Podcasts about ljubljane

Pred natanko štirimi leti je ruska vojska z več smeri vkorakala v Ukrajino, kjer je doživela močan ukrajinski odpor. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je pred današnjo obletnico poudaril, da je Ukrajina obstala zahvaljujoč zvestim ukrajinskim vojakom in državljanom. Izrazil je prepričanje, da je mogoče Rusijo prisiliti h končanju vojne. Ob obletnici bo v znak podpore Kijev danes obiskalo vodstvo Evropske unije s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen na čelu. Evropski poslanci se bodo v Bruslju zbrali na izrednem zasedanju. V oddaji tudi o tem: - Veljati so začele nove 15-odstotne ameriške carine. - V Mehiki skušajo zajeziti val nasilja po smrti vodje mamilarskega kartela. - Navijači v središču Ljubljane bučno sprejeli slovenske olimpijce, med njimi dobitnike odličij.

V Evropi zaznamujemo žalostno obletnico: Rusija je pred štirimi leti sprožila obsežno invazijo na Ukrajino, vojna še traja, konca, žal, ni na vidiku.Grkokatoliški duhovnik Ivan Skalivsky ob obletnici vojne: Kristus nas uči, da zlo nima zadnje besedeGregorčič po prvih soočenjih: Volitve bodo prvič po dolgem času predvidljive, odprt pa ostaja prostor za tretjo pot.Ministrica za kulturo s tožbo nad tednik Demokracija, urednik Berlec: gre za pritisk na medij, ki odpira teme, ki nosilcem oblasti niso povšeči.Bodo policisti napovedali stavko ali bo vlada prisluhnila njihovim zahtevam po ureditvi delovnih pogojev?Na koroški licitaciji lesa kupec za hlod hrasta s Hrvaške odštel skoraj 30 tisoč evrov.Še danes lahko oddate svoj podpis proti pobudi My voice my choice, ki bi spodbujala abortivni turizem po celotni Evropski uniji.ŠPORT: Slovenske olimpijce z zimskih iger na severu Italije v središču Ljubljane sprejela več tisoč glava množica navijačev.VREME: Jasnilo se bo, jutri bo večinoma sončno s pomladnimi temperaturami od 12 do 17 °C.

Poslušate lahko predstavitev novega slovenskega celovečernega filma Exodus 1945: Naša kri studia Sipoš. Nastal je po resnični zgodbi iz maja 1945, ko po komunističnem prevzemu oblasti veliko ljudi zapušča Jugoslavijo. S sanitetnim vlakom iz Ljubljane poleg domobranskih ranjencev potujeta tudi zdravnika dr. Janez Janež in dr. Valentin Meršol z družino. Naši gostje so bili pobudnik projekta David Sipoš, zgodovinar prof. dr. Mitja Ferenc in igralec: Jernej Kuntner. Film, katerega ogled priporočamo, smo osvetlili iz zgodovinske, produkcijske in občečloveške plati.

Evropska agencija za okolje je Ljubljano po kakovosti zraka uvrstilo povsem na začelje 761-ih evropskih mest. Po ocenah strokovnjakov to pomeni okrog 600 prezgodnjih smrti na leto. Poleg prometa so največji vir onesnaženja emisije iz malih kurilnih naprav, v prihodnosti pa se na obrobju mesta načrtuje tudi izgradnja sežigalnice, kar razburja zlasti zdravniške organizacije in okoljevarstvenike. Kaj sežigalnica pomeni za zdravje ljudi, okolje in dolgoročni razvoj mesta? Kako varna je sodobna sežigalna tehnologija in kakšne so alternative? O tem vnovič Studiu ob 17h. Gostje: Nataša Jazbinšek Seršen, vodja Oddelka za varstvo okolja MOL; dr. Miran Brvar, vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC LJ; dr. Marko Agrež, tehnični direktor v Energetiki Ljubljana; Uroš Vajgl, državni sekretar na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo.

Še drugi poudarki iz oddaje: - K trajnostni prihodnosti Ljubljane naj bi prispeval tudi nov polnilni park za alternativna goriva v Stanežičah. - Kakšni so načrti lastnika za naselje v Orehku pri Postojni, ki je bilo zgrajeno za turške delavce in od poletja sameva? - Slovenski sadjarji po več slabih zaporednih letinah bijejo plat zvona. - 19 mariborskih osnovnih šol se pripravlja na vpis prvošolcev, ki bo med 17-im in 19-im februarjem.

Piše Milan Vogel, bere Bernard Stramič. Malo nenavadno je, da se roman o nekom začne z njegovim pogrebom, a Tone Partljič se je tako odločil v prvem delu skoraj sedemsto strani obsegajoče knjige Voranc. V uvodnih stavkih je zapisal: ”Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so celo zapisani v kakih šolskih knjigah. ” Roman je napisan na podlagi biografskih podatkov in zgodovinskih arhivskih virov. Avtor je pri tem opravil spoštovanja vredno delo in ga s svojim humorjem tudi nekoliko partljičevsko obarval. Nit Vorančevega življenja in dela teče od mladosti še ne na svojem na Preškem vrhu do umika pred aretacijo čez Strojno v Avstrijo leta 1930. Vmes pa je dogajanje zelo živahno, Partljič na primer piše o vihtenju cimprovke, ko je Lovro očetu pomagal tesati tramove – oče je bil namreč prepričan, da bo postal ”holcar”, saj so imeli denar za šolanje samo za sina Alojza, ki je pozneje postal duhovnik in celo član pobegle jugoslovanske vlade v Londonu). Beremo tudi o dveh zadružnih tečajih v Ljubljani in na Dunaju, poroki z Micko Šisernik in dveh hčerah, organiziranju in vodenju različnih skladov, ko je bil v službi v železarni v Guštanju, itd. Javnosti pa je bilo bolj neznano njegovo ilegalno delovanje kot člana prepovedane Komunistične partije Jugoslavije, čeprav tudi to ni ostalo skrito, saj, kot je rekla neka Hotuljka, ”v Kotljah se vse zve”. Sčasoma je postal tako pomemben komunist, da je bil izvoljen za enega od treh slovenskih delegatov na tretjem kongresu KPJ na Dunaju. Seveda ga je za vse življenje zaznamovala prva svetovna voja, ki jo je najprej doživel kot črnovojnik, nato pa kot mobiliziranec na soški fronti in potem na Tirolskem, kjer je prebegnil na italijansko stran in dolgo preživel v taboriščih tudi na jugu Italije. Ves čas mu je šlo po glavi, da bi moral o tem kaj napisati, a zaradi drugih obveznosti ni utegnil, tako da je roman Doberdob nastal šele pozneje. Voranca je njegovo ilegalno delovanje tako zaposlovalo, da ni imel časa ne za družino ne za pisanje. Nenehno je imel sestanke ali doma na Koroškem ali v centrali v Ljubljani, njegova glavna naloga pa je bilo organiziranje ilegalnih prehodov ljudi in literature čez jugoslovansko-avstrijsko mejo na Remšniku, Pernicah in največ na Strojni. Čeprav so ljudje vedeli, da je komunist, ki jih večinoma niso marali, je bil tako ugleden in priljubljen, da ga je pričakal domači žandar in ga opozoril, naj ne gre domov, ker ga tam čaka zaseda žandarjev, ki so prišli iz Ljubljane in Maribora, eden celo iz Beograda, da bi ga aretirali. Tako mu je uspel pobeg čez mejo v Avstrijo. Poleg zgodovinskih in biografskih dejstev Partljič v roman vpleta tudi motive iz Vorančevih literarnih del. Tako npr. naletimo na babico, ki pobira bobovce in ji Voranc pravi, da bodo že drugi pobrali, ona pa odgovori tako kot v Ajdovem strnišču: ”Pusti me Voranc, saj to delam zadnebar.” In res je je potem umrla. Ali občinska sirota, ki jo v kadunjah prevažajo po hišah, da jo preživijo. Pa Koplji pod brezo in tako naprej. Prvi del romana torej zajema Prežihovo delovanje od mladosti do pobega čez mejo leta 1930. V njem je le malo o njegovem literarnem ustvarjanju, saj mu je uspelo napisati le krajša besedila za različne revije, zelo pa se je razveselil svoje prve knjige Povesti, ki je izšla leta 1925. Partljiču pa snovi za drugi del gotovo ne bo zmanjkalo.

