Podcasts about obstaja

Pa smo dobili, kar smo iskali. Tako dolgo smo na pol paranoični vsakemu malo bolj nenavadnemu dogodku kot vzrok obesili teorijo zarote, da so sedaj, ko se nenavadni dogodki vrstijo eden za drugim, teorije zarote povsem izgubile kredibilnost. Z drugimi besedami, iz nekdanjega medijskega slogana, ki je bil neuradna himna teorij zarote "Kaj pa, če je vse res", smo prišli pod nov moto: "Vse je res!" Kje so teorije zarote, kot jih človek potrebuje? Ni jih in ni jih bilo, ko je bivši Dončićev klub kompenziral izgubo tako, da je zmagal v loteriji nabora, čeprav je imel komaj odstotek možnosti, in ni jih, ko je večina Evrope glasovala za izraelsko pesem na Evroviziji. O Evroviziji torej.Strinjamo se okoli prvega aksioma Evrovizije, ki govori o tem, da med evrovizijskim cirkusom glasba ni pomembna. Ali če smo bolj specifični; geostrateški položaj sveta, sosedski odnosi, spolne preference, koreografije, denar, moda, turizem in seveda evropska televizijska politika so pomembnejši kot glasba. Če kdo celo poje, je fino, če ne, pa je tudi OK. S tega stališča letošnja Evrovizija ni bila nobena izjema; vse drugo pred glasbo, na prvem mestu pa seveda glasovanje, ki je Izraelu prineslo največ glasov evropskega občinstva.                     Izraelci imajo ljubezensko razmerje z evropskim glasbenim občinstvom. Že leta 2018 so dosegli rekordno število glasov s takrat še posebej abotno poskočnico, lani so bili po številu glasov občinstva drugi za Hrvaško, letos pa prvi. Komentarjev na letošnji rezultat je ogromno, ampak ker se jih večina odvija v razvedrilnih rubrikah spletnih in elektronskih medijev, so komentarji kot komentatorji – simpatični in igrivi. Če pa kdo komentira bolj zares, takoj zapade v rove teorij zarote. Tako bomo poskusili z zarotniško, a vendar simpatično teorijo.                      Že lani so se Izraelci odločili zbrisati Palestince z obličja Zemlje. Z brisanjem z obličja Zemlje imajo namreč tisočletne izkušnje in kar so drugi trenirali na njih, zdaj oni izvajajo na drugih. Ko enkrat osvojiš princip, je implementacija enostavna. Kakorkoli: javno mnenje je v vojni pomembnejše od pušk in bomb; to je znana resnica, dokazana v teh tisočletjih nasilja in krvi. In ni ga večjega uspeha, kot če se agresor, ali pač genocidneš v tem primeru, pokaže kot civiliziran in družbeno sprejemljiv. Boljše priložnosti, kot je množično evropsko glasovanje, skoraj referendum, ni! Rezultat glasovanja pokaže, da tako prebivalstvo kot naša evropska krovna televizijska organizacija z veseljem zamahnemo z roko, pomežiknemo in samo tisti najbolj zategnjeni naredijo »Ti, ti, ti«, vsi ostali pa smo navdušeni, ker imajo Izraelci spevno pesmico. Ter glasujemo za njih, ker je naš glas pomembnejši od trupel v Gazi. Za Izrael je največje število glasov evropskega občinstva strateška zmaga, ki jim je ne morejo izglasovati ne njihova vojska, ne Mosad in ne vsemogoče ameriške marketinške agencije. Ampak zdaj protizarotniški agenti svetovnih medijev vzkliknejo: "I, kako bi pa naj Izraelci to storili? Telefonsko glasovanje je namreč najbolj verodostojen in varen način neposredne demokracije, kar jih pozna vesolje!" Ter nas, ki razmišljamo heretično, vržejo v temne kleti teoretičnih zarotnikov. Ampak tudi naivni pisun, ki so mu vohunske metode znane le od agenta 007, dobi idejo ali dve, kako lahko zmanipuliraš telefonsko glasovanje ... Najprej že na osnovi genialne ideje evropskih televizijcev, ki so jih evropski telekomunikacijski baroni prepričali, da bi bilo modro dovoliti z ene telefonske številke glasovati dvajsetkrat. Tako evropski telekomi posameznega evrovizijskega navdušenca potencialno pomolzejo dvajsetkrat. Ob tem pa so se televizijci zavarovali s klavzulo, po kateri ni treba razkriti absolutnega števila glasov. Le število točk, ki jih izračuna bog ve kateri umetnointeligenčni algoritem … In izraelskim agentom ni treba drugega, kot zbrati recimo 10 000 evropskih enajstošolnikov, jim stisniti vsakemu po dvajset evrov, in "voilà": 200 000 glasov. Ampak ker, resnici na ljubo, nismo ravno opazili pravovernih judov, kako se smukajo okoli Kraljev ulice, so morali uporabiti nekaj drugega. In tudi na to ima v espionaži izveden pisec odgovor. Izraelci so razvili Pegasusa, ki ga na Slovenskem prevajamo kot Pegaz. Gre za nabor programskih orodij, ki jih množično kupujejo in istočasno nakup zanikajo vse svetovne vlade. Orodje, ki mu je prisluškovati vašemu mobilnemu telefonu preprosto, kot otroku vreči kamen, je menda tako izpopolnjeno, da so se državne skrivnosti v sramu poskrile v arhive, saj jih Pegasus razgali, še preden uspejo postati skrivnosti. Hočemo povedati, da je izraelskemu vohunskemu programu – ki je globalni hit in ima v opisu osnovnih nalog prisluškovanje telefonom in manipuliranje z rezultati – liričnemu sopranu izpod sionskega griča priskrbeti nekaj milijonov glasov mačji kašelj. Ne namigujemo torej, da so Izraelci ponaredili glasovanje ob letošnji Pesmi Evrovizije, temveč trdimo, da so Izraelci ponaredili letošnje glasovanje ob Pesmi Evrovizije. Obstaja tudi dokaz, ko se je Pegasus v torek še malo lovil. Če si na Norveškem v predizboru glasoval za Hrvaško pod št. 14, si dobil povratni sms, ki se ti je zahvalil, da si glasoval za Izrael. Seveda pa sta transparentni in vsega zaupanja vredni ter niti slučajno od izraelske firme sponzorirani organizaciji, kot sta EBU in njihov telekomunikacijski partner, povedali, da je šlo samo za manjšo napakico, ki na rezultat glasovanja ni vplivala. Če parafraziramo uspešen slovenski evrovizijski ekvivalent: "Ja, pa ja de." Moramo pa, k temu nas zavezuje novinarski kodeks, preučiti še druge možnosti. Predvsem tisto, po kateri pa bi se v Evropi resnično našlo toliko navdušencev nad izraelsko pesmico, ki bi zavrgli moralne dileme ob Gazi ter glasovali z logiko, da je zabavna glasba pač pomembnejša od genocida. Če je tako, se Evropa nenadoma ne zdi več prijazno področje za bivanje in se bo treba počasi ozirati za čim drugim.                      Obstaja pa še tretja možnost. Da je bila Evropejcem izraelska skladba, oziroma katerakoli evrovizijska, če smo že pri tem, kot glasbena kompozicija resnično všeč … Da je evropski glasbeni okus pač takšen … V tem primeru pa moramo resignirano in prizadeto ugotoviti, da smo se kolektivno ponečedili na temeljni kamen evropskega popa, ki so ga pred dobrimi šestdesetimi leti postavili John, George, Paul in Ringo.  

Če želi stremuh v našem javnem prostoru razburkati mnenja, mora očitno prvorazredno temo označiti za drugorazredno. To storimo, in se osončimo v slavi. Zato trdimo, da je pretekli referendum drugorazredna tema. Drugorazredna tema sta tako njegova premisa, njegova izvedba in njegove posledice. Kajti tisti, ki zdaj na veliko analizirajo, kaj pomeni 25 odstotkov udeležbe in devetdesetodstotna zavrnitev ter vpliv poziva k bojkotu, se ne zavedajo žalostnega dejstva slovenske demokratične tradicije; ali je vlada pozivala k bojkotu, ali pa bi ljudi z golažem vabila na volišča … Število udeležencev referenduma bi bilo do volivca enako. In zato je referendum drugorazredna tema, ker o njem razpravlja in razmišlja petindvajset odstotkov prebivalstva in sto odstotkov medijev. Prvorazredne pa so tiste teme, o katerih razpravlja petinsedemdeset odstotkov prebivalstva in nobeden medij. Takšna tema je prvorazredna in prvorazredna tema tega tedna, tega meseca in tega leta je kurilna sezona. Mogoče bizarno, mogoče obstransko, a kurilna sezona se dotika velike večine prebivalstva; o njej razmišljamo več in globlje kot o penzijah umetnikov, povzroča nam več skrbi kot pota in stranpota predsednika vlade; na naše dojemanje, ne le trenutka, temveč civilizacije kot take, pa ima večji vpliv kot demokratični ustroj. Torej lepo po vrsti, kot so pojemajoči energenti v vrsti. Za merjenje kurilne sezone imamo dve možnosti. Prva je napredna, ko so naše kurilne naprave opremljene z digitalijami, ki nam vestno in vsakodnevno beležijo porabo energije, ki gre za ogrevanje. Beležijo tudi vklop in izklop ogrevanja in nam, kot slaba vest, očitajo našo grdo razvado, ki je potreba po toplem domu. Druga metoda je klasična in se imenuje »položnice«. Obstaja tudi tretja metoda, ki se meri v kubičnih metrih drv, a ker je les kot kurivo preganjan, se ji bomo izognili. In kaj nam torej sporočajo merske enote o letošnji kurilni sezoni? Uradno se je leta 2024 začela 15. septembra, neuradno pa v prvih delih oktobra – odvisno, na katerem koncu temperaturno različne dežele živite. In še kar traja. Kajti pogoj za končanje kurilne sezone je, da je zunanja temperatura v prvi polovici leta ob 21. uri tri dni zapored višja ali enaka 12 stopinj Celzija. Kar pa se po večini države, da o višje ležečih predelih ne govorimo, še ni zgodilo. Oziroma, če smo čisto natančni: načrtovalce kurilnih sezon sta letos povsem zmedla april in maj, ki sta obrnila svoji vlogi. April je pogoje za konec kurilne sezone že uvedel, maj pa jih je preklical. Se pravi, da letošnja kurilna sezona z vzponi in padci traja že osem mesecev, kar sta dve tretjini leta. In glede na vremensko napoved se še ne misli končati. Če bi živeli na Islandiji, v polarnem krogu, sredi skandinavskega obilja, ali na Patagoniji, bi bilo normalno. V zmernem podnebnem pasu, ki zadnje čase iz sebe spravi le še kakšno nevihto, pa je čudno. In zdaj še pihanje na dušo teoretikom zarot … Kako je mogoče, da je naše podnebje vedno toplejše, da rušimo temperaturni rekord za temperaturnim rekordom, kurilna sezona pa se podaljšuje? Odgovoriti je mogoče brez poglobljenega klimatološkega védenja. Nekdanji jutranji januarski ekstremi, ko je šlo do minus dvajset, so se danes sploščili čez več mesecev na jutranjih plus pet. Tako smo statistično sicer toplejši, a bivalni prostori brez kurjave ostajajo hladni. In sedaj k praktičnim vidikom. Ni malo upravnikov kurišč, ki jim te dni žugajo z uprav, zbornic in direktoratov, da so ognje pogasili in ventile privili. Nimamo konkretnih podatkov, a kar veliko število javnih uslužbencev te dni preživlja s kaloriferji pod pisalnimi mizami. Gre za alternativno ogrevanje, ki takoj izniči energetsko varčevanje v velikih sistemih; ampak ko človeka zazebe v noge, se ne more učinkovito spopasti z vsem tem papirjem. Ali z učenci v razredu, ali z bolniki v čakalnicah. In tako naprej in tako nazaj. Kurilna sezona ima mnoge multiplikativne učinke, kajti dokler so radiatorji topli, je prepovedano razmišljati o sadikah paradižnika, ledeni možje in ljudske vraže so še enkrat več premagali sodobno znanost, mediji pa se delajo, kot da se ne dogaja nič nenavadnega. In analizirajo referendume. In zdaj zaključek, ki natančno pojasni, čemu je energetski lobi temna sila, ki resnično vlada v tej in mnogih drugih državah. Paničen prehod na elektriko, ki je predstavljena kot primarni energent prihodnosti, ne povzroča le mrkov, kot je bil tisti iberijski. Na površje spravlja druge sorte kapitalistov, kot so to bili naftni milijonarji. Električarji se zdijo mnogo bolj agresivni, mnogo bolj neizprosni in presneto prepričljivi … Kajti zavedati se moramo za nas bolečega, za električarje pa zmagovalnega dejstva. Kot zahodna civilizacija smo postali temperaturno razvajeni, kar pomeni, da se bodo letos – v tistem trenutku, ko se bo ugasnilo ogrevanje – prižgale klime.

Danes pa se spočijmo od tegob vsakdana in poglejmo na bivanje bolj dolgoročno. Slovenska politika je občestvu sporočila, da se je volilna kampanja že začela. Brez da bi nas kdo kaj vprašal. Politika predvideva, da bomo navdušeni, ker jih bomo po treh letih končno videli početi to, kar najbolje znajo. To pa je politizirati in polarizirati. Mediji in notranjepolitični komentatorji so prav tako navdušeni, ker to pomeni, da bo vsaj leto dni o čem poročati. In kako vemo, da se je volilna kampanja začela? Politična pola sta začela drug drugega obtoževati, da lažeta. Se pravi desni zatrjujejo, da lažejo levi, levi zatrjujejo, da lažejo desni. Pa to še ni vse; celo predsednica republike in predsednik vlade sta se začela obtoževati laganja. Sicer ne direktno s temi besedami, ker sta dobro vzgojena, a treba je le malo poznati kontekst, pa naključni poslušalec ugotovi, kako se najpomembnejša politika v državi obmetavata z laganjem. Če vemo, da se trenutno v mednarodnih odnosih laže na veliko, in da je v oglaševanju laganja več kot dovolj, pa da verske skupnosti tudi niso najbolj resnicoljubne, potem imamo tega priljubljenega greha v izobilju in preveč. Najprej pri laganju obstaja problem na načelni ravni. Laž ima namreč kratke noge. Se pravi, da ne more teči na dolge proge. Laž je po naravi bolj sprinterka. In kako zdaj lažnivci načrtujejo lagati celotno leto, kolikor je še ostalo do volitev? 365 dni laganja se sliši dosti tudi za izkušenega lažnivca … Pa še nekaj je … Če koga obtožiš, da laže, ali pa lažeš sam, bo resnica v enem letu prišla na plano. Ne da bi se javnost, ali pa resnica, kaj posebej trudila. Laž je v predvolilni retoriki tako dobra le za zelo kratek čas. Se pravi, da začneš z njo opletati nekaj dni, če že ne nekaj ur pred volitvami. Ampak to je samo za intermezzo. Laž, obtoževanje z laganjem, oziroma laž kot politično orodje, ima nekaj precej zapletenih filozofskih vprašanj. Vzemimo primer teh simpatičnih SDS plakatov, ki nekatere vidne politike pozicije obtožujejo, da lažejo. Povsem verjetno, da res, vendar ne vemo, kdaj so lagali, o čem so lagali, ali so lagali javno ali zasebno, komu so lagali in ali to še vedno počnejo. Obtožba je zelo splošna in kot splošna obtožba laž nosi v sebi nevarnost povratne zanke. Poglejmo primer. Če nekdo trdi, da nekdo laže, pa se izkaže, da obtoženi ni lagal, je tožitelj lagal dvojno. Lagati, da nekdo laže je dvojna laž! Pa to še vedno ni konec tega težavnega diskurza. Obstaja tudi trojna laž, ki nastopi v primeru, da politik politika iz nasprotnega političnega pola obtoži laganja, ta pa ga obtoži laganja nazaj. In oba govorita resnico. Se pravi, da predpostavka, na kateri gradijo politiki z vsemi temi lažmi, češ da če nekoga obtožiš laganja, samodejno pomeni, da ti govoriš resnico, ne drži vedno. Hočemo povedati, da je vehementno opletanje z laganjem nekoga drugega podobno, kot s tujim penisom opletati po koprivah. Na praktični ravni je boleče, predvsem pa s seboj ne prinaša nobenega političnega tveganja. A še najbolj skrbi dejstvo, da obtoževanje drugih za laganje s seboj nosi razumevanje politike kot črno-bele in sveto preproste. Kar pa je laž … Čeprav je resnica, da so slovenski politiki izrazito črno-beli in sveto preprosti. Obtožiti nekoga laži in se s tem samodejno ustoličiti kot poštenjak je prenaivno celo za slovensko politiko, oziroma preveč prozorno celo za slovensko volilno telo. Ki pa, in to je pri vsem tem najbolj čudno, uživa, ko mu lažejo. Sicer slovensko volilno telo ni izjema; v mnogih demokracijah te dni sledimo enakemu trendu. Laganje o laganju kot nova oblika predvolilnega dobrikanja je splošno sprejeta metoda, ki je, ne navsezadnje, na čelo Združenih držav pripeljala Donalda Trumpa. Lakonski odgovor na vprašanje: »Kdo vam laže«, bi bil: »Vsi.« Vendar nismo zaman vodilna analitična oddaja, da bi se zadovoljili z mnenjem primestnih točilnic. Po odgovor »kdo laže« je treba onkraj izkrivljene realnosti, ki je laž. Laž moramo razumeti kot posledico, ne pa kot vzrok političnega diskurza. Laž nima ne očeta ne matere – če bi ju imela, bi ju zagotovo zatajila – ima pa nekaj drugega. Ima odsotnost vsakega sramu. Vsake spodobnosti. Nekoga obsoditi laganja, ali pa lagati znotraj okvirov javnega življenja, je brezsramno in moralno zavržno. Če so vladni možje in žene na SDS plakatih lagali, so za javno službo neprimerni prav toliko, kot so to tisti, ki so jih pribili na te obcestne prangerje.

Maria Alejandra Rubio Rojas je v Slovenijo prišla pred slabim letom in pol, in sicer na doktorski študij na Mednarodno podiplomsko šolo Jožefa Stefana. Kot antropologinja sodeluje pri projektu, ki se ukvarja z razmerami za kolesarjenje v mestih, in tudi Bogota, glavno mesto Kolumbije, od koder je doma, je tako kot Ljubljana zelo kolesarsko mesto. Je pa tudi plezalka in filmska ustvarjalka, njen dokumentarni film Bojevnice je bil prikazan na letošnjem Festivalu gorniškega filma. Če je niste spoznali tam, jo boste v Evropi osebno.

