Podcasts about njen

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Jure Franko in Maja Moll. Poezija primorske avtorice, profesorice in prevajalke Andreje Blažič Klemenc je meditativna, lirična in osredotočena na bivanjska občutja. Njen slog zaznamujejo subtilni stilistični utrinki, krajše pesniške oblike in globoko zaupanje v moč in izraznost besede. V pesniškem prvencu Naj me beseda iz leta 2013 je zajela v čas ujete trenutke, prebliske in raziskovanje bivanjskih pojavnosti od rojstva, hrepeneče bližine, samote, pa vse do svetlobe in vedrine, pogosto opuščanje ločil pa poudarja neskončnost in odprtost povedanega. Novo pesniško zbirko Življenje potuje skozme predstavljajo krajše meditativne impresije in premisleki o medprostorih bivanja. Naslov ni mišljen kot vdanost v usodo, temveč kot vabilo na duhovno potovanje s pogledom, usmerjenim proti umiritvi, tišini in harmoniji, od koder se znova polna moči vrača k zunanjemu svetu s sporočilom, da je vsak posameznik zares živ in svoboden šele takrat, ko sam postane gradnik svojega prostora: ko izprazni liste preteklosti, da lahko nanje napiše brezmejnost prihodnosti. Zbirka je manifest bivanja lirske govorke Pesmi so razvrščene v pet različno dolgih ciklov. Prvi cikel Življenje potuje skozme je popoln krog ustvarjalne in duhovne preobrazbe od absolutne tišine do izbruha življenjske energije. Je nekakšno pesničino vnebovzetje besede. Želja po stvarjenju neskončne beline nepopisanih listov (Napisati bi bilo treba) ni poziv k praznini, ampak k radikalnemu očiščenju. Da bi lahko zapela resnično odo življenju, mora najprej pobrisati odvečne besede, hrup in družbeno pogojeno vseenost in ravnodušnost. Belina postane prostor novih možnosti, v katerem se briše meja med tukaj in onkraj. Je duhovno platno, na katerem se združita zemeljsko bivanje in onstranska večnost, pri čemer pasivni mir pesnice ne zadovolji. Vstop skozi nova vrata z iskricami v očeh, ki simbolizirajo trenutek navdiha, je njena zavestna odločitev za ponoven vstop v svet, le da tokrat pod lastnimi pogoji. Prežeta z notranjim mirom se znova obrne navzven. Življenje, ki je prej potovalo skozi lirsko govorko kot tiha reka, se zdaj prelije v dinamično, iskrivo ustvarjanje (Diši). Izkaže se, da njeno iskanje tišine ni namenjeno begu pred svetom, temveč pripravi na to, da svet objame z vsemi njegovimi ponujenimi možnostmi. V pretresljivem kontrastu drugega cikla Zatišje navznoter, ki deluje kot katarza skozi temo, se njen pesniški svet sooči z najtemnejšimi silami sodobnega sveta, a z jasnim ciljem, da bo našla pot od apokalipse do odrešitve. Glasniki teme izvajajo radikalno destrukcijo bivanja, kar pomeni razkroj iluzij in neposreden napad na človečnost in sočutje. Metafora hologramov, ki ugasnejo, razkriva, da je velik del sodobne resničnosti le umeten konstrukt, projekcija in lažna svetloba (Glasniki teme in niča). V najgloblji točki, kjer ni več hologramov in družbenega hrupa, Andreja Blažič Klemenc končno doseže absolutno jasnost. To ni več iskanje, ampak védenje, trdno eksistencialno sidro. Čeprav so glasniki teme prinesli grozote, pesnica prav v tej ogoljeni resničnosti najde počitek (Zazdi se). Ko se zave »kdo smo in čemu«, je zunanja tema ne more več uničiti, temveč pomeni očiščenje: izbriše nepomembno, da lahko v miru in tišini znova prepozna svojo izvorno bit in smisel bivanja. Če sta prva dva cikla nihala med družbeno katarzo in iskanjem bivanjske svobode, gre v tretjem Ptica sem v tvoji krošnji za izrazit čustveni in metafizični prelom. Pesničin prehod od boleče nostalgije in hrepenenja do pomiritve z izgubo je kot elegija, ki se prelevi v svetlobo. Namesto obupa nad smrtjo izbere vero v nevidne vezi, ki ostajajo. Preteklost in sedanjost, zemeljski rečni breg in neskončno modro nebo se zlijejo v eno. Pesnica ugotovi, da tisti, ki so odšli, ne izginejo, temveč postanejo pokrajina, nebo in svetloba. Smrt zanjo ni konec, ampak se preobrazi v varujočo, nevidno navzočnost. Onkraj postane prostor, od koder ljubezen še vedno zre nanjo in jo spremlja na njenem bregu (Najbrž prisluškuješ). Četrti cikel Mirujem in opazujem rast se začne s kratko pesmijo Hvalnica nečasu, ki je ključ do globljega razumevanja poezije Andreje Blažič Klemenc. Nečas je zanjo dar, ki prisili svet, da se ustavi. Ko se je motnje zunanjega sveta več ne dotikajo in se prisili k pogledu vase, se notranji uvid in pravo razumevanje sveta izostrita. Iz zunanjega zatišja preide v globoko osebno, intimno pokrajino, kjer se zunanje spremembe letnih časov zlijejo z notranjim zorenjem. Avgustovski obet jeseni ni slovo, ampak zorenje in žetev življenjskih spoznanj. Ko zunaj »sneži v gluho noč«, postanejo besede mehka postelja in edino pravo zatočišče. Zima s svojim »ksilofonom hladu« prinaša estetsko lepoto, a ne more zamrzniti tistega, kar je v ljudeh živo. Bistvo človekovega obstoja in ustvarjalnega navdiha v samoti zime dobi novo, čisto in nesmrtno obliko. Zunanji svet zmrzuje in izginja, tisto, kar je resnično žlahtno, pa ostaja. Zaključni niz šestinpetdesetih večinoma drobnih pesmi z naslovom V soju plešoči list tvoje veje.je najdaljši in predstavlja sintezo, kjer se lirska govorka s prehodom v prvo osebo množine zlije z univerzalno človeško izkušnjo. Dogodki postanejo zrcala, v katerih gleda(mo) sebe. Čas se ustavi. Linearno dojemanje preteklosti, sedanjosti in prihodnost izgine, zlije se v točko izvora. »Drsimo / skozi negibni čas / v enost pradavnine, / obrazi dogodkov so uprti v nas. / Gledamo jih, v njih sebe, / in gnetemo spomine prihodnosti.« Simbolika spominov prihodnosti je tu paradoksalna, saj če je čas negiben, se je vse že zgodilo in se hkrati šele bo. V pesmi Tam je luč dne in tema obenem kroglast prazačetek, ki je kot simbolika kroga popolna oblika brez začetka in konca. In prav tam, kjer tema in luč ne izključujeta ena druge, ampak soobstajata v harmoniji, doseže pesničin 'jaz' razsvetljenje ter sprejme vse dele sebe in sveta. Zadnja pesem Drobir na situ dneva deluje kot odrešitev: »Mirno se razgledujem, / srce mi igra od vznesenosti, / tako blizu mi je vse najdražje, / tako krepčilna je bližina vseprežetosti.« Potovanje skozi vesolje se izkaže za potovanje domov, iz intelektualnega opazovanja kozmosa v čisto, izkustveno radost bivanja. Samota izgine, saj je pesnica na koncu vendarle našla globoko duhovno pripadnost svetu. Naslov pesniške zbirke Življenje potuje skozme potrjuje, da je potovanje Andreje Blažič Klemenc obrodilo sadove. Pot skoz dež besed, negibni čas in prosti pad je varno pripeljala nazaj v prvobitno dobroto, v zibelko novih začetkov.

Sušne razmere po državi se zaostrujejo, zaradi česar je ekonomska stabilnost kmetijskih gospodarstev resno ogrožena, opozarja Kmetijsko-gozdarska zbornica. Njen predsednik Jože Podgoršek si je danes skupaj z državno sekretarko na kmetijskem ministrstvu Mojco Erjavec ter predstavniki kmetijske svetovalne službe in lokalnimi kmeti ogledal razmere na terenu. Kot je povedal Podgoršek, je škoda katastrofalna, saj izjemen upad pridelkov beležijo praktično po vsej državi. V oddaji tudi o tem: - Pristojni preiskujejo ozadje onesnaženja kopalne vode v Izoli; voda pri svetilniku je zdaj ustrezna, a je kopanje še naprej odsvetovano. - Ukrajina v luči nadaljevanja rukih napadov vnovič pozvala ZDA k dobavi sistemov protizračne obrambe. - Romunija zaradi izjemno nizke gladine Donave povsem zaustavila nuklearko Černavoda.

Ja sam Aleksandra Vančevska, geštalt terapeutski savetnik i UKCP terapeut pod supervizijom. Cilj mi je da kreiramo prostor gde se uspeh sastaje sa spokojem. Želim da podržim one koji u životu dosta postižu da nauče kako da stave negu sebe, autentičnost i ispunjenje na prvo mesto, a da pritom ostanu uspešni u onome što rade. Zakaži sesiju: https://calendly.com/aleksandra-vanchevska/discovery-callZa informacije o radu sa mnom posetite https://aleksandravancevska.com/linkovi/

