Podcasts about ljubljane

V oddaji o kulturi smo vas povabili na predstavitev knjige osebnih spominov dolgoletnega družbenega in političnega delavca, nekdanjega župana Ljubljane v času slovenske osamosvojitve ter pomembnega soustvarjalca slovenskega javnega prostora Jožeta Strgarja z naslovom »En hudič le mora bit', ki bo danes zvečer (sreda) v Galeriji Družina. V nadaljevanju pa sledi še vabilo na predavanje prof. dr. Edvarda Kovača pod naslovom «Umetniško ustvarjanje kot pot do odpuščanja in sprave,» ki bo jutri, v četrtek, 21. maja, v veliki dvorani Teološke fakultete.

Kolizej v Ljubljani je bil eden največjih in najpomembnejših arhitekturnih projektov 19. stoletja, zgrajen med letoma 1845 in 1848 po načrtih Josefa Benedicta Withalma. Njegovo gradnjo so zaznamovali ključni predstavniki tedanje oblasti, med njimi Janez Nepomuk Hradecky, ki je sodeloval pri polaganju temeljnega kamna, a dokončanja stavbe ni dočakal. Kolizej je bil prvotno zasnovan kot tranzitna vojašnica, namenjena nastanitvi vojakov na poti skozi Ljubljano, hkrati pa je že od začetka združeval tudi gospodarske in družbene funkcije.S svojo velikostjo, arhitekturno raznolikostjo in ambiciozno zasnovo je predstavljal simbol modernizacije Ljubljane ter njenega vse večjega pomena v okviru tedanjega cesarstva. V njem so bili poleg vojaških prostorov tudi kavarna, plesna dvorana, jahalnica, trgovine in stanovanja, zato je deloval kot pravo “mesto v malem”. V različnih obdobjih so v Kolizeju živeli vojaki in častniki, kasneje pa obrtniki, trgovci in številne delavske družine, kar kaže na njegovo pomembno socialno vlogo v mestnem življenju.Sčasoma je stavba izgubila svoj prvotni namen, zlasti po izgradnji novih vojašnic. Po ljubljanskem potresu leta 1895, obeh svetovnih vojnah in še posebej po nacionalizaciji po drugi svetovni vojni je začela postopno propadati. Čeprav je bila pozneje razglašena za kulturni spomenik, njeno stanje ni bilo ustrezno vzdrževano.Prelomni trenutek v njeni zgodovini se je zgodil leta 1995, ko se je zaradi neustreznih gradbenih posegov porušil del stavbe; zrušila se je tretjina strehe, pri čemer so umrli trije ljudje. Ta tragedija je dokončno razkrila nevarno stanje objekta in močno vplivala na razprave o njegovi prihodnosti. Kljub nasprotovanju dela strokovne javnosti je bil Kolizej leta 2011 porušen, na njegovem mestu pa danes stoji sodoben kompleks Schellenburg.Pisateljica Helena Koder, nekdanja televizijka, ki je svoje poklicno življenje posvetila predvsem scenaristiki in režiji dokumentarnih filmov, je nedavno izdala knjigo z naslovom Kolizej, ki jo je ilustrirala Helena Tahir. Vsebino kolizejskih osebnih zgodb in zgodovine pa je že leta 1984 predstavila v dokumentarnem filmu. Helena Koder Kolizej razume kot metaforo širših družbenih sprememb. Njegov propad in rušenje odpirata vprašanja o odnosu do kulturne dediščine, o odgovornosti do skupnega prostora ter o tem, koliko smo kot družba sposobni razumeti preteklost in druge ljudi, ki so v teh prostorih živeli. Fotografija: Anton Jurman – Ljubljanski Kolizej (sredi 19. stoletja) Wikipedija

Kolone na avtocestnem obroču okrog Ljubljane in nasploh na avtocestah v vse smeri so postale stalnica. Se jim je sploh še mogoče izogniti?

Več kot 25 tisoč zgodb našega planeta hrani zakladnica mineralov in fosilov v središču Ljubljane. Geološka zbirka Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ustanovljena okoli leta 1920, je danes največja in najbolj celostna tovrstna učna zbirka v Sloveniji. Nastala je z vizijo profesorjev Karla Hinterlechnerja in Marijana Salopeka, da bi študenti geologijo spoznavali skozi prave, otipljive primerke. In prav ti primerki – minerali, kamnine in fosili – razkrivajo neverjetne zgodbe: od najstarejših fosilov, starih več kot tri milijarde let, do ostankov slovenskih dinozavrov, najdenih pri Kozini. Skrbnik zbirke Tristan Rome poudarja, da je za geologa skoraj vsak kamen nekaj več – vsak priča o zgodovini Zemlje. V oddaji boste slišali, kako nastanejo kamnine, zakaj nekateri minerali žarijo pod ultravijolično svetlobo in kaj nam lahko zob mamuta pove o preteklosti.

Po drugi svetovni vojni je Slovenija v okviru Jugoslavije doživela obsežno družbeno, politično in gospodarsko preobrazbo. V tem procesu je delo žensk postalo ključen element obnove države, modernizacije in gradnje socialistične družbe. Medtem ko je bilo po prvi svetovni vojni žensko delo zunaj doma pogosto razumljeno kot začasno, je po letu 1945 postalo simbol napredka in družbenega razvoja. Socialistična oblast je spodbujala zaposlovanje žensk, njihovo politično udejstvovanje ter vključevanje v sindikate, delavske svete in organizacije, kot je AFŽ. Poleg tega so ženske leta 1945 dobile volilno pravico, ustava pa jim je zagotovila formalno enakopravnost, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ter socialno zaščito. Ženske so se množično zaposlovale tudi zaradi sistema varstva mater, ki je bil v mednarodnem okolju eden iz med bolj razvitih. Kljub modernizaciji pa so se ohranjale tudi tradicionalne oblike ženskega dela. Značilen primer so perice iz okolice Ljubljane in na robovih nacionalnega prostora, ki so še dolgo opravljale težko fizično delo pranja perila za mestne družine. Njihovo delo je pomenilo pomemben vir dohodka, vendar je hkrati ostajalo vpeto v tradicionalne vzorce, saj so bile še naprej podvržene družinskemu nadzoru. Perice so vseeno imele določen ugled, saj so bile tudi pomembne prenašalke kulturnih vsebin; z rednimi stiki z mestom so v vaško okolje namreč prinašale novice, navade in novosti. Pomemben vidik emancipacije žensk je predstavljal tudi prosti čas ter kulturno-umetniško udejstvovanje. Vendar je bila ta udeležba na srečanjih, prireditvah, dogodkih kulturnega in športnega značaja, pogosto omejena zaradi pomanjkanja časa, dvojne obremenitve in vztrajanja patriarhalnih norm, zlasti na podeželju, kjer javno nastopanje žensk ni bilo vedno družbeno sprejeto. Nasploh pa je ena ključnih napetosti, s katero to obdobje ne prekine, razlika med formalno enakopravnostjo in dejanskim položajem žensk, ki so še naprej nosile glavno breme gospodinjskega dela in skrbi za družino. Nekaj podobnosti je sicer bilo s kapitalističnimi državami, kjer so poskušali uvajati načelo enakopravnosti, vendar so se v praksi ohranjale plačne razlike, precej večja je bila negotovost zaposlitve žensk, predvsem mater ... Celotno obdobje zgodnjega socializma tako zaznamuje dvojnost: na eni strani napredek na področju pravic, zaposlovanja in javne vloge žensk, na drugi strani pa vztrajanje tradicionalnih družbenih vlog in neenakosti. Žensko delo – tako plačano kot neplačano – je bilo ključno za modernizacijo družbe, hkrati pa razkriva razkorak med načeli, doktrinami in nazori ter vsakdanjo realnostjo žensk. Sogovornici: soavtorici razstave Ženske in delo med tradicijo in modernizacijo: obdobje zgodnjega socializma v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije:zgodovinarka dr. Marta Verginella (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) in zgodovinarka dr. Urška Strle (Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU). Fotografija: Bizoviške periceMuzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (fond Marjana Cigliča)    

Klopi so zaradi dokaj tople zime in relativno veliko vlage dejavni že nekaj časa. Slovenija spada med države z najvišjo pojavnostjo lymske borelioze in klopnega meningoencefalitisa. Za tem najpogosteje obolijo prebivalci na Gorenjskem, Koroškem, Notranjskem in na območju Ljubljane; lymska borelioza pa je najpogostejša na Goriškem, Gorenjskem in v mursko-soboški regiji. Kako se zaščititi pred vbodi klopov ter kako deluje cepivo proti klopnemu meningoencefalitisu, boste izvedeli v torkovem Svetovalnem servisu. Z nami bo mag. Eva Grilc, zdravnica specialistka v Centru za nalezljive bolezni na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.

V centru Ljubljane se širijo javni napisi gostinskih lokalov, salonov in trgovin, ki imajo prostore opremljene le v angleškem jeziku. Predstojnik Inštituta za slovenski jezik dr. Kozma Ahačič je v manjši raziskavi ugotovil, da je veliko nevednosti in neosveščenosti. Potem pa ko je naslovil več prijav na Tržni inšpektorat, so mnogi lastniki hitro popravili javne napise. Z Ahačičem smo se pogovarjali o tem njegovem novem projektu za osveščanje civilne družbe, ki je tudi poziv k aktivnem državljanstvu (foto: Pixabay).