Na četrto nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja. Mašuje frančiškan p. Pavle Jakop. Poje Otroški zbor župnije Marijinega oznanjenja, ki ga vodi Anja Lenarčič. S kitaro jih spremlja Peter Berden.

Evropska agencija za okolje je Ljubljano po kakovosti zraka uvrstilo povsem na začelje 761-ih evropskih mest. Po ocenah strokovnjakov to pomeni okrog 600 prezgodnjih smrti na leto. Poleg prometa so največji vir onesnaženja emisije iz malih kurilnih naprav, v prihodnosti pa se na obrobju mesta načrtuje tudi izgradnja sežigalnice, kar razburja zlasti zdravniške organizacije in okoljevarstvenike. Kaj sežigalnica pomeni za zdravje ljudi, okolje in dolgoročni razvoj mesta? Kako varna je sodobna sežigalna tehnologija in kakšne so alternative? O tem v tokratnem Studiu ob 17h. Gostje: Nataša Jazbinšek Seršen, vodja Oddelka za varstvo okolja MOL; dr. Miran Brvar, vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC LJ; dr. Marko Agrež, tehnični direktor v Energetiki Ljubljana; Uroš Vajgl, državni sekretar na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo.

Šutarjev zakon: Policija okolico Novega mesta in središče Ljubljane razglasila za varnostno tvegani območji.Trgovinska zbornica opozarja, nova višina minimalne plače pomeni neizogibne podražitve blaga in storitev.V Abu Dabiju se nadaljuje tristransko srečanje Ukrajine, Rusije in ZDA.ŠPORT: Nika Prevc v Sapporu do 12. zmage v tej sezoni. Domen Prevc v boj za naslov svetovnega prvaka v letenju na smučeh.

Škofje na obletnico priznanja Slovenije s strani Vatikana maševali na grobu sv. Petra.V središču Ljubljane spominska slovesnost ob obletnici smrti očeta naroda Jožeta Pučnika.Predstavniki vladajoče koalicije in sorodnih strank na delovnem kosilu strnile vrste.Vreme: jutri več oblačnosti na Primorskem in Notranjskem, drugod nekaj sonca in topleje.

O misterioznem življenju vojaškega obveščevalca Vladimirja VauhnikaKo pomislimo na vohune, nam prejkone pred oči stopijo skrivnostne figure ruskih, ameriških, angleških ali francoskih obveščevalnih služb, ki jih nenehno srečujemo v romanih, filmih in serijah. In vendar tudi naša lastna zgodovina skriva nekaj vohunskih zgodb, pa čeprav te morda niso doživele tako dramatičnih upodobitev. Prav eni od njih se bomo posvečali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali po stopinjah Vladimirja Vauhnika, vrhunskega slovenskega obveščevalca, ki je zaslovel po svoji do ure natančni napovedi časa nacističnega napada na Jugoslavijo, sicer pa je njegovo življenje - kot se za pravega vohuna spodobi - v marsičem zelo skrivnostno in je še desetletja po njegovi smrti sprožalo številne polemike. Verjetno eden najboljših slovenskih vohunov - ki je vrhunec svoje obveščevalne kariere doživel v času, ko je bil vojaški ataše prve Jugoslavije v Berlinu, med drugo svetovno vojno pa je iz Ljubljane pomagal voditi široko razpredeno vohunsko mrežo - je svoje življenje popisal tudi v spominih, ki so pod naslovom Pod krinko izšli pri založbi Modrijan, mi pa ga bomo v oddaji predstavili s pomočjo dolgoletnega novinarja in raziskovalca Vauhnika Iva Jevnikarja, vojaškega zgodovinarja dr. Blaža Torkarja ter nečakinje enigmatičnega vohuna Štefke Mikluš. Oddajo je pripravila Alja Zore.   foto: mladi Vladimir Vauhnik v času bojev za severno mejo, družinski arhiv Vauhnikovih

V prvi oddaji z letnico 2026 gostimo slovenista in sociologa kulture iz Ljubljane dr. Luko Zibelnika, ki že 17 let opravlja delo lektorja slovenskega jezika na državni univerzi v Clevelandu. Pa ni le učitelj slovenščine v tem ameriškem mestu, kjer živi tudi največja slovenska izseljenska skupnost, marveč je tudi nadvse pomemben člen tamkajšnjega kulturnega življenja, povezan z dogajanjem in organiziranjem dogodkov v slovenski skupnosti. Kot sam pravi, v Clevelandu skorajda ne mine dan brez slovenskega kulturnega utripa. Tudi na univerzi mu ne manjka študentov, ki jih zanima slovenski jezik, v prostorih slovenskega lektorata je ustvaril tudi pravo slovensko knjižnico, po slovenskih knjigah pa zelo radi posegajo tudi njegovi učenci. Dr. Luka Zibelnik, lektor, ki se rad potaplja in je strasten gobar, je gost oddaje Slovencem po svetu - Portreti .

Za zaključek leta pa se podajmo na vesele ulice našega glavnega mesta. Tam sta se med praznično rajanje na tiho prikradli politika in ideologija. Kjer pa sta omenjeni gospe, tudi naša analitična oddaja ni daleč. Politika in ideologija sta si – ker vesta, da drugače ob novoletnih bakanalijah ne moreta prisostvovati – za zasedbo ulic in naših src izbrali glasbo. Zadeva se zdi dovolj preprosta. Župan Janković je na začetku praznikov z ljubljanskih ulic pregnal trubače, ob državnem prazniku pa nato nadvse širokogrudno sprejel harmonikarje. Še pojasnilo za etnomuzikološko neuke … Trubači predstavljajo balkansko, predvsem srbsko glasbo, harmonikarji pa slovensko glasbo. Najprej obdelajmo politiko, potem se lotimo ideologije, če ne bosta omenjeni prej obdelali nas. Poteza župana Jankovića je presenetljiva, hkrati pa politično modra. Polovica ali še več njegovih kritikov se ob koruptivnosti najraje obeša na njegovo deklarirano balkanskost. Naj gre za prijateljstva s srbskim predsednikom, izgovorjavo posameznih vokalov, ali pa koncesije ljubljanskih bifejev, Janković velja za izpostavo Balkana sredi pastorale slovenske prestolnice. In kaj ti naredi premeten politik? Glasbenike, ki bi naj predstavljali srčiko njegovega etosa, brez velikega cirkusa spodi z mestnih ulic, druge glasbenike, ki pa simbolizirajo trdo slovenstvo, pa ne le sprejme, temveč jih naslednje leto povabi še v dvakrat večjem številu. Da je s tem dejanjem vzel del vetra iz jader političnih nasprotnikov, je čisto jasno, da pa si je ob svoji potezi tiščal prste v ušesa, pa precej verjetno. V nadaljevanju pa obračunamo z antičnim pregovorom o okusih, o katerih se ne razpravlja. Hočemo povedati, da je vsaj polovico krivde za civilizacijo, ki se je znašla v enosmerni ulici, nosi nerazpravljanje o okusih. Ljudje z izrazito slabim okusom, tudi za glasbo ne nazadnje, so nas pripeljali v šlamastiko, s katero se ubadamo kot človeštvo in tudi kot država, imenovana Slovenija. Visoko razvit okus za lepe umetnosti bi moral biti pogoj za opravljanje javne službe in zagotavljamo vam, da bi javno življenje, v katerem bi bilo dovoljeno sodelovati in delovati samo posameznikom z izbranim okusom, potekalo bolj strpno in tudi uspešneje od današnje kloake. Naj nam cenjeni ceh glasbenih kritikov oprosti poenostavljanje, ampak recimo, da lahko glasbo ločimo po kompleksnosti, s čimer sta narodno-zabavna tonika in dominanta enostavni obliki, Mozart pa je na drugem polu te vrednostne palice. Na eni strani je glasba kot zabava in rompompom, na drugi pa glasba, ki pripoveduje zgodbo, ali vzbuja čustva. In tukaj so si trubači in harmonikarji povsem enaki. Hočemo povedati, da je vseeno, ali na ulici igrajo trubači ali harmonikarji; k obči kulturi in prosveti ne prispevajo ne eni ne drugi. Eni sicer vzbujajo bolj domoljubna čustva od drugih, to pa je tudi vse. Gledano s stališča glasbć kot lepe umetnosti, pa bi moral Jankovič pregnati z ulic oboje ali pa obojim pustiti igrati. Pač kolikor je razvit njegov glasbeni posluh in kako zahtevna je njegova kulturna raven. Ima pa naša teza nadvse eleganten preizkus; trubači so se najbrž užaljeni, a v skladu z nomadskim slovesom, z ljubljanskih umaknili na zagrebške ulice. Oblast je tam bolj milostna, ampak prebivalci so jih jadrno začeli preganjati iz posameznih sosesk. Zdaj manjka le še to, da bi v Zagreb iz Ljubljane poslali še dvesto petdeset harmonikarjev z Golico in bi bilo takoj jasno, ali naša teza drži vodo. Potem pa je tu še povsem ideološka komponenta harmonikarskega nastopa. Šef harmonikarjev je pojasnil, da njihov shod nima nobene politične konotacije, ne političnega sponzorstva. Ampak če naštejemo osnovne elemente prireditve, ki se je imenovala podpora slovenski glasbi: »ljubljanske ulice, harmonika, največji državni praznik«, potem vidimo, da je šlo za interpelacijo domoljubja, kot si ga predstavlja in propagira slovenska politična desnica. S čimer ni, da ne bo pomote in nesporazumov, čisto nič narobe. Nikakor pa se ne sme in ne more razumni strinjati, da je to edina zveličavna oblika domoljubja. Se pravi, da politična ali pač ideološka desnica slovenstvo oznanja in enači s harmoniko in Avsenikovo glasbo. Ker, če se navežemo na kompleksnejše glasbene oblike, domoljubje ne more biti le valček ali polka, temveč je lahko rock ali simfonija, in v primeru skoraj četrtine Slovencev tudi tango. In naj bo naslednja misel tudi slovo naše skromne oddaje od iztekajočega se leta. Ne bo dovolj, da se kulturne elite od svete preproščine samo dobrohotno ograjujejo … Počasi se bo treba proti njej začeti boriti. Ta boj nam je kot zapuščino zapovedal poet, ko je pred stoletji vzkliknil temeljno, a danes tolikanj zlorabljano resnico obstoja slovenstva. »Kultura in prosveta, to naša bo osveta!«

