Podcasts about ljubljane

18. junija Ivanka Mežan, slovenska dramska in filmska igralka, dopolnjuje sto let. Rodila se je v Mariboru, na gledališko pot je stopila pri partizanih, nato je študirala na ljubljanski akademiji. Od leta 1945 do 1979 je bila članica ansambla ljubljanske Drame, vendar je nastopala tudi v nekaj filmih, na primer Nasvidenje v naslednji vojni in Let mrtve ptice ter številnih televizijskih produkcijah. Leta 1995 je Ivanka Mežan prejela Borštnikov prstan za igralski opus, leta 2015 je dobila nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre, leta 2019 so jo razglasili za častno meščanko Ljubljane, pred tremi leti je dobila nagrado Ite Rine za življenjsko delo.

V oddaji smo orisali celotno petdnevno pot Romarjev upanja iz Ljubljane v Čenstohovo. Najprej smo v živem javljanju ujeli utrip romarske karavane, v drugem delu oddaje pa ste slišali predstavitve, pričakovanja in namene vseh devetih kolesarjev. Ob koncu je sledil še spomin na dogodke pred 30. leti, s katerimi je povezano naše romanje. O tem, kako so potekali prevozi na prizorišče srečanja s papežem Janezom Pavlom II, je spregovoril Matjaž Traven.

Kolesarji upanja začeli romanje od Ljubljane do Čenstohove, v petih dneh bodo premagali skoraj tisoč kilometrov, s seboj nosijo sporočilo miru.Papež obisk Španije sklenil s pozivom k večji pomoči migrantom in ukrepanju proti trgovini z ljudmi.V Komendi po sredinem neurju na terenu več kot dvesto gasilcev, vlada napovedala pospešitev postopkov za pomoč pri sanaciji.Bruselj pozdravil odpravo nadzora na mejah s Hrvaško in Madžarsko.Države članice lahko začnejo v celoti uporabljati pakt o migracijah in azilu, Sloveniji manjka zakonodajni okvir.Trump sporočil, da je dosegel dogovor z Iranom, ta še ni sprejel končne odločitve.Vreme: Jutri bo večinoma sončno in topleje.Balažic podal odstop z mesta moravškega župana.Začela se je kampanja pred referendumom o spremenjenem parkirnem odloku v našem glavnem mestu.ŠPORT: Zmagovalki uvodnih tekem svetovnega prvenstva v nogometu sta Mehika in Južna Koreja.

Piše Simon Popek, bereta Dejan Kaloper in Ana Bohte. V slovenskem založniškem prostoru smo v zadnjem letu dobili nekaj odličnih knjig, ki v osrednjo vlogo ne postavljajo klasičnih literarnih junakov, temveč arhitekturo, stanovanja, hiše. Miloš Kosec v knjigi Enfilade skozi »življenje meščanskega stanovanja« na Resljevi ulici v Ljubljani ni obravnaval le fenomena enfilade, arhitekturne iznajdbe baroka in njenega osrednjega bivanjskega motiva, temveč je izpisal kroniko svoje družine skozi 20. stoletje, ko so se menjavali različni stanovalci, ekonomski in politični sistemi. Tudi Slobodan Šnajder je v romanu Angel izginjanja s pomočjo hiše na zagrebški Ilici popisal 20. stoletje; pri njem je bila dvonadstropna hiša celo glavna pripovedovalka zgodbe, v kateri se prosto mešajo zgodovinska dejstva, resnične osebnosti, izmišljeni liki, celo mitske pojave, ki potujejo v prostoru in času. S Heleno Koder, Rožančevo nagrajenko za zbirko esejev Krošnja z neznanimi sadeži, smo dobili še eno prvovrstno kroniko nekega časa in »portret« objekta, ki je v Ljubljani stal stoletje in pol, nato pa v času tranzicije in divje privatizacije popolnoma propadel, dokler ga niso pred petnajstimi leti dokončno porušili. Ljubljanski Kolizej je bil stara večstilna hiša v središču mesta, zgrajen sredi 19. stoletja za časa župana Hradeckega in sprva namenjen avstro-ogrski vojski kot tranzitna vojašnica. Kasneje je bil spremenjen v poslovni in stanovanjski objekt, v potresu leta 1895 je bil poškodovan in deloma porušen, po drugi svetovni vojni pa je z nacionalizacijo postajal vse bolj zanemarjen dom delavskega razreda in deprivilegiranih, med drugim ljudi, ki jim je oblast zaradi takšnih ali drugačnih razlogov način odvzela stanovanje. Scenaristka Helena Koder in režiser Žare Lužnik sta se leta 1984 odločila o Kolizeju posneti dokumentarni film. V za bivanje še komajda primernem objektu so v prisilnem sobivanju tedaj živeli etnično mešani stanovalci, tako priseljenci z juga Jugoslavije kot umetniki, predstavniki nekdanjega meščanstva in socialni primeri. Kolizej je po eni strani spominska knjiga o času avtoričinega ustvarjalnega procesa pred štiridesetimi leti; Helena Koder piše o metodah dela, raziskovanju in spoznavanju prebivalcev propadajočega objekta, pomenu dialoga, zaupanja in potrpežljivosti, malih manipulacijah, vseh nujnih sestavinah v procesu gradnje dokumentarnega filma. V sklepni tretjini pa knjiga postane še mnogo več, najprej zgodba o nastanku objekta, njegovih zagovornikih in mecenih, pripoved o vizionarskih prednikih, investitorjih, filantropih, urbanističnih načrtovalcih in županih, ki so provincialno Ljubljano z drznimi projekti znali postaviti na zemljevid tedanje avstro-ogrske monarhije, obenem pa srdita kritika posttranzicijske Ljubljane in provincialnega mišljenja aktualnih vlagateljev in županov, ki so dopustili propad Kolizeja, z gradnjo njegovega naslednika, objekta, namenjenega elitam in profitu, pa izpeljali – kot trdi avtorica - »tipično destruktivno zgodbo slovenske tranzicije.« S »srdito kritiko« pa nimam v mislih avtoričinega morebitnega agresivnega intelektualnega sloga. Nasprotno, s Heleno Koder, ki je prvo knjigo objavila globoko v svojih osemdesetih letih, slovenski prostor ni dobil le avtorice eruditskih, poetično obarvanih in jezikovno imenitnih tekstov, temveč pisko, ki svoja nestrinjanja in občutke krivice enako prepričljivo artikulira z umirjenim in uglajenim slogom. Povedano drugače, knjige Helene Koder ponujajo čudovito in enkratno skladnjo, na primer ko primerja ustvarjanje knjige in filma: »V filmu je mnogo več, kot je v tem besedilu. In v tem besedilu je mnogo več, kot je v samem filmu. Če ju položim eno čez drugega, besedilo čez film, dobim globino. Kot da bi si nataknila očala za tretjo razsežnost. In v tistem trenutku se mi odpre četrta razsežnost: čas.«

Junija pred 180 leti je v naše kraje pripeljal prvi vlak. Slovesno in vzneseno so takrat pričakali novo dobo razvoja in napredka. Od Maribora do Celja je takrat lokomotiva potrebovala dve uri in petinštirideset minut. V tem času danes pride do Ljubljane, kaj dlje pa ne. Vlak je torej hitrejši, hiter pač ne. Visoke upe imajo številni ob nastopu nove vlade, po štirih letih prejšnje garniture končno vidijo luč upanja na koncu predora. Marsikateri pa medtem že opozarjajo, da so to luči bližajoče se nesreče. Ministrski ekipi, ki se je predstavila poslancem in javnosti, ne bo enostavno. Ne le zaradi napetosti doma, ampak še bolj ob nestabilnem in nepredvidljivem mednarodnem dogajanju.Viri: Po železni cesti: Prvi vlak, Radio Maribor  Studio ob 17.00: O ukrepih Janševe vlade na področju gospodarstva in javnih financ, Prvi  Dnevnik: Golobova vlada se poslavlja, TV Slovenija  Jutranja kronika, Prvi  Dogodki in odmevi, Prvi Prva nujna seja Odbora za infrastrukturo in energetiko, RTV365 Prva nujna seja Odbora za zadeve Evropske unije in 1. nujna seja Odbora za zunanjo politiko, RTV365 Prva nujna seja Odbora za izobraževanje, mladino in znanost, RTV365 Ars humana: Susan Abulhawa: "Nikoli si nisem mislila, da bo svet v realnem času in v visoki ločljivosti videl tisto, kar je videl, in da bo pogledal stran.", Ars Odmevi: Predsednik Evropskega sodišča na obisku v Sloveniji, TV Slovenija Vodenje s posluhom: Luka Eržen, Val 202 Botrstvo: Odbojkarski spektakel Tineta Urnauta s prijatelji, Val 202 Okopi: pot slovenske države 1991-1994, Janez Janša, 1994 Izraelski izvoz orožja rekorden peto leto zapored, letos za 30 odstotkov večji kot lani, MMC Pobudniki referenduma o zakonu o parlamentarni preiskavi v DZ vložili več kot 13.000 podpisov, MMC Climate, European Environment Agency, 2024 Iceland volcano causes fall in carbon emissions as eruption grounds aircraft, Guardian, 2010 Janezu Janši čestital tudi kontroverzni hrvaški pevec: Naj mu dragi Bog da moč pri spodbujanju teh vrednot, Večer

