Kdo smo?

Čarobnost božičnega časa tradicionalno pričarajo številne raznobarvne lučke, ki jih ovijemo okrog dreves po domovih in vrtovih. Tudi mesta kar tekmujejo v okrasitvi, a z okrasitvijo parka v Arboretumu v Volčjem potoku se je težko kosati. Sprehod med lučkami smo izkoristili za pogovor o zgodovini in vlogi Arboretuma, ki je naš nacionalni ponos in kulturna dediščina.

Jaslice kot upodobitev Kristusovega rojstva že vrsto generacij spremljajo Slovence in puščajo močan čustven vtis. Simbolni pomen imajo vse figurice, pa tudi urejen prostor okrog Svete družine. Ta daje pečat časa in človeka v njem. Po teološki razlagi jaslice niso spomin na enkratno dejanje Jezusovega rojstva v Betlehemu, marveč simbol nenehnega ponavljanja resničnosti Kristusovega rojstva po vsem svetu in v vseh časih. Zato so jaslice vpete v kulturo posameznega naroda, tudi našega, in imajo močno narodno noto (ponovitev).

Jaslice kot upodobitev Kristusovega rojstva že vrsto generacij spremljajo Slovence in puščajo močan čustven vtis. Simbolni pomen imajo vse figurice, pa tudi urejen prostor okrog Svete družine. Ta daje pečat časa in človeka v njem. Po teološki razlagi jaslice niso spomin na enkratno dejanje Jezusovega rojstva v Betlehemu, marveč simbol nenehnega ponavljanja resničnosti Kristusovega rojstva po vsem svetu in v vseh časih. Zato so jaslice vpete v kulturo posameznega naroda, tudi našega, in imajo močno narodno noto (ponovitev).

Je december čas obdarovanja ali predvsem norenja in nakupovalne evforije? Je res vesel mesec ali prinaša tudi žalost, osamo in skrbi? (Ponovitev oddaje.)

Sveti Miklavž je bil resnična zgodovinska osebnost; škof, ki je postal svetnik in legenda obdarovanja, zlasti otrok. Običaj je doma v alpskih deželah, zelo je cenjen tudi na naših tleh, na katerih ima skoraj toliko pojavnih oblik, kolikor je pokrajin in krajev. Povsod pa je v ospredju dejanje obdarovanja, ki ima veliko večjo vrednost kot vsebina daru (ponovitev).

V teh temačnih jesenskih dneh ponavljamo oddajo o očem skriti energiji – o elektriki in elektrifikaciji Slovenije. Pisalo se je leto 1884, ko je na naših tleh zasvetila prva žarnica in tako rekoč za vedno pregnala temo z naših domov. Kmalu so z elektiko tudi poganjali prve stroje v tovarnah in delavnicah. Nastajale so manjše tovarniške elektrarne, kjer so generatorje gnali s paro, vodo ali motorji z notranjim zgorevanjem. Pozneje so začeli elektriko proizvajati za javne potrebe in postopno graditi električno omerežje. Elektrika je v slabem stoletju in pol naredila razvoj neslutenih možnosti.

Danes ponavljamo oddajo o prvem slovenskem nemem celovečernem filmu, posnetem in premierno predvajanem leta 1931 v Ljubljani. Za snemanje so se nadušili in zbrali denar navdušeni alpinisti, člani Turistovskega kluba Skala, ki so si pred vojno prizadevali popularizirati gorništvo na Slovenskem. Ker je bil nem, je med projekcijo za glasbeno spremljavo poskrbel orkester, kot je bilo tedaj v navadi. Na 35- milimetrski filmski trak ga je posnel, montiral in režiral vsestranski Janko Ravnik, glasbenik in izkušen fotograf.

Vse se spreminja, čas, prostor in ljudje v njem. Ponavadi sprememb ne zaznavamo, ker so drobne in vsakodnevne. Le ko so burne in prekucniške, si jih zapomnimo. Zaman je pričakovati, da bo vse tako, kot je bilo v naši mladosti. Toda je že vse prav, kot je, čeprav nam ni prav, da tako je. Morda. Vlade padajo, države minevajo, le človek – tak ali drugačen – je večen. Kako je na Tolminskem, smo preverili med T'minci.