Studio Marvel je Spider-Mana po desetih letih in treh filmih končno vrnil tja, kamor spada: na ulice New Yorka. V prvi trilogiji s Tomom Hollandom kot mladim, še zelenim Spider-Manom, so superjunaka pošiljali po evropskih turističnih znamenitostih in ga množili v multivesolju – niso pa nam privoščili tistih najbolj antologijskih prizorov, povezanih s tem likom. Menda je bilo »že prevečkrat videno«, kako Spider-Man slalomira nad newyorškimi ulicami in visi s stolpnic mesta, ki nikoli ne spi. No, novi režiser Destin Daniel Cretton, ki je še od filma Shang-Chi in legenda o desetih prstanih znan po svoji ljubezni do borilnih veščin in prizemljenih akcijskih prizorov, je izkoristil priložnost za nov začetek in vpeljavo malo bolj zrelega, odraslega Spider-Mana. Zmedeni najstnik iz prve trilogije je dobil dobrodošlo nadgradnjo značaja, akcijski prizori pa so najboljši, kar smo jih v tej franšizi kdaj videli. Manj je bombastičnih in predimenzioniranih pošasti, več je preproste radosti nihanja med nebotičniki. Na trenutke se Nov dan približa celostni potopitveni izkušnji, ki pričara bobneče vzdušje vrvečega velemesta. Film se oklene iztočnice spektakla Ni poti domov iz leta 2021. Doktor Strange je takrat, da bi preprečil usodno zlivanje med vzporednimi vesolji, iz spomina vsega človeštva izbrisal podatek, da je Peter Parker Spider-Man. Drugače povedano: vse karte je zdaj treba premešati na novo. Minila so štiri leta in Peter Parker se vse bolj izgublja v svoji vlogi superjunaka. Medtem, ko sistematično izkoreninja kriminal v New Yorku, se je težko izogniti občutku, da se z vso to storilnostjo samo skriva pred lastno osamljenostjo. Teta May je mrtva, edina prijatelja, ki ju je kdaj imel, MJ in Ned, pa očitno uživata v študentskih letih, ne da bi ju pri tem obremenjevali kakršni koli spomini na Parkerja. Peter, ki svoje večere preživlja v zanikrnem podstrešnem stanovanju, ju mazohistično zalezuje na družbenih omrežjih in se niti ne poskuša zbližati s kakšnim novim človekom. Stres te brezizhodne situacije v njem sproži tudi telesne spremembe. Če je prej svoje »pajkove mreže« proizvajal in sprožal sintetično, so zdaj začele same brizgati iz njegovih zapestij. Te nenadne spremembe v DNK-ju služijo kot opomin, da je Peter vendarle drugačen, mutant, in film se v tem vidiku – seveda znotraj parametrov blockbusterja – spogleduje celo z žanrom telesne grozljivke. Bi moral Spider-Man pustiti, da ga skrivnostna mutacija nadgradi v še bolj učinkovit borilni stroj, ali pa naj se upre postopnemu razčlovečenju? Medtem, ko naš junak premleva to dilemo, se nadenj spravi skrivnostna entiteta, ki očitno lahko preskakuje med telesi nič hudega slutečih gostiteljev in se jim naseli v možgane. Ustvarjalci filma so se neznansko trudili skrivati, kateri antologijski stripovski lik, ki ga igra Sadie Sink, je osrednji antagonist zgodbe – ampak vse teorije oboževalcev so se izkazale za pravilne. Spider-Manova zgodba je naposled trčila s stripovskim svetom, v katerem se gibljejo mutantski Možje X. Med svoje zaveznike Spider-Man lahko šteje Črno vdovo – njo igra Florence Pugh. Ta s svojim štorastim slovanskim naglasom poskrbi za zabaven intermezzo. Drug zaveznik je profesor Bruce Banner, ki pa se bo seveda na neki točki napihnil v neobvladljivo zeleno pošast, Hulka. Malo manj prepričljiva je njegova bromanca s Frankom Castlom alias Kaznovalcem, žilavim vojnim veteranom in silakom, ki pretirava s svojim karikiranim mačizmom. Igra ga Jon Bernthal, kar števec igralcev iz Odiseje pripelje na tri (druga dva sta seveda Tom Holland in Zendaya). Najbolj prizemljeni in človeški prizori v filmu so tisti, v katerih se Petrova pot končno križa z MJ-jino. Zendaya zbuja vtis, da je v stripovski film vkorakala iz neke druge, veliko bolj odrasle drame. Njen lik trmasto vztraja pri človeški razsežnosti zgodbe in ji s tem daje težo. (Kljub temu nam scenarij z vpeljavo nadnaravnega omogoči za Petrovo situacijo skoraj transgresiven ljubezenski prizor, ki ga sicer ne bi dobili.) Zelo očitno je, da poskuša Nov dan Spider-Mana (in morda cel svoj panteon) potisniti v bolj odraslo, čustveno zrelo fazo. Morda je to edini način, da preživijo v zabavnem ekosistemu, ki je končno prerasel zlizano formulo superjunaških spektaklov s predimenzioniranimi, računalniško animiranimi kataklizmami in serijskimi uničenji sveta. Igralci so naposled več kot samo zamenljiva telesa, na katere se da navesiti pajkice in posebne učinke. Ideja je prava, čeprav je film v tretjem dejanju še vedno prenatrpan s peripetijo in bi mu koristil veliko hitrejši razplet. Vseeno pa nam pusti kanec upanja, da decembrski Vzpon doktorja Dooma, naslednje veliko poglavje Maščevalcev, ne bo popolnoma brezdušen behemot. Recenzijo je napisala Ana Jurc, bere Lidija Hartman. Iz oddaje Gremo v kino.

Konec 4. stoletja je kristjanka Egerija romala v Sveto deželo. Njen spis o tej poti je osupljiv opis tedanjih krajev in običajev. V oddaji ponavljamo pogovor o antični pisateljici Egeriji Nejca Krevsa s frančiškanom dr. Janom Dominikom Bogatajem.

Armenska kinematografija ima bogato in burno zgodovino. Nastajala je v senci sovjetske cenzure, v obdobju represije in pregona nekaterih njenih najpomembnejših ustvarjalcev, po razpadu Sovjetske zveze pa se je znašla brez ustrezne infrastrukture in financiranja. Pa vendar imajo Armenci danes izjemno filmsko dediščino, le da zunaj njihove države ostaja skoraj neznana. Ponovnega odkrivanja se je osebno lotila armenska režiserka Tamara Stepanyan, ki živi in ustvarja v Franciji. Njen dokumentarni film Moji armenski duhovi, letos prikazan na Berlinalu, je nastal po smrti njenega očeta Vigena Stepanyana leta 2021; bil je eden najopaznejših armenskih gledaliških in filmskih ustvarjalcev svoje generacije. Tamara Stepanyan svoj film, ki so ga v začetku junija prikazali na festivalu Kino otok v Izoli, razume kot nadaljevanje pretrganega pogovora z očetom. Pregledala je več kot dvesto armenskih filmov iz sovjetskega obdobja, preučila arhivsko gradivo in cenzorske dosjeje ter tako znova osvetlila svet, ki ga mlajše generacije slabo poznajo, starejše pa pogosto potiskajo v pozabo. Tina Poglajen se je z njo pogovarjala o žalovanju in spominu, o protislovjih sovjetske kinematografije, položaju ustvarjalk v pretežno moški filmski dediščini ter o tem, zakaj je včasih prav pogled od zunaj pogoj za resnično razumevanje lastne zgodovine. Bere Ana Bohte, ton in montaža Janez Ahlin.

V tem pretresljivem in hkrati navdihujočem pogovoru Katja Pustovrh razkriva svojo osebno izkušnjo s hudo nesrečo svojega sina, ki je po padcu z višine pristal v enomesečni komi. Kako najti moč v trenutkih največje negotovosti in kaj pomeni zares popolno prepuščanje življenju?Katja deli neprecenljive lekcije o moči človeškega povezovanja, delovanju energije in vlogi komplementarnega zdravljenja ob boku uradne medicine. Razloži, kako lahko aktiviramo lastne samozdravilne sposobnosti in zakaj je v kritičnih trenutkih ključno zaupanje v proces. Spoznajte zgodbo, ki premika meje mogočega in nas uči, kako živeti s srcem, ne le z glavo.

Islandski filmar Hlynur Pálmason je za Ljubezen, ki ostaja napisal scenarij, ga režiral in tudi posnel. Zanimivo je, da je na lanskem filmskem festivalu v Cannesu pes, ki v filmu nastopa, po imenu Panda, za svojo vlogo prejel pasjo palmo. Gre za filmsko pripoved o družini s tremi otroki po ločitvi staršev, posneto na 35 mm filmski trak. Ločitev v filmu ni redko tematizirana, pristopi do nje pa seveda segajo od tragičnih do bolj humornih. Za Ljubezen, ki ostaja ne bi mogli reči, da na ločitev daje humoren ali pretirano tragičen pogled, vsekakor pa je sprejemajoč – življenjsko dejstvo družine, ki je v ospredju tega filma. O razlogih za razdružitev para režiser ne razglablja, ne poskuša jasno začrtati kakršnekoli teze, ne išče definicij, ampak zgolj prikaže izsek časa, tok dogajanja, vsakdan te specifične družine po ločitvi: mame umetnice, očeta, ki pogosto živi svoje vzporedno življenje na ribiški ladji ter vsakdanjik otrok, ki je kar se da brezskrben in povezan z naravo. Vse skupaj se dogaja na ozadju slikovite islandske pokrajine z veliko vetra, s spranimi barvami in morjem. Naslov Ljubezen, ki ostaja je zgovoren in ključen, kajti prav iskanje tega, kar ostaja po razhodu staršev, je v središču filma, ki neidealizirano in brez romantičnega filtra v ospredje postavlja nasprotujoča si čustva, ki vrvijo v takšni situaciji. Pálmason je povedal, da gre zanj za oseben film, in v njem res igrajo njegovi trije otroci. Spretno in duhovito se prepletata dve ravni resničnosti - realno dogajanje v filmu in raven, ki ponazarja čustveno stanje likov. To prepletanje deluje spontano, naravno, tako kot se tudi v resnici pri ljudeh prepleta resničnost z nanosi, ki predstavljajo naše strahove, želje, fantazije. Nekakšen magični realizem torej, s katerim se Pálmason poklanja človekovi domišljiji in zaznavam, ki presegajo zgolj realno, a so na neki način vendarle del te realnosti. Poleg družinske je pomembna tema v filmu tudi sodobna umetnost in umetniški trg danes. Anna – mati, ki je obenem likovna umetnica, z rjavenjem kovinskih modelov ustvarja slike. Njen postopek je sam po sebi simboličen, saj tako ustvarja umetnine s posredovanjem učinkov minevajočega časa in odtisov, ki jih ta čas skupaj s predmeti pušča na platnu. Kot življenje pušča svoje sledi na nas. Zanimiva v filmu je med drugim simbolna podoba strašila – viteza, h kateremu hodijo protagonisti in vanj izstreljujejo puščice. Bolj ko je zdelan, bolj postaja človeški – in to je samo na videz protislovno. Naj dodamo, da je Pálmason prav figuri tega viteza posvetil samostojen film z naslovom Ivana Orleanska. Film Ljubezen, ki ostaja nevsiljivo prikaže specifičen način bivanja na Islandiji, v klimatsko neizprosnem delu našega sveta, ki mu zaradi svoje odmaknjenosti uspeva ohranjati lastne kulturne posebnosti. Sprašuje se o ljubezni in korakih naprej v življenju, ki pa jih je včasih težko narediti. Iz oddaje Gremo v kino.

