanju boljšega sveta. V prelepih metaforah se razdaja s posebno živahnostjo in strastjo, predana je ljubezni in stvarem, ki življenju dajejo smisel, ter je pesnica z veliko začetnico in čarodejka lepote. V naravi je zanjo vse resnično in čudežno razgibano. Simbolika dreves in reke slika pesničino notranjost in govori o dogajanju zunaj nje. Toliko vsega vidi, hkrati domišljijsko oblikuje tisto, kar je za druge oči nevidno. Spominja se igrivega otroštva, s posebno milino in v izbranem slogu prikliče v spomin nežnost in drobne radosti iz tistega časa. Poezijo v prozi oblikuje tako, da srečanja z ženskami ujame v kitice, vendar pa se zadnja vrsta nadaljuje v novi kitici ali odstavku. V ležečem tisku navaja dobesedne navedke ter tako znanim in neznanim ženskam omogoči, da same spregovorijo, pomenljivo ali otožno, morda z opozorilom ali napovedjo. Avtorica navede natančen vir in letnico dogajanja oziroma podatek o ženskah, ki jih spominsko ohranja. Prikliče naslednje besede slikarke Ivane Kobilce: » Videla sem svet in življenje. Bilo je lepo in polno sonca. Filozofinja Simone de Beauvoir je v pesničinih očeh iskalka enakopravnega položaja žensk. Igralki Mileni Zupančič je hudo, da ljudje iz njenega življenja kar izginjajo. Grozljivo je, ko ugotavlja, da je napočil dokončen odhod; nikoli več ne bo srečavanja in pogovorov. Literarna zgodovinarka Katja Mihurko je prepričana, da ženska veliko tvega, ko se odloči razpeti krila, toda če tega ne stori, trpi. Tatjana Pregl Kobe občuti doživljanje vseh teh žensk in priznava: »če ne povem resnice o sebi, je ne morem povedati o drugih.« Njene resnice so iskrene, povedno zaokrožene in tudi strastne: »še vedno sem vidna, resnična in živa. / strast se še ni osula. / zardela od ljubljenja / vonjam cvetlični prah, ki lebdi na ramenih / upognjene trave.« Pisanje jo ohranja, pomeni ji odrekanje, samoto in predanost. Vztraja, tudi če ne ve, ali bo kdo prebral njene pesmi. Dokler piše, je to vse, kar ima. Življenje zanjo pravzaprav postane pesem: » Nikoli nisem sama, niti v temnem tunelu niti onkraj noči. Ker je z menoj in v meni pesem. In mi vladajo čustva. In poezija, popolnoma jasna in globoko skrivnostna, čeprav je ni mogoče v celoti pojasniti in je ni mogoče izčrpati.« V postmodernistični maniri citira in oživlja stvaritve drugih. Ponuja verze iz Baudelairovih Rož zla, pogled Mone Lize, Tisnikarjeve podobe smrtne groze in igrivost pravljičnih junakinj. Omeni Kierkegaardove besede o bolezni za smrt. Spomni se na svojo mater, pisateljico Milenko Pungerčar, in na njene zadnje ure življenja. V slovo ji poje in jo drži za roko. Druga svetovna vojna je mater strašno zaznamovala. Njena generacija je bila nadčloveško pogumna in pokončna, pravi avtorica. V pesničinih očeh so ohranjene podobe in barve s platen velikih slikark, glasba zveni in jo izpolnjuje. Minevanje premaguje s predajanjem človeški dobroti, likovnim stvaritvam, naravi, tišini in duhovnemu iskanju. Verjame, da je pomembno tisto, kar ljudje dajejo drug drugemu. V nežnih verzih pojasni naslov zbirke: »ni lahko biti edini pisan cvet / na vrtu belih rož. / vedno sama s seboj. / nenehno osredotočena na bistvo stvari …« V kositrnih jutrih se zave, da se vse začne in konča z rojstvom in smrtjo, življenje pa je nekje vmes, »ko se počutiš božansko, / ko doživljaš trenja in razpoke, / ko vzletaš in lebdiš.« Za hip se ji zazdi, da je vse tako, kot mora biti, z vzponi, padci in zdrsi, toda v eni naslednjih pesmi zapiše, da je čisto sesuta in tudi svet je tak. Povsod vidi smrt in temo ter predvideva, da ju bo slej ko prej še več. Kaj kmalu lepota pripomore, da se vanjo vrneta moč in želja po vztrajanju. Zbirka Pisan cvet na vrtu belih rož je zagotovo ena najlepših in najbolj pretresljivih pesniških stvaritev, ki so v zadnjem času izšle na Slovenskem. Tatjana Pregl Kobe daje svoj glas različnim ženskam. Če pa pomislimo, kako morajo moški današnjega časa zaradi odločitev svojih oblastnikov in nerazumnih okoliščin v vojno in tam pustiti najdragocenejše, kar imajo, svoje življenje, potem bi bili pesničini verzi lahko namenjeni tudi njim in vsem, ki žalujejo za nesmiselno umrlimi svojci. Dejavniki in odločevalci, ki sejejo smrt in druge pehajo vanjo, sami pa so pri tem na varnem, ji na žalost ne bi hoteli prisluhniti.

Evo nas poslije dugo vremena, uz kratko izvinjenje i obećanje da će nas biti češće. Stripovi, sajam knjiga, Koka kola, kako su svi glupi, Amerika an ženeral, Amazon, Prajd, ekumenizam, šta je to, litijum, Srbi i geopolitika, Venom. Toliko od nas , čujemo se.

