Kdo smo?

Epidemije so zaznamovale vso človeško zgodovino in zaradi nepoučenosti so jih ljudje pogosto imenovali - kuga. Mnoge so tudi bile dejansko epidemije kuge, četudi različnega izvora, različnega bolezenskega poteka in smrtnosti. Epidemije so pokosile več kot tretjino prebivalstva; najhujša kuga, imenovana črna smrt, pa je konec srednjega veka pomorila celo do 60 odstotkov prebivalstva Evrope. Na Goriškem je bila najhujša kuga pozneje, leta 1682. O njej vemo veliko po zaslugi zapisov goriškega baročnega pisca, kronista, ilustratorja, poligrafa, pesnika in duhovnika Ivana Marija Marušiča, ki je na Travniku sredi Gorice popisoval resničnost svojega mesta, tudi potek kuge. Avtor oddaje je Ivan Merljak.

Kuge spremljajo človeka že tisočletja. Natančneje zanje vemo iz antičnih časov naprej, ko so v rimskem imperiju na različne načine zapisovali dogodke. Bolj znane pa so kuge ob koncu srednjega in na začetku novega veka. S primerjavo podnebnih razmer in ravnanj človeka znanstveniki lahko razberejo določene modele nastanka kuge (ponovitev).

Vsi poznamo Bohinjsko in Blejsko jezero, a poleg teh jih je še veliko, ne samo alpskega ledeniškega ali tektonskega izvora, marveč tudi kraških presihajočih, kar je pomebna posebnost naše domovine, ter barij, ki so nekoč bila jezera. Veliko imamo tudi akumulacijskih in rudniških jezer, ki so nastala po opustitvi rudarjenja (ponovitev).

Kolonstvo kot posebno obliko pravnih lastniško-najemnih odnosov poznajo v Brdih že od razvitega srednjega veka naprej. V nasprotju s tlačanstvom je kolonstvo veliko bolj sproščena oblika, saj je temeljila na svobodi posameznika, ki je vstopal v najemni odnos z lastnikom kmetijskih zemljišč. Kolonstvo se je v stoletjih nekoliko spreminjalo, odpravljeno je bilo šele po priključitvi Primorske in agrarni reformi (ponovitev).

Slovenci smo z vidika jezika privilegiran narod. Težko bi na tako skromnem prostoru, kot je naš, slovenski, našli toliko različnih oblik besed istega pomena ali istih besed različnega pomena, obarvanih lokalno, narečno in ekspresivno kot prav po dolinah, gričih, hribih in planotah naše domovine. Prisluhnili bomo Anici Štrubelj z Vidma na Dobrepolju, ki zbira in ureja knjigo posebnih dobrepolskih besed, fraz in zgodb, da ne bi zašli v pozabo.

Območje Cerknice je prav poseben svet: preplet lepote, miru, nenehnega spreminjanja, presihanja in nastajanja jezera, coprnic in domišljije, zato očara vsakega obiskovalca. Kakšen vtis je območje pustilo na avtorja oddaje Ivana Merljaka, lahko izveste v tokratni oddaji Kdo smo. Premierno smo jo predvajali lani.

Slovenci smo ponosni na marsikatero jed, za katero čutimo, da je naša, kot pravimo. Toda v srednjeveropskem prostoru že stoletja delujejo močni medsebojni vplivi na področju prehranjevanja, zato so si marsikatere jedi v osnovi podobne. Pa vendar je nekaj povsem naših.

Vlikonočne jedi so v prejšnjih stoletjih s svojim simbolnim pomenom tudi same postale del obredja. Kruh, šunka, hren in pirhi so sestavni del košare jedi, ki se nosijo k velikonočnemu žegnu oziroma blagoslovu, v košarah pa so pogosto tudi lokalne posebnosti ... Druženje ob skupnem uživanju teh jedi utrjuje družinske vezi (ponovitev).

Pred cvetno nedeljo ponavljamo oddajo o velikonočnici in cvetnih običajih na Slovenskem. Slovenci kot del zahodnega sveta in krščanske kulture že od 9. stoletja slavimo cvetno nedeljo kot uvod v velikonočno praznovanje. To je spomin na svetopisemski dogodek zmagoslavnega Kristusovega prihoda v Jeruzalem in hkrati začetek velikega tedna, ko se ves krščanski svet spominja zadnjih dni Kristusovega zemeljskega življenja, ki ga zaznamujeta njegovo trpljenje in smrt na križu.

Goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej je bil deseti, zadnji goriški nadškof slovenskega rodu ter hkrati ilirski metropolit. S svojim delom je zaznamoval konec 19. stoletja, prvo svetovno vojno vihro in prvo desetletje fašizma, ki je poskušal uničiti Slovence na Primorskem. Nadškof Sedej je morda najzaslužnejši za to, da so Slovenci pod fašistično Italijo ohranili slovenstvo, jezik, pisavo in kulturo in se obdržali kot narod.

Ena pomembnejših znamenitosti Goriške je tudi podoba svetogorske Matere božje. Tokrat ponavljamo oddajo o dramatičnem begunstvu znamenite slike kronane svetogorske Marije z detetom med drugo svetovno vojno in o političnih zapletih za vrntev slike na Sv. Goro nad Novo Gorico. Oddajo je avtor Ivan Merljak posnel leta 2008, v njej pa govorijo tudi tedaj še živeči akterji, ki so bili vključeni v reševanje slike pred fašisti.

Reka Ljubljanica je zanimiva z več vidikov - od geološko geografskih, saj je tako rekoč sestavljena iz šestih ponikalnic širokega kraškega zaledja, do zgodovinsko antropoloških. V reki in ob njej so našli toliko arheoloških ostankov, da lahko arheologi iz njih spoznavajo, kako živahno je bilo življenje že pred tisočletji. Leto nastanka: 2023.

Le redki vedo, da imamo na Slovenskem enega redkih mojstrov strojenja kož, krzna in usnja, ki to obvladajo po starih postopkih, in edinega izdelovalca pergamenta ter umetniških izdelkov iz njih, Marjana Petača iz Goričan pri Medvodah. Marjanovi pergamenti so uvrščeni v svetovno kulturno dediščino v muzeju v Los Angelesu (ponovitev).

V oddaji bomo opisali tragične usode tistih, ki so v zlasti prvem desetletju po vojni skušali prek zahodne slovenske meje pri Gorici prebežati na Zahod, a so padli pod streli jugoslovanskih graničarjev.

Druga svetovna vojna se je uradno končala 9. maja 1945, samo ne na Primorskem. Pokrajino so 1. maja osvobodili paritzani IX. korpusa in zasedli Trst in Gorico, vendar so se morali po sporazumu z Anglo-Američani umakniti iz obeh mest. Razmejitev so začrtali s tako imenovano Morganovo linijo, ki pa je nekaj slovenskih vasi in krajev ob Gorici pustila v coni A pod zavezniško upravo na zahodu razmejitvene črte. Tu je bilo življenje do priključitve v letu 1947 povsem drugačno od življenja v coni B, ki je bilo pod nadzorom jugoslovanskih oblasti.

Za obdobje med obema vojnama, ko je bila Primorska pod Italijo in je trpela pod hudim fašističnim raznarodovalnim pritiskom, je značilen tudi tako imenovani »Fenomen Toneta Kralja«, slikarja, ki je v mnogih sakralnih objektih angažirano poslikal slovensko etnično mejo v času, v katerem je živel. Bil je že predvojni antifašist in domoljub in politično angažiran slikar, a doma v Sloveniji po vojni namerno prezrt in potisnjen na obrobje slikarskega dogajanja. Čeprav iz Zagorice na Dobrempolju je svoj slikarski opus posvetil Primorski, kjer ga štejejo za svojega, primorskega domoljuba (ponovitev).

V okviru praznovanj obeh Goric kot skupnem evropskem mestu kulture je prav, da se spomnimo časov, ko odnosi med tremi narodi širšega goriškega prostora, med Furlani, Italijani in Slovenci, niso bili dobri. S pripojitvijo Primorske k Italiji po prvi svetovni vojni in nastopu fašizma se je začel hud raznarodovalen pritisk na Slovence, tudi s pravim nasiljem nad narodnozavednimi posamezniki. Prvi so se fašističnemu nasilju odločno postavili po robu slovenski katoliški duhovniki iz Goriške nadškofije, ki so bili povezani v sprva javno, nato pa tajno organizacijo Zbor svečenikov svetega Pavla. Ti so šolali mlade, ohranjali jezik in spodbujali slovensko kulturo in prav zaradi njih so Slovenci zdržali potujčevanje, se naučili pisati in brati po slovensko, saj ni bilo več učiteljev in posvetne inteligence Ob 50. obletnici priključitve Primorske k Sloveniji je Zbor svečenikov svetega Pavla, leta 1997 prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge v zmagovitem boju proti nacifašizmu ter za zvestobo slovenstvu v najhujših časih potujčevanja.