Piše: Tonja Jelen, bere Igor Velše. Roman esejista in pisatelja Vinka Ošlaka Pismo Philemonu je preplet najrazličnejših razmislekov, presoj in razprav o življenju. Dogaja se v prvem stoletju v Rimu, vendar se zdi, da je zasnova brezčasna in bi se lahko dogajal tudi danes. Podlaga za roman je pismo apostola Pavla, ki pa ga nadgrajujejo avtorjevi vpogledi in domišljija. Vse to se kaže v pogovorih, ki odpirajo vprašanja o samem jedru obstoja – življenju – s tem pa tudi o zavedanju minljivosti in koncu. Čeprav okoliščine na smrt obsojenega Pavla kažejo na konec, se protagonist vseeno posveča še drugim razmislekom in ne le o obsodbi in koncu. Rdeča nit je predvsem poudarjanje modrosti, srčnosti in človeškosti. Tu se zastavlja pomembno vprašanje – kaj je človeško in ali je to dobro. Zdi se, da gre za nenehno nasprotje med moralo in slabim in praznim življenjem. Delo ponuja več vidikov, saj ga je mogoče brati s filozofskega, teološkega in literarnega vidika. Vse troje se namreč smiselno povezuje in prepleta. Dodatno težo Pavlovim razmislekom dajejo citati, v poševnem tisku, večinoma svetopisemski odlomki. Pisec pri tem ne zdrsne v moraliziranje in pretirano kazanje ene strani; bistvo je delati dobro, kar pa seveda velja za vse človeštvo. Dobra novica nas lahko zaposluje vse življenje«. Dogajanje je prikazano živo, s skoraj vsemi resničnimi zgodovinskimi liki, ki vstopajo v dialoge. Živahno razpravljanje uresničuje bravurozen jezik, kakršnega v sodobni književnosti večkrat pogrešamo. Osebna in zemljepisna imena pa niso poslovenjena, kar kaže že naslov romana, pa tudi imena, kot so Korinth, Roma, Christos, Paulos in druga. Učinek je večja pristnost dela, postavljenega prvo stoletje. Spopadanje med bliščem in pristnostjo, dobrim in slabim, tudi krščanskim in poganskim, brezbrižnostjo in poglobljenostjo spominja na Ošlakove eseje iz leta 2007 Obe kraljestvi. Tudi v njih se kažejo pomisleki ob popularnosti in naivnosti. Obstaja tudi dvom, bojazen, ki se jima ni mogoče izogniti. Prav ta kritičnost je dobro gonilo romana. Poudarila bi še vlogo Arethe, ki ni samo neopazna gospodinja. Večplastno predstavljanje žensk in njihovih vrlin kaže, kaj vse lahko prinesejo njena dobra dejanja. Čeprav danes obstaja veliko knjig za osebno rast, je Ošlakovo leposlovno delo za to veliko bolj primerno branje, ob njem lahko tehtno premislimo, koliko smo svobodni. Če smo. Pismo Philemonu je bilo nagrajeno z literarno nagrado svetlobnica leto 2023. Vinko Ošlak je v Pismu Philemonu natančno zastavil kar nekaj vprašanj in prodrl na marsikatero področje. Analiziral je večna vprašanja, na katera se v vse hitrejšem svetu prevečkrat pozablja, in z njimi dregnil v srž posameznika in skupnosti, ki je spregledala že marsikaj bistvenega in dobrega za človeštvo. Ne nazadnje je to pismo za marsikoga, ki se sooča s tako imenovanimi življenjskimi razmisleki. Roman Pismo Philemonu ni le delo, ki bi bilo odprto samo za vero, stremi namreč k dobremu in mirnemu. K temu, skratka, kar potrebujemo vsi.

Z novim letom zaposleni dobijo novo odmero letnega dopusta za tekoče koledarsko leto. Kolikšen je minimalni letni dopust in kako se določi število dni letnega dopusta? Ali je pri odmeri dopusta razlika med javnim in zasebnim sektorjem? Kako je s prenosom dopusta ob podpisu nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu? Gostja v studiu ja odvetnica Tina Šnajder, specialistka za področje delovnega prava.

Piše Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Davorin Lenko se je do sedaj predstavil predvsem kot romanopisec in avtor kratke proze, napisal pa je tudi pesniško zbirko in kot soavtor sodeloval pri nastanku dveh biografij. Njegova avtorska dela zlahka prepoznamo, saj gre pri pisanju, kot pravi, vedno na nož, do konca in še malo naprej, ko piše o nasilju, seksualnosti in najrazličnejših patologijah. Njegov jezik ne pozna olepšav, slog pa ne odvečnih okraskov in opisov, rajši se zadržuje v dialogih ali monologih, skozi katere bralko sooča z vprašanji o ustaljenih normah, ki jih njegovi liki in likinje ves čas sprevračajo. Te elemente najdemo tudi v njegovem najnovejšem delu Goli objem, ki pa kljub temu preseneča s svojo formalno in žanrsko hibridnostjo ter nenadejano nežnostjo. Ne le hibridnost, Goli objem zaznamuje tudi nekakšna neulovljivost. Lahko bi rekli, da gre za zbirko kratke proze, ampak s tem bi povedali premalo. Delo združuje avtofikcijo z esejističnimi elementi in fikcijo. Beremo daljše besedilo, ki bi ga lahko označili kot avtofikcijski esej z izpovednimi elementi, tega pa sečejo kratke zgodbe, ki se na trenutke zdijo nepovezane z okvirnim besedilom, spet drugič pa se z njim popolnoma zlijejo. Z branjem se pomikamo od zunanjega opazovanja generacije in družbe v notranjost, k opazovanju in izpovedovanju osebnega. Posebnost Golega objema je tudi to, da pripovedovalec nagovarja samega sebe in se naziva kot Pisatelj, po čemer lahko sklepamo na že omenjeno avtofikcijskost in izpovednost dela. Pisatelj se je znašel v krizi srednjih let in se zdaj zazira v svojo preteklost, v čas, ki je zaznamoval njegovo odraščanje, in v leta svojega ustvarjalnega življenja, ki se je, tako kot njegova identiteta, znašlo v negotovem položaju. Okvirno besedilo se bere kot brskanje po preteklosti, nekakšen obračun s predstavo, ki si jo je Pisatelj ustvaril o sebi, in zgodbo, ki jo je spletel o svoji pisateljski poti. Hkrati pa tudi kot iskanje novih načinov izražanja in pisanja, ki se nakažejo v globoki in brezkompromisni introspekciji. Lenko začne s premišljevanjem o generaciji, ki ji pripada, in odraščanju v devetdesetih letih. Svojo generacijo je poimenoval po strelskem napadu na ameriški šoli Columbine leta 1999: “Mi smo generacija znotraj generacije in Columbine je naša manifestacija [...] Samo tisti, ki so bili v času pokola v srednji šoli (ali tik pred njo) tudi sami, imajo potencial, da ji pripadajo. Odrasli smo z nasiljem in v nasilju, čeprav ni nujno, da smo nasilje zares poznali na lastni koži.” Ko to preberemo, se nam morda zdi nenavadno – kakšno zvezo ima pokol na srednji šoli v ZDA z otrokom na prehodu v najstništvo, ki je odraščal na slovenskem podeželju in ob nedeljah spremljal babico v cerkev? Po kratkem premisleku pa postane jasno, da so bila devetdeseta leta prejšnjega stoletja obdobje, ko je tudi naš del sveta zajela globalizacija, kar v večji meri pomeni amerikanizacija. Vse večji je namreč postal dotok medijev iz ZDA in tudi dostop do tehnologije, ki je omogočala konzumiranje le-teh. S tem svet ni postajal večji, nasprotno, začel se je krčiti in polniti z občutki strahu in nasilja: “Agresija je vstopala v nas in se kopičila. Čeprav smo jo deloma izrazili prek igre, športa, glasbe, videoiger, filmov, pornografije, drog in alkohola, je nikdar nismo zares sprostili, nikdar se nismo zares sprostili.” Columbine je torej manifestacija nakopičenih frustracij in jeze v generaciji najstnikov, ki je prva spoznala nasilje prek medijev, pa tudi t. i. bullyjing, nasilje zaradi nasilja. Je generacija, ki nikoli ni zapustila najstniških let, ki pa ne pozna zunanjega agresorja ali zarote. Agresija se kopiči in nazadnje obrne navznoter. Generacijska zaznamovanost je ključna, da je Pisatelj sploh začel pisateljevati in da je kot svoje glavno izrazno sredstvo izbral prav nasilje. Pripovedovalec nam predstavi otroka, tistega že omenjenega, ki živi na podeželju in hodi z babico v cerkev. Ta otrok ne spada nikamor, vrstniki ga zavračajo, zato je osamljen. Ima pa svojo sobo, mamin pisalni stroj, očetovo pištolo in viski, predvsem pa bujno domišljijo. Poletja preživlja v temi, ob mehaničnih zvokih pisalnega stroja, ki ga vznemirjajo. Piše zgodbe, se igra s pištolo, pije viski, se pretvarja, da je odrasel. Avtor na več mestih postavi Pisatelja v dialog s tem otrokom, sedanjega sebe v dialog s preteklim. Včasih se zdi, kot bi se pogovarjala starejši in mlajši brat in ni občutka, da bi starejši na mlajšega gledal s prezirom. Pisatelj je do otroka sočuten in z njim tudi pomirjen. Tako je bilo, zdaj pa bi rad drugače. Iz časovne distance vidi, da otrok ni potreboval pisalnega stroja, pištole in viskija, otrok je potreboval objem. Nasilje sicer kdaj tudi kaj reši, ampak le za kratek čas, poleg tega pa ustvarja nov krog nasilja. In kako se ta krog lahko prekine? Avtor odgovarja: “Z objemanjem. [...] Protiutež nasilju namreč ne more biti nekaj, kar bi posameznika izoliralo, ampak ga mora, ker je nasilje družabni pojav (in nenazadnje je dejavnost, aktivnost), privabiti nazaj k sočloveku.” Goli objem pa gre še dlje, za avtorja postane koncept, ki ga prenese tudi na svoje zgodbe:“Utrujajoče in ceneno je ves čas govoriti o drugih kot o nekakšnih zgledih ali lutkah, ki jih premikaš samo zato, da pokažeš neko poanto. Rad bi ... drugače.” Kljub temu da to narativo od nasilja do objema sekajo kratke zgodbe, fikcija, se vseskozi nakazuje obrat od nje: “Obstaja čas za oblečene zgodbe; za prilike in parabole ... In potem obstaja čas za goloto. Čas bližine. Zakaj bi pripovedovali zgodbe, če lahko govorimo resnico?” Tudi občutek nekaterih zgodb je takšen, da so precej bliže avtofikciji, vsaj delni resničnosti, kot pa popolni fikciji. Zanimivi primer je zgodba Edging, ki je izredno samonanašalna na pisateljski proces: v njej se kot seznam vrstijo začetki neke zgodbe, ki jih pripovedovalčev glas drugega za drugim zavrača z veliko ironije in humorja, razumemo pa jo lahko tudi kot nekakšen komentar k vprašanju izvirnosti, s katerim se avtor ukvarja v okvirnem besedilu. Hudomušno pripombo na to temo najdemo tudi v predhodni zgodbi Smrt pornografije, ki se bere kot scenarij za še nenapisan roman. V njej zapiše: “... toda porniči navsezadnje temeljijo na ponavljanju – eksistencialna vprašanja pa tudi niso več ravno vrhunec izvirnosti.” Avtor se torej zaveda, da tema pisatelja v eksistencialni in ustvarjalni krizi ni ravno nekaj novega in da eksistencialnih vprašanj v literaturi praktično ni mogoče v celoti obiti. Njegova izvirnost je v povezavah in tudi v novih konceptih, kot sta generacija Columbine in goli objem. Tudi če koncepta nista splošno uporabna in služita samo avtorju, da si osmisli svoj delček sveta, izkazujeta inovativnost, ki lahko razširi polje razmišljanja tudi bralki. Kratke zgodbe, ki prekinjajo tok okvirnega besedila, na nek način ustvarjajo suspenz, saj si zgodbo o Pisatelju in otroku, ki se v vsakem sklopu konča udarno in intrigantno, želimo brati naprej. Kljub povezavam, ki jih med zgodbami in besedilom lahko iščemo ali pa tudi ne, se kratke zgodbe ne zdijo enakovreden del besedila, temveč ostajajo v ozadju okvirne pripovedi. Nekatere jo bolj organsko dopolnjujejo kot druge, ki bi bile zlahka tudi izpuščene. Zanimiva je na primer zgodba V vrsti, v kateri blagajničarka v trgovini pripoveduje o tem, kako iz izdelkov, ki jih ljudje kupujejo, ustvarja zgodbe o njihovem življenju: “V resnici mi je vseeno za žanre, ki se odpirajo pred mano, ko sedim za blagajno. Stranke mi lahko dajo socialni realizem ali pa romantiko ali karkoli vmes. Pomembno mi je, da mi dajo nekaj.” S tem Lenko na svoj način pove vse o žanrski izmuzljivosti Golega objema – kategorizacija enostavno ni pomembna, če nam je branje nekaj dalo. Po drugi strai pa se zdi zgodba Bele ladje, v kateri smo priča spolnemu odnosu med turistko in grškim domačinom na plaži, nekako neumestna, kot da ne sodi v ta izbor. Kljub temu pa kombinacija okvirnega besedila in kratkih zgodb večinoma deluje premišljeno. Delo Goli objem je nekaj posebnega, a ne nazadnje smo pri Davorinu Lenku tega že vajeni. Njegova dela niso za vsak bralski okus. A vendar z njimi preseneča, saj se od samega začetka bralke sprašujemo, kam to pravzaprav vodi. Ko pa nas končno popelje do pojma golega objema, ta objem tudi začutimo.

Vloge prijateljev, ki zmorejo priskočiti na pomoč, so se v antiki zavedali še veliko bolj kot danes. Tako rekoč skoraj vsi grški modreci, ki so jih prištevali k prvim filozofom, so v svojih kratkih izrekih poudarjali njegov pomen. Solon iz Aten je tako dejal: »Prijateljev ne pridobivaj hitro, tiste, ki jih dobiš, pa hitro ne zavrzi.« Ali pa: »Spoštuj prijatelje.« Hilon iz Šparte je še bolj izrazito opozoril na vlogo prijateljev kot pomočnikov v stiski, ko je dejal: »Na gostije prijateljev se odpravljaj počasi, če so v nesreči, pa (pojdi k njim) hitro.« Znameniti filozof Tales iz Mileta v Mali Aziji, ki je leta 585 pr. Kr. uspel natančno določiti pojav sončnega mrka, je govoril o tem, da moramo o prijateljih misliti in govoriti dobro v vsakem trenutku, tudi tedaj, ko niso v naši bližini. Takole pravi: »Spomni se tako prisotnih kot odsotnih prijateljev.« Pritrjuje mu Pitak z otoka Lezbosa, ko nagovarja antičnega človeka: »Ne govori slabo o prijatelju niti dobro o sovražniku, takšno (dejanje) je namreč nerazumno.« Periander iz Korinta pa je poleg velikega pomena besed, ki jih izrečemo o človeku, ki ga imenujemo prijatelj, opozarjal tudi na potrebo po dejanjih. Tako se glasi njegov izrek: »Do prijateljev bodi enak v (njihovi) sreči in nesreči.« Podobno kot pri starih Grkih iz 6. stoletja pr. Kr. so tudi v kasnejši rimski družbi izpostavljali predvsem pozitivno stran prijateljstva. Horacij je prijatelja imenoval »polovica duše«, Cicero pa »drugi jaz« ter ugotavljal, da »bolj potrebuješ prijatelja kot ogenj in vodo.« A v antiki se najde tudi pregovor, ki trdi, da so prijatelji »tatovi časa«. Opozarja nas na zmernost tudi v tako pomembni in pozitivni sferi, kot je prijateljevanje. Obstaja namreč nevarnost, da v inflaciji prijateljskih druženj neizogibno izgubimo same sebe in svoj – če uporabim Cicerovo podobo – »prvi jaz«.

V šele drugi epizodi nove mesečne rubrike, ki vam bo s praktičnimi nasveti pomagala rešiti majhne in večje težavice, smo spregovorili o prehladih! Ob prehodu iz toplega v hladno in zmanjšani količini vitamina D3 v organizmu smo tarča virusov! Zato nas veliko zboli za sezonske bolezni dihal. Vendar, ali bi to lahko ustavili, čeprav opazimo že prve znake? Obstaja pot nazaj, da ne bi popolnoma zboleli in kako se tega pravilno lotiti! Kaj so prvi koraki? iz prehrane izločimo ves sladkor, povečamo dodajanje vitamina D3 (tudi za 3x več), pijemo veliko tekočine (vode ali nesladkanega čaja), jemo veliko zelenega, se gibljemo na svežem zraku in si privoščimo več počitka in spimo v popolni temi!

Mejo med dvema narodoma je označevala visoka in praktično neprehodna gorska veriga, prepletena z ledenik in hudourniki. Šlo je skoraj za enaka ljudstva, ljudje so si bili podobni skoraj v vsem in prav zato so bili tudi nenehno v sporu. Naroda sta si bila v laseh na različnih področjih: od gospodarskega, diplomatskega do športnega. Zdelo se je, da je vojna med narodoma neizogibna in je le še vprašanje časa. Poveljnika obeh vojsk sta poslala vsak svojega tajnega agenta, da bi se pozanimala o lokacijah, kjer bi vojska najlažje vdrla na sovražnikovo ozemlje. Agenta sta se vrnila in sporočila praktično identično ugotovitev: »Obstaja samo ena točka na meji med obema državama, kjer je mogoč vdor vojske.« Na obeh straneh so se generali zadovoljno nasmihali, meli roke in s prstom kazali na zemljevid, kjer je bila označena ta točka: »Tako, tu bomo torej napadli z našimi oboroženimi silami!« Že so se veselili grmenja oklepnikov in strelov iz orožja, hitre zmage, slave in medalj. Vendar sta bila oba tajna agenta malce v zadregi. Tako je poročal eden izmed njih: »Rad bi še povedal, da na tem kraju, kjer bi napadli, stanuje delaven kmet z ljubko ženo. V majhni hiši živita skupaj s svojim prvim otrokom in še en je na poti. Imata se rada in o njima se po bližnji vasi govori, da sta najsrečnejša človeka na svetu. Če bi vojska prečkala njuno posest in se nastanila v njihovi bližini, bi zagotovo uničili njihovo srečo.« Na obrazu generalov je ob tej novici nasmeh ugasnil. Vsi zbegani so umolknili. »Te vojne ne more biti!« so enoglasno sklenili tako na eni kot na drugi strani meje. Vojna med narodoma ni bila nikoli napovedana. Med novicami, ki jih bomo danes poslušali po tem istem radiu, bomo verjetno težko slišali kakšno, ki bi bila podobna tej zgodbi. Z veliko moči pride velika odgovornost, ki jo nosijo politični in vojaški voditelji. Ampak tudi mi se vsakodnevno odločamo, ali bomo šli v bitke, ki bodo rušile našo in srečo drugih. Lahko naš cilj res opraviči vsa sredstva, tudi na tuj račun? Pravijo, da je samo ena točka na svetu, ki onemogoča vojne, nasilje in agresivnost. Nahaja se v našem srcu. Aleksander Solženicin, ruski pisatelj in disident, je nekoč zapisal: »Razmejitev med dobrim in zlim ne poteka po državnih mejah, niti med družbenimi razredi ali političnimi strankami, ampak skozi vsako človeško srce.« Negujmo dobro v naših srcih, ki bo preprečevalo naše vojne pohode in omogočalo naše sobivanje.

Travma, spomin, identiteta – v kotu večine? »Lastni svet, ki ga doživljaš, se ne konča na karavanški meji,« pravi dr. Daniel Wutti, profesor, raziskovalec in psihoterapevt z Inštituta za večjezičnost in transkulturno izobraževanje celovške Visoke pedagoške šole. Svoje raziskovalno delo je posvetil travmi, identiteti in zgodovinskemu spominu. Vse troje je močno zaznamovalo generacije Slovencev na Koroškem. Tudi sam je odraščal v dvojezičnem okolju in okusil stene, ki so postavljene okoli manjšine. O pritisku ustrezati družbi, stiskah, ki jih to povzroči, o iskanju lastne identitete, uporu, sobivanju, preizkušnjah in priložnostih, ki se ob tem odpirajo, bo dr. Daniel Wutti spregovoril v oddaji Med štirimi stenami v ponedeljek po 10. uri na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.

