Podcasts about ljubljane

V drugi polovici 18. stoletja, še zlasti pa prvo polovico 19. stoletja, so prebivalce vasi pod Karavankami in Kamniško-Savinjskimi Alpami, od Naklega do Trojan in na jugu do Ljubljane ustrahovali rokovnjači. Kdo so bili in kaj so počeli? (ponovitev)

Streljanje na gimnaziji v Gradcu terjalo najmanj deset življenj, številni so ranjeni.Po bitki za čisto pitno vodo shod tudi v podporo zaščiti stare Ljubljane.Primc: Ministrstvo za naravne vire ne dela po zakonih, ampak izpolnjuje ukaze Jankovića.Žakelj po vložitvi referenduma o obrambnih izdatkih: Vlada razpada pri živem telesu.Slovenski škofje naslednje leto na obisk »ad limina« v Rim.Nihče si ne želi nasilja na ulicah, tudi Trump ne, je o protestih v Los Angelesu poudaril dr. Kovač.Vreme: Večinoma jasno, na Goriškem jutri do 32 stopinj.Urad za informacijsko varnost po odkritju okuženih USB ključev poziva k previdnosti.V Novem mestu storjen nov korak proti ustanovitvi četrte javne univerze.Šport: Nogometaši Slovenije drevi v Celju na pripravljalni tekmi z Bosno in Hercegovino. Cedevita Olimpija nova-stara slovenska prvakinja v košarki.

Poročali smo o naložbah radgonskega zdravstvenega doma, odprtju novega potniškega terminala v Kopru, novi plinsko-parni enoti, ki bo prispevala k dekarbonizaciji Ljubljane, zaključku del na železniški postaji v Borovnici, občinskem prazniku v Šentrupertu, kjer je misijonarka s. Zvonka Mikec postala častna občanka, slišali pa boste tudi o prešernem poletju v Kranju.

Teden gibanja se ne bi mogel začeti ob primernejšem času. Kajti prejšnji teden so v Ljubljani zastavili novo avtobusno in železniško postajo. Nekateri so se razjezili, ker so v časovno kapsulo v temeljih zakopali madžarske časopise in s tem napovedali madžarsko okupacijo; kar pa za nas, ki spremljamo predvolilne ankete, tako ali tako ni nič novega. Drugi se jezijo, ker bo padla stara avtobusna in železniška postaja, mi, kot apologeti krute realnosti, pa se sprašujemo, čemu bo Ljubljani avtobusna in železniška postaja? Namreč; avtobusi in vlaki v Ljubljano sicer vozijo, prispejo pa bolj redko. Če pa že prispejo, je potovanje zelo zanimivo. Vstopiš v Mariboru na vlak, v Ljubljano pa prispeš z avtobusom, oziroma se na poti zgodi nešteto kombinacij med obema vrstama prevoza. Ampak lepo po vrsti in predvsem – kar je nujna lastnost tako za medije kot za prometno infrastrukturo – potrpežljivo.Če bi šli do samih temeljev ustavnih kategorij, je ena izmed glavnih gotovo tista, ki govori, da se suverena država razprostira po bolj ali manj povezanem, enotnem nacionalnem ozemlju. Kar pa Slovenija trenutno ni. Enotni sploh nismo, povezani pa še manj. Razen v reklamah za telekomunikacije. Kot primer povezanosti vzemimo potovanje med Mariborom in Ljubljano kot najbolj usodnosti in zgodovinskih bremen polno pot, kar jih lahko opraviš na Slovenskem. Le malo zaostaja potovanje med Ljubljano in Koprom, na stopničkah pa je tudi letošnjo sezono še potovanje med Ljubljano in Novim mestom. Ampak nazaj na Štajersko, ko gremo gledat, kaj delajo; gledat, kaj delajo ljubice tri. Prva betonira, asfaltira, razširja in obnavlja predore ter viadukt pri Tepanju. Med Slovenskimi Konjicami in Celjem. O cestnem prometu na Slovenskem ne bomo preveč razpredali, razen da bi morali biti vsi domači uporabniki avtocestnega omrežja v Sloveniji upravičeni do vsaj ene delnice Luke Koper. Kajti vozniki smo de facto talci tega podjetja, a o tem kdaj drugič. Dejstvo je, da je pred predoroma in viaduktom gneča, ki jo Dars rešuje, a rešiti je ne more. »Potovanje se podaljša za …,« je milozvočna skovanka naših radijskih programov, žal pa so edino, kar se podaljšuje, t. i. Ostržkovi atributi. Nos, ušesa in izrastek nad trtico. Potovanje na tem odseku se ne podaljšuje, ker potovanje stoji. Trajanje je odvisno od  sreče, ker okoliščin ni mogoče predvideti, saj se pri Domžalah na štajerski avtocesti redno in vsakodnevno, mogoče celo večkrat na dan, zaletijo. Tako je najhitrejše cestno potovanje za teh ušivih sto trideset kilometrov dve uri, najdaljše pa štiri ure. Na normalen dan. »Druga mi piti da,« da lahko gremo na železnico. Ali pač na avtobus, kajti slovenski železničarji delček južne železnice obnavljajo trideset let, medtem ko so pred več kot stoletjem porabili dvajset let, da so jo z rovačami in samokolnicami zgradili v celotnem obsegu trase med Dunajem in Trstom. Kakorkoli; najnovejši prispevek k polževim vlakom je avtobus, ki nekoliko razbije enoličnost potovanja. Da pa se ne bi potniki preveč navadili tudi na avtobusno etapo železniškega prevoza, jih železničarji mečejo z vlakov na različnih postajah. Zidani Most, Celje ali Pragersko so priljubljene okrepne postaje, kjer zmedeni potniki iščejo avtobuse in nato po desetih kilometrih nazaj vagone. Ali povedano še drugače … če hočeš iz Ljubljane v Maribor in obratno, imaš brez prestopanja in brez avtobusnega prevoza na voljo komaj kakšen vlak. Po navadi mednarodni. Seveda to stanje velja ob neupoštevanju dnevnih zamud, ki so edina stalnica slovenskih železnic. In če se človek usaja, mu železnice ukinejo železniško postajo, ministrica pa pove, da bo nova ljubljanska železniška postaja prekrasna. Ampak današnji pamflet nima nobenega namena kritizirati infrastrukturnih stranpoti slovenskega razvojnega modela. Povsem jasno in glasno pa se sprašujemo, ali smo suverena država, če ne zmoremo omogočiti dostojne, enaindvajsetemu stoletju primerne pretočnosti ljudi, blaga in storitev znotraj naše države. Pa ne samo znotraj države. Priti iz Maribora v Ljubljano je enak podvig, kot priti iz Šiške v BTC ali kaj podobnega. Ni, da se ne trudimo – vsako leto se infrastrukturna znanost oplemeniti z novimi strokovnjaki, z novimi inštituti, agencijami in podobnim; trideset let intenzivno razmišljamo, vlagamo denar, edini in ultimativni razsodnik vseh teh naporov, potovalni čas, pa se ni skrajšal. Na cestah ostaja enak zadnjih trideset let, na železnicah zadnje stoletje. Tako je Slovenija še vedno zaprta v meje zgodovinskih dežel in naivno je pričakovati, da se bomo infrastrukturno razdruženi uspeli združiti duhovno.

700 let bo minilo od prve pisne omembe Juda iz Ljubljane, datirane 6. junija 1325. O dolgi, a pogosto prezrti zgodovini judovske navzočnosti v Ljubljani in širše na Slovenskem bo spregovoril naš gost Boris Hajdinjak, direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Skupaj bomo osvetlili, kako so Judje živeli, kje so delovali, kako so vplivali na družbeni, kulturni, gospodarski in verski razvoj mest ter zakaj se zdi, da so izvzeti iz kolektivnega spomina. Slika: Boris Hajdinjak v svoji pisarni v srednjeveški mariborski sinagogi. V ozadju je kopija naslovnice Sarajevske Hagade (Aragonija/Barcelona, ok. 1350, Zemaljski muzej, Sarajevo)

Katerina Mirović, programska kuratorica in producentka Svetlobne gverile( 23.5. - 14.6), festivala, ki v iskanju novih prostorov za umetnost, razkriva načine sobivanja svetlobe, zvoka in prostora. Osrednja tema letošnje 19.edicije festivala nosi naslov Motnje. Avtorice in avtorji bodo na 31. mestih naše prestolnice interpretirali različne fenomene sodobnega sveta. Svetlobna gverila nastaja v organizaciji: Strip Cora/Foruma Ljubljana, Fakultete za arhitekturo, Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, Muzeji in galerije mesta Ljubljane, Katedre za oblikovanje tekstilije in oblačil FNT, Društva Ljudmila in Srednje šole za oblikovanje in fotografijo.