Nova Gorica se ponaša z nazivom mesto vrtnic. A ta je pravzaprav posledica tega, da so vrtnico sprejeli v grb mladega mesta, ki je nastalo po drugi svetovni vojni. Vrtnice so bile na Goriškem že veliko prej in so imele na začetku 20. stoletja tudi komercialen pomen. Danes so bolj v ponos in občudovanje, hkrati pa odkrivamo tudi njihov terapevtski in kulinarični pomen (ponovitev).

Kontrabant za lastne potrebe, kakršen je prevladoval po drugi svetovni vojni na meji z Italijo, so ljudje v maloobmejnem pasu, ki so imeli posebne prepustnice za prečkanje meje, razumeli kot nekaj pozitivnega, saj so si z njim pomagali lajšati pomanjkanje, kakršno je bilo tedaj v Jugoslaviji. Avtor oddaje, tudi sam nekdanji obmejni kontrabantar, je Ivan Merljak.

Šempetrska vijolica je od druge polovice 19. stoletja do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja dajala pečat Šempetru pri Gorici. V času Avstroogrske je bila pomemben vir zaslužka za več vrtnarskih družin, ki so poleg zelenjave za goriški trg gojile tudi temno-modro-vijolične in opojno dišeče vijolice. Te so videle svet, saj so jih prek Bohinjske proge pošiljali na cesarski Dunaj, pa tudi v Benetke, Trst in na Reko. A posel je z razpadom cesarstva in novimi mejami začel propadati, dokončno po drugi svetovni vojni in spet novih mejah.

Če nisi samosvoj in se ne moreš braniti, ne moreš zahtevati. Tedaj si drobiž v rokah tistih, ki barantajo o tebi … To se je nam Slovencem v zgodovini večkrat primerilo. Najbolj hudo ob koncu prve svetovne vojne, pa tudi po drugi ni bilo drugače, le obseg izgube je bil manjši. A danes bomo pregledali Rapalsko pogodbo, po kateri je Beograd prodal Primorsko Italiji v zameno, da je Rim priznal na novo nastalo kraljevino na Balkanu (ponovitev).

Danes začenjamo cikel oddaj, ki so posvečena obema Goricama kot letošnji skupni Evropski prestolnici kulture. V njih bomo govorili o času, ko še ni bilo meje, o vojnah in vmesnem obdobju fašističnega raznarodovanja, pa tudi meji, ki je ločevala Slovence ter o povojni razdelitvi, ki je botrovala ideji o ustanovitvi Nove Gorice. Danes je na sporedu prav ta tema o nastanku Nove Gorice.

Po izvolitvi nove demokratične slovenske vlade je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bomo Slovenci odločili zapustiti skupno državo Jugoslavijo. Prevladalo je spoznanje, da se moramo na tak korak dobro pripraviti in tudi preveriti, ali sploh imamo dovolj podpore vseh prebivalcev. To smo storili na plebiscitu 23. decembra leta 1990 in rezultat razglasili dan po božiču, 26. decembra 1990 (ponovitev).

V srednjem in novem veku je bilo na naših tleh kar precej plemičev. A o njih povprečen Slovenec ne ve veliko, saj po vojni v času socializma niso bili čislani, marveč preganjani, kolikor jih je še ostalo. Zato se o plemstvu na Slovenskem tudi nismo nič ali pa le zelo skromno in povsem netočno učili. Toda ali smo Slovenci imeli svoje plemstvo ali samo plemstvo na naših tleh?

Je mesec december čas obdarovanja, ali predvsem norenja in nakupovalne evforije? Je res vesel mesec, ali prinaša tudi žalost, osamo in skrbi?