Kako vseprisotnost angleškega jezika v naših vsakdanjih življenjih vpliva na naše govorne in pisne kompetence, morda pa tudi na načine, kako mislimo in čutimo sami sebe in svet?V zadnjih mesecih je bilo mogoče slišati kar nekaj ogorčenih pritožb ljudi, ki so med sprehajanjem po ljubljanskih ulicah opazili, da številne prodajalne, restavracije in kavarne potencialnih strank ne nagovarjajo več z napisi v slovenščini – temveč v angleščini. To seveda ni v skladu z zakonom o javni rabi slovenskega jezika, spričo česar potem tudi ni težko razumeti javnega ogorčenja, ki se je dvignilo. Se pa obenem vendarle ni mogoče otresti vtisa, da je problem, na katerega trčimo ob napisih v središču Ljubljane, naravnost minoren v primerjavi z nekim drugim, prav tako z angleščino povezanim trendom, ki ga sicer lahko opazimo v vsakodnevni komunikaciji med govorkami in pisci slovenščine. Pomislimo: dandanes se številni ne dogovarjamo več s prijatelji, da bi skupaj pojedli kosilo, ampak si raje mesedžiramo s frendi za lanč. Podobno se ob večerih ne sproščamo več pred televizijo, ampak čiliramo pred tivijem. In ker nas med delom na računalniku tudi ne priganjajo več neživljenjsko kratki roki za oddajo projektov, temveč za kompom lovimo krejzi dedlajne, se menda lahko vprašamo, ali sredi anglofonega medijskega morja, v katerega smo na temeljito globaliziranem planetu pač potopljeni, sploh še znamo slovensko? Oziroma, rečeno nekoliko manj dramatično pa hkrati najbrž tudi bolj natančno, vprašamo se lahko, kako vseprisotnost angleščine v naših življenjih vpliva na naše govorne in pisne kompetence, morda pa celo na načine, kako mislimo in čutimo sami sebe in svet? Prav to je vprašanje, ki smo ga pretresli oziroma – kot radi rečemo v današnjem, ne nujno najbolj estetskem novoreku – naslovili v tokratni Intelekti. Razmišljati o metamorfozah sodobne slovenščine so nam pomagali dve strokovnjakinji in dva strokovnjaka s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. To so: jezikoslovec in predavatelj na Oddelku za slovenistiko, dr. Marko Stabej, pa mlada raziskovalka na istem oddelku, Ina Poteko, potem prevajalka in komparativistka z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo, dr. Seta Knop, ter, ne nazadnje, sociolog kulture in japonolog, predavatelj na Oddelku za azijske študije, dr. Luka Culiberg. Foto: kolaž je sestavljen iz podob, ki jih je na spletni strani Pixabay objavil David Peterson

Na zaslišanjih ministrskih kandidatov sta zeleno luč pristojnih odborov že dobila dva - kandidat za zunanjega ministra Tone Kajzer in za lokalno samoupravo Monika Kirbiš Rojs. Kajzer je med drugim napovedal proaktivno in pragmatično zunanjo politiko, Kribiš Rojs pa selitev sedeža ministrstva iz Ljubljane v Maribor ter ukrepe za izboljšanje črpanja evropskih sredstev. Pred odbori se zdaj predstavljata kandidat za notranjega ministra in javno upravo Franci Matoz ter kandidatka za okoljsko ministrico Polona Rifelj. Zvrstila se bodo še zaslišanja preostalih kandidatov. Drugi poudarki oddaje: - Izrael kljub posredovanju Združenih držav nadaljuje napade na Libanon. - Rusija napovedala novo paradigmo v vojni v Ukrajini, v enem najhujših ruskih napadov ubitih 18 ljudi. - Referendum o ljubljanskih parkirninah kljub umiku odloka bo, prepreči ga lahko civilna iniciativa.

Svetovni pokal kajakšev in kanuistov na divjih vodah na severu Ljubljane je v polnem teku, slovenski tekmovalcu skušajo tam izkoristiti poznavanje domačih brzic, na Giru pa sta do konca ostali le še dve preizkušnji.

Danes se središče Ljubljane spreminja v veliko odprto znanstveno učilnico. Hiša eksperimentov, ki letos praznuje 30 let delovanja, med 29. in 31. majem 2026 pripravlja že 17. Znanstival – največji festival promocije znanosti, znanstvenega razmišljanja in izobraževanja pri nas. Dogajanje bo tri dni potekalo na ulicah in trgih v središču Ljubljane, namenjenih pešcem, pa tudi v prostorih Hiše eksperimentov. Ljubljana bo tako konec tedna znova v znamenju radovednosti, raziskovanja in ustvarjalnosti za vse generacije.

V parku Sveta Evrope pred Cankarjevim domom v Ljubljani se je začel Knjižni sejem na zraku, ki ga v sodelovanju z založniki pripravljajo v pisarni Ljubljane, Unescovega mesta literature. Mednarodna obmejna srečanja Forum Tomizza povezujejo Koper, Trst in Umag s temo orientalizma in evropskega odnosa do Vzhoda. Poročali bomo o 5. Mednarodnem Tartinijevem tekmovanju mesta Piran za mlade violiniste in pianiste. V Celju pripravljajo festival Prisluhi v Mestnem gozdu Celje, ki povezuje glasbo, naravo in prostor urbanega gozda.

Lara Maria Vouk je koroška slovenska filmska in gledališka igralka, ki nastopa tako v Sloveniji kot na avstrijskem Koroškem, producentka, scenatristka in pedagoginja. Gledali smo jo lahko v serijah Takšno je življenje in V dvoje. Za igro v seriji Poklicani Televizije Slovenija je dobila priznanje najsvetlejša zvezda oriona, ki je njeno prvo priznanje zunaj Akademije za gledališče, radio, film in televizijo. Nastopala je v več slovenskih celovečernih filmih, med drugim v filmu Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, režiserke Ester Ivakič, in v filmu Žige Virca Zemljo krast. Letos na filmska platna prihajata še dva filma, v katerih igra. Kljub temu, da so ji filmske vloge bliže kot gledališke, Lara Maria Vouk sodeluje z več gledališči v Sloveniji in s celovškim Teatrom Rampa. Igrala je v več predstavah tega razvijajočega se profesionalnega gledališča koroških Slovencev. Med drugim smo jo gledali v predstavi Ljudski demokratični cirkus Sakešvili, komediji, kjer je enakost pripeljana do absurda diktature, in v predstavi Prihodi - odhodi, ki pripoveduje o pregonu. Že tretje leto nastopa s svojo monokomedijo Pokržnikov Luka, izbranimi teksti Janka Messnerja v narečju. V tej predstavi zaigra na harmoniko, kar ni presenečenje, saj je tudi glasba zelo pomembna v njenem izrazu. Navdušuje jo tudi sodelovanje z dijakinjami Slovenske gimnazije v projektu, ki bo predstavljen konec meseca. Kako pa je s filmskimi vlogami v Avstriji?   Foto: Voranc Vogel  

Ime tedna je postala Mojca Volkar Trobevšek, učiteljica slovenskega jezika na Osnovni šoli Stranje, ki je v okviru iniciative Učitelj sem! Učiteljica sem! postala učiteljica leta 2026. Pri poučevanju ji je najpomembneje, da učenci razumejo, zakaj se učijo določenih vsebin, in kako bodo pridobljeno znanje uporabljali v prihodnosti. Slovenska predstavnica na svetovnem izboru učiteljev je tudi urednica, avtorica in redna sodelavka Planinskega vestnika ter drugih medijev. Piše kratko prozo in poezijo, njena zgodba pa je bila lani nagrajena na Beletrininem natečaju za najboljšo kratko zgodbo.Kandidata sta bila tudi: Martin Horvat, arheolog in vodja kustodiata za srednji vek v Mestnem muzeju Ljubljana, ki je s svojim več kot 40-letnim delom ter rezultati obsežnih arheoloških raziskav bistveno prispeval k poznavanju urbanega razvoja Ljubljane v srednjem in novem veku ter k napredku srednjeveške in novoveške arheologije v Sloveniji. Za svoje delo je prejel Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo, najvišje priznanje, ki ga vsako leto podeljuje Slovensko muzejsko društvo. Teja Oblak, košarkarica, ki je dosegla pomemben mejnik slovenskega športa in ženske košarke. Kot prva Slovenka je zaigrala v ženski ligi NBA, najmočnejšem ženskem klubskem tekmovanju na svetu. Po dolgotrajnih težavah s poškodbo se je uspešno vrnila na parket, kjer je v dresu Portlanda ob zmagi proti Torontu v 17-ih minutah dosegla tri točke in devet asistenc. Kapetanka slovenske reprezentance je s tem znova potrdila svojo vztrajnost in pomembno vlogo v slovenski košarki ter odprla novo poglavje za slovenske košarkarice na največjem odru.

V mesecu maju smo. Ob vaških znamenjih ali križih, v podružnicah in župnijskih cerkvah se zbiramo k šmarnicam, tej lepi slovenski majski pobožnosti. To nedeljo, 31. maja 2026, bodo pri Gospe Sveti na avstrijskem Koroškem tradicionalne Slovenske šmarnice. Katoliška akcija in Dušnopastirski urad celovške škofije jih pripravljata že več kot četrt stoletja. Praznovanje se začenja s sveto mašo, nadaljuje z duhovnim koncertom in zaključi s šmarnicami. Letos bo romarsko mašo daroval dekan Janko Krištof. Sodeloval bo APZ svete Cecilije iz Ljubljane, ki ga vodi Miha Zupanc Kovač, na orgle bo igrala Ana Kresal. Zbor bo sodeloval tudi na koncertu duhovnih pesmi, kjer se mu bo pridružila Skupina Akzent iz Ledinc, ki jo vodi Anica Lesjak-Ressmann, Šmarnično pobožnost bo vodil dekan Jurij Buch. To nedeljo se bodo torej pri Mariji v najstarejši romarski cerkvi našega naroda v molitvi in pesmi združili s sončne in senčne strani Karavank.