V Stožicah se je včeraj končalo pokalno tekmovanje Slovenije v nogometu. V popoldanskem ženskem finalu sta se pomerili ekipi Mure None in Ljubljane, vrhunec nogometnega praznika pa je bil večerni moški finale med moštvoma Kopra in Celja. Ob zmagovalcih in včerajšnjem dogajanju na našem največjem stadionu se posvetimo še sezoni svetovnega pokala v gorskem kolesarstvu, ki se po tekmah v Braziliji nadaljuje na evropskih prizoriščih.

Začetek mirovnih pogajanj Ukrajine in Rusije v Turčiji brez ključnih voditeljev.Kardinal Parolin: Prvo papeževo potovanje bi bilo lahko v Nicejo v Turčiji. Zunanji ministri NATA na vrhu spregovorili o krepitvi izdatkov za obrambo.V Sloveniji v prvem četrtletju BDP za 0,7 odstotka nižji kot v enakem obdobju lani.Vlada v spremembe na področju dela sodišč. Bodo sodni postopki hitrejši?ŠPORT: V nogometnem pokalu slavila Celje in ženska ekipa Ljubljane.VREME: Popoldne in jutri možne plohe in nevihte, ohladilo se bo.V Sloveniji se bomo morali soočiti tudi s krvavo dediščino preteklosti, opozarja dr. Maver.Sodni svet potrdil primernost kandidatov za člane Stalnega arbitražnega sodišča.ŠPORT: Slovenske hokejiste čaka četrta tekma na SP elitne divizije, do zdaj brez zmage.

Končuje se letošnje pokalno tekmovanje Slovenije v nogometu. V Stožicah se v ženskem finalu merita ekipi Mure None in Ljubljane, v večernem moškem finalu bosta za pokal tekmovali moštvi Kopra in Celja. Današnja peta etapa kolesarske dirke po Italiji pa se je po 151. kilometrih končala v Materi.

Angela Vode, učiteljica, publicistka, politična delavka in specialna pedagoginja se je rodila leta 1892 v ljubljanski železničarski družini. V Ljubljani je obiskovala osnovno šolo, meščansko šolo in učiteljišče, po končanem študiju je poučevala na številnih osnovnih šolah v okolici Ljubljane, dokler ni bila zaradi protiavstrijske propagande odpuščena. Od leta 1917 do leta 1919 je bila zaposlena kot uradnica v Jadranski banki. Pozneje, ko je delala v Samassovi tovarni, je soorganizirala stavko delavcev in uradnikov. Poslej se je vse več posvečala političnemu delu v delavskih gibanjih in gibanjih za ženske pravice. Njen vzporedni interes pa je bil namenjen otrokom s posebnimi potrebami. Ob delu je študirala zdravstveno pedagogiko, hospitirala je v Berlinu, Pragi in na Dunaju, v Ljubljani pa je opravila specialistični izpit za poučevanje otrok s posebnimi potrebami. Angela Vode si je prizadevala za odpravljanje diskriminacije po spolu in socialnem položaju in napisala številne članke in knjige, med katerimi omenimo posebej delo Spol in usoda v dveh delih, ki sta izšla v letih 1938 in 1939. Pred vojno je bila članica Komunistične partije, vendar se je že leta 1939, ko je ostro nasprotovala paktu Ribbentrop–Molotov, odvrnila od nje, tovariši pa so jo iz nje izključili. Med drugo svetovno vojno je sodelovala v Osvobodilni fronti, Nemci so jo internirali v taborišče Ravensbrück, kjer je ostala do konca vojne. Po vojni je znova doživela kruto usodo, saj so jo nove komunistične oblasti leta 1947 v montiranem Nagodetovem procesu obsodile na 20 let zapora, iz katerega so jo sicer konec leta 1952 izpustile, vendar je za socialistično oblast in javnost skoraj do smrti sredi osemdesetih let ostala neoseba. Umrla je 5. maja pred 40 leti. V našem arhivu hranimo odlomke iz spominov Angele Vode. Leta 1982, ko je imela 90 let, jih je prebirala pred radijskim mikrofonom v studiu, kamor jo je povabila Rapa Šuklje. Foto: Wikipedija

V oddaji še o naslednjih temah: - Občinski svet Slovenske Bistrice potrdil rebalans proračuna in omogočil nadaljnje izvajanje naložb. - Združenje za teritorialno sodelovanje poti prihodnosti želi obuditi železniško povezavo od Ljubljane prek Novega mesta do Karlovca. - V Ljutomeru se uspešno spoprijemajo z izzivi trajnostne mobilnost. Dijaki dobili kolesarnico. - V Podčetrtku jutri jubilejni Festival vina in čokolade. Pričakujejo 50 razstavljalcev in več tisoč obiskovalcev.

Verniki se v baziliki sv. Petra poslavljajo od pokojnega papeža Frančiška.Ene zadnjih besed papeža Frančiška zahvala svojemu osebnemu zdravstvenemu asistentu.Teološka konferenca: Razlogi našega upanja v letu 2025Ob godu sv. Jurija, zavetnika Ljubljane, maša na grajskem dvorišču Ljubljanskega gradu.

Kako zmanjšati emisije toplogrednih in kislih plinov kot sta npr. ogljikov dioksid (CO2) in vodikov sulfid (H2S), ena od osrednjih onesnaževalcev v industrijski proizvodnji, in jih znati celo ponovno izkoristiti v proizvodnih linijah? V Reaktorskem centru Podgorica blizu Ljubljane so v okviru evropskega projekta E-CODUCT pretekli teden zagnali pilotni elektrotermični katalitični reaktor z lebdečim slojem, kot so ga poimenovali partnerji projekta, ki ga koordinira Univerza v Ghentu (Belgija). Hkrati z njihovim zmanjšanjem naj bi odpadne pline s procesiranjem v tem reaktorju uporabili za proizvodnjo uporabnih kemikalij kot sta ogljikov monoksid (O) in žveplo (S). Ta pilotni reaktor (TRL 6) so razvili pod vodstvom Centra odličnosti nizkoogljične tehnologije (CO NOT) in Odseka za katalizo in reakcijsko inženirstvo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Projekt ni pomemben le za naš raziskovalni in industrijski prostor temveč naj bi prispeval tudi k razvoju tehnologij za razogljičenje industrije in k inovacijam. Več o temi v oddaji pojasnita sodelujoča raziskovalca izr.prof.dr. Miha Grilc in dr. Igor Šljapnikov iz CO NOT in Kemijskega inštituta. FOTO: Pred reaktorjem TRL 6 ob zagonu projekta 8.aprila stojijo z leve, Miha Grilc, Joris Thybaut (Uni v Ghentu), Miran Gaberšček in Igor Šljapnikov VIR: Goran Tenze, Program Ars

V turistični oddaji se bomo ustavili na bližnjih letališčih. Preverili bomo, ali se v poletni sezoni obetajo nove povezave, in kam bomo iz Zagreba, Ljubljane in Gradca potovali letos. Ugotavljali bomo tudi, ali so klasični zemljevidi sploh še aktualni ali pa so jih že v celoti zamenjale različne aplikacije. V potopisnem delu začenjamo novo zgodbo, pot nas bo vodila v Kambodžo.

Z odprtjem razstave slikarja Karla Vouka se v teh trenutkih uradno začenjajo Koroški kulturni dnevi v Ljubljani 2025. Ob podpori Krščanske kulturne zveze in Slovenske prosvetne zveze iz Celovca jih pripravljata Društvo avstrijsko-slovenskega prijateljstva in Klub koroških Slovencev iz Ljubljane. Predsednik slednjega Janez Stegar je povedal, da bo odprtje v Galeriji Družina. Za glasbeni okvir bo poskrbel: vokalni kvartet “Dobniško jezero”. Prost ogled razstave do torka, 22. aprila, od ponedeljka do petka med 9. in 17. uro ter ob sobotah med 8. in 12. uro v galeriji Družina v Ljubljani.