Iz osebne zahvalne geste v času kovida se je razvil dobrodelen projekt. Drugi poudarki: - V občini Log-Dragomer številne naložbe - dom starejših, prizidek k osnovni šoli, medgeneracijsko stičišče. - Krajinski park Goričko je za obnovo našega največjega gradu Grad prejel 1,8 milijona evrov evropskih sredstev. - Smučišče Izver je začelo sprejemati obiskovalce; iz Ljubljane je oddaljeno manj kot 40 kilometrov. - Celjski navdušenci nad skiroji, rolerji in rolkami bodo končno dobili skejterski park.

Ti praznični dnevi so za otroke in mlade čarobni. V pričakovanju daril, kupa igrač in presenečenj. Mladim pa bije srce za silvestrski poljub. Petletna Lia je šla z babi pogledat lučke v središče Ljubljane. »Poglej, vesolje, pa planeti, pa plavalec, ki skače v vodo!« Obljubljena dežela, pečen kostanj, Prešernov kip, ki ga je treba petkrat obletati. Povsod se smejejo, pogovarjajo in plešejo. Punčka se je pridružila skupini prekrasno napravljenih deklet, ki so plesale v krogu. Potem gruči, ki je v dolgem repu pela in plesala za »trubači«. Nikakor se ji ni šlo domov. Tisti, ki ste pa bolj zapečkarji in se držite bolj svojega brloga, praznike najbrž doživljate drugače. Ampak tudi za vas se bo kaj našlo. Recimo nedeljski večerni pogovor z Mojco Blažej Cirej.

Na četrto adventno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja, frančiškanske cerkve v Ljubljani. Mašuje p. Pavle Jakop, poje Otroški zbor župnije Marijinega oznanjenja. S kitaro jih spremlja Peter Berden, zborovodkinja je Anja Lenarčič.

Pred dvema letoma ni imela za gorivo do doma, danes je lastnica picerije, veganske kavarne in bara v središču Ljubljane. Danes 31-letna Anina je pustila faks, kar je bila le ena v nizu njenih pogumnih odločitev. Po mesecu smiljenja sami sebi so ji odobrili kredit v višini 40.000 evrov. Na Bolhi je kupila stole za 10 evrov, sama je prepleskala prostore, uredila električno napeljavo, vodo in začela prodajati pice izza okenske police. Danes ima 13 zaposlenih, njeno podjetje je imelo leta 2023 52.000 evrov dobička. Pa ni vse Rožnato (hehe). Ves čas ji piska v ušesih, problemi so del vsakdana, cene stroškov rastejo. Ona pa mora biti odgovorna. Do sebe, do svojih zaposlenih in do gostov. Odprtja podjetja ne bi priporočala nikomur. Ampak …

Droži, kislo zelje in repa, kefir, jogurt, kombuča, pesa in tobak ...Med zdravimi trendi, ki jih z navdušenjem sprejemajo tudi mlajše generacije kuharic in kuharjev, je prav gotovo fermentiranje živil. Fermentacija je presnovni proces, pri katerem mikroorganizmi proizvedejo kislo zelje, kislo repo in tudi kimči. S fermentacijo nastane jogurt, kefir, pa popularna kombuča in priljubljene droži. Fermentirana živila so okusna, koristna in zdrava. Z nami je strokovnjakinja za proces fermentacije prof. dr. Neža Čadež z Biotehniške fakultete iz Ljubljane.

Danes začenjamo s parafrazo resnice, ki se je njega dni zapisala modremu Speransu: "Sreče človeku ne more dati niti sistem, niti država, niti politična stranka … srečo lahko da človeku le loto." In mi obešenjaško dodajamo: "Pa še to je statistično skoraj nemogoče." Že drugo leto zapored je ob običajnih obscenostih glavna atrakcija novoletnega časa novoletni loto. Kartice so šle v rekordnem času in te dni se skoraj četrtina naših sodržavljanov trese, ali bo dobila eno izmed prvih treh nagrad. Ali pa katero koli drugo nagrado. Preostale tri četrtine Slovencev, ki so se z nakupom obirale, pa zdaj poskušajo kartico z obetom sreče kupiti na črnem trgu.V bistvu se analitična oddaja, kot je naša, z nečim tako naključnim, kot je sreča, ne bi ukvarjala, če ne bi novoletni loto na več ravneh govoril o Slovencih in o našem položaju v vesolju ob prelomu koledarskega leta. Glavne nagrade so tri. Lani sta bili dve, ampak, računajoč na božičnico, je letos denarja več in darila pod smrekico bodo bogatejša. Lani sta bili glavni nagradi stanovanji v Ljubljani in Kopru, letos so dodali še stanovanje v Mariboru. Najprej k teoretični ravni. Na loteriji so izjemno natančno zaznali simbolno vrednost glavne nagrade, se pravi stanovanja. Prejšnje družbe so dobile svoje elite tako, da je nekdo imel več ovc kot drugi, elite moderne družbe so se oblikovale s kopičenjem kapitala, pomoderna elita pa nastane z zbiranjem stanovanj. Se pravi, če hočeš pripadati družbeni eliti in vplivu, ki ga ta status prinaša, moraš kopičiti stanovanja. Kako drugače si razlagati dejstvo, da so do pred kratkim glavni loterijski dobitki v glavnem pomenili denar. Se pravi, če si včasih zadel glavni loterijski dobitek, torej denar, si si stanovanje lahko kupil. Kot še vedno velja, da če danes dobiš stanovanje na loteriji, ga še vedno lahko prodaš in dobiš denar. Pomeni, da stanovanje kot loterijski dobitek nima višje ali drugačne vrednosti od denarnih dobitkov preteklosti; gre izključno za čustveno kategorijo, ki naj bi in tudi je pritegnila nepremičninsko pobesnelo slovenstvo, da je v rekordnem času pokupilo vse loterijske listke, ki so bili na voljo. Druga pomemba kategorija, ki jo Loterija Slovenije vzpostavlja z novoletnim lotom, pa je svojevrstni zemljevid slovenske razvitosti. Uradne statistične ocene posameznih regij so eno, nekaj povsem drugega pa sta razvitost in zaželenost regije, kot jo razume slovenska loterija in posledično tudi igralci te zanimive igre. Na prvem mestu je tako stanovanje v Ljubljani, ki je vredno največ. Na drugem mestu je stanovanje v Kopru ... "Zakaj hudiča pa v Kopru?" Koper ni veliko mesto, ima kup ne ravno prijazne industrije, je pa res, da ima mlako, imenovano morje. Na ponižujočem tretjem mestu, potem ko ga lani sploh ni bilo, se je šele znašlo drugo največje slovensko mesto. V Mariboru zaradi loterijskega ponižanja zagotovo vre, ampak v Mariboru pogosto vre tudi zaradi manjših stvari. A tu se še ne konča … Ko bi človek pričakoval, da bo četrti dobitek stanovanje v Novem mestu, peti v Celju, šesti v Novi Gorici in tako naprej po lestvici slovenskega urbanega imaginarija, se nenadoma pojavijo življenjske rente in naložbeno zlato, ki so dobitki po tretjem. Se pravi, če bi sledili logiki prvih treh dobitkov, bi bil petnajsti dobitek bivalni zabojnik v Črnomlju, ampak žal ni tako. Slovenija je skozi prizmo loterije razdeljena na pokrajine klinično hladno. Le tri imamo … Najprej Ljubljana, potem Primorje in kot tretji so na seznamu Štajerci – "če že hočejo". Vsaj malo pa se moramo pozabavati s povsem praktičnimi vidiki novoletnega lota. Ker ni vseeno, kdo kaj zadene. Poglejmo najbolj idealen primer. Če si Ljubljančan in zadeneš prvo nagrado, se vesolje ne bo niti pretegnilo. Stvari so urejene, le še eno prazno stanovanje, namenjeno švedski družini dva tedna v juliju več. Če dobiš stanovanje v Ljubljani kot Mariborčan, ga boš ali takoj prodal ali pa uporabljal dvakrat letno, ko je derbi. Če dobiš stanovanje v Ljubljani kot Koprčan, si ne moreš domisliti niti enega pametnega razloga, zakaj in čemu bi ga imel. In naprej. Če dobiš stanovanje v Kopru kot Mariborčan, boš prodal prikolico v Savudriji. Če ga dobiš kot Koprčan, to razumeš kot smolo. Če ga dobiš kot Ljubljančan, bodo tja odšli tvoji otroci, ki nimajo pogojev za filozofsko. Če dobiš stanovanje v Mariboru kot Ljubljančan, ga greš pogledat in se nemudoma vržeš z balkona. Če ga dobiš kot Koprčan, odpotuješ tja enkrat letno za štirinajst dni, ker se zaradi zamudne poti za krajši čas ne izplača. Če ga dobiš kot Mariborčan, pa je seveda odvisno, ali je stanovanje na desnem ali levem bregu. Ker če si s Teznega, ti niti na kraj pameti ne pride, da bi šel živet v Melje. Vsi drugi Slovenci, ki živijo zunaj Kopra, Ljubljane ali Maribora, pa bodo ob novoletnem žrebanju dobitkov stiskali pesti, da dobijo četrto nagrado.   Mimogrede … v uredništvu si zelo želimo, da tudi tokrat dobi glavno nagrado tisti Kranjčan, ki je pred nekaj meseci prišel po glavni dobitek – sedemintrideset milijonov, zadnji dan, preden bi listek propadel. Ni lepšega kot opazovati može in žene z loterije, ko se tresejo in potijo.

