Podcasts about njen

Avstrijska cesarica in ogrska kraljica Elizabeta (1837–1898), najbolj znana po vzdevku Sisi, je v drugi polovici 20. stoletja postala nekakšna pop ikona. Zakaj je bila ta cesarica zanimiva zgodovinska osebnost, koliko je bila politično dejavna in v kakšnem odnosu je bila do Slovencev – o teh in drugih vprašanjih, povezanih s Sisi, v pogovoru z zgodovinarjem dr. Gregorjem Antoličičem, avtorjem prve slovenske biografije o njej z naslovom Sisi – nerazumljena cesarica (Cankarjeva založba, 2025). FOTO: cesarica Elizabeta v poročni obleki, izrez iz naslovnice knjige Sisi – nerazumljena cesarica (Cankarjeva založba, 2025).

Ker Laž nima več veljave, si omisli moža Prilažiča … Pripoveduje: Frane Milčinski - Ježek Napisal: Fran Milčinski. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1988.

U 101. epizodi gošća je Ines Tanović, bosanskohercegovačka rediteljica, scenaristica i producentica, koja je diplomirala dramaturgiju na Akademiji scenskih umjetnosti u Sarajevu i članica je Udruženja filmskih radnika BiH od 1988. godine. Njen prvi dugometražni igrani film “Naša svakodnevna priča” / Our Everyday Life prikazan je na više od 45 međunarodnih festivala, osvojio brojne nagrade i bio je bosanskohercegovački kandidat za Oscara 2015, a drugi dugometražni igrani film “Sin” otvorio je 2019. 25. Sarajevo Film Festivala i bio bh. kandidat za Oscara u kategoriji međunarodnog filma.Ines Tanović je bila predsjednica Udruženja filmskih radnika FBiH i BiH te je dugo aktivna u razvoju i promociji bh. filmske industrije. Danas je direktorica Filmskog centra Sarajevo, koji je pravni sljednik 3 producentske kuće Sutjeska film, Bosna film i Studio film i koja čuva arhivu bh. igranih i dokumentarnih filmova. Razgovarale smo o institucionalnoj nebrizi i sistemskom uništavanju kultrure i o tome kako naše filmsko naslijeđe nestaje pred očima dok se Filmski centar BiH danas bori za goli opstanak. Ines govori i o institucionalnoj nebrizi, pritiscima investitora i borbi da se prostor na Jagomiru ne pretvori u još jednu betonsku novogradnju. Također govorimo i o Fondaciji za kinematografiju koja je već tri godine u blokadi, nepostojanju Zakona o filmu u BiH, te nekompetentnosti političara na vlasti da razumiju kompleksnost filmske industrije i njene tehničke i prozivodne zahtjeve. Razgovarale smo o:00:00:00 Teaser i najava00:04:15 Filmski centar je pravni sljednik producentskih kuća Sutjeska filma, Bosna filma i Studio filma00:12:22 Studio Sutjeska filma u Jagomiru je uništen u ratnom periodu 00:15:28 Negativi svih bh. filmova se nalaze u arhivima u BG i ZG, jer BiH nikada nije imala Laboratoriju za obradu filmova00:20:30 Donacijama sam pokrenula proces digitalizacije filmskih traka00:25:20 Čišćenje zaraženih filmskih traka je vrlo skup i dugotrajan proces 00:32:50 Filmska industrija je vrlo skupa i kompleksna i nekompetentni ljudi iz politike ne mogu o njoj odlučivati00:36:30 Kako se radi restauracija filmova i "čitanje svjetla"?00:44:10 "Bitka na Neretvi" je bio najskuplji produkcijski filmski projekat u bivšoj zemlji00:50:10 Filmski centar i Muzej filma imaju ogroman turistički i obrazovni potencijal a filmska umjetnost treba da budu dio školskog kurikuluma00:56:00 Mi 30 godina nemamo kulturnu politiku, a političari su nesposobni da se koriste kulturom i filmom kao propagandom01:07:32 Za kulturu ima novaca u budžetu, ali je vode nekompetentni ljudi koji ne znaju šta je kultura01:17:12 Nama fali server na kojem bi se nalazili svi filmovi iz našeg arhiva01:22:10 Plan je da napravimo Studio za obradu tona, da naši filmaši ne moraju ići u Sloveniju da urade mastering01:24:37 BH Content Lab je bio najbolji projekat za film u ovoj zemlji01:29:34 Već 3 godine Fondacija za kinematografiju je blokirana zbog budžetskih inspekcija koje vode Kafkin proces s nama 01:32:10 Zakon o filmu se mora donijeti i filmom se moraju baviti kompetentni ljudi koji razumiju filmsku industriju______________

Človek je obredno bitje; navade, šege in običaji nas spremljajo od rojstva do smrti. Osmišljajo nam naša življenja, olajšajo sobivanje, spodbujajo sodelovanje v skupnosti, utrjujejo odnose in vezi, skozi ponavljajoča se dejanja oblikujemo svojo identiteto, socialne vezi, praznovanja, delo, nenazadnje prenašamo tudi tradicijo. Neizogiben del takšnih ravnanj pa so tudi prilagajanja na spremembe ali pa celo počasno usihanje, saj morda niso primerni ali zanimivi več za sodobni čas in družbo. Šegam, navadam in obredom ob mejnikih človekovega življenja se posveča tudi monografija Od imena do spomina, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga. Njen avtor je dr. Ambrož Kvartič, ki je v oddajo povabljen predvsem kot etnolog in folklorist ter docent za folkloristiko in primerjalno mitologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V kolažu je uporabljeno naslednje fotografsko gradivo (v smeri urinega kazalca): -Ženin in nevesta v Belorusiji, leto 2018 (Mihail Kapička / Wikipedija) -Nevesto peljejo v ženitovanjskem sprevodu v Ziljski dolini na avstrijskem Koroškem, 1951 (Jernej Šušteršič / SEM) -Poročni avto (FotografieLink / Pixabay) -Skupina svatov na poroki Franca Vuttija v Dolah v Ziljski dolini, 1951 (Jernej Šušteršič / SEM)

Nekdanja Nasina astronavtka Sunita Williams, rekorderka po skupnem času vesoljskih sprehodov med ženskami, je te dni znova na obisku v Sloveniji. Našo državo je obiskala že večkrat, nazadnje oktobra lani, ko je skupaj z mamo in sestro obiskala Leše pri Tržiču, rojstno vas svoje prababice Marije Bohinec. To je bilo kmalu po njeni zadnji vesoljski misiji, ki bi morala trajati le osem dni, a se je zaradi tehničnih težav z Boeingovim plovilom Starliner podaljšala na več kot devet mesecev. Njen tokratni tridnevni obisk pa je namenjen predstavitvi njenih izkušenj z življenjem in delom v vesolju, razpravi o sodelovanju na področju raziskovanja vesolja ter spodbujanju zanimanja za znanost med mladimi. Med drugim je včeraj obiskala tudi ljubljansko Fakulteto za matematiko in fiziko, kjer je nagovorila poln avditorij po večini mladih obiskovalcev. Posnetek njenega gostovanja na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani si lahko ogledate tukaj.     Avtor fotografije: Jure Makovec/STA  

Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Sonja Votolen je slavistka in anglistka, pesnica, pisateljica, dramatičarka in publicistka, ki piše priročnike za učenje tujih jezikov, strokovne pedagoške članke, recenzije in literarne kolumne. V pesniški zbirki Pankrt opisuje otroštvo, zaznamovano z neljubečimi starši. Že v prvi pesmi z naslovom Za vse kajtejetrebabilo otroke, ki je hkrati uvod v prvi sklop pesmi, v kratkih stavkih opiše pogled na svet skozi prizmo zarodka, ki nastane kot plod nesrečnega naključja, pri čemer izpostavi vodilno misel: “Še preden postaneš bitje, bi moral imeti pravico odločiti se, ali sploh želiš postati bitje. Že takoj takrat, tisti trenutek sparitve dveh osebkov, ko si le še pikica.” In nadaljuje: “Preiti v življenje ali staniščni odtok, bris s toaletnim papirjem ali spodnjicami – to bi moralo biti vprašanje svobodne volje, odločitve majhnih pikic. Bog, zahtevam pravico odločanja za vse pikice, še preden se rodijo!” V nadaljevanju zbirke Votolenova niha med iskanjem ljubezni staršev in izražanjem jeze, ogorčenja pa tudi lastnega opolnomočenja. O slednjem dramaturginja in pesnica dr. Romana Aniya Ercegović v spremni besedi piše, da gre za “šamansko potovanje celjenja, najdenja izgubljenega dela svoje duše”, pesnica Aleksandra Kocmut pa v svoji spremni besedi dodaja, da je pesmi “napisala bolečina, tako globoka in prvinska, da se dotakne celo tistega najstarejšega dela naših možganov, limbičnega sistema, kjer kraljujejo zgolj nagoni.” V prvem sklopu zbirke Pankrt smo priča občutjem, ki se začnejo z besedami “Popljuvajte me”, pa do klavstrofobičnosti, ki jo izraža pesem Ujeta sem ujeta sem zajeta sem, v kateri pesnica opisuje občutke brezizhodne zazidanosti, znotraj katere stojita dva megalomita: “Na enem piše mati / na drugem oče Upiram oči vanju / Ni je moči ki bi kamna zmehčala”. V pesniškem sklopu z naslovom Tri mame Sonja Votolen opisuje svoja najbolj zgodnja leta, preživeta v družbi dveh tet in babice, ki so ji predstavljale nadomestno mater. Oče jo je namreč že zgodaj razglasil za “pankrta”, mati pa mu je v njegovem distanciranju od otroka zelo hitro sledila. V sklopu Bio mati se podrobneje posveča samopomilovanju in pribijanju matere na križ resnice: “Križam sama sebe ker / te križam mati in pribijam / na križ resnice in vse / smeti ti končno mečem v / obraz Opljuskati te hočem / s pljunki svoje bolečine / In ne drzni si zamijavkati / naj ne govorim naj ne govorim / tako predolgo sem natovarjala / vase tvojo doto krame in / sem preveč natovorjena s / tvojo nesramno hinavsko / priliznjeno neljubeznijo”. Namesto da bi jo mati vzela v toplo dlan kot mehkega piščančka, iz njenih rok raste trnje, ki ji ob vsakem stiku povzroča neizmerno bolečino. Dejstvo, da je vsakič znova zavrnjena, se ji zareže v nezavedno, zato nas ne čudi, da iz pesniške subjektke bruhajo zahteve po tem, naj jo ljudje popljuvajo, da ji bo na nek način lažje, saj so to edini vedenjski vzorci, ki jih njena duša pozna od rojstva naprej. Na trenutke priča o tem, da se počuti kot okostje, ki ga je mati glodala, čeprav je pri tem ni niti pogledala. V sklopu Oče se posveča otroškemu zaznavanju očeta – od zmerjanja s pankrtom in ostalega besednega poniževanja do pretepanja: “Utrgal je kakšno šibo in me mahnil z njo čez telo / Njen drobni biček me je spekel skozi / oblekico in nikjer ni bilo mamine rame / Mama daj položi roko pod pankrtovo glavo / Oče pokliči vsaj enkrat pankrta s pravim imenom / so bile pankrtove edine želje”. Pesniška zbirka Pankrt se usede v dušo bralca in pod sabo razpre vseh devet krogov Dantejevega pekla, ki se začnejo in končajo v pobožni slovenski družini, odtujeni od svojih čustev – s hladnim in nasilnim očetom in upognjeno materjo, ki se ne zna postaviti zase in za svojega otroka. Tudi v drugi polovici zbirke pesnica nadaljuje v svojem prepoznavnem stilu, le da se tokrat bolj prizemlji v sedanji trenutek, ki ji odstira pogled v lastno nezavedno, ki nenehno obračunava s starši: “… Tako vstopam vase in poslušam / svoje glasove in samo malo / z nogo premaknem listje na tleh / Kot da jih pospravljam v nek predal / Zapojem v mislih in naredim križ / na tvoje čelo mati / na tvoje čelo oče / Lastovke s perutmi pišejo note v zrak”. Pesniški slog Sonje Votolen je osebnoizpoveden – čustva se kažejo s pomanjševalnicami, ponavljanjem besednih zaporedij in z barvitostjo jezika, ki se v navalu izbruhov kaže včasih črno-belo, spet drugič v bolj ali manj ozaveščenih odtenkih sramu, občutkov krivde, nemoči, jeze, ogorčenja pa tudi olajšanja, čustvene razbremenitve in katarze. Pesmi se večinoma začnejo brez naslovov, le s poudarjenim prvim verzom, kateremu sledi serija verzov brez stavčnih ločil, ki bi razmejila stavke, misli oz. občutenja. Bralcu se zato zdi, kot bi ga med branjem posrkalo v nekakšen čustven tornado in ga zabrisalo včasih na eno, drugič na drugo stran zbirke. Pesnici je treba priznati pogum in svojevrstno senzibilnost pri opisovanju svojih psihičnih stanj, kar je v slovenskem literarnem prostoru prej izjema kot pravilo. Zdi se, da slovenska družba – in z njo tudi literatura – od Cankarja naprej goji strahospoštovanje do lika matere, ki je večinoma prikazana kot požrtvovalna, plemenita in dobra kot kruh. Mati v pesniški zbirki Pankrt pa je opisana kot oseba, ki si še na smrtni postelji ne upa dotakniti svojega otroka in ga poklicati po imenu. V zaključku predzadnjega teksta v zbirki Sonja Votolen piše iz vidika umirajoče matere: “Kriva si, da nisva poznala sožitja, kriva si, da si naju razdvojila, kriva si, da si se borila v mojem trebuhu, da nisi popustila in se preprosto izlila kot kri med mojimi stegni. Zdaj odhajam, a ne morem se spomniti, da bi te bila ljubila vsaj eno sekundo. Nebodigatreba si bila. Ne morem reči, da sem te imela rada. Nimam slabe vesti, saj sem ti vendarle dala življenje. In navsezadnje, ja, grda sem bila do tebe, toda mati je le ena. To pa si le zapomni!” Po drugi strani pa s citati književnikov in izseki ljudske modrosti, ki se nahajajo na začetkih osmih pesniških sklopov, lahko sestavimo mozaik avtoričinih prepričanj – Votolenova se ne nazadnje sklicuje na svobodno voljo izražanja in ubesedovanja, če že ni imela prav nobene besede pri lastnem spočetju oziroma rojstvu.

Pripravili smo pogovor v katerem smo poskusili podati okvir za razumevanje vloge znanstvenih in razvojnih raziskav v naši državi (razširjeno tudi v EU) in ga soočili z različnimi razumevanji in razlagami vloge in makroekonomskih posledic znanstvenih raziskav sodobne Kitajske. Slednje javno dostopne zasledimo v osrednjih in bolj specializiranih množičnih medijih ter glasilih svetovnega kapitalističnega centra v Evropi in Združenih državah kot sta na primer platforma Bloomberg in Financial Times. Gosta v studiu sta državni sekretar za znanost in inovacije na Ministrstvu RS za visoko šolstvo, znanost in inovacije dr. Jure Gašparič in redni profesor makroekonomije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Jože P. Damijan. FOTO: Aristotelova modrost: “Tisti, ki vedo, delajo. Tisti, ki razumejo, učijo.” VIR: http://www.virmodrosti.com/modrost/najboljsi-citati-aristotla-za-prevetritev-uma/

Marija Švajncer Blaž Lukan: Fànce, Fànce! Ljubljana: KD Hiša poezije, 2025 Blaž Lukan na začetku pesniške zbirke Fànce, Fànce pojasnjuje, kaj pomeni njeno ime. Njegova mati je bila krščena za Frančiško; ko je bila majhna, so ji rekli Štêfnova čêča, vse življenje pa jo kličejo Francka. Njen najmlajši brat se imenuje Frànce, njo pa so kot otroka klicali Fànce, toda kasneje je niso več poklicali s tem imenom. Vtisnilo se je v pesnikov spomin in nastale so nežne pesmi. Pesmi so napisane kot verzificirana pripoved o Primorki, ki je na novo zaživela na Štajerskem, in o nekoliko muhastem nagovoru njenega sina. Za trenutek je vse skupaj nekako pravljično: Fànce se zdaj pojavi kot dobra vila, že v naslednjem hipu kot kak navihan škrat pristopica med nas in nas na svoj prikupni način prepričuje, da je življenje lahko nadvse lepo, čeprav je preprosto in zoženo na omejen prostor: »Nič ne reče, / a včasih se zazdi, da ji iz ust / poletijo mavrični / mehurčki.« Spomin ji seže v domače kraje. Divjala je vojna in se je bilo treba skriti pred sovražniki. Italijanski vojaki so bili v bregu, ponoči je bilo za hišo slišati partizane. Dekleta, med njimi tudi Fànce, so bila mlada in brezskrbna. Potem so šla od doma in se čez leta spet srečala. Toda tisto, kar je bilo poglavitno, je bil njihov smeh. Naj so opravljale kmečka opravila ali se umikale pred nevarnostjo, zmeraj so se smejale. Najbrž je prav mladost tista, v kateri je vse nezapleteno in lahkotno, toda zgodi se, da se ponoči vendarle prikrade tudi strah. Fànce je bila zavedna Slovenka. Zapisovala si je pesmi in jih z zanosom prepevala, tudi tisto, ki ima globoko sporočilo in se imenuje Vstala Primorska! »Ko zapiše zadnjo vrstico zadnje od njih, vstane. / Vsak, ki jo bo bral, bo moral prav tako vstati.« In v Fàncino življenje se je prikradla ljubezen: »Zaljubila sem se vanj, / ker je imel take črne lase, / počesane nazaj, / in bodikaste brke.« Govorili so, da ni primerna zanj, saj je prestara; fant je pameten in zna celo nemško. Moral bi si izbrati kako učiteljico, ne pa kuharice Fànce, toda ljubezen ima svojo moč in premaga skoraj vse ovire. Skupno življenje pa slej ko prej pokaže zobe. Vse mogoče pride, smrt prvega sinka, selitev na Štajersko, rojstvo dveh sinov, življenje iz dneva v dan, moževa smrt in nazadnje samotni dnevi. Ko je Fànce hudo, se zna pogovarjati z vetrom ter se vživeti v njegovo divjanje in silovitost. Prisluhne kosu in mu reče, naj ji zapoje pesmi Zabučale gore ali Šivala je deklica zvezdo, ptič pa zažvrgoli tisto znano Lepo mi poje, črni kos, oj črni kos in tudi tako je čisto v redu, še Fànce zapoje z njim. Črni kos se ji tudi pridruži, ko skrbno obdeluje vrt, in jo opazuje, kaj vse postori. Narava ji prinaša mir in spokojnost. Čudi se, kako zanimive živali so okrog nje – od komarja in vrabca do sinice, pa še deževnik se zvija po sveže prekopani prsti, krt dvigne hribček zemlje in bo zdaj zdaj pokukal na svetlo. »Velike živali so tudi oblaki, / tako se mi zdi, / največja žival pa je noč.« Fànce ni mogoče očitati, da ne gre naprej s časom. Fotoaparat, radio, telefon in televizor ji niso tuji. S televizorjem se rada pogovarja, le politike ne mara in takrat zamenja program. Najbolj pa se razveseli sonca, ki ga sploh ni treba prižgati. Vsako jutro zasije in jo poboža po licih. Stihi so namenjeni Fànce, tu in tam pa se oglasi tudi njen sin. Ko se mati nameni podreti brezo, ji zagrozi, da ne bo več prihajal domov. Ali prihaja zaradi drevesa ali zaradi nje? Seveda zaradi nje, ji odgovori in pomisli, da pravzaprav ni razlike, obe sta brezi. Sina z blagimi besedami skuša poučiti, kako je treba živeti, on pa si misli svoje in ravna, kot se mu zahoče, le za to gre, da ima svojo Fànce nadvse rad. Ko ta ugasne, je vse drugače. Ustavljena je v času, ki ga ni več in tudi doma ne, zdaj je nekje drugje, nekje, kjer bomo nekoč vsi. »Ampak vseeno si / tu, v teh pesmih, ki so … / nikjer in nekje.« Beremo te nežne in lepe pesmi, polne miline in blagosti, Fànce ostaja med nami in tudi sami postajamo malce otožni, po svoje pa tudi radoživi in razigrani.