Kje drugje, če ne v vaši priljubljeni analitični oddaji, bomo potisnili referendumsko dramo o JEK 2, še korak naprej …Mimogrede. JEK 2 se sliši podobno, kot Hollywood označuje nadaljevanje uspešnic z morskimi psi v glavni vlogi. Le da so nadaljevanja hollywoodskih grozljivk praviloma bolj grozna, a manj  uspešna od originalov. Tako pri kritikih kot pri občinstvu. Toliko o tem.  Referendum o JEK 2 je doživel pravo tragedijo grškega tipa. Bil je razpisan z velikim upanjem, nato so se začele pojavljati dramaturške razpoke; najprej pri vprašanju, potem še pri poslancih in pred kakšnim dnem se je iz parlamenta na mopedu pripeljal deus ex machina in sporočil, da referenduma ne bo. Ker ne smemo biti ovce, se takšnemu vsiljevanju politične volje zdaj in na tem mestu uprimo! "I, kako bi to storili?" Nikakor drugače kot s tem, da zahtevamo referendum o umiku referenduma. Najlažje in najmanj politično sporno bi bilo, da ga predlaga politična stranka. Ampak katera? SDS ga ne more, ker so oni predlagali originalni referendum, kot včeraj tudi njegov umik in bilo bi vsaj nenavadno, če bi o umiku referenduma, ki so ga predlagali, zahtevali nov referendum. Stranka Svoboda ga ne more, ker je blokirala razpis referendum ob evropskih volitvah, pozneje pa so se pod mizo dogovarjali s SDS, kako terminsko zaobiti postopke, da referendum ne bi povozil periferne zakonodaje; oziroma, da periferna zakonodaja ne bi izpadla smešno ob negativnem izidu referenduma. Levica, ki že ves čas nasprotuje referendumu, bi po definiciji nasprotovala tudi referendumu o umiku referenduma, vse ostale stranke, ki so soglasno podprle razpis referenduma ter potem soglasno podprle tudi sklep o umiku referenduma, rajtamo, pa bi soglasno nasprotovale tudi razpisu referenduma o umiku referenduma. Hočemo povedati naslednje; če so politične stranke najprej razpisale, potem pa umaknile referendum, je po logiki stvari v velikem interesu javnosti, da se referendum izpelje. In očitno do njega ne moremo drugače, kot da zahtevamo referendum o tem, da naj nam ga vrnejo. Kaj bi na takšnem referendumu bilo referendumsko vprašanje, je jasno. Mnogo bolj jasno od referendumskega vprašanja na pravkar umaknjenem referendumu. Naše referendumsko vprašanje bi se glasilo: "Ali ste za to, da se izvede referendum o izgradnji JEK 2?" To vprašanje bi bilo razumljivo celo za nekoliko omejene politike, ki tudi najbolj jasna vprašanja razumejo kot manipulativna, nejasna ali pa celo zavajajoča. A takšno jasno vprašanje na referendumu o referendumu še vedno ne bi rešilo težave z vprašanjem na osnovnem referendumu. Ki je spraševalo o nečem, kar nima zveze z miroljubno rabo jedrske energije. Mimogrede; kot so se zlasali naši politiki, tako se bodo zagotovo zlasali bankirji, zidarji, projektanti in špekulanti vsega korupcijskega miljeja, ki se po navadi zberejo ob takšnih projektih; torej ni nobene možnosti, da v povezavi z jedrsko energijo v Sloveniji uporabljamo izraz "miroljubna". Kakorkoli … Bistvo vprašanja na referendumu o jedrski energiji in jedrski elektrarni mora biti povezano z jedrsko energijo. Drugače nima smisla. Vprašanje, ki so ga predlagali, je bilo podobno, kot če bi med referendumom o hidroelektrarnah in miroljubni rabi vode spraševali, če smo za to, da pijemo, ko smo žejni. Tako na tem mestu predlagamo vprašanje, ki ima trdno povezavo s to snovjo in na katerega lahko državljani Slovenije resnično kvalificirano odgovorimo ter posledično vplivamo na to, da nas ne bo odpihnilo z rodne grude. Torej: "Ali ste za to, da v jedrskem reaktorju poteka kontrolirana verižna reakcija cepitve jeder?" To in le to je ultimativno referendumsko vprašanje, ki bi nujno moralo biti zapisano na glasovalnih lističih. Če bi referendum uspel, bi se potem lahko državljani oddahnili, saj bi dobili zagotovilo o varnem, vzdržnem in verjetnem začetku gradnje JEK 2. Če bi kdo pozneje poskušal zaobiti referendumsko voljo državljanov, bi mu projekt dobesedno razneslo v obraz. Potem pa je tu še tretja plat problema, ki je med posvetovanjem z državljani nihče ne omenja. Lahko bi pa se vladajoči podučili o njej v posvetovanju z zgodovino. Če sledimo izkušnjam iz gradnje elektroenergetskih objektov v samostojni republiki Sloveniji, se objekt zagotovo podraži in bleščeče finančne konstrukcije iz obdobja posvetovalnih referendumov klavrno padejo na državno intervencijo, ki projekt najprej plača, nato preplača, nato pa ukine. Kot se nam dogaja s TEŠ 6. Hočemo povedati, da na koncu vse te elektroenergetske eskapade plačamo davkoplačevalci. In ni nam jasno, v čem se takšno sofinanciranje oziroma financiranje razlikuje od priljubljenega socialističnega mehanizma, ki smo ga njega dni imenovali: "samoprispevek". Samoprispevki so bili vsaj psevdodemokratični, saj je bil za njihovo uvedbo praviloma razpisan referendum z referendumskih vprašanjem, ki je enostavno vprašalo: "Ali ste za to, da se z vašim denarjem zgradi ta bolnišnica, ta šola, prizidek, cesta, telefonski kabel ipd.?" Ti samoprispevki so potem izginili v privatizaciji in njeni krasni novi ekonomiji, a mnogo infrastrukture, ki jo še danes uporabljamo, je posledica tega totalitarnega mehanizma. Razumnemu torej ni jasno, čemu z referendumom ne razpišemo samoprispevka za JEK 2. Slej kot prej in tako ali drugače bomo preklemansko nuklearko plačali delovni ljudje in občani; z referendumom o samoprispevku bi lahko vsaj pometli z vsemi temi bedastimi šaradami, ko med prividom demokratičnega elite razpisujejo bog ve kakšna ljudska odločanja, za paravanom pa se bratijo ob neskafeju in proteinskih napitkih parlamentarne kantine. Parlamentarni razpisi referendumov ter njih umiki delujejo žalostno in ubogo da nikoli tako. 

Življenje v najrevnejših podeželskih delih Bosne in Hercegovine bi bilo za tam živeče ljudi še težje, če ne bi obstajali ljudje, kot je Biljana Basarić. Učiteljica, ki svoje poslanstvo živi tudi zunaj učilnic in ki v prostem času kot sekretarka lokalnega Rdečega križa oziroma Crvenega križa/krsta v Krupi na Uni, pomaga tudi ostarelim. Njim in otrokom namenja ves svoj čas in ljubezen, hkrati pa so ji smisel življenja in navdih za pesmi, ki jih piše za svojo dušo. Dobro dušo najrevnejših vasi in ljudi ob reki Uni lahko spoznate v Evropi osebno.

Lukec ugotovi, da se pameti ne da kupiti … Pripoveduje: Draga Potočnjak. Napisala: Mira Zelinka. Posneto v studiih Radia Slovenija 2003.

Priznam, da kot majhen otrok nisem zmogla razumeti drugačnosti. Trmasto sem se upirala, da bi se kljub vnetemu prigovarjanju in razlagam mame, na primer, igrala z otroki z Downovim sindromom. Potem sem segla po novelah Cirila Kosmača, v katerih sem odkrila literarne podobe vaških norčkov: Tantadruja, ki je zaradi maminih besed, da bo srečen šele ob smrti, želel samo umreti, ali podobo nedolžnega velikana Matica, ki je nenehno ponavljal besede sogovorcev. Ciril Kosmač me je naučil, da ti »božji otroci«, kakor jih je sam poimenoval, premorejo pristno, nepokvarjeno človeško dobroto, da so njihove duše polne intuitivnih občutenj in ljubezni do vsega in vseh, ki jih obdajajo. Tako imenovani »normalni ljudje« smo v procesu odraščanja zaradi osrediščenosti zgolj nase in zadovoljitve svojih želja, potreb in sanj ta prvinski občutek za globlje razsežnosti bivanja in harmoničnega dihanja našega kozmosa povsem izgubili. Po srečanju s Kosmačevimi literarnimi junaki sem pogled na ljudi s posebnimi potrebami povsem spremenila – začela sem jih občudovati v njihovi vdani ljubezni, predvsem pa dojela, da so to ljudje z enakimi željami, kot jih imamo vsi. To je tudi želja po biti sprejet, biti uspešen in viden v družbi … Literatura in lepota besede sta dosegli največ, kar zmore in mora umetnost - spremenili sta me na bolje. Zato je bila zame ena najlepših in najbolj v globino duše nagovarjajočih prireditev državna proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti v Cankarjevem domu konec decembra, na kateri so nastopili uporabniki Centra za usposabljanje, delo in varstvo Draga pri Igu. Z navdušenjem sem ploskala plesnim, govornim in glasbenim točkam nastopajočih ljudi s posebnimi potrebami. In ne bom pozabila njihovega srečnega nasmeha in iskric v očeh, ko smo jim po prireditvi iskreno čestitali. Toliko bolj pa me je zabolelo dejstvo, ko sem pogledovala po dvorani: nekateri so se zgroženo ozirali, drugi niso ploskali, tretji pa so po zaključku ob izhodu govorili: »Pa kaj jih mučijo in vlačijo na oder.« Ob vseh teh pripombah sem se spraševala: če teh ljudi ne moreta v vseh letih življenja spremeniti ne knjiga, ne lepa beseda, ne najbolj imenitna priložnost, da spoznajo drugačne in se z njimi družijo, le kako bodo zmogli sprejeti drugače misleče.