Večer ima svojo moč. Sredino srečanje na frekvencah Radia Koper je dolgo eno uro. A mine kot bi trenil. Za to so krivi gostje, s katerimi se ob izbrani glasbi pogovarjajo novinarji. V ljubljanski Drami je Marijana Brecelj nanizala dolgo vrsto izjemnih vlog, še bolj pa so si njen obraz in glas zapomnili televizijski in filmski gledalci in radijski poslušalci. 8. junija je praznovala okroglih 80 let in v desetletjih bogate ustvarjalnosti prejela številne ugledne nagrade, med zadnjimi nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Najbolj pretresljiva je srhljiva aktualnost monodrame Nemško življenje. Iz zgodovine se nismo naučili nič. Še bolj pretresljivo pa je, da smo izgubili pravico obsojati preteklost, vse kar se je dogajalo. Čas, v katerem živimo, je morda še hujši od tistega med drugo svetovno vojno. Marijana Brecelj, igralka Še vedno veliko igra, to ji pomeni največ. Simpatična je, zgovorna, radoživa. Njen zadnji projekt je monodrama Nemško življenje, po besedilu britanskega dramatika Christoperja Hamptona, ki ga je je režiral Alen Jelen. V predstavi – to je sploh njena prva monodrama - igra Goebbelsovo osebno tajnico Brunhilde Pomsel, ki je v resničnem življenju šele pri 103 letih brez opravičil spregovorila o dolgo zamolčanem. Monodrama nam nastavlja močno ogledalo - o molku, prilagajanju, odgovornosti. Sooča nas z zgodovino in z nami samimi. Predstava je bila pred kratkim uvrščena v spremljevalni program Borštnikovega srečanja. Pod okriljem Primorskega poletnega festivala si jo bomo lahko v Kopru ogledali 28. julija. Predstavo je režiral Alen Jelen, nastala pa je v produkciji Škuc gledališča.  

Dokumentarno intoniran roman, v katerem sodobni francoski pisatelj izriše pretresljiv portret kurdske pevke, ki že enajst let ždi v turškem zaporu zaradi »strašnega zločina« – petja tradicionalnih kurdskih pesmiPri založbi Sophia je pred nedavnim izšel angažiran, dokumentarno intoniran pa hkrati občuteno izpisan roman Nûdem Durak (Na svoji zemlji), v katerem sodobni francoski pisatelj Joseph Andras, popisuje usodo naslovne »junakinje«, ki so jo leta 2015 turške oblasti obsodile na kar 19-letno zaporno kazen. Njen zločin? – Če vprašate turško sodišče: terorizem. In kaj natanko je storila? – Pela je. S svojo zasedbo je prepevala tradicionalne kurdske pesmi. Toda: zakaj Nûdem Durak meni, da pot v pravičnejšo prihodnost, v kateri ne bo izključevanja ne na narodni ne na spolni osnovi, vodi natanko prek petja kurdskih pesmi in zakaj se turška država njenega glasu tako zelo boji? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Jasmino Žgank, ki je Andrasov roman prevedla. Foto: Goran Dekleva

»Sin že več kot dva meseca ne hodi v vrtec, hčerke pa vanj sploh nismo vpisali, ker nimamo prevoza,« iskreno priznava mama treh otrok, ki brez prevoza ne more iskati niti službe. Njen partner je lahko službo obdržal le zaradi prijaznosti sodelavcev, ki so ga vozili v službo, predvsem iz nočne izmene pa je domov velikokrat pešačil tudi poldrugo uro. In hkrati nosil hrano iz trgovine. Zdaj, ko jim je donatorka podarila svoj starejši avto, bo vse nepopisno lažje. Kot je bilo lažje njej pred dobrim desetletjem, ko je sama potrebovala pomoč za golo preživetje in jo dobila prav pri Zvezi Anita Ogulin.

Mlada slovenska avtorica Urša Majcen je pred kratkim pri založbi Goga izdala zbirko dramskih besedil z naslovom Vaje z ribo; pred tem je leta 2021 izšel njen pesniški prvenec, zbirka poezije z naslovom ekosistem tišine, dve leti kasneje pa tiskana izdaja dramskega besedila Zgodba o bakrenem kralju. Njen ustvarjalni opus se razteza med poezijo, dramatiko, filmom in performativnimi umetnostmi, zato je pogovor priložnost za vpogled v različne plasti ustvarjanja dramaturginje, dramatičarke, pesnice pa tudi scenaristke in multimedijske performerke.

Umetnostna zgodovinarka ddr. Nataša Golob je tudi z znanstveno monografijo Pozdravljen, ti, ki bereš dokazala, da je vrhunska poznavalka srednjeveških rokopisov in njihovega zgodovinskega konteksta. Monografija (založili in izdali sta jo Mohorjeva založba Celovec in Znanstvena založba Filozofske fakultete v Ljubljani) ima sicer literaren naslov, toda že njen podnaslov Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo je zelo poveden. In res avtorica predstavi srednjeveško literaturo: tako tisto, ki je nastala na današnjih slovenskih tleh, kot tisto, ki je nastala drugje, pa je našla mesto tukaj. Njen pregled avtorjev in rokopisov itd. je osupljiv, bogat, slikovit, tehten in smiseln. Več o še enem življenjskem delu pove ddr. Nataša Golob v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite pogovora (in avtoričine razstave srednjeveških rokopisnih fragmentov z naslovom Izgubljeno s časom, ki se odpre v sredo, 27. maja popoldne v Narodni in univerzitetni knjižnici).

Triodstotna rast bruto domačega proizvoda na letni ravni v prvem letošnjem četrtletju je v veliki meri posledica vlaganja in domače porabe. Gospodarska zbornica za letošnje leto ostaja pri oceni 2-odstotne rasti. Njen glavni analitik Bojan Ivanc pravi, da je lani razočaral padec pri storitvah, letos pa med panogami omenja. Drugi poudarki oddaje: Trumpov obisk na Kitajskem zadovoljiv tako za Washington kot za Peking. Rusija na vrhu skupine BRICS za poglobljene trgovinske odnose z Indijo. Na več delih avtocestnega križa od konca julija sekcijsko merjenje hitrosti.

Veronika Pišorn se je rodila v Ohiu v Združenih državah, potem je končala gimnazijo in študij prava v Sloveniji, že dvajset let pa dela in živi na Nizozemskem. Njen dom je Eindhoven, tam je najprej delala za organizacijo, ki so jo ustanovile štiri katoliške sestre, redovnice. V organizaciji so tujcem in beguncem brez urejenega statusa dajali pravno, socialno in psihološko pomoč. Pravnica je v svoji karieri prav tako pomagala žrtvam trgovine z ljudmi, zdaj je koordinatorica mreže nevladnih organizacij. Razlaga, kako pomagati žrtvam in zakaj išče načine, kako izboljšati življenja neslišanih, spregledanih ali zatrtih posameznikov. V smehu pripoveduje tudi, da imajo Nizozemci radi čiste račune in ti po druženju “izstavijo” zahtevek za delitev stroškov, ko povejo, da imajo ob 18. uri večerjo, pa pričakujejo, da se deset minut prej posloviš in ne ostaneš na obisku. Poznate kakšnega sogovornika ali sogovornico za oddajo Globalna vas? Pišite na ursula.zaletelj@rtvslo.si.

Gostimo Vido Skerk, tržaško Slovenko, ki ima v Cannesu že drugo leto zapored dvaindvajsetminutni film v programu La Cinef, kjer predstavljajo študentske filme, ki so jih mladi avtorji ustvarili na filmskih akademijah s celega sveta. Njen film Left behind, still standing je bil izbran med 2750 kratko metraznih filmov. Vida Skerk študira filmsko režijo na prestižni londonski nacionalni šoli za film in televizijo.