Tradicionalni ponedeljkov večer Društva slovenskih izobražencev v Peterlinovi dvorani v Trstu bo nocoj prinesel pogovor o slovenskih vojnih letih v arhivu dr. Albina Šmajda. Po objavi druge knjige dokumentov iz zapuščine omenjenega politika (ti v mnogočem zadevajo tudi Trst in Primorsko) bosta govorila njena glavna urednika Mateja Jeraj in Matevž Košir iz Arhiva Republike Slovenije iz Ljubljane. O Trstu, njegovi kulturni dediščini, bralni kulturi v mestu in še o marsičem, tudi o knjigah o mestu, bosta jutri dopoldne v Josipinini knjigarni Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani govorili urednici Martina Kafol (ZTT) in Nadia Roncelli (Mladika). Prvo je izdalo prvi slovenski vodnik po mestu Kako lep je Trst, druga pa se lahko pohvali z vodnikom, ki je namenjen nekoliko mlajšim: Po vodi, po suhem in počez. Potepanja od Barkovelj do Škednja. Urednici bosta predstavili tudi pomen založb tako za Slovence, ki živijo v Italiji kot za italijanske bralce, ki prek prevodov spoznavajo slovensko kulturo.

Ime tedna je postala Staša Rojten, predsednica Sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v patronažni dejavnosti pri Zbornici – Zvezi. Kot del edine službe zdravstvenega sistema že 50 let skrbijo za zdravje in dobrobit ljudi v njihovem domačem okolju, s predanostjo, strokovnostjo in srčnostjo vseh izvajalcev pa so pogosto tudi edina vez med pacientom in zdravstvenim sistemom.Kandidata sta bila še: Jan Cvitkovič, režiser, ki je za kratki dokumentarni film Gram srca na 25. Festivalu neodvisnega filma prejel prvo nagrado. Skozi osebne izpovedi in resnične zgodbe posameznikov so z ustvarjalci vstopili v svet škodljivih posledic uporabe drog in na ulicah Ljubljane spremljali odvisnike, ki so v intervjujih izpovedali lastno doživljanje bolečine človeškega obstoja. Marko Mušič, arhitekt in Prešernov nagrajenec, ki je v luči prenove glavne železniške postaje v Ljubljani javno izrazil nasprotovanje odstranitvi interierja starega kolodvora in spremembi namembnosti notranje ureditve. Za to se je zavzela tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti, ki Mušičevo delo opisuje kot najlepše javne prostore sodobne Ljubljane 80. let. Ureditev po zagotovilih infrastrukturnega ministrstva ostaja ohranjena v celoti.

Kako razumeti delovanje in vpliv prvih raziskovalnih ustanov na ozemlju sedanje države, če so nam približno poznani le njihovi odmevi v sedanjem času, ali z drugimi besedami, koliko poznamo in se sploh zavedamo pomena te dediščine danes? Dober primer ponuja najstarejši akademski pogon pri nas od ustanovitve leta 1810, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, ki ga že dolgo časa vodi znanstveni svetnik dr. Jože Bavcon, naš tokratni gost. Med drugim vrt skrbi tudi za uvid v svoje preteklo delovanje. Pred nekaj dnevi so tako predstavili knjigo o sodelovanju prvega ustanovitelja vrta, Franca Hladnika (1773-1844) z na Reki rojenim ustanoviteljem dunajskega z imenom Nicolaus Thomas Host (1761-1834). Naslov dela je »Franc Hladnik in Nicolaus Thomas Host«, o sodelovanju Hladnika in Hosta v duhu razsvetljenstva v Ljubljani in na Dunaju. Poleg Bavcona so prispevke napisali še, pokojna botaničarka dr. Nada Praprotnik, zgodovinarka botanike iz Dunaja dr. Marianne Klemun in pomočnica vodje ljubljanskega Botaničnega vrta, biologinja dr. Blanka Ravnjak, docentka na ljubljanski Biotehniški fakulteti. FOTO: Vodja Botaničnega vrta UL dr. Jože Bavcon drži najnovejšo knjigo o dediščini vrta VIR: Goran Tenze, Program Ars

Razstava Predstava mesta, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi v Ljubljani, se posveča kompleksnosti urbane identitete Ljubljane, a hkrati pokaže, da so simptomi gentrifikacije in turistifikacije znani tudi drugim evropskim mestom, torej so posledica političnega sistema, v katerem zasebni interesi degradirajo javni prostor v korist gospodarskega razvoja. Opozarja predvsem na posamična videnja, ki si drznejo pokazati na urbano kuliso mesta kot poblagovljenega spektakla. Razstava poleg sodobne produkcije krajevnih umetnic, umetnikov, umetniških kolektivov in nekaj mednarodnih ustvarjalcev predstavlja tudi starejša dela iz zbirk Moderne galerije. V Likovnih odmevih delita svoje razmišljanje kustos Igor Španjol in umetnik Danilo Milovanović. Fabian Brunsing: Plačaj in sedi, objekt, 2008. Z dovoljenjem avtorja. (izrez)

Zala Ban, štirinajstletnica, je zmagovalka ustvarjalnega natečaja Ustvari pokal za Planico v letu 2025. Izbrana je bila med kar osemsto ostalimi predlogi mladih ustvarjalcev. Zmagala je risba Zlati (po)letNa ustvarjalni natečaj Skupine Triglav je prispelo več kot 800 risb mladih avtorjev iz vse Slovenije. Za obisk največjega slovenskega športnega praznika, ki dolino pod Poncami prevetri na zadnji konec tedna v marcu, so se otroci in mladostniki že tretjič zapored potegovali s sodelovanjem na natečaju »Ustvari pokal za Planico 7.« Bogato okrašen podstavek s podobami Planik, vzpenjajoča se zavita skakalnica in (po)let čaplje so ključni elementi risbe, ki jo je na ustvarjalni natečaj Skupine Triglav oddala devetošolka iz Šentvida nad Ljubljano. Njihova povezanost z neokrnjeno naravo doline pod Poncami je bila razlog, ki je prepričal komisijo, da bo prav po tej risbi ustvarjen pravi pokal za zmagovalca Planice 7. Na podlagi risbe, ki jo je izbrala komisija, je ob pomoči Jerneja Verbuca iz lesa pripravljen tudi pravi pokal za skakalca, ki je v Planici v sedmih uradnih serijah osvojil najvišje število točk. neta Čufarja iz Ljubljane ter OŠ Gornja Radgona, OŠ Ljubečna in OŠ Šmartno pri Litiji.

Brina Vidic je modna oblikovalka iz Ljubljane, ki s svojo blagovno znamko BRENCHA ustvarja brezčasne kreacije na stičišču minimalizma in maksimalizma.Gostja: Brina VidicVoditeljica: Petra WindschnurerSpremljate nas lahko še na drugih kanalih:YOUTUBE / METROPLAY / FACEBOOK / INSTAGRAM / TIKTOK / ELLE.SI