Piše Simon Popek. bere Igor Velše. Če bodo po najnovejšem delu Salmana Rushdieja kdaj posneli film, ga bodo verjetno naslovili 27 sekund. Toliko je namreč trajalo intimno srečanje med slovitim piscem in njegovim napadalcem, ki je 12. avgusta 2022 v mestecu Chautauqua v zvezni državi New York žrtev petnajstkrat zabodel in mu skoraj vzel življenje. Napadalec, ki ga Rushdie v knjigi Nož dosledno imenuje s kratico A, mu je vzel desno oko in poškodoval dobršen del telesa, ni mu pa mogel vzeti volje do življenja in pisanja. Literarnih dosežkov v tem primeru objektivno ne moremo kritizirati, pisec je bil v obdobju okrevanja. Pa vendar – Nož ne premore običajne avtorjeve elegance in emotivne prepričljivosti, lahko pa smo zadovoljni, da je – nepolni dve leti po incidentu – sploh nastal in prišel v javnost. Rushdie, hvala bogu (sic!), ni izgubil smisla za humor, čeprav pri zapriseženem ateistu ni vedno jasno, ali gre v posamičnih instancah za demonstracijo njegove nečimrnosti in narcisoidnosti ali za hudomušno opazko, npr. ko mu morajo, močno krvavečemu, med nudenjem prve pomoči na mestu zločina razrezati obleko. Bi še kdo drug v trenutkih, ko mu življenje visi na nitki, tožil nad uničeno obleko prestižne znamke!? Z memoarsko literaturo, kamor lahko uvrstimo Nož, ima Rushdie že nekaj izkušenj; desetletje pred napadom je objavil knjigo Joseph Anton (to je bil njegov psevdonim v letih skrivanja), v kateri je popisal svoja leta na begu pred morebitnimi napadalci po Homeinijevi fatvi. Obenem je bila to knjiga o ločevanju od žensk v njegovem življenju, med nastajanjem se je ločil od dveh življenjskih sopotnic. V tem smislu je Nož, malce paradoksalno, bolj optimistično delo, morda tudi zato, ker je po dobrih desetih letih skrivanja v New Yorku začel živeti razmeroma normalno življenje. V knjigi seveda popisuje grozljivi napad in težavno okrevanje, toda hkrati govori o ljubezni, življenju, ponujeni drugi priložnosti. V prvi polovica knjige (Angel smrti) ponudi detajlno kroniko napada, srečanje z bodočo ženo Elizo in mukotrpno okrevanje. Druga polovica (Angel življenja) govori o vrnitvi domov, novi normalnosti, morebitni pomiritvi in predvsem o srečanju z atentatorjem, ki pa se v resnici nikoli ne zgodi. Prav poglavje z naslovom A, imaginarno Rushdiejevo srečanje z napadalcem, ki je med nastajanjem knjige v zaporu na severu zvezne države čakal na sodni proces, je najbolj intriganten del Noža; Rushdie v njem snov novelizira, iz svojega napadalca ustvari literarni lik. Reference se iskrijo in množijo; napadalca intelektualno poniža, ga pomiluje, racionalno mu skuša razložiti njegove fanatične verske zablode. Toda kako verskemu blaznežu, za katerega obstaja samo ena knjiga in ena beseda (in Netflix!), razložiti smisel sveta, smisel umetnosti? Rushdie vztraja pri pomembnosti in neuničljivosti umetnosti, ki da mora izzivati pravovernost ter hkrati sprejemati argumentacijo, kritiko, celo zavrnitev, ne sme pa sprejemati nasilja. Nasilje je bilo za Rushdieja tako nedojemljivo in neuresničljivo, da je ob bliskovitem napadu v Chautauqui, kjer naj bi s kolegi pisci, ironično, debatiral o varnosti in zaščiti preganjanih pisateljev, preprosto stal, opazoval napadalca in ni ponujal skoraj nobenega odpora. »Ti si torej to. Tu si,« si misli ob približevanju napadalca. In trenutek zatem, »zakaj zdaj, po vseh teh letih?« Drži, od Homeinijeve fatve do napada na Rushdieja so minila več kot tri desetletja, ko se po številnih travmatičnih dogodkih temeljito ni spremenil le svet, temveč tudi odnos do islama in verskega fanatizma. Rushdiejev forte je bil od nekdaj mešanje zelo osebnega in zelo političnega, tega pa Nož, žal, ne ponuja v zadostni meri; vsebuje sijajna poglavja in tista, ki bi se jim lahko izognil. Kar pa ne more biti kritika, Nož je knjiga, ki jo je treba prebrati.

Tadej raziskuje izvore frazemov, v katerih nastopajo prebivalke in prebivalci posameznih držav.

Tadej Venta je na Islandijo šel kot nogometaš, tam pa postal nogometni (in pred nedavnim še košarkarski) sodnik. Pred leti pa je med ogledom nekega nogometnega srečanja njegov pogovor s prijateljem na tribuni preslišal lokalni veljak iz enega najbolj znanih geotermalnih vrelcev Modra laguna in mu ponudil službo. Od takrat naprej, čeprav ne več v istem zdravilišču, dela "na bazenu". Če se na Islandiji dokoplješ do državne službe, pravi, to pomeni, da ti je padla sekira v med. Poleg tega, da v delu uživa, in poleg tudi za islandske kriterije lepe plače, mu "skandinavski" 32-urni delovnik omogoča, da se poleg svoje primarne zaposlitve še vedno ukvarja tudi s športom oziroma dodatno dela kot sodnik. V oddaji med drugim pripoveduje o tem, kako ga severni sij nič več ne gane kot včasih, o tem, da se mu zdi, da preostali svet vse preveč mitologizira polarno noč in domnevno depresijo, ki naj bi jo ta povzročala med islandskim prebivalstvom. Po njegovem imajo Islandci precej manj težav z zimsko sivino in temo kot Slovenci. Pa tudi o tem, kako se je kmalu navzel islandske vikinške pokončnosti: spominja se leta 2011, ko so ga po izbruhu vulkana, ki je z oblakom saj močno ohromil evropski zračni promet, zaskrbljeni bližnji klicali iz Slovenije, češ, kaj se dogaja in ali je na varnem ... Sam pa ni vedel, zakaj vsa ta panika. Danes skozi okno svojega domovanja v Keflaviku vidi ognjenik, ki ta hip bruha, pa ga to tako kot vulkanov vajenega lokalnega prebivalstva, čeprav ti pogosto povzročajo infrastrukturno škodo, ne gane preveč.