V oddaji smo predstavili sadove dela karitativnih sodelavcev in prostovoljcev v letu 2025 ter povabili k sodelovanju v dobrodelni akciji Pomagajmo preživeti in živeti. Njen namen je predvsem v podpori ljudem z nizkimi prihodki, pomoči starejšim in vključevanju trajno nezaposljivih.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Na začetku zbirke Od daleč se pesnica Maruša Mugerli Lavrenčič odpre skozi pogled vase od zunaj. Dogajanje ves čas poteka v nevsakdanjih, za avtorico psihično skrajnih in povsem intimnih okoliščinah. V zbirki so upesnjeni drobci njenih intimnih zgodb, ki so tematsko sodobno aktualne in hkrati univerzalno človeške. Pesmi, prispele na razpis Sončnice 2025, je za objavo v knjižni zbirki Sončnica vsa nora od svetlobe izbral Zoran Pevec, ki je zanjo napisal tudi spremno besedilo »Od daleč«, pa vendar povsem tu. Pesmi brez ločil in velikih začetnic na začetku pesmi ali stavkov so razporejene v dva dela. Tečejo v prostem, včasih muzikaličnem verzu in so različnih dolžin, od nekaj verzov, pa vse do cele strani in več. V prvem delu so naslovljene s preprostimi rečmi, pojmi ali besednimi zvezami, kot so Oko, Klobuk, Hrbti, Stvari padajo z neba, Otrok, Žlice … in v drugem delu Preveč, Hroščki, Dež, Jeleni in podobno. Z različnimi perspektivami usmerjajo bralca v konkretno in vsakdanje dogajanje, pri čemer pa ohranjajo večpomenskost. Iz prvega sklopa sedemnajstih, večinoma kratkih pesmi seva pesničin prepričljiv posluh za naravo in ljudi, pa tudi za vse ranljivo in drugačno. Pesmi nastajajo iz subjektivne, prvinske izkušnje v neposrednem, skorajda asketskem slogu, večinoma očiščenem vsega odvečnega. Grajene so iz minimalistično okleščenih verzov, pogosto oblikovanih kot kratka vprašanja (Še ne in ne več) ali paradoksalno asketske izjave o tem, kje je avtorica napisala pesem o neskončnosti (Soba). Verzi se polagoma pretapljajo v povedno gibke predstave, a v njih kljub vsemu še vedno vlada nedvoumna senzibilnost, ki razumsko oklesana občutenja oblaga s pridihom slogovne neponovljivosti. Kot se včasih – tako pravi – zgodi, da pride pesem, ko čakaš, da končno pripelje vlak, da se prižge zelena luč na semaforju ali da sonce predre oblake (Čakanje). Uvod v drugi del predstavlja daljša pesem Koža, ki avtorico kljub temu, da si dopušča krhkost in ranljivost, sugestivno definira z občasno preobrazbo. »Ker da njena mlada koža / čeprav se tega ne zaveda / v resnici sploh ni njena / ampak pripada kači.« Vsebinsko odpira drugi sklop, ki se s petnajstimi, večinoma daljšimi pesmimi pomakne v izpovednost, tako da je hkrati intimna, osebna. V pesmi Vrata s pretresljivo, iz prve roke podano usodo dveh posameznikov, ki sta za hip poskusila biti zavetje drug drugemu v vrtincu negotovega in nevarnega življenja izpisuje živ, pretresljiv, sočen in nepredvidljiv niz verzov o ljubezenskih odnosih. Negotova, česa si pravzaprav želi. Pesnica, ki ne more spati za zaprtimi vrati, upa, »da tudi ta dan / ne boš zbral poguma / ali pa upam / da ga končno boš / in se boš dotaknil / mojega trebuha / v katerem še vedno spi / tisto poletje.« V pesmi Ljubezenska se razkriva tudi to, da je v jedru premišljujoče, čuteče in pišoče avtorice vzpostavljen stik z lastno, nenehno bežečo, zakrivajočo in iščočo se pristno eksistenco. Ljubezen se kot bela omela ne razcveti čez nebo, ampak kot bi jo pesnica/slikarka upodobila s camero obscuro: pojem ljubezni se v želji, da končno napiše ljubezensko pesem, skozi droben pogled vase razplasti v hrepenenje po njej, a se ta kljub njeni želji razkrije le kot vdanost v danost. V vseh barvah resničnosti in domišljije je videti, da je Maruša Mugerli Lavrenčič ponotranjila še tako neznatna znamenja iz narave – ko si je predstavljala kako oblizniti nebo in oblake na njem – in jih vtkala v svoje dojemanje časa in prostora tako, da je vsaj za nekaj časa postala nekdo drug (Kuščarka). To ji je blizu navkljub temu, da je ta in kateri koli drug uzrt smisel ponekod zakrit, izključujoč in na videz celo izbrisujoč. Táke so pesmi najbolj elementarnega človeškega zazrtja vase, kot so hrepenenje in pričakovanje (Sonca), nostalgija (Obiranje oljk), sočutje, prijateljstvo in pogum. In v tem kontekstu je táka po opisu celodnevnih opravil in zaznav tudi ugotovitev, da je zanjo v verze ujeti trenutek hkrati najlažji in najtežji v življenju (Trenutki). Pesem Živeti z drevesom je kot ustvarjena za trenutke, ko se zdi, da je življenje lirski subjektki preprosto obrnilo hrbet, a se je potem, ko so se za njenim zadnjim ljubimcem zaloputnila vrata, odločila, da ima dovolj moških in bo odslej živela z drevesom. A tegobe ne postanejo nič manjše. Občasno osamljenost včasih prežene njegovo šepetajoče pripovedovanje zgodb ali nežno božanje. Male zamere so hitro pozabljene, očitna nasprotja se sprva privlačijo, a vse težje gladijo spore. Molčanje, udarec v obraz, strah in sprava v njegovem naročju. In kot v mnogih nesrečnih ljubezenskih zgodbah dosega srčne prekate nepogrešljivo ljubosumje. »Včasih sem ljubosumna na ptice, / ki tako rade sedajo na njegove veje, / posebej tiste s pisanim perjem / in rumenimi kljuni, / ki tako lepo pojejo. / Mogoče bi morala v njegovo deblo / z nožem vrezati veliko srce, / zato, da bi vedele, / da je moje.« Tudi pesmi v drugem delu zbirke Od daleč so napisane v prostem verzu brez ločil in drugih pravopisnih pravil, izjemi sta le predzadnji pesmi Živeti z drevesom in Omare, ki sta najbolj konkretni in osebni. Prepričljivi sta v maniri, da se prepletanje intimnih mrež v njuni notranjosti razrašča v širše razsežnosti, in s tem nagovarjata širše bralstvo: prva o ljubezni, druga o spominjanju in žalovanju. Nobena pristna lirika ne more biti namenjena zgolj izkazovanju tragičnih ali bleščečih podob in estetskih fines, temveč išče globlji smisel. Maruša Mugerli Lavrenčič svoj odnos do lastnih pesmi razgalja v zadnji pesmi Brez sramu. Njen odnos je sicer ves čas v skladu z naravo zaznamovan z nasprotujočimi si občutji in dejanji, vendar so njene pesmi kljub orkanu čustev – ki ga sprožajo strast, ljubezen in meditacija, a v njem ne umanjkajo niti misli na odtujenost, nezaupanje, ljubosumje, minevanje, žalost in smrt – pretanjeno pogledovanje v lastni notranji svet. Tako ji je tudi v tej drugi pesniški zbirki – njen pesniški prvenec z naslovom Pravi kot je izšel že leta 2021 – uspelo vzpostaviti varen prostor za ranljivost, mehkobo in empatijo. Njene pesmi omogočajo, da tudi bralci prepoznajo svoje izkušnje in izraze, s katerimi se zlahka identificirajo. Estetska izčiščenost pesemskega besedila v tej maniri je že postala pesničin osebni avtorski podpis.

Po mnenju varnostno-obveščevalne agencije Sova gre pri na skrivaj pridobljenih posnetkih pogovorov z nekaterimi Slovenci za tuje vmešavanje v volitve, je povedal državni sekretar za nacionalno in mednarodno varnost Vojko Volk. Predstavniki izraelskega podjetja Black Cube so namreč v zadnjega pol leta štirikrat obiskali Slovenijo, med drugim so se decembra lani ustavili tudi na Trstenjakovi ulici v Ljubljani. Volk ob tem ni mogel potrditi, da so se ustavili na sedežu stranke SDS. Njen vodja Janez Janša je prepričan, da smo priča zlorabi državnih organov za prikrivanje korupcije. Druge teme: - Iran potrdil uboj obveščevalnega ministra; odgovornost prevzel Izrael. - Vlada za prihodnji teden napoveduje občutnejšo podražitev goriv. - Nevladne organizacije opozarjajo na vse več napadov na tujce v Ljubljani.

Joanna Elmy, bolgarska pisateljica mlajše generacije, je svoj prvenec umestila v kraje in države, ki jih dobro pozna in v katerih tudi preživi največ časa, saj živi med svojo domovino in Združenimi državami Amerike. Že danes velja za eno najbolj prepoznavnih mladih pisateljskih imen, ne le v Bolgariji, kjer je leta 2022 prejela najprestižnejšo bolgarsko nagrado za vzhajajočo literaturo. Njen prvenec Narejeni iz krivde žanje uspehe tudi drugod, saj je bil njen roman o treh ženskah iz iste družine, ki pripadajo različnim generacijam, doslej preveden v najmanj petnajst jezikov. Zgodbe, teme in motivi, ki se spletajo v romanu, ne potekajo linearno, temveč se počasi gradijo v celoto, čeprav obrisi strukture na začetku še niso povsem jasni. Knjiga prinaša marsikaj, kar je bilo v preteklih desetletjih potisnjeno v ozadje velikih zgodb o Evropi in svetu ter pozabljeno v času bolgarske tranzicije, medtem ko jih Elmy zelo neposredno osvetljuje.Sogovornik: prevajalec knjige Borut Omerzel

A kuflimesék itthon az elmúlt bő évtized egyik legsikeresebb gyerekkönyvsorozatává nőtték ki magukat: az elhagyatott réten élő, különleges lények és a komolyabb megrázkódtatásoktól és konfliktusoktól mentes világuk rengeteg gyerek és így szülő kedvence lett, mára nemcsak kuflis bábelőadások és játszótér létezik, de az első kuflikonferenciát is megrendezték már. De honnan jöttek a kuflik, miért érdemes néha ódzkodni a tanulságos történetetektől, milyen lehetőségek rejlenek a felnőtteknek szóló képeskönyvekben, és miért lenne jobb, ha több ideje lenne a gyerekeknek semmit sem csinálni: többek között ezekről a kérdésekről beszélgettünk Dániel Andrással. A tartalomból: 00:00 Jön a következő élő felvételünk, A rózsa nevéről és Umberto Eco életművéről. És szóba került Tar Sándortól A mi utcánk is. 04:30 Vendégünk Dániel András. És az első kérdés az első gyerekkönyv megszületéséről és a családi hagyományok fontosságáról. És néhány gyerekkorban meghatározó könyv: Nils Holgersson, Aranykulcsocska, Christian Morgenstern versei és Török Sándortól a Kököjszi és Bobojsza. 12:11 Milyen az, hogy mindig mindenki a kuflikról kérdez? És honnan jöttek: út az első firkától a rengeteg kötetig. 17:40 Az első kuflikonferencia tanulságai. 19:30 A szülőknek nagyobb kihívás-e elmerülni ebben a világban? És az elhagyatott rét: ahol nincs semmi, ott bármi megtörténhet. És a kuflik, mint a folyamatos határtologatás története. 27:10 Mesék konfliktusok és harcok nélkül, és ódzkodás a tanulságos történetektől. És véletlen trippes áthallások meg a gyerekkönyvektől szokatlan nyelv. 32:55 Mintha két esemény között játszódnának a történetek, amikor épp nyugi van. Ez is lehet a kuflik népszerűségének egyik oka. 38:00 A Mindenki mászkál és a felnőtteknek szóló képeskönyvék. 40:00 A kufliuniverzum észben tartása, és a rengeteg kuflileágazás. 43:15 Közéleti kérdésekben megszólaló kulfik, és az egyáltalán nem egyszerű kérdés, hogy ezt a világot mennyire lehet közel hozni a valósághoz. 46:00 Két készülő és hamarosan megjelenő képeskönyv, a Tyúkláb Varieté sorozatból. 50:26 Három könyv Dániel András ajánlásában: Fuchsia Dunlop - A kínai konyha kultúrtörténete, Annie Ernaux - Szégyen, Ovidius - Átváltozások, Csehy Zoltán új fordításában. ‌See omnystudio.com/listener for privacy information.

Draga Potočnjak, igralka in neusahljiva soustvarjalka slovenske gledališko-literarne krajine z obsežnim dramskim opusom, za kar je prejela tudi nagrado Poldeta Bibiča za življenjsko delo (poleg številnih drugih nagrad), je desetletja ustvarjala v Slovenskem mladinskem gledališču. Njen angažma pa se ne konča v gledališču. Oder, kamor naposled sicer najde pot vse, kar jo nagovori s spregledanim, preslišanim in ranjenim glasom, zanjo ni zatočišče pred resničnostjo, ampak kraj, kjer resničnost lahko spregovori naglas. Verjame, da človek ne more govoriti o etiki na odru in molčati pred trpljenjem v resničnem svetu. Zato zanjo umetnost in življenje nista ločena svetova. Je umetnica, ki razume, da je umetnost tudi oblika odgovornosti, izpraševanja vesti, prisila gledanja tistega, kar bi sicer pustili globoko v temi. Na presečišču vseh njenih umetniških in drugih prizadevanj je človek, ženska pa moralno središče sveta.

Pred kratkim je Layerjeva založba izdala svojo že kar tradicionalno literarno antologijo. Njen naslov Ne boš kupil predpražnika zastavlja nekaj vprašanj, njen podnaslov Antologija poezije na temo stanovanjske stiske pa je nedvoumen. Knjigo sta uredili in pripravili avtorica uvodne besede Hana Bujanović Kokot in avtorica spremne besede Alja Pušič. V njuni antologiji se predstavljajo s pesmimi Matija Podbreznik, Žiga Virtič, Klara Vovk, Lara Gobec, Hannah Koselj Marušič, Ana Šubic, Ana Štular, Marija Kislak, Lea Vidmar, Amadeja Rek, Marcel Baranja, Gal Grobovšek (tudi oblikovalec knjige), Sanja Gornjec, Tilen Kos, Matic Ačko, Mila Kodrič Cizerl, Tankara Roza Kosi, Urška Bračko, Ana Hudobivnik, Veronika Razpotnik, Manu Nonković, Andreja Tominac, Tom Veber, Lara Višnjevec, Nuša Ornik, Hana Vuga, Kristian Koželj, Amika Zoja Jelič, Kaja Rakušček, Aljaž Primožič, Doroteja Drevenšek, Eva Šubic, Sandro Čeh, Špela Setničar, Veronika Šoster in Selma Skenderović, skratka, avtorice in avtorji, ki so že objavili svojo prvo, drugo knjigo oziroma, ki jo pripravljajo. Več o antologiji in njeni poeziji povesta sourednici v pogovoru z Markom Goljo, pesnici Špela Setničar in Ana Štular pa prebereta svoji pesmi, objavljeni v antologiji. Nikar ne zamudite.