V oddaji o kulturi smo vas povabili na predstavitev knjige osebnih spominov dolgoletnega družbenega in političnega delavca, nekdanjega župana Ljubljane v času slovenske osamosvojitve ter pomembnega soustvarjalca slovenskega javnega prostora Jožeta Strgarja z naslovom »En hudič le mora bit', ki bo danes zvečer (sreda) v Galeriji Družina. V nadaljevanju pa sledi še vabilo na predavanje prof. dr. Edvarda Kovača pod naslovom «Umetniško ustvarjanje kot pot do odpuščanja in sprave,» ki bo jutri, v četrtek, 21. maja, v veliki dvorani Teološke fakultete.

Kolizej v Ljubljani je bil eden največjih in najpomembnejših arhitekturnih projektov 19. stoletja, zgrajen med letoma 1845 in 1848 po načrtih Josefa Benedicta Withalma. Njegovo gradnjo so zaznamovali ključni predstavniki tedanje oblasti, med njimi Janez Nepomuk Hradecky, ki je sodeloval pri polaganju temeljnega kamna, a dokončanja stavbe ni dočakal. Kolizej je bil prvotno zasnovan kot tranzitna vojašnica, namenjena nastanitvi vojakov na poti skozi Ljubljano, hkrati pa je že od začetka združeval tudi gospodarske in družbene funkcije.S svojo velikostjo, arhitekturno raznolikostjo in ambiciozno zasnovo je predstavljal simbol modernizacije Ljubljane ter njenega vse večjega pomena v okviru tedanjega cesarstva. V njem so bili poleg vojaških prostorov tudi kavarna, plesna dvorana, jahalnica, trgovine in stanovanja, zato je deloval kot pravo “mesto v malem”. V različnih obdobjih so v Kolizeju živeli vojaki in častniki, kasneje pa obrtniki, trgovci in številne delavske družine, kar kaže na njegovo pomembno socialno vlogo v mestnem življenju.Sčasoma je stavba izgubila svoj prvotni namen, zlasti po izgradnji novih vojašnic. Po ljubljanskem potresu leta 1895, obeh svetovnih vojnah in še posebej po nacionalizaciji po drugi svetovni vojni je začela postopno propadati. Čeprav je bila pozneje razglašena za kulturni spomenik, njeno stanje ni bilo ustrezno vzdrževano.Prelomni trenutek v njeni zgodovini se je zgodil leta 1995, ko se je zaradi neustreznih gradbenih posegov porušil del stavbe; zrušila se je tretjina strehe, pri čemer so umrli trije ljudje. Ta tragedija je dokončno razkrila nevarno stanje objekta in močno vplivala na razprave o njegovi prihodnosti. Kljub nasprotovanju dela strokovne javnosti je bil Kolizej leta 2011 porušen, na njegovem mestu pa danes stoji sodoben kompleks Schellenburg.Pisateljica Helena Koder, nekdanja televizijka, ki je svoje poklicno življenje posvetila predvsem scenaristiki in režiji dokumentarnih filmov, je nedavno izdala knjigo z naslovom Kolizej, ki jo je ilustrirala Helena Tahir. Vsebino kolizejskih osebnih zgodb in zgodovine pa je že leta 1984 predstavila v dokumentarnem filmu. Helena Koder Kolizej razume kot metaforo širših družbenih sprememb. Njegov propad in rušenje odpirata vprašanja o odnosu do kulturne dediščine, o odgovornosti do skupnega prostora ter o tem, koliko smo kot družba sposobni razumeti preteklost in druge ljudi, ki so v teh prostorih živeli. Fotografija: Anton Jurman – Ljubljanski Kolizej (sredi 19. stoletja) Wikipedija

Kolone na avtocestnem obroču okrog Ljubljane in nasploh na avtocestah v vse smeri so postale stalnica. Se jim je sploh še mogoče izogniti?

Več kot 25 tisoč zgodb našega planeta hrani zakladnica mineralov in fosilov v središču Ljubljane. Geološka zbirka Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ustanovljena okoli leta 1920, je danes največja in najbolj celostna tovrstna učna zbirka v Sloveniji. Nastala je z vizijo profesorjev Karla Hinterlechnerja in Marijana Salopeka, da bi študenti geologijo spoznavali skozi prave, otipljive primerke. In prav ti primerki – minerali, kamnine in fosili – razkrivajo neverjetne zgodbe: od najstarejših fosilov, starih več kot tri milijarde let, do ostankov slovenskih dinozavrov, najdenih pri Kozini. Skrbnik zbirke Tristan Rome poudarja, da je za geologa skoraj vsak kamen nekaj več – vsak priča o zgodovini Zemlje. V oddaji boste slišali, kako nastanejo kamnine, zakaj nekateri minerali žarijo pod ultravijolično svetlobo in kaj nam lahko zob mamuta pove o preteklosti.

Po drugi svetovni vojni je Slovenija v okviru Jugoslavije doživela obsežno družbeno, politično in gospodarsko preobrazbo. V tem procesu je delo žensk postalo ključen element obnove države, modernizacije in gradnje socialistične družbe. Medtem ko je bilo po prvi svetovni vojni žensko delo zunaj doma pogosto razumljeno kot začasno, je po letu 1945 postalo simbol napredka in družbenega razvoja. Socialistična oblast je spodbujala zaposlovanje žensk, njihovo politično udejstvovanje ter vključevanje v sindikate, delavske svete in organizacije, kot je AFŽ. Poleg tega so ženske leta 1945 dobile volilno pravico, ustava pa jim je zagotovila formalno enakopravnost, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ter socialno zaščito. Ženske so se množično zaposlovale tudi zaradi sistema varstva mater, ki je bil v mednarodnem okolju eden iz med bolj razvitih. Kljub modernizaciji pa so se ohranjale tudi tradicionalne oblike ženskega dela. Značilen primer so perice iz okolice Ljubljane in na robovih nacionalnega prostora, ki so še dolgo opravljale težko fizično delo pranja perila za mestne družine. Njihovo delo je pomenilo pomemben vir dohodka, vendar je hkrati ostajalo vpeto v tradicionalne vzorce, saj so bile še naprej podvržene družinskemu nadzoru. Perice so vseeno imele določen ugled, saj so bile tudi pomembne prenašalke kulturnih vsebin; z rednimi stiki z mestom so v vaško okolje namreč prinašale novice, navade in novosti. Pomemben vidik emancipacije žensk je predstavljal tudi prosti čas ter kulturno-umetniško udejstvovanje. Vendar je bila ta udeležba na srečanjih, prireditvah, dogodkih kulturnega in športnega značaja, pogosto omejena zaradi pomanjkanja časa, dvojne obremenitve in vztrajanja patriarhalnih norm, zlasti na podeželju, kjer javno nastopanje žensk ni bilo vedno družbeno sprejeto. Nasploh pa je ena ključnih napetosti, s katero to obdobje ne prekine, razlika med formalno enakopravnostjo in dejanskim položajem žensk, ki so še naprej nosile glavno breme gospodinjskega dela in skrbi za družino. Nekaj podobnosti je sicer bilo s kapitalističnimi državami, kjer so poskušali uvajati načelo enakopravnosti, vendar so se v praksi ohranjale plačne razlike, precej večja je bila negotovost zaposlitve žensk, predvsem mater ... Celotno obdobje zgodnjega socializma tako zaznamuje dvojnost: na eni strani napredek na področju pravic, zaposlovanja in javne vloge žensk, na drugi strani pa vztrajanje tradicionalnih družbenih vlog in neenakosti. Žensko delo – tako plačano kot neplačano – je bilo ključno za modernizacijo družbe, hkrati pa razkriva razkorak med načeli, doktrinami in nazori ter vsakdanjo realnostjo žensk. Sogovornici: soavtorici razstave Ženske in delo med tradicijo in modernizacijo: obdobje zgodnjega socializma v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije:zgodovinarka dr. Marta Verginella (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) in zgodovinarka dr. Urška Strle (Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU). Fotografija: Bizoviške periceMuzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (fond Marjana Cigliča)    

Klopi so zaradi dokaj tople zime in relativno veliko vlage dejavni že nekaj časa. Slovenija spada med države z najvišjo pojavnostjo lymske borelioze in klopnega meningoencefalitisa. Za tem najpogosteje obolijo prebivalci na Gorenjskem, Koroškem, Notranjskem in na območju Ljubljane; lymska borelioza pa je najpogostejša na Goriškem, Gorenjskem in v mursko-soboški regiji. Kako se zaščititi pred vbodi klopov ter kako deluje cepivo proti klopnemu meningoencefalitisu, boste izvedeli v torkovem Svetovalnem servisu. Z nami bo mag. Eva Grilc, zdravnica specialistka v Centru za nalezljive bolezni na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.

V centru Ljubljane se širijo javni napisi gostinskih lokalov, salonov in trgovin, ki imajo prostore opremljene le v angleškem jeziku. Predstojnik Inštituta za slovenski jezik dr. Kozma Ahačič je v manjši raziskavi ugotovil, da je veliko nevednosti in neosveščenosti. Potem pa ko je naslovil več prijav na Tržni inšpektorat, so mnogi lastniki hitro popravili javne napise. Z Ahačičem smo se pogovarjali o tem njegovem novem projektu za osveščanje civilne družbe, ki je tudi poziv k aktivnem državljanstvu (foto: Pixabay).