Dobro došli u još jedno izdanje Njuz POkasta. Ukrstili smo svoja mišljenja o planetarnom hit filmu "Dina" - kome se dopao, koga je uspavao, a ko misli da ne vredi gledati dok se ne snime svi delovi, saznajte u ovom izdanju podkasta. Ovaj put smo malo izmenili redosled rubrika, ali ni ovaj put nije izostalo nešto malo spojlera, kao i predloge za nešto starije serije i OST (saundtrekove) filmova. Tu je ponovo i naša Svaštarica.

Prezgodaj, pravočasno, prepozno. Le kdo še ni okusil pomena te časovnosti. Pravočasnosti je veliko vredna. Nikoli ne povzroča preglavic. Minuta zamujena ne vrne se nobena. Vsi trenutki pa odtečejo in »v iste globočino reke dvakrat se ne potopiš«. Kar je ugotovil že Heraklit. Živel je pred Kristusom, torej pred našim štetjem, kot je slišati v tem »našem« času. Toliko našem, kolikor briše spomin na osebo nekega Ješua – Jezusa, ki je tako zelo prekucnil človekovo pojmovanje, da ne preneha odločanje zanj in ne-zanj, oziroma kar naravnost proti njemu. Kar potrjuje naš čas. Tudi v njem se gibljemo na črti od prezgodaj do prepozno. Je prezgodaj, bo vse pozeblo, potarnajo pridelovalci, pa če so to prizadevni vrtičkarji ali pa od pridelka povsem odvisni kmetje. Pri njih gre še najmanj za rožice, ki nad žarki so se te zmotile, ampak za preživetje. Kako malo se zmenimo za to, mi potrjuje pomladni dogodek, ko so se vrtčevski otroci na sprehodu zakadili naravnost po majski travi. Na vprašanje, kje bomo dobili mleko, če bodo oni pohodili travo, so v en glas povedali, da v trgovini. Prepočasno, če ne kar prepozno, nam na mnogih ravneh postaja jasno, da kruh na zemlji raste, in da če pade ti na tla, poberi in poljubi ga. To težkó razume rod, ki še ni doživel vsestranskega pomanjkanja. V šolskem berilu je bila pred leti pomenljiva, če se prav spominjam, makedonska pesem, ki se je nanašala na vojne razmere. Za življenje je šlo. Za telegram s sporočilom, da je na smrt obsojeni oproščen; vesela vest je švignila v eter »brže od munje, a stigla prekasno«. Kolikokrat se je že primerilo kaj podobnega, za kar potem rečemo: usoda. Žal prazen izgovor. Pravočasnosti je veliko vredna. Povezuje se s skrbnostjo pri delu, ki ga opravljamo. Skrbnost pa z našim odnosom do ljudi in stvari. Z odlašanjem si lahko nakopljemo krivdo. Odlašalcev pa ni tako malo. Bom pozneje, pravijo, saj je še čas. Jutri, po špansko manjana, kar pomeni – nikoli. Obljubimo navadno kar hitro. Da obljuba dela dolg, so me učili že kot otroka; nanj pa preveč radi pozabimo. Mogoče spadamo med večne zamudnike v službo, v šolo, k maši. Pravočasnost je odlika. Pa saj smo radi odlični … mar ne?

Kritika filma Za danas toliko Marka Đorđevića

Danes bomo analizirali dogajanje, ne na levici, temveč v Levici. V mislih imamo stranko Levica, oziroma kolikor je od nje ostalo. Vsakodnevno nas namreč dosegajo skrb zbujajoče novice o odhodih članstva in o odstopih posameznikov s pomembnih organov stranke, kot tudi o razprtijah v poslanski skupini. V vsej tej zmešnjavi, polni telenovelnih obtoževanj in podtikanj, smo si naključni mimoidoči zapomnili predvsem eno stvar: "Levica ima zdaj frakcije!" Ali vsaj eno frakcijo, ki se je odcepila od telesa stranke. Končno smo si oddahnili, kajti prihodnost levičarske ideje, da ne zapišemo ideologije, je v Sloveniji zagotovljena. Kajti nič ne more biti bolj levičarskega, kot je frakcija v levi stranki. Frakcije so temelj leve ideje in če gremo v še ne tako daljno zgodovino, je bilo poglavje "Frakcijski boji v Komunistični partiji Jugoslavije" eno najtežjih med pripravo za kviz "Tito, revolucija mir …" … na katerem so, sklepamo, sodelovali mnogi pomembni slovenski levičarji in skoraj vsi pomembni slovenski desničarji. Toliko o tem. Ustanovitev frakcije je trdno vpeta v levičarsko zgodovino in je s stališča ikonografije prav tako pomembna kot podobe bledoličnih levičarjev, ki z baretkami na glavah pijejo žganico iz kavnih skodelic v vlažnih kletnih prostorih. Enostavno je frakcija temeljni del levičarske prakse, če že ne teorije, in zdaj, ko jo imamo, se lahko na levici končno posvetijo resničnim izzivom sedanjosti. Najprej k očitkom. Člani frakcije očitajo deblu stranke, da se je prodalo liberalni ideji s tem, ko v vladi zastopajo stališča kapitala in ne več idealov socializma, in da krmijo elite, namesto da bi branile proletariat. Za to so navedli kar nekaj zakonske regulative, ki je bila v zadnjem času sprejeta od trenutne koalicije; med njo podpora militarizaciji Slovenije in podpora zavarovalniško-zdravstveni zakonodaji. A frakcionaši vendarle pozabljajo, da so se v pred meseci še enotni stranki ustrelili v koleno, ko za koordinatorja niso obdržali prepoznavno in uveljavljeno ter do neke mere karizmatično osebo, temveč so stranko, sledeč logiki centralnega komiteja in kolektivnega vodstva, zaupali koordinatorici, ki javno ni tako všečna kot njen predhodnik. V Sloveniji pa volitve še vedno dobivajo izpostavljeni politiki in ne strankarski programi! Žal. Z žrtvovanjem priljubljenega koordinatorja so v Levici tako zadostili normam leve ideje, a kljub temu doživeli odcepitev, frakcijo in tovariško kritiko. A vsaj za trenutek se ustavimo ob bistvu kritik, ki so jih odpadniki naslovili na vodstvo Levice. Ker ne poznamo dinamike strankarskega življenja, seveda streljamo na slepo. Ena osnovnih kritik frakcije je ta, da je Levica v vladi obrnila hrbet proletariatu. Razumni v tem trenutku nekoliko zastriže z ušesi, saj smo prepričani, da leva frakcija o proletariatu govori kar tako – na pamet. In da ne ve natančno, kaj to proletariat sploh je. To pa trdimo zaradi preprostega dejstva, da tudi slovenski proletariat za sebe ne ve, da je proletariat. Ker če bi se slovenski proletariat zavedal svojega proletarstva, bi se politično organiziral sam od sebe in ne bi potreboval stranke, ki je namesto na delavstvu, zrastla na FDV-ju. To, kar v levici mislijo, da je proletariat, so samo potrošniki s slabšo kupno močjo in s šopom kartic za popuste v denarnici. Na drugi strani imamo meščanski tabor, ki se od proletariata razlikuje samo po tem, da lahko kadarkoli dobi potrošniški kredit. A če levica ne ve, kaj proletariat je, še ne pomeni, da ta v Sloveniji ne obstaja. Pa še kako obstaja! Proletariat danes ni zasužnjen v jeklarnah, rudnikih in pristaniščih … Proletariat se danes udejanja v prekarnem delu, v študentskem delu, v agencijskem delavstvu, v dnevnih migrantih tako v Ljubljano kot v tujino, v delu na črno, v neenakih možnostih in neenakem plačilu za enako delo – skratka v brezčutnosti, ki jo do svojih zaposlenih goji slovenski poosamosvojitveni gospodarski čudež. In ponovno imamo za naše, iz zraka potegnjene trditve, nekaj trdnih dokazov … Najprej; med ustvarjalci oddaje so taki, ki so na lastni koži skusili, kakšna sta delo in življenje, ki bi ju lahko označili kot proletarska v klasičnem smislu; pa tam nikoli niso srečali kakšnega agitatorja, ali organizatorja ali člana politične stranke Levica. In drugič, da sodobni slovenski socialisti ne vedo natančno, kaj pomeni biti proletarec in ne, kje se da katerega najti, najlepše dokazuje, da se nobeno od prej naštetih področij z vsemi temi leti parlamentarnega življenja stranke Levice ni izboljšalo. In s tem, ko se je frakcija odmaknila od kapitalu prodanega jedra Levice, so se možnosti za to zmanjšale še bolj. Kot nas uči zgodovina, bo imela frakcija trdna in načelna stališča do prej naštetih proletarskih težav, a če kaj, so prav trda stališča frakcij socialistično idejo izbrisala s planeta.