Ajo që ndodh në shtëpinë e “Big Brother VIP”, padyshim që është më e ndjekura e më e komentuara në rrjetet sociale, si edhe në jetën e përditshme. Në lidhje me audiencën shumë të madhe të këtij spektakli ka mendime të ndryshme. Suksesi ka kaluar kufijtë e një spektakli në ekranin e televizorit e tani jemi përballë një fenomeni social që mund të quhet edhe si “Big Brother Mania”. Për efektet e këtij formati të gjithë kanë diçka për të thënë, si ata që e shijojnë e argëtohen, por edhe ata që janë kundër. Por, të gjithë janë dakord në një pikë: “Big Brother” nuk lë askënd indiferent. Ndodhitë ditore të “Big Brother Albania VIP” vijnë të komentuara live me të ftuar personazhe të njohur, por mbi të gjitha në zërin e publikut. Me telefonata do i jepet mundësia kujtdo që të komentojë ngjarjet nga spektakli, nga përditshmëria. Të gjithë dëgjuesit nëpërmjet telefonatave, SMS apo mesazheve audio në Whatsapp, të shprehin simpatitë, antipatitë, mbështetjen që kanë për personazhet në “Big Brother VIP”.

Avstrijska cesarica in ogrska kraljica Elizabeta (1837–1898), najbolj znana po vzdevku Sisi, je v drugi polovici 20. stoletja postala nekakšna pop ikona. Zakaj je bila ta cesarica zanimiva zgodovinska osebnost, koliko je bila politično dejavna in v kakšnem odnosu je bila do Slovencev – o teh in drugih vprašanjih, povezanih s Sisi, v pogovoru z zgodovinarjem dr. Gregorjem Antoličičem, avtorjem prve slovenske biografije o njej z naslovom Sisi – nerazumljena cesarica (Cankarjeva založba, 2025). FOTO: cesarica Elizabeta v poročni obleki, izrez iz naslovnice knjige Sisi – nerazumljena cesarica (Cankarjeva založba, 2025).

Ker Laž nima več veljave, si omisli moža Prilažiča … Pripoveduje: Frane Milčinski - Ježek Napisal: Fran Milčinski. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1988.

U 101. epizodi gošća je Ines Tanović, bosanskohercegovačka rediteljica, scenaristica i producentica, koja je diplomirala dramaturgiju na Akademiji scenskih umjetnosti u Sarajevu i članica je Udruženja filmskih radnika BiH od 1988. godine. Njen prvi dugometražni igrani film “Naša svakodnevna priča” / Our Everyday Life prikazan je na više od 45 međunarodnih festivala, osvojio brojne nagrade i bio je bosanskohercegovački kandidat za Oscara 2015, a drugi dugometražni igrani film “Sin” otvorio je 2019. 25. Sarajevo Film Festivala i bio bh. kandidat za Oscara u kategoriji međunarodnog filma.Ines Tanović je bila predsjednica Udruženja filmskih radnika FBiH i BiH te je dugo aktivna u razvoju i promociji bh. filmske industrije. Danas je direktorica Filmskog centra Sarajevo, koji je pravni sljednik 3 producentske kuće Sutjeska film, Bosna film i Studio film i koja čuva arhivu bh. igranih i dokumentarnih filmova. Razgovarale smo o institucionalnoj nebrizi i sistemskom uništavanju kultrure i o tome kako naše filmsko naslijeđe nestaje pred očima dok se Filmski centar BiH danas bori za goli opstanak. Ines govori i o institucionalnoj nebrizi, pritiscima investitora i borbi da se prostor na Jagomiru ne pretvori u još jednu betonsku novogradnju. Također govorimo i o Fondaciji za kinematografiju koja je već tri godine u blokadi, nepostojanju Zakona o filmu u BiH, te nekompetentnosti političara na vlasti da razumiju kompleksnost filmske industrije i njene tehničke i prozivodne zahtjeve. Razgovarale smo o:00:00:00 Teaser i najava00:04:15 Filmski centar je pravni sljednik producentskih kuća Sutjeska filma, Bosna filma i Studio filma00:12:22 Studio Sutjeska filma u Jagomiru je uništen u ratnom periodu 00:15:28 Negativi svih bh. filmova se nalaze u arhivima u BG i ZG, jer BiH nikada nije imala Laboratoriju za obradu filmova00:20:30 Donacijama sam pokrenula proces digitalizacije filmskih traka00:25:20 Čišćenje zaraženih filmskih traka je vrlo skup i dugotrajan proces 00:32:50 Filmska industrija je vrlo skupa i kompleksna i nekompetentni ljudi iz politike ne mogu o njoj odlučivati00:36:30 Kako se radi restauracija filmova i "čitanje svjetla"?00:44:10 "Bitka na Neretvi" je bio najskuplji produkcijski filmski projekat u bivšoj zemlji00:50:10 Filmski centar i Muzej filma imaju ogroman turistički i obrazovni potencijal a filmska umjetnost treba da budu dio školskog kurikuluma00:56:00 Mi 30 godina nemamo kulturnu politiku, a političari su nesposobni da se koriste kulturom i filmom kao propagandom01:07:32 Za kulturu ima novaca u budžetu, ali je vode nekompetentni ljudi koji ne znaju šta je kultura01:17:12 Nama fali server na kojem bi se nalazili svi filmovi iz našeg arhiva01:22:10 Plan je da napravimo Studio za obradu tona, da naši filmaši ne moraju ići u Sloveniju da urade mastering01:24:37 BH Content Lab je bio najbolji projekat za film u ovoj zemlji01:29:34 Već 3 godine Fondacija za kinematografiju je blokirana zbog budžetskih inspekcija koje vode Kafkin proces s nama 01:32:10 Zakon o filmu se mora donijeti i filmom se moraju baviti kompetentni ljudi koji razumiju filmsku industriju______________

Človek je obredno bitje; navade, šege in običaji nas spremljajo od rojstva do smrti. Osmišljajo nam naša življenja, olajšajo sobivanje, spodbujajo sodelovanje v skupnosti, utrjujejo odnose in vezi, skozi ponavljajoča se dejanja oblikujemo svojo identiteto, socialne vezi, praznovanja, delo, nenazadnje prenašamo tudi tradicijo. Neizogiben del takšnih ravnanj pa so tudi prilagajanja na spremembe ali pa celo počasno usihanje, saj morda niso primerni ali zanimivi več za sodobni čas in družbo. Šegam, navadam in obredom ob mejnikih človekovega življenja se posveča tudi monografija Od imena do spomina, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga. Njen avtor je dr. Ambrož Kvartič, ki je v oddajo povabljen predvsem kot etnolog in folklorist ter docent za folkloristiko in primerjalno mitologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V kolažu je uporabljeno naslednje fotografsko gradivo (v smeri urinega kazalca): -Ženin in nevesta v Belorusiji, leto 2018 (Mihail Kapička / Wikipedija) -Nevesto peljejo v ženitovanjskem sprevodu v Ziljski dolini na avstrijskem Koroškem, 1951 (Jernej Šušteršič / SEM) -Poročni avto (FotografieLink / Pixabay) -Skupina svatov na poroki Franca Vuttija v Dolah v Ziljski dolini, 1951 (Jernej Šušteršič / SEM)

Nekdanja Nasina astronavtka Sunita Williams, rekorderka po skupnem času vesoljskih sprehodov med ženskami, je te dni znova na obisku v Sloveniji. Našo državo je obiskala že večkrat, nazadnje oktobra lani, ko je skupaj z mamo in sestro obiskala Leše pri Tržiču, rojstno vas svoje prababice Marije Bohinec. To je bilo kmalu po njeni zadnji vesoljski misiji, ki bi morala trajati le osem dni, a se je zaradi tehničnih težav z Boeingovim plovilom Starliner podaljšala na več kot devet mesecev. Njen tokratni tridnevni obisk pa je namenjen predstavitvi njenih izkušenj z življenjem in delom v vesolju, razpravi o sodelovanju na področju raziskovanja vesolja ter spodbujanju zanimanja za znanost med mladimi. Med drugim je včeraj obiskala tudi ljubljansko Fakulteto za matematiko in fiziko, kjer je nagovorila poln avditorij po večini mladih obiskovalcev. Posnetek njenega gostovanja na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani si lahko ogledate tukaj.     Avtor fotografije: Jure Makovec/STA  

Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Sonja Votolen je slavistka in anglistka, pesnica, pisateljica, dramatičarka in publicistka, ki piše priročnike za učenje tujih jezikov, strokovne pedagoške članke, recenzije in literarne kolumne. V pesniški zbirki Pankrt opisuje otroštvo, zaznamovano z neljubečimi starši. Že v prvi pesmi z naslovom Za vse kajtejetrebabilo otroke, ki je hkrati uvod v prvi sklop pesmi, v kratkih stavkih opiše pogled na svet skozi prizmo zarodka, ki nastane kot plod nesrečnega naključja, pri čemer izpostavi vodilno misel: “Še preden postaneš bitje, bi moral imeti pravico odločiti se, ali sploh želiš postati bitje. Že takoj takrat, tisti trenutek sparitve dveh osebkov, ko si le še pikica.” In nadaljuje: “Preiti v življenje ali staniščni odtok, bris s toaletnim papirjem ali spodnjicami – to bi moralo biti vprašanje svobodne volje, odločitve majhnih pikic. Bog, zahtevam pravico odločanja za vse pikice, še preden se rodijo!” V nadaljevanju zbirke Votolenova niha med iskanjem ljubezni staršev in izražanjem jeze, ogorčenja pa tudi lastnega opolnomočenja. O slednjem dramaturginja in pesnica dr. Romana Aniya Ercegović v spremni besedi piše, da gre za “šamansko potovanje celjenja, najdenja izgubljenega dela svoje duše”, pesnica Aleksandra Kocmut pa v svoji spremni besedi dodaja, da je pesmi “napisala bolečina, tako globoka in prvinska, da se dotakne celo tistega najstarejšega dela naših možganov, limbičnega sistema, kjer kraljujejo zgolj nagoni.” V prvem sklopu zbirke Pankrt smo priča občutjem, ki se začnejo z besedami “Popljuvajte me”, pa do klavstrofobičnosti, ki jo izraža pesem Ujeta sem ujeta sem zajeta sem, v kateri pesnica opisuje občutke brezizhodne zazidanosti, znotraj katere stojita dva megalomita: “Na enem piše mati / na drugem oče Upiram oči vanju / Ni je moči ki bi kamna zmehčala”. V pesniškem sklopu z naslovom Tri mame Sonja Votolen opisuje svoja najbolj zgodnja leta, preživeta v družbi dveh tet in babice, ki so ji predstavljale nadomestno mater. Oče jo je namreč že zgodaj razglasil za “pankrta”, mati pa mu je v njegovem distanciranju od otroka zelo hitro sledila. V sklopu Bio mati se podrobneje posveča samopomilovanju in pribijanju matere na križ resnice: “Križam sama sebe ker / te križam mati in pribijam / na križ resnice in vse / smeti ti končno mečem v / obraz Opljuskati te hočem / s pljunki svoje bolečine / In ne drzni si zamijavkati / naj ne govorim naj ne govorim / tako predolgo sem natovarjala / vase tvojo doto krame in / sem preveč natovorjena s / tvojo nesramno hinavsko / priliznjeno neljubeznijo”. Namesto da bi jo mati vzela v toplo dlan kot mehkega piščančka, iz njenih rok raste trnje, ki ji ob vsakem stiku povzroča neizmerno bolečino. Dejstvo, da je vsakič znova zavrnjena, se ji zareže v nezavedno, zato nas ne čudi, da iz pesniške subjektke bruhajo zahteve po tem, naj jo ljudje popljuvajo, da ji bo na nek način lažje, saj so to edini vedenjski vzorci, ki jih njena duša pozna od rojstva naprej. Na trenutke priča o tem, da se počuti kot okostje, ki ga je mati glodala, čeprav je pri tem ni niti pogledala. V sklopu Oče se posveča otroškemu zaznavanju očeta – od zmerjanja s pankrtom in ostalega besednega poniževanja do pretepanja: “Utrgal je kakšno šibo in me mahnil z njo čez telo / Njen drobni biček me je spekel skozi / oblekico in nikjer ni bilo mamine rame / Mama daj položi roko pod pankrtovo glavo / Oče pokliči vsaj enkrat pankrta s pravim imenom / so bile pankrtove edine želje”. Pesniška zbirka Pankrt se usede v dušo bralca in pod sabo razpre vseh devet krogov Dantejevega pekla, ki se začnejo in končajo v pobožni slovenski družini, odtujeni od svojih čustev – s hladnim in nasilnim očetom in upognjeno materjo, ki se ne zna postaviti zase in za svojega otroka. Tudi v drugi polovici zbirke pesnica nadaljuje v svojem prepoznavnem stilu, le da se tokrat bolj prizemlji v sedanji trenutek, ki ji odstira pogled v lastno nezavedno, ki nenehno obračunava s starši: “… Tako vstopam vase in poslušam / svoje glasove in samo malo / z nogo premaknem listje na tleh / Kot da jih pospravljam v nek predal / Zapojem v mislih in naredim križ / na tvoje čelo mati / na tvoje čelo oče / Lastovke s perutmi pišejo note v zrak”. Pesniški slog Sonje Votolen je osebnoizpoveden – čustva se kažejo s pomanjševalnicami, ponavljanjem besednih zaporedij in z barvitostjo jezika, ki se v navalu izbruhov kaže včasih črno-belo, spet drugič v bolj ali manj ozaveščenih odtenkih sramu, občutkov krivde, nemoči, jeze, ogorčenja pa tudi olajšanja, čustvene razbremenitve in katarze. Pesmi se večinoma začnejo brez naslovov, le s poudarjenim prvim verzom, kateremu sledi serija verzov brez stavčnih ločil, ki bi razmejila stavke, misli oz. občutenja. Bralcu se zato zdi, kot bi ga med branjem posrkalo v nekakšen čustven tornado in ga zabrisalo včasih na eno, drugič na drugo stran zbirke. Pesnici je treba priznati pogum in svojevrstno senzibilnost pri opisovanju svojih psihičnih stanj, kar je v slovenskem literarnem prostoru prej izjema kot pravilo. Zdi se, da slovenska družba – in z njo tudi literatura – od Cankarja naprej goji strahospoštovanje do lika matere, ki je večinoma prikazana kot požrtvovalna, plemenita in dobra kot kruh. Mati v pesniški zbirki Pankrt pa je opisana kot oseba, ki si še na smrtni postelji ne upa dotakniti svojega otroka in ga poklicati po imenu. V zaključku predzadnjega teksta v zbirki Sonja Votolen piše iz vidika umirajoče matere: “Kriva si, da nisva poznala sožitja, kriva si, da si naju razdvojila, kriva si, da si se borila v mojem trebuhu, da nisi popustila in se preprosto izlila kot kri med mojimi stegni. Zdaj odhajam, a ne morem se spomniti, da bi te bila ljubila vsaj eno sekundo. Nebodigatreba si bila. Ne morem reči, da sem te imela rada. Nimam slabe vesti, saj sem ti vendarle dala življenje. In navsezadnje, ja, grda sem bila do tebe, toda mati je le ena. To pa si le zapomni!” Po drugi strani pa s citati književnikov in izseki ljudske modrosti, ki se nahajajo na začetkih osmih pesniških sklopov, lahko sestavimo mozaik avtoričinih prepričanj – Votolenova se ne nazadnje sklicuje na svobodno voljo izražanja in ubesedovanja, če že ni imela prav nobene besede pri lastnem spočetju oziroma rojstvu.

Pripravili smo pogovor v katerem smo poskusili podati okvir za razumevanje vloge znanstvenih in razvojnih raziskav v naši državi (razširjeno tudi v EU) in ga soočili z različnimi razumevanji in razlagami vloge in makroekonomskih posledic znanstvenih raziskav sodobne Kitajske. Slednje javno dostopne zasledimo v osrednjih in bolj specializiranih množičnih medijih ter glasilih svetovnega kapitalističnega centra v Evropi in Združenih državah kot sta na primer platforma Bloomberg in Financial Times. Gosta v studiu sta državni sekretar za znanost in inovacije na Ministrstvu RS za visoko šolstvo, znanost in inovacije dr. Jure Gašparič in redni profesor makroekonomije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Jože P. Damijan. FOTO: Aristotelova modrost: “Tisti, ki vedo, delajo. Tisti, ki razumejo, učijo.” VIR: http://www.virmodrosti.com/modrost/najboljsi-citati-aristotla-za-prevetritev-uma/

Marija Švajncer Blaž Lukan: Fànce, Fànce! Ljubljana: KD Hiša poezije, 2025 Blaž Lukan na začetku pesniške zbirke Fànce, Fànce pojasnjuje, kaj pomeni njeno ime. Njegova mati je bila krščena za Frančiško; ko je bila majhna, so ji rekli Štêfnova čêča, vse življenje pa jo kličejo Francka. Njen najmlajši brat se imenuje Frànce, njo pa so kot otroka klicali Fànce, toda kasneje je niso več poklicali s tem imenom. Vtisnilo se je v pesnikov spomin in nastale so nežne pesmi. Pesmi so napisane kot verzificirana pripoved o Primorki, ki je na novo zaživela na Štajerskem, in o nekoliko muhastem nagovoru njenega sina. Za trenutek je vse skupaj nekako pravljično: Fànce se zdaj pojavi kot dobra vila, že v naslednjem hipu kot kak navihan škrat pristopica med nas in nas na svoj prikupni način prepričuje, da je življenje lahko nadvse lepo, čeprav je preprosto in zoženo na omejen prostor: »Nič ne reče, / a včasih se zazdi, da ji iz ust / poletijo mavrični / mehurčki.« Spomin ji seže v domače kraje. Divjala je vojna in se je bilo treba skriti pred sovražniki. Italijanski vojaki so bili v bregu, ponoči je bilo za hišo slišati partizane. Dekleta, med njimi tudi Fànce, so bila mlada in brezskrbna. Potem so šla od doma in se čez leta spet srečala. Toda tisto, kar je bilo poglavitno, je bil njihov smeh. Naj so opravljale kmečka opravila ali se umikale pred nevarnostjo, zmeraj so se smejale. Najbrž je prav mladost tista, v kateri je vse nezapleteno in lahkotno, toda zgodi se, da se ponoči vendarle prikrade tudi strah. Fànce je bila zavedna Slovenka. Zapisovala si je pesmi in jih z zanosom prepevala, tudi tisto, ki ima globoko sporočilo in se imenuje Vstala Primorska! »Ko zapiše zadnjo vrstico zadnje od njih, vstane. / Vsak, ki jo bo bral, bo moral prav tako vstati.« In v Fàncino življenje se je prikradla ljubezen: »Zaljubila sem se vanj, / ker je imel take črne lase, / počesane nazaj, / in bodikaste brke.« Govorili so, da ni primerna zanj, saj je prestara; fant je pameten in zna celo nemško. Moral bi si izbrati kako učiteljico, ne pa kuharice Fànce, toda ljubezen ima svojo moč in premaga skoraj vse ovire. Skupno življenje pa slej ko prej pokaže zobe. Vse mogoče pride, smrt prvega sinka, selitev na Štajersko, rojstvo dveh sinov, življenje iz dneva v dan, moževa smrt in nazadnje samotni dnevi. Ko je Fànce hudo, se zna pogovarjati z vetrom ter se vživeti v njegovo divjanje in silovitost. Prisluhne kosu in mu reče, naj ji zapoje pesmi Zabučale gore ali Šivala je deklica zvezdo, ptič pa zažvrgoli tisto znano Lepo mi poje, črni kos, oj črni kos in tudi tako je čisto v redu, še Fànce zapoje z njim. Črni kos se ji tudi pridruži, ko skrbno obdeluje vrt, in jo opazuje, kaj vse postori. Narava ji prinaša mir in spokojnost. Čudi se, kako zanimive živali so okrog nje – od komarja in vrabca do sinice, pa še deževnik se zvija po sveže prekopani prsti, krt dvigne hribček zemlje in bo zdaj zdaj pokukal na svetlo. »Velike živali so tudi oblaki, / tako se mi zdi, / največja žival pa je noč.« Fànce ni mogoče očitati, da ne gre naprej s časom. Fotoaparat, radio, telefon in televizor ji niso tuji. S televizorjem se rada pogovarja, le politike ne mara in takrat zamenja program. Najbolj pa se razveseli sonca, ki ga sploh ni treba prižgati. Vsako jutro zasije in jo poboža po licih. Stihi so namenjeni Fànce, tu in tam pa se oglasi tudi njen sin. Ko se mati nameni podreti brezo, ji zagrozi, da ne bo več prihajal domov. Ali prihaja zaradi drevesa ali zaradi nje? Seveda zaradi nje, ji odgovori in pomisli, da pravzaprav ni razlike, obe sta brezi. Sina z blagimi besedami skuša poučiti, kako je treba živeti, on pa si misli svoje in ravna, kot se mu zahoče, le za to gre, da ima svojo Fànce nadvse rad. Ko ta ugasne, je vse drugače. Ustavljena je v času, ki ga ni več in tudi doma ne, zdaj je nekje drugje, nekje, kjer bomo nekoč vsi. »Ampak vseeno si / tu, v teh pesmih, ki so … / nikjer in nekje.« Beremo te nežne in lepe pesmi, polne miline in blagosti, Fànce ostaja med nami in tudi sami postajamo malce otožni, po svoje pa tudi radoživi in razigrani.