Na 5. tekmovanju Badel Barmen Junior Cup 2025, je v kategoriji kratke mešane pijače, prvo mesto osvojila študentka Katja Fortuna, pod mentorstvom Boštjana Humskega, s svojo lastno kreacijo La Fortuna. Srečali smo jo na praznovanju desetletnice BIC Ljubljana.

Živela je ob reki, za katero pravi, da je široka kakor morje. Vajena je bila vožnje mimo brezmejnih poljan rumenih sončnic. Njen pogled je na modrem nebu večkrat uzrl nepregledne jate žerjavov. Mesto Dnipro, ki je pred vojno štelo blizu milijon prebivalcev, je bila primorana zamenjati za gorenjsko vasico Moškrin, kjer vse prebivalce pozna po imenu. Upokojena ukrajinska učiteljica Vita Šnurova v svoji hvaležnosti in skromnosti pravi, da se počuti, kakor da bi živela v švicarskem sanatoriju. Toda želja, da bi se nekoč lahko vrnila domov, še vedno tli.

Pier Paolo Pasolini, eden največjih evropskih in italijanskih eruditov, vsestranski sodobni mislec in umetnik – letos je minilo 50 let od njegove smrti –, je bil in ostaja v marsičem nedognana, globoka, človeško in socialno občutljiva, kompleksna in angažirana, strastno nemirna, neskončno ustvarjalna osebnost, še vedno izmikajoča se figura za bralce, gledalce in interprete njegovega veličastnega opusa. Še vedno je mogoče odkriti nove drobce iz njegovega zapletenega življenja in jih povezati z manj poznanimi verzi, izreki, kraji bivanja … Tudi okoliščine njegove smrti, uboja, so še ne povsem pojasnjene. Predano in z zanimanjem se je poglabljal v vse, kar se je dogajalo z antagonistično družbeno resničnostjo, italijanskim političnim podtaljem, v tisto, kar je v njej ustvarjalo anomalije in zlo, neofašistične ekscese, v ozadja preteklih grozot, z rentgensko natančnostjo je analiziral dramatične spremembe v italijanski povojni neokapitalistični potrošniški stvarnosti … Pri nas, poleg pesmi iz leta 1946, v katerih je tudi nekaj spominskih referenc na Idrijo, kjer je nekaj časa bival kot otrok, v kratkem pričakujemo prevod njegovega na avtobiografskih elementih temelječega gledališkega dela Bestia de stile. V povezavi s Stilno živaljo, kot lahko naslov dela prevedemo v slovenščino, med drugim prepoznava neznosno retoriko, konformizem levice, ki je najslabši takrat, kadar ga podpira tudi desnica. Pred kratkim je izšla tudi knjiga z naslovom Nogomet po Pasoliniju. Njen avtor Valerio Curcio temeljito in dokumentirano osvetljuje Pasolinija v njegovi pristni in intimni človeškosti, predvsem prek njegovega odnosa do nogometa, ki je z intelektualno držo hkrati odsev njegovega razmerja s svetom. Sicer pa se oddaja osredinja predvsem na filmsko stran njegove umetniške poti, ki pa je utemeljena tako na dejanskosti kot v interakciji z njegovimi drugimi ustvarjalnimi sledmi. Sogovornica: Majda Širca, umetnostna zgodovinarka, poznavalka Pasolinijevega opusa, predvsem filmskega  

Olja Grubić je kostumografinja, scenografinja, vizualna umetnica in performerka, ki je iz konceptualizacije prostora diplomirala na Akademiji za vizualne umetnosti v Ljubljani (AVA). Njen primarni medij je sicer risba, vendar jo pogosto povezuje z mediji, kot so video, fotografija, instalacija in performans. Z umetnico smo govorili o osnovnih pogojih bivanja, goloti in hrani, temah, ki jih Olja Grubić izraža v svojem najnovejšem ciklu Extima. Vabljeni k poslušanju! na fotografiji: Extima#4: Življenjski prostor, foto: Marcandrea, vir: bunker.si

Piše Miša Gams, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. V romanu Sergeja Curanovića Dete iz gozda sledimo protagonistu, ki prispe v skrivnostno vas, v kateri naj bi prevzel podedovano družinsko hišo. Med čakanjem na ustrezne papirje se zaplete z domačinko, s katero ugotovita, da sta prek prednikov veliko bolj povezana, kot se zdi na prvi pogled. Moški namreč v hiši odkrije dnevnika, ki sta ju pisala njegov pradedek in lokalni profesor, ki naj bi po netipični “spolni” združitvi s hrastom spočel dete, nato pa umrl v sumljivih okoliščinah. Pradedek je tako nadaljeval zapise o razvoju otroka na drevesu – s katerim se je kasneje poročil – in zapisoval faze olesenitve otroka. Ta postaja iz dneva v dan bolj podoben ženski, ki jo zavoljo svojih egoističnih potreb želi izrezati iz drevesa: “Odrezal sem še zadnjo vejo, ki sem jo lahko dosegel z odra. Ali njen upor ne popušča. Predno začnem, me prosi, naj neham. Ker ne reče nič drugega, mi je jasno, da skozi njo govori drevo. Vprašal sem jo, zakaj se noče ločiti od njega, pa ni znala pojasniti. Zajecljala je, skremžila obraz, a zmogla le iste stavke kot prej. Ko sem pri delu, se zvija kot črv v žerjavici. Prej je hitro izgubljala svest, zdaj vztraja vse dlje. Čez čeljust sem ji prevezal krpo. Njen krik je namreč tako oster, da se skozi zrak in krošnje zarezuje daleč v pokrajino.” Ob branju tovrstnih odlomkov, ki postajajo vse bolj brutalni, se ne moremo znebiti občutka, da pisatelj čedalje bolj personificira naravo in jo primerja z žensko, moškega pa z agresivno falično silo, ki si prilašča gozd in vse njegove prebivalce. Curanović je prvo polovico romana namenil odlomkom iz obeh dnevnikov ter porajajočim se vprašanjem protagonista, ki mu ni jasno, ali gre pri vsej zadevi za šifrirana metaforična sporočila, s katerimi sta prednika želela zavarovati določene osebe, ali za pretežno realno izkušnjo, iz katere je kot potomec nenavadne simbioze nastal tudi sam. V drugem delu romana se zgodba razvije v skorajda nadrealistične, znanstvenofantastične razsežnosti, zlasti ko protagonist ugotovi, da so v vasi bolj ali manj vsi sorodstveno povezani in tako ali drugače odvisni drug od drugega. Ko se v zgodbo pretihotapijo še motivi bežečih migrantov, njihovih gozdnih zaveznikov Nemih, izgubljenih otrok in nesposobnih policistov, se pripoved zasuka v smer komične detektivke, pri kateri bralec in bralka le s težavo ohranjata rdečo nit in širši pregled nad dogajanjem. Deloma zato, ker Curanović za svoje like navaja le začetnice, deloma pa zato, ker poleg glavnega protagonista v nekem trenutku vznikne množica junakov in junakinj, ki so bodisi njegovi otroci bodisi so z njim v bližnjem ali daljnem sorodstvu. V romanu Dete iz gozda torej prevladujeta dve paradigmi – na eni strani je poganski oz. staroverski svet, v katerem prevladujejo drevesa s svojo materinsko naravo hranjenja, negovanja, varovanja in verovanja, na drugi pa znanstvena doktrina nasilnega prodiranja in sistematičnega naseljevanja genov v prostor, ki se iz miroljubnega kraja spremeni v bitko vseh proti vsem. Protagonist, ki mu ves čas ne izvemo imena, je neposredno vpet v eksperiment prenašanja svojih genov po svetu, ob tem pa mu usoda “postreže” z otroki, ki niso plod njegovega semena in ki se hranijo z želodovim pirejem. Po drugi strani so ženske osebe – s protagonistovo materjo vred – v enaki meri prostitutke, raziskovalke in aktivistke, ki se bojujejo za ohranitev narave in za dostojno vzgojo otrok, občasno pa v svojih barakah skrivajo migrante in Neme, ki se kot svojevrstni duhovi z zašiljenimi zobmi zoperstavljajo policistom. Čeprav protagonist ves čas kuje načrt o pobegu – tako iz vasi kot iz utesnjujočih odnosov z ženskami in otroki – se na koncu vendarle odloči, da bo družinsko hišo zapustil otrokoma, ki nista njegova, a sta na nek način “prišla iz gozda”, v katerem se je s smrtjo profesorja celotna odisejada že nekaj desetletij pred tem tudi začela. Podobno kot že prej v kratkoprozni zbirki Plavalec tudi v romanu Dete iz gozda ni jasno, kateri segmenti zgodbe naj bi bili resnični in kateri fiktivni. Lahko bi rekli, da gre Curanoviću predvsem za prikaz relativnosti in subjektivnosti tako v znanstveni kot v alegorični različici. V končni fazi je nauk zgodbe ta, da ni pomembno, ali se je stvar v resnici zgodila niti ali so nastopajoči v zgodbi res protagonistovi potomci oz. sorodniki ali ne. Nauk zgodbe je v tem, da moramo stopiti čez egoistične potrebe in sprejeti drugega v njegovi drugačnosti – ne glede na to ali gre za tako imenovano kukavičje jajce, migranta ali za svojevrstno “hibridno” bitje, kateremu ni mogoče določiti spola. Dete iz gozda, ki raste delno v deblu, delno v veji, je namreč vsaj na začetku nekakšen hermafrodit oziroma brezspolno bitje, ki je v celoti prežeto z drevesom: “Za to dete pa ne morem reči, ali je žensko ali moško. Spolovilo, če ga ima, je skrito v deblu, obraz pa je tako dvoumen, da se mi vsakič dozdeva drugače. Danes sem si ob prihodu rekel, da je najbrž pob, ko je zaspalo, pa sem pomislil, da ima tak zal obraz lahko samo deklica. Ob odhodu sem pomislil, da je morda brez spola ali da v sebi združuje oba.” Iz zapisanega bi lahko povlekli zaključek, da je roman Dete iz gozda predvsem parabola o tem, kam nas lahko prižene nasilje nad drugimi bitji, in obenem ironičen prikaz samodestruktivnosti, v katero zapademo, če politično-znanstvene paradigme ne nadgradimo s čuječnostjo in če bitke med spoloma ne prizemljimo v nekom tretjem, za katerega ne poznamo ne spola ne pravega izvora spočetja.