Piše Andrej Lutman, bere Jure Franko. Z dna naslovnice romana Dno v mimobežno bralstvo zre srep in hkrati slep pogled maske, ki naj bi vzbujala vsaj grozo, morda srh, morda oboje. Aljoša Hancman je s takšno likovno opremo pospremil svoje pripovedno delo, za katerega je potrebno poznavanje slovenščine in hrvaščine. Dr. Vlasta Črčinovič Krofič ga je že v naslovu spremne besede označila za zvrst na meji resničnosti in svojo opredelitev razširila z besedami: „... ni fantastičen roman, saj se pisatelj naslanja na resnična ali vsaj verjetno preverljiva dejstva in dogodke“. Izpostavlja, da maska z naslovnice predstavlja kar hobotnico s tremi srci, dolžine štirih metrov in teže sedemdeset kilogramov. Če bega že opredelitev zvrsti, je bistveno bolj begava tudi naracija. Kaj vse se dogaja na nekem otoku, kjer je prebivalstvo v navezavi s pošastjo, ki žre turiste, se izve le prek namigov oziroma nastavkov smiselnih miselnih vzorcev. Fraktalno zastavljena naracija seveda spominja na hobotnico ali še bolje na neko bitje, ki se nahaja na morskem dnu in se požene v višine, se pravi: k površini morske globine. Dogajanje je postavljeno v predel Dalmacije, kjer se nahajajo človeški izločenci, prepoznavni po bolezni, ki jih potisne v izolacijo, hkrati s tem pa tudi v početje, kot je metanje obiskovalcev v morje. S tem nahranijo svojo potrebo po dokazovanju, da so drugačni, a vendarle prispevajo k dobrobiti otoške skupnosti. A je še ena pomembna lastnost knjižne naslovnice: dno pod masko je predstavljeno z rdečo tekočino, iz katere se dvigajo mehurčki. Maska pa ima antropomorfne lastnosti. Kako to? Hancman sublimno sega na področje sodobne genetike oziroma statičnega behaviorizma, saj je hobotnica zaradi prenažrtosti z ljudmi dobila človeške poteze. Obstaja pa še ena razlaga tega pojava: idejo naravnega izbora je pisatelj združil z idejo nenasitnosti tako plenilke kot plena. In smo pri pojmu verjetnost, ki je sestavljen iz verjetja in preverljivosti. Prav to zadnje pa ni priporočljivo, saj bi junaški subjekt kaj zlahka končal kot pripadnik človeškega telesa v novi obliki, hobotničini seveda. Povedano je le segment v razplastenem pisanju. Aljoša Hancman suvereno posega na področje mejnega, prekritega s pomeni in tudi s sprevrženimi pomeni, cikajočimi na pohlepnost plenilskih vrst bitij. Preplet človeškega in živalskega pohlepa je oplemenitil z igrarijami ob prepletu slovenščine in hrvaščine. Lovci na morske sadeže in njihove potomce so namreč zagrizeni ljubitelji okusnih lovk. In seveda tudi živali, ki jih hobotničine lovke love. A na dnu, ki je popolnoma nedefinirano območje, se skriva temina, saj je globina morja tako zasičena s krvjo, da se dna sploh ne vidi. Le kaj vse še skriva? Skriva verjetnost, da ne bo nikoli povsem razkrito, to pa je že lastnost napetega počitniško-poletnega branja. A roman Dno ni za prebiranje na plaži, ni plažna literatura, ki se je drži konotativnost manjvrednosti. Verjetno je edina napaka knjige ta, da ni natisnjena na plastičnih folijah, pa bi se roman lahko prebiralo pod vodo, morda celo na morskem dnu.

Kako zagotoviti, da bodo podjetja delovala čim bolj trajnostno, v sozvočju z lokalnim okoljem, zaposlenimi in državo? Kako preprečiti, da bi zaradi upokojevanja ustanoviteljev številnih malih podjetji, nastalih po osamosvojitvi, ta nehala poslovati? Eden od možnih načinov za doseganje teh ciljev je delavsko lastništvo, so prepričani v podjetjih, ki to že poznajo. Svoje izkušnje so predstavili na nedavnem srečanju v trboveljskem podjetniškem pospeševalniku Katapult. Obstaja več različnih oblik lastništva zaposlenih v podjetju, pristojno ministrstvo za solidarno prihodnost pa kot najboljšo ocenjuje lastniško zadrugo zaposlenih in jo namerava podpreti tudi s posebnim zakonom.

Videti je, kot da se vedno bolj sovražimo. Bližajoče se volitve, svetovna pandemija ali katera druga kriza to samo še pospešijo. Želim si, da bi lahko rekel, da smo kristjani pri tem izjema. Pa nismo. Tudi številni kristjani so na žalost postali žrtev zapovedi “Vpij glasneje in izrazi katero koli (neinformirano) mnenje, ki ti pade na misel.” Zapisi na družbenih omrežjih in komentarji pod objavljenimi novicami so videti kot neskončno žebranje sumničenja, ki je gorivo za bes, ta pa je gonilna sila sovraštva in delitev. Zakaj nas je večina vsaj malo ali pa veliko bolj jezna, kot je bila? Zakaj je bes nova pandemija? Obstaja kar nekaj razlogov za to. Na spletu smo veliko agresivnejši kot pri osebnih stikih. Ljudje na spletu zapišejo stvari, ki jih sicer v resničnem življenju ne bi izrekli. Razloga za to sta preprosta: anonimnost in distanca. Z uporabo spletnih psevdonimov prikrijemo svojo identiteto in s tem tudi svojo človeškost. Dejstvo, da osebe, na katere zapis ali objavo se odzivamo, pri tem ne moremo gledati v oči, našo agresivnost samo poveča. Ker nas splet dehumanizira, je na njem tudi laže grdo ravnati z drugimi. Žalostno je, da sovraštvo prinese več klikov kot ljubezen. Veliko pred lažnimi novicami današnjega časa so uredniki spoznali, da se slabe novice prodajajo bolje kot dobre. In družbena omrežja so kot steroid za to nagnjenost. Algoritmi na Facebooku, Googlu in drugih družbenih omrežjih načrtno dajejo prednost ogorčenju, saj se to širi veliko hitreje kot nekaj, kar ga ne povzroča. Bes je način, da te ljudje slišijo, tudi če nimaš česa povedati. Okoli nas se dogaja še en paradoks: po zaslugi tehnologije nikoli prej nismo bili tako povezani kot danes, a prav tako se nikoli prej nismo počutili tako osamljenih. Čeprav to ne drži vedno, se bodo nekateri ljudje zadovoljili s kakršno koli pozornostjo, ki jo lahko dobijo. Ko se počutiš kot nihče, ti nekaj klikov, všečkov ali komentarjev lahko da občutek, da si nekdo. Včasih se sprašujem, ali ljudje, ki na spletu puščajo za seboj besne tirade, niso le osamljeni in upajo, da jih bo nekdo opazil. In potem je tukaj še nenehno bombardiranje z novicami o množičnem streljanju, nesrečah, naravnih katastrofah in spopadih, v katerih umirajo nedolžni ljudje. Zasipa nas z informacijami, ki jih le stežka predelamo, kaj šele, da bi glede njih ukrepali. Zato zlahka postanemo cinični. Več vemo, bolj cinični postajamo. In bolj cinični postajamo, bolj negativni so naši odzivi. Kaj lahko torej storimo? Prihodnost je lahko temačna ali pa tudi drugačna. Osebno se zavzemam za to, da bi bila drugačna. Boljša. Zato želim z vami podeliti štiri vprašanja, ki si jih lahko zastavite preden kaj objavite, napišete ali odpošljete e-pošto ali sms. 1. Kaj je moja resnična spodbuda: želim pomagati, prizadeti ali samo biti opažen? 2. Bo bralcem mojega zapisa ali gledalcem moje objave zaradi tega bolje ali slabše? 3. Bom s tem iz ljudi izvabil najslabše ali najboljše, kar je v njih? 4. Če bi osebo, ki ji je namenjen moj zapis, lahko gledal v oči, ali bi izrekel enake besede, na enak način? Povedano drugače: Če ne koristi, ne zdravi in ne prinese nič dobrega, ne povejmo ali ne objavimo. Ali pa z besedami iz Svetega pisma: “Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred.” (Efežanom 4,29.31) Bodimo glas ljubezni, upanja in razuma (dejstev); s sovraštvom zastrupljena družba namreč potrebuje alternativo, ne svojega odmeva.

Piše Jure Jakob, bereta Renato Horvat in Lidija Hartman. Pesmi v peti pesniški zbirki Anje Zag Golob Watson uvaja moto "cave canem", kar je citat napisa z ohranjenega mozaika v preddverju tako imenovane hiše tragičnega poeta v petrificiranih Pompejih. Napis, ki je slovenskemu bralcu v variacijah na temo "pozor, hud pes" gotovo domač, saj ga je mogoče videti skoraj na vsakih drugih dvoriščnih vratih naših mestnih, predmestnih in podeželskih domov. S tem uvodom Anja Zag Golob nakaže, da bo motiv psa središčni motiv zbirke in da je Watson bržkone pasje ime. Ob tem pa vsaj še duhovito opomni, da naj bo bralec med branjem, med postopanjem po dvorišču teh verzov čuječ in spoštljivo pozoren. Čeprav zbirka ni zelo obsežna, naštejemo 32 srednje dolgih do kratkih pesmi, je semantično tako zgoščena, pod tako visoko napetostjo, da brez temu primerne pozornosti tu resnici na ljubo nimamo kaj početi. Semantično zgoščenost teh pesmi je mogoče opredeliti vsaj po dveh plateh. Prva zadeva pesniške postopke, s katerimi so pesmi oblikovane. Vse pesmi so nenaslovljene oziroma naslovljene številčno v skladu z zaporedjem, po katerem se v knjigi pojavijo, in skoraj vse (izjema so pesmi 1, 18 in 32) so kitično nečlenjene, verzi se od začetka do konca zvrstijo v eni sapi – v intenzivnem, nalomljenem ritmu, ki sledi semantičnim lomom. Ti so ustvarjeni z za to zbirko gotovo najbolj značilnim retoričnim sredstvom – verznim lomom besed oziroma znotrajbesednim enjambementom. Z njim je dosežena izrazita polisemija pesmi, saj je mogoče, pravzaprav potrebno pesem brati po različnih pomenskih pramenih, na katere se cepi in v katere se razveja. Anja Zag Golob bralca tako na izviren, avtorsko suveren način z znotrajbesedilno destabilizacijo pomena in večpomenskostjo uvede v eksistencialni prostor načelne odprtosti in nepristajanja na dokončne pomene in odgovore. V tej pesniški drži je veliko igrivosti, duhovitega ludizma, tudi zajebantstva in nagajanja iz upornosti, ki hoče biti videna in slišana. Vse to ni samo sebi namen, neobvezno in poljubno spretno opletanje z jezikom, temveč zaveza in stava, ki izvira iz nerazpoložljivo osebne danosti. O tem denimo govori pesem 27, ki se začne z verzi "pes je to tem / no med drevesi in gladi / no pes pas ne / pričakovane z / mračitve". Verze pa lahko preberemo tudi takole: "pes je to temno med drevesi in gladino / pes / pas nepričakovane zmračitve." Malo pozneje nadaljuje: "to je / pes brez / pogojna zaveza / nost ne ne / hnemu nes / končnemu pre / obražanju las / tne biti". Oziroma: "to je pes, brezpogojna zavezanost nenehnemu neskončnemu preobražanju lastne biti." Še nekaj verzov naprej pa izpostavljeno beremo, da je to temno (v zadnjih verzih pesmi tudi goltajoče) brezpogojno in neskončno preobražanje lastne biti tudi "vir šepet / anja nemir brez / končna kot misli / iz / vir dotik / anje". Oziroma: "vir šepetanja, nemir, brezkončna kot misli, izvir, dotikanje." Obstaja neki zavezujoči "vir šepetanja", iz katerega se napaja napeta energija Watsonovih pesmi. Ob njem se kalijo kot nož ostre in odločne misli verzov in ta vir ne nazadnje kaže, kam se naj vse skupaj usmeri: ven iz inercije in solipsizma, v drugega, v drugo, med druge, v svet. S tem pa smo že pri naslednjem vidiku semantične zgoščenosti zadnje zbirke Anje Zag Golob. To so izrazito medbesedilne pesmi, polne literarnih in splošnokulturnih referenc. Pesmi, ki z briljantno jezikovno veščino ne ustvarjajo le znotrajjezikovnih, estetsko vznemirljivih in presenetljivih pre-obratov, ki so jezikovno kompetentnemu bralcu v čisti užitek, temveč z gosto in pogosto prav tako presenetljivo zastavljeno mrežo referenc zategujejo intelektualno tehtne in tudi eksistencialno zahtevne vozle, ki bralca silijo, da se ustavi, razmišlja in – še razmišlja. In se domisli, ko zatipa kraj in konec svojega miselnega obzorja, da bi se bilo dobro vživeti tudi v miselno obzorje drugega človeka, mogoče drugega časa, dobe, v obzorje drugače razporejenih resničnosti in bitij – mogoče kar v obzorje psa. Ampak ne le psa, kajti pes v tej zbirki ni le Watson, Floki ali Reks, temveč predvsem meta-fora, prispodoba, ki je hkrati hec in božanje, zaušnica predvidljivosti in slavospev viharju, nagobčnik truda in discipline, vedno vlažni gobček svobode. Čeprav je vsaka od dvaintridesetih pesmi avtonomna in povedna, bi ob že izpostavljeni 27. in 6. pesmi (tu je pes "meta/ fora") izpostavil vsaj še pesmi 1 in 3. Pesem 1 je likovna pesem in sijajno preprost, skoraj šolski primer performativne moči pesniškega jezika, saj na dvojen, besedno-likovni način uprizarja čudežno moč (pesniške) govorice, ki z enim imenuje drugo: pes, ki seveda ni vran, v pesmi "dobesedno", resnično postane vran. Pesem 3 pa bi mogoče lahko označil kar za izpovedno-programsko: "pes je jaz / moja lirična narava" … pravita prva dva verza, in s tem brez dvoma eksplicirata, kajti pes je metafora in torej pesem, kako je pesnica v svoji temeljni plasti seveda zavezana le slednji, tvegani svobodi kreacije. Je pa ta, ustvarjalna svoboda namreč, potem ko se ozremo na zaključek pesmi 3, bolj podobna utrdbi (s katero se pesnica brani pred raznoraznimi pošastmi tega sveta) kot pa razbremenjeni prostosti. V tej ambigviteti izzveneva tudi prevladujoči ton zbirke. Ob vsej radoživosti, ki veje iz jezikovnih vragolij in imaginativnega obilja, kljub humorju, topli telesnosti, ki jo seva figura vseprisotnega psa, navzlic učinku dražestne taktilnosti, ki mi ga je sprožilo vrato-lomje besed, je z dna skoraj vsake pesmi mogoče postrgati grenko usedlino; to so vendarle pasje pesmi. Ni le svet pogosto pasji, tudi vsak pri sebi je, in človekova usoda se tako hitro znajde na psu. Watson je dobra zbirka ne le za zagatno vroče poletne tedne, njen rok trajanja je neomejen. Dobro bi bilo, če bi vanjo kdaj pokukali tudi vsi tisti, ki imajo svoje mestne, predmestne in podeželske domove skrbno obdane z ličnimi ograjami in diskretno zavarovane z opozorilnim "cave canem".

Če boste med dopustovanjem na Hrvaškem nepremišljeno uporabljali besedo valjda, vas bodo ljudje lahko narobe razumeli. Valjda v hrvaščini namreč pomeni morda, ne seveda. Ob preveč vzneseni rabi te besede se lahko na Hrvaškem zgodijo prav zanimivi prizori. To je pač zgled »lažnih prijateljev«, para besed, ki zveni podobno ali enako, vendar ima različna pomena. Obstaja pa tudi veliko pravih jezikovnih prijateljev; med njimi je še posebno zanimiva beseda ful, ki smo jo od angleščine prevzeli preko hrvaščine. Zanimive poti besed nam je predstavil dr. Klemen Lah, ki poučuje slovenščino na filozofskih fakultetah na Reki in v Zadru.

Nobenega zdravila ni, s katerim bi vam čudežno skopnela teža. No, vsaj tako se je reklo do nedavnega. Potem ko je pred nekaj leti prišlo na trg kot nova sila v boju zoper sladkorno bolezen, se je vmes izkazalo, da je uspešno tudi pri hujšanju. Ozempic ni več le farmacevtski pojem, ampak predvsem popkulturni in finančni fenomen, ob čemer se v tokratni oddaji sprašujemo, ali ni navdušenje nad njim preuranjeno in kaj dejansko pomeni iskanje idealne teže z njim.Sogovorniki: endokrinologinja dr. Marija Pfeifer, dr. Lovro Žiberna, Katedra za biofarmacijo in farmakokinetiko, Fakulteta za farmacijo specialistka družinske medicine dr. Nena Kopčavar Guček, nekdanja uporabnica Ozempica Urška iz Ljubljane   Študije, ki jih dodatno posredujemo v prebiranje (pripravila Vida Lestan): Ozempic in kontracepcija: Pojavljajo se primeri nepričakovanih nosečnosti pri ženskah, ki jemljejo zdravilo Ozempic sočasno z oralno kontracepcijo ali pa so bile predhodno diagnosticirane z neplodnostjo. Obstaja sicer več hipotez, zakaj bi lahko zdravila, ki pripadajo skupini agonistom GLP-1, večala plodnost, a tovrstne raziskave še niso na voljo. Mogoče je, da izguba telesne teže pri nekaterih ženskah vpliva na povrnitev redne ovulacije. Poleg tega lahko zdravilo tirzepatid, ki ima podoben mehanizem delovanja kot ozempic, ni pa semaglutid, manjša absorpcijo kontracepcije, kar zavira njeno delovanje. Zdravila, ki posnemajo delovanje GLP-1, med njimi tudi sloviti Ozempic, upočasnjujejo praznjenje hrane iz želodca v črevo, kjer pa se kontraceptivi absorbirajo v krvni obtok. Delovanje oralne kontracepcije pa je odvisno od njene koncentracije – če je ta prenizka, lahko zavira njeno delovanje. Ameriško farmacevtsko podjetje Eli Lilly, ki je patentiralo zdravilo tirzepatid, bolj znano kot Mounjaro, priporoča uporabo drugačne oblike kontracepcije pred in med uporabo zdravila. Študija Federica Malla iz Univerze v Vigoju iz leta 2015, ki je sicer bila izvedena na živalskih modelih, je opazila povečano število potomcev pri miših, ki so bile tretirane z zdravili GLP-1, v primerjavi s tistimi, ki niso. Raziskovalci so opazili tudi povečane koncentracije luteinizirajočega hormona, ki je odgovoren za sprožanje ovulacije. Žal pa so raziskave na populaciji žensk nasploh zelo skromne. GLP-1 in odvisnost od alkohola: Zmanjšana potreba po uživanju alkohola pri bolnikih, zdravljenih s semaglutidom, kaže na potencialne terapevtske koristi za zdravljenje odvisnosti od alkohola. Ameriška retrospektivna kohortna študija elektronskih zdravstvenih kartonov 83 825 bolnikov z debelostjo kaže na od 50 do 56 odstotkov nižje tveganje za zlorabo alkohola v primerjavi z drugimi zdravili za zdravljenje debelosti. Točni mehanizmi delovanja še niso bili odkriti, vendar pa se receptorje GLP-1 povezuje z možganskim dopaminskim sistemom. Vključenost sproščanja dopamina pri uravnavanju uživanja hrane in alkohola bi lahko pojasnila, zakaj je semaglutid koristen pri zmanjšanju uživanja hrane in v živalskih laboratorijskih modelih za zmanjšanje uživanja alkohola in drugih drog. Čeprav ni podatkov o učinku semaglutida na absorpcijo alkohola, pa je mogoče, da poleg upočasnjenega želodčnega praznjenja upočasnjuje tudi absorpcijo alkohola. Ta upočasnitev pa zmanjša vpliv na dopaminski učinek, ki ga prinese uživanje alkohola. GLP-1 in nevrodegenerativne bolezni: Obetavne so tudi študije na področju nevrodegenerativnih bolezni, kot sta Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen pri bolnikih s sladkorno boleznijo. Hormon GLP-1 ima ključno vlogo pri povezovanju presnovnih in možganskih motenj. Študije na živalskih modelih so pokazale, da agonisti receptorja GLP-1 (GLP-1RA) obetajo tudi pri stanjih, kot so možganska ishemija ter Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen. Pri kognitivnih motnjah, povezanih z diabetesom in debelostjo, GLP-1RA izboljšujejo učenje in spomin ter zmanjšujejo nevrodegeneracijo. Pri modelih PD GLP-1RA izboljšujejo motorično aktivnost in varujejo dopaminergične nevrone, medtem ko pri modelih AD izboljšujejo nevropatološke značilnosti in kognitivne funkcije. Mehanizmi vključujejo zmanjšanje oksidativnega stresa, vnetja, apoptoze in modulacijo sinaptične plastike. Čeprav so te ugotovitve po večini osnovane na živalskih študijah, kažejo, da bi lahko bili GLP-1RA obetavna terapevtska možnost za kognitivni upad, povezan z diabetesom, in nevrodegenerativne bolezni pri ljudeh. Za potrditev teh učinkov pri ljudeh so nujne nadaljnje klinične študije. Članek iz leta 2024 s podobnimi ugotovitvami kot zgornji ponuja pregled nad ugotovitvami študij na živalskih modelih. Kljub obetavnim predkliničnim rezultatom pa so potrebne nadaljnje raziskave na tem področju. Primerjalna študija uspešnosti GLP-1, inhibitorjev DPP in sulfonilureaz za tveganje razvoja demence pri starejših bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2. Švedska raziskava je vključevala 88 381 udeležencev s sladkorno boleznijo tipa 2, starejših od 65 let. Raziskava, ki je trajala od leta 2010 do 2020, je pokazala, da je med omenjenimi zdravili, sicer primarno za zdravljenje sladkorne bolezni, GLP-1 najbolj znižal tveganje za razvoj demence. Potrebnih je več kliničnih študij.