Ob 20. obletnici smrti arhitekta Vlasta Kopača so se v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje posvetili enemu njegovih pogosto manj izpostavljenih projektov –spomeniku okupaciji in uporu, ki je prvotno nosil ime Pot ob žici okupirane Ljubljane. Na gradu Fužine si torej lahko ogledamo razstavo o procesu nastajanja največjega javnega spomenika v Ljubljani in Kopačevi vlogi pri tem. Mi pa tudi o enem osrednjih dogodkov letošnjega festivala Slovenski glasbeni dnevi, koncertu z naslovom Pesmi, ki so premagale čas, ki ga v sodelovanju s Festivalom Ljubljana pripravlja program Ars.

Eden od osrednjih dogodkov letošnjega festivala Slovenski glasbeni dnevi je koncert, ki ga v sodelovanju s Festivalom Ljubljana pripravlja program Ars. Koncert z naslovom Pesmi, ki so premagale čas ni le poklon zgodovinskima posnetkoma, temveč tudi srečanje z dragoceno dediščino, ki je nekoč prvič zazvenela prek radijskih valov: posnetek koncerta Trboveljskega slavčka iz leta 1938, prvega čezatlantskega radijskega prenosa iz Ljubljane ter delno ohranjen posnetek Akademskega pevskega zbora pod vodstvom Franceta Marolta iz leta 1941, ki ga je na skrivaj posnel na filmski trak Rudi Omota, mikrofon pa je bil skrit v lestencu.

V okviru letošnjega spominskega projekta ob 20-letnici smrti vsestranskega arhitekta (*Žiri 1913 - + Ljubljana 2006) »Vlasto Kopač – ustvarjalec prostora, varuh dediščine in spomina« so v Muzeju arhitekture in oblikovanja na Fužinskem gradu v Ljubljani nedavno odprli razstavo »Pot ob žici«. Gre za prikaz prve faze nastanka poti po trasi bodeče žice, ki jo je italijanski okupator v dolžini dobrih 32 km februarja l.1942 postavil kot obroč okoli upornega mesta, in ga spremenil v edino med vojno z žico obdano glavno mesto kakšne evropske države. Po prvem partizanskem spominskem pohodu ob žici l. 1957, po odstranitvi železja in večine betonskih bunkerjev se je izkazalo, da je pot neurejena. Počasi se je začela izgubljati prepoznavnost poteka okupatorske žice, ki je mesto za dobrih 1100 dni spremenila v koncentracijsko taborišče brez tedanje primere. Razstava z izvirnimi risbami Vlasta Kopača pokaže, kje in kako je arhitekt trasiral pot ob žici, ob bunkerje projektiral 102 bela osmerokotna kamna z vrisano žico golobje modre barve (financirali so jih takratni ljubljanski delovni kolektivi) in 6 spomenikov na mestih okupatorskih točk prehoda iz mesta. Skozi 70-ta in 80-ta je poleg spominskega mesto dobilo tudi mestni rekreacijski obroč, ki ga prebivalci ne uporabljajo le pri pohodu po poti žice na dan osvoboditve Ljubljane 9. maja. O procesu nastajanja največjega javnega spomenika v glavnem mestu, predvsem pa o njegovem dediščinskem pomenu govorita kustosinji, avtorica razstave dr.Martina Malešič iz gostiteljskega muzeja in Janja Železnikar iz Medobčinskega muzeja Kamnik, s Plečnikovo hišo (MGML) pobudnika arhitektu Vlastu Kopaču posvečenega leta. FOTO: Večinski izrez podrobne Kopačeve skice poteka žičnega obroča z bunkerji in referenčna mesta uporniških žrtev in dejavnosti med okupacijo VIR: osebni arhiv Mojce Kopač (1946–2023)

Ste se kdaj vprašali, katere skrivnosti hranijo stene na Kersnikovi 4? Ali kakšne zgodbe pripovedujejo javna stranišča na Tromostovju? Ste se kdaj sprehodili po Ljubljani in odkrivali skrito zgodovino mesta in ljudi, o katerih ne piše v turističnih vodnikih? V tokratni Nedeljski reportaži bomo razgrnili nevidni zemljevid Ljubljane, odpravili se bomo na alternativno turistično turo, v kateri bomo spoznali zgodovino LGBT skupnosti. Po nepoznani Ljubljani nas bo z zgodbami popeljala pisateljica in aktivistka Suzana Tratnik. Nedeljsko reportažo je posnel Miha Žorž.

Porabska rojakinja Erika Köles Kiss je bila prva zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu. Po treh mandatih zdaj funkcijo prepušča novemu zagovorniku. Kako je zadovoljna z doseženim in kako se je v dobrem desetletju spremenil položaj Slovencev na Madžarskem? Avstrijska Koroška je dobila novega deželnega glavarja Daniela Fellnerja in zanima nas, kaj si od njega obetajo predstavniki treh krovnih političnih organizacij. Pridružimo se peterici mladih igralk iz Sel, članicam mladinske gledališke skupine, ki je s Pravljico po naše sklenila tokratne koroške kulturne dni v Ljubljani. Odpravimo se v Špeter, kjer že dve desetletji deluje Inštitut za slovensko kulturo. Naš gost je tudi Tomaž Simčič. Raziskal je več kot 250 letno delovanje slovenske skupnosti, ki se zbira v cerkvi Novega sv. Antona v Trstu. Kaj to pomeni za slovensko manjšino na Tržaškem? Prisluhnite!Foto (Silva Eöry): Erika Köles Kiss in Karel Holec - dosedanja zagovornica in novi zagovornik Slovencev v madžarskem parlamentu

Piše: Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Roman igralke in pisateljice Nataše Konc Lorenzutti Vse je postalo plamen sodi med biografska dela. Predstavlja življenje intelektualke in umetnice Lize Hribar, rojene Obereigner (1913–1996). Kiparka je znana predvsem po izdelovanju jaslic, njen odnos do dela je subtilno orisan, pa vendar roman prikazuje še marsikaj. Predstavljeni so tedanje intelektualno življenje, vzpostavitev pomembnih ustanov nacionalnega pomena in pogled na žensko v njenih različnih vlogah. Prikazuje nam političen pogled in polemične odločitve predvsem v povojnem obdobju. Zelo dobro je prikazana podoba Ljubljane z njenimi ulicami in stavbami in s tem je dodan tudi fokus takratnega meščanskega življenja. Pred nami se razgrne življenje Lize in njene primarne in sekundarne družine. Pisateljica se najbolj živo posveča družini Lize in Zorana Hribarja, večkrat pa se pojavljajo liki, ki imajo le statično obliko ali pa so pogoste vesti o smrtih. Delo je obširno in prikazuje širšo sliko. Družinsko drevo je premišljeno orisano, pisateljica prikazuje številne, med sabo prepleteni sorodniki. Natančno se spušča v detajle, ki pričajo o pomembnih ljudeh z gospodarskega, znanstvenega in kulturniškega področja. Poudari na primer povezavo s Tovarno kanditov in sladčic Josephine Šumi, gospodarstvenice, ki je po ločitvi od moža Franca vse vodila sama. Moč in sposobnost žensk avtorica pogosto poudarja. Motiv bombonov se kot nostalgičen spomin pojavlja kot pomembna točka v različnih okoliščinah dialogov. Romaneskna zgodba zelo neposredno govori ljubezenskih razmerjih med znanimi Slovenci, pri čemer ni prizanesljiva do razhodov, ločitev in prešuštev. Zgodba je postavljena v čas, ko so živeli priznani umetniki in umetnice, na primer Lizina tesna prijateljica Lily Novy, pa Ljuba Prenner, Oton Zupančič, Izidor Cankar, Josip Vidmar, France Bevk in drugi. Prav ta del romana je eden izmed močnejših, saj se pred nami razvije bogata plejada družinskih in prijateljskih povezav ter njihovo druženje in razmišljanje. Predstavljeni so kot polnokrvne osebe s svojimi nazori in pogledi na takratno dogajanje. Trpko predstavlja tudi različna izgnanstva posameznikov in njihovih družin. Zgodba teče v sedanjiku, zaradi česar je dogajanje še bolj živo. Pri tem se pisateljica posveča predvsem ženskam in njihovemu delovanju na pisateljskem oziroma pesniškem področju. Roman Vse je postalo plamen je zasnovan na resničnih osebah in dogodkih. kar je značilno za dela Nataše Konc Lorenzutti. Ob tem pa pisateljica ostaja zvesta simboličnemu izražanju in prefinjenemu jeziku: »Minilo bo dolgo poletje, prišla bo jesen, vlakna smisla bodo rumenela, se cefrala, ona pa jih bo nabirala in jih vpletala v tapiserijo, ki ne sme razpasti, saj so bili drugače vsi napori zaman.« Vse je postalo plamen je delo, ki ne prizanaša sistemu, zločinom, nemorali, neetičnemu ravnanju. Poudarja, kako pomembno je biti človek in to, da »Delo je zmeraj blagoslov.«

V Celju od včeraj pa do 19. aprila poteka državno tekmovanje mladinskih pevskih zborov Mladinski pevski festival, Ljubitelji naravne in kulturne dediščine pa ste prijazno vabljeni na strokovno vodenje dr. Matevža Novaka z naslovom Ljubljana – geološki muzej na prostem.