Človek že vso svojo zgodovino za prenašanje manjših bremen, na primer pridelkov, uporablja roke in košare. Te so morale biti čim lažje, da je lahko prenašalec nesel več vsebine. In, kdo ve, kdaj so se rodili lahki koši, košare, cajne, jerbasi in drugi izdelki, spleteni iz tankih viter, ki jih danes uvrščamo med kulturno dediščino. Preprosto, lahko, trdno in uporabno, a z veliko veščine. Leto nastanka: 2020.

Začetki šolstva pri nas segajo že v antiko, prve formalne oblike pa so se pojavile v srednjem veku. Tedaj se je začel nezadržen razvoj šolstva; stoletja so ga izvajali v latinščini, pozneje pa v nemščini. Slovenščino so sprva uporabljali le v elementarnih oblikah šolstva, sredi 19. stoletja pa smo dobili prave slovenske ljudske šole in na začetku 20. stoletja tudi gimnazije (ponovitev oddaje).

Ilirske province so bile sicer kratko obdobje francoske zasedbe južnega dela slovenskega ozemlja v okviru osvajalskih načrtov francoskega cesarja Napoleona Bonaparteja, da bi zasedel Evropo. Čeprav so Francozi v Ilirskih provincah uvajali meščanske novosti, med ljudstvom niso bili priljubljeni. Ljudje so s prekinitvijo povezave Dunaj–Trst izgubili delo, številnim fantom pa so nadeli francosko vojaško suknjo in jih poslali na fronto v Rusijo (ponovitev).

Kontrabant oz. tihotapljenje za lastne potrebe, kakršno je prevladovalo po drugi svetovni vojni na meji z Italijo, so ljudje v maloobmejnem pasu, ki so imeli posebne prepustnice za prečkanje meje, razumeli kot nekaj pozitivnega, saj so si z njim pomagali lajšati pomanjkanje, kakršno je tedaj vladalo pri nas. Tudi avtor oddaje je nekdanji obmejni kontrabantar (ponovitev).

Te dni so gobe po obdobju deževja hitro začele rasti ... Vsakdo katero pozna, vsaj jurčka ali lisičko ... Marsikdo jih nabira, števlni pa se jih še vedno bojijo. Le nekateri pa vedo, da so med njimi tudi zdravilne gobe, ki jim pravijo medicinske, in je njihov učinek mogoče tudi znanstveno dokazati. (Ponovitev.)

Slovenci smo lahko ponosni na že pokojnega patra Simona Ašiča, ki je bil največji slovenski zeliščar, cenjen doma in tudi v tujini. V stiškem cistercijanskem samostano je pripravljal čaje, čajne mešanice in sadne kise, s katermi je pomagal mnogim, ki so iskali naravno pomoč za svoje tegobe. Nedavno so prenovili tudi stiško zeliščno lekarno, ki nadaljuje tradicijo patra Simona Ašiča.

Slovenci smo z vidika jezika privilegiran narod. Težko bi na tako skromnem prostoru, kot je slovenski, našli toliko različnih oblik besed istega pomena ali istih besed različnega pomena, obarvanih lokalno, narečno in ekspresivno kot prav po dolinah, gričih, hribih in planotah naše domovine. Prisluhnili bomo Anici Štrubelj z Vidma na Dobrepolju, ki zbira in ureja knjigo posebnih dobrepolskih besed, fraz in zgodb, da ne bi zašli v pozabo (ponovitev).

Tokratno epizodo oddaje Kdo smo je avtor Ivan Meljak poimenoval V besede zapisan čas Majde Mihalič Tomaštove. V svojih pesmih in prozi Majda Mihalič Tomaštova namreč opisuje težke, pa tudi vesele trenutke življenja v primorski vasi Ocizla od nonotov in non do danes (ponovitev).