Nataša Posel je dolgoletna direktorica društva Amnesty International Slovenije, ene najprepoznavnejših organizacij, ki se zavzema za človekove pravice, ozavešča javnost o položaju ranljivih družbenih skupin in izvaja različne kampanje ter izobraževalne dejavnosti. Nataša Posel vztrajno zagovarja enakopravnost, pomen enakosti, univerzalnost človekovih pravic in nedotakljivost človekovega dostojanstva. Njen dolgoletni boj za popravo krivic, ki so jih utrpeli izbrisani, in prizadevanja za izboljšanje življenjskih razmer romske skupnosti so prinesli pomembne spremembe v naši družbi. Natašo Posel je pred radijski mikrofon povabila avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer.

"Danas ne slavimo prošlost sv. Katarine, nego bi se trebali zauzimati oko budućnosti prevođenja njenih djela u naš život. Što bi onda mogao biti poučak i poruka današnje svetice? Promišljati nam je svoju vjeru, opismeniti nam je svoje kršćansko vjerovanje, tako ćemo stvoriti pretpostavke za postojanost i u konačnici vjerodostojnost u našoj vjeri. Ne samo prema sebi, nego i naspram drugih ljudi, svijeta u kojem živimo!" Frano Prcela

Petra Seliška je mednarodno uveljavljena filmska režiserka dokumentarnih filmov, ki živi in ustvarja med Ljubljano, Marseille-jem in Skopljem. Leta 2003 je v Skoplju ustanovila lastno produkcijsko hišo Petra Pan film in festival dokumentarnega filma MAKEDOX FILM FESTIVAL. Njen najnovejši film Gora se ne bo premaknila je na Festivalu slovenskega filma Portorož, prejel kar tri nagrade vesna! Film nas popelje visoko v gore Severne Makedonije, kjer spremljamo tri brate, starih med šest in enaindvajset let, kako se spopadajo z zelo zahtevnim delom in osamljenostjo sredi divje narave. Skrbijo za krdelo ovac, koz, krav in za trop psov, ki jih čuvajo pred volkovi, živali vodijo na pašo, jih hranijo, hkrati pridelujejo tudi domači ovčji sir. Vse se odvija z večstoletno tradicijo planšarstva daleč stran od civilizacije, sicer komunicirajo med seboj z mobiteli, signal pa lahko ulovijo le na določenem mestu, ki je štirideset minut hoje oddaljen od njihovega bivalnega prostora. Mladi fantje se tudi vse bolj ukvarjajo z vprašanji, zakaj so tu, zakaj prav oni to počnejo, ali jih čaka drugačna prihodnost ali so obsojeni, da ostanejo in kaj bi se zgodilo, če bi eden od njih zapustil goro. Delovni naslov je bil najprej Dežela Šarplanincev, pravi režiserka Petra Seliškar: "ker pa nismo snemali na Šarplanini, ampak na gori Solunska glava, smo naslov spremenil"i. Pa tudi sam naslov Gora se ne bo premaknila ima močno metaforo.

Pogovor Petre Meterc z bosansko pisateljico Lano Bastašić, ki sodi med mednarodno najbolj uveljavljene avtorje svoje generacije. Njen roman Ujemi zajca je prejel nagrado EU za književnost, preveden je v mnoge jezike. V slovenščino ga je prevedla Dijana Matković. Lana Bastašić v prozi in poeziji piše o temah sodobnega nomadstva, travmatičnih osebnih in kolektivnih izkušenj ter krizi identitete. Bere Sanja Rejc. Foto: Maša Seničić.

Titino življenje je bilo vedno zaznamovano z razpotjem. Mesto in vas, fakulteta in kmetija, zabave in ležanje v travi, filozofiranje in kidanje gnoja. Njen oče se je pred slabima dvema desetletjema odločil, da ne bo več najemniški agent, ampak kmet in sirar. Družina mu je sledila, se iz Ljubljane preselila v Istro in začela živeti na posestvu, kjer so doma koze, konji, race in psi. Tita je bila takrat še otrok. Danes kot odrasla ženska samovoljno izbira življenje na posestvu Kumparička. Zakaj in kako, pa v novi epizodi Rožnate doline.

V tokratni oddaji Drugi pogled predstavljamo zgodbo, ki povezuje korenine na Kitajskem, življenje v Sloveniji in strast do kulinarike. Nataša Rašl Šoster se je odpeljala v azijsko restavracijo Tao na Hudinji v Celju, v kateri se srečata kulinarika vzhoda in slovenska gostoljubnost. Njen sogovornik, lastnik restavracije, se je k nam preselil pred več kot dvajsetimi leti.

Piše Tonja Jelen, bere Maja Moll. Roman Obraz Vesne Lemaić je zaveza tistemu, česar se je avtorica lotila že v prejšnjih romanesknih in kratkoproznih delih. Obravnavanje obrobij družbe se v tem delu pokaže tudi kot izrinjenost znotraj margine. Obraz se razkriva počasi. V romanu se obraz edine preživele v prometni nesreči razkriva skozi osebne, notranje stiske in pritiske drugih, za katere je mislila, da so njena skupnost. Tudi skvot ima svoja pravila in skorajda hierarhijo. Družbena lestvica je namreč pomembna povsod, kot pravi George Orwell v romanu Na robu in na dnu v Parizu in Londonu. Vesna Lemaić nas postavi v Ljubljano, kjer se je v zapuščeni tovarni treba znajti po svoje. Da bi zakrpali streho, si umislijo Titovo sobo, ki je vaba za turiste. Soba je bila že motiv Popularnih zgodb, a tokrat pomeni predvsem ujetost in strašljivost. Je ena izmed ključnih zank romana in prav zaradi nje romaneskna zgodba razkrije kompleksnost različnih oseb. Najbolj ranljiva je protagonistka Bruna, ki je zaradi smrti bližnjih polna notranje bolečine. Pisateljica je pri njej pozorna na stiske, o katerih intenzivno pripoveduje natakarici Nadi, ki na zadnji dan službe zaradi zaprtja lokala časti in prisluhne glavni junakinji, ki se bojuje s svojimi demoni. Bruno spodbuja in ji daje moč. Metaforičnost obraza je večplastna in opozarja na našo obsedenost z zunanjim videzom. Jezikovni in miselni presežki so najbolj opazni v primerih, ko se Bruna najbolj razkriva: »Njen obraz je bil pretrgan. Njen svet je bil prerezan,« piše. Poetični odstavki se prepletajo z Župančičevimi Mehurčki, usidranimi v Brunino podzavest. Ta skače na plan v različnih trenutkih, tudi najbolj groznih. Poudarjen in problematiziran je na primer nenehen boj za obstoj s spolnostjo. Prav vsak, vsaka si želi telesnosti in ljubezni, avtorica pa nas povabi k temeljnemu razmisleku, kako jo uresničiti. In tu je kljub srhu in bolečini spet eden izmed vrhuncev romana. Bolečina zaradi spolnosti je pri geju Janiju ali pri Bruni neznosna in v obeh primerih se prepričljivo stopnjuje proti razkroju osebnosti. Zanimive so tudi fantastične prvine romana, ki so seveda zgolj navidezne. Vesna Lemaić po tiho dodaja elemente čarovništva – likinje so v tem delu glasnice pravičnosti. Kaj še lahko naredi ženska, ki jo označijo za drugačno ali ki zboli? Boji in bolečina se vračajo na telesni in psihični ravni, za vse pa vedno obstajata racionalna in duhovna razlaga. Na koncu se vse skupaj prepričljivo sestavi v celotno zgodbo. Ta prikliče tudi resnične dogodke ob rušenju znane ljubljanske zapuščene tovarne, ki je že dolgo dajala zatočišče marsikomu. Pisateljica je pozorna na vse – na odvisnike, alternativne umetnike, umetnice, zapuščene. A tudi med njih se zarežejo nestrinjanje in zavrnitve. Na koncu zmagajo drugi. Roman Vesne Lemaić pripoveduje o pasteh, ki se skrivajo v človeku in družbi. To je obraz, ki kaže na vso človekovo rabeljstvo do samega sebe, na samouničevanje in uničevanje drugih. Rešiti se je mogoče le z močno voljo in paziti, da se ne ujameš že na verzih naključnih popevk z radia. Skratka, presunljivo in precizno.

Nataša Robnik iz Celja je najboljša slovenska ultramaratonska tekačica, ki ji ne zmanjka volje za tek na dolge razdalje. Prepričana je, da so ženske rojene za tek. Septembra je v Grčiji pretekla Špartatlon v dolžini 246 kilometrov in dosegla tretje mesto v ženski konkurenci. Bolj kot uvrstitev na stopničke, se ji zdi pomeben čas, v katerem je pretekla razdaljo; to je 26 ur, 9 minut in 38 sekund. Njen naslednji izziv je Dolina smrti v Združenih državah Amerike, kamor naj bi se podala kot prva Slovenka.

Današnji praznik, dan reformacije, je posvečen verskemu, družbenopolitičnemu in kulturnemu gibanju v 16-tem stoletju. Predsednica republike Nataša Pirc Musar je v poslanici zapisala, da je v današnjem času še posebej pomembno negovati vrednote reformacije, kot so dostopnost izobraževanja, kritično mišljenje, odprt dialog in spoštovanje različnosti. Premier Robert Golob pa je poudaril, da je današnji dan opomin, da brez jezika ni naroda. Reformacija je namreč postavila temelje slovenskemu jeziku, pismenosti in razmišljanju s svojo glavo, prav na teh temeljih pa stoji naša sodobna družba, je zapisal.