Danes in jutri bo na severu države pihal izjemno močan veter, katerega hitrost bo presegala 100 kilometrov na uro, ponekod lahko sunki dosežejo tudi do 140 kilometrov na uro. Agencija za okolje je zato za obe severni regiji izdala opozorilo rdeče stopnje, prebivalci ogroženih občin pa so na telefone prejeli tudi opozorilo SI-alarm. Prejeli so ga tudi nekateri prebivalci Ljubljane, ki sicer ni na rdeče obarvanem območju. Pristojni prebivalce ogroženih območij opozarjajo, naj se zadržujejo v zaprtih prostorih in zavarujejo predmete, ki bi jih veter lahko odnesel. Dogajanje se bo umirilo ob koncu tedna. Drugi poudarki oddaje: - V Planici se je z moškimi kvalifikacijami začel skakalni praznik, najbolje od vseh sta se odrezala Anže Lanišek in Domen Prevc. - Svet za nacionalno varnost razpravljal o tujem vplivanju na volitve ter o energetski in varnostni krizi zaradi vojne na Bližnjem vzhodu. - Kakšne bi lahko bile posledice sodbe v Združenih državah, da sta tehnološki podjetji Meta in YouTube krivi povzročanja odvisnosti pri mladoletnici?

Slovenija je s skoraj polovico kraškega površja v svetu znana kot ena najbolj kraških držav, kjer so kraške pojave tudi prvič znanstveno opisali. Presenetljiv je podatek, da imamo že skoraj 16 tisoč raziskanih jam in več kot 150-letno tradicijo na tem področju. Vrhunske ekipe jamarjev nas še vedno vsako leto presenečajo z skoraj neverjetnimi odkritji na različnih koncih Slovenije. V tokratnem Studiu ob 17-ih gostimo predstavnike jamarskih društev iz Primorske, Dolenjske, Gorenjske in Ljubljane. Vsem so skupni ljubezen do raziskovanja neznanega, druženje in sodelovanje ter dokumentiranje. Gostje: Špela Di Batista Borko, Društvo za raziskovanje jam Ljubljana; Peter Mašič, Društvo za raziskovanje jam Ljubljana; Erika Kozamernik, Jamarsko društvo Danilo Remškar Ajdovščina Mitja Remih, Jamarski klub Novo Mesto Benedikt Praznik, Jamarsko društvo Carnium Kranj. Avtorica oddaje Alenka Terlep.

In zdaj nekaj povsem drugačnega. Sicer gremo v središče Ljubljane, a po drugačnih opravkih, kot bi se pričakovalo. Središče Ljubljane – ta antični pojem, kjer se je vsa moč, vpliv in usodnost naroda skoncentrirala na enem kvadratnem kilometru – je bilo v preteklem tednu prizorišče tudi nekoliko drugačne drame. Drame v prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Hočemo povedati, da so ob običajnem naboru tamkajšnjih in javnosti znanih sociopatov na sceno stopili tudi tisti manj izpostavljeni. Kot zdaj že nekaj mesecev, se obnova ljubljanske Drame in z njo kulturnega hrama vseh Slovencev, ne začne zaradi nasprotovanja sosedov. »Nasprotovanje sosedov« je po dnevnih pozdravih najbolj uporabljana besedna zveza v Sloveniji, in tokrat se širi po ulicah z mitskimi imeni, ki obkrožajo Dramo. Zgodba je sila enostavna. Obnova bi bila seveda hrupna, prašna, prostorsko potratna, zmotila bi mir in parkirišča stanovalcev tam ene ulice in tam ene bajte. Če ne moreš zmotiti miru sosedov v Halozah, kako so investitorji pričakovali, da bodo lahko zmotili mir stanovalcev v središču Ljubljane? Sploh po fiasku z obnovo Plečnikovega stadiona. Kakorkoli; obe strani javkata v javnosti. Tako stanovalci kot umetniki oziroma dramski igralci, ki zmrzujejo in se gredo gledališče v nekem skladišču. In ko razumni prebere vse javne nastope, oziroma sporočila za javnost, ki jih obe strani plasirata v medije, je jasno predvsem eno. V tisti ogroženi hiši, primerno se imenuje Nemška hiša in je elitna lokacija sredi elitnih lokacij, stanuje kar nekaj odvetnikov. Ali pa premožnežev, ki si lahko privoščijo dobre odvetnike. Čeprav bi bilo čudno, ako bi na elitni lokaciji v središču Ljubljane ne živela manjša komuna juristov. Kajti jezik, ki ga uporabljajo stanovalci med blokiranjem začetka graditve, je vrhunsko pravniški. Suh. Zakoni in dejstva in pravice in tako naprej in tako nazaj. Tako je izjava dramskih umetnikov v primerjavi s sporočilom stanovalcev eno samo jamranje in pozivanje na nekakšne nepravne, humanistične in občečloveške kategorije. Jasno, da v skromni radijski oddaji ne moremo biti razsodniki in da zaradi spora med umetniki in odvetniki ne moremo fabricirati globljih razmislekov – poskusimo pa vseeno lahko! Osrednje vprašanje današnje analize je: »Koliko naj bo v družbi odvetnikov in koliko naj bo umetnikov?« Kakšno naj bo razmerje med njimi? Na prvi pogled bi rekli, da gre za dve kategoriji, ali poklica, ali stanja duha, ki si ne bi mogla biti bolj vsaksebi. Pa nič ni dlje od resnice. Oboji živijo v zablodi. Umetniki v zablodi, da lahko z umetnostjo izboljšajo družbo, odvetniki v zablodi, da je mogoče družbo izboljšati s pravom. Kot smo se naučili, je družbo mogoče izboljšati s prisluhi, a o tem kdaj drugič. Najbolj preprosto bi bilo, če bi imeli v družbi enega umetnika na enega odvetnika. Ampak to se ne zdi realno, ker bi imeli v Drami potem same monodrame, en odvetnik pa je kljub temu sposoben preprečiti zaprtje ulice. Bolj razumno se zdi, da bi imeli na enega odvetnika deset umetnikov, a to bi nas popeljalo na pot brezzakonja, kjer bi hipiji zganjali gledališče v parkih in na rečnih bregovih, družba kot organizem, ki ga skupaj drži zakonodaja, pa bi razpadala. Tako smo po preučitvi dejstev in pregledu evidenc tako odvetniške zbornice kot združenja dramskih igralcev prišli na plano s številko: trije umetniki na enega odvetnika. Trideset umetnikov na deset odvetnikov. Tristo umetnikov na sto odvetnikov, tri tisoč umetnikov na tisoč odvetnikov. Ta številka se nam zdi umetniško-odvetniški zlati rez slovenske družbe in predlagamo, da se je v prihodnje držimo, pa bomo lahko obnavljali gledališča, sploh pa bomo lahko uveljavljali pravila pravne države. Obstaja pa problem, da razmerje tri proti ena deluje zgolj in le v središču Ljubljane. Če pogledamo razmerje recimo v Celju, kjer sicer imajo tako odvetnike kot umetnike, je to drugačno, da ne govorimo o slovenskem podeželju, kjer ni niti umetnikov niti odvetnikov. Je pa res, da je obnova kulturne infrastrukture na podeželju tako redka, da se celo najbolj nestrpni sosedje nimajo priložnosti pritožiti. Kaj šele najeti odvetnika. Kako se bo končal spor, oziroma kdaj se bo začela obnova Drame? Država, ki je vsaj za zdaj na strani umetnikov in ne odvetnikov, grozi z nekakšnimi razlastninjenji; ta bo verjetno morala sprovesti slovenska vojska, pa še to bo težko, kajti kot vemo, je odvetniško pero ostrejše od meča. Obstaja pa še ena možnost Pozivamo igralce ljubljanske Drame, da na javnem prostoru med Gregorčičevo in Gradiščem postavijo oder na prostem in brezplačno širnemu slovenskemu občinstvu v slogu partizanskega gledališča odigrajo dve predstavi … Prvi večer Brechtovo Malomeščansko svatbo, da se spomnimo, kako zelo zlagan je lokalni hohštapleraj, drugi večer Cankarjev Za narodov blagor. Da se spomnimo, kaj je to nacionalni interes.

Rusko mesto Novosibirsk je od Ljubljane oddaljeno približno 5600 kilometrov. Zakaj nas zanima ta razdalja? Ker od tam prihaja sogovornik tokratne oddaje Drugi pogled, čeprav sam pravi, da ga je bolj zaznamovalo in oblikovalo mesto Kazan. Pavel Fedorovski je lani dopolnil 40 let. Vpogled v njegov življenjepis pa je prav osupljiv: dramski igralec, novinar, radijski dídžêj, pivovar, gostinec, računalniški programer, ustanovitelj platforme za podkaste, organizator koncertov, pobudnik protestov proti vojnam in oporečnik. Slovenijo je prvič obiskal leta 2013, leto pozneje se je k nam preselil, kot se zdi, za stalno. Pred mikrofon Drugega pogleda ga je povabil Bojan Leskovec.

Izrael še naprej obstreljuje Teheran in Bejrut, Združene države napovedujejo nadaljevanje napadov na Iran. Islamska republika, ki v regiji odgovarja z raketami in brezpilotniki, zavrača navedbe, da je prosila za premirje. Druge teme: - Vlada še naprej evakuira Slovence, ki jim po mnenju ministrstva za delo pripada institut višje sile. - Odzivi na 3 do zdaj predstavljene načrte železniške povezave Ljubljane z Brnikom negativni. - Policisti nadaljujejo preiskavo včerajšnjega streljanja, v katerem so ubili moškega, ki jim je grozil z nožema.