Na 5. tekmovanju Badel Barmen Junior Cup 2025, je v kategoriji kratke mešane pijače, prvo mesto osvojila študentka Katja Fortuna, pod mentorstvom Boštjana Humskega, s svojo lastno kreacijo La Fortuna. Srečali smo jo na praznovanju desetletnice BIC Ljubljana.

Živela je ob reki, za katero pravi, da je široka kakor morje. Vajena je bila vožnje mimo brezmejnih poljan rumenih sončnic. Njen pogled je na modrem nebu večkrat uzrl nepregledne jate žerjavov. Mesto Dnipro, ki je pred vojno štelo blizu milijon prebivalcev, je bila primorana zamenjati za gorenjsko vasico Moškrin, kjer vse prebivalce pozna po imenu. Upokojena ukrajinska učiteljica Vita Šnurova v svoji hvaležnosti in skromnosti pravi, da se počuti, kakor da bi živela v švicarskem sanatoriju. Toda želja, da bi se nekoč lahko vrnila domov, še vedno tli.

Petra Seliška je mednarodno uveljavljena filmska režiserka dokumentarnih filmov, ki živi in ustvarja med Ljubljano, Marseille-jem in Skopljem. Leta 2003 je v Skoplju ustanovila lastno produkcijsko hišo Petra Pan film in festival dokumentarnega filma MAKEDOX FILM FESTIVAL. Njen najnovejši film Gora se ne bo premaknila je na Festivalu slovenskega filma Portorož, prejel kar tri nagrade vesna! Film nas popelje visoko v gore Severne Makedonije, kjer spremljamo tri brate, starih med šest in enaindvajset let, kako se spopadajo z zelo zahtevnim delom in osamljenostjo sredi divje narave. Skrbijo za krdelo ovac, koz, krav in za trop psov, ki jih čuvajo pred volkovi, živali vodijo na pašo, jih hranijo, hkrati pridelujejo tudi domači ovčji sir. Vse se odvija z večstoletno tradicijo planšarstva daleč stran od civilizacije, sicer komunicirajo med seboj z mobiteli, signal pa lahko ulovijo le na določenem mestu, ki je štirideset minut hoje oddaljen od njihovega bivalnega prostora. Mladi fantje se tudi vse bolj ukvarjajo z vprašanji, zakaj so tu, zakaj prav oni to počnejo, ali jih čaka drugačna prihodnost ali so obsojeni, da ostanejo in kaj bi se zgodilo, če bi eden od njih zapustil goro. Delovni naslov je bil najprej Dežela Šarplanincev, pravi režiserka Petra Seliškar: "ker pa nismo snemali na Šarplanini, ampak na gori Solunska glava, smo naslov spremenil"i. Pa tudi sam naslov Gora se ne bo premaknila ima močno metaforo.

Pogovor Petre Meterc z bosansko pisateljico Lano Bastašić, ki sodi med mednarodno najbolj uveljavljene avtorje svoje generacije. Njen roman Ujemi zajca je prejel nagrado EU za književnost, preveden je v mnoge jezike. V slovenščino ga je prevedla Dijana Matković. Lana Bastašić v prozi in poeziji piše o temah sodobnega nomadstva, travmatičnih osebnih in kolektivnih izkušenj ter krizi identitete. Bere Sanja Rejc. Foto: Maša Seničić.

Paloma Pertot je skladateljica in glasbena producentka, avtorica glasbe za predstavo Država, režiserja Jana Krmelja, ki je doživela krstno uprizoritev v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.V svetu vizualnih umetnosti ustvarja glasbo ali zvočno podlago za razne perfomanse ali videe. Njen zvočni del uprizoritve Država dojema kot pregrinjalo neke skupnosti, ki je ves čas v nastajanju in razkroju. Beneški radio Kiki se je preimenoval v Radio No Stress, je kot en živ organizem, ki ne zahteva nujno vedno istega prostora, ampak se premika znotraj Beneške lagune, potuje od osebe do osebe in pripoveduje zgodbe od vseh, ki tam prebivajo.

Rast slovenskega gospodarstva bo konec leta znašala manj kot odstotek, v poslabšani oceni poudarja Umar. To je pričakovano, pravi finančni minister Klemen Boštjančič, ki je dejal, da je ozadje povezano z zmanjšanjem industrijske proizvodanje v Nemčiji, Avstriji in Italiji, ki so ključni trgi za Slovenijo. Druge teme: - Omejevanje dela pri zasebnikih za direktorico Zdravstvenega doma Ljubljana Antonije Póplas Susič ne velja, meni svet zavoda. Zdravstvena ministrica Valentina Prevolnik Rupel se ne strinja, meni, da je zakon dokaj jasno zapisan, zdravstveni dom zato preverja tudi inšpekcija. - Razrešeni predsednik Republike Srbske Milorad Dodik ne sme več vstopiti v Slovenijo, je odločila vlada. Njen podpresednik Matej Arčon je sporočil, da obrazložitev ostaja tajna, prepoved pa da je začela veljati danes. - Katar svari, da je izraelski napad na predstavnike Hamasa uničil vsako upanje za talce v Gazi. Bodo najnovejši dogodki omajali podporo največjih zaveznic Izraela?

Avgust v švicarskem Locarnu diha v jeziku filma. Med avtorskimi pogledi, ki se letos prvič predstavljajo svetu, je tudi glas slovenske režiserke in scenaristke Kukle. Njen celovečerni prvenec Fantasy, nadaljevanje večkrat nagrajenega kratkega filma Sestre, bo tam premierno prikazan v tekmovalnem programu festivala. V filmu nastopajo Sarah Al Saleh kot Mihrije, Mina Milovanović kot Sina, Mia Skrbinac kot Jasna in Alina Juhart v naslovni vlogi Fantasy. Zgodba spremlja tri prijateljice na pragu odraslosti, katerih svet zamaje srečanje z mlado transspolno žensko. Film diha skozi glasbo, gradi pripoved v podobah in odpira prostor za bližino, pogum ter vprašanja, ki jih pogosto preglasimo. Ne ponuja zaključkov, temveč prostor za dvom, premik in iskanje – kdo smo, ko ni nikogar, ki bi nas določal, in ali je mogoče živeti zunaj zgodb, ki so nam bile namenjene? Za vizualno podobo skrbi direktor fotografije Lazar Bogdanović, za glasbo Relja Ćupić, za montažo Lukas Miheljak, za zvok Julij Zornik. Scenografija je delo Maje Šavc, kostumografija Damirja Rakovića, maska pa Tinke Prpar. Gašper Stražišar se s Kuklo pogovarja o poti od kratkega do celovečernega filma, o temah identitete in pripadnosti ter o ustvarjalnem procesu, ki je Fantasy popeljal od zamisli do premiere v Locarnu in naprej na mednarodna prizorišča.

U novoj epizodi razgovaramo sa Martinom Anđelković, poznatom i kao Snajka de Madre — stručnjakinjom za digitalni marketing u industriji zabave i muzičkih festivala. Njen profesionalni put je sve samo ne uobičajen: izgradila je karijeru i prepoznatljivost upravo u dinamičnom svetu digitala gde se emocije, ritmovi i algoritmi sudaraju. Pričali smo o Martininom ličnom razvoju, izazovima burnout-a i kako se izborila sa pritiscima koje ove industrije donose. U drugom delu epizode fokus stavljamo na glavnu temu: odgovornost na digitalnim kanalima — ko je ima, kako je (ne)pokazuju influenseri, zašto broj pratilaca nosi i obaveze, i zašto je dobar primer danas vredniji od viralnog posta. Martina Anđelković, Marketing & PR solutions in entertainment & beyond - https://www.linkedin.com/in/martinaandjelkovic/ O čemu smo pričali sa Martinom: - Uvod i predstavljanje - Martinin profesionalni put - Industrija zabave, muzički događaji - Izlazak iz burnout-a. Kako? - Gde prestaje sloboda izražavanja, a počinje odgovornost za ono što plasiramo na mrežama? - Promovisanje kockarskog sadržaja od strane influensera i poznatih ličnosti - Digitalni aktivizam: Nahrani psa - Tri poena za kraj razgovora: Martina poentira u svom stilu! Pratite Digitalk podkast za više tema iz digitalnog marketinga, advertajzinga i karijere u kreativnoj industriji: LN: https://www.linkedin.com/company/digitalkrs FB: https://www.facebook.com/Digitalk.rs IG: https://www.instagram.com/digitalk.rs/ Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu - https://www.digitalk.rs Prijavite se na naš YouTube kanal: https://bit.ly/3uWtLES Veliku zahvalnost dugujemo kompanijama koje su prepoznale kvalitet onoga što radimo i odlučile da nas podrže i daju nam vetar u leđa: Partneri podkasta: - Raiffeisen banka - https://www.raiffeisenbank.rs/ Digitalne usluge Raiffeisen banke koje preporučujemo za mala i srednja preduzeća: https://bit.ly/4opl3vq - Kompanija NIS - https://www.nis.rs/ - Ananas - https://ananas.rs/ - kompanija Idea - https://online.idea.rs/ Prijatelj podkasta: - BiVits ACTIVA vitamini i minerali - https://bivits.com/kategorija/bivits-paketi/ Puno obaveza, stres, prekovremeni rad... zvuči poznato? E, za to imamo pravo rešenje. To su BiVits ACTIVA vitamini i minerali. Sa njima ćete lako uzeti zdravlje u svoje ruke i više od toga. Preporučujemo vam NO STRESS paket – kombinacija tri suplementa koja pomažu da se bolje naspavate, smanjite napetost i podignete energiju. Na BiVits sajtu možete pronaći kombinaciju koja je baš za vas, a uz poseban kod DIGITALK ostvarujete i 25% popusta! Uzmite zdravlje u svoje ruke – uz BiVits ACTIVA vitamine i minerale! - Izdavačka kuća Finesa - https://www.finesa.edu.rs/ U ovoj epizodi podelićemo dve knjige "FOMO | Strah od propuštanja" izdavačke kuće Finesa onima koji budu najbrži i najkreativniji sa komentarima, a možete nam slobodno pisati i na info@digitalk.rs i direktno nam uputiti komentar, sugestiju ili primedbu. Takođe, svi oni koji na Finesinom websajtu poruče knjige i unesu promo kod digitalk dobiće 10% popusta na već snižene cene izdanja na sajtu: https://www.finesa.edu.rs/

Potoček in mali kos sta postala prijatelja … Pripoveduje: Jerica Mrzel. Napisal: Branko Čopić. Prevedel: Jože Zupančič. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1974.