Sebastian Kneipp je med Slovenci dobro znan in v prejšnjih generacijah so ga mnogi vzeli nekako za svojega, kakor da bi bil Slovenec, eden izmed nas, čeprav je bil po rodu z Bavarske. Deloval je proti koncu 19.stoletja, ko so bili naši kraji pod Avstro-Ogrsko monarhijo in s svojimi metodami knajpanja, kot danes pravimo, pomagal mnogim ljudem, ki si dragih zdravnikov niso mogli privoščiti. Toda Kneipp je poleg svoje vodne terapije poudarjal še štiri druge stebre svojega nauka, ki naj bi ljudem zagotovili zdravje.

Nova Gorica se ponaša z nazivom mesto vrtnic. A ta je pravzaprav posledica tega, da so vrtnico sprejeli v grb mladega mesta, ki je nastalo po drugi svetovni vojni. Vrtnice so bile na Goriškem že veliko prej in so imele na začetku 20. stoletja tudi komercialen pomen. Danes so bolj v ponos in občudovanje, hkrati pa odkrivamo tudi njihov terapevtski in kulinarični pomen (ponovitev).

O najhujši kugi v Gorici in na Goriškem vemo veliko po zaslugi zapisov goriškega baročnega pisca, kronista, ilustratorja, poligrafa, pesnika in duhovnika Ivana Marija Marušiča, ki je na Travniku sredi Gorice popisoval resničnost svojega mesta, tudi potek kuge.

Za obdobje med obema vojnama, ko je bila Primorska pod Italijo in je trpela pod hudim fašističnim raznarodovalnim pritiskom, je značilen tudi tako imenovani »Fenomen Toneta Kralja«, slikarja, ki je v mnogih sakralnih objektih angažirano poslikal slovensko etnično mejo v času, v katerem je živel. Bil je že predvojni antifašist in domoljub in politično angažiran slikar, a doma v Sloveniji po vojni namerno prezrt in potisnjen na obrobje slikarskega dogajanja. Čeprav iz Zagorice na Dobrempolju je svoj slikarski opus posvetil Primorski, kjer ga štejejo za svojega, primorskega domoljuba (ponovitev).

Ena pomembnejših znamenitosti Goriške je tudi podoba svetogorske Matere božje. Tokrat ponavljamo oddajo o dramatičnem begunstvu znamenite slike kronane svetogorske Marije z detetom med drugo svetovno vojno in o političnih zapletih za vrntev slike na Sv. Goro nad Novo Gorico. Oddajo je avtor Ivan Merljak posnel leta 2008, v njej pa govorijo tudi tedaj še živeči akterji, ki so bili vključeni v reševanje slike pred fašisti.

Goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej je bil deseti, zadnji goriški nadškof slovenskega rodu ter hkrati ilirski metropolit. S svojim delom je zaznamoval konec 19. stoletja, prvo svetovno vojno vihro in prvo desetletje fašizma, ki je poskušal uničiti Slovence na Primorskem. Nadškof Sedej je morda najzaslužnejši za to, da so Slovenci pod fašistično Italijo ohranili slovenstvo, jezik, pisavo in kulturo ter se obdržali kot narod (ponovitev).

Slovenci na Primorskem so se fašističnemu nasilju odločno postavili po robu in vzdržali raznarodovalen pritisk tudi zato, ker so jih – ob odsotnosti posvetne inteligence – vodili slovenski duhovniki. Ti so šolali mlade, ohranjali jezik in spodbujali kulturo. Duhovnike je povezovala sprva javna, potem pa tajna organizacija Zbor svečenikov svetega Pavla. Avtor oddaje je Ivan Merljak (ponovitev).

V oddaji bomo opisali tragične usode tistih, ki so v zlasti prvem desetletju po vojni skušali prek zahodne slovenske meje pri Gorici prebežati na Zahod, a so padli pod streli jugoslovanskih graničarjev (ponovitev).