V letu spomina, ko mineva 80 let od konca druge svetovne vojne smo v oddaji Moja zgodba objavili nekaj pričevanj članov (VOS OF) Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne Fronte. Za današnjo in dve naslednji oddaji smo tokrat izbrali pričevanje enega od »prvokategornikov« Franca Stadlerja Pepeta, ki je med drugim ustrelil Lamberta Erlicha in bana Marka Natlačena. Njegovo pričevanje v dveh delih je bilo posneto v letih 1978 in 1979. Dosegljivo v Arhivu Republike Slovenije. S komentarji bo tudi tokrat z nami znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji.Pred časom smo objavili pričevanje narodnega heroja Eda Brajnika Štefana, ki je bil nekaj časa komandant varnostne službe. Bil je tudi vodja 1. odseka OZNE za Jugoslavijo in po koncu vojne je vrsto let delal v zvezni upravi za notranje zadeve v Beogradu. Zatem smo objavili pričevanje Lidije Dermastia kasneje poročene Kovič. Njen mož je bil Anton Kovič Sine, njen brat pa je bil komandant in vodja VOS Marjan Dermastia Urban, imenovan tudi Urban Velikonja. Življenjepis iz slovenske biografije:Stadler Franc - Pepe, narodni heroj rojen 30. maja 1915 v Šiški v Ljubljani. Tu je končal osnovno šolo, 4 razrede gimnazije in dvorazredno trgovsko šolo. L. 1937–38 je služil vojaški rok, nato je dobil zaposlitev pri Poštni hranilnici v Ljubljani, kjer je služboval do odhoda v partizane 25. junija 1943. Politično se je udejstvoval v delavskem kulturnem društvu Svoboda, 1935 postal član telovadnega društva Sokol. Spomladi 1941 se je priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. Konec aprila 1941 je postal kandidat KPS, avgusta sekretar terenskega odbora OF v Šiški, jeseni kvartnega odbora OF II. Spodnja Šiška. Oktobra 1941 je postal član VOS v Ljubljani, novembra je bil sprejet v KPS in bil sekretar terenske celice KPS v Šiški, marca 1942 komandir skupine VOS v Ljubljani, maja 1942 komandant VOS za mesto Ljubljana, novembra 1942 pa Narodne zaščite za mesto Ljubljana. 25. jun. 1943 se je priključil Cankarjevi brigadi, kjer je bil namestnik komandanta III. bataljona in bil 11. julija 1943 ranjen pri Semiču. Zdravil se je v partizanski bolnišnici do septembra 1943. Zatem je postal inštruktor VOS v grosupeljskem in stiškem okrožju. 16. februarja 1944 je postal namestnik komandanta slovenske divizije vojske državne varnosti (VDV). Maja 1944 so ga poslali na Štajersko, kjer je reorganiziral VOS, ustanovil III. brigado vojske državne varnosti ter sodeloval pri osvoboditvi Zgornje Savinjske doline. Novembra 1944 so ga dodelili k OZNA za Slovenijo, kjer je ostal do 2. maja 1945. Od 2. do 30. maja 1945 je bil upravnik specialnega sektorja OZNE v Trstu, od začetka junija 1945 do 27. februarja 1958 pa je bil šef oddelka OZNA za Slovenijo. Bilj je načelnik oddelka pri republiškem sekretariatu za notranje zadeve SRS in prejemnik mnogih visokih vojaških in političnih odlikovanj ter Partizanske spomenico 1941; z redom narodnega heroja je bil odlikovan jul. 1952.

V letu spomina, ko mineva 80 let od konca druge svetovne vojne smo v oddaji Moja zgodba objavili nekaj pričevanj članov (VOS OF) Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne Fronte. Za današnjo in dve naslednji oddaji smo tokrat izbrali pričevanje enega od »prvokategornikov« Franca Stadlerja Pepeta, ki je med drugim ustrelil Lamberta Erlicha in bana Marka Natlačena. Njegovo pričevanje v dveh delih je bilo posneto v letih 1978 in 1979. Dosegljivo v Arhivu Republike Slovenije. S komentarji bo tudi tokrat z nami znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji.Pred časom smo objavili pričevanje narodnega heroja Eda Brajnika Štefana, ki je bil nekaj časa komandant varnostne službe. Bil je tudi vodja 1. odseka OZNE za Jugoslavijo in po koncu vojne je vrsto let delal v zvezni upravi za notranje zadeve v Beogradu. Zatem smo objavili pričevanje Lidije Dermastia kasneje poročene Kovič. Njen mož je bil Anton Kovič Sine, njen brat pa je bil komandant in vodja VOS Marjan Dermastia Urban, imenovan tudi Urban Velikonja. Življenjepis iz slovenske biografije:Stadler Franc - Pepe, narodni heroj rojen 30. maja 1915 v Šiški v Ljubljani. Tu je končal osnovno šolo, 4 razrede gimnazije in dvorazredno trgovsko šolo. L. 1937–38 je služil vojaški rok, nato je dobil zaposlitev pri Poštni hranilnici v Ljubljani, kjer je služboval do odhoda v partizane 25. junija 1943. Politično se je udejstvoval v delavskem kulturnem društvu Svoboda, 1935 postal član telovadnega društva Sokol. Spomladi 1941 se je priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. Konec aprila 1941 je postal kandidat KPS, avgusta sekretar terenskega odbora OF v Šiški, jeseni kvartnega odbora OF II. Spodnja Šiška. Oktobra 1941 je postal član VOS v Ljubljani, novembra je bil sprejet v KPS in bil sekretar terenske celice KPS v Šiški, marca 1942 komandir skupine VOS v Ljubljani, maja 1942 komandant VOS za mesto Ljubljana, novembra 1942 pa Narodne zaščite za mesto Ljubljana. 25. jun. 1943 se je priključil Cankarjevi brigadi, kjer je bil namestnik komandanta III. bataljona in bil 11. julija 1943 ranjen pri Semiču. Zdravil se je v partizanski bolnišnici do septembra 1943. Zatem je postal inštruktor VOS v grosupeljskem in stiškem okrožju. 16. februarja 1944 je postal namestnik komandanta slovenske divizije vojske državne varnosti (VDV). Maja 1944 so ga poslali na Štajersko, kjer je reorganiziral VOS, ustanovil III. brigado vojske državne varnosti ter sodeloval pri osvoboditvi Zgornje Savinjske doline. Novembra 1944 so ga dodelili k OZNA za Slovenijo, kjer je ostal do 2. maja 1945. Od 2. do 30. maja 1945 je bil upravnik specialnega sektorja OZNE v Trstu, od začetka junija 1945 do 27. februarja 1958 pa je bil šef oddelka OZNA za Slovenijo. Bilj je načelnik oddelka pri republiškem sekretariatu za notranje zadeve SRS in prejemnik mnogih visokih vojaških in političnih odlikovanj ter Partizanske spomenico 1941; z redom narodnega heroja je bil odlikovan jul. 1952.

100 let Ameriških Brezij in 30 let Slovenskega katoliškega centra so praznovali naši rojaki v Lemontu pri Chicagu. Spomnili so se tudi 80. obletnice konca druge svetovne vojne, ki je za mnoge pomenila začetek begunske poti. V vseh težkih preizkušnjah so naši rojaki tolažbo, milosti in blagoslov prejemali pri Mariji Pomagaj. Njen dom v ZDA je v Lemontu. Tam že 75 let deluje dom duhovnih vaj, kamor so radi prihajali rojaki iz vseh koncev ZDA in Kanade. Na včerajšnjo misijonsko nedeljo se je na praznovanju zbralo več kot 400 rojakov. Slovesno somaševanje v cerkvi Marije Pomagaj je vodil škof za Slovence po svetu Anton Jamnik, ki je starejšim, mladim in otrokom, prav teh je bilo res veliko, polagal na srce, naj si iskreno prizadevajo, da ohranjajo in na nov način živijo vero, ki jim je bila podarjena preko staršev, duhovnikov in prijateljev. Ob tem je še kako pomembna skrb za jezik, kulturo in hvaležnost za korenine, iz katerih rastejo. Generalna konzulka naše države v Clevelandu Suzana Češarek je frančiškanu p. Metodu Ogorevcu, ki že 24 let skrbi za slovensko skupnost v Lemontu, izročila posebno priznanje USZS frančiškanski skupnosti ob 100-letnici Ameriških Brezij za vse njihovo požrtvovalno in državotvorno delovanje. Priznanje je prejel tudi Slovenski katoliški center.

100 let Ameriških Brezij in 30 let Slovenskega katoliškega centra so praznovali naši rojaki v Lemontu pri Chicagu. Spomnili so se tudi 80. obletnice konca druge svetovne vojne, ki je za mnoge pomenila začetek begunske poti. V vseh težkih preizkušnjah so naši rojaki tolažbo, milosti in blagoslov prejemali pri Mariji Pomagaj. Njen dom v ZDA je v Lemontu. Tam že 75 let deluje dom duhovnih vaj, kamor so radi prihajali rojaki iz vseh koncev ZDA in Kanade. Na včerajšnjo misijonsko nedeljo se je na praznovanju zbralo več kot 400 rojakov. Slovesno somaševanje v cerkvi Marije Pomagaj je vodil škof za Slovence po svetu Anton Jamnik, ki je starejšim, mladim in otrokom, prav teh je bilo res veliko, polagal na srce, naj si iskreno prizadevajo, da ohranjajo in na nov način živijo vero, ki jim je bila podarjena preko staršev, duhovnikov in prijateljev. Ob tem je še kako pomembna skrb za jezik, kulturo in hvaležnost za korenine, iz katerih rastejo. Generalna konzulka naše države v Clevelandu Suzana Češarek je frančiškanu p. Metodu Ogorevcu, ki že 24 let skrbi za slovensko skupnost v Lemontu, izročila posebno priznanje USZS frančiškanski skupnosti ob 100-letnici Ameriških Brezij za vse njihovo požrtvovalno in državotvorno delovanje. Priznanje je prejel tudi Slovenski katoliški center.

Paloma Pertot je skladateljica in glasbena producentka, avtorica glasbe za predstavo Država, režiserja Jana Krmelja, ki je doživela krstno uprizoritev v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.V svetu vizualnih umetnosti ustvarja glasbo ali zvočno podlago za razne perfomanse ali videe. Njen zvočni del uprizoritve Država dojema kot pregrinjalo neke skupnosti, ki je ves čas v nastajanju in razkroju. Beneški radio Kiki se je preimenoval v Radio No Stress, je kot en živ organizem, ki ne zahteva nujno vedno istega prostora, ampak se premika znotraj Beneške lagune, potuje od osebe do osebe in pripoveduje zgodbe od vseh, ki tam prebivajo.