Piše Ifigenija Simonović, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Dan poezije bi lahko podarili pesnici Meti Kušar, saj se srčno posveča poeziji in poetičnemu. Od leta 2015 je nosilka Veronikine nagrade za poezijo, je avtorica šestih pesniških zbirk, ki so pred dvema letoma izšle tudi v antologijskem izboru z naslovom Vse od prej. Zbirke Azur, Madeira in Ljubljana so izšle tudi v dvojezičnih izdajah, njene posamezne pesmi pa so vključene v številne antologije doma in v tujini. V revijalnem prostoru je s poezijo navzoča že od leta 1968. V tretji tretjini prejšnjega stoletja se je oglašala z umetniškimi in kulturno-zgodovinskimi oddajami na vseh takratnih radijskih postajah. Je ustanoviteljica Prestola poezije, unikatnega glasbeno-literarnega performansa, prek katerega je od Ljubljane do Washingtona in Londona širila naklonjenost slovenski poeziji. Za posvečenost kulturnemu utripu v Plečnikovi knjigarni v Ljubljani, kjer je bila vrsto let zaposlena, je leta 1993 prejela Schwentnerjevo nagrado. Mnogim bralcem je znana tudi po poglobljenih intervjujih z izjemnimi sogovorniki iz sveta umetnosti in znanosti. Izbor z naslovom Intervju je izšel pri založbi Slovenske matice leta 2009. Njena dolgoletna predanost Slovenskem centru PEN jo označuje za demokraciji in svobodi govora predano intelektualko. Za prvo knjigo esejev z naslovom Kaj je poetično ali ura ilegale je Meta Kušar leta 2012 prejela Rožančevo nagrado. Zdaj prihaja med bralce njena druga zbirka esejev Abonma za poezijo. Z naslovom avtorica znova poudarja pomen poezije in poetičnosti, saj vstopa v jedro njenega življenja bodisi zaradi pisanja in branja ali pa druženja s pišočimi intelektualci. V uvodnem eseju Recepti iz moje garaže avtorica prostodušno razloži okoliščine, ki so povzročile globlji razmislek o stanju duha na Slovenskem, čemur je ta knjiga esejev pravzaprav posvečena. "Moja garaža dokazuje, da vsak človek uteleša neko bistvo, brez katerega bi bilo življenje zapravljeno. Dobre dokaze tega najdemo v vsakem bivališču: v arheoloških izkopaninah ali v stari kmečki hiši starih staršev. Tu v garaži dokazujejo, da sta vidno in nevidno prepletena." Pride čas, ko se človek začne ozirati okrog sebe in opaža, da je zavit v vsakdanjost, ki je prepletena s preteklostjo in s stvarmi in spomini, ki so ga zaznamovali. Sproti ni mogoče vsega porazporediti, a razporeja se samo od sebe, nenehno. Čas teče, z njim odtekajo kosmi našega bitja. Zavedamo se, da prej ali slej pride čas, ko ne bo več mogoče ničesar pospraviti, ko bo vse sprhnelo, z nami vred. Ko nas bo pač pobralo, kot je napovedal Tone Pavček. "Ko umremo, nekje obleži še ostanek ustvarjanja. Pokaže se neumrljivost pesnika. Ali pisatelja. Ali slikarja. Tudi pečarja. Računovodkinje. Ali njene izšolane kuharice! Neiztrohnjeno srce ima vse mogoče lastnike." Ta trditev vliva upanje, da vsak človek zapusti sled za sabo, nekaj, kar ne strohni, nekaj, česar se je vredno spominjati. Ko avtorica čisti garažo, ji pod roke prihajajo zavitki revij, škatle knjig, kuhinjski recepti, pisma. Prav vsi imamo kote, podstrešja, predale založenega vsakdana. Odlagamo, pometamo pod preproge, ovijamo v molk, tiščimo v pozabo, celo zanikamo ali napihujemo, razglašamo na ves glas in pošiljamo slike v vesolje, a vse ostaja pod našo skupno streho, da se ozremo, vsak sam ali vsi kot pripadniki neke družbe, in skušamo razumeti, od kod smo, kdo smo, morda celo, zakaj smo. Vsi neprestano odlagamo in nalagamo dragocenosti in tudi sramoto. V knjigi esejev Abonma za poezijo avtorica pravzaprav izsiljuje odgovore, ki so neizogibni – priznati moramo, da nam ne gre dobro. Spomni nas, na primer, na spregledanega pesnika Janeza Ovsca, na Ludvika Mrzela, na Jožeta Udoviča, tudi na preračunljivo narobe razumljenega Tomaža Šalamuna. Opozarja na spodrsljaje literarnih kritikov in pedagogov. "Biti svoboden kritik na Slovenskem je težko. Še vedno je! Kritika pri nas v glavnem hodi kot karavana, redki si upajo ali so si upali usekati po svoje." To je res. Kritika je tudi vedno strah, kdaj ga bo kdo po glavi, če bo govoril po svoje. A Meta Kušar upa zapisati po svoje, svoje mnenje in prepričanje. To dokazuje z obema zbirkama esejev. To dokazuje tudi s svojo poezijo, v kateri ni naključij in ki je ni mogoče posnemati. V esejistični obravnavi literatov, tudi urednikov revij ali profesorjev literature, ki so po sili razmer hodili po robu, se izkaže kot dobro podkovana poznavalka literarne srenje. Filozofsko držo naslanja na filozofa Deana Komela in Iztoka Simonitija, poznavanje Jungovih dognanj pa ji omogoča globlje razumevanje človekove duše, torej bistva poezije, ki je noben brezdušnež ne more ustvariti ali začutiti. Svoj pogled nazaj, na vse, kar se ji je nabralo v garaži, če to nabirališče dokazov bivanja jemljemo kot prispodobo, torej pogled na življenjska spoznanja in doživetja, Meta Kušar opisuje sproščeno, sprijaznjeno. Ne žuga, ne poučuje, niti ne piše grenko ali sarkastično, temveč sporoča in vabi k branju, k iskanju lepote in globljih pomenov, k čaščenju poezije. "Poezija je vrhunec človeškega duha," piše. Bralce vabi, naj si vzamejo abonma za tavanje po labirintih poezije. Tam nekje, v srčiki poetičnega labirinta, ki ima en sam vhod in nešteto izhodov, vsak lahko najde nekaj, kar bo hranilo in ohranjalo njegovo dušo.

V Ljubljani se bodo v naslednjih dneh začeli tradicionalni Koroški kulturni dnevi. Ob podpori Krščanske kulturne zveze in Slovenske prosvetne zveze iz Celovca jih pripravljata Klub koroških Slovencev in Društvo avstrijsko-slovenskega prijateljstva iz Ljubljane. Letos bo na na sporedu kar 12 predstav. Prva bo Mali princ v izvedbi Mlade gledališke skupine iz Bilčovsa na avstrijskem Koroškem, druga pa Lutkovna predstava »Črni muc« skupine iz Ziljske doline,nam je povedal Janez Stergar, predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Koroški kulturni dnevi v Ljubljani bodo letos potekali od 22. marca do 23. aprila.

Magistrica Darja Pergovnik je pri Muzeju in galerijah mesta Ljubljane objavila knjigo Plečnikova zelena Ljubljana, znanstveno monografijo o mojstrovem urejanju odprtega prostora (od promenad, ulic, trgov, parkov in še marsičesa). Njena knjiga tako omogoča bralki in bralcu, da se v veliki meri zavesta Plečnikovega celostnega razumevanja prostora, hkrati pa je še kako zanesljiva in dragocena spremljevalka pri odkrivanju in spoznavanju Plečnikove Ljubljane. Več o Plečniku in monografiji pove avtorica v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, med drugim pa odgovori tudi na vprašanje Ali v Ljubljani s preveliko lahkoto sekamo drevesa. Nikar ne zamudite.

Mojca Briščik je kariero začela kot novinarka, a se je po letih nabiranja izkušenj na številnih medijih, od Radia Capris do Radia Ekspres in POP TV-ja, pričela razgledovati še po drugih izzivih. Bila je direktorica blagovnice Maximarket, direktorica korporativnega komuniciranja v Mercatorju, zdaj pa že več kot osem let vodi Slovensko oglaševalsko zbornico, kjer predseduje tudi priznanemu oglaševalskemu festivalu Zlati boben. IzobrazbaMojca Briščik je diplomirana novinarka ter magistra ekonomije, ki je iz lastnega zanimanja do trajnostnega razvoja uspešno zaključila tudi intenziven osem tedenski program »Business Sustainability Management« Univerze v Cambridgeu, Cambridge Institute for Sustainability Leadership (CISL). Mojca Briščik je izvršna direktorica Slovenske oglaševalske zbornice (SOZ) in predsednica mednarodnega kreativnega festivala Zlati boben. Ponaša se s široko paleto znanj in izkušenj, še zlasti s področja korporativnega komuniciranja, marketinga in odnosov z javnostmi, ter tudi vodenja in upravljanja prodaje na drobno. Karierno pot je začela še v času študija kot radijska in televizijska novinarka ter radijska voditeljica in snovalka radijskih oddaj. Svojo medijsko pot pa je zaključila na mestu urednice Radia glas Ljubljane. Poklicno pot je po 17 letih aktivnega delovanja v medijih nadgradila kot direktorica blagovnice Maxi. Po štirih uspešnih letih je nato prevzela mesto direktorice korporativnega komuniciranja v Mercatorju, ki je zajemalo, ne zgolj komuniciranje z vsemi deležniki v matični državi, temveč tudi koordiniranje vseh PR služb po tujih trgih (skupno šestih) kjer je družba delovala. Pod njenim vodstvom je družba Mercator, za področje družbene odgovornosti, prejela tudi mednarodno nagrado European Business Award. Trenutno je zaposlena na Slovenski oglaševalski zbornici, kjer ji je Upravni odbor spomladi potrdil že tretji mandat. Najljubša knjiga: Nekoč sem bila pravi knjižni molj, že v srednji šoli so se mi posmehovali, ker sem brala knjige Antona Trstenjaka, a se zanje nisem ravno zmenila. Danes pa se na moji nočni omarici ali v potovalni torbi znajdejo predvsem strokovne knjige, po romanih pa le še redko sežem. Iz tega obdobja (izpred več kot 15-imi leti) izstopa predvsem eden, to je delo z naslovom 2.999 SIT francoskega pisca Frédérica Beigbederja, ki je zagotovo pomembno vzbudilo zanimanje za svet v katerem tičim še danes.  Sicer pa … tisti, ki me dobro poznajo vedo, da imam rada 'praholovce' v obliki knjige. Sem generacija, ki še vedno vzame v roke ne samo knjigo, temveč tudi časnike in revije.Najljubša serija: Razdvojena med serijo Peaky Blinders in The gentleman, režiserja Guyja Ritchieja. Hobiji: Sem aktivna oseba, kardio vadbe sem zamenjala za vadbe za krepitev mišične mase (starostno pogojena odločitev), sprehodi s psom so obvezni in pa rada prebedim noči ob kakem dobrem filmu ali seriji. Najbolj me nasmejijo francoske ali španske komedije in skandinavski trilerji. Nesporno pa noči ne bi prebedela zaradi grozljivk.Najljubša hrana: Mediteranska kuhinja.Najljubši podjetnik: Od tujih je to zagotovo Angela Ahrendts, nekoč direktorica Burberryja, nato podpredsednica v Apple-u, odgovorna za prodajo, danes predavateljica in predsednica upravnega odbora »Save the Children International« - izjemno karizmatična ženska, ki zna povezovati in spodbujati ljudi s katerimi deluje tako da dosežejo svoj največji potencial.Od domačih pa Blaž Brodnjak, predsednik uprave NLB, ki zna reči bobu bob - več pa ni potrebno dodati.Najljubši app: LinkedIn (službeno), Podcasts (zasebno)Zaključni nauki: ·      Družina naj bo vedno na prvem mestu. ·      Ne dajaj nasvetov, če te zanje eksplicitno ne prosijo.·      Poskusi ohraniti moralni kompas.