Sredi preteklega tedna so v Plečnikovi hiši v Ljubljani predstavili celoletni program spominskih dogodkov v organizaciji kar nekaj dediščinskih ustanov, ki naj ob letošnji 20. obletnici smrti povečajo prepoznavnost v zavesti širše javnosti premalo poznanega arhitekta Vlasta Kopača (*3. junij 1913 Žiri – † 27.april 2006 Ljubljana). Po predstavitvi smo se pogovarjali s pobudnicama projekta iz Kamnika in kustosinjo iz Ljubljane. V pogovoru so sodelovale, direktorica Zora Torkar in kustosinja Janja Železnikar kot koordinatorica projekta iz Medobčinskega muzeja Kamnik, ter Ana Porok, kustosinja v Plečnikovi hiši (MGML). Opisale so okvir letošnjega spominskega projekta z naslovom »Vlasto Kopač – ustvarjalec prostora, varuh dediščine in spomina« o človeku, ki je pred vojno kot vodja izvedbe bdel nad gradnjo Plečnikovih Žal, med vojno med drugim deloval kot specializirani risar ponaredkov okupatorjevih dokumentov, bil izdan sredi vojne l.1943, odpeljan v taborišče Dachau pri Muenchnu, po njej pa bil v dachauskih procesih 4 leta zaprt. V drugem desetletju po vojni je zasnoval krožno pot spomina na italijansko okupacijsko bodečo žico okoli Ljubljane. Med drugim je zasnoval tudi po planšarskih kočah zasnovano turistično počitniško naselje na Veliki Planini, tamkajšni hotel Šimnovec in obe gondolski postaji. V množici predavanj, razstav, projekcij in simpozijem v tem spominskem letu sodelujejo še Slovenski planinski muzej, Zavod za varstvo kulturne dediščine RS, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije ter Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. FOTO: Izrez iz Kopačeve perorisbe turističnega planšarskega naselja na Veliki Planini iz l.1947 VIR: osebni arhiv Mojce Kopač

Na drugo postno nedeljo neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Mašuje frančiškan p. Pavle Jakop. Pri maši sodeluje Akademski pevski zbor svete Cecilije, ki ga vodi Miha Zupanc Kovač. Na orgle igra Ana Kresal.

Pred natanko štirimi leti je ruska vojska z več smeri vkorakala v Ukrajino, kjer je doživela močan ukrajinski odpor. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je pred današnjo obletnico poudaril, da je Ukrajina obstala zahvaljujoč zvestim ukrajinskim vojakom in državljanom. Izrazil je prepričanje, da je mogoče Rusijo prisiliti h končanju vojne. Ob obletnici bo v znak podpore Kijev danes obiskalo vodstvo Evropske unije s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen na čelu. Evropski poslanci se bodo v Bruslju zbrali na izrednem zasedanju. V oddaji tudi o tem: - Veljati so začele nove 15-odstotne ameriške carine. - V Mehiki skušajo zajeziti val nasilja po smrti vodje mamilarskega kartela. - Navijači v središču Ljubljane bučno sprejeli slovenske olimpijce, med njimi dobitnike odličij.

V Evropi zaznamujemo žalostno obletnico: Rusija je pred štirimi leti sprožila obsežno invazijo na Ukrajino, vojna še traja, konca, žal, ni na vidiku.Grkokatoliški duhovnik Ivan Skalivsky ob obletnici vojne: Kristus nas uči, da zlo nima zadnje besedeGregorčič po prvih soočenjih: Volitve bodo prvič po dolgem času predvidljive, odprt pa ostaja prostor za tretjo pot.Ministrica za kulturo s tožbo nad tednik Demokracija, urednik Berlec: gre za pritisk na medij, ki odpira teme, ki nosilcem oblasti niso povšeči.Bodo policisti napovedali stavko ali bo vlada prisluhnila njihovim zahtevam po ureditvi delovnih pogojev?Na koroški licitaciji lesa kupec za hlod hrasta s Hrvaške odštel skoraj 30 tisoč evrov.Še danes lahko oddate svoj podpis proti pobudi My voice my choice, ki bi spodbujala abortivni turizem po celotni Evropski uniji.ŠPORT: Slovenske olimpijce z zimskih iger na severu Italije v središču Ljubljane sprejela več tisoč glava množica navijačev.VREME: Jasnilo se bo, jutri bo večinoma sončno s pomladnimi temperaturami od 12 do 17 °C.

Poslušate lahko predstavitev novega slovenskega celovečernega filma Exodus 1945: Naša kri studia Sipoš. Nastal je po resnični zgodbi iz maja 1945, ko po komunističnem prevzemu oblasti veliko ljudi zapušča Jugoslavijo. S sanitetnim vlakom iz Ljubljane poleg domobranskih ranjencev potujeta tudi zdravnika dr. Janez Janež in dr. Valentin Meršol z družino. Naši gostje so bili pobudnik projekta David Sipoš, zgodovinar prof. dr. Mitja Ferenc in igralec: Jernej Kuntner. Film, katerega ogled priporočamo, smo osvetlili iz zgodovinske, produkcijske in občečloveške plati.

Evropska agencija za okolje je Ljubljano po kakovosti zraka uvrstilo povsem na začelje 761-ih evropskih mest. Po ocenah strokovnjakov to pomeni okrog 600 prezgodnjih smrti na leto. Poleg prometa so največji vir onesnaženja emisije iz malih kurilnih naprav, v prihodnosti pa se na obrobju mesta načrtuje tudi izgradnja sežigalnice, kar razburja zlasti zdravniške organizacije in okoljevarstvenike. Kaj sežigalnica pomeni za zdravje ljudi, okolje in dolgoročni razvoj mesta? Kako varna je sodobna sežigalna tehnologija in kakšne so alternative? O tem vnovič Studiu ob 17h. Gostje: Nataša Jazbinšek Seršen, vodja Oddelka za varstvo okolja MOL; dr. Miran Brvar, vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC LJ; dr. Marko Agrež, tehnični direktor v Energetiki Ljubljana; Uroš Vajgl, državni sekretar na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo.

Še drugi poudarki iz oddaje: - K trajnostni prihodnosti Ljubljane naj bi prispeval tudi nov polnilni park za alternativna goriva v Stanežičah. - Kakšni so načrti lastnika za naselje v Orehku pri Postojni, ki je bilo zgrajeno za turške delavce in od poletja sameva? - Slovenski sadjarji po več slabih zaporednih letinah bijejo plat zvona. - 19 mariborskih osnovnih šol se pripravlja na vpis prvošolcev, ki bo med 17-im in 19-im februarjem.

Piše Milan Vogel, bere Bernard Stramič. Malo nenavadno je, da se roman o nekom začne z njegovim pogrebom, a Tone Partljič se je tako odločil v prvem delu skoraj sedemsto strani obsegajoče knjige Voranc. V uvodnih stavkih je zapisal: ”Pravijo, da takega dne, kot je bil tisti četrtek 23. februarja 1950, Koroška še ni doživela, čeprav je bilo v zgodovini dežele veliko usodnih in pomembnih dni, ki so jim ljudje pravili – zgodovinski. Nekateri so celo zapisani v kakih šolskih knjigah. ” Roman je napisan na podlagi biografskih podatkov in zgodovinskih arhivskih virov. Avtor je pri tem opravil spoštovanja vredno delo in ga s svojim humorjem tudi nekoliko partljičevsko obarval. Nit Vorančevega življenja in dela teče od mladosti še ne na svojem na Preškem vrhu do umika pred aretacijo čez Strojno v Avstrijo leta 1930. Vmes pa je dogajanje zelo živahno, Partljič na primer piše o vihtenju cimprovke, ko je Lovro očetu pomagal tesati tramove – oče je bil namreč prepričan, da bo postal ”holcar”, saj so imeli denar za šolanje samo za sina Alojza, ki je pozneje postal duhovnik in celo član pobegle jugoslovanske vlade v Londonu). Beremo tudi o dveh zadružnih tečajih v Ljubljani in na Dunaju, poroki z Micko Šisernik in dveh hčerah, organiziranju in vodenju različnih skladov, ko je bil v službi v železarni v Guštanju, itd. Javnosti pa je bilo bolj neznano njegovo ilegalno delovanje kot člana prepovedane Komunistične partije Jugoslavije, čeprav tudi to ni ostalo skrito, saj, kot je rekla neka Hotuljka, ”v Kotljah se vse zve”. Sčasoma je postal tako pomemben komunist, da je bil izvoljen za enega od treh slovenskih delegatov na tretjem kongresu KPJ na Dunaju. Seveda ga je za vse življenje zaznamovala prva svetovna voja, ki jo je najprej doživel kot črnovojnik, nato pa kot mobiliziranec na soški fronti in potem na Tirolskem, kjer je prebegnil na italijansko stran in dolgo preživel v taboriščih tudi na jugu Italije. Ves čas mu je šlo po glavi, da bi moral o tem kaj napisati, a zaradi drugih obveznosti ni utegnil, tako da je roman Doberdob nastal šele pozneje. Voranca je njegovo ilegalno delovanje tako zaposlovalo, da ni imel časa ne za družino ne za pisanje. Nenehno je imel sestanke ali doma na Koroškem ali v centrali v Ljubljani, njegova glavna naloga pa je bilo organiziranje ilegalnih prehodov ljudi in literature čez jugoslovansko-avstrijsko mejo na Remšniku, Pernicah in največ na Strojni. Čeprav so ljudje vedeli, da je komunist, ki jih večinoma niso marali, je bil tako ugleden in priljubljen, da ga je pričakal domači žandar in ga opozoril, naj ne gre domov, ker ga tam čaka zaseda žandarjev, ki so prišli iz Ljubljane in Maribora, eden celo iz Beograda, da bi ga aretirali. Tako mu je uspel pobeg čez mejo v Avstrijo. Poleg zgodovinskih in biografskih dejstev Partljič v roman vpleta tudi motive iz Vorančevih literarnih del. Tako npr. naletimo na babico, ki pobira bobovce in ji Voranc pravi, da bodo že drugi pobrali, ona pa odgovori tako kot v Ajdovem strnišču: ”Pusti me Voranc, saj to delam zadnebar.” In res je je potem umrla. Ali občinska sirota, ki jo v kadunjah prevažajo po hišah, da jo preživijo. Pa Koplji pod brezo in tako naprej. Prvi del romana torej zajema Prežihovo delovanje od mladosti do pobega čez mejo leta 1930. V njem je le malo o njegovem literarnem ustvarjanju, saj mu je uspelo napisati le krajša besedila za različne revije, zelo pa se je razveselil svoje prve knjige Povesti, ki je izšla leta 1925. Partljiču pa snovi za drugi del gotovo ne bo zmanjkalo.