Rast slovenskega gospodarstva bo konec leta znašala manj kot odstotek, v poslabšani oceni poudarja Umar. To je pričakovano, pravi finančni minister Klemen Boštjančič, ki je dejal, da je ozadje povezano z zmanjšanjem industrijske proizvodanje v Nemčiji, Avstriji in Italiji, ki so ključni trgi za Slovenijo. Druge teme: - Omejevanje dela pri zasebnikih za direktorico Zdravstvenega doma Ljubljana Antonije Póplas Susič ne velja, meni svet zavoda. Zdravstvena ministrica Valentina Prevolnik Rupel se ne strinja, meni, da je zakon dokaj jasno zapisan, zdravstveni dom zato preverja tudi inšpekcija. - Razrešeni predsednik Republike Srbske Milorad Dodik ne sme več vstopiti v Slovenijo, je odločila vlada. Njen podpresednik Matej Arčon je sporočil, da obrazložitev ostaja tajna, prepoved pa da je začela veljati danes. - Katar svari, da je izraelski napad na predstavnike Hamasa uničil vsako upanje za talce v Gazi. Bodo najnovejši dogodki omajali podporo največjih zaveznic Izraela?

Ko praznuje nekdo, ki ga poznajo cele generacije, se obudijo tudi spomini. Ob Gangi se jih je zbralo na tisoče – od prvih obiskovalcev v 70-ih letih, do današnjih otrok, ki se ob njej učijo spoštovanja do živali in narave. Prav ta preplet osebnih zgodb, spominov in strokovnega pogleda je osvetlila glavna urednica in soavtorica knjige Ganga – 50 let ambasadorka slonov in ogroženega živalskega sveta, biologinja, pedagoginja in raziskovalka narave Petra Vrh Vrezec.Petra je tista, ki je Gango skozi vse leto spremljala s srcem in peresom – na razstavah, v foto arhivu, v knjigi in ob sami slonji ogradi. Njen pogled povezuje znanost, zgodovino in intimen stik z živaljo, ki je postala del naše skupne identitete. Z njo se bomo danes sprehodili skozi čarobne utrinke Gangine zgodbe, razkrili manj znane epizode iz preteklosti in pogledali tudi v prihodnost oskrbe teh veličastnih živali.

Za vse se najde rešitev, je osrednje vodilo Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, ki šteje prek 250 članov in članic. Ena od njih je tudi Anja Uršič, ki prihaja iz Borjane v občini Kobarid. Društvu se je pridružila že v osnovnošolskih letih in je v njem ves čas zelo dejavna. S svojim znanjem, prodornostjo in z odločnostjo veliko pripomore k uspešnemu delovanju društva in njegovi širši prepoznavnosti. Je doktorska študentka sociologije na področju zaposlovanja slepih in slabovidnih ter tudi članica Evropske zveze slepih. Njen optimizem, vztrajnost, široka razgledanost in dobra volja so kljub težavam z vidom naravnost osupljivi. In tudi več kot dovoljšen razlog za povabilo pred radijski mikrofon.

Avgust v švicarskem Locarnu diha v jeziku filma. Med avtorskimi pogledi, ki se letos prvič predstavljajo svetu, je tudi glas slovenske režiserke in scenaristke Kukle. Njen celovečerni prvenec Fantasy, nadaljevanje večkrat nagrajenega kratkega filma Sestre, bo tam premierno prikazan v tekmovalnem programu festivala. V filmu nastopajo Sarah Al Saleh kot Mihrije, Mina Milovanović kot Sina, Mia Skrbinac kot Jasna in Alina Juhart v naslovni vlogi Fantasy. Zgodba spremlja tri prijateljice na pragu odraslosti, katerih svet zamaje srečanje z mlado transspolno žensko. Film diha skozi glasbo, gradi pripoved v podobah in odpira prostor za bližino, pogum ter vprašanja, ki jih pogosto preglasimo. Ne ponuja zaključkov, temveč prostor za dvom, premik in iskanje – kdo smo, ko ni nikogar, ki bi nas določal, in ali je mogoče živeti zunaj zgodb, ki so nam bile namenjene? Za vizualno podobo skrbi direktor fotografije Lazar Bogdanović, za glasbo Relja Ćupić, za montažo Lukas Miheljak, za zvok Julij Zornik. Scenografija je delo Maje Šavc, kostumografija Damirja Rakovića, maska pa Tinke Prpar. Gašper Stražišar se s Kuklo pogovarja o poti od kratkega do celovečernega filma, o temah identitete in pripadnosti ter o ustvarjalnem procesu, ki je Fantasy popeljal od zamisli do premiere v Locarnu in naprej na mednarodna prizorišča.

U novoj epizodi razgovaramo sa Martinom Anđelković, poznatom i kao Snajka de Madre — stručnjakinjom za digitalni marketing u industriji zabave i muzičkih festivala. Njen profesionalni put je sve samo ne uobičajen: izgradila je karijeru i prepoznatljivost upravo u dinamičnom svetu digitala gde se emocije, ritmovi i algoritmi sudaraju. Pričali smo o Martininom ličnom razvoju, izazovima burnout-a i kako se izborila sa pritiscima koje ove industrije donose. U drugom delu epizode fokus stavljamo na glavnu temu: odgovornost na digitalnim kanalima — ko je ima, kako je (ne)pokazuju influenseri, zašto broj pratilaca nosi i obaveze, i zašto je dobar primer danas vredniji od viralnog posta. Martina Anđelković, Marketing & PR solutions in entertainment & beyond - https://www.linkedin.com/in/martinaandjelkovic/ O čemu smo pričali sa Martinom: - Uvod i predstavljanje - Martinin profesionalni put - Industrija zabave, muzički događaji - Izlazak iz burnout-a. Kako? - Gde prestaje sloboda izražavanja, a počinje odgovornost za ono što plasiramo na mrežama? - Promovisanje kockarskog sadržaja od strane influensera i poznatih ličnosti - Digitalni aktivizam: Nahrani psa - Tri poena za kraj razgovora: Martina poentira u svom stilu! Pratite Digitalk podkast za više tema iz digitalnog marketinga, advertajzinga i karijere u kreativnoj industriji: LN: https://www.linkedin.com/company/digitalkrs FB: https://www.facebook.com/Digitalk.rs IG: https://www.instagram.com/digitalk.rs/ Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu - https://www.digitalk.rs Prijavite se na naš YouTube kanal: https://bit.ly/3uWtLES Veliku zahvalnost dugujemo kompanijama koje su prepoznale kvalitet onoga što radimo i odlučile da nas podrže i daju nam vetar u leđa: Partneri podkasta: - Raiffeisen banka - https://www.raiffeisenbank.rs/ Digitalne usluge Raiffeisen banke koje preporučujemo za mala i srednja preduzeća: https://bit.ly/4opl3vq - Kompanija NIS - https://www.nis.rs/ - Ananas - https://ananas.rs/ - kompanija Idea - https://online.idea.rs/ Prijatelj podkasta: - BiVits ACTIVA vitamini i minerali - https://bivits.com/kategorija/bivits-paketi/ Puno obaveza, stres, prekovremeni rad... zvuči poznato? E, za to imamo pravo rešenje. To su BiVits ACTIVA vitamini i minerali. Sa njima ćete lako uzeti zdravlje u svoje ruke i više od toga. Preporučujemo vam NO STRESS paket – kombinacija tri suplementa koja pomažu da se bolje naspavate, smanjite napetost i podignete energiju. Na BiVits sajtu možete pronaći kombinaciju koja je baš za vas, a uz poseban kod DIGITALK ostvarujete i 25% popusta! Uzmite zdravlje u svoje ruke – uz BiVits ACTIVA vitamine i minerale! - Izdavačka kuća Finesa - https://www.finesa.edu.rs/ U ovoj epizodi podelićemo dve knjige "FOMO | Strah od propuštanja" izdavačke kuće Finesa onima koji budu najbrži i najkreativniji sa komentarima, a možete nam slobodno pisati i na info@digitalk.rs i direktno nam uputiti komentar, sugestiju ili primedbu. Takođe, svi oni koji na Finesinom websajtu poruče knjige i unesu promo kod digitalk dobiće 10% popusta na već snižene cene izdanja na sajtu: https://www.finesa.edu.rs/

Med 3. in 16. avgustom bo v Stični potekala Mednarodna poletna šola konserviranja in restavriranja kamnitih površin. Pri njej bo sodelovalo 14 prostovoljcev iz vsega sveta. Njen glavni organizator je Muzej krščanstva na Slovenskem.

Med 3. in 16. avgustom bo v Stični potekala Mednarodna poletna šola konserviranja in restavriranja kamnitih površin. Pri njej bo sodelovalo 14 prostovoljcev iz vsega sveta. Njen glavni organizator je Muzej krščanstva na Slovenskem.

Tokrat smo se pogovarjali s SANJO LONČAR. Jo že poznate?Sanja Lončar že od leta 2005 vodi največje slovensko nevladno gibanje – projekt Skupaj za zdravje človeka in narave, ki raziskuje številne naravne rešitve za težave sodobnega človeka. Njen spekter znanj s področja zdrave prehrane, spopadanja z boleznimi, samooskrbe je resnično širok, zato z veseljem sodelujeta z Jasmino Kandorfer. Je urednica in soavtorica 23 knjižnih uspešnic, od katerih je 7 prevedenih v nemški jezik.Vse to pa pomeni, da smo bili izredno izredno navdušeni, da je bila pripravljena sesti za tale pogovor. Hvaležni.