V novo leto je pred poldrugo uro vstopil ves svet. Večina ljudi se je od minulega leta poslovila s praznovanji in osupljivimi ognjemeti. Samo tistega v Sydneyu si je na prizorišču ogledalo več kot milijon ljudi. Toliko se jih je zbralo tudi na newyorškem trgu Times, kjer so odštevali do tradicionalnega spusta kristalne krogle. Osupljiv, 12 minut trajajoč ognjemet pa je razsvetlil plažo Copacabana v Riu de Janeiru v Braziliji. V več evropskih mestih so zaradi nevarnosti morebitnih terorističnih napadov poostrili varnostne ukrepe. Nemške oblasti so tako okrepile varovanje kölnske katedrale, na francoskih ulicah je za varnost skrbelo več kot 95 tisoč pripadnikov varnostnih sil. Pri nas je na številnih trgih in mestih polnoč pričakalo več tisoč ljudi. Druge teme oddaje: - Silovitemu potresu z magnitudo 7,6 sledil skoraj poldrugi meter visok cunami - Slovenija začela dveletno članstvo v varnostnem svetu Združenih narodov - Dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja po skoraj 30-ih letih konec

Debatirajo Matjaž Hanžek, Vesna Leskošek, Srečo Dragoš, Marta Gregorčič in Špela RazpotnikIzkušnje kažejo, da se z zmagovalci radi družijo vsi. Kaj pa s poraženci? Kako ravnamo z najbolj odrinjenimi, revnimi in ranljivimi? S podatkov razberemo, da se politika v Sloveniji noče odpovedati neoliberalnemu vzorcu, ki širokogrudno nagrajuje najbogatejši sloj. Praznični dan je prava priložnost za pogovor o državi, ki je naš skupen dom – za pogovor o Sloveniji. V Intelekti, ki jo je pripravil Iztok Konc, sodelujejo: Matjaž Hanžek, ki je med letoma 2001 in 2007 opravljal delo varuha človekovih pravic; dr. Vesna Leskošek in dr. Srečo Dragoš, oba raziskujeta in predavata na Fakulteti za socialno delo; dr. Marta Gregorčič z Urada za makroekonomske analize in razvoj; in dr. Špela Razpotnik, predavateljica na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in sopobudnica projekta za brezdomce Kralji ulice. Foto: Pixabay

Poplave se še niso dobro osušile, ko so na površje že priplavale prve melodramatične posledice avgustovskega neurja. Kot kaže, bodo poplave odnesle sedanjega premiera in naplavile bivšega premierja, da postane sedanji. Tako gre to, če se umrljivo človeško meso poskuša upreti silam narave. Med vsemi postrani visečimi hišami, osebnimi tragedijami in malimi junaštvi pa so nam jesenski meseci na račun poplav prinesli tudi nekaj malega zabave. Gre za nadaljevanko, ki spada v priljubljen medijski žanr, imenovan: »Od junaka, do bedaka!« Tokrat dobesedno. Zgodba je bila tipična za prve dni avgusta. Med poplavami je zalilo tudi vrtec v Mengšu in otroci, ki so bili tam, so se znašli v nevarnosti. Na pomoč so priskočili domači gasilci in fotograf, ki je bil na pravem mestu, ter gasilec, ki je bil na pravem mestu, sta posnela ikonično fotografijo, ki bo, kot so recimo znamenite fotografije agencije Magnum, simbolno obeležila poletno kataklizmo. Gasilec ob vrvi sredi deroče vode, ki v naročju nosi malčka. Javnost, ki ni bila poplavljena, se je sočutno zganila, kajti javnost, ki je bila poplavljena, je čistila blato iz garaž in naplavine z ulic ter je imela za sočutje nekaj manj časa. Gasilec je kmalu dobil ime in priimek, ko pa so mediji izbrskali, da je reševal otroke, medtem ko mu je ujma uničevala njegov lastni dom, se je javnosti utrgalo. Oziroma se je najprej utrgalo medijem, ki na Slovenskem vsakega izstopajočega posameznika razglasijo za junaka. Pretiravanje z junaštvom oziroma inflacija junakov je menda slovenska posebnost – ker če vzamemo samo junake v enem koledarskem letu, človek težko vodi statistiko. Naši športniki so tako ali tako junaki, oni, ki frčijo po zraku v Planici, sploh, junak je postal tudi oni gledalec, ki je potisnil Rogliča, zadnji v vrsti pa je junak, o katerem govorimo danes. Se pravi gasilec Sandi Zajc. Sandi je postal več kot junak. Postal je super junak. Mediji so njega in njegovo junaštvo – ne zaradi empatije, ampak zaradi lastnih naklad, ki posledično prinašajo denar – napihnili prek meja dobrega okusa. Sprejem tu, intervju tam, srečanje, omembe, pozornost. Saj si znamo predstavljati, da je Sandi postal simbolen obraz vsega slovenskega gasilstva – ki je naredilo toliko dobrega ob poplavah – tako histerija super junaštva ne govori o izjemnosti posameznika nič bolj, kot govori o poniglavosti urednikov. Pri Sandiju pa se ni ustavilo le pri slavi! Ne, šlo je še dlje in srce parajoča zgodba, v kateri je za časa reševanja malčka izgubil svojo hišo, je dobila pravljični konec, ko se je Slovenija združila okoli mobilnih telefonov in Sandiju teleportirala četrt milijona evrov. Za novo hišo. Potem smo na Sandija pozabili in ker ni bilo novih večjih katastrof, so se mediji spravili h kovanju novih junakov. Oziroma antijunakov. A vsak, ki je poznavalec zgodb o super junakih, zna povedati … Toliko kot super junaška dejanja, je za njih značilno še nekaj drugega – pogosto imajo težave v zasebnem življenju. Superman ima težave s samopodobo, Spiderman ima težave s teto in stricem, Bedanec pa z alkoholom. Gasilec Sandi pa z zakonom. Ker če ponovno uporabimo neizvirno vodno primero – na plano so pripravale umazane podrobnosti. Razlog, da se Sandi ni stoodstotno brigal za hišo, ki mu jo je poplavljalo v času nastanka ikonične fotografije, leži v tem, da hiša ni bila njegova. Bila je od tasta in tašče. In da res ne zapademo v mrhovinarski modus slovenskega žurnalizma, ostanimo pri dejstvih, ki so javno dostopna. Danes imajo mengeški gasilci težave z izplačilom četrt milijona evrov – kar je mimogrede toliko denarja, kot ga gasilci v sto letih ne naberejo s prodajo koledarjev ob novem letu. Težave z izplačilom imajo, ker ni jasno, ali je ves denar, ki je pritekel na račun mengeškega društva, res Sandijev denar. In kako ga naj nakažejo, ne da bi on plačal dohodnino. Šef gasilcev se ne bi rad ločil od denarja, Sandi pa bi ga rad dobil. Torej je Sandi naredil to, kar naredi vsak super junak, ko ne rešuje otrok; poklical je odvetnika. In potem so poklicali odvetnika še mengeški gasilci ter v procesu Sandiju prepovedali biti gasilec. Potem pa je prišel še tretji odvetnik, ki ga je najela Sandijeva partnerka, ki je, sklepamo glede na to, da s Sandijem nimata istega odvetnika – bivša partnerka. Ker Sandi je sicer bil junak, hiša, za katero so ljudje prispevali četrt milijona evrov, pa da je njena. In tako naprej in tako nazaj po blatni stezi človeške pogoltnosti.  Danes se javnost in celo obrambni minister Šarec, ki je dobil med poplavami mnogo političnih simpatij in ki je gasilec, zaradi zapleta zgražajo. Ampak – po drugi strani ... Kaj pa sta javnost in Šarec pričakovala? Da pri odpravljanju posledic ujme ne bo vključenih nobenih odvetnikov? Odvetniki so v Sloveniji vključeni, če jablana širi veje čez ograjo, kako ne bodo vključeni, če se deli četrt milijona evrov!? Kot je v navadi, bodo resnični zmagovalci poplav – ne tisti reveži, ki bodo do zime uspeli na suho, temveč bodo to odvetniki, zavarovalnice in lastniki rovokopačev. Resnični poraženci pa bodo premier Golob, ki je bil ob nepravem času na nepravem mestu, vodotoki, ki jih bodo poslej neusmiljeno regulirali v betonske oklepe in vsi tisti, ki so naivno verjeli, da v nesreči vedno spoznaš prijatelja. Kot vemo modrejši … V nesreči vedno spoznaš odvetnika.