Ob 20. obletnici smrti arhitekta Vlasta Kopača so se v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje posvetili enemu njegovih pogosto manj izpostavljenih projektov –spomeniku okupaciji in uporu, ki je prvotno nosil ime Pot ob žici okupirane Ljubljane. Na gradu Fužine si torej lahko ogledamo razstavo o procesu nastajanja največjega javnega spomenika v Ljubljani in Kopačevi vlogi pri tem. Mi pa tudi o enem osrednjih dogodkov letošnjega festivala Slovenski glasbeni dnevi, koncertu z naslovom Pesmi, ki so premagale čas, ki ga v sodelovanju s Festivalom Ljubljana pripravlja program Ars.

Eden od osrednjih dogodkov letošnjega festivala Slovenski glasbeni dnevi je koncert, ki ga v sodelovanju s Festivalom Ljubljana pripravlja program Ars. Koncert z naslovom Pesmi, ki so premagale čas ni le poklon zgodovinskima posnetkoma, temveč tudi srečanje z dragoceno dediščino, ki je nekoč prvič zazvenela prek radijskih valov: posnetek koncerta Trboveljskega slavčka iz leta 1938, prvega čezatlantskega radijskega prenosa iz Ljubljane ter delno ohranjen posnetek Akademskega pevskega zbora pod vodstvom Franceta Marolta iz leta 1941, ki ga je na skrivaj posnel na filmski trak Rudi Omota, mikrofon pa je bil skrit v lestencu.

V okviru letošnjega spominskega projekta ob 20-letnici smrti vsestranskega arhitekta (*Žiri 1913 - + Ljubljana 2006) »Vlasto Kopač – ustvarjalec prostora, varuh dediščine in spomina« so v Muzeju arhitekture in oblikovanja na Fužinskem gradu v Ljubljani nedavno odprli razstavo »Pot ob žici«. Gre za prikaz prve faze nastanka poti po trasi bodeče žice, ki jo je italijanski okupator v dolžini dobrih 32 km februarja l.1942 postavil kot obroč okoli upornega mesta, in ga spremenil v edino med vojno z žico obdano glavno mesto kakšne evropske države. Po prvem partizanskem spominskem pohodu ob žici l. 1957, po odstranitvi železja in večine betonskih bunkerjev se je izkazalo, da je pot neurejena. Počasi se je začela izgubljati prepoznavnost poteka okupatorske žice, ki je mesto za dobrih 1100 dni spremenila v koncentracijsko taborišče brez tedanje primere. Razstava z izvirnimi risbami Vlasta Kopača pokaže, kje in kako je arhitekt trasiral pot ob žici, ob bunkerje projektiral 102 bela osmerokotna kamna z vrisano žico golobje modre barve (financirali so jih takratni ljubljanski delovni kolektivi) in 6 spomenikov na mestih okupatorskih točk prehoda iz mesta. Skozi 70-ta in 80-ta je poleg spominskega mesto dobilo tudi mestni rekreacijski obroč, ki ga prebivalci ne uporabljajo le pri pohodu po poti žice na dan osvoboditve Ljubljane 9. maja. O procesu nastajanja največjega javnega spomenika v glavnem mestu, predvsem pa o njegovem dediščinskem pomenu govorita kustosinji, avtorica razstave dr.Martina Malešič iz gostiteljskega muzeja in Janja Železnikar iz Medobčinskega muzeja Kamnik, s Plečnikovo hišo (MGML) pobudnika arhitektu Vlastu Kopaču posvečenega leta. FOTO: Večinski izrez podrobne Kopačeve skice poteka žičnega obroča z bunkerji in referenčna mesta uporniških žrtev in dejavnosti med okupacijo VIR: osebni arhiv Mojce Kopač (1946–2023)

Ste se kdaj vprašali, katere skrivnosti hranijo stene na Kersnikovi 4? Ali kakšne zgodbe pripovedujejo javna stranišča na Tromostovju? Ste se kdaj sprehodili po Ljubljani in odkrivali skrito zgodovino mesta in ljudi, o katerih ne piše v turističnih vodnikih? V tokratni Nedeljski reportaži bomo razgrnili nevidni zemljevid Ljubljane, odpravili se bomo na alternativno turistično turo, v kateri bomo spoznali zgodovino LGBT skupnosti. Po nepoznani Ljubljani nas bo z zgodbami popeljala pisateljica in aktivistka Suzana Tratnik. Nedeljsko reportažo je posnel Miha Žorž.

Porabska rojakinja Erika Köles Kiss je bila prva zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu. Po treh mandatih zdaj funkcijo prepušča novemu zagovorniku. Kako je zadovoljna z doseženim in kako se je v dobrem desetletju spremenil položaj Slovencev na Madžarskem? Avstrijska Koroška je dobila novega deželnega glavarja Daniela Fellnerja in zanima nas, kaj si od njega obetajo predstavniki treh krovnih političnih organizacij. Pridružimo se peterici mladih igralk iz Sel, članicam mladinske gledališke skupine, ki je s Pravljico po naše sklenila tokratne koroške kulturne dni v Ljubljani. Odpravimo se v Špeter, kjer že dve desetletji deluje Inštitut za slovensko kulturo. Naš gost je tudi Tomaž Simčič. Raziskal je več kot 250 letno delovanje slovenske skupnosti, ki se zbira v cerkvi Novega sv. Antona v Trstu. Kaj to pomeni za slovensko manjšino na Tržaškem? Prisluhnite!Foto (Silva Eöry): Erika Köles Kiss in Karel Holec - dosedanja zagovornica in novi zagovornik Slovencev v madžarskem parlamentu

Piše: Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Roman igralke in pisateljice Nataše Konc Lorenzutti Vse je postalo plamen sodi med biografska dela. Predstavlja življenje intelektualke in umetnice Lize Hribar, rojene Obereigner (1913–1996). Kiparka je znana predvsem po izdelovanju jaslic, njen odnos do dela je subtilno orisan, pa vendar roman prikazuje še marsikaj. Predstavljeni so tedanje intelektualno življenje, vzpostavitev pomembnih ustanov nacionalnega pomena in pogled na žensko v njenih različnih vlogah. Prikazuje nam političen pogled in polemične odločitve predvsem v povojnem obdobju. Zelo dobro je prikazana podoba Ljubljane z njenimi ulicami in stavbami in s tem je dodan tudi fokus takratnega meščanskega življenja. Pred nami se razgrne življenje Lize in njene primarne in sekundarne družine. Pisateljica se najbolj živo posveča družini Lize in Zorana Hribarja, večkrat pa se pojavljajo liki, ki imajo le statično obliko ali pa so pogoste vesti o smrtih. Delo je obširno in prikazuje širšo sliko. Družinsko drevo je premišljeno orisano, pisateljica prikazuje številne, med sabo prepleteni sorodniki. Natančno se spušča v detajle, ki pričajo o pomembnih ljudeh z gospodarskega, znanstvenega in kulturniškega področja. Poudari na primer povezavo s Tovarno kanditov in sladčic Josephine Šumi, gospodarstvenice, ki je po ločitvi od moža Franca vse vodila sama. Moč in sposobnost žensk avtorica pogosto poudarja. Motiv bombonov se kot nostalgičen spomin pojavlja kot pomembna točka v različnih okoliščinah dialogov. Romaneskna zgodba zelo neposredno govori ljubezenskih razmerjih med znanimi Slovenci, pri čemer ni prizanesljiva do razhodov, ločitev in prešuštev. Zgodba je postavljena v čas, ko so živeli priznani umetniki in umetnice, na primer Lizina tesna prijateljica Lily Novy, pa Ljuba Prenner, Oton Zupančič, Izidor Cankar, Josip Vidmar, France Bevk in drugi. Prav ta del romana je eden izmed močnejših, saj se pred nami razvije bogata plejada družinskih in prijateljskih povezav ter njihovo druženje in razmišljanje. Predstavljeni so kot polnokrvne osebe s svojimi nazori in pogledi na takratno dogajanje. Trpko predstavlja tudi različna izgnanstva posameznikov in njihovih družin. Zgodba teče v sedanjiku, zaradi česar je dogajanje še bolj živo. Pri tem se pisateljica posveča predvsem ženskam in njihovemu delovanju na pisateljskem oziroma pesniškem področju. Roman Vse je postalo plamen je zasnovan na resničnih osebah in dogodkih. kar je značilno za dela Nataše Konc Lorenzutti. Ob tem pa pisateljica ostaja zvesta simboličnemu izražanju in prefinjenemu jeziku: »Minilo bo dolgo poletje, prišla bo jesen, vlakna smisla bodo rumenela, se cefrala, ona pa jih bo nabirala in jih vpletala v tapiserijo, ki ne sme razpasti, saj so bili drugače vsi napori zaman.« Vse je postalo plamen je delo, ki ne prizanaša sistemu, zločinom, nemorali, neetičnemu ravnanju. Poudarja, kako pomembno je biti človek in to, da »Delo je zmeraj blagoslov.«

V Celju od včeraj pa do 19. aprila poteka državno tekmovanje mladinskih pevskih zborov Mladinski pevski festival, Ljubitelji naravne in kulturne dediščine pa ste prijazno vabljeni na strokovno vodenje dr. Matevža Novaka z naslovom Ljubljana – geološki muzej na prostem.