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Maja Moll. Začnimo pri koncu. Na zadnji platnici knjige Svet je drugačen je navedeno kratko pohvalno besedilo akademika Matjaža Kmecla, besede občudovanja in ugotovitev, da je pisanje Mateje Gaber zanimiv memoarski esej. Tako živahnega in samozavestnega kozmopolitizma pri nas zelo manjka. Kmecla so navdušili živahnost, smisel za humorno stran življenja, svetovljanstvo, eruditstvo in še marsikaj. Pisateljica se najprej spominja let, ki jih je preživela v Kuvajtu. Videti je, kot da jo bo pot vodila še v druge, prav tako eksotične dežele, a ni tako. V nadaljevanju obiskuje evropska mesta, nič manj vabljiva pa niso niti slovenska – Škofja Loka, Radovljica in Ljubljana. Pravzaprav je vseeno, kam se Mateja Gaber odpravi, povsod je ona sama – radoživa in živahna ženska, ljubiteljica lepih umetnosti in veseljakinja, ki življenje zajema z veliko žlico in se zna sproščeno smejati, pogosto tudi na svoj račun. Kamor koli gre, povsod je ob njej ali v njenih mislih njen Brane, soprog, po poklicu pediater in zagnan igralec golfa. Če smo že pri golfu, ki je za oba precejšnja strast in izziv, je treba omeniti, da je Brane za poročno potovanje predlagal obisk Škotske, kjer bi si ogledala gradove in si pridobila vednost o bogati kulturni dediščini. Tako mimogrede, malce brezbrižno, je omenil, da bi lahko vzela s seboj palice za golf. Gradov je bilo kar veliko, ogledala pa sta si le enega, saj se igranju golfa nista mogla upreti. Mateja Gaber je otroštvo preživela v Prekmurju, v Ljubljani pa se je izšolala vse do doktorata s področja literarnih ved. Na Filozofski fakulteti na več oddelkih opravlja delo predavateljice in lektorice nemškega jezika. Začelo pa se je tako, da je po študiju najprej učila na Gimnaziji Bežigrad. Ker ljubi življenje in se rada zabava, si ni mogla kaj, da se za pusta ne bi našemila. In kaj je postala tistega dne? Sama Ester Williams, plavalka in filmska igralka, ki je moški svet vznemirjala s svojo očarljivostjo in plavalno veščino. Na Gimnazijo je prikorakala v enodelnih kopalkah, obuta v sandale, na glavo si je poveznila plavalno kapo z obodom iz rož, na oči pa mačja očala v slogu petdesetih let. V cekarju je imela radio na baterije in kopalno brisačo. Mahnila jo je naravnost v ravnateljevo pisarno in se zleknila na njegovo mizo kot na sončno plažo. Vehementno sem odprla vrata njegove pisarne, vključila glasbo Glenna Millerja In the Mood, s prefinjenimi gibi sinhrone plavalke odplavala do direktorjeve mize, nanjo poveznila kopalno brisačo in se ulegla na mizo, kot da se sončim. Mogoče bi kdo rekel, da se igram s službo, ampak meni se je vse skupaj zdelo čisto normalno, saj je bil vendar pustni torek, ko je čas za norčije. Biti profesor pač ne izključuje norčavosti. »Gabrova, super si, ampak pejt iz pisarne,« je odločno in s prikritim smehom »ukazal« direktor in mi tako odprl pot do drugih razredov, kamor me je pot zanesla z glasbo in brisačo vred, toda vedno z elegantnimi gibi Esther Williams. Ravnatelj je bil razumevajoči Janez Šušteršič, po besedah Mateje Gaber najboljši direktor katere koli gimnazije na svetu. Takrat je v dijaškem svetu zaslovela kot profesorica, ki hodi naokrog v kopalkah. Poleg iskrivega humorja knjiga Svet je drugačen prinaša še veliko novega. Pisateljica se spretno izraža v več jezikih, najbolj prepričljivo in s posebnim navdušenjem slovenščino dopolnjuje z nemščino, saj se z njo ukvarja tudi poklicno. Dodaja informacije o književnosti, likovni umetnosti in glasbi. Dosežkom človeške ustvarjalnosti se predaja z užitkom. Kar zadeva medčloveške odnose, je dobronamerna in prijazna. V knjigi ni enega samega pritoževanja, ni kritike, tarnanja in sprenevedanja. Mateja Gaber izraža spoštovanje do človeka in njegovega dostojanstva, ceni pripadnost in narodno zavednost, na visoko mesto postavlja ljubezen in družino. Njen humor nikoli ne zdrkne navzdol, le redko je obešenjaški. Vse okoli sebe vidi v svetlih barvah in obsijano s sončno svetlobo. Ni pa samo resna znanstvenica, temveč je tudi ljubiteljica mode in vsakršnih zabav, tudi domačih. Ko se je kot univerzitetna predavateljica prenehala šemiti v službenih prostorih, je sproščeno veseljaštvo prenesla v domače stanovanje. Zdaj so se po njem sprehajale hollywoodske zvezde, zdaj osebki iz verskega sveta. Ko se je oblekla v boginjo lova Diano, si je domišljala, da je nadvse imenitna, mož Brane pa je imel kar nekaj pomislekov in je njeno podobo z visokimi črnimi škornji primerjal z žensko, za katero ne bi bilo mogoče reči, da je prišla iz samostana, ampak je nekakšna uživaška nabiralka moških. Zaradi nočnega hrupa med zabavami so sosedje klicali policijo, a se ni zgodilo nič usodnega. Policisti so vljudno zavrnili ponujene čevapčiče. Tudi sicer so bila vrata doma Mateje Gaber široko odprta. Družina je bila gostoljubna in je pod svojo streho sprejemala umetnike in druge ljudi, ki so potrebovali prenočišče. Neka ruska trenerka se je nekoliko preveč navdušila nad Branetom. Ocvrta jajca, ki ji jih je pripravil, so bila zanjo vrhunec kulinarične umetnosti, čeprav jo je vzorna hišna gospodinja dlje časa razvajala s slastnimi jedmi in vožnjami na treninge. Zaradi slabe angleščine je imenitnega kuharja Braneta imela za piškot. Mati Mateje Gaber pa se je na potovanju na Nizozemsko uprla amsterdamski prodajalki ljubezni, ki si je meni nič, tebi nič poželela njenega moža in družinskega očeta. Nikakor ji ga ni hotela izročiti v ljubezenski postopek za primerno plačilo. Po knjigi se sprehajajo tudi znane osebnosti iz javnega življenja in različnih dejavnosti. Avtorica v Španiji ni izkoristila priložnosti, da bi se srečala z Luko Dončićem, Marta Verginella in Igor Pribac sta ji prinašala primorske dobrote, Dragan Živadinov in Janez Vrečko sta jo na študentski ekskurziji poučila o konstruktivizmu. V Kuvajtu so delovali znani slovenski zdravniki: Mile Kersnič, Andrej Aleš, Janez Bajc in David Neubauer, Brane Gaber pa je tam opravljal delo supervizorja oziroma glavnega svetovalca arabskim zdravnikom za intenzivno terapijo otrok. Kuvajtska bolnišnica je namreč od enote za intenzivno terapijo otrok v Kliničnem centru v Ljubljani prevzela način zdravljenja najbolj bolnih otrok, ki se zdravijo po vsem svetu in ne glede na to, kje je središče sveta. Pisateljica Mateja Gaber spremeni in obrne marsikateri stereotip. O svoji tašči, partizanki in plemeniti ženski, je napisala veliko lepih besed, prav tako o moževi hčeri iz njegovega prvega zakona. V njej je toliko ljubezni in naklonjenosti, da bo branje v hudo kaotičnih in žalostnih časih, v katerih divjajo vojne, nadvse dobrodošlo. Knjiga Svet je drugačen diši po dobroti. Le kdo se ne bi hotel predati temu vabljivemu vonju?

Potoček in mali kos sta postala prijatelja … Pripoveduje: Jerica Mrzel. Napisal: Branko Čopić. Prevedel: Jože Zupančič. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1974.

Kratka radijska igra Drsenje Iztoka Jereba se osredinja na vnovično srečanje Anje in Mateja v domači Idriji po pogrebu skupne prijateljice. Njuno srečanje pa je le izhodišče za osvetlitev zgodbe o tem, kaj pomeni oditi iz brezperspektivnega majhnega mesta in si ustvariti življenje drugje in kaj pomeni ostati. Igra, ki je posneta v idrijsko-cerkljanskem narečju, je nastala v sklopu projekta Talenti EU regij, ki se osredotoča na evropsko demografsko težavo bega možganov. Ansambel za zgodnjo glasbo AUDITE! bo v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom uzvočil Cantígas de Santa Maria, eno izmed najpomembnejših srednjeveških glasbenih zbirk. Njen zapis je v 13. stoletju naročil špansko-nemški kralj Alfonz Deseti Kastiljski – Modri.

Tik pred premiero je film celovečernega prvenca mlade filmske režiserke in vizualne umetnice Ester Ivakič z naslovom "Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo" nastal po predlogi kratkoprozne zbirke Suzane Tratnik. Ester je sicer avtorica več kratkih filmov in videospotov glasbenih skupin Haiku Garden, SBO, Noair, Bombyx Lori. Njen eksperimentni kratki film Magični grad je leta 2021 zmagal na Festivalu kratkega filma (FeKK). Žirija je ob tem napisala: "Videli smo prihodnost filma in njeno ime je Ester Ivakič." Na Festivalu slovenskega filma Portorož je za svoj kratki študijski film Srdohrd prejela posebno omembo žirije v kategoriji študentskih filmov. Razstava njenih animacij z naslovom Kraguljčkova pesem pa je bila na ogled v prostorih Zavoda SSCA.

Med telesom in prostorom je filmski in video opus, mednarodno uveljavljene umetnice in režiserke, Nataše Prosenc Stearns, ki se v štirih programih predstavljen v Slovenski kinoteki vse od marca do junija 2025. Nataša Prosenc Stearns je diplomantka ALUO, kjer je ustvarila svoje prve videe, instalacije in filme. S Fulbrightovo štipendijo nadaljuje podiplomski študij v Los Angelsu, na California Institute of the Arts, kjer takoj po končanem študiju ustanovi lastno produkcijsko hišo Kanalya Pictures. Začne sodelovati z ameriškimi galerijami in desetletje razstavlja pod okriljem galerije Ruth Bachofner. Njena dela so bila razstavljena v slovenskih in mednarodnih galerijah in muzejih, dvakrat na Beneškem bienalu, najprej s projektom Gladiatorji, skupaj z Andrejem Zdravičem, za svoj projekt prejme nagrado Prešernovega sklada, leta 2015 pa v skupini dvajsetih umetnikov iz Los Angelesa! Njen večmedijski projekt z naslovom Zaklinjanja, avtoričin kritičen pogled na sodobni način življenja, kjer ritual izgublja svoj pomen v tradicionalnih družbah, bo na ogled od 28. marca do 25. aprila 2025 v Galeriji Gong v Novi Gorici, kot del Evropske prestolnice kulture, Go 2025.

Jana Menger je koreografinja in režiserka, plesalka in performerka, gledališka ustvarjalka ter predavateljica na Akademiji za ples. Njen opus obsega več kot 70 plesnih in dramskih predstav. Prejšnji teden je na Malo sceno Mestnega gledališča ljubljanskega postavila prvo slovensko uprizoritev drame James Brown je uporabljal navijalke, popularne francoske avtorice Yasmine Reza. Ko pristopim gledališču, pravi, je gib moj domicil. Njena zgodba s plesom se je začela že v rani mladosti pri gimnastiki.