Kako se otvaranje deonice auto-puta pretvorilo u početak izborne kampanje, zašto novinari stalno postavljaju nezgodna pitanja predsedniku, kako je Beograd postao prestonica beskućnika, ko su nove nade SNS, ko je taj Arno Gujon i druge aktuelne teme komentarišemo u novom izdanju Njuz Podkasta. Od sada nas možete podržite i na YouTubeu: https://www.youtube.com/channel/UCbYHvSoOkkHfhPTNkz4RmQg/join Budite vi sponzor podkasta na Patreonu: https://www.patreon.com/njuz

Ove nedelje se desilo da čak tri člana POPkasta gledaju istu seriju. Pričali smo o tome da li je Bekam stvarno tolika faca, koja serija je baš dobra ekranizacija jedne igre, zašto filmovi Vesa Andersona ne prijaju svima (i koje ipak treba pogledati), šta je BlackPink a šta Black Pumas, kako je jedan lik iz šume postao glavna YouTube senzacija i šta smo sve propustili na BITEF-u. Najavljujemo koncert Rammsteina u Beogradu i retrospektivnu izložbu Miće Popovića u Galeriji SANU. Sa nama je ponovo Converse, koji je ovaj put spremio posebne akcije i popuste za svoje kupce u online prodavnici

Ko se končuje eno najbolj zanimivih poletij v zadnjih desetletjih, se začenja ena najmanj zanimivih sezon naše skromne oddaje. Podoba je namreč ta, da je šlo v teh nekaj tednih, ko se nismo slišali, vse narobe. Oba redna poslušalca bosta ponoreli svet modro pripisala pomanjkanju naših poglobljenih analiz. Tako danes kot uvod in v slogu svetle tradicije mozaičnega programa naše radijske hiše nekaj pogledov prek ramena. Najbolj so nas poleti zaznamovala neurja. Ob iskrenem sočustvovanju z vsemi poplavljenci in posredno ter neposredno prizadetimi prebivalci te države moramo iz katastrof potegniti tudi nekaj manj običajnih zaključkov. Hočemo povedati, da v vsaki katastrofi ni nekaj dobrega – kot pravi slovenski pregovor – temveč je v njej dobra mera cinizma sodobne civilizacije. Najbolj pritlehno je okoriščanje s katastrofo; od malih lopovov, ki jih tudi v izrednih razmerah toleriramo znotraj kazenskega zakonika, do poniglavih izkoriščevalcev človekoljubne pomoči. Ob tem pa, spet cinično obarvano, sledimo mehanizmom delovanja slovenske politike. Mimogrede; ker lahko delovanje politike med katastrofo imenujemo tudi »katastrofalna politika«, se je slovensko politično življenje v preteklih juliju in avgustu prvič poimenovalo z ustreznim nazivom. Drugače pa se je slovenska politika ob katastrofi poenotila in to z velikim pompom tudi objavila. Iz tega je izšlo dvoje: slovenska politika potrebuje katastrofo, da se poenoti … Nihče pa ni pomislil ali problematiziral, da je v preteklosti neenotna slovenska politika zaradi večnih razprtij sama povzročila katastrofo. Neenotnost in prepiri političnih elit so nad uboge Slovence že kdaj v preteklosti spustili nadloge, ki so po obsegu škode celo presegale tokratne poplave. Kot primer lahko recimo omenimo denacionalizacijsko zakonodajo! Drugi, milo rečeno nenavaden izkupiček katastrofalnih poplav pa je dejstvo, da je vladi podpora narasla. Nagrada, ker se je ob neurjih ustrezno odzvala, pravijo analitiki. Tudi če jim verjamemo, pridemo do precej nenavadne tehtnice, ki meri priljubljenost trenutne vlade. Se pravi da podpora vladi pade, ko ima partnerica ali pač priležnica predsednika vlade nenavadne poglede na biotsko raznovrstnost, podpora vladi pa naraste, ko zalije pol Slovenije. Ob stotinah izkazov človeške solidarnosti pa ni bilo natančneje poročano, kaj je ob tej povodnji počela slovenska gospodarska elita. Kot govori urbana legenda, je ljubljanska aristokracija v sedemdesetih ob napovedi vesoljnega potopa kampirala na Šmarni gori, ki bi naj ostala nad vodo. Mogoče pa so tokrat nepremičninsko magnati preživeli v kakšni zapuščeni hali, kjer so zadnjih nekaj mesecev gradili orjaško barko, na katero so vzeli po dva od vsake vrste. Novica, ki je šla poleti vsled prej opisanih dogodkov skoraj povsem mimo, pa je tista, ki govori, kako je bivši slovenski sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice kršil človekove pravice. Naš član sodišča, ki skrbi za to, da se na stari celini vsaj deklarativno upoštevajo osnovne civilizacijske paradigme, se je namreč ujel v neznosno lahkost tvitanja in je po medmrežju širil nestrpnost do Judov. "Ena doza antisemitizma na dan prežene zdravnika stran!" Nakladanje vsevprek po medmrežju je sicer splošno priznana norma našega časa, a ker je bila tokrat vpletena oseba delegirana na enega moralno najbolj občutljivih položajev znotraj Evrope, ki ga je z javnimi objavami posledično oblatila, bi morali končno razmišljati, komu vse v Sloveniji dovolimo, da se giblje zunaj rezervata. Ker v zadnjih letih pa se je res nabralo: pijani in zmikavtski diplomati, momljanje med predstavitvijo za položaj v Evropski komisiji, evropski poslanci kot cvetober slovenske politične delitve … in še bi lahko naštevali. Na srečo imamo slovenski šport, ki ne le blesti na mednarodnih tekmovališčih, temveč tudi lošči ugled države, ki bi brez njega kaj hitro korodiral. Na mednarodnem prizorišču pa ne moremo mimo rusko-ukrajinskega konflikta, ki se je v parafrazi ene izmed epizod »Vojne zvezd« spremenil v »Vojno dronov«. V kateri agresorjem ne kaže dobro, branilci pa tudi ne napredujejo – če povzamemo analize vojaške stroke. Kar pa je najbolj zanimivo; navade ruskih dronov, ki strmoglavljajo nad ukrajinskim ozemljem, se je nalezel tudi ruski dron, ki je strmoglavil na luno. Uspelo pa je tam pristati indijski napravi in vsi tisti, ki smo pred leti investirali v parcele na temni strani lune, bomo končno bolj natančno videli, kakšna zemljišča smo kupili. Toliko za uvod. Kot poročajo, pa nas tako ali tako čaka vroča politična jesen. Naj bo tudi suha.