Ste danes doma, v šoli ali na delu že zalili rastline? V radiovedni nabiralnik smo namreč prejeli vprašanje, ali so rastline v sobnih prostorih sploh za kaj koristne ali so tu samo za okras. Odgovor smo s pomočjo prof. dr. Maruše Pompe Novak tokrat iskali na Nacionalnem inštitutu za biologijo na obrobju Ljubljane, ki je en sam velikanski laboratorij za preučevanje rastlin.

Več kot 1800 pisem zasebne narave, ki jih je v 30. letih 19. stoletja upokojeni oficir Franz poslal baronu Erbergu, nam odpira nov, dragocen vpogled v življenje kranjske aristokracije in najbogatejših meščanov LjubljaneV tokratnem Kulturnem fokusu smo se podali na kakih 190 let dolgo potovanje v preteklost. Obiskali smo namreč Ljubljano, kakršna je bila v 30. letih 19. stoletja. Pri tem smo si pomagali s skoraj 2000 pismi, ki jih je med letoma 1832 in 1840 upokojeni oficir avstrijske vojske, stotnik malce nenavadnega imena Franc Franz, poslal enemu najbolj uglednih Kranjcev tistega časa, baronu Erbergu, ki je sicer živel na svojem posestvu v Dolu pri Ljubljani, v njih pa precej podrobno popisal utrip ljubljanskega mestnega življenja. Podobo našega osrednjega mesta, kakršna se dviga iz Frančevih pisem, so zdaj rekonstruirali naši zgodovinarji in zgodovinarke, svoje izsledke pa predstavili v intrigantnem zborniku Podobe bidermajerske Ljubljane, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi ZRC. In kakšna je ta podoba? – Prav to smo preverjali v pogovoru z dr. Mihom Preinfalkom, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ter predavateljem na koprski Fakulteti za humanistične študije, ki je nad omenjenim zbornikom bdel po uredniški plati. Foto: Franz pl. Kurz zum Thurn und Goldenstein – Del Šentpetrskega predmestja s Cukrarno, 1835/36, detajl z naslovnice zbornika Podobe bidermajerske Ljubljane (Goran Dekleva)

Gledališka, lutkovna in kabaretna predstava, slikarska razstava, okrogla miza o koroški cerkvi in slovenski kulturi, koncert Koroška pesem prek meja - kar 12 dogodkov bo v okviru letošnjih Koroških kulturnih dnevov v Ljubljani od 22. marca do 23. aprila. Pripravljata Klub koroških Slovencev in Društvo avstrijsko-slovenskega prijateljstva iz Ljubljane ob podpori Krščanske kulturne zveze in Slovenske prosvetne zveze iz Celovca. Predstavil jih je Janez Stergar, predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani.

Vplivni jezuit in učenjak, ki je premaknil reko, a moral nato zbežati iz Ljubljane. Gabriel Gruber (1740–1805) je bil vsestranski jezuit, znanstvenik in inženir, ki je pustil pomemben pečat v Ljubljani. Deloval je kot predavatelj in je poskušal urediti poplavno varnost mesta z gradnjo prekopa, kar pa se je izkazalo za finančno zahteven projekt. Po odhodu iz Ljubljane je v Rusiji postal ključna osebnost pri modernizaciji izobraževalnega sistema in general jezuitskega reda.