Na četrto nedeljo med letom neposredno prenašamo sveto mašo iz cerkve Marijinega oznanjenja. Mašuje frančiškan p. Pavle Jakop. Poje Otroški zbor župnije Marijinega oznanjenja, ki ga vodi Anja Lenarčič. S kitaro jih spremlja Peter Berden.

Evropska agencija za okolje je Ljubljano po kakovosti zraka uvrstilo povsem na začelje 761-ih evropskih mest. Po ocenah strokovnjakov to pomeni okrog 600 prezgodnjih smrti na leto. Poleg prometa so največji vir onesnaženja emisije iz malih kurilnih naprav, v prihodnosti pa se na obrobju mesta načrtuje tudi izgradnja sežigalnice, kar razburja zlasti zdravniške organizacije in okoljevarstvenike. Kaj sežigalnica pomeni za zdravje ljudi, okolje in dolgoročni razvoj mesta? Kako varna je sodobna sežigalna tehnologija in kakšne so alternative? O tem v tokratnem Studiu ob 17h. Gostje: Nataša Jazbinšek Seršen, vodja Oddelka za varstvo okolja MOL; dr. Miran Brvar, vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC LJ; dr. Marko Agrež, tehnični direktor v Energetiki Ljubljana; Uroš Vajgl, državni sekretar na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo.

Šutarjev zakon: Policija okolico Novega mesta in središče Ljubljane razglasila za varnostno tvegani območji.Trgovinska zbornica opozarja, nova višina minimalne plače pomeni neizogibne podražitve blaga in storitev.V Abu Dabiju se nadaljuje tristransko srečanje Ukrajine, Rusije in ZDA.ŠPORT: Nika Prevc v Sapporu do 12. zmage v tej sezoni. Domen Prevc v boj za naslov svetovnega prvaka v letenju na smučeh.

O delu režiserja Bojana Stupice, ki je bil najprej in potem ves čas tudi scenograf, reformator in graditelj uprizoritvenih prostorov, pa tudi igralec, smo besedilo akademika Dušana Moravca, ki je Stupičevo delo v slovenskih gledališčih od zgodnjih 30. do sredine 60. let prejšnjega stoletja teatrološko in zgodovinsko obdelal, poslušali že v prejšnji oddaji; v njej spoznamo Stupičeve začetke v mariborski Drami, po krajši odsotnosti in angažmaju v Skopju, se je v mariborsko Dramo vrnil, kmalu po začetnem uspehu, pa so mu angažma ponudili v ljubljanski Drami. Drugi del besedila, ki ga je Moravec objavil v Dokumentih Slovenskega gledališkega muzeja, v 17. zvezku zbirke leta 1971, se še osredotoča na to obdobje, na sezoni 1935/36 in 1936/37, pred Stupičevim ponovnim odhodom iz Ljubljane, tokrat v Beograd. Če na hitro osvežimo ugotovitve iz prvega dela, ponovimo besede, objavljene v Akademskem glasu: »Kot inscenator je napovedal Stupica našemu teatru radikalno lekcijo, pometal je z odra vse zaprašeno platno, ki naj bi predstavljalo les, kamen in še dišeče rože po vrhu in je za desko dal na oder desko, za brezo brezo.« Poleg scenskih novosti, ki jih je v slovensko gledališče in posebej v ljubljansko Dramo prinesel Bojan Stupica, je njegovo ljubljansko obdobje pomembno tudi zaradi uprizoritev komedij ruskih avtorjev, ki so bile večinsko zastopane v njegovem režijskem delu in, z besedami Dušana Moravca: »nov Stupičev do skrajne mere poenostavljen način igranja ali igriva teatralika«. Vabimo vas k poslušanju!

Škofje na obletnico priznanja Slovenije s strani Vatikana maševali na grobu sv. Petra.V središču Ljubljane spominska slovesnost ob obletnici smrti očeta naroda Jožeta Pučnika.Predstavniki vladajoče koalicije in sorodnih strank na delovnem kosilu strnile vrste.Vreme: jutri več oblačnosti na Primorskem in Notranjskem, drugod nekaj sonca in topleje.

O misterioznem življenju vojaškega obveščevalca Vladimirja VauhnikaKo pomislimo na vohune, nam prejkone pred oči stopijo skrivnostne figure ruskih, ameriških, angleških ali francoskih obveščevalnih služb, ki jih nenehno srečujemo v romanih, filmih in serijah. In vendar tudi naša lastna zgodovina skriva nekaj vohunskih zgodb, pa čeprav te morda niso doživele tako dramatičnih upodobitev. Prav eni od njih se bomo posvečali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali po stopinjah Vladimirja Vauhnika, vrhunskega slovenskega obveščevalca, ki je zaslovel po svoji do ure natančni napovedi časa nacističnega napada na Jugoslavijo, sicer pa je njegovo življenje - kot se za pravega vohuna spodobi - v marsičem zelo skrivnostno in je še desetletja po njegovi smrti sprožalo številne polemike. Verjetno eden najboljših slovenskih vohunov - ki je vrhunec svoje obveščevalne kariere doživel v času, ko je bil vojaški ataše prve Jugoslavije v Berlinu, med drugo svetovno vojno pa je iz Ljubljane pomagal voditi široko razpredeno vohunsko mrežo - je svoje življenje popisal tudi v spominih, ki so pod naslovom Pod krinko izšli pri založbi Modrijan, mi pa ga bomo v oddaji predstavili s pomočjo dolgoletnega novinarja in raziskovalca Vauhnika Iva Jevnikarja, vojaškega zgodovinarja dr. Blaža Torkarja ter nečakinje enigmatičnega vohuna Štefke Mikluš. Oddajo je pripravila Alja Zore.   foto: mladi Vladimir Vauhnik v času bojev za severno mejo, družinski arhiv Vauhnikovih

Za zaključek leta pa se podajmo na vesele ulice našega glavnega mesta. Tam sta se med praznično rajanje na tiho prikradli politika in ideologija. Kjer pa sta omenjeni gospe, tudi naša analitična oddaja ni daleč. Politika in ideologija sta si – ker vesta, da drugače ob novoletnih bakanalijah ne moreta prisostvovati – za zasedbo ulic in naših src izbrali glasbo. Zadeva se zdi dovolj preprosta. Župan Janković je na začetku praznikov z ljubljanskih ulic pregnal trubače, ob državnem prazniku pa nato nadvse širokogrudno sprejel harmonikarje. Še pojasnilo za etnomuzikološko neuke … Trubači predstavljajo balkansko, predvsem srbsko glasbo, harmonikarji pa slovensko glasbo. Najprej obdelajmo politiko, potem se lotimo ideologije, če ne bosta omenjeni prej obdelali nas. Poteza župana Jankovića je presenetljiva, hkrati pa politično modra. Polovica ali še več njegovih kritikov se ob koruptivnosti najraje obeša na njegovo deklarirano balkanskost. Naj gre za prijateljstva s srbskim predsednikom, izgovorjavo posameznih vokalov, ali pa koncesije ljubljanskih bifejev, Janković velja za izpostavo Balkana sredi pastorale slovenske prestolnice. In kaj ti naredi premeten politik? Glasbenike, ki bi naj predstavljali srčiko njegovega etosa, brez velikega cirkusa spodi z mestnih ulic, druge glasbenike, ki pa simbolizirajo trdo slovenstvo, pa ne le sprejme, temveč jih naslednje leto povabi še v dvakrat večjem številu. Da je s tem dejanjem vzel del vetra iz jader političnih nasprotnikov, je čisto jasno, da pa si je ob svoji potezi tiščal prste v ušesa, pa precej verjetno. V nadaljevanju pa obračunamo z antičnim pregovorom o okusih, o katerih se ne razpravlja. Hočemo povedati, da je vsaj polovico krivde za civilizacijo, ki se je znašla v enosmerni ulici, nosi nerazpravljanje o okusih. Ljudje z izrazito slabim okusom, tudi za glasbo ne nazadnje, so nas pripeljali v šlamastiko, s katero se ubadamo kot človeštvo in tudi kot država, imenovana Slovenija. Visoko razvit okus za lepe umetnosti bi moral biti pogoj za opravljanje javne službe in zagotavljamo vam, da bi javno življenje, v katerem bi bilo dovoljeno sodelovati in delovati samo posameznikom z izbranim okusom, potekalo bolj strpno in tudi uspešneje od današnje kloake. Naj nam cenjeni ceh glasbenih kritikov oprosti poenostavljanje, ampak recimo, da lahko glasbo ločimo po kompleksnosti, s čimer sta narodno-zabavna tonika in dominanta enostavni obliki, Mozart pa je na drugem polu te vrednostne palice. Na eni strani je glasba kot zabava in rompompom, na drugi pa glasba, ki pripoveduje zgodbo, ali vzbuja čustva. In tukaj so si trubači in harmonikarji povsem enaki. Hočemo povedati, da je vseeno, ali na ulici igrajo trubači ali harmonikarji; k obči kulturi in prosveti ne prispevajo ne eni ne drugi. Eni sicer vzbujajo bolj domoljubna čustva od drugih, to pa je tudi vse. Gledano s stališča glasbć kot lepe umetnosti, pa bi moral Jankovič pregnati z ulic oboje ali pa obojim pustiti igrati. Pač kolikor je razvit njegov glasbeni posluh in kako zahtevna je njegova kulturna raven. Ima pa naša teza nadvse eleganten preizkus; trubači so se najbrž užaljeni, a v skladu z nomadskim slovesom, z ljubljanskih umaknili na zagrebške ulice. Oblast je tam bolj milostna, ampak prebivalci so jih jadrno začeli preganjati iz posameznih sosesk. Zdaj manjka le še to, da bi v Zagreb iz Ljubljane poslali še dvesto petdeset harmonikarjev z Golico in bi bilo takoj jasno, ali naša teza drži vodo. Potem pa je tu še povsem ideološka komponenta harmonikarskega nastopa. Šef harmonikarjev je pojasnil, da njihov shod nima nobene politične konotacije, ne političnega sponzorstva. Ampak če naštejemo osnovne elemente prireditve, ki se je imenovala podpora slovenski glasbi: »ljubljanske ulice, harmonika, največji državni praznik«, potem vidimo, da je šlo za interpelacijo domoljubja, kot si ga predstavlja in propagira slovenska politična desnica. S čimer ni, da ne bo pomote in nesporazumov, čisto nič narobe. Nikakor pa se ne sme in ne more razumni strinjati, da je to edina zveličavna oblika domoljubja. Se pravi, da politična ali pač ideološka desnica slovenstvo oznanja in enači s harmoniko in Avsenikovo glasbo. Ker, če se navežemo na kompleksnejše glasbene oblike, domoljubje ne more biti le valček ali polka, temveč je lahko rock ali simfonija, in v primeru skoraj četrtine Slovencev tudi tango. In naj bo naslednja misel tudi slovo naše skromne oddaje od iztekajočega se leta. Ne bo dovolj, da se kulturne elite od svete preproščine samo dobrohotno ograjujejo … Počasi se bo treba proti njej začeti boriti. Ta boj nam je kot zapuščino zapovedal poet, ko je pred stoletji vzkliknil temeljno, a danes tolikanj zlorabljano resnico obstoja slovenstva. »Kultura in prosveta, to naša bo osveta!«