Druga svetovna vojna se je uradno končala 9. maja 1945, vendar ne na Primorskem. Pokrajino so 1. maja osvobodili paritzani IX. korpusa in zasedli Trst in Gorico, po sporazumu z Anglo-Američani pa so se morali umakniti iz obeh mest. Razmejitev so začrtali s tako imenovano Morganovo linijo, ki pa je nekaj slovenskih vasi in krajev ob Gorici pustila v coni A pod zavezniško upravo na zahodu razmejitvene črte. Tu je bilo življenje do priključitve v letu 1947 popolnoma drugačno od življenja v coni B, ki je bilo pod nadzorom jugoslovanskih oblasti. (Ponovitev.)

Kontrabant za lastne potrebe, kakršen je prevladoval po drugi svetovni vojni na meji z Italijo, so ljudje v maloobmejnem pasu, ki so imeli posebne prepustnice za prečkanje meje, razumeli kot nekaj pozitivnega, saj so si z njim pomagali lajšati pomanjkanje, kakršno je tedaj vladalo pri nas. Tudi avtor oddaje je nekdanji obmejni kontrabantar.

Predstavljamo zgodovinske temelje Slovencev ter posameznike, ki so prispevali k osamosvojitvi naše domovine.

Tokratno epizodo oddaje Kdo smo je avtor Ivan Meljak poimenoval V besede zapisan čas Majde Mihalič Tomaštove. V svojih pesmih in prozi Majda Mihalič Tomaštova namreč opisuje težke, pa tudi vesele trenutke življenja v primorski vasi Ocizla od nonotov in non do danes.

Velika planina je planšarski raj, najhitreje dosegljiv iz Ljubljane. Že pogled nanjo vabi, zato je v lepem vremenu na njej nepregledna vrsta pohodnikov in turistov. To res prinaša dobiček, a žal uničuje svetost pastirskega življenja, kolikor ga nista že odnesla čas in modernizacija (ponovitev).

V drugi polovici 18. stoletja, še zlasti pa prvo polovico 19. stoletja, so prebivalce vasi pod Karavankami in Kamniško-Savinjskimi Alpami, od Naklega do Trojan in na jugu do Ljubljane ustrahovali rokovnjači. Kdo so bili in kaj so počeli? (ponovitev)

Epidemije so zaznamovale vso človeško zgodovino in zaradi nepoučenosti so jih ljudje pogosto imenovali - kuga. Mnoge so tudi bile dejansko epidemije kuge, četudi različnega izvora, različnega bolezenskega poteka in smrtnosti. Epidemije so pokosile več kot tretjino prebivalstva; najhujša kuga, imenovana črna smrt, pa je konec srednjega veka pomorila celo do 60 odstotkov prebivalstva Evrope. Na Goriškem je bila najhujša kuga pozneje, leta 1682. O njej vemo veliko po zaslugi zapisov goriškega baročnega pisca, kronista, ilustratorja, poligrafa, pesnika in duhovnika Ivana Marija Marušiča, ki je na Travniku sredi Gorice popisoval resničnost svojega mesta, tudi potek kuge. Avtor oddaje je Ivan Merljak.

Kuge spremljajo človeka že tisočletja. Natančneje zanje vemo iz antičnih časov naprej, ko so v rimskem imperiju na različne načine zapisovali dogodke. Bolj znane pa so kuge ob koncu srednjega in na začetku novega veka. S primerjavo podnebnih razmer in ravnanj človeka znanstveniki lahko razberejo določene modele nastanka kuge (ponovitev).

Vsi poznamo Bohinjsko in Blejsko jezero, a poleg teh jih je še veliko, ne samo alpskega ledeniškega ali tektonskega izvora, marveč tudi kraških presihajočih, kar je pomebna posebnost naše domovine, ter barij, ki so nekoč bila jezera. Veliko imamo tudi akumulacijskih in rudniških jezer, ki so nastala po opustitvi rudarjenja (ponovitev).