Med komarji je samica tista, ki lovi. A kaj sploh vemo o živalci, ki se nepovabljena naseli tudi v naše domove? Ta nenavadna žuželka ima šest nog, glavo, oprsje in zadek, ki mu rečemo tudi trebuh, dve krili in rilček z bodalcem, s katerim samica piči in posesa kri svojih žrtev. Če samica vzame nekaj kapljic naše krvi, to ni zato, da bi potešila svoj tek, temveč zato, da ustvari jajčeca, preden jih odloži v vodo. Težava je v tem, da pri prehajanju s telesa na telo samica prenaša nekatere zelo nevarne bolezni. Samci komarjev se tako kot čebele in metulji hranijo s cvetličnim nektarjem in tako s prenašanjem cvetnega prahu, opraševanjem, omogočajo razmnoževanje rastlin. Poleg tega življenje komarjev ni brez tveganja, saj so prava poslastica za pajke, kačje pastirje, lastovke, kuščarje in netopirje. Slišite ta nadležni zvok? Gospa komarjeva se skriva med pastmi, ki jih nastavlja pajek, in roko, ki maha okoli nje ... Bo naša samica komarja na koncu sploščena kot palačinka?Le Moustique : l'aventurière mal-aimée Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Noj v svojem telesu skriva več zvijač. Ima mišičasta stegna, s katerimi pobegne pred plenilci, in čudovito perje, s katerim privablja samice. Ta nenavaden ptič, največji na svetu, je visok več kot dva metra in tehta do 130 kilogramov! Živi v afriški savani, kjer se njegovo močno golčanje sliši kilometre daleč. Te nenavadne zvoke noji oddajajo z zaprtimi kljuni, njihovi dolgi vratovi pa se pri tem napihujejo kot balon. Nojeva peresa sijoče črne in brezmadežno bele barve so navduševala elegantne dame v prejšnjem stoletju. Hijene pa se ne zadovoljijo s perjem, temveč obožujejo nojevo meso. Na srečo noj zelo hitre teče in lahko doseže hitrosti do 90 kilometrov na uro, ima pa tudi močan krempelj, s katerim lahko svoje plenilce spravi v zelo neugoden položaj. Pst! Zdaj je sezona parjenja in noj bo uprizoril osupljivo ljubezensko predstavo, vredno ogleda. L'autruche : Une redoutable charmeuse Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Začetek zime je, čas, ko svizci spijo zimsko spanje. »Šest mesecev spanja? Ne pride v poštev!«, se upre mali svizec. Svizci morajo pozimi spati, da prihranijo moči. Poleti in spomladi se hranijo s sadjem, drevesnim lubjem, črvi, čebulicami rastlin, cvetnimi popki, deteljami in pajki ... Tako pridobijo čim več teže in se pripravijo na dolg spanec. Ko si napolnijo zaloge, pride zima in skrijejo se globoko v hibernaculum. Hibernaculum je latinska beseda, ki pomeni zimsko zatočišče. Pod zemljo se namestijo na ležišču iz suhe trave in stisnejo skupaj, da jim je toplo. A mali svizec sovraži spanje ... La marmotte : Marmotton ne veut pas dormir ! Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Vzemi klobuk, steklenico vode in visoke škornje, gremo v Južno Ameriko na srečanje z nenavadno živaljo, mravljinčarjem. Mravljinčar je žužkojed nenavadnega videza, ima košat rep, s katerim se med počitkom pokrije in prste z dolgimi kremplji. Dva dobro usmerjena zamaha z najdaljšim krempljem, nekaj solz, da se zemlja zmehča, in hop, že prodre v bivališče kolonije mravelj, s katerimi si napolni svoj želodec. S svojim petdeset centimetrov dolgim jezikom jih z vso hitrostjo posrka vase. Ker nima zob, jih stisne ob nebo in lica, zgnete v želodcu in zdrobi ob pomoči drobnih zrnc zemlje, ki jih je prav tako pogoltnil. Je požrešen, pa vendar daljnoviden in si mravlje pusti tudi za prihodnjič. Oh, smrdi po zažganem. Gozd gori in v amazonski džungli vlada panika. Bo naš mravljinčar rešil svojo kožo?Le Fourmilier : Sauve qui peut ! Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Klapavica nima ne nog ne oči ne možganov in živi v lupini. Ob vsakem plimovanju se pogumno spopada z življenjem. Tam, kjer živijo klapavice, je morje nenehno v gibanju, pod vplivom lune in sonca se večkrat na dan dvigne in upade. Ko se oddalji od obale, pravimo, da je oseka, in pritrjene na skalah lahko opazimo kolonije klapavic. Klapavica je školjka z mehkim telesom in lupino, ki jo ščiti. Ta je iz dveh delov in to ji omogoča, da se po potrebi zapre in odpre. Ob oseki so klapavice vidne na skalah in zelo ranljive. Ostanejo zaprte. Na srečo so njihove lepe modrikaste lupine zelo trde. Tesno stisnjene skupaj ščitijo školjko pred zunanjimi vplivi kot prava trdnjava!La moule : la folle journée Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Od drevesa do drevesa vznemirjena mama orangutanka išče svojega pogrešanega mladiča. Da le ni v nevarnosti. Orangutan je ena izmed človeku najpodobnejših opic. Kitajci ga imenujejo šing šing, kar v kitajščini pomeni človek opica. V nasprotju z ljudmi, ki živimo pri tleh, šing šing živi visoko v vrhovih orjaških dreves tropskega deževnega gozda, na otokih Borneo in Sumatra v jugovzhodni Aziji. To je zelo daleč od nas, med Indijskim in Tihim oceanom. Da bi prišel z enega drevesa na drugo, orangutan ne skače, ampak hodi po veji ali lijani kot po drogu. Upogne jo, dokler ne doseže veje drugega drevesa. Pri tem je zelo previden, veje se drži vsaj z eno roko in obema nogama. Če se veja zlomi, pade. Zato vedno skrbno izbere le najmočnejše veje in ovijalke. Kljub vsemu je mama orangutanka zaskrbljena. Svojemu malčku je že stokrat rekla, naj se ne potepa.L'orang-outan : jamais sans mon petit! Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Sipa ima izredne moči: plašč nevidnosti, super razpršilec črnila, vendar se nima s kom igrati skrivalnic, razen morda z lačnim morskim psom ... Ima ovalno in ploščato telo ter deset lovk, od katerih sta dve podaljšani. Živi v čudovitem svetu, ki ga poseljujejo ribe, kiti, morski psi, rakovice, morske zvezde, kozice, morske vetrnice in koralni grebeni: v oceanu. Sipa lahko po želji spremeni barvo in tudi svojo teksturo. V trenutku lahko postane pesek, morska alga ali celo skala, brezhibno se zlije z okolico. To ji zelo koristi pri lovu ali pri begu pred plenilci. In to še ni vse: njeno telo oddaja svetlobo, podobno bliskom, ki naelektri njen plen in ga hipnotizira, da ne more pobegniti. Ima tudi skrivno orožje: vrečko s črnilom! Bolje, da je ne prestrašite, sicer lahko v obraz dobite črno barvilo, ki se imenuje sepija. Jesti ali se pustiti pojesti? Ji vse te super moči lahko omogočijo, da se izogne nevarnostim?La seiche : championne du cache cache sous-marin Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Podajmo se na pot po osrčju afriške savane v družbi največjega kopenskega sesalca: slona. Njegova mogočna pojava res naredi vtis, visok je tri metre in težak kot šest avtomobilov, vendar ima slon še veliko drugih prednosti. Dva velika uhlja, da bolje sliši, dva podaljšana sekalca, okla, s katerima se brani in neverjeten trobec, s pomočjo katerega diha, se sporazumeva, jé ali utrga cvetlico. Seveda takšen velikan ne poje le kokosovega oreha za zajtrk. Vsak dan zaužije okoli dvesto kilogramov trave, rastlin in sadja ter popije toliko vode, kot je natočimo v kopalno kad. Za sporazumevanje s svojo čredo, to je s svojo družino, ne potrebuje mobilnega telefona, temveč proizvaja infrazvočne valove, ki se lahko prenašajo več kilometrov daleč. Danes boš spoznal Temba, osemletnega slonjega mladiča, ki bi si ga krokodil skoraj privoščil za obrok. Na srečo so člani črede vedno v bližini, saj pri slonih največ štejeta občutek za družino in vzajemna pomoč. L'éléphant : le colosse qui jouait de la trompette Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9) Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10) Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša Grčman Fonetičarka: Mateja Juričan   Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Kengurujček Joey, kot Avstralci imenujejo mladiče kengurujev, je zelo boječ. Še nikoli ni šel iz mamine vreče. A danes nima izbire, moral bo skočiti. Joey je rdeči kenguru, ta vrsta je največja od vseh kengurujev in lahko doseže velikost človeka. Ima dolga stopala kot vsi kenguruji iz družine vrečarjev skakačev. V latinščini tej družini rečemo macropodidae, kar prihaja iz grščine: makros pomeni dolg, pous pa stopalo. Zadnje noge kenguruja imajo dolga in vitka stopala, ki lahko zrastejo več kot 26 centimetrov. Vsako stopalo ima štiri prste, dva s kremplji in dva tanjša, ki sta zraščena skupaj. Kenguru se premika z veličastnimi skoki. Skoči najmanj do višine košarkaškega koša in za dolžino celega avtobusa. Kot bi bil orjaški zajec. Ko se premika, se njegov rep giba kot nihalo ure. Pri počitku svoj dolg rep uporabi, da se nanj nasloni, kot da bi imel še tretjo nogo. A zaenkrat je Joey še na toplem v mamini vreči. Le kangourou : Joey "Grands pieds" a peur de tout Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9) Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10) Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša Grčman Fonetičarka: Mateja Juričan   Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Morski konjiček je nenavadna riba. Pravimo mu morski konjiček, ker njegova glava spominja na glavo konja. Ima kot opica dolg rep, ki se lahko zvija in odvija kot jojo. Z njim se lahko oprime vsega. Pod kožo ima neke vrste oklep, to so kostne ploščice, ki ga ščitijo in zaradi katerih je videti kot zmaj! Pred davnimi časi so Grki odkrili to ribo, ki je bila tako neobičajna, da so mislili, da je čarobna. Poimenovali so jo hipokampos ... Hipos za konja in kampos za morsko pošast. Pravzaprav gre za pošast v velikosti špageta! A med nami povedano, morski konjiček ni v resnici prav nič strašen! Morski konjiček ima srečanje s svojo zaročenko in če bo hotel priti pravočasno, bo moral zares pohiteti. Bo po nevihti, ki je vse odnesla, prišel pravočasno na poroko? Nemogoč izziv za najpočasnejšo žival na svetu. L'hippocampe : le petit cheval des mers qui voulait être papaAvtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Število smrtnih žrtev včerajšnjega grozljivega napada v nemškem Magdeburgu je naraslo na pet, med njimi je tudi otrok. Več kot 200 ljudi je ranjenih, štirideset se jih bojuje za življenje. Storilec, ki je zapeljal v množico ljudi na božičnem sejmu, 50-letni psihiater iz Savdske Arabije, se je takoj po dejanju vdal. Deloval je sam. Kaže, da je bil zagrizen protiislamist, ki je Nemčijo obtoževal, da stori premalo v boju proti skrajnemu islamizmu. V Magdeburg je dopoldne prispel kancler Olaf Scholz. Preostale novice: Izraelcem tokrat spodletelo prestreči raketo jemenskih upornikov; v Tel Avivu 16 ranjenih. Izrabljene pivovarske silose iz Ljubljane po več mesecih priprav in treh dneh vožnje zjutraj dostavili v koprsko pristanišče. Smučarska skakalka Nika Prevc dobro leto dni po svoji prvi zmagi za svetovni pokal v Engelbergu danes tam dosegla deveto.

Poslanci bodo danes odločali o razrešitvi predsednice parlamenta Urške Klakočar Zupančič. Ta zavrača opozicijske očitke o kršenju poslovnika, zakonov in ustave ter neprimernem vedenju. Po pričakovanjih bo ostala na položaju. Ob tem bo državni zbor predvidoma potrdil Ksenijo Klampfer za ministrico za digitalno preobrazbo. Podrobneje po nekaj drugih poudarkih oddaje: Drugi poudarki: - 15-ti evropski sveženj sankcij proti Rusiji, v pričakovanju ameriških Naftna industrija Srbije. - Evropska unija v odnosih s Sirijo ne želi ponoviti napake iz Libije in Afganistana. - Parkiranje v ožjem središču Ljubljane bo z novim letom plačljivo tudi ob nedeljah.