Vsem skupaj lep praznik. Letos je, kot vemo, sluzast. Oba največja in najpomembnejša državna praznika sta v koledar izjemno strateško umeščena. Kar pomeni, da smo se Slovenci tudi ob najpomembnejših in najtežjih političnih in vojaških odločitvah v preteklosti že odločali strateško. Pomeni, da smo gledali tudi vnaprej. Dan samostojnosti in enotnosti je umeščen v božično-novoletni cikel prostih dni, Dan državnosti pa sovpada s koncem šolskega pouka, ko se tradicionalno na prvem morju otrokom pridružijo še starši. Otroci nato prav tako tradicionalno ostanejo v prikolicah in na vikendih z dedki in babicami, starše pa za teden ali dva še pokliče nazaj blagostanje slovenske socialne države.In vse to je letos uničeno. Nepovratno in sramotno. Morje je namreč prekrila sluz. V trenutku, ko to pišemo, se starka burja sicer trudi zadevo uničiti, a po napovedih bo sluz vztrajala. Da je zadeva še bolj nenavadna: slovensko morje je prekrila sluz, obale sosedje Istre pa bele pene. Hrvati dan državnosti namreč praznujejo le kakšen dan za nami in tudi njihov odhod na junijsko dopustovanje bo pokvarjen. Seveda ne bomo šli tako daleč, da bomo sluz, ki je nekaj najbolj nagravžnega, kar lahko pridela narava, v nekaterih primerih pa tudi človeško telo, povezovali s simboliko praznika. Akoravno bi morali, resnici na ljubo, nekatera državna praznovanja, v teh treh desetletjih opisati kot sluzava. Če menite, da pretiravamo, se samo spomnite križev in težav, ki smo jih imeli s praporščaki in globokimi dilemami, kateri prapori so na državni proslavi primerni in kateri ne, kateri umetniški presežki so plačani in koliko in kdo je bil glavni govorec ter kaj je sporočil občestvu. »Sluzavo do Savudrije!« Ampak ne; o sluzi v odnosu Slovencev do praznika, celo do lastne države, ter o sluzi v obnašanju in delovanju izvoljenih in nameščenih moža in žena, ki upravljajo to državo, naj sodijo drugi. Mi se bomo posvetili merljivim komponentam tega neobičajnega morskega pojava. Biologi so natančno razložili, od kod in kaj je sluz, povedali so vse o mikroorganizmih, o temperaturi morja in o tem, da bo sluzenja vedno več. Skrbniki in razlagalci našega okolja zadnja leta s stavkom: »Tega bo v prihodnosti vedno več,« redno končujejo svoje razlage. Tako da sluz kot kaže ni enkraten pojav, temveč se bomo z njo morali naučiti živeti. Podobno kot z ekstremnimi vremenskimi pojavi. Ampak kljub vsemu spoštovanju do ljudi, ki razumejo naravno željo mikroorganizmov po združevanju, potrebujemo za popolno razumevanje sluzi tudi nekaj družboslovja. Biologija nam razloži, čemu nastaja sluzenje morja, družboslovje pa, zakaj prihaja do sluzenja morja. Namreč nobena skrivnost ni, da si med plavanjem v slovenskem morju že kdaj prej naletel na naselja mikroorganizmov, na združene države enoceličarjev, na meduze, trave, alge in podobne organizme, ki jih turistične agencije ne lepijo na prve strani letakov. Na kar nisi naletel, pa so bile recimo ribe. Po našem skromnem in nedvomno napačnem mnenju se je treba ozreti na slovensko morje celostno. Poglejmo, kaj vse zahtevamo od teh nekaj deset kilometrov obale in nekaj deset kvadratnih kilometrov vodne površine. Morje je za Slovenijo izjemno pomemben gospodarski prostor. Z luko Koper seveda. Eno večjih pristanišč Evrope ne zavzema samo prostora in če vemo, da s svojim delovanjem neposredno učinkuje recimo na prebivalce Dolge vasi ali Jesenic, kako ne bi učinkovalo na obalo in morje tik ob luki. Drugi gospodarski element, ki smo ga obesili morju, je ribolov, tretji pa turizem. Se pravi, da na slovenskem morju slonijo trije pomembni, da ne zapišemo ključni stebri slovenskega gospodarstva. Za primerjavo si zamislite, da bi recimo na Pohorju zgradili ogromno mednarodno letališče, postavili petdeset hotelov in kolonijo apartmajev ter v gozdovih dovolili komercialni odstrel divjadi. Čeprav so biologi sposobni prešteti mikroorganizme in čeprav komunala in naravovarstvo skrbita za primerno varovanje morja in obalnega pasu, ima zdrava pamet svoje omejitve. Noro povečevanje prebivalstva, ki gre med turistično sezono v absurd, ravnovesje enostavno poruši. Milijon teles, ki najprej nenadzorovano konzumira in nato nenadzorovano izloča, bi onesnažilo kamnito puščavo, kaj šele morje. Potem pa je tu še mednarodni vidik. Sosedje na Hrvaškem imajo že tako dovolj težav s turizmom; zadnjič recimo se jim je sesul elektroenergetski sistem, ko so vsi turisti v istem trenutku prižgali nekaj milijonov klimatskih naprav. Tako se moramo ozreti na Piranski zaliv kot subjekt sporne meje med državama in kot objekt sporne arbitražne odločitve mednarodnega sodišča. Kot vemo, Schengenski režim trmoglavljenja z mejnim sporom tudi ribolovnih območij ni spremenil in državi še zmeraj živita v slabo prikritem sporu. Kaj pa za ta spor pomeni, ko Piranski zaliv prekriva debela plast sluzi? Poznavalci pravijo, da potrebujemo le še nekaj plasti sluzi in se bo morje spremenilo v kopno, kar prinaša povsem novo dinamiko mejnega spora. Obstaja pa tudi pozitiven vidik sluzi v morju.Biologi so že zdaj zagotovili, da sluz človeškemu zdravju, se pravi zdravju kopalcev, ni nevarna in po nekaterih pričevanjih lahko kopanje v sluzi, podobno kot namakanje v blatu, blagodejno vpliva na človeško telo. Tudi kot obloga za vedno občutljivo kožo obraza. Če se te navedbe izkažejo kot resnične, bo slovensko morje postalo ena najbolj zaželenih turističnih destinacij na svetu. In Hrvati nam s svojimi belimi penami ne bodo segli do kolen.

Tedensko izkazovanje nezadovoljstva z našim premierjem je pretekle dni prineslo zanimivo epizodo, ki je nekoliko drugačna od običajnih. Ob že nekoliko dolgočasnih očitkih o nesposobnosti se je tokrat ob Golobovem ravnanju pojavila dilema, ki je zaradi kompleksnih okoliščin vzbudila zanimanje tudi pri vaši najbolj priljubljeni analitični oddaji.Okoliščine so sicer na prvi pogled preproste in prav tako na prvi pogled je premier ponovno ustrelil kozla. Šlo pa je tako. Švicarji so priredili mirovno konferenco za Ukrajino, Golob pa je šel raje gledat Dončića v Dallas. V svojo obrambo je pojasnil, da se je za pot čez lužo odločil šele zatem, ko se je prepričal, da gre Ruse in Ukrajince mirit gospa predsednica. Ampak javnost je šla v strelske jarke, ker: kaj se pa to pravi, vprašanja o življenju in smrti, geopolitični prihodnosti, svetovnem redu, nevarnosti tretje svetovne vojne in podobno zamenjati z veseljem ob gledanju uspešnega metanja žoge skozi obroč! Na prvi pogled ima javnost seveda prav, kajti v opisu del in nalog predsednika vlade so mirovne konference mnogo višje na lestvici od košarkarskih tekem. Ampak ko javnost enoglasno linča vsakokratnega slovenskega premiera, je vedno pametno pogledati problem od blizu. Kot to storimo v naslednjih nekaj minutah. Najprej bodimo realistični glede udeležbe Slovenije na mirovnih konferencah. Niso nas pogosto vabili. Oziroma, sploh nas niso vabili. Še ko smo bili znotraj katere druge večnacionalne tvorbe, so nas odganjali od mize. Če kongres Svete alianse v Ljubljani leta 1821 obravnavamo vsaj na simbolni ravni kot mirovno konferenco, so celo pri Tavčarju Rusi omenjeni večkrat kot Slovenci. Pa je bil kongres pri nas doma! V povojnem Parizu so med debato o naši zahodni meji iz sobe poslali celo jugoslovansko delegacijo – kaj bi šele storili samo s slovensko … Hočemo povedati, da je naš geopolitični vpliv omejen zaradi preprostega dejstva, ki se je v teh zadnjih nekaj stoletjih neštetokrat izkazalo kot pravilno: "Ker smo majhni in neznatni, smo tudi neupoštevani." Če povsem odstranimo nacionalni ponos in samopoveličevanje – tudi če bi Golob sedel v Švici, bi bilo njegovo mnenje, mnenje naše vlade in s tem mnenje našega naroda – nepomembno. Za zastopanje nepomembnih mnenj pa imamo na srečo v Sloveniji institut predsednika države. Tisti bolj poduhovljeni na tem mestu dvignejo pravičniški prst, češ da ne gre samo za geopolitično merjenje moči in da lahko tudi majhne države znotraj mednarodnih odnosov s svojo držo, nastopom, ali vzorom opozarjajo na etične standarde in posledične zdrse. Res je, a zavzeti moralno utemeljeno stališče glede konflikta na evropskem vzhodu je, kot smo se v teh preteklih dveh letih naučili, Sizifovo delo. Vsaki, še tako globoki človeški tragediji sčasoma poteče rok trajanja in na koncu jo zamenja cinizem politike in orožarske industrije. Ob tem pa obstaja še ena plat mirovne konference v Švici. Še preden se je začela, je bilo z izjavama predsednikov obeh vojskujočih se strani jasno, da bo neuspešna. Vsaj glede miru. Sedeti tam v veri, da se kuje kakršna koli oblika miru ali vsaj majhna možnost za prekinitev ognja, bi bilo naivno. Tako je konferenca bila namenjena samo za nekaj splošnih izjav in kot nabirka novih milijard za vojaško pomoč Ukrajini. Sklepati orožarske posle na konferenci o miru pa je vsaj toliko smešno, kot je tudi tragično. Obstaja sicer majhna možnost, da se je premier vsega tega zavedal ter je z neudeležbo na konferenci poslal svetu glasnejše sporočilo, kot bi ga z udeležbo. Večja možnost pa je, da premier tako daleč ni razmišljal in si je samo želel videti igrati Dončića. Glede na rezultat tekme, ki se je je udeležil, je bilo zagotovo bolj zanimivo v Dallasu kot v Švici. In zdaj k političnim konotacijam obiska v Ameriki. Skrb za prepoznavnost in dobro podobo Slovenije v tujini je v opisu nalog prvega ministra pomembna kategorija. In če smo ugotovili, da bi bil v Švici praktično neviden, je nekaj besed z Luko Dončićem pred tekmo zaleglo za celoletne napore polovice diplomatskega zbora slovenskega zunanjega ministrstva. Naključno te dni pri nas proslavljamo, ker smo se po zaslugi ruskih vohunov z novičko znašli na straneh Wall Street Journala. Na straneh vseh športnih in večine ostalih medijev v Združenih državah pa se dnevno znajdemo po zaslugi Luke Dončića. Če vzamemo samo mantro zadnjih tridesetih let razvoja naše dežele, ki se glasi: "prepoznavnost, prepoznavnost in še enkrat prepoznavnost", ni niti približno ne objekta in ne subjekta, ki bi za prepoznavnost Slovenije naredil toliko, kot naredi Luka Dončić. Melanija bi lahko bila blizu, če ne bi slovenstva skrivala kot kača nog, uspešno nas promovira še kakšen športnik, pa recimo Laibach, potem pa se konča. Meriti vrednost posameznika glede na njegov prispevek k prepoznavnosti domače dežele je sicer bizarno, a korelacijo med uspešnostjo države in njeno prepoznavnostjo v tujini smo vzredili sami. Kaj je torej pomembnejša udeležba predsednika slovenske vlade: na brezupno načelni ravni podpreti mir, ki praktično ni mogoč, ali pa podpreti športnika, ki nedvoumno prispeva h globalnemu vedenju in zavedanju o Slovencih kot narodu in Sloveniji kot državi.

V tibetanskem budizmu poznamo veliko duhov. Obstaja osem glavnih razredov duhov, ki jih lahko razdelimo še na stotine podrazredov. Toliko jih je, da jih lahko preučujete vse življenje. Ne vem, ali jih lahko vidite, vendar obstajajo njihovi opisi. V tej zgodbi nastopata dva duhova: prvi je gjalpo in drugi tsen. Tsen je običajno rdeče barve in včasih jezdi rdečega konja. Je zelo uren in hitro napade. Gjalpo je precej bolj pretanjen. Morda tega ne bi smeli reči, vendar so gjalpoji običajno duhovni mojstri, ki se izpridijo! Nekega dne sta se gjalpo in tsen srečala na cesti. Pozdravila sta se, nato pa je tsen vprašal: »Koliko hudega lahko storiš drugim bitjem?« Gjalpo mu je odgovoril: »Ah, veliko več kot ti.« Tsen se ni strinjal: »Ne! Več gorja lahko povzročim kot ti!« Ker se nista mogla strinjati, sta se odločila za tekmovanje, kjer se bo pokazalo, kdo lahko stori več hudega. Ozirala sta se naokrog, vendar je bila okolica zapuščena. Nazadnje sta v daljavi le opazila lami, ki sta sedela v bližnjih jamah, in prvi duh je dejal drugemu: »Znesiva se nad tistima lamama, ki prakticirata dharmo v jamah. Izberiva si vsak svojega in videla bova, kdo lahko stori več gorja.« Tako sta si izbrala vsak svojega meniha in tsen se je nemudoma odpravil do njega in ga porinil čez prepad. Zgrmel je v globino in umrl. Tsen se je vrnil k svojemu pajdašu in mu rekel: »Glej, kaj sem storil! Kaj boš pa ti naredil? Saj samo sediš tu!« Gjalpo se je zarežal in mu zabrusil: »Misliš, da si mu škodoval? Bedak! Poglej ga.« Ozrla sta se v prepad in videla lamovo zavest, ki je odšla naravnost v nebesa. »Pravkar si ga osvobodil,« je pripomnil gjalpo. »Temu ti praviš škodovanje? Za nobeno rabo nisi! Poglej zdaj mene. Boš videl, kako bom opravil z drugim lamo.« Sprva je drugemu lami vse šlo gladko od rok. Kadarkoli je koga blagoslovil, je ta oseba ozdravela. Celo riž, ki ga je vrgel zunaj svoje jame, je vzklil, rasel in uspeval. Vsi so bili malce presenečeni, saj so bila njegova dejanja tako osupljiva. Vse, kar je storil, je bilo izjemno uspešno in je prineslo veliko koristi. Celo čudeže je lahko delal. Lama je postajal vse slavnejši in vse bogatejši. Čez nekaj časa se je iz svoje jame preselil v mesto, kjer je spoznal najlepše dekle in se z njo poročil. Zdaj so njegove dejavnosti segale že na vsa področja. Postal je tako uspešen, bogat in vpliven, da je bil v družbi mnogih ljudi. Pridobil si je preveč sovražnikov in preveč prijateljev. Vse to je vodilo do sporov, ti pa do spopadov, polemik, pravd in prepirov, vse dokler se neke noči k njemu niso prikradli sovražniki, ga napadli in ubili. V času do svoje smrti je lama popolnoma izgubil vse rezultate prakse dharme. Popolnoma se je zapletel v samsarično življenje, zato je njegova zavest postala gjalpova sužnja. Gjalpo se je nato obrnil k tsenu in mu rekel: »Tako to naredim jaz!« * * * * Ovire v naši duhovni praksi se včasih pojavijo v obliki uspeha, v obliki na videz dobrih stvari. Celo ko imate videnje Bude, včasih ni nujno, da je to resnično videnje Bude. Lahko gre za maro, ali demona, ki vpliva na vas, da si mislite: »O, imel sem videnje Bude. Res sem zelo posebna oseba.« Tako razvijete ponos in vse stvari, ki mu sledijo, zato tako videnje ni bilo koristno. Vse, kar vas naredi arogantne, egocentrične in samovšečne ter povzroči, da izgubite bodhičito oziroma sočutje, je ovira.

V Sloveniji imamo mnogo pomnikov, ki nas opominjajo na našo burno, pogosto nasilno, še pogosteje pa tragično preteklost. Mnogi teh pomnikov so tudi padli: ali v prah ali v pozabo, ko so se družbene okoliščine spremenile. A odnos do kulture spomina je odnos do lastne preteklosti, se pravi, odnos do temin časa, iz katerih prihajamo in ki nas je oblikoval v to, kar smo. Obstaja način, da spomine ujamemo v obliko, ki ni do nikogar žaljiva in ki se ne podreja muham vsakokratne ideologije ali preferencam voditeljev naroda. Če smo del narave, kot radi gromoglasno poudarjamo v trenutkih skromnosti, se lahko naš spomin ujame tudi v naravi. In prav to je uspelo nekemu profesorju in danes njegovim potomcem na posestvu v Petanjcih v občini Tišina. Marko Radmilovič je obiskal eno izmed spominskih prireditev, ki se skozi vse leto odvijejo v Vrtu spominov in tovarištva v Petanjcih.

Kljub temu da vemo vse o vsem, človeka še vedno kdaj pa kdaj kaj preseneti. V državnem zboru, kjer so poslanci plačani od števila ustanovljenih strokovnih skupin na mesec, so pravkar ustanovili novo. Skupino zagotovo, ako je tudi strokovna, bo povedal čas. Člani ustavne komisije Državnega zbora so se strinjali o ustanovitvi skupine, ki bo razpravljala o tem, da se uporaba gotovine zapiše v ustavo.Ko navaden državljan prebere to sporočilo, dobi vtis, da bo uporaba gotovine postala njegova ustavna pravica. Kar bi bil po osamosvojitvi in uvedbi turističnih bonov tretji največji dosežek naše mlade demokracije. Seveda je, kot vedno, ko je gotovina na tapeti, zadeva nekoliko bolj zapletena. V svetu prihaja do uporabe različnih novih pojavnih oblik denarja; največkrat v digitalni obliki, so pa na drugi strani ponovno ali pa še vedno pokrajine na svetu, kjer je kot denar razumljena osnovna blagovna menjava. Se pravi "ena žena je vredna osem kamel." In tako naprej in tako nazaj, ampak kot že vemo; čas, ko sta bila gotovina in denar sopomenka, so žal minili. Večina civilizacije je preživela nekaj romantičnih stoletij ob druženju z gotovino. S kovanci in z bankovci. Ko pa so oboji začeli izgubljati monopol in so se začele po denarnicah plaziti kartice, pa pametni telefoni, pa direktna nakazila, pa internetno plačevanje in kar je podobnega nepreglednega denarja, so se našli dušebrižniki, ki menijo, da je digitalizacija že tako dovolj omejila človekovo svobodo; če pa bomo digitalizirali še denar, smo razčlovečeni do konca in samo vprašanje časa je, kdaj bo matrica povsem zavladala nad našimi življenji. Zaradi tega je združenje "Povezani" lani vložilo v Državni zbor 56.000 podpisov z zahtevo, da se pravica do uporabe gotovine zapiše v ustavo. Tu se nekoliko razvlečen in dvoumnosti poln uvod tudi konča. Zdaj pa h govoricam, ki se slišijo na ulici. Trgovci v mnogih branžah opažajo, da se gotovina vrača. Ali je to posledica strahu državljanov pred digitalnim nadzorom, ali pa samo nostalgično opletanje z gotovinskim repom, je težko trditi. Je pa dejstvo, da nekatere slovenske banke, ker trgovci hodijo na okenca z gorami gotovine, te pologe in dvige – sploh kovancev, lahko pa tudi bankovcev – posebej zaračunavajo. Se pravi: gotovini gre bolje kot pred leti, dokaz pa je preprosto dejstvo, da je priljubljen instrument naše mladosti – gotovinski popust – praktično mrtev. Hočemo povedati, da plačevanje v gotovini doživlja renesanso in strahovi parlamentarcev ter pobudnikov vpisa v ustavo, da se bo zgodilo obratno – se pravi, da bodo kupci, ki bodo hoteli plačati z gotovino še dodatno kaznovani – so za zdaj povsem odveč. Obstaja pa še ena plat gotovinskega epa. Dokler bo na tem svetu kaj gotovine, tako dolgo bo na tem svetu tudi nekaj sive ekonomije. Najbrž kreativni um slovenskega podjetništva pozna obvod, po katerem se da speljati blago ali storitve mimo davčnega nadzora tudi z negotovinskim plačilom … A devetdeset odstotkov sive ekonomije se zgodi med šelestenjem bankovcev v vejah koruptivnega gozda. Ali je motiv predlagateljev in zakonodajalca z vpisom uporabe gotovine v ustavo ustavno zaščititi tudi fuš, je sicer vprašanje za sposobnejše od nas, ki gremo raje še en korak naprej … Tako priljubljeni fuš ni edina nezakonitost, ki se jo da početi z gotovino. Še korak dlje v kazenski zakonik zabredemo, če hočemo denar oprati. Če hočemo nezakonit, da ne zapišemo kriminalno pridobljen denar spremeniti v legalnega, nujno potrebujemo gotovino. Vse ostale denarne transakcije gredo skozi neusmiljene digitalne možgane davčnega velikega brata in vse – od nakupa vaše priljubljene droge, do rezultata nogometnega derbija, pa vse do prijateljice za nekaj ur – je še vedno treba plačati z gotovino. Hočemo povedati naslednje; ko se borimo za ustavno zaščito gotovine, imamo vsi svoje interese. In kakršne koli rezultate bo že dostavila strokovna skupina o ustavni pravici do uporabe gotovine, je treba takoj, ko bo razpuščena, ustanoviti novo strokovno komisijo. Lahko je v isti sestavi, le presoja naj bo za malenkost drugačna. Preveri naj se možnost, po kateri bi bila v ustavo vpisana pravica do gotovine. Ne do njene uporabe, temveč do njenega posedovanja. Dikcija naj bo enaka, kot je dikcija ustavne pravice do pitne vode … Se pravi, da ima vsak državljan republike Slovenije neomejeno pravico dostopa do gotovine. Naša skromna redakcija pa se zaveže, da bo v parlament pod zahtevo za vpis dostavila dva milijona podpisov.