Diplomatska prizadevanja za končanje vojne v Ukrajini se stopnjujejo. Po pogovorih v Berlinu je danes v Haagu konferenca. Ukrajinski predsednik Zelenski je bil znova kritičen do ruskih ozemeljskih zahtev, ob tem je poudaril, da pri pogovorih ne gre le za diplomacijo in fizično varnost. Gre tudi za to, da se Rusija končno nauči živeti po načelih pravne države. In to bo delovalo le, če bo resnična možnost, da bo kaznovanje agresorja neizogibno, je poudaril Zelenski. Druge teme: - ZPIZ je več kot 11 tisoč stanovalcem v domovih za starejše začasno ustavil izplačilo dodatka za pomoč in postrežbo. Razlog je prevedba v nov sistem dolgotrajne oskrbe. - Slovenski kmetje so na poti v Bruselj, kjer se bodo v četrtek udeležili vseevropskega protesta. Razlog je ostro nasprotovanje podpisu prostotrgovinskega sporazuma med Evropsko unijo in južnoameriškim trgovinskim blokom, saj bo ta po njihovem škodoval evropskemu kmetijstvu, saj da ne bodo konkurenčni. - V središču Ljubljane so do konca leta prepovedani vsi spontani ulični nastopi, kar velja tudi za trubače, harmonikarja na Prešernovem trgu in nastopajoče na Šuštarskem mostu. Kot je pojasnil župan Zoran Jankovič, inšpektorji že izvajajo nadzor.

Življenje v samem središču prestolnice je privilegij, a pogosto tudi izziv, ki prinaša trume turistov, hrup, gnečo, zabave in z njimi občasno tudi vandalizem in nered. Prebivalci ljubljanskega središča, zlasti vzdolž Cankarjeve, okoli Argentinskega parka ter okolice Nebotičnika opozarjajo na naraščajoče težave z javnim redom, agresivnostjo mladih, brezdomci ter s pomanjkanjem odzivnosti pristojnih služb. Medtem ko policija in mestno redarstvo zagotavljata, da območju posvečata posebno pozornost, stanovalci čutijo drugače - bojijo se večernih sprehodov, beležijo škodo na premoženju in opažajo, da njihovi klici na pomoč pogosto ostanejo brez ustreznega odziva.

Po mesecih pritiskov iz gospodastva in nedavni potrditvi sklepa na vladi bodo delodajalci od danes na portalu Zavoda za zaposlovanje lahko vlagali zahtevke za uveljavljanje delnega povračila nadomestila plače zaradi skrajšanega delovnega časa. Koliko bo zanimanje, ni znano. Kaj pa bodo morali priložiti, kdaj lahko pričakujejo izplačila in kakšne so obveznosti delodajalcev in delavcev? V oddaji tudi o tem: - Izteka se nov rok za prijavo guvernerskih kandidatur, 6 doslej neuspešnih. - Obisk nemškega kanclerja v Izraelu razgalil velika razhajanja v viziji miru na palestinskih ozemljih - Prebivalci središča Ljubljane opozarjajo na vse več težav z javnim redom

Kavarna Evropa je bila nekdaj priljubljeno zbirališče Ljubljančanov. To je bila kavarna dunajskega tipa, kjer so kavo pili meščani in izobraženci: Josip Jurčič, Janko Kersnik, Lili Novy, Gojmir Anton Kos, Stane Kregar, Dana Pajnič Oražem in mnogi drugi. Predvsem pa je bil to prostor, kjer so se kresala mnenja in rojevale ideje, ki so pomembno vplivale na razvoj slovenske kulture in družbe. Nastanek, razvoj in zaton kavarne Evrope v okviru razvoja dunajskega tipa kavarne in kavarniške kulture obeh mest (Dunaja in Ljubljane) je v Sledeh časa raziskala Darja Pograjc. Sogovornika: Bogo Zupančič, arhitekturni zgodovinar in muzejski svetnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter dr. Božidar Jezernik, redni in zaslužni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Slovenja je deklarirano pomorska država. A kaj več kot spominov in tradicije, v glavnem zbrane v Pomorskem muzeju v Piranu, nimamo. Našo, nekdaj mogočno ladijsko floto smo razprodali skupaj s propadom Splošne plovbe Piran. Z njo je na dno morja potonila tudi tradicija poimenovanja plovil po slovenskih krajih in Ljubljane, Slovenije, Triglavi so le še spomin tistih, ki so sedeli pred sprejemniki in poslušali oddajo »Kje so naše ladje.« Ni pa le Splošna plovba poimenovala ladij s slovenskimi kraji. Tudi Jadrolinija oziroma njena predhodnica »Jadranska Plovidba« je imela v floti nekaj ladij s slovensko konotacijo. Najbolj zanimiva in seveda povsem neznana je življenjska pot in žalostna usoda ladje, imenovane Maribor.