Ste se kdaj spraševali, kje se začne in konča mavrica? Ta raznovrsten naravni pojav že od nekdaj služi kot metafora in simbol številnim kulturam. Da skoraj nič ni črno-belo in da poleg številnih odtenkov sivine obstajajo tudi mavrične barve, dokazuje tudi teden, ki se končuje. Osnovnih barv v mavrici naj bi bilo šest, občasno tudi sedem. Toliko jih bo zavoljo dramatičnosti tudi nastopilo. Ob tem si dovolimo izjemo ter v mavrično paleto postavimo črno. Zato ta centrifuga predstavlja zgolj vršilko dolžnosti mavrice. Če opravlja tekoče posle, pa presodite sami.

"Toliko 'natančnih' ljudi je, ki drobijo čas na delčke. Ne vedo pa ali pa nočejo vedeti, da se bo tako ali drugače zgodilo vse," zapiše makedonski pisatelj Aleksandar Prokopiev, sicer mojster kratke zgodbe, v svojem doslej edinem romanu Špegavec. Delo, ki je v slovenskem prevodu Roberta Suše nedavno izšlo v zbirki 100 slovanskih romanov, po sledeh postmodernizma z igrivim pristopom na novo izprašuje literarne postopke, a se hkrati z dobršno mero ironije loteva družbenih premikov, ki so zaznamovali makedonsko družbo na začetku novega tisočletja. S pisateljem, predavateljem na Inštitutu za makedonsko književnost ter nekdanjim članom kultne beograjske zasedbe Idoli se je v Skopju pogovarjal Sašo Puljarević. Bereta Igor Velše in Jure Franko, ton in montaža Vito Plavčak. Foto: Jasne (https://en.wikipedia.org/wiki/Aleksandar_Prokopiev#/media/File:Aleksandar_Prokopiew.jpg)

Kraj sezone sve bliži, pa tako i mi završavamo sa ovim duplim terminima. Utakmica je ostalo tačno toliko da stanu u jednu epizodu, tako da od sledeće nedelje, pa do samog kraja – čitaj sredine juna – idemo jednom nedeljno utorkom. Znamo, dragi gledaoci, znamo – pogledaćete naslov i pitati se a gde je tu rapsodija Crvene Zvezde u Podgorici? Međutim, bez brige imamo spreman odgovor za vas...a odgovor je onaj koji uostalom već znate. Snimali smo u utorak, tako da vas priča o Zvezdi očekuje sledeće nedelje! Što ne znači da nema materijala za žvaku i u ovoj epizodi. Prvo smo se naravno bavili F4 Evrolige u Kaunasu. Real Madrid je prevazišao sve svoje nedaće i zaseo na tron Evrope po 11. put, i to nakon što je trijumfovao u pet uzastopnih eliminacionih utakmica, u kojima je četiri puta gubio velikom razlikom. Ni Barselona, ni Olimpijakos nisu mogli da odgovore na Tavaresa i drugare, uz naravno sjajne sporedne uloge za večni španski trio koji već godinama ordinira evropskim parketima. Zatim, reč-dve i o Partizanu, koji se mučio u dve utakmice sa Derbijem, a zatim u trećoj ipak rešio pitanje pobednika i zakazao susret sa Cedevitom. Ponovo je kolo poveo Džejms Naneli, čovek na koga su se crno-beli oslonili već dovoljno puta ove sezone – prvo ključnim šutem u Podgorici, a zatim i odličnom partijom u Beogradu u majstorici. Malo otrežnjenje za četu Željka Obradovića, koju sada čekaju minimum dve jake utakmice sa slovenačkim predstavnikom! Toliko od nas i za ovu nedelju, pa se družimo opet u standardnim terminima...pardon, standardnom terminu naredne nedelje! Vidimo se!

Sezona je duga i beskompromisna. Nižu se utakmice jadranske lige, a uz njih i Evropa, pa tako igrači često ni ne stignu da se osveste gde su ove srede a gde subote. Umelo je to često da zasmeta regionalnim Evroligašima, da se neko veliko „pražnjenje“ od sred nedelje odrazi na vikend meč. Umelo je, kažemo, jer izgleda da su „večiti“ to uspešno ispeglali. Ubedljive pobede ostvarili su i Crvena Zvezda i Partizan, i tako na najbolji način otvorili jednu izuzetno zahtevnu duplu nedelju pred njima. Crvena Zvezda dočekuje Real, Monako, pa zatim ide za Podgoricu, dok će Partizan put Tel Aviva, zatim u Areni dočekuje prvo Baskoniju i onda MZT. Crvena Zvezda je imala jedno malo napornije poluvreme na gostovanju u Skopju, gde je MZT dvadeset minuta bio izuzetno raspoložen protivnik. Njihov otpor je u trećoj četvrtini slomio pre svih Fakundo Kampaco, koji je željan igre ispogađao nekoliko trojki i generalno dao impuls umornim crveno-belima, koji su se dobrano potrošili dva dana ranije u Valensiji. Kampaco je pokazao klasu još jednom na Jadranu, a kada će u Evroligi, ostaje da se vidi...zabrane EL je dosta jasna, e sad, videćemo ima li hleba od žalbi! Partizan, za razliku od Zvezde, nije „štucao“ protiv Cibone. Brzo su crno-beli našli viši stepen prenosa i rutinirali Vukove sa Tuškanca, uz zapažen učinak igrača koji manje „vuku“ u EL. Tako je još jednom dobru partiju pružio Tristan Vukčević, košgeterski su briljirali Smailagić i Anđušić, a osam asistencija podelio je oporavljeni Alekas Avramović. Partizan je sada ušao u seriju odličnih rezultata, i zaista je impresivan način na koji su pobedili Monako u prošlom kolu Evrolige. Treba to sada i održati! Budućnost je renovirala roster, ali su neki problemi ostali. Gostovanje na Gripama nije smelo da bude ovako „ljuto“, ali Splitovi su se Amerikanci potrudili da tako i bude, pa „plavi“ ponovo podvijenog repa idu kući u Podgoricu. Blizu gostujućeg kiksa bila je i Cedevita Olimpija, međutim, šut Save Lešića za pobedu Borca izmileo je iz obruča i ostavio slovenačku ekipu kao, za sada, najozbiljnijeg kandidata da ugrozi beogradske favorite. Ostatak? Zabavan kao po običaju! Mega je u malom beogradskom derbiju skinula skalp FMP-u, za koji je ponovo briljirao Trent Frejzir – o njemu ćemo malo detaljnije, uzevši u obzir da njegova simultanka protiv Mornara u Baru nije ušla u prošlonedeljni pregled. Poslednji meč kola, dvoboj Derbija i Zadra, bio je pravi minjon za ljubitelje jadranske košarke – slavili su domaći nakon produžetka, posle solidne drame i mnogo lepih poteza sa obe strane. Toliko od nas za danas, pa se vidimo u četvrtak kad sledi NBA pregled!