Zadnje dni nas je pretresla novica, da ima eden najvidnejših in najvišjih sodnikov v državi – SP! Predsednica parlamenta, tudi sama sodnica, a brez SP-ja, se je tako razhudila, da je zahtevala, da sodnik odstopi. O nezdružljivosti sodniške službe s čemerkoli drugim, je govorila. Ker menimo, da nasprotniki sodniških SP-jev nimajo prav, danes nekaj o teoriji in praksi te priljubljene zaposlitvene oblike. Kot vemo, so SP-ji povsod. Spodbuja jih država, tako da je nenavadno, ko jih ta ista država preganja. SP-ji so tako sedanjost kot prihodnost zaposlitvenih strategij v Sloveniji, kar so prepoznali tudi snovalci kurikulumov za osnovne šole, ki so prigodno pesmico o SP-ju vtaknili v učbenik za tretji razred devetletke. Tako se otroci že od malega seznanijo s fantastičnim svetom samostojnega podjetništva, tako da ko odrastejo, ne bodo presenečeni, ko pristanejo med SP-ji in na ta način pomagajo k podjetniškemu vzponu naše mlade demokracije. Pesmica, natisnjena v učbeniku, gre tako… (odmev) Dolga leta S (es) sam je taval po puščaviPolni administrativnih ovir inbirokratskih podložnosti jeiskal svet poslovnih priložnosti ... S je bil že resno zafrustriran,mislil je da bo emigriral,v Dubaj ali vsaj v Banja Luko,ko srečal sebi je podobno dušo. P slonel je na ograji,sam pred centrom za zaposlovanje.Kot S tudi P hotel je živetiposlovne svoje sanje. Tako sta se spoznala.Drug v drugem podjetniški potencialprepoznala …Se združila, a iz principa nista firme ustanovila. Kmalu sta se iz S in P v »espe« preimenovala.Zviška gledata na d.o.o-je,in to, kar bilo je eno, je postalo dvoje. Vprašanje SP-jev je še pred vprašanjem zaposlitvenih strategij filozofsko vprašanje. Torej; espe je odvisen od ure dneva. Tako lahko imamo normalen, ali 24-urni espe in pa popoldanski espe. Se pravi, da je človek dopoldne nekaj drugega, popoldne pa je samostojni podjetnik. Malo čudi, da je od vseh delov dneva le popoldne dobilo čast samostojnega podjetništva … Dopoldne sicer ne bi bilo logično, ker smo ljudje takrat v službah, a večerni samostojni podjetnik se sliši prav tako legitimno, da ne govorimo o nočnem samostojnem podjetniku, oziroma nočnih samostojnih podjetnicah. Hočemo povedati, da je samostojno podjetništvo oblika bivanja in dela, v katero si lahko ujet poljubno časa, v poljubnem delu dneva, vse do takrat, dokler to počneš samostojno in podjetno. Nekateri teoretiki samostojnega podjetništva sicer trdijo, da »espejevstvo« ne bi smelo obstajati, saj je za podjetništvo edina primerna in do vseh deležnikov mnogo bolj transparentna oblika – družba z omejeno odgovornostjo, ali d. o. o. po domače. Kakorkoli, vrnimo se k bistvu … popoldanski SP je postal tako rešilna bilka kot zasilni izhod, a tudi dežurni krivec za vse anomalije slovenske zaposlitvene politike. Je pa SP utelešenje starodavne slovenske navade, da se hodi v službo počivat, popoldne pa se dela. Dejstvo, da mnoga slovenska podjetja kot tudi zavodi prekinjajo redne zaposlitve in od dovčerajšnjih zaposlenih zahtevajo ustanovitev ene izmed oblik SP-ja, pove o socialnem vzdušju v Sloveniji več, kot pove o poslovnem okolju. Večina SP-jev namreč nima nič skupnega s podjetništvom, kaj šele s samostojnim podjetništvom. Gre za korektiv, po katerem si podjetja po pilatovsko umijejo roke in delavce s pozicije moči prisilijo, da so sami odgovorni za svojo usodo v trenutku, ko zaposlovalcu ne ustrezajo več. Kultura espejev je le stopničko višje od sužnjelastniške kulture agencijskih delavcev. Obstaja pa še ena možnost. Da je oni ustavni sodnik s popoldanskim SP-jem samo raziskoval protiustavne elemente v tej zaposlitveni praksi in bi, ko bo enkrat espe-je kot ustavno sporno prakso obravnavalo ustavno sodišče, lahko suvereno in argumentirano odločil. P. s. Post scriptum ali »dodatek« je po norem naključju tako v sintaksi kot v zaposlitveni praksi obratno sorazmeren z s. p.

Nagrajena pisateljica, kolumnistka in eko-kmetovalka nalije čistega vina meščanom, ki nočejo razumeti kmetov, in kmetom, ki nočejo razumeti meščanovNataša Kramberger je nagrajena pisateljica in kolumnistka pri časopisu Dnevnik, ki je vrsto let živela in delala v Berlinu, potem pa je pred slabim desetletjem prevzela kake tri hektarje veliko kmečko posest na štajerskem severovzhodu in se tam na presenečenje vseh – starih prijateljev iz Nemčije, novih sosedov s podeželja in celo najožjih družinskih članov – lotila ekološkega kmetovanja. To izkušnjo je nato še popisala. Svoje nelahke začetke je zajela v romanu Primerljivi hektarji, v še čisto sveži knjigi Po vsej sili živ pa skuša na literarno izbrušen način povleči črto pod svojimi prvimi sedmimi sezonami kmetovanja v času globalnega segrevanja. Ker je torej že lep čas razpeta med velemestom in vasjo, se Nataša Kramberger zdaj nahaja v nenavadnem položaju, ko lahko posreduje med urbanim ter ruralnim okoljem in nalije čistega vina tako meščanom kakor kmetom, ki – tako se zdi – nikakor nočejo razumeti drug drugega, ko gre za podnebne spremembe, za zeleni prehod, modrost starosvetnih tradicij ali za samooplajajočo se moč narave. O vsem tem pa tudi o miku sodobnega Berlina in o nepričakovanih podobnostih med literarnim ustvarjanjem in delom na njivi smo z Natašo Kramberger govorili v tokratnem Intervjuju na Prvem. foto: iz osebnega arhiva Nataše Kramberger (Matjaž Rušt)

Migracijski tokovi se spreminjajo. Sirski, pozneje pa še ukrajinski val sta konkretno vplivala na dogajanje v mednarodnem okolju. To je od blizu spoznala tudi Katarina Štrukelj, ki dobro pozna področje migracij, še posebno mednarodne zaščite, sprejema, oskrbe in uresničevanja pravic prosilcev za mednarodno zaščito ter integracije oseb v določeno okolje. Opravljala je številne vodstvene funkcije v okviru ministrstva za notranje zadeve, tudi vlogo vodje azilnega doma. Od leta 2019 pa je direktorica Urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov in njen trenutno največji izziv ostaja iskanje lokacij za vzpostavitev začasnih azilnih domov. Kako solidarni so Slovenci do tistih, ki bežijo od doma v neznano? Katere izmed tisočerih zgodb, ki jih je spoznala v vseh letih delovanja, so jo najbolj ganile?

Obstaja približno osem tisoč različnih redkih bolezni, večina je genetskega izvora in v petinsedemdesetih odstotkih se izrazijo v otroštvu. Ob dnevu redkih bolezni, ki ga obeležujemo 29. februarja, je zaživel nov program neonatalnega presejalnega testiranja. Pogovarjali smo se s prof. dr. Tadejem Battelinom, pediatrom in predstojnikom Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Iz nekaj kapelj krvi, vzetih iz pete ali drobne vene novorojenčka, bodo pravočasno odkrivali še enkrat več bolezni kot so jih do sedaj, jih pravočasno začeli zdraviti in jih ozdravili - oziroma lahko preprečili njihov razvoj, s tem pa številnim otrokom omogočili kakovostno življenje.

Vas je že kdaj kdo resnično globoko prizadel? Z žaljivimi ali neresničnimi besedami? Z nepremišljenim in sebičnim dejanjem, ki vam je škodilo? Kako ste se odzvali? Ste se maščevali? Kaznovali človeka tako, da z njim niste želeli komunicirati, posledica česar so bili tihi dnevi, tedni, meseci ali celo leta? Ste se storilca začeli izogibati, seveda na načine, ki so mu to dali povsem jasno vedeti? Katerega koli od naštetih ali pa drugih načinov “poravnavanja računov” ste že uporabili, ste zagotovo ugotovili, da ne delujejo. Morda so vam prinesli trenutno zadoščenje, toda vsako novo srečanje s človekom, ki vas je prizadel, vas je boleče spomnilo na to, da negativna čustva, ki jih čutite do njega, ali tega, kar je naredil, niso izginila. Predvsem pa noben od teh načinov zagotovo ni izboljšal odnosa s storilcem. Obstaja boljši odziv. Odpuščanje. “Motiti se je človeško, odpuščati pa božansko,” je zapisal angleški poet Alexander Pope. Morda se boste na to odzvali z večkrat slišanim “Odpuščati je res božansko, toda mi smo samo ljudje.” In čeprav te besede zvenijo kot pojasnilo, zakaj imamo težave z odpuščanjem, pa gre v resnici za izgovor, da tega ne naredimo. Preprosto se odločimo, da bomo poskušali “račune poravnati” na katerega od omenjenih načinov. Ali pa, da se bomo raje kot za odpuščanje, ki znanstveno dokazano prinaša številne prednosti na področju telesnega, čustvenega zdravja in odnosov, odločili za gojenje zamere. Mislimo, da nam bo ta prinesla materialno ali nematerialno korist, na primer posebne usluge, ki jih lahko zahtevamo od storilca, ali pa občutek moralne večvrednosti, ki je posledica upravičene ogorčenosti nad storjenim dejanjem. Z odpuščanjem se tako enim kot drugim navideznim koristim odrekamo. Morda pa pričakujemo, da bomo s tem, ko ne odpustimo, preprečili, da bo dejanje ponovil, saj bomo storilca lahko še naprej spominjali na njegov prestopek. Ne glede na to, zakaj se namesto odpustiti odločimo gojiti zamero, bomo plačali visoko ceno. Z zavračanjem odpuščanja se namreč odrekamo možnosti za srečo, ustvarjamo niz negativnih čustev, ki so popolnoma nesmiselna in brezplodna in ki poleg tega, da škodijo edino nam, ne pa tudi storilcu, vodijo le do vse večje zagrenjenosti. Nekdo je rekel, da je neodpustiti enako, kot če bi popili stekleničko strupa in pričakovali, da bo umrl kdo drug. Zato vas danes vabim, da upoštevate nasvet iz pisma Kološanom 3,13: “Odpustite, če vam kdo stori kaj slabega.” (ŽJ) Odpuščanje je dejanje dobre volje, ki žrtev osvobaja negativnih čustev do storilca in s tem želje po gojenju zamere ali maščevanju. Toda poleg te čustvene razsežnosti odpuščanja obstaja tudi odnos. Odpuščanje je tudi priložnost za obnovitev porušenega ali poškodovanega odnosa, saj pri storilcu velikokrat spodbudi priznanje storjenega in željo po spremembi. Prav tako pa je odpuščanje tudi priložnost za morebitno vnovično vzpostavitev zaupanja. Odpuščanje ne pomeni, da bomo pozabili na to, kar nam je bilo storjeno; pomeni pa, da prestopka ne bomo več omenjali. In prav konec starega in začetek novega leta je čudovita spodbuda za to. In hkrati priložnost, da začnemo znova graditi porušene in obnavljati poškodovane odnose z ljudmi okrog sebe.

Na platnici knjige, ki je bila iztočnica za naš današnji pogovor, lahko preberemo, da je "Za vse vas, ki doživljate panične napade, ste pogosto tesnobni in vas je strah, ker ne veste, kaj se dogaja z vami." Knjiga "Adijo, panika in tesnoba" se ponuja kot pomoč, opora, razlaga. Panika in tesnoba nista tako redki težavi, kot se morda komu zdi. Kako hudo je lahko in kako življenje postane lepše, pa pripoveduje avtorica knjige Adijo, panika in tesnoba Bojana Ivanovič. Na pogovor jo je povabila Lucija Fatur.

Piše: Jure Jakob, bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka. Milan Dekleva, eden najbolj vsestranskih slovenskih literarnih ustvarjalcev in eden od tiste vrste besedovalcev, ki z leti postajajo vse bolj okretni in zmogljivi, nas je razveselil z novo pesniško zbirko: Čistost tega jutra je njegova že sedemindvajseta po vrsti. Ni tako redko, da se osebni literarni slog kakega uveljavljenega in v resnici izrazitega avtorja z leti nevarno približa literarni maniri, ki ji zmanjkuje živega soka; v stilistično naprezanje, ki se mukoma izogiba ponavljanju samega sebe. Ob branju Čistosti tega jutra Milana Dekleve pa me niso spreletavale misli na kaj takega, nasprotno, zlahka se je prepustiti brbotališču in hudourniškemu toku bistrih pomenskih skokov, zasukov in obratov, s katerimi Dekleva bralca vleče skozi zbirko na podoben način kot v prejšnjih, a hkrati presenetljivo sveže, prenovljeno in prerojeno. Zbirka ponuja kar zajetno bero pesmi, natančna in pronicljiva piska kratkega spremnega besedila Petra Koršič jih je naštela petinsedemdeset. Večina pesmi je kratkih ali srednje dolgih, vse so brez naslova, razporejene pa so v tri ločene sklope s samostojnimi naslovi: Časi, Dnevi, Obrazi. Milana Deklevo čas vznemirja že vse od začetka njegove umetniške poti, še posebej izrazito pa od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je s svojo poezijo začel na izviren način beležiti duhovne koordinate postmoderne oziroma postmetafizične dobe. Gre za čas oziroma, natančneje, časovnost v filozofskem pomenu. V dolgi zgodovini evropske metafizične misli je imela tradicionalno priviligirano mesto in bila sveti gral največjih umov in najdaljnovidnejših umetniških snovalcev tako ali drugače razumljena večnost, ob koncu drugega tisočletja pa se je na duhovnem zemljevidu to skorajda obrnilo na glavo – primat je prevzela časovnost. Spremembo paradigme verjetno najbolj lapidarno ponazarja kar osrednje filozofsko delo Bit in čas Martina Heideggerja, enega najvplivnejših mislecev 20. stoletja, ki je neposredno ali pa prek odmevov vplival tudi na snovanje Milana Dekleve. Temeljna ontološka vprašanja o smislu biti se zdaj razpirajo na obzorju časovnosti. A obzorje časovnosti ima veliko obrazov, njihovo število je praktično neomejeno, kajti čas, dokler traja, nenehno priteka iz nedoločenosti in odteka v nedokončanost, bi lahko rekli po branju prvega sklopa Deklevove zbirke Čistost tega jutra. Fascinacija s časom nikakor ni enoznačna, ampak polna ambivalence. Če v eni od pesmi beremo: "Občudovalec in vernik časa sem," po drugi strani govorec pesmi na različne načine izraža svoje antagonistično razmerje do časa. Čas je tako tudi trmoglavi otrok, ki človeka noče povsem sprejeti vase, ker bi potem moral skupaj z njim umreti, beremo v prvi pesmi. A čas preživi, mi pa (v času) ne, zato je človek v razmerju do časa slejkoprej obsojen na tujstvo, nedomačnost. Toda čas, kot beremo v drugi pesmi, je tudi aktivist in vratar, ki s svojim nepreklicnim obličem minljivosti stvari na tem svetu preobraža na ta način, da zasijejo v osupljivi lepoti – kot rdečkast češnjev les, potem ko ga poskoblja mizar in mu vdihne obliko. Čas je tisti, ki vsakemu posameznemu bivajočemu na tem svetu podeljuje obliko, prepoznavnost, identiteto. A, presenetljivo, na vse skupaj je mogoče pogledati tudi iz drugega zornega kota in reči tako, kot pravi pesem, posvečena pokojnemu Marku Sosiču: "Nič na svetu ne potrebuje časa, / če se noče ujeti v obliko." In v nadaljevanju: "Kje so oči za neuresničeno, / notranjo zmožnost nastanka? // Čutim razprtost iztegnjenega kota, / ki stopa v svobodo premice. // Kaj pa morje? Kaj pa njegova / svoboda valovanja in plimovanja?" Čas torej vendarle ni poslednje obzorje, ki se ga dotika Deklevova poezija. Obstaja nekaj ontološko relevantnega, kar se izmika njegovi vseobvladljivosti, nekaj, kar je, kot pravi citirana pesem, povezano s svobodo in z zmožnostjo nastanka, se pravi s stvariteljstvom. Ni to tisto območje, ki je bilo tradicionalno povezano s pojmi, kot sta večnost in neskončnost? Ampak naloga poezije, kakršni je zavezan Milan Dekleva, je, da vznemirja s presenetljivimi pogledi in sopostavitvami različnih perspektiv, s fantastičnim obiljem oblik snovnega in intelegibilnega sveta, ne pa da s sholastično monotonijo pospravlja odgovore v predalčke. Poezija je življenje, ki utripa v času, pesnik pa, kot beremo v zgoščenem tristihu, "velikansko neiztrohnjeno srce v oceanu nemega prostora". Milan Dekleva je bržkone najbolj filozofičen slovenski pesnik. S tem ne merim le na tematsko razsežnost njegove poezije, ki je očitna, ko z značilno miselno ostrino, ki se ves čas giblje na robu paradoksa, upesnjuje filozofsko univerzalne teme biti in niča, časa in večnosti, eksistencialnega in zgodovinskega smisla, ampak tudi na notranjo držo in nastrojenost "lirskega subjekta" teh pesmi. To je drža neusahljivega čudenja in nekako vselej vedre presunjenosti. To je še posebej izrazito vpričo fenomenov, kjer bi bila mogoča ali pa celo pričakovana drugačna drža. Tudi minevanje, izginevanje, temna senca, ki postopa s pesnikom, pesem obsije z žarko svetlobo, tudi tja pesem pristopi z besedo, do roba napolnjeno s svetlobo. In igrivostjo, tudi humorjem, včasih ludističnim burkaštvom. In skoraj vedno z jezikavo slastjo, ki se veseli gibčnosti besed in se ji hvaležno prepušča, jo ob vsaki priložnosti prijazno izvablja. Pesnik je pridno, sposobno bitje, vselej je na delu kot okretna in neumorna gospodinja – gospod, ki se udinja pesmi. Čistost tega jutra Milana Dekleve je pesniški dokument prevzetosti nad bivanjem, obiljem bivanja, prekipevanjem biti. In niča. Tudi v zadnjem ciklu z naslovom Obrazi, ki je poskus imaginativnega vživljanja v duhovno prezenco velikih žensk iz zgodovine zahodne umetnosti in poklon spominu na njihovo praviloma tragično osebno usodo. Tudi tu lahko ponovimo za Deklevo: "Pesem je preobilje." In tudi zato je zbirka Čistost tega jutra hvaležno branje. Priporočljivo branje za naš nehvaležni čas.