V Slomškovem domu v Buenos Airesu so imeli 73. Skupni mladinski dan. Več nam je [na začetku] povedala predsednica Slovenske dekliške organizacije Erika Čeč. V Domu prosvete Sodalitas v Tinjah na avstrijskem Koroškem pa so govorili o slovenščini v družini in družbi. Večer je s Krščansko kulturno zvezo iz Celovca pripravil Zavod Rodna Zemlja iz Ljubljane. Več nam je [od 18:05 naprej] povedala Jasna Martinjak. Slišali ste še novice Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Kot otrok je upodabljal konje, kot fantiča ga je navdušila Snegulčica Walta Disneyja, zvočni, barvni celovečerni animirani film iz leta 1937. Nepozabni so njegovi stripovski junaki: Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja, tudi njegovi animirani, risani ter propagandi filmi. Združil je humor, pustolovščino ter natančno in dinamično risbo. Njegovi liki so preprosto duhoviti, zviti, modri, lakomni, imajo poseben, živahen izraz. Njegova risarska linija je bila čista in gibka, natančna, nezmotljiva ... V Sloveniji je utemeljil animirani, risani film. Miki Muster se je rodil pred 100 leti, zato v oddaji Kulturni fokus o svojem očetu njegov sin Miklavž Muster in Barbara Savenc, avtorica razstave v Muzeju in in galerijah mesta Ljubljane. fotografija Foto BOBO

Odstopil direktor novomeške Policije Igor Juršič.Novomeški župan ob robu predloga Šutarjevega zakona: „Želimo si spremeniti slovensko družbo v delu, kjer ne deluje!“Novi zapor na obrobju Ljubljane vreden kar 86 milijonov evrov, gradnjo pa naj bi spremljale nepravilnosti pri ravnanju z odpadki.Parlamentarni odbor za finance potrdil osnutek proračuna za leto 2027. Fiskalni svet: oddaljujemo se od cilja ohranjanja primanjkljaja v višini treh odstotkov BDP.Slovenija je v tretjem četrtletju beležila 1,7 odstotno rast, ki jo je poganjalo zlasti domače trošenje.Teroristi Hamasa Izraelu predali še eno truplo talca iz Gaze.V ruskem zračnem napadu na Kijev najmanj štiri smrtne žrtve.Vreme: Pooblačilo se bo, na Primorskem in Notranjskem bo rahlo rosilo.V Zavodu sv. Stanislava praznovanje in akademija ob 120-letnici ustanovitve te pomembne ustanove.Ob dnevu sladkorne bolezni pozivi k ustrezni psihološki podpori bolnikom.Šport: Odbojkarji ACH-ja po dramatičnem preobratu in zmagi v Tivoliju do zadnjega kroga kvalifikacij za Ligo prvakov.

Danes vas Radiovedni peljemo med grive, repe, kopita in … blato. Našo zvesto poslušalko, danes pa tudi terensko pomočnico Zarjo, zanima, zakaj konji spijo stoje? Na idilično kmetijo v okolico Ljubljane nas je popeljala inštruktorica jahanja, jahalna pedagoginja in veterinarka Anja Zupančič.

Titino življenje je bilo vedno zaznamovano z razpotjem. Mesto in vas, fakulteta in kmetija, zabave in ležanje v travi, filozofiranje in kidanje gnoja. Njen oče se je pred slabima dvema desetletjema odločil, da ne bo več najemniški agent, ampak kmet in sirar. Družina mu je sledila, se iz Ljubljane preselila v Istro in začela živeti na posestvu, kjer so doma koze, konji, race in psi. Tita je bila takrat še otrok. Danes kot odrasla ženska samovoljno izbira življenje na posestvu Kumparička. Zakaj in kako, pa v novi epizodi Rožnate doline.

Ljubljanski Nebotičnik, zgrajen leta 1933, je simbol modernizacije in poguma predvojne Ljubljane. S svojimi 70 metri je bil najvišja stavba v srednji Evropi in na Balkanu, njegova gradnja pa je pomenila arhitekturni, tehnični in estetski prelom. Ključen del Nebotičnika je tudi njegova pasaža, ki se povezuje s pasažo palače Viktoria z iztekom na današnjo Cankarjevo cesto. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bila to ena najsodobnejših in najlepših pasaž v Ljubljani – prostor trgovin, druženja prebivalk in prebivalcev, prostor mestnega utripa in elegance, so zapisali pri zavodu Afront, ki vsako leto organizira festival Odprte hiše Slovenije, v sklopu katerega je letos zaživel projekt Oživitev prve ljubljanske pasaže. Ta je danes, čeprav ima status kulturnega spomenika državnega pomena, zapuščena, zanemarjena in skoraj pozabljena. O zgodovini, arhitekturi in družbeni vlogi Pasaže Nebotičnik in Pasaže Viktoria bo tekla beseda tudi v tokratni oddaji Sledi časa. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila avtorici projekta Oživitev prve ljubljanske pasaže Lenko Kavčič in Evo Eržen ter arhitekturnega zgodovinarja dr. Boga Zupančiča.

Lani največ kršitev na področju družinske medicine, pediatrije in psihiatrije. Marsikdo se znajde v labirintu slovenskega zdravstvenega sistema. Kadar ustrezne rešitve svojega problema ne najde, se po pomoč lahko obrne na enega od dvanajstih zastopnikov pacientovih pravic. Svoje pisarne imajo v Murski Soboti, Mariboru in Celju, v Ljubljani, Novem mestu in Kranju, v Kopru in v Novi Gorici. V Ravnah na Koroškem pa izbor zastopnika ravnokar poteka. Zastopnik pacientovih pravic za območje Ljubljane Marjan Sušelj je v svojem poročilu za leto 2024 zapisal, da je bilo lani največ kršitev na področju družinske medicine; sledita pediatrija in psihiatrija. Mnogi so mu poročali tudi o zapletenih in počasnih postopkih pri ugotavljanju invalidnosti, o zapletih pri uveljavljanju napotnic, o težavah s (pre)hitrim odpustom v domačo oskrbo. Ali imate tudi vi težave z zdravstvenimi storitvami?

V novi epizodi oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija bosta vajeti spet prevzela predsednik vlade in predsednica parlamenta, Robiju in Urški pa se bo pridružil tudi odvetnik Zdolšek, ki pa žal nima časa za ženske v svojem življenju. Spremljali bomo Jankovićevo vročo linijo za iglavce, na kateri izbira novoletno drevesce za okrasitev Ljubljane, vrača pa se tudi naš prometni novinar Franc Kangler, ki je september preživel na posebnem usposabljanju. Uroš Slak bo gostil Hana, Počivalška in Mesca, ki bodo govorili o tradiciji in korupciji, podelili pa bomo tudi Noblove nagrade za leto 2025. Kako bo Trump prinesel spravo v Slovenijo, kaj se dogaja v Angelčini zasebni delovni koloniji za otroke, kaj prinaša nova RTV-serija in kaj novi dokumentarec Dežela dronov, vse to in verjetno ne čisto vse to v petek dopoldan na Prvem.

Meteorologi opozarjajo na močne nevihte, silovite nalive in lokalno točo. Toda kljub vsem naprednim fizikalnim modelom, ki jih dnevno poganjajo najzmogljivejši računalniki, še vedno ne vemo natančno, kje bo udarilo najhuje. Bo nevihta zajela Štajersko? Bo toča padla na Obalo? Ali pa nas bo morda presenetila v osrčju Ljubljane? Fizikalni modeli, ki temeljijo na enačbah, ki opisujejo gibanje atmosfere, so že desetletja temelj sodobnega vremenskega napovedovanja. A so tudi izjemno zahtevni, tako računalniško, časovno, kot tudi finančno. Za nameček pa so pogosto nestanovitni. Danes pokažejo eno, jutri drugo. Z umetno inteligenco se vse to spreminja. V tokratni Frekvenci X bomo preverili, kako strojno učenje in globoki nevronski modeli že dopolnjujejo in v nekaterih primerih celo prehitevajo klasične modele. Gostje: dr. Florence Rabier, direktorica Evropskega centra za srednjeročne vremenske napovedi dr. Matjaž Ličer, Agencija za okolje dr. Benedikt Strajnar, Agencija za okolje dr. Matjaž Puh, Agencija za okolje, podoktorski raziskovalec v projektu SMASH, ki ga koordinira Univerza v Novi Gorici