U novoj epizodi Danas podkasta smo se bavili popularnošću kvizova na ovim prostorima. Sagovornici autora Čedomira Vučinića bili su Ivan Andonov, autor pitanja za "Slagalicu", već godinama najpopularniji TV kviz u Srbiji i Uroš Marković, kvizmaster i organizator BG pub kviza. Razgovarali smo o razvojnom putu jednog "kvizomana", prisetili smo se popularnih domaćih TV kvizova poput "Kviskoteke", "Brojki i slova", razgovarali o "Milioneru", "Poteri", "Najslabijoj karici" i mnogim formatima koji se više ne prikazuju. Takođe, ukratko smo objasnili u čemu je draž sve popularnijih pab kvizova i pojasnili osnovna pravila onima koji se još nisu oprobali u ovom vidu druženja i provere znanja. Naravno, dotakli smo se i aktuelnih tema, pa tako možete čuti kako su naši gosti pred polufinala prognozirali rasplet Mundijala, kao i za koga Ivan i Uroš navijaju. Novu epizodu podkasta možete da gledate i na Jutjubu. Ako Vam se dopala ova epizoda, pratite nas i želite da nas podržite, možete to učiniti članstvom u Klubu čitalaca Danasa na ovom linku: https://klub.danas.rs/ Kao članovima našeg Kluba svako veče ćemo vam na mejl adresu slati PDF izdanje Danasa, pre nego što se taj broj pojavi na kioscima. A ako Vam je papir ipak draži, možete se pretplatiti i na naše štampano izdanje: https://www.danas.rs/pretplata/ Hvala što pratite naš rad. Vaš Danas

Nova epizoda podkasta Snaga uma je pred vama. Gost Miljane Nešković ovog ponedeljka je pisac Dejan Tiago Stanković. Kako se Tiago u svom romanu Hotel Estoril bavi životom u vojno i politički neutralnom Portugalu tokom Drugog svetskog rata, tema današnje epizode je upravo sposobnost naroda za neutralnost u ključnim istorijskim trenucima. Da li mi, sa našim mentalitetom i kolektivnim temperamentom, možemo da budemo neutralni na bilo koju temu? Kako je to pošlo za rukom Portugalcima i koja je bila cena njihove neutralnosti? Po čemu se ova dva naroda razlikuju, a na kojim poljima smo slični? Ovo su samo neka od pitanja koja su pokrenuta u novoj epizodi podkasta Snaga uma, koja donosi živ razgovor, ispunjen istorijskim anegdotama, paralelama, ali i crnim humorom.

Toliko sam željela da je ugostim u svoj podkast. Danira Šabić je učiteljica, pedagoginja. Imala je nalog na Instagramu @dannislittlekitchen sa cca 10.000 pratilaca gdje je kroz sedmice objavljivala fotke užine naše djece u osnovnim školama. Od 30 djece samo ih je nekolicina nosila voćku za užinu. Napravilo je “pometnju” u regiji, izazvalo lavinu komentara na društvenim mrežama. Ali ne zbog toga što klinci uporno jedu nekvalitetne užine.. već zbog načina na koji je to prikazano:  brutalno i sirovo. "To se ne radi na ovaj način", "Ljudi nemaju para za kvalitetniji doručak", Je li mogla da “ne pipka sendviče rukama”? Je li joj “i nana jela avokado”? Profil joj je prijavljen i Instagram ga skida. Zašto su se mame osjetile prozvano? Zašto nam je ponovo pobjegla srž? Ostajem šokirana koliku moć imamo, a baš je često usmjerimo pogrešno kada su društvene mreže u pitanju. Zašto na internetu banujemo stvari koje treba da nam otvore oči, a prečesto na sve drugo, možda pogubnije po našu djecu ili nas, zatvaramo?  Po običaju, sve to pitam i na sve to dobijam odgovor. Hvala vam za slušanje. Čekam vaše konstruktivne kritike, podršku, subscribe i share :) xoxo

Podržite me na Patreonu: https://www.patreon.com/agelast Jednokratne donacije kanalu: https://www.paypal.me/agelastpodcast Kripto donacije:BTC: 1BdrToPVPRbMtzPkdX8z3wviTHZZyzqD7wETH: 0xe189975f215102DD2e2442B060D00b524a608167FB: https://www.facebook.com/galebnikacevic Instagram: https://www.instagram.com/agelast_/ Twitter: https://twitter.com/GalebNikacevic Sheriff Woodworking Shop: https://www.instagram.com/sheriff_woodworkshop/ Gošće su predivne kraljice Karma Geddonia i Dita Von Bill, predstavnice Haus of Kaygie, drag kolektiva u Beogradu.Drag postoji dugo, a ako uzmemo samu masku, kostim i transformativnu u prirodu draga kao osnovu, onda drag postoji koliko i najranije ljudske zajednice, ali ako ga uzmemo u užem značenju oponašanja žena u andergraund supkulturi, onda postoji negde od kraja 19. veka, ali te odrednice nisu tako jasne.Poslednjih nekoliko godina sa „Ru Paul Dragrace" drag je ušao u mejnstrim kulturu i dobio je istorijski vetar u leđa. Toliko da su brojni elementi draga ušli u najraznovrsnije pore društva u pop kulturi čak i da većina i ne zna nužno koje je poreklo tih elemenata. Ali, bez obzira na sveopštu prisutnost, veoma mali broj ljudi zapravo zna dovoljno o drag kulturi i sam drag je retko tema za sebe u ovakim medijskim formatima. Zato smo rešili da malo promenimo tu situaciju i da vam približimo lokalnu drag scenu kroz naše istaknute predstavnice.Karma Geddonia instagram: https://www.instagram.com/karmageddonia/Dita Von Bill instagram: https://www.instagram.com/dita_von_bill/Haus of Kaygie instagram: https://www.instagram.com/hausofkaygie/Od sada, Agelast podcast se nalazi na novom hosting serveru: Producent: Sandra Planojević Hasci-JareAudio: Marko IgnjatovićPR & Organizacija: Sandra Planojević Hasci-JareInstagram: Galeb Nikačević Hasci-Jare: https://www.instagram.com/agelast_/Sandra Planojević: https://www.instagram.com/run_lola_run_7/Marko Ignjatović: nema instagram.