Danes in jutri bo na severu države pihal izjemno močan veter, katerega hitrost bo presegala 100 kilometrov na uro, ponekod lahko sunki dosežejo tudi do 140 kilometrov na uro. Agencija za okolje je zato za obe severni regiji izdala opozorilo rdeče stopnje, prebivalci ogroženih občin pa so na telefone prejeli tudi opozorilo SI-alarm. Prejeli so ga tudi nekateri prebivalci Ljubljane, ki sicer ni na rdeče obarvanem območju. Pristojni prebivalce ogroženih območij opozarjajo, naj se zadržujejo v zaprtih prostorih in zavarujejo predmete, ki bi jih veter lahko odnesel. Dogajanje se bo umirilo ob koncu tedna. Drugi poudarki oddaje: - V Planici se je z moškimi kvalifikacijami začel skakalni praznik, najbolje od vseh sta se odrezala Anže Lanišek in Domen Prevc. - Svet za nacionalno varnost razpravljal o tujem vplivanju na volitve ter o energetski in varnostni krizi zaradi vojne na Bližnjem vzhodu. - Kakšne bi lahko bile posledice sodbe v Združenih državah, da sta tehnološki podjetji Meta in YouTube krivi povzročanja odvisnosti pri mladoletnici?

Slovenija je s skoraj polovico kraškega površja v svetu znana kot ena najbolj kraških držav, kjer so kraške pojave tudi prvič znanstveno opisali. Presenetljiv je podatek, da imamo že skoraj 16 tisoč raziskanih jam in več kot 150-letno tradicijo na tem področju. Vrhunske ekipe jamarjev nas še vedno vsako leto presenečajo z skoraj neverjetnimi odkritji na različnih koncih Slovenije. V tokratnem Studiu ob 17-ih gostimo predstavnike jamarskih društev iz Primorske, Dolenjske, Gorenjske in Ljubljane. Vsem so skupni ljubezen do raziskovanja neznanega, druženje in sodelovanje ter dokumentiranje. Gostje: Špela Di Batista Borko, Društvo za raziskovanje jam Ljubljana; Peter Mašič, Društvo za raziskovanje jam Ljubljana; Erika Kozamernik, Jamarsko društvo Danilo Remškar Ajdovščina Mitja Remih, Jamarski klub Novo Mesto Benedikt Praznik, Jamarsko društvo Carnium Kranj. Avtorica oddaje Alenka Terlep.

In zdaj nekaj povsem drugačnega. Sicer gremo v središče Ljubljane, a po drugačnih opravkih, kot bi se pričakovalo. Središče Ljubljane – ta antični pojem, kjer se je vsa moč, vpliv in usodnost naroda skoncentrirala na enem kvadratnem kilometru – je bilo v preteklem tednu prizorišče tudi nekoliko drugačne drame. Drame v prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Hočemo povedati, da so ob običajnem naboru tamkajšnjih in javnosti znanih sociopatov na sceno stopili tudi tisti manj izpostavljeni. Kot zdaj že nekaj mesecev, se obnova ljubljanske Drame in z njo kulturnega hrama vseh Slovencev, ne začne zaradi nasprotovanja sosedov. »Nasprotovanje sosedov« je po dnevnih pozdravih najbolj uporabljana besedna zveza v Sloveniji, in tokrat se širi po ulicah z mitskimi imeni, ki obkrožajo Dramo. Zgodba je sila enostavna. Obnova bi bila seveda hrupna, prašna, prostorsko potratna, zmotila bi mir in parkirišča stanovalcev tam ene ulice in tam ene bajte. Če ne moreš zmotiti miru sosedov v Halozah, kako so investitorji pričakovali, da bodo lahko zmotili mir stanovalcev v središču Ljubljane? Sploh po fiasku z obnovo Plečnikovega stadiona. Kakorkoli; obe strani javkata v javnosti. Tako stanovalci kot umetniki oziroma dramski igralci, ki zmrzujejo in se gredo gledališče v nekem skladišču. In ko razumni prebere vse javne nastope, oziroma sporočila za javnost, ki jih obe strani plasirata v medije, je jasno predvsem eno. V tisti ogroženi hiši, primerno se imenuje Nemška hiša in je elitna lokacija sredi elitnih lokacij, stanuje kar nekaj odvetnikov. Ali pa premožnežev, ki si lahko privoščijo dobre odvetnike. Čeprav bi bilo čudno, ako bi na elitni lokaciji v središču Ljubljane ne živela manjša komuna juristov. Kajti jezik, ki ga uporabljajo stanovalci med blokiranjem začetka graditve, je vrhunsko pravniški. Suh. Zakoni in dejstva in pravice in tako naprej in tako nazaj. Tako je izjava dramskih umetnikov v primerjavi s sporočilom stanovalcev eno samo jamranje in pozivanje na nekakšne nepravne, humanistične in občečloveške kategorije. Jasno, da v skromni radijski oddaji ne moremo biti razsodniki in da zaradi spora med umetniki in odvetniki ne moremo fabricirati globljih razmislekov – poskusimo pa vseeno lahko! Osrednje vprašanje današnje analize je: »Koliko naj bo v družbi odvetnikov in koliko naj bo umetnikov?« Kakšno naj bo razmerje med njimi? Na prvi pogled bi rekli, da gre za dve kategoriji, ali poklica, ali stanja duha, ki si ne bi mogla biti bolj vsaksebi. Pa nič ni dlje od resnice. Oboji živijo v zablodi. Umetniki v zablodi, da lahko z umetnostjo izboljšajo družbo, odvetniki v zablodi, da je mogoče družbo izboljšati s pravom. Kot smo se naučili, je družbo mogoče izboljšati s prisluhi, a o tem kdaj drugič. Najbolj preprosto bi bilo, če bi imeli v družbi enega umetnika na enega odvetnika. Ampak to se ne zdi realno, ker bi imeli v Drami potem same monodrame, en odvetnik pa je kljub temu sposoben preprečiti zaprtje ulice. Bolj razumno se zdi, da bi imeli na enega odvetnika deset umetnikov, a to bi nas popeljalo na pot brezzakonja, kjer bi hipiji zganjali gledališče v parkih in na rečnih bregovih, družba kot organizem, ki ga skupaj drži zakonodaja, pa bi razpadala. Tako smo po preučitvi dejstev in pregledu evidenc tako odvetniške zbornice kot združenja dramskih igralcev prišli na plano s številko: trije umetniki na enega odvetnika. Trideset umetnikov na deset odvetnikov. Tristo umetnikov na sto odvetnikov, tri tisoč umetnikov na tisoč odvetnikov. Ta številka se nam zdi umetniško-odvetniški zlati rez slovenske družbe in predlagamo, da se je v prihodnje držimo, pa bomo lahko obnavljali gledališča, sploh pa bomo lahko uveljavljali pravila pravne države. Obstaja pa problem, da razmerje tri proti ena deluje zgolj in le v središču Ljubljane. Če pogledamo razmerje recimo v Celju, kjer sicer imajo tako odvetnike kot umetnike, je to drugačno, da ne govorimo o slovenskem podeželju, kjer ni niti umetnikov niti odvetnikov. Je pa res, da je obnova kulturne infrastrukture na podeželju tako redka, da se celo najbolj nestrpni sosedje nimajo priložnosti pritožiti. Kaj šele najeti odvetnika. Kako se bo končal spor, oziroma kdaj se bo začela obnova Drame? Država, ki je vsaj za zdaj na strani umetnikov in ne odvetnikov, grozi z nekakšnimi razlastninjenji; ta bo verjetno morala sprovesti slovenska vojska, pa še to bo težko, kajti kot vemo, je odvetniško pero ostrejše od meča. Obstaja pa še ena možnost Pozivamo igralce ljubljanske Drame, da na javnem prostoru med Gregorčičevo in Gradiščem postavijo oder na prostem in brezplačno širnemu slovenskemu občinstvu v slogu partizanskega gledališča odigrajo dve predstavi … Prvi večer Brechtovo Malomeščansko svatbo, da se spomnimo, kako zelo zlagan je lokalni hohštapleraj, drugi večer Cankarjev Za narodov blagor. Da se spomnimo, kaj je to nacionalni interes.

Rusko mesto Novosibirsk je od Ljubljane oddaljeno približno 5600 kilometrov. Zakaj nas zanima ta razdalja? Ker od tam prihaja sogovornik tokratne oddaje Drugi pogled, čeprav sam pravi, da ga je bolj zaznamovalo in oblikovalo mesto Kazan. Pavel Fedorovski je lani dopolnil 40 let. Vpogled v njegov življenjepis pa je prav osupljiv: dramski igralec, novinar, radijski dídžêj, pivovar, gostinec, računalniški programer, ustanovitelj platforme za podkaste, organizator koncertov, pobudnik protestov proti vojnam in oporečnik. Slovenijo je prvič obiskal leta 2013, leto pozneje se je k nam preselil, kot se zdi, za stalno. Pred mikrofon Drugega pogleda ga je povabil Bojan Leskovec.

Izrael še naprej obstreljuje Teheran in Bejrut, Združene države napovedujejo nadaljevanje napadov na Iran. Islamska republika, ki v regiji odgovarja z raketami in brezpilotniki, zavrača navedbe, da je prosila za premirje. Druge teme: - Vlada še naprej evakuira Slovence, ki jim po mnenju ministrstva za delo pripada institut višje sile. - Odzivi na 3 do zdaj predstavljene načrte železniške povezave Ljubljane z Brnikom negativni. - Policisti nadaljujejo preiskavo včerajšnjega streljanja, v katerem so ubili moškega, ki jim je grozil z nožema.