Pa smo nazaj. Komaj. Kajti letošnjo poletje smo stali. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Stali smo v prometu in edini, ki jim je bilo do heca, so bili slovenski policisti, ki so vsake toliko napovedali akcijo merjenja hitrosti. Ko so ugotovili, da njihove naprave ne zmorejo zmeriti nič hitrosti, so odnehali. Bilo je ogromno jeze, ogromno negodovanja, frustracij vseh vrst, še sploh, ker so se Darsovi politiki umirjanja prometa pridružile še slovenske železnice. Tako je bila usodna prometna os slovenstva: Maribor–Ljubljana in Ljubljana–Koper dobesedno neprevozna in tradicionalne gostilne ob poti so že razmišljale, da velja ponovno odpreti hleve – kajti poštne kočije so se letošnje poletje zdele najhitrejša možnost potovanja prek države.Seveda pa bi pomenilo zlo srečo, če bomo jesensko-zimsko kolekcijo vaše priljubljene analitične oddaje začeli z jamranjem, kot to počnejo vsi ostali mediji. Slovimo po ponujanju rešitev in za danes smo za vas in načrtovalce prometne politike pripravili tri možnosti, kako Slovenijo potegniti iz infrastrukturnega kolapsa. Prva rešitev. Metro oziroma podzemna železnica. Najhitreje bi se prek Slovenije potovalo pod zemljo. Potrebne gradbene rešitve in tehnologija so zdaj stari že več kot stoletje in Slovenija je med redkimi državami, ki je ravno dovolj velika in hkrati primerno majhna, da bi se graditev metroja pod vso državo splačala. Če menite, da streljamo kozle, vedite, da omrežja podzemne železnice v nekaterih mestih obsegajo več kot osemsto kilometrov. Se pravi, da s podzemsko železnico, katere en krak bi vodil od Murske do Kopra, drugi pa od Brežic do Jesenic, še zdaleč ne bi dosegli rekordnih omrežij. Podzemska železnica bi hkrati razbremenila avtocestni križ, ki bi ga lahko Dars v naslednjih petdesetih letih nato resnično kakovostno obnovil. Okoreli cinik seveda vpraša, kje bi za takšno megalomansko graditev našli denar. Ampak če bi od osamosvojitve sem namesto v Slovenske železnice vlagali v Slovenski metro, bi se od Maribora do Ljubljane že dolgo vozili eno samo uro. Druga rešitev Projekt Nataša Kot vemo, se je predsednica zaradi varnostnih razlogov, saj bi jo lahko kdo od stoječih tovornjakarjev poškropil z vodno pištolo, izognila Slovenskim Konjicam in je v Beltince poletela s helikopterjem. Kar nam je dalo odlično idejo. Ker smo ravno sredi nabave reševalnih helikopterjev, bi bilo smiselno, da ne nabavimo samo dva, temveč jih nabavimo okroglih tisoč. Zagotovo bi nam Italijani transparentno dali količinski popust. Ampak kako bi se s tisoč helikopterji rešili prometnih zagat? Povsem preprosto; ne bi se obnašali razsipno kot predsednica, temveč bi recimo po en helikopter uporabljalo več potnikov. Nekakšen helikopterski Uber ali nekaj podobnega, kot je med mladimi priljubljena storitev »prevozi«. Petsto helikopterjev bi tako imeli v prostem prometu, tristo bi jih uporabljali za šolske prevoze, sto za prevoze bolnikov, dva za reševanje, enega za predsednico, ostale pa za nadzorovanje derbija med Mariborom in Olimpijo. Če menite, da je tudi ta rešitev predraga, poglejte samo podatek, koliko denarja občine zmečejo za šolske prevoze; če pa k temu prištejete še izgubljene delovne ure, razbite družine in uničena življenja zaradi stanja v kolonah, vidimo, da helikopterski prevoz za vse državljane niti ni tako zelo drag. Ob tem pa moramo zaradi verodostojnosti le pripomniti, kako bi veljalo s helikopterji še kakšno leto počakati. Kot nas uči ukrajinsko bojišče; droni za zdaj tovorijo le še bombe, ampak trenutek, ko bodo zmogli na želeno pozicijo dostaviti živega človeka, se bliža s svetlobno hitrostjo. Tretja rešitev Bojna ladja Galactica Kot nas uči spoštovani ceh piscev znanstvene fantastike, si je prihodnost brez teleportiranja skoraj nemogoče zamisliti. In ko se bo rjavi Elon namenil združiti svoji tehnologiji ultra hitrega potovanja po vakuumski cevi in možganskega vsadka, bomo dobili pionirsko tehnologijo teleportiranja. Predlagamo, da nas državljane slovenske vlada prijavi kot pilotski projekt. Teleportacija bi za Slovence pomenila izjemno priložnost. Ne le znižanje stroškov vzdrževanja in graditve cestne in železniške infrastrukture, povečalo bi se tudi razumevanje med državljani … Recimo štajerske družine, ki desetletja zaradi prometnih zamaškov niso mogle obiskati sorodnikov na Primorskem, bi s to tehnologijo uspele videti, od kot so po prvi vojni pribežali nono. Sicer pa je s teleportiranjem manjša težava. Vsaj v začetnih fazah obstaja možnost, da se človeško telo, potem ko ga razbijemo na atomsko raven, ne sestavi več v pravilnem vrstnem redu. Sicer gre za malenkosti, kot so uho sredi čela, ali bradavica na komolcu, v skrajnejših primerih tudi kakšen ud na nepravem mestu … ampak kot nas učijo večni nergači slovenske politične realnosti; pri nas že dolgo poizkušamo proizvesti človeka nove dobe in mogoče nam to z nekaj sreče uspe med procesom uvajanja teleportacije. Morali pa bi do vseh teh čudovitih možnosti končno mobilne Slovenije priti precej hitro. V prestolnici se gradi novi štacijon in župan mora vedeti, ali bo prerezal vrvico, ali pa bo stopil v energetsko polje in ukazal: »Beam me up, Scotty!« Ali po Jankovićevo: »Prežarči me, Skoti. Ne.«

Nama in Maximarket, legendarni veleblagovnici v središču Ljubljane, že nekaj časa kažeta zelo žalostno podobo. Bo o usodi majhnih in velikih trgovin odločal le interes kapitala, ali bi bilo treba prisluhniti tudi ljudem, ki jih hočejo in potrebujejo? Sogovorniki: Metod Brodnik, ki je v zlatih časih v Maximarketu vodil živilski oddelek, Tina Skubic, predsednica Sindikata delavcev trgovine Slovenije, Iztok Verdnik, direktor sektorja za korporativno komuniciranje v družbi Mercator, prof. dr. Bogomir Kovač, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, Matic Bizjak, mestni menedžer MOL

Vse daljši zastoji na cestah otežujejo življenje ter povzročajo veliko gospodarsko in okolijsko škodo. Promet, ki se povečuje sorazmerno z gospodarsko rastjo, je že zdavnaj presegel cestne zmogljivosti. V zadnjih 20-ih letih ni bilo skoraj nobene posodobitve in širitve zmogljivosti prometne infrastrukture, čeprav gospodarstvo zahteva tretji pas okoli Ljubljane in na vseh vpadnicah, saj prek Slovenije potekata dva pomembna koridorja. Kje je v prihodnje pričakovati najdaljše zastoje, kaj lahko naredimo z mehkimi ukrepi, kdaj bo javni potniški promet postal konkurenčen in ali širitve avtocest res izzovejo dodaten promet? O tem v tokratnem Studiu ob 17ih. Gostje: Andrej Ribič, direktor uprave DARS; Darko Trajanov, generalni direktor direktorata za prometno politiko na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo; Gregor Pretnar, prometni strokovnjak, PNZ; Slovenko Henigman, direktor Združenja za svetovalni inženiring na Gospodarski zbornici; Blaž Cvar, predsednik OZS.

Gasilci so po nočni straži zjutraj pregledali požarišče gozdnega požara pri Nadgorici na severnem obrobju Ljubljane. Ogenj na šestih hektarjih površin so ob pomoči letal in helikopterja pod nadzor spravili sinoči, dejavnosti gasilcev se končujejo. Letala pa bodo območje zjutraj še enkrat prelila z vodo. Drugi poudarki oddaje: - Državni zbor danes o razpisu referenduma glede zviševanja obrambnih izdatkov. - Davčne olajšave, rezi v zdravstvo in več deportacij - kaj vse prinaša Trumpov "veliki čudoviti zakon"? - Jutrišnji koncert nacionalističnega pevca Thompsona velik varnostni zalogaj za Zagreb.