Imam prijatelja, ki je ateist. Neke jasne zimske ...Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Ocena filma Izvirni naslov: Aku wa sonzai shinai Režiser: Ryusuke Hamaguchi Nastopajo: Hitoshi Omika, Ryo Nishikawa, Ryuji Kosaka, Ayaka Shibutani, Hazuki Kikuchi, Hiroyuki Miura, Yuto Torii, Taijiro Tamura Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše Takumi in njegova osemletna hčerka Hana živita umirjeno, odmaknjeno življenje v podeželskem kraju sredi neokrnjene narave nedaleč stran od Tokia. Preživlja se s priložnostnimi deli, ki jih opravlja za sokrajane – skupnost živi v miru in medsebojni povezanosti. V kraj prispeta predstavnika podjetja iz Tokia, ki želi pri njih zgraditi glamping naselje, s temi načrti pa se prebivalci ne strinjajo, saj bi nepovratno poseglo v okolje in njihov način življenja. Povzetek filma zveni kot zelo trendovska fabula o razmerjih med naravo in kapitalom, med tradicijo in razvojem, sonaravnim bivanjem in brezobzirnim izkoriščanjem. Vendar je več kot to – mednarodno najbolj izpostavljen japonski avtor srednje generacije Ryûsuke Hamaguchi s spretnim nizanjem dialoških drobcev in vsebinskih namigov, predvsem pa z zagonetnim zaključkom iz navidez preproste pripovedi naredi eksistencialno fresko. Celovečerec Zlo ne obstaja je zanimiv filmski organizem, ki se začne kot videoinstalacija – z dolgo vožnjo kamere, usmerjene v krošnje zimskega gozda. Nadaljuje se kot observacijska drama, ki z razdalje opazuje vsakdanje življenje krajanov in njihovo mirno bivanje, povezano z naravo. V dramo pridejo elementi Čehova s konfliktom od zunaj, hkrati pa spoznamo tudi antagoniste, predvsem skozi dolge dialoške pasuse, kakršne poznamo že iz avtorjevega prejšnjega filma Drive My Car, velikega zmagovalca festivala v Cannesu leta 2021. In nazadnje, preobrat v ekološki horror ali pretresljivo zagonetko, ki nas vrne k naslovu filma in odpre več vprašanj kot ponudi odgovorov. Kot lahko preberemo, je tudi sama zgradba celovečerca Zlo ne obstaja doživljala organsko rast iz avdiovizualne meditacije s temo narave, brez dialogov, prek ekološke pripovedi o rušenju harmonije do metafizičnega premisleka o temeljih bivanja. Težko bi rekli, da je kakšen od sestavnih delov filma boljši ali slabši, njihov spoj pa je bržkone tisti, ki filmu prinaša nagrade na festivalih, med drugim tudi srebrnega leva v Benetkah. Konec gledalcu spodmakne tla izpod nog in razpre delo v smer različnih interpretacijskih možnosti. Predvsem se zdi, da nas hoče s šokantno kodo zbuditi – težko bi namreč rekli, da ne obstaja družbeni, lahko bi rekli celo malomeščanski konsenz okrog enačb narava=dobra in kapitalizem=slab. Pa so stvari res tako preproste? Je narava res dobra ali slaba sama po sebi? Smo ljudje del nje ali zunaj nje?

Kot najstnica si nisem mogla predstavljati, da bi imela očeta ali fanta, ki bi v zvezi s tem počel karkoli, pa čeprav bi samo priključil električni stol.

Danes pa nekaj o prihajajočih stavkah, protestih, prekinitvah dela in podobnem, ki bodo v kratkem doleteli naš pravosodni sistem. Kot vemo, so že in še bodo zaradi sodniških plač v kratkem protestirali sodniki, daleč od prekinitve dela pa niso, zaradi tožilskih plač, niti tožilci. Tako bomo v praksi občutili temeljni aksiom vsakega pravosodnega sistema, ki se glasi: »Če ni tožnika, ni sodnika!« In če lahko to biblično vodilo še nekoliko parafraziramo, velja tudi naslednje: »Če ni sodnika, ni tožnika!« Ker ko sodniki stavkajo, nima smisla, da se tožilci trudijo. Kot tudi sodniki ne bi sodili, če jim tožilci na dan stavke ne bi dostavljali potrebnega materiala. Ampak to so teoretski modeli funkcioniranja pravosodja, ki jih v rimskem pravu najlepše opisuje stara resnica, imenovana: »Qui non laborat, non comedet«, kar se v vulgarnih jezikih bere »Kdor ne dela, naj ne je!« Ampak kaj vse to pomeni v praksi? Stavkajoči elementi pravosodja, se pravi sodniki in tožniki, imajo to nesrečo, da z napovedjo stavke natančno povedo kriminalcem, kdaj naj storijo zločin. Se pravi, če mislite koga umoriti, kaj ukrasti, vlomiti, kaj poneveriti, oškodovati družbeno premoženje ali biti koruptivni, je najboljši mogoči čas za to sodniška ali pa tožilska stavka. Pravosodje vas ta čas ne bo zmožno ne preganjati ne obsoditi, ker se bo borilo za višje osebne dohodke. Sodstvo sicer žuga s prstom, da je takšno razmišljanje širjenje nezadovoljstva in ščuvanje javnosti proti sodnikom, ampak kolikor razumemo delovanje sistema, je v sodni dvorani ena stran vedno ekstremno nezadovoljna, druga pa z delom sodnikov ekstremno zadovoljna. Skoraj pravilo pa je, da nihče ni zadovoljen z delom tožilcev. Tako da kriminalci vseh slovenskih pokrajin, Ljubljane pa še posebej: sodniška stavka je priložnost, da jo odnesete brez večjih posledic … Zadeva pa se močno zaplete, ker vemo, da se bo v prihodnjih dneh odvila še zdravniška stavka. Se pravi, če ste kriminalec, je zelo dobro biti aktiven v času sodniške stavke, če pa ste bolnik, je v času zdravniške stavke modro biti neaktiven … Če je odsotnost sodnika z dela za kriminalca blagor, je odsotnost zdravnika z dela za bolnika pokora. Kar nas pripelje do znane resnice … V tej državi gre najboljše zdravim kriminalcem in najslabše bolnim poštenjakom. Tako je to. Ampak poglejmo še globlje v nedrje sodniških kut, kjer se skriva bistvo problema … Bistvo problema je odločba ustavnega sodišča, ki je povedalo, kako naj bo s sodniškimi plačami. Se pravi, da naj bodo višje, kot so zdaj. Kar je logično, kajti sodnik sodniku, akoravno ustavno sodišče ni del pravosodnega sistema, ne izkljuje oči – oziroma mu ne zmanjša plače. Sodniki oz. njihovi predstavniki zato pravijo, da če ne bodo imeli višjih plač, je to zavračanje odločbe ustavnega sodišča, ter posledično teptanje in nasploh grdo početje s pravno državo. Kar nas pripelje do incestuoznega kroga, ki se glasi: »Pravna država je s stališča tistih, ki so poklicani, da jo ščitijo, teptana od tistih, ki ne upoštevajo navodila o pravni državi, ki so jih dali tisti, ki so poklicani za to, da jo ščitijo.« In ker je pravna država pojem, iz katerega ni da bi v obskurni radijski oddaji brili norce, se zresnimo in poglejmo, kaj vse lepega piše v ustavi – v primeru, da bo ustavnemu sodišču treba izdati ustavno odločbo še za koga drugega, ne le samo za sodnike. Ustava pravi, da je Slovenija socialna država, kar pomeni, da bi godila ena ustavna odločba še za vse tiste, ki tega člena ustave ravno ne občutijo na svoji koži. Se pravi za vse tiste, ki niso ne sodniki ne tožilci, ne zdravniki ne pripadniki katere poklicnih skupin, ki s socialnim statusom nimajo neposrednih težav … Ker kakorkoli obrnemo, so možje in žene, sodniki, tožilci, zdravniki in podobni, ki se spravljajo stavkat tokrat, člani družbene elite; in njihove višje plače bodo ob bolj veselem potrošništvu le še povečale socialni prepad med revnimi in bogatimi v tej deželi. Socialni prepad pa na srečo nima ničesar opraviti s pravno državo, ki ji je vseeno zanj. Ima pa nekaj malega opraviti z moralo. Obstaja pa možnost, po kateri bi lahko neposredno razbremenili sodnike, zmanjšali njihovo trdo in čezmerno delo in jih manj obremenjene naredili zadovoljne s sedanjimi plačami … Za to bi se morali Slovenci nehati tožiti za vsaki pasji drekec pekec. Česar pa seveda ne bomo storili …

Poslušalka Nada iz Radovljice je z nami delila ta recept: Sladkorno bolezen imam že šestdeset let oz. malo manj in se ves čas trudim, da si izboljšam nivo sladkorja v krvi in izbiram recepte, kjer jih pač dobim. Obstaja veliko kuharic in jih ne kupujem, saj izbiram recepte, kot so v navadnih kuharicah. Vedeti moramo, da moko nadomeščamo z integralno moko tip 850 ali tip 1100 ali ajdovo ali riževo ali celo čeči moko oz. bulgur in naj ne naštevam, ker jih je zelo veliko zadnje čase. Sladkor nadomestimo s sladkorjem eritritol, huksol, stevia, natren in podobno. Za piškote pa vzamemo maslo ali margarino in ne kompliciramo preveč. S svojo domišljijo bomo ustvarili najboljše ... Zadnje čase se pripravlja torte z mandljevim biskvitom, sama pa naredim piškote iz mandljeve moke in dodajam po občutku vse ostalo.

Makedonska filmska režiserka Kumjana Novakova živi in ustvarja med Skopjem in Sarajevom. Kumjana Novakova je raziskovalka, ena od pobudnic festivala Pravo ljudski v Sarajevu, ki ga tudi vodi, predvsem pa režiserka. Dokumentarni film Kumjane Novakove Tišina razuma, ki se posveča pričevanjem o zločinih spolnega nasilja med vojno v Bosni, je poleti na Sarajevskem filmskem festivalu prejel nagrado za človekove pravice. Z avtorico se je pogovarjala Petra Meterc. Bere Mateja Perpar, ton in montaža Maks Pust. Foto: Sarajevski filmski festival

Ob današnjem svetovnem dnevu romskega jezika, ki ga zaznamujemo od leta 2008 smo se pogovarjali z jezikoslovko in naravno govorko prekmurske romščine, Samanto Baranja. Obstaja en romski jezik in več narečij romskega jezika. Samo v Evropi jih beležimo okoli tisoč, od tega najmanj štiri v Sloveniji. Ravno zaradi velikega števila narečij, standardizacija jezika zaenkrat ni možna. S Samanto Baranja se je pogovarjal Sandi Horvat.

Danes praznujemo dan, ko je velik človek dejal: »Lubi Slovenci!« In s tem za vedno spremenil slovensko krajino, ko je pozabil, ali ni hotel, ali je ignoriral dodati: »Lube Slovenke!« Naslednje generacije so se trudile situacijo popraviti. Nagovarjale so občestvo z: »bratje in sestre,« »tovarišice in tovariši« in z »gospe in gospodje«, a osnovni greh je ostal: »Lubi Slovenci!« Od tistih dob imamo Slovenci velik problem, kajti v Slovenkah se je zasadil trn nezaupanja in Slovenci delamo vse, da bi se odkupili za Trubarjev greh. V zadnjih tridesetih letih samostojnosti, demokracije in tržnega gospodarstva s tem, da na njih prepišemo vso lastnino. Medije je preplavila novica, kako je izpostavljen član največje opozicijske stranke, politični stalaktit in dobesedno »lubi Slovenec« Branko Grims na Bledu oddajal vilo turistom. Ker poslanci in pridobitvena dejavnost, še sploh posedovanje in oddajanje vil na Bledu, ne gredo najbolj skupaj, je v svoj zagovor kleni Branko povedal, da je ne oddaja on, temveč njegova žena. Vsi papirji so urejeni, davki plačani, lastništvo jasno; hiša je družinsko premoženje, oddaja, kar je pridobitna dejavnost, pa jo žena. Branko pa za hišo skrbi, skrbi za napeljave in ogrevanje, ko pa pridejo turisti, nemudoma pokliče ženo. Kot to počno vsi lubi Slovenci, od žena spremenjeni v hišnike. Pa da ne bi, kot je v medijih navada, zdaj zlivali gnojnice po poslancu največje opozicijske stranke, ki je sam svojo hišniško vlogo umetelno povezal s političnim obračunavanjem in z evropskimi volitvami leta 2024 … Poglejmo na problem prenašanja lastnine na žene širše. Namreč; če si Slovenka, kljub temu da te je Trubar izpustil in se z nekaj sreče poročiš z javno izpostavljenim Slovencem, imaš veliko priložnost, da ti lastništvo pade z neba. Oziroma od notarja. Mnogi slovenski gospodarstveniki, politiki in poslovneži, prepisujejo svoje premoženje na žene. Žene so edine lastnice nepremičnin, podjetij, avtomobilov, posesti, vikendov na hrvaški obali, verjetno pa tudi bančnih računov kje ob ekvatorju. Pred leti je direktor Ljubljanskih lekarn Marko Jaklič prepisal vse nepremičnine na ženo, Matjaž Han je podaril ženi polovico podjetja, Bavčar je na ženo prepisal hišo v Murglah, lep del pivovarne Laško pa je dobila Šrotova žena, da doktorja davčnih utaj in novinarskih tožb sploh ne omenjamo …. Analitični um se vpraša: »Čemu?« Nekaj je na tej zastareli zakonodaji, ki ne dopušča pridobitne dejavnosti, nezdružljive s poslansko funkcijo, nekaj je na skrivanju bogastva sumljivega izvora, nekaj je na priljubljenem slovenskem hobiju, ki se mu pravi netransparentnost, večina pa je posledica stare dobre korupcije. In seveda posledica neizmerne ljubezni, ki jo slovenski možje gojimo do slovenskih žena. Kajti tako je urezano na tem svetu in pri naši zakonodaji. Mož in žena sta pred bogom združena in pred matičarjem evidentirana, a pred zakonodajo, ki preverja lastniške odnose in tokove, sploh tiste sumljive – razdružena kot največja tujca. Kajti, kot narekuje zdrava pamet … kaj se zgodi, ko vse te učiteljice, profesorice, referentke ali pa gospodinje postanejo lastnice podjetij, nepremičnin, vozil in računov? »I, nič … Vse ostane, kot je bilo!« Seveda ob predpostavki, da je zakon trden in da ni razveze na obzorju; v primeru te pa se zadeve močno zapletejo in če citiramo drugega velikega pesnika, »lahko od tega tud' kakšen advokat živi!« A na srečo so vsi prepisovalci premoženja trdni zakonski možje, živijo v trdnih zakonih in njihova življenja so po prepisu premoženja identična kot pred njim. Obstaja pa problem; zunaj današnje zgodbe ostajata dve veliki kategoriji prebivalstva, ki ju tako prepisi premoženja na žene spravljajo v neenakopraven, če že ne neustaven položaj. Gre za tiste, ki nimajo premoženja, da bi ga prepisali, in gre za tiste, ki nimajo žena, da bi jim ga prepisali. Če vzamemo v obzir, da je med nami nekaj nesrečnikov, ki nimajo ne žen ne premoženja, potem vidimo, da so tisti z ženami in premoženjem, ki ga lahko prepišejo, resnično manjšina, da ne zapišemo elita. Tako Branko Grims, da ohrani svojo poslansko integriteto – medtem ko on brklja po vodovodu blejske vile in se turisti nepričakovano pojavijo na pragu – izgovori temeljni stavek vseh prepisujočih slovenskih mož spremenjenih v hišnike: »Warte, ich muss meine Frau anrufen!« Ker so gospa žena zaposleni, morajo nato turisti pred vilo čakati do štirih, Branko pa jim lahko, ker je to skladno s poslansko funkcijo, prinese kremšnite in jih kratkočasi z zabavnimi zgodbami o nakupu vile ter z zgodami in nezgodami slovenske osamosvojitve. *Počakajte, prosim, da pokličem svojo gospo

Na začetku nekaj splošnih ugotovitev, kajti teme, vredne naše pozornosti, si na tem razpadajočem planetu kljuko podajajo hitreje, kot jih uspe naš analitični stroj procesirati. Torej na začetku; v tem trenutku našega javnega življenja se razumnemu zdi, da se je znašel v vzporednem vesolju, kjer vladajo otroci. Ali vsaj bitja z otroškim razumevanjem stvarnosti, kar je, če izvzamemo vedno bolj uničujoče vojne, sicer odlično. Kajti nekatera dejanja posameznikov na odgovornih položajih, ki bi naj bili odrasli, je težko razumeti; čim pa jih pogledaš z očmi nedolžnega otroka, postanejo logična. Recimo iskanje ključev od pisarn v našem zavodu, potovanja ministrske ekipe v shoping ali pa zabadanje in iztikanje zastavic na Kongresnem trgu. Danes o tem zadnjem …Trg, ki je videl prelomne trenutke slovenske zgodovine, se mora – zagotovo s stisnjenimi pločniki – ponižati, da proteste za svetost življenja in protiproteste za pravico žensk do splava vpiše v register prelomnih dogodkov slovenske nacionalne biti. A protesti na Kongresnem trgu so bili in so kot taki, če sledimo zgodovinski izkušnji trga, pretresli našo družbo do obisti. Vsi so se oglasili in okoli splava se je naša družba ponovno razčesnila, kot bi jo Krjavelj. Kar pa ni nič čudnega, kajti večina civiliziranega sveta stoji z drugo polovico civiliziranega sveta na različnih bregovih, ko pride na dnevni red vprašanje splava. Tako se je zgodilo tudi pri nas, čeprav se površnemu opazovalcu dozdeva, da naše tako demonstracije kot protidemonstracije niso tako resne, tako strastne, celo nasilne, sploh pa ne tako nujne, kot so kje drugod po svetu. Človek se nikakor ne more znebiti vtisa, da tako slovenski zagovorniki svetosti življenja kot zagovorniki svobodne izbire žensk samo kopirajo tuje vzorce in so pri stvari le tako dolgo, dokler traja protest. Takoj zatem pa se umaknejo v udobno postlana dvosobna stanovanja slovenskega malomeščanskega desničarstva ali slovenskega malomeščanskega levičarstva. Je pa res, da mora človek zbrati kar nekaj poguma, preden se odloči napisati karkoli, kar ima v povedi besedico splav. Intelektualni potencial, ki sodeluje v tej debati, je namreč primerljiv samo še z razpravo, ki jo vodimo o partizanih in belogardistih. Vsi ti doktorati in ugledne javne  funkcije, zapletene v samo ta zadnji incident z zastavicami, bi prestrašili trdnejše može od tistih, ki sodelujemo v tej skromni redakciji. A ker smo zagovorniki zdrave pameti, katere pomanjkanje je prvi pogoj vsakega splava, se bomo podali na trnovo pot zabadanja in puljenja zastavic. Na začetku naj pojasnimo, da govorimo o nosečnosti – njeni dozdevni svetosti in njeni morebitni prekinitvi – izven primerov, ki so kakorkoli medicinsko ali pa moralno upravičeni. V primerih ko je prekinitev nosečnosti medicinska ali pa etična nuja, je nihče pri zdravi pameti ne zanika. Ampak kaj, ko je večina tako nosečnosti kot njenih prekinitev, posledica vseprisotne človeške spolnosti in njenih radosti. In človeku, ki je liberalno svobodomiseln ali religiozno konservativen, ni jasna ena sama stvar … Zakaj hudiča par, ki noče izkusiti starševstva, med spolnostjo ne uporablja kondoma? Protestniki in protiprotestniki preteklih dni so znali na izust našteti znanstvene oziroma dogmatske argumente "pro et contra". Moralno in kulturno so briljirali s stališči za in proti prekinitvi nosečnost – a istočasno ne znajo uporabljati kondoma! Kompletni znanstveni inštituti se ukvarjajo s pravico ženske do splava in s pravico ploda, da postane človek … Filozofske knjige so napisane o trenutku začetka življenja – a kljub temu si ne znajo natakniti kondoma. Svetovni feminizem zna moškega trdo postaviti na mesto, ki mu gre, in od njega zahtevati spoštovanje do ženskega spola – a od tega istega moškega ne zmore zahtevati, da si naj natakne kondom? Katoliška cerkev, ki se modernizira do te mere, da na sinodo in v cerkvene organe vabi tudi ženske in razmišlja o ženskih redovnicah – ne zmore dovoliti vernikom, da naj svoje zdravje varujejo in družino načrtujejo s kondomom. Zadeva je namreč ta, da bi se ena najbolj razgretih, dramatičnih in tudi tragičnih razprav sodobne – svetovnonazorsko v glavnem dualne civilizacije – nehala z enim samim preprostim ukrepom, ki ga v gradbeništvu, posebej v urejanju vodotokov, imenujejo zajezitveni objekt ali zadrževalnik ...  Ampak namesto da bi vzpodbujali, izobraževali in omogočali preprost mehanski ukrep, ki zahteva dvajset sekund koncentracije in ročno spretnost na ravni odpiranja konzerv, raje promoviramo, izobražujemo in se prepiramo o temah, ki jih je bilo, vključno s stvarnikom vesoljstva, sposobnih dojeti le pet ali šest največjih mislecev zadnjih treh tisočletij. Obstaja pa še druga možnost: da naš izobraževalni sistem, obremenjen z integrali, polpreteklo zgodovino, športno vzgojo in posebnostmi slovenske skladnje, nima časa mladih podučiti o natikanju kondoma. Prav tako se je v digitaliziranem svetu izgubilo prenašanje te spretnosti od mladostnika do mladostnika, zaradi nove spodobnosti pa tudi prenašanje vedenja od starša na otroka. Zato danes izpolnjujemo sveto nalogo javnega občila in v slogu novih podcastarskih usmeritev radijskega medija podajamo izrecno navodilo, ki bo v prihodnje preprečilo divjaško vtikanje in še bolj nesprejemljivo iztikanje zastavic na Kongresnem trgu. Odmev Natikanje kondoma: Kondom vedno natakni le na nabrekel spolni ud. Iz vrhnjega dela kondoma najprej iztisni zrak in ga nato odvij vse do korena penisa. Po spolnem odnosu: Kondom je treba odstraniti, dokler je spolni ud še nabrekel, sicer lahko zdrsne z uda. Pri izvlečenju spolnega uda drži kondom pri korenu penisa in pazi, da ob tem ne izteče semenska tekočina. Kondom vrzi v smeti (nikoli v stranišče) in ga nikoli ne uporabi večkrat.  