Odpikajmo nasilje je kampanja RTV Slovenija, ki se bori proti medvrstniškemu nasilju. Njen zaščitni znak so štiri pike, ki pomenijo štiri zaveze proti nasilju nad vrstniki. Kampanja bo potekala od 8. do 22. marca, za vas pa pripravljamo več televizijskih in radijskih oddaj ter drugih vsebin na to temo, tako za otroke kot za odrasle. Gostja Svetovalnega servisa je bila predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin. Pojasnila je:  kako medvrstniško nasilje prepoznamo,  kako naj ravnajo odrasli, ko opazijo, da otrok doživlja nasilje,  zakaj naj starši posredujejo pri medvrstniškem nasilju,  kako naj odrasli ravnajo, če otrok noče govoriti o tem, kaj doživlja,  kako naj ravnajo starši, če njihov otrok izvaja nasilje,  kakšno vlogo pri medvrstniškem nasilju imajo vrstniki, ki opazujejo nasilna dejanja. 

Biti majka Nemanje i Natalije je nešto najlepše na svetu i samo to što njih dvoje postoje, dovoljno je da budem srećna i zahvalna životu, priča u novoj Mamazjaniji Bogdana Kuzmanović, influenserka, poznata na društvenim mrežama kao „loveboka“, supruga fudbalera Zdravka Kuzmanovića, sa kojim se pre nekoliko godina iz Švajcarske preselila u Srbiju. Nakon što se u Švajcarskoj porodila sa sinom Nemanjom, u vreme pandemije koronavirusa, ubrzo je sa suprugom odlučila da dođu u Srbiju. „Došli smo na krakto, da Nemanja upozna ostale članove porodice. Bilo je to teško vreme, u Švajcarskoj je sve bilo zatvoreno, nismo nigde mogli da idemo. Kad smo došli u Srbiju, misleći da će to biti samo poseta, nenadano smo ovde i ostali“, uz osmeh priča Bogdana. Ističe da je u našoj zemlji porodica i dalje na prvom mestu, da je važna i da se ceni, za razliku od nekih zemalja. „Živela sam 15 godina u Njujorku, a Zdravko nikad ranije nije živeo u Srbiji, iako je veliki Srbin, posebno kad je reč o hrani, kaficama sa prijateljima i slično, a u svemu ostalom je pravi Švajcarac. Iako smo mogli da živimo bilo gde i da nam deca rastu u drugim državama, odlučili smo se da dođemo ovde jer želimo da poznaju svoje bake i deke, da nauče naše običaje, tradiciju, da znaju šta je slava i odlazak u crkvu“, priča Bogdana. Aktivna je na društvenim mrežama i većina građana je zna kao influenserku. Njen način života i izgled, dušebrižnici međutim ljubomorno komentarišu, smatrajući da žena ne može da bude i lepa i pametna, obrazovana i dobra majka i sve to istovremeno. „Dokazujem da je to moguće. Naravno da nismo svi u istoj situaciji i nemamo iste mogućnosti, ali ne razumem zašto žena ne može da bude lepa i pametna i dobra majka. Kod nas je tabu ako žena ima pomoć, a mnogi lažu kad kažu da im niko ne pomaže i da sve postižu same“. Postavljaju, ističe ona, standarde na mrežama koji su nedostižni i nisu realni. „Imam pomoć i ne stidim se to da kažem. Dadilja mi mnogo pomaže, iako sam ja stalno sa decom, ali sa njima provodim kvalitetno vreme, što inače, verovato, ne bih mogla“, kaže Bogdana. Podrška i pomoć znače svim majkama, a Bogdana ističe da žene ne treba da se osvrću na izazove i zadatke koji su pred njima, tako da svaki moraju da završe i da sve treba da rade same. „Kad čujem da za nekog muškarca kažu ‚izašao je malo sa društvom da odmori‘, ili ‚pričuvao je dete, umorio se‘, pa čije je dete čuvao, svoje, nije tuđe. A na ženu se često gleda sa prekorom ako je otišla u grad sa drugaricama, a kod kuće ima dete. To su dvostruki standardi koji čine da se osećamo krivima jer društvo tako misli, a ti standardi su pogrešni i na njih se ne treba obazirati“, zaključuje sa osmehom Bogdana.

Stopnja brezposelnosti v Sloveniji je bila decembra najmanjša v zgodovini samostojne države na ta mesec. Nizke številke so zaznamovale vse leto, najmanj brezposelnih je bilo junija, je povedala direktorica Zavoda za zaposlovanje Greta Metka Barbo Škrbinc, in dodala, da so nekajkrat zabeležili celo milijono delovno aktivnih prebivalcev. Druge teme: - Nova helikopterja bosta namenjena izključno nalogam nujne medicinske pomoči, je danes zagotovila letalska enota policije, ki bo opravljala prevoze. Njen vodja Dejan Kink je dejal, da helikopterja ne bosta uporabljena za izvajanje policijskih nalog, saj da ima letalska policijska enota dovolj helikopterjev za ta namen. - Priključitev Kanade, vrnitev Panamskega prekopa in nakup Grenlandije ... To je le nekaj namer Donalda Trumpa, ki so sinoči razburile mednarodno skupnost in začrtale nevarno ozemeljsko retoriko. - Italijanska policija bo začela prepoznavanje več kot tisoč udeležencev shoda neofašistov v Rimu, na katerem so večkrat pozdravili z iztegnjeno desnico. Ta pozdrav je v Italiji sicer kazniv samo, če ogroža javni red ali pomeni poskus obujanja fašistične stranke.

V enem izmed zalivov v Zadru se na barki po cele dneve sonči pudljica Nina. Njen lastnik je stari mornar in zavedni krvodajalec Venci Jurin, ki je poln zgodb vseh vrst.

Jovana Antović pet let živi v Sloveniji in je zdaj, kot pravi, postala prava Slovenka, saj si je kupila kolo. Opaža, da smo Slovenci zelo športen narod, ob nedeljah se zdi, kot da je Ljubljano preplavila kakšna bolezen, saj ni nikjer nikogar, ker so vsi v naravi. Pravi, da je največji stereotip o Srbih, ki ne drži, ta, da so nacionalisti. Sama je najboljši dokaz, da ni tako. Njen mož je rojen v Sarajevu, ima slovensko državljanstvo, živi v Sloveniji, zaradi želje po pridobitvi slovenskega državljanstva se Jovana zdaj odpoveduje svojemu srbskemu. Jovana je tokratna protretiranka, ki svoje življenje in selitev v Slovenijo razlaga v odlični slovenščini.

Barbara Maheshwari je jedna od najmlađih serijskih poduzetnica na ovim prostorima - s velikom energijom i ambicijama, te iskustvom rada na velikim i malim projektima. Njen startup "Remote Bob" je prepoznao potrebu za povremenim (ili rekli bi "frakcionalnim") ulogama u poslovanju i cilj mu je ponuditi upravo takvu uslugu, s treniranim i sposobnim asistentima. S Barbarom smo pričali o tome odakle inspiracija za Remote Bob, što je moguće a što nije moguće postići s takvim virtualnim asistentima, kako je usluga ustrojena, te kako postati i korisnik usluge i asistent. Firma je ustrojena u UK-u, te smo razgovarali i o prednostima i manama takvog pristupa, te što je naučila u formiranju usluge za ovo tržište. Za naše slušatelje imamo i posebnu pogodnost! Prilikom dogovaranja sastanka za uslugu na ovom linku, upišite i kod "SUROVE STRASTI" (u polje Referral code) za dodatan tjedan dana usluge besplatno! Citat dana: The trouble with super heroes is what to do between phone booths.Ken Kesey Tri načina kako slušati podcast Kako slušati podcast u autu koji nema Mp3 player Top lista najslušanijih epizoda

V okviru Zdravniške zbornice se krepijo svarila, da bi ostrejša razmejitev javnega in zasebnega dela v zdravstvu še pospešila odhode specialistov - s tem bi se podaljšale čakalne dobe in zmanjšala dostopnost do storitev. Predsednica združenja Europa Donna Tanja Španič meni, da operacije, kot so pri onkoloških bolnikih, običajno niso dostopne niti samoplačniško, dostopa do njih pa v realnosti še naprej ne bo, čeprav bo obstajal na papirju. Druge teme: - JEK 2 je ena od tem obiska vodje Mednarodne agencije za jedrsko energijo Rafaela Grossija v Sloveniji. Premier Robert Golob v zvezi z novembrskim referendumom o projektu poudarja dejal, da želimo vedet, ali je ta opcija nekaj, v kar prebivalci verjamejo kot o realni opciji. O konkretni izvedljivosti projekta pa, da se bomo odločali leta 2027 - V SDS so potrdili, da je Anže Logar zapustil stranko. Njen predsednik Janez Janša pričakuje, da bo Logar vrnil tudi poslanski mandat. - Na vrhu Ukrajina - jugovzhodna Evropa v Dubrovniku ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski predstavlja načrt za mir. Na Bližnjem vzhodu Izrael od Libanona zahteva uničenje Hezbolaha.

V novi epizodi Radia Ga Ga - Nova generacija se nam iz New Yorka javljata premier Robert Golob in njegova pomočnica Dj Tincika, ki sta v svojo hotelsko povabila številne znane goste. Obiskala jih bosta predsednik Biden in bivši predsednik Trump, pa seveda Arnold in prvi vodni diplomat na svetu, Martin Strel. Ekskluzivno bomo predvajali posnetek iz avta vožnje ministrice Stojmenove, ravno v trenutku, ko so se prižgale modre luči, bivša ministrica pa se bo s predsednikom vlade pogovorila tudi o svoji prihodnosti. Uroš Slak bo gostil predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen in ljubljansko nutrijo, ki bosta govorili o vodni diplomaciji. Seveda pa še Svetlanina in njena nova pesem, Anglelca in Saša bosta sestavljali šolske jedilnike, v opoziciji pa bodo ugotavljali, kaj storiti z neuporabljeno interpelacijo. Vse to in še točno ena stvar, v petek dopoldne na Prvem programu Radia Slovenija.