Teden gibanja se ne bi mogel začeti ob primernejšem času. Kajti prejšnji teden so v Ljubljani zastavili novo avtobusno in železniško postajo. Nekateri so se razjezili, ker so v časovno kapsulo v temeljih zakopali madžarske časopise in s tem napovedali madžarsko okupacijo; kar pa za nas, ki spremljamo predvolilne ankete, tako ali tako ni nič novega. Drugi se jezijo, ker bo padla stara avtobusna in železniška postaja, mi, kot apologeti krute realnosti, pa se sprašujemo, čemu bo Ljubljani avtobusna in železniška postaja? Namreč; avtobusi in vlaki v Ljubljano sicer vozijo, prispejo pa bolj redko. Če pa že prispejo, je potovanje zelo zanimivo. Vstopiš v Mariboru na vlak, v Ljubljano pa prispeš z avtobusom, oziroma se na poti zgodi nešteto kombinacij med obema vrstama prevoza. Ampak lepo po vrsti in predvsem – kar je nujna lastnost tako za medije kot za prometno infrastrukturo – potrpežljivo.Če bi šli do samih temeljev ustavnih kategorij, je ena izmed glavnih gotovo tista, ki govori, da se suverena država razprostira po bolj ali manj povezanem, enotnem nacionalnem ozemlju. Kar pa Slovenija trenutno ni. Enotni sploh nismo, povezani pa še manj. Razen v reklamah za telekomunikacije. Kot primer povezanosti vzemimo potovanje med Mariborom in Ljubljano kot najbolj usodnosti in zgodovinskih bremen polno pot, kar jih lahko opraviš na Slovenskem. Le malo zaostaja potovanje med Ljubljano in Koprom, na stopničkah pa je tudi letošnjo sezono še potovanje med Ljubljano in Novim mestom. Ampak nazaj na Štajersko, ko gremo gledat, kaj delajo; gledat, kaj delajo ljubice tri. Prva betonira, asfaltira, razširja in obnavlja predore ter viadukt pri Tepanju. Med Slovenskimi Konjicami in Celjem. O cestnem prometu na Slovenskem ne bomo preveč razpredali, razen da bi morali biti vsi domači uporabniki avtocestnega omrežja v Sloveniji upravičeni do vsaj ene delnice Luke Koper. Kajti vozniki smo de facto talci tega podjetja, a o tem kdaj drugič. Dejstvo je, da je pred predoroma in viaduktom gneča, ki jo Dars rešuje, a rešiti je ne more. »Potovanje se podaljša za …,« je milozvočna skovanka naših radijskih programov, žal pa so edino, kar se podaljšuje, t. i. Ostržkovi atributi. Nos, ušesa in izrastek nad trtico. Potovanje na tem odseku se ne podaljšuje, ker potovanje stoji. Trajanje je odvisno od  sreče, ker okoliščin ni mogoče predvideti, saj se pri Domžalah na štajerski avtocesti redno in vsakodnevno, mogoče celo večkrat na dan, zaletijo. Tako je najhitrejše cestno potovanje za teh ušivih sto trideset kilometrov dve uri, najdaljše pa štiri ure. Na normalen dan. »Druga mi piti da,« da lahko gremo na železnico. Ali pač na avtobus, kajti slovenski železničarji delček južne železnice obnavljajo trideset let, medtem ko so pred več kot stoletjem porabili dvajset let, da so jo z rovačami in samokolnicami zgradili v celotnem obsegu trase med Dunajem in Trstom. Kakorkoli; najnovejši prispevek k polževim vlakom je avtobus, ki nekoliko razbije enoličnost potovanja. Da pa se ne bi potniki preveč navadili tudi na avtobusno etapo železniškega prevoza, jih železničarji mečejo z vlakov na različnih postajah. Zidani Most, Celje ali Pragersko so priljubljene okrepne postaje, kjer zmedeni potniki iščejo avtobuse in nato po desetih kilometrih nazaj vagone. Ali povedano še drugače … če hočeš iz Ljubljane v Maribor in obratno, imaš brez prestopanja in brez avtobusnega prevoza na voljo komaj kakšen vlak. Po navadi mednarodni. Seveda to stanje velja ob neupoštevanju dnevnih zamud, ki so edina stalnica slovenskih železnic. In če se človek usaja, mu železnice ukinejo železniško postajo, ministrica pa pove, da bo nova ljubljanska železniška postaja prekrasna. Ampak današnji pamflet nima nobenega namena kritizirati infrastrukturnih stranpoti slovenskega razvojnega modela. Povsem jasno in glasno pa se sprašujemo, ali smo suverena država, če ne zmoremo omogočiti dostojne, enaindvajsetemu stoletju primerne pretočnosti ljudi, blaga in storitev znotraj naše države. Pa ne samo znotraj države. Priti iz Maribora v Ljubljano je enak podvig, kot priti iz Šiške v BTC ali kaj podobnega. Ni, da se ne trudimo – vsako leto se infrastrukturna znanost oplemeniti z novimi strokovnjaki, z novimi inštituti, agencijami in podobnim; trideset let intenzivno razmišljamo, vlagamo denar, edini in ultimativni razsodnik vseh teh naporov, potovalni čas, pa se ni skrajšal. Na cestah ostaja enak zadnjih trideset let, na železnicah zadnje stoletje. Tako je Slovenija še vedno zaprta v meje zgodovinskih dežel in naivno je pričakovati, da se bomo infrastrukturno razdruženi uspeli združiti duhovno.

Katerina Mirović, programska kuratorica in producentka Svetlobne gverile( 23.5. - 14.6), festivala, ki v iskanju novih prostorov za umetnost, razkriva načine sobivanja svetlobe, zvoka in prostora. Osrednja tema letošnje 19.edicije festivala nosi naslov Motnje. Avtorice in avtorji bodo na 31. mestih naše prestolnice interpretirali različne fenomene sodobnega sveta. Svetlobna gverila nastaja v organizaciji: Strip Cora/Foruma Ljubljana, Fakultete za arhitekturo, Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, Muzeji in galerije mesta Ljubljane, Katedre za oblikovanje tekstilije in oblačil FNT, Društva Ljudmila in Srednje šole za oblikovanje in fotografijo.

Vplivni jezuit in učenjak, ki je premaknil reko, a moral nato zbežati iz Ljubljane. Gabriel Gruber (1740–1805) je bil vsestranski jezuit, znanstvenik in inženir, ki je pustil pomemben pečat v Ljubljani. Deloval je kot predavatelj in je poskušal urediti poplavno varnost mesta z gradnjo prekopa, kar pa se je izkazalo za finančno zahteven projekt. Po odhodu iz Ljubljane je v Rusiji postal ključna osebnost pri modernizaciji izobraževalnega sistema in general jezuitskega reda.