Na slovenskem smo kupili novo letalo. Vojaško, transportno, večnamensko letalo in kar je pridevnikov, ki se jih lahko pridja k letalni napravi. Izdelali so ga Italijani in ker smo bili nad njim, akoravno ga še nimamo povsem, tako navdušeni, smo kupili še enega. Tudi vojaškega in tudi transportnega. O nakupu je dovolj podatkov, da le ti zadostijo strogi transparentnosti, ki vlada v slovenski trgovini z orožjem; zato pa je nekoliko manj znanega o njegovi literarnozgodovinski vlogi. Ki pa je večja, kot bi si človek mislil. Letalo so namreč originalno krstili za »Martina Krpana«! Ker se model letala imenuje – oziroma je krstno imel letala, ki je enako za vse države – »Spartan«, kar predvidevamo, pomeni nekaj v zvezi s Špartanci kot zgodovinsko izpričanimi silnimi ljudmi in ker ima letalo na peloponeško zdaj nacepljeno tudi ime slovenskega silaka, rajtamo, da pa bo to od hudiča letalo. Ki ga ne bosta sklatila z neba ne sovrag ne »zla sreča …« Če že kaj, kvečjemu pomanjkanje goriva; ker, kot je znano, slovenska vojska ne sme uporabljati Petrolove kartice. Mimogrede; če se bo drugo letalo imenovalo kakorkoli drugače kot »Peter Klepec«, bo šlo za zgodovinsko in tudi literarnozgodovinsko krivico, ki si je narod, bolj domač peresu kot puški, nikakor ne bi smel privoščiti. Zdaj pa k imenu in pomenu. Da ima slovenska vojska zaposlene literarne zgodovinarje, je malo znano, a še kako pomembno dejstvo. Na zadnji liniji obrambe, ko bodo prebite vse linije v bodoči obrambni vojni, bodo sovraga pričakali literarni zgodovinarji in slavisti. Ko bo vse drugo odpovedalo, naša obrambna doktrina uči, da zmečemo na sovražnika srednji spol, rodilnik in dvojino. Kot je znano iz mnogih lektoratov slovenščine po vsem svetu, je to orožje, mimo katerega se je praktično nemogoče prebiti. Kakorkoli; ko so specialne enote literarne zgodovine v slovenski vojski poimenovale našega Spartana »Martin Krpan«, so natančno vedele, kaj delajo. Za javnost, za tiskovne konference in površni žurnalizem je dovolj bajka o tem, kako večnamensko letalo vzleta in pristaja na travnikih in lahko nosi protipožarne bombe in prevaža bolnike, ranjence in podobno. Mimogrede; glede na to, da slovenska država nima v lasti nobenega pravega letališča, je tako ali tako prav, da Spartan zmore vzleteti in pristati z vsakega polja, ki ga je utrdilo sušno poletje. A analitično raziskovalni oddaji, kot je naša, pravi namen poimenovanja ni ušel. Ker že zviti kujon Levstik je v svoj lik notranjskega dobrodušneža vtkal toliko skritih pomenov, simbolov in metafor, da jih počasi razumemo šele danes. Poglejmo dejstva. Ko se Krpan sreča z oblastjo, se pravi s cesarjem, je bil vpleten v častno opravilo kontrabanta, se pravi tihotapljenja. Preveč optimistično bi bilo reči, da smo Slovenci narod tihotapcev, da pa lažemo oblasti, jo poskušamo prevarati, ali preslepiti, pa je na temelju Krpanovih odgovorov cesarju kot tudi na temelju razvoja slovenskega narodnega vprašanja od tistega sneženega srečanja na Notranjskem naprej, očitno. Ampak analiza nakupa letala mora k samem izvoru besedila … »Nosil je na svoji kobilici angleško sol, kar pa je bilo že tistikrat ostro prepovedano.« Literarna zgodovina uči, da gre pač za kuhinjsko sol, ki so jo v Trst očitno prevažali iz Anglije. Vendar to ni edina možnost! »Angleška sol« v nekaterih starih kemijskih knjigah imenujejo tudi magnezijev sulfat, ki so ga poznali še do nedavnega tudi kot »grenko sol« in je v farmaciji odlično odvajalo … Krpan je potemtakem tihotapil zdravilo, kar njegov lik postavi v popolnoma novo luč. Obstaja pa še ena, čeprav še bolj hipotetična možnost … Matija Vertovec v svoji »Kmetijski kemiji« iz leta 1847 omenja soliter, oziroma kot ga on imenuje »solnitar«, ki v Čilu »cveti iz zemlje in kamenja« in ga kot čilski solnitar vozijo v Evropo. Iz tega surovega solitra so nato v angleških »solitarnicah« pridobivali pravi soliter, ki pa je kar v petinsedemdesetih odstotkih udeležen v smodniku. Če torej »angleška sol« pomeni soliter, dobimo vzrok, čemu je Krpan ob njem tovori tudi kresilno gobo in mož »z Vrha pri Sveti Trojici« se v trenutku iz nedolžnega kontrabantarja prelevi v trgovca z orožjem in morebiti prvega slovenskega terorista. Vsak narod neguje v nedrjih svoje državnosti izvirni greh, ki mu onemogoča izplezati iz blata predmodernosti in ga kar naprej vlači nazaj v močvirje pritlehnosti, korupcije, manipulacij in bede. Slovenski izvirni greh, vsaj glede Republike Slovenije, je nikoli pojasnjena, ali vsaj nikoli sankcionirana trgovina z orožjem v devetdesetih letih dvajsetega stoletja. Ko smo naše prvo transportno letalo poimenovali Martin Krpan, smo dali jasno vedeti, da je frčanje po zraku za šverc orožja mnogo bolj primerno, kot so kolone vojaških tovornjakov, ki v zavetju noči izpred vojaških skladišč odhajajo na smrtonosno pot.

Lucija Laubry je hči francoskega očeta in slovenske matere. Neprestano premikanje ji ne predstavlja več izziva, saj je stalno bivališče zamenjala že sedemkrat. Trenutno domuje na obrobju Pariza, kjer obiskuje medicinsko fakulteto. V sebi združuje zanimivo mešanico francosko-slovenske identitete. Pravi, da Slovenci pijejo več, Francozi pa znajo v pitju bolj uživati. Pravi tudi, da noben sir ni preveč plesniv in da so Francozi stereotipom navkljub zelo potrpežljivi in topli ljudje.

EPIZODA 82Danes z nami Petra Parovel. Debata je tekla res o veliko temah. Vzemi si urco in prisluhni njenim zgodbam!TIMESTAMPS 00:00:00 - INTRO00:00:09  - PREDSTAVITEV GOSTJE00:00:42 - CHLANI ŠKATLA VPRAŠANJ00:02:35 - PETRIN TEDEN00:03:20 - TURKOM LAHKO REČEŠ NE?00:04:28 - PETRIN PES00:04:58 - JURETOV TEDEN00:05:24 - LISCA EVENT00:08:14 - MISSICE SO SAMO LEPE?00:14:28 - JURE V NEBESIH00:15:53 - SWY EVENT00:18:20 - ZAČETKI BRANDA00:20:10 - PETRA NE MARA TIK TOKA00:21:22 - PRVA KOLEKCIJA00:22:17 - DOMENA00:23:27 - PRISTNOST NA SOCIALNIH OMREŽJIH00:30:32 - ZAKAJ SO SWY PAJKICE NAJBOLJŠE00:31:15 - TESTIRANJE PAJKIC PART 100:35:20 - KLETVICE00:38:28 - TESTIRANJE PAJKIC PART 200:40:38 - OD KJE IDEJE ZA KOLEKCIJE00:41:59 - PUSH-UP PAJKICE00:45:44 - KAKO VZDRŽEVATI RAZMERJE00:56:32 - KAKO JE BITI MAMA?00:57:34 - KAKO BALANCIRATI ŽIVLJENJE PART 100:59:35 - JURETA SO POZABILI V VRTCU01:01:15 - KAKO BALANCIRATI ŽIVLJENJE PART 201:04:18 - DOBRE LASTNOSTI VODJE01:06:14 - PETRINA OCENA MERCHA01:08:18 - VICI Z JURETOM01:09:56 - VPRAŠANJA01:30:00 - ZAKLJUČEK01:30:43 - OUTROSPREMLJAJTE NASYoutube: https://youtube.com/channel/UCiy2dirXGqygqSsiXZv9PpgInstagram: https://www.instagram.com/chlani.podcast/TikTok: https://www.tiktok.com/@chlani.podcastVODITELJIJure: https://www.instagram.com/juresavron/Matej: https://www.instagram.com/matejrimanic/Tim: https://www.instagram.com/mit.t.tim/O PODCASTUCHLANI. Prebrano »člani«, ne pa klani. Ampak člani česa? Ne, ne … Tukaj ne gre za članstvo v klubu ali organizaciji, niti v klanu. »Član« je slengovska beseda, ki jo predvsem mladi zelo pogosto uporabljajo na najlepšem delu Slovenije – na Obali. Torej, ker ste tukaj, naj vam izrečemo dobrodošlico: »Kje ste, člani!« Ogrodje novega slovenskega podcasta sestavljamo 3 mladi ustvarjalci. Zaradi bližine, ki smo jo med seboj ustvarili s pogostim druženjem in delom, podcastu zagotovimo avtentičnost in poskrbimo za sproščeno dinamiko. Na pocastih se nam pogosto pridružijo še zanimivi gosti, – znani in manj znani – ki popestrijo epizode s svojim unikatnim pogledom na življenje in atraktivno osebnostjo. Teme, ki jih obravnavamo, so lahko absurdne in nenavadne, vsekakor pa se dotaknemo tudi življenjskih tem.

Vloge prijateljev, ki zmorejo priskočiti na pomoč, so se v antiki zavedali še veliko bolj kot danes. Tako rekoč skoraj vsi grški modreci, ki so jih prištevali k prvim filozofom, so v svojih kratkih izrekih poudarjali njegov pomen. Solon iz Aten je tako dejal: »Prijateljev ne pridobivaj hitro, tiste, ki jih dobiš, pa hitro ne zavrzi.« Ali pa: »Spoštuj prijatelje.« Hilon iz Šparte je še bolj izrazito opozoril na vlogo prijateljev kot pomočnikov v stiski, ko je dejal: »Na gostije prijateljev se odpravljaj počasi, če so v nesreči, pa (pojdi k njim) hitro.« Znameniti filozof Tales iz Mileta v Mali Aziji, ki je leta 585 pr. Kr. uspel natančno določiti pojav sončnega mrka, je govoril o tem, da moramo o prijateljih misliti in govoriti dobro v vsakem trenutku, tudi tedaj, ko niso v naši bližini. Takole pravi: »Spomni se tako navzočih kot odsotnih prijateljev.« Pritrjuje mu Pitak z otoka Lezbosa, ko nagovarja antičnega človeka: »Ne govori slabo o prijatelju niti dobro o sovražniku, takšno (dejanje) je namreč nerazumno.« Periander iz Korinta pa je poleg velikega pomena besed, ki jih izrečemo o človeku, ki ga imenujemo prijatelj, opozarjal tudi na potrebo po dejanjih. Tako se glasi njegov izrek: »Do prijateljev bodi enak v (njihovi) sreči in nesreči.« Podobno kot pri starih Grkih iz 6. stoletja pr. Kr. so tudi v kasnejši rimski družbi izpostavljali predvsem pozitivno stran prijateljstva. Horacij je prijatelja imenoval »polovica duše«, Cicero pa »drugi jaz« ter ugotavljal, da »bolj potrebuješ prijatelja kot ogenj in vodo.« A v antiki se najde tudi pregovor, ki trdi, da so prijatelji »tatovi časa«. Opozarja nas na zmernost tudi v tako pomembni in pozitivni sferi, kot je prijateljevanje. Obstaja namreč nevarnost, da v inflaciji prijateljskih druženj neizogibno izgubimo same sebe in svoj – če uporabim Cicerovo podobo – »prvi jaz«.

Pravijo, da je človekov obstoj v tem, da se stalno sprašujemo o Božjem obstoju. Ugotovil sem, da me je malo znanja od pravega razumevanja Boga odvedlo, veliko znanja pa me je k Bogu privedlo. Bojim se polovičnega in plitkega znanja, ker je to prevara. Če hočem razpravljati o vprašanju zla, teodiceji, moram iti na oddelek za teologijo in filozofijo, ne pa na oddelek za fiziko, kajti znanstveni argumenti so itak Bogu v prid. Genialni Albert Einstein je zapisal, da je vesolje tako urejeno, da sámo po sebi razkriva absolutno super inteligenco, ki vzdržuje red in harmonijo. A na vprašanje zla kljub temu ne znamo odgovoriti. Vklenjeni smo v verige trpljenja, tako kot so bili gusarji okovani na jambor, o čemer sem bral v drami Satenasti čeveljc francoskega pisca Paula Claudela. Včasih si želim, da bi bil raje ateist, saj jim zavidam, ko gre za vprašanje Boga in zla. A ugotavljam, da sem pravzaprav zaradi Kristusa že ateist; namreč v odnosu na bogove in vrednote v današnjem svetu, ker ne verjamem v način življenja, ki ga vsiljuje sprevrženi svet udobja in ugodja. Cilj življenja ni blaginja, ampak tudi zorenje duše v trpljenju, kar današnja družba zasmehuje. Strinjam se s teologom Moltmannom, da je lahko samo kristjan dober ateist, ker ne veruje v boga tega sveta, v vraga, ampak živi drugače, po Božje. Ne drži, kar je trdil nemški marksistični filozof Ernst Bloch, ko je ošvrknil kristjane, rekoč, da je lahko samo ateist dober kristjan. Danes je bogov toliko, da te boli glava! Toda zaupati Bogu pomeni vedeti, da ima življenje smisel (Wittgenstein), kar današnji družbi manjka. Smisel ni nekaj, kar je ločeno od življenja, ampak zaradi česar je sploh vredno živeti. Smisel ni metafizičen, ampak etičen. Takšna formulacija razrešuje vprašanje Boga v odnosu do zla in trpljenja v svetu. Ne trdim, da imam odgovor na ta vprašanja, trdim pa, da imam vprašanje za vse takšne odgovore. Priznam, da se včasih kak samozavestnež repenči, da je dal Boga na žerjavico, ko se zagrizeno bori proti njem, in čaka, kaj bom odgovoril. Nato me vpraša, misleč, da me bo stisnil ob zid: »Če Bog obstaja, od kod potem zlo?« Jaz pa mu vprašanje vrnem: »Če Bog ne obstaja, od kod potem dobro?« Veste, Bog ne zasaja vrta človeških src z rožami, če jih nismo pripravljeni z vodo zalivati.

Narobe obrnjen pisoar na podstavku, performans hoje v ravni črti, instalacija iz odpadnih materialov in slika, polita z barvo. Pa antični tempelj, renesančna freska, baročni kip in realistični portret. Kateri produkti človekovega kreativnega uma nosijo umetniško vrednost in kdo o tem odloča? Obstaja jasna in trdna meja med umetnostjo in obrtjo ali po drugi strani med umetnostjo in provokacijo? Je nek predmet, ki prestopi galerijski prag, samodejno umetniško delo? Lahko umetna inteligenca ustvarja umetnost?Sogovornik prof. dr. Lev Kreft, filozof, sociolog, publicist, urednik in nekdanji politik.

Ste že izbrali, katero vino boste morda postregli k božični večerji? Bogato rdeče, aromatično sveže belo ali katero izmed maceriranih? Poznavalci pravijo, da je za vsak vinski slog potreben drug kozarec, da se v njem lahko popolnoma razvije pravi okus vina, še posebno takrat, kadar izberemo vino višjega kakovostnega razreda. V kakšnem kozarcu torej postreči belo ali rdeče vino? Kaj pa penino in mešane pijače? Obstaja skoraj sto vrst različnih kozarcev, v torkovem svetovalnem servisu pa bomo podali nekaj priporočil, koliko različnih in katere izbrati za domačo uporabo. Naš gost je sommelier in vinski poznavalec Gašper Čarman.