Sredi preteklega tedna so v Plečnikovi hiši v Ljubljani predstavili celoletni program spominskih dogodkov v organizaciji kar nekaj dediščinskih ustanov, ki naj ob letošnji 20. obletnici smrti povečajo prepoznavnost v zavesti širše javnosti premalo poznanega arhitekta Vlasta Kopača (*3. junij 1913 Žiri – † 27.april 2006 Ljubljana). Po predstavitvi smo se pogovarjali s pobudnicama projekta iz Kamnika in kustosinjo iz Ljubljane. V pogovoru so sodelovale, direktorica Zora Torkar in kustosinja Janja Železnikar kot koordinatorica projekta iz Medobčinskega muzeja Kamnik, ter Ana Porok, kustosinja v Plečnikovi hiši (MGML). Opisale so okvir letošnjega spominskega projekta z naslovom »Vlasto Kopač – ustvarjalec prostora, varuh dediščine in spomina« o človeku, ki je pred vojno kot vodja izvedbe bdel nad gradnjo Plečnikovih Žal, med vojno med drugim deloval kot specializirani risar ponaredkov okupatorjevih dokumentov, bil izdan sredi vojne l.1943, odpeljan v taborišče Dachau pri Muenchnu, po njej pa bil v dachauskih procesih 4 leta zaprt. V drugem desetletju po vojni je zasnoval krožno pot spomina na italijansko okupacijsko bodečo žico okoli Ljubljane. Med drugim je zasnoval tudi po planšarskih kočah zasnovano turistično počitniško naselje na Veliki Planini, tamkajšni hotel Šimnovec in obe gondolski postaji. V množici predavanj, razstav, projekcij in simpozijem v tem spominskem letu sodelujejo še Slovenski planinski muzej, Zavod za varstvo kulturne dediščine RS, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije ter Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. FOTO: Izrez iz Kopačeve perorisbe turističnega planšarskega naselja na Veliki Planini iz l.1947 VIR: osebni arhiv Mojce Kopač

Na drugo postno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Mašuje frančiškan p. Pavle Jakop. Pri maši sodeluje Akademski pevski zbor svete Cecilije, ki ga vodi Miha Zupanc Kovač. Na orgle igra Ana Kresal.

Pred natanko štirimi leti je ruska vojska z več smeri vkorakala v Ukrajino, kjer je doživela močan ukrajinski odpor. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je pred današnjo obletnico poudaril, da je Ukrajina obstala zahvaljujoč zvestim ukrajinskim vojakom in državljanom. Izrazil je prepričanje, da je mogoče Rusijo prisiliti h končanju vojne. Ob obletnici bo v znak podpore Kijev danes obiskalo vodstvo Evropske unije s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen na čelu. Evropski poslanci se bodo v Bruslju zbrali na izrednem zasedanju. V oddaji tudi o tem: - Veljati so začele nove 15-odstotne ameriške carine. - V Mehiki skušajo zajeziti val nasilja po smrti vodje mamilarskega kartela. - Navijači v središču Ljubljane bučno sprejeli slovenske olimpijce, med njimi dobitnike odličij.

V Evropi zaznamujemo žalostno obletnico: Rusija je pred štirimi leti sprožila obsežno invazijo na Ukrajino, vojna še traja, konca, žal, ni na vidiku.Grkokatoliški duhovnik Ivan Skalivsky ob obletnici vojne: Kristus nas uči, da zlo nima zadnje besedeGregorčič po prvih soočenjih: Volitve bodo prvič po dolgem času predvidljive, odprt pa ostaja prostor za tretjo pot.Ministrica za kulturo s tožbo nad tednik Demokracija, urednik Berlec: gre za pritisk na medij, ki odpira teme, ki nosilcem oblasti niso povšeči.Bodo policisti napovedali stavko ali bo vlada prisluhnila njihovim zahtevam po ureditvi delovnih pogojev?Na koroški licitaciji lesa kupec za hlod hrasta s Hrvaške odštel skoraj 30 tisoč evrov.Še danes lahko oddate svoj podpis proti pobudi My voice my choice, ki bi spodbujala abortivni turizem po celotni Evropski uniji.ŠPORT: Slovenske olimpijce z zimskih iger na severu Italije v središču Ljubljane sprejela več tisoč glava množica navijačev.VREME: Jasnilo se bo, jutri bo večinoma sončno s pomladnimi temperaturami od 12 do 17 °C.

Evropska agencija za okolje je Ljubljano po kakovosti zraka uvrstilo povsem na začelje 761-ih evropskih mest. Po ocenah strokovnjakov to pomeni okrog 600 prezgodnjih smrti na leto. Poleg prometa so največji vir onesnaženja emisije iz malih kurilnih naprav, v prihodnosti pa se na obrobju mesta načrtuje tudi izgradnja sežigalnice, kar razburja zlasti zdravniške organizacije in okoljevarstvenike. Kaj sežigalnica pomeni za zdravje ljudi, okolje in dolgoročni razvoj mesta? Kako varna je sodobna sežigalna tehnologija in kakšne so alternative? O tem vnovič Studiu ob 17h. Gostje: Nataša Jazbinšek Seršen, vodja Oddelka za varstvo okolja MOL; dr. Miran Brvar, vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC LJ; dr. Marko Agrež, tehnični direktor v Energetiki Ljubljana; Uroš Vajgl, državni sekretar na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo.

Evropska agencija za okolje je Ljubljano po kakovosti zraka uvrstilo povsem na začelje 761-ih evropskih mest. Po ocenah strokovnjakov to pomeni okrog 600 prezgodnjih smrti na leto. Poleg prometa so največji vir onesnaženja emisije iz malih kurilnih naprav, v prihodnosti pa se na obrobju mesta načrtuje tudi izgradnja sežigalnice, kar razburja zlasti zdravniške organizacije in okoljevarstvenike. Kaj sežigalnica pomeni za zdravje ljudi, okolje in dolgoročni razvoj mesta? Kako varna je sodobna sežigalna tehnologija in kakšne so alternative? O tem v tokratnem Studiu ob 17h. Gostje: Nataša Jazbinšek Seršen, vodja Oddelka za varstvo okolja MOL; dr. Miran Brvar, vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC LJ; dr. Marko Agrež, tehnični direktor v Energetiki Ljubljana; Uroš Vajgl, državni sekretar na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo.

O misterioznem življenju vojaškega obveščevalca Vladimirja VauhnikaKo pomislimo na vohune, nam prejkone pred oči stopijo skrivnostne figure ruskih, ameriških, angleških ali francoskih obveščevalnih služb, ki jih nenehno srečujemo v romanih, filmih in serijah. In vendar tudi naša lastna zgodovina skriva nekaj vohunskih zgodb, pa čeprav te morda niso doživele tako dramatičnih upodobitev. Prav eni od njih se bomo posvečali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali po stopinjah Vladimirja Vauhnika, vrhunskega slovenskega obveščevalca, ki je zaslovel po svoji do ure natančni napovedi časa nacističnega napada na Jugoslavijo, sicer pa je njegovo življenje - kot se za pravega vohuna spodobi - v marsičem zelo skrivnostno in je še desetletja po njegovi smrti sprožalo številne polemike. Verjetno eden najboljših slovenskih vohunov - ki je vrhunec svoje obveščevalne kariere doživel v času, ko je bil vojaški ataše prve Jugoslavije v Berlinu, med drugo svetovno vojno pa je iz Ljubljane pomagal voditi široko razpredeno vohunsko mrežo - je svoje življenje popisal tudi v spominih, ki so pod naslovom Pod krinko izšli pri založbi Modrijan, mi pa ga bomo v oddaji predstavili s pomočjo dolgoletnega novinarja in raziskovalca Vauhnika Iva Jevnikarja, vojaškega zgodovinarja dr. Blaža Torkarja ter nečakinje enigmatičnega vohuna Štefke Mikluš. Oddajo je pripravila Alja Zore.   foto: mladi Vladimir Vauhnik v času bojev za severno mejo, družinski arhiv Vauhnikovih