Sveti Miklavž je bil resnična zgodovinska osebnost; škof, ki je postal svetnik in legenda obdarovanja, zlasti otrok. Običaj je doma v alpskih deželah, zelo je cenjen tudi na naših tleh, na katerih ima skoraj toliko pojavnih oblik, kolikor je pokrajin in krajev. Povsod pa je v ospredju dejanje obdarovanja, ki ima veliko večjo vrednost kot vsebina daru (ponovitev).

V Goriških Brdih se že od razvitega srednjega veka srečujemo s posebno obliko pravnih lastniško-najemnih odnosov, s kolonstvom. To je za razliko od tlačanstva veliko bolj sproščena oblika, saj je temeljila na svobodi posameznika, ki je vstopal v najemni odnos z latnikom kmetijskih zemljišč. Kolonstvo se je skozi stoletja nekoliko spreminjalo, odpravljeno je bilo šele po priključitvi Primorske in agrarni reformi (ponovitev).

Le redki vedo, da imamo na Slovenskem enega redkih mojstrov strojenja kož, krzna in usnja, ki to obvaladajo po starih postopkih in edinega izdelovalca pergamenta ter umetniških izdelkov in njih, Marjana Petača iz Goričan pri Medvodah. Marjanovi pergamenti so uvrščeni v svetovno kulturno dediščino v muzeju v Los Angelesu.

Naši kraji so bogati s sadjem, zato se je v kotlih jeseni znašlo fermentirano sadje in potrpežljivi izdelovalci žganja so iz njega pridobivali bistro tekočino z navdušujočo aromo ostrega okusa.

Od idiličnosti do pomanjkanja O prvi svetovni vojni je bilo že veliko napisanega in povedanega, tudi o sami fronti, a skoraj nič o dagajanju v zaledju. V tej luči je zgovoren primer Črnega Vrha nad Idrijo, kraja in tedanje občine, ki jo je vojna iz razmeroma bogatega življenja pod Avstro-Ogrsko na prelomu stoletja pahnila v hudo pomanjkanje ter na koncu še v naročje fašistične Italije in ločila od matičnega naroda.

Vsi jih nabiramo, a o njih bolj malo vemo Pri nas vsakdo pozna kakšno gobo, vsaj jurčka ali lisičko... Mnogi jih nabirajo, mnogi se jih še vedno bojijo. Le malokdo pa ve, da so med njimi tudi zdravilne gobe, ki jim pravijo – medicinske gobe in je njihov dejanski učinek mogoče tudi znanstveno dokazati. Gosta oddaje o gobah, ki jo je pripravil Ivan Merljak, sta Andrej Piltaver in Primož Turnšek.

Te dni veliko prahu dvigujejo razprave ZA graditev nove jedrske elektrarne, ki bi zagotovila nove preprotrebne megavate električne energije, in PROTI njej. Njena poraba je v nenehnem porastu in širitev uporabe električnih avtomobilov jo bo še drastično povečala. Toda, vemo, kako smo Slovenci dobili elektriko? Pisalo se je leto 1884, ko je na naših tleh zasvetila prva žarnica. Kmalu so z elektiko poganjali prve stroje v tovarnah in delavnicah. Nastajale so manjše tovarniške elektrarne, kjer so generatorje gnali s paro, vodo ali motorji z notranjim zgorevanjem. Pozneje so začeli elektriko proizvajati za javne potrebe in postopno graditi električno omrežje. Elektrika je v slabem stoletju in pol naredila razvoj neslutenih možnosti (ponovitev).

Koroški plebiscit je bil leta 1920 za avstrijsko stran zmagoslavje, za slovensko ter za sprva kraljevino SHS in pozneje Kraljevino Jugoslavijo pa huda izguba. A odločilna je bila volja koroških Slovencev, ki so se v večini raje odločili za gotovost, ki jo je zanje pomenila Avstrija, kakor za negotovost nove, neznane večnacionalne, gospodarsko, jezikovno, kulturno in versko zelo različne državne tvorbe. Na podlagi večinske volje je bila tedaj Koroška skoraj v celoti priključena k demokratični republiki Avstriji, ki je nastala po razpadu avstro-ogrskega cesarstva (ponovitev).