Lepa slovenska tradicija veleva, da se ob prazničnih večerih zbere družina in se posveti igranju družabnih iger. Danes se bomo tako čarobnim dnevom primerno spustili v čudovitih svet iger, ki nas kratkočasijo in zabavajo, mogoče pa se iz njih celo kaj naučimo. Najbolj popularna družabna igra, ki se popolnoma ujema z značajem Slovenca in njegovim pogledom na svet, je "Človek ne jezi se!" Na drugem mestu so različne igre s kartami, kot so tarok, briškola ali šnops. Že na tretjem mestu pa je igra, ki predvsem v zadnjih letih pridobiva na popularnosti in je s stopničk pregnala šah. Govorimo o igri »zrušimo premiera« in danes se bomo bolj podrobno posvetili prav tej široku razvejani in popularni družabni igri, ki ob večerih zabava vse več Slovencev. Najprej nekaj o zgodovini igre. Igra je sicer prastara, a so jo igrali različno v različnih zgodovinskih obdobjih, k nam pa je zares prišla šele z demokratizacijo. Če si jo igral ali pod Avstrijo ali pod Jugoslavijama, te ni čakalo nič dobrega, tako da smo se je zares začeli učiti šele na začetku devetdesetih let. Ker se igra v različnih delih Slovenije igra nekoliko drugače, bomo v današnji oddaji obnovili, in na ta način poskušali poenotiti pravila. Smisel igre je, da igralci kolikor hitro gre, izvolijo premiera, nato pa ga poskušajo kar najhitreje zrušiti. Za zmagovalce se štejejo igralci, ki od izvolitve do zrušitve premiera potrebujejo najmanj časa, oziroma igro končajo najhitreje. Pravila so nekoliko zapletena, a le za prvič; po nekaj letih igranja postanejo pravila jasna in enostavna, kar pa ne zmanjša užitkov ob igranju … Skupina igralcev, najpogosteje je to milijon in pol volilnih upravičencev, vrže kocko. Če je število sodo, izvolijo levega, če pa liho, pa desnega premiera. Ko premiera imamo, na sceno stopijo posredniki, prek katerih nato igralci igrajo igro. Imenujejo se »mediji«! Osnovno pravilo je, da skozi leve medije rušimo desne premiere, obratno pa skozi desne medije rušimo leve premiere. Na višjih ravneh igre je sicer mogoče, da s pomočjo levih medijev rušimo tudi leve premiere, nikoli pa z desnimi mediji ne rušimo desnih premierov. Igra se začne, ko levi ali desni medij na glas spregovori naslednji stavek: "Zavzemamo se za resnico in pravico!" Zatem igralci trikrat plosknejo, vstanejo, se obrnejo proti Jutrovemu in pljunejo čez levo ramo. Tako se igra začne … Da igra ne traja v neskončnost, je omejena na štiri leta, a v Sloveniji se skoraj nikoli ne zgodi, da igralci igre ne bi končali pred tem rokom. Če premieru uspe ostati nezrušen vsa štiri leta, dobi spomenik. Obstaja tudi izjema, imenovana joker, ali Borut po domače. Če igralci potegnejo Boruta, je ta, kljub temu da je bil zrušen, premaknjen na položaj predsednika države. Tam brez prave vloge čaka v tako imenovanem »talonu«, da ga potegnejo na plano. Vrnimo se k rušenju premiera. Premier se trudi na vse načine biti nezrušen, predvsem tako, da skriva svojo preteklost, poslovne povezave, na drugi strani pa kaže dobre gospodarske rezultate in menjava ministre. Igralci pa s pomočjo medijev vanj usmerjajo lastne frustracije in ga poskušajo zmesti s skupinskim razočaranjem. Včasih postane igra kar malo nasilna in premier šprica igralce s solzivcem, ti pa vanj mečejo žaljivke. Ampak v veliki večini gre za zanimivo in miroljubno igro, ki je primerna za čas po božičnem kosilu in pred obiskom nadležnih sorodnikov. Najbolj zanimivo pa je to, da igra kot taka ne prinaša nobene nagrade. Gre izključno za veselje in radost ob zmagi, ali za razočaranje ob porazu. Mediji, s katerimi se igra igra, si zavoljo nje obetajo višjo naklado, višjo poslušanost in gledanost, ampak jih praviloma niso deležni, saj jih nad vodo drži samo usmiljenje igralcev in kdaj pa kdaj finančna injekcija tajkuna iz sosednje ulice … Letos so se prvi igralci s prvimi mediji že pojavili in pričakujemo, da če ni snega, bodo vsaj ta in njej podobne igre pričarale božično vzdušje v naših domovih … Mir vsem …

"Tisto poletje niso uplenili nobenega mamuta … Ampak ker je bilo jagodičevja v izobilju, se pod toplim soncem niso vznemirjali. A ko je proti koncu poletja ogenj z neba zajel vso planjavo ter uničil večino dračja, se je v pleme naselil nemir … izginila je tudi manjša divjad in ko se je v zraku lahko zavohal hladen veter, so se pričeli bati. Votlina je bila brez ognja pusta in vlažna, v njenem najglobljem delu, kjer je običajno viselo meso uplenjene divjadi, je zevala prazna luknja. Pleme je bilo obsojeno na propad, le da tega še ni vedelo …." Letos se bojimo zime. Tresemo se pred zimo. Tisočletja človeške civilizacije, posvečena predvsem temu, da nas ne zebe in da nismo lačni, so šla v franže. Ker letos nas bo zeblo in letos bomo, kot vse kaže, tudi lačni. Vsaj tako objavljajo mediji in grmijo politiki. In kljub temu, da se znamo voziti po vesolju, se v običajnem Evropejcu prebujajo strahovi iz pradavnine in vzgibi po obuditvi davno pozabljenih spretnosti; ponovno se učimo umetnosti vkuhavanja, štrikanja in pripravljanja drv. Kako je prišlo do tega, da se tresemo pred zimo, v glavnem vemo; država, ki smo ji nespametno zaupali svojo energetsko oskrbo, se je zapletla v vojno. Če to povežemo s liberalnim kapitalizmom, znotraj katerega odlično uspevajo rejeni vojni dobičkarji, smo tu, kjer smo. Ob tem smo vzorno sprejeli okoljske omejitve, ki so energetske trge najprej liberalizirale, takoj nato pa podvrgle špekulacijam. Ampak ker smo analitična oddaja na strani malega človeka, takoj predlagamo nekaj kreativnih rešitev, kako se pretolči skozi zimo – po možnosti z vsem zarodom. Kot je znano, so v zadnjem času zaradi podnebnih sprememb zime mile. Globalna temperatura raste proti povprečju, ki je za dve stopinji višje, in medtem ko nam je poleti zaradi tega bolj vroče, nas pozimi zaradi tega manj zebe. Se pravi, da moramo logično povečati napore, da globalna temperatura še bolj zraste. Ker snega v nižinah pozimi že tako ali tako ne poznamo več, nam to očitno uspeva … A dovolj naporni in energetsko potratni so tudi zdrizasti zimski dnevi z meglo in temperaturo okoli 5 stopinj, zato moramo še pospešiti podnebne spremembe, da nam uspe priti januarja v svetlem delu dneva vsaj do osmih stopinj, kar bi porabo energije za ogrevanje dramatično zmanjšalo. Na srečo poznamo recept, kako to storiti ... Vse avtomobile vrniti nazaj na okoljevarstveno normo EVRO 1, ukiniti proizvodnjo in prodajo električnih avtomobilov, javni promet pa pustiti točno takšen, kot je … In potem ponovno vzpostaviti individualna kurišča in vzpodbujati ljudi, da v pečeh kurijo mokro dračje, lesene ostanke in vezano ploščo, ki jo je najti okoli vogalov. Zapreti krško nuklearko in v veliko veselje rib, metuljev in naravovarstvenikov dvigniti zapornice na Dravi in srednji Savi ter dovoliti političnim strankam, da zgradijo v Velenju še en blok TEŠ-a … V ustavi prepovedati gibanja, posameznike in politične stranke, ki se zavzemajo za zaščito okolja in nižanje izpustov v okolje ter prepovedati možnost okoljskih referendumov, kot je bil tisti o vodi. Če bi se teh ukrepov natančno držali, bi v Sloveniji brez dvoma dvignili povprečno temperaturo in med prebivalstvom ublažili strah pred zimo, ki nas je trenutno povsem ohromil. Ker pa govorimo, da je strah od zunaj okrogel, od znotraj ga pa ni, moramo analizirati, kaj natančno strah pred zimo vsebuje? Česa nas je torej strah in kakšen bav-bav s seboj prinašajo november, december, januar in februar? Ko analiziramo medijske zapise, kmalu uvidimo, da je "kriofobija" izmišljena kategorija. Ljudje se ne bojimo mraza kot takega, temveč se bojimo stroškov, ki jih prinaša zima. Se pravi, da ne govorimo o generičnem strahu, ki se je prebudil po desetletjih zimskega udobja, temveč govorimo o gospodarski kategoriji. Zime se ne bojimo, ker bo hladna, temveč se je bojimo, ker bo draga. Strah pred zimo ni strah pred starko s pepelnato sivimi lasmi, pred Božičkom in Dedkom Mrazom, temveč je strah pred položnicami. Tako moramo ob koncu zimo, vsaj v naši oddaji, vzeti v zaščito. Ostali mediji jo namreč v želji po klikih, gledanosti in nakladah demonizirajo in za mnoge najlepši letni čas sedi na robu mize, odrinjen od ostalih. Medtem ko so pomlad, poletje in jesen obdržali vse svoje pridevnike, je zima v medijih zadnje mesece obravnavana izrazito pristransko in negativno, kar nam govori o tem, da je neodvisno novinarstvo še enkrat več padlo na izpitu. Obstaja pa, kot vedno, tudi cinična plat strahu pred letošnjo zimo. Medtem ko je bilo v preteklosti potrebnih na milijone žrtev, da smo v Evropi ubranili svobodo, bo letos za to dovolj premakniti termostat za dve stopinji navzdol.

Pa smo nazaj. In ker je izjemno sušno poletje nanosilo veliko listja in ostale nesnage, začnimo s pometanjem pred svojim pragom. O naši medijski hiši torej. Zadnje tedne na radijski strani Kolodvorske skrivoma pogledujemo proti televiziji, kdaj se bodo tam odprla okna in se bodo pirati z noži med zobmi na vrveh spustili nad našo hišo. Za zdaj je še mirno, ampak pri piratih nikoli ne veš. Udarijo, ko najmanj pričakuješ. Seveda ne mislimo, da se bodo spustili na ves radio; tresemo se le zaradi naše skromne redakcije. Kajti takšna je podoba naše galeje to poletje: trhla, težko otovorjena, z izmučenimi galjoti se komaj prebija skozi viharje. In takšen je tudi načrt iz prastare kuharice gospoda Filipa Makedonskega. "Deli in vladaj," še vedno prinaša spodobne rezultate in nobenega razloga ni, da vsa reč ne bi delovala tudi na nacionalni RTV. Najprej in na začetku. Koliko, če sploh, je oportuno ali celo dovoljeno, mogoče primerno, da udi nacionalne rtv hiše javno razmišljajo o nacionalni rtv hiši? Ne le razmišljajo, temveč razmišljajo neodvisno. Dvom ne zdrži logične presoje, kajti če nam je naloženo, če je zaželeno in če smo plačani, da razmišljamo in preizprašujemo javnost, javne zadeve in javno življenje, da o družbi v najširšem pomenu neodvisno razmišljamo, ni nobenega razloga, da ne bi razmišljali javno tudi o svoji lastni hiši. Ki je ena temeljnih predpostavk te iste javnosti. Tako menimo, da je dolžnost in ne nepotizem ali celo privatiziranje medija, ako tudi sotrudniki o njem javno razmišljamo. Ne le to … Prvi smo poklicani, da o tako pomembni instituciji javno razpravljamo prav tu sodelujoči. Tako lahko dejanje, ko sodelavci obstopijo voditelja TV dnevnika, razumemo sicer kot protest; lahko pa – in tako bi ga morali razumeti – tudi kot javni razmislek o vlogi, smeri in pomenu nacionalne RTV hiše. Obstaja pa težava, ki je z obstopanjem sodelavcev in izkazovanjem podpore ne bomo rešili. Gre pa tako. V eni izmed redakcij, v informativnem programu TV Slovenija so se sprli. Grozovito sprli. Se dogaja tudi v boljših hišah. Ali zaradi talibanske strankarske politike, ali zaradi nesposobnosti urednikov, ali zaradi nesposobnosti novinarjev, ali pa samo zaradi teže trenutka – praktično ni pomembno. Pomembno je, da informativni program TV Slovenija ni kar ena redakcija. Je najbolj izpostavljena redakcija, ki jo kleni Slovenec uporablja kot sinonim za RTV Slovenija. Ko Slovenec reče: "RTV Slovenija", v devetdesetih odstotkih misli na informativni program televizije Slovenija! Najbolj kleni Slovenci nas še vedno imenujejo celo "TV Ljubljana", ampak to bolj kot ocvirek. Obstaja pa dejstvo, da so se spori, nerazumevanja in dezintegracija informativnega programa Televizije prenesli na celotno hišo. Seveda mirno pomagamo nositi njihov križ – solidarnost v cehu očitno še ni zamrla – a ogromno sodelavcev v tej hiši nima veliko povezav s tisto redakcijo. Še več! Ogromno sodelavcev v tej hiši nima mnogo povezav niti z novinarstvom kot takim. Strokovnjaki s tehničnega področja radiodifuzije, glasbeniki, strokovnjaki za govor, administrativno osebje in seveda tudi kompletni bataljon honorarnih sodelavcev. Hočemo povedati, da strokovnjak, ki v naši hiši razmišlja o digitalni sedanjosti in prihodnosti pri distribuiranju radijskega signala, nima dosti skupnega z brodolomom novinarstva kot poklica, ki ga doživljamo zadnje mesece … Prepričani smo, da tudi oni sicer razumejo in podpirajo sodelavce v informativnem programu TV, ampak ko pri klenem Slovencu tone ugled celotne hiše, tone ugled vseh nas. Ko informativni program izgublja gledalstvo, izgubljamo svoje uporabnike vsi mi. Kar pa še vedno ni najgloblja točka, kamor lahko zabredemo. Prav nihče se ne spomni, ne briga ga in mu ni mar za generacije sodelavcev, ki jih ni več z nami. Ali so v pokoju, ali so odšli v brezčasne studie tam gori. To, kar z veliko lopato zapravljamo, je namreč predvsem njihov ugled. Sodobni RTV, takšen kot je, ni zaradi nas; mi smo samo dobili štafeto, s katero si zdaj neodgovorno vrtamo po nosu. Najbolj tragično pri vsem skupaj pa je, da izguba ugleda ne pozna izraza "kdo je kriv", in ko se bo vsa ta šarada nehala, ko bo zakon spremenjen in ko bodo vsi na svojih mestih, bomo naslednjih nekaj let sodelavci pri predstavljanju sogovornikom še vedno z nelagodjem izgovarjali ime medijske hiše, iz katere prihajamo.

Vsakič ko v trgovini čakam, da mi blagajničarka izroči račun, ki je ponavadi kar precej dolg, se sprašujem, zakaj se mi ta avtomatsko ne naloži na kartico zvestobe ali pošlje po mailu ali kako drugače digitalno izroči. Kar 80 odstotkov teh računov takoj roma v smeti, ostali pa se izgubijo nekje v fasciklih ali predalih. Pa ste vedeli, da račun, ki ga dobimo pri večini trgovcev ne moremo reciklirati, ker so premazani s snovjo, ki vsebuje BPA oziroma kemično spojino bisfenol A. Ta se predvsem uporablja v masovni proizvodnji. Gre za strup, ki je škodljiv zdravju in je hormonski motilec, ki vpliva na reproduktivni in živčni sistem ter na metabolične in imunske procese v telesu. Pozor, nora številka - trgovci na dan porabijo najmanj 600 kilometrov papirja samo za tiskanje termičnih računov, ki jih potem niti reciklirati ne smemo. In glede na to, da imamo danes kot potrošniki možnost, da se odločimo glede načina plačila - ali z gotovino, kartico, telefonom, je zanimivo, da se ne moremo odločiti med digitalnim in tiskanim računom. Vseeno je luč na koncu tunela. Obstaja namreč aplikacija, ki omogoča izdajo digitalnih računov pri trgovcih. Gre za noprintZ. In je popolnoma brezplačna. Trenutno aplikacijo uporablja osem tisoč Slovencev. Kako deluje? Trgovec poskenira aplikacijo in digitalni račun v sekundi prileti v naš telefon. Tam imamo lahko arhiv računov, dodajamo lahko tudi garancije, pa tudi kartice zvestobe… Računov ne boste več iskali po smeteh, ko boste želeli vrniti izdelek ali pa po predalih, ko boste želeli uveljavljati garancijo. Mimogrede, nastavite si lahko tudi opomnik pred iztekom garancije. Digitalni računi so prihodnost. O tem, kako imeti zbrane vse račune na enem mestu, vključno z garancijami, sem se pogovarjala s Simonom Kolencem, direktorjem start-upa Fin4Green, ki je ustvaril aplikacijo noprintZ. Izvedeli boste še: Zakaj večina trgovcev, kljub visokim stroškom, še vedno izdaja tiskane termične račune? Tiskani računi trgovcev so premazani s snovjo, ki vsebuje BPA. Kakšna je zdaj "nova" alternativa temu? Kateri trgovci izdajajo digitalne račune? Katere še lahko pričakujemo? Kako so se digitalni računi prejeli v tujini? Preko aplikacije vodimo evidenco o tem, koliko denarja porabimo pri določenem trgovcu. Ali bo možna tudi bolj razdrobljena analiza, v smislu, koliko kilogramov sladkarij smo pojedli v letu dni? Koliko ljudi si je snelo aplikacijo in koliko jih aktivno uporablja? Kako je z anonimnostjo in ali se lahko naši podatki zlorabijo za trženjske namene? Kako je z uveljavljanjem digitalnih garancij? Ali je oziroma bo možno z aplikacijo noprintZ tudi plačevati račune in ne le prejemati račune? Ali lahko postane aplikacija plačljiva? Kako je z uveljavljanem raznih popustov trgovcev, če imamo digitalni račun? Kdaj bodo postali digitalni računi nekaj povsem vsakdanjega?  (PS: zelo kmalu!) in še veliko več .....

V tokratnem podkastu se bomo osredotočili na osnove – torej, kako postaviti finančne temelje in postati šef svojemu denarju? Denar je naš delavec. In če rečete: »Nimam denarja! Ne vem, kam je šel?« To pomeni, da ste slab šef. Vi namreč poveste, kaj bo vaš denar počel, kam bo šel ter zakaj. Sliši se zelo preprosto. V teoriji tudi je, v praksi pa se veliko zalomi. Skušnjave so tiste, ki testirajo naše meje in velikokrat jim podležemo. Kako torej prevzeti nadzor nad svojimi financami? Prvi korak je ta, da spremljamo prilive in odlive. Na strani prilivov verjetno ne bo večjih težav – ponavadi dobimo plačo, kakšne dodatke, nagrade in še kaj. Odlivov je bistveno več kot prilivov. Včasih priletijo še kakšni nepričakovani. Če niste med tistimi, ki redno vodijo evidenco svojih financ, imam za vas izziv. Spremljajte svoj denar vsaj en mesec, idealno dva, saj toliko potrebujejo naši možgani, da se reprogramirajo. Zapišite vsak cent, ki bo šel iz vaše denarnice. Po dveh mesecih boste presenečeni nad rezultati. Najbolj pogosti stranski učinek je ta, da bodo nakupi postali bolj premišljeni. Spremljanje financ prinaša cel kup prednosti. Te se lahko pokažejo na vseh ravneh našega življenja. Recimo, v najbolj idealnem scenariju se lahko znebimo  dolgov, privarčujejo za varnostno rezervo v višini par tisoč evrov. Nekateri celo priznajo, da so se od kar spremljajo svoj denar, znebili razvad, recimo kajenja, nekateri so celo shujšali. Urejene finance prinašajo več zadovoljstva in manj finančnega stresa. Obstaja več načinov, kako spremljati denar. Lahko jih vpisujemo v beležko, Excel, v mobilne aplikacije za spremljanje denarja in budžetiranje. Teh aplikacij je precej. Pri nas je ena bolj priljubljenih aplikacij za spremljanje financ Toshl, ki ga je razvila podjetniška ekipa programerjev iz Krajna. Preko te mobilne aplikacije svoje finance spremlja dobrih 36 tisoč Slovencev in globalno več kot tri milijone ljudi. Z aplikacijo lahko povežemo naše bančne in nekatere druge račune, tudi tiste, ki jih imamo na kripotomenjalnicah. Na enem mestu imamo zbrane vse naše finance. O tem, kako prevzeti nadzor nad denarjem, sem se pogovarjala z Maticem Bitencem, soustanoviteljem in direktorjem podjetja Toshl. "Ko spremljamo svoje finance, se spremeni naša miselnost o tem, kako razmišljaš o denarju in tako lažje optimiziraš in planiraš. Številni ljudje to zdaj počnejo na slepem avtopilotu," je povedal Matic Bitenc. Slišali pa boste še: Kaj spoznamo o sebi, ko podrobno spremljamo svoje finance?  Kakšni so lahko "stranski učinki"?  Kdo so uporabniki mobilne aplikacije za spremljanje financ in zakaj? Kako povezati mobilno aplikacijo z bančnimi računi, računi na kripotomenjalnicah in trgovalnimi računi brokerjev? Kako je možno povezati z Interactive Brokers ali eToro, Firstrade in drugimi brokerji? Kako je z varnostjo? Kdo ima vpogled v moj račun? Ali lahko pride do zlorab? Kaj nam bo še prineslo odprto bančništvo?.... Money-How je del ekosistema znanja Biznispace.com