Droži, kislo zelje in repa, kefir, jogurt, kombuča, pesa in tobak ...Med zdravimi trendi, ki jih z navdušenjem sprejemajo tudi mlajše generacije kuharic in kuharjev, je prav gotovo fermentiranje živil. Fermentacija je presnovni proces, pri katerem mikroorganizmi proizvedejo kislo zelje, kislo repo in tudi kimči. S fermentacijo nastane jogurt, kefir, pa popularna kombuča in priljubljene droži. Fermentirana živila so okusna, koristna in zdrava. Z nami je strokovnjakinja za proces fermentacije prof. dr. Neža Čadež z Biotehniške fakultete iz Ljubljane.

Diplomatska prizadevanja za končanje vojne v Ukrajini se stopnjujejo. Po pogovorih v Berlinu je danes v Haagu konferenca. Ukrajinski predsednik Zelenski je bil znova kritičen do ruskih ozemeljskih zahtev, ob tem je poudaril, da pri pogovorih ne gre le za diplomacijo in fizično varnost. Gre tudi za to, da se Rusija končno nauči živeti po načelih pravne države. In to bo delovalo le, če bo resnična možnost, da bo kaznovanje agresorja neizogibno, je poudaril Zelenski. Druge teme: - ZPIZ je več kot 11 tisoč stanovalcem v domovih za starejše začasno ustavil izplačilo dodatka za pomoč in postrežbo. Razlog je prevedba v nov sistem dolgotrajne oskrbe. - Slovenski kmetje so na poti v Bruselj, kjer se bodo v četrtek udeležili vseevropskega protesta. Razlog je ostro nasprotovanje podpisu prostotrgovinskega sporazuma med Evropsko unijo in južnoameriškim trgovinskim blokom, saj bo ta po njihovem škodoval evropskemu kmetijstvu, saj da ne bodo konkurenčni. - V središču Ljubljane so do konca leta prepovedani vsi spontani ulični nastopi, kar velja tudi za trubače, harmonikarja na Prešernovem trgu in nastopajoče na Šuštarskem mostu. Kot je pojasnil župan Zoran Jankovič, inšpektorji že izvajajo nadzor.

Danes začenjamo s parafrazo resnice, ki se je njega dni zapisala modremu Speransu: "Sreče človeku ne more dati niti sistem, niti država, niti politična stranka … srečo lahko da človeku le loto." In mi obešenjaško dodajamo: "Pa še to je statistično skoraj nemogoče." Že drugo leto zapored je ob običajnih obscenostih glavna atrakcija novoletnega časa novoletni loto. Kartice so šle v rekordnem času in te dni se skoraj četrtina naših sodržavljanov trese, ali bo dobila eno izmed prvih treh nagrad. Ali pa katero koli drugo nagrado. Preostale tri četrtine Slovencev, ki so se z nakupom obirale, pa zdaj poskušajo kartico z obetom sreče kupiti na črnem trgu.V bistvu se analitična oddaja, kot je naša, z nečim tako naključnim, kot je sreča, ne bi ukvarjala, če ne bi novoletni loto na več ravneh govoril o Slovencih in o našem položaju v vesolju ob prelomu koledarskega leta. Glavne nagrade so tri. Lani sta bili dve, ampak, računajoč na božičnico, je letos denarja več in darila pod smrekico bodo bogatejša. Lani sta bili glavni nagradi stanovanji v Ljubljani in Kopru, letos so dodali še stanovanje v Mariboru. Najprej k teoretični ravni. Na loteriji so izjemno natančno zaznali simbolno vrednost glavne nagrade, se pravi stanovanja. Prejšnje družbe so dobile svoje elite tako, da je nekdo imel več ovc kot drugi, elite moderne družbe so se oblikovale s kopičenjem kapitala, pomoderna elita pa nastane z zbiranjem stanovanj. Se pravi, če hočeš pripadati družbeni eliti in vplivu, ki ga ta status prinaša, moraš kopičiti stanovanja. Kako drugače si razlagati dejstvo, da so do pred kratkim glavni loterijski dobitki v glavnem pomenili denar. Se pravi, če si včasih zadel glavni loterijski dobitek, torej denar, si si stanovanje lahko kupil. Kot še vedno velja, da če danes dobiš stanovanje na loteriji, ga še vedno lahko prodaš in dobiš denar. Pomeni, da stanovanje kot loterijski dobitek nima višje ali drugačne vrednosti od denarnih dobitkov preteklosti; gre izključno za čustveno kategorijo, ki naj bi in tudi je pritegnila nepremičninsko pobesnelo slovenstvo, da je v rekordnem času pokupilo vse loterijske listke, ki so bili na voljo. Druga pomemba kategorija, ki jo Loterija Slovenije vzpostavlja z novoletnim lotom, pa je svojevrstni zemljevid slovenske razvitosti. Uradne statistične ocene posameznih regij so eno, nekaj povsem drugega pa sta razvitost in zaželenost regije, kot jo razume slovenska loterija in posledično tudi igralci te zanimive igre. Na prvem mestu je tako stanovanje v Ljubljani, ki je vredno največ. Na drugem mestu je stanovanje v Kopru ... "Zakaj hudiča pa v Kopru?" Koper ni veliko mesto, ima kup ne ravno prijazne industrije, je pa res, da ima mlako, imenovano morje. Na ponižujočem tretjem mestu, potem ko ga lani sploh ni bilo, se je šele znašlo drugo največje slovensko mesto. V Mariboru zaradi loterijskega ponižanja zagotovo vre, ampak v Mariboru pogosto vre tudi zaradi manjših stvari. A tu se še ne konča … Ko bi človek pričakoval, da bo četrti dobitek stanovanje v Novem mestu, peti v Celju, šesti v Novi Gorici in tako naprej po lestvici slovenskega urbanega imaginarija, se nenadoma pojavijo življenjske rente in naložbeno zlato, ki so dobitki po tretjem. Se pravi, če bi sledili logiki prvih treh dobitkov, bi bil petnajsti dobitek bivalni zabojnik v Črnomlju, ampak žal ni tako. Slovenija je skozi prizmo loterije razdeljena na pokrajine klinično hladno. Le tri imamo … Najprej Ljubljana, potem Primorje in kot tretji so na seznamu Štajerci – "če že hočejo". Vsaj malo pa se moramo pozabavati s povsem praktičnimi vidiki novoletnega lota. Ker ni vseeno, kdo kaj zadene. Poglejmo najbolj idealen primer. Če si Ljubljančan in zadeneš prvo nagrado, se vesolje ne bo niti pretegnilo. Stvari so urejene, le še eno prazno stanovanje, namenjeno švedski družini dva tedna v juliju več. Če dobiš stanovanje v Ljubljani kot Mariborčan, ga boš ali takoj prodal ali pa uporabljal dvakrat letno, ko je derbi. Če dobiš stanovanje v Ljubljani kot Koprčan, si ne moreš domisliti niti enega pametnega razloga, zakaj in čemu bi ga imel. In naprej. Če dobiš stanovanje v Kopru kot Mariborčan, boš prodal prikolico v Savudriji. Če ga dobiš kot Koprčan, to razumeš kot smolo. Če ga dobiš kot Ljubljančan, bodo tja odšli tvoji otroci, ki nimajo pogojev za filozofsko. Če dobiš stanovanje v Mariboru kot Ljubljančan, ga greš pogledat in se nemudoma vržeš z balkona. Če ga dobiš kot Koprčan, odpotuješ tja enkrat letno za štirinajst dni, ker se zaradi zamudne poti za krajši čas ne izplača. Če ga dobiš kot Mariborčan, pa je seveda odvisno, ali je stanovanje na desnem ali levem bregu. Ker če si s Teznega, ti niti na kraj pameti ne pride, da bi šel živet v Melje. Vsi drugi Slovenci, ki živijo zunaj Kopra, Ljubljane ali Maribora, pa bodo ob novoletnem žrebanju dobitkov stiskali pesti, da dobijo četrto nagrado.   Mimogrede … v uredništvu si zelo želimo, da tudi tokrat dobi glavno nagrado tisti Kranjčan, ki je pred nekaj meseci prišel po glavni dobitek – sedemintrideset milijonov, zadnji dan, preden bi listek propadel. Ni lepšega kot opazovati može in žene z loterije, ko se tresejo in potijo.