Naša zgodba o pogumnih Blejkah se začenja z delom zapisa izpred 90 let. Takole so zapisali: »Bilo je sredi marca leta 1813, ko je bilo na Bledu v gostilni pri Petranu kaj veselo. Mladina je plesala ob poskočnih zvokih godbe. Oglašali so se tudi pevci, zlasti s pesmijo, ki so jo pripevali k plesu: »Godci, začnite, groše dobite. Groši so vaši, dekliči pa naši.« Toda nenadoma je vse utihnilo, kakor bi strela z jasnega udarila v veselo družbo. Plesni pari so obstali kakor pribiti na tla in godba je na mah prenehala igrati. Domači gospodar Jakob Klinar, ki se je vrnil s svojih trgovinskih poslov in potov iz Trsta, je stopil sredi sobe in sporočil novico, ki jo je bil prinesel iz Ljubljane: da bodo Francozi dali ceniti cerkveni zaklad na Blejskem otoku in ga na dražbi prodali. Ko je navzočna množica slišala to poročilo, je prvi trenutek ostrmela. Nastale so skupine ljudi, prihajale in se zbirale, grozile ter glasno izražale nejevoljo.« Konec navedka. To dogajanje je na Bledu sprožilo pravcati upor, ki so ga vodile pogumne Blejke, kar bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Na 189. rednem zasedanju Tajnega društva OFC so bili »na tapeti« rumeno-beli mlajši bratje iz Ljubljane in zeleno-črni mlajši bratje iz Bruggea. Spraševali smo se, zakaj Sanchez sili Ratnika na položaj zadnjega veznega, se čudili slabi seriji proti Bravu, ki se vleče in vleče in podrobno raziskali Cercle Brugge, drugi klub prestolnice Zahodne Flandrije. Pa še Sualehe, Sabolič, Spartak in druge stvari iz zeleno-belega univerzuma.

S častnimi občani je hudič. Tisti, ki jih ta čast doleti, nagonsko slutijo, da ne bodo več dolgo tlačili zemljice, tisti, ki jo dodelijo, pa se vržejo v zobe materi zgodovini. Hočemo povedati, da so za častne občane v glavnem odgovorni župani. "Častni občan" tako bolj govori o županu, kot o častnem občanu. Tako je bilo tudi v preteklih dneh, ko je začel Mussolini, v prenesenem pomenu kot tudi v neprenesenem, kot okostnjak padati iz omar primorskih mest, trgov, krajev in občin. Javnost se je nad tem primerno zgražala in naslajala, ampak spet smo nekoliko pozabili na teoretične osnove častnega občanstva. Zato jih bomo v današnjem prispevku obnovili. Če ostanemo samo pri obeh Goricah; z naše strani, se pravi iz Nove Gorice, je na Mussolinija zrl naš častni občan, z belimi kamni zapisan na pobočje Sabotina in z zlatimi črkami v zgodovino, medtem ko je v stari Gorici oprezal Mussolini. Tako sta goriška častna občana, ne da bi se desetletja kdorkoli posebej vznemirjal, svojo ideološko, svetovnonazorsko, vojaško in še kakšno častno občanstvo tiho živela vseh teh zadnjih sto let. S tem, da ima Mussolini danes rahlo primerjalno prednost. Ko so nanj tako elegantno pozabili, oziroma, ko se jim niti pod liberalnimi, levimi in progresivnimi mestnimi vladami ni zdelo vredno, da bi se ga kot častnega občana znebili, je zdaj končno dočakal, da se je zgodovina dovolj obrnila in so njegov diktatorski slog, kot tudi njegove ideje in metode, ponovno v modi. Zadnjih osemdeset let se je samo potuhnil, zdaj ko so njegovi spet na oblasti, bo lahko zadovoljno sijal naprej.  Medtem pa bo v Novi Gorici in v ostalih primorskih mestih treba na vrnitev fašistov na oblast še malo počakati. Vsekakor pa bo čakanje krajše, kot če bi čakali na vrnitev jugoslovanskega komunističnega režima, ki je patron nekaj sto Titovim častnim občanstvom, raztresenih po deželi. Ker zadeva s častnimi občani ima osnovno težavo v kontekstu toka zgodovine ... Kot primer … Feldmaršal Svetozar Borojević je bil po ubranitvi soške fronte leta 1915 nemudoma razglašen za častnega občana Ljubljane, a so mu naziv leta 1919 odvzeli, ker se avstro-ogrski general ni več skladal z agendo nove državne tvorbe, sploh pa ne pozneje z italijansko okupacijo. Pa so mu potem častno občanstvo leta 2009 vrnili in tako naprej in tako nazaj. In če bi danes tajnice občinskih uprav na Pivškem, v Brkinih, na delih Krasa ali Vipavske doline dovolj natančno pobrskale po omarah, bi našle Borojevićevo častno občinstvo, skrito v istih arhivih, kjer čepi tudi Mussolini kot častni občan vsake malo večje vasi in danes nerodno skače iz orumenelih fasciklov. Čeprav danes častna občanstva slovenskih mest vrvijo od politikov, se kljub vsemu zdi pametnejši trend, ki mu župani sledijo v zadnjih desetletjih; se pravi, da mesta naziv podeljujejo v glavnem kulturnikom, umetnikom in znanstvenikom. Ljubljana recimo, se od Milana Kučana leta 2007 in potem pogojno od dr. Franceta Bučarja iz 2009 in Janeza Stanovnika iz 2010 za politika ni več odločila. Ampak vrnimo se k Mussoliniju, s katerim v svetlo prihodnost plujejo v Gorici. Dva mogoča razloga najde razmišljujoči pri vztrajanju mestnih oblasti, da diktatorju, izvornemu fašistu in klavcu celih ljudstev, naziva ne odvzamejo.  Prvi je, da pač ponosno nosijo vso svojo preteklost. Izbris pomembnih, ali odločujočih posameznikov iz zgodovine to manipulativno spreminja in v ničemer ne pripomore k avtentičnosti neke skupnosti.  Druga možnost pa je prihajajoča evropska prestolnica kulture, ki bo združila obe mesti. Mogoče gre pri vztrajanju, da Mussolini ostane častni občan Gorice, samo za umetniško akcijo, ki opozarja, da smo vsi sinovi in hčere svojih očetov in da je preteklosti, kakorkoli že potiskamo glavo v pesek, težko, oziroma nemogoče ubežati. 

V novi epizodi oddaje Radio Ga Ga – nova generacija bomo seveda v živo spremljali dražbo, ki jo bo za poplačilo stroškov do krivosodja skupaj s prijatelji iz stranke vodil sam Janez Janša. Klice bo sprejemal Aleš Hojs, spletno stran bo postavil g. Mandžukić, za tekoče zadeve bo poskrbel Franc Breznik, za uspešno prodajo pa vedeževalec Blaž. Uroš Slak se bo o novih vladnih strategijah obračunavanja omrežnine pogovarjal s premierjem Golobom in Aljošo Bagolo, Anže Logar pa bo po odstopu Franca Kanglerja z mesta prometnega reporterja prevzel še eno stvar, ki je bila do zdaj v rokah SDS. Marcel se bo pogovarjal o novem 15 minutnem mestu Čukitown, ki ga na robu Ljubljane gradi Jože Potrebuješ, svoje misli o mestu in vasi pa bosta z nami delila Slavoj Žižek in Gašper Bergant, vse to in verjetno tudi kaj čisto drugega, v petek malo po deseti na Prvem programu Radia Slovenija.

Na 186. rednem zasedanju Tajnega društva OFC smo bili spet potopisno razpoloženi. Tri različne poti v Helsinke, tri različne izkušnje, trije različni pogledi na izredno uspešno gostovanje Olimpije v finski prestolnici.O bližnjem srečanju z Riero na Brniku, o Ahmedu v belem golfu, o švedskem navijaču Olimpije in mnogih drugih bizarnih dogodivščinah s poti v Skandinavijo prek Ljubljane, Trsta, Dunaja, Frankfurta, Münchna in Rige.