Za zaključek leta pa se podajmo na vesele ulice našega glavnega mesta. Tam sta se med praznično rajanje na tiho prikradli politika in ideologija. Kjer pa sta omenjeni gospe, tudi naša analitična oddaja ni daleč. Politika in ideologija sta si – ker vesta, da drugače ob novoletnih bakanalijah ne moreta prisostvovati – za zasedbo ulic in naših src izbrali glasbo. Zadeva se zdi dovolj preprosta. Župan Janković je na začetku praznikov z ljubljanskih ulic pregnal trubače, ob državnem prazniku pa nato nadvse širokogrudno sprejel harmonikarje. Še pojasnilo za etnomuzikološko neuke … Trubači predstavljajo balkansko, predvsem srbsko glasbo, harmonikarji pa slovensko glasbo. Najprej obdelajmo politiko, potem se lotimo ideologije, če ne bosta omenjeni prej obdelali nas. Poteza župana Jankovića je presenetljiva, hkrati pa politično modra. Polovica ali še več njegovih kritikov se ob koruptivnosti najraje obeša na njegovo deklarirano balkanskost. Naj gre za prijateljstva s srbskim predsednikom, izgovorjavo posameznih vokalov, ali pa koncesije ljubljanskih bifejev, Janković velja za izpostavo Balkana sredi pastorale slovenske prestolnice. In kaj ti naredi premeten politik? Glasbenike, ki bi naj predstavljali srčiko njegovega etosa, brez velikega cirkusa spodi z mestnih ulic, druge glasbenike, ki pa simbolizirajo trdo slovenstvo, pa ne le sprejme, temveč jih naslednje leto povabi še v dvakrat večjem številu. Da je s tem dejanjem vzel del vetra iz jader političnih nasprotnikov, je čisto jasno, da pa si je ob svoji potezi tiščal prste v ušesa, pa precej verjetno. V nadaljevanju pa obračunamo z antičnim pregovorom o okusih, o katerih se ne razpravlja. Hočemo povedati, da je vsaj polovico krivde za civilizacijo, ki se je znašla v enosmerni ulici, nosi nerazpravljanje o okusih. Ljudje z izrazito slabim okusom, tudi za glasbo ne nazadnje, so nas pripeljali v šlamastiko, s katero se ubadamo kot človeštvo in tudi kot država, imenovana Slovenija. Visoko razvit okus za lepe umetnosti bi moral biti pogoj za opravljanje javne službe in zagotavljamo vam, da bi javno življenje, v katerem bi bilo dovoljeno sodelovati in delovati samo posameznikom z izbranim okusom, potekalo bolj strpno in tudi uspešneje od današnje kloake. Naj nam cenjeni ceh glasbenih kritikov oprosti poenostavljanje, ampak recimo, da lahko glasbo ločimo po kompleksnosti, s čimer sta narodno-zabavna tonika in dominanta enostavni obliki, Mozart pa je na drugem polu te vrednostne palice. Na eni strani je glasba kot zabava in rompompom, na drugi pa glasba, ki pripoveduje zgodbo, ali vzbuja čustva. In tukaj so si trubači in harmonikarji povsem enaki. Hočemo povedati, da je vseeno, ali na ulici igrajo trubači ali harmonikarji; k obči kulturi in prosveti ne prispevajo ne eni ne drugi. Eni sicer vzbujajo bolj domoljubna čustva od drugih, to pa je tudi vse. Gledano s stališča glasbć kot lepe umetnosti, pa bi moral Jankovič pregnati z ulic oboje ali pa obojim pustiti igrati. Pač kolikor je razvit njegov glasbeni posluh in kako zahtevna je njegova kulturna raven. Ima pa naša teza nadvse eleganten preizkus; trubači so se najbrž užaljeni, a v skladu z nomadskim slovesom, z ljubljanskih umaknili na zagrebške ulice. Oblast je tam bolj milostna, ampak prebivalci so jih jadrno začeli preganjati iz posameznih sosesk. Zdaj manjka le še to, da bi v Zagreb iz Ljubljane poslali še dvesto petdeset harmonikarjev z Golico in bi bilo takoj jasno, ali naša teza drži vodo. Potem pa je tu še povsem ideološka komponenta harmonikarskega nastopa. Šef harmonikarjev je pojasnil, da njihov shod nima nobene politične konotacije, ne političnega sponzorstva. Ampak če naštejemo osnovne elemente prireditve, ki se je imenovala podpora slovenski glasbi: »ljubljanske ulice, harmonika, največji državni praznik«, potem vidimo, da je šlo za interpelacijo domoljubja, kot si ga predstavlja in propagira slovenska politična desnica. S čimer ni, da ne bo pomote in nesporazumov, čisto nič narobe. Nikakor pa se ne sme in ne more razumni strinjati, da je to edina zveličavna oblika domoljubja. Se pravi, da politična ali pač ideološka desnica slovenstvo oznanja in enači s harmoniko in Avsenikovo glasbo. Ker, če se navežemo na kompleksnejše glasbene oblike, domoljubje ne more biti le valček ali polka, temveč je lahko rock ali simfonija, in v primeru skoraj četrtine Slovencev tudi tango. In naj bo naslednja misel tudi slovo naše skromne oddaje od iztekajočega se leta. Ne bo dovolj, da se kulturne elite od svete preproščine samo dobrohotno ograjujejo … Počasi se bo treba proti njej začeti boriti. Ta boj nam je kot zapuščino zapovedal poet, ko je pred stoletji vzkliknil temeljno, a danes tolikanj zlorabljano resnico obstoja slovenstva. »Kultura in prosveta, to naša bo osveta!«

Droži, kislo zelje in repa, kefir, jogurt, kombuča, pesa in tobak ...Med zdravimi trendi, ki jih z navdušenjem sprejemajo tudi mlajše generacije kuharic in kuharjev, je prav gotovo fermentiranje živil. Fermentacija je presnovni proces, pri katerem mikroorganizmi proizvedejo kislo zelje, kislo repo in tudi kimči. S fermentacijo nastane jogurt, kefir, pa popularna kombuča in priljubljene droži. Fermentirana živila so okusna, koristna in zdrava. Z nami je strokovnjakinja za proces fermentacije prof. dr. Neža Čadež z Biotehniške fakultete iz Ljubljane.

Danes začenjamo s parafrazo resnice, ki se je njega dni zapisala modremu Speransu: "Sreče človeku ne more dati niti sistem, niti država, niti politična stranka … srečo lahko da človeku le loto." In mi obešenjaško dodajamo: "Pa še to je statistično skoraj nemogoče." Že drugo leto zapored je ob običajnih obscenostih glavna atrakcija novoletnega časa novoletni loto. Kartice so šle v rekordnem času in te dni se skoraj četrtina naših sodržavljanov trese, ali bo dobila eno izmed prvih treh nagrad. Ali pa katero koli drugo nagrado. Preostale tri četrtine Slovencev, ki so se z nakupom obirale, pa zdaj poskušajo kartico z obetom sreče kupiti na črnem trgu.V bistvu se analitična oddaja, kot je naša, z nečim tako naključnim, kot je sreča, ne bi ukvarjala, če ne bi novoletni loto na več ravneh govoril o Slovencih in o našem položaju v vesolju ob prelomu koledarskega leta. Glavne nagrade so tri. Lani sta bili dve, ampak, računajoč na božičnico, je letos denarja več in darila pod smrekico bodo bogatejša. Lani sta bili glavni nagradi stanovanji v Ljubljani in Kopru, letos so dodali še stanovanje v Mariboru. Najprej k teoretični ravni. Na loteriji so izjemno natančno zaznali simbolno vrednost glavne nagrade, se pravi stanovanja. Prejšnje družbe so dobile svoje elite tako, da je nekdo imel več ovc kot drugi, elite moderne družbe so se oblikovale s kopičenjem kapitala, pomoderna elita pa nastane z zbiranjem stanovanj. Se pravi, če hočeš pripadati družbeni eliti in vplivu, ki ga ta status prinaša, moraš kopičiti stanovanja. Kako drugače si razlagati dejstvo, da so do pred kratkim glavni loterijski dobitki v glavnem pomenili denar. Se pravi, če si včasih zadel glavni loterijski dobitek, torej denar, si si stanovanje lahko kupil. Kot še vedno velja, da če danes dobiš stanovanje na loteriji, ga še vedno lahko prodaš in dobiš denar. Pomeni, da stanovanje kot loterijski dobitek nima višje ali drugačne vrednosti od denarnih dobitkov preteklosti; gre izključno za čustveno kategorijo, ki naj bi in tudi je pritegnila nepremičninsko pobesnelo slovenstvo, da je v rekordnem času pokupilo vse loterijske listke, ki so bili na voljo. Druga pomemba kategorija, ki jo Loterija Slovenije vzpostavlja z novoletnim lotom, pa je svojevrstni zemljevid slovenske razvitosti. Uradne statistične ocene posameznih regij so eno, nekaj povsem drugega pa sta razvitost in zaželenost regije, kot jo razume slovenska loterija in posledično tudi igralci te zanimive igre. Na prvem mestu je tako stanovanje v Ljubljani, ki je vredno največ. Na drugem mestu je stanovanje v Kopru ... "Zakaj hudiča pa v Kopru?" Koper ni veliko mesto, ima kup ne ravno prijazne industrije, je pa res, da ima mlako, imenovano morje. Na ponižujočem tretjem mestu, potem ko ga lani sploh ni bilo, se je šele znašlo drugo največje slovensko mesto. V Mariboru zaradi loterijskega ponižanja zagotovo vre, ampak v Mariboru pogosto vre tudi zaradi manjših stvari. A tu se še ne konča … Ko bi človek pričakoval, da bo četrti dobitek stanovanje v Novem mestu, peti v Celju, šesti v Novi Gorici in tako naprej po lestvici slovenskega urbanega imaginarija, se nenadoma pojavijo življenjske rente in naložbeno zlato, ki so dobitki po tretjem. Se pravi, če bi sledili logiki prvih treh dobitkov, bi bil petnajsti dobitek bivalni zabojnik v Črnomlju, ampak žal ni tako. Slovenija je skozi prizmo loterije razdeljena na pokrajine klinično hladno. Le tri imamo … Najprej Ljubljana, potem Primorje in kot tretji so na seznamu Štajerci – "če že hočejo". Vsaj malo pa se moramo pozabavati s povsem praktičnimi vidiki novoletnega lota. Ker ni vseeno, kdo kaj zadene. Poglejmo najbolj idealen primer. Če si Ljubljančan in zadeneš prvo nagrado, se vesolje ne bo niti pretegnilo. Stvari so urejene, le še eno prazno stanovanje, namenjeno švedski družini dva tedna v juliju več. Če dobiš stanovanje v Ljubljani kot Mariborčan, ga boš ali takoj prodal ali pa uporabljal dvakrat letno, ko je derbi. Če dobiš stanovanje v Ljubljani kot Koprčan, si ne moreš domisliti niti enega pametnega razloga, zakaj in čemu bi ga imel. In naprej. Če dobiš stanovanje v Kopru kot Mariborčan, boš prodal prikolico v Savudriji. Če ga dobiš kot Koprčan, to razumeš kot smolo. Če ga dobiš kot Ljubljančan, bodo tja odšli tvoji otroci, ki nimajo pogojev za filozofsko. Če dobiš stanovanje v Mariboru kot Ljubljančan, ga greš pogledat in se nemudoma vržeš z balkona. Če ga dobiš kot Koprčan, odpotuješ tja enkrat letno za štirinajst dni, ker se zaradi zamudne poti za krajši čas ne izplača. Če ga dobiš kot Mariborčan, pa je seveda odvisno, ali je stanovanje na desnem ali levem bregu. Ker če si s Teznega, ti niti na kraj pameti ne pride, da bi šel živet v Melje. Vsi drugi Slovenci, ki živijo zunaj Kopra, Ljubljane ali Maribora, pa bodo ob novoletnem žrebanju dobitkov stiskali pesti, da dobijo četrto nagrado.   Mimogrede … v uredništvu si zelo želimo, da tudi tokrat dobi glavno nagrado tisti Kranjčan, ki je pred nekaj meseci prišel po glavni dobitek – sedemintrideset milijonov, zadnji dan, preden bi listek propadel. Ni lepšega kot opazovati može in žene z loterije, ko se tresejo in potijo.