Po mesecih pritiskov iz gospodastva in nedavni potrditvi sklepa na vladi bodo delodajalci od danes na portalu Zavoda za zaposlovanje lahko vlagali zahtevke za uveljavljanje delnega povračila nadomestila plače zaradi skrajšanega delovnega časa. Koliko bo zanimanje, ni znano. Kaj pa bodo morali priložiti, kdaj lahko pričakujejo izplačila in kakšne so obveznosti delodajalcev in delavcev? V oddaji tudi o tem: - Izteka se nov rok za prijavo guvernerskih kandidatur, 6 doslej neuspešnih. - Obisk nemškega kanclerja v Izraelu razgalil velika razhajanja v viziji miru na palestinskih ozemljih - Prebivalci središča Ljubljane opozarjajo na vse več težav z javnim redom

Kavarna Evropa je bila nekdaj priljubljeno zbirališče Ljubljančanov. To je bila kavarna dunajskega tipa, kjer so kavo pili meščani in izobraženci: Josip Jurčič, Janko Kersnik, Lili Novy, Gojmir Anton Kos, Stane Kregar, Dana Pajnič Oražem in mnogi drugi. Predvsem pa je bil to prostor, kjer so se kresala mnenja in rojevale ideje, ki so pomembno vplivale na razvoj slovenske kulture in družbe. Nastanek, razvoj in zaton kavarne Evrope v okviru razvoja dunajskega tipa kavarne in kavarniške kulture obeh mest (Dunaja in Ljubljane) je v Sledeh časa raziskala Darja Pograjc. Sogovornika: Bogo Zupančič, arhitekturni zgodovinar in muzejski svetnik v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje ter dr. Božidar Jezernik, redni in zaslužni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Slovenja je deklarirano pomorska država. A kaj več kot spominov in tradicije, v glavnem zbrane v Pomorskem muzeju v Piranu, nimamo. Našo, nekdaj mogočno ladijsko floto smo razprodali skupaj s propadom Splošne plovbe Piran. Z njo je na dno morja potonila tudi tradicija poimenovanja plovil po slovenskih krajih in Ljubljane, Slovenije, Triglavi so le še spomin tistih, ki so sedeli pred sprejemniki in poslušali oddajo »Kje so naše ladje.« Ni pa le Splošna plovba poimenovala ladij s slovenskimi kraji. Tudi Jadrolinija oziroma njena predhodnica »Jadranska Plovidba« je imela v floti nekaj ladij s slovensko konotacijo. Najbolj zanimiva in seveda povsem neznana je življenjska pot in žalostna usoda ladje, imenovane Maribor.

Ljubljanski Nebotičnik, zgrajen leta 1933, je simbol modernizacije in poguma predvojne Ljubljane. S svojimi 70 metri je bil najvišja stavba v srednji Evropi in na Balkanu, njegova gradnja pa je pomenila arhitekturni, tehnični in estetski prelom. Ključen del Nebotičnika je tudi njegova pasaža, ki se povezuje s pasažo palače Viktoria z iztekom na današnjo Cankarjevo cesto. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bila to ena najsodobnejših in najlepših pasaž v Ljubljani – prostor trgovin, druženja prebivalk in prebivalcev, prostor mestnega utripa in elegance, so zapisali pri zavodu Afront, ki vsako leto organizira festival Odprte hiše Slovenije, v sklopu katerega je letos zaživel projekt Oživitev prve ljubljanske pasaže. Ta je danes, čeprav ima status kulturnega spomenika državnega pomena, zapuščena, zanemarjena in skoraj pozabljena. O zgodovini, arhitekturi in družbeni vlogi Pasaže Nebotičnik in Pasaže Viktoria bo tekla beseda tudi v tokratni oddaji Sledi časa. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila avtorici projekta Oživitev prve ljubljanske pasaže Lenko Kavčič in Evo Eržen ter arhitekturnega zgodovinarja dr. Boga Zupančiča.

Lani največ kršitev na področju družinske medicine, pediatrije in psihiatrije. Marsikdo se znajde v labirintu slovenskega zdravstvenega sistema. Kadar ustrezne rešitve svojega problema ne najde, se po pomoč lahko obrne na enega od dvanajstih zastopnikov pacientovih pravic. Svoje pisarne imajo v Murski Soboti, Mariboru in Celju, v Ljubljani, Novem mestu in Kranju, v Kopru in v Novi Gorici. V Ravnah na Koroškem pa izbor zastopnika ravnokar poteka. Zastopnik pacientovih pravic za območje Ljubljane Marjan Sušelj je v svojem poročilu za leto 2024 zapisal, da je bilo lani največ kršitev na področju družinske medicine; sledita pediatrija in psihiatrija. Mnogi so mu poročali tudi o zapletenih in počasnih postopkih pri ugotavljanju invalidnosti, o zapletih pri uveljavljanju napotnic, o težavah s (pre)hitrim odpustom v domačo oskrbo. Ali imate tudi vi težave z zdravstvenimi storitvami?

V novi epizodi oddaje Radio Ga Ga – Nova generacija bosta vajeti spet prevzela predsednik vlade in predsednica parlamenta, Robiju in Urški pa se bo pridružil tudi odvetnik Zdolšek, ki pa žal nima časa za ženske v svojem življenju. Spremljali bomo Jankovićevo vročo linijo za iglavce, na kateri izbira novoletno drevesce za okrasitev Ljubljane, vrača pa se tudi naš prometni novinar Franc Kangler, ki je september preživel na posebnem usposabljanju. Uroš Slak bo gostil Hana, Počivalška in Mesca, ki bodo govorili o tradiciji in korupciji, podelili pa bomo tudi Noblove nagrade za leto 2025. Kako bo Trump prinesel spravo v Slovenijo, kaj se dogaja v Angelčini zasebni delovni koloniji za otroke, kaj prinaša nova RTV-serija in kaj novi dokumentarec Dežela dronov, vse to in verjetno ne čisto vse to v petek dopoldan na Prvem.

Meteorologi opozarjajo na močne nevihte, silovite nalive in lokalno točo. Toda kljub vsem naprednim fizikalnim modelom, ki jih dnevno poganjajo najzmogljivejši računalniki, še vedno ne vemo natančno, kje bo udarilo najhuje. Bo nevihta zajela Štajersko? Bo toča padla na Obalo? Ali pa nas bo morda presenetila v osrčju Ljubljane? Fizikalni modeli, ki temeljijo na enačbah, ki opisujejo gibanje atmosfere, so že desetletja temelj sodobnega vremenskega napovedovanja. A so tudi izjemno zahtevni, tako računalniško, časovno, kot tudi finančno. Za nameček pa so pogosto nestanovitni. Danes pokažejo eno, jutri drugo. Z umetno inteligenco se vse to spreminja. V tokratni Frekvenci X bomo preverili, kako strojno učenje in globoki nevronski modeli že dopolnjujejo in v nekaterih primerih celo prehitevajo klasične modele. Gostje: dr. Florence Rabier, direktorica Evropskega centra za srednjeročne vremenske napovedi dr. Matjaž Ličer, Agencija za okolje dr. Benedikt Strajnar, Agencija za okolje dr. Matjaž Puh, Agencija za okolje, podoktorski raziskovalec v projektu SMASH, ki ga koordinira Univerza v Novi Gorici