Med komarji je samica tista, ki lovi. A kaj sploh vemo o živalci, ki se nepovabljena naseli tudi v naše domove? Ta nenavadna žuželka ima šest nog, glavo, oprsje in zadek, ki mu rečemo tudi trebuh, dve krili in rilček z bodalcem, s katerim samica piči in posesa kri svojih žrtev. Če samica vzame nekaj kapljic naše krvi, to ni zato, da bi potešila svoj tek, temveč zato, da ustvari jajčeca, preden jih odloži v vodo. Težava je v tem, da pri prehajanju s telesa na telo samica prenaša nekatere zelo nevarne bolezni. Samci komarjev se tako kot čebele in metulji hranijo s cvetličnim nektarjem in tako s prenašanjem cvetnega prahu, opraševanjem, omogočajo razmnoževanje rastlin. Poleg tega življenje komarjev ni brez tveganja, saj so prava poslastica za pajke, kačje pastirje, lastovke, kuščarje in netopirje. Slišite ta nadležni zvok? Gospa komarjeva se skriva med pastmi, ki jih nastavlja pajek, in roko, ki maha okoli nje ... Bo naša samica komarja na koncu sploščena kot palačinka?Le Moustique : l'aventurière mal-aimée Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Podajmo se na pot po osrčju afriške savane v družbi največjega kopenskega sesalca: slona. Njegova mogočna pojava res naredi vtis, visok je tri metre in težak kot šest avtomobilov, vendar ima slon še veliko drugih prednosti. Dva velika uhlja, da bolje sliši, dva podaljšana sekalca, okla, s katerima se brani in neverjeten trobec, s pomočjo katerega diha, se sporazumeva, jé ali utrga cvetlico. Seveda takšen velikan ne poje le kokosovega oreha za zajtrk. Vsak dan zaužije okoli dvesto kilogramov trave, rastlin in sadja ter popije toliko vode, kot je natočimo v kopalno kad. Za sporazumevanje s svojo čredo, to je s svojo družino, ne potrebuje mobilnega telefona, temveč proizvaja infrazvočne valove, ki se lahko prenašajo več kilometrov daleč. Danes boš spoznal Temba, osemletnega slonjega mladiča, ki bi si ga krokodil skoraj privoščil za obrok. Na srečo so člani črede vedno v bližini, saj pri slonih največ štejeta občutek za družino in vzajemna pomoč. L'éléphant : le colosse qui jouait de la trompette Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9) Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10) Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša Grčman Fonetičarka: Mateja Juričan   Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Sipa ima izredne moči: plašč nevidnosti, super razpršilec črnila, vendar se nima s kom igrati skrivalnic, razen morda z lačnim morskim psom ... Ima ovalno in ploščato telo ter deset lovk, od katerih sta dve podaljšani. Živi v čudovitem svetu, ki ga poseljujejo ribe, kiti, morski psi, rakovice, morske zvezde, kozice, morske vetrnice in koralni grebeni: v oceanu. Sipa lahko po želji spremeni barvo in tudi svojo teksturo. V trenutku lahko postane pesek, morska alga ali celo skala, brezhibno se zlije z okolico. To ji zelo koristi pri lovu ali pri begu pred plenilci. In to še ni vse: njeno telo oddaja svetlobo, podobno bliskom, ki naelektri njen plen in ga hipnotizira, da ne more pobegniti. Ima tudi skrivno orožje: vrečko s črnilom! Bolje, da je ne prestrašite, sicer lahko v obraz dobite črno barvilo, ki se imenuje sepija. Jesti ali se pustiti pojesti? Ji vse te super moči lahko omogočijo, da se izogne nevarnostim?La seiche : championne du cache cache sous-marin Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Od drevesa do drevesa vznemirjena mama orangutanka išče svojega pogrešanega mladiča. Da le ni v nevarnosti. Orangutan je ena izmed človeku najpodobnejših opic. Kitajci ga imenujejo šing šing, kar v kitajščini pomeni človek opica. V nasprotju z ljudmi, ki živimo pri tleh, šing šing živi visoko v vrhovih orjaških dreves tropskega deževnega gozda, na otokih Borneo in Sumatra v jugovzhodni Aziji. To je zelo daleč od nas, med Indijskim in Tihim oceanom. Da bi prišel z enega drevesa na drugo, orangutan ne skače, ampak hodi po veji ali lijani kot po drogu. Upogne jo, dokler ne doseže veje drugega drevesa. Pri tem je zelo previden, veje se drži vsaj z eno roko in obema nogama. Če se veja zlomi, pade. Zato vedno skrbno izbere le najmočnejše veje in ovijalke. Kljub vsemu je mama orangutanka zaskrbljena. Svojemu malčku je že stokrat rekla, naj se ne potepa.L'orang-outan : jamais sans mon petit! Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Noj v svojem telesu skriva več zvijač. Ima mišičasta stegna, s katerimi pobegne pred plenilci, in čudovito perje, s katerim privablja samice. Ta nenavaden ptič, največji na svetu, je visok več kot dva metra in tehta do 130 kilogramov! Živi v afriški savani, kjer se njegovo močno golčanje sliši kilometre daleč. Te nenavadne zvoke noji oddajajo z zaprtimi kljuni, njihovi dolgi vratovi pa se pri tem napihujejo kot balon. Nojeva peresa sijoče črne in brezmadežno bele barve so navduševala elegantne dame v prejšnjem stoletju. Hijene pa se ne zadovoljijo s perjem, temveč obožujejo nojevo meso. Na srečo noj zelo hitre teče in lahko doseže hitrosti do 90 kilometrov na uro, ima pa tudi močan krempelj, s katerim lahko svoje plenilce spravi v zelo neugoden položaj. Pst! Zdaj je sezona parjenja in noj bo uprizoril osupljivo ljubezensko predstavo, vredno ogleda. L'autruche : Une redoutable charmeuse Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Vzemi klobuk, steklenico vode in visoke škornje, gremo v Južno Ameriko na srečanje z nenavadno živaljo, mravljinčarjem. Mravljinčar je žužkojed nenavadnega videza, ima košat rep, s katerim se med počitkom pokrije in prste z dolgimi kremplji. Dva dobro usmerjena zamaha z najdaljšim krempljem, nekaj solz, da se zemlja zmehča, in hop, že prodre v bivališče kolonije mravelj, s katerimi si napolni svoj želodec. S svojim petdeset centimetrov dolgim jezikom jih z vso hitrostjo posrka vase. Ker nima zob, jih stisne ob nebo in lica, zgnete v želodcu in zdrobi ob pomoči drobnih zrnc zemlje, ki jih je prav tako pogoltnil. Je požrešen, pa vendar daljnoviden in si mravlje pusti tudi za prihodnjič. Oh, smrdi po zažganem. Gozd gori in v amazonski džungli vlada panika. Bo naš mravljinčar rešil svojo kožo?Le Fourmilier : Sauve qui peut ! Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Klapavica nima ne nog ne oči ne možganov in živi v lupini. Ob vsakem plimovanju se pogumno spopada z življenjem. Tam, kjer živijo klapavice, je morje nenehno v gibanju, pod vplivom lune in sonca se večkrat na dan dvigne in upade. Ko se oddalji od obale, pravimo, da je oseka, in pritrjene na skalah lahko opazimo kolonije klapavic. Klapavica je školjka z mehkim telesom in lupino, ki jo ščiti. Ta je iz dveh delov in to ji omogoča, da se po potrebi zapre in odpre. Ob oseki so klapavice vidne na skalah in zelo ranljive. Ostanejo zaprte. Na srečo so njihove lepe modrikaste lupine zelo trde. Tesno stisnjene skupaj ščitijo školjko pred zunanjimi vplivi kot prava trdnjava!La moule : la folle journée Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Začetek zime je, čas, ko svizci spijo zimsko spanje. »Šest mesecev spanja? Ne pride v poštev!«, se upre mali svizec. Svizci morajo pozimi spati, da prihranijo moči. Poleti in spomladi se hranijo s sadjem, drevesnim lubjem, črvi, čebulicami rastlin, cvetnimi popki, deteljami in pajki ... Tako pridobijo čim več teže in se pripravijo na dolg spanec. Ko si napolnijo zaloge, pride zima in skrijejo se globoko v hibernaculum. Hibernaculum je latinska beseda, ki pomeni zimsko zatočišče. Pod zemljo se namestijo na ležišču iz suhe trave in stisnejo skupaj, da jim je toplo. A mali svizec sovraži spanje ... La marmotte : Marmotton ne veut pas dormir ! Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Morski konjiček je nenavadna riba. Pravimo mu morski konjiček, ker njegova glava spominja na glavo konja. Ima kot opica dolg rep, ki se lahko zvija in odvija kot jojo. Z njim se lahko oprime vsega. Pod kožo ima neke vrste oklep, to so kostne ploščice, ki ga ščitijo in zaradi katerih je videti kot zmaj! Pred davnimi časi so Grki odkrili to ribo, ki je bila tako neobičajna, da so mislili, da je čarobna. Poimenovali so jo hipokampos ... Hipos za konja in kampos za morsko pošast. Pravzaprav gre za pošast v velikosti špageta! A med nami povedano, morski konjiček ni v resnici prav nič strašen! Morski konjiček ima srečanje s svojo zaročenko in če bo hotel priti pravočasno, bo moral zares pohiteti. Bo po nevihti, ki je vse odnesla, prišel pravočasno na poroko? Nemogoč izziv za najpočasnejšo žival na svetu. L'hippocampe : le petit cheval des mers qui voulait être papaAvtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Kengurujček Joey, kot Avstralci imenujejo mladiče kengurujev, je zelo boječ. Še nikoli ni šel iz mamine vreče. A danes nima izbire, moral bo skočiti. Joey je rdeči kenguru, ta vrsta je največja od vseh kengurujev in lahko doseže velikost človeka. Ima dolga stopala kot vsi kenguruji iz družine vrečarjev skakačev. V latinščini tej družini rečemo macropodidae, kar prihaja iz grščine: makros pomeni dolg, pous pa stopalo. Zadnje noge kenguruja imajo dolga in vitka stopala, ki lahko zrastejo več kot 26 centimetrov. Vsako stopalo ima štiri prste, dva s kremplji in dva tanjša, ki sta zraščena skupaj. Kenguru se premika z veličastnimi skoki. Skoči najmanj do višine košarkaškega koša in za dolžino celega avtobusa. Kot bi bil orjaški zajec. Ko se premika, se njegov rep giba kot nihalo ure. Pri počitku svoj dolg rep uporabi, da se nanj nasloni, kot da bi imel še tretjo nogo. A zaenkrat je Joey še na toplem v mamini vreči. Le kangourou : Joey "Grands pieds" a peur de tout Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9) Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10) Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša Grčman Fonetičarka: Mateja Juričan   Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.