Pleme je sedelo okoli tabornega ognja. Starešina Črtomir je mrko gledal, ko je skupina mladcev na čelu z Bosomirjem prišla pred visoki zbor. Takole so govorili mladci: "Slišali smo, da se v Emoni, nekaj tisoč kilometrov od tod, da poceni graditi. Predlagamo, da se pleme preseli tja in zagrabi to poslovno priložnost." Starešina je zajavkal: "Pri Svarunu, kaj pa nam manjka tule pod Karpati. Pridelujemo žito, po malem gojimo drobnico in izdelujemo lahke letalne naprave. Čisto v redu nam je tukaj, rajtam." Pa se Bosomir ni dal odgnati. "Ker smo demokracija, dam naš predlog na glasovanje … Kdo je za to, da preplavamo tisto rusko reko?" Večina je dvignila roko. Tako se je pleme odpravilo na pot. Med plavanjem čez reko jih je četrtina utonila, četrtino pa so obmejni organi poslali nazaj v izvorno državo. Končno so prispeli pred obzidja Emone. Na vzhodu mesta je bila krasna parcela, kjer so Rimljani njega dni skladiščili žito. Požgali so jo in tako dobili največje gradbeno zemljišče v tem delu Emone. Organizirali so veliko predstavitev za zainteresirano javnost. Tako je govoril Bosomir: "Pozabite na kolišča, pozabite na vile Rustice, pozabite na ceste in socialistične bloke. Pozabite na Savsko naselje, Fužine in Štepanjca. Tu bo zraslo tisoč koč in kolib iz trstičevja in blata, prekritih s slamo, z ilovico po tleh." Ko je videl, da poslušalstvo ni bilo navdušeno, je vrgel še zadnji argument, ki so ga slovanski investitorji tako radi uporabljali: "In kvadratni meter bo stal le 3000 evrov." Tedaj je občinstvo končno navdušeno zaploskalo, investitorji so zaklali vola in veselje je trajalo dolgo v noč. Gremo se nekaj osnovne matematike. Če bo v BTC-ju zrastlo 1000 novih stanovanj in če grobo posplošimo, da bodo v enem stanovanju živeli povprečno trije ljudje – se pravi v večini stanovanj po štirje, v nekaterih pa dva,  se bo na vzhod Ljubljane preselilo okoli 3000 ljudi. Tri tisoč ljudi v dvomilijonskem narodu ni malo. A gremo še korak dlje. Seveda ne bo dva milijona Slovencev kandidiralo za Boscarolova stanovanja. Mož, ki se ga je že prijelo ime "dobri človek iz Vipavske doline", bo kljub izjemno ugodni ponudbi s svojimi stanovanji nagovoril samo menedžerje, zdravnike, odvetnike in tiste, ki raje gledajo proti Trojanam. Teh pa je po grobi oceni v naši deželi okoli dvajset odstotkov. Ko ribariš med dvajsetimi odstotki najpremožnejših, pa je že težko najti 3000 kandidatov. Ker kakorkoli mediji slikajo Slovenijo kot zavožen projekt, je vsak Slovenec že nekje doma. Hočemo povedati, da pri nas ravno ne vidiš brezdomcev v tisočih, ali pa šotorskih naselij pod mostom, kot je to primer v nekaterih drugih uspešnih demokratičnih državah. Se pravi, da moraš med Slovenci, ki so že nekje doma, najti tri tisoč prostih radikalov, ki bi dom zapustili, da bi se preselili na vzhod ljubljene. Sploh ne dvomimo, da bo podjetnemu Ivu uspelo, a to bo istočasno pomenilo, da bo nekje drugje 3000 Slovencev zmanjkalo. Ker dvomimo, da se bo tri tisoč Ljubljančanov iz enega konca Ljubljane preselilo na drugega; predvidevamo, da bo tri tisoč ljudi zapustilo svoja ognjišča v provinci in se s plavanjem čez reke podalo v prestolnico. Tečnoba bi na tem mestu zapisala, da je to v globokem nasprotju z načelom decentralizacije, enakovrednega regionalnega razvoja in Slovenije ene same hitrosti, a kaj bi takšni neopredeljivi in teoretični cilji v primerjavi s 65 kvadrati, lastnim parkiriščem, bližino kinodvorane in sosedstvom največjega mesta nakupov v državi. A demografski in razvojni pomislek, ki tako ali tako nikomur ne pade na pamet, je mogoče povsem neupravičen. V mestu, kjer je največja naložbena priložnost ostarela teta brez otrok z lastnim stanovanjem, se je zaredila moda, po kateri ljudje stanovanja kupujejo, čeprav jih ne potrebujejo. Kot bi nepremičninski baloni, v katere civilizacija piha že zadnjih tisoč let, slovansko pleme ničesar ne naučili, Slovenci meniji, da je najboljša naložba denarja, ki ostaja od neopravljenih nadur, v nepremičnino. Elektro Ljubljana je zadnjič dal sramežljivo oceno o praznih stanovanjih v prestolnici – in drugače, kot da je ocena sramota za mesto, državo in njene prebivalce, je ni mogoče opredeliti. Da bi se kaj spremenilo, ni za pričakovati in Bosomirjevi potomci bodo še naprej veselo in žalostno simbolno rušili silose z žitom; ker je kruha povsod dovolj in preveč, stanovanj pa zmeraj manjka. Na pot zrele, razvojno naravnane in odgovorne družbe bomo stopili v tistem trenutku, ko bomo investicijo v tisoč ugodnih stanovanj na vzhodu Ljubljane razumeli kot škodljivo. 

Evropska unija opozarja Slovenijo, da ne upošteva dovolj dosledno direktive o vodah. Slovenija je sicer sprejela nekaj uredb o vodovarstvenih območjih, na primer za vodno telo vodonosnikov Ljubljanskega barja in okolice Ljubljane, pa za vodonosnike Rižane in Dravsko - Ptujskega polja ter še nekatere. Če pogledamo Atlas voda, pa ugotovimo, da jih je še precej nezavarovanih in da niso prikazana tista, ki naj bi jih zavarovali v prihodnosti. Zakaj je tako in ali se v času podnebnih sprememb in obdobju, ko je voda postala strateška dobrina, sploh zavedamo, kaj to pomeni? O tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: dr. Lidija Globevnik, generalna direktorica Direktorata za vode; prof. dr. Mihael Brenčič z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, sicer tudi član Društva hidrogeologov Slovenije in Slovenske akademije znanosti in umetnosti: Margareta Srebotnjak Borsellino, nekdanja podžupanja občine Postojna; dr. Luka Serianz, Geološki zavod Slovenije. Avtorica Sabrina Mulec.

Danes praznujemo dan vrnitve Primorske k matični domovini. S praznikom se spominjamo 15-ega septembra 1947, ko je bila uveljavljena pariška mirovna pogodba z Italijo, ki je takratni Jugoslaviji in s tem tudi Sloveniji dodelila velik del Primorske. Na popoldanski slovesnosti bo imel nagovor predsednik vlade Robert Golob, udeležila se jo bo tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar. Druge teme: - Na ulicah Tel Aviva sinoči več kot miljon protestnikov. Zahtevali dogovor o izpustitvi talcev v Gazi. - Več držav srednje Evrope v primežu poplav: uničenih na tisoče domov, terjale tudi smrtne žrtve. - Hitri vlak iz Gorice v šestih urah do Rima, v osmih do Neaplja. Italija želi hitri vlak pripeljati tudi do Ljubljane.

V epizodi 150 je bil moj gost Zoran Janković, župan občine Ljubljana. Poznan tudi kot nekdanji predsednik uprave družbe Mercator, d.d.. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Pri delu ne uporabljam računalnika Odraščanje s knjigami, politična usmeritev in javni sektor Mestna občina Ljubljana, Ljubljanica - mestno kopališče Sežigalnica Ljubljana, zelena politika, selitev remize LPP Proces kolegija, dogovarjanje, delovanje župana Mercator, vodenje uspešne trgovine, ekonomija obsega Ključni kazalniki uspeha in projekti mesta Ljubljana Otroštvo, vrednote in odraščanje Razvoj Ljubljane, sodelovanje in pretok informacij Kritike, obtožbe Moč, blagovna znamka Odnos z Janezom Janšo Nasvet novim generacijam ========================================­===== Prijavi se na newsletter in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT izberemo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …). https://aidea.si/aidea-mailing-lista  ========================================­===== AIDEA Podkast: Pogovori o zavesti, vesolju, naši kulturi, tehnologiji in prihodnosti človeštva ... Pogovori o idejah. Vodi Klemen Selakovič Spletna stran: https://aidea.si Instagram: https://www.instagram.com/aidea_podkast/ Tik Tok: https://www.tiktok.com/@klemenselakovic