Tik pred premiero je film celovečernega prvenca mlade filmske režiserke in vizualne umetnice Ester Ivakič z naslovom "Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo" nastal po predlogi kratkoprozne zbirke Suzane Tratnik. Ester je sicer avtorica več kratkih filmov in videospotov glasbenih skupin Haiku Garden, SBO, Noair, Bombyx Lori. Njen eksperimentni kratki film Magični grad je leta 2021 zmagal na Festivalu kratkega filma (FeKK). Žirija je ob tem napisala: "Videli smo prihodnost filma in njeno ime je Ester Ivakič." Na Festivalu slovenskega filma Portorož je za svoj kratki študijski film Srdohrd prejela posebno omembo žirije v kategoriji študentskih filmov. Razstava njenih animacij z naslovom Kraguljčkova pesem pa je bila na ogled v prostorih Zavoda SSCA.

Med telesom in prostorom je filmski in video opus, mednarodno uveljavljene umetnice in režiserke, Nataše Prosenc Stearns, ki se v štirih programih predstavljen v Slovenski kinoteki vse od marca do junija 2025. Nataša Prosenc Stearns je diplomantka ALUO, kjer je ustvarila svoje prve videe, instalacije in filme. S Fulbrightovo štipendijo nadaljuje podiplomski študij v Los Angelsu, na California Institute of the Arts, kjer takoj po končanem študiju ustanovi lastno produkcijsko hišo Kanalya Pictures. Začne sodelovati z ameriškimi galerijami in desetletje razstavlja pod okriljem galerije Ruth Bachofner. Njena dela so bila razstavljena v slovenskih in mednarodnih galerijah in muzejih, dvakrat na Beneškem bienalu, najprej s projektom Gladiatorji, skupaj z Andrejem Zdravičem, za svoj projekt prejme nagrado Prešernovega sklada, leta 2015 pa v skupini dvajsetih umetnikov iz Los Angelesa! Njen večmedijski projekt z naslovom Zaklinjanja, avtoričin kritičen pogled na sodobni način življenja, kjer ritual izgublja svoj pomen v tradicionalnih družbah, bo na ogled od 28. marca do 25. aprila 2025 v Galeriji Gong v Novi Gorici, kot del Evropske prestolnice kulture, Go 2025.

Jana Menger je koreografinja in režiserka, plesalka in performerka, gledališka ustvarjalka ter predavateljica na Akademiji za ples. Njen opus obsega več kot 70 plesnih in dramskih predstav. Prejšnji teden je na Malo sceno Mestnega gledališča ljubljanskega postavila prvo slovensko uprizoritev drame James Brown je uporabljal navijalke, popularne francoske avtorice Yasmine Reza. Ko pristopim gledališču, pravi, je gib moj domicil. Njena zgodba s plesom se je začela že v rani mladosti pri gimnastiki.

Odpikajmo nasilje je kampanja RTV Slovenija, ki se bori proti medvrstniškemu nasilju. Njen zaščitni znak so štiri pike, ki pomenijo štiri zaveze proti nasilju nad vrstniki. Kampanja bo potekala od 8. do 22. marca, za vas pa pripravljamo več televizijskih in radijskih oddaj ter drugih vsebin na to temo, tako za otroke kot za odrasle. Gostja Svetovalnega servisa je bila predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin. Pojasnila je:  kako medvrstniško nasilje prepoznamo,  kako naj ravnajo odrasli, ko opazijo, da otrok doživlja nasilje,  zakaj naj starši posredujejo pri medvrstniškem nasilju,  kako naj odrasli ravnajo, če otrok noče govoriti o tem, kaj doživlja,  kako naj ravnajo starši, če njihov otrok izvaja nasilje,  kakšno vlogo pri medvrstniškem nasilju imajo vrstniki, ki opazujejo nasilna dejanja. 

Biti majka Nemanje i Natalije je nešto najlepše na svetu i samo to što njih dvoje postoje, dovoljno je da budem srećna i zahvalna životu, priča u novoj Mamazjaniji Bogdana Kuzmanović, influenserka, poznata na društvenim mrežama kao „loveboka“, supruga fudbalera Zdravka Kuzmanovića, sa kojim se pre nekoliko godina iz Švajcarske preselila u Srbiju. Nakon što se u Švajcarskoj porodila sa sinom Nemanjom, u vreme pandemije koronavirusa, ubrzo je sa suprugom odlučila da dođu u Srbiju. „Došli smo na krakto, da Nemanja upozna ostale članove porodice. Bilo je to teško vreme, u Švajcarskoj je sve bilo zatvoreno, nismo nigde mogli da idemo. Kad smo došli u Srbiju, misleći da će to biti samo poseta, nenadano smo ovde i ostali“, uz osmeh priča Bogdana. Ističe da je u našoj zemlji porodica i dalje na prvom mestu, da je važna i da se ceni, za razliku od nekih zemalja. „Živela sam 15 godina u Njujorku, a Zdravko nikad ranije nije živeo u Srbiji, iako je veliki Srbin, posebno kad je reč o hrani, kaficama sa prijateljima i slično, a u svemu ostalom je pravi Švajcarac. Iako smo mogli da živimo bilo gde i da nam deca rastu u drugim državama, odlučili smo se da dođemo ovde jer želimo da poznaju svoje bake i deke, da nauče naše običaje, tradiciju, da znaju šta je slava i odlazak u crkvu“, priča Bogdana. Aktivna je na društvenim mrežama i većina građana je zna kao influenserku. Njen način života i izgled, dušebrižnici međutim ljubomorno komentarišu, smatrajući da žena ne može da bude i lepa i pametna, obrazovana i dobra majka i sve to istovremeno. „Dokazujem da je to moguće. Naravno da nismo svi u istoj situaciji i nemamo iste mogućnosti, ali ne razumem zašto žena ne može da bude lepa i pametna i dobra majka. Kod nas je tabu ako žena ima pomoć, a mnogi lažu kad kažu da im niko ne pomaže i da sve postižu same“. Postavljaju, ističe ona, standarde na mrežama koji su nedostižni i nisu realni. „Imam pomoć i ne stidim se to da kažem. Dadilja mi mnogo pomaže, iako sam ja stalno sa decom, ali sa njima provodim kvalitetno vreme, što inače, verovato, ne bih mogla“, kaže Bogdana. Podrška i pomoć znače svim majkama, a Bogdana ističe da žene ne treba da se osvrću na izazove i zadatke koji su pred njima, tako da svaki moraju da završe i da sve treba da rade same. „Kad čujem da za nekog muškarca kažu ‚izašao je malo sa društvom da odmori‘, ili ‚pričuvao je dete, umorio se‘, pa čije je dete čuvao, svoje, nije tuđe. A na ženu se često gleda sa prekorom ako je otišla u grad sa drugaricama, a kod kuće ima dete. To su dvostruki standardi koji čine da se osećamo krivima jer društvo tako misli, a ti standardi su pogrešni i na njih se ne treba obazirati“, zaključuje sa osmehom Bogdana.

Stopnja brezposelnosti v Sloveniji je bila decembra najmanjša v zgodovini samostojne države na ta mesec. Nizke številke so zaznamovale vse leto, najmanj brezposelnih je bilo junija, je povedala direktorica Zavoda za zaposlovanje Greta Metka Barbo Škrbinc, in dodala, da so nekajkrat zabeležili celo milijono delovno aktivnih prebivalcev. Druge teme: - Nova helikopterja bosta namenjena izključno nalogam nujne medicinske pomoči, je danes zagotovila letalska enota policije, ki bo opravljala prevoze. Njen vodja Dejan Kink je dejal, da helikopterja ne bosta uporabljena za izvajanje policijskih nalog, saj da ima letalska policijska enota dovolj helikopterjev za ta namen. - Priključitev Kanade, vrnitev Panamskega prekopa in nakup Grenlandije ... To je le nekaj namer Donalda Trumpa, ki so sinoči razburile mednarodno skupnost in začrtale nevarno ozemeljsko retoriko. - Italijanska policija bo začela prepoznavanje več kot tisoč udeležencev shoda neofašistov v Rimu, na katerem so večkrat pozdravili z iztegnjeno desnico. Ta pozdrav je v Italiji sicer kazniv samo, če ogroža javni red ali pomeni poskus obujanja fašistične stranke.

Barbara Maheshwari je jedna od najmlađih serijskih poduzetnica na ovim prostorima - s velikom energijom i ambicijama, te iskustvom rada na velikim i malim projektima. Njen startup "Remote Bob" je prepoznao potrebu za povremenim (ili rekli bi "frakcionalnim") ulogama u poslovanju i cilj mu je ponuditi upravo takvu uslugu, s treniranim i sposobnim asistentima. S Barbarom smo pričali o tome odakle inspiracija za Remote Bob, što je moguće a što nije moguće postići s takvim virtualnim asistentima, kako je usluga ustrojena, te kako postati i korisnik usluge i asistent. Firma je ustrojena u UK-u, te smo razgovarali i o prednostima i manama takvog pristupa, te što je naučila u formiranju usluge za ovo tržište. Za naše slušatelje imamo i posebnu pogodnost! Prilikom dogovaranja sastanka za uslugu na ovom linku, upišite i kod "SUROVE STRASTI" (u polje Referral code) za dodatan tjedan dana usluge besplatno! Citat dana: The trouble with super heroes is what to do between phone booths.Ken Kesey Tri načina kako slušati podcast Kako slušati podcast u autu koji nema Mp3 player Top lista najslušanijih epizoda

V novi epizodi Radia Ga Ga - Nova generacija se nam iz New Yorka javljata premier Robert Golob in njegova pomočnica Dj Tincika, ki sta v svojo hotelsko povabila številne znane goste. Obiskala jih bosta predsednik Biden in bivši predsednik Trump, pa seveda Arnold in prvi vodni diplomat na svetu, Martin Strel. Ekskluzivno bomo predvajali posnetek iz avta vožnje ministrice Stojmenove, ravno v trenutku, ko so se prižgale modre luči, bivša ministrica pa se bo s predsednikom vlade pogovorila tudi o svoji prihodnosti. Uroš Slak bo gostil predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen in ljubljansko nutrijo, ki bosta govorili o vodni diplomaciji. Seveda pa še Svetlanina in njena nova pesem, Anglelca in Saša bosta sestavljali šolske jedilnike, v opoziciji pa bodo ugotavljali, kaj storiti z neuporabljeno interpelacijo. Vse to in še točno ena stvar, v petek dopoldne na Prvem programu Radia Slovenija.