Pa smo nazaj. Komaj. Kajti letošnjo poletje smo stali. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Stali smo v prometu in edini, ki jim je bilo do heca, so bili slovenski policisti, ki so vsake toliko napovedali akcijo merjenja hitrosti. Ko so ugotovili, da njihove naprave ne zmorejo zmeriti nič hitrosti, so odnehali. Bilo je ogromno jeze, ogromno negodovanja, frustracij vseh vrst, še sploh, ker so se Darsovi politiki umirjanja prometa pridružile še slovenske železnice. Tako je bila usodna prometna os slovenstva: Maribor–Ljubljana in Ljubljana–Koper dobesedno neprevozna in tradicionalne gostilne ob poti so že razmišljale, da velja ponovno odpreti hleve – kajti poštne kočije so se letošnje poletje zdele najhitrejša možnost potovanja prek države.Seveda pa bi pomenilo zlo srečo, če bomo jesensko-zimsko kolekcijo vaše priljubljene analitične oddaje začeli z jamranjem, kot to počnejo vsi ostali mediji. Slovimo po ponujanju rešitev in za danes smo za vas in načrtovalce prometne politike pripravili tri možnosti, kako Slovenijo potegniti iz infrastrukturnega kolapsa. Prva rešitev. Metro oziroma podzemna železnica. Najhitreje bi se prek Slovenije potovalo pod zemljo. Potrebne gradbene rešitve in tehnologija so zdaj stari že več kot stoletje in Slovenija je med redkimi državami, ki je ravno dovolj velika in hkrati primerno majhna, da bi se graditev metroja pod vso državo splačala. Če menite, da streljamo kozle, vedite, da omrežja podzemne železnice v nekaterih mestih obsegajo več kot osemsto kilometrov. Se pravi, da s podzemsko železnico, katere en krak bi vodil od Murske do Kopra, drugi pa od Brežic do Jesenic, še zdaleč ne bi dosegli rekordnih omrežij. Podzemska železnica bi hkrati razbremenila avtocestni križ, ki bi ga lahko Dars v naslednjih petdesetih letih nato resnično kakovostno obnovil. Okoreli cinik seveda vpraša, kje bi za takšno megalomansko graditev našli denar. Ampak če bi od osamosvojitve sem namesto v Slovenske železnice vlagali v Slovenski metro, bi se od Maribora do Ljubljane že dolgo vozili eno samo uro. Druga rešitev Projekt Nataša Kot vemo, se je predsednica zaradi varnostnih razlogov, saj bi jo lahko kdo od stoječih tovornjakarjev poškropil z vodno pištolo, izognila Slovenskim Konjicam in je v Beltince poletela s helikopterjem. Kar nam je dalo odlično idejo. Ker smo ravno sredi nabave reševalnih helikopterjev, bi bilo smiselno, da ne nabavimo samo dva, temveč jih nabavimo okroglih tisoč. Zagotovo bi nam Italijani transparentno dali količinski popust. Ampak kako bi se s tisoč helikopterji rešili prometnih zagat? Povsem preprosto; ne bi se obnašali razsipno kot predsednica, temveč bi recimo po en helikopter uporabljalo več potnikov. Nekakšen helikopterski Uber ali nekaj podobnega, kot je med mladimi priljubljena storitev »prevozi«. Petsto helikopterjev bi tako imeli v prostem prometu, tristo bi jih uporabljali za šolske prevoze, sto za prevoze bolnikov, dva za reševanje, enega za predsednico, ostale pa za nadzorovanje derbija med Mariborom in Olimpijo. Če menite, da je tudi ta rešitev predraga, poglejte samo podatek, koliko denarja občine zmečejo za šolske prevoze; če pa k temu prištejete še izgubljene delovne ure, razbite družine in uničena življenja zaradi stanja v kolonah, vidimo, da helikopterski prevoz za vse državljane niti ni tako zelo drag. Ob tem pa moramo zaradi verodostojnosti le pripomniti, kako bi veljalo s helikopterji še kakšno leto počakati. Kot nas uči ukrajinsko bojišče; droni za zdaj tovorijo le še bombe, ampak trenutek, ko bodo zmogli na želeno pozicijo dostaviti živega človeka, se bliža s svetlobno hitrostjo. Tretja rešitev Bojna ladja Galactica Kot nas uči spoštovani ceh piscev znanstvene fantastike, si je prihodnost brez teleportiranja skoraj nemogoče zamisliti. In ko se bo rjavi Elon namenil združiti svoji tehnologiji ultra hitrega potovanja po vakuumski cevi in možganskega vsadka, bomo dobili pionirsko tehnologijo teleportiranja. Predlagamo, da nas državljane slovenske vlada prijavi kot pilotski projekt. Teleportacija bi za Slovence pomenila izjemno priložnost. Ne le znižanje stroškov vzdrževanja in graditve cestne in železniške infrastrukture, povečalo bi se tudi razumevanje med državljani … Recimo štajerske družine, ki desetletja zaradi prometnih zamaškov niso mogle obiskati sorodnikov na Primorskem, bi s to tehnologijo uspele videti, od kot so po prvi vojni pribežali nono. Sicer pa je s teleportiranjem manjša težava. Vsaj v začetnih fazah obstaja možnost, da se človeško telo, potem ko ga razbijemo na atomsko raven, ne sestavi več v pravilnem vrstnem redu. Sicer gre za malenkosti, kot so uho sredi čela, ali bradavica na komolcu, v skrajnejših primerih tudi kakšen ud na nepravem mestu … ampak kot nas učijo večni nergači slovenske politične realnosti; pri nas že dolgo poizkušamo proizvesti človeka nove dobe in mogoče nam to z nekaj sreče uspe med procesom uvajanja teleportacije. Morali pa bi do vseh teh čudovitih možnosti končno mobilne Slovenije priti precej hitro. V prestolnici se gradi novi štacijon in župan mora vedeti, ali bo prerezal vrvico, ali pa bo stopil v energetsko polje in ukazal: »Beam me up, Scotty!« Ali po Jankovićevo: »Prežarči me, Skoti. Ne.«

Nama in Maximarket, legendarni veleblagovnici v središču Ljubljane, že nekaj časa kažeta zelo žalostno podobo. Bo o usodi majhnih in velikih trgovin odločal le interes kapitala, ali bi bilo treba prisluhniti tudi ljudem, ki jih hočejo in potrebujejo? Sogovorniki: Metod Brodnik, ki je v zlatih časih v Maximarketu vodil živilski oddelek, Tina Skubic, predsednica Sindikata delavcev trgovine Slovenije, Iztok Verdnik, direktor sektorja za korporativno komuniciranje v družbi Mercator, prof. dr. Bogomir Kovač, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, Matic Bizjak, mestni menedžer MOL

Vse daljši zastoji na cestah otežujejo življenje ter povzročajo veliko gospodarsko in okolijsko škodo. Promet, ki se povečuje sorazmerno z gospodarsko rastjo, je že zdavnaj presegel cestne zmogljivosti. V zadnjih 20-ih letih ni bilo skoraj nobene posodobitve in širitve zmogljivosti prometne infrastrukture, čeprav gospodarstvo zahteva tretji pas okoli Ljubljane in na vseh vpadnicah, saj prek Slovenije potekata dva pomembna koridorja. Kje je v prihodnje pričakovati najdaljše zastoje, kaj lahko naredimo z mehkimi ukrepi, kdaj bo javni potniški promet postal konkurenčen in ali širitve avtocest res izzovejo dodaten promet? O tem v tokratnem Studiu ob 17ih. Gostje: Andrej Ribič, direktor uprave DARS; Darko Trajanov, generalni direktor direktorata za prometno politiko na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo; Gregor Pretnar, prometni strokovnjak, PNZ; Slovenko Henigman, direktor Združenja za svetovalni inženiring na Gospodarski zbornici; Blaž Cvar, predsednik OZS.

Gasilci so po nočni straži zjutraj pregledali požarišče gozdnega požara pri Nadgorici na severnem obrobju Ljubljane. Ogenj na šestih hektarjih površin so ob pomoči letal in helikopterja pod nadzor spravili sinoči, dejavnosti gasilcev se končujejo. Letala pa bodo območje zjutraj še enkrat prelila z vodo. Drugi poudarki oddaje: - Državni zbor danes o razpisu referenduma glede zviševanja obrambnih izdatkov. - Davčne olajšave, rezi v zdravstvo in več deportacij - kaj vse prinaša Trumpov "veliki čudoviti zakon"? - Jutrišnji koncert nacionalističnega pevca Thompsona velik varnostni zalogaj za Zagreb.

Klapavica nima ne nog ne oči ne možganov in živi v lupini. Ob vsakem plimovanju se pogumno spopada z življenjem. Tam, kjer živijo klapavice, je morje nenehno v gibanju, pod vplivom lune in sonca se večkrat na dan dvigne in upade. Ko se oddalji od obale, pravimo, da je oseka, in pritrjene na skalah lahko opazimo kolonije klapavic. Klapavica je školjka z mehkim telesom in lupino, ki jo ščiti. Ta je iz dveh delov in to ji omogoča, da se po potrebi zapre in odpre. Ob oseki so klapavice vidne na skalah in zelo ranljive. Ostanejo zaprte. Na srečo so njihove lepe modrikaste lupine zelo trde. Tesno stisnjene skupaj ščitijo školjko pred zunanjimi vplivi kot prava trdnjava!La moule : la folle journée Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Med komarji je samica tista, ki lovi. A kaj sploh vemo o živalci, ki se nepovabljena naseli tudi v naše domove? Ta nenavadna žuželka ima šest nog, glavo, oprsje in zadek, ki mu rečemo tudi trebuh, dve krili in rilček z bodalcem, s katerim samica piči in posesa kri svojih žrtev. Če samica vzame nekaj kapljic naše krvi, to ni zato, da bi potešila svoj tek, temveč zato, da ustvari jajčeca, preden jih odloži v vodo. Težava je v tem, da pri prehajanju s telesa na telo samica prenaša nekatere zelo nevarne bolezni. Samci komarjev se tako kot čebele in metulji hranijo s cvetličnim nektarjem in tako s prenašanjem cvetnega prahu, opraševanjem, omogočajo razmnoževanje rastlin. Poleg tega življenje komarjev ni brez tveganja, saj so prava poslastica za pajke, kačje pastirje, lastovke, kuščarje in netopirje. Slišite ta nadležni zvok? Gospa komarjeva se skriva med pastmi, ki jih nastavlja pajek, in roko, ki maha okoli nje ... Bo naša samica komarja na koncu sploščena kot palačinka?Le Moustique : l'aventurière mal-aimée Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.