Diplomatska prizadevanja za končanje vojne v Ukrajini se stopnjujejo. Po pogovorih v Berlinu je danes v Haagu konferenca. Ukrajinski predsednik Zelenski je bil znova kritičen do ruskih ozemeljskih zahtev, ob tem je poudaril, da pri pogovorih ne gre le za diplomacijo in fizično varnost. Gre tudi za to, da se Rusija končno nauči živeti po načelih pravne države. In to bo delovalo le, če bo resnična možnost, da bo kaznovanje agresorja neizogibno, je poudaril Zelenski. Druge teme: - ZPIZ je več kot 11 tisoč stanovalcem v domovih za starejše začasno ustavil izplačilo dodatka za pomoč in postrežbo. Razlog je prevedba v nov sistem dolgotrajne oskrbe. - Slovenski kmetje so na poti v Bruselj, kjer se bodo v četrtek udeležili vseevropskega protesta. Razlog je ostro nasprotovanje podpisu prostotrgovinskega sporazuma med Evropsko unijo in južnoameriškim trgovinskim blokom, saj bo ta po njihovem škodoval evropskemu kmetijstvu, saj da ne bodo konkurenčni. - V središču Ljubljane so do konca leta prepovedani vsi spontani ulični nastopi, kar velja tudi za trubače, harmonikarja na Prešernovem trgu in nastopajoče na Šuštarskem mostu. Kot je pojasnil župan Zoran Jankovič, inšpektorji že izvajajo nadzor.

Po mesecih pritiskov iz gospodastva in nedavni potrditvi sklepa na vladi bodo delodajalci od danes na portalu Zavoda za zaposlovanje lahko vlagali zahtevke za uveljavljanje delnega povračila nadomestila plače zaradi skrajšanega delovnega časa. Koliko bo zanimanje, ni znano. Kaj pa bodo morali priložiti, kdaj lahko pričakujejo izplačila in kakšne so obveznosti delodajalcev in delavcev? V oddaji tudi o tem: - Izteka se nov rok za prijavo guvernerskih kandidatur, 6 doslej neuspešnih. - Obisk nemškega kanclerja v Izraelu razgalil velika razhajanja v viziji miru na palestinskih ozemljih - Prebivalci središča Ljubljane opozarjajo na vse več težav z javnim redom

Kavarna Evropa je bila nekdaj priljubljeno zbirališče Ljubljančanov. To je bila kavarna dunajskega tipa, kjer so kavo pili meščani in izobraženci: Josip Jurčič, Janko Kersnik, Lili Novy, Gojmir Anton Kos, Stane Kregar, Dana Pajnič Oražem in mnogi drugi. Predvsem pa je bil to prostor, kjer so se kresala mnenja in rojevale ideje, ki so pomembno vplivale na razvoj slovenske kulture in družbe. Nastanek, razvoj in zaton kavarne Evrope v okviru razvoja dunajskega tipa kavarne in kavarniške kulture obeh mest (Dunaja in Ljubljane) je v Sledeh časa raziskala Darja Pograjc. Sogovornika: Bogo Zupančič, arhitekturni zgodovinar in muzejski svetnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter dr. Božidar Jezernik, redni in zaslužni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Slovenja je deklarirano pomorska država. A kaj več kot spominov in tradicije, v glavnem zbrane v Pomorskem muzeju v Piranu, nimamo. Našo, nekdaj mogočno ladijsko floto smo razprodali skupaj s propadom Splošne plovbe Piran. Z njo je na dno morja potonila tudi tradicija poimenovanja plovil po slovenskih krajih in Ljubljane, Slovenije, Triglavi so le še spomin tistih, ki so sedeli pred sprejemniki in poslušali oddajo »Kje so naše ladje.« Ni pa le Splošna plovba poimenovala ladij s slovenskimi kraji. Tudi Jadrolinija oziroma njena predhodnica »Jadranska Plovidba« je imela v floti nekaj ladij s slovensko konotacijo. Najbolj zanimiva in seveda povsem neznana je življenjska pot in žalostna usoda ladje, imenovane Maribor.

Ljubljanski Nebotičnik, zgrajen leta 1933, je simbol modernizacije in poguma predvojne Ljubljane. S svojimi 70 metri je bil najvišja stavba v srednji Evropi in na Balkanu, njegova gradnja pa je pomenila arhitekturni, tehnični in estetski prelom. Ključen del Nebotičnika je tudi njegova pasaža, ki se povezuje s pasažo palače Viktoria z iztekom na današnjo Cankarjevo cesto. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bila to ena najsodobnejših in najlepših pasaž v Ljubljani – prostor trgovin, druženja prebivalk in prebivalcev, prostor mestnega utripa in elegance, so zapisali pri zavodu Afront, ki vsako leto organizira festival Odprte hiše Slovenije, v sklopu katerega je letos zaživel projekt Oživitev prve ljubljanske pasaže. Ta je danes, čeprav ima status kulturnega spomenika državnega pomena, zapuščena, zanemarjena in skoraj pozabljena. O zgodovini, arhitekturi in družbeni vlogi Pasaže Nebotičnik in Pasaže Viktoria bo tekla beseda tudi v tokratni oddaji Sledi časa. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila avtorici projekta Oživitev prve ljubljanske pasaže Lenko Kavčič in Evo Eržen ter arhitekturnega zgodovinarja dr. Boga Zupančiča.

Lani največ kršitev na področju družinske medicine, pediatrije in psihiatrije. Marsikdo se znajde v labirintu slovenskega zdravstvenega sistema. Kadar ustrezne rešitve svojega problema ne najde, se po pomoč lahko obrne na enega od dvanajstih zastopnikov pacientovih pravic. Svoje pisarne imajo v Murski Soboti, Mariboru in Celju, v Ljubljani, Novem mestu in Kranju, v Kopru in v Novi Gorici. V Ravnah na Koroškem pa izbor zastopnika ravnokar poteka. Zastopnik pacientovih pravic za območje Ljubljane Marjan Sušelj je v svojem poročilu za leto 2024 zapisal, da je bilo lani največ kršitev na področju družinske medicine; sledita pediatrija in psihiatrija. Mnogi so mu poročali tudi o zapletenih in počasnih postopkih pri ugotavljanju invalidnosti, o zapletih pri uveljavljanju napotnic, o težavah s (pre)hitrim odpustom v domačo oskrbo. Ali imate tudi vi težave z zdravstvenimi storitvami?

V novi epizodi oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija bosta vajeti spet prevzela predsednik vlade in predsednica parlamenta, Robiju in Urški pa se bo pridružil tudi odvetnik Zdolšek, ki pa žal nima časa za ženske v svojem življenju. Spremljali bomo Jankovićevo vročo linijo za iglavce, na kateri izbira novoletno drevesce za okrasitev Ljubljane, vrača pa se tudi naš prometni novinar Franc Kangler, ki je september preživel na posebnem usposabljanju. Uroš Slak bo gostil Hana, Počivalška in Mesca, ki bodo govorili o tradiciji in korupciji, podelili pa bomo tudi Noblove nagrade za leto 2025. Kako bo Trump prinesel spravo v Slovenijo, kaj se dogaja v Angelčini zasebni delovni koloniji za otroke, kaj prinaša nova RTV-serija in kaj novi dokumentarec Dežela dronov, vse to in verjetno ne čisto vse to v petek dopoldan na Prvem.

Meteorologi opozarjajo na močne nevihte, silovite nalive in lokalno točo. Toda kljub vsem naprednim fizikalnim modelom, ki jih dnevno poganjajo najzmogljivejši računalniki, še vedno ne vemo natančno, kje bo udarilo najhuje. Bo nevihta zajela Štajersko? Bo toča padla na Obalo? Ali pa nas bo morda presenetila v osrčju Ljubljane? Fizikalni modeli, ki temeljijo na enačbah, ki opisujejo gibanje atmosfere, so že desetletja temelj sodobnega vremenskega napovedovanja. A so tudi izjemno zahtevni, tako računalniško, časovno, kot tudi finančno. Za nameček pa so pogosto nestanovitni. Danes pokažejo eno, jutri drugo. Z umetno inteligenco se vse to spreminja. V tokratni Frekvenci X bomo preverili, kako strojno učenje in globoki nevronski modeli že dopolnjujejo in v nekaterih primerih celo prehitevajo klasične modele. Gostje: dr. Florence Rabier, direktorica Evropskega centra za srednjeročne vremenske napovedi dr. Matjaž Ličer, Agencija za okolje dr. Benedikt Strajnar, Agencija za okolje dr. Matjaž Puh, Agencija za okolje, podoktorski raziskovalec v projektu SMASH, ki ga koordinira Univerza v Novi Gorici