Kolonstvo kot posebno obliko pravnih lastniško-najemnih odnosov poznajo v Brdih že od razvitega srednjega veka naprej. V nasprotju s tlačanstvom je kolonstvo veliko bolj sproščena oblika, saj je temeljila na svobodi posameznika, ki je vstopal v najemni odnos z lastnikom kmetijskih zemljišč. Kolonstvo se je v stoletjih nekoliko spreminjalo, odpravljeno je bilo šele po priključitvi Primorske in agrarni reformi (ponovitev).

Slovenci smo z vidika jezika privilegiran narod. Težko bi na tako skromnem prostoru, kot je naš, slovenski, našli toliko različnih oblik besed istega pomena ali istih besed različnega pomena, obarvanih lokalno, narečno in ekspresivno kot prav po dolinah, gričih, hribih in planotah naše domovine. Prisluhnili bomo Anici Štrubelj z Vidma na Dobrepolju, ki zbira in ureja knjigo posebnih dobrepolskih besed, fraz in zgodb, da ne bi zašli v pozabo.

Območje Cerknice je prav poseben svet: preplet lepote, miru, nenehnega spreminjanja, presihanja in nastajanja jezera, coprnic in domišljije, zato očara vsakega obiskovalca. Kakšen vtis je območje pustilo na avtorja oddaje Ivana Merljaka, lahko izveste v tokratni oddaji Kdo smo. Premierno smo jo predvajali lani.

Slovenci smo ponosni na marsikatero jed, za katero čutimo, da je naša, kot pravimo. Toda v srednjeveropskem prostoru že stoletja delujejo močni medsebojni vplivi na področju prehranjevanja, zato so si marsikatere jedi v osnovi podobne. Pa vendar je nekaj povsem naših.

Vlikonočne jedi so v prejšnjih stoletjih s svojim simbolnim pomenom tudi same postale del obredja. Kruh, šunka, hren in pirhi so sestavni del košare jedi, ki se nosijo k velikonočnemu žegnu oziroma blagoslovu, v košarah pa so pogosto tudi lokalne posebnosti ... Druženje ob skupnem uživanju teh jedi utrjuje družinske vezi (ponovitev).

Pred cvetno nedeljo ponavljamo oddajo o velikonočnici in cvetnih običajih na Slovenskem. Slovenci kot del zahodnega sveta in krščanske kulture že od 9. stoletja slavimo cvetno nedeljo kot uvod v velikonočno praznovanje. To je spomin na svetopisemski dogodek zmagoslavnega Kristusovega prihoda v Jeruzalem in hkrati začetek velikega tedna, ko se ves krščanski svet spominja zadnjih dni Kristusovega zemeljskega življenja, ki ga zaznamujeta njegovo trpljenje in smrt na križu.

Goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej je bil deseti, zadnji goriški nadškof slovenskega rodu ter hkrati ilirski metropolit. S svojim delom je zaznamoval konec 19. stoletja, prvo svetovno vojno vihro in prvo desetletje fašizma, ki je poskušal uničiti Slovence na Primorskem. Nadškof Sedej je morda najzaslužnejši za to, da so Slovenci pod fašistično Italijo ohranili slovenstvo, jezik, pisavo in kulturo in se obdržali kot narod.

Ena pomembnejših znamenitosti Goriške je tudi podoba svetogorske Matere božje. Tokrat ponavljamo oddajo o dramatičnem begunstvu znamenite slike kronane svetogorske Marije z detetom med drugo svetovno vojno in o političnih zapletih za vrntev slike na Sv. Goro nad Novo Gorico. Oddajo je avtor Ivan Merljak posnel leta 2008, v njej pa govorijo tudi tedaj še živeči akterji, ki so bili vključeni v reševanje slike pred fašisti.

Reka Ljubljanica je zanimiva z več vidikov - od geološko geografskih, saj je tako rekoč sestavljena iz šestih ponikalnic širokega kraškega zaledja, do zgodovinsko antropoloških. V reki in ob njej so našli toliko arheoloških ostankov, da lahko arheologi iz njih spoznavajo, kako živahno je bilo življenje že pred tisočletji. Leto nastanka: 2023.