Šempetrska vijolica je od druge polovice 19. stoletja do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja dajala pečat Šempetru pri Gorici. V času Avstroogrske je bila pomemben vir zaslužka za več vrtnarskih družin, ki so poleg zelenjave za goriški trg gojile tudi temno-modro-vijolične in opojno dišeče vijolice. Te so videle svet, saj so jih prek Bohinjske proge pošiljali na cesarski Dunaj, pa tudi v Benetke, Trst in na Reko. A posel je z razpadom cesarstva in novimi mejami začel propadati, dokončno po drugi svetovni vojni in spet novih mejah (ponovitev).

Jesen je potrkala na naša vrata. Čas je, da se ljudje umaknemo na toplo in postorimo to, česar poleti nismo. Marsikje na podeželju so se ljudje po spravilu jesenskih pridelkov posvetli ročnim spretnostim. Na Dolenjskem, na primer, so ta čas pospešeno pletli košare, ki jih človek uporablja za prenašanje manjših bremen. Le kdove kdaj so se rodili lahki koši, košare, cajne, jerbasi in drugi izdelki, spleteni iz tankih viter, ki jih danes uvrščamo med kulturno dediščino?! Preprosto, lahko, trdno in uporabno, a z veliko veščine, poudarja avtor današnje ponovitve oddaje Ivan Merljak.

V nekdanjih prostorih kartuzijanskega samostana Bistra je danes Tehniški muzej Slovenije. V svoji več kot 500-letni zgodovini delovanja je samostan doživel vzpone in padce, ukinjen pa je bil z dekretom cesarja Jožefa drugega oziroma med jožefinskimi reformami.

Nova slovenska svila je ime projektu obnavljanja gojenja sviloprejk in pridobivanja svile, ki sodi v okvir mednarodnega mutidisciplinarnega projekta Nova evropska svila. Projekt vodi dr. Rebeka Lucijana Berčič z Veterinarske fakultete v Ljubljani, diplomirana strojna inženirka Alenka Rupnik iz Idrije pa ima že prve poskusne izdelke iz te svile.

Velika planina je planšarski raj, najhitreje dosegljiv iz Ljubljane. Že pogled nanjo vabi, zato je v lepem vremenu na njej nepregledna vrsta pohodnikov in turistov. To res prinaša dobiček, a žal uničuje svetost pastirskega življenja, kolikor ga nista že odnesla čas in modernizacija (ponovitev).

Na slovenskem ozemlju ima železarstvo že zelo dolgo tradicijo. Že v prazgodovini so prebivalci v preprostih pečeh žgali rudo in pridobivali železo. S selitvami ljudstev v sedmem stoletju so načine pridobivanja železa posodobili. Še zlasti je to vidno v srednjem veku, ko nastajajo prve fužine in pozneje plavži in ko oblast že ureja rudarjenje in železarstvo samo. Nov zagon dobi železarstvo na prelomu v novi vek. Strm vzpon tehnologije in kakovosti je kljub občasnim krizam opazen vse do danes (ponovitev).

Umni sadjar Franc Ksaver Pirc je s svojim delom zaznamoval skoraj celo 19. stoletje. Bil je duhovnik, umni sadjar, gospodarstvenik, učitelj, pesnik in misijonar med Indijanci ob Velikih jezerih v Ameriki (ponovitev).

Lani je minilo 90 let od odprtja prvega pravega travnatega civilnega letališča v Ljubljani, in sicer na obsežni ravnini med Mostami in Poljem. Ljubljančani in vsi Slovenci smo bili nanj zelo ponosni, saj je pomenilo novo okno v svet, za tiste čase zelo moderno in napredno. A razvoj letalstva je šel po vojni z neslutenimi koraki naprej in že tri desetletja pozneje smo morali zgraditi novo, veliko večje letališče Brnik s trdo pristajalno stezo, ki je lahko sprejela težka sodobna letala.

Pred praznikom Marijinega vnebovzetja prisluhnite ponovitvi oddaje o dramatičnem begunstvu znamenite slike kronane svetogorske Marije z detetom med drugo svetovno vojno in političnih zapletih za vrnitev slike na Sv. Goro nad Novo Gorico. Oddajo je avtor posnel leta 2008, v njej pa govorijo tudi tedaj še živeči akterji, ki so bili vključeni v reševanje slike pred fašisti.